Štafeta branja je nova AirBeletrinina rubrika. Začenja niz izmenjevalnih pogovorov med knjižnimi blogerkami in blogerji, v katerih med drugim razmišljajo o poziciji tovrstnih objav znotraj literature in raznolikih praks ter predlagajo nekaj knjižnih naslovov, ki so jih oblikovali ali v zadnjem času zaznamovali.
Večkrat me vprašajo, kako si upam prostovoljno napisati, da sem nora. Mar nismo vsi malo?
Moja želja po objavljanju knjižnih vsebin je dosegla vrhunec malo pred začetkom korona časov. Vse do tedaj sem nekako stoično (če lahko tako opišem svoje izdatno zavijanje z očmi) prenašala komentarje v smislu: »Kako vse to prebereš? Moraš imeti res ogromno časa.« Takrat je zaradi osebnih izzivov članic počasi zamiral moj knjižni klub, in ugotovila sem, da pogrešam pogovor z ljudmi, ki berejo. Ne le enkrat na leto ali na dopustu, temveč ljudi, ki res radi berejo.
Odkrila sem nekaj tujih profilov na Instagramu, ki so objavljali mnenja o knjigah in delili ljubezen do branja. Sprva sem razmišljala, da bi prav tako objavljala v angleškem jeziku, predvsem o knjigah, ki v slovenščino še niso prevedene, a sem hitro spoznala, da tudi pri nas obstaja skupnost ljudi, ki zelo radi berejo, jih knjige zanimajo, klepetajo o tem, kar so prebrali, si priporočajo druge knjige in goreče razpravljajo o likih in simbolih.
Študirala sem kulturologijo, ki – kot nas je takoj na začetku seznanil dr. Aleš Debeljak – nikakor ni »za na kruh namazat’«.
Moja prva ideja za ime profila in bloga je bila precej preprosta in – če sem iskrena – veliko bolj mlačna kot ime, ki ga danes nosim s ponosom. Tista prva možnost je bila namreč že zasedena, le kak teden prej si jo je nadela neka druga knjigoljubka. Še dobro, si mislim danes. Nora na knjige je namreč vsekakor veliko boljša izbira.
Študirala sem kulturologijo, ki – kot nas je takoj na začetku seznanil dr. Aleš Debeljak – nikakor ni »za na kruh namazat’«. A kultura je eden glavnih kamenčkov v našem človeškem mozaiku. Zaradi nje smo konec koncev ljudje in drugačni od drugih živih organizmov. In morda ni presenetljivo, da me tudi zato od nekdaj privlačijo knjige, v katerih spoznavamo kulturo – bodisi tujo bodisi domačo. Toliko nians, plasti in raznolikosti se skriva v nas, toliko je drugačnih dojemanj, simbolov, pravil, tabujev in elementov spoštovanja, da je vsaka knjiga lahko dejansko svet zase. To je tisto, kar me vedno znova vleče h knjigam. Zato tako rada med drugim z njihovo pomočjo ‘potujem’.
Čeprav sem tako z drugimi bralnimi navdušenci veliko klepetala o knjigah, mi je vseeno manjkalo debat, kakršnih sem bila vajena v knjižnem klubu. Ko smo enkrat »po nesreči« tri dekleta v knjigogramski skupnosti brale isto knjigo, smo se dobile na spletnem klepetu. Tako je nastal knjižni klub, ki smo ga sprva v šali poimenovale Knjige s koktajli, a je potem to ime kar ostalo. Marca letos smo brali že 30. knjigo od tedaj in za čisto vsako smo imeli spletno debato, ki jo vsak mesec nestrpno pričakujem, se nanjo pripravljam in se veselim različnih mnenj.
Toliko nians, plasti in raznolikosti se skriva v nas, toliko je drugačnih dojemanj, simbolov, pravil, tabujev in elementov spoštovanja, da je vsaka knjiga lahko dejansko svet zase. To je tisto, kar me vedno znova vleče h knjigam.
Hkrati dobri dve desetletji delam kot novinarka, in vedno se razveselim pogovorov, ki jih lahko imam s pisatelji in pesniki ter pravzaprav vsakršnimi ustvarjalci. Če mi je knjiga všeč, si vedno želim, da bi lahko avtorja malce izprašala ter z njim ali njo podebatirala. Tako sem začela ustvarjati intervjuje v živo na Instagramu, ki sem jih (zaradi mednarodnih gostov) poimenovala The After Chapter. Teh pogovorov se je do zdaj nabralo krepko čez dvajset, med njimi so tako tuji kot domači avtorji knjig, ki so se me dotaknile. To je edini kriterij, po katerem izbiram sogovornike, in močno cenim, da mi zaupajo in se odzovejo na povabilo. Kmalu v podobni obliki pride še podkast, ki bo preprosto poimenovan Nora na knjige.
Spodbud za branje je v tej skupnosti res ogromno. Kar se tiče izzivov, sama poleti pripravim Knjižno poletje v školjki, medtem ko na celoletni ravni poteka Tulipanorija, pri kateri lahko sodelujoči »nabirajo« svoje tulipane z branjem določenih tematik. Ker letos praznujemo 250 let od rojstva Jane Austen, beremo vse njene knjige in o njih enako vroče debatiramo v okviru Austenorije. Ker to niti približno ne zaokroži celotnega spektra mojega okusa, kot velika ljubiteljica Stephena Kinga, s katerim sem praktično odraščala, pripravljam še en bralni cikel njegovih knjig.
V najbolj znani beneški knjigarni Libreria Acqua Alta (Fotografija: osebni arhiv)
Stežka sem izbrala tri knjige, ki jih priporočam v branje. Nisem izbirala samo iz zadnjega časa, temveč bolj široko. Lahko bi priporočala Stephena Kinga (recimo 22. 11. 1963 bo všeč vsem, tudi tistim, ki se bojijo njegove groze, saj je v njej resnično ni, Obstati pa tistim, ki jih je rado strah), seveda. (Ne pozabite na Tisto! in Sijanje! Še dve kultni klasiki, in prav vse so na voljo pri Beletrini.) No, ne bom danes o Kingu. 😉 Gremo!
Ken Follett: Stebri zemlje (Mladinska knjiga, 2017)
Ko sem to knjigo dobila v dar, sem si mislila, da se je nikoli ne bom lotila. Tedaj še ni bila prevedena, dobila sem mehko vezavo na več kot tisoč straneh. A me je prvi stavek posrkal vase, da sem sedla in začela ter knjige nisem odložila, dokler je nisem končala. Povsod je šla z menoj, čeprav jo je bilo težko nositi v torbici.
Gre za zgodovinski roman o izmišljenem angleškem mestecu Kingsbridge, zgodba se začne v srednjem veku (in se v knjigah, ki so sledile, nadaljuje skozi različna obdobja). Iznajdljivi prior Philip se odloči zgraditi največjo gotsko katedralo na svetu in Tom je zidar, ki mu bo to željo skušal izpolniti. Aliena je plemkinja, ki ostane brez vsega in mora začeti znova.
Kot ljubiteljica kulture, zgodovine in umetnosti sem uživala v tem prepletu človeških usod in poskusih gradnje veličastne katedrale, kakršne lahko zdaj obiskujemo zlasti po Evropi. In priznam, da od tedaj nobene cerkve in predvsem katedrale ne gledam z enakimi očmi.
Tina Perić: Ćrtice (Goga, 2024)
Knjiga, ki je bila izbrana za februarsko čtivo našega knjižnega kluba, je na zadnjem knjižnem sejmu prejela nagrado za najboljši prvenec. V njej spremljamo zgodbo Mie Batić, ki je v Sloveniji rojena srbskemu očetu in slovenski materi. Ob odcepitvi naše lepe dežele od SFRJ njenega očeta, ki je v vojski zaposlen kot kuhar, označijo za osebo, ki predstavlja nevarnost naši državi, zato ne dobi »papirjev« in pristane med izbrisanimi.
To ni le zgodba o tem črnem madežu slovenskega naroda, marveč pisateljica s pomočjo svojega knjižnega alter ega predstavlja povojno Slovenijo skozi oči deklice, ki ne razume ravno najbolje, zakaj jo nenadoma zmerjajo na dvorišču, zakaj ne gredo z družino nikoli na morje in zakaj njen oče izginja pred njenimi očmi. Navdušila me je avtoričina sposobnost brezhibnega prepletanja jezikovnih prvin, »balkanščine« in ljubljanščine, da zgodbe in pronicljivega opisovanja zeitgeista sploh ne omenjam. Vsak, ki je odraščal v bližini vsaj ene balkansko mešane družine, bo prepoznal pristnost jezika in topline ter tona, ki preveva to čudovito knjigo.
Susan Abulhawa: Jutra v Dženinu (Cankarjeva založba, 2023)
Zgodba se začne z idiličnim življenjem družine Abulheja v vasici Ein Hod, kjer Palestinci tesno povezani z zemljo živijo že stoletja. Po holokavstu se na ozemlju Palestine vzpostavi nova država Izrael. Tistega dne, ko družina beži iz vasi, izraelski vojak materi iz rok iztrga dojenčka. Odpelje ga domov in vzgoji kot svojega sina. Mala Amal se družini rodi pozneje, v begunskem taborišču Dženin. Njena mama se počuti prazno zaradi ugrabljenega sina, srce je obdala s hladnim zidom in Amal najde uteho v očetu, ki vse dneve dela, a vsako jutro najde nekaj tihih trenutkov, da s hčerko ob zori skupaj bereta in sanjata o lepši prihodnosti.
V tem taborišču se zgodi vse življenje. Ljudje se zaljubljajo, poročajo, prepirajo, smejijo, rojevajo otroke, praznujejo rojstne dneve. Ves ta čas se dogajajo grozovitosti, in ko vojna leta 1967 pride v Dženin, se Amal skrije v luknjo v kuhinjskih tleh, medtem ko izraelski vojaki pobijejo vse, ki jih ima rada. Nazadnje odide v svet, a Dženin ostane z njo.
Knjiga ni dolga, a ko jo bereš, postane epska pripoved o družini, s katero preživiš šestdeset let, z njo jočeš in se veseliš ter predvsem spoznaš številne zgodovinske resnice, ki so bile prikrite. Jezik pisateljice, s katero sem naredila tudi intervju v živo, je čudovit, liričen, srce parajoč. A drugače z jezikom, ki ima vsaj enajst različnih besed za ljubezen, preprosto ne gre. Ena izmed besed, ki opišejo ljubezen, denimo, izhaja iz besede »seme«, saj je ljubezen nekaj, kar poseješ, neguješ in zraste v nekaj lepega. Te knjige nikoli ne bom nehala priporočati.
Štafeto branja predajam Ajdi, ki vodi Instagram profil @ajdanaklada. Ajda pripravlja ogromno bralnih izzivov za mlado in staro, skrbi za dve letni izmenjevalnici knjig, pripravlja Booktober, pri katerem razvaja bralce s knjižnimi darili, ter nas vsake toliko časa vse zbere na srečanju, kjer delimo svoja najljubša branja.
Za nami je materinski dan. Vsako leto mi vzbudi nelagodje. Otrok nimam. Moja mama, ki bi jo lahko ob tem dnevu obdarila z rožami ali, še raje, jo peljala na kavo in tortico, kot sva to včasih počeli, pa je žal že pokojna. Zato se vsako leto 25. marca, če se le da, v velikem loku izogibam družbenim omrežjem, saj dobro vem, da jih bodo spet preplavili zapisi o materinstvu kot pomembnem poslanstvu, verzi iz pesmi Toneta Pavčka, ljudje bodo na svojem zidu objavljali fotografije svojih mam ali pa voščilnice svojih otrok. Tudi letos je bilo tako, med vsesplošno evforijo praznovanja tega dne pa je bilo opaziti komaj kak prispevek, ki je ostal prizemljen ali je pozornost usmeril še v kak drug vidik materinstva poleg tistega, ki je v družbi vsesplošno prisoten, tj. materinstvo kot ideal in prepričanje, da smo ženske rojene za vlogo matere.
»Sprašujem se, koliko žensk sploh hoče imeti otroke in koliko je takih, ki so celo življenje poslušale, da je imeti otroke nekaj, kar ženske pač počnejo.«
»Živim življenje, ki si ga želim, in počutim se dobro v svojem telesu, pa čeprav mi nekateri ljudje še vedno govorijo, da bom obžalovala svojo odločitev [ne imeti otrok].«
»Zdaj sem v svojih šestdesetih in tako vesela sem, da sem pri dvajsetih spoznala, da otroci niso zame. Nikoli nisem obžalovala svoje odločitve.«
Med vsesplošno evforijo praznovanja tega dne je bilo opaziti komaj kak prispevek, ki je ostal prizemljen ali je pozornost usmeril še v kak drug vidik materinstva poleg tistega, ki je v družbi vsesplošno prisoten.
To je le nekaj zapisov, ki so jih posameznice objavile na strani @wearechildfree na Instagramu. Gre za skupnost ljudi, ki slavijo življenje brez otrok in kjer se ženske, ki z drugimi delijo svoje izkušnje, vzajemno podpirajo pri tej odločitvi. In čeprav je obstoj te in podobnih skupin seveda nekaj pozitivnega ter lahko deluje na posameznico ohrabrujoče, je hkrati že to, da morajo ženske tako ali drugače ves čas razlagati lastno odločitev, zakaj ne bodo imele otrok, več kot očiten znak, da je v naši družbi pritisk še vedno prisoten. Ženske moramo vedno razlagati, pa naj gre za to, zakaj ne bomo imele otrok, ali pa za to, zakaj si jih želimo štiri, pet, šest …, skratka več, kot je v današnjih družinah običajno. Vse, kar »štrli« ven, je po prepričanju nekaterih treba »popraviti«. In ne glede na to, katero odločitev sprejmemo oziroma katero pot izberemo, nas bodo na njej spremljali neumestni komentarji, in to ne le moških, temveč tudi – žensk.
Med spremljanjem novic sem nehote prebrala precej objav ob dnevu materinstva. A nisem zasledila nobene o tistih ženskah, ki nimajo otrok, a ne po lastni odločitvi. Nimajo jih, bodisi ker niso nikoli našle pravega partnerja bodisi ker jih ne morejo imeti iz zdravstvenih razlogov. V ta praznik niso vključene. Tako kot niso niti ženske, ki so otroka izgubile ali so doživele spontani splav. Za te ženske je ideološki pogled na materinstvo, češ da je to najpomembnejše poslanstvo vsake ženske, še posebej škodljiv, saj jim vzbuja občutek krivde, sramu in manjvrednosti.
Med spremljanjem novic sem nehote prebrala precej objav ob dnevu materinstva. A nisem zasledila nobene o tistih ženskah, ki nimajo otrok, a ne po lastni odločitvi.
Katja Gorečan v Materinski knjižici (LUD Literatura, 2022):
»tako jo je bilo sram tega, kar se ji je zgodilo, ker je / neprestano mislila, da je nečesa kriva.«
»zagotovo sem nečesa kriva – to je / znak, da ne smem biti mama – slab človek sem – nobene / moči nimam – nobene kontrole nimam nad svojim / telesom – sram me je tega […]«
Anja Mugerli (Fotografija: Andraž Gombač)
Materinski dan je zato izključujoč praznik. Predstavljen je kot dan, ki ga tako ali drugače lahko praznujemo vsi, kajti vsak ima gotovo mamo (tudi o tem je seveda mogoče debatirati, vendar je to tema za kak drug prispevek). Vendar v resnici ni dan, ki ga lahko praznujemo vsi.
Ko sem pred časom v neki knjižnici predstavljala svoj roman Pričakovanja, se je iz občinstva oglasil moški, ki ga ni toliko zanimalo, ali je moj roman namenjen samo ženskam, kar me moški na takih predstavitvah včasih sprašujejo (seveda ne vsi!), temveč kako se roman zaključi – ali protagonistki na koncu uspe dobiti otroka ali ne. Romana očitno ni prebral in moj pogovor z moderatorjem, ki ga je moški označil kot »kroženje okoli vrele kaše«, je v njem očitno vzbudil nestrpnost. Ker sem mu rekla, da odgovor na to vprašanje ni bistven za moj roman, poleg tega pa nočem pokvariti bralnega užitka komu drugemu v občinstvu, ki romana še ni prebral, je z očitnim nezadovoljstvom na obrazu poslušal pogovor naprej, na koncu večera pa ponovno dvignil roko in rekel, da ga – ker mu že nisem hotela razkriti konca romana – zanima, ali imam sama otroke.
Pozneje mi je moderator povedal, da se ta oseba pogosto pojavlja na takih večerih prav z namenom, da postavlja »provokativna« vprašanja. Osebno se mi njegovo vprašanje ni zdelo provokativno, temveč prej očiten znak njegove ozkoglednosti pa tudi nepozornosti. Če bi zares poslušal pogovor (ali prebral knjigo), tega vprašanja namreč nikoli ne bi postavil, saj bi sprevidel, da srž mojega romana ni v tem, ali Jana na koncu zanosi ali ne, temveč drugje. V žalovanju in sprejemanju, ki pride za njim, pa tudi v odločitvi, da boš kljub vsemu živela polno življenje. Kajti lahko živiš polno življenje, če nimaš otrok. Lahko se počutiš dobro v svojem telesu, če nimaš otrok. In lahko se počutiš, da si dovolj, tudi če nimaš otrok.
Moj zapis nikakor noče ničesar odvzeti tistim, ki otroke imajo ali jih bodo še imele. Biti mama je gotovo lahko ena izmed najlepših izkušenj, vendar ni samo to.
Moj zapis nikakor noče ničesar odvzeti tistim, ki otroke imajo ali jih bodo še imele. Biti mama je gotovo lahko ena izmed najlepših izkušenj, vendar ni samo to. »Kajti materinstvo je služba nenehnega prilagajanja, iz katerega se duša, pa naj se še tako izvija, ne bo osvobodila, razen z nasiljem. Nosečnost pa je pripravni tabor zanjo.« Tako razmišlja britansko-kanadska pisateljica Rachel Cusk v knjigi Življenjsko delo, katere odlomek je prevedla Mirjam Drev in mu lahko prisluhnete na Programu Ars.
Avtorica v knjigi, ki sicer še ni prevedena v slovenščino, iskreno piše o izkušnji nosečnosti, poroda in zgodnjega materinstva, in ravno ker ničesar ne olepšuje, so nekateri knjigo sprejeli z zgražanjem. Še vedno namreč vlada prepričanje, da je treba o materinstvu govoriti le v presežnikih. Kar je enako zgrešeno kot fraza, da je uresničitev materinstva povezana s tem, koliko si tega zares želiš. Menim, da bi vsem, vključno z ženskami, ki otroke imajo, veliko bolj kot idealiziranje materinstva pomagal prizemljen pogled na to, kaj vse materinstvo sploh pomeni, vključujoč tako svetle kot temne plati. Šele takrat bi si morda lahko ženske brez slabe vesti in občutka krivde upale povedati, da jim je včasih težko biti mama, ne da bi bile zaradi tega obsojane, in bi morda posledično tudi zaprosile za pomoč, ko bi jo potrebovale. Ženskam brez otrok pa se ne bi bilo treba opravičevati, zakaj otrok (še) nimajo, predvsem pa se jim zaradi tega ne bi bilo treba počutiti kakorkoli manjvredne.
Ne, ne more biti naključje, da njegov rojstni dan praznujemo prav danes, 27. marca, na svetovni dan gledališča.
***
Samo oči moram zapreti, pa ga že vidim: odločnih in dolgih korakov jo primaha v predavalnico št. 15, ta veliko v pritličju Filofaksa. Zadovoljno premeri lepo zapolnjen amfiteater. Iz aktovke potegne papirje. Z zapestja sname uro, jo položi na kateder predse. Globoko vdihne. Se nam hrčkasto nasmehne. Palca zatakne za naramnice, dovolj elastične in prožne, da zmorejo objemati mogočno telo – in že zaorje v novo predavanje. Ki ga marsikdo med nami srka kakor prvovrstno gledališko predstavo – kar, in a way, tudi je.
Da, naš profesor dr. Lado Kralj (1938–2022) je bil »polnokrvni gledališki človek par excellence«, kakor je leta 2020 poudarilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, ko mu je podelilo po njegovem očetu Vladimirju Kralju (1901–1969) poimenovano nagrado, in kakor zdaj beremo tudi v uvodnih vrsticah njegove nove knjige Treba se je odločiti, prve, v katero se nam žal ne more več podpisati. Kot osmi naslov v zbirki Acta comparativistica Slovenica je pri Založbi Univerze v Ljubljani izšel izbor krajših – pa spet ne tako zelo kratkih – spisov nekdanjega profesorja in predstojnika Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete, zatem nagrajevanega pisatelja, še prej pa enega osrednjih spremljevalcev in sooblikovalcev našega gledališkega sveta, od avantgardnega do institucionalnega.
Potem ko je doktorat preoblikoval v monografijo Ekspresionizem (1986) in prav tako v zbirki Literarni leksikon pri DZS izdal še prav tako temeljito in temeljno Teorijo drame (1998) ter po upokojitvi leta 2006 svoje komparativistične razprave zbral v knjigi Primerjalni članki, so zdaj povezani še njegovi izbrani gledališki zapisi iz let 1959–2014, kar 55-letnega razpona: od zgodnjih kritik tedanjih predstav do pretresov sezon, poročil s festivalov, premislekov o gledaliških fenomenih in izstopajočih ustvarjalcih ter raznolikih prispevkov za gledališke liste od Trsta in Nove Gorice do Celja in Maribora. Zbrani teksti »niso znanstvena besedila, temveč kritiški, strokovni in poljudni spisi, namenjeni širši javnosti, in zadevajo probleme, ki presegajo ozka literarnoteoretična in literarnozgodovinska vprašanja«, v uvodu poudarja dr. Igor Žunkovič, ki je uredil knjigo, pri kateri so v procesu zbiranja, analize in prvega razvrščanja gradiva sodelovali tudi študentke in študentje druge stopnje primerjalne književnosti.
Na naslovnici knjige Treba se je odločiti je Lado Kralj s knjigo Das grüne Gesicht (Zeleni obraz), romanom Gustava Meyerinka.
***
Širša javnost, sploh tista, ki rada seže po dobri, najboljši literaturi, Kralja danes pozna predvsem kot pisatelja. Po upokojitvi je leta 2010 je pri Beletrini najprej izdal zbirko pripovedi Kosec koso brusi in zanjo prejel kar dve nagradi: za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu in še fabulo. V neobičajnih zgodbah je obdelal sila različne teme in motive, nas pospremil celo v kazino. »Kako leto sem hodil v igralnico, zanimalo me je,« mi je leta 2014 pripovedoval v intervjuju za Primorske novice. »Moje stave niso bile visoke, tako da nisem ne bistveno dobival ne bistveno izgubljal. Hodil sem v igralnico pri Vrbskem jezeru, kjer sem videl tipe iz bivše Jugoslavije. Vrstili so se prav dramatični prizori, tako ob dobitkih kakor ob izgubah. Igralnica je zanimiv cirkus, primeren za kratko zgodbo.«
Roman Če delaš omleto (Beletrina, 2014) je navdihnila usoda pisateljice in disidentke Milene Mohorič (1905–1972), ki se niti po informbiroju leta 1948 ni hotela odreči oboževanju Stalina in je zato plačala visoko ceno.
Kljub bolezni mu je uspelo dokončati še roman Ne bom se več drsal na bajerju (Beletrina, 2022), v katerem otroške spomine na takrat še precej vaško Šiško vešče prepleta z domišljijo, medtem ko s skrbno odmerjenim humorjem in ironijo opisuje presunljive usode. Deček Ivan Knez – enako se imenuje na Kralju osnovan junak Jančarjeve novele Pisma iz drugega sveta v zbirki Prikazen iz Rovenske (1998) – se oprezno smuka med partizani in fašisti, spozna legendarnega slikarja Hinka Smrekarja, išče ljubljeno Evo, po vojni pa žalostno opazuje domačo Šiško, kjer marsikaj porušijo, preoblikujejo. Kralj »s svojim pisanjem drsi po tanki meji med fikcijo in dokumentaristiko, zaradi česar imamo ob branju njegovega romana občutek žive zgodovine; roman je dobro uresničenje maksime, da do univerzalnega pridemo prek partikularnega,« je med drugim opozorila žirija nagrade kresnik, ki jo je na Rožniku v imenu tedaj že pokojnega avtorja prevzela njegova življenjska sopotnica, igralka Jožica Avbelj.
Gledališkim zapisom v knjigi družbo dela tudi izbor fotografij iz profesorjevega profesionalnega in zasebnega življenja.
Z njo pod roko je kot »neke vrste levičar« večkrat korakal na protestih pred slovenskim parlamentom. V enem od uvodnih zapisov v novo knjigo Treba se je odločiti pa njegov komparativistični kolega dr. Tone Smolej med drugim navaja, da se je Kralj leta 1971 udeležil tudi znamenitega majskega pohoda na Washington in skupaj s tisočimi demonstriral proti vojni v Vietnamu.
