Skoraj dvajset let je preteklo, odkar je pri založbi Beletrina izšla zadnja Pikalova pesniška zbirka. Letos se pesnik vrača s svojim najnovejšim delom, zbirko Rekla si, da hočeš, ki prinaša – glede na to, da je nastajala v obdobju teh zadnjih dvajsetih let – malo bolj in tudi malo manj sveže pesmi.
Če je prvi del knjige jug, je drugi del sever. Če je prvi del morje, je drugi sneg. Dobesedno. Pikalova zbirka je formalno zelo jasno razdeljena na dva dela, ki se tudi vsebinsko poskušata čim bolj držati naslovov: npr. Oči morja in Sneg do nižin. Bralec pa vendarle hitro ugotovi, da sta nekoliko neenakovredna. V pesmih prvega dela nikakor ne moremo spregledati vseprisotne morske motivike in pogoste navezave na Odisejevo popotovanje (četudi so kdaj zgolj stranskega pomena), medtem ko je drugi vsebinsko veliko svobodnejši in bolj razgiban – takole na prvi pogled bi lahko rekli, da veliko bolj zajema iz stvarnega življenja, Slovenije in njenih zasneženih planin, še zlasti pa Ljubljane, »‘najlepšega mesta na svetu’, / katerega ime s strahospoštovanjem / izgovarjam že od takrat, ko sem bil / še pamž in sploh še nisem živel v njej«. Bralec bo med drugim naletel tudi na Žižka, Kolosej, Petkovškovo nabrežje, Majdo Vrhovnik, hostel Celico na Metelkovi, Križanke in še na mnoga druga poznana imena.
Da pesmi ne bi zapadle v bodisi že prežvečeno modernistično držo (govorim o rabi Odisejevega mita, pa tudi mita kralja Matjaža) ali pa preveliko prozaičnost (Pikalov verz je načeloma zelo pripoveden), do določene mere poskrbi lahkoten humor, ki je zame osebno tudi ena največjih odlik zbirke. Tako denimo pri pesmi Odisejeva vrnitev zabavajo anahronistični preobrati: »Spodaj na morju sem zagledal čoln, / pripravljen na izkrcanje. Skril sem se / v votlino in se pritajil. Ni bilo dolgo, ko / je prihrumela skupina turistov. Njihov / vodič je rekel, da jim bo v votlini prikazal / Odisejev, to je moj boj s Polifemom. Zgrozil / sem se ob misli, da sem postal turistična / atrakcija, in se pritisnil k steni.« Pikalo lahkotno vzdušje ustvarja tudi s povsem formalnimi sredstvi, na primer s postavitvijo glagola na zadnje mesto ter občasnimi rimami in asonancami, kar nekoliko spominja na igrive ljudske pesmi: »Aloha zdaj, / amigo, se vidiva na poti, po kateri sem krenil / smelo, ko v mokasinih mojih prehodil miljo / boš, veselo, s slamico v ustih. Na koncu videl / zvezdo v morje pasti boš, čarovnijo celo«. Da ne govorim o splošnem zabavljivem tonu nekaterih nadvse duhovitih pesmi, kakršni sta denimo Pesnitev o Diegu Armandu Maradoni in Kolosej.
Na oblikovni ravni Pikalo poljubno izmenjuje verz, kjer upošteva vsa ločila, in tistega, ki je čisto brez, pri obeh pa gre – kot je bilo že omenjeno – za dolg pripovedni stavek. Pesmi, kjer gre v glavnem zgolj za orisovanje neke splošne atmosfere ali opis dogajanja in kjer je pogosto še subjekt potisnjen v ozadje, postanejo tako preveč razvlečene, opisne in kar nekoliko dolgočasne, v njih pa umanjka zgoščenost izraza. Takšna se mi recimo zdi pesem Zeleni pravokotnik: »Ob tirih / avto stoji z zarošenimi šipami, v njem / dve goli telesi ležita in se prepletata / kakor beli kači. Iz zvočnikov nekega / drugega avta, ki se odkotali mimo, / butanje muzike se čuje. Helikopter / na nebu zlovešče zrak mlati (kot da išče par / v avtu), oglušujoče zapiska lokomotiva, / spustijo se zapornice in vsujejo kletvice / voznikov, ujetih v past.« Neenakovrednost obeh delov pesniške zbirke sem že omenila – in pesmi, podobnih Zelenemu pravokotniku, je precej več v drugem kot v prvem delu.
Njihovo nasprotje predstavlja Pikalova ljubezenska poezija (v pričujoči zbirki je je sicer bolj malo), kjer se sentiment lepo preplete z mirnim pripovednim valovanjem dolgih in umirjenih, že skorajda proznih verzov. Kakšen bolj liričen slog bi na tem mestu zagotovo deloval prenabuhlo. Tako da konec koncev pesniška knjiga Rekla si, da hočeš ponuja precej dobrega, zanimivega in izvirnega materiala. Ker pa, kot večina zbirk, vsebuje tudi nekatere izrazno šibkejše pesmi, se tiste boljše med njimi velikokrat kar malce izgubijo.
Matjaž Pikalo: Rekla si, da hočeš. Ljubljana: Beletrina, 2016. 21 €, 118 strani.
