november 2015 - AirBeletrina
Kritika 30. 11. 2015

Purity za telebane

Jonathanu Franznu je 1. septembra izšel novi roman Purity. Čudaški dajalnik uvodne povedi želi biti duhovit, hkrati pa je z glagolom iziti vselej tako kot z glagolom ejakulirati – oba povzročata veliko veselje. Purity je tipično franznovski roman, kar vobče pomeni, da je drugačen od ostalih dveh uspešnic, Popravkov in Svobode, kakor sta se med seboj razlikovala tudi prejšnja dva romana. Da, zopet duhovičim. Lepota Franznove pisave je, da ni uniformna, edino, kar od njega na ravni forme lahko vselej pričakujemo, sta ironija in slogovni eksperiment (pa ne v smislu tragičnih rodilniških metafor ali mallarmejevskega niča), na ravni vsebine pa globok potop v človeško duševnost.

Če je bilo tovrstno potapljanje v prejšnjih uspešnicah znosno, saj smo se potapljali v običajno neznosne ljudi, je tokratni potop vseskozi na robu možnosti, da nam zmanjka zraka. Glavna protagonista Pip in Andreas sta namreč zastopnika tistega, kar je s pripadniki določenih generacij najbolj narobe: Američanka Pip je t. i. millenial, pripadnica generacije Y, ki je nekako imela vse, pa nikoli zares zadosti (ljubezni), ki je na svojo mamo navezana zlasti zato, ker je globinsko osamljena, ki je avtorefleksija na dveh nogah, oborožena s koncepti, ki ji nikoli ne pridejo prav.

Pip se po liniji čudaškega aktivizma znajde na samem z Andreasom Wolfom, vodjo organizacije Sunlight Project. Organizacija si prizadeva za podobne reči kot Wikileaks, pri čemer je Andreas vseeno bolj seksi od Assanga. Wolfova zgodovina je vzhodnonemška in morilska, a o tem več v knjigi sami. Tisto, kar je narobe na Wolfu, je njegova brezmejna aroganca, kapaciteta glavo držati v lastni riti skoraj do zadušitve. K sreči tudi Wolf sreča ljubezen, da ga malce počloveči, da si tudi Franzen, njegov avtor, oddahne od sociopatije.

Naslov romana napeljuje na Pipino pravo ime (newage!) in na pojem »čistost«, s posebno pozornostjo naložen na moralne in etične dileme, spletene okoli ravnanja junakov. Franzen preigrava večno: kako je mogoče, da se dobrim ljudem zgodijo slabe stvari in obratno, kako je mogoče, da se slabim ljudem zgodijo dobre stvari; ali obstaja manjše ali večje zlo; ali je mogoče sporno ali zlo dejanje upravičiti na podlagi njegovega učinka; ali bomo zlo dejanje prej odpustili simpatičnemu človeku; kdo sploh odloča o dobrem in zlu, ali o tem lahko odločamo sami; toda kako lahko o dobrem in zlu odločamo sami, ko pa imamo vselej pred seboj svoje lastne specifične interese ipd. Franzen preigrava tudi posebno: ali je humanitarni projekt manj humanitaren, če ga vodi sporna oseba ali pa ga poganjajo sporne namere; ali je dovoljeno manipulirati, da bi dosegli dober učinek za skupnost; ali je bila Vzhodna Nemčija bolj zanikrna od današnje Amerike ali je Amerika bolj zanikrna od nekdanje NDR in naposled, kako lahko demokratično imenujemo tisto, kar je nadzorovano, predvideno in vseskozi urejevano.

Ker Purity še ne moremo brati v slovenščini in ker sem o dilemah, ki jih naslavlja Franzen, ponekod že pisala in jih zares ne bi želela ponoviti, pred vas prinašam izbor petih odlomkov oziroma povedi, po katerih pa bi Franzna vseeno lahko prepoznali–če bi ga postavili med, recimo, Ivana Sivca in Michaela Chabona. Nekatere poteze stežka umrejo.

 

»Oh, mucka, tako vesela sem, da te slišim,« je po telefonu povedala dekletova mama. »Telo me spet izdaja. Včasih se mi zdi, da moje življenje ni nič drugega kot en sam dolg proces telesne izdaje.«
»A ni takšno vsakršno življenje?« je reklo dekle, Pip.

 Uvodna dva odstavka romana, pa smo že pri smrti in propadu. Luštno, a ni?

 

Kriviti mamo je bilo tako lahko. Življenje bedna kontradikcija, neskončno poželenje, a sredstva omejena, rojstvo le vozovnica do smrti: zakaj ne bi krivil tiste osebe, ki te je staknila z življenjem? OK, mogoče ni bilo pravično. Toda tvoja mama bi lahko vselej krivila svojo mamo, ki bi potem nadalje krivila svojo in tako nazaj vse do Vrta. Ljudje so mamo krivili že od nekdaj in večina, o tem je bil Andreas prepričan, so imeli mame, ki so si to zaslužili v manjši meri kot njegova.

 Andreasov odnos z mamo je zapleten, prav kakor je zapleteno razmerje med Pip in njeno mamo. Obe zazrti vase, pri čemer je Andreasova v resnici brezbrižna, Pipina pa le izjemno preplašena. Franzen se v svojih romanih rad vrača k osnovni celici, še raje pa pokaže, da osnovna celica z odraslim človekom, ki potuje na svojem vlaku, manipulira le, če ji ta dovoli. Pomnimo, Popravki so roman, v katerem izvemo o družinah vse, kar smo hoteli, pa tudi tisto, česar nismo.

 

Kar naenkrat, ob možnosti, da jo bo pofukal,  je izkusila povsem drugačen vrhunec. Manko frikcije, s katerim je prispela do tega trenutka, hitrost in usmerjenost, s katerima je uredil njuno srečanje, lahkotnost, s katero jo je pripravil, da je gola stala sredi hotelske sobe, povezani s spletom pomislekov – oče, morilec, upravljavec žlic, ubežnik, norec – so priklicali eno samo misel: ni hotela postati njegova ženska.

V Purity je veliko seksa in masturbacije. Tudi v prejšnjih romanih si je Jonathan dovolil izlete v čutnost, a so bili ti vseeno bolj zadržani, bolj protestantski. V Purity pa se zlasti v drugem delu zdi, da je libido prevzel krmilo. Andreas ima kar naprej trdega, seks je njegovo zatočišče, šport, oddih, veselje. Težko ocenim, ali je to povezano z vzhodnonemško razbrzdanostjo – češ, v javnih prostorih so se vselej zadrževali, da so lahko zasebno eksplodirali – ali pa si je Jonathan pač dal duška, na katerega se je pripravljal že dekade.

 

Hotel je, da bi verjela, vendar ni bil prepričan, če sam verjame. Če je bil čas neskončen, potem so tri sekunde in tri leta predstavljali enak neskončno majhen odlomek. In torej, če je bilo napak zadajati strah in trpljenje tri leta, s čimer bi se vsi strinjali, potem zadajati to tri sekunde ni bilo nič manj narobe. V tej matematiki, v infinitezimalnem trajanju življenja, je ujel bežečo podobo Boga. Nobena smrt ni bila dovolj hitra, da bi upravičila zadajanje bolečine. Če si lahko računal, je to pomenilo, da je vanjo posegala moralnost.

To zgoraj imenujem inženirska metafora. Podobne polznanstvene polgnostične resnice so raztresene po vsem romanu. Franzen je v inženirski metafori izvrsten. Pomnimo prigodo z zaporednim vezjem božičnih lučk, ki jih je skušal razplesti z alzheimerjem ovenčani oče Alfred? Pomnimo, kako je mukotrpno razpletanje postalo metafora za sodobnost?
No, to.

 

Kar se je dogajalo v virtualnem svetu, kjer je lepota obstajala z namenom, da so jo sovražili in omadeževali, je bilo bolj zavezujoče od tega, kar se je odvijalo v resničnem svetu, kjer se je zdelo, da lepota nima nobenega smisla.

A ni res al’ je?

 

 

 Jonathan Franzen: Purity. Fourth Estate, London, 563 str., 20 GBP.

*Roman Purity bo v slovenščini izšel pri Beletrini. Žal še ne prav kmalu. Do takrat se lahko tolažite z  romanoma Popravki in Svoboda, avtobiografijo Območje nelagodja ali esejistično zbirko Kako biti sam.

Refleksija 27. 11. 2015

To je zdaj to ali zamolčano v imigrantski industriji

Pogled skozi okno v enem precej cenenih beograjskih hotelov. Notranje dvorišče je bilo videti zaprto, ukleščeno med stavbe. Verjetno je obstajal izhod, tlakovana, ozka pasaža, tik ob obkrušeni fasadi enega od blokov, sicer notranje dvorišče ne bi imelo smisla. Vem, da se na jugu večeri kasneje, toda zdelo se mi je, najbrž zaradi temno rdečih, do tal segajočih zaves, ki so obrobljale okno in ki jih je čistilka v času moje odsotnosti vsakič na na novo zagrnila, da se je tema na vse tiste odkrušene balkonske ograje spustila prej. Nekateri stanovalci so imeli na balkonih razobešeno perilo, drugi razpostavljeno raznorazno šaro. Stavbe so nosile nezgrešljivi nadih socializma, in kot da se upirajo vsakršni renovaciji. Toda če so sivkasto prebarvane fasade na vsa usta razgrinjale ustavljenost v času, so balkoni vehementno, kot da imajo lastno življenje, odlepljeni od realnosti, strmeli proti oblačnemu nebu. Šele četrti dan sem na dvorišču zagledala moškega, ki je z gobico v roki čistil balkonska tla in pomislila sem, da je to notranje dvorišče, odražajoč nekakšno betonsko pompoznost vis-à-vis tišini, metafora ne toliko pozabe kot zamolka, nečesa neizgovorjenega.

Teden dni kasneje: londonska scenarija

Po zaključku prezentacije v angleški jezik prevedenega mojega tretjega romana me je pesnik, sicer tudi urednik na majhni angleški založbi, vprašal, od kod tolikšen suspenz v moji knjigi. On je poznal romaneskno štorijo, velika večina obiskovalcev le v obrisih, zato ne bi bilo korektno razkrivati temeljnega konflikta v romanu. Lahko bi mu sicer odgovorila, da literatura, vsaj tiste vrste, ki je meni pri srcu, vedno govori o zamolčanem. Toda to kot pesnik verjetno ve bolje od mene. Zato sem se raje navezala na slovensko tipiko, ki bi jo v skrajnem primeru lahko imenovala nepripravljenost na sprejemanje odgovornosti, v globalnem pa zanikanje. Pretvarjanje, da je torej vse v redu. Da se nam ne spodmikajo tla pod nogami. Da še vedno živimo v najboljšem izmed možnih svetov. Primer? Sprenevedanje je te dni doseglo vrhunec v izjavi slovenskih politikov, da se žičnato oviro na slovensko-hrvaški meji postavlja z namenom boljšega nadzora nad begunci ter varnosti. Če bi tisti pesnik ali kdorkoli drug na nas – v tem trenutku – pogledal iz zraka, bi si zaradi vseh oboroženih vojakov, ki obkrožajo anonimne množice migrantov, in redkih pripadnikov civilnih organizacij ter prostovoljcev mislil, da smo država v vojni. 

Ograjevanje pred begunci je najbolj tiha, neslišna vojna vseh vojn. Na spletni strani pristojnega ministrstva je zavedeno, da je Slovenijo od oktobra do sredine novembra prešlo 171.130 ljudi, ki bežijo pred vojno ali revščino in mednarodno skupnost prosijo za pomoč. Verjetno je odveč ponavljati, da je bilo nekaj deset tistih, ki so prosili za priznanje mednarodne zaščite, zavrnjenih. Humanitarnost so požrle nezainteresiranost, zmeda, birokracija. Begunci vseh dežel, dobrodošli v deželi volkov, je zapisal slovenski kolumnist. In imel je prav. Ker že več kot deset let živim s partnerjem, ki ni državljan Slovenije, povrhu pa še musliman, že v kosteh čutim, kar bi v normalnih okoliščinah ostalo zatajeno, zdaj pa prihaja na plano v ne več tako redkih trenutkih izbruha; pa ne gre samo za primere sovražnega govora na spletnih omrežjih in vznik skupin, kot so Slovenska milica ali Radikalna Ljubljana na Facebooku, ki so se pojavile ob prihodu beguncev v Slovenijo, ali za hujskanje slovenskih državnikov, da migrantje predstavljajo »grožnjo nacionalni varnosti«, pri čemer ti igrajo na strune populizma, temveč za neprikrito ksenofobijo, sovraštvo, nestrpnost, neutemeljen strah, ki se širi med ljudmi.

Vzorec zanikanja, zvezan s strahom pred tujim in drugačnim

Nenavaden je občutek, da v lastni državi postajaš tujec, toda na račun rasističnih opazk, ki sem jih deležna na ulici, ko imam ob sebi otroke (zanimivo je, da večina molči, ko je prisoten še njihov oče), mi je že dolgo jasno, da imamo Slovenci nizko razvito stopnjo tolerance do ljudi, ki prihajajo iz drugih rasnih in religioznih okolij. Utopično je torej pričakovati, da bomo v času vsesplošne krize ravnali v nasprotju z vzpostavljenimi vzorci. Če že prej nismo imeli integracijske politike, ki naj bi se začela s spoštovanjem drugih kultur, oziroma če država že lep čas odreka finančno pomoč različnim nevladnim organizacijam, ki organizirajo akcije proti oblikam nestrpnosti, zakaj to pričakovati zdaj? Ko sem na letališču eno od sodržavljank, ki je meni nič tebi nič zašla z roko v lase petmesečnega dojenčka, opomnila, da njej najbrž tudi ne bi bilo prijetno, če bi enako gesto ponovila jaz, mi je kislo odvrnila, da ni problema – je odprte narave. Problem naj torej ne bi bila ona, temveč moja preobčutljivost. Ker so odprli check point, se nisem odzvala; v nasprotnem primeru bi ji pojasnila, da ne gre odprtost ali neodprtost, temveč za neprimerno gesto, ki je posledica pomankljive senzibilizacije. Po svoje so mi na ta način ljubši, čeprav me pri tem priznanju obliva kurja polt, naciji, ki mi nož zaderejo direktno med oči, kot pa sprenevedajoči liberalisti. In v tej luči je treba brati tudi ravnanje trenutne slovenske vlade. 

Vzorec, ki se ponavlja tudi v dani situaciji, je premišljen. Podobno, kot so bila kriminalizirana vstajniška gibanja ali pa zadnja gladovna stavka enega od kulturnikov, so kriminalizirani tudi begunci. Čeprav mi do danes še ni uspelo razvozlati, v čem je njihova krivda. Najbrž to, da sploh obstajajo. Da prihajajo od drugod in da so drugačne veroizpovedi. Musliči, kot jih je poimenoval eden nestrpnih komentatorjev na portalu Reporter.

Srbski pesnik, na katerega sem naletela v zatemnjenem in zakajenem beograjskem kafiču, mi je pojasnil, da mu je bila Ljubljana všeč samo prvi dan; drugi dan je začel že hrepeneti po Beogradu, tretji dan pa je spakiral kovčke in odšel. »Zakaj? Zato, ker ste bolj evropski od Evropejcev.« Evropska tehnokratska in plenilska buržoazija, ki se ograjuje od ljudi, kot je v enem izmed svojih člankov zapisala Mojca Pajnik z Mirovnega inštituta, je doživela svojo eskalacijo v slovenskih politikih. Zanikanje, zavračanje vseh morebitnih pritožb, ugovorov, prošenj, moledovanj s strani državljanov, kot ustaljena praksa, se je zdaj zvezalo še s strahom pred tujim in drugačnim.