Amerika je bila zanj formativna, zlasti gledališko. Tja jo je mahnil, potem ko je pri prof. Antonu Ocvirku z odliko diplomiral z nalogo Slavko Grum in evropska literatura – zanjo je leta 1965 prejel najvišjo oceno in študentsko Prešernovo nagrado – in začel delati kot asistent na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Leta 1969 pa ga je na beograjskem Bitefu vsestranski gledališki ustvarjalec in profesor Richard Schechner povabil na podiplomski študij čez ocean. Z ameriško štipendijo v žepu je v New York priletel naslednje leto in se takoj pridružil gledališču The Performance Garage, kjer je Schechner režiral Commune (Komuna), predstavo o Mansonovem umoru noseče igralke Sharon Tate in zakonskega para LaBianca. »Idejno estetska predpostavka predstave je bila, da Mansonov umor ni bil grozovito naključje, ampak logična posledica družbe, ki se je formirala na nasilju, se z nasiljem vzdržuje in nasilje propagira,« je Kralj leta 1971 pripovedoval Matjažu Zajcu v intervjuju za Mladino. »Pri tem ni predstava zavzemala nikakršnega vrednostnega stališča, pa tudi hladne dokumentaristične objektivnosti ne. Z drugo besedo, motivi Mansonovega umora so bili prezentirani tako samo po sebi umevno, da se je marsikdo od gledalcev moral tik pred zaključkom, to je tik pred ritualnim umorom na silo iztrgati iz magije predstave in zavzeti svoje stališče. Takšen princip daje mnogo globlji vpogled v ustroj in funkcijo neke družbe, konkretno ameriške družbe, kakor pa moralično obtoževanje ali dokumentarna objektivnost.«
V Ameriki – kjer je nekaj časa živel tudi pri Indijancih, kakor nam je, zvedavim študentom, zaupal na spet obujenem komparativističnem brucovanju v ljubljanskem klubu K4 – da, v ZDA je Kralj ustvarjal in se učil hkrati. Na newyorški univerzi je pri Michaelu Kirbyju poslušal zgodovino moderne drame, pri Schechnerju zgodovino modernega gledališča … in se v New Yorku srečal tudi s svojim vzornikom, slovitim Jerzyjem Grotowskim, velikim gledališkim inovatorjem, čigar večdnevno poslovilno predavanje – s kratkimi spalnimi premori na samem prizorišču – je užil decembra 1970.
Upokojeni profesor predava obiskovalcu (Fotografija: Andraž Gombač)
Lado Kralj, soustanovitelj temeljnih avantgardnih gledaliških skupin ne le na Slovenskem, ampak v širšem jugoslovanskem in evropskem prostoru, je po Eksperimentalnem gledališču Glej (1970) na noge v stari Vrtačnikovi pekarni na Tržaški postavil še Pekarno (1971), v kateri je sodeloval z Ivom Svetino, Petrom Božičem in drugimi. Pod vplivom Grotowskega in Schechnerja – drugi je prvemu »odvzel avreolo religiozne zamaknjenosti in dodal prvine teatra absurda, očitno tudi ironije in groteske« – je Kralj kot temelj postavil »ritual in grupo«, v tretjem uvodnem zapisu h knjigi Treba se je odločiti pojasnjuje dr. Tomaž Toporišič. In navaja oni intervju za Mladino, v katerem je Kralj leta 1971 poudaril, da alternativno gledališče ni nekaj, kar bi hotelo biti »boljše in naprednejše od tradicionalnega«, temveč je »teater kot estetska akcija, kot ritual, kot izgovarjanje neizgovorljivega«.
Jeseni leta 1971 se je zaposlil na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti; po poldrugem desetletju so tam spet zazvenela predavanja o zgodovini dramatike. Kralj je tista leta vneto urejal zbrana dela Slavka Gruma, leta 1978 pa je spet napočil čas za življenjsko in profesionalno prelomnico. Človek, ki je oral ledino v slovenskem alternativnem gledališču, je postal »vodja programskega sektorja« Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, najvišje gledališke institucije pri nas. »To je bila silovita sprememba, moram priznati. Že to, da storiš ta korak, ki so mi ga nekateri tudi očitali …« mi je prikimal med intervjujem leta 2014.
Zakaj pa je ta korak pravzaprav storil? »Odgovor je preprost: Polde Bibič, tedaj ravnatelj Drame, me je poiskal, me nagovarjal, naj pridem, češ da me nujno potrebuje. Pustil sem se pregovoriti. Seveda me je zanimalo. Nenadoma sem imel več možnosti, več resursov … A kljub vsemu temu se sam ne bi nikoli potegoval za tako mesto.«
Ob omembi, da sta ga politična in kulturna oblast očitno sprejeli, je odkimal: »Pa ne takoj, kje pa. Nekateri so bili proti. Bibič me je peljal na gradič nad Tržičem, kjer je poleti živel Josip Vidmar. Vidmar me je malo izprašal, kako si predstavljam svoje delo. Očitno je bil to pogoj, na katerega je Bibič pristal. Bibič je znal z oblastjo, spretno se je znal pogajati. Spomnim se, da je bil takrat zraven celo Miroslav Krleža. Bil je na obisku v gradu, prišel je malo mimo, nam prisluhnil in spet nadaljeval svoj sprehod. Skratka, nekaj dvomov o moji pravovernosti je vendarle bilo. Nisem bil niti član partije, kar so večkrat poudarili …« Brez Bibiča bi šlo težko, je ponovil. »Imel je odličen občutek za take reči. Ne morem prehvaliti njegovih nasvetov. Bil je igralec in je dobro poznal igralca. Vedno me je svaril pred prenagljenimi potezami ali dejanji. Brez njegovega sodelovanja bi težko izpeljal svoj mandat. In zaupala sva si. On ni izdal mene, jaz nisem njega.«
Bilo so drugi in drugačni časi. Je imelo gledališče takrat, v sedemdesetih in osemdesetih letih, v družbi bistveno drugačno vlogo kakor danes? »Vsekakor!« je pribil Kralj. »Takrat je še živela vera, da gledališče kdaj pa kdaj lahko spremeni družbo ali vsaj pogled nanjo, da zmore dvorano napolniti z določeno idejo …« No, nekateri v to verjamejo še danes, sem ga opozoril, na primer Sebastijan Horvat, Vinko Möderndorfer … »Drži,« je prikimal, »a oba, ki ju omenjate, na poseben način. Vinko verjame v imenu popolnega katastrofizma, Horvata pa zanimajo reakcije občinstva na takšno ali drugačno provokacijo. To je pravi teater. Ko sem bil umetniški vodja, pa smo provocirali zlasti oblast. Verjeli smo, da s čim ostrejšo provokacijo nekaj prispevamo k izboljšanju družbe, da delamo v imenu etike. Pripravljeni smo bili tudi tvegati. Danes tega v gledališču ni več.«
Lado Kralj v domačem delovnem kotičku (Fotografija: Andraž Gombač)
Verjel je, da ima zdaj več moči roman. Zapisana beseda. »In če pišeš o zgodovini, z romanom lahko bolje zaobjameš snov, ki jo obdeluješ. V drami jo moraš strniti v drobne fragmente,« je pojasnil.
A dramatiki, ki je poznal do srži in jo je pogosto tudi prevajal, se kot pisec ni ognil, ker bi ne verjel v njeno moč: »Pisati sem hotel prozo, a te odločitve ne znam prav natančno pojasniti. Tudi znanci in prijatelji so me spraševali, zakaj ne pišem drame. Odgovarjal sem jim: če bi pisal dramo, bi se zapletel v incestno razmerje. Če bi napisal dramo, bi jo moral ponuditi vodilnim v slovenskih gledališčih, ki jih dobro poznam. Če bi mojo dramo sprejeli, bi sumil, da so jo zato, ker smo dobri znanci. Če je ne bi vzeli, bi se spet spraševal, ali je niso, ker se dobro poznamo in ker sem se jim s čim zameril. Takim zadregam sem se hotel ogniti. Svojih literarnih izdelkov nisem hotel ponujati ljudem, ki jih dobro poznam in ki dobro poznajo mene.«
***
Njegove drame nismo dobili. So pa tu njegovi zapisi o dramatiki. Sila raznoliki. Berljivi. Ob marsikaterem pred nas, njegove študente, spet stopi dobri stari Kralj. Karizmatični profesor, ki se je leta 1987 vrnil na ljubljansko komparativistiko. Spoštovanja vredna avtoriteta in obenem priljuden mož. Ker je predaval o temah, ki so ga zanimale, ki jih je tudi sicer strastno in poglobljeno raziskoval, so bila predavanja živa, živahna. Polnovredna. Pod posteljo še hranim zapiske. Včasih pokukam vanje. In v novi knjigi sem preletel seznam predstav, ki jih je Kralj v letih 1978–1982 uvrstil na repertoar Drame, podrobneje pa prečesal na rep pripet seznam njegovih predavanj na primerjalni. In tiho prikimaval, se nasmihal ob naslovih Drama in vojna, Komedija, Literarne avantgarde, Dramski naturalizem in simbolizem …
Ko sem pri njem nekoč predstavljal seminar o Cankarju, v ta manjši predavalnici tam gori na komparativi, v četrtem štuku, sem prebral tudi nekaj odlomov iz režiserjevega dnevnika, v katerem Mile Korun niza najbolj nore zamisli o tem, kako na oder postaviti to ali tisto dramo, Za narodov blagor, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapce … »Ah, veste,« je posegel Kralj, »Korun večkrat meče ven take ideje, ampak jih potem ne da na oder. To je njegov postopek, proces, način dela. Na kup zmeče čim več idej, potem pa jih odbira.«
Leposlovni opus profesorja, ki se je po upokojitvi izkazal še kot »mladi pisatelj« (Fotografija: Andraž Gombač)
In zdaj v knjigi berem, da je bil Korunu – četudi ta ni bil del eksperimentalnega, ampak je povečini pripadal institucionalnemu gledališču – naklonjen. Esej Prepričljiva podoba ali zvestoba tekstu iz leta 2002 Kralj začne s spoznanjem: »Korun ni napadal gledališke institucije od zunaj, temveč je vstopil vanjo in jo spreminjal od znotraj. Bil je režiser, ki je prvi zaznal in artikuliral temeljno razliko gledališkega modernizma, namreč razliko med tekstom in uprizoritvijo, dramo in gledališčem.« Ni bil »zvest tekstu«, zvest je bil »zvezi med tekstom in svojo sodobnostjo, to zvezo pa je treba šele poiskati in v njeni luči bo tekst znova zasijal«. In pridem do vrstic, ob katerih se spet spomnim tiste profesorjeve pripombe na seminarju: »Korunov način dela sem imel priložnost pobliže spoznati, ko sem bil umetniški vodja ljubljanske Drame, tj. ko smo l. 1980 kot uvodno uprizoritev sezone postavili na oder Cankarjeve Hlapce v njegovi režiji.« In malo naprej sledi Kraljev spomin na prve vaje, kjer je Korun igralce spodbujal, naj ob soočenju s Hlapci izražajo svoje misli, pomisleke, osebne izkušnje, spomine, asociacije, ideje, karkoli, »pa čeprav bo zvenelo neumno«. Ključna mu ni bila »zvestoba tekstu« in pokojnemu avtorju, kje pa – izluščiti je hotel »prepričljivo podobo«, bistvo teatra!
***
Zdaj je verjetno čas, da se jaz sam kot pisec tega članka vprašam, kateri odlomek Kraljeve knjige bi bralkam in bralcem navajal, tako, za okus. Pa izberem tega, je dovolj reprezentativen, slikovit, kraljevski … in profesor bi se nasmehnil ob drobnem triku, ki si ga bom pravkar privoščil:
»Zdaj je verjetno čas, da se jaz sam kot pisec tega člančiča vprašam, ali mi je Hamlet všeč ali ne in zakaj. Ja, še kar, čeprav me v Shakespearovi produkciji najbolj zanimajo njegove komedije in med njimi Vihar. In zakaj mi je ta tragedija še kar všeč? Nekaj razlogov je in verjetno niso vsi med sabo kompatibilni. Najprej je tu tisti zadovoljivo polni, grobi, neukročeni, zemeljski, telesni, predrzni, agresivni, nastopaški in patetično teatralni občutek nekega podžanra elizabetinske tragedije, namreč tistega z motivom maščevanja. V zvezi s tem žanrskim ugodjem je dramaturško precizni tloris zgodbe, ki spominja na današnjo detektivko oz. kriminalko. Nadalje: Hamletova blaznost. Jo le igra ali je prava blaznost? In kje je meja? In kdaj je iz ene situacije prešel v drugo in zakaj? In v zvezi s tem igranjem blaznosti me fascinira še neko drugo igranje, igra v igri, eleganten, paradigmatičen in največkrat citiran primer tega tipa fiktivnega prizorišča. ‘KRALJ: Kako se imenuje ta igra? / HAMLET: Mišelovka.’ In ne nazadnje: v tej drami je poleg vsega tega še neki presežek, neka čudna, irealna atmosfera, nekaj težko izrazljivega in samo nakazanega, nekaj mračnega in verjetno drastljivega, skoraj gotovo je v zvezi s seksualnimi fantazijami ali tudi morami oziroma tabuji, nekaj, kar se formira v trikotniku seksa, blaznosti in smrti.«
Kralj je mrtev, naj živi kralj!
Za konec – kraljevski nasmeh (Fotografija: Andraž Gombač)
Letos bi 90. rojstni dan praznovalo kar nekaj znanih ljudi, med njimi pisatelj Rudi Šeligo (1935–2004), pevec ter igralec Elvis Presley (1935–1977), sociolog Marc Augé (1935–2023), pevec Luciano Pavarotti (1935–2007) in še bi lahko naštevali. Od takrat rojenih še živijo ameriški režiser Woody Allen, palestinski politik Abu Mazen, italijanski novinar Corrado Augias in igralka Giovanna Ralli. Istega leta, 26. januarja, je bil rojen tudi pisatelj Fulvio Tomizza (1935–1999).
Rodil se je v Juricanih pri Materadi v času, ko je bila Istra pod fašistično Italijo. Naselje leži ob cesti, ki Buje povezuje z Umagom. Fulvio Tomizza je vedno pravil, da je slovanske krvi in italijanske kulture. Danes je ta binom popolnoma sprejet in ne predstavlja več nobene težave, a za njegovega življenja še zdaleč ni bilo tako.
***
Pri dvajsetih letih je zapustil rodno Istro in se naselil v Trstu, še prej pa maturiral na liceju Carlo Combi v Kopru. Pomembna življenjska dogodka sta sledila tudi v Ljubljani (sodelovanje z režiserjem Františkom Čapom) in Beogradu (študij na tamkajšnjem vseučilišču). Zaradi tega so ga združenja istrskih optantov dolgo gledala sumničavo, saj se je v njihovih očeh »onegavil s Slovani«. Kljub temu se je Tomizza vedno dejavno zavzemal za sožitje med narodi ob severnem Jadranu. Istro je po očetovi smrti zapustil kot dvajsetletnik, a se je kmalu zatem tja vrnil, saj si je v zaselku Momikija nedaleč od Materade uredil nekakšno poletno rezidenco z velikim zelenjavnim vrtom. Tam je tudi napisal večino literarnih del.
Fulvio Tomizza (1935–1999)
***
Njegovi literarni začetki segajo v šestdeseta leta preteklega stoletja. Kakor sam pravi v avtobibliografiji Moja književniška poletja (Le mie estati letterarie) – v slovenskem prevodu jo je v prevodu podpisanega objavila revija Literatura leta 2011 – je na mladega avtorja tedaj odločno vplivalo srečanje s tastom Carlom Levijem, pisateljevo pero pa se je kalilo ob imenih, kakršni sta Elio Vittorini in Cesare Zavattini.
Fulvio Tomizza je vedno pravil, da je slovanske krvi in italijanske kulture.
Tomizza je leta 1960 debitiral z romanom Materada, tri leta kasneje je objavil nekakšno nadaljevanje La ragazza di Petrovia (Dekle iz Petrovije), zaključil pa leta 1966 z nekoliko daljšo novelo Il bosco di acacie (Akacijev gozd). Trojice knjig se je nato oprijelo ime Trilogia istriana (Istrska trilogija). V slovenščino so prevedena vsa tri, objavljeni pa samo prvo in zadnje, saj vmesno, torej Dekle iz Petrovije, še vedno čaka na knjižno izdajo.
Večina Tomizzevih del je izšla pri pomembnih italijanskih založnikih, kot so Rizzoli, Bompiani in Mondadori, torej v Milanu, pa čeprav je avtor v svojih knjigah vztrajal pri upodabljanju snovi in tem severnega Jadrana.
Kip pisatelja v Umagu je izdelal kipar Mate Čvrljak (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Maja 1999 se je Primorski dnevnik pisatelju med drugim poklonil s krajšim zapisom, podpisanim z začetnicama s. p. Domnevamo lahko, da ga je napisal Sergij Premru. Tomizza je z dolgoletnim novinarjem tržaškega dnevnika o odnosu enega dela tržaškega mesta do sebe nekaj let pred smrtjo takole spregovoril: »Kjerkoli na svetu bi knjigarna, ki je ponazorjena na naslovnici neke knjige, in to knjige, ki gre dobro v prodajo, ponosno razstavila v svoji izložbi vsaj en izvod, verjetno pa tudi več. V Trstu pa ni bilo tako: moje knjige takrat sploh niso dali v izložbo.« Premru nadaljuje: Tako je reagiral zaprti, zakrknjeni Trst na odprtost Tomizze: s pritajeno jezo in z zaničevanjem do človeka, ki so ga imeli za javnega izdajalca italske čistosti in iredentizma, za italijanskega Istrana, ki se je pečal s Slovani.«
Dejansko je Fulvio Tomizza v literarnem Trstu z odprtostjo do someščanov slovenskega jezika in kulture predstavljal veliko izjemo. Na polovici osemdesetih let je v ožjem in širšem prostoru odmeval izid romana Gli sposi di Via Rossetti (Mladoporočenca z Ulice Rossetti), v katerem je opisal tragično življenjsko zgodbo krščanskega socialista Stanka Vuka, po rodu iz Mirna, in njegove soproge Danice Tomažič, hčerke ugledne tržaške družine in sestre narodnega heroja Pinka Tomažiča. Z obiskovalcem Dragom Zajcem iz Ljubljane je mlad par leta 1944 našel smrt v lastnem tržaškem stanovanju na ulici, po kateri nosi ime roman. Zgodba je bila med tržaškimi Slovenci tedaj precej pozabljena, o njej pa so v zadnjem desetletju prišla na dan nova dejstva in hipoteze (glej Martin Brecelj: Anatomija političnega zločina, Mladika, 2016).
Pisatelj v rodni Istri.
Poleg omenjenega dela je Tomizza Slovence portretiral še v romanih Franziska (Frančiška) in La visitatrice (Obiskovalka). Naj spet poudarimo, da je z lastnim pisanjem avtor dodobra obrusil vse stereotipe in tabuje na račun someščanov slovenskega jezika in kulture, ki so bili med Tržačani italijanskega jezika dolgo zakoreninjeni. Dovolj je namreč primerjati Tomizzev odnos s tistim, ki ga je do Slovanov gojil Scipio Slataper in ga ubesedil v delu Moj Kras (Il mio Carso, Firenze, 1912).
V svojem opusu se je Tomizza loteval tudi nekaterih zgodovinskih vprašanj. V pretres je vzel tudi življenje in delo koprskega škofa Vergerija, ki ga je upodobil v delu Il male viene dal nord (Zlo pride s severa, prevedla Vera Troha, Beletrina, 2015). Trst, mesto, ki ga je sprejelo, pa je portretiral v romanu La città di Miriam (Miriamino mesto).
Z lastnim pisanjem je dodobra obrusil vse stereotipe in tabuje na račun someščanov slovenskega jezika in kulture, ki so bili med Tržačani italijanskega jezika dolgo zakoreninjeni.
Za svoja dela je Tomizza prejel celo vrsto prestižnih literarnih nagrad, predvsem italijanskih. Naj omenimo nagrade strega, viareggio, campiello (to je prejel večkrat). Ne moremo pa niti mimo mednarodne nagrade Vilenica, namenjene neslovenskim avtorjem iz srednjeevropskega prostora; leta 1986 je bil prvi lavreat v kraški jami.
Že leto po pisateljevi smrti se je skupina zanesenjakov s pesnikom, pisateljem in novinarjem Milanom Rakovcem na čelu odločila, da bo šla v diametralno nasprotno smer in v njegov spomin priredila prvo obmejno srečanje, posvečeno pisatelju. Kmalu se je razvilo v tradicionalno, prijelo pa se ga je ime Forum Tomizza. Ob obletnici Tomizzeve smrti vsako leto poveže Trst, Koper in Umag, torej mesta, kjer se je pisatelj tako ali drugače formiral in ki jih je velikokrat upodobil v lastnih literarnih delih. Gre torej za skoraj edinstveno prireditev, ki v nekaj dneh večkrat preseže ne le državne, ampak tudi druge vrste meja. Na tem mestu je prav, da se spomnimo tudi Patrizie Vascotto in Marina Voccija, dolgoletnih duš tržaškega dela foruma, ki ju že kar nekaj let ni več med nami.
Po Tomizzi je danes poimenovana tudi Skupnost Italijanov v Umagu, nagrado z njegovim imenom pa vse od leta 2004 podeljuje tržaški Lions Club, in sicer za uspešno delo na področju medsosedskih odnosov in tkanja medsebojnih vezi. Od Slovencev sta jo doslej prejela Ciril Zlobec (2005) in Demetrio (Mitja) Volčič (2017), veliko nagrajencev in nagrajenk pa prihaja s področja bivše Jugoslavije (Predrag Matvejević, Miljenko Jergović idr.).
Forum Tomizza vsako leto poveže Trst, Koper in Umag, seže tudi širše in z aktualnimi vprašanji zlasti globlje (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Tomizzeva dediščina ostaja še kako aktualna tudi danes, v času zapiranja meja in naraščajočih populizmov, ki v Evropi hočejo v mejaku videti vraga, ne soseda. Zato je prav, da se njegova dela še vedno beremo in prevajamo v tuje jezike (predvsem v sosednje). Slovenci bi morali v tem pogledu bolj slediti zgledu svojih južnih sosedov. Od leta 2010 je namreč pod okriljem Mestne knjižnice v Umagu izšla slaba desetina Tomizzevih prevodov v hrvaški jezik. Pri tem se je kot prevajalka posebej izkazala profesorica hrvaškega jezika in književnosti Lorena Monica Kmet iz Buj.
Tomizzeva dediščina ostaja še kako aktualna tudi danes, v času zapiranja meja in naraščajočih populizmov, ki v Evropi hočejo v mejaku videti vraga, ne soseda.
Posebej velja omeniti še začetnika prevajanja Fulvia Tomizze v jezike prostora bivše Jugoslavije: Milan Rakovac je leta 1980 objavil hrvaški prevodu romana La miglior vita (Bolji život, Boljše življenje). S svojo za tisti čas pogumno politično potezo je ne samo utrl pot recepciji Tomizze onstran tedaj najbolj odprte meje v Evropi, ampak tudi začel prepotrebni dialog, ki je pripeljal do vsega, kar ob severnem Jadranu poznamo danes.
Nekaj čtiva za vstop v svet Fulvia Tomizze, skrivnostne Istre, prepišnega Trsta … (Fotografija: Andraž Gombač)
Marguerite Duras: Zamaknjenost Lol V. Stein (Litera, 2019, prevod Barbara Pogačnik)
»Zakaj se mi je prav ta knjiga zapisala v spomin? Ker imam zelo rada psihološke romane, psihodrame, filme, kjer je drama, kak zaplet in kjer obravnavajo pogled v dušo, največkrat v zapleteno dušo,« je v podkastu Območje lagodja povedala naša tokratna sogovornica Miša Molk, nagrajena novinarka, scenaristka, urednica in televizijska voditeljica, povezovalka prireditev, pa tudi nekdanja varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev na Radiu in televiziji Slovenija ter brez dvoma strastna bralka.
O njeni strasti do branja priča podatek, da se s knjigo lahko druži tudi do tretje ure zjutraj. Zamaknjenost LOL V. Stein pa jo je še prav posebej zagrabila in potegnila k sebi: »Zelo zelo hitro sem jo prebrala. Namreč, moje knjige so izjemno popisane, ta pa je bila čista, kar pomeni, da je samo stekla skozme.«
Knjigo, ki je stekla skoznjo, je napisala francoska pisateljica, dramatičarka, scenaristka in filmska režiserka 20. stoletja Marguerite Germaine Marie Donnadieu, ki je ustvarjala pod psevdonimom Marguerite Duras (1914–1996). V slovenščini imamo poleg njene Zamaknjenosti še avtobiografski roman Ljubimec, kratki roman Moderato Cantabile, zbirko kratke proze Bolečina in eseje Pisati.
V literaturo in filme je pogosto vnesla sebe in svoje izkušnje, vendar ne tako, da bi bile neposredno razvidne. Nasploh je skrbno raziskovala teme ljubezni in ob tem psihološko zapletene intimne odnose, izgube, želje, spomin, kolonializem in ženskost. Francoski filozof Jacques Derrida je dejal, da je to ženska, ki ji je uspelo prisiliti tišino, da spregovori.
Tišina še kako govori tudi v romanu Zamaknjenost LOL V. Stein. Narativno je zgodba minimalistična: pripoveduje o treh ženskah in treh moških, povezanih v dva ljubezenska trikotnika.
