julij 2019 - AirBeletrina

Domov / Članki / 2019 / julij

Valtònyc: »Sem drugi najbolj osovražen človek v Španiji, za Puigdemontom.«

Naslovnica albuma Piet Hein, ki je izšel maja.

»Nisi videti kot terorist,« so besede, s katerimi ga pozdravim na dogovorjenem kraju v bruseljski četrti Schaerbeek. Toda prizemljeni mladenič, ki mi smeje odzdravi v nezamenljivem naglasu svoje rodne Majorke, je pravnomočno obsojen za terorizem. Pred letom dni se je s pobegom, vrednim filmskega scenarija, iz Španije zatekel v Belgijo. Oblasti so za njim izdale zaporni nalog, ki pa so ga belgijska sodišča zavrnila. Petindvajsetletni raper Josep Arenas, znan pod umetniškim imenom Valtònyc, se je tako znašel v pravnem limbu: v prestolnici EU živi kot svoboden državljan, vendar ne sme zapustiti Belgije; v Španiji velja za zločinca najnevarnejše vrste.

Valtònyc je ena najbolj znanih žrtev represivnega vala, ki je v zadnjih letih zajel Španijo. Na glasbeno pot je stopil v času, ko je balearska deželna vlada pod predsedstvom Joséja Ramóna Bauzája (2011–15), člana Rajoyeve Ljudske stranke (PP), lansirala sistematičen napad na katalonsko identiteto na otokih. Vplivni desničarski lobist ga je zaradi pesmi, v kateri je kritiziral šolsko in kulturno politiko deželnih oblasti, ovadil za grožnjo. Tožilstvo je obtožnico razširilo na poveličevanje terorizma, hudo razžalitev krone, sovražni govor in hujskanje k nasilju. Leta 2017 ga je Audiencia Nacional, posebno sodišče s sedežem v Madridu, obsodilo na tri leta in pol zapora. Sodba ga je izstrelila med najbolj znane osebnosti v državi. »V zapor zaradi nezrelosti,« je odločitev kritično povzel barcelonski dnevnik El Periódico, blizu socialistom. A sam sem srečal zrelega in pronicljivega sogovornika, ki svojo kafkovsko usodo opisujez občudovanja vredno lucidnostjo. Pogovarjala sva se aprila letos o pomenu svobode govora in stanju državljanskih svoboščin v Španiji.

Frans Timmermans, evropski komisar za vladavino prava in temeljne pravice, je pred kratkim zatrdil, da v Španiji nihče ni sodno preganjan zaradi svojih idej. Kako se počutiš ob tej izjavi?

Izjava je voda na mlin tistih, ki trdijo, da mi Evropa ne daje prav. Vendar mislim, da to ne drži. Ko govorimo o Evropi, ne govorimo le o institucijah EU. Govorimo predvsem o državah, ki tvorijo evropsko skupnost. Neodvisna sodišča v demokratičnih deželah, kot so Nemčija, Švica, Škotska in Belgija, so zavrgla zaporne naloge, ki jih je izdala Španija. To je zame pomembno. Kar pa se tiče evropskih institucij: vsi smo jih videli razpravljati, ali naj rešijo šeststo nesrečnikov z ladje Aquarius, ko pa bi v 21. stoletju to morala biti osnovna obveza. Kaj si mislim o izjavi? Tako govori nekdo, ki hoče ugled Evrope ubraniti s prikrivanjem njenih sramot. V Bruslju imamo maroškega raperja, ki je bil obsojen zaradi pesmi proti kralju …

Tako kot ti!

Ja, obsojen je za enako dejanje kot jaz, vendar mu evropske institucije nudijo pravno pomoč in nastanitev, mu omogočajo vidljivost, mene pa nobena evropska institucija ni povabila, da bi predstavil svoj primer, kaj šele, da bi mi ponudila pomoč. Enako velja za vse pomembne evropske stranke. Od vsedržavnih strank v Španiji mi je načelno podporo izrazil Podemos, to pa je tudi vse. Mislim, da je zelo neprijetno priznati, da država članica EU zatira svobodo govora. To je enostavno obsoditi, če se dogaja v Venezueli, Kubi ali kakšni drugi socialistični državi.

V Bruslju živiš že eno leto. Lahko razložiš, kako si se znašel tu?

V Bruselj sem priletel iz Majorke 24. maja lani. Oblasti so na spletu objavile zaporni nalog in razkrile moje osebne podatke. Ljudje so spodrsljaj izkoristili, da so začeli kupovati letalske karte v mojem imenu. Na dom sem dobil več kot štirideset kart na raznorazne destinacije znotraj šengenskega območja. S tem so uspeli zmesti policijo. Vzpostavili so pravcato podtalno mrežo, ki mi je omogočila, da sem se izmuznil iz države. Zanimivo je, da so ljudje, ki so mi pomagali zbežati, starejši: stari so šestdeset, sedemdeset, celo osemdeset let.

Meniš, da zato, ker se starejša generacija spominja diktature in ima zato več posluha za tvoj primer?

Po mojem predvsem zato, ker imajo starejši bolj jasne ideje kot mladi. Od nas zdaj vsi zahtevajo slogo, a očitno je, da smo zaradi prekarnosti sebičnejši. Mladi danes težje vzpostavijo aktivistične mreže na delovnih mestih, na splošno jih je bolj strah. Morda obstaja med nami večja pluralnost, zato pa smo toliko bolj razdeljeni glede prepričanj in osebnih interesov. Starejši jasneje vidijo zadeve, razumejo, da je treba stopiti skupaj in, če je nujno, delovati podtalno.

Iz Španije si zbežal zaradi pravnomočne obsodbe za poveličevanje terorizma in razžalitev krone. Kako osemnajstletnik doživlja ovadbo za teorizem?

Bilo je kul. Super, policija posluša moje pesmi! V ZDA mora biti raper, ki si hoče prislužiti spoštovanje, vsaj enkrat v priporu. Mene pa so preganjali zaradi besedil. Kaj boljšega bi si lahko želel! V tistem trenutku se mi je res zdelo kul.

Si nisi predstavljal, da bo privedlo tako daleč? Da bodo sodišča pritrdila policiji in tožilstvu?

Ne. To je bilo leta 2012 in takrat smo vsi mislili, da živimo v demokraciji. Vedel sem za obstoj političnih zapornikov v španski državi, sodeloval sem z organizacijami, ki so obsojale ravnanje z baskovskimi zaporniki, vendar je večina ljudi verjela, da je Španija demokracija. Idejo, da lahko greš v zapor zaradi pesmi, smo enačili z diktaturami, kot sta Iran ali Kitajska. Danes je Španija na vrhu svetovne lestvice držav, ki preganjajo glasbenike: v španskih zaporih je osemnajst glasbenikov, več kot v Iranu in celo več kot na Kitajskem. Pred kratkim je Bruselj obiskal kitajski disident Ai Weiwei. Povabil me je na svojo konferenco. Ve, kdo sem, seznanjen je z mojim primerom. Vprašal sem ga, kaj bi se mi zgodilo na Kitajskem. Odgovoril mi je, da bi mi oblasti verjetno odklopile elektriko in vodo. Doživljal bi bojkote in šikane policije, ne bi pa šel v zapor.

Kazenska obsodba za razžalitev ali lèse-majesté dandanašnji vzbuja zgražanje, vendar smo podobne primere videli tudi drugod po Evropi. Ampak poveličevanje terorizma? Kako si razlagaš tako drakonsko obsodbo?

Predvsem se mi zdi ponižujoča za žrtve terorizma. S tem se banalizira besedo terorizem. To je zelo nevarno. Namesto, da bi s tem pojmom označevali nekaj realnega, ga uporabljamo kot orožje za politično obračunavanje. To ogroža dostojanstvo španskih državljanov. Če je lahko štiriindvajsetletnik, ki dela v trgovini s sadjem in zelenjavo, terorist, pomeni, da si jutri lahko terorist tudi ti. Sem tudi sin, brat, stric – jutri bodo lahko na vrsti tvoj sin, brat ali stric.

Sprevrženo se mi zdi, da je hiphop pesem obsojena kot terorizem, obenem pa španska monarhija trguje z orožjem s Savdsko Arabijo, v preteklosti je financirala paravojaške skupine, kot je GAL (paradržavna teroristična organizacija, ki se je v osemdesetih letih borila proti baskovskemu radikalnemu nacionalizmu, op. LLG), sodelovala v nelegalnem napadu na Irak, hujskala k vojni z lažmi, da Sadam razpolaga z orožjem za množično uničevanje, lagala o povzročiteljih madridskih bombnih napadov leta 2004. Zame je to terorizem. Terorizem so politike, ki večajo socialno neenakost, prisilna izselitev mladoletnika ali to, da ti policist razbije glavo, ker hočeš dati glasovnico v volilno skrinjico, ne pa pesem, ki to obsoja. Zato se nimam za terorista: zavračam, da se to, kar počnem, lahko šteje za terorizem.

Je res, da pred pobegom v Bruselj nikoli nisi bil v tujini?

Drži. Pri osemnajstih so mi odvzeli potni list in mi prepovedali zapustiti državo.

Staršem in prijateljem menda nisi povedal, da odhajaš?

Nisem. Zdelo se mi je sebično, da bi spravil v nevarnost ljudi, ki so se organizirali, da bi mi pomagali pobegniti iz države, kar je kaznivo dejanje. Ni se mi zdelo prav ogroziti tajnosti kolektivnega napora zato, da bi se moja družina ali bližnji počutili bolje.

Kako sta se odzvala starša, ko sta zvedela, da si v Belgiji?

Takoj, ko sem prispel, sem poklical domov. Oddahnila sta se, da sem se izognil zaporu. Sprva ju je zelo skrbelo, kako bom preživel: bil sem sam, imel nisem ničesar, prvi meseci so bili zelo hudi. Ampak potem mi je uspelo najti delo in krog prijateljev. Sodni mlini meljejo počasi, domotožje je hudo, ampak pravzaprav mi gre zdaj kar v redu.

Domnevam, da si izbral Bruselj, ker je tu že obstajala mreža prebežnikov iz Katalonije?

Bruselj sem izbral, ker je prestolnica EU in se mi je zdelo močno sporočilo, če iz središča Evrope obsojam pomanjkanje svobode izražanja v eni izmed držav članic. Imel pa sem srečo, da sem tukaj našel, kot praviš, že vzpostavljeno mrežo katalonske politične emigracije, ki mi je nemudoma priskočila na pomoč. Katalonci razumejo, da so naši primeri odraz istega problema in da je sloga edina strategija, ki lahko obrodi uspeh.

Razloži nam svoj pravni status. V Bruselj si prišel s pravnomočno obsodbo, poleg tega bi moral v zapor na podlagi posebnega zaporniškega režima …

Ja, ker sem bil obsojen terorizma, so me čakala tri leta in pol najstrožjega zaporniškega režima, najmanj petsto kilometrov od doma. To je bil glavni razlog, zakaj sem se odločil zbežati. Iz Bruslja lahko opozarjam na to, kaj se dogaja v Španiji, lahko še naprej pojem, kar je zame pomembno, predvsem pa se lahko od tu učinkovito zoperstavim krivicam, ki jih španska država zadaja ljudem, ki izražajo neprijetnaa mnenja. Moj prijatelj Pablo Hasél se je odločil drugače: on verjame, da lahko španski državi najbolj škoduje tako, da gre v zapor – le takšen škandal lahko sproži družbeni revolt, pravi. Njegova žrtev mi je omogočila, da se sam odločim drugače. Številni tovariši so sprejeli krivično kazen, da lahko tisti, ki se za pravico borimo iz tujine, s prstom pokažemo na državo, ki zapira glasbenike.

Takoj, ko si prispel v Bruselj, je Španija izdala evropski zaporni nalog …

Španija je v mojem primeru iz ihte storila vrsto napak. Odločila se je izzvati belgijsko pravosodje. Med drugim ni poslala dokumentacije v flamščini ali francoščini. Ko so belgijske oblasti opozorile, da mora postopek za izročitev potekati v uradnem jeziku države, ki prejme zahtevo, so jim iz Španije odvrnili, češ da ne poznajo belgijskega jezika [smeh] … Belgijci so se seveda razjezili in zaporni nalog zavrnili iz formalnih razlogov, medtem pa sem jaz skoraj dva meseca prebil v pravnem vakuumu, kot da bi bil človeška smet.

Vendar je belgijsko sodstvo špansko zahtevo nazadnje le vzelo v obravnavo?

Ja, sodniki so zadevo proučili in me izpustili na prostost. Ugotovili so, da nobeno od dejanj, za katero sem bil obsojen, v Belgiji ni kaznivo. S tem sem dobil potrditev, da terorist nisem jaz, temveč država, ki me preganja.

Je odločitev dokončna?

Špansko tožilstvo se je pritožilo. Ampak odvetniki mi zagotavljajo, da mi ni treba skrbeti. O mojem primeru je odločalo šest belgijskih sodnikov in vsi so mi dali prav. Prepričani smo, da nam bo prizivno sodišče pritrdilo.

Ker si izčrpal vsa pravna sredstva v Španiji, si se lahko pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice, kajne?

Drži. V Strasbourg sem se pritožil predvsem zato, da bi dosegel uradno obsodbo Španije in da bi moj precedens pomagal tovarišem, ki trohnijo v španskih ječah.

In ker je to edini način, da se vrneš domov …

Nočem se vrniti.

Si se odločil ostati v Belgiji?

Ne nujno, morda kje drugje v Evropi ali po svetu. Nočem živeti v Španiji. Dovolj sem se izpostavljal, v zadnjem trenutku sem se izvil iz represije. Tudi če sodišče v Strasbourgu razveljavi mojo obsodbo, me čaka vsaj še ena ovadba za sovražni govor proti policiji. Državi ne zaupam. Če se lahko iz izgnanstva borim za izgradnjo katalonske republike in samoodločbo drugih narodov, predvsem baskovskega, mislim, da lahko s tem najučinkoviteje prispevam k omajanju španske nedemokratične buržoazije. Verjamem, da je samoodločba narodov temeljna demokratična pravica, mislim pa tudi, da je najboljša strategija za zrušenje režima ’78 (ime, ki ga kritiki španskega političnega reda uporabljajo za sistem oblasti, ki se je vzpostavil s tranzicijo, po letnici sprejema sedanje ustave, op. LLG). Ko bo do tega prišlo, se je smiselno vrniti. Dokler pa režim ’78 razpolaga s posebnimi političnimi sodišči, kot je Audiencia Nacional, vrnitev ni varna. Vsaj zame ne. Trenutno sem drugi najbolj osovražen človek v Španiji, za Puigdemontom. Brez heca.

Pesem, zaradi katere si bil obsojen, je znana kot El rei Borbó (Burbonski kralj), a se v resnici imenuje La Tuerka rap: malo znano dejstvo je, da si jo napisal za televizijsko oddajo La Tuerka, ki jo je vodil Pablo Iglesias …

Ja, vodja stranke Podemos.

Takrat je bil zgolj novinar …

Bil je kritični novinar, ki je vodil politično oddajo z imenom La Tuerka: mislim, da še vedno obstaja v nekoliko drugačnem formatu. Vsak teden je izbral rap skladbo na temo, ki jo je določil sam. Iz njegove ekipe so stopili v stik z mano in mi ponudili, da napišem pesem. Oddaja naj bi šla v eter ravno v tednu, ko levica praznuje dan republike (14. april, op. LLG): rekli so mi, da je tokratna tema monarhija. In sem napisal pesem proti monarhiji.

So jo sprejeli?

Šla je v eter in še vedno je na njihovi spletni strani. Jaz pa sem zanjo fasal tri leta in pol zapora.

Iglesias je medtem postal poslanec in eden najvidnejših predstavnikov evropske levice. Ti je pomagal, izrazil solidarnost?

Kje pa. Napisal je en tvit in to je vse.

Tvit? Posnel si pesem za njegovo oddajo, njegova stranka poudarja državljanske pravice, a ti ni v ničemer pomagal?

Ne. Ni mi pomagal pri iskanju pravne pomoči, še poklical me ni. Zgolj izkoristil je mojo obsodbo za nabiranje političnih točk, ko je bilo to še oportuno.

/…/

Konec prvega dela intervjuja.

Celoten intervju z Valtònycom lahko preberete v zadnjih Razpotjih, ki so ravnokar izšla. Če še niste naročeni, je čas, da to storite tu.

refleksija

Domov / Članki / 2019 / julij

Sebičnost (odlomek)

Ana Schnabl

O avtorju
Članki
Podkasti

Objavljamo prvi odlomek iz romana Ane Schnabl, ki bo naslednje leto izšel pri Beletrini.

19. september 1985

Zdramila se je pred zoro. Kadar je popivala, zaradi adrenalina ni mogla dobro spati. Prevalila se je na bok, da bi lažje obvladala slabost. Vohala je Borisov nahodni zadah. Kot vedno je spal z odprtimi usti in rahlo hrkal. Kot običajno se je sredi noči neslišno priplazil v posteljo in se ob njenem telesu zvil mehko kot kačica. Nikdar se ni oklenil Sergeja, vsakokrat samo nje. Čeprav sta bila oče in sin budna povsem harmonična, se je Boris Sergejevim dotikom izogibal. Morda je šlo za povprečno deško nelagodje, za nerodnost ob večjem, širšem in izrazitejšem moškem telesu, toda pogosto je pomislila, da je Borisa, kakor tudi njo, lahko plašila podobnost med njima. Praviloma so otroci odmev otroških različic svojih staršev, Boris pa je bil že pri svojih sedmih letih zgolj manjši model odraslega Sergeja: temni, žimasti lasje, ki jih je bilo nemogoče počesati ali oblikovati, svetlo modre, na trenutke srhljivo sterilne oči, krivulja med nosom in zgornjo ustnico, rigidne rame, ki so podaljševale sicer povprečno visoko, a krepko telo. Boris je podedoval celo Sergejevo hojo, skupaj z vsemi čudaškimi podrobnostmi. S komičnim zibanjem, kadar je hitel in okornim podrsavanjem, kadar je bilo treba nositi poletne natikače. Verjetno, je pomislila, Borisu pretirana domačnost ni vzbujala zaupanja. Čeprav še otrok si je vseeno želel biti izvirnik.