Verjetno bo treba še nekaj časa počakati, da bomo dobili podatke, koliko bo Slovenija z dodajanjem kamna v mozaik »trdnjave Evrope« zaslužila, oziroma koliko denarja bomo za bivanje na drugi strani žičnate ograje potrošili državljani, na vsak način pa je jasno, na čigavi strani so naši politiki. Obravnavanje migrantov kot varnostnega in ne humanitarnega vprašanja, zapiranje v ograde, registriranje ljudi na osnovi njihovega porekla pomeni zapolnjevanje vloge, ki nam jo je določila donatorka Evropa. Po drugi strani verjetno določeno vlogo pri ločevanju Neslovencev od Slovencev, nekatolikov od katolikov in podobno poteka tudi v imenu pridobivanja nacionalističnih volilnih glasov, čeprav je to v tem trenutku zanemarljivo; ključna so sredstva EU.

Kdo so resnični zaslužkarji v tej neslišni vojni?

Mladenič iz Malija, eden izmed tistih, ki so prečkali mejo v Ceuti, mi je pred meseci v Gibraltarju pojasnil krogotok denarja. Na vsakih štirinajst dni so maroški policisti odprli žičnato mejo, da so migrantje iz podsaharske Afrike, ne več kot dvajset moških, prešli na špansko stran. Za to uslugo so policisti zahtevali denar. Nekaj sto evrov. Malijec, ki je samo do maroške meje potrošil osem tisoč evrov, kasneje pa je mesece dolgo preživel ob ostankih iz smetnjakov, si je zahtevano vsoto sposodil od svojega sonarodnjaka. Vrnil mu je, ko je v Španiji pridobil dovoljenje za začasno bivanje in delovno dovoljenje. Trenutno prevaža stare avtomobile iz Evrope v Afriko in razmišlja, da bi se vrnil v Mali. Na vprašanje, ali mu ni žal, da so vsi njegovi prihranki izginili v rokah tihotapcev, večinoma so to v Zahodni Afriki Tuaregi ali pripadniki drugih nomadskih etničnih skupin, ki v eno smer tihotapijo cigarete in bencin, v drugo pa ljudi (familiarna, prijateljska tihotapska veriga, torej), je samo skomignil z rameni.

Njegov skomig je bil precej poveden, med drugim je sugeriral, da resnični zaslužkarji v tej tihi vojni niso tihotapci, temveč zasebna podjetja in korporacije, katerih raziskovalne in razvojne programe s subvencijami financira EU. Tuesday Reitano v prispevku, ki nosi naslov A perilus but profitable crossing (2015) navaja, da je med letoma 2004 in 2013 Evropska unija namenila več kot milijardo evrov za več kot 400 z migracijami povezanih projektov. Države južnega Mediterana so od teh projektov najbolj beneficirale. V praksi to pomeni, da se znotraj schengenskega območja resda zaščiti prosti tok (govorance nekaterih slovenskih političnih akterjev iz preteklosti, češ, da primerjava z berlinskim zidom ne vzdrži, saj je berlinski zid omejeval prosti pretok ljudi znotraj Evrope, so brez vsebine in niti ne na mestu), nadzor pa se je s tem poostril na zunanji meji EU-skupnosti. Nekatere države so projekt »trdnjave Evrope« vzele resno, med njimi »mala podalpska dežela«, kot so na začetku množičnega prihajanja migrantov v Slovenijo zapisali v francoskem časniku Le Figaro.

Slovenija, država evropske periferije, ki je s postavljanjem žičnate pregrade potrdila svojo perifernost

Tisto, kar ostaja zamolčano v populističnem govoru evropskih voditeljev, je, da so migracije industrija, vendar ne samo na strani tihotapcev, temveč predvsem na strani evropskih vlad. Vsi skupaj si zatiskamo oči pred tistim, za kar tu resnično gre – vojaško varnostno industrijo, vpleteno v postavljanje zidov in nadzor meja. Pri Mirovnem inštitutu so zapisali, da celoten sistem odziva, ki ga je vzpostavila vlada, izhaja iz ocene, »da so begunke in begunci skrajno resna varnostna grožnja in ne ljudje, ki potrebujejo pomoč.« Torej smo branitelji najbolj južne schengenske meje – s postavljanjem bodiče žice, z navajanjem napačnega (dobesedno: previsokega) števila beguncev in z vojsko – naredili to, česar si niso upali naši sosedje Hrvatje. Zatajevano in potlačeno je bruhnilo na plano v obliki žičnate ograje. Ob tem že slišim glasne ugovore, češ, da so migrantje prišli za Slovenijo ob najbolj nepravem času, toda za takšno krizo najbrž noben čas ni pravšnji; med vsemi možnostmi bi na koncu koncev lahko izbrali manjše zlo; namesto bumeranga bi spričo geostrateške pozicije naše države lahko sprožili kontraevropski diskurz o pomoči migrantom. (Na ta način seveda ne bi dobili evropskih sredstev, kot jih na primer ne bodo dobili Hrvatje – ali pa vsaj ne v takšnem obsegu kot poslušni Slovenci).

Vedno sem se spraševala, kako je biti del nacije s fačistično preteklostjo. No, zdaj, ujeta v fašistično sedanjost, vem. Pisateljski kolega, ki mi je še pred dvema mesecema pojasnjeval, da bi Slovenija zlahka preživela od sedem do petnajst milijonov ljudi, mi je potem, ko je obiskal »hot spot«, kot se temu zdaj menda reče, v Gornji Radgoni, in po moji vrnitvi iz Beograda, napisal, da si ni nikoli mislil, da bo naša generacija morala migrirati. Sentimentalka, kakršna sem, navezana na to krajino, predvsem pa na njen jezik, sem v odgovor dahnila le: »Ja, to je zdaj najbrž res to.«

 

Ta teden je pri Beletrini izšel roman Gabriele Babnik Intimno.

Panorama 25. 11. 2015

ZaPik: Samuel Beckett in ničevost življenja

Te dni smo v slovenščini dobili novo delo Samuela Becketta, in sicer (dialoški) roman Mercier in Camier,  v katerem je mogoče zaznati zametke poznejših dramskih besedil Čakajoč Godota in Konec igre.

Roman sledi potovanju Merciera in Camiera, ki se odpravljata na pot proti neznanemu cilju, od koder se morda ne bosta vrnila živa. Imata dežnik, kolo in torbo. Nimata dežnika, kolesa in torbe. Naročata whiskey in gin ter sočustvujeta z vzdihi v slogu: »Kurc pa življenje!« Odhajata in se vračata, kdo bi vedel, čemu: Kolikor vem, ne potujeva iz užitka do potovanja, je rekel Camier. Idiota sva, ampak ne tolikšna.

Beckett jima, kar čutita tako onadva kot bralec, ves čas diha za ovratnik. Zato jima ne preostane nič drugega, kakor da zažgeta dežni plašč. Pomnite: Beckett se je po Dublinu sprehajal v prevelikem dežnem plašču, po katerem so ga vsi že na daleč prepoznali. Ta dežni plašč je bil njegov zaščitni znak, njegovo življenje. In kaj sestavlja eno celo življenje, si lahko preberete v današnjem ZaPiku. Nič kaj veliko.

 

 

Mercier in Camier
Samuel Beckett
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:
Jana Pavlič

23,00 €

Panorama 24. 11. 2015

Vrhunsko, kakovostno, namizno, usodno

Ne morem reči, da nova slovenska serija name ni naredila vtisa. Hkrati je to najmanj in največ, kar lahko povem o uspešnici letošnje jeseni. Priznam, da sem se pisanja veselila že nekaj časa, zbirala krasne citate in ob prvi epizodi celo nazdravila s kozarcem usodnega z nekaj prijatelji. Po vseh pripravah in odlašanju užitka, ko bom lahko v primež literarno-estetskih izrazov ujela ubogo vino, pa sem začela preizpraševati svoje motive in upravičenost tega pisanja. Je smiselno soditi komercialno serijo, ki je na prvi pogled in tudi na vse ostale samo to in nič več od tega, za kar se oglašuje? Mislim, da je. Je bilo pričakovati nove možnosti filmskega izrekanja in si obetati presunljivo izraženih psiholoških tančin, ki bodo povrnile prvotno fascinacijo nad stvarmi? Ne. Intelektualno bistrino? Dialektično domiselnost? Prodoren uvid v človekovo naravo? Ne, no. Je zato serija kaj manj vredna obravnave? Je, pa vseeno.

Usodno vino je slovenska serija, ki je nastala leta 2015 (dva tisoč petnajst našega štetja, aka najnovejše leto do sedaj), režijsko taktirko je prevzel režiser Nejc Levstik, s scenarijem pa se lahko pohvalita Katarína Moláková in Danica Haláková. Serija nastaja pod okriljem podjetja Proplus, scenarij smo Slovenci odkupili od Slovakov, za produkcijo (omogočanje pogojev, da se dogaja, kar se dogaja) pa se lahko zahvalimo produkcijski hiši Perfo. Spremljamo zgodbo prepovedane ljubezni potomcev dveh sovražnih vinarskih družin v izmišljenem okolju. Če se sprehodimo čez konvencije žanra telenovele, lahko vidimo, da se je Usodno vino dobro odrezalo. Zlobna ženska ima ravne rjave lase, dobra pa valovite rjave lase. Zlobna blond ženska ima svoje zlobne blond lase gladko spete, medtem ko jih ima dobra blond ženska pridno za ušesi. Glavni ženski lik  je otrok vinograda in utelešenje dobrote in načelnosti, njen nemesis je spletkarska zlobnica iz Ljubljane. Žanrsko gre za romantično »working-class« melodramo s komičnimi vložki. Če se od žanra za nekaj časa (obljubim, da ne za dolgo) premaknemo k igri, lahko vidimo, da se je uveljavljena igralska ekipa odlično odrezala, na obzorju pa so tudi sveži obrazi. Po zlatem pravilu dotičnega žanra igralci soigralce popolnoma ignorirajo in se posledično nanje ne odzivajo, pač pa nestrpno čakajo svoj lajn, ki ga je treba hitro izgovoriti, da se v seriji ustvari posebno vzdušje. Napeto dogajanje spremlja skrbno izbrana glasba; bodisi dramatična »nekaj se kuha« godala ali pa hudomušna poskočnica, ki napoveduje v vsem tem suspenzu še kako dobrodošel hec. Šaradi humorja ponovno sledijo godala, ki spremljajo zračne posnetke stopnic in vinogradov. Poenostavljenost dogajanja pogosto prispe do te mere, da bi bil učinek skoraj enak, če bi nekdo prišel v kader in rekel: »Dramatično bo, sedaj bo pa smešno. Ta serija se je začela in se bo končala.«

Dih jemajoča je tudi Facebook komunikacija, ki na nek način gledalcu daje vtis interaktivnosti in vpliva na zgodbo – pogoste so objave tipa: »Kako pa bi vam bil všeč tale par?« Sledi odziv zveste publike (ne gre za troll odziv obrobja ljubljanske intelektualne scene, ampak za resnične intence resničnih oseb, torej mam, očetov, sinov in hčera ljudi). V komentarjih so enoglasno prepričani, da sta »tapravi« par Klemen Janežič in Inja Zalta in nej ta druga kr lepo spizdi od koder je prišla (ali v registru Usodnega vina – odide). Milo rečeno genialni PR publiko poziva tudi k osupljivim nagradnim igram, med drugim k tejle: »Kateri dogodki v življenju so bili usodni za vas? Najboljši odgovor bomo nagradili!« Odgovori so se nagibali k težkim življenjskim situacijam, kot so: smrt obeh staršev in rak pri 19. Didn’t see that one coming, a, hud PR Usodnega vina? »Joj, koliko usodnih trenutkov ste delili z nami. Hvaležni smo za vsakega izmed njih. Težko smo se odločili, kdo si bolj zasluži nagrado, a prepričani smo, da je življenje najlepša nagrada. Tokrat dobi nakupovalno torbo Usodno vino xy.«

Bravo! Kako se je izmazal, življenje je veliko lepša nagrada kot smrt. Nekdo, ki je preživel raka pri 19 letih, si nakupovalno torbo Usodno vino zagotovo zasluži bolj od nekoga, ki je izgubil oba starša. Gre za tekmovanje v usodi in zmaga tisti, ki ima boljšo usodo.

Ob navdušenju nad slovensko serijo takega tipa se poraja vprašanje obstoja gledalčevega užitka. Obstaja naš užitek na drug način kot užitek tistih, drugih, ki serijo zares gledajo? Grozno, kakšna so to vprašanja? Včasih tako v medijih kot v resničnem življenju naletimo na mnenje, da t. i. »ironični užitek« ne obstaja in da so nam stvari všeč ali pa nam niso. Trik naj bi bil v tem, da si ob vsej skrbno izdelani lastni podobi težko priznamo, da nam je zares všeč kaj neumnega. In vzvišeno pristavimo, da nam je kaj všeč zato, ker je tako zelo neumno. Zakaj smo torej gledali vse dele Booma z Latoyo, redno spremljamo novinarske prispevke na Vašem kanalu in se nenazadnje navdušujemo nad Usodnim vinom? Težko se sami pred sabo skrijemo z razlago, da so nam ene stvari všeč, druge pa ne, in da je vse čisto preprosto. Všeč nam je, ker se iskreno trudi v konvencijah svojega žanra ali sposobnosti, ker ne pokaže samoironije. Parodično zavedanje samoironije pri gledalcu včasih uniči poželenje in možnost, da bi nam bilo nekaj všeč na ironičen način, saj to od nas pričakuje in je bilo zato tudi ustvarjeno. Na take limanice pa se ne damo speljati. Da nam bo v tem času, ob tej uri všeč nekaj na način, kot je predvideno? Za koga nas pa imate, za navadne ljudi, ki so jim stvari všeč na način, kot so to predvideli njihovi ustvarjalci? Vzemimo karseda črno-bel in nepravičen primer.

Na kakšen način vzbuja gledalsko ugodje trilogija Boter? Na kakšen način pa nam srce vztrepeta ob ogledu Usodnega? Način uživanja pri obeh je drugačen in govoriti o tem, da ironični užitek ne obstaja, je arogantno in neumno. Arogantno predvsem do lastne sodbe, saj je razdelava načinov, na katere so nam stvari všeč, zelo pomembna. Tako poznamo svoje najljubše ljudi in svoje najljubše ljudi, ki nikakor niso isti ljudje. Prvi so najljubši zato, ker nas njihova eksistenca navdihne in jih imamo res radi, drugi pa, ker nas njihova eksistenca navdihne in jih imamo res radi. V Botru uživamo, ker vidimo, kako je vse prav in kako varno se počutimo v svetu mojstrsko izbranih odločitev. V Usodnem vinu pa uživamo, ker vidimo, kako je vse prav in kako varno se počutimo v svetu mojstrsko izbranih odločitev. Opazite razliko? Če jo, ste moji najljubši ljudje, če je ne, pa ste moji najljubši ljudje.

Usodno vino nas potrebuje, z vsako novo epizodo nam šepeta in nas sili opaziti luknje, ki jih je več kot blaga. Zato je ta serija odlična. Pušča nam toliko prostora, vabi nas k opazkam, k snemalnim napakam, neverjetnim »plot deliveryjem« in k zaznavi, da je v serijo kljub vsemu vloženo veliko truda. Se je izplačalo? Seveda se je.

Ko se malo potopimo v neobstoječi svet slovenskih vinarskih družin, ki živijo v manifestaciji slovenske predstave lepe arhitekture na morju, pa vidimo, da se za kuliso absurda morda skriva nekaj več. Nekaj, kar je morda vredno posebne pozornosti. Če gre za samo en klasičen primer odličnega dialoga ali morda za posredno izrabljanje naivnosti publike, da bi serija perverzno izrazila svoj nepotreben obstoj, presodite sami. A pazljivo, ko pride do uvida, je treba slediti načelu, ki ste ga pravkar spoznali. Budnost terja odločitve.

»Raj sem otročja, kokr da delam prot seb. Bi ti prodal vino, s katerim nisi stoprocentno zadovoln?« je odločen glavni ženski lik. »Če se ga da pit in če si ga ljudje želijo in povrh vsega še poplača dolgove, zakaj ne?« je racionalen glavni moški lik. »Nč od tega za očeta ni pomembno, niti zame. Mi za to trto skrbimo celo leto, js poznam skor usak grozd. In kaj, nej ga potem prodamo, ne da bi doseglo svoje najboljše možno stanje?« je trmast glavi ženski lik. »Vem, vem ampak od načel se mal težko živi. Mislm, to je mal otročje,« ostane na realnih tleh glavni moški lik. »Rajš sem otročja, kokr da delam prot seb.« ostane načelen glavni ženski lik.

