Trideseta leta minulega stoletja so z varne časovne razdalje videti kot vakuum, hipno zatišje pred nevihto, ki je sledila z drugo svetovno vojno. Zakaj to obdobje še zdaleč ni bilo tiho in kakšne ideje so vrele že tedaj, v svoji novi knjigi Svastika na pokopališkem zidu obravnava zgodovinarka z inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU Mateja Ratej.
Svoj poklicni pogled je usmerila v obdobje, ko je hitlerizem našel prostor tudi v širši okolici Maribora. Kakšen je bil njegov obraz, je ugotavljala s preučevanjem 150 kazenskih spisov iz tistega časa. Iz njih pa je izluščila zgodbe in, predvsem, osebne drame posameznikov, ki so si, kot Ratejeva pripoveduje v podkastu, pravzaprav želeli, da bi nemška vojska prodrla na Štajersko in jo tudi zasedla. To pa ne velja le za mariborske Nemce.
V kanclerju nacistične Nemčije Adolfu Hitlerju so zlasti slovenski delavci, služabniki, kmeti, viničarji videli odrešenika, ki jih bo popeljal v boljši svet. Njihov je bil namreč zaradi socialnih stisk močno načet.
Mateja Ratej pravi, da je bil štajerski hitlerizem odličen odraz velikih družbenih nasprotij, ki so se v 30 letih močno zgostila v prvi jugoslovanski državi, ko so jo zajele posledice svetovne gospodarske krize. Družba je bila močno socialno razslojena, med razredi se informacije tako rekoč niso prehajale. »Živeli so v vzporednih svetovih, vsak zase. V takšnih okoliščinah pa so željno pričakovali nekoga … In najlažje je bilo vse upe položiti v eno osebo in računati, da bo razrešila vse zapletene družbene konflikte.«
Kakšno podobo štajerske družbe izpričujejo kazenski spisi, v kakšne socialne pasti so se počutili ujeti domačini, kakšna so bili njihova pričakovanja in v kakšno fantazmo se je v njihovih očeh razrasla Hitlerjeva oseba, prisluhnite v podkastu.
Knjigo Mateje Ratej Svastika na pokopališkem zidu, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Povsem iskreno, ideja, da bi pisal o novi knjigi Jordana Petersona, se mi sprva ni zdela preveč privlačna. Mislil sem, da smo v Sloveniji, potem ko je med obiskom države arhitekturni brutalizem Trga republike napačno povezal z brutalnostjo totalitarističnih režimov, z njim opravili. Česar sem bil vesel: nikoli se nisem zares ukvarjal s tem, kar je imel za povedati, sem pa vedel dovolj, da sem ga imel za motečega ideološkega nasprotnika, ki kot bestselling avtor in profesor na ugledni svetovni univerzi daje vsaj navidezno legitimnost javnim in političnim figuram najdlje na slovenski desnici. Tako sem bil priložnost pisanja o njegovi novi knjige Onkraj reda. Še 12 pravil za življenje že skoraj pripravljen izpustiti. Potem pa me je prijateljica opomnila, da Peterson v resnici ni izginil, da še vedno aktivno objavlja na YouTubu in ustvarja popularen podkast, Slovenija pa ima predsednika vlade, ki javno govori o »grožnji kulturnega maksizma«. Torej, da, Jordan Peterson zahteva moj angažma, ki bo presegel zgolj zamah z roko in afirmacijo partijske linije o šovinističnih intelektualcih, ki nič hudega sluteče mlade moške zvabljajo v skrajna alternativno-desničarska gibanja.
Jordan Peterson Fotografija: Wikipedia
Ker pa je od leta 2018 – leta, ko je Peterson izdal svojo uspešnico 12 pravil za življenje. Protistrup za kaos in postal svetovno znan – minilo že nekaj časa, se najprej spomnimo: kdo je že Jordan Peterson? Preden je postal kulturni bojevnik, je Peterson delal kot klinični psiholog in profesor na Univerzi v Torontu. Leta 1999 je izdal knjigo Zemljevidi pomena. Arhitektura prepričanj, namenjeno predvsem strokovni javnosti, leta 2013 pa je serijo svojih predavanj s Harvardske univerze, na podlagi katere je knjiga nastala, objavil tudi na YouTubu. Na portalu je nato začel redno objavljati, občutno bolj znan pa je postal leta 2016, verjetno iz dveh razlogov. Najprej zaradi intervjuja s Cathy Newman na britanski televiziji Channel 4 News, nato pa zaradi serije predavanj, v katerih je izrazil svoje nasprotovanje predlogu zakona, ki bi pravno varstvo pred diskriminacijo v Kanadi razširil tudi na področje spolne identitete. Motilo ga je predvsem, da bi v skladu z zakonom študente moral naslavljati z zaimki, ki se skladajo z njihovo izraženo spolno identiteto, ne s tistimi, ki se zdijo primerni njemu. Zares pa je zaslovel leta 2018, ko je izšla že omenjena knjiga 12 pravil za življenje, Peterson pa se je odpravil na mednarodno turnejo po 160 lokacijah (kot že omenjeno, je 18. novembra 2018 nastopil tudi v Sloveniji). Moment je nekako izgubil po debati s Slavojem Žižkom 19. aprila 2019 v Torontu, pri čemer ni jasno, koliko je za to kriva debata in koliko vrsta zdravstvenih težav, ki je v tem času zadela njegovo ženo, nato pa še njega. (V vsakem primeru pa Peterson ni edini, ki je imel v preteklih petih letih svoj internetni moment slave – to je bil čas vzpona najrazličnejših »alternativnih« libertarnih in konservativnih glasov, od tako imenovanega »intelektualnega temnega spleta« do »alternativne desnice«. O tem sta v seriji Spletna politika na Radiu študent obsežno pisala Jernej Meden in Matej Trontelj.)
Peterson si je knjigo Onkraj kaosa. Še 12 pravil za življenje zamislil kot nekakšno nadaljevanje oziroma protipol svoje prejšnje knjige 12 pravil za življenje, zato se mi zdi vredno najprej nekaj besed posvetiti tej. Kakšna je torej knjiga, ki je Petersonu leta 2018 prinesla takšen uspeh? Peterson v »Uverturi« (obe knjigi sta urejeni na enak način: Uvertura – 12 poglavij – Koda) zapiše, da je cilj dvanajstih »pravil za življenje«, o katerih v knjigi razglablja, posameznikom in posameznicam pomagati najti ravnovesje med destruktivnim kaosom in despotskim redom. Ta dva Peterson razume kot temeljna elemente človeškega subjektivnega doživljanja sveta. Oba sta nujna za dobro življenje – kaos predstavlja svobodo in kreativnost, red pa urejenost in predvidljivost –, a sta v svojih skrajnostih tudi škodljiva. Petersonu se zdi, da so se »zahodne družbe« v zadnjih desetletjih kolektivno odpovedale redu in jim tako grozi relativizem oziroma nihilizem ter z njim povezane družbeno-psihološke patologije, kot so kolektivni obup nad človeštvom, izgubljenost in dovzetnost za totalitarizem. Zato želi v svoji knjigi predstaviti »protistrup za kaos«, torej razumevanja sveta in človekovega mesta v njem, domnevno utemeljenega na zahodni tradiciji in znanstvenih dognanjih, ki bo sodobnemu človeku pomagalo, da ponovno najde smisel in postane konstruktiven član produktivne družbe.
Do tu vse razumljivo. Strinjam se, da ljudje potrebujemo pripovedi, ki nam pomagajo osmisliti naše mesto v svetu (nisem sicer tako prepričan, da morajo biti te utemeljene v »zahodni tradiciji«, karkoli ta že je), pa tudi zgodba o »zatonu zahoda« ni nova. Me je pa je bolj presenetilo nekaj drugega, namreč Petersonov komentar hladne vojne. Gre sicer samo za stavek ali dva, za na videz nepomemben detajl iz »Uverture«, a je še kako poveden. Peterson namreč pravi, da nikakor ni mogel razumeti, »kako so sistemi prepričanj ljudem lahko tako pomembni, da so za njihovo ohranitev pripravljeni tvegati uničenje sveta,« z očitno implikacijo, da so za skorajšnjo nuklearno vojno v 60-tih kriva nasprotujoča si prepričanja prebivalcev zahodnega in vzhodnega bloka, predvsem Američanov in Rusov. Kar se mi na prvi pogled zdi preprosto narobe: težko bi namreč rekli, da sta bili ameriška in ruska družba v tem času notranje homogeni, torej da so imeli vsi Američani podobna prepričanja o svetu, ki so se radikalno razlikovala od prepričanj o svetu, ki so si jih delili vsi Rusi. Hkrati pa je vprašljivo tudi, da takšna prepričanja igrajo bistveno vlogo pri geopolitičnih odločitvah posameznih držav. Zato sem postal radoveden: kaj Petersona motivira k takim, če ne napačnim, pa vsaj izjemno vprašljivim izjavam?
Naslednje presenečenje me je pričakalo že na začetku naslednjega poglavja (sicer slavnega zaradi zgodbe o hierarhijah med jastogi in nenavadnim sklepom, da te nekako opravičujejo hierarhije v človeški družbi). V njem Peterson na neki točki zelo natančno opiše, kako nevarno in naporno je življenje na »dnu hierarhične lestvice« (kot temu sam pravi). Zaradi stigme revščine se je težko vključiti v družbo, pridobiti prijatelje ali partnerje; sam denar pogosto ne pomaga, saj ga je težko smiselno in konstruktivno porabiti ali celo prihraniti; življenje brez ekonomske in socialne varnosti je tudi izjemno stresno, stres in slabi življenjski pogoji pa naredijo posameznike bolj dovzetne za ostale bolezni. A Peterson v nadaljevanju poglavja nekako pozabi na revne ljudi in njihov domala brezizhoden položaj: piše o ravneh serotonina in telesni drži, ki naj bi bila z njim povezana; o »reptilskih možganih«, ki naj bi nam omogočali, da instinktivno prepoznamo svoj status v družbi; o nasilnežih v osnovni šoli in težakih na delovnem mestu. In sklene s pravilom: »Stojte pokončno in z vzravnanimi rameni«. Ja, morda bo to komu pomagalo prebroditi kakšno romantično zavrnitev ali odgnati kakšnega ponižujočega kolega, ampak kaj se je zgodilo z ljudmi »na dnu hierarhične lestvice«? Jim bo pokončna drža povečala minimalno plačo ali pokojnino, s katero komaj preživijo mesec? Jim bo dala zdravstveno zavarovanje ali zagotovila delavsko pogodbo, ki delodajalcu preprečuje, da bi jih kar tako odpustil?
Podobno gibanje od resnega sistemskega problema, rešitev katerega zelo verjetno vključuje politične spremembe, do »pravila o življenju«, ki naj bi služil kot vseobsegajoč odgovor, je značilno tudi za večino ostalih poglavij. Naslednje poglavje na primer začne s pripovedjo o pacientih, ki po presaditvi organa nehajo jemati imunosuspensorje, zato njihovo telo presajeni organ zavrne. Spet opozori, da razlog za to običajno ni preprosto pozabljivost: pogosto naj bi šlo za paciente, ki jemljejo tudi kopico ostalih zdravil z drugačnimi odmerki, ki jih lahko zamešajo med sabo; paciente, ki so družbeno izolirani in morda depresivni ter težko dobro skrbijo za svoje zdravje; predvsem pa so ta življenjsko pomembna zdravila (sploh v Ameriki) izjemno draga in si jih marsikdo težko privošči. Očitno je torej, da se Peterson zaveda sistemskih težav, ki negativno vplivajo na življenja ljudi. A jih potem v svoji analizi problema in rešitvi, ki jo ponudi, popolnoma ignorira. Drugo pravilo za življenje se namreč glasi: »S seboj ravnajte kot z nekom, ki ste mu dolžni pomagati.« Spet, prepričan sem, da to lahko pomaga marsikomu, ne bo pa znižalo cen življenjsko pomembnih zdravil.
Ob branju sem se tako stalno spraševal: zakaj je Peterson tako osredotočen na osebni vidik reševanja problemov? Oziroma raje, zakaj sploh govori o družbi, o revščini, o hladni vojni, če se tako že znotraj same knjige njegov pristop izkaže za pomanjkljivega? Nekatere njegove izjave so izrazito vprašljive, kar bi na podlagi tega, kar zapiše drugod, lahko razumel tudi sam: kaj ga torej motivira k temu, da jih je vseeno vključil v knjigo? Domislil sem se lahko dveh stvari; predpostavk, ki sta nujni, če želimo, da se zdi Petersonov projekt vsaj približno razumljiv, a ju nikoli neposredno ne zagovarja. Prvič, da družba ni nič drugega kot zbor posameznikov, da so družbeni problemi vedno zvedljivi na individualne patologije, rešujemo pa jih lahko le z zdravljenjem in »samopomočjo« posameznikov. In drugič, kot že omenjeno, da lahko ravnanje posameznikov razumemo s pomočjo dihotomije med redom in neredom, pri čemer lahko nekako objektivno določimo, kaj za različne ljudi predstavlja red in kaj nered.
V luči teh dveh predpostavk postane celo zgodba mnogo bolj smiselna. Ljudje lahko postanemo preveč nagnjeni v eni ali drugo smer – zavračanje reda vodi v nihilizem, zavračanje nereda pa v tiranijo – in Petersonov cilj je, da nam nekako pomaga hoditi po ozki brvi med obema skrajnostnima. In ker delovanje družbe ni nič drugega kot projekcija delovanja posameznikov, naj bi s tem reševal tudi družbene probleme. Ko Peterson zahteva, da pospravimo svoj dom, stojimo pokončno in se upremo neredu, s tem sicer eksplicitno nagovarja vsakega posameznika v njegovi ali njeni konkretni življenjski situaciji, hkrati pa nam govori tudi, da naj se kot družba rešimo elementov, ki vanjo vnašajo nered. Njegov »protistrup za kaos« je tako privaten kot družben. Zdaj pa moramo ugotoviti samo še, kdo so te škodljivi elementi, ki naj bi jih »protistrup« uničil? In Peterson tudi na to postavi jasen odgovor: gre za … postmoderne neomarksiste.
Torej, kdo so postmodernistični neomarksisti? Peterson je prepričan, obstaja zločesta kontinuiteta levičarskih intelektualcev, ki povezuje voditelje komunističnih režimov prejšnjega stoletja in sodobno »levico« od Bernieja Sandersa do najstnikov na socialnih omrežjih. Pravi, da so »marksisti« po neuspehu komunističnih režimov, ki so se izkazali za krute totalitarizme, ugotovili, da podpiranje klasičnega marksizma ni več dober PR. Zato so se odvrnili od konkretnih političnih projektov in svoje delovanje usmerili h kulturi ter si zastavili cilj, da vse medčloveške odnose zvedejo na odnose moči. S to težnjo po relativiziranju pa naj bi postmoderni neomarksizem tako predstavljal hudo grožnjo »zahodnemu vrednostnemu sistemu«, ki domnevno ceni predvsem znanstveno objektivnost, razum in osebno svobodo, utemeljeno v judovsko-krščanskih moralnih načelih. To pa je, no, teorija zarote (ki, kot veliko teorij zarot, nima ravno zavidljive zgodovine: o Kulturbolschewismus, torej kulturnem boljšivizmu, so radi govorili že nacisti). Najprej, neologizem »postmoderni neomarksizem« ne označuje nobenega političnega ali intelektualnega gibanja, ki bi dejansko obstajalo. Že sam izraz je protisloven: (vsaj klasični) marksizem je značilno moderna »velika zgodba«, ki poskuša celostno razložiti stvarnost, medtem ko je postmodernizem nastal ravno kot intelektualni odpor proti takšnim vseobsegajočim teorijam (zato geslo o »koncu velikih zgodb«). Hkrati pa Peterson z njim imenuje širok nabor intelektualnih pozicij, gibanj za socialno pravičnost in drugih entitet, med katerimi ni nobene konkretne ali teoretične vzporednice. Kaj imajo na primer skupnega okoljevarstveniki, akademiki, ki zagovarjajo katero od postmodernističnih metodologij, in srednji management velikih korporacij? Postmoderni neomarksizem Jordanu Petersonu tako služi kot ogromni slamnati mož, skrivnostna in izmuzljiva entiteta, ki mu omogoča, da se ne ukvarja z vrsto različnih teoretičnih in političnih pozicij, ampak jih preprosto vse skupaj zavrne kot ideologijo, ki je kriva za družbeno stanje, v katerem živimo.
S tem nočem reči, da so vse politične rešitve in teoretična stališča, ki jih najdemo na sodobni »levici«, dobra ali vredna zagovora. Želim izpostaviti zgolj, da je Petersonova analiza sodobne družbe izrazito slaba, saj za obstoječe stanje krivi fantomsko entiteto, hkrati pa ne zmore ponuditi rešitev na probleme, ki se jih očitno zaveda tudi sam. Značilna je na primer njegova obravnava podnebnih sprememb, verjetno največjega kolektivnega izziva, s katerim se je človeštvo kdaj soočilo. Peterson povsem ignorira sodobno okoljsko znanost, ki opozarja, da lahko ljudje v nekaj desetletjih tako ogrejemo ozračje, da Zemlja najverjetneje ne bo več primerna za organizirano človeško življenje. Okoljska gibanja še vedno vidi kot skupine idealistov, ki v prostem času objemajo drevesa in mislijo, da bi šlo »Zemlji bolje«, če bi ljudje preprosto izginili. Zato ima okoljevarstvo za nihilistično ideologijo, ki njegovim pacientom in ljudem po svetu onemogoča, da bi bili kreativni in pustolovski, v zadnji instanci pa kliče po genocidu. Sam v vztrajanju, da nam ni treba skrbeti in da lahko brez hujših posledic še naprej uporabljamo fosilna goriva, sicer ne vidim nič kreativnega, v poskusih, da bi ekonomijo preoblikovali na način, da ta ne bi bila več destruktivna za okolje in človeško življenje, pa nič nihilističnega. Ampak okej, priznam, sem pač postmoderni neomarksist.
