Ilustracija Damijana Stepančiča iz knjige Modri Portugalec.
Kombinacija Peter Svetina & Damijan Stepančič ni nova, čeprav vsakič prinese nekaj novega; skupaj sta dobila večino osrednjih slovenskih nagrad na področju mladinske književnosti, se uvrstila na IBBY častno listo in dvakrat v mednarodno zbirko Bele vrane ter leta 2020 pripravila poslanico ob mednarodnem dnevu mladinske književnosti, ki je potovala po vsem svetu. Tokrat sta združila moči pri Modrem Portugalcu podnaslovljenem Romanček, napisanem v maniri Alic Lewisa Carrolla (Alice’s Adventures in Wonderland in Through the Looking-Glass; v slovenski izdaji iz leta 2011 (Mladinska knjiga): Aličine dogodivščine v čudežni deželi).
Lewis Carroll je z Alicama ustvaril kompleksni nonsensni besedili, ki še vedno nagovarjata sodobnega bralca. Hkrati pa se življenje obeh del nadaljuje tudi z vstopanjem Alice in njej tako ali drugače sorodnih junakinj v druge čudežne svetove. Med slovenskimi stvaritvami so verjetno najbolj znani roman in drama Evalda Flisarja Alica v Nori deželi ter strip Evalda Flisarja in Pšene Kovačič Alica v Poteruniji, pred kratkim smo v prevodu dobili strip Alica v Sussexu Nicolasa Mahlerja; z Robertom Gilmorjem je Alica skočila celo do kvantne dežele (Alice in Quantumland), medtem ko je Carlos Bueno svojo Lauren poslal v Userland (Lauren Ipsum), če naštejem le nekatere.
In Peter Svetina je svoji Anji Klari odprl vrata (no bolje rečeno zabojnik s časopisi in prostor za padanje pod njimi) v svet Modrega Portugalca in Vlade Rizzi.
Anja Klara se je, potem ko je padla z bratovega kolesa, užaljena, ker bratec tega, da jo je izgubil, še opazil ni, usedla na »velik zaboj, v katerega so raznašalcem časopisov odlagali časopise«. Z nogami je bingljala po zraku pa je v »pokrovu nekaj zahrustalo, nekaj se je prelomilo in Anja Klara je padla med časopise«. K sreči ne na podganjka Hijacinta, ki pripomni: » … in še sreča, da si padla na časopise. Ker če ne bi bilo časopisov, bi me zmečkala. Tako sva pa samo skupaj padala in padala globoko dol.«
In čeprav zgodbo o padanju izvemo šele po osmem poglavju, ko nastopi Predpoglavje oziroma minus prvo poglavje, se prav s tem padcem v zabojnik dogodivščina Anje Klare in Hijacinta v deželi pod časopisi prične.
Modri Portugalec ima kar nekaj značilnih potez Svetinovega ustvarjanja. Njegov prepoznavni način tvorjenja stavkov, poigravanje z besedami, nenazadnje tudi s črkami in zlogi ali pa na drugi strani z rečenicami in bralcu bržkone dobro poznanimi kanonskimi besedili:
»O, Vrbas, rečna draga, vas domača,
kjer hišam ojegas toji očet, a
dabuka žeja me iz tvoj gas! veta
pel jala nebil, a gol!, fiva kača.«
Kot smo vajeni, ima Svetina potrpljenje, da prisluhne svetu, v katerem živimo. Da se ustavi pa ga malo pogleda z vseh strani, vse njegove sivine. Da posedi pa spusti v zgodbo kakšnega čudaka, ki ga ponavadi spregledamo. Pa čeprav gre za čudaka tipa čriček Genadij (Kako zorijo ježevci), ki hoče pomendrati cel svet, pa ga vsak večer drug par prijateljev prepriča, da naj vendarle še malo, takole za en dan, odloži svoje kotaljenje. Zvečer, ko je kotaljenje vendarle premaknjeno za še en dan, prijatelja gledata svet, ki je lep, ampak včasih čisto malo manj.
In zdi se, da je tak, malo manj lep, tudi svet, v katerega sta globoko dol padala Anja Klara in Hijacint. Da je to vendarle svet, preko katerega se je nekaj Genadijev malo bolj konkretno zakotalilo. Da Anja Klara in Hijacint nekatere čudake vendarle opazujeta manj prizanesljivo. Nenazadnje sta v ta svet le padla preko zaboja s časopisi. In če preletimo naslove v časopisih v času, ko Modri Portugalec prihaja na slovenski knjižni trg, se nam ta kaže, kot da je (nekoliko) iz tira.
Naravo sveta, v katerega padeta Anja Klara in Hijacint, v veliki meri določa Vlada Rizzi. »Bila je okrutna,« zapiše Svetina. Potovala je naokrog in oprezala za otroki, ki so jih starši zasuli z igračami. Da bi jim pač dali mir. Vsa sladka jih je peljala na sladoled, nato pa zaprla v steklene kletke. In starši še opazili niso, da pod tistimi kupi igrač ni več otrok. Iz igrač so ji zasužnjene podgane izdelovale neudobne stole, lasulje in žimnice za ljudi, ki imajo težave s hrbtenico. In ljudi je na neudobnih stolih, ko so po cele dneve sedeli v službah, vedno bolj bolel križ. Kupovali so njene žimnice, ki niso kaj prida pomagale, in si ob tem pulili lase, potem pa kupovali še njene lasulje. Z otroki, zaprtimi v kletke brez lastne volje, naj bi bilo vse skupaj še lažje, a že sedaj so se tako otroci kot odrasli pridno pokoravali ministroma Vlade Rizzi, Ministru za kimanje in Ministru za edino razlago. Otroci in odrasli, ki jih je Vlada Rizzi dobila v pest, so pridno trenirali vratne mišice, da so lahko ves čas kimali.
Vlada Rizzi pa ni okrutna postala kar tako čez noč: »Vlada Rizzi je odhajala. Sploh prvič, odkar je njena mama, ko je bila stara pet let, tako pretepla njenega psička, da je poginil, in zmetala v peč vse njene igrače, sploh prvič od takrat, ko se je odločila, da bo hudobna in nepremagljiva, se je v njej nekaj odkrhnilo. Za hip se ji je zazdelo, da mogoče ne ukazuje vsemu svetu.«
In tako se oblikuje svet, v katerem je temno sive več, kot smo bili do sedaj vajeni za svetove Petra Svetine.
Ampak takim, kot je Anja Klara, se, kar je še kako jasno tudi Vladi Rizzi, »tisti kilavi pamži usedejo v srce in bi jih radi rešili.« Kar Vladi Rizzi ni čisto jasno, pa je, da take punce in njihovi podganjki z nekaj poguma in prijateljev pa s kakšnim kolutom sira lahko obrnejo sistem na glavo, in potem morajo vladarice na pot in kaj lahko se zgodi, da na begu izgubijo glavo (če vas zanima, kako, morate pa prijeti knjigo v roke).
A tudi od tu naprej ne gre vse tako zlahka, kajti otroci brez volje se tudi iz odprtih kletk ne premaknejo: »”Zlepa ne bodo šli, navajeni so vpitja,” je rekel Modri Portugalec, “žal. Sprva bo treba drugače.” […] Glava, počesana na prečko, je zarjovela: “ALO, VSI VEN!!!”
Otroci so se dvignili in začeli prihajati iz kletk.«
Temno siva torej ne ostane brez drugih odtenkov sive. Modri Portugalec se zaključi z bratcem, ki Anjo Klaro spravi ven iz škatle s časopisi pa s palačinkami in breskovo marmelado, tisto s celimi koščki breskev. Nenazadnje sta se Vid in Klara domov na palačinke odpravila že v Ropotarni:
»In na vrhu stopnic stoji mamica.
“Pridita! Palačinke!” zakliče.
“Palačinka je luna,” reče Vid.
“Luna je domá,” reče Klara.
“Greva na Luno,” reče Vid.«
Peter Svetina nam tokrat odstre pokrov zabojnika v svet, ki ga sotvorijo priliznjeni pomočniki, starši brez časa za otroke, otroci brez lastne volje, predvsem pa precej kimanja. Dokler še imamo deklice, kot je Anja Klara, še gre. Ampak ne moremo računati, da bo vedno takšnale deklica skupaj s podganjkom (ker čisto sam človek vendarle težko spreminja svet) padla globoko v svet, ki je iztiril. Ali vendarle?
Svetinovo besedno potovanje vseskozi spremljajo tudi Stepančičeve ilustracije. Te se, sorodno kot Svetinov tekst, navezujejo tudi na nekatere elemente izven dotičnega literarnega sveta. Navezujejo se med drugim na že omenjeni Alici ̶ na Alico Anja Klara, za katero sicer sklepamo, da je v zaboj s časopisi padla iz našega časa in prostora, spominja že z izbiro oblačil. Hkrati pa Stepančič mestoma nadaljuje tudi likovno pripoved iz drugih literarnih svetov istega ustvarjalnega tandema, predvsem iz Ušesa sveta, zbirke kratkih zgodb, ki je prav tako z različnih plati naslavljala posameznikov položaj v družbi. A če smo bili iz zbirk kratkih zgodb vajeni, da sta tekst in ilustracija, pa čeprav sta nastajala vsak zase in bi lahko stala tudi sama, iz strani v stran skupaj v prepletu sotvorila pomen, tokrat tekst vendarle prevzema glavno vlogo, nenazadnje je pred nami roman(ček).
Še ena literarna poslastica utečenega tandema torej, ki nam vedno znova prinaša zmes domačnega in izvirnega. In če se po vsem napisanem sprašujete, če je to (sploh) knjiga za otroke: seveda je. To je knjiga za vse!
Petr Borkovec Fotografija: Arhiv Dnevov poezije in vina
Za ustvarjanje Petra Borkovca (1970), enega najbolj znanih čeških pesnikov srednje generacije, je značilna izrazita apolitičnost. V njegovi poeziji ni nobenih referenc na politično stvarnost vzhodnoevropskih dežel, na komunizem, tranzicijo, oporečništvo in vse, kar spada zraven. Že s svojimi prvimi pesniškimi zbirkami, ki so izšle v začetku devetdesetih let, je namreč trasiral povsem samosvojo pot v literarnem ustvarjanju; s poezijo, prepoznavno po tenkočutnih in barvitih opisih urbanega in podeželskega okolja, ki s svojimi presenetljivimi obrati bralca vedno znova presenetijo, in s posebno pozornostjo na – če tako zapišemo – »notranje življenje« živali in rastlin. Ta tematika je kot rdeča nit posebej poudarjena tudi v slovenskem prevodu njegovih izbranih pesmi z naslovom Iz notranjosti. Izpostaviti je treba njegov obsežni prevajalski opus. Prevaja večinoma ruske emigrantske pesnike 20. stoletja, s pomočjo jezikoslovcev tudi starogrško dramatiko, naveden je celo med avtorji prevoda izbranih pesmi korejske poezije.
Petr Borkovec, avtor petnajstih pesniških zbirk, urednik literarnih revij Souvislosti in Literární noviny, dobitnik pomembnih literarnih nagrad (Jiří Orten, 1995) in kurator dogodkov v praški literarni kavarni Far, je častni gost letošnjega festivala Dnevi poezije in vina, ki v organizaciji Založbe Beletrina poteka konec avgusta na Ptuju in v številnih drugih slovenskih krajih.
Pred nekaj tedni, ko sva se dogovarjala za pričujoči pogovor, ste omenili, da se ravno odpravljate v slovaške gore Vel’ka Fatra, da bi zbrali gradivo za reportažo o tamkajšnjih volkovih. Slišalo se je kot pustolovščina iz romanov Jacka Londona. Kako je šlo?
V slovaške gore sem se odpravil z dvema znanstvenikoma, ki že vrsto let proučujeta obnašanje volkov v divjini. Želel sem namreč napisati zgodbo o živalih, a tudi o ljudeh, ki jih dobro poznajo. Na pot smo vzeli le najnujnejše stvari, tudi nekaj malega hrane. Spali smo pod milim nebom, le na odejah. Tri dni smo negibno in v čisti tišini ležali na odejah. In čakali. Volkov na žalost ni bilo. Videli pa smo pet odraslih medvedov in šest mladičev. Ter enega risa.
Se sicer pogosto udeležujete takšnih odprav? Sklepal bi, da pesniku, ki z zanimanjem in posebno naklonjenostjo piše o živalskem in rastlinskem svetu, predstavlja tovrstno podajanje v divjino, v neznano pomemben vir ustvarjalnega navdiha?
Na tej odpravi sem veliko pisal, napisal tudi nekaj verzov. Morda tudi zato, ker sem bil nenehno zelo lačen, lakota pa v meni vedno spodbudi željo po opazovanju in pisanju. Občasno se res lotevam takšnih in podobnih »izletov« v svetove, ki jih sicer ne poznam. Pred nekaj leti sem preživel nekaj časa z ljudmi, ki skrbijo za divje živali v Pragi. Ob drugi priložnosti sem nekaj dni spremljal in se pogovarjal z voznikom avtobusa na njegovi poti po podeželju. Mislim, da je tisto, kar me žene in spodbuja k takšnim odpravam, dejstvo, da vedno potekajo povsem drugače od mojih pričakovanj. Vse bolj tudi vidim, pravzaprav, da iz podobnega razloga tudi pišem.
Literarni kritiki izpostavljajo zanimive opise pokrajin, urbanih in podeželskih, zlasti vašo zmožnost, da te podobe v poeziji ubesedite na izviren način. To zagotovo ni mogoče brez urjenja v opazovanju, verjetno tudi z zavedanjem, da je opazovalec vedno del tistega, kar opazuje.
Prepričan sem, da je opazovanje, če je skrbno zasnovano, premišljeno in če se mu zares prepustiš, samo po sebi pustolovščina, ki neizogibno vodi v neznane, divje kraje.
V intervjuju, ki je objavljen v slovenskem prevodu vaših izbranih pesmi, navajate daljši navedek literarnega kritika, ki je v poeziji zaznal nekakšen rousseaujevski klic »nazaj k naravi«. Vaša poezija seveda ni eskapistična, še manj programska, zagotovo pa vsebuje poziv k drugačnemu pogledu na naravo in k premisleku o našem odnosu do nje.
No, k ničemur ne pozivam. Pišem o tem, kar imam rad, o tem, kar se meni zdi lepo in pomembno. To skušam početi tako, da tudi mene pesmi pogosto presenetijo, seveda pa tudi z mislijo na bralca, da mi ni treba predolgo čakati na presenetljive obrate.
Omenjeni kritik je v vaši poeziji zaznal poskus, afirmacijo »naravne lirike«.
Če se moja poezija prekriva z »novo naravno liriko«, »okoljevarstveno tesnobo« in hipsterskimi pesmimi o sobnih rastlinah, je morda to celo dobro. Toda gre le za delno prekrivanje.
Zanimiva se mi zdi misel o javnih branjih literature. V intervjuju ste dejali, da »nimate nič proti razgaljanju intimnosti v javnosti. Tudi zato, ker ljudje menijo, da so vaše pesmi zelo intimne. Vendar niso. So literatura«. Zveni kot ostra ločnica. Kje se v odnosu do vašega intimnega življenja začne in konča vaša poezija?
Začne se s prvim pritiskom na tipkovnico in vedenjem, da me v naslednjih treh urah ne bo nihče zmotil. V tistem trenutku se moje intimno življenje konča.
Sprašujem tudi zato, ker so pesniki, ki ste jih prevajali, zlasti rusko emigrantsko literaturo, denimo dela Zinaide Gippius, Georgija Ivanova in Josifa Brodskega, imeli zelo intimen odnos do literature. Srž njihove poezije, če grobo poenostavim, je bila bolečina, nesprijaznjenost s svetom, tudi zaradi njihove emigrantske izkušnje. Kako v sebi usklajujete vaš svet poezije s svetom poezije, ki ga prevajate?
Poezija vsakega avtorja ali avtorice, ki ga prevajam, me mora z nečim pritegniti, v meni spodbuditi močno zanimanje. Pri pesniku Vladislavu Khodaseviču, neformalnem vodji berlinskega kroga ruskih književnikov v emigraciji, me pritegne njegovo zavračanje realnega sveta, hkrati pa njegovo vztrajanje pri tenkočutnih opisih in percepciji tega sveta. Pri Ivanovu me denimo navdušujejo njegove preobrazbe poetskih strategij. Sicer pa sta bolečina in nesprijaznjenost s svetom še vedno tu, kajne?
Zagotovo. A še pred nekaj desetletji so »velikani duha«, kakor imenujejo pomembne književnike, imeli svoj prostor v družbenem, tudi v političnem življenju. S svojo besedo, držo, tudi načelnostjo so pomembno prispevali k senzibiliziranju družb tudi pri tematikah, ki navadno niso v fokusu javnih razprav. Zakaj je njihov glas postal marginaliziran?
Vpliv književnikov na družbeno ali politično življenje je zares neznaten. A tovrsten javni angažma ni v fokusu mojega dela. Raje se ukvarjam s tistimi področji in tematikami, ki se zdijo meni pomembna, a tudi v upanju – rekel bi, da v določeni meri izpolnjenem –, da se bo koga »prijelo«.
Že vrsto let vodite literarno kavarno Far in skrbite za njen program, katerega pomembna sestavina so javna branja literarnih del. Je danes že mogoče oceniti dolgoročne učinke novih razmer, povezane s covidom-19, ko se je družabno življenje preselilo na splet?
V času ustavitve javnega življenja sem v kavarni snemal desetminutne videe, enega ali dva na teden, ki smo jih objavljali na spletu. Sčasoma me je to delo zelo pritegnilo. Tudi posnetki so postajali vse boljši, režijsko in montažersko bolj dodelani. Sčasoma smo prek spleta ponudili tudi branja v živo. Tudi sam sem nastopil s svojimi pesmimi, česar pred covidom-19 ne bi nikoli počel. V določenih vidikih bi si želel takšen pristop ohraniti tudi v prihodnje.
Mnogi že uveljavljeni pesniki se prilagajajo novim razmeram, ne le digitalnemu svetu, temveč z izborom tematik in pesniškega jezika tudi spremenjeni senzibilnosti in percepciji sodobnega bralstva. V slovenskem prevodu malce izstopa pesem, v kateri ubesedujete vašo nesrečno izkušnjo s počitnikovanjem na Hrvaškem. Pesem je zagotovo zanimiva tudi za slovenske bralce. Po kakšnem ključu izbirate pesmi, ko pripravljate prevode vaše poezije v druge jezike?
