februar 2017 - AirBeletrina
Panorama 28. 2. 2017

Das Geheimnis

»Zwei cheesburgers ohne zwiebel, drei hamburgers ohne ketchup,« se zadere Varadinka v notranjost fast food kontejnerja. Na pultu že čaka kup prerezanih in v mikrovalovki pogretih starih bombetk. Šest krat štiri. 24. Vierundzwanzig. Ura je 21:30, petek. Ulica Kaiserstrasse je polna mladih razvajenih riti, ki bi se rade podprle, preden odidejo na pijanski pohod. Hitro vzamem tri pleske – na eno rezino chedarrja, bum, v pečico. Dve bombetki premažem s »hišno skrivnostjo«, ki niti ni tako skrivnostna; ketchup, gorčica, majoneza. Tretja mi vzame več časa, gorčico in majonezo namažem na vsako posebej. Vmes se spomnim, da bi lahko v fritezo vrgla zmrznjen pomfri. Gratis von 20 bis 24 Uhr. Tukaj sem šele en teden, malo sem zbegana. Noro bi bilo, da bi vsem po vrsti kar pljunila v te pofukane hamburgerje. Ni čudno, da so vsi tako debeli. Vdaja ima zmeraj določen vonj. Moja ni nič kaj prefinjena. Smrdi po prežganem olju, chedarrju, »hišni skrivnosti« in napuhu najstnikov, ki pridejo po polnoči in se pijani opotekajo pred naročilnim pultom. Medtem v narečju govorijo opolzkosti ali jebejo mater tistemu, ki je za šalterjem, ker je pozabil, da so naročili več pomfrija ali medium rare plesko. Res bi jim pljunila noter, nismo mi pofukan Gordon Ramsey, ej, da ti bom delala medium rare. Sploh se ne bi nazaj držala, mastiča, tistega ta prehlajenga. Prav vidim jih, kako bi vsi prešvicani žvečli te ogabne burgerje, »hišna skrivnost«, zmešana z mojo slino, bi se jim cedila med prsti, oni bi pa vsi pijani tulili »sehr lecker«. Res ti je sehr lecker tale Kaiserstrasse, ja. Varadinka se pregura do mene, pot ji teče s čela in kaplja v fritezo, ko gre mimo in gleda, kdaj bo: »Požuri, dijete, ne možeš tako, najpred staviš kartoffel al onda praviš burgerje.«

Žirija se je po tehtnem razmisleku odločila, da jo je najbolj prepričala zgodba Sanje Naivniš, ki jo odlikujejo poseben slog, sporočilnost zgodbe in močna metaforika, s pomočjo katere gradi suspenz skozi celoten tekst. Čestitamo.

Pomislim, kje imam zdaj teh posranih 500 evrov, manj kot nič. Poklic pisatelja je najbolj podcenjen poklic. Ever. Človek, ki vsak dan vztrajno piše, gara in se trudi veliko bolj kot prodajalec burgerjev, lahko zasluži, če ima srečo, da mu kaj izdajo, jaz je nisem imela, cirka 4000 evrov. Računica je simpl; povprečen romanček pišeš recimo eno leto, verjemite mi, sem ga napisala, gotovo pa rabiš še 1 leto, da ga zbrusiš, kar nanese 166 evrov na mesec. Ne sezide se, nimaš šans. Treba je plačat najemnino, na svete cajte se je treba oblečt, v najlepšem mestu na svetu kaj malega pojest, na bone itak, pad thai v Thai innu, sticky fingers v Pennasu … Na razne Lolite, La Petite in podobno sranje, kjer ni subvencionirane prehrane, pa lahko pozabiš, tako kot jaz na to, da bi imela kdaj fukiš stopala. Ne moreš, ni šans. Dokler študiraš, še gre, macroonsi, chai latteji, brunchi na najbolj fancy lokacijah Ljubljane, ko pa enkrat padeš v sranje, ki se mu reče realnost, pa o normalnem denarju lahko sanjaš kot prodajalec burgerjev o dišečih rokah. Če greš pa slučajno še kdaj na kakšen espresso, za belo kavo v Ljubljani itak nimaš, si pa že krepko v minusu. Čiki … piši propalo. Tortice … piši propalo. Pivo … piši propalo. Sicer lahko kdaj kaj malega porecenziraš, se greš neko blazno samopromocijo, varianta, glejte me, jaz sem noro huda hipsterska pisateljica, družim se s sebi podobnimi debili, ki vsak večer hodijo na literarne večere, na katerih nič ne razumejo, pijejo vino iz tetrapaka in zvijajo tobak, zraven pa nonstop nabijajo o svojih projektih. »V delu mam to …« »V delu mam ono …« »To mam tud v delu.« »Jutri izide ta pa ta recenzija, pa ta, pa ta.« Ampak v končni fazi je vse isto sranje, keša pa ni in ni, tako kot miru na Kaisserjevi.

»Sanja, brže, pogledaj ljudi, pa to nije više normalno, požuri, ajmo, 4 burgere, jedan ohne ketchup, dva ohne majoneza, jedan normalan.« Varadinko mineva potrpljenje, je že preklopila in priča naški, folka je zunaj malo morje, midve sami kle noter. Okej, ne pozabi, najprej pomfri. Fuknem ga v fritezo. Hitro kruh v mikrovalovko, cheddar, ajmo, ajmo, brez ketchupa, dva brez majoneze, normalen. Če bi takole dobro ponavljala za vsemi svojimi kolegi literati, kot ponavljam naročila, se ne bi končalo, kot se je. Samo morala bi se promovirat. Pa na literarne večere hodit. Ampak koga boli kita za literarne večere, enkrat sem bila, ko sem zmagala, in sem rekla, kaj kurac, moram se začet malo kazat okrog, da bo folk vedel, da se udejstvujem. Začel se je s 40-minutno zamudo, potem pa je žena nekega blazno hudega literata 2 uri brala svojo kao poezijo, globoko kot Piranski zaliv, in to z glasom, s kakršnim jaz sprejemam naročila. Pol je folk valda že minglov, kontakte knupfen bi bil izraz moje učiteljice za nemščino, in vsi so govoril blazno lepo in poduhovljeno. Blage veze nisem mela, v čem je sploh fora, ko so razpravljal o tem, kaj je ona mislila z zadnjo pesmijo in oni so se dejansko poglabljal v to. Še ena ura mojega lajfa je šla v kurac in od vse te globine in cenenega vina so se jim počasi začela rosit njihova hipsterska očala brez dioptrije in kar mal na jok jim je šlo, ko je pesnik, zlati dečko, k se je že cel večer vrtel okrog mene, predlagal, da gremo »naprej, na eno izi scenco. V Centralno.« Nimam jaz keša za v Centralno, pomislim, za nikamor ga nimam, doma me čakajo položnice, moram kupit zimske škornje, tisti v desnem kotu pa že dva meseca zamuja s plačilom za intervju. Nič nism rekla. Vem, kaj bi bilo … Šli bi tja, vsi bi bili blazno odkačeni, drug drugemu bi dokazovali, kdo je bolj hipsterski, kdo bolj globok. Kdo lahko več nese, ker ta je car, kdo ima debelejšo denarnico, da vse to lahko plača. V resnici se pa nikoli ni vedelo, kdo pije in kdo plača v celi tej sceni. Zato sem šla. Ko vas jebe vse po spisku.

Ura je 23:45. Varadinka gre na cigaret, niti pogleda me ne, ko gre mimo. 42 hamburgerjev sem naredila. Zmeraj vse štejem. 31 pijanih strank. 4 konkretno smotane. Razberem že s snobovske face, ne rabim za to znat nemško. Če ne bi bla tok smotana, bi šla študirat matematiko, ne pa da sem pisala zgodbe. Zgodbe! Za koga? Da danes v Sloveniji vidiš človeka, da na troli bere, je bolj redko, kot da v Avstriji najdeš človeka, ki solidno govori angleško. Simpl. Nimaš za burek. Ampak filing, ta filing, k si neki napisal, je bil pa tako kul kot povprečnim slovenskim družinam Kmetija: nov začetek ob nedeljah zvečer. Na žalost povprečne slovenske družine, ki ob nedeljah zvečer doma gledajo Kmetijo: nov začetek in knjige poznajo toliko kot jaz Irino, ki ni opravila izziva in je s tremi nominacijami odletela iz showa kot knof od gat, niso taprav folk. Ne berejo. Jih je pa več. Od nas. Od mene. Računica. Kapitalizem.

»Dušo moja, jel si umorna?« Varadinka je zdej umirjena. Čiki delajo svoje. »Jesam,« sem čisto kratka, »Do kad čemo danas, šta misliš?«

»Oko pola 2 če bit još jedna runda, kad ljudi idu kući … Ja sad idem u frižder, da uzmem kartofel, a ti možeš ovdje, da ideš malo sa mopom, da bude snažno … Pogledaj ovo, kako je prljavo;« pokaže na pult, zamazan z maščobo, »hišno skrivnostjo« in kosi čebule.

Morala bi se na skypu dobiti s Kajo. Obljubila sem ji že trikrat, a ni mi zneslo. Kuča poso, poso kuča. Ne da se mi. Še dobro, da čez pofukan ekran ne more zavohat čebule pa plesk, ki se zažirajo v roke, v lase, v obleke. Noben prašek ne pomaga. Enkrat bi ji za foro pokazala, kako mam ožuljene noge. Namakam jih kot penzionist, v lavorju ob 3h zjutraj, nič ne pomaga. A ma nič. Verjetno sploh ne bi nič rekla. Kaj naj pa reče? Roke, namazane z L’occitane kremo, ki nikoli niso poprijele za nič drugega kot za pero, kemiko, nalivko, ne morejo vedet, kako je imet dva šihta. Možgani, ki cele dneve procesirajo recenzije, kratke zgodbe, objave, pesnike, kritike, urednike, čudežne dečke, zlate dečke, nagrade te, nagrade one, ne morejo vedet, da Šalamun, Kovič, Novak in Jančar v lajfu čez mejo pomenijo sam čudno gmoto črk, ki je noben ne razume. Ne, verjetno res ne bi štekala, če bi ji rekla, da nimam energije niti želje, da bi kadarkoli še karkoli napisala. Ampak ljudje, ujeti v nerazumljive knjige, ki ne štekajo ničesar vsakdanjega, si radi domišljajo, da so globoki. V resnici so pa ena navadna mlakuža.

Druga runda. »Jedan hot dog, dva cheesa, četri burgere,« se dere Varadinka. Noge me že bolijo. Ura je pol 2h, tako kot je rekla, predvidevanja točna ko švicarska ura. Dobr da sem jutri v krankenhaus popoldanska, drugače se mi ne bi sešlo … Oči mi vleče skupaj, ko režem bombetke, zlatih rezerv nimam naštimanih. Hrenovko dam v pečico, pečem plesko, mažem »hišno skrivnost«.

Mogoče je bil moj problem res to, da se nism znala promovirat. Še huje, mogoče, ker se nisem hotela fukat. Na tistem dogodku bi morala uhvatit pesnika. Zlatega dečka. Sama sem kriva. Na koncu ga je Kaja. Zbirala jih je, pesnike, tako kot jaz kretene za pultom. Jebal se ji je – dokler je imela skos nekoga »v delu«, se je po lojtri vzpenjala gor do literarnih nebes, prav predstavljala sem si lahko, kako je z vsemi zlatimi dečki fukala med svojimi policami Tolstojev, Saramagov, Ecov, Andrićev, Jančarjev, Kovačičev, Kosovelov, Šalamunov in drugih pisunov. »Prodala si se,« bi ji moral tulit, ko bi ona na krilih orgazma sanjala, da je z vsakim zlatim dečkom literarne scene bližje svoji polici v knjigarni, svoji knjigi v izložbi. Saj, mogoče sploh ni bila tako neumna, lezla je zmeraj bolj gor, dokler ni nekega dne res dobila te svoje famozne police. Klicala me je takrat, zadnjič, ko sva govorili, in pomislila sem, da človek za sabo res ne sme podirat mostov, ampak more namesto tega na njihovih placih raje gradit berlinske zidove, da čisto nič ne more švignit skos.

Ura je 2. Varadinka spet na čiku. Zadnja dva sta pojedla. Kurčevi prašiči. Pobrišem ostanke »hišne skrivnosti«, poravnam stole. Vidim, da sta pozabila vrečko. Das Geheimnis. Če si nekaj dovolj močno želiš, se ti to uresniči. Kakšno sranje. Kakšno žaljenje resne literature. Fuknem jo v koš.

Refleksija 23. 2. 2017

Nostalgija po prijatelju

»Še vedno nisi mrtev. Še vedno nisi sam.« (Osip Mandelštam)

Danes mu je umrl najboljši prijatelj. Mogoče včeraj, kaj on ve. Prejel je nočni telefonski klic bivše punce: »Vladimir.« To pomeni smrt. Mogoče je umrl že včeraj.

Zakaj – se verjetno sprašujete – bi ga o smrti najboljšega prijatelja obvestila bivša punca? Ker smo v francoskem romanu Alkohol in nostalgija Mathiasa Énarda, v katerem se prijateljstvo med dvema fantoma zgodi kot spremljevalni program ljubezni do iste punce. Če ste gledali Bertollucijeve Sanjače ali pa Truffautjevo klasiko Jules in Jim,(da ne govorimo o Hladnikovem Peščenem gradu), si situacijo lahko približno predstavljate. Fatalka, ki ljubi dva fanta, je v našem primeru Jeanne, francoska študentka ruščine na izmenjavi v Moskvi. V Vladimirja, »kozaka s strastjo do književnosti«, se zaljubi v Moskvi. Z wannabe pisateljem Mathiasom, alter egom avtorja romana, bralcem Kerouaca, Cendrarsa in Carverja, je še iz Pariza. Ta tako zelo ljubi Bospor v njenih očeh, da mu ne preostane drugega, kot da se odpravi k njej v Moskvo, in ne preostane mu drugega, kot da se tam še sam na smrt zaljubi v njenega novega fanta Vladimirja, ki v očeh svetoboljnega Francoza dobi narativne razsežnosti, ki so primerljive samo z opusom likov ruske literature. Občudovani Vladimir je Volodja, Vlado, Tolstojev Andrej Bolkonski, Pierre Bezuhov, ko ga ob striptizetah obhaja neskončna žalost, in majhen ruski deček, ko ga rojstna hiša Maksima Gorkega spominja na dom. Žalostni trio leto dni prebiva v sartrovski verziji Trainspottinga – ljubezen in Moskva nista kraja za mevže – vendar pa vmes pijejo vodko na krhko zdravje Dostojevskega, jedo boršč in zeljno solato v ruski restavraciji s hitro prehrano in se pogovarjajo o Beatlesih. Oslabljeni Mathias nato zadrogiran, utrujen in zapuščen zapusti Moskvo in se vrne šele, ko si Vladimir vzame življenje. Énardjev roman je tako – kakor Prešernov Krst pri Savici – slovo od prijatelja in pomiritev z nesrečno ljubeznijo.