Naslovna junakinja Lol se za lep čas izvzame iz resničnega sveta, potem ko na plesišču skupaj s sošolko spremlja svojega zaročenca, kako iz njenega življenja odpleše z drugo žensko. Čez čas se Lol sicer poroči, takrat pa se tudi sama ulovi v ljubezensko razmerje z moškim, ki je hkrati ljubimec njene bivše sošolke. V enem od prizorov Lol, zleknjena v rži, opreza za njima, opazuje, kako se gibljeta, slačita, božata, ljubita. Zanima jo vsak njun gib. »S tem podoživlja, kar ji je bilo odvzeto. S tem se nekako patološko izmuzne iz lastne stiske, ampak tako se je lotila reševati svoje izgube,« razmišlja Miša Molk.
Lol je pri tem tiha in nevidna. Po mnenju sogovornice »je v njenem voajerizmu določena distanca, po drugi strani pa silovit fokus na to, kar gleda. Mi sicer ne vemo, ali gleda, da bi videla, kako bi lahko to sama peljala naprej, ali se samo hrani z nečim, zapolnjuje praznino«.
Fotografija: Ula Furlan
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Francis Fukuyama (1952), ameriški politolog z doktoratom iz političnih ved na Harvardski univerzi, je leta 1989 v odmevnem eseju The End of History? razglasil konec zgodovine in veliko zmagoslavje liberalne demokracije.
Ta teden je med nas prikorakal z novo knjigo pod pazduho. »Menim, da je liberalizem danes po svetu resno ogrožen. Če je nekoč veljal za nekaj samoumevnega, je danes napočil čas, ko je njegove odlike nujno znova jasno artikulirati in počastiti,« ugotavlja v uvodnih stavkih razprave Liberalism and Its Discontents, ki jo je v Liberalizem in njegove tegobe prevedel Andrej E. Skubic.
Svetovno slavni avtor, te dni pri nas na Festivalu literature sveta – Fabula gost Beletrine, sedi v avli ljubljanskega hotela. Poslovi se od novinarke, se rokuje z naslednjim spraševalcem v vrsti, iz žepa na prsih potegne prepognjen list, prečrta še eno ime, na hitro preleti naslednja na seznamu intervjujev … in ošine knjigi na mizici pred sabo – slovenski izdaji njegovih knjig, poleg nove še Konec človeštva: posledice revolucije v biotehnologiji (Our Posthuman Future: Consequences of the Biotechnology Revolution), ki je leta 2003 pri Učilih izšla v prevodu Urške Pajer.
Človek, ki je oznanil konec zgodovine, prikima: začnimo!
Francis Fukuyama: »Ko se obrneš stran od demokracije, ne vidiš prav privlačnih možnosti.« (Fotografija: Andraž Gombač)
Intervju bo objavljen v petek, na svetovni dan poezije. Pa začniva z njo. Kaj vam pomeni poezija?
»Huh, moram priznati, da od študijskih let nisem kaj dosti segal po njej. Na fakulteti sem študiral tudi klasično umetnosti in primerjalno književnost, takrat sem seveda prebral veliko poezije, a me je bolj zanimala klasična literatura, ne sodobna poezija. Na tem področju sem res bos. Ne poznam sodobne poezije.«
Vas v leposlovju bolj privlači proza?
»Pa še to samo določena …«
»S pomočjo znanstvenofantastičnih del odkrivaš, koliko optimizma ali pesimizma je bilo kdaj v družbi.«
Knjigo Konec človeštva, ki jo imamo od leta 2003 tudi v slovenskem prevodu, začnete z razmislekom o dveh antiutopičnih romanih, Orwellovem 1984 in Huxleyjevem Krasnem novem svetu. Sta to za vas ključni deli?
»Da, saj to sem hotel povedati. V leposlovju segam skoraj izključno po znanstveni fantastiki. Mislim, da nam zelo pomaga pri predstavljanju, kakšne dolgoročne in politične posledice imajo lahko tehnološke spremembe. In prav s tem se spoprijemamo tudi danes. V osemdesetih letih me je pritegnilo gibanje ‘cyberpunk’, v katero sodijo pisatelji William Gibson, Neal Stephenson in drugi. Pisali so o tem, kako bo nova informacijska tehnologija spremenila naš način življenja. Zanimivo je tudi, da lahko s pomočjo znanstvenofantastičnih del odkrivaš, koliko optimizma ali pesimizma je bilo kdaj v družbi. Na primer, v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja so pisci znanstvene fantastike bralce v glavnem vodili na potovanja po vesolju, osvajali so nove svetove, odkrivali galaksije … Potem pa se je vse zasukalo v pesimizem, najbrž ob okrepljeni okoljski zavesti. Zdaj tudi v znanstveni fantastiki prevladuje precej temačno vzdušje. Mnogi pišejo o okoljskem zlomu, sesutju, o globalnem segrevanju in opustošenem svetu. Octavia E. Butler, Cormac McCarthy … Dolga vrsta jih je, ki opisujejo zlom naše civilizacije in vrnitev k prejšnjim družbenim ureditvam. Vse to priča o hudi negotovosti, ki nas hromi v družbi, kjer smo vsak dan zelo odvisni od tehnologije. Imamo jo za samoumevno in zagotovljeno, a pisatelji nas opozarjajo, da delamo napako, saj nam morda ne bo vedno na voljo. Ni pa vsa sodobna znanstvena fantastika mračna. Ameriški pisatelj Kim Stanley Robinson je v devetdesetih letih prejšnjega tisočletja napisal trilogijo Mars, pred nekaj leti pa roman The Ministry for the Future (Ministrstvo za prihodnost, prevedla Alenka Ropret, Sanje, 2023, op. avt.). Barack Obama je ta roman imenoval kot eno svojih najljubših knjig tistega leta. Je pravzaprav precej optimistična pripoved o tem, kako leta 2025 ustanovijo ministrstvo, ki se v imenu prihodnjih rodov bori proti globalnemu segrevanju in uničevanju planeta. Je pa ta optimistični roman po svoje pesimističen – ker je tako nerealističen, ha ha … Ko bi bila rešitev res tako blizu!
Romana, ki ste ju omenili, 1984 in Krasni novi svet, pa sta v svojem času izvrstno ubesedila nočne more, ki nas lahko doletijo – in ki so v precejšnji meri tudi nas! Orwell je pisal o splošnem nadzoru nad ljudmi s pomočjo tako imenovanih telekranov. In to se je dejansko uresničilo. Internetne korporacije in ponekod celo vlade, na primer na Kitajskem, lahko nadzorujejo vse, kar rečeš in narediš, ne da bi se človek tega zasledovanja sploh zavedal. Biotehnološka revolucija, o kateri je pisal Huxley, je nekoliko manj očitna. Nekatere manipulacije za zdaj ostajajo bolj v teoriji, a domnevam, da se bodo prej ali slej uresničile, saj razvijajo orodja, s katerimi bo radikalneje mogoče spremeniti človeka. Mislim, da je to neogibno.«
»Liberalizem, ki ga branim, je sistem, v katerem je vsem ljudem priznano enako dostojanstvo, kjer nobena skupina nima višjega statusa od drugih.«
Ostaniva tu in zdaj. V kakšnem svetu živimo?
»Vprašanje je preprosto, a terja zapleten odgovor. Imamo liberalni svetovni red, ki so ga v minulih sedemdesetih letih določala posebna pravila in vladne politike, zdaj pa se sesuva – in ni ravno jasno, kaj naj bi ga nadomestilo. Na vidiku je kar nekaj izzivov. Na zahodu, zlasti v Evropi, premalo cenijo Kitajsko. To je velika in zelo močna civilizacija, a stoji na povsem drugačnih temeljih kakor zahod. Drugačnost pa seveda botruje močnemu odporu.«
Fukuyama v slovenščini (Fotografija: Andraž Gombač)
Vsekakor nam je bliže liberalizem, o katerem pišete. Pa ga sploh še razumemo? »Zakaj danes izdati knjigo o liberalizmu?!« se je pred dnevi jezil nekdo, ki je zmotno mislil, da je izšla hvalnica neoliberalizmu.
»Vem, vem, da marsikdo naslov Liberalizem in njegove tegobe najprej razume tako. V Evropi ima liberalizem povsem drugačen pomen, povezujete ga z ekonomsko politiko, s katero so ZDA pretiravale v osemdesetih in devetdesetih. Takrat so ‘proste trge’ predstavljali kot rešitev za večino družbenih težav. Ne, to ni liberalizem, ki si ga želim, kaj šele da bi mu pel hvalnico. Liberalizem, ki ga branim, je sistem, v katerem je vsem ljudem priznano enako dostojanstvo, kjer nobena skupina nima višjega statusa od drugih. Da bi lahko obvaroval in zagotavljal splošno dostojanstvo, pa potrebuješ vladavino prava. Poskrbeti moraš za omejitve državne moči, za ustavne pravice, za sistem zavor in ravnovesja … Socialdemokratske države, kakršne so Danska, Švedska, Norveška, so zame zgled liberalne družbe z močno vladavino prava in obenem uravnoteženo socialno politiko. Mnogi Evropejci liberalizem namreč povezujejo z zmotnim prepričanjem, da ima država zvezane roke in da vse niti vlečejo trgi.«
»Imamo avtoritarnega predsednika, ki se po svojih najboljših močeh trudi ukiniti liberalizem v Ameriki. Raje bi bil kralj kakor demokratično izvoljen predsednik.«
Kako pa se te dni počutite v ZDA?
»Grozno! Imamo avtoritarnega predsednika, ki se po svojih najboljših močeh trudi ukiniti liberalizem v Ameriki. Raje bi bil kralj kakor demokratično izvoljen predsednik. Mislim, da hoče odstraniti čim več ovir, ki ga ločijo od absolutne moči. To je zelo nevarno za ameriško demokracijo. Spremeniti hoče tudi svetovni red. Rad ima močne oblastnike, zato občuduje Putina, Ši Džinpinga … A nočem živeti v svetu, ki mu vladajo Rusija, Kitajska in tovrstne ZDA.«
Vas je ponovna izvolitev Trumpa presenetila? V knjigi Liberalizem in njegove tegobe, ki ste jo pisali za časa Bidnove administracije, opozarjate, kako nevarna je bila teorija zarote, po kateri so Trumpu leta 2020 ukradli zmago, čemur je sledil vdor v Kapitol … No, zdaj je spet tu, vrnil se je!
»Res je, vrnil se je. Ljudje moje knjige niso prebrali dovolj natančno. (nasmešek) Žal težnje, nasprotne liberalizmu, najdemo tako na desnem kakor na levem polu. Ideja socialne pravičnosti in splošnega dostojanstva, po katerem morajo marginalizirane skupine dobiti enake pravice kot dominantna večina, marsikomu niso všeč. To gre v nos mnogim ‘običajnim’ ljudem v delavskem razredu. Zato jih je toliko volilo Donalda Trumpa. Ampak zdaj avtoritarno moč razkazuje v skoraj stalinistični maniri. Priča smo že čistki med manjšinami, Pentagon je s spleta umaknil fotografije zaslužnih temnopoltih in žensk … Oprostite, ampak take reči pričakuješ v diktaturi, ne v demokraciji!«
Francis Fukuyama je v torek nastopil na Festivalu literature sveta – Fabula. V polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma se je z njim pogovarjal dr. Rudi Rizman (Fotografija: Jaka Gasar)
Nekateri vztrajno ponavljajo, da bo Trump ustavil vse vojne.
»Seveda jih lahko – tako da eno stran prisili k predaji. Putinu tako rekoč govori: ‘Lahko dobiš Ukrajino. Ko ji prenehamo pomagati, zmagaš!’ Tako Trump razume zmago.«
Kdo je bil vaš favorit pred volitvami? Bernie Sanders?
»Ne.«
Zakaj ne?
»Ker je preveč levičarski. Ima precej idej, ki preprosto ne morejo zaživeti. Kot marsikdo na ameriški levici nima nikakršnega čuta za fiskalno odgovornost. Ima samo kup zelo dragih programov, ne pa odgovora, kako naj bi jih financirali.«
»Trump ima občutek, da je dobil mandat za … karkoli se mu pač zljubi. Ampak njegova politika je polna nesmislov, protislovij, zato je veliko možnosti, da bo strmoglavil še pred naslednjimi volitvami.«
Kdo je torej lahko alternativa Trumpu?
»Upal sem na nekoga, kot je Biden, ki bil vselej nekakšen sredinski demokrat. Pa ga je očitno zaneslo preveč v levo: ni se več trudil nadzirati južne meje, preveč odprt je bil za vsakršne politike identitete … V nekem pogledu je tlakoval pot Donaldu Trumpu, saj njegovo ravnanje mnogim ni bilo blizu. Seveda je delal tudi napake v gospodarski politiki, bil v določeni meri odgovoren za inflacijo, ki ga je na koncu pokopala. Skratka, naklonjen sem bodisi levosredinski bodisi desnosredinski politiki. A zdaj me v ZDA nihče zares ne prepriča.«
Tokrat nimamo opravka samo s Trumpom, ampak tudi z Elonom Muskom. Kako nevaren je?
»Strašno! Najbogatejši človek na svetu, ki svoj denar izkorišča za oblikovanje ameriške politike. Njegovi nazori so izrazito nedemokratični, že kar fašistoidni. In ne vemo, kako naj se mu zoperstavimo. Nismo še doživeli, da bi se kdo s toliko denarja tako vneto vtikal v politiko. V Ameriki smo pred desetimi leti odpravili večino orodij, s katerimi bi lahko sistemsko omejili vpliv denarja na politiko. In zdaj se soočamo s posledicami. Ti milijarderji lahko tako rekoč kupijo volilni rezultat, kakršnega si želijo.«
Ste še na tviterju … oziroma X-u?
»Eh, profil še imam. Ampak ga ne maram kaj preveč.« (nasmešek)
Svetovni zvezdnik in njegovi bralci (Fotografija: Jaka Gasar)
Da ne bova preveč mračna – nekaj glasov razuma v ZDA vendarle še je, mar ne?
»Ne pozabimo: že res, Trump je na volitvah dobil večino glasov, a zmagal je le za odstotek ali dva. Kamalo Harris je volilo 48 odstotkov, torej je delež Američanov, ki ne sprejemajo Trumpa, zelo velik. Ker so republikanci osvojili tudi senat in kongres, ima Trump občutek, da je dobil mandat za … karkoli se mu pač zljubi. Ampak njegova politika je polna nesmislov, protislovij, zato je veliko možnosti, da bo strmoglavil še pred naslednjimi volitvami. Njegova ekonomska politika je nora! Prepričan je, da bo Ameriko obogatil, če bo drugim grozil, jih izsiljeval, pretil z nasiljem. Uničil bo domače gospodarstvo, kar bodo ljudje kmalu spoznali.«
Še verjamete v ameriško demokracijo?
»Kdor podvomi, se mora vprašati, kaj je alternativa. Ali res hočemo avtoritarni sistem brez nadzora in omejitev? Ali hočemo, da našo domovino vodi nekaj takega, kot je kitajska komunistična partija? Ali Vladimir Putin? Ali Viktor Orbán? Ko se obrneš stran od demokracije, ne vidiš prav privlačnih možnosti.«
»Večina mladih v teh regijah nima neposredne izkušnje z življenjem v komunistični diktaturi. Zato verjamejo, da Bruselj predstavlja novo diktaturo. Prav zaradi pomanjkanja osebnih izkušenj smo verjetno priča vzponu mladih neonacistov.«
Kaj pa veste o domovini svoje prve dame?
(nasmešek) »V Sloveniji sem prvič, na drugih koncih Balkana pa sem bil v zadnjih petih, šestih letih že večkrat. S programom, imenovanim Leadership Academy for Development, skušamo izobraziti demokratične voditelje, jih podučiti, kako so lahko učinkovitejši. Bili smo že v Bosni, Srbiji, Črni gori, Makedoniji, ne pa še na Kosovu in v Albaniji. Vsaka dežela ima svoje težave, ki se jih je treba lotiti. Jih reševati.«
Bi soglašali, da so vaše knjige in vaši nastopi zanimivejši, privlačnejši, tehtnejši v težkih časih?
»Z liberalno demokracijo je tako: bolj si je želiš, če živiš pod avtoritarnim režimom. Izvirni esej Konec zgodovine sem objavil leta 1989, knjiga The End of History and the Last Man (Konec zgodovine in zadnji človek) pa je izšla leta 1992, takoj po padcu komunizma. Takrat so se ljudje na vzhodu razveselili svobode, srečni so bili, da jim ni več treba živeti pod diktaturo. Odtlej pa je odrasla že nova generacija. Večina mladih v teh regijah nima neposredne izkušnje z življenjem v komunistični diktaturi. Zato verjamejo, da Bruselj predstavlja novo diktaturo. Prav zaradi pomanjkanja osebnih izkušenj smo verjetno priča vzponu mladih neonacistov. Niso okusili druge svetovne vojne. Ne vedo, koliko hudega so prinesli nacisti. Govorijo si, da morda sploh ni bilo tako slabo, kakor pravijo ljudje. Tovrstno družbeno pozabo povezujem z menjavami generacij. Zato človeštvo spet pobira slabe ideje, ki so jih prejšnji rodovi že spoznali in zavrgli.«
No, svoj delež krive mora prevzeti tudi »liberalna« levica.
»Vsekakor, skrajna desnica in populistične stranke marsikje slavijo, ker socialna demokracija in zeleni ne naredijo dovolj. Ker delajo napake in se ne potrudijo, da bi se približali ‘običajnim’ volivcem.«
Časi so mračni, zato mora biti nasmešek tem širši (Fotografija: Andraž Gombač)
Kako pa delate vi, kašen je vaš proces? V predgovoru k Liberalizmu in njegovim tegobam se zahvaljujete tudi Benu Zucherju, raziskovalnemu asistentu. Kaj postori za vas?
»Med pisanjem knjige potrebujem različne vire, knjige, podatke, statistke … Pri tem se zanašam na asistente. Nimam jih za celo vojsko, običajno samo enega ali dva.«
Uporabljate tudi umetno inteligenco?
»Ne. No, uporabim jo, da namesto mene reši kako nalogo, ne pa za pisanje knjig.«
»Družbeno pozabo povezujem z menjavami generacij. Zato človeštvo spet pobira slabe ideje, ki so jih prejšnji rodovi že spoznali in zavrgli.«
Do nje sicer niste skeptični?
»Če bi jo zavračal, bi se obnašal, kakor da bi se konec 19. stoletja spraševal, ali je elektrika v redu reč. Tudi umetna inteligenca je na nekaterih področjih zelo dobrodošla, na nekaterih pa nevarna. Seveda zdaj dela napake, ni še povsem zanesljiva, a tudi z elektriko je bilo na začetku tako. Težave je treba reševati. Smo na pragu zelo velike tehnološke revolucije. Dodati velja, da nekatere tehnološke novitete zbudijo ogromno pozornosti in navdušenja, a potem ne zadostijo pričakovanjem. Blockchain in kriptovalute so lep primer. Od tega družba nima kdove kake koristi. Pomagajo v glavnem negativnemu, kriminalnim organizacijam, pranju denarja … Verjamem, da bo z umetno inteligenco drugače. Že zdaj olajša marsikaj in najbrž bo prinesla toliko dobrega, kot si danes sploh ne znamo predstavljati.«
»O koncu zgodovine me vprašajo nekajkrat na teden, in tako že zadnjih petintrideset let.«
Kaj pa bodo vam prinesli naslednji dnevi? Baje jutri iz Ljubljane potujete v Trst.
»Drži.«
Imate tudi tam nastop, predavanje?
»Ne. Počitniški izlet. Me zanima. Trsta doslej še nisem obiskal.«
Vas kdaj moti, da ste najbolj znani kot »tisti, ki je govoril o koncu zgodovine«?
»Moti me, da me vsi sprašujejo o tem.«
No, jaz vas nisem. Samo o tem, ali vas moti.
»To je res, to je res. (nasmešek) Sicer pa me o koncu zgodovine vprašajo nekajkrat na teden, in tako že zadnjih petintrideset let.«
Danes, 19. marca, bi jih okroglih osemdeset praznoval Josip Osti (1945–2021). »Káko si, dušo moja?« je zmeraj vprašal Pepi – tako so naslovili spominsko prireditev, ki bo jutri ob 19.30 v Pisateljski hiši v Ljubljani spet povezala njegove prijateljice in prijatelje, bralke in bralce, sopotnice in sopotnike. Kakor nas je povezoval on. S širokom nasmehom. S toplo besedo. Z izbrušenimi stihi. In nas še zmeraj, soglašajo in soglašamo mnogi.
Tudi in zlasti dr. Boris A. Novak, dr. Vesna Mikolič in Marko Kravos.
Josip Osti (1945–2021) doma v Tomaju leta 2012 (Fotografija: Andraž Gombač)
Boris A. Novak: Moj brat po izbiri Josip Osti
Josip Osti je bosanski in slovenski pesnik mednarodnega formata in univerzalnega dometa, saj njegova sveža, ozemljena in simbolno nabita poezija čustveno nagovarja sleherno bralko in bralca v temeljni človečnosti, v usodni ranljivosti ter odprtosti lepoti in grozi, ljubezni in smrti.
Osti, rojen v Sarajevu, je eden izmed osrednjih pesnikov prelomne generacije, ki je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja s svežimi postopki in družbeno kritiko modernizirala pesniški jezik v Bosni in Hercegovini. Za prvo obdobje Ostijevega pesništva sta značilna magnetični ritem, naslonjen na ritem bosanskega ljudskega izročila, in prefinjen način prepletanja pripovednega toka z močnimi lirskimi detajli, kjer metaforična zgoščenost dvigne pesniška besedila v večplastno sporočilnost. Izstopajo tudi lepe ljubezenske pesmi, posvečene prvi ženi Duški Perišić. Že naslovi njegovih prvih zbirk nakazujejo to prepletanje mitskega, liričnega in družbenokritičnega: Tat sanj – Snokradica (1971), Salto mortale (1974), Tetovirani violinist – Tetovirani violinista (1976), Strela z jasnega – Grom iz vedra neba (1978), Umirajo tudi kače, ki so nas pikale – Umiru i zmije koje su nas ujedale (1985) ter Pastir kač – Zmijski pastir (1989).
Značilno je sklepno sporočilo antologijskega Morišča:
verjemite meni je lahko
z večnim smehljajem polagam glavo na tnalo
ne vem ali me drugje čaka kaj težjega od življenja
rabelj nad mano pa mora dvigniti težko sekiro
in me gledati v oči
in me gledati v oči
Delegacija pisateljskih kolegov iz Slovenije na humanitarni misiji: Josip Osti, Niko Grafenauer, Drago Jančar in Boris A. Novak v oklepnem vozilu UNPROFOR-ja med obleganjem Sarajeva leta 1994. Fotografije na naslovnici objavila Cankarjeva Zora, glasilo sarajevskih Slovencev.
Osti je eden najpomembnejših prevajalcev slovenske književnosti v jezik, ki ga zaradi zgodovinske kataklizme nekdanje Jugoslavije sam poetično imenuje »jezik mojih spominov«. Njegov prevajalski opus iz slovenščine je neverjetno bogat in šteje kar 136 knjig in dramskih del. Ljubezen do slovenske besede, dežele in do Barbare Šubert, legendarne tajnice Društva slovenskih pisateljev, ki figurira tudi v naslovu ene njegovih najboljših zbirk (Barbara in barbar, Obzorja, 1990), je Ostija pripeljala v Ljubljano in na Kras.
Najtemnejše pesmi je Osti napisal v letih obleganja Sarajeva in vojnih zločinov v Bosni in Hercegovini; zbrane so v zbirkah Sarajevska knjiga mrtvih (DZS, 1993) in Salomonov pečat (Mihelač, Društvo slovenskih pisateljev, 1995), ki ju je z občutkom prevedel Jure Potokar.
Osti je eden najpomembnejših prevajalcev slovenske književnosti v jezik, ki ga zaradi zgodovinske kataklizme nekdanje Jugoslavije sam poetično imenuje »jezik mojih spominov«.
Potem ko je v materinskem jeziku že ustvaril impozanten pesniški opus, je temu pogumnemu pesniku uspel – za slehernega pisatelja in še posebej za pesnika – skrajno tvegan korak: prestopil je v drug jezik, začel je pesniti v slovenščini. Kraški Narcis (Študentska založba, 1999) je bila njegova trinajsta pesniška zbirka in »druga prva knjiga pesmi«, kot jo je sam posrečeno definiral, saj je bila prva, napisana v slovenščini, sledile pa so Veronikin prt (Študentska založba, 2002), Rosa mystica (2005) in številne druge. Ker je to storil na jezikovno mojstrski in izrazno močan način, moramo obravnavati Josipa Ostija tudi kot slovenskega pesnika in pisatelja.
