Gabriel García Márquez: Sto let samote (Mladinska knjiga, 1971, prevod Alenka Bole Vrabec)
»Velike knjige vedno navdajajo s fizičnim občutkom – ali tresavice ali vročice,« pravi Delova novinarka, publicistka in pisateljica Vesna Milek.
Márquezova (1927–2014) mojstrovina Sto let samote, prvič izdana leta 1967, sledi sedmim generacijam družine Buendía in hkrati izriše kroniko Latinske Amerike: njene kolonialne preteklosti, nasilja, magije, pozabe in nenehnega vračanja zgodovine. Svet Maconda, kjer mrtvi prihajajo na obisk, kjer dežujejo rumeni cvetovi in kjer lahko brez napora lebdiš nad tlemi, ni eskapistična fantazija, temveč, kot poudari Vesna, »opis tistega, kar je Márquez dejansko videl«. Magični realizem zato deluje kot resničnost, o kateri avtor piše brez zadržkov in olepševanj.
Fotografija: Andraž Gombač
Za Vesno Milek Sto let samote ostaja ena izmed treh temeljnih knjig njenega življenja. Roman je prvič prebrala v najstniških letih, ko jo je povsem posrkal vase. Kasnejša branja so ji vsakič znova razkrila nekaj več: kritiko kolonializma, brutalno zgodovino celine, prepleteno z miti, arhetipi in kolektivnim nezavednim. »To je kalejdoskop fantastičnega in brutalno realnega, preteklega, prihodnjega in sedanjega,« pravi Vesna in dodaja, da roman prav zato tako težko ujameš v besede – in ga hkrati ne moreš odložiti.
Pomemben del njenega odnosa do Márqueza se je oblikoval tudi zunaj knjige, v gledališču, ob sodelovanju z režiserjem Tomažem Pandurjem in med spremljanjem njegovih predstav na gostovanjih po Latinski Ameriki. Tam se je, kot pravi, začelo dogajati nekaj podobnega kot v Macondu. »Stvari se nam vsem dogajajo, samo včasih jih začnemo bolj zaznavati.« Macondo zato ne ostaja le oddaljena, eksotična vas, temveč postane prostor, ki ga lahko najdeš tudi doma – »recimo ob Cerkniškem jezeru«, kakor ga ona.
Vesna Milek z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač)
Roman prežema cikličnost: imena se ponavljajo, usode se vračajo, zgodovina ostaja »ista«. Prizor kužne nespečnosti in izgube spomina recimo bere kot metaforo o civilizaciji, ki vedno znova pozablja, kaj je že doživela. »Vsakič znova rečemo ‘nikoli več’, pa se zgodi spet isto.«
Ob koncu pogovora nam Vesna zaupa, da Sto let samote ne sodi v območje lagodja v klasičnem smislu. »Ko jo bereš, stopaš po hodnikih vase in v naše skupno nezavedno,« pravi. Ni udobno, je pa domače. In morda prav zato ostaja ena tistih knjig, h katerim se vračamo – ne zato, da bi razumeli vse, ampak da bi se spomnili, da je svet večplasten, protisloven in neulovljiv. Tako kot Macondo. Tako kot mi sami.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
V novi epizodi projekta Dom online, v katerem na AirBeletrini pripovedujemo zgodbe o življenju in ustvarjanju slovenskih avtoric in avtorjev v tujini, se nam je oglasila dr. Nina Beguš (1988), ki deluje v osrčju Silicijeve doline.
Dr. Nina Beguš (Fotografija: osebni arhiv)
Z njo smo se ujeli ravno v času, ko je za praznike z družino pobegnila domov. Medtem ko je zunaj že lepo dišalo po decembru, je pripovedovala o svojem življenju in delu v ZDA. Kot raziskovalka in predavateljica na kalifornijski univerzi v Berkeleyju, avtorica knjige Artificial Humanities (Umetna humanistika) deluje na področju, kjer se srečata in prepletata humanistika in umetna inteligenca. Preučuje, kako zgodbe, miti in kulturne predstave oblikujejo tehnologijo, ki jo po vsem svetu (pogosto tudi nekritično) posvajamo.
Nina Beguš je tudi avtorica knjige Artificial Humanities (Umetna humanistika). (Fotografija: osebni arhiv)
Čeprav že dolgo živi v ZDA, se še vedno znajde razpeta med dvema domovinama. V intervjuju za Dom online pripoveduje o ameriški mentaliteti »sky is the limit« in o tem, kako tehnologija, od skypa do družinskih klepetov, pomaga ohranjati občutek bližine.
Z Nino smo stopili tudi za zaveso, v zakulisje ameriškega akademskega sistema, kjer, kot pravi, vsak profesor deluje kot svoje »startup« podjetje in kjer je tekmovalnost vgrajena v sam DNK družbe. Navdušuje jo, da so Američani odprti za raznolike zamisli, si nenehno prizadevajo biti boljši, radi vračajo skupnosti, katere del si ali pa hočeš biti. Obenem pa ni neobčutljiva za skrajnosti, ki jih tam živijo. Pravi, da sta včasih ravno slovenska »kmečka pamet« in sposobnost kritične distance prednosti, ki ji pomagata krmariti skozi bleščeč, a marsikdaj tudi neizprosen svet Silicijeve doline.
Nina Beguš med predavanjem. (Fotografija: osebni arhiv)
Vabljeni k ogledu pogovora o življenju v svetu, kjer je dolar kralj, in o iskanju doma v svetu algoritmov. Video je samo en klik stran:
V projektu Dom online na AirBeletrini s podporo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu predstavljamo mlade rojakinje in rojake, ki živijo in ustvarjajo onstran državnih meja Slovenije. Pri stikih s sogovorniki na več koncih sveta sodelujemo z društvom VTIS. Graditi želimo virtualne mostove med njimi, jih spodbuditi k izmenjavi mnenj, izkušenj, pričakovanj … Spoznavamo njihove raznolike individualne poti, ki so bodisi njih bodisi že prednike peljale iz Slovenije. Zanima nas, kaj jim v vsakdanjem življenju predstavlja največje izzive in težave, kako jim tam uspeva ustvarjanje doma, družine in grajenje kariere, kako nagovarjajo javnost tako v matični domovini kakor v državi, ki je postala njihov novi dom, ali se počutijo del enotnega kulturnega prostora, kaj tam usmerja njihovo ustvarjanje, kaj so njihovi upi, strahovi, želje … in kaj pravzaprav razumejo pod pojmom domovina.
Najnovejši roman Gabriele Babnik Ouattara prinaša že znan koncept: metafikcijsko obravnavo zgodovinske dobe ali osebe domačega izvora, ki je globalizirana skozi postkolonialno perspektivo. Tokrat je v središču lik Ivane Kobilce.
Njena biografskost je ogoljena do neprepoznavnosti in zvedena na obrise. Vendar se znotraj teh obrisov izrisuje duša lika in bistvo njegove nemirne življenjske poti, ki nam lahko še globlje odstre uvid v motive Kobilčinega dela. Toda v resnici ne gre toliko za Kobilco samo – gre za arhetip meščanske umetnice, iskateljice popolnosti lastnega izraza v nemirnem svetu, kakršen je tudi današnji. Kobilca je zgolj motiv za tematizacijo duha časa in njegovega razmerja s sedanjostjo ter njegovo umetnostjo.
Toda v resnici ne gre toliko za Kobilco samo – gre za arhetip meščanske umetnice, iskateljice popolnosti lastnega izraza v nemirnem svetu, kakršen je tudi današnji.
V pariški etapi življenja se srečamo s komuno umetnic, ki jo sestavlja tudi metafikcijski lik Ivane, Iva, v središču katere se nahaja moški z imenom Gretor. Gre seveda za aluzijo na znanega danskega slikarja, vendar se Gretor v romanu pojavlja kot Afričan muslimanske veroizpovedi, ki spi z vsemi ženskami. Je fascinanten lik: tipični narcis in megaloman, obenem pa luciden bralec človeških značajev, pri čemer to spretnost uporablja za manipulacijo žensk. Z njimi spočenja otroke, jim laže, jih zapleta v odvisniška in večplastna medsebojna patološka razmerja, posebno moč nad njimi pa uveljavlja s svojo spolnostjo. Največji odpor mu predstavlja prav Iva, oseba z obzidjem okoli sebe, za katerim snuje predvsem umetniško popolnost.
Gretor je pomenljiv lik, saj temi rasizma v romanu daje novo dimenzijo – dimenzijo odnosov med spoloma. Zdi se, da ne zmore in ne želi resnično ljubiti žensk, s katerimi se zapleta v razmerja, saj mu predstavljajo znamenja sovražne kolonialne civilizacije in s tem slast maščevalne osvojitve, obenem pa sredstva za uresničevanje njegove misije. Ta misija je restitucija pokradenih umetnin iz Afrike, ki se morajo iz evropskih muzejev vrniti na njegovo rodno celino. Vendar pa lahko tudi ta Gretorjev motiv postavimo pod vprašaj – zdi se, da je ideološki cilj predvsem v službi prikrivanja njegove lastne praznine in izgubljenosti. Gretor je nekakšen temnopolti, muslimanski Faust, ki se z vsakim podvigom vse bolj zapleta v labirint lastne, sebi prikrite duševnosti. Dobro razume osebnosti drugih in se zna gibati po njihovih notranjih labirintih z namenom doseganja sebičnih ciljev, lastne narave pa ne pozna.
Gretor je nekakšen temnopolti, muslimanski Faust, ki se z vsakim podvigom vse bolj zapleta v labirint lastne, sebi prikrite duševnosti.
Gretor je povzročitelj gorja in hkrati njegova žrtev. Je žrtev permanentne krize identitete in kolonialnih družbenih ovir, ki ga zapirajo v lastne lucidne blodnje. S tem likom Babnik Ouattara presega kliše rasiziranih subjektov kot zgolj nedolžnih, neavtonomnih žrtev in pokaže, da rasno nasilje ljudi ne naredi nujno plemenitejših, temveč jih lahko tudi izpridi in vodi v perpetuiranje nasilja. Ta kliše neavtonomne žrtve rasizma se pogosto pojavlja v hinavskem liberalnem pogledu, ki rasiziranih subjektov ni zmožen videti celostno in s tem zgolj vedno znova obnavlja drugo plat redukcije na podrejeno enodimenzionalnost. Ta druga plat pomilovanja seveda zelo hitro lahko preskoči v plat zatiranja, kadar subjekt pokaže preveč avtonomije.
Tudi ženske niso predstavljene kot gole žrtve. Gre večinoma za privilegirane osebe iz meščanskega okolja, ki so na neki način žrtve lastne eksotizacije Gretorja kot tujca, Drugega, lastne romantizacije temnopoltosti in orientalskosti. V razmerju med belo in temno kožo, med orientalsko patriarhalnostjo – katere kliše Gretor kot da namerno in perfekcionistično uteleša – ter nežnostjo evropskih buržujk se ustvarja določena erotična tenzija, ki jo pisateljica spretno prepleta v jezikovno in pripovedno tkivo romana. Celoto lahko beremo kot podtalno satiro obscenih predstav kulturniških srenj ter meščanskih ideologij in imaginarijev, ki jih proizvajajo.
Gretor je povzročitelj gorja in hkrati njegova žrtev. Je žrtev permanentne krize identitete in kolonialnih družbenih ovir, ki ga zapirajo v lastne lucidne blodnje.
Pripovedni slog romana je izrazito eliptičen: pogosto zgolj namiguje in prazna mesta zapolnjuje z vedno novimi namigi na naslednjih straneh in v naslednjih poglavjih. Ritmično in stilsko dodelane povedi to eliptičnost omogočajo. Vendar se tu in tam zazdi, da je namigovanja morda vendarle preveč, da se ponekod prelije v samonanašalnost. To je še posebej pomenljivo glede na nedavne očitke o plagiatorstvu, s katerimi se je Babnik Ouattara soočila ob enem od prejšnjih del. Samonanašalna ironija je razvidna tudi v sprotnem navajanju virov citatov, vtkanih v besedilo, kar je mogoče brati kot komentar omenjenih očitkov. Ob tem pa se odpira še ena analogija: nanašanje pripovednih plasti skozi eliptičnost spominja na slikarske nanose.
Roman Nostalgija po prihodnosti sodi med tista dela, ki prinašajo užitek v intelektualnem, analitičnem branju – v iskanju ključev in nenehnem dopolnjevanju širše alegorične podobe. Vse to je podkrepljeno z dodelanim estetskim učinkom, po katerem gladko drsimo od strani do strani. Ta paradigma bolj spominja na Dona DeLilla kot na Sally Rooney: gre za pisanje, ki je bolj cerebralno kot emocionalno, če ima ta distinkcija sploh še kak trden pomen.
Vendar pripoved ni tako ironično funkcionalna kot pri omenjenem DeLillu in sorodnih avtorjih. Liki imajo določeno psihološko globino, v ozadju katere stoji nedvoumna psihološka lucidnost. Ta pa je zabrisana z opisano eliptičnostjo: stilsko večinoma dovršeni pripovedni nanosi izrisujejo lucidno zabrisano podobo romaneskne celote, ki je analogna slikarskemu impresionizmu. Povezava med slikarstvom in leposlovjem se tako ne kaže le na ravni vsebine, temveč tudi na ravni forme.
Roman Nostalgija po prihodnosti sodi med tista dela, ki prinašajo užitek v intelektualnem, analitičnem branju – v iskanju ključev in nenehnem dopolnjevanju širše alegorične podobe.
Za Parizom Ivo spremljamo še v Sarajevu in Berlinu. Sarajevo je namerno nekoliko karikirana podoba evropskega Orienta, v kateri ni nič podcenjujočega; nasprotno – vpeto je v sodobna vprašanja neokolonializma, pri čemer je ironija lahko uperjena na obe strani: tako proti Zahodu, ki orientalizira, kot proti Bosni in bošnjaštvu, ki se želi na silo evropeizirati in oddaljiti od Orienta. Še posebej v času novodobnih napetosti v Bosni in Hercegovini.
Podobno anahronističen – namerna anahroničnost je ključna rdeča nit romana – je tudi Berlin, ki je hkrati sodoben in tisti iz obdobja med obema svetovnima vojnama; mesto, ki je, po analogiji, v ideološkem smislu takšno še danes, če upoštevamo kombinacijo razvpitega hedonizma in policijske brutalnosti nad propalestinskimi protestniki.
V zadnjem poglavju se srečamo z enim od Gretorjevih potomcev, Gregorjem, človekom 21. stoletja, ki ima z Evropejko otroka. Po obisku rodnega Malija se odpravi v Berlin, da bi se srečal s skrivnostno P., članico izvorne pariške komune, s katero se je Iva družila tudi v nemški prestolnici, potem ko je vanjo prišla iz Sarajeva in preden se je vrnila v Ljubljano.
Podobno anahronističen je tudi Berlin, ki je hkrati sodoben in tisti iz obdobja med obema svetovnima vojnama; mesto, ki je, po analogiji, v ideološkem smislu takšno še danes, če upoštevamo kombinacijo razvpitega hedonizma in policijske brutalnosti nad propalestinskimi protestniki.
P. je vrhunec anahronizma: buržujska socialistka, ki je svoj denar vlagala v sponzoriranje udeležencev komune, hkrati pa največja žrtev Gretorjeve psihološke zlorabe, živi tako v začetku dvajsetega stoletja kot v enaindvajsetem. Po pariški izkušnji se spusti v izpisovanje lastne zgodbe v obliki romana, med katerim se bolj in bolj redi in med katerim ne more umreti, dokler je v 21. stoletju ne obišče Gretorjev potomec. Ostane brezimna, zvedena na prvo črko lastnega imena. Je svojevrstno (a)simetrična figura Gretorju. On je moški, ona ženska; on elitist nižjega sloja, ona buržujska socialistka; oba pa sta ujeta v lasten mit in lastno misijo, ki ju na koncu uniči. Samonanašalnost buržoazije, ki želi iz slabe vesti reševati svet, a se zapleta v vedno večjo absurdnost, se zrcali v samonanašalnosti postkolonializma, ki ne preseže lastne perspektive z določenim univerzalizmom. Oba sta odtujena, idealistična in monomanska. Babnik Ouattara s tem romanom subtilno dekonstruira nekatere samoumevne pozicije sodobne ideološke krajine.
Tako kot ideja »nostalgije po prihodnosti« opisuje anahronistično mišljenje milenijcev, lahko razloži tudi romaneskno logiko: mitična meščanska nostalgija po stari umetniški Evropi je v resnici nostalgija po prihodnosti.
Naslov Nostalgija po prihodnosti izhaja iz istoimenskega koncepta pokojnega angleškega esejista Marka Fisherja. Njegov znameniti esej Kapitalistični realizem je preveden tudi v slovenščino (sam sem napisal spremno besedo), v svojem pisanju pa je večkrat obravnaval kulturni fenomen nostalgičnega vračanja k preteklosti, denimo na področju popularne glasbe, ki odraža hrepenenje po času, ko si je bilo – zaradi večje prisotnosti alternativ kapitalizmu – svetlejšo prihodnost še mogoče zamišljati. Mladi, oziroma, če Fisherjevo poanto posodobimo, predvsem milenijci, so si na začetku 21. stoletja želeli vrniti v preteklost ne zaradi nje same, temveč zato, ker je ta še ponujala prihodnost – imeli so nostalgijo po prihodnosti.
V tem lahko prepoznamo še en ključ za interpretacijo romana Babnik Ouattara in njegovih anahronizmov. Tako kot ideja »nostalgije po prihodnosti« opisuje anahronistično mišljenje milenijcev, lahko razloži tudi romaneskno logiko: mitična meščanska nostalgija po stari umetniški Evropi je v resnici nostalgija po prihodnosti. A če vemo, kako se je ta Evropa končala – v dveh katastrofalnih vojnih uničenjih –, moramo v sporočilu romana prepoznati še dodatno plast ironije, tako značilno za avtoričino pisanje.
Gabriela Babnik Quatttara: Nostalgija po prihodnosti (Beletrina, 2025)
Jurij Devetak (1997) je svojevrstna zgodba o uspehu. V šoli ni bil dober, še danes, pravi, nerad bere. A medtem ko je kovidna pandemija zaklenila svet, je pri 23 letih vzel v roke Pahorjev roman Nekropola in se odločil, da ga spremeni v strip. Nastala je uspešnica. Zato ni čudno, da si z Devetakom želijo sodelovati tudi nekatera velika imena sodobne slovenske književnosti. On, v razmetani sobi v Nabrežini pri Trstu, medtem še naprej vneto riše in snuje tudi animirani film.
Jurij Devetak (Fotografija: Peter Verč)
Čeprav Nekropola velja za najpomembnejše delo Borisa Pahorja, je marsikdo ne prebere do konca. Ste jo vi že v prvem poskusu?
»Ne, prvič je nisem prebral do konca.«
Koliko ste bili stari takrat?
»Bil sem v četrtem razredu višje srednje šole, se pravi devetnajst let. Takrat sem si domišljal, da zmorem. A resnica je, da sem vedno imel težave z branjem, in še danes nisem strasten bralec.«
Zakaj ste se kljub temu lotili tako zahtevnega dela?
»V šoli so nam govorili o Pahorju in o Nekropoli. Zdel se mi je zanimiv človek.«
Zato ste želeli prebrati Nekropolo, ne zaradi teme taborišč?
»Prebrati sem jo hotel, ker se mi je Pahor zdel zanimiva oseba in ker sem iskal idejo za projekt, ki bi imel neko globlje sporočilo.«
Kdaj ste jo naposled prebrali?
»Leta 2020. Prebral sem jo petkrat.«
V enem letu?
»V nekaj mesecih pravzaprav. Ob sebi sem imel slovarček, ker veliko besed nisem razumel. Razložili so mi, da je Pahor pisal pod vplivom Francozov, zato je knjiga še toliko bolj zahtevna.«
Jurij Devetak med predstavitvijo Nekropole v koprskem Domu knjige leta 2022 (Fotografija: Andraž Gombač)
David Lodge je preprosto definiral, kaj so klasična dela. To naj bi bila vsa tista, ki jih prebereš več kot enkrat. Zakaj ste vi Nekropolo kar petkrat?
»Prevzel me je način, kako je Pahor detajlno opisal vsak trenutek svoje vrnitve tja, kjer je bil. Če se jaz vrnem v Sesljan, kjer sem nekoč živel, mi je lepo obujati spomine na otroštvo. A ko nekje doživiš travmo, ti ni do tega, da bi se vrnil tja. Pahor pa se je vrnil, da bi obujal grde spomine. In ko sem bral Nekropolo, sem dobil kurjo polt. Moraš biti res dober, da tako učinkovito opišeš tisto obujanje groznih spominov.«
»Prevzel me je način, kako je Pahor detajlno opisal vsak trenutek svoje vrnitve tja, kjer je bil. Če se jaz vrnem v Sesljan, kjer sem nekoč živel, mi je lepo obujati spomine na otroštvo. A ko nekje doživiš travmo, ti ni do tega, da bi se vrnil tja. Pahor pa se je vrnil, da bi obujal grde spomine.«
So vaši nekdanji sošolci prebrali Nekropolo?
»Mislim, da je takrat, ko smo bili še v šoli, ni prebral nihče. Če jo je medtem kdo prebral, pa ne morem vedeti. Gotovo jo je moj prijatelj Ivo Ušaj, in sicer v italijanskem prevodu leta 2020. Kot sem že večkrat povedal, je zamisel nastala takrat …«
Zamisel za strip?
»Da.«
Kaj dolgujete prijatelju Ivu?
»Bili smo na začetku pandemije, on se je dolgočasil, tako kot sem se tudi jaz. Poslal mi je sporočilo, da se je lotil knjige in pripisal ‘se vide, da se prou anojrm’ (prevod iz ‘zamejščine’: vidi se, da se res dolgočasim). Jaz sem takrat bil v zadnjem letniku mednarodne šole za stripe Comics v Padovi. Iskal sem zamisel za strip – in ob omembi Nekropole sem ga dobil. V šoli smo namreč obravnavali vse glavne stripovske šole, na primer japonsko, italijansko, ameriško in francosko-belgijsko, ki me je najbolj prevzela. V Franciji veliko vlagajo v strip, vključen je tudi v šolske programe, medtem ko se v Italiji avtorski stripi berejo bolj malo. Francoski strip ni preprosto razvedrilo, ampak je v njem vse, od seksa do psiholoških travm in vojn.«
A v Italiji so vendarle nastali legendarni stripi, na primer Alan Ford, Diabolik, Tex Willer, vsi Bonellijevi junaki … Ste jih brali?
»Ne, ker nikoli nisem bil strasten bralec. Lahko rečem, da sem začel brati šele, ko sem se vpisal v šolo za stripe v Padovi. Nisem živel tam, vozil sem se z vlakom in vožnje so bile prilika, da nekaj preberem. Oče mi je namreč rekel: če hočeš kaj razumeti, moraš tudi kaj prebrati. Hvaležen sem mu za ta nasvet.«
Zakaj do takrat niste veliko brali?
»Nisem tak človek, da bi me prevzele črke. Zmeraj sem raje risal, tudi ko ne bi smel, na primer v šoli. Risal sem, namesto da bi poslušal. Zato sem v določenem trenutku, recimo tam v srednji šoli, opustil risanje. Nekaj let nisem narisal ničesar, dokler me ni sovrstnik Tommy Budin prosil, naj narišem nekaj, kar bi Ansambel Nebojsega imel na majicah. Tam se je spet rodila ljubezen.«
»Nisem tak človek, da bi me prevzele črke. Zmeraj sem raje risal, tudi ko ne bi smel, na primer v šoli. Risal sem, namesto da bi poslušal.«
V šoli niste bili dobri?
»Mh, moram priznati, da res ne. Nisem bil za matematiko, ampak sem vseeno izbral elektronsko smer na Državnem izobraževalnem zavodu Jožefa Stefana. Šel sem tja zaradi družbe, čeprav so mi starši svetovali, naj poiščem šolo, kjer je risanje, recimo Nordio.«
To je italijanski umetnostni licej v Trstu …
»Da. A mene je takrat zanimalo druženje s prijatelji, bratrancem …«
Ni bil razlog to, da v Italiji v ponudbi slovenskih šol ni umetnostnega liceja?
»Pravzaprav moram tu delno popraviti, kar sem povedal … Ravno takrat, ko sem zaključil nižjo srednjo šolo in se vpisal na višjo srednjo šolo, so na liceju Antona Martina Slomška poskusno uvedli tudi umetnostno smer. A bila sva samo dva vpisana, zato je tisti poskus propadel.«
To je primer, kako so Slovenci v Italiji včasih prikrajšani. Ste kot pripadnik slovenske manjšine v Italiji imeli kdaj občutek, da vam v primerjavi z Italijani v Italiji ali Slovenci v Sloveniji kaj manjka?
»Ne vem, kako bi to razložil, zato bom dal konkreten primer. V Padovi nam je predavatelj pri predmetu scenaristika naročil, naj ‘spustimo’ svoje misli na papir – karkoli, ne da bi stavki imeli smisel. Nato bi to, kar smo napisali, morali prebrati na glas. Jaz sem bil takrat v težavah. Sošolcu sem rekel: ‘Jacopo, ma io penso in sloveno, come faccio?’ (Jacopo, mislim v slovenščini, kaj naj naredim?). On pa: ‘Ca… Jurij, non so come aiutarti.’ (Ku… Jurij, ne vem, kako naj ti pomagam). K sreči potem nisem prišel na vrsto.«
Štejete in sanjate zmeraj po slovensko?
»Ja, ja.«
Imate več slovenskih ali italijanskih prijateljev?
»Največ prijateljev je Slovencev, ki živijo v Italiji.«
Kaj pa je za vas domovina, Slovenija ali Italija?
»Slovenija.«
In kje vidite svojo prihodnost?
»V Sloveniji.«
Drži, da za zdaj sodelujete predvsem s slovenskimi založbami in avtorji?
»Drži.«
Omenili ste Padovo. Tudi Boris Pahor je tam diplomiral …
»Res je.«
To pa ni edino naključje, ki vaju povezuje.
»Ja, teh naključij je kar nekaj. Nekropola je v francoskem prevodu izšla leta 1997, to je, ko sem se rodil. Strip pa sem zaključil dan po njegovi smrti.«
»Nekropola je v francoskem prevodu izšla leta 1997, to je, ko sem se rodil. Strip pa sem zaključil dan po njegovi smrti.«
Ste se kdaj pogovarjali z njim?
»Dvakrat po telefonu, drugače sem bil v stiku po elektronski pošti z njegovo pomočnico Vero.«
Ko ste še hodili v šolo, je bil on star okrog sto let in je še predaval dijakom. Na vašo šolo ni prišel?
»Ne, ne spominjam se, da bi prišel k nam. Morda je šel na licej, a k nam, na elektronsko smer Jožefa Stefana, ni.«
Kako ste torej navezali stik z njim?
»Oče mi je priskrbel njegovo telefonsko številko. Poklical sem ga, saj smo bili v pandemiji in srečanje bi bilo nemogoče. Povedal sem mu, da bi rad iz Nekropole ustvaril strip (vstane in se premakne k oknu, op. avt.). Tukaj sem stal, pogovarjala sva se 40 minut. Govoril mi je o Spacalu, Černigoju, Nekropoli … Ko se je klic končal, sem za trenutek obstal in se vprašal: ‘Ok, ma torej, kaj mi je rekel?’«
Ni vam takoj povedal, da se strinja z vašo zamislijo?
»Takrat mi je samo rekel, da me bo dal v stik z urednikom pri Mladinski knjigi Petrom Tomšičem.«
Vas je res?