Žalovanje je dolgo kot transibirska železnica, po kateri se vrba žalujka odpelje po poteh nostalgije in tovarištva. Veliki hrupni vlaki čez Rusijo mu prikličejo nazaj tisto praznino, ki sledi misli: »Zdaj sem čisto sam.« Skozi Nižni Novgorod, mimo Gulaga Perm-36, edinega muzeja gulaga, mimo 17. julija 1918 in dinastije Romanovih, skozi Moskvo mimo hiše Nabokova, stanovanja Anne Ahmatove, blizu Lubjanke – sedeža KGB, skozi Perm, Jekaterinburg in Sankt Peterburg, mimo oktobrske revolucije in državljanske vojne, mimo peronov, na katerih ga ne čakata Vladimir in Jeanne, ampak samo več in več kilometrov. Mesta ob železniški progi pripeljejo s seboj romane, v katerih je o Rusiji bral, preden jo je videl – vsa literatura se izrašča okoli njega, vse, kar je bilo nekoč oporna točka njegovega preživetja v moskovskih nočeh, zdaj sproti postaja zgodovina njunega prijateljstva. Napisi mest skozi okno njegovega kupeja so označevalci nečesa končno tako žalostnega, kot so od nekdaj žalostne njegove misli, ki se zdaj v ritmu zavojev tirnic zlivajo z rusko zgodovino, naravo in dušo. Kot so revolucionarji morali ljubiti revolucijo, je moral on neizmerno ljubiti Volodjo, in kot bi revolucionarji za revolucijo umrli, bi on zdaj umrl za svojega prijatelja. Ne pelje se, da bi Volodjo pokopal, ampak da bi še sam izginil na poti. 

Na tej poti se za hip spomnimo brezimnega človeka iz ruske zgodovine: »prijaznega brkatega revolucionarja«, voznika, ki ravnokar pomorjene Romanove pelje do mesta njihovega pokopa. Je mogoče, da med to vožnjo – kakor Mathias med svojo vožnjo po transibirski železnici – začuti nostalgijo po dobi, katere žrtev je bil? Morda je nostalgija podvrsta kantovske sublimnosti – varna majhnost pred veličino in usodnostjo koncev. Varna majhnost potniškega vagona, iz katerega se z vožnjo, gibljivostjo, premikanjem in trajanjem zoperstavljamo obstanku in nepremičnosti velikih, nepovratnih koncev. Romanovi so mrtvi, moskovske noči minule in prijatelj mrtev, soj luči mladostniške dekadence je ugasnil.

Mathias ravno z nostalgijo po prijatelju lahko preraste vlogo stockholmskega sindromaša v odnosu do lastne zgodovine. Prijateljstvo zanj postane lekcija iz ponižnosti pred preteklim sabo in tistim nepremagljivim poletjem, ki se lahko zgodi samo v najhujši mersauljevski zimi. V knjigi J. D. Salingerja Raise High the Roof Beam, Carpenters and Seymour: An Introduction najdemo pojem paranoika-v-obratno-smer, ki sumi, da ljudje za njegovim hrbtom naklepajo njegovo srečo. To je morda najboljša definicija prijatelja; osebe, ki v nedomačnem svetu, v katerem je vse izgubljeno, vse mrtvo, za našim hrbtom naklepa našo srečo, uspe sanjati še za nas, nas z vso silo potegne iz osame in s tem življenje postavi nasproti smrti. Takšnemu prijatelju bi, če bi bilo življenje literatura, v medklicu dahnili to potovanje nima nobenega smisla, ostani z menoj, vendar pa v romanu namesto nas to krikne Jeanne. Ona je tako tisti lik iz romana, ki ve, da še nisi mrtev, če še nisi sam – tudi kadar kloniš pred grozečo sedanjostjo. Na viški gimnaziji smo imeli nekoč v gosteh Tomaža Šalamuna. Poleg branja svoje poezije nam je povedal, da bomo odrasli, ko se bomo veselili zmag svojih prijateljev toliko, kot se veselimo svojih zmag. Tomažu Šalamunu bi bila Vladimir in Jeanne gotovo pri srcu.

 

Alkohol in nostalgija
Mathias Énard
Leto izdaje:
2017

Prevajalec:
Janina Kos

10,00 €

 

*Mathias Énard bo letos otvoril festival Literature sveta Fabula. Slavnostno odprtje bo 4. marca ob 20.00 v Klubu Cankarjevega doma. Brezplačne vstopnice že lahko dvignete na blagajni. Vabljeni!

Refleksija 21. 2. 2017

Kakofonija svobode

Če bi Alexis de Tocqueville hotel Demokracijo v Ameriki napisati danes, namesto leta 1831, bi ga poslal na Jones Beach. Predlagal bi mu, naj vzame vlak na Penn Station, v središču Manhattana, in z množicami deli 48 minut vožnje do Freeporta. Od tam bi ga avtobus peljal na drugo stran mostu, ki povezuje Long Island z otokom Jones Beach, ki je komaj kaj več kot 16 kilometrov dolga naplavina peska, kot dolga tanka črta s čopičem, ki vsako leto sprejme do šest milijonov newyorških teles, pripravljenih na praženje s pogledom na Atlantik. Če pa bi vztrajal, da gre z avtom, bi ga moral opozoriti na nelagodje, ki ga vzbudi misel na 15 tisoč parkirnih mest, zlasti, če so zasedena.

Ko bi se nastanila na mivki, bi ga opomnil na dejstvo, da so belci v izraziti manjšini in da prevladujejo mešane družine črncev in hispancev. Plaža je velikanska, a ni niti pedi proste zemlje, robovi XXL brisač se dotikajo in skupine sedijo v nepravilnih krogih po pet, deset in vse do petnajst oseb. Najbrž bi me pobaral po pohištvu: vsakdo ga prinese s sabo. Stoli, mize, senčniki, pručke, zložljivi naslonjači, parazoli, hladilniki, bobni in celo vodne pipe. Ta sladki dim turškega tobaka je cenjen, Alexis, ublaži vonj po cvrtem piščancu, pohanih rakcih, kremi za sončenje in marihuani. Zdaj dvigni pogled in se ozri na tisoče družin, spokojno zleknjenih pod soncem: kaj še vidiš, Alexis?

»Vidim? Naj raje spregovorim o zvoku.« Prav. Pri vsaki gruči je zvočnik. Prevladujejo brezžični modeli znamke Bose, ki so prek bluetootha povezani z mobilniki, toda sem pa tja se vidi gromozanske starine, ki jih razumem kot vajo v nostalgičnem hrepenenju po časih kasetnikov in magnetofonov. Glasnost je povsod nabita do meja znosnega; pesek amortizira vibracije. Nihče, Alexis, se ni pripravljen odpovedati svoji individualni pravici, da predvaja glasbo po lastnem okusu. Da, Alexis, mešanica zvokov ustvarja nerazvozljivo kakofonijo. Kot pri svobodi, se zvok prvih končuje tam, kjer se začenja zvok drugih. Ironija enakosti: večina pesmi je, bolj ali manj, različica istih ritmov, harmonij in besedil, brother.

Sliši se tudi jezik tega ljudstva, mešanica angleščine, ebonščine (črnskega narečja) in špangleščine: »Quieres un tan, nigger?« – »I ain tellin you no mo, nigazz is nigazz!« (»Želiš samoporjavitveno kremo, kolega afroameriške rase?« – »Ne bom ti več ponavljal, temnopolti smo že temnopolti.«) Ali pedagoški napor babice pet- ali šestletne deklice, ki erotično ziblje ritko v ritmu glasbe. »Delaš twerking? Nehaj, takoj! Premlada si, da bi se tako vlačila naokrog!« Edino, česar se ne sliši, je ocean. Vidi se ga tudi ne, skrit je za senčniki, ki zastirajo obzorje kot vrsta nebotičnikov. Zgleda, kot bi se ljudstvo v eksodusu za trenutek ustavilo sredi puščave.

Videl boš, da večina teles pripada temu, čemur pravimo delavski razred, kar v praksi pomeni zaposleni v restavracijah, barih, trgovinicah, frizerskih salonih, delavnicah, parkirnih hišah in katerikoli storitvi, javni ali zasebni, ki potrebuje nizko kvalificirane delavce. Živijo daleč od Manhattana, gotovo v Bronxu, vzhodnem in severnem Harlemu, južnem in vzhodnem Brooklynu ali severnem in osrednjem delu Queensa. Živijo v tesnih stanovanjih z malo sobami, ki se poleti spremenijo v mikrovalovne pečice. Otroci nimajo šole, poletne kolonije so drage in trajajo le nekaj dni. Obstajajo mladinski domovi, ki jih varujejo čez dan, a le med tednom.

Statistike pravijo, da družine niso zelo stabilne, zato se bratranci, bratranci v drugem kolenu, sosedi in lažni sorodniki zberejo okoli babic, ki prenesejo vse in bi izšle kot zmagovalke iz vsakega spopada, besednega ali fizičnega. One so tiste, ki vladajo nad velikimi aluminijastimi torbami, polnimi piščancev, rakcev in riža. One izberejo mesto, kamor je treba postaviti pohištvo. One so tiste, ki pazijo, da se orbita, v kateri krožijo malčki, ne oddalji preveč od jedra gruče.

Jones Beach je povzetek ameriške demokracije, Alexis, osvojena pokrajina, nenadomestljivo razvedrilo množic, odraz njenih omejitev in njenih pravic, nezadržna mešanica, hrup, dim, igra. Sobivanje in mir, Alexis, a za vsak slučaj je prepovedano pitje alkohola.  

 

prevedel Luka Lisjak Gabrijelčič

Besedilo je bilo objavljeno v Razpotjih, v celoti ga lahko preberete v jesensko-zimski številki ali na povezavi. Naročite se, donirajte jim denar, berite dobre tekste.

 

Kolumna 20. 2. 2017

Škoda te je: o kreativcih in njihovih bližnjih

»In, imaš dosti dela?«

»Ja. Trenutno kar preveč.«

»Ampak … ker se pri nas ne proda nič knjig, vam potem prevajalcem sploh kaj plačajo?«

»Plačana sem po obsegu in ne od prodaje.«

»Aha.«

Minuta molka.

»Knjige bi bilo treba tiskati na časopisne pole,« nadaljuje tast. »Tako ne bi zasedale prostora. Ne pa zdaj, ko se nam to povsod nabira.«

Vzdihne, vstane in počasi, ne da bi me pogledal, zapusti kuhinjo. Jaz obsedim za jedilno mizo.

S taščo izmenjava par besed o denarju. Oziroma o tem, kako ga ni.

»Saj bo bolje,« zavzdihne tašča in pristavi lonec na ogenj.

»No, marsikaj bo, bolje pa res ne.«

Minuta molka.

»Veš, tudi nam ni bilo lahko. Celo življenje sem se žrtvovala: petnajstega sem dobila plačo, šestnajstega je že ni bilo več na računu. Vse je šlo za bajto. Ničesar si nisem privoščila.«

Avtor ilustracije: Jochen Schievink (jochenworld @flickr)

*

To je vrh ledene gore pogovora, ki sem ga imela pred kratkim s svojima taščo in tastom. Čakala sta me v zasedi. V kuhinji. Za mizo, na videz povsem spontano. Veliki pok in naenkrat iz nič o vsem: o mojem delu, zaslužkih, odvečnih knjigah, žrtvovanju. Ko čutiš, ko se zaveš – a na žalost prepozno, ko je že vse mimo, a kako naj bo drugače, če česa podobnega niti v najbolj morastih sanjah ne pričakuješ? –, da je vsaka izjava tam, za tisto mizo v jedilnici, teleološka, da poganja iz dobro preštihanega in pognojenega terena in da ima točno določen namen: ne samo izjava kot celota, temveč vsaka beseda posebej, vsak medmet, vzdih, (umik) pogled(a). Zasačila sta me popolnoma nepripravljeno, brez orožja – našponanega bojnega duha –, bila sem ranljivo in zaupljivo bitje, ki se je, na obisku, do kuhinje privleklo tako rekoč v pižami.

Kolesje refleksije ter miselno-čustvenega prebavljanja se je zagnalo šele s prvimi koraki proti Ljubljani in se z nič manjšo hitrostjo vrti še zdaj; na trenutke imam občutek, da se vrti že nekoliko v prazno, zato tole zapisujem – da se tega občutka otresem, da mu, vsaj navidez, ne priznam veljave.

*

V centru Ljubljane sem se zavlekla v kavarno z internetom, da bi delala, prevajala knjigo, a zaradi šoka, ki sem ga doživela, in miselnega kolesja, ki je brnelo v glavi, tega nisem bila sposobna. Zavila sem na splet, morda bo kaj zanimivega, in kot nalašč naletela na kolumno Gabriele Babnik Šele tedaj, ko pišem, zares sem. Avtoričina poanta je nekako takale: država nas ima, kreativce, za prevarante, mi pa smo ta občutek kar nekako ponotranjili, hvaležni smo ji za vsako suho drobtino, ki pade z njene čedalje bolj skromno založene mize, ustvarjalnost se po sili razmer umika všečnosti, čas pa se logiki sistema primerno peča z birokracijo. Avtoričin zaključni vzklik in obenem zahteva je, naj nam da država že enkrat mir in naj nam ne nalaga (vedno novih) birokratskih obveznosti.

Čeprav se lahko – tako kot verjetno večina široko razumljenih literatarjev (pisateljev, pesnikov, prevajalcev, esejistov, kolumnistov, kritikov in drugih) – pod kolumno Babnikove podpišem z obema rokama, me je v tistem trenutku, v kavarni sredi mesta, spreletelo, da kljub vsem preglavicam, jezi, nezadovoljstvu, eksistencialnim grožnjam itd., ki nam jih povzroča država, to sploh ni problem.

*

Sumim, da ste nekateri ob tej izjavi že skočili v luft, zato naj vas potolažim: ja, seveda je problem, a ta problem se mi ne zdi usoden. Usodnejše se mi zdi nekaj drugega.

