Če se sprašujete, kaj ali kakšen je bratov kožuh, si zastavljate napačno vprašanje. Pravilno je namreč – kdo je bratov kožuh. Tako namreč Briana imenuje njegov novi sosed Emile, ki iz dneva v dan opazuje, kako najstnik skrbi za svojega prizadetega brata Luciena. Brian je torej neke vrste kožuh, ki krhkega, neprilagojenega Luciena varuje pred poškodbami in ostalimi nevarnostmi okoliškega sveta.
Brian, ki je tudi prvoosebni pripovedovalec, je star trinajst let in z očetom živi v prikolici, kjer sta pristala, ko jo ju zapustila mama. Predtem so bili štiričlanska družina, z njimi je namreč živel tudi tri leta starejši Lucien, ki pa so ga dali kasneje v ustanovo za ljudi s posebnimi potrebami. Ne mama ne oče se nista znala s sinovo prirojeno drugačnostjo (večino najbolj osnovnih opravil ni sposoben opraviti sam, ne more govoriti, včasih odreagira nasilno; kot preberemo v spremni besedi Majde Mramor, je na stopnji eno- do dvoletnega otroka) najbolje spopadati, kar je na svoji koži občutil tudi Brian, saj je bil s strani staršev deležen premalo pozornosti, ljubezni in potrditev. Mama se je na novo poročila, Brian pa je torej ostal z očetom, s katerim se prebijata iz dneva v dan. Lik očeta nikakor ni svetel zgled, saj se čez življenje prebija z lažmi, izsiljevanjem in celo krajami, rad tudi pregloboko pogleda v kozarec; lahko bi torej rekli, da mu je na celi črti spodletelo, o čemer nenazadnje priča tudi njegova učna popotnica sinu: »V šoli ti ne bo zrasla pamet. Če boš mene poslušal, se boš naučil pogajati. To je najbolj važno. Če človek nima dosti pod palcem, poskrbi za to, da stvari postanejo cenejše.« Tudi Luciena med poletno prenovo stavbe, v kateri je nameščen, k sebi vzame predvsem zaradi finančne pomoči, ki bi naj jo za to dobil, pri čemer tako rekoč vso skrb za prizadetega sina prepusti njegovemu bratu, ki ima – priročno – takrat ravno počitnice.
Lucien, ki ga Brian imenuje »nedeljski brat«, saj so ga ob nedeljah obiskovali v ustanovi, se »domov« vrne skupaj z navodili za uporabo. Brian jim deloma sledi, deloma pa se ravna po občutku in tako počasi vzpostavlja in krepi vez z bratom, do katerega (za)čuti pravo bratovsko ljubezen. Njun oče, ki si o Lucienu misli, da so ljudje kot on »/…/ že ob rojstvu kasirali dosmrtno, hujše ne morejo.«, ne opazi drobnih napredkov, ki jih prizadeti sin dosega ob bratu, pač pa jih opazi njihov sosed ozirom očetov podnajemnik Emile, ki je tudi edini, ki Brianu izreka pohvale in spodbudne besede. Emile je nekoliko skrivnosten lik, ki ne pripada svetu, v katerem se je začasno naselil; je učitelj angleščine, ki se je iz neznanega razloga razšel s partnerko in se začasno naselil v eni izmed prikolic, v kateri mu družbo delajo le akvarijske ribe. Njegova zgodba se skozi pogovore z Brianom počasi odstira, a nikoli zares odstre, saj prej, kot bi bilo to možno, nezavesten in krvav zapusti prizorišče. Proti koncu romana namreč dogodki eskalirajo, že prej skrhani odnosi se še dodatno pokvarijo in reči uidejo izpod nadzora …
Ob prizorih iz preteklosti se pred bralčevimi očmi počasi izrisuje odnos matere do sinov, tako ob dogodkih iz družinskega življenja kot ob dogodkih iz ustanove, v kateri je Lucien nastanjen; bralec spozna tudi nekaj drugih varovancev, med njimi tudi Selmo, ki pritegne Brianovo pozornost in v njem zbudi posebne občutke. »Zdi se mi že večja punca, a še ne odrasla. Odraslek s prsmi.« V teku zgodbe se izkaže, da je stara devetnajst let, Brianovo sanjarjenje o njej pa se zdi morda nekoliko presenetljivo, a po drugi strani je fant prikazan kot oseba z naravno sproščenim in naklonjenim odnosom do ljudi s posebnimi potrebami, ki se jim v resničnem življenju zaradi neznanja ali nerazumevanja marsikdo raje izogne. Brianov lik je sicer osvetljen predvsem skozi odnose z bratom, očetom, sosedom in Selmo, nekoliko pa zmanjka njegov zunajdružinski ali izvenlokalni okvir – kako se razume z vrstniki, kako je sprejet v šoli (ali v resnici sploh hodi v šolo?), ima kakšnega prijatelja? Takšen, kakršen je, pušča vtis, da je čakal le na skrb za brata in da siceršnjega življenja nima. Po drugi strani pa drži, da o njem največ gotovo pove prav odnos do prizadetega brata, ki je opisan natančno, skrb za Lucienove potrebe, sploh pa njegovo telo, so opisani celo v prav naturalistični maniri. Avtor, nizozemski pisatelj, pesnik in dramatik mlajše generacije Jaap Robben, ki je roman sicer napisal za odrasle bralce, a je doživel izjemen odziv tudi med mladostniki, se torej loti pomembne teme, ki sicer ni nova (ob njej sem se denimo nemudoma spomnila na roman Simpl Marie-Aude Murail), a jo obdela izvirno in nadvse prepričljivo pokaže na zapletenosti (odnosov, čustev, vlog itd.), ki zaznamujejo življenje članov družinske celice, v kateri ima svoje mesto posameznik s posebnimi potrebami.
Nekaj besed je ob romanu Bratov kožuh vsekakor treba nameniti tudi jeziku, ki je precej razgiban; uporabljeni so različni jezikovni registri, izražanje varovancev dosega različne spretnostne stopnje (Selmin govor je na primer poseben, a v osnovi razumljiv), avtor pa uporablja tudi nove skovanke, na primer »odzdrav», »odraslek«, »rjovž«, »razavtomobilčkati se« itd. Zanimivi so tudi njegovi opisi (povožen zajec je »pica zajec« …) in zelo izvirne primerjave, denimo: »Zunaj me vročina objame kot obilen, švicajoč možakar.« Vse našteto je bržkone predstavljalo izziv za prevajalko Stano Anželj, ki pa je že velikokrat dokazala, da, vsaj na videz z lahkoto, tre tudi največje prevajalske orehe. Bratovkožuh se torej dobro bere in je dinamična, na trenutke malce skrivnostna in proti koncu prav napeta, čustveno nabita knjiga, ki sporoča, da življenje ni vedno lepo, lahko ali pravično, a je od posameznika odvisno, ali se bo vdal ali iz njega vendarle poskusil kaj dobrega ali lepega iztisniti, pa četudi je slednje merljivo zgolj v drobnih korakih ali pogledu, v katerem se skriva vesolje.
Jaap Robben: Bratov kožuh, Mladinska knjiga (Zbirka Odisej), prevod Stana Anželj, spremna beseda Majda Mramor, Ljubljana 2021 .
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
Protestniki na tržaških ulicah. Fotografija: FOTODAMJ@N/ Primorski dnevnik
Četrtek, šolsko delo v dveh izmenah. Dopoldne štiri ure pouka, popoldne pa volitve predstavnikov staršev v razredne svete. Volišče z glasovalnimi skrinjicami, izdelanimi iz škatel za liste A4 formata, stoji pred vhodom v šolsko poslopje. Letos prvič. Volitve so lansko leto potekale spletno, od letošnjega septembra pa starši brez zelenega covid potrdila v šolsko stavbo ne smejo vstopati. Tudi govorilne ure z njimi lahko potekajo le spletno ali na šolskem dvorišču. Zanimivo je, da so v šolsko poslopje v nedeljo in ponedeljek, ko je potekal drugi krog volitev za izbiro tržaškega župana, lahko vstopali vsi, ne glede na izpolnjevanje pogoja PCT. Še ena v vrsti nedoslednosti, zaradi katerih vse večje število ljudi ne zaupa stroki in politiki ter se počasi prepričuje, da je covid-19 le velikanska zarota.
V Trst se pripeljem preko nekdanjega mejnega prehoda Repentabor. Na Colu izvidnica karabinjerjev nadzoruje promet, ki prihaja iz sosednje države. Druga policijska kontrola na openskem Vrhu, kjer od leta 1830 stoji habsburškemu cesarju Francu I. posvečen obelisk. Pripadniki krajevne policije v iskanju morebitnih izgrednikov pregledujejo potnike v avtomobilih, tu pa tam kako vozilo tudi ustavijo in pogledajo v prtljažnik. Prisežem si, da bom s tržaškimi lokalnimi policisti, če me seveda kaj vprašajo, govoril v slovenščini, kakor mi to omogoča zakon. Tudi če bo treba pol ali eno uro čakati na uradnega tolmača. Spustijo me mimo kontrolne točke, ob kateri stoji uniformiranec, ki ga poznam iz časov, ko sem poučeval njegovega sina. Z njim bi lahko spregovoril v materinščini, a mi enostavno in v vseh jezikih razumljivo zamahne, naj grem dalje.
Dogodek pred šolo traja vsega skupaj dobre četrt ure. Sem razrednik razreda, v katerem je nekaj manj kot dvajset dijakov, volilnih upravičencev za predstavnike staršev pa dvakrat toliko. Glasovat pridejo trije. Med seboj se dogovorijo, koga bodo izvolili. Medtem ko štejemo glasove, se sodelavka zgraža, kako malo je zanimanja za volitve v zborne organe, za katere so se pred petdesetimi leti borili in se na cestah pretepali s policijo. Odvrnem ji, da ljudje danes hodijo na ceste iz drugih vzgibov, predvsem pa da bomo nezanimanje staršem lahko očitali takrat, ko bodo v šolo hodili sitnarit in se pritoževat.
Na poti domov se ustavim na bencinski črpalki, že tostran meje. Pred menoj sta na vrsti za plačilo dva. Prva je gorivo natočila v avto z italijansko registracijo, pred blagajno pa stopi z masko FFP2 prek obraza. Za njo pa še šofer tovornjaka, ki v prostore vstopi brez kakršnekoli zaščite. Ko pridem na vrsto, zaposleno za pultom opozorim na nedoslednost, ona pa se izgovarja in spreneveda. Čeprav je bilo dan prej potrjenih preko dva tisoč novih okužb, veča se število hospitaliziranih in bolnikov na intenzivni negi, stranke brez mask pa ogrožajo predvsem tam zaposlene, je moje besede očitno ne ganejo. Poparjen sedem v avto in pokličem na številko 113 ter povem, kaj sem videl.
Doma na spletu izvem novico, da je veliki shod proti obveznemu cepljenju in zelenemu potrdilu, ki ga prirejajo tržaški pristaniški delavci – v ponedeljek so jih posebne policijske enote iz Padove z vodnimi topovi in solzivcem razgnale izpred uvoza v pristanišče – in ki bi se ga po napovedih moralo udeležiti dvajset tisoč ljudi, odpovedan. Organizator Stefano Puzzer pravi, da so se za to odločili, ker so v Trst prihajale skupine provokatorjev in razbijačev, ki so imele namen izzvati spopade s policijo ter tako zasenčiti prave razloge za protest.
Zatem zazvoni telefon, kličejo me s policijske postaje. Tedaj se spomnim, da po razsodbi Vrhovnega sodišča RS policija nima več zakonske podlage pisati kazni za nenošenje mask (to je podobno, kakor bi ob napovedani ohladitvi vsa topla oblačila pospravili v omaro in jo zapahnili). Policistu je neprijetno, pravi, da tudi sam pozna veliko ljudi, ki so zboleli zaradi covida in da je to zelo hud problem, hkrati pa da se zaveda, da ne more zaposlena ženska na bencinski črpalki od strank zahtevati, da nosijo masko (čeprav to jasno piše na vhodnih vratih). Da noče imeti težav in da gre zato enostavno po liniji najmanjšega odpora. Če bi morda tam stal moški varnostnik, bi ga gotovo bolj upoštevali. Trditev se mi zdi že stereotipno gnusna in žal zelo verjetno drži, predvsem pa očitno dobro povzema miselnost stvarnosti, v kateri živim.
V petek zjutraj se mi ob kavi posveti, da je moj včerajšnji klic, ki sem ga v afektu, predvsem pa pod močnim nezavednim vplivom prebranega v medijih in videnega med Repentabrom, Opčinami in Trstom opravil na številko 113, prej del problema kakor del rešitve. Na bencinski črpalki jim bo gotovo veliko bolj odveč dejstvo, da bodo imeli opravka z možmi v modrem, ne pa tveganje, da ob takih nediscipliniranih strankah tudi sami zbolijo, pristanejo v izolaciji, v karanteni ali na intenzivni negi. Nadzor bodo najbrž poostrili le za nekaj časa, potem pa bo vse tako kot prej in kot marsikje drugje, kjer je zaslužek pred zdravjem.
Zjutraj moram na poti v službo znova mimo karabinjerske izvidnice na Repentabru in kontrolne točke v bližini Opčin. Ko se v šoli razgledam po učilnicah, je več kot očitno, da bi moral župan odrediti pouka prost dan, če se je pač zaradi nevarnosti izgredov odločil zapreti mestne muzeje in knjižnice. Večina dijakov in dijakinj je ostala doma, med drugim pa tudi izvem, da je eden od njih, ki v razredu ni želel nositi maske in ki najbrž celo zanika obstoj virusa, bolan in pozitiven na testu. K sreči ga v šolo ni že cel teden. Ne preostane nam drugega, kakor da počakamo, da nas – profesorje in dijake – delodajalec napoti na odvzem brisa.
S tremi dijakinjami, ki so kljub vsemu prisotne, se pogovarjamo o nevarnosti izgredov. Ena od njih me vpraša, kaj se zgodi, če policija v množico izstreli ali odvrže solzivec. Osebnih izkušenj nimam, svetujem pa ji, če se bo slučajno znašla v taki situaciji, naj se čim prej umakne, predvsem pa, da si ne menca oči, ampak jih spere z vodo ali mlekom. Pogledamo posnetke izpred dvajsetih let, ki so nastali ob vrhu G8 v Genovi, kjer je bila policijska represija najhujša. Strinjajo se z mano, da so politika in polemike popolnoma zasenčile začetni problem, to je širjenje okužb koronavirusa. Takrat pomislim, da bi morali stopiti skupaj, čeprav se cepljeni in necepljeni v marsičem ne strinjamo, in se držati vsaj minimalnih standardov za preprečevanje širjenja okužb. Najti torej vsaj nek najmanjši skupni imenovalec, ki bi nas obvaroval pred najhujšim – zaprtjem države in poukom na daljavo. Pogovorimo se o tem, da je treba skrbeti za prezračevanje prostorov, umivanje rok, redno menjavo zaščitnih mask.
Čeprav je bil shod, napovedan za 14. uro, preklican, pristojni svarijo, da bi v mestu lahko vseeno prišlo do demonstracij, seveda tudi nasilnih. O tem, da je napetost na višku, se prepričam med prosto uro, ko se zapeljem v središče po opravkih. Pred kvesturo je parkiranih kar nekaj policijskih kombijev, na Velikem trgu pa je zbranih malo ljudi. Kot vse kaže masovnega shoda popoldne ne bo, na Velikem trgu se je zbralo le nekaj posameznikov, ki v molitvi stopajo v procesiji za bandero s podobo svetnikov in Marije. Ko se odločam, ali bom šel že istega dne na samoplačniško testiranje (v naslednjih dneh gremo na obisk k starejšim sorodnikom), se sprašujem, ali res živimo v 21. stoletju, ko virus poznamo in imamo na razpolago izkušnje, znanje in sredstva, da se mu čim bolje zoperstavimo, ali smo znova padli v srednji vek, ko so morali znanstveniki (Galilei, Bruno) v zapor, pred sodišče ali celo na grmado, ljudstvo pa je bilo prepričano, da so epidemije pravična božja kazen in so se jih zato skušali rešiti z molitvami, blagoslovi in litanijami …
Nikola Šanta in njegova hčerka Irina, v rokah drži svojo knjigo. Fotografija: Nikodem Szczygłowski
Nikola Šanta (rojen 1959) je rusinski pisatelj, publicist, dolgoletni urednik revije Ruske Slovo, intelektualec, avtor več zbirk esejev in romanov. Njegov roman, objavljen v srbščini, z naslovom Panonska pošast (Panonska neman) pripoveduje zgodbo o vojvodinskih Rusinih od propada Avstro-Ogrske do razpada Jugoslavije. Roman opisuje resnične dogodke, povezane z zločini okupatorskega madžarskega režima v Đurđevu leta 1942 in obleganjem Vukovarja od avgusta do novembra 1991, gledane skozi oči glavnega junaka, Rusina, ki mu ne zaupajo niti Hrvati niti Srbi. Nikola Šanta piše v rusinskem in srbskem jeziku in živi v vasi Kucura, nedaleč od Novega Sada.
Vojvodina izstopa v primerjavi z ostalo Srbijo po tem, da regijo naseljuje pravi etnični mozaik. V tem kontekstu se na primer pogosto omenja madžarska manjšina, veliko manj pogosto pa drugi – med njimi tudi Rusini. V čem je po vašem mnenju edinstvenost Vojvodine danes?
Če želimo odgovoriti na to vprašanje, moramo poseči po zgodovinskem kontekstu. Skozi zgodovino so se predstavniki različnih narodov izseljevali v Vojvodino kot nekakšno »obljubljeno deželo«. Tisoč let je bila ta dežela pod madžarsko oblastjo, po padcu Avstro-Ogrske monarhije pa je Veliki narodni zbor (Velika Narodna skupština), ki so ga Srbi sklicali v Novem Sadu 25. novembra 1918 , napovedal priključitev Banata, Bačke in Baranje Kraljevini Srbiji.
Po drugi svetovni vojni so bili Nemci (približno 500.000 ljudi) izseljeni iz Vojvodine, v nekdanje hiše nemških kolonistov pa so se večinoma naselili prišleki iz gorskih regij Bosne in Črne gore, katerih običaji in miselnost so se bistveno razlikovali od domačih. Danes se večina njih šteje za Srbe, ne glede na izvor. Zanimivo dejstvo je, da Črnogorci v Vojvodini nimajo statusa narodne manjšine, čeprav imajo do tega pravico – najraje se vidijo kot posebna postojanka srbske nacionalne ideje.
Večina povojnih prišlekov ni bila navajena bivalnih razmer na ravnicah in nikoli ni popolnoma sprejela nižinskega podeželskega načina življenja. Posledično je prišlo do določenega upada kmetijstva na teh območjih. Zemljo so postopoma prodajali ali dajali v zakup starim prebivalcem, ki so tu živeli v času monarhije, večinoma Srbom, pa tudi Madžarom, Rusinom, Slovakom in Romunom, ki so bili prej pri Nemcih kmetijski uslužbenci in so znali dobro obdelovati zemljo. Na ta način so Srbi končno začeli vladati Vojvodini. Po tisočletni vladavini Madžarov je zmagal slovanski element, Srbi, vendar pa Vojvodina vseeno skriva eno veliko skrivnost ….
Ker se je v sedemdesetih letih začela industrializacija kmetijstva, se je naravni ekosistem začel podirati. Tradicionalni način življenja podeželskega prebivalstva – vseh narodov, ki so živeli v Vojvodini – se je začel precej hitro spreminjati. Zmanjšala se je kakovost življenja, prišlo je ekonomskega izseljevanja itd. Po razpadu Jugoslavije pa je v Vojvodino z vojnih območij prišel zadnji val priseljevanja. Begunci so bili prepričani, da bodo v Vojvodini bolje živeli, niso se zavedali, da je v resnici že ruševina. Mnogi se tega še danes ne zavedajo.
Kje so v tej zgodbi Rusini?
Poglejmo to s pisateljevega vidika. Nek moj prijatelj je nekoč rekel, da imajo Rusini, ki živijo v tej deželi skupaj s Srbi, zgodovinsko nalogo, ki jo morajo izpolniti, to je, da tej deželi dajo poseben sijaj. Tako kot pri poliranju pohištva naj bo površina sijoča in lepa. Seveda bo le malo Srbov sprejelo to nalogo. Verjamem pa, da resnico o sebi izvemo šele, ko ljudje, ki živijo v soseščini, povedo resnico o nas.
Kar zadeva nacionalno identiteto Srbov – zanje je ključna osebnost Rastko Nemanjić, znan kot Sveti Sava, ki velja za ustanovitelja Srbske pravoslavne cerkve in srbske književnosti. Vsi Srbi vedo, da se je odločil postati menih, odšel na sveto goro Atos in pozneje postal prvi nadškof Srbske pravoslavne cerkve. Veliko manj ljudi pa ve, da je na njegovo odločitev vplival pogovor, ki ga je mladi Rastko imel z nekim Rusinom. Samo Rusinom in ne »ruskim menihom«, kot se pogosto navaja v različnih virih. To poudarjam, ker je se to zgodilo okoli leta 1192, in ko je prišlo do tega pogovora, je obstajala Kijevska Rutenija, njeni prebivalci pa so bili Rusini, ne Rusi. Današnja Rusija se bo dvignila šele kasneje. Tako je ta Rusin prišel na dvor Stefana Nemanje s prošnjo za finančno podporo za samostan Pantelejmona na Atonu. Pogovor z njim je mladega Rastka tako navdihnil, da je vplival na njegovo usodo.
