»Koga?« sem si mislil, nisem pa rekel na glas, ker sem bil v zadregi. Namesto tega sem rekel: »Ah ja, odlična izbira, seveda!«
Ali nekaj podobnega. Heziod ni eno od zelo pogosto omenjanih imen klasične literature, zato sem se z radovednostjo, a brez pričakovanj, lotil vseh besedil, ki jih je predlagala, Dela in dnevi, Katalog žensk in Teogonija.
Branje le-teh, še posebej Teogonije, je bilo kot bi mi prižgal luč. Ne zato, ker bi mi bila tako zelo všeč, ampak zato, ker sem nenadoma ugotovil, da je Heziod vir številnih mitov in legend, ki sem jih poznal – predvidevam, da jih pozna večina ljudi –, vendar nisem vedel, od kod prihajajo.
V prejšnjem eseju sem se ukvarjal z miti na splošno in jih opredelil kot dela brez avtorja v smislu, da nihče ne ve, kdo jih je prvi zbral in nato pripovedoval in ponovno pripovedoval okoli tabornega ognja. Veliko mitov mi je znanih, ker sem jih prebral v Ovidovih Metamorfozah. Te sem prebral samo zato, ker so bile zgodbe o bogovih, ki z ljubezenskim naklepom lovijo smrtnike, navdih za večino renesančne umetnosti, ki sem jo študiral. Heziodovo delo se začne z miti »brez avtorja«, nato pa doda svoj avtorski slog in preobrate. Njegovo občinstvo je bilo agrarna skupnost v Beociji v 8. stoletju pred našim štetjem. Njegove različice zgodb o bogovih, junakih in ljudeh so bile usmerjene k njegovemu občinstvu. Dela in dnevi so besedilo o življenju na podeželju, kmetovanju in umrljivosti, kar so vse bila dejstva, ki vplivajo na njegovo občinstvo. Teogonija opisuje izvor bogov in rodoslovje – kdo je povezan s kom in kako. Heziod je napisal tudi razdrobljeno besedilo Katalog žensk. Fragmenti so dolgi največ nekaj stavkov. Večina jih je dobila naslov po slavnih možeh (kot so Belerofont in Jason ali Nestor in Telemah), vendar fragmenti običajno vključujejo njihov odnos do žensk. V naslove so vključene tudi nekatere ženske, kot sta Evropa in Nioba. Heziod s svojimi besedami ponovno napiše tudi nekaj znanih prizorov iz Odiseje, vključno z napadom harpij in Kalipsinega zapeljevanja Odiseja.
Ko sem bral, sem si pri sam pri sebi večkrat rekel: »Aha!« To je med branjem dober občutek, kot majhni sprotni izbruhi energije. Občutek pride, ko v besedilu zasledim slavno vrstico, ki jo poznam. To se velikokrat se zgodi, ko berem Shakespeara. Ko recimo na strani vidim »Biti ali ne biti…« in pomislim: »Aha! Ta stavek pa poznam.«
Branje Hezioda je bilo zame val aha-jev, ko sem opazil, da gre za zgodbe, ki sem jih ohlapno poznal, nisem pa vedel, kdo je avtor. Za marsikatero sem mislil, da nima točno določenega vira. Kot na primer Pandorina skrinjica (ki je, kot se je izkazalo, pri Heziodu Pandorin kozarec). To je zgodba, ki jo večina ljudi vsaj malo pozna. Radovedna ženska, imenovana Pandora, odpre posodo z vsemi vrstami slabih stvari, in nastanejo težave. Vedno sem mislil, da je Pandora nedolžna, le nekoliko preveč radovedna udeleženka v zgodbi. Kot se je izkazalo, jo je ustvaril Zevs kot maščevalno past za Prometeja, ki je ukradel ogenj bogovom, in jo obdaril z različnimi močmi. Ona je težava – kozarec, ki ga odpre, je le podaljšek njenega in Zevsovega maščevalnega načrta.
Podoben primer je zgodba o Prometeju, ki ukrade ogenj bogovom in je za kazen za vedno priklenjen na skalo, z orlom, ki mu enkrat na dan iztrga jetra, ki mu potem zrastejo nazaj le zato, da se lahko postopek spet ponovi, ad infinitum – vse to je v Heziodu.
Prav tako sem izvedel, da je imel Heziod, ali pa morda Beocijci na splošno, imel fetiš za ženske gležnje. Mnoge zale mladenke so opisane z »lepimi gležnji« ali »tankimi gležnji« ali »z lepo oblikovanimi gležnji«. Kdo bi si mislil, da so bili Beocijci tako navdušeni nad gležnji?
Kar zadeva poetičnost sloga in bralno izkušnjo, zame pri Heziodu nista bila pomembna. Seveda pa je lahko skupni refren boljši v izvirniku kot v prevodu. Toda medtem ko mi je branje Odiseje teklo zelo dobro, torej je knjiga, ki jo je bilo lepo brati in ni bila le zanimiva, je Heziod nekaj srednjega. Njegovo poezijo vidim kot orodje za pripovedovanje zgodb. Predstavljam si, da so njegove besede veljale za lepe, ko so bile napisane, in morda je odvisno od naše zelo drugačne sodobne občutljivosti o tem, kaj naredi dobro pisanje. Toda name je Odiseja še danes naredila vtis, medtem ko ga Iliada in Heziod nista.
Hvaležen sem, da sem prebral Hezioda, ker je zapolnil toliko koščkov sestavljanke, narejene iz zgodbe, ki jih poznam, vendar jih še nisem prebral v izvirniku. Zaradi »aha« trenutkov sem užival v branju.
In če so vam všeč gležnji, je Heziod avtor za vas.
Pandorina skrinjica je pravzaprav kozarec.
*
Komentar Svetlane Slapšak
Heziod je prvi pesnik v grškem jeziku, ki govori o sebi. Tako kot Homer naslavlja Muzo in se z njo pogovarja, vendar je njegov svet popolnoma drugačen od Homerjevega. Živel je verjetno med 8. in 7. stoletjem pred našim štetjem, morda je bil Homerjev sodobnik. A medtem ko Homer državljana države v nastajanju poučuje – in zapeljuje – o potovanjih, vojni in pustolovščinah, ga Heziod opominja, da je človeško življenje večinoma trdo delo na enem mestu. Ne meša svetov ljudi in bogov, ampak občinstvo poučuje o tem, kako je nastal svet in kako so nastali bogovi, kaj delajo in kako se obnašajo. Heziod je potoval dlje le enkrat, ko je z očetom z maloazijske obale prišel v Beocijo, v kraj Askra, in se tam naselil. Askra, tako pravi Heziod, je neprijeten kraj tako pozimi kot poleti … Kmečki vsakdan, pisanje poezije, gledanje v nočno nebo in vodenje posesti in družine: Heziod je prvi samotni pesnik, daleč od dvorov in slave drugih rapsodov. Navdiha ne dobiva pri ženskah, niti pri boginjah – ženske so v takem težkem življenju vrsta, ki ni uporabna za delo na polju, a porabi dosti hrane… Heziod je tudi prvi mizogini pesnik!
Hezioda je treba razumeti v njegovem svetu: zato nimam boljšega nasveta, kot da greš v njegovo Askro, kjer je podnebje še vedno takšno, kot ga je opisal – samo da ima vas zdaj na glavnem trgu skromen spomenik Heziodu. Sprehodil se boš skozi dolino, kjer rastejo oljke in grozdje, pod pobočji gore Helikon, enim od slavnih bivališč Muz. Na dnu doline so na pobočju nad svetiščem ostanki antičnega gledališča, kjer so potekala tekmovanja v okviru pesniškega festivala Muz. Sem je prihajal Heziod, blizu svojega posestva. Nikjer ni turistov, a še vedno poljedelska Beocija je danes umetno namakana in vse bolj prekrita s sončnimi kolektorji. Sredi scene teatra raste vrba. Morda je tu Heziod videl tisto čarobno plešoče dekle s prekrasnimi gležnji, ki se mu je prikazovala, ko je načrtoval setev in žetev, in opominjal svojega manj delavnega brata. In medtem ko sediš v ruševinah gledališča, slišiš le en zvok, kozmičen in obenem tako vsakdanji – zvonce koz, ki se že radovedno zbirajo okoli tebe. Sonce je zašlo za Helikon za tvojim hrbtom in na obzorju pred teboj, kjer je nekje daleč zadaj morje, škrlatni oblaki letijo s hitrostjo konjev in bojevnikov, v drug svet. Ti pa s Heziodovo knjigo v rokah spoznavaš, da je poezijo mogoče le peti.
Naslednji mesec pa bomo brali Perzijce in Ajshilovo Orestejo.
Kako so novi primitivci postavili spomenik svojemu mestu
Fotografija: Antiša Korljan
Številni bendi so »svojim« mestom skozi besedila postavili nekakšne spomenike: Beatli so peli o Strawberry Fields in Penny Lane v Liverpoolu, Ramonesi o priljubljeni izletniški točki v newyorškem Queensu Rockaway Beach ali vogalu 53 ulice in Tretje avenije na Manhattanu (53rd and 3rd), Frank Sinatra je iz sicer skoraj spregledanega napeva New York, New York naredil večni poklon skoraj svojemu New Yorku (rojen je bil v Hobokenu v New Jerseyju in je luči Manhattna kot otrok opazoval čez reko Hudson), Van Morrison je s »svojim« Coney Islandom na Severnem Irskem storil nekaj podobnega v istoimenski miniaturi z albuma Avalon Sunset iz leta 1990 …
Če se preselimo v nam bližnje kraje – Pero Lovšin se je v začetku devetdesetih poslavljal od Kodeljevega, Magnifico se je sprehajal po Tivoliju, Mef je pel o mestih na Obali, Lačni Franzi o Mariboru, Bora Đorđević o Beogradu … A če bi želeli s prstom pokazati na bend oziroma album, ki je v celoti funkcioniral kot poklon lastnemu okolju, bi morali poiskati album Das ist Walter benda Zabranjeno pušenje iz leta 1984. Že ime albuma bi lahko prevedli v To je Sarajevo, saj gre za citat iz znamenitega partizanskega filma Valter brani Sarajevo, s katerim se album tudi začne. Kratek opis prizora gre nekako takole: na vzpetini nad mestom stojita nemška oficirja, eden od njiju odhaja v prekomando in sogovorniku potarna, da mu v vseh letih ni uspelo razkrinkati znamenitega ilegalca Valterja, a da je zdaj le uspel priti do dna vprašanju, kdo je skrivnostni mož. Sogovornik se seveda vname in od njega zahteva, naj mu nemudoma pove njegovo ime, ta pa pokaže na mesto pod njima in ob naraščanju glasbe Bojana Adamiča izgovori znamenite besede »Vidite to mesto? To je Valter«. Ni torej enega Valterja, Valter so vsi – čeprav je med vojno v mestu resnično deloval mož po imenu Valter Perić, ki je umrl aprila 1945 in velja za enega zadnjih, ki so v Sarajevu umrli med drugo svetovno vojno.
Fotografija: Antiša Korljan
***
Poletje leta 1984 je bilo prvo, ko so naju z bratom starši takoj po končanem pouku konec junija v Ljubljani z vozovnico, sendviči in navodili, naj jih ne pojeva že do Zidanega mosta, zvečer posadili na vlak, ki je enkrat dopoldne naslednjega ustavil v Kardeljevu, danes Pločah. Danes bi si za takšen eksperiment gospod in gospa Korljan najbrž prislužila postrani poglede skrbnih staršev in obisk predstavnika Centra za socialno delo, takrat pa to ni bilo nič posebnega. Drugi časi. S kolodvora naju je potem že kdo prepeljal do bližnjega Gradca, kjer sva potem pri očetovi materi in bratu z družino vsako poletje do razpada države preživljala po dva meseca.
In tistega poletja so se v pogovorih s sarajevskimi prijatelji začela pojavljati imena bendov, o katerih je bilo v Sloveniji bolj malo slišati – če sploh. Elvis J. Kurtović, denimo. Ali pa Bombaj štampa in seveda Zabranjeno pušenje. Skoraj vse njihove pesmi so se znale na pamet, anekdote o izvajalcih pa so se prepletale s citiranjem skečev iz danes kultne Top Liste Nadrealistov. V jugoslovansko pop kulturo je vstopalo nekaj novega, svežega, zajebantskega in neobremenjenega. Če je zahodna pop produkcija v tistem obdobju ponujala polikane Duran Duran, Spandau Ballet in Human League, je Sarajevo ponudilo Elvisa J. Kurtovića, Neleta Karajlića, Malkolma Muharema, Seja Seksona (vsa imena so seveda debelo izmišljena) in kompanijo. Neobrite, neurejene, neobrzdane, ki so postavljali ironično ogledalo lastnemu okolju. Če je torej zahod ponujal novo romantiko, je Sarajevo ponudilo novi primitivizem, kot se je to gibanje poimenovalo. Vendar v tem ni bilo zlonamernosti, kot opozori srbski rokenrol publicist Ivan Ivačković v svoj knjigi Kako smo propevali: »Čeprav je Nele Karajlić ravno skozi novi primitivizem vodil vojno proti pravim primitivcem, ni pozabljal na okoliščine, ki so te ljudi nagnale v rezervate zaostalosti.« Edini avtentični odgovor na pank, je takrat temu rekel Goran Bregović, prav tako iz Sarajeva.
Fotografija: Antiša Korljan
***
Das ist Walter, torej. Naklonjeno ironičen poklon mestu, njegovim prebivalcem, načinu razmišljanja in delovanja (Sejo je sinoć razbio hipika, nervira ga ono A po zidovima). Pankrti so tistega leta izdali Rdeči album z Bandiero Rosso, Riblja Čorba je imela uspešnico Kad hodaš z albuma Večeras vas zabavljaju muzičari koji piju, Zdravko Čolić je izdal Ti si mi u krvi, Bijelo Dugme je tega leta poslalo med poslušalce uspešnice Lipe cvatu, Za Esmu ali Padaju zvijezde, Pušenje pa je v središče postavilo like z balkanskega roba družbe (fizikalec Abid, ki koplje jarke za plin, babo Atif z značko FK Sarajevo na zavihku suknjiča, Hakija, ki se je zapletel s tujo ženo in mu je presodila ćakija …) in jih poslalo v svet rokenrola. 32 minut čistega šusa, zaradi kombinacije glasbe, zgoraj opisanega filmskega citata in recitacije Pamtim to kao da je bilo danas na B strani bi lahko albumu rekli tudi »konceptualni« – čeprav bi se avtorjem ta oznaka bržčas zdela pretenciozna. Svojo neukalupljenost so avtorji poudarili tudi s slovarčkom turcizmov, ki jih v besedilih mrgoli in so bili vsaj delu potencialnega poslušalstva povsem nerazumljivi. Rajvosa? Belaj? Ćeif? Hajvan? Besede, ki so klicale in najbrž še kličejo po priročnem slovarčku.