*

Usodnejše se mi zdi to, da široko razumljeni literatarji oziroma kreativci, kot jim oziroma nam pravi Gabriela Babnik, bolj prozaično pa samozaposleni na področju kulture oziroma knjige, včasih bijemo kar dve bitki: na eni strani z državo, na drugi pa s širše razumljenimi »domačimi«. In to je ta naš usodnejši problem, tako rekoč usoda, ki se je ne moremo znebiti, je pretentati ali je s kakršnimi koli protesti drugače ugnati – prej nam bo dano, v to sem prepričana, oslepeti. V tem problematičnem odnosu bi pogojno lahko izluščila dve razsežnosti.

*

Prvo zelo lepo demonstrira tašča s svojo izjavo o žrtvovanju.

Moja tast in tašča sta človeka, ki sta v življenju veliko naredila: zase, za svoje otroke, za nas, za mojega moža in najine otroke. Za vse sem jima hvaležna in ju, sploh za njuno iznajdljivost in praktično znanje, zelo spoštujem. To, da nista (akademsko) izobražena, me nikoli ni niti malo motilo, nasprotno, zdelo se mi je, da je to njuna prednost. Imela sta čas in voljo, da sta si nabrala ogromno praktičnega znanja, na primer o tem, kako se gradi hišo, popravlja vodovode, obvladuje elektriko, švasa, seka, vrtnari, šiva, kuha, vlaga in tako naprej. Oba sta nekje osnovnošolsko do srednje poklicno izobražena, delala sta tako rekoč za »tekočim trakom«: tašča ob trgovinskih policah, tast pa za tovarniškim strojem. A zanimivo: s svojima plačama jima je v tistih letih uspelo preživljati štiričlansko družino, hkrati pa si v nekaj letih zgraditi še hišo. Brez dosmrtnih kreditov. Pozneje sta si omislila še vikend na Hrvaškem. Ne, na začetku to ni bila luksuzna vila: kupila sta star, podrt hlev na hrvaški obali in ga – spet s svojima delavskima plačama – počasi spremenila v prijeten trinadstropni vikend. Kapo dol za vso marljivost, delavnost, osredotočenost. A po drugi strani: kdo izmed nas, samozaposlenih kreativcev, se ne bi bil pripravljen žrtvovati na ta način? Morda ima kak kreativec (ali kreativka) to srečo, da je poročen z nekom, ki redno služi spodobne denarce, in lahko vse svoje honorarje nameni gradnji hiše – a glede na višino kreativnih honorarjev si skorajda upam trditi, da bo ta gradnja napredovala tako počasi, da se bo sprevrgla v svojevrstno michelangelovsko non finito skulpturo. Nekateri te »sreče« nimamo, zato se nam očitno ne bo dano na ta način »žrtvovati«. Prav tako ne bomo imeli takšnih pokojnin, kot jih imata tašča in tast. Tastu so se, denimo, v izračun pokojnine štela najboljša leta, tako da se njegova penzija mirno in uspešno kosa s povprečno slovensko plačo. Z nami ne bo tako, za kar seveda ni kriv tast – on je imel pač samo srečo. Nepravično je to, da naši »tasti« današnji svet in realije motrijo, nas pa sodijo prav s te srečne – po taščino »žrtvovanjske« – pozicije.

*

Sistemski prepad med generacijami je globoko zarezal v naše duhove, namesto da bi si z nasprotnih bregov mahali, si žugamo ali obračamo hrbet: prvobrežni, stari, kot temen nevihtni oblak nezadovoljenih pričakovanj visijo nad nami, drugobrežni, mi, mladi, pa v najboljšem primeru pred tem oblakom bežimo kot pred zavestjo o svoji sistemski nemoči, v najslabšem pa brezvoljno tonemo v občutkih celočrtnega poraza zaradi, baje, čisto osebne nesposobnosti. Med takim utapljanjem si kreativci včasih, v uteho, pišemo solidarnostna pisma; v enem izmed njih je moja prijateljica ta problem povzela takole: »Jaz predvsem vidim, kako vsi ti starci sedijo na nepremičninah in gori denarja, vidijo pa čisto samo sebe.«

To je torej stvarna dimenzija problema, o kateri je, mimogrede, v zadnjih letih podrobneje, predvsem pa manj čustveno udeleženo pisal Alojz Ihan.

*

Druga dimenzija je nestvarna, a zato, jasno, še toliko bolj realna. S prvo, sistemsko-finančno-generacijsko, je sicer neposredno povezana: če bi imela redno in (dovolj?) visoko plačo, te druge realnosti morda sploh ne bi opazila. Gabriela Babnik jo oplazi, ko govori o »družbeni skepsi do kreativcev«. Ampak res samo oplazi. Ker ne gre samo za družbo.

Gre za družino. Tisto prvo, prvotno, primarno. Gre za starše, dedke babice, strice, tete, tasta, taščo, če jih pač imate. Zavedam se, da smo si tudi glede tega različni: eni prihajate iz tako imenovanih intelektualnih, kulturnih okolij, družin ali atmosfer, drugi smo pač iz proletarskih, praktičnih, nevzvišenih. Pristno delavsko-socialističnih. Kjer se izobrazba sicer ceni, to ja, a le zato, ker se prek nje – bojda – lahko pride do dobrega, se pravi predvsem rednega delovnega mesta, plače in s tem povezanega »prestiža«. Tako nekako veruje moja stara mama, ki jo imam zelo rada. Tako je živel moj ata, ki sem ga imela kot otrok še raje in ki se je iz navadnega delavca prelevil v izobraženega tekstilnega inženirja, s tem pa tudi v področnega direktorja Induplatija. Česa takega si je stara mama tudi zame vedno želela. Da bi bila, na primer, »prufesorca«, pa na katerikoli stopnji že. In ni razumela, zakaj »rabim« doktorat, ko pa lahko tako službo dobim tudi z diplomo – v šolah, krkah, lekih, rikotih, skratka, povsod, kjer se rusisti dobro tržijo. Ni razumela, da tisto, kar je »dobro« zanjo, ni nujno »dobro« zame, in da tudi doktorata ne »rabim« za nič, ampak ga delam kar tako, ker si pač želim nekaj let sedeti in brati rusko literaturo – v drugem okolju, v drugem jeziku, predvsem pa v miru, a vendarle nekoliko strukturirano, in potem – ja, skrita želja – o tem napisati knjigo. In da tudi te knjige ne »rabim«. Ne za službo, ne za mesto, ne za denar.

Ta razsežnost proletarskega (vulgarnega?) socializma me je vedno fascinirala. Ko izobrazba nima cene sama po sebi, ampak pravzaprav šele in samo na takšnem ali drugačnem »trgu«. Z drugimi besedami: doktorat je smiseln le, če se greš potem »prufesorje«, sicer je to stran metanje časa, energije in živcev (družine). Ta svojevrstna pragmatična vulgarnost seveda prežema družbo v celoti: večkrat se spomnim časa po maturi, ko so me mnogi vrstniki – na žurih, pijankah, v barih, trgovini in kar tako – spraševali, koliko točk sem imela na maturi in kam grem naprej, in so se ob mojem odgovoru – da sem dobila vse možne točke, naprej grem pa na ruščino in primerjalno – počutili malone osebno užaljene. Enkrat so na nekem wc-ju v baru v središču prestolnice iz nekih mladih ust padle celo besede »škoda te je«.

*

Vrnimo se k družini. Ata, kot sem že omenila, je bil »študiran«, rad je bral, a ko je umrl, je stara mama razmišljala, kako naj omare »osvobodi« njegovih knjig. Ko tašči podarim knjige, ki sem jih prevedla, se mi nelagodno zahvali z izjavo, da ona »ni za knjige«. Tast pravi, da bi knjige tiskal na časopisne pole, da mu ne bi zasedale prostora. Edini, ki prebere večino tistega, kar prevedem ali napišem, je moj oče – gimnazijski maturant, ki se je vpisal na fakulteto za elektrotehniko, a je ni končal, pa ne zato, ker ne bi naredil izpitov, ampak zato, ker do izpitov sploh prišel ni, saj je bilo na poti od železniške do faksa preveč barov, kjer si se lahko ustavil, enega prižgal in padel v knjigo. Tudi on bi si sicer želel, da bi zaslužila več. Več in bolj redno. A je z izbiro, če ji lahko tako rečem, nekako zadovoljen. Včasih se mi zdi, da je za takšen odnos potreben poseben dar, če že ne kar milost. Za tiste, ki se jih božji prst v tem smislu ni dotaknil, pa smo življenjski faliranci. Od tod sporadična (taščina, babičina) vprašanja, ali si morda »ne bi našla česa drugega«.

*

Vir: http://combiboilersleeds.com

Starši in stari starši se v službah, za gostilniškim omizjem, ob vrtni ograji sosedom z našim »poklicem« ne morejo hvaliti. Skrivajo ga, upajo, da gre za prehodno kaprico, da nas bo minilo, da bomo prišli k pameti in ga pač zamenjali. Dostikrat ob vzdihih, namigih, pogledih čutim njihovo jezo in razočaranje, tisti »škoda te je«.

A ko se ta osebnostna, najrealnejša perspektiva zlije s prvo, sistemsko-finančno, se raztreseni kamenčki mozaika šele sestavijo v smiselno, a skrajno bizarno celoto. Zgube brez denarja, ki furamo iz meseca v mesec, bedniki, ki o socialističnem »žrtvovanju« lahko le sanjarimo, smo pravzaprav zato, ker smo si – iz objestnosti, kaprice, svojevoljne, otročje igrivosti, neresnosti itd. – izbrali tisto, kar itak nikogar ne zanima, česar nihče ne rabi, česar bi se vsi radi znebili ali pa vsaj tiskali na tanke, tako rekoč nevidne pole. S to svojeglavo norostjo kreativci mučimo svoje »domače«, ki nam želijo »le najboljše«, z izstopom iz te norosti pa bi na en mah ubili kar dvoje: zadali bi udarec področju, ki je itak namenjeno izumrtju, sami pa bi končno lahko zakorakali redni, spodobni, predvsem pa normalni službi naproti.

*

Država obstaja, a je ni, že davno je splavala po vodi, ki se zliva v jezero neoliberalne tehnokratskosti. Od države zato ne moremo pričakovati temeljitega izboljšanja – vse, kar se dogaja, se dogaja po logiki obstoječega sistema. To pomeni, da bodo izboljšave statusa in stanja samozaposlenih kreativcev – če bodo – minimalne. Ker ne morejo biti drugačne. Nobena stvar v tem sistemu ne more biti ne v skladu z logiko taistega sistema. Je to tako težko razumeti? Stvari se sčasoma seveda bodo spremenile, saj se bodo morale. A to se nikakor ne bo zgodilo v Sloveniji, spremenilo se bo – na veliko skalo in, sumim, za vse nas precej hudo – v središču. Do takrat, jasno, skušajmo od države iztržiti, kar se pač da – v okviru logike sistema. Brez tega bo težko. Sicer pa z energijo varčujmo. Rabili jo bomo: za alternativo, ki jo bo od nas terjala prihodnost.

*

Energija! Pred tednom dni sem na Ministrstvo za kulturo poslala zahtevane dokumente za podaljšanje statusa. Priprava papirjev mi je vzela par večerov in povzročila nekaj nelagodja ob pisanju mejlov urednikom, ali bi mi lepo prosim napisali slavospevno priporočilo. Če se v prvo ne bo izšlo, bom morala nekaj energije vložiti še v pisanje pritožbe. Sitno. V skrajnem primeru se tudi to lahko ne izide: jezna bom, predvidevam, da tudi v stiski, a zaenkrat o tej neljubi situaciji še ne razmišljam.

Razmišljam o tisti energiji, ki propada v cikličnem blodenju okrog občutka antijunaškosti, zafuranosti, nesposobnosti, izneverjenju. O energiji, ki se nepovratno troši v notranjih monologih, uperjenih proti pričakovanjem, željam, tihim ali glasnim prošnjam naših družin. O energiji, ki gre za ohranjanje in obenem boj proti tisti »ponotranjenosti«, o kateri govori Gabi v svoji kolumni.

*

Dostojevski je v eni izmed knjig, ki stojijo na najvišji polici tamle na moji desni, zapisal nekako takole: »Družina nam je dana za to, da se v njej učimo ljubezni.« Patetično? Utopično? Samoumevno? Morda. Dostojevski je živel v času, ko je Rusiji vladal car, ki ga je narod imenoval batjuška, očka. Zavedal se je, da je odnos med državo kot institucijo ter ljudmi v svojem temelju hladen, pragmatičen, birokratski, izkoriščevalski in zatiralski, zato je zagovarjal obliko oziroma ureditev, ki bi bila, kot je menil, najbolj podobna družini – monarhijo. V pisateljevih najlepših monarhističnih sanjah se ljudje v vsaki družini naučijo ljubezni, potem pa se ta odnos – v sicer zbledeli, a vseeno kar največji meri – preslika na odnos med ljudmi in državo. Že takrat, se pravi že v drugi polovici 19. stoletja, se je pisatelj brez dlake na jeziku izrekal o zgrešenosti evropske politične in družbene ureditve, kjer so se, kot je opažal med svojimi potovanji po Evropi, pragmatični in zatiralski principi države začeli zažirati v vse družbene pore, tudi družinske. Po njegovem naj bi to slej ko prej pripeljalo do izumrtja, (samo)izničenja civilizacije.

*

Vem, da eshatološkost in patetika v teh pragmatičnih »časih nesmrtnosti« nista najbolje prebavljivi, a vseeno: bojim se, da bi Dostojevski spet lahko imel – vsaj delno – prav.

 

Kritika 16. 2. 2017

Aktivacija kaosa

Naslov zbirke kratkih zgodb češke pisateljice Alexandre Berkove Knjiga z rdečimi platnicami bo verjetno pri marsikaterem bralcu sprožil aluzijo na čitanke in dela komunistično pravovernih avtorjev. Da pisateljica s tem ne pristaja na politično doktrino, temveč z izborom brije norca iz teh ideološko presvetljenih knjižic, pa postane kar hitro jasno. Dovolj je, da preletimo kratko besedilo na platnicah, v katerem prevajalka Tatjana Jamnik zapiše, da je bila Alexandra Berkova (1949–2008) zaradi političnega nekonformizma v nemilosti pri komunističnih oblasteh. Naprej uvede, da se je avtorica z naslovom navezala tudi na Rdečo knjigo, ki je bila med vojno priljubljeno čtivo med ženskimi bralkami. V Knjigi z rdečimi platnicami, ki je njen knjižni prvenec, pa Berkova preobrne postulat »ženske literature« in izpiše s feminizmom prevlečeno varianto življenja neke ženske oziroma žensk.

