Knjige so okoli Ane Vogrinčič Čepič, odkar pomni, saj je že odraščala ob bogati družinski knjižnici. Ko govori o ljubezni do branja, omeni tudi teto, ki v Zagrebu živi v hiši knjig, med katerimi so po sobah izborjene le ozke poti. Polne knjižne police pa jo spremljajo tudi v zdajšnjem družinskem domu.
Ana Vogrinčič Čepič, ki je strastna bralka, se s knjigami ukvarja tudi profesionalno. Branje kot družbeno-kulturno, individualno in telesno prakso kot docentka na ljubljanski Filozofski fakulteti na Oddelku za sociologijo in na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo raziskuje že zelo dolgo, zato imajo v njeni domači knjižnici svoje mesto tudi knjige o knjigah in branju. Sama je med drugim tudi avtorica dela Družabno življenje romana – Uveljavljanje branja v Angliji 18. stoletja, ki je nastal na podlagi njenega doktorata. V njem pokaže, kako vzpostavitev branja romanov kot prostočasne aktivnosti sega v Anglijo v 18. stoletju.
Posveča se tudi materialnosti branja
V zadnjem času pa se raziskovalka in predavateljica posveča tudi materialnosti branja. Lani je v Vodnikovo domačijo ob izbranih terminih ljudi vabila na individualne pogovore o svojih bralnih navadah, letos pa ljudi spodbuja predvsem, da ji o svojem življenju pripovedujejo prek knjig. Teh, ki so jih brali v določenem obdobju svojega življenja in so jih zaznamovale. Ob tem jo zanima tudi vprašanje, zakaj in s čim so jih nagovorile.
Ko se na ta način Ana Vogrinčič Čepič ozre k svojim zadnjim desetim letom, se to obdobje začenja z njeno prvo nosečnostjo. Zadnjih nekaj mesecev si je takrat uredila tako, da ni imela delovnih obveznosti, s tem pa je imela časa za branje na pretek. »To je bilo lepo obdobje,« poudari. »Uživala sem v širini poletja, pred mano je bil nov svet in okoli mene knjige, ki sem jih brala,« se spominja.
Nekatere knjige te spremljajo ves čas, nekatere po obdobjih
Iz tega časa so tudi knjige, v katerih je takrat neznansko uživala, čeprav se sprašuje, če bi jih danes spet tako navdušeno prebirala. »So knjige, ki te spremljajo skozi ves čas, in so knjige po obdobjih,« pravi sogovornica. »Določena knjiga te lahko prepriča, ker si jo prebral v specifičnih okoliščinah.« V času svoje nosečnosti je raziskovalka brala Middlemarch: A Study of Provincial Life (Middlemarch: študija provincialnega življenja) angleške pisateljice George Eliot. »Kako sem bila blažena, ko sem brala to knjigo in še vedno je ena mojih najljubših ter si jo skoraj ne upam iti brati še enkrat, da se ta občutek ne bi izgubil,« pripoveduje. V tistem času se je ponovno srečala z Ano Karenino in z romanom On Beauty (O lepoti) pisateljice Zadie Smith. »Vse te knjige so bila zame takrat fantastične.« Ob tem omeni iz zadnjega desetletja še en roman. Tistega, ki ga je brala na letu v New York, in sicer Portret neke gospe (Portrait of a Lady) avtorja Henry Jamesa.
Knjige so intelektualni in čustveni kompas
V zadnjem obdobju pa jo zanima predvsem avtofikcija, samorefeksivna, osebnoizpovedna ali intimistična pisanja. »Ta pogumna pisanja, ki gredo zelo globoko, ravno berem roman Materinstvo kanadske avtorice Sheile Heti. Starejša kot sem, raje berem o poglobljenih in zahtevnih situacijah. V življenju imaš več izzivov, o stvareh drugače razmišljaš.« Prek knjig pa Ana Vogrinčič Čepič tako premišljuje o sebi, partnerstvu, vzgoji, sodobni eksistenci, družbi … Književnost ji predstavlja intelektualni in čustveni kompas.
Med žanri ji je zelo blizu tudi avtobiografija in biografija. »Lani poleti sem padla v branje avtobiografskih zgodb ženskih avtoric. Fascinantno mi je to odkrivanje, kaj je za človekom, ki ga poznaš kot avtorja. Starejša kot sem, bolj me nagovori pristna pisava.«
Like tudi sanja
Užitek, ko padeš v knjigo, je za Ano Vogrinčič Čepič od nekdaj nekaj najlepšega možnega. Od vedno je brala in odkar pozna ta občutek, ko te roman potegne v svoj svet, ga vedno znova išče, čeprav ga ne doživi vedno. »V knjige se zelo vživim, prav fizično. Čutim tesnobo likov, hkrati pa uživam v tej dvojnosti. Da si sam tukaj, na varnem, oni pa so tam, v fikciji. Like tudi sanjam. Včasih ne vem, a je to moja zgodba, moj spomin ali sem jo prebrala. Literarne protagoniste si tudi tako živo predstavljam, da se mi zdi, da jih srečujem v mestu.«
Tako kot Ana Vogrinčič Čepič rabi branje, je zanjo nujno, da živi med knjigami. »Na ta način si obdan z zgodbami, spomini nanje in nase kot bralca ter z njihovimi obeti. Z domačo knjižnico je stanovanje naseljeno z izkušnjami, junaki, scenariji. Zmehčano in toplo.«
Dževad Karahasan v romaneskni trilogiji O čem govori pepel (pri založbi Beletrina sta že izšla prva dva dela, Seme smrti in letos Tolažba nočnega neba) pripoveduje o znamenitem perzijskem pesniku in znanstveniku Omarju Hajamu in (nato) o njegovem nelagodnem prijateljstvu s Hasanom ibn Sabo, »starcu z gore« Alamut, ki je s svojo vojsko morilcev (asasinov) dolga leta ustrahoval Seldžuško cesarstvo. V Karahasanovi »arabeski«, ki jo je z zanj značilno erudicijo ustvaril z opisom družbenopolitičnih in religioznih razmer, ki so zaznamovale Perzijo na prelomu iz 11. v 12. stoletje, tako trčita dva svetova: svet avtentičnega znanstvenika Hajama, hakima, ki preizprašuje vse uveljavljene resnice in dogme, in svet preteklih (in današnjih) fundamentalizmov vseh vrst, ki jih pooseblja Ibn Saba.
Bošnjaški pisatelj, dramatik in profesor dramske teorije Dževad Karahasan (1953) je že leta 1989 za roman Vzhodni divan prejel jugoslovansko nagrado. Prvo leto vojne v BiH je preživel v Sarajevu, nato pa se je umaknil v Gradec, kjer si je z ženo, literarno kritičarko Dragano Tomašević, ustvaril svoj drugi dom. Danes živi med Berlinom, Gradcem in Sarajevom, kjer tudi predava. Za svoja književna dela je prejel pomembna priznanja, med drugim nagrado Bruno Kreisky za politično knjigo (1995), Herderjevo nagrado (1999), vilenico (2010), nagrado Heinricha Heineja (2012), letos tudi Goethejevo nagrado, ki jo mesto Frankfurt podeljuje posameznicam in posameznikom, ki so pomembno prispevali k zbliževanju med kulturami in religijami. V minulih desetletjih so jo prejeli denimo Amon Oz, Thomas Mann in Herman Hesse, daljnega leta 1930 pa tudi Sigmund Freud.
Frankfurtski župan Peter Feldmann (SPD) vas je v obrazložitvi nagrade opredelil za pisatelja, ki se v »v času razraščanja nacionalizma v Evropi zavzema za preseganje vseh meja, tako političnih kot kulturnih« in tako pomembno prispeva k medsebojnemu razumevanju in strpnosti med ljudmi. Danes se ločnice, ne le religiozne, v družbah poglabljajo. So res, kot trdijo nekateri, zanje krivi in odgovorni le politiki?
Mislim, da preveč pomena in pomembnosti pripisujemo politiki oziroma politikom. Politika je v osnovi upravljanje z »zatečenim stanjem«. Nikoli ni bila ustvarjalna dejavnost, nikoli ni imela tolikšnega vpliva, da bi lahko zares usmerjala ali ustvarjala razmere v družbi. Prave premike v družbah povzročajo druge družbene silnice, tudi spremembe ekonomskih paradigem. Vemo, da sta fanatična antikomunista Margaret Thatcher in Ronald Reagan udejanjila Marxovo prerokbo o odmiranju države. S tem, ko sta omogočila privatizacijo vsega, od vode, prometa in komunikacij do zdravstva in šolstva, sta demontirala državo, kakršna je nastala v francoski revoluciji. Z novim družbenim modelom, ki omogoča lastništvo in nakup vsega in česarkoli, smo se vrnili v fevdalizem. Družba je razpadla. Thatcherjeva je izrecno poudarila, da družba ne obstaja, obstajajo le posamezniki. Udejanjanje te doktrine je povsem pretrgalo družbene vezi. Danes imamo na eni strani kobilice, ki pojedo vse, kar se znajde v njihovi bližini, na drugi strani pa njihove žrtve oziroma množice, ki ostajajo brez vsake hrane. Sestavina teh procesov je tudi novo branje zgodovine, katerega namen je upravičiti popolno privatizacijo sveta in uničenje družbe kot skupnosti. Politika lahko prispeva k tem procesom, kar se zdaj dogaja v ZDA, ali pa se jim zoperstavlja, kar še vedno počne večji del držav članic EU. Prevelike teže politiki pa nima smisla pripisovati.
Obdobja negotovosti in kriz v zadnjem poldrugem desetletju so ponujale priložnosti za ponovno ovrednotenje dozdajšnjega družbenega razvoja na nacionalni in transnacionalni ravni, vendar so bile vse po vrsti zamujene. Zakaj?
Priložnosti so ostale neizkoriščene, kajti politika nima orodij, s katerimi bi lahko zaustavila ali zmanjšala vlogo lastništva v svetu. Naj vas spomnim, da so po finančnem zlomu leta 2008 države namenile milijarde evrov našega denarja za reševanje zasebnih bank. Čeprav je šlo za naš denar, nas nihče ni vprašal za mnenje, kaj šele za dovoljenje za takšno ravnanje. Brez javne razprav so države zasebnikom, ki so oropali svet, nato pa se znašli v krizi, dale naš denar, da bi jim omogočile nove roparske pohode. Ker so vlade tako ravnale brez privoljenja tistih, ki jih zastopajo, se je kriza v svetu še poglobila. Na koncu vladam ni preostalo drugega kot to, da si izmišljujejo krivce in sovražnike. Najprej so kot sovražnike izpostavili migrante. Le redko kdo v Evropi je izpostavil dejstvo, da ti ljudje prihajajo k nam, ker smo jim v njihovih deželah uničili eksistencialne pogoje za preživetje. Libijo sta s svojimi kolonialnimi politikami uničili Francija in Velika Britanija. K nam prihajajo tudi ljudje iz Sirije. Mi smo upornikom priskrbeli orožje. Ljudje iz Iraka in Irana prihajajo k nam zato, ker smo se vpletali v njihove države. Kaj za vraga pa naj bi ti ljudje storili potem, ko smo jim uničili države? Namen takšnega izmišljevanja sovražnikov in grešnih kozlov je v resnici poenotenje pripadnikov »naše« skupnosti. Na sreči vsi ne nasedajo takšnim manipulacijam. Povsod, navkljub prizadevanjem medijev, dobro plačanih intelektualcev in filozofov, ki si izmišljujejo sovražnike, so v Evropi ljudje, ki takšnim potvorbam nasprotujejo, ljudje, ki hočejo govoriti svobodno, ne pristajajo na ideološke matrice, in si prizadevajo za obnovitev etičnega diskurza v družbah. To nam daje utemeljene razloge za upanje.
Zakaj je s trkanjem na nacionalistična čustva v današnji Evropi še vedno tako zlahka manipulirati z ljudi? Vendarle gre za koncept iz 19. stoletja.
Nacionalizem je spodbudil nastanek mnogih dobrih stvari, proizvedel pa je tudi eno zelo slabo: ideologijo. Ideologijo kot sredstvo, miselno orodje, s katerim se človekovo bivanje na svetu reducira na enostavne in enoznačne pojme. V ideološkem diskurzu je tisti drugi lahko le prijatelj ali sovražnik, tretje izbire ni. Tisti drugi je vedno poosebljena laž ali neresnica, medtem ko smo mi vedno dobri, lepi in resnični. Ta črno-bela slika, ki je rezultat delovanja ideoloških silnic v družbah, danes prevladuje. Zato sanjam o avtentični revoluciji, o revoluciji v izvornem pomenu besede, s katero bi se vrnili na začetke. V Iliadi je najboljši, najplemenitejši junak Trojanec Hektor. Toda Iliado je napisal Homer, ki je bil Helen, Grk, torej njegov »sovražnik«. Podobno je ravnal Ajshil v tragediji Peržani, ko je bitko, v kateri je sam sodeloval, opisal iz perspektive matere perzijskega kralja. Hočem reči, da bi bila prava revolucija spoznanje, da je tudi sovražnik le človek. Čas bi bil za spoznanje, da je ideologija le konstrukt, etika pa resnična vsebina našega bitja. Rodimo se s sposobnostjo razlikovanja med pravico in krivico. Skrajni čas bi bil, da se vrnemo k etičnemu pogledu na svet.
Kaj oziroma kdo ovira udejanjanje tega načela v družbi?
Zahod v 21. stoletju proizvaja marsikaj. Morda najbolj izstopajo mobilni telefoni in druga digitalna čudesa, toda najbolj množični »izdelek« Zahoda je vzbujanje strahu. Najprej je bil strah pred teroristi, nato pred migranti, zdaj pred koronavirusom. Sistematično nam vcepljajo strah pred nečim, kar pa je vedno tuje, oddaljeno in največkrat nevidno. Podobno, kot je neviden tudi ta virus, nekakšen »speči terorist«, ki je lahko povsod, a nikjer, a je nenehno med nami. Prestrašeni ljudje ne oblikujejo družbe. Prestrašeni ljudje so množica, drhal. Družbo lahko tvorijo le svobodni ljudje, ljudje, ki se ne vdajajo strahovom. To je razumel starogrški Diogen iz Sinope, ko je ob neki priložnosti dejal: »Da, precejšnja množica, a le malo je ljudi.«
Strah in posledice netenja strahu v skupnosti so ena izmed ključnih tem vaše trilogije O čem govori pepel. Njen zadnji del ste tudi naslovili Vonj po strahu (Miris straha).
Moj roman Vzhodni divan je poziv na pogovor s Goethejevo knjigo Zahodno-vzhodni divan. Njegova knjiga, v kateri se pogovarjata človek z Zahoda in človek z Vzhoda, potrjuje, da je prepade med kulturami moč premostiti, saj se v resnici dopolnjujemo, ne moremo drug brez drugega. Z izbiro naslova Vzhodni divan pa sem hotel pokazati, da pravi prepadi in razkoli ne nastopijo v razmerju s tujimi kulturami, temveč zaznamujejo razmere v isti skupnosti. Brez velikih težav lahko prečkamo reko, ki nas ločuje od druge skupnosti, toda kako premostiti razkol med tistimi, ki verjamejo, da so lastniki resnice in tistimi, ki iščejo resnico?
Tudi v trilogiji O čem govori pepel se sprašujem, kako zaradi prevladovanja ene resnice v skupnosti preprečiti razraščanje strahu. V drugem delu trilogije predstavim Ibn Sabovo filozofijo strahu, v kateri ta utemeljitelj političnega fundamentalizma pravi, da ima strah poseben vonj. Zakaj psi vedno napadajo tiste, ki se bojijo? Zato, ker ne prenesejo vonja strahu, pojasnjuje. Seldžuško cesarstvo je bila čudovita država, prva svobodna država v zgodovini. Razpadla je, ker je uspelo Ibn Sabu z njegovimi morilci v njej razširiti strah. Strah je najmočnejše orodje zlih politikov.