To je ta sijaj, o katerim govorim. V stikih med Rusini in Srbi lahko najdemo še več takih primerov. Ker tvegam, da bi me obtožili pretencioznosti, si upam omeniti le še protagonista mojega romana Panonska pošast Mirona Orosa, ki s svojim odnosom vodi do moralne spremembe svojega mučitelja, Srba po imenu Kubura. In to je tudi nekakšen primer duhovnega sijaja.
Kako je Rusinom uspelo ohraniti lastno kulturno identiteto in jezik v dvestosedemdesetih letih, ki so minila, odkar so iz vzhodnih Karpatov prvič prispeli v Vojvodino?
Med Rusini v Vojvodini je imela duhovščina najpomembnejšo vlogo pri ohranjanju kulturne, nacionalne in verske identitete. Vojvodinski Rusini so večinoma grkokatoliki in prav posebnost njihove vere jim je omogočila ohranitev identitete v odnosu do pravoslavnih Srbov in rimskokatoliških Madžarov ali Hrvatov. Rusini, ki so se v tridesetih letih prejšnjega stoletja spreobrnili v pravoslavje – in to je bila težnja –, so se v naslednji generaciji asimilirali s Srbi. Slovaki, ki živijo tukaj, so v jezikovnem smislu blizu Rusinom, vendar so po svoji veroizpovedi katoličani ali protestanti in se zato – ne glede na jezikovne afinitete – razlikujejo po svojih običajih, ki izhajajo iz njihove vere.
Leta 1919 je bilo po zgledu društva Prosvita, ki je delovalo v galicijskem Lvovu, ustanovljeno Rusinsko narodno prosvetno društvo, ki je leta 1921 začelo izdajati revijo Ruski koledar. Revija izhaja še danes, od leta 2005 pa mi je v čast, da sem njen glavni urednik. Leta 1924 so se pojavili tudi Ruski novini, njihov dedič je aktualni tednik Ruske slovo. Še prej, leta 1904, je izšla prva knjiga v rusinskem jeziku – pesniška zbirka – avtorja Gavrila Kosteljnika, ki je pisal tudi drame, kratke zgodbe, literarno kritiko in filozofijo. V začetku 20. stoletja je objavljal večinoma v Lvovu in je bil zelo nadarjen pesnik ter velik filozof.
Sledila mu je cela vrsta pisateljev, ki danes veljajo za klasike rusinske književnosti, na primer Silvester Salamon, Maftej Vinaji, Gavrilo Nađ, Mihajlo Kovač, čigar delo so nadaljevali povojni in sodobni pisatelji, pa tudi jaz sam pripadam tej plemiški skupini. Za tako majhen narod – v sedemdesetih letih nas je bilo okoli 20.000, zdaj je naše število okoli 14.000 – imamo precej številno inteligenco in veliko literarno produkcijo.
Kaj je po vašem mnenju poleg vere in književnosti pomagalo ohraniti rusinsko identiteto?
Najprej naš šolski sistem. Sprva so bile to cerkvene šole, ki jih je financirala naša skupnost, kasneje pa tudi državne šole. Izobraževanje je vsekakor veliko prispevalo k ohranjanju in utrjevanju nacionalne identitete. Za delovanje rusinske šole pa je bilo treba imeti pisano literaturo, na podlagi katere bi nastajali učbeniki. Poleg tega pa še folklora – vsaka vas, v kateri živijo Rusini, se lahko pohvali s precejšnjo kulturno in umetniško ustvarjalnostjo. Vse to prispeva k ohranjanju identitete.
Skozi stoletja nam je uspelo ohraniti tudi odnos s staro domovino. Naši duhovniki so se običajno šolali v Užgorodu ali Lvovu, v času komunizma pa v Rimu ali v ukrajinskem semenišču v Zagrebu ali Nemčiji. Volodimir Hnatjuk, znameniti ukrajinski etnolog, je leta 1897 obiskal naše ozemlje – ruski Krstur in Kucuro – ter zapisal naše ljudske pesmi, zgodbe, legende in mite. Nato jih je izdal v petih zvezkih, na svoje stroške. Danes to delo še vedno štejemo za osnovo naše kulture.
Danes imamo vojvodinski Rusini možnost, da se učimo v svojem jeziku od osnovne do srednje šole, na Univerzi v Novem Sadu pa imamo pa tudi oddelek za rusinsko filologijo. Imamo radio in televizijo v rusinskem jeziku, imamo svojo založbo Ruske slovo, ki izdaja tednik Ruske slovo, otroško revijo Zagradka, mladinsko revijo Mak, revijo o kulturi, znanosti in umetnosti Švetlost, tiskovno agencijo Rutenpres. In kar je najpomembneje, knjige v rusinskem jeziku redno izhajajo tako za otroke kot za odrasle. Glavni organ, ki skrbi za kulturno in nacionalno življenje vojvodinskih Rusinov, je Narodni svet rusinske narodne manjšine. Dejavnosti sveta ureja zakon, financira pa ga srbska država. Srbija je ena redkih evropskih držav, kjer je s pravnega vidika delovanje nacionalnih manjšin razmeroma dobro urejeno. Odkrito je treba priznati, da bi nas brez podpore države asimilacija veliko bolj ogrožala.
V romanu Panonska pošast (Panonska neman) opisujete zgodovino svojega naroda na ozadju zgodovinskih dogodkov v Vojvodini. Knjiga je izšla v srbščini in je bila nedavno prevedena v ukrajinščino. Ali menite, da je v tem kontekstu mogoče slišati glas majhnih narodov? Še posebej, ko govorimo o tako občutljivih vprašanjih, kot so vojne po razpadu Jugoslavije ali zločini druge svetovne vojne?
Velja omeniti zanimivo in logično tezo, da je zelo pomembno, da sporočilo večjih narodih dopolnjuje sporočilo manjših narodov, ki živijo z njimi. Prevladujoči narod, v tem primeru Srbi, ne mara slišati resnice o sebi od Madžarov, Slovakov, Rusinov, Romunov … Še posebej neprijetne resnice ne.
Na primer, Srbi na Madžarskem imajo pri ohranjanju svoje kulturne in nacionalne identitete podobne težave kot Rusini ali Madžari v Srbiji, njihovi odnosi z večino so podobni. Gotovo pa je, da se resnica o Madžarih z vidika madžarskih Srbov razlikuje od resnice o Madžarih, kot se vidijo sami. Tako kot je resnica o Srbih, kot jo vidijo sami, popolnoma drugačna od resnice, ki jo o njih vidijo Rusini. Še posebej, ko gre za resnico o vojni, ki temelji na propagandi in demagogiji. Že na samem začetku razpada Jugoslavije, ko je dejavnost propagandnega stroja šele dobivala zagon, sem kot Rusin že vedel, da gre za propagando in priprave na vojno. Vendar pa so moji srbski prijatelji slepo verjeli v to, kar je govorila propaganda, ker so globoko v sebi želeli verjeti v te stvari. Propaganda se je z njimi pogovarjala tako, da so slišali, kar so želeli slišati. Hrvati, kosovski Albanci in drugi so enako verjeli v svojo propagando.
Propaganda je med Srbi prebudila imperialno zavest, vzbudila občutek pripadnosti izbranemu ljudstvu, ki ga je Bog obdaril za vladanje nad drugimi. Na televizijskih zaslonih so se nenadoma pojavili preroki, ki so oznanjali veliko resnico o tem, duhovniki pa so blagoslavljali tiste, ki so šli v vojno, in jih škropili s sveto vodo … Ko se je vse to zgodilo, sem še vedno verjel v srbsko inteligenco, bila je moj vzor, verjel sem v srbske pisce in umetnike, mislil sem, da bodo dvignili glas proti tej norosti, a sem bil kmalu razočaran. Večina jih je molčala, nekateri pa so celo postali glavni pobudniki nacionalnih hegemonističnih idej, kar je bila zame boleča izkušnja. Le redki so prepoznali dogajanje in pozivali h koncu te norosti – na primer Mirko Kovač, Filip David, arhitekt in nekdanji župan Beograda Bogdan Bogdanović. Ko je bil vojni strelski stroj sprožen, je bil vendar močan in je delal s polno močjo, omenjeni intelektualci pa so tokrat postali sovražniki srbskega ljudstva in mnogi so se morali izseliti iz države. Takrat sem bil mlad, verjel sem v ideje Resnice in z navdušenjem sodeloval v protivojnem gibanju, proti mobilizaciji, zlasti nacionalnoselektivni. Po mesecih skrivanja pred mobilizacijo in vojno, ko sem bil končno ujet in prisiljen igrati vlogo vojaka v tej nori vojni brez jasno opredeljenega namena, sem se znašel v družbi, katere jezik komuniciranja med vojaki je bil večinoma ruski in madžarski, saj je bila večina vojakov prebivalcev rusinskih vasi Kucura in Vrbas ter Madžarov iz vasi Becej, zato so samo častniki govorili srbsko. To je bila nekakšna ponovitev iz časov Avstro-Ogrske monarhije, ko je poveljstvo uporabljalo nemščino, čin pa srbščino, rusinščino, slovaščino itd. Zgodovina je zaokrožila, le uniforme so se spremenile.
Ko govorimo o Jugoslaviji, običajno vzamemo za referenčno točko eno od pripovedi večjih narodov – srbsko ali hrvaško, redkeje manjših narodov, ki so sestavljali SFRJ – Slovencev, Črnogorcev ali Makedoncev. Kako z vidika rusinske manjšine izgleda pripoved o Jugoslaviji? Ali je tudi zanjo značilna jugonostalgija?
Nostalgija je povsem običajen pojav, ljudje so od nekdaj govorili, da so bili nekoč boljši časi kot danes.
Razpad Jugoslavije sem doživel zelo čustveno, zaradi tega sem celo trpel. Konec osemdesetih let sem služil v Titovi straži v Beogradu. Titov kult je bil živ, Jugoslavija je obstajala. V vojski sem imel med prijatelji Makedonce, Albance, Črnogorce, Slovake, Madžare, Bošnjake, Hrvate, Muslimane, Srbe in Slovence. Bil sem edini Rusin v ekipi. To je bila odlična življenjska šola, ki mi je omogočila, da sem videl razlike v miselnosti, izobrazbi in socialnem položaju v Jugoslaviji v tistem času. Pomagala mi je oceniti svoje mesto na tej lestvici vrednot. Slovenec je bil priden in urejen, obdržal je cvetlični vrt in vojaški park, kasneje sem nadaljeval njegovo delo. Albanec je delal pri pomivanju posode – pritoževal se je nad tem, a je delal. Črnogorec se je ukvarjal s skladiščenjem in razdeljevanjem živil, vedno je vsem pripovedoval o nekem svojem sorodniku generalu, ki verjetno sploh ni obstajal, a so bili častniki nad to zgodbo zelo navdušeni. Makedonec je bil po izobrazbi pravnik, a je srbsko govoril težko in počasi, veliko časa sva preživela skupaj, saj sem bil z njim zelo potrpežljiv. Madžar je iskal le družbo drugih Madžarov in z njimi preživljal čas. Hrvat iz Splita je bil neprijeten in aroganten, medtem ko je bil slavonski Hrvat čudovit in zelo prijazen človek, v katerem sem videl svojo sorodno dušo. Z enim Muslimanom sva se sprla zaradi razprave o zgodovini Muslimanov, v katero sem se malomarno spustil z njegovim prijateljem, prav tako Muslimanom. Srb iz Beograda je bil sumljiv tip, Srb iz Subotice pa se je po svojih najboljših močeh trudil olajšati svoje življenje na račun drugih. Tam sem spoznal Jugoslavijo. Kasneje, ko je ta ista moja enota bombardirala Vukovar, me je bilo sram. Vsi jugoslovanski ideali so bili vrženi v smeti.
Kako v zvezi z tem danes gledate na Jugoslavijo?
Na nek način sem tudi jugonostalgičen. Tako čutim zaradi beograjskega kulturnega življenja osemdesetih let. Izhajale so literarne revije – Književna reč, Književne novine, Književnost, Delo, izhajale so dobre knjige, veliko se je prevajalo. Takrat sem se spoznal s poezijo ne le srbskih, ampak tudi slovenskih pesnikov – Edvarda Kocbeka, Daneta Zajca, Tomaža Šalamuna, Hrvatov – Danijela Dragojevića, Slavka Mihalića, Ivana Slamniga, Bošnjakov – Izeta Sarajlića, Stevana Tontića itd., pa tudi Črnogorcev (Jevrema Brković) in Makedoncev (Blaže Koneski) … Spoznal sem skratka dela mnogih jugoslovanskih pesnikov in piscev.
Beograd je bil takrat res kulturna metropola regije. Kulturnih dogodkov je bilo veliko več kot danes. Razprave so bile bolj sproščene in modrejše. Prihajale so nove ideje in mnenja. Zato me ob spominu na pestro kulturno življenje, ki je ob koncu osemdesetih let obstajalo v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Novem Sadu, Skopju, Sarajevu in Podgorici, zares preveva nostalgija. Danes je pri nas kulturno življenje mrtvo ali pa se močno spogleduje z nacionalističnimi režimi in okoljem, za katerega je značilno predvsem pomanjkanje dostojanstva, ki bi ga moral imeti intelektualec.
V svojem romanu opisujete obleganje Vukovarja na zelo realističen način, čeprav popolnoma drugače od drugih tovrstnih pričevanj … Vojna med Srbi in Hrvati je v njem namreč prikazana skozi oči »drugega« – Rusina –, ki je med obema kulturama. Ali ti opisi deloma temeljijo na vaših lastnih izkušnjah ali pričevanjih sorodnikov?
Ti podrobni opisi obleganja Vukovarja temeljijo na izkušnjah in pripovedih človeka, ki sem ga osebno poznal in ki sem mu nameraval pomagati pri objavi njegovih spominov. Njegova družina je objavi nasprotovala, saj se je bala za svojo usodo. Medtem je ta človek umrl, bil je psihično izčrpan in uničen. Prosil sem družino za dovoljenje, da ustvarim pričevanje o njem. Spremenil sem imena likov v romanu, nekatere like sem predelal, dodal nekaj funkcij – tako sem na podlagi dejstev ustvaril literarno realnost. Nekaj prizorov sem si izmislil, nekaj sem vzel iz drugih svojih zgodb … Čar pisanja romana je prav v možnosti združevanja različnih niti, uporabi znanstvenih elementov in esejev, poezije in drame, resničnosti in fikcije.
Vojni konflikti zahtevajo, da je vsak na strani enega ali drugega tabora, njegova zvestoba enemu ali drugemu taboru pa izvira predvsem iz sovraštva do nasprotnega tabora. Kateri tabor bi morala podpirati rusinska družina, katere hči je poročena s Hrvatom, sin pa ima ženo Srbkinjo? Nobena propaganda ne more odgovoriti na to vprašanje. Tragedija celotne te zgodbe je v tem, da se tudi zdaj, 25 let kasneje, pojavljajo nekatere politične stranke, ki se na volitvah dobro znajdejo, s podobnim ali celo enakim propagandnim sporočilom. Večina populističnih političnih strank se še vedno opira na nacionalistično dediščino, kar je navsezadnje pripeljalo do vojne. Nacionalisti dvomijo o evropski poti razvoja Srbije, saj je zanje ruski totalitarizem ideal in na nek način paradigma. Aleksandar Vulin, minister za policijo in tiskovni predstavnik našega predsednika, se sklicuje na idejo »srbskega sveta« – po zgledu »ruskega mira« –, po njegovem mnenju bi morala biti ta ideja »generacijska zaveza vseh srbskih politikov«. Toda ta ideja predvideva ponovno osvajanje ozemelj, kasnejše vojne, vse zato, da bi ohranili privilegije njenih adeptov, ki jim zagotavlja politično življenje, materialne koristi in bogastvo. Vse to so naredili, da bi preprečili nadaljnjo evropsko pot in našli krivca od zunaj, po ustaljenem vzorcu – »nočejo nas tam v Evropi«. To, kar zdaj počnemo v srbski politiki, je žal tragedija.
Roman se konča s čudovitim prizorom, v katerem Miron Oros – junak, ki je preživel obleganje Vukovarja in je bil kasneje interniran v taborišče za vojne ujetnike, prosi odpuščanja srbskega vojaka, ki ga je pretepel in mučil. Namigujete, da je to storil, ker ni mogel živeti s sovraštvom, ki ga je čutil do njega. Hkrati prikazujete duhovno preobrazbo tega vojaka, Srba. Kaj ste s tem prizorom želeli sporočiti bralcu?
Kot je bilo že omenjeno, je roman napisan na podlagi dokumentarnega gradiva, tako tisti del, ki pripoveduje o obleganju Vukovarja leta 1992 kot v poročilo o tragičnih dogodkih v Đurđevu leta 1942. Vendar je zadnji prizor pravzaprav čista fikcija. Mesece sem razmišljal, kako dokončati roman. Nenadoma mi je prišel na misel ta prizor, v katerem sem poskušal vključiti udarec in glavno sporočilo. Ko sem roman prebral hčerki svojega junaka Mirona Orosa (kot zveni njegovo spremenjeno ime v romanu), mi je rekla: Nikola, očeta si naredil boljšo osebo, kot je bil v resnici. Želel sem si, da bi literarni junaki nosili človeško sporočilo, ki bi vsakomur pomagalo pri razvoju zavesti. Ta vojak, ki je bil zatiralec in mučitelj Mirona Orosa, se je duhovno preoblikoval, ker je čutil Resnico.
Samo Resnica spreminja ljudi. In najpogosteje se skriva pod plastmi ideologije in laži. Mislim, da je glavna naloga pisca iskanje te Resnice, brskanje po smeteh ideologije in propagande. Vojna devetdesetih se bo končala šele, ko bodo razkrite vse resnice o njej, ko se bodo spomnili vseh nedolžnih žrtev, ko bodo raziskani vsi zločini, ko bodo sodili vsem storilcem in bo prišlo do duhovne preobrazbe z medsebojnim odpuščanjem. Najprej pa moramo priznati krivdo. Mislim, da je znak pravega domoljublja in izraz ljubezni do lastnega naroda, da najdemo moč v sebi, da priznamo krivdo, ki smo jo storili eden drugemu.
»Naj vse duše počivajo v miru, te napake ne bomo nikoli ponovili!« Tako piše na spomeniku v Hirošimi. Japonci so svojo napako priznali, zapeljala jih je slaba ideologija. Za napako, ki je pripeljala do te tragedije, ne krivijo Američanov, ki so spustili bombo. Napake, ki je pripeljala do tragičnih posledic, se ne smejo skrivati, razkriti jo je treba, da se ne bi nikoli več ponovila.
Ukvarjate se z literaturo, pišete knjige, pripovedujete o njih. Kaj mislite, da je naloga literature?
Vpliva literature na človeško življenje ni mogoče v celoti izmeriti, saj tudi tisti, ki literature ne berejo, to dojemajo neposredno, prek jezikov, fraz, pregovorov, mnenj in stališč, ki so jih nekje slišali. Književnost je vse, kar nas obdaja, tudi če je ne opazimo in je ne spoštujemo. Menim, da je književnost najprimernejša za proučevanje vse resnice o človeški naravi. Literarna fikcija lahko predstavi kompleksna moralna vprašanja bolje kot katerikoli diskurz.
Z branjem resnih literarnih del razvijamo sposobnost spoznavanja in kritičnega zavedanja. Literatura ponuja odlično pot do empatije. Mahatma Gandhi je verjel, da bodo tri četrtine svetovnih težav rešene, če boste prehodili vsaj eno miljo v koži drugega človeka. Literatura nam, čeprav posredno, omogoča takšen korak. Literatura spreminja zavest z oblikovanjem in razvojem domišljije. In ne smemo pozabiti, da je človek vreden toliko kot njegova domišljija. Poleg nekaterih bioloških omejitev je svet odprt za nove interpretacije in nove konceptualizacije. Dokler nečesa ne poimenujemo, v družbenem smislu ne obstaja. Literatura nam pomaga obogatiti besedni zaklad, kar nam omogoča, da se bolje in natančneje izražamo. Spomnimo se še na Danila Kiša, ki je o terapevtski vlogi književnosti dejal, da se v svoji prozi sramuje psihiatrovega kavča in skuša s travmami drugih doseči svoje lastne travme, z globokim gledanjem vase priti do vira svoje tesnobe …
Književnost neguje jezik kot glavnega varuha človekove svobode. Jezik nas odlikuje kot človeška bitja, kar je naša glavna značilnost. Pomaga nam preživeti. Z uporabo jezika izražamo svojo svobodo in vsaka zadušitev jezika je zadušitev svobode. Izginotje mnogih jezikov na svetu je negativen pojav. Podobno je izumrtju živalskih in rastlinskih vrst. Različni jeziki nam omogočajo uporabo različnih modelov razmišljanja. Kot dvojezični pisatelj zelo dobro vem, da gre ista ideja, s katero začnem pisati, celo isti stavek, v eno smer v enem jeziku, v drugo pa, ko razmišljam v drugem jeziku. Menim, da je v sodobnem svetu zelo nevaren trend, da se vsa naša domišljija prilagaja angleščini. To je najzanesljivejša pot do enosti mnenj in s tem do omejevanja svobode, kar vodi v siromašenje svetovne civilizacije.
Skratka, glavni namen literature je pomagati posamezniku pri delu na sebi in ustvarjanju zavestne osebnosti. Bolj ko so posamezniki ozaveščeni, bolj zdrava je vsa družba.
Pogovor je potekal od 3. do 5. avgusta 2021 v Kucuri, Ruskem Krsturju in Novem Sadu.
*Beseda “ruski” je zapisana v originalu, v slovenščini pa pomeni “ruskinski”.