Ne morem mimo tega, da ne bi omenila občutka, ki se mi je porajal, ko sem zagrizla v prve strani romana. Spominjal me je na tistega, ko sem znatno mlajša v rokah držala drobno knjižico Jorgeja Luisa Borgesa in po končanju zgodbe Tlön, Uqbar, Orbis Tertius nisem vedela, ali je vse to res ali pa me nekdo dodobra vleče za nos. Takrat se mi seveda še ni sanjalo, kaj je to postmodernizem. Gre za občutek presenečenja, provociranosti, zaradi katerega močno poženeš možgane, a se hkrati počutiš nemočnega in nezadostnega, ker ne moreš prepoznati prav vsakega najmanjšega namiga, vsake sledi medbesedilnosti. Trenutno navajena na absorbcijo sodobne prozne produkcije, ki je večinoma nedrzna s formalnim eksperimentiranjem, sem zato ob zbirki zastrigla z očmi. Priznam, o avtorici predhodno nisem vedela ničesar in Knjiga z rdečimi platnicami je bilo prvo njeno delo, ki se je znašlo na mojem knjižnem repertoarju. Ujela me je popolnoma nepripravljeno, zaradi česar se mi je zdela še toliko bolj sveža, pogumna in sočna. Še dodatno morda ob misli na zgodovinski trenutek, na situacijo na Češkoslovaškem, ko je knjiga nastajala.

Na hitro bi lahko strnili, da zbirka govori o ženski tistega časa. Vendar razpeti časovni niti – od najzgodnejših let, čez šolanje, prve ljubezni, razočaranja in fakulteto, do ostarelosti in smrti – ne sledimo dosledno skozi vizuro enega subjekta. V nekaj različnih zgodbah resda zasledimo ime Dita, vendar je subjekt preveč mehak in razsrediščen, da bi lahko z gotovostjo trdili, da gre za enega in istega nosilca. Ne nazadnje to tudi ni pomembno, saj pisateljica kljub temu zgradi kronološki in kavzalni lok, ki ga bralec dojema s pomočjo intuicije. Na nepreverljivi ravni se tako zdi, da otroci iz začetka zbirke pozneje postanejo starši in nato stari starši.

Avtorica torej zbirko gradi tako, da je fragmente in okruške težko postaviti na točno določeno mesto v sestavljanki. K temu poleg muhaste in nestabilne entitete subjekta pripomore še razpadajoči jezik, ki se giblje vse od nižje pogovornega do knjižnega. Ritmično gledano je pisanje na trenutke popolnoma nezaznamovano, včasih pa pospeši, postane zasekano in pogosto misli preidejo v formalno nepregledne dialoge.

V zbirki na ta način z zelo premišljenim in enigmatičnim pristopom obravnava široko temo medčloveških odnosov in partnerskih relacij. Včasih se v to pretrgano komedijo človeških interakcij prikrade tudi rešitev v obliki nadnaravnega, ki je blizu groteski. »Homolka je tiho stal. Dej mi lupčka, sem rekla. Homolka se ni premikal, potem pa šepnil, a me ne misleš pustit? Jaz te ne ljubim! Sklonila sem se k njemu, ga prijela za vrat in odgriznila sem mu glavo. In pojedla sem ga, Homolko, pojedla, ker me ni imel rad.«Tako kot v tem primeru, pa se protagonistka v minevanju zgodb kaže kot močna in pogumna osebnost, ki ji pot samouresničitve preči neka zaželena moška figura, ki intervenira po maniri konvencij tistih časov: »on je rekel, no, a vidiš, jaz bi rad imel čiste srajce in nisem pripravljen žret konzerv, ker žena piše roman.«

Ko je leta 1986 Knjiga z rdečimi platnicami po dvanajstih letih čakanja v predalih končno izšla, je požela izjemen uspeh: številni izvodi so bili razprodani v nekaj dneh in pozneje je bila večkrat ponatisnjena. Težko si je predstavljati, da bi kaj podobnega doletelo tako zahtevno in eliptično besedilo danes. Preteklo odmevnost si lahko razlagamo seveda tudi skozi prizmo češkoslovaškega komunističnega sistema, ki je po svoji volji bralstvu plasiral neoporečno književnost, posledično pa je to cenilo vsak žarek literarne pluralnosti.

In zakaj brati Berkovo danes? Po mojem mnenju si to zasluži že zgolj zaradi užitka, ki se v bralcu sproža ob markiranju mojstrskega prestopanja mej pisave in jezika. Če na tem mestu citiram Miho Javornika (Kako se je kalil ruski postmodernizem, Slavistična revija, 2002): »Postmodernizem aktivira kaos in ga prepoznava ne le kot način bivanja, temveč tudi kot način osmišljanja sveta. Umetnik in znanstvenik se morata naučiti razumevati njegove zakonitosti, zato pa morata znati analizirati pojavnost kaotičnega. Ker je kaos dinamična konstanta, ta analiza nima končnega cilja, ni usmerjena niti k iskanju objektivne niti subjektivne resnice: analiza je cilj sam po sebi.«In prav zaradi te tako imenovane aktivacije kaosa se mi ob stiku z dobrim literarnim primerkom, kot je zbirka Knjiga z rdečimi platnicami, včasih pošteno kolcne po postmodernizmu.

 

Alexandra Berková: Knjiga z rdečimi platnicami. Prevedla Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2016. 160 strani, 19,90 €.

Panorama 14. 2. 2017

Paviljon

Ali je tistega dne, decembra 1961, ko je Jasna s tesnobo stala pri oknu in izza napol odstrte zavese zrla na park, kjer sta kar tja počez, kot zlovešča močerada prodirala dva buldožerja, snežilo? Iz sobne niše na vogalu stavbe, ki je sicer ponujala pogled na tri strani, na desni ni mogla videti drugega, kot delček pločevinaste strehe ene od kupol paviljona, ki se je izgubljala v progah zgodnje jutranje megle, kot bi se že vnaprej umikala in potapljala v minulo. Nobenih glasov ni bilo slišati, cesta je bila še prazna, le spodaj na ulici je moški s privihanim ovratnikom črnega usnjenega plašča in nizko posajenim klobukom nad kratkim, naduto togim trupom stal na vogalu. Cestne svetilke še niso ugasnile, nemara se še ni do kraja zdanilo in tu in tam se je medla lisa izpod pokrivala brezsramno obrnila naravnost v Jasnino okno. Odstopila je za korak in se prikrila v notranjost, čeprav je v mraku salona verjetno ni bilo moč videti.

V zgornjem nadstropju so kot puščice iz steklenih kozarcev štrleli čopiči, na mizi so spale velike in male tube, krpice blaga, nožički in strgala. Blagi vonj suhega lesa, oljnih barv in povoščenega platna prepreden z bolj rezkimi notami terpentina in lanenega olja je lebdel v polmraku pod velikimi strešnimi okni. Z nogami, prekrižanimi na visokem lesenem stolu, s tanko cigareto, ki je skoraj ni potegnila, je ure in ure gugala mali natikač na koncu stopala, razmišljeno ovijala resice muslinastega šala in od daleč, z nekoliko priprtimi očmi zrla v platno. Globoka ultramarin modra … kar na platno, v debelih nanosih iz tube je dodajala barvo in jo v mehkih potezah gubala v rahlo valovanje. Sanjalo se ji je o rdeči peruti, o krilu nad mrzlo nočno pokrajino, nad zamolklim snežnim holmom, o goreči sredici, ki se dviga nad hlad in slano, plapola čez suho prst in vstaja ognjeno iz mrzle postelje.

»Jasna,« se je zaslišalo rezko s stopniščnega hodnika …  »grem na Zbornico, ne čakajte me s kosilom, pozen bom.«

Naglo, z nagonsko kretnjo je segla k pismu, gosto popisanemu listu v žepu halje, kot da bi jo lahko zasačil in razkrinkal, kot da bi ji lahko pretaknil vsak kotiček, kot da bi ji lahko segel prav v možgane in raztrgal rahlo prejo, mehko vez in drobno upanje, hotela jo je zavarovati, obdržati, rešiti … koraki po hodniku so se že oddaljevali,

»… ne pozabi na večerjo pri Stritarjevih, Medved je tudi povabljen.«

Jasna je stekla do vrat in se nagnila čez kovano ograjo zavitega stopnišča, da bi prestregla glas … kaj, Leo, Leo pride, a veliko vhodno krilo v pritličju se je že zaprlo za Emilom. Skozi mlečno, drobno jedkano steklo vežnega okna je videla, kako je stopil čez cesto in se približal togi senci, ki je nekoliko postala, se uslužno upognila, kot bi sprejela naročilo ali potrdila dogovor, morda zavezo, potisnila roke globoko v žep in brez naglice zdrknila za vogal. Pohitela je nazaj v sobo, se stisnila k težkemu zastoru in ujela Emila, ki se je odpeljal z velikim črnim avtom. Dolga domača halja ji je padala do golih gležnjev, drhtela je od mraza in nemira, od pljuskov negotovosti, od zle slutnje, zaman se je tesno zavijala in stiskala lahti na prsi, ledeno mrzlih stopal si tudi v malih, toplih natikačih ni ogrela. Tam na desno, čez strehe bližnjih hiš ji je drsel pogled, čez park do nizih kupol, do visokih kritin na razgibanem somernem paviljonu, do vhodne lope in še čez, prav do baldahina na letnem telovadišču. »Baroccus fabianesis«, spomin na rokokojsko izročilo igrivih hišk za lov in razvedrilo, spomin na aristokrate 18. stoletja, spomin na ugasli začetek meščanske dobe, ki je iz umetnika ustvarilo izbranca plemenitega duha in na razstavišče, atelje, slikarsko šolo, od vedno zbirališče radoživih srečanj in debat glasnih in glasnejših mislecev in pivcev. Megla se je nekoliko dvignila in razkrila še košček strehe osrednje kupole, ki je pokrivala veliko dvorano. Kot bi bilo včeraj, ko je postavljala razstavo, in ne pred devetimi meseci, kot bi bilo včeraj, ko je dobila pismo:

»Draga Jasna,« je brala takrat v ateljeju, »najlepša hvala za vabilo, žal sem cel mesec …« ovojnica z modro rdečo obrobo letalskih pošiljk, ji je zdrknila na tla in ko se je sklonila, da bi jo pobrala, je prevrnila lonček z rdečim cinobrom.

Leonard Medved, ja … Leo, kot so ga klicali, visoko nočno molčanje, trepetava tišina v predpomladi, ko sta stopala proti paviljonu z vzpetine za Švicarijo in ju je že mlačen veter ovijal s pršcem kapelj, enkrat s komaj brstečih listov in spet z razkritega svoda globokega neba. Droben pesek je škrtal pod podplati, soj svetilk na promenadi je trepetal v mehki zrak in nizal bisere v verižico svetlobe. Luči so z gugajočim valovanjem dvigale in spet umikale presojni senci, prepletale in ločevale njuna obrisa, ko sta se spuščala po poti od svetilke do svetilke, razkrivale in spet jemale v mrak njuna obraza, kot bi se prav počasi vozila z vlakom in v rahli omotici zrla skozi okno mimo neznanih sopotnikov. Samo da sopotnikov ni bilo, ostali so daleč zadaj, na drugi strani proge, v drugem svetu, v drugem času, izmuznila sta se, pretaknila skozi predor, zapustila sta jih, Jasna jih je zapustila, Leo morda ne, navzel se je drugačnih navad ali, bolje, ohranil je vse tiste, ki jih je imel od vedno, samo da so se navade tu spremenile. Dežni plašč je nosil ogrnjen le čez ramena, način, ki ga je zaznamoval s posebno držo, tudi zato ga je spoznala že na daleč. Rokavice iz mehkega usnja, ki so dišale po novem in nekoliko po sandalovini, je držal v levici, z desnico pa je hodil tik ob njej, med njima samo dih zraka. Polglasno je govoril, zdaj o tem, zdaj o onem, brez reda in lahkotno. Sklanjal se je nekoliko naprej in k njej, kot bi še posebej kazal, da so besede samo zanjo, ponotranjena, očarljiva manira. Pripovedoval je o družbi, v kateri se je gibal, o diplomatih in poslancih, o atašejih z nejasnimi nalogami, seveda nič o interesih ali posredovanju velikih in sploh nič o svojih prikritih, gotovo tudi tveganih in nemara temačnih nalogah. Vse same prazne zgodbice, ki jih je raztresal kot drobtinice za neobvezno zobanje … kot tisti, ki se venomer ogiba premolku in tišini, ki neopazno varuje teren, nadzira položaj in ga brani s spretnimi premiki, nikoli vsiljivo in očitno. In pozna nevarnost, ki vodi k tuhtanju in vrta v misel, postavlja vprašaj k čemurkoli, tisti čas seveda najbolj k njuni zvezi, komajda razmerju. Skoraj se je že privadila, po toliko letih, njegovi odsotnosti, dolgim premorom med občasno gostejšimi pismi. Skoraj se je že naučila, da ga je samo še stišano pogrešala, kot se je privadila, da mrtvi ne vstopajo več skozi vrata, skozi katera so vedno tako samoumevno prihajali. Pustila je, da je naposled postal prikazen in podoba s svojim neotipljivim telesom, znak na njenem platnu, neviden in zakrit, le drhtenje in odblesk z gladine. Tisti, ki mu je pustila, da prižiga svetilke v njeni glavi, ji razmetava posteljo v visoki noči, poliva lončke z rdečim cinobrom in brizga ultramarin po napetem platnu. Lik, ki se izza zunanjosti urejenega in uglajenega Lea ne kaže komurkoli. Leo torej, ki je ves živ in stvaren stopal tik ob njej in pod verando paviljona z golo dlanjo ujel njeno v rokavici. Nasmehnila se je vase, mehak in miren stisk je šepetal zavetje. Zastal je, čakal, jo zasukal k sebi, njena rokavica je ležala med njima kot zatič, zaklep, ovoj, ki se vriva in razglaša zid, kot tuja koža, ki maši oči in usta, zapira vhod v mehko in notranje, gluha opna in blago, nevzdržen občutek. Z neznatnim in le najnujnejšim odmikom si je snela rokavico. Zaprlo ji je sapo od nenadne golote, kot silna plima ju je zalila nevajena bližina. Z eno samo kretnjo slečena, razkrita, kot bi odložila vso obleko, se je gola znašla v njegovi toploti. Naročje paviljona ju je držalo v dlaneh, obris dvoran in kupol stopljen v poznem mraku in dih spečih platen z žarečo draperijo, z obrednim plesom, z ognjem, ki plapola nad pusto zemljo, leti z žerjavico v kosteh, z oranžnimi stopali in z iskrami v laseh, skoz krepko slano, grenko sol, kjer val za valom pljuska v skalo in vstaja iz mrzlih kraterjev ognjeno. »Jasna, Jasna …« jo je komaj doseglo tiho šepetanje. Tedaj je veja glasno počila, Leo se je zdrznil … pod divjim kostanjem se je nekaj zganilo, toga senca, ki si je privihala ovratnik, kratek trup in dolg šinjel, črno usnje, ki je tlesknilo ob vlažno deblo, potem spet nič in gluha sivina, morda le netopir ali nočna ptica, ki je hušknila čez streho.

