september 2025 - AirBeletrina

Ilustracija: Špela Jedretič

Domov / Članki / 2025 / september

Vročica poletnih večerov (satirična zgodba)

Primerilo se je nedolgo tega, sredi posebno žgočega poletja 2025.

Medtem ko so se milijoni turistov kot običajno dvizali proti morski obali in jim je znoj lil po obrazu, se jim ni niti sanjalo, da se je med njihovimi gostitelji v majhni, a slikoviti deželi razširjala neka poletna vročica, nekak virus, katerega razsežnosti, nalezljivosti in posledic v tistem trenutku nihče ni slutil. Požrtvovalni znanstveniki Hrvaškega inštituta za širjenje nalezljivih bolezni (HINB) so ne glede na težavne delovne razmere dali vse od sebe, da bi čimprej odkrili vzroke in po možnosti zaustavili napredovanje bolezni. Kakor se je zdelo, ta ni bila pogubna, vendar je bilo bolnikov že toliko, da jih ni bilo mogoče osamiti. Vprašanje je bilo, kako dolgo je zadevo moč nadzorovati in kakšne posledice, vključno s političnimi, bi okužba utegnila povzročiti.

Bolezen je delovala benigno – ali pa je vsaj tako kazalo sprva.

Vprašanje je bilo, kako dolgo je zadevo moč nadzorovati in kakšne posledice, vključno s političnimi, bi okužba utegnila povzročiti.

Vsekakor se je zdelo, da gre za nekaj prehodnega. Nekaj, na kar sploh ne bi smeli biti pozorni. Toda znanstveniki so se zavedali, da se je prav tako začela okužba s HIV-om, pa tudi tista nedavna koronavirusna. Pozorno opazovanje je ponujalo ključ za rešitev zagate.

Na prvi pogled je šlo za navadno virozo: vročina, potenje, mrzlica … vse dokler se v nekem hipu bolniki niso začeli vesti, kakor bi bili – pijani! Namreč, vidno vznemirjeni tulijo na ves glas, pojejo, vpijejo nerazumljive neumnosti, režijo se, objemajo drug drugega, ožarjenih obrazov dvigujejo desnico. Pravzaprav, je v šali dejal neki mlajši znanstvenik, je njihovo vedenje prej videti kot rezultat kake skupinske hipnoze kakor pa viroza. Ampak starejši kolegi so ga na kriznem sestanku odpravili le z očitajočim pogledom.

Zdi se, so zaključili, da je treba izolirati specifične simptome, ki jih virus povzroča in zaradi katerih se bolniki vedejo drugače od običajnih, denimo tistih, okuženih s HIV-om ali s korono, za katere je značilna splošna oslabelost organizma.

Vidno vznemirjeni tulijo na ves glas, pojejo, vpijejo nerazumljive neumnosti, režijo se, objemajo drug drugega, ožarjenih obrazov dvigujejo desnico.

Kaj hitro so ugotovili, da se okužba začne tako, da – prvič: določeni pevec/pesem spodbudi vznemirjenje in občutje skupnosti, drugič: sledi oblačenje v črna oblačila z značilnimi zgodovinskimi, danes prepovedanimi insignijami iz obdobja fašistične NDH (1941–1945), združenimi s cerkvenimi simboli križa, meča, ščita, plamenice, različnih zgodovinskih oseb kot tudi religijskih ikon, in tretjič: vse to doseže vrhunec z vzkliki iz istega zgodovinskega obdobja ZDS ali Za dom spremni (ustreznik vzklika Sieg Heil). Nekatere, zlasti še neizkušene znanstvenike iz HIZB je morda najbolj fasciniralo dejstvo, da gre za vzklike, pozdrave in pesmi, ki slavijo – drugo svetovno vojno! Vrh tega je bila nemara najpomembnejša značilnost bolezni združevanje množic na kupu in njihova potreba po tuljenju in »pozdravljanju« v skupini, nikakor ne vsak sam. Bolniki, ki jih je prizadel ta nenavadni virus, dobijo najhujše napade zmeraj v skupini. Kakor da bi jim bilo laže skupinsko, in ne posamično, kazati to čudaško lastnost bolezni – stanje izjemne razčustvovanosti.

Slavenka Drakulić (Fotografija: Andraž Gombač)

To je pomembno, so zaključili, saj je povzročanje čustvenega transa – občasnega, včasih pa dolgotrajnejšega, njegov poglavitni vidni izraz.

Do takšnih zaključkov so seveda prišli z opazovanjem ducata dogodkov med poletjem.

Po vtisih sodeč, je bil prelomni dogodek pri širjenju okužbe koncert znanega pevca Marka Perkovića (po tipu orožja, poimenovanega Thompson) na Hipodromu, 5. julija. Skrbno so preučili posnetke in poslušali na ducate pričevanj. Kajti bil je to velik dogodek, na katerem se je zbrala velikanska množica, stotine tisočev predvsem v črno oblečenih mladih, okrašenih s prepovedanimi simboli. Tistega poznega popoldneva so na koncertu v neznosni vročini padali v trans, se vsevprek objemali, pozdravljali z ZDS in izražali še vse druge značilnosti okužbe.

V nekem trenutku so znanstveniki med preučevanjem posumili, da gre morda za religijski fenomen, glede na to, da se je na tem koncertu na odru pojavil tudi katoliški duhovnik, ki je molil, in omeniti je treba tudi podobe Matere Božje, križa in rožnega venca, ki so se prikazali na nebu, sestavljeni iz svetlečih se dronov. Gre nemara za vrsto verske blaznosti, poznane že v srednjem veku?

Gre nemara za vrsto verske blaznosti, poznane že v srednjem veku?

Povsem upravičena vprašanja, še posebej ko se je izkazalo, da koncert ni bil edina množična manifestacija vročice, temveč šele njen začetek. Sledil je drugi koncert v Sinju, prav tako z več stotisoči obiskovalcev, množica v črnini, na las kot v Zagrebu – nato pa se je v presledku nekaj dni ponovil tudi na nogometnem stadionu v Splitu, kjer so tisoči navijačev ubrano vzklikali prepovedani pozdrav ZDS.

Virus je očitno zajel tudi druge dele države, prav tega pa so se znanstveniki bali. Vendar so po nekaj tednih sprevideli, za kaj pri tej bolezni gre: zaradi delovanja virusa se simpatije do preteklosti (oziroma do NDH in ustašev) izenačijo z ljubeznijo do domovine ali z domoljubjem, kakor se temu reče v hrvaškem novoreku.

In tako je nov virus nazadnje dobil ime: hrvaški ustaški virus ali HUV.

Zaradi delovanja virusa se simpatije do preteklosti (oziroma do NDH in ustašev) izenačijo z ljubeznijo do domovine ali z domoljubjem, kakor se temu reče v hrvaškem novoreku.

Ker je nekaj ugotovitev znanstvenikov pricurljalo v javnost, so bili nekateri doma in na tujem osupli, prizadevaje si razumeti, za kaj neki gre. Namreč, če obiskovalci koncertov in tekem poudarjajo fašistične simbole v hipu, ko ves preostali svet praznuje osemdeset let zmage nad fašizmom, je očitno, da imamo opravka z motnjo. Nekateri opozicijski komentatorji so celo namigovali, da je to izredno redek množični pojav t. i. retro zavesti. Za primerjavo poglejmo, kaj je zapisal nekdo v nekem nemškem časniku: »Predstavljajmo si, da bi se danes v Berlinu na koncertu zbralo nekaj milijonov ljudi, ki vpijejo Sieg Heil. Ne le policija, tudi psihiatrične ustanove bi imele polne roke dela. Ampak v majhni turistični državi to ni znak za poplah. Domačini se bodisi bojijo okužbe ali pa molčijo spričo šoka, in tujci kajpada tega ne vidijo ali pač ne prepoznajo.«

Od kod ta virus prav zdaj, so se spraševali na družabnih omrežjih. Sledile so kopice razlag, ki jih lahko zvedemo na misel, da ustašoidno vedenje velja za znamenje protijugoslovanstva in protikomunizma. Spletna bitka med ustaši in partizani, kakor je popularno poimenovana ta preklarija, ni nekaj novega, traja že desetletja, ampak zdaj se je na novo razmahnila. Tudi prvi predsednik nove Hrvaške Franjo Tuđman se je mučil z vprašanjem, kako zgraditi novo državo na edini, ki so jo dotlej imeli Hrvatje – vendar je, glej, bila fašistična. Še posebej, ker so bili Hrvatje začetniki in najštevilčnejši pripadniki protifašističnega partizanskega gibanja, s Tuđmanom vred. Zatorej je v ustavi zapisano, da je temelj nove države prav – protifašizem! Po drugi plati pa je to bil čas, ko se je bilo zaradi različnih razlogov treba odreči socializmu in rdeči zvezdi.

Hrvaški se je primerilo, da se druga svetovna vojna zanjo nikoli ni končala. Nadaljevala se je tudi v vojni v devetdesetih, ko so se nekatere prostovoljske brigade poimenovale po zločincih iz NDH, ko je ZDS postal njihov pozdrav, pozneje napol legaliziran (uvedena je bila t. i. dvojna konotacija) – in ko je sodelovanje radikalne desnice v aktualni vladi pomenilo znamenje za oživitev najhujšega v hrvaški zgodovini.

Sledile so kopice razlag, ki jih lahko zvedemo na misel, da ustašoidno vedenje velja za znamenje protijugoslovanstva in protikomunizma.

Minevali so tedni, poletna vročina je še kar vztrajala, turistov je bilo vedno več in val simptomov HUV se je, na obup znanstvenikov, širil naprej v različnih smereh. Na primer, med politiki desnice, partnerji v vladi t. i. centra. Namreč, že nekaj dni po koncertu je nekaj radikalno desnih politikov v parlamentu dvignilo roko v fašistični pozdrav. Nekaznovano. Celo na videz racionalen, uravnovešen premier je medijem pojasnil, da je prepovedani pozdrav le del pesmi MPT in kot tak nepomemben. Pri tem se je skliceval na njegov dvojni pomen. In medtem ko so znanstveniki opazovali, v kakšnem obsegu bo virus zajel politično elito, in skušali dognati, ali obstaja zdravilo (je za to potrebno zdravilo, so se že vpraševali nekateri), si je bila opozicijska javnost na jasnem, da premier omalovažuje dogodek, saj je prepričan, da obvladuje položaj.

Nadaljevalo se je takole: znanstveniki so se, logično, vprašali, kaj če se je bolezen že tako razširila, da je zajela zadostno število prebivalcev – če se simptomi v tolikšni meri udomačijo, da postanejo znosni in jih lahko prenašajo tako odporni kot neokuženi posamezniki – ali gre to še vedno šteti za bolezen? Ali vsaj za normalizacijo bolezni, ko se ta transformira, kot denimo pri nekaterih vrstah raka, v stanje, kar so predlagali pristojnim. Prišli so namreč do izredno pomembnega zaključka za obiskovalce in tuje turiste, kot tudi za dežele v okolici: HUV je bolezen, ki izvira iz specifičnih zgodovinskih in političnih okoliščin in napada zgolj Hrvate. Bilo bi skrajno nenavadno, ča bi obolel kak Šved, Srb ali Slovenec. Po tej plati je bolezen vsaj omejena in izolirana na Hrvaškem ter na področjih v okoliških deželah, kjer Hrvatje živijo, kot tudi v diaspori.

Sugestijo, da gre že dodobra razširjeno bolezen imeti za stanje, so vestno sprejeli vsi veljaki. Normalizacija, tj. širjenje omiljenih manifestacij HUV, je sledila hitreje, kot so znanstveniki HIZB in del javnosti pričakovali.

K temu so prispevale tudi domala preroške besede, ki jih je po koncertu MPT-a neformalno izrekel obrambni minister, potem ko je priznal, da je tudi sam na koncertu pozdravil s prepovedanim ZDS: »To ni bil navaden koncert. Tole je nekaj, kar je veliko več kot koncert. In v tem trenutku se bodo nekatere zadeve nepovratno začele spreminjati v politiki in družbi nasploh – v celotni Republiki Hrvaški, v hrvaški zavesti in hrvaškem narodu.«

Z njim se ne strinja tisti del javnosti (večji?, manjši?), ki nasprotuje enačenju patriotizma s poveličevanjem NDH. Seveda niso vsi domoljubi tudi ustašoljubi, toda kaj storiti, ko se je v vročih poletnih mesecih virusno ustašoljubje vsililo kot merilo domoljubja oziroma hrvaštva oziroma patriotizma?

Obstajajo državljani, ki se sprašujejo, kako resno je to stanje. Ali morda želijo politiki in državljani te deželice, ki ima rada koncerte, tekme in vojaške parade, vrniti na oblast kakšno svojo obliko NDH?

Seveda niso vsi domoljubi tudi ustašoljubi, toda kaj storiti, ko se je v vročih poletnih mesecih virusno ustašoljubje vsililo kot merilo domoljubja oziroma hrvaštva oziroma patriotizma?

Resda številni ne skrivajo, da želijo čisto državo brez priseljencev temnejše polti, najsibo legalnih ali ilegalnih, da o Srbih niti ne govorimo. Ampak bilo bi pretirano, če bi iz tega sklepali, da bi UHV lahko povzročil nekaj takega, kot je bilo zapisano v uvodniku (s podpisom »Poglavnik«) prve številke Ustaša februarja 1932, ki pravi, da so »v boju za svete cilje dovoljena vsa sredstva, tudi tista najstrahotnejša /…/ nož, revolver in peklenski stroj, to so idoli, to so zvonovi, ki bodo naznanili zarjo in vstajenje Neodvisne Države Hrvaške.«

Neodvisna država je ustvarjena, ostala pa je ostra ideološka delitev državljanov, o kateri se turistom (in turizem je poglavitna gospodarska veja) k sreči niti ne sanja.

O prihodnosti okužbe znanstveniki z začetka zgodbe ne marajo govoriti. Pravijo, da so predvidevanja neresno početje in da zadošča, če vemo, da katerikoli virus lahko mutira ali se pritaji do ugodnih okoliščin za njegov nastop.

Ampak politične in druge posledice bolezni tehle strokovnjakov za širjenje nalezljivih bolezni sploh ne zadevajo.

Za številne poznavalce in opazovalce s strani pa je bila vendarle prav bolezen še eden izmed dokazov, da veliko državljanov turistične državice živi v preteklosti in da starejše in novejše vojne v spremenjeni obliki še zmeraj živijo na Hrvaškem.

Prevedla Sonja Polanc

___________________________________________________________________________________

S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.

Na balkonu Balkana Slavenka Drakulić

Fotografija: Taja Hrovat

Domov / Članki / 2025 / september

Gregor Strasbergar – Štras: »Življenje je zelo lepa stvar«

Samanta Hadžić Žavski

O avtorju
Članki
Podkasti

Z Gregorjem Strasbergarjem – Štrasom, pevcem novomeškega benda MRFY, sva se srečala na oblačno soboto, v Celjskem mladinskem centru, kjer so MRFY nekaj ur pozneje nastopili na FUL Festu. Festival za mlade, ki tu poteka že tradicionalno, jih je letos gostil drugič, in zvečer so, nič kaj presenetljivo in kljub deževju, na odru spet nažigali in navdušili.

Gregor je prijeten, topel in sproščen sogovornik, ki s svojo širino, smislom za humor in odštekano karizmo zlahka ustvari občutek, da se pogovarjaš s prijateljem.

MRFY je eden najprepoznavnejših bendov nove generacije slovenske glasbene scene, ki že več let piše zgodbo o uspehu, s prepoznavnim zvokom, šarmantnim nastopom in z iskreno odrsko energijo. Gregor Strasbergar – Štras kot frontman s svojo prezenco in vokalom bendu doda piko na i, med pogovorom pa sva se osredotočila predvsem na njegov proces pisanja besedil, vplive in želje.

Gregor Strasbergar – Štras (Fotografija: Taja Hrovat)

Pišeš besedila sam? Kakšen je tvoj proces, si bolj impulziven ali delaš več verzij, popravljaš, piliš?

»Ja, besedila večinoma pišem jaz. To so zelo različni procesi, za vsak komad posebej. Nekateri nastanejo takoj, že v ‘jamu’, nekateri potrebujejo dve leti. Dejansko je pri vsakem komadu drugače, nekateri morajo biti sproščeni, drugi impulzivni. Pri nekaterih moram iti v neke ‘luknje’, pri drugih ne, to je zelo raznoliko ustvarjanje.«

Se ti zdi, da obstaja razlika med pisanjem besedil za pesmi in pisanjem poezije? Si kdaj pisal tudi »klasično« poezijo?

»Absolutno! Pisanje poezije je, vsaj meni, bolj sproščujoče, brez obvez, lahko bi rekli, da je manj nekih okvirjev. Pri besedilih za glasbo je pa tako, da ko zadeneš tisto pravo, ko se to zgodi, mi je večji užitek. Pri poeziji gre vse nekako bolj tekoče, medtem ko je pri glasbi več faktorjev. Stvari drugače zaživijo in tudi drugače se pokažejo znotraj komada. Kak tekst lahko na primer odlično deluje na papirju, ampak ko ga daš v komad, se ne obnese. Tudi muzikalnost ima drugačno, zven, vse.«

»Kak tekst lahko na primer odlično deluje na papirju, ampak ko ga daš v komad, se ne obnese.«

Kako pomembna ti je vsebina v pesmi? Mora besedilo vedno »povedati zgodbo« ali lahko deluje tudi kot zvočna kulisa?

»Oboje. Ne poznam kakih mej ali pa blaznih pravil, pomembno mi je, da besedilo dogaja meni in da dogaja nam. Da ga začutimo vsi in vemo, kdaj je točno to, kar mora biti. In dokler ni točno to, kar mora biti, je lahko sicer v redu. Ampak mi tega ne merimo z dobro ali slabo. Sledimo temu, da je točno tako, kot mora biti.«

Koliko razmišljaš, kako bo besedilo sprejeto – se kdaj cenzuriraš?

»Ne. Dobro, kdaj se zafrkavamo in govorimo kake bedarije, ampak večkrat je pa tako, da si pri kakih tekstih rečemo: Ojoj, a bi to povedal ali ne? Ali pa: O, to me je pa kar malo sram povedati. Ali pa: Uh, tole je pa malo edgy. In podobno. Včasih je pa ravno to potem bistvo. Saj smo pop bend, rokenrol, ‘whatever’, lahko si upamo povedati tudi stvari, ki jih mogoče sicer ne bi, ker je to zapakirano znotraj tega žanra in muzike in vsega, kjer je veliko odprtega. Na neki način je to naše poslanstvo oziroma, bolje rečeno, muzika je od nekdaj nosila poslanstvo, da premakne kakšno mejico sem ter tja.«

»Večkrat si pri kakih tekstih rečemo: Ojoj, a bi to povedal ali ne? Ali pa: O, to me je pa kar malo sram povedati. Ali pa: Uh, tole je pa malo edgy. In podobno. Včasih je pa ravno to potem bistvo.«

Imaš kakšno besedilo, ki ti je še posebej ljubo ali osebno pomembno?

»Ja, ja … Veliko komadov mi je osebno pomembnih. Mislim, bolj ali manj … večina komadov …«

Vsi?!

»Ha ha, očitno! Zame je, kot da bi bili komadi otroci, veš: vsak se malo razvije, vsakega malo oblikuješ, malo pustiš tam, da gre, kamor gre, in nekateri komadi res dobro komunicirajo z ljudstvom, pri nekaterih se ti zdi, da celo presegajo meje tega, česar si sploh sposoben. Na primer, Prjatučki so se, se mi zdi, prebili, so večji od mene, od nas, od vsega. To je ta magija glasbe, ki ji mogoče vseskozi podzavestno slediš, je pa v redkih primerih to v redu … Se mi zdi, da je bolje, če nimaš nekih blaznih pričakovanj, ampak se nekako filtriraš, čistiš in podobno.«

Se ti zdi, da maš ta recept, da veš, katera pesem bo dobro sprejeta?

»Recepta nimam, ampak mi kot bend res na izjemno različne načine delamo muziko, kar se mi zdi kul, ker drugače se res lahko hitro zapleteš…Mi nedvomno eksperimentiramo, tako s koncepti kot s procesi in z vsem možnim, kar je pač neskončnost. Pri komadih pa je tako: približno veš, kaj bo, ampak ne veš, kako do tega priti (smeh). Ko pa se zgodi, takrat vedno veš. Sicer smo do zdaj izdali tri plate, ampak takoj veš: Aha, ti trije komadi so special, ti trije so neki čudaški, za katere ne vem, kako bo … «

»Zame je, kot da bi bili komadi otroci, veš: vsak se malo razvije, vsakega malo oblikuješ, malo pustiš tam, da gre, kamor gre …«

Pri kateri pesmi si najbolj čustveno izpostavljen kot avtor?

»Pri vseh komadih, ki so v prvi osebi ednine, he he. Pri prvi plati je bilo bolj ali manj samo to, pri drugi sem se po posvetovanju z določenimi ljudmi odmaknil od tega, ker sem videl, da je vse skupaj samo še kopanje po samem sebi, ki je bilo tečno že meni in vsem … Potem pa spet malo v sebe, pa ven iz sebe. To se tudi sam sprašujem. Kateri komad zdaj legitimno lahko govorim iz sebe? Imaš neko izkušnjo, se izpoveš, precej tekstov je na primer takšnih, da glasbenik oziroma umetnik izpoveduje svoje frustracije, in potem se zgodi, da ljudem v bistvu več ničesar ne daš, ampak jim jemlješ … Ta del, ko govoriš o samem sebi, je malo ‘tricky’ … Po mojem je bistvo besedil, da poveš neko zgodbo, in pomembno je, kako prepričljiv si. Midva se lahko zdaj pogovarjava in jaz govorim o sebi, lahko govorim o vesolju ali pa o Kitajski – in lahko sem pri tem zanimiv, lahko sem pa ‘dosadan’.«

»Imaš neko izkušnjo, se izpoveš, precej tekstov je na primer takšnih, da glasbenik oziroma umetnik izpoveduje svoje frustracije, in potem se zgodi, da ljudem v bistvu več ničesar ne daš, ampak jim jemlješ … Ta del, ko govoriš o samem sebi, je malo ‘tricky’.«

Kateri avtorji ali knjige so nate najbolj vplivali? Imaš kakšno knjigo, ki je nate res naredila močan vtis?

»Uh, vau. V bistvu imam. Najprej moram priznati, da sem res slab bralec. Sicer sem vedno blazno vesel, ko kaj preberem, takrat sem res zadovoljen, da sem to naredil. Ampak res nimam fokusa in se težko skoncentriram. Vseeno pa je knjiga, ki me je res presunila, ko sem bil na faksu. Yuval Noah Harari: Sapiens: Kratka zgodovina človeštva.«

»Je knjiga, ki me je res presunila, ko sem bil na faksu. Yuval Noah Harari: Sapiens: Kratka zgodovina človeštva.«

Bereš torej bolj v določenih obdobjih?

»To je res ena mojih najslabših lastnosti. Vedno iščem izgovore ali pa nekaj začnem in potem ne dokončam … Moral bi iti res v kako kočo brez elektrike, da bi bil to edini ‘entertainment’, ki ga lahko imaš. Branje.«

Kaj pa serije, filmi?

»Serije pa ja, to pa zelo. Ravno sem začel gledat Dept Q. Tudi filme sem začel gledati nekoliko bolj intenzivno. Imam dolg seznam, s katerim se vračam v preteklost … Ravno sem pogledal kulten mehiški film iz devetdesetih Y tu mamá también (Jaz pa tebi mamo). Drugače pa imam rad Paula Thomasa Andersona, Daniela Daya‑Lewisa … in Garyja Oldmana, serija Slow horses mi je ‘top’. Pa igrice rad igram. Že vse življenje jih igram ‘na hard’. Vse živo. Sicer ‘cringe’ za tiste, ki igrajo igrice, ampak precej sem preigral na primer LoL (League of Legends). Zdaj pa ogromno igram na Playstationu: na primer Star Wars in podobno.«

»Ravno sem pogledal kulten mehiški film iz devetdesetih Y tu mamá también (Jaz pa tebi mamo). Drugače pa imam rad Paula Thomasa Andersona, Daniela Daya Lewisa … in Garyja Oldmana.«

Pogosto uporabljaš igrive jezikovne obrate in metafore. Kako se rodi dober verz?

»Bi rekel, da čim manj moraš razmišljati. Včasih pride iz podzavesti, včasih iz afekta, zelo različno … Pogosto veš, kaj bi rad povedal, ampak ne razmišljaš, kako boš povedal, samo ven daješ … kot v pogovoru. Koncept nevednega učitelja, ko nekomu nekaj razlagaš in sproti sam sebe ozavestiš … in se presuneš. Tako je, presuniti moraš samega sebe – je presunil samega sebe.« (smeh)

Se kdaj zgodi, da skupina zavrne kakšno tvoje besedilo? Kako se s tem spopadeš?