Dialog doživi variacijo pri starejši generaciji, o etičnih vprašanjih tako razglabljata tudi oče, glava družine, in pretkana blond zlobnica: »Vi me silte, da prodam vino, za katerim ne stojim, hočte, da se ponižam?« Načelno pravi glava družine. »A nista čast in dobro ime bolj pomembna od hitrega zaslužka?« se zvito strinja zlobnica in kasneje nadaljuje: »Ampak očitno se ne zavedate, da bi to nekvalitetno vino lahko spodkopalo celo firmo. Kdo bo sprejel odgovornost za to?«

Kdo bo sprejel odgovornost za to? Vsi bomo, blond zlobnica. Ustvarili smo čase, v katerih je nastalo Usodno vino, in tega ne moremo več spremeniti.

Panorama 23. 11. 2015

Haters Gonna Hate

14.15

Dan se je začel slabo. Ker sem imel ob dveh absolutno zadnji rok za oddajo tega trapastega, nekoristnega članka (o družbenih vidikih kamnoseštva, bogpomagaj), sem ob deset čez dve še enkrat preletel to sranje, vtaknil not še Bourdieuja (lol) in poslal točno ob petnajst čez. To je, če mene vprašate, čisto spodobno. Saj urednica ne gre ob dveh domov, kajne? Četudi je iz Maribora. Mariborske založbe, đizs, naj jih preselijo v Ljubljano ali pa ukinejo. Sem absolutni oboževalec centralizacije. Država = prestolnica, drugo je dobro le za babe v menopavzi, ki bi rade zjutraj bose hodile po rosi. Ko sem nato v torbo končno zmetal nekaj gat (ne vem, če v Brežicah sploh še imam kakšne gate, ki niso potiskane z vesoljci), sem bil že tako pozen, da sem moral poklicati taksi. Ker je moj doktorat očitno vreden toliko, da zdaj služim ušivih 50 bruto na članek, se moram zatekati k najcenejšemu ljubljanskem taksiju. Taksi Kinderjajček, kot ga ljubkovalno kličem, ker nikol ne veš, kaj bo not. Oziroma kdo bo not. Sedem torej v Taksi Kinderjajček, tip se celo pot od Trnovega do železniške postaje dogovarja za vaterpolo, mesto je zabasano v božjo mater, odkar so zaprli Slovensko, je Tivolska užas. Minuto pred pol tretjo torej vzorno stojim na postaji. Če bi živel v normalni državi, bi: 1. šel z vlakom in 100 km oddaljen kraj dosegel v manj kot štirih urah in pol ali pa 2. kot visoko izobražen deloholik zaslužil dovolj za investicijo v lastno vozilo. Ker je odnos med mano in mojo državo povsem disfunkcionalen, se moram zatekati k prevozom. K sreči grem iz Ljubljane maksimalno enkrat na mesec, zato se mi ni treba prepogosto takole poniževati. Prevozi so za študente, okej, nekaj časa je celo šarmantno biti brez keša, po tridesetem pa je vsak »Dober dan, imate še prosto mesto za prevoz?« dodatna stopnička nižje. Še en poraz. Še ena plast mizerije.

14.40

Modri passat končno pripelje, skoraj deset minut zamuja. Sedem na zadnji sedež. Voznik je eden od testosteronskih tipsonov, v kratkih rokavih (novembra!) kaže svoje bicepse, muziko ima malo preveč na glas, jako, res, jako kul. Taki tipsoni ponavadi delajo v atijevi firmi (recimo orodja) in so gadni. Tukaj ni več kaj dodati.

»Sori, da sm pozen, čist je zabasan, iz Trnovga sm se tko četrt ure vozil.«

Super, testosteronska tortica, da zdaj poveš, da si prišel iz Trnovega in mi iz rok izpulil še tiste ušive 4 evre za taksi, plosk plosk.

»Ja, ni panike.«

»Enga še pred kliničnim pobereva, ker ima gips in baje ni šans, da bi prišel do sem.«

Ja, taki tipsoni radi kažejo svoje dobro srce, ne prenašam ekshibicionističnega altruizma.

15.00

Ura je točno tri, ko sva pri UKC-ju. Tip ima v gipsu celo nogo. Če bi živeli v normalni državi, bi človeka, ki je začasno napol hlod, domov peljali z rešilnim vozilom. Ker živimo v povsem nedelujoči tvorbi, s testosteronsko tortico naslednjih deset minut skušava polhlodu pomagati v avto. Sprednji sedež je nemogoče premakniti toliko nazaj, da bi se lahko spravil tja. Ko ga končno potisneva na zadnji sedež, ima svoj hlod položen čez celo dolžino avta. Še dobro, da je sicer kar gibljiv.

»No, zdaj pa končno proti obvoznici. Samo še eno v Šiški poberemo.«

Odlično, torej spet po isti poti nazaj, zgubit še petnajst, dvajset minut življenja.

»Ej, čau, Peter tuki, midva sva zmenjena za prevoz, ne? Glej, totalno je zabasan v mestu, smo na poti, te pokličem tko, ko bomo skor pr teb, a prav?«

Testosteronska tortica Peter spremeni glas, ko govori z ženskami. Zakaj nisem presenečen? Taki tipsoni so pogosto gentlemani na tisti najbolj butast način, ki so se ga priučili z gledanjem serij na Pop TV. Sem feminist, čeprav ne prenesem ljubljanske feministične scene. Ljubljanska feministična scena je leglo neartikuliranih najstnic, ki mislijo, da morajo, če hočejo biti feministke, biti tudi lezbijke. Če bi živeli v normalni državi, bi imeli tudi normalno feministično sceno. Tako pa je to pač – ena sama žalost.

»Kaj si pa počel, da si tako …?«

»Plesalec sem. Saj je mogoče še kar smešno. Na snemanju sem padel z odra.«

»Na kakšnem snemanju?«

»S PJ-i smo snemali videospot. Pa trenutek nepozornosti in pof – sem se zložil dva metra pod odrom.«

»Kaj je to PJ?« vprašam. Mogoče bom izvedel vsaj kakšne smešne detajle.

»Perpetuum Jazzile, itak. Z njimi že dolgo sodelujemo.«

Prvič: Na živce mi gre, kadar neznani folk uporablja kar neko množino, za katero se zmeraj skriva slabo prikrit napuh. Mi – seveda vsi vemo, kdo smo mi. In drugič: če bi živeli v normalno funkcionalni državi, bi bil Perpetuum Jazzile ustavno prepovedan. In vsi beatboxerji bi bili prekvalificirani v ljudi, sposobne tvorjenja normalnih človeških zvokov.

15.30

Ura je pol štirih, ko končno zavijemo na Celovško. Šiško sovražim. Folk iz Šiške ima točno dovolj mentalnega dometa, da se lahko v neskončnost prepira, ali je boljša Spodnja ali Zgornja Šiška. V Šiški živijo sami prikriti nacisti. Eichmann, Goebbels, Mengele, samo pet minut hodim po Šiški in postane me strah sveta.

»Šit, kaj je to?«

Pri Stari cerkvi se nikamor ne premaknemo.

Zaradi prometne nesreče je promet oviran na Celovški cesti pri Drenikovi ulici.

»Ja še to, šit no,« testosteronska tortica z grdim manevrom izsili prednost in sunkovito zavije proti Vodnikovi.

»Glej, včasih pač morš mislt nase, ne? Drgač boš ostal brez vsega. Tko je.«

»Samo pazi, da mi še druge noge ne zlomiš, haha, pa brez zamere,« se oglasi polhlod.

»Halo? Ej, čau, gužva je, sori lej, zdj je še neka pizdarija na Celovški, pridemo okol, tko čez sedm minut bomo pr teb.«

Obstajajo ljudje, ki mislijo, da je treba splošno uveljavljeno časovno preciznost na vsak način še malo ošiliti. To so ljudje, ki rečejo: Pridem čez štiri minute. Ali pa: Odmor traja osem minut. Ali pa: Dobimo se ob 13.13. Psihopati. Testosteronska tortica je očitno eden od njih. Zakaj nisem presenečen?

15. 50

Na avtobusni pri Celovških dvorih čaka neka miš. Itak da stoji na napačni strani ceste, zato se v prah spremeni še pet minut mojega življenja. Ko končno prisopiha, se s testosteronsko tortico najprej pošteno namučita, da stlačita njen kufer v totalno nabasan prtljažnik. Na koncu testosteronska tortica na tla postavi škatlo s sokovnikom in reče: »Glej, tale smuti mejker bo pač nekdo v rokah držal, saj bo šlo, a ne?« a itak ne pričakuje odgovora.

Nato miš pride do mene, odpre vrata, zardi in zdrdra: »Ej ful mi je žal, sam a bi lahko prosim jaz spredaj sedela, ker mi je slabo, če zadaj sedim, in vedno bruham, sori.«

Nič ne rečem. Počutim se kot recimo jud v koncentracijskem taborišču, ki je v nekem trenutku pač zgolj mehaniziral svoje telo, se mentalno izklopil, da je zmogel prenesti vse to ponižanje in razčlovečenje. Ja, točno tako se počutim. Zato praznega pogleda vstanem in odprem zadnja vrata. Tam se po vsej dolžini še vedno bohoti hlod.

»Imam idejo,« skoraj dobrovoljno reče, »ti mi malo dvigni nogo in sedi, pol pa si daj mojo nogo kar v naročje. Tako kot bi bila recimo torbica.«

Mehanično torej storim, kar mi naroča polhlod, pod noge dobim še smuti mejker. Prešernovo nagrado za diplomo, doktorat z dekanovo pohvalo in objave v visoko indeksiranih znanstvenih revijah imam zato, da lahko v naročju pestujem nogo plesalca pri Perpetuum Jazzile in pod koleni stiskam smuti mejker testosteronske tortice.

16.10

Ura je deset čez štiri, ko zapeljemo na obvoznico. Dve uri svojega življenja sem torej vrgel skozi okno, premaknil pa sem se točno od Trnovega do konca Šiške. Dno človeštva je tukaj. V tem prekletem modrem passatu.

Vsi smo zamišljeni, ko testosteronski tortici zazvoni telefon:

»Ej čau, kva je? Kaj? O šiiiiit. Ošit ošit ošit. Ja nč, itak da pridm nazaj, kva pa nj?«

Prekine in se obrne proti nam.

»Sori, fak. Totalno sranje, ampak na hitrco morm skočt še domov. Pozabu sm daril za mtko. Ne morm na njen brzdej brez darila. Fak.«

Gleda ne uro in preklinja. Miš reče:

»Saj ni panike.«

Polhlod na mobitelčku takoj updejta svoje PJ frende, da bo pozen.

Nazaj v mesto gre hitro, zelene se vdano prižigajo, testosteronska tortica prehiteva, en dva tri, Tivolska je skoraj prazna, en dva tri, pa smo na Ziherlovi.

Pogledam gor. Vidim svoj balkon in prisežem lahko, da vidim tudi, kako se je nanj pravkar posral golob.

»Ej, dve minuti, pa sm, pol pa pičimo,« reče testosteronska tortica, avto pusti kar prižgan (taki pol dobivajo občinske nagrade za okolju prijazne firme) in v tistem športno lahnem teku izgine čez cesto.

Še zmeraj gledam svoj balkon. Morda pa je pot do svobode in dostojanstva res vedno oddaljena le eno pravo odločitev. Morda je med nergavo čemernostjo, ki jo sovražim, in človeka vrednim zanosom v resnici le eno pogumno in do konca izpeljano dejanje. V nekaterih ključnih trenutkih preprosto vem, da življenje od mene terja predvsem pokončno držo.

Zato vstanem, hlod previdno položim nazaj na prosti sedež, iz prtljažnika vzamem svojo torbo, pomaham zmedenima sopotnikoma in s počasnimi, prožnimi koraki prečkam cesto. Na drugi strani se vame skoraj zaleti testosteronska tortica.

»Ej, gremo zdj.«

»Jaz sem tu doma.«

»Kva?«

»Nič, premislil sem si. Kar v Ljubljani bom ostal.«

Tipson me butasto gleda.

»A sem ti dolžan 5 eur za krog po mestu?«

»Ma ne, itak da ne. Sori ej.«

»Sploh ni problema. Pa srečno pot!«

Obrnem se, na hrbtu čutim tri pare začudenih oči. Stopam mehko, kot bi korakal skozi zaključno sceno dobrega filma.

Pri dvigalu srečam sosedo iz zgornjega nadstropja. Po novem se ji reče nosečka. Blazno mi grejo na živce. Če bi živeli v normalno funkcionalni državi, bi bile nosečke prepovedane. Dovoljene bi bile samo nosečnice, ki se tudi v teh mesecih obnašajo kot odrasle ženske.

 

 Ta teden pri LUD Literatura izide pesniški prvenec Ane Svetel z naslovom Lepo in prav.

Kolumna 20. 11. 2015

Pop prebolevanje

 

Ilustracija: Ana Baraga

Prva faza razhoda je izmučenost. Začne se že pred razhodom. Je občutek iz Titanica, ko Rose ne more več dihati. Kot biti v nočnem klubu, utrujena od plesa, utrujena od nezanimive glasbe, utrujena od tega, da moraš v sogovornika kričati, če hočeš, da te sliši. Ne strežejo več pijače, samo še zelo glasno in prenapolnjeno je. Zdi se, da če sedeš zdaj, ne boš nikoli več vstala. Prva faza je t. i. utrujeno razmerje. Prvo točko lahko razumemo skozi Jennifer Lopez. Skozi glasen pop, v katerem še težko razločimo vsebino in smisel.

Jennifer Lopez je v intervjuju rekla, da je bil »eden tistih trenutkov, ko si tako prestrašen, da ne moreš niti zavpiti«, ko je izrekla: »Mislim, da morem biti več z Marcom.« Ne moreš več, ne veš, kaj se bo zdaj zgodilo, ne moreš analizirati, ne moreš misliti. Naredila bi karkoli, samo da se ta popolna trpnost ustavi. To so dnevi, ki se jih pozneje skorajda ne spomniš. Spominjaš se le, kako si po ulicah vlekla noge, kako so divjale misli, kako se je stresalo telo. Vse, kar takrat misliš o sebi, svoji prihodnosti, je narobe, je samoobramba. Da sploh lahko vstaneš. Da sploh lahko govoriš z ljudmi. Ker se je treba prebiti čez prvo fazo. Za njeno izpolnitev potrebuješ vso svojo moč in hrabrost. Tisoče pesmi. Tudi alkohol, prijazne mucke in sprehodi s kužki pomagajo. Delaš se, da vidiš vse pred sabo, verjameš si, da vidiš vse pred sabo. Ker to ni čas za negotovosti. To je čas, v katerem tla klonijo pod težo vsega vesolja naenkrat. Važno je, da se ne ustavljaš; če sedeš zdaj, ne moreš več vstati. To je čas, ko se fizično spomniš ne samo teh, ampak vseh porazov; to je čas za težke stvari.

Skozi Jennifer Lopez o utrujeni fazi lahko govorimo tudi, če gremo skozi podvrsto razhoda: javni razhod, torej razhod, kjer vsi vse vejo, oziroma v ljudskem jeziku: postane naš razhod dober trač (pri čemer tega nekako nočemo preprečiti, ker razumemo fenomen dobrega trača). Vemo: Bennifer je razpadel v Jennifer in Bena (Affecka), ker nista bila nikoli sama, ker si je vsak nevprašani vzel pravico do mnenja. Že v času, ko ljubezen še obstaja, je škodljivo dovoliti ljudem, da so vključeni, ob razhodu, ko smo ranljive in negotove, pa še toliko bolj. Javen razhod je v zabavo širnemu krogu znancev – to je razhod, v katerega vsi projicirajo lastna čustva, ne pa spoštovanja. Pomembno se je z vso zbranostjo ločiti od mnenj okolice, torej od vseh, ki mislijo, da vejo.