Tudi slovenski pisatelj Vladimir Bartol je v romanu Alamut opisal ravnanja »starca z gore«, da bi opozoril na bližajoče se razraščanje fašizma v Italiji in v Nemčiji.
Bartolov roman je dobro napisan, vendar le v manjši meri temelji na zgodovinskih dejstvih. Jaz sem obiskal Isfahan, tedanjo prestolnico cesarstva, prebral sem tudi stotine tekstov o Omarju Hajamu. Proučil sem celo disertacijo nekega oficirja indijske vojske, v kateri ta analizira, ali je mogoče Hajamove matematične izračune uporabiti pri določanju artilerijskih napadov. Prebral sem vse, kar mi je bilo dostopno, vendar v romanu nisem potisnil v ospredje zgodovinskih dejstev. Temeljita raziskava mi je le omogočila, da sem lahko literarno poustvaril obdobje, v katerem so živeli moji junaki. V ta namen sem moral vedeti, kako in kje so ljudje stanovali, obedovali, kako so se obnašali pri mizi, kje so se sestajali. Okolje, v katerem preživimo večino dni, je pomemben del našega bitja in našega miselnega ustroja. Naše navade, kako se obnašamo do drugih, povedo o nas veliko več, ko bi si morda želeli.
Interpretacije vaše trilogije so različne. Zanimivo je, da jo je švicarska pesnica Ilma Rakusa opredelila za »roman o osamljenosti«. Kako si pojasnjujete to misel?
Omar Hajam je poleg Čehova in Büchnerja eden izmed tistih avtorjev, h katerim se nenehno vračam. Pritegne me zlasti njegova zmožnost izraziti neizmeren obup z veliko humorja. Večkrat sem že poskušal pisati o njem oziroma o njegovem delu, vendar sem osnutke opustil. Pisanja sem se znova lotil šele takrat, ko je v meni dozorelo spoznanje, da ga moram predstaviti kot človeka, ki je vedel vse, kar je lahko v svojem času, a si je zastavljal vedno nova vprašanja. Hkrati pa je bil obdan s fundamentalisti, ki so imeli samo odgovore. Takšen človek je moral biti osamljen. Tudi danes je vse manj ljudi, ki bi zastavljali vprašanja. Vsak, ki ga srečam, me obsuje z odgovori na vprašanja, ki jih ni nihče ni niti zastavil … Trilogija se konča s prestavitvijo dogajanja v današnji čas, v norveško mesto Bergen, kjer skuša bosanski begunec iz Livna po spominu rekonstruirati vse gradivo, ki je bilo v prvih mesecih vojne v BiH zažgano ob požigu sarajevske »Viječnice«, Narodne in univerzitetne knjižnice. Roman je zgodba, ki jo beguncu iz Livna pripoveduje pepel, ki je ostal po požigu knjižnice. Je poskus artikuliranja globokega obupa, ki se je naselil v ljudeh, ki so preživeli vojno.
Dževad Karahasan v pogovoru z Đurđo Strsoglavec. Fotografija: Matej Pušnik
Skoraj četrt stoletja po koncu vojne se zdi, da BiH kot enotna država obstaja le zato, ker pri tem vztrajajo svetovne velesile. Bo Bosna in Hercegovina obstala?
Obstala bo, kajti Bosne ni ustvarila politika, temveč kultura, specifični načini življenja, ki zaznamujejo ljudstva, ki živijo na obrobju velikih imperijev. Ljudje, ki živijo v takšnih razmerah, si morajo pomagati, ne glede na kulturno pripadnost ali veroizpoved, kajti zavedajo se, da jim bodo, če se znajdejo v težavah, najprej priskočili na pomoč sosedje, ne pa vlade v Istanbulu ali na Dunaju, čeprav naj bi varovale njihove interese. Kult sosedstva, »komšiluka«, kakor pravimo pri nas, je eden izmed ključnih gradnikov Bosne. Resda se je v BiH po vojni marsikaj spremenilo, toda Sarajevo je še vedno mesto, kjer se nihče ne čudi prijateljstvu med frančiškanom in hakimom. Od tu moje trdno prepričanje, da bo BiH obstala.
Navkljub nefunkcionalnosti države, ki izhaja iz določil Daytonskega sporazuma?
Ta sporazum bi morali nemudoma ukiniti. Zaradi njega je BiH edina svetovna država, kjer je državljanstvo utemeljeno na etnični osnovi. Naša ustava nam pravzaprav sporoča, da je etnična pripadnost pomembnejša od človeka. Nasprotno, najprej si človek, šele nato pa Hrvat, Srb ali Bošnjak. Določiti državno skupnost le na osnovi etničnih pripadnosti, je hujše od vsakega fašizma. BiH bi potrebovala drugačno ustavno ureditev, vendar v mednarodni skupnosti za spremembe ureditve očitno ni posluha. Zdi se, kot da ji iz nekega razloga ustreza ohranitev »problema Bosne« v Evropi. Prepričan pa sem, da bi se naši t. i. politiki takoj dogovorili vse, kar je potrebno za normalno funkcioniranje BiH, če bi jim to mednarodni »varuhi BiH« dovolili. Niti za trenutek ne verjemite, da so ljudje, ki se danes predstavljajo za »turbo« Hrvate, Srbe ali Bošnjake, zares nacionalisti, torej ljudje s stališči. Kje pa! Če bi bilo tem politikom to v interesu, bi takoj sedli za mizo in se dogovorili o vsem.
Toda večina napetosti v regiji izvira iz nacionalističnega branja zgodovine in njene instrumentalizacije v politične namene. To še vedno bremeni odnose. Kaj storiti?
Se povsem strinjam. Odnos do zgodovine je ključni problem. Osnovno izhodišče bi moralo biti spoznanje, da ima vsak pravico do svojega mnenja, nihče pa si ne more prisvojiti dejstev. Dejstva so objektivna in neoporečna. Dejstvo so, kot je govoril Balzac, neumna. Dejstva je treba fiksirati. V tistem trenutku, ko se vse strani sporazumejo o ključnih dejstvih, ki zadevajo skupne vidike naše zgodovine, se lahko soočimo z resnico o svoji preteklosti. Ta proces mora vključevati spoznanje, da so vsi ljudje, tako posamezniki kot skupnosti, v preteklosti napravili dobra in plemenita dejanja, a tudi in pritlehna in zavržna. Ker smo ljudje in dokler smo ljudje, ne moremo biti popolna bitja. Enako velja za skupnosti. Pomembna sestavina odraščanja je spoprijem z dobrim in slabim v nas. Priznanje dobrih in slabih dejanj je ključni korak v procesih dozorevanja naših skupnosti. Žal pa smo v tem oziru še vedno izrazito infantilni.
Knjigi iz romaneskne trilogije O čem govori pepel Dževada Karahasana lahko kupite na tej povezavi.
Skoraj sto let po smrti je izjemen, če ne celo najboljši jugoslovanski letalec svoje generacije, Alojzij Knap, ostajal le v spominu sorodnikov, ki so ga preživeli. Zdaj spet svobodno »leti« v biografskem romanu svoje pranečakinje Snežane Brumec.
Zdaj, ko smo še precej prizemljeni, in to dobesedno, morda toliko bolj pogledujemo v nebo in razmišljamo, od kam do kam se v resnici razteza tista izginjajoča bela črta na njem. Ali pa, kam vse bi se pustili peljati tistemu letalu, ki jo ustvarja.
Pred stotimi leti neba še ni prepredala mreža kondenzacijskih sledi, so se pa letala že dvigovala vse višje in višje. Enega je upravljal tudi slovenski vojaški pilot Alojzij Knap iz Cerknice. In lahko rečemo, da je bil pri tem prav vešč. Bil je neizpodbitno izjemen letalec svoje generacije, če ne celo – tako se je govorilo – najboljši.
Kot otrok sicer ni samo sanjavo gledal v nebo in opazoval ptic v letu ter izdeloval papirnatih letal, udeležil se je tudi enega od letalskih mitingov in se rokoval z Rusjanom, potem pa vse bolj gnetel starše, da bi se lahko izšolal za pilota, pa je imel srečo, ni ju bilo treba dolgo prepričevati.
Biografski roman Eden izmed nas, ki ga je napisala njegova pranečakinja Snežana Brumec, se osredotoči na zadnje leto Knapovega življenja, ko v zraku doseže vse, kar se doseči da, tla pa so zanj bolj trda in zemeljske želje neuresničene.
Prisluhnite pogovoru s Snežano Brumec:
Biografski roman Eden izmed nas je druga knjiga Snežane Brumec. Prvo, z naslovom Camino, je napisala, ko je prehodila Jakobovo pot po Španiji. Je pa tudi že takrat zgodba Alojzija Knapa zanjo postajala vse bolj otipljiva. Ni bila le skrita v babičin spomin, postajala je tudi njena.
Knjigo Eden izmed nas Snežane Brumec, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Žrtve holokavsta v Auschwitzu. Fotografija: Wikipedija
Pojasnilo: 4. maja na Nizozemskem obeležujejo Dan spomina, nacionalni praznik v spomin vsem žrtvam druge svetovne vojne. Na osrednjem trgu De Dam kralj položi venec pred vojni spomenik, De Nieuwe Kerk pa je prizorišče slovesnosti, ki se je udeležijo diplomati, politični vrh, kulturniki in druge pomembne osebnosti nizozemske družbe. Zaradi epidemije je letošnja slovesnost potekala brez občinstva, prenašala pa jo je nacionalna televizija. Vsako leto k nagovoru na svečanosti povabijo pisatelja ali pisateljico in letos je ta čast doletela Arnona Grunberga. Avtor judovskih korenin se v letošnjem nagovoru seveda dotakne holokavsta in povojnih pobojev, obenem pa opozori tudi na perečo problematiko izključevanja tujcev, na sovražnost do drugačnosti, ki se nevarno širi in jo je vedno bolj občutiti v vseh evropskih deželah.
Zaradi pomembnega Grunbergovega sporočila so prevajalci v okviru projekta »S prevodi do boljše družbe« prevedli njegov nagovor v opomin vsem prebivalcem Evrope, še posebej pa politikom, ki prepogosto pozabijo, da so se zavezali odgovorni nalogi povezovanja vseh ljudi, ne pa ustvarjanja novih sporov in družbenih neenakosti.
Ne
Nemalokrat sem se spraševal, kakšen je smisel spominskih slovesnosti, srečanj, kakršno je današnje. Častimo spomin, ker nam tako zapoveduje tradicija ali gre morda za kaj več? Lansko pomlad sem se med predavanjem o delu Marge Minco in vojni – ne vem, ali vojna zasleduje mene ali jaz zasledujem njo – zavedel, da bi počastitev spomina morala biti več kot zgolj ritual, da bi morala vsebovati željo po spoznanju in da so krilatice zato največji sovražniki pomembnih spominskih slovesnosti. Spoznal sem tudi, da je tista druga krilatica, da namreč zdaj že poznamo zgodbo o vojni in Judih, vedno glasnejša; ošabna krilatica, ki temelji na prepričanju, da zdaj vemo vse in se lahko poslovimo od relativno nedavne preteklosti.
Trditev, da preteklost poznamo, je nemalokrat odraz pomanjkanja želje, da bi se iz nje karkoli naučili. In kdor ne pozna svoje preteklosti, ni toliko v nevarnosti, da bo napake ponovil, kot je v nevarnosti, da ne bo nikoli vedel, kdo je. Nič ne vzbudi v ljudeh tako močnega hrepenenja po neomajni lastni identiteti kot kljuvajoča slutnja, da nimajo pojma, kdo so. In pogosto prav neomajna lastna identiteta in nesproščen odnos do nje vodita k temu, da v drugem vidimo absolutnega neznanca in absolutnega sovražnika. Po koncu predavanja o življenju in delu Marge Minco je k meni pristopil psihiater in mi rekel, da obrede in krilatice potrebujemo, da od spomina ne zbolimo, ter da moramo preteklost držati na varni razdalji, ker nas sicer pokoplje. Gotovo, a če od tega našega dvajsetega stoletja nismo niti zboleli, se bojim, da smo pozabili vse in se naučili še toliko manj.
Tovrstna imunost je lahko tudi simptom sprenevedanja, zavračanja. Če zavračamo dejstvo, da so bolezni prejšnjega stoletja, bolezni industrializiranega totalitarizma, do genocida degeneriranega antisemitizma, biološkega rasizma globoko zakoreninjene v naši kulturi, potem ne vemo, kdo smo. In takšni smo lahek plen skušnjavcev, ki nas želijo prepričati, kdo smo in koga se moramo bati.
Obujanje spomina je vedno tudi priložnost, da poveš, kakšen nočeš biti, a se zavedaš, da bi takšen kljub temu lahko postal. Ni obujanja spomina brez te strašljive slutnje, ni pomembnega obujanja spomina brez utemeljenega strahu, da smo lahko tudi mi bodoči storilci in njihovi pomočniki.
Obujanje spomina izhaja iz domneve, da preteklost ni končana, iz zavedanja, da je ideja, ki je porodila tretji rajh, še vedno plodna.
Cenzura in izključitev nista prava odgovora na to plodnost, velik dosežek je namreč, da živimo v deželi, kjer nam oblast ne zapoveduje, kaj je moralno in kaj ni. Vendar to ne pomeni, da je mogoče prestopiti prav vsako mejo. Določeni tabuji so se po letu 1945 postopoma ugnezdili v naši kulturi, in upravičeno; kršenje tabuja ne pomeni vedno osvoboditve, včasih je kršenje tabuja zgolj vrnitev k starim zablodam.
Počastitev spomina je torej vedno tudi opomin.
Zgodbe preživelih, tistih, ki so se vrnili iz koncentracijskih taborišč, Judov, Romov in Sintov, političnih nasprotnikov, vključno s številnimi komunisti in socialdemokrati, so zgodbe izjem. Večina žrtev je zapustila taborišča skozi dimnike. Moja mama je bila izjema; njeni starši, moji stari starši, niso bili.
Počastitev spomina je tudi priložnost, da spregovorimo v imenu mrtvih, in v imenu mrtvih lahko spregovorimo le, če besedo prepustimo pričam. Sam bi besedo rad prepustil priči, ki je bila mrtvim zelo blizu, Filipu Müllerju, slovaškemu Judu, članu Sonderkommanda v Auschwitz-Birkenauu. V Sonderkommandu so bili večinoma Judje, zadolženi so bili za odstranjevanje trupel iz plinskih komor, striženje trupel, da so truplom ruvali zlate zobe in jih sežigali. Po nekaj mesecih so jih navadno ubili. Poslednji Sonderkommando v Auschwitzu se je jeseni 1944 uprl, skoraj vse njegove člane so usmrtili.
Müller v svojih spominih piše tudi o judovskih družinah, ki so se v grozljivih okoliščinah skrivale v bunkerjih nedaleč od poljskega mesta Sosnowiec. SS-ovci so jim prišli na sled zaradi joka njihovih otrok.
Odpeljejo jih v Auschwitz. Ženskam in otrokom ukažejo, naj se slečejo, običajni postopek. Vendar jih ne zaplinijo, temveč postrelijo, kar je nenavadno. Müller ne pojasni, zakaj. Morda tistega dne niso imeli dovolj ljudi, da bi z njimi napolnili plinske komore, s Zyklonom B je bilo treba varčevati. Nacistični morilski stroj je bil poleg vsega drugega namreč tudi gospodarski podvig, plenjenje gigantskih razsežnosti, med katerim so morali tudi pobijati in odstranjevati trupla karseda učinkovito.