Prepričana je bila, da Sergej takšnih dvomov ne poglablja, da o tem namerno ne premišljuje, kadar pa ga zanese, njegove interpretacije že ne morejo biti tako mračne. Tudi sama se jim je predajala zgolj zato, da bi zatesnila prave vzroke svoje tesnobe. Ni bil le rojstnodnevni alkohol tisti, ki se ji je zatikal v trebuhu in jo glodal za očmi.

Naslonila se je na vzglavje postelje. Kačica se je, še vedno v snu, zganila in ji glavo položila v naročje. Kontrast med toplino, ki se je sproščala v njeno telo, in preračunljivostjo, ki bo zaznamovala njen dan, jo je, jutranje ranljivo, prizadel.

»Ana, kaj je narobe?« Sergejev glas je bil zasanjano hrustljav, a se je na posteljo usedel kot v postroju.

»Oh, saj si pokonci. To pa ni v tvojem slogu.« Trudila se je duhovičiti. Vselej se je trudila duhovičiti; huje, kot je bilo, bolj navite so bile njene šale. S humorjem, glasnim ali bežnim, je prostore med sabo in drugimi pozidala s toliko plastmi, da se ji je bilo nemogoče približati. A Sergej, ki je do nje prodiral že vrsto let, se ni dal zavesti.

»Ana, na jok ti gre. Kaj je?« Previdno je segel čez Borisa in jo pobožal po stegnu. Njegova roka se je napela kot lok. Bežen stik je bil dovolj, da ji je lice omočila prva solza.

»Ven bi rada, veš.« Tihe besede je izgovarjala v dlani, ki so hotele prestreči nove kapljice. »Res grozno sem se zapletla in tega nočem več početi. Ni prav. Nikoli ni bilo prav.«

Materino hlipanje je prebudilo Borisa, ki se je naslonil med starša in si pomel oči. Njene napetosti ni zaznal. Nikdar ni zaznal tujih bremen, njegova osredotočenost ni veljala drugim ljudem. Odrasel bo v kapricioznega in oblastnega človeka, jo je neredko prestrelilo.

»A moram že v šolo, mami?«

»Ja, polh, treba bo,« je ošinila uro na nočni omarici, da bi se izmaknila sinovemu pogledu. Ni hotela, da bi že zgodaj videl njen od skrbi izžgani obraz, pa čeprav ga morda ne bi vznemiril. »Pojdi se umit in pripravi torbo, kmalu pridem za tabo, da naredim zajtrk.«

Otrok se je iz odeje izmotal gibko, ne več kot kačica, temveč kot lisjak. Stekel je proti kopalnici in zrak se je takoj, ko je za seboj neobzirno zaloputnil vrata, bridko, težko zgostil.

»Disociacija subjekta,« se je groteskno namuznila. Napovedala je že, da se bo čez nekaj hipov oglasil zdravorazumski Sergej, ki odgovornost do lastnih dejanj postavlja nad vsa zanj puhla in minljiva občutja. Sergej, ki soočen s šibkostjo lahko okameni, Sergej, včasih krut pritrjevalec življenju, Sergej, eksplozija ambicije in sile. Takšnega Sergeja je hotela zdražiti, ga zatreti, še preden bi se razpasel, da bi končno razumel, da teorija ne tolaži. Pripravljala je nov obešenjaški komentar, toda –

»Pridi k meni.« Zdrsnila je na njegove prsi. Med dlakami je od postanega potu dišalo po petroleju. Vprašala se je, zakaj je ravno tisto oblačno jutro prepognil svoj način: je začutil dimenzije njenega obupa? Ga je razčustvoval njen rojstni dan? Se je sam počutil enako?

Tudi, če se je, tega nikdar ne bi priznal.

»Glej, oba veva, da država slabi. Samo še vprašanje časa je, kdaj bo razpadla. Ne bo trajalo več dolgo, to ti lahko obljubim.« Z nenavadno gesto je s prstnimi blazinicami podrsaval po njenem obrazu, od čela preko vek do ustnic in brade. Bila je to njegova posebna nežnost, nerodna, a pristna, ki ji jo je običajno izkazoval v radostnem vzdušju. Zmotila jo je, z glavo je zdrsnila nekoliko nižje, na njegov trebuh, da je z dlanjo ni mogel doseči.

»Ampak kaj bo z nami potem? Saj nas ne bodo kar pozabili. Saj smo,« je bruhnila v jok in pogoltnila besedo, ki jo je pred leti ukleščila in jo zvito, sprva tiho, nato pa čedalje glasneje drobila. Naj jo je goltala še tako grobo, je beseda ostala brezprizivna. Sergej se je ob vsakem njenem ihtavem zagonu zazibal tudi sam. Mož in žena sta tesno sprijeta, simbiotično čakala, da zatič zavedanja popusti.

Pošasti je bila tista beseda. Saj smo, saj sem pošast, je hotela reči.

Vstala je v obilnejše, trpko telo in stopila do okna, da bi razgrnila zavese. Za njimi se je kalilo natanko takšno jutro, kot je bilo tisto pred osmimi leti. Nebo je bilo popolni azur, ki ga je donosilo dolgotrajno deževje, nikjer niti lise oblakov, niti črte pomračitve, zgolj veličastje upanja. Kako gnusno dovršena ironija. Ali pa tudi ne, je pomislila, saj si je tedaj vendar obetala prav takšno jasno, veličastno življenje.

Nedelja je bila takrat in starša sta ji kot vsako leto poprej priredila rojstnodnevno kosilo. Tradicija je skozi leta dobivala nove poteze, s svečkami okrašeno rojstnodnevno torto je nadomestil šampanjec, stroga prepoved kajenja se je razpustila v sključeno in neudobno puhanje pod napo, od najstniških praznovanj dalje pa je povabilo veljalo tudi Aninim trenutnim prijateljem, kot sta jih diskretno imenovala oče in mama. H kosilu sta občasno pritegnila tudi to ali ono osebnost iz Zveze komunistov Slovenije, katere člana sta bila; ne, ker bi hotela svojo hči indoktrinirati v partijo, v katero je bilo po Titovi smrti težko verjeti, temveč ker sta bila brezsramno pragmatična – kakršni so, pa naj bo to žalobno ali ne, vsi resnično odrasli ljudje. Tudi socialni kapital lahko prispeva k boljši kakovosti življenja, še več, na začetku profesionalne poti je obvezen, sta menila. In se seveda nista motila.

Morda bi njen petindvajseti rojstni dan dobil drugačen epilog – ali pa bi, kakor večina človeških dni, ostal brez njega –, če bi se ga lahko udeležil tudi Sergej, je premišljevala, naslonjena na okenski okvir. Toda njen prijatelj je zbolel, jasno, in jo pustil samo: naivno, srdito, pogoltno in neučakano. Jezno je pogledala moža, ki je za njenim hrbtom zdrsnil nazaj v dremež. Krivdo je želela vsaj za trenutek prevaliti nanj, vsaj za trenutek verjeti, da človeka pred samim seboj lahko zaščiti tudi drugi. Blagodejna laž ji ni uspela in v želodec se ji je posedel občutek izolirane odgovornosti. Neznosna teža.

Morda bi, se je naposled popravila, tisti dan dobil drugačen epilog, če ji bivanjska paranoja tedaj ne bi privijala sapnika. Vstopala je komaj v svoje petindvajseto leto, že, že, a se hkrati, preuranjeno, približevala tistemu ključnemu intervalu življenja, ki se ga vsi otepajo, a vse spodnese. Letom, ko človeka prvič dohitijo njegove odločitve. Ko se dnevi prenehajo kopičiti v izgubljeni čas. Ko postane sedanjost – sedanja služba, sedanje razmerje, sedanje zdravje – najnatančnejša napoved prihodnosti. Naj bo ta interval še tako prividen, izraz ljudskih usodnostnih šeg, je imel nad njo ogromno moč. Da bi se zataknila v povprečju, da bi ostala zamenljiva in pogrešljiva, da bi zbledela in osivela, vse to so bile strašne misli. Čeprav je nanizala kopico akademskih uspehov, se okrasila z magisterijem iz primerjalne književnosti, že kot študentka nastopala na konferencah in simpozijih, se je prebila – komaj, komaj, je popevala – do administrativnih del. Za Državno založbo Slovenije je pripravljala avtorske pogodbe. Kaj pripravljala, zgolj pošiljala, sprejemala, evidentirala, poskrbela, da so bili pisatelji za svoje delo plačani. Opravljala je naloge, ki zanjo niso bile le neprimerne, temveč tudi ponižujoče. Najmanj korektorica in največ urednica bi lahko bila, je ponavljala poslušalcem, in z vsakim dnem suhe uradniške službe, papirji noter, papirji ven, podpis tu, podpis tam, žig v glavo, žig v nogo, se je krepil tesnobni občutek konca. To je torej zame to? V svoji pretirano ambiciozni – bolni, razvajeni, so govorili njeni poslušalci – viziji prihodnosti ni upoštevala možnosti razvoja dogodkov, izboljšanja stanja stvari, napredovanja, temveč je zase od samega začetka pričakovala natanko najbolje, natanko, ironično, izkrcanje na zadnji postaji svoje vizije.

/…/

Nadaljevanje lahko preberete tu.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«

izvirno leposlovje panorama slovenska književnost

Domov / Članki / 2019 / julij

Snemi, tukaj in zdaj

Mahmud Darviš

O avtorju
Članki
Podkasti

Prizor iz filma Drevo življenja (r. Terrence Malick, 2011)

Snemi, tukaj in zdaj, z ramen svoj grob
in daj življenju še eno priložnost, da popravi zgodbo.
Ni vsa ljubezen smrt
in zemlja ni večen izgon.
Morda bo prišla priložnost in pozabiš
na stari medeni pik, kot da bi ljubil
dekle, ne vedoč, če te ljubi
ali ne, ne vedoč, zakaj
te ljubi ali ne …
Ali pa boš začutil, ko sloniš na stopnicah,
da si nekdo drug v dvojnosti reči.
Zato izstopi iz svojega jaza v vse druge,
iz svojih pogledov v svoje korake
in visoko vzpni svoj most.
Nekraj je prevara,
že komarji na ograji ti opraskajo hrbet
in te spomnijo na življenje.
Zdaj poskusi življenje, daj, da te nauči
živeti,
olajšaj spomin na žensko
in snemi,
tukaj
in zdaj,
z ramen svoj grob.

Palestinski pesnik Mahmud Darviš (1941-2008) sodi med najbolj znane in najpomembnejše pesnike našega časa. Objavil je več kot dvajset pesniških zbirk, njegove pesmi pa so prevedene v večino svetovnih jezikov. V slovenščini lahko beremo dve njegovi zbirki, Domovina besed (prevod: Margit P. Alhady, Mohsen Alhady) in Opisovanje oblakov (prevod Barbara Skubic).

Iz arabščine prevedel Grega Ulen.

Mahmud Darviš panorama poezija prevod

Domov / Članki / 2019 / julij

Tesnoba singularne percepcije stvarnosti

Anja Radaljac

O avtorju
Članki
Podkasti

Gostje, četrta kratkoprozna zbirka argentinske pisateljice Silvine Ocampo, ki je v izvirniku prvič izšla leta 1961, je prva in za zdaj edina avtoričina v slovenščino prevedena knjiga (prevod Veronika Rot). Avtorica je bila že za časa svojega življenja prepoznana kot nenavadna, zelo svojstvena in temačna; do njenega pisanja je bil dobršen del bralstva in strokovne publike kritičen, krog njenih privrženk_cev je bil ozek; celo njena sestra, Victoria Ocampo, prav tako pisateljica, je bila do njenega dela prej kritična kot ne.

Zbirka Gostje prinaša štiriinštirideset kratkih zgodb, v katerih avtorica slogovno, tematsko, atmosferično in motivno sledi vzorcem, ki jih je začrtala že v svojih prejšnjih zbirkah (Pozabljeno potovanje, Irenina avtobiografija, Bes in druge zgodbe). Tematsko se zbirka tako giba od ljubosumja, vprašanja spola, otroške seksualnosti, metamorfoz, krutosti, maščevalnosti in norosti pa vse do fantazmatskosti.

Pogosto so liki zbirke (pa tudi opusa Silvine Ocampo obče) otroci, še zlasti deklice; navadno nekoliko introvertirane, inteligentne, tihe, navidezno sramežljive, a obenem tudi okrutne, trmaste, samovoljne, manipulativne, maščevalne. Deklica v zgodbi Bikova hči se tako maščuje s pomočjo vuduja, deklica v zgodbi Dnevnik Porfirie Bernal pa spremeni svojo vzgojiteljico v mačko. Ob deklicah se kot liki pogosto pojavljajo ljubosumne ženske in osebe, ki se gibajo po tanki meji med specifičnim dojemanjem realnosti, zasanjanostjo, udejanjanjem ali poosebljanjem domišljijskih vizij drugih oseb, norosti in nadrealističnosti; večini likov je lastna določena stopnja okrutnosti, nepriljudnosti, brezbrižnosti in muhavosti; zlasti ljubosumje in maščevalnost sta čustvi, ki osebe v teh kratkih zgodbah pogosto privedeta do neobičajnih, pogosto tudi okrutnih dejanj; v zgodbi Pokora moški s pomočjo kanarčkov, ki se naučijo prenašati in zabadati v telo iglice, potopljene v živčni strup, tako oslepi prijatelja, ki se je zaljubil v njegovo ženo, kot tudi samega sebe; ženska v zgodbi Celestina umre, ker ji povedo nekaj dobrih novic (sadistično je namreč vselej uživala v slabih novicah), ženska v zgodbi Amelia Cicuta pa namerno vzredi in ubije mačka, da bi z njegovim mesom zastrupila moškega, ki se je z mačkami prehranjeval. Prav tako se v zgodbah pogosto pojavljajo liki, ki jih v dejanjih vodi ljubosumje v romantičnih odnosih; le-to je na neolepšan način prikazano kot integralen del medosebnih razmerij; pogosto vodi v okrutna in iracionalna vedenja in vendarle je v njih nekaj občega; ljubosumje je v svet teh kratkih zgodb umeščeno kot čustvo, ki ga lahko doživlja kdorkoli in ni manj človeško ali manj običajno od drugih.

Zbirka ima izrazito močno, zelo temačno, tesnobno, zatohlo atmosfero, ki jo določa poudarjeno singularno dojemanje stvarnosti s strani pripovedovalk_cev v zgodbah, ki jo morda najbolj točno izriše nemški izraz das Unheimlich. Pripovedi so umeščene v okolje in vzdušje, ki je pogosto močno neprijetno, nelagodno ali tesnobno; dihati ne pušča niti literarnim osebam niti bralstvu.

Tudi raba podčrtaja pri izrazu »pripovedovalke_ci« je v primeru te zbirke posebej utemeljena, saj pripovedovalke_ci in tudi liki večkrat prehajajo med različnimi spoli; zanimiv je recimo primer mačka z ženskim imenom Blanquita Simara, ki spregovori skozi usta svoje skrbnice, in sicer z glasom, ki mu ni mogoče določiti spola. Zbirka teži k spolni nezaznamovanosti; spol v teh kratkih zgodbah ne pogojuje vedenja, osebnostnih značilnosti ali svetovnega nazora oseb. Kljub temu bi bilo mogoče iz večje pojavnosti deklic oziroma žensk v zbirki sklepati, da se tudi v tem odraža neka tesnoba ženskega spola, oziroma pripoznati, da je v zbirki navzoča možnost, da šele preko ženskega kot »edinega« spola razrešujemo vprašanje spola. Pri tem ni naključje, da so otroci pogosto postavljeni prav nekako v območje soočanja z lastno spolnostjo – a tudi ospoljenostjo.

Spol pa ni edino, kar ostaja pri pripovedovalkah_cih, njihovem tvorjenju odnosov z drugimi osebami ter dojemanju sveta fluidno, nezavezujoče ali nedorečeno; pogosto je težko razločiti, ali pripovedovalka_ec skozi tretjeosebno pripoved posreduje o sebi ali o drugi osebi, ali se je opisano »res« zgodilo in na kakšen način; pripovedi je mogoče brati kot stvarne (v območju fikcije je stvarnost kajpak lahko na različne načine predrugačena in distorzirana v odnosu do vsakdanje stvarnosti) ali na različne načine – metafizične ali nadrealistične; dodaten interpretacijski izziv predstavlja dejstvo, da je številne zgodbe mogoče brati kot stvarne pripovedi, ki se odvijajo v vsakdanji, otipljivi stvarnosti, le da je ta stvarnost dojemana na zelo svojstven način in morda niti ni spremenjena ali pa je spremenjena le z drobci otroške domišljije, spet druge zgodbe pa so precej jasneje umeščene v območje fantazmatskega, sanjskega ali na kakšen drug način nadrealnega.

Tako gre v zgodbah, kot so Pismo izpod postelje, Amelia Cicuta, Skladišče črnina, Poroka, Poslovilno pismo, Radamant in številnih drugih predvsem za popis nenavadnih dogodkov z enako nenavadne, morda nekoliko specifične perspektive, pri zgodbah Očarljivi zdravnik, Dnevnik Porfirie Bernal, Lasulja, Odprte kletke in Kutinova rezina pa je spremenjenost stvarnosti – ta je še vedno prepoznavna kot »tukajšnja« stvarnost – očitnejša; zgodbe vnašajo nadrealne elemente, npr. v zgodbi Očarljivi zdravnik, kjer se srečamo z zdravnikom, ki izumlja nenavadne bolezni, vse na ta ali oni način povezane z medom.

