julij 2023 - AirBeletrina

Fotografija: Shutterstock

Domov / Članki / 2023 / julij

Spoprijemanje s klasiko 7 – Sapfo

Noah Charney

O avtorju
Članki
Podkasti

Svetlana Slapšak

O avtorju
Članki
Podkasti

Če poguglate izraza »Sapfo« ali »sapfičen«, boste nad rezultati verjetno presenečeni. In morda boste tudi hoteli hitro izbrisati zgodovino brskanja. Starodavna helenistična pesnica z otoka Lezbos je izvor besede »lezbijka« in je že dolgo povezana z odprto homoseksualnostjo. Ob branju njenih pesmi, od katerih so se dandanes ohranili le fragmenti, hitro postane jasno, da je kot prva odprto pisala o ženskem poželenju. Vendar so učenjaki več stoletij razgreto razpravljali o tem, ali so jo ženske sploh spolno privlačile – tisti, ki so temu ugovarjali, običajno prihajajo iz zgodovinskih obdobij, ko so se veliko ukvarjali s spolnostjo, in zdi se, da se drugim zelo trudijo vsiliti idejo, da ni bila »ljubiteljica žensk«. Žensko spolnost so več stoletij doživljali kot nevarnost za patriarhat, zlasti takrat, ko je bil patriarhat moteč za zadovoljivo spolno življenje. Razprava o Sapfini spolni usmerjenosti je zasenčila očitno dejstvo, da je bila izjemno dobra in presenetljivo sodobna pesnica, ne glede na to, o čem govorijo njene pesmi. V vsakem primeru pa jo lahko dojemamo kot proto-feministko, saj je njeno pisanje objektivno gledano briljantno ter spodbuja žensko ljubezen in spolnost. In pika.

Kot se je to zgodilo preštevilnim pesnikom iz antike, je tudi njen opus trenutno na voljo le v kratkih fragmentih. Po nekaterih ocenah naj bi napisala več kot 10.000 verzov, vendar jih je danes na voljo tako malo (le okrog 650 verzov in le ena pesnitev v celoti), da lahko njen celotni opus brez težav preberemo na en mah.

Sapfo, ki se je rodila na otoku Lezbos okoli leta 630 pr. n. št. v aristokratski družini, velja za eno največjih lirskih pesnic vseh časov, njena dela pa so močno vplivala na zahodno literaturo in kulturo. Čeprav je o Sapfinem osebnem življenju znano le malega, se je verjetno rodila v plemiški družini in bila deležna izobrazbe, ki je bila za ženske v tistem času redka. Živela je v mestu Mitilena, ki je bilo znano po svojem živahnem umetniškem in kulturnem dogajanju. Prav Sapfo je ustanovila šolo za mlade ženske, kjer so se učile glasbe, poezije in plesa – čeprav se mnenja učenjakov razhajajo tudi glede tega. Umrla je v izgnanstvu na Siciliji, kamor so jo verjetno izgnali okrog leta 600 pr. n. št., ker je njena družina konkurirala tisti, ki je na otoku Lezbos takrat prišla na oblast. Njena zapuščina je še bolj zapletena zaradi različnih anekdot, ki so jih razvili pesniki in pisatelji, ki so živeli več stoletij po njeni smrti – da je na primer storila samomor, ker je bila zaljubljena v brodarja, ki ji ljubezni ni vračal.

Sapfo je v svojih pesmih raziskovala predvsem teme ljubezni, poželenja in lepote. Njena dela so bila izjemno osebna in intimna, saj je v njih pogosto izražala lastna čustva in izkušnje. Pisala je v lirskem slogu in uporabljala edinstveno kitico, ki se po njej imenuje tudi »sapfična kitica«. V svojih pesmih je slavila lepoto žensk ter izražala zapletenost romantične in platonične ljubezni. Obravnavala pa je tudi teme narave, mitologije in človeške narave.

Njeni sodobniki, tudi Platon in Aristotel, so jo zelo čislali, njena dela pa so v antični Grčiji pogosto proučevali in jih tudi posnemali. Velja za pesnico, ki je orala ledino na področju lirične poezije, in je glasnica ženskih izkušenj v družbi, v kateri prevladujejo moški. Njen lirični slog, čustvena globina in raziskovanje ljubezni še danes navdihujejo in navdušujejo bralce.

Razpravljanja o njeni spolni usmerjenosti pa so v javnosti tako zasenčila njeno poezijo, da le malokdo bere njeno poezijo. To je velika škoda, saj je tako sveža in sodobna, da bi zlahka nastala tudi danes. Čeprav so takšne razprave seveda precej sočne, pa so v veliki večini nepomembne. Le največji mojstri v zanikanju namreč ne vidijo, da piše o ljubezni in poželenju do moških in žensk. Za časa njenega življenja je bilo to nekaj povsem običajnega, saj je bila v antični Grčiji biseksualnost razširjena in splošno sprejeta spolna usmerjenost, takšni odnosi pa niso bili resnično nič posebnega. Grki so spolno usmerjenost sprejemali kot nekaj bistveno bolj fluidnega, biseksualnost pa je bila le naraven in povsem normalen izraz poželenja.

Stari Grki so verjeli, da ljubezen in poželenje nista omejena na spol. Vedeli so, da lahko posamezniki občutijo globoko povezanost in naklonjenost do obeh spolov. Ta perspektiva je jasno razvidna v njihovih literarnih delih in zgodovinskih zapisih iz tistega časa. Pomemben primer je denimo delo Simpozij, ki ga je napisal Platon in v katerem raziskuje naravo ljubezni ter vključuje tudi razprave o možnosti romantičnih in spolnih odnosov z obema spoloma.

Biseksualnosti v antični Grčiji niso le priznavali, pač pa so jo tudi slavili, čeprav zanjo niso imeli posebne besede. Ljubezen je bila pač ljubezen. Istospolni odnosi, zlasti med starejšimi moškimi (erastēs) in mlajšimi moškimi (erōmenos), so bili nekaj povsem običajnega. Obravnavali so jih kot izobraževalne in kot neke vrste mentorstvo, v katerem je starejši partner vodil in izobraževal mlajšega v različnih vidikih življenja, vključno z ljubeznijo in politiko.

Sprejemanje biseksualnosti je presegalo spolne odnose in se razširilo tudi na kulturne prakse: v antični Grčiji so namreč poznali festivale in obrede, v katerih so častili moška in ženska božanstva, povezana z ljubeznijo in spolnostjo. Eden od takšnih festivalov je bil Dionizov festival, na katerem so se obiskovalci udeleževali ekstatičnih praznovanj, ki so vključevala svobodno spolno izražanje ter izražanje poželenja, ne glede na spol.

Treba je omeniti, da je bila biseksualnost v antični Grčiji sicer sprejeta, so pa poznali točno določene družbene norme in pričakovanja glede vlog spolov in dinamike moči. Odnosi med erastēs in erōmenos so bili pogosto hierarhični, pri čemer je starejši partner prevzel dominantno vlogo. Fluidno razumevanje poželenja in sprejemanje istospolnih odnosov poudarjata progresivna stališča, ki so obstajala v starogrški družbi, zaradi česar je to obdobje v zgodovini biseksualnosti naravnost fascinantno.

Sapfo je bila nekaj povsem posebnega, saj je bila ena od redkih žensk, ki so jo v antičnih časih tako cenili, da so jo vključili v kanon devetih lirskih pesnikov, ki so jih učenjaki v helenistični Aleksandriji (od približno 3. stoletja pr .n. št. dalje, torej približno tristo let po njeni smrti) najbolj cenili. Branje njenih pesmi je odlična ideja, če se želite uriti v prebiranju vira, za katerega so slišali prav vsi, le malo pa jih je njena dela dejansko prebralo.

Komentar Svetlane Slapšak: Ljubezen je vedno politična

Sapfo je res osnova svetovne lirike, tako pristne, globoke in preproste, da je bilo treba okoli pesnice splesti mrežo zgodb – pravzaprav tračev –, da bi bil vpliv njene poezije vsaj malo banaliziran. In tudi zato, da bi prikrili njen velikanski politični pomen. Sapfo je živela v nemirnem času, ko so strmoglavljali dinastije, ki so temeljile na dedovanju po krvi, na njihova mesta pa postavljali izvoljene vladarje – tirane. Doba se v antični grški zgodovini pogosto imenuje »otoška revolucija« in Sapfo, ki je bila s svojo družino visoko na družbeni lestvici, je zagotovo občutila in preživela razburljive in nevarne spremembe. V njeni izgubljeni poeziji so bile gotovo tudi sledi reakcije na politično dogajanje, kajti napadi na nasprotnike in odgovori na napade v verzih so bili ena od pomembnih pesniških zvrsti: to lahko vidimo na primeru njenega pesniškega kolega Alkaja. Ali so dekleta v njeni šoli učili sestavljati zgolj verze o rožah, jabolkih in porokah? Zagotovo ne: poučevali so jih v vseh veščinah govorjenja in pisanja (skupaj s petjem, igranjem in plesom), v disciplinah, ki niso del vsakdanjega življenja in gospodarjenja na posestvu, kot je to soprogam predpisal zgodovinar Ksenofont kaki dve stoletji pozneje. Na žalost lahko postavljamo samo domneve, ki jih ne moremo podpreti z besedili, so pa logične.

Vrhunska pesnica ljubezni je postavila temelje ljubezenskega vedenja, ki je veljalo v antiki in se je v oblikah, ki so se izognile vsakršni verski in razredni cenzuri, ohranilo vse do danes. Sapfin opis ljubezni se ujema z opisom simptomov gripe: v ušesih peče in zvoni, vid se zamegli, dihanje je oteženo, telo preplavi val vročine. Ljubezen je bolezen, ki se zdravi s seksom. In še več, kdor zavrne zdravljenje, je lahko kaznovan: bogovi so neusmiljeni, ko nekdo pokaže brezbožnost z zavračanjem ljubezni. Dioniz ženske, ki nočejo pasti v ekstazo, kaznuje z norostjo, Afrodita je še bolj okrutna – kršiteljice in kršitelji zakona ljubezni so lahko kaznovani s smrtjo ali preobrazbo v žival. To nekoliko spremeni našo ugodno podobo svobodne ljubezni v antiki: homoerotizem so resda izvajali in teoretizirali v višjih, aristokratskih slojih, vendar so takšne prakse v demokraciji veljale za potencialno nevarnost politične zarote proti demokraciji. Komediograf Aristofan je zelo strog do homoseksualcev, v vsakem primeru pa se iz njih norčuje. Na enem mestu fantom v športnem centru (gimnaziju) svetuje, naj zabrišejo sledi svojega sedenja v pesku, da ne bi pritegnili nezaželenega ljubimca … Moškim prostitutom je grozila celo smrtna kazen, medtem ko so prostitutke – plačevale davke. Patriarhalna oblast, ambivalentna do moške homoseksualnosti, je cenzurirala celo samo omembo ženske homoseksualnosti. Nekaj stoletij kasneje se hetere hvalijo – čeprav v fiktivnih pismih –, da so odgovorne za stabilnost države, saj uporniške filozofe, pijane od vina in ljubezni, držijo v postelji do poldneva, ko se že končajo politične razprave in morebitne zarote zunaj na agori …Sapfo torej ni le genialna pesnica, ampak tudi borka za enakopravnost ljubezni, ki nam je prva ponudila univerzalni model za rešitev človeškega rodu in planeta, na katerem živimo.

Fotografija: osebni arhiv

Domov / Članki / 2023 / julij

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Markom Bratušem

Maja Čakarić Klara Škrinjar

O avtorju
Članki
Podkasti

Arkadij in Boris Strugacki: Piknik na robu ceste

»Absolutno gre za po mojem prav packasto ugodje ob branju nelagodnih vsebin.«

Tako je Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica, avtor scenarijev za televizijske filme in oddaje, radijske in gledališke igre ter animirane filme, povzel izbor knjige, ki jo podrobneje predstavlja v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja.

V roman lahko stopimo skozi več vrat, tako idejno raznolik je. Mi smo poskusili skozi ta, ki nam razprejo svet nekaj deset let za tem, ko ga obišče tuja civilizacija in za seboj pusti kopico neznanih, a precej vznemirljivih stvari, vznemirljivih v očeh ljudi.

»Imeli so piknik in razmetali smeti okrog ter odšli naprej. Mi smo pa te gozdne živalce, ki so zdaj prišle tja in gledajo, kaj je zdaj to, aha, vrečka od sneakersa, pa drobtine …«

S temi stvarmi na črnem trgu trgujejo stalkerji in zlasti Redrick Schuhart, ki obiskuje skrivnostno Cono, eno od šestih, kjer so tujci za seboj pustili nepojasnjen kup stvari. Najvišjo vrednost ima zlata krogla, ki izpolni vse želje. Ultimativna stvar, ki si jo vsak želi, vendar je vprašanje za kakšno ceno. Hja …

Marko Bratuš v podkastu pove, da ga je knjiga zaznamovala s številnimi ravnmi pripovedi, ki jih ima.

»Prehaja od čustvene pripovedi do racionalne, od znanstveno fantastične premise do nekega generalnega pogleda na družbo in potem v končni fazi tudi na človeštvo, se pravi na celoten obstoj Zemlje. In v bistvu te ravni tako delikatno prepleta med sabo, da je res užitek brati. To je ena redkih knjig, ki sem jo večkrat prebral.«

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in svet, kakršnega so poznali, obrnil na glavo? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Marko Bratuš Piknik na robu ceste podkast

Fotografija: Shutterstock

Domov / Članki / 2023 / julij

Domača knjižnica: Lara Paukovič

Ajda Vodlan

O avtorju
Članki
Podkasti

Lara Paukovič je mlada pisateljica, ki je svoj prvenec Poletje v gostilni leta 2017 izdala pri Beletrini, drugi roman z naslovom Malomeščani pa je dve leti pozneje izšel pri Literi. Magistra primerjalne književnosti in anglistike je trenutno tudi doktorska študentka literarnih ved na Filozofski fakulteti v Ljubljani, sicer pa že nekaj let dela kot novinarka. Stanuje v ljubljanskem stanovanju, v katerem je kar nekaj knjig, vsekakor pa ne toliko, kot bi si jih želela – nenazadnje ni knjig nikoli dovolj. In ravno o tem sva se pogovarjali – mnogo starejših pisateljev ima danes doma bogate knjižnice, mlajši pa si jih že zaradi omejitve prostora (cene stanovanj v Ljubljani in tudi nasploh v Sloveniji so vse višje) težko privoščijo. Kako to vpliva na slovenski knjižni trg in kupovanje knjig? Navsezadnje pa tudi na ustvarjalnost in razgledanost mladih pisateljev in pisateljic?

»Klasike sem brala v zgodnjih dvajsetih«

Lara živi v stanovanju v Šiški, ki sta ga pred leti v dar dobili s sestro. Ko sta se vselili, si je Lara ravno zaradi knjig izborila večjo sobo, ki je danes, ko tam živi s svojim partnerjem, postala dnevna soba. V njej se med drugim nahajajo vse njene knjižne police, pa tudi pisalna miza, za katero je Lara napisala svoj drugi roman. Pravi, da tretjega še ne piše, vendar pa ga je v glavi že zasnovala. Za to mizo tako danes predvsem študira. Knjige za študij si izposoja v knjižnici, včasih na fakulteti, načeloma pa knjige raje kupuje.

»Stanovanje sicer ni tako majhno in v dnevni sobi imam še kar nekaj prostora za nove knjige, vsaj še za eno knjižno polico, vendar sem začela knjige kopičiti tudi v spalnici. Na nočni polici je bilo sprva le nekaj knjig, ki sem jih trenutno brala, danes pa ta kup postaja vse večji. Pred časom sem kupila tudi simpatično zbirko Penguin Little Black Classics, ki je v obliki mini regala in samostojno stoji ob nočni omarici. Tudi ta zdaj pride prav, da nanjo postavim še kakšno dodatno knjigo.«

Večino knjig v stanovanju je kupila sama, otroško in mladinsko literaturo pa je pustila doma. »Tudi vse tiste, ki sem jih kot otrok najraje prebirala, recimo zbirko Princeskin dnevnik, pa vse knjige Jacqueline Willson, ki je bila v najstniških letih moja naljubša avtorica in sem njeno literaturo prav obsesivno kupovala. In pa slikanice, moja najljubša je bila Larina zvezdica Klausa Baumgarta, ki je imela na ilustracijah tudi nekaj svetlečih elementov. To je bilo v tistem času zelo popularno, pa seveda mi je bilo zaradi imena junakinje všeč ime knjigice, ki sem jo prejela za rojstni dan. Imam pa v svojem stanovanju tudi nekatere zbirke, ki mi jih je podarila babica – med drugim Našo besedo in Vrhunce stoletja. Vsako poletje se odločim, da je čas, da preberem kakšnega klasika, pa mi žal ne uspe. Toliko je moderne literature, da če želiš biti na tekočem, ti žal ne uspe vse. Tako da sem večji del klasičnih romanov v resnici prebrala, ko sem bila na začetku dvajsetih. Upam pa, da kmalu zopet najdem čas.«

Slovenija: skopa s prevodi, bogata z izvirniki

Ko pa jo povprašam, ali ima večino knjig v slovenskem jeziku, pove, da približno polovico – kar ne čudi, saj je študirala tudi anglistiko: »Rada berem tudi v angleškem jeziku, čeprav pišem le v slovenščini, in do novih del veliko hitreje dostopam v angleščini. Prej sem jih naročala na Book Depository, sedaj ko to ni več možno, pa jih občasno prek Amazona, največkrat pa kar preko Emke. Slovenske knjige pa sicer najraje kupujem kar v knjigarnah.« Najin pogovor potem nadaljujeva o prevodni književnosti in ugotoviva, da na Hrvaškem, pa tudi v Srbiji veliko hitreje dobijo prevode »najbolj hit« knjig: »Zato tudi v Zagrebu in Beogradu vedno zavijem v knjigarno, kjer velikokrat kupim kakšno knjigo. Včasih sem na potovanjih vedno kupovala knjige, sedaj pa se zavedam, da še nisem prebrala vseh nakupov s potovanj in zato pred vsakim novim bolj preudarno razmislim.«