»Mnogo, mnogokrat. Pri nas v bendu si izjemno zaupamo glede teh stvari. Včasih si nočem priznati, ampak ko kdo reče, da mu nekaj ni v redu, potem je to po navadi zelo legitimno. Ampak ja, včasih res ne veš. Se ‘zabubiš’ v neko idejo in jo težko izpustiš. In potem ti mora nekdo povedati ali pa moraš sam nekako priti do tega, zdaj že res pridem sam, in tudi znam izpustiti, čeprav sem se ‘zabubil’ v to idejo. Ampak reakcija članove benda je prva in najpristnejša. Zdaj bi tudi že sam težko prišel k njim z nekim tekstom, v katerega ne bi bil siguren.«

Katera besedila (drugih glasbenikov) so nate naredila največji vtis?

»Tokac, Dan D. To vedno povem, kot tekstopisec je name najbolj vplival. Pa Matter. Mogoče sem res vsota Matter in Dan D.«

Kateri glasbeni izvajalci te trenutno najbolj navdihujejo, bodisi z zvokom bodisi z besedili?

»Poleti sem največ poslušal PinkPantheress in Somber.«

»Tokac, Dan D. To vedno povem, kot tekstopisec je name najbolj vplival. Pa Matter.«

Kaj ti pomeni dobra pesem?

»Tisto, ki daje. Tisto, ki navdihuje, tisto, ki osrečuje. Tisto, ki pomaga. Ki pove zgodbo, ki te česa nauči. Ki te odpira, ki te sprosti.«

Kako si predstavljaš idealnega poslušalca MRFY?

»Tisti, ki pride na špil, he he, da se imamo skupaj fajn še v živo. Drugače pa vsak, ki nas posluša, ki nas je sprejel in ki nas je spustil blizu.«

Če bi moral eno svojo pesem poslati nekomu, ki nikoli ni slišal za MRFY, katero bi izbral in zakaj?

»Dobro vprašanje. Težko, če ne bi vedel, kakšen je ta človek, težko rečem. Evo, ravno poleti sem bil na morju in tam spoznal domačine, ki so me vprašali, kaj delam. Pa sem jim pokazal Prjatučke. Ampak zato, ker so bili pač taki ljudje.«

V katero smer gre zdaj zvok MRFY? Se že rojevajo nove ideje? Ravno ste izdali album …

»Letos smo izdali album Helo, ki je nastal v prehodnem obdobju, ko smo izgubili in zamenjali basista … in je bil tudi dosti drugače narejen, se mi zdi, da v tem obdobju še nismo bili takšen bend, kot smo zdaj. Kar me tudi najbolj navdihuje, ker vem, da smo spet bend, in komaj čakam, da gremo v studio. To je naslednji korak in se ga res veselim. Meni se zdi, da je novi album drugače super, sploh glede na okoliščine.«

S kom bi si želel sodelovati – živeči ali pokojni glasbenik?

»Grem po spolih … tako da jih bo 26, he he. Od tipov Serge Gainsbourg, od deklet pa Dua Lipa.«

Ali je obstaja kakšna pesem, ki ti danes ni več tako všeč, a jo fani še vedno hočejo?

»Ne, res na srečo so mi ‘kul’ vse tiste, ki jih ‘moramo’ igrati.«

Kaj je najbolj čudna stvar, ki se ti je zgodila na koncertu?

»Enkrat nas je v Ajdovščini skoraj odpihnilo. In nismo hoteli dol. Bobne je premetavalo po odru, dobesedno nas je že skoraj odneslo, mi pa se nismo dali, ampak smo igrali kot nori.«

Gibanje ali mirovanje?

»Uf. Gibanje. Najprej gibanje, potem mirovanje.«

Snemanje ali koncert?

»Najprej snemanje, nato koncert.«

Petje pod tušem ali v avtu?

»He he, v avtu.«

Najslabša služba, ki si jo imel?

»Za eno firmo sem pakiral kuverte, ko so pošiljali neka vabila.«

V katerem desetletju bi si želel živeti kot glasbenik (če ne danes)?

»Verjetno v osemdesetih.«

Največkrat uporabljen emoji?

»Tisti, kjer si podata roke.«

Če MRFY ne bi bili bend – kaj bi bili? Gledališče? Sekta? Startup?

»Po moje bi bili prijatelji na rekreaciji. Košarko bi igrali ali kaj takega.«

Kakšno bi bilo tvoje vprašanje v intervjuju zate?

»Od kod izvira ime. Ha ha. Če tega ne vprašaš, si že v top deset procentov novinarjev v Sloveniji, he he.

Ne ravno vprašanje. Mogoče oddaja, kjer bi se razglabljalo o neki temi. Nočem sicer pametovati ali pa pridigati, sploh o stvareh, ki jih ne poznam dovolj. Ampak, a veš, tisto, ko se ‘zapričaš’ z nekim zanimivim človekom. Ta moment. Takšna oddaja.«

Zaključna misel!

»Življenje je zelo lepa stvar. Unikatno je za vsakega posameznika. Moramo si naliti čistega vina in ga potem tudi spiti … tako da spijte to čisto vino, ki si ga nalivate.« (smeh)

Gregor Strasbergar intervju Štras

Fotografija: Lubipufek

Domov / Članki / 2025 / september

Štafeta branja: Alenka Kregar – Lubipufek

Alenka Kregar

O avtorju
Članki
Podkasti

Najprej bi se rada zahvalila Nataliji za predano štafeto, sprejemam jo z nasmeškom in v upanju, da jo uspešno predam naprej. Pa začnimo.

Moja prava bralna kariera se je začela dokaj pozno – v študentskih letih. Seveda so mi starši v otroštvu prebirali knjige, z babico sva redno obiskovali lokalno knjižnico, tudi v osnovni šoli sem še prebrala kako knjigo ali dve, nato pa je v srednji šoli sledil mrk. Saj vsi poznamo prisilo, ki se ji reče domače branje, kajne? Mislim, da v vseh štirih letih gimnazije nisem prebrala niti ene knjige, ki ne bi bila obvezno branje.

Potem pa je prišlo prelomno obdobje krajše bolniške nekje na začetku študija, ko mi je v roke prišla knjiga Twilight (Somrak). Lahko debatiramo o kakovosti knjige, napačnih predstavah o razmerjih, ki jih je vcepila mladim dekletom ipd., a dejstvo je, da me je zgodba pritegnila in zanetila mojo ljubezen do fantazije. Prvemu delu serije je kmalu sledil drugi, pa tretji in četrti. Da me je povsem posrkalo v svet fantazije (in posledično branja), je delno kriv Twilight, delno pa skupnost na forumu in kasneje spletni strani bralnica.com, kjer so potekala razpravljanja o tej in drugih knjigah.

Drugo veliko spodbudo sem nepričakovano doživela v času porodniške. Večino časa, ko sta otroka spala, sem brala. Brala sem v parkih, brala sem v kavarnah, brala sem v sončnem in deževnem vremenu, brala sem s skodelico vroče čokolade v roki, zavita v odejo na edini pokriti terasi kavarne v centru mesta, brala sem, ko je snežilo, včasih sem brala tudi med potiskanjem vozička po stranskih ulicah. Nič nenavadnega ni bilo, če sem med poletjem kako šolsko uro presedela na stopnicah zaprte šole, s slušalkami v ušesih in knjigo v roki. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem kolegicam in znankam, ki so me tako videle in si rekle: »Ah, ne bom je motila, če bere.« To so prave prijateljice!

Če se prav spomnim, je prav v času prve porodniške moj sicer dolgočasni vsakodnevni profil na Instagramu počasi začel pridobivati bolj knjižno podobo. Objavljala sem naključne slike knjige, kratka mnenja in misli ob prebranem. Med drugo porodniško pa je profil prešel v izključno knjižne objave, in tako je nastal moj vrtiček na knjigogramu.

Večino časa, ko sta otroka spala, sem brala. Brala sem v parkih, brala sem v kavarnah, brala sem v sončnem in deževnem vremenu, brala sem s skodelico vroče čokolade v roki, zavita v odejo na edini pokriti terasi kavarne v centru mesta, brala sem, ko je snežilo, včasih sem brala tudi med potiskanjem vozička po stranskih ulicah.

Knjigogram je odličen prostor za pogovore o prebranih knjigah, za načrtovanje prihodnjih branj, za širjenje (bralnih) obzorij. K temu ogromno doprinesejo različni izzivi, ki jih organizirajo knjigogramerke. Prav zaradi teh izzivov občasno pogledam izven okvirjev priljubljenih žanrov. Tako sem ponovno prebrala nekaj klasičnih del slovenskih avtorjev, ki so mi v srednji šoli grenila življenje (navdušila me je Tavčarjeva Visoška kronika, pozitivno me je presenetil Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem, Cankarjeva Hiša Marije Pomočnice pa je žal potrdila, da so nekatera branja res samo moreča). Zaradi izzivov sem prebrala nekaj risoromanov, kratkih zgodb in celo kakšno zbirko poezije. Izzivi hkrati poskrbijo tudi za brskanje po domači knjižnici. Če gre samo za fotografski izziv, običajno ponovno odkrijem kako knjigo, na katero sem že malo pozabila (se spomniš tiste romance, ki si jo brala pred petimi leti in ima na naslovnici silhuete hiš?). Najlepši del knjigograma pa je zagotovo skupnost, ki se je zgradila! Združuje nas ljubezen do knjig, pogosto tudi ljubezen do kave, naklonjenost impluzivnim nakupom lepih knjig in zavračanje odločitev, ki bi omejile svoj čas za branje. Mislim, da nisem edina, ki je na knjigogramu našla pristna prijateljstva, uteho na slabe dni, podporo pri odločitvah in konstruktivne nasvete, ko je bil čas zanje.

Čeprav najraje berem fantazijo, sem se ji pri priporočilih izognila, saj so že moje predhodnice nanizale dovolj predlogov, da zaplavate v druge svetove, če si tega zaželite. Za bralna priporočila sem torej izbrala naslednje knjige:

Sylvain Neuvel: A History of What Comes Next (1. del serije Take Them to the Stars)

Središče znanstvenofantastične zgodbe so ženske plemena (če temu lahko rečemo pleme) Kibsu, ki so iz zakulisja vplivale na zgodovinsko pomembne dogodke, njihov končni cilj pa je, da človeštvo pripeljejo v vesolje. Večji del zgodbe se dogaja po zaključku druge svetovne vojne in med hladno vojno, ko spremljamo Mio na njeni poti usmerjanja pomembnih moških v pravo smer, da pride do prvih korakov na poti v vesolje. Knjiga je humorna, hitrega tempa in hkrati omogoča vpogled v znanstvene dosežke hladne vojne na nesuhoparen način. Nerodno mi je priznati, da sem za Hermana Potočnika Nordunga prvič slišala v tej knjigi. Dodaten bonbonček so naslovi poglavij, ki so pravzaprav naslovi pesmi iz štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja, na koncu knjige pa je tudi celoten seznam pesmi in povezava do seznama na aplikacijah Spotify in iTunes. Avtor je očitno mislil na vse.

Taylor Jenkins Reid: Vseh sedem mož Evelyn Hugo (Hiša knjig, 2021)

Hollywoodska zvezda Evelyn Hugo se na stara leta odloči, da bo brez dlake na jeziku v intervjuju povedala svojo zgodbo in se s tem poklonila ljubezni svojega življenja. Razgovori se o vseh svojih sedmih možeh, o blišču in bedi sveta slavnih, o pričakovanjih javnosti in osebnih izzivih. Gre za prvo knjigo Taylor Jenkins Reid o fiktivnih slavnih osebah, ki pa je napisana tako podobno biografiji, da sem že med branjem guglala, ali je Evelyn res obstajala. Branja sem se lotila v okviru enega od poletnih bingov, ki jih je na Instagramu organizirala Sandra (z žal ne več aktivnega profila @dozadnjestrani), brez tega izziva je zagotovo ne bi brala. Tako pa mi je Taylor postala ena najljubših avtoric. Kar mi je zelo všeč pri njenih sicer samostojnih knjigah, je pojavljanje likov iz prejšnjih knjig (eden od njenih mož je npr. pomemben stranski lik v knjigi Malibu).

Avgust Demšar: Cerkev (Pivec, 2020)

Zaključujem s slovenskim avtorjem. Dela Avgusta Demšarja berem v vrstnem redu, kakor so izhajala, tako da je očiten avtorjev napredek, in po mojem skromnem mnenju Cerkev predstavlja vrhunec. Gre za prvi del trilogije Vodnjaki, ki pa ga lahko berete samostojno, tako kot druge Demšarjeve knjige, saj vsaka obravnava eno kriminalno dejanje oziroma skupek kriminalnih dejanj, ki so medsebojno povezana. Zgodba se začne z brutalnim umorom visokega cerkvenega funkcionarja po maševanju na Ptujski Gori. Inšpektorja Martina Vrenka z ekipo raziskovanje vodi v izmišljeno naselje Vodnjaki. Tamkajšnji prebivalci so tako ali drugače povezani z dogodki na Ptujski Gori, trupla padajo levo in desno, motive iščejo v otroštvu nekaterih vpletenih, potrebna pa je tudi službena pot policistov v tujino. Čeprav knjiga obsega več kot 600 strani, se zgodba ne vleče.

Štafeto predajam Zarji oziroma @berljivki. Čeprav na prvi pogled nimava enakega okusa za knjige, pa naju povezuje ljubezen do lepih starih stvari ter fiktivnih moških. Najin najljubši ruski vojak je in vedno bo Aleksander Šura Belov iz Bronastega jezdeca.

___________________________________________________________________________________

Alenko lahko spremljate na spodnjem profilu:

Instagram – Lubipufek

Lubipufek panorama Štafeta branja

Fotografije: Andraž Gombač

Domov / Članki / 2025 / september

George Clooney v dvigalu, Adam Sandler še bliže

Andraž Gombač

O avtorju
Članki
Podkasti

No, pa sem po osemnajstih letih, kolikor je minilo od mojega prejšnjega obiska Beneškega filmskega festivala, tam zdaj spet srečal nekaj starih znancev: tako leta 2007 kakor tokrat mi je nasproti prišel nasmejani George Clooney, vnovič je bila tu Laura Dern – prvič pa sem imel čast srečati Adama Sandlerja.

Vsi trije igrajo v novi Netflixovi komični drami Jay Kelly: George Clooney je v filmu tako rekoč on sam, zelo zelo slaven ameriški hollywoodski igralec. Pride dan, ko dojame, da se je zavoljo kariere odtujil bližjim. Milo rečeno. Da je marsikaj zamudil. Marsikaj zamočil. Adam Sandler igra njegovega menedžerja Rona, Laura Dern piarjevko … Vsak ima svojo štorijo, svoje težave, vsi skupaj pa inventuro lastnih dosežkov in zlasti spodrsljajev opravijo na vse prej kot običajnem potovanju po Evropi.

V redu, to si na festivalu ogledam jutri zjutraj, si prikimam, spravim spored v nahrbtnik in jo mahnem do hotela Excelsior. V katerega novinarji in drugi z akreditacijami okrog vratu smemo, drugi pa ostanejo pred vrati. Takole čakajo na zvezdnice in zvezdnike:

Nekaj korakov stran pa zrejo, kdo vse proti hotelu pluje z ladjicami. Ugotavljajo, ali je tisti tam na krovu zvezdnik ali smrtnik:

Pokimam varnostniku, pokažem prepustnico, zakorakam v hotel, se po stopnicah spustim proti pomolu spodaj. Preveriti želim, ali se dogaja kaj zanimivega in – evo ti ga, vame prileti George Clooney! Obdan s svojimi. Tik preden bi trčila s čeli, nasmejani Clooney – nič drugačen kot v filmu, v kakih Oceanovih kajvemkoliko – naglo zavije v hodnik na desni. Se mu očitno zelo mudi. Sem ravno pri času, pa stopim z njim. Do dvigala. In mimogrede posnameva prav gotovo najkrajši dialog v najinih karierah. Poglejte in prisluhnite:

Je bilo kratko, že, že, ampak je George lepo odzdravil z »bye«, se smehljam in jo uberem nazaj. Grem res pogledat, kaj se godi na pomolu.

In se godi!

Pripluje Laura Dern, da, igralka, znana iz filmov Modri žamet, Divji v srcu, Jurski park … Ko sva nazadnje trčila tu, pisalo se je leto 2006, je bil ob njej legendarni, letos umrli režiser David Lynch, skupaj sta predstavljala film Inland Empire (poslovenjen kot Notranje zadeve).

… in Laura Dern na pomolu (Fotografija: Andraž Gombač)

Ne obrnem se dvakrat, pa se že vrne George Clooney, midva se v Benetkah res pogosto srečujeva, evo ga še pri pomolu, skoči na barčico in se nam nasmehne.

George Clooney spet odhaja z nasmehom … (Fotografija: Andraž Gombač)

Zadaj završi, vsi se umikajo, med nami švigne bradač s sončnimi očali. Aha, Adam Sandler. Še on skoči na ladjico. Za njim pa Noah Baumbach, režiser filma Jay Kelly.

Adam Sandler je že na krovu, prihaja še Noah Baumbach (Fotografija: Andraž Gombač)

Prav, zdaj smo srečali vse – pa si oglejmo še film. Jutri zjutraj, na matinejo!

Ampak naj kar takoj priznam, da prvih dvajset, petindvajset minut filma nisem videl. Ne po lastni krivdi. Nekateri novinarski kolegi so ga ujeli še pozneje. Zakaj? Ha, to bo pa zabavno brati – zabavneje, kakor je bilo doživljati.

Najprej morate vedeti, da na beneškem festivalu ni lahko priti do vstopnic, pa četudi najprivlačnejše filme predvajajo v ogromnih dvoranah. V tekmovalni program uvrščen Jay Kelly je bil na sporedu dvorane Darsena, ki premore nekaj več kot 1400 sedišč. Pravilo za novinarje je takšno: do ure začetka projekcije spuščajo noter tiste, ki se jim je uspelo na spletni strani pririniti do brezplačne vstopnice, potem pa so na vrsti novinarji brez vstopnic, zgoščeni v sosednji vrsti. Saj veste, če so vstopnice brezplačne, si jo kdo priskrbi, potem pa se mu ne ljubi in ne pride na projekcijo, tako da se zmeraj najde še nekaj mest.

Vse lepo in prav. V teoriji. V praksi pa …

Evo nas, v dolgi vrsti stojimo pred dvorano. Na beneški Lido smo pravkar pripluli z vaporettom, vodnim trolejbusom … Že to zna biti zelo, no, družabno. Nekako tako:

Potem ko se le prebijemo na otok Lido in popijemo kavo, se postavimo v vrsto, se veselimo, na obzorju so prve jutranje projekcije. Ura kaže 8:20. Evo nas, vestno stojimo v vrsti. Počasi se premika, prepočasi. Pozno so odprli vrata, prepozno. Ura teče. Mimo je že 8:30. Zdaj bi že morali sedeti v dvorani, gledati prve kadre … Glej, glej, pomika se tudi druga vrsta! Tista s kolegicami in kolegi brez vstopnic. Kaj se dogaja?! Smo že skoraj pred vhodom – ko se vrata zaprejo!

Novinarka spredaj vpije, v sočni italijanščini varnostnikoma benti, da še nismo vstopili mi z vstopnicami, kako so torej lahko že spuščali noter tiste brez – zdaj pa nam pravijo, da je konec, da nihče več ne more noter, ker je vse polno?!

Starejši varnostnik, bolj neusmiljen in nepremakljiv kakor tisti v Kafkovi Pred vrati postave, nazaj vpije: »Gospa, kaj se hudujete?! Zakaj niste bili tukaj ob 8:30 ali še kako minuto prej?! A se kregate z uro?! Vi ste sprti s točnostjo, ne z mano!«

»A se kregate z uro?! Vi ste sprti s točnostjo, ne z mano!«

Gospa pordi od jeze, sploh ne pride do besede, hlasta za zrakom. V varnostnika se zažene novinarka ob njej: »Kako prosim?! A se vi malo hecate?! Mi smo bili v vrsti že precej prej, vendar vi niste odprli vrat! Kako naj bomo pri vratih do 8:30, če pa jih odpirate tako pozno?! A vi sploh vidite, kako dolga je vrsta?! In zakaj ob 8:30 spuščate že te brez kart, če pa imate še nas pred nosom, a, a???«

Varnostnik se prisili, da bi zvenel mirneje: »Gospa, poglejte moje lase – so že sivi. Zato raje nehajte.«

Ampak gospa ne neha. Niti tista ob njej, ki je spet našla besede. Pa tudi mi zadaj godrnjamo, zmajujemo z glavami, ne, tega svet še ni videl, tako ne gre, ej! (Jaz si mislim tudi: e baš to sem rabil ob osmih in pol zjutraj, ja!)

Sivolasi varnostnik izgine v dvorano, vidimo ga zadaj, kako po mikrofonu nekaj sprašuje tiste notri. Njegov mlajši kolega, ki ostane sam pred nami, razjarjenim krdelom, se nerodno nasmiha. Prizna, da so res zakuhali kaos. Da smo upravičeno jezni. Ma bodo nekaj rešili, se priduša, bodo!

Starejši se vrne. Pove, da notri iščejo mesta. Naj potrpimo. Mu bodo sporočili za vsak prazen sedež, ki ga najdejo, on pa bo noter takoj spustil po enega v vrsti. »Ampak je v dvorani tema, naši se trudijo, iščejo z lučkami, zato traja,« skomigne.

Potem gre začuda še kar hitro in učinkovito: sivolasi s kazalcem potiska slušalko v uho, pozorno posluša, prikimava, nas enega po enega spušča mimo. Mi prikima. V avli me prevzame drug varnostnik, me z lučko pospremi do hostese pri vhodu, ta me z lučko vodi do kolegice, ki me prevzame … in tako skozi polmrak velike dvorane vse do praznega sedišča.

Na fotografiji ni videti, a prizor je bil zelo glasen: dami spredaj kričita, da sta prišli pravočasno, sivolasi varnostnik odgovarja, da ima že sive lase, zato naj nehata, mlajši varnostnik vmes nam bo minuto pozneje povedal, da imamo prav – da so lepo zakuhali kaos. Ampak potem so še kar uspešno reševali godljo. (Fotografija: Andraž Gombač)

Nekaj slabe volje potem skupaj z zastonj kavo pogoltnemo še med čakanjem na tiskovno konferenco, kjer nam bodo Clooney, Sandler, gospa Dern in drugi pripovedovali o snemanju filma. Je gneča danes tule, v marmorni palači Casinò. Seveda je, na obzorju so zvezde. Mi v tej vrsti pa z modrimi akreditacijami, eh …

Aha, še to je treba pojasniti. Akreditiranim na beneškem festivalu okrog vratu bingljajo prepustnice v treh barvah – svoje najljubše žal ne izbere akreditirani, določijo mu jo: bolj klasični, tradicionalni mediji dobijo rdečo, ki odpira največ vrat in s katero ti skoraj nikjer ni treba čakati, medtem ko se spletni mediji moramo zadovoljiti z modro. Šele ko v niti ne tako veliko dvorano, kjer se vrstijo tiskovne konference, vstopijo vsi zainteresirani z rdečimi prepustnicami, festivalsko osebje pogleda, ali je še kaj mesta za nas, modre. Običajno ga je, tako da ob točni uri začetka tiskovke hostesa potegne kljukico, umakne vrvico in spusti še nas.

A pozor, pomembni opombi: v nizu tiskovk posameznega dne, ki se vrstijo druga za drugo, rdečim ni treba zapuščati dvorane, notri lahko čemijo skozi celoten drnec predstavitev filmov, medtem ko modri moramo po vsaki tiskovki zapustiti dvorano in se spet postaviti v vrsto čakajočih. Kar zna biti past, če bi rad ujel tudi naslednjo tiskovko z mikavnimi gosti. Lahko izpadeš iz igre, če je notri že preveč rdečih in če se je medtem v vrsto modrih nagnetlo preveč konkurence. Zato je včasih modreje, če se modri odreče kaki sicer mikavni tiskovki in raje v vrsti počaka na tisto, po kateri najbolj koprni. Pa še sploh nismo prišli do nesrečnikov z zelenimi akreditacijami filmske industrije, ki so še na slabšem – ti morajo počakati na zadovoljitev potreb modrih, kakor se modri moramo uklanjati rdečim, tako da jim pred vrati najbolj vročih dogodkov ne ostane drugega kakor stopicanje na mestu in glasno pihanje, bentenje čez segregacijo, ki iz akreditiranih dela aristokracijo, plebejce in brezpravne sužnje, pha!

Ne ostane jim drugega kakor stopicanje na mestu in glasno pihanje, bentenje čez segregacijo, ki iz akreditiranih dela aristokracijo, plebejce in brezpravne sužnje, pha!