»Kaj pa ti še čakaš, na limono, pomarančo?« me je na način, ki ne pušča nobenega prostora za morebiten nesporazum, od šanka konobe v Betigi nagnal natakar, ko je opazil, da vlečem na ušesa pogovor med njim in kuharjem. Ali pa je bil samo njegov pomočnik, to zdaj niti ni pomembno. Ker sem naročil pivo, je bilo medvrstično sporočilo še toliko bolj očitno, pa mu tega niti za hip nisem zameril. Tistega 20. junija 2008 so bili namreč vsi tamkajšnji domačini videti precej na tleh. Čeprav so najbrž komaj dočakali začetek nove turistične sezone, so delovali povsem brezvoljno, zato bi bila vsakršna taktnost, če že ne prijaznost, zanje že prehud napor. Hrvaška reprezentanca je le slabo uro prej izgubila že dobljeno tekmo četrtfinala evropskega prvenstva proti Turkom. In to kako! Potem ko so le dve minuti pred koncem drugega podaljška povedli, so nasprotniki že v naslednjem napadu, ki se je zaradi dolgega proslavljanja zadetka zgodil že v sodnikovem dodatku, uspeli izenačiti in izsiliti enajstmetrovke, pri izvajanju katerih so bili hrvaški reprezentanti tako demoralizirani, da ne bi bili sposobni zadeti niti nebranjene mreže. V zavest tamkajšnjih nogometnih navdušencev se je zarezoval eden najmračnejših večerov njihove nogometne zgodovine, ki je deset let prej na svetovnem prvenstvu v Franciji dobila svoje do danes najpomembnejše poglavje. Najtežje trenutke človek najraje preživlja sam ali kvečjemu v družbi ljudi, ki lahko dobro razumejo njegovo stisko ali nesrečo, mednje pa po navadi ne sodijo sosedje, v tem primeru moja slovenska malenkost, ki so pogosto tu le zato, da bi lahko s primerom pojasnili svoje razloge za nezaupljivost. Ko je Slovenija na EURU 2000 na tekmi proti »novi« Jugoslaviji zapravila vodstvo s 3 : 0, najbrž skoraj nobenemu od navijačev ni bilo do trepljanja po hrbtu in poslušanja o tem, da bodo prišla nova prvenstva, na katerih bo vse bolje. Pa čeprav se neredko zgodi, da se na odločilnih obračunih poravnavajo tudi stari računi, ko selektorji za nekaj dni postanejo božji glasniki in so o navzočnosti najvišjega nenadoma prepričani celo najbolj zagrizeni ateisti med navijači.
Italija 1982 v figuricah (vir: mingardo.it)
Španija 1982 in čarovnija Squadre Azzurre
O tem zelo zgovorno pričajo tudi dosežki reprezentance, za katero navijam že od svetovnega prvenstva v Španiji leta 1982 – Italije. Čeprav je reprezentanca naših zahodnih sosedov na tistem prvenstvu osvojila svoj tretji naslov, zanjo nisem začel navijati po prvenstvu, zaradi fascinacije nad njihovim končnim zmagoslavjem, temveč me je k temu pripravila moja štiri leta starejša soseda, ki je nekaj dni pred prvenstvom od mene zahtevala jasna odgovora na vprašanji, za koga navijam v falklandski vojni in za koga na svetovnem prvenstvu v nogometu. Ker si nikakor nisem hotel privoščiti, da bi njena pokroviteljska prizanesljivost premagala zadovoljstvo ob prejemu jasnega in odločnega odgovora, sem se hitro odločil za Argentino, ker sem takrat še verjel v »pristnost« juga in navdušeno pil njega prelesti, in Italijo. Zanjo sem se najbrž odločil zato, ker sem z družinskih nakupovalnih izletov v Trst, Gorico ali Trbiž vedno prinesel kak dober Matchboxov avtomobilček in ker so bili ljudje tam lepše oblečeni. V moje življenje sta tako pri enajstih – kako pomenljivo! – nenadoma in hkrati vstopila politika in nogomet.
Vendar svoje odločitve v začetnem, skupinskem delu prvenstva še nisem jemal preveč resno. Ujel sem kak rezultat, vedel, da se je Italija v nadaljevanje uvrstila s tremi remiji, kar so mnogi »hejterji« italijanske reprezentance, ki jih pri nas, vsaj med mojimi znanci, nikoli ni bilo malo, pospremili z odkimavanjem in preklinjanjem njihove »večne sreče«, to pa je bilo tudi vse. Pravo zmagoslavje je prišlo v zaključku drugega dela prvenstva, v katerem je Italija igrala v skupini z Argentino in Brazilijo, zmagovalec skupine pa se je uvrstil v polfinale. O polfinalistu je odločala tekma med Brazilijo in Italijo, prvim pa bi za napredovanje zadoščal že neodločen rezultat. Ne samo omenjena prednost zaradi boljše razlike v zadetkih, tudi vsi ostali »argumenti« so bili na strani Južnoameričanov, saj so zanjo na tistem prvenstvu igrali velemojstri, katerih slava ni zbledela vse do danes – Eder, Falcao, Socrates, Zico … – da o večinski naklonjenosti nevtralnih nogometnih spremljevalcev sploh ne izgubljam besed. Tudi v našem naselju ni bilo nič drugače: od dvanajsterice, kolikor nas je, šest proti šestim, tisto nepozabno popoldne na naši »matični« medblokovski zelenici igralo redno tekmo lige levega brega Sore, ki v času svetovnega prvenstva ni bila prekinjena, ampak je dobila le še večji zamah, sem bil edini, ki se je odločal stiskati pesti za Italijo. Vsakič, ko so nas z balkonov obvestili o spremembi izida, se je dvignilo v zrak ali pa prijelo za glavo enajst parov rok, za odločilnega pa se je izkazal tisti tretji italijanski, ki ga je, tako kot prejšnja dva, dosegel Paolo Rossi.