12 pravil za življenje. Protistrup za kaos je torej priročnik za samopomoč z lahko prepoznavnimi ideološkimi stališči in teorijo zarote v svojem središču. Zdaj se lahko vprašamo: uspe Petersonu v novi knjigi popraviti napake iz prve? Recenzije Onkraj reda, ki sem jih pred branjem uspel preleteti, so bile dokaj pozitivne, zato sem se knjige lotil optimistično. In res se je izkazala za precej boljšo. Predvsem je Peterson opustil najbolj konspiratorne momente (če sem dobro sledil, niti enkrat ne uporabi izraza postmoderni neomarksizem), hkrati pa je knjiga tudi bolje napisana: poglavja so veliko bolj strnjena in jasna, primere iz biologije, ki so bili v prvi knjigi najbolj kontroverzni, pa so večinoma zamenjali primeri iz avtorjeve psihoterapevtske prakse (te so se mi sploh zdeli najzanimivejši del knjige). Na splošno je Onkraj reda bolj standardna knjiga za samopomoč in s precej nasveti v njej se lahko strinjam; posebej s poglavjema »Načrtujte in marljivo delajte, da ohranite romantičnost v svojem odnosu« in »Poskusite narediti eno sobo v svojem domu tako lepo, kot se le da«.
Kljub bolj umerjenemu tonu pa je Onkraj reda podedovala bistvene težave in problematične vidike svoje predhodnice. Peterson na primer še vedno želi, da bralci »opustijo ideologijo«. To izenači z različnimi »izmi« (postmodernizmom, feminizmom, ekologizmom, konservatizmom itd.) in pravi, da gre v bistvu za kvazi-teoretični pristop, ki si izbere peščico abstrakcij (»gospodarstvo«, »nacija«, »okolje«, »patriarhat« itd.), nato pa na njihovi podlagi »sestavi majhno število razlagalnih načel ali sil«, s katerimi poskuša razložiti stvarnost. To seveda ne gre, pojavi imajo kopico najrazličnejših vzrokov, ki jih takšne razlage preprosto izpustijo, zato ljudje »ideologij« primarno ne podpirajo zaradi spoznavnih razlogov, ampak miselne lenobe, nesposobnosti, skorumpiranosti ali negativnih čustev. Kot Peterson rad pove: marksisti v resnici nočejo pomagati revnim, ampak le sovražijo bogate.
Spet bi lahko opozoril na težave te opredelitve – na eni strani ni očitno, da feministke, ekologi in konservativci res delajo to, kar jim Peterson očita, na drugi pa ta njegov opis ustreza veliki večini zahodne znanosti in filozofije, ki je nastala v novem veku –, a se mi zdi bolj zanimivo nekaj drugega. Ne bi mogli tudi za red in nered reči, da sta eni od »abstrakcij, ki v svojih nizko ločljivih predstavitvah skrivajo velike, nediferencirane kose sveta«, na podlagi katerih naj bi bile oblikovane ideologije? Ni tudi Petersonova ideja, da lahko stanje sodobne družbe zvedemo na nihilistični odnos do življenja, ki ga prevzemajo posamezniki, kvazi-teoretična razlaga, ki razloži manj kot pusti nejasnega? Tudi pri njem (tako kot pri feministkah, ekologih in konservativcih) sicer ni očitno, da res poskuša ustvariti tako vseobsegajočo »ideološko« razlago. Je pa očitno vsaj, da večino pojavov in obnašanj, s katerimi se srečuje, obravnava v kontekstu osebnega (ali pa kulturnega) iskanja poti med redom in kaosom. Veganstvo zanj ni poskus okoljsko bolj vzdržnega prehranjevanja, ampak defenzivna strategija, ki ljudem omogoča, da se ne soočajo z neredom bolj nasilnih vidikov življenja, torej ubijanjem živali. Uporaba zaimkov, ki jih posamezniki želijo, ni izraz prepoznanja avtonomnosti sočloveka, ampak totalitaristična težnja aktivistov, ki hočejo drugim vsiliti nek nenaraven red. Simbolne strukture pravljic in svetopisemskih zgodb niso odraz družbenih ali ekonomskih pogojev, v katerih so te nastale, ampak »kolektivnega nezavednega«, ki odraža nespremenljivo bistvo človeškega razumevanja sveta kot napetosti med redom in kaosom. Neenakost ni posledica konkretne ekonomske ureditve, ki jo lahko spremenimo, ampak nespremenljivo dejstvo narave: eni imajo pač več kot drugi. Spolne vloge niso arbitrarna družbena konvencija, ki strogo določa življenja ene skupine posameznikov v korist druge, ampak optimalen način ureditve družbenega življenja, ki nam omogoča, da se bolje spopadamo s kaosom vsakdana. Konservatizem in liberalizem nista konkretni politični poziciji, ki predlagata konkretne rešitve na konkretne družbene probleme, ampak odraz prirejenih karakternih razlik med ljudmi, ki imajo raje red, in ljudmi, ki »imajo radi nove ideje«. In tako dalje.
In v resnici niti ni nujno, da je samo ena od razlag teh pojavov »pravilna« in da se Peterson zato enostavno moti (čeprav velikokrat se). Ljudje se za veganstvo odločajo iz najrazličnejših razlogov in verjetno res obstajajo nekonstruktivna okoljevarstvena gibanja ter slabe feministične teorije. Problem pa nastane, če te pojave v celoti zvedemo na eno od razlag. Če trdimo na primer, da so vsa okoljevarstvena gibanja naivna in idealistična, zato je sama znanost o podnebnih spremembah postmodernistični konstrukt. Ali pa, da feministična teorija v celoti za vse slabo na svetu krivi moške, torej feminizem ni nič drugega kot vojna enega spola proti drugemu. To pa preprosto ni res, še več, je precej škodljivo zavajanje. Zato se lahko povsem strinjam s Petersonovim poudarkom, da je življenje kompleksno, da so ideološke razlage reduktivne in jih zato najbolje razkriva ravno samoumevnost, s katero te kompleksne pojave razlagajo na nek poseben, nesamoumeven način. Z drugimi besedami, pri ideologiji tako ne gre toliko za to, kar pove, kot za tisto, kar izpusti; je način laganja z izpustom. A – morda za razliko od Petersona – nisem povsem prepričan, da se tega izpusta kadarkoli sploh lahko znebimo: življenje je kompleksno, a ga ljudje vseeno vedno poskušamo razumeti, za to pa uporabljamo bolj ali manj zadovoljive razlage. Lahko pa pazimo nanj, poskrbimo, da ne izpustimo ničesar bistvenega. Razliko med ideologijo in teorijo tako bolj vidim v tem, da prva molči o svojem družbenem izvoru in se predstavlja kot nemotiviran, objektiven opis stvarnosti, druga pa je zelo jasna glede svojih predpostavk, omejitev in možnih alternativnih pozicij. Ideologija je zato pogosto veliko bolj prepričljiva: precej enostavno je verjeti avtorju, ki svoje ideološke nasprotnike označi z zapletenim neologizmom in jih obtoži, da so odgovorni za poboje v Sovjetski zvezi, svoja stališča pa predstavi kot nektar, ki ga je uspel iztisniti iz tisočletne »zahodne tradicije«. A to ne pomeni, da so zato te odgovori tudi zares uporabni za razumevanje sodobne družbe ali da nam lahko celo služijo kot izhodišče za spreminjaje le-te. Zato se strinjam: »opustimo ideologijo« in se v svojih analizah družbe in človekovega mesta v njej premaknimo onkraj reda in nereda.
Jordan Peterson: Okraj reda. Še 12 pravil za življenje, Družina, prevod Niki Neubauer, Ljubljana 2021.
Prizor iz filma Čefurji raus! Foto: arhiv Arsmedia
Naj sem v primeru komentiranja prvenca Gorana Vojnovića Čefurji raus! (Beletrina, 2008), češ da je to getoizirana literatura, s čimer so starejši pisateljski kolegi po vsej verjetnosti na svojstven način skušali artikulirati recimo temu premik od »velike« k »malim« temam, begala s pogledom, in naj sem z dobršno mero nelagodja prisluhnila hrvaškim in tudi srbskim avtorjem, ki so nekako mimogrede navrgli, češ, kaj je vam Slovencem, da častitega »tega Vojnovića«, in naj sem novi roman Đorđić se vrača, ki je ne samo nadaljevanje, pač pa nadgradnja prvega, vzela v roke z dobršno mero skepticizma, tudi zato, ker sva z Goranom ne samo generacijska kolega, pač pa, ker sem odraščala še pet avtobusnih postaj naprej od Fužin, torej še v večji vukojebini, kjer smo na »patake iz Fužin« gledali kot uboge revčke, dejstvo je, da je Goran Vojnović temo čefurstva, razklane identitete ali pa potujočih identitet, pa tudi prekrivanja mnogoterih prostorov, ki jih je ustvarila razdiralna jugoslovanska vojna, v vseh svojih romanih opisal na izjemno prodoren način. Če tudi na najbolj kvaliteten, je drugo vprašanje, vsekakor pa je ideji čefurstva podelil fantazmatski dispozitiv, se pravi, da ideja imaginarnega čefurstva zdaj funkcionira tudi na simbolni ravni. Vse »male skrivnosti« čefurstva so bile z Goranom Vojnovićem razkrite in razkrinkane, kar nekako implicira idejo, da Goran Vojnović piše v realistični maniri, se pravi, da v njegovih romanih prevladuje realistična špura, ki pa je prežeta z nekim novim, specifičnim položajem literarnega subjekta in predvsem z neko novo emocijo.
To emocijo posrka tudi ali pa najprej predvsem jezik, mešanica ljubljanskega slenga, srbohrvatizmov, anglizmov, germanizmov in predvsem obilica kletvic, ki je bil pri pisanju prvenca avtorju – po njegovih lastnih besedah – bližji, v novem romanu pa ga je bilo treba preveriti, najti, na novo iznajti. Vse to govori o Vojnovićevem jezikovnem hedonizmu, nenazadnje slovenščino nateguje kot elastiko, in potemtakem o fluidnosti jezika, njegovem sprotnem izginevanju in porajanju, na kratko – spreminjanju. Jeziku je bil sicer že od prvenca dalje podeljen tudi dokumentarističen status, kar je zelo inovativno zlepljeno tudi s samo temo, ki jo opisuje, ali kot je pojasnil avtor leta 2008 v pogovoru z Mojco Pišek: »Stvari prikazujem takšne, kot so. Tudi čefurji so nesrečni, ranljivi, nesamozavestni, nezadovoljni s sabo in ravno zato človeški. Lahko so vulgarni, nasilni in včasih primitivni, a zadal sem si pokazati razloge, zakaj so postali taki.« Če nas prvenec popelje na ljubljanske Fužine, ki jih opazujemo skozi pripoved Marka Đorđića, sedemnajstletnega čefurja iz bosanske družine, katerega življenje se začne zapletati, ko ga trener zaradi neprimernega obnašanja izključi iz košarkarske ekipe, imamo v novem romanu Đorđić se vrača opravka z istim, vendar povsem drugačnim Markom, ki je odživel svoje življenje od tistega trenutka dalje, ko smo ga videli na železniški postaji v Visokem. Prvič, odkar se je pred več kot desetimi leti preselil v Bosno, se vrača na Fužine za nedoločen čas, morda celo za vedno, vendar roman ni več analiza življenja fužinskih čefurjev. Pripovedovalec resda dogodke še vedno prepleta z vtisi o vsakdanu na Fužinah in vrednotah glavnih likov, toda Marko zdaj vidi širšo sliko, zaradi česar so posledično tudi njegovi uvidi globlji. In nenazadnje tudi Fužine niso več to, kar so včasih bile. Pripovedovalec jih vidi kot spalno naselje, z domom za ostarele, mladimi družinami in upokojenci, predvsem pa poseljene s čefurji, ki so najeli hipotekarne kredite.
»Čefurji so se odselili, ker so stanovanja na Fužinama predraga. Dobili so otroke in so ratal stari čefurji. Dobili so službe v skladiščih, pekarnah pa na poštah in zajebali sami sebe s hipotekarnimi krediti. Tako ti je to. Jebeni krediti so uničili čefurje. Ker ko čefur vzame kredit, je njegov život gotov. Zakreditiran čefur je mrtev čefur.« Roman Đorđića se vrača torej nima več namena biti »nekakšen vodnik po čefurski kulturi za nevedneže«, in nenazadnje je tudi tema izbrisanih navržena le mimogrede (na primer: »Vzame čefur kredit in postane Slovenec. Zato ti njih ne rabiš brisat, samo kredite rabiš in fajront«); kar ostaja, poleg osrednjega junaka, pa tudi stranskih likov, je struktura romana, ki je tudi tokrat sestavljen iz poglavij, ki odgovarjajo na naslovna poglavja, kot so Zakaj Slovenija ne bo nič naredila v basketu? ali Zakaj imajo čefurji stacionarce? Tudi svet je še vedno razdeljen na čefurje in Slovence, poleg tega je veliko vprašanj še vedno povezanih s stereotipno predstavo čefurjev o Slovencih in obratno, toda linija iz prvenca, ki je težila k temu, da se prikaže vzroke, ki se skrivajo pod površino, se zdaj zakomplicira, razveja, poglobi. Nenazadnje sta med prvencem in novim delom dva romana, torej Figa in Jugoslavija, moja dežela (pa seveda tudi filmi in gledališke uprizoritve itd.), ki sta odpirala filozofska vprašanja ne samo o priseljenstvu in balkanskem multikulturalizmu, pač pa tudi o vojni, bratomoru, nacionalizmu, sovraštvu in o odpuščanju. Marko v romanu Đorđić se vrača je torej bolj kot na okolje osredotočen nase, na lastno preobrazbo, čeprav je ves čas jasno, da je determiniran in da ga okoliščine določajo. Nekaj časa celo mislimo, da je tragika njegovega lika v tem, da se je prišteval k etnični grupi, potem pa je začel počasi odkrivati, da je tudi etnična pripadnost laž, oziroma da si čefur samo toliko, kolikor imaš denarja na bančnem računu in da je potemtakem čefurstvo najprej razredna kategorija.
Goran Vojnović Fotografija: Jože Suhadolnik
»To je ta Slovenija. Kao, vsi neki ponosni pa čistokrvni, a še psi so jim manj premešani. In nas so jebali, da smo čefurji, potem pa skontaš, da je pol teh, ki so nas jebali, večjih čefurjev, kot smo mi. Še Radovan ti je večji Slovenec od ene parih Slovencev, od teh domoljubov, ali kaj so že.« Ne gre več za uperjenost navzven, pač pa navznoter, kar v prvi vrsti pomeni, da Marko skuša izstopiti iz sebe. Vsi stranski liki, med katerimi je mati Ranka najzanimivejša, torej oče Radovan, ki ima tumor na želodcu in čaka na operacijo, Markovi prijatelji, od Aca, Adija do Dejana, ki so raztreščeni širom po Sloveniji in tudi po Balkanu, in nenazadnje seveda tudi neuresničena ljubezen Alma, in potem še Dejanova sestra Nataša, za katero se zdi, da je v roman vstavljena zaradi tistega precej dobrega monologa, ki opredeli Marka (»Delaš se, da si čefur, ker bi rad bil neki posebnga, sam nisi«), so tam, da bi pokazali na Markove multiple jaze. Razen Markove vrnitve na Fužine in nekaj stranskih odlivov, se v romanu nič zares ne zgodi oziroma se zgodi Markovo soočenje z mnogotero in spremenljivo realnostjo. Marko bi moč za ta spopad lahko črpal iz svoje mladosti, toda ker vemo, da se mu je, tudi na očetovo žalost, košarkarska kariera ponesrečila, in ker se je zapletel v razmerje s toliko kot prepovedano žensko, ostane vprašanje, ki ga Marko sicer na glas nikoli ne izreče, je pa jasno, da ves čas visi v zraku – kje je njegova prihodnost? Njegova preteklost je desetletje življenja v Bosni, zaznamovano z nacionalizmom in vojnimi travmami, ter seveda izseljenska izkušnja njegovih staršev. Razliko med prvo in drugo generacijo je Goran Vojnović že večkrat pojasnil. Prvi generaciji je popolnoma jasno, da je prišla v tuje okolje. »Že od začetka imamo izkušnjo tujcev. Druga generacija pa bi morala pripadati novemu svetu, a ima pogosto podoben občutek, da mu ne pripada. Pri njih je pogosto težje priti do določenih težav, ki jih čutijo. Zato se ustvari mnenje, da so težave, o katerih pišejo pripadniki druge generacije, izmišljene. Oni živijo v okolju, ki mu ne pripadajo, ampak se jim je ne prizna občutek nepripadnosti.« (MMC 2018)
Marko, ki prihaja iz delavskega razreda, torej nima širšega družinskega zaledja in ne širše infrastrukture, ki jo po pisateljevih besedah značilna za večino Slovencev. Vprašanje, ali imajo vsi liki v romanu Đorđića se vrača resnično izgubljene starše, starše, ki so se izgubili, se preselili, zboleli, umrli v vojni, itd., je seveda pomembno, še bolj pomembna pa je tudi iz tega izhajajoča Markova zmožnost polimorfizma. Za pisatelja je bil verjetno precejšen izziv, kako le-tega pridobiti in ohraniti, predvsem v smislu, da osrednji junak ohrani konsistentnost in nenazadnje tudi humor, živost. Marka vidimo, kako vzpostavlja spremenljive odnose s svetom, ki se izkaže za svet silhuet. Ko nam torej kaže drugi obraz Bosne, tisti obraz, ki ga menda nočemo videti, zaplankane, periferne Bosne, ki poleg tega izginja in je ne bo mogoče nikoli več ujeti, se zdi, da pripoveduje tudi o tem prostoru, se pravi, o prostoru Slovenije, v katerega se je vrnil, in v takšnih momentih se resnično kaže Vojnovićevo mojstrstvo. Tudi v nekaterih dialogih in v tem, kako fino pelje svoje like, ter seveda v menjavanju jezikovnih registrov (zanimivo je na primer, katera sporočila junaki povedo v katerem jeziku). V romanu Đorđića se vrača gre za to, ali bo Marko znal zaplesati s sencami, ali bo znal splesti tesne odnose med lastno vitalno silo in drugimi verigami sil, ki so vedno umeščene nekam drugam, onstran vidnega polja. Zdaj je že jasno, da moči ni mogoče ograditi znotraj meja ene same in trdne identitete. Marko se morda glede določenih stvari moti (na primer glede Slovencev in košarke), na vsak način pa mu je jasno, da se njegova moč nahaja ravno v tej sposobnosti preobražanja. Danes čefur, jutri Janez ali peder, pojutrišnjem užaloščeni ljubimec in spet sin svoje matere ter očeta. Ko ukrade očetov opel in se odpelje na kraj svojega izvora, vidimo odraslega moškega, ne več najstnika, ki je zmožen postati nekdo drug, torej nekdo drug kot on sam, nova oseba; prisiljena v izgubo, morda celo v uničenje, pa iz tega potegne novo identiteto, za katero sicer ni jasno, kaj točno je, ali kot razmišlja na parkirišču: »Puca mi kurac za to hišo pa za vse. Puca mi kurac za Fužine, puca mi kurac za Bosno, puca mi kurac za vse. Nikjer me ni. Nisem več čefur in nisem več Janez. Zdaj sem samo še niko i ništa.«
Čeprav bi Marku in njegovim prijateljem lahko očitali marsikatero rasistično ali homofobno izjavo ali pa celo, da zahteva toleranco do čefurske skupnosti, medtem ko ta izvaja netoleranco do skoraj vseh in vsakogar, je poanta v tem, kako Vojnović skuša zajeti neko strukturo in njenega duha. Pripoved, pospremljena s številnimi zastranitvami v obliki spominov, anekdot, pa tudi s komentarji o sedanjosti, kar daje romanu tudi žurnalistični pridih, izkazuje avtorjevo zrelost, kritičnost in nepopustljivost. Marko, ki ga vidimo zdaj, ima še vedno utopičen pogled na svet, še vedno do večine ljudi (in predvsem do žensk) čuti nezaupanje, toda ravno zaradi te njegove introvertiranosti je moč govoriti o razvojnem loku. Izbruhi trme in kljubovanja, o katerih smo brali v Čefurjih raus, v novem romanu niso zglajeni, pač pa se pripoved osredotoča na problematiko večjega prostora, s tem pa se pomnožuje ali pa plasti tudi identiteta junaka. To ne pomeni, da je Marko zdaj udomačen čefur ali da je prenehal biti Drugi, še manj, da skupnost, h kateri se prišteva, ni več tarča za kanaliziranje negativnih stereotipov. Nenazadnje nam Ranka pojasni, kako je po tridesetih letih življenja še vedno obravnavana v Sloveniji. Gre za to, da je Vojnović z dejanjem identifikacije »čefur sem« vsem nam zastavil vprašanje: kdo ste vsi tisti, ki ste dopustili to čefurščino, ki ima najprej seveda ekonomske temelje? Toda novi roman gre še korak dlje. Razkrivanje identitete je tudi prepoznavanje samega sebe, da vemo, kdo smo. In kar je ključno, dejanje identifikacije je predvsem potrditev obstoja. Ko si Marko ob koncu prizna – »sem«, to pomeni, da »obstaja«, ne glede na končni označevalec. Na vsak način je Đorđić se vrača spretno spisana knjiga, na trenutke sicer tudi zelo glasna, ki pušča grenak priokus in tudi precej globoko brazdo v slovenski literaturi.