Teme, ki so jih obravnavali, so bile politično nekorektne in bi v današnjem woke času požele zgražanje, takrat pa so šle gladko skozi. Zgoraj omenjeni Sejo iz pesmi Anarhija all over Baščaršija, ulični nasilnež iz sarajevskega predela Vratnik, je denimo dekletu pripeljal dve okrog ušes, ker je njegove erotične namene skušala odvrniti z lažjo, da ima menstruacijo. Na albumu je najti posmehovanje dobrodelnim koncertom, poklicnim revolucionarjem povojnega časa, lokalnim lepoticam »sumljive morale«, ironiziranje pravkar končanih olimpijskih iger v mestu, tam je tudi pesem o Čejenih, ki se umikajo Šošonom – če vemo, da se je v delu Jugoslavije za Albance žaljivo uporabljal izraz Šošoni, vemo, da pesem ni govorila o indijanskih plemenih. Ob vsem tem je na albumu najti kup referenc na lokacije v mestu in njegovi okolici: Baščaršija, ulica Fuada Midžića (ki se ji danes reče Ulica Asima Ferhatovića, znamenitega nogometaša, ki je prav tako dobil svoj komad, in sicer Nedjelja, kad je otiš’o Hase z albuma Dok čekaš sabah sa šejtanom), mestni predel Vratnik … in seveda kino Prvi maj.
Brez znamenitega Safeta Sušića – Papeta, ki je igral za Sarajevo, kasneje pa tudi za Paris Saint Germain, kjer je nosil dres s številko deset, ni šlo. Za razumevanje, danes PSG-jevo desetko nosi Neymar, v Barceloni jo je nosil Messi. Dres s številko deset sta nosila tudi Pele in Ronaldinho, pa Slovenec Zahović … Mitska številka, torej. Na fotografiji je ob Sušiću pozirala Danka Milošević, piše na ovitku albuma Das ist Walter.
Če je Ljubljana imela za predvajanje hongkonških pretepačin in herojskih vesternov kino Šiška in kino Dolgi most, je Sarajevo imelo kino Prvi maj. Saj vemo, Bruce Lee v sto in eni izvedbi, slabe kopije, še slabša sinhronizacija, neredko premor na sredi filma, da je operater lahko zamenjal kolut – in seveda komentarji iz publike. Ampak v tovrstne institucije se je odhajalo »da zaboraviš poraz i ljubavni neuspjeh // zaboraviš svu nepravdu i belaj //, kupi košpe i jeftinu kartu // i dođi u kino “Prvi Maj«. Po pozabo, torej.
Kino Prvi maj danes še vedno stoji. V njem sicer ni več filmskih predstav, deluje pa v nekdanji dvorani klub, ki je menda kar dobro obiskan. Ko je odprt, kar ni vsak dan. Radovedni bralec bo dvorano našel, če se bo od sarajevskega večnega ognja po Ulici maršala Tita odpravil iz mesta, med turisti najbolj oblegani Baščaršiji bo torej moral obrniti hrbet. Ko bo za seboj na desni pustil manjši park, na levi pa najprej nek generičen nakupovalni center, kmalu zatem pa še poslopje predsedstva Bosne in Hercegovine, ga bo pot vodila bodisi levo bodisi desno. Ubere naj desno in po morda 150 ali 200 metrih bo na svoji levi prišel do naslova Alipašina 19. Na tem naslovu je razmeroma nevzdrževan kompleks manjših stavb, pred katerim pot pelje strmo navzgor. Za lažjo orientacijo velja oprezati za tablo na ulični strani, ki pravi, da je tam kinoteka Bosne in Hercegovine. Po morda 15 metrih bo na cilju, pred vhodom v nekdanji kino. Nad vrati je še vedno napis Kino Prvi maj, tudi notranja arhitektura še vedno govori o tem, da je bil tam nekoč kino, le da so na mestu vrst sedežev danes mize, pokrite s kockastimi prti. Če bo imel raziskovalec srečo, bo tam našel koga, ki mu bo odprl vrata v nekdanjo dvorano, sicer naj se poda še nekaj stopnic višje do nekdanjega letnega kina. Nekoč je bil to manjši amfiteater, projekcije pa so bile na fasado nasproti. Danes je vse skupaj prerasel plevel, tribune amfiteatra pa so se sesedle. Nekako v duhu zaključnega dialoga iz pesmi (druge na B strani albuma): Š’a to igra večeras, jarane? // (Ne znam, jarane, života mi). Ena redkih stvari, ki danes v poslopju še deluje, je sarajevski fotoklub, sicer pa so v okolici stanovanja.
In naključje je hotelo, da je skupina prijateljev, ki so skupaj odraščali v času izida albuma, nekaj noči leta 2015 prespala prav v enem od njih. Prespati nad kinom, o katerem poje pesem, ki ti je zaznamovala del mladosti? Redko in neprecenljivo naključje.
Migracije so del našega vsakdana in tako jih moramo tudi doživljati
Ilustratorka in vizualna umetnica Samira Kentrić nas v podkastu potegne v zajčjo luknjo in nas kot Alica po čudežni deželi vodi po knjigi The Arrival, ki ji je zasukalo ustvarjalno življenje.
»Ko sem listala po knjigi, sem prvič prišla na idejo, da bi lahko sama naredila nekaj podobnega – knjigo, vizualno zgodbo o neki resni temi. Do takrat sam mislila, da se take stvari delajo samo v obliki stripa ali pa teksta. Knjiga mi je odprla novo vesolje in zato sem jo tudi takoj kupila,« prvo srečanje z risoromanom The Arrival (Prihod) avstralskega pisatelja in filmskega ustvarjalca Shauna Tana opiše Samira Kentrić, slovenska vizualna umetnica in ilustratorka, ki je tudi sama avtorica takšnih del.
Med njimi so denimo Balkanalije, Volna, PismaAdni in Adna, ustvarila pa je tudi naslovne ilustracije za knjigi Dijane Matković Zakaj ne pišem in Vojni dnevnik Boštjana Videmška.
Na enega od teh deževnih dni smo se dobile na toplem. Ob čaju in s knjigo. Pogovarjale smo se o očitni posebnosti risoromana, saj je izpisan povsem brez besed, in o migracijah, ki so njegova rdeča nit. Meni, da so migracije del našega vsakdana in tako jih moramo tudi doživljati.
»Vsak migrant ima svojo zgodbo, zato so koristne knjige, ki njihove zgodbe individualizirajo in nam omogočijo empatijo. Tan je knjigo risal štiri leta in ni naključje, da je izbral to temo, saj se je moral tudi sam, kljub temu da je rojen v Avstraliji, neprestano soočati z vprašanji, od kod je. Ima namreč bolj aziatske obrazne poteze, saj je njegov oče Kitajec. Ljudje pa niso bili zadovoljni z njegovim odgovorom, da je kar ‘od tukaj’,« v podkastu pripoveduje Samira Kentrić.
V knjigi The Arrival se pred bralcem izriše zgodba moškega, ki gre na drug konec oceana iskat boljše življenje tudi zato, da bi ga kasneje omogočil še svoji družini. Znajde se v osupljivem mestu neznanih običajev, nenavadnih živali, letečih predmetov in nerazumljivega jezika. Na poti mu pomagajo sočutni tujci, med katerimi prav vsak nosi svoje zgodbe iz preteklosti, ki pričajo o boju, preživetju v svetu nezamisljivega nasilja, pretresov, a tudi upanja.
Shaun Tan je avstralski avtor, pisec in filmski ustvarjalec, ki je za svoj prispevek k otroški in mladinski književnosti pred dvanajstimi leti prejel spominsko nagrado Astrid Lindgren, kar je najpomembnejša nagrada za otroško literaturo.
Je še avtor knjig Rdeče Drevo, Notranje mesto in Zgodbe iz oddaljenega predmestja, ki je prevedena tudi v slovenščino.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in svet, kakršnega so poznali, obrnil na glavo? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
»To je tihi vagon,« je na vlaku, ki je iz Den Haaga vozil proti Utrechtu, starejša gospa zabrusila mladi mami, katere sin je glasno jokal. Mama je ugovarjala, gospa pa vztrajala. V tihem vagonu je treba biti tiho in mama naj jokajočega otroka umiri ali pa se skupaj z njim presede v drug vagon. In kmalu je bilo res vse tiho, jaz pa sem se v tišini spraševal, ali za obstoj reda – v vlaku, stanovanjski stolpnici, šoli ali družbi – res ne zadostujejo jasno določena pravila ali zakoni in si je red treba vsakič znova izboriti. Na mojih potovanjih po zahodnem svetu se mi je namreč že večkrat zazdelo, da tamkajšnji red ni le posledica povečane redoljubnosti ljudi, temveč predvsem njihove pripravljenosti, da od drugih zahtevajo spoštovanje reda. Na tak ali drugačen način.
London je, denimo, poln zelo prijaznih opozoril, ki vas seznanjajo z najosnovnejšimi pravili igre v mestu. Na cestišču piše, da glej levo, ko prečkaš cesto, na avtobusu, da odstopi mesto starejšim, v veži, da zapiraj vhodna vrata, v gostilni, da počakaj na natakarja, ki te bo posedel za mizo. Sprva mi je bila ta poplava navodil kar malo smešna, na trenutke morda celo nadležna ali kar malo podcenjujoča, sčasoma pa sem začel prepoznavati v tem uvidevnost do milijonov tujcev, ki vsakodnevno prihajajo v mesto in ki ne morejo vnaprej vedeti, kakšna pravila obnašanja veljajo v Londonu. V bistvu se mi je čez čas celo zazdelo, da je pričakovanje, da bodo obiskovalci Ljubljane sami (s)poznali pravila tukajšnjega obnašanja, v resnici skrajno neprijazno. Sploh ker teh pravil Ljubljančani še sami ne poznamo prav dobro.
Nedavno mi je prijatelj, Mehičan, ki je vrsto let živel v New Yorku, zdaj pa že nekaj let živi v Ljubljani, potožil, da nikakor ne zmore ugotoviti, kako naj pozdravlja svoje ljubljanske znance in prijatelje. »Ne skrbi,« sem ga potolažil, »saj tega nihče od nas ne ve.« In mu pojasnil, da pač živimo na presečišču zelo različnih kultur in da se zato na majhnem prostoru prepletajo zelo različni kulturni vplivi, različni običaji in navade. Zato v resnici ne vemo, sem nadaljeval, ali se rokujemo, objemamo, poljubljamo ali pa si zgolj zadržano kimamo, in še marsikaj drugega na vemo, zaradi česar znajo biti naši vsakdanjiki malenkost bolj zapleteni, kot bi lahko bili, in se nam marsikdaj zdi, da nečesa nismo storili čisto prav, da smo rekli Adijo, ko bi morali reči Nasvidenje, da smo pustili natakarici preveč ali premalo napitnine, da smo se šalili, ko bi morali biti resni, da smo šli mimo koga na ulici, ko bi se vendar morali ustaviti in spregovoriti z njim nekaj besed.
Vse to sem tisti večer povedal kot šalo in ne resno sociološko študijo, a vendar me je postavljanje v prijateljevo kožo privedlo k misli, da se je v takšnem okolju še posebej težko prilagoditi. Nemogoče se je namreč obnašati v skladu s tako zelo nedoločenimi pravili, kakršna veljajo pri nas. In morda, sem pomislil, je prav ta nedoločnost pravil tudi razlog za to, da pri nas le izjemoma od drugih zahtevamo njihovo spoštovanje, tako kot ga je zahtevala gospa na vlaku iz Den Haaga proti Utrechtu.
Morda se pri nas vsi po tihem zavedamo, da v našem svetu nikjer in nikoli ne velja le eno samo pravilo in morda od drugih ne zahtevamo brezhibnega spoštovanje pravil tudi zato, ker vemo, da ima vsak od nas v vsakem trenutku svoj prav, nad katerim ni nobenega absolutnega prav ali narobe, nobenega v kamen vklesanega pravilnika, hišnega reda, božje zapovedi ali zakona, na katerega bi se lahko sklicevali. V soočenju z drugim ste pri nas vselej prepuščeni sami sebi in ste vselej negotovi in zato lahko – tako kot nedavno jaz – povsem zaman pojasnjujete mlademu serviserju, da ni prav, da parkira svoj avto pred tujo garažo. In morda se prav zato ob neprimernem obnašanju mi veliko raje obrnemo stran in si mislimo svoje, kot pa se spuščamo v nesmiselna pregovarjanja.
Morda. Ne vem. Vem pa, da sem bil pred leti v razmaku zgolj nekaj dni priča podobnima, a istočasno skrajno različnima prizoroma, enemu na ljubljanskem Petkovškem nabrežju in drugemu v središču Beograda. V obeh primerih je na terasi lokala, v katerem sem sedel, od mize do mize začela hoditi Ciganka in prositi za drobiž. A medtem ko so se v Ljubljani ljudje pretvarjali, da je sploh ne opazijo in so umikali poglede, vse dokler ni reva obupala in se pomaknila k naslednji mizi, so jo v Beogradu en za drugim glasno podili stran. »Ma skloni se, ženo!«, »Hajde, bre, šetaj!« in »Ma nosi se …« so vpili in preklinjali, dokler je ni natakar v podobnem tonu prosil, naj ne moti njegovih gostov. In sprva me je ta grobost presenetila, a bolj ko sem premišljeval, bolj se mi je zdelo, da je beograjska Ciganka za razliko od ljubljanske v očeh ljudi vsaj obstajala, da je bila sicer manjvreden in zaničevan človek, a vendarle človek in ne le prikazen, skozi katero so ljudje gledali, kakor da je ne bi bilo.
Beograjčani so ji tako jasno in glasno povedali, da jih njeno beračenje moti, medtem ko Ljubljančani niso čisto dobro vedeli, ali je beračenje v njihovem mestu dovoljeno oziroma ali se beračici spodobi reči, naj se ti umakne izpred oči. Ali pa zgolj niso bili prepričani, ali je nadiranje, zmerjanje in psovanje Ciganke še vedno v skladu s tukajšnjim, politično korektnim bontonom oziroma ali bi bilo morda bolj primerno seči v denarnico in revi po svojih močeh pomagati.
Na terasi ljubljanskega lokala je takrat zato za trenutek zavladala tišina in zadrega; zadrega, kakršna je najverjetneje vladala tudi med množico mladih, ki so nedavno na strehi enega celjskih nakupovalnih središč zgolj nemo opazovali, kako so štiri najstnice nasilno obračunale s svojo vrstnico; zadrega, ker večina fantov in deklet, ki so bile priča nasilju, zelo verjetno ni vedela, kaj bi bilo v tistem trenutku prav narediti, ali se vmešati in ustaviti pretep ter tako zaščititi napadeno dekle, o dogajanju obvestiti varnostnike v nakupovalnem središču ali policijo, ali pa se obrniti stran in umakniti. In najbrž so iz te zadrege naposled le nemo, kot uročeni strmeli v pretepajoča dekleta, kakor pač ljudje uročeni strmimo v prizore nasilja, ter se pri tem rahlo nerodno hihitali in prestopali.