»Ja, po enem tednu sem Pahorja spet poklical, spomnim se, da je bil ponedeljek. Tokrat sva govorila 12 minut. Izkazalo se je, da je res omenil moj predlog Petru Tomšiču.«
Roman v stripu je potem izšel leta 2022. Je do izida knjige steklo vse gladko?
»Da. Poiskala me je Tanja Komadina, likovna urednica na Mladinski knjigi, in ko mi je rekla, da je ideja obetavna, sem skakal od veselja.«
Ob naslednjem projektu pa ste sodelovali s še enim tržaškim velikanom, Markom Kravosom. Ima jih čez 80, a se je vseeno rodil 30 let po Pahorju …
»Ja, takrat sem si rekel: Fantastično, z leti gremo navzdol!« (smeh)
Kakšno je bilo sodelovanje s Kravosom?
»Popolnoma drugačno kot s Pahorjem. Večkrat sva se srečala, običajno na trgu tu v Nabrežini.«
In nastala je knjiga Deva iz Devina …
»Meni je zelo ustrezalo, da se lotim otroške knjige, ker sem po Nekropoli potreboval barve, potreboval sem nekaj novega. Pomislite, kako je bilo … Pravijo, da ko nekaj intenzivno rišeš več ur na dan, si moraš po desetih dneh vzeti dvajset dni premora. Ta predlog Marka Kravosa je bil zato zelo dobrodošel. Veselil sem se tega, da bom delal na nečem, kar me bo sprostilo.«
Je Kravos neposredno poiskal vas ali so bili posredniki vmes?
»Ne, poiskal me je Kravos. Nato sva skupaj šla k Založništvu tržaškega tiska, tam pa je urednica Maša Ogrizek dala po mojem lepo idejo, da se stvar nekoliko spremeni, doda element gledališča, da le ne bi bilo vse sama mistika in fantastika. To je bilo prvič, da sem spoznal vlogo urednika. Kravos na začetku ni bil zadovoljen, kar je povsem razumljivo: kdo pa je zadovoljen, če mu skušaš spremeniti načrt? Na koncu pa smo se zmenili, in nastala je lepa knjiga.«
Marko Kravos in Jurij Devetak s skupno Devo iz Devina na tržaškem obrežju (Fotografija: Andraž Gombač)
S čim pa se ukvarjate zdaj?
»Nastaja animirani kratki film z naslovom Klobuk ali The hat ali Il cappello.«
Po čigavem scenariju?
»Po moji zamisli. Navdih sem deloma dobil pri zgodbi Plašč Nikolaja Vasiljeviča Gogolja.«
Vi, ki pravite, da ne berete radi, imate za sabo večkratno branje Nekropole in Gogolja?
»Mah, nisem strasten bralec. Izražam se tako, da rišem, tisto je moje področje. Kadar berem, imam težave z zbranostjo, hitro pozabim, kar sem prebral …«
No, kako vam je potemtakem Gogolj padel v roke?
»Ko sem producentu predstavil svojo zamisel za Klobuk, mi je rekel, da ga zgodba spominja na Gogolja in da naj si zato preberem Plašč. Svetoval mi je še nekaj literature, zato zdaj tudi berem zgodbe, ki se dogajajo v Sankt Peterburgu. (nasmeh) Po branju Plašča sem svojo zamisel dopolnil, pri projektu pa mi je pomagal tudi prijatelj Ivan Grgič.«
»Ko sem producentu predstavil svojo zamisel za Klobuk, mi je rekel, da ga zgodba spominja na Gogolja in da naj si zato preberem Plašč.«
Kdaj si bomo lahko ogledali vaš animirani film?
»Predvidevam, da bom aprila zaključil svoje delo, a potem bodo prišli na vrsto še glasba, dizajn in drugi dodatki … Čez eno leto naj bi bil film pripravljen za festivale, kaj bo potem, ne vem.«
Koliko naj bi trajal?
»Sedem minut.«
Koliko risb morate narisati za sedemminutni film?
»Med 6000 in 7000. Film je sestavljen iz sličic, v vsaki sekundi pa je 24 sličic. Jaz sicer rišem po tehniki ‘on twose’, kar pomeni 12 sličic na sekundo. Do sedaj sem ustvaril približno 2500 sličic.«
To je res dolgo delo – a v kolikšni meri je še smiselno v času umetne inteligence? Kaj če bo vaš pristop povozil čas oziroma tehnološki razvoj?
»To je velikansko vprašanje, o tem se veliko razpravlja tudi na družbenih omrežjih, še zlasti odkar je Meta sklenila, da bo dala na razpolago razne risbe. To je v bistvu skrita kraja risb, ki so jih ustvarili drugi. V Novi Gorici sem poslušal animatorko, ki dela za Netflix. Rekla je, da bo umetna inteligenca čez pet let povsem integrirana v tej industriji … A meni je všeč delati brez pomoči.«
A kakšni so obeti?
»Mislim, da se bosta ustvarila dva svetova: v enem bo prevladovala umetna inteligenca, v drugem pa ne. Umetnost je navsezadnje premočna.«
Kaj želite povedati?
»Tudi v SSKJ-ju piše, da je umetnik tisti, ki dojame svet. Zmeraj bo človek tisti, ki bo dojemal. Bo dobro, če bo umetna inteligenca prijateljica človeka, ne pa tista, ki bo dojemala namesto človeka.«
Skratka, močno verjamete v vlogo umetnika?
»Predvsem v človeštvo. Meni se pač ne zdi, da bo umetna inteligenca zares prevzela vse, kar delamo ljudje. Odvisno bo seveda tudi od tega, koliko se bomo borili, da se to ne bo zgodilo. Jaz sem na strani umetnosti, ker kadar pišeš ali rišeš – to zelo pomaga. To potrebujemo. Tudi pogovor potrebujemo. Meni je zdaj na primer zelo koristno, da odgovarjam na ta vprašanja. Če se s kom pogovarjam, je to zame vaja, da se naučim bolje izražati svoje misli.«
»Tudi pogovor potrebujemo. Meni je zdaj na primer zelo koristno, da odgovarjam na ta vprašanja. Če se s kom pogovarjam, je to zame vaja, da se naučim bolje izražati svoje misli.«
Pred začetkom intervjuja ste se ob kavi obregnili ob politično korektnost. Kaj vas moti?
»Da moraš ob vsaki temi paziti na moralo, na to, kaj rečeš … Smo v času velikih napetosti, ki nam jih povzročajo predvsem vojne. Včasih se je treba sprostiti, pozabiti in se veseliti. Mi pa problemom, ki jih je že dovolj, dodajamo nove. Prav imajo komedijanti, ki grejo v popolnoma nasproten ekstrem.«
Ti komiki so torej po vašem mnenju nekakšni junaki današnjega časa?
»Po svoje so. Meni se zdi, da je včasih prav, če se zadržiš pred komentarjem, a je tudi prav, da svobodno izraziš svoje mnenje.«
Pa vi, koliko ste bili svobodni, ko ste risali Nekropolo?
»Nikoli nisi povsem svoboden. Pri Nekropoli bi bilo to sploh nemogoče zaradi obupno velikanskega spoštovanja do Pahorja. Jaz, ki sem takrat imel 23 let …«
Bi vam bilo pri ustvarjanju svoje Nekropole laže, če bi bil Pahor že pokojen?
»Tega vprašanja si nisem nikoli postavil. A ko sem risal, nisem mislil nanj. Saj sem ga tudi v živo videl le nekajkrat na avtobusu … Risal sem, ne da bi razmišljal o tem, da je gospod v tistem trenutku razmeroma blizu mene, v Barkovljah. Mislil sem na to, kako je bil v taborišču, kaj je doživel, kakšno moč je imel, da se je vrnil na mesto travme. Tako sem bil zatopljen, da sem tudi mamo, ki je prišla mimo s sesalcem, prosil, naj se umakne.«
»Risal sem, ne da bi razmišljal o tem, da je gospod v tistem trenutku razmeroma blizu mene, v Barkovljah. Mislil sem na to, kako je bil v taborišču, kaj je doživel, kakšno moč je imel, da se je vrnil na mesto travme.«
Potrebujete tišino, ko ustvarjate?
»Odvisno od tega, kaj rišem. Nekatere stvari lahko narediš mimogrede, druge pa zahtevajo drugačen pristop. Na primer ta (stegne se k debelemu snopu papirja) … To je od Tadeja Goloba, govori o slepem tekaču Sandiju Novaku, ki ima neverjetno zgodbo, razmišljal je tudi o samomoru, a potem se je odločil, da bo svetu dal še nekaj svoje energije. Tukaj je tišina nujna.«
Čakajte, tudi s Tadejem Golobom sodelujete?
»Ja.«
Skoraj bi že ugasnil snemalnik, vi pa se doslej niste spomnili omeniti sodelovanja z Golobom?
»Začelo se je pred dvema letoma. Poklicala me je Tanja Komadina in mi rekla, da bi Tadej Golob rad sodeloval z mano. Dobro se spomnim, da je bil 20. januar, ker je to moj rojstni dan.«
Tadej Golob bi želel, da postavite v strip njegovo zgodbo o slepem tekaču?
»Tako. Presenečenja sem bil seveda vesel, stvar je potem nekoliko zastala zaradi raznih obveznosti, a zdaj bom počasi moral zaključiti tudi to.«
Naj zaključiva – ali pa se boste nenadoma spomnili, da vas je poklical Jančar, morda tudi Vojnović ali še kdo drug?
V projektu Dom online na AirBeletrini s podporo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu predstavljamo mlade rojakinje in rojake, ki živijo in ustvarjajo onstran državnih meja Slovenije. Pri stikih s sogovorniki na več koncih sveta sodelujemo z društvom VTIS. Graditi želimo virtualne mostove med njimi, jih spodbuditi k izmenjavi mnenj, izkušenj, pričakovanj … Spoznavamo njihove raznolike individualne poti, ki so bodisi njih bodisi že prednike peljale iz Slovenije. Zanima nas, kaj jim v vsakdanjem življenju predstavlja največje izzive in težave, kako jim tam uspeva ustvarjanje doma, družine in grajenje kariere, kako nagovarjajo javnost tako v matični domovini kakor v državi, ki je postala njihov novi dom, ali se počutijo del enotnega kulturnega prostora, kaj tam usmerja njihovo ustvarjanje, kaj so njihovi upi, strahovi, želje … in kaj pravzaprav razumejo pod pojmom domovina.
Ime mi je Mirjana, o čemer ni dvoma glede na moje neoriginalno ime na knjigogramu. Katja Šmuc, imetnica novembrske štafete branja, me je prijetno presenetila in razveselila s predajo, in kot je že sama zapisala, je najino znanstvo ena od mnogih pozitivnih stvari knjigograma, ki jih sploh nisem pričakovala, ko sem ustvarila svoj profil.
Sicer sem že od mladih nog rada brala, s pavzo v gimnazijskih letih, a mislim, da nisem edina, ki si jo je vzela. Najbrž je do nje prišlo zato, ker sem bila pri 15 letih prepričana, da sem vse branja vredne kriminalke že prebrala (Agatho Christie, Edgarja Wallacea), medtem ko sem prerasla Konsalika in Victorio Holt. Branje se mi je na srečo spet odprlo z Dostojevskim, ki smo ga imeli za domače branje. Po prebranem Zločinu in kazni sem tako začela posegati po izbranem leposlovju in počasi iskati knjige v angleščini.
Danes berem zelo raznoliko, vedno po več knjig hkrati. Posegam po vseh formatih, od fizičnih knjig tako iz domače kot iz zelo dobro založene mestne knjižnice v Københavnu, e-knjige mi ustrezajo, ko sem na poti ali zvečer pred spanjem, saj zanje potrebujem manj svetlobe za branje, zvočnice so moj najljubši format za kriminalke in neleposlovje, kjer rada poslušam knjige o različnih temah, ki mi širijo obzorja (zadnja od teh je bila The African History of Africa).
Domača dnevna soba (Fotografija: osebni arhiv)
Kot poliglotka berem v več jezikih, poleg angleščine in slovenščine redno v danščini, sem ter tja v srbohrvaščini, norveščini in švedščini, če mi prevod v sorodni jezik ni dostopen. Od kod moje znanje skandinavskih jezikov? Že od sredine devetdesetih let živim na Danskem. In prav dejstvo, da sem ekspatka, je pripomoglo k temu, da sem se podala na knjigogram.
Moj prvi Instagram profil je bil mešanica vsega: od potovanj, pletenja (ki je moj drugi hobi), vsakdana do prebranega, in naenkrat mi je postal preveč, ker je seveda požiral vse več mojega časa. Tudi jezikovno sem si zaželela pisanja samo v slovenščini, ker mi je to manjkalo, in samo o knjigah. Tako je nastal profil @mirjana_bere. Objavljam skoraj izključno o knjigah, večinoma svoja mnenja – so obdobja, ko sem bolj aktivna in pišem o vsem prebranem, in obdobja, ko mi ni do tega.
Kot poliglotka berem v več jezikih, poleg angleščine in slovenščine redno v danščini, sem ter tja v srbohrvaščini, norveščini in švedščini, če mi prevod v sorodni jezik ni dostopen.
Na knjigogramu sodelujem v bralnih klubih, slovenskem Knjige s koktajli pod vodstvom Petre Julie Ujawe (@noranaknjige) in mednarodnem @translatedgems book club, kjer beremo knjige, ki v originalu niso napisane v angleščini, prednost imajo knjige manjših jezikovnih skupin. Za zanimivost lahko povem, da jeseni 2026 beremo MojstrovinoAne Schnabl (z angleškim naslovom The Masterpiece). Dobra stran knjižnih klubov je seveda debata o (po navadi sveže prebrani) knjigi v živo (no, prek ekrana, saj smo v vseh klubih, v katerih sodelujem, razmetani po svetu), kar doda drugačno dimenzijo bralnemu doživetju.
Moja najboljša izkušnja s knjigograma pa je nekaj, česar niti približno nisem pričakovala, ko sem ustvarila profil – to so pristna nova prijateljstva, ki so se od družbenega omrežja preselila k zasebnim srečanjem. Sedem (pravljično število!) žensk se nas je zbralo skupaj in postale smo zelo dobre prijateljice. Ne glede na to, da živimo v treh državah, se srečujemo večkrat na leto na čveku in smehu, knjižnih dogodkih in skupnih potovanjih po evropskih literarnih festivalih.
Srečanje s pisateljico Chimamando Ngozi Adichie na literarnem festivalu Louisiana literature, severno od Københavna (Fotografija: osebni arhiv)
Izbrati samo tri iz morja knjig, ki bi jih rada priporočila, ni bila lahka naloga. Na koncu sem se odločala po kategorijah – priporočam eno knjigo, ki obravnava aktualne dogodke, eno dansko moderno klasiko, ker pač tu živim in rada berem klasike, in en družbeni roman ene mojih najljubših, a manj znanih pisateljic. Vsakemu priporočilu sem dodala še en namig za podobno branje.
Adania Shibli: Zgolj detajl (UMco, prevod Barbara Skubic)
Drobna knjiga naredi ogromen vtis, tako z besedami kot z vsem, kar ni izrečeno. Večkrat jo bereš in/ali govoriš o njej, več slojev odkriješ in več manjših detajlov.
Prvi del, pisan v tretji osebi, se dogaja v Palestini leto dni po nakbi, avgusta 1949. Skupina izraelskih vojakov je nastanjena v puščavi Negev, kjer patruljirajo in iščejo še zadnje Beduine. Pripoved je zgoščena na le nekaj dni, na poveljnika, njegovo jutranjo rutino, okužbo po piku insekta in ugrabitev mlade Beduinke.
Drugi del se dogaja veliko kasneje. Glavna oseba prebere članek o grozovitem dogodku iz leta 1949, ki se je zgodil točno 25 let pred njenim rojstvom. Ta manjši detajl zbudi njeno zanimanje in enostavno mora raziskati zgodbo oziroma tisti del zgodbe, ki v časopisu ni omenjen. Skozi njeno pripoved v prvi osebi spoznamo nemogoč vsakdan Palestincev, kaj vse je postalo normalnost, kako se geografija spreminja z vedno novimi zidovi, z vedno novimi izraelskimi zaselki, z vedno več zapuščenimi palestinskimi vasmi. Kot (predvidevam) avtistka okoli sebe dojema veliko vizualnih in zvočnih detajlov, in to da zgodbi dodatne paralele o konstantnosti brezupne situacije.
Še ena dobra, boleča palestinska zgodba je roman Jutra v Dženinu pisateljice Susan Abulhawa (Cankarjeva založba, prevod Lili Potpara).
Tove Ditlevsen: Københavnska trilogija (Mladinska knjiga, prevod Ana Ugrinović)
Københavnska trilogija danske pisateljice, pesnice in esejistke Tove Ditlevsen (1917–1976) v danščini (še) ni izšla kot eno delo, ampak kot tri samostojne knjige spominov, od katerih sta prvi dve (Otroštvo in Mladost) kasneje izšli še skupaj pod naslovom Det tidlige forår ali (moj prevod) Zgodnja pomlad. Slovenski naslov tretje knjige oziroma tretjega dela trilogije je Odvisnost (angleški Dependancy). Danski ima dvoumen naslov Gift, kar pomeni biti poročen, pa tudi strup. Spomini Tove Ditlevsen so prvič izšli kot trilogija skupaj v eni knjigi s prevodom v angleščino leta 2019.
Spomine Tove Ditlevsen sem brala drugače, kot jih (bo)ste slovenski bralci, ker že poznam avtoričino poezijo in prozo (ter imam oboje zelo rada), prav tako so mi znana dejstva o njenem življenju. Vlogo igra tudi København, kjer živim že več kot 20 let, ter poznam v romanu omenjene ulice in urbani razvoj mestnih četrti.
Zaradi vsega tega sem zelo uživala v branju, a to poznavanje ni nujno za branje. Sploh je pisateljica v svoja dela vnašala veliko osebnih izkušenj kot hči, dekle, ženska in žena, večina teh izkušenj je bilo težkih ali žalostnih.
Ditlevsen je odrasla v revni delavski četrti, v štiričlanski disfunkcionalni družini. Prijateljev praktično ni imela. Kljub priporočilu, naj gre na gimnazijo, je bila po osnovni šoli primorana končati šolanje, saj doma ni bilo dovolj denarja. Tove si je pri 15 letih morala najti delo in prispevati h gospodinjstvu. Njena mama je ves čas razmišljala samo o tem, da se mora hči čim prej poročiti. Njene prve izkušnje z nasprotnim spolom so štoraste, brez čustev. Zelo mlada pristane v prvem od svojih štirih zakonov, s štirimi zelo različnimi moškimi. Vse od otroštva naprej pa jo žene želja po pisanju, najprej pesmi, nato tudi proze.
Ditlevsen je bila produktivna avtorica, katere dela so žal dobila zasluženo priznanje šele desetletja po njeni smrti. Po prevodu njenih spominov v angleščino je njeno delo prepoznala tudi svetovna javnost.
Upam, da boste v slovenščini deležni še več prevodov iz njenega opusa.
Če bi radi spoznali še kakšno sodobno dansko avtorico, priporočam Naio Marie Aidt, katere dela so prevedena v angleščino.
Siri Hustvedt: Poletje brez moških (Litera, prevod Miriam Drev)
V romanu Poletje brez moških po 30 letih zakona newyorški nevroznanstvenik Boris pove ženi, pesnici Mii, da potrebuje pavzo od njune zveze. S tem se Mii sesuje svet in doživi živčni zlom. Po krajši hospitalizaciji se odloči za dopust čez poletje, ki ga preživi v rodnem manjšem kraju v Minnesoti, daleč od New Yorka, daleč od Borisa in njegove Pavze (ja, z veliko začetnico, ker noče razmišljati o imenu te veliko mlajše Francozinje, zaradi katere si je Boris zaželel pavzo).
Vse to se sliši kot uvod v romanco, a je to zelo daleč od resnice. Mia med poletjem razmišlja o svojem zakonu, o odnosu z Borisom, a veliko časa preživi z mamo, maminimi prijateljicami v domu starejših občanov, obišče jo sestra, na koncu poletja tudi odrasla hči. Vmes se Mia spoprijatelji s sosedo, veliko mlajšo materjo štiriletnice in dojenčka (dejansko edinega moškega, ki je to poletje fizično blizu Mie). Na mamino pobudo sprejme poučevanje pubertetnic o poeziji na poletni šoli.
Zanimivi dialogi, čeprav kratki, veliko razmišljanja o življenju, starosti, mladosti in o odnosih med ljudmi (tako z moškimi partnerji kot o krutih spletkah 12- ali 13-letnic), vzporednice z znanimi literarnimi deli in filozofijo. Kar nekaj Miinega razmišljanja se bere skoraj kot esej, sploh glede na pisateljičino strastno zanimanje za literaturo, filozofijo, psihologijo in nevrološke vede.
V slovenščini je izšla tudi pisateljičina knjiga Kar sem ljubil (Cankarjeva založba, prevod Staša Grahek).
Štafeto predajam Moniki, ki vodi profil @vonjpoknjigah. Monika je knjižna blogerka še iz časov pred Instagramom, imela je enega od prvih knjižnih profilov, ki sem jih začela spremljati. S svojim večletnim izzivom bralnih potovanj (ki se ga sama še vedno udeležujem) je ogromno prinesla k mojemu odkrivanju pisateljic in pisateljev predvsem iz manj trženih in manj prevajanih držav in jezikov. Je ena od krasnih knjigogramerk, s katero sva se spoznali v živo, ko je bila na dopustu na severu.
O sveže izdanih dnevniških zapisih Alojza Rebule iz let 1948–1954.
Marsikdo je prepričan, da je Alojz Rebula (1924–2018) vrh stilskega izražanja dosegel v dnevniških zapisih, ki so začeli intenzivneje izhajati konec devetdesetih let preteklega stoletja. Tri tovrstne publikacije izpod avtorjevega peresa pa so med bralce in bralke prišli že desetletje ali dve prej. Dnevniški debi je avtor doživel leta 1971, ko je mariborska založba Obzorja izdala njegovo delo Gorje zelenemu drevesu, poldrugo desetletje kasneje pa sta v javnost prišli še zbirki Vrt bogov in Oblaki Michigana, dnevnika, ki se nanaša na specifično tematiko, in sicer na Rebulova potovanja po Kanadi in Združenih državah Amerike. Oblaki Michigana bi morali v knjižni obliki luč sveta ugledati že na polovici sedemdesetih, a kot piše avtor v uvodni besedi, je bilo tedaj »slovensko nebo še vznemirjeno od politične nevihte, ki jo je bil povzročil Kocbekov tržaški intervju«. Zato je na izid morala počakati še celo desetletje.
V dnevniku Previsna leta, ki ga je leta 1996 izdala založba Mladika, avtor piše o času okrog izida posebne knjižice revije Zaliv in druge Kocbekove afere. V torek, 25. marca 1975, Rebula v dnevnik med drugim takole zabeleži: »Pa pojdimo, sem si rekel, da vidim, kako misli Samoupravljanje opraviti z menoj, ko bom hotel čez mejo.«
»Pa pojdimo, sem si rekel, da vidim, kako misli Samoupravljanje opraviti z menoj, ko bom hotel čez mejo.«
Štiri leta starejši dnevnik Ko proti jutru gre obravnava obdobje v času med letoma 1982 in 1985. V petek, 29. marca 1985, takole pravi: »Umrl slikar Chagall. Premalo racionalnosti za moj okus, preveč pravljičnosti. A koliko ga poznam?« Še starejše obdobje razkriva leta 2002 izdani dnevnik Iz partiture življenja, ki pretresa čas ob Titovi smrti. Takole Rebula zapiše 4. maja 1980: »Odšla je nedvomno enkratna politična nadarjenost, a obenem neznanska ambicija, mogočniški cinizem, kulturni primitivizem, grofovsko uživaštvo, planetarno nastopaštvo.«
Zadnjim letom preteklega tisočletja je pisec posvetil delo Pod vrhom tisočletja (2009), v katerem piše o zadnjih štirih letih tega obdobja.
Lani, leto po 100. obletnici Rebulovega rojstva, pa so se Slovenska matica in Rebulove potomke odločile objaviti pisateljeve dnevniške zapiske iz povojnega časa. V primerjavi z ostalimi deli nosi knjiga, letos izdana pri Slovenski matici, morda celo banalen naslov: Dnevniški zapiski (1948–1954). Kot lahko izvemo iz kar treh spremnih besed, ki so jih delu pripisali frančiškan in teolog dr. Edvard Kovač, dolgoletni predsednik Slovenske matice dr. Milček Komelj in Rebulov zet Igor Tuta, je pisatelj začel pisati dnevnik, da bi se uril v slovenskem knjižnem jeziku. Kot je znano, je večina njegove izobrazbe zaradi fašizma potekala v italijanščini, po končanem obveznem šolanju se je Rebula izobraževal najprej na goriškem, potem pa še na videmskem semenišču.
Zaradi še vedno močne navezanosti na Dantejev jezik bomo lahko v njegovih dnevnikih iz tega časa našli marsikateri pasus v italijanščini, poleg nje pa tudi francoščino, latinščino in staro grščino. Slednjima se je v času nastajanja obravnavanih zapisov avtor posvečal kot dodiplomski študent klasične filologije na Univerzi v Ljubljani. Za klasično kulturo sta ga v času goriškega in videmskega študija navdušila profesorja Jožko Bratuž (brat dirigenta Lojzeta Bratuža) in Giovanni Zanier.
Zaradi še vedno močne navezanosti na Dantejev jezik bomo lahko v njegovih dnevnikih iz tega časa našli marsikateri pasus v italijanščini, poleg nje pa tudi francoščino, latinščino in staro grščino.
Ker v besedilu opisuje kraje in ljudi, ki utegnejo biti večini bralcev in bralk neznani, je prepis opremljen s precej opombami, ki pa tekočega branja ne ovirajo. Izvirno je Rebula dnevnike ročno pisal v zvezke manjšega formata. Njihovo vsebino je v elektronski format pretipkala hči Tanja. Ob koncu knjige s sklepno besedo tudi zahvaljuje vsem, ki so pripomogli k izidu očetovega dela.
Obravnavani čas ni samo obdobje Rebulovega študija, iskanja zaposlitve na slovenskih šolah v Trstu in začetka pritiskov jugoslovanske tajne službe nanj, ampak in predvsem tudi obdobje, ko je avtor v Ljubljani spoznal štiri leta mlajšo tedanjo študentko slovenščine in primerjalne književnosti Zoro Tavčar (1928–2025) iz Loke pri Zidanem Mostu, ki je kasneje postala njegova soproga. Ravno njej in trenutkom, ki jih je Rebula preživel z njo, so namenjeni najtenkočutnejši zapisi v delu.
Alojz Rebula in Zora Tavčar s prvorojenko Alenko na Opčinah leta 1955 (Vir: France Pibernik: Alojz Rebula (1924–2018): dokumentarna monografija, Mladika, 2019)
Zanimivo je, da tedanje javno in politično dogajanje v pisateljevih zapisih skoraj ne najde mesta, kakršnega bo v naslednjih dnevnikih iz sedemdesetih in osemdesetih. Resolucija Informbiroja, ki je spremenila usodo ne samo tedanje Jugoslavije, ampak tudi močno vplivala na odnose med komunisti na Tržaškem, je na dan, ko se je zgodila, komaj omenjena. Prav tako Rebula prihodu Italije v Trst šest let kasneje namenja le nekaj besed.