Pesem je izbrala prevajalka Nives Vidrih. Tudi sicer puščam prevajalcem proste roke, ne posegam v podobo, ki jo o moji poeziji predstavljajo v drugih jezikih. Želim si le, da jim je prevajanje moje poezije v užitek. S pesmijo, ki jo omenjate, sem pravzaprav hotel preveriti, kako učinkoviti so troheji v češkem jeziku.
Nekje sem prebral, da v zadnjem času ustvarjate zlasti prozna dela. Kaj pripravljate zdaj?
Res je, v zadnjih letih pišem predvsem prozo. Prevedel pa sem tudi zbirko izbranih pesmi že omenjenega čudovitega pesnika Chodasevicha. In, s pomočjo veščega jezikoslovca, Evripidovo tragedijo Bakhantke, ki jo bodo uprizorili v Narodnem gledališču.
Pričenja se festival Dnevi poezije in vina, na katerem boste kot častni gost nastopili na več dogodkih. Kaj vam pomenijo gostovanja na takšnih festivalih.
Predvsem, stres (smeh). Toda ne samo to.
Izbor poezije Petra Borkovca, ki je izšel pri založbi Beletrina pod naslovom Iz notranjosti (pripravila ga je prevajalka Nives Vidrih), lahko kupite na tej povezavi.
Kodeljevo je v romanu Irene Svetek prizorišče zločina. Fotografija: Wikipedia
Imamo ga. Nov roman, nov krimič. Imamo novo (nastajajočo) serijo kriminalnih romanov. In glavni junak ni Martin Vrenko, niti Taras Birsa. Pravzaprav sploh ni detektiv ali kriminalistični inšpektor, pač pa državni tožilec.
Irena Svetek, avtorica romanov Od blizu, Sedmi val, Zaspi, mala moja, zaspi in priznana scenaristka (napisala je scenarij za celovečerni film Skupaj, scenarije za nadaljevanke in nanizanke Mame, Več po oglasih, Ena žlahtna štorija, Česnovi …) je napisala krimi-roman s pomenljivim naslovom Rdeča kapica.
In Rdeča kapica ni klasičen »whodunit«, niti povsem skandinavsko obarvani »noir« krimi-roman, čeprav se k slednjemu vendarle malce nagiba. Še najbolj bi zadeli, če bi ga označili za psihološko kriminalko, kjer je v ospredju predvsem raziskovanje človeških globin in tunelov. Avtorica veliko pozornosti nameni likom; med branjem se nam psihološki profili posameznikov/posameznic izrisujejo do potankosti, kar je – vsaj v tem žanru – še kako pomembno. Na ta način nam odpira njihovo (pod)zavest, da lahko lažje prodremo v njihov um, s tem pa bolje razumemo njihova dejanja in ravnanja.
Roman je – če izvzamemo uvodni zapis oz. neke vrste intro – razdeljen na tri glavna poglavja: Kodeljevo, Volk in Rdeča kapica. Gre za jasno strukturiran tekst, ki v zadnjem poglavju ponudi tudi pogled skozi oči žrtve, kar je v kriminalnih romanih redkost. Zdi se, da je Irena Svetek na vsak način želela povedati tudi zgodbo tiste, okoli katere se roman pravzaprav ves čas vrti. Kot da bi ji s tem ob koncu vdahnila življenje, ki ji je bilo na silo odvzeto že povsem na začetku. Odločitev, da se na koncu da besedo žrtvi, je tricky; s tem na nek način bralcu odvzamemo možnost povsem samosvoje interpretacije in mu na pladenj – nekoliko na silo – vržemo obrazložitev samega dogajanja, a po drugi strani lahko na ta način razjasnimo sliko in nastalo zmedo okoli umora – spoznamo lahko žrtev, njen vidik, njene vtise, njeno življenje …, kar osvetli marsikakšen zorni kot romana. Prav zato je pametovati o prednostih in slabostih žrtve-kot-govorca brezpredmetno, roman je treba sprejeti takšen, kakršen je.
In roman je dober. In glavni junak, državni tožilec Mio Aurelli je izrisan dobro, celo zelo dobro. Ker gre za prvi krimič v seriji, je še kako pomembno, da se like gradi, da jih spoznavamo počasi, da se nam tu in tam odkrije zavesa in s tem vpogled v njihove svetove in demone. Mio Aurelli, ki je pri preiskavi umora prisoten kot predstavnik tožilstva, je na nek način klasičen žanrski glavni lik; je nekoliko nergaški, ima dober občutek pri raziskovanju, rad popiva in je zasvojen z igrami na srečo. Vendar, da vse skupaj le ni tako klišejsko, poskrbi avtorica sama, saj mu – poleg hazarderstva in pitja viskija – vdahne tudi njegovo preteklost in demone, ki prihajajo z njo. Na ta način se soočimo kar s tremi travmami, ki jih je doživel – in vsaj delno tudi preživel – v preteklosti; kot prva je prometna nesreča v otroštvu, za katero je bil kriv njegov oče, druga je izguba otroka in kot tretja ločitev. In tako lik glavnega junaka dobi neko povsem novo dimenzijo.
Aurelli skupaj s kriminalistom Alešem Vidmarjem in ob pomoči patologa Patrika Valbureta ter Nine Kozamernik in Nacionalnega forenzičnega inštituta odkriva vrata in okna v ozadja osumljencev ter se sooča z vsemi mogočimi psihozami oz. deviancami. Tekom romana se prebija mimo raznoraznih (človeških) pošasti, dokler nekako vendarle ne pride do pravega, do morilca (volka) mlade najstnice Maje Ogrin, ki jo – oblečeno v rdeč plašč (asociacija na Rdečo kapico) – v jutranjem dežju najde mimoidoči »čudak« Marjan Hinks, ki ga je pred časom zdravila ne tako nepomembna psihiatrinja Leja Breznik, s katero se Mio Aurelli tekom preiskave umora zaplete v razmerje.
Ko vsej tej zgodbi dodamo še Violo Matjašec (Aurellijevo bivšo ženo), Avionko (njegovo sestro, ki pride pred njegova vrata po tridesetih letih) in skrivnostnega popa Anatolija Lazareviča iz Surdulice s še bolj skrivnostim predmetom v rokah, pravzaprav dobimo recept za učinkovit in dobro premišljen krimi-roman (z vsemi potrebnimi zapleti in zagatami, ki so nujna sestavina tega žanra).
Na tem mestu velja omeniti še dve časovni liniji, ki jih avtorica pelje skozi roman. Na nek način nas ta princip pisanja spomni na romane Dana Browna, ko neko dogajanje v preteklosti vpliva na dogajanje v sedanjosti. In tudi v tem primeru je tako, s to razliko, da se zgodbi proti koncu kar nekako zlijeta ena v drugo; na nek način lahko preteklo časovno linijo smatramo kot neke vrste predzgodbo, čeprav po koncu branja dobimo občutek, da bi lahko bila kar sozgodba, saj se ti dve časovnici tako zelo prepleteta (ali kar zapleteta?), da se nam zdi, da gledamo dve skoraj isti zgodbi, čeprav to seveda nista. V mislih imam predvsem Laleta (ali Lazarja), ki v vmesnih (preteklih) poglavjih »igra« glavno vlogo.
Najpomembneje pri tem romanu pa ni preiskovanje, kar se sliši morda malce nelogično in nenavadno, ker gre vendarle za kriminalni roman, pač pa raziskovanje; in ko govorim o raziskovanju, govorim o psihičnih motnjah in vsem, kar le-te prinesejo s sabo oz. zakaj se v prvi vrsti sploh pojavijo. Da je bilo raziskovanja veliko tudi za avtorico, je sama povedala tudi v nedavnem intervjuju za Metropolitan: »Veliko je bilo raziskovanja, med drugim psihiatričnih diagnoz, recimo, kakšne so posledice zlorab, kakšno je obnašanje odraslih ljudi, ki so žrtve in trpijo za posttravmatskim sindromom.«
Psihiatri že dlje časa opozarjajo na rast števila duševnih motenj pri odraslih, ki so bolj ali manj posledice neke travme[1] iz otroštva. Nepredelane travme namreč lahko ob primernih zbodljajih na grozovit način pokukajo na plan. Še kako drži trditev, da so nasilneži v večini primerov prav tisti, ki so bili v preteklosti potisnjeni v vlogo žrtve. Tako se znajdemo v nekem začaranem krogu, ki – če ga ne prekinemo – povzroča vedno več bolečin in tragičnih zgodb.
In ravno zato, ker je v krimi-romanu Rdeča kapica pomembneje, zakaj je nekdo storil zločin (in ne toliko kdo), se lahko dejstvo, da se morilec v zgodbi pojavi razmeroma pozno – s tem pa se bralca ob ugotavljanju storilca malce zanemari –, tudi spregleda.
Vsekakor gre za začetek uspešne serije, ki se bo po moji oceni razmeroma hitro postavila ob bok knjigam Avgusta Demšarja in Tadeja Goloba. Morda v naslednjih letih – glede na to, da je avtorica tudi scenaristka serij in filmov – Rdeča kapica oživi tudi na televizijskem zaslonu. Zgodba je zagotovo mamljiva za ekranizacijo.
Mi pa se že veselimo drugega dela, ki naj bi po napovedih luč sveta ugledal že naslednje leto …
[1]Travma je čustveno intenziven dogodek, ki presega naše sposobnosti spoprijemanja z njim. Ob dogodku občutimo ogrožajoča se čustva strahu, nemoči, groze in izgube kontrole. Občutek varnosti je porušen. Čustva ne zmoremo predelati, zato jih iz potrebe po preživetju potisnemo v podzavest in zamrznemo v določenih delih možganov, z vsem kar smo takrat doživeli. To nam sicer omogoča nadaljevanje življenja, vendar pa nezavedno vpliva na celotno naše delovanje in se lahko izraža preko različnih telesnih in psihičnih simptomov (vir: www.sabina-psihoterapija.si/travma/).
Irena Svetek: Rdeča kapica, Beletrina, Ljubljana 2021. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.
Ptuj bo kmalu spet »pesniško srce Evrope«. Gostil bo že petindvajseto izdajo festivala Dnevi poezije in vina, ki ga organizira založba Beletrina. Številčna bilanca četrtstoletnega delovanja je impresivna: 2000 nastopajočih, 1200 dogodkov, 100 tisoč obiskovalcev, 10 tisoč medijskih objav … O tem, kar se skriva za številkami, smo se pogovarjali s programskim vodjem festivala Alešem Štegrom.
Dnevi poezije in vina bodo letos potekali petindvajsetič po vrsti. Kako gledate na prehojeno pot, ki je že kar dolga?
Dolga za večnost, za nas pa je bila kratka. Občutek imam, kot da smo začeli včeraj, seveda pa po malo bolj temeljitem premisleku ne morem mimo dejstva, da smo festival ustanovili v analognem svetu, da smo prva vabila pošiljali po faksih in klicali pesnike po svetu po fiksnih telefonih, potem pa smo nestrpno čakali, ali bo kaj zlezlo iz mašin, ali bo kak odgovor. To je bil čas, ko je bilo dogajanje v slovenski kulturi manj intenzivno, festivalov je bilo manj, pa tudi ostalih dogodkov, horizonti so bili zastavljeni drugje. Tudi potem, ko se je pojavila množica drugih festivalov, smo se trudili, da bi naš festival še naprej ohranjal svoj značaj, svoje specifike, kot so druženje, odprtost, srčnost, dostopnost. Nenehno smo preizkušali nove recepte, poskušali biti še boljši, nenehno smo si izmišljevali nove forme in pristope. Kljub rasti smo ostali festival z vsebino, ne pa spektakelska parada, kot se to rado dogaja z rastjo nekega festivala, pa četudi je pesniški.
Na kaj se najraje spomnite, na kaj ste najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosen na knjige poezije naših festivalskih gostov, ki smo jih izdali. Nastala je vrhunska zbirka s poezijo zelo različnih estetik, nekaj, kar trajno ostaja v našem okolju. Mislim, da premalo poudarjamo založniško dejavnost, ki je vsako leto ključen segment festivala. Vedno izdamo knjige osrednjih gostov festivala, brošure vseh sodelujočih pesnikov, pogosto antologijske preglede, na spletu je izjemno bogat arhiv, pa tudi še kaj drugega.
Ponosen sem tudi na to, kako dobro se je v festivalsko dogajanje vključevalo lokalno prebivalstvo. Veliko, veliko večji izziv se mi je od samega začetka zdelo, prepričati v težo in smiselnost festivala nekoga, ki nima veliko veze s poezijo, ga navdušiti, da pride na dogodke festivala in si ustvari lastno mnenje, kot pa obnavljati utečene rituale strokovnih javnosti. Vedno smo imeli dober obisk in vedno smo festival delali za vse, tako za posvečene kot za tiste, ki so se bili pripravljeni prepustiti se pesniškemu doživetju.
Ponosen sem tudi na to, da smo veliko delali z mladimi in z ranljivimi skupinami, z drugimi umetniki. In na to, da nismo nikoli nehali poskušati kaj novega.
Obiskovalce ste prepričali, da so prišli na festival, tudi tako, da ste jim poleg poezije ponudili kozarec vina …
Tudi tako, ja. In to izbranega in vrhunskega vina. Nikoli ni šlo za hektolitre, čeprav so predvsem v začetnih letih festivala porogljivci radi govorili o ekscesih na festivalu. Zmeraj je šlo za izjemnost vsakega od predstavljenih vin, za razkrivanje zgodb v ozadju, za življenske zgodbe vinarjev. V tem smislu smo širili enološko znanje, a največkrat ne tistega predvidljivo dolgočasnega, retoričnih formul vinskih ekspertov, ampak živ utrip ljudi, ki živijo za vino. Enako izbrana, kot so bila naša vina, je bila tudi poezija. To je bil naš recept, ki nas je naredil drugačne in je vodil k uspehu. Ljudje so vedeli, da bodo zmeraj dobili kvalitetno vsebino, ki bo prodrla globoko in tam še nekaj časa odmevala. To pa je nekaj, kar se ne da kupiti in kar tudi najboljši PR dolgoročno ne more vzpostaviti, če stvar nima resničnih temeljev.
Pri nas obstaja stari problem, da je poezija smatrana kot kulturni izdelek, vino pa kot kmetijski, kar je nezdružljivo s stališča vladnih politik, financiranja, promocije itd. Mi smo pokazali, da se da odlično povezovati zgodbe literatov in zgodbe vinarjev, tudi z Hudimi pokušnjami, a smo pri tem izgubili neskončno časa in truda ob birokratih, vladnih politikah in ljudeh, ki so plačani za to, da se zadeve ne spremenijo.
Kaj pa je bilo najtežje v teh 25 letih?
Najtežja je bila selitev iz Goriških Brd na Ptuj. Festival je bil na Goriškem zelo lepo sprejet, a v konstelaciji, ki se je tam vzpostavila, ni imel več prihodnosti. Selitev na Ptuj, ki je moj rojstni kraj in tudi rojstni kraj Jelke Ciglenečki, ki je takrat vodila festival, ni bila posejana z rožicami. Marsikaj je bilo treba začeti na novo. Sedaj smo močno zasidrani na Ptuju, v identiteti mesta in kulturni ponudbi regije. Zadnje čase imamo veliko povpraševanje okoliških krajev po dodatnih dogodkih festivala, a ker nimamo toliko kadrovskih kapacitet, jih moramo zavračati ali prestavljati. A pozna se kilometrina in to, da so nas ljudje dejansko sprejeli – ne le v vljudnostno preddverje, ampak naravnost v njihova srca.
Kako potekajo priprave na letošnji festival? Ste se bali, da bi ga morali organizirati virtualno?
Festival je imel srečo, da je tudi lani potekal v živo. Izpeljali smo ga s celotno predvideno mednarodno udeležbo, kar je bil redek unikum. Verjamem, da bo tako tudi letos, seveda pa imamo pripravljene rezervne scenarije.
Ob petindvajsetletnici smo pripravili kar nekaj zanimivih vsebin. Ena od njih je programski sklop Share a Light, Deli luč. Gre za projekt, ki je narejen na podlagi Festivala upanja, ogromnega virtualnega festivala, ki smo ga zelo uspešno izpeljali v času pandemije. Pri projektu Deli luč ustvarjalce nagovarjamo, da na spletni strani z drugimi delijo okruške svoje sreče – lahko gre za tekst, fotografijo, video, zvočni posnetek ali kaj drugega. Ko naložiš vsebino, se na interaktivnem zemljevidu prižge luč. S prižiganjem luči bomo brisali politične, etične in druge meje. Tako smo vsi skupaj neugnani Prometeji, prinašalci luči v časih, ki niso lahki, saj so zelo nepredvidljivi.
V soboto, 28. avgusta, bo na sporedu celodnevno intenzivno dogajanje po starih ulicah Ptuja, ki smo ga poimenovali Promenada okusov. Ljudi bomo spodbujali, naj se premikajo po različnih lokacijah v mestu, prisluhnejo poeziji in drugemu dogajanju, poskusijo vrhunska vina in hrano. Sledilo bo zaključno pesniško branje na prenovljeni tržnici in koncert skupine Silence.
Letos se selimo na novo lokacijo, na tržnico, saj lokacijo pred Muzikafejem, kjer smo gostovali običajno, prenavljajo. To je za nas precejšnja logistična preizkušnja.
Pri festivalu tudi letos spodbujamo politično noto, in sicer z Odprtim pismom Evropi, ki ga piše nemški pesnik in akademik Durs Grünbein.
Predstavite nam malce letošnja osrednja gosta festivala.
Petr Borkovec, ki prihaja s Češke, je izjemen pesnik in prevajalec, pa tudi intriganten premišljevalec vizualne umetnosti. Njegova poezija se odlikuje po močnem jeziku podob. Ana Maria Amaral je zadnje čase najbolj prevajana portugalska pesnica, ki ima tudi izjemen smisel za humor in samoironijo. Je prva Portugalka v fokusu festivala, tako da bomo z njeno pomočjo spoznavali novo jezikovno in geografsko območje.
Poseben sklop festivala ste namenili tudi mladim avtorjem.
Torek bo na festivalu namenjen mladim avtorjem. V Ljubljani se bo na štirih lokacijah vila pesniška povorka, kjer bodo mladi avtorji predstavili svoje prevode poezije uglednih avtorjev, ki so nastajali v koordinaciji Luke Benedičiča. Skupaj bo nastopilo 20 mladih pesnikov in prav toliko starejših iz vse Evrope. Hkrati pa bomo na spletu brezplačno ponudili digitalno izdajo teh prevodov. Projekt je namenjen spletanju vezi med različnimi generacijami pesnikov.