Lara zelo rada obiskuje Italijo, vendar je tam za zdaj kupila le eno knjigo, saj pravi, da italijansko še ne govori dovolj tekoče: »Odločila sem se za nakup knjige Dnevi zavrženosti pisateljice Elene Ferrante. Knjigo sem namreč najprej prebrala v slovenskem jeziku, nato v angleškem in zdelo se mi je, da se lažje lotim italijanske knjige, če že poznam vsebino. Prišla sem nekje do polovice, računam pa na to, da bom še nadaljevala. Nekoč.« Pove tudi, da je to ena izmed njenih ljubših knjig, sicer pa se v večini navdušuje nad sodobno literaturo, predvsem romani mlajših avtoric: »Blizu so mi avtofikcijska dela, s katerimi se ukvarjam tudi za doktorski študij. Med slovenskimi avtoricami me je v zadnjem času navdušila Irena Svetek, čeprav na splošno nisem ljubiteljica kriminalk, njene pa so me res pritegnile, Anja Mugerli s svojimi Pričakovanji, pa tudi dve od letošnjih kresnikovih finalistk: Katja Gorečan z Materinsko knjižico in Tina Vrščaj z romanom Na Klancu. Še vedno mi je všeč tudi Sally Rooney, Elena Ferrante me vse bolj navdušuje, pa Lisa Taddeo, ameriška avtorica, ki je zaslovela z dokumentarnim romanom Tri ženske. Nasploh me pritegnejo knjige, ki razpravljajo o določenem vidiku ženske izkušnje.« Že iz gimnazijskih časov pa je velika ljubiteljica Prousta, navsezadnje je iz njegovih romanov tudi diplomirala: »Med študijem sem po Ljubljani iskala vseh sedem delov Iskanja izgubljenega časa. Našla sem tri, a nikoli nisem povsem obupala nad tem, da bom imela nekoč celotno zbirko. Ko sem kasneje izvedela, da jo bo Beletrina izdala na novo, sem bila zato navdušena. Te knjige imajo danes prav posebno mesto v moji knjižnici.«

Larina knjižnica nekoč …

Prav posebno mesto v njeni knjižnici pa imata tudi njeni knjigi, ki stojita na polici nad pisalno mizo, na kateri so poleg tega še nekateri zborniki in revije, v katerih so bile izdane njene kratke zgodbe in eseji, pa tudi druga priznanja, ki jih je prejela. Vsekakor pa se nekoč ne bi branila večjega stanovanja, v katerem bi imela svoj kabinet; sobo, namenjeno samo delu. Zasedale bi jo pisalna miza in omare, polne knjig, na stenah pa bi viseli printi: »Slikanic namreč res ne berem več, niti stripov, se pa navdušujem nad printi in grafikami, sploh slovenskih avtorjev. Tako imam na stenah trenutno dve ilustraciji Jureta Brgleza ter po eno Alje Horvat in Eve Mlinar. Želim si, da bi jih nekoč imela še več. Printov, pa predvsem knjig, seveda. Veliko lažje je pisati ustvarjalno, če te obkrožajo knjige in v prostoru vlada dobra energija.«

Dokler pa te dodatne sobe nima, občasno rada piše in bere tudi v kavarnah, najraje v centru mesta. Po idealnem scenariju si za to načrtno vzame celo popoldne, večkrat pa se med dnevnimi opravki spontano usede nekam, kjer jo privabi vzdušje, in na zmenku s knjigo, tudi če časa ni na pretek, v miru preživi vsaj pol ure.

domača knjižnica Lara Paukovič panorama

Fotografija: Shutterstock

Domov / Članki / 2023 / julij

Titovi sinovi

Neža Kokol

O avtorju
Članki
Podkasti

Zbudila sem se polna tesnobe. Ura je bila 5.30, okrog mene same škatle. Nekdo je v gozdu prodajal sladoled po šest evrov, spet sem zamujala na letalo in mesečni stroški se kljub zaprtim radiatorjem niso nižali. Polovica tega so bile sanje, polovica sem si želela, da bi bile. Odprla sem računalnik in kot Spotifyjev predlog dneva se pred mano pokaže pesem Maniac. Prav, si mislim, pa dajmo.

Tudi Tito je sanjal

Ločnica med »sanjami« kot proizvodom domišljije oz. podzavesti in neposredno realnostjo je pogosto veliko bolj zabrisana, kot se nam zdi, pri nekaterih pa te meje skorajda ni. Andraž Rožman se v svoji drugi knjigi s tem spretno poigrava; zgodba, ki deluje kot transkript dialogov med Klemnom in Frenkom, zapisanih v časovnem okviru enega leta, se pred nami razvija sproti, skozi pripoved protagonistov pa lahko zgolj sklepamo, kaj je »res«. Čeprav se prijatelja očitno pogovarjata, se avtor to odloči prikazati skozi zapise posameznih monologov, ki se tekom knjige izmenjavajo v poljubnih intervalih. Resničnost je tako pogosto zabrisana, saj se Frenk, ki je velik del svojega življenja preživel znotraj psihiatričnih ustanov, svojih mentalnih preskokov redkokdaj zaveda, hkrati pa se Rožman z bralcem poigrava tudi skozi vlogo Klemna in njegovo hojo po robu avtobiografskosti.

Knjiga o Titovem sinu, ki po schrodingerjevo to je in ni bil hkrati, tako za sabo pusti izjemno pomemben nauk: dokler nekdo nekaj ceni kot lastno resnico, ni zares pomembno, ali ta velja tudi za občo. Frenk skozi zgodbo z za psihotika tipično lucidnostjo niza dejstva o sebi, ki so večinoma tako prepričljiva, da neresnico zaznamo le, ko je že na meji absurda. A to trmasto iskanje »resnice« se hitro izkaže za trivialno, če ne celo rahlo infantilno. Rožman ima še kako prav, ko trdi, da »Frenk zmore narediti prvi korak, kar je precej več od večine ljudi. Ko skuša zakorakati proti svobodi, se pa izgubi v fantazijah, ki jih pomeša z občo resničnostjo in si naslika svoje predstave. A te niso nič manj in nič bolj vredne kot moje ali vaše. /…/ So resnične in pomembne, ker so njegove. In nimam nobenega razloga, da jim ne bi zaupal.«

Pomlad, poletje, jesen, zima … pomlad?

Knjiga je razdeljena na štiri dele, v katerih se, skupaj s pripovednim glasom, izmenjujejo letni časi – zima je, kajpada, najdaljša. Lahko bi rekli, da je osrednja tema pogovor, glavno sredstvo pa pripovedovanje; Frenk pripoveduje Klemnu, ta svojemu psihoterapevtu, posredno pa oba zgodbo pripovedujeta nam in jo tako sproti gradita. Klemen, razočaran nad svetom in sabo, v Frenku (podobno kot Andre Bréton v Nadji) zazna kreativen potencial. Medtem ko je slednji poln idej in zagona, se Klemen v svoji duhamorni službi oglaševalca počuti vedno bolj izpraznjenega. Njun skupni cilj pa ni le pisanje knjige, temveč tudi iskanje očeta, skozi njega pa predvsem sebe.

A sebe tekom zgodbe išče tudi avtor, ki se skozi lik Klemna in njegovega prijatelja Andraža poslužuje žanra metafikcije. Prav Andraž ima v tekstu vlogo kritike Rožmana iz preteklosti. Vendar pa je ta, če se poigram z avtorjevim slogom, tako out there, da je rezultat hitro na meji duhamorega. Klemen o Andražu pravi, da je »postal močan le za eno knjigo. Ker sam s svojimi rokami in svojimi možgani ni zmožen storiti ničesar. Poglejte ga, kako zdaj životari. Piše neke novice, ki nikogar ne zanimajo, in na splošno ni nič od njega. Zabuhel je v obraz, lasje mu izpadajo, zapira se sam vase, postaral se je«. Samokritika je lahko kot literarno sredstvo precej prepričljiva, težava pa nastane, če postane prizma, skozi katero obravnavamo avtorja – in nehote ocenjujemo tudi njegovo delo.

Knjiga se ves čas poslužuje polifonične, na trenutke kakofonične dvoumnosti, značilne za psihotike, čeprav občasno bolj nehote kot načrtno. Eden izmed vzrokov je nekonsinstentnost jezika, ki odvzema možnost vživljanja v like: »jogging« je na primer napisan v kurzivi in angleščini kot tujka, bullshit jobs pa kot »bulšit džobih«, s čimer se sklicuje na koncept, ki je mnogim verjetno manj poznan, kot prej omenjeni način rekreacije. Ob tem pa se občasno izgubi tudi izrazitost jezika posameznega lika, ki se na čase zlijejo do te mere, da bralec ni več prepričan, kateri glas pripada komu.

Obenem pa je knjiga polna bogatih referenc, ob katerih odpira nemalo pomembnih tem, kot so bivši Rog, izbrisani, begunci, problematika psihiatričnih ustanov ipd., čeprav ne brez rahlo moralizirajočega podtona. Nemalokrat se zdi, da avtor bralca podcenjuje, ko stvari dodatno pojasnjuje, kot da slednjemu sicer ne bi bilo jasno, na kaj cilja. Skozi teme, ki jih razvijajo njegovi liki, tako ves čas preseva avtor sam in četudi jim to ne odvzame teže in pomena, pa žal zmanjša prepričljivost likov samih – Andraž Rožman je vendarle samo eden.

Podobna težava se pojavlja pri razvoju ženskih likov, ki jih bolj ali manj v celoti zastopajo romantični interesi obeh protagonistov. María, ki naj bi delala več doktoratov, je prikazana kot izjemno posesivna partnerka. Po približno dveh minutah telefonskega pogovora med Frenkom in Klemnom (odlomek sem štopala), Frenk klic prekine zaradi njene nejevolje: »Oh, čakaj malo. María me kliče. Nestrpna je, ker sem toliko časa na telefonu. Saj veš, da hoče, da je njen papi chulo zraven nje.« Enodimenzionalnost ter trivialnost lika odlično prikaže tudi opis trenutka, ko sta se spoznala: »Ko sem ji kot kakšen Slovenec, ki se je naučil prvega stavka v španščini, rekel ‘me gusta marihuana, me gustas tu‘, se je svetel nasmešek umaknil zobem, ravno toliko ukrivljenim, da so bili lepši od najlepših. ‘Me encanta tu humor‘, je rekla in me povabila za šank.« Če se je on svoje patetičnosti zavedal, je ona patetična ostala.

»Se slabo počutiš? Izvoli, vzemi antidepresiv.«

Kljub temu pa ima knjiga veliko zelo močnih poant. Kot poudarja avtor, Frenkov ni malo. Včasih so potomci aristokratov iz Lichtensteina, včasih je bila njihova varuška Milena Dravić, to pa je tudi vse, kar je na njih »nenavadnega«. Pogosto se izkažejo za izjemno inteligentne ljudi, ki so več kot očitno popolnoma neogrožujoči, a neizbežno označeni za norce, zaradi česar jim ves čas grozi zaprtje.

Še huje, zaprtje v imenu pomoči. Ali nekomu pomagaš, če ga v nekaj prisiliš? V lastne, sistemske ideale? »Oni pravijo, da mi pomagajo, ampak jaz njihove vsiljive pomoči nočem,« pravi Ferdo, ki je v knjigi prav tako instucionaliziran. Tisti, ki so družbi po mnenju izvršilcev moči neprilagojeni, jih je treba izključiti v imenu normalnosti. »Bodi normalen, saj je že to preveč noro,« pregovorno rečejo Nizozemci na Zahodu, po katerem se tako radi zgledujemo. Zahodu, ki je v zgodovini zavojeval, mučil, in na mnogo manj vidnih načinov okrutno ravnal oz. ravna s toliko tistimi, ki v njegovih očeh niso vredni izraza »normalni«.

Rožman s tem odpira izjemno pomembne teme, ki so zadnje čase tudi sicer vse bolj v ospredju tako v literaturi, žurnalizmu kot tudi filmu in drugih umetniških zvrsteh. Letos je na festivalu Liffe nagrado za najboljši film dobil Varen kraj (Sigurno mjesto), prvenec hrvaškega režiserja Juraja Lerotića. V filmu z izjemno senzibilnostjo prikazuje prav to, kar v svoji knjigi poudarja tudi avtor Titovega sina, in sicer, kako daleč od varnih so kraji, ki bi naj tistim, ki se tam znajdejo, predstavljali točno to: občutek, da bodo tam dobili pomoč in z njo stabilnost.

Neskončna in neumestna birokracija, hladno potiskanje iz ene sobe v drugo, iz ene institucije v drugo, koktajli tablet in pomanjkanje občutka, časa in prostora za pogovor, pa imajo v sebi nekaj tako brutalnega in militarističnega, da ni prav nič nenavadno, ko pomislimo, da so pred manj kot sto leti še zmeraj »zdravili« z lobotomijo. Pred par tisoč leti pa s trepanacijo, vrtanjem lukenj v lobanjo. Kot da se ni vmes nič spremenilo. Še en film, ki čudovito prikazuje tovrstno »zdravljenje« psihiatričnih ustanov, je Angel za mojo mizo Jane Campion – film o Janet Frame, novozelandski pisateljici, ki je bila napačno diagnosticirana s shizofrenijo in ostala zaprta osem let, v času katerih je prejela več kot dvesto elektrošokov in malodane izgubila voljo do življenja. Lahko bi rekli, da je bilo takrat to pač tako. A ko poslušamo, kaj se dogaja danes, je argument preteklosti zmeraj manj prepričljiv.

V okolju, ki ne predstavlja varnosti, temveč težavo redno išče v posamezniku namesto sistemu, je možnost za izboljšanje človekovega stanja oz. zmanjšanje njegove stiske precej pičla. In tako je »disfunkcionalen« človek, »norec«, za vselej getoiziran, iz družbe izločen na »etičen« način, v imenu pomoči – v zapor vendar ne more, dokler ni prelomil zakona. In tega s svojim obstojem pač ni, čeprav je kljub temu dojet kot neželen. »Ljudje z duševnimi stiskami so povsod,« pravi Klemen v knjigi, »vendar so tisti, ki imajo diagnozo in zraven še kakšno drugo težavo, velikokrat obsojeni na druženje le drug z drugim.«

Deinstitucionalizacija

Slovenija se glede na število oseb, ki živijo in opravljajo večino dejavnosti v 24-urnem organiziranem varstvu, trenutno uvršča med najbolj institucionalizirane države v Evropi, kljub temu da je bila sosednja Italija pod vodstvom Franca Basaglie ena izmed začetnih pobudnic deinstitucionalizacije. Slednjo je v Nadji (Gallimard, 1928) zagovarjal tudi André Breton: »Če nisi bil v sanatoriju, ne moreš vedeti, da so tam norci ustvarjeni, kot so kriminalci ustvarjeni v naših reformatorijih.« Trdil je, da je veliko posameznikov zaprtih za zmeraj, čeprav za to ni zares pravega razloga, odločitev pa se zagovarja z »javno varnostjo«. Čeprav mu mnogi z razlogom očitajo, da je kljub argumentom Nadjo zgolj izkoristil za lastno pisanje, bi ostalo težko zanikali. Ker je bil tudi sam psihiater, se je zelo dobro zavedal totalnosti tovrstne institucije ter poudarjal, da se simptomi s časom, preživetim v takem okolju, zgolj množijo, rešitev pa čedalje bolj umika. »Zaprli so Sada, zaprli so Nietzscheja; zaprli so Baudelairja«, Bréton zaključi svojo misel. Zaprli so Janet Frame; in zaprli so Frenka. Zakaj njega in ne mene, se v Titovem sinu sprašuje Klemen; čigava je potemtakem odločitev?

Rožman se tako v knjigi pogosto vrača k problematiki tega, čemur sam pravi »koktajli tablet« in »diagnoze, ki letijo vsepovprek«. Čeprav ne dvomi v moč zdravil, vidi največjo možnost v pogovoru. Ko Frenk na neki točki izgine in ga Klemen išče na psihiatriji, tam sreča Cecilijo, ki mu pove, da sama brez zdravil ne bi mogla živeti, vendar je mnogo huje to, da se nihče z njo ne pogovarja. »Najlažje je odpravljati simptome, nihče pa se ne ukvarja z vzroki,« pravi Frenk. Za to so tukaj psihoterapevti, ki pa si jih lahko privošči le malokdo. Sistemski problem, ki se rešuje že od osamosvojitve, postaja zmeraj večji, prav tako pa tudi potreba po njegovem reševanju. Dokler mentalne težave ostajajo stigmatizirane in njihovo reševanje privilegij finančno zmogljivejših, se stanje družbe, vse bolj v nemilosti tiranije neoliberalizma, ne bo moglo izboljšati.

Aprila je bil s strani ministrstva za zdravje predlagan zakon o psihoterapiji, katerega namen je z vpeljavo formalnih licenc in zbornice za psihoterapevte vzpostaviti kvalitetno pravno podlago, s katero bi področje obvarovali pred morebitnimi zlorabami, ki jih trenutno zaradi pomanjkanja regulacije ni malo. Četudi vse bolj prisotno v javnem dialogu, pa je vsesplošno ozaveščanje o pomenu duševnega zdravja še zmeraj borno, zato so knjige, kot je Titov sin, ne le zaželene, temveč pomemben korak k bolj empatični ter srečnejši družbi.

Dan se šele začenja.