Slavoj Žižek in Janis Varufakis v Cukrarni na zaključku festivala Indigo. Fotografija: Andrej Peunik/MGML
»Bodi pogumen, poslužuj se svojega lastnega razuma!« je v svojem slavnem eseju Odgovor na vprašanje: kaj je razsvetljenstvo? zapisal Immanuel Kant. Ljudem je očital predvsem lenobo in strahopetnost, zaradi katerih so si lahko »drugi prisvojili varuštvo nad njimi. Če imam knjigo, ki ima zame razum, dušebrižnika, ki ima zame vest, zdravnika, ki zame presoja dieto itn.: potem se mi vendar ni treba samemu truditi.« Ta pogled, ki je lahko izražen z različnimi stopnjami moraliziranja, že dolgo predstavlja nekakšno obče mesto nastopov ljudi, ki jim pravimo javni intelektualci_ke. Zato sem malo zdolgočaseno začel brskati po telefonu, ko je Slavoj Žižek v uvodu svojega pogovora z Janisom Varufakisom, ki se je kot zaključni dogodek letošnjega festivala Indigo odvil 21. okrobra zvečer v novoprenovljeni Cukrarni in bil hkrati streaman prek platforme Entrio, začel govoriti o Kantu in javni rabi uma. A je zelo kmalu spet pritegnil mojo pozornost: Kantovo formulo je namreč preobrnil in opozoril ravno na to, da sodobna ideologija ne cilja več toliko na naivnost – strahopetnost in lenobo – ljudi, temveč na naš skepticizem in nezaupanje. Opozoril je, da je geslo sodobnih teoretikov zarot »do your own research«, da je bistvo sodobnih gibanj, ki zanikajo epistemološke in družbene pridobitve znanosti ter demokratičnih političnih sistemov, ravno želja po emancipaciji od »z vrha vsiljenih« prepričanj. Posluževanje lastnega razuma in njegova javna raba očitno nista nekaj enoznačnega in lahko dosegljivega: pod njuno krinko se namesto teoretsko in empirično podprtega ter reflektiranega poskusa razumevanja sodobnosti zlahka ugnezdi tudi požiranje teorij zarote na obskurnih spletnih straneh in razpravljanje o njih v različnih FB skupinah. In to je bil tudi zastavek pogovora med Žižkom in Varufakisom – trdila sta, da bosta v nasprotju s konspiratornimi in ideološkimi odgovori, ki obsedajo družbo, ponudila nekaj resne analize sodobnosti.
Slavoj Žižek Fotografija: Andrej Peunik/MGML
A je bilo pred tem seveda treba nekaj časa posvetiti Sirizi in Varufakisovi vlogi pri poskusu reševanja Grčije iz dolžniške krize leta 2015. (Vprašanj o tem je očitno naveličan tudi Varufakis sam, ki je po polurni debati o Sirizi z besedami »zaenkrat nismo še nič javno intelektualizirali« Žižka spodbudil, da se premakneta k naslednji temi. Ni pa jih naveličan Luka Mesec, ki je na koncu dogodka za nekaj minut zadržal mikrofon in postavil vprašanje, na katerega se je Varufakis odzval z rahlo nestrpnim »verjetno niste bili tukaj od začetka«). Varufakis je tako najprej ponovno razložil, kako je kot finančni minister poskušal izkoristiti protislovja evropskega ekonomsko-političnega sistema in s sledenjem strategiji izstopa iz evroobmočja in vrnitvi na nacionalno valuto, ki bi ju evropski bančniki na vsak način hoteli preprečiti, Grčijo poskušal rešiti pred dolžniško krizo. Fascinantna, grenka, a že večkrat slišana zgodba (o kateri je Varufakis sicer izčrpno pisal tudi v svojem bestselling političnem memoariju Je tu kakšen odrasel?). So pa bila zato bolj zanimiva naslednja vprašanja, s katerimi je Žižek dobro orisal nekaj ekonomsko-političnih problemskih sklopov, ki jih morajo sodobna levičarska gibanja znati kritično analizirati in za njih ponuditi rešitve, če želijo predstavljati resno alternativno obstoječemu ideološkemu redu na eni in fašizmu na drugi strani. Ta del pogovora lahko nekako razdelimo na dva dela: v prvem del sta se dotaknila predvsem ekonomskih problemov in pojavov, od rasti na borznih trgih, ki se je dogajala kljub ustavljanju ekonomije v času najhujših lockdownov, do prihajajoče inflacije. Drugi del pa je zadeval predvsem problem prevzemanja konstruktivnega odnosa do Izraela in Kitajske.
V prvem delu je Varufakis predstavil svojo analizo, v kateri ugotavlja, da trenutni ekonomski sistem ni več kapitalističen. To je podprl z dvema argumentoma. Najprej je izpostavil, da v kapitalizmu gospodarska rast temelji na dobičku in vlaganju le tega nazaj v gospodarsko, danes pa ekonomijo poganja denar, ki ga centralne banke za nizke ali celo negativne obresti posojajo lokalnim investicijskim bankam, te pa ga nato vlagajo v podjetja z najmanjšim tveganjem, torej velike multinacionalke. Potem pa je poudaril še, da novi digitalni trgi, ki jih ustvarjata Amazon (za vse vrste izdelkov) in Alphabet (za oglase), niso prvi kapitalistični trgi. Na njih namreč ne poteka konkurenčni boj med avtonomnimi akterji, ki poskušajo z omejenimi sredstvi maksimizirati svoje dobičke, ampak jih v vseh aspektih nadzorujeta ti dve podjetji. Če si ogledamo primer Amazona: kot lastnik platforme, na kateri različna podjetja prodajajo svoje izdelke, sam določa, kdo lahko na platformi prodaja, kako se bodo zadetki prikazovali uporabnikom, kako se bodo določale cene in delili zaslužki, hkrati pa na tem »trgu« sam sodeluje kot en od ponudnikov izdelkov (zaradi te očitne nepravičnosti je bila letos v Združenih državah proti Amazonu vložena tudi tožba na podlagi zakonov, ki omejujejo monopole). Varufakis je takšno delovanje primerjal z distopičnim scenarijem, v katerem si celotno Ljubljano lastni ena entiteta, ki hkrati določa, kakšne storitve in izdelki se lahko prodajajo, kdo jih lahko prodaja in ki hkrati v skladu s tem, kar hoče, da vidimo, usmerja naš pogled.
Janis Varufakis Fotografija: Andrej Peunik/MGML
Vprašanje je, ali je sistem, kot ga je orisal Varufakis, res ne- ali post-kapitalistični, zagotovo pa ustvarja razmere bogatenja najbogatejših in stagnacije vseh ostalih, ki so, kot je rekel, »darilo fašistom«. Zato je še toliko pomembneje, da je v odgovoru na Žižkovo vprašanje, zakaj klasična socialistična rešitev nacionalizacije (ali, kot je rekel Žižek: »bum bum nationalize it«) ne deluje več (kratek odgovor je sicer, da nobena država ne more nacionalizirati multinacionalk), na hitro skiciral tudi korak k spreminjanju sistema (natančneje je sicer predstavljen v njegovi najnovejši knjigi Another Now). Bistveno se mu zdi predvsem spreminjanje lastniških razmerji: namesto javnega trgovanja z lastniškimi deleži, ki posameznim entitetam dajejo moč odločanja v podjetji, predlaga, da vsak posameznik_ca dobi eno delnico, s katero ne more trgovati, ji pa daje volilno pravico v podjetju, kjer je zaposlena in pravico do osnovnih socialnih storitev. Ni bilo dovolj časa, da bi Varufakis idejo natančneje predstavil, a je bilo kljub temu precej osvežujoče slišati zasnutek progresivnega programa, ki izhaja iz sistematske spremembe ekonomskega sistema (kljub temu, da se sicer ne strinjam z Varufakisovo pozicijo, da bolj kulturno naravnani boji za socialno pravično sploh niso pomembni za to, da se ljudje »znebijo svojih verig«).
Drugi sklop pogovora pa je zadeval zavzemanje pozicije do Izraela in Kitajske. Tako Žižek kot Varufakis sta bila namreč v preteklosti zaradi svojih kritičnih izjav do izraelskega političnega režima označena kot antisemita. Takšno enačenje nasprotovanja sionizmu (gibanju, ki ga uteleša aktualna izraelska politika in ki se zavzema za vzpostavitev judovske države na bibličnem »obljubljenem ozemlju«, ne glede na predhodno naseljenost tega ozemlja) ter antisemitizma, je očitno problematično, vseeno pa ostaja odprto vprašanje analize stanja, ki bo presegla retorično »obtožbo apartheida in nasilja nad Palestinci«. Žižek je tako predstavil svojo idejo, da smo priča sionističnemu antisemitizmu, procesu, po katerem se zaradi sionističnega projekta izraelske države Judje izseljujejo iz ostalih držav (»izginili so od tod«) in okupirajo arabsko območje Palestine (»širijo zahodno civilizacijo med barbare«). Varufakis pa je izpostavil, da so za Palestinci druge največje žrtve apartheida progresivni prebivalci Izraela, ki morajo živeti pod skrajnodesničarskim režimom, zato je ena od poti razgrajevanja apartheida tudi krepitev internacionalnega progresivnega gibanja in s tem povečevanje njegove moči v posameznih državah.
Fotografija: Andrej Peunik/MGML
Poseben problem za levičarske, predvsem marksistične mislece (Varufakis se je med pogovorom označil za »liberalnega marksista«) pa predstavlja tudi Kitajska, ki vsaj deklarativno še vedno velja za komunistično, hkrati pa je že dolgo zelo očitna avtoritarna in nasilna naravna njenega režima, sploh pri obravnavanju Hongkonga in manjšinskega prebivalstva Ujgurov, ki so ga nekateri označili za genocid. Varufakis je tako najprej izpostavil, da zavrača totalitarne taktike kitajske komunistične partije, a je večino časa posvetil argumentu, da pristop, ki so ga v svoji kitajski zunanji politiki ubrale zahodne države z Ameriko na čelu, spodbuja nastanek nove hladne vojne. Poudaril je, da Kitajsko težko označimo za imperialistično, saj v tujih državah (večinoma afriških in južnoazijskih) predvsem investira v infrastrukturo – to ji sicer koristi, a »zgolj dela biznis«, kar ni primerljivo z evropsko imperialno politiko prejšnjih nekaj stoletji. To je sicer res, a je morda vredno poudariti, da je Varufakis vpliv kitajskih investicij v revnejše države morda vzel preveč zlahka: intenzivno ribarjenje kitajskih ladij v Gambiji je na primer uničilo lokalno, na ribolovu utemeljeno gospodarstvo in prebivalstvo potisnilo v odvisnost od kitajskih delodajalcev. Ima pa zgodba tudi zasuk: kitajska podjetja namreč v Afriki nalovljene ribe spremenijo v hrano za tune in losose, ki jih gojijo kitajske ribogojnice in prodajajo v zahodne države. A se tudi to sklada z Varufakisovim splošnejšim poudarkom, da je Kitajska integralen del globalnega ekonomskega sistema, ki ga želimo spremeniti kot celoto, česar pa za gotovo ne bomo dosegli z novo hladno vojno.
Žižek in Varufakis sta bila v svojim ambiciji »javnega intelektualiziranja« po mojem mnenju tako precej uspešna. Zdi se mi, da sta presegla postano atmosfero pregrevanja klasičnega nabora levičarskih obžalovanj, ki običajno pritiče takšnim dogodkom ter tako ostala zanimiva in prepričljiva za širšo javnost. Hkrati pa sta bila očitno tudi sama precej dobre volje in poskrbela tudi za fane: sam sem se precej zabaval med njuno debato, ali imata raje Wolfganga Schäubla ali Angelo Merkel, predvsem pa med Žižkovim fangirlanjem čez Mihaela Suslova, notoričnega sovjetskega hardlinerja.
Glavni lik romana To noč sem jo videl je oblikovan po resnični osebi, Kseniji Hribar.
Jančarjev roman To noč sem jo videl je prvič izšel leta 2010, od takrat pa je doživel številne ponatise ter bil preveden v različne jezike. Delo je prejelo razne nominacije in nagrade, med drugim dva kresnika (poleg kresnika za najboljši roman leta še kresnika desetletja), v Franciji pa so ga leta 2014 proslavili s francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo. Pri To noč sem jo videl gre tudi za enega najbolj branih romanov na slovenskih tleh, večina kritik se je nanj odzvala pozitivno, bil je tudi predmet raznih strokovnih člankov in diplomskih nalog. Delo, ki izhaja iz resničih dogodkov in oseb, ki so med drugo svetovno vojno živele na gradu Strmol, se bralstvu približa s premišljeno kombinacijo elementov ljubezenskega in vojnega romana ter družinske tragedije, v središču katere stoji Veronika, nenavadna, samosvoja ženska, vržena v krut svet vojne realnosti. Njeno zgodbo postopoma odkrivamo skozi oči petih različnih protagonistov (ljubimca Steva, njene matere, nemškega zdravnika, grajske gospodinje in partizana Jeranka), zaradi česar lahko govorimo o rašomonski strukturi dela. Zakaj brati To noč sem jo videl so tokrat povedali različni avtorji_ice, publicist_ke, kritiki_čarke: skozi različne perspektive tako tudi tukaj vzpostavljamo nekakšen rašomonski pogled na Jančarjevo delo.
Goran Vojnović (pisatelj, scenarist, režiser):
»Kljub vsem nagradam in hvalospevom Dragu Jančarju in njegovi knjigi doma in v tujini, nisem prepričan, da se zavedamo, kako pomembno je za našo družbo in za našo kulturo, da imamo o najbolj občutljivih in najbolj razdiralnih obdobjih naše zgodovine napisano tako izjemno literarno delo. V mojih očeh sicer mojstrstvo Jančarjevega pisanja v tej knjigi zasenči obravnavano temo, a vendarle se mi zdi, da po Kovačičevih Prišlekih in romanu To noč sem jo videl lahko ponosni rečemo, da smo se, vsaj v literaturi, mi uspešno soočili s svojo največjo travmo. Ti dve knjigi sta pravzaprav edina spomenika spravi in medsebojnemu razumevanju, ki ju naša družba zares potrebuje, in zato bi ju morali vklesati na tista prazna stebra na Kongresnem trgu. Z romanom To noč sem jo videl je bilo namreč dokončno povedano vse, kar je o vojnem in povojnem času v Sloveniji treba povedati. In povedano je bilo na literarno nepozaben način, zaradi česar bomo ta roman brali tudi po tistem, ko bomo končno ozdravljeni desetletja starih travm.«
Matevž Kos (literarni zgodovinar, kritik, esejist):
»Ko gre za tematiko, kot je druga svetovna vojna in revolucija, je ena izmed nevarnosti, ki preži na pisatelja, to, da bi se ujel v pasti ideologizacije in zanazajšnjega pravičniškega rezoniranja. Jančar je v romanu To noč sem jo videl na ta izziv odgovoril tako, da je tekst razdelil na pet poglavij, vsako ima svojega pripovedovalca in s tem svoj pogled, svoj zorni kot, svojo resnico, ki pa je fragment nedoumljive celote. Ne gre torej za monolitno perspektivo enega samega, vsevednega pripovedovalca, ki bi kraljeval nad tekstom in njegovo resnico, temveč za njihovo večglasje. Med pripovedovalskimi glasovi ni glasu glavne junakinje Veronike – o njej vemo toliko, kolikor nam povedo drugi. Resnica o njej je zato fragmentarna, nesklenjena, po svoje enigmatična in odprta. Odmevnost Jančarjevega romana je gotovo povezana s tem, da gre za fabulativno živahno in dramatično stopnjevano besedilo. Skonstruirano je skorajda po zgledu filmske naracije, njenega kadriranja in stopnjevanja. A brez happy enda, seveda. Eden izmed učinkov Jančarjeve pripovedne strategije – večglasja peterih glasov – je, da roman To noč sem jo videl ne zagovarja oziroma privilegira nobene izmed strani, med vojno vpletenih v bratomorni spopad. Ne zanima ga perspektiva zmagovalcev ali perspektiva poražencev, ampak vse tisto, kar je v velikih zgodbah zgodovine običajno zamolčano: usoda posameznikov, vzgibi, ki usmerjajo, zapletajo in razpletajo življenja protagonistov, pahnjenih v nezadržen tok zgodovine. Roman, ki kliče po filmski upodobitvi. Upam, da imamo na Slovenskem režiserja, ki bi bil temu izzivu kos.«
»Roman To noč sem jo videl Draga Jančarja sloni na dolgo zamolčani zgodbi iz slovenske zgodovine. Roman s perspektiv različnih literarnih likov podaja bralcu napeto zgodbo, ki se stopnjuje v tragedijo. Osebno pa me je roman pritegnil kot zgodba o nenavadni ženski, ki je bila kruto kaznovana tudi zato, ker ni mogla biti ‘taka kot druge’. V svojem okolju je izstopala, ni znala biti navadna, običajna, vsakdanja. To je pripoved o tem, kaj se zgodi, kadar kozmopolitizem trči ob primitivizem in kako se odvija zgodovina, kadar pridejo na oblast ideološki zaslepljenci.«
Tone Partljič (pisatelj, dramatik, komediograf):
»Drago Jančar je že več kot pol stoletja moj vznemirljiv prijatelj. Njegovo pisanje je ravno toliko časa vznemirljivo in nikoli povprečno. O podobnem času in dilemah kot v romanu To noč sem jo videl je tudi že pisal. Ne vem, zakaj sem osupel odložil knjigo in rekel, tu pa je z Dragom pisal čudež. Večino njegovih knjig sem prebral več kot enkrat. Te pa ne upam… Da se je ne bi ‘navadil’. Da bi ne vznemiril čudeža in ga poskušal razumeti.«
Bernard Nežmah, Mladina(publicist, kolumnist, novinar):
»Pisatelj si je umislil odlično metodo razkrivanja, kjer razkriva sloj za slojem, a tako, da bralcu ne uspe predvideti, kaj bo pod naslednjim. Še več, nepredvidljiva je celo izbira naslednjega pripovedovalca. Sam naslov sicer ponuja rdečo nit, a smisel njegove izbire ostaja skrivnosten vse do zadnjih strani. Hkrati z junaki se razpleta tudi slika časa, predvojnega in usodne vojne, pri čemer se avtor izmakne klišejem, tistim banalnim pogledom, ki nam vsiljujejo dihotomično odločitev: za okupatorja ali za domovino. V romanu spregovorijo vsi: nemški častnik, partizan, graščak, kraljevi poročnik, služkinja, meščanska dama. Vsi so takrat bivali in živeli onkraj ideološkega konstrukta vojne. Ostajali so preprosto ljudje, ki so jih določale vrednote civilizacije in podirala ljubosumja. Torej zgodovinski roman, ki je v resnici resničnejši od zgodovine.«
Jaroslav Skrušny (literarni zgodovinar, urednik, prevajalec):
»Drago Jančar je v svojih romanesknih besedilih občutljiv in neizprosen kronist strašnih in človeški pameti nedoumljivih dogodkov, ki jih nad posameznim ubogim človeškim smrtnikom spletata in zgrinjata brezumni vrtinec zgodovine in volja slepe usode. Njegovi junaki – čeprav do vratu potopljeni v krvavi ples vojn, revolucij in vsakršnih prekucij – nikoli niso samo žrtve premočrtnih ideoloških spopadov, idejnih in političnih razhajanj, različnih svetovnonazorskih prepričanj ali nasprotujočih si moralno etičnih stališč, vselej je v njihovih tragičnih usodah na delu še neki izvorni nesporazum, neko usodno naključje, ki korenini v njihovi prvinski človeški nepopolnosti, neki urok zla, ki visi nad njihovim življenjem in ki se mu navkljub vsem zavestnim naporom in stremljenju k dobremu ne morejo izmakniti. V pesti jih ima neki nonsens, kot bi rekla Veronika Zarnik, lepa, mlada, samosvoja in radoživa junakinja romana To noč sem jo videl, ki se ji je zdelo nepojmljivo, da ljudje med vojno na fronto vlačijo konje in jih v nekakšnih ulanskih juriših lahke konjenice izpostavljajo topovskim granatam.«
Martina Potisk (slovenistka, literarna kritičarka):
»To noč sem jo videl bralca naslavlja in prepriča s pronicljivim pripovednim pristopom in organsko pripovedno optiko. Gre za roman z vznemirljivim pridihom preteklosti, ki se v retrospektivnih premisah plemeniti kot drzna dramaturška odlika in v kombinaciji s prisvajanjem napetosti protagonistkino tragiko pretanjeno pomika ne le v neizogibnost razkrinkavanja neizrekljivega, ampak tudi na nasploh nepogrešljive in publiki privlačne knjižne police.«
Katarina Marinčič (pisateljica, literarna zgodovinarka):
»Zakaj brati Jančarjev roman To noč sem jo videl? Preprosto: ker je eden tistih, ob katerih se ne sprašujemo, zakaj jih beremo. Pomembna in dobro povedana zgodba, ki teši zelo primarno, skoraj nezavedno potrebo, človeku prirojeno željo po vpogledu v tuja življenja. Pri takih knjigah razmisleki o pripovedni tehniki pridejo šele naknadno, če sploh. Naj vendarle poskusim. Ob ponovnih branjih romana To noč sem jo videl me vedno znova vznemiri nekaj, kar bi imenovala večglasje z enotno spremljavo. Glas za glasom poprijema zgodbo, pripovedovalec prepušča besedo pričam, v ozadju ali v globini pripovedi pa je vendarle ves čas mogoče čutiti, skorajda slišati njegovo navzočnost. Vpletenost, ki ne izvira iz avtobiografske nuje, ampak iz distanciranega, pa zato nič manj globokega sočutja. Zaradi tega – skoraj samo zaradi tega – me Drago Jančar včasih spominja na Balzaca.«
Lara Paukovič (pisateljica in publicistka):
»To noč sem jo videl je eden redkih slovenskih romanov, ki se mi je v spomin zasidral že z začetnim stavkom: »To noč sem jo videl, kakor da bi bila živa.« Četudi obdeluje občutljivo temo, pisatelj v romanu preseže politične delitve in pred nami razgrne predvsem izjemno zgodbo z večplastnimi, človeškimi literarnimi liki. To, da lahko knjigo z največjim užitkom beremo, četudi se ne strinjamo z avtorjevimi nazori, dokazuje, da je vrhunska literatura močnejša od desetletij po nepotrebnem pogrevanih razprtij. To noč sem jo videl bi moral torej vsak nadobudni bralec prebrati predvsem zato, ker – preprosto – je presneto dober roman, na kakršnega tako v slovenskem kot v mednarodnem prostoru ne naletiš ravno vsak dan. Nedvomno gre za enega vrhuncev domače literature.«
Katarina Gomboc Čeh (pesnica, pisateljica, jezikoslovka):
»Roman To noč sem jo videl sem prebrala pri osemnajstih letih, kmalu po tem, ko sem zaradi romana Katarina, pav in jezuit vzljubila Jančarjevo pisanje. Tudi v tem romanu me je navdušila samosvoja protagonistka, ki se je želela naužiti življenja, ne da bi vedela, kako je to vpeto v življenja drugih, ki si naše ravnanje interpretirajo na svoj način, in mehanizmov zgodovine, za hladnostjo katerih v resnici ždijo človeška čustva in razočaranja. To noč sem jo videl je eden tistih slovenskih romanov, ki od prve do zadnje strani pričajo o moči literature nad življenjem.«
Roman Draga Jančarja To noč sem jo videl lahko kupite na tej povezavi.