Glasno zdaj ob meni piha tudi avstrijski kolega: »Okej, gledam te zelene, za marsikoga nimam pojma, kaj počne. Kaj so tisti tam, recimo, študentje filmske režije, bodoči producenti ali kaj?! Nimam pojma. Ampak da pa se grejo na festivalu takšno nerazumno ločevanje pri medijih, tega pa ne štekam! Leta 2025 se obnašajo, kot da smo v 19. stoletju. Še tako majhen tiskani medij dobi rdečo akreditacijo, spletni pa avtomatsko modro, ne glede na svojo velikost. Absurdno, da ima celo lokalni časopis prednost pred spletno stranjo svetovnega dosega. A njihov cilj ni čim širši odmev?!«

Mlajši belgijski kolega maroških korenin, vseskozi umirjen poba, prikima. In kar bi moral izreči jezno, samo navrže kot suhoparen podatek, tako govori ves čas: »Res je, res. Jaz, na primer, sem tudi dobil modro akreditacijo, pa imam na Instagramu dva milijona sledilcev. No, skoraj.«

Se spogledam z Avstrijcem, ki obnemi. Pogledava Belgijca, res je rosno mlad, nakar sočasno butneva: »Dva milijona sledilcev?!«

»Skoraj,« mirno ponovi mladi Belgijec. Podrsa po telefonu in pokaže: res je, res, še za kako mesto ali dve sledilcev naj nabere, pa jih bo imel toliko, kolikor ima moja država prebivalcev, mu povem. Zasmejimo se – in stopimo naprej. Spuščajo noter!

»Jaz, na primer, sem tudi dobil modro akreditacijo, pa imam na Instagramu dva milijona sledilcev. No, skoraj.«

V dvorano končno vstopamo še modri, medtem ko so rdečim že začeli predstavljati film Jay Kelly. A za omizjem vlada velika praznina. Groza, škandal, strašno razočaranje: manjka George Clooney! Povezovalka pove, da igralec zaradi hudega vnetja sinusov žal ne more priti pred novinarje. Delajo na tem, da bi prišel vsaj na večerno premiero – in res, z ženo Amal se potem le sprehodi po rdeči preprogi – no, tule pa bodo o filmu pripovedovali drugi.

»Tako pač je, tudi zvezdniki zbolijo,« skomigne Noah Baumbach, režiser in scenarist filma, ki bo na Netflix prišel 5. decembra.

Zakaj se je lotil zgodbe o slavnem igralcu, ki se v krizi odpravi na potovanje, tako iz Amerike v Evropo kakor v svojo preteklost in v globine lastnega jaza? »Ne znam natančno pojasniti. Pogosto me nekaj pač pritegne, vznemiri,« prikima Baumbach. »A to nikakor ni samo film o zvezdniku. Podobno je pri drugih žanrih: če posnameš film o mafiji, posnameš film o družini. Če posnameš film o vesolju, posnameš film o religiji. In če posnameš film o igralcu, posnameš film o identiteti, o tem, kako se človek predstavlja, kaže drugim, o samoiskanju … Z vsem tem se soočamo vsi: kdo sem? Sem res takšen, kakršen se kažem drugim? Za povrh se skozi čas spreminjamo, igramo drugače. In vsak od nas igra več vlog: smo starši, prijatelji, sodelavci, pred različnimi ljudmi igramo različno. V filmu iščemo pomiritev med vsemi vlogami, ki se krešejo v posamezniku.«

Film Jay Kelly so nam na beneškem festivalu predstavili igralci Billy Crudup, Laura Dern in Adam Sandler, režiser in scenarist Noah Baumbach ter soscenaristka Emily Mortimer. (Fotografija: Andraž Gombač)

Kadar ustvarja lik, sama zmeraj skuša portretirati človeka, ki je »kakor mi«, nadaljuje soscenaristka Emily Mortimer: »Filmski zvezdnik je samo slehernik na drugi ravni. Nekdo mi je rekel: ‘S starostjo si vse bolj podoben sebi. Bolj do izraza pridejo tvoje dobre in slabe lastnosti.’ Igralec je kakor mi, le da je pri njem vse še poudarjeno. Lik zvezdnika v tem filmu mi je zanimiv, ker je bil vse doslej zelo varovan, obdan z ljudmi, ki so pazili nanj, zdaj pa se vsega skuša otresti in ugotoviti, kdo zares je. Ampak ni treba biti filmski zvezdnik – vsak od nas je glavni igralec v svoji zgodbi.«

»Ni treba biti filmski zvezdnik – vsak od nas je glavni igralec v svoji zgodbi.«

Za čim se sploh ženemo v življenju, to je zdaj vprašanje. V enem najlepših prizorov v filmu naslovni Jay Kelly med iskanjem odtujene hčerke skupaj s svojo ekipo pristane na običajnem vlaku. Med potovanjem iz Francije v Italijo opazuje brezimne sopotnice in sopotnike. Najprej so zaprepadeni, da med njimi hodi tako slaven mož. Potem se vrnejo v svoj običajni vsakdan. Zvezdnik, ki ga vsi poznajo, medtem ko sam sebe ne pozna zares, jih tiho opazuje: mladenki si delita slušalke in glasbo, gospod zamišljeno zre skozi okno, sivolasa upokojenka si živahno pripravlja sendvič, blondinka se šminka, kot ogledalo ji služi šipa … Zvezdnik jih opazuje z blagim, tihim, a zgovornim nasmeškom. Pogled razkriva, kaj si misli: evo, to je življenje, to, vlakec vseh teh drobnarij, ne pa kariera, žarometi, blišč in beda zvezdništva!

Ob igralcu, ki se je tako dolgo tako zagnano posvečal profesionalnim ciljem, da je uničeval vse okrog sebe, je zvesti menedžer. Igra ga Adam Sandler, eden najbolje plačanih igralcev na svetu, predlani celo najbolj, prvi. Četudi slovi po komičnih vlogah, zna odigrati tudi resne, in to odlično, kar je dokazal že večkrat, prav s pomočjo režiserja Baumbacha na primer v drami The Meyerowitz Stories (Zgodbe družine Meyerowitz, 2017), kjer so nastopili še Ben Stiller, Dustin Hoffman in Emma Thompson. Tudi tokrat je nadvse ponosen in vesel, da je smel igrati »resno« vlogo, prikazati široko paleto čustev. »Pravzaprav se ob vseh likih v tem filmu zdaj smejiš, potem čutiš njihovo bolečino, stisko … Kadar bereš tak scenarij, si govoriš: uau, ne morem verjeti, kakšno darilo sem dobil!« nam pripoveduje na festivalu.

Zmeraj je cenil sodelavce: menedžerja, agenta, odgovorne za stike z javnostjo … »Vem, kako trdo delajo in kako težko je prenašati moje vzpone in padce, a me vseskozi podpirajo in trpijo, čeprav znam biti včasih tudi glasen.« Zato mu je bilo tokrat tem zanimiveje stopiti v njihove čevlje, odigrati enega od njih. »Morda moja najljubša replika v filmu je: ‘Ti si Jay Kelly, ampak tudi jaz sem Jay Kelly.’ Moj lik je kot menedžer z vsem srcem predan igralcu, svojemu klientu. Tudi sam vem, da ljudje, ki delajo z mano, kot svojo čutijo tudi mojo kariero, zato sem jim hvaležen.«

In kaj mu pomeni družina? Tako je odgovoril:

Režiser mu pritegne: »Z Adamom sem si blizu, vse odkar sva skupaj posnela The Meyerowitz Stories. Je plemenit, radodaren, srčen človek, lepe odnose ima tako s sodelavci kakor s svojci. Drugače kakor Jay Kelly v filmu zna pilotirati oboje, družinsko in profesionalno življenje.«

Ga gledam, Sandlerja, in se spomnim, kaj mi je pred odhodom na beneški festival doma pravil sin: da je pa ta igralec res faca, mnogi na družbenih omrežjih poročajo, kako prijazen je ob stikih z oboževalci, zanje si zmeraj vzame čas, se podpiše, se fotka, poklepeta …

»Adam Sandler je plemenit, radodaren, srčen človek, lepe odnose ima tako s sodelavci kakor s svojci.«

Laura Dern, ki je igrala že v Baumbachovi drami Marriage Story (Zakonska zgodba, 2019) s Scarlett Johansson in z Adamom Driverjem v glavnih vlogah, pove, da je takoj sprejela povabilo k novemu sodelovanju, niti za hip ni oklevala, nasprotno. Kot hči igralcev – mama je Diane Ladd, oče Bruce Dern – se je tem laže poistovetila s štorijo: »Vzgojila sta me skrajno poštena človeka. Naučila sta me, kako se obnašati, kaj si priznati, da se lahko pogledaš v ogledalu.« V filmih je začela nastopati že pri šestih, sedmih letih, zato je zgodaj morala dobiti tudi nasvete, kako se obnašati v javnosti, kako obvarovati zasebnost, kako se vesti s fanti … In če smo že pri družini – Laura Dern poudari še, kako zna Noah Baumbach povezati igralce v veliko družino, poskrbeti za prijetno ustvarjalno vzdušje.

In tako se tovarišija prismeji do konca tiskovke. Skočimo s sedišč, pristopimo k pultu, poprosimo za podpise, takšne so šege in navade tu. Redki so zvezdniki, ki odbrzijo stran. Malce več je takih, ki zdolgočaseno razdelijo nekaj avtogramov, preden izginejo. Marsikateri pa z zanimanjem pogleda, kaj mu dajemo v podpis. Kateri plakat, katero fotografijo, kateri prizor iz filma?

Pred Adama Sandlerja položim, kar mi je doma izročil sin: ovitek DVD-ja That’s My Boy – hja no, slovenski prevod je šel spet po svoje: Stari je nor. Je trapasta komedija, že, že, a priznam, sem se tudi jaz krohotal: Andy Samberg igra mladega, vzpenjajočega se poslovneža, ki se na vse pretege in vse neuspešneje trudi prikriti, da je odštekani in razuzdani Donny – Adam Sandler, itak – njegov oče.

Sandler pogleda, kaj mu ponujam v podpis. Se zareži, za rokav pocuka režiserja ob sebi: »Evo, glej, Noah, kaj bom podpisal – That’s My Boy!«

Očitno sta malo prej govorila o tem filmu. Ni jasno. Nič več ne povesta. Se smejita in podpisujeta vsak svoje.

Igralec se je zasmejal in podpisal na ovitek komedije That’s My Boy (Fotografija: Andraž Gombač)

Ko eden najbolje plačanih igralcev na planetu stopi izza mize, preverim še, ali je res, kar je sin videl na družbenih omrežjih.

Je prijazen in ustrežljiv, je. Profesionalec in človek.

Še hiter selfie s Sandlerjem! (Fotografija: Andraž Gombač)

Se spet spomnim, kar mi je pred leti v intervjuju povedal Slavko Štimac, že kot otrok filmski zvezdnik v Jugoslaviji, zatem pa tudi igralec v ZDA. Mi je pojasnil, zakaj ga na obrate spravi, kadar kdo benti čez ameriške zvezdnike, češ da so puhle glave in brez talenta: »Veste, ljudje, ki si v zahodni filmski industriji, v Ameriki in Angliji, ustvarijo veliko kariero, se najprej povečini zelo namučijo. So veliki profesionalci in v glavnem zelo trezni, stvarni, vedo, kaj šteje in kaj ne. Trdim, da so skoraj brez izjeme vsi, ki v osrednjem ameriškem filmu igrajo glavne vloge, vrhunski profesionalci. Selekcija je tako huda, da ti ne more kar tako uspeti. Prideš v drugo in tretjo kategorijo filmov, to že, ne pa v prvo.«

Adam Sandler Beneški filmski festival George Clooney reportaža

Fotografija: Maja Čakarić

Domov / Članki / 2025 / september

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Ireno Cerar

Maja Čakarić Klara Škrinjar

O avtorju
Članki
Podkasti

Nan Shepherd: Živa gora (UMco, 2019, prevod Miriam Drev)

»Vsak od čutov je kot pot v eno novo izkušnjo, ki ti jo lahko ponudi gora.«

Dober opomnik, da v gore ne gremo nujno le z nahrbtnikom in s kondicijo, temveč tudi z vidom, s sluhom in tipom – in da prav vse to med hojo spustimo na pašo. Tako nas knjiga Živa gora škotske pisateljice Nan Shepherd (1893–1981) vabi, da gore vonjamo, jih tipamo, poslušamo, okušamo in dovolimo, da se z njimi zlijemo. In prav v to izkušnjo smo se v tokratni epizodi AirBeletrininega podkasta Območje lagodja potopili v družbi nagrajene avtorice, urednice, pripovedovalke ljudskih pravljic in zgodb Irene Cerar.

Knjiga, ki jo je izbrala, velja za klasiko škotske literature. Nan Shepherd, pisateljica, pesnica in dolgoletna učiteljica angleščine, je v svojih delih slavila škotsko naravo in se poglabljala v vprašanje ženskega položaja. Živo goro je napisala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a jo je založnik sprva zavrnil. Knjiga je tako več desetletij čakala v predalu in ugledala luč sveta šele leta 1977. Odtlej živi svoje drugo in zelo živo življenje.

Irenino prvo srečanje s knjigo ni bila ljubezen na prvi pogled. Bilo je kot pri marsikaterem odnosu – najprej zadržano, potem pa se je počasi ogrelo. A knjiga je našla svoj trenutek in pomembno vlogo je pri tem odigral prostor – Planina v Lazu, kjer jo je Irena brala med snovanjem svoje odmevne knjige Svetišča narave (UMco, 2024), prejemnice velike nagrade knjiga leta na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu. »Ko bereš pravo knjigo v pravem okolju, je učinek podeseterjen,« pravi Irena.

Nan Shepherd je Živo goro napisala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a jo je založnik sprva zavrnil. Knjiga je tako več desetletij čakala v predalu in ugledala luč sveta šele leta 1977. Odtlej živi svoje drugo in zelo živo življenje.

Nan Shepherd je v knjigi na vizionarski način pisala o naravi. Ni bila »frklja«, ko jo je napisala, temveč 50-letna ženska, ki je desetletja zahajala v svoje »hišne gore«, škotske Cairngorms. Knjiga je kot skupek njenega razmišljanja in doživljanja gora – preplet vidnega in nevidnega, stvarnega sveta, osebnega doživljanja in filozofskega pogleda. To je tisto, česar se je Irena učila od Nan Shepherd – kako pisati o naravi na celosten, holističen način, ki vključuje materialno in nematerialno, stvarno in nestvarno.

In prav v tem se Nan Shepherd loči od klasičnih potopisov. Narave ne opisuje z varne razdalje, ampak se z njo popolnoma zlije, kot da se z njo pogovarja, z njo diha in hodi. Morda je bil prav zato njen pristop, čeprav izjemno svež in inovativen, v tistem času preprosto preveč nenavaden, celo radikalen. »Zelo zanimiv je ta ženski vidik,« poudarja Irena.

Zakaj knjiga ni izšla prej? Morda zato, ker je bilo njeno pisanje tako drugačno, tako žensko, tako inovativno, da bi jo takratna »mačistična gorniška srenja« raztrgala. Knjiga je izredno senzualna, Nan Shepherd piše o svojem telesu, o kopanju v gorskih jezerih, o spanju zunaj. Knjiga ponuja bralcu, da najde način, kako vstopiti v naravo ali gorski svet.

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Nan Shepherd podkast Živa gora

Fotografija: Andraž Gombač

Domov / Članki / 2025 / september

Bukla, 20-krat vse najboljše – in še na tisoč let!

Andraž Gombač

O avtorju
Članki
Podkasti

»O, glej, nova Bukla!« mnogi vzkliknemo, bodisi tiho v sebi bodisi glasno bližnjim, kadar jo uzremo na stojalu v knjižnici, knjigarni, kjerkoli. In veliko se nas je zbralo tudi v sredo na Vodnikovi domačiji v Šiški, na praznovanju njenega 20. rojstnega dne. Ob novi, 189. številki revije.

Da bi tu stala še tisoč let, ji je zapel Vlado Kreslin. Zatem smo mu pritegnili še pri Eni pesmi in ugotovitvi, da »nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli«. Tako:

Ko sta pred dvema desetletjema snovala revijo o knjigah, Renate in Samo Rugelj nista vedela, v kaj se spuščata. »Imela sva preprost cilj: ustvariti prijazen prostor, kjer se bodo srečevali knjige in bralci,« je na odrčku Vodnikove domačije povedala Renate.

Renate in Samo Rugelj ob panoju z naslovnicami vseh izvodov Bukle (Fotografija: Andraž Gombač)

Odraščala sta v objemu knjig in zgodb. Ob njiju so ostale, tudi ko sta ju poti vodili drugam: Samo Rugelj je po končanem študiju farmacije in treh letih »komercialno atraktivne, a duhovno prazne zaposlitve na Leku« odšel na svoje, medtem ko je Renate Štrucl – mimogrede, ime je dobila po junakinji iz nemškega romana, ki ga je v času njenega rojstva prebiral oče – diplomirala iz rastlinske fiziologije, iz genske biotehnologije, delala na Inštitutu za biologijo … in se naposled pridružila bodočemu možu, pomagala pri trženju brezplačnih kartic Feliks, promocijskih razglednic s sporočilom oglaševalca.

Leta 2000 se je rodila brezplačna revija o filmu Premiera. Leto zatem je založba UMco začela izdajati tudi knjige. Leta 2005 pa so v času gospodarske rasti po svetu in doma – in potem ko je urednik in prevajalec Zdravko Duša javno pripomnil, da bi bili takšne revije, kakršna je Premiera, veseli tudi vsi, ki se ukvarjajo s knjigami – ustanovili še Buklo.

Zdravko Duša in Vlado Kreslin na praznovanju 20-letne Bukle (Fotografija: Andraž Gombač)

»Po izidu prve številke leta 2005 so nas klicali z založb, na primer z Mladinske knjige in s Študentske založbe, današnje Beletrine, in nam rekli: ‘Evo, končno revija, kakršne smo si želeli!’« se je na Vodnikovi domačiji spominjal Samo Rugelj. »Takrat smo bili majhen založnik, izdajali smo povečini filmske knjige, nikomur nismo bilo konkurenca, nikomur nismo skakali v zelje, kar smo ohranili vse do danes. Tako smo tudi dobili mandat založnikov za to početje. In podporo.«

20-letnico revije je pri založbi UMco pospremil izid priročne in pregledne knjige o zgodovini slovenskih revij, posvečenih knjigam, seveda s poudarkom na letošnji slavljenki Bukli in njenem pomenu.

Pri založbi UMco je izšla tudi knjiga o dosedanji zgodovini slovenskih revij o knjigah in seveda 20-letni Bukli (Fotografija: Andraž Gombač)

»Celo če bi se število izdanih naslovov v Sloveniji prepolovilo na pet na dan, je s stališča posameznega bralca tudi nad tako knjižno produkcijo nemogoče imeti pregled,« v uvodnem zapisu ugotavlja prof. dr. Miha Kovač. »Rešitev je seveda v tem, da to selekcijo za nas opravi nekdo drug: da za nas opiše in predstavi knjige, ki so javno dostopne in ki po mnenju urednikov dosegajo osnovne uredniške in tehnične standarde, hkrati pa so vredne najmanj tega, da jih vzamemo v roke in prelistamo, če spadajo v našo sfero zanimanja.«

Bukla to vlogo že dve desetletji opravlja »s spoštovanja vredno vnemo«, še več, dodaja Kovač – poleg intervjujev z avtorji in prikazov novih knjig revija objavlja tudi številne zapise o delovanju slovenskega knjižnega trga in delu vseh, ki iz ozadja omogočajo, da ta trg deluje: urednikov, prevajalcev, knjižničarjev, knjigarjev, strokovnjakov za otroško in mladinsko književnost, promotorjev branja … Kot raziskovalec knjižnega trga pa si Kovač želi, da »bi bile vse Bukle nekoč javno dostopne na spletu, opremljene z učinkovitimi iskalnimi orodji«.

Poleg intervjujev z avtorji in prikazov novih knjig revija objavlja tudi številne zapise o delovanju slovenskega knjižnega trga in delu vseh, ki iz ozadja omogočajo, da ta trg deluje.

Revija se pred dvajsetimi leti ni pojavila v praznem prostoru, temveč je »nasledila žlahtno tradicijo knjižnih tiskovin, ki so se na Kranjskem pojavile že v 17. stoletju«, v knjigi poudarja Renate Rugelj, oprta na svojo magistrsko nalogo iz leta 2005. Za najstarejšega v tem prostoru velja knjigotrški katalog, ki ga je leta 1678 ob Elizabetinskem sejmu izdal Janez Baptist Mayer (oz. Janez Krstnik Mayer). V poznejših letih, desetletjih in stoletjih so izhajali Ljubljanski zvon – v njem leta 1917 tudi priloga Naša knjiga – pa Modra ptica, Književni glasnik, Slovenska knjiga, med drugo svetovno vojno Naša knjiga, po njej Slovenski tisk, Slovenski knjižni trg, od leta 1953 vse do leta 1996 pa Knjiga, ki velja za najvplivnejšo revijo o novih knjigah na Slovenskem. V prvem letniku je pri njenem izhajanju sodelovalo pet založb ustanoviteljic (Slovenski knjižni zavod, Cankarjeva založba, Mladinska knjiga, Slovenska matica, Državna založba Slovenije), deset let zatem jih je bilo že trinajst, četrt stoletja po začetku izhajanja pa dvajset iz Slovenije in Trsta. V letih 2000-2002 je pri založbi Rokus izhajala Revija o knjigah, a ji nikoli ni uspelo pridobiti državnega sofinanciranja, bralci zanjo niso hoteli plačevati … in tako je tudi ta prenehala izhajati.

Sledila je – in k sreči še sledi – Bukla. Njen koncept so oprli na štiri pomembne postavke, v knjigi pojasnjuje Renate Rugelj: na brezplačnost, visoko naklado (več kot 20.000 izvodov), distribucijo po vsej domovini (več kot 200 lokacij) in pokrivanje čim širšega kroga kakovostnih knjig.

Koncept so oprli na štiri pomembne postavke: na brezplačnost, visoko naklado (več kot 20.000 izvodov), distribucijo po vsej domovini (več kot 200 lokacij) in pokrivanje čim širšega kroga kakovostnih knjig.

In ker so knjige mostovi med ljudmi, so se jima pridružili založniki, knjižničarji, knjigarji, prevajalci, avtorji, različna strokovna združenja, promotorji branja – »vsi, ki v knjigi vidijo več kot le tiskano besedo«, je na praznovanju povedala Renate Rugelj.

Približno tretjino sredstev, potrebnih za izhajanje, Bukla zadnja leta dobi na programskih razpisih za bralno kulturo pri Javni agenciji za knjigo, drugo tretjino od oglaševalcev, skoraj izključno iz založniško-knjigotrške dejavnosti, zadnjo tretjino pa občasno zapolni s pomočjo razpisa za pluralizacijo medijev ministrstva za kulturo, splošnih knjižnic, ki prejmejo polovico natisnjenih izvodov, in notranjih virov založbe.

Celotna naklada revije še prehitro poide, ugotavljajo. Pogosto jih bralci kličejo ali pišejo na uredništvo, poizvedujejo kdaj bo izšla nova številka ali iščejo kako staro – zanimivo, ni malo zbirateljev, ki imajo shranjene vse izvode.

Ni malo zbirateljev, ki imajo shranjene vse izvode.

Leta 2005 je v majhni založbi, ki je poleg knjig do leta 2013 izdajala tudi revijo Premiera, delal mlad diplomant filmske režije. Pisal je o filmih in knjigah drugih, o svojih pa tedaj le sanjal – aja, najbrž ste odtlej že slišali zanj, imenuje se Goran Vojnović. Na Vodnikovi domačiji je v sredo obudil lepe spomine na čase, ko se je začela rojevati ta norost. »Bilo nas je malo, že tako smo bili preobremenjeni – pa se Samo pojavi z zamislijo, da bomo izdajali še revijo o knjigah! Še danes se spomnim, kako je stopil v pisarno in rekel: ‘Kmalu bom imel štirideset let. Hočem iti na Triglav, hočem doktorat … in s knjigami se bom ukvarjal. Kriza srednjih let zveni slabo, a mislim, da smo zaradi tega danes tu. Sicer ne vem, zakaj bi šel kdo v to … Ne vem, ali si predstavljate, kaj pomeni delati Buklo. To ni navadna revija. V kaki drugi reviji bi s člankom o prebrani knjigi lahko napolnil tri strani. V Bukli pa na vsaki strani predstavijo po pet, šest knjig, ki jih je treba vsaj pogledati, prelistati. Ogromno dela!«

»V kaki drugi reviji bi s člankom o prebrani knjigi lahko napolnil tri strani. V Bukli pa na vsaki strani predstavijo po pet, šest knjig, ki jih je treba vsaj pogledati, prelistati. Ogromno dela!«

Vojnović je uredništvo, ki je ustvarjalo tako Premiero kakor Buklo, zapustil ob snemanju svojega prvega kratkega filma, se posvetil snemanju in pisanju – in večkrat pristal na naslovnici Bukle.