Ali imamo v Sloveniji veliko mladih pesnikov?
Imamo jih veliko, ne ostanejo pa vsi zvesti poeziji, vprašanje je tudi, koliko so se pripravljeni vključevati v mednarodni kontekst. To še vedno ni samoumevno, je pa možnosti veliko več, kot jih je bilo nekoč. Recimo razne rezidence, prisotnost poezije na spletu, vedno manjša nacionalna zaznamovanost poezije in vedno večja internacionalizacija … V poeziji prihaja do tektonskih premikov. Poezija prihodnosti se ne bo več sklicevala na tradicije, pisane v nekem jeziku, ampak na prevodno polje. Pri Versopolisu to zelo proaktivno podpiramo. S tem tudi pomagamo pesnikom, ki prihajajo iz okolij, ki so manj naklonjena poeziji.
Se je še kaj zanimivega zgodilo s poezijo v teh 25 letih?
Morala se je prilagoditi usihu javnega interesa in dejstvu, da je tržno nezanimiva in s tem nezanimiva za založbe. Našla je svoje mesto na spletu in tam živi zelo intenzivno življenje, kar se je pokazalo tudi v času epidemije koronavirusa. Zadnji čas je na zahodu na pohodu nekakšna pesniška moda, kjer pesniško izražanje postaja vse bolj aktivni del »kulture pritoževanja«. Je pa poezija še veliko več, kot se kaže v tem trendu, česar se hitro zavemo, če pogledamo preko meja ZDA in Evrope in se ozremo po ostalih celinah.
Mislite, da bi festival doživljal drugačno usodo, če bi bil njegov domicil v Ljubljani?
Bogat del programa se že sedaj odvije v Ljubljani, razpršili pa smo ga tudi po številnih slovenskih krajih in v zamejstvu. Ljubljana je finančno močnejša, a ljubljanocentričnost se mi ne zdi najbolj zdrav pristop, veliko boljša se mi zdi razpršitev po manjših krajih, ki so zelo hvaležni za vsebine. Za goste iz tujine pa je zelo lepa izkušnja, da poleg prestolnice Slovenije spoznajo tudi druge kraje.
Kakšne možnosti za razvoj festivala vidite?
Veliko možnosti za razvoj festivala vidim v profesionalizaciji in ustvarjanju mednarodnih programov za mlade, vendar pa je problem pomanjkanje sredstev in s tem nezmožnost prestaviti delovanje festivala na profesionalno raven, ki bo primerljiva s podobnimi festivali po svetu – da bi imeli redno zaposlene, da bi lahko razvijali dejavnosti izobraževanja in osveščanja o poeziji čez vse leto in podobno. Pri nas je razmišljanje odločevalcev v kulturni politiki še zelo daleč od tega, da bi bilo to mogoče. Odgovorni se menjajo, strukturne težave pa ostajajo nenaslovljene. Dobra plat te situacije je, da smo se bili pred skoraj desetletjem prisiljeni odločiti, ali bomo pristali na počasno hiranje ali pa bomo poiskali druge možnosti. Odločili smo se za slednje. In tako se je rodila evropska platforma za poezijo Versopolis, katere del je tudi naš festival. V okviru letošnjih Dnevov poezije in vina bo potekalo srečanje 30 festivalskih direktorjev platforme Veropolis, kar je v evropskem kontekstu pomemben dogodek.
Več informacij o programu letošnjega festivala Dnevi poezije in vina najdete na tej povezavi.
Zinedine Zidan na svetovnem prvenstvu v nogometu leta 2006. Fotografija: Wikipedija
Nogometna patetika: moštvi dveh nacionalnih držav. Abstrakcija etničnosti v bedast ideal čistosti. Kolonije, etnična čiščenja, in to strukturno. Petje sentimentalnih himn, roke na srcih, pijani navijači, kičasti kadri prelestnih navijačic. Odrasli ljudje, ki pozabijo na svoje probleme, osebne in razredne, ter si vzamejo eno popoldne in en večer za otročjost. Vse sama abstrakcija, zlaganost. Potem pa šestdeseta minuta in nekaj. Napadalec ene ekipe se pri stiku z vratarjem zaleti v vratnico in za hip obleži. Vratar, kljub temu da njegova ekipa izgublja, instinktivno skoči k njemu, ga tolaži in preverja stanje, pokliče zdravnika. Nobenega velikega ideala, v poceni balonček napihnjene emocionalnosti stopi primarna solidarnost. Tu je treba začeti. Samo to je nogomet. Za vse ostalo je tu MasterCard.
***
Ma ja, dali smo 120 % od sebe, a danes zna vsakdo stati na igrišču. Fantom kapo dol, tudi zunaj igrišča smo klapa. Ma ja, nasprotniki so odlični v protinapadih, a tudi mi imamo svoje adute, fanatično borbenost. Ne pozabimo, nogomet se igra 90 minut, žoga pa je krogla. Ma ja, sojenje je, kakršno je, tega jaz ne bom komentiral. Nositi ta sveti dres je čast, o tem sem sanjal že od malega. Navijači so bili naš 12. igralec. Res smo spušili 7:0, a želje nam nihče ne more očitati. Treba je dvigniti glave gor, analizirati posnetke in samozavestno naprej, čakata nas še dve tekmi, ki ju bomo spušili z manjšo razliko.
***
28. 6. 2021 je najboljši nogometni dan, kar jih pomnim. Nogomet gledam od leta 1998.
Začelo se je s tekmo med Hrvaško in Španijo. Reprezentanca sosednje nacionalne države je kar najnenavadnejša ekipa. Zaznamuje jo načeloma lepa igra, v kateri se nahajajo določene vrzeli, predvsem pa nihanja v motivaciji. Moštvo, ki večji del tekme ali prvenstva igra slabo, se lahko v trenutku popolnoma preobrazi v predstavnike atomskega nogometa. To se odraža v situacijah, ki jih nekateri označujejo za srečo. Denimo v nenavadnih izenačenjih v podaljšku – ki jih spremljajo prav tako nenavadni porazi – ali v zaporednem napredovanju po streljanju enajstmetrovk.
Tako je bilo tudi tokrat. Igrali so zanič, dokler španski igralec s kakšnih štiridesetih metrih ni podal žoge vratarju, ta pa je ni uspel ustaviti. Kot kaže, se je tisti legendarni maksimirski krt, ki je v Zagrebu s podobnim golom izločil Angleže, preselil v Kobenhavn. Potem so dobili tri gole. In na koncu od nikoder privlekli še dva svoja. In po koncu rednega dela dobili še dva, prav tako kot bi lahko, če bi le malo drugače zapihal veter, dva tudi dali.
Kasneje je Švica v spektakularnem dvoboju s prav takšnim številom golov in po seriji odlično zadetih enajstmetrovk v tekmi, katere (vsaj) prvi polčas sem zamudil, izločila svetovne prvake in favorite Francoze. Ni jim mogoče kaj dosti očitati. Švica je preprosto igrala dobro. Ko je k žogi ob zadnji enajstmetrovki stopil superzvezdnik Mbappe, je komentator napovedal, da bi lahko zgrešil. In tudi je. Gre za tiste trenutke, ko se zdi, da milijoni po svetu drhtijo v naelektreni usodi.
Revni ribiči iz vzhodne Afrike, oblečeni v drese bogatih klubov; srednji razredi zahodnega sveta; ti sam.
Nedelja popoldne, nogometni dan, je pel zagrebški bard. To je bil ponedeljek popoldne, the nogometni dan. Dan, ki je sredi politične krize, v čakanju na nov val epidemije, v slutnji slabšanja delavskih pravic in negotove prihodnosti generacije, ponudil nekaj vesoljne razposajenosti, ki se je poigrala z milijonarji – pogosto nekdaj revnimi migranti – na naših ekranih.
***
Legendarni gol, ki ga je Ačimović za Bežigradom skoraj s sredine igrišča v dodatnih kvalifikacijah za EURO 2000 dal ukrajinskemu vratarju, sem videl 13. 11. 1999 v Nurnbergu. Odvil se je na programu Eurosport. Vsaj zdi se mi, da je bila ta tekma in ne tista povratna.
Oni dan sem prvič jedel kebab in zaradi močne mešanice omak in začimb bruhal. Zdaj ga ne jem več, tako kot ne jem mesa.
Spomnim se podobe berača arabskega videza ali videza Roma iz Romunije. Bil sem žalosten in pretresen. Morda, morda tudi zato, ker mi je stari rekel, da v Nemčiji ni beračev.
Spomnim se, kako mi je blondinka postregla ananasov sok v nočnem klubu pod stanovanjem mojega strica in me uščipnila v lice. Sprašujem se, kje je zdaj. Kaj se je zgodilo z njo. Kakšno življenje je živela tedaj in kakšno živi sedaj, če ga. Sprašujem se, na kakšen način se je postarala, če se je, čeprav se njenega obraza ne spomnim dobro. Vidim izrazito podobo obraza blondinke, vendar ne vidim samega obraza.
***
Raziskave so pokazale znaten – več kot za tretjino – porast družinskega nasilja v Angliji ob porazu reprezentance. A pokazale so tudi znaten – za več kot četrtino – porast ob zmagah. Glede na to, da v finalu EURA 2020, ki se odvija leta 2021‚ igrata Anlgija in Italija, se poraja vprašanje, ali je v tem primeru bolje navijati za Anglijo, saj bo porast ob zmagi manjši. Na drugi strani pa se seveda lahko sprašujemo o analogni statistiki v Italiji. Prijatelja, katerega delo je povezano s posledicami družinskega nasilja, sem povprašal o tem. Pravi, da je tam najbrž enako, le da popijejo več vina kot piva.
Vse to bi lahko bilo še en argument proti vrhunskemu športu in spektaklu, ki ga spremlja. Gotovo deloma tudi upravičeno. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da tekma kot taka najbrž ni tisti element, ki nasilje ustvari. Če je nekdo nasilen, bo uporabil katerikoli izgovor, da svojo potrebo izrazi. Zakaj je nogomet tako priročen izgovor?
V iskanju razloga ni treba iti predaleč. Znano je, da so množice osamljene. Bistvena prvina množice je ravno osamljenost, ki pride iz razbitja vsakršne oblike solidarnosti in bližine. To razbitje se z razvojem kapitalizma naseljuje tudi v družinsko okolje. Najprej atomizira družino, ki jo spremeni v nuklearno. Nato znotraj te družine nadalje atomizira posameznike, ki v skladu s stereotipi postanejo potrošniki, vsak s svojim bančnim računom.
Nacionalizem in nogometna moštva – ki se na reprezentančnih tekmovanjih združijo – postanejo zatočišče množice, kraj utopične pripadnosti. Razbitje te utopične podobe povzroči, da na plano znova privrejo vse frustracije osamljenosti. Ne pozabimo, da je razbitje tudi konec tekme: pijani moški se mora na neki točki sprijazniti, da je zmaga končana in da bo kmalu nastopil nov – pogosto distopični, včasih spet negotovo prekaren – dan. Ali, kot je rekel prvi predsednik republike: danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.
***
Finale EURA 2020, ki je bil prestavljen na leto 2021, je bil odigran enajstega julija. To je obletnica srebreniškega genocida, zadnjega v Evropi. Gre za naključje? Po vsej verjetnosti. Vendar je ravno ta naključno zelo zgovorna, saj priča o marginalnem mestu dogodkov iz leta 1995 v splošni evropski zavesti.
***
Pomen ekipnih iger pri vzpostavljanju kolektivne zavesti in premagovanju osamljenosti se kaže tudi na ravni ritualiziranih gibov; načina, kako vratar, ko prime žogo, usmerja soigralce, spontanih izrazov na obrazih igralcev, položajev telesa ob določenih metih pri košarki, intuitinih hitrih gibov. Vse to se odvija na predracionalni, predrefleksivni ravni, onkraj očitnih identitet. Kdor na drugem koncu sveta gleda tekmo, v določenem trenutku natanko ve, kako se počuti igralec, ki je naredil določen gib ali izraz na obrazu. Lahko se poistoveti z objektom občudovanja, ki pa v tem hipu postane tudi izjemno domač. V tej dvojnosti se skriva bizaren love-hate odnos navijačev do igralcev. V enem hipu ima ta razsežnosti idolatrije, v naslednjem hipu najvulgarnejšega zaničevanja.
To pa je povezano tudi s težavnim odnosom, ki ga ima kultura do telesa nasploh. Zgodnja modernost ga je ločila od duha, tako kot je subjekt ločila od objekta. Tako je nogometaš lahko enkrat objekt, drugič subjekt. V času in prostoru kognitivnega gospodarstva telo postaja odvečno, pogosto pa tudi šibko in polenjeno, medtem ko so telesa igralcev zmogljiva in trenirana do skrajnih zmogljivosti. Tudi v tem je nelagodje: njihovih teles si množice istočasno želijo in se jim zdijo odvečna. Občudujejo voljo teh teles, istočasno pa trdijo, da gre samo za neumne žogobrcarje. Pri košarkarjih je drugače. Dejansko se včasih zdi, da so iz nekega razloga košarkarji bolj artikulirani, da gre za manj lumpenproletarski, šmekerski šport. V NBA košarkarje novačijo iz kolidžev, njihova telesa pa so še bolj oddaljena, saj zaradi višine sodijo v statistično odstopanje. Tu prej nastopi nelagodje rasne razlike: če belci gledajo visoka bela telesa košarkarjev, ne nastopijo podobna občutja kot pri nogometaših. Kadar pa gledajo temnopolta, se znova pojavijo v drugi variaciji: povsem neutemeljeni očitki, da so temnopolti košarkarji zgolj gore mišic in zatočišča atletskih sposobnosti brez prave košarkarske elegance. Tu gre, skratka, za nelagodje belcev ob črnem telesu, ki se izraža ob telesni superiornosti tempoltega košarkarja, ki mu je pripisana predvsem fizičnost, medtem ko naj bi si belci lastili kreativnost in kognitivnost. Nenavadno je, da je ta oblika rasizma pri nas še povsem sprejemljiva in neprevprašana, izraža pa globoko nezavednost rasizma. Istočasno izraža razlike med globalnim severom in jugom v trenutnem stanju svetovnega kapitalizma: na jugu umirajo zaradi telesnih poškodb pri proizvajanju materialnih dobrin, na severu zaradi stresa ob (vedno bolj prekariziranem) storitvenem delu.
***
Na Wembleyu je zmagala Italija in sesula s covidnim potom prepojene angleške želje po tem, da bi pokal po desetletjih »prinesli domov«. Zgodilo se je po streljanju enajstmetrovk: kot nalašč so tri zaporedne zgrešili temnopolti fantje in jasno je bilo, kaj bo sledilo. Simbolni pogrom. Nenavadno se zdi, da je selektor med zaporedne strelce uvrstil tri dokaj neizkušene mlade nogometaše. Marcus Rashford je nato zapisal, da je zelo hitro prejel večje število sovražnih sporočil, med njimi tudi sporočilo nekoga, ki je očitno učitelj matematike.
Znana je izjava Karima Benzemaja – kadar zadene, je Francoz, kadar ne, pa Alžirec. Podobno je rekel belgijski nogometaš kongovskega porekla, Romelu Lukaku. Tudi v času uspehov Kekove reprezentance si na spletu vedno lahko našel tipe, ki so preštevali koliko igralcev in kako entuziastično pred tekmo pojejo Zdravljico.
Nekaj let svojega otroštva sem preživel v malem slovenskem mestu, znanem po bivši prvi dami ZDA. To je bilo obdobje, ko se je država na geopolitičnem zemljevidu šele pozicionirala in se na vse pretega skušala očistiti balkanskih vplivov. Temu primerna je bila tudi moja bivanjska izkušnja. Vendar pa sem bil morda najstrašnejši navijač reprezentance v kraju. Ponotranjil sem to idejo slovenskosti, za katero si je treba prizadevati in jo utelesil v strasti do nogometa. Sanjal sem, da bom postal veliki strelec slovenske reprezentance, pred tekmami pa strastno pel himno. Kadar smo pri glasbi peli ljudske pesmi, sem si sicer predstavljal, da so himne različnih držav in da sem ravnokar v kadru s svetovnega prvenstva, ki ga gledajo milijoni po vsem svetu.
Spremembe v podobi zahodnega sveta – vsaj nekaterih delov tega – pa izraža tudi dejstvo, da se je kmalu po rasističnih izpadih proti nogometašem oglasilo in organizirano nastopilo mnogo ljudi, ki so te nogometaše podprli in jasno obsodili napade.
***
Zdi se, da je drugače z Ligo prvakov. Igra se v evropskih metropolah, krajih odzemljenih multikulturnih avenij, večgeneracijskih nasedlin delavske in potrošniške kulture, v starih industrijskih centrih sveta, v novih finančnih centrih sveta, v klubih, ki jih je kupila naftna jara gospoda, ruski tajkuni, v kotlih starega in novega separatizma. Za vse ostalo je tu MasterCard, kot pravi slovita krilatica enega glavnih sponzorjev tekmovanja, krilatica, ki se ponavlja v ušesih generacij gledalcev, posedenih pred televizijskimi ekrani.
Vrhunski reprezentančni nogomet je obala, na kateri srečamo razbitine stare proletarske kulture, skupaj z njenimi mračnimi platmi, skupaj s popacanimi wifebeaterji, vrhunski klubski nogomet povzema najboljše in najmračnejše plasti globalizacije.
Drugače je z obskurnim klubskim nogometom. Srečal sem sošolca, ki je bil kapetan enega slovenskih prvoligašev in povedal mi je, da je premija za zmago nad serijskim prvakom Mariborom na njegovem terenu znašala 50 EUR bruto. Ta sošolec, ki očitno rad bere – spoznal sem že nekaj nogometašev, ki radi berejo – me je prosil, naj mu dam ključ za razumevanje poezije. Rekel sem mu, da je v tem, da ni nič razumeti.
***
Devetega julija 2006 je bil odigran finale svetovnega prvenstva. Na tej tekmi je Zidane svoji karieri, opusu in neverjetnemu prvenstu, klasičnim partijam, na katerih je z neponovljivo eleganco, vizijo, pogumom in natančnostjo orkestriral francoski pohod na finale, postavil piko na I – oziroma piko na prsi Materazzija, ki jo je zarisal s svojim čelom. Italijanski provokator se je zložil, kot bi ga pokosil s topovsko kroglo.