Na igrišču sem bil med najmlajšimi, a kljub temu skoraj najvišji in najmočnejši, zato so mi bile vedno zaupane predvsem obrambne naloge in le redko sem se znašel v priložnosti za dosego zadetka. Takrat pa se je zgodilo, da sem pred koncem tekme zlahka prišel čez sredino, stekel pred gol in zabil enega svojih redkih ligaških zadetkov. Zdelo se je, kot da se moji nasprotniki ne bi uspeli pravočasno sporazumeti, kdo me bo pokril, in so me zato nehote spustili mimo. Pri pripravi strela sem imel celo dovolj časa, da bi lahko zabil s katerim koli delom telesa. Da se dogaja nekaj nenavadnega, sem opazil šele ob koncu prejemanja čestitk soigralcev – izkazalo se je namreč, da mi niso izkazovali časti za dosežen zadetek, ampak zato, ker so v precej bolj pomembni tekmi zmagali »moji«. Končana je bila ena najboljših prvenstvenih tekem vseh časov in nikogar več ni zanimal položaj na lestvici Levega brega. Na medblokovskem igrišču so nastopile nenačrtovane in nezapovedane minute molka in prvič v življenju sem začutil, kaj pomeni biti navijač in kaj v navijaškem merjenju moči pomeni zmagati v igri sam proti vsem. Tekmo sem si ogledal šele pred kratkim in bil še bolj presenečen kot takrat. Italija namreč ni zmagala z nepriljubljeno »italijansko« igro, igro na rezultat, igro brez sijaja, temveč ravno nasprotno: ob doseženih treh golih iz igre jim je bil razveljavljen še povsem regularen zadetek Antognionija, pa tudi Rossi bi se lahko med strelce vpisal vsaj še enkrat, ko je z treh metrov zgrešil nemogoče. Brazilci so pač v tistih letih še igrali »za rajo«, zanemarjali taktiko in zato prvenstvo končali že pred odločilnimi boji.
Paolo Rossi (vir: Wikipedia)
Italijani v Španiji pa: kadar gre, pač gre in tako je bilo vse do finala, ki so ga igrali proti Zahodnim Nemcem. Spremljal sem ga na Šobcu, kjer smo ravno letovali z družino. Kot bi verjel, da lahko svoji izbrani reprezentanci prinesem srečo, v resnici pa zato, ker je bil to prvi televizor, na katerega sem v kampu naletel, sem se pomešal med nemške navijače, ki so finale spremljali pred eno od počitniških prikolic. Če so ti v prvem polčasu še imeli kaj slaviti – zgrešeno enajstmetrovko Italijanov –, jih je že kmalu po začetku drugega polčasa s svojim že šestim prvenstvenim zadetkom utišal kdo drug kot Paolo Rossi. Napadalec Juventusa je bil zaradi stavniške afere, v katero naj bi bil vpleten, ko je še igral za Perugio, leta 1980 obsojen na kar tri leta suspenza in je zato moral izpustiti domače evropsko prvenstvo, vendar je bil pozneje pomiloščen, tako da se je na zelenice vrnil tik pred koncem sezone 1981/82 in v le treh odigranih tekmah za Juve dosegel en sam zadetek. Selektor Enzo Bearzot ga je vseeno uvrstil v kader za svetovno prvenstvo, kjer je na prvih tekmah razočaral, v odločilnih treh pa zabil kar šest od skupaj osmih italijanskih zadetkov. Italija je za finalno zmago po Rossijevem dosegla še dva gola, in že ko je predsednik Sandro Pertini pri vodstvu z 2 : 0 na častni tribuni zmagoslavno dvignil roke, se je, čeprav so bili na drugi strani vselej nepopustljivi Nemci, zdelo, da je prvenstvo odločeno in da me je dosegla čarovnija, zaradi katere sem vse do danes ostal navijač Squadre Azzurre.
Nogometno vraževerje in budist Baggio
Obema velikima uspehoma italijanske reprezentance, ki sem ju sam doživel, je skupno vsaj dvoje: »napovedale« so ju stavniške afere, sledil pa jima je večletni mrk. Tako je bilo na EP 2008 in SP 2010, ki sta prišli po osvojitvi naslova v Nemčiji, in tako je bilo tudi na EP 1984 in SP 1986, ki sem ju spremljal že precej bolj temeljito kot svoje prvo veliko nogometno tekmovanje. Nekaj upanja je prinesla pomladitev reprezentance, do katere je prišlo na evropskem prvenstvu v Zahodni Nemčiji leta 1988, ko so zanjo prvič na finalnem turnirju zaigrali takrat šele 19-letni Paolo Maldini, vsekakor moj najljubši nogometaš vseh časov, in danes zelo znana trenerja Mancini in Donadoni. Italija je takrat prišla do polfinala, kjer jo je izločila Sovjetska zveza, vendar pustila zelo dober vtis, kar je bil dober obet za domače svetovno prvenstvo, ki je bilo odigrano dve leti pozneje.
Na njem Italija z Walterjem Zengo v vratih na prvih petih tekmah sploh ni prejela zadetka. Na igrišču so bili tako superiorni, kot nikoli prej in potem, saj so nasprotniki komaj kdaj prilezli s svoje obrambne polovice. Vendar je bil zanje usoden izenačujoči gol – beri: zalutali metak – Claudia Canigge, ki je tekmo med gostitelji turnirja in Argentino odpeljal v podaljšek in izvajanje enajstmetrovk, po katerih so »gavči« slavili nezasluženo uvrstitev v finale. Za Italijo je domače prvenstvo očitno prišlo štiri leta prekmalu, saj se v finala uvrščajo vsakih 12 let (1970, 1982, 1994, 2006 na SP; 2000 in 2012 na EP) in tekma je res spominjala na uresničitev prekletstva, saj po videnem na igrišču njihovi nasprotniki ne bi imeli prav nobenega razloga za veselje. Na tem turnirju je menda kar dobro igrala tudi rajnka Jugoslavija, vendar se njenih tekem sploh ne spominjam. Ker me je septembra istega leta čakalo služenje vojaškega roka v Bosni, sem kot kaže uspešno ignoriral vse, kar bi me lahko tisto poletje opominjalo na to neprijetno dejstvo. Če sem že pogorel kot navijač, sem bil očitno dovolj uspešen vsaj pri tem.