Zelo pogost je tudi motiv metamorfoze, še ena od pojavnih oblik fluidnosti v zbirkah; osebe v več zgodbah deloma ali v celoti preidejo iz svoje v neko drugo vrsto; npr. v zgodbi Kutinova rezina, Dnevnik Porfirie Bernal, Odprte kletke, Isis in drugih. Ne-človeške živali se v kratkih zgodbah Gostij pojavljajo kot samosvoje osebnosti, ki jih tudi okolica pogosto pripoznava kot individuume – pogosto tudi zanimivejše od ljudi. Takšne so gotovo v primerih zgodb Kutinova rezina, Isis, Amelia Cicuta, Bikova hči in Odprte kletke. Zgodbe izražajo močno fascinacijo nad bitji drugih vrst (npr. v primeru Isis), občutek večje pripadnosti drugim vrstam (npr. Bikova hči, Amelia Cicuta), obenem pa tudi prevprašujejo odnos človeka do drugih vrst; npr. v zgodbi Amelia Cicuta, kjer eden od likov uživa meso mačk ter Ameliji, ki temu nasprotuje, očita dvoličnost, saj sama uživa meso drugih vrst (zgodba s tem naslovi »notranji« specizem, ki je zelo pogost tudi v naši družbi). Podobno odnos naše vrste do drugih prevpraša tudi zgodba Odprte kletke, v kateri liki odprejo kletke v živalskem vrtu, a se kasneje sami znajdejo v njih, mimo njih pa hodijo pripadnice_ki drugih vrst, ki jih opazujejo. Posebej prepričljivo zbirki uspe živali izrisati kot samosvoje, v neki meri vselej nedostopne svetove – ne glede na to, ali so bitja drugih vrst predstavljena skozi negativno ali pozitivno prizmo, vselej velja, da zgodbe pustijo vtis o neki tuji, a celoviti zavesti, drugačne, a vendarle sorodne človeški; da med človeško in drugimi vrstami ne obstaja oster rez seveda priča že sama pojavnost metamorfoz in hibridizacij pri likih (kot se npr. pojavi v zgodbi Kutinova rezina), bolj stereotipno so v zbirki večkrat prikazane mačke; pripisana jim je manipulativnost, muhavost in celo hudobnost (npr. v zgodbi Dnevnik Porfirie Bernal in Kutinova rezina); v neki meri bi bilo mogoče reči, da gre za nek tipski lik, kar je v okviru zbirke vsaj pomenljivo, če ne ravno problematično; liki Silvine Ocampo so namreč vse prej kot »tipski«.

Zbirka poleg odnosa do živali in vprašanja spola naslavlja tudi vprašanje spolnosti pri otrocih; podobno kot ljubosumje ni umeščeno v neko specifično psihopatologijo, temveč je razumljeno kot neko obče doživljenje, je tudi spolnost pri otrocih uvedena kot običajen in normalen del osebnosti; temačnost in zatohlost zgodb sta pogosto tudi pri tej tematiki odraz trenja med družbenimi normami in svojstveno, a precej bolj razbremenjeno, odprto perspektivo pripovedovalk_cev.

Zbirka Gostje se tako pogosto giba po območju tematik, pojavov in dejanj, ki so tabuizirana ali kako drugače razumljena kot odklonska, in odlično izriše trenje, ki se pojavi med dajstveno in najstveno ravnjo bivanja; zatohlost in neprijetnost sta odvoda tabuiziranja dejanj, občutij in perspektiv, ki so v družbi razumljene kot neprimerne ali neželene. V odkrivanju teh perspektiv je kratkoprozna zbirka Gostje dobrodošla knjiga tudi za slovensko bralstvo.

Silvina Ocampo: Gostje. Prevedla Veronika Rot, LUD Literatura 2018.

kritika

Domov / Članki / 2019 / julij

majhni stroji

Robert Perišić

O avtorju
Članki
Podkasti

majhni stroji
okrog tebe
hrumijo naučeni
prej na klofute
zdaj na potrjevanje
ti veš da ni nikogar
a govoriš
včasih pride po cesti mimo vlačilec ali film
reka nosi splete vejevja
daj mi kruh
pusti luč prižgano
na videz, reče
sužnji so prosti ko je vse postrojeno
kajti naučili so se
snovi, zlizani s temi deskami
navijajo veslači iz galeje
(morje, sinje morje)
sami sebe navijajo
izbranci tečejo v umetni naravi
športno
naviti kot ure
ali igračke
navijači jih navijajo vsak dan
ko sami od sebe v galeji kupujejo karte
trgovine, časopisi se odpirajo
v duši
z besedami, blagom, jezikom in sužnji, kar je včasih isto
majhne strojnice
te obstreljujejo z majhnimi kroglami
vstavki v razgovoru
malo po malem
medtem ko ješ, dokler ne greš
v divjino sam

včasih gre mimo vlačilec ali mušica
to v kar meriš
ni živo?
ti si roka ki spušča rolete
jutro je barka, predvečer baraka
želja po obračunu je del bolezni in zdravljenje tudi
davkar zahteva svojo državo
zdravje je druga, nenačrtovana igra
sporiš vržen v hiter potok
ki ti je ves čas ob nogah
sužnje dvigni ali jih pusti
vse zbegaj v veselju
naj podoba razpade
naj zdaj vse zamuja

Robert Perišić (1969) je eden najvidnejših in mednarodno prepoznavnih sodobnih hrvaških avtorjev. Literarno pot je začel kot pesnik in pisec kratke proze, uveljavil pa se je predvsem kot romanopisec. V slovenščini lahko beremo Vse te smešne zgodbe (2002) ter romana Naš človek na terenu (2010) in Območje brez signala (2018).

Prevod: Mateja Komel Snoj

hrvaška književnost panorama poezija prevod sodobna poezija

Domov / Članki / 2019 / julij

Rekviem za Zorana Predina

Goran Vojnović

O avtorju
Članki
Podkasti

Le nekaj dni zatem, ko je Zoran Predin po koncu neke nepomembne košarkarske tekme mahnil portugalskega sodnika, sem ga srečal v Dvornem baru v družbi splitskih prijateljev, Borisa Dežulovića in Predraga Lucića. K njihovi mizi sem v bistvu pristopil le zato, da bi Zoranu povedal, kar mi je ležalo na duši. Vse razumem, sem mu rekel, okradli so nas v naši dvorani in tebi je prekipelo, a ne razumem, kako si se lahko ti, tako temperamenten, čustven človek, da ne rečem Štajerc, drznil sedeti tik ob igrišču, na sedežu z neposrednim dostopom do pizduna s piščalko. Kot ljubitelj košarke in redni obiskovalec košarkarskih tekem, sem nadaljeval, si ja vedel, kakšni idioti piskajo v Stožicah, vedel si, da vsakega navijača vsaj trikrat na tekmo prime, da bi stopil na igrišče.

Vem, o čem govorim, sem mu rekel. Ko sem bil sam nazadnje v Stožicah in je Olimpija igrala finale Jadranske lige proti Partizanu, sem hotel treščiti ne enega, ampak vse tri sodnike pa še delegata po vrhu, a ker se poznam, sem bil pred tekmo dovolj previden, da sem se usedel dve pregradi in tri varnostnike stran od igrišča.

Tako sem se zakadil, da sem šele po koncu svoje zbadljivke dojel, da Zoranu ni do smeha. Imel je namreč takšnega moralnega mačka, kakor bi pijan zbil peško na prehodu za pešce. In zbežal.

Naslednji je srečo poskusil Boro in dejal, da ima Zoran srečo, ker živi v Ljubljani, kjer bodo nekaj dni vsi ogorčeno tulili Primitivec! in Nasilnež! in Huligan!, potem pa na Zoranov aperkat čez noč pozabili in bo življenje teklo dalje, kakor se ne bi nič zgodilo. V Splitu, mu je pojasnil Boro, bi te do konca življenja zajebavali vsi, natakarji, policisti, zdravniki in vzgojiteljice v vrtcih. Split ne bi zamudil niti najmanjše priložnosti, da te spomni na trenutek, ko si izpadel bedak, na trenutek, ko si izgubil živce na brezzvezni tekmi proti nekemu Budivelniku.

Boro resda ni uspel zvabiti nasmeška na Zoranov obraz, so mi pa njegove besede dale misliti. Reakcijo Splita sem namreč povsem razumel (tudi jaz bi lahko Zorana podjebaval še leta), reakcija moje Ljubljane pa mi je bila uganka. Boro je imel namreč prav. Ljubljančani v podobi šarmantnega sivolasca, ki poje o sončku in skuštranih dekletih, nato pa pri šestdesetih nepričakovano poživini, niso videli prav nič smešnega. Ne, Ljubljančani so bili ogorčeni. Ljubljančani so želeli Predina zapreti, izgnati, bojkotirati, linčati. O njegovem udarcu se je bilo nespodobno šaliti, ker je bila to zanje resnična tragedija. Njegovo dejanje je bilo neopravičljivo in ljudje so tekmovali v tem, kdo bo Zorana ostreje obsodil, sočnejše popljuval, verbalno bolj izmaličil. Jaz pa sem se medtem spraševal, kaj je narobe s temi Ljubljančani, da jih je en sam udarec tako razkuril.

Ljubljana je ženska in nasilje je zanjo eksces. Ko sta se v Istanbulu pred mojimi očmi stepla možaka na ulici, je šla množica ravnodušno mimo njiju, kakor se ne bi dogajalo nič pretresljivega, ko pa je skoraj istočasno v Ljubljani taksist udari kolesarja, so na radiju pozivali mimoidoče, naj policiji sporočijo, kar so videli. In naposled se je samoprijavil skesani taksist in mesto si je oddahnilo.

Ne, Ljubljana res ni nasilno mesto in tudi Slovenija ni nasilna družba. To je družba, ki ljubi moške, ki s sodnikom ne bi pokramljali niti o kosmatih medvedih. Takšne ljudi voli za predsednike, takšne ljudi hodi poslušat v koncertne dvorane. Bosanski pesnik Ahmed Burić je nekoč dejal, da ni nikjer na Balkanu v komunikaciji tako malo agresije kot v Sloveniji. In imel je prav. Ljubljančana je res težko pripraviti do tega, da te nekam pošlje. In praktično nemogoče ga je pripraviti do tega, da te rukne na peso. Ljubljana je zato prijetno, nadvse prijazno mesto, a ko sem videl, kako razbesnjeno je to mesto nad Zoranovim izlivom čustev, sem se kot tista aždaja iz starega vica, ki je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami, prijel za glavo in vprašal: »Auuu, gde ja živim!«

Prav nikogar, s katerim sem tiste dni pa tudi pozneje govoril, namreč ni zanimalo, da je bila Olimpija na tekmi proti Budivelniku okradena. Nikogar ni zanimalo, da se je Olimpiji v njeni domači dvorani, pred očmi domačih navijačev zgodila krivica in da to še zdaleč ni bilo prvič. Nikogar ni zanimalo, da si je človek, ki jih je tisti večer dobil po nosu, zaslužil dobiti po nosu (metaforično seveda). Nikogar ni zanimalo, da lahko to resničnega navijača užali, prizadene, razjezi.

Ljubljana se pravzaprav že ves čas vede, kakor bi Zoran Predin sredi drugega stavka Šoštakovičeve pete simfonije nenadoma vstal, odkorakal na oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma in nokavtiral Valerija Gergijeva le zato, ker so bile violine orkestra Mariinskega gledališča za odtenek preglasne.

Zoran Čutura, legendarni jugoslovanski košarkar in hrvaški športni novinar, pa pravi, da je Zoran Predin storil le to, o čemer vsi drugi navijači sanjamo. Obvladovanje čustev je seveda temelj civilizirane družbe in vse nas od rojstva dalje učijo, kako naj se kulturno, in kulturno pomeni za našo okolico neopazno, soočamo z jezo, žalostjo, veseljem in strahom. Kulturen odrasel človek za razliko od otroka ali neodraslega divjaka svoja čustva skriva in redki so zato javni prostori, na katerih ljudje tako vidno čustvujejo, kot to počnejo na tribunah športnih prizorišč. Tam si navijači dovolimo glasno preklinjati, tam si dovolimo zverinsko kričati, tam se zavestno prepuščamo čustvom. In bližje kot smo točki prepustitve, bolj uživamo. Na tribuni zato tudi uglajeni profesorji, literarni zgodovinarji in mikrobiologi postanejo prostodušni prostaki.

Ko je denimo letos spomladi Damir Skomina slepo sledil zapisanim pravilom nogometne igre in v devetdeseti minuti tekme Paris Saint Germain Manchester United dosodil najbolj idiotsko enajstmetrovko v zgodovini nogometa, ga je v en glas preklelo milijon pariških uglednežev. Če parafraziram Zorana Čuturo, je tisti trenutek ves kulturni Pariz sanjal o tem, da bi lahko stopil na igrišče in slovenskemu sodniku razbil gobec. In kdorkoli je gledal tisto tekmo, jih je popolnoma razumel.

In če bi leta 2017 v finalu Evropskega prvenstva v košarki sodniki pokradli našo košarkarsko reprezentanco in bi naši junaki tekmo proti Srbiji izgubili, bi se, prepričan sem, cela Slovenija počutila točno tako, kot se je počutil Zoran Predin po koncu Olimpijine tekme z Budivelnikom. Cela Slovenija bi sanjala o tem, da fizično obračuna s pokvarjencem, ki je Dragiću in prijateljem odvzel zlato kolajno.

Zakaj torej Ljubljana ni bila sposobna razumeti čustev Zorana Predina?

Ljubljana vsekakor ni Slovenija in Ljubljančani najbrž težko razumejo, da lahko Olimpija, ali sploh karkoli ljubljanskega, v nekom vzbudi močna, neobvladljiva čustva. Morda Ljubljančani ne razumejo takšnega istovetenja s svojim mestom in še manj z njegovimi športnimi simboli. Ker Split, če se vrnemo k Dežuloviću, je Hajduk, Ljubljana pa ni Olimpija. Če so pokradli Olimpijo, niso pokradli Ljubljane, so si bržkone mislili Ljubljančani. Predvsem pa niso pokradli Zorana Predina osebno. Zakaj se je torej tako razburil, če ni nasilnež, ki se rad pretepa pred polno dvorano gledalcev in televizijskimi kamerami, so se zmedeni spraševali.

In morda se ravno v tej odtujenosti Ljubljančanov od vsega ljubljanskega skriva razlog za njihovo moralno zgroženost. Morda prav v tem grmu tiči grajec, ki je doletel Zorana. Ker je Ljubljana mesto, ki ga imajo le redki zares za svojega, Ljubljančani Zoranovega izpada niso zmogli prepoznati kot ljubezenskega. Zanje to ni mogel biti čustven izpad nasilnega ljubimca, kvečjemu prazen nasilniški izgred. Ljubljančani ne ljubijo Ljubljane in ne razumejo redkih duš, ki jo, četudi le navidezno. Njihovi ljubezni ne verjamejo, še posebej, če se izraža na njim nedoumljive in nesprejemljive načine.

Čeprav sem se rodil v Ljubljani, se večino svojega življenja nisem počutil kot Ljubljančan. Bil sem čefur in bil sem s Fužin in Ljubljana je bila zame mesto, v katerega sem le občasno zahajal, podobno kot vanj zahajajo ljudje iz Kamnika ali Višnje Gore. Ljubljana je bila mesto, ki mi je bilo hkrati bližnje in tuje, a te občutke sem pripisoval svojemu prirojenemu tujstvu. Verjel sem, da obstajajo tudi bolj slovenski Ljubljančani od mene, pa tudi bolj ljubljanski Ljubljančani, takšni, ki nimajo moje predmestne, neljubljanske identitete. A ko sem z leti podrobneje spoznal svoje mesto, sem presenečen ugotovil, da ni moja neljubljanska identiteta prav nič posebnega. Neljubljanskost je v resnici prevladujoča identiteta Ljubljančanov, saj je večina Ljubljančanov priseljencev, slovenskih in neslovenskih. In Ljubljana ima to neverjetno sposobnost, da neguje in včasih celo poglablja priseljenske občutke svojih prebivalcev. V Ljubljani zato ljudje zlahka ohranjajo svojo tujost in ostajajo Vrhničani, Bosanci, Šiškarji in čefurji. Ali Štajerci.

A kakor za človeka velja, da so njegove najboljše lastnosti hkrati tudi njegove najslabše, je tudi nedomačnost Ljubljane njena najboljša in hkrati najslabša lastnost. Zaradi nje mi nikoli ni bilo težko živeti tukaj in zato sem ji neznansko hvaležen. Istočasno pa Ljubljani to njeno izmuzljivost in nedoločnost tudi zamerim. En del mene bi namreč pri skoraj štiridesetih rad imel povsem svoje mesto, mesto, v katerem bi me občutek tujosti scela zapustil. Tega občutka sem se očitno utrudil in po tihem hrepenim po tem, da bi bil staroselec. Čeprav resno dvomim, da občutek staroselstva sploh obstaja.

A Ljubljana je na žalost mesto, katerega lepote ne ljubiš, marveč jo spoštuješ. Je kot lepa ženska, katere lepoto dojemaš zgolj razumsko in jo razčlenjuješ na pravilne obrazne poteze, na elegantno postavo, na dolge goste lase, na očarljiv nasmeh, na predirne oči. Ljubljana je urejeno dekle prijetnega videza, v katero se je nemogoče zaljubiti. Lepota najlepšega mesta na svetu je konsenz, s katerim si se prisiljen strinjati.

Ljubljana te ne obseda in te ne boli, kakor Orhana Pamuka obseda Istanbul ali kakor Miljenka Jergovića boli Sarajevo. In Ljubljane nikdar ne sovražiš, kakor sovražiš tisto, kar najbolj ljubiš.