Založba Beletrina, ki je svojo zgodbo začela kot Študentska založba, te dni slavi četrt stoletja obstoja. V tem času so samo v zbirki Beletrina izdali 529 knjig, ki so odmevale v javnosti, organizirali številne dogodke in festivale ter previharili mnoge viharje v razgibanih vodah slovenskega založništva. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z odgovornim urednikom in direktorjem založbe Beletrina Mitjo Čandrom.
Petindvajset let mineva, odkar sta izšli prvi dve knjigi v zbirki Beletrina, takrat v okviru Študentske založbe. To sta bili Pikalova pesniška zbirka Bile in Zimsko potovanje Gerharda Rotha. Nova založba in nova zbirka sta bili takoj lepo sprejeti v javnosti in med bralci, kljub temu da sta jo ustanovila mladeniča (poleg tebe še Aleš Šteger), ki sta bila začetnika v založniškem poslu. Bi se kaj takega lahko danes še zgodilo?
Devetdeseta so bila prav poseben čas, čas tik po koncu socializma in osamosvojitvi. Na nek način se je zdelo, da je vse mogoče. Celotna družba se je na novo izumljala, zaradi optimizma je bilo to samoizumljanje pogosto precej vehementno, celo objestno, in za nazaj ob vsem drugem tudi komično. Prvi dve knjigi smo z množico povabljencev neko decembrsko noč na tivolskem gradu proslavljali, kot da bi slavili stotine ali še raje tisoče izdanih knjig, celo pianista smo si omislili. In vendar so bili to čudoviti trenutki zanosa nad kraljestvom besede in duha.
V prostoru nismo bili sami, okoli nas so vrvele mnoge potentne zgodbe, velike založbe so še bile velike, zgodil se je Mihelač, Nova revija je bila prava institucija, generacija pred nami je prerodila Literaturo. Neposreden navdih pa so bile mnoge akademske založbe na čelu s Studio humanitatis, saj smo nastali znotraj študentske organiziranosti. Sistem nam je omogočil, da smo lahko z ogromno mero entuziazma prebrodili prva leta in postali več kot študentski pojav. Tivolsko slavje se je žal lahko zgodilo le v devetdesetih, kar pa ne pomeni, da tudi današnji čas ne ponuja priložnosti za realizacijo zanimivih idej. Nenazadnje smo kot družba preživeli že veliko bolj brezupne čase.
Kakšen je bil tvoj recept delovanja, da je založba lahko delovala, se širila in razvijala?
Nikoli ni bilo kakega posebnega načrta, bolj intuitivno plutje na skupni ladji v neznano … Dolgo smo živeli in delali precej bohemsko, polagoma pa smo morali založbo vse bolj profesionalizirati, če smo hoteli ne le preživeti, ampak se ob tem tudi razvijati. Morda je bila skrivnost preživetja predvsem v tem, da se nismo intelektualno zabarikadirali na lastnem otoku. Intelektualni prostor je bil namreč ves čas precej neprehodno razdeljen, eni so bili tukaj, drugi tam. Nikoli se nismo obremenjevali z ideološko, estetsko ali generacijsko zaznamovanostjo naših avtoric in avtorjev in seveda tudi vseh drugih sodelavk ter sodelavcev. Imeli smo veselje s to raznolikostjo, ob tem pa večglasja nismo doživljali le kot formo, v različnih glasovih in legah smo iskali estetsko in duhovno ambicijo. Mislim, da je kombinacija odprtosti in zahtevnosti naše vodilo še danes.
V zbirki Beletrina je do sedaj izšlo 529 knjig. Gotovo so ti nekatere od njih še posebej pri srcu. Lahko katero omeniš, izpostaviš?
Do vseh izdanih knjig imam (p)oseben odnos, pa čeprav so mi danes nekatere ljubše, druge pa se mi zdijo morda manj pomembne. Posamezni naslovi me namreč ne spomnijo le na razne peripetije ob njihovem nastajanju in izidu, ampak še raje prikličejo različna življenjska obdobja ali celo konkretne dogodke in izkušnje. Kronologija Beletrininih izdaj je zame tudi zelo intimna zgodba o času, ki je švignil mimo. Lani smo kot petstoto knjigo izdali ponatis Cortazarjevega Ristanca; morda je lahko ta roman-labirint tista knjiga, ki združuje vse druge knjige in neskončne debate ob njih, tudi tiste, ki so znotraj generacije privedle do nastanka Beletrine in tudi kasneje v marsičem vplivale na njeno usmeritev. Ristanc je bil sredi lanskoletne covid izolacije skoraj nostalgična gesta. Ampak bolj kot pogled nazaj je zame resnično pomembno veselje ob izidih novih knjig. Delo s knjigami je dejansko velik privilegij; morda se tega v zadnjem času zavedam bolj jasno kot kadarkoli prej.
Kako so se rodile največje uspešnice založbe, kot so Čefurji raus!, Belo se pere na devetdeset … Obstaja kak recept, kako priti do takih knjig, ali gre za srečno naključje?
Recept seveda ne obstaja, če bi obstajal, bi uspešnice producirali le največji, kapitalsko najmočnejši igralci na polju založništva, tako pa se hit lahko posreči praktično vsakomur. Govorim seveda o tistih pravih hitih, ki presežejo vsa pričakovanja. Ne glede na to pa čisto vse le ni v naključni sreči. Čeprav dobivamo vsako leto stotine rokopisov, skušamo kljub kadrovski podhranjenosti pregledati prav vse in izluščiti potencial novih avtorjev, včasih dobimo tudi kak namig. Gorana in Bronjo smo sprva detektirali kot nadarjena avtorja prvencev, po katerih je bila Beletrina vselej prepoznavna, pri nas so prvence izdali Aleš Čar, Nina Kokelj, Dušan Šarotar, Lucija Stupica, v zadnjem času pa denimo Ana Schnabl, Eva Mahkovic in Marko Radmilović. Obe knjigi smo tako sprva tiskali v majhnih nakladah, šele po nekaj mesecih je postalo jasno, da se snežni kepi valita in naraščata. V obeh primerih je šlo za literarni mojstrovini, ki sta ob tem javnost nagovorili z dokaj tabuiziranima temama, pri čemer sta Goran in Bronja zelo težke zadeve – položaj priseljencev v prvem in bolnikov z rakom v drugem primeru – pripovedovala na humoren način. Menim, da je treba ohraniti pozornost in zlasti odprtost za nove literarne glasove, ne glede na to, ali so kasneje bolj ali manj odmevni.
Ena od usmeritev Beletrine v zadnjih letih je bila tudi izdajanje biografij in avtobiografij. Zakaj meniš, da je ta žanr zadnje čase tako popularen?
Prelomna je bila izdaja biografskega romana o Borisu Cavazzi, ki ga je mojstrsko spisala Vesna Milek. Njen roman ni le požel izjemnega uspeha in postal uspešnica, ampak preprosto odprl polje tega žanra pri nas in hkrati vsem piscem postavil zelo visoke zahteve. Z (avto)biografijami smo se nato začeli ukvarjati načrtno in na daljši rok, saj na Slovenskem nikakor ni preprosto nagovoriti zanimivih osebnosti, da bi o sebi spregovorile res odkrito. Živimo v majhni skupnosti, v kateri se principu občega vojerizma in nadzora mnogi zoperstavljamo z bolj ali manj zagrizenim varovanjem lastne zasebnosti. Radka Poliča Raca sva s Petro Pogorevc nagovarjala kako desetletje, nekoliko manj časa je bilo treba za Mileno Zupančič in Dušana Jovanovića. Na poti v tiskarno so spomini Nika Grafenauerja. Počasi smo nabor (avto)portretirancev začeli širiti onkraj teatra in umetnosti, lani smo tako izdali avtobiografijo nekdanje varuhinje človekovih pravic Vlaste Nusdorfer, prihodnje leto nas čakajo spomini smučarske legende Toneta Vogrinca. Pri (avto)biografijah pa ne gre le za pripravljenost osrednjih protagonistov, da se razkrijejo, ampak tudi za spodbujanje piscev in urednikov, da prepoznajo v žanru ustvarjalno priložnost, ki presega komercialni motiv.
Opažam, da izdajate kar precej del starejših avtorjev, tako ponatise kot izvirna dela, in da so ti avtorji zelo priljubljeni pri bralcih. V mislih imam Marjana Tomšiča, Toneta Partljiča, Draga Jančarja … Kako pa je z mlajšimi, kateri so najbolj prodorni, komu prerokuješ, da bo postal moderni klasik oziroma klasikinja?
Morda je bilo za uveljavitev Beletrine zelo pomembno tudi dejstvo, da so nas s svojimi rokopisi že v prvih letih podprli mnogi uveljavljeni avtorji, tudi klasiki, med njimi sta izstopala Kajetan Kovič in Lojze Kovačič, kasneje pa so se jim pridružili še mnogi drugi. Beletrina je sicer nastala kot generacijski projekt, a je bila na srečo vse skozi dovolj odprto okolje. Sam razumem sodelovanje s starejšimi avtorji kot poseben privilegij. Pri mlajših je posebna draž v faktorju presenečenja, ki ga prinašajo njihovi novi rokopisi. Kam bodo zavili? Kaj jih bo vznemirilo? Pravzaprav jih v zadnjem času bolj kot kdajkoli spodbujamo, naj si upajo čez predvidljive okvire in naj tvegajo. Vsi lahko tako le pridobimo. Kdo bo ustvaril opus, ki bo preživel mero časa, pa seveda ni mogoče napovedati, saj je lastnost časa tudi ta, da rad premeša karte. Prepričan sem, da premore ne le Beletrina, ampak slovenska literatura nasploh mnogo obetavnih avtoric in avtorjev in da pesimizem – češ, vse vrhunsko je že napisano – nikakor ni na mestu.
Mitja Čander Fotografija: Mankica Kranjec
Ko smo že pri klasikih – izdajati ste začeli tudi zbirko Klasična Beletrina. Zakaj je po tvojem mnenju nujno prevajati, izdajati in brati klasike?
Čeprav se bo mogoče zdelo nenavadno, je tudi ponovno odkrivanje klasike del založbinega programskega odpiranja v zadnjih letih. Ideja za Klasično Beletrino se je utrnila pred par leti, ko smo se ovedli, da ne le pri naši založbi, ampak tudi drugod izhaja pravzaprav veliko prevodov sodobne književnosti, v zadnjem času po zaslugi evropskih in drugih podpornih mehanizmov tudi iz manjših jezikov, obenem pa se novi prevodi in celo ponatisi klasike pojavljalo le občasno. Sodobni svetovni poeziji in prozi so tako danes namenjene zlasti knjižne izdaje obeh naših festivalov, Dnevov poezije in vina in Fabule, v manjši meri pa tudi znotraj redne Beletrine. Del našega založniškega programa že drugo leto zapored namenjamo večinoma novim, včasih celo prvim prevodom klasičnih romanov in novel. Za nastanek zbirke je bilo ključno, da je naše povabilo k sodelovanju sprejel akademik Janko Kos, ki je bil profesor vseh članov uredništva zbirke na primerjalni književnosti. Izkazalo se je, da ima kljub novim tehnologijam še vedno neprecenljiv pregled nad literarno zgodovino, ob tem pa tudi odličen instinkt za založništvo. Prvi letnik je naletel na odličen sprejem tako v strokovni kot v širši bralski javnosti in z veseljem lahko napovem, da snujemo že drugo petletko in izbiramo naslove, ki bodo izhajali tudi po letu 2024, ko se zaključuje osnovni načrt zbirke. Tako snovalci zbirke kot njeni bralci smo se ponovno odkritih večnih zgodb naravnost otroško razveselili.
Beletrina pa ni samo knjižni program, Beletrina sta tudi dva mednarodna festivala (Fabula in Dnevi poezije in vina), dva spletna medija (AirBeletrina in Versopolis Review), spletni portal za izposojo in prodajo elektronskih knjig Biblos, programi za večjo dostopnost ranljivih skupin, literarne aplikacije itd. Kako nameravate širiti in preoblikovati program delovanja v prihodnje?
Ob knjigah se posvečamo še mnogim, z njimi bolj ali manj povezanim rečem in smo v marsičem posebna institucija, ne le založba v klasičnem smislu. V prvi vrsti smo že vsaj zadnjih deset let pozorni na digitalizacijo, ki je s covidom dobila še dodatni pospešek. Digitalizacijo razumemo ne le kot pretvorbo klasičnih knjig v elektronski format in njihovo distribucijo, ampak kot okoliščino, ki zaznamuje vse ravni našega dela, od administracije do promocije. Založniki smo v smislu medija konzervativni in prisegamo na papir, tudi sam se sveže natisnjene knjige razveselim veliko bolj kot elektronske, pa čeprav pozneje zaradi težav z vidom pogosto prebiram prav elektronsko verzijo. Založništvo se bo moralo v hudi konkurenci drugih vsebin prilagoditi digitalni eri in izkoristiti njene prednosti.
Ob tem splošnem fokusu v digitalno transformacijo vidim predvsem tri smeri delovanja, v katere že dlje časa vlagamo dodatno energijo, saj se zavedamo, da stanje na mestu že na srednji rok ni rešitev, niti ni posebej zanimivo. Prvo pomembno polje delovanja za prihodnost so evropski projekti in z njimi povezana sodelovanja, področje, na katerem smo že beležili izjemne rezultate. Druga razvojna usmeritev so medsektorska sodelovanja, naše vsebine širimo na področja izobraževanja, sociale, kulturnega turizma … Na koncu je tukaj še trg. Želimo biti uspešni tudi na trgu, in to s kvalitetnimi vsebinami, kar je brez dvoma velik izziv. Beletrina že danes ni odločilno odvisna od muhavosti politike, stopnjo neodvisnosti pa si bomo prizadevali le še povečati. Želimo si graditi sodobno, evropskim vrednotam in kriterijem zavezano institucijo. Letos smo tako v duhu transparentnosti tudi prvič objavili obsežno poročilo o našem delu in poslovanju v preteklem letu (https://beletrina.si/s/porocilo-o-delu-in-poslovanju-v-letu-2020).
Slišim, da naj bi mesto glavnega urednika Beletrine prevzel Urban Vovk. Kaj nam lahko poveš v zvezi s tem?
Beletrina je že doslej imela močno uredniško ekipo. Z Alešem Štegrom že od začetkov skupaj pripravljava letni program izdaj in na različne načine sodelujeva v uredniškem procesu, Špela Pavlič že desetletje zavzeto bdi nad knjižno produkcijo in sodeluje pri programskih odločitvah, v zadnjem času se ji je pridružila Špelca Mrvar, ob njej pa tudi nekatere dragocene zunanje urednice in uredniki. Program založbe se v zadnjih letih nekoliko širi, predvsem pa postaja še bolj raznovrsten in ambiciozen. To zahteva ne le več dela s samimi knjigami, ampak še bolj pretočno sodelovanje uredniške ekipe z drugimi segmenti založbe. Vesel sem, da je moj dolgoletni prijatelj in v zadnjih letih tudi zunanji uredniški sodelavec Urban Vovk sprejel izziv, ob njem pa se iz pedagoških vrst med urednike vrača tudi Andrej Koritnik. Ne glede na razvoj založbe v različne smeri, od festivalov do digitalnih platform, so in bodo pravi temelj našega delovanja vendarle knjige, zato moramo ustrezno poskrbeti za ozadje njihovega nastajanja. Naši vodili sta profesionalnost in verodostojnost. Res pa je, da je bilo letošnje leto zaradi višje podpore založnikom s strani JAK za tovrstne odločitve nekoliko lažje, kot bi bilo to sicer.
Mitja Čander Fotografija: Mankica Kranjec
Kako boste proslavili petindvajsetletnico?
Veselimo se razstave, ki jo bodo konec oktobra odprli v Cankarjevem domu in bo obenem obeležila dve obletnici, našo in dvestoletnico rojstva velikega Dostojevskega, katerega dela redno izhajajo tudi pri Beletrini. Prav zdaj smo za to priložnost izdali nov prevod njegovega Mladeniča, zahtevno prevajalsko nalogo je odlično opravila Urša Zabukovec. November bo v znamenju praznovanja za naše bralke in bralce, pripravili smo posebne prodajne akcije, nagradno igro … Gotovo bomo tudi nazdravili, a zaradi znanih okoliščin bržkone manj prešerno, kot bi to storili v bolj normalnih časih. A za nazdravljanja bo že še čas, bistveno je, da je založba v dobri programski, kadrovski in poslovni kondiciji in tako nared za naslednje četrtletje.
Kako vidiš založbo čez pet, deset ali petindvajset let?
Z leti sem spoznal, da lahko resne vizije v založništvu segajo le nekaj let vnaprej in da je pomembno pravilo prav neobremenjeno odzivanje na impulze časa. Kljub temu pa je in bo ostalo dejstvo, da dobre založbe ni brez dobrih knjig, ne glede na to, ali so natisnjene ali pa zapakirane v elektronski ali avdio obliki. Potrudili se bomo, da bomo še naprej iskali dobre naslove, se jim posvečali z vso odgovornostjo in nato po izidu poskrbeli za njihovo pot do bralcev. Beletrino sem vedno dojemal kot oazo duhovne svobode in prepričan sem, da bo takšna tudi ostala.
Pisatelj, pesnik, esejist in drag človek Jože Snoj je sprva blestel kot kultiviran novinar na Delu in se osvobajal ideoloških nadzorov kot knjižni urednik na Državni založbi Slovenije, svoj idealni duhovni in družabni prostor pa je našel v okrožju Nove revije in njenega kluba. Enako domače se je počutil še v prijateljskem krogu trnovskega župnika Janeza Pogačnika, kjer je svetoval pri umetniški obnovi cerkve in načrtovanju neuresničene Bernikove spominske arhitekture v Kočevskem Rogu, o katerega tragiki je prizadeto razpravljal. Predvsem pa je tam po cele ure nedogmatično, včasih polemično razčiščeval teze o Bogu, prevzet prav toliko kot s človeškimi tudi z eshatološkimi vprašanji.
S svojimi eksistencialnimi spraševanji se je zelo rad, nič manj kot pri sodobnikih, ustavljal že pri pesniku Josipu Murnu, ki ga je kot diplomant slavistike in primerjalne književnosti razglasil za prvega modernega slovenskega lirika. S premišljenimi literarnimi presojami je sodeloval tudi v upravnem odboru Slovenske matice. Predvsem pa je ustvaril obsežen, danes že znamenit zvrstno vsestranski književni opus. Čeprav se je v zadnjih letih umaknil v zasebnost, je vse do konca ustvarjal in zavzeto spremljal nove knjige, ki jih je z razdalje tudi pozorno komentiral.
Vsepovsod je izstopal kot markantna, modro zadržana, a energična in s prisrčno toplino možato prežarjena očetovska osebnost, v prijateljskih krogih pa je izpričeval veliko duhovitost že z besednim mojstrstvom, s katerim je rad ljudi poimenoval po lastnostih, medtem ko je njemu Niko Grafenauer nadel ime »ata Snoj«. Nekaj časa je bil tudi sam urednik Nove revije. Tamkajšnjim prizadevanjem, povezanim z našim narodnim osvobajanjem in državnim osamosvajanjem, je pripadal brezpogojno, v poznejših kriznih časih pa je bil, da bi zagotovil obstoj Nove revije, pripravljen žrtvovati celo hčerinsko revijo Ampak, in se z žalostnim dejstvom, da je edinstveni mesečnik za kulturo prenehal izhajati, do zadnjega ni mogel sprijazniti. V razglabljanjih o evropski prihodnosti pa se je upiral uniformiranosti na vseh področjih, tja do prehrambnega, in slehernemu zabrisovanju slovenskega kulturnega izročila.
V svoji idealni človeški kompleksnosti je bil poln življenjske energije, nabit z erotizmom in občudovan kot kak grški tekaški atlet, a je bil predvsem človek duha in naturen filozof, prepoznaven ne le s svojo pipo, ampak z duhovno močjo in pronicljivostjo, ki je vrtala v labirinte sveta in človeštva pa tudi v skrivnosti narave in ljubega mu živalskega življenja, s katerim je zaznamoval tako svojo umetnost kot tudi lasten dom.