Gole ženske in otroke postrojijo pred zid. Nato Müller piše o ženski z otrokom v naročju: »Medtem je Voss, rabelj, nervozno hodil okoli njiju s svojo malokalibrsko pištolo, da bi našel primerno mesto, kamor bi lahko ustrelil otroka. Ko je obupana mati to opazila, se je začela zvirati kot norica, da bi vendarle skrila svojega otroka pred smrtonosnim orožjem. Z rokami in dlanmi je obupano poskušala zaščititi vsak delček njegovega telesca.
Nenadoma je skozi tišino odjeknilo več strelov. Dečka je od strani ustrelil v prsni koš. Mati, ki je začutila, kako ji po telesu teče kri lastnega otroka, je poblaznela in ga zalučala morilcu v obraz, ko je ta že uperil pištolo vanjo. Oberscharführer Voss je osupnil in obstal kot prikovan. Ko je na obrazu začutil še toplo kri, je odvrgel pištolo in se z roko pogladil po licu.«
Pomenljivo je, da danes poznamo ime oberscharführerja, medtem ko sta imeni te ženske in njenega otroka pozabljeni, verjetno za vedno.
Če je spominska slovesnost tudi odraz želje po spoznanju, potem so podrobnosti pomembne; spoznanje temelji na poznavanju podrobnosti, torej si ne moremo privoščiti, da bi si pred določenimi podrobnostmi zatiskali oči in ušesa, ker nam kratijo spanec.
Še pred tragedijo te ženske, ki je oberscharführerju Vossu v obraz zalučala svojega napol mrtvega otroka, so se zgodile volitve, sledili so vladni ukazi, našli so se prostovoljni in manj prostovoljni pomočniki, od katerih jih mnogo nikoli ni končalo v koncentracijskem taborišču, od katerih mnogi nikoli niso nikogar ubili. Pri čemer se je dobro zavedati, da po koncu vojne niso samo Nemci trdili, da niso vedeli, kaj se je dogajalo, in da so zgolj sledili ukazom.
Literarni zgodovinar S. Dresden v svoji študiji Preganjanje, uničenje, literatura piše o incidentu, o katerem poroča pisatelj Yehiel De-Nur, ki je objavljal pod psevdonimom K. Tzetnik. V Auschwitzu v jamo vržejo skupino še živih romskih žensk in otrok, ker so krematoriji preobremenjeni. Nizozemskemu zaporniku ukažejo, naj ljudi polije s kerozinom. Upre se, nato v plamene pahnejo še njega. »Nizozemski Nee! Nee! pisatelju še danes odmeva v ušesih,« zapiše Dresden.
Mojo mamo so v Auschwitz deportirali jeseni 1944, kmalu po uporu Sonderkommanda, o katerem ni vedela ničesar. Sama je povedala, da je bila v Auschwitzu srečna, upanje jo je držalo pokonci; upanje je izgubila šele po osvoboditvi, ko je spoznala vse razsežnosti katastrofe.
Rodila se je v Berlinu leta 1927, leta 1939 je s starši odpotovala z znamenito ladjo St. Louis iz Hamburga proti Kubi, toda Kuba je zaprla meje, Amerika je zaprla meje, Kanada je zaprla meje, in tako jih je naplavilo na Nizozemsko. Moj oče, rojen leta 1912, prav tako v Berlinu, je preživel vojno v različnih skrivališčih. Pogosto je moral lagati, da je dezerter Wehrmachta, sicer ga ne bi vzeli pod streho. O tem je redko govoril, in če je že kaj povedal, mu je ušlo po naključju, mimogrede, a nekdo, pri komer se je skrival, mu je nekoč po vojni priznal:
»Če bi vedeli, da si Žid, te ne bi spustili v hišo.«
Ohranil pa je stike z družino, pri kateri se je skrival v Rotterdamu. Enkrat na leto sva jih skupaj obiskala. Imeli so kletko z belimi miškami.
In spoznal sem še prodajalca slanikov na tržnici na amsterdamskem Rokinu. Čeprav smo stanovali v četrti Rivierenbuurt, se je moj oče tja odpeljal s tramvajem številka 25 in ga obiskal na stojnici, bila sta vojna znanca; prodajalec slanikov je bil član odporniškega gibanja. Včasih sem šel zraven, in čeprav sta se s prodajalcem dobro poznala, nista nikoli govorila o ničemer drugem kot o slanikih. To je bila zame vojna, ko sem bil še otrok: bele miške v kletki, prodajalec slanikov na Rokinu, sreča v Auschwitzu.
Takrat nisem niti slutil, da bom nekaj desetletij pozneje kot kolumnist nizozemskega časopisa prejel ogromno brezsramnih antisemitskih elektronskih sporočil. Takrat sem bil še prepričan, da je tabu prevelik. Bil sem naiven.
A seveda je logično, kajti če danes govorimo o določenih skupinah ljudi na način, ki spominja na najbolj temačne čase dvajsetega stoletja, če je to postalo nekaj povsem običajnega, potem se prej ali slej na tak način znova začne govoriti tudi o Judih.
Tako je bilo meni že od samega začetka jasno: ko govorijo o Maročanih, govorijo o meni.
»Ne razumem, ne prenesem, da človek človeka ne sodi po tem, kaj je, temveč po skupini, ki ji pripada,« je Primo Levi pisal nekemu nemškemu prevajalcu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Izjava, ki bi si jo morali ponavljati tedensko, morda celo sleherni dan, četudi le zato, da se spomnimo, kako so besede lahko strupene.
To, da bi moral Nizozemec v Auschwitzu s kerozinom politi žive ženske in otroke, se je nekoč namreč začelo z besedami, z nagovori politikov.
Zlasti v današnjih sekulariziranih časih bi morali poslanci in ministri torej sprejeti breme odgovornosti in ljudem postati zgled – ne dopustiti, da beseda postane strup, ne pozabiti, da je država sicer nujna, a je obenem tudi potencialno zlo, ki lahko z brezbrižno prepričanostjo vase zmrvi svoje ljudi, cele skupine svojih prebivalcev.
Ženska, ki je svojega napol mrtvega otroka vrgla v obraz oberscharführerja Vossa, nam bodi v opomin.
Nizozemec, ki je zaklical Ne! Ne!, se uprl in živih žensk in otrok ni hotel politi s kerozinom, čeprav je nato sam končal v ognju, nam bodi v opomin.
Prevedla Mateja Seliškar Kenda
Prevod je finančno podprl Nizozemski sklad za literaturo v okviru mednarodnega projekta »S prevodi do boljše družbe«.
Dve pisateljici in tri pisatelje, ki so se s svojimi romani znašli med finalisti za Delovo nagrado kresnik za najboljši roman leta, smo povprašali, kako so to literarno delo napisali: kakšne so bile inspiracije, kako je potekalo pisanje, kakšnih načel so se držali, kje so naleteli na pasti in težave … Dobitnika nagrade bodo 23. junija razglasili na ljubljanskem Rožniku.
Suzana Tratnik, avtorica romana Norhavs na vrhu hriba (Cankarjeva založba):
»Idejo za roman sem pred leti dobila v sanjah. Naredila sem si skico, da ne bi pozabila prizorišča. Zamisel o odmaknjenem in zatohlem kraju ter umobolnici na vrhu hriba sem imela dolgo v mislih. Junakinjo Ariano sem videla takoj, razmerja z drugimi so se izkristalizirala pozneje. To je bila zame nekoliko drugačna pisava, zato sem čakala trenutek, ko bom lahko suvereno vstopila v zgodbo in dogajanje. Ustvarjala sem poseben svet, ki sicer od daleč spominja na stvarnost, v samem romanu pa je satiričen, celo grotesken. Ampak meni se grotesknost ni nikoli zdela tako daleč od stvarnosti. Obrat ali celo izziv pa je bil ta, da ni mogoče natančno določiti niti simbolne meje med zaprtim in odprtim oddelkom. Ves kraj Privežice je kakor odprti oddelek s svojimi lastnimi, sicer precej nesmiselnimi običaji ter prebivalkami in prebivalci, ki so tam obtičali. Samo Ariana hoče priti resnici do dna in oditi, kar je gotovo inherentna značilnost žanra grozljivk – pobegniti pred vseprisotnim zlom. V Norhavsu na vrhu hriba sem se poskusila v pisavi, prepleteni z žanri, in pa s sociološko paradigmo totalne ustanove. Predvsem pa sem si zelo želela napisati ta roman. Liki in njihova razmerja ter zgodba so se sestavljali kar sami od sebe in vedela sem, da si zaslužijo knjigo. Mislim, da je prvi pogoj za vsako pisanje to, da pišeš to, kar si želiš, in kar veš, da moraš, sicer tega ne bo storil nihče drug. Tukaj pa nikoli ni mogoče staviti na všečnost.«
Branko Cestnik, avtor romana Sonce Petovione (Celjska Mohorjeva družba):
»Zgodovinski roman zahteva veliko študijskega dela. V mojem primeru poznavanje antičnega Ptuja, poznavanje antičnega poganstva in krščanstva, poznavanja kronike 2. stoletja v Rimskem cesarstvu. Poleg tega zelo prav pride, če obvladaš kakšnega od svetovnih jezikov, da si povečaš nabor virov. Meni je zelo prav prišla italijanščina. Kot dolgoletnemu člankarju, komentatorju in blogerju mi je bil ta študijski del lažji od literarnega. Po literarni strani mi je sprva najbolj šla na roko popolna neobremenjenost. Romana nisem nikomur obljubil, nihče ga od mene ni pričakoval, nobenega zunanjega pritiska ni bilo, prvo leto in pol sem delal v tišini in anonimnosti. Tu in tam sem si ponavljal dvoje vodil: »samo začeti je treba« od Janeza E. Kreka ter »pojdi, kamor te vodi srce« od Susanne Tamaro. Poleg teh malce zanesenjaških načel sta bili pomembni disciplina in pripravljenost na učenje, saj sem pisal svoj prvenec. Zlasti sta me skrbeli razvidnost sporočila in kompozicija. Zaradi obilice podatkov in likov se mi je zdelo, da mi bo zgodba počila v obraz in da od nje ne bo kaj dosti ostalo. Zaradi pisanja, kot da živim takrat, in rabe nekaj več antične terminologije se mi je zdelo, da bo časovni preskok 1800 let nazaj za bralca prehud. Dobro sprejetje romana s strani bralstva in nominacija za kresnika sta pokazala, da zgodovinski roman, četudi nekoliko zahteven, še vedno privlači.«
Sebastijan Pregelj, avtor romana V Elvisovi sobi (Goga):
»Zgodbo romana sem nosil s seboj dobrih deset let. Predvsem so se morali dogodki, ki jih opisujem, časovno dovolj oddaljiti, da sem jih lahko začel zapisovati. Očitno je naša generacija prišla v tista leta, ko se lahko neobremenjeno obračamo v čas mladosti in povemo zgodbe, ki so nas oblikovale. Roman sem pisal dobri dve leti; veliko je bilo preverjanja, saj z leti spomin zbledi oziroma vse, kar smo doživeli, predelamo, in ni nujno, da se z dejanskim sploh še ujema. Prelomni dogodki, o katerih med drugim pišem, so ljudi ujeli različno pripravljene. Nisem jih želel presojati, ampak opisati takšne, kot so bili, z vsemi svojimi predzgodbami, ki so bile v nekaterih primerih nepomembne, v drugih pa so jih usodno zaznamovale. Tak je primer Elvisove družine. Nostalgijo sem v zgodbo skušal vpeljati zgolj na intimni ravni, oporne točke pa predstavljajo delci pop kulture, ki je bila močno vezivno tkivo in danes deluje kot impulz, ki sproži kaskado spominov. Ker je bilo v našem svetu vsega manj, si tisti, ki smo bili v osemdesetih najstniki, delimo veliko podobnih občutij. To je verjetno eden od razlogov za lep sprejem romana med bralci.«
Veronika Simoniti, avtorica romana Ivana pred morjem (Cankarjeva založba):
»Prvi zametki romana Ivana pred morjem so začeli nastajati že pred desetimi leti, potem pa se je vse skupaj ustavilo tam nekje na trideseti strani. Medtem so nastale zgodbe za drugo kratkoprozno zbirko Hudičev jezik in je izšel romaneskni prvenec Kameno seme. Ves ta vmesni čas pa sem zbirala gradivo, članke in pričevanja iz obdobij, ki bi mi prišli prav pri pisanju Ivane. Pred nekaj leti pa sem podobno kot moja pripovedovalka res našla škatlo dedovih pisem iz konfinacije. Takrat se mi je posvetilo, kako nadaljevati, zamenjala sem fokus pripovedi in pisanje je steklo kar samo. Imela sem že veliko napisanih fragmentov in nazadnje me je čakala samo še njihova montaža. Naključje je hotelo, da sem takrat izvedela za natečaj modra ptica Mladinske knjige, in ker rada preizkušam svoje tekste na natečajih, sem tega tja tudi poslala. Tako je bil ta roman nominiran in izdan pri Cankarjevi založbi. Ivana je kmalu naletela na velik odziv bralcev in kritikov in je bila tudi že ponatisnjena. Zakaj tolikšen odmev? Domišljam si, da mogoče zato – kot je pred letom dni na enem prvih lanskih literarnih večerov iz publike ugotavljala Miriam Drev –, ker naslovna Ivana ni ne žrtev ne junakinja.«
Jiři Kočica, avtor romana Izvirnik:
»Že samo dejstvo, da so v eni večji in resni založbi izbrali moj roman kot nekaj, kar je vredno tiska, je bil zame velik, res velik dogodek. Prihajam namreč iz sveta likovne umetnosti in sem navajen na razstave, na delo v ateljeju in na stvari, ki se dogajajo v tem kontekstu. Ko sem torej izvedel, da sem v izboru za nagrado kresnik, za katero pa sem seveda vedel, da je to nekakšen slovenski izbor najbolj pomembnih in najboljših romanov, pa moram reči, da je bilo to zame kar šokantno. Nikoli nisem namreč niti pomislil v tej smeri. No, sam roman je verjetno precej nenavaden, čeprav je pisan v obliki, ki bi jo morda lahko primerjali s postmodernističnimi romani v osemdesetih, devetdesetih. Tisto, kar je po mojem mnenju bistveno drugače, je to, da se roman ukvarja z vsebino samega modernizma in postmodernizma, vpeljuje v to formo nekaj, kar subvertira narativ (post)moderne in tako sam (post)modernizem kot smer postavlja v območje polresnic, manipulacij, političnih teženj … Hkrati s tem se med globalnimi dogajanji in lokalnimi odmevi dogaja precej zanimiva povezava, preko katere lahko vidimo, na kakšen način in preko kakšnih ključev se koncepti umetnosti ter kulture vpenjajo v politično mrežo stvarnosti evropskega civilizacijskega prostora. Umetnost lahko tako vidimo tudi v povsem nenavadni luči: postaja eno od orožij, s katerimi se razkroj evropskega prostora dodatno pospešuje in organizira na ravni najbolj občutljivega nivoja doživljanja stvarnosti …Knjiga je polna preobratov, pogovorov med ljudmi, ki so bodisi umetniki bodisi politiki, nekaj med njimi je celo agentov ali članov tajnih služb … Skratka, občutek, kot bi se visokoleteče ideje (kakor vedno) zaletele v človeško naravo in bi iz njih nastajale povsem druge vsebine, kot smo pričakovali … Izvirnik in vse izvirno se ohrani le kot nekaj na videz obrobnega, skritega in obdanega z ljubeznijo tistih, ki zmorejo iskrenost …«
»Ko mu nekdanji letalski as zakliče, da njegove vojne še ni konec, se Mengele ne ozre. Odločno koraka naprej, naravnost v globino smaragdno zelene džungle.