Ljubljano sem lahko v mladosti preziral, nad njo sem obupoval, včasih mi je šla na jetra, včasih sem bil naveličan vsega ljubljanskega, a sovražil je nikoli nisem. Ker je nikoli nisem zares ljubil. Ne otožne, deževne in sive Ljubljane mojega zgodnjega otroštva, ne nasršene, zatežene Ljubljane mojega odraščanja, ne te zdajšnje, naličene Ljubljane, ki se je kot najstnica spravila v visoke pete in zdaj nerodno caplja po plesišču.

Pravzaprav se mi zdi, da se že celo življenje opominjam, da je Ljubljana eno lepo, sproščeno in varno mesto, in da si vedno znova očitam, ker se v njem ne počutim tako udobno, kot bi se v tako prijaznem mestu moral počutiti.

Lansko poletje mi je v Piranu nek domačin med vsakdanjim domačinsko-vikendaškim prepirom zabrusil Ljubljančan! in že v naslednjem hipu sem tulil nanj: »Jaz nisem zate noben Ljubljančan, pizda!«.

Bil sem užaljen, ker je nekdo meni, Ljubljančanu, rekel Ljubljančan, razjezilo me je, da me tako lahkotno enači z mestom, s katerim v štiridesetih letih nisva zmogla postati eno. Medtem ko meni, da bi se počutil Ljubljančana, ni bilo dovolj niti dejstvo, da sem se v Ljubljani rodil in da v njej vse od rojstva nepretrgoma živim, je on le ošvrknil registrsko na mojem avtomobilu in izpeljal iz nje logičen zaključek. Zanj sem bil Ljubljančan, nadut, bogat in ignorantski, kot so naduti, bogati in ignorantski vsi drugi Ljubljančani, a me niso užalili njegovi predsodki. Ne, jezilo me je, ker je dregnil v mojo prastaro bolečino, ker me je opomnil na moj nerazčiščen odnos do mesta, iz katerega prihajam, ker me je spomnil na zgodovino neuspelih poskusov, da bi se zares počutil Ljubljančana.

V odtujenosti od Ljubljane Ljubljančani pač shajamo le, če nihče ne dreza vanjo, če nas pušča v prepričanju, da v našem mestu ni nikogar, ki bi mu bilo mesto manj tuje, nikogar, ki bi bil v njem udobneje nameščen od nas.

Pravzaprav je možno, da smo Ljubljančani zamerili Zoranu Predinu njegov napad na portugalskega sodnika samo zato, ker to ni bilo dejanje odtujenega človeka. Zoran si je v naših očeh drznil biti Ljubljančan na način, na katerega drugi Ljubljančani to nismo. Ko se je poln užaljenosti zapodil proti sodniku, se je nehote zlil z mestom, bil je Olimpija in s tem Ljubljana in mi smo mu to zavidali. Bili smo ljubosumni na njegova čustva. Kakor mene tisti Pirančan, nas je Zoran spomnil na naše neuspele poskuse prisvajanja lastnega mesta. Kdo ve, morda smo nekoč vsi mi sanjali o tem, da bi se stepli za svoje mesto. Ali da bi vsaj začutili resnično željo po tem.

Moj Maribor je tak fejst nor, da srcu vse verjame, poje Zoran Predin in nam se je na trenutek zazdelo, da si želi Zoran ljubiti Ljubljano tako kot Mariborčan ljubi Maribor.

A Ljubljana, dragi Zoran, ni nora in nima srca, smo mu užaljeni zabrusili v odgovor. Namesto srca ima Ljubljana lutkovno gledališče in flancate na Rožniku in Čajno hišo in parkirno hišo pod Kongresnim trgom in več kilometrov urejenega sprehajališča ob Savi. In biti Ljubljančan v resnici pomeni uporabljati Ljubljano. Jo konzumirati. Zato uživaj mesto, Zoran, a ga pusti uživati tudi drugim. Ne dvori mu in mu ne laskaj.

In za živo glavo si ga ne prilaščaj, ker tega Ljubljana ne prenese. Ona ne more biti tvoja, ker je Ljubljana samosvoje, nikogaršnje dekle. Predvsem pa se nikar ne stepi za njeno čast, ti butec štajerski. Ni tvoja dolžnost, da bedaka, ki jo užali, treščiš po nosu. Ljubljana bo že sama poskrbela zase, Zoran. Ljubljana ne potrebuje zaščitnikov, saj dobro ve, da je ni moč osvojiti.

Ljubljana Maribor refleksija

Domov / Članki / 2019 / julij

Mathias Rambaud: “Slovenci so me izredno lepo sprejeli, a človek mora včasih misliti tudi samo nase”

Agata Tomažič

O avtorju
Članki
Podkasti

Prišel je ravno v letu, ko se je Slovenija pridružila Evropski uniji. Odhaja v času, ko iz nje obotavljaje poskuša oditi Velika Britanija. In gre na novo delovno mesto prav v London. Ko je leta 2009 začel delati na Francoskem inštitutu v Ljubljani, sva se pogovarjala v francoščini, saj je bila njegova slovenščina še dokaj šibka. Po slabem desetletju so se stvari obrnile: slovenščino obvlada bolje, kot sem jaz kadarkoli francoščino. Intervju sva sprva nameravala opraviti v njegovi materinščini, saj si je sogovornik kot pisatelj in človek, ki prisluškuje besedam in jih skrbno tehta, želel čim jasneje izražati svojo misel. A se je izkazalo, da mu gre to enako dobro od rok tudi v slovenščini – kar je v svoji skromnosti večkrat poskušal zanikati. Mathiasa Rambauda, kulturnega atašeja Francoskega inštituta v odhajanju, bo pogrešal marsikateri slovenski kulturnik.

Ali te je med bivanjem v Sloveniji kdaj zamikalo, da bi se poskusil v žanru slovenologije – da bi spisal knjigo o Slovencih z vidika tujcev, ki so, tako kot ti, iz tega ali onega razloga Slovenijo sprejeli za svojo novo domovino? Kakšno mnenje imaš o tem žanru? Navsezadnje bi bila zdaj, ko odhajaš, edinstvena priložnost za to, mar ne?

Knjige, ki govorijo o nečem takem, se mi v glavnem zdijo slabe, saj ne ustrezajo moji predstavi o literaturi. To zame ni literatura. Če predobro poznaš temo, o kateri pišeš, to ni literatura – lahko je esej, ima dokumentarno vrednost, raziskava, ni pa to leposlovje. Literatura je zame nekaj povsem drugega, čim manj veš o tem, o čemer pišeš, tem bolje je, kajti takrat si lahko več izmisliš in prepustiš domišljiji, kar je navsezadnje bistvo literature.

Če bi se kdaj lotil pisanja knjige o Sloveniji, bi to storil na svoj način. Pravzaprav sem nekaj časa res hotel napisati nekaj takega, izmislil sem si naslov Les rues de Ljubljana où je ne mourrai pas. Šlo je za seznam ulic, na katerih sem živel, pa sem se odselil, in za katere sem vedel, da na tem naslovu ne bom umrl. Toda to delo je ostalo v zasnovi. Na tak način bi lahko govoril o Sloveniji oziroma Ljubljani. Skozi svoje osebne spomine. Na tak način, kot sem Slovenijo omenjal v svoji prvi knjigi O bivanju in krajih.

Imam čudno percepcijo literature, staromodna je in zelo ozka; od tod moje težave pri objavi druge knjige. Tega, kar pišem jaz, se zelo malo proda in zelo redko izda. Trenutno iščem založnika za svojo drugo knjigo, katere snov je morda za koga pohujšljiva, saj govori o spolnosti in goloti. Morda bi jo lahko opisal s predelavo naslova romana Georgesa Batailla, ki je izdal Zgodovino očesa (Histoire de l’œil), v kateri opisuje spolne dogodivščine dveh najstnikov, jaz pa sem spisal nekakšno Novo zgodovino očesa. Moj roman me malo spominja (če si lahko drznem takšno primerjavo) tudi na Justine, eno od knjig v Aleksandrijskem kvartetu Lawrencea Durrella. Veliko skupnih točk obstaja: neka sporna ljubezenska zgodba, ki se dogaja v severni Afriki, odnos med domačini in bogatimi tujci, vmes so ženske, ki napol nage poležavajo na plažah … Samo moje delo se dogaja v sedanjosti.

Durrell je bil diplomat, poleg Kaira in Aleksandrije je med drugim služboval tudi v Beogradu … Tudi ti boš zdaj v Londonu neke vrste kulturni diplomat – predstavnik francoske države v Veliki Britaniji.

Ja, v Ljubljani sem deset let delal kot domačin oz. lokalec – gre za tiste, ki govorijo jezik države, v kateri bivajo. In na to delovno mesto, mesto kulturnega atašeja, sem čakal kar nekaj let. Takoj ko sem prišel v Slovenijo, leta 2004, sem potrkal na vrata Francoskega inštituta in jim ponudil svoje takrat še zelo skromne storitve ter svoje neznanje slovenščine. Zahvalili so se mi in mi dejali, naj se vrnem, ko bom bolje obvladal slovensko. Vsako leto sem ponovno kandidiral, a brez uspeha – bodisi še nisem znal dovolj slovensko bodisi ni bilo nobenega prostega delovnega mesta zame. Potem pa sem oktobra 2009 le začel delati tu.

Zdaj odhajam na Francoski inštitut v London, in sicer za določen čas – imam dveletni mandat z možnostjo enkratnega podaljšanja.

Francoski inštitut je leta 2017 praznoval 50-letnico prisotnosti v Sloveniji – in ta je, milo rečeno, presegala zgolj promocijo francoske kulture. Kakšno pa je tvoje poslanstvo v Angliji?

Kar zadeva Anglijo, je tam zdaj vse zelo negotovo – zaradi brexita, kakopak. Mreža francoskih inštitutov se sicer ne razteza samo znotraj Evropske unije, temveč po celem svetu. Toda Francoski inštitut v državi članici EU ima vendarle posebne naloge, ki so povezane z evropskim sodelovanjem. Ko Francija sodeluje s Slovenijo, sodeluje z evropsko državo. Če bi Združeno kraljestvo izstopilo iz EU, bi postalo t. i. tretja država, kar bi bistveno spremenilo način dela. Toda te spremembe, če bo do njih prišlo, se bodo udejanjale na višji ravni in ne bodo zadevale mojega področja dela, ki je bolj operativno. V Londonu bom namreč vodil t. i. Book Department oz. knjižni oddelek: ukvarjal se bom s promocijo francoske knjige in francoskega založništva. Francoski inštitut v Londonu je sicer bistveno večji kot v Ljubljani – zaposlenih je več kot 60 ljudi, k temu je treba prišteti še osebje francoskega veleposlaništva, ogromno je tudi francoskih šol … Za primerjavo: v Ljubljani nas na Francoskem inštitutu dela osem! V Angliji pa imajo to srečo, da obstaja t. i. Sklad prijateljev Francoskega inštituta (The Friends of the French Institute Trust), ki je dobrodelna organizacija, katere člani so poslovneži, ki veliko pomagajo in donirajo denar za delovanje Francoskega inštituta v Londonu. Takšne donacije so po britanski zakonodaji seveda davčna olajšava.

Že zdaj vem, da bo program mojega dela v veliki meri temeljil na sredstvih iz zasebnega sektorja. Z denarjem iz tega sklada bom lahko v celoti organiziral dva knjižna festivala. Način dela bo torej čisto drugačen kot v Ljubljani, kjer sem bil veliko bolj odvisen od javnega denarja. Čeprav smo tudi tu imeli mecene, kot so novomeški Revoz oz. Renault, Leclerc, Décathlon, Lactalis …

Kaj bi porekel na slovenski kulturni model? Izhajajoč iz tega, recimo, da donacije iz zasebnega sektorja niso priznane za davčno olajšavo, pa še tvoj komentar na dejstvo, da je včasih res preveč dogodkov na kupu in da čisto vsi kulturniki hočejo denar iz državnega proračuna. Primerjava z Anglijo ali pa z rodno Francijo?

Slovenija ima seveda svoje prednosti in pomanjkljivosti, tudi na področju kulture. Prednost je, da je majhna država, ko pa pride do kritične mase oz. do publike, se stvari malo zapletejo … Če se vsak večer dogaja 10 prireditev, in če obstaja v Ljubljani recimo 1000 ljudi, ki hodijo na te prireditve in so pripravljeni zanje plačati,se prej ali slej soočiš z vprašanjem, kako boš napolnil te dvorane, kako boš zaslužil, kako boš pokril svoje stroške. To je nemogoče. Sam mehanizem je nevzdržen in brez prihodkov, brez prodaje na trgu, ne more delovati. In če k temu dodamo še, da podjetja le stežka donirajo za kulturo, kajti raje imajo šport, je res zelo težko … Francoski kulturni model ima to prednost, da je mecenstvo oz. sponzorstvo res precej razvito in da lahko kulturne ustanove računajo na podporo iz zasebnega sektorja. Torej, niste sami krivi. Spremeniti bi bilo treba zakonodajo, to je stvar ministrstva za kulturo, verjetno. Čeprav ne vem, ali sploh obstaja rešitev …

Rekel si, da Ljubljana, kjer je kupna moč velika, po tvojem občutku premore nekako 1000 ljudi, ki obiskujejo kulturne prireditve in so zanje pripravljeni plačati tudi vstopnino. Kaj pa ostali? Menda jih je več, ki bi si, glede na svoje prihodke, to lahko privoščili? Zakaj tega ne počno? In navsezadnje, zakaj Slovenci ne beremo? Več kot 5000 naslovov na leto izide, knjige pa bere le malokdo, ugotavlja tudi vse več tujcev, živečih pri nas.

To je problem, ki se pojavlja tudi v Franciji. Izda se vedno več knjig, kupujemo pa jih vse manj. Obstaja pa tudi slaba navada, da greš na predstavo le, če dobiš brezplačne karte. Ali pa bereš samo knjige, ki si jih tako ali drugače dobil v dar, ki si si jih sposodil.

V knjižnicah. Toda sistem javnih knjižnic je v Franciji manj razvejan, kajne?

Ja, manj jih je kot v Sloveniji. Tudi možnosti, da se dokoplješ do brezplačnih vstopnic za kulturno prireditev, so tam manjše kot v Sloveniji, kjer se vsi poznate. V zvezi s tem lahko povem zanimivo zgodbo: bil sem na nekem izobraževanju v Franciji, v okviru katerega je sledil ogled gledališke predstave. Vstop naj bi bil za nas prost, a ker so mi pozabili dati vstopnico, sem prosil gospodično na blagajni, naj me vendarle spusti v dvorano. Pa ni šlo, morala je iti vse do direktorice gledališča, trajalo je kar dolgo, da je direktorica naposled odobrila. Ja, verjetno bi lahko plačal za tisto vstopnico, a je le šlo za izobraževanje! (smeh)

V Sloveniji bi verjetno šlo lažje in hitreje, zastonjkarstvo je tu vendarle zelo razvito. Morda pa je ta pojav povezan tudi s tem, da nekatere ustanove dobijo subvencije za svoje delovanje, ne glede na to, koliko vstopnic prodajo na trgu, zato na blagajni brez zadržkov spuščajo noter svoje prijatelje in znance …

Ja, to drži. Ampak dobra se mi zdi metoda, po kateri recimo deluje Kinodvor, morda pa še kakšna druga kulturna ustanova v Ljubljani: da dobijo subvencijo od Mestne občine Ljubljana, vendar morajo v zameno prodati neko določeno število kinovstopnic. Imajo cilje, ki jih morajo doseči. V Franciji je ta model zelo pogost – ustanove so sicer upravičene do sredstev iz državnega proračuna, a moraš določeno število kart prodati na trgu.

Med Slovenijo in Francijo je poleg tega še ta razlika, da so v Franciji regije kar močne, imamo namreč decentralizacijo, ki verjetno ne bi imela nobenega smisla v majhni Sloveniji. V Franciji pa nam to dobro služi, ker je država prisotna tudi zunaj Pariza. In v regionalnih svetih je kar nekaj denarja.

Koliko ljudi ti je že reklo, da jim je žal, ker odhajaš?

(smeh) Ja, glej … Res imam zelo dobre odnose s slovenskimi partnerji. Seveda jim je žal, da grem – tako kot je na nek način žal tudi meni. Ampak človek mora včasih misliti tudi samo nase! Zagotovo bom pogrešal Slovenijo … Ne le, da sem imel zelo dobre odnose s partnerji, po desetih letih poznaš svoje delo, ki ga temu primerno z lahkoto opravljaš. Z udobjem in rutino sicer pride tudi dolgčas, ampak … Stendhal je v svojem dnevniku napisal: »Največja slabost civiliziranih družb je občutek varnosti, ki ga dajejo.« Včasih je fino malo živeti v negotovosti.

Toda ti v Sloveniji nisi razvil le dobrih odnosov s partnerji, temveč si postal kratko malo del kulturnega establišmenta: tu je izšel slovenski prevod tvojega prvenca, vabili so te na okrogle mize in pogovore, te prosili za izjave in intervjuje ali za pisanje spremnih besed …

Ne vem, to ti bolje veš, ti povej …

Ampak seveda, točno to se je zgodilo! Nekoliko najbrž tudi zaradi tvojega znanja slovenščine, saj smo Slovenci menda znani po tem, da vsakogar, ki se odloči naučiti tega našega nekoristnega jezika, vzamemo za svojega. Bi se strinjal s tem?