O svojem nemirnem življenjskem času je govoril in pogosto tudi avtobiografsko pisal iz najglobljih doživljajev in z vizijo, zavzeto za slovenstvo. Takega smo lahko spoznavali, ko se je oglašal z vprašanji o moči umetnosti ali ko je zrl v človeške rane, ko je na primer z neizprosno intenzivnostjo vodil večer s pričevalcem zgodovine, kakršen je bil pisatelj Stanko Kociper. Kot patriarhalen mož se ni bal izpostaviti niti v televizijskih pogovorih, kjer je vehementno zagovarjal vrednote družine, v njih pa je ob izidu knjig sugestivno predstavil tudi svoje celotno delo in doživljanje sveta.
V literaturo je vnašal vso svojo življenjsko izkušnjo in vsa avtentična premišljevanja in iskanja, usmerjena v izrazne možnosti slovenskega jezika, ki ga je inventivno gradil in prepoznavno kultiviral; zato je bila njegova umetnost ne glede na stopnjo hermetičnosti ali vselej slikovite komunikativnosti vedno povsem unikatna in pristna. S tem je pritegovala ne le literarne poznavalce, marveč prav tako neučakane bralce, ki jih je v njej vznemirjal predvsem dramatični čas medvojne in povojne slovenske zgodovine, v katerem so lahko odkrivali celo sami sebe in podobo svojih domačih krajev in razmer. Tudi v pogovorih je posebno rad obujal spomine na dolenjski Mokronog, kjer je preživljal del mladosti, pa spomine na vrstnike in vojaščino, med katero sta trpela skupaj s slikarjem Janezom Bernikom, čigar slikam je posvetil poduhovljene verze in ob njihovem ponatisu zadnjič javno nastopil. Njegova domoljubnost pa se je razživela celo na ekskurzijah, kjer smo v njegovi družbi tudi oddaljene kraje doživljali z domovino v srcu in se ob vsem navdušenju vselej najbolj veselili vrnitve. V Rimu je celo pesniško zatrdil, da se na poteh ne podreja zemljevidom, ampak le smerem svojega srca, ob lepoti mogočnih palač pa je vsakič zavzdihnil, da je tudi njihova trdnost zapisana minljivosti, ter tako ob vsem junaškem vitalizmu tudi tragično, včasih že malone depresivno gledal v usodo prihodnosti, ki jo poleg nerazsodnega človeka še usodneje kroji neuničljivo uničujoči Kronos.
Kot ustvarjalen, kritičen, duhovit in dinamičen um se je izražal v slikovitih, natanko izrisanih, a hkrati fantastičnih, pogosto v arhaičnih mitih zasidranih besednih podobah, skozi katere sijeta pripadnost življenju in vztrajno čuječe iskanje resnice. Veličasten opus njegovih romanov, pesniških zbirk, knjig za otroke, študij, esejev in vsega, kar je napisal in za kar je ob vseh drugih priznanjih prejel veliko Prešernovo nagrado, ostaja predmet literarne zgodovine, a predvsem občutljivim ljudem namenjeno pričevanje o zagonetnih poteh življenja in labirintih človeškega doživljanja ter o večnih hrepenenjih, ki so se mu iztekala v slutenjske predstave neznanega onstranstva.
Neizbežnosti človeškega slovesa od sveta se je zlasti v poeziji ob svoji strastni ukoreninjenosti v življenje že dolgo vse bolj trpko zavedal. Potem ko je prestal tudi izkušnjo smrti, pa ostaja z močjo svoje umetniške besede med nami nespremenjen kot neumrljiva ustvarjalna navzočnost, ki bo živo pričevala o njegovem času in iskanju transcendence, h kateri je vselej težil pod oboki svojih duhovnih katedral. Med nami bo živ, dokler bo živa slovenščina, ki jo je, prepojeno z izjemno ustvarjalnostjo, na novo poveličal in z vso občutljivostjo obogatil. V njej je odkril svoj edini način za ustvarjanje sveta, zato je lahko napisal, da so besede, s katerimi je človek poimenoval svet, »od prve do poslednje ikone božjega imena, nedoumljivo vseobsežne, kot je Bog sam«.
Abdulrazak Gurnah Fotografija: Stuart Cobley / Alamy Stock Photo
Nekega novembrskega popoldneva Saleh Omar v romanu By the sea – Abdulrazaka Gurnaha (The New Press, 2001) prispe na letališče Gatwick z Zanzibarja, oddaljenega otoka v Indijskem oceanu. S seboj ima majhno vrečko, v kateri leži njegova najdragocenejša lastnina – škatla iz mahagonija, v kateri je kadilo. Nekoč je namreč imel trgovino s pohištvom, hišo in družino. Zdaj je prosilec za azil. Omar beži iz lastne države, ker so zli džini, lažni vladarji, uveljavili avtokracijo. Medtem ko Omar v Združeno kraljestvo skuša vstopiti s ponarejenim potnim listom (pod psevdonimom Rajab Shaaban Mahmud), spoznamo še en lik – Latifa Mahmuda, ki je tesno povezan s Salehovo preteklostjo; Latif Mahmud je namreč sin resničnega Rajaba Shaabana Mahmuda in je že zdavnaj prekinil vse odnose s svojo družino v Zanzibarju. Mahmud je prav tako potoval v Evropo, vendar na bolj legitimen način – s pomočjo študentske vize v vzhodno Nemčijo, od koder se je – že v 60. letih – zatekel v Anglijo, kjer se je uveljavil kot angleški profesor in pesnik; predvsem pa živi osamljeno življenje.
Ko se Saleh in Latif srečata v angleškem obmorskem mestu, se razkrije, da je roman sestavljen iz drobnih scen – poleg razkrivanja tragedije postkolonialnega sveta, kjer se beguncem svet ves čas ruši, imamo občutek, da gre tudi za idejo prihajanja domov. Zgodba o ljubezni in izdaji, o zapeljevanju in posedovanju ter o ljudeh, ki poskušajo najti stabilnost, je pisateljev šesti roman. Zanj je bil nominiran za Bookerjevo nagrado in za knjižno nagrado Los Angeles Timesa. Recenzent v New York Timesu je roman By the sea označil za »preiskavo narave usmiljenja«, medtem ko je raziskovalka Sissy Helff, ki se je osredotočila na politiko zastopanja in skupne prakse obravnavanja ter označevanja beguncev in prosilcev za azil v medijih na splošno in zlasti v literaturi, zapisala, da Gurnah bralca sooča s heterogeno sliko težav beguncev. Trdi na primer, da roman uspe izrisati zapleteno panoramo begunskih zgodb, ki preči tanko mejo med znanimi podobami beguncev (s temami izgube in izseljenstva) in podobami sodobne identitete v večkulturni nacionalni državi.
Božanje in olajšanje
Velik del romanov letošnjega Nobelovega nagrajenca, ki je po Woleju Soyinki (1986) prvi temnopolti Afričan in šele šesti pisatelj z afriške celine, ki je prejel to prestižno nagrado, je postavljen na obalo vzhodne Afrike, večino junakov njegovih del pa prihaja iz Zanzibarja. Za poznavalce afriške literature to presenečenje prihaja kot svojevrstno božanje in morda celo kot tiho olajšanje, saj je očitno, da je afriška literatura v vsej kompleksnosti in raznolikosti, predvsem pa kvaliteti, še vedno sprejeta z dobršno mero skepticizma. Pravzaprav podelitev tako velike nagrade relativno neznanemu piscu pomeni svojevrsten prevrat.
Gurnah je resda prezentiran kot tanzanijski pisatelj, toda njegova identiteta je izrazito kompleksna. Odraščal je na Zanzibarju, avtonomni skupini otokov v Indijskem oceanu, ki se je po osamosvojitvi od Britancev združila s celino pod imenom Tanzanija. Odnosi s celino pa so bili vedno kulturno in politično obremenjeni in tudi zaradi tega se je Gurnah v šestdesetih letih preselil v Veliko Britanijo; na ta način naj bi se izognil državnemu terorju nad Arabci v Zanzibarju. Pisatelj nam nenadoma daje priložnost za razmislek o zamolčani zgodovini »majhnih krajev«, ki trpijo za posledicami kolonializma. Od tod verjetno prihaja tudi opredelitev, da romani Abdulrazaka Gurnaha postavljajo vzhodnoafriške junake v širši mednarodni kontekst, pri čemer so »Afričani vedno bili del večjega spreminjajočega se sveta«. Po drugi strani je Gurnah opredeljen kot temnopolti britanski pisatelj, ki se je v Združeno kraljestvo preselil iz prej koloniziranih regij in v središče svojega pisanja postavlja temo migracij in asimilacije. Njegovi junaki so izkoreninjeni, odtujeni, celo nezaželeni, pri čemer je vprašanje, ali se res počutijo žrtve. Po pisateljevih besedah je »osamljenost, odtujenost postala plodna podlaga za razmislek« in ga je pripeljala do pisanja leposlovja, pri čemer se je skliceval na svojo izkušnjo selitve in občutek pretresenosti zaradi odkritega rasizma, s katerim se je srečal.
Kritičarka Felicity Hand celo trdi, da se vsi romana Abdulrazaka Gurnaha, ki so zaznamovani bodisi z morjem ali puščavo, nanašajo na »odtujenost in osamljenost, ki jo povzroči emigracija«. Ko govorimo o razdrobljeni identiteti, se sočasno postavlja tudi vprašanje doma, kar njegovim junak dodaja neko posebno hrepenenjsko držo. Za Gurnahove junak je značilno, da po selitvi običajno ne uspejo v tujini in da je to, da so krenili na pot proti svetu, zaznamovano z ironijo in humorjem.
Zemljevidi niso naivna materija
Ko poslušamo Abdulaha Gurnaha, naj gre za njegove razlage o zemljevidih, za katere trdi, da niso naivna materija, pač pa nekaj, kar je legitimiralo razkosavanje sveta, ali o vračanju migrantov v njihov izvorni kraj, ki je vedno izjemno težko, saj večina čaka, da bo nekaj nesla nazaj, pri čemer pa se vedno sproža tudi vprašanje – kaj pomeni tu in kaj pomeni tam, se zdi, da nas bo preko številnih aluzivnih slik in odlivov pripeljal do točke pomiritve. Takšna je na primer zgodba o stotih predmetih, ki jo je razkril za BBC. Pripovedoval je, da je v mladosti v Zanzibarju našel kose kitajske keramike. »Šele kasneje«, je dejal, »ko začnete hoditi v muzeje ali poslušate zgodbe o velikih kitajskih armadah, ki so obiskale vzhodno Afriko, predmet postane dragocen, označevalec nečesa pomembnega – povezave«. Tedaj je moč videti predmet in ugledati njegovo popolnost, težo in lepoto. Zaradi tega je prisotnost tako oddaljene kulture, kot je Kitajska, neizogibna. Gurnaha bi lahko imeli za pisca Zanzibarja, vzhodnoafriškega pisatelja, afriškega pisatelja, nekoga, ki piše o svetovih Indijskega oceana ali pa za britanskega pisatelja, ki obravnava vprašanje spomina, lokalnega in kozmopolitskega, razseljenosti, zapuščenosti in identitete. Toda tako kot drobci kitajske keramike so svetovi njegovih likov zlomljeni, kljub temu pa se trudijo – tako Samir Jeraj v eseju o pisanju Abdulrazaka Gurnaha –, da bi bili popolni, dragoceni in lepi.
Posebnost letošnjega Nobelovega nagrajenca je tudi v tem, da se za razliko od svojih pisateljskih kolegov, kot so Leila Aboulela iz Sudana, Chimamanda Ngozi Adichie in Teju Cole iz Nigerije ter NoViolet Bulawayo iz Zimbabveja, ne osredotoča zgolj na temo migracij, pač pa je eden redkih in predvsem prvih piscev, ki je artikuliral izkušnje potovanja iz Afrike na zahod. Gurnah je bil star skoraj štirideset let, ko je objavil svoj prvi roman Memory of Departure (1987). Kljub temu da je dolga leta živel v Združenem kraljestvu in do takrat doktoriral iz književnosti, se je zdelo, da je še vedno prišlek. »Še vedno sem odhajal,« je pisatelj povedal Razii Iqbal v enem izmed intervjujev. Prvi roman je bil končan pred več kot desetletjem, vendar ga je serija Heinemann African Writers zavrnila. Po pisateljevih kasnejših interpretacijah je šlo za to, da njegovih del ni bilo lahko umestiti med afriške ali britanske ali diasporične. Z romanom Paradise iz leta 1994, ki je bil uvrščen v ožji izbor za Bookerjevo nagrado, je kasneje prodrl med širše bralstvo, ne glede na to, da njegovi romani niso lahko branje, in začel zbujati kritično zanimanje.
Bogata medbesedilnost
Značilnost romanov Abdulrazaha Gurnaha je tudi bogata medbesedilnost; sklicevanja na splet literarnih besedil. Za njegovo pisanje se pogosto uporablja zapis Virginie Woolf: »Spomin teče z iglo noter in ven, gor in dol, sem ter tja.« Njegovi romani pa so, čeprav izrazito premišljevalski, zaznamovani tudi z globoko čutnostjo in plastičnimi opisi, s pomočjo katerih priklicujejo izginule svetove. Nobelov odbor je na primer poudaril Gurnahov prispevek k postkolonialni literaturi: »V Gurnahovi prozi vedno najdeš drugo zgodbo, ki jo zaznamujejo glasovi in posamezne usode, ki ne potrjujejo kolonialnega prikaza zgodovine.« Gre za citat, ki se navezuje na afriški pregovor. Leta 1994 ga je v intervjuju za revijo Paris izpostavil tudi ikonični nigerijski pisatelj Chinua Achebe: »Dokler levi nimajo svojih zgodovinarjev, bo zgodovina lova vedno poveličevala lovca.« Gurnah zapisuje glasove in spominę tistih, ki tvegajo, da bodo izbrisani s strani zgodovine; seveda je postkolonializem v središču njegovega zanimanja in tako tudi njegovega pisanja ali konkretneje, izgnanstvo in izseljenstvo zaznamujeta vseh njegovih deset romanov. Svahili je njegov prvi jezik, angleščina pa je postala jezik njegove literature. Svahili, arabščina, hindujščina, nemščina, citati iz Korana in arabske klasike povezujejo njegovo prozo. Hkrati pa je ključno razmišljati, katere so tiste edinstvene prizme, ki se jih poslužuje Gurnah – pogosto se namreč osredotoča na ocean kot kraj, iz katerega nastajajo zgodovine, identitete, odnosi, intimnosti in politika. Ogromna, a premalo raziskana obala svahilija je dom bogatega amalgama afriške, azijske in arabske dediščine, prav te svetove pa prikazuje Gurnah v svojih romanih.
Pisatelj v svojih predavanjih pogosto govori tudi o občutku pripadnosti tistemu svetu Indijskega oceana, ki ga je poznal in je v veliki meri islamski ter je bil nekako vključen v islamsko epistemologijo, tudi če govorimo o indijski ali hindujski kulturi. »Torej, to je en način razumevanja, kot pravim,« je pred leti priznal akademičarki Tini Steiner: »Potem pa so tu še druge stvari, ki so povezane z bolj zapletenimi zadevami. To je zgodovina nasilja; to je zgodovina izkoriščanja ljudi, ki prihajajo od drugod, zlasti iz dela vzhodnoafriške obale, od koder izviram.« Seveda ne preseneča, da Gurnahovo delo predstavlja izziv, če ne celo provokacijo za tipične načine branja in razmišljanja o postkolonialni literaturi. Drugi pomemben premislek je način, kako Gurnah v liričnih pasažah pripoveduje o notranjosti svojih junakov. Pri tem ne piše nujno in ne razmišlja posebej o islamu, toda glede na zlorabo muslimanov po vsem svetu in z učinki vojne proti terorizmu je ključno opomniti, da Gurnahovi romani omogočajo bralcu uvid v celo paleto muslimanskih likov, ki so premišljeni, človeški in zapleteni.
Nemški kolonializem
Še ena zamolčana tema, ki jo letošnji Nobelovec prinaša v branje, je izkušnja z nemškim kolonializmom. Pisatelj je dejal, da si nikoli ni mislil, da bo spisal roman, kot je Afterlives (2020), vendar je ta nekako sovpadel s časom, ko sta bili nekdanji kolonialni velesili Nemčija in Velika Britanija pozvani, da ponovno proučita svojo (kolonialno) zgodovino. »Nenehno se ukvarjamo s temi vprašanji,« je dejal pisatelj v enem izmed pogovorov. Po njegovem še zdaleč ne živimo v dobi, v kateri bi bila vprašanja spomina, pravice in sprave brezpredmetna, pač pa je vedno obstajalo sedanje ozračje napada na tujce (in sovražnosti). »Hkrati pa mislim, da obstaja stalna borba.« Afterlives obravnava vpliv in prehajanje posledic kolonializma iz generacije v generacijo. Roman se odpre tik pred prvo svetovno vojno v nemški vzhodni Afriki, ki je danes znana kot Tanzanija. Junakom sledimo skozi epizode pretresov in konfliktov: podrobno opisuje ravnanje nemških sil ob Maji Maji vstaji, ki je pomenila upor islamskih in animističnih Afričanov, čeprav se osredotoča na zgodbo para Khalifa in Asha, ki sta se poročila leta 1907. Ritem romana je hiter, recimo nekakšna serija psiholoških portretov, ki obravnavajo travmo, in kot že naslov pove – tisto, kar sledi in se upočasni ob opisovanju romance med Hamzo in Afijo; njuna ljubezen raste ob stiski. Gurnah torej o zgodovinskih dogodkih pripoveduje z osebnega vidika ter predvsem z veliko mero empatije, ki je tudi posledica notranjega pogleda v zgodovinske trenutke.
Dodana vrednost Gurnahovih romanov je raba svahilijskih besed in stavkov. V romanu Afterlives ni nič drugače. Gurnah bralca spodbuja k prepoznanju vloge kolonizacije pri rabi jezika in njenega učinka na literaturo. Tako se na subtilen način preseže diskusije, kot se je odvijala med Chinuo Achebejem in Ngugi wa Thiong’om; razpravljala sta, ali naj afriški pisatelji pišejo v angleškem jeziku (Achebe), ter s tem dosežejo širše občinstvo ali v afriških jezikih kot del procesa dekoloniacije (Thiong’o). Jezik, ki se ga poslužujejo Gurnahovi liki, odraža njihovo kompleksno identiteto; nekateri liki na zahodu prevzamejo novo identiteto, se pretvarjajo, da so nekaj drugega, kar so v resnici, predvsem, da bi zaobsegli svojo novo situacijo. Glavni lik v romanu By the sea se pretvarja, da ne govori angleško, ker so mu povedali, da to pomeni, da bo verjetno dobil azil. Prisiljenost v laganje in manipuliranje z resnico, da bi prelisičil sistem in se znašel v novem vrednostnem sistemu, je – tako Gurnah – posledica neke nove realnosti kolonializma. Podobno se zgodi v romanu Afterlives, kjer so bili ljudje, ki so bili nemški vojaki (schutzruppe), od svojih novih britanskih okupatorjev deležni sumničenja, kljub temu, da so bili mnogi v te vloge prisiljeni. Po pisateljevem mnenju so se kolonizirani na strani kolonizatorjev borili iz kompleksnih razlogov. V tem smislu je eksemplaričen prizor iz romana Afterlives, kjer sta nemški kolonializem in njegov konflikt z Veliko Britanijo hkrati kontekst in del vsestranske izkušnje, skozi katero se razvijajo liki. Tu imamo tudi lik nemškega častnika, ki je v mikrokozmosu kolonializma navdušen nad enim od svojih vojakov in s svojo močjo nad njim; hvali se, da ga lahko nauči nemško dovolj dobro, da bo bral Schillerja, hkrati pa istemu človeku izreče brutalne kazni. Do njega čuti nežnost in celo spolno privlačnost. Odnos postane nepojasnjen. »Noče priznati,« pravi Gurnah. »Noče razumeti, zakaj do tega gospoda čuti nekakšno nežnost.«
Kasneje v romanu Afterlives naletimo na gibanje »ponovne kolonizacije«, ki je cvetelo pod nacistično oblastjo, ki je pritegnilo več nekdanjih askarijev; ti so se med prvo svetovno vojno borili v schutztruppeju. Najbolj znan med njimi, Bayume Mohamed Husen, se je v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja poročil v Nemčijo in imel otroke z Nemko, preden se je vključil v gibanje za »ponovno kolonizacijo«. V zgodnjih štiridesetih letih je delal kot igralec, kasneje pa so ga poslali v koncentracijsko taborišče zaradi zunajzakonske zveze z belo žensko. Gre za tragično potovanje, ki odraža Husenovo fascinacijo nad močjo, statusom in identiteto, ki mu jo prinaša njegova povezava z Nemčijo, ne glede na vzpon nacizma. Ob takšni zgodbi se tudi zavemo, kako malo znanega je o nemških kolonialnih izkušnjah na afriški celini. Predavatelj postkolonialne književnosti na Univerzi v Exeterju, dr. Florian Stadtler, trdi, da je odsotnost teh izkušenj opazna zlasti v literaturi – življenje Bayume Mohameda Husena je bilo resda predmet biografskega proučevanja in celo dokumentarnega filma, toda razprave, ki so se zgodile, so se v veliki meri osredotočile na grozodejstva in genocide v Namibiji, nekdanji nemški jugozahodni Afriki; kar zadeva Nemčijo in nemško literaturo, pa naj bi vladalo določeno nelagodje glede tovrstne teme, ki zajema dejanja najbolj pošastne okrutnosti.