Knjigo Gorana Vojnovića Đorđić se vrača, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
Amor in strašne stvari je že sedma knjiga v zbirki Trio Golaznikus Andreja E. Skubica. Prva, Ne bi smel odpreti tistih vrat, je bila izdana leta 2018, vsako leto pa na knjižne police prideta po dva nova naslova, kar je bolj kot ne idealen razmik za (mlade) bralce serije. V letu 2018 je Skubic tudi prvič zakorakal na polje mladinske književnosti, in sicer s kratkim mladinskim romanom Telefon in tisoč stvari, s katerim je bil leta 2019 uvrščen na listo Bele vrane. Istega leta je prejel tudi večernico za drugo knjigo v seriji Trio Golaznikus Babi nima več telefona.
Založnik je knjige iz zbirke Trio Golaznikus v svet pospremil s pripisom, da so namenjene otrokom od šestega leta dalje. A verjetno najbolj nagovorijo sovrstnike »golaznikov« – Tomaža, Liama in Lije, ki se po nesrečno odprtih vratih v prvem delu združijo v Trio Golaznikus. Ko se prvič srečamo z njimi, so še tretješolci, potem pa bralci iz knjige v knjigo z njimi rastejo. V sedmi knjigi je izraz »tretjarček« že bolj kot ne zmerljivka, nekako tako, kot da bi rekli dojenček. Tomaž, Liam in Lija so zdaj četrtošolci, v četrtem razredu pa jih čakajo tudi že tako strašne stvari, kot je ljubezen iz naslova, pa čeprav se pojavlja samo v drobnih zametkih.
Že po prvih straneh v zbirki Trio Golaznikus bralec dobi občutek, da Skubic ve, o čem piše. Ustvaril je junake iz mesa in krvi, ki bi jih lahko pomešali med vrstnike v enem od slovenskih blokovskih naselij, s križi in težavami, ki pašejo zraven, vred. V središče vsake od knjig v seriji Skubic postavi posamezen problem, slednjega pa poišče v svetu sodobnih mulcev in ga predvsem ne podcenjuje. Nemalokrat se ob branju tudi starejši bralec zave/spomni/opomni, kako težko je lahko na primer, če pride do tebe sošolka pa ti pove, da je ena od punc zaljubljena vate, ampak ti ne sme povedati, katera.
Skubic se izkaže za mojstra jezika tudi, ko piše za mlade bralce. Zgodbe temeljijo na dinamičnih dialogih. Jezik je živ, sodoben in prepričljiv, hkrati pa izjemno berljiv. Avtor najde pravo ravnotežje med knjižnim jezikom in slengom, kar pri zapisu žive slovenščine, ki naj ne bi izpadla ne papirnata ne težko berljiva, ni vedno najlažje. Tudi na jezikovni ravni njegovi junaki niso angelčki, če nekdo kvasi kretenarije pač ne moremo zapisati, da prodaja neslane šale.
Tomaž, malo zasanjan umetnik, ki svoje šolske zvezke kar naprej polni z golaznimi, Liam, razredni frajer, kot se izkaže v Amor in strašne stvari pa tudi najhitrejši četrtošolec, in Lija, punca, ki ni čisto kot vse ostale punce, če ne drugega, izdeluje res dobre lesene meče, so sodobni mulci iz sosednje ulice. V njihovem vsakdanjiku se telefoni in računalniške igre prepletajo s sankanjem in blatnimi kepami. Skubic spretno, ne da bi izpadel didaktičen, v zgodbe vnese tudi kakšno koristno tezo o dobrih prijateljih in tenkih mejah med igro in nasiljem, nedolžnimi in škodljivimi šalami ali pa o pomenu zaljubljenosti, brez katere verjetno ne bi bilo ne Tomaža, ne Liama, ne Lije. Predvsem pa Skubic poskrbi za smeh. Njegov humor je vseskozi večplasten. Pogosto je povezan z besednimi igrami in neologizmi, ne tako redko pa tudi s soočenjem različnih perspektiv, najpogosteje otroške in odrasle. Bralec pa se praviloma ne smeji junakom, temveč skupaj z njimi:
»Mami,« je začel Tomaž, »zakaj so si ljudje sploh izmislili zaljubljenost?«
»Oho,« je rekla, »A je hudo, sine moj?«
»Ne,« je jezno odvrnil Tomaž. »Meni ni nič hudo, samo sprašujem. Ne vem, zakaj bi si kdorkoli hotel izmisliti tako stvar. Same težave so s tem.«
Tekst Andreja E. Skubica se vseskozi povezuje z ilustracijami Tanje Komadina. Pred bralcem se pojavi Trio Golaznikus v vsej svoji veličini, skupaj s sošolci, učiteljicami in starši, pa seveda vse golazni, ki jih riše Tomaž, s kapitanom Pajkom na čelu. Težko bi si zamislili ilustratorja, ki bi bil za ilustriranje Tria Golaznikus bolj primeren. Tanja Komadina v ilustracijo ujame medsebojne odnose, z vsemi niansami, ki se skrivajo v mimiki obrazov, legi teles in postavitvi v prostor. Blagohotna naklonjenost junakom in igrivost, ki prežemata njene ilustracije in sta bralce in kritike med drugim navduševali pri s priznanjem zlata hruška nagrajeni Kdo je danes glavni (Nataša Konc Lorenzutti, Miš založba, 2015) in njenim nadaljevanjem iz leta 2019 Zvezek in brezvezek, sta še kako v sozvočju s Skubičevim pisanjem. Pri tem pa njena ilustracija enako močno učinkuje v črno-beli notranjosti in na barvni naslovnici.
Zbirka Trio Golaznikus deluje kot dobro premišljena celota z domišljenim tekstom, ilustracijo, oblikovanjem in ciljno publiko. Z žirijo večernice se lahko strinjamo, da je druga knjiga v zbirki, Babi nima več telefona, ki je hkrati najbolj kompleksna in prepredena z inteligentnim humorjem, najboljša. A hahljanje in užitek ob branju prinašajo, brez izjeme, tudi ostale. V zadnji, Amor in strašne stvari, bi si želela edino bolj ostrega lektorskega očesa, saj v kratkem tekstu za mlade bralce še toliko bolj zmoti vsaka narobe zapisana črka.
Iz intervjuja s Skubicem ob prejemu večernice o njegovi motivaciji za pisanje Tria Golaznikus izvemo, da je hotel narediti nekaj bolj za fante. Podobno je Sebastijan Pregelj v prispevkih Mariborske knjižnice in DSP povedal, da je imel, ko je pričel z ustvarjanjem zbirke Zgodbe s konca kamene dobe, v mislih predvsem fante, ki ne berejo tako radi. Včasih nam torej takšna težavnejša (še ne povsem) bralska publika zelo prav pride, da spodbudi avtorje k ustvarjanju zbirk s polnokrvnimi zgodbami (mimogrede, tako na Pregljevih Zgodbah s konca kamene dobe kot na Skubičevih Trio Golaznikusih boste v knjižnicah in knjigarnah, ki kaj dajo na jesensko sadje, našli nalepke z znakom kakovosti zlata hruška). Morda res povlečejo v branje kakšnega še-ne-čisto bralca, čeprav tudi na bralne molje, ki mimogrede požrejo celo zbirko in čakajo na nove epizode, ne gre pozabiti.
Andrej E. Skubic: Amor in strašne stvari (Zbirka Trio Golaznikus), Založba Mladinska knjiga, 2021.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
Protestantski teolog Rudolf Otto je v klasičnem delu Sveto (Das Heilige, 1917) analiziral koncept numinoznega, ki se, poenostavljeno rečeno, človeku daje kot skrivnost, ki je hkrati privlačna (fascinans) in grozljiva (tremendum). Prav dinamika groze je tista, ki označuje numinozni objekt, za katerega se zdi, kot bi imel svojo lastno – izjemno sugestivno, včasih tudi nasilno – avtonomno prezenco. Čeprav Otto razlikuje med strahom in grozo, bi v splošnem lahko dejali, da se tovrstnega vplivanja na bralca oz. gledalca poslužuje tudi grozljivka.
Ta je, o tem ni dvoma, samosvoja kategorija, ki vselej tematizira univerzalno človeško srečanje z nečim neznanim, kar ga presega, ob tem pa ga pušča v negotovosti, napetosti; grozi mu z raznimi oblikami nasilja in izgub. Nekaj nenaravnega je v njej, celo nadnaravnega, kar od tebe nekaj zahteva, čeprav te na sebi odbija; kar nadzira nevidni del celote in pušča vidne podrobnosti iz nadzora. Gre za žanr, ki človeka postavi pod tovrstno napetost, ki pa je nekaj zelo intimnega in katere posledic ne pozna.
Pričujoča knjiga (njen izvirnik je nosil naslov Different Seasons, 1982) pa je bila sploh prva Kingova, po seriji sedmih, ki ni bila grozljivka. Eden od Kingovih razlogov za objavo knjige je bil prav izogniti se »nalepki« pisatelja grozljivk – ali vsaj demonstrirati, da njegovo pripovedno mojstrstvo ni zgolj podmena tega žanra, temveč ga presega. Obenem pa je pisatelj z začasnim izstopom iz žanra strahu, trepeta in groze vzpostavil prostor, v katerem so se nekatere notranje realnosti njegovih zgodb, ki so bile prisotne že v grozljivkah, lahko razvile bolj polagoma – na voljo so imele ves mir in čas, da so se usedle v bralca, saj v zgodbah (kljub temu da se berejo napeto) ni bilo transpersonalnih dejavnikov groze in nadnaravnega, ki bi nase preusmerjali moč zgodbe in pozornost bralca.
V štirih zgodbah, ki polnijo Pomlad, poletje, jesen in smrt, so v ospredju prijateljstva, minevanje, razočaranja, osebne zmage in porazi ipd. Téme, ki so navzoče tudi v drugih Kingovih knjigah, a so redko kdaj tako v ospredju, da bi samostojno poganjale zgodbo od začetka do konca – predvsem pa v dotični knjigi puščajo na bralcu izrazite sledove nostalgije, obenem pa željo po odkrivanju resničnih dogodivščin in biografij, ki se morda odvijajo v naši neposredni bližini. To ne pomeni, da v teh zgodbah ni elementov srhljivega; da bralec občasno ne zadrhti v poplavi groze ali se ob naraciji počuti tesnobno. Denimo: v drugi po vrsti, Vzoren učenec, mora ostareli nacistični vojni zločinec, da ga trinajstletni mladenič ne bi izdal, pripovedovati o nacističnih zločinih – čim bolj podrobno in z vsemi gnusobami vred, ker mladenič v zgodbah uživa – in se celo napraviti v esesovsko uniformo in v njej marširati.
Če zgodbe imenujemo po naslovih poglavij – »letnih časih« –, ki jih napovedujejo, si sledijo takole: Pomlad budi upanje; Zlorabljeno poletje; Jesen izgubljene nedolžnosti; Zimska pravljica. Simbolizem teh občutljivih zgodb je v tem, da karakterizirajo specifično življenjsko obdobje (ali dogajanje), ki ima izrazito intimni pridih in ki ga zaznamuje časovnost; pa ne toliko v smislu trajanja kot v smislu doživljanja te časovnosti, sploh v odnosu do preteklosti ali prihodnosti. Kjer je na delu čas, pa se vselej pokaže ranljiva in minljiva plat vsega – še posebej pa tega, kar je človeško:
»Čas je še naprej nemoteno tekel … Njegov tok je najstarejši trik na svetu in morda edini, ki je resnična čarovnija.«
V celostni kompoziciji elementov, značilnih za Kingove zgodbe, večinoma odkrivamo ali vsaj slutimo razmerje med strahom in pogumom. Čeprav je King osebno naklonjen likom, ki pokažejo notranjo moč in vero v karseda nemogočih trenutkih, pa je pogosto lažje orisati podvige le-teh skozi neuspehe preostalih. King je ljubitelj grozljivk, ker se v njih razplamti njegova imaginacija; ko jih bere in ko jih piše. Napetost, ki je zanj esenca dobrega pisanja, se v njej vzpostavlja in ohranja na poseben način. Dejal je, da želi bralca zgrabiti in ga povleči v svojo zgodbo, ker je to za oba nekaj zanimivega in zabavnega. Zelo pogosto piše o temah, ki njega samega postavljajo v nelagodje – številne nevarne otroške dogodivščine v svojih zgodbah povezuje s svojim največjim strahom: da bi sredi noči dobil klic, da se je eden od njegovih otrok smrtno ponesrečil. Grozljivka (pravzaprav King bolj kot horror preferira izraz suspense) je zanj to, da nadzor nad potekom in izidom stvari prevzame kaos – neznano.