Po nekaj neuspešnih prvenstvih – na EP 1992 se sploh niso kvalificirali, za velike reprezentance pa je prvenstvo uspešno le, če se prebijejo vsaj do finala, če že ne do naslova – sem se začel zatekati k vraževerju. Nikakor mi namreč ni ušlo, da je moja izbrana reprezentanca svoj najboljši turnir odigrala takrat, ko sem bil do tega najbolj brezbrižen, tekme, ob katerih sem si pred televizijskim zaslonom nervozno grizel prstne blazinice in cefral kožico ob nohtih, pa se kot po pravilu niso iztekle po mojih željah. Seveda sem poskrbel, da sem bil v terminih, ko je igrala italijanska reprezentanca, kje v bližini dogajanja, vendar sem ob tem vztrajno poskušal ustvarjati vtis brezbrižnosti. Prvenstvo v Združenih državah se je, če odmislimo izostanek afere, odvijalo po preverjeno idealnem scenariju Italije na velikih tekmovanjih – z neprepričljivim začetkom. »Azzurri« so se komaj privlekli čez skupino, v kateri so imela vsa štiri moštva po štiri točke, čemur je sledila težavna zmaga v osmini finala, potem pa so igrali iz tekme v tekmo bolje. Na dan finala sem nalašč sprejel predlog prijateljic, naj se jima za kak dan pridružim na počitnicah, ki sta jih preživljali v naselju nedaleč od slovensko-hrvaške meje. Zelo očitno je bilo, da želim s svojo odločitvijo poustvariti posebne okoliščine, ki so dvanajst let prej spremljale osvojitev naslova in tako svoji izbrani reprezentanci na svoj čudaški način pomagati priti do finalne zmage nad Brazilijo.
Roberto Baggio po zgrešeni 11m (vir: lubit.wordpress.com)
V Umag sem se pripeljal, ko naj bi bil redni del že končan, zato sem že po odsotnosti vsakršnih akcij in reakcij sklepal, da se igra podaljšek. Čeprav me je za hip zamikalo, da bi se odpravil naravnost v hišico, ki je bila »varna« pred nogometom, sem se na koncu vseeno pomešal med ljudi, ki so na eni izmed tamkajšnjih hotelskih teras zavzeto spremljali nogometno dogajanje na velikem platnu in seveda zvečine – kako predvidljivo! – navijali za Brazilce. Ravno sem se za silo vživel v tekmo, ki se je bližala izvajanju enajstmetrovk, ko je k moji mizi pristopila hotelska uslužbenka in mi sporočila, da me kliče »moja gospa«. Čeprav sem takrat svojo gospo še izbiral, se mi situacija vseeno ni zdela čisto absurdna. Moj prihod naj bi bil namreč dokaj zanesljiv, mobitelov še ni bilo, ura je bila že pozna, zato je nisem takoj zavrnil, češ da gre zanesljivo za pomoto, saj nisem mogel povsem odpisati možnosti, da sta moji gostiteljici postali že malce nestrpniin sta v mestu po naključju zagledali moj avto. Nazadnje se je izkazalo, da me je uslužbenka zamenjala z zdaj že pokojnim hrvaškim estradnikom, ki se je očitno takrat mudil prav v tem hotelu. Ko smo razčistili nesporazum in sem se lahko vrnil na teraso, je režiser prenosa v svoj kader ravno ujel objokani obraz Franca Baresija, zato sem jo hitro popihal in šele iz časopisov izvedel, da je odločilno enajstmetrovko zgrešil prav moj najljubši budist, Roberto Baggio.
Težave s Francozi
Na EP 1996 je Italija igrala v skupini z bodočima finalistkama Nemčijo in Češko in je kljub boljši razliki v golih zaradi poraza v medsebojni tekmi zaostala za slednjo in v skupini zasedla šele tretje mesto, kar je pomenilo hitro pot domov, zato sem toliko več pričakoval od svetovnega prvenstva v Franciji, saj na evropskih tleh praviloma zmagujejo evropske ekipe, in če bi se po nesrečnih porazih v polfinalu in finalu zadnjih dveh prvenstev še malo obrnila sreča … Vendar moja izbrana reprezentanca še ni bila deležna njenega objema, saj je v četrtfinalni tekmi spet izpadla proti poznejšim prvakom Francozom – in spet po streljanju enajstmetrovk. (Vraže)vernik v meni bi se znova lahko skliceval na »dolgih dvanajst let«, a je po prejšnjem prvenstvu izgubil večino svoje kredibilnosti, zato sem postal gluh za njegove teorije o univerzalni pravičnosti in ustvarjanju »zmagovalnih okoliščin« – navsezadnje sem se poleti 1998 ravno poročal in se jih nekako tudi držal: obred je namreč potekal prav med tekmo osmine finala, ki jo je Italija igrala proti Norveški, izgubljeno četrtfinalno tekmo pa sem spremljal na trajektu iz Reke proti Susku, ko sem v zboru s člani ladijskega osebja glasno negodoval nad pogostimi prekinitvami zveze in izgubljanjem slike. A ko sem stopil na peščena tla kvarnerskega otoka, kamor sva šla z ženo obiskat njene sorodnike, to sploh ni bilo več pomembno – če se naprej ni posrečilo priti Italijanom, je to uspelo Hrvatom, ki so v polfinalu postali naslednja žrtev domačinov Francozov.
Vojna še ni bila pozabljena, zato na zaključne tekme prvenstva, ki sem jih spremljal na edinem »javnem« televizorju na otoku – v slaščičarni Osmana Osmanija – in v družbi ženine sestrične in njenih staršev, nimam preveč lepih spominov. Rojena Črnogorca, ki sta si v začetku sedemdesetih ustvarila dom na Reki, kjer se jima je rodila edina hči, nekdanja hrvaška mladinska reprezentantka v košarki, sta se morala preveč ukvarjati z dokazovanjem svoje lojalnosti in primernosti, saj sta hotela svoji nepremičnini ohraniti v čim manjkrat dotaknjenem stanju. Javni ogledi nogometnih tekem Hrvaške so seveda sodili v obvezni del te preračunljive groteske. Če so spomini na obe polfinalni predstavi in tekmo za tretje mesto med Nizozemsko in Hrvaško (finale sem k sreči spremljal doma) že zdavnaj zbledeli, pa je ostala toliko bolj živa vsebina naših pogovorov, ki so spremljali oglede prenosov nogometnih tekem, saj so se ti ves čas dotikali »pravil obnašanja«, ki naj bi se jih držala črnogorska enklava na stoletnem hrvaškem ozemlju: včasih se je hrvaški mladinski reprezentantki zazdelo, da je zanimanje za tekmo postalo premalo očitno, spet drugič bi lahko delovalo že sumljivo pretirano. Ne morem si pomagati, a prvi občutek, ki ga v meni še danes povzročajo kockasti dresi, je napetost, ki sem je bil zaradi vse te previdnosti deležen med hrvaškim pohodom pod svetovni nogometni vrh leta 1998.
