januar 2015 - AirBeletrina
Panorama 30. 1. 2015

Kaj bomo brali v letu 2015? (1/4)

Ilustracija: Ana Baraga

Ste že vsaj trikrat prebrali lanskega kresnikovega nagrajenca in že veste, kdo bo letošnji? Ste že siti leto starih teorij o tem, kako priti iz krize? Je vaš otrok hipster? Želite povsem nove recepte za prvo spomladansko zabavo?

AirBeletrina ve za vašo stisko, AirBeletrina vas razume. Zato smo najeli psihologe, da so analizirali sanje urednikov, kukali smo založnikom čez ramo, ko so dvigovali denar na bankomatu, izsiljevali z golimi fotografijami (to nikoli ne zastara), podkupovali tajnice s koledarjem Boruta Pahorja … Vse za vas, dragi knjigožeri – da vam priskrbimo ultimativni seznam knjig, ki naj bi letos izšle pri naših založbah!

POZOR: Ker založbe šele pridobivajo subvencije, to ni dokončni seznam – morda kakšna od knjig ne bo izšla (nekaj smo vam jih obljubili recimo že lani); nekaj založb pa ni želelo razkriti nepotrjenih naslovov. Tudi naslovi knjig so lahko delovni in se bodo morda do izida še spremenili.

In še to: ker bo knjig toliko, želimo pa si vašega natančnega branja (ker si vse zaslužijo pozornosti), bomo članek razdelili v več delov (po abecednem vrstnem redu). Na koncu članka lahko preberete, katere založbe vam bomo predstavili naslednjič.

 

Beletrina

 Izvirna proza

Beletrina nadaljuje s svojo preverjeno formulo prepoznavnih pisateljskih peres, ki jim rada doda kakšno povsem novo ime – čeprav moramo letos »novo« postaviti v narekovaje. Pravnika Dina Bauka poznamo tudi kot kolumnista Mladine; Jelo Krečič kot novinarko Dela; Matjaža Lunačka pa kot pisca strokovnih in esejističnih knjig (no, knjige). Letos se bodo prvič preizkusili v leposlovju. Baukov roman ima delovni naslov Balada o Denisu in Mary, nedokončana ljubezenska zgodba, dr. Svetlana Slapšak pa je o njem med drugim zapisala: »To ni samo drzno inventivna, to je drzno prezirljiva proza, ki si ne dovoli nobene ublažitve, nobenega placeba, nobenega mehčanja.« Romaneskni prvenec Jele Krečič z naslovom Ni druge bo »komična ljubezenska odisejada«, v kateri bo Matjaž skakal s cveta na cvet in v iskanju prave zavil tudi na Metelkovo in v Jajce. Ker so zbirke kratke proze v zadnjih letih vse redkejše, pa bo treba posebno pozornost v 2015 nameniti knjigi Beatusille Matjaža Lunačka, ki prinaša 39 »črtic ali literarnih slik«, katerih protagonisti so »neobičajni in nekonvencionalni posamezniki«, glas pa posodi tudi živalim.

Naslednja knjiga poleg prepoznavno pisateljsko pero, kar se tiče Airbeletrine, spada tudi v kategorijo Komaj čakamo. Gabriela Babnik, tudi naša stalna sodelavka, se po lanski zbirki kratke proze oziroma novel vrača k romanu in Afriki. Tri dele romana z delovnim naslovom Ljubimec bo povezoval Fadul, novinar iz Čada, ki je moral zaradi svojih kritičnih člankov pobegniti v Evropo, kjer pa ga pričakajo institucionalni rasizem in boj za preživetje v podzemlju. Poleg nje bodo nov roman izdali še Emil Filipčič, ki bo tudi v delu Serafa s Šarhove 2 ostal zvest »avtobiografski konfabulaciji«; tokrat bomo brali o tem, kako skušata avtorja Butnskale, Ris Boštjančič in Albert Dolenc, po 35 letih zavzeti še fejsbuk in jutjub; k leposlovju se po nekaj letih premora vrača Lenart Zajc z romanom Agencija, ki je – kdo bi si mislil – postavljen »v obdobje krize in protestov v letu 2012, v čas rastoče brezposelnosti in naraščajočega obupa«. Morda lahko fikcija ponudi alternativo? Ni pa vas malo sladokuscev, ki se boste razveselili tudi novega romana multitalenta Dušana Šarotarja, s fotografijami nadgrajen roman Panorama je oblikovan »kot asociativni tok misli v katerem se časi, kraji in dogodki prelivajo v nenavadno zgodbo s številnimi pripovednimi glasovi«, ki jim je skupno predvsem iskanje doma.

Izvirna poezija

Medtem ko se od njega še zmerom poslavljamo, bodo pri Beletrini izdali novo zbirko Tomaža Šalamuna, ki nosi v luči njegove smrti kljubovalen naslov Orgije. V njih »med brzicami povezanih dvovrstičnic utripa uporniški in trmoglavi, zvedavi in darežljivi duh, ki hlastno in strastno beleži mnogovrstne preobrazbe vsakdanjega sveta, da bi jih precedil skozi sito osebnega izkustva in vizije, spogledujoč se istočasno z bežečimi trenutki in z vidikom večnosti«. Ne bomo nakladali o tem, kako velik pesnik živi naprej skozi svojo poezijo, ampak bi raje poudarili, da je izid knjige priložnost, da za nekaj trenutkov spet utihnemo in pustimo, da spregovori Pesnik. Po pesniški zbirki Pojdimo vezat kosti (Mladinska knjiga, 2010) bo nove pesmi bralcem v roke predala Cvetka Lipuš, ki tudi v zbirki Kaj smo, ko smo ostaja suveren in izviren pesniški glas, svoj pesniški svet pa še »radikalizira z eksistencialno izkušnjo, izzivi, vprašanji, vsakdanjo mitologijo in neobremenjenim humorjem«. In če še nimate dovolj, prihaja nova pesniška in še kaj zbirka Svetlane Makarovič! Legendarna pesnica bo Slovenijo udarila s knjigo z naslovom Žled. V njej bo na novo napisala, zbrala in narisala tisto, kar predstavlja njeno zimo, poleg novih besedil bodo torej delo sestavljale pesmi, odlomki iz njenih drugih besedil, risbe in osebne izpovedi.

Za otroke in mladino

Otroški program, ki poteka okviru Fabule, bodo letos programsko razširili, izšla pa bo tudi zbirka kratkih zgodb z naslovom Moč lažnega (glej okvirno temo Fabule 2015), za katero so besedila prispevali uveljavljeni slovenski mladinski in otroški pisatelji: njeno visočanstvo Desa Muck, pa Barbara Simoniti, avtorica izdatno nagrajevanih Močvirnikov (Mladinska knjiga, 2012), neutrudni in vedno, tudi ko piše za odrasle, razigrani Milan Dekleva, princ prestolonaslednik Žiga X. Gombač, sicer tudi eden od avtorjev še vedno izredno priljubljenega Ultrabluesa (UMco, 2014), prvič pa se bo na tem področju preizkusila Mojca Kumerdej. Bo pa letos svoj ponatis doživel tudi fantastični roman Velecirkus Argo Ferija Lainščka, zgodba o dobroti in prijateljstvu.

Prevodna proza

Če smo že omenili Fabulo 2015, pa dajmo začeti z njo, tako ali tako že trka na vrata. Letos nas bo obiskala škotska in svetovno znana avtorica Janice Galloway, romanu Dihati moraš, to je vsa skrivnost (Študentska založba, 2000) bomo v slovenščini lahko dodali roman Clara, o Clari Wieck Schumann, eni najboljših pianistk svojega časa, ki jo zgodovina odpravi kot »ženo romantičnega skladatelja Roberta Schumanna«. Slovenskim bralcem znan je tudi drugi gost, Georgi Gospodinov, po njegovem prvencu z naslovom Naravni roman (Študentska založba, 2005), bomo lahko v slovenščini brali njegov najnovejši roman Fizika žalosti, poetičen roman, »delo čuteče duše in odprtega srca, ki nam govori o fiziki in metafiziki bistva človekovega bivanja«. Druga dva gosta bosta prvič kandidirala za mesto na vaši knjižni polici. In sicer sta to mlajši francoski avtor Clément Bénech, ki pa je svoj prvenec, kratki roman, »ljubko kurioziteto« Slovensko poletje umestil na Bled in v Ljubljano, kjer dopustuje mlad študentski par, bodoča doktorja zgodovine; ter Stefan Hertmans, eden izmed najvidnejših in najbolj profiliranih flamskih avtorjev, ki je svoj zadnji roman Vojna in terpentin aktualno posvetil temi prve svetovne vojne – prevajala je Staša Pavlović, lani nagrajena za najboljšo mlado prevajalko in AirBeletrinina sodelavka.

Poleg tega Beletrina za letos napoveduje še nov prevod Tomasa Bernharda, roman Zmrzal je, kakopak, »prikaz brezupne človeške tragike, samote in popolnega razpada sveta«; pa dvodelni roman Žalost Belgije, mojstrovino Huga Clausa, enega najpomembnejših avtorjev literature v nizozemskem jeziku 20. stoletja;posthumno izdano, sicer nedokončano Citadelo Antoina de Saint-Exuperyja, avtorja Malega princa; pa novelistično zbirko Dukla starega znanca slovenskih bralcev, poljskega pisatelja Andrzeja Staisuka, ki ga znova odlikuje »značilni slog liričnega opisa prostora, kraja, pokrajine ali potovanja, ki meji na epifanijo«; zgodovinski roman Zlo prihaja s severa italijanskega pisatelja Fulvia Tomizze, v katerem zasleduje življenje škofa in reformatorja Piera Paola Vergerija (1498–1565), Zbiralec svetov, še enega slovenskim bralcem dobro znanega avtorja, Ilije Trojanowa, ki pa portretira Richarda Francisa Burtona, ene najbolj ekscentričnih figur 19. stoletja; ter že lani obljubljani napeti ljubezenski roman Ljubeznivec mlajše nemške pisateljice Julije Franck.

V njihovem letošnjem, kot vedno natrpanem programu sta svoje mesto našla še dva klasika 20. stoletja. V slovenščini bomo v prevodu Jane Pavlič dobili prvi v francoščini napisani roman Samuela Becketta Mercier in Camier, v katerem zaznamo zametke kasnejših dramskih besedil Čakajoč Godota in Konec igre. V prevodu Tine Mahkota pa bomo naposled dobili tudi Burmanske dneve Georgea Orwella, ki se že začnejo zelo obetavno: »V Moulmeinu, v Spodnji Burmi, me je sovražilo veliko ljudi – samo takrat v življenju sem bil dovolj pomemben, da se mi je to zgodilo.« 

Humanistika in teorija

Napovedati upamo, da bo letos kakšna od uspešnic prišla tudi s tega programa. Obetata se nam kar dve knjigi prepoznavnih (Delovih) novinark. Vesna Milek z delom Razpoložena za Pariz začrtuje svoj čustveni zemljevid Pariza, »ki vključuje portrete umetnikov, drobce razpoloženj, impresij, esejev, zametke kratkih zgodb, naključno izbranih osebnosti, ki so zaznamovale mesto, kalejdoskop usodnih ljubezni, nevarnih razmerij«; svoje odlične prispevke za Sobotno prilogo pa je v knjigo Vse, kar smo zbrala tudi Irena Štaudohar, njeni eseji temeljijo »na najsodobnejših nevroloških odkritjih, evolucionarni psihologiji, moralni psihologiji, pa tudi na preprostem pripovedovanju zgodb in o tem, kaj vse imamo v sebi«. Tretja slovenska knjiga bo avtobiografija Petra Zobca (1932–2012), enega najbolj prepoznavnih slovenskih ustvarjalcev s filmskega področja – Vsi drugi se imenujejo ljubezen je tako obenem tudi »dragocena kronika zakulisja slovenske in jugoslovanske kinematografije«.

Poleg teh boste lahko letos v posteljo vzeli še biografijo Leva Tolstoja Lev Tolstoj – Pobeg iz raja Pavla Basinskega, »literarno dovršeno delo o eni najbolj prepoznavnih figur ruske književnosti«; veličastno Zgodovino obraza Hansa Beltinga, zgodovino človekovega upodabljanja obraza od kamene dobe do danes; avtobiografsko Rdečo knjigo Carla Gustava Junga; pa delo Jugoslavija in svet leta 1968 hrvaškega zgodovinarja Hrvoja Klasića ter Življenja in nauki velikih filozofov Diogena Laertskega – kot dopolnilo k Fragmentom predsokratikov.

 

Cankarjeva založba

Izvirna proza, poezija in dramatika

Ker se na Airbeletrini prav nič ne sramujemo svoje subjektivnosti, bomo začeli kar s prijateljem uredništva, ki ga ljubkovalno kličemo Boris in ki se zadnje leto udinja tudi kot orač na zahtevo (hešteg 50 odtenkov njive). Govorimo seveda o Boštjanu Gorencu, takozvanemu Pižami, ki mu bodo letos pri Cankarjevi založbi izdali parodične Slovenske spletne klasike. Za vse tiste, ki se ob branju Cankarjevega Na klancu sprašujete, zakaj si Francka voza preprosto ne rezervira na prevozi.org. Če ostanemo pri favoritih našega uredništva, A. H. se izjemno veseli tudi zaključka filozofsko-literarne tetralogije Štirje časi Marka Uršiča, ki izhaja v tempu Georgea R. R. Martina, saj je prvi del svetlobo ugledal daljnega 2002. Zadnji del ima naslov O sencah, lotil pa se bo tudi sodobnih virtualnih senc. Nov roman je znova pripravil tudi Evald Flisar, ki je z Začaranim Odisejem (Litera, 2013) dokazal, da mu pisateljske kondicije še ni zmanjkalo. Besede nad oblaki bodo izgovorjene na mednarodnem letu iz Frankfurta v Singapur in bodo sestavljale debate »med potniki, ki se po naključju znajdejo na sedežih drug poleg drugega in se med poletom zapletejo v stilno, tematsko, filozofsko in tudi dramatično raznovrstne pogovore«. Če ste že prebrali Benetke, zadnjič (Cankarjeva založba, 2014), lanski roman Milana Dekleve, in vam je bil všeč, boste lahko letos v roke vzeli že novega – Telo iz črk ima sicer oznako krajši roman, a ker je »navdahnjen z osebnostjo Alme Karlin in njeno neverjetno življenjsko zgodbo«, mu veličine že zato ne more manjkati. Tudi pri Cankarjevi ne bo šlo brez leposlovnega prvenca: Bolje p(r)ozno kot nikoli podpisuje Urban Vovk, literarni kritik in esejist, ki je v kratko prozo menda prispel po ovinku, »tja ga je naplavilo z osebno izpovedno noto obogateno esejistično pisanje, ki so ga mnogi bralci označili za čisto navadno kratko prozo«.

Poezija bo letos v znamenju dveh izmed najbolj priljubljenih slovenskih sodobnih avtorjev. Rodu in domu Toneta Pavčka (1928–2011) bo prinesla še neobjavljene pesnikove tekste. »Boleče intimna in lačna življenja, ki počasi polzi iz prijema. Polna modrosti, kot jo lahko rodi samo odprt, neuklonljiv duh.« Z drugimi besedami: ready-made bestseler. Novo pesniško zbirko pa je pripravil tudi Feri Lainšček, Ko skupaj molčiva njegovim spevnim verzom dodaja »nove, še neslišane odtenke«.

Kot ena redkih se Cankarjeva založba posveča tudi izdajanju dramskih zbirk. Knjigo Evropa so sestavile štiri drame, ki jih je Vinko Möderndorfer napisal v zadnjih letih in bodo uprizorjene letos: Obiski (Slovensko stalno gledališče v Trstu), z Grumovo nagrado nagrajena Evropa (SNG Drama), Mali nočni kvartet (Prešernovo gledališče Kranj) in Nostalgična komedija (SLG Celje).

Prevodna proza

Cankarjeva založba je seveda tradicionalno močna tudi v prevodni prozi. Letos nam bodo v branje ponudili roman Švindler, špijonka in človek z bombo švicarskega pisatelja Alexa Capusa, ki smo ga lani spoznali v romanu Léon in Louise (Cankarjeva založba 2014), v novem prevodu pa prepleta življenjepise treh zgodovinskih osebnosti, pacifističnega atomskega fizika, vohunke in slikarja; avtobiografski Srce parajoče delo neizmerne globine Američana Davea Eggersa, enega glavnih predstavnikov t. i. šole Nove iskrenosti (hipsterji, pozor!); Motnjo poljske pisateljice Magdalene Tulli, ki »govori o neimenovani vojni, brezimnih beguncih in njihovih usodah, toda tudi o odnosu drugih ljudi, ki jih pasivno ali sovražno opazujejo v razdeljenem svetu«; ter novi roman perujskega Nobelovega nagrajenca Maria Vargasa Llose Prikriti junak, enega »najbolj prodajanih romanov v Južni Ameriki, v Mehiki je prehitel celo Petdeset odtenkov sive«. Čakajte, seznam gre še naprej: v načrtu so tudi še »proustovski« Lišček kultne ameriške pisateljice Donne Tartt, knjiga leta 2013 po izboru Amazona, po kateri se obeta še filmska priredba; nov roman Iana McEwana Med zakonom in pravico, o težki odločitvi ugledne sodnice družinskega prava; Bratovščina (1932) Ernsta Haffnerja, nekakšni Kids nemške družbe tridesetih let dvajsetega stoletja – avtor je skupaj z založnikom izginil po sestanku na Goebbelsovi državni kulturni zbornici; še čisto svež roman s Finske, Kjer se križajo štiri poti Tommija Kinnunena, »roman o življenju treh generacij neke družine v manjšem mestecu s severa Finske, ujetih v nemilost okoliške narave in družbenih spon«; pa Knjiga o Uni enega najprepoznavnejših bosanskih pisateljev, Faruka Šehića; Breztežni mehiške avtorice Valerie Luiselli; novo delo priljubljenega italijanskega pisatelja Alessandra Baricca Trikrat ob zori, ki ga je mogoče brati kot svojevrstno nadaljevanje Mr Gwyna (Cankarjeva založba, 2014) ali pa kot samostojno delo; pa zbirka kratke proze Drag šov Uršuľe Kovalyk, ki »intimno osvetljuje 70. in 80. leta na Slovaškem kot tudi današnjo družbo v primežu nebrzdanega potrošništva« …

Posebno pozornost pa si v tem naboru vendarle zaslužita nova prevoda iz ruščine oziroma francoščine. Laurus velja za enega najpomembnejših in najodmevnejših ruskih romanov zadnjih nekaj let, ki ga nekateri primerjajo z Ecovim Imenom rože; Jevgenij Vodolazkin v njem piše o »globinah človeške nravi: o ljubezni, odrekanju, duhovnosti in človeku z veliko začetnico«. Ali se bo slovenskim bralcem priljubil tako kot Ecova mojstrovina, bomo odkrili kmalu. Če pazljivo spremljate Airbeletrinino Nespregledano, ste slišali tudi že za skrivnostno Eleno Ferrante, ki ljubosumno skriva svojo zasebnost, a je postala mednarodna literarna senzacija predvsem zaradi svoje neprizanesljive, neustrašno odkrite pisave. Njen prvi v slovenščino prevedeni roman ima naslov Dnevi zavrženosti. Bodite pozorni nanj.

P. S. Včeraj so pri Cankarjevi založbi napovedali za pozno jesen tudi zadnji roman Michela Houellebecqa Soumission (Podvrženost), v katerem “si je Houellebecq zamislil Francijo leta 2022 po tem, ko na predsedniških volitvah Stranka muslimanskega bratstva porazi skrajno desno Nacionalno fronto. Ženske opustijo zahodnjaški slog oblačenja in se odpovejo službi, nemuslimanske tovarišice odpustijo, dopuščena je poligamija”. Prevajalca zaenkrat še iščejo. Več o tem na MMC.