Morda žanr grozljivke, sploh kadar implicira nesrečo in smrt, rezonira (s pisateljem ali z bralcem) tudi zato, ker s(m)o ljudje pogosteje poraženi, kot pa izidejo zmagovalci; prav tako je barvitih načinov, kako je nekdo lahko materialno ali moralno poražen – z vsemi njegovimi zvitostmi, predrznostmi, zlobo in strastjo vred –, mnogo več kot načinov, kako lahko ohrani trezno glavo in srce na pravem mestu. King je večkrat dejal, da ga v zgodbah, ki so izmišljene (včasih že povsem nadnaravne; v njih se pojavljajo vampirji, živi mrtveci in marsikdo še manj verjeten), zanima »resnica v laži« (the truth inside the lie). Ta resnica so medčloveški odnosi ali pa realnost življenjskih izkušenj in odsotnih/pridobljenih modrosti. Predvsem pa ima zvezo z moralno sfero naše eksistence. Z besedami avtorja: »Most stories about ghosts are really stories about bad conscience.« Grozljivka je vselej obdobje zgoščenega prepleta biografij; naših zasebnih preteklosti in odnosov do prihodnosti. Še posebej pa je – za Kinga – izpostavitev tega, kar smo nekoč storili narobe, in posledic, s katerimi bomo morali živeti do kraja: »I think the moral is that you can’t hide evil forever, (…) it always comes back.«
Stephen King Fotografija: Wikipedija
Morda je v tem ključ, kako razumeti uspeh Andyja Dufresneja iz Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve, prve in najprepoznavnejše zgodbe iz knjige – tudi na račun filmske adaptacije, ki na platformi IMDB zaseda prvo mesto na seznamu najboljših filmov vseh časov po mnenju gledalcev (The Shawshank Redemption, 1994). Kot pravi Andy: »Vselej se odločaš za manjše zlo in imaš pred očmi dobre namere. Koliko si pri tem uspešen, ti pokaže predvsem to, ali lahko mirno spiš … in kakšne so tvoje sanje.« Velik del tvojega uspeha v Kingovih zgodbah je odvisen od tega, kakšen je tvoj odnos do lastne preteklosti. Zato sam Kinga vselej berem tudi kot didaktika; ne toliko kot učitelja specifičnih vrednot, temveč še bolj kot učitelja o tem, kakšne vloge igrajo vrednote v življenju različnih ljudi. Na Andyja so vplivale takole – kot opisuje Red, prvoosebni narator zgodbe in Andyjev kolega zapornik:
»S sabo je prinesel petsto dolarjev, ki si jih je zatlačil nekam pri zadnjem vhodu, ampak temu bledoličnemu pasjemu sinu je nekako uspelo prinesti s sabo še nekaj: občutek samospoštovanja, morda, ali prepričanje, da bo na koncu on zmagovalec … ali pa je šlo samo za to, da je celo tam za tistimi prekletimi sivimi zidovi zadržal občutek, kaj je svoboda. Imel je neko notranjo luč, ki jo je nosil s sabo.«
Morda najbolj presunljivo pa je, kako pisec razkriva osebnost svojih likov; tako njihovih slabosti kot kreposti, najraje pa kombinacijo obojega, ki jih dela najbolj človeške. Njihov mentalni horizont se vseskozi spreminja in zajema njihov odvijajoči se značaj in življenjsko situacijo. Takole ganljivo pravi Red o Andyjevi nedvomni skušnjavi in muki, ko je dve desetletji skrival luknjo za pobeg za ženskimi plakati:
»Vsekakor je moral pričakovati, da se bo zgodba nekega dne končala – da bo kak paznik pokukal za plakat Rite Hayworth, da bi se prepričal, da Andy tamkaj ne skriva nabrušenega ročaja žlice ali z lepilnim trakom na zid prilepljenega jointa trave. A njegov odgovor na tak pomislek bi se glasil: K vragu s tem. Nemara je bilo zanj vse skupaj nekakšna igra. Do kod mi bo uspelo, preden me dobijo?«
King je pisateljski poklic večkrat opisal kot bolj sorodnega arheologiji, tj. odkritju in rehabilitaciji, ne pa ustvarjanju. Svoje delo doživlja kot izkopavanje likov, ki so samostojni in živijo tudi neodvisno od zgodbe; njihovo življenje v očeh bralca ne črpa primarno od (nadnaravne) prezence »nečesa« v zgodbi. Elementi, ki jih rehabilitira, so pogosto antropološka dejstva, ki bralcu »izkopljejo« novo perspektivo na situacijo, v kateri so liki; denimo spet primer iz Kaznilnice, ko piše King o »sindromu institucionaliziranosti«, tj. navajenosti na zaporniški prostor in čas – načinu, kako se telesa in duše zapornikov postopoma navadijo na (in celo vzljubijo) majhnost in zaprtost štirih zidov ter nedvoumno zaporniško rutino, pa kako se odvadijo misliti prihodnost, ki se počasi briše z njihovih horizontov … Včasih pa so ti »rehabilitirani« elementi opisi dejanskih izkopanin, »živih« metafor; denimo ko Andy iz zaporniških tal koplje ter čisti in brusi minerale. Takole navaja Red:
»Dolgo časa sem ju samo gledal. Nekaj minut se ju sploh nisem upal dotakniti, tako čudovita sta bila. V zaporu je veliko pomanjkanje lepih stvari, najbolj žalostno pa je, da jih večina mož niti ne pogreša. V njej sta bila dva kosa kvarca, oba skrbno zloščena. (…) Govoril je, da jih rad opazuje v jutranjem soncu, te koščke planeta, ki jih je pobral iz umazanije in jim dal sijaj.«
Kingova arheologija tako ne uprizarja zgolj srhljivih labirintov, ampak tudi drugačne kontraposte; denimo tega v Kaznilnici odrešitve, kjer lepota prenese in (v zaključku) premaga trpljenje. Mislim, da so pričujoče štiri zgodbe, v svoji razliki do Kingovih grozljivk, najbolj očarljive prav v nesluteni in še bolj človeški večplastnosti, ki se sproti nalaga na zgodbo skozi malenkostne pisateljske investicije. V trenutkih, ko se avtor ustavi, da bi povedal nekaj, česar mu zavoljo zgodbe ne bi bilo treba povedati. Pa vendar naredi vso razliko.
Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt, Beletrina, prevod Marko Košan, Ljubljana, 2020. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.
Pri založbi Beletrina je pravkar izšel novi roman pisatelja Andreja E. Skubica, njegov osmi po vrsti, z naslovom Krasni dnevi. Kar trije, ki jih je do sedaj napisal, so dobili nagrado kresnik, zato so pričakovanja velika. Kot beremo na zavihku, roman govori o vdovcu Dušanu Šauti in njegovi hčeri Leji, ki skozi pripoved z elementi kriminalke odkrivata vzroke za nefunkcionalnost svoje družine. Andreja E. Skubica smo ob tej priložnosti prosili, da izpolni AirBeletrinino knjigo priznanj. V bistvu je to prvič storil že leta 2012, odgovore pa je to pot samo malo ažuriral.
Ime: Andrej E. Skubic.
Zadnja knjiga: Krasni dnevi za odrasle, Amor in strašne stvari za otroke.
Kje ste odraščali? Na Viču.
Kaj ste študirali in kje? Slovenščino in angleščino, FF Ljubljana.
Kje živite in zakaj? Na ljubljanskem Brdu. Ker je tukaj v redu in je bila cena znosna.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Samo za nekatere mi je malo nerodno, ampak bolj ali manj za vse prevzemam odgovornost. Mogoče se mi zdi najboljši roman Lahko.
Opišite svojo jutranjo rutino. Vstajanje ob 7.45, hiter zajtrk, sprehod s psom. Potem kava in cigareta ob časopisu, potem na delo. Precej bolj zdravo zaporedje kot še pred petimi leti.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Od nekdaj se mi zdi, da sem ves malo čuden, tak vtis sem sploh imel že od otroštva. Drugače verjetno ne bi začel pisati. Verjetno nihče ne bi.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Nujno očala, ker brez njih nič ne vidim. Drugo je fakultativno – ali sem na nudistični plaži ali na sankanju. Glavni kriterij je toplota – pogosto slišim kritike, da se v enakem stilu oblečem za v hosto ali za v gledališče (čeprav to ni res).
Navedite tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu. Zbrane kratke zgodbe Samuela Becketta. Izbor kratkih zgodb Jamesa Kelmana Preživljanje, preživljanje. Moskva Petuški Venedikta Jerofejeva, Modro salo Vladimirja Sorokina, Cica v metroju Raymonda Queneauja, Pena dni Borisa Viana. Zbrane kratke zgodbe Isaaka Bablja. Vsi po zaporu napisani romani Vitomila Zupana, zbrana dela Slavka Gruma. Kratke zgodbe Suzane Tratnik, začenši z Vzporednicami. Ko začnem, ne znam več nehati, dosti je še tega.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? Pisatelji so čudaki. Z njimi sem se največ družil, če je bilo res treba ali sem bil pod vplivom alkohola. To je dvoje je bilo ponavadi povezano. Vsi bi se morali izogibati pisateljem.
Avtor katere knjige bi želeli biti sami? Rad bi samo nekega dne napisal kakšno svojo res v redu knjigo. To bo zadosten čudež, na katerega še čakam.
Na katerem kraju/v katerem mestu iščete navdih? Za navdih ni važen kraj, samo da me vsi pustijo pri miru in da mi ni treba misliti na obveznosti čez nekaj ur. Vse je v glavi, kraj ne pomaga.
Navedite umetniško delo (knjiga, film, slika itn.), ki vas navdihuje. Za knjige sem povedal zgoraj. Filmi: Mulholland Drive Davida Lyncha, Bure baruta Gorana Paskaljevića, Husbands and Wives Woodyja Allena. Slike Basquiata, Picassa, Tisnikarja. Glasba Pixies, Radiohead, EKV, Björk, Beatlov, Jacka Whita, Peta Dohertyja. Morska hrana, po možnosti s česnom in čilijem (kajti to je umetniško delo).
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Najprej je samo kak drobec – situacija, dialog ali kaj podobnega, ki me obseda. Obseda me toliko časa, da si lahko zamislim vse junake in vse dogodke, ki so pripeljali do te situacije. Ko vse to vem, lahko začnem pisati.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Pijem veliko črnega čaja. Pogosto grem sest nekam na prosto, kjer pišem na roko, v zvezek, in kasneje pretipkam. Kuham.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Direktno pred mano je zid z raznimi slikami in razglednicami. Na desno pogled na teraso, kleke in sosedovo hruško. Če bi že lahko izbiral, bi na primer rajši gledal nočno panoramo Lizbone ali Berlina, ampak ni prav dosti možnosti. In pisal ne bi nič boljše.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Glede na to, da imam takrat, ko začnem pisati, zgodbo že izdelano, med pisanjem navadno nimam zastojev, razen če se vmešajo kakšni zunanji problemi. O izgubi zagona bi lahko govoril samo v obdobju med dvema knjigama, ko še nimam iztočnice za naslednjo. Takrat je dolgčas, mučno, počutim se nekoristen, od boga zapuščen, čakam.
Opišite svoj idealen dan. Obstajajo dobri dnevi, ti so lahko zelo različni; nimam predstave, kakšen bi bil idealen.
Opišite svojo večerno rutino. Ne obstaja. Tipično ponoči, ko gredo drugi spat, še nekaj časa v samoti vztrajam pred računalnikom. Umivanje zob pred spanjem, drugo variira.
Kaj vas zagotovo spravi v smeh? Monty Python. Fry & Laurie. Različne best autocorrect fails in podobne traparije.
Kaj vas zagotovo spravi v jok? Razen čebule nič zanesljivega. Ne, spomnil sem se: prizor na koncu filma Boško Buha z belim konjem, ko Dragojević zapoje: »Nek nas sete ove slike / na tu decu i te đake, / što su mali, mali za vojnike / a veliki za junake.« In vsi mladi (pokojni) junaki hodijo skozi cvetoče češnjeve veje. Tisto je hudo.
Ste vraževerni? Ne.
Najljubša pijača: Odgovor na to vprašanje bi bil kompleksnejši, kot si ga želite izvedeti.
Najbolj zoprn literat vseh časov? Ne znam odgovoriti … Če se mi zdi kakšno branje trapasto, neham brati in mu ne dam časa, da mi postane zoprno. Naj kdo drug uživa v njih. Hvala bogu nevšečni literati niso ljudje, s katerimi bi morali nujno živeti, za razliko od kakšnih politikov.
Brez česa nikoli ne zapustite doma? Ključi, cigarete in vžigalnik, denarnica, mobilec.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Težko vprašanje. Je legitimno odgovoriti, da mamo, ali bi moral biti kak bolj intelektualen odgovor? Vsekakor njo. Ko je bila še živa, je bilo življenje še bolj tako, normalno.
Kaj je vaš najljubši prigrizek? Različni raki in morski mehkužci. Meso parkljarjev, različnih ptičev in glodalcev. Pašte. Stročnice in večina zelenjave. Razni čiliji, indijski in tajski kariji. Zgornjesavinjski žlinkrofi z ocvirki in krompirjevo solato. V bistvu od ugodja godrnjam ob vsem mogočem.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? V bistvu. Daj, ne me jebat.
Delite z nami zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med promocijsko predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Na literarnem festivalu v Ottawi sem imel čast nastopiti s svojim idolom Jamesom Kelmanom in Andreo Levy. Pred nastopom me je prišlo pozdravit več slovenskih izseljencev, ki so prišli poslušat gosta iz domovine. Ko sem se po branju vrnil z odra, pa mi je predstavnica z veleposlaništva prišepnila: »Veš, nihče od njih ni ostal do konca.« Naslednji dan sem izvedel, da je bilo na veleposlaništvu več protestnih klicev in globoko razočaranih vprašanj, zakaj Slovenija v tujino pošilja tako sranje, kje je tukaj predstavljanje lepot naše domovine, itd. Ko je predstavnica z veleposlaništva eni od ogorčenih kanadskih Slovenk omenila, da smo se vsi trije tisti večer na odru pravzaprav odlično ujeli, je dobila odgovor: »Ja, saj tista dva pa tudi nista bila čisto nič boljša.« Še danes sem neizmerno ponosen, da sem izpadel kot isto sranje kot James Kelman in Andrea Levy. Čeprav se v resnici ne bi upal primerjati z njima.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Gojim del lastne zelenjave. Prevajam.
Kaj bi svetovali mladim piscem? Gojite lastno zelenjavo. Če ste bolj podjetni, mogoče tudi kokoši ali zajce. Boste v tem poklicu lažje preživeli.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Ta lockdown mi po svoje kar ustreza.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Razmišljam o novem romanu. Mogoče bo ta tista končno res v redu knjiga. Ne smem izgubiti upanja.
Britanski pisatelj, dramatik in scenarist Hanif Kureishi je eno najpomembnejših imen sodobne britanske proze. Časnik The Times ga je leta 2008 uvrstil med 50 najpomembnejših sodobnih britanskih pisateljev. Rojen očetu iz premožne družine v južnoindijskem Madrasu, ki se je pozneje preselila v Pakistan, in britanski materi kot kritični opazovalec družbenih sprememb v romanih, kratkih zgodbah, dramah in scenarijih najpogosteje obravnava tematike rasizma, nacionalizma, islamskega fanatizma, imigracije, socialne neenakosti, položaja žensk v družbi, spolne usmerjenosti in ljubezenskih odnosov v najbolj problematičnem pomenu besede. Najprivlačnejši dogajalni prostor njegove pisave je London s svojimi primestji, še posebej vzhodno londonsko predmestje Bromley, kjer je bil leta 1954 rojen in je v njem odraščal.
Romaneskni prvenec Buda iz predmestja (1990, slov. prev. 1999) mu je prinesel nagrado Whitbread, scenarij za film Moja čudovita pralnica (1996) pa nominacijo za oskarja. V slovenščini lahko beremo še romane Intimnost (prev. 1999), Črni album (1999), Nekaj ti moram povedati (2009) in Zadnja beseda (2016), zbirke kratkih zgodb Mavrično znamenje in drugi spisi (London me ubija, Moj sin fanatik; 2000), Telo (2002) in Polnoč ves dan (2012) ter dramo Primestje (2002). Slednjo je istega leta uprizorila SNG Drama Ljubljana.
Hanif Kureishi Fotografija: Wikipedija
Polna Linhartova dvorana tistega marčevskega večera leta 2012 je Kureishija kot gosta Fabule s takratno osrediščenostjo na družbeno angažirano literaturo potrdila kot kritičnega, zajedljivega in s črnim humorjem prežetega opazovalca družbe ter posameznika v njem. Prav slednji je v središču njegove literature, s katerim se ne poistovetijo zgolj marginalci, umetniki in priseljenci, temveč še posebej v zadnjem desetletju tudi pravoverni Britanci. In zahodnjaki nasploh. Četudi je vse življenje del britanske družbe, je avtorjeva prepoznavna nota pogled nanjo od zunaj. Da margina ne obstaja več na margini, ampak se je preselila v center, priča njegov trenutno zadnji, osmi roman Ničla (TheNothing, v izvirniku izšel l. 2017), ki ga je med drugim navdihnila izkušnja, ko je nekdo izpraznil njegov bančni račun. Prva oseba, ki jo je poklical in izrazil razburjenje, je bila oseba, ki je to storila. Ne tujec torej, temveč nekdo blizu njega, nekdo, ki mu je zaupal.
Prototip takšnega ožemalca večidel Ničle zastopa Eddie. Ta »nabrit kompanjon, lump, zastonjkar in prisklednik, zmeraj na voljo za nove prismodarije« se iz obskurne sobice iz Soha priseli k znancema Waldu in Zee. Waldo je nekdaj uspešni, karizmatični in s seksom obsedeni filmski režiser, zdaj zaradi starosti in pešajočega zdravja priklenjen na invalidski voziček in udobno stanovanje v Londonu, kjer je v oskrbi svoje lepe in precej mlajše žene Zeene, priseljenke iz Indije. Nemočen, besen in ljubosumen je od začetnih sumov vse bolj prepričan, da ga Zee vara z Eddijem. Waldova kalvarija se pričenja vsako noč, saj Eddie večerja, prenočuje in zajtrkuje pri njiju. »Ležim, pripravljen na poslušanje. Nocoj bi moralo biti na smrt zabavno. Neznosni plameni me utegnejo použiti, a domnevam, da je zaljubljeni par pozabil name. Postajam manj pomemben. Onadva sta pod žarometi, medtem ko jaz bledim v nevidnost. Sem statist v lastnem filmu.«
Da njegova sumničenja niso zgolj plod paranoje, podmazane s številnimi kemijskimi nadomestki za kolikor toliko znosno počutje ob številnih nepovratnih boleznih, ga nagovarja redno prisluškovanje dogajanju v sosednji sobi, ki ga je dal nadgraditi s skritimi kamerami, prisluškovalnimi napravicami in poizvedovanji. Četudi v montaži premeče in na novo sestavi slišane dialoge med Zee in Eddijem, in mu zvesti natakar Carlo iz bližnje restavracije poslika prijatelje za mizo, kjer se v sumljivi navezi z obema krvnikoma znajde tudi dotlej, vsaj tako mislita Waldo in bralec, njemu zvesta igralka Anita, je proti koncu romana dokaj jasno, da imajo njegovi bližnji ne le velike načrte za čas, ko bo Waldo za vselej odšel, ampak tudi, da je ta čas možno približati.
V stopnjevanem paranoično-ponižujočem trikotnem odnosu, v katerega se vpleta vse več oseb, ki si z njegovim odhodom obetajo koristi, umirajoči Waldo s še vedno ostrim, šahovsko naravnanim umom in nebrzdano domišljijo posname svoj zadnji film. V novem žanru, »sluzikalu«, kot zajedljivo naznani nesojenemu dokumentaristu njegovih zgodnjih filmskih del, naročilu Filmskega inštituta, ki ga Eddie uporabi kot vstopnico za prisesanje na svojo ženo, pri čemer je bralčev prvotni vtis, da manipulira z Zee, seveda varljiv. Nemočna priča ne le fizičnega propada, temveč propada lastnega dostojanstva, ki se dogaja pred njegovimi očmi, Waldo v obup(a)nem gnevu izdajstva in predsmrtne groze proces pretvori v umetniško delo. Njegova poslednja umetnina je njegov džihad. Njegov finale, ki bo razkril prave v središče pririnjene marginalce, pri tem pa odgovoril tudi na sicer nebistveno vprašanje, ki ga založba slovenske izdaje zapiše na zavihku knjige, ali je Waldo žrtev ali sadist.