Pozabljen list v oprhu ivja, ki ga še ni utrgal zimski mraz, je mlahavo visel z grma. Jo zdramil iz spomina. Skozi meglene srage se je v daljavo gostila pajčevina golih vej in ji ujela prste na hladnem steklu. Šipa se je v pojemajoči elipsi zameglila, nekoliko od vročičnih lic, ki jih je zdaj spet prislanjala k hladu, nekoliko od sunkovitega dihanja, ki ga je na silo, iz nekakšne pridobljene ali priučene previdnosti zadrževala. Daleč je bila predpomlad, daleč razstava in visoki svod potem. Nekje na desni so brneli stroji in kleli delavci, ki se jim je udiralo v zmehčano zemljo. In misli so visele zunaj nje, kot suhi list z mrzlo skorjo, v oklepu žleda, vse debelejšega in težjega čez čas, ki je škrtal pod zobatimi kolesi in hladil spomin, da se je zatikal in spet zaganjal v upehanem zaletu, padal težak pod gosenicami bagra, ki je zunaj mlel vejevje, pulil grmičje in ril naprej, se zaletaval v zid predelnih sten, trgal opaž, mendral ostrešje. Za oknom se je zvrtinčil drobcen prah, kot roj snežink, in se ves migotav, kot grozeč obraz vtisnil v nebo, se dvignil, spustil, stegnil v pretečo kretnjo in kot obsceni jezik mokro tlesknil prav ob okenski okvir. Črni plašč na ulici se je pomaknil bliže, si popravil širok rever in se počasi, s svinčeno togim trupom zazrl naravnost k njej.

»Emil, kje je Leo?« ga bo ponoči, utrujena od nenehnega smehljanja na večerji pri Stritarjevih vprašala.

»Na varnem, Jasna, na varnem. Povabili smo ga na pogovor, nekaj časa si bo vzel, kakšen dan, dva, morda več, odvisno od njega, Jasna, predvsem od njega, pojasnil nam bo določene momente, tujina ima kvaren vpliv na nekatere značaje …  «

Z drugega konca sobe, čez hodnik na dvoriščno stran, je treščilo, morda je loputnilo kuhinjsko okno, ki ga je Julka venomer odpirala, zacvililo je, zaškripalo in še enkrat udarilo potem … naravnost v trebuh, skoz medenico, skoz rahli pletež. Mrzla krogla, pekoč oblok med elektrodama, ki ju oblizne predrzni jezik in se zvali v drobovje … nad parkom, daleč na desni, so se v gosti jati kriče dvignili temni ptiči in se zagnali na sever, pa spet na jug … hip zatem se je megla pod njimi gobasto zgostila, kot od dušljivega prahu, sivkastega, z umazano rumenim robom, kot od krhkega ometa, kot od zidu, ki pada, pada v ustje in zamre potem.

Odločba občinskega ljudskega odbora Ljubljana Center je sklenila, da se decembra 1961 začne rušiti Jakopičev paviljon, prav tako se poruši vhodni baldahin na letnem telovadišču zaradi prestavitve železniške proge.

Refleksija 13. 2. 2017

Naredite Ameriko spet obvladljivo (8.): Srce Amerike

»Vi pa niste od tukaj,« reče moški mladeniču za šankom nekega bara v St Louisu in mu naroči pivo. Piše se leto 1857.

In res ni. Mladenič, lep moški, Evropejec, Nemec in zato v nekem smislu zahodnjak, je imel sanje, večje od mesta, v katerem se je rodil. V njihovem imenu je prepotoval pol sveta, se izmikal nesreči, malo na račun svoje preudarnosti, malo pa tudi zato, ker so ga bogovi sicer ljubili, a ne dovolj, da bi ga poklicali k sebi. Osamljen je, a nenazadnje poti proti vrhu še nihče ni prehodil v spremstvu. Tisti, ki jim je že uspelo, morajo skrbno bdeti nad svojimi posli, tisti, ki jim še ni, pa imajo bržkone preveč dela z načrtovanjem, da bi se lahko posvetili drug drugemu. Njegov obraz je nežen in od otroštva še vedno malo mehak, a na njem se že rišejo poteze, ki jih bodo z leti vanj globoko vklesale vztrajnost, prizadevnost, nepopustljivost. Osemnajst let ima in kot najmlajši med štirimi brati ve, da ne more računati na dediščino. Ta moški je idealno utelešenje ameriškega sna. Ime mu je Adolphus Busch. V letih, ki prihajajo, in v stoletjih, ki jim bodo sledila, se bo v zgodovino zapisal kot oče pivovarskega imperija Budweiser. Njegova zgodba je zgodba, ki si jo do bolečine zgoščeno in obdelano z izdatno mero ustvarjalne svobode lahko ogledamo v oglasu, ki ga je Budweiser pod naslovom »Rojen v mukah«, lansiral pred nedeljskim super bowlom, državnim praznikom tistega, čemur Američani rečejo nogomet, in tistega, čemur Američani rečejo pivo.

Super bowl, letni vrhunec ameriškega nogometa, hkrati predstavlja tudi vrhunec oglaševanja. Oglasni prostor med prekinitvami velja za najdražjega na svetu, cena tridesetih sekund znaša 5 milijonov ameriških dolarjev, kar pomeni, da je Budeweiser samo za predvajanje svojega minutnega oglasa odštel 20 milijonov. Kar bodo oglaševali za super bowl, bo odmevalo. Vprašanje le, na kakšen način. A več o tem po oglasih.

Ameriko delajo veliko imigranti, nam je sporočil Budweiser, imigranti, kakršen je bil Adolphus Busch, imigranti, kakršen je bil Friedrich Trump, vsi ti mladi moški, polni sanj, za katere tam, od koder so prišli, ni bilo prostora. »V mukah rojeni« trži staro (in v veliki meri napačno) predstavo o tem, da je Amerika dežela priložnosti, v kateri to, kar zmoreš, velja več od tega, komu si se rodil. V svoji sentimentalni metaforiki se ne ozira na preseljevalno politiko minulih stoletji, ki je skrbela za to, da so rasna razmerja v deželi priložnosti ostajala v želenem ravnovesju in čednim zahodnjaškim mladeničem omogočala, da so v na videz v neskončnost in na videz po lastni zaslugi ostajali prvi med enakimi.

V spremstvu napisa »podpiramo svoje vojake« je Budweiserjev orel orjaških dimenzij eden prvih pogledov, ki se s ceste odprejo na St Louis. Budweiserjev lager, paradigmatsko ameriško pivo, ki zalive vse springbrejke, športne dogodke in veselice nasploh, nosi ime America.

Budweiser je utekočinjena duša tistega, kar je William Gas, veliki pesnik srednjega zahoda, strnil v sledečem opisu:

»Šport, politika in vera so tri strasti slabo izobraženih. To so odprte rane Srednjega zahoda. Grde na pogled, izvir večnega nelagodja, izčrpavajoče za telo. Vanje izginjajo osupljive količine denarja, časa in energije. Podeželska pamet je v teh zadevah ozka, strastna in brezglava. A pohlepa, naj bo še tako kratkoviden in neposreden, ne kaže kriviti za vse. Poznal sem na primer ljudi, ki so leta odločno volili v nasprotju s svojimi interesi. Niti nisem opazil, da bi jim njihovi gotovo krščanski nazori kadarkoli preprečili pozivanja k temu, da bi – na primer – Rusijo, Kitajsko, Kubo ali Korejo razbili na koščke. Svojo državo podpirajo kot podpirajo svoje lokalno moštvo: fanatično si želijo zmage, kričanje je njihov forte, in če se stvari ne izidejo, zamenjajo trenerja.«

Hočem reči – Budweiser je srce Amerike. Je preverjena, zaupanja vredna firma, ki ji tisti, ki svojega državljanstva ne prevprašujejo prav pogosto, skoraj a prori ne morejo ničesar očitati. Je artikel, ki sodi k flanelasti srajci in razmajanemu poltovornjaku. In tudi Buscheva zgodba o uspehu je ena tistih zgodb, s katerimi se Amerika vztrajno postavlja. Veljalo bi poudariti: na Budweiserjevem oglasu ni nič, ampak res čisto nič, levičarskega. »Rojen v mukah« do obnemoglosti ponavlja zlizano neoliberalno vižo o enotnosti volje in poti. Z ničemer ne omenja tega, da bi morala mlademu Boschu uspeh ali izobrazbo ali zdravstveno zavarovanje omogočiti država. Spreten človek bo za to menda ja poskrbel sam. In vendar nič od tega ni zajezilo plazu komentarjev v slogu »kaj pa so to za ena levičarka jajca«, ki jih je pod heštegom #boycottbudweiser naplavil Twitter.

A za trenutek se vrnimo v devetnajsto stoletje. Negostoljubni obrazi, ki so mladega Buscha opsovali, še preden je z obema nogama zakoračil po ameriških tleh, bi zelo lahko pripadli pripadnikom zbora protestantskih mož, ki so v petdesetih letih devetnajstega stoletja izoblikovali tako imenovano Ameriško stranko ali Stranko domorodcev, ki so se zaradi svojega vztrajnega zagotavljanja, da o vsej stvari ne vedo ničesar, v zgodovino zapisali kot »Know-nothing party«. Njihov cilj je bil elegantno preprost: preprečiti priseljevanje. Ameriko, to deželo svobodnih, je namreč treba za vsako ceno braniti pred nemškimi in irskimi priseljenci, ki bodo državo preplavili s svojimi rimskokatoliškimi vrednotami in jo na koncu izročili papežu, poleg tega pa služijo na račun proizvodnje alkohola, za katerega vsi vemo, da vodi v kriminal. S tem se ukvarjajo pripadniki nižjih slojev in kar poglejte, kako v soseskah, v katere so se priselili, število umorov in ropov in kar je še tega vztrajno narašča. Je slišati znano?

Ameriškemu nativizmu se je posebej lahko posmehovati, ker je zgodovina Amerike kot kolonije in neke hecne oblike postkolonije, v kateri so se kolonizatorji odcepili od samih sebe, tako kratka, genocid nad domorodci pa zgodovinsko tako blizu, da je sličice mrkogledih Indijancev, ki priseljence pošiljajo tja, od koder so prišli, najti za vsakim ovinkom interneta. In še posebej lahko se mu je posmehovati, ker si tako zelo prizadeva za to, da bi soobstajal z v temelju nasprotujočo idejo, da je Amerika edina država na svetu, v kateri ni važno, od kod prihajaš, temveč kam si namenjen, namenjen pa si seveda samo navzgor. V tem smislu je v odzivu na Budweiserjev oglas nekaj paradoksalno iskrenega, čeprav v svoji neukosti ne ve, kako bi se izrazilo. Moralo bi namreč pisati: »kaj so to za ena liberalna jajca«. Od Trumpove izvolitve dalje tudi internet ve, da mu ni več treba hliniti: Amerika ne pripada vsem enako. In najuspešnejši sin kitajskega deda, ki mu pismenke pomenijo toliko kot meni, bo vedno obravnavan kot Kitajec. In vsak rimokatolik bo še vedno vsaj malo sumljiv, da o ateistih sploh ne govorim. Amerika je še vedno skupina mrkih protestantskih mož. In ko je Trump v svojem inauguracijskem govoru nekomu rekel, da nikdar več ne bo prezrt, je govoril njim. Njim, ki so morali vsa ta leta stiskati zobe, medtem ko so feministke in homoseksualci in tujci kradli pozornost in službe in se prisvajali ugled, ki bi po božji milosti moral pripasti njim, do točke, ko so postali tako objestni, da so si izvolili črnega predsednika. 

A Amerika, ta čudna postkolonialna tvorba, zase hoče samo iste pravice, kot jih ima katera koli druga Evropska država. Tako trdno koreniniti v svojih tleh, da se bo zdelo, kot da je naravno. Biti tako spontan v svojem esencializmu, da ga niti opaziš več ne. Ločiti naše od vaših, ne da bi se bilo nenehno treba spraševati, kdo je kdo. Kot da neka zemlja res pripada nekemu narodu, kot da nek skupek ljudi res tvori narod, kot da narod res raste iz skupnih prepričanj. Če bi hoteli biti dosledni, bi se morali z enako lahkoto, s katero se posmehujemo ameriškemu, posmehniti vsakemu nativizmu. Šele potem bi bili morda zmožni živeti, kot da države pripadajo vsem enako.

Kolumna 9. 2. 2017

Za živali gre: ribica po morju plava …

Ilustracija: Hana Stupica

Spodobi se, da greš v nedeljo na krajši izlet. Se odpelješ do Kranjske gore, v Piran, na Bled ali v Trst in si po napornem tednu oddahneš v zavetju gozdov, ob jezeru ali pogledu na morje. In spodobi se, da si za na pot spakiraš sendvič, ki ti kasneje ne bo dišal in ki te bo navdajal z dnevu primernim, sproščenim resentimentom.

Na prav tako nedeljo pred nekaj leti sem se – Aljaž me je čakal v avtu – odpravila po prav takem nakupu: na lov za sendvičem. Ni odveč omeniti, da sem bila tedaj (še) vegetarijanka.

Stala sem torej pred vitrino s pekovskimi izdelki, kjer v najinem ‘domačem’ Sparu prodajajo tudi že pripravljene sendviče v plastičnih vrečkah in brkljala med njimi, da bi našla kakšnega brezmesnega.

»Kaj pa iščete?« je vprašala Sparova vedno prijazna trgovka.

»Vegetarijanski sendvič,« sem odvrnila nekoliko nataknjeno, ker med kupom ‘Šoferskih’, ‘Ogrskih XXL’ in ‘Pohančkov’ ni bilo nobenega ‘Vegi’.

»Saj je tamle tunin,« je rekla začudeno.

»Ampak riba je meso,« sem jo popravila, pričakujoč, da bo zamomljala tečen ‘aja’. Ampak ne, ni se dala.