Mladinska in otroška literatura 

V prepoznavni zbirki Najst letos izide nova poljudnoznanstvena knjiga za mlade iz serije Zgodb o skoraj vsem dr. Saša Dolenca, fizika in filozofa, Česa denar ne more kupiti in druge kratke zgodbice o skoraj vsem, ki bo govorila med drugim tudi o vroči (virozni) temi, o odklanjanju cepljenja. Poleg nje pa še prevodni, večkrat nagrajeni roman Max francoske avtorice Sarah Cohen-Scali, ki so ga v domovini označili z »za bralce po 15. letu«, saj skozi otroška usta spregovori o nacizmu, natančneje o njihovem projektu Lebensborn, katerega del je tudi deček Max, ki ga skušajo vzgojiti v čistokrvnega predstavnika arijske rase. Slovenske novice bi vam čez cel ekran nalepile napis KONTROVERZNO! Če se boste po branju Maxa želeli pomiriti, pa vam priporočamo kratki roman mlade češke pisateljice Jane Šramkove Hruškadóttir (Hči hruške), ki je »drobna, subtilna, slogovno izbrušena zgodba o prijateljstvu med zelo različnima dekletoma na pragu odraslosti«.

Humanistika

V zbirki S poti letos napovedujejo Notranji krog Francisca Goldmana, mešanico »potopisa, spominov in reportaže o narkoterorizmu« iz Mehike. V zbirki Bralna znamenja izideta deli Knjiga v viharju Slavka Pregla, bivšega direktorja JAK, o »upadanju bralne kulture, prenizkih honorarjih avtorjev, mačehovskem odnos države in javnih osebnosti do kulture, uničevanju neprodanih knjig« itd.; in Stroj smisla Michaela Bhaskarja, ki vas bo povedla po zgodovini založništva od 15. stoletja do danes ter vam pokazala, kako lahko založništvo preživi krizo, v kateri se je znašlo. Če iščete dobro biografijo, vam bodo pri Cankarjevi založbi letos v branje ponudili knjigo Marija Terezija: Velika Habsburžanka Franza Herreja, napisano »v razumljivem, prijaznem, že kar romanesknem slogu« in z uvodom Igorja Antiča, ki se bo dotaknil razmerja med Marijo Terezijo in Slovenci. Če pa vas bolj rajca zgodovina druge svetovne vojne, pa boste lahko brali Tretji rajh Richarda Overyja, »privlačno napisano in bogato ilustrirano ter dokumentirano knjigo«, ki vam bo ponudila »temeljit vpogled v strukturo in delovanje tretjega rajha«. O istem obdobju pri nas pa piše zgodovinar Božo Repe v knjigi S puško in knjigo: Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945, ki obljublja »objektivno, večplastno in v razumljivem jeziku orisano dogajanje med drugo svetovno vojno in ob njenem koncu«.

 

* Naslednji teden vas čaka zapis o knjigah, ki jih za vas v letu 2015 pripravljajo Center za slovensko književnost, *cf, Goga, LUD Šerpa, LUD Literatura in Miš.

Panorama 29. 1. 2015

Čas Vzhoda in žensko maščevanje. Nauki z ekskurzije v hamburški sex shop

Na Reeperbahn pridem, ko že pada mrak. Znamenita hamburška ulica, ki so jo nekateri v želji po pretiravanju krstili za najbolj grešno v Evropi, se mi zdi kot kičast Las Vegas, po katerem se sprehajajo Japonci in Švedi, gospodiči in grobijani, pohotno pobrateni pod izveski, ki obljubljajo fuk za 35 evrov. V širokem loku se izognem gledališčema, kjer uprizarjajo zanič predstave, grem mimo igralnic, hišk z voajerskimi luknjami, hrupnih barov z »vročimi« programi v živo in podzemnimi diskotekami, dokler končno ne pridem do Boutique Bizarre, največje trgovine z erotičnimi pripomočki na stari celini. Vstopim.

Znamenita trgovina se nahaja v vpadljivi stavbi, ki jo je mogoče takoj opaziti z ulice. Oznanja jo ogromni izvesek z zlatimi črkami na srebrni podlagi. Tri velikanske izložbe, prav tako z belim ozadjem, popolnoma osvetljene. Zelo je drugačna od tovrstnih trgovin, kot sem jih vajena iz četrti Eixample v Barceloni. Tam še pred veliko bolj nedolžnimi lokali stojijo varnostniki, ki so videti kot velikanske tetovirane omare, in varujejo vhode v luknje, za katere bi človek sklepal, da v njih potekajo nezakoniti pasji boji.

Tu na severu je vse drugače. Tu ima sex shop svojega predstavnika za stike z javnostjo, ki šteje kakih petintrideset let in me spominja na prodajalca sladoledov v katerem od obmorskih turističnih letovišč: suhljat, nizek, zagorel, oblečen v rahlo neokusno srajco živahnih barv, dovolj razprto, da se vidijo temne dlake na prsih. In požrešne, temne, svetlikajoče se majcene oči, za katere se zdi, da se hočejo polastiti vsega in vsakogar, ki gre mimo njega. Razloži mi, da je od ponedeljka do četrtka vstop v trgovino brezplačen, ker trgovino tedaj obiskujejo redne stranke: ženske med 18. in 35. letom, moški, starejši od 35 let, in zdravi pari. Doda, da je med petkom in nedeljo potrebno plačati simbolično vstopnino enega evra, saj tako preprečijo ekshibicionistom in objestni mulariji, da bi vstopili, na hitro povzročili škandalček ali potegavščino in takoj nato zbežali. Predvsem pa zato, da bi nadzorovali pretok strank, saj trgovino ob koncih tedna obišče okoli 4.000 ljudi. To je dvakrat toliko, kot jih obišče barcelonski Muzej sodobne umetnosti, pomislim, medtem ko mi piarovec že ponosno razlaga jasno in stereotipno nemško racionalno razdelitev prostorov v Boutique Bizarre.

»Imamo pet sekcij,« mi slovesno naznani mladenič: »Klasika, Korzeti, Intimna oblačila, SM in Umetniška galerija.«

Če mi dovolite, bom začela s Klasiko. Sprva vidim le vibratorje, in sicer v treh velikostih: veliki, zelo veliki in ogromni. Konvencionalni, torej enojni vibrator, nato dvojni in nazadnje še dvojni vibrator, ki ima na sredini še poseben izvesek, ki je očitno namenjen draženju ščegetavčka. Vidim tudi neke vrste kabel s penisom na vsakem koncu, namenjen hkratni stimulaciji dveh žensk. Tu je še cela vrsta vibratorjev na daljinsko upravljanje. Najboljši, mi pove vodič, se imenuje LELO SORAYA: ima tri motorčke in nekakšne silikonske lopatice, ki vibrirajo v osmih različnih hitrostih. »Super zadevica,« se vmeša punca, ki dela za blagajno.

Na izpostavljeni in razsvetljeni polici so razstavljeni vibratorji, ki so kopije spolnih udov znanih pornografskih igralcev. Med impozantnimi primerki je tudi majhen in pozlačen vibrator, ki stane več kot tisoč evrov: povejo mi, da naj bi bil natančen odlivek penisa Glenna Goulda. »Nežen in natančen pritisk,« naznanja reklamni napis, ki priča o tem, da imajo številne gospe raje zajčke kot žrebce. Poleg umetnih penisov najrazličnejših oblik in velikosti so razstavljene tudi kitajske kroglice. Presenečena sem, ko med vsemi temi igračkami uzrem termovko, s kakršno običajno neseš kavo v službo. Ko pogledam natančneje, odkrijem vibratorje za moške, nekakšne vatle, ki posnemajo pravo vagino in imajo vrečico za spermo, ki jo lahko zavržete po vsakem brizgu.

Potem je tu velikanska filmska sekcija. Več kot 20.000 naslovov, večinoma zelo vulgarnih. Hitro se utrudim gledanja žensk, ki jih vsak fuk spravi na rob slabo hlinjene ekstaze, in pozornost raje posvetim sekciji filmov za homoseksualce: če ne drugega, so tam vsaj moški. Mojo pozornost pritegne velikanska žanrska sekcija. Vidim kolekcijo filmčkov, imenovanih Skinny Girls, in se sprašujem, kdo je tako izprijen, da ga vzburjajo shirana dekleta, ki izgledajo, kot da bi jih ravnokar spustili iz Dachaua. Opazim celo serijo filmov, ki se dogajajo v rasno mešanem Dunaju in Berlinu, poleg njih pa zgodbice iz pastirskih okolij južnonemškega podeželja, najbrž namenjene pohotnim krščanskim socialistom. Filme z vzburjenimi mladostnicami sem pričakovala, preseneti pa me bogat izbor filmov s starejšimi damami in gospodi. Z uživanjem v spolnosti v jeseni življenja ni prav nič narobe, skušam dopovedati sama sebi, v glavi pa se mi ves čas vrti podoba moje babice, ki jo, medtem ko v kuhinji praži mandlje, nenadoma zagrabita priletna soseda, zaradi česar se mi vse skupaj vendarle zdi čudno. Raje se odpravim dalje in zagledam velikansko zbirko orientalskih posnetkov z mladimi Japonkami na naslovnici, ki v strogih oblačilih strežejo čaj, na drugi strani pa iste Japonke, ki se kot nore zvijajo v postelji. Očitno obstajajo moški, ki od žensk hočejo vse, si rečem, da jim postrežeš s čajem kot dobrosrčna babica in istočasno fukaš z njim brez zadržkov kot sodobna urbana profesionalka.

Takrat mimo mene pride lični fant s slamnatim klobukom in zelenimi hlačami, ki s sabo tovori kup tangic, mask in toliko bičev, da bi z njimi lahko napolnil vagon. Za njim elegantna gospa srednjih let z izborom filmčkov in solidno selekcijo vibratorjev LELO SORAYA. »Ja, seveda,« mi odgovori piarovec, »jasno, da imamo kar nekaj odvisnikov od seksa.« Vpraša me, ali bi se rada sprehodila po SM-sekciji, in odgovorim »da, hvala, z veseljem« (SM? Sándor Marai? Somerset Maugham? San Marino?). »SM je proces,« reče. »Ne bi verjela, koliko parov pride in vpraša za bič, udarci katerega niso boleči. Morda se sliši nenavadno, ampak moraš razumeti, da je za sadomazohizem potreben predvsem čas.« (Sadomazohizem, zdaj razumem.) Neboleč bič se mi zdi nekaj takega kot ostarela diva, ki je izgubila svoje čare, erotizem ugaslega ognjenika. Sekcija za sadomazohizem je v bistvu ogromno skladišče akrobatskih igrač. Tu lahko najdemo maske z zunanjim uravnavanjem dotoka kisika, mučilna orodja, značilna za srednjeveško inkvizicijo, igle in pincete, ki jih običajno najdemo v zobozdravniških ordinacijah, ter klešče, ki me spominjajo na dedkovo delavnico. Obstaja tudi kolekcija tematskih posnetkov, na primer z ženskami, ki imajo bradavičke namazane z medom in jih spustijo v posodo, polno risalnih žebljičkov. V vitrini vidim siv predmet, ki me od daleč spomni na Chillido (baskovski modernistični kipar, op. prev.), ko pogledam od bližje, pa vidim umetno roko s pestjo, stisnjeno v socialistični pozdrav. »Oprosti, a to se vtakne v rit?« vprašam z največjo možno elegantnostjo, ki jo takšno vprašanje še dopušča. »Da,« mi odgovori vodič.

»To je dragulj,« reče in mi pokaže usnjeno masko v obliki konjske glave. »Ne, ne omogoča uravnave dotoka zraka,« odgovori na moje vprašanje. »Ne, nobene elektronike ali tehnike. Zgolj to, kar vidiš.«

»Ta predmet ima malo opraviti s seksom, punca. Tu gre za preobrazbo.«

(Ko se je Gregor Samsa nekega jutra prebudil …)

»Preobrazba. In kdo kupuje to zadevo?«

»Pari, kjer eden od partnerjev uživa v podrejeni vlogi.«

»Ženska?«

»In številni moški, ki imajo dominantno funkcijo v službi.«

»Za pokoro?«

»Ne ravno tako …«

»Da bi se partnerja urila v zaupanju eden drugemu?«

»Recimo, ja,« reče, da bi se na hitro otresel mojega poizvedovanja, mene pa nenadoma presune sram, da se sredi seks trgovine spuščam v takšna vprašanja.

»In koliko stane ta material za preobrazbo?«

»Tisoč dvesto evrov.«

Nadanejo ti konjsko masko. Vodijo te po sobi po vseh štirih kot ponija s plašnicami, na kakršne starši posedajo otroke na podeželskih sejmih. Bičajo te po hrbtu. Udarjajo te po riti, stegnih in temenu. In te oskubijo za mesečno plačo. Najbrž se je treba precej potruditi v tem SM procesu, da bi se performans splačal.

Nekoliko sem že zafrustrirana, odločim se, da bom srečo poskusila v Umetniški galeriji. Tudi tu vidim slike žensk, obkoljenih s številnimi penisi, žensk, ki fafajo, žensk, pošpricanih s spermo, žensk z dvignjenimi ritmi in visoko razkačenimi nogami, žensk s preluknjanimi bradavičkami. Ko me piarovec vpraša, kaj si mislim, izpovem svojo nejevoljo. Vse je grozljivo banalno in hkrati pristransko. Vse podobe so narejene iz moškega zornega kota. Odgovori mi, da je to najbrž zato, ker je avtorica slik rojena v šestdesetih letih in spolnost razume na način, kot ga je propagiral kulturni kontekst moške prevlade. Ta perspektiva se je zelo spremenila v zadnjem desetletju, me poduči, in se bo še naprej spreminjala, če bomo mlada dekleta zahtevala proizvode, ki nas vzburjajo. Seks bo tako postal bolj pretanjen, prefinjen in razdelan. »Če nas ne bo maščevanje prevzelo do te mere, da bomo me začele zatirati vas,« mu odvrnem. Med gledanjem videoposnetkov in fotografij sem namreč tudi sama doživela preobrazbo. Natančneje, spremenila sem se v sadistično pošast z željo, da bi umorila vsakega moškega in tako maščevala vse te ženske, ukleščene med dva tipa, ki jih brizgajo s spermo.

A namesto tega si raje skušam dopovedati, da to počnejo iz užitka. Ko me prešine ta misel, doživim absurdni napad dostojnosti in zbežim v sekcijo z literaturo. Ignoriram police, ki se šibijo od knjig z naslovi, kot je The Secret Pleasures of Urination, in se ustavim pri izvesku, na katerem piše »Svetovna književnost«. Ampak ne, ni prevodov klasikov erotične literature. Zgolj knjige v angleščini in nemščini, ki se poglabljajo v multikulturne teme. Med njimi uzrem Muschi Sushi, Japan Bondahe, Sklavin in Tokio, celo kolekcijo, ki nas uči strpnosti do drugih kultur, namenjeno Nemcem, ki so naveličani lokalnih blondink in masturbirajo pred slikami Japonk. Zelo me preseneča ta obsedenost z Japonkami. Predvsem zato, ker sem nedavno gledala dokumentarec o tem, da je kar tretjina japonskega prebivalstva nehala prakticirati seks in da se 60 % parov, starejših od 35 let, ljubi le trikrat na leto.

Istočasno pa je seksualna industrija ključna panoga japonskega gospodarstva. A s pornografijo, ki jo proizvedejo doma, služijo predvsem na evropskem trgu. Tu so uspeli plasirati podobo japonske ženske, ki brez pritoževanja dovoli, da moški z njo dela, kar se mu zahoče, za adolescente vseh starosti pa so ustvarili podobo plahe študentke, za katero se izkaže, da je v postelji prava zver. Resnica pa je, da Japonci doma trpijo za zverinsko lakoto. Moški ždijo v majčkenih sobicah in si ga drkajo, ženske pa se zagrenjeno postarajo, misleč, da je orgazem ime češke kulinarične specialitete.

Japonski paradoks mi zaposluje misli, ko se vračam domov. Pomislim na »čas Vzhoda«, ki ga je prerokoval Raimon Panikkar, čeprav je meril na nekaj rahlo drugačnega. V isti sapi upam, da se sprememba perspektive, o kateri je govoril piarovec, ne bi mudila predolgo, kajti z izjemo manjšine, ki uživa v konjskih maskah, risalnih žebljičkih na bradavičkah in skupinskem seksu, so trgovine s spolnimi pripomočki postale kraji neznosnega dolgočasja. Upam, da bo do napovedanega preobrata prišlo, še preden bomo v napadu maščevanja začele vtikati socialistične pesti v riti japijev.

Čemu služi narediti seks tako viden, tako dostopen, tako vsakdanji, če je filozofija, ki usmerja njegovo množično potrošnjo, enaka tako v Hamburgu kot v Barceloni? Verjamem, da je LELO SORAYA za mnoge božji dar, a še bolje bi bilo preseči to kulturo, ki pozna le moškega, ki se hoče spustiti z vajeti, in pohotnico ali mučenico, ki trpi njegove bizarnosti. Ne vem za vas, gospe, a ko sama gledam slike, filme ali pornografske performanse, bi v njih rada videla ljudi – ljudi, ki se izražajo, ljudi, ki počnejo stvari, in ne zgolj ude.

 

Besedilo je prevedel Luka Lisjak Gabrijelčič.

 

Besedilo je bilo izvorno objavljeno v zadnji številki revije Razpotja, ki je namenjena spolnosti. Če je še nimate v tiskani obliki, nujno naročite svoj (brezplačni) izvod. V prihodnosti bomo za vas pripravili še kaj lepega. AirBeletrina+Razpotja = <3

Panorama 28. 1. 2015

Jaz sem voda. Poklon Tomažu Šalamunu

»Jaz sem voda,« se glasi verz iz cikla pesmi »Krog in dokaz kroga« Tomaža Šalamuna. Neki drug Tomažev verz pravi: »voda najbolj ljubi.« Občutek, ki preveva pesnike in druge prijatelje Tomaža Šalamuna po vsem svetu, je, da je 27. 12. 2014, ko nas je Tomaž zapustil, odteklo morje. A ljubezen do Tomaževe poezije in osebnosti ostaja.

Njegovi prijatelji po vsem svetu se mu želimo 3. februarja skupaj pokloniti na prireditvi, ki bo fizično potekala v gledališču Mini teater (Križevniška 1) v Ljubljani, virtualno, preko livestreaminga, pa po celem planetu. Dogodek bo v znamenju branja njegove poezije ob glasbi, ki jo je poslušal, in posnetkov iz filma Vsak pravi pesnik (2014).  

Naša želja je zbrati čim več prijateljev, pesnikov, prevajalcev in drugih ustvarjalcev, od slikarjev do glasbenikov in drugih umetnikov, ki jih osebna ali umetniška zgodba povezuje z ustvarjanjem Tomaža Šalamuna. V ta namen organiziramo večurno branje Tomaževih pesmi in drugih tekstov, posvečenih Tomažu. Branje bo, kot rečeno, potekalo v živo v Mini teatru in virtualno preko Skypa. Obenem bo celotno prireditev mogoče spremljati preko neposrednega livestream prenosa. 

Vse, ki želijo nastopiti v živo ali se branju pridružiti preko Skypa, prosimo, da svojo potrditev s spodnjimi podatki čim prej, najkasneje pa do 1. 2., pošljejo na e-naslov:  irena.smodis@zalozba.org 

Prosimo, pošljite nam naslednje podatke, da vas bomo lahko kontaktirali: IME IN PRIIMEK, DRŽAVA IN JEZIK, V KATEREM BOSTE GOVORILI OZ. BRALI, URA, KO ŽELITE BITI VKLOPLJENI V NEPOSREDNI PRENOS (prireditev po potekala med 15 in 24. cet!), KONTAKT, SKYPE NASLOV, TELEFON, INTERNETNI NASLOV.

Za vsak prispevek so na voljo največ štiri minute!

