Jonathanu Franznu je 1. septembra izšel novi roman Purity. Čudaški dajalnik uvodne povedi želi biti duhovit, hkrati pa je z glagolom iziti vselej tako kot z glagolom ejakulirati – oba povzročata veliko veselje. Purity je tipično franznovski roman, kar vobče pomeni, da je drugačen od ostalih dveh uspešnic, Popravkov in Svobode, kakor sta se med seboj razlikovala tudi prejšnja dva romana. Da, zopet duhovičim. Lepota Franznove pisave je, da ni uniformna, edino, kar od njega na ravni forme lahko vselej pričakujemo, sta ironija in slogovni eksperiment (pa ne v smislu tragičnih rodilniških metafor ali mallarmejevskega niča), na ravni vsebine pa globok potop v človeško duševnost.
Če je bilo tovrstno potapljanje v prejšnjih uspešnicah znosno, saj smo se potapljali v običajno neznosne ljudi, je tokratni potop vseskozi na robu možnosti, da nam zmanjka zraka. Glavna protagonista Pip in Andreas sta namreč zastopnika tistega, kar je s pripadniki določenih generacij najbolj narobe: Američanka Pip je t. i. millenial, pripadnica generacije Y, ki je nekako imela vse, pa nikoli zares zadosti (ljubezni), ki je na svojo mamo navezana zlasti zato, ker je globinsko osamljena, ki je avtorefleksija na dveh nogah, oborožena s koncepti, ki ji nikoli ne pridejo prav.
Pip se po liniji čudaškega aktivizma znajde na samem z Andreasom Wolfom, vodjo organizacije Sunlight Project. Organizacija si prizadeva za podobne reči kot Wikileaks, pri čemer je Andreas vseeno bolj seksi od Assanga. Wolfova zgodovina je vzhodnonemška in morilska, a o tem več v knjigi sami. Tisto, kar je narobe na Wolfu, je njegova brezmejna aroganca, kapaciteta glavo držati v lastni riti skoraj do zadušitve. K sreči tudi Wolf sreča ljubezen, da ga malce počloveči, da si tudi Franzen, njegov avtor, oddahne od sociopatije.
Naslov romana napeljuje na Pipino pravo ime (newage!) in na pojem »čistost«, s posebno pozornostjo naložen na moralne in etične dileme, spletene okoli ravnanja junakov. Franzen preigrava večno: kako je mogoče, da se dobrim ljudem zgodijo slabe stvari in obratno, kako je mogoče, da se slabim ljudem zgodijo dobre stvari; ali obstaja manjše ali večje zlo; ali je mogoče sporno ali zlo dejanje upravičiti na podlagi njegovega učinka; ali bomo zlo dejanje prej odpustili simpatičnemu človeku; kdo sploh odloča o dobrem in zlu, ali o tem lahko odločamo sami; toda kako lahko o dobrem in zlu odločamo sami, ko pa imamo vselej pred seboj svoje lastne specifične interese ipd. Franzen preigrava tudi posebno: ali je humanitarni projekt manj humanitaren, če ga vodi sporna oseba ali pa ga poganjajo sporne namere; ali je dovoljeno manipulirati, da bi dosegli dober učinek za skupnost; ali je bila Vzhodna Nemčija bolj zanikrna od današnje Amerike ali je Amerika bolj zanikrna od nekdanje NDR in naposled, kako lahko demokratično imenujemo tisto, kar je nadzorovano, predvideno in vseskozi urejevano.
Ker Purity še ne moremo brati v slovenščini in ker sem o dilemah, ki jih naslavlja Franzen, ponekod že pisala in jih zares ne bi želela ponoviti, pred vas prinašam izbor petih odlomkov oziroma povedi, po katerih pa bi Franzna vseeno lahko prepoznali–če bi ga postavili med, recimo, Ivana Sivca in Michaela Chabona. Nekatere poteze stežka umrejo.
»Oh, mucka, tako vesela sem, da te slišim,« je po telefonu povedala dekletova mama. »Telo me spet izdaja. Včasih se mi zdi, da moje življenje ni nič drugega kot en sam dolg proces telesne izdaje.«
»A ni takšno vsakršno življenje?« je reklo dekle, Pip.