Najgosteje je v knjigi obravnavano obdobje prvih dveh let, in sicer do avtorjeve diplome, nato se dnevniški zapiski močno razredčijo. Skozi celotno besedilo preseva avtorjevo iskanje smisla in lepote. Nekajkrat namreč namigne na možnost samomora, ki jo kmalu opusti, ne le zaradi lepote in ljubezni, ki ju je deležen na tem svetu, ampak tudi zaradi svoje globoke navezanosti na krščanstvo, ki jo je kriza iz obdobja med letoma 1951 in 1961 še dodatno poglobila in utrdila.
Nekajkrat namreč namigne na možnost samomora, ki jo kmalu opusti, ne le zaradi lepote in ljubezni, ki ju je deležen na tem svetu, ampak tudi zaradi svoje globoke navezanosti na krščanstvo.
»Predkrizni« Rebula o svojem odnosu do vere namreč zapiše, da bi se vse njegovo krščanstvo zrušilo, če bi ga meril po ljudeh, glede iskanja lastnega izraznega sloga pa pravi: »Dokler me bo mučilo vprašanje stila, bo to pomenilo, da še nisem prebolel svoje otroške pisateljske bolezni. Najti stil je samo forma, vi katero se ulije vsebina.«
Prelomno leto za Rebulo je bilo gotovo 1951. Avgusta je z Zoro Tavčar v Loki pri Zidanem Mostu stopil v zakonski stan, še prej – natančneje v začetku leta – pa je pisca za dan ali dva zadržala jugoslovanska tajna služba UDBA in ga hotela prisiliti k sodelovanju. Tedaj je pisatelj začel postajati sumničav glede ljudi, ki so ga obkrožali, pot v iskanju resnice pa ga je tedaj vodila celo v Rim. Svoje izkušnje iz tega časa je Rebula nato opisal tudi v svojem najdaljšem romanu V Sibilinem vetru.
Od ljudi, s katerimi se je Rebula v tistem času srečeval, je največ pozornosti namenjene tako njegovim družinskim članom (materi in bratoma), še posebej Niniju, ki je s trebuhom za kruhom odšel v Avstralijo in po katerem je posnet tudi Sandro Kandor v romanu Senčni ples. Izmed tistih, ki so nato postali njegovi življenjski prijatelji, zagotovo izstopa arheolog Stane Gabrovec, med Tržačani pa tedaj prav tako začetniški pisatelj Boris Pahor, ki je leta 1948 izdal prvenec Moj tržaški naslov.
Rebulova najznamenitejša romana v zadnjih ponatisih: V Sibilinem vetru, prvič izdan leta 1968 pri Slovenski matici, je leta 2014 izšel pri Cankarjevi založbi, Senčni ples, pri Slovenski matici izdan leta 1960, pa je lani dočakal ponatis pri Beletrini. (Fotografija: Andraž Gombač)
Iz dnevnikov izvemo še, da je Rebula tedaj za Primorski dnevnik pisal povest v nadaljevanjih Srečanje s Pennadorom (o Scipiu Slataperju), prevajal Angela Vivanteja ter da je sodeloval z literarnima revijama Naši razgledi in Novi svet (prejšnja in tudi kasnejša Sodobnost). Literarno pa so mu tedaj prirasli k srcu ruski realisti, predvsem Dostojevski.
Rebulove dnevniške zapise, v katerih je objavljen tudi manjši izsek iz tedanje korespondence med njim in Zoro Tavčar in ki prinašajo veliko več od tega, kar je bilo v tej kratki predstavitvi zapisano, so doslej predstavili v Trstu in Ljubljani. Ob tem je najstarejša Rebulova hči namignila, da družina ne izključuje možnosti objave tudi zajetnejše korespondence med tedanjima zaročencema.
Alojz Rebula in Zora Tavčar doma v Loki pri Zidanem mostu leta 2014 (Fotografija: Andraž Gombač)
V bližini doma že dlje časa videvam brezdomca. V parku, kjer poseda, sta tako voda kakor precejšen pretok ljudi, čeprav sem moškega, opremljenega z vrečkami in raznorazno šaro, vedno oblečenega v nezgrešljiv rjav odtenek, komaj kdaj slišala izreči kako besedo. Po fizionomiji sodeč prihaja morda iz Nigerije, še verjetneje pa iz Zahodne Afrike. Pred kakim letom, ko sem mu dala nekaj kovancev, jih je sprejel s kratkim, skoraj nevidnim pokimom. In odtlej veva drug za drugega. Ko se znajdem v njegovem vidnem polju, mi sledi s pogledom. Ko se ozrem k njemu, pogled umakne. Včasih šari po vrečki, si trebi lase, nekajkrat sem ga slišala spuščati krike, posebej v prisotnosti policistov, večino časa pa mirno sedi in opazuje okolico. Zdi se, da se pogovarja z duhovi – nekje na notranji strani svoje resničnosti.
Ti duhovi se zdijo precej kruti, če nič drugega, me je nazadnje, ko sem mu skuhala večerjo in se mu z njo v roki približevala, zavrnil. Že od daleč, ko je videl, da sem namenjena k njemu, je začel žugati s prstom, kar sem razumela kot svarilo, naj se mu ne približujem. In da se hrane, ki sem jo potem položila na tla, z obljubo, da nikoli več ne bom posegala v njegov prostor, ne bo dotaknil.
Že od daleč, ko je videl, da sem namenjena k njemu, je začel žugati s prstom.
Ne da bi poskušala kogarkoli ali karkoli eksotizirati ali esencializirati, toda brezdomčev žugajoči prst me je spomnil na junake in junakinje iz zbirke zgodb Mia CoutaZnočeni glasovi in V vodovju časa, ki smo jo lani dobili tudi v slovenskem prevodu (prevedla Katja Zakrajšek, LUD Literatura, zbirka Stopinje). Knjižica, ki je globoko zaznamovala mozambiško književnost, je izšla leta 1986, leto zatem pa v Lizboni, pri založbi Caminho. Vozes Anoitecidas naj bi bila izraz kolektivne bolečine, sanj in upanja ljudi, ki so preživeli travmatične izkušnje. Luís Carlos Patraquim, ki je k izvirni mozambiški izdaji iz leta 1986 spisal oseben uvodni tekst, je poudaril »navdihujočo moč kratkih zgodb«, medtem ko je José Craveirinha, eden najvplivnejših mozambiških pesnikov, ki je spisal predgovor (prefácio) k portugalski izdaji iz leta 1987, poudaril, da Mia Couto »oživlja literarno kontinuiteto.« Ta sega od Joséja Godida in Joãoja Diasa, pomembnih pesnikov in kronistov mozambiške književnosti v času kolonializma, do Luísa Bernarda Honwaneja, avtorja kultne zbirke kratkih zgodb Nós matámos o cão tinhoso (Ubili smo garjavega psa, 1964), ki velja za eno prvih literarnih del v portugalskem jeziku z izrazito protikolonialno držo.
Mia Couto: »Sem bel in Afričan. Rad združujem navidez nasprotujoče si svetove.« (Fotografija: Fronteiras do Pensamento / Wikimedia Commons)
Craveirinha je poudaril Coutovo globoko povezanost z mitološkim izročilom. Po njegovem mnenju Couto pogumno poseže v območje mitov in arhetipov ter jih preoblikuje v sodobne pripovedi. V teh zgodbah se absurdno, iracionalno, tragično in sanjsko prekrivajo z vsakdanjostjo ter se vpenjajo v realni družbeni in kulturni kontekst. Tako ohranja verodostojnost izkušnje, ne da bi zdrsnil v folklorizem ali eksotično trivializacijo.
Coutov slog deluje skoraj slikarsko: njegove besede so kot poteze čopiča, ki ustvarjajo občutek atmosfere in prostora, ne le zaporedja dogodkov. Metafore, sinestezije in domiselne jezikovne zloženke gradijo plasti pomena, ki bralca vabijo, da ne sledi le zgodbi, temveč vstopa v njen svet. Globina pripovedi se razkriva v simbolih in podobah, pri čemer pripovedovalec ostaja nevtralen ter bralcu ali bralki prepušča dejavno vlogo soustvarjalca pomena.
Coutov slog deluje skoraj slikarsko: njegove besede so kot poteze čopiča, ki ustvarjajo občutek atmosfere in prostora, ne le zaporedja dogodkov.
Zaradi prepleta vizualnega, simbolnega in neavtoritativnega tona se Coutovo pisanje oddaljuje od klasičnega realizma. Čeprav kritiki njegove pripovedi pogosto primerjajo z latinskoameriškim magičnim realizmom, je sam do te oznake zadržan. Po njegovem mnenju obstaja le ena raven »realnega« – empirična resničnost –, »magično« pa je zgolj njena razširitev, dodana vrednost. Oznako magičnega realizma zato razume kot kategorizacijo, ki je nastala zunaj njegovega izkustvenega in kulturnega prostora.
»V Kolumbiji, Mehiki, Nigeriji, Mozambiku je takšen svet resničnost, ne čarovnija – in je edini način, da te pripovedi sploh obstanejo.« V lanskem intervjuju z El Pais je Couto opisal svoje dojemanje sveta kot izrazito pluralnega: »Zame je lažna meja med človeškim in nečloveškim. Zrasel sem v kulturi, ki ne loči med živim in neživim … Kadar pišem, reka ali kamen nista prizorišče, temveč lik s svojim glasom in dušo.« Couto resničnosti ne razlaga, temveč jo raziskuje. Zanj ni enodimenzionalna: ne izključuje čarobnega, temveč vanjo vpleta vse vidike izkušnje, kjer se vidno in nevidno nenehno prepletata.
Če bi iskali literarno-estetsko poimenovanje za njegov način opisovanja sveta kot mešanice resničnosti, mita, čutenja, bi bilo smiselno izpostaviti pojem mogočih svetov, ki ima svoje filozofsko izhodišče pri G. W. Leibnizu (1646–1716); Leibniz je razvijal modalno ontologijo, kjer je govoril o neskončnem številu možnih svetov, ki jih je Bog »mislil«. Od teh možnih svetov je bil ustvarjen »najboljši izmed vseh možnih svetov« (le meilleur des mondes possibles), kar je bil temelj njegove teodiceje. Svetovi, vsak s svojo ontologijo, seveda lahko soobstajajo. V tem smislu so mogoči svetovi pri njem metafizična kategorija, kar je bil temelj njegove teodiceje.
Kasnejša literarna teorija (npr. Lubomír Doležel, Marie-Laure Ryan) je ta pojem prevzela in ga sekularizirala: literatura ustvarja svoje mogoče svetove, ki jih beremo kot alternativne resničnosti, z lastnimi pravili, logikami in ontologijami.
Svetovi, vsak s svojo ontologijo, seveda lahko soobstajajo.
Coutovo dojemanje sveta je resda širše od običajnih zahodnih kategorij realizma ali magičnega realizma, pri čemer je jasno, da njegovo pisanje ni poskus prikazovanja Afrike kot mistične, iracionalne, druge, temveč kot realen, sodoben in večplasten kontinent.
Tovrstna normalizacija afriške epistemologije – ne mistifikacija, temveč priznanje, da obstajajo drugačni načini vedeti in biti – je prisotna v vseh zgodbah Znočenih glasov. Nosilni motivi – od vode, ki v Coutovem pisanju ni le naravni element, ampak živ organizem, nosilka spomina in očiščenja, do ptic, ki so v njegovem imaginariju pogosto posrednice med svetovi, znanilke sprememb ali smrti, pa vse do rivalstva med mrtvimi in živimi, pri čemer mrtvi niso odsotni, temveč so-navzoči v svetu živih – gradijo poetični svet in razkrivajo kritiko družbenih norm. Pri tem pa ne gre pozabiti izjemne brutalnosti, kakršna je brutalnost očeta do hčere, moža do žene. Couto tega nikoli ne obravnava kot izjemo, temveč kot del vsakdana. V tem kontekstu je zanimivo tudi vprašanje kaznovanja oziroma kaznovalnih struktur sveta, ki se spet kažejo kot nekaj naravnega in po vsej verjetnosti izvirajo iz zgodovine nasilja, patriarhata in kolonializma.
Tu smo seveda, predvsem glede na dejstvo, da je Mozambik prepleten z zgodovino kolonializma, suženjstva in rasnih hierarhij, le korak stran od vprašanja rase, ki se pri pisatelju pogosto pojavi posredno – kot dediščina kolonialne vojne, kot napetost v odnosih ali pa razlika v moči. Razmerje nasilja med moškim in žensko, gospodarjem in podrejenim se bere tudi kot aluzija na kolonialne odnose, kjer rasna hierarhija strukturira družbo. Couto je večkrat poudaril, da se mora Afrika braniti pred tem, da bi jo svet videl skozi prizmo rase. Pri tem pa ne gre za zanikanje rase, temveč za iskanje večje, širše identitete, kar se lepo kaže tudi skozi njegovo »preoblikovanje portugalskega jezika«. Couto je nenazadnje beli mozambiški pisatelj portugalskega rodu. To ga že v izhodišču postavlja v »vmesni« položaj. Piše v jeziku kolonizatorjev, vendar v njem ustvarja novo govorico. S pomočjo novotvorjenk, lokalnih metafor in semantičnih premikov, ki prežemajo njegova dela, jezik ruši rasno zaznamovano hierarhijo in premošča raso kot ločnico ter jo nadomesti z idejo pluralnosti.
Couto je večkrat poudaril, da se mora Afrika braniti pred tem, da bi jo svet videl skozi prizmo rase.
Nenazadnje pa je tovrstna politika mešanja tudi politična gesta: čeprav Couto prizna travmo rasizma, kar se kaže skozi komentarje o rasi, njenih družbenih pogojenostih in razmerjih, ne dovoli, da bi rasa postala edina kategorija. Njegova ustvarjalnost pa ni večplastna samo v tematskem, ampak tudi v žanrskem smislu, kar se lepo sklada z njegovo literarno filozofijo pluralnosti. Na pot je stopil kot pesnik, že zelo mlad je objavljal pesmi v revijah in časopisih. Njegov opus zajema tako romane kot zbirke kratkih zgodb. Slovenski bralci ga najbolj poznamo po romanu Zadnji plamenčev let (O Último Voo do Flamingo, 2000; prevedla Barbara Juršič, 2005), ki je bil tudi filmsko adaptiran (2010, režiral João Ribeiro).
Mednarodno ključni deli Mia Couta sta predvsem Terra Sonâmbula (Zemlja somnambula, 1992) – pogosto označena kot ena najboljših afriških knjig 20. stoletja – ter Jesusalém (Jeruzalem, v angleškem prevodu Before Dawn oz. Sleepwalking Land, 2006), roman, ki se poglobi v tematiko vojne, spomina in kolektivne travme. Oba romana sta prevedena v več svetovnih jezikov in se redno pojavljata v univerzitetnih kurikulumih, kadar je govora o sodobni afriški književnosti.
V Mozambiku je Couto znan tudi kot kolumnist – njegova proza se je pogosto rojevala iz kratkih besedil, objavljenih v časopisih, kjer je komentiral vsakdan, družbene krize in paradokse. V uvodu k zbirki Znočeni glasovi izvemo, da so se vse te zgodbe zdramile v njem »na podlagi dejanskih pripetljajev, o katerih so mi pripovedovali, kakor da so se zgodili na onem bregu sveta«, kar lepo povzema poetiko Mia Couta: glasovi pripovedi, ki prihajajo od drugod, prehajajo meje med realnim in sanjskim. To pa je neposredno povezano z njegovim delom novinarja, saj je prav skozi novinarsko poslušanje »glasov« spoznal resničnost in razvijal občutek za zgodbo. Znano je, da se je Mia Couto novinarstva lotil sredi revolucionarnih sprememb v Mozambiku. Leta 1974, tik pred osamosvojitvijo, je začel delati kot novinar pri časniku Tribuna, ki se je jasno postavil proti kolonialni oblasti. Kasneje je bil glavni urednik revije Tempo, pa urednik pri časniku Notícias, poleg tega je bil direktor agencije AIM.
Glasovi pripovedi, ki prihajajo od drugod, prehajajo meje med realnim in sanjskim.
Septembra 2022 je za Mednarodno novinarsko mrežo povedal, da novinarstvo zanj nikoli ni bilo le poklic, temveč moralna obveznost aktivizma, prostor, kjer je posameznikom posojal svoj glas. Ko je vstopil v novinarstvo (časnik Tempo, agencija AIM), je odkril, da je njegova prva naloga ne pisati, ampak poslušati ljudi. Za The Guardian je pred desetimi leti na primer poudaril, da stalno živi med nasprotji: »Sem bel in Afričan. Rad združujem navidez nasprotujoče si svetove. Sem znanstvenik, ki živi v zelo vernem svetu, pisatelj v oralni družbi.« Pričevanja o vojni, lakoti, vsakdanjih preživetjih, mikro zgodbe, ki so ostale nezabeležene, se znajdejo v središču Znočenih glasov. Stik z ustno kulturo je torej oblikoval njegovo literarno pisavo, saj uporablja ritem govorjene besede (ponavljanje, okruški pregovorov), v prozo vnaša metafore, ki jih je slišal od ljudi, večkrat pa daje prostor tudi kolektivnim glasovom, kar pomeni, da ni le avtor, pač pa tudi prevajalec mnogih glasov v jezik literature.
Takšna je, na primer, zgodba Poslednje svarilo govorečega krokarja, v kateri se ljudje obračajo na posrednika med prostorom življenja in smrti ter njegovega krokarja. Ko je krokar ubit, lastnik storilca / morilca spremeni v prašiča, kar beremo kot dokaz njegovih moči. Skupnost to dojame kot znamenje, čeprav je bila prav skupnost tista, ki je zahtevala predstavo. Jasnovidec izgine, ostanejo le svarila prekletstva. V strahu pred posledicami in v upoštevanju svarila začnejo prebivalci zapuščati vas. Zgodba med drugim nakaže (ne)moč posameznika v oralni, tradicionalni družbi, kjer se resničnost in fikcija zlivata v izkušnjo skupnosti.
Na podoben način je posameznik odvisen od skupnosti, predvsem v smislu medgeneracijskega prenosa, v zadnji zgodbi Znočeni glasovi: ded vozi vnuka v čolnu po jezeru, na kraj, kjer vladajo prepovedana bitja. V močvirju ga uči videti tisto, kar je očem skrito. Ded izgine in vnuk zagleda le še belo štorkljo na nebu. Kasneje, kot odraslemu, mu v spominu odzvanjajo dedove besede: »Voda in čas sta dvojčka.« V sebi odkrije reko, ki ne bo nikdar umrla, in to dediščino zdaj prenaša naprej.
»Voda in čas sta dvojčka.«
Z nekaj pretenzije bi bilo mogoče reči, da Mia Couto tudi v resničnem življenju vzpostavlja mostove med generacijami: opozarja na pomen mlajše generacije mozambiških piscev, jim odpira prostor v literarnem svetu in je leta 2015 ustanovil Fundacijo Fernando Leite Couto, poimenovano po očetu, pesniku. Fundacija danes predstavlja trajnostni kulturni center, kjer se prepletajo spomin, ustvarjalnost in podpora prihodnjim ustvarjalcem. Tako kot v zgodbi V vodovju časa simbolna reka časa ne usahne, tudi Couto s svojo fundacijo skrbi, da literarna in kulturna dediščina Mozambika ostajata živi in se prenašata v prihodnost. Njegova pesniška proza, ki jo razvija kot poetičen prostor, in kjer slog, pripoved in jezik tvorijo neponovljivo estetsko celoto – avtonomno, identitetno, kulturno specifično in inovativno – nas uči, da je pomembno poslušati, sprejeti več resnic hkrati in zdržati v negotovosti, kjer nežnost ne more obstajati brez nasilja in kjer zgodba nikoli ni le enoplastna.
Mia Couto: Znočeni glasovi in V vodovju časa (LUD Literatura, 2024, prevod Katja Zakrajšek)
Ob romanu Poletje, ko sem se naučila leteti, po katerem so posneli tudi uspešen, nagrajevan film, se s srbsko avtorico Jasminko Petrović (1960) in z njenimi deli za mladino ne srečujemo prvič. Se pa morda (marsikateri) domači bralec mladinskih romanov prvič srečuje s tematizacijo vojne na področju bivše Jugoslavije in z njenimi posledicami, tokrat predvsem na ravni posameznih družin.
Sašo Puljarević v spremni besedi piše: »Če so druge književnosti relativno hitro (na začetku res nereflektirano, a sčasoma vse bolj konstruktivno) začele tematizirati vojne ob razpadu SFRJ, je ta tema v srbsko književnost vstopila počasneje in velikokrat z zadržkom. Nič drugače ni bilo tudi na področju mladinske književnosti, in prav Petrović s svojimi deli zapolnjuje vrzeli, ki še danes zevajo na literarni, še bolj pa na družbeni ravni.«
Avtorica nas v roman, ki ga izpiše v triindvajsetih poglavjih oziroma triindvajsetih (neprespanih) nočeh, potegne s prvoosebno pripovedovalko Sofijo, ki je postavljena pred velik izziv – preživeti del poletnih počitnic z babico na Hvaru, medtem ko bo njen brat Luka taboril, njene prijateljice pa bodo uživale v domačem Beogradu v družbi druga druge. Sofija ve, da se babica v Stari Grad vrača po šestindvajsetih letih, in se zaveda, da to verjetno zanjo ni lahko. In ko prispeta na otok, je nad babico, ki jo spoznamo kot odločno, trmasto žensko s svojim prav, o kateri vnukinja ves čas govori kot o »glavni igralki«, okoli katere se mora vedno vse vrteti, nemalo presenečena: »Tu je čisto drug človek. Sploh je ne prepoznam več. Kot bi odklenila skriti del svoje osebnosti, ki je na prostosti čisto ponorel. Tako nekako, ne znam si tega bolje pojasniti.«
Sofija ve, da se babica v Stari Grad vrača po šestindvajsetih letih, in se zaveda, da to verjetno zanjo ni lahko.
Babica je tudi tista, ki ima vsled svojega smrčanja na vesti Sofijine neprespane noči, v katerih se ta vrača v dan, ga obnavlja in prevprašuje, dokler je med mlatenjem komarjev ne odnese sen. Ob prihodu na otok pa ne spozna le babice v novi luči, pač pa ugotovi, da ima tu tudi nono Luce, babičino sestro. Ko razmišlja o prijateljicah v Beogradu, pomisli: »Kaj bi šele rekli, če bi vedeli, koliko starcev tukaj znese na kvadratni meter …« Na drugem mestu pa razmišlja: »Najprej ena doza dolgčasa, nato ena doza starcev, nato dve dozi dolgčasa in nato tri doze starcev.« Sofija se ob brezupnem počitniškem položaju večkrat takole zateka k humorju, sicer pa prične sčasoma v svojem odnosu do poletnih otoških okoliščin tudi nekoliko nihati, in sicer med tem, da ji je bedno, in tem, da je pravzaprav še kar vesela, da je prišla v to malo skupnost, kjer imajo, kot ji pojasni babica, »zidovi oči in ušesa«, zaradi česar celo ob obešanju brisač pomisliš, kaj bodo rekli sosedi. K Sofijini bolj pozitivni naravnanosti gotovo pripomore tudi dejstvo, da v noni odkrije precej sorodno dušo, s katero si ne pomišlja razpravljati celo o spolnosti, pomaga pa tudi to, da se na sceni pojavijo celo njeni vrstniki.
K Sofijini bolj pozitivni naravnanosti gotovo pripomore tudi dejstvo, da v noni odkrije precej sorodno dušo, s katero si ne pomišlja razpravljati celo o spolnosti.
Ob branju (Sofija je zavzeta bralka, lahko bi rekli kar promotoka branja, ki ob Endejevi Neskončnizgodbi razmišlja takole: »Komaj čakam, da pridem do konca, hkrati pa si želim, da knjige nikoli ne bi prebrala do konca. /…/ Medtem ko berem to knjigo, se mi zdi, da postajam pametnejša in boljša.«), kopanju, dolgočasenju in razmišljanju, ki je včasih podvrženo klasično pretiranim najstniškim reakcijam in zaključkom, se razvijajo tople družinske vezi, na trenutke humorno in kratkomalo odštekano medgeneracijsko druženje dveh babic in najstnice pa je verjetno kar najboljši del romana. To, in pa postopno spoznavanje Sofije, mestnega dekleta, z otoškim načinom življenja, kjer vsi vse o vseh vedo, nenazadnje pa tudi njeno spoznavanje z jezikom, s katerim ima sprva težave, a ga v času bivanja vse bolje razume, vključno z narečnimi besedami, ki jih avtorica vnaša v besedilo in z njimi začini otoško (bralsko) izkušnjo. A v vroče brezdelne dni se tihotapijo tudi hladne sape in temne sence preteklosti – kdo je Luka starejši, kdo je Luka mlajši (ki ga po prvem srečanju opiše kot tipa, ki je poln samega sebe kot polnjena paprika, njuno drugo srečanje pa je v želji po komičnosti kar nekoliko za lase privlečeno) in kdo Ana ter zakaj babica noče na Lukovo rojstnodnevno zabavo?
Na trenutke humorno in kratkomalo odštekano medgeneracijsko druženje dveh babic in najstnice je verjetno kar najboljši del romana.
Pred Sofijo se počasi izrisuje zgodba njene družine, košček za koščkom, in izkaže se, da je veliko bolj kompleksna, zgodba namreč, njena družina pa precej obsežnejša, kot bi si Sofija sploh lahko predstavljala. Izkaže se, da je Luka, na čigar zabavo babica ni hotela, v resnici njen in Lucin brat, Luka mlajši in Ana pa sta njegova vnuka. Ko je Luka v vojni izgubil sina, je sestri, ki je tedaj živela v Beogradu in bila poročena s Srbom, poslal pismo, v katerem ji je očital, da je na strani četnikov, da je prestopila v drugo vojsko.
Težki časi, težke besede in težke zamere, ki so razklale družino, do te mere, da mlajši potomci niti ne vedo drug za drugega. Sofija z najstniško neobremenjenostjo in radovednostjo poizveduje o vojni, a babica in nona tozadevno nista preveč zgovorni oziroma ponujata precej površinske in poenostavljene odgovore. Sofija pa je razmišljujoče dekle, ki kritično premišljuje tako o odnosu odraslih do otrok kot tudi o odnosih med odraslimi (in o marsičem drugem!), zato ne preseneča, da se ob družinskih okoliščinah, s katerimi je bila soočena, sprašuje: »Zakaj je tako težko reči oprosti? Zakaj ljudje ne vidijo svojih napak, ampak samo tuje? Zakaj nam je pomembneje imeti prav kot biti srečen?«
Težki časi, težke besede in težke zamere, ki so razklale družino, do te mere, da mlajši potomci niti ne vedo drug za drugega.
Njeno družino – paradoksalno – skupaj pripelje prav smrt, ki jih je pred približno dvajsetimi leti tudi ločila; noni Luce se namreč zdravstveno stanje nenadoma zelo poslabša, in ker jo mora babica spremljati v Split, Sofijo izroči v varstvo sorodnikom, torej družini svojega brata … Izkaže se, da se otroci, ki so torej v sorodu, dobro ujamejo in nekaj preostalih dni preživijo skupaj, za nameček pa v Sofijino življenje vstopi še Sven iz Švedske, s katerim se prvič poljublja kot v filmu. Razmerje med starci in njenimi vrstniki se nenadoma znatno izboljša in na koncu tega prelomnega poletja, pravzaprav kar prelomnice med otroštvom in odraslostjo, se Sofija, kljub temu, da je izgubila nono Luce, končno počuti, kot da je glavna igralka v svojem življenju. Nenazadnje se v dolgočasenju in ob domišljijskih potepih po knjižnih svetovih nauči tudi leteti – doseči ptičjo perspektivo, s katere so težave videti manjše oziroma stvari kljub oddaljenosti, ali pa prav zaradi nje, jasnejše. Lepše. Drugačne.