Druga faza razhoda je manično reorganiziranje. Pomaga, če so v bližini parki s kužki, tople mucke in če je ves čas na voljo alkohol. To je predinfarktičnost dekliškosti, prebujanje v smeh in jok. Obstaja spomin na vse, kar si in (še) nisi, najti skušaš absolutno vse, kar bi lahko tudi na najslabotnejši način vračalo dušo. Sedenje na terasi do jutra s šampanjcem in špageti za zajtrk. Najpogostejši frazi sta »Potrebujem vas!« in »Vse bo v redu, ane?«. Gre za obdobje iskanja svetlobe, ki ga lahko razumemo skozi Taylor Swift. To je pop, ki se skuša vedno znova preseči, ki išče vedno nove načine izrekanja. Ne smeš biti sama. Naivneži bi pomislili, da se situacija umirja, da bo ostal nežen country, še solza ali dve, morda en daljši bridž do zaključka. Ti ljudje ne poznajo Taylor, kajti pod tlemi zaznavnega se valijo veliki načrti. »Kaj vse zmorem. Ane?« Neskončnost možnosti, neskončnost krivd in neskončnost pogovorov. Vsake vsaj malo lepe ali prijazne besede ali dogodka se razveseliš, kot se še ničesar nisi razveselila v celem življenju. Hrepeniš samo po tem, da bi bilo malo bolje, da bi kazalo na bolje, da bi končno nekaj zagrabila. Ampak ne moreš, ker ničesar ne razumeš. Samo loviš in vedno skoraj ujameš nekaj naslednjega. Vse je skoraj; ni še izbojevano. Nisi še pripravljena. Boriš se z vsako besedo in z vsako mislijo.

Na tem mestu opozarjam. Postavljajo se meje, ne razrešujemo problemov svojega bivšega, ne iščemo razumevanja, marveč se le obrnemo od vsega, kar se zazdi škodljivo. Strinjati se moramo z Marty McConnell: »Ni dovolj oditi. Ostati je treba stran. Natreniraj svoje srce kakor psa.« Kdo bo zmagal? Tukaj ni dobro biti drugouvrščeni, sodelovati ne pomeni zmagati. Koristno je poslušati Blank Space – in ga tudi živeti z vso samozavestjo samoironije. Bilo bi koristno, a Lena ve. »Konec nikoli ne pride, ko misliš, da bo. Vedno je deset korakov od najhujšega trenutka, in potem s čudnim zavojem v levo«. Spoznaš, kaj pomeni, če nekomu ni več mar. Zgodi se tisto, česar sama ne moreš storiti. Začne se neobzirno rušenje, mehkoba te spremeni v žrtev in ostaneš sama z dvojino, s katero pravzaprav ne veš več, kaj početi. Preteklost te spominja na vse, v čemer naj bi kot človek propadla. Ozri se po ljudeh, ki si jim rekla skupni prijatelji. Nihče se ne bo odločil zate. Nepričakovano, v četrtek zvečer, fantje zavzamejo ta, prej skupni, socialni teritorij. Reci temu spolna razlika, reci vojna napoved. Pazi, s kom govoriš in kaj jim rečeš. Medtem jih je tvoj bivši fant že peljal na pivo. Ne povabi jih na pivo, ki bi se tako ali tako sprevrglo v tematski večer nočemo-da-bi-ti-bilo-neprijetno. Pozabi na skupne prijatelje. Vem, da to ni del tvojih mehanizmov, vendar je, če kdaj, to trenutek, da se postaviš zase. In moraš se, ko posumiš, da morda ni zveza vse, od česar se poslavljaš. Tukaj globoko zajameš sapo in zapreš oči.

Tretja faza je samota, izolacija od sebe, ki je imela vse zagotovljenosti specifične dvojine. Je soočenje s preteklostjo in prihodnostjo, ki bi prišla s to preteklostjo. Krivde in dolgovi odpadajo in se počasi, s silo, ki povzroča muke predvsem zgodaj zjutraj, postavlja novo telo. Nihče ni več do ničesar upravičen, mnogi postanejo tujci in varnost sveta je vprašljiva. Punce, ki so v paru, se bojijo, da bi se to zgodilo njim, in trdneje primejo svojega fanta za roko. To je t. i. razčarani svet, ki ga lahko razložimo skozi Alanis Morrisette, z do sveta neprizanesljivim popom, ki se bo preživel skozi uničenje lastnih skrivljenih perspektiv, slik, ki se tepejo z novim svetom. Ne glede na to, kaj rečeš, govoriš le o sebi. Dobro je imeti zaprte oči in pokrita ušesa, ker je to, kar boš videla in slišala, tisto, česar ne boš zlahka pozabila. Pograbi potni list, zbriši Facebook račun, vrzi v smeti SIM-kartico in se odpelji daleč stran. Alanis bobnenje. Alanis ostanki nežnosti, ki jih moraš vreči stran, tudi če ti telo od nostalgije razcefra na majhne ničemur več podobne koščke. Alanis, ki sadi rože v dežju in se uči dihati z vsako posejano gredico. Alanis, ki ve, da ni več šlo, pa je vseeno sentimentalna, ker pomni svojo predanost in poboža nekdanjo sebe. Nekaj se zaključuje, ampak tu so zadnji zamahi. Rastejo krila, ampak ne še čisto. To je konec, ki je najbližje začetku. Še zadnji utripi. Kanci zaupanja v svet, ki je v začetku, preden je bilo karkoli zagotovljeno, nastajal s to ljubeznijo. Tu so okrvavljene rokavice zadnjih borb. Plitka dihanja od preostankov nekih zelo starih vezi, ki še zadnjič pobutajo v želodec, zaman. To je čas svobode, ki panično prerašča, dokler ne postane samo tvoja. »Bilo je katarzično,« pravi Alanis. »Nekdo mi je zadnjič rekel nekaj zelo modrega. Da katarza ne pomeni nujno celjenja. Pomislila sem: ‘Presneto, res je!’ Ampak katarzo je dobro spraviti iz sistema, da vidiš z več jasnosti, kaj se dogaja.«

To je točka, ki jo je treba prečutiti; niti prijatelji, niti alkohol, niti sprehodi s kužki niso več tako pomembni. »Ne bo te rešilo, kar so napisali vsi tisti, ki jih s strahom moleduješ,« je rekel Borges in prav je imel. Nihče ne čaka pred hišo, da bi te prijel za roko in odpeljal na varno. Postaneš sumničava do kakovosti izgovorov ljudi, ki ne premorejo uvidevnosti. Tiho obsojaš ljudi, ki ne pokličejo. Alanis je rekla, da so bili najbolj boleči, v trpljenje usmerjeni trenutki njenega življenja, ko se je čemu upirala. »Če samo rečem: res je. Sem neizmerno negotova, zares zlomljena in obupana, se lahko premaknem skozi to, proti naslednjemu mestu. Če pa se občutku upiram, bom v njem ostala za vedno.«

Ne ostani. Oddelala si: prečutila, izhlipala in razmislila. Skozi si. Zdaj lahko začneš hrepeneti po vseh stvareh, ki jih še ni bilo, ampak slutiš, da kmalu bodo.

Montaža 18. 11. 2015

Mamo ta 26. LIFFe!

Malo za šalo, malo zares!

Na Airbeletrini smo za vas zopet pripravili jubilejno festivalsko videoreportažo, v kateri novinar Matjaž Juren – Zaza in snemalec Andraž Jerič bolj ali manj uspešno potrjujeta tezo, da je vseeno bolje biti na Liffu –  kot ne biti na Liffu.  Kot da še nimate dovolj razlogov za gledanje, naj poudarimo, da se v prispevku pojavijo tudi nekateri znani obrazi (#celebz) kot npr. Katja Perat, Simon Popek, Matevž Jerman in dr. Brglez (?)… Skratka avdiovizualna uživancija par ekseljons:

 

Mimogrede 26. Ljubljanski filmski festival je še vedno v polnem zamahu, zato kar urno pot pod nogice, preden vas zmilnči post-liffovska depra.

Refleksija 17. 11. 2015

Skopje anno zero

Ste po naslovu sodeč mislili, da bom primerjal posledice rušilnega potresa v Skopju leta 1963 in vojnega razrušenja Berlina, ki sta jih realistično ovekovečila Veljko Bulajić v Skoplju 63′ in Roberto Rossellini v Germanii anno zero? Tako s političnega kot kulturnega vidika sploh ne bi bilo slabo ujeti trenutka, ko so si v porušenem »mestu solidarnosti« prvič po koncu druge svetovne vojne in slabo leto dni po kubanski raketni krizi skupaj zavihali rokave sovjetski in ameriški vojaki pod vodstvom »Lawrenca Makedonskega« oz. Eagleburgerja – tistega kasnejšega pomočnika ameriškega državnega sekretarja, ki se ministru Ruplu nikakor ni pustil podučevati o situaciji v Jugoslaviji. Ampak tokrat bom dal prednost nekemu drugemu potresu, ki spreminja obličje Makedonije, sploh njenega glavnega mesta od leta 2010, najvišjo magnitudo pa naj bi dosegel v preteklem letu z realizacijo 200 ali bolj verjetno 500 milijonov evrov težkega programa Skopje 2014.

Ploščad Makedonija (foto: Jure Ramšak)

»To je prav tako kot v gangsterski komediji Analyze This [1999], kjer Robert De Niro uredi, da na vrtu čez noč postavijo verno kopijo rimskega vodnjaka«, mi način umeščanja premnogih novih spomenikov, fontan in raznih drugih okraskov v mestni prostor pojasni arhitekt Martin Panovski. In ker kljub temu da imam pred očmi pršečo vodo na bronastimi konjskimi glavami iz epicentra urbanega posilstva – Ploščadi Makedonija, vseeno ne verjamem na prvo besedo, mi postreže še z nekaj insajderskimi. Kot recimo s to, da se premier Gruevski ali kakšen od njegovih ministrov včasih vrne s potovanja po kateri od evropskih prestolnic, pokliče katerega iz skupine ducata dvornih arhitektov (včasih so tudi koga drugega, a so se potem, ko ti niso prav dobro razumeli, kaj pomeni narisati v »starem stilu«, morali zateči k tistim, ki na fakulteti niso veljali za najbolj bistre ali pa so ostali brez ficka) in na kos papirja skicira obrise novega mestnega landmarka. In ker sami ne ločijo prav dobro med barokom in klasicizmom ter šele med gradnjo opazijo, da kaj ne štima, pač dodajo kakšen steber šele takrat.

V ozadju te, kakor ji pravi mladi zgodovinar Darko Stojanov, »fašistične ideje«, s čimer se nanaša tudi na politiko desničarske vladne stranke VMRO-DPMNE, je abotna ideja, da bi bilo mesto, če ne bi imelo za sabo socialistične preteklosti, videti kot recimo Dunaj ali Praga ali Budimpešta. Saj ni važno, kot tudi to ne, da za ta del Evrope nikoli ni bil značilen neoklasicizem. Je pa postal zdaj, »provincialni«, kot cinično pravi Darko. Celo tako močno definira novi karakter mesta, da so na turističnem zemljevidu kot glavna atrakcija vrisane desetine novih historicističnih stavb, četudi gre za sedež uprave vodovoda.

Glavni namen tega novega Las Vegasa je impresionirati tujega obiskovalca, ki mu že pozdravni SMS na letališču, kakopak poimenovanem po Aleksandru Velikem, oznani, da se je znašel v »zibelki civilizacije«. Potencialnemu investitorju želijo povedati, da ima opravka z resno evropsko državo (da gre za stimulativno poslovno okolje, kjer znaša delavska plača samo 200 evrov, lahko izve že od taksista med vožnjo z letališča po istoimenski avtocesti). Tujemu diplomatu, ki ga pripeljejo pred palačo ministrstva za zunanje zadeve, kjer ga z roba strehe pozdravlja okameneli Winston Churchill in še kopica drugih velmož domače in svetovne zgodovine, pa, da komunicira z državo, katere kozmopolitizem sega daleč pred leto 1991, ko je država formalno razglasila neodvisnost. Kip makedonskega »prvega diplomata«, ki je sicer na začetku dvajsetega stoletja svoja domača brda samo enkrat zamenjal za Pariz, pa naj bi služil kot živi dokaz temu.

Pozdrav Winstona Churchilla s strehe Ministrstva za zunanje zadeve (foto: Jure Ramšak)

Tudi pri vladnem poslopju se mora opazovalcu zdeti, da predhodniki Gruevskega od tam vodijo državo že najmanj sto let, kajti v klasicistično belino odeta nekdanja (socialistično-)modernistična stavba deluje vsaj tako mogočno kot Bela hiša. Preoblačenje zgradb s stiroporom in mavcem, ne le reprezentativnih objektov, tudi navadnih stanovanjskih blokov, v neoklasične kostume je tudi po letu 2014, ko naj bi Skopje zaživelo na novo, v polnem teku. Kakšna spomeniška zaščita neki, pravi sogovornik arhitekt. Modernistična dediščina, tudi tista, nastala v kontekstu popotresnega plana slovitega japonskega arhitekta Kenza Tangeja, ni vredna nič. Da je tujek, pravijo, ki so ga komunisti vsilili po potresu. Posebne ovire ne predstavljajo niti drugi zakoni, ki jih vlada sprejema »za čas do vstopa v EU«, kot piše v njihovem prvem členu.

Osveščeni arhitekti so se najprej vsemu skupaj smejali, ko pa so videli, kam dejansko peljejo stvari, so začeli pisati protestna pisma, sodelovati na debatah in na televiziji. Nič. Neodvisnih medijev takorekoč ni več, nevladniki so oklicani za »soroševce« in izdajalce, s protestniki pa ravnajo po preizkušenem Miloševićevem receptu. Ko se je na Ploščadi zbralo približno petsto študentov iz t. i. Arhibrigade, so jim nasproti poslali skupino protiprotestnikov, policija pa je na koncu aretirala – saj vemo koga.

Antikvizacija modernističnega poslopja (foto: Jure Ramšak)

Martin Panovski je prepričan, da je gonilna sila megaprojetka predvsem denar. Nepopisna želja napolniti si žepe z ogromnimi sredstvi, čeprav vlada daje vtis, da končno nekaj dela s čistimi računi, finančna policija pa se je namestila v cilindrične palače s kupolasto streho v neposredno bližino verjetno najpomembnejšega državnega objekta na desni strani Vardarja – Arheološkega muzeja Makedonije. A bizantinist Darko Stojanov, povsem nesrečen, ker ob prezaposlenosti z evropskimi projekti, ki v aktualnih dogajanjih v Makedoniji vidijo prvovrsten material za raziskovanje nacionalističnih konstrukcij, ne najde časa za svoje primarno obdobje, zatrjuje, da so v ozadju »antikvizacije« vsaj toliko kot korupcijski tudi ideološki motivi.

Čeprav spor z Grčijo o državnem imenu teče že od razglasitve samostojnosti, je identitetna vojna dobila svoj zagon zlasti po zavrnitvi vstopa v zvezo NATO leta 2008. V situaciji, kjer ti ena od sosednjih držav ne priznava imena, druga pa Cerkve (Makedonska pravoslavna cerkev je leta 1967 s pomočjo partijskih oblasti razglasila avtokefalnost, s katero se Srbska pravoslavna cerkev še vedno ni sprijaznila), tretja s svojo albansko manjšino razpihuje secesionistične nemire, četrta pa te ima nasploh za del svojega bolgarskega naroda, se zdi mitološki arzenal nacionalnih elit iz 19. stoletja sila privlačna opcija krepitve narodne »samobitnosti«. A tu ne gre samo za zoperstavljanje Drugemu (to niso le Grki, v notranjepolitičnem smislu igrajo to vlogo tudi Albanci) z dokazovanjem (če je treba tudi z genetsko analizo) svoje avtohtonosti in povezave z antičnimi predniki.