Ja, Slovenci so me izredno lepo sprejeli … Posledično sem tudi postal jugofil! Pravkar sem namreč bil na seminarju v Parizu z vsemi bodočimi atašeji in direktorji inštitutov in ko je eden od sotečajnikov – tisti, ki bo delal v Albaniji – izvedel, da sem delal v Sloveniji, je pristopil do mene in mi zarotniško rekel: »Jaz sem tudi jugofil.«

No, ampak pri tebi odločitev, da boš prišel živet v Slovenijo, vendarle ni bila povezana z ljubeznijo do Jugoslavije, temveč z ljubeznijo do tvoje bodoče žene Zale.

Ja, seveda. Ampak tudi za Jugoslavijo sem se sčasoma navdušil. Z družino smo se podali odkrivat Hrvaško, Bosno.

Ta regija mi je prirasla k srcu. Moja žena je Slovenka, moja hčerka je bolj Slovenka kot Francozinja … Govori seveda tudi francosko, z njo se pogovarjam izključno v francoščini. Toda spominjam se, kako sva se nekoč sama s hčerko podala na obisk k moji mami v Francijo – prav zato, da bi se bolje naučila francosko. Bilo je v času zimskih šolskih počitnic in po 10 dneh, ko se je hči pogovarjala z mojo mamo samo francosko, sva se vrnila v Slovenijo. In naslednji dan sem jo zaslišal, da je v kopalnici pri nas doma že prepevala Zdravljico! No, evo, Slovenka bo, sem si takrat rekel. Francozinja pa šele na drugem mestu.

Seveda se bomo vračali v Slovenijo tako ali drugače, vsekakor zaradi družine, zaradi službe pa nisem prepričan …

Kdo te bo zamenjal na mestu kulturnega atašeja na Francoskem inštitutu?

Charles Nonne, ki je pri nas poučeval francoščino. V Sloveniji živi že sedem, osem let in dobro govori slovensko. Rekel bom tako, kot je Sarkozy rekel za Macrona, ko je bil ta izvoljen: »Lui, c’est moi, mais en mieux.« Charles je torej neka boljše verzija mene. Bolj temeljit, bolj organiziran. Zdi se mi, da tudi slovensko govori bolje od mene.

Kateri pa so bili slovenski stereotipi o Francozih, katerih žrtev si bil med bivanjem pri nas?

Nikoli se nisem preveč ukvarjal s tem, nisem bil soočen s stereotipi. Morda zato, ker sem bil zelo hitro sprejet v neki družini, v nekem krogu prijateljev.

Kaj pa na delovnem mestu, ali ti je kdo očital, da si vzvišen, tako kot vsi Francozi?

Ne, sploh ne, kar se tega tiče, sem imel samo pozitivne izkušnje. Nisem naletel na take predsodke. Zdi se mi, da je to povezano tudi s tem, kako na inštitutu delamo – preprosto nam ne morejo očitati, da pridemo s tem pogledom. Gre za sodelovanje, imamo skupne francosko-slovensko projekte.

Sicer priznam, da smo Francozi malo površni, nekaj vmesna varianta med Nemci in Italijani. Francozi smo Italijani, ki se imajo za Nemce.

Koliko zaslug gre Sloveniji oziroma Slovenki, ki je pozneje postala tvoja žena, da si postal pisatelj? Ali bi Slovenijo lahko imenoval za državo, v kateri si postal pisatelj ali si bil to že v Franciji?

Kot prvo, nisem pisatelj. Kot drugo, že prej sem pisal malo, a ne prav zelo resno, kot sem začel v Sloveniji. Zagotovo pa je razdalja ključna za literaturo: da si zapustiš svoje okolje, da si daleč od svoje domovine, da slišiš, kako zveni tvoj materni jezik drugje. Vse to gotovo vpliva. Razdalje so za literaturo zagotovo pomembne – časovne, prostorske. Težko pišem o tem, kar se je ravnokar zgodilo, raje pišem o tistem, kar se je zgodilo pred dvajsetimi leti. Težko pišem o tem, kar imam pred svojimi očmi, raje pišem o tistem, kar je nekje tam, stran. No, v celoti to ne drži, saj zdaj že dve leti pišem dnevnik. V praksi je včasih bolj tednik kot dnevnik, ker mi ne uspe pisati vsak dan. Gre za čisto drug način pisanja. Pišem v prvi osebi …

Torej nekaj podobnega kot Knausgaard?

Ne vem, nikoli ga nisem bral … Jaz poskušam pisati o tistem, kar se mi zdi zanimivo, kar se mi je zgodilo. Iz vsakdanjih izkušenj poskušam potegniti nek univerzalen pomen, za katerega menim, da bo vzdržal preskus časa in da bo zanimiv tudi čez deset let. Pišem zase, našel sem nek ogromen, debel zvezek, ki šteje petsto strani. Najmanj praktična stvar za pisanje, ampak tu sem začel in tu moram nadaljevati. Pišem na roko, že itak preveč sedim za računalnikom. Sploh je za literaturo bolje pisati na roko, saj se mi zdi, da je roka povezana z dušo.

Vsekakor veliko bolj pomisliš, kako boš izoblikoval stavek, še preden ga spraviš na papir, kot če tolčeš po tipkovnici in potem brišeš in kopiraš in lepiš …

Ja, seveda. Poleg tega pišem z nalivnikom in res skrbno premislim, preden karkoli zapišem, ker vem, da bo to ostalo. Celo bolj kot pisatelje namreč občudujem risarje in slikarje, ki skicirajo. Moj svak je arhitekt in kamorkoli gre, skicira stavbe. Joj, kaj bi dal, da bi tudi jaz to znal! Svojo roko! Kar sicer ne bi pomagalo. No, levo roko bi dal! (smeh) Včasih poskusim risati, a je tako zanič, da raje neham. Ampak to se mi zdi čarobno, dar risanja je nekaj čudežnega.

Glede na to, da si se res zelo dobro vključil v slovensko okolje, kaj pričakuješ glede Britancev?

Težko bo. Pravkar sem se vrnil iz Londona, kjer sem preživel štiri dni, a sem bil zaposlen izključno z iskanjem stanovanja. Zagotovo bo drugače kot tu, kajti slovensko družbo sem opazoval od znotraj, bil sem njen del. Tam pa bomo vsi družinski člani tujci. Upam, da si bomo vendarle našli prijatelje. To popolnoma spremeni tvoj pogled na družbo. Čeprav se ne počutim Slovenca, lahko trdim, da imam pogled na slovensko družbo iz privilegiranega položaja, od znotraj. Tega v Londonu zagotovo ne bom deležen.

V nekem časopisu sem prebral – to je izrekel nek pisatelj – da se ponavadi radi vračamo k svojim koreninam, tja, kjer smo preživeli otroštvo. Ampak to, da zdaj odhajamo v Anglijo, bo, se bojim, za nas začetek dolgega potovanja. Sploh ne vem, kam se bomo vrnili. Zala bi se zagotovo vračala v Slovenijo, sam zase pa ne vem več … Moje korenine so vse bolj rahle … Moj oče se je preselil več kot štiridesetkrat ali petdesetkrat v svojem življenju, niti ne štejem več. Tam, kjer sem se rodil jaz, moja mama ni bila rojena, velik del moje družine je prišel iz Alžirije, ker so bili pieds-noirs, francoski priseljenci. Torej so se sredi 19. stoletja iz Francije preselili v Alžirijo, nato pa so se morali vrnili nazaj v Francijo. Slučajno so se ustavili v mestu Narbonne, kjer sem bil rojen jaz. V Ljubjani sem se poročil, rodil se mi je otrok, zdaj pa odhajamo v London. V Angliji sicer nikoli še nisem živel dlje časa, vendar občudujem angleško civilizacijo, zgodovino in kulturo. Pa pokrajino, predvsem.

Zelo je urejena …

Ah, niti ne – angleški vrtovi so v primerjavi s francoskimi veliko bolj razpuščeni!

Ja, to se pa strinjam. Pravzaprav sem merila na urejenost, kar zadeva družbeno hierarhijo, razslojenost jezika – podobno kot v francoščini, človek samo odpre usta in pove eno besedo, pa je takoj jasno, v kateri družbeni razred sodi, kakšno izobrazbo ima in mogoče celo, koliko dohodka.

Ja, ampak včasih se sprašujem, ali so lastnosti, ki jih pripisujemo določenemu narodu ali posamezniku, izraz resničnega stanja tega naroda oziroma posameznika ali pa gre za reakcijo proti močni notranji tendenci. Angleži se meni kot Francozu zdijo racionalni, analitični in so ustvarili neko divjo, razbohoteno umetnost. Po drugi strani pa smo v Franciji divji po defaultu, razpuščeni, in smo zato ustvarili neko divjo, abstraktno umetnost, ki temelji na formi – ampak ni izraz notranjega čutenja. Torej umetnost kot pobožna želja. Ali hudičeva, kdo ve? Morda pa oboje… Ja, vsekakor oboje.

francoska književnost kultura panorama

Domov / Članki / 2019 / julij

Zaklonišče konstruktov

Miloš Kosec

O avtorju
Članki
Podkasti

Trumpov obisk Vojnih sob 2019, foto: Bela hiša, Wikipedia

Queen’s English je jezik, v katerem katastrofe zvenijo najbolj pomirjujoče. V London sem se preselil pred slabimi tremi leti, le dva meseca po najavi Brexita. Kmalu se bom vrnil v domovino. Tri londonska leta skoraj natanko ustrezajo obdobju nestabilnosti, kakršnega Otok že dolgo ne pomni. V Sloveniji si je kljub nikoli presahli količini novic o političnih preobratih in (torijskih) zarotah verjetno težko predstavljati, kako neprenehoma se »beseda na B« vrtinči po medijih in ustih ljudi. V hiši, v kateri živim, te zjutraj najprej pozdravi pomirjujoč glas napovedovalca ali napovedovalke Četrtega programa BBC-ja, ki ga je Tadej Zupančič že pred leti označil za »utrdbo britanskega srednjega razreda.« Ob jutranji kavi (ki se mi še vedno prileže bolj kot čaj) in kuhanih ovsenih kosmičih (glede uživanja porridga sem popolnoma podlegel severnjaškim navadam) katastrofe dan za dnem odzvanjajo v stabilnem in skoraj pomirjujočem ritmu. Beseda na B Otočane pozdravi prej kot sostanovalci, partnerji, otroci ali psi. Poleg tega so poslušalci Četrtega programa pretežno glasovali proti Brexitu in za obstanek v Evropski uniji. Edina gotovost, ki jo lahko dobronamerna govorka ali pomirjujoči govorec Queen’s English ponudita milijonom vedno znova razočaranih poslušalcev v njihovih jutranjih kuhinjah je, da se nestabilnost nadaljuje na povsem enak in predvidljiv način že dan za dnem, leto za letom.

Stabilnost sredi vrtinca negotovosti ima svoj čar in nihče se ga ne zaveda bolj kot Britanci. Mirnost sredi krize je del otoške samopodobe že vsaj od šestnajstega stoletja, ko je Sir Francis Drake kljub pogledu na ladje španskega kralja na obzorju najprej v miru dokončal igro balinanja. Šele nato se je vrnil k svoji floti in premagal habsburško, torej malo tudi »našo« katoliško Armado. Pozneje, kmalu po prvi svetovni vojni, se Peter Walsh, oseba iz romana Gospa Dalloway Virginie Woolf, zamisli ob tuljenju sirene mimovozečega rešilnega avtomobila. Walsh, ki se je ravnokar vrnil iz kolonialne in kaotične Indije, s ponosom sklene, da je v Londonu celo zvok kriznega dogodka triumf racionalne civilizacije. Nekoliko bolj instanten hollywoodski odvod istega sentimenta je vzklik »Be British!« kapitana Smitha v filmu Titanic, preden se oba potopita na dno ledenega Atlantika. Mirnost sredi krize je na Otoku še danes vir velikega samozadovoljstva. Ko se v Londonu odvijajo množični protesti, v zadnjih letih jih je bila cela množica, vedno znova delujejo kot nadvse posrečena kombinacija nedeljske promenade vseh generacij, od majhnih otrok do devetdesetletnikov, ter suhega smisla za humor na transparentih. Merilo dogodka na vzdušje kot da nima vpliva, tako da je podeželski piknik na vikarjevem vrtu podobno spokojen kot milijonski protesti proti Trumpu.

Britanska zavezanost stoični mirnosti ima tudi svoje osrednje mistično svetišče, tempelj krize, če želite. Britanci sami ga skoraj ne obiskujejo, ker jim ga ni treba – ob lastnem izviru stoicizma se vsako jutro okrepčajo z BBC-jevimi programi. Je pa tempelj v poduk tujim turistom na široko dostopen plačljivi javnosti. Natanko sredi Whitehalla, londonske vladne četrti, je na ogled Churchillov bunker iz druge svetovne vojne. Na kontinentu bi ga morda poimenovali »zaklonišče« ali »krizni center«, tu pa mu že od nekdaj pravijo »Vojne sobe«, War Rooms. Nič alarmantnega, nič izrednega: tako, kot je spanju namenjena spalnica, obedovanju jedilnica in kuhanju kuhinja, pozna tudi vojna sebi natanko odmerjen prostor. Primerjajte to poimenovanje z imeni nacističnih bunkerjev in zaklonišč iz istega časa: »Volčje gnezdo« v Vzhodni Prusiji in »Volkodlak« v Ukrajini imajo adolescentno teatralen prizvok. Še celo naši hladnovojni bunkerji v kočevskih gozdovih imajo več dramatičnega potenciala. V Whitehallu zaman iščete teatralnost in wagnerjanske meglice baltskih gozdov. Tu domuje samo »duh Dunkirka«, kljubovalnost in pripravljenost stati sam in proti vsem – kot je Britanija zares stala leta 1940. V Vojnih sobah je glavni eksponat stoicizem.

Še najbolj nemiren element Churchillovega podzemnega štaba so turisti, ki se zaradi velike gneče včasih prerivajo, se neuspešno izogibajo selfie podaljškom svojih telefonov in se sploh obnašajo manj kot obiskovalci in bolj kot razstavni primerki tuje, »nebritanske« nestrpnosti. Z druge strani zaščitnih stekel vanje neprizadeto in skrbno neteartalno zrejo majhni prostori, asketska oprema, obrabljen linolej, odsluženo pohištvo, porcelanaste skodelice, izpraznjeni pepelniki, že zdavnaj odsluženi zaupni dokumenti in občasen šaljiv napis, ki je ostal za že davno evakuiranim osebjem. Bunker je bil nazadnje uporabljen avgusta 1945, ko je s porazom Japonskega cesarstva postal odveč. V obdobju hladne vojne so tudi kot špricar hladni Britanci raje zgradili malo bolj solidna in malo manj stoična zaklonišča, ki tudi danes ostajajo tajna in zaprta za javnost.

Kljub nezgrešljivemu samozadovoljstvu, ki veje iz razstave, je ogled Vojnih sob nadvse poučen. Winston Churchill je bil poleg vseh svojih političnih, vojnih, umetniških, literarnih in družabnih kompetenc tudi posrečen občasni arhitekturni kritik. Ob ogledu ruševin britanskega parlamenta, ki ga je zadela nemška bomba, je na primer izjavil, da »najprej ljudje oblikujemo stavbe, nato pa stavbe oblikujejo nas«. Gre za prav posrečen uvid, ki preseka z običajno iluzijo, da so hiše samo odvod potreb in orodja bivanja, ampak se tudi odzivajo in vplivajo na ljudi, ki živijo v njih. Kako so torej Vojne sobe, prostori, kjer je Churchill sam preživel najbolj krizna obdobja svojega vladanja, oblikovali njegovo politiko? Podzemni vladni štab je bil v veliki naglici zgrajen tik pred izbruhom druge svetovne vojne in so ga na začetku sestavljali samo maloštevilni kletni prostori v eni izmed edvardijanskih vladnih palač. Opečnati oboki nad glavami britanske vlade so komaj zadrževali težo arhivskih fascikov v zgornjih nadstropjih in bi se porušili že ob najmanjši bombi. Šele leta 1941, po koncu najintenzivnejšega bombardiranja v bitki za Britanijo, so nad Vojnimi sobami zgradili meter in pol debelo železobetonsko ploščo, da bi operativni center Imperija ustrezno zaščitili. Da sta Churchill in vlada nedotaknjena preživela najbolj krizne trenutke v novejši britanski zgodovini, med katerim je bil porušen dobršen del Londona, je bilo odgovorno naključje, ne pa zaščitni ukrepi ali racionalno planiranje. Večina osebja je vsaj po izgradnji zaščitne plošče verjela, da so v podzemnih sobah varni; šele po koncu vojne se je razvedelo, da je bil beton, s katerim so napolnili pritlične sobe nad kletmi, popolnoma nezadosten; komaj kaj boljši je bil od začetnih opečnatih obokov, tako da bi bil en sam neposreden zadetek v šestih letih vojne dovolj, da bi britanska vlada za vedno prenehala z delom. »Duh Dunkirka« je bil rezultat čiste sreče in ignoriranja dejstev. »Blind luck,« bi rekel radijski napovedovalec.