Kljub namerni nedorečenosti, s katero avtor bralca ves čas pusti viseti med meglenim prividom in kriminalko, ki prerašča v grozljivko, Waldo zvablja tako na pogled naklonjene mu ljudi okrog sebe kot bralca v pasti užitka. Tu jih izstrada in mrcvari, in ko se že zdi, da je napetost na vrhuncu, jih preseneti s saltom mortale, ki njegovega konca sicer ne prepreči, premeša pa vloge prisotnih. In pokaže, da se v središče pririnjeni marginalci v sodobnem neoliberalnem svetu pajčevinasto razraščajo. Da so del nas in da je njihovo početje postalo legalno.
Napeta, neusmiljena ter dramaturško strmo rastoča in še bolj strmo padajoča pripoved, katere naslov je tako v izvirniku kot prevodu večpomenski, postreže z značilno Kureishijevo tematsko angažiranostjo, ki kljub prepoznavnim poudarkom vedno preseneti. Nabrušeni, zajedljivi, duhoviti in inteligentni dialogi, ki v žmohtnem prevodu Zdravka Duše ostajajo nabrito ostri in lascivni, predvsem pa vselej pred bralcem, ki se tudi tokrat zlahka pusti ujeti v past. Scela filmsko peljana pripoved, ki drsi pred bralcem na način filmskih kadrov in se na formalni ravni strne v dvajset natančno strukturiranih krajših poglavij v sto štirideset strani dolgem romanu, se odkrito spogleduje s scenaristično formo, ki se ob široki paleti prevodov utegne prevesti tudi v filmski jezik.
Hanif Kureishi: Ničla, Beletrina, prevedel Zdravko Duša. Ljubljana, 2020. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.
Kot prva prakticirajoča filozofska svetovalka sem v Sloveniji prvič predstavila članek na to temo leta 2004 in imela svojo prakso filozofskega svetovanja (2006–2007). Malo kasneje sem se filozofskega svetovanja lotila z odgovarjanjem na pisma bralk in bralcev v reviji O osebnosti (2007–2010) in na Delu.si v okviru anonimne psihološke svetovalnice (2009–2010). Leta 2020 sem svoje storitve ponudila portalu Siol.net, vendar za tovrstno online svetovanje niso bili zainteresirani. Če me kdo povpraša za nasvet, občasno še danes odgovorim na kakšno vprašanje, dilemo, izziv in v zadnjem letu se je to kar nekajkrat zgodilo predvsem zaradi korona situacije. Zanimivo je, da so se nekatera vprašanja sicer pojavljala že pred tem, med korono pa so se vseeno pojavila večkrat in s poglobljenimi temami, a o tem malo kasneje. Najpogostejša vprašanja, ki so mi jih bralci zastavljali – in tudi v kar nekaj osebnih primerih –, so se nanašala na osebno rast, partnerstvo ter eksistencialna in karierna vprašanja.
Naj najprej na kratko predstavim, kaj je filozofsko svetovanje in kako se razlikuje od psihološkega svetovanja. Prvi znani filozofski svetovalec, ki je leta 1981 filozofijo uporabil za namen svetovanja, je bil Gerd B. Achenbach. Ko je odprl prvo filozofsko svetovalnico blizu Kölna v Nemčiji, jo je poimenoval filozofska praksa in (po)svetovanje (Philosophische Praxis und Beratung). Achenbachovi svetovalnici so sledile filozofske prakse po vsem svetu in jih lahko združimo v prvi val svetovalcev (1990–2000), v katerega sodijo Louis Marinoff (ZDA), Petra von Morstein (Kanada), Adrijaan Hoogendijk, Anette Prins–Bakker (Nizozemska), Tim LeBon (Združeno kraljestvo), Shlomit C. Schuster, Ran Lahav (Izrael). V drugi val – od leta 2000 dalje – spadajo Peter B. Raabe (Kanada), Vaughn Feary (ZDA), Blanka in Jan Šulavíková (Slovaška) ter Katarina Majerhold (Slovenija). Z nekaterimi svetovalci, kot so Adrijaan Hoogendijk, Schlomit Schuster, Tim LeBon in Peter Raabe, sem bila dolgo leta v elektronski korespondenci. Še leta 2019 sem se recimo dogovarjala, da bi naredila intervju z Adrijaanom Hoogendijkom in že leta 2007 sem pridobila certifikat za filozofsko svetovanje Petra Raabeja, sicer izrednega profesorja filozofije na Univerzi Fraser Valley v Kanadi.
Ko je Achenbach odprl svojo svetovalnico, je s pojmom »filozofska praksa in (po)svetovanje« označil tip svetovanja, ki ni psihološko svetovanje ali terapija in ki hkrati predstavlja filozofsko alternativo ter kritiko psihoanalize in psihoterapije. Kakor sam pravi, se filozofski svetovalci »borijo proti temu, da bi njihova orodja uporabljali za točno določene – vedno ene in iste – cilje, namene, tako kot psihoterapija, ki ljudi obravnava kot normalne ali nenormalne in nato skuša vse nenormalne spraviti na pot normalnosti z vedno istimi metodami« (Achenbach, 1995: 74). Prav tako ne verjamejo, da morajo klienti dolga leta obiskovati filozofske svetovalce, da bi odkrili njihove številne potlačene simptome. Filozofi verjamejo, da obstajajo neraziskane (bolj kot nezavedne ali potlačene) vrednote, prepričanja in predpostavke, ki se jih je vsak naučil v otroštvu od staršev, šolskega sistema in družbe in po katerih živijo; ki kliente oblikujejo (vendar ne določajo) in vplivajo (vendar niso vzrok) na to, kar počnejo.
Filozofski svetovalci verjamejo tudi, da določeni koncepti vplivajo na oblikovanje družbenih realnosti, kar zadeva spol, vloge spolov, raso, status, spolno usmerjenost, spolno identiteto in podobno in da s spremembo konceptov ter njihovih razumevanj lahko spremenimo tako družbene vloge kakor posameznike, medtem ko psihoterapija to dimenzijo pogosto spregleda in še spodbuja težave in probleme posameznikov. Tako denimo feministična filozofska svetovalka Vaughn Feary piše: »[V]elik del tradicionalnega psihološkega svetovanja zanemarja tako družbeni kontekst, znotraj katerega se pojavljajo problemi žensk, kakor tudi, da so problemi žensk rezultat dolgoročnega zatiranja žensk v družbi.« (Feary, 2003: 14) A čeprav si tradicionalna psihoterapija prizadeva za to, da bi bila vrednostno nevtralna in apolitična, Feary meni, da je v svoji zgodovini pogosto dejansko pripomogla k zatiranju žensk s tem, da so žensko nezadovoljstvo obravnavali na podlagi medicinskega modela kot kvazibolezen, ki jo lahko ozdravi psihoterapija in kakor da bi bilo njeno nezadovoljstvo le njen problem, ki se ga da v celoti razrešiti z medicinsko in psihoterapevtsko obravnavo posameznice, v nasprotju z družbenimi prizadevanji za odpravo tega skozi njeno dolgoročno družbeno zatiranje, nespoštovanje in omalovaževanje.
In kaj je filozofsko svetovanje? Nussbaum v svoji knjigi Terapija želje (1994) o idealnem filozofu piše kot sočutnem strokovnjaku, katerega umetnost lahko zaceli veliko vrst človeškega trpljenja, tegob, tesnob in strahov, ki so povezani s temeljnimi človeškimi koncepti in vrednotami, kot so status, čast, priljubljenost, družina, moč in prijateljstvo, saj je cilj filozofa izboljšanje človeške duše in kako najti način za srečno (eudaiomon) in dobro (etično) življenje. Ta cilj naj bi zahteval veliko refleksije in razumevanja, zato se predpostavlja, da je ustvarjanje pogojev za razumevanje samo po sebi pomemben del praktičnega filozofskega projekta. V tem smislu so se filozofi od samih začetkov filozofije videli kot del vzgojnih in družbenih aktivnosti ali čemur so rekli psuhagogia (vodenje duše) (Nussbaum, 1994: 126). Kako pa to početi, kako se odzvati na to, da smo vsi del običajnih dogodkov življenja, da vsak od nas kdaj doživi razhod z ljubljeno osebo, izgubi službo ali pa mu umre najboljša prijateljica, oče, najljubša teta … Kako se spopasti s tem, da nam življenje ne prizanaša s trpljenjem?
Filozofsko svetovanje se osredotoča na spoznanje lastnega svetovnega nazora ali »temeljni aksiom«, po katerem se klient v življenju ravna; da skuša videti okvir lastne misli, ki ustvarja omenjene aksiome, si pridobiti nekaj znanja o lastnem vedenju, odločitvah in izkušnjah ter da je, ko je treba, sposoben vplivati na ta konceptualni okvir s pomočjo kritičnega in kreativnega mišljenja. Pogosto se namreč izkaže, da so težave, ki se dotikajo enega problema, povezane z veliko globljim in širšim prepričanjem (svetovnim nazorom, temeljnim aksiomom ali filozofijo življenja posameznika), ki ga ima klient o sebi, drugih in svetu. Filozofija je tako relevantna za vsakdanje življenje zato, ker lahko vsakdanje dogodke, dejanja, misli, čustva, načrte, upe in hrepenenja interpretira kot »izjave« o nas samih in svetu. Lahko jih interpretira kot posledico in izraz koncepta o lastni identiteti; kaj je za klienta smisel življenja; kaj je dobro, pravično, srečno življenje; kaj pričakuje od sebe in od drugih in podobno – ta posameznikova stališča o sebi in svetu imenujemo svetovni nazor, filozofija življenja posameznika. V tem sklopu razmišljanja še boljšo definicijo ponudi Ben Mijuskovic, ko pravi, da filozofsko svetovanje temelji na premisi, da vsak izmed nas strastno izbere določeno izhodišče, prvi princip, ki nato služi kot podlaga za ves nadaljnji miselni in vrednostni sistem. »Principi delujejo kot semena, vrednostni sistemi pa so sadovi tistega, kar je bilo prvotno posejano. Filozofsko svetovanje raziskuje ta semena in njihove izdelke kot tiste, ki jih je klient sam izbral.« (Mijuskovic, 1995: 88)
K rečenemu naj dodam, da se filozofsko svetovanje ne ukvarja le s kognitivnimi vidiki klientovega življenja (mislimi in prepričanji), ki naj bi razkrivali njegov svetovni nazor, ampak tudi s čustvi in vedenjem. Filozofska svetovalka Schlomit Schuster recimo verjame, da »mora filozofski svetovalec pristopiti k filozofiranju s klientom na osnovi njegovih izkušenj in razpravljati o klientovem problemu tudi z uporabo empatije« (Schuster, 1999a: 33). Tako klient med kritično dialoškim mišljenjem ne pridobi in uporablja le veščin in znanja logike ter kritičnega mišljenja, ampak se lahko nauči vstopiti v svet izkušenj prek spoznavanja in razumevanja čustev – lastnih in tujih –, kar stori z uporabo empatije in sočutja. Res je, da filozofija zahteva upravičenost posameznikovega prepričanja na način logičnega, kritičnega in konceptualnega argumentiranja, a v zadnjih desetletjih se pojavljajo filozofske razprave, ki tudi čustva utemeljujejo kot neke vrste racionalne sodbe, zato tudi v filozofskem svetovanju določena čustva igrajo pomembno vlogo.
Zdaj pa naj končno predstavim teme, ki so v času korone najpogostejše. Ena od teh je gotovo osamljenost, samota in s tem povezana tesnoba, druga tema so težave v partnerstvu in tretja strah pred izgubo službe oziroma dela. Kakor rečeno, so te teme sicer stalnica, a so se v dani situaciji pojavljale veliko več kot prej.
Glede prve teme: ker sta za številne ljudi osamljenost in samota strašljivi in do neke mere »neznani«, se mi je zdelo pomembno, da v takšnih primerih klientom neznano poskušam osmisliti, osamljenost in samoto pa narediti bolj »domači« – ponuditi torej drugačen pogled nanju in na ta način ponuditi uteho. V tem primeru sem uporabila štiristopenjsko metodo Petra Raabeja, od katerih sta prvi dve stopnji usmerjeni v rešitev problema, naslednji dve stopnji pa k učenju o filozofskem pristopu in transcendenci. Najprej sem se spoznala s klientovimi mislimi in občutji glede osamljenosti in tesnobe, nato pa sem ga spodbujala k razmišljanju o tem, če imata morda samota in osamljenost lahko tudi kakšno pozitivno konotacijo. Pri tem sem se naslonila na enega redkih umetnikov in esejistov, Octavia Paza, ki je samoto in osamljenost dojemal kot nekaj izvorno danega, kar je seveda povsem v nasprotju z Aristotelom, ki je trdil, da je človek »politično bitje, bitje skupnosti«. A Paz ni nasprotoval Aristotelu, saj je dejal, da so vse družbe, vključno s t. i. arhaičnimi družbami, hipostazirale skupnost (družabnost) in ne samoto, čeprav je po njegovem prav samota tista, ki razkriva naše zavedanje praznine in poraja vprašanja, kot npr. »kdo smo, kam gremo; od kod prihaja svet, kaj je svet, kakšen pomen imajo drugi ljudje v našem življenju?« Še več, Paz meni, da šele samota in osamljenost ljudi z močjo prijateljstva, kolegialnosti ali ljubezni poveže v družbo – družino in državo, kajti če ne bi bilo samote in osamljenosti tudi skupnosti in prijateljstva ne bi bilo. Po Pazu je samota, če bi uporabili Heideggrovo terminologijo, eksistencial, je del človekove biti, njegovega razpoloženja. Martin Heidegger v Biti in času (2005) pravi, da »[r]azpoloženje razodeva ‘kako nekomu je in postaja’« (2005: 191) in »… razpoloženje pripada biti človeka« (prav tam: 64). Razpoloženje ni nekaj, kar tubit zadeva od zunaj ali znotraj, temveč gre za način njene biti–v–svetu. Heidegger meni, da so razpoloženja ali eksistenciali naše osnovne značilnosti, od tega so temeljni tesnoba, strah, radost, vest, skrb, pa tudi dolgočasnost, ki so vedno navzoči. Na ta način sem klientom približala pomen samote in osamljenosti za naše življenje, ki se jima v zadnjem letu ne moremo izogniti in sta postali del vsakdana. Hkrati sem z vpeljavo Heideggra razložila, od kod povečani občutki tesnobe v času korone, saj je Heidegger tesnobo opredelil kot strah pred bližino smrti, v času korone pa se tema smrti vsak dan pojavlja v medijih in občečloveških pogovorih. Heidegger je prav tako menil, da naj bi se ljudje od tesnobe ogradili z množico vsakdanjih aktivnosti (služba, hobiji, televizija …), ki jih zamotijo, da se jim ni treba zavedati svoje končnosti. Namignil je tudi, da gre v pretiranem gledanju televizije, službenih, športnih ali prostočasnih aktivnosti za primere eskapizma, saj se tesnoba pojavi v določenih razpoloženjih, ki nas s svojo intenziteto distancirajo od kolektiva, občestva, so–svetja, kot so primeri žalosti, osamljenosti, žalovanja … O bežanju pred osamljenostjo in samoto je filozof in radijski urednik Andres Jose Rot že leta 2009 v delu Svoboda ali sanje dejal, da osamljenost vedno več ljudi poskuša ublažiti z vključevanjem v različne virtualne ali internetne skupnostne dejavnosti, pa z gledanjem pornografije (2009: 71) in podobno. Kar lahko v času korone dejansko opazimo je, da se dejansko veliko več ljudi vključuje v virtualne dejavnosti in skupnosti kot kdajkoli prej, spremljajoč pojav pa je tudi povečano gledanje pornografije. S tem, ko sem kliente spodbujala k razmišljanju, zakaj počnejo nekatere stvari, so se lahko bolje zavedali pomena vsakdanjih aktivnosti in pomena, ki jih imajo te za njihova počutja in občutja, hkrati pa je bila to tudi priložnost za kliente, da bolj(e) spoznajo sami sebe. Ravno zato sem jih spodbujala, da si napravijo spisek dejavnosti, ki jih osrečujejo in osmišljajo, tudi ko so sami. Prav tako sem jih spodbujala, da naj bodo iskreni s seboj in svojimi občutki glede smrti in pri tem omenila nekatere stoiške filozofe, kot so Seneka, Ciceron, Lukrecij in Epiktet, ki so dejali, da moramo smrt sprejeti kot del naše vsakdanjosti. Kajti smrt je resda strašljiva in neznana, a je predvsem tudi opomnik življenja, opomnik o tem, da imamo vsak dan na voljo nov dan, da naredimo nekaj (dobrega) za nas in za druge. S tem, ko se tega zavedamo, imamo nadzor nad našimi mislimi, čustvi, dejanji in na kakšno pot želimo usmeriti naša življenja. Hvaležni smo za svoje življenje in življenje najbližjih.