Euro 2000 je bil nekaj posebnega že zaradi prve udeležbe Slovenije na velikih turnirjih, zato svojega izbranega moštva v predtekmovalni skupini nisem tako zavzeto spremljal. Vse skupaj bi najbrž postalo čustveno že preveč naporno. Vem, da so iz skupine prišli s samimi zmagami, kar pri italijanski reprezentanci nikoli ni dober obet. Po izpadu Slovenije sem začel z večjo pozornostjo spremljati tudi njihove tekme, čeprav mi je, najbrž spet na pobudo (vraže)vernika v meni, nekaj govorilo, da se bo prvenstvo končalo tako, kot se je začelo – z velikim razočaranjem. In res je bilo tako. Slika, na kateri italijanski rezervisti, fizioterapevti, zdravnik, trenerjevi pomočniki in drugi možje s klopi objeti stojijo ob avt črti in čakajo na zadnji sodnikov žvižg, in glas komentatorja, ki ravno razvija sklepno misel, da Francozom ni uspelo po svetovnem osvojiti še evropskega prestola, ko se je od nekod prikradel Wiltord in v zadnjih sekundah sodnikovega dodatka izsilil podaljšek, v katerem ekipe, ki so dolgo držale ugoden rezultat, vedno izgubijo, sta me še nekaj dni spremljala v morastih sanjah. Morda so Azzurri svojo mero sreče izkoristili že v polfinalu proti domačinom Nizozemcem, ki so, verjeli ali ne, na tisti tekmi od šestih izkoristili le eno enajstmetrovko – dve so zgrešili že v rednem delu, nadaljnje tri pa po odigranih podaljških. Morda pa je bilo treba srečo še naprej izzivati in potrpežljivo čakati na novi veliki met.
Nemčija 2006 – finale s priokusom
Nanj pa je bilo po pričakovanjih (vraže)vernika v meni res treba počakati še dodatnih šest let, saj sta se vmes zgodili prvenstvi, o katerih med ljubitelji – zaradi korejske reprezentančne afere tudi slovenskimi – velja skoraj popoln konsenz, da jih je treba pokopati z molkom. SP 2002 v Južni Koreji in na Japonskem je verjetno že kar sinonim za diktaturo slabega sojenja arbitrov iz nogometnega »tretjega sveta«, saj je bilo samo Italijanom na štirih tekmah razveljavljenih prav toliko zadetkov. Že res, da bi Vieri, Del Piero, Totti, Maldini, za katerega je bilo to zadnje veliko tekmovanje, in druščina lahko domačina Južno Korejo v osmini finala pohrustali tudi ob neupravičeni izključitvi in razveljavljenem golu, če bi le bili pravi, a zgodovina prvenstev nas pouči (tudi) o tem, da so se zmagovalci turnirjev pogosto lovili prav na tej stopnji tekmovanja, zato nihče ne more vedeti, kaj bi se zgodilo, če sodnik Byron Moreno takrat ne bi vložil kandidature za bodočo zvezdo Youtuba. Nič bolje ni bilo na EP 2004, kjer je bila italijanska reprezentanca v zadnjem krogu igranja po skupinah žrtev severnjaške mučke. Švedi in Danci so namreč odigrali dogovorjenih 2 : 2, ki je obe ekipi odpeljal naprej, »squadro« pa odnesel domov. In zakaj naj bi to prvenstvo pokopali z molkom tudi vsi nogometni navdušenci, ki niso navijali za Italijo? Ker je na Portugalskem zmagala reprezentanca, ki je nihče razen njihovih sonarodnjakov ni mogel gledati, mnogi so celo prisegali, da je bil finale EP 2004 njihova zadnja nogometna tekma, ki so jo spremljali.
Poraz po enajstmetrovkah v finalu SP 1994, poraz po enajstmetrovkah v četrtfinalu SP 1998 proti domačinom turnirja in poznejšim prvakom, preobrat v zadnjih sekundah rednega dela finala EP 2000, nezaslužena pot domov na SP 2002 in EP 2004. Človek bi si mislil, da bodo imele vse te športne tragedije, ki so se reprezentanci zgodile v pičlih desetih letih vsaj eno pozitivno posledico: da bodo enkrat za zmeraj potihnile govorice o neizmerni sreči, ki naj bi spremljala Italijane, vendar se gibljivost spomina spremljevalcev nogometa – tu gre iskati še eno v nizu podobnosti s politiko – žal ne more kosati s težo zacementiranih mnenj in prepričanj.