To prvenstvo sva gledala z očetom. Imela sva kaotičen, mračen, svetel odnos, poln turbulenc. V tem prvenstvu sva se še enkrat združila v občudovanju Zidaneja.
9. julija nama je zlomil srce.
Vročega 12. julija ga je, kot se reče, izdalo srce.
***
Leta otroštva, polna žog, zdelanih travnatih terenov med bloki, cvrčečih parketov, hiperboličnih slavljenj golov, bolečin v vodnatem kolenu, golov, ki so okviri za obešanje perila ali stepanje preprog, naivnega deškega znoja. Razredno tekmovanje, ki sem ga dolgo čakal, se želel na njem dokazati, veliko bolj kot s peticami, tekmovanje, na katerem sem dal vse gole svojega moštva, enega iz prostega strela s sredine, špičak, ki je počasi poletel v zgornji levi kot dvojne rokometne mreže. Razredno tekmovanje na Debelem rtiču, kjer sem dal veliko golov, vse z glavo. Žoga, edini planet v vesolju, ki je kaj štel. Žoga: spokojnost in angeli, dom, pozaba bolečine in globoke samote, ki me spremlja od rojstva, ne glede na to, s kom sem.
Samota, prelepo domovanje, zdi se mi, da sem dovolj star, da te sprejmem, zamenjam za žogo, t.i. domovanje vere. Rojen sem na koncu 20. stoletja in obredi dvajsetega stoletja se končujejo.
Monumentalno delo Leva Nikolajeviča Tolstoja danes velja za klasiko. Njegov obseg in sloves zgodovinske kronike pogosto odvrneta sodobne bralce, a v naslednjih desetih točkah želimo pokazati, da je Vojna in mir vznemirljivo branje za vse čase, slovenski bralci pa ga zdaj lahko beremo v novem prevodu Lijane Dejak, ki je v dveh delih izšel pri založbi Mladinska knjiga, opremljen pa je s spremno besedo Svetlane Slapšak.
Vojna in mir ni zgodovinski roman
Kljub splošnemu prepričanju Vojna in mir ni zgodovinski roman. Tolstoj predeluje dogodke bližnje preteklosti, ki so še živeli v spominu mnogih njegovih prvih bralcev in v romanu ne želi poustvariti izgubljenih tradicij in praks, temveč prikazati različne reakcije na realno, trenutno dogajanje. Gre za delo, ki preči številne žanre in se tako izmika jasni opredelitvi. Že Tolstoj sam je povedal, da Vojna in mir ni roman, še manj je pesnitev, niti najmanj pa ni zgodovinska kronika. Med ljubezenskimi prizori in epskimi opisi bitk lahko najdemo pretanjene filozofske razprave in pronicljive psihološke uvide. Zgodbe pravzaprav vdirajo ena v drugo, saj se v pripovedi mojstrsko menjavajo perspektive različnih likov in tako bralci dobimo bolj celosten pogled na nek dogodek. Iz tega sledi naša druga točka;
V romanu ni glavnega junaka
Na nekaj več kot tisoč petsto straneh se pred nami izriše več kot petsto likov, od tega nastopi tudi okoli dvesto historičnih figur, najslavnejši je Napoleon, zelo pomembno vlogo pa na primer igra general Kutuzov, ki je bil vrhovni poveljnik ruske vojske. Vojna in mir pravzaprav opisuje življenje v visoki družbi, kjer veljajo stroge hierarhije in pravila. Osredotoča se na štiri ugledne družine: Rostove, Bolkonske, Bezuhove in Kuraginove, pri tem pa še zdaleč ne gre za poveličevanje ali idealizacijo plemstva. Tolstoj se je sicer rodil v stari aristokratski družini in mladost preživljal relativno lagodno, morda celo preveč, saj se je zaradi hazarderstva znašel v dolgovih, to pa ga je vodilo v vojsko. Prisostvoval je v več bitkah in zgrožen nad splošno bedo ter številom smrti izstopil iz vojske. Ta izkušnja ga je iz razpuščenega in brezbrižnega plemiča prelevila v angažiranega avtorja, ki je zagovarjal nenasilje in anarhizem. Poudarjal je pomen izobrazbe in kasneje v Jasni poljani odpiral šole za otroke kmečkega prebivalstva, ki pa so jih carske oblasti, nenaklonjene demokratični izobrazbi, nenehno zapirale. Tudi v romanu Vojna in mir nastopa kritično, v opisih salonskih pogovorov in številnih muh aristokratov je pogosto zaznati porogljivost – roman že otvori scena na zabavi, kjer se resen pogovor o grozeči vojni in politiki hitro obrne k pogovoru o denarju in razmerjih, izmenjujejo si razne govorice in anekdote o tem ali onem veljaku. Tolstoj kritično opisuje tisto, kar pozna in je tudi sam izkusil – življenje v hierarhiji visoke družbe in življenje v hierarhiji vojske.
Liki premorejo izjemno globino
Kljub njegovi kritičnosti pa liki niso izrisani črno-belo, ampak premorejo izjemno globino in številni skozi roman doživijo neverjeten psihološki razvoj, ki mu v svetu literature le stežka najdemo primerjavo. Spremljamo jih v obdobju več let, v katerih se jim preko težkih situacij in preizkušenj spremenita pogled na svet in način življenja. Natašo na primer spoznamo kot mlado, naivno, zaljubljeno dekle, ki pa se na koncu odloči za življenje, odmaknjeno od družbe, v kateri se je sprva tako zelo želela uveljaviti.
Ekvivalet današnje serije ali telenovele
S takšnimi in podobnimi pretresljivimi obrati, kot je Natašin, je Vojna in mir za prve bralce predstavljala ekvivalent današnje serije ali telenovele, saj je sprva izhajala po odlomkih v reviji Ruski vestnik pod naslovom 1805. Tolstoj s prvo različico, ki je izhajala med letoma 1865 in 1867, ni bil zadovoljen, roman je začel popravljati že leta 1866, v knjižni obliki pa je, s številnimi spremembami, izšel leta 1869 – med drugim je bil tudi konec precej drugačen od tistega v Ruskem vestniku.
Hotel je napisati drugačen roman
Razlog za temi spremembami je, da je Tolstoj sprva želel napisati popolnoma drugačen roman, ki bi govoril o povratku dekabristov, vojaških zarotnikov, ki so decembra 1825 skušali vreči carsko vlado in so bili zato bodisi ubiti bodisi poslani na katorgo v Sibirijo. Po tridesetih letih izgnanstva so bili leta 1856 oproščeni. Da bi lahko povedal zgodbo o tem povratku iz izgona, se je moral Tolstoj najprej vrniti v leto 1825, k uporu, ki je vse začel. In da bi lahko pisal o tem uporu, se je moral zateči še dlje, v leto 1812, ko je Napoleonov napad na Rusijo sprožil avtoritativno vlado carja Nikolaja I., proti kateri so se dekabristi pravzaprav upirali. To pa ga je nazadnje vodilo v leto 1805, ko so Rusi v bitki pri Austerlitzu doživeli prvi poraz proti Napoleonu, ki je nato zasedel Dunaj in pokazal, da predstavlja resno grožnjo tudi mogočnemu Ruskemu cesarstvu. Od tod torej sledi prvotni naslov, 1805, saj se zgodba prične v tem letu, na predvečer začetka vojne med Francijo in Rusijo, vendar Tolstoj zgodbo zaključi leta 1820, kar šestintrideset let pred dogodki, o katerih je prvotno želel pisati. V romanu Vojna in mir ne najdemo ne političnih disidentov ne njihovega povratka iz izgona, najdemo pa ljubezenske zgodbe, prepletene s prizori bojišč in usmrtitev, uglajene salonske zabave in razvratna pijančevanja, poroke, rojstva in smrti, uspehe in bankrote, verska videnja in nenazadnje avtorjeva lastna globoka filozofska prevpraševanja.
Nad svojim delom ni bil navdušen
Tolstoj se pri pisanju Vojne in miru kar ni mogel ustaviti, delo je z nenehnim popravljanjem in dopolnjevanjem nastajalo kar šest let, pa vendar, avtor nad njim nazadnje ni bil navdušen. Z leti so se njegovi kritični pogledi na plemstvo le še zaostrovali in ni bil zadovoljen nad tem, da njegova kritična ost v romanu ni bila širše prepoznana med bralci, ki jih je vpogled v življenje aristokracije večinoma zabaval. V pismu prijatelju je izrazil, da ga veseli, da ne bo nikoli več napisal kaj tako smešno podrobnega, kot je Vojna in mir, zgovoren pa je tudi njegov dnevniški zapis o tem, kako ga ljudje ljubijo zaradi malenkosti, kot je Vojna in mir, saj mislijo, da so to pomembna dela. Mnogo bolj je na primer cenil delo Ana Karenina, ki ga je imel za svoj prvi pravi roman.
V izvirniku je roman daljši
V izvirniku je bil roman daljši, kot je danes. Skrajšavo je prinesla boljševiška revolucija leta 1918, pa ne zaradi vsebine. Revolucija v družbi je pomenila tudi revolucijo v ruski slovnici. Nekatere črke so bile združene, da so se ujemale z izgovorjavo, nekatere pa so imeli za odvečne in so bile preprosto izpuščene. Vojna in mir je bila tako skrajšana za kar do trideset strani.
Veliko francoščine
Če pa bi se romana želeli lotiti v izvirniku, ni dovolj, da obvladate le ruščino, temveč je potrebno tudi dobro znanje francoščine. Junaki Vojne in miru namreč govorijo več francoščine, kot bi bilo treba, in tudi v tem je opaziti Tolstojevo kritiko aristokracije, njihovih nenapisanih pravil ter prepričanj. Francoščina je imela sicer pomembno vlogo na ruskem dvoru, a v devetnajstem stoletju, v katerega je umeščeno dogajanje romana, je tudi na dvoru že prevladala ruščina. Kljub temu pa je francoščina še vedno veljala za jezik moči in denarja, iz tega prepričanja pa se je Tolstoj norčeval, ko je svojim junakom polagal v usta več francoskih besed, kot je bilo pravzaprav običajno. Dolge odlomke v francoščini ohranjajo tudi številni prevodi Vojne in miru, med drugim tudi prvi slovenski prevod Vladimirja Levstika, v katerem smo francoske dele v slovenščini lahko brali v opombah pod črto. To je branje številnim otežilo, zato posebej pozdravljamo nov prevod, ki uporablja bolj sodoben jezik in ne ohranja besedila v francoščini, kar roman še bolj približa modernim bralcem.
Številne filmske in gledališke priredbe
Pripovedna tehnika v Vojni in miru, ki spretno prehaja med perspektivami različnih likov in poleg tega ponuja še nevtralen pogled tretjeosebnega pripovedovalca, je kot nalašč za priredbo romana v igro, film ali serijo. Prva filmska priredba je nastala že leta 1915 v Rusiji. Presenetljivo so se filmske adaptacije velikega ruskega romana v obdobju hladne vojne lotili tudi Američani – v tem filmu iz leta 1956 je vloga Nataše pripadla slavni Audrey Hepburn. Seveda pa so se filmskega projekta lotili tudi v Sovjetski zvezi, in to v izjemnem obsegu, film so posneli v štirih delih, dolg pa je kar sedem ur in enajst minut. Izšel je v letih 1966 in 1967, velja pa za najdražji film, ki je bil kadarkoli posnet v Sovjetski zvezi. Pred kratkim, leta 2016, smo lahko gledali uspešno serijo iz šestih delov, ki jo je posnel BBC. Že od samega nastanka romana pa so se kar vrstile tudi gledališke predstave, pri nas smo si Vojno in mir nazadnje lahko ogledali v izvedbi MGL leta 2017, ki je nastala pod taktirko režiserja Silva Purcăreta.
Roman o zgodovini
Ob vseh teh sodobnih adaptacijah in novem prevodu se lahko vprašamo, kaj je tisto, kar dela roman, ki govori o razmeroma kratkem obdobju ruske zgodovine, kot ga doživljajo pripadniki štirih plemiških družin, tako univerzalen, brezčasen in večno aktualen. To so nedvomno tisti bolj filozofski deli Vojne in miru, zaradi katerih le-ta ni zgodovinski roman, temveč je roman o zgodovini, o tem, kdo jo ustvarja in kakšna je pri tem vloga ter odgovornost posameznika. Tolstoj se sprašuje, ali posameznik s svojimi malimi dejanji lahko vpliva na tok zgodovine in ali je to dolžen početi, hkrati pa prikaže, kako veliki zgodovinski dogodki vplivajo na življenja ljudi – bodisi tistih, ki so v njih udeleženi, bodisi tistih, ki jih opazujejo zgolj od daleč. Veliko vprašanje romana je, kakšno je razmerje med vojno in svetom: ali je mogoč svet, v katerem ne bi nikjer pustošila vojna; ali je mogoč svet, v katerem bi vsi ljudje živeli v miru?
Če sklepam po sebi, ljudeh, ki jih poznam, in knjigah, ki jih prebiram, na prehodu iz otroštva v odraslost v življenju slehernika slej kot prej nastopi trenutek – ali bolje obdobje –, ko ta svoje starše spozna takšne, kot so; ko morajo ti – na žalost vseh vpletenih – sestopiti s piedestala in se pokazati v vsej svoji ranljivosti, z vsemi napakami, ki so jih storili vred. Temu trenutku – ali bolje obdobju – pa največkrat sledi tudi trenutek, ko se otrok odloči, da svojim staršem ne bo nikoli, za nobeno ceno, podoben. Pa jim res ne bo?
S podobnimi vprašanji se ukvarja Zlagano življenje odraslih, zadnji roman Elene Ferrante, ki je bil nedavno preveden v slovenščino, in ki bo – zahvaljujoč avtoričinemu prepričljivemu pripovedovanju – ferrantemanijo zagotovo nadaljeval tudi med slovenskimi bralci.
Kakšno je v resnici življenje odraslih v omenjenem romanu, spoznavamo sočasno s protagonistko in prvoosebno pripovedovalko Giovanno, ki je ob začetku romana stara dvanajst let, podoba, ki jo je imela o svetu, pa se začne kakor hišica iz kart rušiti ob naključni očetovi pripombi; »Dve leti, preden naju je zapustil, je oče mami rekel, da sem zelo grda,« na začetku romana pove protagonistka, le nekaj vrstic kasneje pa se izkaže, da naj bi ta grdost očeta spominjala na njegovo sestro Vittorio, za katero se že leta pretvarja, da ne obstaja, saj naj bi bila grda, zlobna in pokvarjena.
Bo tudi Giovanna taka? Je taka že sedaj? Ker protagonistki takšna vprašanja ne dajo miru, se odloči in naveže stik s teto, ki je na prvi pogled od očeta čisto drugačna; če je ta omikan svetovljan in intelektualec višjega sloja, Vittoria z druge, revnejše strani Neaplja v sebi pooseblja vse njemu nasprotne lastnosti; Vittoria je strastna, je čustvena, je impulzivna, temperamentna, včasih celo strašljiva. O stvareh, o katerih Giovanna na pragu pubertete šele začenja razmišljati, govori brez dlake na jeziku, celo pretirano vulgarno, kar pripovedovalko neverjetno privlači – najbrž tudi zato, ker je ravno v teh letih, ko je tako fino igrati upornika in je vse tisto, kar je tuje in neznano, veliko bolj zanimivo od tistega, kar imamo doma … Ravno zaradi te drugačnosti Giovanno Vittoriin svet z vsakim srečanjem vedno bolj srka vase, skupaj z drugim delom Neaplja pa na pragu odraslosti začne spoznavati tudi, da stvari niso takšne, kakršne jih je še do nedavnega videla skozi svoje otroške oči; spoznavati začne, da so čustva veliko bolj kompleksna, kot je verjela, urejeni svet njenih staršev pa le navadna kulisa.
»Skratka, kaj se je dogajalo v svetu odraslih, v glavah sicer razumnih ljudi, v njihovih telesih, ki so prekipevala od znanja? Kaj se je zgodilo, da so se spustili na raven najbolj potuhnjenih živali, še slabših od plazilcev?« se sprašuje protagonistka, potem ko ugotovi, da sta njena starša Vittorii veliko bolj podobna, kot se zdi na prvi pogled? Da sta ji v resnici v svojih dejanjih pravzaprav enaka in da vsak izmed njih – starša s svojim zlaganim zakonom, Vittoria pa v razmerju, ki ga je imela s poročenim moškim – na nek način živi oz. je živel lažno življenje? Vanj z razvojem zgodbe korak za korakom stopa tudi protagonistka. Ko se začne družiti z Vittorio, se najprej začne posluževati nedolžnih laži; teti laže o starših, staršem in najboljšima prijateljicama pa laže o teti, saj prav vsem želi ugoditi in jim stvari prikazati takšne, kakršne misli, da si jih ti želijo videti – prijateljicama teto npr. naslika skoraj kot magično bitje s posebnimi močmi, staršema pa prodaja zgodbo o tem, da je teta prav zares neznosna. Izmojstri se skratka v laganju drugim, v drugi polovici romana, ko se zaljubi v že oddanega, nekaj let starejšega intelektualca Roberta, pa začne lagati tudi sebi.