Seveda smo lahko ne samo Britanci, ampak vsi Evropejci hvaležni za lažen občutek varnosti, ki je omogočil kljubovanje Hitlerju: leta 1940 se je evropska ideja svobode in bratstva branila ravno na Otoku v slabo zaščitenih kletnih prostorih Vojnih sob. Danes pa »duh Dunkirka« namesto progresivnih idej navdihuje stare imperialiste in mlade izolacioniste, ki pred Evropo bežijo v namišljeno preteklo slavo. Če so prepričani, da imajo nad sabo debelo železobetonsko ploščo, jim nihče ne pove, da je varnost, ki jo ponuja, rezultat sreče in čistega naključja, ne pa soočenja z dejstvi in racionalnim premislekom. Namesto Churchilla bo predsednik britanske vlade verjetno kmalu postal Boris Johnson, ki se ima zaradi svojih manierizmov, razrednega porekla in obešnjaške brezskrbnosti za naslednika vojnega premierja. Johnson je glavni svečenik iracionanega kulta »duha Dunkirka«, ki danes pomeni zavestno odvračanje pozornosti od realnosti. Pravzaprav je škoda, da med obiskovalci Vojnih sob ni manj turistov in več Britancev, vključno z bodočim predsednikom vlade: ko se zaveš, da nad sabo nimaš oklepne plošče, na katero si računal, ampak samo sinje nebo, se nepovratno spremenijo tudi prej varni prostori in brezskrbni koraki. Churchillova modrost ne velja samo za stavbe, ampak za vse človeške konstrukte. Najprej jih oblikujemo mi, nato pa ti konstrukti oblikujejo nas.

arhitektura druga svetovna vojna refleksija

Domov / Članki / 2019 / julij

Preveč se vživim

Semira Osmanagić

O avtorju
Članki
Podkasti

Niso razumeli moje razlage. Zares niso razumeli. Kar me je malo razočaralo, saj ni bilo spet tako nemogoče. Živemu človeku se lahko vse zgodi, kot je rekla moja stara mama. Ampak policija je bila neomajna, lahko bi celo rekli trdosrčna. Zadeva je namreč bila takšna, da se v knjigo, ki jo berem (in berem veliko, tako pač je), vedno zelo vživim. Mislim in govorim na način, kot govorijo in mislijo junaki v knjigi. To pogosto počnem kot protagonist_ka v knjigi, z vsemi se ne morem poistovetiti, vsaj ne vedno. Skratka, ton knjige me spremlja skozi vsakdan, včasih, če je knjiga zelo impozantna, tudi skozi sanje, ampak to je posebno poglavje, ne bi sedaj o tem, izgubila bom rdečo nit. In navadno ne berem kriminalk, znajo biti dolgočasne, podobni zapleti, podobni dialogi, in od vseh zvrsti so tudi liki v kriminalkah še najbolj normalni. Ampak to knjigo sem v knjižnici vzela po pomoti. Ni bila videti kot kriminalka, ne na zunaj (ne zanemarjajte platnic, včasih več povejo kot vsebina!), ne ko sem na slepo prebrala nekaj stavkov, tako, za okus. Všeč mi je bilo, teh nekaj stavkov, dišali so po cimetu, kar mi je tiste dni, ko se je vreme prevešalo v bolj mrzlo, ustrezalo. In sem jo vzela. Šele nekje na tretjini sem dojela, da gre za kriminalko, da bo umor, zaplet, policija, žrtev in podobno. Knjiga je bila prebrisano napisana, da takoj ne dojameš, kakšna je, kot profesionalno naličena ženska. In sem se seveda vživela vanjo, ni bila slabo napisana. Razmišljala sem kot protagonist_ka, ta, ki ves čas opazuje soseda, podleža, ki ustrahuje svojo družino in sosesko. No, mogoče bolj sosesko, od družine je imel le nekam melanholično razpoloženega hrčka, ki je smisel življenja videl v ignoriranju lastnika (mogoče ga je to pognalo čez rob, sicer večino življenja še kar znosno patološkega moškega?). To mi je šele zdaj padlo na pamet, ampak nima smisla, da s tem morim policijo, še moji zgodbi ne verjamejo, kaj šele domnevam o knjigi. Kakorkoli, vživela sem se v knjigo, mogoče malenkost preveč, saj sem začela oprezati za sosedom iz petega nadstropja, samskim moškim, ki je bil vedno nesramen do sosedov, kolikor sem slišala tudi do kolegov v službi. In pri opazovanju sem videla vse več in več podobnosti s sosedom iz knjige. To opazovanje mi je vzelo veliko, preveč časa, saj sem izposojo knjige podaljšala in je kljub temu nisem vrnila pravočasno, bolje, da vam ne povem višine zamudnine. Zasledovala sem soseda, si zapisovala njegove navade in grda početja. Tako, če se mi ima kaj za očitati, je to, da sem mogoče bila pri vsem tem premalo izvirna, preveč sem, vsaj za nekatere okuse, posnemala knjigo (ob tej razlagi se je mlajši policist nekako skrivenčeno nejeverno nasmejal, verjetno nehote, starejši pa je, očitno vsega navajen, le zavzdihnil). In ja, tudi razplet iz kriminalke sem posnemala, enostavno mi na misel ni prišla nobena druga boljša ali vsaj bolj domiselna metoda, moja domišljija je, mogoče zaradi vznemirjenja bližajočega se dogodka?, nekako rahlo zatajila. Tako kot v knjigi sem poklicala soseda k sebi (živim v zadnjem, sedmem nadstropju), pod pretvezo, da se mi je v okenski rob zataknil petstoevrski bankovec, ki sem si ga hotela na svetlobi malce bolje ogledati. Vem, da zveni neverjetno, tudi meni se je sprva zdelo, ko sem brala knjigo, ampak deluje. Pomagalo je seveda tudi to, da je tip bankir, baje kar na visokem položaju, po nekaterih podatkih naj bi tudi sodeloval pri tistih goljufivih shemah za sanacijo bank (v knjigi je bil zlikovec navadni gangster, ampak pri nas takih ni veliko, več je pač goljufivih bankirjev, tako da sem se sprijaznila, da vse ne more biti kot v knjigi). In je res prišel v moje stanovanje, češ meni pomagat, v bistvu ga je premamil bankovec. In naj povem, da ga, bankovca namreč, sploh ni bilo enostavno stlačiti v okensko polico, ampak ko se jaz vživim v knjigo, naredim, kot je treba. Seveda sem ga, bankirja, prav tako, kot so v knjigi gangsterja, porinila skozi okno. Ni se veliko upiral, to me je malo razočaralo, pokvarilo je vzdušje, saj se v knjigi oba, tisti, ki gangsterja porine, in gangster, kar nekaj časa borita, seveda pa se gangster raztrešči po tleh. Tako kot sosed bankir. No, ni več moj sosed, sedaj čakam na sojenje, ni pa pri nas tako kot v ameriških filmih, da plačaš milijon dolarjev varščine in od doma prihajaš na sojenje. Pa tudi nimam tako veliko denarja, še tisti bankovec za petsto evrov se je strgal, ko sem ga vlekla ven. Vem, da vse skupaj zveni, kaj vem, neverjetno?, morbidno?, pretirano?. Ne vem, res se preveč vživim v knjige, mogoče bi morala malo delati na tem.

kratka zgodba panorama

Domov / Članki / 2019 / julij

Tisto se prebuja. Vedno znova

Damjan Zorc

O avtorju
Članki
Podkasti

Prizor iz filma Tisto (r. Andy Muschietti, 2017)

V Derryju je danes mirno. Pravzaprav je spokojno že vrsto let. Predolgo, da bi bili spomini živi. Ljudje hodijo po vnaprej začrtanih opravkih, kot da včeraj ne obstaja, lažejo, ljubijo, svetohlinijo, praznujejo in pri tem nevede pomagajo, da mreža grozljivih dogodkov, vraščena v derryjevska tla, ostane nedotaknjena. S tem se hrani mesto. Pri tem se napaja tisto, ki izkorišča najšibkejše, da bi postalo še močnejše. Nelagodje neslišno vibrira za vsakim nasmeškom, stiskom rok, potlačenim otroštvom. Tu se vse zgodi in nato vse potihne.

In danes je tu resnično tiho. Lahko bi rekli, da že skoraj preveč. Če se v mestnem središču s klopce, nad katero bdi plastični kip drvarskega velikana Paula Bunyana, ozremo naokoli, mimo sodobne stavbe javne knjižnice do Pušče, skozi katero si stoletno pot lenobno utira potok Kenduskeag, bi lahko zaključili, da gre za zaspano mesto. In imeli bi prav. Derry – oziroma tisto, kar je bilo tu že veliko, veliko prej – spi. Za zdaj.

Derry je bil. Derry je. Derry bo.

Pred več tisoč leti, ko v teh koncih še ni bilo sledi o ljudeh, se je Tisto zažrlo v zemljo in potuhnilo, dokler se tu v 18. stoletju niso znašli prvi naseljenci in ustanovili Derry. Tisto se je zbudilo. Sestradano. In zaželelo si je prav posebne hrane. Otroški strah, v svoji prvinski nedolžnosti in čistosti, je v dveh, treh letih ugrabitev, umorov in izginotij zagotovil dovolj hranil, da je Tisto lahko zaspalo za naslednjih 27 let. In življenje se je nadaljevalo. Spomini so zbledeli. Groza se je preselila v podtalje (nezavedno). V zakotni del zavesti, da se je dalo živeti naprej. Vse dokler se cikel z nekaj malih odstopanj ni ponovil. Tisto je živelo. Tisto živi. Tisto bo živelo.

Derry v ameriški zvezni državi Maine je – tako kot Castle Rock in Jerusalem’s Lot – fiktivno mesto, ki služi kot družbeno platno številnim Kingovim romanom, novelam in kratkim zgodbam. Toda čeprav so zgodbe polne volkodlakov, vampirjev, podivjanih strojev, zakletih hotelov, celo vesoljcev, pa je med stranmi – tam, kjer ni besed – dovolj prostora, da si lahko dovoliš videti še kaj več. Kingov svet je razvejan in prepleten kot derryjevska kanalizacija – navzven te privabi s pisanimi baloni, sladkimi besedami in obljubami, ki se prisesajo na znani občutek, toda če si upaš spustiti v njegovo drobovje, tja, kjer zaboli veliko bolj kot klovnovi čekani, ugotoviš, da je mučna resnica veliko bližje domačemu pragu. Travma, tako družbena kot intimna, je vseprisotna. In čeprav poskušaš pozabiti, te nekaj vedno povleče nazaj. Kot luknja v zobu, v katero venomer drezaš z jezikom.

Kingov Tisto je veliko več od klovna, ki od izida knjige leta 1986 do miniserije leta 1990 ter na koncu tudi dvodelnega filma sedemindvajset (!) let pozneje ob pamet in živce spravlja vedno nove in nove generacije bralcev ter gledalcev. Zgodba, ki se razteza čez slabih 1400 strani, ne izolira zgolj ene stvari, ki nas plaši, ampak zaobjame tisto, kar vsi nosimo v sebi in se stara z nami. Pogosto nič kaj žlahtno. Vsi poznamo strah, ki se iz bolj neposredne oblike v mladih letih prelevi v nekaj precej bolj zapletenega in nerazumljivega v odrasli dobi, ko nas – ne glede na to, kako uspešni, slavni in bogati smo – pogosto dohiti občutek praznine, osamljenosti ali tesnobe. Otroštva je nepreklicno konec, toda strahovi – zdaj poglobljeni, ponotranjeni, dolgo potlačeni – so še vedno tu. Nadgrajeni, obogateni, v svoji nerazumljeni trdovratnosti še toliko bolj hromeči.

Strahovi, ki vzniknejo v srhljivo rednih intervalih, tako kot Tisto, so neločljivo vpeti v vzorce, ki nas zaznamujejo v otroštvu. Naj bo to dominantna mati, ki s pretirano skrbjo za zdravje duševno pohabi sina do te mere, da lažen občutek varnosti pozneje najde v ženi, ki je na las podobna materi, ali nasilni oče, ki z nepričakovanimi plohami udarcev prevzgaja in pripravlja hčer na poznejšega partnerja s sila podobnimi tendencami ponižujočega podrejanja. Takšne vzorce je najtežje razstaviti in jih oblikovati po meri, da je življenje znosno, saj zgodaj zarežejo globoko v tisto našo bit, ki je tako neločljivo povezana z družbo. Družbo, ki je tako glasna v tem, kaj je prav in kaj narobe, toda tako molčeča, ko je treba kaj spremeniti. V vzorce je ujet Derry. Žrtve teh vzorcev so posamezniki. Ljudje pozabljajo. Odplaknejo. Nato čez čas vse skupaj tako silovito izbruhne. Na drugem koncu. Ko je za marsikaj že prepozno.

Tisto je zgodba, ki nagovarja vse, saj v svoji osnovi govori o izgubljeni nedolžnosti otroštva, polnem lahkovernega in zaslepljenega prepričanja v nezmotljivost odraslih ter lahkotne in pozneje tako želene vere v dobro, ki se z leti in staranjem izgubi. King nezlomljivo moč postavlja v roke otrok, ki že od mojstrsko izpeljane novele The Body naprej vedo, da je pot naprej možna le tako, da stopijo skupaj in svoje strahove združijo v nekaj, kar je v tistem trenutku videti večno, pa vendarle, kot ugotovijo pozneje, na robu v odraslost, tako minljivo. Kajti z leti se pozabi in sčasoma se vezi razrahljajo do te mere, da vsak ostane sam s strahovi, ki naposled dobijo bolj človeški obraz, srhljivejši od klovna. Strahovi, skriti globlje od kanalov, v katerih lebdijo izgubljene duše.

V Derryju je danes mirno. Toda že jutri bo lahko drugače.

Tisto je pred poletjem v prevodu Marka Košana izšlo pri Beletrini. Knjigo lahko naročite tu.

kritika Stephen King Tisto

Domov / Članki / 2019 / julij

Misli na druge

Mahmud Darviš

O avtorju
Članki
Podkasti

Ko si pripravljaš zajtrk, misli na druge –
ne pozabi nahraniti golobov.
Ko vodiš svoje vojne, misli na druge –
ne pozabi na tiste, ki si želijo miru.
Ko plačuješ račun za vodo, misli na druge –
tiste, ki jih napajajo oblaki.
Ko se vračaš domov, v svoj dom, misli na druge –
ne pozabi na ljudi v šotorih.
Ko greš spat in šteješ zvezde, misli na druge –
nekateri nimajo kje spati.
Ko se osvobajaš v metaforah, misli na druge –
tiste, ki so izgubili pravico do besede.
Ko misliš na oddaljene druge, pomisli nase –
reci: ko bi le bil sveča v temi.

Iz arabščine prevedel Grega Ulen.

Mahmud Darviš panorama poezija prevod

Domov / Članki / 2019 / julij

Robert Perišić: »Dobra knjiga vedno nastane iz zelo osebnega vzgiba«

Sergej Harlamov

O avtorju
Članki
Podkasti

Roberta Perišića sem spoznal kot nekoliko odmaknjeno, a v oči bijočo prezenco lani v Piranu, na konferenci Poetry at the Croassroads, ki se je odvila v organizaciji Paraliterarne organizacije I.D.I.O.T. in Babelsprech International. Prizemljen, umirjen in priljuden – izredno kul model, sem si rekel. A še večji vtis je name napravil na literarnem večeru v okviru te iste konference, kjer je slovenski publiki krstno predstavil nekaj izbranih odlomkov iz Območja brez signala – in na njem hkrati potrdil, da si statusa enega najbolj priljubljenih in prevajanih hrvaških avtorjev nikakor ni pridobil po spletu srečnih naključij. Pesnik, prozaist, scenarist, kolumnist, urednik, literarni kritik, dramatik, organizator in še kaj bi se našlo – vse to v eni osebi –, to je Robert Perišić. V slovenščini so izšle Vse te smešne zgodbe (Beletrina 2002, prevod Dušan Čater) in romana Naš človek na terenu (Beletrina 2010, prevod Dušan Čater) ter Območje brez signala (Beletrina 2018, prevod Urban Vovk). Najin zagrebški pogovor se je vrtel predvsem okrog festivala Litlink, čigar idejni vodja je, njegovega literarnega udejstvovanja in posledično zadnjega romana Območje brez signala, napete pripovedi polne humornih dovtipov in divjih preobratov, v katerem dva investitorja s sumljivimi motivi skušata v zakotnem mestecu znova zagnati proizvodnjo pogonskih turbin …

Na začetku najinega dopisovanja in priprave na intervju ste dejali, da ste pripravljeni odgovarjati samo na vprašanja, ki se tičejo striktno književnosti. Toda ali je to sploh mogoče – še posebej pri prozi, najbolj mimetični izmed vseh literarnih zvrsti?

To zahtevo sem postavil predvsem zaradi nekaterih izkušenj z intervjuji za določene medije, ki so jih zanimale vse druge nepomembne podrobnosti, samo vsebina mojih knjig ne – za nekatere novinarje se je na koncu izkazalo, da jih niso niti prebrali! Seveda pa literatura ne nastaja v nekakšnem vakuumu, odrezana od zunanjega sveta – če ne drugače, vzpostavlja stik z bralci in lahko vpliva na to, kako ti dojemajo in razmišljajo o svetu, ki jih obdaja.

Ste torej eden tistih, ki se vam zdi, da je sodobna umetniška produkcija v medijih potisnjena na obrobje, če pa se o njej že piše, pa se piše na način, ki jo trivializira? Kje po vašem mnenju tičijo vzroki za to?

Večina klasičnih medijev preprosto ni zmogla več konkurirati internetu, ki je postal osrednja platforma za informiranje. Njihov vpliv je zaradi te selitve na splet pričel pešati in naklade so padle – da bi lastniki medijskih hiš obdržali bralce in s tem dobičke, so torej prilagodili svoje vsebine in standarde.

Če v klasičnih medijih ni več prostora za kulturo, ali to ne pomeni, da bi ravno splet lahko odigral pozitivno vlogo pri promoviranju dobre literature in avtorjev, ki jo ustvarjajo?

Res je, da internet omogoča povezovanje in sodelovanje avtorjev, tudi onkraj meja nacionalnih držav in njihovih literarnih scen. Vendar je obenem preveč fluiden in nepregleden. Po drugi strani pa ustvarja bolj ali manj vase zaprte kroge istomislečih posameznikov, kar pa je daleč od javnega delovanja, kakršnega smo poznali pred nastopom spleta …

Zdaj zvenite kot kakšen vaših osrednjih likov, ki se praviloma identificirajo kot stari rockerji in imajo občutek, da ne spadajo v svoj čas …

Ti liki niso narejeni po moji podobi, čeprav priznam, da je v tem vseeno nekaj samoironije. Moja generacija je odraščala z rockom, kar pomeni, da si je delila načine obnašanja, oblačenja, komunikacije in interakcije. Sedaj je drugače – »kultura rocka« je izrinjena na obrobje, postala je zgolj še ena izmed struj, vodilno mesto pa je prevzela kultura elektronike in rave zabav.