Andraž Rožman kritika Titov sin

Fotografija: Shutterstock

Domov / Članki / 2023 / julij

Kako pisati o ljubezni, o bolečini, o pisanju

Jasna Lasja

O avtorju
Članki
Podkasti

Znameniti rek eminentne francoske literarne, gledališke in filmske ustvarjalke Marguerite Duras (1914–1996): »Zgodba mojega življenja ne obstaja«, ki vzpostavlja enačaj med njenim življenjem in delom, je nemara dosegel vrhunec v avtoričini poslednji, posthumno izdani in ob stoletnici rojstva v slovenščino prevedeni knjižici To je vse (1999). Fragmentarno, dnevniško izpisano delo je pri enainosemdesetih letih, tik pred smrtjo, narekovala Yannu Andréu, skoraj štiri desetletja mlajšemu moškemu, ki ji je od leta 1980 posvetil petnajst let življenja. Z delom Pisati iz leta 1993, njenim zadnjim, ki ga je sama pripravila za tisk, in zadnjim, ki je izšlo za časa njenega življenja, se To je vse razen mestoma krajših, okruškasto sestavljenih in ponavljajočih se misli zbližuje predvsem po tem, da obe deli govorita o njenem doživljanju pisanja in obe predstavljata avtoričino slovo od življenja, od pisanja. V njiju se Marguerite Duras poslednjič ozira po svojem pisateljskem oz. umetniškem opusu, in razen o življenju, ljubimcih, alkoholu in (neuresničljivi) ljubezni kot tematski obsesiji svoje pisave, razmišlja o procesu pisanja. O obdobjih trpljenja, navdiha, ekstaze, samote, o moči, protislovjih, norostih, ujetostih, obsesijah in morebitnih namenih pisanja ter o naravi umetniškega ustvarjanja nasploh. Kot zapiše v istoimenskem besedilu v delu Pisati: »Obstaja norost pisanja, ki je v človeku samem, besna norost pisanja, vendar pa zato ni nor. Nasprotno.« Ali: »Pisati, to je bilo edino, kar je naseljevalo moje življenje in mu dajalo čar. Tako sem naredila. Pisanje me ni nikoli zapustilo.«

Umetniški opus Marguerite Duras – njeno pravo ime je Marguerite Germaine Marie Donnadieu – obsega čez petdeset del, med katerimi so najpomembnejši zbirka kratke proze Cele dneve v krošnjah dreves (1968), romani Boj z morjem (1950), Moderato cantabile (1958), Zamaknjenost Lol V. Stein (1964), Vicekonzul (1965), Ljubezen (1971), Bolečina (1985), Émily L. (1987), drame La Musica (1965), La Musica II (1985), Savannah Bay (1982) in drugi. Za kratki avtobiografski roman Ljubimec (1984), v katerem se vrača v eksotično kolonialno vzdušje Indokine, prostor svojega otroštva, je prejela Goncourtovo nagrado. Dodatni svetovni sloves sta ji prinesla scenarij za film Hirošima, ljubezen moja (1959), po kateri je Alain Resnais posnel film, ter Brookova filmska upodobitev njenega znamenitega romana Moderato cantabile z mladima Jeanne Moreau in Jeanom-Paulom Belmondojem v osrednjih vlogah.

Metaliterarno delo Pisati sestavlja pet besedil, ki so v maniri réécrire, ponovnega pisanja, ki nikoli ni isto, ker gre za nanose, za nekakšno plastenje, nastali na podlagi avtoričinih starejših materialov. Združuje jih njen prepoznavni slog – preprost, okruškast, pesniški, prežet s ponavljanji, protislovji, hrepenenjem in z variacijami –, ki se vleče skozi vse avtoričino ustvarjanje, bodisi v literaturi, gledališču ali na filmu. Prvi dve besedili, Pisati in Smrt mladega angleškega pilota, sta nastali na podlagi filmskih intervjujev iz leta 1992. Medtem ko v prvem najneposredneje in izmed vseh svojih del nemara tudi najintenzivneje govori o svojem doživljanju pisanja, o enačaju med življenjem in pisanjem (»Biti sama s še nenapisano knjigo je enako kakor biti še vedno globoko v prvotnem spancu človeštva.« Ali: »Pisanje pride kakor veter, golo je, samo črnilo, zapisano, in mimo gre, kakor ne gre mimo nič drugega v življenju, nič več, razen prav to, življenje.«), v drugem besedilu govori o smrti dvajsetletnega angleškega pilota W. J. Cliffa leta 1944 v francoski vasici Vauville, ki mu je svoje poslednje delo tudi posvetila. Govori o svoji pretresenosti ob smrti mladega fanta, sirote, čigar grob je osem let obiskoval neznani starejši moški, in govori o nevzdržni misli na smrt svojega mlajšega brata med vojno z Japonsko, ki je, »odvržen na zadnja trupla v skupinskem grobišču«, končal brez groba. Nenazadnje, ali najprej, pa avtorica skozi tuji usodi govori o lastni pretresenosti ob misli na smrt in se hkrati sprašuje, kako razmišljati in kako pisati o tej temi.

Tretje besedilo z naslovom Roma je, kot Durasova zapiše v uvodu, nastalo po kratkem filmu Dialog iz Rima, ki ga je posnela za italijansko televizijo RAI, oziroma še krajšega filma Césarée. Besedilo se ne le po slogovni prepoznavnosti, temveč predvsem po idejno-tematski plati bere kot nekakšna sodobnejša različica romana Moderato cantabile. Specifični, durasovski dialog med (neimenovanima) moškim in žensko v avli hotela na Piazzi Navona, katerega téma je tragična ljubezen med zgodovinskima moškim in žensko, pri čemer se vzporedni zgodbi (ponovno) čutno prepletata, močno evocira kultni dialog med Anne Desbaresdes in Chauvinom iz leta 1958 o umoru kot posledici ljubezenske strasti med moškim in žensko v bližnjem baru. Razsrediščen in nedokončan, prežet z neulovljivostjo, približevanjem in odmikanjem, je t. i. dialog dveh v Rimu znova prepleten s prepoznavnimi motivnimi drobci; hrepeneče iskanje ljubezni, zalezovanje, odsotnost, izključenost, ki postopoma vodi v (samo)izničenje. Skozi njun dialog avtorica znova prevprašuje tako neujemljivost ljubezni kot (lastne) postopke pisanja. Kako pisati o ljubezni? O nedosegljivi, usodni ljubezni, o kateri je pisala pol stoletja?

Medtem ko v četrtem, revijalno že objavljenem besedilu z naslovom Čisto število problematizira tematiko odpuščanja delavcev, je Slikarska razstava kot zadnje besedilo knjige kataložni zapis ob razstavi prijatelja in scenografa Roberta Plata. Tudi v njiju se na samosvoj način dotika pojma in procesa umetniškega ustvarjanja. Kot zapiše v naslovnem besedilu svojega zadnjega napisanega dela: »Pisatelj je nekaj čudnega. Je protislovje in tudi nesmisel. Pisati pomeni tudi ne govoriti. Molčati. Tuliti brez glasu.« V glas, krik, slišan ali ne, rezultira delo Zamaknjenosti Lol V. Stein, o katerem ob Vicekonzulu v svojem poslednjem napisanem delu največ govori, ta nepogrešljivi krik, ki ga izustita tako Lol kot (če si na tem mestu izposodim filmsko različico romana) Anne Desbaresdes in ki odzvanja tudi iz zadnjih misli dela To je vse, se ob poslednji točki njenega pisanja izlije v nedokonč(a)nost, nenehna odtekanja, spreminjanja, »curljanja, vznikanja, mogoča približevanja med idejo, stvarjo, stalnostjo stvari, njeno ničevostjo, snovjo ideje, barve, svetlobe in bogve čim vsem še«.

Marguerite Duras: Pisati (LUD Literatura, 2023, prevod Suzana Koncut, spremna beseda Diana Koloini)

kritika Marguerite Duras Pisati

Fotografija: Andraž Gombač

Domov / Članki / 2023 / julij

V vsakem kamnu biva duša

Vesna Mikolič

O avtorju
Članki
Podkasti

In memoriam: Marjan Tomšič (1939–2023)

»Občudovali so kamen. Za njih ni bil mrtev, kakor je za današnjega človeka. Vedeli so, da v vsakem kamnu, v vsaki skaloti … biva dušica, duša. Ujeta, v kamen, tam zaklenjena, zakleta. Združevali so duše v kaštelirje in to jim je dajalo še večjo moč …«
(Marjan Tomšič, Kar je moje, je tudi tvoje, Zgodbice o živalih)

Dve leti je tega, kar sva z Marjanom Tomšičem posnela pogovor o njegovi novi izdaji romana Zrno od frmntona (2021) za Beletrino v živo. Snemali so naju za kamnito mizo na njegovem vrtu pri kažeti v Gucih. Za nama se razprostira stari istrski suhi zid in tam blizu so tudi kamnite stopnice, ki jih v pogovoru tudi omeniva. Kot enega od dokazov, da življenje v osameli hiški iz trdega istrskega kamna ni lahko. Tudi med zadnjim obiskom pri njem pred slabim mesecem dni sem imela čuden občutek, ko je med razkazovanjem svojega skrbno obdelanega vrta številne kamnite stopničke po terasastem pobočju premagoval s tresočimi koraki drobnega triinosemdesetletnika. On me je spodbujal, da si na zelenjavnem delu vrta naberem čim več bučk in zelene solate, jaz pa sem ga svarila, naj po stopnicah stopa previdno in počasi. Miril me je, da ima napeljano vrv, tako da se lahko vedno oprime nanjo, ko je potrebno.

Marjan je bil občudovanja vreden človek. Doma iz Rač pri Mariboru, a je tako zelo vzljubil kamnito Istro, da je z njo živel v tesni simbiozi. Gotovo je najprej čutil hvaležnost do nje, ker ga je sprejela, potem ko je zaradi podpore krivično odstavljenemu profesorju Antonu Slodnjaku izgubil štipendijo, postal »politično sumljiv« in v Ljubljani ni dobil zaposlitve. Ko je konec šestdesetih let prišel kot učitelj slovenščine v Marezige, še ni slutil, da ga bo prav istrsko podeželje za vedno zaznamovalo. Preizkušal se je tudi kot novinar v več primorskih medijih in na Delu, leto dni je delal kot vzgojitelj v koprskem dijaškem domu. A kmalu se je vrnil v vaško okolje, neustavljivo ga je vleklo v Gračišče. Tam si ga je »izbrala« Marija Franca – kako je potekalo njuno prvo srečanje, je lepo opisal v predgovoru romana Šavrinke (Beletrina, 2019) – pri kateri je tamkajšnja šola najela sobo zanj. Kot je rad povedal, je takrat vedel, da bo v tej sobi pisal, ni pa še vedel, kaj bo pisal. Saj je objavljal že prej, v Perspektivah in drugih revijah, prvo zbirko satiričnih in fantastičnih zgodb Krog v krogu je izdal že leta 1968. Vse od 70. let dalje je pisal scenarije za animirane filme, ki sta jih ustvarjala z izolskim filmskim umetnikom Konijem Steinbacherjem. Ko pa mu je gospodinja Marija, šavrinka, jajčarica, začela vsakodnevno pripovedovati svoje popotne zgodbe in ko je prisluhnil še njenim tovarišicam o njihovih trdih poteh v dolenjo Istro in Trst, je razumel, da mora Istri tudi pomagati, ji dati glas.

Marjan na sprehodu po istrskih poteh (Fotografija: osebni arhiv Vesne Mikolič)

S tem ko se je na izjemno empatičen način prepustil pripovedovanju istrskih potovk, tako da so se mu začele skoraj same zapisovati zgodbe z istrsko motiviko (leta 1983 je pri založbi Lipa izšla prva zbirka kratke proze Olive in sol, že leta 1986 pa pri Kmečkem glasu roman Šavrinke, ki velja za enega od vrhuncev njegove literature), je sprožil proces drugačnega občutenja regionalne istrske identitete. Če do tedaj domačini in številni priseljenci v te kraje nismo zmogli razumeti ali dovolj ceniti bodisi obmorskih, pretežno beneških mest bodisi istrskega podeželja, je Marjan Tomšič ugledal veliko vrednost polpreteklega življenja preprostega istrskega človeka in s tem sprožil ključen zasuk v samovrednotenju Istrank in Istranov in v pogledu nanje od zunaj. Ko pa je enkrat odkrita vrednost province, se lahko rodi tudi regionalna literatura, ki ni več obrobna, drugorazredna, pravi Miran Hladnik. Tako je Tomšič Istro postavil na slovenski literarni zemljevid, podobno kot sta v tistem času s svojo književnostjo storila Feri Lainšček za Prekmurje in Vlado Žabot za Prlekijo.

Sledil je preporod v devetdesetih letih, ko so se v slovenskem delu Istre rojevala nova in nova kulturna društva in skupine, literarni krožki, ki so se vsi ukvarjali z istrsko kulturno zapuščino. Tudi Tomšič sam je v tistem času na svoj nevsiljiv način vodil delavnice kreativnega pisanja in mentoriral številne mlade, danes uveljavljene avtorje, kot Edelmana Jurinčiča, Ines Cergol, Vanjo Pegana, Gašperja Maleja. Na založbi Lipa, ki je po velikih prodajnih uspehih v 70. in tudi 80. letih zabredla v veliko krizo, smo bili prav v začetku 90. let priča labodjemu spevu, ko sem sama kot urednica poskušala oživiti založniško dejavnost s poudarkom na istrski in evrosredozemski književnosti. In si tega seveda nisem predstavljala brez Marjana Tomšiča, ki je sicer tedaj že prekinil sodelovanje z Lipo, a se je kljub temu prijazno odzval povabilu. Tako sva skupaj poskrbela za izdajo še dveh njegovih istrskih del: zbirke kratke proze Vruja in prve njegove slikanice Začarana hiša in druge istrske pravljice (obe v letu 1994).

Literarizirane istrske pravljice na osnovi ljudskega izročila, ki ga je zbiral tudi s svojimi učenci, je kasneje objavil še v več delih, predvsem mladinskih. Istrske zgodbe je tedaj pripovedoval tudi na nepozabnem večeru v Hrastovljah, ko smo ga povabili kot gosta literarnega večera na prvih poletnih tečajih slovenščine »Halo, tukaj slovenski Mediteran!«. Sedeli smo na prostem, s pogledom na novo postavljen kip Šavrinke Marjanovega prijatelja akademskega kiparja Jožeta Pohlena in z odprtimi srci poslušali pisatelja, ki smo ga razumeli čisto vsi, tudi popolni začetniki iz Japonske in ZDA. Ravno sedaj tečejo že 30. poletni tečaji in na otvoritvi smo spet obudili spomin na ta čarobni večer.

Seveda istrske pripovedke pritegnejo, saj so polne stika z magijo, ki ga vsebujejo tudi Tomšičevi romani, zaradi česar ga nekateri uvrščajo v okvir magičnega realizma. Njegova mladostna naklonjenost filozofski, satirični, tudi znanstveni fantastiki je v Istri našla svoj odmev v pokrajinski fantastiki. Pa vendar je tu Tomšiča pritegnilo še marsikaj drugega, kar je tudi že nosil globoko v sebi. Z največjo spoštljivostjo je govoril o istrski naravi. V zbirki zgodbic o živalih Kar je moje, je tudi tvoje je zapisal: »Kar narava položi na skupno mizo, je namenjeno vsem bitjem in ne samo človeku!« Kakšen užitek se je bilo z njim sprehajati iz Hrastovelj na Lačno ali po okolici Sočerge do cerkvice sv. Kvirika, kjer se nahaja tudi prazgodovinsko gradišče, kaštelir. Drobne kamne lepih barv je pobiral in jih nato doma z brusnimi papirji različnih zrnatosti, od grobih do finih, loščil do gladkosti in sijaja. In tudi o njih pripovedoval zgodbe. Kot je bila tista o najdišču bleščečih črnih kamenčkov, drobnih kot leča, tam pod Slavnikom – spominjali so ga na delce meteorita, meteorski prah.

Čeprav je torej povsem jasno, da je Tomšiču tesna prepletenost z istrskim okoljem dajala polno legitimnost za njegovo literarno odkrivanje Istre, pa se je vendarle vseskozi preizpraševal, ali je bil res on kot prišlek poklican za to. Včasih je na svoji koži občutil prislovično istrsko nezaupanje do foreštov, tujcev. Prizadet je bil tudi, ko niso pravilno ovrednotili njegovih del o aleksandrinkah, ženskah z Goriškega, ki so za preživetje družine odrinile na dolgo pot vse do Egipta (roman Grenko morje, Kmečki glas, 2002, zbirka kratkih zgodb Južni veter, Založba 2000, 2006, radijska igra in drama Aleksandrinke). Podobno kot njegova dela o šavrinkah, so tudi to bila prva pomembnejša literarna dela, ki so sprožila širše zanimanje za to temo. Tudi tu se pred nami razgrne cela paleta ženskih likov, ki jih vse, ne glede na njihovo življenjsko zgodbo, lažjo ali trpko, svetlejšo ali temnejšo, začutimo kot junakinje svojega časa. Tomšiča so pritegnili pogum, suverenost, neke vrste emancipiranost primorskih žensk. Tako istrska kot goriška ženska sta pogosto prevzeli glavno breme družinske ekonomije in se s tem namenom podali v svet ali vsaj v bližnje okolje Istre in Trsta. Poleg tega se Tomšičeve ženske za javno, družabno življenje odločajo tudi na osnovi neke primarne življenjske sile, ki jih žene v stik z drugim, s širšo skupnostjo.

Prav v prikazu življenja in povezanosti šavrinske skupnosti, ki presega tudi geografske in etnične meje, različnih usod aleksandrink in njihovih družin doma in na tujem, v odpiranju realnega sveta iracionalnemu v njegovi fantastiki in iskanju smiselne družbene prihodnosti v njegovi satirični prozi se kaže veličina Tomšičevega opusa. Kot sem zapisala v spremni besedi k Šavrinkam: »V Tomšičevem svetu je cel kozmos, naravno se spaja z nadnaravnim, Bog z naravo, ljubezen s hudobijo, dobro z zlim.« Ker pa Tomšič pri tem ne moralizira, pač pa pušča odprto pot nerazumljivemu, nedojemljivemu, Taras Kermauner v tem prepoznava večnost tega sveta, »estetsko popoln vtis skrajne pristnosti«. Marjan Tomšič je bil vseskozi v iskanju pristnega, globoko etičnega, pravičnega sveta, v katerem je človek vreden samo zato, ker je človek. Človek, ki je enako odprt do živega in neživega sveta.

Od njegove soproge sem izvedela, da so ga našli ležati na kamnitih stopnicah njegovega poletno razcvetelega vrta.

Marjan z oljčnim kamnom na svojem vrtu ob kažeti (Fotografija: osebni arhiv Vesne Mikolič)

Beletrina Istra Marjan Tomšič Šavrinke Zrno od frmntona

Fotografija: Marko Pigac

Domov / Članki / 2023 / julij

Tone Partljič: »Drugje se je bliskalo, pri nas pa se je že slišalo grmenje«

Hana Podjed

O avtorju
Članki
Podkasti

Tone Partljič (1940) se v svojem zadnjem romanu Veter z vzhoda (Beletrina, 2023) vrača v preteklo stoletje, v mesto ob Dravi, ki ga barvito slika v svojih številnih delih in se k njegovi usodi vztrajno vrača z neusahljivim žarom.