Kakor tudi njegov pisateljski kolega Feri Lainšček, ki je reviji čestital z branjem iz najnovejše knjige Sanje so večne, izbora svojih najlepših ljubezenskih pesmi, ki kmalu izide pri Cankarjevi založbi. »Brez Bukle bi veliko knjig ostalo v neznosni samoti polic, ki se je včasih zavem, ko v knjižnici opazim knjigo, ki se je že dolgo ni nihče dotaknil,« je dejal. »Čestitam še za lepo zamisel z naslovnicami Bukle – po njihovi zaslugi tudi pisatelji in pesniki vemo, kako je, če si na naslovnici.«

Goran Vojnović in Feri Lainšček v družbi »svojih« Bukel (Fotografija: Andraž Gombač)

Na Vodnikovi domačiji so odprli tudi razstavo avtorskih naslovnic, kakršne so začeli objavljati sredi leta 2008 – s fokusom na ljudeh, ki knjige ustvarjajo.

Na naslovnicah se je zvrstilo več kot 200 slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev, fotografiranih v naravi, v kavarnah, muzejih, galerijah, ob močvirjih, rekah, jezerih, od morja do Mure … Veliko večino je v objektiv ujel Borut Krajnc, dokumentarni fotograf in fotoreporter revije Mladina. Nekajkrat je namesto njega vskočila Nada Žgank, dvakrat pa Luka Dakskobler.

Borut Krajnc je obudil spomin na začetek sodelovanja: »Za Premiero je bilo nekoč treba fotografirati najbolj izpostavljene filmske delavce. Veliko skupino, kakih petdeset filmarjev je bilo. Organiziral je Goran Vojnović. Največji izziv pri skupinskem fotografiranju je termin, ki ustreza vsem sodelujočim. Kdaj ima toliko filmarjev čas? Dobili smo se opolnoči v Cankarjevem domu. Potem ko mi je uspelo opolnoči fotografirati petdeset filmarjev, je bilo vse drugo lažje. Pri fotografiranju ustvarjalcev sem upošteval značilnosti posameznice, posameznika, letni čas, lokacijo, vsako fotografiranje je bilo doživetje, v užitek mi je bilo srečevati vse vas, pisatelje, pesnike, urednike, založnike … Počaščen sem, da lahko sodelujem z Buklo. Čestitam ob jubileju … in srečno naprej!«

Skoraj vse fotografije na naslovnicah Bukle so delo Boruta Krajnca (Fotografija: Andraž Gombač)

Samo Rugelj se je na praznovanju zahvalil vsem sodelavkam in sodelavcem, nekdanjim in sedanjim – ekipi dvajsetih prizadevnih, ki si razdelijo kup knjig, prispelih na uredništvo, zatem pa o njih spišejo povečini kratke, zgoščene, koncizne tekste. Pa skladiščnikom, vsem v knjižnicah in knjigarnah, ki poskrbijo, da je revija na stojalih dosegljiva bralkam, bralcem, da 20.000 izvodov najde svojo, pravo pot.

»Zgodovina, ki ni zapisana, ne obstaja. Že vrabci na strehi čivkajo, da se ne smemo zanašati na splet. Podatki, zbrani tam, so hitro spremenljivi in hitro izbrisljivi,« v sklepnem zapisu jubilejne knjige poudarja antikvar Rok Glavan. Pa naj tudi tu, na nezanesljivem spletu, za konec pritegnemo njegovemu pozivu:

»Zato, dragi založniki, knjigotržci in knjigarnarji, pišite in objavljajte svojo zgodovino! Trenutno jih ni veliko, ki bi jih zanimala. Seveda jih ni, saj je iskanje podatkov brezupno in vedno naletimo na ista zaprta vrata. Zakaj si ne vzamete časa in zapišete, kdo je ustanovitelj vaše založbe, od kod ime, zakaj ste izbrali določen program, kaj vas je vodilo? Izdajte svojo bibliografijo, vključno z drobnimi izdajami, ki se vam zdijo nepomembne. Veliki zgodovinski dogodki so vedno nastajali iz drobnih odločitev in prispevkov posameznikov.«

»Veliki zgodovinski dogodki so vedno nastajali iz drobnih odločitev in prispevkov posameznikov.«

Bukla panorama

Fotografija: LUD Literatura

Domov / Članki / 2025 / september

Primož Mlačnik: »Vračanje v kaotičen in neodvisen prostor, ki ga skušam obvladati«

Katarina Gomboc Čeh

O avtorju
Članki
Podkasti

Roman Surferski dnevi (LUD Literatura, 2025) kulturologa in pisatelja Primoža Mlačnika (1990) je na slovenskem literarnem prizorišču svojevrsten unikum, prvi primerek žanra surf noir v slovenski prozi. Romani s to oznako za kuliso jemljejo na videz brezskrbno surfersko sceno, znotraj te pa obravnavajo teme kriminala, socialne neenakosti in propadlih »ameriških sanj«. Eno takih prizorišč je v Surferskih dnevih portugalska ribiška vasica Arrifana, v kateri najboljša prijatelja Homer Fernandez in Marcos Trujillo predstavljata dve možni različici surferja – medtem ko prvi surfa iz notranje potrebe po svobodi in ljubezni do oceana, drugi v komercialnem surfanju vidi možnost socialnega uspeha. Pripoved se v drugem delu romana preusmeri k prekarnemu detektivu Caetanu Assuntu, ki ima nekonvencionalno ljubezensko razmerje s forenzičarko Glorio. Skupaj odkrivata ozadje na arrifansko obalo naplavljenega trupla.

Primož Mlačnik se v zadnjih letih raziskovalno ukvarja predvsem s slovenskimi kriminalkami z vidika kulturnih študij in kritične teorije. Njegov prvi roman Otok psov (LUD Literatura, 2022), v katerem je družbenokritična ost usmerjena v akademske strukture, se je leta 2023 prebil v kresniško deseterico.

Posebnost obeh tvojih romanov je med drugim dogajalni prostor: prvi je umeščen na Gran Canario, pripoved pa vključuje tudi aktualno politično dogajanje na Kanarskih otokih, medtem ko bralca drugi roman popelje v mračen pripovedni prostor portugalske obale v novembru. Čeprav se glede na snov razlikujeta – v prvem je milje akademski, v drugem surferski – imata oba močno družbenokritično ost. Kako se je po prvem romanu začel porajati drugi?

»Za Otok psov bi lahko trdili, da dogajalni prostor predstavlja ves otok ali otoško življenje, ki nima veliko opraviti s Španijo. Tudi v Surferskih dnevih dogajalni prostor ne zastopa Portugalske. Predstavlja poseben oceanski milje, ki ga z izjemo Nazaréja tvorijo le nekateri kraji v Algarvu – večinoma obalna vasica Arrifana. Če kritika univerze predstavlja snov Otoku psov, kritika surferske kulture predstavlja snov Surferskim dnevom. V tem smislu je bil moj osnovni prijem spontano soroden prejšnjemu. Prvi roman sem pričel pisati po drugem odhodu z otoka, pri Surferskih dnevih se je postopek obrnil. O omenjenem miljeju sem pričel pisati približno en mesec pred tem, ko sem ga obiskal drugič. Nato sem nadaljeval s pisanjem med desetdnevnim bivanjem v Arrifani. Čez dan sem surfal in nabiral resnične ter fiktivne izkušnje, bral, se sprehajal po ulicah. Počel sem tudi druge čudovite reči, ampak zvečer sem z mislijo na nastajajočo strukturo zgodbe snoval fragmentirane osnutke, ki so se pogosto nanašali tudi na impresije o različnih arrifanskih prostorih. Pred odhodom sem jih želel zajeti čim več.«

»Če kritika univerze predstavlja snov Otoku psov, kritika surferske kulture predstavlja snov Surferskim dnevom.«

Medtem ko je Otok psov polifonija več prvoosebnih pripovedovalcev, je v Surferskih dnevih prvoosebna pripoved samo Fernandezova, drugi del pa pripoveduje tretjeosebni vsevedni pripovedovalec. Zakaj si se odločil za spremembo pripovedovalske perspektive?

»Kot sem malo bolj nadrobno pojasnil v intervjuju za LUD Literaturo, sem pozabil, zakaj sem izbral ti pripovedni perspektivi. Fernandezova pripoved je pristranska, vendar iz nje izvemo veliko o svetu, v katerem živi. Podobno je s pripovedjo, ki teče skozi Caetanovo perspektivo. Obe pripovedi sta nekoliko nezanesljivi. Tukaj se morda ohranja nekakšno stičišče z Otokom psov: skozi nezanesljivost moramo najti zanesljivost. V Surferskih dneh ni pripovednih zastranitev. Roman je s pripovedovalske perspektive manj kompleksen. Mislim, da je bolj dostopen širšemu bralstvu, čeprav se ne prilagaja množičnim okusom.«

V čem je po tvojem mnenju bolj dostopen širšemu bralstvu? Le zaradi enostavnejše pripovedne perspektive? V čem pa se ne prilagaja množičnemu bralskemu okusu?

»Predvsem v tem, da je manj kompleksen na ravni zgodbe, ker sta samo dva pripovedovalca. Forma je vseeno nekoliko eksperimentalna, nelinearna, krožna. To v literaturi ni zelo popularno. Glede množičnega okusa v literaturi obstaja več odgovorov, ampak če se osredotočimo na like, so na primer popularni liki arhetipski, stereotipni, prijazni, vsakdanji, ne preveč konfliktni, njihovi notranji ali zunanji konflikti in želje so vsakdanji, liki so všečni, imajo malo ali skoraj nič negativnih ali destruktivnih lastnosti – takšni, da se z njimi ni težko čustveno identificirati. Ljudem so všeč, zato se radi k njim vračajo, jih berejo v serijah. Podobno bi lahko trdili za narativno formo in tehnike. Lahko rečemo tudi, da popularna literatura reproducira prevladujoče ideje z moralizatorskim podtonom. V tem smislu imajo vsi liki v Surferskih dnevih pozitivne in negativne lastnosti, ki so pač tam, jaz pa jih kot pisatelj ne presojam.«

»Vsi liki v Surferskih dnevih imajo pozitivne in negativne lastnosti, ki so pač tam, jaz pa jih kot pisatelj ne presojam.«

Res je, Homer Fernandez je vsekakor nekonvencionalen lik, pa tudi Marcos Trujillo je zelo premišljeno zastavljen. Čeprav sta »najboljša prijatelja«, sta si diametralno nasprotna. Ironično se mi zdi, da forenzičarka Gloria dodaten zaslužek služi z delom na Zavodu za samouresničitev, čeprav dogajalni prostor, izčrpan od socialnih razlik in pogoltnega turizma, vsekakor ni kraj, kjer bi se kdo lahko samouresničil. Kaj sploh je možna samouresničitev v svetu, ki ga upodabljajo Surferski dnevi? Če bi bila v tem svetu, v katerem živita Fernandez in Trujillo, samouresničitev mogoča, s kakšno željo bi se Zavodu priključila onadva?

»Gloria ve, da veliko ljudi visoko vrednoti osebnostno rast ali samouresničitev. Gloria ve, da pojem samouresničitve v večini diskurzov izključuje dejstvo, da niti najbolj divje uresničitve naših talentov ali potencialov ne bodo izbrisale oziroma izničile naših najvztrajnejših psiholoških konfliktov in fantazijskih rešitev teh konfliktov. Gloria ve, da bomo ne glede na stopnjo ali intenzivnost našega samouresničevanja vsi do smrti ostali prelomljena in neuresničena bitja.

Mali Fernandez in Trujillo se v zgodbi skušata uresničiti prek surfanja, kar jima dolgo nekako uspeva, ampak ker imata drugačne predstave o pomenu tega pojma, jima ne uspe. Že sam izraz samouresničitve je pomensko in ideološko sicer bolj na strani neizpolnjenega Trujilla, ki bi se – če bi si to želel, in v potencialnem smislu je morda le vprašanje časa, kdaj bi si to pričel želeti – že nekako uveljavil na študiju v Lizboni in zavzel pomembnejši družbeni položaj. Slednje ga sicer ne bi uresničilo ali osebnostno izpolnilo. V drugem scenariju bi Trujillo lahko uspel kot poklicni surfer, ampak to ne pomeni, da bi se uresničil. Socialno-ekonomski uspeh in slava ne bi rešila njegovih psiholoških težav.

Primož Mlačnik z novim romanom Surferski dnevi (Fotografija: LUD Literatura)

Mali Fernandez sicer nima želje po razrednem prestopu ali preobrazbi. Čeprav si v oceanskem miljeju želi dobrega življenja, skuša zgolj preživeti. Razmeroma dobro življenje mu uspe najti s podporo surferske skupnosti. Če bi imel mali Fernandez drugačne želje in predvsem načrt o razrednem prestopu, bi se zgodba morda lahko osredotočala na njegovo ukvarjanje s prostitucijo – na seks z bogatimi lastnicami novih gradenj v njegovem kraju. To željo na nekem mestu tudi bežno omeni. V drugačnem scenariju bi mali Fernandez morda lahko sledil podobni poti kot pripovedovalec v delu Spremeniti se: metoda Edouarda Louisa, ampak mali Fernandez ne želi spremeniti svoje identitete. To je Trujillova želja. Ne želi se poblagoviti, ne želi postati nekdo drug. Tudi svojega kraja ne sovraži dovolj. Provincialnost ga ne moti. Motijo ga zunanji vplivi, ki skušajo to provincialnost spremeniti – ali v njegovi perspektivi – jo lažno oplemenititi. V neki tretji zamisli bi bilo bolj vznemirljivo, če bi bile njune želje glede na različna socialna položaja obratne. Morda bi bilo vznemirljivo, če bi se sredi zgodbe njune želje zamenjale. Morda bi bilo to sicer tudi bolj stereotipno, ampak kdove. Tudi tekst je prelomljen in neuresničen.«

»Tudi tekst je prelomljen in neuresničen.«

Se ti zdi, da je v »prijateljskih« odnosih vedno prisotna senca rivalstva? Je zavist posledica človeškega značaja, socialne neenakosti ali lakote po več, po slavi, po denarju?

»V primeru Fernandeza in Trujilla gre po moje več kot za senco. Če skušam odgovarjati, kakor me vodiš – univerzalistično – se mi zdi pomembno izpostaviti, da je prijateljstvo na dolgi rok abstraktna in krhka vez, o kateri nenehno vsi nekoliko dvomimo. Senco vidim v dvomu, ki zaznamuje prijateljstvo, ampak ta senca prijateljstvo tudi ohranja. Verjetno se dva naključna prijatelja občasno sprašujeta, kakšna prijatelja sta. Ali sta še prijatelja, ker se že tako dolgo nista videla? Ker že tako dolgo nista vzpostavila stika. Ko se po dolgem času spet srečata, pa opazita, da se med njima v bistvu nič ni spremenilo. Življenji sta se jima morda obrnili na glavo, ampak ob srečanju se vseeno prepoznata kot prijatelja.

»Prijateljstvo je na dolgi rok abstraktna in krhka vez, o kateri nenehno vsi nekoliko dvomimo.«

Če prijateljstva oziroma življenja ne dojemaš kot igro, je zame rivalstvo že madež. Zdi se mi, da si ljudje včasih zaradi ideje prijateljstva ali zaradi prednosti, ki jih prinaša prijateljstvo, ne želijo izgubiti prijateljev, s katerimi si niso več blizu. Verjetno podobno velja za druge oblike ljubezni. Vsi si želimo prijateljev, ki niso zavistni in tekmovalni, ampak nekoga moraš imeti rad. Raznotere življenjske okoliščine vsem ne omogočajo, da bi vedno imeli radi prave prijatelje. Včasih je res bolje, da nikogar nimaš rad. Pred leti sem na obisku pri prijatelju v neki slovenski knjižici aforizmov prebral misel meni neznanega aforista: ‘Imam prijatelja, a ga ne maram.’

Ob vračanju k drugemu delu tvojega vprašanja razmišljam, da zavist v splošnem res proizvaja socialna neenakost. Iz tega sledijo različni značaji in ‘lakote’. Vseeno mislim, da je zavist stanje, ki morda ni nujno vedno vezano na prikrajšanost, v odnosu do katere je zavist zdravorazumska. Zavist je namreč sorodna privoščljivosti, užitku v nesreči drugega. V tem smislu so tudi premožni zavistneži lahko zavistni, ker si predstavljajo, da vsi manj premožni ljudje, ki jih obkrožajo, hlepijo po njihovem premoženju. V nekem drugem primeru lahko v domišljiji premožnega in od vsakdanjega življenja odtujenega zavistneža vsi manj premožni ljudje uživajo v rečeh, ki jih premožni zavistnež nima oziroma mu jih ne uspe kupiti. Stereotipni primeri: brezpogojno prijateljstvo in ljubezen, življenje v solidarni skupnosti, priljubljenost in podobno. Zavist je torej občutek, ki te pasivno zasužnji želji nekoga drugega. V tem smislu zavistnež pogosto in morda tudi prepozno ugotavlja, da si v resnici sploh ne želi ‘svojih’ objektov zavisti. V tem protislovju nastajajo različne oblike sporov. Z njimi se soočamo tudi v romanu.«

In spori vodijo v nasilje. Spominjam se učinkovitega prizora iz Otoka psov, kjer skupina mladih na plaži umori nekega moškega. Detektiv Caetano Assunto v Surferskih dnevih reče: »Sovražim nasilje, pa toliko sem ga že videl.« Zakaj (v nasilnem svetu) pisati o nasilju?

»Zakaj ne pisati o nasilju? Zakaj novinarji pišejo o nasilju? Zakaj na primer obstajajo povojni in postkolonialni romani – prvoosebni romani o preživetju holokavsta? Zakaj ima roman palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa, Jutra v Dženinu tako spokojen, celo vitalističen naslov? Sam v obeh svojih romanih ne najdem toliko nasilja, kot ga opažam v vsakdanjosti.«

»V obeh svojih romanih ne najdem toliko nasilja, kot ga opažam v vsakdanjosti.«

Je pa tudi mali Fernandez žrtev nasilja, v prvi vrsti sistemskega. Žižek je sistemsko nasilje, ki smo mu priča v zadnjih letih, ponazoril s primerjavo, češ da smo kolektivno občutljivejši na individualno nasilje – če oče udari otroka, pokličemo policijo – medtem ko ekonomsko nasilje sprejemamo kot dejstvo, ki se nas ne tiče. Fernandez reče: »Resnični kriminal je revščina.«

»Mislim, da je po Žižku sistemsko nasilje objektivna podlaga, ki kapitalističnemu sistemu (odnosom izkoriščanja med različnimi institucijami in ljudmi) omogoča, da deluje ‘normalno’ kljub vsem sistemskim napetostim. Gre torej za vsa dejanja, konsenze in postopke, ki sistemu omogočajo ‘normalno’ delovanje, ki (na primer) ohranja ali poglablja socialno-ekonomske razlike. Kot si omenila, gre za samoumevna dejstva, vendar v ‘normalnem delovanju’ vedno tiči nasilni potencial, ki preobraža nekogaršnje življenje. Čeprav v tem delovanju večina ljudi aktivno ali pasivno sodeluje, objektivno nasilje nekateri ljudje občutijo bolj kot drugi, oziroma ga vsi občutimo na zelo različne načine. Mislim, da se objektivnega sistemskega nasilja kolektivno zavemo le v retrospektivi ali na velikih platnih; ko pride v Sloveniji do birokratskega genocida izbrisanih; ko nihče ne zaustavi izraelskega genocida v Palestini, ker bi to ogrozilo ‘normalno’ delovanje raznoraznih sistemov. Nastopati proti sistemskemu nasilju v osnovi pomeni nastopati proti cenjeni, normalizirani in prostovoljno apolitični ignoranci.

»Nastopati proti sistemskemu nasilju v osnovi pomeni nastopati proti cenjeni, normalizirani in prostovoljno apolitični ignoranci.«

Sicer mislim, da je v ‘normalno delujočih’ delovnih okoljih sistemsko nasilje protislovno in zbegano. Žrtve, ki ga občutijo, ga lahko napačno prepoznajo kot medosebno nasilje ali kot obliko šikaniranja, čeprav ni izključeno, da se sistemsko nasilje ne prekriva z različnimi oblikami mobinga. Žrtve sistemskega nasilja se v nemočnih izpadih lahko uprejo vršilcem objektivnega nasilja, ki se ga ne zavedajo ali se ga nočejo zavedati, ker bi bilo to tudi za vršilce nevzdržno. Farsično je, ko se vršilci objektivnega sistemskega nasilja postavijo v vlogo žrtev, ki se upirajo svojim žrtvam kot nekakšnim nehvaležnim okupatorjem dobrosrčnosti.

Ali pa vršilci sistemskega nasilja svoje delovanje skušajo moralno upravičiti prek zanikovalnih pripovedi o svojem delu oziroma o svoji sistemski vlogi, ki njihovo objektivno nasilje normalizirajo. Te pripovedi so na koncu povsem legitimne, ker jih podpira tudi sistem. To je polje grozljive komedije in ‘krindža’.

V splošnem mislim, da je ena večjih težav v tem, da se aktivni izvrševalci sistemskega nasilja zaradi prepleta strahu in oportunizma o objektivnem nasilju niso pripravljeni spraševati, ga razumeti ali se mu celo upreti skupaj s svojimi žrtvami. Tu velja poudariti, da so tudi vršilci sistemskega nasilja v strukturnem položaju nekakšne večvredne žrtve, čeprav ta položaj večinoma izrabljajo za ohranitev statusa quo. Rečeno z Armondom, dvoličnim hotelirjem iz prve sezone televizijske serije Beli lotus, ki nazadnje ravna pomenljivo, ko se tik pred smrtjo iztrebi v odprt kovček nezadovoljne stranke: ‘They exploit me, I exploit you.’ (Oni izkoriščajo mene, jaz izkoriščam tebe.)

Tudi mali Fernandez je seveda žrtev, čeprav se v tej vlogi ne prepozna. Vtis daje, da se sistemskega nasilja zaveda, ampak nima orodij, da bi svoje vtise razumel oziroma da bi se sistemskemu nasilju uprl. Če slediva Žižkovim formulacijam, se mali Fernandez ne zaveda, da tudi svobodo in dobro življenje izkuša samo tam, kjer mu je sistem to omogočil – v surfanju.«

»Mali Fernandez se ne zaveda, da tudi svobodo in dobro življenje izkuša samo tam, kjer mu je sistem to omogočil – v surfanju.«

Omenila sem že, da Surferski dnevi zelo nazorno prikazujejo od gentrifikacije in turizma izmaličeno portugalsko obalo. Nedavno smo lahko brali o protestih domačinov na Kanarskih otokih, ki so z napisi »Kanarski otoki niso več raj« domov pošiljali turiste. Se kot turist v teh krajih kdaj spopadaš z občutki krivde?

»Večinoma se izogibam hotspotov. Enako ‘ekologijo’ prakticiram tudi v Sloveniji. To sicer ne pomeni, da sem bolj pristen ali neškodljiv obiskovalec. Porabim razmeroma veliko vode, proizvajam odpadke, izpušne pline, na cesti sem del gneče. Tako ali drugače sem ovira.

Idejno te proteste podpiram. Protestniki nimajo doma oziroma si ga ne morejo ustvariti. Tu ne gre za vprašanje prisotnosti moje krivde ali za vprašanje razreševanja moje krivde – politika mora upoštevati zahteve protestnikov, meni pa onemogočiti ali omejiti bivanje. Če bi se ob svojem bivanju res počutil krivega, bi lahko veliko evropskih turistov umrlo od krivde in od sramu. Saj, morda nas ne bi bilo škoda … Nikoli nisem bil v krajih, kjer so potekali protesti, ampak ob prebiranju teh novic občutim nelagodje, morda tudi kanček krivde, pravičniško jezo, gnus. Razumem njihove težave.

Mislim, da obstaja več ekoloških surferskih skupnosti, v katerih se posamezniki morda čutijo turistično bolj posvečeni ali krivdno ozaveščeni. Dobro, da obstajajo. Mislim, da so surferji zaradi oceanske plastike, čez katero pogosto stopajo njihovi podplati, na splošno precej ekološki.«

Mali Fernandez Arrifano označi za »odlagališče duhovno praznih turistov.« Kako se ti, ki si jo obiskal, opredeljuješ do te njegove oznake? Kaj bi lahko bilo nasprotje »duhovno praznega turista«?

