avgust 2023 - AirBeletrina
Fotografija: Josejev osebni arhiv Fotografija: Josejev osebni arhiv
Podkast 31. 8. 2023
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 24 min

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Josephom Nzobandoro – Josejem

Irvin D. Yalom: Problem Spinoze 

»Roman se ukvarja z liki iz preteklosti, ampak vprašanja, ki jih odpira, so večna. Nekateri tako še vedno mislijo, da so več vredni od drugih, in ne vem, ali bo kdaj drugače.«

Tako je lutkar, igralec in glasbenik Joseph Nzobandora – Jose poudaril, zakaj je knjiga Problem Spinoze (2012), ki jo podrobneje predstavljamo v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, med drugim relevantna zdaj in zakaj utegne biti tako še dolgo.

 

 

Problem Spinoze je zgodovinski roman, v katerem njegov avtor, vpliven ameriški psihiater, psihoterapevt in pisatelj Irvin D. Yalom, preplete življenji nizozemskega filozofa judovskega rodu iz 17. stoletja Barucha Spinoze ter nacističnega ideologa 20. stoletja in antisemita Alfreda Rosenberga.

V romanu bralci sledimo filozofskemu potovanju Spinoze ter miselnim in eksistencialnim izzivom, ki jih bodisi premaguje bodisi se iz načelnih razlogov odloči, da jih sploh ne bo, čeprav zato tvega in naposled tudi doživi izključitev iz judovske skupnosti.

Medtem pa spremljamo še mladega Alfreda Rosenberga, ki se mora 300 let pozneje zaradi antisemitskega govora zglasiti pri ravnatelju na zagovoru. V poglobljeni in ostri debati se izkaže, da Rosenberg obožuje nemškega velikana Johanna Wolfganga von Goetheja. Kaj kmalu pa izve, da je bil Goethe občudovalec in bralec Spinoze. Rosenberg si mora naposled zapomniti dolge odstavke iz Goethejevih spominov, v katerih pripoveduje o tem, kako ga je iz popolnega obupa dvignila prav Spinozova Etika, kar ga izjemno začudi.

Naloga ga sicer ne spreobrne, kot je pokazala krvava druga svetovna vojna, a duh Spinoze se vendarle za dolgo naseli v Rosenberga. Začne ga namreč glodati problem Spinoze, s tem pa vprašanje, kako je možno, da je večni genij, kakršen je bil Goethe, občudoval delo Juda. Da bi to dognal, se tudi sam poda na raziskovanje njegove misli.

Tako se tudi bralec skupaj z njima spusti na presečišče filozofije, psihoterapije in zgodovine, pri tem pa raziskuje kompleksna človeška čustva in teme o vplivu in stiski, o izvoru dobrega in zlega ter o svobodi in tiraniji terorja.

Joseju je posebej dalo misliti tudi vprašanje o identiteti in pripadnosti: »Saj sam sodim sem, v očeh nekaterih pa sploh ne. /…/ Spinoza pravi, da bi moral vsak človek odvreči svojo identiteto in navezanost nanjo. Se pravi, če se ne bi družili na identitetni osnovi, kakršna je narodnostna, tedaj ne bi moglo biti razlik in bi lahko šele takrat dosegli bratstvo.«

 

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in svet, kakršnega so poznali, obrnil na glavo? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 28. 8. 2023
Čas branja
Čas branja: 8 min

Domača knjižnica: Esad Babačić

Letos je izšel njegov prvi roman z naslovom Balkonci, težko pričakovan, ki je takoj požel kopico pohval. O svojih knjigah piše tudi v Balkoncih – o knjigah, ki jih ni bilo. Sicer pa je Esad Babačić poleg tega, da je pesnik, esejist, urednik, tudi (ali pa morda predvsem) panker, ki v teh dneh išče prostor v Ljubljani za odprtje pop up muzeja panka v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Dobila sva se v prostorih Društva slovenskih pisateljev, saj je kasneje na vrtu imel pogovor z Erico Johnson Debeljak o prevodu svoje esejistične zbirke Veš, mašina, svoj dolg. Ni se težko pogovarjati o knjigah v prostorih DSP, kjer knjige srečaš na vsakem koraku. Še toliko lažje, če je tvoj sogovornik Esad, ki iz rokava stresa pisatelje in poete, ki jih je bral, jih bere, živi … in kot pravi: »Knjig ne smeš nikoli prenehati kupovati. Nikoli.«

»Knjige, ki me zasledujejo«

»Knjige skušam zbirati na enem koncu stanovanja,« začne pogovor Esad: »Vendar mi ne uspeva in so pač v vseh prostorih. Nisem še obupal in jih še vedno hočem zbrati na enem mestu. Tiste knjige, ki se jih ne dotikam več, sem odnesel ven. Kot ven mislim ven iz stanovanja – ne ven iz mojega življenja. Nerad se ločujem od knjig, kajti žal sem se bil primoran ločiti od mnogih, in to ne po svoji volji. Veliko je knjig, ki sem jih imel, pa jih ni več in bi jih rad imel nazaj.« O izgubljenih knjigah piše tudi v svoji esejistični zbirki Veš, mašina, svoj dolg (sposodila sem si naslov enega izmed esejev za naslov tega poglavja). Pogreša Handkejevo Vrnitev in pravi, da so knjige, ki so ostale v enem izmed mnogih stanovanj, iz katerih se je izselil, so pa tudi knjige, ki so izginile: »Veliko knjig je, ki sem jih posodil različnim ljudem, jim tako posodil del sebe, kot bi hotel odvreči breme, ki je bilo v nekem določenem trenutku pretežko.« In tudi med najinim pogovorom se Esad še naprej sprašuje, zakaj ljudje niso vrnili knjig oziroma kot opiše v eseju: »Včasih razmišljam o vzpostavitvi posebnih prostorov, v katere bi ljudje, ki so pozabili vrniti knjige svojih nekdanjih prijateljic, prijateljev, znank ali znancev, lahko prinesli kuverte s temi knjigami in bi vanje priložili tudi sporočila, v katerih bi navedli razloge, zakaj so bile te knjige tako dolgo pri njih.« Ta prostor med najinim pogovorom dobi ime – muzej izgubljenih knjig. »Vendar se vprašam – ali so izginile knjige ali ljudje? Posodili smo jih ljudem, in to tiste knjige, ki so nam bile pomembne. Bolj realno se mi zdi, da so izginili ljudje. In da so bili navsezadnje ti tako zelo pomembni kot te knjige. Na koncu pa si izgubil oboje.«

Knjige, ki so šle z njim

Pogovor pa nadaljujeva o vseh tistih knjigah, ki so ostale: »Ohranil sem vse tiste, ki so mi zelo blizu, in tiste, ki jih vzamem v roke, ko pišem. Torej ki so tematsko blizu tistemu, česar se lotevam v pisanju.« Knjige pri njem so predvsem v slovenščini, veliko pa jih je v srbsko-hrvaškem jeziku (torej jeziku nekdanje države, pa v današnji srbščini, hrvaščini). Nekaj je tudi angleških knjig, vendar niti ne veliko. Najdejo pa se tudi jeziki, ki jih ne govori – to so njegove knjige, prevedene v druge jezike. Recimo Anatologija slovenske poezije v hebrejščini. Razen prevodov pa svojih knjig nima v bližini, saj pravi, da se mu jih ne da več gledati. »Kaj naj z njimi?« me vpraša, kot da vem odgovor in zato rajši postavim vprašanje, če ima kakšno prav posebno knjigo. »Kavafis, Izbrane pesmi, ki so izšle v Sarajevu. To je namreč ena redkih knjig, ki je z menoj šla skozi vse selitve. V vseh teh tridesetih letih selitev je nisem pozabil nekje na poti.« Knjige rad daje za darilo, najrajši pa ima izmenjave, ki potekajo med pisatelji ter vsebujejo prav posebna posvetila. Večino knjig si je kupil sam. »Nekoč mi je vdova pisatelja ponudila zapuščino, njegovo osebno knjižnico, vendar sem moral zavrniti. Bilo bi preprosto preveč. Prostor je pač problem, vedno bil, vedno bo. Kupoval sem in še vedno kupujem knjige. Pomembno je, da jih kupuješ in da jih nenehno. Da nikoli ne nehaš.« V Balkoncih pa piše tudi o občutku izgube, ker nima knjig iz otroštva: »Nisem imel kaj prinesti v prvo, niti v drugo stanovanje. Kot otrok sem sicer bral bolj stripe in revijo Galeksija. Malce kasneje sem začel brati, in ko sem začel, so me navdušile zgodovinske knjige, predvsem pomorske bitke v drugi svetovni vojni. Dokler nisem naletel na Salingerja, Vonneguta, kasneje tudi Bukowskega pa Selimovića. Vedno mi je bil všeč Miloš Crnjanski in njegov Dnevnik o Čarnojeviću. To je ena od teh knjig, ki sem jo podaril in točno vem komu, saj so jo dali v okvir. Potem pa sem kupil še eno. Jaz imam svojo, torej to ni primer izginutja. Je knjiga, ki se mi je vrnila.«

Fotografija: osebni arhiv Esada Babačića

V knjižnice moramo hoditi – da dihamo

In kaj rad bere? »Trenutno berem Ludvika Mrzela, ki mi je zelo blizu. Še vedno pa najraje berem dobro prozo. Še vedno me navdušuje Andrić, velikokrat pa v roke vzamem tudi Kocbeka, njegova Tovarišija mi je kot talisman. Skoraj. Sicer pa sem ravnokar na Bolhi kupil knjigo Skrito povelje Drage Potočnjak. To je dejansko kriminalna pripoved o resničnih dogodkih – zakaj so 27. junija 1991, na uradno prvi dan vojne za Slovenijo, helikopter proglasili za sovražnega in ga sestrelili iz Cankarjeva doma. Zakaj se je o tem molčalo. So knjige, ki jim je treba dati priložnosti – knjige, katerih zgodbe niso dorečene in potrebujejo epilog.«

Rad se odpravi tudi v knjižnico, da se »nadiha«: »Danes sem bil v knjižnici. Knjižnice so prostori, kamor moraš iti. Moraš! Sam največ hodim v ljubljansko Mestno knjižnico Otona Župančiča, saj mi je najbližje. Kot otrok sem si prve knjige izposodil v pionirski, moja najljubša branja pa so nato potekala v meščanski knjižnici. Rad berem v knjižnicah, vendar pa najraje sicer berem doma. Želel bi si, da bi bral zunaj, vendar se to nikoli ne zgodi. Doma, ko so kratki trenutki popolne tišine, se zjutraj usedem, kjer se usedem – to je ponavadi kar v kuhinji –, in berem. Včasih pišem v kuhinji. Včasih z računalnikom v naročju na fotelju. Včasih pa kar na tleh. Zakaj ne. Si pač dam duška.«

Pravi, da ga je v tujini najbolj navdušila knjigarna Strand v New Yorku: »Navdušila me je njena veličina, gromozanskost, način, kako diha in kako dihajo police. Kako poti peljejo med njimi in na kakšen način.« V Ljubljani pa najraje kupuje v antikvariatih: »Trubarjev antikvariat je eden redkih ljubljanskih zakladov, ki je tak, kot je bil. Ima svojo patino, ki je v Ljubljani ni več. Vse je izginilo. Ta prostor pa jo še ima.« Navdušuje ga tudi antikvariat Alef na Nabrežju: »Notri je čudovita gospa, ki ima res prijeten pristop do kupcev in to je tisto, kar šteje.«

Se bodo vrnile?

Za zaključek pa ga še vprašam, kako knjige pridejo do njega. »Dostikrat slišiš o knjigah in potem preprosto naletiš nanje. To je čudovito, da ti nekdo drug pove, da je on navdušen nad neko knjigo in potem navduši še tebe. Ljudi sem spoznal tudi preko tega, ko mi prinesejo kakšno knjigo, ki jo cenijo, jo začutijo, vedo, kaj bi bilo lahko zame v določenem času. Dovolj novih knjig izide in sam ne morem veliko brati, moram tudi pisati. Veliko pa berem pesniške zbirke in te iščem sam. Kupil sem Ano Pepelnik, njeno zadnjo zbirko. Rad berem Muanisa Sinanovića, saj mi je blizu. Vedno znova pa povem, da je Druga preteklost Vinka Möderndorferja ena najboljših knjig zadnje dekade. Je sicer zajetna, vendar sem jo prebral na dah.« In pove, da se že dolgo ni selil, zato se je nabral velik kup knjig: »Ne vem pa, kaj sledi. Tokrat se bom potrudil, da vzamem vse s seboj.«

In še pove, da pogreša knjigo Bukowskega Bludni sin v trdnih platnicah in Skrivnost Knuta Hamsuna. Morda pa so pri bralcih tega prispevka in se vrnejo … ljudje in knjige.

Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Intervju 25. 8. 2023
Čas branja
Čas branja: 12 min

Irena Svetek: »Ljubezen je tista, ki vedno premaga zlo«

Z nagrajeno pisateljico in scenaristko Ireno Svetek sva se pogovarjali o njeni zaključeni trilogiji kriminalk, zaradi katere je postala znana tudi kot »kraljica slovenske kriminalke«. Spregovorili sva o pravljicah in mitologiji, temi v človeku in naši fascinaciji z njo, pa tudi o glasbi, ustvarjanju in načrtih za prihodnost. Čeprav se je morala od tožilca Mia Aurellija, ki je pod kožo zlezel tako njej kot tudi nam, bralcem, posloviti, pa obljublja, da zgodb ne bo zmanjkalo.

Dočakali smo zadnji del v tvoji trilogiji kriminalk, v katerem se pred nami razgrnejo usode nekaterih likov, ki smo jih spoznali že v prejšnjih delih. Vse se poveže in pade na svoje mesto. Ali je bil že na začetku pisanja prisoten izris trilogije ali se je ideja razvijala sproti?

Ideja se je razvila po končanem prvem romanu, se pravi po Rdeči kapici, sploh ker je bila tako uspešna in dobro sprejeta med bralci. Nekako se mi je zdelo, da bi bilo fino nadaljevati, sploh ker mi je Mio Aurelli, moj protagonist, zlezel pod kožo, navezala sem se nanj in dobila sem občutek, da ima kar nekaj potenciala za nadaljnji razvoj, sploh ker ima tako tragično predzgodbo. Z Mitjo Čandrom, direktorjem založbe Beletrina, sva se potem dogovorila, da bom naredila serijo, in evo, nastala je trilogija.

V vseh treh romanih se srečamo s pravljicami in mitologijo, starodavnimi pripovedmi, ki pa očitno še niso izgubile svoje moči. Kakšen navdih so predstavljale zate?

Ko sem razmišljala o vsebini drugega dela, se pravi o romanu Beli volk, sem brala zgodbe staroslovanske mitologije in bila sem navdušena, sploh ker nisem vedela veliko o njih in naenkrat se mi je posvetilo, da bi lahko naše bogove vključila v roman, navsezadnje so to zelo krvave in krute zgodbe. Veles, bog podzemlja, in Perun, bog nadzemlja, ki se borita za isto žensko, Mokoš, ki simbolizira reko, neke vrste mejo med spodnjim svetom in zgornjim. Všeč mi je bila ideja o cikličnosti, o letnih časih, ki se menjavajo, sploh pa sem bila navdušena nad veliko ljubeznijo, ki je po mojem mnenju ključ do vsega skupaj, vsaj tako sem si zamislila, ko sem pisala roman. Je primarna sila, ki poganja junake in jih ovija z bolečino, ljubosumjem in maščevanjem. Zanimiv se mi je zdel zeleni Jurij, ki prijaha na ta svet spomladi, ko vse zacveti … Skoraj nič nisem vedela o njem, ko pa sem videla, da je povezan z Morano, boginjo smrti, sem bila navdušena. To so zgodbe naših krajev, našega geografskega področja, nas kot Slovanov, in žalostno je, da tako malo vemo o tem, medtem ko o grški mitologiji vemo praktično vse … Vsi trije romani, Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ, se na nek način naslanjajo oziroma črpajo iz pravljic in mitologij, to je osnovni okvir, ki ga izberem za vsako zgodbo posebej, potem pa stkem lastno in jo umestim vanj, to je neke vrste poligon za mojo domišljijo, ki potem zdivja, zato jo morem spraviti v določeno formo, pregnesti in preoblikovati, da potem nastane nekaj lepega.

Še ena stvar, ki izstopa v trilogiji, je glasba – Mio je velik ljubitelj Nicka Cavea in Metallice, v Belem volku se srečamo s Siddharto in ljudskimi pesmimi. Po izboru sodeč, bi rekla, da si rokerica.

(nasmeh) Nisem rokerica, vsaj ne tista klasična. Ko sem bila v osnovni šoli, sem poslušala bolj kot ne samo pop, potem malo kasneje Nicka Cavea, ker sem ga videla v Križankah in sem takoj postala njegov fen, v srednji šoli sem bila, recimo temu bolj … kaj pa vem … takrat se je reklo šminkerca, kar je pomenilo, da sem poslušala bolj pop in dance komade, potem pa so prišli Red Hot Chilli Peppers pa grunge … No, pa še Metallica. Veliko sem hodila po koncertih in potem začneš dojemati te skupine malo drugače, bolj osebno … Aprila sem bila na koncertu Metallice v Amsterdamu in James Hetfield, ki mi nikoli ni bil všeč, vsaj ne kot moški, mi recimo zdaj kar naenkrat je (nasmeh). Mislim, da je tako, da ko pišeš, podzavestno daješ v roman delčke sebe, liki, ki si jih spravil k življenju in s katerimi potem preživljaš ure in ure, so del tebe, na tak ali drugačen način. Mio Aurelli je recimo moški, ki ima nekatere moje lastnosti, ima pa tudi lastnosti, ki me privlačijo pri moškem, gre torej za nekakšen skupek vsega, kar je mi je blizu. In podobno je z glasbo. Siddharta se mi je od samega začetka zdela izjemna, sploh njihova plata Rh-, ne samo zato, ker imajo dobre komade, ampak tudi zato, ker so njihova besedila tako unikatna, na momente mistična, zato se mi je zdelo fino, da jih dam v Belega volka, ki je tudi na nek način prepojen z mistiko.

Tvoje kriminalke so izrazito psihološke, kar ni presenečenje, glede na to, da si doktorirala iz psihoanalize. Kaj je tisto v človeški psihi, kar te najbolj fascinira?

Da smo tako nepredvidljivi, da nikoli do konca ne veš, kaj se človeku dogaja v glavi. Človeški možgani so preprosto še vedno neraziskana celina, izjemno lepa in hkrati izjemno grozljiva. To me fascinira, predvsem spoznanje, da živimo v svetu, po katerem se sprehajajo ljudje, povsem zakrinkani s tako imenovano »normalnostjo«, v bistvu pa so monstrumi, sposobni neverjetno pošastnih dejanj … Ko to vidiš, ko dojameš, da je homo sapiens po tisočih letih razvoja še vedno suženj svojih gonov, kjer odpove ves razum, kjer izgine vsa človečnost, takrat … težko se je sprijazniti s tem. Zato v svojem pisanju poskušam najti nekaj lepega tudi v morilcih, poskušam najti delček človeškosti, saj še vedno verjamem, da imajo določene travme moč spremeniti osebnost posameznika, hočem povedati, da lahko razumem. Vsaj do neke mere, ne pa vedno.

Rdeča nit trilogije so tudi posilstvo, nasilje v družini in zloraba drog. Zakaj prav te teme? Bi rekla, da to daje tvojim kriminalkam tudi družbenokritično noto?

Vsekakor. Kot sem že rekla, to so teme, ki se me dotaknejo, spoznanje, da smo sposobni nasilja do sočloveka … Najhuje je, kadar gre za otroke, tega nikoli ne bom razumela … Mislim, bom, ampak me vsakič prizadene … Ljudje bi se morali soočiti in predelati vsako travmo, kar je seveda težko, ampak če ne pride do tega, se travme prenašajo na naslednjo generacijo in potem še naprej. In posledice so včasih grozljive. Vsa družba bi se morala začeti ukvarjati s tem.

Kako pa je pisati o takih temačnih stvareh? Ali pusti to na piscu kakšne posledice in kako se tega »očistiti«?

Pisanje je vseeno fikcija in mislim, da sem zdaj dobila občutek za to, da me vse skupaj bolj kot ne samo oplazi in me ne posrka vase tako zelo, kot me je pri pisanju prvih dveh delov. Mislim, da s kilometrino počasi dobivaš distanco in se lahko bolj neobremenjeno posvetiš zgodbi in uživaš v njej. Gre predvsem za empatijo do lastnih likov, nekako sočustvujem z njimi, jih razumem. Tako je lažje. V vseh treh mojih romanih pa je bistveno to, da je v ozadju ljubezen. Ljubezen je tista, ki vedno premaga zlo. Tako lahko pride do katarze in se bralec sprosti, ne nosi teže s sabo. Navsezadnje so to romani, ki so pisani za razvedrilo in užitek.

Kljub temu da gre pri kriminalkah za težke tematike, jih ljudje radi beremo. Zelo popularen je tudi t. i. true crime, zanimivo da predvsem med ženskami, kjer beremo ali poslušamo o resničnih primerih. Kaj je po tvojem mnenju tisto, kar nas na tem privlači?

Da uživamo ob branju o grozljivih stvareh, je pogled v tisto onkraj, to nas fascinira, zato se nam umori zdijo tako privlačni. Radi bi odgrnili zaveso in pokukali v temo. Seveda s pozicije varnega. Kot ko se voziš po cesti, kjer se je zgodila prometna nesreča, v resnici nočeš videti nič groznega, ampak vseeno obrneš glavo in gledaš, če boš opazil kri ali truplo. To je to, čemur Freud reče das unheimliche, to je tisto temačno, to je dark, ki se ga bojimo, hkrati pa nas fascinira in si ga želimo okusiti. Zato radi gledamo serije o resničnih umorih, radi beremo o njih in tako naprej … Še posebej ženske, ki imamo malo drugačno strukturo kot moški (nasmešek).

Si morda tudi ti našla navdih pri kakem resničnem primeru?

Ne, vse kar sem napisala, je izključno plod moje domišljije. Ob tem se bolj zabavam, kot če bi pisala o nečem, kar se je res zgodilo. Kaj pa vem … mogoče zato, ker mi omogoča več ustvarjalne svobode.

Kateri pa so bili tvoji literarni navdihi? Kdo so tvoji najljubši pisci kriminalk?

Oh … Veliko jih je bilo, to je vse odvisno od let, v katerih si. Ko sem bila mlajša, so name vplivali povsem drugi avtorji kot zdaj. Kar zadeva kriminalke, pa so pred leti vtis vsekakor pustili Skandinavci. Tako zelo se razlikujejo od Američanov, bolj so pristni v odnosu do temačnega, v tem so večji mojstri.

Ko sem odprla roman Rdeča kapica, me je presenetilo, da je Mio Aurelli tožilec in ne kriminalist oziroma detektiv, kot smo navajeni pri kriminalkah. Kako je prišlo do te odločitve?

Večkrat sem že povedala, da je bila moja mama tožilka in mi je zato delo tožilcev bližje, to je teritorij, ki ga poznam in mi je ljub.

Preden si se lotila kriminalk, si izdala že tri nežanrske romane, Od blizu (2004), Sedmi val (2008) in Zaspi, mala moja, zaspi (2014). Kako se je ustvarjalni proces pri kriminalki razlikoval od pisanja bolj klasičnih romanov?

Gre za čisto različna načina pisanja. Pri kriminalki moraš vnaprej vedeti, o čem boš pisal, zelo natančno si moraš izrisati strukturo romana, sestaviti vsebino po poglavjih in dobro izdelati like. Ne morem recimo pisati, potem pa nekje na sredini romana začeti tuhtati, kam pelje zgodba, na tak način bi se vse sesulo.

Kako pa sicer poteka tvoje ustvarjanje? Kaj je pri pisanju tisto, v čemer najbolj uživaš? So morda kakšne faze, ki jih ne maraš oziroma ti povzročajo težave?

Gre za izjemen užitek, ki ga tovrstno pisanje daje, hkrati pa za resnično težko in garaško delo. Ampak so mi vse faze pri tem bolj kot ne všeč, od ideje in postopnega grajenja zgodbe do likov, ki jih oblikujem, pa raziskav in branja tematik, ki me zanimajo in mislim o njih pisati. Veliko tega se na tak način sproti naučim. To je res poseben proces, zelo zelo navdihujoč in nagrajujoč. Sploh ko prideš do konca in dojameš, kaj si ustvaril. To je lep občutek.

Že prvi del trilogije, Rdeča kapica, je bil zelo odmeven in uspešen. Pričakovanja bralcev so za vsak nov del visoka. Zato me zanima obdobje po izidu knjige, kako se soočaš z medijsko pozornostjo in odzivom javnosti?

Najbolj mi je všeč, ko vidim, da so bralci zadovoljni. To odtehta vse.