Mesto Maribor tudi v zadnjem romanu postane dogajalni prostor, v katerem se prepletajo različne usode, vpete v nemirni čas bližajočih se velikih sprememb.

Zgodovina je kompleksen preplet številnih zgodb, slovensko ozemlje pa je leta 1933 pravzaprav razpeto med tri večje državne tvorbe. V Mariboru je takrat živelo prebivalstvo različnih kulturnih ozadij, ta raznolikost pa se odraža predvsem v govorni podobi mesta, na jezikovni ravni romana. Veliko pozornosti namenite prav govorni karakterizaciji likov. Kako poteka študij za takšno pisanje, kako se učinkovito približate zvočni podobi mesta nekega obdobja?

V resnici nisem velik mojster, a kljub temu sem nekaj občutka za takšno pisanje najbrž odnesel iz gledališča, saj tam jezik ne more biti vedno knjižen, ker potem ni prepričljiv za publiko. Obenem je v komediji dialekt velikokrat predmet komike, po navadi pa prav nas, Štajerce, prikazujejo kot komične značaje. Gledališka izkušnja mi narekuje, da moram osebam dati tudi to oznako. Pri tem sem previden, izberem si nekaj besed in le tisto, kar tudi sam slišim. Imam veliko prijateljev Primorcev, sam sem iz Slovenskih Goric. Še bolje bi bilo, če bi znal več nemščine, ki je tudi prisotna v romanu. V Mariboru so namreč v tridesetih letih govorili nekakšno popačeno govorico, v kateri se je v vsakem stavku znašla kakšna nemška beseda, imenovali pa so jo kuhltajč.

Kaj pa študij zgodovine? V vašem romanu se že pojavlja slutnja vojne, bližajoče se spremembe in revolucionarne ideje pa delujejo kot motiv, ki povezuje osebne zgodbe vaših likov. Kako ste se vživeli v takšno turbulentno obdobje velikih sprememb?

Zelo me zanima zgodovina. Za ta roman sem res podrobneje kot jezik študiral zgodovinske okoliščine. Pred nastankom romana sem prebral – ne zamerite mi, če nekoliko pretiravam – štiri ali pet tisoč strani knjig o nastopu nacionalizma (ozre se h knjigam na polici in pokaže na dela o Hitlerju in na Goebbelsov dnevnik). Prvikrat me je spreletelo nelagodje in pomislil sem, da čas, v katerem živiva, morda ni tako daleč od tistega, o katerem sem prebiral. Pred petindvajsetimi leti sintagme »sovražni govor« še nismo poznali, danes pa je prisotna bolj kot marsikaj drugega. Tudi vojna je danes zelo blizu, kakor je bila v tridesetih letih na Poljskem. Po prvi svetovni vojni so se vojaki iz Rusije in Ukrajine domov vračali z mislijo, da gre za zadnjo vojno. Po vsaki vojni se zdi, da je bila zadnja.

Kadar beremo o zgodovini, se ta vsaj na videz zdi povezana v logično zaporedje dogodkov, a ko se poglobimo v posamezno krajše časovno obdobje, postane jasno, da je vsak čas po svoje kompleksen in ne samo temačen ali veder. Tudi v vašem romanu spoznamo dijake, ki jih družijo podobne, a kljub vsemu zelo osebne usode. Na kaj ste se osredotočali pri zasnovi zgodbe?

Mislim, da je v tridesetih letih ljudi na splošno spet postajalo strah. Začutili so Hitlerja, nekateri deli so bili pod Italijani, ki so jemali in si dovolili vedno več. Vse skupaj se mi je zazdelo nekako podobno času, v katerem živimo. Leta 1934 so 25. junija izvedli atentat na avstrijskega kanclerja Dollfusa, en dan kasneje je umrl Rudolf Maister, kar je bilo za okolje Maribora stresno, oktobra istega pa je bil v Marseillu ubit še kralj Aleksander. Ko danes razmišljamo o teh letih, se v primerjavi z začetkom štiridesetih zdijo mirna, a vendar se je dogajalo že toliko hudega. V romanu zato o tistem času tudi zapišem, da se »drugje bliska, pri nas pa se že sliši grmenje« in na to sem se tudi osredotočil pri pisanju. Tudi mladi ljudje tistega časa so bili že po naravi uporniki. Revolucionarne ideje so jim bile blizu, slišali so o revolucijah v Sovjetski zvezi, a o komunizmu in drugih idejah takrat še niso vedeli veliko.

Prav mladi ljudje, dijaki, in njihovi odzivi na družbeno dogajanje so v ospredju vašega romana. Umestili ste jih v mesto, ki ste ga v svojih dosedanjih delih že dodobra raziskali. Kakšen je Maribor v letih 1933 in 1934, ko v njem živijo, delujejo, razmišljajo in odraščajo vaši liki?

Pri raziskovanju me je vznemirilo, da je bil leta 1920 v Marburger Zeitung objavljen članek, v katerem je pisalo, da je Ljubljana že dobila vseučilišče, kar je sicer za tisto obdobje zelo pomembno, saj so tako tudi Slovenci postali univerzitetni narod. V Ljubljani se je tako začela bitka za univerzitetna mesta in doktorate, ki pa jih bodo bodoči profesorji morali zagovarjati in potrjevati na večjih evropskih univerzah. V članku piše, da bodo pisali o temah, ki jih razumejo tudi v velikih mestih, za lokalna zanimanja pa tako ne bo prostora. Maribor je imel takrat 1500 dijakov, za katere so si vodilni intelektualci želeli, da bi predvsem čutili in razumeli, da se morajo učiti, kot da so tudi sami študentje. Izobraževanje je postalo osrednjega pomena, če si je mesto želelo prosperirati. Kmalu je bila ustanovljena Ljudska univerza, oglasili pa so se tudi številni profesorji, nekaj teh omenjam tudi v romanu. Eden takšnih je bil Anton Dolar, ki je menil, da mora narod tudi etično zrasti. Nastal je angažiran plan in porodila se je vizija o izobraževanju, povečalo pa se je tudi zavedanje o pomenu morale in etike, ki naj vodita mesto v svobodno, napredno prihodnost.

Ko govorite o profesorjih, ki so tudi resnično poučevali v Mariboru, velja omeniti tudi druge osebe tistega časa. Na primer rusko kneginjo Obolensko, prav tako eno od resničnih oseb, ki se pojavi že v vašem delu Ljudje iz Maribora. Vaša dela so nekakšna mešanica fikcije in nefikcije, zgodovinskih dejstev in čiste domišljije. Nekateri liki, vidnejši je tudi Rudolf Maister, se pojavijo v več delih. Kakšnemu vodilu sledite, ko se odločate o tem, čigave usode boste popisali?

Načeloma sledim temu, da so osrednje osebe v mojih romanih večinoma stvar fikcije, velikokrat pa je mogoče slutiti, kdo je zadaj. Pri nekaterih stranskih likih je lahko zelo očitno, kdo stoji za njimi. Kadar govorim o Rudolfu Maistru, ga seveda imenujem, saj bi ga zagotovo prepoznali vsi bralci. Kadar pa o kakšnem dogodku pišem negativno ali izpostavljam kakšne manj prijetne plati, pa se vzdržim resničnih imen in izpostavljanja oseb. Zanimivo pa je, kako se ljudje včasih prepoznajo v delih. Nekoč sem opisoval neko anekdoto, v kateri so domnevni sorodniki očitno nekoga prepoznali v mojem pisanju in mi zagrozili z ukrepi. Odvrnil sem jim, naj se ne jezijo name, pisatelja, ampak na tistega, ki je kriv dejanja, ki se jim zdi grdo (smeh). Pisatelji smo včasih kar pod pritiskom in kot sem že kdaj omenil, menim, da nismo na svetu zato, da bi bili sodniki, ampak se moramo truditi razumeti različne življenjske okoliščine in verjeti v tisto, kar je etično.

V vaših delih pa se ne pojavljajo samo resnične zgodovinske osebe, ampak tudi številni znani avtorji in citati iz slovenske literarne zgodovine. Tako se v vašem delu srečamo tudi s Cankarjem, Župančičem, Gregorčičem in drugimi. Ali je takšno iskanje literarnih referenc že del načrtovanja vašega pisanja ali se te porajajo spontano?

Navdih se porodi sam, ob tem pa se tudi ne udarim po prstih (smeh). Cankarja sem vedno postavljal zelo visoko, toda on je čutil odgovornost do malega, revnega človeka, čut pa je imel tudi do naroda in domovine, zato se k njemu pogosto vračam. Sicer pa avtorje, ki se pojavljajo v romanu, omenjam tudi zato, ker sklepam, da so bili v času, ki ga opisujem, res prisotni v izobraževalnih programih. Verjetno so profesorji v šolah o delih teh avtorjev tudi resnično poučevali. Pri tem izhajam tudi iz lastne izkušnje, saj so tudi mene profesorji vzgajali še tik po vojni. Leta 1955 sem šel na učilišče, marsičesa se spominjam še iz svojih časov.

Tudi vaši liki kritično razmišljajo o literaturi, politiki in miselnosti svojega časa, zanimivo pa je, da eden od dijakov celo vodi ilegalno izposojo knjig v Narodnem domu v Mariboru. Težko si je zamisliti, da so takrat, kot pravi eden od likov, »zapirali knjige«, danes pa živimo v času, ko nam je za branje na voljo pravzaprav vse. Kako v tem smislu kot pisatelj dojemate današnji čas?

Menim, da cenzura ni nič dobrega in je ne sme biti, presoja urednikov pa bi morala biti včasih ostrejša. Kot je dejal že Bertolt Brecht, je »knjiga orožje«. O cenzuri nekaj malega sicer vem tudi iz lastne izkušnje, saj so v Mariboru prepovedali mojo prvo igro Reformirana Sneguljčica, ki so jo uprizorili študentje. V njej sem se ob takratnih gospodarskih reformah dotaknil spornih načinov delovanja oblasti. Kasneje s cenzuro nisem imel več večjih problemov, saj sem postal znan kot pisec humornih besedil in pogosto so dejali, da je »Partljič humorist«, humorja pa tako ali tako nihče ne bo jemal preresno (smeh). V deželi, kjer je vse dovoljeno, obstaja druga nevarnost. Sam mislim, da trenutno doživljamo to krizo, saj slišimo vse mogoče glasove, ki so tudi nestrpni ali nespoštljivi. Menim, da se tudi pisatelji lahko v marsičem motijo, a osnovni kriterij bi morala vselej biti etična vrednota.

Ob tem lahko skleneva, da ste kot pisatelj tudi sam strasten bralec in poznavalec tako domače kot tuje literarne krajine. Bi nam morda zaupali, kaj trenutno prebirate, katera dela so tista, ki vas najbolj privlačijo, morda navdihujejo za vaše lastno ustvarjanje?

V zadnjem času se ponovno vračam h klasiki. Zalotil sem se, kako pomembno se mi zdi, in podobno bi svetoval ljudem svoje in mlajše starosti, da se knjige berejo večkrat. Pri dveh knjigah imam izrazito izkušnjo, ko me je ponovno branje bogato nagradilo. Prvo takšno delo so Bratje Karamazovi, drugo pa Most na Drini pisatelja Iva Andrića. Andrićev roman ponuja neverjetno natančno izrisan svet. Ko sem bil mlajši, sem na primer večkrat tudi pri Sovretovem prevodu Iliade razmišljal, zakaj je svet v tem delu tako natančno popisan in zakaj so navedene še tako neznatne podrobnosti. Letos poleti bi se rad lotil tudi Prousta, pogosto pa mi, žal, ob vseh obveznostih tudi zmanjka časa, da bi prebral vse, kar si želim, vsekakor pa se trudim brati kar se da veliko in ob tem tudi uživati.

Knjigo Toneta Partljiča Veter z vzhoda, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

intervju Tone Partljič Veter z vzhoda

Fotografija: Shutterstock

Domov / Članki / 2023 / julij

Vrnitev k Resničnosti

Liu Zakrajšek

O avtorju
Članki
Podkasti

Danes kultno nadaljevanje Prišlekov Lojzeta Kovačiča z več kot pomenljivim naslovom Resničnost je v knjižni izdaji prvič izšlo leta 1972, skupaj z besedilom Sporočila v spanju. Kot lahko izvemo iz obširne in pronicljive spremne besede ponatisa romana, ki jo podpisuje prejemnik nagrade Prešernovega sklada Jure Jakob, je roman Resničnost pravzaprav tematska predelava v požaru izgubljenega romana Zlati poročnik, ki ga je Kovačič začel pisati januarja leta 1956. Zlati poročnik je bil občutno daljši od kasnejše Resničnosti, zgorel pa je v požaru v avtorjem stanovanju. Tako je izginilo več sto strani proznega dela, katerega začetek je bilo moč brati v revijalni objavi v Besedah leta 1957. Na koncu objave je bilo napovedano tudi nadaljevanje v naslednji številki revije. A je revija prav tedaj prenehala obstajati: kot lahko beremo v zbirki esejev o Lojzetu Kovačiču O tistem, ki ždi v meni, ki jih je lani objavil literarni zgodovinar Matevž Kos, je dotična objava Lojzeta Kovačiča pripeljala celo pred sodišče, saj naj bi v besedilu zakrivil zlonamerno prikazovanje življenja vojske Jugoslovanske ljudske armade.

Iz vsega navedenega je zato razvidno, da je že samo ozadje nastanka Resničnosti precej zapleteno in polno preobratov. Resničnost, ki jo je Lojze Kovačič sam v Petih fragmentih imenoval »realistična zgodba iz vojske«, je objavil več kot desetletje kasneje od začetnega dela na zgodbi o pisarju po imenu ćato*, ki je v Resničnosti precej nedvoumno literarizirana različica avtorja samega. Tudi Resničnost je, kot praktično vsa dela enega naših največjih pisateljev, avtobiografska/avtofikcijska pripoved, četudi se poslužuje tretjeosebnega pripovedovalca. Kot poudarja Matevž Kos, je prvoosebnost ne glede na slovnično obliko pripovedovalca pri Kovačiču vselej v ospredju.

Ko torej odpremo platnice Kovačičeve Resničnosti, v nas butne življenjska zgodba tragičnega bivanja v kazenskem bataljonu, pozneje vojski in pa povratka v domačo Ljubljano, ki je vseskozi prepredena in podprta z detajli in resničnimi dejstvi iz avtorjevega življenja. Roman se začne in medias res, v Makedoniji, kjer protagonist zaradi prekrška v vojski služi kazen in v kazenskem bataljonu z ostalimi vojaki cele dneve čisti granate, kar je fizično težaško in psihično izčrpavajoče delo, ki protagonista potiska vsak dan v globljo psihološko stisko in občutke popolne derealizacije ter odtujenosti od tega, kar imenuje resničnost.

Resničnost ćatovega bivanja v vojski je namreč vse prej kot lahka. Ćato ima ranjeno roko, dajo ga v zapor, v kazenskem bataljonu živi v strahu, prenašati mora strahotno vročino in težaško delo. Ko se naposled vrne nazaj v »navadno« vojsko, se zato ves čas prav na smrt boji, da bi zagrešil karkoli, zaradi česa bi se zopet znašel na zatožni klopi. Vede se več kot vzorno, zaradi česar si pridobi celo neke vrste ugled. Tematsko se roman tu prelomi v zadnji del, ki se odvija, potem ko se lahko ćato vrne domov, v Ljubljano, o čemer je sanjaril, a se njegov povratek izkaže za skorajda nadrealistični opis samotnega tavanja zapuščenega človeka po meglenih mestnih ulicah, ki niso več takšne, kot je bil protagonist, ko ga je zapustil. Če se v vojski sprašuje, kaj sploh je smisel človeškega obstoja in ali resničnost sploh obstaja, kar preberemo v sledečem pasusu: »Mogoče je bilo vsega krivo to, da ni poznal resničnosti, da ni imel občutka zanjo? Kajti kljub vsem trpinčenjem v zaporu, preganjanju, pohodom, ga nikoli ni zapustil ne dvom ne zanos, če resničnost sploh obstaja«, se ob povratku v »resnično« življenje zave, da je okolje dejansko močnejše od njega, da je vse, kar še je resnično, mesto samo. On sam pa je v njem izgubljen, brez prebite pare in doma. »Bog, ali je padel z jasnega na zemljo ali se po zraku priselil sem, v mesto, in prvič hodi po njem? Ampak vse to je bilo resnično,« zapiše Kovačič.

Njegov protagonist Resničnosti sanjari o tem, da bi se sploh lahko kamorkoli vrnil, da bi imel lastno sobo, pribežališče pred hrupnim in sovražnim svetom ter ljudmi, ki mu ne dajo miru. Prvo noč, ko premražen tava po mestu, ga namreč aretirajo in skoraj spet priprejo, a je zelo kmalu izpuščen. V romanu Resničnost nam torej pred oči stopa svet, ki je sovražen, krut in v katerem je vse tako temno in nesmiselno, da je pod vprašaj postavljen sam obstoj resničnosti, trdnega centra sveta, ki bi se ga lahko oprijel protagonist. Vendar Kovačič tak svet kaže skozi skoraj hladen, odmaknjen pogled, prečiščen vseh vznesenih čustev in pretiranih analiz dogajanja. Zato ni nenavadno, da je sam pisatelj o romanu izjavil: »Resničnost naj bi bila nekakšna antiteza sanj, protiknjiga, dnevno življenje nasproti nočnemu […]. Resničnost je zato hote pisana preprosto, realno, plosko, ekonomično, brez notranjih pripetljajev«.