»Toda nenadoma ti oči zakrije tančica. Nepričakovano te zaslepi, ne znaš več ohraniti distance, zaletavaš se. Se dogaja vsem ali zgolj nekaterim, da se jim, ko dosežejo določeno raven, stemni pred očmi? In ali si pristnejši, ko vse vidiš jasno ali ko te najgloblja čustva – sovraštvo, ljubezen – zaslepijo? Mar Enzo ni več videl Margherite, ker ga je Vittoria zaslepila? In moj oče ni več videl moje mame, ker ga je Constanza zaslepila?« Zaradi zaljubljenosti v Roberta tudi protagonistka postane zaslepljena in se ji skoraj stemni pred očmi, njena dejanja pa postanejo podobno zlagana kakor tista, ki so jih zakrivili člani njene družine. Ko Giovanna skupaj z Robertovo punco Giuliano le-tega obišče v Milanu, to na videz stori zato, da bo nanju pazila, kakor jo je prosila teta, v resnici pa tja odide zaradi slepe zaljubljenosti vanj. Iz istega razloga kasneje sama še enkrat pride nazaj, in čeprav bi takrat, ko pri Robertu prespi, lahko od misli prešla k dejanjem, tega ne stori, s takšnim ravnanjem pa na nek način preseže svojo družino, zlagano življenje, ki ga je pravkar začela živeti: »Z zlorabo Giulianinega zaupanja bi postala prav taka kot moja teta […] in zakaj pa ne, kot njen brat, moj oče, ko je uničil življenje mami. […] Toda medtem ko sem stopala z vlaka, me je zagrabil strah, nisem hotela tako odrasti. Lepota, ki mi jo je priznaval Roberto, je preveč spominjala na lepoto tistih, ki ljudem povzročajo trpljenje.«
Lažno življenje odraslih je tako predvsem roman o lažeh – tistih, ki jih govorimo drugim, pa tudi tistih, ki jih pripovedujemo sebi –, predvsem pa je roman o odraščanju in izgubi iluzij, ki jih odraščanje prinese. O vsem tem – tako kot zmeraj – Ferrante pripoveduje tako živo in poglobljeno, da bralec o določenih pasusih razmišlja še dolgo, potem ko knjigo odloži, za like pa se mu – ravno zaradi svoje večplastnosti in polnokrvnosti (čeprav so veliko bolj nadležni od katerihkoli v njenih prejšnjih romanih – zdi, kakor da bi jih od nekje poznal … Morda iz svojega odraščanja, ko si je tudi on – tako kakor Giovanna – na določeni točki rekel, da sedaj pa je čas, da zares odraste, čeprav je to v resnici že zdavnaj storil …
Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih, Cankarjeva založba, prevod Daša Perme Jurjavčič, Ljubljana 2021.
Nedavno je pri Beletrini izšel nov prevod Jungovega dela Razvoj osebnosti. Čeprav zbrani teksti segajo v obdobje od 1915 do 1945 in štejejo nekaj čez 200 strani, ti ves čas ohranjajo bralčevo pozornost s svojo, tudi današnjo svežino, aktualnostjo, nekonformnostjo prepričanj in provokativnostjo.
Za filozofinjo, ki se ukvarja s filozofijo ljubezni, med pomembne koncepte sodi tudi Freudov koncept transferne ljubezni. Zanj je značilno, da odrasla ljubezen temelji na starševski matrici in otroški seksualnosti. Po psihoanalizi osnovnega modela ljubezni tako ne smemo iskati v odnosu med moškim in žensko, ampak v odnosu med materjo in otrokom, kajti samo to je ljubezen za vse čase. Ta prvi odnos služi kot neke vrste matrica za vse kasnejše človekove odrasle odnose, ki jo bodo ljudje poskušali z modifikacijami bodisi ponoviti bodisi zavrniti – kar se po Freudu imenuje transfer. Do slednjega je prišel, ker so se pacientke zaljubljale vanj, a Freud v tem ni prepoznal aktualnega razmerja med njim in pacientko, ampak »/…/ ta zaljubljenost sestoji iz novih izdaj starih in ponavljanja infantilnih reakcij« (Freud, 1995: 61). Ob takšni ugotovitvi je Freud transferni ljubezni najprej pripisal značilnost narcizma kot tistega, s katerim povemo, da ljubimo tisto, kar poznamo, kasneje pa je k temu dodal dimenziji erosa in tanatosa. Na ta način je ljubezen poskušal razumeti tudi kot ponavljanje, ki ga proizvaja nezavedno. In kakšna naj bi bila po njegovem matrica tega prvega odnosa? Prvi odnos med materjo in otrokom opredeljujejo naslednje značilnosti: a) totalnost in ekskluzivnost (enotnost matere in otroka), b) ta odnos ne bo preživel (neizogibno se bo končal) in s tem povzročil grenko izgubo, na osnovi katere bo vzniknila želja po ljubezni in c) potreba po moči. Ta malo daljši odlomek sem navedla zato, da bi si lažje predstavljali razliko, ki jo vzpostavi Jung do Freudovega pojmovanja otroške seksualnosti in ljubezni. Jung, ki se opredeli za biološko usmerjenega analitičnega psihologa, namreč trdi, da ima otroška seksualnost zgolj nastavke za bodočo, odraslo seksualnost in ljubezen ter ni enakovredna odrasli seksualnosti, zato je otroška seksualnost polivalentna in ne perverzna polimorfna zasnova, kakor meni Freud[1] (2021: 8). Po Jungu ima seksualni interes pri otroku vzročno vlogo za razvijanje otrokovega mišljenja in ostalih duševnih funkcij, kot je domišljija, in ni neposredno usmerjeno k seksualnemu cilju oz. zadovoljitvi. »Miselni funkciji gre priznati poseben princip, ki se samo v polivalentni infantilni zasnovi zliva z začetki spolnosti. Podvreči mišljenje enostranskemu seksualizmu pomeni predrzno početje, ki je v nasprotju s temeljnim dejstvom človeške psihologije.« (ibid.: 40) Zato je za Junga otroke škodljivo vzgajati po Freudovi tezi, da so odnosi med starši in otroki po naravi seksualni. Prav tako meni, da ima lahko prezgodnjo pojasnjevanje seksualnih vprašanj škodljiv vpliv na otrokov odnos do staršev (ibid.: 82).
In kaj Jung pove o ljubezni in zakonskem odnosu? Zakonska zveza je sestavljena iz objektivnih (socialnih in pravnih) in subjektivnih (psihičnih) značilnosti. Ko govorimo o psihološkem odnosu, v ljubezenskem odnosu vselej predpostavimo zavest, saj le zavest omogoča zavedanje samega sebe in razlikovanje od drugega. Torej do odnosa lahko pride le tam, kjer obstaja razlikovanje, nezavednost pa pomeni nerazlikovanost. Zavest z odraščanjem vznika in se razvija iz nezavednega ter se prvič pojavi med tretjim in petim letom starosti, ko otrok začne govoriti »jaz«[2]. In ko se mladi ljudje poročajo, je v njihovem življenju prisotno še nekaj pomembnih nezavednih vsebin, zato mlad človek ne pozna vseh motivov za izbiro ljubezenskega in zakonskega partnerja. In manj, ko sta partnerja ozaveščena, bolj sta si podobna, bolj je njuno izbira zakonskega partnerja uravnavala prisila izbire podobnika njunih staršev. In manj ko sta ozaveščena, bolj je njun odnos vračanje v otroštvo in izpolnitev zakonske zveze na ravni ohranjanja biološke vrste, kar slej kot prej pripelje do nezadovoljstva (ibid.: 208–210). A ker so partnerji tudi starši, Jung meni, da je pomembno, da starši odkrito spregovorijo o svojih zakonskih in ljubezenskih težavah (npr. da se ne ljubijo več, da se ne razumejo, da se želijo ločiti), ne pa da o njih molčijo,[3] saj to negativno vpliva na otroka, zaradi česar lahko ta razvije nevrozo (ibid.: 137). V tem smislu je Jung podoben Freudu, ko trdi, da je pri mladih zakoncih izvor ljubezni v starševski matrici, a tisto, v čemer se razlikuje, je ravno samo-spoznanje in odcepitev od te matrice kot izhod iz zakonske krize, ki se ponavadi zgodi šele v zrelih letih. Kajti ko človek dozori in izpolni biološko poslanstvo nadaljevanje vrste ter opazuje svoje življenje retrogradno, si zastavlja pomembna vprašanja o sebi, svojih željah in nadaljnjih ciljih (takrat se šele ozavešča o samem sebi in svojih prvotnih, nezavednih motivacijah). Nezavedne motivacije so pogosto arhetipske predstave ženske in moškega, ki pomenijo izkušnje linije prednikov z ženskami oz. z moškimi. Ker je ta podoba nezavedna, se projicira v partnerja in se imenuje strastna zaljubljenost. To arhetipsko prapodobo ženske Jung imenuje animus (razmišljujoči odnos do moškega), moškega pa anima (čustveno-erotični odnos do ženske) in prav zaradi moške projekcije anime na žensko in ženske projekcije animus na moškega pride do zmote in nerazumevanja enega o drugem. Po Jungu se morata zakonca torej zavedati teh arhetipskih, nezavednih predstav drug o drugem, če želita najti izhod iz krize zakonskega odnosa. Šele, ko se moški/mož in ženska/žena tega osvobodita z zavedanjem, da je gotovost le v njiju samem in da odgovor lahko najdeta v ustrezni raznolikosti oz. spodbujanju njune individualnosti, ne pa nezavedne nerazlikovanosti in prenatalne enotnosti, lahko razvijeta zadovoljiv ljubezenski in zakonski odnos. V tem smislu Jung skrene s Freudove »infantilne« predloge ljubezni in zagovarja enotnost zavestne individualnosti in razlikovanosti. K temu naj dodamo še, da Jung omeni tudi, da individualnost ne pomeni polovic, ki se iščeta zato, da bi postali celota, kar namiguje na zanikanje Aristofanove teze o polovičkah iz Platonovega Simpozija. Še več, ozaveščena individualnost in raznolikost pomenita tudi, da sta zakonska partnerja (vsaj do neke mere) postala osebnosti.
O pomenu razvoja osebnosti Jung pove, da jo imajo vzgojitelji, učitelji ter izobraževalci-politiki polna usta in da se to postavlja kot ena od zapovedi vzgoje in izobraževanja otrok, vendar pa je oblikovanje osebnosti veliko bolj kompleksna naloga, kot si predstavljamo, zato je takšna naloga kvečjemu za starše in vzgojitelje, ne pa za otroke. Kaj je osebnost in kako se izoblikuje? V filozofiji so se denimo Platon, Aristotel in Kant ukvarjali z vzgojo človeka kot resnicoljubnega, pravičnega in dobrega. Platon je trdil, da tisti, ki spozna vrhovno idejo Resničnega, dela tudi dobro. Za Aristotela pa npr. zgolj vednost o nečem, še ne pomeni, da bo človek avtomatično deloval v skladu s to vednostjo, zato je vso pozornost posvetil dejanjem, predvsem vprašanju, kako je treba dejanja opravljati, da bodo dobra, pri čemer moramo upoštevati merilo »srednje mere«. Kant je na drugi strani trdil, da smo avtonomni (svobodni), le kolikor svoja dejanja namerno podredimo univerzalnim zapovedim moralnega zakona, ki veljajo za vse ljudi (kolikor delujemo le na podlagi lastnih, trenutnih želja, smo nemoralni in nesvobodni). Jung se ne ukvarja s spoznanjem (ontologijo) in to navezuje na moralnost in etiko, čeprav je jasno, da razvoj osebnosti nedvomno povezuje z moralnim. Jung navaja tri razloge, ki botrujejo nastanku osebnosti: prva je stiska oz. velika življenjska preizkušnja, ki nas oblikuje; temu sledi moralna odločitev na podlagi, katere se oblikujemo, in tretje, najpomembnejše, določenost za nas najboljšo pot, ki je samo naša predstava tega, kaj in kako želimo živeti, ne oziraje se na druge in na družbene dogovore ter običaje, zato nas to tudi osami in loči od množice in kolektivnega. Ko se človek razvije v osebnost, to pomeni zvestobo lastnemu zakonu, svoji poti in lastni predstavi, pri tem pa je temeljno zaupanje samemu sebi in vztrajanje v svoji drži. Jung pravi, da večina ljudi podleže konvencijam in ostane znotraj nepregledne množice kolektivne »nerazlikovanosti«, le redki dosežejo ustvarjalno življenje onstran tega. Primeri osebnosti, ki jih navede, sta Jezus in Buda kot princip, kot proces pa poda pojem tao. »Neodkrita pot v nas je kot tisto psihično živo, ki ga klasična kitajska filozofija imenuje »tao« in primerja s tokom vode, ki neizprosno teče proti svojemu cilju. Biti v tau pomeni dokončanje, celoto, izpolnjeno določnost, začetek in cilj in popolno udejanjanje vsem stvarem prirojenega bivanjskega smisla. Osebnost je tao«. (ibid.: 204) Na ta način Jung pove, da je vzgajanje v osebnost vseživljenjski in nikoli dokončan proces in da se šele z dejanji razkrije, kdo smo, kar vsekakor ni primerna naloga za otroke. Pri tem lahko analitična psihologija ponudi vpogled v to, kaj pojmujemo kot osebnost in kako nastane.
Carl Gustav Jung Fotografija: Wikipedija
A kaj je pravzaprav analitična psihologija? Ob branju tega dela knjige sem se kot praktična filozofinja (o čemer sem podrobno pisala v aprilskem članku) večkrat zalotila, kako pritrjujem Jungovim stališčem. Kakor že rečeno, se ima Jung za biološko usmerjenega analitičnega psihologa, kar pomeni, da tudi psihične/duševne pojave dojema iz zornega kota biologije, pri čemer je delo analitičnega psihologa opazovanje človekove psihe. A ker gre za proučevanje psihe s psiho, se tudi psiholog nemalokrat sooča z lastnimi omejitvami, zlasti predsodki, pristranskostmi, stereotipi, napačnimi sodbami, zato mora biti analitičen psiholog še posebej pozoren na svoje misli, prepričanja in sodbe. Psiha/duša po eni strani deluje zavestno, sami s svojo voljo oblikujemo in ustvarjamo naše misli, dejanja, čustvovanja, hkrati pa je duševno ne le nekaj subjektivnega, ampak tudi objektivnega, na kar nimamo vpliva. Slednje nam sporočajo sanje, ki so naše nezavedno in za katere lahko trdimo, da jih človek ni zavestno ustvaril, hotel ali želel. A to ne velja le za sanje, ampak tudi domisleke (ko rečemo, da nam nekaj pade na pamet ali do smo se nečesa domislili, to pomeni, da se je v nas nekaj porodilo, oblikovalo samodejno). Psiha je tako po Jungu sestavljena delno iz podedovanih karakternih značilnosti in delno iz nezavedno pridobljenih vtisov in njihovih posledic in je v odnosu do zavesti transcendentna in predobstoječa. Kako pa nastane iz nezavednega zavedno (v otroštvu iz nezavednega nastane zavest) oz. kaj sta zavest ter nezavedno? Jung ponudi dve možnosti nastanka zavesti iz nezavednega (pri otroku): eden je trenutek povečane čustvene napetosti, drugi pa je kontemplativno stanje, v katerem se predstave gibljejo kot sanjske slike. Nenadoma se med dvema domnevno nepovezanima in oddaljenima predstavama pojavi asociacija, s katero se sprosti latentna napetost in dobimo neke vrste preblisk. Mnogi, vendar ne vsi, najzgodnejši spomini ohranijo sledove takih nenadnih prebliskov. In vse, kar človek pozabi ali tisto od česar odvrne pozornost, dokler ni pozabljeno, postane nezavedno. Obstaja običajno pozabljanje, ko vsebine zavesti niso več pomembne, obstajajo pa vsebine zavesti, ki jih jaz zavestno pozabi oz. potlači zaradi njihovih bolečih doživetij in neprijetnih občutij. Gre za zavestni odpor proti neprijetnim izkušnjam, doživetjem, dogodkom – ti so ponavadi vzrok nevroz. Jung nezavedno deli na tri dele: osebnostno (to so spomini, vtisi, kompleksi, potlačitve, ki so večinoma osebnostnega izvora in se gibljejo v območju družine in družbe), kolektivno (ki je posledica bioloških značilnosti naših možganov, ki si jih delimo z ostalimi ljudmi in celo z vsemi sesalci. Naša individualna zavest je nadgradnja kolektivnega nezavednega) in mitično (v sanjah je občasno opaziti tudi mitološke oz. arhetipske ustreznike, ki spadajo v kolektivno nezavedno) (ibid.: 126–130).
In kaj je glavni namen analitične psihologije? Praktičen – pomagati. A za razliko od psihoanalitskega dogmatizma, ki vedno pristopa v okviru Freudove teorije, Jung pravi, da ker vsak »posameznik tvori novo in edinstveno kombinacijo duševnih elementov, mora tudi raziskovanje duševnosti posameznika začeti na novo, kajti vsak primer je individualen in ni izpeljiv iz katerekoli splošne in predložene formule.« (ibid.: 102) Kajti če bi individualno psiho razlagali na podlagi vnaprejšnjih prepričanj, bi zgrešili njen smisel. Na to so ga navedle zlasti izkušnje, saj je večkrat naletel na primere nerazrešenih konfliktov, torej neuspešne terapije, prav zato, ker je želel psiholog doseči razumevanje na podlagi vnaprejšnjih teorij, ne da bi se poglobil v posamezni primer. A še bolj kot to je naloga analitičnega psihologa, da pacient sam odkrije in si prizna resnico o sebi. »Razen tega se z zdravnikovo večvednostjo in vnaprejšnjim poznavanjem problema spodkopava duhovna neodvisnost pacienta, najbolj dragocena dobrina, ki se je v nobenem primeru ne sme okrniti. Pri tem resnično ni mogoče biti dovolj skrben, ker imajo ljudje nevarno nagnjenje k temu, da bi se znebili samih sebe.« (ibid.: 103) Jung Freudu sicer priznava odkritje metode za proučevanje nezavednega prek sanj pri duševnih bolnikih, ne strinja pa se z njegovimi posplošitvami na celotno populacijo, še zlasti ne za normalne ljudi. To je podobno stališče, kot je ustanovitelj filozofskega svetovanja Gerd Achenbach dejal, da se filozofski svetovalci: »… borijo proti temu, da bi njihova orodja uporabljali za točno določene – vedno ene in iste – cilje, namene tako kot psihoterapija, ki ljudi obravnava kot normalne ali nenormalne in nato skuša vse nenormalne spraviti na pot normalnosti z vedno istimi metodami.« (Achenbach, 1995: 74)In kako poteka obravnava pacienta? Obstajajo štiri najpomembnejše metode za raziskovanje nezavednega:
a) prva in najpreprostejša je asociacijska metoda (njeno načelo je iskanje najpomembnejših kompleksov, ki se kažejo z motnjami v asociacijskem govoru pacienta);
b) analiza simptomov, ki pa je bila opuščena, saj je imela vrednost le s t. i. histeričnimi pacienti;
c) anamnestična analiza (ki je skrben zapis zgodovine nevroze od njenih začetkov dalje in ki se ga naredi na osnovi tega, kar pove sam pacient, hkrati pa psiholog poda tudi kakšen namig, postavi vprašanje, občasno ponudi razlago in povezavo pacientu nepoznanih vsebin. Gre za zavedne vsebine, ki se jih spomni pacient, kar pomeni, da anamnestična analiza omogoči pacientu, da se usposobi za razumevanje glavnih dejavnikov svoje nevroze, ki izvirajo iz nezavednega in kar mu omogoči spremembo stališča ter s tem razrešitev konflikta, dileme, problema);
d) analiza nezavednega (po zaključku anamnestične analize analitični psiholog naredi poročilo. Analiza nezavednega oz. sanj se začne, ker do razrešitev konflikta ni prišlo prek zavestnih podatkov. A za primerno razlago sanj mora psiholog dobro poznati tudi pacientovo zavestno stališče in z razlago se mora strinjati tudi pacient, sicer je razlaga sanj neuspešna. Jung namreč trdi, da so sanje vselej v tesni povezavi z zavestjo sanjalca, zato jih lahko razume le sanjalec (ibid.: 117). Temu bi pritrdila tudi filozofija, kakor preberemo denimo v Descartesovem delu Meditacije: »Ko da se ne bi spominjal, da so me podobne misli begale kdaj tudi v snu! Če to premislim malce bolj pozorno, čisto jasno sprevidim, da budnosti nikdar ni mogoče po zanesljivih znamenjih razločevati od spanja, tako da osupnem in mi ta osuplost skorajda potrjuje misel, da spim.« (2004: 1, i/4–5)
Iz omenjenih štirih oz. treh stopenj analitične psihološke metode lahko potegnem vzporednico s filozofskim svetovanjem delno le z anamnestično analizo, kolikor gre za pacientovo zavestno pripoved, na osnovi katere lahko spozna in razume svoj problem, z ostalim pa se filozofski svetovalci ne ukvarjamo, saj nas ne zanimajo potlačene, ampak zavedne vsebine, ki sestavljajo svetovni nazor (temeljna prepričanja o sebi, najbližjih, svetu) klienta, na osnovi katerih ta deluje, čustvuje in vzpostavlja (družinske, profesionalne, kolegialne) odnose. Prav tako je naše orodje kritično in imaginativno mišljenje, v sanje pa se, kakor rečeno, ne spuščamo.