Za nameček v Sofijino življenje vstopi še Sven iz Švedske, s katerim se prvič poljublja kot v filmu.
Že začetek romana s karikiranim tekom (prezaščitniških) staršev za avtobusom, ki odpelje Sofijo in babico poti morju, in z zaskrbljenim maminim telefonskim klicem, ki nemudoma sledi teku, napoveduje humoren ton, ki ga avtorica z občasnimi odmiki v kakšno drugo lego v manjših odmerkih dejansko vzdržuje skozi celoten roman in je gotovo ena njegovih odlik. Kot omenjeno, sta posrečena tudi lika obeh babic in tudi vzdušje vročega otoškega poletja in življenja v Lucini hiši je zelo otipljivo, ni pa roman slogovno presežen, povedi so precej enostavne in kratke.
Jasminka Petrović sicer na primeru Sofijine družine vsaj na prvi pogled učinkovito pokaže, kako je vojna razcepila tudi družinske celice, bi šla pa lahko pri tem nekoliko bolj v globino. Tudi s prizorom, ko lahkoten klepet med babico, nono, Sofijo in sosedama nanese na novico, da so v Zadru pretepli fanta iz Srbije, ob kateri se sosedi raje kar na hitro poslovita, avtorica sicer odpira kup vprašanj (kar je seveda dobro!), a pri tem tudi ostane.
Roman Poletje, ko sem se naučila leteti se torej na dokaj lahkoten način loteva (tudi) težke teme in takšnemu pristopu ostaja zvest do konca, kar ga dela hitro, prijetno berljivega, a malenkost manj kompleksnega, kot bi lahko bil. A z ozirom na dejstvo, da je pripoved prepuščena najstnici, ki jo približno enako zanima vse živo, od poljubljanja do vojne, od branja do kužkov in sladolednih kup, morda to niti ni njegov namen.
Jasminka Petrović: Poletje, ko sem se naučila leteti (Malinc, 2025, prevod Klarisa Jovanović)
Tretji roman Lare PaukovičMiza za štiri (Cankarjeva založba, 2025) se na prvi pogled obrača k ubesedovanju občečloveških izkustev, kot je denimo žalovanje ob izgubi (glavni junakinji romana, Juliji, pri sedemindvajsetih nenadno umre mama) ali praznina v romantičnih odnosih, ter si prizadeva, da bi bil berljiv, dostopen.
Slogovno je Miza za štiri preprosto, a dokaj izčiščeno besedilo z lepim stavčnim ritmom, ki omogoča hitro, tekoče branje. Notranji monolog pripovedovalke Julije je dovolj razgiban, vanj posegajo dvogovori z ljudmi, ki jo obdajajo (s partnerjem B., z očetom, s sestro V., z materino prijateljico S. in njenim prijateljem D.), tekst tekoče prehaja med različnimi temami in vsebinsko smotrno odmerja prostor zgodbi, ki se dogaja v sedanjosti, reminiscencam in pripovedovalkinim refleksijam. Besedilo se kljub temu prehajanju med različnimi odvodi pripovedi bere izrazito jasno in avtorica prepričljivo meandrira med tem, kar postajajo vse jasneje izčiščeni pripovedni prameni – en, odvijajoč se skozi spominjanje preteklosti, en, odvijajoč se skozi intimni, v svetu prvoosebne pripovedovalke z nikomer deljeni notranji monolog, ter tretji, najbolj povnanjen, v stiku s sedanjim trenutkom romana – in ne s preteklostjo ali potenciali in možnostmi – v katerega posega tudi največ dialogov, vanj vstopa največ oseb.
Slogovno je Miza za štiri preprosto, a dokaj izčiščeno besedilo z lepim stavčnim ritmom, ki omogoča hitro, tekoče branje.
Prvi pripovedni lok romana je smrt Julijine mame Julijane, ki je umrla približno leto dni pred dogajanjem romana, ko je imela Julija sedemindvajset let. Smrt je bila nepričakovana in Julija v letu po materini smrti raziskuje odnos z materjo ter skozi opisovanje anekdot predeluje čustva, ki vznikajo v procesu žalovanja; žalost, bolečino, nemoč, nostalgičnost in anksioznost, a tudi jezo; avtorica je pri tem izrisu izrazito realistična in ji uspe izgraditi celostno emocionalno sliko žalujoče, kar se zdi pomembno – ne le da je Julija v procesu žalovanja depresivna, manj produktivna, da se počuti zataknjeno in izgubljeno, predeluje tudi zamere, ki jih je gojila do mame in skuša za nazaj njeno osebnost izgraditi pazljivo in večplastno. Pri tem je morda manj prepričljiva kot pri izgradnji emocionalne slike pripovedovalke – pri tej gradnji se zdijo deli materine osebnosti, ki so bili za pripovedovalko bolj boleči, precej bolj v ospredju kot materine dobre lastnosti. Občutek imamo, da je bila Julijana spogledljiva, a precej hladna, plitka oseba, ki so jo zanimali zlasti videz, socialni status in ekonomski razred vseh, ki so jo obdajale_i. Veliko je ponovitev, zlasti o tem, koliko ji je pomenil lastni videz, da se je bala staranja, več je tudi namigov na njeno nezvestobo, aroganco v odnosu do Julijane in hladnost v odnosu do moža.
Ne le da je Julija v procesu žalovanja depresivna, manj produktivna, da se počuti zataknjeno in izgubljeno, predeluje tudi zamere, ki jih je gojila do mame.
Podobno težavo pri izgradnji likov lahko vidimo tudi v drugih primerih; skorajda se zdi, da je pisanje imen oseb samo z velikimi začetnicami (B., S., V., D. …) nekakšen odmev tega, da pripovedovalka prihaja v stik samo z njihovimi najbolj vidnimi, najbolj površinsko razkritimi ravnmi osebnosti. Tako denimo prijateljica Julijine matere, S., in njen partner, D., ne obstajata zares kot večplastni osebi, čeprav naj bi bilo »nenavadno« zanimanje, ki ga starejši par izkazuje Juliji in njenemu partnerju po smrti njene matere, osrednje gonilo romana. S. in D. sta kot osebi izrisana stereotipizirano, kot predstavnika višjega srednjega razreda z določenimi za ljubljansko kulturno okolje pogojenimi vedenjskimi vzorci in tipizacijami (nevoščljivost, postavljanje s premoženjem, osredotočenost na videz ipd.).
Podobno Julijin partner B. pretirano shematsko deluje kot nekoliko hladen, čustveno odsoten moški, ki je v odnosu z Julijo samo iz nekakšnega udobja, navade. Imata sicer nekaj svojih ritualov, pripovedovalka opisuje njuno življenje kot sorazmerno mirno in varno, a obenem precej odtujeno, piše, da si dneve organizirata vsak po svoje, tu in tam omenja kake toplejše trenutke, na primer ogled serije zvečer in pridružen prigrizek v postelji, ampak pri tem ji ne uspe ujeti kake specifike, ki bi B. in Julijo ločila od nešteto drugih parov.
V neki meri se zdi, da je tak način izrisa oseb v romanu nameren – da odraža Julijino lastno nezmožnost videti osebe, medosebna razmerja in družbo na kompleksnejši način. Zelo osredotočena je nase, na svoje telo – podobno kot njena mama – in čeprav se zdi, da ustvarja drugačen vtis, da želi ustvariti med seboj in mamo nekakšno distanco, vidimo, da dejansko ne deluje bistveno drugače; živi dokaj izpraznjeno življenje, zahaja na družabne večere, kjer z nikomer ne vzpostavi kake globlje vezi, odtujena je od prijateljic, njen odnos z B. je prazen, z očetom zglajeno vljuden, vendar o njem izvemo še manj kot o materi, in zdi se, da se Julija z njim ne ukvarja kaj več kakor z ostalimi ljudmi v svojem življenju.
Celoten roman tako daje nekakšen vtis sedenja za pregovorno družinsko mizo, kjer se le redko izmenja kaj iskrenega.
Celoten roman tako daje nekakšen vtis sedenja za pregovorno družinsko mizo, kjer se le redko izmenja kaj iskrenega.
Obenem je kljub občosti tem in slogovne dostopnosti Miza za štiri roman, s katerim ni tako lahko priti v stik; opisuje življenje zelo specifičnega družbeno-ekonomskega razreda, kulturni visoki srednji razred iz ljubljanskega okolja, s katerim se je, če mu ne pripadaš, težko poistovetiti. V Mizi za štiri imajo vsi ljudje, celo Julija, ki je stanovanje dedovala, lastne nepremičnine v Ljubljani, izobilje denarja, ki ga zapravljajo za večerje v dragih restavracijah, njihovi pogovori pa se vrtijo okoli potovanj, medosebnih odnosov in čenč.
Tudi Julija ima tako močno socialno zaledje z lastnim stanovanjem in s službo, ki ji vendarle omogoča življenje v Ljubljani, njen največji (ekonomski) problem je, da nima lastnega avtomobila. Julije ne zanima politika, ne zanima je svet, ne zanima je nihče razen nje same, in to se odraža v praznosti teksta samega, ker ga je, pisanega s prvoosebne pozicije, preprosto težko »zapolniti« z vsebinami, ki jih je Julija zmožna posredovati.
Opisuje življenje zelo specifičnega družbeno-ekonomskega razreda, kulturni visoki srednji razred iz ljubljanskega okolja, s katerim se je, če mu ne pripadaš, težko poistovetiti.
Miza za štiri je tako najbolj prepričljiva, kjer izrisuje čustveni profil žalujoče osebe, umanjka pa ji vsebine, ki bi poskrbela, da se branje ne bi zdelo prazno; v romanu se tako skorajda nič ne zgodi, v njem ni skoraj nobenega dogodka, in po prvih tridesetih straneh atmosferična napetost upade.
Zanimivo bi bilo videti, kako bi roman deloval, če bi bil pisan tretjeosebno – morda bi tako vanj vstopilo več izrisov prostorov, globlji notranji svetovi literarnih oseb, morda celo več dogajanja – tako pa smo omejene_i na Julijino perspektivo, ki težko vzdrži romaneskno formo.
Lara Paukovič: Miza za štiri (Cankarjeva založba, 2025)
Strokovna žirija je kot eno od štirih najboljših zgodb med rekordnimi 307 prejetimi, ki jih je dobila na mizo, prepoznala tole, ki je naslovljena – Pod mizo. Napisala jo je 35-letna Sara Vodopivec.
V sredo, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, nas je na svečanosti v kavarni Pritličje na ljubljanskem Mestnem trgu povezal 14. AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo. Spoznali smo avtorice štirih kratkih zgodb, ki jih je strokovna žirija (dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar) ocenila kot najboljše v tokratni izjemno bogati beri.
Seveda vas vabimo tudi k branju zgodb Vsebina neznanega telesaZale Norčič, (Za)varujte se!Tjaše Šuligoj in Pone-srečanjeMojce Volkar Trobevšek. Hvala vsem, ki pišete in ste nam poslali svoje zgodbe … in hvala vsem, ki berete!
Po presoji strokovne žirije avtorice štirih najboljših med kar 307 prispelimi kratkimi zgodbami (z leve): Mojca Volkar Trobevšek, Tjaša Šuligoj, Sara Vodopivec, za njimi na videoposnetku Zala Norčič, ki se je na sklepni slovesnosti oglasila iz Pariza. (Fotografija: Inesa Grobler)
Pod mizo
Sara Vodopivec
Iskala sem svoje ime. Z očmi sem se sprehajala po mizi, ogrnjeni z belim prtom. Vsa ta belina me ni preslepila, vedela sem, da bo že čez nekaj ur prepojena z rdečimi madeži.
Tam je bila kartica z mojim imenom. Brez priimka, samo Doroteja. Niti gospodična ni pisalo spredaj. Z neznatnim prikimom sem se neopazno pomaknila mimo družbe, zatopljene v svoje pogovore. Zaobšla sem tete babuške, zibajoče se v ritmu svoje lastne glasbe, mimo vreščečih otrok konvoja, mamic in pametnih stricev, ki so drug drugemu pritrjevali, kot da bi potrjevali svet. Zasedla sem svoje mesto. Ko sem stopila iz avta na parkirišču, sva se z materjo ujeli s pogledom. Kot v špici kavbojskega obračuna sva se zastrmeli druga v drugo. Iz oči v oči mir pred strelom.
Kot v špici kavbojskega obračuna sva se zastrmeli druga v drugo. Iz oči v oči mir pred strelom.
Njen pogled je govoril, srajce ni zlikala, las ni ukrotila. Trmasta figa na vrhu glave je bila zanjo majhen, a zanesljiv poraz.
A ostala je tiho. Pokimala mi je in jaz njej. Restavracija je bila preblizu. Kraljica mati je izračunala, da za dostojen prepir ni dovolj časa. Belina prta je bila preveč čista, da bi jo umazali že na začetku. Omizje je bilo razporejeno v črko L na ograjeni zunanji terasi. Kraljica mati in sestra sta si dali dela – kdo kam, kdo zraven koga ne. Jaz, Dora, trideset in nekaj, sem pristala ob bratrancu v nekem kolenu in njegovi novi, visoko noseči ženi. Z eno roko jo je objemal, kakor bi se bahal s svojim ulovom. Ona se je smejala, svetlo in brezskrbno. Med nami so krožile vljudnostne besede o vremenu in o prihajajočem otroku. Ko je pristopila natakarica, sem počakala, da so se njegove oči dvignile z njenega telesa nazaj na moj obraz, da sva lahko nadaljevala s praznimi frazami. Oddahnila sem si, ker nisem sedela zraven dedija. Ta je vsakič kihal, ne da bi nastavil roko. Ko je kihnil, smo se vsi spogledali in nismo rekli nič, samo smilil se nam je tisti, ki je pač sedel zraven, ali še huje, nasproti njega.
Za našo mizo je nasproti mene sedela Botra. Nihče več ni vedel, kako ji je zares ime.
Nekoč je bila nekomu botra pri krstu, in od takrat je pač ostala Botra. Videti je bila stara sto let, njen obraz je bil razklan od gub, njeni sivi lasje pa so bili počesani nazaj in pritrjeni s sivim obročem. Bila je srednje velikosti, odeta v široko, skoraj krilu podobno svetlomodro plahto, posuto z drobnimi belimi cvetovi, in obuta v črne sandale, ki so ji tiščali debele prste z rumenimi nohti. Njene oči so bile iskrive, skoraj nagajive, s tisto otroško razposajenostjo. Ko je sonce padlo nanjo pod pravim kotom in se je zasmejala, s tistim zobatim razprtim nasmehom, je delovala skoraj nadzemeljsko. Botra ni govorila. Včasih je nekaj zamomljala, večinoma pa samo kimala. Ali še raje odkimala. Govori se, da je bila v mladosti zaljubljena v nekega vaška fanta, ki ga njen oče ni maral. Ni se hotela poročiti z nikomer drugim, in je ostala sama. Podedovala je kmetijo in tam živi še danes – sama, trmasta, neuničljiva. Ko kdaj pomislim nanjo, še vedno vonjam travo, tisto mokro, težko, sveže pokošeno. Slišim petelina, ki kriči, kot bi hotel raztrgati jutro. Vidim testo na Botrinih rokah, po žuljih, testo, ki se lepi za prste.
Ko je sonce padlo nanjo pod pravim kotom in se je zasmejala, s tistim zobatim razprtim nasmehom, je delovala skoraj nadzemeljsko. Botra ni govorila.
Moja sestra ima tri otroke. Enega od njih smo danes krstili. Malemu Otu ne bi moglo biti bolj vseeno, ali je bil sprejet v božje občestvo. On je hotel samo vlak. Končno je do mene pristopila kraljica mati in me pozdravila z »Las, ti pa ni uspelo oprati?«. Rada je delila takšne klofute v obliki vprašanj. Preden bi ji lahko odgovorila, me je preslišala in nadaljevala: »Pridi, greva pozdravit teto Zvonko. Ni te videla že od lani. Kar povej ji za tisto tvoje napredovanje.«
Stisnila sem zobe in ji sledila na drug konec mize. Vem, da je bolje, če sem tiho. Če bi kaj rekla, bi sledila razsodba. Dolga in javna. Kraljica mati ima svoj sodni sistem. Brez pravice do pritožbe. Zakaj bi sploh razlagala o napredovanju? Koga to briga? Zanje sem le stol, ki ga je treba zapolniti, da je omizje popolno. Trideset in nekaj, brez moža, brez otrok. V njihovem svetu to izbriše vse ostalo. Teta Zvonka ni skrivala ljubezni do pijače. Po njenem je bilo to povsem sprejemljivo – »ampak samo po službi, za vikend, da se malo sprostim«. Delala je z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami, kar je vsem nekako dajalo občutek, da si to lahko privošči.
Bila je glasna, topla, rdečelična. Nizka in čokata, postrižena na gobico, z nasmehom, ki je razkrival pol ust belih, ne ravno poravnanih zob. Govorila je direktno, brez filtra. In to je mojo kraljico mater redno spravljalo ob živce. Na poti domov je mati običajno začela pridigati fotru o njegovi »alkoholičarski sestri«. Fotr je bil kot ponavadi tiho, in prepričana sem, da je na poti nazaj ugasnil svoj slušni aparat. Pravzaprav je moj fotr zelo malo govoril. Včasih bi si želela, da bi povedal več. Ampak ne, tudi on je imel svojo vlogo, ki jo je zgledno odigral. Ko ni bil oče in mož, je bil v lokalu. Tam, kjer so balinali in pili svoje male zmage iz kozarcev za špricer. Hodili so na turnirje po vsej Sloveniji, kot da gre za resen šport. Sedel je le nekaj stolov stran od mojega, a se je zdelo, kot da je svetlobna leta daleč. Moja sestra se še dobro usedla ni, ker je enega lovila pod mizo, drugega pred vrati, tretji pa je že plezal na streho, da bi z nje spustil tovornjak. Nekje globoko v sebi sem bila vesela, ker je zapolnila kvoto namesto mene. Najmlajša Jasna je bila pravi hudiček. Sestri sem predlagala, da bi bilo mogoče pametno, če njo krstijo prvo.
Samo grdo me je pogledala in zasikala, da nisem v nobeno pomoč. Potem mi je v naročje zlezel Oto. Bil je tih, gledal je okoli sebe dvomeče zamišljeno, kot da v sebi nosi kakšno staro, utrujeno dušo. Včasih sem imela občutek, da si misliva isto: Kje za vraga sva se znašla? Čakala sem samo še belega zajca, ki bi priskakljal izza ovinka in nam vsem ob pogledu na uro rekel, naj se premaknemo za en sedež naprej.
Sedel je le nekaj stolov stran od mojega, a se je zdelo, kot da je svetlobna leta daleč.
Sestrin tip je bil nekaj. Po njegovem mnenju skoraj vse, po mojem komaj kaj. Vedno v srajci in belih teniskah. Že od začetka mi je šel na živce, danes pa še posebej. Vsi so ga poslušali in mu kimali, kot da prodaja resnico. Medtem je sestra lovila tri razbojnike, ki so tekali vsak v svojo smer. Držala sem malega, kraljica mati je ujela Jasno, sestrin tip pa se je delal, da ne vidi, kako Domen spet pleza na streho, da bi preveril, ali njegov tovornjak zna letet, kot v risanki. Oto je bil v tisti fazi, ko nenehno sprašuje. Odgovarjala sem mu. Včasih sem povedala po resnici, velikokrat pa sem si kaj izmislila, in to mi je bil najboljši del. Vprašal me je, zakaj so češnje rdeče in zakaj teta Zvonka stoji na mizi. Zanimalo ga je, kaj delam in ali lahko prespi pri meni. Sestra tega seveda ne bi dovolila. Zanj sem teta Dora tista, ki ima trideset in še nekaj čez, brez otrok, brez reda, brez smisla. Gledam te obraze kot stranska igralka v kakem filmu. Glave so sklonjene kot pri nedeljski maši, kjer si nihče, ki je grešil, ne upa pogledati navzgor. Grešili smo vsi. Ampak z eno zdravomarijo izgine vse. Usta srebajo vročo juho, žlice žvenketajo ob robove krožnikov, ko jo zajemajo. Nekdo nekaj reče, ostali se zasmejejo. Tudi jaz se zasmejim – ob pravem trenutku, brez razloga. Pokrižam se, ko to storijo ostali, čeprav ne vem, zakaj. »To je moje telo, ki se daje za vas.« Amen. Nagonsko sprejmem svojo vlogo – zasedem prazen stol, kot da mi je namenjen. Na levi mala Jasna srebra juho, tako je še majhna. Pomežiknem ji. Nasmehne se mi in se vrne h glasnemu srebanju svoje juhe.
Upam, da ne bo takšna kot jaz. Upam, da bo pametnejša, močnejša, trša, bolj odločna. Bolj vse. In še na deseto potenco. Kaj pa, če ne bo? Če jo bo svet pogoltnil in jo naredil jezno, tako kot je mene? Je to dekliška usoda? Na vrsti sem, da pohvalim frizuro, potrepljam po rami, naročim še soka za otroke, se zahvalim za domača jajca Botri. Iz vljudnosti pogoltnem še košček presuhega peciva in ga z grenko kavo splaknem po grlu. Včasih sem samo sedela na balkonu svoje pritlične garsonjere in gledala dol na ulico, ljudi, ki so hodili mimo.
Gledam te obraze kot stranska igralka v kakem filmu.
Napenjala sem ušesa, da bi ujela košček pogovorov, vonj kave, zvok korakov. Kdaj bi vse to lahko počela, če bi morala plezati na streho, da preprečim mulcu, da z nje spusti svoj tovornjak? Nekako ljubo mi je bilo moje življenje. Takšno, kakršno je bilo. Pogledam bratranca čez mizo. Smeji se na vsa usta, v eni roki piščančja krača, v drugi kozarec.
Fotr si je med dve flaši radenske namestil telefon in gledal nedeljsko dirko. Kraljica mati je hodila od enega do drugega in frfotala z novo fen frizuro. Jaz in Botra sva sedeli vsaka na svojem koncu, se vsake toliko spogledali, pa spet v tišino nabadali hrano vsaka s svojega krožnika. Ona je lomastila goveje zrezke in jaz svojo kuhano karfjolo.
Kaj neki razmišlja? So ji ta družinska srečanja mučna kot meni? Ves ta direndaj in ona tukaj sama. Kot jaz. Mogoče je tudi ona kdaj razmišljala o tem, čemu sploh telo ženske, če ne služi svojemu »namenu«. Če ne rodi. Če ne da naprej. Ali je ženska manj, če ne more? Ali izgubi svoj pomen, če se življenje ne nadaljuje skoznjo? Ali še huje – če si tega sploh ne želi. Čaka, da se lahko čim prej vrne v svojo samoto, med svoje kokoši, in so ji vsi ti pogovori in hrup preveč? V tistem me je pogledala, kot da sliši moje misli, in se mi nasmehnila. Zadišalo je po sveže pečenem kruhu in petelin je zakikirikal.
***
Ilustracija: Špela Jedretič
Utemeljitev priznanja strokovne žirije
Zgodba Pod mizo izstopa z izjemno tankočutnim, a hkrati ostrim literarnim pogledom na družino kot mikrokozmos družbenih pritiskov, dednih gest in neizgovorjenih bolečin. Avtorica skozi perspektivo protagonistke Doroteje odpre prepričljivo psihološko pokrajino, v kateri se banalnost družinskega kosila razpre v prostor eksistencialnih vprašanj, tihega upora in skrite solidarnosti. Ravno v sposobnosti, da iz vsakdanjega izlušči emocionalno in simbolno presežno, je literarna moč zgodbe.
Ena njenih največjih odlik je natančno opazovanje detajlov. Predmeti, geste, pogledi – vse funkcionira kot drobna semena pomena, iz katerih raste občutek tesnobe in ugrabljenosti v družinsko dinamiko. Avtorica ne potrebuje velikih dram ali eksplicitnih konfliktov; dovolj je mimobežni komentar matere, en sam dvig obrvi, nameščanje gostov okoli črke L. Vse to ustvari atmosfero, v kateri je protagonistka vseskozi hkrati prisotna in izključena, vidna in izbrisana. To je pripoved o ženski, ki jo družina ne vidi takšne, kot je, temveč takšno, kakršna bi morala biti – poročena, materinska, vnaprej umeščena v družinski inventar.
To je pripoved o ženski, ki jo družina ne vidi takšne, kot je, temveč takšno, kakršna bi morala biti – poročena, materinska, vnaprej umeščena v družinski inventar.
Zgodba mojstrsko prepleta humor in bolečino. Komični prizori otrok, ki plezajo na streho ali sprašujejo najčistejša otroška vprašanja, se kontrapunktno povezujejo z Dorotejinim notranjim monologom, ki razkriva izčrpanost, osamljenost in nenehno ocenjevanje lastne vrednosti v očeh drugih. Humor tako nikoli ni samo smešen: je obrambni mehanizem, način preživetja, droben upor proti togi, patriarhalno zasnovani družinski strukturi, kjer so vloge vnaprej določene, prostor za svobodo pa minimalen.
Ena najlepših dramaturških odločitev je lik Botre – skoraj mitske figure, ki združuje starost, otroško nagajivost, samoto in trmo. S svojo tiho prisotnostjo, z zanosom kruha, ki se lepi na prste, z rumenimi nohti in s starodavno zgodbo o zavrnjeni ljubezni, Botra postane Dorotejina zrcalna prihodnost in hkrati dokaz, da obstaja življenje zunaj družinskih pričakovanj. Obe sta ženski, ki z roba mize opazujeta družino kot ritual, ki jima ne pripada v celoti. Ko v zaključku zgodbe med njima nastopi tih, a pomenljiv pogled, dobimo enega najmočnejših trenutkov celotnega besedila – trenutek prepoznanja, skoraj skrivne prisege med »nevidnima« članicama rodbine.
Zgodba si priznanje zasluži tudi zaradi izjemne jezikovne občutljivosti. Stavki tečejo naravno, ritmično, prehajajo med opisom, notranjim monologom in dialogom, ki ni nikoli neposreden, temveč filtriran skozi protagonistkino bolečo ironijo. Avtorica vlada ekonomiji besede, hkrati pa zna ustvariti bogato, čutno atmosfero: belina prta, vonj mokre trave, srebanje juhe, petelin, ki »raztrga jutro«. Ti prizori niso zgolj dekor, ampak nosilci emocionalnega naboja in simbolike. Družinsko srečanje postane prizorišče, kjer se odvija tiha drama identitete, spola, družinske dediščine in posameznikovega poskusa, da ohrani lastno notranje življenje.
Stavki tečejo naravno, ritmično, prehajajo med opisom, notranjim monologom in dialogom …
Posebna odlika pripovedi je tudi njena sposobnost, da osebno izkušnjo protagonistke prevede v širšo, generacijsko in družbeno resonanco. Vprašanje, ali je ženska manj, če ne rodi, ni zapisano retorično, temveč izhaja iz konkretnega, verodostojno upodobljenega pritiska vsakdana. Zgodba tako presega intimni okvir in nagovarja bralko oziroma bralca na ravni razmisleka o tem, kako družina kot institucija oblikuje identiteto, kako reproducira stereotipe in hkrati – paradoksalno – ostaja prostor nežnosti, topline in celo odrešitve.