In mi se zdaj vsaj navidezno strinjamo, da to ni bilo prav, čeprav smo tudi sami največkrat le nemi opazovalci neprimernega obnašanja, pa čeprav svoje otroke učimo, naj se izogibajo težavam in še posebej konfliktom. Pa da ni prav, če se tožariš, ker si potem špeckahla.
Seveda mi svoje otroke učimo tudi, da je nasilje nesprejemljivo in da še posebej ni prav, če se štirje spravijo na enega, kakor jih tudi učimo, da je šibkejše treba zaščititi, a jih istočasno tudi učimo, da so za reševanje težav zadolženi drugi in da ni prav, če jemljemo pravico v svoje roke. In učimo jih, da se je v primeru nasilja najbolje umakniti, ker če udariš nazaj, bo nasilja le še več. In učimo jih, da je včasih treba zgolj skloniti glavo in počakati, da bo hudega konec.
Sam nisem bil nikdar privrženec pretiranega reda, prej nasprotno. V pretiranem redoljubju sem vselej prepoznaval zametke nerazumevanja in nestrpnosti, a se po drugi strani zavedam, da lahko red tudi pomaga različnim ljudem sobivati skupaj v družbi, v mestu ali stanovanjski stolpnici, saj preprečuje neprestano trkanje različnih prav in tudi zadrege, ki izhajajo iz nedoločenih pravil obnašanja.
Če reda ni ali je nedoločen, je namreč treba biti veliko bolj strpen in razumevajoč do vseh, ki se vedejo drugače od naših pričakovanj. Mi pa to na žalost nismo in zato se zdaj nerazumevajoče zgražamo nad mladoletnimi opazovalci nasilja s strehe celjskega nakupovalnega središča ter jih množično obtožujemo neprimernega obnašanja.
Ena najbolj znanih slovenskih pisateljic, pa tudi urednica pri založbi Litera živi v stanovanju v centru Ljubljane. Ko sta ga z možem pred leti kupila, je bilo v slabem stanju, saj več let v njem ni nihče živel. Dolgo in počasi sta stanovanje obnavljala in opremljala, danes pa je to dom družine, v kateri so poleg njiju tudi trije otroci. In to je tudi dom knjig, njenih ter moževih, ter prostor, kjer Gabriela ustvarja svoje romane, najpogosteje na temo migrantov, žensk, Drugih.
Balkonci
Čeprav stanovanje ni veliko, je polno knjig. So v vseh prostorih. Nekaj jih je v dnevni sobi, nekaj v spalnici, nekaj v omari na hodniku, pa pod kavčem, na kavču in ob kavču, celo na balkonu se najdejo. Gabriela pove, da resno razmišlja o tem, da bi zasteklila balkon ter tja postavila knjižnico: »Kot v romanu Esada Babačiča Balkonci.« Vendar Gabriela točno ve, kje so določene knjige: »Achille Mmembe je na primer na dosegu roke. Literine knjige so v neposredni bližini, saj se, ko enkrat knjige uredim, njihovo resnično življenje šele začenja. Praviloma knjige, ki sem jih uredila in podala na primer tudi po tristo ali štiristo komentarjev, še enkrat znova preberem. Da vidim, kako knjiga funkcionira na papirju. Esadove Balkonce sem, ko so bili natisnjeni, prebrala še enkrat. In ugotovila, da roman berem tako, kot bi ga brala prvič.«
Na balkonu (Fotografija: Ajda Ouattara)
Knjig je veliko, ker sta jih Gabriela in njen mož Dramane nabirala celo življenje. Kar nekaj jih je v angleškem jeziku, kupovala jih je iz Amerike, ko je pisala magistrsko nalogo o nigerijskem modernem romanu. Tudi knjige, ki jih je kasneje brala o postkolonialni teoriji, so v angleščini, kar nekaj pa je tudi francoskih. »Od nekdaj sem imela ob sebi knjige. Odraščala sem v predmestju Ljubljane, kakšne tri kilometre od knjižnice Polje, in vanjo hodila skozi pokopališče. Vedno je bila moje pribežališče, v njej sem odrasla. V knjižnici so me zelo dobro poznali. Zaradi knjig, ki sem jih nosila domov, so sosedje moji mami govorili, da se mi bo zagotovo zmešalo, ker preveč berem. V knjižnici sem razvila svoj odnos do sveta. Sodim k tistemu tipu, ki je v zgodnjih najstniških letih bral Dostojevskega, in čeprav sem svoj čas govorila, da bom postala veterinarka, je bilo hitro jasno, da bom pristala na primerjalni književnosti. Tudi oddelčno knjižnico sem svoj čas redno obiskovala. Knjižničarki Veri Troha sem nekoč povedala, da sem si kupila letalsko karto za Afriko. Rekla je: ‘Le pojdite, ne bo vam žal.’ In sem res šla. Največji avanturi svojega življenja naproti.«
»Domačo knjižnico sem imela že v svoji otroški sobi, potem pa sem se v nekem trenutku preselila v ‘staro hišo’, tam okupirala sobo, jo prepleskala na jajčno rumeno, zidove popisala z verzi Jehude Amihaja, si izrisala posteljo, ki mi jo je kasneje izdelal oče, ter knjižne police. V tisti sobi se mi je nabralo ogromno knjig. Kasneje, ko sem zaključevala študij primerjalne književnosti, sem se preselila v garsonjero v Rožno dolino in tja preselila tudi svojo knjižnico. Iz Afrike sem se vračala s polnimi kovčki knjig. Sistematično sem jih kupovala pri uličnih prodajalcih, v kampusih, na tržnicah … In tako polnila police.« Pred selitvijo v Ljubljano sta živela z Dramanom v drobni hiški v Bobo Dioulassoju (Burkina Faso) in tudi tam si je začela delati knjižnico: »Pred tedni je v hiško vlomil neki možakar in pobral vse, od tepiha, stolov, luči, ventilatorja, tablic do telefonov, celo stekleni lijak v kopalnici je odmontiral, pustil je le moje knjige.«
Knjige pa je v njuno skupno stanovanje prinesel tudi njen mož: »Ko sva se spoznala, je v avtomobilu prevažal knjigo Franza Fanona Črna koža, bela maska. Pa celotnega Zolaja je prebral še kot mladenič. In zbrane govore Thomasa Sankare, pa Baudelairja. Vse to seveda v francoščini. Gojil in prodajal je grlice, da si je lahko plačal letno članarino za knjižnico ter si kupoval knjige. Še danes zna nekatere pasuse iz romana Rdeče in črno na pamet.«
»So knjige, ki jih moraš imeti«
»Z menoj je tako, da sem rahlo deformirana bralka. Knjige berem, ker je to pač moja služba, in berem vse, od slabih do fantastično dobrih knjig. Zelo rada imam poezijo. In klasike. Ampak odvisno v kakšnem življenjskem obdobju sem. Ko sem pisala Tišino, polno vetra, sem brala francoske klasike. Trenutno zelo počasi berem Avignonski kvintet Lawrenca Durrella, serijo romanov v petih zvezkih. Čista poezija!« In knjige, ki jih rada bere, bivajo tudi pri njej doma – večinoma so to romani in pesniške zbirke, teoretične knjige iz postkolonialnega diskurza ter dramski teksti Woleja Soyinke: »Diplomo pri profesorju Ladu Kralju sem namreč napisala iz jorubskega teatra. Jorubsko kozmogonijo imam še vedno v malem prstu. In vse Soyinkove esejistične knjige.« Veliko je tudi nigerijskih romanov. »In morda kakšna knjiga, ki je nisem vrnila Nikolaju Jeffsu, ki je bil moj mentor za magistrsko nalogo in ima verjetno največjo postkolonialno knjižnico pri nas. Ja, njemu marsikaj dolgujem.«
Knjige kupuje preko spleta, se pa tudi rada odpravi v knjigarne in antikvariate: »Včasih, ko sem na sprehodu v mestu, zavijem še v antikvariat. In kupim kakšno knjigo, ki mi je pri srcu. In bi jo rada imela pri sebi. So knjige, ki jih moraš imeti, in so knjige, ki si jih izposojam v knjižnici.« Knjige pa kupuje tudi na potovanjih v tujini, sploh v Franciji: »V FNAC-u se otroci zalezejo vsak v svoj kot, jaz pa ovohavam najnovejše izdaje recimo francoskih romanov. Kupujem jih tudi na knjižnih sejmih po svetu. Oziroma v vseh večjih mestih. Če ne obiščem knjigarne, sem res, ampak res žalostna.« Vprašam jo tudi, če knjige kupuje svojim otrokom, in pove, da jih je včasih zelo veliko, sedaj pa hodijo v knjižnico Otona Župančiča in si knjige izposojajo v šolski knjižnici in na Francoskem inštitutu: »Ajdica ima raje stripe. Vidim pa tudi, da jih kakšna serija na Netflixu pritegne in potem me prosijo, da jima preko spleta kupim še knjigo. Francoske knjige jim kupujem na počitnicah, večinoma v FNAC-u.« Za darila ne kupuje veliko knjig, saj pravi, da je težko izbrati pravo, z rožami in buteljko penine pa nikoli ne moreš zgrešiti.
Najlepši kompliment: nasmeh
»V Nigerijo, na univerzo Ilfe-Ife, ki je ena najstarejših afriških univerz, sem se podala skupaj z Dramanom. Potovala sva v zarjavelih kombijih. Iz Lagosa naprej na sever. V vseh manjših mestih sem iskala knjige. Kakšno veselje je bilo, ko sva na tržnici našla dobro založene prodajalne knjig. Slab tisk, slabe reprodukcije, toda bila je knjiga. Nisva imela veliko, le za knjige in hrano. Nekoč sem Dramana vprašala, če se mu zdi trapasto, kar počnem. Se vozim po Nigeriji in nabiram knjige. Lezem na njihovo univerzo, ko pa bi si lahko izbrala kakšno lažjo pot. Spomnim se, da se je samo nasmehnil. To je bil eden najlepših komplimentov, kar sem jih dobila.« In koliko knjig ima danes Gabriela? »Ne vem, na stotine, morda tisoče. Na to vprašanje res ne znam odgovoriti. Vsaka knjiga, ki jo imam, ima svoje življenje in posebno mesto v mojem srcu.«
Saleem Haddad je nemški avtor, po očetu arabskih korenin, ki segajo v različne dežele, Irak, Palestino in Libanon, rojen pa je bil leta 1983 v Kuvajtu. Guapa je njegov mednarodno odmevni prvenec iz leta 2016, ki smo ga v slovenščini dobili preko prevoda Suzane Tratnik.
Guapa je ime underground lokala, ki se nahaja v metropoli neimenovane, fikcijske arabske države, sestavljene iz vtisov živete, nedavne zgodovinske resničnosti različnih sodobnih nacionalnih tvorb. Pri tem lahko poudarimo, da je nacionalna država izrazito evropski izum, ki temelji na izumu diferencirane nacije, medtem ko se ta v drugih delih sveta pogosto sploh še ni zares oblikovala. Oblika nacionalne države je bila privzeta šele v postkolonizacijskih procesih, velikokrat na škodo dobrobiti ljudstev, ki so si svobodo izborila. Novonastale meje so tako večkrat zarezale v organske skupnosti, omogočile spore in povezovanje v sebične plemenske interese, se pravi ravno to, kar jim Evropejci očitajo, da je njihova tradicija. O tem si lahko več preberemo v knjigi Breme črnega človeka Basila Davidsona. Takšno stanje »deli in vladaj« pa omogoča tudi nadaljnje izkoriščanje njihovih naravnih virov in delovne sile, torej kolonializacijo v drugi obliki. Podobno je tudi v arabskem svetu, ki je razpet med skupno identiteto in še oblikujoče se nacionalne. Rečemo lahko, da roman skuša prikazati stanje v državah z relativno sekularnim režimom, torej državah, kot je denimo Egipt, ne pa v zalivskih.
V središču pripovedi je lik Rase, razmeroma mladega prevajalca in geja, ki poskuša zaživeti na presečišču različnih identitet. Njegovo življenje je osrediščeno okoli doma, v katerem živi s svojo staro mamo ter služabnico s Filipinov, in omenjenega lokala. V nasprotju s stereotipom je podrejen nekakšnemu matriarhatu, tiraniji omenjene stare mame, imenovane Teta, ki pa je nosilka patriarhata. Nosi generično ime z veliko začetnico, saj je idealnotipski primer osebe, tako kot sta to romaneskna država in mesto. V njenem osebnem svetu je vse podrejeno spodobnosti, zunanjemu vtisu, s katerim je, sodeč po opažanjih Rase, ta del sveta obseden. Gre za svetohlinstvo, ki skriva temeljno nepravična družbena razmerja.
Teta je kot poglavarka, tiranka, sama žrtev. Umrla sta ji tako mož kot sin, Rasev oče, in napaja se v vlogi žrtve, obsedenost z zunanjim vtisom pa je istočasno tudi njen obrambni mehanizem, zaradi katerega lažje spi. Rasa, na drugi strani, nima te možnosti. Čeprav se je tudi sam primoran podrejati temu zunanjemu vtisu, pa ga ne more ponotranjiti, saj nasprotuje njegovim željam, da bi živel svobodno z ljubeznijo svojega življenja. Po očetovi smrti – še prej je pred dušečim vplivom Tete ušla mama – je študiral v ZDA. Tako je razpet med dvema svetovoma, ki ga vsak po svoje zavračata, eden kot geja, drugi pa kot Arabca. Ravno v času njegovega študija v Ameriki se tam namreč zgodi enajsti september, čemur sledijo bombardiranja arabskih držav, ki jih spremljajo karikature njihovega sveta. Na kampusu se med študenti njegovega porekla tako odvijajo številne debate. Zanimiv je denimo pogovor med Raso in kolegico o nošnji naglavne rute. Sprašujeta se o tem, ali se je nošnja naglavne rute v krajih njunega izvora dejansko povečala ali pa jo zgolj začenjata opažati, ker je iz nje problem naredila medijska industrija. Tako se ponavlja zgodovina, ki jo je analiziral že Edward W. Said v slovitem Orientalizmu, da namreč vojne projekte spremljajo psevdointelektualne karikature tega dela sveta, ki včasih nosi ime Orient, drugič islam, tretjič kaj tretjega ali četrtega. Istočasno je njegova dežela ujeta med tiranski polsekularni režim, ki je povsem podrejen skorumpirani eliti in upirajoče se reveže, med katerimi so tako pripadniki skupnosti LGBT kot islamisti. Fundamentalizem se kuha v getih, kjer v revščini životarijo obubožane množice. Da bi bilo vse skupaj še bolj zapleteno, je Teta v svojih besedah tudi neusmiljena do filipinske služabnice.