Po štiriindvajsetih letih od mojega prvega prvenstva so se v Nemčiji leta 2006 stvari končno postavile na pravo mesto. Po gladkem sprehodu čez skupino je v osmini finala proti Avstraliji reprezentanca dočakala tisto, kar naj bi jo po mnenju nekaterih »poznavalcev« spremljalo redno: v zadnji minuti sodnikovega dodatka je bila v njeno korist prestrogo dosojena enajstmetrovka, ki jih je peljala naprej. Vse do finala, v katerem je njihovo zmago žal zasenčil incident, ki sta ga zrežirala Zidane in Materazzi. Tudi sam bi si želel bolj častnega slovesa legendarnega Francoza in lepšega zaključka prvenstva, vendar mislim, da nisem navijaško pristranski, če rečem, da je bila turnirska zmaga Italijanov povsem zaslužena, saj so v polfinalu izločili domačine Nemce in v odločilnih treh tekmah dosegli šest golov, vse iz igre, nasprotnik Francija pa le tri in od tega le enega iz igre. Če ne drugega, je bil incident na sprevržen način koristen vsaj zaradi vseh komentarjev, ki jih je sprožil, saj so bili ti zvečine precej bolj incidentni od samega dogodka. Opravičevati udarec z glavo v prsi kot ustrezno reakcijo na verbalno provokacijo, ki jih v moštvenih športih mrgoli že na vsaki pionirski tekmi, je poteza, ki presega simpatično navijaško pristranskost in nam lahko le pomaga razumeti politiko. Marco Materazzi mi kot igralec nikoli ni bil všeč, na spletu so dosegljivi z glasbo podloženi izbori njegovih najbolj brutalnih prekrškov, ob katerih bi človek nemudoma podpisal peticijo za strožje kaznovanje tovrstnih igralskih eskapad. Vseeno pa bi moralo biti vsakemu treznemu spremljevalcu nogometne igre jasno vsaj to, da M. M. ni nekakšen tretjerazredni branilec, ki si ga bomo zapomnili le po tem, da je pokvaril slovo enega največjih vseh časov. V državi s poldrugim milijonom registriranih nogometašev se že ni tako lahko iz rodnega Lecceja prebiti v kader bogatega kluba z italijanskega severa, se uvrstiti v reprezentanco, zanjo v prvi postavi zaigrati na svetovnem prvenstvu in v finalu doseči izenačujoči gol in nato še enajstmetrovko. In ko smo že pri njih: odločilno je zgrešil kdo drug kot Trezeguet, ki je bil italijanski krvnik v podaljšku finala na Euru 2000.
Italija, svetovni prvak 2006 (vir: footyheadlines.com)
Padec, nova vrnitev in začetek težav s Španci
Zmagoslavju na SP 2006 sta sledili veliki napaki italijanske nogometne zveze, ki sta reprezentanco za nekaj let odrezali od svetovnega vrha: prva je bila imenovanje neizkušenega Donadonija za selektorja reprezentance, ki je na zadnjem tekmovanju osvojila svetovni vrh, druga pa je izšla iz zmotnega prepričanja, da lahko reprezentanco spet prebudi vrnitev Marcella Lippija, ki je reprezentanco vodil na SP 2006. Če ne drugega, bi jih lahko primer Trezeguet, ki je med dvema finaloma prehodil pot od junaka do bedaka, poučil o tem, da nikoli ne moreš dvakrat stopiti na isto zelenico. Menjava selektorja in predolgo odložene rokade v igralskem kadru so reprezentanco spet vrnile med žive, tako da so Azzurri v polfinalu turnirja znova premagali Nemce in po šestih letih spet zaigrali v finalu velikega tekmovanja, kjer so se odpovedali svojim prepoznavnim kvalitetam – zadržano obrambnemu pristopu in taktično disciplinirani igri – in hoteli Špance premagati na njihov način, kar je botrovalo najhujšemu porazu katere od ekip v finalih evropskih prvenstev.
Moja zvestoba modremu moštvu, ki je brez večjih težav prestala incident v finalu svetovnega prvenstva v Nemčiji, se je po tridesetih letih prvič znašla na veliki preizkušnji. Tudi na tem področju se je pokazalo, da je »partnerju« veliko teže oprostiti odstopanje od načel kot pa dejanje v afektu. Vendar me je v »zvezi« morda obdržala prav vražja vera, da se bo po četrtfinalu EP 2008, ki so ga proti Špancem izgubili po streljanju enajstmetrovk, in EP 2012, ko so proti isti reprezentanci klonili še v finalu, na letošnjem prvenstvu stare celine ponovila zgodba s Francozi in da je po dveh bolečih porazih prišel čas za zmago. Pa čeprav z najmanj konkurenčno zasedbo zadnjih let, če gre soditi po tržnih vrednostih igralcev, in selektorjem, ki je svojo reprezentančno službo pustil že pred prvenstvom. Nebo je modro in včasih naklonjeno.
V četrtek, 30. 6., bo ob 19.00 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma s predavanjem nastopil Stephen Greenblatt (1943), ameriški univerzitetni profesor, literarni zgodovinar in strokovnjak za renesanso, čigar delo Will in svet (Koda 2016) je bilo nedavno prevedeno v slovenščino, pred leti pa se je na bestsellerski lestvici New York Timesa obdržal kar devet tednov.
V tistem času smo na AirBeletrini tudi prvič objavili njegovo knjigo priznanj. Danes, ko ga je mogoče brati v slovenščini in mu bomo prisluhnili v Ljubljani, pa jo objavljamo še enkrat.
Sem zgodnja ptica, ki se v jutra prebuja pred sedmo uro. Jutra so sicer na splošno posvečena delu, s katerim pričnem takoj, ko z ženo odpraviva sina v šolo. To rutino smo občasno primorani spremeniti le v Italiji, kjer je delovanje trgovin in poslovalnic velikokrat omejeno zgolj na dopoldanske ure.
Katere so vaše značilnosti ali navade, ki so morda malce nenavadne?
V življenju se ne ravnam ravno po navadah. Skratka, dobro se obnesem tudi, če izpustim jutranjo kavo.
Nedavno sem naletel na podatek, da je bil Leonardo da Vinci lastnik 118 knjig, kar je za 16. stoletje izredno število. Seznama nisem našel, bi vas pa vprašal, katere so bile tiste vsebine, ki so se znašle na seznamu nujnega čtiva pri izobraženemu humanistu, ki je okoli leta 1500 živel v Italiji? Seznam je predolg, da bi ga tu navedli, po drugi strani pa je bilo število odkritih del pred letom 1500 tudi bolj omejeno kot ne. Če bi se torej lahko prebil skozi zapisano znanje, ki je bilo na voljo Leonardu podobnim, kaj bi sestavljalo moj seznam?