Avtorici uspe ujeti tudi lepoto v razpokah. Med hrupom, prerekanjem in stalnim nadzorom »kraljice matere« vzniknejo drobni trenutki bližine: pomežik mali Jasni, otrok v naročju, ki se zdi starejši od sveta, Botrin nasmeh, ki nosi težo desetletij. Ti drobci ne olepšujejo stvarnosti, temveč jo razširjajo – pokažejo, da tudi v najbolj utesnjenih okoljih obstajajo žepki svobode in nežnosti.
Ti drobci ne olepšujejo stvarnosti, temveč jo razširjajo – pokažejo, da tudi v najbolj utesnjenih okoljih obstajajo žepki svobode in nežnosti.
Zgodba Pod mizo si zasluži priznanje žirije, ker na izjemno zrel, literarno dovršen način razpre kompleksnost družinskih odnosov in položaja ženske, ki se poskuša prebiti skozi neprizanesljivo tkivo družinskih pričakovanj. Je delo, ki z občutkom za podrobnost, emocionalno inteligenco in prefinjeno ironijo ponuja močno, pretresljivo in dolgotrajno odmevajočo izkušnjo branja.
Besedilo ni le dobro napisano, temveč tudi nujno: v njem se prepoznamo, v njem se zrcalimo, v njem se – morda prvič – vprašamo, kdo pravzaprav sedi pod mizo in koga tam sploh vidimo.
Člani žirije dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar
***
Potem ko smo na uredništvu izvedeli za odločitev žirije, nas je seveda najprej zanimalo, kdo so avtorji ali avtorice štirih izbranih zgodb, poslanih pod psevdonimi. Izkazalo se je, da nam je Pod mizo poslala Sara Vodopivec, leta 1990 rojena v Novem mestu. Deluje na področju kulture, kjer skrbi za promocijo, urejanje vsebin in komunikacijo z javnostjo. Ob tem razvija tudi svojo pisateljsko žilico, krepi to dejavnost, ki jo dela svobodno in »živo«, kakor pravi. Vse, kar počne, počne s toplino in z občutkom, da mora imeti smisel. V življenju jo vodi radovednost in potreba, da dela dobro — tudi kadar to vidi le peščica ljudi.
No, tokrat njeno dobro delo vidimo mnogi, ne le peščica.
Na svečanosti v Pritličju smo poudarili, da se v njeni zgodbi protagonistka giblje med tišino, ki jo nosi v sebi, in hrupom družine, ki jo obdaja. Kako je avtorica iskala ravnotežje med notranjim monologom glavne junakinje in živahnim, skoraj kaotičnim dogajanjem okoli nje?
»Nekako ločujem um od telesa, kar mi omogoča, da z distance pogledam na lik, mu omogočim, da je fizično sicer prisoten, mentalno pa daleč stran, v svojem svetu,« je pojasnila Sara Vodopivec.
»Vedno sem delala to napako, da sem pisala na prvo žogo, prehitro. Zdaj sem si res vzela čas, se večkrat vračala k zgodbi …«
To zgodbo je napisala drugače kakor svoje prejšnje: »Navdih je prišel, vedela sem, kaj hočem napisati, a sem se dela lotila počasneje kot kdaj prej. Vedno sem delala to napako, da sem pisala na prvo žogo, prehitro. Zdaj sem si res vzela čas, se večkrat vračala k zgodbi … Ko se videla razpisani natečaj, sem si rekla: ‘Okej, to je to!’ Še kar nekaj časa sem zgodbo izpopolnjevala in jo oddala tik pred iztekom roka, petnajst minut do polnoči. Spraševala sem se, ali to sploh storiti. Vsi okrog so že spali, zgodbo sem še zadnjič natančno prebrala za sabo … in jo oddala.«
Skratka, razumeli bi, če bi jo naslovila – Zadnji vlak.
Še enkrat čestitamo!
Sara Vodopivec na sklepni slovesnosti 14. AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo v ljubljanskem Pritličju
Na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, 3. decembra, nas je na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani povezal 14. AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo. Spoznali smo avtorice štirih kratkih zgodb, ki jih je strokovna žirija (dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar) ocenila kot najboljše med rekordnimi 307 prispelimi na natečaj.
Mednje se je s presunljivim Pone-srečanjem, ki ga objavljamo danes, uvrstila Mojca Volkar Trobevšek. Obenem vas vabimo, da preberete še zgodbi Vsebina neznanega telesaZale Norčič in (Za)varujte se!Tjaše Šuligoj. Jutri pa sledi še Pod mizo, s katero se je v izbrano četverico uvrstila Sara Vodopivec.
Hvala vsem, ki pišete in ste nam poslali svoje zgodbe … in hvala vsem, ki berete!
Po presoji strokovne žirije avtorice štirih najboljših med kar 307 prispelimi kratkimi zgodbami (z leve): Mojca Volkar Trobevšek, Tjaša Šuligoj, Sara Vodopivec, za njimi na videoposnetku Zala Norčič, ki se je na sklepni slovesnosti oglasila iz Pariza. (Fotografija: Inesa Grobler)
Pone-srečanje
Mojca Volkar Trobevšek
Prišel je domov s tistim nenavadnim pogledom. Odsotno prisoten. Ko je še vedno hladno pomladno noč pustil za vrati, jo je bežno poljubil, in zaznala je ure in ure napora, ki so se risale na izsušenih ustnicah. Slano grob poljub je pripovedoval zgodbo naporne intervencije. Odvrgel je krvavo rdeč nahrbtnik in premočene gojzarje v prostor za opremo, kar v preznojeni uniformi obsedel za mizo in ošinil trikrat pogreto kosilo, ki je vmes že vsaj dvakrat postalo večerja. Zakopal je obraz v dlani in utrujeno zavzdihnil. Močen in zanesljiv gorski reševalec je postal nemočen opazovalec življenja. Prostor je naenkrat postal eno samo vprašanje.
»Ne boš jedel …« je bila bolj ugotovitev kot vprašanje.
»Pa smo opravili še en žalosten sprevod.«
»Ste nosili celo pot?«
»Celo pot, do ceste.«
»Helikopter?«
»Preveč vetrovno.«
»Je bil eden?«
»Eden preveč.«
Močen in zanesljiv gorski reševalec je postal nemočen opazovalec življenja.
Utrujeno se je zvlekel pod tuš. Potreboval je čas, da uredi misli, predvsem pa čustva. Poznala ga je tako dobro, da niti ni bila preveč nestrpna. Kasneje bo pred televizijo z otopelim izrazom kar sam od sebe povedal, da je Marko nabral skromen šopek pomladnega gorskega resja in mu pridal nekaj smrekovih vejic. Povezal ga je z vrvico in z rokami izkušenega gorjana pobožal zelenje. To je naredil s takšno milino, da so prisotnim stopile solze v oči. Položili so ga nesrečniku na prsi, potem ko je zdravnik reševalec ugotovil smrt. To ni bilo težko, saj človek, ki komaj še spominja na to obliko, pač ne more živeti. S prisiljeno odločnostjo je nepreklicno in dokončno zadrgnil črno vrečo. Zvoka zadrge, ki truplu poslednjič z obraza izbriše sled svetlobe, ne bo nikoli pozabil. Za trenutek so vsi zbrani umolknili v smrtni tišini, ki je zgoščena pričala o tanki meji med tukaj in onkraj. Nerodno so se prestopali, nevajeni ceremonij, pogumni in močni možje, vedno pripravljeni na akcijo. Poklonili so se pokojniku in zatem rutinsko pripravili truplo za prenos v dolino. Včasih jo je imelo, da bi podrezala vanj, kakšen je vendar občutek, ko nosiš truplo. Je teža mrtvega drugačna od teže živega? Je bil sprevod tih, je kdo pripomnil kakšen dovtip, se je komu storilo hudo, je kdo klonil pod težo mrtvega bremena? Se je kdo spotaknil in si ob tem upal izreči kletvico? Jih je še naprej spremljala tišina? Vedela je, da je za takšna vprašanja prekmalu, zato je skromno prosila, naj ji pove, kje so ga našli.
»A veš, ko prideš iz gozda na plano in se na levi in desni odpre pogled na stene, tam pri tistem velikem padlem deblu, kjer včasih počivamo? Kakšno uro pod sedlom.«
Spomnila se je. Tam je nekoč, ko ju je ujela noč, tipala za svetilko v nahrbtniku, ker se je bala, da bo zdrsnila po plazovini. Menda so moško truplo našli naključni planinci. Zmaličen obraz, zakopan v trd, zbit sneg, napol zmrznjen, skrivenčeni udi, neprepoznaven. In smrad. Ta je bil neznosen. Čez dan se je ravno toliko otoplilo, da se je sneg, ki je reveža prinesel navzdol, začel tajati, z njim pa tudi zamrznjeno telo. Telo smučarja, plezalca, planinca? Telo, ki je poslednji boj izgubilo pod težo mnogih snežink, ki so zbite skupaj v smrtonosnem plesu pod seboj pokopale vse, kar se je znašlo na njihovi poti. Se je zavedal, kaj se dogaja? Je umrl takoj ali se je dušil, zakopan v snegu?
Je umrl takoj ali se je dušil, zakopan v snegu?
»Oblečen je bil povsem neprimerno za hribe, sploh za zimske, bil je neopremljen, obut v superge. Našli smo samo eno, komaj se je še držala stopala.«
Ah, še en sanjač, ki je precenil svoje zmožnosti in podcenil kruto gorsko okolje … Ob podatku, da je šlo za tujega državljana, ki je verjetno hotel ilegalno prečkati mejo in izbral nevarno pot skozi zimske gore, je postala bolj pozorna.
»Našli smo dokumente, všite v njegovo srajco, nekaj sto evrov in fotografijo domačih. Lepi ljudje, velika družina. Pojma nimajo, kje je njihov …« Pri zadnji besedi se je zlomil in utihnil. Pokazal ji je fotografijo območja, na katerem so ga našli. Še preden so njeni možgani dojeli, kaj gleda, je prebledela. Na sivem truplu, ki je ležalo v beli plazovini, umazani od pomladnega taljenja, obdani s sivimi skalami in še bolj sivim nebom, je namreč opazila turkizen kos oblačila, ki je začuda ostal na njem – plaz ga ni pogoltnil s svojimi velikimi belimi, neznansko grozečimi usti.
»Ste našli samo njegove ostanke? Ste pogledali, če je še kje kaj zakopano? Je bilo edino truplo?!«
Zmedeno jo je pogledal in ni vedel, o čem vendar govori. Dogodek minule zime pa je v hipu vstal v njej in ji vznemiril drobovje. Spoznanje je kot oster leden mraz preplavilo njeno telo, navajeno udobja in toplote.
***
Dan se je prevesil v zgodnji večer in počasi je imela dovolj letanja od ene do druge obveznosti. Po naporni službi si je zamislila mirno popoldne s svojo družino. Morda kake pol urice dremeža, malo miru v spalnici, da uredi misli in telo. Nenehen vrišč pod oknom je sporočal, da ne bo nič. Od kod jim vendar toliko energije? Otroci so noreli okoli hiše in vsake toliko se je razlegel krik, ob katerem ji je zaledenela kri v žilah. Ni jih motil mraz, noreli so po snegu, ki le še redko pobeli dolino pod hribi. Gor ga je bilo v izobilju. Vrhove in grebene je objemal debel snežni plašč in pogled proti sanjskim goram jo je vsako jutro med vožnjo v službo navdal z obžalovanjem, da ne more tja gor. Nenehno so strašila opozorila za nevarnost plazov. No, njeni otroci so bili pred plazovi varni, razen če bi kdo nesrečno zaril glavo v sneg in ne bi mogel ven. Še vedno je bila najprej mama in zvoke svojih otrok je poznala bolje kot svoje telo. Ob misli, da bi se komu zgodilo kaj slabega, je napeta kot struna nejevoljno vstala in se pri sebi pritožila nad nepravičnostjo tega sveta. Človek ves dan dela in za nagrado dobi še več dela. Pogledala je na uro in se ovedla, da trenutno kričijo, ker so razposajeni, čez dobro uro pa bodo kričali od lakote. S pomilovanjem se je ošinila v ogledalu in se strinjala s podobo – za v trgovino bo dobra.
Vrhove in grebene je objemal debel snežni plašč in pogled proti sanjskim goram jo je vsako jutro med vožnjo v službo navdal z obžalovanjem, da ne more tja gor.
Ko se je otresla kričečih ust v vzvratnem ogledalu in slabe vesti, ker odhaja od doma za celo uro, se je sprijaznila z dnevom in mu dala blagoslov, da se lahko poslovi. Ob zadnjih sončnih žarkih je lenobno zapeljala v garažo trgovskega centra in se jezila sama nase, da si ni dneva organizirala tako, da bi se od sonca poslovila na bližnjem griču. Dnevi, ki se končajo nad sivo povprečnostjo naših rutin, so vedno dragoceni in si jih zapomnimo bolj kot one druge.
Zdolgočaseno je že kdove katerič ponovila opravek in se poskušala izogniti srečanju z bivšo sodelavko. Ni imela energije za »small talk«. Ni se vedno izšlo, in če se je ponesrečil manever umika, se je pač morala prisiliti in odigrati vlogo do konca. Rada se je pogovarjala in z določenimi ljudmi se je pogovarjala veliko. Ne nocoj, ne v trgovini, ne med tem banalnim opravkom, ki pač mora biti opravljen.
Ko je takole tehtala, ali je njeno izogibanje prav ali narobe, in med policami iskala znižane makarone, se ji je pogled ustavil na gruči mlajših moških, ki so strmeli v polico z rižem. Ni jih še videla v teh krajih, delovali so zelo eksotično. Manjše rasti, črnih las, temne kože. Oblečeni moderno, v športne copate in ozke kavbojke, a vendar so njihovo tujost izdajale cule, ki so jim bremenile ramena poleg precej nabasanih nahrbtnikov. Begunci? Migranti? A ni isto? Le kam so namenjeni v tem mrazu? Mladenič, ki mu še ne pritiče oznaka moški, je v rokah stiskal vrečko z bučkami, drugi je nesel dve paradižnikovi omaki. Borna večerja bo to, ji je šlo skozi gospodinjske možgane. Tedaj je opazila, da ima eden od njih še posebej košato črno brado in malo daljše lase. Odet v lepo ruto je res izstopal od modnega vsakdana moških iz podeželskega mesta pod gorami. Najbrž darilo njegove mame ali dekleta, je pomislila, in takoj je začutila nejasen zbodljaj tja nekam v okolico srca ali morda trebuha. Najprej ga je zagledala iz profila, kasneje, ko se je stegnil po vrečko riža, pa je ugledala tudi njegov obraz. S pogledom je zavzeto iskala tiste testenine in skušala skriti svojo radovednost. Ni ji uspelo. Jasne, kristalno čiste zeleno-rjave oči, ujete v zaraščen obraz mladega moškega, ki je še nedavno moral biti fant, so jo prikovale na mesto. Ni mogla odvrniti pogleda in tudi on je strmel.
Ni mogla odvrniti pogleda in tudi on je strmel.
V tem trenutku jo je bilo sram svojih svetlih podalpskih las, svojega srednjerazrednega stanu, sram, da si lahko privošči katerekoli makarone, sram, da živi v miru in da so njene oči začele izgubljati žar. Neskončno se je sramovala, da živi v času, ko brez najmanjšega opravičila pobijajo otroke, prav takšne, kot so njeni, male mucke, enako nedolžne, enako mehke, samo za odtenek temnejše. Sram jo je bilo, da ne zmore rešiti niti enega od njih. V zeleno-rjavi neskončnosti je zaznala močno bolečino, pomešano z naklonjenostjo, v tem pogledu je bilo upanje, pomešano z grozo, in prihodnost s preteklostjo. Te oči so videle muke, ki si jih je ona lahko samo predstavljala. Te oči so nemo spraševale.
Vzdržala je dolgo, zdaj pa je nerodno povesila pogled in vendarle pograbila najbližjo vrečico, ne da bi pogledala na ceno in vsebino. Spomnila se je svojega stanu, svoje pozicije. Ženska srednjih let s kupom otrok, hišo, avtom, službo, počitnicami, nakupovalnimi navadami, zanimanji, hrepenenji in zlatim možem. Zlata ženska v zlatih letih. On s težkim bremenom in nedoločljivo prihodnostjo, s tisto zeleno svetlobo, kot bi hotel vse pomladiti, na novo zasejati, odpreti, vzbrsteti. Ne, res ni spadal v to okolje, kjer so samo še pobirali sadove, ne da bi sejali.
Ne, res ni spadal v to okolje, kjer so samo še pobirali sadove, ne da bi sejali.
Na blagajni ji danes ni šlo dobro. Metanje artiklov v voziček in tekmovanje z blagajničarko – kdo bo prej, pi-pi-pi, jaz ali ti – je v vseh teh letih izmojstrila in ni se zgodilo redko, da so bili izdelki prej v vozičku, kot je prodajalki uspelo izstaviti račun. Prav ponosna je bila na to svojo sposobnost, še posebej kadar so bili z njo otroci. Gospa hobotnica, ki spretno manevrira med tremi opravili naenkrat. Danes je lenobno pobirala banane, kruh, makarone, jogurt in sanjarila o popolnem vikendu, ko bo najprej zjutraj v počasnem ritmu popila kavo, prelistala časopise, pocrkljala otroke in moža, nato pa za dve uri izginila med zelenje najbližjega gozda, da bi v miru razmislila o zelenosti, ki jo je srečala v trgovini. Kaos se bo spremenil v tišino in tam bo ves svet njen.
32 evrov, 4 cente. Gospa! Gospa, s kartico? Res, ni ji šlo dobro, ko je za seboj zaslišala očitajoče brundanje mlajšega urejenega gospoda, ki ni prenesel počasnosti pred seboj in sploh nikjer. Čas je denar. Zmedeno se je ozrla po nametanih vrečkah, iskala plačilno kartico, pa tisto za popust, mater, spet so od nje zahtevali neko trapasto aplikacijo, pa kaj se res pozna tistih par evrov popusta?!, obenem čutila neizmeren pritisk kolone čakajočih in med tem povsem nagonsko obrnila glavo v smer, kjer so spet zasijale tujčeve oči. Opazoval jo je s sosednje blagajne.
Čas se je ustavil, pokimal je in spodbudno pomignil z glavo proti zmešnjavi, ki jo je ustvarila. Pokimala je nazaj, za kanček privzdignila kotičke ust, kot bi se hotela nasmehniti, čeprav se ni hotela, ker bogve kakšne navade imajo v njegovi deželi, in verjetno so ženske, ki se smejejo tujcem, vsaj neotesane, če že ne nečiste, in vendar dala od sebe nekakšen neroden nasmešek. Še preden je pospravila robo in se na kratko opravičila prisotnim za počasnost, je tujec s turkizno ruto v družbi svojih izginil v mrzlo, temno noč.
***
Ilustracija: Špela Jedretič
Utemeljitev priznanja strokovne žirije
Zgodba Pone-srečanje je izjemno natančno izpisan literarni lok, ki z mojstrskim občutkom prepleta intimno, družbeno in etično dimenzijo sodobnega sveta. Avtorica ustvarja pripoved, ki je na videz tiha, skromna in nevsiljiva, vendar v sebi nosi izjemno emocionalno in simbolno težo. Prav ta dvojnost – nežnost jezika in brutalnost realnosti – ustvarja estetsko napetost, ki bralca ne spusti niti po zadnji povedi. Zaradi pripovedne učinkovitosti, večplastnosti in humanistične ostrine si zgodba zasluži priznanje žirije.
Prav ta dvojnost – nežnost jezika in brutalnost realnosti – ustvarja estetsko napetost, ki bralca ne spusti niti po zadnji povedi.
Eden ključnih dosežkov zgodbe je njena sposobnost, da iz vsakdanjega prizora – možev prihod domov po gorskoreševalni intervenciji – izpelje globoko refleksijo o vrednosti človeškega življenja in tanki meji med bližino ter odsotnostjo. Avtorica z izjemno senzibilnostjo prikaže psihično obremenjenost reševalcev, njihovo umeščenost med profesionalno rutino in neizrekljivo travmatičnostjo izkušenj. V detajlih – v zvoku zadrge, ki »poslednjič z obraza izbriše sled svetlobe«, v skromnem šopku gorskega resja, v nerodnih kretnjah moških, ki se ne znajdejo v tišini smrti – se razpira univerzalna zgodba o človeški krhkosti in o tem, kako se smrt vedno znova dotika živih.
Drugi tematski steber zgodbe predstavlja migracija, umeščena v presenetljivo, a učinkovito dramaturško zanko. Pripoved se razpre v nevsiljiv, toda pretresljiv kontrapunkt: tujčevo truplo v hribih in kasnejše »pone-srečanje« v trgovini. S tem avtorica poveže dva svetova – tistega, ki konča v snegu kot neimenovani, neopremljeni tujec, in tistega, ki še hodi med nami, prav tako brezimno, ranjeno in prepleteno s stisko. Zgodba s tem preseže površinske interpretacije migracij in pokaže, kako literatura lahko osvetli globoko človeškost, ki je v javnem diskurzu pogosto spregledana ali potlačena. Tuje oči, opisane kot »kristalno čiste zeleno-rjave«, niso eksotizirane, temveč postanejo zrcalo, v katerem protagonistka ugleda lastne privilegije, strahove in neuresničene etične dolžnosti. Ta preobrat je literarno precizen in psihološko verodostojen.
Zgodba s tem preseže površinske interpretacije migracij in pokaže, kako literatura lahko osvetli globoko človeškost.
Posebej izstopa avtoričin slog: ritmičen, atmosferičen, bogat z notranjimi podobami in emocionalno ekonomičnostjo. Stavki so izbrušeni do te mere, da noben element ni odveč; opis snega, ki »z velikimi belimi, neznansko grozečimi usti pogoltne« telo, ali pa mestni prizor s prerazporejanjem vrečk in banan – oba sta izpisana z enako pozornostjo in spoštovanjem do materialnosti sveta. Prav ta slogovna konsistentnost omogoča, da se različni svetovi – gorska intervencija, družinsko življenje, nakupovalni center – povežejo v enotno, organsko pripoved.
Zgodbo odlikuje tudi natančno psihološko oblikovanje protagonistke. Njena notranja dvojnost – med vsakdanjimi skrbmi matere in gospodinjskih drobnarij ter nenadnim moralnim in emocionalnim pretresom – je izrisana subtilno, prepričljivo in brez patetike. Avtorica izkoristi banalnost trgovskega centra, da v njem vzpostavi prostor razodetja, skoraj svetopisemski prizor srečanja »tujca«, v katerem se zgosti vsa bolečina zgodovine, migracijskih poti in izgubljenih življenj. V tem kontrastu med sivino rutine in silovitostjo etičnega trenutka se skriva izjemna literarna moč.
V tem kontrastu med sivino rutine in silovitostjo etičnega trenutka se skriva izjemna literarna moč.
Zgodba prav tako premisli o vlogi gledanja in videnja: reševalec vidi smrt, žena vidi njega, mati vidi otroke, protagonistka vidi tujca, tujec vidi njo. Vsak pogled nosi svojo težo, zgodba pa preučuje, kaj pomeni videti drugega brez predsodka in brez bega pred bolečino. Avtorica s tem subtilno razstavi sodobni evropski strah pred migranti in ga pretvori v intimno, človeško srečanje, kjer empatija končno dobi prednost pred ideologijo.
Izjemna pa je tudi konstrukcija same pripovedi: prehod med dvema časovnima plastema je gladek, dramaturško premišljen in semantično natančen. Ko se protagonistka v sedanjosti zave turkiznega kosa oblačila, ki ga je opazila na fotografiji mrtvega, se zgodba zlomi – a to stori tiho, skoraj neopazno, z veliko sugestivno močjo. Ta trenutek sinhronizacije dveh svetov deluje kot udarec, ki pa bralca ne paralizira, temveč odpira prostor za razmislek.
Zgodba Pone-srečanje dokazuje, da lahko kratka proza nagovori najtežje teme našega časa: smrt, migracije, ravnodušje, človeško odgovornost, a to stori s subtilnostjo, s spoštovanjem do likov in z izjemno jezikovno zrelostjo. Bralcu ne ponuja enostavnih odgovorov; namesto tega mu omogoči, da začuti in razmisli. Ravno zaradi tega je zgodba pomembna, pretresljiva in literarno vrhunska.
Gre za delo, ki presega okvir žanrske kratke proze in se vpisuje v širši, humanistični kontekst evropske literature. Zaradi svoje etične občutljivosti, narativne dovršenosti in estetske moči si nedvomno zasluži priznanje žirije.
Člani žirije dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar
***
Potem ko smo dešifrirali pod psevdonimom poslane izbrane zgodbe, smo ugotovili, da nam je Pone-srečanje poslala Mojca Volkar Trobevšek (1981), diplomirana komparativistka in profesorica slovenskega jezika. Je učiteljica slovenščine, urednica, moderatorka, publicistka in scenaristka dokumentarnih filmov (Tista lepa leta, Mira Marko, Drobne stvari, Vdih drugega, Drugo življenje macesna, Zapisane gore). Kot soavtorica in urednica je izdala biografijo Tista lepa leta (spomini alpinista Rada Kočevarja) in monografijo Z znanjem do zvezd: Slovenska šola za nepalske gorske vodnike. Vodi bralne klube, pogovore ob knjigah in piše. V jedru njenega zanimanja so gorski svet in z njim povezani ljudje. Z možem in s tremi sinovi živi in dela ob vznožju Kamniških Alp.
Po prebranem kajpada ne preseneča, kam je postavila zgodbo – v svet, ki ga najbolje pozna. Je vsak dan v stiku z gorami?
»Živim z njimi, gledam jih skozi okno, diham jih … Najbolj pa sem srečna, kadar grem gor,« nam je povedala na sklepni slovesnosti. In prikimala ob vprašanju, ali je poročena z gorskim reševalcem: »Mož bi moral biti danes z mano tukaj, a ga ni, ker je na reševalni akciji.«
In smo zaploskali – tokrat možu.
Po kakšni poti pa se je iz žene izvila zgodba, ki fokus z gorskega reševalca premakne na begunca? »Zgodba je nastala iz čiste nemoči,« je pojasnila Mojca Volkar Trobevšek. »Najbrž vsi dobro poznamo te občutke. Nemoč se je dolgo kopičila v meni in nekje morala ven. K sreči imamo literaturo, s pomočjo katere lahko svoje občutke izpišemo, jih pokažemo in tudi druge ljudi, bralce, spomnimo, kaj občutijo. Vedno se namreč ne zavedamo, kaj je v nas, kaj čutimo.«
Drži, pisanje zgodbe je bilo nekoliko napornejše od plezanja v visokogorje: »Nastajala je zelo dolgo. No, napisala sem jo hitro, dolgo pa sem jo polirala.«
»Nemoč se je dolgo kopičila v meni in nekje morala ven. K sreči imamo literaturo, s pomočjo katere lahko svoje občutke izpišemo, jih pokažemo in tudi druge ljudi, bralce, spomnimo, kaj občutijo. Vedno se namreč ne zavedamo, kaj je v nas, kaj čutimo.«
Novica, da je strokovna žirija njeno zgodbo izbrala kot eno od štirih najboljših med 307 prejetimi, jo je seveda razveselila. Pred prihodom na sklepno slovesnost je še pripisala: »Zame bo vse to prvič.«
»Da, doslej sem bila vedno na drugi strani. Običajno vodim takšne večere, se pogovarjam s pisatelji, pesniki in drugimi ustvarjalci, danes pa sem prvič v vlogi nagrajenke. In moram reči, da mi je zelo lepo. Predvsem je manj dela!« se je zasmejala na odru v Pritličju.