»Kako je meso?«

»Ja, ker je žival, a ne?«

»Tuna, da je žival,« je sledila ena tistih neverjetnih izjav, za katere se vselej, ko jih komu ponoviš, zdi, da jih ni nihče izrekel in jih je pravzaprav izumil tvoj lastni sprevrženi um.

»No, seveda,« sem rekla za odtenek preveč glasno, sledil je njen tečni ‘aja’, jaz pa sem naposled kupila solato iz stročjega fižola in polnozrnato štručko.

Morda se spomnite – sicer lahko na tem mestu preverite – da sem v prejšnji kolumni zapisala, da so kokoši bržkone najbolj izkoriščane živali v industrijski živinoreji in da je ljudem, ki se jim morda smilijo telički in prašički, pogosto povsem vseeno za kokoši; špekulirala sem, da je tako morda (tudi) zato, ker se s kokošmi (še) težje poistovetimo (kar je predvsem lekcija o naših (ne)zmožnostihsočutnega delovanja a.k.a. nizki čustveni inteligenci).

Ampak pozabite (za tale konkreten hip) vse, kar sem tedaj napisala, in pomislite na ribe: z ribami se poistovetimo še težje. Do rib gojimo, tako rekoč, neprekosljivo hladnokrven odnos. Pomislite: če vegetarijanci izključujejo iz prehrane vse mesne izdelke (torej tudi ribe), imamo vendarle tudi pesketarijance (in po mojih izkušnjah jih niti ni malo), ki ne uživajo toplokrvnih živali, uživajo pa ribe … pogosto gre sicer za prehranske odločitve, ki naj bi bile ‘zdrave’ (kar najpogosteje niso, glede na visoko vsebnost težkih kovin in mikroplastike v ribah, ujetih v naših onesnaženih oceanih, hkrati pa ne vsebujejo nič takega, česar ne moremo pridobiti z rastlinsko prehrano), a vendar je veliko tudi ljudi, ki do rib preprosto ne čutijo enako kot do kopenskih živali. ‘Saj so samo ribe.’

Naš odnos gre celo tako daleč, da rib ne razumemo več kot posamičnih bitij (ali vsaj posamičnih objektov); če kokoši (in piščance) koljemo po ‘kljunih’, pri čemer jih razkosamo (niso več bitje kot celota) in popredmetimo, pa ohranjamo vsaj njihovo ‘posamičnost’, ribe lovimo ‘na kilograme’. Ribe za nas obstajajo le kot masa, individualnih rib za nas tako rekoč ni. Kljub temu obstajajo statistični podatki o tem, koliko posamičnih morskih živali ujamemo in ubijemo vsako leto; številka je preprosto nepredstavljiva in se sploh ne more primerjati s (sicer enormnim, prav tako nezamisljivim številom 65 do 70 milijard) številom kopenskih živali, ki letno umrejo v industrijski živinoreji.

Statistika kaže, da letno ubijemo do 3.000 milijard (3 bilijone) morskih živali, zlasti rib. To je res, res, res(!) veliko ničel. Ali, bolje: veliko bitij, ki za nas štejejo ravno toliko kot nič. Med njimi so tudi delfini, velike morske želve, kiti, pingvini, tjulnji in druge večje živali, ki umirajo kot tako imenovani ‘bycatch’ – gre za živali, ki jih nismo ciljno lovili, a so se vseeno zapletle v mreže, v njih umrle in katerih trupla nato mečemo nazaj v ocene. Ne gre za majhno število živali. Na vsak kilogram ciljnih živali ujamemo za pet kilogramov neželenih. Te vseeno umrejo in, kot rečeno, mrtve romajo nazaj v morje. Še drugače: le petino ulova (šteto po teži) dejansko ‘uporabimo’. Prav tako ni odveč poudariti, da ribe in druge morske živali prav tako čutijo bolečino in se ji želijo izogniti kot kopenske živali.

A zdi se, da človek nima prav izrazitega občutka za posledice lastnih dejanj. Še vedno se pretvarjamo, da je vsakršen ulov le ‘kaplja v morje’ in da človekov vpliv na oceane ne more biti drugačenkot ničen.

Na žalost najnovejše študije kažejo, da še zdaleč ni tako. Med 75 in 90% ribolovnih območij smo izčrpali do take mere, da se ekosistemi ne obnavljajo več. To pomeni nenehna izumiranja vrst in povsem porušeno ravnovesje v morjih. K splošnemu stanju poleg ribolova doprinašajo še t.i. dušikove cone (v njih ni živih bitij, zavlada popolno izumrtje), ki se pojavljajo po izpustih dušika, ki nastaja (tudi oz. pretežno) v industrijski živinoreji, v morje, in druga onesnaževanja, zaradi katerih umirajo morske rastline in živali; ribe npr. umirajo tudi zaradi uživanja plastike, ki jo odlagamo v oceanih, obenem pa se plastika nabira v njihovem tkivu in jo posredno uživamo tudi mi, ko uživamo morske ribe.

Stanje oceanov je bistvenega pomena za življenje vseh živalskih in rastlinskih vrst na planetu. Iz oceana ni le ‘izšlo vse življenje’, oceani življenje tudi ohranjajo, saj rastlinski plankton v morjih zagotavlja kar do 70% vsega kisika na svetu; ‘samo’ 28% ga prihaja od deževnih pragozdov, ki jih dnevno uničujemo in lahko v naslednjih nekaj desetletjih povsem izginejo, uborna 2% pa iz drugih virov. Če odmrejo oceani in življenje v njih, odmrejo tudi bolj ali manj vsa kopenska bitja, vključno s človekom. Ribolov in onesnaževanje oceanov sta, z vidika ekologije, bržkone najhujši človekovi praksi, ki imata najhujše posledice za vsa živa bitja na planetu.

V skladu s tem je nujno poudariti, da najnovejše raziskave kažejo, da bodo oceani, če ne ukrepamo (in morda tudi kljub ukrepom) do leta 2048 že mrtvi. Ne obnavljajo se več in tako kisli niso bili že desetine milijonov let. Kisik v ozračju upada hitreje kot naraščajo toplogredni plini.

Z ribolovom in onesnaževanjem oceanov dobesedno dušimo planet. Naj vam je mar za blagostanje drugih živih bitij, okolja ali vas samih – vse bolj in bolj je trenutno stanje bliže ‘rdečemu alarmu’.

Vsakdo lahko naredi le svoj korak naprej. Ampak naredimo ga lahko vsi. In to je veliko korakov, ki lahko prinesejo spremembe. Brez nič, pa smo, zares, vse bliže niču, kamor za seboj vlečemo vsa druga živa bitja, ki niso prispevala k temu stanju in ki jih nismo nikoli upoštevali, ko smo sprejemali svoje odločitve. Ki niso nikomur v dobro. 

Panorama 7. 2. 2017

Abdulah Sidran: Nekaj pesmi

Odraščali smo z Abdulahom Sidranom (1944). Nekako je bilo podobno tistemu, o čemer je pisal že Frank O’Hara v znameniti pesmi Filmska industrija v krizi ali pa v Personističnem manifestu, kjer je rekel, da raje hodi v kino, kot pa bere poezijo. Saj je le malo pesnikov, ki bi bili bolj zanimivi od kinematografije. In Sidrana nismo poznali ne kot pesnika ne kot prozaista, ampak kot scenarista, ki je zakrivil scenarija za dva temeljna filma naše mladosti (Ali se spominjaš Dolly Bell in Oče na službenem potovanju), iz katerih še danes kdo od nas izreče kakšen stavek, kot je tisti: »Dva puta bez vađenja.«, ali pa stavek, ki ga je izrekel Slavko Štimac: »Svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujem.« Filma je seveda režiral Emir Kusturica.

Vir: bosnjaci.wordpress.com

Ne vem, če Štimčeva parola ravno drži, a v spoznavanju Sidrana je zagotovo prišlo do nekega napredka, kar pomeni, da se slovenskemu bralcu Sidran, po objavi v antologiji Peti in biti in po nekaterih revijalnih objavah, končno predstavlja v vsem sijaju svoje primarne dejavnosti; poezije. Abdulah Sidran je akademik, upokojenec in velik pesnik. Njegova poezija je počasna, pregledna, melanholična in občasno temna. A hkrati tudi mehka in nežna, polna neke tople človečnosti in modrosti. Njena tla so v miljeju, iz katerega Sidran izhaja – Bosna in Hercegovina, a njene teme so popolnoma univerzalne. Zna se zgoditi, da se bo s Sidranovo poezijo zgodilo nekaj podobnega, kot se je s filmi, za katere je pisal scenarije; bralca bo neprestano spremljala in k njej se bo vedno znova vračal. Kompleten izbor iz Sidranove poezije bo izšel letos pri Mladinski knjigi, in sicer v prestižni ediciji Nova lirika.

 

Prevedel in notico napisal Uroš Zupan.

 

 

ARS POETICA

Gavrilu

 

Že prej bi morali razumeti to modrost:

oči norca so ob polnoči prepolne strašne svetlobe,

srhljiva zima počiva v očesu slepca, naše oči

pa so povsem navadne in splošna podoba sveta se sveti in

ugaša v njih: mesečina, lajež, strah in utrujenost čutov,

suh les in glasba, ki ga lomi …

 

Iz istih besed sva gradila te hiše,

z več ali manj umetelnosti govorila isto,

mesila isto testo, za isti grenki kruh,

katerega drobtine zobajo ptice, tam po ledinah

okrog najinih izb, ki se svetijo v temi, z manj

ali pa več ljubezni v okenski svetlobi.

 

Le včasih zatuli v očesu samoten volk,

a večeri so čisto običajni in pogovori vsakdanji. Sediva

v vrtu pod trto in višnjo, o umetnosti ljubezni teče

beseda in o najini turobni obrti. Trepeta

plamen sveče, na naju se osipata list in posušen plod: lirika

sva, z zategnjenima obrazoma, in

pesem mora biti povsem točna in natančna v izrazu –

mar nisva tako trdila, moj Gabrijel?

Samo malo domišljije je treba in stvari

ob prhutanju ponovno sedejo na svoja mesta. Rekli so:

 

»Žaluje stol za praočetom – drevesom in domačim

gozdom« – a midva na to nisva nikoli pomislila.

Sedel sem na stol, oblekel plašč, pojedel

jabolko, ne brez ljubezni do njenega rumenila, jedra

in usode. A prej je bilo treba primorati

stvar, da me zazna s svojo leseno dušo,

ko tako okrutno obstaja.

 

Kajti to modrost bi lahko razumela že dolgo nazaj:

oči norca so ob polnoči polne strašne svetlobe,

grozljiva zima počiva v očeh slepca, naše oči pa so

tako navadne in čisto navadna je tudi podoba sveta,

ki se v njih prižiga in ugaša.

 

A vseeno je treba govoriti, šepetaje in v samoti,

se tiho pridružiti nesrečnemu zboru tistih

nad prepadom, ki so enkrat zakričali v temo

kaj je to, in zakoračili, ne da bi počakali odgovor.

 

 

BAŠESKIJA*

 

Danes zjutraj, sredi poletja, je zapadel težak

in moker sneg. Jočejo zaprepadeni vrtovi. To zapisujem

in molčim, kajti navadil sem se na čudeže. Skozi

okna trgovine vidim, kako gredo mimo zaskrbljeni in nemi obrazi. Le

kam so namenjeni, Bog, ki vse veš? Nisem nehvaležen, to

samoto sem sprejel kot dar, ne kot kazen, kot premoč, nikakor

ne kot grozo. Že od jutra vem, da bodo prišli neki ljudje. Zagotovo

je tudi nocoj nekdo umrl. Moja duša je pripravljena, kot sta

pripravljena pisalo in papir pred mano. Molk in tesnoba. Koga

si nocoj vzel mestu? Čigavo ime bomo ob jutrih omenjali

ob tobaku in kavi še vse naslednje dni? Treba

je biti moder, naj se z obraza ne razbere

groze čakanja. Kajti veliko časa sem potreboval, da sem razumel:

to je mesto, v katerem so vse bolezni nalezljive. Ljubezen

se širi kot zlatenica in kuga. Tudi sovraštvo se razmnožuje na enak način.

 

Mar nisem preveč sam? Ni dobro,

da sem se tako navadil na samoto. Bog, ali imam prav?

Tako je nekoč (in to je zapisano) na

mesto padal rdeč dež, zmeda in strah sta rasla

kot plevel. V mestu je le malo zdravih duš. In

prav je tako. Od kod izvira bolezen – to mi je jasno,

a le od kod je zdravje? Bog, resnično,

od kod je zdravje? Ali to sprašujejo ti ljudje okrog mene

(ki jih sprejemam, vedoč, da si niti dva nista podobna,

ne pred Tvojim ne pred mojim obličjem), ali sprašujejo?

Ali sploh vedo, da jih opazujem? Kako bi jim samo

zatrepetala srca, če bi videli te vrstice! Šele če grešim

proti sebi, sem pravičen do drugih. Če grešim

proti njim, sem pravičen do sebe.

Moj Bog, povej mi, kaj je torej resnica? Prosi

te skromni Mula Mustafa, ki nima nobene

druge želje, kot da bi živel v tišini in čisto tiho odšel, ko pride njegova ura.

 

* Mula Mustafa Bašeskija (1731/31–1809) – muslimanski letopisec, pesnik, kaligraf, astronom.

 

 

POT, PO KATERI SMO ODHAJALI

 

Zapomni si pot, po kateri smo šli mimo.

Bila je velika noč, ko so nas klicale matere in sestre

in mi smo se vračali, ne več živi in nič več žejni.

Bila je velika noč – in pred nami utrujajoča pot.

 

Zapomni si vrata, obalo, ki smo jo zapustili. Mrtvorojen

bo tvoj otrok, otrdela ti bo roka in oko bo utrujeno.

In – ne po volčje, ampak s solzami v očeh in proseče boš zavijal.

Tam pa: mrtva hiša, tema hišnega praga, noč brez vsake skrivnosti.

 

Zapomni si pot, po kateri smo odhajali,

vrata, obalo, črno materino roko, zoro, leseno vedro

pred hišo, svoje bistro otroško čelo,

zapomni si – da bo tvoj spanec lep in blag.

 

 

ZAPIS O DOMU

 

V našem domu se o

očetu nikoli ne govori.

 

Vendar je v vsakem gibu roke

kogarkoli od nas tudi del njegovega giba,

 

znamenje ali pa lastnost. In vsi to vemo,

medtem ko skrivamo strah in o očetu ne govorimo.