In tako se zgrne nanj prekletstvo Kajna, prvega morilca v zgodovini človeštva: blodil in begal bo po zemlji, kdorkoli ga bo našel, ga bo ubil.«
Knjiga se ukvarja z begunskim življenjem enega najbolj notoričnih zločincev vseh časov, Josefa Mengeleja. Kljub temu da gre za precej eksplatirano temo, pa očitno še vedno buri domišljijo, morda tudi zato, ker se je okoli njegovega življenja spletlo toliko neverjetnih, tudi neresničnih zgodb. Najbolj pa zagotovo zato, ker gre za človeka, ki pooseblja zlo nacističnega uničevalskega projekta. Ne samo, da je med požvižgavanjem Wagnerja in Verdija v smrt v Auschwitzu poslal okoli 400 tisoč ljudi, nad njimi se je tudi nečloveško izživljal. Z njimi je izvajal eksperimente, ki naj bi pripeljali do genetskih spoznanj in pripomogli k razplodu arijske rase. S svojo krutostjo je bil celo v Auschwitzu eksces, neopisljiva groza, ki je ni mogoče pozabiti.
Francoski novinar in publicist Olivier Guez se je v knjigi z naslovom Izginotje Josefa Mengeleja (Mladinska knjiga, prevod Saša Jerele) osredotočil na njegovo povojno življenje, na obdobje med leti 1949 in 1979, ki ga je Mengele preživel v Južni Ameriki. Vojni čas prodira v pripoved skozi občasne poglede nazaj, prisoten pa je tudi v atmosferi romana.
Knjigo, ki je pred nami, bi lahko opredelili kot zgodovinski oziroma dokumentarni roman, tudi z nekaj elementi trilerja, saj imamo opravka s človekom, ki lep del življenja beži pred zasledovalci, kar ustvarja v romanu napetost. Mengelejevi življenjski poti Guez sledi z natančnostjo – vidi se, da je naštudiral zgodovinske vire in dostopno gradivo in kot beremo v knjigi, je obiskal tudi kraje v Južni Ameriki, kjer se je Mengele skrival. Toda – »Resnici o mračnem potovanju nacističnega zločinca sem se lahko približal samo v obliki romana,« pravi avtor. Delno najbrž zato, ker določeni deli Mengelejevega življenja še vedno ostajajo neraziskani in jih lahko opišemo le domišljijsko, delno pa zato, ker je primeru Mengeleja resnica tako kruta, da jo je lažje konzumirati kot fikcijo.
Mengelejo življenje po vojni se v grobem deli na dva dela. Prvo obdobje je argentinsko, ko mu je bila sreča naklonjena, drugo pa paragvajsko-brazilsko, ko je njegovo življenje en sam paničen beg.
V romanu ga začnemo spremljati, ko pod imenom Helmut Gregor leta 1949 stopi na argentinska tla (prej se je skrival na neki kmetiji na Bavarskem). Peronistična Argentina je raj za naciste in Mengele je kmalu del t. i. nazi society, v kateri sreča denimo Anteja Pavelića in Adolfa Eichmanna. Argentinski naciji so prepričani, da bo njihov čas spet prišel in sanjarijo o ponovni osvojitvi Nemčije, medtem ko prirejajo razkošne vrtne zabave s svastikami, ki se jih udeležuje tudi uglajeni, pednatni in načitani Mengele.
Mengeleju gre celo tako dobro, da leta 1956 odleti na počitnice v Evropo. Še več – nemška ambasada v Argentini izda potni list na ime Josef Mengele. Po vojni ga namreč sploh nihče ne išče, ni ga na nobenem seznamu vojnih zločincev, saj velja za pogrešanega. Guezov roman se tu dotakne dejstva, da je javna zavest o vojnih hudodelstvih le počasi zorela, pa tudi razmerje sil v svetu je bilo tako, da so se zločinci lahko izognili roki pravice.
Toda v drugi polovici petdesetih se začne Mengelejeva sreča obračati. Pobijanje evropskih Judov med drugo svetovno vojno postaja vedno bolj aktualna tema, pobegle naciste začnejo loviti, izdan je denimo nalog za prijetje Adolfa Eichmanna, kasneje pa neki novinar vloži tudi tožbo proti Mengeleju. Mengelejo sladko življenje v Argentini se s tem konča, namesto družinskega življenja v razkošni vili v Buenos Airesu ga čaka beg v Paragvaj in nato v Brazilijo. Od tu naprej menjuje imena in kraje bivanja, skriva se v najbolj odročnih krajih sveta, iščejo ga novinarji, tajne službe, Simon Wiesenthal … V javnosti je vedno bolj »nazi celebrity«, velja za nepremagljivo pošast, v resnici pa živi paranoično življenje preganjane, a trdožive in uporne živali, ki pa ji počasi pojemajo moči.
Zadnja Mengelejeva priložnost, da prizna svoje zločine in se zanje pokesa, je soočenje s sinom Rolfom, ki se zgodi leta 1977 v njegovem skrivališču v São Paoulu. Sin ne sprejme očetovih argumentov, da je deloval kot vojak nemške znanosti. Mengele umre leta 1979 med plavanjem v jezeru, sam in osamljen, potem ko je izgubil vse bitke.
A s tem Mengejeve zgodbe še ni konec. Svet ni obveščen o njegovi smrti. Bajke in legende o supermenskem hudobcu se samo še bolj napihujejo. Resnica o njegovi smrti pride na dan šele leta 1985. Po identifikaciji njegove kosti prepustijo študentom medicine na univerzi v São Paulu. Postal je to, kar je namenil zapornikom v Auschwitzu – rekvizit za eksperimente.
Guezova knjiga se torej ne ukvarja s tem, kaj je človeka s privilegiranim otroštvom in dobro izobrazbo pognalo na zločinska pota, temveč s tem, kako mu je uspelo pobegniti, kako so ga izmenično reševali podkupljivost nemške policije, izraelski konflikti s sosedi, simpatiziranje južnoameriških vlad z nacisti, družinsko bogatstvo, najpogosteje pa lastna iznajdljivost in čista sreča. Ker je umrl svoboden, moralni pravici njegovih žrtev po sodbi in kazni ni bilo nikoli zadoščeno. Zgodba »angela smrti« ima torej grenak epilog, ostaja temna lisa na vesti evropske civilizacije.
Olivier Guez: Izginotje Josefa Mengeleja, Mladinska knjiga, prevod Saša Jerele, Ljubljana 2020.
Avgust Demšar je tisti slovenski pisatelj, ki je prinesel nov veter v slovensko žanrsko pisanje in skupaj s še nekaterimi drugimi pisatelji poskrbel, da je domača kriminalka danes cvetoč literarni žanr. Pred nekaj meseci je izšla njegova jubilejna, deseta knjiga, z naslovom Cerkev (Pivec). V njej se kriminalisti spopadejo z umorom škofa, ki ga je morilec umoril po maši v baziliki Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski Gori. Avgust Demšar je psevdonim, s katerim se podpisuje Tomaž Zupančič, docent za likovno pedagogiko in didaktiko na Pedagoški fakulteti v Mariboru.
Ime:Avgust Demšar
Zadnja knjiga: Če mislite na zadnjo knjigo, ki sem jo napisal, je to Cerkev, če na knjigo, ki sem jo nazadnje prebral, pa tudi. Ponavadi svoj roman prvič zares preberem, ko je natisnjen, čeprav to povzroči kar nekaj frustracij.
Kje ste odraščali? Na Gosposki ulici v strogem središču Maribora, v hiši iz leta 1792.
Kaj ste študirali in kje? Likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Mariboru in na Likovni akademiji v Ljubljani.
Kje živite in zakaj? Živim v Mariboru in Zgornji Kungoti ob avstrijski meji. Zato, ker je nekje pač treba živeti.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Na knjigi Olje na balkonu, ker je prva, in Cerkev, ker je trenutno zadnja. Na slednjo tudi zato, ker sem mi zdi odlično oblikovana, pa ne le vizualno, ampak tudi vsebinsko, saj je oblikovalcu v naslovnico uspelo vtkati enega od ključev kriminalne detekcije.
Opišite svojo jutranjo rutino. Zelo zgodnje vstajanje, priprava zajtrka v miru in tišini ter nato udobna namestitev pred računalnik.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Ne, imam pa navade, ki jih drugi označujejo za nenavadne. Nekaterim se na primer zdi čudno, da se pogovarjam sam s seboj.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Motoristična čelada.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Milenium Stiega Larssona, ampak to so tako že vsi prebrali, Karambol Håkana Nesserja in Gorki park Martina Cruza Smitha.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? Nasploh se malo družim, sem pa v stikih s Tonetom Frelihom.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? Povesti Pasje srce Mihaila Afanasjeviča Bulgakova in romana Vojna z močeradi Karla Čapka.
Na katerem kraju/v katerem mestu iščete navdih? To je lahko kjerkoli, le da se me kraj kakorkoli dotakne.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Krimi serije, sploh angleške iz devetdesetih let prejšnjega in prve dekade tega stoletja, zgodnje krimi serije »skandinavskega vala«, iz časov, ko se je začel pojavljati, nekatere epizode nemškega Tatort-a, tu in tam kaj iz sodobne ameriške produkcije, npr. Breaking Bad ali Better Call Saul. Drugače pa, zaradi naslova, Gauguinova slika Kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Najprej se mi utrne ideja, ki jo pustim pri miru tako dolgo, da jo na koncu pozabim. Ko oz. če se ponovno pojavi, o njej precej časa premišljujem in jo preigravam. Ko sem prepričan, da je ideja vredna leta ali dveh pisanja, začnem delati prve skice in diagrame, k pisanju pa sedem šele takrat, ko začutim slo po tem.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Posebnih ritualov nimam. Ko razmišljam o knjigi, lahko to počnem kjerkoli in kadarkoli. Ko me zgrabi pisanje, postane malo bolj zapleteno, za to potrebujem določeno stopnjo miru, tega pa si je včasih treba malo na silo izboriti.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Odvisno, kje delam. V mestu so to bloki na drugi strani dvorišča, na vasi pogled na urejen ženin vrt, na dopustu pa, če imamo srečo, košček modre morske gladine med parcelami v kampu.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Izkoristim priložnost in v nedogled gledam nogomet.
Opišite svoj idealni dan. Dež in sivina. To mi razjasni misli, me napolni z energijo in vlije voljo do dela.
Opišite svojo večerno rutino. Odhod spat ob sramotno zgodnji uri, pospremljen s posmehom in zbadljivkami domačih.
Ste vraževerni? Ne, zato se, nekako tako kot Niels Bohr, izogibam srečanju s črno mačko, saj baje urok deluje tudi, če vanj ne verjameš.
Najljubša pijača: alkohol? Do alkohola imam enako ničelno stopnjo tolerance kot Švejk: alkohola sploh ne pijem, samo pivo in viski.
Najbolj zoprn literat vseh časov? Po moje lahko človek človeku postane zoprn le, če mu je dovolj blizu, kar pa mi noben pisatelj ni. Če mi ni všeč njegova knjiga, jo pač odložim, zoprnije do njega pa zaradi tega ne čutim.
Brez česa nikoli ne zapustite doma? Nikoli, pa če bi to še tako rad, ne odidem od doma brez oblačil.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Mojega prijatelja Staneta. Dovolj blizu sva si bila, da vem, kako dober človek je bil.
Kateri je vaš najljubši prigrizek? Kraševi Petit Beurre.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Vem, da jih je kar nekaj, česar se zavem ob pregledovanju lektur vsakega svojega besedila. Na žalost jih do naslednje knjige pozabim in se vse začne znova.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Odziv nekega vulkanizerja, ki se je, nanašajoč se na opis forenzične preiskave v enem od romanov, jezil, kako je možno, da – bedak – ne vem, da kranjska Sava ni nikoli izdelovala avtomobilskih pnevmatik zimsko-letnega tipa.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Poučujem. Z veseljem.
Kaj bi svetovali mladim piscem? Naj za začetek ne hitijo s pisanjem, ampak čim več berejo in ob tem čim bolj uživajo.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Kar se tiče bolj intimnih reči, je o njih težko govoriti, je pa precej tega v srži vsake moje kriminalke. Med bolj nedolžnimi zadevami pa morda to, da sem pri skoraj petdesetih letih opravil izpit za vožnjo z motorjem, da ne grem nikamor brez vsaj petih nalivnih peres, ali pa, da se izogibam stopati na razpoke v tlaku.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Trije so. Spraviti se k pisanju drugega dela trilogije Vodnjaki, držati pesti za uspešen zagon snemanja Primerov inšpektorjaVrenka in po svojih močeh pripevati k realizaciji celovečerca po romanu Miloš, katerega scenarij se že kakšno leto potika po predalih različnih strokovnih komisij.
V obdobju karantene sem svoj čas namenjal predvsem dvema medsebojno povezanima zadevama – ukvarjal sem se s svojima hčerkama (stari sta pet in sedem let) in ju poučeval ter pisal svojo prvo starševsko knjigo, v kateri opisujem, kako pri otrokoma zbujam ljubezen do učenja. Sem že uveljavljen pisec z več kot ducatom objavljenih knjig, ki vključujejo prodajne uspešnice, ter tudi Pulitzerjev finalist, vendar vse s področja umetnosti. Starševstvo je zame novo področje, knjigo pa sem želel do izida pripeljati v najkrajšem času, da bodo ostali starši od nje imeli korist, saj je vsebina idealna za proaktivni stik z otroki, pa naj bo to v času izolacije ali kasneje. S tem namenom sem se odločil za omejeno naklado knjige Superpower Your Kids: A Professor’s Guide to Teaching Your Children Everything in Just 15 Minutes a Day, ki je med 4. junijem in 4. julijem na voljo preko Kickstarterja (povezava je na koncu članka).
V svojem pristopu se osredotočam na tehnike poučevanja, ki jih uporabljam pri univerzitetnih študentih, in njihovo različico prenašam na poučevanje svojih otrok. Ključ leži v tem, da od otrok pričakujem precej malo učenja naenkrat, in sicer vedno v obliki kratkih igric, ki pa jih izvajamo redno. Svoji dekleti poučujem eno stvar na dan, kar nam včasih vzame le minuto, nikoli pa več kot petnajst minut neprekinjeno. Poučujem lahko na mnogo načinov, a eden najboljših in najlažjih je uporaba knjig, še posebej ilustriranih enciklopedij in priročnikov. Seveda te potem dodatno razdelim na prebavljive dele, od katerih vsak zahteva le nekaj minut branja z otroki. Pomembno je, da smo v teh nekaj minutah interakcije popolnoma prisotni in osredotočeni – brez televizije v ozadju in brez preverjanja telefona. Ko poučujem na ljubljanski univerzi, uporabljam pristop predstavi-spoznaj-ponovi in pri nas doma je enako. Dekletoma predstavim temo, ki se je bomo učili, s čimer vzbudim njuno zanimanje. Med branjem se velikokrat ustavim in zastavljam vprašanja ter pojasnjujem, s čimer se prepričam, da razumeta. Preostanek dneva in tistega tedna se k prebranemu vračam v obliki vprašanj ali ponavljam snov, tako da informacije naravno in organsko sedejo v spomin.
Enako se lahko učenja lotite s katero koli knjigo z domačih polic ali iz knjižnice. Lahko se poslužujete virov s spleta, vendar pri tem ni oprijemljivega stika – ekran nas od otrok »ločuje« na način, do katerega ob tiskanih straneh ne prihaja. Ko lahko, se le odločite za tiskano knjigo. V nadaljevanju tega pisanje sledi seznam knjig, ki jih imam za temeljne in se mi zdijo idealne ter so se pokazale kot neverjetno uporabne in jih je vredno imeti. Z otrokoma se pogosto vračamo k njim in jih uporabljamo za številne snovi. Če jim na svojih knjižnih policah namenite prostor, si boste razširili možnosti z močnim izborom knjig, ki bodo same po sebi priskrbele snov za stotine učnih uric, ki jih imenujem kar »učnice«. Na seznamu je največ priročnikov ali kompendijev oziroma slikovnih enciklopedij. Vsaka od njih pa na vsaki strani ponuja že oblikovane lekcije.