Mojca Volkar Trobevšek na sklepni slovesnosti 14. AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo v ljubljanskem Pritličju
»Kanček zaupanja v človeštvo pa še moramo imeti …« smo z odra slišali v sredo, 3. decembra. Na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, nas je na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani povezal 14. AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo. Spoznali smo avtorice štirih kratkih zgodb, ki jih je strokovna žirija (dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar) ocenila kot najboljše med rekordnimi 307 prispelimi na natečaj. Ker sta žirijo enako prepričali dve zgodbi, smo na uredništvu prisluhnili pobudi in obema podelili prvo nagrado.
Danes objavljamo kratko zgodbo (Za)varujte se!, s katero si je prvo nagrado prislužila Tjaša Šuligoj iz Trbovelj. Včeraj smo objavili Vsebino neznanega telesa, ki nam jo je iz Pariza poslala 29-letna Zala Norčič, prav tako prejemnica prve nagrade. Veselimo se prihajajočega tedna, ko nas bosta nagovorili še Mojca Volkar Trobevšek s Pone-srečanjem in Sara Vodopivec z zgodbo Pod mizo.
Po presoji strokovne žirije avtorice štirih najboljših med kar 307 prispelimi kratkimi zgodbami (z leve): Mojca Volkar Trobevšek, Tjaša Šuligoj, Sara Vodopivec, za njimi na videoposnetku Zala Norčič, ki se je na sklepni slovesnosti oglasila iz Pariza. (Fotografija: Inesa Grobler)
(Za)varujte se!
Tjaša Šuligoj
V novozgrajeni poslovni stavbi, ki jo je pred kratkim na najboljših zazidljivih zemljiščih v mestu zgradila zavarovalnica, v devetem nadstropju, v pisarni, ki je s treh strani obdana s steklenimi stenami, vsako sredo poteka sestanek ožje ekipe, ki ima posebno nalogo. Skrbno varovano nalogo, ki omogoča vse to razkošje in udobje.
Moderno opremljeno pisarno, ki omogoča vse možne priklope na sodobne elektronske naprave, krasi velika okrogla miza, h kateri so prislonjeni udobni dizajnerski stoli, piši-briši tabla in ogromen uničevalnik papirjev, vse v črno-beli kombinaciji.
Nad vhodnimi vrati v sobo je nameščena velika signalna luč rdeče barve, ki se je do zdaj prižgala že dvakrat.
Nad vhodnimi vrati v sobo je nameščena velika signalna luč rdeče barve, ki se je do zdaj prižgala že dvakrat.
V sobo v visokih petah prikoraka do popolnosti urejena ženska srednjih let, Tanja. Ostre poteze obraza ji dodatno poudarijo lasje, ki so tako čvrsto speti v figo, da se že na prvi pogled vidi, da pri njej niti misel ne more iti po svoje, kaj šele lasje.
V usnjenem krilu in srajci v črno-beli kombinaciji se vidi njena čvrsta postava. Vsakogar, ki se s pogledom ustavi na njej, opomni, da nikoli ni prepozno, da začneš hoditi v fitnes. Poleg drobnih belih bisernih uhanov njeno uho krasi črna brezžična slušalka.
Sončen dan v konferenčni sobi se v hipu ohladi, ko zazveni Tanjin ostri glas:
»Brez elektronskih sledi, sem rekla. Tudi mi v devetem nadstropju delamo tako! Inšpekcija in konkurenca ne smeta izvedeti za naše metode. Naj spomnim, že dvakrat smo bili preblizu!«
Med njenim govorjenjem vstopi moški srednjih let, Jure, in ji nemo prikima. Tanja ga s pogledom posede in prekine pogovor po telefonu. Za njim vstopita še dve ženski – Katarina, lepotica z dolgimi lasmi in prisiljenim nasmeškom, ter Andreja, kratkolasa, športne postave.
Rivalstvo med njima je očitno, ko se obe hkrati zapodita proti stolu najbliže Tanji.
Njihova podoba za mizo bi brez težav krasila naslovnico poslovne revije – že sama po sebi črno-bela, brez filtrov, brez časa.
Navidezni mir pa zmoti študentka Iza, ki v sobo porine voziček kričeče rdečih map. Rdeča se nevarno ujema s signalno lučjo nad vrati.
Med zlaganjem rdečih map po mizah Iza pojasni: »Se opravičujem za čakanje. Iz oddelka za avtomobilska zavarovanja so mi v zadnjem hipu sporočili, da pripravljajo prošnje treh kandidatov, ki se jim mudi s sklenitvijo zavarovanja. Oddelek za življenjska zavarovanja pa je ponovno zamujal, zato sem jih morala dodatno opomniti na oddajo dokumentacije v tiskani obliki. Danes je treba določiti premije za štirinajst oseb, nekaj vam jih še sproti prinesem …«
Iza ravno konča pojasnjevati, ko zadnjo mapo iz vozička odloži pred Tanjo in odvihra iz črno-bele pravljice.
Tanja globoko zavzdihne, tako da ostali za omizjem ne vedo, ali je to vzdih nezadovoljstva zaradi vihrave študentke, naveličanosti zaradi obilice dela, ki jih čaka, ali pa morda zaradi obojega.
»Danes je treba določiti premije za štirinajst oseb …«
Tanja navsezadnje vendarle pojasni, da se oddelek za življenjska zavarovanja upira novim pravilom glede določanja premij in načina pridobivanja podatkov. Po njihovem mnenju naj bi bilo laže in učinkoviteje tako, kot je bilo prej, ko so si bonuse in ugodnosti izposlovali pri svojih zavarovalnih agentih; metode pridobivanja podatkov pa naj bi bile pravno sporne, ker gre za vdor v zasebnost.
»Nekoga na tistem oddelku bo pač treba zamenjati. Ne zavedajo se, da smo zavarovalnice zaradi naravnih katastrof, za katere je kriv izključno človek, izplačale enormne količine denarja. Nehvaležni ljudje pa nas imajo vseeno v zobeh, čeprav so sami krivi za to! Zato pa je tu nova metoda, ki smo jo po mojem mnenju več kot uspešno razvili prav mi in naši dragi programerji! Nove metode določanja zavarovalnih premij odgovornost za višino prelagajo z naših ‘pohlepnih’ teženj na posameznikova ravnanja na spletu. V današnjem svetu bi moral biti vsak pozoren na svoja dejanja na spletu. To je realnost, vsekakor pa prihodnost, četudi morda še ne čisto legalna. Le bedaki ne razumejo korelacije med potencialnostjo škodnih primerov in življenjem posameznikov.«
»Nove metode določanja zavarovalnih premij odgovornost za višino prelagajo z naših ‘pohlepnih’ teženj na posameznikova ravnanja na spletu.«
Tanja globoko zavzdihne in nadaljuje: »Začnimo. Kdo danes pokriva oddelek za varnost?«
Katarina, ki si zaradi mimobežne pohvale nadrejene, saj je tudi sama sodelovala pri razvoju nove metode, vidno oddahne in pove, da ima poleg zdravja te podatke ona. Skrbno odpre živordečo mapo, Tanja pa med pisanjem po piši-briši tabli predstavi prvi primer.
»Matej Novak. Star 43 let, riba po horoskopu, ascendent v vodnarju. Ločen od maja 2022, oče dveh mladoletnih otrok, neto plača 1800 evrov. Prosi za sklenitev vseh zavarovanj pri naši hiši. Katarina, zdravje?«
»Po elektronskem kartonu je bil nazadnje na pregledu pred tremi leti, ko je menjal službo. Takrat brez posebnosti, imel pa je holesterol na zgornji meji …«
Andreja jo prekine: »Če lahko vskočim – holesterol je pri njih deden. Mama se je začela zdraviti v poznih petdesetih, oče zdravnike zavrača. Zdelo se mi je pomembno omeniti, ker kaže na vzorec obnašanja. Nadaljuj.«
»Zdravje je sicer dobro,« nadaljuje Katarina. »Je redni krvodajalec in … samo trenutek – po podatkih Eurotransplanta se je junija 2022 prijavil kot darovalec organov!«
Letnica pritegne Jureta, ki pobrska po podatkih:
»To sovpada z njegovo ločitvijo. Verjetno se je takrat spraševal o smislu življenja.«
Po kratkem premoru doda: »Imam še opombo oddelka za duševne stiske. Pravijo, da je bilo v času ločitve zaznano povečano tveganje za depresivna stanja. Pri svetovno znani platformi spletnih knjig je poslušal romantične knjige z žalostnim koncem, nazadnje, k sreči, za samopomoč. Serija obnašanja se je nekako končala sredi leta 2022, ko je kupil pametno uro in se aktivno začel ukvarjati s pohodništvom.«
»Matej Novak. Star 43 let, riba po horoskopu, ascendent v vodnarju. Ločen od maja 2022, oče dveh mladoletnih otrok, neto plača 1800 evrov. Prosi za sklenitev vseh zavarovanj pri naši hiši.«
Andreja, zadolžena za zobna zavarovanja, poroča:
»Če ga zanima tudi to zavarovanje – brez težav. Redno obiskuje ustno higieničarko, plačilo je vidno enkrat letno, kar ustreza našim standardom. Imamo pa podatek, da je za božič 2021 dobil električno zobno ščetko, ki jo po aplikaciji uporablja redno – enkrat na dan.«
Jure, ki so ga doma učili drugače, izbruhne:
»Od kdaj pa normalno higieno predstavlja umivanje zob enkrat na dan?«
Katarina ga zabodeno pogleda, se nagne naprej in, kar preseneti celo Tanjo, stopi Andreji v bran: »Številni zobozdravniki, tudi zobozdravnik gospoda Mateja, svetujejo, da se enkrat na dan uporablja ročna krtačka. Tukaj potem zaupamo strankam, da si enkrat na dan umijejo zobe sami … Kanček zaupanja v človeštvo pa še moramo imeti … Smo pa po podatkih oddelka za razvoj tehnologij samo en korak stran od tega, da bomo dobili posnetke posameznikov tudi v kopalnici, tako da bomo lahko potem stoodstotno prepričani. Znanstveno je dokazano, da gre večina ljudi v kopalnico s telefonom, in kukanje skozi kamero bo kmalu dostopno tudi nam …«
Zrak v pisarni postaja gostejši in ni videti, da Tanjo, ki predstavljene podatke skrbno zapisuje na tablo in riše – vsaj tako se zdi – samo njej znane grafe in povezave, to moti. Prav nasprotno, ob podatku o vdoru v spletne kamere se rahlo nasmehne in se v mislih prijazno opomni, da mora telefon po prihodu domov skrbno odlagati v omaro, če ne želi, da ji sodelavci na skrivaj vdirajo v zasebnost. Ali pa še huje – konkurenti. Vsekakor pa mora izreči kakšno besedo spodbude oddelku za razvoj, ker bi bila tovrstna pridobitev podatkov zanje dodaten preboj.
Andreja, ki ne želi zaostajati s predstavljanjem pomembnih podatkov za primer, nadaljuje: »Ja, to je vse super, vendar iz podatkov njegovega pametnega hladilnika v kombinaciji z aplikacijo trgovine, kjer ima kartico zvestobe, izhaja, da se v zadnjem času – v nasprotju z nutricionističnimi priporočili – na njegovem seznamu pojavljata dva izdelka. V zadnjem času kupuje povečane količine pudinga in …«
Tanja vpraša, ali se nezdravo prehranjuje v službi. Andreja pove, da je poraba zabeležena v večernih urah, pudingu pa se pridružuje tudi smoki. Tanja prikima in na tabli napiše nenavadno oznako.
Ozadje nakupov nezdrave hrane pojasni Katarina: »V kolikor trend opažate zadnje tri mesece, je to verjetno zato, ker so imeli v službi v pripravi večjo kampanjo, ki jo je vodil prav Matej. Glede na podatke iz LinkedIna pa naj bi bilo to končano do konca tega meseca. Njegovo podjetje je na projekt zelo ponosno, prepričana sem, da lahko oddelek za finance predvidi prognozo napredovanja.«
Jure prikima, Katarina pa nadaljuje: »Skratka, pudingi – delal je pozno v noč, verjetno je takrat iskal uteho v hrani. V ženskah je ni, ker ni bil prisoten na Tinderju že vse od julija, čeprav …«
Za dokončanje poročanja Katarina potrebuje še en podatek, zato mrzlično išče po mapah. Andreja potrdi: »Res je, nočno nažiranje se je začelo sredi avgusta.«
»Skratka, pudingi – delal je pozno v noč, verjetno je takrat iskal uteho v hrani. V ženskah je ni, ker ni bil prisoten na Tinderju že vse od julija, čeprav …«
Tanja, ki pokriva finančne podatke, na podlagi navedenega ugotovi: »Očitno se iz fitnesa ni izpisal zaradi poletja in aktivnosti na prostem, ampak zaradi tega projekta. Med mesečnimi bremenitvami namreč ni več osebnega trenerstva. S financami je preudaren in ne zapravlja po nepotrebnem.«
Katarina končno najde podatek, ki ga je iskala: »Aha, našla! Zanimiv je podatek, da se je povečala njegova prisotnost na Facebooku. Po podrobnejši analizi ugotavljamo, da je v resnem dopisovanju z Nino Prusnik, ki je njegova znanka iz srednje šole. Po več letih sta se srečala v prodajalni azijske hrane, kjer je Matej z otrokoma kupoval sestavine za pripravo sušija. Moram priznati, da nisem prebrala celotnega pogovora, ker je preobsežen, ampak stvar se bere resno zaljubljeno!«
Tanja veselo doda: »O, to, da je zaljubljen, precej spremeni našo kalkulacijo o tem, kakšno ceno mu lahko ponudimo. Nadaljujte!« in si veselo pomane roke ter na tablo nariše srček. »Če smem dodati, vsekakor je bil na neke vrste zmenku, četudi ne preko Tinderja, ker je konec septembra zabeležena nočitev v hotelu v Bohinju z zajtrkom.«
Andreja napravi kratek premor in dramatično doda: »Za dve osebi.«
Zadovoljna, ker je povedala en bombonček, se usede na stol, da pretegne od visokih pet utrujene noge.
»O, to, da je zaljubljen, precej spremeni našo kalkulacijo o tem, kakšno ceno mu lahko ponudimo. Nadaljujte!«
Katarina izkoristi priložnost, da spet zablesti pred Tanjo, in samozavestno pove:
»Oddelek za varnost navaja, da kljub vožnji po omejitvah sistem beleži njegovo dejavnost na telefonu – redno preverja e-pošto in se dopisuje prek chata. To seveda ne sodi med varno vožnjo, zato naj se mu premija skladno s pravilnikom poveča za tristo odstotkov!«
Ker je tabla že povsem popisana, Andreja vpraša, ali so vsi zaključili s poročanjem. Ko vsi šolsko prikimajo, Tanja povzame:
»Pred seboj imamo sliko srečnega ločenca, ki si je očitno našel novo izbranko. Pa poglejmo, koliko ga bo stalo zavarovanje. Če zdaj upoštevamo vsa dejstva in kriterije, glede na njegovo plačo … Aha, potrebujem še podatek o mesečni potrošnji in pokojninskem varčevanju.«
Tanja se spomni, da je to njeno področje, zato poda Andreji mapo in ji naroči, naj narekuje.
»Potrošnja je zmerna, redno plačuje preživnino otrokoma, je kreditno sposoben in s plačili ne zamuja. Ima redno službo že več let, glede na izobrazbo pa lahko pričakujemo napredovanje tudi v prihodnosti. Plačilna sposobnost je visoka.«
Zdi se, da je tovrstna anamneza nekaj, kar Tanjo prav navdušuje – skoraj bi lahko rekli, da ji ob njej zaigra srce.
»Pred seboj imamo sliko srečnega ločenca, ki si je očitno našel novo izbranko. Pa poglejmo, koliko ga bo stalo zavarovanje.«
Katarina doda, da glede na njegovo iskanje drugih ponudnikov na Googlu ni pričakovati, da bi se obrnil še na konkurenco. Nato z nasmeškom pripomni, da se je tudi obiskovanje pornografskih strani očitno umirilo.
Tanji je to dovolj. Zadovoljno se loti izračuna izjemno podrobnega računa – takega, da bi ga zavidal še Einstein. Še nekaj minut, pa bodo zaključili s prvim primerom.
Tišino nenadoma prekine utripanje rdeče luči in kratek pisk. Tanja za trenutek pobledi – samo ona ve, kaj pomeni en sam pisk. V sobo pridrvi Iza, živčen obraz čaka na navodila. Andreja, Katarina in Jure poskušajo ostati zbrani, a panika, ki jo skrivajo, jih nehote poravna v pokončno držo.
Tanja jim nameni le en stavek:
»Prosim, držite se protokola A.«
V hipu vsi delujejo kot dobro naoljen stroj – točno vedo, kaj morajo storiti.
Iza in Jure začneta iz map zlagati liste, Andreja prižge rezalnik papirja. Katarina medtem sproti pripravlja lične kupčke listov – največjo količino, ki jo stroj še zmore – in jih podaja Andreji, ki jih skrbno potiska skozi režo. Sliši se, kako rezalnik najprej prereže, nato pa še zmelje papir v neprepoznavne koščke. Noben dokument se ne bo nikoli več sestavil nazaj.
Tanja medtem pobriše tablo do čistega belega sijaja, pri čemer si pomaga celo s sprejem, in v mislih preračunava, koliko jih bo ta prekinitev stala. Iza odhiti iz pisarne in se vrne s pladnjem peciva ter posodo z ohlajenim šampanjcem in kozarci.
Ko v sobo vstopi kriminalist, je že vse videti popolnoma urejeno. Tanja ravno odpre penino in z nasmeškom nazdravi – na uspešno zaključen projekt.
***
Ilustracija: Špela Jedretič
Utemeljitev nagrade
Zgodba (Za)varujte se! izstopa kot izostrena satirična miniatura sodobnosti, ki z natančnostjo skalpela razgali logiko totalnega nadzora, v katerega smo potopljeni. Avtorica izbere navidez neopazen, a simbolno nabit prostor – konferenčno sobo devetega nadstropja zavarovalnice – in ga spremeni v laboratorij družbenega cinizma. Svet, ki ga zgradi, je hkrati popolnoma prepoznaven in tesnoben, saj učinkuje kot groteskno zrcalo našega vsakdana: digitalna sled postane valuta, zasebnost mit, zavarovalna premija pa moralna sodba.
Digitalna sled postane valuta, zasebnost mit, zavarovalna premija pa moralna sodba.
Osrednja odlika zgodbe je njena dramaturška natančnost. Prostor, liki in dogajanje so izpisani v sterilni črno-beli paleti, ki zrcali mentaliteto korporativnega aparata: urejenost, kontrola, brezhibnost. A ta brezhibnost je lažna – za dizajnom se skriva nasilje, ki ga avtorica nikoli ne izgovori neposredno, temveč ga razodeva skozi nabor drobnih, hladno izrečenih dejstev. Že sam začetek, ko Tanja opozori, da »tudi oni v devetem nadstropju ne puščajo elektronskih sledi«, vzpostavi suspenz, ki zgodbo drži napeto do konca. Ton je suho ironičen, a nikoli farsičen; prav zaradi te zadržanosti je satira učinkovitejša, saj nikoli ne zdrsne v karikaturo.
Zgodba blesti v svoji sposobnosti, da kompleksne družbene procese prevede v zelo konkretne, oprijemljive prizore. Avtorica natančno pokaže, kako se zavarovalniški aparat napaja iz vseprisotne digitalne infrastrukture: pametne ure, kartice zvestobe, podatki iz hladilnika, analitika družbenih omrežij, celo sklepanje o mentalnem stanju na podlagi poslušanih spletnih knjig. Z osupljivo lahkotnostjo liki sestavljajo psihološki profil neznanca, ki ga nikoli ne srečajo, a ga poznajo bolje kot on samega sebe. V tem razkrivanju je zgodba na trenutke komična, a komedija je zgolj obrambni mehanizem, ki preprečuje, da bi bralca povsem zmrazil prikazani svet.
Z osupljivo lahkotnostjo liki sestavljajo psihološki profil neznanca, ki ga nikoli ne srečajo, a ga poznajo bolje kot on samega sebe.
Likovne karakterizacije so izjemno ekonomične in hkrati zelo izrazite: Tanja kot personifikacija korporativnega nadzora, Katarina in Andreja kot konkurenčna satelita, Jure v vlogi moralista, ki svojo etiko hitro podredi sistemu, Iza kot podcenjeni, a nepogrešljivi člen verige. Avtorica iz majhnih kretenj razvije razmerja moči in odvisnosti; celotna ekipa deluje kot natančno umerjen mehanizem, kjer je vsak drugačen ton ali dvom interpretiran kot motnja, ki jo je treba odpraviti. Prav v tem strogo usklajenem kolektivnem dihanju zgodba postane tesnobna: nihče ni zgolj posameznik, vsi so funkcije.
Zaključek je dramaturško izvrsten. Ko se oglasi rdeča luč, ekipa avtomatično preklopi v protokol, ki ga bralec sicer intuitivno pričakoval, a vseeno doživi kot presunljiv trenutek resnice. Uničevanje dokumentov, brisanje tabel, popolna koreografija prikrivanja – vse deluje kot grotesken predvrtec totalitarne učinkovitosti. Vstop kriminalista pa razkrije zadnji, najbolj mračen humor: zločin je izbrisan, sistem ostane nedotaknjen, šampanjec teče. To ni zaključek, temveč ugriz v resničnost, ki jo zgodba tako precizno imitira.
(Za)varujte se! si zasluži nagrado, ker je izjemno premišljeno zasnovana, slogovno jasna, aktualna in družbeno pronicljiva pripoved. Avtorica s kirurško ostrino razkrije protislovja sodobne digitalne družbe, v kateri zasebnost postane surovina, človeška krhkost pa zgolj parameter v Excelovi tabeli. To ni le dobra zgodba, temveč pomembno opozorilo – in literarno gledano izvrstno opozorilo.
Člani žirije dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar
Avtorica s kirurško ostrino razkrije protislovja sodobne digitalne družbe, v kateri zasebnost postane surovina, človeška krhkost pa zgolj parameter v Excelovi tabeli.
Tjaša Šuligoj ob prejemu prve nagrade 14. AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo
Tjaša Šuligoj (1990) je v Slovenskem ljudskem gledališču Celje zaposlena kot pravnica, obenem je mentorica in predsednica sekcije Mladinsko gledališče Svoboda Trbovlje. Prav skozi delo v gledališču je dobila tudi izkušnje s pisanjem: občasno je pripravljala predelave besedil ali ustvarila kak krajši skeč ali prizor.
Na nagrajeno zgodbo, ki jo je na sklepni slovesnosti natečaja interpretirala igralka Rina Pleteršek, je vsakodnevno gledališko delo vsekakor vplivalo, je na odru pojasnila Tjaša Šuligoj: »To je bilo najprej odrsko besedilo, skeč, a sem presodila, da ni najprimernejši za format predstave, v kateri naj bi ga uprizorili. Zato sem se odločila, da ne bo zaživel na odru. Po dveh letih sem se spomnila na to idejo, ugotovila, da bo veliko bolj sporočilna v obliki kratke zgodbe, in besedilo predelala med porodniškim dopustom.«
Pri prikazovanju uporabe in zlorabe novih tehnologij jo je navdihovala tudi televizijska serija Črno ogledalo (Black Mirror). »V zgodbi sem želela doseči podoben učinek, ob branju naj bi začutili, da tako daleč pri nadzoru nad posameznikom vendarle še nismo, a smo zelo blizu, korak stran. Tovrstnih distopičnih zgodb imam v glavi še kar nekaj, saj res precej razmišljam o tem,« je še dejala nagrajenka.
V sredo, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, nas je na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani povezal 14. AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo. Spoznali smo avtorice štirih kratkih zgodb, ki jih je strokovna žirija (dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar) ocenila kot najboljše med rekordnimi 307 prispelimi na natečaj. Ker sta žirijo enako prepričali dve zgodbi, smo na uredništvu prisluhnili pobudi in obema podelili prvo nagrado.
Danes objavljamo kratko zgodbo Vsebina neznanega telesa, ki nam jo je iz Pariza poslala 29-letna Zala Norčič, sledila bo (Za)varujte se!, s katero si je prav tako prvo nagrado prislužila Tjaša Šuligoj iz Trbovelj. Veselimo se prihajajočega tedna, ko nas bosta nagovorili še Mojca Volkar Trobevšek s Pone-srečanjem in Sara Vodopivec z zgodbo Pod mizo.
Po presoji strokovne žirije avtorice štirih najboljših med kar 307 prispelimi kratkimi zgodbami (z leve): Mojca Volkar Trobevšek, Tjaša Šuligoj, Sara Vodopivec, za njimi na videoposnetku Zala Norčič, ki se je na sklepni slovesnosti oglasila iz Pariza. (Fotografija: Inesa Grobler)
Medtem ko na uredništvu že uživamo med urejanjem naslednjih zgodb, je tu že Vsebina neznanega telesa Zale Norčič. Najprej zgodba, zatem utemeljitev strokovne žirije in še odziv nagrajenke. Za uvod pa priporočamo, da v zgodbo vstopite z ušesi – in prisluhnete francoskemu šansonu. Boste pozneje razumeli …
Vsebina neznanega telesa
Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ko me ne vidiš, v kopalnici uporabljam tvojo drago korejsko kozmetiko. In ko me pustiš samo, s prsti polzim po orodju v tvojem ateljeju in včasih kakšnega premaknem – čisto malo, dovolj, da porušim ravnovesje. Čudne aparature, ki režejo steklo. Ko mi razlagaš o svojem delu, ne poslušam zares, samo kimam in rečem: lepo. Bedne zrezane koščke stekla sestavljaš v nekaj, kar se ti zdi smiselno, ampak mene se ne dotakne. Ko te opazujem, vem, da te ne bi mogla nikoli zares ljubiti, ker je tvoja usnjena jakna strgana na komolcu, iz nje mezi podloga, in me to moti. In ker je koža tvojih členkov razpokana in dlani hrapave. Tvoji prsti so prsti obrtnika – v nekem drugem času bi verjetno držali kladivo. Ti posodim kremo za roke?
Morda s tabo nisem bila povsem iskrena, ampak le zato, ker so moje skrivnosti zakopane globoko pod površino, in tebi je uspelo razgaliti le mojo kožo, namesto da bi poskušal pogledati globlje, razparati šive in izluščiti kosti. Moje skrivnosti so vgravirane v krvave stene moje notranjosti.
Ko leživa v postelji in ti že spiš, strmim v tvoj profil in si želim, da bi te lahko obrila, ker je tvoja brada prekošata in me žgečka, ko se poljubljava. Ne bi te obrila preveč, samo malo bi jo pristrigla, ampak glasno brnenje brivnika bi te prebudilo, zato tega ne storim. Ko ti nekoč omenim, da bi se moral obriti, se smeješ. Ne razumem, kaj naj bi bilo smešno, ker si jaz zate obrijem noge in grem na brazilsko depilacijo, in se ti to zdi samoumevno. (Ampak jaz sem ženska, in to se od mene najbrž pričakuje.) Da brazilska depilacija stane štirideset evrov, je zate nepomembno. Da mi neznanka med prisiljenim klepetom z vrelim voskom puli dlake iz intimnih predelov, je zate nedoumljivo. Upam, da si vsaj kupil kondome.