Čudno protislovje
Abdulrazak Gurnah Fotografija: Wikipedija
Gurnah poudarja, da je Hannah Arendt v svoji knjigi Totalitarizem potegnila vzporednico med nasilno, genocidno uporabo rasnih teorij v kolonijah in med razvojem nacizma, ki je dosegel vrhunec v holokavstu. Poleg tega opaža protislovje v sami naravi imperializma, ki je izpovedoval skrb za ljudi, hkrati pa jih je množično ubijal. »Težko je razumeti nasilje in krutost, ki sta jo nekako omogočili ideji o rasi,«je dejal Nobelovec. Tanzanija je po njegovem v tem času utrpela neskončno nasilje; tudi vsak upor ali nedisciplina je bila grobo zatrta. Kljub temu dodaja, da so nemški naseljenci in kolonialne oblasti izrazile skrb glede izboljšanja zdravja, izobraževanja in kmetijstva. Obstajalo naj bi čudno protislovje, ki ga imperializem vsebuje: na eni strani nasilna prisila, na drugi pa javni moralni položaj.
Tako kot pri drugih Gurnahovih romanih tudi v zadnjem delu junaka Hamza in Afijin sin potujeta na zahod, v Nemčijo. Tam se obeta raziskava, kam je tragični Ilyas odšel in kaj se mu je zgodilo. Konec romana Afterlives združuje teme izbire, selitve zaradi ljubezni, spomina in zgodovine. Čeprav se zdi, da je v Gurnahovih romanih vse odvisno od kraja, na katerem se junaki nahajajo, in zgodovinskega konteksta, v katerem živijo, je precej pozornosti posvečene tudi drugim elementom, kot je čas. V tem smislu je povedna anekdota, kako se je Gurnah odzval na vprašanje ene izmed svojih bralk – ali lahko morje v njegovih romanih razumemo kot snov. Odgovoril je, da morje razume kot prostor sprememb; nenazadnje ne gre le za vodo, pač pa tudi za dinamiko vetra, soli itd. Vsi ti elementi skupaj tvorijo nekaj, kar pojmujemo kot morje.
Kar zadeva čas, si Gurnah prizadeva, da bi se čas v njegovih romanih povrnil na več načinov. Časovni lok romana Afterlives se razteza v okviru petdesetih let in vsebuje koledar, označen z datum in dogodki. Gre za sugestijo, da ima vpliv kolonizacije dolgo in zapleteno zgodovino, pri čemer je poveden primer tradicionalnega sistema trgovanja – karaven npr. iz romana Paradise in skupnosti, ki so jih oblikovale – vse to je uničil najprej nemški in nato britanski imperializem. Giordano Nanni v svoji knjigi Kolonizacija časa celo trdi, da je bil čas sam po sebi koloniziran in da so se morali kolonizirani prilagajati evropskim časovnim sistemom, deloma zaradi birokratskih procesov. To je tudi tema romana By the Sea. Glavni junak noče uporabljati telefona, s čimer nasprotuje konvencionalnim predstavam, in uživa v preprostem dejstvu, da ga morajo znanci še vedno obiskati nenapovedano.
Skoraj škandal
Čisto ob koncu je smiselno omeniti skorajšnji škandal, ki se je zgodilo ob podelitvi letošnje Nobelove nagrade. Dolgoletni nominiranec, kenijski literarni velikan Ngũgĩ wa Thiong’o, je očitno spet ostal v rezervi, medtem ko je bilo delo drugega vzhodnoafriškega pisatelja nenadoma prepoznano. Ko je Gurnahova dolgoletna založnica Alexandra Pringle (Bloomsbury) po podelitvi nagrade rekla, da je Gurnah eden največjih živečih afriških avtorjev, je zakrila pomembno dejstvo, ki se bo marsikomu zdelo preveč lokalno obarvano. Gre za to, da v afriški literaturi – v angleško govorečem svetu – prevladuje pisanje iz Južne Afrike in Nigerije. Na to kaže dejstvo, da sta že prejela Nobelovo nagrado južnoafriška pisatelja JM Coetzee in Nadine Gordimer, poleg Woleja Soyinke iz Nigerije. Ngugi Ngũgĩ wa Thiong’o piše v angleščini, vendar je poznan kot glasen zagovornik ohranjanja domačih jezikov, med drugim je ustvarjal dela v maternem jeziku, gĩkũyũ. Tako kot Kenija je tudi Tanzanija država, v kateri svahili kultura, književnost in izobraževanje ostajajo živi in dinamični. In tu nastopi ironija: Gurnah piše v angleščini, čeprav jo je preoblikoval in prepojil s svahilijem, in čeprav je svahili njegov materni jezik. Nekateri kritiki trdijo, da so se podeljevalci Nobelove nagrade znova odločili, da bo nagradili primat pisanja v angleškem jeziku na celini in se tako odrekli tistemu piscu, ki se je neutrudno boril proti tej prevladi. Toda če povzamem misel Bhakti Shringarpure, pisateljice in akademičarke ter urednice Warscapes magazine: če je vseprisotna ideja o »literarnih zaslugah« tisto, kar šteje pri Nobelovi nagradi, potem ni nihče bolj zaslužen za to priznanje in ugled kot Abdulrazak Gurnah.
Že odgovor na vprašanje, ki so mu ga zastavili tik po razglasitvi, izkazuje posebno nobleso in zahteva priklon: umetniško ustvarjanje je lahko tudi branik pred silami razčlovečenja in smrti. In Gurnah, ki se že celo svoje življenje ukvarja z dolgo zgodovino razvrednotenja in ponižanja, je bil pri vprašanju begunske krize nedvoumen: »Razlog, da se mnogi ljudje v Evropi tako težko sprijaznijo s tem, je nekakšna – na kratko povedano – skopost.« Zdi se, da Gurnah povzame tam, kjer se je ustavila nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie; ne samo da imajo ljudje pravico potovati, gre tudi za to, da imajo tisti, ki prihajajo, evropski družbi tudi nekaj ponuditi.
O najnovejšem ponatisu Pet fragmentov Lojzeta Kovačiča, ki je nedavno izšel pri Beletrini, smo se pogovarjali z literarnim teoretikom, kritikom, esejistom in profesorjem Matevžem Kosom. V letih 1993–1998 je bil glavni urednik revije Literatura, od leta 1998 je urednik njenih knjižnih zbirk Novi pristopi in Labirinti. Je avtor mnogih knjig (Prevzetnost in pristranost: literarni spisi, Kritike in refleksije, Poskusi z Nietzschejem: Nietzsche in ničejanstvo v slovenski literaturi, Branje po izbiri, Fragmenti o celoti: poskusi s slovenskim pesništvom) ter prejemnik nagrade Marjana Rožanca in Zoisovega priznanja Republike Slovenije za pomembne znanstvene dosežke. Predava na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
V novem ponatisu Kovačičevih Petih fragmentov lahko beremo vašo spremno besedo, v kateri spregovorite o Kovačičevi prozi in globoki sledi, ki jo je pustil v slovenskem literarnem prostoru. Za začetek bi vas zato vprašala, kaj je tisto, kar Pet fragmentov loči, in kaj tisto, kar jih povezuje s preostalimi avtorjevimi deli?
Večji del Kovačičevega opusa je avtobiografski. In tu so pomembne zlasti tri knjige, ki so izšle v obdobju dobrega desetletja: Resničnost (1972), Pet fragmentov (1981), Prišleki (1984–1985). Opisujejo namreč tri ključna poglavja iz zgodbe pisateljevega življenja. Če sledimo kronologiji te biografije, potem je zadeva takšna: Prišleki govorijo o desetletju 1938–1948, ko se je zgodilo vse tisto, kar je bilo za Kovačičevo življenjsko – in nič manj pisateljsko – usodo formativno: izgon njegove družine iz Švice v Jugoslavijo tik pred 2. svetovno vojno, s tem zamenjava materinega jezika s tujim očetovim, se pravi nemščine s slovenščino, vojna, očetova smrt, takoj po vojni izgon njegovih najbližjih v Avstrijo, boj za preživetje, ljubezenski pa tudi pisateljski začetki itn. Resničnost, recimo, se začne na točki, kjer se končajo Prišleki, namreč z odhodom protagonista, lahko rečeva kar Kovačiča, k vojakom v Makedonijo. Tam je bil dve leti in doživel marsikaj. Za današnje generacije, ki jim ni več treba služiti vojaščine, po večini same nepredstavljivosti. Resničnost je sicer njegov najkrajši roman, Pet fragmentov pa ob Prišlekih eden najdaljših. Čeprav, gledano zgolj kronološko, je dogajalni čas Petih fragmentov razmeroma kratek oziroma natančno definiran. Postavljen je namreč med marec 1969 in oktober 1972. A s številnimi retrospektivnimi vložki in modernistično pisavo, ki je onkraj fabulativnosti v tradicionalnem pomenu besede. Gre namreč za odprt tekst, pravzaprav za »delo v nastajanju«. Ne odvija se v obliki sklenjene pripovedi, ampak na način provizoričnih slovarskih gesel, v katerih se prepletajo veristični opisi predmetnega sveta, sanjski prizori, retrospektivne pasaže, aforizmi in še kaj. V spremni besedi, ki jo omenjate, sem poskušal prikazati ravno posebnost Kovačičevih Petih fragmentov znotraj njegovega opusa, neke vrste kontinuiteto v diskontinuiteti. Morda se spominjate zaključnega prizora Resničnosti: protagonist se po dveh letih vrne v Ljubljano, ne ravno domov, saj doma niti bližnjih tu nima. Z železniške postaje se odpravi v Tivoli in tam prespi na klopci sredi gozda, »v legi embria, v kateri mu je bilo od vseh položajev še najtopleje«. No, in moja domislica, s katero se lotim razlage Petih fragmentov, je ta, da se tisti dvaindvajsetletni »embrio«, ki je leta 1950 zaspal sredi Tivolija, zdaj, v uvodnem prizoru Petih fragmentov, leta 1969, torej že v srednjih letih, zbudi v svojo novo resničnost. Zdaj v sobico pod Ljubljanskim gradom, torej na drugem koncu mesta. Različen, a po drugi strani isti človek. Predvsem pa še zmeraj prišlek.
V spremni besedi govorite o »problemu začetka in problemu konca«. Pet fragmentov je na neki način nedokončano delo, saj sestoji iz zgolj dveh delov. Kakšna je bila usoda preostalih treh fragmentov?
Pet fragmentov, ki sta pravzaprav dva. To je najkrajši odgovor na vaše vprašanje. Kovačič je pozneje sicer izdal knjigo Basel (1989) in jo podnaslovil Tretji fragment. Tekst je bil napisan leta 1983, govori pa o kratkem potovanju zrelega pisatelja v Švico, recimo da na sledi prvim desetim letom svojega življenja, ko še ni bil »prišlek«. Med drugim govori ravno o izkušnji nemoči, nemožnosti artikulacije svoje prvotne, se pravi švicarske izkušnje življenja. Ob tem je treba opozoriti še na to, da je Kovačič leta 1991 v Novi reviji objavil besedilo z naslovom Četrti fragment (Zasnova prvega poglavja). Na koncu je v oklepaj vstavil letnico 1982, zasnova četrtega fragmenta je torej nastala pred tretjim fragmentom. Precej zapleteno, skratka. Tudi to po svoje govori o Kovačičevi zagati, ne samo »začetka« in »konca«, ampak predvsem celote. Kako celoto nekega življenja spraviti v telo teksta. In forma, ki ustreza takšni celoti, je v Kovačičevem primeru lahko samo fragmentarna. Če to seveda ne velja za literaturo na splošno.
Lojze Kovačič (Fotografija: Wikipedija)
V romanu spremljamo glavnega protagonista, imenovanega K., pisatelja, zaposlenega v kulturnem centru, kjer poučuje lutkarstvo. Delo sprejme, saj potrebuje nekaj, kar mu bo omogočilo svobodno pisanje. Ker je v romanu polno indicev, da gre za avtobiografskost (Kovačič sam je bil zaposlen kot dramaturg v Lutkovnem gledališču Ljubljana in v Pionirskem domu, delal pa je tudi kot lutkovni pedagog), bi vas vprašala – za kakšno avtobiografskost gre v romanu?
Kovačičevo romanopisje se izmika običajnim literarnovednim klasifikacijam. Po večini gre namreč za dnevniško-spominsko pisanje, a v formi hibridnega žanra, ki daje prednost literarno preoblikovani izpovednosti pred kronikalno dokumentarističnostjo. »Ni načina, da bi se skopal iz sebe,« je Kovačič zapisal v enem izmed svojih fragmentov. In zdaj sva prek ovinka spet pri vprašanju začetka in konca in s tem pri odgovoru na specifiko pisatelja kot avtobiografa.
K. je v razmerju z več ženskami – z mamo svojih otrok, sostanovalko, njeno prijateljico … toda ljubezenski odnosi so v romanu vselej nemogoči. Kovačič zapiše, da v ljubezni »svetu vedno kažemo hrbet«, K. pa se sprašuje, ali je ljubezen možna zgolj »v daljavi«. Kakšno mesto v Kovačičevi prozi torej zavzema ljubezen? Ji uspe premagati samoto sodobnega človeka?
Ljubezen nam je vsem v pogubo, bi ob tem pomodroval slovenski literarni klasik. A brez nje bi bilo še slabše, bi dodal kakšen duhovitež. Kakorkoli že: temeljni kamni Petih fragmentov so gotovo ljubezen, erotika, seksualnost. Oznaka, da gre za ljubezenski roman, bi bila čisto v redu, a s pripombo, da je takšna podoba ljubezni ali natančneje seksualnosti v slovenski literaturi precej unikatna. Tu mislim predvsem na skrajno veristične in prav nič estetizirane opise srečevanj in razhajanj, užitka in bolečine, velikih in malih smrti. »Samo s telesom si lahko resničen in torej tudi iskren,« ob tem pravi Kovačič. A vprašanje, ki se ob tem odpira, je, kako literarno ubesediti ta, če lahko tako rečem, čisti zdaj seksualnosti, kako igro teles brez zagonetnega preostanka prevesti v telo teksta. In kaj se ob tem izgubi. Mislim, da je posebnost Kovačičevega intenzivnega popisovanja erotičnih prizorov predvsem to, da bralcu nekako sugerira, da neposrednost, če ponovim, čisti zdaj seksualnosti, ko ga poskuša uloviti pisec in za njim bralec, pravzaprav ni mogoč. K temu prispeva tudi občasna distanca – pripovednemu drncu in intenzivnosti prizorov navkljub. Natančneje rečeno: bralec ima možnost sodelovati v distanciranem pogledu na vse strastno, kar se dogaja seksualnemu paru, pa tudi na tisto manj privlačno, neestetsko, moteče, kar sodi zraven. A tega zaradi narave same stvari ni mogoče opaziti v živem času, ampak je to lahko šele zadeva, če se izrazim učenjaško, postkoitalne refleksivnosti. Glede »samote sodobnega človeka«, ki jo omenjate … Mislim, da so upodobitve ljubezni, erotike, seksualnosti sicer lahko zgodovinske, ljubezen – in nič manj smrt, bolečina, užitek, trpljenje in še marsikaj, kar je temelj vsake subjektivnosti – pa je po svojem bistvu seveda nekaj transzgodovinskega in s tem onkraj vsakokratne »sodobnosti«. Tudi o tem, kaj je sploh to, čemur nemalokrat pravimo »sodobni človek«, bi bilo zanimivo debatirati. Vsi, razpeti med včeraj in jutri, smo tako ali drugače sodobniki, a nemara je vsakdo v resnici le sodobnik samega sebe.
Drago Jančar je zapisal, da je proza Lojzeta Kovačiča pokazala človeka kot »široko polje, čez katero se premikajo prikazni družbenih sistemov«. Kako se K., protagonist Petih fragmentov, upira tem »prikaznim«? Je to naposled v njegovem primeru možno zgolj skozi pisanje?
Kovačič nekje govori o svojem upanju, da se »bedasta zgodovina ne bi ponavljala«. Njegov odnos do zgodovine je še najbolj razločno in plastično popisan v Prišlekih, tudi to, kje in kako lahko posameznik črpa moč za svoje preživetje. A ne samo v elementarnem fizičnem smislu. Sicer pa imate prav: v Kovačičevem primeru je eden izmed načinov, kako posameznik lahko preživi viharje časa, zgodovine, nasilja itn. in pri tem ostane kolikor toliko – predvsem v intelektualno-moralnem smislu – cel, predvsem umetnost oziroma literatura. Navsezadnje ravno literaturo razume, če ponovim njegovo formulacijo, kot »edini resnični rezervat svobode«. Glede Petih fragmentov pa je tako, da jih kakšen bolj sociološko-kulturološko naravnan bralec lahko bere tudi kot mikroštudijo vsakdanjega življenja v slovenskem samoupravnem socializmu. A s pripombo, da je posebnost Kovačičeve pripovedi nezainteresiranost za tedanjo vladajočo ideologijo, včasih tudi prezir do nje in, ne nazadnje, do tedanje funkcionarsko-partijske elite. Kolikor je njegovo pisanje tudi kronika svoje dobe, je zanj bistvena nepopustljiva kritičnost do vseh strani. Še posebej plastični so recimo opisi na novo nastajajočega srednjega sloja in njegovega oportunizma pod partijsko oblastjo, malih vsakdanjosti, intelektualnih zvijač, prevar in samoprevar, ob pomoči katerih je marsikdo živel razmeroma znosno v deželi samoupravnega socializma.
Kot profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti poučujete na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Tam ste nosilec predmeta Slovenski roman, v okviru katerega obravnavate tudi Kovačiča. Kako se razlikuje od preostalih sodobnikov tega obdobja? Kaj v zvezi z njegovim ustvarjanjem poskušate najbolj približati svojim študentom?
Kovačič je gotovo eden najzanimivejših slovenskih pisateljev. Nemara tudi zato, ker je najmanj slovenski in je bil nekako obsojen na to, da je bil do konca »tujec med tujci«, kot pravi sam. Njegov opus bi zahteval poseben ciklus predavanj, tudi z gledišča razvoja moderne proze na Slovenskem. A ob tem je bistveno, da Kovačič nikakor ni antikvaren pisec, ki ga lahko varno spravimo v katero izmed literarnozgodovinskih omar. Od prvega natisa Petih fragmentov letos recimo minevajo štiri desetletja. To je ravno pravšnja doba, da neka knjiga utone v pozabo ali pa zaživi novo življenje. Sam navijam za drugo možnost. Pet fragmentov, in enako velja še za kakšno drugo Kovačičevo delo, je namreč napisanih literarno inovativno, predvsem pa izjemno odkrito, brez zavor in dlake na jeziku, pa naj gre za spolnost ali za kritičen odnos do tako imenovane moralne večine. Ta večina, ki tako ali drugače kroji posameznikovo življenje, po svojih mentalnih navadah in razvadah danes ni kaj bistveno drugačna od tiste izpred pol stoletja. V dobi politične korektnosti, aboniranih pravičnikov, moralizmov in formalizmov vseh vrst je Kovačič času neprimeren avtor. A ravno zato ga je treba brati. Pa naj piše o poblaznelih babnicah, še hujših dedcih ali, ne nazadnje, o tistem najbolj zagonetnem in ne nujno simpatičnem: samem sebi.
Kakšna pa je bila Kovačičeva dejanska usoda? Zdaj velja za enega največjih sodobnih slovenskih avtorjev – kakšna pa je bila njegova recepcija za časa življenja?
Resničnega življenja nekega literarnega opusa seveda ni mogoče presojati zgolj na podlagi zunanjih okoliščin, nagrad, priznanj in podobnega. Pomembnejša je zgodovina individualnih branj, ki pa je, razumljivo, presojajočemu očesu skrita in nedostopna. Vaše vprašanje najbrž meri na recepcijo v splošnem smislu. Čisto na kratko: Kovačiča ne moremo uvrstiti med zamolčane avtorje ali kaj podobnega. Navsezadnje je med svojo, tako imenovano kritično generacijo hitro obveljal za enega najboljših oziroma najbolj nadarjenih piscev. Prvo pripovedno besedilo je objavil zelo zgodaj, leta 1945, še v času vojne. Ko je leta 1969 dobil malo in štiri leta pozneje veliko Prešernovo nagrado, je postal, kakorkoli se to že sliši, del slovenskega literarnega kanona. Naj omenim še to, da je pozneje dvakrat dobil nagrado kresnik za najboljši slovenski roman, ali da je v drugi polovici devetdesetih let postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. A do vseh teh časti in priznanj, kot se pravemu pisatelju tudi spodobi, je ostal rezerviran. Zlasti do tako imenovanih stebrov družbe, ki se radi zberejo na takšnih svečanostih. Glede tega je recimo pomenljiv opis v Petih fragmentih, ko protagonist za eno izmed svojih knjig dobi nagrado in se mora odpraviti v mestno hišo na slovesno podelitev. Različne kulturniške modele, ki so se zbrali tam, precej kritično popiše, ko pa prepozna še nekaj partijskih funkcionarjev, ki so mu svoj čas grenili življenje, zgolj suho zapiše: »Kako si sovražil in se navadil sovražiti!«
V spremni besedi pravite tudi, da Kovačič včasih piše, kot bi pisava prehitevala življenje – je to v tako neverjetno obsežnem pisateljskem opusu, kot je Kovačičev, neizogibno? Kaj pa sama forma fragmenta? Zapišete, da je kazalec odprtosti njegove proze, ki jo zaznamujejo mnoga tropičja. Je fragment za postmodernega človeka, ujetega v hitečem svetu, najprimernejši izraz življenja?