Za ekranizacijo svojih romanov si ustvarjala tudi scenarije. Ko sem brala tvoje kriminalke, so se mi zdele filmske, z lahkoto sem si predstavljala posamezne kadre. Je bilo roman lahko pretopiti v scenarij? Se je bilo težko odločiti, kaj obdržati in kaj izpustiti?

Adaptacija romana je precej zahtevno delo, težje od pisanja scenarija, ki nastaja iz nule. Omejen si z zgodbo, ki je že napisana, kar pomeni, da moreš znotraj že začrtanih okvirjev napisati nekaj novega, kajti vsaka adaptacija je novo avtorsko delo. Včasih je težko brisati stvari, za katere veš, da so v romanu stale in bile zelo pomembne, v avdiovizualnem delu pa ne nosijo takšne teže in si moraš izmisliti nekaj drugega. Je pa vsekakor lep občutek pisati scenarij po lastnem delu.

Tudi v scenaristiki imaš že izkušnje, saj si ustvarjala scenarije za kar nekaj serij in filmov. Kako se pisanje za televizijo razlikuje od pisanja knjige?

Predstavljaj si, da stojiš na vrhu hriba in se pripravljaš na skok v dolino. Ko pišeš scenarij, si odvisen od različnih dejavnikov, predvsem pa se nekaj, kar si napisal, lahko še povsem spremeni. To je, kot da skačeš z zmajem, ki ga upravlja nekdo, ki je skočil skupaj s tabo. To je režiser, on krmili tega zmaja, ne glede nato, da si ga sam sestavil. Ko pa pišeš roman, je vse, kar moraš narediti, to, da vzameš zalet in zletiš. Ne rabiš ne kril ne zmaja. Svet je tvoj.

S čim pa se ukvarjaš sedaj, ko je kriminalna trilogija zaključena? Kakšni so načrti za prihodnost?

Ponovno se ukvarjam s scenaristiko, pišem tudi nov roman. Dokler bo v meni želja po ustvarjanju, zgodb ne bo zmanjkalo (nasmešek).

Glede na to, da je konec romana Črni princ, s tem pa konec trilogije, odprt, ne morem mimo vprašanja, ki nas verjetno vse bralce zanima. Ali lahko pričakujemo nadaljevanje?

Mislim, da ne. Tudi meni je težko, pogrešam Aurellija, ampak sva se morala posloviti.

Bi za konec rada še kaj sporočila bralcem?

Vsaka pohvala, ki sem jo dobila, mi veliko pomeni. To mi daje motivacijo, da ustvarjam naprej, kajti nekaj najlepšega je, ko vidiš, da si se s svojim pisanjem dotaknil ljudi. To je nekaj, za kar sem neskončno hvaležna.

Fotografija: Giorgio von Arb Fotografija: Giorgio von Arb
Kritika 21. 8. 2023
Čas branja
Čas branja: 11 min

Ilma Rakusa: »Ni več zadostovalo, da že kot tolikokrat pišem o snegu in pomladi«

V izboru pesmi, sestavljenih iz zadnjih dveh zbirk Ilme Rakusa, Impressum: Upočasnjena svetloba / Impressum: Langsames Licht (2016) in najnovejše zbirke Niti dneva brez / Kein Tag ohne (2022), pesnica ostaja zvesta sama sebi. Tam je še vedno Vzhod, vključno z avtoričinim poreklom, otroštvom, vonji in debelimi slivami. Tam je še vedno ustvarjanje izjemne atmosfere ali pa ustavljen čas, ko predmeti, ki jih pesnica zagleda v popolnoma novi luči, nenadoma na novo oživijo ali potem spet obmiruje v tihožitju. Tam je seveda poseben pesničin posluh, »s pomočjo katerega se prebija od besede do besede, od stavka do stavka«, in tam je še vedno pojmovni aparat, s katerim Ilma Rakusa fragmentarne drobce veže v širšo celoto, zaradi česar njeno pisanje deluje gosto, ponekod z nekaterimi temnimi mesti, zelo rada pa se opira tudi na spomin, ali kot je zapisala v spominskih utrinkih iz leta 2009, ki so izšli tudi v slovenščini, in sicer pod naslovom Morje modro moje: »Podoba / izhaja iz spominskega pomnilnika, ki ga niti ne nadzorujem niti zares ne poznam, on pa ima oblast nad menoj.«

Avtoričina odpoved, da bi nadzorovala asociativni niz podob, izhaja iz zavestne želje – ohranjati skoraj nekakšno otroško čudenje, po drugi strani pa gre za pesniški postopek. »Pesmi nastanejo, ko same tako želijo. Nekaj potrka, močno udari po vratih, ritem, stavek. Sledim njegovemu klicu, kajti v sebi skriva neko nujnost. Morda bi jo lahko poimenovali notranji diktat,« zapiše v zaključnem eseju pesniške zbirke Impressum: Upočasnjena svetloba, kjer se pesmi nanašajo na sedem pojmov, ki tvorijo posamezna poglavja: Melanholije, Kraji, Časi, Predmeti, Podobe, Posvetila ter Sanje, želje. Ne samo da jih povezuje motiv svetlobe, ki z vstopom v vodo izgubi hitrost, ter hkrati otipljive in nedoumljive tvarine, s katero pesnica želi ponazoriti element izvora (»V začetku je bila luč«), pač pa gre tudi za sam postopek pisanja, o katerem spregovori v spremni besedi k slovenski izdaji svojih pesmi. Očitno je, da je na delu nenehno sestavljanje in kombiniranje, zakrinkano napredovanje v nenehni pripravljenosti na ponoven začetek, improvizacijo, sprejemanje začasnosti, pripravljenosti, da se skozi slutnjo tudi marsikaj zamolči, se pove več stvari hkrati in da združuje nasprotja ter se seveda poslužuje tudi preobrazbe.

Preobrazba v pesmih Ilme Rakusa je mogoča tudi zato, ker pesnica napotuje nase z nanašanjem na neko drugo silo, na neki drugi jaz – zmožnost izstopanja iz sebe, podvajanja in tujosti. Čeprav se mestoma zdi, da določene pesmi delujejo kot dnevniški ali pa recimo popotniški zapisi, se pesničin jaz izloča in je tam le toliko, da se napolni z zunanjimi dražljaji oziroma močnimi vtisi, podobami in prizori, ki zaznamujejo in se vtisnejo v spomin, pri čemer pesnica v dobršni meri uporablja posluh, »ki zatiplje ritme in hipoma zavrže, kar mu ne ugaja«. Seveda je pomembno trenje, toda vse to skupaj ustvarja nekakšno moč ali celo naelektrenost, ki veje iz teh pesmi. »Nobenega dvoma ni, da je pisanje pesmi delo,« zapiše pesnica. »Iz trenutne­ga prebliska ne nastane uporabna pesem. Kar ne pomeni, da trenutno, spontano ne sodi v pesem. Krik ptice, kloko­tanje kurjave, svetloba, ki pada v prostor pod posebnim kotom. Spontano se lahko razlikuje od običajnega ali pa tudi ne, na koncu je pomembno le, kako in kje se znaj­de.« Marsikaj je mogoče, toda vsi ti različni elementi potrebujejo uglašenost, da se lahko proizvede tisto nekaj drugega, kar definira človeški obstoj.

Poezija je za pesnico, kot je Ilma Rakusa, »umetnost nepredvidljivega«, v njej raziskuje neznane miselne svetove, »pogosto na najmanjšem možnem prostoru«, toda naj pripoveduje o rdečini javorja, ki transcendentno žari pod snežinkami, ali o pesniku Alešu Debeljaku, ki ga je odnesla brezdanja žalost, ali pa o svoji mami, ki je prezentirana skozi dlan, ne vedno samo ljubečo, smo – resda postopoma – soočeni z novim pogledom na stvari, kot tudi z vdorom realnosti. Pesniška zbirka Niti dneva brez, katere naslov se poigra­va z antičnim izrekom Nulla dies sine linea, je nastajala leto in pol, med 22. oktobrom 2020 in 22. februarjem 2022. Seveda je bilo to obdobje korone, obdobje umika, v katerem se je vsakdo moral soočiti s samim seboj. »Čutila sem potrebo, da si predpišem neko redno dejavnost, neke vrste eksercicije v samostanskem smislu. Dis­ciplina in koncentracija. Od tega sem si obetala oporo. V naj­boljšem primeru sem želela vsak dan napisati eno pesem, kar mi seveda ni uspelo.« Po koncu koronskega obdobja, v katerem je pesnica preživljala hude trenutke osamljenosti in strahu (»Razprta sem bila za podobe in sporočila. Celo gossip v moji glavi si je utrl pot na papir. Kaj šele plamteči rdeči mak, ki je rasel na majhni zaplati trate poleg parkirišča.«), so prišli tudi zaskrbljujoči politični dogodki.

Citat Ane Ahmatove o tem, da pesmi brez »vsakršnega sramu rastejo iz smeti, kakor skozi režo v plotu zraste regrat, kot rasteta loboda in koperc«, je za zadnjo pesniško zbirko Ilme Rakusa v slovenščini na mestu. »Nisem bila izbirčna, vzela sem vse, kar se je v teh pičlih časih ponujalo, in to prelila v krajše ali daljše pesmi, ki so včasih spominjale na napev, spet drugič na litanije,« je zapisala pesnica. Dialog z (živimi ali umrlimi) pisateljskimi kolegi v obliki posvetil, motivov, vključenih citatov, so lepši del vdora realnosti. Tu so bili še protesti v Belorusiji, ki jih je Lukašenkov režim brutalno zatrl; v Afganistanu so oblast prevzeli talibani; na ukrajin­ski meji so se začele zbirati ruske čete. »Vse to mi je seglo do srca, saj sem v stiku z ljudmi v vseh teh deželah,« je zapisala pesnica. Uho pesnice je torej prislonjeno na Vzhodno Evropo, pa vendarle ne gre za to, da bi se razglašala za poznavalko tega dela sveta, pač pa gre zgolj za slutnjo, da je intimno navezana nanj. Nenazadnje je v tej knjigi zajeta neka globoka otožnost (kot tudi uporništvo). Zametki molitve, ki je nakrhana in v kateri »ne vstane od mrtvih, kar je bilo«, ustvarjajo vtis, da pesnica oponaša govor, kakršen je značilen v religijah, ideologijah in filozofijah vzhoda. Sredi pokrajine, izpraznjene ljudi, se Ilma Rakusa ne vpraša, v kakšnem svetu sploh živimo, pač pa gre za globlja spoznanja, da se je dokončno nekaj zalomilo in da ni povratka.

»Ni več za­dostovalo, da že kot tolikokrat pišem o snegu in pomladi, v pesem so želeli vstopiti tudi begunci in preganjani. Toda kako? Kako naj najdem besede za tuje trpljenje, ne da bi zvenelo kot leporečenje ali kliše?« se je vprašala pesnica. Njen najbolj pogost odgovor je blaga nostalgija za izgubljenimi časi in ljudmi, ki jih ni več. Kaj smo dobili namesto tega? McDonalds in zaslužkarje. Ilma Rakusa je torej izrazila svoje ogorčenje nad napadom in je žrtvam izkazala sočutje, pri čemer pa se ni spreobrnila v politično pesnico, ni postala pesniška aktivistka, saj ideologija po njenem ne sodi v umetnost. »Pa vendar nisem mogla molčati, bilo je preprosto nemogoče. Ob tem pa si ne delam utvar o dometu poezije. Stori, kar more. Ne more pa preprečiti vojn. Njena veličina se kaže v majhnem. V tem, da razkriva vse tisto, kar je pogosto spregle­dano. Da nas senzibilizira za medtone, da povezuje stvari, ki se zdijo nezdružljive.« Posebna pesničina erudicija senzibilira bralca in spodkopava toge miselne strukture, razpira prostore svobode, »v katerih namesto nasilja vladata domišljija in nežnost«. Toda Ilma Rakusa, katere slog označujejo za impresionističnega s primesmi eksistencializma, saj se vsaka še tako naivna podoba izteče v (samo)refleksijo, nenadoma ni več samo pesnica svetlobe, pač pa zna biti zelo neposredna – »Le kdo bo tu rojeval?« se vpraša v pesmi Transilvanija in se potem poigra ne samo s pomenom, ampak tudi z zvenom – »Bo kdo rovaril?«

Impressum: Upočasnjena svetloba sicer ni vezana samo na vzhodno-evropski topos, pač pa je to tudi zbirka o maroški čajni skodelici ali vetru v Teheranu, ki je prispodoba za mimobežnost, minljivost, krhkost, o sanjah in vedno znova o snegu. Potovanja ne samo po Vzhodni Evropi, pač pa tudi po Bližnjem in Daljnem vzhodu so pesnici podarila številne motive in tudi letne čase. Pesnica druge pokrajine in mesta poseli na način, da jih skuša predvsem duhovno zaobseči, čeprav je tu previdnejša, kar pa ne pomeni, da ni globlja, zdi se, kot da drsi, rezimira in ustvarja notranjo pokrajino. Vprašanje je, kaj ostaja iz njenega sveta? Jaz, ki vleče nase in katerega odločilna lastnost sta intenzivnost oziroma kakovost dojemanja in zmožnost podeljevanja univerzalnega pridiha, ki omogoča, da je osebna, intimna izkušnja prepustna tudi za druge. Peking na primer je v tej knjigi prezentiran skozi dogodek, doživetje bližajočega se viharja, prostor, ki spet ni poseljen z ljudmi, pač pa namesto njih srečamo zelene bogove in predvsem zagledamo pokrajinsko fresko. Neulovljivi tukaj, ki se ves čas pretvarja v neulovljiv drugje, gre seveda za pesničin nomadski, nemirni duh, ki v marsičem (tudi v jezikovnem smislu torej) zaznamuje tudi to knjigo, ki ima tudi na ravni knjige posebno arhitektoniko.

Kljub temu da jezik daje občutek, da je neulovljiv, in kljub tem da se avtorica odpove nadzoru spomina, vendarle skuša knjigo, če ne drugega, vsaj za hip zaobseči s tematskimi sklopi: o melanholiji, krajih, časih, predmetih, sanjah … Zbirka namreč nekako naravno prehaja iz teme na temo. Končni vtis torej ni, da Ilma Rakusa pripoveduje o svojih potovanjih, odhajanju, nestalnosti, in še manj o krhkem jazu, ki zgolj rezimira in se na trenutke celo zakrinkava, niti o čistem prostoru pesmi, kjer vlada izrazita ekonomičnost, pač pa se zdi, kot da išče moč, preko katere je mogoča navzočnost v različnih svetovih. Moč je lahko svet, v katerem lastovke protiustavno letijo (pesem Sedem želja) ali zgolj njegovo priklicevanje časa, ko je »sliva snežno cvetela« / in »razdražljivost ni plamtela temveč pojemala« (Ko je še obstajal svet brez korone). Ilma Rakusa je pesnica, ki v sebi nosi zgodovinski spomin, in nikakor se ni mogoče znebiti občutka, da je danes nekaj izgubljenega v primerjavi s preteklostjo. Hkrati se, tudi z jezikom, privaja novemu svetu. Kljub temu da je do njega skeptična, je vanj vržena. Poleg tega časovnega loka, ki nostalgično priklicuje izgubljeni svet, nam, vsej nežnosti navkljub, s posebno ostrino pokaže, kje se nahajamo, hkrati pa z izpraševanjem, ali sploh še imamo kakšno možnost izbire, zahteva aktivnega, razmišljujočega bralca.

Pesnica jasno spregovori proti zlu in o njem ne govori na splošno, pač pa zelo konkretno. Ali kot zapiše v pesmi Černobil: »… petintrideset let je minilo / a nikdar ni prenehalo / nesreča seva še pod sarkofagom.« Tovrstna ostrina seveda ne pomeni, da se intimno pesnica ne sooča s strahom. Če smo v prvem delu zbirke dobili mirnost, izčiščenost in atmosferičnost, se v pesmih iz zbirke Niti dneva brez bori proti molku, samoti in odtujenosti; v nekaj pesmih je zaznati celo strah pred smrtjo, strah, »da / bi / življenje zapustila neurejeno«, kar govori v prid izrazite intimnosti, toda hkrati ima pesnica to lastnost, da izstopi iz sebe in postane gledalka same sebe. Ta dvojna perspektiva ji, podobno kot že v njeni avtobiografski prozi, preprečuje, da bi se njene pesmi izlile v pomirjeno sliko. Ko tipa skozi lasten spomin, svojo identiteto vedno na novo dialoško razpira. Njen dialog ni dialog konkretno z drugim človekom, temveč dialog s svetom, naravo, življenjem, ki mu ob vsem preobražanju skozi uničenje in verjetno ravno zaradi čudenja, ki mu ostaja zvesta vse do konca, vendarle skuša podeliti pomen za prihodnost.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: Bartosz Frątczak Fotografija: Bartosz Frątczak
Intervju 20. 8. 2023
Čas branja
Čas branja: 18 min

Eugenijus Ališanka: »Ko sem žalosten, se zavedam, da je moje kraljestvo samo ta črni zemljevid«

Eugenijus Ališanka je eden najpomembnejših in največkrat prevajanih sodobnih litovskih pesnikov. Rodil se je leta 1960 v Sibiriji, v Barnaulu, kamor so bili izgnani njegovi starši. Po vrnitvi družine v domovino je odraščal v Vilni, kjer je študiral matematiko, po končanem študiju se je zaposlil na Inštitutu za kulturo in umetnost. Kot pesnik je debitiral z zbirko Lygiadienis (Enakonočje, 1991), za katero je prejel nagrado Zigmasa Gėlė za najobetavnejši pesniški prvenec. Za svojo zadnjo zbirko Stuburo tik punktyrai (Samo črtkane črte hrbtenice, 2016) je prejel nagrado Jotvingov za najboljšo knjigo leta. Ališanka pogosto potuje, se udeležuje pisateljskih rezidenc v tujini ter sodeluje na dogodkih in festivalih. Objavil je tudi več zbirk esejev, med drugim zbirko potopisnih esejev Baltski Jadran (Baltische Adria, 2010), ki je nastala v sodelovanju z Alešem Debeljakom.

Eugenijus Ališanka piše globoko, dovršeno poezijo. V svoji individualni pristnosti najde jezik, katerega metafore in podobe s svojo kompleksno univerzalnostjo presegajo nacionalne meje. Pesnik ni tisti, ki bi oznanjal, izogiba se metafizičnim sklepom, pogosto je konkreten, jedrnatost njegovih misli se včasih sprevrže v duhovit aforizem. Rad dekonstruira samega sebe, se smeši, izpostavlja podrobnosti, ki ga kompromitirajo. Vendar ne odstopa od strukture, od umetniškega predmeta, ki ga upodablja. Univerzalne teme so obogatene z različnimi osebnimi izkušnjami, odmevi otroštva, pristnimi vtisi in različnimi pesniškimi intonacijami.

V enem od intervjujev ste rekli, da imajo vse zgodbe začetek, ni pa vedno mogoče povedati zgodbe od začetka. Sibirija je začetek vaše fizične biografije, saj ste bili rojeni v Rusiji, kasneje pa so se vaši starši preselili v Litvo … Če dobro razumem, je Sibirija v vaši ustvarjalni biografiji ena od smeri, ne izhodišče?

V večini svojih pesmi, predvsem v esejih, pripovedujem zgodbe. Nekatere so »resnične«, nekatere izmišljene, vse pa se ukvarjajo z lastno izkušnjo. Moja četrta knjiga se imenuje Iz nenapisanih zgodovin. Zelo zavestno sem skušal dopovedati – najprej samemu sebi –, da me skrbijo »male zgodovine« – nenapisane zgodovine, ker se nikoli ne bodo pojavile v kronikah zgodovine. Zgodovina mojih dedov in staršev je neločljiva od moje lastne zgodovine. Končno je njihova zgodovina tudi zgodovina Litve. Tudi sveta. Ko pišem, pripovedujem zgodbe, ki pa so v sedanjosti nemogoče brez preteklosti, bolj ali manj oddaljene in potem tudi bližnje. Sedanjost je gordijski vozel, kjer se prepletajo vse niti preteklosti. Zato se v svojem pisanju od časa do časa vračam v Sibirijo. Pravzaprav sem se v Sibirijo fizično vrnil le enkrat – leta 1990, ko sem potoval v gorovje Altaja, takrat sem obiskal Barnaul – mesto, kjer sem se rodil. Ta zgodba se odraža tudi v nekaterih mojih pesmih in esejih …

Družine vaših starih staršev so bile deportirane leta 1941. Oba dedka sta bila zelo zgodaj ločena od družin in kasneje zaprta v istem zaporu v Rusiji. »Pripovedovanje družinskih zgodb se mi zdi vse bolj poceni in jih pripovedujem kar pogosto, zlasti na literarnih branjih v tujini,« ste dejali. Toda ali s tem, ko pripovedujete zgodbo svojih prednikov, na nek način ne vstopate v ponovni odnos z njimi? Morda jim tako celo nekaj vračate?

Ena stvar je pisno odražanje zgodovine prednikov in druga – ponavljati dejstva preprosto kot dejstva v svojem življenjepisu … Mimogrede, ko pripovedujem zgodbe o svojih prednikih, sem nekoliko zmeden. Pripovedujem o stvareh, ki so mi jih sami povedali – mama, oče ali babica. Razpolagam samo z nekaj golimi dejstvi, zato jim dodam nekaj sočnosti, včasih si izmislim stvari, ki se morda nikoli ne bi zgodile. Potem se vprašam – ali pripovedujem resnično zgodbo? Ali samo pišem »literaturo«? Spomnim se, da sem nekoč na nacionalnem radiu bral esej o deportaciji starih staršev in skoraj zajokal; prosil sem za kratek odmor – zgodba se mi je zdela tako resnična, kot bi jo videl z lastnimi očmi. In ja, ko sem začel več pisati o svojih prednikih, sem do njih začutil nekakšno naklonjenost, ne živijo v daljni preteklosti, ampak nekje blizu v soseščini, bližje kot nekateri živi sorodniki ali prijatelji. Kot bi šlo za nekakšno družinsko srečanje …

Kako pomembno je bilo pripovedovanje zgodb v vašem otroštvu? Vaša babica vam je pripovedovala sibirske zgodbe in se menda ni ničesar več bala. Kaj si je ona upala povedati, česar si drugi niso?

V otroštvu sem imel občutek, da živim običajno življenje, tako kot večina otrok v soseščini. Šele kasneje, veliko kasneje, sem razumel, da moje otroštvo ni bilo tako preprosto. To sem skušal prikazati v svojem eseju Ulica med dvema cerkvama, ki je vključen v mojo prihajajočo knjigo v slovenščini. Še nekaj – z bratom nisva hodila v vrtec, babica je skrbela za naju, medtem ko so bili starši v službi. Zato sva z njo preživela veliko časa. Še zdaj se spomnim, kako je skoraj ves prosti čas sedela na stolu in kvačkala ter pripovedovala zgodbe iz svojega življenja. Kolikor se spomnim, me to ni kaj dosti zanimalo … Babice vedno pripovedujejo zgodbe ali pravljice. Kasneje pa sem se začel spominjati nekaterih zgodb ali podrobnosti. Po dvajsetih letih izgnanstva se je čutila do te mere svobodno, da je lahko odkrito povedala svojo zgodbo. Strah je izginil. Medtem ko je živela v Vilni, nikoli ni šla v cerkev – govorila je, da je njen bog umrl v Sibiriji. Čeprav sem pred kratkim pri mami našel rožni venec, narejen iz drobtin, ki ga je naredila babica v Sibiriji. Kakšna zgodba z veliko neizrečenimi podrobnostmi! V prvih dneh deportacije je babica izgubila moža – mojega dedka so ločili od družine, poslali v zapor v Reszoty in ga čez nekaj mesecev ustrelili. Mlada in lepa babica – takrat je bila mlada, a sem to razumel šele veliko kasneje – je dobivala ponudbe od lokalnih ruskih fantov, vendar se nikoli več ni hotela poročiti; vsa ta leta se je veselila vrnitve v Litvo. Pripovedovala je različne zgodbe, tudi politične, tako da sem takrat vedel – zgodba še ni končana, preteklost mojih staršev bo vplivala na moje življenje v prihodnosti. Vedel sem, da bo moja prihodnost negotova zaradi moje »slabe« preteklosti, nisem pa vedel, da se bom tudi sam posvetil pripovedovanju …

V mladosti ste se očitno odvrnili od politike. Zanimali so vas predvsem filozofija, stoicizem, eksistencializem … Zakaj ste se potem vendarle odločili za študij matematike?