Opraviti imamo tudi s stremljenjem po instant »evropeizaciji« ekonomsko šibke periferne države. Projekt Skopje 2014 namreč kaže, kot pišeta nemška zgodovinarja, specialista za Balkan, Hannes Grandits in Ulf Brunnbauer v uvodu zbornika The Ambiguous Nation: Case Studies from Southeastern Europe in the 20th Century (2013), razmerje med percepcijo marginalnosti in nacionalizmom. Zavedajoč se stigmatizacije lastne kulture v prevladujočem orientalističnem pogledu Zahoda, razume vladna elita nacionalizem kot sredstvo »normalizacije« oz. način, s katerim zavržeš nezaželeni del svoje preteklosti, se dvigneš nad negotovo sedanjost in si pridobiš veljavo odločujočega dela sveta. Nacionalisti si torej brez težav prisvojijo »evropskost«, saj vidijo pripadnost nacionalnemu okolju kot predpogoj pripadnosti evropskemu.

 A za surovine v tem zapoznelem laboratoriju gradnje nacije so pravzaprav v 19. stoletju poskrbeli Grki sami. Kot opisuje Anastas Vangeli (Nation-building Ancient Macedonian Style: the Origins and the Effects of the So-called Antiquization in Macedonia; Nationalities Papers, 2011, št. 1), so tedaj med pravoslavne slavofone prebivalce Makedonije s še nedokončno izoblikovano nacionalno identiteto prav grški izobraženci in duhovniki začeli širiti mit o neposredni povezavi z Aleksandrom Velikim. S tem so jih želeli prepričati, da so dejansko Grki in jih odvrniti od Bolgarov in Srbov, ki so jih prav tako želeli zaobjeti v svoj etnični (in teritorialni) krog. Posebnega učinka to ni imelo, saj sklicev na slavnega osvajalca kasneje ni zaslediti ne pri ilindanskih vstajnikih leta 1903 ne med pripadniki Notranje makedonske revolucionarne organizacije (VMRO), ki so si prizadevali za ponovno združitev po balkanskih vojnah (1912–1913) med Grčijo (Egejska), Bolgarijo (Pirinska) in Kraljevino SHS (Vardarska) razdeljene stare Makedonije. 

(foto: Jure Ramšak)

Kot kulturna komponenta zgodovine regije je bila sicer antična makedonska država omenjena v zgodovinopisnih delih iz časa socialistične Jugoslavije, a je takrat prevladalo podčrtovanje kontinuitete s slovanskim Samuelovim carstvom iz 10. stoletja, kot natančno ugotavlja Irena Stefoska v že omenjenem zborniku Ambiguous Nation. Novo konstrukcijo »makedonizma« pa so začeli po Vangeliju najbolj vneto graditi v vrstah med sabo sprte makedonske emigracije helenskega in slovanskega rodu v Avstraliji, Kanadi in Združenih državah, ki je tja prišla po grški državljanski vojni (1946–1949). Ti so tudi prvi začeli uporabljati sporni simbol argeadske zvezde, najdene v grobnici Filipa II. med arheološkimi izkopavanji v grški Verginiji leta 1977, ki je bila potem leta 1992 upodobljena tudi državni zastavi nove države, vse dokler ni Grčija dosegla njene zamenjave leta 1995 in pred ime Makedonija vtaknila tisti nesrečni »FYR«.

Diplomatski ultimat sosednje države pa ni mogel preprečiti kreativnega pisanja nove zgodovine, temelječe na podmeni, da makedonska zgodovina ne more biti obravnavana drugače kot kontinuiteta med najbolj zgodnjo omembo tega imena v osmem stoletju pred našim štetjem in današnjim časom. Prvi je za pero prijel še en korpulentni znanec iz jugoslovanske scene z začetka devetdesetih let – Vasil Tupurkovski, do danes pa se je ta različica močno utrdila celo na državnem zgodovinskem inštitutu. Antični makedonski element, ki da ima bolj malo skupnega z modernim grškim, naj bi vsled teh interpretacij prevladal nad kulturo slovanskih priseljencev v 6. stoletju in se ohranil vse do sedanjega časa.

»Dokaze« za to hranijo v najmogočnejši izmed novih palač – Arheološkem muzeju Makedonije, čez cesto pa se o človek v Muzeju makedonske borbe za državnost in samostojnost preseli na konec 19. stoletja, v čas neustrašnih komitov (borcev) proti Otomanski nadoblasti. Preskok sicer ni več tako dramatičen, kot je bil še pred kratkim, ko te je za boljšo predstavo o tem, kaj je pomenilo biti makedonski patriotski upornik, zgrabil turški silak in te zabrisal v temačen prostor z nagačenimi odlitki glav tvojih bratov. Naracija muzejskih vodičev v polomljeni angleščini je sedaj bolj umirjena, se pa vseeno zdrznem ob ostrih pripombah, ko skušam na skrivaj fotografirati voščeno mater pripadnika VMRO oz. ene izmed njenih naslednic, ki jo v medvojnem obdobju Kraljevine Jugoslavije muči srbski oficir.

No ja, vsaj z varnostnikom, ki britanskim obiskovalcem by the way pove, v kateri klub, kjer sam dela še nočno izmeno, naj gredo zvečer, nisem imel opravka. V nadaljevanju sploh ne pomislim več, da bi ovekovečil še kakšen prizor križevega pota makedonskih narodnih herojev, ki jih enkrat trpinčijo Turki, drugič Grki, tretjič Bolgari, četrtič Srbi, kis, pomešan z žolčem, pa jim na koncu dajo piti komunistični funkcionarji, odliti kot sodna porota z udbovci z ozadju, ki obsoja Metodijo Andonija – Čenta in druge prerane peteline, ki so želeli imeti skorajda povsem neodvisno republiko že takoj po drugi svetovni vojni.

Naposled pa le nastopi vstajenje; iz temačne zgodovine se odpro vrata v svetlobo osrednjega foajeja, kjer v vitrini kraljuje deklaracija o neodvisni in suvereni makedonski državi, natipkana na pisalni stroj 25. septembra 1991.

Ko mislim, da je vse hudo že za mano, si privoščim zasluženo šilce rakije. In potem z grozo preberem etiketo na steklenici. Antika.

Kolumna 16. 11. 2015

Otroci buč (ob 20. obletnici albuma “Mellon Collie and the Infinite Sadness”)

 

Do slovenske literature sem zmeraj gojil zvrhano mero simpatije. Morda zato, ker si z njo delim isto usodo – usodo večnega zamudnika. Naravno stanje obeh spominja na večno ponavljajoči se prizor Franckinega teka za vozom, teka, ki se je začel zmeraj prepozno, da bi ujel aktualne trende in modne smernice. Že profesorica za psihologijo v srednji šoli je ugotovila, da ne spadam v ta čas; kar je najbrž pomenilo, da moj anahronizem (takrat) ni (bil) dovolj v stiku z enaindvajsetim stoletjem, da bi lahko prerasel v obče priznani retro. Ko tako razmišljam o teh že kar oddaljenih melodramatičnih najstniških letih, je v bistvu precej smešno, ko se zavem, da sem že takrat skušal prodati tisto, kar v nekoliko posodobljeni različici in z zelo različnim uspehom skušam prodati še dandanes – tj. defetizem, obrobnost in patološkost. Toda kaj, ko ne živimo več v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja …

Tako sem (kot marsikdo iz moje generacije) na svojo (ne)srečo razvil nostalgijo po časih, ki jih nisem zares doživel. Čeprav sem po pričevanju najstarejšega brata že v prvi polovici devetdesetih norel ob distorziranih zvokih in Cobainovem zverinskem kričanju, bi težko trdil, da sem se takrat zavedal razsežnosti (sub)kulturnega gibanja, ki sta ga predstavljala ta zvok in ta glas. Navsezadnje sem bil, kot se to, kljub izpostavljenosti trdim ritmom, reče, v svojih najnežnejših otroških letih. Devetdeseta so bila (vsaj v mojih očeh) nekakšen kulturni upor socialnih kripljev – takrat je, ob izdatni pomoči kulturne mašinerije in kapitala, ki je stal za njo, postalo neizmerno kul, če nisi bil ali nisi hotel biti kul. Zato so vrhove glasbenih lestvic krojili jezni, razočarani in odtujeni mladeniči in mladenke iz razbitih delavskih družin, ki so v zvok, glas, besedila, sliko in življenjski slog prelili vse svoje frustracije odraščanja na robu klanca. Seveda se je vse to dogajalo tudi že prej v zgodovini popkulture, toda nikoli v taki zvočni podobi; podobi, ki je veliko dolgovala predvsem panku, hardkoru, pa tudi roku sedemdesetih let.

Vendar pa moja fascinacija (ali, bolje rečeno, obsesija) nikoli ni veljala kolovodji tega gibanja, tistemu zgoraj omenjenemu dolgolascu, ki se je nekega aprilskega dne leta 1994 odločil poslikati stene in strop svojega doma v Seattlu v maniri abstraktnega impresionizma. Moja duša in srce (in kar je še drugih metafizičnih označevalcev) sta zmeraj pripadali do lobanje pobritemu tipu v črni majici z dolgimi rokavi in pomenljivim napisom Zero – tako kot Katja Perat v pesmi Engels sem se tudi sam svojo simpatijo odločil nameniti večno drugemu.

The Smashing Pumpkins so na površje izplavali ravno v obdobju grandža, pri čemer so se morali v nedogled otepati (neupravičenih) očitkov, da so zgolj še ena izmed skupin, ki se je okoristila s popularnostjo Nirvane. Da je bilo s strani medijev podpihovano rivalstvo med skupinama še toliko bolj začinjeno, pa je poskrbela romantična drama, katere glavna akterja sta bila frontmena obeh skupin. Billy Corgan, tiranski alfa in omega The Smashing Pumpkins, ni bil samo »rock zvezda številka dve«, kot se je sam ironično poimenoval v enem izmed svojih memoarjev, pač pa tudi poraženec dvoboja za naklonjenost Courtney Love – ta ga je, povedano z njegovimi besedami, zapustila ravno zaradi »rock zvezde številka ena«. Če se nekoliko pošalim: najbrž gre tudi v takih in podobnih (trivialnih) okoliščinah – zraven pregovorno težkega otroštva, brez katerega se zdi, da v devetdesetih nisi mogel postati sploh nobena rock zvezda – iskati Corganovo nagnjenje k nadkompenzaciji megalomanskih razsežnosti, kakršna je med drugim tudi album Mellon Collie and the Infinite Sadness (1995), ki je konec oktobra praznoval 20. obletnico izida.  

Čeprav naj bi album skušal (spre)govoriti predvsem (o) t. i. generaciji x, se je nekega deževnega večera več kot deset let nazaj odločilno dotaknil tudi mene, pripadnika generacije kdo-bi-vedel. Redki so albumi, ob katerih se spomnim celo okoliščin prvega predvajanja, a ta je eden izmed teh, kljub temu da ga nisem preposlušal v celoti – internetno precej nepismen sem šele čez čas izvedel, da mi manjka druga zgoščenka tega dvojnega albuma (sam sem v tistem trenutku posedoval zgolj s sosedovo pomočjo prepečeni plošček Dusk to Dawn). In da bi mogel v nekaj besed strniti sonično in lirično obzorje Melanholije in večne žalosti, si bom sposodil kar uvodne besede iz Goethejevega Trpljenja mladega Wertherja (zgolj knjiga zamenjam z album): »In ti, dobra duša, ki te muči ista bol, zajemi tolažbe iz tega trpljenja in ta album naj ti bo drug, če po zli sreči ali lastni krivdi ne moreš najti boljše.« In, oh, kako dober drug je bil …

Ko enkrat slišiš glas Billyja Corgana, ki te še nocoj nocoj vabi v svet svoje srednješolske agonije/fantazije, potem imaš samo dve možnosti – ali boš z njim vztrajal vse do bridkega konca ali pa ga nikoli več ne boš hotel slišati. Nosljajoči, kakor sredi faze mutiranja zasačeni vokal, ki se skuša s patološkega patosa polnim svetoboljem prebiti skozi metalizirano plast nasnetih kitar, svojih strojev žalosti … O ja, zvenelo je kot idealna zvočna spremljava odraščanju, tej prav nič otroški bolezni, ki sem jo sam preboleval takrat. Nazorno je zaobsegalo vse tisto, kar podoživlja nekdo, ki je dezorientiran v svojem najstniškem iskanju samega sebe: patos in (občasno) ironijo, romanticizem in cinizem, bes in melanholijo.

Zato ni nobeno presenečenje, da glasbeni kritiki niso bili pretirano navdušeni nad kvaliteto besedil omenjanega albuma – čeprav so pregovorno hvalili sinkretizem uporabljenih glasbenih stilov, od kabareja (We Only Come Out at Night), metala (Jellybelly, Bodies itd.), zasanjanega/pocukranega popa (Beautiful, By Starlight), progresivnega rocka (Porcelania of the Vast Oceans), bombastičnega glamrocka (romantična epopeja Thru the Eyes of Ruby) in novega vala (nostalgična 1979), pa so Corganov psevdo-Sturm-und-Drang način pisanja, prepojenega z visokooktanskim angstom, pogosto (posrečeno) opisovali kot srednješolsko poezijo. Kritike so njegovo stihokleparstvo sicer spremljale že od predhodnega albuma, Siamese Dream, in nanje se je odzival povsem v skladu s svojimi emocionalno pretencioznimi besedili – se pravi, v stilu hipersenzibilne primadone. Vendar pa je ravno to neposredno rekanje tisto, kar albumu daje dodatno avro pristnosti – čeprav ni povsem jasno, ali je Corgan skozi svoja besedila zgolj odlično ponazoril mentalno stanje svojega odraščajočega poslušalstva ali, svojim poznim dvajsetim pomladim navkljub, še zmeraj izganjal stare demone.                

Mellon Collie… tako ni bil le album, ki sem si ga na za okolico, verjamem, vsaj nekoliko moteči glasnosti rolal ob prihodu iz šole ali ob večerih – postal je zvočna kulisa prvih razočaranj nad svetom in samim sabo, pa tudi ljubezni (ki so potem iz različnih razlogov postala razočaranja), ponočevanj, prijateljstev itd. Vse skupaj je prišlo že tako daleč, da je album na nek bizarni način postal celo del razmerja z mojo grandiozno srednješolsko ljubeznijo – na njem so bili tako najini komadi (ah, Galapogos) kot pesmi (kakršna je fatalistična himna Here Is No Why), ki so jo spominjale name. Ko sva se tako leta po razhodu pogovarjala o svojem takratnem glasbenem okusu, se je pridušala, da Razbitih buč ne more več slišati, kaj šele poslušati. Kakor da bi bil Mellon Collie and the Infinite Sadness neke vrste časovna kapsula, ki potrpežljivo čaka nate, da jo ponovno odpreš in kot junak Gospodinove Fizike žalosti nenadoma podoživiš in spet preboliš tisti davni trenutek, trenutek, ki je tvoji sedanji inkarnaciji sicer tuj, a na nek pretresljiv način še zmeraj tako lasten, domač.

Album pa ni (usodno) zaznamoval samo generacij poslušalcev, pač pa tudi sámo skupino. Gre za prvo studijsko delo, na katerem je Billy Corgan zaupal posneti kitarske oziroma basovske linije tudi drugim članom benda. Toda niti na novo najdena harmonija med pogosto sprtimi člani zasedbe ni prinesla katarze ali srečnega konca. Gigantska svetovna turneja, ki je spremljala izdajo multiplatinastega dvojnega cedeja, se je izkazala za katastrofo – pa ne zaradi odrske neprepričljivosti, pač pa zaradi tragedije v obliki heroinskega predoziranja, usodnega za klaviaturista Jonathana Melvoina. Bobnar Jimmy Chamberlin, ki se je z njim v hotelski sobi predoziral, a preživel, pa je bil tako rekoč izgnan iz benda, ki ga je s svojim monumentalnim udrihanjem po bobnih sam pomagal postaviti na popkulturni zemljevid sveta. Tako kot romantični idili srednješolskih ljubezni, ki so se rojevale med poslušanjem Mellon Collie and the Infinite Sadness, tako tudi idili skupine, ki je ploščo posnela, očitno ni bilo usojeno, da bi trajala.

Panorama 12. 11. 2015

Vabilo: Svetlana Makarovič

Ob izidu pesniške zbirke Svetlane Makarovič V tem mrazu, vas založba Beletrina vabi, da doživite Grozo sveta/Horror Mundi.