Naslova Kraški Narcis in Veronikin prt sta ob vsej mitski in simbolni globini tudi skrajno osebna, kot vse, kar je Josip napisal. Narcis je bilo namreč ime Josipovega očeta, Furlana, delno slovenskega rodu. Mati Veronika je bila bosanska Hrvatica. Družina je bila po drugi svetovni vojni izpostavljena nečloveškemu trpljenju, o katerem Josip ni javno govoril, saj je bila njegova otroška travma očitno preveč boleča; pustil ji je do besede le v svoji poeziji ter v romanih svojega zadnjega ustvarjalnega obdobja. Veroniko Osti so namreč dogmatski primitivneži obtožili, da je pripravljala atentat na Tita in jo obsodili na zaporno kazen, ki jo je prestajala le 500 metrov stran – tako blizu, a nedosegljivo daleč! – od doma in sinčka Josipa.
Josip Osti in Boris A. Novak na predstavitvi Ostijeve knjige Življenje je srhljiva pravljica na sedežu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani 12. februarja 2020 (Fotografija: Andraž Gombač)
Pretresljiv izraz Josipove globoke navezanosti na mater je roman Življenje je srhljiva pravljica (Pivec, 2019). Osrednji del romana tvorijo vojni dnevnik Veronike Osti in pisma, ki jih je vsakodnevno pisala sinu ter vsebujejo šokantne in ganljive detajle o triletnem obleganju Sarajeva: kako preživeti tisoč in eno noč obleganja, pogosto brez vode in elektrike, kako si priskrbeti živež, ki ga ni bilo, kako pomagati sosedom in prijateljem v stiski, kako preživeti v stolpnici, ki jo obstreljujejo, kako rešiti Josipovega mačka, ki je ušel na teraso, izpostavljeno očem ostrostrelcev? Gre za dragoceno pričevanje, ki dviga ta roman na raven enega najpomembnejših literarnih, zgodovinskih in etičnih dokumentov peklenskega obleganja Sarajeva.
Začetek obleganja rojstnega mesta je ujel Ostija v Sloveniji. Z vsemi svojimi silami je pomagal beguncem; na Vodnikovi domačiji v Ljubljani je vodil tečaje za begunske otroke, njegova knjižna zbirka, naslovljena Biblioteka »egzil-abc«, pa sodi med najlepše in najbolj pretresljive založniške projekte vseh časov. Neprecenljiv je bil tudi njegov angažma pri humanitarni pomoči za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu, ki sem jo organiziral podpisani, najprej v imenu Slovenskega, nato pa tudi Mednarodnega PEN-a.
Začetek obleganja rojstnega mesta je ujel Ostija v Sloveniji. Z vsemi svojimi silami je pomagal beguncem.
Vrhunec te intenzivne dejavnosti je bil obisk delegacije slovenskih pisateljev obleganemu mestu. Tja smo potovali Niko Grafenauer, Drago Jančar, Osti in jaz, v svinčenih oklepih, z vojaško letalsko zvezo pomenljivega imena MAYBE AIRLINES, saj je bilo v Sarajevo laže priti kakor iz njega oditi. Nevarno blizu smrti smo bili, ko so egiptovski vojaki zapeljali oklepnik UNPROFOR-ja (oboroženih sil Združenih narodov) na ozemlje, ki so ga kontrolirali bosanski Srbi in nas je ustavila množica stotih, dvestotih ljudi, ki so jo vodili mladeniči s kalašnikovkami.
Po koncu obleganja je Ostijevo sarajevsko stanovanje za vrsto let zasedel eden izmed zaslužnih osvoboditeljev. Ko je Josip prvič po vojni pozvonil na vrata svojega lastnega stanovanja, kjer sem bil tudi sam pogosto gost, mu je odprl ta zmagovalec, oblečen v Josipovo srajco. In kako zdaj rešiti dragocene knjige, ki jih je novi gospodar odvrgel v vlažno klet?
Josip Osti leta 2014, ob 110. obletnici rojstva Srečka Kosovela, pred tomajsko osnovno šolo, kjer so Kosovelovi živeli v letih 1908–1925, večino Srečkovega življenja (Fotografija: Andraž Gombač)
Med njegovimi prevodi je več izdaj Kosovelove poezije; da je poezija za Ostija vselej bila temeljna eksistencialna razsežnost, kaže tudi življenjska odločitev, da se po tragični vojni, ki je razdejala njegovo rojstno Sarajevo, naseli v Kosovelovem Tomaju. Osti je tam dal postaviti tudi spomenik Kosovelu, ki ga je mojstrsko ustvaril kipar Mirsad Begić. Občina Sežana, očitno ljubosumna na svojega občana Ostija, ki je uresničil umetniški poklon Kosovelu, česar sama ni bila sposobna narediti v malone sto letih po njegovi smrti, ni dala dovoljenja za postavitev tega spomenika na občinski zemlji; zato je Osti postavil Begićev doprsni kip v kotu svojega vrta, ob katerem pelje pot k šoli in cerkvi; tako lahko Tomajke in Tomajci pozdravijo svojega ljubega Kosovela, kadarkoli hočejo. V zadnjih štirih letih pa sta na tomajskem pokopališču, in zelo blizu drug drugega, grobova dveh velikih pesnikov, Kosovela in Ostija.
S preselitvijo iz »jezika spominov« v slovenski jezik se je zgodila globoka sprememba. Osti je velik del svoje zgodnejše poezije gradil na ritmiki in leksiki bosanskega jezika in ljudskega izročila. Vojna, ki je krvavo razdrla to skupnost, je pahnila pesnika v skrajno ranljivost, kar je imelo za posledico dokončno individualizacijo pesniškega glasu. Če je Ostijeva »bosanska« poezija imela v sebi marsikaj epskega, je za njegovo slovensko poezijo značilna radikalna lirizacija.
Če premislimo človeško in pesniško usodo Josipa Ostija, bi lahko namesto ustaljene svetopisemske formulacije »izgona iz raja« uporabili obratno formulacijo »izgona V raj«.
Če premislimo človeško in pesniško usodo Josipa Ostija, bi lahko namesto ustaljene svetopisemske formulacije »izgona iz raja« uporabili obratno formulacijo »izgona V raj«. (Prav ta formulacija služi tudi kot naslov izbora Ostijevih pesmi v zbirki Kondor, Mladinska knjiga, 2012.) Ta izgon je seveda izgon v rajski vrt, saj ima topos vrta ključno simbolno vlogo, ki kot temeljna paradigma obvladuje Ostijevo poezijo, napisano v slovenščini. Raja pa ni brez ljubezni. Ljubezen je pesniška konstanta, je skupni imenovalec Josipove poezije, napisane v »jeziku spominov« in v novem domu, ki ga je našel v slovenščini.
Po izrazno močnih zbirkah, pisanih v ritmiziranem prostem verzu, je Osti presenetil svoje številno bralsko občinstvo z vrsto zbirk, kjer so pesmi zgrajene na tradicionalni japonski obliki haiku. Če je izvorna japonska haiku poezija osredotočena na upesnjevanje narave, je centralna tema v Ostijevih haikujih ljubezen, v širokem registru od hvalnic do elegij. Ljubljeno ženo Barbaro je opeval v številnih pesmih, tudi v haikuju ob njeni prezgodnji smrti:
Sprehajava se.
Orfej in Evridika.
Ti greš pred mano.
Po knjigah temnih, »elegičnih« haikujev se je pesnik ponovno odprl ljubezenskemu izrekanju svetle, vedre, himnično uglašene poezije. Naslednji haiku tvori tudi naslov zbirke iz leta 2010 (založba Pivec), posvetilo Urški pa razkriva vir navdiha, ob katerem je našel nov življenjski smisel, toplino in varnost svojega zadnjega življenjskega obdobja:
Objemam te in
poljubljam v vseh barvah
Marca Chagalla.
Prav dr. Urška Lunder mu je s svojo neskončno skrbjo bistveno podaljšala življenje.
Begićev bronasti Kosovel pred Ostijevo hišo v Tomaju (Fotografija: Andraž Gombač)
Josip Osti je bil strasten pisec danes domala pozabljenega literarnega žanra – pisma. Knjižno objavljeni dopisovanji Sarajevo med Ljubljano in Beogradom z založnico Vero Zogović (Annales, Univerza na Primorskem, 2016) ter Non omnis moriar z izredno nadarjeno in prezgodaj umrlo beograjsko pisateljico Biljano Jovanović (Biblioteka »egzil-abc«, 1996) odpirata enkraten vpogled v zgodovino, vzpon in padec Jugoslavije.
Prav dr. Urška Lunder mu je s svojo neskončno skrbjo bistveno podaljšala življenje.
S prozo se je avtor občasno oglašal že prej, v zadnjih letih življenja pa je razvil svojevrstno in izvirno romaneskno strukturo, hibrid različnih zvrsti, ki segajo od verodostojnih dokumentov, dnevniških zapiskov in pisemske korespondence prek esejistične refleksije in domišljijske fikcije do presunljive čustvenosti. Svoje ljubezensko življenje Osti razkrije v knjigi Pred zrcalom (beležke za neodposlano pismo Charlesu Bukowskemu ali Nedokončan roman, zgrajen iz posamičnih, včasih v življenju tudi nedokončanih ljubezenskih zgodb) iz leta 2016. Istega leta izidejo tudi Duhovi hiše Heinricha Bölla (kalejdoskopski roman, zgrajen iz zgodb, predvsem o pisateljih); tematski okvir je Ostijevo bivanje v rezidenci nekdanje hiše nemškega nobelovca, kjer so velikodušno sprejemali »naše« pisateljske begunce (noch einmal danke!) in kjer v nenadnem miru Osti sliši in vidi duhove svojih pisateljskih kolegov. Pretresljivo tematiko vojne in eksila obravnava Črna, ki je pogoltnila vse druge barve (roman o oslepelem prijatelju) iz leta 2018; ta oslepeli prijatelj je bosanski pesnik Husein Tahmiščić, ki je med obleganjem Sarajeva našel zatočišče v Pragi, celoten roman je pa ogromno pismo meni kot organizatorju humanitarne pomoči.
Samo del Ostijevega knjižnega opusa v dobri mačji družbi (Fotografija: Andraž Gombač)
Zadnja Ostijeva knjiga za časa življenja, ki je izšla pri založbi Pivec mesec dni pred smrtjo, je zbirka kratkih – ali celo kratkih kratkih – zgodb Poper po pudingu, intonirana povsem drugače: gre za jedrnate, duhovite in (avto)ironične anekdote, ki pod Ostijevim mojstrskim peresom zvenijo kot pesmi v prozi.
Naj ta spominski portret sklenem z angleškim sonetom Brat po izbiri, ki sem mu ga napisal kot darilo za 70. rojstni dan 19. marca 1915. V Operni kleti smo ga proslavljali trije prijatelji – poleg naju še Sinan Gudžević, izjemen pesnik, prevajalec in esejist. Takrat nama je Josip povedal za svojo bolezen; zdravniki so dali prognozo, da se mu življenje izteka. S svojo junaško etiko, stoično modrostjo in neverjetno življenjsko in umetniško energijo je Josip ostal med nami še dobrih šest let. Šest let milosti.
BRAT PO IZBIRI
Je Adamov vnuk, izgnan v raj.
In je Narcisov sin, zaklet, da ljubi.
Profet, ki zmore solzo in smehljaj.
Je modrec v poljubu in izgubi.
Je mag polaganja rešilnih rok.
In je profesor krmljenja golobov.
Tekač osamljenih, najtežjih prog.
In je zlatar za pesniško podobo.
Je mojster stiha in je mojster molka,
krvodajalec, ki da kri dobroti.
Je duša, ki se ne boji zob volka.
Pogumni potnik na neznanski poti.
In pot ob njem je svetla in bogata.
Milost je imeti Ostija za brata.
Josip Osti je prijateljem rad podarjal tudi kraški teran s svojim haikujem (Fotografija: Andraž Gombač)
Vesna Mikolič: »Postal mi je zgled izjemne vztrajnosti in vitalnosti«
Josipa Ostija sem spoznala, ko je kot žirant sodeloval na Pesniškem turnirju, ki smo ga gostili na Fakulteti za humanistične študije v Kopru.
Kot raziskovalka medkulturne književnosti sem ga nato večkrat obiskala v njegovi tomajski kraški hiši, kjer sem na pogovorih z njim željno pila pri viru take književnosti. Njegove besede so tekle v potokih – sam je večkrat povedal, da tudi če poskuša do kraja zapreti pipo, njegova beseda še vedno curlja. Vame pa so se vpijale njegove življenjske izkušnje, ki so bile pogosto prav neverjetne.
Tako mi je kmalu postal zgled izjemne vztrajnosti in vitalnosti tudi v najtežjih življenjskih razmerah, obenem sem ga občudovala v njegovi neskončni ustvarjalni in delovni zagnanosti. V dopisovanju po elektronski pošti sem mu le težko sledila, a kot dober prijatelj je znal vedno počakati.
Nikoli ne bom pozabila, s kakšno radostjo je delil knjige in našel vsaj eno za vsakega od njih, za cel avtobus študentov.
Kajti Josip je bil v prvi vrsti prijatelj, ki si mu lahko povsem zaupal. In ki ni nikoli podvomil vate. Bil je človek z izjemno človeško in ustvarjalno širino, vedno povezovalen. Tudi kadar je bil kritičen, pri njem do nikogar, tudi do največjih vojnih zločincev na Balkanu, nisi čutil sovraštva. Občutil si lahko kvečjemu njegovo hudomušno ironijo, njegov značilni humor, ki je bil nalezljiv tudi na njegovih številnih javnih dogodkih. Tudi tu je bil neumoren; čeprav je užival v trenutkih samote na svojem kraškem vrtu, se je rad odzval vabilom in širil svoja dela na literarnih dogodkih doma in na tujem.
Dobitnik prve nagrade pont, ki jo skupaj podeljujeta ZRS Koper in Beletrina, med dr. Vesno Mikolič in Alešem Štegrom v Pretorski palači v Kopru leta 2018 (Fotografija: Andraž Gombač)
Tako kot je svoje knjige rad poklanjal obiskovalcem doma v Tomaju; tja sem nekajkrat pripeljala tudi udeležence poletnih tečajev slovenščine »Halo, tukaj slovenski Mediteran!« in nikoli ne bom pozabila, s kakšno radostjo je delil knjige in našel vsaj eno za vsakega od njih, za cel avtobus študentov.
Njegova senzibilnost in sočutje sta se kazala v vseh medčloveških stikih, seveda zelo izrazito v njegovih delih. Bil je pesnik ljubezni v pravem pomenu besede, tiste intimne ljubezni, ki se razvija v dvojini, in ljubezni do vseh in vsega, kar ga obkroža. V času vojne tragedije v Bosni ga je skrbelo za ostarelo mater in njenega mačka Širaza, sosede, prijatelje, znance, številne književnike in umetnike v obleganem Sarajevu. Na Vodnikovi domačiji v Ljubljani je vodil tečaje za begunske otroke in tri leta urejal zbirko Egzil-abc, v kateri je objavil veliko knjig bosanskih pisateljev iz obleganega mesta ali razseljenih po svetu in prevode slovenskih avtorjev. Tudi za te drobne knjižice, v katere je vlagal vse svoje skromne prihranke, je poskrbel, da so se širile po vsem svetu.
Bil je pesnik ljubezni v pravem pomenu besede, tiste intimne ljubezni, ki se razvija v dvojini, in ljubezni do vseh in vsega, kar ga obkroža.
Njegova humanost, velikodušnost in radoživost, njegova senzibilnost in sočutje, vse to ostaja živo v njegovi literaturi. Tako je bilo skoraj neizbežno, da postane prvi prejemnik nagrade pont, ki jo na ZRS Koper in Beletrini podeljujemo za evro-sredozemsko književnost, ki povezuje in gradi mostove. Ko mi je nekega poletja v prijetni senci tomajskega vrta pripovedoval o rokopisu, v katerem popisuje usodo oslepelega sarajevskega pesnika Huseina Tahmiščića, svojega prijatelja, sem vedela, da sta ta knjiga – naslovil jo je Črna, ki je pogoltnila vse druge barve« in jo posvetil svojemu slovenskemu prijatelju Borisu A. Novaku – in njen avtor močna kandidata za našo nagrado.
Danes nam je v čast, da ima nagrada pont z Josipom Ostijem kot prvim nagrajencem tako odličen temelj: Josip je bil medkulturni avtor, ne le ker je živel in deloval v dveh kulturah, v dveh jezikih ter sodi med najbolj prevajane slovenske pesnike, pač pa tudi ker je njegova človeška širina lahko združevala tudi nezdružljivo. Kako nam v današnjem času manjka tak človek, kako mi manjkaš, moj prijatelj.
Njegova humanost, velikodušnost in radoživost, njegova senzibilnost in sočutje, vse to ostaja živo v njegovi literaturi.
»Težko prenašam ozračje kakršnegakoli praznovanja, ne glede na to, ali gre za moj rojstni dan ali državni praznik,« si zapisal v svojem epistolarnem romanu Sarajevo med Ljubljano in Beogradom; njegov prevod v slovenščino je bil najin prvi skupni založniški projekt. Kljub temu ti ob tvoji 80-letnici želim veliko slavje tam, med zvezdami, ti svetla zvezda.
Marko Kravos: »Slovenščina mu je bila jezik ljubezni«
Pravil sem mu Pepi, kakor so ga klicali najbližji. Ker se je naselil v mojo soseščino, v Tomaj, je postal endemit s Krasa, biotsko-pesniško uglašen s Kosovelom. Celo rojstna dneva imata skupaj, 18. in 19. marca. No, za Pepija lahko rečemo, da se je dvakrat rodil: drugič, ko se je zaradi Barbare preselil v svojo kamnito hiško, s strmim vrtom za njo. In začel pisati v drugem jeziku, v slovenščini. Ni mu bila materinščina, pač pa jezik ljubezni. V najini korespondenci, preko 550 strani je je, sva se veliko menila o poeziji. V tesnobi zaradi njegovega boja z boleznijo in od marca 2020 še ob zaporniškem vzdušju ob pandemiji covida sva si večkrat sporočala o rastlinju v najinih vrtovih.
Za Pepija lahko rečemo, da se je dvakrat rodil: drugič, ko se je zaradi Barbare preselil v svojo kamnito hiško, s strmim vrtom za njo. In začel pisati v drugem jeziku, v slovenščini.
Očitno sva ga dojemala in skrbela zanj kot za poezijo rodne zemlje. 5. marca 2020 sem mu ob polnoči poslal – posvetil svoje sveže verze:
Tja in nazaj čez domačo dolino,
pod stekleno opno se zdi vse negibno.
Do kolen v rosi, čez bok opasan z vedrino,
za čelom čebele rojijo. Zadiši neumrljivo.
V vosku tajni znak, v zbornem jeziku molk.
Rôke sklenem za mirno vest. Za čisto vino.
ZA
V tesnobi zaradi njegovega boja z boleznijo in od marca 2020 še ob zaporniškem vzdušju ob pandemiji covida sva si večkrat sporočala o rastlinju v najinih vrtovih. Očitno sva ga dojemala in skrbela zanj kot za poezijo rodne zemlje.
Marca naslednje leto, tik pred njegovim rojstnim dnevom, pa sem mu poslal fotografijo oljke, ki sem jo v svojem Strmcu posadil in jo krstil za Ostico. Sam ni utegnil več k meni na obisk, da bi si ob njej nazdravila. Lepo rase in lepo mi je, ko se z njo družim: od nje se mi razgrinja pogled čez širjavo morja, do zlatega ustja, kjer je izliv Soče. Naročje, kjer ni razdalj, ena sama bližina: stik in stih.
Oljka, ki jo je Marko Kravos posadil in prijatelju v času poimenoval Ostica (Fotografija: Marko Kravos)
Nazdravljanje 70-letnemu Josipu Ostiju v koprskem Librisu leta 2015 (Fotografija: Andraž Gombač)
Eden osrednjih gostov letošnjega festivala Literature sveta – Fabula, ki poteka od leta 2003, je italijanski pisatelj pakistanskih korenin Saif ur Rehman Raja (1994). Je avtor v fokusu programa Fabula Hub, ki z organizacijo literarnih dogodkov in mreženjem pomaga mladim, perspektivnim avtorjem na poti k širši prepoznavnosti. V sklopu desetdnevnega bivanja v rezidenci Kulturne soseske v Celju se je v minulih dneh predstavil na več prizoriščih; po nastopu na literarnem večeru v Slovenskem ljudskem gledališču Celje je tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani govoril o svojem odmevnem romanesknem prvencu Hidžra in pri tem segal v širša geografska, družbena in politična trenja, ki imajo pomembno vlogo pri njegovem delu.
Saif ur Rehman Raja, doktorski študent na Univerzi v Sieni, se posveča raziskovalnim projektom o pakistanskih družinah v Italiji. Njegovo literarno in akademsko raziskovanje segata na področja migracij oziroma problematike družbenih izključitev, marginaliziranih identitet, multikulturalizma in kritične teorije rase.
Roman je začel pisati leta 2020, v izvirniku je izšel lani. Gre za izrazito osebnoizpovedno delo v pakistanskem Ravalpindiju rojenega pisatelja, ki se je pri enajstih letih preselil v severnoitalijansko mesto Belluno, kjer je že dve leti živela njegova najožja družina. Kasneje je v Bologni doštudiral pedagogiko. Navedeni kraji so tudi osrednja prizorišča otroštva in zgodnje mladosti prvoosebnega pripovedovalca romana, ki ob zvestem sledenju avtorjevim neredkim bolečim, pa tudi lepim izkušnjam, ohranja celo njegova ime in priimek.
Saif ur Rehman Raja, doktorski študent na Univerzi v Sieni, se posveča raziskovalnim projektom o pakistanskih družinah v Italiji. Njegovo literarno in akademsko raziskovanje segata na področja migracij oziroma problematike družbenih izključitev, marginaliziranih identitet, multikulturalizma in kritične teorije rase. Ob tem kot pedagog veliko časa namenja otrokom in mladostnikom, ki imajo, kot je povedal na ljubljanski predstavitvi romana, nemara najmočnejšo vlogo pri njegovem pisanju o problematičnih in nesprejemljivih družbenih ter družinskih vzorcih, ki posameznika dušijo v globokih čustvenih travmah. »Ne želim, da tudi oni trpijo, kot sem jaz«, je odločen. Zdaj piše naslednje delo, ki se tematsko v marsičem navezuje na prvenec in njegovo jasno izpostavljeno tematiko poglablja oziroma razširja onkraj pakistansko-italijanskega okolja.
Udarne zaključne misli romana delujejo skorajda kot pamflet in prinašajo, kot se je izrazila ena od poslušalk na sobotnem ljubljanskem večeru, paradigmo za preseganje rasističnih predsodkov družbe, za njeno ozdravitev ter sožitje in blaginjo njenih posameznikov.
V prvi od dveh vzporedno potekajočih pripovedih Hidžre spremljamo Saifovo otroštvo v subtropskem Ravalpindiju, pomembnem logističnem, komercialnem in turističnem središču pokrajine Pandžab na severu Pakistana. Tu živi v navidezno varnem zavetju velike družine tradicionalnih vrednot, kjer se njegovo zanimanje za pripravljanje jedi z ustrezno uporabo začimb – s čimer poglablja odnos z materjo, ki brez težav prestopa tradicionalna pravila in najstarejšega sina sprejema v kuhinjo – ter česanje dolgih las svojih sestričen (še) ne zdi problematično. Ko pri devetih letih mama z mlajšima bratoma odide k očetu v Italijo, je Saif ob močnih občutjih zapuščenosti in praznine izpostavljen nasilju okolice, kar deček zaradi manka vsakršne zaščite in popolne brezpravnosti potisne vase, saj mu v tamkajšnjem okolju nič drugega ne preostane.
Saif ur Rehman Raja na literarnem večeru v Cankarjevem domu, z njim se je pogovarjala Špela Setničar (Fotografija: Simon Intihar)
Druga pripoved – med seboj sta formalno ločeni z arabskimi oziroma latiniziranimi oštevilčenji poglavij – odstira Saifovo življenje v Italiji, kamor je pripotoval z enajstimi leti in kjer se je pričel njegov križev pot v več pogledih izstopajočega fanta. Barva kože kot znak »drugorazredne rase«, spopadanje z novim jezikom, poskus sprejemanja drugačne hrane in vonjav ter naposled istospolna usmerjenost, ki pripelje do vnovičnega nasilja okolice – vse to zareže globoke čustvene brazde v že tako ranjenega mladostnika, ki je prisiljen zgraditi svojo identiteto v tujem kraju brez podpore najbližjih. V z očetovim alkoholizmom in njegovimi rednimi udarci pregneteni družini izgubi zadnje pribežališče, ko ami Shakeeli razkrije svojo istospolno usmerjenost, pri čemer njena zavrnitev njegovo stisko in praznino še poglobi. Označen s hidžro, zmerljivko za istospolno usmerjene ljudi in hermafrodite (ki je zamenjala njegov izvirni pomen v islamski kulturi, pobeg preroka Mohameda iz Meke v Medino), s katero ga zmerja aba Shabbir, se izgublja v labirintu migrantstva, rasizma in izključevanja. Vnovično zavrnitev doživi tudi ob obisku družine v Pakistanu, kjer mu je kot »italijanskemu nečaku« odvzeta tradicionalna družinska vloga. Kot preveč Italijan za Pakistance in preveč Pakistanec za Italijane je izločen iz obeh okolij, zaradi spolne usmerjenosti pa tudi iz družine. Njegova želja biti sprejet, svoboden in ljubljen, pravica vsakogar na tem svetu, se zdi zgolj neizpolnljiva želja.