V šoli sem bil dober v matematiki, zato je bila to zame povsem naravna izbira. Moji starši so bili tehnokrati, humanistične stvari so bile naši družini tuje. No, veliko sem bral, a takrat me filozofija in podobno ni zanimala. Sprememba se je zgodila med študijem matematike. Spoprijateljil sem se z nekim fantom in se začel družiti z njegovimi prijatelji. Moj prijatelj je tedaj slikal, pisal, pel v zboru, igral kitaro. Spomnim se, da me je nekoč vprašal: »Ali slikaš?« Rekel sem ne. »Ali poješ?« »Ne,« sem odgovoril. »Ali igraš kakšen inštrument?« Ne. »No,« je rekel, »verjetno se da tudi tako živeti.« Do takrat se mi je zdelo, da živim polno življenje! Kakorkoli, začeli so se pojavljati dvomi. Torej prvi poskusi pisanja pesmi, prebirane knjig o filozofiji, o vzhodnjaški modrosti in religijah, nočni pogovori v kuhinjah o duhovnih stvareh … Diplomiral sem iz matematike, vendar nisem nikoli delal kot matematik. Lahko bi rekel, da mi je najboljša prijateljica pokvarila življenje – morda bi lahko postal računalničar kot moja mama in bi imel velike prihodke ter nobenih dvomov …

Nekje ste dejali, da ste želeli zgodbe svojih staršev zapisati v eseju in da ste celo kupili snemalnik. In da ta dražljaj spomina in domišljije še danes nima nobenega političnega prizvoka, nobenega namena obračunavanja z Rusijo ali s komerkoli drugim. Kolikor vem, vas politika ne zanima, še danes …

Žal je to napačen vtis. Pravzaprav me politika zelo zanima! Gre le za to, da ne sodelujem v nobeni politični stranki ali kakšni drugi dejavnosti in da se politika ne odraža odkrito v mojem pisanju. Ko se je začela vojna v Ukrajini, sem skoraj nehal pisati, ure in ure sem spremljal dogajanje v Ukrajini in po svetu, poslušal različne komentatorje in prebral ogromno člankov. Ko sem se zbudil, sem takoj skočil na internet in brskal za novicami … Nekako sta politika in pisanje zame različna svetova, čeprav zelo dobro razumem, da so med njima tudi močne vezi. Morda moja shizofrenija izhaja še iz sovjetskih časov, ko je bila politika samo umazana igra in smo se vsi zgražali. Toda naučili smo se skrivne govorice, se pogovarjati v metaforah … Zato mislim, da politične drže ne izražam neposredno, preko osebne izkušnje, gre bolj za nekakšno »eksistencialno politiko«. Zgodbe mojih prednikov so na nek način politične.

Vaš pesniški prvenec je izšel leta 1991, leto po razglasitvi neodvisnosti Litve. Je šlo zgolj za naključje ali obstaja kakšna povezava?

Kot sem že rekel, politika in literatura sta bili zame različna planeta. Seveda to ne pomeni, da sem bil ravnodušen do dogajanja okoli sebe. V tistem času sem se udeležil številnih osamosvojitvenih sestankov. 13. januarja leta 1991 na primer sem bil pri televizijskem stolpu, ko so prišli ruski tanki. Okoli parlamenta sem postavljal barikade. In veliko sem pisal o peščenih urah, o sub specie aeternitatis

Zdi se, da v vaših pesmih zelo natančno povzemate litovsko stvarnost. Kako – preko literature – vzpostaviti odnos do realnosti?

Pravzaprav se je moje pisanje v teh letih precej spremenilo. V pesmih, ki sem jih pisal včasih, sem poskušal ubežati vsakdanjiku in konkretnim detajlom, moje pesmi so bile precej abstraktne, skoraj metafizične. V devetdesetih letih sem delal kot znanstveni raziskovalec na Inštitutu za umetnost in kulturo in napisal knjigo Domišljajoči človek, v kateri sem iskal znake svetega v kulturi in še posebej v literaturi. Tako je bila poezija zame nekakšen nadomestek za vero. Poezija kot božanski jezik. Pesmi so bile običajno resne in težke. Toda moj odnos se je začel spreminjati, pustil sem vsakdanjim podrobnostim, spominom, da se prikradejo v moje pesmi, in na koncu sem prišel do pripovedovanja.

Ampak naj povem še nekaj. Ko začnem pisati pesem, nimam pojma, o čem bo govorila. Začnem s prazno stranjo, se skoncentriram in čakam, da pride kakšna slika ali spomin in postane prva vrstica. In ko se zgodba začne, uporabim vsa orodja – spomine, domišljijo, asociacije, jezikovne možnosti, ironijo itd. Tako pesem dobi različne ravni, različnim bralcem pripoveduje različne zgodbe. Spomnim se svoje izkušnje v Nemčiji – med nekaterimi branji se je občinstvo nasmejalo in smejalo, med nekaterimi pa je ostalo resno. Kakorkoli že, o realnosti govorim čim bolj sinkretično. Tako se oddaljim od niča in končno pridem do zgodovine, politike, celo do naroda …

Če preideva od odnosa do Rusije k odnosu do Evrope … Očitno se vas je stigma vzhodnoevropskega pesnika držala zelo dolgo, kasneje ste postali evropski pesnik. Delali ste tudi v Zvezi pisateljev Litve. Vaše področje so bile mednarodne zadeve, zato ste veliko komunicirali s tujimi pisci in se udeleževali različnih mednarodnih dogodkov. Kako pomembno je, da se znebimo provincializma, sprašujem tudi zaradi slovenske literarne scene, ne le litovske?

Pravzaprav sem ponosen, da sem Vzhodnoevropejec in nikoli nisem zardeval spričo dejstva, da pripadam Vzhodni Evropi. In nikoli se tudi nisem hotel otresti te »stigme«. Sem se pa vedno počutil Evropejca. Osamosvojitev je bila le priložnost, da se vrnem v svet, ki sem mu pripadal. Seveda na začetku ni bilo tako enostavno – a po nekaj potovanjih, obilo stikov s pisci iz tujine sem razumel, da smo si podobni, čeprav se v nekaterih stvareh razlikujemo. Nisem prepričan, ali sem se počutil provincialnega – morda je bilo do neke mere vseeno pomembno biti vpleten v evropsko pesniško »mafijo«. Mimogrede, še v devetdesetih se mi je, in ne samo meni, zdelo, da je vzhodnoevropska poezija boljša od zahodnoevropske. Napačen vtis? Ne vem, tudi danes sem podobnega mnenja. Mimogrede, pred leti sem na festivalu v Rotterdamu dobil majico z napisom: »Sem vzhodnoevropski kriminalec, ki umre šestnajst- ali sedemnajstkrat na dan.« Smrt in vstajenje – ali ni to bistvo poezije? Torej, dragi slovenski prijatelji, pozabite na provincializem, to je le izguba časa.

Znani ste tudi kot prevajalec. Vendar vas ne bom vprašala, kako proces prevajanja vpliva na vaše lastno pisanje, temveč ali prevajanje tuje poezije v svoj materni jezik pomeni tudi poskus preseganja provincializma, o katerem sva govorila prej?

Ne, nikoli nisem prevajal, da bi presegel morebitni provincializem. Najprej prevajam, ker je to način, da pesem temeljito preberem. Nisem dvojezičen, zato tujo pesem razumem, ko zazveni v litovščini. Pesmi nikoli niso kaj, temveč kako. In ta kako se razkrije šele, ko postaviš vse pike na i. Razlog prevajanja je torej precej egoističen. Obstajajo tudi nekateri drugi razlogi – izobraževalni, želja po sodelovanju v svetovnem literarnem procesu, litovskemu občinstvu predstaviti tuje avtorje –, prevedel sem na primer kar nekaj avtorjev, ki so sodelovali na različnih literarnih dogodkih v Litvi. Med njimi tudi nekaj Slovencev – Aleš Debeljak, Uroš Zupan, Matjaž Pikalo in Jure Potokar.

Osem let ste delali kot odgovorni urednik The Vilnius Review, ki izhaja v angleščini. Vaša naloga, natančneje – naloga revije – je predstaviti litovsko literaturo tujim bralcem. Nam morda lahko na hitro in v nekaj orisih opišete posebnosti litovske poezije? V pesmi o žanrih v litovski poeziji duhovito zapišete: »Običajno hoče avtor povedati več kot lirski junak.« Tu gre tudi za odnos med lirskim subjektom in avtorjem …

Litovska literarna scena je precej razplastena, zato je težko govoriti o njenih posebnostih, vsi so tako različni. Zato sem napisal ironično pesem o zvrsteh litovske poezije, kot omenjate. Pravzaprav vsak žanr, omenjen v pesmi, temelji na enem avtorju – tako da pravzaprav ironiziram idejo posploševanja poezije. No, pustimo to nalogo kritikom, oni lahko držijo večjo distanco do pesmi kot pesniki sami.

Vaše pesmi pogosto prerastejo v duhovit aforizem, v pesmih dekonstruirate samega sebe, a se nikoli ne oddaljite od umetniškega objekta. Koliko je vaša poezija značilna za litovsko poezijo?

Nekoč so me vprašali, zakaj pišem pesmi, in sem takoj odgovoril ironično – ker v naši literaturi ne najdem pesmi, napisanih tako, da bi mi bile všeč, pogrešam pesmi, ki bi jih rad bral. Zdaj pa se zdi, da je to skoraj res. Ali imam svoj glas ali pa nima smisla pisati. Zato moram reči, da sem edinstven. In vem – vsak nori pesnik razmišlja na enak način. Seveda obstajajo nekateri avtorji, ki so blizu mojemu načinu pisanja, a podobnosti in razlik ne znam našteti. Najraje pripovedujem zgodbe.

Če je že druga vaša zbirka pesmi v slovenščini (prva Iz nenapisanih zgodb je izšla leta 2008). Tokratni izbor obsega 44 pesmi iz zadnjih treh zbirk, in sicer Exemplum (2006), Če (Jeigu, 2011) in Samo črtkane črte hrbtenice (Stuburo tik punktyrai, 2016). Kaj vas je vodilo pri tem izboru? Ste pomislili tudi na slovensko občinstvo? Glasbenik Benjamin Clementine, ki je imel nedavno koncert v Ljubljani, je dejal, da ima slovensko občinstvo v sebi nekaj žalostnega …

Izbira ni bila tako enostavna. Začel sem torej z druge strani – preskočil sem pesmi, ki so preveč osebne ali preveč zapletene za razumevanje. Pravzaprav sem izbral pesmi, ki sem jih pogosteje bral na različnih dogodkih in so nekako postale moje najljubše. Izbor je kot pisanje kreativen proces, nikoli ne veš, če ti je uspelo … Ja, razmišljal sem o slovenskem občinstvu, vendar se mi zdijo slovenski bralci nekako podobni litovskim, morda bolj odkritosrčni, vsaj tak vtis sem dobil po komuniciranju s slovenskimi pesniki. Ste žalostni? Okej, potem sem dvakrat ali trikrat bolj žalosten od vas. To je čutiti tudi v mojih izbranih pesmih – za zaveso ironije in pestrostjo mask …

Iz zbirke Examplum (Vaga, Vilna, 2006) je čudovita epikurejska jesenska pesem, kjer beremo o dialektiki med žensko in filozofijo. Naivni bralec bi jo bral kot osebnoizpovedno pesem, čeprav je v njej ključen humorni preobrat. Nam lahko poveste več o tej pesmi?

No, morda boste ugotovili, da je Epikurejska jesen zelo žalostna pesem. Govori o staranju, o krčenju sveta, o izgubi užitkov, o osamljenosti, o brezdelju intelektualnega življenja, o lažeh, ki jih pesnik govori sebi in drugim … Identificiram se z Epikurjevo osebnostjo, ki je splošno znan kot teoretik hedonizma. Mimogrede, bolj izkušen bralec bo morda slišal odmev Zbigniewa Herberta, mojega najljubšega pesnika, ki sem ga prevajal v litovščino, njegovo ljubko poigravanje z vlogami in maskami. Po drugi strani je pesem lahkotna in stoična. V tej pesmi torej poskušam združiti zelo različna filozofska stališča – hedonistična in stoična. Ali je to možno? Vsaj v pesmi – ja. Čeprav, kar se interpretacije pesmi tiče, to je druga zvrst, nič manj nora kot poezija sama …

»Mogoče res iščem odrešitev skozi podrobnosti, skozi malenkosti, čeprav o tem nisem razmišljal. Bolj verjetno iščem utemeljitev. Mogoče je ravno tu najti povezavo med začetkom in koncem zgodbe, povezavo med mojim pisanjem in otroštvom v Sibiriji,« ste zapisali. Še vedno mislite, da je pisanje prepisovanje samega sebe?

Prvi jok dojenčka pomeni: »Tukaj sem, rojen sem, da živim.« On ali ona to reče brez dvoma v karkoli, vendar kasneje, veliko kasneje začnemo čutiti potrebo po opravičilu za skoraj vsak korak, ki ga naredimo. Izgovori in opravičila. Da, to počnem pri mojem pisanju in odgovarjanju na vprašanja. Ampak to sovražim. Najraje pripovedujem zgodbe. O svetu, če pripovedujem o sebi, in o sebi, če pripovedujem o svetu. Jaz sem začetek in konec. Je to že kdo rekel? No, potem je čas, da utihnem.

Kaj predstavlja zemljevid v vaši poeziji? Pa ne mislim samo na pesem Na začetku turistične sezone

Kot mi je pred mnogimi leti dejal ruski pesnik Viktor Krivulin, je »pesnik neuresničen tiran«. Tiran potrebuje zemljevid, če hoče osvojiti svet. V svoji poeziji sem uporabljal domiselne zemljevide za osvajanje besed in prave zemljevide – za osvajanje sveta. Še vedno imam na steni zemljevid sveta z majhnimi žebljički, ki prikazujejo kraje, ki sem jih obiskal. Osvojil. Ko sem žalosten, se zavedam, da je moje kraljestvo samo ta črni zemljevid. Ko pišem, se zavedam, da mi vsak žebljiček šepeta zgodbe. In prepričan sem, da bom po smrti potreboval zemljevid – geografija drugega sveta je tako kočljiva.

Danes ne izginjajo samo pesniki, temveč tudi vloga njihovega ustvarjalnega dela. Poezija se marginalizira. Brez določene zaščite je obsojena na izginotje. Pred leti ste v Medani srečali Aleša Debeljaka in nastalo je sodelovanje, a v prvi vrsti prijateljstvo. Kako se spominjate Aleša?

Zdaj razumem, kaj je mislil glasbenik, ko je rekel, da ima slovensko občinstvo nekaj žalostnega v sebi. Najbolj žalostno vprašanje ste pustili za konec … Pesniki kot vrsta za vpis na rdeči seznam. Kot beli nosorogi ali komodoški varani. Festivali kot območja rezervatov, kjer so ljudje lahko videli in se celo dotaknili redkih primerkov. A kot je nekoč zapel Monty Python: »Vedno glej na svetlo plat življenja.« Festivali so me zelo obogatili, tam sem spoznal na desetine odličnih ljudi, moj zemljevid pesnikov se je razširil in obogatil mojo lastno poezijo. No, to je majhna skupnost, a se takoj prepoznamo. Spomnim se, da ko sem na letališču pričakal tuje pesnike, ki so prispeli na pesniški pomladni festival, nisem nikoli prinesel listov z njihovimi imeni – nisem poznal njihovih obrazov, a v množici poslovnežev in turistov so bili takoj prepoznavni. Sladek občutek skupnosti.

In Aleš … Ja, Aleša sem spoznal v Medani pred 27 leti. Skupaj sva imela branje. Prevzela me je mirnost in moč njegovega glasu hkrati. In pa toplina njegove osebnosti. Začela sva si dopisovati, naslednje leto sem ga povabil na pesniški pomladni festival, malo kasneje sem knjigo njegove poezije prevedel v litovščino (iz angleške različice, avtoriziral je sam Aleš). Postala sva prijatelja, se nekajkrat srečala v Vilenici in drugod, enkrat sem bival pri njem, pri njegovi čudoviti družini, kasneje sva skupaj uresničila projekt – pisala sva si dolga pisma ­– eseje, ki so izšli v Nemčiji, v knjigi Baltische Adria (RanitzDialog 3, izdaja Thanhäuser, 2010).

Njegov neverjeten nasmeh, njegova duhovitost, njegova inteligenca, njegova senzibilnost. Njegove vesele razglednice iz počitniških krajev. Njegov homerski ha-ha-ha v pismih … Okej, dovolj je, sem že začel jokati. Tako zelo ga pogrešam.

Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Intervju 19. 8. 2023
Čas branja
Čas branja: 17 min

Jurij Hudolin: »Brez izkustva tragedije ni plemenite eksistence«

Jurij Hudolin (1973) se v svojih zadnjih romanih (Čas lepih žensk, Beletrina, 2023, in Velika in moški spol, KUD Apokalipsa, 2023) ukvarja z ženskami in njihovimi zgodbami, z njihovo vitalistično in neustavljivo strastno energijo, ki ga privlači kakor magnet.

Ko sva se junija letos srečala, si mi za roman Čas lepih žensk rekel: »Vse je res, v tem romanu je vse res.« Kaj te je navdihnilo, da si napisal ta roman in kako je torej z resničnostjo romana Čas lepih žensk – vsi ženski liki in njihovi poklici, ki jih omenjaš, kot so novinarka (teh je največ), sodnica, farmacevtka, branjevka ipd., so torej resnični (čeprav domnevam, da ne gre za prava imena). Kdaj se človek odloči napisati roman, ki 100-odstotno temelji na osebnih izkušnjah?

No, včasih je treba tudi šalo vzeti zares. Ni vse tako, kakor sem rekel, sploh pa sem se nekoliko naslonil tudi na prijatelja režiserja, ki velikokrat pobija svoje vizije s parafrazo: rekel, rekel, rekel. Odstotki niso 100, reciva, da so 50:50. In tudi nočem, da bi šli na sto. In navsezadnje se besedna artikulacija oz. semantika ne meri v odstotkih, čeprav je mogoče vse. Imena so vsa po vrsti izmišljena, vendar so me vzgibi pri oblikovanju likov pogosto spominjali na realno osebo, kar se mi zdi običajno, kakor da bi bil mož brez posebnosti. In morebiti tudi sem, saj ne delam nič posebnega, niti si o tem ne delam utvar. Če se ti približam, bom rekel, da je to 100-odstotno subjektiven roman in tak je najbrž skoraj vsak.

V romanu zapišeš, da imaš glede političnih in ostalih eksistencialnih zadev relativno jasno izdelana stališča, vendar pa je z ženskami, ki jih omenjaš v romanu, drugače. Ženske so tvoja strast – »te strasti nočem imeti kristalizirane, to me goni v življenje …« ali bolj v slo intime, za katero praviš, da v tem svetu karierizma ni več prostora. Meniš, da je bilo kdaj drugače, da so bili ljudje manj karierno orientirani in so se bolj posvečali intimi?

Politično nisem opredeljen, morebiti sem še najbolj anarhist, čeprav so mi ljudje obešali že vseh sorte oznak, a vendar sam zase najbolje vem, kakšen sem, na neki način izjemno redoljuben, po drugi strani pa neprilagodljiv, če vzamemo v ozir klišejski družbeni red, ne glede na barvo, v katero se pogreza. Intima je vedno bila in bo in zanjo je prostor, če ne nemara tudi Časa lepih žensk ne bi bilo. Strasti pa so, v literaturi in empiriji. In tudi: brez izkustva tragedije ni plemenite eksistence. Zame je plemenita eksistenca nekaj med pomirjenostjo s samim seboj in nenehnim vsrkavanjem nečesa živega, novega in nenavadnega. Najbolj pa jo žlahtni težak, recimo temu tragičen življenjski preizkus.

Praviš tudi, da si Čas lepih žensk napisal zato, ker si z njimi doživel toliko lepega, toliko neverjetnega in zanimivega, da bi bilo to škoda pozabiti. Lahko z nami deliš nekaj teh res lepih, neverjetnih in zanimivih anekdot?

Anekdot je dovolj v knjigi, morebiti celo preveč, saj se nizajo druga za drugo. Je pa res, da sem nekatere anekdote izpustil in se posvetil svetlejšim, lepšim spominom na moje odnose z ženskami. Nisem pa kak Don Juan, da ne bo pomote. Večinoma sem zadnje četrt stoletja posvečen resnim zvezam in gradnji prijateljstva. Najboljše anekdote pa sem zagotovo doživel in jih ne pozabil z ljudmi, ki so sproščeni. To zame pomeni, da znajo sprejeti človeka takšnega, kot je, in takih ljudi je malo, a vendar so. Saj veš, različnosti vizij in načina oblanja lastnega preživljanja časa in tako.

A kljub temu da so ženske bencin motorja tvoje eksistence, je razvidno, da si izjemno rad tudi sam, neodvisen in za odprte zveze. Zapišeš, da si preprosto ne predstavljaš biti ves čas z eno žensko, pa da ne želiš ne dojenčka ne zakona. Kako to dojemajo tvoji najbližji in zlasti ženske ali ženska, s katero si obkrožen največ časa, čeprav tudi priznaš, da bi si želel imeti več žensk naenkrat in da si tega nisi mogel javno privoščiti zaradi okolja, v katerem živiš. Se zato po drugi strani vprašaš, da si za ženske večna zlata rezerva?

No, pa sva tam. Gre za literaturo, ne dnevnik, da bi popisoval fakte. Ne gre za članek ali novinarski prispevek, ki hoče in mora viseti na realiji, temveč za fiktivno pripoved o moškem in ženskah, ki jih pisatelj pozna ali pa si jih je za to priložnost izmislil iz več likov hkrati. Moji bližnji že niso tako naivni, da bi kot slepa kura sledili romaneskni tvorbi. Poznajo tudi šalo, humor, fikcijo in digresije, alegorije, metafore, znajo uživati v literaturi. Jaz literaturo tudi živim in me je kot takega treba sprejeti, če hočeš bivati v moji bližini. In tudi dobro vedo, da so lahko tudi najbolj pristne zgodbe izmišljene. In še: bližnji me predobro poznajo, da bi si z določenimi mojimi vragolijami belili glavo.

Čeprav so ženske osišče romana, pa v prepletanju intimnega in aktualnih družbeno-političnih dogodkov (omenjaš intervju s teboj za kosovsko televizijo, ki se vrti okoli religije in nacionalizma, večkrat omeniš desničarskega župana Trsta Roberta Dipiazza, govoriš o intervjuju s teboj za hrvaški časopis, pa o vplivu covida, protestih v tistem obdobju in tvojem mnenju, da gre za laboratorijski izum in služenje denarja na ta račun), dobimo pravzaprav vtis (sploh v prvem delu knjige), da so tvoj svetovni nazor in pogledi na aktualne družbene dogodke enako pomembni kot ženske, čeprav ti ženske osmišljajo življenje, politika in družba s svojimi stremljenji, karierizmi pa ne. Kako se povezujejo ženske in politika, če sploh?

Ženske se s politiko povezujejo tako kot moški in so tudi županje in predsednice držav in veleposlanice. V tem ne vidim nobene razlike ali pa da bi samo po spolu gledal na kaj. Je pa res, da se človek težko izogne aktualnim političnim temam, sploh v času, ko nas z vseh strani zasipavajo z informacijami, ki te dosežejo hočeš ali nočeš. Če ne drugače, mi jih povedo bližnji, ki so družbeno veliko bolj aktivni in vplivni od mene, ki se grem le pisatelja, prevajalca in kar je še povezanega s tem. Jaz sem enostavno preveč okupiran s svojim delom in življenjem nasploh, da bi resno zapopadal politične in direktorske teme, še kulturne politike ne spremljam.

V romanu nam razkriješ tudi, da si ateist in anarhist, kar je danes bolj izjema kot pravilo, a si konstruktiven anarhist: razbijanje sistema zaradi razbijanja samega te ne zanima; praviš, da če nekaj razbiješ, to narediš zato, ker imaš vizijo za nekaj progresivnega. Kaj zate pomenita ateizem in anarhizem, čeprav v romanu omeniš, da te zaradi ateizma gledajo postrani? Si zaradi ateizma mnenja, da je človek predvsem odgovoren sam zase, da je kot posamičnik odgovoren za svojo človečnost, kakor tudi lastno blagostanje, saj večkrat zapišeš: »… bodi dober, pa ne boš nikoli reven«?

Reciva, da sem ateist in anarhist, vendar nimam nič proti katolištvu niti islamu, budizmu itn. Enostavno sem tak tip, samohodec in to me osrečuje, če pa me kdo gleda postrani, to ni moj problem in mi je vseeno. Vseeno mi je postalo z leti, prej nisem bil tak, in sem vesel sam zase, da se znam postaviti tudi na glavo, se spremeniti. Tak, ki kaže s prstom name, češ, glej ga kretena, ima probleme s sabo in ne z mano. Ti pa niso redki, svet je poln frustriranih in nerealiziranih značajev, najlažje je potem v ogorčenju drezati v nekoga, ki ve, kaj hoče in vztraja v tem. Družba in sploh posamičniki mi že ne bodo oblali življenjske vizije. Potem si le še senca, klamajoča podoba in življenje po tujem nareku.