Ali mora biti dobra literatura nujno angažirana – ali je to bolj stvar umeščanja v specifične tržne niše?

Dobra knjiga vedno nastane iz zelo osebnega vzgiba – kadar ga ni, se to hitro pozna. In to me pri branju ponavadi zmoti. Je pa tako, da je literatura, ki je kanonizirana, praviloma prestala preizkus časa in zadostila določenim estetskim kriterijem. Je pa možno in se dogaja, da včasih neposredni družbeni angažma in estetska vrednost sovpadeta. Sam sicer mislim, da se avtorji kaj pretirano ne obremenjujejo s podobnimi vprašanji, ko enkrat začnejo s samim procesom pisanja.

Ko sva že pri procesu pisanja – vaša romana imata, v primerjavi s kratko prozo (in če je moč soditi samo po izboru kratkih zgodb Vse te smešne zgodbe), precej bolj klasičen dramaturški lok, čeprav je večina vaših pripovedi zgrajena predvsem okrog odlične karakterizacije protagonistov in popisov njihovih biografskih ozadij. Klasično vprašanje: kako veste, kdaj je neka zgodba zrela za roman?

Romani nastajajo na zelo različne načine… vsekakor pa nikoli ne bi mogel pisati tako, da bi samo zapolnjeval mesta v vnaprej zamišljeni strukturi pripovedi. Najlažje bo, če ti dam kar primer – Naš človek na terenu je recimo začel nastajati iz nekakšnih pesniških – no, pesniških, ni šlo za poezijo v klasičnem smislu – okruškov, ki so se mi utrinjali ob gledanju CNN-a. To je bilo leta 2003, v dnevih pred ameriškim napadom na Irak, za katerega smo vsi vedeli, da se bo slej ko prej zgodil – nanj smo čakali kot na začetek kake pomembne tekme! No, te okruške sem, nekoliko popravljene, nato uporabil v romanu kot vložene novinarske prispevke, ki jih svojemu uredniku s terena pošilja vojni poročevalec – skušal sem si predstavljati splet okoliščin, ki so tega poročevalca sploh privedle v Irak in šele takrat sem v samo pripoved uvedel njegovega sorodnika, tega istega časopisnega urednika, ki ga je sploh poslal tja in z gledišča katerega je celoten roman kasneje pripovedovan. Na tem mestu bi dodal, da bi podoben roman izpod peresa Američana najbrž izpadel vse preveč cinično – ker pa sam nisem bil toliko osebno vpleten v te dogodke, sem lahko ohranil distanco, zaradi katere Naš človek na terenu izpade veliko bolj ironično.

Oba vaša romana, tako Naš človek na terenu kot Območje brez signala, potekata na presečišču lokalnega in globalnega sveta. Zakaj ste del obeh pripovedi postavili ravno v teritorialno razmerje Hrvaška – Irak – Libija? Je bila ta (so)postavitev namerna ali zgolj naključna? Omenjena področja si do neke mere delijo podobno usodo – od vojne do sesutja starih državnih struktur in kasnejše tranzicije … Gre pri tem za poskus opisa določene globalizacijske logike, ki je tem področjem skupna?

Pri Območju brez signala sem zajemal iz različnih virov – med drugim iz govoric o dveh resničnih investitorjih, ki sta v nekem zakotju prav tako želela obuditi propadli proizvodni obrat … primarni vir navdiha pa je bil ogled dokumentarca o industrijskih mestih v Sibiriji – ta so za časa Sovjetske zveze zrasla tako rekoč sredi ničesar –, do katerih niso bile speljane niti ceste, edini stik z zunanjim svetom jim je predstavljal zračni promet, ki ga je omogočala država. Tako kot v romanesknem mestecu N. je bila večina prebivalstva zaposlena v lokalni tovarni, zaradi katere so ta mesta sploh postavili. Razpad Sovjetske zveze je praviloma pomenil, da so začeli propadati tudi ti obrati in z njimi sama mesta. Dogajanje Območja brez signala je bilo najprej postavljeno ravno v enega teh krajev v Sibiriji – vendar sem se po nekaj spisanih straneh vseeno odločil, da bi bilo bolje vso zadevo premakniti bliže, v kraje, ki so mi bolj poznani. So pa te spremembe strukturne in globalne – na mesta s podobno usodo je možno naleteti po celotnem Zahodu, kot tudi na področju bivše skupne države in Sibirije – ne vem pa, kako je s temi istimi procesi na Kitajskem in drugod … Ko sem bil na predstavitvi Območja v Franciji, mi je bilo rečeno, da jim je knjiga zanimiva ravno zaradi tega, ker ne tematizira zgolj stanja v naši širši regiji, ampak ker se da podobne kraje s podobnimi problemi in usodo najti tudi znotraj same Francije.

Na predstavitvi Območja brez signala ste med drugim dejali, da ste skušali popisati, kako je prehod iz nekdanjega družbenega sistema v kapitalizem spremenil medsebojne odnose – pri tem mi je zanimivo, da v nekem momentu delavci vztrajajo v svojem delu kljub dejstvu, da so plače pričele zamujati, ker posel s turbinami ni bil končan … Ob branju se mi je postavljalo vprašanje, če je solidarnost med delavstvom a priori vrednota – ali nista ta solidarnost in samoupravljanje znotraj tovarne paradoksalno dve orožji investitorjev pri njihovem lastnem izkoriščanju?

R.P.: Delavci so sprva plačeni, čeprav ne vedo, od kod ta denar prihaja in da so sami v resnici le del mednarodne tihotapske mreže (turbini, narejeni v osemdesetih letih v isti tovarni v mestecu N., sta namenjeni v Libijo, ki je pod mednarodnim embargom – dogajanje v romanu je postavljeno v čas tik pred in med t. i. arabsko pomladjo – čeprav ni nikjer v besedilu eksplicitne omembe Libije, določeni namigi kažejo v to smer – npr. omemba »Polkovnika«, kar je bil seveda vzdevek Moamerja Gadafija). Paradoksalno je samoupravljanje v knjigi vaba, s katero investitorja delavce nekdanje tovarne pogonskih turbin za ponovno obuditev proizvodnje angažirata z obljubo, da bodo sami svoji šefi – kar jima za povrh koristi zato, ker sama ne vesta ničesar o organizaciji dela ali proizvodnem procesu. Skozi roman se delavci prepoznajo kot subjekti, nekdo, ki ne dela proti svoji volji in razvija skrb za to, kar počne. Območje je tako zgodovinska refleksija samoupravljanja – delavci se dobro zavedajo, da v prejšnjem sistemu niso dejansko sami vodili tovarne, temveč člani partije – in obenem opomnik, da lahko posel poteka po drugačni logiki – ne zgolj po kapitalistični, ki nam jo, dokaj agresivno, skušajo predstaviti kot edino možno – in ki povsem izključuje možnost demokratičnega soodločanja na delovnem mestu, čeprav v določenih nišah že v sedanji družbeni ureditvi obstajajo vsi pogoji za to. Na Zahodu je ta zavest mnogo močnejša kot pri nas, saj zgodovina delavskih bojev zaradi drugačnega zgodovinskega konteksta ni takoj povezana z izkušnjo totalitarizma in delegitimirana kot v državah bivšega socialističnega bloka – na Zahodu je takšnega samoupravljanja bistveno več kot v naši regiji, kjer je vsaka podobna pobuda takoj odločno zavrnjena. Ta motiv samoorganiziranja gre skozi določene paradokse, vendar mislim, da bralca skozi potek zgodbe vseeno pripravi do tega, da o tej opciji ponovno razmisli.

Vendar se mi po drugi strani zdi, da vaši junaki vseeno niso samo karikature.

Na začetku romana je scena, kjer investitorja v iskanju delovodje nekdanje tovarne turbin Sobotke vstopita v lokalni bar in kjer skušam na ironičen način prikazati razliko med njima, ki prihajata iz večjega mesta, in prebivalci perifernega mesteca N. Tja prispeta z določenimi predsodki, vendar predvsem Nikola skozi pogovore z njimi uvidi, da ne obstajajo nikakršne nepremostljive razlike –na nek način sta oba, tako Nikola kot Oleg, daleč od Zahodne elite, ki je obiskovala zasebne šole in ni imela stika z “navadnimi” ljudmi. S prebivalci mesteca N. sta si v tem oziru mnogo bliže.

Pri literarnem obdelovanju tem, kakršna je recimo vojna, se pogosto pojavi vprašanje načina upodobitve – v Območju je vojno stanje prikazano neposredno, brez eksplicitnih komentarjev o vzrokih za samo morijo … ste se s tem fokusom na usodo posameznika, ujetega v bojni mašinerji, ki nima pregleda nad celotno situacijo, skušali izogniti odvečni politizaciji, ki ponavadi prikriva mnoštvo različnih vzgibov, razlogov in mehanizmov, ki posameznika »pahnejo« v vojno?

Ker je v Območju čas vojne že minil, me v tem kontekstu niso toliko zanimala podobna vprašanja, kakšne grozote so se dogajale in tako dalje, ampak kako je vojna vplivala na nadaljnji potek življenj literarnih junakov. Motivi, ki sem jih raziskoval, so razpad (Sobotkove) družine in nezmožnost komunikacije med tistimi, ki so pred vojno zbežali v tujino, in tistimi, ki so ostali znotraj specifičnega konteksta. Kot piscu mi je zmeraj zanimivo, v koliko različnih jezikih govorijo ljudje, pri čemer ne gre za to, da ne bi tehnično gledano govorili istega jezika, ampak da zaradi različnih okoliščin in izkušenj začnejo govoriti in dojemati svet drugače od drugih, čeprav so si bili z njimi nekoč blizu. V tekstu se pojavljajo glasovi tistih, ki so se po koncu vojne vrnili v mesto N. in so zdaj ujeti nekje vmes med obema svetovoma, brez svojega mesta doma ali na tujem, pa tudi glasovi, ki govorijo v nekem zelo emotivnem, posebnem registru, da ne rečem s pozicije norosti … Vse to so teme, h katerim me je med pisanjem vodil sam tekst in za katere se mi je zdelo, da nikoli niso bile dovolj razdelane, saj kot pisec nočeš ponavljati že napisanega. Ta razpoka med svetom beguncev in svetom njihovih bližnjih, ki so ostali, pa naredi ta roman, glede na migrantsko krizo, ki smo ji priča, še toliko bolj aktualen, čeprav se Območje navezuje na dogodke v povsem drugem časovnem obdobju.

Kljub temu, da sta Slovenija in Hrvaška sosedi, je mogoče sklepati, da je povprečnemu slovenskemu bralcu v poplavi prevodov iz kulturno dominantnejših kultur vaša sodobna literarna produkcija precej neznana. Kdo so po vašem mnenju tisti avtorji (prepoznavni in malo manj prepoznavni), na katere se splača biti pozoren, ko je govora o sočasni hrvaški literaturi?

Morda mi je malo bedasto sedaj izpostavljati samo par imen, glede na to, da je letos na festivalu Litlink sodelovalo petnajst avtorjev… Če vzamem v obzir samo tiste, ki so se predstavili v Ljubljani, bi omenil recimo pesnico in prozaistko Nado Topić iz okolice Splita,ki je na Hrvaškem premalo poznana, najbrž zato, ker ne živi v centru književnega dogajanja, in Darka Šeparovića – oba se primarno ukvarjata s poezijo, kar pa se pozna tudi pri njuni prozi … Kot rečeno, ne zdi se mi ravno pošteno opozarjati na posamezne avtorje in avtorice, saj obstaja mnogo odličnih literatov.

Omenili ste festival Litlink, ki je konec junija gostoval v Cankarjevem domu v Ljubljani – bi lahko na tem mestu za vse tiste, ki so ga letos morda zamudili, predstavili njegov koncept? V čem se razlikuje od sorodnih dogodkov?

Festival Litlink je nastal z željo, da se sodobna hrvaška književnost poveže z mednarodnim prostorom. Namenjen je predvsem promociji avtorjev, ki kljub kvaliteti svojega ustvarjanja niso toliko tržno zanimivi (niso pa popolni underground, čeprav je res, da ima festival pridih alternativnosti) in še nimajo prevoda v jezik, iz katerega prihajajo gosti festivala. Skratka, trudimo se, da bi širši javnosti predstavili že uveljavljene avtorje in literarna imena mlajše generacije, ki so večkrat brez razloga spregledana in postavljena v drugi plan.V primerjavi z ostalimi literarnimi festivali, kjer so na dogodkih prisotni samo publika in nastopajoči, je posebnost Litlinka namreč ta, da na njegovo turnejo, ki se začne v Puli, vsako leto povabimo urednike tujih založb, letos recimo iz Nemčije, Avstrije in Švice, ki imajo na ta način možnost, da se seznanijo s hrvaško literaturo in po možnosti stopijo v kontakt z avtorji, ki so jih na branjih najbolj prepričali in za katere menijo, da bi za njihovo založbo lahko bili zanimivi … To je naš namen, seveda pa od predstavnikov založb tega ne moremo zahtevati. Pisateljem in pisateljicam iz majhnih jezikovnih skupnosti, kakršni sta recimo slovenska in hrvaška, se je brez ustrezne podpore pač težko prebiti na mednarodno sceno.

Tako kot Nada Topić in Darko Šeparovič ste tudi vi svojo literarno pot začeli s pisanjem in objavljanjem poezije, zato bi vas za zaključek tega pogovora povprašal, če se ji sami še posvečate? In če se, kaj je tisti impulz, ki vam kljub uspehu vaših romanov preprečuje, da bi jo postavili na povsem stranski tir, še posebej v času, za katerega mnogi menijo, da ji ni najbolj naklonjen?

Da, nisem prenehal pisati poezije. Vsi vemo, da bralcev poezije ni ravno mnogo in da se je nikomur ne ljubi promovirati, zato je včasih kdo prepričan, da je ne pišem več. Leta 2012 sem objavil zbirko Jednom kasnije, češ, to je to (smeh). Ravno sem dokončal novo zbirko, ki jo je treba samo še enkrat pregledati – njen naslov je Siromašni čovjek, kojeg boli glava. S poezijo sem začel, zato je zmeraj v mojih mislih, nekako jo potrebujem – lahko preprosto sedem za računalnik in začnem tipkati. Ne morem biti zmeraj dovolj organiziran, da bi pisal samo prozo. Pri romanu si zadaš neke smernice, ki jim moraš slediti in nimaš toliko manevrskega prostora kot pri poeziji – spomniti se moraš, kje si končal in kako zgodbo peljati naprej. Jezik poezije pa omogoča veliko več svobode, iz verza v verz lahko izvajaš mnogo večje akrobacije kot pri pisanju proze – kar pa ne pomeni, da v mojih zgodbah in romanih ni nič poezije. Včasih se mi zapišejo odlomki, ki so naravnost okuženi s poezijo.

panorama

Domov / Članki / 2019 / julij

Sanjska knjiga XVII.

Uroš Zupan

O avtorju
Članki
Podkasti

Danes sem sanjal, da so bolečine
izginile. Bilo je kot nekakšna epifanija.
Bil sem odrasel in bil sem v telesu,
ki je bilo novo in nedotaknjeno telo,
ki sem ga imel kot otrok. Bil sem odrasel
in bil sem v glavi, ki je bila nedotaknjena
in čista, kakor glava, ki sem jo imel kot otrok.
Steklo, ki me je ločevalo od prihodnosti,
se je stalilo. Strah je izginil. Premikal sem se
skozi ure, kot sem se premikal, ko sem še
lahko ležal v zraku in z mislimi in dlanmi
segal v notranjost senc. Okrog mene je bila
pomlad, ki se levi v poletje. Dišeče, zeleno
kraljestvo me je oblivalo kakor velika povodenj.
Kakor silno navdušenje, ki od znotraj boža
milino. Dan je postal enako zatočišče kot noč.
V nepremičnih zajetjih časa sem srečeval prijatelje.
Živi so bili še vedno živi. Mrvi so bili ponovno
živi. Njihova telesa so bila nedotaknjena
telesa, ki so jih imeli kot otroci. Njihove
glave nedotaknjene glave, ki so jih imeli
kot otroci. Naše simpatije so na vročih betonskih
ploščah ob bazenu izvajale lene predstave;
brisanje in ovijanje las z brisačo. Izrazni ples
z zrakom in razžarjeno svetlobo. Niso se
dotikale tal. Bile so kot bogovi, a nismo
vedeli, da so bogovi. Vse se je ponavljalo
in ponavljalo, kakor bi bilo ujeto v večni
krog. V počasni vrtinec z nami v središču
vrtinca. Iz bazenske vode smo se dvigovali
kot polnočna sonca. Vse je bilo ponovno
na dosegu roke. Strah in bolečina sta
izginila. Zrak je bil gost kot sladkorna pena.
Kakor melasa. Dnevi so bili množica dni,
ki počasi gori v neminljivem veličastju.
Dnevi so bili slovesnost, ki se ne bo nikoli
spremenila v temno praznovanje. V njih
ni bilo nobene nevarnosti, nobene pasti, nobenega
brezna, ki bi me obkrožalo. Nobene temne zvezde,
ki bi se lahko zajedla v moje široko razprte oči.