»Glede na mojo izkušnjo gre za miren kraj prijaznih ljudi. Sicer je v tej zastavitvi nasprotje duhovno praznega turista poduhovljeni zapečkar. Verjetno gre ta lik nekaterim ljudem enako na živce, kot gre malemu Fernandezu na živce duhovno prazni turist – prišlek, ki mu krade valove in slabša življenjske pogoje.«

Kaj pa soul surferji? Kaj jih loči od pozerjev, ki sicer dobro surfajo, a so pač pozerji?

»Mislim, da so soul surferji lahko pozerji, poklicni surferji pa so lahko tudi samo poklicni surferji s skromnimi značaji, ki hodijo v oceansko službo. Poenostavljeno rečeno. V bistvu naj bi v surferski kulturi obstajalo pereče nasprotje med soul surferjem in poklicnim surferjem. Prvi naj bi surfal za dušo, drugi za denar. Mislim, da je zaradi influencerstva in drugih oblik samopoblagovljenja tudi to rahlo mitsko razlikovanje že preseženo ali vsaj zakomplicirano. Surferjev velikih valov v potencialno smrt gotovo ne žene denar, jim je pa verjetno fajn, če so sponzorirani in lahko od tega tudi živijo. Verjetno obstajajo tudi drugi poskusi razlikovanj, ki se ukvarjajo z iskanjem avtentičnega bistva surferske identitete.«

»V surferski kulturi naj bi obstajalo pereče nasprotje med soul surferjem in poklicnim surferjem. Prvi naj bi surfal za dušo, drugi za denar.«

V recenziji tvojega romana na AirBeletrini Muanis Sinanović zapiše, da lahko surfersko sceno razumemo kot prispodobo za umetniške scene. Ko si omenil, da surferjev velikih valov ne žene želja po zaslužku, jim je pa fajn, če lahko od tega tudi živijo, sem pomislila: Pa jim to lahko zamerimo?

»Hm, v splošnem se lahko strinjam s to prispodobo in z idejami, ki jo obkrožajo. Morda je glavno umetniško delo v surfanju film, in kot na raznih umetniških scenah tudi surfersko filmsko ustvarjalnost določa načelo hiperprodukcije (enakosti slogov, vsebin, ipd.). V filmu lahko vsi opazimo in začutimo splošno estetiko surfanja. Vendar se tu in tam pojavi umetnik – surfer, ki na valu oziroma na posnetku premakne mejo predstavljivega. Ali pa se pojavi osupljiv surferski dokumentarec, kjer je v ospredju surfersko življenje v drugačni perspektivi. Na primer Gaza Surf Club.

Ne, mislim, da jim med preostalimi rečmi, ki jih lahko zamerimo človeku, tega ne gre zameriti.«

Detektiv Caetano Assunto pove: »Surfanje je najboljši upor proti ideji, da bi bilo treba z življenjem nekaj storiti, ga izrabiti, iz njega napraviti nekaj, kar ni več življenje.« Kaj ti misliš o njegovih besedah? Ali ne bi mogli reči, da je tako tudi s pisanjem fikcije?

»Zakaj samo s pisanjem fikcije? Se ti zdi, da so druge vrste literature bolj izrabljene in neživljenjske? Morda so res. Na majavih tleh številnih možnih primerjav med pisanjem in surfanjem mi je izkustveno blizu predvsem ponavljajoče se vračanje v kaotičen in neodvisen prostor, ki ga skušam obvladati. V prostor, za katerega ob odhodu upam, da se ne bo radikalno spremenil, čeprav vem, da se bo. Vsako jutro ali večer, ko sem se vrnil v ocean, sem opazil, da so se razmere spremenile. Od mene so zahtevale premislek in drugačen pristop. Veslati sem moral drugam, valovi so bili manjši ali večji. Teže jih je bilo ujeti. Ko sem se vrnil k besedilu, sem občutil podobno.«

»Veslati sem moral drugam, valovi so bili manjši ali večji. Teže jih je bilo ujeti. Ko sem se vrnil k besedilu, sem občutil podobno.«

intervju Primož Mlačnik Surferski dnevi

Fotografija: Andraž Gombač

Domov / Članki / 2025 / september

Zgodbe rešujejo žrtev – in celo rablja!

Andraž Gombač

O avtorju
Članki
Podkasti

Katastrofa – že na začetku je zmanjkalo elektrike!

No, no, počasi, razburjenje je odveč. Tokratna slovesna podelitev nagrade vilenica, za povrh jubilejna, 40. po vrsti, se je v kraški jami začela nekoliko drugače. Tako:

Na sklepni sobotni slovesnosti, ki jo je domiselno in duhovito režirala Mojca Madon, je igralec Martin Gerbec v prepričljivi vlogi kraškega jamarja zbranim povedal še marsikaj, pokazal tudi mogočen steber v jami, star kak milijon let. Pa postregel s podatkom, da je prav Vilenica, ki je posodila ime mednarodnemu srednjeevropskemu literarnemu festivalu, najstarejša turistična jama na svetu – prvi turisti so vanjo sestopili že leta 1633!

Sklepna slovesnost 40. Vilenice v najstarejši turistični jami na svetu (Fotografija: Andraž Gombač)

Uvodoma nas je nagovoril Marij Čuk, predsednik Društva slovenskih pisateljev:

»Prosim vas, gospe in gospodje vojne, oboroževanja, streljanja, ubijanja, prosim vas, ubijalke in ubijalci otrok, starejših, obolelih, vseh nedolžnih in nemočnih, prosim vas, rušitelji šol, bolnišnic, domov, kulture, zgodovinske resnice, rotim vas, sovražniki knjig in umetnosti, povejte, za kaj, za koga, v čigavem imenu povzročate temu planetu krvave rane, grozo, pustošenje, uničenje, za koga in zakaj pokopavate pod ruševinami človeka, civilizacijo, življenje. Prosim vas, povejte, zakaj lažete in blatite demokracijo, svobodo, prijateljstvo, zakaj lažete, zakaj režete na koščke mehko srce humanosti z ostrimi noži nasilja?

Marij Čuk: »Zakaj režete na koščke mehko srce humanosti z ostrimi noži nasilja?« (Fotografija: Andraž Gombač)

In ti, Evropa, se lahko še ponašaš s svojim tisočletnim ustvarjalnim izročilom? S plemenitostjo. Z vključevanjem? Z diplomacijo? Molčiš. Bolna in nemočna. Obraz obračaš stran, ni te sram ravnodušja in puhlih besed, ne veš več, kaj si, in pogled prihodnosti nazaj v ta čas te bo zaznamoval s sramoto in krivdo.

Sodobni ciniki in prodajalci dima, minljivi oblastniki minljive moči, si upate upreti oči v Vilenico, v idejo in utemeljevalko resnične svobode, napredka, prijateljstva. Uprite oči v Vilenico kot dokaz resničnosti miroljubnega soočenja, zleta različnih spojev, besede, pravice. Uprite oči v Vilenico in se zamislite nad svojim početjem, če ste še sposobni misliti, če še premorete zrno človečnosti. Vilenica je glas dobrih ljudi, jezika, bližine, je lepota, širina, ljubezen, je utrip naših vesti. Vilenica – srce umetnosti, ki še edina ponuja možnost in človeka v njej. Vse to, česar nimate v svojem srcu in glavi, Vilenica ima. Naj vam bo za zgled. Nam pa s svojo silovito izpovedno silo perspektiva uresničljivega upanja, da bo svetloba nove zarje človeštva prevladala nad nočjo sovraštva in nasilja.«

»Vilenica – srce umetnosti, ki še edina ponuja možnost in človeka v njej.«

Nakar smo zaploskali tistemu, ki je vse skupaj začel. Skok v jamsko literarno preteklost: na čezmejnem večeru poezije, ki sta ga leta 1980 v Vilenici pripravila Marjan Suša in Pavel Skrinjar, so svoje pesmi brali Danilo Dolci, Ciril Zlobec, Marko Kravos in Aleksander Peršolja. Nekaj let pozneje se je slednji s podporo sežanske občine povezal z Društvom slovenskih pisateljev, kjer zamisli prisluhnil takratni tajnik društva Veno Taufer, združili so moči … Vse drugo je zgodovina, kakor pravimo.

Na čezmejnem večeru poezije, ki sta ga leta 1980 v Vilenici pripravila Marjan Suša in Pavel Skrinjar, so svoje pesmi brali (z leve) Danilo Dolci, Ciril Zlobec, Marko Kravos in Aleksander Peršolja.

Na jubilejni, 40. Vilenici je Aleksander Peršolja pod žaromete stopil kot idejni oče festivala in prvi prejemnik častnega kristala Vilenice.

»Še zdaleč nisem pričakoval takega priznanja, kajti v tem večnem trenutku opažam, da je vsako dejanje posameznika že pot h ‘genialnosti’, in zgodovina je samo zgodovina,« ugotavlja v zahvalnem zapisu. »Vesel sem kristala Vilenice, ki ga bom z veseljem delil z razumevajočo družino, s sežanskimi jamarji, z Lokavci, z najzvestejšimi sodelavci, ga božal ter mislil na pokojno Barbaro Šubert, ki je bila srce in hrbet dogajanja festivala v Ljubljani in tudi na Krasu. Hvala tudi tistim, ki so pripomogli, da je kristal prišel v moje roke. Hvala vsem zasledovalcem vileniškega dogajanja, ki ste mi v vseh dvajsetih letih mojega dela dajali pogum s svojo prisotnostjo na literarnih večerih in na podelitvah nagrad.«

Aleksander Peršolja: »Vesel sem kristala Vilenice, ki ga bom z veseljem delil z razumevajočo družino, s sežanskimi jamarji, z Lokavci, z najzvestejšimi sodelavci, ga božal ter mislil na pokojno Barbaro Šubert, ki je bila srce in hrbet dogajanja festivala v Ljubljani in tudi na Krasu.« (Fotografija: Andraž Gombač)

Zbrane je v imenu gostiteljev nagovoril sežanski župan Andrej Sila, pozdravil gradnjo literarnih mostov v negotovih, delitev prepolnih časih, čestital vsem nagrajencem, v prvi vrsti Aleksandru Peršolji, se mu zahvalil za vizionarstvo ter vse, kar je storil za kulturo, za umetnost, za Kras … in sem, na Kras, je župan vse spet povabil naslednje leto, ko bomo obhajali stoto obletnico prezgodnje smrti Srečka Kosovela (1904–1926), pesnika, ki »nas je učil gledati onkraj mehanike v življenje«.

Ni lahko, danes, ni, je v srčnem govoru ugotavljal bolgarski veleposlanik v Sloveniji Krassimir Bojanov: »Predsednik pisateljskega društva Marij Čuk je v govoru omenil diplomacijo. Povedati moram, da je dandanes težko biti diplomat. Diplomati nekaterih držav se odvračajo od temeljnega namena tega poklica. Namesto da bi si prizadevali za mir, so se spremenili v vojščake ideologije.« Pozdravil je tokratno geslo Vilenice Krasni novi svet – Nova pravila bivanja, se književnikom zahvalil za angažma. V dosedanjih dveh letih v Sloveniji občuduje tukajšnji kultivirani odnos do knjig in branja. Ko so ga povabili h govoru kot predstavnika države, iz katere prihaja letošnji vileniški lavreat, ga je najprej zamikalo, da bi govoril o Bolgariji, je priznal. Pa je ugotovil, da so veliko učinkovitejši ambasadorji književniki – ne le države, temveč človečnosti v tej veliki svetovni družbi, v kateri manjka »sočutja do tisočih, ki jih vsak dan pobijajo, do otrok, ki jih izstradajo do smrti … Edina univerzalna šola sočutja so – knjige.«

Bolgarski veleposlanik v Sloveniji Krassimir Bojanov: Edina univerzalna šola sočutja so – knjige.« (Fotografija: Andraž Gombač)

Veleposlanik, ki ga običajno naslavljajo z »vaša ekscelenca«, se je z vileniškega odra zahvalil letošnjemu lavreatu – njegovi ekscelenci, ambasadorju človečnosti Georgiju Gospodinovu.

***

Strokovna žirija, ki jo sestavljajo predsednik Gregor Podlogar, podpredednik Aljaž Koprivnikar ter člani Veronika Dintinjana, Ludwig Hartinger, Martin Lissiach, Aleš Mustar, Tone Peršak, Diana Pungeršič, Sašo Puljarević, Jutka Rudaš in Đurđa Strsoglavec, je 40. nagrado vilenica prisodila bolgarskemu pisatelju, pesniku, esejistu in dramatiku, enemu osrednjih imen sodobne evropske literature, ki je z romani Naravni roman, Fizika žalosti in Časovno zaklonišče, izdanimi pri Beletrini, že več let doma tudi v slovenščini – vse je odlično prevedel Borut Omerzel, kakor tudi prihajajoče, ki se jih že veselimo.

Georgi Gospodinov (Fotografija: Andraž Gombač)

»Georgi Gospodinov je mojster sodobnega romanopisja,« je v utemeljitvi nagrade poudaril Podlogar. »Njegovo pisanje, obsedeno z družbenimi in zgodovinskimi dogodki ter osredinjeno na nevidnega posameznika, je mestoma nepredvidljivo in fragmentarno, a se mojstrsko zliva v celoto, tenkočutno, tudi nežno in mestoma prežeto s (črnim) humorjem. Georgi Gospodinov, 40. nagrajenec festivala Vilenica, s svojim delom tako na samosvoj način pooseblja njegovo zgodovino in daje zgled, kako prepričljivo lahko literatura tudi danes nagovarja vsakogar.«

Georgi Gospodinov je ob glasnem in dolgem aplavzu najprej s telefonom fotografiral zbrane v jami, pozdravil s slovenskim »dober dan«.

Georgi Gospodinov na jamskem odru (Fotografija: Andraž Gombač)

Vileniški nagrajenec fotografira občinstvo. (Fotografija: Andraž Gombač)

V materinščini je prebral govor, naslovljen Kaj zmore književnost?:

»Dame in gospodje, prijateljice in prijatelji, so-jamarke in so-jamarji,

iz srca se vam zahvaljujem za to nagrado. Osebno mi veliko pomeni, ker je bila Vilenica eden prvih literarnih festivalov, ki sem se jih udeležil. Še vedno hranim jasne spomine nanj kot na eno najlepših srečanj. Bilo je pred mnogimi leti, morda pred dobrimi dvajsetimi, v nekem svetu, ki danes ne obstaja, v ‘včerajšnjem svetu’, kakor bi ga poimenoval Stefan Zweig.

Nagrade so dragocene zaradi dvojega – pomembno je, kdo ti jih podeljuje in kdo so tvoji predhodniki. V obeh primerih so tukaj imena ljudi, pri katerih sem se učil. Omenil bom samo, da so na začetku te nagrade kolosi, kakršna sta Zbigniew Herbert in Milan Kundera, pisatelji in pesniki – nekateri niso več med nami, a so njihove besede odmevale v tej jami in v večji jami književnosti.

Kaj je biti pisatelj v svetu, kakršen je današnji? Kaj zmoremo mi, ki imamo zgolj svoje besede? Kaj zmoremo s svojo književnostjo? Ali sploh zmoremo? Zdaj, ko so besede same, jezik sam in naše zgodbe ranljivi in so jih težko zadeli izstrelki propagande in sovraštva. Smo v svetu, v katerem vsakdo lahko spreobrne zgodovino in naše zgodbe, jih usmeri proti nam samim ali naščuva koga drugega zoper nas. Ustvarjeni smo iz telesa in besed, telesa pa so odvisna od besed natanko toliko kot besede od telesa.

Zato, na kratko – v kaj še verjamem?

Književnost ali enostavneje, zgodbe, ki jih pripovedujemo, premorejo rešilno življenjsko moč.

Predvsem pa imajo moč obdržati, kar je človeškega. Zgodbe, ki jih pripovedujemo, neprenehoma obnavljajo, kar smo kot človeška bitja skozi stoletja dosegli. Ko nehamo pripovedovati, pozabljamo. Spomin pa je poleg vsega drugega tudi moralna kategorija. Če se nihče ne spominja, je vse dovoljeno, vse je mogoče prekoračiti. Prekoračitev meja pa nas bo pahnila globoko nazaj v evoluciji. Potisnila bo nazaj celotno ‘dvigovanje človeka’, ki se ga spominjamo iz tiste tabele med uro biologije v šoli in z začetka Ovidovih Metamorfoz.

Moč naših zgodb je tudi ustvarjanje empatije. Ko slišimo zgodbo drugih o njihovih otrocih in starših, jih teže dojemamo kot sovražnike, jih teže ponižamo, udarimo, ubijemo.

Zgodbe odlagajo konec. Tega se lahko spomnimo iz Šeherezade. Pridobijo nam še eno svitanje, rešujejo žrtev, celo rablja odrešijo tega, da je rabelj.

Zgodbe ustvarijo tolažbo in se zoperstavijo nerazložljivemu. Zato zvečer starši otrokom pripovedujejo pravljice, zato so si starodavni ljudje izmislili mite, da bi strašljive reči, kot so strele, požari in povodnji, spravili v zgodbo, da bi stlačili strašljivo v nevidno kletko zgodovine. Strah, o katerem pripoveduješ, je manj strašen. Književnost je učinkovita krotilka strahov.

Književnost je učinkovita krotilka strahov.

Tisto, kar je najpomembnejše v tem trenutku, v teh časih. Naše besede, naše zgodbe in literatura, ki jo pišemo, so naravni protistrup, protiutež zoper propagando in agresivni populizem.

In tu je mesto, da povem: hvala za vseh teh 40 let, v katerih je ta festival zaklonišče zgodb, ki jih pripovedujemo, v tem pogledu pa zaklonišče človečnosti. To nikakor ni malo, to je pravzaprav vse v nekem svetu, ki se nagiba k zatonu.«

Georgi Gospodinov in Aleksander Peršolja (Fotografija: Andraž Gombač)

Prireditev, ki jo je povezovala Carmen L. Oven, sta obogatila še harmonikar Igor Zobin in sopranistka Mateja Petelin Zobin, druženje pred vhodom v jamo pa zatem kantavtor Rudi Bučar in DJ Belo smetje (pravo ime, draga bralka, dragi bralec, najdeš pri tistem, ki je prebral utemeljitev vileniške nagrade).

Georgi Gospodinov je vse do izteka festivala podpisoval svoje knjige, zlasti ob nagradi spet ponatisnjeno Časovno zaklonišče. (Fotografija: Andraž Gombač)

Festival Vilenica panorama

Fotografija: Andraž Gombač

Domov / Članki / 2025 / september

Imam samo eno identiteto: sem človek

Andraž Gombač

O avtorju
Članki
Podkasti

Danes ob 18. uri bomo skupaj spet sestopili globoko v kraško podzemlje. Ob slavnostnem izteku 40. Vilenice bomo v jami, ki je mednarodnemu literarnemu festivalu posodila ime, zaploskali letošnjemu lavreatu.

Bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov (1968), med drugim že dobitnik ugledne italijanske nagrade strega in mednarodnega bookerja, je predvčerajšnjim na Facebooku objavil nekaj fotografij s sprehoda po Trstu: najprej je obiskal bronastega kolega na Rusem mostu, ljubega irskega pisatelja Jamesa Joycea, zatem pa je v dobri družbi nastopil pred kavarno San Marco.

Georgi Gospodinov je na Facebooku objavil fotografijo z obiska pri Jamesu Joyceu v Trstu.

Kot imenitno prizorišče se je izkazala Donizettijeva ulica tik pred vhodom. Tudi sodobno srhljivo prizorišče – z oboroženimi vojaki, ki v ozadju stražijo sinagogo.

Ob Georgija Gospodinova sta sedli letošnja slovenska avtorica v središču Vilenice, takisto že večkrat nagrajena pesnica in pisateljica z avstrijske Koroške Maja Haderlap (1961) in Ana Svetel (1990), prav tako pesnica in pisateljica, letošnja prejemnica nagrade Srednjeevropske pobude (SEP) za mlade avtorje. Na večeru, ki ga je Društvo slovenskih pisateljev pripravilo v sodelovanju s Slovenskim klubom, Tržaškim knjižnim središčem in kavarno San Marco, je pogovor s trojico gibko povezoval Janko Petrovec, zdaj spet doma v Trstu, danes odgovorni urednik Radia Koper, nagrajeni novinar in knjižni prevajalec, po izobrazbi dramski igralec, svojčas član ansambla Slovenskega stalnega gledališča Trst.

Janko Petrovec, Maja Haderlap, Ana Svetel in Georgi Gospodinov med pogovorom pred kavarno San Marco. V ozadju vojaki stražijo tržaško sinagogo. (Fotografija: Andraž Gombač)

V ledino je zaoral z gledališko kolegico, ne le književnico, temveč tudi dramaturginjo Majo Haderlap, jo v Trstu, mestu neločljivo prepletenih, prijateljskih in nemalokrat tudi sprtih narodov, pobaral o identitetah. »Na Koroškem si se moral vedno opredeliti,« je dejala. »Vedno si se spraševal, kje smeš govoriti v katerem jeziku. Navadila sem se slaloma: aha, tu smem govoriti tako, ne pa tako, medtem ko tam smem v drugem … Vedno torej nekakšen postopek carinjenja identitete. Zavedati pa se moramo, da je to problem politike, ne dvojezičnega prebivalstva. Tega se premalo zavedamo. Obmejni kraji, kakršen je tudi Trst, so po vsej Evropi dvojezični. Kraji, kjer poteka meja, niso nikoli – grozna oznaka! – etično čisti. In vsakršne čistke pomenijo vojno. To ljudje čutijo, a težko izrazijo. Ker imajo vseskozi opravka s politiko, z nacionalizmi, z nasiljem, so seveda ponotranjili strah. Strah, ki spotika večjezičnost, to vrednoto, ki jo moramo negovati. V stikih s sosedi moramo ostati odprti in radovedni.«

Maja Haderlap: »Kraji, kjer poteka meja, niso nikoli – grozna oznaka! – etično čisti. In vsakršne čistke pomenijo vojno.« (Fotografija: Andraž Gombač)

Ob poslušanju odgovora, ki sta ga urno prevajala tolmača Nina Kodermac in Peter Szabo, vešča preskakovanja iz slovenščine v italijanščino in angleščino ter nazaj, je Georgi Gospodinov resno prikimaval.

Pisatelj, lani gost na festivalu Literature sveta – Fabula v Ljubljani, je onkraj domačih meja zaslovel že leta 1999 z romanesknim prvencem Naravni roman, prevedenim v več kot 20 jezikov, leta 2005 tudi v slovenščino. Sloves enega najvznemirljivejših sodobnih evropskih literarnih zvezdnikov je utrdil z naslednjim romanom, Fizika žalosti (2011), kjer duhovito in živahno prepleta spomine, zgodovino, fiziko, mitologijo in še marsikaj; oba romana je izvrstno prevedel Borut Omerzel, kakor tudi Časovno zaklonišče, prav tako izdano pri Beletrini in zdaj, ob nagradi vilenica, spet ponatisnjeno. Ta roman pisatelj prične s skrivnostnim zdravnikom Gaustinom. V Švici odpre edinstveno kliniko za preteklost, namenjeno pacientom z Alzheimerjevo boleznijo: v različnih nadstropjih s pomočjo starih predmetov – televizorjev, radijskih sprejemnikov, pisalnih strojev, pohištva, tapet, zaves in drugega – natančno rekonstruirana posamezna desetletja 20. stoletja. Tam se bolniki spomnijo svojih mladih let, se vrnejo v čas, ki ga še pomnijo, in tako znova zaživijo. V kliniko pa se sčasoma zateka vse več zdravih ljudi, sitih neznosne sedanjosti. Virus preteklosti se širi – in kmalu sledijo referendumi po evropskih državah, kjer se volivci odločajo, v katero desetletje se bo vrnila njihova domovina, na ulicah rekonstruirajo zgodovinske dogodke, od atentatov do protestov …

O tem in tudi drugih romanih se je Gospodinov lani razgovoril v intervjuju za AirBeletrino.

Tokrat se je v Trstu spomnil svojih začetkov: »Ko sem prvič gostoval v Nemčiji, sem bral iz svojega prvega romana, iz Naravnega romana, kjer pišem o ločitvi, o pisatelju, ki se mu rušijo zakon, dom, družina … Po nastopu je k meni pristopila gospa, ki je slišano ni zadovoljilo. Povedala mi je, da ni pričakovala takih, sodobnih reči. Da že njihovi pisatelji v Nemčiji pišejo o tem, medtem ko bi od mene, ki prihajam iz Bolgarije, torej onkraj meja civilizirane družbe, pričakovala vse kaj drugega. Bil sem zelo mlad in odprt, zanimalo me je, kaj je pričakovala. Da bom nastopil v tradicionalni noši, igral na staro glasbilo …? Veste, sem ji povedal, celo v Bolgariji se ljudje zaljubljajo, se včasih ločijo in, verjeli ali ne, življenje končajo z naravno smrtjo, ne z nožem v prsih. In tudi pisatelji tam pišemo o rečeh, o kakršnih vaši v Nemčiji.«

Pomolčal je.