Kar se tiče bralnih navad humanista v zgodnjem 16. stoletju, bi dejal, da so bili tu pred klasičnimi pisci teologi, tako starejši (na primer Avguštin, Hieronim in Tomaž Akvinski) kot mlajši (kot Nikolaj Kuzanski). Vsekakor bi bila na seznamu Vergilij in Ciceron, morda Tit Livij in Tacit Kornelij, Boccaccio in Dante. Nič manj ne bi bilo zanimivo preučiti, katerih avtorjev leta 1500 še ni bilo mogoče imeti – Homerja, na primer, in večino Platona.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Eden mojih najbližjih prijateljev je čudoviti pesnik Robert Pinsky, dela katerega zame predstavljajo nenehen vir užitkov, bogate inteligence in domiselne razposajenosti.
Le malemu številu znanih profesorjev je uspelo doseči status avtorja s številnimi izdanimi deli. Kaj je v poplavi manj uspešnih knjig o Shakespearu skrivnost uspeha vaše biografije o Shakespearu Will in svet?
Vedno sem rad pisal, pri tem pa bil pozoren, da sem med ustvarjalnim procesom presegel le golo kopičenje znanstvenih podatkov. Vedno sem preziral meniško zakotnost, ki jo gojijo določeni akademiki. Prvi stavek moje doktorske disertacije se je glasil: »Sir Henry Yelverton ni gojil prijateljskega odnosa do Sira Walterja Raleigha.« Všeč mi je bil izrecno zaradi tega, ker ni izdajal, ali gre za začetek romana, zgodovinskega dela ali za doktorsko disertacijo.
Je težko najti ravnovesje med karierama profesorja in pisatelja?
Ne, kajti povsem razumljivo mi je, kakšne se moje dolžnosti do študentov, kolegov in seveda moje družine.
Še vedno pišete članke za strokovno-znanstvene revije, ali se posvečate izključno samo še pisanju knjig?
Še vedno jih pišem, čeprav v precej manj kot na začetku svoje poti. Toda to ni nič novega. Tudi kadar v bistvu pišem članke, je moj namen njihova knjižna uporabnost. V Shakespeare’s Freedom, na primer, so tako številna poglavja nastala prav iz člankov.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Ali radi vnaprej pripravite načrt ali se prepustite toku?
Pred pričetkom pisanja knjige ne pripravljam nekih izčrpnih načrtov. Na začetku projekta poskušam zaupati gibanju svoje podzavesti. Knjiga The Swerve je tu izjema, ki sem se je lotil z orisom vsebine. Težava je nastopila, ko sem jo med pisanjem neštetokrat predelati, da mi je bila končno všeč.
Kaj se mora zgoditi na prvi strani, da bralec ne odloži knjige?
Menim, da je z bralcem pomembno vzpostaviti osebni odnos.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Nenavadnih ritualov ob pisanju nimam – le običajno mero samodiscipline povezane s samozaničevanjem, ki me obda na dan, ko moje delo ne upraviči vloženega truda.
Kaj vas zagotovo spravi v smeh?
Pompoznost.
Kaj vas zagotovo spravi v jok?
Konec (pogosto srečen konec) dobro napisanih romanov.
Ste vraževerni?
Pogosto, kadar se po težki vožnji, recimo v zaslepljujočem dežju, vrnem domov, me obda nek skrivnostni občutek hvaležnosti. Hvaležnosti komu?
Kolikšna pisateljska kvota vam daje občutek, da ste imeli produktiven dan?
Odlično se počutim, kadar mi uspe napisati pet strani, vendar je to redko. Zato se zadovoljim s tremi stranmi.
Kaj stoji za izdajo vaše prve knjige?
Moja prva knjiga je bil moj dodiplomski esej o Waughu, Orwellu in Huxleyu. Objavljena je bila v sklopu Yale University Press, serije, v kateri so se občasno našla dela takega značaja. Čeprav se danes ne bi želel vrniti k branju tedaj napisanih vrstic, mi je bila s tem prihranjena velika skrb, ki bi mi v nasprotnem primeru pri iskanju založnika lahko predstavljala veliko breme.
Lahko izpostavite določen trenutek, ko ste občutili, da vam je kot avtorju uspelo?
Niti ne. Nisem niti prepričan, da bi o takih občutkih lahko govoril danes. Kljub temu me je pred nekaj leti, ko sem v knjigarni dejansko videl nekoga kupovati mojo knjigo, prevzelo nepopisno vznemirjenje.
Hvala bogu, da se je nekdo drl, zmerjal, pičkaril, robantil in cmizdaril še bolj kot jaz. Ker tako vsaj nisem bil edini. Fotra in mamo sem namreč spravljal v več kot le zadrego. V bistvu v sramoto … Iber sramoto. Še bolj pa sebe, kar sem jima tudi povedal in tako dal sam sebi vzgojnega. Saj sem se jima že stokrat opravičil, pa stokrat se jima še bom. Evo, posipam se s pepelom. Pizdo mater. Ups. Če pa … Če pa … Se nisem mogel brzdati. Čakireeeee!
Cuneyt Cakir (vir: alchetron.com)
Ker fuzbal
Fuzbal naj bi bil zabava, štos, žur, čaga. Ne pa to. Najprej sem bil mogoče še smešen, izviren, pronicljiv, da sta se dve gospe pred mano hihitali in uživali v štajerski gizdalinskosti, nato pa sem po golu Boštjana Cesarja, ko se je vse ustavilo in je začel Katanec »katančit«, ratoval vse bolj in bolj jaden, dosadan, plačipičkast. Ni to zame. Nak. Fuzbal res ni zame. Vsaj ne na tribuni, kot navijač. Kot novinar – komot. Ampak to? Ne, hvala. Očitno se je v meni resno nabiralo že dlje časa. Pa ja nisem eden tistih, ki gre frustracije srat na stadion? O, ne. Ne!!! Ne jaaaz! Kar letelo je namreč iz mene jeseni v Ljudskem vrtu, ko smo upali, da bo Sloveniji uspel preobrat proti Ukrajini in bomo šli na svoje drugo evropsko prvenstvo, ki ga zdaj, te dni, gledamo po tvju in se sprašujemo, pismo, pa kako nas ni zraven, kako bedna je Severna Irska. No, dokler ne vidimo, kaj zmorejo Albanci in Islandci. Ups.