V nekaterih Kovačičevih delih, zlasti v obeh najobsežnejših, se pravi v Petih fragmentih in v Prišlekih, srečamo kar nekaj mest, v katerih prostodušno priznava, kako bi rad čim prej postavil piko, kako ima »tega špeha« dovolj in podobno. Da bi se tako zatem, nekoliko paradoksalno, lotil novega pisateljskega projekta. Glede na to, da je Kovačič, z nekaj izjemami, ves čas pisal eno samo knjigo, to je knjigo svojega življenja, in da se je tako rekoč obsesivno vrtel okrog ključnih dogodkov tega življenja, je smiselno zagovarjati tezo, da njegov opus pravzaprav uprizarja dialektiko »literature« in »življenja«. Kako pisateljsko ujeti živeti čas? Kako biti kronist samega sebe, postavljen v nepredvidljive okoliščine zgodovinskih menjav in, ne nazadnje, individualnih usod, ki se stikajo s kronistovo? In ključna paradoksija, ki je tu pri delu, je to, da je tisto, kar je nepredvidljivo, hkrati tudi neizogibno. Kot da literatura, ki življenja kot takega seveda ne more prehiteti, po drugi strani – s tem, da ga popisuje, preoblikuje, poustvarja – življenjsko nepreglednost nekako dela smiselno ali celo sproti ureja tisto, kar razpada ali česar ni več. Pri Kovačiču ne v formi zaokrožene celote, ampak fragmenta, ki je edina mogoča pojavna oblika te celote. »Zrelost je vse,« se glasi eden najbolj znanih Kovačičevih stavkov, s katerim se konča njegova knjiga Kristalni čas. Recimo, da tudi takšen osamljen stavek lahko razumemo kot fragment, ki meri na celoto. Mimogrede: to poletje sem prebiral Durrellov Aleksandijski kvartet. In osupel naletel na tako rekoč identično misel: »Zrelost, to je vse.« Sorodnost po izbiri, intertekstualna navezava ali naključje, ki je povezalo dva zrela pisatelja?
Omenili ste tropičja: mislim, da jih je preveč. Če bi bil Kovačič mlad pisec, jaz pa star urednik, bi mu predlagal, da jih čim več eliminira.
Za konec bi vas vprašala še: kako brati Kovačiča? Kako pristopiti k njegovi povsem samosvoji pisavi in kaj je tisto, kar se vas je v Petih fragmentih še posebej dotaknilo?
Za začetek ga je sploh treba brati. V dobi, ki ni najbolj naklonjena debelim knjigam in ki ima raje kot živopisnost vsebin njihove povzetke, utegne to biti izziv posebne vrste. Zunanji, če hočete, zgodovinski svet, ki ga popisuje knjiga Pet fragmentov, je za današnjega mlajšega bralca nekaj precej odmaknjenega: stare države in družbenega sistema že dolgo ni več, komunikacijski kanali in občevalne navade so drugačni, privilegij ni več, če telefon imaš, ampak če si lahko privoščiš, da ga nimaš. Kar pa itak ni mogoče. A tisto, kar me kot bralca pri Kovačiču preseneti vsakič znova, je to, kako plastično je znal predstaviti konkretno človeško usodo, njena protislovja, zdrse, iskrenost in neiskrenost do drugih in do samega sebe. Njegova proza uprizarja tisto, kar sem poimenoval drama enkratnega življenja. Ko se spustimo v Pet fragmentov, odpremo vrata laboratorija individualnosti. Kaj se me je posebej dotaknilo? Če pustimo formalne poteze in inovacije, ki nemara najbolj ustrezajo formi fragmenta, o kateri sva se pogovarjala, potem predvsem ta pisateljeva nepripravljenost na kompromis. S svetom okrog sebe in, ne nazadnje, s samim sabo. To ni ravno vodilo za blagodejno življenje, vsekakor pa je nujno izhodišče za polnokrvno avtobiografsko prozo. Dvojica, ki bi se je bilo v tem kontekstu zanimivo polotiti, sta gotovo Kovačič in Vitomil Zupan. Podobnosti in različnosti obeh modernih slovenskih klasikov. Njuni življenjski zgodbi sta neponovljivi. In ravno zato kličeta k ponovnemu branju.
Naposled je konec ugibanj, ki so se zadnji teden razpihovala v medijih – Nobelovo nagrado za literaturo za leto 2021 prejme pisatelj Abdulrazak Gurnah za literaturo, ki »brezkopromisno in sočutno obravnava penetracijo učinkov kolonializma in usodo beguncev med kulturami in kontinenti.« Gre za avtorja, rojenega v Zanzibarju in živečega v Veliki Britaniji, ki ga po podatkih cobissa v slovenščino še niso prevajali. Je univerzitetni profesor, leta 1994 pa je bil med kandidati za nagradi booker in whitbread z romanom Paradise.
Gurnah je avtor desetih romanov in več zbirk kratkih zgodb. Njegov prvi roman, Memory of Departure, je bil objavljen leta 1987. V njem se avtor ukvarja z željo oditi od doma in z občutki prisile in krivde. Te teme se sicer pogosto pojavljajo v Gurnahovih delih. Njegova romana Pilgrims Way in Dottie obravnavata življenja migrantov v Angliji. Že omenjeni roman Paradise je postavljen v kolonialne čase v Vzhodno Afriko. Sledita mu romana Admiring Silence in By the Sea. Njegov roman Desertion je bil nominiran za nagrado Commonweltha. Njegov zadnji roman Afterlives pa govori o človeku, ki so ga nemške kolonialne čete ukradle staršem, sedaj pa se po letih borbe proti lastnim ljudem vrača v domačo vas.
Kot je dejal vodja Nobelovega komiteja Anders Olsson, se Gurnahova dela izobigajo stereotipnim opisom in odpirajo naš pogled na kulturno raznoliko Vzhodno Afriko, ki je v drugih delih sveta precej neznana. Gre šele za šestega Nobelovega nagrajenca iz Afrike. Pred njim je nagrado dobil Wole Soyinka leta 1986. Je tudi prvi temnopolt pisatelj po Toni Morrison, ki je nagrado dobila leta 1993.
Na družbenih omrežjih so se ob razglasitvi Gurnaha za letošnjega Nobelovega nagrajenca za literaturo po pričakovanjih vsuli komentarji. Mnogi, tudi strastni in poklicni bralci priznavajo, da Gurnahove literature še niso brali. Je pa seveda sedaj odlična priložnost, da ga spoznamo.
Dobitnik Nobelove nagrade za literaturo je do zadnjega popolna skrivnost, zato ugibanj ne manjka. Letos so bili visoko na stavnicah japonski pisatelj Haruki Murakami, Kenijec Ngũgĩ wa Thiong’o, romunski pisatelj Mircea Carterescu, ruska romanopiska Ljudmila Ulicka, norveški pisatelj in dramatik Jon Fosse, francoska pisateljica Annie Ernaux, kanadska pesnica Anne Carson, kanadska pisateljica Margaret Atwood, pisateljica Maryse Condé iz otoka Gvadelup, antigovsko-ameriška pisateljica Jamaica Kincaid …
Pojavljali pa so se tudi glasovi literarnih strokovnjakov, ki so menili, da bi nagrado moral dobiti norveški pisatelj Karl Ove Knausgård, indijsko-britanski pisatelj Salman Rushdie, nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, ameriški pisatelj Stephen King, francoski pisatelj Michel Houellebecq, španski pisatelj Javier Marias, italijanski pisatelj Claudio Magris, indijski pisatelj Vikram Seth, mozambiški pisatelj Mia Couto, italijanska pisateljica, ki piše pod psevdonimom Elena Ferrante, madžarski pisatelj Peter Nadas …
Omenimo, da je bil letos za nagrado predlagan tudi slovenski pisatelj Drago Jančar. Nominirance namreč predlagajo literarni strokovnjaki in akademske ustanove z vsega sveta, Jančarja pa sta predlagala Društvo slovenskih pisateljev in Slovenski center Pen.
Švedska kraljeva akademija do januarja običajno prejme okoli 200 ali 300 predlogov, ki jih do poletja Nobelov komite zoži na pet. Teh pet avtorjev nato temeljito preštudira in predebatira pet članov komiteja. Svoje ugotovitve predstavijo celotni Kraljevi akademiji, ki konec septembra glasuje, kdo dobi nagrado. Ves postopek se odvija v popolni tajnosti. Osemnajstčlanska akademija se drži strogih ukrepov, s katerimi poskušajo preprečiti, da bi v javnost pricurljal kakršenkoli namig o avtorjih in avtoricah, ki jih obravnavajo za nagrado. Med drugim se o pisateljih in pisateljicah pogovarjajo v šifrah, platnice knjig, ki jih berejo, pa prekrijejo z lažnimi platnicami. Naslednjih 50 let ostane skrito, o katerih knjigah in avtorjih so razpravljali.
Glede na to, da je Švedska akademija v zadnjih 120 letih okronala veliko pisateljev iz Evrope in Severne Amerike, so mnogi pričakovali, da se bo izvila iz zahodnocentičnosti in letos nagradila avtorja ali avtorico iz Azije ali Afrike, kar se je naposled res zgodilo. Največ nagrad so do sedaj so dobili Francozi, in sicer 15. Dobilo jo je tudi 101 moški in le 16 žensk. Povprečen Nobelovec za literaturo je torej bel moški iz Evrope, ki morda nikoli ne bo postal literarni klasik. Seznam velikanov svetovne literature, ki nagrade niso dobili, je dolg. Na njem so Borges, Čehov, Joyce, Kafka, Nabokov, Orwell, Tolstoj, Proust, Ibsen, Strindberg, Lorca, Brecht, Ahmatova, Ionesco, Rilke, Roth …
Na izbiro nagrajenca je letos morda vplivalo tudi dejstvo, da so Švedsko kraljevo akademijo v zadnjih letih reformirali, saj je bila leta 2017 središče škandala zaradi spolnih zlorab. Vodja Nobelovega komiteja Anders Olsson je leta 2019 dejal, da bodo spremenili svojo evropocentrično perspektivo in se razgledali po svetu. Te obljube pri prvih treh nagrajencih niso izpolnili, saj so za leto 2018 nagradili poljsko pisateljico Olgo Tokarczuk, leta 2019 avstrijskega pisatelja Petra Handkeja in lani ameriško pesnico Louise Glück. Predvsem izbira Handkeja je dvignila ogromno prahu, mnogi se nikakor niso mogli strinjati, da tako ugledno priznanje dobi nekdo, ki je simpatiziral z Miloševićem in zanikal genocid v Bosni.
Zaradi epidemije koronavirusa bo nagrada podeljena v državi, od koder izvira nagrajenec, ceremonija v Stockholmu odpade. Je pa nagrada vredna 10 milijonov švedskih kron oziroma malo manj kot milijon evrov.
»Ta knjiga me je uspavala.« Večina avtorjev_ic verjetno ne bila preveč navdušena nad takšno kritično oceno njihove knjige, sploh če jo je zapisal Bill Gates. Ena od izjem, ki izjavo lahko vzamejo kot kompliment, pa je Matthew Walker, britanski raziskovalec spanja in avtor mednarodne uspešnice Zakaj spimo, moč spanja in sanj, ki je v svojem javnem delovanju osredotočen predvsem na eno: prepričati ljudi, da potrebujejo več spanca. In s svojimi argumenti ni prepričal samo Billa Gatesa. O knjigi so precej navdušeno pisali pri The Guardianu (»več spanja lahko reši vaše življenje«), New York Timesu (»raziskovanje nujnosti in vrednosti spanja«), Financial Timesu (»za daljše življenje pritisni dremež«), The Timesu (»Mislite, da lahko preživite s 6 urami spanja?«) in ostalih. Na dober odziv je naletela tudi v slovenskih medijih, od Cosmopolitana (»Matthew Walker […] nas je osupnil s svojimi odkritji in nas prepričal, da je spanec vreden več od vseh diet, lepotnih serumov, superživil in celo probiotikov«) do Dela (»Zakaj spimo, moč spanja in sanj: Knjiga, po kateri si boste želeli spati«). Na podlagi knjige je Walker oblikoval tudi izjemno popularen TED nastop (v času pisanja tega teksta je imel na YouTubu 6,4 milijone ogledov), ima pa tudi svoj masterclass tečaj, ki si ga, poleg ostalih, za ceno 16 dolarjev na mesec lahko ogledamo na platformi masterclass.com. Zakaj spimo je torej uspešnica, ki je svojega avtorja iz anonimnosti akademije izstrelila pod žaromete javnega življenja.
To navdušenje nad knjigo ni težko razumljivo. Spanje zavzema ogromen, a skoraj povsem skrivnosten del naših življenj, zato predstavlja odlično temo za dostopno knjigo, ki na eni strani obljublja, da bo ponudila v znanosti utemeljeno razlago, na drugi pa je ni sram deliti tudi nekaj nasvetov za boljše življenje. In to vlogo Zakaj spimo odločno izpolni: čeprav se poslužuje za žanr precej klasične mešanice univerzalizma (»spanje je univerzalni zdravilec«) in prelaganja odgovornosti na posameznika_co (sami moramo poskrbeti, da izboljšamo svoj spanec in izkoristimo njegove pozitivne učinke), je knjiga precej zanimiva in prepričljiva. Walker na razumljiv način predstavi fiziološke mehanizme, ki upravljajo spanje (cirkadiani ritem in t. i. spalni pritisk, tj. nabiranje adenozina v možganih); možgansko delovanje v različnih fazah spanja (počasno, poudarjeno električno delovanje med NREM spanjem proti mrzlični aktivnosti možganov med REM spanjem) ter pozitivne učinke spanja (zdravje, zbranost, boljši spomin) in negativne učinke neprespanosti (bolezni, povečane možnosti za nesreče in poškodbe, smrt). Knjiga ima sicer res zelo jasen cilj – prepričati bralca_ko, da mora redno spiti vsaj 8 ur na noč –, a ga Walker prepričljivo predstavi kot znanstveno dognanje, zato njegovo pridiganje niti ni moteče.
Ampak zakaj potem sploh pišem o tej nekaj let nazaj izdani uspešnici, ki ni niti aktualna niti ne potrebuje nove publicitete? Ker je, če gre verjeti neodvisnemu raziskovalcu Alexeyju Guzeyju, knjiga Zakaj spimo »prepredena z znanstvenimi in faktualnimi napakami«. Guzey, ki ni raziskovalec spanja, nevroznanstvenik ali zdravnik, ima pa ozadje iz ekonomije, matematike in kognitivne znanosti, je v zapisu na svojem blogu izpostavil nekaj zelo očitnih problemov z Walkerjevo knjigo. Primer: Walker na začetku prvega poglavja (str. 10 v prvi slovenski izdaji) zapiše, da je »Svetovna zdravstvena organizacija zdaj razglasila epidemijo pomanjkanja spanja v industrializiranih državah.« To pa preprosto ne drži. WHO (ki ga zdaj vsi precej bolje poznamo, kot smo ga leta 2017) nikoli ni razglasil epidemije pomanjkanja spanja; če že, je to storila ameriška agencija za javno zdravje (Centers for Disease Control and Prevention, CDC), a organizacija nikoli ni omenjala »industrializiranih držav«, temveč je njeno delovanje omejeno na ZDA. Kakorkoli že, WHO ali CDC, Amerika ali industrializirane države, Walker se je pač zmotil v nepomembni podrobnosti, kar še nič ne pove o njegovi verodostojnosti in kvaliteti preostale knjige. A Guzey že v prvem poglavju knjige najde tudi bolj vsebinske napake. Walker na primer trdi, da pomanjkanje spanja podvoji posameznikovo_čino tveganje za raka. Guzley opozori, da Walker pri tem ne citira nobene študije, ter nadaljuje, da sam študije, ki bi dokazovala vzročno povezavo med spanjem in tveganjem za raka, sploh ni uspel najti. Našel je le epidemiološko meta-študijo (študijo, ki povzema in primerja ugotovitve večjega števila primerljivih študij), ki pa je ugotovila, da med količino spanja in tveganjem za raka ne obstaja pomembna korelacija.
Guzley kritizira tudi Walkerjevo trditev, da dve tretjini odraslih v industrijskih državah ne dobita priporočene količine spanja. To bi si morda veljalo natančneje pogledati, saj ne zahteva nobenega posebnega znanja iz statistike, hkrati pa je Walker na to kritiko, kot še na nekatere druge, tudi odgovoril (oziroma lahko tako vsaj domnevamo: na svoji spletni strani je objavil povezavo do strani, na kateri je objavljen zapis »Zakaj spimo: odgovori na vprašanja bralcev« avtorja sleepdiplomat. Mimogrede, Walker na svoji strani trdi tudi, da je napisal popravljeno izdajo knjige, ki je zdaj v tisku, a na internetu nisem našel nobenega drugega dokaza o njenem obstoju). V prvem poglavju svoje knjige Walker torej trdi, da »dve tretjini odraslih iz razvitih držav ne spita priporočenih osem ur na noč.« Kje je dobil te številke? Če naprej pogledamo »priporočenih 8 ur«: Walker v opombi pod črto pravi, da »tako Svetovna zdravstvena organizacija kot Nacionalna fundacija za spanje odraslim priporočata povprečno osem ur spanja na noč«. A ta trditev spet ni preveč natančna: WHO-jevih priporočil o spanju mi ni uspelo najti, Fundacija za spanje pa priporoča med 7 in 9 ur spanja na noč. Kje pa dobi dve tretjini? Študije, iz katere črpa to številko, v knjigi ne citira – Walker je sicer na splošno izjemno površen z navajanjem svojih virov –, jo pa navede v tisti objavi na blogu. Gre za podatke CDC-ja, ki je leta 2014 slabega pol milijona odraslih Američanov vprašal, kako dolgo spijo: 11,8 % je poročalo 5 ur spanja ali manj, 23 % 6 ur, 29,5 % 7 ur, 27,7 % 8 ur, 4,4 % 9 ur in 3,6 % 10 ur ali več. Če seštejemo številke, ugotovimo, da je 61,6 % oziroma dobre tri petine vprašanih poročalo, da spi v skladu s priporočili Fundacije za spanje (CDC sam sicer priporoča vsaj 7 ur spanja na noč – njihovo priporočilo torej upošteva 65,2 % vprašanih). A Walker v knjigi (potem pa še v objavi) ne naredi tega. Sam priporočilo med 7 in 9 ur interpretira kot »povprečno 8 ur«, nato pa posameznike, ki poročajo 7 ur prišteje deležu tistih, ki tega priporočila ne upoštevajo, ter tako dobi veliko bolj alarmantno številko: zgolj 32,1 % oziroma slaba tretjina posameznikov dobi priporočeno količino spanja na noč!
Ta primer po mojem dobro povzame bistveno težavo knjige Zakaj spimo: njen avtor sicer predstavi zanimivo in pomembno tezo, a je pripravljen narediti preveč, da bi jo dokazal; ko mora izbrati med natančnim poročanjem ugotovitev raziskav na eni in prepričljivostjo na drugi, se prevečkrat odloči za slednjo. To je morda najbolj očitno pri diagramu, ki ga Walker navaja v šestem poglavju (166. stran prve slo. izdaje) in naj bi nakazoval negativno povezavo med količino spanja in številom poškodb. Ne samo, da Walker citira raziskavo, pri kateri je sodelovalo zgolj 122 srednješolcev (in na to pozabi opozoriti bralca_ko), iz diagrama odstrani tudi stolpec, ki kaže, da so imeli športniki, ki so spali zgolj 5 ur, manj poškodb kot tisti, ki so spali 6 ur. Ta namreč nasprotuje njegovi tezi »manj spanja, več nesreč«. Kot je na svojem blogu opozoril Andrew Gelman, profesor statistike na univerzi Columbia, predstavlja »spreminjanje ali izpuščanje rezultatov« pri poročanju o raziskavi sporno prakso, podobno plagiatorstvu. Pa tudi sporne raziskovalne prakse na stran, Walkerjevo igranje z grafom predvsem nakazuje na to, da je za ceno učinka na bralca_ko pač pripravljen žrtvovati znanstveno verodostojnost. Oziroma kot v svoji odlični knjigi Znanstvene fantastike: razkrivanje prevare, pristranskosti, malomarnosti in pretiravanja v znanosti (Science Fictions: Exposing Fraud, Bias, Negligence and Hype in Science, 2020) zapiše psiholog Stuart Ritchie z univerze King’s College London: »Walker bi lahko napisal veliko bolj zadržano knjigo, ki pa verjetno ne bi bila takšna prodajna uspešnica in o kateri se ne bi govorilo kot o intervenciji, ki bi ‘morala spremeniti znanost in medicino’«. (Mimogrede, Ritchie je vsem, ki bodo v njegovi knjigi našli kakšno napako, pripravljen plačati – 5 funtov za manjšo napako in 50 funtov za večjo –, kar se mi zdi dobra praksa pri objavljanju poljudnoznanstvenih knjig).
Za konec se lahko vprašamo še, zakaj je to zares pomembno – takšno pretresanje detajlov, sploh pri knjigah za samopomoč in poljudni znanosti, se lahko zdi zgolj odvečno dvigovanje prahu. A mislim, da ne gre zgolj za to. Walker trdi, da so ugotovitve, ki jih predstavlja v knjigi, utemeljene v znanosti – knjigo je citiral celo v dveh svojih člankih, objavljenih v prestižnih znanstvenih revijah The Lancet in Neuron (slednjega je lani Walker sicer umaknil, potem ko se je izkazalo, da je bil del tega prepisan iz avtorjevega drugega članka). Ko se potem izkaže, da Walker pri svojem »znanstvenem« delu ni bil preveč natančen, to nima posledic zgolj za njega, ampak za podobo znanosti in strokovnega mnenja v javnosti na splošno. Zgodbe o posameznih raziskovalcih, ki manipulirajo podatke, lahko v očeh javnosti hitro postanejo dokaz, da je vsa znanost v resnici predvsem statistična sofistika brez prave vrednosti, priporočila strokovnjakov, utemeljena na analizi podatkov, pa nič bolj verodostojna kot mnenja različnih javnih osebnosti. To pa je precej žalosten razvoj dogodkov, ki smo mu bili morda bolj kot kadarkoli prej priča v zadnjem letu in pol. Hkrati pa se mi zdi pomembno na to opozoriti slovenske bralce, sploh ker je – vsaj tako je razvidno iz vpisa v COBISS-u – pravkar izšel ponatis druge (žepne) izdaje slovenskega prevoda.