 

In dobro je, da je tako. Če bi bilo

le za spoznanje drugače – bi bilo podobno grozi.

 

Kajti okrog naših zdaj že utrujenih nog

se plazijo potomci in sobe so prepolne

 

otroškega čebljanja. Smeje mečemo njihova

telesca v zrak. Smejimo se, ko jih

 

srečne prestrezamo z nežnimi rokami.

Z rokami, nežnimi in grobimi, ki so že okušale

 

smrt, že okušale, že okušale …

 

 

JUTRANJI ZAPIS

 

Treba je še malo gledati v strop.

Rumen in trhel tram.

Treba je še malo izgovarjati te besede o nesreči.

O Bog, kako dolgo še?

Potem je treba vstati, obleči jutranje hlače,

vzeti milo, zobno ščetko, zobno pasto.

Stvari, ki so nam tako blizu, ki so tako neumne in tako ljube.

Potem je treba oditi na dvorišče, do vodnjaka.

Se umivati dolgo, odstranjevati odtise spanca z obraza,

si počasi in z ljubeznijo prati čeljusti,

še posebej pazljivo zgornjo.

Tu je leglo slabega zadaha.

Potem je treba vzeti še malo vode v grlo,

dvigniti glavo, polno kloroforma,

spustiti prvi jutranji glas.

Grrr…

 

Nekako takole: dobro jutro, oče. Dobro jutro,

mati, brat, sestra.

Potem je treba z balkona, nekako mimogrede,

pogledati skozi okno, v nebo in na vrt.

Na vrtu zori višnja, še malo in

prišel bo čas obiranja. Nebo je nikakršno, tudi

danes bo slabo vreme, spet bom zaman

čakal goste.

Srajca, kravata, ročna ura. Ogledalo.

Da se mogoče sploh ne opazi?

In začeti še en dan.

Vsemu navkljub.

 

Panorama 6. 2. 2017

Kaj bomo brali v letu 2017? (4)

Ilustracija: Ana Baraga

Objavljamo četrti del knjižnih programov slovenskih založb za leto 2017. Prejšnji teden smo vas seznanili z načrti Centra za slovensko književnost, Studia Humanitatis, Litere in Modrijana, tokrat pa objavljamo še delce programov Založbe Miš in UMco.

Pretekle objave najdete tu.

Založba Miš

Program založbe Miš za leto 2017 obsega 32 novih naslovov, kar polovica pa je delo domačih avtorjev. Tri četrtine izdanih del bo namenjenih mladim bralcem.

Najpomembnejša izdaja v 2017 bo zbirka pravljic Franza Xaverja von Schönwertha (1810–1886) z ilustracijami Hane Stupica. Bavarski zgodovinar Franz Xaver von Schönwerth je zbiral pravljice v približno istem času kot brata Grimm. V arhivu so ležale 150 let, ko jih je odkrila Erika Eichenseer, ki jih je objavila v knjigi, zatem pa so zbirko pravljic izdali tudi v zbirki Penguin Classics. Franz Xaver von Schönwerth v nasprotju z bratoma Grimm zgodb ni poskušal literarizirati, zapisoval jih je avtentično in nepotvorjeno. Najditeljica zgodb poudarja, da niso namenjene samo otrokom. »Njihov glavni namen je pomagati mladim na poti v odraslost, jim pokazati nevarnosti in izzive, ki jih lahko premagajo s krepkostjo, preudarnostjo in pogumom.« Nadalje pripravljajo zbirko ugank Miroslava Košute z naslovom Ponikalnice, ki jih bo ilustrirala Suzi Bricelj. Uganke posegajo na različna področja oziroma se lotevajo različnih tem – kraških pojavov, morskega sveta, vozil, živali, orodja, oblačil, bolj abstraktnih pojmov itd., njihova odlika pa je, da pogosto funkcionirajo kot polnokrvna, drobna, tehnično izpiljena rimana poezija. Potem je tu knjiga 50 abstraktnih izumov  Tine Bilban, raziskovalke, literarne kritičarke, urednice, prevajalke in avtorice, ki predstavlja temeljne koncepte, ki jih vsakodnevno uporabljamo za opisovanje in razumevanje sveta, a jih le redko zares razumemo. Abstraktni izumi ne obstajajo v (zunanjem) svetu, a brez njih pravzaprav ni našega sveta. Gre za izume, ki smo si jih izmislili, da bi lahko uredili, razumeli in opisali svet: npr. abstraktni izum časa, vesolja, evolucije, trga, dobrega … Z ilustracijami bo knjigo opremil Ivan Mitrevski, ki mu tematika kot diplomiranemu filozofu ter priznanemu striparju in ilustratorju še posebej ustreza. Za poslastico pa še dva tuja romana: Kaj je vedela Maisie, v slovenski jezik še nepreveden roman enega najpomembnejših predstavnikov realizma 19. stoletja, Henryja Jamesa, je doživel tako pozitivne kot tudi negativne ocene že ob prvem izidu leta 1897, a so se na založbi odločili, da ga zaradi njegove aktualnosti uvrstijo v program. Roman lahko razumemo kot kritiko tedanjega družbenega pogleda na otroštvo kot tudi obsodbo staršev in skrbnikov, ki zanemarjajo svoje dolžnosti do otrok. Izdali pa bodo tudi delo Črna skala belo mesto, prvi roman avstralskega pisatelja srbskih korenin A. S. Patrica. Zanj je Patric komajda našel založnika, a je po izidu prejel odlične kritike – še več, roman je dobil najpomembnejšo in najprestižnejšo literarno nagrado avstralskega kontinenta, Miles Franklin 2016, njegov pisec pa je posledično postal najbolj fascinanten pisatelj na tistem koncu sveta. Nauk: vztrajnost se splača. Kar zapišite ga na svoj seznam, saj mu napovedujejo, da bo čez leta sodil med avstralske klasične romane.

Založba UMco

Ker smo že dober mesec v letu 2017, so iz tiskarn že prišle prve knjige. Najhitreje očitno piše Marcel Štefančič jr., čigar Črna knjiga kapitalizma je že na knjižnih policah. V njej Štefančič analizira ter vzporeja ključna ideološko politična sistema zadnjega stoletja: kapitalizem in komunizem. Z mnogimi zgodovinskimi in humanističnimi ter filozofskimi primerami in vzporejanji v morda svoji doslej najbolj izvirni knjigi pokaže, da imata ta dva družbena sistema, ki naj bi bila v svoji osnovi in po načinu svojega delovanja sicer povsem drugačna, mnogo več skupnega, kot bi se zdelo po njunem površnem, zgolj splošnem ideološkem primerjanju. Na založbi pravijo, da lahko to knjigo po ideji, obsegu in izvedbi štejemo za eno najbolj ambicioznih Štefančičevih knjig do sedaj. Če ste pod stresom, vam bo morda pomagala knjiga priznane ameriške psihologinje Kelly McGonigal Druga stran stresa, ki ni še ena knjiga o tem, kako se stresa v življenju znebiti, temveč o tem, kako se izogniti temu, da bi se zaradi njega še dodatno obremenjevali. Z njo boste spoznali, kako občutke tesnobe in strahu v stresnih situacijah pretvoriti v pogum, odmaknjenost v odnosih spremeniti v sočutno povezanost in kako tudi v manj prijetnih situacijah ohranjati osredotočenost, mirnost in pozitivno naravnanost. Ko sprejmete stres, lahko pričnete razmišljati o predanosti – profesorica psihologije na univerzi v Pensilvaniji Angela Duckworth je napisala knjigo Predanost, v kateri spodkopava stereotipno in vsesplošno prisotno prepričanje o povezanosti prirojene inteligence, videza in fizičnega zdravja z zanesljivo (ne)uspešno prihodnostjo posameznika. Avtorica na osnovi znanstvenih dognanj in lastnih izkušenj prepričljivo in neposredno opiše značilnost, ki pomembno prispeva k posameznikovi uspešnosti – imenuje jo predanost. To je po njenem kombinacija zavzete odločnosti, potrpežljive vztrajnosti in strastnega prizadevanja za sledenje dolgoročnim življenjskim ambicijam. Zadnje delo, ki ga izpostavljajo na založbi, pa je Moč branja Franka Furedija, ki predstavlja zgodovinski pregled kulture, pomena in vpliva branja ter njegovo spreminjanje od antičnih časov do digitalnih medijev. Kompaktno pisana knjiga celovito zajame zgodovino branja in izpostavi tisto značilnost branja, ki je po avtorjevem mnenju ključna – med prebiranjem kakovostne literature se človek kultivira, zato branje ne bo izumrlo.

Zelo optimistična misel, s katero velja naš pregled tudi zaključiti – za domovino, s knjigo naprej v 2017!

Panorama 3. 2. 2017

Prvo poglavje

Objavljamo kratko zgodbo Neže Lipanje, ki si je na AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo delila prvo mesto. Drugi finalni zgodbi (Helene Šuklje in Mateje Arnež) bosta objavljeni v naslednjih tednih.

Ilustracija: Tanja Semion

Mrzli in sončni zimski dopoldnevi so bili njegovi najljubši, čeprav nikoli ni prav dobro razumel, zakaj. Najprej mrzli in potem sončni. Nikoli obratno in nikoli zgolj eno. Dihotomija, ki zareže, morda, ali kontaktne leče, ki svet najbolje izostrijo prav ob jasnih jutrih. Čeprav ga nobena od teh misli ni povsem potešila, boljše pa se mu ni ljubilo iskati. Odsotnost jasnega odgovora, do katerega bi se prebil v nekaj sekundah, ga je vznemirjala. Neprijetno. Zavit v kostanjevkast šal je prispel z južne strani Triesterstrasse. Ozrl se je čez ramo, pritisnil na steklen zvonec in vstopil. 

Temno in zatohlo. Prijetno. Za pultom Marlene, ki je udobno zleknjena reševala zadnji sudoku pred zaključkom nočne izmene. Ravnodušno ga je premerila, ko je obešal plašč, potegnil denarnico, si jo površno zataknil v žep zadaj in sedel pred vrata številka 3. Šestnajstič je čakal na istem mestu. Sram prvih obiskov, ki ga je neprizanesljivo silil v postopanje ob pultu, je zamenjalo tiho zavezništvo, občutek, ki stopi človeku naproti včasih, tik preden se sprevrže v obup. Nenazadnje, bil je najmlajši vodja sektorja v decentraliziranem uradu Evropske unije, nič ga ni povezovalo s priletnim gospodom, ki je ravno stopal iz sobe št. 6 in čigar odhajajoč trenč ga je oplazil po desnem komolcu. 

Ko je pred petimi leti diplomiral iz mednarodnih odnosov v Bukarešti, se je s štipendijo, trdno zaprto v usnjeni aktovki, takoj ko je lahko, odpravil v Leiden na magisterij. Hodil je navzgor, svetli in napredni prihodnosti naproti, ne da bi se enkrat samkrat obrnil nazaj v temnino neciviliziranosti, ki jo je preziral in sled katere je za seboj puščal le v obliki preprostih, a ponosnih staršev.

Vse, kar je še ostalo od Romunije, je bila zbledela podoba narodnih noš iz 19. stoletja; fotografija, ki je krasila steno nad računalnikom sodelavca, njemu pa za vedno zamerila pisarne na Schwartzenbergplatzu. Tako zelo, da je leto prej zaprosil za premestitev nadstropje višje.

Bil je prepričan, da je z uradno domovino dokončno opravil.

Toda zdaj ga je jezilo, ker ni razumel. Sploh zato, ker je bila Karla še prejšnji teden Španka. In ker je fakin Karla! Ka-rla! Dobro, pač s Kjem.

Zazrl se je v tapeto nasproti, ki je ob robovih odstopala. Nesrečna je bila, čeprav je še vedno s ponosom nosila, kar je ostalo od uvelega dostojanstva temno rdečega žameta, v katerega se je zažrlo preveč dima, naivnih romantikov in praznih izrazov izgubljencev.

Ni mogel sprejeti starikavosti njenega triindvajsetletnega obraza. Gabil se mu je. Kot Turek iz Bille, ki se vrine na zakusko expat večerov v Pratru. Način, kako je njen levi podočnjak zasekal skoraj centimeter nižje od desnega, in obvisel tam sredi, kot bi signaliziral nekoga, ki je zjutraj točno vedel, kam je namenjen, pa je potem prišlo nekaj vmes. Ni uporabljala kreme za roke. In nič ni bolj žalostno od izsušenih dlani, ki sredi decembra vsak dan znova popokajo. Ni jih skrivala.

Zdelo se je, da je edino njeno rejeno telo prepričljivo kljubovalo bedi, ki je med piskajočim spuščanjem žaluzij tiho prekrila njeno življenje.

Pa njegovega? 

Nekaj je bilo v prepletu pogledov, ki lahko tesno ovijejo in priklenejo ljudi enega na drugega za vedno. Nevarno so zanihali med za trenutek predolgo vljudnostjo ob prvem obisku – bilo je na začetku pomladi – in se razleteli po prostoru kot flek poceni kave. Za palec dolgi slabo zarasli brazgotini na notranjem delu desne nadlahti – baje ostanku globokega poklona divjemu otroštvu. To ušivo grinto je zagledal prvo in se ustrašil nasilnega telesnega vzgiba, ki je sledil. Ni ga poznal. Surova želja ga je ujela nepripravljenega in bila je to grozljiva želja, oblila mu je gležnje, prebodla drobovje, zatisnila ovratnik srajce, da ga je začelo dušiti, prilepila ga je ob zid in vlekla navzdol, kakor bi se hkrati posmehovala in zajemala dodatno sapo. Pa ni. Potuhnjena se je naenkrat umaknila pred deško zadržanostjo, vonj katere mu je bil nekoč domač, tam ga pa skoraj ni več prepoznal. Analitični um, ki je kirurško natančno izrezoval njegov svet, predvidljiv, logičen in kontinuiran, je odpovedal. Začutil je fizično bolečino in zbeganost. 

Karli je hotel v resnici le pripovedovati. V tem se je počutil doma. Ni mislil na to, kaj so z njo počeli pred njim. Ali po.

O jubileju kraljice Elizabete.

Superiornosti parlamentarnih monarhij. 

Rimskem diktatorju Cincinnatusu. 

Zgodovini. Prvi ljubezni vseh, ki preveč časa preživijo v svojih glavah.