Ćato nikdar ne vzroji, ne motivira ga vseobsegajoča jeza, ne izbruhne v gnev in svetu ne skuša pokazati sredinca. Resničnosti ne skuša spodkopati, a si jo želi prestreči, da bi razumel, kaj sploh je. V kazenskem bataljonu je prestrašen in utrujen, med čiščenjem granat motri veliko drevo zunaj in tiho razmišlja o življenju, ob povratku v vojsko hrepeni po dotiku ljubljene ženske ali sploh kateregakoli drugega, ob povratku v Ljubljano pa se takoj ob prihodu na železniško postajo, ko si skuša v vodnjaku zgolj umiti utrujeni obraz, popolnoma prestraši železničarja, ki mu začne prihajati nasproti. »Pisarju se je srce skrčilo s tako silo, kot da bi imel v prsih namesto njega veliko, v topo boksarsko rokavico oblečeno roko.« Prestraši se, da bo železničar pomislil, da skuša na postaji podtakniti bombo ali da je zakrivil kaj drugega ilegalnega. V vsakem obrazu vidi nekoga, ki bi ga lahko imel za krivega, kot so ga imeli v kazenskem bataljonu. Kot beremo nekje na začetku romana: »Če so te enkrat na začetku življenja prestrašili, boš vedno prestrašen, tu nič ne pomaga.«

Tako lahko Resničnost beremo kot pripoved o mehanizmih delovanja strahu in pa usodi človeka, potisnjenega v ozko ulico lastnega časa, v kateri se lahko pomika zgolj naprej, da bi se je rešil. Ćato je vendarle idealist, ki v svojem nočnem blodenju po prestolnici občuduje prav vsak kotiček vsake ulice in trga in sanjari o resničnosti, v kateri bi imel dom, v kateri bi, kot prišlek, ki je, kot nas podučijo Prišleki, pretrpel marsikatero krutost, selitev in nebogljenost, končno začutil, da v tem svetu sploh je nekdo. To pa je tisto eksistencialno občutje, ki prežema najboljša literarna dela prejšnjega stoletja. Občutek brezdomnosti v svetu in stalnega konflikta jaz vs. drugi in jaz vs. svet. Ko se prebijemo do zadnje strani romana Resničnost, tako zanesljivo s seboj odnesemo marsikatero misel in podobo iz romana, ki je v novem ponatisu zopet na voljo za poglobljeno branje in v katerem ves čas odzvanja ena izmed misli, ki si jo izreče ćato: »Vse, kar se je zgodilo, je bilo nemogoče kakor življenje.«

*Ime protagonista je zapisano z malo začetnico, saj tak zapis uporablja tudi avtor v knjigi.

Knjigo Resničnost Lojzeta Kovačiča, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

kritika Lojze Kovačič Resničnost

Fotografija: Shutterstock

Domov / Članki / 2023 / julij

Občutljivostni bralci: rešitev ni v brisanju, temveč naslavljanju problemov

Ajda Vodlan

O avtorju
Članki
Podkasti

Valentina Plahuta Simčič

O avtorju
Članki
Podkasti

Živimo v času precej velike občutljivosti za politična, verska, rasna, spolna vprašanja, pa tudi vprašanja, povezana z mentalnim zdravjem, telesnim izgledom itd. Marsikaj, kar je bilo nekoč sprejemljivo, danes ni več. Založniki in avtorji so zaradi vsebine knjig, ki jih izdajajo, pogosto tarča takih ali drugačnih obtožb. Zato so nekatere založbe v tujini uvedle t. i. občutljivostne bralce (sensitivity readers), ki jim iz rokopisov pomagajo odstranjevati nekorektno, neprimerno, žaljivo, stereotipno ali netočno vsebino. Gre za posege v besedilo, ki dvigujejo veliko prahu – nekateri menijo, da gre za cenzuro in pogrom nad svobodo govora, drugi pa menijo, da so občutljivostni bralci koristni, ker so z njihovo pomočjo knjige boljše, liki bolj pristni, potek dogajanja bolj verjeten, škodljivi stereotipi in žaljivi izrazi odstranjeni itd. Lahko bi rekli, da so občutljivostni bralci posebni uredniki, ki pisatelju ali uredniku predlagajo, kaj je primerno v nekem določenem kontekstu in kaj zveni realno ali pa nerealno.

Praksa občutljivostnega branja je v tujini prisotna že kar nekaj časa, večinoma gre za ljudi, ki niso stalno zaposleni, temveč sodelujejo projektno, honorarno. Kot smo ugotovili v pogovoru z uredniki, jih založbe v Sloveniji (še) nimajo. Zakaj je tako, ni povsem jasno – morda smo manj občutljivi pri določenih vprašanjih (ali pa izdamo manj knjig o teh temah), morda računamo, da imamo bolj izobražene bralce, ki znajo kritično razmišljati in bodo znali sami presoditi, kaj je prav in kaj narobe, morda pa je problem v tem, da je v Sloveniji že tako zelo omejen kader, ki se ukvarja z izdajo posamične knjige in si založbe še dodatnega bralca ne morejo privoščiti. Slovenski uredniki morajo velikokrat opraviti delo, ki ga v tujini opravljajo uredniki s specifičnimi znanji.

Pisateljica in urednica pri založbi Litera Gabriela Babnik k temu dodaja, da najemanje specializiranih urednikov, dodatnih svetovalcev, pravzaprav tudi pri nas ni tako neobičajno. »Vsekakor je dobro, da se področje knjige profesionalizira in s profesionalizmom mislim ne samo na uredniško delo, ki je v zadnjih letih spet poudarjano, pač pa tudi na dodatne posvete v procesu nastajanja knjige, posebej ko imamo opravka z občutljivo temo,« še pravi Gabriela Babnik.

Cenzura vs. občutljivostno branje

Eno od vprašanj je, kakšno je razmerje med občutljivostnim branjem in cenzuro. Urednica Beletrine Špelca Mrvar pravi, da tega dvojega ne moremo enačiti. »Problem izhaja iz dejstva, da nekateri ljudje večinoma ne vedo natančno, kaj občutljivostni bralci pravzaprav počnejo: na splošno bi lahko rekli, da opozarjajo na mesta v besedilu, ki ne delujejo resnično, na fiktivne situacije, ki bi se v določeni skupnosti dejansko težko zgodile, kot je opisano, ki torej niso prepričljive, na podatke v besedilu, ki so napačni, na mesta, ki so za določeno skupnost lahko žaljiva ali ki so stereotipizirana. V tem smislu so tu zato, da avtorjem oziroma avtoricam pomagajo k večji pristnosti besedila oziroma prispevajo k večji umetniški vrednosti besedil. Občutljivostni bralci torej nimajo moči, ki bi jim dovoljevala spreminjanje besedil, prispevajo le določene komentarje in pomisleke, ki jih potem avtor ali avtorica oziroma založba upoštevajo ali pa ne,« pravi Špelca Mrvar.

Primer Roalda Dahla

Morda se občutljivostno branje nekaterim zdi problematično tudi zato, ker ga uporabljajo pri reviziji zelo popularnih klasičnih del. Eden od primerov je popravljena izdaja del Roalda Dahla založbe Puffin Books, ki je del Penguin Books. Spreminjali so besede, ki opisujejo raso, spol, fizični izgled in tako naprej. V praksi to pomeni, da so zamenjali celo besede, kot je debel (fat) in grd (ugly).

Mnenje Špelce Mrvar: »Razprava o občutljivostnih bralcih se je vnela predvsem ob novi izdaji Roalda Dahla, vendar je šlo v tem primeru za ponesrečeno ravnanje z besedilom, ‘krivci’ pa niso bili občutljivostni bralci – najdemo lahko nekaj strokovnih prispevkov, ki to obravnavajo; popravki preprosto niso bili premišljeni, ravnanje z besedilom ne dovolj natančno, Dahlu, ki je bil vse svoje življenje odkrit antisemit, se je na neki način odvzelo avtentičen glas, zato je to skrajno ponesrečen primer, ki pa se ga ne bi smelo jemati kot primer ponazoritve tega, kaj počnejo občutljivostni bralci.«

Urednik leposlovja pri Mladinski knjigi Andrej Ilc je podobnega mnenja: »Roald Dahl je odličen primer, česa se ne sme delati. To je spoznala tudi založba, ki je posodobitve izdala, vendar naj bi se v novejših ponatisih vrnili k prejšnjim izdajam. Vsi vemo, da je Dahl podal kar veliko število spornih izjav in tudi v njegovih knjigah najdemo stvari, s katerimi se ne strinjamo. Pa vendar to nikoli in nikdar nikomur ne daje pravice, da po vsebini prostovoljno čečka. Sploh v primeru avtorja, ki ni več živ, da bi lahko dodal svoje mnenje.«

Medije so napolnile tudi zgodbe o spreminjanju besedil Bondovih dogodivščin in napovedane spremembe v delih kraljice detektivk, Agathe Christie. Odziv javnosti, pa tudi svetovnih pisateljev je bil buren, saj se je pojavilo jasno vprašanje: kje so meje? Kdo bo postavil meje sprejemljivega pri tovrstnih revizijah? Kdo bo veliki odločevalec?

Vloga medijev pri napihovanju »problematičnosti« občutljivostnega branja

O vlogi medijev pri problematiziranju občutljivostnega branja je spregovoril Aljoša Harlamov, urednik Cankarjeve založbe: »Zdi se mi, da se slovenski mediji neprimerno več ukvarjajo z možnostjo nečesa, z zelo omejenimi pojavi, medtem ko ignorirajo sistematično, takorekoč oblastno, skorajda totalitarno cenzuro.« Primer Roalda Dahla zelo izpostavljajo, so pa res problematične stvari, o katerih ne pišejo: »V ZDA so namreč na črnih listah šolskih in javnih knjižnic številne knjige, ki govorijo o LGBTQ+ skupnosti, o transseksualnosti, o sistematičnem rasizmu, o neprijetnih plateh ameriške zgodovine … Te knjige so konservativna ‘gibanja’, večinoma s prikrito podporo politike, vrgla s polic, s seznamov branja, iz šolskega kurikuluma itd., pa o tem ne poslušamo vsak dan in tega ne povzemajo številni naši mediji.«

V teksaških zaporih so denimo prepovedane knjige Igra prestolov, Živi mrtveci, Monthy Python, pa tudi Barva škrlata Alice Walker. Pa niso problematični le zapori, še bolj so problematične šole po Ameriki, saj je seznam prepovedanih knjig v šolskih knjižnicah v tem šolskem letu dolg že 1.477 knjig. Problematično je, ker ta številka vsako leto naraste. Prepoved se nanaša predvsem na LGTB+ in rasno tematiko, vendar pa v večini navaja druge razloge za prepoved, kot so pretirana uporaba nasilja (fizičnega, spolnega), najstniška nosečnost, splav, spolni prizori, rasizem, žalovanje in smrt.

S čim bi se občutljivostni bralci lahko ukvarjali pri nas

Knjige so vedno razburjale javnost, v prejšnjih stoletjih je bila tudi pri nas prisotna cenzura, sežiganje knjig, seznami prepovedanih knjig. A bolj kot daljna je zanimiva bližnja preteklost – knjige, ki so iz takih ali drugačnih razlogov izzvale slovensko javnost in s katerimi bi se morda, če bi pri nas imeli občutljivostne bralce, ti ukvarjali. Poiskali smo nekaj primerov.

Leta 2011 je javnost razburil izbor knjig za Cankarjevo priznanje. Učenci 8. in 9. razreda osnovne šole so morali predelati knjigi Na zeleno vejo Andreja Predina in Oči Andreja Makuca. Prva se je zdela mnogim sporna zaradi kletvic, ki jih v besedilu kar mrgoli, druga zaradi nazornih prizorov mučenja živali. Leta 2018 je veliko prahu dvignila knjiga Jiřija Bezlaja Evangelij za pitbule, ki je dobila priznanje zlata hruška, nekateri literarni strokovnjaki pa so opozarjali, da gre za problematično delo, polno vulgarnih opisov spolnosti, ki legalizira spolno zlorabo otroka, spolne fantazije odraslih pripisuje otrokom itd. Skratka, povsem neprimerno se jim je zdelo, da knjigo priporočajo mladim bralcem. Pred dvema letoma se je nekaterim zdel sporen izbor nacionalnega projekta Rastem s knjigo, v okviru katerega so slovenski sedmošolci in dijaki prvih letnikov brezplačno dobili knjigo Jaz sem Andrej Vinka Möderndorferja. V njej naj bi bila na pozitiven način predstavljena osnovnošolska spolnost. Leta 2018 pa je nekatere razburila knjiga Janje Vidmar Elvis Škorc, genialni Štor, očitali so ji vulgarni jezik in popredmeten odnos do žensk.

Očitno je, da se pri nas polemike okoli primernosti oziroma neprimernosti vnamejo predvsem pri knjigah, namenjenih otrokom in mladini. Večinoma kritiki glavnega problema ne vidijo v sami knjigi, temveč v tem, da knjige z neprimerno vsebino na razne načine pristojne inštitucije promovirajo in ponujajo v branje mladim, ki jim te knjige pravzaprav niso namenjene, skratka da je nekdo zgrešil pri ciljni publiki.

Imeli pa smo tudi primer, ko so se leta 2009 užaljeni počutili policaji, in sicer zaradi izrazov, s katerimi so v knjigi Čefurji raus! Gorana Vojnovića poimenovani predstavniki tega poklica. Avtor je bil zaslišan, a je bil primer kmalu ustavljen, saj so pristojni organi sprejeli argument, da sporne izraze izreka fiktivni lik in da je to del literature. Imeli smo tudi dolge sodne procese zoper dva avtorja (Matjaž Pikalo, Breda Smolnikar), ker so posamezniki trdili, da zgodbe govorijo o njih oziroma njihovih starših in so se zaradi tega počutili prizadeti.

Kakšna bi bilo mnenje občutljivostnih bralcev, če bi jih imeli in če bi prebrali te knjige, lahko samo ugibamo, verjetno pa bi se del polemik, ki so se dogajale v javnosti, prenesel na uredništva založb. Zelo verjetno pa poskusi spreminjanja besedil v našem kulturnem okolju ne bi bili dobro sprejeti.

Stanje v Sloveniji: Koliko v besedila posegajo uredniki?

In kakšna je praksa pri slovenskih založbah? Kako se lotevajo vsebin, ki bi lahko bila sporne?

Jelka Ciglenečki, glavna urednica založbe Goga: »Naša občutljivost se skozi obdobja spreminja. To se dobro vidi pri pravljicah, ki sta jih že brata Grimm prilagajala občinstvu – pravljični motivi v starejših zbirkah so lahko skoraj neprepoznavni in neprimerni za današnje otroke. Pred kratkim so pri Gogi izšle baročne pravljice, ki jih je zapisal G. Basile, znani motivi so potopljeni v kri in erotiko. In čeprav so klasični avtorji lahko polni obscenosti, samo spomnite se vrhuncev renesančne literature, bi bilo več kot neprimerno, če bi jih skušali popravljati. To so dela iz svojega časa, v katera seveda ne posegamo več, lahko pa jim dodajamo opombe in druga spremna besedila, s katerimi jih postavljamo v kontekst časa. Status klasike ima vsaj zame tudi Agatha Christie. Vse je pa drugače, dokler je avtor živ – zdi se mi, da je urednikova naloga, da avtorja opozarja na dele besedila, ki bi lahko bili sporni za sodobne bralce. To ne pomeni cenzure, saj je odnos med avtorjem in urednikom dialoški, a vsaj na naši založbi smo se z avtorji doslej strinjali, da si ne želimo knjig, ki bi bile ksenofobne, rasistične, seksistične … Takšni so lahko junaki v knjigah, ki pač niso nujno zgolj pozitivne osebe, vsekakor pa taki niso naši avtorji in njihove knjige.«

Samo Rugelj, urednik založbe UMco: »Posebnih uredniških spreminjanj naše knjige niso bile deležne, smo pa se kdaj že odpovedali kakšni spremni besedi, ki se nam je zdela nekorektno in celo žaljiva spisana – avtorju smo plačali dogovorjeni honorar ter jo ohranili v arhivu. Zgodilo se nam je tudi, da se je po izidu knjige oglasil kdo, ki je bil v njej po krivem imenovan, in celo zahteval umik knjige iz prodaje. A smo uspeli pomiriti razgrete duhove in vse skupaj pripeljati v varen pristan. Drugače pa se spornim besedilom skušamo že v osnovi izogniti, kar pa ne pomeni, da kako besedilo ne postane sporno zaradi koga drugega. Spomnim se primera, ko je prevajalka vztrajala, da bi pri prevodu uporabila neki poseben pripovedni postopek, ki bi v temelju preobrnil besedilo – ideologija bi povozila vsebino, se je izrazila uredniška kolegica iz neke druge založbe –, na kar smo pristali, vendar potem tega, kar je predlagala, v praksi ni mogla realizirati, zaradi česar je kasneje odstopila od prevoda. Tudi je kak prevajalec denimo uporabljal izraz črnopolti ljudje, kar smo potem – brez odpora – spremenili v temnopolte, ki se uporablja v zadnjem obdobju. In še bi se našel kak primer, kjer smo morda dobili kako buško, vendar smo se pobrali in šli naprej v smislu ‘in koža je podplat postala’.«

Poseben primer so ponatisi klasičnih del, ki doživijo popravke. Urednik Mladinske knjige Andrej Ilc razloži, da »v primeru ponatisa prihaja do posodabljanja, predvsem v primeru mladinske literature. Besedilo včasih ni tekoče prevedeno ali pa so besede arhaične.« Mladinska knjiga je tako v zadnjih letih na novo prevedla Piko Nogavičko (namesto iz nemščine je sedaj prevod direktno iz švedskega jezika), posodobila je tudi zbirko Pet prijateljev. Ena od sprememb, ki se je tu zgodila, je, da so 11. knjigo Pet prijateljev, ki je bila poimenovana Cigančica Jo, sedaj preimenovali v Uganka grajske razvaline. Kot zanimivost: angleški izvirnik ima naslov Five Have a Wonderful Time. Tudi pri Beletrini izdajajo klasike za mlajše bralce v zbirki Zvezdna Beletrina. Pravijo, da niso posegali v besedila z vsebinskimi spremembami, temveč zgolj zato, da so bolj berljiva.

Potrebujemo torej občutljivostne bralce ali ne?

Mnenja o potrebnosti oziroma nepotrebnosti občutljivostnih bralcev so torej različna, pa tudi okoli tega, kako se lotiti problematične vsebine rokopisov. Podajamo mnenji še treh slovenskih urednikov.