Izjemno kompleksnost identitete in družbenega kaosa Haddad ubesedi na zelo posrečen način. Po eni strani z atmosferičnim opisovanjem mestnega življenja in nemirov, ki je prežeto z izrazitimi slikami, pečat pa jim daje splošna anksioznost, občutek določene nevarnosti, prežeče z vseh strani. Po drugi strani pa z opisom spreminjanja in prilagajanja stališč v konkretnih situacijah, ki jih dobro pozna vsaka senzibilna oseba manjšinskega ozadja v katerikoli državi. Rasa se je toliko prisiljen podrejati raznorodnim okoljem, da ima včasih občutek, da je zgolj lupina, za katero vlada praznina, napolnjena z različnimi napetostmi.
Roman nekoliko popusti kmalu po polovici, kjer se zazdi, da poskuša razrešiti več niti naenkrat, to pa se izrazi v občasno tendenčnih dialogih. Primer je denimo pogovor proti koncu, kjer se osrednji protagonist pogovarja s svojim kvirovskim prijateljem ter prijateljico lezbijko o veri in heteronormativnosti. Tisti, ki niso brali knjige, ne bodo prepoznali reference na temeljno delo nemškega antropologa Thomasa Bauerja, Kultura dvoumnosti: drugačna zgodovina islama, ki dokazuje, da je bil arabski oziroma celoten otomanski svet pred prihodom kolonizatorjev pravzaprav bolj odprt do različnih dvoumnosti, tudi seksualnih ravnanj. Take so bile denimo povsem sprejemljive stvari, ki bi danes veljale za nespremenljive, recimo mešanje homoseksualne in verske motivike v osrednji literaturi. Obrat naj bi se zgodil pod vplivom modernosti, ki je želela vse zamejiti, kategorizirati, in je v Evropi patologizirala tudi homoseksualnost. Pred modernostjo so namreč tudi na stari celini izrazi naklonjenosti med moškimi, ki bi jih danes imeli za gejevske, veljali za normalne. Medtem se je v Evropi in ZDA zgodila postmoderna, pri čemer so v Rasevem okolju še vedno utrjeni na okopih modernosti in se borijo proti protestirajočim »teroristom«. Tako se lahko zgodi, da policija na vodjo Guape, torej lezbijko, pritiska, češ da je podpirala te iste fundamentalistične teroriste, ki nasprotujejo homoseksualnosti. Občasno tendenčnost deluje tudi dobro in v nekaterih dialogih, konstruiranih kot intelektualne debate, se hitro izrazi omenjena kompleksnost.
Da je bil drugi del morda spisan manj potrpežljivo, se izrazi tudi v tem, da stil nekoliko popusti, zaide v nekakšno navidezno lahkotnost, vendar se potem znova prav v njej ujame, ko se Rasa po spominjanju ZDA znova vrne v svojo arabsko vsakdanjost. Tu ga je bila namreč Teta videla pri seksu s Tejmurjem, njegovim ljubimcem, na katerega poroko je vabljen. Prav tako je povezava med njim in nevesto, njegovo prijateljico Leilo, morda povlečena prehitro, da bi delovala verjetno.
Ne glede na te manjše kaprice pa zgodba deluje vznemirljivo vse do konca in na idejni ravni roman ne popusti vse do zadnjega. Gre za dragocen prevod v slovenščino, ki prinaša enega od možnih uvidov v stanje dela sveta, s katerim so evropski centri, s tem pa tudi Slovenija kot periferija teh centrov, obsedeni in jih zavijajo v mistifikacije. Če se tamkaj te mistifikacije skozi delo intelektualcev razblinjajo, pa pri nas vztrajajo in so določene neverjetne predstave značilne tudi za intelektualne kroge. Prav tako pa gre za odličen primerek tistega, čemur v novejši teoriji pravimo intersekcijskost: za presečišče problemov, ki združujejo raznorodne, na prvi pogled nepovezane ali nazorsko medsebojno protislovne skupine posameznikov.
Saj veste, kako je z balkonom. Nekateri se zlepa ne morejo ločiti od njega, ker se jim zdi, da ga resnično poznajo; morda celo bolje od svojega partnerja, brez dvoma pa bolje kot samega sebe.
Kadar razmišljajo o ločitvi, razmišljajo o balkonu, o tem, kako bo balkon to sprejel … ne oni, ne ona, ON, balkon je pomemben, ker na njem smo vedno sami … vsaj na njem … enkrat za vselej.
In tako jih veliko ostane skupaj, z balkonom, do konca … kajti to je tista prava ljubezen, ki zlepa ne mine in balkonu je vseeno …
Notri … notri pa je vse po balkonsko … kot vedno … a nič zato, kajti zunaj je vedno nekdo … pod njenim balkonom jo čaka …
Tako kot je zgoraj vedno nekdo, ki gleda dol in te vidi … tako kot je portugalski pesnik Fernando Pessoa, tudi sam večni balkonec, gledal dol in pisal največjo balkonsko pesnitev Trafika …
A lastnik trafike se pojavi na vratih in obstane. Gledam ga z neugodjem v glavi, neugodno zasukani, in z neugodjem duše, ki slabo razume. Umrl bo in jaz bom umrl. On bo zapustil izvesek, jaz verze. V nekem trenutku bo umrl tudi izvesek in tudi verzi. Potem bo v nekem trenutku umrla tudi ulica, kjer je visel izvesek in jezik, v katerem so bili napisani verzi. Nazadnje bo umrl ta planet, ki kroži in na katerem se vse to dogaja. Na drugih satelitih drugih sistemov bo nekaj podobnega ljudem še naprej delalo stvari, na primer verze, in živelo pod stvarmi, kot so izveski
vedno neka stvar nasproti drugi, vedno neka stvar, prav tako nekoristna kot druga,
vedno nemogoče, tako bedasto kot resnično,
vedno skrivnost dna, tako resnična kot sen skrivnosti
površine,
vedno ta ali vedno druga stvar, ali ne eno ne drugo.
Balkon je vedno tam in se ne spreminja, če pa se že, se po navadi na bolje. Edino njega ne ubija rutina, ker je sam že od nekdaj en velik rutiner, takšen, s pedigrejem. In nikogar ne zanima, kako si ga je pridobil, na kakšen način, s kakšnimi sredstvi; balkon ga ima, pa če je še tako majhen. Zato se nikar ne jezite, če vam kdo reče, da ste omejeni kot balkon. Ta že ne ve, kako velik je vaš balkon. Ljubezen do balkona preprosto ostane, tako kot ostanejo pesmi, ki so jih napisali pravi balkonci, recimo F. G. Lorca.
Če umrem, pustite balkon odprt. Deček pomarančo je. (Z balkona ga vidim.) Kosec žito kosi. (Z balkona ga slišim.) Če umrem, pustite balkon odprt.
(prevedel Peter Levec)
Ali pa pesem srbskega pesnika Matije Bečkovića, ki seveda ni tako balkonsko melanholična, kot Slovo andaluzijskega velikana, a je zato še kako balkonsko neizprosna:
Danas svi znaju da sam na tebe mislio kad sam rekao: »Ona kaže balkonu da ga voli I balkon se sruši u tom
času.«
Boštjan Seliškar, pesnik, ki to ni hotel biti, je enkrat zapisal:
Rad imam to žensko. Ko se zjutraj zbudim, stečem na balkon in kričim njeno ime.
In je stekel, predaleč.
Balkon in zanos; pogosto se ne konča dobro.
Govori. Balkoni. Ljudje, ki naivno nasedajo idejam, obljubam, upanju … nekdo povzdigne glas, da ga vsi slišijo in potem se zgodi. Govor z balkona gre predaleč in potem ni več poti nazaj. Balkonu pa je vseeno, in to je pri vsem skupaj še najbolje.
»Poserjem se na pesnike, naj si tiskajo knjige in uživajo, nežno sprijeti v svoje prekletstvo.« Tudi to so besede dobitnika Nobelove nagrade za samoto, kot je nekoč o Seliškarju zapisal njegov veliki prijatelj Aleš Debeljak.
Komu so bile namenjene te besede? Meni? Tudi meni. Gotovo.
Kot opozorilo, da je tam spodaj nekaj več, tudi ko je nič vse in je vse nič. Tega se zaveš šele, ko si dovolj dolgo sam v muzeju in postaneš eksponat, parodija lastne eksistence, tragična satira.
Včasih pomaga. Ne pa vedno.
Roman Balkonci, ki sem ga pisal tako dolgo, da je on začel pisati mene, je nastajal v tem muzeju, za temi zidovi, ki so bili nekoč kasarna, prav takšna kasarna, kot je bila tista v Titogradu, kjer sem prav tako čuval hodnike, na las podobne tem … dve kasarni, dva muzeja; muzej sodobne umetnosti in punk muzej, dve knjigi, združeni v eno, prva, sestavljena iz dnevnikov nekega čuvaja, ki je neuspešno čuval prijatelja in samega sebe, druga, vodmatska, balkonska, domača, s košarkarskim igriščem, na katerem so metali fantje, ki so čakali, kdaj jih bo dovolj, da bodo lahko igrali. Najboljša pozicija, balkon z igriščem tam spodaj in lokalnim bifejem, ki je bil nekoč slaščičarna Dolče vita, ljubkovalno Slašča, v pritličju … Ti boš še vedno govoril prikličje … tako kot boš govoril perelina … in te bo pralo, to igrišče … tudi ko ne bo nikogar, da bi metal na koš in bo poezija zamenjala žogo, poezija in punk …
Balkonci so norci, ki nikoli ne skočijo dol, razen takrat, ko samo skočijo nekam, za hip, po nekaj, z nekom … drugače pa so vedno gor in gledajo dol – zviška. Vsaj enkrat, zviška, na vse, kar je višek, ko pa ni viška, se umaknejo notri in jih ni … dneve, tedne, mesece, nekaterih tudi celo večnost ne – saj zato pa so balkonci … včasih skačemo z nižjih stolpnic, včasih skačemo s spodnjih balkonov … to je balkonski cinizem, pristen, brez haska, čeprav včasih pomaga, vsaj za nekaj trenutek …
Ko greš enkrat na balkon, greš težko z njega.
Si gor in pišeš ali pa samo gledaš nekam, kot je gledal moj stari, ki se je pozimi grel dvakrat; z radiatorjem … in pogledom na toplarniški dimnik, tam nekje za Zeleno jamo … je videl vse? Včasih gotovo … o tem sem prepričan. Tako, kot je Zeleno jamo s svojega vodmatskega balkona gledal Marjan Rožanc, ki je nekega sobotnega dopoldneva skočil dol, z izgovorom, da gre odnesti smeti, potem ga pa ni bilo nazaj do večera. Res, pravi balkonec, s pedigrejem.
Balkoni niso za vsak dan, za sleherno priložnost … z njimi je treba previdno, ker se nagibajo naprej … kot tisti na Topniški, kjer smo z balkona gledali tretjo izmeno Kolinske, ko je ta sredi noči zapuščala tovarno, ker je nekdo poklical, da so tanki že na meji … mi pa smo jim ploskali z balkona, kot ploskajo pravi navijači: »Izađite na balkone da pozdravite šampione!«
Balkoni se sončijo, včasih pa tudi senčijo, tudi ko ni nikogar in so vsi dol, ali gor … balkoni se pogovarjajo z našo samoto, balkoni so žalostni, kadar smo žalostni mi, veseli, ko smo veseli mi … včasih kadijo svojo prvo, včasih zadnjo cigareto … ali pa zgolj čakajo na nas … da se vrnemo … ker balkoni so zvesti do konca.
Veste, kako se počuti tisti, ki predaja svoje srce nekomu, ki ga nima? Počuti se kot prazen balkon, sredi poletja, recimo v Ljubljani, v nedeljo, ko so balkoni še bolj sami in kričijo na redke mimoidoče … ali pa v soboto dopoldan, ko se obisk družinskega balkona konča s skokom v edini prepad.
Jože Javoršek, eden največjih Balkoncev, kar jih je dalo naše mesto, je zapisal: »V Ljubljani pa je gledanje sploh sumljivo in sploh izredno otežkočeno. Konvencionalnost je bila uzakonjena najbrž že urbe condita. Zato bi bilo to mesto čisto lahko glavno mesto slepcev.«
In res, ko se ozremo na balkone našega mesta, ki so tako nemarno prazni, pomislim na Javorška in njegove besede.
(Govor je bil prvič prebran z balkona v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani, kjer je bil tudi napisan večji del romana Balkonci.)
Bolgarskega pisatelja Georgija Gospodinova smo slovenski bralci že spoznali s prevodoma romanov Fizika žalosti in Naravni roman. Nedavno je vse, ki obožujemo njegovo lirično, mestoma kar precej temačno, vsekakor pa mojstrsko napisano prozo razveselila novica o svežem prevodu romana Časovno zaklonišče. Že naslov sam kar v veliki meri namigne na njegovo vsebino, ki se sprva zazdi kot poskus družbene utopije, a se kmalu pokaže kot globok komentar rabe kolektivnega spomina in njegovega zakritega (a očitno ne tako skritega) proizvajanja na ravni izgrajevanj nacionalnih pa tudi osebnih identitet.
V Časovnem zaklonišču spoznamo pripovedovalca, sveže ločenega pisatelja iz Bolgarije, ki s svojim nenavadnim in skrivnostnim prijateljem Gaustinom sodeluje pri projektu vzpostavljanja »klinik preteklosti« za paciente z diagnozo Alzheimerjeve bolezni, ki lahko živijo zgolj še v spominih in se počutijo doma samo v določenih zgodovinskih obdobjih. Gaustin je nenavaden lik, saj o njem ne izvemo praktično ničesar, razen tega, da je bil svoj čas precej obubožan pisatelj. Izvemo pa, da mu je s pripovedovalcem, poleg strasti do literature, skupna prav neverjetna obsedenost s preteklostjo. Gaustin torej najame svojega prijatelja Gospodinova (pripovedovalec si z dejanskim avtorjem romana namreč deli priimek) kot neke vrste asistenta, ki naj bi mu pomagal pri rekonstrukciji določenih zgodovinskih obdobij. Njuna klinika ima tako posebno nadstropje za šestdeseta, sedemdeseta in petdeseta leta. Kmalu pa se izkaže, da pacienti z Alzheimerjem niso edini, ki hrepenijo po povratku v preteklost. Tako Gaustinove klinike zrastejo kot gobe po dežju po celi Evropi, sprejmejo pa vsakega, ki ga muči prehuda nostalgija po minulem času. Tu pa se okoliščine zaostrijo. Gaustinovo idejo pograbi politika.
Milan Kundera je nekoč slavno zapisal, da je prebivalec Evrope nekdo, ki je vedno nostalgičen za Evropo. V Časovnem zaklonišču spremljamo prav omenjeni fenomen. Prebivalke in prebivalci Evrope se namreč v vsesplošni evforiji po vrnitvi v boljše stare čase in pravi mali eksploziji vsesplošne nostalgije odločijo za množični referendum o preteklosti. Prebivalke in prebivalci vsake države tako glasujejo o tem, v katero leto svoje narodne zgodovine bi se najraje vrnili. Pripovedovalec močno navija, da se bo vsaj ena izmed evropskih držav odločila za povratek v njemu ljubo revolucionarno leto 1968, a pri tem nima sreče. Nemčija recimo glasuje za leto 1989, natančneje za predvečer padca Berlinskega zidu. Češka izbere devetdeseta. Pridruži se ji tudi Slovenija. Celotno poglavje o zgodovinskem referendumu tako postane neke vrste razlaga kolektivnega spomina Evrope, v kateri se avtor sprašuje tudi, kdaj so bili ljudje sploh srečni. Na koncu se izkaže, da je večina ljudi glasovala za vrnitev v leta svoje mladosti. To ni daleč od pripombe Immanuela Kanta, da so nostalgiki ljudje obsojeni na razočaranje, saj ne hrepenijo za krajem svoje mladosti, marveč za mladostjo samo.