Organizatorji: Aleš Šteger, Gregor Podlogar, Aljaž Koprivnikar, Robert Waltl in drugi

Soorganizatorji prireditve: Beletrina, Mini teater, RTV Slovenija, LUD Literatura, IRIU, Društvo slovenskih pisateljev, Mlade rime, Idiot in drugi 

Kolumna 27. 1. 2015

Kako biti tu

Caspar David Friedrich, Wanderer über dem Nebelmeer, cca. 1817 (Hamburger Kunsthalle)

 

Osamljenost ima malo skupnega s samoto. Osamljenost, ki jo obravnava aktualna psihologija, je stvar odtujenosti, ki v najboljšem primeru pomeni »ne pripadati«, v najslabšem primeru pa vodi v tesnobo in depresijo. Osamljenost je – kot je leta 1999 v The Sunscreen Song, pesmi, ki me še danes pogosto rešuje iz občutkov družbene neumeščenosti, rekel Baz Luhrmann – stvar resničnih problemov, ki te po tilniku udarijo ob štirih na idilično torkovo popoldne.

Osamljenost je opazovati ljubimca, ki z dolgimi prsti lista po knjigi, ki sem mu jo podarila za božič, vedoč, da je med nama razdalja, ki je ni več mogoče premostiti. Osamljenost so spomini na kurjo polt, ki me je oblila na dan, ko sem na letališču John F. Kennedy prvič sedla v taksi in na poti proti Manhattnu skozi okno opazovala umazano predmestje Queensa, na občutek omotice, ki me je prevzel, ko sem prvič prižgala cigareto in skozi pljučni krili spustila 0,9 miligrama nikotina. Osamljenost so spomini na otroštvo, na tisto jablano na vrhu hriba pri dedku in babici približno petindvajset let nazaj, osamljenost je spomin na obljube, osamljenost je spoznanje, da mi ni več ostala neomejena količina poletnih večerov. Osamljenost je zavestno posegati po nedosegljivem.

Tudi na dan, ko sem kupila zbirko esejev Kako biti sam, je šlo v osnovi za osamljenost. Nekaj mesecev po tem, ko sem se preselila v Berlin, sem med odmorom za kosilo v knjigarni Dussmann na Friedrichstrasse iskala kaj, kar bi mi pomagalo v lekciji, kako preživeti v odsotnosti vsega domačega. Šlo je za dvoje naključij, najprej to, da je bila čisto na sredini prve police knjiga, ki je več kot očitno nagovarjala samoto (kar sem takrat zmotno interpretirala kot bistvo mojega problema), in potem to, da je ob naslovu pisalo Jonathan Franzen, ime, ki je v mojih očeh tako s Popravki kot s Svobodo definiralo – in upravičilo – problematiko odnosov sodobnega sveta.

Treba je povedati, da je bila Svoboda ena redkih stvari, za katero je bil celo moj oče, človek ki je iz principa zmeraj nasprotoval vsem mojim ideološkim prepričanjem – in J. F. je bil v določenem obdobju zame intimna religija – nezmožen najti argument, ki bi nasprotoval Franznovi virtuoznosti. Edini logičen zaključek tistega dne je torej bil, da knjige nisem našla jaz, ampak je ona našla mene, znak usode, ki mi bo pomagal razumeti, kako se spopasti z odsotnostjo nemškega humorja in zategnjenimi enozložnimi povedmi, ki so dovoljevale vse, le mediteranskega hedonizma ne.

Česar tedaj nisem vedela, zato pa zelo dobro vem danes, je to da Jonathana Franzna ne bereš v iskanju utehe. Franzen ne treplja po ramenih ali sočutno prikimava, Franzen uperi prst v točko, ki najbolj boli in od tebe pričakuje, da se soočiš s posledicami. Kako biti sam je kritična zbirka esejev o bolezni, o problematiki ameriškega poštnega sistema, o monopolizmu tobačne industrije in o izginjanju bralca v klasičnem pomenu besede. Kako biti sam je sarkastična družbena kritika, ki te (veliko bolj naravnost kot Svoboda ali Popravki, kjer je lastne občutke nelagodja zmeraj mogoče preslikati na nevrotično Patty Berglund ali pa na za alzheimerjevo obelelega Alfreda Lamberta) prisili, da sprejmeš svoj delček krivde, ki kolektivnemu zahodu onemogoča pomiritev s samoto.

Dajmo o krivdi. Kriv si, ker se zelo namenoma obračaš stran od resničnih problemov in nisi do današnjega dne ustvaril ničesar zares omembe vrednega (v Eseju za Harper’s Franzen problematizira sodobni ameriški roman in občutek dolžnosti, da mora biti pisec pozoren na pomembna vprašanja svojega časa). Kriv si, ker na vlaku na poti v službo bereš službeno elektronsko pošto in na Facebookovi aplikaciji preverjaš, kaj počnejo ljudje, za katere ti je v resnici malo mar (»Argumenti gredo v smer, da je digitalna tehnologija dobro zdravilo za bolehno družbo. Televizija nam je dala vladavino podobe, interaktivnost pa bo oblast vrnila ljudem,« cinično komentira avtor), kriv si, ker si podvržen samozdravljenju s cigaretami (»biti kadilec pomeni pripadati kategoriji ljudi, katerih življenja so nezadostno strukturirana«), kriv si, ker v središče svoje avtobiografije narcistično najprej postaviš sebe, šele veliko kasneje pa vse druge (kar boš obžaloval, ko boo tvoji bližnji zboleli za alzheimerjevo). Kriv si, ker dejansko meniš, da je afera med Billom Clintonom in Monico Lewinsky stvar občega družbenega interesa, kriv si, ker denar interpretiraš kot dobro tolažbo za to, da je družbi vseeno zate, kriv, ker nad svojim življenjem nimaš nikakršnega nadzora.

Franzen me je z zanj značilnim pridigarskim tonom (ki je skoraj tako učinkovit, kot si predstavljam, da je duhovnikov glas učinkovit za tiste, ki hodijo v cerkev, razlog za to pa je, da Franzen – ali župnik – nikoli ne pušča prostora za dvom ali protiargumentacijo) prisilil razlikovati med destruktivno osamljenostjo in prijetno homeopatsko samoto, čeprav sem z njim poleg prepričanja, da je poskus preživetja v kulturi brez potapljanja v literaturo hujši od tehnološke zaostalosti, delila tudi berlinsko izkušnjo, le da veliko manj apokaliptično od avtorjeve iz časa hladne vojne. Franzen me je naučil, da je zavesten dostop do samote ena-na-ena nemara najboljše zdravilo za osamljenost, ker uči, kako najti svobodo v izolaciji.

Nekaj tednov po tem, ko sem Kako biti sam tudi zares prebrala, sem na isti berlinski ulici v blagovnici Lafayette kupila košarico precenjenih francoskih fig, ki se niso niti približno mogle primerjati s spomini na fige z ljubljanske tržnice, a so name učinkovale kot instantna magdalenica. Zamujala sem na sestanek, a sem kljub temu zelo dolgo stala na vogalu Unter den Linden in Friedrichstrasse, zelo počasi jedla fige in zelo zavestno vohala berlinsko jesen. Od nekod se je širil znani vonj po karijevih klobasah, turisti so z dvonadstropnih avtobusov vzhičeno dokumentirali točko Charlie in v tistem trenutku sem zelo dobro razumela, da sem – v jeziku Jonathana Franzna – samo ena od mnogih, ki se učijo, kako biti tu.

Jonathan Franzen: Kako biti sam. Prevedla Urban Vovk in Jernej Županič. LUD Literatura, zbirka Labirinti, Ljubljana 2014, 264 str., 29 evrov.

Montaža 26. 1. 2015

V iskanju temeljnega konflikta Evrope

Jure Henigman kot Ahil (foto: Peter Uhan)

 

V času, ko Evropa uživa grenke sadove bližnje preteklosti, se spopada z globoko zakoreninjenimi vplivi velikih svetovnih religij in se zapleta v nerešljive konflikte, se v slovenskem gledališču vračajo na sam začetek z odrsko uprizoritvijo tolikokrat obravnavane »zibelke evropske kulture«, epa, ki začenja Evropo – Homerjevo Iliado.

Iliada v svojem naročju pestuje prvinska človeška občutja: jezo, napuh, poželenje in strast, ki so si po svojem delovanju tako blizu in vodijo v najrazličnejše konflikte, vojno in smrt. Prvi zapis evropske kulture se začenja z besnim, brezobzirnim junakom, uprtim v svoje strasti in nagone. To je prvi evropski junak.

Veliki projekt slovenskega gledališča se je začel snovati že pred desetimi, petnajstimi leti, svojo veličino in prebojnost v slovenski kulturni sferi pa dokazuje že s samo zasnovo izvedbe. Koprodukcija SNG Drame, Mestnega gledališča ljubljanskega in Cankarjevega doma pod režijo večkrat nagrajenega Jerneja Lorencija na oder prinaša gledališko-glasbeni hibrid, spektakel, v katerem nastopajo vrhunski slovenski igralci, hkrati pa gledališče postavlja v nov prostor – iz domačega teritorija ljubljanske Drame in MGL-ja se seli na oder Gallusove dvorane.

Iliada ni grška tragedija ali antični roman – je ep, na kar je na tiskovni konferenci poudarila dramaturginja in soavtorica priredbe Eva Mahkovic. To ne pomeni samo komaj obvladljive dolžine, ampak tudi ritmičnost, muzikalnost. Ep je izvorno peta pesem, močno povezana z glasbo, odločilno povezana z znamenitim Homerjevim heksametrom.

Postaviti ep na oder pomeni torej gledališki in glasbeni izziv, ki se giblje med spektaklom in performansom. Zato ima tudi v tej, kot v mnogih drugih Lorencijevih uprizoritvah pomembno vlogo glasba – že ob pogledu na sceno, kjer stojijo dva klavirja, harfa in mikrofoni, se gledalcu porodi misel, da je prišel na koncert, k čemur dodaja tudi namen dvorane. Ta namreč ni namenjena gledališču, temveč glasbenim izvedbam, kar predstavlja naslednji trd oreh pri uprizoritvi.

In kako preseliti herojsko atmosfero, ki se v epu izrisuje skozi ritmičnost heksametra, na oder in v gledalcu vzbuditi občutek napetosti in bojevitosti? Heksameter, verz iz šestih daktilskih stopic, igralci na odru uprizarjajo z ritmičnim potrkavanjem, v ritmu ponavljajočega se bojevitega daktila s prvim poudarjenim in dvema nepoudarjenima udarcema. Ritem epa je ritem vojne, katere izid je zapisan v usodi, ki jo določa neizprosna volja bogov z Olimpa. Kamor se bo obrnila tehtnica, tisti bodo zmagovalci, drugi bodo izbrisani iz spomina.

Uprizoritev je zasnovana dvodelno – v prvem delu smo priča recitaciji uvodnih delov epa, potem pa spremljamo temeljne dogodke. Bitke so združene v eno samo, trpljenje množice Trojancev v enega samega vojaka.

Med vsemi temami, ki jih obravnava Iliada, pod Lorencijevo režijo do izraza prihaja prav vojna, pobijanje in sploh smrt, in ob tem vrednost človeškega življenja, teža smrti enega posameznika proti množici drugih, nepomembnih smrti, in odnos do (človeškega) trupla. Prav skozi te teme postaja uprizoritev kontroverzna, ne nekaterih mestih provokativna in šokantna – z neusmiljenimi, surovimi prizori preverja meje (ne)okusnosti in v gledalcu na trenutke zbuja nelagodje.

Številčno skromna igralska zasedba je sestavljena iz skrbno izbranih slovenskih igralcev, katerih talent se ne kaže samo skozi izrazito, skoraj nevarno vživljanje v vlogo, temveč tudi spontanost in pripravljenost na vse. Samo teden dni pred krstno uprizoritvijo je načrte prekrižala višja sila (neizprosnosti usode se ne more zoperstaviti niti sodobni človek) in zaradi poškodbe iz igralske zasedbe umaknila Sebastijana Cavazzo, ki bi moral odigrati Ahila. Njegovo vlogo je prevzel Jure Henigman, ki mu je, kot moramo priznati, vloga čvrstega, samoljubnega, besnega junaka pisana na kožo (in telo).

Kljub neoporečnemu nastopu drugih igralcev izstopa Matej Puc v vlogi Zevsa. Zevs, ki mu sledijo drugi bogovi, je sprevržen, izprijen oblastnež in njegov nastop je izjemno prodoren. Tudi vloga Priama (Janez Škof), očeta, ki objokuje truplo svojega sina, se v poslednjih prizorih gledalcu zapiše v spomin. Njegova vloga je tudi vloga pevca, Homerja.

Nezanemarljiva, čeprav navidez manj opazna, ampak nadvse pomembna je vloga Brizejde, ki jo izpelje Zvezdana Novaković. Ta komaj kaj spregovori, njena vloga je predvsem muzikalnost, poigravanje z raznobarvnostjo glasov. S svojim petjem in glasbo v uprizoritev vnaša vse od prvinskosti do sodobnosti. Z igranjem na harfo in grlenim petjem uprizoritev oplemeniti z avtentičnostjo, o čemer priča tudi njena obleka – Brizejda je Trojanka, ljudska, folklorna, cvetoča, drugačna od vzvišene, napol božanske lepe Helene. Vlogo te usodne ženske s svojo brezčasno lepoto spretno odigra mlada Tina Potočnik.

Prav številčno manj zastopane ženske vloge, ki se v dogajanje vpletajo predvsem v senci moških, uprizoritev aktualizirajo in v gledalcu vzbujajo dvom: je Lorenciju bližje moško, bojevito gledališče, v katerem je ženska šibkejša in nastopa zgolj kot ponižana, karikirana manipulatorka? Ali je res ženska tista, ki zaneti to klavnico? Po drugi strani pa lahko iz uprizoritve razberemo vlogo nemočne ženske, ki je igračka v rokah moških, predmet, ki si ga prilastijo, in ko jim je ta odvzet, svoj sebični bes izkoristijo za vojskovanje. Šibkost ženskih likov se kaže skozi izrabljanje svojega telesa, golote, ki je v svetu moških njihovo edino orožje, s katerim lahko kaj pridobijo. V tem svetu je samo erotična privlačnost tista, ki zanje nekaj pomeni, kot za moške like slava in junaštvo – pa čeprav jih ta spreminja v nasilne morilce.

Brezčasnost Iliade uprizarjata tudi minimalistična scena in nevpadljiva kostumografija. Da smo v antiki, nam sporoča samo lastno znanje – vse drugo se odvija zdaj. In čeprav je prostor velik in komaj obvladljiv, je tehnični ekipi uspelo ustvariti posebno intimo. K temu pripomore tudi oblikovalec luči Pacal Mérat.

Čar slovenskega gledališča, ki se tako očitno izrisuje v tej dovršeni uprizoritvi, je v njegovi majhnosti, zlasti če ga postavimo ob bok drugim večjim evropskim gledališčem. Ne samo da smo znane igralce ugledali v novi luči – v času radikalnega individualizma smo bili priča enotnosti in sodelovanju dveh največjih gledaliških hiš, ki sta zabrisali tekmovalnost, tako tipično za slovenski (kulturni) prostor. Morda gre celo za enega največjih gledaliških projektov v samostojni Sloveniji.

 

Homer, Lorenci, Mahkovic, Starina: Iliada. (r. Jernej Lorenci, premiera 24. 1. 2015, Gallusova dvorana Cankarjevega doma, koprodukcija SNG Drama, MGL, Cankarjev dom)

Kritika 23. 1. 2015

Izgubljen čas v verzih

 

Od konca lanskega leta je slovenski narod bogatejši za ep. Imamo ga, prvi slovenski ep namreč, v katerega naslovu že zapoje piščev moto zvena in pomena, kako da zven pomeni in pomen zveni, Vrata nepovrata. Natančneje, zaenkrat le slabih petsto strani prve knjige, podnaslovljene z Zemljevidi domotožja, ki je nedavno izšla pri Gogi in jo bomo tule probali prebrati, podati vtise, misli in jezik o njej.

Pred tem morda samo kratka in nekoliko dolgočasna ponovitev, kaj knjiga pravi o sebi: poleg omenjenega prvega in edinega mesta med slovenskimi epi kani kazati svet iz ptičje perspektive, izrisovati zemljevide evropskih mest, Avstralije, Amerike, predvsem Slovenije, njenih jezer, polj, gora, mest, vasi, sredi katerih ali raje skozi katere potuje postava pesnika v avtomobilih, na kolesih, z otroškimi vozički, v družbi najrazličnejših sopotnikov; hkrati s tem pa naj bi imel razgled na očetne forme, z Dantejem na čelu, a vendar ostaja tako vsebinsko kot oblikovno izrazito sodoben itn. itd. Vse našteto oziroma prepisano seveda čisto očitno drži, kar pa smo si vendarle zadali mi, je uvideti skozi te površinske in tudi površne označbe, kaj je in kako utripa, poje srce naše spesnjene knjige, zakaj je epsko, kakšnih postopkov se poslužuje, k čemu stremi, česa si želi …

 

Epos nas spomni na verzne širjave

heroičnih junakov, zgodovin,

mitskih spektaklov, žrete žive glave

 

(kot pesnikuje florentinski sin),

pa sne fantastičnih popotovanj,

pa znoj in kri in smrt, srd bolečin,

 

ki neprestano žgejo, noč in dan …

a isto segajo vse do nebes,

večne luči, božanskih mokrih sanj

 

Taka je tercina, ki jo je, vemo, mdr. posvojil tudi Prešeren in katere trokitičnost praviloma ohranjajo tudi naša Vrata, s pripombo, da si slednje jemljejo precej ritmične svobode, tj. verzi so le poredkoma strogi endekasilabi in neprestano variirajo od daktilskih valov, se tupatam osvobodijo vezane stopice, do s cezuro zacahnanih dvodelnih jambov itd. Veliko večino jih na koncu zakoliči rima, spet nerigorozna v sosledju in izglasu, koder se nemalokrat oglaša asonanca. Nestalen ritem me je pri branju tudi nekoliko begal, kot da artikulirani verzi nekako obstojijo v zraku ali raje, nadalje rišem prispodobo, kot bi bila rima špagica, nad katero lebdijo ritmični balončki, v nasprotju z udobjem kakšne Iliade, kjer te prav stalni heksametri povsem zafiksajo, da nazadnje še tuhtaš v njih.

Kar v našem epu prvo ujame uč, je najprej dejstvo, da sploh je, nenavadno za naš čas, zgodovinski trenutek, protičasno pravzaprav, čeprav bi lahko isto rekli: česa pa danes nismo vajeni? No, najmanj epa. Zakaj pisati tako rekoč mrtvo formo, včasih sicer prvenstveno, celo sakralno, a zato nič manj spodrinjeno, saj je, recimo v nekem hecnem sozvočju tudi s temle portalom, buržujski epični primat dobil roman, celo do te mere, da je posvojil verze. Onjegin npr. ni več ep, temveč roman. A ne da bi se preveč spuščal v literarnozgodovinsko nakladanje, lahko s pretiravanjem hitro razrešimo pomislek, zakaj ep, zakaj je tako spraševanje vnaprej amputirano. Zakaj namreč danes sploh literatura, takšna ali drugačna, zakaj umetnost, kultura.

In dalje, po prvih spevih, verzih se razjasni, da mitos tega epa ni neka sloveča, junaška preteklost, kolektivna identiteta z na poreklo vezanimi fantazmami, religijska totaliteta itn., skratka nič v narekovajih klasično epsko veličastnega, temveč subjektova intima, njegovo sebeiskateljstvo, na sledi svojih izvorov, staršev, spominov, vsemu nepovratno vstopljenemu v vrata nepovrata, kar ga je doživelo do zdaj, ko se čudi samemu sebi in svojemu svetu, kozmosu. Črnobele fotografije se mu prelivajo v pesmi in fascinacijo nad fotkanimi ljudmi, ki jih ni niti poznal, zgodbami, od katerih je vsaka delček mozaika po imenu jaz. Mesta presihajo druga v drugo, bližnje in daljše sorodstvo vstaja iz sanj, davne ljubezni za zmerom grejejo zdajšnje kraje, čase, zemljevidi zapuščenosti od gorovja, voda, prek vasi, hiš, sob … vse do groba in čez blodijo po izgubljenih življenjih in mnoga, tega ne pozablja skozinskoz poudarjati, imajo mesto le še v tej ali oni pesmi.