Zanimivo je, da so se po nasvet obrnili tudi tako nekateri poročeni klienti, ki so opazili, da se ob svojih partnerjih počutijo osamljeno in da se z njimi nimajo o čem pogovarjati, kot tudi tisti z odraslimi otroki, ki so tokrat še bolj opazili, da so s svojim zakonskim partnerjem izgubili stično točko. Tako prve kot druge kliente sem spodbudila k razmišljanju o tem, kaj je bilo tisto, zaradi česar so se zaljubili in želeli dolgoročno razmerje ali zakonsko zvezo, kaj jih je takrat osrečevalo in kaj jih danes – katera prepričanja, čustva in želje so imeli na začetku, po nekaj letih zveze in katera imajo danes. To sem storila tako, da sem klientom dala nalogo v skladu s šeststopenjsko metodo za partnerske odnose nizozemske filozofske svetovalke Prins-Bakker, da naj si »današnje« stanje partnerske/zakonske zveze predstavljajo kot sliko in da naj mi povedo, kakšna sliko vidijo, kakšne so podobe in simboli, ki jih na njej razberejo. Nato sem jih spodbudila, da si predstavljajo, kakšna je bila slika na začetku in kakšno bi si želeli v obdobju čez pol leta. To je moral najprej narediti klient, ki se je obranil name, ta pa je nato spodbudil še svojega partnerja/zakonca, da je to storil tudi on. Na podlagi prevladujočih dejavnikov nezadovoljstva – da je v partnerstvo več vlagala partnerica ali žena ali pa da so začeli prevladovati zdolgočasenost, naveličanost, rutina – sem izvedela, da je imela večina partnerjev Rousseaujevo predstavo zveze komplementarnega para, ki je po njegovem utemeljena na naravi, na podlagi katere imata partnerja bolj ali manj porazdeljene vloge, čeprav so se mlajši pari trudili, da bi te vloge zmehčali in si jih bolj enakovredno porazdelili. Zanimivo je, da so pari opazili svojo zdolgočasenost in naveličanost prav s tem, da so zdaj več časa preživljali drug z drugim, namesto da bi v tem uživali, pa so začutili, da z zvezo niso zadovoljni, saj se nimajo o čem pogovarjati ali pa so njihovi interesi različni. A tudi že Rousseau je govoril o pasteh naveličanosti zakonske zveze, ko je zapisal: »Moški in ženska iščeta vse možne načine, da sta njuno delo in zabava različna in tako preprečita, da bi se drug drugega zasitila in sta vesela, ko se ponovno snideta.« (Rousseau, 1959: 389) Kliente sem povprašala, če menijo, da je to pravi argument, glede na to, da so s takšnim odnosom nezadovoljni, in jih spodbudila k razmišljanju, če bi bil primernejši kak drug pristop, npr. da smo si podobni in da se s partnerjem razumemo, smo si blizu, delimo skupne misli, prepričanja in aktivnosti (Majerhold, 2021). Kajti vsako izpolnjujoče partnerstvo potrebuje nenehno obnavljanje prijetnih, pristnih in atraktivnih socialnih (intelektualnih, čustvenih) in intimnih vezi – to vpliva tudi na dobro počutje in zdravje. Kakor pravi Alojz Ihan o ljubezni, privlačnosti in dobri komunikaciji s stališča imunologije. »Subjektivno doživljanje ljubezni, torej tistega znanega neopisljivega čustva, najbrž zaznamuje to, da se je ljubezenska funkcija verjetno razvila iz dveh korenin – otroško-materinskega odnosa in spolnega nagona. /…/ Ampak pozor, ljubezen ni ne eno ne drugo, funkciji materinstva in spolnosti sta obstajali že pred učlovečenjem in obstajata ločeno od ljubezni tudi po njej; ljubezen pa je dodatna in povsem nova funkcija, katere osnovni namen so socializacijski učinki.« (Ihan, 2000: 20) In »[k]o ljubimo, se naši možgani z ljubezenskimi hormoni (eden od njih je verjetno oksitocin) uravnotežijo. Ampak samo za kratek čas, kajti kmalu se hormon razgradi, zaradi česar si je potrebno nenehno prizadevati za obnavljanje razmerja. S tem nas narava prisili, da moramo neprestano ljubiti in si prizadevati za to, da nam soljudje dovolijo bližino, v kateri bi jih lahko ljubili. Sicer tvegamo, da nam bo čustvena ali fizična izolacija povzročala vedno večje težave – od nezadovoljstva in čustvene preobčutljivosti, pa do obsedenega iskanja eksotičnih duševnih pomiritev /…/ (prav tam).« Skratka, tako Rousseau kakor Ihan ponudita navezavo ljubezni in dobrega partnerstva na naravo, pri čemer pa je zanimivo, da imunolog bolj poudarja družbeni in socializacijski vidik ljubezni in ponudi uvid, zakaj moramo za dober partnerski odnos ostajati v bližini in ne na distanci. Na ta način sem kliente usmerila v razmišljanje in občutenje, katera so tista skupna prepričanja in aktivnosti, ki si jih delijo ali pa bi jih lahko vzpostavili kot skupne, nato pa jih povprašala, če oziroma kako bi to vplivalo na njihovo zadovoljstvo in atraktivnost partnerjev v dolgoročni partnerski/zakonski zvezi.
Zadnja skupina klientov, ki se je v času koronakrize obrnila name, je bila v skrbeh zaradi zaposlitve, zmanjšanja plače in izpada dohodka. To sem izkusila tudi sama, ko se zastavljeni projekt v letu 2019 še do danes ni realiziral in ko so mi na nekem mediju obljubili sodelovanje šele po končni koroni. Ko sem se torej seznanila s situacijo klientov, kar zadeva njihovo zaposlitev in kariero, sem klientom oz. klientu nato v skladu z dvostopenjsko metodo nizozemskega filozofskega svetovalca Adrijaana Hoogendijka postavljala vprašanjih v parih. Na primer, katere so edinstvene točke klienta, ki mu omogočajo prednost pred drugimi na delovnem mestu in katere so šibkosti, ki bi jih želel izboljšati danes in v prihodnosti?; kako je zadovoljen z osebnim dohodkom danes in kakšnega bi si želel v prihodnosti?; ali je za dobro plačilo že kdaj sprejel posel, ki si ga ni želel ali bi kaj takšnega storil v prihodnosti?; kakšni so kolegialni odnosi v podjetju in kakšne bi si želel v prihodnosti?; kako klient živi danes in kako si zamišlja prihodnost?; katere vrednote ima sedaj in za katere si bo prizadeval v prihodnosti? (Hoogendijk, 2008) Omenjeni tip vprašanj pomaga pri razločevanju med trenutno situacijo in realnostjo, ki jo zaposleni želi oblikovati v prihodnosti (v tem primeru utrditi in ohraniti svojo zaposlitev ali morda tudi najti novo), hkrati pa omogoča, da se klienti seznanijo s tem, katere vrednote jih vodijo, ko si odgovarjajo na vprašanja »kdo sem?«, »kaj zares mislim?« in »kaj zares želim na katerem koli področju svojega življenja?«. Nekaterim pa sem dala tudi nalogo v skladu z Hoogendijkovo predlogo življenjskega načrta, ki se glasi: »Kdo ste danes?; Oblikujete svojo prihodnost od tega trenutka dalje do 80. leta starosti v intervalih 5–10 let; Za vsako obdobje opišite, kako in kje želite živeti, kakšne odnose želite imeti, s katerimi dejavnostmi se želite ukvarjati; kakšno delo želite opravljati in koliko želite biti zanj plačani.« (prav tam: 84) To nalogo so morali klienti izpolniti v dveh tednih, in sicer le na podlagi svojih želja, sanj, idealov, ne da bi se kakorkoli ozirali na uresničljivost življenjskega načrta, svoje zmožnosti uresničenja in primernosti lastnih kompetenc. Za kliente je bila ta naloga razkrivajoča glede njihovih prepričanj, želja in »realnosti«, v kateri so. Na osnovi tega so se nato odločili, da bodo v času korone – ali po njej – začeli bodisi iskati dodatni zaslužek bodisi novo službo. S klienti smo tudi določili čas začetka iskanja (dodatne ali nove) zaposlitve, način iskanja zaposlitve in zaposlitvene cilje. Čez nekaj časa so mi nekateri klienti sporočili, da so našli dodatno zaposlitev, nekateri, da je še niso in so seveda izrazili razočaranje, nekateri pa so se odločili vztrajati v sedanji situaciji in počakati do konca korone, saj so spoznali, da so s sedanjo zaposlitvijo zadovoljni, čeprav so trenutno soočeni z delnim izpadom dohodka. Nekateri so ta čas izkoristili tudi za učenje oz. usposabljanje za nov hobi, od katerega bi lahko morda nekoč tudi zaslužili (npr. klientka se je začela učiti risanja in ilustriranja).
Skratka, čas korone nam lahko omogoči možnost, da ozavestimo pomen samote in pasti osamljenosti ter se soočimo s strahovi glede naše končnosti in minljivosti; ravno zaradi tega toliko bolj cenimo čas kakovostnega druženja z najbližjimi in prijatelji. Morda je to tudi čas, ko lahko sami končno v miru premislimo, kateri odnosi – partnerski, prijateljski, kolegialni – so za nas zadovoljujoči in kateri ne, ta čas pa izkoristimo, da vadimo osamosvojitev od neizpolnjujočih odnosov in dejavnosti ali pa se lotimo hobijev, o katerih že dlje časa razmišljamo. Za nekatere je to tudi čas, da ozavestijo stvari, ki so jih imeli za samoumevne, kot npr. gotovost zaposlitve in višino dohodka, zaradi česar se posledično lahko pojavi želja po novi ali dodatni zaposlitvi. Za vse nas pa je to nedvomno čas, da se streznimo glede samoumevnosti odnosov, dogodkov, dejavnosti in stvari, ki smo jih do zdaj počeli, hkrati pa tudi priložnost, da vsaj nekatere stvari že danes ali pa v prihodnje začnemo početi drugače. Tako se izkaže, da čas korone le ni tako slab, saj nam prinaša številne možnosti – tudi za razmislek –, s katerimi se v drugačnih časih najbrž ne bi ukvarjali.
Svetovno znana britanska pisateljica Deborah Levy (1959) se v slovenščini prvič predstavlja šele letos, čeprav so njena dela že dolga leta v konkurenci za najprestižnejše nagrade. Nazadnje ji je nominacijo za nagrado man booker leta 2019 prinesel roman z enigmatičnim naslovom Mož, ki je videl vse, prava knjižna zagonetka, ki se začne čisto nedolžno. Protagonist romana, osemindvajsetletni zgodovinar Saul Adler, ki se ukvarja s komunistično Vzhodno Evropo, se septembra 1988 pomika po Abbey Roadu, kjer naj bi skupaj s svojim dekletom, fotografinjo Jennifer Moreau, poustvarila slavno fotografijo z albuma legendarnih Beatlov. Med neprevidnim prečkanjem ceste ga skoraj zbije avto, a na srečo jo Saul odnese le z nekaj odrgninami. Čeprav začne opažati nekatere nenavadne pojave in Jennifer hladno zavrne njegovo snubitev, ga to ne zmoti pri njegovi nameri, da odpotuje v Vzhodni Berlin. Tam ga sprejme njegov prevajalec Walter Müller, pri katerem bo stanoval, dokler bo pripravljal svoj članek o vsakdanjem življenju v NDR. Do Walterja hitro začuti močno privlačnost, prav tako pa ga bega njegova sestra Luna, ki si želi čim prej pobegniti v svobodo, v Liverpool, kjer mesta ne ločuje zid. Najbolj nenavadna stvar, ki jo Saul opazi, je to, da kar naenkrat točno ve, kdaj bo padel Berlinski zid in kaj se bo zgodilo po tem, s čimer poskuša potolažiti in umiriti Luno. Tako avtorica prefinjeno in z mnogo podrobnostmi naplasti prvo polovico romana, ki na trenutke deluje, kot da gre v popolnoma jasno in začrtano smer – verjetno bo kaj v zvezi s potovanjem v času, bi si mislil kak ljubitelj spekulativne proze –, a to se obrne na glavo v drugi polovici romana, ki nas iztiri v enaki meri kot Saula tisto srečanje z drvečim avtom.
Čeprav se zdi, da bo osrednji motiv romana postal Berlin in njegova razdeljenost, je samo jedro pripovedi osredinjeno na čisto prvo lokacijo romana, ki je ključna za Saula in njegov razvoj zgodbe. To je seveda Abbey Road, tesno povezan z Beatli, ki ga poskuša Levy na začetku romana naslikati bolj kot kurioziteto ali neko zanimivost, a vsi pravi ljubitelji skupine bodo takoj prepoznali podtalni namig – gre namreč za zloglasno fotografijo, ki je sprožila govorico o tem, da je Paul McCartney umrl. Na njej vidimo vse štiri člane, kako prečkajo zebro; vodi jih John Lennon, sledijo mu Ringo Starr, Paul McCartney in nazadnje George Harrison. Resničnost govorice naj bi med drugim dokazovalo to, da je McCartney bos in njegov korak ni usklajen z drugimi člani. Jasno je, da prizor iz romana tam ni po naključju, sploh potem ko Jennifer Saulu pošlje fotografijo in ta ugotovi, da je na njej bos, čeprav se sploh ne spomni, da bi se sezul. To je že prvi namig o njegovi usodi, ki pa je še nekoliko bolj zapletena. Kasnejši namigi so razpršeni in poskriti med stavke, kar ustvarja nadrealistični občutek, zato je branje stran za stranjo bolj slastno in nagrajujoče. Levy se izkaže za mojstrico namigov in sledi, prefinjeno tke pomenske ravni, se poigrava s Saulom in posledično tudi z bralcem, dokler v drugi polovici vse ne dobi svojega pomena – od tega, kako Saul nepojasnjeno kar naenkrat govori nemško, čeprav so mu pred tem dodelili prevajalca, do tega, da že vnaprej točno ve, kdaj, kako in zakaj bo padel Berlinski zid. Tudi njegovo stanje ni zavidljivo, dolgo časa se mu poškodbe iz nesreče ne zacelijo, rane celo močno krvavijo, čeprav delujejo površinske, nekaj časa ne more prenehati z jokom, glavobole pa ima tako močne, da se mu zdi, da ima v glavni pisalni stroj.
Deborah Levy
Vse našteto bi lahko bilo precej mučno in naporno, a se dogaja tako zateženemu, vase zagledanemu in celo krutemu liku, da je mogoče skoraj uživati v vseh nezgodah in bizarnostih, na katere naleti. Lik Saula je tako poleg sestavljanke največji dosežek Levy – če bi šlo za naivno, prijetno osebo, bi težko verjeli vsemu, kar ignorira ali zavrne, ker pač ne sodi v njegovo zgodbo. Stranski liki ga pogosto opominjajo, da se ne vrti vse okrog njega, da ni osrednji motiv, kar je še en metapomežik izkušene avtorice, ki se obnaša kot scenaristka psihološke drame. Saul se počuti nezamenljivega, nenadomestljivega, pri tem pa z vsemi okrog sebe ravna, kot da so tam samo za njegovo zabavo ali užitek. Je čustveno nezrel in hladen, Jennifer mu nekoč celo prizna, da je bil vedno »tako neoseben in odsoten, da sem se te lahko dotaknila samo s fotoaparatom.« Njegovo videnje vsega iz naslova pa je seveda ironičen komentar na njegovo zaslepljenost s samim sabo in odpira boleče vprašanje o tem, ali nas drugi vidijo bolj jasno, kot vidimo sami sebe.
V bistvu je prav šokantno, s kakšno lahkoto si Saul nariše Vzhodni Berlin – ne kot mesto, ki ga je sprejelo in ki naj bi ga proučeval, ampak kot orodje, s katerim bo potrdil svoje prepričanje v lastno pomembnost. Tudi zato, ker lik Vzhodni Berlin zreducira na kuliso svoje zgodbe, je prikazan precej skopo, sicer z nekaj realijami, kot so avtomobili in pomanjkanje čokolade ali kavbojk, a brez pravega žara, ki bi ga pričakovali od strastnega zgodovinarja, kar je seveda namerno – avtorica izkoristi razmejenost Berlina za simbol vprašanja svobode in zidov, ki jih gradimo, in kakšno ceno na koncu koncev plačamo za to. Roman, ki zaobrne prav vsa pričakovanja, bi še bolje kot s sestavljanko ali z zrcalom opisali tako – druga polovica romana je ključavnica za ključ, ki ga je izdelala prva. Zato je edina resna slabost Moža, ki je videl vse, da ga je dobro prebrati na dah ali pa vsaj v krajšem časovnem obdobju, saj se sicer podrobnosti izgubijo. A ravno zaradi vseh svojih majhnih, usodnih skrivnosti je nagrajujoč in več kot primeren za ponovna branja, ki bodo zagotovo odprla vsakič novo videnje moža.
Deborah Levy: Mož, ki je videl vse. Beletrina, prevod Jernej Županič, Ljubljana 2021. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
V neki epizodi The Big Bang Theory Howard in Raj gledata grozljivko House of 1000 Corpses. Sredi filma stisneta pavzo in Howard povzame sceno, ki sta jo ravno pogledala:»Let me get this straight. So, he kills this girl’s father, cuts off the guy’s face and is wearing it as a mask, while he makes out with her.«
Raj odgovori: »I’m just gonna say it: that’s not ok.«
Ne … To res ni ok.
Kot ni ok veliko stvari, ki jih počnemo s sabo.
…
Glasba me nagovarja, kot me ne nagovarja nobena umetnost. Ampak ne gre zgolj za strast, temveč tudi obsesijo. S posamičnimi pesmimi postanem dobesedno obseden, in ko se to zgodi, lahko nek komad (v veliko travmo mojih bližnjih) poslušam ure in ure, brez oddiha, spet in spet, naslednji dan pa ponovim vajo.
Ko sem pred dnevi v preblisku neobremenjene introspekcije pogledal, kaj so skupne značilnosti komadov, ki so me v zadnjih letih obsedali, sem prišel do sicer preprostega, a skrajno neprijetnega spoznanja, da so to brez izjeme skladbe o bolečini, obupu, brezizhodnosti, smrti, depresiji, samodestruktivnosti (samomor/droge) … Bilo je spoznanje, da se z mojimi glasbenimi obsesijami nezavedno tlačim dol in se spravljam v še slabša psihična počutja, saj načeloma teh obsedenosti, ko se počutim dobro, nimam. In to me je spomnilo, da me je pred časom partnerica opomnila, da vseskozi iščem načine, kako bi se lahko počutil slabše, in mi predlagala, naj glede tega kaj napišem – bodisi za zabavo bodisi kot terapijo, najbolje pa seveda oboje.
Odločil sem se, da bom upošteval njen nasvet.
Seznam, ki sledi, obsega enajst skladb, edini kriterij, ki sem si ga postavil, pa je bil ta, da sem moral biti v zadnjih letih s to skladbo dobesedno obseden – in seveda, da »promovira« slabo počutje. Začel bom z bolj nedolžnimi primerki in nadaljeval proti vrhuncu/dnu.