Hrepenenje po preteklosti se vzpostavlja kot glavna tema romana. Vzpostavljena pa je tudi zanimiva dihotomija kolektivna amnezija/hiperprodukcija spomina. Avtor se sprašuje, koliko preteklosti lahko človek sploh prenese in ali ima preteklost rok trajanja. Pripoved nas vrže v Evropo, ki jo je »virus preteklosti« zgrabil za vrat. Pripovedovalec sam pa med tem ugotavlja, da tudi sam ni nikoli prebolel svoje osebne zgodovine. Ko na literarnem večeru ob izidu nove knjige podpisuje izvode, se mu približa ženska, ki jo je močno ljubil, njegova bivša žena Emma, vendar se njenega imena nenadoma ne spomni več in od samega šoka tako močno stisne robove steklene mize, pred katero sedi, da se mu ta zdrobi v rokah, njegova kri pa pošprica platnice knjig.
O čem torej govorimo, ko govorimo o kolektivnem spominu? Susan Sontag je v svoji knjigi Pogled na bolečino drugega zapisala, da ne obstaja kolektivni spomin, marveč le kolektivno dogovarjanje. S tem je seveda mišljeno, da je naše dojemanje preteklosti vselej podvrženo načinu, kako to preteklost obeležujemo, kako o njej pripovedujemo in kdo je tisti, ki si lasti pravico do nje. Toda kaj se zgodi, ko se preteklost enkrat izmuzne skozi pore časa? Kaj se zgodi z nami, če nam zataji spomin?
»Če se ne spomnim točno, kdo sem bil, bi lahko bil kdorkoli,« pravi Gospodinov. Zato si njegov soimenjak v romanu vse najmanjše podrobnosti svojega vsakodnevnega življenja mrzlično zapisuje v rumeno beležnico, zato cele dneve poseda v knjižnici, da bi se pregrizel skozi tisoče in tisoče strani enciklopedij. Konec koncev je »klinike preteklosti« patentiral pisatelj, Gaustin, ki nekje sredi romana izgine neznano kam in pusti pripovedovalca samega z vso kaotično sedanjostjo. V knjižnici pisatelj sreča brezdomca, ki prebira Avguštinove Izpovedi. Spomni se znamenitega citata tega velikega filozofa, v katerem je trdil, da preteklosti ni več, prihodnost pa še ni prišla. Ta občutek bivanja v časovni razpoki, nekje »vmes«, preveva celoten roman. Na nek presenetljiv način je morda prav vprašanje časa, ki v slavnih Izpovedih pred več kot tisoč šesto leti ni dalo miru Avguštinu, tudi danes vprašanje, ki zaznamuje našo kolektivno psiho. Kot preberemo v romanu: »Nenehno proizvajamo preteklost. Smo tovarne preteklosti /…/ je iz preteklosti sploh mogoče narediti kaj drugega kot preteklost? Ali jo je mogoče v nasprotni smeri reciklirati v nekakšno prihodnost, pa čeprav rabljeno? Tukaj so vprašanja.«
Morda nam preteklost preprečuje, da bi živeli v sedanjosti in jo gradili na temeljih skupnih spominov, ki nas povezujejo. Morda pa trka na naša vrata kot procesija duhov, nas stalno cuka za rokave in čaka za vsakim vogalom. V tem primeru si je najbolje poiskati časovno zaklonišče, v katerem bomo varni pred vselej padajočimi bombami včerajšnjega dne. Kot je zapisal Gregor Podlogar v eni izmed svojih pesmi:
»zgodovina skozi okno vrže prazno steklenico in se porežeš«
Đorđe Balašević bi danes, 11. maja, dopolnil sedemdeset let. Bi: dve črki, ena sama kratka besedica, ki pa odpira strašno brezno med nami tu zdaj … in – ničem.
Ne, nove plošče ne bo več, niti koncerta, niti njegove knjige … No, je pa naše pleme dobilo vsaj knjigo o njem. Lani poleti je prvo profesionalno biografijo Panonski admiral: emocionalni vodič kroz diskografiju Đorđa Balaševića izdala, razprodala in že ponatisnila beograjska Laguna. Novinar Ivan Ivačković, avtor monografij, posvečenih Rolling Stonesom, Madonni in drugim, najbolj znan pa po uspešnici Kako smo propevali – Jugoslavija i njena muzika, se je nove knjige lotil, še preden se je nezavidljivo portretirančevo zdravstveno stanje poslabšalo, v dneh, ko nihče še ni slutil najslabšega. Nazadnje pa se je odločil, da pripoved prične prav z ostrim, dokončnim rezom, s tistim turobnim petkovim popoldnevom, 19. februarja 2021, ko je naše pleme nekaj minut po peti popoldne spodnesel nedoumljiv telefonski klic, sms, črna novica na vrhu spletne strani, objava na Facebooku, Instagramu … Karkoli že je zasekalo, v spominu zlepa ne bo zbledelo. Da so ga infarkt, pljučnica in koronavirus – trije proti enemu! – spodnesli. Da ga ni več. Že. Pri komaj 67 letih.
Videti je bilo, kakor da je rajnko Jugoslavijo za nekaj dni spet oživila novica o smrti: njegovo življenje in delo smo slavili z zbiranjem, s prepevanjem, polaganjem cvetja, sporočilc, plišastih zajčkov na ključnih krajih nekdanje skupne domovine: pred njegovo rojstno in do konca domačo hišo v Ulici Jovana Cvijića v Novem Sadu, na zagrebški Ilici, tokrat kot v njegovi stari pesmi tudi zares popisani s cirilico, pa na puljski železniški postaji, pred ljubljanskimi Križankami …
Trikrat je videl Tita
K sreči pa živahnejše barve ohranjajo lepši spomini. Živi. Spomini na objeme, smeh in jok, na blagodejno uglašena romanja, na bratenje v občinstvu, na zibanje ob nežnih vižah, na poskakovanje ob živahnih, na skupno prepevanje, tudi na krotenje neznosnih obiskovalcev, ki ti na uho razglašeno kričijo stih za stihom … Meni, na primer, se še vedno oglaša tisti neznanec, obiskuje me kot halucinacija, me preganja, muči, se vrača kot bumerang. Evo, prav zdaj ga vidim, samo zamižati moram: spet se drenjamo v puljski areni, kjer se dolgin na prstih dviguje nad morje glav, da gromko slišimo njegov apel: »A Buba?! A Buba?! A Buba?!« Žena me debelo pogleda: »Pa kaj hoče ta tip?!« Eh, odmahnem, slišati hoče pesem Čovek za koga se udala Buba Erdeljan. Pa je ta večer ne bo. Kdaj drugič. Nekoč sem prav o tem govoril s samim Đoletom, intervju za Primorske novice sem začel z vprašanjem, kako vendar zmore nastopati kar štiri ure, zapeti tudi štirideset in več pesmi, vmes ne popiti niti požirka vode, si ne otreti niti kapljice potu … Skromno se je nasmehnil, pojasnil, da se v uri in pol, kolikor je mnogim njegovim glasbenim kolegom dovolj za ves koncert, sam šele prav loti »svojih dolgočasnih vojvodinskih pesmi«. Pa mu še po tako dolgih nastopih najzvestejši sledilci prigodrnjamo, pohvalno trepljanje tečno podaljšamo: »Koncert je bil res super, ampak niste igrali …« Vsak najde kaj. Na primer Čoveka za koga se udala Buba Erdeljan. Ali kaka druga iz bogatega opusa.
Fotografija: Andraž Gombač
Včasih se je na odru v šali simpatično považil, povedal, kako mu je neki kolega z drugega glasbenega brega, narodnjak, nekoč očital: »Lahko je tebi, Balašević, ti samo prideš na koncert in zapoješ petdeset pesmi, ki jih vsi poznajo!«
Res jih je ogromno. Najprej tiste, ki jih je posnel kot vodja skupin Žetva in Rani mraz: zafrkljiv, a nadvse uspešen tango U razdeljak te ljubim, generacijska himna Računajte na nas, nežna Prva ljubav, živahen Panonski mornar, mračna Život je more, dolga, epska, panonsko ležerna Ljubio sam snašu na salašu, kajpda Mirka … Tudi Oprosti mi, Katrin, na prvi posluh lahkotna pesem o poletni romanci, v kateri pa danes po zaslugi omemb Pulja, Rovinja, Vrsarja odkrivamo »sentimentalno topografijo dežele, ki obstaja samo še v pesmih, knjigah in spominih«, medtem ko v opisanem štopanju po nekdanji skupni domovini prepoznavamo »simbole življenjske brezbrižnosti v Jugoslaviji«, v novi knjigi ugotavlja Ivačković. Več strani seveda nameni najodmevnejši in tudi najbolj kontroverzni med njimi, himnični Računajte na nas, o kateri nam je Balašević pripovedoval tudi na tiskovni konferenci v Ljubljani leta 2018, pred koncertom v Stožicah na dan mladosti: »Računajte na nas sem napisal iz ljubezni do domovine. Imel sem jo rad, v njej sem preživel najlepša leta, bil sem pravi Jugoslovan. Moja mama je bila Hrvatica, oče pa nekakšen pravoslavec, torej sestri in meni ni ostalo drugega, kot da sva Jugoslovana. A nikoli nisem bil ne komunist ne protikomunist. Bil sem konformist, politika me ni zanimala. Tisti, ki so kreirali našo tedajšnjost, so slišali, da imam domovino rad, niso pa mogli razumeti, da Računajte na nas ni režimska pesem. Rekli so mi: moraš v partijo!« Vendar jim ni uspelo, se je nasmehnil: »Kaznovali so me tako, da na zadnjem dnevu mladosti, ki se ga je še udeležil Tito, Računajte na nas nisem pel jaz, ampak Pepel in kri. Skratka, pesem je bila super, jaz pa ne. Priznam, ko sem dogajanje spremljal na televiziji, mi je bilo malo žal, da nisem tam jaz in se važim s svojo pesmijo.«
Trilogijo o maršalu je zatem dopolnil še s pesmima Tri put sam video Tita in zlasti z izvrstnim Requiemom, v katerem je – leta 1988 – zlovešče zvenel zlasti verz o zastavah, ki spet plapolajo na barikadah. S Titom pa je Đole dotlej že opravil. A se ni tolkel po prsih, češ da je že tedaj vedel, kako vse skupaj ni vredno nič: »Ne, Tito je bil zame samoumeven simbol, kot peterokraka zvezda. Danes mislim tako: če je norce namerno držal na varnostni razdalji od vseh drugih, potem bom sam začel nositi štafeto!«
Fotografija: Andraž Gombač
Vaso Ladačkega je napisal pri osemnajstih
Balaševićeve oči, ozke in živahne, pogosto priprte, mežikave, so videle bolje kot mnoge široko odprte. Ne samo bolje – tudi drugače, gledale so skozi pesniški mikroskop, z darom za detalj, v Panonskem admiralu ugotavlja Ivačković. In opozarja, da so bile zgodnje uspešnice – od pubertetniško zaljubljenih do himnično vznesenih – šele »lahek kondicijski trening«. No, že s prvega albuma Ranega mraza Mojoj mami umesto maturske slike u izlogu (1979) so se oglašali tudi presunljivi in presenetljivo zreli Neki novi klinci, v katerih je komaj 25-letni kantavtor že nizal podobe minevanja, slovesa od mladosti, prevarantskega življenja, smrti. Pozneje se je ponosno spominjal, kako mu je pesnik Mika Antić povedal, da mu to pesem zavida. Drugo in tudi zadnjo ploščo Ranega mraza pa je sklenila naslovna Odlazi cirkus, s katero je Đole vse do konca svojih dni zaključeval koncerte. Ivačković jo zaradi cirkuške motivike in sorodnega vzdušja vzporeja s črtico Danila Kiša Livada, u jesen iz knjige Rani jadi (1970). In dodaja, da je Balašević na začetku svoje poti, v dobi eksplozije panka in seksualne revolucije, poskrbel za »revolucijo emocije«.
V osemdesetih letih je stopil na povsem samostojno in samosvojo pot, začenši s ploščo Pub, ki se z več kot 400.000 prodanimi izvodi uvršča med najuspešnejše jugoslovanske albume, dolgoživost pa ji zagotavljajo Lepa protina kći, Pesma o jednom petlu, Boža zvani Pub in druge.