Vsaka preglednica, ki se razteza čez dve strani te čudovite knjige, je polna fotografij, ki so razvrščene po temah: dragulji, poklici, hrana, sesalci, orodja in tako naprej. Knjiga vsebuje didaktične ilustracije, najbolj zabavna stvar za otroke pa je to, da lahko po knjigi brskajo. Knjigo odprite pri kateri koli preglednici in spregovorite o tem, kaj tam vidite, pa ste že opravili svojo »učnico« za tisti dan. Slikovna narava knjige otrokom olajša shranjevanje informacij v spomin. Svoja otroka pustim, da mi pokažeta, kateri odstavek didaktičnega materiala naj preberem in v kakšnem vrstnem redu, s čimer jima pri učenju omogočim izbiro.
Založba DK ima krasne priročnike, ki temeljijo na slikah, ob tej seriji pa sploh uživam. Standardna različica je enciklopedija, ki vsebuje slike predmetov in gesla, vendar na poseben način. Vsako geslo je predstavljeno s podobo in prevedeno v pet jezikov: angleščino, nemščino, španščino, francoščino in italijanščino. Ko svojega mladega otroka učite drugega jezika, se odločate za močan in praktičen način učenja (Lesson Game), in to je dober začetek. Če pa imate tako kot jaz dvojezičnega otroka, potem je knjiga uporabna za učenje tretjega jezika (pri nas nemščine) ali pa se učite skozi igro prevajanja; pri nas drug drugega skušamo zmesti z vprašanji za prevode besed iz enega v drugi jezik naše hiše (slovenščina in angleščina). Če imate dvojezične otroke, potem imate na voljo posebne izdaje te knjige, ki vsebujejo angleške, nemške, francoske in italijanske besede z dodanim lokalnim jezikom (v naši izdaji je kot peti jezik zastopana slovenščina).
Gre za knjižno klasiko (obstaja tudi nedavno prenovljena in razširjena izdaja) s čudovitimi risbami v prerezu, ki prikazujejo delovanje mehaničnih in gradbenih projektov. Knjiga je idealna za navdušene mlade inženirje.
Izbira je ogromna. Enciklopedije založb National Geographic in DK so izvrstne. Ključni pri izbiri slikovne enciklopedije sta veliko število dobrih slik in strnjen didaktični material. Pri tej stvari gre bolj za brskanje, ne toliko za branje.
Krasno je imeti pri roki bogato ilustrirano knjigo pravljic. Velike tri so gotovo zbirke pravljic bratov Grimm (Janko in Metka, Špicparkeljc, Zlatolaska, Žabji princ), Hansa Christiana Andersena (Mala morska deklica, Kraljična na zrnu graha, Cesarjeva nova oblačila, Grdi raček, Snežna kraljica – ki je navdihnila Ledeno kraljestvo) in Charlesa Perraulta (Trnuljčica, Rdeča kapica, Pepelka, Obuti maček). Iz njih izvirajo številni klasiki (in precej Disneyjevih filmov). Mlajše otroke bodo še posebej pritegnile izdaje, ki vsebujejo manj besedila in več ilustracij na vsaki strani. Priporočam ilustrirane strnjene zbirke teh zgodb in povesti (vsaka pravljica je ob branju že kar pripravljena »učnica«), medtem pa je Encyclopedia of Things That Never Were čudovito ilustrirana zbirka mitoloških in pravljičnih bitij in likov s kratkimi povzetki njihovih zgodb in podatki, od kod izvirajo. Sam sem oboževal brskanje po tej knjigi. Sicer se je v ponatisu ne da več dobiti, se pa splača poiskati rabljeni izvod.
Miti in biblične zgodbe so temeljne pripovedke kulture. Razvijanje razumevanja teh pripovedk in prepoznavanja referenc nanje bo kasneje študentom v veliko pomoč pri interpretiranju kulture. Prav gotovo ne bi smel priznati, da sem kot študent v predavalnici lahko aktivno sodeloval v številnih debatah o knjigah, ki jih pravzaprav nisem prebral, sem bil pa zelo poučen o njihovih osnovnih pripovedih, ki se tako pogosto odražajo v literaturi, umetnosti, gledališču in filmu – v vsej kulturi, ki je sledila. Obstaja nabor zgodb, iz katerega črpa veliko kasnejše kulture: Sveto pismo, grška in rimska mitologija, povesti in pravljice. V renesansi lahko dodamo še grško filozofijo in dramatiko, Ovidovo poezijo, Danteja in življenjepise svetnikov Jacobusa da Voragina, vendar se nam s temi ni treba ukvarjati, ko se pogovarjamo s petletniki. Bistvo je v tem, da zgodnje spoznavanje teh zgodb za otroke ni samo zabavno in zanimivo, pač pa jim koristi tudi v kasnejših letih. Koliko posameznik veruje/katere veroizpovedi je, za te zgodbe ni bistveno; gre za temeljne povesti, na katerih je zgrajeno veliko kasnejše kulture. Če je vaša družina verna, lahko te zgodbe predstavite v primernem kontekstu. Če ne, pa jih lahko zaenkrat enostavno predstavite kot zgodbe. Več kot je ilustracij (idealno ena na stran), bolje bo za mlajše otroke.
Pričujoča izbira knjig je zelo osebne narave (in vsa v angleščini) in njen namen je, da vas navdihne pri tvorjenju lastne izbire v katerem koli jeziku, ki vam je po volji. Ključni nauk je, da vsak dan skupaj z otroki osredotočeni na dobro ilustrirano knjigo preživite nekaj časa, pa četudi le nekaj minut.
Od kleti, ki je februarja brez gretja, kraje denarja, pasjega dreka na podplatih zimskih čevljev, nesramne obilice gandže, kvazi luksuznih dišečih svečk in umetnih rožic do dnevnega, večurnega navdušenja nad LPP poezijo ‒ moj ultimativni slovenski party trick je razglabljati o svojih ljubljanskih najemniških duševnih brazgotinah. A to ni edina prednost izmaličenosti moje stanovanjske preteklosti (in sedanjosti, ampak do tega še moramo priti), saj so najemniške tragedije primerne tudi za (ne)prijetno klepetanje na stranišču za zaposlene ali na fakulteti. Zmeraj naravnost šokiram svojega sobesednika na ta poceni način, ki sem ga drago plačala: Dvesto deset evrov za klet brez gretja? Norost!
Gibanje Kje bomo pa jutri spali? je častivreden poskus popraviti obupno situacijo ljubljanske stanovanjske politike, a kljub vsem pronicljivim opazkam izpostavljenih voditeljev gibanja, češ da gre za medgeneracijski boj, ki ga je povzročil na primer kapitalizem, gibanje ni dovolj razširjeno. Mogoče se sprašujete, zakaj sem potlej začela s svojim party trickom? Le iz razloga, ker je stanovanjska politika že zdavnaj trivializirana tema v vsakdanjih pogovorih, kar neposredno vpliva na razmere gibanja, ki ga ljudje dojemajo kakor alternativno v pejorativnem smislu, kljub temu da gre za fundamentalno pravico do strehe nad glavo.
…
Dogodek, ki ga ne bom pozabila, dokler sem živa, je prihod mojega očeta in mene v Ljubljano par dni, preden so se začeli moji prvi študentski dnevi na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prišla sva na Trg mladinskih delovnih brigad 3, tik nad Aškerčevo, s kombijem, ki je organizirano in samozavestno peljal večinoma Srbe čez hrvaško-slovensko mejo ter jih pustil na iskani lokaciji. Oče je doma na Google Maps že stokrat preveril, kako izgleda stavba, v kateri bom živela sto metrov stran od fakultete in katere vlažni madež na fasadi je zdaj pozorno opazoval. Dvoposteljno sobo je zame našel prijatelj moža žene, katere brat je bil prijatelj mojega očeta (ali je bil morda on prijatelj moža žene, ki je bila sestra prijatelja očetovega prijatelja ali je bil on prijatelj prijatelja moža žene, ki jo je poznal prijatelj mojega očeta? Kakorkoli že, očetu je bilo pač blazno pomembno, da poznamo nekoga v Ljubljani).
Na klopci pred stavbo sva čakala eno uro, preden je prišel Kokan, že omenjeni mož žene, katere prijatelj je … Kokan naju je peljal v balkansko okrepčevalnico Tramvaj, takoj za klopco, kamor si nisva upala iti, dokler ni prišel, saj je oče računal na to, da bo gospod Kokan častil (Ati si ni sam plačeval kave vsaj v zadnjih petih letih). Oče in Kokan sta se pogovarjala o prihodu tedanjega srbskega predsednika Tomislava Nikolića v Slovenijo in kako je bil ravno Kokan organizator njegovega sprejema. O Nikoliću je govoril s spoštovanjem, kar se mi je zdelo smešno in ironično, saj je v kratkem časovnem obdobju sprejel v Slovenijo mene, ki sem sem prišla študirat, saj sem upala na boljšo prihodnost izven Srbije, in Nikolića, ki je kupil svojo diplomo in s tem odprl kar konkreten črni trg diplom naprodaj. Ampak saj je vseeno, če je bil Kokan takav ili onakav, saj mi je navsezadnje poiskal stanovanje preko Ivice, ki je kmalu prišel.
Kokan in Ivica iz Splita – kakšen duo! Tega vam prej nisem omenila, čakala sem prihod Ivice, saj sta bila tako Kokan kot Ivica oblečena v laneni obleki, čez kateri sta malomarno vrgla cinema noir plašča, na glavi pa sta nosila vintage klobuka iz začetka dvajsetega stoletja. Kokan je bil rahlo upognjen in zmečkan, kakor koža na njegovih rokah, Ivica pa je bil visok, debel in zimzeleno navpičen starček. Oče je imel rad takšne ljudi in že sem videla mamo v svojih mislih, kako se drži za trebuh od smeha, ko ji bo ati razlagal o čefurskem duetu gospoda iz napačnega stoletja.
V kratkem smo stopili čez prag stanovanja. It was all I ever wanted: visok strop in zastarela vrata, umetniški propagandni plakati levičarskih in alternativnih gibanj, veliko all stark, katerih vonj je v hodniku prevzel vodstvo nad dišečim karijem iz kuhinje, pepelniki, prenatrpani z od šminke umazanimi filtri, naključen fant v sivkasti banji, ampak roza kopeli, za katero sem takoj pokomentirala, da v takšnih uživajo samo še v Ameriki … Ampak oče je bil skeptičen in sva se pogovarjala le še z očmi, medtem ko je Ivica razlagal, kdaj bo pobiral najemnino (Kaj pa prah, kaj pa umazane krpe po tleh, kaj pa trideset parov smrdljivih copat v razpadajoči košari, kaj pa tisti zunanji večmetrski madež od vlage, ki ga je oče tako pozorno opazoval pred dvema urama, kaj pa umazane posode v koritu, kaj pa posušeno jesensko listje povsod po tleh, kaj pa zastarelo pohištvo ter madeži na jogiju?). Ampak ati me ni razumel! Nisem hotela živeti v stanovanju, ki je spucano v nulo, temveč sem si bolj želela svobodo, da si sama ustvarjam svoj prostor, in takšno stanovanje in ljudje, ki so tam živeli, so obljubljali prav to.
Podpisala sem pogodbo. Ivica mi je razložil, da je on samo agent, resnična lastnica stanovanja je premožna 99-letna paraplegičarka, ki zaradi svoje bolezni ni zmožna priti pogledat, kako je z nami, kar pomeni, da bo on prevzel vse njene zakonske funkcije. Ok, I take it back, ni mi tega razložil, Ivica je hotel le denar – še mojemu očetu je računal za prihodnji dve noči, ki ju bo prespal v drugi postelji. Brez računa, seveda. Ampak tisto je pisalo v pogodbi, ki sem jo prebrala do mere, ki mi jo je omogočalo moje tedanje znanje slovenščine. V času, ki sem ga preživela v tem stanovanju, nisem nikoli spraševala, kdo je ta paraplegičarka in zakaj Ivici dajemo denar na roke, saj mi ni pomenilo veliko, komu dajem denar in zakaj, dokler sem lahko imela pogodbo, ki sva jo naslednji dan z očetom odnesla na Upravno enoto na Tobačni. Konec koncev moramo upoštevati še to, da je bil Ivica prijatelj moža žene, katere brat je bil prijatelj žene prijatelja mojega očeta. To nekaj pomeni.
Po nekaj dneh, ko je oče že odšel v Srbijo, je napočil čas za študij in pojavila se je moja cimra Lena. Izkazalo se je, da je v tej dvoposteljni sobi že leta prebivala s svojo prijateljico iz zgodnjega otroštva – Marušo, ki je bila sedaj v Nemčiji na Erasmus praksi, ter da sploh ni vedela, da bom jaz zamenjala njeno prijateljico in je bila spričo tega naravnost šokirana. Naj še glede te situacije pripomnim, da se je tudi Maruša vselila v to sobo, ko je po treh mesecih prišla nazaj iz Berlina, saj je punca iz sosednje sobe priskrbela še eno posteljo. Ker Ivica ni vedel, kako izgledata ne Lena ne Maruša, smo bili vsi v stanovanju zmenjeni, da mu ne povemo, kdo prebiva v sobi. Če bi slučajno srečal Marušo, bi se ona predstavila kot Lena.
Po treh mesecih se je v sosednjo sobo, tudi na črno in na skrivaj, vselil še Tilen, fant od Mire, ki je priskrbela posteljo za Marušo. Mira je bila po očetu Bosanka, ampak sva se samo enkrat pogovarjali v bosanščini/srbohrvaščini, in sicer takrat, ko sem mislila, da je Ajdovščina, iz katere Mira prihaja, jezik in ne mesto. Mira in Tilen sta bila starejša od vseh nas in ravno v času mojega prvega študijskega leta je bil uveljavljen zakon, ki je ukinil njun študentski status, kar pomeni, da sta bila prisiljena diplomirati v svojih poznih tridesetih letih, Mira iz nemcistike, Tilen iz filozofije. Mira je takoj diplomirala, Tilen pa je, kakor se spomnim, odlašal s tem, dokler se ni dovolj »poglobil« v celotni opus Hegla ali Nietzscheja ali Kanta ali Žižka – iskreno se ne spomnim, katerega izmed njih je bral, ker ga je nujno potreboval, katerega pa, da bi lahko izpopolnil svoje znanje ali Hegla ali Nietzscheja ali Kanta ali Žižka. Zraven njega sem se počutila zelo neizobraženo, nerazsvetljeno in – hočeš nočeš – glupo, kljub temu (ali ravno zaradi tega) da sem prečkala dve meji, da bi lahko prišla v državo, v kateri tisto, kar je bilo njemu samoumevno, zame ni veljalo pod istimi pogoji. Mira je celo zimo brala Marxov Kapital in iskala službo, oba pa sta živela od njene socialne pomoči.
V tretji sobi sta živeli sestri Amadeja in Mojca, ki sta bili asketski levičarki in sta vztrajali pri hladni vojni z Leno in Marušo, za kateri sta menili, da sta buržujki, ki podpirata uničevalni kapitalistični sistem, spričo katerega sta Amadeja in Mojca brez zadostnega keša, in to kljub njunim visokim ambicijam, da bi pozitivno vplivali na širšo družbo. Lena in Maruša sta se delali norca iz Amadejine in Mojčine higiene in zakrpane, hipijevske estetike, sveže iz H&M trash kolekcije, bi komentirali. Cel spor je bil zame predvsem dolgočasen. Ampak tisto, kar je blazno poslabšalo mojo pozicijo in je ogrožalo moje ravnovesje, so bile zahteve iz obeh strani, naj se pridružim Ameriki oziroma Sovjetski zvezi v našem stanovanju. To je bil pekel. Sicer ni nikoli prišlo do neposrednih iskric, samo neskončno šimfanje je bilo treba potrpeti. Pač nisem imela kam, medtem ko bi se katerakoli izmed teh štirih puncah lahko domov umaknila vsakič, ko bi v stanovanju postalo neznosno.