In nadaljeval: »Nevarno je, če se odločiš, da boš pisal o identiteti, ki te ločuje od drugih. Pravzaprav imam, tako kakor drugi, samo eno identiteto: sem človek. A nas ločujejo: aha, ti si Slovenec, ki govoriš italijansko in živiš v Trstu, ti si Bolgar, ki potuje po svetu … Takšno ločevanje vodi do vojn.«

Ana Svetel mnoštvo identitet v posamezniku vidi kot gosto tkano tkanino: »Včasih katero od njih čutimo bolj, drugič manj. Najbrž jih ne moremo povsem sleči. Je pa vsak od nas edinstven po svoji drži na presečišču vseh svojih identitet.«

Celo sama se je kot mlada avtorica v tujini že morala upirati poskusom, da bi jo opredelili kot prišlekinjo s problematičnega dela Evrope z vojno preteklostjo.

Kot imenitno prizorišče se je izkazala Donizettijeva ulica pred kavarno San Marco. (Fotografija: Andraž Gombač)

Seveda smo v Trstu okusili tudi izvrstno literaturo, neizmerno slastnejšo od politike. Maja Haderlap je brala iz novega romana Ženske v temi (prevedel Štefan Vevar, Založba Goga, 2025), ki nam ga kritičarka Diana Pungeršič približa v kritiki, na AirBeletrini objavljeni včeraj.

Ana Svetel pa iz zbirke kratke proze Steklene stene (Beletrina, 2025), ki jo je marca ocenila Gabriela Babnik.

In Gospodinov, kakopak, iz Časovnega zaklonišča.

Pa se po enem od vprašanj o položaju sveta in družbe v času vojn spet zamislil. Molčal. Skupaj z drugimi. Se nasmehnil: »Kako prijetno je prisluhniti tišini, vsakdanjemu svetu, se ne obremenjuje s tako globokimi, vznemirljivimi težavami. Pomnim, kako sem začel pisati Časovno zaklonišče. V Newyorški javni knjižnici sem naročil izvode New York Timesa od 1. septembra 1939 naprej, od prvega dne druge svetovne vojne. Zanimivo mi je bilo listati: prve tri časopisne strani so posvetili vojni: Nemčija je napadla Poljsko! Na tretji strani je bila fotografija učencev pred šolo, vsi so nosili plinske maske, grozna fotografija. Od četrte strani do konca so bile običajne novice: poletje se končuje, na Manhattnu se dogaja to in to … Zdaj, v tem negotovem času, spet čutimo, kako se vsakdanje življenje spreminja v zgodovino. A sam bi raje živel v vsakdanjem življenju. V včerajšnjem svetu, bi rekel Stefan Zweig. Mislim, da živimo v prelomnem času: bojimo se prihodnosti, slutimo, da je polna negotovosti, napetosti, zato se, kakor opisujem v Časovnem zaklonišču, raje obračamo v preteklost. To zlorabljajo populisti. Prigovarjajo nam: želite, da smo ‘great again’, spet veliki, ali želite nazaj veliko Bolgarijo, velike ZDA, veliko Slovenijo, veliko Italijo …? To je zelo nevarno! In začne se prav z deficitom prihodnosti, s kakršnim se soočamo zdaj.«

»Mislim, da živimo v prelomnem času: bojimo se prihodnosti, slutimo, da je polna negotovosti, napetosti, zato se, kakor opisujem v Časovnem zaklonišču, raje obračamo v preteklost.«

V njegove misli se je prikradla hči: »Spomnim se, kako se je igrala, ko je imela šest let. Najprej je kot učiteljica vprašala igračke, kako se imajo danes. Potem je stopila še za različne živalce in odigrala tudi učence, odgovorila učiteljici: ‘Bolje kot jutri.’ Kakšen odgovor! Zdaj ima hči osemnajst let. Kadar me zanima, kaj načrtuje v naslednjih petih letih, me vpraša: ‘A si prepričan, da imamo še pet let?’ Zelo žalostno.«

Ana Svetel med delom s študenti na Filozofski fakulteti v Ljubljani vidi precejšnje razlike med mlajšimi od sebe, že kar skrajnosti: »So mladi, ki so sprejeli, da moraš živeti bistveno manj udobno, če se hočeš obnašati odgovorno. Na primer, kadar se moramo sestati v Sloveniji, se kolega s Finske pripelje z vlakom, ne z letalom. Sprejel je, da zato potuje tudi po tri dni, to je zanj cena, ki jo plačuje brez pretiranega poudarjanja. Nekateri mladi so na meni fascinanten način res pripravljeni udejanjati prakse, solidarne do planeta, soljudi … Po drugi strani pa sem v stikih s študentkami in študenti, ki si v veliki meri naročajo pakete hitre mode iz Kitajske, ob zavedanju, da so to naredili podplačani delavci, celo otroci. Skratka, med mladimi najdemo tako zelo odgovorne in solidarne kakor tudi mojstre in mojstrice slepote – izbrane slepote, ki sobiva z ostrim sokolskim vidom. Zelo dobro veš, da je tvoje početje škodljivo, a ga vseeno nadaljuješ. Mlajši od mene me torej obenem navdajajo z izjemnim optimizmom in predme postavljajo zelo pesimistično sliko sveta.«

Ana Svetel: »Med mladimi najdemo tako zelo odgovorne in solidarne kakor tudi mojstre in mojstrice slepote – izbrane slepote, ki sobiva z ostrim sokolskim vidom.« (Fotografija: Andraž Gombač)

Ločevati velja med osebno in kolektivno preteklostjo, je še poudaril Gospodinov: »Osebna nostalgija je nekaj dobrega, zelo običajnega, normalnega. Tudi sam se pogosto vračam v otroštvo, zelo mi je pomembno. Kadar pa nekdo skuša izumiti kolektivno nostalgijo, pridemo do nevarne težave. Obljubljajo ti, da boš spet srečen, kakor si bil v sedemdesetih, osemdesetih … ali kadar si bil pač mlad. Takrat je bilo življenje lepše, lažje – to je past, v katero se ne smemo ujeti! Osebna preteklost je ireverzibilna, ni nam več dosegljiva, medtem ko je politična preteklost reverzibilna. Kadar te prepričujejo, da se velja vrniti v dobre stare čase, lahko nasedeš, verjameš, da boš spet srečen, kakor si bil pri svojih dvajsetih letih. Tega ti ne more nihče več dati. Lahko pa vzpostavijo tedanji totalitarni režim … Rad imam svojo nostalgijo, a ne dovolim, da jo uporabljajo kot orožje. Ko smo bili mladi, so nam v socializmu obljubljali svetli jutri, nam dan za dnem stregli s čeki prihodnosti – čeki brez kritja. Današnji populisti nam vsiljujejo čeke preteklosti – spet brez kritja. Ni mi všeč, kadar moji hčerki obljubljajo svetlo preteklost.«

***

Nekaj ur po tržaškem vileniškem večeru pa telefon zacinglja – iz daljave se sredi noči oglasi Borut Omerzel, osnovnošolski učitelj slovenščine in prevajalec Georgija Gospodinova. S tem dragocenim zapisom:

Prevajalčeva nočna izpoved

Včeraj je »moj« avtor, bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov, nastopil na velikem odru letošnje Vilenice v Cukrarni. Mene tam ni bilo. Danes je Georgi nastopil v meni tako ljubem in dragem Trstu, v kavarni San Marco. Niti tam me ni bilo. V petek gostuje v prav tako dragi Novi Gorici, a tudi tam me ne bo, prav tako ne na svečani podelitvi nagrade v soboto v jami Vilenica. Pa me je organizator na vse te dogodke prijazno povabil.

V petek Georgi Gospodinov gostuje v prav tako dragi Novi Gorici, a tudi tam me ne bo, prav tako ne na svečani podelitvi nagrade v soboto v jami Vilenica.

Danes pa, ko je Georgi sredi dneva objavil nekaj fotografij, kako se sprehaja po tržaških ulicah, sem se v duhu videl, kako se sprehajam z njim. Zakaj to pišem in bo morda celo kje objavljeno, ko pa nerad razgrinjam takšne osebne stvari pred javnostjo? Neki notranji glas mi je malo prej, medtem ko sem vnovič prebiral številno gradivo, izpiske iz študij in kritik dela Georgija Gospodinova, ko sem bral o njegovem življenju, ki se ga že nekaj mesecev trudim preliti v spremno besedo, ki bo – »живот и здраве, дай Боже«, če bo življenje in zdravje, če Bog da – v Modernih klasikih Cankarjeve založbe izšla novembra ob njegovi zbirki kratkih zgodb In druge zgodbe, pisateljevi prvi zbirki kratkih zgodb iz leta 2001, no, notranji glas mi je dejal, naj se pa zdaj v nekakšno opravičilo razgalim. Prevoda teh kratkih, a vsebinsko in jezikovno zahtevnih zgodb sem se lotil lani, se z njimi mrcvaril skozi zimo (pa sobivajoče tudi), povsem poglobil vanje pa letošnjega julija, ko sem jih izpilil, zdaj pa čakam, da mi jih urednik Andrej Blatnik vrne v zadnji pregled; on pa zelo potrpežljivo čaka name, da mu jih bom nato še zadnjič pregledane vrnil skupaj s spremno besedo, za katero sem si sicer postavil rok 31. avgust, saj sem 1. septembra skupaj s svojimi učenci zakorakal v novo šolsko leto.

Prevoda kratkih, a vsebinsko in jezikovno zahtevnih zgodb sem se lotil lani, se z njimi mrcvaril skozi zimo (pa sobivajoče tudi).

A kaj, ko sem premleval in premleval, »nisem našel rime za besedo lonec« … in kakor da je na nebu manjkala ena zvezda, da nisem do svojega roka našel pristana, pa nabralo se je za dvesto in več strani izpiskov, citatov, tudi iz treh debelih špehov o bolgarski sodobni književnosti, medtem pa je iz Sofije prispelo še nekaj strokovnih knjig o delu G. G., ki sem jih seveda moral prebrati, nato pa izluščiti, kar je relevantno in zanimivo za slovenske bralce in bralke. Aha, pa na začetku julija sem reviji Literatura oddal esej oziroma refleksijo o romanu Primer Džem (lani je v mojem prevodu izšel pri novomeški Gogi) genialne in enkratne Vere Mutafčieve, o kateri sem v tem besedilu tudi nekaj napisal; esej je v Literaturi nedavno tudi izšel.

(P. S.: Material zanj sem spisal lansko poletje, ko sem pri pisanju spremne besede »malce« pretiraval in sem sestavil za osemdeset tipkanih strani besedila; kaj pa naj bi, avtorica me je tako prevzela, napisanega pa bi bilo škoda, zato tudi ta refleksija v Literaturi.) Aha, pa sredi julija sem Mladinski knjigi oddal prevod res dobrega romana Rojene iz krivde (delovni naslov) Joanne Elmy, ki bo izšel prihodnje leto; mimogrede, urednik izvirne bolgarske knjige je Georgi Gospodinov. Morda sem naredil še kaj, a se zdaj ne spomnim. Prihodnje pa bo izšel tudi zadnji, četrti roman Georgija Gospodinova. Kako bi si želel, da bi ga imeli slovenski bralci in bralke v rokah že letos, ob njegovem vileniškem gostovanju, ta roman, ki je v španskem prevodu kolegice Maríe Vútove izšel že v četrtem ponatisu (med poletjem sem si dopisoval tudi z njo), pa tudi v angleščini, nemščini, češčini, švedščini ipd. – toda v liter gre pač samo liter, nič več. Za letos pri meni ni šlo, saj je bilo že prej toliko tega prej dogovorjenega, obljube pa je treba izpolniti.

Prihodnje bo izšel tudi zadnji, četrti roman Georgija Gospodinova. Kako bi si želel, da bi ga imeli slovenski bralci in bralke v rokah že letos, ob njegovem vileniškem gostovanju.

Ne samo mimogrede, v tem litru imajo vedno zelo pomembno vlogo moji učenci, za katere sem se tudi letos sočasno počasi pripravljal že tja od konca julija in skozi avgust vse do 1. septembra (da ne bi kakšnega dušebrižnika kaj skrbelo; sicer pa imam v dveh omarah v razredu za kakšnih, hm, 60 debelih fasciklov materiala, pač za skupinsko in individualno delo, saj je vsak dan nov dan in različni razredi in posamezniki potrebujejo različne, drugačne pristope, na podlagi priprav, učnih in delovnih listov pa lahko različno kreiraš v danem trenutku; včeraj, na primer, je bilo pol učencev zaspanih zaradi košarkarske tekme in v takšnem primeru šolsko uro oziroma ure pač hočeš nočeš prilagodiš). In vsak dan se pripravljam, jutri pa je itak športni dan in bom moral skupaj z njimi prilesti na Šmarno goro; še dobro, da sem na takšnih pohodih lahko vedno zadaj in s ta zadnjimi prisopiham na vrh.

No, zdaj sem si dušo olajšal.

Zaradi vsega tega me ni na vileniških dogodkih. Me ni z Georgijem v Trstu. Upam, da mi je oproščeno. Da ne bi kdo mislil, da je tale Omerzel pač aroganten ali še kaj hujšega. Samo veliko odgovornost čutim, da moram spremno besedo izpiliti do konca, vanjo vključiti veliko, vse (to seveda ne gre), saj ji je urednik širokosrčno dal na voljo zelo veliko strani, Georgi pa res celovite predstavitve svojega življenja in dela pri nas še ni dobil (a naj kaki bodoči doktorandi ne skrbijo, materiala bo ostalo še ogromno, saj vsega v eno spremno en ubogi prevajalec ne more in ne zmore vključiti, pa tudi časa je za to vedno premalo; da, tudi s tem se mora človek sprijazniti, da nekje moraš potegniti mejo, sicer nisi nikoli zadovoljen, saj se s študijem in poglabljanjem v tematiko odpirajo vedno nova obzorja).

Tako, vsi so šli spat, mačkona bosta zahtevala nekaj moje pozornosti šele okrog tretje zjutraj, grem pisat, sestavljat spremno, grem se družit z Georgijem Gospodinovim.

P. S.: Obrnil sem dan za noč (v meni ob tem zapoje EKV: »Mi menjamo dan za noć, mi menjamo noć za dan …«). A če koga skrbi, kako bom tako še kak teden zvozil s svojimi učenci, naj ga še enkrat potolažim, da sem za vse dneve in ure več kot pripravljen, da točno vem, kaj in kako moram, da imam pripravljenih še preveč vaj ipd. Itak pa popoldneve do poznega večera prespim, tako da sem prav dopoldne najbolj buden in zbran, utrujenost se prikrade v kosti ob prihodu domov. In moja draga žena me pri vsem tem izjemno srčno in nadvse potrpežljivo podpira. Saj je samo še malo do zadnjega roka, deadline je blizu, diha mi za ovratnik (v ozadju že poje Lačni Franz: »Ne mi dihat za ovratnik …« Oglasi se še mojster Prešeren: »Stanu se svojega spomni, trpi brez miru.« / »Kdo vé kragulja odgnati …«).

Za konec pa še nekaj misli.

Georgi Gospodinov: »Če rahlo parafraziramo Pridigarja, lahko rečemo: ‘Za vse obstajajo besede. Besede za ljubezen in besede za sovraštvo, besede za vojno in besede za mir … In čas za vsako besedo.’«

Georgi Gospodinov: »Literatura ni zgolj izmišljotina. Izmenjava zgodb je zdravilna in odrešujoča.«

Gaustin (avtorjev alter ego, iz Časovnega zaklonišča): »Človek je edini časovni stroj, ki ga imamo na voljo.«

Gaustin (iz zbirke In druge zgodbe): »Nihče ne more dvakrat vstopiti v isto zgodbo.«

Georgi Gospodinov in njegov slovenski prevajalec Borut Omerzel med lanskim srečanjem v Ljubljani (Fotografija: Andraž Gombač)

Ana Svetel Festival Vilenica Georgi Gospodinov Maja Haderlap panorama

Ilustracija: Eva Mlinar

Domov / Članki / 2025 / september

Ženske v temi o narodu, jeziku, veri, vojni, ujetosti, sramu …

Diana Pungeršič

O avtorju
Članki
Podkasti

V drugem romanu Maje Haderlap Ženske v temi, ki ga je avtorica prav tako kot Angela pozabe napisala v nemščini in ki smo ga prav tako dobili v prevodu Štefana Vevarja, ob sklepu naletimo na motiv presunljivega srečanja med ostarelo koroško Slovenko Ani, eno od osrednjih v romanu, in naključno temnopolto žensko, ki na Dunaju, v Pratru, preživlja popoldan s svojim otrokom. Prizor se zdi pomembno izpostaviti, saj dobro povzame osrednjo temo romana in posredno pojasnjuje tudi njegov naslov.

Maja Haderlap je te dni slovenska avtorica v središču 40. mednarodnega literarnega festivala Vilenica. (Fotografija: Andraž Gombač)

Ani namreč v temnopolti neznanki prepozna sorodno dušo, domala samo sebe, vanjo po preprosti logiki projicira lastno zasužnjenost, lastno potlačenost, a v isti sapi v njej nemalo osupla prepozna svobodo, emancipiranost, izpolnjenost, žensko moč, ki njej sami ni bila dosegljiva in je tako tako zelo drugačna od moči mučenic, kakršne so sveta Magdalena, sveta Barbara, sveta Katarina, sveta Lucija ali sveta Agata, ki so ji večino življenja kot idoli naseljevale dušo:

»Ani je ta ženska povsem uročila. Njena skoraj črna koža, pokončna drža, resni, pozorni pogled, s katerim je merila otroka, suveren način, kako je sedela na klopi, vse to je Ani jemalo sapo. Preplavil jo je val občudovanja. Otrpnila je, a jo je vendar obšlo, da mora poskočiti in nekaj ukreniti, se vreči na kolena, vse naenkrat. Hip zatem jo je preplavila nežnost, ena sama nežnost, kakršne Ani še ni občutila ob pogledu na neznanega človeka. Najraje bi razširila roke in jih visoko iztegnila ali kar nekoga objela. Sveta Madona Čenstohovska, Mati božja, je šepetala, kaj se dogaja z mano? Potem pa jo je prevzelo globoko obžalovanje, da jo bo lepota, ki jo je ravno opazila, vsak trenutek zapustila.«

Ani v temnopolti neznanki prepozna sorodno dušo, domala samo sebe.

Trenutek prepoznanja je silovit in vse prej kot razumski, Ani preprosto začuti skupno usodo, vendar ob stiku ostane sama, brez odmeva, v nemi gluhoti: »Ne bi mogla reči, kaj je spoznala, vse in hkrati nič.«

Lastno življenje ji je, tudi v poznih letih, tako rekoč ob koncu, še vedno nekakšna uganka. Lahko se sicer ozira v preteklost in razmišlja o pokojni hladni mami Neži, lahko gleda v prihodnost in opazuje hčer Miro, ki z možem Martinom živi na Dunaju, vendar za vse doživeto, napetosti, odnose, občutke kakor da nima pravih besed, predvsem pa nima orodij, s katerimi bi zares lahko razumela in potencialno zgradila zaupnejši, pristnejši odnos tako do svoje mame kakor do sebe in hčerke. Prepad med njimi je velik in kljub poskusom zbliževanja se zdi do konca knjige nepremostljiv. Ženske vseh treh generacij koroških Slovenk ostajajo druga za drugo v temi: »Ani je nejeverno strmela v hčer z izbuljenimi očmi. Nič ne zastopiš, je rekla Mira, še nikoli nisi nič razumela.« Toda za nas, bralke in bralce njihove usode, v pripovedi zaživijo v vsej kompleksnosti in se pod tudi boleče rezko lučjo izrišejo kot (tudi zlovešče) sence starih čipk.

Lastno življenje ji je, tudi v poznih letih, tako rekoč ob koncu, še vedno nekakšna uganka.

Pripoved se začenja na prelomu, ko je treba za to, da bi lahko mlajša generacija gradila na novo – Anin nečak, Mirin bratranec, bi rad hišo predelal v delavnico – staro izseliti in mami poiskati novo domovanje. Ekspozicija je torej klasična situacija mnogih (slovenskih) družin, ne le tistih na avstrijskem Koroškem oziroma v Podjunski vasi, kamor je umeščeno dogajanje, a tudi nadaljevanje z vsemi zamolčanimi izkušnjami, potlačenimi čustvi, odprtimi spori in sploh navzkrižnimi pogledi na odnos do Boga, doma, poklica, družine, otrok, partnerstva … se zdi docela domače in kljub specifiki zamejskega prostora univerzalno pereče.

V prvem delu se pripoved osredotoča predvsem na Miro, ki se začasno vrne v domačo vas, da bi asistirala pri selitvi oziroma mamo Ani sploh pripravila nanjo. Njen prihod v rojstno vas sproži nepričakovano zunanjo dinamiko, a tudi potovanje navznoter, soočanje s preteklostjo, z vsem doživetim. Podrobnosti iz Mirinega življenja, kasneje pa tudi iz življenja njene mame in babice, se pred našimi očmi odstirajo zlagoma, kot bi luščili čebulo: več listov olupimo, ostreje zareže, na dan mezijo spomini danes zrele ženske, ki je prelomila s tradicijo, zapustila domači kraj, odšla študirat in se v velikem mestu tudi ustalila. Na videz preprost in dandanes običajen podatek iz življenjepisa pri koroški Slovenki sproža občutke krivde:

»Bojevala se je z dejstvom, da lahko študira, saj je čutila nekakšno krivdo v razmerju do tistih, ki so ostali doma, ta pa se je mešala še z globljimi občutki krivde. Vedela je, da ji bodo ta vzpon oponesli pri vsaki najmanjši napaki, in še zdaj, po vseh letih, je imela občutek, da ni prišla prav veliko dlje kot v času študija, saj je mislila, da se mora opravičiti za vse, o čemer razmišlja, za kar se zanima.«

Pripoved torej nikoli ne juriša v srčiko problema, temveč se središču, ki se pravzaprav ves čas izmika in na novo izrisuje, približuje s počasnimi, previdnimi koraki, ne razgalja na silo, v želji šokirati, o težkih občutkih, travmatičnih izkušnjah, zamolčani preteklosti poroča prek osebnih spominov v središče postavljenih junakinj.

Spomin pa je, kot vemo, vselej toliko prizanesljiv, prikrojen, olepšan oziroma prestavljen v telo, da je doživeto mogoče prenesti, vsaj dokler telo ne zakriči po svoje, denimo v obliki poželenja, paničnih napadov, slabosti … V tem pogledu je roman res prepričljiv, z razumevanjem zapletenega procesa spominjanja in pozabljanja, kar je bila navsezadnje že naslovna tematika prejšnjega romana, domišljeno, predvsem pa subtilno načenja najobčutljivejše bivanjske teme, vse bolj ali manj povezane z osnovnim vprašanjem, kaj pomeni biti ženska v različnih časih, družbeno-političnih okoliščinah, konstelacijah. Razmeroma zgoščeno, a zgodbeno dobro utemeljeno, se v pripovedi pojavijo tematike travmatične izgube, spolne zlorabe, vojne, napetosti med podeželskim in mestnim življenjem, vprašanje jezikovne, narodnostne identitete, meje, odnosa do vere, Boga, telesa, užitka, družine, dela, preteklosti …

Spomin pa je, kot vemo, vselej toliko prizanesljiv, prikrojen, olepšan oziroma prestavljen v telo, da je doživeto mogoče prenesti.

V romanu ima Mira kot najmlajša najbolj aktivno življenje, čeprav tudi njo ves čas vleče v spomin, otroštvo, zaznamovano s tragično smrtjo očeta; navsezadnje je tudi romanca, ki jo ob prihodu v vas splete z Jurijem, vrnitev v minuli čas, morda celo poskus spremeniti preteklost. Hkrati je Mira tista, ki ima v lastno usodo največ vpogleda, kar ji je omogočil prav odmik od primarnega okolja, prednikov in preprosto čas, v katerem ukvarjanje s samim sabo, z lastno psihologijo, ni več tabu, temveč potreba. Že v času študija sociologije jo je gnala želja, da bi usode žensk v svojem primarnem okolju doumela tudi skozi znanstveno raziskovanje. Vprašanja, ki jih je raziskovala – denimo, kako je potekal prehod iz ruralnega življenja v industrijsko dobo, kakšne možnosti izobrazbe so imele ženske nekoč, kako so usklajevale družinsko in poklicno življenje, zakaj je večina v primarnem okolju ostala ipd. – pa so bila zanjo tudi poskus razumeti samo sebe in najti svojo pot.