V tem je nemara največji domet romana, ki z osupljivo in ganljivo iskrenostjo, prevlečeno s kopreno poetične izpovedi, predvsem pa poguma ter neomajne vere v dobro človeka na novo postavlja vprašanja o identiteti in rasnih predsodkih marginaliziranih skupin povsod po svetu. Izviren in drzen literarni pristop k razgrinjanju tistih sfer družbe, ki ne bi smele obstajati.
Šele selitev iz provincialnega Belluna na študij v sodobnejšo Bologno pomeni za Saifa odkritje novih možnosti v okolju, ki ga ne le sprejema, ampak ponuja dotlej nepoznano, svobodno življenje. Še intenzivneje pa se vpne v družbo na izletu v južno Apulijo, kjer po dolgih letih »prepozna« domači vonj in doživi skorajda razsvetljenje ob sprejetju v prijateljevo družino. Občutek, da je našel mesto pod soncem, mu omogoča možnost izpolnitve osebnih in profesionalnih želja, zadovoljno življenje in srečo. Končno začuti, da bo o svoji identiteti, svojem življenju in delu odločal sam. Roman se kljub bolečemu in na pogled brezizhodnemu položaju osrednjega protagonista skorajda nepričakovano izteče v svetlobo, ko skupina različnih ljudi ob pitju vina praznuje muslimanski ejd. Udarne zaključne misli romana delujejo skorajda kot pamflet in prinašajo, kot se je izrazila ena od poslušalk na sobotnem ljubljanskem večeru, paradigmo za preseganje rasističnih predsodkov družbe, za njeno ozdravitev ter sožitje in blaginjo njenih posameznikov.
To je začetek miru: tudi usoda se je utrudila in se vdala moči naših sil. Tukaj je moto upor. Danes imam svoj odgovor. Zdaj vem, od kod prihajam. In sem zaradi tega srečen. Naj se življenje začne od tu. Ne bom se več ravnal po vaših željah. (…) Kar poskusite me prisiliti, naj izberem, opredelite me kot eksteritorialnega, brez stalnega naslova. Svoj dom sem našel. Zmagal sem z mojima družinama. Bili smo močnejši. Nisem čistokrven kot vi. Pa niti nočem biti. Osvobodil sem se vaših verig, enakih za vse. Omejitve, znotraj katerih se je treba definirati, okvirji, ki jih je treba spoštovati in prenašati naprej. Naveličan sem vaših enoglasnih pripovedi. (…) Ste od mene zahtevali, naj se odločim? Poslušajte moj odgovor. Nisem Pakistanec. Nisem Italijan. Jaz sem nekaj drugega. Jaz sem več kot to. Sem hibrid. Ki mu je to všeč. Moja hidžra. Vzel bom vašo čistost in jo umazal z novimi negotovimi možnostmi. Okužen sem. In hkrati v harmoniji.
Roman Hidžra pa je izviren še v nečem. Ko se ob problematiziranju islama govori o velikih družinah, ki poleg atmosfere domačnosti, sprejetosti in svojevrstnega udobja ponujajo predvsem varnost in zaščito, pri tem pa – tako vidimo še posebej z zahodnim pogledom – močno zakoreninjeni vzorci zahtevajo tudi vedênje po vnaprej določenih pravilih, ki ne dopuščajo izjem, kar se v literaturi praviloma projicira ob dekletih oziroma mladih ženskah, Hidžra prinaša novost. V zadušljive zahteve islamske družine in družbe, ki jih je deležen posameznik, je avtor postavil fanta in odkrito pokazal, da so tradicionalni predsodki lahko usodni tudi zanj. Pri tem pa ob koncu romana poskrbi za še en salto mortale, ko pokaže, da lahko na več ravneh izključeni posameznik z lastno vztrajnostjo, neomajno držo, iskrenostjo in srčnostjo doživi sprejetost v tej isti družini in družbi, ki sta ga nekoč izločili. Da brez njiju to pravzaprav ni možno. Da je pot do tja naporna, dolgotrajna, pregnetena z bolečinami, a izvedljiva in predvsem osvobajajoča. V tem je nemara največji domet romana, ki z osupljivo in ganljivo iskrenostjo, prevlečeno s kopreno poetične izpovedi, predvsem pa poguma ter neomajne vere v dobro človeka na novo postavlja vprašanja o identiteti in rasnih predsodkih marginaliziranih skupin povsod po svetu. Izviren in drzen literarni pristop k razgrinjanju tistih sfer družbe, ki ne bi smele obstajati.
Boštjan Narat je svobodni umetnik, glasbenik, gledališki ustvarjalec, esejist, kolumnist, ustanovitelj skupine Katalena, bil je voditelj in avtor oddaje Panoptikum na TV Slovenija, pa tudi urednik in pisec, saj je izdal dve zbirki esejev, Partíja in Podaja v prazno (obe sta mu prinesli nominacijo za Rožančevo nagrado), lani pa svoj prvi roman Bend. Leta 2021 je pod psevdonimom Hans Kaspar izdal športno-zarotniško parodijo Finale, istega leta pa v soavtorstvu z Janjo Vidmar tudi biografijo Marcosa Tavaresa Legenda. Na zadnjem mestu pa omenjam, da je tudi doktor filozofije, ki je skoraj desetletje poučeval na ljubljanski Gimnaziji Poljane – in od tam ga tudi poznam, saj me je namreč učil filozofijo. Z družino zdaj prebiva v Spodnji Šiški, v stanovanju, za katero pravi, da ni majhno, toda za knjige (in glasbene plošče) vsekakor nikoli ni dovolj prostora.
Doktor filozofije ob filozofiji (Fotografija: Andraž Gombač)
Knjige skozi prizmo selitev
Debato, ki jo imava na spomladansko dopoldne v lokalu Vesolje, ki ga je izbral Boštjan, ker »je eden redkih kafičev, ki je ljubljanski in ne turističen«, ko vlada dokaj mir, dokler med malico na kavo ne priletijo sestradani dijaki, začneva s preprostim vprašanjem: kje v stanovanju, v Spodnji Šiški, kjer biva z ženo in otrokoma, dejansko kraljujejo knjige. Odgovor je sprva sila preprost, sledijo dopolnitve, na koncu pa seveda uvod v filozofsko debato: »Večinoma so v dnevni sobi, manjše odlagališče je v kabinetu, ki je trenutno tudi v splošni funkciji odlagališča, kar praktično pomeni, da kdaj prinesem knjige v prostor, pa najprej vse skupaj pade na tla, ker je vsega preveč … Obstaja pa kontingent knjig, ki ostajajo v Grosupljem pri mojih starših. Več let sem se selil po Ljubljani iz enega stanovanja v drugo, in takrat sem nabiral knjige, ‘doma’ pa je kraljevala večina. Ko sem še kot samski kupil svoje prvo stanovanje in se prvič zares preselil, je večina teh knjig odšla z menoj. Nato sva se z Nino, ko sva pričela ustvarjati družino, preselila v večje stanovanje v Spodnji Šiški in vsak prinesla svojo zbirko knjig. Še vedno je kar nekaj knjig v Grosupljem, ki bodo tam ostale do nadaljnjega. No, kdo ve, kakšna usoda jih čaka. Dejansko je to zanimivo za premislek: knjige skozi prizmo selitev. Katere nosiš s seboj in zakaj? Katerim se odpoveš, če le znaš? In kako se smeješ sam sebi, ko prenašaš knjige, ki so verjetno ena težjih, če ne najtežja vreča … Čemu?«
»Vedno se mi je zdelo dragoceno, da knjige preprosto so v prostoru. Ne da se hvališ pred gosti, temveč da živiš z njimi.«
V nadaljevanju debate izvem, da imajo knjige tudi v kuhinji, kjer je dejansko Boštjan sam naredil police (»bilo je to hipstersko obdobje, ko sem ustvarjal z vodovodnimi cevmi, in danes so v kuhinji kuharske knjige«) in pa seveda v otroški sobi. Tam je kar veliko knjig, večina novih: »Nekaj otroških je mojih, nekaj Ninih, vendar pa velika večina je k hiši prišla seveda po rojstvu otrok.« Pove, da je nekaj otroških knjig še v Grosupljem, nekaj pomembnih je ves čas nosil s seboj (Piko Nogavičko, recimo, Vodovnikovo vesino, Jadrana Krta), nadaljujeva pa s filozofsko debato o knjigah v odnosu do prostora, v katerem bivamo: »Vedno se mi je zdelo dragoceno, da knjige preprosto so v prostoru. Ne da se hvališ pred gosti, temveč da živiš z njimi. Da jih gledaš in one so. Danes, ko imam otroke, se mi to zdi še toliko pomembnejše.«
Boštjanove police: »Bilo je to hipstersko obdobje, ko sem ustvarjal z vodovodnimi cevmi, in danes so v kuhinji kuharske knjige.« (Fotografija: Andraž Gombač)
Fizična prisotnost šteje!
Preden nadaljujeva pogovor z nadaljnjimi vprašanji, pa govoriva še o knjigah in kako fizične knjige vsekakor prekašajo elektronske. »Če debato navežem na glasbo,« nadaljuje Boštjan, glasbenik po duši: »Danes ne potrebuješ ne gramofona ne plat, kaj šele zgoščenk in CD-predvajalnika. Knjige še imam na policah, vse moje zgoščenke, ki sem jih zbiral 20+ let, pa samotarijo v kleti. Čeprav priznam, da sem že možno razmišljal, da bi jih oživil in prinesel v stanovanje. Pred časom sem prinesel gramofon, toda sedaj bi rad zaradi prisotnosti dodal še zgoščenke. Preprosto dajo prostoru … ta občutek. Hkrati pa ne pretočnost glasbe ne knjig na spletu ne moreta zares tekmovati s fizičnimi oblikami, saj smo ljudje bitja ritualov, in tako kot je ritual polaganje plošče v gramofon, je tudi listanje knjige. Fokus je drugačen, predvsem pa občutek. Se pa zdi, če pogledamo širšo sliko, da so knjige bitko z neprestano e-dosegljivostjo preživele, nosilci zvoka pa jo očitno izgubljajo.«
»Sam sicer nisem čečkač po knjigah, si raje delam zapiske v zvezek, pa vendar je dovolj že svoboda, da dopišeš klicaj ob kakem stavku.«
Boštjan sicer pove, da zadnja leta veliko bere digitalno, vendar zaradi službenih obveznosti, saj je med drugim tudi urednik pri Založbi Pivec: »Toda tudi to uredniško branje se razlikuje, če dobim natisnjen tekst ali pa zgolj e-verzijo. Že sam fizični začetek je drugačen: ko imam pred seboj papirje, dobim občutek o dolžini. Ko gledam število besed ali strani na zaslonu, pa je predstava meglena …«
Boštjan Narat v svojem knjižnem svetu (Fotografija: Andraž Gombač)
In kako so knjige prišle v dom v Spodnji Šiški?
»Nekaj knjig sem prinesel jaz, nekaj Nina. Danes pa priznam, da jih levji delež kupuje Nina, saj sem zadnja leta slabši bralec. Berem predvsem ciljno – torej če pišem kolumno, delam predstavo in podobno ter torej berem skladno s tem.« K temu doda, da je že veliko knjig kupil v študentskih letih: »Večji del filozofskih knjig, ki jih posedujem, sem kupil takrat. Bili so zlati časi nakupov na knjižnem sejmu in kasneje na spomladanskih razprodajah, Dnevih knjige in podobnem. Ko sedaj pomislim, pa saj sem tudi že takrat vedel – bili smo res srečneži, da smo si lahko privoščili lastno študijsko čtivo. Takšno, ki si ga lahko vedno znova ob potrebi prebiral in si v njem tudi kaj dopisal. Sam sicer nisem čečkač po knjigah, si raje delam zapiske v zvezek, pa vendar je dovolj že svoboda, da dopišeš klicaj ob kakem stavku – h kateremu se potem lahko znova in znova vračaš.«
»Se pa zdi, če pogledamo širšo sliko, da so knjige bitko z neprestano e-dosegljivostjo preživele, nosilci zvoka pa jo očitno izgubljajo.«
Je pa v stanovanju tudi kar nekaj leposlovja: eno celo vrsto polic kotne omare lepo napolni klasika, sto romanov iz devetdesetih, pa potem še nekaj drugih podedovanih knjig: temno moder Dostojevski, trije debeli Shakespearji in še kar nekaj Tolstojev: »Čeprav Tolstoj je prišel kasneje, ob mojih velikih in pravih selitvah, sicer ni potoval z mano kot prejšnja avtorja.« Sama dodam, da je pri meni ravno obratno (Shakespeare doma, Tolstoj pa vedno znova ob meni), in debata hitro zaide v globine, kaj vse bi lahko izvedeli o človeku, če bi ga le povprašali: »Kje imaš pa ti Dostojevskega?«
Moderno leposlovje sicer rad prebira, predvsem ga pa rad podarja prijateljem kot darila, in tudi nasploh so darila klasika v Naratovi družini: »Včasih se mi sicer zazdi, da smo dolgočasni, saj vedno znova veš, da boš dobil in dal knjigo. Pa vendar še nisem našel boljše ideje.« Leposlovne police pri njih doma tako v večini polni Nina, Boštjan pa pravi, da je zvest obiskovalec knjižnic: »In to že od nekdaj. Vedno sem bil član vsaj ene, večino časa pa dveh, treh knjižnic. Brez knjižnic in čitalnic zagotovo ne bi dokončal ne študija ne doktorata. Moja stalnica je bila stara Slovanska in sedaj za Bežigradom, ko tradicijo obiskovanja knjig pa delim z otrokoma.«
Kotiček v otroški sobi (Fotografija: Andraž Gombač)
Knjigarne kot Potemkinove vasi?
Če je stalen gost knjižnic, pa ni več tako stalen gost ne knjigarn ne bukvarnic, niti na potovanjih, saj so ta vse bolj družinska in knjige nosijo s seboj: »Danes res večino knjig kupuje Nina, čeprav sam rad zaidem v Konzorcij. Prek spleta nerad kupujem knjige; jih zgolj v primeru, da pri nas določenih ni. Knjigarne so mi tako pomembne kot knjižnice, torej ne le zaradi storitve same, temveč zaradi prisotnosti. Vendar pa je velika razlika – slovenski javni sistem knjižnic je fenomenalen in menim, da ga še premalo cenimo, torej njegovo fizično dostopnost, razširjenost in pa cenovno dostopnost. Po drugi strani pa z izjemo Ljubljane, kjer obstaja še kar nekaj, čeprav vse manj, pa knjigarn po Sloveniji ni toliko. Predvsem pa, tudi če so, bi morali preveriti, kakšne so. Občutek je, da so kot Potemkinove vasi, kulisa, ki v ozadju skriva bolj papirnice kot pa pristne knjigarne.« Vprašanje knjigarn je tako širše družbeno vprašanje glede prisotnosti kulture v vsakdanjiku: »Kultura je v Sloveniji vsekakor prisotna, toda ni takšna, da bi se spotaknil obnjo. Ljudje, ki jih knjige zanimajo, jih bodo našli. In tako tudi gledališke predstave, muziko, razstave, recenzije, pač vse umetniške in kulturne vsebine. Toda prostor bi moral biti zasnovan tako, da se vsi tisti, ki še niso ljubitelji kulture, so pa potencialni kandidati, spotaknejo obnjo … In to manjka v Sloveniji, saj le tako dobivaš nove bralce, gledalce, poslušalce.« Tako kot manjka več kulture v časopisih in drugih medijih ter manjka več knjigarn, pa več kavarn v knjigarnah in …
Ob knjigah se zmeraj najde mesto še za koga … (Fotografija: Andraž Gombač)
Pragmatičnost vs. vzvišenost
Iz splošne debate se vrneva h knjigam v njegovo stanovanje in tokrat k specifičnim – njegovim knjigah: »Nimajo posebnega mesta, niti posebne police, temveč so tam, kamor spadajo glede na vsebino – torej eseji med eseje in …« V tistem trenutku se Boštjan spomni, da bi njegova knjiga Legenda morala stati zraven edine športne knjige, ki še biva pri njem (to je knjiga Jaz sem Zlatan Ibrahimović). Sicer pa je na njegovih policah tudi kar nekaj poezije in ena posebna izdaja Vladimirja Majakovskega, Na sav glas, hrvaška izdaja iz leta 1965, ki vsebuje malo vinilko, na kateri je posnetek Majakovskega, ki bere svoje pesmi. Ta posnetek je Boštjan uporabil v glasbi za predstavo, že dolga leta nazaj. Boštjan sicer zna nekaj malega ruščine, sicer pa povečini bere slovenske knjige, nekaj angleških, med študijem pa je prebral tudi nekaj nemških, Kanta recimo: »Izjemno pa sem ponosen, da sem v nemščini prebral Klovnove poglede Heinricha Bölla, in to kar tako, nič študijsko.«
»Slovenski javni sistem knjižnic je fenomenalen in menim, da ga še premalo cenimo.«
Skriva pa se na njegovih policah tudi nekaj, čeprav malo slovarjev: »To so dejansko še muzejski artefakti, saj sem večino slovarjem pustil v Grosupljem, ker so žal danes nepotrebni. Celostno ni prav, da jih opredelimo zgolj kot orodje, pa vendar so za navadnega človeka večino časa ravno to. In pri digitalizaciji slovarjev se mi zdi zanimivo, da jih dejansko danes več uporabljam. Včasih sem v Slovar slovenskega knjižnega jezika pogledal zgolj, kadar sem pisal kaj, kar je bilo tako ali drugače namenjeno javni objavi. Ko danes pišem preprosto e-sporočilo ali pa zaradi lastne radovednosti, torej kar tako, pogledam na Fran in se torej veliko več izobražujem.«
Dobra soseda: Shakespeare in Dostojevski (Fotografija: Andraž Gombač)
In nato debato zaključiva … s tisto klasično slovensko o spopadu med pragmatičnostjo in vzvišenostjo: »Kot filozof sem vedno znova v precepu, pa vendar se mi zdi, da Slovenci knjigo, ne kulturo kot celoto, niti ne umetnost, temveč knjigo, to pisano besedo, na kateri temelji naš narod, jemljemo preresno. Če se vrnem k domačim knjižnim policam: te so pač del vsakdana, in v tem smislu ni v njih nič posvečenega. Na naši se zadnja leta znajde še marsikaj, ne samo knjige. Moji punci imata nedeljski ritual obiskovanja bolšjega sejma – s sinom takrat praviloma sestavljava legice. S sejma pa praktično vsak teden pride nekaj, same lepe stvari, ki pa načeloma spadajo v sfero ‘neuporabnega’. In marsikak kos najde svoje mesto na knjižni polici. Najprej so me po malem nervirali, saj da kao zakrivajo hrbte in naslove. Poleg tega je moj pogojni refleks, ko zagledam svečnik, figurico, vazo ali čajnik, misel na prah. Ampak tega sem se znebil, ker je brezveze. To so pač lepe stvari in čudovito je, da jih imamo v stanovanju, knjižne police pa z njimi kvečjemu pridobijo. Postajajo neke vrste zemljevid ali kronika nedeljskih dopoldnevov naše družine.«
Sharon Dodua Otoo (1972), te dni pri nas gostja Festivala literature sveta Fabula, je britanska pisateljica, migrantka, mati in aktivistka ganskega porekla. V Londonu je študirala nemški jezik in menedžment, leta 2006 pa se je preselila v Berlin, kjer še danes živi in ustvarja. Leta 2016 je za kratko zgodbo Herr Gröttrup setzt sich hin (Gospod Gröttrup se usede) prejela nagrado Ingeborg Bachmann. Zgodbo je leta 2021 razvila v roman Adas Raum (Adina soba, prevedla Sara Virk, zbirka Literature sveta, Beletrina 2025), kar ji je vzelo pet let.
Pisateljica je aktivna v več organizacijah, ki se zavzemajo za državljanske pravice, vključno z Initiative Schwarze Menschen Deutschland (ISD – Bund), ki se osredotoča na pravice in interese temnopoltih ljudi v Nemčiji. Vključena pa je tudi v organizacijo Phoenix e. V., ki deluje na področju izobraževanja in opolnomočenja, z namenom spodbujanja medkulturnega razumevanja in boja proti rasizmu. Poleg tega je Otoo dejavna v različnih drugih skupinah, ureja angleško knjižno zbirko Witnessed in je objavila številne politično angažirane članke o temah kulture, raznolikosti in feminizma.
V romanu Adina soba se prepletajo zgodbe štirih žensk – vse se imenujejo Ada, a živijo v različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih. Najprej naletimo na Ado v Zahodni Afriki, in sicer v letu 1459, saj pisateljičini starší prihajajo iz Gane, nato se znajdemo v viktorijanski Angliji, kjer se je pisateljica rodila in odraščala, ter nazadnje v Nemčiji leta 1945, kjer ima štiri otroke, ki so bili vzgojeni v Nemčiji. Vsa tri geografska območja so torej povezana s pisateljičino izkušnjo. Poleg teh ženskih perspektiv roman vključuje tudi prvoosebne pripovedi predmetov in prostorov, kot so afriška metla, angleško trkalo na vratih, soba v koncentracijskem taborišču ter potni list mlade Britanke. Skozi edinstvene pripovedi avtorica raziskuje izzive, s katerimi se soočajo večinoma temnopolte ženske v različnih obdobjih in okoljih ter poudarja povezanost vseh bitij skozi čas.
Sharon Dodua Otoo je kot gostja Festivala literature sveta Fabula minuli četrtek nastopila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, v petek pa še v Klubu Cankarjevega doma. K intervjuju za AirBeletrino je prisedla pred ljubljanskim večerom.
Pisateljica med petkovim nastopom v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani (Fotografija: Jaka Gasar)
Predstavljajo vas kot migrantko, aktivistko, romanopisko. Ste se sami odločili za takšne oznake?
»Da, za oznako migrantke sem se odločila nedavno. Pred približno dvema tednoma. Ko sem začela pisati, sem se predstavljala predvsem kot pisateljica, urednica, aktivistka, mati. Oznako mati se mi je zdelo še posebej pomembno poudariti. Starši so pogosto pod pritiskom, da v javnosti kar naprej igrajo. Njihova družina ne bi smela vplivati na to, kar počnejo v danem trenutku, toda to se mi ne zdi pravično. Vloga matere vpliva na moje delo, še posebej, če za svoje delo prejmem honorar. V tem primeru naj se delodajalec zaveda, da bo honorar napolnil več ust, ne samo enih.
A zadnje čase v Nemčiji na plan prihaja migrantski sentiment. Zato sem čutila, da moram iznajti načine, kako se temu upreti. In eden je, da javno povem: sem migrantka. Še posebej, ker sem se v Nemčijo preselila iz Velike Britanije.«
»Dolgo sem se definirala kot temnopolta britanska pisateljica. Šlo mi je za to, da ubesedim svoje pisanje iz posebne perspektive.«
Torej ne čutite potrebe, da bi se definirali kot Londončanka ali pa državljanka Velike Britanije?
»Ne, to v mojem primeru sploh ni bistveno. Dolgo sem se definirala kot temnopolta britanska pisateljica. Šlo mi je za to, da ubesedim svoje pisanje iz posebne perspektive. Ko se v Nemčiji predstavim kot Britanka, bralcem omogočim dodaten uvid v to, kdo sem. Veliko pozornosti posvečam premišljevanju, kaj predstavljam, kar med drugim kaže na to, kaj delam, kaj mi je samoumevno in kaj ne ter kaj želim sporočiti ljudem, ki me berejo.
In biti migrantka ni zgolj vprašanje selitve ali kraja, od koder prihajam, recimo iz Londona, ampak gre za iskanje pripadnosti in povezovanja s skupnostjo. Če prihajaš iz Avstralije na Dansko, je zelo jasno, da si migrant, saj si se v drugo državo preselil prostovoljno, pogosto zaradi boljših življenjskih pogojev, izobraževanja ali dela. V Berlinu v tem trenutku živi ogromno ljudi, ki delajo za multinacionalke, kot je na primer Coca-Cola, in ne govorijo nemško, vendar v tem ne vidijo težave. O sebi ne razmišljajo kot o migrantih, pač pa kot o priseljencih. Pri tem prihaja do mešanja med migranti in iskalci azila, ki bežijo pred konflikti, vojno in kršitvami človekovih pravic in v drugi državi zaprosijo za mednarodno zaščito. Mislim, da gre za različni stvari. In na to skušam opozoriti. Danes ljudje o migrantih pogosto govorijo negativno. Od tedaj, ko sem prejela nagrado Ingeborg Bachmann, se mi zdi pomembno, da se opredelim kot migrantka. Čeprav tega ne počnem zaradi njih. Skušam pa biti solidarna. In mislim, da to predstavlja dodano vrednost tistim, ki berejo moja dela.«
In vendar ste se v Nemčiji odločili obdržati britanski potni list.
»Imam oba potna lista. Nemškega in britanskega.«
V vašem romanu Adina soba je tudi prizor, v katerem potni list premišljuje o junakinji, ki ji je ime Ada. Pomislila sem na Chimamando Ngozi Adichie, ki je zelo ponosna na to, da ima nigerijski potni list in da govori angleško z nigerijskim naglasom.