Sestri sta zahtevali, da čim manj ogrevamo, glede česar sta se strinjala tudi Mira in Tilen. Kokanova žena mi je novembra takoj posodila dodatno odejo, kljub temu pa sem spala v dveh pajkicah in kavbojkah, tako da sem zjutraj lahko samo skočila iz postelje in se že odpravila na prvo predavanje. Največji problem ni bilo spanje v mrzli sobi, pa niti v popolni temi ne (Lena in Maruša sta zahtevali popolno temo), ampak vročina, ki me je zagrabila med predavanji, saj mi je po navadi (zato sem si sama kriva) zmanjkalo časa, da bi se doma ali na fakulteti preoblekla v temperaturi bolj primerna oblačila, zato sem redno zapuščala učilnico sredi predavanj, sicer le za kratek čas, da bi lahko nazaj prišla toplotno razbremenjena in s pol kilograma težkimi oblačili v torbi.
Amadejo in Mojco je občasno obiskoval Amadejin bivši fant in sedanji najboljši prijatelj, za katerega sem čez nekaj let slišala, da je bila Amadeja vanj močno zaljubljena še dolgo potem, ko sta prekinila. Tudi jaz sem bila zaljubljena vanj. Bil je visok in temnolas, s črnimi očmi in mlečno poltjo, najraje je nosil oblačila v temno zeleni barvi, ki je poudarjala kontrast med njegovimi metuljčkastimi očmi in svetlo kožo. Enkrat je k meni prišla kolegica s faksa in kupili sva si vino, ki ga nisem znala odpreti, ker sem bila z rokami zmeraj nerodna. Ker je bil on ravno takrat v Amadejini in Mojčini sobi, njiju pa ni bilo doma, sem ga lahko svobodno vprašala, če bi nama lahko on odprl vino. To je bil višek najine komunikacije, potem ko sem se izselila iz tega stanovanja, pa se na Metelkovi (ko sem zbrala dovolj poguma, da sem sploh hodila na Metelkovo) nisva niti pozdravljala. Kakorkoli že, ko sem ga prosila, naj odpre vino, sem trepetala od metuljčkov, ki jih nisem doživela že od zgodnjega najstništva, on pa se je samo rahlo in skrivnostno nasmehnil ter rekel: Sej vem, da ga znaš odpreti. Samo potruditi se nočeš. Drugi stavek je poudaril, kakor da bi hotel še nekaj povedati. Ko je to izgovoril, je nekaj v meni umrlo. Moja prva in instinktivna reakcija je bil šok, saj si sama nekomu, ki ga na ulici niti pozdraviti ne upam, nikoli ne bi upala reči, da se ne trudi dovolj. Ampak sledeča emocija je bila pomembnejša: čisti sram, ponižujoči sram, neznosna bolečina, saj sem zase že od nekdaj, že od osnovne šole, mislila, da se vsaj trudim. Globoko sem se zamislila nad tem incidentom, kaj točno pa mi je rojilo po glavi, bom razkrila naslednjič.
…
Ali sem se dovolj trudila? Kaj bi še lahko naredila, da bi lahko naredila iz svoje situacije manj neznosno stanovanjsko zadrego? Ali sem na neki ravni želela trpeti pod Ivicino lahkomiselno oblastjo, saj sem romantično verjela, da vsak prišlek in študent mora trpeti, da bi lahko dosegel svoje cilje? Ali sem v Sloveniji živela ameriški sen?
V času, ko se tisoči po svetu se zbirajo na demonstracijah, ki so nastale kot odmev na nasilno smrt Afroameričana Georga Floyda, vam ponujamo seznam knjig o rasizmu. Vključuje tako v slovenščini napisane kot vanjo prevedene knjige, ki vam bodo pomagale razumeti izkušnje temnopoltih ljudi v sodobnem svetu in v preteklosti.
Fotografija: Pexels
Harper Lee: Če ubiješ oponašalca
Mladinska knjiga, 2015, prevod Polona Glavan
Velika uspešnica pisateljice Lee Harper prikazuje rasizem na ameriškem jugu, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja prizadela velika depresija. Dogajanje spremljamo skozi otroški pogled deklice Scout, ki odrašča z bratom, očetom samohranilcem ter temnopolto kuharico. Zgodba se začne zapletati, ko pride na dan novica, da je temnopolti delavec pretepel in posilil belo dekle. Med sojenjem obrambo prevzame Scoutin oče, sodba pa je v okolju, kjer prevladuje rasizem, jasna, še preden se sojenje začne.
Toni Morrison: Najbolj modre oči
Mladinska knjiga, 2003, prevod Jože Stabej
Prva temnopolta Nobelovka za literaturo, ameriška pisateljica Toni Morrison se v mnogih svojih delih ukvarja s problematiko rasizma v Ameriki. V prvencu Najbolj modre oči, ki ga je objavila leta 1970, problematizira standarde lepote, s katerimi se morajo soočati temnopolti Američani. Roman govori o temnopolti deklici Pecoli, ki si najbolj od vsega želi, da bi imela modre oči, saj je prepričana, da bi jo te rešile bede, revščine in udarcev.
Philip Roth: Človeški madež
Modrijan, 2006, prevod Miha Avanzo
Roman ameriškega pisatelja Philipa Rotha pripoveduje zgodbo profesorja literature in bivšega dekana fakultete, ki je zaradi uporabe spornih besed obtožen rasizma. Toda profesor ima skrivnost, ki jo je skrival pred ženo in otroci 40 let – da je v resnici afroameriškega porekla. Knjiga na subtilen način govori o stanju duha v Ameriki, katerega pereča sestavina je rasizem.
Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka
Sanje, 2014, prevod Gabriela Babnik
Nigerijsko-ameriška pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie je v Amerikanki izrisala veliki multikulturni ep naše dobe. Govori o mladih Nigerijcih, ki se jima up o boljšem življenju v tujini kmalu razblini, saj ju v ZDA in Veliki Britaniji poleg ekonomskega boja za preživetje čaka tudi rasistična sovražnost.
Gabriela Babnik: Intimno
Beletrina, 2015
Gre za roman slovenske avtorice, ki skozi položaj migrantov v Evropi osvetljuje tematike identitete, tujosti in rasizma. Triptih je razpet med Čadom, Francijo, Ameriko in Slovenijo, zgodbe se prepletajo, pisateljica pa skozi odnose med akterji prikaže, kako rasni stereotipi in predsodki prišlekom onemogočajo, da bi se uspešno integrirali v novo okolje.
Colson Whitehead: Podzemna železnica
Hiša knjig, založba KMŠ, prevod Anja Bakan
Whiteheadov roman označujejo za alegorično potovanje skozi zgodovino ameriškega rasizma. Zgodba govori o sužnji, ki pobegne s plantaže na jugu Amerike. Njen beg je poln nevarnosti in pasti, vsaka postaja železnice pa ponudi novo poglavje grozot suženjstva. V New York Timesu so zapisali, da ta pogumna in še kako potrebna knjiga raziskuje temeljne grehe Amerike.
Alice Walkers: Nekaj vijoličastega
Mladinska knjiga, 1987, prevod Zoja Skušek-Močnik
Nekaj vijoličastega ameriške avtorice Alice Walkers je epistolarni roman, ki opisuje težko življenje temnopoltih na ameriškem jugu v začetku prejšnjega stoletja. V knjigi srečamo mozaik ženskih likov, ki so žrtve zlorab s strani moških, a jih rešuje medsebojna ljubezen in podpora. Roman je postavljen v okolje, ki daje temnopoltim zelo malo možnosti za srečno življenje.
Jackie Kay: Rdeča prašna cesta
Založba Zala, 2017, prevod Mateja Petan
Jackie Kay je priznana škotska avtorica, Rdeča prašna cesta pa avtobiografska pripoved o njenem odkrivanju lastne identitete. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je na Škotskem rodila beli materi in temnopoltemu očetu, študentu iz Nigerije. Njena barva kože je bila za tisti čas tako nesprejemljiva, da jo je mati morala dati v posvojitev. Že odrasla Jackie se poda na pot raziskovanja svojih korenin. Vsekakor je to tudi pripoved o mnogih odtenkih rasizma, ki ga je bila pisateljica deležna v življenju.
Frantz Fanon: Črna koža, bele maske
Studia Humanitatis, 2017, prevod Ana Monika Habjan
Knjiga na francoskih Antilih rojenega filozofa in psihiatra nam skozi avtorjevo izkušnjo ponuja pogled na kolonializem in postkolonializem. Fanon razmišlja o odnosu med črnci in belci ter ugotavlja, da so oboji ujeti znotraj lastnih rasnih identitet. Po njegovem mnenju je psihoanaliza uporabno orodje za razumevanje črnske izkušnje, hkrati pa lahko pomaga razbiti velik psihološki kompleks, ki je nastal kot posledica kolonializma. Pravi, da je v resnici težko razumeti pravo naravo črnske izkušnje, saj je bela družba ustvarila toliko škodljivih mitov o temnopoltih ljudeh.
Achille Mbembe: Kritika črnskega uma
ZRC, ZRC SAZU, 2013, prevod Suzana Koncut
Zgodovinar in politolog Achille Mbembe, ki je bil rojen v Kamerunu, doktoriral pa je na Sorboni, ponuja geneaologijo kategorije črnskosti od trgovine s sužnji do danes in kritično reevaluira zgodovino in prihodnost v luči rasizma. Raziskuje odnose med kolonializmom, suženjstvom in kapitalom. Po njegovem mnenju je enačenje črnskosti z nečloveškim odskočna deska za nove oblike izključevanja.
Portret Jeanne Douval, ki je delo Édouarda Maneta, iz leta 1862.
Najprej jo vidimo sedeti ob oknu, v razkošni pariški restavraciji. Oblečena je v svileno obleko v barvi breskve, s svetlo modrim pasom, ki se ujema z njenim klobučkom. Baudelairov založnik, August Poulet-Malassis, je presenečen nad njenih videzom. Videl jo je že na sodišču, ko so obsodili pesniško zbirko Rože zla (1857), vendar se mu tedaj niti približno ni zdela tako elegantna. Na kosilo jo je povabil, ker si je domišljal, da jo lahko prepriča v ponovno združitev »z njunim skupnim prijateljem, ki je velik umetnik. Sprašujem se, če se zavedate, kako pomembni ste zanj,« izreče založnik Poulet-Malassis, ki si želi, da bi Charles Baudelaire po finančnem zlomu, ki ga je založniku prinesla izdaja pesniške zbirke Rože zla, dopolnil že obstoječo knjigo ali pa začel pisati novo.
Jeanne Duval, ki je bila dvajset let Baudelairova ljubimka, in ki je navdihnila nekatere pesmi iz zbirke Rože zla, naroči drago vino, majonezno solato in želvjo juho, nato pa se, ko ji založnik ponudi odplačilo nekaterih dolgov in plačilo najemnine, začne na ves glas smejati. Denarno ponudbo, vendar z drugačnimi nameni, je Duval prejela od Baudelairove matere. Caroline Aupick je Jeanne Duval ponudila precejšen znesek, da bi Baudelaira za vselej zapustila. James MacManu v knjigi Black Venus (Črna Venera, Duckworth Overlook, 2015) omenja, da so skoraj vsi Baudelairovi biografi obsodili Jeanne Duval, ki naj bi uničila velikega pesnika. Med drugim naj bi ga varala z njegovimi prijatelji, zapravljala njegov denar in mu dostavljala opij. MacManus, sicer tudi urednik literarne priloge Times Literary Supplement, gre po sledeh Baudelairove največje biografinje, dr. Enide Starkie, ki je leta 1958 o Jeanne Duval zapisala: »Nihče je nima pravice soditi, še posebej, če jo je Baudelaire razumel in ji odpustil.« Po besedah Starkiejeve je o Jeanne Duval najbolje razmišljati kot o mladenki, kakršna je bila v cvetu svoje mladosti v hotelu Lauzun, ko je v Baudelairu vnetila strast in tako navdihnila cikel čutnih ljubezenskih pesmi.
»Surovo gorivo kulturnega stroja«
Roman Črna Venera recimo, da sicer z nekaj dodatki – pričanje Jeanne Duval na sodišču in razkrinkanje hipokritskega državnega tožilca ter pošiljanje prijateljice v Ameriko ob koncu – sledi biografskim dejstvom, izpusti pa nekaj ključnih momentov. Prvi je, da je Jeanne Duval čustveno energijo trošila za moškega, ki je svojo energijo »sublimiral« v poezijo, kar pomeni, da je ljubezen ženske še vedno »surovo gorivo kulturnega stroja«, kot to poimenuje ameriška feministka Shulamith Firestone. MacManus je zgodbo sicer zgradil psihoanalitsko, torej v smislu, da je Jeanne Duval nadomestila ali pa zapolnila praznino, ki jo je Baudelaire občutil, ko se je njegova mati vnovič poročila. Pri tem pa spregleda arhaični izvor rasizma in negrofobije. Jeanne Duval namreč tudi v MacManusovem romanu predstavlja halucinantno seksualno moč: Kreolka, verjetno iz Haitija, pankrtski otrok črnske sužnje in belega plantažnika, ki je po haitijski revoluciji 1804 zbežal v Združene države, je Baudelaira očarala s svojimi lasmi, velikimi temnimi očmi in veliko zadnjico.
Kolonialni imaginarij 19. stoletja nam bolj približa Angela Carter s kratko zgodbo Črna Venera iz leta 1985. Carterjeva dekonstruira pesnikov odnos do muze: »Mogoče je reči ne toliko, da Jeanne ni razumela lapidarnosti, vznemirljivosti ljubimčeve poezije, temveč, da ji je predstavljala večno muko. Ure in ure ji je recitiral svojo poezijo, ona pa je ob njej trpela, besnela in preklinjala, saj je njena gostobesednost zanikala njen jezik.« Baudelairova muza torej ni več frivolna in predrzna nevednica, kar onemogoča pristno srečanje med likoma in njuno razmerje prezentira kot razmerje moči. V izteku zgodbe muza preživi Baudelaira, proda njegove knjige in pesmi, ki jih je našla v njunem skupnem domu, ter odpotuje na Karibe, kjer sifilis, ki ga je dobila od Baudelaira, prenaša naprej na tamkajšnje kolonialne uradnike. Baudelairove Rože zla torej živijo dalje, seveda na način pisanja, pa tudi preživelega telesa Jeanne Duval. Medtem ko Baudelairovo pisanje potencialno širi estetiko kolonialne domišljije, Baudelairov virus tiho oplaja jedro parazitske »kolonialne uprave«. Carterjeva s tem, ko je opozorila na zgodovino in raziskala rasne, spolne in razredne razlike med Baudelairom in Jeanne Duval, piše ne samo o Baudelairu, temveč tudi o tradiciji, iz katere izhaja.
Brisanje in odrivanje rasnega nasilja
V Franciji dejansko obstaja zelo dolga tradicija brisanja in odrivanja rasnega nasilja v polje tistega, česar ni vredno kazati, vedeti ali razkrivati. Achille Mmebe v knjigi Kritika črnskega uma (slovenski prevod 2019) poudarja, da francosko logiko rasnega razvrščanja v več pogledih določajo tri značilne poteze. Prva poglavitna poteza je nepripravljenost videti ter praksa zakrivanja in zanikanja. Druga je praksa predelovanja in zakrinkavanja, tretja pa frivolnost in eksotizem. Charles Baudelaire in Jeanne Duval sta se srečala leta 1842 in verjetno je, da je za njuno razmerje vedela tudi Baudelairova mati Caroline Aupick. MacManus ju v svojem romanu prikaže kot tekmici. Sugerirano je, da ideja ljubimke, ki z drogami uničuje ljubimca (čeprav naj bi Bauldeaire užival opij že pred njunim srečanjem), prihaja od matere; čeprav v romanu ni jasno izrisano, čemu mati zavrača Jeanne Duval, je mogoče sklepati, da ima težave z njenim poreklom. Verjetno je tudi, da je Caroline Aupick potomka razsvetljenske misli, za katero je značilna dialektika odmika in brezbrižnosti do vprašanja suženjstva.