Aljoša Harlamov, urednik Cankarjeve založbe: »Če smo iz literarnih del izbrisali rasizem, seksizem itd., ali se s tem v resnici ne pretvarjamo, da rasizma, seksizma itd. takrat sploh ni bilo – in posledično se tudi danes o njem ni treba pogovarjati? Ustvarjamo idealnega avtorja, idealno knjigo in idealen svet, brez problemov. A se ni bolje o teh problemih pogovarjati? Odpreti teh problemov? Pokazati, da so tudi avtorji ljudje, njihovo literarno delo pa resnično delo? Se pogovarjati o neprijetnih plateh naše zgodovine in pogledati na to, ali se je na tem področju zgodila kakšna družbena sprememba ali so to problemi, ki obstajajo še danes? Po mojem mnenju se rešitev ne skriva v brisanju, ampak v naslavljanju teh problemov.«

Anže Miš, direktor založbe Miš: »Sprašujem se, kam to pelje. Ali s tem ne jemljemo iz tekstov ravno tistih stvari, ki spodbujajo samostojno mišljenje, kritično presojo in podobno?

Ali bomo imeli generacije, ki same sploh ne bodo znale dati več podatkov v kontekst in si ustvariti svojo slike? Bomo na koncu bobu sploh še lahko rekli bob? Nas morda to pelje na neko precej orwellovsko pot, kjer bo, takšna ali drugačna narativa ‘družbeno sprejemljivega’ bila sama po sebi naše ‘ministrstvo za resničnost’? Skratka, ni mi preveč všeč, kar se dogaja in predvsem kam to pelje, sploh če pogledamo čez lužo, kjer je vsa zadeva morda še korak dlje …«

Urednica in pisateljica Gabriela Babnik na vprašanje, ali bi si želela poleg sebe imeti občutljivostnega bralca, odgovarja: »Da, če ima določeno znanje in bi mi lahko pomagal prediskutirati in predihati določene že izpisane diskurze. Tega bi si želela tudi kot urednica. Inteligenten dialog, ki bi opolnomočil ne samo knjigo kot tako, pač pa celoten proces nastajanja knjige, je vedno dobrodošel. Kar spet pomeni, da zahtevam načitanega urednika in ne cenzorja. Kot avtorica se konstantno izobražujem in to pričakujem tudi od urednika.

Mislim pa, da gre tu bolj za vprašanje politične korektnosti, ki je v tem prostoru še nismo prav definirali. Če navedem primer, kateri izraz uporabljati: črn, temnopolt, obarvan, je stvar prakse, ki pa je, vsaj dokler se bomo pretvarjali, da rasizma v Sloveniji ni, nismo zmožni artikulirati. Vse, česar se trenutno poslužujemo, so zgledi iz tujine. In nekakšna spravljivost, ki nima nič opraviti s senzibilnostjo do ljudi, ki prihajajo v našo bližino od drugod. Kar je tudi vprašanje, koliko literatura dejansko sledi aktualnim temam. Temam, ki nas bolijo in zadevajo tukaj in zdaj.

Kar zadeva temnopolti rasizem, še vedno čakam avtorja ali avtorico, ki bo o tem pisal na avtonomen način, podkrepljen tudi s teoretičnim znanjem. In upam, da bo moj tekst prebral urednik, ki je senzitiven in odprt do tovrstnih vprašanj.«

branje literatura občutljivostni bralci panorama

Ilustracija: Hanna Juta Kozar

Domov / Članki / 2023 / julij

Komik, ki si je nakopal veliko nasprotnikov

Primož Sturman

O avtorju
Članki
Podkasti

V prvi polovici aprila je časopis Dnevnik objavil reportažo mladega tržaškega novinarja Martina Poljšaka z naslovom V Slovenijo gre tedensko sto kilogramov mortadele. Poljšak je spomladi obiskal prodajalno Conad, ki na openskem Pikelcu deluje od leta 2005, v zadnjem času pa postaja vse bolj priljubljena tudi pri kupcih tostran meje, podobno kot je v osemdesetih in devetdesetih to bila njena predhodnica, slovita zadružna prodajalna na Brdini v središču vasi, ki jo je marsikdo poznal pod vzdevkom Pr’ Gigitu.

V času, ko so dokončno padle maske, ki smo jih nosili, da bi zajezili širjenje pandemije covida-19, sem med nakupovanjem v zgoraj omenjeni trgovini zagledal Borisa Kobala. Očitno je tudi njega tisti dan premamila čezmejna nakupovalna mrzlica. Sedaj pa takoj korak nazaj. Nisem daleč od resnice, če trdim, da je Kobal eden mojih mladostnih oziroma najstniških mitov. Imel sem privilegij, da sem ga umetniško spoznal že v začetku devetdesetih let, ko je na Opčinah s Sergejem Verčem nekega poletnega večera odigral kabaret Banana Hawaii, v katerem sta po vrsti smešila vse, kar je bilo v zamejstvu pomembnega, celo svetega.

Zato sem bil nekoliko »ljubosumen«, ko se je duo Verč-Kobal preselil v oddajo TV Poper, v kateri je tarča njunega posmeha postala celotna slovenska stvarnost, predvsem pa takrat, ko je Boris Kobal zasedel mesto direktorja Mestnega gledališča ljubljanskega. Kot najstnik, ki misli, da je svet skapiral do zadnje pike, sem bil namreč prepričan, da je Kobal samo in izključno naš, torej nič več kakor zamejski. Če bi takrat kdo potreboval še kak dokaz za njegovo zamejskost, bi mu »ukazal« ogled komedije Afrika ali Na svoji zemlji, v kateri je deželico med morjem in mejo na Fernetičih zadel tako rekoč v nulo.

Zaradi tega in mnogo drugega sem se med nakupovalnimi policami kot odrasel moški, ki ima pred svojim mladostniškim mitom tudi v zrelih letih še vedno nekakšno strahospoštovanje, skrbno približeval Kobalu in ga končno ujel pred blagajno, kjer je z vozičkom čakal v vrsti. Nekoliko v zadregi sem ga pozdravil, on pa me je elegantno vprašal: »Kako smo?« Ko bi bil nevljuden, bi me pobaral, kdo sploh sem, sam pa sem mu namesto odgovora rekel, da je kljub aferi s plagiatom izpred nekaj let za mene še vedno car.

Zakaj se je Kobal v drugi polovici devetdesetih let poslovil od Trsta (in še mnogo drugega), sem lahko prebral v knjigi 100 km, ki sta jo ustvarila z Davorinom Lenkom in ki jo je Beletrina izdala konec pomladi. Za tiste, ki na določeno stvar oziroma stvarnost gledajo od zunaj, je ta velikokrat videti kot monolit. Taka je bila zaradi mladostniške zagnanosti tedaj moja podoba o zamejstvu, tako na to, če si sposodim besede Stanka Vuka, zemljo na zahodu najbrž še danes gleda marsikdo iz matice. Kako je torej mogoče, da je imel Kobal v Trstu tudi velike nasprotnike (o njih kasneje), na račun katerih v knjigi ne štedi s kritikami, ko pa smo ga navadni smrtniki dolga leta oboževali, saj smo ob njegovih performansih krepavali (umirali) od smeha?

Klišejsko vprašanje seveda ponuja klišejski odgovor, da v domovini (zamejski, ampak očitno tudi matični) nihče ne more biti prerok. Ko se v stvar nekoliko poglobimo (kar nam v tem primeru omogoča njegova biografija), bomo spoznali, da so vzroki seveda globlji. Če za trenutek odmislimo afero s plagiatom iz začetka leta 2019, kateri je v knjigi namenjenih veliko strani, in stopimo v zadnjo četrtino preteklega stoletja, bomo Kobala srečali v družbi članov Slovenskega amaterskega gledališča. Prav v tem obdobju so tedaj mladi zaradi svojih kritičnih in izzivalnih gledaliških besedil in postavitev prišli navzkriž z zamejsko družbeno, kulturno in politično elito. Nekoliko manj znana od plagiata je namreč afera Pappenstory, katere protagonist je na drugi strani bil pesnik in umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča, kasnejši Prešernov nagrajenec Miroslav Košuta.

Pogovor med Lenkom in Kobalom se seveda začne veliko prej, in sicer v času Kobalovega otroštva. Italijani bi rekli, da je Boris figlio d’arte, saj se je rodil gledališkemu igralcu Silviju Kobalu. Ko je protagonist našega dela leta 2000 za silo znova nastopil na tržaškem odru, je na koncu predstave Allegro … ma ne preveč očetu v poklon zapel Totojevo Malafemmena. Boris je torej zrasel na tržaškem odru, kjer je preživljal popoldneve in večere, saj doma ni bilo nikogar. Bil je namreč edinec, njegova mati pa je delala v gostinstvu. Poleti je prebival v Rakitniku pri Postojni, torej na podeželju, svetlobna leta daleč od Trsta. Očeta in matere se spominja kot zelo različnih osebnosti, opis njunih značajev pa naj bralec in bralka v knjigi najdeta kar sama, saj ni lepo preveč vnaprej izdajati stvari.

Na splošno zaznamuje psihologija pomemben del pogovora med Lenkom in Kobalom, velikokrat se njun pogovor vrti okrog trditve, da so komiki, ki od publike kasirajo salve smeha, v resnici depresivci ali vsaj zelo anksiozni ljudje, vsekakor pa posamezniki z zelo nizko samopodobo. Kot človeka, ki sta se veliko poglabljala v sama sebe in svoje odraščanje, skupaj iščeta vzroke, zakaj je Boris Kobal danes takšen, kakršen je, in kako je lahko prišel tako daleč, da je bil sposoben sproducirati plagiat, ki je pomenil njegov gledališki samomor.

Širši javnosti prav gotovo neznano pa je Kobalovo zanimanje za zgodovino tretjega rajha in nacistična uničevalna taborišča. Interes dolguje tudi Borisu Pahorju, ki zanj ni bil samo pisatelj, ampak prvenstveno profesor, saj ga je štiri leta poučeval italijanščino na tržaškem učiteljišču Antona Martina Slomška. Če mi je na tem mestu dovoljen še en osebni spomin, naj povem, kako sem se nemalo začudil, ko sem nekje na polovici prvega desetletja našega tisočletja v Soščevi hiši na Proseku prisostvoval predstavitvi knjige Savina zgodba o bivši deportiranki, ki jo je napisal in predstavljal ravno Boris Kobal. Do tedaj sem ga imel izključno za zajebanta, še posebej pa se mi je vtisnil v spomin njegov stavek na začetku srečanja. Tedaj je poslušalcem rekel, da je najbrž že sto- in večkrat brez treme nastopal pred njimi v takih in drugačnih kabaretih, ko pa se gre za tako (smrtno) resne stvari, tremo še kako ima.

Da je za Kobala 100 km predvsem priložnost za osebno izpoved o marsikateri stvari, ki je še vedno ni prebavil, je zaznati iz puščic, ki jih strelja v one, s katerimi se ni razumel in ki so, vsaj po njegovem mnenju, morda celo odgovorni za njegov odhod v Ljubljano in za to, da si še danes ne želi, da mu po smrti priredijo kako žalno sejo v tržaškem Kulturnem domu oziroma Slovenskem stalnem gledališču. Nasprotnikov pa si seveda ni nabral samo v zamejstvu, ampak tudi v osrednji Sloveniji. Ponekod imen ne omenja, drugje spet jih (pričakujemo seveda odzive od dotičnih).

Najbolj zanimivi so v tem oziru opisi zamejske politike, ki je bila ves povojni čas »lotizirana« po italijanskem zgledu. Ker je v Italiji že pred letom 1990 politično življenje slonelo na ravnotežju med strankami, se je tovrsten ustroj avtomatično preslikal tudi na slovensko stvarnost onstran meje. Levičarski Slovenci so se prepoznavali v KPI, pa tudi v Socialistični stranki Italije. Dejansko je šlo še vedno za delitev med kominformiste in titovce, ki se je čedalje zrcalila v prepoznavanju v dveh političnih sredinah. »Demokratični«, torej katoliški, in liberalni Slovenci – na Tržaškem je (bil) tak binom mogoč – pa v Stranki slovenske skupnosti. Poimensko so poleg že navedenega Miroslava Košute omenjeni še nekdanji senator, poslanec in državni sekretar v Rimu Miloš Budin, odvetnik in deželni poslanec Drago Štoka in danes že pokojni Marko Sosič. Čeprav Sosič ni bil politik in sta bila s Kobalom v mladih letih prijatelja, sta se nato razšla. Marsikdo je med nami vedel za to njuno nekompatibilnost, ki je pripeljala do neslutenih posledic … Te naj bralci in bralke poiščejo v knjigi, ob kateri je nastal še daljši istonaslovni zvočni posnetek (dejansko gre za kolaž posnetkov). Najdejo ga lahko na tej povezavi.

Knjigo 100 km Borisa Kobala in Davorina Lenka, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

100 km Boris Kobal Davorin Lenko kritika

Fotografija: Shutterstock

Domov / Članki / 2023 / julij

10 knjig o očetih

Ajda Vodlan

O avtorju
Članki
Podkasti

Knjig, ki opisujejo matere, ni malo. Matere so pomemben lik v drami, ki ji pravimo življenje, in literatura jih ljubi. Kje pa se v knjigah skriva oče? Je zgolj stranski lik? Seveda ne. Poiskali smo nekaj knjig, domačih in tujih, ki opisujejo očete v dobrem in slabem … Oče kot junak, oče kot heroj, oče kot zatiralec, odsotni oče, vzorni oče, zapiti oče … Tudi očetje so mogočna sila življenja, ki je literatura ne more zaobiti.

Beletrina, 2019

Partljič, eden najbolj znanih slovenskih pisateljev, je v letu 2019 izdal Pesnico, svoje najbolj avtobiografsko delo. V tem kraju je železniška postaja, kjer je avtorjev oče delal več kot trideset let – in ravno na očeta je bil Partljič močno navezan. V knjigi tako spremljamo zgodbo očeta. Roman pa je sicer sestavljen iz dveh delov, prvi nosi naslov Oče in je posvečen očetovim spominom, raziskovanju preteklosti in razmišljanju. Drugi del pa nosi naslov Sin in je predvsem razmislek o ustvarjanju. Knjiga je pripoved o očetu, kronika nekega kraja, opis staršev, malo manj pa opis odnosa med sinom in očetom, čeprav posredno zaznamo, da je bil ta odnos pozitiven.

Mladinska knjiga, 2015 in 2017, prevod Darko Čuden

Norveški pisatelj v šestih knjigah na več kot 3500 straneh iskreno opisuje svoje življenje. V prvi knjigi piše tudi o svojem očetu in odnosu do njega, v drugi knjigi se loči, hitro ponovno zaljubi in kmalu postane oče. Prek odnosa do svojega očeta proučuje odnos do svojih otrok: razume jih med drugim kot veliko breme, a hkrati kot sladko bolečino. Nič nenavadnega, da se je Moj boj tako dobro prodajal, saj je avtor brutalno iskren: med drugim brez dlake na jeziku opisuje, kako se je njegov emocionalno odtujeni oče zapil do smrti in kako sta z bratom en teden čistila svinjarijo, v kateri je živel oče pred smrtjo skupaj s prav tako zapito babico. Knausgaard opisuje grozljivega očeta, ki se je raztopil v nič v alkoholu.

UMco, 2016, prevod Miriam Drev

Odlična knjiga ameriškega pisatelja, prejemnika Pulitzerjeve nagrade, ni le pripoved o odnosu med očetom in sinom, temveč tudi pripoved o bivanju in minevanju. Kako se soočimo s spoznanjem, da se naši starši starajo in njihove moči pešajo? Avtor v tej knjigi piše popolnoma iskreno, avtobiografsko, čustveno in tako ustvari unikaten zapis o življenju ter poslavljanju. Očetov portret je Rothovo najvišje dejanje ljubezni, kajti očeta je s tem, ko je napisal knjigo o njem, spremenil v umetnino.

Sanje, 2014, prevod Aleksandra Rekar

Jergovićev Oče pravzaprav niti ni fikcija, ni avtobiografija, ni roman. Je zapis o Jugoslaviji, o absurdih. Eden najbolj popularnih hrvaških avtorjev začne besedilo pisati tri dni po smrti svojega očeta in obuja spomine tako nanj kot na zgodovino naše nekdanje skupne države. Zgodba očeta ni lepa, je polna temačnih spominov, težkega življenja in takšno je tudi spominjanje na Jugoslavijo. Ali kot je avtor povedal ob prevodu v slovenščino: »Vse njegovo življenje je bilo nizanje bolečin, nesporazumov, trpljenja, strašnih izdajstev … na koncu se je vse končalo s to odvratno vojno. Bil je v obleganem Sarajevu, ko so nanj streljali pacienti, ki jih je zdravil. Pacienti, ki jim je reševal življenja, so ga poskušali ubiti. Vse to je tako odvratno in absurdno, da sem pomislil, da bi bilo to, da se njegovo nesrečno življenje konča z grobom, preveč banalno. O tem sem moral povedati zgodbo. Ker ko zgodbo izpoveš, vsa stvar deluje, kot da je to njegovo trpinčeno življenje imelo nekakšen smisel.«

Beletrina, 2022, prevod Špela Vodopivec

Eden od najpomembnejših glasov afriške in svetovne literature, odlično sprejet tudi v slovenskem knjižnem prostoru, v tej kratki, pa zato čustveno zelo močni knjigi opisuje čas, ko je njen oče umrl med pandemijo covida. Avtorica opisuje žalost, pa tudi jezo, hkrati pa nek unikaten čas naše zgodovine, ko zaradi pandemije ni smela na pogreb očeta. Drobna knjiga tako v sebi ne skriva le opisovanje odnosa do očeta, temveč vsa tista čustva, ki jih doživimo ob izgubi: kdaj začnemo o nekom, ki nam je bil tako zelo ljub, govoriti v pretekliku?

Modrijan, 2015, prevod Jaroslav Skrušny

V tej knjigi je oče despot, moralna avtoriteta, ki ni moralna – je namreč šovinist, antisemit, ki tudi po vojni ostane privrženec nacizma. Čtivo je pisateljeva osvoboditev, predvsem s pomočjo intelektualnega zorenja (nadomestnih očetov, intelektualnih umov – od Sartra do Focaulta, ki jih avtor proučuje, spoznava, vpija). Oče je bil fizično in psihično nasilen predvsem do lastne žene, kar je močno vplivalo na sina. Delo je izšlo dve leti po smrti očeta, kar zagotovo ni naključuje, saj avtor na neki način v besedilu dokončno »obračuna z lastnim očetom«.