Mladi premalo berejo, velikokrat slišimo. Koliko pa berejo starejši? Ali berejo, kaj berejo in kje berejo? S kakšnimi izzivi se soočajo pri branju in kje so priložnosti za napredek? Govorili bomo o starejših, ki živijo v domovih za upokojence, informacije o njihovih bralnih navadah so nam dali zaposleni v teh ustanovah.
»Starejših oseb si ne drznem prevzgajati.«
Citat je iz knjige Sibirska vzgoja, vendar je primeren za opis bralnih navad starejših. Če so brali vse življenje, potem berejo, tudi ko pridejo v dom za upokojence. Če prej niso brali, pa teh navad ne pridobijo v zlatih letih svojega življenja. Vprašanje, ali bi bile torej potrebne akcije, programi in projekti, ki bi spodbujali branje pri starejših, tako ni le vprašanje o navadah starejših bralcih ter nebralcih, temveč je filozofska, psihološka, sociološka in širša družbena debata. Zaposleni v domovih za upokojence, ki vsakodnevno delajo z oskrbovanci, pravijo, da pri tej starosti navad praktično ni več mogoče spreminjati oziroma da je to izjemno težko. Od posameznika zahteva mnogo truda in pojavi se etično vprašanje – ali je to smiselno, je to potrebno? Ali res prinese več zadovoljstva kot zahteva od posameznika? Pa čeprav gre za lepo navado, kot je branje …
Knjige v domovih za upokojence in »domače« knjižnice
Večina domov za upokojence ima »domačo knjižnico«. Oskrbovanci prinesejo knjige od doma in jih dajo v skupne prostore, kjer so knjižne police, knjige jim darujejo sorodniki oskrbovancev in zaposleni v domovih, lokalne knjižnice pripeljejo odpisane knjige, prav tako knjige podarijo mnoga društva in drugi posamezniki. V teh knjižnicah niso zgolj odpisane in stare knjige, temveč tudi novejše knjige. Mogoče je najti tako romane kot strokovono literaturo. Ponekod so knjige urejene po abecedi, drugje ne. Med oskrbovanci so včasih tudi nekdanji bibliotekarji, ki knjižnice strokovno uredijo po bibliotekarskih pravilih. Vendar se sistem počasi podira, če ga nihče ne vzdržuje, in do prihoda novega skrbnika knjižnice lahko nastane prijeten kaos. Toda pomembno je, da knjige so in da jih oskrbovanci radi berejo. Tisti, ki radi berejo, pa tudi sami kupujejo knjige in jih potem posojajo drugim.
Nekateri oskrbovanci so vpisani v lokalne knjižnice, ki jih redno obiskujejo. Vendar teh ni veliko. Irena Štraus, strokovni vodja v Medgeneracijskem centru Bistrica, razloži: »Čeprav je naš center od lokalne knjižnice oddaljen manj kot 200 metrov, se naši oskrbovanci tja neradi odpravijo. Pri starejših je zelo velik strah, da padejo, si poškodujejo kolk ali kaj drugega, in resno zbolijo. Zato se sploh v zimskih mesecih zadržujejo v okolici svojega domovanja. Na sam obisk knjižnice pa je in bo tudi v prihodnosti zagotovo vplivala korona, saj so se sedaj še toliko bolj odvadili obiska javnih prostorov. Zato je pomembno, da z lokalno knjižnico sodelujemo v okviru internih projektov, da pridejo k nam, in na takšen način dodatno spodbujamo branje naših oskrbovancev.«
V Poročilu o dejavnostih splošnih knjižnic za uporabnike s posebnimi potrebami v letu 2018: po območjih OOK za Ministrstvo za kulturo RS o uresničevanju Akcijskega programa za invalide 2014–2021 lahko preberemo, da je praksa mnogih slovenskih splošnih knjižnic, da omogočajo izposojo knjig oskrbovancem domov za upokojence, da te knjige tudi dostavijo v domove in da mnoge knjižnice organizirajo posebne dogodke v domovih za upokojence ter posebne projekte. To sicer ni praksa vseh knjižnic, kar nakazuje, da ne gre za obveznost, niti za splošno mnenje, da je to treba početi, temveč bolj dobro voljo posameznih knjižničarjev in direktorjev knjižnic, da takšne projekte podprejo. Zato bi bilo smotrno razmisliti o tem, da se tovrstna praksa sodelovanja z domovi za upokojence sistemsko vključi v programe knjižnic in se tudi poskrbi za trajne vire financiranja. Finančno bi bilo treba zagotoviti sredstva tako za nakup novih knjig kakor tudi za kadrovske vire, kajti največji izziv pri izpeljavi bralnih projektov je ravno pomanjkanje kadra tako v knjižnicah kot v domovih upokojencev.
Bralni klubi
Domovi za upokojence za svoje oskrbovance organizirajo delavnice in projekte, med drugim za zainteresirane tudi bralne klube. Vodijo jih zaposleni, včasih tudi posamezni oskrbovanci in mnogokrat tudi v sodelovanju z lokalno knjižnico, ki omogoča izposojo več izvodov enakih knjig za dlje časa. O prebrani knjigi potem potekajo skupni pogovori o vnaprej določenih tematikah ali pa vprašanjih, ki se pojavijo med debato. Na podlagi teh pogovor nastajajo tudi plakati in drugi izdelki.
Pri bralnih klubih se pokažejo težave, ki jih imajo starejši pri branju, in to ni le velikost črk, temveč tudi zmožnost koncentracije. Slovenija se sooča z dolgimi čakalnimi vrstami za vstop v domove upokojencev in zato ponavadi tja pridejo ljudje v slabšem stanju, torej tisti, za katere svojci res ne zmorejo več sami poskrbeti. Slednji imajo mnogo zdravstvenih težav, težke bolezni, tudi demenco in druge bolezni možganov, kar pomeni, da branje za njih niti ni več opcija, tudi če so včasih brali. Če bi domovi upokojencev postali skupna domovanja starejših, ki so še vitalni in torej živijo skupaj, da jim je lažje ter so njihova življenja polnejša, bi bilo to dejanje preventive in ne kurative. Starejši bi se več družili, vsakodnevno bi bili fizično aktivni, z različnimi projekti, med drugim tudi preko bralnih klubov in drugih dejavnosti, pa bi krepili tudi svoje umske sposobnosti ter tako lahko dlje, predvsem pa lepše živeli.
Izzivi pri branju
Starejši se pri branju soočajo z marsikaterimi težavami: velikost črk, teža knjige, hitra utrujenost in motnje v koncentraciji. Čeprav nekatere založbe izdajajo knjige, ki imajo večje črke, pa to ni redna praksa. Zato je veliko knjig, ki jih starejši preprosto ne morejo brati, saj ne vidijo črk. To bi sicer lahko reševali elektronski bralniki, vendar v pogovorih z domovi upokojencev nihče ni omenil, da se tega poslužujejo. Druga rešitev bi bile zvočne knjige, vendar tudi tega ne omenjajo. Navsezadnje so marsikateri posamezniki že v zdravih letih bolj vidni kot slušni tipi in jim je težko slediti zgodbi, če knjigo le slišijo in ne tudi vidijo. Paradoksalno pa je, da so knjige, ki imajo večje črke, včasih tudi težje, kar je nekaterim starejšim fizična ovira, saj knjige ne zmorejo držati dlje časa. Žepne knjige, ki bi bile torej po lahki teži primerne, pa to niso zaradi velikosti črk. Čeprav so starejši, ki še berejo, med bolj zdravimi posamezniki svoje generacije, pa se vseeno soočajo s hitrejšo utrdljivostjo in slabšo koncentracijo kot v mlajših letih, kar močno vpliva na izbor knjig.
Elektronski bralniki
Bralnikov se starejši v domovih za upokojence ne poslužujejo. Leta 2013 nastali projekt Biblos, prva slovenska e-knjižnica in e-knjigarna, je med med prioritetnimi ciljnimi skupinami prepoznal tudi skupino starejših bralcev, ki se soočajo s slabovidnostjo ali drugimi težavami z vidom in si želijo med branjem povečati pisavo. Bralniki InkBOOK, ki jih Beletrina razvija posebej za slovenski trg, imajo tri prednosti, ki ustrezajo potrebam starejših: slovenski jezik, možnost povečevanja črk, zaradi e-črnila pa tudi očem prijazno branje. Zakaj jih torej ne uporabljajo veliko? Se starejši ne želijo posluževati nove tehnologije? Odgovor se kot vedno skriva na finančnem področju. Večino knjig, ki jih imajo domovi za starejše občane, je doniranih, nakup bralnika in izposoja pa staneta.
Glede na to, da se slovenska populacija stara in bo starejših vse več, bo bralna kultura te populacije vse bolj aktualno vprašanje. Branje ima mnogo pozitivnih učinkov, tudi na duševno zdravje posameznika, zato bi bilo smotrno to vprašanje nasloviti sistemsko. Kajti sicer se bomo v prihodnosti srečevali z vse večjim deležem populacije, ki mu bo zaradi slabe vidljivosti in teže knjig onemogočeno branje. Glede na to, da rešitev že imamo, bi bilo škoda, da je ne uporabimo.
In kaj berejo starejši?
Pravijo, da berejo zelo različne knjige: od literarnih, strokovnih, zgodovinskih, medicinskih, naravoslovnih in družboslovnih do najbolj enostavnih romanov »za na plažo«. Radi berejo tisto, kar so radi brali že nekoč. Vsekakor pa na njihovo izbiro vpliva zmožnost koncentracije in zato se je v pogovorih večkrat omenilo, da radi prebirajo romane, predvsem ženske posegajo po ljubezenskih romanih.
Zaključek: je branje pravica?
V svetu, ki mu vlada trg, se na prvo mesto postavlja produktivnost. Slednja pa nima nič s človečnostjo. Zato je v zadnjih letih čedalje bolj aktualen razmislek o vlogi starejših v družbi. So mar res že odslužili svoje in se sedaj postavljajo v vrsto za odhod? Če šteje le produktivnost, potem ja. Ker pa šteje še vse tisto več, kar ljudje smo in zmoremo posedovati ter dati naprej soljudem ter družbi, pa je odgovor ne. Tako je po eni strani edino pravilno, da življenja posameznikov v zlatih letih obogatimo. Knjige so tiste, ki nas posrkajo v svoj svet in dovolijo, da potujemo, čeprav smo v domu upokojencev, hodimo, čeprav morda ne moremo hoditi, predvsem pa poslušamo in razumemo. Hkrati pa so starejši ljudje tisti del naše družbe, ki poseduje modrost in izkušnje, zato jim moramo omogočiti, da to delijo z nami. Da jih ne izoliramo v institucije, temveč aktivno vključimo v družbo – to lahko naredimo tudi z bralnimi klubi, bralnimi natečaji in navsezadnje že s tem, da starejšim omogočimo branje novejših slovenskih ter tujih knjig, ki dajejo občutek aktualnosti, torej da ne obujajo le spominov, kaj je bilo nekoč, temveč da s prisotnostjo soustvarjajo sedanjost.
Za sodelovanje pri nastanku prispevka se zahvaljujemo Domu za upokojence Gornja Radgona, Medgeneracijskemu center Bistrica, Domu upokojencev Ljubljana center in Domu upokojencev Domžale.
Devetnajstega junija letošnjega leta je moja sestrična poskusila narediti samomor. Istega dne, okrog petih popoldne, je bila odpeljana na VMA, beograjsko Vojnomedicinsko akademijo, kjer je ostala naslednje tri tedne. Dvajstega junija, naslednji dan, mi jo je uspelo poklicati na psihiatrijo; njej ni bilo dovoljeno uporabljati dežurnega telefona, razen v primeru, da je sprejemala klic, in ne obratno. Najprej sem jo seveda vprašala, zakaj je to naredila, in v oktavi, ki je še nisem slišala iz njenih ust, mi je zabrusila, da tega ne bi naredila, če bi vedela, v katerem grmu tiči zajec. Od tega dne naprej sem jo naslednje tri tedne klicala vsak dan ob treh in jo spraševala vse druge reči, razen glede tistega, kar jo je pripeljalo tja. Prve dni je komajda sestavljala stavke, zdi se mi, da najbrž zaradi tega, ker je njen organizem potreboval čas, da se znebi strupa, a je kmalu po tem začetnem obdobju najinih pogovorov zacvetela in mi v pisanih barvah povzemala značaje pacientov in debat, ki so jih imeli v pušaoni. Marsičesa glede njene anamneze ne razumem, a mi je posebej ostalo v spominu, da je tu in tam rada komentirala stopala pacientov, zdi se mi, da še posebej tiste dni, ko mi ni imela veliko za povedati. Prav živo si jo predstavljam, kako je povešene glave v kadilnici občudovala majhnost malega prsta kakšnega pacienta. Kar sledi, so strnjeni opisi stopal nekaterih pacientov, ki jih ne poznam. Ne vem, če je karkoli od tega, kar sem slišala od sestrične, resnično, a če bi vedela, ne bi napisala tega besedila.
***
Prva stopala, ki jih tukaj opisujem, niso bila prva, ki so zaznamovala najine pogovore, a so vsekakor najzanimivejša. Gre za nabrekla stopala, katerih koža je bila tako zelo rdeča in grda, da so žile izginile s površine. Bolj kot stopalom so bila podobna dvema blazinama, ki sta bili sila umazani in, se mi zdi, napolnjeni s tekočino, ki se je nerazložljivo pojavljala od nikoder in se izlivala skozi nevidne pore kože-tkanine. Sama koža-tkanina se je obilno luščila, v copatah pa puščala sledi, podobne pomarančni lupini.
Sestričina je priznala, da jo je bilo strah teh stopal. Vsakič, je rekla, ko je tisti človek vstal, da bi se sprehodil se po pušaoni, sem pomislila, da bodo stopala počila kot gume od avta. Bog ne daj, je dodala, da bi me tekočina pošpricala v obraz. Jasno si je predstavljala barvo, okus in vonj takšne tekočine: limonin sok, pomešan z nafto. Pogajala sva se, je naprej govorila sestrična, če bi si on porezal svoje nohte, od katerih je bil najdaljši dolg 5 cm, najkrajši pa 2 cm, se pravi, če bi si on porezal svoje kremplje in jih nehal negovati z milom, ki je puščalo pozelenelo snov na notranji strani nohta, bi mu zvila deset čikov v podolgovatih rizlah: en čik, en noht. Gospod je nekoč rad kadil cigare, sem izvedela, zato je takšna nikotinska poslastica zanj pomenila vrnitev v dobre stare čase kubanskihcigar.
Druga stopala so bila tudi zadnja stopala, ki jih je sestrična lahko opazovala, saj je pacient, njihov lastnik, prišel na psihiatrijo na dan odhoda moje sestrične v zunanji svet. Krasna stopala, je rekla sestrična, resnično lepa, sicer staruhasta, vendar vseeno krasna in žilava. Gospod se je zmeraj sprehajal bos, a so stopala ohranila svojo deviškost. Svetla mlečna koža se je upogibala zaradi številnih žil, ki so se vejale v neskončno, čeprav se mi je zdelo, da so imele pri tem čisto neko svojo šablono vejanja, neka svoja pravila. Zdelo se je, da so stopala ravnokar izstopila iz posode z moko, a niso puščala sledi prahu, kar je zanimivo. Takšna stopala privoščim slehernemu človeku, je navdušeno govorila, saj so stopala najmanj pomemben del človekovega telesa in takšna, kakršna je imel gospod, so prenašala svoj križ tako, kot je treba: neopazno, dostojanstveno.
Bila so tudi ena prijateljska stopala, katerih lastnico sem sama pri sebi poimenovala palčica, je nadaljevala sestrična.Palec teh mogočnih stopal je bil širok vsaj 3 cm, se pravi bizarno debel, medtem ko je bil najmanjši prst, pravzaprav le prstek, tako pičle velikosti, da, četudi bi ga človek lahko opazil, se mu ne bi zdel kot polnokrven prst, temveč morda kot kakšen kmet, suženj palca-kralja, ki je odplačeval svoj fevd oziroma pravico do posesti na teh veličastnih stopalih. Nohti so bili previdno porezani, zdelo se je, da rob nohta spremlja notranjo linijo polkroga. Pravzaprav je bil rob nohta le odmev polmeseca, katerega belina je izžarevala dobro zdravje lastnice stopal. Če sem prav razumela (na tej točki je sestrična priznala določeno ljubosumje, skratka bila je preveč čustvena, da bi ji lahko povsem verjela), sta se lastnica stopal in moja sestrična pogosto pogovarjali o higieni najnižjega dela telesa, dela, ki je najmanj pomemben, in glede katerega ji je pacientka zaupala, da se ravno po stopalih pozna, če je ženska resnično dama.
Ena stopala so zame ostala večna skrivnost. Nikoli jih nisem uzrla, je priznala sestrična. Lastnica teh stopal jih je pazljivo čuvala pred svetom v zlatih lesenih coklah. Tisti natikači so mi šli blazno na živce, ker so bili per definitionem nesmisleni. Prvič, gre za medicinske natikače, ki jih je nosila pacientka, kar je za sestrično pomenilo, da je določena gospa vzvišena, saj si je namreč mislila, kako se lahko primerja z zdravniki in medicinskimi sestrami. Drugič, bili so zlati, medtem ko vsi vemo, da so medicinski natikači beli, in ne zlati, nikakor ne zlati ‒ to je neumnost. In tretjič, je besedičila sestrična, zakaj si ni upala pokazati svojih stopal, ali ni tako, da smo vsi pacienti pristali na isto nesrečo, isto ranljivost, isto prostodušnost, isto usodo… od trenutka, ko so nas pripeljali na VMA? Zakaj je tista gospa morala postati izjema?
Nazadnje so bila tudi stopala, ki so povedala preveč. Še zdaj se mi oči orosijo, ko pomislim na tistega pacienta, kako žalostno! Sestrično so namreč preganjala podolgovata in koščena moška stopala, hudičevo grda, a vendarle stoična in možata, stopala najpogumnejšeg vojaka ali najbolj strahopetnega aristokrata. Morda so bila povsem navadna, ne vem, je priznala svojo zmedenost, a so imela en detajl, eno zakrivljeno, odebeljeno črto, pravzaprav glivico, ki je pokukala od nikoder na nohtu palca. Tista glivica je tako vzpostavila asimetrijo med dvema bratskima stopalima, začela je razdor med dvema kraljestvoma in je (ali se mi vsaj tako zdi) bila razlog, zakaj je tisti pacient tako veliko svojega časa prebrodil na psihiatriji. Včasih, je skorajda šepetala sestrična, sploh ne bi poslušala, kaj je imel za povedati tisti človek, saj sem ob priložnosti po tihem občudovala tisto krivuljo na nohtu in si sama zase predstavljala obrobne arabeske v svetih knjigah, da, tako je, predstavljala sem si svete knjige tam, kjer so obtičala navadna moška stopala!
***
Čeprav so mi diagnoze lastnikov zgoraj omenjenih stopal znane iz sestričnih ust (ampak zakaj bi verjeli pričam iz pušaone?), se mi je zdelo nemoralno jih razglasiti svetu, zato sem vprašanje nevroz, za katerimi so trpeli pacienti na VMA v času treh tednov, ko je tam bivala tudi moja sestrična, raje puščala odprto. Shizofrenija, bipolarna motnja, borderline, demenca, samomorilna dejanja itn. ‒ zdi se mi, da gre tukaj za jezik, ki mi ga pravila dobrega okusa ne pustijo uporabljati izven konteksta. Povsem jasno je, da so tiste oznake nekje že zabeležene, javne in zasebne obenem. Javne, ker so v lasti sistema in so dostopne zdravniku in/ali birokratu ob vsakemu ponovnem obisku pacienta, in zasebne, ker so zunanji označevalec tlenja v dušah, ki jih je moja sestrična imela priliko spoznati na Vojnomedicinski akademiji, a bi v neposredni okolici pacientov, se pravi v okolici izven VMA, povzročile škandal. Tako so tisti ljudje, z mojo sestrično vred, obsojeni na duševni prostor, ki je vmesen, javen, po eni strani in zaseben po drugi. Ta vmesnost je sama po sebi vzrok in posledica tlenja teh duš, se mi zdi. Stopala so pa druga kategorija. So v najtesnejši zvezi s koraki, a so iz meni ne povsem jasnih razlogov zmeraj ob strani, drugje, ko rečemo na primer, da bo treba narediti prvi (naslednji?) korak. Ujeti korak s časom je še en primer, lep frazem, ampak kje so stopala? Tako je tudi jezik odrezal naša stopala, lahko bi rekli, da so še zanj najbanalnejši izmed vseh delov telesa, kar ni pošteno. Gre za temelje našega telesa ter tako, glede na metonimičen podaljšek, za temelje naše osebnosti. Vsekakor se jih ne smemo sramovati, marveč jih je treba božati, negovati, personificirati. Danes je še vedno poletje, minilo je že teden dni, odkar je moja sestrična odšla iz bolnice, in zdi se mi, da je pripravljena na sezono odprtih čevljev.