Tako kot so na primer razsvetljenci metaforizirali tragične dogodke v zvezi z divjaki, ki so, seveda v produktivnem smislu, omogočili moderno evropsko družbo, tako so črnega sužnja razvrščali v polje nepredstavljivega, in kot pravi Mbembe, tistega, o čemer nočemo ničesar vedeti. Še nesorazmerno nedavno je bilo črnca bodisi v slikarstvu bodisi v gledališču treba našemiti v orientalski kostum, turban in perje, široke hlače ali oprijeta zelena oblačila. Prav tako je »črna lepota« pri Baudelairu, kar povzemata tako MacManus kot Angela Carter, povezana z omembami njenega vitkega sladostrastja, golih prsi, zadnjice in perja okrog bokov, s satenastimi spodnjicami ali brez njih (to sicer velja ne samo za Jeanne Duval, temveč tudi za Afričanko Dorothee, ki jo je Bauldeaire srečal leta 1841). Črnka je eden od najplodnejših virov pesnikovega umetniškega ustvarjanja in tako je tudi v MacManusovem romanu; posledično je Jeanne Duval predstavljena kot svojevrstna mešanica ravnodušne, na vse pripravljene in pokorne ženske, ki spodbuja fantazmatske nagone francoskega moškega, ter hrati upornice, ki Baudelaira tretira kot neškodljivega lunatika, ki se uresničuje na način verzificiranja.
Čeprav Baudelairovo (neuspešno) potovanje v Indijo leta 1841, kamor ga je poslal njegov očim, v kasnejših adaptacijah in literarnih pretvorbah ni omenjeno, je vseeno očitno, da si je Baudelaire ob Jeanne Duval samega sebe predstavljal kot belega raziskovalca na skrajnih mejah civilizacije. Z njeno pomočjo je torej odkrival »divjake in se z ljubezenskimi odnosi z eno ali več njihovimi ženskami mešal mednje sredi pokrajine z zasidranimi ladjami, v tropskem kraju z bleščečimi palmami in vonjavami čezmorskega cvetja.« Baudelaire seveda ni bil edini; znano je, da so od 19. stoletja črnce dopuščali na dvoru, v salonih, v slikarstvu, v gledališču. Kot je poudarila Sylvie Chalaye v knjigi Du Noir au nègre. L’image du Noir au théâtre (1550-1960) iz leta 1998, so »zabavali svetovljanske družbe, vnašali nekaj eksotičnosti v zabave galantnih družb, kot lahko vidimo pri slikarjih iz tistega časa: Hogarthu, Reynoldsu, Watteauju, Lancretu, Patru, Fragonardu, Carmontellu«. Rasizem francoske vrste je bil hoteno razuzdan in frivolen ter je kazal brezskrbnost in lahkomiselnost družbe, ki ni hotela ugledati »strahovitega gnojišča, ki se skriva pod pozlatami in škrlatom«.
Portreti
Baudelaire sam je narisal kar nekaj portretov Jeanne Duval; eden od bolj znanih portretov je sicer verjetno Manetov portret iz leta 1862. Na njej je Jeanne Duval upodobljena v sedečem položaju, z majcenimi stopali in v beli obleki, ki zavzame skoraj celotno površino slike. MacManus je v svojem romanu ta portret, ki so ga menda navidihnili španski zgledi (Velázquez in Goya), komentiral, češ da je seksualnost temnopolte lepotice tu povsem degradirana, medtem ko je znano, da je bila Jeanne Duval v tem času, na kar kaže tudi rahlo napeta drža in zabrisane obrazne poteze, že resno bolna. Jeanne Duval je sicer upodobljena tudi na sliki Slikarski atelje: Resnična alegorija, ki povzema sedem let mojega umetniškega in moralnega življenja Gustava Courbeta iz leta 1855. V desnem kotu slike vidimo pesnika in njegovo ljubico. Leta 1855, ko je Curbet sliko še ustvarjal, sta se Baudelaire in Duval sprla, menda, ker je imel slikar razmerje z njo. Baudelaire je prosil prijatelja, naj Črno Venero odstrani s kompozicije. Courbet je naredil, kot mu je bilo naročeno, in njeno podobo prekril z barvo, a je nekaj let kasneje izstopila skozi barvni madež in se ponovno pojavila na sliki.
Takšna odsotna prisotnost je Jeanne Duval doletela še v mnogih njenih tranformacijah. Kot poroča Mbembe, Apollinaire v pesnitvi Reine noire (Črna kraljica) črpa iz istega pesniško eksotičnega vira, pri čemer spaja lepoto, goloto, čutnost. Beli zobje, temno krzno, modrikasto telo in pokončne prsi so značilnosti njegove črnke. Tu je še Matissova Haitijka iz leta 1943, ki obljublja radostno čutnost, pa Picassove Avignonske gospodične iz leta 1907, ter »njihovo namigovanje na fantazmo goltajoče črne ženske seksualnosti«; v francoskem eksotičnem imaginariju je gotovo prav osebnost Josephine Baker utrdila obliko predrznega, brezskrbnega in razuzdanega rasizma; znan je »bananin ples« iz leta 1925, ki ga je prvič odplesala v klubu Flies Bergere. Opis dveh prizorov, ki ju je skupina Josephine Baker odigrala na pariški vaji v dvajsetih letih 20. stoletja, lepo povzema tovrstni rasizem: »Ne razumemo njihovega jezika, ne poskušamo najti povezave med prizori, a pred našo očarano domišljijo se vrsti vse, kar smo prebrali, pustolovski romani … pokrajine s plantažami, otožno petje kreolskih dojilj, vsa črnska duša s svojo živalsko krčevitostjo, otroškimi radostmi, žalost suženjske preteklosti, ob poslušanju pevke z glasom pragozda smo dobili vse to.«
Shirley Jackson se je zaradi svoje kratke zgodbe Loterija, ki je ena izmed najbolj znanih kratkih zgodb v zgodovini ameriške literature, v ameriških berilih znašla že leta 1950, pri nas pa je ostala praktično neznana do predlani (!), ko je v slovenščini izšel izbor njene kratke proze Loterija in druge zgodbe (LUD Literatura), še čisto svež pa je prevod poslastice V hiši med hribi straši (The Haunting of Hill House, 1959), ki je svojo prvo filmsko adaptacijo dobila že leta 1963. Knjiga velja za eno izmed najboljših zgodb o duhovih 20. stoletja, čemur v svoji knjigi Danse Macabre prikima sam mojster grozljivke Stephen King, zadovoljen pa je tudi z Netflixovo antologijsko serijo The Haunting of Hill House, ki je naše ekrane obsedla leta 2018 – imenuje jo za skoraj genialno delo, ki bi ga Shirley Jackson odobravala, čeprav pri njej nikoli ne veš zagotovo, zapiše. Ve pa se pri Quentinu Tarantinu, ki je izjavil, da je to njegova daleč najljubša serija.
Lepljive plasti grozljivega
Zakaj torej toliko prahu? Razlogov je več, povzame pa jih lahko preprosta ugotovitev – serija je samostojno umetniško delo, ki se na knjigo sicer naslanja, a jo oživi po svoje, pri tem pa ohrani vzdušje izvirnika. Že čisto zvesta upodobitev bi lahko bila uspešna, kot so dokazale že prejšnje ekranizacije, saj gre za umetelno izpisano zgodbo o hiši, v kateri straši. Med goste, ki jih v hišo povabi doktor Montague, spadata Eleanor in Theodora, pridruži pa se jim še zakoniti dedič poslopja, Luke. Druščina se v hiši spopada z raznimi nerazložljivimi pojavi, v vrtincu dogajanja pa se znajde Eleanor, ki jo hiša praktično pogoltne. Serija si je za prizorišče prav tako izbrala strašljivo hišo, vanjo pa naselila družino Crain s petimi otroki, med njimi so tudi Eleanor, Theodora in Luke, pridružita pa se jima še Steven (pisatelj, hommage doktorju, ki pripravlja zapiske o strašenju) in Shirley (očitni hommage avtorici romana). Fokus se tako premakne na družinske travme, ki jih sproži skrivnostna mamina smrt. Vsi tisti, ki trdijo, da je serija s tem zgodbenim premikom izgubila svoj grozljivi element hiše strahov, se motijo. Najprej zato, ker je tudi knjiga močno psihološko obarvana in ni osnovana le na brezglavem strašenju likov, pa tudi zato, ker je v njej precej plasti groze in zla.
Najprej je tu groza družinske tragedije, ki se kot ektoplazma cedi skozi prizore. Odtujene odrasle člane družine Crain združi Eleanor oziroma Nell, ki se odloči po šestindvajsetih letih vrniti v hišo in se končno soočiti s svojimi strahovi. Klišejsko za grozljivko je serijska Eleanor veliko bolj nedolžna in priljudna od knjižne, kar je ena izmed res redkih slabosti serije. Vsak izmed otrok se hiše spominja po svoje, kar pa jih združuje, je žgoča bolečina izgube, ki se je zagrizla vanje. Kmalu ugotovimo, da vsak izmed njih predstavlja eno izmed stopenj žalovanja po Kübler-Ross modelu: skeptični pisatelj Steven, ki trdi, da ni še nikoli videl duha, je zanikanje; lastnica pogrebnega zavoda Shirley je jeza, empatična Theodora je pogajanje, izgubljeni in zadrogirani Luke je depresija, njegova dvojčiča Nell pa je sprejetje. The Haunting of Hill House je ena izmed redkih serij, ki potenciale likov resnično izkoristi in obenem poskrbi za jasne motive, raznolike značaje in svojstvene osebnosti. Ker jih spoznamo do obisti, lahko razumemo in predvidevamo njihove odzive, se jim približamo in z njimi sočustvujemo.
Potem je tu glavna zvezda serije, hiša, ki je sidrišče tako knjižne kot serijske zgodbe. Pri obeh gre namreč za hišo kot nekaj živega, kot telo. Eleanor se v knjigi počuti, da jo je hiša obkolila, nenehno se ji po glavi mota pesem z refrenom »pot drži v objem ljubeči«, doktor Montague komentira, da hiša gostom ne pusti oditi, vsako noč pa se hiša rahlo zdrzne in naposled zaspi. Največjo uganko pa serijskim otrokom predstavlja zaklenjena Rdeča soba, ki je osrčje (in srce) te žive, zlovešče hiše. Še ena plast grozljivega pa je tisto, kar televizijski izdelek dokončno povzdigne, saj je režiser izkoristil format in naredil nekaj, kar v knjigi preprosto ni mogoče. Iz kadrov nenehno prežijo duhovi, ki so po navadi postavljeni nekam v ozadje, pogosto precej zliti z dekorjem, vsake toliko pa malo bolj opazni in na trenutne celo šokantni. Skriti duhovi (povezava: https://www.vulture.com/2018/10/the-haunting-of-hill-house-hidden-ghosts.html) so vedno v ozadju, v nekaterih epizodah se pojavita eden ali dva, v nekaterih pa tudi do devet, in nekateri so skozi epizode isti, a je ob prvem ogledu težko opaziti vse (včasih se vidi samo roka, obraz, del obraza itd.). Zavestno jih torej ne zaznamo, ker so skriti, a podzavest jih zaznava kot nekaj motečega in zloveščega, zato se ustvari paranoičen občutek, kot da nas nekaj opazuje. Ta poteza tudi nedvoumno razjasni, da v hiši res straši, da ne gre za neke psihološke projekcije likov, kar je še posebej povedno tudi zato, ker je Shirley Jackson sama verjela v duhove in tudi knjigo napisala tako (čeprav jo je mogoče brati tudi skozi prizmo Eleanorinega krhkega psihičnega stanja).
Umetnost in veščina
To pa je le ena izmed (tehničnih in vsebinskih) podrobnosti, ki delajo serijo še toliko bolj prepričljivo. Ponavljajoči se motiv grozljivega duha, imenovanega The Bent-Neck Lady, ki terorizira Nell, se razjasni v peti epizodi, ki je sama po sebi pravo umetniško delo, ena izmed tistih epizod, ki se zaradi svoje izvirnosti in udarnosti zapišejo v televizijsko zgodovino. Prav tako navdušujoča pa je s tehnične plati šesta epizoda, saj so prvih 15 minut posneli v enem neprekinjenem posnetku, brez rezanja in montiranja. Za to so uporabili vse mogoče zvijače in prijeme (skrivni predelki in prehodi za igralce in njihove dvojnike, prilagoditev scene), samo koreografijo pa so vadili en cel mesec, kot je Flanagan kasneje razložil (povezava: https://birthmoviesdeath.com/2018/11/04/how-the-haunting-of-hill-house-pulled-off-that-insane-single-take-shot). Prav ta epizoda je bila tudi del prvotnega pitcha za serijo, kar sploh ne preseneča. Veliko truda je bilo vloženega tudi v izbiro igralcev, saj so si odrasle in otroške verzije likov precej podobne, že skoraj na nivoju serije Dark. In čeprav je knjiga bolj navdih oziroma podlaga za serijo, je iz nje vzetega kar nekaj materiala, vsi citati pogovorov in razmišljanj (skupaj s slavno skodelico z zvezdami) pa so vključeni neopazno in celo nadgrajeni. Jasno je, da je serija delo oboževalca knjižne predloge, ki jo je zapopadel v vsej njeni veličini.
Edino, kar je serija žrtvovala, je ironija, ta žlahtna sestavina, ki je tako značilna za Shirley Jackson. Knjižni liki so pogosto sarkastični, veliko je tudi njenega ironičnega komentarja, na primer takrat, ko opisuje stolp, kjer se je zgodilo obešenje: »Pravijo, da se je obesila s stolpiča na stolpu, res pa je, da obrekljivi jeziki ne bi dopustili, da bi se človek v hiši, ki ima stolp s stolpičem, obesil kjerkoli drugje.« Theodora pa v nekem trenutku komentira, da se človek hitro nasiti neprestanega razbijanja in da mora prihodnje poletje res nekam drugam. Če si razpet med predlogo in adaptacijo, pač ne moreš enakovredno zaobjeti vseh aspektov, in odsotnost ironije bo verjetno zmotila navdušence nad knjigo (čeprav jih bo potolažilo kar nekaj dobro odmerjenega obešenjaškega humorja), navdušence nad žanrom pa bo razjezilo spogledovanje z družinsko dramo, čeprav serija postreže tudi z nekaj jump scare momenti in malo gnusa. A že dobre stare zgodbe o strašenju so dokazale, da ljudi bolj kot udarna ogabnost, ki je kratkega veka, temeljito pretresa tisto, kar preži v sencah, kar se lahko neopazno zrine skozi špranje in se dokoplje prav do srčike teme, ki jo s sabo nosi vsak izmed nas.
Knjiga: Shirley Jackson. V hiši med hribi straši. LUD Šerpa, 2020. 219 str., 19 €. Prevedla Tadeja Spruk.
Serija: The Haunting of Hill House (rež. Mike Flanagan, ZDA, 2018)
Vpreteklih tednih so se meje mojega sveta – kakor meje sveta mnogih ljudi po svetu – zožile na hišo, vrt in okoliške poti.