Prav v tem delu je roman najbolj sociološki, družben, pripoved skozi obujanje izsledkov raziskave približuje osebne zgodbe, a tudi na domala znanstven način razlaga kontekst, okoliščine. Z vpeljevanjem vinjetnih likov, kot sta prijateljica Sonja ali teta Dragica, se pogled na življenje konkretne zamišljene skupnosti tudi v nadaljevanju romana razširja, pridobiva nove zorne kote, ne pa tudi dokončnih odgovorov.

Pripoved se tako ves čas dogaja in gradi od spodaj, iz konkretnih usod ljudi, njihovih spominov, na neki točki začne delovati kot roman skupnosti, s posebnim poudarkom na ženskah, v kateri se nekatere tematike kar naprej ponavljajo, denimo neizpolnjujoča partnerska razmerja, hladni, tudi surovi odnosi, problem slovenske identitete, občutki (ne)pripadnosti ipd.

Na neki točki začne delovati kot roman skupnosti, s posebnim poudarkom na ženskah.

Odlika pripovedi Žensk v temi se izkaže prav v prikazu, kako je eno področje bivanja nemogoče ločiti od drugega ali tretjega, četrtega, da so torej problemi kompleksni ter bolj kot trdni in ravni betonski plošči podobni blatnim gmotam, sprimkom, zavozlanim klopčičem … Ko Mira na primer prijateljici pojasnjuje odločitev, zakaj je zapustila domači kraj, slovensko Društvo, ne pripoveduje o načelnih razlogih, velikih idejah, temveč o občutkih ujetosti, sramu, a tudi o begu pred spolnim nasiljem, ki ga je doživljala v najbližji okolici:

»Ampak šlo je za več, za prostor na svetu, ali kako naj rečem. Seveda je šlo za posredni pritisk, ki sem se ga hotela otresti. Pa sem se uklonila, priznam. Ampak veliko bolj me je tiščalo pomanjkanje denarja doma, ki sem se ga sramovala, kot sem se sploh sramovala še zaradi nečesa drugega, o čemer ti še nikoli nisem pripovedovala, zaradi izživljanja nad mano kot otrokom, v Beli, ko je oče še živel.«

Nekje prej pa z mamo razmišlja tudi o spominu, v katerega se ni hotela ujeti:

»Mira se je sklonila h grobu, da bi razrahljala trda tla. Doslej se je upirala misli, da bi se poglobila v smrt svojih prastaršev, saj se je bala, da se bo morala za nekaj opredeliti, pa četudi le za zgodovino svojih prednikov. Vedela je, da bi se ob ukvarjanju z njuno nasilno smrtjo nepreklicno preobrazila v ranjeno bitje, z vsemi dolžnostmi spominjanja, to pa se ji je boleče upiralo. Bala se je, da se kot potomka žrtev nasilja ne bi več rešila iz klopčiča vezi in ne bi mogla nikomur razložiti, zakaj se ne vidi kot Slovenko. Po tej zgodbi bi jo enkrat za vselej popredalčkali, kot na sodni obravnavi, na kateri nimaš besede, je pomislila in se hkrati zavedela, da je njen čezmerni strah pretiran in neumesten. Ko je posejala vijolice, je začutila tiščanje v grlu. Z nogami je trdo potlačila zemljo okoli sveže posajenega in se postavila k Ani, ki je ravno končala molitev in se prekrižala.«

Iz zgornjega odlomka tudi lahko vidimo, kako pripoved prehaja iz stvarne naracije v metaforično, mestoma tudi govorico sanj. Mešanica esejističnega, domala znanstvenega diskurza in docela pesniških postopkov, ki pripoved lirizirajo, skozi celotno knjigo ustvarja nezamenljivo dinamiko nenehnega zgodbenega in pomenskega razpiranja. In podobno se ponovi tudi na strukturni ravni, pripoved namreč ne ponudi nobenega enoznačnega odgovora, usode protagonistk ostajajo do zadnje strani razprte in posledično presenetljivo žive.

Usode protagonistk ostajajo do zadnje strani razprte in posledično presenetljivo žive.

Ženske v temi izstopijo iz nevidnosti, njihovo doživljanje je približano do skrajnosti, poti spomina in s tem čustvovanja so razrahljane, življenja postavljena v kontekst časa in prostora, nikakor pa niso razrešena, morda le za spoznanje bolj pomirjena. In to predvsem v drugem delu, ko je v središče postavljena Ani in njena osebna pripoved, njen odnos z nedostopno mamo Nežo, »temno gorsko kraljico«, njeni občutki osamljenosti, zapuščenosti, dolgočasja, neizživetosti, zamujenih priložnosti.

V romanu vsaj dvakrat nastopi motiv odpiranja škatel, ki preraste v osrednji simbol romana. Najprej škatle s študijskim gradivom odpira Mira, ki s tem izkopava pozabljeno in zamolčano, v sklepnem delu pa predale in škatle s svojimi osebnimi predmeti, fotografijami odpira mama Ani. Na tem mestu pa nastopi tudi temeljni preobrat, uvid, da je škatle vendar mogoče tudi polniti! »Kaj, če bi tudi jaz sestavila zapuščino te vrste, preden bo šlo vse v nič, škatlo s spominki? se je domislila.« In se sprijaznjeno preselila … v spomin. In to je le eden od ganljivih zaključkov romana brez zaključka.

Tudi prevod je odličen, a se ob njem velja vprašati, ali morajo tudi v zgodbi, ki je vendarle pisana danes in se tudi dogaja tu in zdaj, poti vselej nekam držati, nikoli voditi ali peljati. Knjiga zaradi izbranega (prevodnega) jezika, ki upošteva oziroma vpeljuje tudi nekatere narečne izraze, deluje bolj klasično kot moderno, a kot celota vendarle prepričljivo in zaokroženo. Se pa pri takih knjigah seveda vselej poraja radovednost, s kakšno občutljivostjo in kakšnimi jezikovnimi sredstvi bi avtorica pripoved izpisala v slovenščini.

Vsekakor so Ženske v temi pomembo delo, h kateremu se lahko vedno znova vračamo, prebiramo posamezne odlomke in razmišljamo, kako je biti ženska v svojem času in prostoru. Maja Haderlap namreč tudi nam podarja jezik, s katerim je mogoče najbolj zbito in utišano razrahljati, nežno ozvočiti in navsezadnje vzdržati.

Pomembo delo, h kateremu se lahko vedno znova vračamo, prebiramo posamezne odlomke in razmišljamo, kako je biti ženska v svojem času in prostoru.

Maja Haderlap: Ženske v temi (Goga, 2025, prevod Štefan Vevar)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

kritika Maja Haderlap Ženske v temi

Fotografija: Tonja Jelen

Domov / Članki / 2025 / september

Hoja za Andrejem Brvarjem

Tonja Jelen

O avtorju
Članki
Podkasti

Maribor je v torek žarel v vsej svoji pesniški lepoti. Kako ne bi, saj so ob 80-letnici Andreja Brvarja vidnejše mariborske kulturne institucije na pobudo Darke Tancer-Kajnih pripravile pesniški sprehod in zvečer še predstavitev knjige, jubilejne izdaje Zgodba, ki se je morala zgoditi (Založba Pivec, 2025).

Ob pesnikovem jubileju je pri Pivcu izšla Zgodba, ki se je morala zgoditi – družinska saga o usodi pesnikovih staršev.

»Nič ni naključno,« je bilo večkrat slišati tako samega jubilanta Andreja Brvarja, ki je 8. avgusta dopolnil 80 let, kakor tudi vodjo in vodnico Darko Tancer-Kajnih po Mariborski transverzali žive pesmi, ki se je začela v Umetnostni galeriji Maribor z nagovorom Milene Pivec, odgovorne urednice Založbe Pivec.

Ob vodstvu kuratorke Brede Kolar Sluga smo bili povabljeni v čas spoznanja in pozneje plodnega prijateljevanja in seveda sodelovanja med Brvarjem in Zmagom Jerajem (1937–2015). Kaj lahko povzroči slika Pes in kaj se je vse dogajalo potem, smo spoznavali ob živih, zabavnih spominih, vezanih na prepletanje velikih prijateljev, ki sta skupaj ustvarila pesniško zbirko in slikanico Mala odiseja, za katero sta dobila Kajuhovo nagrado. Poudarili so tudi, da sta oba Prešernova nagrajenca.

Plod sodelovanja med pesnikom Andrejem Brvarjem in likovnim umetnikom Zmagom Jerajem, ki je prispeval risbe, gvaše in fotografije: Mala odiseja (Partizanska knjiga, 1988).

Prva postaja sprehoda je vezana tudi na Brvarjevo veliko ljubezen do likovne umetnosti. V času gimnazije je celo kolebal, ali naj gre študirat slikarstvo in književnost. Zmagala je odločitev za slednjo, tako da je po koncu študija diplomiral iz komparativistike in italijanščine. Ob pesmi Septembrski veter, ki jo je interpretiral igralec Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor Vladimir Vlaškalić, smo lahko stopili v žive slike in podobe izbrane poezije.

Pot se je nadaljevala v Univerzitetni knjižnici Maribor, prav tako pomembni postaji Brvarjevega življenja. Ob pozdravnih besedah ravnateljice Dunje Legat smo se poglobili v razlago o tem, kako in zakaj je bil povezan s knjižnico. A vseeno – pesnik je ob vsej svoji kritičnosti predstavil pomembne posameznike, stebre Maribora, ki so vplivali na samo postavitev in razvoj te knjižnice. Kaj bi UKM brez Bruna Hartmana in, nenazadnje, kaj bi Brvar brez pomoči Bernarda Rajha, ki je pesniku pomagal pri reševanju osebnih reči zaradi ideoloških vprašanj. Ne, ni šlo samo za znano mariborsko peterico (Brvar, Forstnerič, Jančar, Kramberger, Partljič), pokazalo se je tudi, kako dobro so znali sodelovati umetniki in intelektualci, ko so grozile osebne ali druge nevarnosti.

S pesnikom v avli Univerzitetne knjižnice Maribor (Fotografija: Tonja Jelen)

Ob Časovni kapsuli (postavil Jože Šubic, idejno zasnovala Petra Kolmančič), v katero je Brvar vtkal tudi svoj zapis kot osrednji gost 22. Slovenskih dnevov knjige v Mariboru leta 2020, smo prisluhnili poeziji, ki jo je prebirala Darka Tancer-Kajnih, tudi avtorica spremne besede k jubilejni izdaji Zgodba, ki se je morala zgoditi. Odlična poznavalka in interpretka obravnavane poezije je povečini brala iz Naplavin (zbirka Beletrina, Študentska založba, 2004), ki so vsekakor ena najboljših Brvarjevih knjig. V pesmih se roka dotika roke, prepletajo se knjige, identitete … Ni naključje, da smo prisluhnili pesmi o knjigah, da smo se znašli v prostoru, ki je stičišče umetnosti, znanja, hkrati pa druženja in pogovora o marsičem. Mariborska knjižnica, ki je sicer nismo obiskali, pa je bila dolga leta Brvarjevo delovišče, kjer je bil zaposlen kot akcesor-lektor.

Naslednja izbrana postaja je bilo Slovensko narodno gledališče Maribor. Tu smo se seznanili s pesnikovim vživljanjem v prostore Maribora. In seveda zlasti v ljudi. Njegove pesmi nas pospremijo v življenja upesnjenih posameznikov, posameznic, ki ustvarjajo na odru in tako vstopajo v naša življenja, ne da bi mi pomislili, kaj vse doživljajo, ko igrajo v svojem orkestru.

Pred Slovenskim narodnim gledališčem Maribor (Fotografija: Tonja Jelen)

Tudi sicer nam v marsikateri pesmi odpre okno v globino sočloveka. Ko spregovori o ženskah in moških, ne glede na to, v kateri družbeni status jih uvršča ekonomija in – kar je še včasih huje – usoda. Prav ta subtilnost, ki jo poleg slikanja skozi verze vnaša v poezijo, je pokazatelj, kako občutljiv je avtor do posameznic – koliko žensk, ki trpijo, je trpko pokazal v svoji poeziji. Ne, res ni naključje, da v svoje pripovedovanje in pesmi vključuje svojo staro mamo, mamo, ženo in hčer.

Ustavili smo se še na Grajskem trgu, ob panoju Ime mi je Maribor, na katerem so tudi pesmi drugih pesnikov, ki so posvetili svoje stihe temu mestu.

Pred panojem s pesmimi, ki so jih Mariboru posvetili Lovro Toman, Janko Glazer, Kajetan Kovič, Andrej Brvar in Borut Gombač. (Fotografija: Tonja Jelen)

Ko smo se pomudili v knjigarni Beletrine, smo se seznanili z Brvarjevim založniškim delovanjem in s pogledom na to, kaj mora biti založba. Ne, ni vse v kapitalu, je tudi še kaj več. Knjiga je jezik, je del pripadnosti etniji, narodu.

Brvarjevo poezijo je interpretiral tudi dramski igralec Vladimir Vlaškalić. (Fotografija: Tonja Jelen)

In pesniški sprehod se je vse bolj bližal osebnemu življenju in pesmim. Seveda nismo šli mimo nonšalantne pivske pesmi, zlasti pa je Hoja za prividom, pesem v prozi iz zbirke Naplavine, v tenkočutni interpretaciji Uroša Kaurina iz Lutkovnega gledališča Maribor prikazala otroštvo in lepoto sicer minulega časa:

»Kólikokrat nama je mama, otrokoma razposajenima, v podaljšanem srbskem izgnanstvu pripovedovala o dekliški meščanski šoli v Cankarjevi ulici, o svetli, prostorni stavbi, ki jo je na južni strani krasil relief vasice Heiligenblut z Grossglocknerjem v ozadju, pa o strogi, a vseskozi pravični gospe Jeli Levstikovi, učiteljici slovenščine, ki ji je spise redno ocenjevala s petico, da jih je morala ‘ekskátedra’ brati razredu, pa o ‘pomembni trdnjavi slovenstva’, Cirilovi tiskarni, kjer se je potem zaposlila s tetinim posredovanjem in kjer se je zbirala ‘katoliška inteligenca’ ob ravnatelju in duhovniku, gospodu Hrastelju, pa o ‘gala’ sokolskem plesu v počastitev rojstnega dne kraljice Marije v veliki dvorani Narodnega doma, ko je med glavnim odmorom spoznala ‘šarmantnega’ narednika-glasbenika, klarinetista v vojaški godbi, najinega ata … In sva obsedela in se umirila z odprtimi usti, in potem je tudi mama zmeraj znova utišano zasanjala, kako bomo šli po Gosposki ulici gor in pri banki na desno, v Ilichovo slaščičarno na ‘božanske kremšnite’ in malinovec, in potem mimo hotela Orel in kavarne Astoria v grad, v pokrajinski muzej …«

Več v knjigi!

V mariborski knjigarni Beletrine so se udeleženke in udeleženci sprehoda seznanili z Brvarjevim založniškim delovanjem in s pogledom na to, kaj mora biti založba. (Fotografija: Tonja Jelen)

Smo pa iz knjigarne po tej pesmi seveda odšli v najstarejšo slaščičarno v Mariboru na kremšnite oziroma kremne rezine, ki so eden pomembnih motivov v dotični poeziji. Slaščičarna Ilich je bila prostor veselja in razkošnih pesnikovih spominov, in ob pozdravu solastnice Mire Osvald-Mićović smo se po zaslugi promotorice kulture Zore A. Jurič posladkali s to odločilno slaščico za zmenek lirskega subjekta in njegove Vande.

Vse bolj pa nas je vleklo v Brvarjevo otroštvo. Tako smo pot nadaljevali, kjer se je vse začelo. Na Lentu ob Sodnem stolu smo se ustavili pri Fani&Rozi, kjer obiskovalci mesta zdaj lahko najamejo sobe. Hiša, v kateri so še zmeraj pohištvo in drugi predmeti iz nekdanjega domovanja Brvarjevih, je poimenovana po pomembnih osebah pesnikove rodbine. Prav v bližini je pesnik namreč preživljal otroštvo, ki ga je med sprehodom tu kot zgodovinar in tudi sin predstavil Klemen Brvar, sicer direktor Mariborske knjižnice; ta je z že omenjenimi institucijami in z Mladinskim centrom Maribor pripravila tokratno živo spoznavanje poezije. Vraščanje v prostore in verze, slavilna pesem in spoznavanje pomembnih oseb v pesnikovem življenju in tudi opusu, s Fani in z Rozi, staro mamo in mamo Andreja Brvarja, je prikazalo, kako pomembne so družinske vezi in kako jih negujejo še danes.

Pri Fani&Rozi (Fotografija: Tonja Jelen)

Sprehod, ki se je zvečer v Sodnem stolpu prevesil v predstavitev novega Brvarjevega dela in uglasbeno poezijo, priredil jo je kantavtor Peter Andrej, je sklenila Darka Tancer-Kajnih z interpretacijo pesmi v prozi Očetje in sinovi, posvečeno sinu Klemnu:

»Kadar gremo očetje s svojimi sinovi na sprehod v bližnjo ali daljno okolico, jih najprej nesemo štuporamo. Grabijo nas za lase in ušesa, držimo jih za drobne gležnje in uživamo v njihovi sladki, pozibavajoči se teži. Nekega dne pa postanejo pretežki in prenemirni, kar naprej nas s pêtami brcajo v prsi, zato jih spustimo na pot, na trdo, shojeno zemljo, na majave, opotekajoče se nôge, in tako se potem ustavljamo in se oziramo, kličemo jih in spodbujamo, medtem ko capljajo v vedno večji razdalji, medtem ko stopajo vztrajno in enakomerno, v razdalji, ki se nič več ne spreminja, medtem ko si v pótu svojega obraza prizadevajo, da bi se nam približali, da bi nas dohiteli, dokler se nenadoma presenečeni ne zavemo, da korakajo z nami vštric, z ramo ob rami, spočiti in sveži …«

Le poiščite tudi to v zbirki Naplavine in jo preberite do konca!

Vsak delček, beseda, glas se lahko dviga v hrastovje, ki preraste vse vode, v opustošenja, ki so se zvrstila v času pesnikovega življenja. Ostaja poezija … in kosi, pretopljeni v mize, na katerih se pišejo nove zgodbe.

To je bil sprehod, posvečen poeziji, življenju, pesniku, ki slavi življenje in z vitalizmom kaže, da je življenje nujno. In postanek na postaji časa potrebuje soljudi, ne samo lirskega subjekta.

Andrej Brvar reportaža

Fotografija: Andraž Gombač

Domov / Članki / 2025 / september

Ustavimo množično ubijanje, stradanje, okupacijo!

Andraž Gombač

O avtorju
Članki
Podkasti

»Palestina libera! Palestina libera! Viva, viva Palestina!« je grmelo po ulicah beneškega Lida, proti filmskemu blišču, vse bliže in bliže festivalskemu prizorišču, kjer so premnogi deset dni hodili po jajcih, mencali, da je vojna vsekakor strašna in se mora takoj končati, že, že, vendar tu moramo govoriti o filmih, o umetnosti, ne o politiki …

Sploh ne gre za politiko, zavzemamo se za gola življenja, opravka imamo s stradanjem, z okupacijo, z ubijanjem … da, treba je izgovoriti in ponavljati: z genocidom! Tako je grmela gosta in glasna množica na protestnem pohodu, skozi katero sem se sprehodil:

In po uvodnem mencanju je zagrmelo tudi na 82. Beneškem filmskem festivalu. Že prej je kdo tudi pred zbranimi novinarji izgovoril besedo genocid – in požel, požela aplavz, no, ne ravno vseh v dvorani.

Zatem pa najpresunljivejša predstavitev na tokratnem festivalu, če vprašate mene. Pa ne samo mene. V filmu The Voice of Hind Rajab (Glas Hind Radžab), uvrščenem v tekmovalni program letošnje Mostre, libanonska režiserka Kaouther Ben Hania prikazuje resnično, preveč resnično dogajanje: 29. januarja lani je petletna Hind Radžab več ur prestrašena sedela v prerešetanem avtomobilu v severni Gazi. Ob njej so bila okrvavljena trupla šestih sorodnikov. Ubila jih je izraelska vojska. Deklica se je po telefonu več ur pogovarjala z reševalci v palestinskem Rdečem polmesecu. Film pretresljivo prepleta resnično in igrano: slišimo pravi glas petletne Hind, ki se je ohranil na posnetkih, medtem ko igralci upodobijo reševalce – pa tudi resnične vidimo, ko skušajo malo Hind tolažiti, medtem ko iščejo pot za reševalno vozilo.

Prizor iz filma: reševalci tolažijo petletno Hind Radžab.

»Tvoji stric, teta in bratranci samo spijo. Pusti jih, naj si odpočijejo,« ji prigovarja reševalka po telefonu. »Ne,« odgovori punčka, »mrtvi so. Mrtvi. Prosim, pridite me iskat! Ne me pustiti tu …«

Objokani, besni, nemočni na Rdečem polmesecu klicarijo naokrog, vpijejo, da je punčko treba iti iskat, jo rešiti … Ko naposled dobijo zeleno luč, reševalca kreneta na pot. Naslednji dan ob mrtvih v prerešetanem avtu najdejo tudi njuni trupli.

Petletna Hind Radžab ni umrla – ubili so jo.

Svetovni mediji poročajo o 23-minutnem aplavzu na beneški premieri. Ne le to – s stoječimi ovacijami se je začela že tiskovna konferenca, kar je vse prej kot običajno. Tako je bilo:

Tudi sicer je ta predstavitev stopila iz ustaljenih okvirjev – ustvarjalci filma so se prisotnim novinarjem drug za drugim, vsak na začetku svojega odgovora, zahvalili za prihod. Za pozornost, ki jo bomo namenili Glasu Hind Radžab. Ker ne sme zamreti skupaj z deklico, ampak še glasneje odmevati.

»Mar ni dovolj? Dovolj množičnega ubijanja, stradanja, razčlovečenja, uničevanja, okupacije …« je v uvodni izjavi v imenu celotne ekipe nizala igralka Saja Kilani. Prisluhnite:

Še v prevodu: poudarila je, da zgodba ni domišljijska – zasidrana je v resničnosti. Da je glas Hind Radžab zgolj eden od desettisočev otroških, v Gazi ubitih v zadnjih dveh letih. Glas vsake hčere in vsakega sina s pravico do življenja, do sanj, do dostojanstva, do vsega, kar so jim ukradli, ne da bi trenili z očesom.

V filmu gledamo igralce, ne vidimo pa male Hind. Kakor reševalci poslušamo le njen glas. Po telefonu neznane odrasle v oddaljenem reševalnem centru prosi za pomoč.

»Kako smo lahko dopustili to?!« je v izjavi zgroženo vprašala igralka. »Kako smo prišli do tega, da otrok prosi za življenje?! Nihče ne more živeti v miru, dokler en sam otrok moleduje za preživetje. Naj glas Hind Radžab odmeva po svetu. Naj vas opozarja na molk, zgrajen okrog Gaze. Naj poimenuje genocid, ki ga varuje molk.«

Naj tu in zdaj odmeva: dovolj!

»Kako smo prišli do tega, da otrok prosi za življenje?! Nihče ne more živeti v miru, dokler en sam otrok moleduje za preživetje.«

Novinarska kolegica je režiserko na tiskovni konferenci vprašala, ali misli, da z njenim filmom Netanjahu v Hollywoodu izgublja kulturno vojno. Producenti filma so namreč Brad Pitt, Jonathan Glazer, Alfonso Cuarón ter zakonca Joaquin Phoenix in Rooney Mara, ki sta prišla tudi na beneško premiero.