Tudi v tej subjektovi privatni čudi pa najdejo mesta tudi epskejše, zgoraj omenjene poteze in slike, divje, bojevniške in grozljive, strašne podobe holokavsta, z Židi prenafilani vagoni, mešanje gnusnih izcedkov na govedo, suženjstvo, smrt obsojene, pa vihre partizanskih bitk, najboljši tovariši konji v kočevski džungli, napetosti gverilskega bojevanja, cik cak preboj skozi fašistični obroč, mučenje v arestih in lomljenje prstov, puljenje nohtov etc., a vse našteto in nenašteto ni peta t. i. zunanja stvarnost, temveč, kot rečeno, zgolj eden od prerezov, ki tvorijo subjektovo v negotovosti gotovo bitje.

Nekako tako, nakazano kolikor se v danem obsegu da. Dopisal bi zgolj opombico ali dve na vse izrečeno; v vsem tem širnem tekstu, njegovi drži in izrekanju, prevpraševanju, nisem razen preciznega iskanja izgubljenega časa zaznal česarkoli, kar bi morda poskušalo seči čez lastno ujetost v subjektovi samozačudenosti, kljub vsem konstantnim dvomom in pomanjševanju samega sebe vztraja tudi v kleni prepričanosti v prvo vrednost svojega izvora ter v čudež pesmi, ki naj, četudi edino tam, spet povrne izgubljeno, tudi za vse zdaj, kar je neobhodno izgubljeno vnaprej. Ali rečeno z njegovim verzom:

 

Čemú ta zgodba?

                           Meni v pomoč,

da spet prikličem mater in vse ljube,

ves včerajšnji in jutrišnji Nekoč.

 

Kar pa bi si sam želel od pesmi, epa, literature, pa je zmerom še nemogoč korak dalje, tisto še strašnejše od smrti, izgube, pozabljenja, kakor npr. na podobno temo pesni veliki Milan Jesih, ki trudoma obuja neke slike o mrtvi materi, pa ne ve, ali so resnične ali izmišljija … želje po blagem, skratka, nostalgija, / ki se izleže v goljufivih sanjah, tako je povsem izgubljena v letih, noben spomin, ne dom, ne ulice, nič je ne priklicuje, tudi grob je nem, zgolj hortikultura in brezbrižna bridkost. Zdaj te res ni. Zdaj sem ostal brez mame. In prav pesem postane ne odrešiteljica, temveč poslednji žebelj v materino krsto.

No, barve v našem epu so tudi skozi grozovitejše detajle vseskozi svetlejše in lagodnejše od pravkar izpisanih, to bi bil pravzaprav očitek tegale bralca, čigar izkustvo in misli in vedenje in branje in pisanje, resnica in pesem zemljevidov domotožja je temačnejša in travmatičnejša od relativno blagih Zemljevidov domotožja. Kar pa ne velja nujno za Vrata nepovrata, saj sta za njimi še dve knjigi.  

 

Boris A. Novak: Vrata nepovrata. Epos, I. knjiga: Zemljevidi domotožja. Novo mesto: Goga, 2014. 470 strani, 24,90 €.

Kolumna 22. 1. 2015

Med seksom in jezikom

David Henry Friston: Carmilla (v: reviji The Dark Blue, 1872)

Vsakič, ko poprimem za kakšen nepopoln roman ali zatavam v branje kakšnega nepopolnega avtorja, ki rad na vse mogoče razumljive in manj razumljive načine izdatno poroča o svojem spolnem življenju, se mi vsili vprašanje: kaj nas žene? Kaj nas motivira, da hočemo ljudje vedno znova pripovedovati o svoji seksualnosti in pri tem največkrat klavrno spodletimo?

Literarna seksualnost je bogato gojišče vseh sort neumnosti. Angleži, spomnimo, so iznašli celo posebno literarno nagrado, ki jo letno podeljujejo piscem neposrečenih seksualnih prizorov. Ne brez razloga.

Narobe gre lahko marsikaj. Lahko nas pogoltne podrast nerazpoznavne metaforike, iz katere je težko razbrati, kaj se pravzaprav dogaja, lahko nas pogoltne avtorjevo prizadevanje, da bi sebi in svetu dokazal, da je seksualno bitje, ali še huje, da je oseba, ki ji zaradi lastne seksualnost pritiče nekakšen privilegiran status. Lahko je samo dolgočasno. Samo uspe zelo redko. Zakaj?

Velika večina seksualnih prizorov, razmetanih po literaturi, pravzaprav daje vtis, da avtor o nečem laže. Iz laži pa, kot vemo, še ni bilo kakovostne literature. Z lažjo se je namreč nemogoče povezati. Ker se človeški izkušnji ne prilega, nam ne more ponuditi ničesar, kar bi vzeli za svoje, s čimer bi si pomagali, kar bi v nas odmevalo. Preprosto pade mimo.

Hecno je, da je eden mojih najljubših seksualnih prizorov v literaturi prizor slabega seksa. Simone de Beauvoir v enem začetnih poglavij svojega prej ko ne avtobiografskega romana Mandarini svoji protagonistki priskrbi one night stand z enim njenih družinskih, intelektualnih in političnih prijateljev. Rada bi ga prepisala celega, a je tri strani dolg in vse skupaj res ne bi imelo prevelikega smisla. Samo za degustacijo:

Goreče me je stisnil k sebi in znova stopil vame. »Hočem, da bi uživala istočasno kot jaz,« je rekel. »Hočeš? Rekla mi boš zdaj …«
Potrto sem pomislila: poglej, kaj so odkrili, sinhronizacijo. Kot da bi to karkoli dokazovalo, kot bi naj bil smisel v tem. Tudi če uživamo skupaj, ali bomo zato manj ločeni? Dobro vem, da moje uživanje ne odmeva v njegovem srcu, in tako nestrpno čakam njegovega le zato, da bi me prej pustil. Vendar sem bila premagana, privolila sem v vzdihe, na drgetanje, predstavljam si, da ne preveč spretno, ker me je vprašal:
»Nisi uživala?«
»Seveda, gotovo.«

Prizor iz Mandarinov je močan ravno zato, ker ni zlagan. Ve, kaj poskuša sporočiti in se s svojo nalogo spoprime z minimalno količino zastranjevanja. Simone ve, da se človek redko tako jasno zaveda svoje samote kot med slabim seksom. Ve, v kakšno hladno in prostrano sobano se lahko razvleče intersubjektivnost, kadar si pridemo preblizu s tistimi, ki so nam daleč, ki jih ne zmoremo povsem razumeti, ki od življenja, samih sebe, drugih in spolnosti pričakujejo nekaj drugega, nekaj neuskladljivega, nekaj, kar nas pri najboljši volji ne more pritegniti. Ve, da je človeško telo ranljivo in izpostavljeno, da golota vedno pomeni tveganje. Ve pa tudi, da je to človeško, da je naravno, da se dogaja kar naprej, da ne kaže nikogar kriviti, da ne kaže biti sovražen, da je vse skupaj žalostno in smešno, je pa resnično.

Močan je tudi zato, ker se svojega predmeta loteva kar se da nevtralno in kar se da pri stvari. Vedno vemo, kaj se dogaja, ni se nam treba mučiti s tolmačenjem metafor, ni nam treba ugibati, pri vsem tem mučnem dolgotrajnem procesu smo zraven, budni in zbrani kot avtorica in protagonistka, ki je malo pred tem spila skodelico kave.

In zato, ker si Simone de Beauvoir v nobenem trenutku ne dopusti, da bi skozi poročanje o spolnosti pronical njen avtorski, ženski ali človeški narcisizem. O seksu nam ne pripoveduje zato, ker si želi, da bi si jo zapomnili kot dobro ljubimko ali zato, ker bi nas rada obvestila o komaj preštevnem številu svojih ljubimcev. Pripoveduje zato, ker bi rada izčrpno popisala svojo človeško izkušnjo, brez skritih naklepov, brez olepševanja, brez pridržka.

Pa vendar. Tristransko spodletelo srečanje iz Mandarinov je kakovostna literatura, v resnici pa ni seksualni prizor. Močan je ravno zato, ker večinoma pripoveduje o tem, kaj si je neka oseba, ki ji ni bilo dano uživati, mislila. Misliti pa v seksualnosti vedno že pomeni biti zunaj. Ne biti pri stvari. Ta prizor zato ne upoveduje seksa samega, marveč pripoveduje o njem kot o enem simptomatičnih odvodov človeškega stanja, pripoveduje o tem, kakšni smo s sabo in kakšni smo z drugimi, spolnost je sicer tam in ni nepomembna, a nastopa v funkciji nečesa zunanjega, ne sama sebi namen.

Ali ni to morda edini uspešen način, na katerega lahko literatura sploh razpolaga s seksualno materijo? Saj včasih, poredko, lahko evocira užitek, a priznajmo si, da pornografija počne to dosti bolj učinkovito. Vprašam se, ali je spolnost literarno lahko učinkovita samo, kadar ni larpurlartistična, ampak je oprtana z neko zunanjo namero. Samo kadar nečemu služi, pa naj bo to politični boj, psihološka zagonetka ali pravica do spomina na izgubljeno ljubezen.

Ali se o seksu sploh da govoriti naravnost? Kaja Dolar v predgovoru k Razvezanemu jeziku XXXY – Spol in seksualnost zapiše, da je seksualna govorica vedno premeščena. Da se svoje, pa tudi spolnosti na sploh vedno lotevamo kot znanstveniki, kot otroci, kot perverzneži, celo kot metaforiki, nikdar pa naravnost. Je možno, da je med govorico in seksom vedno nekakšen prepad, saj bo govorica vedno intelektualizirala, smisel spolnosti pa je prav v tem, da se temu scela izogne? Je možno, da bomo vsakič, ko bomo poskušali poseči po bistvu svoje spolne izkušnje, po nujnosti zgrešili? Je možno, da je vsaka govorica, ki cilja na seksualnost, vedno laž že samo zato, ker je govorica? Je možno, da je spolnost eden tisti wittgensteinovskih pojmov, o katerih se ne da govoriti in je zato o njih še najbolj smiselno molčati? Pa saj je vseeno, tako ali tako nas nič ne more odvrniti od tega, da ne bi vsakič znova poskušali in spodleteli bolje.

Včasih se vprašam tudi, ali ni lepota človeške seksualnosti prav v tem, da je efemerna – da obstaja točno in samo takrat, ko se odvija, in da jo je ravno zato treba reproducirati v neskončnost, ne pa o njej pisati.

Še največkrat pa se vprašam, ali ni problem pravzaprav drugje in da ljudje ne lažejo samo, ko o seksu pripovedujejo ali pišejo. Kaj pa če lažejo tudi, ko seksajo?

Kritika 20. 1. 2015

Vstop dovoljen samo bralcem

Naslovnica knjige

Peter Handke mu je, prevajalcu in pesniku Fabjanu Hafnerju, osrednjemu govorcu ob podelitvi Einspielerjeve nagrade leta 2013, zabičal, naj publiki, zbrani v Tischlerjevi dvorani v Celovcu, tik ob začetku dvojezične slovesnosti pove nekaj, kar jih bo osupnilo: »Vstop dovoljen samo bralcem: Kdor ni prebral nobene Handkejeve knjige, naj dvorano takoj zapusti!« Ne spominjam se, da bi kdo ob tem res vstal in odšel, vem pa, kako grenko je bilo razočaranje ob sporočilu, da Handkeja na podelitev nagrade ne bo. »Pa si le ni upal,« so med seboj šepetali koroški Slovenci. »Naš je, pa ne pride k nam.« A tak pač je, večni provokator Peter Handke, in taki s(m)o (ne samo koroški) Slovenci. Vedno radovedni, kaj nam ima povedati ta veliki sanjač iz Devete dežele.

Slovenščina iz osebne pradavnine

Fabjan Hafner, ki je leta 2014 za svoje izjemne prevajalske dosežke v svojo poustvarjalno malho pospravil ugledno Lavrinovo diplomo, je minulo leto zaznamoval tudi s svojo novo, dvojezično, nemško-slovensko knjigo Oha, sivec!: Peter Handke in Slovenci, izdano pri Celovški Mohorjevi. Gre za (knjižni in avdio) posnetek njegovega govora ob podelitvi Einspielerjeve nagrade, ki sta jo leta 2013 Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev podelila Petru Handkeju za

»njegovo zavzemanje za slovensko literaturo na Koroškem ter za njegov pisateljski prijateljski angažma za pravice slovenske narodne skupnosti na Koroškem«.

Hafner se v svoji fragmentarni valilnici premišljevanj o Handkejevem slovenstvu najprej posveti pisateljevim stikom s slovenščino. Ti naj bi segali »v njegovo osebno pradavnino«. Handke naj bi sicer večkrat potrdil, da je bil njegov prvi jezik slovenščina, a se je moral, ko je odrasel, jezika svojega deda Gregorja in matere z dekliškim priimkom Sivec znova naučiti. Začel je tako, da je v domači župnijski cerkvi v Grebinjskem Kloštru črko za črko v celoti prepisal križev pot v stari, narečno obarvani slovenščini (samo glavnega junaka, Jezusa, je izpustil) in ga uporabil v svojem prvencu Die Hornissen (1966)/Sršeni.

Še prej se je, česar pa Hafnerjeva knjižica ne omenja, Handke šolal v malem lemenatu na Plešivcu/Tanzenberg, kjer je skupaj z njim v šolo hodila tudi poznejša izredno močna slovenska izobraženska elita. V svojem pogovoru s celovškim založnikom Lojzetom Wieserjem v knjigi Die Sprachenauseinanderdriftung je povedal: »To sem enkrat napisal, da mi Slovenci ali slovenski učenci v internatu tudi niso bili všeč, ker so – v mojih mladih očeh – tvorili posebno druščino.« Preprosto čutil je, da ne sodi zraven. (Če se prav spominjam pripovedovanja njegovih slovenskih sošolcev, je povedano veljalo tudi v obratni smeri, saj so profesorji Handkeju omogočili bivanje v posebni sobi, kjer je imel mir za svoje pisanje.) Poleg občutka izobčenosti pa se je Handke kot dijak uprl tudi načinu, kako bi se slovenščine moral (na)učiti: z golim guljenjem slovnice in besed.

Kot neke vrste jezikovni revanš jo je Handke pozneje raje (iz)brusil s prevodi del prozaista Florjana Lipuša in pesnika Gustava Januša. Z razumevanjem Januševe slovenščine, kot je povedal v Die Sprachenauseinanderdriftung, ni imel večjih težav, vsakdanji jezik in vsakdanja gramatika. Lipuša pa » … Ne, ne. […] Florjana Lipuša lahko … bi že lahko bral, a bi moral, bi potreboval za vsak stavek, si mislim, pol dneva!« Pa je kljub temu v letu dni v nemščino prevedel Zmote dijaka Tjaža (Der Zögling Tjaž, 1981) in se ob tem od Lipuša mimogrede naučil še slovenske slovnice. Četudi gre pravzaprav za skupno delo Petra Handkeja in (levjega deleža) Helge Mračnikar, znane koroške jezikoslovke (mimogrede: s Handkejem imata skupno hčer, Andrino, ki se kot filmska režiserka tudi ukvarja s tematiko koroškega odpora), Hafner ugotavlja, da je prevod:

»sprožil razmah pisanja v slovenskem jeziku, kakršnega pred – in žal tudi po – tem na avstrijskem Koroškem ni bilo«. V pogovoru z Erichom Prunčem pa je Handke še povedal, da je do prevoda prišlo tako, da se mu je »po prvih dveh, treh stavkih Zmot dijaka Tjaža zazdelo, da je to slovenski svet, ki sem ga vedno nosil v sebi in ga je končno nekdo jezikovno oblikoval«.

Seveda bi se bilo dobro tudi vprašati, kako smo Handkeja jezikovno sprejeli v Sloveniji. »Včasih, če povem kaj o sebi, me je bilo, ko sem bil v Sloveniji, strah govoriti slovensko, ker nisem govoril popolne slovenščine. In potem so me vedno imeli za Hrvata, tega pa tudi nisem hotel,« je povedal v pogovoru z Lojzetom Wieserjem v Die Sprachenauseinanderdriftung.

A njegove povezanosti s slovenščino tudi takšne jezikovne (pre)izkušnje niso mogle izkoreniniti. V prvi vrsti (in za vedno) jo je namreč navezal na svojo mater, rojeno Sivec. V Wunschloses Unglück (1974)/Žalost onkraj sanj (1977) nam pove zgodbo o tem, kako so z materjo bežali iz vzhodnega Berlina in so jih zadržali ruski vojaki. (Handke je bil takrat star pet let.) Mama se je z Rusi pomenila kar po slovensko in jima s tem rešila življenje. »Tega ne bom nikoli pozabil!« se spominja. V svojem romanu Immer noch Sturm (2010)/Še vedno vihar (2011) pa to še nadgradi: »Nas ne bodo odvadili slovenščine. Še bolj kot prej bomo zdaj častili svoj materin jezik. Kar nam je dala mama, nam ne bo nihče iztrgal.« Očitno poleg slovenskih koroških jezikovnih zagrizencev tudi Handkeju – kljub njegovi razdvojenosti – ne. »Saj je pravzaprav nenavadno, da se nekdo, ki ima nemškega očeta, ki ima za očeta nemškega vojaka, enkrat odloči za slovenščino … kot dušo.«

»Berite Lipuša, to je svetovna literatura«

Po Fabjanu Hafnerju je Peter Handke po materinem priimku sicer Sivec, po svoji notranji nagnjenosti pa sivec, vprežni, vlečni konj, ki je ponesel ime slovenske koroške literature in njenih avtorjev v Zahodno Evropo in svet. Kajti Handke ni samo izjemen pisatelj in prevajalec, ampak tudi odličen promotor slovenske koroške literature protinacističnega odpora. »Slovenska beseda [Petra Handkeja] iz tega osrčja zaustavlja vojno, zločin in krivico,« je ob podelitvi Einspielerjeve nagrade zapisal Hafner.

Nič ni treba skrivati, da je Handke kot član žirij in avtor »obsežnih in pronicljivih lavdacij« poskrbel tudi za to, da so bile nagrade podeljene Florjanu Lipušu, Janezu Strutzu, Maji Haderlap za njenega Angela pozabe in tudi Fabjanu Hafnerju. »Berite Lipuša, to je svetovna literatura,« je še posebej zabičal francoskim bralcem. Priporočil jim je tudi še tri pomembne knjige spominov na izgnanstvo Slovencev v Nemčijo in pričevanj o protinacističnem odporu: Gamsi na plazu Karla Prušnika – Gašperja, Mali ljudje na veliki poti Lipeja Kolenika in Ko zori spomin Andreja Kokota.

»Slovenci, narod moje matere, so z odporom proti Hitlerju rešili čast Koroške. Dandanes pozabljajo, kolikšen je bil delež partizanov pri osvoboditvi Koroške leta 1945. To je bilo takrat v čast vsej Srednji Evropi,« je povedal za francoski Le Figaro littéraire.

Hafner ugotavlja, da se je Handke prav zaradi izkušnje koroškega protinacističnega odpora razvil v nekoga, ki jo nenazadnje s pomočjo besede tudi sam (ne samo pisateljsko) sooblikuje.

»Za koroške Slovence je najbrž sploh od nekdaj značilno, da ne merijo svoje zgodovine po oblastnikih, temveč po svojih pisateljih.« Handkejev izrek, ki je zapisan samo v slovenščini, in ne v nemščini, marsikaj pove o odnosu do slovenstva in tudi njegove osebne intimne preteklosti.

Tudi zato se moramo na koncu spet vrniti k jeziku. V pogovoru s Katjo Gasser za ORF 2 je Handke leta 2008 povedal:

 »Žal sem premalo vesel. Rad bi bolj vesel. V družbi. Kadar sem sam, sem pogosto vesel. Potem se pogovarjam sam s samo v narečju. Govorim slovensko. Preklinjam, kot je preklinjal moj ded. Ampak v družbi si človek ne upa.«

Hafner v svoji knjigi pravi, da je verjetno to razlog, da Handkeja ni bilo na podelitev Einspielerjeve nagrade. Kot večnemu provokatorju bi mu človek lahko celo verjel …

Panorama 20. 1. 2015

Začenja se sezona proznih mnogobojev!