Beletrina, 2020

»Prepričan sem, da v zgodnjem otroštvu dobimo nekakšna nevidna očala, ki nam potem vse življenje barvajo pogled na svet,« je dejal Lainšček, ki se v prvi knjigi trilogije vrne v svoje otroštvo, se s pomočjo metode aktivne imaginacije uživi v očeta in mater in njuno doživljanje rojstva otroka. Zanimivo čtivo, ki nas popelje v otroštvo v Dolencih na Goričkem v Prekmurju, majhni in odmaknjeni vasici tik ob madžarski meji, kjer je bila njegova družina del vaške revščine. In tudi pripoved o očetu, ki je sina popeljal v svet zgodb in ga naučil, kako kljubovati brezupu.

Beletrina, 2013, prevod Mojca Medvešek

Avtor je skupaj z mamo in bratom pri osmih letih zaupustil Francijo, v kateri se je rodil, ter odšel k očetu v Nigerijo, kjer je ta opravljal delo zdravnika. Avtobiografska zgodba je po eni strani spomin na otroštvo, na bežen trenutek popolne svobode, hkrati pa odličen opis odnosa do očeta. Slednji je za pisatelja tujec, saj je zaradi službe ves čas odsoten, po drugi strani pa ga močno spoštuje in o njemu piše z naklonjenostjo ter ljubeznijo. Knjiga, ki nam prikaže čudovitega posameznika, hkrati pa nam ponudi razmislek o pomenu prisotnosti očeta v družini.

Cankarjeva založba, 2023, prevod Janko Petrovec

Štiridesetletni Sandro, ki vztraja pri samskem življenju, se ob začetku poletja vrne iz Milana na obisk k ostarelemu očetu. In prične se pripoved o dveh odraslih moških, ki se ponovno zbližata. Italijanski pisatelj skozi zgodbo osvetljuje njun odnos, preteklost in sedanjost, predvsem pa pripoveduje o hrepenenju, upanju, pa tudi utehi, ki jo najdemo, ko odnose razčistimo.

VigeVageKnjige, 2022

In za zaključek še nekaj drugačnega: risoroman, pa ne o očetu, temveč dedku. Vaške ptice so risoroman, ki ga lahko beremo samostojno, sicer pa je drugi del trilogije. Glavni protagonist iz prejšnje knjige, Mestne ptice, se vrne na Koroško in raziskuje, kdo je narisal neko risbo – je bil njegov dedek? In tako se počasi odkrivajo tančice njegove družine, predvsem dedka, in pa tudi slovenske Koroške.

branje knjige o očetih seznami

Fotografija: Shutterstock

Domov / Članki / 2023 / julij

Mrtva riba

Uroš Zupan

O avtorju
Članki
Podkasti

Nekoč smo občudovali Miškina, živečega v knjigi, ki sta jo napisala dva do pasu gola bradača. Nismo vedeli, da sta ga pretihotapila iz neke druge knjige. Iz knjige še enega bradača, ki pa ni bil gol do pasu, kajti v tistih časih, ko si je Miškina izmislil, se nikakor ni spodobilo, da bi se na naslovnicah knjig pojavljali do pasu goli moški, kaj šele do pasu gole bradate ženske.

A ta blažena nevednost nas ni pretirano ovirala, da nam ne bi bil Miškin strašno simpatičen. Da nam ne bi zlezel pod kožo. Velikokrat smo se znašli v skušnjavi, da bi ga posnemali. Predvsem njegovo nonšalantnost in pivske navade. Pivske navade, ki so tudi nas delale nonšalantne. Podobne Miškinu. Prave male Miškine.

Miškinova nova knežja inkarnacija je prepotovala časovno-prostorske koordinate, še prej pa pobegnila iz Idiota in se naselila v P(p)etem nadstropju trinadstropne hiše. Pisanem z veliko in malo začetnico hkrati. Tako je bilo naslov knjigi, ki sto jo v nekakšnem tandemu napisala do pasu gola bradača in vanjo, že s čisto prvim stavkom, naselila Miškina. Pisati naj bi jima pomagal še tretji bradač, a mu oče in mama tega nista dovolila, saj sta jima bila prva bradača sumljiva in sta ju imenovala: slaba družba, ki lahko pokvari tudi skrajno trden značaj. Kaj šele skrajno labilnega. Zato se je tretji bradač odločil, da bo v prihodnosti postal poslanec v državnem zboru. In bo, ko se upokoji, prejemal mastno poslansko pokojnino.

Mogoče je pred Miškinom v Ljubljano, kjer se knjiga dogaja, pripotovala tudi fatalka Nastasja Filipovna in se preimenovala v Vasiljko. V Vasiljko s finim, seksi trebuščkom in rdečimi bikinkami, a to je bolj malo neverjetno, saj je Nastasij Filipovnih povsod dovolj in jim ni treba od nikoder pripotovati, Miškin pa je samo eden, zato se mora v neskončnost seliti po različnih časih, domišljijah in papirjih.

Seveda nas je Miškin popolnoma uročil. Nas skoraj obsedel, da smo poslušno in zvesto sledili njegovim dogodivščinam in popotovanju po mestu in času, ki sta se nam zdela čarobna in neresnična, čeprav sta bila samo 60 kilometrov in slabo desetletje oddaljena od postelj, v katerih smo spali, ko smo ga nenadoma zagledali med platnicami.

Bradača sta pridno veslala v dvojcu brez krmarja in si podajala nove in nove strani in prestavljala Miškina v vedno nove situacije. In ko sta pritiskala na tipke pisalnih strojev in skušala napisati besedo »socializem«, je ven vedno znova skočila beseda »solata«.

Predsednik republike s šestimi plamenicami na grbu in njegov dvor odlikovanih prvoborcev so začuda ostali popolnoma mirni in se niso dali motiti, ko so se bolj posvečali kajenju kubanskih cigar in pitju visokokotanskih alkoholov kot pa iskanju notranjega sovražnika. Očitno pa se je tudi tajna policija ukvarjala z resnejšimi težavami ali pa je bila na skrivaj tako očarana nad štiriročnim tipkanjem bradačev, kot smo bili očarani mi, da je zamižala na obe očesi in obe ušesi.

Od hvaležnosti smo se skupinsko prijeli za trebuhe in se kakšni dve uri intenzivno krohotali in valjali po tleh.

III

Čez leta je naša skrivna družba ljubiteljev kneza Miškina razpadla. A na občasnih, naključnih srečanjih, smo še vedno čutili, kako se grejemo v toploti Velike nonšalance, ki jo je Miškin radodarno trosil okrog sebe, pa čeprav ga v pogovorih sploh nismo omenjali. Niti ga nismo več tako intenzivno posnemali. Niti nismo nanj mislili.

In čez leta sta se do pasu gola bradača z naslovnice knjige, bradača, za katera se mi je zdelo, da sta tako kot knez Miškin tudi ona dva izmišljena, pojavila v moji bližini. Še prej pa sta se razšla. Razšla zaradi različnih prepričanj, različnih življenjskih slogov, predvsem pa zaradi ljubezni do različnih avtomobilskih znamk.

Eden je bil takšen, kot da skozenj še vedno tečeta nonšalanca in čarobni čas, v katerem se je knjiga skoraj sama od sebe pisala in dogajala in se je rahlo okajeni Miškin opotekal po slovenski književnosti. Poleti se je večino časa potapljal na Atlantidi. Ob vremensko ugodnih nedeljah, ko so šli ljudje k maši ali se vračali od nje ali pa množično poslušali narodnozabavno glasbo in tiščali glave in nosove nad lonce vroče goveje juhe, kot se za Slovence spodobi, pa se je, v imenu čistega užitka in mladostnih sanj, vozil s starim in skrajno žejnim ford mustangom.

Drugi bradač pa je nosil nerodno krojene obleke in kravate ter opravljal visoke funkcije in po potrebi menjal barve in pripadnost različnim političnim strankam, a noben njegov dosežek na visokih funkcijah in nobena njegova diplomatska misija in raznobarvna kravata se v naši domišljiji in tudi zunaj naše domišljije nista mogla primerjati z opotekanjem kneza Miškina po slovenski literaturi, ki ga je pomagal zagrešiti.

Včasih se je mimo mene, ki sem stal na robu pločnika, peljal v novem modelu črnega hrošča, ki ga je fabrika VW dvignila iz pepela in spremenila v zadnji prodajni hit. Malo manj bradatega, a še vedno bradatega, sem lahko videl, kako z dvignjeno streho in levo roko naslonjeno na vrata, ki so pogoltnila steklo, vadi na obrazu izraz, primeren opravljanju kakšne visoke funkcije. Verjetno v tistem trenutku visoke funkcije v zmerno gostem prometu. Dvakrat pa sem se celo znašel v njegovi neposredni bližini in imela sva čisto pravi fizični kontakt.

Popolnoma jasno in samo po sebi umevno je, da se je to dogajalo na krajih, kjer se vršijo sprejemi in je zaželena primerna garderoba. Recimo v mestni hiši ali pa v kakšni mega vili ob mega jezeru.

Obakrat smo se povabljenci postavili v vrsto in čakali na avdienco pri bradaču in njegovi kravati. Čakali smo tako dolgo, da sem začel čutiti, kako mi med ritnicama teče potoček znoja. Občutek ni bil preveč prijeten.

Ko je prišla vrsta name, sem stopil predenj in mu ponudil roko. Tako kot zahtevata protokol in olika. In kar je sledilo, se je dvakrat ponovilo do čisto vseh podrobnosti, kakor bi bilo fotokopirano v božji fotokopirni mašini.

Stisk njegove roke je bil popolnoma nasproten stisku roke kakšnega brkatega, strumnega, širokoplečega štajerskega heideggerjanca, kakšnega politkomisarja, pri katerem je moral človek pred rokovanjem vedno v hipu pomisliti, kje je najhitrejša in najkrajša pot do prvega rentgena in prve mavčarne. Stisk roke že skoraj bivšega bradača je bil še najbolj podoben občutku, ki ga imaš, če ti kdo v dlan potisne mrtvo ribo, ki so jo iz malomarnosti nekaj ur pustili ležati na soncu.

Bil je topel, vlažen, ne-stisk.

In v trenutku, ko je njegova roka igrala vlogo mrtve ribe, tudi njegov pogled ni bil uprt v oči nasproti stoječega, ampak je zrl v neko točko v daljavi. V neko nedoločeno in nedoločljivo točko na horizontu. Mimo tistega, s katerim se je rokoval. Kot da ta, ki mu je bradač v dlan potisnil mrtvo ribo, sploh ne obstaja, kakor da je nekakšna prozorna senca, duh, ki po nepotrebnem vznemirja bradačevo veličino.

Ugibam in mislim si: verjetno je zrl proti sladkim obetom kakšne nove funkcije ali pa proti prihodnjemu spominu na vonj parketa v diplomatskih salonih, kjer se dela zgodovina in se sprehajajo ljudje v slabo krojenih oblekah, kjer se neprestano debatira o Dunajski državni operi ali pa kakšni drugi velecenjeni instituciji z bogato tradicijo.

Še danes, ko me od teh srečanj ločujejo desetletja, mi naključen pogled na hrbte knjig na knjižnih policah, kjer mirno počiva in hkrati tudi čaka Peto nadstropje trinadstropne hiše, v duhu obnovi ta dva dogodka in moj neobstoj na njih. In še danes se vame začne tihotapiti vonj po mrtvih ribah, ki ga niti spomin na Miškina, ki super nonšalantno vstopa v slovensko književnost, ne more povsem in dokončno izbrisati.

kratka zgodba panorama Uroš Zupan

Fotografija: Shutterstock

Domov / Članki / 2023 / julij

bell hooks in radikalni vizionarski feminizem

Iva Božič

O avtorju
Članki
Podkasti

Pred leti sem nekje na Instagramu prebrala šalo na račun rekla »sodobni feminizem je napad na moške« – odziv nanjo je bil preprosta fraza »ne vse moške«. Dejstvu, da sem se nasmejala tako zelo od srca, je, priznajmo, botrovala katarza ob nenehnem spopadanju z obsodbami vseh, ki se jasno in glasno definiramo kot feministke, da namreč sovražimo moške. Komentarji, ki bolijo še toliko bolj, ko govorimo o spolnem, verbalnem in fizičnem nasilju v tej družbi ter torej dobimo odgovor »pa saj niso vsi moški takšni«. Saj veste, kako je po ključniku #metoo po internetu krožil tisti drugi #notallmen, ki je seveda navdih za zgornjo duhovitost. Danes bi vsem – njim in nam – v roke pomolila knjigo bell hooks Feminizem je za vsakogar, s prav tako pomenljivim podnaslovom Strastna politika. Da končno razčistimo, kaj feminizem sploh je in zakaj je še vedno (še kako) aktualen.

Gre za že drugi prevod avtoričinih del v slovenščino pri založbi Sophia, tokrat izpod rok Ane Makuc, potem ko je leta 2019 izšlo še eno ključno delo Naša pozicija: razred je pomemben v prevodu Mojce Dobnikar. Ameriška črnska aktivistka, pisateljica, pesnica in profesorica Gloria Jean Watkins (1952–2021) je ena glavnih figur tega, kar imenujemo intersekcionalni feminizem, feminizem, ki se zaveda in ukvarja s prepletenostjo zatiranj na podlagi spola, rase in razreda. (Prevajalka nas v svoji spremni besedi sicer opozori, da avtorica izraza intersekcionalnost ni uporabljala.) Svoj pisateljski psevdonim je prevzela po svoji prababici in ga sistematično zapisovala z majhno začetnico, da bi v ospredje postavila vsebino in ne sebe kot avtorice. V njenem opusu je več kot 30 del, med katerimi so poleg esejev, spominov in pesmi tudi knjige za otroke in za samopomoč.

Pričujočo knjigo iz leta 2000 je, kot pojasni v uvodu, napisala, ker jo je čakala več kot dvajset let in ni prišla od nikoder. Preprosto, jasno in jedrnato knjigo, ki bi »enostavno, a brez poenostavljanja« pojasnila feministično mišljenje, politiko in prakso ter tako dvignila meglo zmedenosti, ki se že desetletja z vidika splošne javnosti nabira okoli feminističnega gibanja. Sama jo imenuje priročnik, jaz bi dodala, da je že skoraj učbenik za neko imaginarno osnovno šolo feminizma in hkrati vnet manifest. Ponuja odličen pregled njegovih osnovnih tematik in pozicij za tiste, ki o njem ne vedo veliko ali vse vedo le »iz tretje roke«, kot tudi marsikakšen odgovor na najbolj razširjene kritike, ter ob tem vse, ki bi iskali utrditev v svojem lastnem feminizmu, opominja, zakaj naj se še naprej borimo.

Kar bi torej lahko bila šibkost te knjige, postane njena moč. Ne spušča se namreč v podrobne teoretične debate ter se izogiba akademizmom in naštevanju referenc. Ni niti podrobna niti pretirano globoka, vendar je široka, dokaj kratka, berljiva in predvsem razumljiva ne glede na to, koliko o feminizmu že vemo ali ne. Naslovi obilico tem: sestrska solidarnost, imperializem, rasni in delavski boj, revščina, reproduktivne pravice, lepotni ideali, nasilje v družini, zakon, partnerstva in starševstvo, seksualnost, ljubezen in celo duhovnost. K temu je prevajalka v svoji spremni besedi dodala še aktualizacijo nekaterih perečih tematik v slovenskem okolju in možnih rešitev.

A bistven je že začetek. Kako sploh opredeliti feminizem? Definicija, ki jo izbere avtorica, hitro razčisti marsikatero pomoto ter nam daje trdnejšo osnovo in usmeritev za nadaljnje razmisleke. »Feminizem je gibanje za odpravo seksizma, seksističnega izkoriščanja in zatiranja« (še enkrat glasneje za tiste zadaj). Primerjajmo jo z definicijo, kot je zapisana v SSKJ: »Gibanje žensk za enakopravnost z moškimi.« Še zdaleč nimata istega pomena niti implikacij. Četudi izbrišemo odkrito zmotni del in obdržimo katerokoli variacijo »gibanja za enakost spolov«. Takšna klasična opredelitev nas takoj vrže na razlike med (dvema) spoloma ter kot temeljni cilj gibanja opredeli premik enega bližje poziciji drugega. (Mimogrede, njena definicija mi je blizu tudi zaradi še enega preprostega razloga: spola niti ne omenja, tako ženskega kot moškega ne, teh binarnih pozicij, ki se jemljejo za samoumevne in se zlahka pozabi, da so izključujoče in omejujoče.) Ko govorimo o političnih, ekonomskih in drugih pravicah, ima seveda prav: ženske zahtevamo osnovne človekove pravice, enake možnosti za uspeh v družbi in enake plače za enako delo. Ampak ali pride do resničnih korenin problema ali pa se le obregne ob vrh ledene gore?

Definicija feminizma po bell hooks jasno nakaže, da je problem v seksizmu, sistemu (patriarhata) in vrednotah (nadvlade), na katerih sloni. Ne cilja le na enakost v tem sistemu, temveč precej dlje, na odpravo sistema kot takega, ki po svoje izkorišča in zatira vse, ne le ženske, ter rojeva nasilje na mnogih ravneh naših življenj. (Čeprav pogosto, ko se nasilje zgodi in dogaja, pozabljamo na vzvode v temeljih, ki so ga proizvedli ali k temu vsaj pripomogli.) Pomembna posledica te ugotovitve je ovržba prav tiste obtožbe, da feminizem sovraži moške, saj v resnici ne predstavljajo jedra težave. Da, beli, heteroseksualni (in bogati) cis-moški so brez dvoma tisti, ki imajo od sistema največ koristi, vendar na žalost še zdaleč niso edini s seksističnimi nazori in gospodovalnimi vedenji. Samo zato, ker se rodiš ženskega spola, namreč še ne pomeni, da si feministka. »Feministka se ne rodiš, ampak postaneš. Zagovornica feministične politike ne postaneš preprosto zaradi privilegija, da si se rodila kot ženska. Tako kot pri vseh političnih prepričanjih postaneš pristašinja feministične politike z izbiro in dejanjem.«

Ženske lahko torej prav toliko kot moški ohranjajo in širijo seksistične vrednote, pa čeprav so v podrejenem položaju. Pomemben uvid, ki sledi, je, da mora vsak, ne glede na spol, pri sebi opraviti čistko in ozavestiti svoj bolj ali manj subtilni seksizem (rasizem, homofobijo itd.), ki smo ga vsaj delno ponotranjili že samo z obstojem v tej družbi. Večkrat na primer poudari, da ni mogoče razglašati se za feministko in biti proti splavu kot eni od temeljnih (a ne edini) reproduktivnih pravic, ne glede na to, kakšna bi bila tvoja osebna izbira. Nenazadnje, gre pri pravici do izbire tudi zato, da se lahko odločiš, da splava ne opraviš, kot tudi za dostop do osnovnih ginekoloških zdravstvenih storitev. Podobno velja za izkoriščevalski ali zaničevalni odnos do drugih žensk (katerekoli rase, razreda, seksualnosti, naroda ipd. ali pa izgleda), ki nikakor ni skladen s feminističnimi vrednotami.