Kako sledi iz članka, knjigi Razvoj osebnosti ne primanjkuje iskrene in utemeljene kritike Freudove teorije, hkrati pa se tudi sam Jung zaveda potenciala lastnih predsodkov, stereotipov in vztraja na stališču, da mora analitična psihologija imeti oseben in odprt pristop k pacientu ter ga obravnavati brez vnaprej pripravljene ‘teorije’ za razrešitev nekega problema. Kot filozofska svetovalka sem navdušena nad takšnim stališčem. Z Jungom se tudi strinjam, da psihologije odraslega ne bi smeli uporabiti pri otroku in tudi otroških sanj ne bi smeli enako obravnavati. Pri obravnavi otrok in otroških sanj sta najpomembnejši preprosto in zdravo človeško razumevanje (ibid.: 130). Enako tudi, da se pogovor in poučevanje otrok o seksualnosti in ostalih stvareh zgodi šele, ko to izrazi sam otrok in v okviru njegovih sposobnosti, kar seveda izvira že iz dognanj o otrocih Jean Jacquesa Rousseauja, kakor jih je zapisal v delu Emil ali o Vzgoji v 18. stoletju. Napotek, da naj se o dognanjih analitične psihologije poučijo zlasti učitelji, saj šola predstavlja prvo stopnico na otrokovi poti osamosvojitve od staršev in da je odnos, ki ga otrok vzpostavi z učiteljem in sošolci podoben odnosom v družinskem okolju, pa je vsekakor utemeljena in razvojna psihologija je že davno del pedagoškega predmetnika. In nazadnje se strinjam, ko govori o pomenu razumevanje naše psihe za našo (boljšo) prilagojenost okolju (službi, družini, prijateljem) in samim sebi (svojim intimnim željam, nameram). Ne morem pa se strinjati z nekaterimi njegovimi posplošitvami glede vloge spolov, ko pravi, da je ženska preprosto, čustveno in zaobjeto, moški pa komplicirano duhovno in zaobjemajoče (ibid.: 213). Takšnemu pojmovanju bi se današnje feministke nedvomno uprle. In tudi ne, ko govori o nekaterih motnjah otrok, katerim pripiše dednost kot vzrok njihove odvisnosti, nemoralnosti in kriminalnosti, kar je odraz prepričanj tistega časa in kar so strokovnjaki kasneje ovrgli. Ne glede na povedano, je Razvoj osebnosti vsekakor priporočljivo in poučno branje tudi za današnji čas!
[1] A če se Jung ne strinja, da je človek vedno in povsod bitje, ki ga obvladujejo spolni nagoni (Freud), meni, da je šel Alfred Adler v drugo smer in povsem zanikal spolni nagon in trdil, da človeka obvladuje le samoohranitveni nagon ali volja do moči. Jung namesto tega trdi, da je človek skupek različnih nagonov, ki ga obvladujejo ob različnih primernih priložnostih, zato zaključi, da je psiha oz. duša gibljiva in prelivajoča se (2021: 90).
[2] Jung pravi, da pri otroku v prvih letih življenja lahko vidimo, kako nastaja zavest iz postopnega združevanja miselnih fragmentov (2021: 56). Na to pojmovanje lahko navežemo kognitivna filozofa Georga Lakoffa in Marka Johnsona, ki trdita, da je tisto, kar dela koncepte koncepte, njihova zmožnost medsebojnega fragmentarnega povezovanja na načine, ki omogočajo sklepanje. »Utelešeni koncept je nevronska struktura, ki je dejansko del senzomotoričnega sistema našega telesa ali pa ga uporablja« (Lakoff, Johnson, 1999: 19–20). Ker večina kategorij in konceptov nastaja nezavedno in avtomatično kot rezultat delovanja v svetu, kognitivni filozofi opredeljujejo delovanje našega razuma kot nezavednega, ki razmišljanje opravlja v okviru metaforičnega mišljenja. In kako nastanejo primarne metafore? Po Johnsonovi teoriji zlivanja so pri majhnem otroku subjektivne izkušnje in sodbe, ki niso senzomotorične na eni strani, ter senzomotorične izkušnje po drugi strani tako prepletene med seboj – nediferencirane –, da jih otrok ne razloči, ko se dogajajo istočasno. Na primer za dojenčka je subjektivna izkušnja naklonjenosti matere tipično povezana s senzorno izkušnjo toplote, ki jo čuti v materinem naročju. Med obdobjem zlivanja se takšne asociacije avtomatično vgradijo med tema dvema področjema. Šele kasneje, med obdobjem razločevanja, so otroci sposobni ločevanja med tema dvema področjema, čeprav nekatere asociacije, ki ju povezujejo, še vedno obstajajo. Te vztrajajoče asociacije predstavljajo »mapiranje« za konceptualne metafore, ki bodo odraslega človeka kasneje v življenju vodile, da bo »veliko« povezoval s pomembnim, intimnost z bližino ipd.
[3] Otrok je v zgodnjem otroštvu tako povezan s starši in njihovim nezavednim (in kar imenuje mistična soudeležnost), da otrok odzrcali v starših tisto, česar si sami ne želijo priznati in o tem ponavadi molčijo.
Knjigo Razvoj osebnosti Karla Gustava Junga, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Nestrpno je z zobmi dražil okrvavljeno ustnico, potem, ko mu vonj po tretjem espressu ni dal miru. Letališče je prostor med časom pričakovanja in razhajanja, prav slednje je bilo nekakšna Jonatanova stalnica, ko se moški na višku moči znajde sam, in se po upanje odpravi drugam. V drugačen svet, na drugo celino, po novo življenje. In takrat se je zaslišal nebeški klic:
»Potnike obveščamo, da bo imel let iz Ljubljane v Tel Aviv daljšo zamudo. Opravičujemo se vam za nevšečnosti in vam želimo srečno pot!«
To je glas, ki Jonatana spravi ob živce, saj verjame, da se mora življenje gibati po ustaljenih tirnicah in brez presenečenj. Jezno je naročil še četrti vselej preplačan kavni odmerek in si po tiho dejal: »Spet Turki in ta njihova zamuda. Kdaj mi bo Turkish Airlines povrnil vse te zapravljene minute?«
Jonatan je v resnici temperamenten človek z jasno vizijo v poslovnem svetu in strahom pred vizijo intime, v katero bi ga lahko zvabila tuja roka. Naposled se je odločil, da se vrne h koreninam in v njih morda najde srečo, ki je niso prinesla popoldanska službena pogajanja, niti vse višje številke na transakcijskem računu ali medtedensko pijančevanje s prijatelji. Živeti za delo je bila dotlej osrednja paradigma Jonatanovega življenja, ki pa se mu je v nekem skrbno izbranem trenutku zazdela premalo.
Galantni 35-letnik je začel razmišljati o sebi in svoji praznini, ki jo mora nekako zapolniti s sapicami nežnosti, občutki strasti in drobci sentimentalne romance.
»Kje si dama, da te zvabim v svoj objem?« si je kot mantro ponavljal, ko je iz realnega bežal v svoj kreacijski svet. Hkrati je s kotičkom očesa poželjivo viziral letalsko karto, na kateri je bila napisana izstopna postaja. Nekje v Jonatanovih podivjanih kromosomih se je razvijala ideja, da torej odpotuje v judovsko državo, kateri po svoji krvi vsaj malo pripada, čeprav ni nikoli razmišljal, da se tja zares odpravi. Zdaj je nastopil trenutek, ko se je dedič sefardskih korenin odločil, da spozna Izrael, do katerega ne čuti nič več kot radovedno hrepenenje in šlamastično upanje, da bi se mu življenje tam spremenilo. Globoko v sebi je odkrito fantaziral, da bo morda našel sorodno dušo, ki ravno tako deduje travme evropske antisemitske sramote in razume, da nam življenje ni samo po sebi dano.
Tel Aviv Fotografija: Nejc Krevs
In naenkrat še drugi nebeški klic: »Potnike obveščamo, da je let iz Ljubljane v Tel Aviv, zaradi nepredvidljivih okoliščin, preklican. Za pojasnila se obrnite na vašega letalskega prevoznika. Hvala za razumevanje!« Jonatan je obmolknil, se sesedel in si brez razmišljanja prižgal cigareto. Takoj mu je načrt prekrižal varnostnik, ki ga je mirno opozoril, da je kajenje v zaprtem prostoru prepovedano. »Okej, razumem … grem pač ven blodit v bedo brniške sivine, namesto da bi mi, zaradi leta, adrenalin napajal srce,« je z veliko mero cinizma Jonatan opravil z uslužbencem. V glavi se mu je zvrtela starozavezna zgodba o 40-letni blodnji izraelskega ljudstva po puščavi, ki jo je mnogokrat slišal iz ust svoje rodbine.
»Kdo neki si je spomnil deželo medu in mleka, ko me tja ne pripelje niti letalo?« je bilo nadalje vprašanje samemu sebi, dokler ga pri inhalaciji cigaretnega dima ni zmotilo postavno dekle. »Hej, imaš čik?« Seveda, izvoli, je nezainteresirano ponudil Jonatan, medtem ko je uspel izustiti svoje ime. »Hvala. Veš, moje ime je Adara in bi zdaj morala leteti proti Izraelu,« odvrne očarljivo bitje. Iz Jonatanovega obraza je bilo mogoče prebrati nekaj več zanimanja, čeprav ni čisto vedel, s kom ima opravka.
Adara je bila po državljanstvu Izraelka, po rodu pa Palestinka iz Nazareta, kjer živi največja arabska skupnost v judovski državi. A še preden se je Adara uspela predstaviti, sta oba prejela SMS-sporočilo turškega letalskega prevoznika, v katerem je bilo zapisano: »Zaradi intenzivne izmenjave ognja med Izraelci in Palestinci so Izraelci začasno zaprli zračni prostor in preklicali vse prihode in odhode letal z letališča Ben Gurion.« Jonatan je jezno prižgal novo cigareto in začel bruhati jezo: »Spet ti Arabci, ki se ne morejo sprijazniti, da Izrael obstaja.«
Adara ga z začudenjem pogleda in mu odvrne: »Veš, v vsakem konfliktu potrebuješ dva igralca in v nobeni vojni ni zmagovalcev, so samo poraženci. Marsikateri Arabec verjame v obstoj Izraela, kot tudi v obstoj Palestine. Moji starši so arabskega rodu in so ponosni državljani judovske države. Morda boš nekoč spoznal, da če želiš podpirati eno stran, potem moraš srce dati tudi za drugo.«
Jonatan je obnemel in v trenutku se mu je kot hišica iz kart sesula enostranska predstava v razumevanju agonije med Izraelci in Palestinci. Adara pa se ni želela ustaviti: »Morda ne veš, ampak dobrih 20 odstotkov izraelskega prebivalstva predstavljajo Arabci, ki z drugimi Izraelci prav tako bežijo v zaklonišča, ko raketira Hamas, obenem pa žalujejejo tudi za vsakim palestinskim rojakom, ki podleže krogli izraelske vojske na Zahodnem bregu in v Gazi. Nič herojskega sicer ne vidim v tem, le čudovit drobec pietete, ki ohranja humanost pri življenju … tudi v nehumanih razmerah. Me razumeš? Brez Rabina ni Arafata, brez Arafata ni Rabina!
Jonatan ji odvrne: »Uf, komaj ti sledim. Rad bi o tem izvedel več. Kakšni so v resnici tvoji načrti, potem ko od najinega poleta ne bo nič?« Adara se nasmehne in spregovori: »Imam čas. Pojdiva.«
Začimbe v Tel Avivu. Fotografija: Nejc Krevs
Jonatan je Adari odprl vrata svojega avtomobila in odpeljala sta se v noč. Vozila sta se brez jasnega cilja in si prek besed iskrila najbolj intimna čustva, ki presegajo lepoto zunanjega sveta. Vstopala sta drug v drugega, njuni semitski naravi sta postali eno. Dovolila sta si razpenjati veje globoko na tuje ozemlje, saj sta, v prvi vrsti, v tujcu našla človeka. Tisto golo bitje, ki v ljubezni ne potrebuje opravičila.
Tone Partljič je dogajanje svoje najnovejše knjige Ljudje z Otoka postavil na Ilovik, čudovit otok cvetja, kamor na dopust in krajše obiske prihaja že skoraj petintrideset let. V svoji zbirki novel pripoveduje o težkih usodah ljudi, zaznamovanih z življenjem na majhnem prostoru na morju in v zaprti skupnosti, ki je vedno manjša in starejša. Knjiga o življenju na otoku je dokončno nastala med karanteno, v času množične družbene izolacije.
Karantena vas je spodbudila, da ste končali svojo najnovejšo knjigo, zbirko novel Ljudje z Otoka. Zamisel za knjigo oz. zgodbe, ki so v njej, ste dolgo nosili s seboj, zunanje okoliščine pa so prispevale k temu, da je vse skupaj dozorelo?
Res sem nekaj takega morda rekel, toda za novele o morju, otoku in ljudeh z otoka me ni navdihnila karantena, le omogočila mi jih je. Eno leto sem imel MIR in nujno ustvarjalno SAMOTO. In sem poskusil. Četudi sem zelo dvomil in cincal. Med slovenskimi pisatelji so mnogi krasno opisovali slape ob Idrijci, prekmurske ravnice, bistrost Soče, tolminske hribe, dolenjske griče … Obmorskih kraji pa … kot da nam ne ležijo. Še najboljši je, menim, Mate Dolenc, kar pa Beletrina že ve, saj je izdala njegov roman Morje v času mrka. A ne le to, o ribah zna pisati, kot da imajo svoje značaje. In zdi se mi, da moramo biti skrajno odgovorni, če hočemo pisatelji, ki smo le obiskovalci, videti mogoče več in globlje kot ljudje, ki tam živijo, čustvujejo, iščejo svoj kos sreče, se borijo z življenjem. No, nekako si nisem upal.
Več kot tri desetletja me je dajala skušnjava, dva poskusa sem napisal, a ni bilo dobro. Zdaj pa sem rekel, čas imaš, poskusi. Ko sem začel, nisem mogel nehati. Knjiga je postala skoraj predebela.
V knjigi pišete o Iloviku, kamor hodite že več kot 30 let. Kako se je v teh treh desetletjih pred vašimi očmi spreminjal otok in z njim njegovi prebivalci ter prebivalke?
Otok se je precej spremenil. Ko sem leta 1988 silvestroval na otoku, niso imeli ne gramofona ne magnetofona ne tranzistorja ali godbenika. Peli so svoje pesmi in plesali na te svoje pesmi. Malo folklorno pobarvane valčke, polke in tange … Bilo je več ljudi in dvanajst otrok v šoli, zdaj jih je pet. Ljudje so odhajali ne le v šole, ampak tudi na delo na Lošinj in v Reko, drugi pa vsaj za nekaj let v Ameriko ali na velike ladje.
Po osamosvojitvi si izseljenci doma prek sorodnikov nekdanje skromne hiše urejajo v precej razkošne vile. Na počitnice prihajajo sami ali amerikanizirani sorodniki druge tretje generacije, mnogi se za zmerom celo vračajo. V resnici pa so razpeti, zamišljeni, samotarski. Poleti je na otoku drugače.
Danes je poleti odprtih troje ali četvero gostiln, vsi privezi na pomolu in vse boje pa so polne bark. Več je turistov, četudi ni nobenega javnega stranišča, še zmerom je le ena trgovina.
Otok je izven turistične sezone, pozimi, precej drugačen.
Pozimi je vse kot nekoč. Manj je ljudi, ki ne pridejo na svetlo, odpravljajo pa se v hrib v staje z ovcami. Nekaj se jih zvečer s čolnom odpelje na lignje. Vsako nedeljo so vsi v cerkvi, da se preštejejo, če so še vsi.
Sta torej dva Ilovika. Trimesečni poletni, ko vse vrvi in »nori«, ter devetmesečni jesenski in zimski Ilovik z mrakom, burjami, jugom, valovi, samoto. Ampak kako naj vem, kako izgledata divja in ledena jadranska burja ali vlažni jugo z velikimi valovi v Mariboru?
Otok je zaprta skupnost. V knjigi, ki z zgodbami posega v različna časovna obdobja, se med drugim ukvarjate tudi z vprašanjem pripadanja skupnosti, vlogi posameznika v njej in na drugi strani z osamljenostjo in izločenostjo iz skupnosti.