»Mislim, da ima Chimamanda prav. Toda treba je vedeti, da se najini izkušnji zelo razlikujeta. Če se prav spomnim, je bila Chimamanda rojena v Nigeriji, kjer je tudi odraščala. Medtem ko sem bila sama rojena v Londonu. Moji starši na primer Gane niso pretirano promovirali v moji vzgoji. Bila je prisotna, vendar predvsem prek jezika ga, enega od avtohtonih jezikov v Gani, v katerem sta se starša sporazumevala. Morda se zdi premočna beseda, a med odraščanjem nisem čutila posebnega ponosa na svoje poreklo, medtem ko pri Chimamandi zaznavam izrazit ponos na njen afriški izvor.«
»V Berlin sem se preselila leta 2006. V času, ko je potekalo svetovno nogometno prvenstvo. Nemčija je bila gostiteljica. Desni skrajneži so tedaj divje mahali z nemškimi zastavami.«
Nekje ste omenili, da bi bila Adina soba povsem drugačen roman, če bi ga napisali v angleščini.
»Drži. Ne vem sicer, kako bi zvenel. Vem pa, da način, kako pišem, prihaja iz izbiranja besed, ustvarjanja karakterjev. In ustvarjanja zgodbe. Ravno zdaj pišem knjigo, v kateri glavni junaki govorijo nemško in so zelo zaščitniški do nemščine. Ko uporabijo besedo računalnik, zahtevajo uporabo nemške besede, ne angleške. In teh prizorov ne bi znala poustvariti v angleščini. Če bi pisala v angleščini, bi moji junaki vztrajali pri uporabi izključno angleških besed, a to ne bi delovalo. Ker angleščina ni take vrste jezik, sploh pa angleščine ni treba ščititi na enak način kakor nemščino. Torej bi šlo za drugačno zgodbo.«
Ste se v Berlin preselili v času Brexita? Ali je bila vaša odločitev za selitev kakorkoli povezana z izkušnjami rasizmov?
»Ne. V Berlin sem se preselila leta 2006. V času, ko je potekalo svetovno nogometno prvenstvo. Nemčija je bila gostiteljica. Desni skrajneži so tedaj divje mahali z nemškimi zastavami. V času svetovnega prvenstva so v javnosti odzvanjale rasistične izjave skrajne desnice, ki so sooblikovale družbeni občutek o mejah sprejemljivega glede rasizma. Obenem je narasla priljubljenost izražanja ponosa na nemško narodnost. Tedaj sem imela občutek, kot da gre za nekakšno ulično zabavo. Vem, da je v tistem času na plan ušlo veliko ‘duhov’ rasizma, ki so vplivali na družbeno ozračje. Pri tem pa moram spomniti tudi na performativni način spominjanja v Nemčiji, ki je povezan z občutkom kolektivne krivde zaradi zgodovinskih travm, zlasti holokavsta. Družba v javnosti obnavlja spomin na preteklost skozi spominske slovesnosti, spomenike in izobraževalne programe, da bi preprečile ponavljanje preteklih grozot. Hkrati pa v tem procesu prihaja do protislovja. Čeprav je spominjanje namenjeno preprečevanju izključevanja in diskriminacije, se v resničnosti dogajajo stvari, kot so vračanje azilantov ali rasistični incidenti, ki nasprotujejo tej kolektivni obljubi Nikoli več (Nie wieder).«
»Poglejmo samo, kako danes v Nemčiji ravnajo s prosilci azila. Če bi se resnično česa naučili iz zgodovine, potem do teh zavrnitev ne bi prihajalo.«
Mislite, da spominjanje postane performans, če ni povezano s konkretnimi dejanji?
»Pisatelj, ki ga izjemno cenim in ki piše o tej temi, je Max Czollek, nemško-judovski pesnik in esejist, ki v svojih delih kritično obravnava nemško kulturo spominjanja. V knjigi Desintegriert euch! (Razgradite se!) govori o tem, kako Nemčija pogosto instrumentalizira judovsko identiteto, da bi poudarila lastno moralno očiščenje, medtem ko strukturni rasizem in izključevanje manjšin še vedno obstajata. V sedanji resničnosti se določene stvari, ravno zaradi vsega, kar se je zgodilo v preteklosti, ne bi smele zgoditi. Poglejmo samo, kako danes v Nemčiji ravnajo s prosilci azila. Če bi se resnično česa naučili iz zgodovine, potem do teh zavrnitev ne bi prihajalo. Takšne vrste stvari so leta 2006, ko smo se preselili v Nemčijo, postale očitne.«
Je bila ideja, da preteklost vpliva na sedanjost, prisotna že, ko ste začeli pisati Adino sobo, ali se je razvila skozi pisanje?
»Roman sem začela pisati kot kratko zgodbo. In od tam sem razvijala roman. Kratka zgodba Herr Gröttrup setzt sich hin se je ukvarjala s preteklostjo in s tem, kako ta vpliva na sedanjost, še posebej glede travmatičnih dogodkov v preteklosti in njihovega vpliva na sedanjost.«
Sharon Dodua Otoo je Adino sobo v četrtek predstavila na Festivalu literature sveta Fabula v Slovenskem ljudskem gledališču Celje (Fotografija: Katja Kodba)
V romanu Adina soba združujete fakte in fikcijo … Nam lahko več poveste o svojem narativnem postopku?
»Pomembno mi je, da bralci knjige ne vidijo kot zgodovinskega romana, v katerem bi bila nanizana dejstva. Seveda moj roman ni ubeseden z vidika zmagovalcev zgodovine, kot so beli vojaški poveljniki, ki so pobili na tisoče ljudi in zradirali celotne skupnosti. Dotikam se žensk, ki so jih ti morilci pustili za sabo. To je bila osnovna ideja. Vse te zgodovine niso bile zabeležene, ker jih niso razumeli kot pomembnih. Ali pa so bile zabeležene in potem namenoma izgubljene. Nikoli nisem bila navdušena nad idejo, da se je zgodovina nekje začela, torej na neki točki, ki velja za primitivno. In potem naj bi postajalo vse bolje, saj se v tehnološkem smislu razvijamo in linearno napredujemo. Zgodovino vidim kot krog, v katerem se neskončno vrtimo. Ne potujemo od A do Ž, pač pa se spogledujemo z izzivi, iščemo odgovore. Bližja mi je ideja reinkarnacije. Odživimo eno življenje in dobimo priložnost za novo. V njem smo potem ponovno soočeni z nekim posebnim problemom.
Če se vrnem k nemškemu občutku krivde. Morda gre za to, da se nemška skupnost v resnici ni ničesar naučila iz dogodkov v zgodovini, saj se trenutno sooča s podobnimi izzivi. Ali če sem še bolj konkretna, kako na primer Nemčija skrbi za tiste, ki so v družbenem pogledu najšibkejši? To je bila moja motivacija pri pisanju. Opisovanje zgodovinskih dejstev me ni nikoli zanimalo.«
»Nikoli nisem bila navdušena nad idejo, da se je zgodovina nekje začela, torej na neki točki, ki velja za primitivno.«
Je bila v romanu Adina soba prisotna ideja, kot na primer v romanu Chinue Achebeja, da je potrebno afriško zgodovino in negativno prezentacijo Afričanov in Afričank na novo napisati?
»Namenoma sem roman odprla s prizorom, v katerem ne boste našli nobenega kolonialista. Gre torej za čas pred prihodom kolonizatorjev. Toda po drugi strani je to družba, ki je precej kruta. Nenazadnje mnoge ženske ne simpatizirajo z eno od njih, ki je pravkar izgubila otroka. To je pripoved o resničnih ljudeh, ki so prebivali v Afriki pred prihodom kolonialistov in bodo tam po njihovem odhodu tudi ostali.
Kar pa zadeva Achebejev roman Razpad – Okonkwo, osrednji lik, močan in ponosen bojevnik iz plemena Igbo, je resnično grozen, mar ne?«
Predvsem njegov odnos do žensk!
»In v nekem trenutku ubije lastnega sina, oh, grozno! Toda nekaj pa mi je bilo v tem romanu res všeč, in to je zadnji odstavek, ki je močno ironičen in simboličen. Pripovedni fokus se na koncu premakne od Okonkwa k okupatorskemu britanskemu uradniku, ki razmišlja, kako bo Okonkwovo življenje omenil v svoji knjigi. Na ta način je Chinua Achebe končal z evropsko perspektivo afriške zgodovine, predvsem pa se ni bal pisati o negativnem afriškem liku. To je resnično pomembno sporočilo, ki me je zares ganilo. Temnopolti pisatelji ali pa pisateljice, ki pišejo o marginaliziranih zgodovinah, pogosto predstavljajo like, ki izpolnjujejo pričakovanja njihovih skupnosti.
Ko sem pisala roman Adina soba, sem v nekem trenutku vpeljala lik, ki je zelo problematičen. Ob ustvarjanju sem čutila določeno breme. Med drugim sem se spraševala, koliko temnopoltih likov obstaja v nemški literaturi. In lik, ki ga omenjam, naredi resnično grozno stvar, toda hkrati pišem o človeških bitjih, ki so ranljiva. Ostala sem torej zvesta popisovanju lika, ne pričakovanjem, ki bi od mene morda zahtevala moralno čistega in polikanega junaka. Če bi pisala na ta način, bi to občutila kot poraz, česar pa nisem želela prevzeti nase.«
»Po eni od predstavitev knjige v Nemčiji je k meni pristopila ženska in se mi zahvalila za ta prizor, češ da je opisan zelo avtentično. Pojasnila mi je, da ima izkušnjo izgube otroka in da ni še nikoli brala česa podobnega.«
Omenili ste prvi prizor v romanu, v katerem vidimo žensko, ki izgubi otroka. Lahko poveste, zakaj se vam je zdelo pomembno pisati o tej izkušnji, torej izkušnji ženske, ki hrepeni po otroku, vendar ga ne more obdržati na tem svetu?
»Naj povem, da nisem pisala iz lastne izkušnje. Vse moje nosečnosti so bile krasne. Vse štiri otroke sem donosila. Vsakič ko sem bila noseča, je bil to zame poseben čas. Toda obstajajo tudi drugačne izkušnje. Po eni od predstavitev knjige v Nemčiji je k meni pristopila ženska in se mi zahvalila za ta prizor, češ da je opisan zelo avtentično. Pojasnila mi je, da ima izkušnjo izgube otroka in da ni še nikoli brala česa podobnega. Bila je hvaležna, da je njena izkušnja reflektirana v literaturi. In hvaležna je bila za konec knjige. Morda gre tudi za občutek, da otrok, ki je umrl, nekako še vedno obstaja. To jo je nekako potolažilo.«
Tudi v literaturi smrt pogosto predstavlja zgolj konec.
»Vsaj v zahodni literaturi. Medtem ko sem sama želela pisati o izkušnji smrti, ki ne predstavlja zgolj konca, ampak je del življenja. In mislim, da je bila tista bralka hvaležna tudi za to. Nekoč mi pa je neka porodničarka dejala, da prizori v mojem romanu delujejo zelo avtentično.
A če se vrnem k prejšnjemu vprašanju. So izkušnje, ki jih ne deli veliko ljudi in jih mnogi razumejo kot marginalizirane, vendar niso.«
Verjetno je pomembno najti tudi jezik, s pomočjo katerega opišeš te mejne izkušnje, mar ne?
»Med pisanjem se potapljam v človeška čustva in jih skušam prinesti na obalo. Ni bilo lahko, a mi je bilo zelo pomembno.«
V romanu Adina soba, zdaj dosegljivem tudi v slovenskem prevodu, se prepletajo zgodbe štirih žensk – vse se imenujejo Ada, a živijo v različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih (Fotografija: Katja Kodba)
Telesa žensk, ki jih opisujete, so zlorabljena. Dotikajo se njihove kože, grobo in nežno hkrati. Kljub zlorabi se tem ženskam uspe obdržati na gladini. Kaj je tisto, v kar še verjamejo?
»Prikazati sem skušala, da imajo vse te ženske še vedno možnosti izbire. In če se to prepozna, pomeni, da roman deluje. Ne glede na grozljive izkušnje moje junakinje še vedno skušajo obdržati dostojanstvo in človečnost. Imajo druga drugo, se medsebojno potrjujejo, negujejo prijateljstvo, predvsem pa druga drugi dajejo iskro ljubezni. Ada v letu 1945, četudi ima občutek, da ji nič ne pripada, ima še vedno svojo domišljijo. Ko se ji zgodi nekaj groznega, gre iz svojega telesa in si predstavlja, da poleti na Luno. Gre za prispodobo, da nam domišljija lahko ponudi možnost in da se z njeno pomočjo še vedno počutimo človeška bitja – še več, vredna človeška bitja!«
Ravno Ada v koncentracijskem taborišču, ki se bori za preživetje, se zdi najbolj žalostna.
»Soglašam.«
Kaj v romanu Adina soba simbolizira zapestnica?
»Ko sem pisala roman – in zanj sem potrebovala pet let – je potekala diskusija o muzejih, ne samo nemških, ki hranijo afriške umetniške predmete. Ta diskusija je vplivala na pisanje. Zapestnica je torej način razmišljanja o restituciji in prilastitvi afriških umetnin. Gre za fizične predmete, ki pa imajo za afriške skupnosti veliko simbolno vrednost. Med drugim sem razmišljala o enem od draguljev, ki je vgraviran v krono angleške kraljice in prihaja iz Indije. Zelo veliko ljudi tega ni vedelo. Menili so, da gre za britansko lastnino, le malokomu pa je znano, da so ti dragulji omadeževani s krvjo.
Zapestnica v romanu potuje. Odvzeli so jo dojenčku, zaradi nje je bila Ada v resnici umorjena, zapestnica se kasneje, v 19. stoletju, izgubi in se ponovno pojavi leta 1945, ker Adi tedaj poberejo vso njeno lastnino, vključno z zapestnico. Na ta način sem skušala ubesediti še eno lastnost afriških zgodovin. V njih je toliko vrzeli. Stvari so bile uničene. Celotne zgodovine so bile izbrisane. Poglejte na primer beninske maske. Ljudem so odvzeli njihove predmete, zlatnino, in to izrazito nasilno, po odvzemu so jih skrili, nekateri od teh predmetov so se znašli v zasebnih zbirkah ali pa v muzejih.«
»Ko se ji zgodi nekaj groznega, gre iz svojega telesa in si predstavlja, da poleti na Luno. Gre za prispodobo, da nam domišljija lahko ponudi možnost in da se z njeno pomočjo še vedno počutimo človeška bitja – še več, vredna človeška bitja!«
Poleg ženskih perspektiv roman vključuje tudi prvoosebne pripovedi predmetov in prostorov, kot so afriška metla, angleško trkalo na vratih, soba v koncentracijskem taborišču in potni list mlade Britanke. Če se ustaviva samo pri Adini sobi. Kakšna je njena simbolika?
»V nemščini beseda Raum pomeni veliko več kot zgolj soba. Če bi imela v mislih le sobo v dobesednem pomenu, bi izbrala drugo besedo. Zimmer, na primer. V mislih pa sem imela sobo v širšem smislu, ki prinaša tudi idejo prostora. Ada išče varen prostor, v katerem bi lahko živela. Išče pa tudi varen prostor, v katerem si želi biti razumljena in sprejeta kot človeško bitje. Želela pa sem razmišljati tudi o prostoru kot prostoru potovanja. Ade Lovelace, ki ima v romanu razmerje s Charlesom Dickensom, je čudovita oseba, brez katere danes ne bi imeli računalnikov. Moj namen je bil torej razmišljati o različnih pomenih besede Raum. Ki v angleščini seveda zveni povsem drugače. Večina bralcev in bralk romana sicer ob besedi soba razmišlja o ženskah v koncentracijskih taboriščih, toda pomen te besede je mnogo širši.«
Torej beseda soba nima feminističnega prizvoka?
»Virginia Woolf se v romanu pojavi proti koncu. Eden od likov celo izreče, da potrebuje lastno sobo, ali nekaj podobnega. Soba v koncentracijskem taborišču med drugim postavlja vprašanje, kaj lahko storiš, ko ne moreš spremeniti dogajanja, vendar si mu še vedno priča.«
»V nemščini beseda Raum pomeni veliko več kot zgolj soba. Če bi imela v mislih le sobo v dobesednem pomenu, bi izbrala drugo besedo. Zimmer, na primer. V mislih pa sem imela sobo v širšem smislu, ki prinaša tudi idejo prostora.«
Nekje ste dejali, da vaša literatura zavzema jasno držo proti diskriminaciji. Toda če pišete proti rasizmu, niste agresivni in ne reproducirate rasizma. Bi lahko to misel navezali na restitucijo, vračanje predmetov na afriški kontinent?
»Seveda se morajo vsi ukradeni predmeti vrniti na afriški kontinent. Vem, da stvar ni jasna in enostavna. Prostori, kjer so jih ukradli, so uničeni. Ni jasne predstave, kam naj se na primer vrnejo beninske maske. Potekajo diskusije, da bi te predmete morali vrniti v predsedniško palačo ali k skupnostim, ki so jim jih odvzeli. Tu je primer ašantskega zlatega stola. Britancem nikoli ni uspelo ukrasti originala stola, kar pomeni, da so ukradli ponaredek. Sprašujem sem, kam bi ga morali Britanci vrniti, če bi ukradli resnični zlati stol. Verjetno bi se morali pogajati s trenutno gansko vlado. In seveda bi Ašanti dejali, da se mora zlati stol vrniti k njim. Podobna diskusija poteka v Namibiji, čeprav tam ne gre za vračanje predmetov, pač pa človeških ostankov, kar je, mimogrede, grozna zgodba.
Razumem, da je stvar kompleksna, toda to ne pomeni, da predmetov ali človeških ostankov ne bi smeli vrniti. Iznajti je treba način, da se to zgodi. Morda bomo delali napake, morda je to začetek dolge diskusije, toda proces je treba začeti.«
Ste med pisanjem knjige obiskali Gano?
»Opravila sem kar nekaj raziskav in čudovite pogovore, med drugim tudi z enim od duhovnih vodij. Bilo je zelo navdihujoče.«
Priznane, nagrajevane in široko prevajane francoske pisateljice Annie Ernaux (Annie Thérèse Blanche Ernaux, 1940) slovenski bralci do njenega prejetja Nobelove nagrade za književnost leta 2022 skorajda nismo poznali. Dotlej je bilo v slovenščino prevedeno zgolj njeno po mnenju kritikov osrednje delo, roman Leta iz 2008 (prevedla Maida Alilović, Didakta, 2010). V romanu, kjer je o sebi edinkrat pisala v tretji osebi, problematizira številne teme, ki jih obravnava v svojem opusu, tudi položaj ženske v Franciji od konca druge svetovne vojne do danes in njene različne vloge, vselej v senci moškega. Hladen, trd, nepredvidljiv svet, kjer materinstvo in ustvarjalnost ne moreta sobivati, je svet, ki ga avtorica razgrinja, da bi ga ohranila, rešila »delce časa, v katerem ne bomo nikdar več«, in se na ta način zavezala pisateljski obljubi, ki jo je ubesedila v začetku šestdesetih let.
Mladinska knjiga je leta 2023 izdala zbirko štirih zgodb Dogodek in druga besedila, s katero ste se bralke in bralci AirBeletrine že seznanili. V njih Annie Ernaux na temelju osebnih izkušenj problematizira teme erotike, strasti, ljubosumja in prepovedanega splava.
»Če stvari ne zapišem, potem niso dosegle svojega konca, bile so samo doživete.«
Leto kasneje pa je pri Cankarjevi založbi izšel še avtoričin avtofikcijski družinski triptih Tri besedila. Sestavljajo ga novele Mesto, Neka ženska in Sram, prvič objavljene v razdobju petnajstih let, v letih 1983, 1987 in 1997. Skupna tematika je avtoričino odraščanje v hladnem in vetrovnem normandijskem mestecu Yvetot, kjer se je kot edinka rodila v delavsko-kmečki družini staršema, ki ju portretira, ob tem pa skorajda vivisektično secira problematično, naporno dinamiko znotraj družine Duchesne in nezavidljivo atmosfero bližnje okolice, ki je je bila kot deklica deležna. Ob tem velja navesti, da avtoričin celotni, pet desetletij grajeni književni opus, ki obsega dobrih dvajset del, temelji na močni avtobiografskosti, pa vendar tako Ernaux kot interpreti njene pisave slednje ne označujejo kot avtobiografijo. Res je, da je pisateljičin močan zaveznik lastno izkustvo, ki ga s skrajno objektivnim, izčiščenim, surovim, skorajda suhoparnim (»nevtralnim«, kot se je izrazila sama) jezikom raziskuje na način spominjanja, spomina. Slednje razume kot osebno, intimno nujnost, ker »če stvari ne zapišem, potem niso dosegle svojega konca, bile so samo doživete«. In ko na drugem mestu izjavi, da »resnični spomin o sebi ne obstaja«, se njena pisava zazdi kot nenehna, skorajda srdita vnema po približevanju resničnosti, iskanju tistega občutka resničnosti, ki jo kot odraslo, samostojno, svobodno in uspešno žensko povezuje z ranljivo, v zadušljivo tradicijo delavskega okolja in takratnega časa ujeto deklico, kakršna je bila nekoč. Ker se zaveda, da je to edina in zadnja vez s svetom, iz katerega prihaja in katerega se je zavezala popisovati. Pri tem seveda ne gre prezreti, da na ta način ne želi zadostiti zgolj lastni, nemara tudi terapevtski potrebi po popisovanju lastnega odnosa z mamo, očetom, okoljem, s sramom, z ljubimcem, s prepovedanim splavom, z ljubosumjem – če se oprem na teme iz pisateljičinega celotnega opusa –, saj popisuje širšo (francosko) družbo nižjega razreda druge polovice prejšnjega stoletja. Njen mikrokozmos je vseskozi odsev makrokozmosa, njeno osebno izkustvo je nujno tudi družbeno izkustvo. Gre torej za izrazito družbeni, sociološki vidik pisave, ki se osredotoča na poskus osebnega in družbenega osvobajanja in s katero avtorica razkriva, kakor je med drugim zapisala komisija ob dodelitvi Nobelove nagrade, »korenine, odtujitve in kolektivne omejitve osebnega spomina«.
»Morda pišem zato, ker si nisva imela več kaj povedati.«
Omejeni osebni spomin je v Treh besedilih socialni milje njenih staršev, milje, za katerega je Ernaux pri dvaindvajsetih letih, ko je šele vstopala v polje pisateljevanja, izjavila, da piše zato, da bi se maščevala v imenu svojih ljudi. Ljudi svojega okolja, ponižanih in razžaljenih, mož, kakršen je bil njen oče, žensk, kakršna je bila njena mati, ter deklic in deklet, kakršna je bila sama. In se ob prejetju Nobelove nagrade pet desetletij kasneje vprašala, ali je za izpolnitev te obljube naredila dovolj.
Annie Ernaux, ki je leta 2022 prejela Nobelovo nagrado za književnost, je vse bolj doma tudi med slovenskimi bralkami in bralci (Fotografija: Lucas Destrem, Wikimedia Commons)
Problematiko vsake od treh novel Ernaux jasno in jedrnato napove na samem začetku, v nadaljevanju pa okrog vsakokratnega osrednjega lika razgrne retrospektivno zgodbo. Značilen je podroben opis okolja, ki ga Ernaux skuša razumeti, da bi razumela svoja starša in svoje takratno življenje. Ob tem datira obdobje pisanja posamezne zgodbe in v besedilih neredko preizprašuje razlog in namen svojega početja. Na ta način avtofikcijo sprevrača v dokumentaristično besedilo z močnim družbenim in sociološkim nabojem. V Mestu popisuje očeta, neizobraženega delavca oziroma malega trgovca kmečkega porekla v nenehni skrbi za preživetje družine, grobega ter nasilnega moža in očeta, njegovo nasilja polno otroštvo, njegovo bolezen in družinsko pričakovanje njegove smrti, materino zvesto skrb zanj, ob tem pa se spominja njunega s popolnim pomanjkanjem empatije prepredenega odnosa. »Morda pišem zato, ker si nisva imela več kaj povedati,« je nemara najzgovornejša misel, ki ne pojasni zgolj njunega odnosa, temveč tudi razlog njenega pisanja. Da bodo stvari dosegle svoj konec in ne bi bile zgolj doživete. Pisanje kot prisvajanje in hkrati slovo od preteklosti, iz katere je Ernaux sicer že zdavnaj izstopila, a jo je, »razredno prebežnico«, čustvena vez priklepala nanjo in ji narekovala, da o tem piše.