Reformistični feminizem, ki pa se torej osredotoča na enakost, je tisti, ki bolje ustreza sistemu in ki ga najraje širijo glavni mediji kot tistega, ki predstavlja celoto gibanja (z največkrat precej dobro situiranimi in pogosto belimi posameznicami). Ker se osredotoča le na boljši položaj žensk v že obstoječem sistemu, ne predstavlja posebne grožnje, in je kot tak popolna past za uzurpacijo gibanja s strani tistih na pozicijah moči. Dosedanji dosežki z vse večjim številom predstavnic ženskega spola na pomembnih položajih dajejo občutek, da feminističnega boja ne potrebujemo več (kljub temu da v resnici še nismo dosegli niti te enakosti). Najuspešnejše ženske pa pogosto, ko dosežejo te položaje, pozabijo na solidarnost in feminizem, ko jim ne služi več. Vesna V. Godina je v intervjuju za AirBeletrino to povzela s krutim zaključkom: »Postale smo grabežljive egoistke, ki uporabljamo feminizem, da izboljšujemo svoj položaj.« Tudi bell hooks v knjigi podaja primer žensk, katerih uspeh sloni na izkoriščanju drugih žensk – tako v lastnem gospodinjstvu kot na nacionalni in svetovni ravni. Prav tako pa smo, bolj ko razmišljamo o feminizmu skozi perspektivo takšnega cilja, bližje antagonizmom med obema spoloma, kjer ženske vidijo problem v moških, moški pa se počutijo ogrožene in zavzamejo obrambno držo. Vse to predstavlja precej popolno situacijo za ohranjanje status quo ter odmik množic od feminističnega gibanja kot nerelevantnega ali celo zgrešenega.

V svetu, kjer se soočamo z vse več reakcionarnimi valovi in izgubami težko izborjenih pravic, nas bell hooks torej poziva k obnovitvi radikalnega feminizma – in ne, to ni nek nasilen klic k prevladi ženskega spola, temveč kot vizija in izbira ljubezni. Vizionarski feminizem, kot ga slika avtorica, je skupaj z odpravo rasizma, razrednega elitizma in imperializma ključni del borbe za svet, »v katerem je vizija medsebojnosti tisti etos, ki oblikuje naše interakcije« – za svet skupnosti, svobode in pravičnosti. Po ključu, da nihče ni zares svoboden, dokler nismo svobodni vsi, saj nihče ni zares varen v sistemu, katerega narava je, da ogroža in podreja. Moški pa so nikakor ne zanemarljivi, ampak bistveni in predvsem nujni zavezniki v tem boju za boljši svet.

Če bi ljudje vedeli, zakaj v feminizmu zares gre, ga ne bi tako zelo zavračali, verjame bell hooks. Lahko bi celo dejali, da je veliko razlogov, zaradi katerih se od njega odvračajo, pravzaprav razlogov, da bi se mu morali pridružiti. Avtorica zato prepoznava ključno vlogo vsesplošnega izobraževanja na vseh ravneh, ozaveščanja vseh o temeljnih načelih feminizma, s šolskimi programi in specializiranimi šolami, vsakodnevnimi pogovori ter seveda mediji in prav vsemi orodji, ki jih nudijo, od oddaj na že obstoječih kanalih do lastnih radiev, televizij, časnikov in revij. Osnovna lekcija knjige je pomembnost ustvarjanja prostora, kjer govorimo o feminizmu tudi v preprostem in razumljivem jeziku, ne le na univerzah in v izbranih družbah, ter doseg prav vseh starosti. Družbenim omrežjem se bell hooks še ni posvetila, pa vendar lahko že leta opazujemo njihov potencial in domet v negativni, a tudi pozitivni smeri s profili, ki na primer opozarjajo na krivice, širijo pozitiven odnos do raznolikih teles, ozaveščajo o soglasni spolnosti ter izobražujejo ženske o njihovem užitku. S tem ustvarjajo sprejemajočo skupnost, v kateri je vsak lahko to, kar je, na svoj način, ne glede na spolne identitete in preference.

Za konec zato dodajmo še razmislek, za katerega tukaj ni več prostora. Kako bi takšna revolucija, v kateri bi opravili z vrednotami nadvlade in prisile, spremenila ne le družbo, temveč tudi naše odnose na osebni ravni, družine, prijateljstev ali romantičnih razmerij? Vabilo avtorice, naj razmislimo o alternativni (feministični) ljubezni, seksu, odnosu do telesa in lepote, ženstvenosti in prav tako moškosti, je jasno. Kritike patriarhalnih diktatov niso dovolj za resnične spremembe in doseg množic, uravnotežiti jih moramo s pozitivnimi predstavami, kako lahko svet, druge in sami sebe doživljamo drugače.

bell hooks: Feminizem je za vsakogar: strastna politika (Sophia, 2022, prevod Ana Makuc)

bell hooks Feminizem je za vsakogar kritika

Fotografija: Shutterstock

Domov / Članki / 2023 / julij

Še en seznam poletnega branja: za mir na plaži in razgledane mulce

Tina Bilban

O avtorju
Članki
Podkasti

Na lestvicah najbolj branih ali prodajanih knjig že nekaj let nima več primata leposlovje. Modernim klasikom in mojstrom kriminalk se kontinuirano pridružujejo raznoliki priročniki, družbene analize in dnevniški zapiski, ki se v knjigo pogosto zlijejo s spleta. A slika se spremeni, ko si pogledamo lestvice knjig za mlade bralce. Na njih je tako imenovanih poučnih knjig (s tem izrazom opisujemo stvarno literaturo za mlade bralce, sem pa prištevamo tako npr. priročnike kot poljudnoznanstvene knjige) le za odtenek. Zakaj? Zaradi okusa mladih bralcev? Ali zaradi odnosa odraslih – kupovalcev, sobralcev, izdajateljev in ustvarjalcev knjig za mlade bralce – do poučnih knjig?

Knjižničarji in mentorji branja vedo povedati, da je med mladimi bralci pomemben delež tistih, ki najraje posegajo po poučnih knjigah. Šolske knjižnice so na primer kontinuirano izropane enciklopedij o dinozavrih, športih, gradbenih strojih, zgodovini ipd., ki ustrezajo zanimanjem in bralnim navadam določenega segmenta bralcev. Bralcev, ki bodisi z veseljem prebirajo tudi leposlovje in pri tem dopolnjujejo svoje razumevanje sveta z informacijami z raznolikih perspektiv bodisi z veseljem prebirajo le tovrstno literaturo in ob svojem nenavdušenju nad leposlovjem neredko obveljajo za nebralce. Prisotnost kakovostne poučne literature na policah šolskih, splošnih in domačih knjižnic se tako kaže kot pomembna.

A dejstvo je (kot nam lahko razkrije pogled v Priročnike za branje kakovostnih mladinskih knjig), da po letu 2000 delež poučnih knjig znotraj produkcije knjig za mlade bralce ni presegel 22 %. Je pa znotraj tega ne prav visokega kupčka v zadnjem obdobju razmeroma visok delež kakovostnih knjig ̶ tako prevedenih kot domačih. Mulce, ki so iz šolske knjižnice vztrajno nosili večkrat zalepljene enciklopedije o dinozavrih, tako lahko opremimo s svežimi kakovostnimi izdajami, ki jih bodo za kakšno minuto več zadržale v senci.

Kakovostne novosti na področju poučnih knjig

V zadnjem obdobju je svoj program s prevodi kakovostnih poučnih knjig okrepila predvsem založba Morfem. Glede na to, da je leta 2019 prejela priznanje zlata hruška za poučno knjigo Atlas mitov, verjetno ni presenetljivo, da velik del njihovih izdaj poučnih knjig predstavljajo knjige o mitologiji. Te se vseskozi sprehajajo med leposlovjem in poučnimi knjigami, od knjige Zmajevska barka, ki mlade bralce povabi na pustolovsko spoznavanje zmajev, ki, čeprav je knjiga zasnovana kot enciklopedija, temelji predvsem na domišljiji, pri čemer pa v zgodbo vseskozi vpleta informacije s področja geografije in različnih mitologij ter izpostavlja pomen odgovornega odnosa do okolja, do Vilinskega atlasa sveta, Atlasa morskih deklic, Mitopedije ali knjige Pošasti, kjer je navezava na vire, predvsem pa umestitev posameznih bitij v specifičen čas in prostor bolj neposredna. Knjige spretno nagovarjajo svojo ciljno publiko z gibkim jezikom, domišljenimi ilustracijami in ne preveč obteženo razlago ter seveda motiviko, ki jo nekoliko starejši mladi bralci poznajo iz drugih medijev, od računalniških iger in filmov do klasik fantazijske literature, mlajši pa jo bodo mimogrede vključili v svoje domišljijske igre.

Znotraj Morfemove produkcije velja posebej izpostaviti še knjigo Izginule pokrajine zemlje, enciklopedijo s področja geologije, ki z izjemnimi ̶ zgovornimi in hkrati estetsko dovršenimi ̶ ilustracijami, domišljenim oblikovanjem, ki spretno izkorišča medij knjige, in ustreznimi razlagami, kjer se tekst učinkovito prepleta s sliko, uspešno nagovarja širok spekter bralcev.

Thiago de Moraes: Atlas mitov (Morfem, 2018, prevod Mojca Žnidaršič)

Sorodno uspeva knjigi Z vsemi čuti!, ki je v lanskem letu izšla pri založbi Miš. Knjiga pretresa zaznavanje in (naše) zaznavne aparate z različnih vidikov ̶ od biološkega do družbenega, kulturnega in filozofskega. Različni pristopi vabijo k branju raznolike bralce ̶ tako se lahko najmlajši poučijo o optičnih prevarah in »nenavadnem primeru naočarke«, kasneje pa se h knjigi vračajo po informacije o zgradbi človeškega očesa, posebnem pogledu, ki ga za svoj poklic potrebuje slikar, napakah vida ali Braillovi pisavi.

Drugačne prijeme za nagovarjanje svoje publike uporablja DNK detektivka. Knjižica manjšega formata in mehkih platnic bi se med zgoraj omenjenimi bogato ilustriranimi knjigami velikega formata hitro skrila. DNK detektivka bralce potegne v branje z zgodbo o primeru okradenih draguljev, ob tem pa ga spretno pouči o trenutnem stanju na področju genetike, o novem znanju, ki ga prinaša, tehnoloških orodjih, ki jih omogoča, in vprašanjih, ki jih ob tem odpira. Razlage so celovite, a hkrati ne pretirano zapletene. Prevod je strokovno pregledan, opremljen z viri in predlogi za nadaljnje branje. Čeprav knjiga ni oblikovalski presežek, ji tudi na tem področju nič ne manjka, tematika, ki jo obravnava, pa je tako aktualna in pomembna ter hkrati kompleksno predstavljena, da bo knjiga nagovorila tako najstnike kot odrasle bralce.

Philippe Nessmann: Z vsemi čuti! (Miš, 2022, prevod Jasmina Žgank)

Celovit vpogled v aktualno, tokrat domače znanje na posameznih področjih nam kontinuirano prinaša tudi zbirka Pojmovniki založbe Aristej. V letu 2022 se jim je pridružil Državljanski pojmovnik Mitje Sardoča. Ta z različnih vidikov osvetljuje vlogo in pomen aktivnega državljanstva. Pri novem, zelo dobrodošlem naslovu v tej domišljeno zasnovani zbirki bi si želela le nekoliko več natančnosti pri navajanju virov za informacije, zajete v različne grafične prikaze. Zbirki Pojmovniki se je v letu 2021 pridružila še zbirka Kako je bilo, ko še ni bilo …, namenjena nekoliko mlajšim bralcem. Če smo v letu 2021 prebirali, kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov, s knjigo izdano v letu 2022 spoznavamo življenje v času pred izumom telefona ter seveda spremembe, ki jih je izum telefona prinesel v vsakodnevno življenje. Obe knjigi sta z okvirno zgodbo postavljeni v Maribor. Po drugi knjigi lahko že zatrdim, da gre za odlično zbirko, ki mladim bralcem razpira svet na lastnem pragu, hkrati pa jim razširja pogled v zgodovino, jim prinaša informacije s področja tehnologije, antropologije …

Uroš Dokl: Kako je bilo, ko še ni bilo telefonov (Aristej, 2022, ilustracije Toni Buršić)

Premišljeno in domišljeno znanje domačih strokovnjakov mladim bralcem predstavlja tudi ekipa Narodnega muzeja Slovenije. Kustosa Vesna Kamin Kajfež in Tomaž Kajfež sta združila moči z urednico Urško Kaloper in ilustratorjem Juretom Engelsbergerjem in nastali sta imenitni slikanici Jure in mumija ter Vitez med piramidami. Pri slednji, obsežnejši in namenjeni nekoliko starejšim mladim bralcem, ki predstavlja življenje Antona Lavrina, našega prvega raziskovalca Egipta, pogrešam več tematizacije in problematizacije prisvajanja egiptovske snovne kulturne dediščine in svetih predmetov, v času, ko so ta vprašanja še kako aktualna. Slikanica Jure in mumija pa je po mojem mnenju imeniten prikaz, kako lahko poučna slikanica hkrati informira, navdušuje, zabava, vabi v muzej in k nadaljnjemu raziskovanju ter se hkrati ponaša z domišljeno zgodbo in mojstrskimi ilustracijami.

Vesna Kamin Kajfež in Tomislav Kajfež: Jure in mumija (Narodni muzej Slovenije, 2022, ilustracije Jure Engelsberger)

Še en imeniten muzejski projekt je novonastajajoča zbirka Alpinistične legende, ki jo odpira knjiga Mala kraljica velikih sten o slovenski alpinistki Miri Marku Debelak-Deržaj. Razgibano oblikovano knjigo, ki nam omogoča vpogled v drugačne čase, ne le z vidika alpinizma temveč tudi z vidika ženske emancipacije, odnosa do narave, političnega dogajanja v svetu … je napisala Natalija Štular, ilustriral Damijan Stepančič, izdal pa Gornjesavski muzej, enota Slovenskega planinskega muzeja. Upam, da si bo zbirka zagotovila zasluženo mesto na policah in v nahrbtnikih, nenazadnje ima dobra alpinistična literatura med našimi bralci tam že tradicionalno zagotovljeno mesto.

Na police knjigarn pa je v zadnjem času prišlo še nekaj dobrih domačih poučnih knjig, ki bi mlade in starejše bralce lahko pripravile ali pa pospremile na taka ali drugačna potovanja. Izpod peresa Tatjane Pregl Kobe in čopiča Tine Dobrajc je prišla nova pustolovščina Fride in zmaja Arturja Gaja – tokrat po Grčiji; s svojimi natančnimi podatki lahko služi kot vodič po Atenah, grški celini in otokih. Danijel Čotar in Matej Susič pa nas s Ptičjimi kvatrami 2 (prva knjiga je prejela priznanje zlata hruška) znova vabita k opazovanju narave na domačem pragu.

Tatjana Pregl Kobe: Frida in zmaj Artur Gaj v Grčiji (Morfem, 2022, ilustracije Tina Dobrajc)

Za najmlajše bralce, ki bodo v poletnih mesecih namakali noge v morski vodi, pa je kot nalašč knjiga Tinke Bačič Val in Luna na morju. Gre za knjigo, ki zelo dobro pozna svojo ciljno publiko ̶ bralec skozi zgodbo o Valu in Luni na počitnicah spoznava morski in obmorski floro in favno v naši neposredni bližini. Knjiga mladim raziskovalcem odpira oči za pogosto spregledana živa bitja, njihovo okolje in potrebe, ne da bi ob tem izpadla pedagoška. Izjemnost sveta v morskih plitvinah čudovito prikazujejo ilustracije Polone Lovšin, ki se ob spretnem oblikovanju uspešno prepletajo s fotografijami. Knjiga usmerja pogled, navdušuje in zabava, ob tem pa lahko nadobudneže, ki bi cele dneve preživeli v vodi, za nekaj trenutkov potegne h knjigi ali pa knjižne molje potisne v svet.

Tinka Bačič: Val in Luna na morju (Grafenauer, 2023, ilustracije Polona Lovšin)

Če bo v vaši počitniški prtljagi poleg aktualnih nominirancev za literarne nagrade prostor tudi za stvarno literaturo, lahko podobno privoščite tudi svojim mulcem. Nekaj izbire zagotovo imate. Več pa jo najlažje zagotovi povpraševanje bralcev, predvsem pa tistih, ki jim knjige kupujemo in/ali priporočamo v branje.

otroška in mladinska literatura poletje poletno branje seznami

Mesec: julij 2023

Spoprijemanje s klasiko 7 – Sapfo

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Markom Bratušem

Domača knjižnica: Lara Paukovič

Titovi sinovi

Kako pisati o ljubezni, o bolečini, o pisanju

V vsakem kamnu biva duša

Tone Partljič: »Drugje se je bliskalo, pri nas pa se je že slišalo grmenje«

Vrnitev k Resničnosti

Občutljivostni bralci: rešitev ni v brisanju, temveč naslavljanju problemov

Komik, ki si je nakopal veliko nasprotnikov

10 knjig o očetih

Tone Partljič: Pesnica

Karl Ove Knausgaard: Moj boj

Philip Roth: Očetovina

Miljenko Jergović: Oče

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Pascal Bruckner: Pridni sinko

Feri Lainšček: Kurji pastir

Jean-Marie Gustave Le Clézio: Afričan

Marco Missiroli: Ko imel bi vse

Gašper Krajnc: Vaške ptice

Mrtva riba

bell hooks in radikalni vizionarski feminizem

Še en seznam poletnega branja: za mir na plaži in razgledane mulce