Že precej prej, še kot najstnik, pa je napisal eno svojih največjih. Kako je nastala Priča o Vasi Ladačkom, se je spominjal v najinem drugem – in žal tudi zadnjem – intervjuju leta 2011. Ker je z odgovorom odprl več vrat, ga prav rad navajam v celoti, panonsko epskega: »Nastala je slučajno, kakor običajno: udarim akord, od nekod pride beseda, ki me nekam odpelje, potem pa napravim melodijo, na katero polagam besede. Pesmi, ki veljajo za velike, Vasa Ladački, Slovenska, Dunjo moja, praviloma nastanejo v nekaj urah. Tako močno me držijo, da ne morem izstopiti iz njih, dokler niso dokončane. Spomnim se, kdaj sem Vaso Ladačkega prvič zapel zunaj svoje sobe. Bilo je za moj dvajseti rojstni dan, ki ga je izjemoma slavila vsa družina. Sedeli smo za mizo, v krogu, vsak je kaj zapel, in ko je vrsta prišla name, so bili vsi prepričani, da od mene ne bo glasu. Nikoli namreč nisem pel, nihče ni vedel, da sploh znam peti, niti jaz sam. No, kritiki bi zdaj rekli, da še zmeraj ni jasno, ali znam. Kakorkoli že, takrat sem oznanil, da imam svojo pesem. Spogledali so se: pa saj ni normalen, on bo pel, in to celo svojo lastno pesem! Vedeli so, da nekaj brenkam po kitari, a so si govorili, da me bo že minilo. Zdaj pa ti pridem s pesmijo! Napisal sem jo že dve leti prej, pri osemnajstih, torej o kaki filozofiji ali globokih sporočilih te pesmi nisem imel pojma. Tu in tam sem jo v ožjih krogih še zaigral, posnel pa je nisem. Zunaj sem imel že pesmi Oprosti mi, Katrin, Prva ljubav, Život je more in druge hite, te pa še ne. Kadar sem predlagal Vaso Ladačkega, so vsi muzikanti začeli nergati: ne, to je romanca, to bi moral peti Zvonko Bogdan, to je dolgočasno, kateri radio ti jo bo predvajal, ko pa traja sedem minut … Vztrajal sem, na koncu smo jo le posneli. Takoj zatem sem šel v vojsko, name je pozabila celo družina, kaj šele občinstvo, ob vrnitvi pa sem ugotovil, da si je Priča o Vasi Ladačkom medtem sama utrla pot. Na prvem koncertu so jo vsi že znali na pamet, celo bolj kakor uspešnice, ki so narejene tako, da bi bile čim všečnejše. Zelo me je razveselilo, da je občinstvu všeč pesem, ki je tudi meni. Takrat sem spoznal, da moram v življenju vselej ustvarjati, kar je všeč meni, pa bo tudi drugim. To, da lahko živim od dela, ki ga ljubim, nima cene.«
Fotografija: Andraž Gombač
S pesmijo zoper norost, primivizem, vojno
Njegovi – ne, naši! – koncerti so bili vselej preplet tako mehkih in melanholičnih balad ter poskočnega čardaša,v ritmu katerega je utripal madžarski prekat njegovega srca, kakor tudi vrhunskega stand-upa, s katerim nas je do solz nasmejal, nam obenem odpiral oči … in nas povezal. Sobivanje najrazličnejših obiskovalk in obiskovalcev iz bratskih narodov in narodnosti mu je bilo samoumevno: »Sem iz Novega Sada, ki je multinacionalno mesto, zelo podobno Mariboru, Varaždinu, Osijeku, vsem tem mestom na ravnici, ki so odprta na vse strani. Stvari sploh nisem dojemal tako: mi, vi, oni, naši … Kadarkoli sem imel bend ali nogometno moštvo, vedno je bilo vse večnacionalno. To so bili moji rojaki. Ne more biti moj rojak nekdo, ki sicer pripada istemu narodu kot jaz, a sovraži človeka, s katerim sem doslej živel in igral.«
Zgodaj je slutil skorajšnji razvrat sovrašta. S prelomne plošče Bezdan (1986) je grmela ena njegovih največih Ne lomite mi bagrenje. Đole je pozneje poudarjal, da to ni pesem o Kosovu, o albanskih pogromih nad tamkajšnjimi Srbi in Črnogorci, marveč uglasbeni upor zoper vsakršno nasilje, zoper človeško norost. Ki se ji je uprl neštetokrat. Že leto zatem je kot prezgodnji petelin prepeval protivojno Samo da rata ne bude, ob kateri bo Ivačković v svoji knjigi moral popraviti podatek, da je Đole po letu 1998 ni več pel. Pričevanje iz prve roke, pravzaprav ušes: v letih 2015 in 2017 jo je spet nekajkrat, tudi v splitski areni. Zmeraj je na dosegu pesmi kaka vojna, zoper katero je treba grmeti. Ali pa vsaj slutnja vojne …
Balašević se je v devetdesetih pogumno zoperstavil norosti na Balkanu, morilskemu nacionalizmu, primitivizmu, Miloševiću, vojni. Njegovi legendarni koncerti v beograjskem Sava centru so bili obenem mitingi opozicije, se spominja Ivačković, in Balašević je postal »naš najljubši terapevt«, ki je na koncertih nudil uteho in krepil korajžo. V zadnjih letih Jugoslavije pa so bili odnosi med njim in Slovenci vse prej kot idilični, beremo v Panonskem admiralu. Đole ni pozabil, kako so mu v osemdesetih iz Ljubljane sporočili, da jim je uspelo pred koncertom prodati samo štiri vstopnice: »Slovenci so v osemdesetih nanj gledali zviška, kot na ‘južnjaka’. Slovenska mladinska organizacija je Bagrenje degradirala na raven ‘velikosrbske’ pesmi, zanemarjajoč širino njenega sporočila in mojstrstvo njenih stihov.« Đole je v prizadetosti ob razpadnju Jugoslavije spesnil satiro Laku noć, braćo Janezi (Jeb’o nas onaj ko nas sastavi), ki jo je recitiral samo na koncertih, nikoli je ni posnel. Ivačković v knjigi omenja njegovo zmagovito vrnitev v ljubljansko Halo Tivoli leta 1994, morda pa bo v naslednem ponatisu dodal še vsaj opombo, da je kantavtor z družino v najtežjih časih svoj novi dom našel v Mariboru in pogosto rad nastopal na tamkajšnjem Lentu, se zahvaljeval in opravičeval, račune poravnaval, kakor je znal najbolje: z glasbo.
Fotografija: Andraž Gombač
Že leta 1993 je izstavil tudi pošten račun za jugoslovansko morijo: v udarni Putuj Evropo (Krivi smo mi) rohni, da za vojne grozote niso krivi primitivci, generali in brkati majorji, marveč »mi, ki smo molčali«. Že spet, tokrat prav nič nostaligično, temveč v rezkem ritmu krvave dobe, je ubesedil, kar so čutili – in vedeli – tudi drugi.
Še posebej ganljivi so bili njegovi nastopi v Bosni in Hercegovini. Le v Banja Luki po vojni ni nikoli več gostoval. Saj bi, tudi tam živijo mnogi iz našega plemena in Đole je to mesto imel rad, čustveno ga opeva v pesmi Nevernik, ki jo je na koncertih praviloma pospremil s pojasnilom, da v Banja Luko žal ne more več zaradi skrajnežev: »Sporočajo mi, naj ne prihajam tja, saj da so prihranili kroglo zame. To je čudovita novica, jim pravim. No, ni čudovita novica to, da ste prihranili kroglo zame, ampak da niste izstrelili prav vseh.«
Med potovanjem na enega od sarajevskih koncertov se mu je utrnila Sevdalinka, v kateri opeva prijateljstvo, bratstvo, obnavlja pretrgane vezi … in v prelepi nadgeografski metafori ugotavlja, da mejna Drina za nekatere pač teče v levo, za druge pa v desno. Kjer je obstal on, tam je zrasel most, na katerem smo se srečevali.
V film ga je potegnil Gospodar prstanov
Pesmi, kakršne je pisal, seveda ne pridejo od nikoder. Božji dar, o katerem je večkrat govoril, kajpada ne škodi, a ni dovolj. Veliko je bral, četudi se s tem nikoli ni hvalil, poudarja Ivačković. In našteva, koga vse je mladi Đorđe požiral v domači knjižnici: Stendhala, Remarqua, Gorkega, Krležo … Dodati velja še, da v pesmi Virovitica poje, kako ga navdušuje Dostojevski. V Ostaje mi to što se volimo njegov prijatelj iz otroštva živi srečno na vasi »kot v ruskem romanu«. V Jaroslavi skupaj z opevano princeso blaženo zaspi Čehov. Pesem Mrtvi lahko primerjamo z istoimensko novelo iz Joyceovih Dublinčanov – obe najdemo na koncu zbirk, tako albuma kakor knjige, in tudi Đole opeva pokojne slavne in svojce, ki ostajajo živi v nas, medtem ko so mnogi živeči že tu in zdaj mrtvi, četudi še hodijo …
Očitali so mu, da je patetičen. Še zmeraj mu. Nekateri. In četudi v njegovem opusu doni veliko gromkih, udarnih, besno angažiranih pesmi, ga premnogi kolegi niso dojemali kot pomembnega predstavnika rock scene. Kar ga je gotovo bolelo, saj je zrasel ob bendih Pink Floyd, Queen, Police … In da, bil je dober, odličen pevec – ker je pesem zapel prav tako, kakor je morala biti zapeta! Dobro v knjigi pribije Ivačković: že res, da Đole ne bi mogel zapeti Bohemian Rhapsody kot Freddie Mercury, ampak velja tudi obratno: niti Freddie Mercury, pa četudi bi mu bilo dano živeti dlje, ne bi mogel zapeti Provincijalke, kakor jo je lahko samo in zgolj Đole. A so ga kot pevca vseeno omalovaževali. Vraga, še sam se je! Tudi do tega sva prišla v intervjuju: »V prvi vrsti sem besedilopisec. V tem sem najboljši. To je toliko pomembneje, ker prepevam v jeziku, ki je grd, ki ima malo samoglasnikov. Primerjajte ga z italijanskim, s temi dolgimi samoglasniki, s tem prepevanjem! Italijani se lahko skregajo na tržnici, pa jih bomo občudovali: joj, kako so ljubki! Jaz pa moram nekaj narediti z jezikom, ki ni melodičen. In tu sem, mislim, zelo dober. Kot glasbenik nisem tako pomemben, za pevca pa se tako ali tako nimam. Sem interpret svojih pesmi.« Ob sebi je imel izvrstne glasbenike. Med prvimi je bil Josip Boček, eden najboljših jugoslovanskih kitaristov, ki pa mu mnogi – bolj ali manj upravičeno – očitajo, da je s preostrimi rokerskimi posegi pogosto škodljivo zasekal v Balaševićevo mehko melanholijo. Vanjo je svoje prste znal nežneje vtisniti Đoletov najtesenejši sodelavec, »tovariš do groba«, pianist in aranžer Aleksandar Dujin – Duja, profesor klavirja na Dunaju. V Ivačkovićevi knjigi se zvrstijo še drugi pomembni: klaviaturist in producent Đorđe Petrović, ognjetivi violinist širokega nasmeha Ignác Schnön, ki je umrl štiri leta pred Balaševićem, kitarist Dušan Duda Bezuha, saksofonist in klarinetist Gabor Bunford … Manj podrobno in precej obzirno pa je portretirana kantavtorjeva družina, v kateri je Đole lahko našel zavetje pred nevihtnim svetom tam zunaj, varno trdnjavico, kakor je prepeval, obenem pa so prav njegovi domači z, blago rečeno, nenavadnimi poslovnimi potezami, hladnim odnosom in pogosto gluhim molkom daleč stran odgnali tudi povsem dobronamerne.
Fotografija: Andraž Gombač
Potem ko se kot marsikatero drugo ni posrečilo niti sodelovanje z Ljubišo Samardžićem in je ta brez Đoleta posnel film Jesen stiže, Dunjo moja, je družina Balašević sama posnela drugega, svojega – Kao rani mraz, ki pa je po premiernih projekcijah pred debelim desetletjem poniknil v družinski bunker, nikjer ga ni mogoče dobiti. Takrat mi je kantavtor v intervjuju pojasnil tudi, zakaj za vraga se je odločil, da Pričo o Vasi Ladačkom prenese na veliko platno, se poda v nevarno tveganje prikazovanja junakov, ki že toliko desetletij živijo le v pesmi in si jih vsak poslušalec predstavlja po svoje: »Tega prav gotovo nikoli ne bi storil, če ne bi bilo Gospodarja prstanov. To je bila ena mojih najljubših knjig na gimnaziji. Ne vem, kolikokrat sem jo prebral. Prepričan sem bil, da filma ni mogoče posneti ravno zaradi tega: knjigo v domišljiji vsak vidi po svoje. Potem pa so posneli ta film, ki se v osemdesetih odstotkih prekriva z mojo domišljijo, ponekod pa je stvari prikazal še bolje. Kar je zelo težko, saj je težko biti boljši od domišljije.«
Napisal je več knjig, tudi z istoimenskima ploščama uglašena romana Tri posleratna druga in Jedan od onih života, zbirko časopisnih kolumn I život ide dalje (sve dalje odavde), s spominskimi drobci in komentarji je obogatil izbor svojih pesmi Dodir svile, pri družinski založbi Balbelo je izdal knjigo Kalendar mog detinjstva, v kateri je s ščepcem domišljije zabelil duhovite spomine na otroštvo in slikovite svojce, pa pustolovsko pravljico Knjiga koje nema … Sicer pa so ga še mikali filmi, v katerih bi se vse prepletel: besede, podobe, glasbo … Nekaj časa se je igral z mislijo, da bi v enem samem filmu zbral vse svoje junake. Spoznali bi se Vasa Ladački, Boža Pub, lepa protova hči, panonski mornar in drugi. Zdaj pa sami tavajo po neskočnih prostranstvih nesmrtne umetnosti …
Andraž Gombač in Đorđe Balašević (Fotografija: Maja Pertič Gombač)
Pristali smo na dnu dna
Še bi jih bilo, še, njegov navdih še ni usahnil. Besede so bile njegove igračke, v njem so se vrtele kot živopisna stekelca v kalejdoskopu, in vsakič ko je zamižal, je videl drugo sliko – kakor prepeva v Provincijalki. Dolge življenjske zgodbe je znal zgostiti v kitico, dve v baladi … in pred tretjim refrenom že nismo več mladi – kakor prepeva v ganljivi Divlji badem. Bil je prava slovanska duša, ki iz sreče tke žalost – kakor prepeva v Slovenski.
Tudi Ivačković v knjigi postreže s kar nekaj esejističnimi, nostalgično intoniranimi premisleki o minljivosti in blaženju neizbežnega: »Kam so izginili časi, v katerih smo živeli, preden je prišla ta nova doba, ki je ne razumemo? Potreboval sem nekaj, kar dokazuje, da so tisti prejšnji časi res bili. Verjetno sem zato shranil papirje, potipkane s pisalnim strojem, v vsakem drugem pogledu brezvredne. Verjetno zato nikoli nisem zavrgel nobene fotografije. Nisem se odrekel gramofonski plošči. Ali kaseti. Kasetam se nisem odrekel celo takrat, ko je kasetnik, edini, ki sem ga kdaj imel, nehal delati. Na njem sem poslušal prvi album v življenju, rdečega od Beatlov. Še imam tako kasetnik kakor to kaseto. Kakor pravim, hranim dokaze, da časi niso izmišljeni. In da sem vse to res jaz: pubertetnik, ki vznemirjeno odkriva Beatle, tak, kakršen sem danes, in vse, kar sem bil med tema trenutkoma.«
Fotografija: Andraž Gombač
Balašević je na koncertih pesmi, ki smo jih mnogi vsrkali že kot otroci, vešče prepletal s čisto novimi. Kar nekaj takih, ki še niso našle poti na novi album, je zapel tudi na svojem zadnjem nastopu, 25. januarja 2020, ko je v Kragujevcu le izpeljal zaradi bolezni poprej odpovedani koncert. Šest dni prej je v rodnem Novem Sadu ob izteku večera zapel Čuvaj mi, Bože, Novi Sad. Zadnja leta je nanizal še več novih pesmi, ki se jim je Ivačković v knjigi žal ognil, saj se je posvetil izključno uradni diskografiji. Đole, ki je do konca življenja ohranjal izjemno visoko kakovost, tudi brez kopice intervjujev in celo brez plošč, je le tu in tam kaj objavil na Youtubu: leta 2018 je niz koncertov Baronov bal odprl z istoimensko novo pesmijo, v kateri se je seveda navezal na barona von Liegestuhla iz prve uspešnice U razdeljak te ljubim, izdane pri ZKP RTV Ljubljana. Prav tako na spletu ostajajo z ljubeznijo do Olivere podžgani Berba ’59 in Unikatna, žalostinka za Kemala Montena Duet, svetla Osmeh se vratio u grad, himna neumrljive ljubezenske sile Ljubav ne pobeduje, Osijeku posvečena Hej, lega, prav tako tamburaški Mala vidra sa Begeja in Svadbarskim sokakom, pa Stih iznad svih, po njegovi smrti je družina objavila še Rođendansko … Bržkone največji med njima sta Mati in Dno dna, prva neizprosna inventura življenja ob srečanju s pokojno materjo, ki se mu v sanjah pokaže mlajša od postaranega, vsega sitega sina, druga pa morda najostrejša Balaševićeva družbenokritična, v kateri kot prizadeti kronist ugotavlja, da smo družbo potisnili na »dno dna«, kjer vladajo laž, grabežljivost, brezperspetivnost.