V romanu zapišeš tudi zanimivo misel: »… za drugo mnenje mi je pogosto malo mar, sploh če je nestrpno, vobče se pogosto motimo, saj drugi o nas mislijo in govorijo največkrat prav obratno, kakor mi mislimo o samih sebi.« To se mi zdi zanimivo in podobno, kakor je Sokrat v dialogu Simpozij rekel zaljubljenemu Alkibijadu, da naj se še enkrat prepriča, če je njegovo o mnenje o Sokratu res pravo, saj on o sebi misli drugače. Kako si prišel do tega spoznanja, lahko to malo bolje razložiš? Prav tako je sokratsko, ko praviš, da se večina življa sploh ne pozna, kako naj potem sodijo o drugih, a za razliko od njih zase zapišeš: »Vem, kdo sem, pa če je to komu všeč ali ne.« Kdo pa si?

Ha, ha. Predvsem sem Jurij Hudolin in vem, da sem minljiv. Zaenkrat naj bo to dovolj, morebiti pa je to dovolj tudi za vedno. Za to ne potrebujem Sokrata, niti doktorata, kaj šele prišepetovalca. In vmes je do kakega spoznanja treba priti, saj je to zagotovo eden od smislov življenja, ni res?

Všeč mi je tudi, da si v romanu tako iskren do sebe, ko zapišeš: »… sem bil jezen nase: igram osebnost, ki se ne uklanja in hoče biti suverena, vendar ni dorasla svoji volji do moči. Počutil sem se kakor slehernik …,« ki »laže samemu sebi. Se nisem odločil, da bom slavil življenje? Se nisem odločil za srečo? Bom postal človek, ki se bo priklonil temu, da je treba natakniti masko, preden odpreš usta?« Kaj sta zate slavljenja življenja in sreča in kako se povezujeta s suverenostjo in voljo do moči?

Biti iskren do sebe, predvsem pa gojiti samoironijo in mehčati zaresnost lastnega ega, se mi zdi temeljno za zadovoljivo in znosno življenje. Te lastnosti so pomembne tudi za ustvarjalca in samohodca, saj je biti preresen težavno za eksistenco in zavirajoče za ustvarjanje.

A zate niso lepe le ženske, ampak je tudi »knjiga lepa ženska, privlačno pa jo dela dejstvo, da ne veš, kaj te v njej čaka«. Kakšen odnos imaš do knjig(e), tudi erotičen, neverjeten, zanimiv? In še več, na koncu knjige tudi razkriješ kaj je zate pisateljevanje. Ponudiš več možnosti: častilakomnost, mesijanstvo, preprosto, da daš iz sebe, kar te tišči, da se notranje očistiš, igranje z besedami (najprej zase in nato za druge ali zase in za druge). Kaj je torej s knjigo in pisateljevanjem?

Zaenkrat zase nisem našel boljšega poklica, kot je pisateljsko delo. Zraven gredo tudi prevajanje, urednikovanje in študij in pisanje na štipendijah. Veliko sem tudi na vrtu in delam na zemlji ali pa se družim z bližnjimi, prijatelji in znanci. Pa šport, zadnja leta sem se vrnil k istrskim navadam iz mladosti in se veliko klatim pešibus po Istri. Niti Ljubljane ne zanemarjam, tam pogosto brskam po knjižnicah in tudi korakam po mestnih ulicah precej rad. Vse to spada tudi k pisateljevanju.

Kako je pa z resničnostjo v romanu Velika in moški spol – tam na začetku knjige zapišeš, da to zgodbo pripoveduješ, kakor ti jo je zaupala tvoja prijateljica?

Ta roman sva delala skupaj s slikarjem Vladimirjem Lebnom, vendar mi je večino pred začetkom skupnega dela povedala prijateljica. Zaradi širokega rastra mojih življenjskih izkušenj se mi najprej ni zdela zgodba, ki mi jo je prijateljica povedala, nič posebnega, vendar mi jo je povedala tako prepričljivo, da sem jo zagrabil in napisal. Včasih ne vidimo bistva invencije in posebnosti znotraj pripovedi na prvo žogo. Potem pa se neka niša nenadoma odpre in te pelje na neshojen teren.

Glede na to, da je v romanu osišče ljubezen, in to zlasti iz stališča ženske, lahko bolje razumemo tvojo fascinacijo z žensko, kakor preberemo o njenem razmišljanju o življenju: »Mali … kadar so težave, vedno trdovratno rine v vitalistično smer, kakor da bi bil res moj biološki sin … Ne bom si ohomotala vrvice za vrat ali šla v vodo, imam preveč rada življenje. … Vojno je treba zmagati in ostati živ in od te vojne ne bo ostala le psihična neurejenost in zasvojenost z moraliziranjem, ne! … Potreboval boš trdo delo na sebi in voljo do vitalnega življenja …« Ženska ti predstavlja vitalnost, trdovratnost življenja, mentalno urejenost. Zakaj moški po tvoje ni (dovolj) takšen?

Je, je, tudi moški je takšen, a vendar: jaz sem imel prijetno, fino in lepo izkušnjo z ženskami in to je treba priznati. Vsaj doslej je bilo tako, zato sem to tudi toliko lažje artikuliral, vendar so zato potrebne izkušnje. To je popolnoma subjektivna izkušnja in vsak ima drugačno, jaz pa sem svojo še zapisal in izdal v knjižni obliki.

Prav tako postaviš ljubezen kot osišče življenja ženske: »Zdaj sem počasi že zelo dobro vedela, zakaj naj bi bila na svetu: za ljubezen, ki jo bom nesebično delila z ljubljeno osebo. In to je bil Moški. In knjige. In trud za empatijo, čeprav nisem bila še čisto prepričana, da ni nihče boljši od drugega človeka.« Ali: »Vse bi naredila zanj. Kako lepo je biti zaljubljen! Vedela sem in bila ponosna na svoje dognanje: ljubiti pomeni delati nič drugega, kaj šele preračunljivega.« Ali ni to malo stereotipno pojmovanje ženske kot tiste, katere osišče naj bi bila ljubezen – do moškega?

Ne, mislim, da ne. Jaz sem spoznal ženske, ki so se močneje realizirale prek rojstva otroka kot v partnerskih zvezah, pa niso bile posesivne ali bedaste. Ženske pa imajo lahko ljubezni do marsikoga, ne glede na spol, kakor tudi moški. Pustimo ob strani sprevrženosti, ki jih je že tako ali tako več kot dovolj.

Iz romana lahko sklepamo, kateri so nekateri tvoji najljubši romanopisci (Fowels, Flaubert, Trakl, Celan, Poe …), saj je glavna junakinja ob delu doštudirala komparativistko in so jo prav knjige ohranile pri zavesti in stanju normalnosti. Nam lahko poveš, kateri romani so nate naredili največji vtis in zakaj?

Jah, težko, nimam kakih eksplicitnih favoritov, rad imam že naštete, od slovenskih pa Zupana in Kovačiča in še koga. Veliko je tega, od Ammanitija do Metulja. In jaz res veliko berem, včasih tudi ves dan in še toliko noči, kolikor je le zmorem.

Kakor že rečeno, zgodba v romanu se vrti okoli ljubezni ženske do moškega in malega – do moža in do pastorka. Freud bi imel verjetno kar nekaj za povedati glede tega, da je v romanu ljubezen med materjo, mačeho in pastorkom prikazana kot največja ljubezen. »Včasih sem pomislila, da je materinski odnos še veliko lepši od ljubezni, ki sem jo gojila do Moškega.« Kaj te tako privlači v odnosu med materjo in sinom/pastorkom?

Nič, jaz to obravnavam kot normalno ljubezen, a ni veliko preveč transgresije tega bolnega in nasilnega do šibkejših okrog nas? A ni preveč slaboumne percepcije literature in branja na eks? Ne gre za incest, temveč za golo in čisto ljubezen. Za malomestne ume pa je to zanesljiv udarec in kazanje s prstom, da sem bolan.

Vendar pa je ta roman v primerjavi s Časom lepih žensk veliko bolj kompleksen in ne ravno lahek, začneš z otroškimi izkušnjami glavne junakinje, katere mati je bila zasvojenka in prostitutka, nadaljuješ z ljubezensko in kasneje zakonsko zvezo glavne junakinje, ki se je poročila z moškim, ki je osem let odsedel v zaporu, (ker je v prometni nesreči, ki jo je zakrivil, povzročil smrt svoje noseče žene) in je glavna junakinja prevzela vzgojo sina prvih osem let, glavna junakinja se zaplete v nevarno zvezo s pastorkom, moški pod vplivom izkušenj iz zapora in lastne vesti ponori ter na koncu umre od srčne kapi, junakinja pa se po smrti moža poda v ljubezensko romanco z mafijcem, prek katerega se celo navleče na kokain, na koncu mafijca (u)lovi DEA, roman pa se zaključi z nadaljevanjem ljubezenske zveze med materjo/mačeho in sinom/pastorkom. Roman se bere skoraj kakor nekakšen film. Od kod takšna zamisel?

Romana Čas lepih žensk in Velika in moški spol sem pisal vzporedno, pet let. Vmes sem prevedel kakih sedem ali osem zahtevnih knjig in se ukvarjal z nešteto stvarmi, tudi povsem običajnimi opravili okrog hiše. Morebiti se mi vrača to, da sem videl veliko filmov in se veliko družim s filmskimi režiserji, kaj pa vem. Se pa strinjam, da je Velika in moški spol veliko bolj kompleksen tekst od Časa lepih žensk, ne morem pa reči, da mi je tudi ljubši, da ga imam bolj rad.

V Veliki in moškem spolu se mi zdi zanimivo, da nikoli ne uporabiš imen, ženska je Velika, moški kot mož in pastorek pa Moški. Zakaj si se odločil za to, želiš s tem povedati, da so odnosi med spoloma bolj arhetipski kot individualni?

Velika je lepo žensko ime in odnosi so individualni, če ne, to niso nobeni resni odnosi.

Če primerjava oba romana, v Času lepih žensk si ti glavni junak in praviš, da nisi za dolgoročne partnerske zveze in da bi imel, če bi bilo možno, več žensk hkrati, v Veliki in moški spol pa ima glavna junakinja eno dolgoročno partnersko oz. zakonsko zvezo, s svojim možem, nadaljuje se z ljubezensko avanturo z moškim po smrti moža in zvezo s pastorkom, ki se dogaja vzporedno z zakonsko zvezo z možem. Gre za tako diametralni odnos zato, ker v prvem primeru pišeš iz stališča moškega, torej sebe, v drugem pa iz ženskega ali v čem je catch?

Bistvo je v moči širine literature in artikulacijskih možnostih in vivisekciji lastnega uma: treba je vedeti, da sta oba romana zelo premišljeno napisana; ne le da sem ju pisal več let, temveč sem tudi like skrbno izdelal.

Tudi kar zadeva slog pisanja se v Času lepih žensk in Velika in moški spol povsem razlikujeta, v prvem pišeš v običajnem slogu pripovedovanja, v drugem pa uporabljaš veliko sodobnemu bralcu in bralki nepoznanih, tudi starinskih izrazov. Marsikdo bo moral pri branju Velike in moški spol pogledati, kaj pomenijo kakšni izrazi. Od kod ta odločitev za dva tako različna sloga pisanja, morda zato, ker je prvi napisan kot nekakšna avtobiografija, drugi pa je večinoma fikcija?

Ne, ne, oba sta polna avtobiografskega in fikcije. Pozna se jima tudi to, da sem ju pisal vzporedno in pazil, da en meander ne steče v drugega. Kolikor sta različna, toliko tudi koketirata, a vendar gre za drugačen svet in drugačna doživetja. Jaz sem jih imel veliko povsem različnih in mogoče je to povezano tudi s tem. Ne en ne drug tekst pa nista enoplastna, da bi bila zgolj avtobiografija ali fikcija.

V obeh romanih večkrat zapišeš, da večina ljudi ne ve, zakaj živijo oz. v čem je smisel njihove eksistence. Kakšen pa je tvoj smisel, seveda tega ne mislim v filozofskem smislu, saj večkrat zapišeš tudi, da imaš rad poenostavljeno in preziraš nakladanje, prav tako pa si najraje pragmatičen.

Jaz imam rad svoje bližnje in svoje prijatelje in literaturo in še je tega. A ni že preveč?

In za konec, si izjemno produktiven in delaven pisatelj, že načrtuješ kakšen nov roman za naslednjo leto ali dve?

Da. Z Jurijem Devetakom, slovensko-italijanskim striparjem, ki je dobro naredil Pahorjevo Nekropolo, bova adaptirala za strip moj roman Trst via Ljubljana, pišem potopis od Krnice v Istri, kjer sem končal osnovno šolo, prek Pulja do slovenske Istre in italijanskega Krasa. In tudi prevajam, to tako ali tako ves čas. Pa še kaj bi lahko našli v arzenalu vizij in v delavnici pri meni. Pa nekaj knjig izide v tujini …

Fotografija: Radule Perišić/Shutterstock Fotografija: Radule Perišić/Shutterstock
Panorama 18. 8. 2023
Čas branja
Čas branja: 7 min

Geografija rokenrola: Dobro jutro, Riblja čorba (Beograd)

Po poti ljubezenskega razočaranja Bore Đorđevića

»Polako i sigurno bežiš u tišinu, čekaju te dole taksisti kod Jata, dobro jutro,« se glasi verz iz pesmi Riblje čorbe Dobro jutro. Na fotografiji je v ozadju beograjska cerkev Svetega Marka, nad katero se besedilo pesmi začne, za drevesi je nekdanja poslovalnica Jata, danes Serbian Airlines, čisto v ospredju pa je naključje v trenutku fotografiranja pripeljalo taksista.

Beograjska zasedba Riblja čorba velja s svojim frontmanom Boro Đorđevićem za eno največjih v zgodovini jugoslovanskega rokenrola. »Dala« mu je še enega jugomegazvezdnika, svojega nekdanjega kitarista Momčila Bajagića Bajago. Gledano z današnjimi očmi je bila zasedba torej že ob svojem nastanku konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja na pol all stars band. Skupina je glasbene kritike, nekoč so bili to strokovno podkovani, dobro brani in vplivni člani resnih uredništev, prepričala že kar z debitantskim albumom Kost u grlu (z njega je še danes mogoče slišati vsaj Ostani đubre do kraja) iz leta 1979, sledila sta albuma Pokvarena mašta i prljave strasti (z večnimi uspešnicami Dva dinara druže, Ostaću slobodan in mačistično Evo ti za taksi) ter z albumom Mrtva priroda (z znamenito naslovnico, na kateri je glava piščanca, ki se je pravkar izvalil, ter serijo uspešnic – Volim, volim, volim žene, Ne veruj ženi koja puši Drinu bez filtera, Pekar, lekar, apotekar in seveda Na zapadu ništa novo z verzom »za ideale ginu budale«, ki je bend spravil v težave).

S prvimi tremi albumi je zasedba prišla do točke, ko ji je, pozor zdaj, alfa in omega takratnega jugorokenrola Goran Bregović »svoje« Bijelo dugme ponujal kot predskupino na načrtovanem velikem beograjskem koncertu, vplivni New Musical Express pa je, kot piše Ivan Ivačković v svojem delu Kako smo propevali, zanjo napisal, da gre za »najpomembnejšo jugoslovansko stvar po Titu«.

Četrti album so izdali konec leta 1982, dve leti in pol po smrti Josipa Broza in v času, ko je Jugoslavija že začela razpadati. Tedaj sleherniku to sicer še ni bilo jasno, a v današnji retrospektivi spomin izriše naraščajoče nemire na Kosovu, neuspeli poskus centralizacije države skozi uvedbo skupnih jeder v izobraževanju in posledični začetek naraščanja nacionalističnih gibanj, ki so vrhunec dosegla z vzponom Slobodana Miloševića na čelo srbske partije. Album je zasedba naslovila Buvlja pijaca (Bolšji trg) in je pri kritikih in občinstvu naletel na mešan odziv. Zgoraj omenjeni koncert ob koncu promocijske turneje je bil manjši uspeh od pričakovanega (in Bregović je bil najbrž zadovoljen, da se za nastop niso uspeli dogovoriti), prodaja albuma pa se je ustavila pri danes sicer nepredstavljivih 280.000 primerkih. Za primerjavo, Mrtve prirode so prodali približno pol milijona izvodov. Na Buvlji pijaci je sicer najti več uspešnic, od zafrkantske Kako je lepo biti glup prek družbenokritične Pravila, pravila, nedržavotvorne Slušaj sine, obriši sline do ljubezensko resignirane U dva će čistaći odneti đubre. A biser tega albuma na poslušalca čaka čisto na koncu.

Gre za pesem Dobro jutro, v kateri se Bora Đorđević po velikih uspešnicah Dva dinara druže in Ostani đubre do kraja znova predstavi kot tisti občutljivi, prizadeti moški, povsem drugačen od samozadovoljnega tipa, ki v pesmi Evo ti za taksi po seksu partnerki priporoča »utrujen sem, ljubica, tu imaš za taksi, pojdi domov, da tvojih ne bo skrbelo« (Čekam da se digneš i pokupiš stvari, u meni još samo praznina postoji, umoran sam dušo, evo ti za taksi, hajde pođi kući, brinut će se tvoji).

Ne, tokrat je tisti, ki bo »dobil za taksi«, on. Emocionalno igro vodi Ona, ob konjaku, ki sta ga na njeno željo pila sinoči, je odigral le vlogo »prigrizka« (Cele noći ti si forsirala konjak, jutro kvari sinoć započete veze, zorom si me šutnula ko poslednji dronjak, ja sam ti uz piće došao k’o meze). Pesem je ob svojem izidu predstavljala nekaj novega v glasbenem izrazu Riblje čorbe ki je vendarle veljala za hard rock band, v tej pesmi pa je slišati nežna godala, ptičje žgolenje in podobno. Malce nerokersko.

Besedilo pesmi se začne na nebu nad cerkvijo svetega Marka, kjer je vzšlo sonce (Svanulo je iznad crkve svetog Marka …) in se konča pred nekdanjo poslovalnico Jata, danes Serbian Airlines (Otresaš sa suknje lišće i prašinu, stružem s pantalona ostatke od blata, polako i sigurno bežiš u tišinu, čekaju te dole taksisti kod JAT-a).

Kje se je torej dogajala dramica, iz katere je mačo Bora izšel užaloščen, prizadet in izrabljen? Vse skupaj je v središču Beograda, v resnici nedaleč od poslopja parlamenta oziroma nekdanje zvezne skupščine ter Pionirskega parka nasproti nje. Slovenski turist v Beogradu bo do mikrolokacije lahko prišel po vsaj dveh poteh. Če se znajde pred skupščino, naj s pogledom poišče monumentalno poslopje, na katerega pročelju z velikimi ciriličnimi črkami piše »pošta«. Mimo nje naj se po Bulevarju kralja Aleksandra poda nekaj sto metrov daleč in na njegovi levi se mu bo prek Trga svetega Marka kmalu odprl pogled na istoimensko cerkev, ki so jo zgradili v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Ob njej je park, iz katerega so se v pesmi pari vlekli proti domu (kući su se vukli parovi iz parka, šta smo mogli mi smo jedno drugom dali), na vogalu pa je danes moderno urejena poslovalnica srbske nacionalne letalske družbe. Ob njej je najti še bar, ki z ničemer ne daje vedeti, da sta pa mogoče prav v njem ljubimca iz pesmi Dobro jutro naročila tisti prvi konjak (če je pred 40 leti, ko je pesem izšla, sploh obstajal). Pač nek bar, ki ponuja moderne pijače in zdravo hrano, verjetno se vsaj kombuchi in avokadu na dvesto načinov ne da izogniti.

Druga (in prijetnejša) pot, po kateri se slovenski turisti pogosto gibljejo, je tista od Terazij in hotela Moskva proti Slaviji oziroma Vračarju, kjer stoji še ena cerkev, svetega Save, namreč. Če bo obiskovalca mikalo zaviti na pot ljubezenskih razočaranj Bore Đorđevića, naj se po poti od Terazij odpravi po levi strani ceste Kralja Milana. Pot ga bo vodila mimo Novega dvora, kjer ima zdaj prostore srbski predsednik (nemara koristen podatek je, da se po Novem dvoru z ulice odcepi ulica Andrićev venac, na vrhu katere je opaziti kip Iva Andrića, v neposredni bližini pa je v njegovem nekdanjem stanovanju urejen muzej, vreden ogleda), potem pa naj počasi začne oprezati za trgovino, kjer ponujajo izdelke v barvah Crvene zvezde. Dresi, zastavice, obeske za ključe in podobna roba. Trgovina je seveda nepomembna, a že nekaj metrov za njo se namreč pravokotno na Kralja Milana začne blago vzpenjati Resavska ulica. Obraščena je z drevjem in zelo prijetna, na njenem vrhu pa se bo odprl pogled na cerkev svetega Marka.

Cerkev svetega Marka je ena bolj znamenitih v Beogradu, zgrajena je bila med svetovnima vojnama in je tedaj veljala za največji pravoslavno cerkev v Jugoslaviji. Mestni pohajalec jo bo našel nedaleč od poslopja nekdanje zvezne skupščine, danes srbskega parlamenta.

In potem mestnemu pohajaču ostane le, da si, stoječ na križišču, v glavi zavrti pesem Dobro jutro in si vse skupaj le predstavlja.

 

 

Mimogrede, nobenega od albumov, o katerih je tekla beseda, ni najti na aplikaciji Apple music, Riblja čorba je zastopana le z drugorazrednimi kompilacijami in za silo poslušljivimi live albumi.

Uporabniki aplikacije Spotify bodo imeli več sreče. Neodpustljivo.

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Intervju 16. 8. 2023
Čas branja
Čas branja: 32 min

Spomenka in Tine Hribar: »Človek mora v srcu odpreti sočutnost in ljubezen«

Spomenka in Tine Hribar o svobodni misli, demokratizaciji, partiji in oporečnikih, moči besede in revij nekoč ter danes, negotovi prihodnosti Evrope in sveta …

__________________________________________________________________________________________

S spoznanjem, da »samoodločba ni samoodločba slovenskega naroda kot Naroda, marveč samoodločitev Slovencev kot posameznikov«, je dr. Tine Hribar leta 1987 sklenil esej »Slovenska državnost« v sloviti, zgodovinsko pomembni 57. številki Nove revije, naslovljeni Prispevki za slovenski nacionalni program. Prav tako bodrilno je še obsežnejši članek »Avantgadrno sovraštvo in sprava« zaokrožila dr. Spomenka Hribar: »Poti so! Samo najti jih je treba. Veliko je poti naše medsebojne – sprave

Skupaj sta že šestdeset in več let, delita tako zasebno kakor javno življenje, vse od študija filozofije in sociologije, kjer sta se spoznala. Prvo skupno knjigo Človek in vera sta pri Komunistu izdala leta 1969, najnovejšo pa predlani pri založbi Ciceron, zgovorno naslovljeno Slovenski razkoli in slovenska sprava.

Ne oglasita se pogosto, a kadar se, je vredno prisluhniti. Potem ko sta prijazno pristala na daljši intervju, sta spraševalca sprejela v prostorni dnevni sobi hiše v vasi Tomišelj na robu Ljubljanskega barja. Mi pa ju z veseljem in ponosom gostimo v mednarodnem projektu LitMag, ki ga omogoča podpora evropskega programa Državljani, enakost, pravice in vrednote (Citizens, Equality, Rights, Values – CERV). Povezuje osem partnerjev iz šestih držav EU: Avstrije, Poljske, Madžarske, Litve, Italije in Slovenije. Skupaj osvetljujemo vzhodnoevropske literarne revije, ki so v obdobju po drugi svetovni vojni nasprotovale avtoritarnim in totalitarnim režimom ter pomembno vplivale na demokratizacijo in pristop k Evropski uniji.

Boljših sogovornikov bi potemtakem ne mogli najti. Tine Hribar je bil v šestdesetih letih urednik študentskega časopisa Tribuna in revije Problemi, leta 1980 je bil pobudnik zahteve za ustanovitev Nove revije, ene ključnih pri demokratizaciji in osamosvajanju Slovenije, dve leti pozneje pa je postal njen prvi glavni in odgovorni urednik … Vse naštete je seveda soustvarjala tudi Spomenka, njen znameniti esej »Krivda in greh«, napisan že leta 1983, pa je lahko izšel šele po »varovanju« v bunkerju, leta 1987, takoj po izidu 57. številke Nove revije

Naj bo dovolj za uvod. Več v pogovoru z zakoncema Hribar, v katerem smo seveda zajeli še kar nekaj drugih zanimivih, aktualnih tem ter segli vse do naše negotove dobe.

Rodila sta se leta 1941, malo pred nemško okupacijo, prva leta življenja sta preživela med drugo svetovno vojno, odrasla pa sta – v svobodi. Se spomnita, kdaj sta začutila, da v tej družbi nekaj vendarle ni v redu? Kdaj vaju je začela utesnjevati?