Prvi znanilec 12. Festivala Literature sveta– Fabula 2015, ki se bo letos odvijal med 28. februarjem in 8. marcem v Ljubljani, bodo že tradicionalni Proznimnogoboji. Serija dogodkov, na katerih lahko vsakdo predstavi svojo kratko zgodbo in se poteguje za nastop v velikem finalu ter denarno nagrado, se bo letos odvijala v petih slovenskih mestih:

10. februar ob 19.00 – Celje – knjigarna Antika
11. februar  ob 19.00 – Ljubljana – Pritličje
12. februar ob 19.00 – Solkan – Mostovna
18. februar ob 19.00 – Kranj – Layerjeva hiša
19. februar ob 19.00 – Novo mesto – kavarna knjigarne Goga
3. marec – FINALE: Ljubljana – Pritličje 

Vse večere bo povezoval Boštjan Gorenc – Pižama.

Veliki finale, na katerem bodo nastopili finalisti petih predvečerov, bo  3. 3. 2015 ob 20.00 v lokalu Pritličje (Mestni trg 2) v Ljubljani.

PRAVILA IN POGOJI SODELOVANJA NA PROZNIH MNOGOBOJIH:

  1. Prozni mnogoboji so namenjeni vsem, ki želijo svojo kratko zgodbo predstaviti javnosti.

  2. Za sodelovanje ni potrebna predhodna prijava.

  3. Vsebina kratke zgodbe ni določena in je prepuščena individualnemu izboru vsakega avtorja.

  4. Na vsakem Proznem mnogoboju bodo izbrani trije avtorji, ki se bodo uvrstili v finalni izbor natečaja za najboljšo kratko zgodbo.

  5. Avtor lahko sodeluje na vseh Proznih mnogobojih razen v primeru, da je bil na enem od literarnih mnogobojev uvrščen na prva tri mesta.

  6. Avtorji, ki se bodo udeležili dogodka, bodo imeli največ sedem minut časa, da interpretirajo svojo kratko zgodbo.

  7. Način interpretacije kratke zgodbe je prepuščen avtorju.

  8. Avtorji, ki se bodo uvrstili v nadaljnji izbor, bodo izbrani na podlagi glasov občinstva in glasov strokovne žirije, ki jo bodo sestavljali predstavnik Beletrine, zavoda za založniško dejavnost, in dva naključno izbrana obiskovalca dogodka.

  9. NAGRADE: predizbor: 1.–3. nagrada: knjižne nagrade; finale: 1. nagrada: 800 € in knjižno darilo, 2.–3. nagrada: knjižne nagrade.

Več informacij:
Beletrina, zavod za založniško dejavnost
Borštnikov trg 2
1000 Ljubljana
T: + 386 200 37 17
E: darja.demsar@zalozba.org, renata@zalozba.org
W: www.festival-fabula.org
Kontaktna oseba: Darja Demšar, koordinatorka projekta

Kritika 19. 1. 2015

Marmelada in življenje: isti eksperiment

»Zakaj je junakinja v knjigi vedno lepša od tiste doma?« – Mumin

Z Mumini sem odnos razvila lansko zimo, torej, zimo 2014. Dotlej sem se nekajkrat srečala zgolj s podobami okroglih, belih, povodnim konjem sorodnih trolov – verjetno sem jih zasledila na naslovnicah beležnic, na koledarjih, skodelicah za kavo ipd. Zdeli so se mi ljubki in tudi malo čudni, iz nevednosti pa sem jih povezovala s telebajski. Prepričana sem bila, da so Mumini glasniki iste slaboumne stvari, da otroke potemtakem učijo novih besed in pravilnega ravnanja z vrstniki in dostojnega odzivanja na presenečenja slaboumnega mladega življenja. V resnici se ne bi mogla motiti globlje. Mumini so namreč zakon, so veliko več od prhke didaktike in veliko več od stališča, da je v življenju mogoče vedno narediti pravo stvar ali najmanj vedeti za pravo stvar. Dva meseca po tem, ko sem se udeležila tiskovne konference, na kateri so predstavili nove slovenske prevode muminstripov, imam tako dva muminstripa (Mumin se zaljubi in Mumin in morje) in dva norveška prevoda muminknjig (zbirko kratkih zgodb Nevidni otrok in druge zgodbe ter knjigo Čarodejev klobuk). Vsa štiri dela sem – mukoma, ker se norveško še učim – prebrala. Prijateljica mi je za božič podarila muminbeležnico in videti je, da bom poravnala celo zamudnino v knjižnici, saj bi si rada sposodila knjigo Komet prihaja.

Fakti

»Določenih ljudi ne bi smeli motiti v njihovih nagnjenih, naj bodo velika ali majhna. Opomnik njihov entuziazem zlahka spremeni v averzijo in vse pokvari.« – Tove Jansson

Finska pisateljica Tove Jansson (1914–2001), prava Muminmama, je leta 1966 za svoj prispevek k mladinski in otroški književnosti prejela nagrado Hansa Christiana Andersena in, ljudje, višje od tega, vsaj kar se tiče zvrsti, ne gre. Do prelomnega leta je Janssonova napisala že dober delež muminzgodb, prvo Småtrollen och den stora översvämningen (Mali troli in velika povodenj) je izdala leta 1945, v njej pa Mumini še niso nosili svojega pravega imena, saj se z njim ni strinjal založnik. Tega jim je pogumno podelila že leto kasneje v Komet prihaja. Poznavalci pravijo, da je mogoče muminzgodbe razdeliti v več valov, nekateri so dramaturgijo pripovedi in stripov priličili celo napredovanju starostniških deziluzij – po principu bolj star, bolj stvor –, vendar vam moram priznati, da tovrstna sistematizacija k bralskemu užitku ne prispeva popolnoma ničesar, priča le o tem, da je tudi Tove pisateljsko in osebnostno zorela. Prve muminpripovedi so bile manj zaskrbljene in temačne od zadnjih dveh muminpripovedi. Presenečenje pa takšno.

Tove je Mumine in ostala bitjeca narisala sama, s sličicami pa je opremila tako svoje knjige kot slikanice in stripe. Prvi muminstrip je izšel v priljubljenem londonskem časopisu The Evening News leta 1954, in sicer v angleščini. Tove jih je oblikovala nadaljnjih pet let, ko je vajeti prevzel njen brat Lars Jansson. Zadnji muminstrip je izšel leta 1975, po čemer sklepamo, da so bila sedemdeseta leta prejšnjega stoletja zares najboljše obdobje doslej.

Z ustvarjanjem muminzgodb je Janssonova nepreklicno zaključila leta 1970, ko ji je umrla mama. Zadnja muminzgodba Sent i November (Pozno v novembru) naslavlja predvsem žalost ob izgubi in zavedanju, da so nekatere otroške reči, potem ko odrastemo, za vedno nedostopne. »Svoje poti v srečno dolino nisem našla več,« je ob neki priložnosti pojasnila avtorica. »Moje knjige so izpolnjevale lok, po katerem so postajale čedalje manj otroške. Nazadnje sem prispela do točke, ko preprosto nisem več zmogla pisati za otroke … morda zato, ker sama nisem bila več zadosti otročja.« V skladu s tem prelomom se tudi liki v Mumindolu v zadnji etapi, v svojem zadnjem nastopu odločijo izstopiti iz otroštva. 

Osebnost za vse in vsakogar

Tove Jansson je prvega Mumina narisala na steno stranišča, kamor se je zatekla po sporu s svojim bratom. Okroglo figurico z velikim smrčkom in repkom je razjarjena Tove imenovala »najgrše bitje na svetu«. Tedaj verjetno ni slutila, da bodo bralcem leta kasneje prav njemu podobna bitjeca vzbujala najtoplejše občutke. Najstnika sta se menda sprla glede tega, kaj je Kant dejansko menil s celo zadevo okoli kategoričnega imperativa. Takšne prepire vsaka provincialna glava hitro pripiše otrokom dobro situiranih predstavnikov srednjega razreda ali umetnikov in – veste kaj – v tem primeru se sploh ne moti. Švedsko govoreča Finka Tove je dejansko bila otrok umetnikov, in sicer kiparja Viktorja Janssona in likovnice Signe Hammersten Jansson. Tove je osebnost svojih staršev podelila Muminočku in Muminmami. Muminočka je tako nenehno v krizi srednjih let, avanturist po nagnjenju in filozof po metodi – vedno ve več, kot je dejansko izkusil –, rad ima viski, druži se s sumljivimi tipi, rad piše in ljubi morje. Gre torej za nečimrnega moškega, ki svoje nečimrnosti ne prevaja v hudobijo. Za svojo mamo pa je Janssonova nekoč ugotovila, da v sebi pomirja nasprotje med rigidno, kalvinistično moralo in globoko toleranco do vsakršnih oblik bivanja in početja: Muminmama je zato izrazito arhetipski lik, s svojo modrostjo in blagostjo uravnava kaos družinskih, ljubezenskih in prijateljskih odnosov, z umirjeno besedo ter s pripravo pekovskega peciva in tort drži vizir možnih srečnih koncev za vsako muminzgodbo. To seveda ne pomeni, da je Muminmama sestra Cankarjeve matere in da vodita isti servis razvajenih otrok – ne, Muminmame ne boste videli laziti za vozom, ona namreč je voz. Muminmama uči z zgledom: ko je treba koga po smrčku, bo ta dobil po smrčku, sicer pa v ravnanja drugih bitij ne bo posegla. Bitja okoli sebe pozna in pripoznava. Kadar rabi tišino, gre nabirat školjke.

Okoli načelnikov družine se v Mumindolu in še zlasti v muminhiši zbira cela vojska različnih značajev. Tu je rahločutni, überrazumevajoči Mumin, pa njegova prijateljica, naposled ljubica Smrkljica, ki ima čeden frfru, je ljubko labilna in spogledljiva (Smrkljica ni Mumin, ampak Smrk, kar pomeni, da ima lase in da se ji ten kože spreminja v skladu s počutjem), njen brat Smrk, večni vodja kriznih sestankov, Mala mi, ki ima prav tako čeden frfru in je običajno precej jezljiva, najboljši Muminov prijatelj Njuhec … Preveč naštevanja in kikirikanja? Pardon, verjetno je res najbolje, da preštevilne like, včasih psihedelične a lá Lewis Carroll, njihova dejanja in nehanja, podrobno spoznate sami. Kar vam ob tem zagotovo ne bo ušlo, je spoznanje, da so Janssonini liki polnokrvne osebnosti ali, kakor je v pismu Tove zapisal pronicljivi britanski deček, vsi v Mumindolu so neresnični kot forme, ampak resnični kot vsebine (za trenutek si zamislite devetletnega otroka, ki razpravlja o formi in vsebini – srhljivo, kajne?). To, da so polnovredne vsebine, ne pa zgolj kosmiči, nadalje pomeni, da se ne obnašajo najbolj konsistentno in se v letih dejanj in nehanj vseskozi spreminjajo. Imajo, kot bi dejal Dostojevski, svoje značilne črte, toda, saj veste, kako je s črtami, načeloma jih lahko poljubno ukrivimo ali, ups, celo zradiramo. Mumin se za nekaj časa zaljubi v prelepo La Guno (ki je ne maramo, vedite to), čeprav vsi vemo, da sta si s Smrkljico usojena (na platonski način, seveda). Tudi Muminočka se vede kot homoseksualec, čeprav naj bi bil zaljubljen v Muminmamo. Tudi Mala mi je včasih preprosto sitna in odveč. Od nobenega lika ne moremo pričakovati, da bo večji od samega sebe. Janssonova ni govorila zabitim otrokom, od katerih ni mogoče pričakovati odraslosti, ki ližejo kornete in žalijo posameznike, ki niso takšni kot oni, temveč je vselej govorila odraščajočim, prerajajočim se ljudem.

Kaj nam je storiti, Tove?

»Hemul se je počasi prebudil in se prepoznal in si želel, da bi bil nekdo, ki ga ni poznal.« – Pozno v novembru

Ob zastrašujočem uvidu, da pravzaprav ne morete vedeti, kaj od prebivalcev Mumindola pričakovati, vas utegne zadeti, da so v Dolu enako dobrodošli vsi, tudi kadar/če so malo težaški in močno zmotljivi. Vsak razumen človek bi verjetno raje živel v dolini, kjer težaških značajev ne bi bilo, vendar nam je Tove v svoji neizmerni toleranci želela sporočiti, da tovrstnih značajev ni treba izgnati, še manj ljubiti. Konflikti so in konflikti bodo, z njimi je treba preprosto nekaj storiti. Nekaj nenasilnega, če je le mogoče. Če vam gre nekdo močno na živce, mu ponudite torto in, kadar torta ne bo premazala napetosti, potem pa naj jo sitnež pač faše v obraz. Ob tem velja opozoriti, da se Mumini zavzemajo za nenasilno postopanje.

Janssonova je v Mumine zapakirala pomembna etična, moralna in socialna vprašanja: kakšna je narava ljubezni, kakšna je narava prijateljstva, kako rokovati z vsem, kar nam je tuje, kaj je to spoštovanje, ali je pošteno iti na dopust, medtem ko milijoni trpijo, kaj je to pomoč sočloveku, kaj je razumno, kaj je dostojanstveno, kako prevetriti vasezazrtost in nečimrnost, ali smo nujno slabi, če smo nečimrni, ali smo nujno slabi, če imamo nekaj mračnih lastnosti ali nagnjenj, ali smo slabi, če smo grdi in tihi, kako se posloviti od osebe, ki jo ljubiš in, kar je v muminzgodbah najvažnejše, ali obstaja recept za pecivo ali marmelado, ki bi utegnila spolirati najbolj prašna, nepredušna čustva. Janssonova odpira poglavja najrazličnejših človeških stisk in radosti, vendar ob tem ne predava absolutov – za kaj takega je preveč iskrena in preveč domiselna. Kakor je priznala, z Mumini ni želela poučevati, vanje je želela preliti zgolj tisto, kar je njo osebno najbolj plašilo in prizadelo, kar jo je določalo kot človeka. Mumini se v nasprotju z avtorico ne bojijo možnih življenjskih situacij, v vse, kar jih zalije, se spustijo kot v dogodivščino, toda prav kot njihova idejna mama se tudi oni bojijo laži, s katerimi opremljamo naša življenja, z lažjo o univerzalnih rešitvah na čelu. Janssonova Muminov ni sprevrgla v moralni kompas, temveč v humanističnega. Mumini so zato nasprotniki zatiranja in osvobojevanja. Janssonova se je zavedala, da nam literatura, najsibo še tako otroška, ne more ponuditi osvoboditve od odgovornosti vedno novega, nikoli prej potrjenega dejanja. Vedela je, da je želeti storiti vedno močnejše od morati storiti, da gredo lahko stvari narobe, ker nimamo popolnega nadzora in nismo arbitri svoje usode, vedela je, da je ljubezen velika, a malenkostna sila,  ali natančneje, da je njena brezpogojnost odvisna od postavljenih pogojev. Vedela je, nazadnje, da je vse odvisno od postavljenih pogojev in da se ti pogoji nenehno, nezadržno in sumljivo hitro spreminjajo, tako hitro, da se v zmedi včasih postavijo na glavo. Mumini so otroški, vendar nikoli otročji teren za paradokse sedanjosti. So globoko filozofični in topli in vam nikoli ne bodo zaupali, kako živeti, bodo pa vas in vaše otroke povabili v razmislek o tem. Plus, Muminočka ima fin hipsterski klobuk in vsi Mumini – tako kot vsi razumni ljudje – ljubijo morje in poletje in lepe stvari.

Refleksija 16. 1. 2015

Kako pisati ali jaz in njegovi drugi

Objavljamo besedilo, ki je nastalo kot odgovor na članek Sočutje čisto navadnega buržuja AirBeletrininega urednika Aljoše Harlamova.

Presenetljivo begajoče je, da nekateri sploh nimajo težav z večnim vprašanjem »kako začeti«. Če pri pisanju upoštevamo logična načela sklepanja, potem začetek vedno v veliki meri vpliva na razplet. Začetka tako ne moremo zanemariti. In četudi prenesemo poudarek na razmislek o samih logičnih načelih, torej na metodo sklepanja, smo še vedno znotraj problematike začenjanja, saj arbitrarnost vsebinskega začenjanja pomeni nearbitrarnost formalnega začenjanja – vsaj tako recimo Hegel.

Ampak aktualni zgodovinski duh se zdi daleč od Hegla, tako kot je problem začenjanja za nekatere daleč stran. – Za koga? – Če Hegel in problematika začenjanja nosita neko avro objektivnosti, pa v postmoderni dobi tega ni. – Za postmoderne. – Ampak pustimo postmoderno dobo in prazni govor o njej. Zanimajo nas tisti, ki nimajo problema začeti, ki nimajo problema s »kako začeti« – tisti, ki so oni sami, tisti, ki začenjajo iz samih sebe. Subjektivisti, ki vedno začenjajo iz sebe: »jaz« in »jaz« in »jaz« – če ni intence po objektivnosti, zakaj bi potem sledili rigidnim načelom sklepanja in zakaj bi se potemtakem brigali za začetek? »Jaz« je vedno že tu, da z njim začnemo.

Na nek način imajo prav: nekaj najbolj dolgočasnega in religioznega je na tem, da ima vsak začetek v sebi prisotno odsotnost konca, ki se na koncu razvoja razvije v svojo dovršeno obliko. Zato je treba razločiti subjektivizem – ni vsak, ki piše o sebi in iz sebe, že kar Nietzsche, Nietzsche, ki je Napoleon, Nietzsche, ki je grof Robilant … Če hočemo vedeti, zakaj ni vsak Nietzsche, moramo vedeti, kako je nekdo Nietzsche: ko v »opojnosti ozdravljenja« veselo vzklikne: »zakaj pišem tako dobre knjige!«. Od česa je Nietzsche ozdravel? Od svoje lastne bolezni, od samega sebe – od svoje lástnosti, za heideggerjance –, od slabega večnega vračanja, ki vrača samo samega sebe. Tako ko Nietzsche postaja on sam, zgublja sebe samega – svojo lastno individualnost, če hočete – in v tem procesu »piše tako dobre knjige«. Vprašanje je torej, kje končamo.

Ena najhujših bolezni, ali bolje telesni afekt, ki vzdržuje stanje bolezni, je za Nietzscheja empatija, sočutje, doživljanje Drugega, ali drugače reaktivna sila resentimenta bolnih – saj veste, takrat ko skušate osmisliti tisti občutek distance, tujstva, ali pa ko skušajo buržuji doživeti stisko (dickensovskih) »malih ljudi«. Problem ni v tem, da tovrstna (re)aktivnost izhaja iz sebe in se usmeri v Drugega, problem, kot smo rekli, ni toliko v začetku kot v koncu. Problem je torej v tem, da ko gre izven sebe v Drugega, gre nadalje nazaj vase in drugega reducira nase ali na svoje enostavno nasprotje (veliki buržuji in mali ljudje recimo), kar je konec koncev isto, saj gre za njemu lastno nasprotje: drugi kot drugi (prvemu) jazu in jaza, zato drugost drugega nikakor ne preprečuje prvemu jazu univerzalizacije – dejansko je prav njegovo sredstvo. Zato lahko taisti jaz istočasno trdi, da doživlja Drugega in ob tem ohranja lastno in tudi njemu nasprotno identiteto. Temu jazu in njegovi (samo)podobi se tako nikoli nič ne zgodi, večno se večnemu jazu prek njegovega drugega vrača on sam. Zato tudi nikoli ne more vzklikniti »zakaj pišem tako dobre knjige«, pač pa »zakaj je Drugi tako ubogi«.