Ti navidezni ostareli samotarji so na poseben način vseeno povezani v skupnost. To se vidi v cerkvi in mnogih cerkvenih procesijah, druženju s pogostitvijo pred cerkvijo, na pogrebih … Če se kaj hudega dogaja komerkoli na morju, vsi tečejo pomagat. Tudi meni so, ko sem pred leti na silvestrov večer v temi padel z bundo in gojzerji v mrzlo morje in nisem mogel več nazaj v čoln. Ja, najbližje sem gledal smrti v obraz prav na Iloviku. Na otoku v zimskem času izgleda, kot da je zmeraj karantena. Včasih nobena ladja na more izpluti ali pripluti.
Zaprto otoško skupnost, kot pokažete, med drugim povezujejo govorice, javne skrivnosti med prebivalci, ki zamolčane pred turisti predstavljajo ločnico med domačini in prišleki. Kako blizu so vas spustili domačini?
Domačini me prijazno spustijo k sebi za rokovanje. Bliže pa ne, kaj šele do srca. Tudi ne bi mogel reči, da pokajo od radodarnosti. Pretežko pridejo do svojega sira, oljčnega olja, kalamarov. Svojih težkih zgodb ali odnosov ne razkrivajo. No, ženske včasih kaj izvejo.
Kot pravite, si na otoku najamete sobo in kuhinjo, lovite ribe in lignje. Ste z otočani, ki so življenjsko povezani in določeni z morjem, spoznali nove dimenzije morja?
Seveda. Morje je velikan velikanov, ljudje smo pritlikavci. Domačini to vedo, zato ga bolj spoštujejo in se ga tudi bojijo. Sam se na morju ali ob njem, predvsem zvečer, ko bi lahko preštel vse zvezde na rimski cesti, ker se tako živo vidijo in so tako blizu, medtem ko v mestih ne vemo več zanje, zavem svoje majhnosti. Svoje kratke, kratke minljivosti, minimalnosti in veličastnosti vesolja in večnega časa. Ljubim in spoštujem morje. Ali ni enako čutil ribič Santiago v romanu Starec in morje?
Ilovik ni samo čudoviti otok rož, kot mu pravijo. Je predvsem prostor težkih usod, boja za preživetje, vdov in čakajočih mater, ki so ostale same, ker so se njihovi otroci zaradi iskanja dela preselili … Na njem je torej veliko lepote in bolečine, mar ne?
Bravo, to je prava formulacija. Teh lepih rož okoli sebe seveda ne občudujejo kot mi, prišleki. Vse je. Lepota in bolečina. Saj so tudi pri nas vdove, matere in žene, ki čakajo svoje moške, a je drugače, če čakaš, da se mož vrne iz gostilne ali s penečega brezmejnega morja. Lepoto uživajo kot nekaj samoumevnega, celo jezijo se, ko prišleki vzdihujemo o raju na zemlji, saj rečejo, pa pridite živet v ta »raj«. Zdi se mi, da o stiskah molčijo, tudi o svojih boleznih ne govorijo tako natančno in toliko kot ženske, ki se zberejo pri moji ženi. Ne, živijo in »čakajo Godota«. Saj ste prebrali, da na otoku ni pokopališča, ampak mrtve vozijo prek preliva na drug otok, tako da me vse skupaj malo spominja tudi na antični Had in Harona …
Ker govoriva o zaprti in vse starejši skupnosti, ne morem mimo tega, da že nekaj časa berete v domovih za ostarele, pred tem ste v okviru evropskega projekta brali tudi zapornikom. Kako pa je s knjigami, branjem na otoku?
Ne vem, koliko berejo knjige. V šoli mora biti kaka šolska knjižnica, mislim. Mislim, da vejo, da sem pisatelj, mogoče se »gazdarica« tudi pohvali s tem, kakor se druge, če pri njih najame sobo kak »doktor«, politik, direktor. Toda ti imajo tako ali tako – jahte.
Tudi v zaporu, domu za ostarele, v zavodih Sonček ali drugih zaprtih skupinah z ljudmi, ki jim je posvečena posebna pomoč in pozornost, je lažje tistim, ki berejo. Ja, v zaporih se kar precej bere in tudi napiše se kaj, saj so med zaporniki velikokrat tudi pisatelji. Mi smo jih imeli dosti in preveč v vseh časih. Od Apiha, Kajuha, C. Kosmača, Vuka do Zupana, Zagorskega, Mrzela, Grudna, Torkarja, Jančarja in v Mariboru nekoč celo nobelovca Andrića.
V enem od intervjujev ste dejali, kako nas v človeškem smislu povezuje to, da vsi na svoj način iščemo majhen košček sreče. Kje ste jo našli vi?
Koščke sreče, ki jih vsi tako potrebujemo, iščem v »kamricah srca«, kakor bi rekel Cankar.
Knjigo Toneta Partljiča z naslovom Ljudje z Otoka, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Handkejevo osrednje, dokaj obsežno literarno delo je pripoved o pisatelju ter njegovi ustalitvi po preobrazbi, prežeti z iskanjem in razmišljanjih o odnosih, krajih in nenapisanih zgodbah.
Prvoosebni pripovedovalec, pisatelj Gregor Keuschnig iz Rinkol na avstrijskem Koroškem se skozi desetletja prebija iz predmestja v predmestje, iz zakona v samskost in od jaza k sebi brez sebe. Četudi pravi, da za pisanje potrebuje mir, v resnici nikdar ne miruje. Med beganjem razvija in opušča ideje za svoj veliki roman, doživi preobrazbo in nazadnje najde zavetje v tako imenovanem Nikogaršnjem zalivu, kjer si obeta naslednje preobrazbe, dolga zgodba o potovanjih prijateljev in kronika življenja v Zalivu pa postaneta kar pripoved o pisatelju samem.
Zajetna knjiga Moje leto v Nikogaršnjem zalivu je prvotno izšla leta 1994, letos jo je v prevodu Amalije Maček izdala Beletrina. Kot že nekatera druga Handkejeva dela, denimo lani izšla Žalost onkraj sanj, tudi najnovejši prevod zajema iz pisateljevega lastnega življenja; tokrat gre za zgodbo o prelomnem obdobju avtorjeve ustalitve v predmestju Pariza, predvsem pa za poetično refleksijo pisatelja o pisanju.
Peter Handke Fotografija: Wikipedia
Šestinpetdesetletni protagonist Gregor poleg svoje lokacije spet in spet spreminja tako naslov kot vsebino svoje velike zgodbe; za posamezno idejo si kdaj celo izbere predmestje, v kateri jo bo razvil in zapisal. V teku prve preobrazbe pošlje živet stran celo svojega sina Valentina ter v dobrobit pisanja čas načrtno preživlja (ali ne preživlja) s prijatelji, katerih zgodbe kasneje opisuje v središčnem delu svoje pripovedi – njegova velika zgodba je pravzaprav delo, znotraj katerega le-to šele nastaja. Pisateljevo leto v Nikogaršnjem zalivu, kot ga imenuje sam, je leto 1997, ki se ga odloči posvetiti popisovanju dogajanja okrog sebe. Med razmišljanji o pisanju, svojih bližnjih in preobrazbi Gregor opisuje skrite kotičke in živalske prebivalce gozda, izkupiček gobarske sezone, vragolije hrupnih sosedov ter lastne vrtnarske, gospodinjske in druge podvige znotraj zavetja svojega domovanja. Preobrazbo, ki je prvič trajala leta in desetletja ter bila enako najlepši kot najhujši čas Gregorjevega življenja, pisatelj tokrat išče, morda celo pričakuje v zalivu, ki »leži na koncu časov« – ne več ujet med predmestji sveta in (ne)domačimi Rinkolami, temveč statično svoboden v odročnem, z gričevnatimi gozdovi obdanem pariškem predmestju.
Samota v Zalivu protagonistu predstavlja nekaj naravnega in si jo zamišlja že v prvih dneh po prihodu – žena in sin, ki sta takrat še živela z njim, sta mu skoraj odveč in že vnaprej čaka, da bo skupno obdobje minilo. Prej, med svojim beganjem po svetu, se mu čas zlije s prostorom; eden mine in sledil bo naslednji, predmestje zamenja drugo in leto mine, nič ni nikjer za vedno in nihče ne bo ostal, tudi »jaz« ne in bo postal neki drugi »jaz«, morda Gregor, morda rajši le on sam, brez njega. Umik samega sebe mu godi, tudi kar zadeva pisanje; utrinjajo se mu ideje za zgodbe in romane, in ko prispe v Zaliv, si celo do potankosti zamisli svoja namestitev in razgled med pisanjem kronike. Pasivno, statično bivanje v navidezni odsotnosti časa in prostora ga zasidra tako fizično kot psihično; idiličen domek, bližnja narava in zavedanje, da bo vse leto posvetil popisovanju Zaliva, ga navdajajo z navdušenostjo nad lastno usodo, s katero je bil prej lahko kvečjemu sprijaznjen. »Sladostrastje« novega zaupanja v besede, vase in v svet je edino, kar pisatelju ostane, in vsaj na začetku se izkaže, da je to dovolj. Četudi Gregor preobrazbo prvič doživlja kot prisilo in izgnanstvo, drugič umik izbere sam in ob Brezimnem ribniku dan za dnem pretresa sito spominov, s katerimi preprede poročila o novih lokacijah za pisanje, stikih z naključnimi mimoidočimi ter sezonskih bajeslovnih bitjih, med katerimi, se mu zdi, se morda utegne znajti tudi sam. Se je vse skupaj res zgodilo njemu? Le njemu ali tudi komu drugemu? Ne glede na to, kako se oddaljuje od ljudi in se trudi zapustiti svetove svojih zgodb, slednjega ne more storiti in tudi brez ljudi ne zmore dolgo. »Potrebujem pogovor, da prodrem globlje,« ugotavlja, pa naj gre za naključno srečanje ali vsaj pisno razpravo s samim seboj.
Medčloveški odnosi Gregorja enako odbijajo kot privlačijo; preveva ga občutek, da vloge moža, očeta, prijatelja, prebivalca tega in tega predmestja le igra, obenem pa tudi od tistih prijateljev, ki se jim izogiba, pričakuje, da ga bodo kvečjemu poiskali sami. »V meni se že od otroških let skriva neka stalna pripravljenost na razhod,« pravi; vedno se je brez vprašanj strinjal z razkolom, ga pričakoval, ob njem čutil zadoščenje – ob ženini (sicer začasni) vrnitvi je nejevoljen, da je skalila njegov pomirjujoče samotni mir in se njun odnos še ni izkazal za ireverzibilno uničenega. Desetletja preobražanja mu prinesejo nekaj sprav vsaj v njegovi domišljiji; razhajanj ni več, a tudi stikov ne toliko – namesto ponovnih zbliževanj Gregor drži bližnje na distanci časa in prostora. Čeprav sta njegova samost in obstanek v Zalivu lastni izbiri, se čakajoč na drugo preobrazbo v duhu druži z ljudmi, od katerih se je zavestno umaknil in kljub nameri, da bo kot objektivni pripovedovalec zapisoval le še trenutno dogajanje, popisovanje »njegovega leta« postane tudi popisovanje leta drugih. Skoraj nerad jim prepušča mesto protagonistov, a se mu obenem zdijo ravno prav daleč, ravno prav neznani, ravno prav nepopolni, obenem pa o sebi (vsaj po svojem mnenju) nima kaj dosti povedati in morda o njegovih poteh in izgnanjih kaj pove le njihova zgodba. »Kadarkoli sem bil v njihovi bližini in sem se jih po naključju dotaknil, sem z vsakim vlaknom začutil, da bijejo svoj boj,« pravi o svojem izboru likov. Zgodbe pevca, bralca, slikarja, prijateljice, arhitekta in tesarja, duhovnika in sina, ki jih Gregor opisuje v osrednjem delu pripovedi, so polne različnih krajev in iskanj, ki se vselej izkažejo za nedokončana in polna vprašanj, namesto odgovorov. Uspešni slikar po neuspehu v filmski industriji izgubi svoje izhodišče in identiteto, zato se – nezmožen na pot poslati barve – na pohajkovanje po portugalskih daljavah odpravi kar on sam. Arhitekt in tesar po Japonski išče lokacijo za svojo novo zgradbo in se med hipnim uzrtjem Nikogaršnje zemlje zave sna svojega življenja, Gregorjev sin pa na pešpoti do Grčije na prvi pogled sledi mladostnim potovanjem svojega očeta, v resnici pa od zavetja do zavetja hiti pred obupom svoje tujosti v postopno domačnost zavedanja svoje izgubljenosti. Kje sem, sem se sploh že rodil, kje je prostor in kdaj je čas? Pisatelj na pota prijateljev polaga razmišljanja vsakogar in nikogar, junakov tudi ne imenuje z imeni, dokler ne izve, kaj so počeli v resnici in jih šele nato vsaj v besedilu preobrazi iz njihovih vlog v osebe, ki jih igrajo.
Posebno, izstopajoče mesto med prijatelji ima Gregorjev sin; pisatelj se mu ne more izogniti enako kot ostalim, niti se mu enako približati zaradi starostne razlike in krvne vezi – le-ta se kljub razkolom in ostrim besedam pretrga težje, kot bi se vezi z ostalimi prijatelji, a Gregor vseeno ugotavlja, »da je bil od vseh mojih ljudi ravno moj sin tisti, o katerem sem vedel najmanj; o njem nisem vedel ničesar.« Vloga očeta Gregorju skozi celotno pripoved ostaja pretežno nejasna. V sinu išče drobce sebe in jih večinoma ne najde, ne razume ga ne kot otroka ne kot odraslega, otrok mu je bil pogosto celo odveč – morda je podobnost med njima ravno v tem, saj je Gregor nemalokrat odveč tudi samemu sebi. Nerad se vrača v svoje otroštvo in kljub stikom z bratom in sestro zlasti med obiski v Rinkolah čuti nekakšno »razdružinjenost« ter še večjo samost in tujstvo – trenutek tujstva mu je pravzaprav tisti najbolj domač, najbolj resničen in prizemljujoč. Zasidran v nemščini, ki je njegova katalonska žena noče slišati, in (kot Handke sam) zaznamovan s slovenskimi predniki Gregor tudi v sinu išče svoje lastno prevpraševanje identitete, a opaža le, da mu ne predniki ne posamezni kraji ne pomenijo kaj dosti. Tako Gregor kot Katalonka, kot je imenovana njegova žena, v Valentinovem otroštvu nista dovolj prisotna in ga pustita drug drugemu ali Gregorjevi sestri, kadar se pojavi kakšna druga prioriteta, tudi daljše obdobje skupnega bivanja očeta in sina pa vodi v navidez nezaceljiv razdor. Pisatelj se tako še vedno po malem čudi, ko odrasli sin ob ponovnem snidenju steče k njemu kot nekoč, s prikritim ponosom opisuje Valentinovo veselje ob prejemu nagrade za ilustrirano besedilo o zimski sivini, še bolj pa poudarja, kako ga je sin v dvojnikih uziral v teku svojega popotovanja. Gregor sina nazadnje vseeno umesti med sedem prijateljev, tudi Valentin je eden od ravno prav izgubljenih in ranljivih izbrancev. V svojem letu v Zalivu kljub nenavdušenju nad staršestvom in skoraj komičnemu medsosedskemu ljudomrzništvu Gregor naveže stik s sosedovim otrokom, petletnim ruskim beguncem Vladimirjem. Ob njem se mu Zaliv zdi vse širši, vedno močneje pa se tudi zaveda, kaj vse mu je manjkalo v času življenja z družino; nemara Valentin njegovo podobo srečuje prav zato, ker Gregor ne glede na razdalje med njima končno postaja prisoten kot oče, ne le nekdo, ki je očeta kot stransko vlogo igral vsa poprejšnja leta.
V letu v Zalivu Gregor čaka na preobrazbo, ki se morda zgodi, ne da bi se tega zavedal; da ni več isti »jaz« kot na začetku leta, spozna šele na koncu. Pisateljski odmik v pasivnega opazovalca ga v popisanem letu ironično naredi bolj prisotnega. Kljub na dolgo opisanim napol skrhanim in dotrajanim odnosom ga ob koncu leta istočasno obiščejo prijatelji, katerih individualne dogodivščine popisuje bolj od tistih, ki jih je (ali pa ni) doživel skupaj z njimi. »Morda pa sem se jaz utapljal, ne da bi vedel?« se vpraša, ko prag gostilne drug za drugim prestopajo njegovi ljudje – v tistem trenutku bolj njegovi od Zaliva.
Izkaže se, da je Nikogaršnji zaliv vendarle vsaj malo, če ne vedno bolj njegov, pisateljev, obenem pa leto, ki si ga je prisvojil v naslovu, pravzaprav še ni zares »njegovo«. Vsebina romana naj bi bila namreč zapisana med januarjem in decembrom leta 1993, štiri leta pred opisanim dogajanjem, a se vendarle zdi, da zgodba posega v čas in prostor nečesa minulega. Nemara do druge preobrazbe vseeno še pride in bo sčasoma prišlo tudi Gregorjevo leto v predmestju Pariza – dokler ga konec leta 1997 ne obdajo prijatelji, ga bo obdajal Zaliv.
Peter Handke: Moje leto v Nikogaršnjem zalivu: Pravljica iz sodobnih časov, Beletrina, prevod Amalija Maček, Ljubljana, 2021. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.
V prejšnji kolumni za AirBeletrino sem predstavil najboljše slovensko leposlovje, ki je na voljo v angleškem prevodu. Ponudil sem razmislek o tem, kako preostali svet razmišlja o literaturi nekega naroda. Nekaterih ikoničnih del tujina ne pozna, ker niso bila prevedena ali pa niso bila prevedena v prave jezike. Razlog, da ostane pomembno delo neprevedeno, tiči v tem, da založniki predvidevajo slabo prodajo. Ali pa gre samo za to, da knjiga ni imela sreče.
Kako predvidevanja okoli prodaje krojijo usodo prevoda, ni težko razumeti. Le malo založb se bo trudilo izdati knjigo, za katero menijo, da se ne bo dobro prodajala. Izjema so univerzitetne založbe, ki jih delno financira matična institucija in se pri preživetju ne zanašajo izključno na prodajo. V anglofonskem svetu s strani države podprte založbe ne obstajajo (izjema je nekaj malega državnih donacij), zato založniki izdajajo knjige, ki bodo profitabilne. Pogosto se navaja ne ravno natančna statistika, da 80 odstotkov tistega, kar izda založba, pomeni izgubo denarja, 20 odstotkov pa prinese tak zaslužek, da pokrije ostalih 80 odstotkov in založniku prinese dobiček (četudi majhnega). Cilj urednikov, ki iščejo rokopise, je najti teh 20 odstotkov knjig. Na vsako izdano knjigo polagajo velike upe, vedo pa, da bosta verjetno le dve od desetih zmagovalki.