»Sram je bil nekaj normalnega, kar je bilo kot posledica že vpisano v poklicu mojih staršev, njunih denarnih težavah, njuni delavski preteklosti, naših navadah.«
Prvi zgodbi vzporedna novela je Neka ženska, v kateri Ernaux opisuje mater in analizira njun odnos. Prične se z materino smrtjo v domu za ostarele v predmestju Pariza, katere osrednji vzrok je bila Alzheimerjeva bolezen, ki v terminalni fazi ne prizadene zgolj človekovih možganov, temveč povzroči odpoved tudi ostalih vitalnih organov. Odhod družinskega člana vzbudi močan čustven odziv, pisateljica razgrinja stiske žensk takratnega časa, omejenih z nenehnim nadzorom in nasiljem, prikaže vseprežemajočo žalost, občutke krivde in jeze, oblikujoče »podobo široke in bele sence nad mano«, kar izostri spomin na kompleksno, problematično vez med materjo in hčerjo. Pri tem je v ospredju proces hčerinega prestopanja iz nižjega, delavskega razreda v višji srednji sloj, v intelektualno sredino, kar je bilo kljub materinemu načelnemu odobravanju, da bi hčerki namenila boljše življenje, kakor ga je bila deležna sama, prepredeno z nezaupanjem, predsodki in konflikti. »Moja mama, ki se je rodila v podrejenem okolju, iz katerega se je hotela rešiti, je morala postati zgodba, da se lahko jaz počutim manj sama in zlagana v nadrejenem svetu besed in idej, v katerega sem na njeno željo prestopila. (…) V najstniških letih sem se odtrgala od nje in med nama je bil samo še boj«, zapiše. V spominih se vrača v kraje in prostore, kjer je mama še vedno živa, kot da bi s pisanjem »tokrat ona njo spravila na svet«.
Še trdneje v družbeni kontekst pa celotno delo postavlja sklepna novela Sram, kjer je v ospredju avtoričin spomin na dogodek, ki mu je bila priča pri enajstih letih, ko je oče v besnem napadu hotel ubiti mamo. Dogodek iz ropotarnice družinskih travm poleg okrutnosti namere privleče močan občutek razrednega sramu, ki se ga je deklica v tistem času pričela zavedati, ob tem pa priznano pisateljico ne le povezuje, ampak enači s tisto deklico. »Vse v našem življenju je postalo znamenje sramu,« zapiše. »Sram je bil nekaj normalnega, kar je bilo kot posledica že vpisano v poklicu mojih staršev, njunih denarnih težavah, njuni delavski preteklosti, naših navadah. V prizoru iz tiste junijske nedelje. Sram je zame postal način življenja. Pravzaprav ga sploh več nisem zaznavala, bil je v samem telesu.«
Anni Ernaux piše knjige, o katerih marsikdo še vedno govori z zadržkom. Knjige, ob katerih pogled drugega ni (več) nevzdržen, kakor je v svoji literarni avtorefleksiji zapisala v Sramu. Je pogled, soočen s pisavo, ki fikcijsko besedilo sprevrača v izrazito družbeno in ga s »potujitvenimi« elementi hkrati odmika od avtobiografskosti. V tem je njena izvirnost, osupljivost in (tudi politična) moč.
Annie Ernaux: Tri besedila (Cankarjeva založba, 2024, prevod Suzana Koncut, spremna beseda Manca G. Renko)
Ljudske pravljice so bogata zakladnica, iz katere se še vedno navdihujeta tako sodobna literatura kakor tudi pop kultura. Vendar običajno segajo po najbolj znanih pravljicah, kot so Rdeča kapica, Sneguljčica, Trnuljčica … ki so jih v 18. in 19. stoletju zapisovali Charles Perrault in brata Grimm. Tistih torej, ki so postale kanon in jih imenujemo tudi klasične pravljice. Pripovedovalke in pripovedovalci pa vedo, da se v tej zakladnici skriva še ogromno drugega. Špela Frlic, pripovedovalka in pisateljica, je v zbirki Dekle, obljubljeno soncu, izdani pri Mladinski knjigi, združila 29 bosanskih, hrvaških, makedonskih, slovenskih in srbskih pripovedi, ki v središče postavljajo odraščajoče dekle. Ana Zavadlav je zbirki dodala še likovno podobo in nastala je unikatna knjiga pravljic, namenjena mladini in odraslim. Hkrati je to tudi prva zbirka ljudskih pravljic, ki združuje balkanske pravljice o ženskih junakinjah – ne samo pri nas, tudi v svetu.
Kako je pravzaprav prišlo do zamisli o zbirki? Ste kot pripovedovalka opazili vrzel, ki ste jo želeli napolniti, in se potem lotili raziskovanja? Ali ste morda po naključju opazili neko rdečo nit med pravljicami, ki so vam prišle pod roke?
»Kot mlada pripovedovalka sem iskala ljudske pravljice z zanimivimi protagonistkami in že takrat opažala, da je takih, ki bi me pritegnile in bi jih hkrati želela tudi pripovedovati, zelo malo. Potem sem naletela na odlično zbirko The Virago Book of Fairy Tales, v kateri je angleška pisateljica in velika poznavalka ljudskih pravljic Angela Carter združila ljudske pravljice s protagonistkami z vsega sveta, in precej razočarano ugotovila, da v njej ni nobene z območja nekdanje Jugoslavije. Precej razumljivo, sicer, ker je črpala iz virov v angleškem jeziku in ji ustrezno gradivo enostavno ni bilo dostopno. Jaz pa bi to gradivo lahko raziskala, se mi je zdelo. Tako nekako sem se, precej zaletavo, lotila priprave te zbirke. Precej zaletavo pravim, ker sem začenjala delo in ga odlagala, večkrat prepričana, da ga enostavno ne bom zmogla opraviti. Moralo je preteči kar nekaj let raziskovanja in tudi mojstrenja v prirejanju, da sem jo lahko zadovoljivo dokončala.«
»Gradivo, iz katerega sem izhajala, je zelo obsežno, v različnih jezikih in narečjih. Še zdaleč nisem pregledala vsega in res upam, da se ga bo lotil, raziskal, poobjavil še kdo.«
Kako je potekalo iskanje ljudskih pravljic, ki sedaj sestavljajo zbirko? Je to bolj terensko ali arhivsko delo? Predstavljam si, da je bilo odkritega materiala ogromno … Kako ste odbrali 29 pravljic, ki jih beremo v knjigi?
»Zanimal me je žanr čudežne pravljice, največ tovrstnega materiala pa je v zapisih iz 19. stoletja. Terensko delo zato ne bi imelo smisla. A tudi kopanje po arhivih, po starih in že pozabljenih izdajah, je v resnici precej razburljivo delo. Gradivo, iz katerega sem izhajala, je zelo obsežno, v različnih jezikih in narečjih. Še zdaleč nisem pregledala vsega in res upam, da se ga bo lotil, raziskal, poobjavil še kdo. Ko sem naredila prvi izbor, ki je bil precej obsežnejši od končne izdaje, sem šele zares opazila, koliko pravljic pripoveduje o dekletu, ki dopolni 13. 14. ali 15. let, torej spolno dozori, na tej točki pa se njeno življenje požene v tek. Dekle, obljubljeno soncu je pravzaprav zbirka o najstnicah pravljičnega sveta. Zanimale pa so me seveda lokalizirane variante, interpretacije, značilne za ta naš skupni prostor. Večino čudežnih pravljic, uvrščenih v zbirko, nenazadnje v različnih variantah, srečamo povsod po Evropi. Tudi zato sem pravljicam dodala razvrstitev po tipnem indeksu in opombe, v katerih pojasnjujem vnesene spremembe in opozarjam še na druge variante.«
Imate kako raziskovalno anekdoto?
»Privilegij tistega, ki se tako zakoplje v arhive, je spoznanje, koliko slabo ubesedenega materiala obstaja, kako redke so v resnici res dobro povedane zgodbe. Prebiranje vseh teh bolj ali manj posrečenih izvedb me je tudi dokončno utrdilo v prepričanju, da je temeljna značilnost ljudske pravljice variabilnost. Hkrati pa sem začutila tudi veliko spoštovanja do pripovedovalskega mojstrstva nekaterih ljudskih pripovedovalk in pripovedovalcev. Calvino se je pri pripravi Italijanskih pravljic navduševal nad sicilskimi pripovedovalkami, jaz sem naletela na Emino Alibegić iz Velike Kladuše. V zbirko sem uvrstila njeno pravljico Fata in Zlata, je tudi edina v zbirki, ki je nisem prirejala, ker se mi je zdela strukturno, ritmično in jezikovno odlična. Tako sem jo poskušala le čim zvesteje prevesti.«
»Lahko povem, da me je včasih kar zmrazila privoščljivost, s katero v kaki varianti mladim ženskam nalagajo najtrše kazni in trpljenje.«
Vsakdo, ki ga zanimajo pravljice, se hitro sooči s tem, da njena ali njegova najljubša različica še zdaleč ni edina … Ali to odkritje razblini pravljičnost pravljice?
»Bistvo ljudske pravljice ni v besedilu, ampak v dejanju pripovedovanja, bi rekel Calvino. Pravljice so zagotovo preživele ves ta čas ravno zaradi zmožnosti, da se ves čas spreminjajo, pri čemer se, če jih pozorno opazujemo, v resnici spreminjajo zelo malo. Soobstajanje različic po mojem mnenju kvečjemu pridodaja kvaliteto ljudskim pravljicam, predvsem pa vse te različice druga drugi vzpostavljajo kontekst, vzpostavljajo možnost dialoga in obljubljajo možnost spremembe.«
Ste v raziskovalnem procesu naleteli na več variant iste pravljice? Kako ste se odločili, katero nazadnje vzeti v roke za literarno obravnavo?
»Ja, velikokrat sem naletela na več variant, delno to popisujem tudi v opombah. Pravljico sem laže razumela, kadar sem jo našla v več izvedbah, tako sem laže rekonstruirala nejasnosti, izgubljene dele, izbirala sem bolje povedane, bolj kompaktne variante, pa tudi take, v katerih sem v pripovedovalčevi interpretaciji zaznala več sočutja do protagonistk. Lahko povem, da me je včasih kar zmrazila privoščljivost, s katero v kaki varianti mladim ženskam nalagajo najtrše kazni in trpljenje. Takšen odnos lahko razbiraš pri pozornem, večkratnem branju, sledila pa sem variantam, v katerih sem zaslutila več mehkobe, več razumevanja, več srca.«
Špela Frlic zbira, raziskuje, piše in tudi pripoveduje (Fotografija: Nada Žgank)
Kakšen pristop zahteva literarna obdelava ljudskega gradiva, ki je bilo namenjeno pripovedovanju, ne zapisovanju?
»Izbor pravljic je bil v resnici lažji del priprave zbirke. Tovrstno prirejanje zahteva razumevanje značilnosti čudežne pravljice in njenega precej uročljivega ritma, pa seveda veliko avtorske ponižnosti, ker nisem želela s svojim glasom preglasiti glasov, ki sem jih slutila v ozadju. Dobesedni prepis živega pripovedovanja na papir ponavadi ne deluje, tudi dosledni prevod že literariziranih priredb ne bi prinesel željenih rezultatov. Poiskati sem morala kod, pravljični jezik, ki bi povezal vse te različne izvedbe pravljic v približno enovito zbirko. Ljudskim pravljicam se namreč po mojem prilega jezikovna preprostost, ki pa je ni tako lahko doseči. Poleg tega govorjeni jezik, v katerem so pravljice živele, nosi specifično poetičnost, kvaliteto, ki je nisem želela izgubiti z literarizacijo. No, pa seveda, pravljice sem našla v različnih jezikih, v različno starih zapisih, nesla sem jih čez več kot sto let v sodobni čas. Skratka, pri prirejanju se mi je odpiral cel kup dilem. Pri njihovem reševanju sem se ozirala h Calvinu, ki v svojem Uvodu k Italijanskim pravljicam toži o enakih problemih, in hkrati zaupala svojemu pripovedovalskemu posluhu.«
»Pravljični material mora ostati odprtokodni in si ga enostavno ne more nihče prilastiti, niti pod okriljem avtorskih pravic.«
Kako pravzaprav v okviru zapisanih ljudskih pravljic govoriti o avtorstvu? Je mogoče vsaj približno postaviti mejo med tem, kar še ostaja ljudska pravljica, in tistim, kar že pojmujemo kot literaturo?
»Zelo verjamem, da je avtorstvo nujno spoštovati, kot moralno in kot pravno kategorijo, hkrati pa tudi vsakodnevno doživljam, da dobra dela nastajajo ob kolektivnem naporu, da redkokaj nastane v popolni izolaciji, kot čisti izraz genialnega avtorjevega uma. Toliko idej se pretoči v delo od drugod, tudi od dobrih sogovornikov, če imata avtorica in avtor to srečo, da jih imata. Ljudske pravljice so najizraziteje rezultat kolektivnega napora, razpotegnjenega čez več stoletij. Nepreglednega zbora glasov, ki stoji za temi pravljicami, si ne moremo zamisliti, kar pa ne pomeni, da ni obstajal. V zbirki dosledno navajam imena pripovedovalk, pripovedovalcev, zapiskovalk in zapisovalcev, kadar so znana, a dejstvo je, da za številne ljudske pripovedi, zapisane v 19. stoletju in na začetku 20., nimamo teh podatkov. Zbirko razumem kot avtorsko s stališča prevzemanja odgovornosti za izbor, vsebinske in jezikovne priredbe, za konceptualni razmislek, ki je v ozadju, nikakor pa seveda nisem avtorica te bogate vsebine. Bolj ko razumem ta razkošni material, več spoštovanja čutim do njega in vse bolj prepričana sem, da ta nabor močnih metafor in podob pripada vsem nam, da s pomočjo njega razmišljamo in pripovedujemo o tem, o čemer je naravnost težko pripovedovati. Zato mora pravljični material ostati odprtokodni in si ga enostavno ne more nihče prilastiti, niti pod okriljem avtorskih pravic. Ljudske pravljice so zato, da se jih pripoveduje, pripovedovanje je vedno ustvarjalno dejanje, tako se tvorijo nove variante, in to daje pravljicam živost. Lepo mi je videti, da pravljice iz te zbirke v svoje repertoarje uvrščajo pripovedovalke. To pomeni, da je bil moj instinkt pravi in da je vse to delo imelo smisel.«
Pravljice so bile skozi svojo zgodovino pogosto povezane z ideologijo, v smislu, da se je njihov didaktični nauk spreminjal skupaj z družbo, njenimi normami in razumevanjem otroštva. Kako v tej luči vidite pravljico danes?
»Ljudske pravljice zelo radi romantiziramo in o njih govorimo precej na splošno. A znotraj ljudskih pripovedi obstaja kar nekaj podžanrov, vsak ima svoje značilnosti, tudi pripoveduje se jih na različne načine. Živalske pravljice na primer so bile ponavadi namenjene predvsem otrokom, a ljudski pripovedovalci (tako sklepam iz transkriptov pripovedi in zapisov, ki sem jih brala) niso imeli težnje po poudarjanju moralnih naukov, čeprav so seveda s pravljicami želeli tudi vzgajati. Iz njihovih interpretacij slutimo bolj poučevanje z zgledom – v življenju in pripovedi. Izrazito didaktičnost in moraliziranje sem večkrat srečala v kabinetskih priredbah avtorjev, ki so se čutili poklicane za moralno vzgojo otrok. V priredbah pravljic in za sabo imamo kar nekaj stoletij, seveda v njih razbiramo čas, v katerem so bile pripovedovane, prirejane, objavljene, in kako bi sploh lahko bilo drugače? Ko razumemo, da pravljice niso izvenčasne, niti ni potrebe, da bi se nad tem njihovim prilagajanjem družbeni klimi in prevzemanjem ideologij zgražali. Ravno daljše časovno obdobje, v katerem so pravljične priredbe nastajale, nam omogoča kritično refleksijo sprememb. Lahko se treniramo v pozornem branju in primerjanju, v razbiranju in prevpraševanju ideologij, ki jih prepoznavamo v pravljicah. Sploh je treba v sodobnem času opozarjati na patriarhalno podstat ljudskih pravljic. Otrokom in mladim pravljice pogosto pripovedujem na ta način, vsebino sproti prevprašujem, vmes se kar malo pogovarjamo. Pravljice se mi zdijo odlično izhodišče za skupno razmišljanje.«
Pravljice, zbrane v Dekle, obljubljeno soncu, niso to, kar si po navadi predstavljamo kot pravljice – so temačne, skrivnostne, na trenutke brutalne in daleč od tega, da bi bile didaktično otroško čtivo. Komu so bile namenjene nekdaj in komu so namenjene danes?
»V pravljicah, zbranih v tej naši zbirki, je zrak kar težak, ja. Ampak mislim, da nas to ne bi smelo preveč presenetiti, saj niti življenje, ki ga razbiramo iz njih, ni bilo prav lahko, iz pripovedi kar butata revščina in družbeni okvir, v katerem so imela dekleta in ženske zelo omejeno število življenjskih izbir. A tam, v teh pravljicah, sta tudi ljubezen in trdoživo upanje, samo da se o njiju ne govori zelo na glas, slutimo ju v vzdihih in zamolkih, v odločnih ravnanjih teh deklet. Kljub temu, da pravljice praviloma govorijo o nekem drugem času, pa jih ne beremo kot zgodovinske dokumente, še vedno imajo močen naboj tudi za sodobnega človeka. Ne vem, kaj je skrivni zakon tega neuničljivega naboja in ga niti ne poskušam preveč analizirati. Kar pa zares občudujem pri tem žanru, je naplastenost pomenov, ki se pred človekom počasi razkrivajo, s tem ko čustveno zori, zato jih lahko tako zelo različno beremo v različnih starostnih obdobjih. To kvaliteto, to množico vrat, ki se bralcu počasi odpirajo, ko odrašča in zori, in razkrivajo globlje pomene, je v avtorskem tekstu izjemno težko zgraditi.«
»Sploh je treba v sodobnem času opozarjati na patriarhalno podstat ljudskih pravljic. Otrokom in mladim pravljice pogosto pripovedujem na ta način, vsebino sproti prevprašujem, vmes se kar malo pogovarjamo.«
Pravljice iz zbirke pripovedujete tudi na glasbeno-pripovedovalskih performansih. Kako poteka priprava na tovrstno interpretacijo pravljice?
»Precej intuitivno, šele zadnje čase poskušam bolj sistematično razdelati svojo metodologijo pripovedovalske priprave. Izhodišče je seveda odlično poznavanje materiala, da lahko potem z njim, kar je vedno moj cilj, dobro improviziram. Performans, ki je nastal po tej zbirki, je bistveno določil duo All Strings Detached. Jana Beltran in Vesna Godler s svojimi komadi vzpostavljata čustveni prostor za izbrane pravljice in jih hkrati izrazito pripenjata na sodobni čas. Njuna glasba mi omogoča precej minimalistično interpretacijo, raje manj kot več besed, raje tišina, raje zgovorni molk.«
Pri Mladinski knjigi izdana zbirka Dekle, obljubljeno soncu –29 pravljic iz držav nekdanje Jugoslavije je zbrala Špela Frlic, ilustrirala pa Ana Zavadlav.
Kakšni pa so odzivi občinstva?
»Interpretacijo sproti prilagajam občinstvu, ki je pred mano, v tem je res eden velikih užitkov pripovedovanja. Tako odprte so te zgodbe, da ob prihodu pred publiko še ne vem, kateri pomeni bodo zazveneli. Slišalo se bo kot kliše, a pri pripovedovanju občinstvo res opravi polovico dela, tam v tistih očeh, ki mi sedijo nasproti, se zgodi večina vsebine. Ob takšnem dialoškem pripovedovanju je tudi nemogoče, da bi se pravljic naveličala.«
Ste se o zbirki pogovarjali tudi z mladimi, ki jim je namenjena? Kakšni so bili njihovi odzivi?
»Ja, zbirka je namenjena mladim, z velikim veseljem pravljice pripovedujem najstnikom in se z njimi pogovarjam. Odzivi so bili do zdaj še vedno pozitivni, debate pa praviloma razburljive. A na začetku vendarle moramo razbijati stereotip, da so pravljice samo za majhne otroke.«
Ste si ob zbirki že zamislili tudi določeno likovno podobo ali stil ilustracij, ki bi ga želeli, ali je to prišlo naknadno? Kakšen pomen pripisujete ilustracijam v zbirkah pravljic?
»Veliko sem razmišljala o dramaturgiji zbirke, o razporeditvi pravljic, ki ne bi sledila nekemu že vpeljanemu, racionalnemu sistemu, na primer po žanrih ali nacionalnostih pravljic, kot smo vajeni pri tovrstnih zbirkah. Pravljice sem razvrstila v pet poglavij po dogajalnih pokrajinah, Ani Zavadlav pa predlagala, da ilustracije upodabljajo te pokrajine, in ne posamičnih pravljic ali likov. Na ta način ilustracije lahko vzpostavijo prostor za razumevanje in občutenje zgodbe in hkrati ne določijo preveč interpretacije. Čudežne pravljice izrazito nagovarjajo vizualno domišljijo bralca ali poslušalca, zato je tako pomembno. Tako razmišljam pri vsem, kar delam s pravljicami – da vzpostavimo kontekst, ki to notranjo vizualno doživljanje podpira. Anine ilustracije so izjemne, našli sva se v neki skupni občutljivosti, se mi zdi, kar je izredno dragoceno. In tako se je tudi zgodilo, da si teh pravljic brez njenih ilustracij sploh ne znam več predstavljati.«
»Zbirka je namenjena mladim, z velikim veseljem pravljice pripovedujem najstnikom in se z njimi pogovarjam. Odzivi so bili do zdaj še vedno pozitivni, debate pa praviloma razburljive. A na začetku vendarle moramo razbijati stereotip, da so pravljice samo za majhne otroke.«
Imate najljubšo pravljico iz zbirke?
»Imam, seveda jo imam. Sem pa tudi večkrat prehodila čustveno pot vseh pravljičnih deklet, da sem lahko naredila priredbe, zato stojim za vsako pravljico v zbirki. Je pa tudi zanimivo: čeprav znam vse pravljice iz zbirke skoraj na pamet, večine ne morem pripovedovati.«
Kaj pa sicer radi berete? So vam všeč sodobne predelave pravljic v delih za odrasle ali v popularni kulturi, ali to spremljate z zanimanjem? Ali raje raziskujete korenine pravljic?
»Ljudske pravljice so popularna kultura, v tem je njihova moč. Že zaradi strokovnega zanimanja spremljam sodobne reinterpretacije pravljičnih motivov, ne samo v literaturi, tudi v filmu, gledališču. Kar ne naveličamo se jih. In redkokateri avtorici ali avtorju uspe zares pogledati v jedro pravljice. Moj zasebni bralni interes pa je povsem drugje, zadnje čase precej v neleposlovju, in zelo rada poslušam pripovedovanje ljudi, kadar ne nastopajo, kadar se komaj zavedajo, da pripovedujejo. Veliko poetičnega najdevam v besedilih, ki ne želijo biti literatura.«
Poleg tega, da se ukvarjate s pravljičarstvom in pripovedništvom, ste tudi književna avtorica. Vaš mladinski roman Bleščivka iz leta 2022 je bil zelo odmeven tudi med odraslimi bralci. Kje pa se vaša ustvarjalnost mudi trenutno?
»Moja ustvarjalnost čaka na čas in tišino. Ker pa ti dobrini sodobnemu človeku nikoli nista kar podarjeni, si ju nameravam v prihodnjem letu izboriti. Potem bomo pa videli.«
Zalistajte v prvo knjigo letošnje Fabule in se prepričajte, »da smo vsa bitja – pretekla, sedanja in prihodnja – povezana med sabo: da smo zmerom bila in da zmerom bomo«.
Jutri, v četrtek, 6. marca, ob 19:30, bo festival Literature sveta Fabula v Slovenskem ljudskem gledališču Celje slovesno odprla prva letošnja gostja: Sharon Dodua Otoo (1972) je britanska pisateljica, publicistka in aktivistka ganskega porekla. Na londonski univerzi je študirala nemški jezik in menedžment, leta 2006 pa se je preselila v Berlin, kjer živi še danes. Ustvarja v nemščini, leta 2016 je prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann, naslednjih pet let pa posvetila pisanju in urejanju romanesknega prvenca Adas Raum (Adina soba), ki je izšel leta 2021 in bil doslej preveden v številne jezike. Letos tudi v slovenščino – v prevodu Sare Virk in uredništvu Mateje Arnež je pred festivalom izšel v Beletrinini zbirki Literature sveta.
Adina soba je izviren kalejdoskopski roman, v katerem se prepletajo zgodbene niti štirih žensk – vse se imenujejo Ada – v zelo različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih: mlade ganske domorodke leta 1459, žalujoče matere že drugega umrlega novorojenčka, ki se sooči s prihodom portugalskih kolonizatorjev; znamenite angleške matematičarke Ade Lovelace (temelji na dejanski zgodovinski osebnosti, hčerki Lorda Byrona in predhodnici računalniškega programiranja) ter njenega razmerja s Charlesom Dickensom leta 1848; v prostitucijo prisiljene mlade ženske, ki se bori za preživetje v nemškem koncentracijskem taborišču leta 1945; in naposled mlade temnopolte Londončanke, ki se leta 2019 – samska in v pričakovanju otroka – preseli v Berlin. Glasove prvoosebnih pripovedovalcev občasno prevzemajo tudi predmeti oziroma prostori: afriška metla, angleška kljuka na vratih, soba koncentracijskega taborišča – Adina soba, v kateri je primorana opravljati svoje »dolžnosti« – ter potni list mlade Britanke. Avtorica izpiše veličastno zgodbo o izzivih, s katerimi se v različnih okoljih srečujejo ženske in temnopolte osebe (še zlasti temnopolte ženske) ter o njihovih hrabrem soočanju z njimi, pa tudi o naravi človeškega dojemanja in delovanja nasploh … zgodbo, povezano z biserno zapestnico, ki se začenja s smrtjo in končuje s prihodom novega življenja.