Ampak dokler še zvenijo prave pesmi, ostaja tudi upanje. Res je, Đole se je postaral in umrl. Na koncertih je zbijal šale na svoj račun, pravil, da ga ima marsikdo za njegovega očeta, da mu celo sobarice v hotelih govorijo, kako se je zredil, zanemaril. Odkimal je in navajal modro misel: »Ni pomembno, kakšne sledi čas pusti na tebi – pomembno je, kakšne sledi ti pustiš v času. « On je globoko oral, njegove brazde bodo ostale. In še bo odmeval spomin na krik, s katerim je preglasil tisto veličastno, a zoprno dokončno trobento, s katero sta se vsakič znova sklenila tako Odlazi cirkus kakor sleherni koncert. Takrat nam je Đole zavpil: »Ne pustite se barabam, če se jim že doslej niste!«
Najina prijatelja Luis in Gustavo sta se odločila, da bosta morsko biologijo študirala na severovzhodu države, v Sonori. Fakulteta, na katero sta se vpisala, se je nahajala v pristanišču Guayamas, vendar sta se Luis in Gustavo odločila za sobivanje s skupino prijateljev v zaselku petih hiš, izgubljenih v puščavi, oddaljenih kakšnih dvajset minut od pristanišča med kaktusi in tarantulami.
Najina razpoložljiva prevozna sredstva, da bi ju obiskala, sta bila avtobus ali vlak; z Enriquejem sva se odločila za vlak – sam sem bil v fazi izjemnega navdušenja nad tem prevoznim sredstvom, čeprav je potovanje z njim veljalo za božji bič: vožnje v zarjavelih, okornih potniških vagonih širom po deželi.
Pot je bilo mogoče opraviti v 37 urah. Najprej sva šla na nočni vlak iz Ciudada v Guadalajaro, in nato, v jutru naslednjega dne, presedlala na pacifiško linijo, s katero sva potovala 29 ur in nato prispela do postaje v Empalmi, Sonora, in to v prvem razredu –; v Mehiki je bil ta prvi razred to, kar je v Evropi drugi; pa vendar si moral, če si hotel potovati v tem prvem razredu, plačati »posebno« tarifo.
V tistem času sem opustil potovalno navado, da bi hodil naokoli s pol ducata knjig. Ob tej priložnosti sem imel namen potovati z eno samo knjigo, za katero sem predvideval, da jo bom prebral do konca potovanja in jo nato nekomu podaril, ter v skupini prijateljev najinih prijateljev našel knjigo, ki me bo spremljala na povratku. Nazadnje sem se odločil za roman, ki sem si ga želel prebrati že dalj časa: Poljub ženske pajka argentinskega pisatelja Manuela Puiga.
Takrat film Hectorja Babenece, v kateri so blesteli William Hurt, Raúl Julia in Sonia Braga, še ni bil posnet, toda vedel sem, da je Manuel Puig odraščal v eni izmed argentinskih provinc ter sanjaril ob holivudskih filmih in navsezadnje končal študij filma v Italiji – Hollywood ga je razočaral in nazadnje so ga navdušili novi evropski filmski tokovi.
Puig se je iz režiserja spremnil v pisatelja in napisal romane, kot sta Našminkana usteca (Boquitas pintadas) in Izdajstvo Rite Hayworth (La traición de Rita Hayworth), ter umrl za posledicami okužbe z virusom aids v mehiški Cuarnavaci.
»Pascual je prinesel knjigo, ki govori o neki pederčini,« je drugo noč izjavil Humbertoques na zabavi stanovalcev vseh petih hiš.
Skupina je živela v nekakšni anarhokomunistični skupnosti, v kateri je bila lastnina neotipljiv koncept in Humbertoques je izkoristil jutro tistega dne in prebrskal moje stvari, ki sem jih imel ob posteljnem okviru, ležišču, ki sta mi ga dodelila moja prijatelja.
Fantje v komuni, kakor tudi večina prebivalstva na tem koncu države, so bili zelo prijetna družba, iskreni in zelo neposredni ljudje, vendar so bolehali za okamenelim tradicionalizmom, ko je beseda nanesla na vprašanje spola. Če si bil moški, si bil lahko le dec ali pa peder.
»No, ja,« sem odgovoril, »gre za zgodbo o pedru in prevratniku, ki se dogaja v zaporu v Argentini.«
Vsi so me nejeverno pogledali.
»Velik roman,« sem še rekel.
Nekdo je pogovor obrnil v drugo smer in tistega večera ni nihče več komentiral moje opazke o knjigi.
Kakšnih šesdeset metrov od zaselka hiš – in bralec si ga lahko predstavlja, kakor miniaturno mehiško vas v kakšnem severnoameriškem vesternu – je stala še ena hiša, v kateri sta stanovala Blackie, rahitičen mehiški ribič nizke rasti, z nogama, suhima kot dve posušeni veji, in Marla, njegova žena, precej korpulentna Severnoameričanka, ki je tehtala vsaj 120 kil in merila skorajda dva metra – in ki jo je iz popolne anonimnosti reševala posebna milost, da se je bila davno tega udeležila koncerta v Woodstocku in poslušala skupine Yardbirds, the Who in Led Zepellin, in ki je bila pripravljena za skupnost kuhati za skromno mesečno nadomestilo – nama z Enriquejem pa je ponudila posebno, štirinajstdnevno tarifo.
Pri njej smo se zbrali tudi v soboto zvečer, da bi poslušali njene plošče in neverjetne Blackiejeve prigode ter ob tem kadili neobvladjive količine mariuhane – poleg hrane je Marla skupini dobavljala tudi travo. Nekajkrat na mesec je odšla iz vasi z ogromno plastično torbo za nakupovanje na tržnici in se vračala s papajami, paradižniki, avokadom in zavoji marihuane, ovitim v časopisni papir.
Med poslušanjem Procul Harum in The Cream me je Marla vprašala, če imam s seboj kaj, kar ni reggae – moji prijatelji in njeni sosedje, naseljeni v petih hišah, so poslušali samo reggae, kakor da bi bil svet pred in po Marleyju prekrit s popolno tišino.
»Ja,« sem ji rekel, »s sabo imam kaseto, na kateri imam posneto ploščo Chica Buarqueja.«
Nihče na tistem koncu ni vedel, kdo je Chico Buarque, tako da sem se vrnil v hišo prijateljev, iz walkmana vzel kaseto in se vrnil k Marli in Blakieju.
Šesti komad na tej plošči, ki pa sem ga imel posnetega kot prvega na kaseti – v izboru Chicovih pesmi, ki jih je sam pel v španščini v prevodih urugvajskega pevca Daniela Vigliettija – je bil ena njegovih mojstrovin: Construcción[1].
Te pesmi o delu v gradbeništvu ne odlikujeta le harmonična in melodična struktura in njena ludistična uglasbitev, kar je značilno za večino nastale glasbe gibanja tropikalizem v Braziliji v šestdesetih in sedemdesetih letih, temveč ima ob tem tudi besedilo, ki je v kompozicijskem smislu eno najvznemirljivejših iz tega obdobja: preprost človek iz delavskega razreda vsak dan hodi na delo na gradbišče in našteva drobne stvari in vsakdanje dogodke, ki so na prvi pogled precej neškodljivi, čeprav se zgodba konča tragično: mož pade z odra na ulico, potem ko poje kosilo, ki si ga prinese v menaški. Toda osnovna zgodba, ki jo v pesmi ponovljeno slišimo kar trikrat, pridobi nadrealno in grozljivo noto, ko Chico začne s premetavanjem pridevnikov (ki so vse po vrsti naglašene besede na predpredzadnjem zlogu z enakim številom zlogov) med verzi: v prvi verziji zgodbe delavec poljubi ženo, kot da bi bila zadnja, se povzpne na gradbeni oder, kot če bi bil stroj, in sede k počitku, kot da bi bila sobota; v drugi poljubi ženo, kot če bi bila zadnja, se povzpne na oder, kot če bi bil trden, in sede k počitku, kot bi bil princ, v tretji poljubi ženo, kot da je to logično, se povzpne na oder, kot da bi bil ptica, odleti k počitku, kot bi bil princ …
Pesem smo poslušali najmanj petkrat in Marla je hitro pripravila vse, da si je kaseto lahko takoj presnela. Ušesa fantov, iz katerih je dobesedno lezel reggae, so se prav tako zdramila in tudi oni so prosili, če si kaseto lahko presnamejo – v tistih časih se nam to ni zdel noben poseben zločin –, in ko me je Marla vprašala, kaj sem še prinesel s sabo, ji je Humbertoques hitro ponovil:
»Pascual je s seboj prinesel roman o neki pedrčini.«
Preden sem šel spat, sem knjigo odnesel Marli, ki je, potem ko se je naposlušala Chica, želela videti vse, kar sem prinesel v puščavo v Sonori.
Roman Poljub ženske pajka je izšel leta 1976 in ga je po vsej verjetnosti navdahnila zaporniška izkušnja mehiškega borca za socialne pravice Luisa Gonzáleza de Albe in govori o neobičajnem prijateljstvu, ki se v zaporniški celici nekega zapora splete med Valentínom Arreguijo, političnim zapornikom in pripadnikom celice uporniškega gibanja, ki se v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja spopada z diktaturo, ter »tetko«, homoseksualcem, ki pretirano poudarja gestikulacijo, vedenje in oblačenje, ki ga navadno pripisujemo ženskemu spolu, in ki se v zaporu znajde, ker naj bi kvaril mladoletne dečke – »zatreskal sem se v fantička«.
Molina Valentínu v zaporu krajša čas, ob njegovih podrobnih opisih klasičnih holivudskih filmov je preživljanje časa znosnejše, čeprav jih Agustín neprestano prekinja, saj Molino vsakokrat znova prosi, naj mu prihrani res minuciozne opise romantičnih prizorov.
Srečanje, nato šok in subtilen preplet dveh človekih narav, ki sta si popolnoma nasprotni – Augustín pred vsakršno čustvo postavlja razredni boj, boj za blagostanje večine prebivalstva, medtem ko za Molino ne obstaja nič, kar je izven okvirov lepote in občutij do drugih –, zgodbo vodita do enega najbolj ganljivih koncev, ki sem jih kdaj koli prebral.
Preden sem odšel iz tistega zaselka hiš v puščavi, mi je Marla v zameno podarila knjigo, saj romana nisem hotel vzeti nazaj – zapisala si je tudi čakalno listo sosedov, ki so knjigo hotelo prebrati.
Naslov knjige, ki mi jo je podarila in ki sem jo prebiral vseh 37 ur povratka, ni več del te pripovedi. Pač pa je še vedno del te pripovedi nasmešek, ki se mi je na obrazu porodil vsakokrat, ko sem na svojem povratnem potovanju in tudi v dneh in tednih, ki so mu sledili, pomislil na srečno naključje, da sem zgodbo o »tetki« Molini in njenih dražeh pustil v puščavi Sonora, sredi kupa mačo samcev.
Prevedla Mojca Medvedšek.
[1] Originalni naslov pesmi v portugalščini je Construção, pomeni pa zgradbo, gradbišče, pa tudi gradbeni oder. (Op. prev.)
V enem izmed trash potovalnih priročnikov sem prebrala, da je za Zagreb značilno, da se boš zaletel v več ljudi, kot si lahko misliš. Pa sem se, najprej v Dina, s katerim sva se zmenila, da v petek pravzaprav nihče nima časa za popivanje v Zagrebu, in potem še v prijateljico prijateljice, ki se je ravno vračala s Pravne fakultete. Vse se je bleščalo v rožnati barvi, ko sem z GPS-jem na pametnem telefonu iskala stanovanje dr. Nadežde Čačinovič, profesorice etike na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Zagrebu. Pozvonim, vstopim in pred mano se razpre kraljestvo tisočerih knjig, pred mano pa stoji profesorica, s katero sva naslednjo uro govorili o branju in knjigah.
Lahko rečeva, da vsi v vaši družini berete?
Da, seveda lahko rečeva, da vsi v naši družini beremo. Moja mama je bila sicer gospodinja, ampak vsako jutro, ko smo odšli iz hiše, se je vrnila v posteljo brat. In seveda je to nalezljivo. Nič je ni moglo zmotiti.
Mislite, da je branje naučeno ali se človek s to željo rodi, jo pridobi tekom življenja?
Jaz imam samo eno hčerko in ona seveda bere. Pravijo pa, da v družinah, ki berejo, ne berejo vsi. Moja hči pa je brala, ker smo mi vsi ostali pač brali. Tudi tu, v tem stanovanju, je še vedno veliko njenih knjig. Sicer je končala Glasbeno akademijo in se ukvarja z glasbo, ampak je strastna bralka. Sodeluje tudi pri različnih knjižnih klubih.
Zakaj mislite, da e-knjiga nikoli ne bo nadomestila fizične knjige?
Za mojo generacijo je značilno, da ne želimo biti odvisni od kake druge tehnologije. Pri e-bralnikih pa je treba paziti na polnjenje in posodabljanje. Ampak menim, da se bo knjiga obdržala zato, ker tako temu veleva tudi čas. Saj tudi kozarcev ne rabimo več – veliko je namreč načinov, na katere se lahko pije, ampak kozarci so se obdržali.
Fotografija: Katja Šifkovič
Kdaj ste začeli s kupovanjem knjig, z zbiranjem?
Knjige na nek način pridejo k tebi. Knjige v tem stanovanju pa se so se začele nabirati pred kakšnimi tridesetimi leti. Potem pa knjige pridejo, nekaj vam jih prinesejo ljudje, ki jih nočejo več imeti, na fakulteti knjižnice knjige odpisujejo in seveda jih potem še sam kupuješ. Imam seveda nekakšno kurirano knjižnico – največ je seveda filozofije, interdisciplinarne literature in pa seveda fikcije. To pa nujno rabim.
Berete zdaj, ko ne poučujete več redno, več fikcije?
Od vedno sem jo brala. To pa je bila družinska navada. Če me je kdo vprašal, takrat, ko sem še živela s sestro in starši, kje imaš knjigo, je to pomenilo knjigo, ki jo trenutno berem. Nervozni so bili, če si kje knjigo kar pustil. Pred večerjo ali po kosilu smo doma vsi brali. In brali smo fikcijo. To so bile takšne knjige, ki si jih kot mačka svoje mladiče, nosil povsod s sabo.