Glede sreče pa je zgodba taka: srečna kombinacija se zgodi, ko pravi urednik pri pravi založbi v pravi državi izve za pravi rokopis. Morda je avtorja srečal na kaki konferenci ali ima prijatelja iz te države, ki je rekel: »Res moraš prebrati to knjigo!« Toda tu je seveda težava: če je izvorni jezik eksotičen (in slovenščina velja za eksotično), potem potrebujejo uredniki pomoč pri iskanju knjig, ki bi se jih splačalo prevesti. Večje založbe zaposlujejo večjezične bralce, ki prečesavajo nove in pozornosti vredne knjige v tujih jezikih. Imajo španske, arabske, kitajske, francoske bralce. Slovenskih na žalost nimajo.
Kako torej anglofonski založniki pridejo do slovenskih knjig, ki bi se jih morda splačalo prevesti? Kako pride do srečnega naključja? Težava je v tem, da v zadnjih desetletjih anglofonski založniki ne želijo ugibati. Pričakujejo tole: pri leposlovju celoten prevod, ki ga je opravil dober prevajalec in ki ga je plačal nekdo drug, tako da lahko preberejo knjigo; pri stvarni literaturi pa želijo bodisi da je cela knjiga že prevedena – ker prevoda skoraj nikoli ne bodo plačali – ali pa želijo ponudbo za knjigo, ki še ni napisana.
Večina slovenskih založnikov za knjige, katerih pravice bi radi prodali, naredi majhen vzorec prevoda, ki ga financira JAK, in kratek povzetek knjige. Rezultat je nekakšna brošura, hiter vpogled v vsebino knjige. Nato se odpravijo na frankfurtski knjižni sejem in upajo, da bo brošura dovolj. In včasih tudi je dovolj za druge evropske trge, ki imajo podobne navade. Skoraj nikoli pa ni dovolj za anglofonske založnike. Za stvarno literaturo anglofonski založniki zahtevajo to, kar sem že omenil, ali pa zelo osebno povezavo z avtorjem ali založnikom.
Prva možnost – se pravi prevod vse knjige – lahko dobro deluje, vendar zahteva veliko začetno naložbo – poleg plačila prevoda še plačilo za anglofonskega urednika, če je prevajalec prevajal v jezik, ki ni njegov materni. Tretja možnost osebne povezave je lepa, če in ko se to zgodi.
Druga možnost, torej ponudba knjige, ki še ni napisana, pa je neke vrste trojanski konj, vendar po mojih izkušnjah vedno deluje, saj je tako več kot dva ducata slovenskih knjig našlo domove v anglofonskih založbah. Moj pristop je tak, da preprosto rečem, da gre za predlog »nove izdaje slovenskega izvirnika, ki jo je avtor pripravil izključno za anglofonsko bralstvo«. Anglofonske založbe namreč ne pričakujejo, da je avtor že napisal knjigo stvarne literature. Sistem ne deluje tako. Založbe pričakujejo, da avtor najprej sestavi predlog, knjigo pa dejansko napiše le, če njegovo ponudbo sprejmejo. Če torej knjigo, ki je v slovenščini že izšla, predstavimo kot predlog knjige, ki še ni dokončana (bela laž), bo založnik odločitev sprejel na podlagi predloga in prevoda vzorčnega poglavja. Cela bo prevedena šele, ko in če dobimo pogodbeno ponudbo.
Že več kot desetletje svetujem slovenskim založnikom (največ Beletrini, pa tudi Mladinski knjigi in drugim) in pomagam avtorjem, ki želijo najti založnike za svoje knjige na anglofonskem trgu. Za neleposlovno literaturo je vedno potreben obširen predlog knjige (tudi če imate pripravljen prevod knjige), ker se ponavadi ne bodo trudili prebrati celotnega rokopisa – za to nimajo časa, razen če jih predlog popolnoma prepriča.
Ta pristop sem najprej poskusil s knjigo Tito in tovariši Jožeta Pirjevca, izvrstno in najbolje prodajano knjigo stvarne literature v zgodovini slovenskega založništva. Mislil sem, da bo preprosto najti založnika. Toda želeli so vnaprej prebrati prevod celotne knjige. Gre za delo, ki obsega približno 700 strani in ima več kot 3000 citatov. Dolgo sem se boril z založniki – vse dokler nisem spremenil besedila predloga in rekel, da gre dejansko za novo izdajo, ki jo je avtor pripravil za anglofonske bralce. Založnika smo potem našli zelo hitro.
Ugotovil sem, da to deluje tudi pri mojih knjigah, ki sem jih napisal ali pa jih še bom s slovenskimi avtorji. Tri so zanimivi primeri, od tega bosta dve kmalu izšli.
Making It: The Artist’s Survival Guideje knjiga, ki sem jo napisala skupaj z Jašo. Pripoveduje o Jaševi življenjski in umetniški poti, od otroštva do nastopa na beneškem bienalu. Ponuja odgovore na vprašanja mladim ambicioznim umetnikom in jim ponuja vodstvo. Izšla bo avgusta letos pri založbi Rowman & Littlefield. Knjiga je bila prodana na podlagi predloga in vzorčnega poglavja, še preden je bila napisana.
Slovenian Cuisine: From the Alps to the Adriatic in 20 Ingredientsje kuharska knjiga Janeza Bratovža s fotografijama Matjaža Tančiča in Mance Jevšček. Besedilo sem napisal jaz. Izšla bo pri Skyhorsu oktobra letos. Zasnovali smo jo kot umetniško knjigo in kot omejeno izdajo, ki jo je JB najprej izdal v slovenščini. Oblikoval jo je Žare Kerin, ki je za svoje delo prejel številne nagrade, med njimi tudi Gourmand Award za najboljšo kuharsko knjigo. Kljub vsemu je trajalo celo večnost, da smo našli anglofonskega založnika. Moj agent ga je celo zastopal, kar ponavadi pomeni hiter prodor, toda vsak urednik, ki je pogledal 89-stranski predlog, je rekel: »Vau, to je knjiga, ki bi jo rad prebral, vendar mislim, da naših bralcev Slovenija ne zanima.« Take izjave so mi šle res na živce. Upajmo, da bo Luka Dončič pomagal razširiti zanimanje za Slovenijo, Melanii na žalost ni uspelo. Ta knjiga je naposled uspela, ker je moj agent končno posredoval predlog pravemu uredniku, ki je sprevidel, da bi morda ta knjiga lahko spodbudila bralce, da bi se začeli zanimati za Slovenijo in ni pričakoval, da jih bo Slovenija že zanimala.
Tretjo knjigo, za katero smo pravkar podpisali pogodbo in bo izšla leta 2023, pišem s Svetlano Slapšak. Gre za delo o slovanski mitologiji, ki vključuje tako moderne interpretacije znanih slovanskih legend kot tudi analitične eseje o njih. Izdala jo bo umetniška založba Thames & Hudson v ilustrirani izdaji. Tudi ta knjiga je bila prodana v tujino samo na podlagi predloga in enega samega prevedenega mita ter analitičnega eseja, ki sta bila v vzorcu.
Vse povedano dokazuje, da knjige, ki izidejo v angleškem prevodu, ne predstavljajo nujno najboljšega, kar je na voljo v slovenščini. Predstavljajo tisto, kar se zdi najbolj tržno, kar se je uresničilo zaradi osebnih povezav, ali tisto, kar je na podlagi predloga knjige zvenelo najbolj zanimivo (kar pa ne pomeni, da se bo knjiga, ko bo prevedena, ujemala z optimizmom, ki ga je vel iz predloga). Presenetljivo je, da niti eno slovensko klasično delo stvarne literature ni bilo prevedeno v angleščino. Prišleki Lojzeta Kovačiča bi morda lahko sodili v to kategorijo. Vendar knjiga v Sloveniji velja za »avtobiografski roman«, ta kategorija pa v anglofonskem založništvu ne obstaja. Tam bi jo opredelili kot »roman, ki temelji na resnični zgodbi«, vendar je to še vedno leposlovje. Tako bi lahko kot skorajda edino delo klasične stvarne slovenske literature, ki je prevedeno v angleščino, navedel Stripped of My Time: A Survivor of the Communist Political Prison on Goli Otok avtorja Radovana Hrasta.
Tukaj je seznam priporočenih slovenskih knjig stvarne literature, ki so na voljo v angleščini. Sestavil sem ga sam s pomočjo nekaj dobrih bralcev.Kot pri prejšnjem članku vas tudi to pot pozivam, da nam priporočite svoje najljubše naslove stvarne slovenske literature, še posebej če jih še ni na tem zelo subjektivnem seznamu. In morda dodajte kako delo, ki še ni prevedeno v angleščino, a menite, da bi moralo biti.
Tukaj je ta otok: zdaj je postal tako majhen, da ga lahko celega ujamem v dlan. Nad njegovim hrbtom, gosto poraslim z bodljikavimi grmi, kot drobne marionete krožijo galebi, skalne obale pa se previdno iztegujejo v sinjino. Tu je stara hiša poleg cerkve, v kateri smo preživljali poletja; in tu zaliv, do katerega vodi ozka pot; tukaj so L. in T., pa J. in U. in Š. in mi vsi, ki nas je morje zdaj razneslo naokrog po svetu. Na otok smo hodili poletje za poletjem, leto za letom, in vmes odraščali. Spomine naplavlja na obalo kot smeti: kos srebrnega papirja, v katerega je bil zavit sladoled; prodajalca krofov in pečene koruze, ki se je do zaliva vsak dan pripeljal z belim kombijem; kaseto z Bed of Roses in For Whom the Bell Tolls; L.-jine črtaste kopalke; pridušen šepet na pogradu; velikanske kobilice. Odtise nog, umazanih od rdeče zemlje, na spolzkih ploščicah v skupni kopalnici; veliko obzorje in hrepenenje, ki ga pozna le mladost; vonj urina in pekoče lulanje, večno prehlajene mehurje.
*
Tam, do kamor je pot dolga in težavna, razdalja pa se zdi nepremostljiva, je prostor, kjer lahko zraste alternativa. Vzhaja med celino in obzorjem, »med svitom in temo« in potem znova»v hipu gre na dno«, kot ubeseduje Kovič. Otok je močna prostorska metafora, ki obvladuje besedila že od pamtiveka. Njegova prisotnost je pogosto le slutnja, prosojna fatamorgana, proti kateri neustrašni mornarji kljub temu znova in znova usmerjajo svoje premce. Obstaja prej kot koncept kot pa realen prostor. Neopredeljivi prostor otoka je obljuba novega in drugačnega: včasih opojno obetajoča, drugič grozeča in tuja.
Vsak otok postreže z novimi, čudežnimi prigodami. Na enem, denimo, živijo kiklopi, na drugem Kirka, na spet tretjem se pase Heliosova čreda. Izmed vseh otokov je le en domač, le en tisti, h kateremu so usmerjena vsa potovanja in kamor se stekajo upanja, pa naj bo to Itaka, čudoviti otok otroštva v Poletni knjigi Tove Jansson ali pa obris obale na obzorju v Ecovem Otoku včerajšnjega dne. Slednjega poleg prostorske zaznamuje še časovna nedosegljivost: ker leži za poldnevnikom datumske meje, je za vedno potopljen v preteklost. Kot da bi z nasedlega okostja ladje, skozi katero plujemo skozi vsakdan, lahko le nemočno opazovali daljni obris včerajšnjega dne, ki ga prav zaradi nezmožnosti dosega začenjamo malikovati. Roberto della Griva, Ecov baročni plemič, ne zna plavati, zato lahko otok le nemočno opazuje, ta pa s časom postane poosebitev vseh protagonistovih hrepenenj. V della Grivovi zavesti, ki se zlagoma mrači, se oblikuje sklep: če bi le lahko dosegel tisti otok, bi bil odrešen vsega trpljenja, vključno s tistim, ki ga je že doživel.
*
Na Otoku smo vsakič ostajali po en teden, od nedelje do nedelje, včasih celo dvakrat ali trikrat v enem poletju. Dnevi so odtekali v enakomernem ritmu, in čeprav so se letnice menjevale, mi pa smo postajali vedno starejši, so si bile vse nedelje med seboj podobne, vsi ponedeljki, vsi torki in srede pa so iz leta v leto sledili do pičice enakemu ritualu, ki se je prav zaradi tega v mojem spominu nalezel nekakšne posvečenosti. Otoke zapuščamo, da bi jih naslednje leto našli nespremenjene – da bi se znova izmerili ob istih skalah, ob istem udarjanju valov v naš bok. Spremenili smo se prav zato, ker nas je spremenil Otok. Z njegove obale so naša celinska življenja videti jasneje. To je tisto, čemur se vedno znova čudimo in ob čemer nas slano zaskeli v duši.
*
Otok je utopija, še posebno takrat, kadar nam je pot do njega iz tega ali onega razloga onemogočena. Mitski otok obstaja le med vrsticami in o tem, kje leži, pričujejo le šepetanja. Lokacija najsevernejšega izmed vseh znanih otokov antičnega sveta, Thule, kartografom še danes ostaja uganka. Potovanje tja je v svojem izgubljenem delu O oceanu prvi opisal grški raziskovalec Pitej. Med mogočimi geografskimi ustreznicami iz resničnega sveta se omenjajo Orkneyski in Šetlandski otoki, pa severna Škotska, Grenlandija in norveški otok Smøla, a nihče zares ne ve, kje leži pravi Thule, kjer sonce nikoli ne zaide in je kljub severni legi zemlja rodovitna, paša pa obilna. Vergilu dolgujemo izraz ultima thule, ki vse do danes ostaja prispodoba za nedosegljiv otok za mejami znanega sveta, kjer je vse mogoče. Takšnega kraja pa seveda ni mogoče vrisati na noben zemljevid. Tudi nenavadna nacistična prizadevanja, da bi locirali Thule, ki ga je na podlagi ponarejenega rokopisa Oera Linda za pradomovino arijske rase med drugimi označil Himmler, so spodletela.
Morova Utopija iz leta 1516 opisuje otok, na katerem se je razcvetela idealna družba. Njen ustroj določajo stroga pravila in nespremenljivi vzorci, in prav zaradi njih je mogoče vzdrževati njeno harmonično delovanje. Ideji o idealni družbi sledimo dalje skozi zgodovino, prek idealnih mest renesanse do novih utopij druge polovice dvajsetega stoletja. Ideal se v vsakokratni družbeni realnosti pojavi v drugačni obliki, a z isto zadušljivo inertnostjo: vsaka idealna družba za svoj obstoj potrebuje izolacijo od preostalega sveta in nespremenljiva družbena pravila, ki uravnavajo njeno delovanje. Če bi bili njeni člani prepogosto soočeni s pripadniki drugih družb, če bi se srečali z alternativnimi načini razmišljanja, bi se harmonija porušila. V hipotetičnih popolnih družbah, ki jih srečujemo skozi zgodovino, ni moč pomisliti, da bi lahko bilo drugače. Prav zato so otoki popolna prizorišča za umišljanje popolnosti, ki pa seveda vedno spodleti – tako kot v Hollebecquevi Možnosti otoka, tako kot v nešteto drugih distopičnih vizijah sveta, ki se odvijejo na otokih.
Tudi na otoku v romanu Filio ni doma slovenske pisateljice Berte Bojetu denimo prebiva rigidna družba, ki že stoletja deluje po ustaljenih vzorcih, čemur botruje prav otoška ločenost od preostalega sveta. Tam ženske prebivajo v Gornjem, moški pa v Spodnjem mestu, njihova življenja pa so med seboj strogo ločena. Protagonistka Filio šele čez dolga leta zaživi na celini in se uspe odtrgati od otoškega načina življenja, ki pa jo nepovratno zaznamuje. Otok Berte Bojetu je črna pika na obzorju, zlovešča prisotnost travme v zavesti vsakogar, ki jo je sposoben preživeti.
Pa smo kljub temu nagnjeni k idealiziranju otoškosti, kot da naša zavest tam postane podvržena otoškemu gigantizmu, zaradi katere naša čustva postanejo jasnejša, značaji pa izrazitejši. Prebivalci otoka so, kolektivno ali individualno, vedno svojevrstne pojave – za nekaj mojstrsko izpisanih primerov v branje priporočam Osmega poverjenika Renata Baretića ali Partljičeve Ljudi z otoka.
*
»Noben človek ni otok«, vsak izmed nas v partikularnosti svojega značaja odseva občo človeškost. Zares tudi noben otok ni otok, temveč vendar vsak s svojo drugačnostjo odseva obči, mitski Otok, kraj, kjer je mogoče živeti drugače. Otok ni kraj dobrih ali slabih praks, le kraj, od koder je mogoč zunanji pogled – na celino, na sebe samega. Rigidna morovska utopija lahko uspe le na otoku, otok pa je tudi tisti, ki je zmožen generirati alternativne načine razmišljanja. Za takšen otok morje ni predpogoj; tisto, kar ga ločuje od preostalega sveta, je preskok v sposobnost avtonomnega, ustvarjalnega mišljenja. Otokom drugosti in heterotopij smo priča tudi v mestih, tudi v Ljubljani. Vprašanje pa je, če jih znamo prepoznati in ali se nanje odzovemo z iskreno radovednostjo raziskovalca ali z odporom in strahom, ki sta plodova naše vkopanosti v družbeno inertnost.
*
Zdaj na naš Otok ne hodimo več – s časom smo migrirali dlje od njegovih obal, vsak v svojo smer. Če ga kdaj obiščemo, je to posamič in z zaigrano brezbrižnostjo, s katero partnerjem, ljubimcem, novim prijateljem in otrokom kažemo staro hišo ob cerkvi, naš zaliv in prodajalca krofov. Le tu in tam nas prekine kakšen »Se spomniš …?«, potem pa hitro spremenimo temo pogovora. Razkazovati nekomu Otok svojih spominov je razkazovati vse možnosti, ki jih je nekoč vsebovalo življenje, in za katere v sedanjosti ni več prostora. Zato se je vračati tja težko. Ko nas namreč ob pogledu na obzorje znova prešine sladko hrepenenje in si začnemo umišljati popolnost nekega drugega življenja, ki bi ga lahko živeli – takrat z gotovostjo vemo, da je čas za vrnitev domov.