Dejansko gre za dve povsem različni strani, čeprav se zdita obe »subjektivistični«: sočutni jaz, ki sebe širi v Druge, in iz perspektive jaza Drugi, ki je dejansko bojeviti »kdorkoli«, ki sebe ščiti pred vpadom sočutnega jaza – če ste pozabili: tega jaza, ki iz sebe naredi »mi«, ta sočutni glas generacije. Če so prvi podobni Foucaultovemu Pinelu, pa so drugi prej podobni Beckettovemu Krappu, figura humanizma versus figura lastnega boja. Najhuje pa je, da si je danes figura humanizma apropriirala boj: boj buržujev za proletarce kot sočutni boj za univerzalne človekove pravice in podobno. Kriza v tem primeru ni nič drugega kot poglobitev fiktivnega boja: ne samo boj, pač pa revolucija za človekove pravice, ki je samo boj za druge reprezentante buržujev in druge reprezentante proletarcev v isti strukturi scene. Humanistična sočutna zavest je točno buržujska zavest, o kateri je Marx že davno govoril: buržujski način mišljenja in pisanja, ki misli, da lahko odpravi proletarstvo, ne da bi odpravil buržujstvo, da lahko odpravi drugega, ne da bi odpravil sebe oziroma svoj jaz – samo še malo več buržujskega sočutnega jaza potrebujemo …

Buržuji in proletarci, sočutni in bojeviti, recimo. Ne gre za vulgarno-materialistično pojmovanje razredov v smislu premoženja, stanov ali porekla prednikov. Še enkrat: gre za dva specifična načina mišljenja, za specifična načina pisanja, če hočete, in zato tudi ni pomembno, kdo o čem piše (bogati buržuji o revnih proletarcih …), pač pa kako piše: buržujsko ali proletarsko, empatično ali v boju. Bolj natančno – gre za dve vrsti boja: prvi je boj reaktivnih sil za vzpostavljanje univerzalnega jaza, drugi je boj proti reaktivnim silam in njihovemu ohranjanju univerzalnega jaza. Buržuj je zato točno tisti, ki doživlja proletarce, interpretira njihovo stisko, bedo, njihovo »malost«, proletarec pa je tisti, ki se bori proti doživljanju bede, z obeh strani. V tem smislu tudi ni nobene homogene razredne zavesti na strani proletarcev, saj bi morali, da bi bili homogeni, postati buržuji, apropriirati bi si morali buržujsko zavest – diktatura proletariata ni nič drugega kot buržujska fantazma proletariata. Obstaja samo en razred in ena zavest: buržuji in buržujska.

In kaj sedaj druži »proletarce«? Na kakšen način pa so sploh lahko združeni? Nikakor ne morejo biti homogen, pač pa le heterogen skupek, katerega enotnost vzpostavlja boj proti buržujem in njihovemu doživljanju. Pravo proletarsko mišljenje in pisanje ne osmišlja distance, marveč jo vzpostavlja in ohranja, ohranja ne-smisel razlike med enimi in drugimi: nobeno sočutje ne bo odpravilo njihovih ubogih. In kaj vsebinskega torej druži »proletarce«? Morda je to napačno vprašanje, morda gre še vedno za buržujsko problematiko, saj to vprašanje terja univerzalnost odgovora, novi univerzalni jaz in njegovo transhistorično zavest. Morda pa se loti vsak svojega boja in potem vidimo, kje smo in kako smo? Torej: mali ljudje vseh dežel, začnite pisat!

Panorama 15. 1. 2015

Orgija modrih kravat

Te dni se v Grčiji odvija predvolilni boj, v katerem po vseh merjenjih javnega mnenja vodi levičarska stranka Siriza. Le za nekaj odstokov zaostaja njena edina resna konkurenca, desničarska stranka Nova demokracija, ki jo vodi grški premier Antonis Samaras. Grški premier, ki se mu prvič resno ziba stolček, v politični kampanji uporablja predvsem taktiko ustrahovanja ter napoveduje izhod Grčije iz evroobmočja, če bodo Grki podprli Sirizo. Svoje volivce skuša pridobiti tudi s skrajno ksenofobno in protiimigrantsko retoriko.

Enega od atenskih shodov Nove demokracije, kjer je bil glavni govorec grški premier Samaras, sem se udeležila tudi sama.

 

Športna dvorana je napolnjena. Rjavi, črni in sivi zimski plašči se prerivajo med sabo. Med njimi je ogromno zašitih živalskih trupel. Vonj cenene toaletne vodice se meša z vonjem po starosti in prhljaju. Sliši se vreščanje, stokanje, pozdravljanje. Plašči se med sabo občasno rokujejo in se prepuščajo toku, ki jih vodi proti modremu odru.

»Hitro, prestopi ograjo in splezaj na tribuno, drugače boš brez prostega sedeža!« zakričijo tanke ustnice, pogledujejo živčno in čuvajo izborjeni prostor. Od tukaj se ga bo odlično videlo.

Telovadnica ima tribuno samo na desni strani od vhoda, ki pa je že polna. Tudi v jedru so obiskovalci že zasedli vse proste stole. Trdno se jih držijo, pogledujejo proti odru, da ga ne bi zamudili, in se hudujejo, ko jim reka postanih plaščev udarja ob rebra ali pahne po glavi. Tok se ne da in prodira dalje proti odru.

»Naj živi Nova demokracija!« kriči in ploska napolnjena tribuna. Najmlajši podporniki. Nosijo modre kravate – zaščitni znak stranke, srajce so zataknili v hlače in jih prekrili s temnimi puloverji. Njihov pogled je usmerjen samo na oder. Prestopajo od živčnosti in razburjenosti.

Tok plaščev doseže oder z modro preprogo. Tam jih ustavijo visoke trde omare.

»Dlje od tukaj ne gre!« povejo. Na odru je samo govorniški pult. Za njim je ogromna, modra zavesa, na kateri zagledamo zastavi Evropske unije in Grčije. Valovita skupaj, složno. Prijateljici. »Nova demokracija. Odgovorna sila,« preberemo.

Plašči so se zdaj postavili pred oder in črne omare s kravatami so pred njimi. Prostih sedežev ni več. Nič zato, bodo pa trmasto stali tam. Še nikoli niso prišli tako blizu. »Nujno se moramo srečati ta teden, da izdelamo dokončni volilni načrt,« kriči razmazana rdeča šminka. Ženski glas potrdi.

Naenkrat zaslišimo napeto filmsko glasbo, ki se stopnjuje. Završi. Množica se obrne in stopi na prste. Vdih, usta se odprejo in lica se napnejo. »Nič ne vidim,« kričijo. Ničesar ne vidijo tudi tisti, ki sedijo pred odrom, vendar vsi čutijo, da je vstopil v dvorano, da se prebija in jih bo kmalu dosegel.

»In zdaj vsi; pozdravimo premiera grškega naroda, Antonisa Samarasa!« napove ženski glas, ki ga ne vidimo. Zasliši se kričanje, navijaška sirena. Dlani udarjajo ena ob drugo, da boli. Kamere so se že usmerile in vidijo, kako se premika skozi kardelo podpornikov. Zdaj ga je zaznalo tudi dvajset fotoaparatov, zbranih v ponižno gnezdo, ki se stiska pod odrom. 

»Še nikoli nisem s takšno težavo prišel do odra,« povejo škilaste oči, se naslonijo na pult in pogledajo, če je bel papir pripravljen. Množica ne popusti. Kriči, opita poskakuje, se zaletava in smeje. Oči se ji lačno svetlikajo kot stekli lisici. Pogled je usmerjen v trenutno najpomembnejšega politika v Helenski republiki.

»Vem, da se zavedate, da smo šli skupaj skozi težke čase odrekanja, popuščanja in stradanja. Prišli smo skoraj na konec poti, ko so nas zlonamerno prekinili in nam preprečili nadaljnje vodenje,« očita modra kravata.

Množica govorcu ne pusti mirno brati, ampak pozdravlja vsak njegov stavek ter mu pijano pritrjuje: »Tako je, bravo, bravo!«

Govorec pogleduje po zapisanem in pri tem maha z levo roko ter nadaljuje: »Ne bomo dovolili, da bi državo spet pahnili v težke čase. Ne bomo dovolili, da nas bodo odstranili iz Evropske unije, saj mi spadamo tja. Evropa je naš dom!«

Ženski plašč, sešit iz rjavih kožuščkov, zakriči: »S tabo si želimo Antonis, s tabo! Bodi naš vodja!«

Iz neposredne bližine prve vrste mu ploskajo najbolj poznani desničarski prvaki grške politike. Nosijo neokusne čevlje, šminka je debelo namazana in puder skuša prekriti starostne gube ter bolestni videz.

»Siriza nas skuša pogubiti. Zavzemali se bodo za pravice imigrantov, dali jim bodo možnost socialne varnosti ter jih zdravili v naših bolnišnicah. In kje bomo potem mi? Kam bomo šli mi? Državo bodo prodali tujcem ter uničili helensko tradicijo, katere zgodovina se piše v tisoč, tisoč letih!« s ksenofobnimi piškoti hrani lačno krdelo. Množica se strinja, prikimava. Noče umazanih tujcev, sestradanih beguncev ter priseljencev brez grške identitete.

»Grčija pripada Grkom in samo ti bodo lahko odločali o njeni prihodnosti!« z odra nadaljujejo desničarska usta.

Žile nabreknejo, vrat poskoči in zobje zaškrtajo. Plašči nad sabo nimajo več nobenega nadzora; vodi jih glas z odra, na katerega se mehanično odzivajo. Če bi lahko, bi vodji poljubili črne čevlje. Če bi se spodobilo, bi mu glavo stisnili v toplo nedrje in ga božali po črno-sivih laseh. Če bi le lahko, bi ga stiskali za rame in mu lizali vrat.

»Svet je lahko jasno videl, kaj se zgodi, če ilegalnim imigrantom dovoliš, da prečkajo tvoje meje. Pobijejo te! Poglejte pariški primer. In Siriza bo ravno takšnim ljudem odpirala našo mejo,« povejo usta, napolnjena s slino. Pozdravljanje besed z odra nima konca. Vse, kar je povedal, je zanje resnica.

Tudi sam je zadovoljen. Na takšnih nastopih, kjer ima ob sebi najzvestejše podanike, se napolni z nevidnim življenjskim nektarjem. Prav je imel. Ljubijo ga, obožujejo ga, ne bodo dovolili, da pohujšljivi komunisti prevzamejo njegovo mesto ter ga odstranijo s položaja, za katerega se je boril toliko let. Ne bo odstopil, ne bo odšel.

»Zmagati mora Grčija, zmagati mora demokracija!« kliče iz odra. Bliža se konec. Oni si želijo, da ostane. Roke se od nervoze znojijo. »Zmagali bomo skupaj in državo bo spet vodila Nova demokracija,« zaključi in roke, posute s starostnimi pegami, dvigne visoko v zrak.

Plašči so zdaj nemirni. Vstopil bo v njihov tok in morda se ga bodo lahko dotaknili. »Antonis, ljubimo te!« zakričijo ženska usta ter posesivno segajo po njegovi roki. On se nasmeje in rokuje. Redko se sreča z očmi. Ko zapušča prizorišče, je obkoljen z omarami.

Pogled ga ne doseže več. Kamere ugašajo. Odhaja proti izhodu. Ni ga več.

Nastopi praznina. Plašči zapenjajo gumbe. Sedeži se praznijo. Tišina. Telo se pomirja in ohlaja, navdušenje je izpuhtelo. Reflektorji so zdaj ugasnili. Pred nami se odkriva stara šolska zanemarjena telovadnica. Govorniški pult sameva in zastavi sta pobegnili. Vonj po zatohlosti, starosti in prhljaju se počasi premika proti izhodu. Volilni lističi na tleh pričajo o koncu še ene desničarske predvolilne orgije.

 

Predčasne parlamentarne volitve se bodo v Grčiji odvijale v nedeljo, 25. januarja. Če bo takrat zares zmagala koalicija levičarskih strank z nekravatarskim vodjem Aleksisom Ciprasom na čelu, bo Grčija prvič po štirih desetletjih dvostranskarskega vodenja desničarske Nove demokracije in socialdemokratskega Pasoka dočakala zgodovinski, politični in družbeni preobrat.

Ta bi utegnil nositi posledice za celotno evropsko politično sliko.

Kritika 13. 1. 2015

V vojni je najpomembneje ostati človek

Branje Vojakov Salamine (2001), najbolj znanega romana in odmevne uspešnice, ki je doživela tudi filmsko priredbo, v Kataloniji živečega španskega avtorja, akademika in angažiranega intelektualca Javierja Cercasa (1962) na začetku poraja več vprašanj kot odgovorov. Njegovo besedilo, ki prevzema tudi mnoge metafikcijske prvine, je mogoče brati na različnih ravneh. Kot skrivnostno pripoved o kompleksni in tragični izkušnji španske državljanske vojne (1936–1939) in kot literarni komentar neuradnega dogovora španske politične elite, ki se je po smrti diktatorja generala Franca – tako na levici kot na desnici – odločila, da o njegovi vladavini ne gre razpravljati na glas.

Cercas zasnuje roman prek treh daljših vsebinskih sklopov, v središču pa je resnična zgodba o poskusu usmrtitve Rafaela Sáncheza Mazasa (1894–1966), enega od ustanoviteljev falange, španske fašistične stranke, sicer pa pomembnega fašističnega ideologa in podpihovalca vojne, bogatega aristokrata in povprečnega literata ter poznejšega Francovega ministra brez listnice. Februarja 1939 je bil Sánchez Mazas, ki so ga med vojno večkrat aretirali in zaprli, v skupini nacionalističnih ujetnikov, določenih za likvidacijo v samostanu Santa Maria del Collell blizu kraja Banyoles v Kataloniji. Med vsesplošno zmedo, ki je nastala ob bližajočem se koncu bojev, mu je uspelo zbežati, toda na begu v hosti se je znašel sam pred nabito puško mladega republikanskega vojaka, predstavnika poražene strani. Potem ko naj bi se nekaj trenutkov gledala iz oči v oči, ga je mladi republikanec vendarle pustil živeti in odšel naprej.  

Avtor dogajanje prikaže s pomočjo glavnega lika in pripovedovalca Javierja Cercasa (!), književnika in časnikarja srednjih let, ki nima preveč dobrega mnenja o lastnem pisateljskem udejstvovanju, težave pa ga pestijo tudi v zasebnem življenju, saj je sveži ločenec, ki mu je pred kratkim umrl oče. Po intervjuju, ki ga za časopis, kjer je zaposlen, opravi s sinom Sáncheza Mazasa, pisateljem Rafaelom Sánchezom Ferlosiom, ga pritegne Mazasova zgodba. Začne jo raziskovati in ob šestdeseti obletnici državljanske vojne objavi članek o tragičnem koncu znanega španskega poeta Antonia Machada, ki je leta 1939 ob koncu vojne umrl na begu v Franciji, v žepu njegovega suknjiča pa so našli zapiske, med katerimi naj bi bil prvi verz njegove poslednje pesnitve. Postopoma Cercasa različni dogodki v zvezi s tragičnim poglavjem španske in evropske zgodovine tako prevzamejo, da se odloči napisati nekakšno Mazasovo biografijo z naslovom Vojaki Salamine. Pri tem naslov prevzame prav biografirancu, ki je nameraval napisati delo z istim naslovom in v njem popisati zgodbo o tem, kako je na begu pred likvidacijo in v zmedi ob koncu vojne našel zavetje na neki kmetiji. Cercas začne obiskovati knjižnice in arhive ter poišče nove sogovornike. Najde tudi nove dragocene vire, na primer Mazasov dnevnik iz časa državljanske vojne, s pomočjo katerega lahko rekonstruira manj znane podrobnosti o tem, kaj se je z ustanoviteljem falange dogajalo, potem ko je ubežal smrti pred strelskim vodom.    

Drugi sklop romana sestavlja tudi dejanska Mazasova biografija, znotraj katere Cercas v suhem, novinarskem jeziku na kratko popiše Mazasovo življenjsko zgodbo – njegov študij, njegovo povprečno literarno ustvarjanje, sodelovanje pri ustanovitvi falange, življenje v času španske državljanske vojne, ubežništvo, poskus likvidacije, skrivanje v hosti, kratko ministrsko delo, smrt …  

Ko knjigo dokonča, se mu zdi, da ji manjka udarnejši zaključek. Domisli se, da bi bilo za prepričljivejši pripovedni učinek dobro ugotoviti identiteto skrivnostnega moškega, ki je Sánchezu Mazasu prizanesel s smrtjo. Potem ko se za časopis pogovarja z znanim čilskim avtorjem Robertom Bolañom (!), mu ta pove zgodbo o svojem – izmišljenem – daljnem znancu, enigmatičnem Antoniu Mirallesu. Šlo naj bi za republikanskega vojnega veterana, bivšega člana tujske legije s telesom, polnim brazgotin, sicer pa nekdanjega nočnega čuvaja v obmorskem avtokampu, kjer je Bolaño preživel nekaj poletij. Mirallesa naj bi leta 1936, ko je bil star zgolj osemnajst let, rekrutirali v bataljon Prve mešane brigade republikanske vojske Enriqueja Listerja, znanega španskega komunističnega politika in karizmatičnega vojaškega poveljnika. Pozneje se je prijavil v tujsko legijo, kjer se je boril med 2. svetovno vojno – bil je na severu Afrike, potem pa je celo vkorakal v osvobojeni Pariz –, po koncu spopadov pa se je po spletu naključij ustalil v francoskem Dijonu. Cercas s pomočjo materiala, ki ga je nabral za svojo knjigo, Mirallesa poveže z dogodki okoli ujetništva in poskusa likvidacije Sáncheza Mazasa, saj sta se na začetku leta 1939 oba mudila na istem koncu Španije. Ostarelega vojnega veterana najde v enem od domov za starejše občane in z njim opravi nekaj daljših pogovorov. Pogovarjata se o vojni, junaštvu – »Junaki so junaki šele, ko umrejo ali ko jih ubijejo. In resnični junaki se rodijo v vojni in umrejo v vojni,« med drugim pove Miralles. Izkaže se, da je bil v skupini, ki je v Collellu stražila Sáncheza Mazasa in druge ujetnike (škofe, oficirje, falangiste), na vrsti za likvidacijo. Kljub temu Cercas na vprašanje, ali je bil Miralles tisti, ki je Sánchezu Mazasu tako nerazumljivo rešil življenje, od skrivnostnega gospoda ne dobi želenega odgovora.

Kot v spremni besedi k romanu zapiše Gašper Kralj, bi lahko Cercasov tekst označili za nekakšno »avtofikcijo«, hibridni žanr, ki združuje elemente avtobiografije in fikcije, zasnovane na resničnih dogodkih in dejstvih. Vključuje elemente in postopke široke palete raznolikih avtorjev; od Marcela Prousta in J. M. Coetzeeja do Philipa Rotha, Cercasa in drugih. Oznaka »avtofikcija« je sicer lahko nekoliko problematična, saj Cercasova avtobiografska izkušnja oziroma sam proces nastajanja knjige Vojaki Salamine ni v središču besedila, temveč gre prej za nekakšno orodje, s katerim avtor pred bralci razgrne kompleksno zgodbo o španski državljanski vojni, Sánchezu Mazasu, Mirallesu in drugih. Pri tem, kot dodaja Gašper Kralj, Cercas pomembno raziskuje tudi meje metafikcije in metaliterature. Avtorjeve pisateljske samorefleksije, kopica intertekstualnih poigravanj oziroma referenc na druga dela, pisce in različne zgodovinske dogodke, popisovanje lastnih literarnih obsesij, pisateljskih uspehov in porazov itd. nedvomno dajejo celotni pripovedi poseben ton.  