Moja prva fantazija o moških sploh ni bila seksualna. Predstavljala sem si, da zjutraj z moškim sedim za mizo in bereva vsak svoj časopis. Ta moški v moji fantaziji ima očala in kariraste hlače pižame in jaz sem oblečena v njegovo preveliko srajco. Na mizi je Bialettijeva kafetiera in pain au chocolat in riževo mleko. Soba ima ogromna okna, skoznje se cedi oranžna jutranja svetloba. Ta moški v moji fantaziji je v nasprotju s tabo lepo obrit. Tvoj atelje ima sicer ogromna okna, a so zagrnjena z debelimi zavesami, ker rad spiš do poldneva, zato jutranje svetlobe tam nikoli ne vidim. Riževega mleka nimaš, ker kavo piješ brez vsega, sploh pa ne maraš kave iz kafetiere, ker se ti zdi pregrenka. Pain au chocolat pojeva stoje pred pekarno za vogalom blizu metro postaje Saint-Paul. Časopis ne obstaja več, zato novice preberem na telefonu, ko se z metrojem vračam domov. Fantazije so le za sanjače.
Ko vztrajno režeš koščke stekla, si z njimi zelo nežen, čeprav je sámo dejanje glasno in agresivno. In potem jih mehko sestavljaš in potem spet nasilno nekaj variš, da na vse strani prskajo iskre. Hecno, kako nežne so lahko tvoje roke, čeprav so hrapave. Ko te opazujem, si želim, da bi bila tisti koščki stekla – da bi me sestavil v celoto, ki bi se ti zdela smiselna, in potem bi me morda lahko ljubil. In morda bi te lahko ljubila nazaj, ker mi je všeč tvoj temačni pogled in kako se ponoči v polsvetlobi uličnih svetilk lesketajo sivi prameni tvojih las. Četudi si pozabil kupiti kondome.
Ko te opazujem, si želim, da bi bila tisti koščki stekla – da bi me sestavil v celoto, ki bi se ti zdela smiselna, in potem bi me morda lahko ljubil.
Nekoč, ko napol gola leživa v moji postelji in puhava cigaretni dim v pariško noč, te vprašam, kaj bi naredil, če bi vedel, da bo čez eno uro konec sveta. Rečeš, da bi poklical starše in se pobotal s sestro, s katero že tri leta ne govoriš. In rečeš tudi, da bi se potem poročil z mano, ker bi si želel umreti kot poročen moški. Tvoj odgovor se mi zdi absurden. Le zakaj bi se poročil z nekom, ki si ga ravno spoznal, in kaj sploh bi spremenilo, če umreš poročen? Kaj pa če obstaja neko posmrtno življenje, kjer bi potem obtičal z menoj kot svojo ženo in bi do konca večnosti lahko spoznaval, kaj vse je narobe z mano. Na koncu se ti le neumno nasmehnem in ne rečem ničesar, igram se z mislijo, da bi ti v tistem apokaliptičnem trenutku verjetno rekla: okej. Tako ali tako ne verjamem v posmrtno življenje. Ko me vprašaš, kaj bi naredila jaz, neumno skomignem z rameni: verjetno bi poskusila heroin. Trdiš, da so droge kliše in da do njih sploh ne bi prišla, ker bi vsak idiot poskušal stakniti droge. Vsaj ne razmišljam o tem, da bi se poročila z neznancem. Mogoče bi morala heroin dobiti že zdaj in ga potem nosit s seboj, za vsak primer, če se svet res enkrat nenadno konča. In s seboj bi morala nosit tudi cianid ali arzenik ali kaj podobnega, če me v neki neizogibni distopični prihodnosti, kot vohunko ilegalne uporniške celice, ujame fašistična tajna policija in muči za informacije. Takrat bi si bila verjetno neizmerno hvaležna, da se nekje globoko v žepu skriva kapsula strupa in da bo moja strahopetna smrt vsaj rešila skrivno misijo. Mojega odgovora nisi nikoli razumel, ker nisva delila enakega sovraštva do obstoječega kapitalističnega sistema. Ti si pač odraščal v Ameriki. To je še en razlog, zakaj te ne bi nikoli zares ljubila.
Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ko gledaš stran, brskam po tvojih skicirkah. Iščem se v sledeh tvojih svinčnikov, a se ne najdem. V resnici vem, da tja ne spadam.
Tvoja usnjena jakna, tista s strganim komolcem, ima vonj po terpentinu in tobaku. Posodiš mi jo, ko ob Seni pijeva ceneno penino iz papirnatih kozarčkov. Ti oblečeš mojo preveliko jakno iz džinsa – v nekih drugih časih je pripadala mojemu očetu, ki to takrat še ni bil. Vonja po laku za lase in Guerlainovem parfumu, ker mi je Chanelovega zmanjkalo. V ušesih mi še vedno odzvanja zvok rezanja stekla. Razdrobljeno in potem prerojeno z novim pomenom. Misliš, da bi se težko prerodila tudi jaz? Začne deževati, jakni ponovno zamenjava in se vrneva vsak v svoje stanovanje. Ob Seni pozabim dežnik.
Ko te prosim, da mi pomagaš sestaviti knjižne police, si navdušen. Ne veš, a le pretvarjam se, da tega ne znam narediti sama. Enak dolgočasni model Ikeinih knjižnih polic se je znašel v vsaki moji spalnici od gimnazijskih let naprej. Razen v Pragi – tja sem odnesla samo gramofon. Pustim ti, da mi v trgovini z orodjem predavaš o vijakih in podložkah. Najboljši so tisti znamke Fischer, trdiš. Prikimavam, kot da še nikoli v življenju nisem slišala za podložko. Ko vrtaš luknje v stene, si slečeš srajco. Všeč mi je, kako se bočijo mišice na tvojih nadlakteh, ko zarivaš vrtalko v steno in se iz luknje usipa rdeč prah opeke, kot da bi stena krvavela. Podaš mi jo: zdaj pa ti. Primem težko mašino in jo plaho potisnem ob steno, ker mi je všeč, da me objameš od zadaj, oprimeš moje dlani in mi pomagaš. Oprosti, nisem ti povedala, da luknje v stene vrtam sama že od gimnazijskih let. Ko končava, leživa na postelji in kadiva. Od tam opazujem, da je spodnja polica postrani, a ti tega ne povem. Opomnik, da nisi popoln.
Primem težko mašino in jo plaho potisnem ob steno, ker mi je všeč, da me objameš od zadaj, oprimeš moje dlani in mi pomagaš. Oprosti, nisem ti povedala, da luknje v stene vrtam sama že od gimnazijskih let.
Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ko odideš iz mojega stanovanja, te voham na rjuhah. Če se ne dotaknem vzglavnika, na njem ostanejo vdolbina tvoje glave in tvoji izpadli lasje. Tipam za sledmi tvojih dlani, odtisi tvojih prstov, da bi iz njih razbrala tisto, česar ne rečeš na glas. Slečem posteljnino in jo operem na devetdeset.
Ko se voziva z metrojem, si izmišljam zgodbe neznancev, ki vstopajo v vagon. Ženska v teliranem suknjiču in dragih usnjenih čevljih na poti na sestanek anonimnih alkoholikov. Trezna je že osem let. Mlad moški, sveže obrit in z majhno potovalko, bo prestopil na linijo sedem in se peljal do Gare du Nord in tam ujel vlak za London, kamor gre obiskat brata. Njun oče je lani umrl za rakom. Dekle v vrtoglavo visokih petah gre na prvi zmenek s fantom, ki ga je spoznala na eni od zmenkarskih aplikacij. Fant se vozi na istem vlaku, v drugem vagonu. Ko se bosta prepoznala na postaji, se bo izkazalo, da je fant z interneta lagal o svoji višini. Ne sodeluješ pri zgodbicah, ki ti jih šepetam v uho. Zdijo se ti klišejske – cenen trik iz romantične komedije. Rečeš, naj si jaz izmišljam zgodbe: ti si pisateljica. Oba veva, da to ni res. To, da čečkam po zvezkih v jeziku, ki ga ne razumeš, ne pomeni, da sem pisateljica. Občutek imam, da to rečeš bolj zato, ker si želiš, da bi bila – ker zate ni dovolj, da nisem. Opazujem, kako odsotno strmiš v odseve. Ujamem tvoj pogled in te poljubim. Všeč mi je, da si tako visok, da moram pri tem stopiti na prste.
Kadar spiva v tvoji postelji, vsakič zamenjam vrstni red knjig na polici nad nama, ko gledaš stran. Zanima me, ali boš opazil. Nikoli ne opaziš – tvoje knjige niso zložene načrtno kot moje. To je še en razlog, zakaj te ne bi mogla nikoli zares ljubiti.
Nekoč mi prineseš rožo. Ker si bil z mano, ko sem na sobotnem bolšjaku pri Porte de Vanves za tri evre kupila pisan starinski keramični lonec, za katerega sicer že takrat sumim, da je v resnici kahla. Prineseš mi torej rože, da jih bom lahko posadila v kahlo. Anthurium andraeanum, ki jih v angleščini imenujejo Slikarjeva paleta. Vem, da tega ne veš, je pa naključje zelo prikladno. Škoda, da ne veš niti, da mi ta roža sploh ni všeč, ker me spominja na pogrebe in premasivno leseno pohištvo iz osemdesetih let v dnevni sobi moje babice. Rožo vseeno presadim in pustim v kuhinji, da mi rdeči cvetovi ne kvarijo barvne palete spalnice.
Kadar spiva v tvoji postelji, vsakič zamenjam vrstni red knjig na polici nad nama, ko gledaš stran. Zanima me, ali boš opazil. Nikoli ne opaziš – tvoje knjige niso zložene načrtno kot moje.
Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ko me ne slišiš, ponavljam tvoje stavke in besede, da vidim, kako zvenijo iz mojih ust. Včasih jih preoblikujem, kot da so narejeni iz gline, ki bo preoblikovala tudi tebe. Poskušam te preoblikovati tako, da bi me morda lahko ljubil. Poskušam te preoblikovati tako, da bi te morda lahko ljubila.
Dovolj te poznam, da vem – si tiste vrste človek, ki na svoj rojstni dan, takrat ko drugi pojejo vse najboljše, krili z rokami in se pretvarja, da jim dirigira, in prepeva najglasneje od vseh. Nikoli nisem marala teh ljudi. Sem tiste vrste človek, ki si v zadregi zakriva oči in se zadržano smehlja in z nerodnimi gestami moleduje, naj nehajo. Zvečer, ko sediva ob Seni in se mimo naju vozijo potniške ladje, polne opitih ameriških turistov, ki vpijejo in mahajo ljudem na bregu, vpiješ nazaj in zadovoljno vračaš pozdrave, kar me spravlja v tako zadrego, da me boli prsni koš. To je še en razlog, zakaj te ne bi nikoli zares ljubila.
Nikoli ti nisem povedala, da sem pesem La Bohème Charlesa Aznavourja na skrivaj določila za najino. Ker se je predvajala v tistem temačnem baru, za katerega si vztrajno trdil, da je vanj zahajal Jim Morrison, čeprav za to ni slišal nihče drug. Svojim prijateljem za omizjem si vzneseno razlagal nekaj o nacizmu in verjetno sploh nisi zaznal glasbe, ki se je tiho predvajala v ozadju. Verjetno nisi zaznal niti, da si me takrat pod mizo nežno pobožal po stegnu in stisnil mojo dlan. Nikoli ti ne bom povedala, da sem to pesem mesece kasneje slišala na radiu, ko sem z avtom obtičala v ljubljanski gneči in zamenjala postajo.
Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ne znava se dotikati brez napak. Tvoj jezik je poln ostrih robov in neizgovorjenih besed, ki se mi zarivajo v kožo. Moj jezik je mehak, a ne dovolj nežen, da bi te umiril. Ko se pogovarjava, nisva nikoli zares usklajena, kot dve radijski frekvenci, ki se nikoli ne ujameta v isto melodijo. Medtem ko spiš, brskam po Tindru. Medtem ko spim, si na Instagramu dopisuješ z neko glasbenico, ki je menda nesrečno poročena, kot mi zatrjuješ, ko te opozorim na dvomljivo početje. Eros pač obstaja brez etosa.
Tvoj jezik je poln ostrih robov in neizgovorjenih besed, ki se mi zarivajo v kožo. Moj jezik je mehak, a ne dovolj nežen, da bi te umiril.
Oprostim ti, da z mano nisi bil povsem iskren. Tvoje skrivnosti niso zakopane tako globoko kot moje, a so težje, zapisane v starodavnem jeziku tvojih mezopotamskih prednikov, in jaz se nisem nikoli potrudila, da bi jih razvozlala. Ko tvoje hrapave dlani drsijo čezme, so tvoji prsti pretežki – vajeni rezati steklo, a moja koža želi, da jo bereš, ne preoblikuješ. Vem, da nikoli ne boš razumel vsebine mojega neznanega telesa. Nikoli ti ne bom povedala, da sem tisto jutro, ko sem se zadnjič zbudila v tvoji postelji, odprla hladilnik in v njem zagledala tetrapak riževega mleka. Še dobro, da ne veš, kako zelo sem sovražila tvojo vodeno ameriško kavo. Nikoli ti ne bom povedala, da sem tisto jutro stala v tvojem ateljeju in potisnila košček razrezanega stekla čisto na rob delovne mize, tako daleč, da bi ob naslednjem tresljaju lahko padel na tla in se razbil. Nikoli mi ne boš povedal, če se je to tudi zgodilo.
***
Ilustracija: Špela Jedretič
Utemeljitev nagrade
Zgodba Vsebina neznanega telesa izstopa kot redko natančen portret intimnosti, ki presega motive ljubezenskega razmerja in se razvije v študijo o identiteti, bližini in prikritih mehanizmih čustvenega razkrajanja. Avtorica gradi pripoved na ponavljajočem se refrenu neiskrenosti, ki deluje kot ritmična hrbtenica besedila: vsak »morda s tabo nisem bila povsem iskrena« ni le priznanje, ampak metoda razplastitve, postopnega lupljenja notranjega sveta, v katerem se drobni vsakdani razkrijejo kot pomenljive razpoke.
Zgodbo zaznamuje izjemna občutljivost za detajl: predmeti, vonji, vsakdanje telesne prakse in premiki v prostoru niso zgolj dekor, temveč nosilci pomena. Rezanje stekla, voskanje kože, pomeščanje knjig in igranje z imaginarnimi scenariji sestavljajo simbolni register, ki bralca vodi k razumevanju protagonistkinega občutka neujemanja. Steklo se pojavlja kot ključna metafora – trdo, rezko, a hkrati prosojno – in uteleša željo po preoblikovanju sebe in drugega. Avtorica v tem motivu subtilno razkriva paradoks odnosa: protagonistka hrepeni po tem, da bi bila »sestavljena« v celoto, hkrati pa sama razstavlja, prestavlja in drobi. Ta dvojnost je izpisana z redko močjo introspekcije.
Zgodbo zaznamuje izjemna občutljivost za detajl.
Velika odlika zgodbe je psihološka kompleksnost. Pripovedovalka ni idealna opazovalka, temveč oseba z napakami, protislovji in tiho agresivnostjo. Ravno ta neolepšanost ji daje verodostojnost. Avtorica se izogne sentimentalnosti, namesto nje pa ustvari atmosfero, ki zaostri vsak trenutek intimnosti. Zgodba se spretno dotika tem sodobne partnerske dinamike – nevidnega dela ženskega telesa, kulturnih razlik, nerazrešenih pričakovanj in subtilnih razmerij moči – vendar ne postane pamflet. Aktualnost je vtkana v samo tkivo pripovedi, v izbiro gest, predmetov in emocionalnih nians.
Jezik zgodbe je eleganten, a ne pretenciozen; ritmičen, a ne dekorativen. Avtorica vodi prizore z izjemnim občutkom za atmosfero, menjaje med ostrimi, kratkimi rezi in zadržanimi, meditativnimi odstavki. Odmik med izrečenim in zamišljenim ustvarja napetost, ki ne popusti do konca. Zaključni prizor – riževo mleko v hladilniku in košček stekla, potisnjen na rob delovne mize – je mojstrovina minimalizma: nevsiljiv, a nabit s pomenom, odprt, a emocionalno zaokrožen.
Jezik zgodbe je eleganten, a ne pretenciozen; ritmičen, a ne dekorativen.
Zgodba si zasluži nagrado, ker združuje preciznost psihološkega opazovanja, simbolno rafiniranost in izjemno slogovno suverenost. To je glas, ki razume sodobno intimo v njeni krhkosti in nerazrešljivosti. Glas, ki se mu verjame – in ki ostane z bralcem še dolgo po tem, ko se košček stekla že morda razbije ali pa ostane na robu, tam, kjer ga je pustila protagonistka.
Člani žirije dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar
***
Nagrajenka pa se zahvaljuje in nam maha iz Pariza:
Ta veseli dan kulture smo sinoči v ljubljanskem Pritličju praznovali s podelitvijo nagrad 14. AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo. Letos smo na anonimni natečaj v enem mesecu, med 3. oktobrom in 3. novembrom, prejeli rekordnih 307 zgodb (lani 181), podpisanih s psevdonimi. Na sinočnji svečanosti smo postregli še s presenečenjem: po priporočilu strokovne žirije smo podelili kar dve glavni nagradi. Tjaša Šuligoj je slavila z zgodbo (Za)varujte se!, Zala Norčič z Vsebino neznanega telesa. Poleg njiju sta strokovno žirijo najbolj prepričali še Sara Vodopivec z zgodbo Pod mizo in Mojca Volkar Trobevšek z zgodbo Pone-srečanje.
Po presoji strokovne žirije avtorice štirih najboljših med kar 307 prispelimi kratkimi zgodbami (z leve): Mojca Volkar Trobevšek, Tjaša Šuligoj, Sara Vodopivec, za njimi na videu iz Pariza Zala Norčič. (Fotografija: Inesa Grobler)
Tričlansko strokovno žirijo, ki je imela zelo zahtevno delo, so sestavljali pisateljica in profesorica slovenščine na Državnem izobraževalnem zavodu Jožef Stefan v Trstu dr. Vilma Purič, knjižna urednica na založbi Beletrina Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar časopisa Dnevnik Gašper Stražišar.
»Izvirne kratke zgodbe odlikujeta večplastnost vsebin in raznolikost tematik. Avtorji in avtorice se dotikajo temeljnih bivalnih in moralnih vprašanj človeka. V številnih zgodbah izstopa izrazita družbenokritična drža: razkrivajo sivino, bedo in kulturno mizernost, ki se skrivajo za naličeno podobo sodobne stvarnosti. Pred nami se izrisuje podoba problematične družbe, v kateri ljudi obremenjujejo raznovrstne nadloge – od vsakodnevnega boja za preživetje do begunske krize, od različnih oblik zasvojenosti do kompleksnih, nerazčiščenih odnosov, ki včasih privedejo tudi do nasilja v družini,« v poročilu med drugim ugotavlja žirija.
»Pred nami se izrisuje podoba problematične družbe, v kateri ljudi obremenjujejo raznovrstne nadloge – od vsakodnevnega boja za preživetje do begunske krize, od različnih oblik zasvojenosti do kompleksnih, nerazčiščenih odnosov, ki včasih privedejo tudi do nasilja v družini.«
Gašper Stražišar je sinoči kot glasnik žirije odgovoril tudi na vprašanje, kaj bi priporočil mladim avtoricam in avtorjem: »Napisane zgodbe naj za sabo ne preberejo samo enkrat. In tistim, ki so pošiljali zgodbe, napisane s pomočjo umetne inteligence – to zelo hitro ugotovimo, saj uporablja ene in iste slogovne prijeme … Treba se je potruditi, nobena zgodba ne nastane kar čez noč. Tudi letos ocenjujemo, da so na zgodbah, ki smo jih uvrstili med štiri najboljše, avtorice veliko delale.«
Gašper Stražišar: »Treba se je potruditi, nobena zgodba ne nastane kar čez noč. Tudi letos ocenjujemo, da so na zgodbah, ki smo jih uvrstili med štiri najboljše, avtorice veliko delale.«
Po temeljitem branju, presojanju in pretresanju v več fazah je žirija le izbrala štiri finalistke, zatem pa se med dvema ni mogla odločiti za le eno najboljšo, saj sta obe vrhunski, vsaka po svoje. Po premisleku je uredništvo AirBeletrine vprašala, ali lahko obe zgodbi dobita prvo nagrado – oziroma si jo, če ne drugače, razdelita.
»Sem sem bil za. Žirijo je treba poslušati,« je na sinočnji prireditvi povedal Andraž Gombač, odgovorni urednik AirBeletrine. »In prve nagrade si avtorici ne bosta delili – vsaka dobi prvo nagrado!«
Eno od njiju, naslovljeno (Za)varujte se!, je na natečaj poslala Tjaša Šuligoj (1990) iz Trbovelj, v Slovenskem ljudskem gledališču Celje zaposlena kot pravnica, sicer pa tudi mentorica in predsednica sekcije Mladinsko gledališče Svoboda Trbovlje. Prav skozi delo v gledališču je dobila tudi izkušnje s pisanjem: občasno je pripravljala predelave besedil ali ustvarila kak krajši skeč ali prizor.
Njena zgodba (Za)varujte se! »izstopa kot izostrena satirična miniatura sodobnosti, ki z natančnostjo skalpela razgali logiko totalnega nadzora, v katerega smo potopljeni«, v utemeljivi poudarja žirija. »Avtorica izbere navidez neopazen, a simbolno nabit prostor – konferenčno sobo devetega nadstropja zavarovalnice – in ga spremeni v laboratorij družbenega cinizma. Svet, ki ga zgradi, je hkrati popolnoma prepoznaven in tesnoben, saj učinkuje kot groteskno zrcalo našega vsakdana: digitalna sled postane valuta, zasebnost mit, zavarovalna premija pa moralna sodba.« Osrednja odlika zgodbe je njena dramaturška natančnost, zgodba blesti v svoji sposobnosti, da kompleksne družbene procese prevede v zelo konkretne, oprijemljive prizore, likovne karakterizacije so izjemno ekonomične in hkrati zelo izrazite, zaključek pa dramaturško izvrsten. »Avtorica s kirurško ostrino razkrije protislovja sodobne digitalne družbe, v kateri zasebnost postane surovina, človeška krhkost pa zgolj parameter v Excelovi tabeli. To ni le dobra zgodba, temveč pomembno opozorilo – in literarno gledano izvrstno opozorilo,« utemeljitev sklene žirija.
»Tjaša Šuligoj s kirurško ostrino razkrije protislovja sodobne digitalne družbe, v kateri zasebnost postane surovina, človeška krhkost pa zgolj parameter v Excelovi tabeli.«
Njeno vsakodnevno gledališko delo je vsekakor vplivalo tudi na nagrajeno zgodbo, je na prireditvi pojasnila Tjaša Šuligoj: »To je bilo najprej odrsko besedilo, skeč, a sem presodila, da ni najprimernejši za format predstave, v kateri naj bi ga uprizorili. Zato sem se odločila, da ne bo zaživel na odru. Po dveh letih sem se spomnila na to idejo, ugotovila, da bo veliko bolj sporočilna v obliki kratke zgodbe, in besedilo predelala med porodniškim dopustom.«
Pri prikazovanju uporabe in zlorabe novih tehnologij jo je navdihovala tudi televizijska serija Črno ogledalo (Black Mirror). »V zgodbi sem želela doseči podoben učinek, ob branju naj bi začutili, da tako daleč pri nadzoru nad posameznikom vendarle še nismo, a smo zelo blizu, korak stran. Tovrstnih distopičnih zgodb imam v glavi še kar nekaj, saj res precej razmišljam o tem,« je še dejala nagrajenka.
Tjaša Šuligoj si je nagrado prislužila z zgodbo (Za)varujte se! Prvi ji je čestital Andraž Gombač, odgovorni urednik AirBeletrine. Vse nagrajenke so prejele lične plakete z beročim mačkom, delo ilustratorke in oblikovalke Hanne Jute Kozar.
Povsem drugačna je druga nagrajena zgodba Vsebina neznanega telesa, ki je do odra v Ljubljani »prepotovala pol Evrope«, kakor so povedali na slovesnosti. Na natečaj jo je poslala Zala Norčič, leta 1996 rojena v Ljubljani. Magistrirala je iz primerjalne književnosti in literarne teorije, deluje na področju filmske produkcije, dokumentarnega filma in vizualnih umetnosti, zadnji dve leti pa živi in ustvarja v Parizu, od koder se je sinoči oglasila v videoposnetku.
Nagrajenka Zala Norčič nas je sinoči nagovorila iz Pariza.
»Zgodba se je razvijala kar precej časa in je šla na poti do končne podobe skozi več verzij,« je povedala. »Začelo se je z dvema stavkoma, ki sem ju pred dobrim letom zapisala v svoj dnevnik, zatem se je počasi in postopoma razvijala. Mojo zahvalo za njeno končno podobo si zaslužijo trije. Sestra Liza, ki je vedno moja prva bralka, mi je pomagala, da je zgodba našla svoj končni izraz, in vztrajala, da sem zgodbo poslala na natečaj in lovila zadnje minute razpisanega roka. Pino Pograjc, moj drugi bralec, mi je vlil samozavest, tako da je zgodba zapustila anonimnost mojega računalnika. Lucija Stupica pa je iz prve verzije zgodbe pometala vse moje najljubše stavke, kar mi takrat ni bilo preveč všeč, ampak se je izkazalo, da je bilo nujno.«
Nagrajenka se je žiriji zahvalila za nagrado, ki je »krasno presenečenje ob koncu leta«. In seveda se še fantu, ki je zgodbo navdihnil: »Nikoli ni razumel mojega jezika in zgodbe nikoli ne bo prebral, a je brez njega ne bi bilo.«
Plaketo je v imenu Zale Norčič prevzela njena sestra in prva bralka Liza.
Zgodba Vsebina neznanega telesa po oceni strokovne žirije »izstopa kot redko natančen portret intimnosti, ki presega motive ljubezenskega razmerja in se razvije v študijo o identiteti, bližini in prikritih mehanizmih čustvenega razkrajanja«. Odlikujejo jo izjemna občutljivost za detajl, psihološka kompleksnost, eleganten, a ne pretenciozen jezik … »Zgodba si zasluži nagrado, ker združuje preciznost psihološkega opazovanja, simbolno rafiniranost in izjemno slogovno suverenost. To je glas, ki razume sodobno intimo v njeni krhkosti in nerazrešljivosti,« v utemeljitvi še ugotavlja žirija.
»Zgodba Zale Norčič si zasluži nagrado, ker združuje preciznost psihološkega opazovanja, simbolno rafiniranost in izjemno slogovno suverenost.«
Obe nagrajeni zgodbi je na sinočnji prireditvi interpretirala igralka Rina Pleteršek.
Nagrajeni zgodbi je interpretirala igralka Rina Pleteršek.
Med štiri najboljše od kar 307 prejetih zgodb je žirija uvrstila še Pone-srečanje, ki jo pripoveduje žena gorskega reševalca, avtorica Mojca Volkar Trobevšek (1981) pa fokus pretanjeno prenese in izostri na beguncu, enem od mnogih nesrečnih soljudi, ki jih preredko zares vidimo in začutimo. Strokovna žirija je kot eno od najboljših zgodb, ki jih je dobila na mizo, prepoznala še Pod mizo. V njej Sara Vodopivec (1990) glas posodi protagonistki, vešče prepleta in sooča tišino posameznika in hrup »bližnjih« v direndaju družinskega srečanja.
Mojca Volkar Trobevšek se je med štiri najboljše po presoji žirije uvrstila s Pone-srečanjem …
… Sara Vodopivec pa s kratko zgodbo Pod mizo.