Pesem je iz cikla, ki bo objavljen v eni od prihajajočih zbirk Uroša Zupana z naslovom Sanjska knjiga.

izvirno leposlovje panorama poezija sodobna poezija

Domov / Članki / 2019 / julij

O edinstvenosti smrti v zgodovini

Rok Plavčak

O avtorju
Članki
Podkasti

foto: Lubomir Rosenstein, Wikimedia Commons

Ameriški pesnik Karl Shapiro v pesmi AutoWreck (1941) razbija enakost človeških smrti, ko piše, da »… smrt v vojni je od roke; / samomor ima vzrok in mrtvorojstvo logiko; / in rak, preprost kot roža, cvete.« Toda smrt v prometni nesreči »povabi okultni um, / razveljavi našo fiziko s posmehom / in razprši vse, kar vedeli smo o razpletu / čez prikladno, zlobno kamnje.«

Sodobniki se v vsakdanjem življenju intuitivno zavedamo tega, čemur lahko rečemo »pluralnost smrti«, denimo tedaj, ko nas vest o »tragični« smrti neznanega otroka potare bolj kakor o »naravni« smrti starostnika. Tako obstaja med primeroma nekakšna razlika, da je izguba mladega življenja drugačna od izgube h koncu iztekajočega se življenja, in iz te razlike izhaja naše drugačno vrednotenje enega in drugega. Že (iz)živeto življenje je namreč že imelo in izrabljalo temeljno možnost doživljanja različnih bivanjskih izkustev, možnost načrtovanja in uresničevanja načrtov, možnost rasti, delovanja, vplivanja in spreminjanja življenjskega sveta ter ustvarjanja smisla. Medtem pa je otrokova smrt v odsotnosti soteriološke obljube na vnovič podarjeno možnost nesmiselna, je nasilni rop nedoživetih let. To, kar je v (tej) primerjavi merilo presoje, ni torej enakost med pojavoma, marveč razlika med njima. Pa vendar bi bila brez določene enakosti obeh primerov, brez strukturalnih, formalnih, genealoških, etioloških ali funkcionalnih stičišč, brez množic stičnih točk, presekov, enakih ali podobnih elementov – in to velja za primerjanje kot tako – smiselna primerjava (taka, ki nam smisel razkriva, ne pa zakriva) nemogoča.

»Primerjati«, se glasi Leibnizova jedrnata definicija, pomeni »ugotavljati, v čem se dvoje ujema in v čem se razlikuje, tako da se iz enega spoznanega spozna drugo«. Primerjanje, ki izenačuje pojavnost smrtne bolezni s pojavnostjo smrtne nesreče ali smrti v vojni, je prav tako pomanjkljivo kot izenačevanje cunamija v Zahodni Bengaliji, potresa v osrednji Turčiji ali sovjetskega sistema gulagov, saj obe izenačevanji spregledata singularnost posameznega in konkretnega primera: edinstvene lastnosti comparanduma (»primerjanca«) je mogoče razbrati šele v razlikah med comparandi.

Primerjava je nujna za razumevanje preteklosti, piše največji nizozemski zgodovinar Johan Huizinga, kajti »Cezarja razumem le, ker ga lahko primerjam z Aleksandrom in Napoleonom«. Tisto, kar iščemo, je »lik Cezarja, kakršen je v svoji enkratnosti: kakor se razlikuje od neštetih drugih likov in kakor je podoben nekaterim«. Tudi utemeljitelj analovske šole Marc Bloch si je prizadeval za zgodovinsko perspektivo, ki uporablja »najučinkovitejšo med vsemi čarovniškimi palicami – primerjalno metodo«, njeno nalogo pa prepoznal v odkrivanju »originalnosti« v primerjanih pojavih.

Traktorist

Ameriški novinar Harrisson E. Salisbury je o knjigi sovjetskega disidentskega zgodovinarja Roja Medvedova Let History Judge (1972) zapisal, da jo je po branju odložil »z enakim občutkom srepe groze, ki nas prevzame, ko beremo o cunamiju v Zahodni Bengaliji, o potresu v osrednji Turčiji ali o epidemiji kolere v predkomunistični Kitajski«. A čeprav je naše občutje in doživljanje enako ob spoznavanju različnih preteklih katastrofalnih dogodkov, ki so imeli podobno uničujoče posledice za številna človeška življenja, iz tega ne sledi, da so enaki tudi sami dogodki.

Karlo Štajner, ki je moral zaradi svojega komunističnega udejstvovanja prebegniti iz Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Sovjetsko zvezo, je v avtobiografskem delu 7000 dni v Sibiriji označil začetek in konec svojega skoraj dvajset let dolgega ujetništva v sovjetskih delovnih taboriščih z dvema pomenljivima opazkama. Ob branju izmišljene obtožbe, ki mu je očitala sodelovanje pri atentatu na Stalinovega največjega političnega rivala Sergeja Kirova, je spoznal, »da je tisti, ki ga zapro, že vnaprej kriv, táko je neomajno načelo NKVD. Sojenje je le formalnost, prevara, nič več. … Sojenje je bilo končano v manj kot dvajsetih minutah, brez državnega tožilca in obrambe.« Skoraj dve desetletji kasneje, v času Hruščove otoplitve po Stalinovi smrti, je Štajner kot izgnanec po prestani taboriščni kazni urejal vse potrebno za »rehabilitacijo« in šele takrat je »[p]rvič … odhajal iz poslopja sovjetske ustanove z občutkom, da nisem bil priča komedije in da se je državni tožilec zares trudil, da bi popravil hud zločin, katerega žrtev sem bil«.

O absurdnosti lažnih obtožb in montiranih sodnih procesov govori anekdota, ki jo je v svoji avtobiografiji Potovanje v vrtinec (1967) zapisala partijka in profesorica pedagogike Evgenija Ginzburg, še ena številnih žrtev Stalinove velike čistke, po krivem obsojena zaradi sodelovanja v trockistični protirevolucionarni organizaciji, ki da naj bi izvedla likvidacijo Kirova. Ginzburgova, sprva nastanjena v slovitem tranzitnem zaporu Butirka, v stolpu Pugačova, imenovanem po njegovem najslovitejšem stanovalcu – voditelju velikega kmečkega upora v 18. st., zoper »krepostničestvo« (tlačanstvo) – poroča o pogovoru s starejšo sozapornico. »Babuška Nastja«, preprosta petinšestdesetletna ženica, doma z obmoskovskega podeželja, ki je bila zaprta zaradi obtožbe »trockističnega terorizma«, se je približala Evgeniji in jo vprašala, ali je morda tudi ona »ena tistih traktoristov [sic]«. Ko je Evgenija odgovorila, da so si obtožbe izmislili zasliševalci in sodniki in da so zato oni »teroristi«, je babuška Nastja nadaljevala: »Tudi obtožbe o meni so si izmislili, prišteli so me k onim traktoristom. Toda Bog mi je priča, da nikoli nisem šla niti blizu teh prekletih stvari. Ne vem, kako so sploh prišli na to idejo … starim ženskam sploh ne dovolijo voziti traktorjev.«

Sovražnik ljudstva

Nikita Sergejevič Hruščov je v svojem tajnem govoru Kult osebnosti in njegove posledice, ki ga je prebral na dvajsetem kongresu Komunistične partije Sovjetske zveze leta 1956, podal pomenljivo razjasnitev koncepta »sovražnik ljudstva«. To, da naj bi po besedah Hruščova koncept »sovražnik ljudstva« ustvaril Stalin (čeravno ga je moč zaslediti v Leninovem dekretu), ni tako pomembno kot priznanje, da je ta izraz »avtomatično izključil potrebo po dokazovanju ideoloških napak posameznika ali skupine v preiskavi. Ta koncept je omogočil uporabo najhujše represije, ki je kršila vse norme revolucionarne zakonitosti, proti vsakomur, ki je kakorkoli nasprotoval Stalinu, proti tem, ki so bili zgolj osumljeni naklepanja sovražnih dejanj, in tudi proti tem, ki so bili na slabem glasu. … Formula “sovražnik ljudstva” je bila posebej ustvarjena z namenom fizičnega uničenja takih posameznikov.«

Soroden koncept je termin »razredni sovražnik«, ki je v marksistični misli primarno označeval »buržoazijo«. Marx in Engels tako pišeta v Komunističnem manifestu (1848), da se vsa družba »čedalje bolj cepi v dva velika sovražna tabora, v dva velika, neposredno drug nasproti drugemu stoječa razreda: buržoazija in proletariat.« Lenin bo kasneje v depeši O kompromisih (1917), k »razrednim sovražnikom« samoumevno prišteval »anarhistične in individualistične« menjševike in »maloburžoazno« Socialistično revolucionarno stranko – »levo opozicijo«, sestavljeno iz anarhistov, socialistov in komunistov z manj avtoritarnimi prepričanji.

Eden teh »levih komunistov« Karl Kautsky je v posredni zvezi z (zlo)rabo pojmovanja razrednega sovražnika v spisu Terorizem in komunizem (1919) boljševikom očital, da je buržoazija »v Sovjetski republiki razumljena kot posebna človeška vrsta, katere temeljne značilnosti so neizbrisljive. Tako kot črnec ostane črnec in Mongol ostane Mongol, ne glede na to, kakšnega videza je in kako se oblači, tako tudi buržuj ostane buržuj, četudi postane berač ali živi od svojega dela«. Namesto, da bi nekdanji buržuji, potem ko so po razlastitvi brez kompenzacije prenehali biti buržuji, mogli postali enakovreden del proletarskega razreda, so »prisiljeni k delu, toda brez pravice do izbire dela, ki ga razumejo in ki najbolj ustreza njihovim sposobnostim. Nasprotno, prisiljeni so opravljati najbolj umazana in najspornejša dela, v zameno pa ne dobijo večjih porcij, temveč najmanjše, ki redko zadostujejo za pomiritev lakote. Njihove porcije so velike le eno četrtino porcij vojakov in delavcev, zaposlenih v tovarnah Sovjetske republike. … Zato ne vidimo nobenega znamenja o izboljšanju stanja proletariata, grajenju “nove in višje oblike življenja”, temveč samo žejo po maščevanju v imenu proletariata v njeni najprimitivnejši obliki.«

Leta 1933 je Kautsky na novo ocenil stanje v Sovjetski zvezi, zdaj že s Stalinom na oblasti, in zapisal, da se je »z vsakim letom od vrhunca 1917 položaj ruskega delavskega razreda drastično slabšal. Ni se pomaknil bližje socializmu, marveč se vztrajno odmika stran od njega in izgublja v vseh vidikih sposobnost samoodločanja v procesu dela. Državno suženjstvo ne postane socializem zgolj zato, ker se goniči sužnjev poimenujejo za komuniste«.

Štajner, Ginzburgova, pisatelj Isaak Babel, ki so ga na smrt obsodili in ustrelili v Butirki, in babuška Nastja so bili krivoma obsojeni kot »sovražniki ljudstva«.

Podčlovek

»Podčlovek« (der Untermensch) je termin, s katerim so nacistični rasni ideologi označevali »manjvredne ljudi«, ki niso pripadali »arijski rasi«, zlasti Jude, Rome in nekatere Slovane. Najbolj razdelano opredelitev »podčloveka« podaja notorični nacistični pamflet Der Untermensch (1942), ki ga je uredil vrhovni poveljnik zločinske organizacije SS, Heinrich Himmler, odgovoren za nadzor nad delovnimi in uničevalnimi taborišči. V propagandni, s fotografskim materialom in z retoriko dehumanizacije bogato opremljeni publikaciji beremo, da je »boj med človekom in podčlovekom … zgodovinsko pravilo« in »naravni potek življenja … kot boj kužnih bakterij proti zdravemu telesu«. Podčlovek je »največji sovražnik dominantne vrste na Zemlji, človeštva. Podčlovek je biološko bitje, ki ga je ustvarila narava, ima roke, noge, oči in usta, celo nekaj, kar je podobno možganom. Toda to grozno bitje je le delno človeško bitje«, je »grozljiv stvor«, v čigar notranjosti divjajo »okrutni kaos, nebrzdane strasti, brezimna volja do uničevanja, primitivno poželenje, brezsramna nizkotnost«. Podčlovek, beremo v tej zloglasni esesovski publikaciji, neizmerno sovraži človeka, svetlobo, znanje, vse dobro in sveto ter pod vodstvom »večnega Juda« spletkari in rovari, da bi uničil človeško vrsto in vse njene civilizacijske stvaritve. Povsod seje »apokalipso, ogenj, smrt, posilstva in umore«, njegov poslednji cilj je izničenje človeškega napredka in veličine, popoln kaos.

Metafizični antisemitizem nacizma konstruira človeško realnost kot manihejski boj arijskega duha dobrega in judovskega duha zlobe, kot metafizično vojno, v kateri smrtni sovražnik ostane sovražnik tudi po tem, ko je poražen.

O pretresljivi izkušnji, ki jo je doživel v enem od hčerinskih kampov Auschwitza, imenovanem Monowitz-Buna, v svojih memoarjih Noč poroča takrat mladoletni Elie Wiesel:

Esesovci so se zdeli bolj zaskrbljeni, bolj vznemirjeni kot ponavadi. Obesiti otroka pred tisoči gledalcev ni bila majhna stvar. Vodja taborišča je prebral obsodbo. Vse oči so bile uprte v otroka. Bil je mrtvaško bled, skoraj miren, grizel si je ustnice. Zakrivala ga je senca vešal.

Lagerkapo je tokrat odklonil pomoč rablju. Nadomestili so ga trije esesovci.

…

»Kje je milostljivi Bog, kje je On?« je vprašal nekdo za menoj.

Na znak so prevrnili vse tri stole.

…

Potem se je začel obhod. Odrasla nista več živela. Jezika sta jima odebeljena in pomodrela visela iz ust. Tretja vrv pa ni bila negibna. Ker je bil tako lahek, je otrok še vedno živel.

Več kot pol ure je ostal tako in se pred našimi očmi v agoniji boril med življenjem in smrtjo. In mi smo ga morali gledati naravnost v obraz. Bil je še živ, ko sem šel mimo njega. Njegov jezik je bil še vedno rdeč, njegove oči še niso ugasnile.

Isti človek za menoj je vprašal: »Za božjo voljo, kje je Bog?«

In v sebi sem zaslišal glas, ki je odgovoril:

»Kje je On? Tukaj je – tu visi na teh vešalih…«

V pošastnem kompleksu Auschwitza so nacisti umorili dvesto tisoč otrok. Taboriščnik Jacques-Adolphe Altman, s tetovirano številko 173708, je pričal: »Videl sem, kako so esesovci metali dojenčke in majhne otroke še žive v plamene. Groza vse grozot!«

Elie Wiesel poroča: »Dojenčke so metali v ognjene jarke … Nisem rekel, da še žive, toda to sem tedaj mislil. Toda potem sem se prepričal: ne, bili so mrtvi, drugače bi zagotovo izgubil razum. Pa vendar so jih videli tudi drugi taboriščniki: bili so živi, ko so jih vrgli v plamene. Zgodovinarji, med njimi Telford Taylor, so to potrdili.« Taylor povzema v svojih memoarih Anatomija nurnberškega sojenja pričanje Severine Šmaglenskaje: »Novorojene otroke judovskih mater so takoj umorili in dojenčke, ki so jih ob prihodu v taborišče določili za eksterminacijo, so pogosto vrgli v krematorijske peči brez predhodne zadušitve v plinskih celicah.«

Spor o razliki

V osemdesetih letih minulega stoletja se je v Nemčiji razvnel tako imenovani Historikerstreit, spor zgodovinarjev, ki ga je zanetil kontroverzni zgodovinar Ernst Nolte, ko je v feljtonu Preteklost, ki noče iti stran moralno izenačil sovjetske in nacistične zločine ter holokavst predstavil kot razumljivo, a pretirano reakcijo Nemcev na »razredni genocid« in »aziatsko barbarstvo« boljševikov kot neke vrste preventivno samoobrambo pred »aziatskimi hordami« (izraz, ki ga Nolte prevzame od nacistov). Nolte je tudi trdil, da so nacistični lagerji posnetek sovjetskih gulagov in s sodelavci apeliral k opustitvi »obsedenosti Nemcev s krivdo« glede nacistične preteklosti. Habermas, Kocka, Broszat, Mommsen in nekateri drugi prominentni zgodovinarji so ovrgli revizionistične trditve Nolteja in njegovih konservativnih sodelavcev, ki so z relativizacijo zločinske preteklosti skušali zgraditi na zgodovinskem ponosu temelječo nacionalno nemško identiteto.

Odločilno razliko, edinstvenost, ki jo je moč najti v primerjavi holokavsta in nacistične Nemčije z drugimi avtoritarnimi in »totalitarnimi« režimi ter njihovimi zločini, pa je najjasneje izpostavil Eberhard Jäckel, ki je odvrnil, da je »nacistični pomor judov edinstven, saj se ni nikoli prej nobena nacija z avtoriteto svojega voditelja odločila in razglasila, da bo pobila, temeljito, kolikor je mogoče, določeno skupino ljudi, vključujoč stare ljudi, ženske, otroke in dojenčke, ter to odločitev dejansko izpeljala z uporabo vseh sredstev vladajoče moči na svojo razpolago«. Enačenju zločinstva Hitlerja in Stalina nasprotuje tudi Dovid Katz, oster kritik tako imenovane teorije »dvojnega holokavsta«, po kateri danes posega zlasti del politične desnice postsocialističnih držav nekdanjega Vzhodnega bloka in Jugoslavije z namenom , da bi relativizirali zgodovinsko krivdo ideološko sorodnih kolaborantov z nacističnim okupatorjem in izvrševalcev medvojnih hudodelstev zoper etnične manjšine in politične nasprotnike. Kotz tako zapiše, da je samo za holokavst značilno »načrtno iztrebljenje celotne rase. Nekaj zelo drugačnega, onkraj politike, je na delu, ko skušajo ljudje pomoriti vse dojenčke neke rase.«

V tem lahko razpoznamo najpomembnejšo razliko med sovjetskim konceptom »sovražnik ljudstva« in nacističnim »podčlovekom«.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«

druga svetovna vojna holokavst refleksija