»Ne vem,« je skomignila Kaouther Ben Hania. »Morda združena moč vseh teh imen res nekaj pomeni. Stvari se morajo spremeniti. Število ubitih v Gazi ne sme veljati za kolateralno škodo. Umetnost je pomembna, kjer ubitim lahko posodi glas.«

Režiserka Kaouther Ben Hania: »Število ubitih v Gazi ne sme veljati za kolateralno škodo. Umetnost je pomembna, kjer ubitim lahko posodi glas.« (Fotografija: Andraž Gombač)

»Sem iz Palestine, iz Dženina na Zahodnem bregu,« je s solzami v očeh povedal 33-letni igralec Motaz Malhees. »Že pri desetih letih sem šel skozi to, kar se zdaj dogaja v Gazi. Med snemanjem filma se mi je zdelo, kakor da sem se vrnil v otroštvo. Ni bilo lahko. Počutil sem se, kakor bi tisočkrat umrl. Ko sem prvič slišal Hindin glas, me je takoj ponesel v otroštvo. Izkušnja zame torej ni bila nova. To je življenje, ki sem ga preživel. Med snemanjem sem doživljal tudi napade panike. Hvaležen sem soustvarjalcem, ki so mi v stiski pomagali. Vseskozi pa sem vedel, da ta film moramo posneti. Da moramo nekaj narediti. Ker če ne bomo mi – kdo bo?!«

Motaz Malhees: »Med snemanjem sem doživljal tudi napade panike. Vseskozi pa sem vedel, da ta film moramo posneti. Da moramo nekaj narediti.« (Fotografija: Andraž Gombač)

Kadar prejmeš scenarij, se običajno poglobiš vanj, premišljuješ, kako boš napisano oživil … Tu vse to ni bilo potrebno, je poudaril igralec Amer Hlehel: »Vse je bilo že v nas. Že leto in pol. Leto in pol se je vse to nabiralo v nas, zato je bil ta film nujen. In ko prebereš tak scenarij, spoznaš: to je dolžnost, ne film!«

»Leto in pol se je vse to nabiralo v nas, zato je bil ta film nujen. In ko prebereš tak scenarij, spoznaš: to je dolžnost, ne film!«

»Ker smo igrali resnične ljudi, ki delajo pri Rdečem polmesecu v Palestini, smo čutili še veliko večjo odgovornost kot sicer,« je dodala igralka Clara Khoury. Resničnega glasu Hind Radžab niso slišali vse do snemanja, niti na vajah. Režiserka ga je prihranila za snemanje – da je bil potem pred kamero odziv tem resničnejši, pristnejši. »V trenutku, ko sem med snemanjem prvič slišala resnični glas Hind Radžab,« je povedala igralka, zdaj spet solznih oči, »nisem več igrala, ampak reagirala.«

Clara Khoury: »V trenutku, ko sem med snemanjem prvič slišala resnični glas Hind Radžab, nisem več igrala, ampak reagirala.« (Fotografija: Andraž Gombač)

Tudi sicer je bilo treba reagirati čim prej, čim hitreje, je prikimal producent Nadim Cheikhrouha (Mime Films & Tanit Films): »Takoj ko mi je Kaouther povedala, da bi posnela ta film, sem vedel, da moramo vsi odložiti vse drugo. Da to ne sme čakati. Kaouther je hitro napisala scenarij, takoj smo se lotili snemanja …« In tako je film predrl obroč prisilnega molka ter udaril v svet.

Enega od novinarjev je zanimalo še, ali je bil med snemanjem kak trenutek, ko se je hladna profesionalnost morala umakniti joku, čustvom … Trenutek?! Ne trenutek – vseskozi so bili objokani, znova in znova so prestajali pekel na zemlji.

Ne samo igralci, tudi drugi v ekipi so jokali, snemalci, tonci … vsi.

Na letošnji Mostri se je kar nekaj velikih imen ognilo odgovoru na vprašanje, kaj menijo o vojni, genocidu, ali se bodo vendarle oglasili, javno pozvali k ustavitvi morije, se izrekli … Nekateri pa so se, jasno in glasno, ne da bi jih bilo treba spraševati, spodbuditi, spodbosti.

Predstavitev italijanskega filma Elisa so začeli s protestnim pozivom. Najprej je pismo celotne ekipe v italijanščini prebral režiser Leonardo Di Costanzo, zatem pa v angleščini še igralka Valeria Golino; širšemu občinstvu je znana iz kultnega filma Rain Man (Deževni človek), iz obeh delov komedije Hot Shots (Napihnjenci) … Prisluhnite:

Da, kakor je dejala – na festivalu, prepolnem dobre volje in slavja, nekateri tembolj čutijo, da morajo vlade evropskih držav, ki se imajo za demokratične, pozvati k takojšnjemu ukrepanju, tudi k bojkotiranju, da bi le ustavili množično pobijanje, deportacije, okupacijo … Vse te grozote segajo daleč onkraj politike, diplomacije, etnične in kulturne pripadnosti. Ni res, da ni mogoče narediti ničesar! Vsi smo odgovorni, a najprej morajo ukrepati naši izvoljeni predstavniki. Ne bo zgodovina tista, ki nam bo sodila – sodi nam že sedanjost.

Ni časa za premišljevanje.

Petletna Hind Radžab ni vprašala, kdaj jo bodo prišli iskat. Govorila je v sedanjiku. Streljajo. Pridite me iskat. Prosim.

Dokler niso streli pretrgali povezave. Življenja.

Beneški filmski festival reportaža The Voice of Hind Rajab

Fotografija: Mankica Kranjec Ducheyne

Domov / Članki / 2025 / september

Tanja Maljarčuk: »Del Ukrajine je še vedno z menoj, ukrajinske identitete ni mogoče odložiti«

Gabriela Babnik

O avtorju
Članki
Podkasti

Najprej se je zdelo, da bodo odgovori kratki in jedrnati. Za seboj je imela šest ur vožnje in bila je vidno utrujena. V Slovenijo je Tanja Maljarčuk (1983) prišla predstavit roman Biografija naključnega čudesa (Cankarjeva založba, zbirka Moderni klasiki, 2024), ki je v prevodu Primoža Lubeja in Janje Vollmaier Lubej, avtorice tudi krasnega spremnega zapisa, izšel v slovenščini. Ukrajinska pisateljica in esejistka je končala študij filologije na Prikarpatski državni univerzi Vasila Stefanika, poimenovani po ukrajinskem modernističnem pisatelju in političnem aktivistu. Po študiju je delovala kot novinarka ukrajinske televizije. Piše prozo in eseje, njena literatura je prevedena v številne jezike. Živi na Dunaju in je kolumnistka za spletno izdajo nemških časopisov Deutsche Welle in Die Zeit Online.

V avtoričinem romanesknem prvencu Adolfov finale ali vrtnica za Lizo (2004) so prisotne teme nesrečne ljubezni, družinskega nerazumevanja, boja za ljubezen in svobodo. Za zgodbo Ženska in njena riba, prevedeno tudi v slovenščino, je prejela vileniški kristal. Leta 2012 je v Ukrajini izšel roman Biografija naključnega čudesa, ki je avtorici prinesel nominacijo za knjigo leta. Kasneje so sledili še drugi pomembni dosežki: roman Zabuttja (Forgottenness, 2016) je prejel nagrado BBC Ukrajina – knjiga leta, leta 2018 pa je za odlomek v nemščini prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann.

V središču pripovedi romana Biografija naključnega čudesa je Lena, ki živi v San Francisku na zahodu Ukrajine v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Umeščenost romana v čas in prostor je tudi simbolna: pripoved se osredotoča na usodo posameznikov in družbe v postosamosvojitvenem obdobju. Značilnosti avtoričinega pisanja so neizprosni komentarji družbenega nasilja, feminizacija revščine, opisi alkoholizma, doma, ki namesto varnosti pogosto predstavlja pekel, odnosa družbe in države do živali in invalidov ter absurdnosti bivanja, prignane do skrajnosti.

Tanja Maljarčuk (Fotografija: Mankica Kranjec Ducheyne)

Želela bi vam zastaviti nekaj vprašanj o romanu Biografija naključnega čudesa, ki ga boste predstavljali v Sloveniji.

»To bo zelo težko, saj sem skoraj vse o knjigi pozabila. Izšla je leta 2012, napisala pa sem jo leto prej.«

Potem ste napisali kar nekaj romanov.

»Ne gre le za čas, vmes se je zgodilo ogromno stvari. Zdi se, kot bi Biografijo naključnega čudesa napisala v prejšnjem življenju. Vmes sem vsaj dvakrat umrla. Leta 2014 med protesti v Kijevu in leta 2022 v času ruske invazije na Ukrajino. Ta dva dogodka sta me povsem spremenila.«

Kaj mislite s tem, ko pravite, da ste umrli?

»Umrla sem v metaforičnem pomenu. Predvsem ker so mnogi moji prijatelji fizično mrtvi. Razumete, kaj hočem povedati? Ta roman je humoren, ampak … Ta humor sem izgubila.«

Omenili ste leto 2014. Zakaj ste umrli tedaj?

»Spremenila sem deželo, kulturo, jezik. Morala sem se naučiti nemško. Toda del Ukrajine je še vedno z menoj. V meni. Ukrajinske identitete ni mogoče odložiti. Zdaj nosim dve identiteti, ves čas. In rada govorim, da živim na mostu med bregovoma reke. Včasih pod mostom. Večino časa na mostu.«

To vpliva tudi na vaše pisanje. Lahko si predstavljam, da je v tako težkih razmerah za pisatelja še posebej pomembno, da ima pisanje. Da preživi s pomočjo pisanja. Toda najin pogovor ste začeli z izjavo, da ste umrli.

»Da. V tako težkih razmerah, v kakršnih smo Ukrajinci, praktično ni ničesar, kar bi pomagalo preživeti.«

Vmes sem vsaj dvakrat umrla. Leta 2014 med protesti v Kijevu in leta 2022 v času ruske invazije na Ukrajino.

Je bilo pisanje za vas kadarkoli nevarno?

»Mislite v fizičnem smislu?«

Da.

»Ne, nikoli. V fizičnem smislu sem varna. Moji starši živijo v Ukrajini.«

Se zaradi pisanja nikoli niste znašli v težavah? To sprašujem, ker ste tudi izjemno kritični. Najprej do Ukrajine in Ukrajincev.

»Ne, nikoli. Ukrajina je dobra država. (nasmešek) Zaradi svojega pisanja v Ukrajini nikoli nisem imela težav.«

Zdaj nosim dve identiteti, ves čas. In rada govorim, da živim na mostu med bregovoma reke. Včasih pod mostom. Večino časa na mostu.

Toda Lena ima veliko težav. Živi v razrušenem svetu, vendar je izjemno poštena, kritična. Vedno deluje za dobro ljudi.

»Lena je idealistka, bori se za svoje ideale. O tem sem prepričana. Problem pa je, da je vedno sama. To je tisto, kar sem občutila leta 2011, ko sem še živela v Ukrajini. To je bil čas po izvolitvi Viktorja Janukoviča.

Sem otrok oranžne revolucije, ki se je dogajala v letih 2004 in 2005, ko so množice protestirale proti volilnim prevaram, ki so sprva razglasile zmago Viktorja Janukoviča. Protestniki, oblečeni v oranžno (barva kampanje opozicijskega kandidata Viktorja Juščenka), so dosegli razveljavitev spornih rezultatov in ponovne volitve, na katerih je nato zmagal Juščenko. To je bil prelomni trenutek za ukrajinsko demokracijo in civilno družbo, saj se je pokazalo, da ljudje lahko z množičnim, nenasilnim uporom dosežejo politične spremembe.

Poleg tega je bil tu še občutek, da smo končno dobili svojo državo in da predstavljamo moč. Civilna družba bi morala biti pobudnica sprememb. Toda oblast je bila še vedno skorumpirana in proruska. Resnične spremembe se niso mogle zgoditi. Leta 2011 sem mislila, da je konec z idejo demokratične ureditve. Spominjam se, da sem jokala, ko so razglasili rezultate volitev. Iz tega občutka, da si sam, da se sam boriš za demokracijo, za človekove pravice, je nastala ta knjiga. In Lena je ves čas sama. Sama se bori za pravico.

Leta 2014 so se Ukrajinci naučili, kako ne biti več sami. Država je takrat doživela eno svojih najbolj prelomnih in najtežjih obdobij po osamosvojitvi. Naš slogan je bil: vsak od nas je kapljica v velikem morju. Novembra 2013, ko je predsednik Viktor Janukovič zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo, so se začeli novi protesti. Na Trgu neodvisnosti v Kijevu so se zbrale množice, gibanje pa je postalo znano kot Evromajdan. Spopadi med protestniki in policijo so prerasli v krvavo nasilje in februarja 2014 je parlament Janukoviča odstavil, ta pa je pobegnil v Rusijo. Oborožena vojna med ukrajinsko vojsko in proruskimi milicami, ki se je v različnih oblikah nadaljevala vse do ruske invazije leta 2022, se je torej začela 2014. To je tudi konec postsovjetske Ukrajine in začetek dolgotrajne vojne z Rusijo, pa tudi okrepitev ukrajinske identitete.«

Spominjam se, da sem jokala, ko so razglasili rezultate volitev. Iz tega občutka, da si sam, da se sam boriš za demokracijo, za človekove pravice, je nastala ta knjiga.

Omenili ste, da je bila Lena v boju za pravičnost povsem sama. Roman Biografija naključnega čudesa ne govori toliko o politikih, temveč predvsem o ljudeh – o njihovi skorumpiranosti, o tem, kako vedno znova poskušajo zaobiti zakone, kako si prizadevajo preživeti znotraj sistema. Zdi se, da ste izjemno kritični do ukrajinske družbe, kot da zavrtate naravnost v njeno srčiko – v vse družbene plasti.

»Nikoli nisem rekla, da gre le za politiko. Toda ljudje, ki skušajo delovati posamično, bodo vedno poraženi. Ko pa se združijo, v imenu prizadevanja za določene ideale ali pravice, pridobijo moč. In tedaj je rojena tudi družba. Kajti kadar smo ločeni, lahko delamo dobre ali slabe stvari, a nikoli ne bomo dosegli cilja. Resnična družba se rojeva iz združevanja, skupne moči.

Nikoli nosem hotela pisati o političnih razmerah. In tudi nikoli nisem rekla, da Ukrajinci ne nosijo odgovornosti. Še posebej za to, da je v tistem času Janukovič prišel na oblast. V vsakem primeru dolžim Ukrajince. Nas. Vsi smo bili odgovorni za to, kar se je zgodilo.«

Kajti kadar smo ločeni, lahko delamo dobre ali slabe stvari, a nikoli ne bomo dosegli cilja. Resnična družba se rojeva iz združevanja, skupne moči.

Morda temu lahko rečemo disfunkcionalna država. V mnogih obrisih Ukrajina iz leta 2011 spominja na današnjo Slovenijo. Ukrajina je prikazana kot tranzitna in s tem skorumpirana, brutalna, koruptivna država, kjer tisti, ki bi morali ščititi, jemljejo.

»V resnici je vedno enako. Treba se je boriti. In moč prihaja iz združevanja. Spomnim se, kako je ukrajinski novinar in aktivist novembra 2013 na Facebooku objavil ključen poziv, ki je sprožil množične proteste Evromajdana. Napisal je, da če objava doseže vsaj tisoč komentarjev ljudi, ki želijo priti, naj se vsi zberejo na Trgu neodvisnosti (Majdan). Ideja je bila: če se dovolj ljudi odzove in pride, naj se protest začne – in res se je začel. Ta akcija je sprožila val protestov, ki je hitro prerasel v eno največjih demonstracij v zgodovini neodvisne Ukrajine.

Vedno gre za začetno iniciativo, namenjeno ljudem, ki jim je mar. Ko se začnejo združevati, lahko nastane nekaj resničnega. Morda govorimo o 10 odstotkih družbe, ki jim je mar. Preostali del družbe tega ne razume ali pa jim ni pomembno. Zanje je pomembnejše, da imajo avto, hišo, karkoli že.

Vedno gre za enak boj. Za ideale, ki v najboljšem primeru preživijo.«

Če se še nekoliko dotakneva kraja, kjer se roman dogaja … San Francisko je izmišljeno mesto na zahodu Ukrajine, ki prikliče asociacijo na istoimensko kalifornijsko mesto.

»Res je, roman se dogaja v kraju San Francisko in spominja na moje rojstno mesto Ivano-Frankivsk. Gre torej za ukrajinsko verzijo San Francisca, toda šalo na stran. Mesto Ivano-Frankivsk se imenuje po Ivanu Franku (1856–1916), enem največjih ukrajinskih pisateljev, pesnikov in mislecev. Do leta 1962 se je mesto imenovalo Stanislav (ali Stanislaviv). Leta 1962, ob 300-letnici mesta, so ga preimenovali v Ivano-Frankivsk v čast pisatelju. Gre za mesto, ki ima 200.000 prebivalcev. Bilo mi je torej pomembno, da sem roman umestila prav v to mesto, v katerem sem odraščala in ki je edino mesto na svetu, poimenovano po pisatelju. Če poznate še kako, mi povejte.« (nasmešek)

Imam močan občutek, da pripadate določeni generaciji ukrajinskih pisateljev in pisateljic, tudi zaradi ironije in posmeha, ki ju uporabljate. Biografija naključnega čudesa se mi zdi zelo ukrajinski roman, ki pa se hkrati na nenavaden način poigrava z ukrajinsko dediščino in nacionalnimi simboli.

»Raje kot posmeh bi uporabila besedo ironija. V ukrajinski literaturi pravzaprav nimamo prave tradicije ironičnega pisanja. Ukrajinci v zgodovini preprosto niso imeli časa za ustvarjanje ironične literature. Številni pisatelji so bili ubiti – eden najbolj nadarjenih pisateljev, Valerian Pidmohylny, je bil ubit v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Sovjetske oblasti so ga usmrtilе zgolj zato, ker je pripadal ukrajinski intelektualni eliti. V tridesetih letih je bila usmrčena ali deportirana večina ukrajinskih literarnih intelektualcev: ocene govorijo o več kot 200 ubitih pisateljih.

V moderni, sodobni ukrajinski literaturi pisatelji poskušajo biti ironični. Toda v resnici nimamo tradicije ironičnega pisanja. Valerian Pidmohylny je bil prepovedan vse do pozne sovjetske perestrojke in ukrajinske neodvisnosti (1991). In v večini imamo le socrealistične pisatelje, ki jim je uspelo preživeti v Sovjetski zvezi. Toda niso smeli biti ironični, ker je ironija pomenila direktno vstopnico na vlak do Sibirije.

Eden najbolj znamenitih primerov je Vasyl Stus. Umrl je v gulagu v uralskem taborišču leta 1985 – takrat sem že bila rojena. Njegova zbirka pesmi Веселий цвинтар (Veselo pokopališče) ni bila nikoli izdana, vsaj ne pod sovjetskim režimom. Njen naslov, ki kombinira smeh in temo smrti, omogoča ironično branje. Preganjan je bil zaradi političnih prepričanj, njegovo delo pa je bilo prepovedano. Obsojen je bil na osemnajst let zapora, umrl pa je leta 1985 v gulagu Perm-36 (Ural) med stradanjem v zaporu.

Šele po ukrajinski osamosvojitvi leta 1991 je bilo mogoče pisati na ironičen način. Prav v tem času je nastopila skupina Bu-Ba-Bu, ki so jo oblikovali trije pomembni ukrajinski pisatelji – Jurij Andruhovič, Viktor Neborak in Oleksander Irvanec. Neborak, ki je bil zame skoraj kot mentor in ki sem ga pogosto srečevala na ulicah svojega mesta, mi je dal občutek, da je dobro biti pisatelj.«

Bilo mi je pomembno, da sem roman umestila prav v to mesto, v katerem sem odraščala in ki je edino mesto na svetu, poimenovano po pisatelju.

Če se za trenutek vrneva k Leni. Lena se bori za resnico. Rada bi poletela više, postala nekdo, vendar je v neperspektivnem kraju in času vse bolj izključena, ker ima svoje stališče in razmišlja samostojno že vse od otroštva. Toda izključi jo ukrajinska družba. Simbol česa je leteča ženska z rumeno ruto z rdečimi cvetovi? Zdi se, da roman tu nosi nadih mističnega ali magičnega realizma.

»Gre za del, ki govori o nemoči osrednje junakinje. Gre celo za njen alter-ego. Lebdeča ženska je super junakinja. Vsi hočemo biti super junaki. Ali pa si tega želim samo jaz. (nasmešek) Toda dobro je imeti pred seboj to podobo. Četudi je celoten svet proti tebi in izgubiš upanje, se od nikjer pojavi leteča ženska, ki te lahko reši. Zato sem na začetku najinega pogovora dejala, da je to idealistična knjiga. Toda ta ženska ni Marija, Jezusova mati, ampak ideal, ki rešuje ljudi in živali.«

V romanu je pretresljiva normalizacija nasilja. Lena je edina, ki prepozna nasilje. Družba ji ves čas dopoveduje, kaj je narobe z njo …

»Knjigo razumete bolje od mene.« (nasmešek)

Celo profesor Teofil Kunec je del te normalizacije nasilja. A na koncu se tudi on znajde na tržnici, kjer vsi nekaj prodajajo in kupujejo – večinoma stvari, ki jih nihče ne potrebuje.

»Morda pa jih vseeno kdo potrebuje. V devetdesetih letih so bili vsi na tržnici. Tržnica je bila podoba tistega časa v Ukrajini. Mislim, da si večine likov nisem izmislila – vsi nosijo sledi resničnega. Tržnica je bila prostor, kjer se je vse zgodilo, središče mesta. In tam so se znašli vsi: profesorji, zdravniki, novinarji. Zlasti intelektualci, ki nenadoma niso več mogli preživeti od svojega dela, ker je bilo čez noč razvrednoteno. Toliko intelektualcev je pristalo na tržnici, kjer so se morali spremeniti v prodajalce. To je bilo zelo težko gledati. Celo kot otrok sem razumela, kako močno so intelektualci izgubili vrednost.

In danes je, v resnici, še vedno podobno. Privilegij je živeti in preživeti od literature. Ko pride kriza, so intelektualci vedno prvi na udaru. Mi smo kot cvet na drevesu: lepo ga je videti, toda ob slabem vremenu najprej odpade prav ta cvet.«

Tržnica je bila prostor, kjer se je vse zgodilo, središče mesta. In tam so se znašli vsi: profesorji, zdravniki, novinarji. Zlasti intelektualci, ki nenadoma niso več mogli preživeti od svojega dela, ker je bilo čez noč razvrednoteno.

Bi lahko pisali, če bi ostali v Ukrajini? Ali je za vaše pisanje pomembno, da ste odšli? Tema odhajanja, zapuščanja Ukrajine je v romanu Biografija naključnega čudesa izjemno pomembna. Ko Lena na primer spozna, da spremembe niso mogoče, si kupi avtobusno vozovnico, saj je to eden izmed načinov, kako priti v Evropo iz pozabljenega kraja, čeprav Lena na tisti avtobus nikoli ne sede …

»Res je, saj izve za Ivankino tragično zgodbo. Ko je zaradi nefunkcionalne države odločena oditi, jo doleti še bolj tragično spoznanje. In zaradi tega je zgodba tragična.

To se v mojem resničnem življenju ni nikoli zgodilo. V sebi nosim več življenj. Istočasno. Mislim, da se to zgodi veliko pisateljem. Knjiga je odgovor na to, kaj bi se zgodilo, če bi ostala. Opisuje mojo resničnost, če bi ostala. Verjetno bi znorela, kot se je to zgodilo moji protagonistki. Tedaj, leta 2011, nisem verjela, da so spremembe v Ukrajini sploh še mogoče. Res sem bila razočarana.

Selitev v Avstrijo ni bila načrtovana. To sem naredila brez kakšnega trpljenja. Zlahka sem odšla.

Leta 2014 sem razumela, da Ukrajina ni izgubljena – da gre pravzaprav šele za začetek. Ukrajina me je naučila poguma in mi dala več gotovosti. Ne vem, kakšna bi bila danes, če bi bila Ukrajina le še ena Belorusija, del tistega norega ruskega zapora. Verjetno bi bila drugačna. A prav od prijateljev, ki so ostali v Ukrajini, sem kasneje prejela najdragocenejše lekcije.

Toda kaj je bilo vaše vprašanje?«

Ko pride kriza, so intelektualci vedno prvi na udaru. Mi smo kot cvet na drevesu: lepo ga je videti, toda ob slabem vremenu najprej odpade prav ta cvet.

Kaj bi se zgodilo z vašim pisanjem, če bi ostali v Ukrajini?

»Ne vem, ali je bila odločitev za korake, ki sem jih naredila, pametna ali ne, vendar zdaj je, kar je. Težko rečem, kako bi pisala in ali bi še pisala, če bi ostala. Tedaj sem že imela objavljenih kar nekaj knjig. Verjetno bi pisala naprej, ne vem pa, ali bi od pisanja lahko živela. Delala sem tudi kot novinarka, vse do trenutka, ko sem odšla. Ukvarjala sem se z raziskovalnim novinarstvom, vendar to ni bilo zame. Bilo je resnično težko.

V Avstriji sem začela premišljevati, kdo zares sem. In šele tam sem se začela opredeljevati kot pisateljica. V Ukrajini se nikoli nisem imela za pisateljico. Predstavljala sem se kot novinarka. Ampak tedaj sem bila mlada.« (nasmešek)

V knjigi o Ukrajini govorite kot o naciji …

»Kot o politični naciji, da. Seveda obstajajo različne identitete, a moja je ta, da sem v političnem smislu Ukrajinka. Moram pa reči, da so razmere zdaj izjemno temačne. Trenutno sploh ne morem zares pisati. Tri leta sem neprestano pisala – a ne literature, temveč članke, govore, predvsem za nemški govorni prostor. Nekaj, kar lahko počnem, da sem koristna. Medtem pa moji kolegi, ki živijo v Ukrajini, prestajajo pravo nočno moro.«

Živimo v času vojne, ko je težko spregovoriti z jezikom literature. In je laže pisati z jezikom resničnosti.

»Ker moramo razmišljati o tem, kako preživeti.«

Biografija naključnega čudesa intervju Tanja Maljarčuk