Že večer po jutrišnjem celjskem nastopu bo Sharon Dodua Otoo nagovorila še občinstvo v Ljubljani: v petek ob 20. uri vabljeni v Klub Cankarjevega dom! Več o letošnjem festivalu, gostjah in gostih, njihovih knjigah in nastopih najdete na tej povezavi.
Sharon Dodua Otoo (1972) je britanska pisateljica, publicistka in aktivistka ganskega porekla (Fotografija: Ralf-Steinberger)
Še pred začetkom festivala pa vas vabimo, da odlično literaturo okusite ob prvih straneh Adine sobe:
***
Ada
Totope, marec 1459
V najdaljši noči leta sem imela čelo lepljivo od krvi in moj dojenček je umrl. Končno. Ko je le še ječal, ga je Naa Lamiley pobožala po licu. Lepo, sem pomislila, to bo njegov zadnji spomin. Ležala je tik ob njem, otrok pa med nama, njena glava je počivala na moji. Njene oči so se lesketale, ko mi je zagotovila, da ne bo več dolgo, »po božji volji«. Šepetala je predvsem zato, ker so vse najine mame spale na drugi strani sobe, sicer pa ji je glas že tako ali tako pešal. Zadnje tri noči sva skupaj premolili in prejokali ob dojenčku. Komaj sem jo sploh slišala in še manj razumela. Medtem ko ga je božala, me je gledala, kot da bi jo moja razdraženost čudila, ob čemer mi vprašanje »Kako pa ti to veš?« ni hotelo iz ust. V položaju, ki je bil že tako nevzdržen, je bil to še posebno mučen trenutek. Naa Lamiley je vedno vse vedela. V tistem hipu, ko je šlo dobesedno za mojo kri in meso, nisem hotela spet izpasti tako nevedna. Izhod v sili: popraskala sem se po čelu. Popraskala in pozabila, da imam za nohti kri.
Tistih nekaj svečk, ki jih je Naa Lamiley uspela izbrskati in postaviti zraven vhoda, je še brlelo.
Zadnje tri noči sva skupaj premolili in prejokali ob dojenčku. Komaj sem jo sploh slišala in še manj razumela.
»Saj je bilo tudi pri Kofiju tako,« je šepnila, kot da mojega sinka ne bi hotela zmotiti med umiranjem. Bilo me je sram. Tega sploh ni bilo tako dolgo. Ob njegovih zadnjih mučnih izdihljajih naju je spremljala tišina, ki je izhajala predvsem iz mojega sramu in njenega sočutja. Sveče so jokale.
Naa Lamiley je zunaj na z mesečino obsijanem dvorišču za pokop že prej pripravila drobno ležišče iz palminih listov. Poleg je položila še belo rutko. Grobka ni bilo. Fantek niti imena še ni imel, star je bil komaj pet dni. Pa je vseeno ostal dlje od mojega prvega otroka. Prav tako fantka. Takoj po rojstvu je odprl oči in se razgledal. Očitno mu to, kar je videl, ni dišalo. Zapustil nas je, še preden sem ga uspela vzeti v naročje.
Naa Lamiley mi je na kratko stisnila dlan, se oprla na koleno in vstala. Tudi sama sem poskusila, a mi je z velikim naporom uspelo samo napol, ravno še v počep. Bil bi čas, da ga odnesem ven – ostala sem na tleh. Sklonila se je nad enega od plamenčkov – ostala sem na tleh. Upihnila je svečo, pa naslednjo, pa še eno, nazadnje je pobrala dojenčkovo trupelce in ga odnesla iz naše sobe. Ostala sem na tleh. Tema me je tolažila.
Skozi vhodno odprtino sem opazovala Naa Lamiley, kako je potežkala otroka, kako je njegovo telesce nežno polegla na palmove liste, kako ljubeče mu je naravnala glavico in zaprla usteca. Kako si je z mežikanjem otrla solze. Naslonila sem se nazaj na steno, zaprla oči in odplavala.
Čim prej pozabim? Borila sem se za vsak spomin nanj! Na vso moč sem se oklepala kiselkastega vonja svojega sina.
Ob sončnem vzhodu – trupelce je bilo še toplo – so starejše, pljuvajoče, brezzobe ženske druga drugi pritrjevale, da bo najbolje, če vse skupaj čim prej pozabim. Sedele so na klopci tik pred našo sobo in nadzirale jutranja opravila. Tista, ki je najslabše videla, je odobravajoče pokimala proti Naa Lamiley, ki je rekla, da sem še mlada in da bi lahko zagotovo rodila še tri zdrave otroke, enega za drugim.
»Ali pa,« se je zahahljala Mami Ashitey in za hip prenehala pometati, »kar vse tri naenkrat.« Vse skupaj so se zakrohotale, kot da bi bila to najboljša šala na svetu. Njihovi prsni koši so bobneli, kmalu so jim privrele prve solze smeha. Ugriznila sem se v ustnico. Kaj niso vedele, da je prerokba napovedovala, da bom jaz, ženska, ki so jo vsi imenovali Ada, do odraslosti pospremila le enega otroka?
Naa Odarkor, ki se je ravno spravljala nacvret kupe kozic, namenjenih za na tržnico, je odvrgla svojo pahljačo in skočila izza ognjišča. Morala je podpreti najbolj naglušno brezzobko, ki se je tako prešerno režala, da se je skoraj zvrnila s klopce.
Čim prej pozabim? Borila sem se za vsak spomin nanj! Na vso moč sem se oklepala kiselkastega vonja svojega sina. Njegovo brundanje mi je odzvanjalo v ušesih, kot da bi se pravkar nehal dojiti. In kako sem si želela, da bi bilo tako, o! Moje polne prsi mi niso dale dihati. S tako razpokanimi in odprtimi bradavicami bi si želela bolečine pritiskajočega mleka še kako gorečno zamenjati za muke dojenja. Naa Lamiley je zmajala z glavo in si grizla razpokan noht na palcu, medtem ko so me brezzobke spet zasmehovale – res je bilo, da sem še zmerom čutila, kako me je gledal, ko sem ga držala v rokah. Kot da bi mi obljubljal, da bo za vedno ostal z menoj. Ali pa me morda opominjal, da pred njim sploh nisem resnično živela.
»Ne-ne!«
»Saj ni tvoj MOŽ, o!«
Obrnila sem se stran. Ali ne smem objokavati bitja, ki je nekoč ležalo ob meni? Pff!
Pa starke? Če bi imele vse skupaj vsaj še kakšen zob, bi bilo to že veliko. Žvečile pa so neprestano, kot da bi se zaman trudile razgristi kos hrustanca.
Nisem hotela groba. To bi bil samo še en zapuščen, zaraščen kraj, za katerega se nihče ne bi več brigal, ko bi odšli – kar naj bi se zgodilo kmalu, samo še na znamenje smo čakali. Nobenega groba. Obred pa vendarle, Naa Lamiley je že vedela, kakšen.
Šele zgodaj zvečer, ko bi bilo ognjišče zakurjeno, juha skuhana, gomolji jama (sladkemu krompirju podobna gomoljnica; vse opombe v oklepajih so prevajalkine) pretlačeni, šele potem, ko bi vse pojedle, bi se lahko ena od mojih mam »pobrigala za otroka«. Razen če se ne bi jaz že prej odkradla z njim, medtem ko bi brezzobke – obdane z oskubljenim perjem in drobovji piščancev – še naprej razvneto razpravljale. Stekla bi k véliki vodi, se približala njenemu robu in pomagala drobnemu, pomirjenemu telescu zdrsniti med valove. Takšna je bila moja želja.
Ker se še nisem hotela kazati na tržnici – bilo je prezgodaj –, sem po dva ali tri gomolje jama za obred poslala Naa Lamiley. Pokimala je – najprej utrujeno, nato odločno – in izginila s košem, polnim prekajenih rib. Tudi sama sem bila na tem, da izginem. Pred očmi mi je rasla zevajoča črnina. Luknja. Če bi padla vanjo, se ne bi več rešila iz nje.
Brezzobke so se pomirile, kokoši pa so nehale kokodakati in prhutati. Mami Ashitey se je še vedno hahljala, se opotekala naokoli in mahala z rokami po zraku.
»Naa?« je vzkliknila. Desno oko se ji je solzilo.
Naa Odarkor je zmajala z glavo. Pred nekaj trenutki je dobro videla, kako si je Mami Ashitey s prašno dlanjo pomela oči. Jaz bi ji lahko odstranila tujek – lažje bi bilo, saj je imela Naa Odarkor tako tresoče prste –, ampak bilo je prezgodaj. Nisem prenesla ljubečega pogleda Naa Odarkor svoji ženi, nežnosti njenega dotika, neznatnosti bolečine Mami Ashitey. Ko sem odmaknila pogled, je bilo že opravljeno.
Najprej sem molila k Jehovi, belskemu bogu, saj mi je bilo rečeno, da je ljubosumen, pa sem si mislila, da mi bo prav gotovo štel v dobro, če se s svojimi priprošnjami obrnem najprej nanj.
Polagoma so spet začele s svojimi dejavnostmi – pometanjem dvorišča, pahljanjem ognja, žvečenjem kotse. (Taa kotsa so snopiči naravnih vlaken, ki jih nekateri Ganci še danes uporabljajo kot tradicionalno sredstvo za čiščenje zob in ustne votline.) Da so se brezzobke sploh še lotevale kotse! Celo jaz sem žvečilno gobo uporabljala le po jedi ali pa občasno, kadar sem se hotela znebiti slabega okusa v ustih. Pa starke? Če bi imele vse skupaj vsaj še kakšen zob, bi bilo to že veliko. Žvečile pa so neprestano, kot da bi se zaman trudile razgristi kos hrustanca.
Moj dojenček je bil zavit v belo rjuhico in tako povsem zaščiten pred zvrtinčenim prahom in letečimi pljunki. Morala bi počakati na Naa Lamiley. Nekaj stoletij kasneje še zmerom ne bom vedela, kaj mi je šlo po glavi. Zapestnica je bila že razvezana. Držala sem jo z desnico in s palcem preštevala zlate kroglice.
Trideset, enaintrideset, dvaintrideset … pred triintridesetimi luninimi menami, ko sem opazila, da začenja črta pod mojim popkom zopet temneti, sem poskusila vse. Najprej sem molila k Jehovi, belskemu bogu, saj mi je bilo rečeno, da je ljubosumen, pa sem si mislila, da mi bo prav gotovo štel v dobro, če se s svojimi priprošnjami obrnem najprej nanj. Tako sem zaprla oči, sklenila roke in vneto premikala ustnice. Še med klečanjem sem pomislila, da bi se bilo pametno takoj za tem pokloniti priobalnemu božanstvu Ataa Naa Nyɔŋmɔ, saj je kombinacija moškega »Ataa« in ženske »Naa« zagotovo močnejša od enostranskosti Jehove.
Konec koncev sem božanstvu Ataa Naa Nyɔŋmɔ posvetila le eno pesem v gajščini (kvajski jezik, ki ga na območju današnje Gane govorijo pripadniki ljudstva Ga). Moj glas ni dosegel vseh visokih tonov, ampak vsaj besedilo sem poznala. Potem sem si nadela zapestnico in upala, da bodo zlate kroglice tokrat prepričale umrle, da zaščitijo mojega nerojenega otroka. Takšna je bila vsaj vsebina hlastne molitve v arabščini, ki sem se je dolgo, dolgo tega naučila od svoje prve matere. V tišini po dui (v muslimanski veri molitev, s katero se prosi za božjo pomoč) sem se pogladila po izbočenem popku, prepričana, da bi znala moja prizadevanja goditi tudi Alahu. Ves trud je bil zaman. Dojenček je kljub temu umrl.
Potem sem si nadela zapestnico in upala, da bodo zlate kroglice tokrat prepričale umrle, da zaščitijo mojega nerojenega otroka.
Kaj je bilo narobe z mano, da moji otroci niso ostali? Nič nisem videla, saj sem imela trepalnice pretežke od solz in bolečine, toda s prsti in ustnicami sem še naprej tiho molila. In ravno, ko sem spet začela preštevati kroglice na zapestnici, se mi je posvetilo: mojemu sinu se ne bo treba, tako kot njegovemu starejšemu bratu, vrniti povsem golemu v Asamando (onostranstvo, v tvijščini). Zlate kroglice, ki tako ali tako niso pripadale samo meni, naj mu zaljšajo pas. Tudi misel, da bi zapestnica tako naposled odpotovala nazaj k mojim prednicam, me je nekoliko potolažila. Sedla sem poleg njega. Dolžina vrvice ni povsem zadoščala, zato sem iz roba svojega ogrinjala previdno izvlekla tri niti. S konicami nohtov sem jih pritrdila na vrvico. Bela rutka, ki je plapolala v lahnem vetriču, je pokrivala le drobno izboklino, ki je bila videti čisto nedolžno. Dotaknila sem se tega malega kupčka. Bil je trd. Bil je kot kamen.
»Oh!« sem zastokala in umaknila roko. Spet svojo levico. Brezzobke so bile čisto iz sebe. Mami Ashitey je bila v dveh korakih ob meni. Najprej me je močno udarila, pri priči razočarana, ker naj bi bile vejice metle iz dračja za njene pojme premehke. Potem je zaklela, z desno dlanjo zasukala metlo in me napadla z ročajem. Njeni gibi so bili urni in natančni, kot da bi za to vadila celo življenje.
»O, Mami!« Z rokami sem si krožila nad glavo. »Prosim, nehaj, o! Prosim, NEHAJ!«
Zagotovo me je slišala, samo pretvarjala se je, da je vpitje brezzobk preglasilo moje. Naa Odarkor je prikimavala ob vsakem udarcu in ni naredila popolnoma ničesar, da bi svojo ženo odvrnila od kaznovanja.
Mami Ashitey je z metlo kmalu zadela posebej občutljivo točko na mojem kolenu, kar mi je nogo sprožilo naprej. Preprosto zgodilo se je: udarec, brca. In tako je bela rutka, pod katero je do takrat mirno počival moj sinek, nenadoma obležala ob togem dojenčkovem truplu. Astaghfirullah (naj mi Bog odpusti).
Nekaj razburjenih petelinov.
Štiri brezzobe starke, ena od njih z metlo.
Mlada ženska s krvavim čelom.
Nedavno umrli otrok.
Tako nekako nas je najbrž prvič videl beli moški z morja –
Četrta knjiga Ane Svetel (1990) Steklene stene (Beletrina, 2024) je zbirka daljših kratkih zgodb ali pa morda kar novel, ki se navidezno ne stikajo ali pa se predvsem v tonaliteti; atmosfera zgodb je namreč krhka, subtilna, mestoma se ustvarja tudi občutek nežne melanholije, vsakdanji dogodki se prepletajo z zamolkom, kar privede tudi do nelagodja, kot omeni Ajda Bračič v spremnem zapisu Videti (skozi) steklo. Pisateljica ustvarja občutek, da je absolutno prisotna v svetu svojih junakov. Pri tem ne gre za tisto pripovedovalsko vsevednost, pač pa z zamolkom, drobnimi, a pomenljivimi detajli, pa tudi z občutjem nepopolnosti in preteče izgube, nenazadnje je v zgodbah ves čas prisoten občutek, da nekaj razpada, bodisi odnos bodisi občutek pripadnosti, ustvarja nevsiljivo napetost. Nelagodje resda ne pride kot udarec, pač pa kot rahlo pokanje stekla, ki ga sprva ni mogoče opaziti, potem pa ga ni več mogoče ustaviti.
Atmosfera zgodb je namreč krhka, subtilna, mestoma se ustvarja tudi občutek nežne melanholije.
Takšna je na primer zgodba Marelice, v kateri opazujemo slovensko umetnico, ki se znajde v primežu svojih dveh srbskih tet. Premožni sorodnici, ki sta ves čas ohranjali stik s Slovenijo – če ne drugače tako, da sta prebirali slovenske časopise, zaradi česar precej vehementno izrekata sodbe o Slovencih, kot je na primer tista, »da se v Sloveniji preveč pritožujemo«, medtem ko naj bi se »zamere v Beogradu odvile hitro« – počasi prigovarjata Titi, ki prvič v življenju vidi služkinjo in ki se ji življenje v Beogradu zgolj dogaja. Sedi v dnevni sobi in opazuje »police z medicinsko literaturo«, opazi pa tudi enega svojih kipov. Angela, ena od tet, v pogovoru začenja uporabljati besedo »rod«, kar nosi pomembno simboliko, ki odpira vprašanje identitete, pripadnosti in medgeneracijske povezanosti. Beseda rod ima torej močan pomen – označuje družinsko linijo, skupno poreklo, hkrati pa nosi pridih tradicionalnosti. Razberemo, da gre za subtilen pritisk na Tito, ki naj ne bi pozabila, od kod prihaja, in ki ima odgovornost do družinske dediščine. Že na prvih nekaj desetih straneh pisateljica vnese globino in tiho napetost, predvsem pa kaže na nevidne niti, ki povezujejo, morebiti pa tudi dušijo.
Ana Svetel tu ustvari tudi fascinanten kontrast, posebej v smislu pogleda iz Beograda na Slovenijo. Beograjski teti živita v svetu obilja, medtem ko je šla Titina mama skozi resno preizkušnjo. Tita v nekem trenutku pomisli, »da njihov svet ni bil sestavljen iz sedanjosti, ki ni dišala po rogljičkih ali zvenela po Čajkovskem«, celo pripovedovanje zgodb, spogledovanje s preteklostjo se ji zdi privilegij. Ana Svetel prav s to zgodbo flirta z elementi feministične srhljivke, kot omeni avtorica spremnega zapisa, pri čemer je ta srhljivost tiha, zakrita, psihološka. Teti simbolizirata glas tradicije in pričakovanj, hkrati pa je že sam prostor, v katerem je Tita, sam po sebi zlovešč in utesnjujoč. Besedna zveza steklenih sten postane metafora za nevidne meje, ki umetnico ločujejo od svobodomiselnega ravnanja. Med njimi se ustvari tudi medgeneracijska napetost, saj starejši ženski, vsaj navidezno, predstavljata patriarhalne vzorce. Titina groza, kot se izkaže na koncu, sicer ne izvira iz nadnaravnega, Ana Svetel je preveč subtilna opazovalka, da bi zašla v stereotipizacijo, pač pa iz realnega, celo nežnega pritiska in potiska proti sprejetju pomembne odločitve.
Nelagodje resda ne pride kot udarec, pač pa kot rahlo pokanje stekla, ki ga sprva ni mogoče opaziti, potem pa ga ni več mogoče ustaviti.
Tito tako preplavi občutek, da se je znašla za stekleno steno, kar je med drugim lahko metafora za občutek odtujenosti in nemoči. Steklena stena za Tito, kakor tudi za večino drugih junakinj v zbirki, simbolizira nevidno mejo, ki jo ločuje od drugih ali do neke verzije same sebe, do katere ne more več dostopati. V tem smislu sta si junakinja prve zgodbe in junakinja zgodbe Ključi, ki se iz Danske vrne v prazno stanovanje, podobni. Prostor ohranja sledi tega, kar je bilo, a ni več, recimo, da gre za stekleno steno časa, ki ločuje preteklost od sedanjosti. V zgodbi Ključi smo soočeni tudi z neotipljivo bolečino izgube, junakinja v zgodbi, ki jo, mimogrede, odlikujejo tudi odlični dialogi, se sooča še z odtujenostjo. Nevidna stena ni nujno nekaj fizičnega, zunanjega, ampak predvsem notranji občutek, da ne more doseči tistega, kar je bilo ali kar bi lahko bilo. Trenutek, ko junakinja leže na tla in zajoče, medtem ko njen brat s kolegi odide na pivo, je subtilno srhljiv – ni dramatičnega razpleta, pač pa gre zgolj za tisti občutek, da nekaj ni prav in da ta srhljiva prisotnost praznine lahko diši po izgubi. Medtem ko se junakinja odloča med kariero in nekdanjo ljubeznijo, odsotnost vztraja v zraku. Prav občutek, da nečesa ne more oddati ali se spremeniti, ustvarja nevidno oviro.
Ana Svetel torej tudi skozi prostorske metafore (steklene stene, prazno, čisto stanovanje, vonj odsotnosti) prikaže, kako pogosto živimo v sožitju z nevidnimi sledmi čustev in odnosov; pogosto so stvar preteklosti in junake oziroma junakinje držijo v nevidnih kletkah. V podobni kletki tiči tudi profesor zgodovine v zgodbi Alzacija, kjer Ana Svetel razpira temo akademskega sveta in obtožbe spolnega nadlegovanja. Motiv steklenih sten se tudi tu razpre na več ravneh – kot metafora za nevidne ovire, moralno neodločenost in ujetost v zastarele vzorce. Profesor zgodovine, ki je izrazit pasivnež, postane simbol nekoga, ki živi za stekleno steno privilegija, in šele ob študentkini obtožbi začenja videti razpoke. Ko je prisiljen preizprašati svoja načela, se steklena stena spremeni v ogledalo, v katerem, resda skorajda čisto na koncu, ugleda lastno podobo. V tej zgodbi Ana Svetel mojstrsko preplete moralno dvoumnost in razbije poenostavljene predstave o žrtvi in rablju. Mladenka, ki profesorja izsiljuje za višjo oceno, je kompleksen lik, ki zavestno izrablja sistemske vzvode moči, obenem pa je še vedno ujetnica lastne neizkušenosti, ali kot mladenke »v zgodnjih dvajsetih« komentira profesorjeva žena Helena: »/…/ to ni otroštvo, ni puberteta, niti ne dokončna odraslost, to je tisti čas samoumevne, samodejne lepote /…/«
Ana Svetel tudi skozi prostorske metafore (steklene stene, prazno, čisto stanovanje, vonj odsotnosti) prikaže, kako pogosto živimo v sožitju z nevidnimi sledmi čustev in odnosov; pogosto so stvar preteklosti in junake oziroma junakinje držijo v nevidnih kletkah.
Steklene stene torej niso več samo meje med ljudmi, ampak nevidne strukture družbenih pričakovanj, ki izkrivljajo odnose in zameglijo percepcijo. Takšen lik je na primer Zala v zgodbi Elza, kjer Ana Svetel raziskuje kontrast med virtualnim svetom in resničnim življenjem. Zala je mati in vplivnica. Ta zgodba odlično zaokroži motiv steklenih sten – predvsem v obliki zaslona, ki Zalo ločuje od resničnega stika z lastnima otrokoma in s samo seboj. Pisateljica tu subtilno razpira temo materinstva in performansa. Vplivniško življenje zahteva nenehno komentiranje realnosti, kar ustvari razkol med zasebnim in javnim – Zala, ki uprizarja materinstvo za svoje sledilce, v resnici pa izgublja otroka, ki kričita po njeni pozornosti, ves čas filtrira lastno intimo in intimo predvsem svojih otrok. Steklena stena virtualnosti je torej nekakšen ščit pred resničnostjo, saj je nenazadnje materinstvo tudi nekaj, kar zna biti izjemno naporno, ustvarja občutek kaotičnosti, predvsem pa je nepredvidljivo. Hkrati je prisotnost obeh Zalinih otrok resnična, na otroka večino časa, ko ni za zasloni, kriči, ob čemer občutimo vsaj nelagodje. V tej zgodbi, ki je po vsebinski plati najbrutalnejša med vsemi, smo soočeni z živo razpoko v stekleni steni, ki jo Zala skuša zapolniti z digitalno estetiko.
Steklene stene niso več samo meje med ljudmi, ampak nevidne strukture družbenih pričakovanj, ki izkrivljajo odnose in zameglijo percepcijo.
Ana Svetel tudi s to zgodbo subtilno kritizira družbo performansa, kjer je materinstvo pogosto romantizirano do izčrpanosti. Zala kot mama vplivnica nenehno opazuje in analizira svoje življenje, v katerem je popolnoma odsotna, in tudi najintimnejše trenutke spremeni v vsebino za objavo. Pri tem ima pisateljica posebno zmožnost, da iz banalnih prizorov izlušči bistveno. Ko na primer Zali v zgodbi Elza pogled mestoma uide k otrokoma in zasluti njuno krhkost, tega trenutka ne zaobjame in ga ne poskuša pojasniti; svojim junakom torej prepusti glas, da skozi tihi stik z lastno ranljivostjo izgovarjajo nepričakovane uvide. Ta skoraj poetična praznina v zgodbah Ane Svetel ima različne tonalitete. Vsaka zgodba tako ustvarja različen čustveni odmev, a vedno skozi občutek, da nekaj ostaja nedosegljivo. Steklene stene tako niso le fizične in družbene meje, ampak tudi čustvene mreže, ki likom onemogočajo popoln stik s sabo in z drugimi. Srhljivost, melanholija, zgrajeni iz goste besedne mreže, so tako le različni odtenki eksistencialne odtujenosti. Steklene stene so gotovo ena najimpresivnejših in najvznemirljivejših zbirk kratkih zgodb zadnje čase.