Tine Hribar: »Ne pomnim kakih represij v prvih povojnih letih, pa čeprav je bil moj oče, domobranec, tudi zaprt v šentviških zavodih. Ampak ko je prišla amnestija, so ga izpustili. Usoda kolaborantov je bila odvisna zlasti od terencev – če so dobili človeka, ki je ovajal ali pobijal, so ga odpeljali v Rog, v smrt. Oče ni ničesar takega storil, k domobrancem sploh ni šel, da bi sodeloval z okupatorjem. Najprej je bil v OF, partizani so mu dali lep naziv: ekonom. Ampak to je pomenilo, da mora hoditi po kmetijah in ropati tudi žene, katerih možje so bili pri domobrancih. Kakor nekateri drugi tudi on tega ni zmogel, ni prenesel, zato je bil med tistimi, ki so jeseni leta 1944 zbežali od partizanov in se vrnili domov. Oče se je nekaj časa skrival, spal je na podstrešju, ni zapuščal hiše, ni se kazal. Ko mu je nekega dne pri zajtrku zmanjkalo kruha, me je poslal k mami. Pri njej je bila ravno soseda, ki je slišala, ko sem rekel, da bi oče rad kruha. Ni mogla držati jezika. Povedala je, da je oče doma, kar so slišali domobranci, ki so potem prišli ponj. V šentviških zavodih je preživel. Tam so mnogi umrli, a ne zaradi mučenja, temveč zaradi driske. Moj oče je imel srečo, da je bil stražar njegov svak, sestrin mož. Mojemu očetu je vsak dan priskrbel kocko sladkorja, s čimer ga je rešil pred boleznijo. Takšne dogodke bi lahko še in še našteval. Očetova zgodba mi ni povzročala nobenih težav, na primer na gimnaziji ali pri vpisu na fakulteto. Šele pozneje sem opazil razliko, ko sem svojo pot primerjal s Spomenkino. Njenega očeta so ubili Nemci, stari oče je končal v taborišču Dachau … Ona je takoj dobila štipendijo, meni pa še na misel ni prišlo, da bi zaprosil zanjo. Čeprav potem sem tudi jaz nekaj dobil, ko sva se poročila …«

Spomenka Hribar: »Izgubila sem pokojnino po očetu, bila sva povsem brez denarja, najprej sem dobila štipendijo jaz, potem pa še ti, brez težav.«

Tine Hribar: »Sem bil pa že na gimnaziji ‘ta pravi komunist’. Prepričali so me, pa tudi nagnjen sem bil k temu. V pisnem izdelku na maturi sem obravnaval Kardeljev spis »Nacionalno vprašanje«. Pozneje sem ga objavil v študentski Tribuni. Smešno mi je, kako neki teologi nakladajo, da sem že kot študent pisal o Kardelju … Ne, že kot dijak sem! Vprašali ste, kdaj sva opazila, da je nekaj narobe. Jaz v konflikt nisem prišel kot kritik komunizma, ampak kot ultrakomunist. Ko je Tito leta 1962 z govorom v Splitu napovedal uvajanje kapitalizma, sem napisal članek, ki sem ga naslovil z Leninovo sintagmo: Nova ekonomska politika. V njem sem kritiziral obrat h kapitalizmu.«

Vodilni komunisti so bili za vas torej premalo komunistični?

Tine Hribar: »Tako je! To je bil moj prvi tovrstni spor. Izhajal sem iz teorije. Potem sem preučil Marxov Kapital in druge knjige, napisal več kot tisoč strani in spoznanja objavil v prvi številki Nove revije pod naslovom »Otok obupa«, saj se tudi Marx sklicuje na Robinsona Crusoeja. Po več letih študija sem ugotovil, da bi bilo najhuje, če bi se Marxove ideje uresničile: totalna odprava blagovnih odnosov, delitev po delu … Živeli bi v najhujšem delovnem taborišču! V primerjavi s tem sta bila celo Lenin in Stalin liberalca.«

Fotografija: Andraž Gombač

»Tiskarji so me obveščali, kdaj je prišla Udba.«

Oba sta se že v mladih letih oglašala v revijah in časopisih, kakor se še zmeraj – nedavno sta se zoperstavila vojni v Ukrajini in nameri, da bi tja pošiljali orožje in vojake. Kakšno moč je objavljena beseda imela nekoč in kakšno ima danes?

Tine Hribar: »Mislim, da jo spet pridobiva. Kakor zmeraj v kriznih razmerah.«

Spomenka Hribar: »Z močjo pa pridejo grožnje, zmerjanje … Nič ne de, zapisana beseda deluje dolgoročno. Nasršeni skrajneži tako na desni kakor na levi se odzovejo takoj, ampak to sploh ni pomembno za dolgoročni vpliv besede. Ni mogoče ustaviti zavedanja, ki se širi po svetu: da orožarska industrija planet peha v katastrofo.«

Se je pa vendarle nekdanja oblast v vajinih študentskih letih na javni protest odzivala drugače kakor sedanja, mar ne?

Spomenka Hribar: »Včasih si zapisal samo eno napačno besedo ali stavek, pa so vsi skočili v luft, kdo iz partije se je takoj oglasil, te podučil … Zdaj pa pišeš, objavljaš, a jih baš boli, če se smem tako izraziti …« (nasmešek)

Tine Hribar: »Še ena razlika je: včasih je bila močna preventivna cenzura, presneto so premislili, kaj bodo objavili in česa ne – a so ti za objavljeno plačali! Zdaj pa že kakih dvajset let skoraj vse piševa zastonj. Tudi to priča, da je beseda izgubila vrednost. Beseda in misel!«

Za povrh bi morala biti že skoraj hvaležna, da vama sploh objavijo.

Spomenka Hribar: »Res je, zelo hvaležna.« (nasmešek)

Tine Hribar: »Vaša pripomba je mišljena sarkastično, a nekateri znanstveniki res plačujejo, financirajo izdajatelje, da lahko objavljajo strokovne članke in tako pridejo do točk, potrebnih za napredovanje.«

Gospa Spomenka, omenili ste, da je kritična beseda nekoč sprožala odzive. Kdaj ste ugotovili, da je treba vse »dvigniti v luft«?

Spomenka Hribar: »Ko je oblast leta 1964 ukinila revijo Perspektive. Tisto je bilo prehudo. Ob vsem prej in včasih celo pozneje sem si govorila: pa saj bodo prišli k sebi, saj bodo spoznali, da tako ne morejo, da je treba drugače … Verjela sem, da je komunizem najboljši, najpravičnejši sistem. Ob ukinitvi Perspektiv pa se je izkazalo, da sem bila zelo naivna.«

Tine Hribar: »To je bilo ob koncu najinih študijskih let. A spet moram poudariti, da nič ni samo črno ali belo. Leta 1963, torej v času najhujše gonje zoper Perspektive, leto pred njihovo ukinitvijo, sva kot študentska funkcionarja na Filozofski fakulteti organizirala prvi tovrstni simpozij na Slovenskem. Naslovila sva ga Alienacija in dezalienacija v socializmu. Nanj sva povabila univerzitetne profesorje, perspektivaše, urednika Sodobnosti Dušana Pirjevca … Najprej je bil ‘urnebes’! Poklicali so naju na centralni komite, šef ideološke komisije je bil Stane Kavčič.«

Spomenka Hribar: »Ampak z njim se je dalo pogovoriti …«

Tine Hribar: »Nazadnje so pristali, da organizirava simpozij. Z enim samim pogojem. Med najinimi povabljenci sta bila tudi Taras Kermauner in Veljko Rus. Zlasti slednjega so se bali, zato so zahtevali, da mora na simpoziju nastopiti tudi nekdo, ki bo takim pariral. Spogledala sva se, nisva vedela, kdo naj bi to bil, pa je Kavčič rekel: ‘Vama bom jaz povedal. To bo Janez Stanovnik. Iz Ženeve bo prišel.’ In res, Stanovnik, ki je bil tam kot uslužbenec OZN, je prišel in nastopil na simpoziju.«

Kaj ste dognali na tem simpoziju?

Spomenka Hribar: »Najprej naj povem, zakaj je bil sporen. Uradno je veljalo, da v socializmu dezalienacija je, ni pa alienacije, medtem ko smo mi že v naslovu trdili, da oboje je. Alienacije ne bi smelo biti, odtujitve v socializmu ne more biti, saj je najboljši med vsemi sistemi. Kljub kritičnosti pa sem ostajala ‘vernica’, do komunizma sem gojila veliko razumevanja. Po ukinitvi kritičnih Perspektiv je bil največji udarec zame intervju, ki ga je Edvard Kocbek dal Borisu Pahorju in Alojzu Rebuli. Prej nisem vedela za strašne razsežnosti povojnih pobojev.«

Ampak to je bilo že leta 1975!

Spomenka Hribar: »Res je. No, tudi prej sem že večkrat kritično pisala o socialističnem sistemu. Je pa res, da so mi veliko časa jemali služba, družina, vzgoja otrok … Šele pozneje sem našla več časa za publicistiko.«

Tine Hribar: »Jaz sem nekaj več možnosti imel kot urednik Tribune. Spominjam pa se, kako sva po študiju iskala službo. Najprej sva šla na Štefanovo ulico, na … ni se ji reklo Udba, ampak Uprava za notranje zadeve, če se ne motim. Tam nimajo nobenih sociologov, morda jih pa potrebujejo, sva si rekla. Bova zanje delala raziskave!«

Spomenka Hribar: »Jaz za povrh še noseča!«

Tine Hribar: »Vstopila sva in po naključju na hodniku srečala znanca. ‘Kam pa vidva?!’ naju je debelo pogledal.«

Spomenka Hribar: »Takoj je videl, kako sva butasta!«

Tine Hribar: »Odgovorila sva, da greva prosit za službo. Rekel nama je: ‘Sem noter lahko prideš, ven pa zlepa ne.’ Nisva se takoj obrnila, a vseeno sva bila previdna, nisva trmoglavila za službo. (nasmešek) Po ukinitvi Perspektiv sem imel kot urednik Tribune za vratom nadzor, dva člana univerzitetnega partijskega komiteja – Krešimirja Petrovića in Lojzeta Skoka. Že tiskarji so me obveščali, kdaj je prišla Udba in kateri članek je sporen, druge signale pa mi je dajal Lojze Skok.«

Spomenka Hribar: »Z njim sva ostala prijatelja vse do njegove smrti. Eden najboljših ljudi, kar sva jih spoznala.«

Tine Hribar: »Takrat mi je sporočal: tole pa ne bo šlo skozi, ukinili vas bodo, če boš objavil … To je delal v dogovoru z Univerzitetnim komitejem Zveze komunistov, morda tudi s Centralnim komitejem.«

Spomenka Hribar: »Ne verjamem.«

Tine Hribar: »Seveda je! Ampak sem mu bil hvaležen, da me je opozarjal. Nekaj najhujših reči sem umaknil, nisem bil tako nor, da bi šel z glavo skozi zid in na kocko postavil obstoj revije. Najpomembneje mi je bilo, da nam ostane prostor za objavljanje. Potem ko so mi na Tribuni že skoraj zadrgnili zanko okrog vratu, sem storil, kakor sem pozneje še kot urednik Nove revije – sam sem odstopil in mesto prepustil drugemu. Še prej sem znotraj Tribune ustanovil posebno teoretsko prilogo Zasnove. A kmalu zatem sem dobil Humboldtovo štipendijo in šel študirat v Köln. Dobil sem jo, ker sem pisal neposredno v Nemčijo, na slepo. Če bi šel po uradni poti skozi domače univerzitetne organe, bi me hitro ustavili, nič ne bi bilo. Tako pa mi je uspelo, odpotoval sem, urejanje Zasnov pa je prevzela Spomenka, ki je k sodelovanju pritegnila teologe najine generacije. Objavljati so začeli Rudi Koncilija, Anton Stres …«

Spomenka Hribar: »… Franci Križnik …«

Tine Hribar: »To je spet razburjalo politiko. A revije niso ukinili. Ko že omenjava teologe, naj povem še, da sva midva njih povabila k sodelovanju, v Tribuni so objavljali, medtem ko oni drugih niso vabili k sodelovanju. Mi smo odpirali prostor za razpravo, oni pa še danes organizirajo samo cerkvene maše: ta glavni pridiga, drugi pa mu prikimavajo. Enako kot na partijski konferenci!«

Spomenka Hribar: »Že v Tribuni so bili zelo kritični do marksizma, prav nič pa do Cerkve, kje pa! Spomnim se, kako so zaradi njihovega sodelovanja nekoč na univerzitetnem komiteju štiri ure ‘spovedovali’ Emila Milana Pintarja in mene. Te teologe sem prosila, naj kaj kritičnega zapišejo tudi o svoji strani, o Cerkvi, ki ima tudi svoje madeže …Vendar niso zmogli. Ali niso smeli. Zato precej obetajoči nastavki žal niso obrodili več sadov.«

Fotografija: Andraž Gombač

»Mladim nič ne zamerim, da nimajo občutka za državnost. Saj ga niti mi nismo imeli.«

Če prelistamo številke Tribune, hitro opazimo, da so tam objavljali pozneje uveljavljeni filozof Ivo Urbančič, pravnik in sociolog Peter Jambrek, sociolog Marko Kerševan …

Tine Hribar: »Da, imena, ki so pozneje postala znana na partijski, naši sredinski ali pa cerkveni, desni strani.«

Spomenka Hribar: »To bi bilo lahko res dragoceno intelektualno jedro, svetovnonazorsko različno, a je trajalo samo nekaj časa.«

Tine Hribar: »Potem je bilo podobno pri Problemih, ki sem jih urejal …«

… že naslednje leto, a ne, leta 1966?

Tine Hribar: »To je čudna zgodba, ki mi še danes ni čisto jasna. Za odgovornega urednika se je zelo potegoval Božidar Debenjak, a je glavni urednik Vladimir Kavčič izbral mene. Ne vem, kaj sta imela Kavčič in Debenjak … Takoj v prvih številkah sem k sodelovanju pritegnil tiste, ki so jih vrgli iz Sodobnosti, kakor tiste, ki so ostali brez Perspektiv – Dušana Pirjevca, Veljka Rusa, Tarasa Kermaunerja in druge. Zraven je bil tudi Ivo Urbančič. Na filozofski ravni smo bili heideggerjanci. Probleme smo preimenovali v ‘revijo za pesništvo in mišljenje’. Tako smo se malce zavarovali, v ‘pesništvo in mišljenje’ smo ovijali tudi politično kritiko.«

Tam sta objavljala oba. V eni od številk Problemov sta bila soseda Spomenkin članek »Samostojnost človeka« ter Tinetov »Čas in smisel prebivanja«.

Tine Hribar: »Zmeraj sva skupaj nastopala, od začetka do danes.«

Takrat ste si prizadevali za samostojnost človeka, ne še za samostojnost države.

Spomenka Hribar: »Človeka kot subjekta, kje pa države! To je bilo še v šestdesetih letih.«

Tine Hribar: »Tudi mlada sva bila še. Danes mladim nič ne zamerim, da nimajo občutka za državnost. Saj ga niti mi nismo imeli. Edina, ki sta se takrat borila za to, sta bila Edvard Kocbek in Dušan Pirjevec. Pirjevec je znotraj Problemov poskrbel za dve ‘nacionalni’ številki, eno je v celoti posvetil prav nacionalnemu vprašanju. Mi smo to sicer tolerirali …«

… ni vas pa potegnilo?

Tine Hribar: »Ne, takrat še ne.«

Potem so pa prišla sedemdeseta leta. Trša.

Tine Hribar: »Res je, Kocbek, intervju o pokolu domobrancev … Okrog tega se je začelo vse vrteti.«

No, niti vam ni bilo lahko.

Tine Hribar: »Ah, mislite na tisto univerzitetno čistko.«

Seveda, bili ste med profesorji, ki vam je fakulteta na ukaz oblasti onemogočila pedagoško delo.

Tine Hribar: »Kot ponavljam, vse ima dve plati. Veste, jaz sem res predaval in študentje so me imeli radi, a sem veliko raje pisal. In študiral. Predavanja, izpiti in podobno, vse to je bilo zame breme. In ko so me vrgli iz pedagoškega procesa, mi je bilo glavno, da nisem izgubil službe. Takrat sva bila Spomenka in jaz zadolžena za to hišo, v kateri se zdaj pogovarjamo. Plačo sem potreboval, predavanj pa še zdaleč ne. Nasprotno, v desetih letih, ko nisem smel opravljati pedagoškega dela in objavljati, sem pripravil material za naslednjih dvajset knjig! Užival sem.«

Zanimivo. V vaši biografiji to desetletje deluje kot peklenska kazen.

Spomenka Hribar: »Kje pa, tega nikoli ni imel za kazen.«

Tine Hribar: »V vsaki stvari sem vedno našel kaj pozitivnega. Sistem ni bil morilski in jaz se nimam za disidenta. To je bil pri nas samo Pučnik. Tudi nama je večkrat pretila zaporna kazen, zlasti ob 57. številki Nove revije. Igor Omerza je odkril dokumente. Zvezni javni tožilec je zahteval, da Jožeta Pučnika, Marjana Rožanca, Ivana Urbančiča in naju obsodijo na najmanj deset let. A so v Beogradu rekli, naj o tem odločijo Slovenci. Stane Dolanc, slovenski član predsedstva Jugoslavije, pa se je tedaj že bal, tako da se je umaknil v Gozd Martuljek. Pol leta gonje po vsej Jugoslaviji, od njega pa nobenega glasu! Ko so ga pozvali, naj se vendar izjasni, je rekel, da je nameraval, ampak je gradivo spravil v predal, zdaj ga pa ne najde. (smeh) Skratka, slovenska politika se je odločila, da nas ne žrtvuje. Če bi nas takrat zaprli, ne bi bilo ne Demosa ne demokratizacije. To lahko trdim, ker vemo, kako je bilo, ko so zaprli Pučnika. Konec! Potem ko so ga izpustili, si ga niti njegovi kolegi niso upali na svojih domovih sprejeti. Sem je hodil, k nama, čeprav se prej sploh nismo poznali. Vsako leto je prišel za kak teden na počitnice. Midva pa se nimava za žrtvi bivšega režima, nikakor.«

Spomenka Hribar: »To ne, so pa nastradali ljudje z domobranske strani in tisti, ki so po vojni vztrajali kot verniki. Midva sva v temelju bila na strani komunizma, zavedna člana Zveze komunistov.«

Tine Hribar: »Huje je bilo najinima hčerkama. Ko smo bili na počitnicah v Portorožu, so v to našo hišo v Tomišlju vdrli, jo preiskali …«

Če se ne motim, je bilo leta 1976.

Tine Hribar: »Takrat enkrat, res je. Leta do 1980 so bila res naporna. Čakal sem, kdaj bodo prišli po naju ali vsaj pome. Večkrat sem se ponoči prebudil iz more in nase vlekel hlače, da bi skozi okno pobegnil v gozd. Če je kdo spodaj na cesti ustavil avto, sem takoj tekel gledat, kaj se dogaja, kaj so tiste luči spodaj … Hčerki sta to opazili, čutili, se bali za našo družino.«

Spomenka Hribar: »Ampak to sta nama povedali šele pred kakimi petnajstimi leti. Čisto zgrožena sem bila. Mislila sva, da svojo zaskrbljenost dobro skrivava. Prepričana sva bila, da hčerki ničesar ne vesta. Ampak res je tudi, da nisva otrok takoj spodila iz sobe, kadar so prišli prijatelji in smo govorili o aktualnem dogajanju. Hčerki sta marsikaj vedeli, a nama tega nikoli nista pokazali.«

Tine Hribar: »Še nekaj bi rad poudaril. V prejšnjem režimu sva bila deležna preganjanj, obtožb in podobnega, a te gonje so bile uradne in abstraktne, nikoli osebne, medtem ko te desničarji danes hočejo osebno uničiti, ti pripisati vse mogoče grdobije, širijo laži … Prejšnji režim vsaj o naju ni širil laži. Vse, česar so naju obtoževali, je bilo z vidika oblasti res. Moči niso zlorabljali.«

Spomenka Hribar: »Moram pa reči, da sem zelo trpela po objavi eseja »Krivda in greh« leta 1983. Ne da bi me kdo kaj vprašal ali vsaj obvestil, so najbolj ‘sporne’ odlomke objavili v Sobotni prilogi Dela. Odprem časopis in zagledam izbrane dele svojega besedila! Gonja je trajala leto in pol, zdržema, tudi po ostali Jugoslaviji. Esej so razumeli narobe, tako je bil tudi predstavljen, češ da gre za rehabilitacijo domobranstva, za spomenik njim … nič pa o tem, kaj sprava sploh je. Še danes, štirideset let pozneje, mnogi spravo popreproščajo na razmerje partizani-kolaboranti, kar pa je preozko. Ni mi bilo lahko, pol leta sem ponoči hodila po tej hiši in tuhtala, kaj bo … A kakor pravi Tine – sva preživela. Nobene zamere ne gojim, razumem tudi partizane, borce, ki so veliko pretrpeli zaradi domobrancev. Razumem, da jim nikakor ni šlo v glavo, kaj se grem, kaj hočem doseči. Že takrat sem jih razumela.«

»Obe skrajnosti, tako Zveza borcev na levi kot Nova slovenska zaveza na desni, sta proti spravi.«

Kaj bi rekla, katera so tista vodila, ki vaju povezujejo že vseskozi, torej … 62 let? Kaj je v jedru?

Tine Hribar: »Tam, od koder sem doma, bi rekli – poštenost. Da ravnaš po svoji vesti. Če misliš, da je nekaj narobe, to tudi poveš. In če misliš, da je dobro, prav tako poveš. Pohoditi se nisva pustila nikomur. Kakor bi rekel Kocbek: obraniti je treba svojega človeka. Za človekovo dostojanstvo gre! Teoretsko gledano pa sva izhajala iz štirih pravrednot svetovnega etosa. Prva je svetost življenja. Ta zapoveduje: Ne ubijaj! Druga je posvečenost mrtvih, iz česar izhaja celoten program sprave. Iz nujnosti pokopa nepokopanih mrtvecev. Dostojanstvo človeka sem že omenil, tu pa je še zlato pravilo, staro že pet tisoč let, od Konfucija. Že stari Egipčani so ga poznali: Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi. Teh pravil sva se vse življenje držala, ne da bi se jih v začetku kot pravil zavedala. Šele ko sva vse preštudirala, sva ugotovila, da nama je vest narekovala takšno obnašanje.«

Spomenka Hribar: »Najbolj pa naju je povezovalo to, da se imava od zmeraj rada. To je temelj, vse drugo je prineslo življenje – samozavest, etično ravnanje … Glavno je, da nekako paševa skupaj. (nasmešek) Se strinjaš?«

Tine Hribar: »Seveda! Tudi po profesiji sva si blizu, podobno sva doživljala, skupaj sva trpela tudi udarce in tako laže zdržala. Bila sva uravnoteženo tepena.« (smeh)

Spomenka Hribar: »Tudi svojo prvo knjigo sva objavila skupaj. Človek in vera. Leta 1969.«

Tine Hribar: »In spet paradoks – izdal jo je Komunist! V njej sem polemiziral s knjigo Smisel življenja, ki jo je objavil teolog Janez Janžekovič. Bil je antinacist, za partizane, naklonjen socializmu. V knjigi vse lepo in prav piše, zelo pa me je zmotilo, da je za resnico pripravljen človeka tako rekoč tudi pred zid postaviti. Kritiko sem usmeril proti njemu, a sem med pisanjem pred očmi vseskozi imel Borisa Ziherla. V bistvu sem pisal proti partiji. Kar je ta razumela, zato so izvode knjižice takoj poslali v Vevče, v razrez.«

Spomenka Hribar: »Dve knjigi, pri katerih sem sodelovala, so poslali v Vevče. To in pa Šolo in religijo, ki jo je uredil Zdenko Roter. V njej je bil tudi moj članek, pa sploh ne vem, zakaj se jim je zdel problematičen.«

Tine Hribar: »Saj bi šla tudi najina najnovejša knjiga Slovenski razkoli in slovenska sprava v razrez, če bi absolutno oblast imeli bodisi janševci bodisi radikalci iz Zveze borcev. To je tragika na Slovenskem: obe skrajnosti, tako Zveza borcev na levi kot Nova slovenska zaveza na desni, sta proti spravi. K sreči smo bili na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti sposobni organizirati simpozij in tudi sprejeti izjavo o spravi. Danes je problematično, da skrajni organizaciji prevladujeta. Politična sredina, ki se deklarativno zavzema za svobodo, ima veliko podpore, zanjo je kakih osemdeset odstotkov volivcev, a kaj ko nima jasnih stališč. Zato javno mnenje krojita leva in desna skrajnost, ki pa dejansko uživata samo po deset odstotkov podpore. Zato ni spravne ‘štimunge’, sredina ne pride do izraza. S sredino ne mislim na lovljenje ravnotežja med levo in desno, ampak na izhajanje iz pravrednot, ki sem jih naštel. Saj ljudje jih čutijo, a politika jih ne zna uveljaviti.«

»Zataknili smo se tudi pri Zvezi komunistov. Srbski kolegi niso bili za njeno ukinitev.«

Koliko stikov sta v najbolj vročih letih demokratizacije imela s tujimi intelektualci?