Tole ni priporočilni seznam. Niti svarilni. In še manj objektivni.
Če bi moral temu tekstu določiti zvrst, bi rekel, da je potopis. Ali zemljevid. Z veliko možnostjo zmajev.
Malo za terapijo in malo za štos.
K., tole besedilo posvečam tebi (ne pa ne tudi skladb, ki jih omenjam).
Pesem o smrti. Tako tisti dokončni, za katero nam ni treba imeti nobene moči več, kot tistih manjših, vmesnih, ki od nas pravzaprav zahtevajo, da psihofizično preživimo. Born To Die izžareva bogato in globoko lepoto, hkrati pa skladbo preveva intimen, ne ravno jasno definiran kataklizmični občutek, ki je obenem moreč in prijeten. Komad sicer poizkuša vzbuditi nekaj optimizma s carpe diem pristopom do življenja, vendar je rezultat isti, carpe diem pa – glede na način, kako nam je zadeva predstavljena – konec koncev izpade irelevanten. »Come take a walk on the wild side / Let me fuck[1] you hard in the pouring rain / You like your girls insane / So choose your last words, this is the last time / ‘Cause you and I, we were born to die.« Sentiment gor ali dol, priznati moramo, da poanta, čeprav je nekoliko osnovna, ni zgrešena. Primerno za blažje oblike emocionalnega mazohizma.
Verjetno najbolj poskočna pesem seznama, s katero ni na prvi pogled nič »narobe« – dokler ne slišimo refrena: »Cut, cut, cut me up and fuck, fuck, fuck me up.« In to spet in spet. In ker je refren tak, kot je, se nam strašno hitro usede v podzavest in potem hodimo čez naš dan in si veselo prepevamo: »Cut, cut, cut me up and fuck, fuck, fuck me up.« Odlično sporočilo in čudovit pristop k sebi in svetu. Zdaj se nam bodo zagotovo dogajale same dobre stvari.
To, da je komad o heroinu počasen in depresiven, je pogost pojav. Da pa je tak komad o kokainu … Na tej pesmi je vse razvlečeno in vedno me je spomnila na tisto sceno iz Gospodarja prstanov, kjer Bilbo Baggins pove, da se počuti kot kos masla, razmazan čez prevelik kos kruha. Sicer skladba ni samo doom & gloom: refren (ki se prvič pojavi na zadnji tretjini pesmi) sicer kaže neke znake upanja in optimizma, kar seveda samo še doda h končnemu neprijetnemu občutku tele pogrebne kokainske pogube (tudi v grenkem smislu »premalo in prepozno«). Type O Negative so bili znani po kombinaciji strašno morečih tem na eni strani in uporabi humorja na drugi in tudi White Slavery ni izjema. Komad je preprosto tako over the top, da na koncu lahko izpade samo še – pristen.
Veste, kaj se zgodi, če si zadenjsko predvajate dober country komad? Nazaj dobite ženo, službo, hišo in psa, ozdravite se alkoholizma in povrne se vam vera v Boga. Preprosta country pesem o razhodu, preden bi zveza sploh lahko prišla do točke, kjer bi lahko govorili o vezi in posledično tudi razhodu. In predvsem: pesem o upanju, kjer ni nobene možnosti za upanje. In o vztrajanju v tem upanju/tej laži: »Some day when we meet up yonder / We’ll stroll hand in hand again / In a land that knows no partin’ / Blue eyes cryin’ in the rain.« Globoko, globoko režoča pesem, ki s časom ne izgubi na ostrini. Skladba izvorno ni Nelsonova (je pa najbolj poznana) in obstaja še kup drugih izvedb, bila pa bi naj tudi zadnja pesem, ki jo je, le nekaj ur pred svojo smrtjo, pel Elvis Presley, kar je seveda informacija, ki jo v naših slabih psihičnih stanjih nujno potrebujemo.
Če mislite, da je problem v svetu in drugih ljudeh, vam tale skladba lahko pomaga pozornost preusmeriti nase. Kriza identitete metafizičnih razsežnosti z nekolikšnim Lynchevskim pridihom. V povzetku komad pravi: »Ne vem, kdo sem, v bistvu sem že dolgo mrtev, kar je ostalo od mene, pa je vsaj razdvojeno in zamejeno. Ne vem, kaj si želim, ampak vsekakor ne tega. In povsem sam sem.« Pogubna izvedba Nirvane na legendarnem MTV Unplugged vsekakor ni pomagala. Oziroma je – odvisno, kako gledamo na zadevo. V luči Kurtove tragedije je Nirvanina verzija mogoče celo bolj primerna za uvrstitev na ta seznam.
Eno je, če ti je ime Bon Jovi in se zjutraj zbudiš poleg neznane blond manekenke v svoji hotelski sobi s petimi zvezdicami, drugo pa je, če si Marilyn Manson in … Za začetek naj rečem, da je Fundamentally Loathsome sicer strašno pristna glasbena upodobitev mačka v njegovi najhujši, eksistencialistični obliki, ampak to je seveda samo začetek. Tu je disfunkcionalnost, tu so droge, tu so strašne noči in še strašnejša jutra … In luknje. Luknje v naših dušah oziroma osebnostih. Skladba izpostavlja razmerje med ljubeznijo in sovraštvom ter ugotavlja, da je na lestvici resničnosti sovraštvo višje od ljubezni; govori o samopreziranju in mogoče predvsem o ljubezni (ali vsaj naklonjenosti) do osebe, ki je otopela do te mere, da o njej težko govorimo kot o osebi. »And I want to wake up in your / White, white sun / And I want to wake up in your world / With no pain / But I’ll just suffer in a hope to die someday / While you are numb all of the way.« In na samem koncu: »Shootin’ myself to love you / If I loved myself, I’d been shootin’ you.« Komad absolutnega rock podna oziroma absolutni rock podn komad. In da, seveda lahko rečemo, da Fundamentally Loathsome pravzaprav govori o nespoštovanju, ki ga rock zvezda goji do sebe in drugih, toda s tem res poenostavljamo in poneumljamo zadevo. Tudi nespoštovanje se nekje in nekako rodi; ima svoj izvor in svojo logiko. Ali, z metaforo iz Mansonovega uvoda v Rock N Roll Nigger: drek se ne manifestira sam od sebe, ampak je posledica dejstva, da jemo, kar pač že jemo. (»I am your shit / You should be ashamed of what you have eaten.«)
Skladba o razpadu zveze, nezvestobi in, podobno kot Born to Die, skladba o zadnjih urah. Cohen je znal z besedami: »Too early for the rainbow / Too early for the dove / These are the final days / This is the darkness, this is the flood.« Dominirajoča bas kitara pripomore k težkemu, dol tiščočemu vzdušju, žile parajoča violina pa vseskozi hodi po robu cenenosti, a ga nikdar tudi ne prestopi. Cohen nas tu spusti globoko v svojo temno intimo, in čeprav to mogoče na papirju zveni zanimivo, v resnici mislim, da v trenutkih naših ranljivosti, bolečin ali negotovosti ne potrebujemo prav tega specifičnega trenutka intime. Ne. Bo. Bolje.
Priznam, da se nikdar nisem ukvarjal z besedili švedskih Shining (ker so v švedščini), zato tole skladbo uvrščam na seznam zgolj na podlagi glasbe. Sedemnajstminutni spust v depresijo in obup. Klavir in godala. Kitare, ki jokajo najtemnejšo plat rocka. In obupano jezni kriki. Zelo verjetno tudi heroin, seveda. Tisti predavatelji, ki so v mojih srednješolskih letih hodili po šolah in poizkušali odvrniti mladino od »stranpoti« in drog, bi morali na svojih predavanjih uporabljati tale komad. Na sredini sicer za nekaj minut stvari sicer izgledajo nekoliko bolje … ampak to ne traja in je potem samo še huje. Depresija, ko niti samomor nima več smisla.
Že samo dejstvo, da rock balada nosi naslov Snuff, ne more obetati nič prijetnega. Snuff ni samo pesem o »zlomljenem srcu«. Večina ljubezenskih pesmi je petih s strani ranjenca in prizadeteža, nekoga, ki mu je bila storjena krivica, a Snuff gre nekoliko dlje in pravzaprav je tole skladba o pokvarjeni osebi (pravzaprav osebnosti) in mogoče predvsem jezi. Nad kom? Njo ali njim? Težko je reči. »You couldn’t hate enough to love / Is that supposed to be enough?« Mazohizem in prikaz sprejemanja sebe kot nekaj, kar ni lepo niti od daleč in v bistvu ne doprinese k ničemer, razen povsem novim nivojem bolečine in jeze. »So if you love me let me go / And run away before I know / My heart is just too dark to care / I can’t destroy what isn’t there.« Resen in zrel komad z globino, ki je a priori ni pričakovati od nikogar. Nikogar! K Snuff sem se pri pisanju Bele pritlikavke obračal do te mere, da lahko mirno rečem, da je knjiga na nek način romanizacija te pesmi. Ne vem, če mi je ravno uspelo, vsekakor pa bo tale skladba najbrž za vedno ostala vžgana v moj DNK, in čeprav se zdim sam sebi zaradi tega bogatejši, se hkrati zdim tudi … (samo)poškodovan po nepotrebnem. Ampak lahko, da se motim.
Mučno nazorna metafizična vizija smrti, podkrepljena z depresijo in uporabo heroina. Njen avtor je kmalu po posnetju skladbe storil samomor, za vokali pa je njegova sestra, kar mora biti retrospektivno, milo rečeno, travmatično. Repetativne disonančne kitare absolutno »pomagajo«. In počasno, komaj opazno tonjenje v noise. Nasvet eksperta: če se kdaj znajdete v obdobju, ko lahko cele popoldneve sedite za kuhinjsko mizo in znova in znova poslušate tale komad, si poiščite pomoč. Strokovno. Eno je malo negovati svojo bolečino in jo kot kakšno potepuško muco občasno nahraniti z žalostno pesmijo ali dvema, drugo je pa … tole. Komad, ki se mu dandanes približujem, kot bi se približeval aktivni bombi.
In na samem vrhu, eden in edini, Hurt. Če gre pri Snuff za sprejemanje sebe brez kakršne koli samospoznavne ali odrešilne vrednosti, gre Hurt še za nekaj nivojev pekla globlje. Začne se seveda z uporabo heroina (nekam sumljivo pogost motiv na tem seznamu), potem pa gre samo še na »bolje«. O prvem pomenu skladbe se mnenja še vedno delijo, ampak v osnovi mislim, da je varno reči, da govori o odvisnosti, odnosih, obžalovanju, izgubi identitete, nezmožnosti spreminjanja, nezmožnosti odrešitve … Kar pa najbolj boli, je protagonistovo spoznanje, da v življenje drugih prinaša bolečino in razočaranje: »I will let you down / I will make you hurt.« In ne, tu ne gre za grandioznost, niti narcisoidnost. Gre za dejstvo. Suho in surovo zavedanje, da bo lirski subjekt v življenje bližnjih vedno prinašal razočaranje in bolečino. Še vedno jo je. Zakaj bi bilo zdaj – ali kadarkoli – kako drugače? Kompozicijsko je skladba skrajno nenavadna. Začne se komaj slišno, z akustično kitaro in napol šepetajočim vokalom. Ko pridobi na glasnosti, se pravzaprav nič ne spremeni, samo bolj glasna je – in bolečina bolj resnična. Potem v zadnji tretjini udarijo električne kitare, ki so strašno neprijetne, a z umetniškega stališča absolutno na pravem mestu. Skladba strukturno teži k vrhuncu, ki sicer res pride, ampak v povsem nepričakovani obliki. Hurt se zaključi s kitico: »If I could start again / A million miles away / I would keep myself / I would find a way.« Ko Trent Reznor pride do zadnjega verza, pa se kot v nenadnem in dokončnem spoznanju brezizhodnosti oglasi zvočni zid distorzije, ki preglasi njegovo zadnjo misel, njegove zadnje besede. Hurt na sam vrh umeščam zaradi njegove, paradoksalno, hkratne jasnosti in kriptičnosti, navsezadnje pa tudi univerzalnosti sporočila ter zaradi strukture, ki res sledi ideji skladbe in se ne naslanja na ustaljene pop/rock kompozicijske vzorce. Našim sumom, da je z nami nekaj nepopravljivo narobe, lahko Hurt podari glas in besede, na nas pa je, ali bomo to konkretizacijo uporabili za celjenje in (mogoče nekoč) rast – ali pa za dokončno samodestrukcijo.
[2]Zelo znan – mogoče celo bolj kot original – pa je Hurt v izvedbi Johnnyja Casha iz leta 2002. Dejstvo, da jo je sedemdesetletnik posnel le leto dni pred svojo smrtjo, skladbi seveda doda dodatno težo. Težo, ki jo bodisi potrebujemo bodisi ne. Ena stvar, ki je izvirnik nima, je namreč tematika staranja, ki pa tu pride sama po sebi.
Za to besedilo, ki obsega približno dve tretjini avtorske pole, torej približno 20.000 znakov s presledki, bom prejela stodvajset evrov bruto. Plačilo bom prejela v prihodnjih dveh mesecih oziroma v roku štiridesetih dni od objave.
To besedilo, ki obsega približno dve tretjini avtorske pole, sem napisala v štirih dneh, začenši s sredo, 17. 3., ko sem pisala štiri ure. V četrtek, 18. 3., in v petek, 19. 3., sem prav tako pisala štiri ure, v ponedeljek, 22. 3., pa tri. To besedilo, ki obsega približno dve tretjini avtorske pole, sem nato v torek, 23. 3., tudi tri ure urejala. Besedilo sem večkrat prebrala: iskala primernejše formulacije, odstranila nepotrebne poudarke, ponovitve, digresije, popravila sintakso, opravila delček lektorskega dela.
Besedilo sem premlevala, torej na besedilu delalatudi, ko ga nisem nedvoumno pisala. O njegovih postavkah sem premišljevala med dvema sprehodoma s psico, dne 19. in 20. 3., ki sta skupaj nanesla bruto tri ure. Neto premišljevanja znaša uro in pol.
Na tem besedilu, ki obsega približno tretjino avtorske pole, sem torej delala 19 ur in pol.
To besedilo sem pisala na prenosni računalnik MacBook Air (Retina, 13-inch, 2020), ki sem ga kupila maja 2020 in ga odplačujem v mesečnih obrokih. Zadnji obrok bom plačala maja 2021. Prej sem več kot leto dni uporabljala Petrov MacBook Pro ter se navezala na nov operacijski sistem in videz Macove linije prenosnih računalnikov. Šele nedavno sem se s kombinacijo ukazov naučila poiskati znak za @, že dolgo pa znam s kombinacijo ukazov »prilepiti brez oblikovanja«.
To besedilo sem pisala za mizo, ki sem jo v dar prejela za božič. Za razliko od prejšnje mize je ta dovolj prostorna, da imam na njej poleg računalnika tudi knjige, beležnice, skodelico, kozarec, nočno svetilko – namizne oziroma pisarniške nimam – in pleteno košarico, v kateri hranim drobnarije. Na mizo so pritrjene police, ki nosijo okoli trideset knjig. Zanimivost #1: na omenjenih policah ni nobene knjige slovenske avtorice ali avtorja. Zanimivost #2: miza stoji v kotu dnevne sobe in je izdelana po meri, da se prilega preostalemu prostoru ob južni steni, ob kateri stojita še kavč in mačje drevo.
To besedilo, ki obsega približno 20.000 znakov, sem napisala na kakovostnem stolu Spinalis, ki si ga je od sodelavca izposodil Peter. Ker so bila naslonjala za roke oguljena, jih je amortiziral s peno in oblepil s srebrnim trakom. Spomnim se, da mi je, ko je z restavracijo stola zaključil, dejal: »Glej, zdaj pa naslonjala lepo pašejo k srebrnemu računalniku.«
Peter je pozoren. In Peter je estet.
Verjetno je iz doslej napisanega razvidno, da sem to besedilo, ki obsega približno 20.000 znakov s presledki, napisala doma in mi za to, da sem ga lahko napisala, ni bilo treba migrirati iz kraja bivanja. To pomeni še, da sem si obroke, s katerimi sem vzdrževala energijo za pisanje besedila, pripravljala sama, v domači kuhinji.
Prepričana sem, da obstajajo avtorice in avtorji, ki uspejo besedilo, ki obsega skoraj dve tretjini avtorske pole, napisati v dveh dneh. Toda jaz nisem takšna. Jaz se moram za to, da moja besedila niso
– neumna,
– pavšalna,
– sentimentalna,
– moralistična/ogorčena,
– prepredena z zatipki in slovničnimi napakami,
– sovražna,
-obtožujoča/zasramujoča,
– poenostavljajoča,
truditi več kot dva dni. Da so moja besedila – da kratke proze ali romanov ne omenjam – lahko
– tehtna,
– argumentirana,
– duhovita,
– živahna,
– samosvoja,
– pametna,
morajo steči določeni procesi, ki jih ne znam ali pa se jih še nisem naučila prehitevati. Dovolite: nočem se jih naučiti prehitevati. Dovolite: počasna sem, ker sem dvomeča. Dovolite: dvomeča sem, ker sem počasna. Dovolite: narobe je, če se mi mudi.
(Prednost mojega položaja je, da bom 120 evrov prejela, ne glede na to, ali bo moje besedilo med bralci sprejeto kot tehtno, argumentirano, duhovito, živahno, samosvoje in pametno.)
Nekaj kakor prvi del jedra: 4163 znakov
Stodvajset evrov bruto sem v svojem življenju prislužila tudi kako drugače kakor s pisanjem in naposled oddajo besedila, ki obsega malo manj kot dve tretjini avtorske pole.
Kot dijakinja in študentka sem opravljala delo natakarice v barih Oskar na Vilharjevi v Ljubljani, Faros na Ljubljanski cesti v Kamniku in v Krokodilu na kamniški obvoznici. Delo sem, seveda, opravljala na napotnico, vendar pa se urne postavke za dijake/ študente in redno zaposlene v slovenski barlandiji ne razlikujejo zares.