Nedelja, 15. november, ob 20.00 uri,
Mini Teater (Križevniška 1, Ljubljana)
Literarno – koncertni večer s pesnico Svetlano Makarovič in glasbenikom Zlatkom Kaučičem.

 

V tem mrazu
Svetlana Makarovič
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:

29,00 €

V tem mrazu (Svetlana Makarovič) 
Pesmi, ki tulijo s hudim vetrom, z zanosom snežnega meteža pometejo z navideznostmi in izvoljenke otrpnejo v zraku kakor zasrežene vrtnice. Predramijo globoko spečo bolečino, saj zdržijo dolgo sredi najhujše zime – vse dokler jaz ne pomeni mraz. A obenem so to tudi pesmi, ki pritajene ob zemlji počivajo s prvim zapadlim snegom in spregovarjajo s pridušenim glasom zaljubljencev.

 

Vabljeni!

Panorama 12. 11. 2015

Naša skrivnost

»Vem, da zmorem,« je rekel Todd Downey, potem ko je iz posode, iz katere se je kadila para, vzel še en storž kuhane koruze. »Prepričan sem, da bo čez nekaj časa, njena smrt skrivnost celo zame.«
Stephen King, Dve čez polnoč: Skrivnostno okno, Skrivnostni vrt.

 

Shod grških neonacistov (foto: Katja Lihtenvalner)

Dimitra je učiteljica na eni od atenskih osnovnih šol. Stara je 55 let. Njena sinova sta danes odrasla v zgodnjih tridesetih in nobeden od njiju nima svojih otrok. Živita s svojima dekletoma in oba sta zaposlena. Sinova Dimitro obiskujeta vsak vikend. Ločila se je že pred desetimi leti. Z nekdanjim možem je v zelo dobrih odnosih. Vsak dan se pogovarjata po telefonu. Že po enem mesecu, odkar se je mož odselil iz stanovanja, se je odločila, da bo vpisala doktorat. Uspešno ga je zaključila in zagovarjala svojo doktorsko disertacijo iz grške filologije. Letos so, potem ko se je večini učiteljem znižala plača, njej dodelili povišico tristo evrov, saj je postala tudi namestnica ravnateljice. Ko se vrne iz službe v svoje trisobno stanovanje, v katerem zdaj živi sama, si najprej pripravi kosilo, potem za pol ure leže k počitku in se nato odpravi k svoji pisalni mizi, ker preučuje gradivo o grški filologiji. Njeno najljubše čtivo je tisto, ki obsega obdobje Bizanca. Rada tudi bere; predvsem grško leposlovje. Njeni dnevi tekom delovnika so si zelo podobni. Občasno obišče svojo ostarelo mamo ali se vsak tretji teden nameni k frizerki, kjer ji njena prijateljica Nefeli po ugodni ceni osveži svetle pramene ter pobarva narastek. Vsak večer se točno ob sedmih usede na udobno rjavo zofo ter prižge televizor. Dnevne novice ji nikoli ne uidejo.

10. maj 2011

Kot vsako večer je učiteljica Dimitra tudi desetega maja 2011 prižgala televizor. Še prej je olupila jabolko, ga narezala na kose ter ga na majhnem krožniku odložila na mizico v dnevni sobi. Enako stori skoraj vsak večer.

»Vsi tukaj zbrani nam poročajo o zločinih, ki jih doživljajo. O prizorih nasilja, ropih in vlomih v stanovanja. Ljudje tukaj so zgroženi in prestrašeni. Odkar je migrantska skupnost postala skoraj večja od domačinov samih, se bojijo na ulice,« poroča novinarka grške televizije Antena po umoru Manolisa Kadarija. Obkroža jo deset starejših Grkov, ki prikimavajo njenim besedam. Na kartone so napisali: »Migranti, ven!«, jih obesili na smetnjake in zaprli cesto Aristotelus v neposredni bližini ploščadi Viktorija. Ostareli moški zahteva besedo: »Policija tako ali tako ne stori nič. Storite nekaj vi! Prosimo vas! Bojimo se za svoja življenja. Bojimo se hoditi po lastnih ulicah.« V ozadju vidimo plapolati grške zastave. Zdaj se oglasi najmlajši v družbi: »Ti ubijalci so prišli sem ilegalno. So ilegalni pritepenci! Krivi so seveda tudi vsi Grki, ki oddajajo stanovanja tem ubijalcem. Ti domačini niso nobeni patrioti. Takšnih ljudi nočemo med sabo. Povejmo resnico, takšno, kakršna je: tudi oni nosijo svoj del krivde.« Zdaj se vključijo novinarji iz studia: »Zdi se prav neverjetno, da te dni mati, Grkinja, npr. ne more več hoditi s torbico po mestu ali nositi križa okrog vratu. Pa kje živimo!?« V nadaljevanju analitik iz studia, poročevalec, pove, kako se je zgodil umor, da je bil storilec temnejše polti: »Gre za Maročana, Alžirca ali Tunizijca. Nemogoče je vedeti.«

Dimitra je jezna. Jabolka ne more več jesti. Nadaljnji dve uri intenzivno spremlja novice tudi na drugih TV-programih ter t. i. »analitična poročila« o umoru Manolisa Kadarija. Vse besede sovraštva o imigrantih, ki so zagrešili umor, o »zglednem očetu dveh otrok« prehajajo v njeno telo, srce, um. Strinja se, da so za to krivi država, policija ter vsi drugi, ki so migrantom dovolili prosto živeti po Atenah, kot je pravilno povedal eden izmed intervjuvanih mladeničev. Ko se odpravi v posteljo, še dolgo razmišlja o tem: meni, da so domačini ogroženi v lastni prestolnici, na lastni zemlji. Grški zemlji. Meni, da bi bilo treba nekaj storiti. Nekdo bi moral ukrepati.

 11.–13. maj 2011

Dimitra se naslednji dan v šoli pogovarja o umoru Grka Manolisa Kadarija, ki ga je zagrešil tujec temnejše polti in posluša svoje sodelavke. »Tako so nam hvaležni. Damo jim službe, damo jim možnost, da zaživijo boljše življenje, oni pa nas ubijajo,« pravi ena. Druga je bolj neposredna: »Res je, da je Platija Viktorija postala preplavljena s temi ljudmi. Vidiš samo črnce, pa te Pakistance. Srečo moraš imeti, če sploh srečaš kakšnega Grka. Boste videli, kmalu bodo začeli zahtevati mošejo tam sredi ploščadi. To jim je treba preprečiti in jih vse poslati nazaj, od koder so prišli. Če ne gre zlepa, pa pač z uporabo nasilja. Drugače nas bodo vse pobili!« Dimitra te izjave samo posluša in nič ne reče. Nevidno prikimava, se strinja, vendar noče na glas podati svojega mnenja. Ohraniti hoče vtis izobražene ženske in humanistke, ki se vendarle ne bo glasno strinjala z nasiljem. Zdaj, ko je namestnica ravnateljice, pa sploh ne. Ohraniti mora svoj status med kričečim sodelavkami.

Iz službe se vrne domov. Po počitku se loti prebiranja svojega čtiva. Popravlja tudi šolske spise, ki so jih danes spisali njeni učenci. Ko je ura sedem, prižge televizor. Krožnika z jabolki si tokrat ne pripravi.

»Pogrom v centru Aten. Organizirana skupina radikalnih desničarjev je danes po mestu več ur preganjala vse tujce, predvsem moške temne polti. Več jih je zabodla z nožem, pretepala s kiji, jih brcala v glavo ter divje napadala,« v naglici ob srhljivih fotografijah in video posnetkih napove novinarka na Alfa TV. »Na posnetku lahko vidimo, kako skupina mladih s črnimi čeladami in lesenimi koli preganja afriški par. Ko to zagleda mlada tujka z otrokom, se zateče v trgovino grškega mesarja. Ta mater z otrokom skrije za hladilnikom. V nadaljevanju vidimo, da mladeniči, noseč grške zastave, kažejo s prstom na trgovca in se ustavljajo pred mesarijo. Ta zanika, da koga skriva, in mladi nasilneži se odpravijo dalje, « poroča drugi novinar.

Naslednji dan Dimitra posluša podobno zgodbo: »Še vedno se nadaljujejo napadi na migrantske trgovine in vse tujce, ki se sprehajajo po centru Aten. Danes so v predelu Patisia skupine mladih moških na avtobusih iskale tujce, jih pregnale iz avtobusov in jih na cesti pred očmi mimoidočih divje pretepale.« 

Tretji dan si Dimitra, preden se točno ob sedmih usede na kavč, olupi jabolko, ki ga nareže na kose. Prižge televizor: »Danes so na vogalu ulic Stratigu Kalari in Konstandini našli truplo Alima Abdula Manana, 21-letnega fanta iz Bangladeša. Po pričevanju sosedov, ki so videli napad, sta dva moška sestopila z motorja in v grščini zakričala: ‘Vse, ki vas danes najdemo, vas bomo zaklali!’, nato sta nedolžnega migranta večkrat zabodla z nožem. Fant je zaradi posledic težkih ran na kraju zločina umrl.«

Dimitra se vsak dan po treh dneh spremljanja večernih novic, ki prikazujejo krvave priseljenske rane in srhljiva pričevanja o brutalnih napadih, odpravi spat. Spi umirjeno. V službi o tridnevnem pogromu nad imigranti v središču Aten ne sliši veliko. Nihče se tudi ne pogovarja več o ubitem Grku. Pogovori potekajo o drugih, običajnih temah. Vse misli o tem, kaj se je dogajalo tri dni v centru Aten (napadenih je bilo več kot sto tujcev, od tega jih je dvajset zaradi hudih poškodb pristalo v bolnišnici, dvanajst jih je utrpelo težke rane in vsaj eden je izgubil življenje), zadrži zase. Spremljanje organiziranega zločina nad priseljenci v Atenah spremlja tišina in opazovanje celotne družbe. Ne samo učiteljice Dimitre.

Pogrom postane javna skrivnost. Naša skrivnost.

Epilog: Za majski atenski pogrom 2011 je bila odgovorna neonacistična politična stranka Zlata zora. Štirje njeni poslanci, ki tudi danes še vedno sedijo v grškem parlamentu, so bili kasneje najdeni na fotografijah in v video posnetkih kot organizatorji napadov. Storjena ni bila nobena policijska preiskava in nobeden od napadalcev ni bil nikoli aretiran.

Panorama 11. 11. 2015

Mesto, filmi in bivše ljubezni

Prispevek z naslovom poljubne romantične komedije iz 90-ih je zapis punce, ki se je rahlo stara udeležila Erasmusa v mestu na jugozahodu Nemčije ter se naslednje leto uspešno vrnila v taisti kraj velikosti Ljubljane kot filmska profesionalka in gostja mednarodnega filmskega festivala. Dekle je bilo prestaro tudi za nekajdnevno žuranje in maratonsko gledanje filmov in je po 12 urah klimatiziranega busa z wifijem in dodatnim prostorom za noge staknilo pljučnico. Ta reva vam bo kljub vsemu spregovorila o 64. filmskem festivalu Mannheim-Heidelberg, mestu Mannheim in mednarodni izmenjavi za starejše petičneže.

Filmski festival Mannheim-Heidelberg je bil ustanovljen leta 1952 in je drugi najstarejši nemški filmski festival, takoj za prestižnim Berlinalom. Posvečen je predvsem mednarodnim neodvisnim prvencem in še neuveljavljenim obetavnim režiserjem, med katerimi se v festivalski zgodovini najdejo imena Truffaut, Wenders, Fassbinder, Leigh, Kieślowski, Jarmusch, von Trier idr. Festivalsko dogajanje kot prizorišči povezuje Mannheim in sosednje romantično, bolj slikovito in skorajda pravljično mesto Heidelberg, od koder izvira po kanonskem pisanju J. K. Rowling tudi ena izmed najbojevitejših quidditch ekip. Mannheim je medtem mesto v osrčju zvezne dežele Baden-Württemberg, skozi katerega tečeta reki Ren in Neckar in ki se ponaša s cvetočo avtomobilsko industrijo. V Mannheimu rojene znane osebnosti sta recimo Mozartova žena Constanze Mozart ter tenisačica Steffi Graf. Med ostale znamenitosti štejejo še impozanten vodni stolp, baročni grad ter lokalna slaščica iz leta 1822, ki je svoje ime dobila po dreku na cesti. O Mannheimu obstajata pregovor pa tudi slab šlager, da tamkaj jočeš dvakrat – prvič, ko prideš (ker je tako zelo grd, če komu še ni jasno), in naslednjič, ko greš. V to krasno mesto sem prvič prispela kot 27 let stara študentka na svojo Erasmus izkušnjo.

Moj Erasmus ni bil kaj prida razburljiv. Predvsem sem ogromno tavala po kvadratastem centru mesta, obiskovala knjigarne in turške shope po 1 evro ter srednje uspešno odganjala občutek odvečnosti ali življenjske osamljenosti, kadar nisem hengala z ambicioznimi dvajsetletnimi politologi. Pa vendar po vrnitvi s fantastičnega filmskega festivala čutim, da sem to mesto osvojila. Morda izvira slutnja iz samozavestne neuporabe zemljevida ali mogoče iz naključnega srečanja čednega fanta, ki mi je lansko jesen strl srce, zdaj pa sem se lahko zadovoljno zmrdovala nad njegovim glasnim srebanjem piva in novim tatujem – klicaj na zapestju kot opomnik pred ponavljanjem istih napak! Priznam, precej sta k dobremu počutju pripomogli svetleča akreditacija festivalske gostje, ki mi je ves ta čas bingljala okoli vratu, in trma, da sem preponosna za stare srčne bolečine, kaj šele za sramežljivost in izgubljenost pri spoznavanju ljudi. Tako sem na primer nek večer za omizjem mehiških režiserjev in filmskih ustvarjalcev začela z nerodno šalo o Hitlerju (žena enega od režiserjev je pripovedovala o peklenski potnici na letalu, ki je po gromozanski hipohondrski drami končno zaspala, na kar je nekdo pripomnil, da škoda, ker je ni med dremežem malo porisala po obrazu, meni pa se je zdelo nujno dodati, da bi ji lahko naslikala Hitlerjeve brke), končala pa s kar tremi podeljenimi biznis karticami.

Rada si mislim, da so k tej podobi sproščenega opletanja z vizitkami doprinesli tudi vsi moji Erasmus meseci, ko sem se levila iz vaške puže v državljanko sveta. Če pretuhtam, kakšen nasvet ali namig bi lahko posredovala novopečenim starejšim in bolj izbirčnim Erasmusovcem, bi izpostavila, da so v začetku vaši najboljši prijatelji letaki in Facebook. Letaki podarijo občutek preglednosti novic o dogajanju in pričakovanjih, ki jih sploh lahko imate glede mesta. Če je to srednje veliko mesto, se izplača poguglati »vegan restaurant«, kar je najbolj sigurna referenca zanimivih koncertov, eventov in druženj, preverite pa seveda še posamezne lajke njihove Facebook strani. Tudi guglanje kombinacije »fanzine« in imena mesta me je že kdaj prav prijetno presenetilo. Sicer pa konkretno LGBTQ knjigarne, alter striparne, mladinski centri s tečaji in majhni art kini niso slabi za nabiranje informacij ali celo kontaktov, če se čutite razposajene. Kaj takšnega se velikokrat zgodi v prvem tednu evforije, ali pa morda v drugem, ko se začetnemu navdušenju pridružita grožnja samote in obupanost, da še niste našli stanovanja. V takšnih situacijah skoraj nikoli ne morete zgrešiti, če si za sogovornika izberete človeka v olivno zeleni parki. Prav tako predlagam zamujanja na predavanja, saj si vas sošolci bolje zapomnijo in na naslednji zabavi morda celo sami pristopijo. Pomembno je, da si v prvem tednu najdete vsaj enega Erasmus prijateljčka, ker je to pomirjujoče v večerih, ko sami doma prelagate prospekte, in ker se bo vsaj enkrat treba udeležiti zabave, kjer dvakrat na noč z veseljem zarolajo Basket Case.