Spomenka Hribar: »Kar nekaj, predvsem s srbskimi liberalnimi. Zoran Đinđić je bil najin kolega, tako rekoč prijatelj.«

Tine Hribar: »Bil je Humboldtov štipendist. V stikih sva bila tudi z Dobrico Čosićem …«

Spomenka Hribar: »Hja, dolgo smo bili prijatelji, potem pa smo se razšli. Ko smo leta 1989 v Cankarjevem domu organizirali protest proti nasilju nad starotrškimi rudarji na Kosovu, je priletel v Ljubljano. Srečala sva se na nekdanji Titovi – današnjih Dunajski in Slovenski –, se dolgo sprehajala, se med hojo na ves glas kregala, zavila na Rimsko … Potem sva šla jest k Mraku in se tam še naprej kregala.«

A se niste prav v tej gostilni srečali srbski in slovenski intelektualci?

Spomenka Hribar: »Seveda, že prej, novembra 1985, še preden je Milošević v Srbiji zajahal oblast. Prišli so Dobrica Čosić …«

Tine Hribar: »… Mihajlo Marković, pozneje glavni Miloševićev ideolog, in pa Ljubomir Tadić.«

Spomenka Hribar: »To so bili trije srbski akademiki, na slovenski strani pa v glavnem krog Nove revije.«

Tine Hribar: »Milan Apih …«

Spomenka Hribar: »Seveda, pa France Bučar, Marjan Rožanc, Jože Snoj, Ivan Urbančič, midva …«

Tine Hribar: »… pa Taras Kermauner.«

Spomenka Hribar: »Osem ur smo se kregali, tudi kričali drug na drugega!«

Tine Hribar: »Saj obstaja zapisnik. So nam prisluškovali. Vedeli smo, da nas Udba nadzoruje, zato sem naredil prebrisan načrt: v hotelu Union, kjer so bili nastanjeni, sem pobral srbske goste, jih naložil v avto, naredil vse mogoče prekrške, šel čez Prešernov trg, po Wolfovi v nasprotno smer, da mi ja ne bi mogli slediti, in naravnost k Mraku. Pa smo jih, sem si mislil. Ampak oni so že dan prej v gostilni montirali prisluškovalne naprave! Ha, vse so vedeli!«

Spomenka Hribar: »Iz Mraka so jim že prej sporočili, seveda, tako je pač bilo takrat. Nismo nič zamerili.«

Obstaja torej prepis vaše dolge debate?

Tine Hribar: »Seveda, to bi lahko tudi izdali. Ampak ni naklonjenosti – skrajna levica je zavistna, medtem ko si desnica osamosvojitev lasti.«

Spomenka Hribar: »Naj se vrnem k Mraku. Že tam sem vedela, da je Jugoslavija pri koncu. Pogovarjali smo se o ‘tretji Jugoslaviji’, o uvajanju demokracije v državi. Za srbske kolege je bila demokracija načelo en človek – en glas. Tu smo soglašali, niso pa bili za naš pogoj en narod – en glas. Niso pristali na enakopravnost narodov in možnost veta. V večnacionalni državi po načelu en človek en glas vedno zmaga tisti, ki ima največ glasov, v našem primeru je bila to Srbija. Zato bi brez korekcije en narod – en glas s pravico veta vedno potegnili ta kratko. Zataknili smo se tudi pri Zvezi komunistov. Niso bili za njeno ukinitev, nismo jim mogli dopovedati, da je nujen večstrankarski sistem, v katerem so vse stranke enakopravne. Če je torej ena stranka vsejugoslovanska, nadstranka, demokracije v principu ne more biti! Ker bo na volitvah vedno pobrala levji delež in bo kot taka hegemon nad drugimi strankami in narodi. Tisti, ki še danes govorijo, da bi bili morali z osamosvojitvijo samo malo počakati, pa bi demokracija prerodila Jugoslavijo, ne vedo, kaj govorijo! Ta koncept demokracije je bil osnova za politični program Srbije, ki ga je posvojil Milošević in ga potem še po svoje dopolnil … Govorili smo še o vojski, o pravici naroda do samoobrambe … Skratka, nismo prišli skupaj, skregali smo se in se razšli. Naši srbski ‘prijatelji’ so se vrnili v Srbijo in napisali omenjeni Memorandum Srpske akademije nauka i umetnosti (SANU), ki je bil osnova za poznejše krvave dogodke na Balkanu. Mi pa smo pospešili delo za ‘nacionalno številko’, ki smo jo že prej zasnovali in ki je izšla kot 57. številka Nove revije s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program

»Brez spravnega dne v Rogu ne bi bilo plebiscita, vsaj ne s tako veliko podporo.«

Fotografija: Andraž Gombač

Koliko pa ste konec osemdesetih let opazovali, kaj se dogaja drugod po Evropi, v Nemčiji, na Poljskem, Češkoslovaškem …?

Spomenka Hribar: »Vedeli smo, kaj se dogaja, seveda, o tem smo se pogovarjali tudi z Jožetom Pučnikom, a zlasti smo rinili naprej pri nas. Ni nas preveč zanimalo, kako je drugod, hoteli smo spremembe pri nas – najprej doseči demokracijo, saj brez nje ne bi bilo niti osamosvojitve, ob njiju pa nam je bila pomembna še narodna sprava. Te tri točke so bile temelj tako vsake stranke posebej kakor tudi Demosa, v katerega so se povezale. Večstrankarski demokratični sistem smo dosegli, osamosvojitev tudi, sprave pa ne. Vsaj ne na vseh ravneh.«

Tine Hribar: »Na najvišji ravni, v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, smo jo dosegli. Prepričan sem, da bo v nekaj letih prišla do slehernega Slovenca.«

Spomenka Hribar: »Dočakali smo tudi simbolični pogreb in spravni dan v Rogu. Julija 1990. Takrat so mnogi prvič obiskali morišče. To je bil velik dogodek, takrat je po televiziji polovica Slovenije prvič lahko javno pokazala žalost za svojimi dragimi in druga polovica se je morda prvič ovedla njihove tragedije.«

Tine Hribar: »To je bilo takoj po prvih demokratičnih volitvah. Brez tega spravnega dne ne bi bilo plebiscita, vsaj ne s tako veliko podporo. Takrat smo spravo doživeli najširše in najgloblje doslej. Poleg celotnega Demosa sta bila tam nadškof Alojzij Šuštar in predsednik republike Milan Kučan. Oba sta bila za spravo, danes pa ju tako skrajni desničarji kakor levičarji zmerjajo. Ne priznavajo tega spravnega dne. Razdirajo, kar smo že dosegli.«

Spomenka Hribar: »Najbrž imaš prav, takrat smo tudi drugi strani priznali človeško dostojanstvo in vsem živim enake državljanske pravice. Saj so bili v prejšnjem sistemu sorodniki domobrancev, takoj po vojni pa verniki sploh šikanirani ali vsaj omejevani v političnem in družbenem življenju, javna spominska slovesnost v Rogu pa je omogočala upanje in celo prepričanje, da se je začel novi čas, čas demokracije. Brez tega res ne bi bilo takšnega zaupanja v tedanjo republiško oblast, ki je tvegala in podprla osamosvojitev. Skupaj nam je uspelo!«

»Hudo je, da na spletu lahko kdorkoli trdi karkoli.«

Kaj pravita, kam se je premaknil prostor za debato, ki so ga nekoč odpirale revije? V medije? Ali jih je že povozil splet, kjer vsakdo lahko pove, kaj misli … ali ne misli?

Spomenka Hribar: »Zame je to ena velika žalost. V začetku osemdesetih let se je angažiralo veliko intelektualno živih pripadnikov in pripadnic tedanje srednje generacije. Šestdeset nas je podpisalo zahtevo za Novo revijo! Danes pa ni ne srednje ne mlajše generacije, ki bi se zavzela in hotela svojo revijo. Na Slovenskem zdaj ne vidiva revije, v kateri bi lahko objavila daljšo študijo. Kvečjemu v Sobotni prilogi Dela lahko objaviva, pa še tam ne zlahka in za povrh krajše besedilo. Splet pa … Kdo bo tam bral dolgo študijo?«

Zato pa tam vlada demokracija, celo popolna!

Tine Hribar: »Platon bi ji rekel anarhija. Totalna! Ker niti nobenih kriterijev ni več. Nekaj časa sem tam spremljal kritike na svoj račun, a kaj ko ugotoviš, da kritik nima pojma, da ne pozna niti … ne ene desetine, ampak niti ene stotine literature, pa še in še naklada. Če se spustiš nizko in polemiziraš s takim, samo čas zapravljaš. Zato sem nehal spremljati pisanje na internetu, nobene koristi ne vidim.«

Spomenka Hribar: »No, malo pa pretiravaš. Objavljeni so tudi relevantni teksti, cele knjige …«

Tine Hribar: »Govorim o veliki večini. Tam več kot devetdeset odstotkov zavzema nekoristno nakladanje. Nekaj pa je seveda tudi dragocenih informacij. Pravzaprav jih je ogromno in so lahko dosegljive, kar je gotovo izjemno dragoceno. Hudo pa je, da na spletu lahko kdorkoli trdi karkoli in vedno ni mogoče preveriti, kaj drži in kaj ne. Ni kriterijev.«

Spomenka Hribar: »Dejstvo je, da sva midva stara. To pa je medij za mlajše. Jaz bi težko tudi brala knjigo z zaslona. Imeti jo moram v rokah, kakor tudi svinčnik, s katerim podčrtavam …«

»Zadnja leta opažam v javnem prostoru ogromno depresije med mladimi.«

Kaj najbolj pogrešata pri mladih danes? Kaj jim najbolj želita?

Spomenka Hribar: »Pogosto opažam nesočutnost, brezbrižnost do trpljenja ljudi. Brez empatije govorijo o partizanih, o domobrancih … Ampak! Po eni strani je hudo, ko slišim, da jih to ne briga, da je pasé, pa čeprav ljudje zaradi vojne in nasilja še danes trpijo. Mladim želim, da bi čim prej dojeli, kako še danes to vpliva na nas … in tudi nanje, čeprav trdijo, da jih ne briga. Tale ‘nas ne briga’ je način odnosa do preteklosti. Menim celo, da je eden od načinov, kako se nekateri mladi branijo pred nasilništvom ‘pričevalcev’ o preteklosti … Kljub temu je tak odnos do preteklosti sporen, saj ne vemo, kaj iz tovrstne ravnodušnosti lahko pride. Ni rečeno, da se bodo ta srca kdaj odprla za trpljenje drugih. Brez sočutja ne vidim možnosti, da bi se svet izboljšal, da bi se spremenili odnosi med ljudmi. Se strinjaš?«

Tine Hribar: »Se. A takšno je zdaj deprimirajoče vzdušje v najširši družbi. Zadnja leta opažam v javnem prostoru ogromno depresije med mladimi. Kaj je depresija? Je agresija, napetost, usmerjena proti sebi. Druga plat je agresija, usmerjena navzven – namesto da bi zapadel v depresijo, greš postrelit ves šolski razred. Agresije v različnih oblikah je po svetu vse več. Rezultat je množenje tako depresije kakor krvavih izpadov.«

Kaj je rešitev?

Spomenka Hribar: »Vidim jo v krepitvi sočutja do sočloveka, do živali, do sveta … To je sprava kot nova, drugačna paradigma bivanja v svetu. Človek mora v svojem srcu odpreti sočutnost in ljubezen. Ne vem, kje je ključek, ki ju odklepa, a sem prepričana, da ga bomo našli. Ker če ga ne bomo, res ne vidim perspektive na tem svetu.«

Tine Hribar: »Za nami sta dve tisočletji razvoja metafizike, ki je vrh dosegla z Nietzschejem, v njegovi volji do moči. Njegov program, pozitivni nihilizem, kakor mu je pravil, danes zlorabljajo ameriški ideologi, ki pokonci držijo tamkajšnji režim. Zagovarjajo, da je v imenu ameriške prevlade po svetu dopuščeno ne samo lagati in krasti, ampak tudi ubijati. To sistematizirano nasilje je najhujše. Hitler je izvajal nasilje z vrha navzdol, kakršnega že stoletje poznajo tudi v Rusiji, še danes, pod Putinom. Takšno direktno nasilje je veliko bolj vidno, razpoznavno, a še hujše je kapilarno, ki se je razlezlo po vseh porah družbe, kakor se je v Ameriki. Tam ga je še veliko več kot v Ruski federaciji. In vpliva na ameriško zunanjo politiko, ki dela red po vsem svetu …«

Spomenka Hribar: »Nered!«

Tine Hribar: »Nered, res je. Ne izbira sredstev, kar vodi v nove konflikte. S tem nikakor ne opravičujem Putina. Krivda je na obeh straneh. Sokrivda.«

Še verjameta v združeno Evropo?

Tine Hribar: »Poljska je razglasila, da bo postala glavna vojaška sila v Evropi, konkurirati namerava Nemčiji in Franciji. Tudi po uradnem stališču ZDA je prava Evropa vzhodna, medtem ko je zahodna dekadentna, mehkužna. Za ameriškega konservativnega ideologa Roberta Kagana je zahodna Evropa poženščena, medtem ko sta Amerika in Poljska možati, patriarhalni, v znamenju Marsa. Če tega sedanja evropska skupnost ne bo obvladala – in kaže slabo –, potem ni upanja.«

Spomenka Hribar: »Prepričana sem, da bo združena Evropa uspešna, samo če bo sodelovala z Rusijo. To je zame združena Evropa. Evrazija! Ampak do nje zlepa ne bomo prišli. Vojna v Ukrajini je naredila pregloboko zarezo med njimi in nami.«

Tine Hribar: »Odločitev je padla, potem ko sta se leta 2016 na Kubi sestala papež Frančišek in patriarh Kiril, da bi po skoraj tisoč letih prišli do sprave med katoliki in pravoslavci. Ko so to dojeli, so se sedanji vladarji sveta takoj odločili, da namero preprečijo. In to se zdaj dogaja … Papež Frančišek je letos spomladi spet poskusil, na Madžarskem se je sestal tudi s škofom Ruske pravoslavne cerkve, a dvomim, da je še mogoče kaj ukreniti. Je pa to edina rešitev.«

Spomenka Hribar: »Sporazumno preseženje notranjega krščanskega razkola je gotovo pomembno, posebej za spravo v Evropi, vendar ga ne bo brez duhovne prostosti zunaj krščanskega obzorja, ko se bo človek ovedel svojega dostojanstva – dostojanstva smrtnega bitja. Stvari se spreminjajo na ravni duha, tudi politika. Zato je taka sprava, upam, še mogoča, a midva je gotovo ne bova dočakala. Pa ne samo midva. Naslednjih nekaj desetletij rešitve najbrž še ne bo. Naj jo najdejo naslednji rodovi!«

__________________________________________________________________________________________

Spomenka Hribar je slovenska filozofinja, sociologinja in publicistka. Bila je med pobudniki ustanovitve Nove revije in od leta 1988 do 1990 njena odgovorna urednica. V slovenski politični in družbeni prostor je zasadila idejo narodne sprave, saj je nesmiselno, da se še naprej obnašamo po načelu »Kdor ni z nami, je proti nam!« – in s tem še kar nadaljujemo medsebojno sovraštvo iz druge svetovne vojne.

Tine Hribar je slovenski filozof fenomenolog. Njegova vloga v procesih demokratizacije in slovenskega osamosvajanja je izjemno pomembna. Na njegovo pobudo je 60 intelektualk in intelektualcev leta 1980 zahtevalo ustanovitev Nove revije. V prvih letih 1982–1983 je bil njen glavni in odgovorni urednik. Ko je začutil, da oblast že posega v nemoteno in avtonomno delo revije, je tik pred razrešitvijo leta 1983 sam odstopil.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Seznami 15. 8. 2023
Čas branja
Čas branja: 1 min

9-hodni stripovski meni

Vsakdo je zagotovo vsaj enkrat v življenju v rokah držal strip. Če ne drugače, v otroštvu ali na plaži med poletnimi počitnicami, ko si je na hrvaški obali kupil kakšen zguljen izvod Alana Forda ali Garfielda. Tale seznam je namenjen vsem radovednežem, ki bi se ponovno radi potopili v svet govornih oblačkov, pa tudi stripovskim skeptikom, ki mislijo, da so stripi namenjeni zgolj otrokom, da so jih že davno prerasli in da ta medij ne prenese obravnave resnih tematik. Da bi bil izbor dostopen čim širšemu krogu ljudi, sem na tale 9-hodni stripovski meni z eno izjemo umestila dela, ki so dostopna (tudi) v slovenskem jeziku, hkrati pa sem bila pozorna na žanrsko in slogovno raznolikost, ki jo ta svojevrsten, izrazito umetniški in večplasten način pripovedovanja zaobjema. Pa dober tek!

VigeVageKnjige, 2021, prevod Katja Šaponjić VigeVageKnjige, 2021, prevod Katja Šaponjić

Zmorete odkriti storilca ali storilko zločina v pičlih treh sekundah? S tem vprašanjem Marc-Antoine Mathieu bralca izzove, naj se potopi v kriminalno zgodbo, ki kljub svoji kratkosti (odvije se namreč na dvainsedemdesetih straneh in natančno treh znotrajzgodbenih sekundah) zahteva ostro oko in željo po razkrivanju skrivnosti. Slednje se skrivajo v senčenju, spremembah perspektiv in v nadrobnostih, ki morda so, morda niso ključ za razrešitev uganke. Z upočasnitvijo dogajanja in nadrobnostjo risbe nas »kriminalka z zumiranimi podobami« kar kliče k raziskovanju, večkratnemu branju in poigravanju z načinom, kako gledamo na posamezno sličico ali celotno stran knjige.

VigeVageKnjige, 2021 VigeVageKnjige, 2021

Žabci so knjižni prvenec ilustratorice Dore Kaštrun, sestavljen iz serije kratkih komičnih stripov, ki so začeli nastajati leta 2019. Risba je ploskovita in preprosta, bralca pa očara s kontrastiranjem pastelno rožnate barve ozadja in zelene barve. Protagonista sta srčkani antropomorfizirani dvoživki, ki se v svoji različnosti hkrati dopolnjujeta, hkrati pa ustvarjata igrive komične situacije. Komičnost se ustvarja tako situacijsko kot z izmuzljivostjo pomena, parafraziranjem znanih rekov in izrekov ter s simpatičnimi besednimi igrami. Osrčje dogajanja tiči prav v dialogih – žabca namreč med skupnimi aktivnostmi, kot so gledanje televizije, dopustovanje in nabiranje gob, modrujeta o vsakdanu, podnebnih spremembah, veri, umetnosti, aktualnih družbenih problemih in fenomenih ter o smislu sploh. Zaradi mnoštva iskrivih in duhovitih prigod se strip (pre)bere hitro, s svojo prikunostjo pa k branju vabi tako starejšo kot mlajšo populacijo. In če vas bo žabja dvojica očarala, se lahko veselite novih prigod, saj je letos pri isti založbi izšel drugi del!

Stripburger, 2021 Stripburger, 2021

V Ostrih ritmih ne gre zgolj za likovno opremljanje ali dekoracijo pesniškega materiala, temveč za vrhunsko simbiozo verzov in podob, pesnškega in likovnega izraz. Andrej Štular je izbor Kosovelovih ekspresionističnih pesmi, impresij in dnevniških zapisov umetniško reinterpretiral ter tako ustvaril enovito vizualno krajino znotraj umetniške knjige. Z različnimi tehnikami in slogi prisluhne pesniku, njegovim razpoloženjem in sporočilosti, ki se zaradi premišljensoti izbora homogeno steka na raven celotne knjige, ki tudi sama začne bivati kot samostojna pesem. Štularjevo iskanje meje med jezikom in podobo prinaša svojevrsten jezik, ki hkrati vabi k ponovnemu branju in interpretaciji Kosovelove poezije in se hkrati z vizualno izkazanim razumevanjem in oplemenitenjem pokloni pesnikovi veličini.

Mladinska knjiga, 2022 Mladinska knjiga, 2022

Pri Mladinski knjigi je lani izšla presunljiva reinterpretacija Nekropole Borisa Pahorja, ki s prenosom medija na nov način priklicuje grozote koncentracijskih taborišč, povojnih grozot in usodo preživelih. Jurij Devetak, tržaški ilustrator, ki je z minimalistično črno-belo risbo in premišljenim izborom odklomkov iz Pahorjevega romana uspel ujeti temačno, skoraj (post)apokaliptično atmosfero druge svetovne vojne; z vmesnimi praznimi prostori pa tišino, v katero so preživele zavili krivda, obup in nemoč. Mladi ilustrator je iz Nekropole izluščil čustven naboj ter njeno težo uspel prenesti v unikaten in pretresljiv vizualni jezik, s katerim je dokazal moč in diapazon – tako Pahorjevega leposlovja kot lastne ilustracije in stripovskega medija.

Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta, 2008 Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta, 2008

Perzepolis je zgodba o odraščanju v Iranu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je padel režim šaha Reze Pahlavija. Mlada protagonistka Marjana, ki izhaja iz komunistične družine, je priča iranski islamski revoluciji, ki je vrh dosegla leta 1979, s tem pa tudi pomembnim družbeno-političnim spremembam, ki so vplivale tako na njeno zasebno kot na javno življenje. S čedalje večjo represijo raste tudi Marjanin uporniški duh, saj ne more razumeti, zakaj mora nositi ruto, se izobraževati ločeno od dečkov in zakaj ne sme več poslušati skupine Iron Maiden. Sprva gre zgolj za upor znotraj mikrokozmosa, a to kaj hitro pritegne tudi sumničavost makrokozmosa, vodstvo Teherana. Politični sistem obravnava z otroško naivnostjo – kritika se v glavnem vrši v dialogu z drugimi osebami, zlasti družinskimi člani, z zbadanjem in postavljanjem pravih vprašanj ob pravih trenutkih. Norčuje se iz absurdnih zahtev in posegov novega režima, zlasti pretresljiva pa je upodobitev mučenj, pred katerimi si Satrapijina stripovska pripoved ne zatiska oči. Marjana Satrapi je v svojem izjemnem avtobiografskem delu združila kritiko takratne iranske družbe, odnos med Zahodom in Vzhodom ter intimno zgodbo slehernice, s čimer poudarja, da identiteta in ideologija države ne predstavljata nujno tudi identitete njenih prebivalk in prebivalcev.

Dark Horse Manga, 1989–2021 Dark Horse Manga, 1989–2021

Berserk je klasika japonske mange, v kateri se potopimo v temačni svet, kjer, če citiram kar pesem Izpoved Boža Voduška, »ni ne Boga ne milosti«. V brutalni zgodbi o moči in nemoči posameznika, ki kljubuje toku usode in presežnim (meta)fizičnim silam, spremljamo samotnega bojevnika Gutsa, ki sprva daje vtis nepremagljivosti in čustvene nedostopnosti. Njegova samotarska narava pa se počasi začne krhati, ko se pridruži skupini plačancev, ki jo vodi karizmatični in skrivnostni Griffith. Neprijetne in brutalno krvave prizore nasilja, pobojev, posilstev, ki predstavljajo vsakdan tega srednjeveško-fantazijskega sveta, še dodatno poudari izredno natančna risba, ki vzbuja strah, čudenje in občudovanje hkrati. Nadrobnost ozadja in likov prispeva k prepričljivosti sveta, ki se nam kljub grozljivim fantastičnim likom in pošastim zazdi resničen. Toda namesto izjemnih prizorov velikih bojev in spopadov z magičnimi in mitološkimi bitji, kakor bi za tovrstno pustolovsko-akcijsko fantazijsko zgodbo pričakovali, bralca pretresejo tihi trenutki, neme risbe, ko se čas in z njim neprenehna akcija ustavi. Vsi liki so poglobljeni, njihove preteklosti se razkrivajo počasi ter tako osmišljajo njihove sedanje večplastne in kompleksne odnose, ki kažejo, da so ne glede na svojo fizično moč zgolj ranljivi, osamljeni in presrašeni ljudje. V svojem bistvu je Berserk zgodba o preseganju travme, morali, svobodni volji, usodi, iskanju skupnosti in smisla na življenjski poti, polni trpljenja, izdajstva, kljubovanja in izgube. Manga bo, žal, zaradi prezgodnje smrti avtorja in ilustratorja, Kentara Miure, (najvrjetneje) ostala nedokončana, a se je kljub temu zapisala v zgodovino kot eno najbolj mojstrskih del japonskega stripa.

VigeVageKnjige, 2021, prevod Boštjan Gorenc – Pižama VigeVageKnjige, 2021, prevod Boštjan Gorenc – Pižama

Nekoč je bila hiša. Še pred zidaki pa je temu koščku zemlje vladalo močvirje, dinozavri, starodavne plemenske skupnosti – in še marsikdo in marsikaj. Stalnica knjige je, kot namiguje že naslov, tukaj, zdaj pa je razgiban med letoma med 3.000.500.000 p. n. št. in 2313 n. št. Kolažiranje različnih časovnih obdobij, ki se spajajo v enem prostoru, večinsko dnevni sobi, ustvarja komične in tragične zgodbene pramene, ki s sopostavljanjem nekaterih likov ustvarjajo tapiserijo pradavne družinske sage. Tukaj Richarda McGuireja je nekonvencionalno in prelomno delo, ki zahteva bralčevo popolno pozornost in odprtost za radikalno spremenjen način pripovedi, hkrati pa se s svojo malobesednostjo in vizualno samosvojostjo odpira mnogopomenskosti.