Uvodna dva odstavka romana, pa smo že pri smrti in propadu. Luštno, a ni?
Kriviti mamo je bilo tako lahko. Življenje bedna kontradikcija, neskončno poželenje, a sredstva omejena, rojstvo le vozovnica do smrti: zakaj ne bi krivil tiste osebe, ki te je staknila z življenjem? OK, mogoče ni bilo pravično. Toda tvoja mama bi lahko vselej krivila svojo mamo, ki bi potem nadalje krivila svojo in tako nazaj vse do Vrta. Ljudje so mamo krivili že od nekdaj in večina, o tem je bil Andreas prepričan, so imeli mame, ki so si to zaslužili v manjši meri kot njegova.
Andreasov odnos z mamo je zapleten, prav kakor je zapleteno razmerje med Pip in njeno mamo. Obe zazrti vase, pri čemer je Andreasova v resnici brezbrižna, Pipina pa le izjemno preplašena. Franzen se v svojih romanih rad vrača k osnovni celici, še raje pa pokaže, da osnovna celica z odraslim človekom, ki potuje na svojem vlaku, manipulira le, če ji ta dovoli. Pomnimo, Popravki so roman, v katerem izvemo o družinah vse, kar smo hoteli, pa tudi tisto, česar nismo.
Kar naenkrat, ob možnosti, da jo bo pofukal, je izkusila povsem drugačen vrhunec. Manko frikcije, s katerim je prispela do tega trenutka, hitrost in usmerjenost, s katerima je uredil njuno srečanje, lahkotnost, s katero jo je pripravil, da je gola stala sredi hotelske sobe, povezani s spletom pomislekov – oče, morilec, upravljavec žlic, ubežnik, norec – so priklicali eno samo misel: ni hotela postati njegova ženska.
V Purity je veliko seksa in masturbacije. Tudi v prejšnjih romanih si je Jonathan dovolil izlete v čutnost, a so bili ti vseeno bolj zadržani, bolj protestantski. V Purity pa se zlasti v drugem delu zdi, da je libido prevzel krmilo. Andreas ima kar naprej trdega, seks je njegovo zatočišče, šport, oddih, veselje. Težko ocenim, ali je to povezano z vzhodnonemško razbrzdanostjo – češ, v javnih prostorih so se vselej zadrževali, da so lahko zasebno eksplodirali – ali pa si je Jonathan pač dal duška, na katerega se je pripravljal že dekade.
Hotel je, da bi verjela, vendar ni bil prepričan, če sam verjame. Če je bil čas neskončen, potem so tri sekunde in tri leta predstavljali enak neskončno majhen odlomek. In torej, če je bilo napak zadajati strah in trpljenje tri leta, s čimer bi se vsi strinjali, potem zadajati to tri sekunde ni bilo nič manj narobe. V tej matematiki, v infinitezimalnem trajanju življenja, je ujel bežečo podobo Boga. Nobena smrt ni bila dovolj hitra, da bi upravičila zadajanje bolečine. Če si lahko računal, je to pomenilo, da je vanjo posegala moralnost.
To zgoraj imenujem inženirska metafora. Podobne polznanstvene polgnostične resnice so raztresene po vsem romanu. Franzen je v inženirski metafori izvrsten. Pomnimo prigodo z zaporednim vezjem božičnih lučk, ki jih je skušal razplesti z alzheimerjem ovenčani oče Alfred? Pomnimo, kako je mukotrpno razpletanje postalo metafora za sodobnost?
No, to.
Kar se je dogajalo v virtualnem svetu, kjer je lepota obstajala z namenom, da so jo sovražili in omadeževali, je bilo bolj zavezujoče od tega, kar se je odvijalo v resničnem svetu, kjer se je zdelo, da lepota nima nobenega smisla.
A ni res al’ je?
Jonathan Franzen: Purity. Fourth Estate, London, 563 str., 20 GBP.
*Roman Purity bo v slovenščini izšel pri Beletrini. Žal še ne prav kmalu. Do takrat se lahko tolažite z romanoma Popravki in Svoboda, avtobiografijo Območje nelagodja ali esejistično zbirko Kako biti sam.