Vendar se je v manj kot letu dni, odkar sem zaključila s svojo izmenjavo, tudi Mannheim spremenil. Oktobra letos je v mestu živelo okrog 2000 beguncev, mesto pa se je izkazalo za izredno gostoljubno ne le z odsotnostjo večjih rasističnih, ksenofobnih in pegidovskih incidentov, temveč s povezanostjo in konkretnimi akcijami pomoči ter pobud integracije. Vzniknile so organizirane iniciative in posamezniki z veščinami in načrti, kako beguncem pomagati, in jih predvsem vključiti v vsakdan kot samostojne aktivne posameznike. V Mannheimu tako prirejajo izredno obiskane piknike, kjer migranti predstavijo jedi svoje domovine, nogometne turnirje med begunci in domačini, različne skupne izlete, za mlade vodijo breakdance delavnice in delavnice popravljanja koles ter organizirajo dneve zastonj friziranja. Med nevladnimi organizacijami lahko priseljenci poiščejo nasvet in pomoč pri MANNHEIM SAGT JA!, Asylcafé, Nice to meet you Mannheim, Save Me Mannheim, MAFFIN (Mannheim für Flüchtlingein Not) idr.Kar se tiče humanitarnih dejavnosti, redno zbirajo oblačila, trenutno pa poteka tudi akcija Happy Box, ki ljudi spodbuja k pripravi škatle šolskih potrebščin in drugih malenkosti za pomoči potrebne otroke.

Moji strnjeni nasveti so tako: pojdite na Erasmus čim starejši in cinični, obiskujte filmske festivale in se hecajte o Hitlerju, ne dovolite, da vam mizofonija kvari zmenke, in pomagajte soljudem na kakršenkoli način zmorete in znate, da bodo zaživeli samostojno, samozavestno, vi pa tudi.

* Za konec še na kratko o filmih, ki jih priporočam in obljubljam v samem naslovu članka, pa sem nanje skorajda pozabila:

Simshar (Malta, 2014) je igrani film, ki s prepletom zgodb malteške ribiške družine in usode beguncev, ki se podajo na nevarno pot po morju, riše vzporednice tragedije in absolutne nuje po človečnosti in solidarnosti. Poleg tega je bilo v netekmovalnem delu festivalskega programa mogoče videti tudi večkrat nagrajeni poetični in vizualno bogat dokumentarec  begunske tematike Those Who Feel the Fire Burning (Nizozemska, 2014), v katerem duh mrtvega moža pripoveduje o brezupnem položaju beguncev, ki životarijo na robu Evrope.

Distancias Cortas ali Walking Distance (Mehika, 2014) je film o ekstremno debelem in bolehnem možakarju, nežni dušici, ki se nekega dne ob obisku fotostudia spoprijatelji s kul najstnikom, ta pa zdrami njegovo otožno rutino. Film je prava oda nenavadnim prijateljstvom in iskreni naklonjenosti med slučajnimi znanci, poleg tega pa tudi moj osebni favorit festivala, kar sem režiserju tudi večkrat omenila, da ga je bilo na koncu že malo sram, mene pa v resnici šele zdaj.

Domácí péče oziroma Home Care (Češka, 2015) je film o negovalki na domu, ki spregovori o soočanju z boleznijo in smrtjo tako črnohumorno in iskreno preprosto, na trenutke skorajda nerodno, da bi mi ob popoldanskem ogledu v digitalni knjižnici lahko razneslo čelo, ko sem pred filmskimi soprofesionalci tlačila solze.

Bridgend (Danska, VB, 2015) je film o seriji nepojasnjenih najstniških samomorov, ki ga kritiki sovražijo, meni pa so bili, pretirani misterioznosti in umetnim dialogom navkljub, izredno všeč glasba, svetoboljni posnetki narave in modroovratniške mladine, še bolj pa celotna obsedenost z mračnjaškim tinejdžerskim angstom.

Jade Shahriyar ali Road to Shahriyar (Iran, 2015) je film o sodobni iranski ženski z roko v gipsu, ki se zaljubi po internetu, se sama odpravi na pot k izvoljencu, a se ji na poti pokvari avto, kar vodi v vrsto moških, ki se ustavljajo in ji solijo pamet, a ne znajo ali pač nočejo pomagati.

Panorama 9. 11. 2015

James Bond: Svoj edini sovražnik

Priznajmo, od serije filmov o Jamesu Bondu nismo nikoli pričakovali zares globokih raziskav človeške psihe in drugih neumnosti, ki filmom tega tipa pač ne pritičejo. James Bond je bil vedno neke vrste Misija: Nemogoče z več šarma in stila (oziroma alkohola in seksa). Casino Royale, nekakšen soft reboot franšize, je zato še toliko bolj pozitivno presenetil s svojo skoraj mladostniško podobo glavnega junaka hkrati z vsemi tegobami, ki ga mučijo. Tudi nadaljevanji Kvantum sočutja (sicer približno toliko nerazumljiv kot njegov naslov) in Skyfall sta se uspešno spopadali s temami izdaje, maščevanja, zvestobe in kar je še tega, kar je Bonda vračalo v okvirje resničnosti.

Ko se je Skyfall končal na dobesednem pogorišču Bondove osebne zgodovine, smo si lahko kar nekoliko oddahnili; končno je junakova geneza vzpostavljena, zdaj se lahko začnejo nove zgodbe. Najnovejša bondijada Spectre pa se s tem prav nič ne strinja – mogoče se z Bondovo zgodovino ukvarja še celo več kot njeni trije predhodniki. Že otvoritveni prizor nas povleče nazaj v svet osebnih iskanj in razčiščevanj, ki so – kot bomo kmalu opazili – pravzaprav gonilna sila svetovne špijunaže in glavna motivacija novodobnih zlobnežev, ki jim globalna dominacija pač ni več tako pomembna. Bivša šefica M (Judi Dench) še iz groba razrešuje zgodbo Skyfalla, za katero ni nihče zares menil, da je ostala nerazrešena, medtem ko novi šef M (Ralph Fiennes) razrešuje nekakšne politične spletke, katerih namen je vzpostavitev omrežja za svetovni nadzor (ni povsem jasno). Nekje med njima stopa James Bond (Daniel Craig), ki mu je za obe zgodbi približno toliko mar kot gledalcu ali naključnemu bralcu tega teksta, torej nič. Samo z brskanjem po lastni zgodovini bo namreč lahko uspešno odgovoril na uganko tega filma: Kdo je mož, ki stoji za vsem tem? Kdo je avtor vse njegove bolečine?

Veliko je že bilo rečenega o organizaciji S.P.E.C.T.R.E. ali Spectre, po kateri se pričujoči film tudi imenuje, predvsem pa je pomembno to, da je producenti serije filmov o Bondu od 70. let vse do nedavnega zaradi zapletov glede avtorstva niso več smeli upodabljati niti se nanjo sklicevati. Po razrešitvi sodnega spora in posledični objavi naslova naslednjega filma je bilo tako precej hitro jasno, da se organizacija vrača, z njo pa logično tudi njen vodja … Franz Oberhauser? Njegovega pravega imena tu ne bom omenjal, ker naj bi to razkritje – kljub temu, da je očitno, prisiljeno in skorajda komično – služilo kot eden ključnih prizorov razpleta zgodbe. Kot se kmalu izkaže, se Bondov glavni antagonist v resnici ne zanima za svetovno nadvlado ali njegovo destrukcijo, za svojo finančno korist ali nadzor nad surovinami in tako dalje, temveč mu na duši bolj ležijo zamere iz otroštva, za katere se je odločil maščevati tako elaborirano, da je udejanjenje njegovega celotnega plana potrebovalo kar štiri celovečerne filme. Avtor vse njegove bolečine je vse, kar je o Bondovih zlikovcih pravzaprav povedal že Mike Myers: melodramatična karikatura z afiniteto do monologov in banalnih načrtov za vladanje svetu.

Če je vsak Bond pravzaprav odraz časa, v katerem je nastal, to več kot velja tudi za Craigovo interpretacijo. V 21. stoletju, tem tako pričakovanem koncu zgodovine, mu po koncu hladne vojne ne ostane kaj dosti sovražnikov, po zatonu Imperija pa še manj razlogov za domoljubje, vse bitke pa se bijejo v sencah, kot pravi M v Skyfallu. Morda Bondu prav zato ne preostane kaj dosti drugega, kot da rešitve išče v sebi in morda smo prav zato preveč kritični, ko mu očitamo, da se ves svet vrti okrog njega. Vohunska dejavnost kot pot do samospoznanja? Morda, a poleg samorefleksije bi sem spadalo tudi nekaj metarefleksije: Kaj Bonda zares dela takšnega, kot je? Kaj ga dela zares popularnega? Predhodniki so z replikami, kot je »Naloga je opravljena, prasica je mrtva« vsaj skušali odstirati vzroke za njegovo hladnost, robatost, mizoginijo, Spectre pa kot da se za to ne zanima in želi Bonda neke pretekle ere povsem nekritično vtakniti v sodobni svet, kjer je vohun James Bond videti še bolj naveličan svojega poklica, kot je igralec Daniel Craig naveličan svoje filmske vloge.

Ne razumite narobe – Spectre je pravzaprav odličen film, samo nobenega smisla nima. Je skoraj popoln vrtiljak akcije, spektakla, glamurja in humorja, ki pa se kljub vsemu zgoraj zapisanemu jemlje čisto preveč resno. Črta med resnim vohunskim trilerjem in zabavnim akcijskim spektaklom je mogoče res tanka, a Spectre se namesto z iskanjem te točke ravnotežja raje ukvarja z vsem, kar že več kot predobro poznamo: Poglejte, tukaj je Bond, James Bond. Martini pije shaken, not stirred. Z lahkoto zapelje Monico Bellucci. Tukaj je tudi Ernst Blofeld (pardon). Bela mačka, štekate? Štekamo, vse to že poznamo – film s tako visokoletečim konceptom, kot ga obljublja naslov, pa bi nam vseeno lahko ponudil še kaj novega.

Kritika 5. 11. 2015

Temina in bleščava severa

Zadnjih nekaj let je bilo v prevodnem leposlovju čutiti nekakšno evforijo, povezano s skandinavskim svetom, katerega avtorji znajo stvari ubesediti na čisto poseben način: njihovi junaki so godrnjavi ali čudaški samotarji, ki se ne morejo izogniti vplivu neprijaznega in hladnega okolja, a obenem premorejo ravno dovolj (črnega) humorja, da niso popolnoma zagrenjeni. Čeprav je ta trend najbolj opazen pri prozi (Jonas Jonasson, Fredrik Backman), sploh pri kriminalkah (Håkan Nesser, Camilla Läckberg, Stieg Larsson), se nikakor ne sme pozabiti poezije, ki morda v našem prostoru ni toliko prepoznavna, a ima vseeno veliko povedati – sploh zdaj, ko je v eni sami knjigi z vabljivo zimsko minimalistično naslovnico zbranih kar 12 izjemnih švedskih pesnic in pesnikov. Knjiga, naslovljena s Tvoj glas je moj, nosi podnaslov antologija sodobne švedske poezije in vsebuje ravno to, kar obljublja; zares sodoben izbor kvalitetne poezije (najmlajši avtor je rojen leta 1983), kar je neuresničen cilj marsikaterega drugega podobnega izbora.

Tvoj glas je moj
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:

21,00 €

Urednici Mita Gostinčič Pahor in Irena Smodiš že na začetku razjasnita, kako je slednji potekal; gre namreč za avtorje, ki so se udeleževali različnih slovenskih pesniških festivalov. Zanimivo je predvsem to, da je poleg kratkih biografskih predstavitev posameznih avtorjev na koncu zbirke to edina uredniška ali kakršnakoli druga spremna beseda – morda pa je celo dobro, če se poeziji kdaj pusti, da spregovori sama zase. Pozitivni sta še dve značilnosti zbirke; prva je sicer nekaj, kar bi moralo biti danes že normativ, in sicer, da je v antologiji zastopanih kar nekaj avtoric. Pa ne samo to, razmerje med pesniki in pesnicami je celo obrnjeno (5 : 7), in res lepo je imeti možnost prebrati toliko kvalitetnih ženskih poetik na enem mestu. Druga pa je dvojezičnost zbirke, saj je na levi strani vedno pesem v originalu, na desni pa sledimo njenemu prevodu. Tako lahko tisti, ki jezika ne razumejo, vseeno dobijo občutek o originalnem zapisu ter se vsaj malo približajo ritmu in občutku pesmi.

Spregovoriti je treba še kaj o glavni substanci zbirke, o poeziji. Čeprav gre za 12 avtonomnih pesniških glasov, imajo vseeno nekaj skupnih značilnosti, ki dajejo zbirki Tvoj glas je moj avtentičen pridih polarnih viharjev in mračnih gozdov. Pesmi se povezujejo že na ravni sloga, saj pri mnogo avtorjih najdemo odsekane, kratke verze, ki pa so obenem tudi izjemno močni. Taka je na primer poezija Ide Börjel (»Vesolje je okoli naju. Tišina. Človek mora poskusiti paziti nase in se ne predati.«), Linn Hansén (»V Borås se pride po zelo prometni cesti. Pogosto se gre ven še isti večer ali zgodaj naslednje jutro. Raziskujemo na različne načine. Rezultatov pa ne dobimo vedno«), Ann Jäderlund (»Osamljenost čakanje. Kot živali. Globoko v pljučih. V temnini. V modro obarvani praznin.«), Hanna Nordenhök (»mrtva trupelca ježev. natančna / odsotnost gibanja. natančno kopnenje.«), Marie Silkeberg (»Prevrtan. Od samorogove bolečine. Eden izmed najmočnejših rentgenskih virov v vesolju. Dve prasliki.«). To ustvarja zelo pripoveden tok pesmi, zdi se, da nas ta poezija venomer postavlja pred dejstva, obenem pa je navidezno distancirana od napisanega, saj deluje bolj hladno. Druga značilnost pa je vsebinske narave, gre za neko občutje temačnosti, ki preveva verze mnogih (Athena Farrokhzad, Pär Hansson, Jenny Tunedal itd.), najlepše pa se manifestira v pesmi Čarobni svet pravljic Gunnarja Hardinga: »Mimo švigajo mrtvi jeleni. / Gozd se polni s šepetom: Ali lahko gremo od tod?« Z vsebinskega vidika je zanimivo, da črn humor in ironija začuda nista tako izrazita kot recimo v skandinavski prozi ali filmih, vseeno pa po tej plati zagotovo izstopa Ulf Karl Olov Nilsson – UKON, ki prav mojstrsko upesnjuje oba: »Moje življenje je bilo lepo, toda vse se je sesulo, ko so me živega pokopali. /…/ Igral sem namizni tenis in nogomet, kolesaril, bral knjige in se poleti sončil, čistil in kuhal, ponoči dobro spal, nato pa so me kljub temu živega pokopali. /…/ Izognil sem se sedenju v ječi, a so me živega pokopali. / izognil sem se vojni, nisem pa se izognil temu, da bi me živega pokopali.«

Tvoj glas je moj je zelo homogena zbirka, bogata s kvalitetnimi in specifičnimi pesniškimi glasovi. Škoda je le to, da za posamezne poetike v tem zapisu ni dovolj prostora, toda po drugi strani je zbirka zagotovo odprla vrata v nov svet, ki nam ga ponuja prevodna švedska (in skandinavska) poezija, ki si nedvomno zasluži biti brana, prevajana in poznana tudi pri nas.

 

Tvoj glas je moj: antologija sodobne švedske poezije. Ljubljana: Beletrina. 247 strani. 21 €.

Kolumna 3. 11. 2015

Pogovarjati se

Ko boš naslednjič v bežnem pogovoru, ga nenadoma prekini, se od blizu zazri v človeka, in reci: »Kaj je narobe?« To reci zaskrbljeno. Rekel bo: »Kako to misliš?« Ti reci: »Nekaj je narobe. Vidim te. Kaj je?« In osuplo bo pogledal in rekel: »Kako si vedel?« Ne zaveda se, da je nekaj vedno narobe, z vsemi. Pogosto več kot ena sama stvar. Ne ve, da se vsi ves čas naokoli premikajo z nečim, kar je narobe, in verjamejo, da drugim ljudem, za katere mislijo, da z njimi nikoli nič ni narobe, z veliko predanosti in volje preprečujejo, da bi to videli.