Stripburger, 2022 Stripburger, 2022

Lansko leto je stripovska revija Stripburger praznovala trideseti rojstni dan, ki so ga počastili s posebno jubilejno izdajo Dirty Thirty: Trideset let na sceni. Obsežna mednarodna antologija na več kot tristo straneh prinaša izbor kratkih stripov, ki so bili objavljeni v preteklih številkah revije, ter vsebinsko in slogovno raznolika dela sedemdesetih novih avtorjev in avtoric iz Slovenije in tujine. Izdaja je monumentalna tako vsebinsko kot oblikovno. Bralca namreč poleg zajetnega nabora čtiva privabi še markantna in skrbno oblikovana zunanja podoba – veliki rdeči platnici A4 formata, opremljeni z ilustracijami Mateja Stupice, odprt hrbet, črna obreza strani in večbarvne vmesne priloge, ki predstavijo zgodovino revije in njeno poslanstvo. Dirty Thirty tako celovito predstavi preteklost in sodobnost Stripburgerja ter uteleša njegov cilj: spodbujati, odkrivati in gojiti neodvisne, unikatne, pestre in raznotere stripovske glasove, ki že trideset let navdušujejo navdušujejo stripovske sladokusce. Ali kakor so zapisali v uredništvu: »Izdaja, s katero se boste dodobra nasitili tudi tisti najbolj lačni stripov. Njami!«

Cankarjeva založba, 2011, prevod Izar Lunaček Cankarjeva založba, 2011, prevod Izar Lunaček

Kako najbolje ubesediti teorijo in kratko zgodovino stripa? V stripu, seveda! Scott McCloud v svojem delu, ki je v izvirniku izšlo leta 1993, definira strip in razmišlja o njegovih določujočih formalnih prvinah. Pri lastni definiciji izvira iz Willa Eisnerja, ki trdi, da je strip »umetnost sekvence ali zaporedja«, hkrati pa poudarja pomembnost in temeljnost vmesnega prostora med besedo in risbo, kjer se odpira polje za vživljanje bralca, ki z lastno predstavo dopolnjuje tok pripovedi. Forma stripa knjigi omogoča nazoren prikaz različnih stilov, razlik med vzhodnjaškimi in zahodnjaškimi stripi, vrst kadrov, načinov vizualiziranja zvokov in gibanja. Zanimivo branje za tiste, ki se s stripom šele spoznavajo!

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Kritika 12. 8. 2023
Čas branja
Čas branja: 9 min

Zakaj (še vedno) Moby Dick ali kit?

To je ljubezensko pismo težki in naporni literaturi. Je pa tudi ljubezensko pismo smrti, poletju, morju in želji po maščevanju.

Tisti teden letošnjega junija sem se čisto preveč ukvarjala s smrtjo. Predvsem s smrtjo, ko te par kilometrov pod morsko gladino kot speštano konzervo sardin pokonča nekaj ton pritiska. Ali pa ko se potopi preslaba in z imigranti prenatrpana ladja v Jonskem morju. Tisti teden, ravno ko smo nestrpno čakali na prvi vročinski valček, ne zaresni vročinski val, za tega temperatura več kot teden dni ne sme pasti pod 25 stopinj ali nekaj podobnega, je bila smrt povsod. No, takrat, v tistem tednu je nek model tudi skočil v motor aviona, ravno ko je ta vzletel. Ampak se mi to ni zdelo niti pol tako strašljivo kot to, da umreš na morju. V ladji. Ali v konzervi, v podmornici. Povsod po družbenih omrežjih pa #morjezdravi. Kaj pa takrat, ko ne? Herman Melville v Moby Dicku sprva ponudi le napotek:

»Kadarkoli se zalotim, da se mi kotički ust povešajo, kadarkoli v moji duši zavlada novembrska moča, kadarkoli ugotovim, da se, ne da bi to res hotel, zaustavljam pred skladišči krst in se na repu priključim vsakemu pogrebnemu sprevodu, ki ga srečam, in zlasti kadarkoli se znajdem v oblasti tako hudega malodušja, da mi zmorejo le moja visoka etična načela preprečiti, da ne zakorakam na ulico in začnem mimoidočim metodično zbijati klobukov z glav – takrat presodim, da je skrajni čas, da se, kolikor hitro je to mogoče, spravim spet na morje.«

O čem sploh govori?

Ko izrečemo besedo Moby Dick, takoj pomislimo na kita, na leviatana. Pomislimo na norega kapitana Ahaba, pomislimo na našega enigmatičnega pripovedovalca, ki nas prosi, naj mu rečemo Ishmael. Roman se začne s pozivom:

»Recite mi Ishmael. Nekaj let tega – koliko točno, ni važno – sem, ker je bil moj mošnjiček povsem ali skoraj prazen in ker ni bilo ničesar, kar bi me na kopnem v tistem trenutku pretirano zanimalo, pomislil, da bi malce pojadral naokoli in si ogledal morski del tega našega sveta.«

Tako kot njegov svetopisemski rojak je tudi Ishmael izobčenec. Pripoveduje nam zgodbo o zadnjem potovanju ladje Pequod, kitolovke, ki se odpravi na pot bolečine, lepote in norosti. Kmalu po začetku pripovedi se naš pripovedovalec, njegov ljubimec Queequeq in prvi časnik Starbuck zavejo, da kapitan Ahab izgublja razsodnost. Njegova obsesija z belim kitom Moby Dickom se iz dneva v dan povečuje, a Pequod kljub temu odpluje. Posadka se kmalu zave, da ta plovba ne bo takšna kot druge kitolovske misije. Zgodba se začne.

Kako ga brati?

Gre za eno največjih in najpomembnejših literarnih del, napisanih v angleškem jeziku. Melville je napisal mojstrovino, pripoved o strašljivo kompulzivnem shizoferniku Ahabu, ki se poda v noro vojno proti bitju, ki je tako veliko, neustavljivo in nevarno kot morje samo. Knjiga pa je več kot pustolovski roman, več kot enciklopedija kitolovskih legend in pripovedk. V resnici gre za meditacijo o Ameriki, o iskanju smisla, o našem lastnem, osebnem potovanju.

Preden se lotite branja tega okoli 800 strani dolgega romana, se vprašajte, kaj je vaša naloga in na kakšnem potovanju ste. Osrednja tematika Moby Dicka so kitolov, maščevanje in iskanje, ampak tisto, kar ga dela tako mojstrskega, je to, da je prežet s simbolizmom in alegorijo. Moby Dicka moramo brati, tako kot beremo in poskušamo razumeti svoje nezavedno in svoje sanje. Da, beremo Mobyja Dicka, ampak v resnici beremo in reflektiramo svoje lastno potovanje. Vsi smo na potovanju skozi svoje življenje, na lovu za nečim.

Zelo zgodaj v romanu se Ishmael odloči, da bo šel na potovanje po vodah tega sveta, ker bo drugače zapadel v depresijo. Mora se oddaljiti od ljudi, od družbe. Mora oditi na potovanje.

»[…] toda kar se tiče mene – mene muči neodjenljiva želja po vsem oddaljenem. Rad jadram po prepovedanih morjih in pristajam na barbarskih obalah.«

Zato se na to potovanje, branje, odpravite, ko razmišljate o tem, kaj bi vi dali v svojo potovalko, ko vas srbijo pete in bi najraje nekam odšli. Pomembno pa je, da se zavedate, da ni nujno, da za potovanje spremenimo svojo fizično lokacijo. Tu govorimo o metafizičnem potovanju, ki nas prisili, da se potopimo globoko pod gladino morja, gremo v kitov želodec in pobegnemo. Včasih protagonist pobegne, včasih se utopi in se znova rodi. V vseh religijah se ta motiv vseskozi pojavlja in to je motiv ponovnega rojstva. Ki pa je pomemben zato, ker nagovarja naše kolektivno nezavedno – morda moramo umreti in se znova roditi. Pišem seveda o smrti našega ega. Odpravimo se, z besedami Karla Gustava Junga, v naše senčno območje in se trudimo, da bi dele svojega nezavednega uspešno integrirali v naše zavedno. Moramo se začeti zavedati svojih temnih plati in se z njimi spoprijateljiti.

Če se torej lotite branja Moby Dicka, bo ta knjiga postala vaš zvesti spremljevalec, saj vas bo vodila in vam stala ob strani. Ker gre za obsežno delo, ki pa je sestavljeno iz kratkih poglavij, predlagam, da se romana lotite s tempom enega poglavja na dan. Naj vam bo pripoved spremljevalec druge literature, ki jo morda študirate ali berete ta trenutek.

#morjezdravi

»Da, kot vsi vemo, sta meditacija in voda zvezani na vekov veke.«

Voda je del vsakega pomembnega duhovnega, religioznega rituala. Čisti, obenem pa tudi simbolizira (jungovsko) nezavedno vračanje v naše primarno stanje, odkrivanje naše podzavesti. Tu se lahko potem ponovno vprašamo, zakaj sploh razmišljamo o procesih, ki se v nas odvijajo na nezavedni ravni? No, prostor, v katerem se nahajamo ta trenutek, poznamo in nam je v njem udobno. V nepoznano, temačno odhajamo, tam nas čakajo leviatani in morske pošasti. Njihova naloga je, da nas uničijo. Naša naloga pa je, da preživimo. In upamo, da ko bomo pošasti premagali, ko se bomo borili in preživeli, se bomo vrnili močnejši. In ta potovanja, potovanja duše, na katere se odpravljamo kljub bolečini, so ključnega pomena. Nietzsche recimo omeni, da je največja bolečina vedno bolj vplivna kot največji užitek. Bolečina je nerazdružljivo povezana s pomenom, spominom in moralnostjo.

»Človeška blaznost je namreč pogosto zvita, prav lisičja reč. Ko že misliš, da je odšla, si je morda v resnici zgolj nadela drugačno, bolj pretanjeno podobo.«

In to nam tudi narekuje Moby Dick, ko smo depresivni, žalostni, ko nas kaj boli, takrat se vrnimo k bolečini. Na potovanja pa torej odhajamo in se borimo s svojim nezavednim zato, ker kot je rekel že Jung, dokler ne obvladamo našega nezavednega, do takrat nam bo to vladalo.

LGTBIQ+!

»Moby Dick je morda prvi roman zahodnega leposlovja, v katerem se zgodi istospolna poroka,« zapiše literarni kolumnist New Yorkerja Philip Hoare. Samemu romanu lahko sicer prav toliko stvari, zaradi katerih ga hvalimo, tudi očitamo, a kljub temu ne gre spregledati Ishmaelovne in Queeqeugove medsebojne naklonjenosti, zaroke, poroke in njunega stiskanja v poročni postelji. »Stisnil je čelo k mojemu, me objel okoli pasu in rekel, da sva odslej poročena.« Tudi v drugih poglavjih v knjigi smo soočeni s homoerotičnimi prizori masiranja rok s semenskim oljem, penisovo kožico itd.

»Zakaj je tako, ne vem, toda na svetu ga ni boljšega kraja za izmenjavo zaupnosti med prijatelji, kakor je postelja. Mož in žena, tako pravijo, v njej drug drugemu odpreta globine duše; in nekateri stari pari dostikrat ležijo in se pomenkujejo o starih časih vse do zgodnjih jutranjih ur. In tako sva torej tedaj na medenih tednih svojih src ležala s Queequegom – zaupen, ljubeč par.«

Vsa knjiga je ljubezensko pismo (žal neuslišano) obsedenega Melvilla svojemu junaku Nathanielu

Hawthornu, ki mu je tudi zapisal v pismu: »Svoje severne korenine si pogreznil v mojo južno dušo.«

Za konec: »V tej čudni mineštri, ki ji pravimo življenje, tu in tam napočijo bizarni trenutki oziroma priložnosti, ko človek posumi, da je celotno vesolje ena sama velikanska šala na njegov račun, prav njegov, in nikogar drugega, čeravno se mu njena poanta le slabotno svetlika v temi, vendar hkrati šala, v kateri ni ničesar takšnega, kar bi mu jemalo pogum, ničesar, kar bi se mu zdelo nujno izpodbijati. Človek zatorej požre vse, kar se mu zgodi, vse veroizpovedi, vsa verovanja in prepričanja, kot tudi vse, kar je gotovo, pa naj bo vidno ali nevidno, prav vse reči, ne glede na to, kako grčavo trde so morebiti.«

Moby Dicka lahko beremo skozi različne interpretacije: okoljevarstveno, homoerotično, seksualno, lahko ga beremo preko interpretacij ameriške sublimne literature. Ampak edina prizma, preko katere pa vedno in nujno beremo to gromozansko literarno delo pa je, da v zgodbi iščemo in se sprašujemo o našem lastnem iskanju smisla. Preko Moby Dicka boste zagotovo vstopili v stik z bibličnim, Shakespearom, poezijo, ameriško literaturo 19. stoletja, pojmom tako sublimnega kot tudi pojmom unheimliche – ultimativno pa boste postali strokovnjak zase in človeško naravo.

Zdi se mi, da se bralci bojimo tega literarnega dela. Tudi tisti, ki beremo klasične romane. Je pa pomembno, da se zavedamo, da gre za delo, h kateremu se bomo vračali vse življenje. V resnici gre za zgodbo simbolne narave, ki jo bo marsikdo pozabil na svojem zaprašenem to be read seznamu, ampak je tudi mnogo več kot le to – je pripoved o življenju, upanju in o tem, kako najti smisel, predvsem pa o tem, kako najti več življenja.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Kolumna 7. 8. 2023
Čas branja
Čas branja: 11 min

Kdaj izide knjiga in zakaj tako veliko časa zreš v prazno?

Slovenci, pravijo, veliko pišemo in malo beremo. In to verjetno, če me lastne izkušnje in opažanja ne zavajajo, drži. A že dolgo se mi bolj kot to zdi nenavadna ali pa celo zaskrbljujoča silovitost, kako je v naši kulturni (in/ali nekulturni) zavesti zasidrana nekakšna romantična predstava o pisateljih, pesnikih, navdihih, idejah, tako imenovanih »muzah«, samem procesu literarnega ustvarjanja in navsezadnje ideja, že skorajda stereotip knjige kot nekakšne svetinje, nekakšne transposvetne opeke v zidu kulturne, zgodovinske in kdo ve še kakšne identitete.

Čeprav smo se kot narod bolj ali manj res spravili na noge preko jezika, literature in kulture, pa se mi vendarle zdi, da so določena romantična prepričanja prej nevarna ali vsaj zavajajoča, kot nekaj, kar bi komurkoli prinesla karkoli dobrega. Skoraj dvesto let po Prešernu je mogoče res čas, da bi se znebili nekaterih naivnih idej o literatu, ki sedi za mizo, s peresom v roki ali tipkovnico pred sabo, in zroč skozi okno brska po svoji duši (!) in spominih v iskanju navdiha. (Čeprav moram priznati, da čisto tehnično gledano vsaj del »literarnega procesa« izgleda točno tako, samo okno lahko zamenjamo s čim drugim – precej pogost nadomestek je recimo kozarec.)

Ampak pod črto je pisanje precej umazan posel. Pa tudi hudo egoističen. Večinoma pišemo zase: ker želimo, ker moramo, ker upamo … Knjige, ki so zares spremenile svet, pa so v tem spreminjanju večinoma povzročile predvsem veliko nasilja, trpljenja in smrti. Tudi upanja, utehe in odrešitev, a vse to v luči nasilja, trpljenja in pobojev nekoliko zvodeni …

Zaradi vsega tega, predvsem pa v precejšnji opoziciji do naivnega romantiziranja (ključni besedi: »katarza« in »poslanstvo«), bi želel razbiti nekaj mitov glede procesa nastajanja knjige in fenomena »biti pisatelj«. Mogoče komu koristijo, mogoče pa koga od ustvarjanja odvrnejo. Mogoče je vseeno.

Ampak mogoče pa tudi ni.

V maju 2023 sem izdal dve knjigi: pesniško zbirko Razpoke (Center za slovensko književnost) in biografijo Borisa Kobala 100 km (Beletrina). V istem času pa sem tudi pripravljal katalog vzorčnih prevodov mojih knjig v angleškem jeziku. Tako je večji del prve polovice tega leta izgledal kot bitka na treh frontah. Lekture, korekture, revizije, črtanje, dodajanje, spet korekture, kolaž, naslovnice, korekture, maili, občasni sestanek, črtaj to, dodaj ono, »Kaj meniš o tem?«, »Iskreno ne vem,« lovljenje rokov in tako dalje in dalje …

Se ne pritožujem. To je pač del procesa izdaje knjig. Včasih je ta proces bolj intenziven in stresen, drugič manj, a v principu je bolj ali manj vedno isti. Ampak tu se pojavi neka zanimivost: »pravilo vala«. Vsak val se namreč nekje prelomi: ali zadane ob nekaj ali pa preprosto, zaradi manjka boljše besede, zvodeni. Intenzivnost dela v literaturi sledi tej logiki. In pravzaprav vedno pride do zvodenitve. Zadnje verzije besedil so oddane, sledi nekaj zahval, komunikacije med vpletenimi postanejo redkejše, nato pravzaprav izginejo, knjiga je v tiskarni, knjiga izide, knjiga je v knjigarnah in knjižnicah …

Tako se človek vpraša, kdaj sploh izide knjiga? Verjetno takrat, ko pride iz tiskarne. In to je precejšnji non-event. Za primer: na zbirki Razpoke sem delal trinajst let. Bilo je kakšnih pet verzij, bili so zastoji pri razpisih … In potem je maja letos vendarle izšla lepa, tanka in čista knjiga. Z urednikom Branetom Mozetičem sva se sestala pred ŠKUC-em na Metelkovi. Odprl je prtljažnik avtomobila in mi izročil deset avtorskih izvodov knjige, še deset pa sem jih odkupil in vse skupaj spravil v nahrbtnik. Malo sva še pokramljala o stanju literarne kritike, o promociji, o Frankfurtskem knjižnem sejmu in o fetišu na lateks in … In to je bilo to.

Tako je knjiga izšla.

Če bi bil to roman ali film, bi bilo vse skupaj strašno antiklimaktično. Lahko bi rekli: »Trinajst let dela in potem … tole.« Ampak sem že navajen. Vem, da je to del procesa in da je proces tak. Ne prizadene me več in tudi vem, da kako drugače (razen če nisi pisatelj tipa Dana Browna, za katerega novo knjigo se ve, da bo prinašala milijone) niti ne more biti. Me je pa precej prizadelo s prvo knjigo. In da smo si jasni: nisem bil prizadet ali razočaran nad uredniki, založbo … Nad mediji ali čemerkoli. Bil sem razočaran, ker sem bil tudi sam žrtev naivnega zromantiziranega prepričanja, da tisti moment, ko knjiga izide, pa nekaj bo!

Kaj bo?

Kdo ve?

A nekaj bo!

A v resnici ni bilo nič.

Knjiga je bila lepa, čutil sem sicer olajšanje, da je izšla in da ni več možnosti zapletov, projekt se je po svoje končal, po svoje pa ravno začel, jaz pa zaradi vsega tega nisem bil nič kaj drugačen človek. Ničesar nisem razrešil. Če kaj slučajno sem, sem to storil tekom pisanja knjige in definitivno ne v postprodukciji ali v trenutku, ko sem prijel knjigo v roke. Resnično namreč verjamem, da s pisanjem ne rešimo karkoli. Tu mislim predvsem na lastne težave, demone. Kar pa se lahko zgodi, in nekaj, na kar lahko upamo, pa je to, da bomo bolje znali postavljati vprašanja. In ko knjiga izide, temu primerno ne dobimo odgovora, ampak zelo lepo zapakirano in zastavljeno vprašanje. Toliko o »očiščevalni« vrednosti pisanja.

Vse to pa me privede tudi do nečesa drugega: do časa. Ko knjiga izide, se pričakuje kakšna predstavitev. Mogoče ena, mogoče pa petdeset. In pričakujejo se recenzije. In začne se čakanje. Čakaš na dogodke, na odzive bralcev, na kritike, pa tudi na kakšno nominacijo – bodimo iskreni. Mogoče to počnemo iz narcisoidnosti, mogoče zato, da bi imeli kaj napisati v CV (ker na razpisih vse to šteje), mogoče oboje. A tu je hakeljc: karkoli knjiga že požanje, je to žetev iz preteklosti, in pisatelj, četudi še ne dela na novem projektu, je v času žetve odzivov na knjigo že nekje povsem drugje.

Literarno kolesje se obrača počasi in ne zajema samo človeka, ki piše. Vmes je veliko čakanja. Čakanja na razpise, čakanja na založbe, ki imajo seveda svoj program in svoje procese, čakanja na uredniške popravke, na lekture, na tisk. Vse to traja. Nekaj primerov: pri 100 km je od začetka pisanja knjige do njenega izida preteklo petnajst ali šestnajst mesecev. To je izjemno hitro in prej izjema kot pravilo. Na drugi strani spektra sem za Razpoke potreboval trinajst let. Za Triger leto in pol, a roman je nastal na podlagi nekega drugega romana, ki sem ga pisal tri leta. Bela pritlikavka mi je vzela štiri leta in Telesa v temi leto in pol, s tem da je bilo dejanskega pisanja pet mesecev. Ti projekti se seveda prekrivajo.

Ko knjiga izide, lahko pričakujemo recenzije in dogodke še dobro leto od izida, potencialne nominacije pa šele v koledarskem letu po izidu. Ljudje smo si različni, imamo različne nivoje potrpljenja, a to čakanje (sploh če človek živi od tega in sploh, če je večji del njegove samopodobe in občutka samovrednosti zastavil okoli pisanja) lahko hitro postane mučno. Zato tudi pravim, da je delo pisatelja večinoma čakanje. In ta čas, ko čakamo, lahko še kaj napišemo, da preženemo čas.

Ta čas, ko čakamo in preganjamo čas, pa moramo seveda tudi živeti. Moramo jesti, super je, če nas ne zebe in imamo streho nad glavo in načeloma moramo biti oblečeni. Tu pa seveda v igro pride še denar. Človek očitno res ne more napisati teksta o pisanju brez tega, da bi tarnal glede denarja.

Tu želim pustiti ob strani misli, da se je s kulturo težko preživljati in da so honorarji, kakršni so. Želim pisati o non-eventih in času in občutku opravljenega dela. Tu moram priznati, da me je bolj kot finančna negotovost glede preživljanja s pisanjem vedno frustriral manko občutka dnevnega (ali tedenskega ali mesečnega) napredka. To mislim predvsem v finančnem smislu. Če ima človek službo z urno ali mesečno postavko, si ob koncu težkega dne lahko vsaj reče, da je danes preračunano zaslužil toliko in toliko (ko sem delal v muzeju, me je to dejansko pomirjalo). Pri pisanju in večini drugih kulturnih dejavnosti pa gre za tek na veliko, veliko daljše proge. In v temi.

Zakaj? Ker ne vemo, če bo naša pisarija dobra, in če bo sploh objavljena in posledično plačana. Zato: tek (ali spotikanje) v temi. Brez vedenja, da cilj sploh obstaja. Vse skupaj torej močno temelji na veri in zaupanju vse. In ostalim vpletenim v proces.

Denar, ki ga pisatelj dobi, je bodisi dan vnaprej v obliki štipendij bodisi za nazaj v obliki honorarja, ko je knjiga izdana (ali dobi kakšno nagrado), nikoli pa ni nekega dnevnega občutka finančnega napredka in vedno so možna velika odstopanja. In če za knjigo, ki jo je človek pisal štiri leta, skupno res dobi recimo 12.000 evrov (recimo: štipendija plus honorar plus honorarji objav odlomkov plus honorar za kak nastop itd.), je to preračunano na mesece precej mizerno, po drugi strani pa mi je nekoč uspelo s petnajstimi minutami dela zaslužiti 1.000 evrov. Odstopanja so lahko bizarna, a definitivno jih ne moremo načrtovati.

In ker ni pravil, ker ni enačbe, ker vse močno temelji na veri in na zaupanju vase in v proces, pa tudi na goli sreči (in nenazadnje na naši socialni mreži in/ali sposobnosti »teženja«), je tudi občutek denarnega priliva, ko ta pač pride, na koncu koncev precej … zvodenel. Neintenziven. Mlačen. Si ali že nekje drugje ali pa še niti približno »tam«.

In tako imamo na koncu trojni non-event. Najprej tistega ob izidu knjige, potem tistega ob recepciji in potem še tistega ob zaslužku. Po svoje precej depresivno.

A nočem zaključiti tako.

Obstaja namreč pot ven.