Toda pri natančnejšem branju je treba upoštevati tudi širši politični kontekst sodobne Španije. Še dolgo po Francovi smrti leta 1975 je veljala nekakšna zaobljuba tišine oziroma neuraden dogovor domače politične elite, da se o diktatorjevi vladavini in o na primer uradno pozabljenih in nikdar pokopanih žrtvah španske državljanske vojne, pobitih na republikanski strani, ne govori na glas. Prevladalo je mnenje, da lahko brskanje po preteklosti ogrozi mirno tranzicijo države iz diktature v »demokracijo«, kjer se je Španija profilirala kot moderna, svobodna, hitro razvijajoča se evropska sila, v javnem življenju pa so bili še zmeraj aktivni tudi številni frankistični politiki. Zapletena in neizmerno tragična državljanska vojna, ki je razdelila številne družine, prijatelje, znance in še dandanes razdvaja špansko javnost, naj bi tako ostala zgolj poglavje v zgodovinskih učbenikih. A nekje v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja so se razmere postopoma spremenile; za tragično preteklost so se začele zanimati predvsem mlajše generacije, ki so se na svoje starše, dedke, babice naslovile vprašanja, na katera slednji niso imeli odgovorov. Plazu ni bilo več mogoče ustaviti. Sčasoma je izšlo veliko zgodovinskih študij, ki so popisovale temačno obdobje, aktivisti ter svojci padlih žrtev so začeli odpirati posamezne primere in pozvali odgovorne k ureditvi posameznih množičnih grobišč, ostareli udeleženci tragičnih dogodkov pa so prvič javno spregovorili. Kot je v svojem pronicljivem delu o sodobni Španiji Ghosts of Spain (2007) zapisal dolgoletni Guardianov dopisnik na Iberskem polotoku, Giles Tremlett, je tudi nasprotna, frankistična strani objavila številna psevdozgodovinska besedila. Ta so o španski državljanskih vojni govorila skozi prizmo napihnjenih in poenostavljenih zgodb o grozeči »rdeči nevarnosti«, o okrutnih komunističnih morilcih (t. i. rojos), zloglasnih republikanskih zaporih, znanih kot checas, in podobno. Pri tem je treba omeniti, da so zločini nacionalistov, falangistov in drugih Francovih podpornikov uradno ostali nekaznovani.   

V takem okolju je Cercasov roman postal velika literarna uspešnica, kar je presenetilo tudi samega avtorja. Treba pa je opozoriti na še eno pomenljivo dejstvo; prek branja Cercasovega teksta človek ne more doumeti dejanske razsežnosti španske državljanske vojne, ki je imela daljnosežne posledice na življenje na vsej stari celini. V kontekstu polpretekle evropske zgodovine španska državljanska vojna najprej deluje kot nekakšen uvod v morijo druge svetovne vojne, med drugim, kot omenja pisec spremne besede Gašper Kralj, v njej preizkusijo poznejše partizanske vojaške taktike in orožje. Šlo pa je tudi za širši geostrateški oziroma ideološki spopad med fašističnim oziroma nacističnim taborom, ki sta ga predstavljala Hitler in Mussolini (Nemčija in Italija sta Španijo pomembno zalagali tudi z vojaško opremo), ter komunizmom in egalitarnimi idejami o brezrazredni družbi, ki jih je »zastopala« Stalinova Sovjetska zveza. Potencialni zahodnoevropski zaveznici republikancev, na primer Francija in Britanija, sta prav zaradi porajajočih se komunističnih, anarhističnih in drugih progresivnih levičarskih idej med sicer izjemno razpršenimi in neenotnimi republikanskimi silami omahovali s svojo podporo in se nista želeli vmešati v spopade. Prav tako iz romana ne izvemo veliko o usodah borcev v t. i. mednarodnih brigadah, ki so jih v duhu solidarnosti, idealov svobode in poguma sestavljali nemški in italijanski politični begunci ter drugi antifašisti, ki so se prišli v Španijo borit iz vse Evrope, pomemben del tudi iz tedanje Jugoslavije.

Seveda ni naloga leposlovja na način zgodovinskih učbenikov informirati bralstvo. Bolj pomenljivo je to, da je Cercas pri svojem portretiranju španske državljanske vojne vsaj na prvi pogled presenetljivo benigen in medel ter tudi precej vljuden in skorajda prijazen do samega Sáncheza Mazasa. Da je želel predvsem razumeti fašizem in ljudi, ki so mu podlegli, se je pred kar pogostimi tovrstnimi očitki »branil« avtor. Zanj je poteza republikanskega vojaka, ki Mazasu prizanese s smrtjo, najpomembnejši dogodek v romanu, ultimativna gesta, s katero naj bi nesrečnik rešil civilizacijo. Gre za aluzijo na znan fašistični diskurz, znotraj katerega so se fašisti pogosto imeli za zadnje branike obstoječega družbenega reda oziroma, če hočete, civilizacije, ki naj bi jo bilo mogoče ohraniti samo tako, da odstranimo moteče elemente, ki ogrožajo njen ustroj – npr. komuniste, levičarje, Jude, Rome, druge. Zgodovina nas je naučila, da je seznam lahko neskončen. Cercas pa omenjeno pojmovanje obrne in pokaže, da je prav gesta poraženega republikanskega vojaka – kdorkoli je že bil – nedvoumna potrditev tistih znanih besed, kako je v vojni najpomembneje ostati človek.

Javier Cercas: Vojaki Salamine. Prevod Gašper Kralj in Tina Malič. Spremna beseda Gašper Kralj. Ljubljana: Založba /* cf., 2013, 203 str., 19 €.

Kolumna 12. 1. 2015

Ideologija, prava ideja in branjevki

Elisabeth Alida Haanen: Holandska kostanjarica (1844)

Pa se je zgodilo in je naneslo, da sta se po dolgem času spet srečali. Dve branjevki. Tudi snega je naneslo nemalo in veter je bril. Beseda je dala besedo, zavili sta v bife, kavico posladkali z brinjevčkom in prijateljsko poklepetali. »Kako je pri vas, gospa, kako živite,« je zanimalo prvo. Čeprav sta skupaj gor in narazen rasli, sta imeli navado, da se dosledno titulirata z gospa ali vi. Etiketa je pol človeka, še zlasti poslovnega. »Še vedno prodajate ideologijo v sodčkih na glavnem placu?« »Kakšni sodčki neki«, je potožila druga, »kdo še kaj kupi na tem svetu, če prodam škrnicelj, pa sem vesela. Bili so časi, ko sem imela v posesti najlepši štant z ideologijo v beli Ljubljani. Vesoljno stolno mesto je k nam hodilo: škrici – tako mestni kot deželni, duhovni – tako zali in mladi kot tolsti in stari, pisarji – tako trgovski, kot cesarski, vsi so v vrsti stali. V velikih sodih smo jo prodajali, kakor kislo zelje. Ej to so bile urice, dela je bilo za sto hlapcev, desetice pa so kar same v žep letele. A kaj, ko so mladosti leta minila, čas obilja pa je tudi hudič vzel.«

Prijateljica je potrpežljivo poslušala in naročila še en brinjevček, pa pehtranovo potico je odvila iz cajteng papirja. »Danes je vse drugače, kam je prišel ta svet. Zdaj pa samo na plac svojo cizo pririnem, pa me pamži z gnilimi jajci obmečejo. Niti »ideologija, zabeljena in posoljena« ne morem več zavpiti. Fuj ideologija, kričijo, še konjski hlapci me prezirajo, služkinje pa vihajo nos, češ ideologija smrdi, bo našo čisto robo usmradila. Pa kako težko je naše delo, prava tlaka. Vzgojiti ideologijo, jo negovati v topli gredi verodostojnega filozofskega sistema, jo zalivati z upom in strupom, jo čistiti, puliti plevel očitnih nesmislov, jo požeti in jo obdelati odvisno od vrste in povpraševanja. Je mar to lahko? Se še spomnite gospa – kako neki bi lahko pozabili – kako sva se matrali s katolicizmom? Kako sva ga tlačili v kalupe modernosti? V trenutku, ko sva ga noter spravili, je na drugem koncu ven pogledal. Pa sva ga vseeno veliko prodali – in to na vatle! Da ne govorim o marksizmu. Kako naj človek proda sofisticiran miselni sistem z alienacijo dela, presežno vrednostjo in takimi pritiklinami? Tako dolgo smo ga mlatili, da je na koncu samo še izkoriščanje človeka po človeku ostalo. Pa je bilo kaj narobe? Kje pa, za vroče žemlje je šel! Da ne bom samo o sebi govorila, kako ste pa kaj vi, kaj prodajate te dni?«

Elisabeth Alida Haanen: Ženska s košaro sadja (1844)

»Gospa, vam kar odkrito povem, meni pa kar dobro gre.« Jamrajoči ženici je proteza skoraj na šank padla. »Aja? Ja, kaj pa gre tako v promet v teh časih,« je vprašala branjevka z očitnim tonom pristne zavisti. Prijateljica je naročila še dva frakla: »Ko sem leta devet nula zaprla štant s Kardeljevim samoupravljanjem, nisem vedela, kaj bi. Nacionalizem je v tistih časih vsak prodajal, pa še tako poceni in pokvarljiv je bil, da se ni splačalo. Ni bilo druge, tržno nišo je bilo treba najti. Pa sem domislila in začela ideje prodajati na drobno.« »Kako ideje,« je bila radovedna kolegica, »ideje so pa ja grobi material, kot da bi Ribničani leskove kole namesto košar po svetu nosili. Sploh pa, gospa, kje pa še kakšen idealist najde, da bi za idejo plačal?« »Joj, kako ste smešni,« je bila žaljiva podjetna branjevka, »vi pa res živite za luno. Idej ne kupujejo idealisti, kaj šele idealistični filozofi, ideje kupujejo realisti. Takšni, ki se znajdejo. Seveda ne moreš prodajati vseh idej: mi prodajamo samo prave ideje. Izvrstno gredo v promet ideje tipa »aplikacija s pol ritke in celim prdcem v 3D« ali pa »krščanski kondomi s sveto podobico in molkom – za seksi kesanje«. Da ne pozabim naših prodajnih hitov: »rahlo topla voda«, »zmerno topla voda« in »zelo topla voda«. Samo zmotiti se človek ne sme, da ne bi prodajal nepravih idej – te zasmrdijo do neba in posel je preč. Mi smo enkrat ponudili idejo »kako racionalno, pravično in uresničljivo razporediti družbeno bogastvo.« Veš, kakšen vik in krik so zagnale stranke? Skoraj bi šli na kant.

»Pa te ideje delujejo,« je previdno vprašala presenečena branjevka. »A vaše ideologije delujejo?« ji je nazaj zabrusila podjetnica: »to ni naša skrb, odgovornost za delovanje prevzame kupec sam, sploh pa, imamo odlično pravno službo.« »Še nekaj me zanima,« ni popustila kolegica: »kje jih pa najdete? Izvirne ideje ja ne rastejo za vsakim vogalom, prekleto na redko so posajene.« »Ah to,« je zamahnila z roko zadovoljna branjevka: »prave ideje izvirajo iz ene same ideje, »hiter dobiček«, to pa nabavljamo pri grosistu v škatlah po petdeset. Mi jih samo sfriziramo, pa je. Sicer pa, bistvo prave ideje ni izvirnost, kje pa, bistvo prave ideje je v preprostosti ali še boljše: v preproščini. A ni Platon učil, da je svet idej prava resničnost? In če je svet idej zares resničen, zakaj ne bi z njimi resnično zaslužili? Moram pa povedati, da je treba s pravimi idejami previdno rokovati – več ko jih daš na kup, manj so vredne. Še zlasti pa jih ni priporočljivo povezati  v mrežo idejnosti, ki bi se usedla na trdno znanje in razum. V tem primeru lahko pride do kratkega stika, do dvoma. In ravno dvom je največji sovražnik prave ideje. Prava ideja ne prenese dvoma. Ker je prava, seveda. Prava ideja se najboljše počuti, ko nima konkurence, ko je čisto sama.«

»Bolj ko o svojem poslu govorite, bolj se mi zdi, da je vaša roba moji podobna.«

»Bo že držalo, gospa. Pa še lažje se jo pripravi in hitreje proda.«

Panorama 9. 1. 2015

Zavest

Objavljamo kratko zgodbo Tima Uršiča, ki se je uvrstila v peterico finalnih zgodb AirBeletrininega natečaja 2014.

Ilustracija: Ana Baraga

Op. Op. Op. Oppa Gangnam Style. Mobitel! Meni. Alarmi. Možnosti. Izključi. Nazaj. Nazaj. Luč. Povišan srčni utrip. Pomiri se. D day. Poln mehur. Erekcija. Kovter. Copati. Kuhinja. Omarica. Džezva. Omarica. Pipa. Voda. Pipa. Električna plošča. Omarica. Vrečka. Žlica. Kava. Omarica. Spalnica. Laptop. Login. Poln mehur. Živjo, Anja? Ne, ne čakam dolgo. Zate. Vau, zelo si lepa. Greva notri? Pol mehur. Pol-erekcija. 

Kopalnica. Luč. Pokrov. Mladina. Prepisovalci. Verjeti, da je vsaka naša misel le produkt ideologije je past nove ideologije. Kaj ti misliš? Jaz? Naša generacija je sposobna. Odvzemajo nam prihodnost. Ni služb, zato ni boja, ampak enkrat bodo šli. Jaz bi, da vsak dela. Vsi smo radi koristni. To je praksa, ideologija je abstrakcija in lahko ovira prakso. Je pa verjetno skupaj lažje. Ideologiji se pa ne da ogniti. Voda. Žižek. Voda. Milo. Voda. Brisačka. Voda. Ščetka. Zobna pasta. Pokrovček. Zobna pasta. Pokrovček. Voda. Zobje. Včasih sem bil smetar pri Snagi. Za najemnino je, za otroka pa ne dovolj. Dovolj samo za delat otroka, he he. Pljunek. Voda. Brisačka. Luč.

Kuhinja. Džezva. Žlica. Kava. Korito. Vrečka. Omarica. Šalica. Dežzva. Šalica. Spalnica. Facebook. Sporočila. Anja. Se vidiva. Smajli. Ob osmih. STA. Zanimiv si. Profil. Slike. Desno. Desno. Desno. Desno. Desno. Desno, desno, desno, desno, desno. Levo. Srk. Kaj bi jo. Domov. Zdrs. Wildov citat. Lajk. Nebuloze kvazi-pametne, a zelo priljubljene in v družbi uveljavljene kolegice s faksa. Lajk. Ha ha ha, ti Janševci. Lajk. Sošolka iz srednje šole je spremenila sliko profila. Lajk. Tina Maze. Lajk. Twitter. Prijava. Srk. #ideologije bloggerji pišejo, potem je premalo bralcev, potem indoktrinirani utihnejo. Facebook. Profil. Status. V slogi je moč. Google. V slogi je moč. Išči. V slogi je moč, Edvard Kardelj. Išči. Facebook. Objavi. Srk. Gmail. Inbox. Briši. Briši. Matkina verižna pisma. Briši. Subject, razgovor. Odpri. Študentska napotnica? Reply. Ni problema, sestra študira. Send. Inbox. Briši. Subject, žur. Odpri. Danes ne. Send. X. Srk.

Pižama. Povšter. Hlače. Srajca. Nogavice. Kopalnica. Luč. Deodorant. Gumbi. Pas. Luč. Spalnica. Torba. Denarnica. Mobitel. Ključi. Srk. Luč. Hladilnik. Banana. Hodnik. Čevlji. Vezalke. Pulover. Vrata. Ključi. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Čistilka. Mmmivjo. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Klet. Luč. Vrata. Ključi. Vrata. Ključi. Kolo. Vrata. Ključi. Vrata. Ključi. Stopnice. Vrata. Ključi. Nabiralnik. Literatura. Torba. Nabiralnik. Ključi. Vrata. Slušalke. Mobitel. Meni. Datoteke. Glasba. Play. Nazaj. Nazaj. Kolo. Banana. Vsaka naša misel je le produkt ideologije, ki trpi za zasvojenostjo in prenasičenostjo z informacijo.

Tržaška. Kolesarska steza. Zavore. Zvonec. Cin, cin. Lastna hitrost. Lasten prostor. Neobremenjenost z okolico. Stara generacija. Nihče ne odstopi od svojega mesta. Več ljudi prehiteva, kot da bi vozili z normalno hitrostjo po desni. Rdeča luč. Zavore. Na koncu nihče nikamor ne pride pravi čas. Ideologiji se ne da ogniti. We’re burnin’ up. We might as well be lovers on the sun. Nuna na kolesu. Nezaupljiv pogled. Zelena luč. Pospeški. Job. Ključi. Kolesarnica. Ključi. Veriga. Ključi. Torba. Slušalke. Vrata. Svet kapitala. Živjo, Jure. Garderoba. Predpasnik. Najlepši nasmeh.

Službeni računalnik. Twitter. Prijava. #ideologije Avtoceste in socialna demokracija nimajo nič skupnega. Odjava. Pladenj. Pepelniki. Vileda. Miza. Dober dan. Prazne skodelice. Vileda. Pepelnik. Pepelnik. Kaj lahko prinesem? Kava. Kava. Pult. Skodelice. Kavni aparat. Živjo, Anja, ful dobro zgledaš. Res noro. Umivalnik. S čim se kaj ukvarjaš? Jaz sem precej v teoriji ideologij. Imam neko kliko kolegov pa o tem debatiramo. Nismo ravno N’Toko, ampak če bo zalaufalo, nikoli ne veš. Eden od fantov pozna Marcela Štefančiča. Verjamem, da se sliši dolgcajt, ne bom najedal s tem, s čim se ti kaj ukvarjaš? Miza. Vileda. Pepelnik. Pepelnik. Kava. Kava. Dva evra, šestdeset. Lahko kar takoj poračunamo? We’ve only just begun … you’ll find us chasing the sun! Kava. Kava. Še kozarec vode? Škrtuhi. Miza. Vileda. Pepelnik. Pepelnik. Računalnik. Facebook. Prijava. Profil. Status. A jaz pa nisem nič vreden? Objavi. Odjava. Dva evra, petdeset. Hvala, lep vikend. Miza. Vileda. Pepelnik. Pepelnik. Kaj lahko prinesem? Kava. Kava. Pepelnik. Vileda. Miza. Jaz na primer, če grem na avtocesto, se vozim po voznem pasu. Življenje je paradoks, prideš hitreje, če se ti ne mudi. Pepelnik, miza, vileda, kava, pepelnik, kava, dva evra, osemdeset, še kozarec vode?, lahko kar takoj? Računalnik. Twitter. Prijava. Za kaj se oblačim v zlikano srajco? Za dvajset centov? Hvala kapitalizem! Kava. Kava. Kava. Kava. Miza. Pepelnik. Pepelnik. Vileda. Razbit kozarec. Bom jaz. Hvala, lep vikend. O, hvala, faking trideset centov! Ko te jebe. Smetišnica. Metla. Smeti. Takoj bom. Prosim? Kava? Kavni aparat. Skodelica. Ko si enkrat samo avtomat za druge, se šele zaveš moči ideologije. To moram dati na Twitter. Kava, takoj! Izvolite. En evro, dvajset, prosim. Vileda. Pepelnik. Pepelnik. Hashtag pomanjkanje kofeina. Anja, ful si mi všeč. Mislim, lepa si. Nasvidenje. Lep vikend. Škrtuhi.

Garderoba. Predpasnik. Torba. Ključi. Kolesarnica. Ključi. Veriga. Kolo. Ključi. Slušalke. Kolesarska steza. Pospeški. Zvonec. Cin, cin. Rdeča luč. Zavore. Rada poslušaš glasbo? Zelena luč. Pospeški. Vse imam rad po svoje. Kakšne etno ne razumem, naj bo, ampak ni zame. Ni za nas. Ni sporočila aktivizma. Ustavlja te. Ne maram se ustavljati. Zvonec. Cin, cin. Pospeški. Blink. SMS. Zavore. Mobitel. Anja. Še velja? Komaj čakam. Smajli. Pospeški. Blink. SMS. Zavore. Smajli. Pospeški. Gledaš filme? Meni so tudi všeč filmi. Kdo je tvoj najljubši režiser? Ali misliš, da res obstaja zarota, da DiCaprio ne dobi oskarja? Ampak dovolj o njem, kako si ti? Se imaš OK? Blok. Ključi. Vrata. Vrata. Stopnice. Klet. Ključi. Vrata. Ključi. Vrata. Kolo. Ključi. Vrata. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Bloki so oblikovani tako kot zapor. Ti je bila všeč Goga? Meni je Grum nasploh car. Stopnice. Stopnice. Ključi. Vrata. Čevlji.