Fotografija: Katja Šifkovič
Se strinjate, da večina knjig ni dobrih?
Seveda, večina je na nek način mrtvorojenih knjig. In tudi na pamet mi ne pade, da bi takšne knjige brala in jih prebrala do konca. Za to pri mojih letih res nimam več časa. Človek pa se lahko zmoti. Včasih se zgodi, da človek neko knjigo bere pri dvajsetih in se mu zdi, da je s tekstom nekaj narobe. Ko jo bere pozneje v življenju in se vrne k njej, pa jo končno razume. Veliko knjig pa tudi beremo večkrat, in to je za nekatere zgodbe nujno, da se k njim vračamo.
Preseneča me, da v mojem poklicu presenetljivo malo ljudi redno bere.
(smeh) Seveda, nihče ne prizna, da ne bere. In v različnih kulturnih sferah boste pogosto srečali ljudi, ki so ljudje ene knjige. Slučajno so našli eno in potem o njej govorijo celo življenje. In to je sploh nevarno, prebrati le eno knjigo v celem življenju.
Zakaj moramo ljudje brati?
Ker ni boljšega načina, kako se znajti v svetu. Sama ne poznam boljšega načina na kateremkoli področju, da nekaj razumemo. Jaz sem morda malo manijak v tem pogledu in vem, da obstajajo ljudje, ki ne berejo, ampak vedno se sprašujem, kako se takšni ljudje znajdejo v svetu. Tako da ja, vem, da obstajajo ljudje, ki ne berejo in najbrž imajo potem druge načine, preko katerih se učijo, kako se pogovarjati z ljudmi. Imeti morajo neko povezavo z verbalno kulturo pripovedovanja.
Fotografija: Katja Šifkovič
Kakšen odnos imate do branja klasične literature?
Dejstvo je, da so prav knjige klasične literature tiste, ki jih je vredno brati znova in znova. To so knjige, ki nam to ponovno branje tudi omogočajo, saj vsebujejo neka načela, resnice, ki so se obdržale v času. Mislim le, da je v Sloveniji narobe to, da klasike v šolah učijo prezgodaj. Da so učenci potem soočeni s to literaturo ne zato, ker jih zanima, ampak zato, ker jo morajo brati. No, spet je odvisno od knjige. Neka literatura je lahko klasična, pa se bo prijela. Na primer, Hamleta lahko berejo, nekatere knjige pa so predolge in mladi ne vedo, kaj bi z vsem tem. Zmedejo jih.
Mislite, da lahko literatura spremeni svet?
To je prekratko vprašanje. Literatura je svet. Čim začnemo razpravljati na način, da je tu svet in tu literatura, smo že zgrešili vprašanje. Literatura ves čas spreminja svet. Ne na način, kot da bi imel neko vzmet in bi lahko neka knjiga v svetu kar sproducirala spremembo, ampak pripovedovanje, vse knjige, ki jih imamo, so svet. In seveda ga spreminjajo. In ne samo spreminjajo, ampak svet proizvajajo. Pripovedovanje zgodb je seveda komplicirana zadeva, in če jih reduciramo na orodje, potem to res ne gre. Sigurno pa spreminjajo svet. Včasih tudi čisto direktno spreminjajo tisto, kar je možno misliti.
Če bi me še nedolgo nazaj vprašali, koga najbolj pozabljamo pri prevajanju sodobne francoske književnosti in ga zato v slovenskem prostoru preslabo ali celo sploh ne poznamo, se ne bi obotavljala niti sekundo. Popravila vas bi, »jo pozabljamo«, in dodala ime, ki je že leta na moji osebni listi sestrskih duš, bližje Janis Joplin in Patti Smith kot Virginii Woolf. Zahvaljujoč Jedrt Maležič in Cankarjevi založbi moram zdaj z izidom prvega dela trilogije Vernon Subutex morda najti nov odgovor.
Izpostavila je ne bi zato, ker je Virginie Despentes ena najbolj branih francoskih avtoric, čeprav je seveda med pisatelji, katerih vsak nov izid je težko pričakovan in v vseh knjigarnah postavljen v ospredje. Tolikokrat jo namreč zadnja leta citiram precej bolj zato, ker je tudi ena tistih, ki je oblikovala del družbenega diskurza in kulture. (Mladim) ženskam je vzor, ker je neizprosno to, kar pač je, in je ni strah spregovoriti o neprijetnih stvareh, ne ugajati ali povedati svojega mnenja. Ker je živela in preživela (socialno in spolno) nasilje, ki ga redno doživljamo na svoji koži. Ker je tudi zaradi nje feminizem v Franciji danes deloma drugačen in v svoje diskusije vključuje teme, ki so bile prej tabu, pozabljene ali se jih je jemalo kot feminizmu sovražne. Ker je celo v književnost spustila teme, ki so prej krizno umanjkale ter napisala tisto knjigo, ki jo na policah ni našla, v svojem jeziku in brez ovinkarjenja, in s tem olajšala podobno nalogo prihodnjim generacijam. Verjetno bi se dobro nasmejala mojim superlativom, zato se bom tukaj ustavila in povedano opremila z dejstvi.
Rojena je bila v Nancyju, ne prevelikem mestu severovzhodne Francije, v letu 1969 in zato po svojih besedah pripada eni prvih generacij žensk, za katere se je feministična revolucija res zgodila in veliko spremenila: »Leta sem bila tisoče kilometrov stran od feminizma, ne zaradi pomanjkanja solidarnosti ali vesti, ampak zato ker me dolgo moj spol ni zares omejeval. Ker sem si želela moško življenje, sem živela moško življenje« (v eseju King Kong Théorie). Že kot otrok in kasneje mladostnica je uhajala izpod vsakršnega nadzora ter pri 15 letih prisilno preživela par mesecev v psihiatrični ustanovi. Pri 17 letih je zapustila dom, bila del punk scene, veliko brala Bukowskega in se preživljala z vsemi klišejskimi deli – kot natakarica, prodajalka, varuška –, a tudi kot prostitutka. Psevdonim Despentes, ki se navezuje na hrib in četrt la Croix-Rousse v Lyonu, je prevzela pri 25 letih, v času izdaje svojega prvenca. Pri 35 letih pa je »postala lezbijka« (to so njene besede), ko se je prvič zaljubila v žensko. Čeprav to ni spremenilo njene vizije ljubezni ali družbe, pogosto omeni, da se od takrat počuti bolj sproščeno in svobodno, npr. glede norm in staranja, saj je pogled žensk pri zapeljivosti na to drugačen od pogleda moških.
O njeni siceršnji družbeni angažiranosti, ki sta jo ji najverjetneje vcepila tudi starša (čeprav o njiju ne govori veliko), pričajo večinoma v časnikih in drugih medijih objavljene kolumne. Z odmevno tribuno, objavljeno v Libération, in nepozabnimi stavki: »On se lève. On se casse. On gueule. On vous emmerde.« (»Vstanemo. Poberemo se. Kričimo. Jebemo vas.«), je tako podprla igralko Adèle Haenel, ki je leta 2020 v znak protesta ob zmagi Romana Polanskega odkorakala iz podelitve filmskih nagrad César. Podprla pa je tudi shod proti policijskemu nasilju in njegov najbolj znani obraz – Asso Traoré, sestro Adama Traoréja, ki je leta 2016 po aretaciji umrl – označila za sodobno Antigono.
Že iz izredno kratkega orisa bogatega življenja si lahko predstavljamo, da se takšna avtorica ne bo ujela v okvirje tradicionalnosti književnega jezika in njegovih že stoletja odobrenih tem, podobno kot se ni v okvirje neke vnaprej določene »ženstvenosti«. Piska romanov, novel, esejev, občasna prevajalka iz angleščine (npr. Will Work for Drugs Lydie Lunch) in filmska ustvarjalka že od vsega začetka moti vzpostavljeni red (prepuščam vam ugibanje katerega). S svojim direktnim, brutalnim, surovim, pogovornim, izjemno berljivim in neredko humornim slogom slika nelagodje družbe in vanj spravlja (še vedno malo, a priznajmo vedno manj) nepripravljene kritike. Neizbežno proizvede provokativen učinek, ko v svojem slikanju sveta pogled osredotoči na njegovo nasilje in ne ignorira mesta seksualnosti v njem. V svojem zadnjem romanu Cher connard (Dragi kreten, 2022) je naslovila celo načrtno nadlegovanje na družbenih omrežjih in njegove posledice. Vendar se ne pustite zavesti: vse to ne izključuje izredne človeškosti, ganljivosti in občasne liričnosti njenih zapisov, ki za takšen učinek ne potrebujejo bežanja pred slovnico in skladno kompozicijo. O samosvojem ritmu njene pisave se lahko prepričate tudi v prvem prevodu njenih del v slovenščino, prav tako pa tudi o tem, kako je izraz socialne kritike za njena dela ne nujno napačen, a preprosto nezadosten. O vsem namreč piše od znotraj, iz nikakršne distance.
V svojem pisanju tako vseskozi črpa iz svojega življenja, a velja opomniti, da nobeden od njenih romanov ni njegova (popolna) preslikava. Najbolj avtobiografska je tako njena zbirka, bolj osebnih kot strogo teoretičnih, feminističnih esejev King Kong Théorie (King Kong teorija, 2006), ki je še pred valom #metoo zaznamovala feminizem mlajše generacije. Postala je njegova neovrgljiva referenca, s tem ko je brutalno iskreno in brez moraliziranja spregovorila o posilstvu, prostituciji in pornu, a nenazadnje tudi vseh tistih bolj ali manj subtilnih mehanizmih objektivizacije in nadvlade, ki v patriarhalnem sistemu vklepajo (oba) spol(a). (O teh esejih, ki proizvedejo nešteto aha momentov, bi se lahko razpisala v nedogled, a o tem kdaj drugič.)
Virginie Despentes: Vernon Subutex, prva knjiga (Cankarjeva založba, 2022, prevod Jedrt Maležič)
A že njen prvenec Baise-moi je deloma zajemal iz ugotovitve, da tiste knjige, ki bi jo potrebovala, preprosto ni bilo. Zgodba, ki jo je napisala leta 1992 in je dolgo le neuradno krožila po alternativni sceni, črpa iz življenjske epizode njene mladosti, ko so ju s prijateljico posilili, medtem ko sta štopali na poti domov. Kar sledi v fikciji, je svojevrsten maščevalni pohod besa pa tudi svobode dveh deklet nad poštirkano družbo v precej trash stilu. Film, ki ga je po romanu s porno igralko Coralie Trinh Thi posnela leta 2000, je s svojo brutalnostjo vzbudil ogorčenje tako nekaterih feministk kot katoliške srenje in ekstremne desnice. Še danes njeno ime najprej spomni na njegovo cenzuro, čeprav to ni bil edini film, ki ga je režirala po eni svojih knjig (Bye Bye Blondie, 2011, z Béatrice Dalle, Emmanuelle Béart in Soko) in še zdaleč ne edini film, osnovan na njenih zgodbah (v Les Jolies Choses, 2001, po istoimenskem romanu iz leta 1998, je na primer glavno vlogo odigrala Marion Cotillard).
Trilogijo Vernon Subutex, katere večkrat nagrajeni prvi kot tudi drugi del sta izšla leta 2015, zadnji pa dve leti kasneje, je tako napisala, ko je bil njen status popularne, a nekako še vedno ne mainstream zvezde že precej usidran. Hkrati pa so ga ti trije romani še dodatno utrdili, saj je z njimi segla do novih bralcev. Gre za po svoje bolj zrelo, a zato nič manj vročekrvno in napeto napisano delo, ki pa je zastavljeno bolj široko in daljnogledno kot prejšnja. Tako rekoč mini literarna študija francoske družbe nam predstavi mnoge raznolike like pariškega okoliša od vrha do socialnega dna ali drugače odrinjenega roba ter s poglavji vseskozi menja pripovedovalne glasove in perspektive. Vse skupaj pa, tako kot lahko od nje vselej pričakujemo, nosi glasba in nenehne neizbežne reference nanjo. (Za glasbene entuziaste: na Deezerju lahko najdete Vernon Subutex, T1 playlist, tako na Spotifyu kot na YouTubu pa vsaj seznam pesmi iz serije Vernon Subutex, ki so jo posneli leta 2019 po prvih dveh delih trilogije in jo pisateljica sama sicer ne odobrava.)
Vse se sicer začne, ko Vernon po propadu svoje prodajalne plošč izgubi še stanovanje in zato išče dobrodošlico po stanovanjih svojih znancev. Njegove prigode nato nudijo podlago za prikaz mesta v vsej njegovi utrujenosti, iznajdljivosti, vezah, hinavščini, izprijenosti, torej vsem blišču in bedi, a ne nazadnje tudi osamljenosti in upanju. Sprehajamo se med srenjami glasbene, televizijske, filmske in pornografske industrije, od novodobnih bogatašev, brezdomcev, muslimanske mladostnice, nasilnega ločenca do trans ženske in trans moškega, od ekstremne desnice do ekstremne levice. Kljub povezanosti in prepletanju njihovih niti pa se ne otresemo občutka, da liki ostajajo atomi, vsak s svojimi interesi, ki onemogočajo kakršnokoli že skupnost ali ustvarjeno bližino. Bolj ko prebiramo prvi del, bolj lahko razumemo, kako so ji za navdih služili njeni starajoči se kolegi iz punk rock scene, ki jim danes v krizi petdesetih let ne manjka samo pustolovskosti, ampak ne nazadnje tudi utopičnosti in političnosti, angažiranosti, kot tudi zakaj je stanje francoske družbe v času izida označila za depresivno, njene elite pa za frustrirane, čeprav sem jo kasneje v pogovorih večkrat slišala reči, da kljub črnogledosti ob opazovanju sveta ostajajo tudi ščepci upanja, če ne drugje pa pač v mladih.
Priznam, težko je pisati samo o prvem delu, se vrniti na začetek, ko ti je nadaljevanje, ki vase posrka marsikatero napetost francoske aktualnosti in družbenega dogajanja (od Nuit debout do atentatov), kot tudi nenazadnje sam konec že znan. Zato samo opozorilo: prepustiti se neizprosnemu pisanju Virginie Despentes pomeni vedeti, da te bo neizogibno potegnila v vrtiljak vseh mogočih občutkov ter tudi občasno se boste morali pustiti tudi zlomiti. Prav zato ker njeno pisanje črpa iz življenja, tistega dejanskega, ne literarnega, in kako že gre …: »Življenje se pogosto razdeli na dvoje: najprej te uspava, ko ti vliva občutek, da imaš vse niti v rokah, potem pa, v drugem delu, ko vidi, da si se sprostil in razorožil, pozvoni za drugo rundo, da te lopne okoli kepe.« (Vernon Subutex I) In če frankofili in ostali potrebujete še dodaten razlog za branje: težko boste našli roman, ki je bolj usidran v dejanskih pariških labirintih in kontradiktornostih kot pa v tistih, ki jih prodajajo sanjaške ameriške serije.