In tu ne mislim pametovati o tem, kako bi bilo treba prestrukturirati sistem. O tem nimam pojma in še manj imam realnih idej glede sprememb, pa tudi iskreno povedano, se mi zdi trenutni sistem glede na to, kako skoraj nemogoče je objektivno ocenjevati umetnost, precej v redu zastavljen in delujoč (bi bilo pa odlično, če bi se pomikal malo hitreje).

Zato bi želel izpostaviti nekaj, kar vsaj do določene mere negira vso to verigo non-eventnov.

To pa je užitek.

Užitek v pisanju.

Vem, da že leta in leta težim o tem, da mora pisec tekom procesa uživati in da sem Barthesov koncept užitka razlagal in utemeljeval po dolgem in po čez in od zgoraj in spodaj in od znotraj in od zunaj, a tokrat tega ne počnem iz nekega idealizma, temveč iz preprostega dejstva, da nam, če nas serija non-eventov, čakanja in negotovosti spravlja v obup – ne ostane nič drugega. Če je pisec v vseh praktičnih pogledih vedno vezan na preteklost ali prihodnost, je sam akt pisanja edini moment, edina aktivnost, ki je vezana izključno na sedanjik. Denar lahko prejemamo za naprej in za nazaj, priznanja in pohvale ali graje lahko prejemamo samo za nazaj (no, kakšno grajo lahko tudi za vnaprej) in tudi to, kako romantično ali pa naturalistično si ljudje predstavljajo naše delo, je povsem izven dosega naših moči.

Odmisliti proces in sistem, odmisliti denar in recepcijo, odmisliti vse razen procesa in užitka se torej zdi edina iskrena pozicija. Ter obenem edina pozicija, s katere lahko nadaljujemo s celotnim procesom. Ta pozicija je lahko, če se preživljaš s pisanjem, seveda izjemno težka, a vendarle izgubi nekaj teže, ko spoznaš, da druge opcije pravzaprav sploh ni.

In tako, tačas, ko čakaš, še kaj napišeš in poizkušaš od tega skupaj odnesti največ.

Navsezadnje: napisati nekaj dobrega je opojno, opijatsko. Celo orgazmično.

In iz opojnosti in/ali orgazmičnosti, pa čeprav po vsem čakanju in dogodkih, ki to v resnici niso, pridobiti nekaj priznanj in denarja navsezadnje sploh ni tako zelo slabo.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Kritika 4. 8. 2023
Čas branja
Čas branja: 4 min

Največ, kar lahko imaš, je to, da veš, kdo si

Spomnim se, da mi je nekdo nekoč rekel, da v Tokiu ni kotička, iz katerega ne bi videl vsaj enega »konbinija«. Angleško besedo conveniance store so Japonci, kot tudi marsikatero drugo, pojaponili in vzeli zase. »Konbini«, morda najbolj zahodna med azijskimi vrstami prodajaln, nam v Evropi ni prav dobro poznan, v Aziji, sploh na Japonskem, pa so povsod. V njem lahko 24 ur na dan plačaš račun, kupiš časopis, si vzameš kosilo ali pa poiščeš svoj najljubši šampon. Na nekaj deset kvadratnih metrih se skriva vesolje, ki ima vse.

V svet japonskih »konbinijev«, ali v prevodu Matjaža Juričaka – samopostrežnih trgovin, nas popelje sodobna japonska avtorica Sayaka Murata. V knjigi z naslovom Ženska iz samopostrežne trgovine, ki zagotovo spada v kanon sodobne japonske literature, nam predstavi navidezno mirno in dolgočasno vsakdanjost dela v prodajalnah, hkrati pa mojstrsko dekonstruira notranje življenje in tegobe protagonistke Keiko Furukura.

Zgodba je postavljena na sodobno Japonsko in se vrti okoli socialno neprilagojene, mogoče celo malce čudne Keiko, ki je vse svoje odraslo življenje posvetila delu v samopostrežni trgovini. Skozi njene oči smo priča nenehnemu nadzoru in obsojanju družbe, ki se sprašuje o njeni odločitvi, da ostaja v navidezno nezanimivi službi. Sayaka Murata je oblikovala lik sodobne 30-letne Japonke, ki se v času, ko smo preplavljeni s poenostavljeno stereotipnostjo, izmika enostavni kategorizaciji.

Zapiše: »V normalnem svetu ni prostora za izjeme, tujki pa so vedno čisto potiho izločeni. Kdor izstopa, je odstranjen. Zato se moram pozdraviti. Če ne bom ozdravljena, me bodo normalni ljudje izločili. Takrat sem končno spoznala, zakaj se je moja družina tako zelo trudila, da bi me popravila.«

Protagonistka je skrivnostna enigma, njena ljubezen do dela v trgovini in neomajno spoštovanje pravil prodajalne pa bralce izzove, da se soočimo z lastnimi predsodki o tem, kaj pomeni živeti izpolnjujoče življenje. V družbi, ki temelji na konformizmu in družbenih normah, je Keiko vzor. Že zgodaj v otroštvu spozna, da je drugačna in se ne sklada s prototipom sodobne japonske ženske, ampak namesto da bi podlegla pritiskom, se raje brez zadržkov odloči sprejeti svojo identiteto prodajalke. Sayaka Murata okoli te teme preplete vso pripoved in poudari moč, ki jo prinaša razumevanje lastnega, avtentičnega jaza. Keikina neomajna predanost službi ni le hiba ali mehanizem za spopadanje s težavami, temveč izbira, ki temelji na samozavedanju. V trgovini najde uteho, namen in občutek pripadnosti. Bralci smo priča njeni preobrazbi iz neodločne, socialno nerodne mlade ženske v samozavestno osebo, ki natančno ve, kdo je in kaj ceni.

Čeprav se roman osredotoča predvsem na Keiko, pa stranski liki zgodbi dodajo še večjo avtentičnost. »Vse nas obsojajo in nihče zares ne živi preprostega življenja!« Širaha, ciničen in proti celemu svetu sovražno nastrojen incel, je pravo nasprotje Keikini neomajni predanosti. Njun medsebojni odnos, ki je že od samega začetka obsojen na propad, osvetljuje družbene pritiske, s katerimi se danes na Japonskem soočajo tako moški kot ženske. Še posebej na Japonskem ima pojem »zakonske zveze in družine« velik kulturni pomen. Prevladuje patriarhalno pričakovanje, da se posamezniki prilagodijo tradicionalnim spolnim vlogam, se poročijo in imajo otroke. Ta družbeni pritisk je lahko za tiste, ki odstopajo od teh norm, zadušljiv, kar vodi v občutek odtujenosti in težav pri začenjanju romantičnih odnosov. Po neuradnih podatkih, ki jih je pred tednom dni objavil Vice, skoraj polovica japonskih tridesetletnikov še ni bila v partnerski zvezi ali imela spolnega odnosa.

Keiko in Širaha na neki način utelešata ta boj. Socialno nerodna in nekonvencionalna se oba spopadata z družbenimi pričakovanji in pritiskom, da bi se prilagodila predpisani poti poroke in starševstva. Sploh Keiko in njena nezmožnost, da bi se ukalupila v žensko, kot jo opredeljuje japonska družba, vodi v razočaranje in izolacijo.

Med prebiranjem romana se začnemo zelo hitro zavedati, kakšen gromozanski davek terja konformizem človeškega duha. Murata v svoji pripovedi ujame hrepenenje različnih posameznikov po samostojnosti in željo, da bi se osvobodili verig »normalnosti«. Ženska iz samopostrežne trgovine ni le knjiga, ampak je tudi pričevanje o moči literature. Tiho nam šepeta in nas spodbuja, da podvomimo o statusu quo, sprejmemo svoje posebnosti in si utiramo lastne poti. Zahteva, da praznujemo raznolikost človeških izkušenj in cenimo lepoto, ki jo najdemo v nenavadnih stvareh.

Sayaka Murata: Ženska iz samopostrežne trgovine (V. B. Z., 2023, prevod Matjaž Juričak)
Fotografija: arhiv Beletrine Fotografija: arhiv Beletrine
Kritika 1. 8. 2023
Čas branja
Čas branja: 13 min

»Nista si prizadevala za užitek, marveč za ekstazo«

Slovenska izdaja Avignonskega kvinteta, serije romanov v petih zvezkih britanskega pisatelja Lawrenca Durrella, objavljenih med letoma 1974 in 1985, je zagotovo svojevrsten prevajalski dosežek. V velikem delu vseh petih romanov, Monsieur, Livia, Constance, Sebastian in Kvinkus, katerih dogajanje je postavljeno v čas pred drugo svetovno vojno in med njo, predvsem v Franciji, Egiptu in Švici, se ohranja temeljno ogrodje evropske miselne tradicije, pri čemer sta mišljena tudi evolucionistični predsodek in vera v idejo napredka, od katere pa se avtor samo deloma distancira in povzema prvine okultizma, gnosticizma, vzhodnjaških verstev, ezoterike in mističnih erotičnih kultov. V vrzeli tovrstnih soočenj različnih svetov izginja latentna napetost, ki zaznamuje kvinteto romanov. Ti niso povezani linearno, kot zapiše prevajalec Ferdinand Miklavc v spremnem zapisu, »pač pa v posebni, nedoločni, odprti navzkrižni prepletenosti ‘kakor plezalci v steni’, kar ima poleg simbolnega še praktični pomen«. Romanov nam ni treba brati po vrsti, vsi so bolj ali manj neodvisni, povezani v strukturi kvinkusa. Že od prvega romana Monsieur ali vladar teme, ki ga medsebojno izmišljena ustvarjalca ustvarjata kot osnovo in kot središče za vseh pet romanov, je jasno, da imamo opravka z epistemološko krizo; pod vprašaj se postavlja ne samo avtorstvo, pač pa eno samo resnico v literarnem delu, ali kot premišljuje eden od likov v romanov: »Resničnost je dandanes preveč staromodna za pisateljevo rabo.«

Predstave o tem, kaj je »resnično« in kaj »papirnato«, so pomešane, liki, ki ves čas nekam potujejo, bodisi z vlakom, »dolgim, lenim vlakom, ki je nizal modrikaste luči skoz somračne pokrajine kakor kaka velekresnica,« ali pa drsijo po rečni gladini, hiteč proti temnečemu obzorju, strmeč v igro »svetlobe in teme na hladnih nedrjih starodavne reke«, kot beremo v romanu Monsieur, so fluidni, sestavljeni iz zametkov in drobcev, iz telesnih in duševnih drobcev ljudi, ki sta junaka že ustvarila ali pa to šele nameravata. Bolj od dojemanja resničnosti je pomembno spoznavanje metafizične resnice o življenju in o sebi. Vsi junaki, in ne glede na to, na kateri geografski širini se nahajajo, so obdarjeni z intuitivnostjo, ob tem pa se zavedajo, da se nahajajo na zgodovinski točki, ko se kategorije, kot so rasa, tradicija, navade in zgodovina, lomijo ali kot premišljuje eden od junakov: »Izkušnja z Egiptom je postala mejnik med življenjem, kakršnega smo bili vajeni, in novim, ki je bilo še nerojeno, neizoblikovano, še vedno le šepetajoča galerija slutenj.« Pri Durrellu ne gre toliko za »tehnično« lastnost, da bi pod vplivom diskurzov psihoanalize, eksistencializma in marksizma odpisal stabilno osebnost ter s tem avktorialnega pripovedovalca, značilnega za tradicionalno prozo, kjer resnica in resničnost še nista načeti, pač pa gre bolj zato, da je te diskurze modificiral na sebi lasten način.

Ko Durrellov junak na krovu ladje, ki je že prečkala Nilometer, čisti puško, podrži cevi proti svetlobi in ju lošči, dokler se ne svetita, pri tem pa sledi toku svojih misli, češ da se ne bomo mogli nikoli povrniti »nazaj« v staro življenje – »namesto tega nam bo moralo biti dano nekaj novega«, zaslutimo nekaj upanju podobnega; Durrell zagotovo ni strahopeten, ko pride do vprašanja drugih kultur in zato Avignonskega kvinteta ne gre brati le v smislu spraševanja – kaj počne pisatelj, ki naj bi »opisoval resničnost«? Durrell je v strukturo kvinkusa zagotovo vpeljal »eliptični slog«, v katerem konvencije tradicionalnega romana razpadejo, bralec tudi dejansko lahko opušča okvire uveljavljenega presojanja, toda mnogoterost, ki jo uprizarja, je več kot samo razdrta kronologija in spraševanje, kaj je v kvintetu »resničnost« in kaj »fikcija«. Durrell namreč razlikuje med različnimi zgodovinami in subtilno analizira neenakost moči tako med ženskami in moškimi kot tudi osebami istega spola. Tisto, zaradi česar je branje petih romanov tako intrigantno, ni toliko notranji tok zavesti junakov niti izmenjava resničnosti in fikcije ali pa prepuščanje intuiciji ter s tem tudi vzhodnjaškim in še kakšnim erotičnim praksam ter misticizmu, pač pa način, kako se junaki osvobajajo tradicionalnih inhibicij, ki spodkopavajo evropsko civilizacijo.

Durrell svoje junake postavlja med staro in novo, pri tem pa je ključna njegova glediščna točka oziroma umeščenost v svet britanske literature. Znano je, da Durrell nikoli ni imel svoje domovine. Rojen leta 1912 v Jalandharju v britanski Indiji kot najstarejši sin britanskih kolonialistov – staršem angleškega in irskega rodu, je bil kasneje poslan v Anglijo, kjer pa se ni mogel prilagoditi tamkajšnji jesenski megli, viktorijanskim predsodkom in togosti … O Angliji je rad govoril kot o »angleški smrti« in »angleškem pudingu«. Njegovo upiranje matični državi torej seže v njegova najzgodnejša leta in je po vsej verjetnosti povezano tudi z Indijo. Kot je leta 2002 poročal The Guardian, je bil Durrell leta 1966 »eden najbolje prodajanih, najbolj slavnih angleških romanopiscev poznega 20. stoletja«, vendar mu je bila zanikana državljanska pravica do vstopa ali naselitve. Diplomati so bili ob teh dogodkih ogorčeni. Sir Patrick Reilly, veleposlanik v Parizu, je bil na primer tako razburjen, da je svojim nadrejenim v zunanjem ministrstvu pisal: »Upam si trditi, da bi bilo morda pametno zagotoviti, da se ministri, tako v zunanjem kot notranjem ministrstvu, zavedajo, da je enemu naših največjih živečih pisateljev v angleškem jeziku odvzeto državljanstvo Združenega kraljestva, do katerega je upravičen.«

Kot kontrapunkt temu si je Durrell izmislil svojo duhovno domovino – Sredozemlje. Tam ni napisal samo svojega prvega večjega proznega dela Črna knjiga, tam se ni srečeval le s svojim življenjskim prijateljem Henryjem Millerjem, in kasneje, ko se je preselil Aleksandrijo, tudi z Evo Yvette Cohen, ki je postala model za Justine v Aleksandrijskem kvartetu, pač pa je v tem duhovnem bazenu nastal tudi Avignonski kvintet. Konec šestdesetih se je Durrell naselil v Sommièresu, majhni vasici v Languedocu v Franciji, kjer je kupil veliko hišo na robu vasi. Hiša se je nahajala na obsežnem zemljišču, obdanem z obzidjem. Tu je napisal Afroditin upor, ki obsega Tunc (1968) in Nunquam (1970). Dokončal pa je tudi Avignonski kvintet, ki je v celoti izšel šele leta 1992, dve leti po avtorjevi smrti, in v katerem je uporabil veliko istih motivov in stilov, ki jih najdemo v Aleksandrijskem kvartetu. Čeprav so sorodna dela pogosto opisana kot kvintet, jih je Durrell imenoval quincunx. Uvodni roman, Monsieur ali vladar teme, je leta 1974 prejel spominsko nagrado Jamesa Taita Blacka. Tisto leto je Durrell živel v Združenih državah Amerike in delal kot gostujoči profesor humanistike Andrewa Mellona na Kalifornijskem tehnološkem inštitutu. Srednji roman Constance ali urjenje v samoti, ki prikazuje Francijo v štiridesetih letih prejšnjega stoletja pod nemško okupacijo, je bil leta 1982 nominiran za bookerjevo nagrado.

Leta 2012, ko so po petdesetih letih odprli Nobelovo knjigo, je bilo razkrito, da je bil Durrell nominiran za Nobelovo nagrado za književnost leta 1961, vendar se ni uvrstil na končni seznam. Leta 1962 je bil obravnavan skupaj z Robertom Gravesom, Jeanom Anouilhom in Karen Blixen, vendar je na koncu nagrado prejel John Steinbeck. Akademija se je odločila, da »Durrellu letos ne bi dali prednosti«; kasneje nikoli več ni bil nominiran. Komisija je opazila tudi, da »daje dvomljiv priokus … zaradi /svoje/ monomanske preokupacije z erotičnimi zapleti«. Švedska akademija je tedaj ocenila, da Durrellovo pisanje vsebuje preveč erotike, kar je glede na današnje kritike ali pa sodobna branja Aleksandrijskega kvarteta, ki Durrellu očitajo, da o Egiptu piše kot o kulisi in da vzpostavlja evropsko perspektivo, saj so glavni junaki, z redkimi izjemami, Evropejci, ki si Aleksandrijo jemljejo kot kraj pobega in transgresije, rahlo nenavadno. Morda je Lawrence Durrell res pisal v duhu svojega časa in morda je v Aleksandrijskem kvartetu in tudi v kasnejšem Avignonskem kvintetu zaznati nekatere rasistične opazke, ki se napajajo iz imperialistične perspektive, vendar bomo v evropskem in svetovnem romanopisju težko našli avtorja ali avtorico, ki tako velik pomen pripisuje seksualnim prizorom in s tem odnosom med moškim in žensko.

Durrellova predpostavka o superiornosti evropske kulture mu paradoksalno omogoča, da se odziva na rasno in etnično mešanico, ki je sestavljala večnacionalni vidik Aleksandrije v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, kot tudi na večnacionalni vidik Provanse, o kateri je pisal v Avignonskem kvintetu. V romanu Constance, osrednjem od petih romanov, ki je izhajal od leta 1974 do 1985 in vključuje nekatere like iz predhodnega romana Livia, seveda pa uvaja tudi nekatere nove like, je dogajanje postavljeno pred in med drugo svetovno vojno, torej od izbruha druge svetovne vojne leta 1939 z nacistično invazijo na Poljsko do zavezniške invazije na Normandijo junija 1944. Prvi del romana se odvija v Avignonu, kamor je bil postavljen tudi roman Livia. Na uvodnih straneh zagledamo Constance, ki »naga molče skromno leži na zlatem in modrem posteljnem pregrinjalu, z brado v dlaneh«. Opazuje svojega bodočega moža Sama, ki pa se ji spričo bližajoče se vojne zdi žalosten in zbegan. Sam se je prijavil v vojsko in ljubimca v ležernih pomenkih premišljujeta o marsičem, med drugim tudi o Angležih, se srečujeta z romanopiscem Blanfordom, ki si je, kot pravi, izmislil moža po imenu Sutcliffe.

Vojna je predstavljena skozi oči nemškega poveljnika von Esslina, medtem ko se Blanford prevzame službo v Egiptu, ki mu jo je ponudil princ Hasad. Očitno je, da je realnost v Durrellovem romanu sestavljena iz več plasti, kjer ljudje izstopajo in vstopajo iz življenja drug drugega ali kot pomisli Blanford, »velika preskakujoča knjiga, vsa iz točk in stranpoti« in med temi stranpotmi so mišljene tudi geografske širine – od Avignona do Egipta, Poljske in Švice, kamor se preseli Constance po Samovi smrti. Blanford, pisatelj, je zdaj pohabljen, medtem ko na prizorišče stopi nova oseba – očarljivi Sirijec – Sebastian Afad. Sčasoma se Constance odloči vrniti v Francijo, kjer Vichyjev režim vlada Provansi in jugu Francije po nacističnem porazu države ter okupaciji Pariza in severa. Živi v veliki hiši Tu Duc, kamor se vrne Livia. Iznakažena zaradi izgube očesa (razlogi so navedeni šele v romanu Kvinkus, zadnjem romanu kvinteta) Livia stori samomor. Constance se vrne v Ženevo, kjer se spusti v strastno afero s prinčevim pomočnikom Sebastianom Afadom. Neskončni prizori ljubljenja, ko se ljubimca zaganjata v ljubljenje, »s katerim sta nalašč povzročala bolečino«, se zdijo ne samo kot ustavljeni trenutki, pač pa kot tisto, kar ustvarja presežek realnega; tega dosežejo samo tisti in tiste, ki so obdarjeni z izjemnimi sposobnostmi, in tako Afad kot Constance zagotovo sodita mednje.

Z nekaj drznosti je mogoče tudi reči, da se preobremenitev v jeziku, presežek, umeščen v neki drugod, v postajanje, izlije skozi seksualno ekstazo. Spolnost pri Durrellu tako ne pomeni samo možnosti izpusta in odklopa, pač pa omogoča orfična stanja, dostop do transcendence, v kateri liki doživljajo toliko kot jasnovidnost: »Drgetala je pod njegovim napadom, drgetala od sreče, da se lahko konec koncev brez zadržkov požene globoko v ljubezen – ona, ki se je počutila izsušeno in brez vsakega čustva.« Ni naključje, da Constance v tem trenutku pomisli na Livio, zagleda njen mrtvi obraz »in ob bolečini tega spomina in užitku tega trenutka je zajokala, zaradi česar je odnehal«. V trenutku ekstaze smo soočeni s smrtjo, kar pomeni, da »literarni liki Kvinteta lebdijo med temo in svetlobo, med življenjem in smrtjo«. To vodi h gnostičnemu razumevanju sveta, ki se dotika vprašanja preseganja smrti: človek je živ pokopan v svojem telesu, torej se s smrtjo osvobodi iz ječe; s pomočjo gnostičnega samožrtvovanja naj bi dosegel svobodo in svetlobo ter na nek način prispeval delež k osvobajanju vesolja izpod žezla Vladarjeve teme. Ta si je prilastil prestol zaradi vesoljne pomote v trenutku »nepozornosti pravega stvarnika«. Durrellovi gnostiki torej udejanjajo zavračanje prekletega sveta, ki je pomanjkljiv, s samomorom preko aktivnega sprejemanja smrti. Akad v romanu Monsieur na primer pojasnjuje, da je samomor pesniško dejanje, medtem ko je navaden samomor banalno izničenje, ki nam je prepovedano.

Cilj gnostika naj ne bi bilo izumrtje življenja in zavesti, temveč obvladovanje enega in drugega, doseganje hiper-življenja in hiper-zavesti. To je razvidno tudi iz zelenega zvezka, ki ga je Durrell uporabljal med pisanjem romana Monsieur in s pomočjo katerega si lahko razložimo neskladje glede samomora ter tudi nakazuje, kako je prišel do osrednjega problema romana. Durrell je z lepilnim trakom na zadnje strani zelenega zvezka prilepil časopisni članek, katerega naslov se glasi Un Club des Suicidés Fondé en Slovénie? Pod člankom je prilepljen še en naslov, Le Club des Suicidés. Članek opisuje samomore šestih mladih ljudi, ki so se v kratkem zaporedju zgodili v slovenski prestolnici Ljubljani leta 1968. O samomorih se je zaradi njihove hitrosti in bližine vseh vpletenih hitro začelo govoriti kot o »klubu samomorilcev« in ta ideja je bila takrat tudi objavljena v mednarodnem tisku. Čeprav članek ne omenja, da bi bili samomori kakorkoli povezani z gnosticizmom, je pojavnost članka v Durrellovem zvezku in njegova nejasna podobnost z gnostičnim samomorilskim kultom v romanu Monsieur dovolj za sklepanje, da ga je Durrell uporabil pri oblikovanju svojega romana, ki združuje pojem Un Club des Suicidés z gnostičnimi idejami o odrekanju svetu in tako ustvarjanju prepričljivega zapleta, ki odpre roman, hkrati pa ohranja filozofsko napetost med življenjem in smrtjo.

Avignonski kvintet danes beremo kot zapleten palimpsest, ki je vedno fikcija in parodija, tematizirajoč družbena in druga pomembna vprašanja, pri čemer s poudarjeno resnobnostjo oponaša govor, kakršen je značilen v religijah, ideologijah, filozofijah, predvsem pa s kopičenjem erudicije. Ravno zaradi tovrstne fragmentarnosti, ekscentričnosti, ki pomeni tudi ekscentričnost v spolnosti, neskončnega modrovanja, pa tudi humorja, na trenutke povsem čudaškega, ki pa je tam zato, da dokončno razbije epski, celovit, tragičen svet, je to pisanje, ki ima moč preobražanja; junaki se ves čas osvobajajo danih oblik, se spreminjajo in hkrati ostajajo enaki, privzemajo življenjske oblike in vsakič vstopajo v nove odnose z uničenjem, izgubo in smrtjo. Verjetno je ravno razmerje med vitalnim načelom in načelom smrti, ter posledično mnogoterost ter skoraj neomejena zmožnost polimorfizma, tisto, zaradi česar imamo občutek, da med branjem prisostvujemo nečemu magičnemu, toliko kot skrivnosti.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.