Avtorice izbranih zgodb so se na sinočnji AirBeletrinini prireditvi predstavile z odgovori na vprašanja, ki sta jim jih postavila odgovorni urednik Andraž Gombač in izvršna urednica Anja Grmovšek Drab. Vse štiri poleg objave zgodb, ki jih boste v prihajajočih dneh brali na našem portalu, in nagradnega honorarja prejmejo še »knjižno darilo s težo«: letos je to Avignonski kvintet angleškega pisatelja Lawrencea Durrella, enega najbolj cenjenih književnikov 20. stoletja, avtorja slovitega Aleksandrijskega kvarteta.
Nagrajenke so sinoči prejele tudi »knjižno darilo s težo«.
Avignonski kvintet, v izvirniku med letoma 1974 in 1985 objavljen niz petih romanov, ki sestavljajo mogočno literarno umetnino, je izvrstno prevedel Ferdinand Miklavc in leta 2022 prvič v slovenščini izdala Beletrina. »Tekst vzpostavlja in slavi vseobsežno moč človeške ustvarjalnosti, ki lahko po svoji volji razdira kronologije, prehaja vsakršne meje ter z vsemi mogočimi umetniškimi orodji gradi in ohranja vzvišenost umetniškega sporočila,« v spremni besedi poudarja prevajalec.
»Vsekakor nadvse primerno darilo za tiste, ki želijo res dobro pisati,« je ob izročitvi zajetnih paketov nagrajenkam dejal Andraž Gombač, hvaležen vsem, ki so napisali in poslali 307 zgodb: »Ne bomo jih izbrisali.«
Zgledno zapolnjeno Pritličje z odra (Fotografija: Andraž Gombač)
Woody Allen jih je dopolnil 90. Sem najprej tuhtal, da bi članek ob mojstrovem jubileju začel z jagodnim izborom njegovih modrosti, ki jih pogosto navajam. Na primer: »V življenju obžalujem le to, da nisem kdo drug.«
Ali: »Življenje je polno bede, osamljenosti in trpljenja – in veliko prehitro se konča.«
Ali: »Nesmrtnosti nočem doseči s svojim delom, ampak tako da ne umrem.«
Ali: »Smrti se ne bojim, ampak bi raje videl, da doleti koga drugega.«
Ali: »Smrti se ne bojim, a ko bo potrkala na moja vrata, bi bil raje zdoma.«
Ali: »Teže od zavesti, da ni boga, je dobiti vodoinstalaterja čez vikend.«
Ali: »Ko bi mi bog le dal kakšno jasno znamenje! Na primer veliko nakazilo na moje ime v švicarski banki.«
Ali: »Vsakič kadar poslušam Wagnerja, me prime, da bi napadel Poljsko.«
Ali: »Odgovor je ljubezen. A medtem ko čakaš na odgovor, seks postavlja precej dobra vprašanja.«
Plakat za enega prvih filmov Woodyja Allena Vzemi denar in zbeži (1969)
No, potem bi v jubilejnem članku seveda preletel in ovrednotil njegove filme. Za okus na hitro sestavljen seznam, vsaj diagonalno preletite: Take the Money and Run (Vzemi denar in zbeži, 1969), Bananas (Banane, 1971), Play It Again, Sam (Zaigraj še enkrat, Sam, 1972), Everything You Always Wanted to Know About Sex (But Were Afraid to Ask) (Vse, kar ste hoteli vedeti o seksu (pa si niste upali vprašati), 1972), Sleeper (Spalec, 1973), Love and Death (Ljubezen in smrt, 1975), Annie Hall (1977), Manhattan (1979), Stardust Memories (Spomini na zvezdni prah, 1980), A Midsummer Night’s Sex Comedy (Seksi komedija kresne noči, 1982), Zelig (1983), The Purple Rose of Cairo (Škrlatna roža Caira, 1985), Hannah and Her Sisters (Hannah in njeni sestri, 1986), Crimes and Misdemeanors (Zločini in prekrški, 1989), Shadows and Fog (Sence in megla, 1991), Husbands and Wives (Možje in žene, 1992), Bullets Over Broadway (Krogle nad Broadwayjem, 1994), Mighty Aphrodite (Mogočna Afrodita, 1995), Everyone Says I Love You (Ljubim te, pravijo vsi, 1996), Deconstructing Harry (Sesuti Harry, 1997), Small Time Crooks (Majhni lopovi, 2000), The Curse of the Jade Scorpion (Škorpijonovo prekletstvo, 2001), Hollywood Ending (Propad Hollywooda, 2002), Anything Else (Ljubezen in vse ostalo, 2003), Match Point (Zadnji udarec, 2005), Scoop (Vroča zgodba, 2006), Vicky Cristina Barcelona (2008), You Will Meet a Tall Dark Stranger (Spoznala boš visokega temnega tujca, 2010), Midnight in Paris (Polnoč v Parizu, 2011), To Rome with Love (Rimu z ljubeznijo, 2012), Blue Jasmine (Otožna Jasmine, 2013), Fading Gigolo (Sivolasi žigolo, 2013), Magic in the Moonlight (Čarovnija v mesečini, 2014), Café Society (Kavarniška gospoda, 2016), Wonder Wheel (Lunapark, 2017), A Rainy Day in New York (Deževni dan v New Yorku, 2019), Rifkin’s Festival (Rifkinov festival, 2022) Coup de chance (Srečno naključje, 2023) … pa še kak omembe vreden je vmes!
Woody Allen kot spermij med tesnobnim čakanjem na skok v neznano med spolnim odnosom v filmu Vse, kar ste hoteli vedeti o seksu (pa si niste upali vprašati), 1972
No, potem bi analiziral njegovo portretiranje mest, od domačega New Yorka do Pariza, Benetk, Rima, pa seveda odnos do žensk, do igralk, s katerimi se je zapletel tudi v zasebnem življenju, kajpada imam v mislih Diane Keaton in Mio Farrow – s prvo je ostal v lepih odnosih vse do njene smrti letos, druga ga je obtožila spolnega zlorabljanja sedemletne posvojenke Dylan Farrow, medtem ko je že začel razmerje z drugo posvojenko, tedaj 21-letno Soon-Yi Previn, zdaj že 28 let njegovo ženo. Woody Allen je očitke večkrat zavrnil in zavrača jih tudi na precej straneh avtobiografije Apropos of Nothing (V zvezi z ničimer, 2020); mimogrede, na hrbtu knjige je fotografija Woodyja na kavču, ki jo je posnela – Diane Keaton.
Diane Keaton in Woody Allen v filmu Annie Hall (1977)
Pobliže bi si ogledal režiserjevo sodelovanje s poznejšimi muzami Scarlett Johansson, Emmo Stone in drugimi, seveda tudi s Cate Blanchett, ki ji je naslovna vloga v Otožni Jasmine prinesla oskarja za najboljšo žensko vlogo. Vsaj omenil bi njegovo igranje klarineta in vodenje jazzovske zasedbe …
S Scarlett Johansson v filmu Scoop (Vroča zgodba, 2006)
No, pa sem se na koncu odločil, da vse to lahko storijo tudi drugi, veliko boljši poznavalci od mene. In da to tudi že počnejo, zdaj, ob mojstrovem jubileju. Zato vam raje povem drobno štorijo, ki vam je drugi ne morejo.
Leta 2007 je Woody Allen v družbi žene Soon-Yi in drugih priplul na Lido. Na 64. Beneškem filmskem festivalu je predstavljal triler Cassandra’s Dream (Kasandrine sanje), v katerem brata igrata Ewan McGregor in Colin Farrell. Tudi onadva sta prišla, tudi.
Colin Farrell in Ewan McGregor kot brata v trilerju Cassandra’s Dream (2007)
Na tiskovni konferenci so skupaj pripovedovali o novem filmu, Woody tudi o svojem načinu dela in pogledih na življenje, vesolje in sploh vse. Z nami je delil tudi svoj življenjski credo: »Moj pogled na življenje in človeka je dokaj pesimističen. Življenje je strašno tragična reč, čisto prava nesreča. V njem so komični trenutki, zanimivi trenutki, trenutki užitka, a v samem jedru je življenje vendarle tragično. Vedno sem si želel biti pisec tragedij. Zgodilo se je pač, da sem se uveljavil v komediji. Ne govorim, da sem si kdaj želel igrati Hamleta, a resnično sem si želel pisati tragične stvari. Zdaj ko sem starejši, si to končno lahko privoščim.«
Droben, na videz krhek, je govoril zelo tiho. Sklonjenega pogleda.
»V njem so komični trenutki, zanimivi trenutki, trenutki užitka, a v samem jedru je življenje vendarle tragično.«
Izboril sem si vprašanje, dobil mikrofon in Woodyja Allena pobaral, kako vidi evolucijo komedije on, na kogar je vplival Groucho Marx (1890–1977), brkati, očalasti in najbolj brbljavi med brati Marx, medtem ko je sam vplival na mlajše, recimo na še enega velikega humorista naše dobe – Larryja Davida (1947), soavtorja kultne nanizanke Seinfeld in zvezdnika v lastni Curb Your Enthusiasm (Nikar tako živahno).
Genija komedije: Groucho Marx in Larry David
»Ja, to je zanimivo,« je odgovoril Woody Allen. »Name je prav gotovo vplivalo precej komikov. Groucho Marx je bil res najpomembnejši. Pomembno je name vplival tudi ameriški komedijant Bob Hope, ki sicer ni tako globok kot bratje Marx, a je zanimiv. Dokaj nenavadno pa je, da vsa ta leta nikoli nisem začutil, da sem tudi sam vplival na kogarkoli. Nočem, da bi zvenelo kot lažna skromnost, a če objektivno gledam, je pač tako. Vidim lahko vpliv svojih kolegov, recimo Martina Scorseseja, Francisa Forda Coppole, Roberta Altmana in Stevena Spielberga, ne pa tudi svojega vpliva. Larryja Davida imam zelo rad. Ko se je začel pojavljati, je nastopil v nekaterih mojih filmih – v Radio Days (Dnevi radia) in v kratkem filmu, ki sem ga naredil za omnibus New York Stories (Zgodbe iz New Yorka). Nikoli pa nisem pomislil, da sem vplival nanj. Že ko sem ga prvič srečal, je bil duhovit. In ostal je duhovit.«
(Pripis: že dve leti zatem je Larry David odigral glavno vlogo v Allenovem filmu Whatever Works (Karkoli že deluje, 2009), kjer upodobi ciničnega ljudomrzneža, ki se zaljubi v veliko mlajše dekle – in je obenem tako woodyjevski kakor larryjevski.)
»Previdno, stopnica!« Woody Allen zapušča dvorano po tiskovni konferenci. (Fotografija: Andraž Gombač)
»Vidim lahko vpliv svojih kolegov, recimo Martina Scorseseja, Francisa Forda Coppole, Roberta Altmana in Stevena Spielberga, ne pa tudi svojega vpliva.«
Zadnjemu taktu tiskovke je sledilo, kar je vročična, nora, lepa tradicija na beneškem festivalu še danes: ljudstvo se zgrne k pultu, zvezdniki delijo avtograme. Kadar pride kaliber, kakršen je Woody Allen, je gneča gosta. Skoznjo sem se le pririnil do pulta, z razglednico, ki sem jo kot gimnazijec imel prilepljeno na omari v svoji sobi – fotografijo z Woodyjem v telefonski govorilnici, kader iz filma Hannah in njeni sestri.
Med podpisovanjem je bil, kakršen je v filmih: za pultom nad nami je brbljal, stokal, koliko nas je, da se bo skušal podpisati, ampak ahjej, ne ve, ali se bo lahko vsem, koliko nas je … Podpisal se mi je na črno-belo kartolino. Iz gneče sem najprej izvlekel svojo roko, zatem iz gomile teles iztrgal še telo, se umikal, puščal prostor še drugim, bil že na čistini zadaj – in pogledal podpis. Ahjej, podpisal se je komaj čitljivo, s skoraj praznim kemičnim, samo začetek avtograma je videti!
In evo me spet, skozi gnečo rinem nazaj k pultu, se naslonim nanj in čez Woodyju zabentim, da je podpis zanič. Da uveljavljam reklamacijo! »Vem, vem,« živčno in brbljavo, kot v svojih filmih, hiti pojasnjevati: »Imam slabo pisalo, žal ne more biti bolje …«
Je lahko bolje, je, evo, mu v roko potisnem svoj kemični: »S tem bo šlo, ta piše!« In res gre. Ob fotografiji je viden tako začetek prvega podpisa Wo kakor tudi drugi, v katerem spet ni čisto vseh črk, ampak dobro, naj mu bo. Popravni izpit opravljen!
No, to je ta drobna štorija. O poldrugem avtogramu.
»Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek, 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so zapisani celo v kakih šolskih knjigah.«
Z veličastnim pogrebom svojega portretiranca Tone Partljič (1940) prične roman Voranc, prvo od dveh knjig, v kateri pred nami raste koroški pisatelj in politik Lovro Kuhar – Prežihov Voranc (1893–1950), mojstrski ubesedovalec domačih krajev in ljudi, vojak na soški fronti, agent kominterne, eden najpomembnejših v Komunistični partiji Jugoslavije, kjer pa zanj po Titovem prevzemu vodstva ni bilo več mesta, arestant in več let politični emigrant, ki je živel in deloval na Dunaju, v Parizu, Moskvi in drugod, s srcem pa vedno na domačem Koroškem …
Prežihov Voranc (1893–1950) na klopci pred svojim domom na Preškem Vrhu.
Prva od dveh pri Beletrini izdanih knjig, pri katerih z avtorjem sodeluje urednica Tina Vrščaj, je že med nami, Tone Partljič pa jo bo predstavil danes, v nedeljo, na zadnji dan Slovenskega knjižnega sejma. Z bralkami in bralci se bo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani srečal kar dvakrat: ob 17. uri bo izvode podpisoval na stojnici Beletrine, ob 18. uri pa se bo z njim na Glavnem odru pogovarjala Zora A. Jurič, profesorica in publicistka iz Maribora.
In prav tja, v štajersko prestolnico, sem jo mahnil, potem ko sem se s pisateljem domenil, da napraviva tole reportažo po Prežihovi Koroški. Delavnik je bil dolg, zaobjel je 15 ur in 646 prevoženih kilometrov, a dan je bil sončen in moj sopotnik zgovoren. Iz Kopra sem krenil zarana in še je bilo jutro, ko sem Partljiča pobral v središču Maribora. Najprej sva postala ob hiši, v kateri je Prežih umrl – 18. februarja 1950 je izdihnil v tedanji Vrtni ulici, danes kajpada Prežihovi.
Hiša na nekdanji Vrtni, današnji Prežihovi ulici v Mariboru, kjer je umrl pisatelj. (Fotografija: Andraž Gombač)
Tja se je pisatelj preselil v zadnjem poglavju življenja, s srcem pa je ostal na Koroškem, med svojimi ljudmi. Ti so bili nadvse ponosni, da je pisal o njih, jih »predstavil celemu svetu«, kakor pravijo v Partljičevem romanu. »Ja, zaradi Voranca cel svet ve za nas pod Uršljo!«
Za okus nekaj slikovitih in zgovornih odstavkov iz romana:
Med vojno so Korošci med seboj šepetali, Voranc je v lagerju, Voranc je v lagerju. Potem pa je maja 1945 poletel glas kot bel golob med ljudi in grulil, Voranc je živ, Voranc je živ … Hvala večnemu Bogu!
Potem so se spraševali, kaj je angina pectoris, zaradi katere bo baje kmalu umrl. To je v Samorastnikovem rodu, so nekateri trdili! Zdaj, ko bi lahko užival v državi, ki jo je prav on pomagal graditi, so ga ti povojni komunisti postavili na rob. Niso ga več potrebovali! Mogoče bi lahko pozdravil srčno aorto v Pragi, pa ni dobil potnega lista. On, Voranc! Tudi ni hotel nikoli več sprejeti nobene visoke politične funkcije. Sprejel je skrb za ljubiteljske igralce, pevce, plesalce v domačih Kotljah, to ja; poprijel je za vsako delo in je bil v vsakem krajevnem odboru za elektrifikacijo, kulturno dvorano, Mohorjevo družbo, nove ceste v hribe. Bil je proti nacionalizaciji in odvzemu zemlje za ljudi ob avstrijski meji … Drugi pa so se tepli za funkcije. Bolan je bil, pa je vseeno vsak dan deloval v Kotljah! Delal v krajevnem ljudskem odboru. Posredoval za župnike in posredoval za kmete, ki jim je agrarna komisija jemala preveč zemlje in lesa, živine in pridelkov! Protestiral je proti prisilni obvezni oddaji, ko so ljudem jemali zadnje krave ali žaklje koruze. No, res je bil z Lužnikom državni poslanec, a je zaradi bolezni večkrat manjkal. Vsi so izvedeli, da je Tito vsem drugim poslancem dal roko, samo mimo njega je šel, kot da se ne poznata. Pa sta prej deset let skupaj delala v Parizu po navodilih Kominterne … Pa mu ni dal roke! Ker je v Partiji postal iberžen?
Pri nas ni bil nikdar iberžnik! In ne bo! Mi vemo le to, da nas je postavil v svet in na zemljevid.
***
Prva od dveh knjig je že med nami. (Fotografija: Andraž Gombač)
Tako je bilo. In tako piše Partljič. Obkroživa hišo, v kateri je umrl Voranc. Spominsko ploščo visoko gori na pročelju ravno obnavljajo, krepijo napis na njej. Po zaslugi zidarskega odra in svoje plezalske strasti imam privilegij – lahko jo preberem od blizu. Kot knjigo, da.
Obnovljena spominska plošča od blizu. Z zidarskega odra. (Fotografija: Andraž Gombač)
Kreneva naprej. Klepetava. Partljič pripoveduje o Vorancu. Jaz o Cirilu Kosmaču, ki je prijateljeval z Vorancem, bil z njim ob začetku druge svetovne vojne tudi v Parizu, ga upodobil v Pomladnem dnevu in še kje …
Partljič mi pojasni še marsikaj iz Vorančevega življenja. Splezava tudi po družinskem drevesu: Lovro Kuhar se je poročil z Marijo Šišernik, imela sta dve hčerki: Vido in Mojco. Vida, poročena Slavič, je imela hčer Metko, ta pa dve hčerki: Mojco in Uršo. »In ti dve naju bosta danes sprejeli na Preškem Vrhu,« prikima Partljič. Druga Vorančeva hči Mojca, poročena Gosar, je imela dva otroka; hči Alenka Gosar – pisateljeva vnukinja – še zmeraj priča, kako so bližnji in daljni sorodniki zmeraj ohranjali lep spomin na Voranca, kakor tudi pisateljeva pranečakinja Danica Hudrap, ki se Partljiču kdaj pridruži na javnih dogodkih. Je pravnukinja pisateljevega brata Anzana, druga dva brata sta bila Lojz in Gustl, našteva Partljič …
Prežihov Voranc z ženo Marijo v Parizu leta 1937.
… in že je pred nama najina naslednja postaja, po Mariboru zdaj prva koroška: Ravne na Koroškem. Guštanj v Vorančevih časih. Gostilna Lečnik. Vrt. Tone Partljič je skrivnosten. Zakaj sva tam, bo povedal, ko sedeva. Potem ko sprejme pozdrave gostiteljev in nekaj gostov, ki pisatelja, dramatika in nekdanjega državnozborskega poslanca seveda prepoznajo – kakor ga na tem najinem romanju zatem še za vsaj en avtobus naključnih mimoidočih – no, takrat se razgovori:
Tako, če je prvi video poln besed, naj bo naslednji brez sleherne. Stara Kotnikova bajta v Podgori pri Kotljah, kjer se je 10. avgusta 1893 rodil Lovro Kuhar, je bila nekoč takšna:
He he, danes je drugačna. Sobivanje napisa na plošči in »bajte« iz mene zmeraj izvabi nasmeh. Poglejte, le poglejte:
Ob potki proti hiši obiskovalce nagovarja tudi informativna tabla Vorančeve poti. Ta se je porodila v hramih Koroške osrednje knjižnice in takratne občinske kulturne skupnosti, izvemo. Tako naj bi ohranili spomin na pisatelja in mu postavili najmogočnejši spomenik. Ureditev pisateljeve poti je spodbudilo dvoje. V prvi vrsti številni obiski iz bližnje in daljne okolice. Mnogi so romali na Preški Vrh nad Kotljami, kjer je pisateljeva vdova Marija Kuhar (1900–1995) po moževi smrti na svojem domu uredila Prežihovo spominsko sobo s pisateljevimi rokopisi, pismi, osebnimi predmeti … A mlade je v velika gosposka hiša razočarala – kje je borna kajža, o kateri so brali v Solzicah, Treh pisankah, Nagradi, Prvem maju …?!
Drugi povod pa je bil predlog, da bi pisatelju postavili sredi Kotelj mogočen bronast spomenik. Nekateri so bili za, drugi pa so se spraševali, ali ni v resnici vsa koroška zemlja njegov spomenik, ta čudovita pokrajina, polna tople sončne luči v visokem dnevu, Metin samorasli rod tja proti Karnicam, kjer sonce rdeče zahaja … Zamisel je obrodila sad: Vorančevo pot z enajstimi postajami so svečano odprli 15. maja 1977.
Postaje Vorančeve poti so označene z informativnimi tablami. (Fotografija: Andraž Gombač)
Pot se začne v bližnjem Rimskem vrelcu, kar ima tudi simbolični pomen, saj je to izvir žlahtne vode, hotuljske slatine, ki jo je slavil tudi Prežih. Med postankom popotnika opazujeva, kako zdaj tam raste nov, trajnostno zasnovan leseni hotel.
Nedaleč stran je poslednja postaja, pokopališče v Kotljah, kjer pisatelj počiva med svojimi. Še nekaj vrstic iz Partljičevega Voranca, ki nas popeljejo nazaj v tisti četrtek, 23. februarja 1950, dan, kakršnega Koroška še ni doživela: »Prvi govornik je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev France Bevk, nadel si je očala in razgrnil bele liste. Kako je majhen, so pomislili Hotuljci, ko so se spomnili svojega visokega plečatega Samorastnika. Bevk je bil doma iz Primorske, še ene slovenske rane. On je že pravi za govor na Vorančevem grobu.«
In uro pozneje: »Govori pa povedani. Pravijo, da je na vsakem grobu ležal eden, dva, ne, kar trije venci, skupaj več kot 1500. Na nobenem pogrebu doslej ni bilo toliko vencev in tudi ne ljudi, niti sedemsto let prej na grobu karantanskih vojvod ne, je rekel učitelj Zoran. Je bilo vse v rožah in svečah … Kaplje so padale z žlebov na župnišču in šoli. Res, Koroška je jokala.«
Tone Partljič ob Vorančevem poslednjem počivališču. (Fotografija: Andraž Gombač)
Danes pa je sončno … in evo naju, se že vzpenjava. Visoko v bregu, nad tisoč metri nadmorske višine in tik ob meji z Avstrijo, leži vas Strojna. »Tu je Voranc leta 1930 iz Kraljevine Jugoslavije prebegnil čez mejo, tu so se začela njegova leta v emigraciji,« mi v spokojni hribovski vasi pripoveduje Partljič. Iz bifeja stopi nekaj ljudi. Prepoznajo mojega vodiča. Naju vljudno in vztrajno vabijo na pijačo. Se zahvaliva, drugič, drugič, danes res ni časa.
Na skrajnem severu Slovenije, na 1055 metrih nadmorske višine, v vasi Strojna, kjer je Voranc leta 1930 prebegnil čez mejo, kjer so se začela njegova leta v emigraciji. (Fotografija: Andraž Gombač)
Najpomembnejša postaja: Preški Vrh. Parkirava ob peščeni poti in postojiva pri mogočnem bronastem spomeniku. Da, da, kipar Stojan Batič se je tudi tu izkazal, kimava in gledava Prežiha, ki tukaj že od leta 1979 strmi proti Kotljam, proti svojemu poslednjemu počivališču. Zakaj je tako velik, pobaram Partljiča:
Prežih in Partljič gledata proti Kotljam. (Fotografija: Andraž Gombač)
Nekaj korakov niže postojiva ob Prežihovi bajti, danes muzeju. Pisateljev oče jo je odkupil leta 1911, ko je končno dosegel, kar si je vedno želel: biti gospodar na svojem. Tudi tu se je Partljič izkazal kot izvrsten vodič:
Popotnika posediva ob Prežihovi bajti.
Nakar sledi najlepši del najinega popotovanja. Zapeljeva se še malo više po Preškem Vrhu in parkirava pred Časovo hišo. Po osvoboditvi leta 1945 je postala splošno ljudsko premoženje v upravi Društva slovenskih pisateljev, Voranc in njegova žena pa sta jo dobila v dosmrtno uživanje. No, zdaj je odplačan še zadnji obrok in hiša je spet v lasti potomcev, veselo povesta Mojca in Urška Petrič, pisateljevi pravnukinji.
Voranc pred svojim domom na Preškem Vrhu …
… in njegovi pravnukinji Mojca (levo) in Urška Petrič prav tam. (Fotografija: Andraž Gombač)
O hiši, pradedu, njegovih knjigah, srečanju s Partljičem in še čem – poglejte in prisluhnite, je poučno in tudi zabavno:
Eden vrhuncev Vorančeve slovesnosti leta 1979: Marija Kuhar odpira Prežihovo bajto.
Katera pradedova dela pa so Mojci in Urški Petrič najbolj pri srcu?
Pisateljevi pravnukinji sta se izkazali kot izvrstni gostiteljici. V hiši – prav tisti, v kateri je vdova Marija Kuhar sedem desetletij prej postavila domači muzej v spomin na pisatelja – naju je pričakala obložena miza. Na policah pa veliko pradedovih knjig v slovenščini in mnogih prevodih.
Tone Partljič z Mojco in Urško Petrič v nekdanjem Vorančevem domu, zdaj spet lasti družine, ki zgledno skrbi za zapuščino. (Fotografija: Andraž Gombač)
Prežihov Voranc v prevodih. (Fotografija: Andraž Gombač)
Mojca in Urška Petrič v pradedovi družbi. (Fotografija: Andraž Gombač)
Zatem kavo popijemo v sosednji sobi. Pod pisateljevim portretom. In druženje zaokrožimo s prav prikupnim prizorom. Sem vesel, da mi ga je uspelo ujeti in ohraniti še za vas:
Res je, precej sem govoril o Kosmaču. Spet. Da, tudi na Prežihovi poti. A je olajševalna okoliščina: poznala sta se, prijateljevala, literarna zgodovina ju je uvrstila v predal socialnega realizma (velikim pisateljem so predali zmeraj pretesni), verjamem, da ne bi bila huda, nasprotno, spet sta se povezala, četudi samo v našem besedovanju.
In za zapisnik: med zaključevanjem te reportaže sem še nekaj preverjal pri Prežihovih pravnukinjah. Pa mi, ko sem že hotel odložiti telefon, Mojca Petrič pravi: »Čakajte, čakajte, še to vam moram povedati! Sem šla potem poiskat tisto novelo, ki ste jo omenili pri nas. Tisto, v kateri Kosmač opisuje svoja francoska leta – res je, sem našla omembo svojega pradeda. Hvala!«
Mi je v čast in veselje.
Potem pomislim: v zadnjih dneh sem srečal potomce naših glavnih predstavnikov socialnega realizma, Prežihovi pravnukinji, Kosmačevo hčer ter vnukinji Franceta Bevka in Miška Kranjca. Naj organiziram srečanje, šaljivo in zavajajoče, a nikakor ne zlagano naslovljeno – Sadovi socialnega realizma?