Pripravljena na ta scenarij sem že ob samem razglasu epidemije vzela najnujnejše, zaklenila vrata ljubljanskega stanovanjca in krenila na podeželje, ne da bi dobro vedela, koliko časa bo trajala ta nenadna sprememba življenjskega sloga.
V običajnih razmerah so moje poti zelo razgibane – redno se vozim z vlaki in avtobusi, prečkam mejo z Italijo, kak konec tedna grem na kapučino v center Ljubljane ali pa se umaknem na Kras in v Podravje. Ob naglem minevanju življenja sanjarim in kujem načrte o poletjih, morskih oddihih, letalskih vozovnicah, hotelih. Pot je neločljivo povezana z mojim bivanjem.
Nenadoma pa se znajdem v statičnosti, v majhni vasi, ki šteje nekaj več kot tisoč prebivalcev. Kamor pogledaš, so obdelana polja in griči v daljavi, tu in tam se razrašča gozdič.
V tem lenobnem vaškem okolju me najde knjiga Atlas rahločutnega moškega enega pomembnejših avstrijskih pisateljev Christopha Ransmayrja (1954, Wels, Avstrija), avtorja večplastnega pustolovskega romana Grozote teme in ledu (1984) in kultnega romana Poslednji svet (1988), za katerega je prejel nagrado Franz Kafka. Tudi pričujoča knjiga je avtorju prinesla nekaj mednarodnih nagrad, med drugim nagrado bratov Grimm, ki jo podeljujejo v njunem rojstnem mestu Hanau v Nemčiji.
Že sam naslov knjige in z njim avtorjeva uvodna beseda prefinjeno napoveduje vsebino sedemdesetih zgodb, ki jih pripoveduje pisatelj. Kot zapiše na začetku knjige, »sedemdesetih epizod tega Atlasa pripoveduje izključno o krajih, v katerih sem živel, ki sem jih prepotoval ali prehodil, in samo o ljudeh, ki sem jih tam srečal, ki so mi pomagali, me varovali, ogrožali, reševali ali ljubili.« Ob tem zapiše, da se le ena od sedemdesetih zgodb ni zgodila njemu, temveč njegovi ženi, o kateri pripoveduje s stališča poslušalca zgodbe.
Ta Atlas torej odprem v času, ko so meje zaprte, ceste prazne in bodoča potovanja v nedoločljivi prihodnosti. Spomni me na Nevidna mesta Itala Calvina, v katerih Marco Polo pripoveduje o petinpetdesetih izmišljenih mestih, ki pričajo o kulturi, jeziku, času, spominu, smrti ali splošni naravi človeške izkušnje. O vsem tem, le da o (domnevno) resničnih krajih in izkušnjah piše tudi Ransmayr: skozi opise svojih potovanj pripoveduje o svetu, kot ga morda ne poznamo: z izrazito lastnega stališča, lastne občutljivosti, opisuje antropološko, astrološko, ekološko, etnografsko, geografsko, kulturološko, mitološko in zgodovinsko podobo krajev. A se, kot v znamenitem citatu, ki ga v delu Nevidna mesta izreče Marco Polo, potem ko mu njegov sogovornik Kublajkan postavi vprašanje, zakaj nikoli ne pripoveduje o Benetkah, ta odgovori: »Vsakič ko pripovedujem o mestu, povem nekaj o Benetkah,« tudi skozi teh sedemdeset epizod izrisuje ne zgolj zempljepisni atlas mest, temveč tudi atlas rahločutnega moškega, njegove dojemljivosti in značaja.
Rahločuten moški je drugi del naslova, ki nagovarja ob atlasu. Prvič se rahločutnost, tudi občutljivost in razumevajočnost, kaže že v poetičnem slogu, ki obenem ni nikoli nabuhel. Ta slog, ki ga je z izjemno spretnostjo prevajalcu Štefanu Vevarju uspelo ujeti do potankosti, bralca potegne v nekakšno meditativno sonavzočnost z avtorjem. Tudi sama beseda rahločuten v pravi meri zajame pomen tako nemške besede ängstlich, boječ, plašen, občutljiv, kot angleške anxious, tesnoben, tudi neučakan: ti pomeni se nežno prelijejo v avtorjevi rahločutnosti.
Ta rahločutnost se ne kaže zgolj v njegovi odprtosti za zgodbe ljudi, ki jih srečuje na svojih potovanjih, temveč tudi v samem videnju. Vsaka od sedemdesetih epizod vsebuje videl sem: »V senci zares visoke smreke aravkarije sem videl odprt grob.« (Herzfeld) Tako je knjiga Ransmayerja nekakšen edinstven seznam videnega. S tem ponavljanjem mestoma spominja na pesniško zbirko Si videl Daneta Zajca, ki je kakor vprašanje na njegov odgovor: Si videl? Videl sem.
Ob tem smo v knjigi priča drugačnemu videnju, netipičnemu za potovanja. V knjigi, v kateri z avtorjem potujemo od kitajskih provinc preko Brazilije do odročnih otokov, niso znamenitosti teh krajev, četudi se lahko tu in tam pojavijo, nikoli bistvene: namesto Kitajskega zidu je zanimivejša prisotnost poslušalca petja ptic in sneg, ki naletava sredi jeseni. Namesto enkratnega astrološkega pojava na nebu je zanimivejši natakar, ki se spotakne. Pisatelj vidi tisto, kar ni očitno, kar je za druge morda nevidno.
Omejena na majhno občino v srcu slovenskega podeželja sem sledila avtorjevemu glasu, pričevanju o videnem. Kaj vidiš, če kljub trenutni ujetosti na majhen košček sveta pogledaš z očmi pisatelja? Videla sem prvo pomladno polno luno, srne na begu, žabje poskoke, tudi majhna trupelca krtov in miši. Videla sem sovo, ki je zaprhutala nad drevesi, zajca, ki je ubral pot čez polje, in gosenico, ki je nerodno rinila dalje. Videla sem tudi ljudi, ki so »kršili postavo« in se srečevali med seboj. Videla sem odprta vrata baročnega dvorca. In ugotovila, da niso vedno poti tiste, ki nas delajo drugačne – včasih je to mirovanje.
Knjigo Christopha Ransmayrja Atlas rahločutnega moškega (Beletrina) lahko kupite na tej povezavi.
Slovensko založništvo se že dvajset let sooča s finančno stagnacijo oziroma upadanjem, do katerega je prišlo iz različnih razlogov, tudi zaradi dejstva, da kar polovica Slovencev ne bere (raziskava Knjiga in bralci, 2019), določen delež bralcev pa je za slovenski knjižni trg izgubljenih, vse odkar je narasla prodaja knjig preko spleta, ki je mnogim odprla pot v tuje, predvsem angleške spletne knjigarne.
Nekateri so bili na čakanju, drugi so delali
Zdravstvena kriza zaradi pandemije koronavirusa, ki je ohromila marsikatero gospodarsko panogo, ni prizanesla niti knjižnemu založništvu. Samo Rugelj v Delovem članku Prihodnost slovenske knjige po koronavirusu piše, da so že v prvih dneh karantene založniki začeli z ukrepi, s katerimi so poskušali ohraniti svoje založbe. Nekateri zaposleni so bili napoteni na čakanje, drugi odpuščeni. »Takoj po sprejetju odloka Vlade Republike Slovenije smo zaprli vseh 52 knjigarn Mladinske knjige, zamrle so tudi druge naše prodajne poti. Smo pa okrepili prodajo v naši spletni knjigarni Emka – kolikor so nam to dopuščale razmere, seveda. Tudi pri spletni prodaji smo se namreč soočali s težavami, zlasti pri dobavi knjig iz tujine. Knjigarnarji so bili do četrtega maja, ko smo ponovno lahko odprli knjigarne, ki niso presegale 400 m2 površine, na čakanju na delo, prav tako večina drugih zaposlenih v Mladinski knjigi,« razlaga Ester Fidel, ki skrbi za odnose z javnostmi pri tej založbi.
Založba Beletrina se je po prvem šoku odločila za drugačno pot. »Odločili smo se, da zaposlenih na čakanje ne pošljemo, pač pa s svojim delom nadaljujemo od doma. V prvi vrsti smo pospešili proces digitalne transformacije, ki smo se mu sicer veliko posvečali v zadnjih letih,« je povedal Mitja Čander.
Milijoni izgubljenih prihodkov
Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev je s svojimi raziskavami ugotovila, da je panoga založništva in knjigotrštva od začetka karantene zabeležila za šest milijonov manj prihodkov, vsaka naslednja karantena pa bi za panogo pomenih dodatne štiri milijone izgubljenih prihodkov. Znotraj založniške panoge so se med karanteno lahko odvijala dela, kot sta na primer urednikovanje in prevajanje, trženje knjig pa je potekalo v zmanjšanjem obsegu. V času koronakrize sta se prodaja e-knjig in spletna prodaja fizičnih knjig podvojila, a to še vedno predstavlja zgolj desetino običajnega prometa. »Pri Mladinski knjigi se je spletna prodaja v času epidemije povečala za več kot dvakrat, ker pa to predstavlja le majhen delež v celotnem delu prihodkov od prodaje (približno štiri odstotke), ne more nadomestiti izpada prodaje, ki smo ga imeli zaradi zaprtja knjigarn in drugih poti,« pojasnjuje Ester Fidel.
»Do neke mere so spletni nakupi ublažili finančno izgubo zaradi zaprtja knjigarn, predvsem pri manjših založnikih z dobro urejeno spletno knjigarno,« pravi Rugelj. »Tisti, ki tega nimajo, so se znašli skoraj brez prodaje,« dodaja. Vlasta Vičič navaja, da po oceni zbornice in Mladinske knjige spletna prodaja ne presega dva odstotka prodaje. »Dobra je bila obiskanost spletnega Sejma s kavča, ki sta ga organizirala Javna agencija za knjigo RS in Pisarna Ljubljane – Unescovega mesta Literature. Bilo je okoli devet tisoč obiskov, podatka o številu nakupov pa nimamo, saj so se opravljali neposredno pri založbah.«
S spletno prodajo so zadovoljni na Beletrini. »Spletna prodaja je bila med krizo odlična, prodali smo več kot lani v celem letu. Upamo, da bo spletna prodaja tudi v prihodnosti pomemben vir našega preživetja,« pravi Mitja Čander. »Navdušuje nas tudi obisk Biblosa, spletne knjižnice in knjigarne, ki jo razvijamo v sodelovanju s slovenskimi splošnimi knjižnicami. Kar petindvajset tisoč uporabnikov si je v času korone izposodilo devetdeset tisoč knjig, kar je le malo manj kot v celotnem lanskem letu. Biblos tudi v dneh po karanteni beleži štirikrat večji obisk kot pred njo.«
Ljudje si želijo dobrih knjig
Težko je ugibati, kako bo z založništvom v prihodnosti, saj zdravstvena stroka že zdaj opozarja na drugi val epidemije, ki ga lahko pričakujemo še to leto. »Za založniško krajino je bil že velik udarec, ko je založba Modrijan, ki je izdajala izjemno kakovostne knjige, v letu 2019 zaprla svoja vrata, in to se pozna na bogastvu in raznolikosti knjižnih izdaj. Želimo si, da nobena založba ne bi zaprla svojih vrat, karkoli ugibati o tem je nehvaležno in neprimerno,« razlaga Vlasta Vičič iz Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.
Rugelj predvideva, da lahko že do konca leta pričakujemo zaostrene razmere, manjši obisk knjigarn in nižjo povprečno prodajo. »Posledice pa se bodo pokazale šele drugo leto. Če nakupovanje knjig med ljudmi ne bo ponovno zaživelo, bomo priča zmanjšanemu številu novih izdaj, zaradi česar bodo poleg avtorjev prikrajšani ilustratorji, prevajalci, lektorji, tiskarji itn., ter zmanjšanemu številu zaposlenih v založbah in knjigarnah, posledično pa bodo na udaru tudi knjižnice.«
Za Mladinsko knjigo bodo posledice epidemije v njihovem knjižnem programu opazne v prihodnjih mesecih, saj bodo morali zaradi več kot dvomesečnega zastoja letošnji knjižni program zmanjšati za 15 do 20 odstotkov. Po drugi strani pa namerava založba Beletrina svoj knjižni program za letošnje leto realizirati v celoti, ob čemer se bodo še bolj trudili za prepoznavnost založbe in njenih knjig. V načrtu imajo tudi krepitev obstoječih ter odpiranje novih prodajnih kanalov. »Odzivi bralcev med karanteno so nas prepričali, da si ljudje še kako želijo dobrih knjig,« pravi Čander.
Potrebna je digitalna transformacija
Mitja Čander meni, da bodo morali vsi založniki hitro in učinkovito opraviti digitalno transformacijo. To pomeni ne samo izdajanje elektronskih knjig, temveč posvojitev digitalne miselnosti na vseh ravneh delovanja, od poslovnih do tržnih procesov. »Prav tako bomo morali še bolj natančno premisliti, kaj in za koga pravzaprav izdajati nove knjige, saj utegnejo biti streli v prazno usodni.« Kljub digitalizaciji bodo knjigarne še vedno predstavljale temeljni prodajni kanal za knjige, saj je nakupovanje v knjigarni med številnimi knjigami povsem drugačna izkušnja kakor nakupovanje preko spleta. »Naša knjigarna po ponovnem zagonu beleži dober obisk, čas pa bo pokazal, ali lahko govorimo o trajni vrnitvi kupcev. Beletrinina knjigarna je majhna, a ima zaradi zaposlenih posebno dušo,« pravi Čander.
Antikorona paketi in knjiga
Slovenski založniki so različnih tipov in z raznolikim obsegom dejavnosti ter številom zaposlenih, zato se tudi njihovo trenutno stanje razlikuje. »Seveda je ena pomembnih razlik tudi ta, v kolikšni meri dobijo sredstva, ki so namenjena podjetjem in gospodarski dejavnosti ter nenazadnje tudi samozaposlenim v kulturi v t. i. antikorona zakonodaji«, pojasnjuje Vlasta Vičič. Prva dva antikorona paketa sta splošna. »Prvi paket je namenjen ohranjanju socialnega statusa samozaložnikov, zaposlenih na čakanju in majhnim poslovnim subjektom. Drugi paket je usmerjen v povečevanje likvidnosti. S tretjim paketom pričakujemo, da nas bodo odločevalci razumeli in nam pomagali v sorazmerju z ostalimi prizadetimi panogami. Se pravi, tretji antikorona paket je usmerjen k sektorski pomoči,« razlaga Zdravko Kafol iz Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev. Ravno v obdobju zagotavljanja likvidnosti za marsikatero založbo ostajajo problem oziroma veliko breme visoke najemnine knjigarniških prostorov, ki jih mora založba pokriti ne glede na rezultate poslovanja. Kako se bodo posamezne založbe s tem soočale, je odvisno predvsem od tega, kdo je najemodajalec in ali je ta pripravljen prisluhniti nastali situaciji ali ne.
V pripravi je rebalans proračuna, ki naj bi bil izveden do septembra in v katerem vlada napoveduje proračunske reze v kulturo. »Vsekakor upamo, da se sredstva za kulturo in javno agencijo za knjigo ne bodo nižala. Prav tako upamo, da se ne bodo nižala sredstva knjižnicam, ki so pomemben kupec novo izdanih knjig,« pravi Samo Rugelj. Po njegovih predvidevanjih bi založniška panoga potrebovala približno dva milijona evrov, ki bi založnikom in knjigotržcem omogočila, da začnejo normalno poslovati in da pokrijejo vsaj del izpada, ki je nastal v času epidemije. »V državi, kjer kulturna dejavnost ne predstavlja prioritete, je pomembno, da založniki z lastnimi močimi naredijo vse, kar lahko – na primer uvedejo tehnološke izboljšave, najdejo projektne ideje in poiščejo nove prodajne poti, poleg knjigarn, ki so temelj knjižne prodaje,« še dodaja.