Omara. Sesalec. Brzinsko sesanje. Hodnik. Če je vsaka misel, ki se je spomnimo, že obrabljena, potem je prostor le še za komentarje. Kaj ti misliš? Tale sesalec me spomni na to, kaj bi ti delal. Kuhinja. Sesalec. Džezva. Šalica. Mikrovalovka. Dve minuti. Sesalec. Brzinsko sesanje. Spalnica. Sesalec. Laptop. Login. Facebook. Profil. Status. Prah ostane po idejah, sesanje je moj komentar. Objavi. Štiri notifikacije. Vabilo na gledališko predstavo. Mogoče. Osemindvajsetim osebam je všeč tvoj stanje: V slogi je moč. Bodoči poslanec je komentiral tvoj stanje: V slogi je moč. Kreten. Oseba, ki je ne poznaš, te je povabila, da všečkaš njeno novo literarno revijo. Lajk. Sesalec. Brzinsko sesanje. Tole je moje stanovanje. Majhno, ampak je toliko cenejše. Postelja je dovolj velika. Mežik. Ne. Postelja bo dovolj velika. Mežik. Mežik. Zelo lepo imaš. Všeč mi je, če fantje skrbijo za svoj flet. Mmm. Poljub. Jezik. Všeč si mi. Sesalec. Omara.

Kopalnica. Luč. Pulover. Stroj. Hlače. Stroj. Srajca. Stroj. Boksarice. Stroj. Nogavice. Stroj. Omarica. Britvica. Tuš kabina. Vratca. Pipa. Voda. Britvica. Všeč so mi fantje, ki se brijejo tam spodaj. Eden za drugega. V slogi je moč. Voda. Gel. Vrat. Ramena. Prsi. Trebuh. Roke. Hrbet. Penis. Moda. Noge. Zadnjica. Stopala. Voda. Vrat. Ramena. Prsi. Trebuh. Všeč mi je, da skrbiš zase. Veliko telovadiš? Roke. Hrbet. Penis. Moda. Mmm. Poljub. Jezik. Noge. Zadnjica. Stopala. Voda. Vratca. Brisača. Vrat. Ramena. Prsi. Trebuh. Roke. Hrbet. Penis. Moda. Noge. Zadnjica. Stopala. Omarica. Pena za britje. Britvica. Voda. Omarica. Gel za lase. Omarica. Želodec.

Kuhinja. Mikrovalovna pečica. Kava. Srk. Električna plošča. Omarica. Posoda. Omarica. Instant porova juha. Omarica. Spalnica. Twitter. Prijava. Srk. #ideologija Protestantska etika. All preparation no satisfaction. Srk. Gmail. Briši. Briši. Všeč si mi. Kaj počneš, da imaš tako lepo telo? Penis. Mmm. Vrela voda. Kuhinja. Instant porova juha. Omarica. Smeti. Omarica. Kopalnica. Brisača. Spalnica. Oprijete boksarice. Oprijete kavbojke. Kopalnica. Deodorant. Spalnica. Oprijeta majica. Nogavice. Všeč si mi. Moje telo? Moje telo je le ideja. Obrabljena ideja. Šteje tvoj komentar. Poljub. Jezik. Kuhinja. Električna plošča. Omarica. Krožnik. Omarica. Posoda. Instant porova juha. Umivalnik. Všeč so mi fantje, ki pospravljajo za sabo. Všeč mi je, da je v tvojem fletu, kot da ni nikogar doma. Ti si meni cela všeč. Instant porova juha. Krožnik. Umivalnik. Gobica. Detergent. Posoda. Krožnik. Džezva. Šalica. Beštek. Pipa. Voda. Pipa. Posoda. Krožnik. Džezva. Šalica. Beštek. Pipa. Voda. Pipa. Vileda. Pult. Cunja. Posoda. Krožnik. Džezva. Šalica. Beštek. Pult. Cunja. Všeč so mi fantje. Kot da ni nikogar doma. Spalnica. Povšter. Kovter.

Torba. Mobitel. Ura. Torba. Hodnik. Reklc. Volnena kapa. Superge. Ogledalo. Poljub. Jezik. Vrata. Ključi. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Klet. Vrata. Ključi. Vrata. Ključi. Kolo. Vrata. Ključi. Stopnice. Vrata. Vrata. Kolo. Pospeški. Kolesarska steza. Center. Lepa si. Lepa si. Lepa si. Čopova. Tromostovje. Cankarjevo Nabrežje. Kolo. Ključi. Veriga. Ključi. Maček. Anja?

Kodri. Modre oči. Poletna obleka. Kolena. Japanke. Vau, ful si lepa. Dolgo čakaš? Kar tu? Stol. Kako si? Super. Zdaj še posebej. Kaj si počela danes? Zanimivo. Imaš res rada pse, kaj? In kako je šlo? Čestitke. Drugo mesto je super. Ja, Kuba libre, prosim. Samo čaj? Kakšno vino raje? Jaz plačam. OK. OK. Zaenkrat to. In kako je malemu ime? Noel? Lepo ime. Ampak ne tako lepo kot ti. Psi. Psi so le nadomestek za otroke. Manj odgovornosti, več prostega časa. Permisivni očetje. Hvala. Še vedno psi? Imaš res rada pse, kaj? Agility. Nočni sprehodi. Kje spi? Te gleda, ko si v postelji? S čim se še ukvarjaš? Ples? Jaz nisem ravno za ples. Skupina ljudi v zaprtem prostoru, ki ponavlja vnaprej jasne gibe na isti glasbeni ukaz. Fak! Vseeno, bi se lahko naučil. Lahko me pelješ v diskač kot psa na sprehod. Se pustim voditi, ko pustim. Tišina. Jaz? Jaz rad pišem. Ne, ne zgodbe. Eseje bolj. In tweetam za skupnost. Ne, to ni poklic. Za denar sem kelnar. Trzanje nog. Pogledi proti Ljubljanici. Cigareta. Včasih sem kadil. Potem sem imel malo krize z denarjem. Kot da bi ga zažigal, ampak to sem takrat tako gledal. Zadnje čase veliko o ideologijah. Kaj si ti misliš, se jim ne moremo nikoli ogniti? Ugriz v nohte. Na primer. Ko greš plesat. Se ti ne zdi, da je tudi to le produkt neke ideologije? Čez teden delaj do onemoglosti, brez skrbi, čez vikend se lahko naplešeš, da pozabiš. Ne, ne, jaz ne mislim nujno tako, tako se samo govori. Kdo? Na primer, ali kaj potuješ? Ampak potem ko smo tam, počnemo isto, kot ko smo doma. Ali ni to neka napaka v sistemu. Pač, sistemu. Še posebej, zakaj največ na Hrvaško? A pa misliš, da si Noel res želi videti Hrvaško? Obrambni mehanizmi. Prenos. Projekcija. Pes ni enako ona. Fak! Bi šla po čaju plesat? Ne, saj razumem. Cigareta. Hvala, zaenkrat nič. Račun? Že? Ja, jaz imam tudi še nekaj dela s pisanjem. Lahko me spremljaš na blogu. Ne pišem več toliko, ampak poskušam biti kritičen. Pa tako, o sistemu, generacijah, zakaj se ne premaknemo. Hedonizem. Argumenti. Komentarji. Recimo, kaj bi rekla o mojem telesu? Zavijanje oči. Ne, nisem tako mislil. Resno. No, to je recimo komentar. Ideja pa ni nova, tudi če jo kažem malo drugače, kot je že bila. Tišina. Štiri evre, devetdeset. Pet. Je že v redu. Res že greva? Nobenega lupčka? Drugič, OK. Pospešeno bitje srca. Ko jo jebe.

Ključi. Veriga. Slušalke. Kolo. Cankarjevo nabrežje. Tromostovje. Čopova. Tišina.

Kolesarska steza. Rdeča luč. Zavore. Tišina.

Zelena luč.

Blok. Ključi. Vrata. Luč. Vrata. Stopnice. Klet. Luč. Ključi. Vrata. Ključi. Vrata. Kolo. Vrata. Ključi. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Stopnice. Ključi. Vrata. Luč. Superge. Reklc. Volnena kapa. Luč. Spalnica. Luč. Laptop. Login. Facebook. Profil. Status. Če nekoga težko razumeš, je verjetno napaka v tebi. Tišina. Briši. Dolg dan. Zelo utrujen. Ne vem več, kaj govorim. Smajli. Objavi. Sporočila. Anja. Lepo mi je bilo s tabo. Všeč si mi. Smajli. Pošlji. Torba. Mobitel. Oprijete kavbojke. Oprijeta majica. Nogavice. Postelja. Kovter. Luč. Tišina. Mobitel. Alarmi. Nastavi. Nič. Sedem. Ena. Pet. Potrdi. Nazaj. Nazaj.

Boksarice. Penis. Solza. Tišina.

Refleksija 7. 1. 2015

Od Louja Reeda do Simone de Beauvoir

Ko je oktobra 2013 umrl legendarni Lou Reed, so se iz radijskih sprejemnikov bolj pogosto kot ponavadi dvigali toni pesmi z njegovega drugega albuma – Transformer (1972) – Walk on the Wild Side. Pesem je kljub subverzivni temi v zgodnjih sedemdesetih dosegla nesluten uspeh; Lou Reed v njej skoraj zaklinjevalsko našteva imena mladcev – Holly Woodlawn, Candy Darling, Joe Dallesandro, Jackie Curtiss in Joe Campbell –, ki so iz svojih perifernih zakotij prispeli v New York. Zdi se, da gre za mimohod poosebljenih bogov, ki so v spranih kavbojkah in ozkih bokov zasedli vodilna mesta v ameriški subkulturi; večinoma so postali zvezde v Warholovi tovarni in vmes počeli še stvari, ki jih transeksualci počno: fafali, se drogirali, zapijali, si na balkonih česali lase, lizali pregrete vratove in se predvsem veliko smejali. Kljub hahljanju, ki se razlega iz dna Reedovega trebuha, se po dnu pesmi vleče posebna otožnost. Morda Walk on the Wild Side zato še vedno deluje kot prečiščena bolečine, čeprav se bolečina skriva v njenem središču.

V dokumentarni klasiki Lou Reed: Transformer (2001) je Reed priznal nekaj, kar se zdi v današnji popularni kulturi skoraj nezamisljivo; Walk on the Wild Side je inspiriral istoimenski roman ameriškega pisatelja Nelsona Algrena (1956); kasneje je Reed pesem predelal in vanjo vtkal like iz svojega življenja. Nisem se mogla upreti temu, da ne bi kliknila za Algrenovo fotografijo. Na eni izmed njih, s cigareto v ustih, spominja na Alberta Camusa, čeprav ne premore njegove vihravosti; deluje bolj nežno, bolj razpuščeno, manj gotovo vase (zgolj vtis). Gotovost je lažje pripisati ženski ob njem, ki ima okoli glave zavezan temen šal in roke uprte v boke. Gre za nikogar drugega kot eno najusodnejših žensk francoske literature – Simone de Beauvoir. Poleg Jeana Paula Sartra je bil ameriški pisatelj Nelson Algren eden njenih najbolj znanih ljubimcev. Simone mu je celo posvetila roman Les Mandarins (1954), s katerim si je prislužila najvišjo francosko literarno lovoriko – Goncourtovo nagrado; Algren je bil menda zgrožen zaradi nazornih seksualnih opisov tako v omenjenem romanu kot v Simoninih avtobiografskih delih. Maščeval se ji je z uničujočo kritiko angleškega prevoda The Mandarins. Njuna pisemska korespondenca pa je bila objavljena šele po pisateljičini smrti.

In torej, kaj imata Reedova pesem in pisanje Simone de Beauvoir skupnega? Ničesar in hkrati vse. Še posebno, če pod drobnogled vzamemo novelo Nesporazum v Moskvi (Malentendu à Moscou), ki jo je Simone de Beauvoir napisala za zbirko La Femme Rompue (1968), vendar jo je potem zamenjala z zgodbo L’Age de discrétion. Nesporazum je tako izšel šest let po njeni smrti v reviji Roman 20-50, v knjižni obliki pa šele v letu Reedove smrti – 2013.

Nesporazum v Moskvi
Simone de Beauvoir
Izdaja:
Modrijan 2014

Prevajalec:

Pripoved, ki se dogaja v letu 1966 med potovanjem upokojenskega para Nicole in Andréja v Sovjetsko zvezo, na prvi pogled deluje lahkotno, celo zelo francosko, vendar na nek način razrešeno spolnosti. Dvojina je v fokusu, toda to ni dvojina, ki smo je vajeni – mladostna, buhteča, izzivalna; Simone nam pripoveduje o slovesu od lastnega telesa: ker ima njena junakinja Nicole v Moskvi čas, ker se celo dolgočasi, začenja drezati v lastno meso. Spominja se, kako je tistega popoldneva André v njuno pariško stanovanje pripeljal neznanega, vendar izjemno lepega fanta, ki je Nicole z raztreseno vljudnostjo segel v roko. Tedaj se je nekaj v njej sesulo. On je bil zanjo moški, mlad in privlačen, ona pa je bila zanj enako brezspolna kot osemdesetletna starka. Od tega pogleda si Nicole ni več opomogla. Ni se več ujemala s svojim telesom, zdi se ji, da je postala “tuja lupina, srce parajoča preobleka”.

André se po drugi strani privaja svojemu starčevskemu statusu, čeprav se z vso silo upira temu, da bi ga odneslo v stanje velikega starca, kot temu sam pravi. Ne želi si več ugajati, toda z drobnimi gestami nakazuje, da je nekoč ugajal. Podobno kot v Reedovi pesmi, smo tudi v Nesporazumu priča geografskim premikom; in ti premiki očitno razpirajo razpoke, pa tudi možnosti. Nesporazum deluje vsaj na dveh ravneh – kot pripoved o dveh mestih, Parizu, ki sta ga André in Nicole pustila za seboj, ter Moskvi, ki sta jo leta 63’ že obiskala, vendar jo zdaj na novo raziskujeta, toda ti mesti sta le izgovor, da na plano privre notranja substanca obeh likov; starost, ki se je par spričo novonastale situacije v Moskvi veliko bolj zaveda kot doma, je Simone de Beauvoir razdelala z različnimi atributi. André jo čuti na način, da ne zna več zaobseči sveta, ki se dogaja pred njim, politika zgodovina mu prhnita iz rok, Nicole se veliko bolj nasloni na preteklost, čeprav v luči ženskega vprašanja. V Moskvi opravi rezime: njeno življenje je bilo zaznamovano z bojem. Medtem ko je njena mati sanjarila o bogati poroki, o biserih, krznu, si je ona želela napisati odmevno disertacijo, dobiti mesto na Sorboni ter dokazati, da so ženski možgani enakovredni moškim.

Nicole je torej znan lik; srečali smo ga že v Drugem spolu (1949), le da gre tokrat za prečiščeno literarno verzijo. Nicole kot ženska še vedno nastopa v vlogi Drugega. Kljub temu da je poučevala in delovala v feminističnih gibanjih, se je pustila izkoriščati možu, sinu, gospodinjstvu. Definira se glede na svojega partnerja – »Zaradi njega je bila ženska, ki ni več vedela, kako porabiti čas, ki ga je še imela preživeti« – in si to celo očita, vendar ne zna izstopiti iz kroga, v katerega je ujeta. Zaciklala se je v okrutno protislovje, porojeno iz ljubezni: odpovedala se je svojim mladostnim ambicijam, da bi on lahko imel dom, otroke, prosti čas, razvedrila, prijateljstva in nekaj vznemirjenj. V življenjski status žensk v ZSSR sicer projicira sanje o svobodi, toda tudi to se izkaže za jalovo, ko André začenja vstopati v dialog s svojo hčerjo Mašo.

Čeprav je Simone de Beauvoir trdila, da je celo njena predhodnica, angleška pisateljica, filozofinja in aktivistka iz osemnajstega stoletja Mary Wollstonecraft na moške gledala kot na ideal, ki ženskam ostaja nedosegljiv, je v Nesporazumu Andréjeve pritožbe glede žrtev, ki naj bi jih opravil za Nicole (da je ostal v Parizu, da nima miru za pisanje), prikazala kot njegovo žensko plat. On je tisti, ki odloči, da Nicole v svojih trditvah pretirava, in on je tisti, ki da prvi pobudo za pobotanje. Ko Nicole krivdo za nesporazum prevzame nase, vemo, da on – v družbnem smislu – predstavlja normo in ona deviacijo. V navalu besa mu očita, da zaradi njega ni mogla postati tisto, kar si je želela, v navalu nežnosti trdi, da se je ob pomoči njegove rahločutnosti in nežnosti spravila s svojim spolom. Morda je tudi zaradi te temne lise Simone de Beauvoir, in kljub dejstvu, da je z idejo ženske kot družbenega konstrukta pomembno prispevala k feminističnemu gibanju v šestdesetih in sedemdesetih letih (prejšnjega stoletja), zavračala, da bi se opredelila kot feministka; šele leta 1972 (kar je tudi letnica izdaje drugega Reedovega albuma), ko je nehala verjeti v socialistično revolucijo, ki naj bi med drugim ženskam prinesla osvoboditev, se je v intervjuju za časnik Nouvel Observateur jasno deklarirala.

Ker je Nicolin lik tako zelo obremenjen z ženskim vprašanjem, je pisateljica demitizacijo koncepta starosti in staranja pripisala Andréju. Deziluzija v zvezi z družbenimi spremembami v ZSSR in končno tudi druge tradicionalno moške teme, kot je na primer nemoč francoskih levičarjev, so v njegovi domeni, še bolj pa je v njegovi domeni vprašanje, ali s starostjo res kaj pridobimo. Tisto, kar je britanski pripovednik in esejist Julian Barnes v knjigi Nč bat (2009, slovenski prevod 2012) formuliral že na znanstven način – »Vsako desetletje življenja po petdesetem možgani izgubijo dva odstotka svoje teže; dobijo tudi nekakšno smetanasto rumeno nianso« – je André ubesedil z enim stavkom: pri šestdesetih se čuti »malo bogatejši; in veliko manj bogat«. »Kaj si izgubil?« Andréja karajoče vpraša njegova hči Maša. »Mladost«, ji odgovori André. Posebnost novele Nesporazum je torej tudi v tem, da Simone de Beauvoir starosti ni postavljala v luč smrtnosti in to kljub temu, da se par v Moskvi skoraj hkratno zave, da jima je ostalo le še nekaj let življenja, temveč v luč tistega, kar je že bilo odživeto; v dvojinski obliki. Življenjska moč, tako na ženskem kot moškem polu (v tem sta si Nicole in André enakovredna), je potrošena, vprašanje, ki ostaja, je – zaradi česa je na starost še vredno živeti?

Kljub alegorični podstati, ki je vključena v Nesporazum, in kljub temu da je novela očitno napisana po diktatu najglobljega človeškega čustva (strahu pred smrtjo), je vsak stavek predihan z izkušnjo, brez nepotrebnih sofističnih izlivov (v smislu ohranjanja dostojanstva pred tistim, kar je neizogibno). Simone de Beauvoir se ves čas ozira v mladost, ob tem odkrito popiše zavistnost do mladih teles, kot tudi težo te mladosti, od koder lahko potegnemo zaključek, da Nesporazum še vedno deluje neverjetno sveže in bralca kljub potencialno nergaški drži, pritegne v empatično sočustvovanje z obema likoma. Seveda je očitno tudi, da je Simone de Beauvoir zaradi svoje lucidnosti in hkrati jasnosti zlahka penetrirala v popularno kulturo. Ni šlo torej le za (s)prevračanje spolnih vlog, o katerih tako uležano prepeva Lou Reed, še manj za njena subverzivna spolna razmerja, ki so večkrat predrla opno literarnega in postala predmet antropoloških raziskovanj. Simone je pač dama, ki ni pozabila, da je literatura v prvi vrsti predvsem dialog.