Ona je poslušala, čeprav se je takrat obremenjevala s strijami na levem kolku. Sproščeno je ležala na oguljenem dvosedu z razgaljenimi nogami, prekrižanimi nad leseno okensko polico, in preklinjala sveže rdečkaste. Mrežasto so vijugale, začenjale tik pod popkom, lomastile po diagonali in obrobile zaključek stegna. Vanje je vtirala kokosovo olje in se samovšečno zarežala: I have stripes ‘cause I’m a tiger!

On je nadaljeval o kraljevem angleškem podmladku, princu Georgu in princesi Charlotte, simpatični so mu bili otroci, še preden shodijo, potem niti ne več, mogoče bi jih celo imel, še posebej, če bi bili blond s plavimi očmi. Potem ne bi bili grdi in sramežljivi kot on, ampak samo inteligentni, kot je bil on. Pa o veličastnem govoru Margaret Thatcher leta 1990 v zgornjem domu britanskega parlamenta, v katerem suvereno opravi s komunajzarskimi fantazijami vseh vrst. In kolosalnosti grada Peleš, edinem romunskem spominu, ki se ga ni sramoval. 

Ona je zavzdihnila in se zagledala skozi okno.

Za hip je še postal na njenem zamišljenem profilu in se tudi sam obrnil stran.

*

Marlene si je zdaj z obema rokama podpirala glavo. Medtem ko je čakala, da bo ura deset, ko se bo močno odrinila od pulta, na stolu zapeljala do vrat z napisom PRIVÉ, pograbila torbico in odkorakala brez pozdrava, je on še vedno sedel. Nepremično strmel v isto zbledelo tapeto. Vse od maja pred sedmimi meseci je bíl boje vseh barv. Njegovi dnevi so izgubljali ostrino, zato je kupoval nove pare kontaktnih leč. Niso pomagale. Njegovi tedni so minevali v znamenju pretakajočega se nemira, ki bi koga drugega povzdignil, nekdo drug bi poletel, morda končno razumel, kaj ljudje mislijo, ko rečejo, užij dan!, toda ta drugi zagotovo ni bil on sam. On se še nikoli ni počutil manj navdahnjenega. Bolj temačnega. On je teptal čudaško silo, se ruval, sem ter tja, naprej in nazaj, jo odrival in poražen dvakrat v tednu silil nazaj. Nazaj k njej. 

Kako je mogel šele prejšnji četrtek prvič posumiti, ko je prišel že petnajstič, – vsak obisk je z modrim križcem skrbno zacahnil v svoji beležki – malo zatem, ko je sedla na rob kavča, da bi odprla nov zavojček črnih najlonk. Previdno jih je nabrala in sklonjena, čisto počasi, s konicami prstov, ped za pedjo, vlekla od gležnja prek meča po stegnu navzgor. Najprej levem, potem desnem. Kot bi bile talisman, intimna naložba v prihodnost. Potem je v smehu za njim dvakrat ponovila ime njegovega rojstnega kraja in se pačila kot osnovnošolka. Njena sicer tekoča angleščina je ob zvenu znane besede za del trenutka klecnila, čisto na hitro, ne da bi se tega zares zavedla. Spodrsnilo ji je tako, kot včasih spodrsne vsakemu jeziku, ki ni govorčev materni:

Č na sredini Suceave je zadonel pretrdo. Slovanski elementi romunščine so jo izdali. 

»Ka si pa ti, pol, no, ka?« se je neprepričljivo upirala. 

Kup nedokončanih poročil, prevelikih moških srajc in nikoli dorečenih ljubezni

»Kmet.«

Policy advisor, kurba.

Včasih se mu je smilila, včasih ne.

Ampak med njima itak nikoli ni bilo ničesar razen torkov in četrtkov.

Ničesar razen njenih mrežastih nogavic in njegove denarnice.

Med njima še vedno ni bilo ničesar razen sivine kvadratastih betonskih škatel, post-ceausescujevskih blokovskih naselij, lepih, čeprav tako grdih. In plastičnih poletnih papuč, iz katerih sili obtolčen najstniški palec. Polnjenih paprik ob praznikih in kuhanega krompirja vseh ostalih dni.

Ne, med njima tudi zdaj ni bilo ničesar.

Ničesar, razen vsega, kar je obviselo v pokvarjenih dvigalih, zataknjenih v grenkem nadstropju Romunije devetdesetih let. Skupaj sta bila groteskna mešanica istih vonjev. Zgodb. In zgodovine. Ne tiste, o kateri je on tako rad pripovedoval, take, ki je tulila za njima kot trop podivjanih hijen. Še posebej takrat, ko sta molče zrla vsak v svojo smer.

Ni vedel, da znajo bumerangi odraščanja na Vzhodu, ki si ga začel pozabljati, še preden se je zares končalo, nenadoma zadeti s tako natančnostjo, medtem ko se predano vzpenjaš po lestvah Zahoda. Vleklo ga je v to, kako bi bilo, če ne bi bila tam, ampak kje drugje, recimo na vafljih na Nizozemskem ali pa vsaj na bureku v 16. becirku, morda bi pa samo vstopala na isti postaji, postaji Schönbrunn, U4, in ne bi bila ona in on, oziroma bi bila ravno onadva, enaka, samo malo drugačna. Morda bi jo lahko vprašal, o čem je največkrat premišljevala, ampak itak ni sploh o ničemer, in tudi če si je v resnici želela, pa si itak sploh ni. Ni več mislil na to. Nemogoče se je kadarkoli o čemerkoli pravilno odločiti.

Vrata, pred katerimi je sedel, so se naenkrat odprla. Zasmrdelo je po slabo prezračenih nasladah in cigaretah, ki jih sredi noči nepričakovano zmanjka.

Pričakovano.

Kolumna 1. 2. 2017

Planinski raj je pekel

Še nedavno – preden je poezijo in beletristiko zavzel lik mačkastega in hiperintelektualoidnega urbanega dolgočasneža – je v literaturi in s tem v neki splošni kulturni zavesti vladal arhetip povratka v kmečko idilo, kjer človek in narava v meta in fizični harmoniji občujeta in rojevata zdrave necepljene in nemelanholične sadove. Nazaj v planinski raj! Nazaj v nedolžnost in preprostost, nazaj k zemlji, k živalim, k pristnim odnosom. Nazaj tja, kjer je človek gospodar svoje zemlje, kjer mu ni treba poslušati galame albanskih otrok, ki pod oknom igrajo nogomet, in čudne glasbe sosedovega sina, ki se baje bavi z mamili.

Mogoče dejstvo, da imamo v šolskem kurikulumu preveč te prve, bolj zgodnje literature, in praktično skoraj nič druge, poznejše, – ali pač dejstvo, da je standard blokov za srednji sloj v slovenskih urbanih središčih na ravni projectsov, kamor so Američani strpali revne črnce in Francozi Alžirce – botruje temu, da ogromno ljudi načrtuje ali pa vsaj sanjari, da bi se preselili ven iz mesta, nekam »na samo«. In to niso le novopečeni starši, ki hočejo v zavetju Alp ali na obronkih Krasa, v varnem zavetju pred dekadenco in cinizmom mest, vzgajati svoje nedolžne mladičke, temveč se ta refleks pojavlja tudi pri (samskih!) dvajsetletnikih, takih, ki se že tako in tako pritožujejo, da se v njihovem kraju nič ne dogaja.

Vendar se tu ne bomo ukvarjali z osebnim vidikom bežanja »na samo, na svoje«. Ne bomo se ukvarjali s tem, kako je pretrpeti šum albanskih otrok in čudno glasbo tistega mladega mamilaša bistveno lažje kot pretrpevati naravne ujme, mrgolazen, vlago in največjega med sovražniki – položnice za gretje!!! Gre za nekaj bistveno večjega, in to je, da ima fiksna ideja vrnitve v planinski raj neverjetne okoljske in socialne razsežnosti.

Namreč, vsakemu, ki mi sanjavo pravi, kako se želi preseliti v kakšno »hiško sredi ničesar«, rečem, da bo, če bo v ta idilični nič in odklopljenost od sveta odšel sam, zdržal brez internetne povezave največ tri dni, če bo odšel z boljšo polovico, pa najbrž še kak dan manj. Argument, da lahko danes opravljaš skoraj vsako delo od kjerkoli in da ti zato ni treba več bivati v urbanih središčih seveda drži, vendar pod pogojem, da se tisto, pred čimer bežiš – pred državo, pred civilizacijo, pred korporacijami – širi na vsak kvadratni meter samotnih alp, zelenih gozdov in obronkov Krasa. Ker sodobni povprečni človek, ki želi v samoto narave, ni podoben Robinsonu Crusoeju, temveč prej Mohamedu, ki ne gre do gore, temveč zahteva od gore, da pride do njega. Eden izmed razlogov, zakaj je pri nas pobeg iz civilizacije v planinski raj tako popularen in dostopen, je seveda tudi zato, ker ima po zakonu vsaka zazidljiva parcela pravico (!!!) do osnovne javne infrastrukture oz. po domače: država mu mora speljati vodovod, elektriko in telefonski kabel.

Seveda pa naši iskalci samotnega raja povečini niso ljudje svobodnih poklicev – ti morajo namreč za preživetje viseti v centru Ljubljane, čim bliže pristojnemu ministrstvu. Tudi preživeti z zemljo in bližnjim gozdom ne znajo in niti ne želijo. Zato začenjajo svoj beg v samoto kvantificirati v minutah do delovnega mesta. Tako so vsi »le pol ure iz Celja«, »le dvajset minut iz Nove Gorice«. Ker pa je vsak našel neko luknjo ali grapo, da si je postavil svojo hiško, se niti javnega prometa ne more normalno organizirati. Tako je treba graditi ceste in ceste in obvoze, vsakemu naravnost do hiše, da mu kakšna pravica ne bo ogrožena. In seveda en avto za očeta, ki dela na ministrstvu v Ljubljani, drugi avto za mamo, ki dela v idrijskem Kolektorju. Seveda otroke lahko vzame s sabo in jih pelje v šolo. Vendar sin zraste in se ne more ravno spečati s hčerko soseda, s katerim smo itak skregani. Zato pa najprej motor, potem pa še en avto, zakaj pa ne, avtocesta med Ljubljano in Portorožem je le streljaj od našega planinskega raja. A vendar, kako si lahko naš prebežnik ob današnjih cenah goriva, da ne govorimo o cenah gretja, ki so bistveno višje in bistveno bolj potratne od tistih v bloku (ti se med seboj lahko grejejo), ta luksuz sploh privošči? Seveda je odgovor skrit v mali pogruntavščini, imenovani »potni stroški«. Tako bosta zakonca, ki se v službo v Ljubljano skupaj v avtu pripeljeta iz Baške grape, poleg celotne infrastrukture, ki jima jo nudi država, dobila v potnih stroških še skorajda celo plačo, njihov sin pa možnost subvencije za študentski dom, medtem ko sin njunega sodelavca – tistega, ki se vsak dan vozi s kolesom v službo – te pravice ne bo imel.

In tako z begom v planinski raj slovenska urbana središča ne morejo nikoli zares zaživeti. Skupaj s premikanjem avta se spreminja tudi njihov urbanizem. Ker je tam v raju premalo populacije in ker večina prebivalstva tako in tako dela v urbanih središčih, se urbanizem prilagaja avtomobilskemu sistemu. Slovenska mesta postajajo vedno bolj podobna velikim parkiriščem. V urbanih središčih pa komaj da še srečamo trgovino z živili ali oblačili, saj se vse seli iz centrov, v avtom prijaznejša veletrgovska središča. Tam pa, zaradi predimenzioniranosti prostora, pridemo do nove oblike razsipnosti. Stalaže zelenjave, kruha in mesnin, ki so le psihološki trik za potrošnika. Medtem ko lahko mestni pekar ali mesar približno izračuna, koliko kupcev ima na dan, morajo trgovinski centri v vsakem trenutku ponujati bistveno večjo količino, kot bi sploh lahko bila porabljena. Večino surplusa tega obilja gre konec večera naravnost v smeti.

Ko tu pa tam vstopamo v takšna predmestja – saj to namreč niso več vasi, kot smo jih nekoč poznali, temveč zelo razsipna spalna naselja – se nam zazdi, da niso med seboj odtujeni le prebivalci, ki ta kraj opazujejo v petih korakih, ki jih imajo od vhodnih vrat do avtomobila, temveč da so v medsebojnih sporih kar same hiše. Ta je mareličasta, ona je florescentno zelena, tista se ponaša z dorskimi stebri in davidovim kipom, spet pri oni – v sušnem območju Istre ali Krasa – se lesketa čisto pravcati japonski vrt, opremljen z ribniki in lokvanji in še kakšnim kipcem Bude povrh. Takšni kraji navadno niti ne poznajo česa takega kot je pločnik ali kakršenkoli prostor za tiste, ki se ne premikajo z avtomobilom. Zakaj le? Saj se tu itak ne sme sprehajati. Lahko si predstavljamo soseda, kako se performativno nasloni na okno in budno spremlja, da uboga žival ne bo s curkom označila njegove žive meje. Brez psa pa človek itak nima kaj okoli hoditi, razen če je potepuh, špijon ali tat. Največja svetinja takšnih krajev pa je tišina. Ograja in tišina. Zato se je treba v večini teh krajev nenehno pritoževati nad cerkvenimi zvonovi, v nekaterih bolj naprednih pa so skušali z odlokom utišati tudi kravje mukanje, vsaj po 21. uri.

Prej sem določene slovenske kraje omalovažujoče imenoval z izrazoma luknje in grape. Vsaka vas v Sloveniji si zasluži spoštovanje zaradi specifične ruralne tradicije, ki se je v toliko stoletjih na tisti konkretni zaplati zemlje dogodila in razvila. Vendar, priznajmo si, te tradicije je uničila ravno novodobna ponovna ruralizacija Slovenije. Želja po samoti in bližini narave je posledično ustvarila avtocentrično in atomizirano kulturo, ki je vasi spremenila v točno tisto, pred čemer so njeni pripadniki bežali: v spalna naselja, v mrtve kraje, prenapolnjene s cinizmom in preračunljivostjo. In v vsej želji po iskanju pristnih in preprostih odnosov, je prebivalce spremenila v konzumente Tarče in radikalne tviteraše.

 

 

Besedilo je bilo izvirno objavljeno v zadnji številki revije Razpotja.
Razpotja trenutno zbirajo sredstva za svoj obstoj. Če želite podpreti kakovostna besedila, poglobljene razmisleke in skupino pametnih, kritičnih, duhovitih in prodornih ljudi, ki občasno tudi rešijo kakšno žival, vas vabimo, da jim na tej povezavi nakažete kakšen evro. V zameno boste (še naprej) na dom prejemali brezplačno revijo.