V Oskarju sem delala med poletnimi počitnicami tik pred svojim osemnajstim rojstnim dnem. Če me spomin ne vara, sem se lahko zanesla na 4,5 eur/uro plus stimulacijo, če bi bilo prometa posebej veliko. Če bi – prometa nikoli ni bilo posebej veliko, bar je obsegal dvajset miz, odvisnih zlasti od zaposlenih v okoliških podjetjih. Poleg postrežbe oseb, ki so pijačo in toaste naročale pri mizah, smo bile natakarice bara Oskar zadolžene tudi za postrežbo gostov, ki so kavice naročali po telefonu; natakarice smo se s pladnjem ali dvema odpravile v eno izmed sosednjih stavb, se vzpele po stopnicah, s komolcem odpirale vrata in naročila naposled razložile na stabilni površini. Nekega avgustovskega dne se je eden od zaposlenih pritožil, ker sem mu macchiato postregla kot macchiato in ne kot espresso, v katerega bi sam pokapal kapljico hladnega mleka. Skodelico je zavrnil in me poslal nazaj, da bi napako popravila. Napake nisem hotela popraviti, ker je nisem doživljala kot napako. Dejala sem mu, da je izbrani bedak in bednik. Še isti dan so me iz bara Oskar odpustili.
Da sem v baru Oskar zaslužila 120 evrov bruto, sem morala delati skoraj 27 ur oziroma 3 osemurne delovnike in pol.
V baru Faros sem začela delati, ker me je k temu nagovorila sošolka v zadnjem letniku gimnazije. Delo za 3,5 eur/uro naj bi bilo uizi, saj je bil bar majhen, obsegal je komaj deset miz. To pomeni, da je bil bar Faros beznica, ki je z obratovanjem začela ob šestih zjutraj in se zaprla ob desetih. Delo natakarice sem opravljala v turnusih glede na šolski urnik; kadar sem imela šolo popoldan, sem vstala ob pol petih zjutraj, se s kolesom ali avtobusom pripeljala iz Šmarce v Kamnik in ob pol šestih lokal že pripravljala na odprtje. Kadar sem imela šolo dopoldan, sem z delom pričela ob treh, zaključila okoli enajste in se s kolesom odpeljala v Šmarco. V baru Faros nisem delala vsak dan, marveč trikrat ali štirikrat tedensko. Delo sem opravljala tri mesece. Stregla sem povečini alkoholikom in se držala pravila, da se z nikomer ne pogovarjam. Ko mi je lastnik lokala molčečnost očital, sem se odločila, da z delom v beznici Faros preneham. No, to in tudi: izčrpana sem bila od hkratnega dela in šolanja.
Da sem v baru Faros, kar pomeni svetilnik, zaslužila 120 evrov bruto, sem morala delati 34 ur oziroma skoraj 5 sedemurnih delovnih dni.
V Krokodilu sem pol leta kelnarila v svojih zgodnjih dvajsetih. Urna postavka 5 evrov. Lokal je imel okoli štirideset miz, velikanske notranje prostore in velik vrt. Obiskovali so ga ljudje z avtomobili in ljudje z otroki. Stregli smo pijače, sadne kupe, sladoled in sladoledne kupe, toaste in sendviče. Preganja me bežen spomin na banana split. Gostov je bilo veliko, v poletnih mesecih so se za vrtnimi mizami izmenjevali vseskozi. V osemurnem delovniku smo tako v paru ali v trojicah postregli tudi do 150 gostov. Na deževne dni je lokal obiskalo kakšnih dvajset ljudi. Nekajkrat je bar gostil tudi fantovščine. Enkrat sem udeležence fantovščine nahrulila in zatem od lastnika prvič dobila rdeči karton. Drugi rdeči karton je sledil, ko sem vulgarno odgovorila na vulgarne pripombe o moji domnevni lezbičnosti. Tretjič – ko na nevihtno jutro nisem razvila tende – me je na prigovarjanje lastnika lastnica lokala Krokodil odpustila.
Da sem v baru Krokodil zaslužila 120 evrov bruto, sem morala delati 24 ur oziroma 3 osemurne delovni dni oziroma 2,5 deveturna delovna dneva oziroma malo več kot dva deseturna delovna dneva. Iz tega lahko izpeljem, da je bilo delo v baru Krokodil z vidika odmerjenih delovnih ur in urne postavke najbližje delu, ki ga opravim, kadar napišem besedilo, dolgo približno dve tretjini avtorske pole.
Nekaj kakor intermezzo #1: 1492 znakov
Ali se mi po izkušnjah z delom natakarice v baru Oskar, Faros in Krokodil zdi denar, prislužen na takšen način, prislužen častno?
– Da, denar, prislužen z delom natakarice se mi po izkušnjah, ki jih imam, zdi prislužen častno.
Ali bi po izkušnjah, ki jih imam, delo natakarice rada opravljala še kdaj?
– Rada? Ne. Dela natakarice ne maram in takšnega dela nočem opravljati.
Če bi želela opravljati delo natakarice, bi morala biti povsem drugačna oseba. Optimalno Ano, ki bi ne samo lahko, marveč z veseljem opravljala delo natakarice, si zamišljam kot (in takšne ljudi sem tudi že srečala):
– priljudno,
– komunikativno,
– odzivno,
– energično,
– spretno, okretno, hitro,
– premišljeno – v smislu potrpežljivo,
– ustrežljivo,
– osebo, ki nima težav z vertikalnimi razmerji,
– osebo, ki je dostojanstvena, a se ne jemlje zagrobno resno.
Toda jaz, ki dela natakarice ne bi opravljala z veseljem, marveč z veseljem opravljam delo pisateljice, sem:
– nedružabna,
– odljudna,
– obešenjaška,
– z leti čedalje bolj molčeča,
– energična in odzivna,
– premišljena, a le, kadar sem sama,
– naravnana izrazito nestoritveno,
– znotraj vertikalnih razmerij najmanj nesrečna in največ tesnobna.
Toda, glejte, značajski esencializem tu ni pomemben. Poklicanost prav tako ne. Aspiracije tudi ne. Smisel: ne. Semantika: ne. Prestari smo za te stvari, mar nismo? Pomembno je razumeti dvoje:
1) Natakarica Ana je natakarica zato, ker opravlja delo natakarice.
2) Pisateljica Ana je pisateljica zato, ker opravlja delo pisateljice.
Ta-da.
Nekaj kakor intermezzo #2: 1860 znakov
Predpostavljam, da sva natakarica Ana in pisateljica Ana samozaposleni (s. p.) in morava, da lahko primerno živiva, na mesec zaslužiti 1500 evrov bruto. Toliko morava zaslužiti zato, ker se najini mesečni socialni prispevki gibljejo okoli 430 evrov, poravnati pa morava tudi akontacijo dohodnine, ki se, predpostavim, giblje okoli 50 evrov. Najin neto mesečni zaslužek se mora potemtakem gibati okoli 1000 (z besedo: tisoč) evrov.
1) Optimalna natakarica Ana mora za 1500 evrov bruto na mesec opraviti 300 delovnih ur, kar je 37,5 osemurnih delovnikov, kar ni mogoče, saj ima mesec največ 31 dni. Da prostih delovnih dni ne omenjam. Da bi rešila zagato, predpostavim, da je natakarica Ana za svoje delo plačana 6 evrov na uro, saj ne dela več v baru Krokodil, temveč v baru v Ljubljani (predpostavim tudi, da se koronavirus nikdar ni zgodil). V tem primeru mora Ana opraviti 250 delovnih ur, kar je 31 osemurnih delovnikov, s čimer spet nisem rešila zagate. Če hočem, da mi uspe, moram urno postavko dvigniti nad 7,5 evrov. Potem se izračun nekako izide, a dvomim, da je realen.
2) Jaz, pisateljica Ana, moram za 1500 evrov bruto na mesec napisati 12 besedil v vrednosti 120 evrov bruto. Prej sem izračunala, da sem v pisanje besedila, ki mi bo na bančni račun naplavilo 120 evrov, vložila 19 ur dela. Da bo izračun pošten, kvoto delovnih ur zmanjšujem na 15, s čimer se približam 180 delovnim uram mesečno oziroma 22,5 osemurnim delovnikom. Izračun je obetaven, a zopet ni realen. Težko si zamislim ali naštejem dvanajst publikacij, tiskanih ali spletnih, ki bi želele objaviti moja besedila in bi mi zanje hkrati vse po vrsti plačale 120 evrov bruto. Še težje si zamislim založbo, ki bi želela objaviti 3 avtorske pole (500 evrov bruto na 30.000 znakov) novele, najtežje pa si zamislim sebe, ki dejansko napišem 90.000 znakov kakovostne novele v enem samem mesecu.
Nekaj kakor drugi del jedra: 4340 znakov
Delo natakarice določajo drugačni materialni pogoji kot delo pisateljice. Natakarici delovni prostor zagotovi delodajalec oziroma lastnik/lastnica lokala. Delodajalec oziroma lastnik/lastnica lokala ji zagotovi tudi oznamčen – logotip »Oskar«, »Faros«, »Krokodil« – predpasnik in denarnico, v novem tisočletju pa tudi prenosni POS terminal in tablico za beleženje naročil. V posebej razvitih lokalih natakarica operira tudi z malim prenosnim tiskalnikom računov, brezžižno povezanim z osrednjim računalnikom v lokalu; namenjen je hitremu izstavljanju računov v »prometni konici«.
Seveda delodajalec natakarici zagotovi tudi delovne materiale, kot so: kavomat, stiskalnik sadja, kozarci, skodelice, krožnički, žličke, pladnji, kave, čaji, sladoledi, smetana, čokoladni preliv in/ali posip, leseni dežnički in papige iz krep papirja.
Natakarica si, če lokal ne streže hrane, malico priskrbi sama. Če lokal streže hrano in natakarica nima zadržkov v odnosu do glutena, sira ali šunke, lahko za malico poje toast ali sendvič iz ponudbe, vrednost takšnega toasta ali sendviča pa mora odšteti od svoje urne/dnevne postavke.
Da natakarica lahko opravlja svoje delo, mora zapustiti domačo dnevno sobo in v večini primerov sesti na kolo, v avto ali na sredstvo javnega prevoza.
Tako delo pisateljice kot delo natakarice sta formalno preddoločena – natakarica streže, pisateljica piše –, vendar istega ni mogoče trditi za vsebino njunega dela. Medtem ko je delo natakarice vsebinsko zaokroženo in določeno, pisateljičino delo ni. Še več, delo natakarice v temeljnih potezah določajo in odmerjajo, torej uokvirijo drugi – ne samo z vidika strežbe, temveč tudi z vidika rules of conduct posameznega lokala –, pisateljica pa moram vsebino svojega dela odmeriti in določiti, torej uokviriti sama.
Pisateljica vsebino svojega dela počrpam iz kdovetočnočesa, takole čez palec bi ocenila, da zlasti iz svoje celotne človeškosti (humanity) in – se nadejam – človečnosti. Takšnole počrpavanje iz celotne človeškosti (humanity) namiguje na možnost, da se pisateljičino delo odvija tudi onstran pisanja konkretnega besedila – na sprehodu s psico, ki sem ga že omenila, na primer, a tudi še kdaj in kje drugje, med pogovori, med obiski razstav, med branjem in študijem, med kuhanjem in pomivanjem, na izletih na morje in v gore, med sortiranjem poletne garderobe v omari in v bitkah za Twitter. Če je namig utemeljen, potem velja, da je pisateljičino delo težko konkretizirati v delovni čas; celo pisateljica sama ne vem točno, kdaj onstran pisanja konkretnega besedila delam, na dobre dni se mi zdi, da delam ves budni čas, na slabe dni ocenjujem, da nisem naredila, pa čeprav sem morda kaj celo napisala, ničesar. Hkrati počrpavanje iz celotne človeškosti (humanity) napeljuje na možnost, da se intelektualni, čustveni in fizični angažma, ki so pri pisateljskem delu vsi po vrsti nevidni – nevidno delo zdravega sedenja –, razlikujejo od besedila do besedila, da ne počrpavam vse človeškosti (humanity) naenkrat, marveč v sunkih ali v pletežih (clusters): možno je, da tole besedilo v izmeri 20.000 znakov s presledki od mene terja manjši angažma od besedila, ki hoče postati novela ali večji angažma od besedila, ki hoče postati kolumna ali povsem enak angažma kot besedilo, ki sem ga zaključila pred nekaj tedni in je postalo fragmentarni esej.
Ker vam, torej, samo pisateljice in pisatelji lahko povemo – in še mi ne povsem zanesljivo –, kaj delamo, ko delamo, kako delamo, ko to delamo, kdaj delamo, ko delamo in koliko delamo, ko … je pisateljsko delo/delo pisateljice izjemno težko/nemogoče ovrednotiti z istimi merili, s katerimi je ovrednoteno delo natakarice, ki je v vsaj 80 % vidno (on display) vseskozi. Tole besedilo v izmeri več kot 15.000 znakov namreč predstavlja 50 % »dela pisanja«, ki sem ga v zadnjih dneh opravila.
Ali je delo natakarice v večini razvitih skupnosti – v centru Ljubljane, recimo – torej primerno ovrednotedno in primerno plačano?
– Glede ovrednotenja se ne morem odločiti. Med ovrednotenjem dela in plačilom taistega dela naj bi potekala nekakšna korelacija. Ker je natakarica za svoje delo plačana premalo, sklepam, da njeno delo ni primerno ovrednoteno.
Ali je delo pisateljice v Sloveniji torej primerno ovrednotedno in primerno plačano?
– Ne. Delo pisateljice v Sloveniji ni ne primerno ovrednoteno in ne primerno plačano.
Nekaj kakor intermezzo 3: 745 znakov
S svojim delom natakarica ustvarja (!) dobiček za delodajalca oziroma lastnico/lastnika lokala, iz katerega ji delodajalka naposled izplača honorar oziroma plačo. Krog.
Pisateljica s svojim delom ustvarjam delovna mesta, saj njeno delo stoji na sredini rizoma – če sprejmemo, da ima rizom nekakšno sredino. Njeno delo ustvarja delovna mesta založnic, urednic, lektoric, korektoric, oblikovalk, tiskark, predstavnic za odnose z javnostjo, menedžerk družabnih omrežij, snemalk in montažerk, distributerk, knjigarnark, računovodkinj, strateških vodij projektov in druga. Ta delovna mesta proizvajajo dobiček, ki se v odločilnih odstotkih steka nazaj v režijo, kar je izvrstno, saj pisateljica svoja besedila dejansko želi videti/imeti med ljudmi.
Nekaj kakor zadnji del jedra: 1707 znakov
Na tej točki se je treba vprašati – ali pa vprašajmo kar pisateljico: ali bi si pisateljica želela biti v tesnejšem stiku z dobičkom, torej bolj v krogu kakor pa v rizomu?
– Ne vem. Učili so me, da pisanje ni profitabilna dejavnost, ampak, če od pisanja ne profitiram, potem zanj umanjka eden ključnih materialnih pogojev.
Potemtakem je odgovor »da, želim si biti v tesnejšem krogu z dobičkom«. Se pisateljica sramuje svoje želje?
– Da.
Se je sramuje zato, ker želja implicira, da je pisateljica z obema nogama v kapitalizmu?
– Da.
Pa ne bi rada bila v kapitalizmu?
– Ne.
Ampak kje pa bi potem rada bila?
– Rada bi ohranila status izjeme, a bila za ta status tudi plačana.
Vam pisateljem niso povedali, da ne morete imeti vsega?
– Ne še.
Če bi pisateljica torej morala izbrati, kaj bi izbrala – status izjeme ali denar?
– Denar.
Je bilo tudi to sramotno priznati?
– Da. Veste, ironično je: v statusu izjeme se pretaka toliko družbenega dvoma, da je vsaka španovija z dobičkom samo še en žebelj v krsto izjemnosti.
Mar niste nekje v besedilu naznanili, da ste prestari za to, da bi se ukvarjali s semantiko?
– Da.
Ampak zakaj pa se potem toliko ukvarjate s semantiko?
– Profesionalna deformacija.
Zakaj ste besedilo zapletli z uvedbo statusa izjeme in kritiko kapitalizma?
– Profesionalna deformacija.
Mar to pomeni, da ste argumentacijo povsem pokopali s sentimentalnostjo in moralnostjo?
– Da.
Mar niste v tem besedilu pribeležili, da si prizadevate za takorekoč hladnokrvna besedila?
– Da.
Potem ste lagali?
– Profesionalna deformacija.
Podtikate mi besedo »profesionalna«. Lahko sklepam, da si želite svoje delo profesionalizirati?
– Nekako tako.
Nekako tako? Bi lahko bili bolj odločni?
– Profesionalna deformacija.
Ah, joj.
– Ni namenoma.
Nekaj kakor zaključek: 1072 znakov
To besedilo, ki obsega skoraj dve tretjini avtorske pole in sem ga pripravljala 19,5 ur plus verjetno še 4 in za katerega bom za objavo na spletnem portalu prejela za slovenski prostor velikodušnih 120 evrov bruto, bi lahko bilo mnogo krajše in bi zanj porabila manj časa. Če bi upoštevala priporočila urednice, ki je navijala za 8000 znakov s presledki na poljubno temo, bi za pripravo besedila verjetno porabila 10 ur bruto in bi v žepu morda imela že tudi novo besedilo v podobnem obsegu, ki bi ga za morda 80 evrov bruto ponudila nekemu drugemu spletnemu portalu (ponudila: toliko bi mi dali). Ker priporočil urednice nisem upoštevala, sem torej morda izgubila vsaj 80 evrov bruto.
Sama sem si kriva, da nisem upoštevala priporočil urednice. Sama sem si kriva, da sem si otežila delo. Sama sem si kriva, da imam čudno delo, skoraj nevidno delo. Sama sem si kriva, ker ne skačem naokoli in razglašam, da imam čudno in nevidno delo, ki bi ga bilo treba narediti vidno, in skakanja in razglašanja ne organiziram. Sama sem si kriva, da da da da sem – zaboga! – pisateljica.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