(Iz nedokončanega romana The Pale King Davida Fosterja Wallacea)

 

Ilustracija: Ana Baraga

Imam to nenavadno črto, da me najbolj od vsega zanimajo ljudje. Imam tudi to nenavadno črto, da se z ljudmi družim zelo malo. Če bo treba izbirati med »pijačo v mestu« ali branjem romana, ki sem ga taisti dan prejela po pošti, bom izbrala branje. Če se bom v službi cel dan srečevala z ljudmi in katerega med njimi celo intervjuvala, se bom veselila večerne samote. Če se bom potikala po festivalih uprizoritvenih umetnosti ali knjižnem sejmu, bom le v redkih primerih ostala na pogostitvi. Če bom poslušala lep koncert, bom po koncu za šankom ostala le v primeru, da bom začutila, da je glasba atmosfero zgostila v nežnost in naklonjenost. Da si sploh lahko želim med ljudmi ostati, se morajo sobe ali nabrežja pod krošnjami ali pisarne ogreti na primerno temperaturo, na temperaturo za pogovor. To je minimalen pogoj za to, da me ne zebe, da se ne počutim osamljeno, odtujeno ali izigrano.

Nisem posebej zaprta – če bi bila, verjetno ne bi pisala tega, kar pišem zdaj –, zato zadržanost ne more biti razlog za mojo potrebo po samoti. Zgolj dobra opazovalka sem, zato lahko hitro zaznam, kdaj ljudje govorijo o stvareh, o katerih bodisi ničesar ne vejo ali, še huje, do katerih nimajo nobenega odnosa. Naše neznanje in nezanimanje tičita v naših gestah, v očeh, v načinu, kako nagibamo glavo in vrtimo zapestja, kako nervozno puhamo cigaretni dim v zrak, v načinu, kako se nam misli zatikajo v izgotovljenih mnenjih, kako izbiramo napačne tujke, kako se na koncu srečanja ne objamemo s celim telesom, pač pa se podrgnemo z udi kot spastične, preplašene, napol odrte živali. Žal se ljudje večino časa vedemo tako, kakor da govorimo o stvareh, o katerih ničesar ne vemo in do katerih nimamo nobenega odnosa. Malo trobimo in regljamo in jaz, ki bi od ljudi rada izvedela, kaj resnično vedo in kako se resnično počutijo, si lahko svoje zanimanje za resnico vtaknem tja, kamor ne gre saditi rožic.

Vulgarnost na stran: ne gre zato, da bi morali imeti ljudje odnos do določenih vsebin ali da bi morali nositi vednost o njih, temveč za to, da si želim, da bi sami sebe bolje poznali. Tako kot Rust Cohle ali kot Bojan Jablanovec, ki pove, da je deloholični sebični umetnik brez zadostnega interesa, da bi reševal slovensko kulturno politiko. Zadeva je pravzaprav precej preprosta: če se ljudje pogovarjamo o tistem, kar poznamo, ali o tistem, do česar imamo odnos, je komunikacija lahka kot izbira jutranjega plašča, če pa ves čas počnemo nasprotno, po logiki stvari postane pasijon. Če ljudje govorimo v skladu s svojimi dejanskimi vsebinami, damo drugim ljudem priložnost, da se za našo družbo odločijo ali pa se umaknejo – kar je vselej gesta izbire, ne zavrnitve. Kadar pa razglašamo (dobesedno) krivo vero, ne zavajamo le samih sebe, temveč zlasti druge ljudi, ki jim z lažnivimi razglasi pač nikoli ne bomo ničesar dali. Lahko pa jim bomo, tako kot oni nam, veliko vzeli. Če torej urednica modne revije z menoj razpravlja o begunski krizi, si ob tem, seveda, lahko mislim, da ima načeloma dobro srce, a je govoranca v prvi vrsti vseeno namenjena proizvodnji želenih vtisov – da je, torej, tudi ona oseba mehkega srca –, ni pa izraz iskrene skrbi. Če jaz, ki jem meso in včasih ne ločujem odpadkov in v svojih sobah kopičim zares ogromne količine škatel, škatlic in zavojev okolju škodljive kozmetike, tožim o ekološki katastrofi in analiziram njene vzroke, je to brez haska, brez smisla in tudi lažnivo. Če samozaposleni v kulturi hlini skrb za status drugih samozaposlenih v kulturi, bom njegovo hinavščino prepoznala, se kislo nasmehnila in se poslovila. Ne vem, zakaj tako radi igramo neko drugo, nikoli razvito ali udušeno različico samih sebe, vem pa, da me takšen človeški projekt utruja in hodim po ljudi tja, kjer vem, da jih bom našla – v literaturo. Ali drugače: raje sem sama, sproščena v pogovoru s svojimi najljubšimi pisci kot pa ujeta med ljudmi, pogosto sestradana pogovora. Raje sem s knjigo kot s človekom, ob katerem me bo od vsega potlačenega in sprenevedavega srbelo in skelelo.

Tudi za vrednotenje in obsojanje ne gre (razen takrat, ko gre za vrednotenje in obsojanje, seveda). Ko mi je stric čebelar pred leti pojasnjeval svojo strast do čebel in opisal njihov življenjski ciklus in so se mu svetile oči in je s polic jemal med in našteval rastline, ki jih čebele oprašujejo in razlike med okusi medu, sem postala vzhičena. Ko prijateljica, ki se ukvarja s trebušnim plesom, razlaga, kako potekajo njene plesne vaje in kakšni so kostumi in iz katerih tradicij slogi prihajajo, ima mojo polno pozornost. Kadar moj trener analizira gibanje velike stegenske mišice in je ob tem osredotočen kot skala-kost, me njegova energija in napetost posrkata. Še toliko bolj, seveda, ker me vse skupaj tudi izredno zanima. Kadarkoli me, torej, ljudje vase povabijo z nečim, kar v njih tudi razkošno prebiva, mi ponudijo priliko, da z njimi spletem odnos. Morda celo prebijem nekaj krogov bližine. Če tega ni, se ne zgodi nič.

O pogovoru pišem, kot da še nikoli nisem slišala za družbene konvencije, za small talk, za profesionalne odnose, za javno lice. Mojo željo, da bi ljudje večino časa govorili o tistem, kar jih zadeva, do česar čutijo strast ali odpore, je seveda mogoče razumeti kot poblazneli idealizem. Toda hkrati velja tudi, da so časi tako hudičevo svinčeni, da so nas samo še javna lica, da so pogovori, ki jih sploh še nismo imeli, se pa jih nadejamo, že zrežirani, preparirani, moderirani, da je na stavnicah vselej bolj pomemben tisti »kazati se«, malo manj pa »biti tu«. Resno, ljudje, saj smo – tisti, ki pač smo – stari dovolj, da lahko bedasto igrico opustimo. Dajmo se pogovarjat’ in dajmo si priznat’, da se vsi ne moremo pogovarjat o vsem. Dajmo si in izmenjajmo tisto, kar nam je resnično pomembno.

Panorama 2. 11. 2015

Nespregledano: oktober

Ilustracija: Ana Baraga

Vedno hladneje postaja in to se opazi tudi na naši rubriki, ki je vse bolj polna. K oktobrskemu naboru članku in vremenu primerno tako priporočamo kuhano mlado vino – letina 2015 je spet odlična, zatrjuje del našega uredništva, medtem ko drugi del samo kima s kozarcem na ustnicah. Skratka, na zdravje, in berite: kako si je v kriminalkah očitno težko zamisliti morilko, ki bi ubijala iz čistega vznemirjenja; kako tatvine siromašijo literarno zgodovino; kako je Darko Macan zombijem vrnil dušo; kako moške odbijajo pametne ženske; zakaj moramo biti hvaležni našim učiteljem pisanja ter zakaj je od akademikov nemogoče pričakovati, da bi pisali razumljivo in jasno. Za konec pa še bonus posladek.

 

Mislim, da sem med odraščanjem šel pogosteje na Mars kot sem v New York, čeprav je bil Manhattan oddaljen le 45 minut in 15 centov vožnje z avtobusom.

George RR Martin: Our long obsession with Mars (The Guardian, 1. oktober)

 

Zakaj pisatelji zmeraj dobimo to vprašanje? Zakaj bralci vztrajajo pri tem, da bi izvedeli, ali je zgodba, ki so jo z užitkom prebrali, »resnična«?

Leslie Pietrzyk: Did It Really Happen? Fact, Fiction, Fate. When Fiction Seems All Too True (Literary Hub, 5. oktober)

 

Še vedno se trudimo, da bi sprejeli, da je lahko tudi moški žrtev ženske zločinke, zlasti takrat, ko ima nasilno kaznivo dejanje tudi seksualni element. To velja tako za kriminalke, kot v življenju. Na nekem nedavnem dogodku so mi bralci in bralke povedali, da bi se jim zgodba o spolnem napadu ženske na moškega zdela neberljiva. »Preveč sramotna,« je dejal nek bralec.

Melanie McGrath: Murder she wrought (Aeon, 6. oktober)

 

Umberto Eco: Samo poglejte, kdo je s Severa romal v Atene: ekstremna desnica in ekstremna levica. Stari politični tabor se je povsem sesul sam vase.

Giovanni di Lorenzo: Je ta kaos za vas kot levičarja boleč?

Umberto Eco: Boleč ne, saj je bilo ideološki zaton mogoče predvideti. Kar bi od levice še lahko ostalo, je občutek za socialno trdnost, a tudi ta je postavljena na težko preizkušnjo, če je celotni hišni svet na nogah v trenutku, ko naj bi se v bližino naselilo 19 beguncev. S tem je ogrožena edina vrednota, na katero se levica še lahko sklicuje, preden gre vse skupaj k vragu.

Giovanni di Lorenzo, Umberto Eco: Italien ist immer ein rechtes Land gewesen (Die Zeit, 8. oktober)

 

Ko nekdo, kot je Breithaupt, ukrade knjigo, tudi če je to zelo stara knjiga, obstaja kataložni zapis, ki nam pove, da ta manjka – verjetno pa tudi še kakšna kopija kje na svetu. Toda ko ukrade pismo Flannery O’Connor Johnu Croweu Ransomu – razen če je pismo kdo fotokopiral –, to v bistvu preneha obstajati. Ne le, da smo izgubili informacije iz pisma, ne zavedamo se niti, da teh informacij nimamo.

Travis McDade: The Unseen Theft of America’s Literary History (Literary Hub, 8. oktober)

 

Pomislim na pomembnega teoretika družbenih paradoksov, Paula Watzlawicka. Napisal je knjigo z naslovom »Iskanje nesreče«. Sam verjamem v to dobesedno. Mislim, da smo ljudje mojstri tega, kako sabotirati svojo srečo. Želimo si, da bi bili morda skoraj srečni, vendar ne zares srečni. V resnici si ne želimo, česar si želimo. To je temeljni nauk psihoanalize.

Slavoj Žižek v Michael Schulson: Slavoj Žižek on Obama, Bernie, sex and democracy: “That’s the reality of global capitalism. Everyone is violating the rules” (Salon, 11. oktober)

 

»Moški potrebujejo pozornost,« je pojasnila. »Potrebujejo hrano, tisti mali sunek ega, ki jih od časa do časa obide. Dajem lahko svoji družini, svojemu delu – ampak v tem trenutku ne bom dajala moškemu.«

Odvrnila sem, da mi je vzelo dolgo časa, preden sem spoznala moškega, ki ga ni bilo strah moje moči, in Rihanna je odgovorila: »Sama sem še vedno v tem času.«

Miranda July: A Very Revealing Conversation with Rihanna(The New York Times Style Magazine, 12. oktober)

 

Macan, negativist kakršen je, se je najprej nad predlogom le namrgodil in zavihal nos, češ, takih debilan pa on že ne bo pisal, dokler čez par tednov v neki zgodovinski knjigi ni prebral, da velika kuga, ki je po Evropi kosila v 15. stoletju, ni pobila le, kot so sprva mislili, ene tretjine prebivalstva, ampak kar dve. Macanova prva reakcija (spet indikativna za njegov črni šarm) je bila menda: »Jebenti, zakaj ni kar vseh«.

In še v istem hipu se mu je vse skupaj sestavilo v odličen, divje originalen scenarij za, reci in piši, dve muhi na en mah: ZOMBIJEVSKO UKRONIJO, v kateri se je bralec za nameček prisiljen identificirati z nemrtvimi spakami […].

Izar Lunaček: Müsli in rüsbe: Mi, mrtvi (Delo, 14. oktober)

 

Nova študija /…/ dokazuje, da čeprav imajo moški radi idejo o partnerstvu z inteligentno žensko, jih te, ko jih spoznajo v resničnem življenju, odbijajo.

Erin Coulehan: This is why I’m still single?: Men think that smart women are sexy- but only from a distance (Salon, 21. oktober)

 

Zakaj imamo tako radi svoje učitelje pisanja? Zakaj se jih, še leta pozneje, spominjamo s tolikšno hvaležnostjo? Mislim, da zato ker se pojavijo, ko jih najbolj potrebujemo, ko smo mladi in ranljivi in se tipajoče približujemo tej obrti, za katero naša kultura nima veliko spoštovanja, a jo mi vseeno začenjamo ljubiti. Imajo toliko moči. Lahko bi nas zasmehovali, nas omalovaževali, da bi povzdignili sebe. A naši učitelji, če so dobri, namesto tega storijo nekaj malone svetega, česar nikoli ne pozabimo: jemljejo nas resno. Sprejmejo nas kot nove člane ceha. Prenašajo ne preveč čudovite zgodbe, ki jih pišemo, omamljene stavke, ki jih izgovarjamo, naše majave estetske teorije in naše poze, ker so bili tudi sami nekoč tam.

Mi rečemo: Mislim, da bi postal pisatelj.

Oni rečejo: Dobro zate. Nadaljuj.

George Saunders: My Writing Education: A Time Line (The New Yorker, 22. oktober)

 

Čeprav se strinjam, da sta Maček Muri in Pika Nogavička odlični besedili, bi jima družbo lahko delal tudi kakšen tekst, napisan v zadnjem tisočletju – glede na letnico nastanka izbranih besedil bi hči z lahkoto hodila v šolo z mojih berilom.

Tina Bilban: Rehabilizacija z Zoprno liriko. Zakaj pride do poškodb in kako bi jih utegnili pozdraviti? (LUD Literatura, 24. oktober)

 

Z drugimi besedami, včasih je preprosto večji intelektualni izziv pisati jasno in razumljivo. »Ni težko biti kompleksen, težje je biti enostaven,« pravi Bosley. »Če bi morali svoje razmišljanje prevesti v preprost jezik, bi to iz akademikov naredilo boljše raziskovalce in boljše pisce.« Verjetno pa bi to pomenilo tudi to, da bi več ljudi, vključno z njihovimi kolegi, prebralo njihovo delo.«

Victoria Clayton: The Needless Complexity of Academic Writing (The Atlantic, 26. oktober)

 

V Lynchevem lastnem govoru in govornih vzorcih iz njegovih filmov daje jezik vtis, da se uporablja manj za proizvajanje smisla in bolj za proizvajanje zvoka. Da bi užili stvarnost besed se moramo umakniti njihovi omejujoči naravi.

Dennis Lim: David Lynch’s Elusive Language (The New Yorker, 28. oktober)

 

Mistika na ljubljanski filozofski fakulteti, predvsem na oddelkih za filozofijo in primerjalno književnost, visoko kotira.

Jožica Grgič: Ena sama odličnost (Sobotna priloga, 30. oktober)

 

Fenomen, s katerim imamo opravka, je v strokovni literaturi znan kot »storilnostno naravnana podoba« in je, če bi ga poskušali zajeti v formuli, samodojemanje, ki temelji na prepričanju, da smo vredni le toliko, kot smo produktivni.

Anej Korsika: Motor z notranjim zgorevanjem. O storilnostno naravnani samopodobi (Pogledi, 31. oktober)

 

Bonus za vse ljubitelje Bartelbyja: Krasna interaktivna analiza enega najpomembnejših in največkrat interpretiranih literarnih besedil. Zabavajte se.