Ampak ni šlo. Po golu Cesarja se je vse ustavilo. Nič ni šlo nikamor. In potem sem začel … Vse in vsem … Po spisku, nezaustavljivo, viharno, gofljasto. Najbolj pa čez Cüneyta Cakirja, turškega sodnika. On je bil za vse kriv, tako sem se očitno samoprepričal, čeprav sem z vsakim krikom vedel, da seveda ni on kriv, še manj kebabi in ostalo klasično fuzbalsko žaljenje, ki misli, da je iber smešno, pa seveda ni. Ampak ko se je potem en za mano še bolj hripavo drl, rjovel in mojstrsko žalil »Čakiiiiiirreeeeeeee jebeeeeeeem ti maaaaaater turškooooo da tiiiii jeeeebeeeeem!« … Je odpeljalo še mene. Ker fuzbal pač ni balet.
Saj potem sem se, ko so nam ga Ukrajinci uvalili, ko je Mišo Brečko storil, kar bi tudi sam, vrgel enega Ukrajinca za direktnega rdečega, pomiril, se staršema opravičil, žal pa ne tudi vsem, ki so stali na vzhodni tribuni okrog mene in so si najbrž mislili, pismo, hvala bogu, da imam(o) življenje. Zanje tisto kičkanje z Ukrajino pač ni imelo takega pomena kot, očitno, zame. O, da bi šli na Euro 2016. Francija! Stari, Francija! Saj vem, nimamo ne selektorja ne ekipe, vsi bi nas guzili, ampak aaaaa! Itak sem pa imel izključno sebične razloge, da sem tako zlohotno rohnel. Daj. Vsaj fuzbal naj mi nekaj da. Ojoj. Verjetno je bilo to krivo, da sem se potem drl, ko ni šlo. Plus, želel sem, da bi bila mati, ki se prav tako vživi v fuzbal, spet del te evforije. Da bi tam pokasirala tisto neopisljivo, česar v živo še ni, vsaj ko gre za reprezentanco. Ja, peljala me je na tekmo z Gruzijo, ko je Mile predriblal pol stadiona s prodajalci burgerjev vred in ga uvalil. Ampak to, tisto pravo, ko greš dalje? Aaaa! Kajti s fotrom sem videl gol Mileta Ačimovića s polovice za Bežigradom (pri čemer sem, ko je kresnil po žogi, rekel »pa ja ne boooooooogooooooooool!«) in šok proti Rusom, ko si že ob prihodu v Ljudski vrt vedel, da jih bomo poknili. Ker ja. Ker fuzbal.
Lahko bi flodral in droljal, kako je fuzbal najbolj postranska stvar na planetu. Itak je. Ko ti Milan Osterc naredi leto … Takrat veš. Ampak moja poanta je drugje … Gre drugam. Povej mi, kakšen si med ogledom nogometa, in povem ti, kdo in kakšen si. Pa je samo frdamana žoga, ne?
Pa daleč od tega, da bi se vselej spozabil, poživčkal, popenčkal. Eh. Finta je, da sem kot novinar pač na tekmah za računalnikom relativno zadržan, nekje v zlati sredini. So zreli, izkušeni tipi, ki niti pomežiknejo ne, ko pade gol, in so oni, ki skačejo po press tribuni, kaj pa vem, zakaj. Letos sem gor spravil podcast o slovenskem fuzbalu in vikende preživljal v Mariboru in še na drugih stadionih, zato smo tudi vse bolj čebljali, sploh ko je naša PLTS ratala takšen hit in je na koncu, ne nazadnje, Olimpija sklajbala Maribor s trona.
Odkar imamo twitter, sem še posebno težko tiho. Twitter je nogometne tekme naredil bolj dinamične, zapomnljive in zgodbene. Vendar še tako dober tvit ne more zamenjati pristnega komentarja na stadionu. Ne more. Konec debate. Pa tukaj ne mislim na finale lige prvakov, pri čemer sem sam v živo videl štiri finala (Madrid, dvakrat London, Wembley). Liga prvakov je čisto svoja zgodba, čeprav se na koncu ne loči kaj dosti od običajne tekme, ko vidiš poklapane Bavarce, kako polne flaše piva (ja, polne!) mečejo v kesone, besni kot sam satan. Ne, ne. Rad bi vam orisal domačo štorijo. V Mariboru smo slišali izjave, ki smo jih novinarji prepisali, vzeli za del žargona in zlorabljeno naštancali do onemoglosti: »Šimundža, kaj te tak’ stojiš, boš limonado« ali »Mejaj se sam!!!« ali, meni najboljša: »Sudija, kaj te na uro gledaš, kaj te scat tišči?« In še in še in še jih je. Nič ne more zamenjati, nadomestiti ali prekopirati ogleda fuzbala v živo. Nič. Pa je lahko slika 4K ali 3D. Ali z ne vem kakšnim komentatorjem, studiem, novinarko na terenu. Ne more. Pika. Ja, saj si v živo ob počasne posnetke (no, novinarji smo hvaležni za dober wi-fi in gledamo posnetke sicer s časovnim zamikom, a vseeno), vendar klinc pa počasni posnetek ali dober kader nekih luštnih navijačic, odpeljanih navijačev ali VIP zvezd. Pa je lahko na stadionu še taka hica (pojdite konec julija na Bonifiko) ali mraz (pojdite v Stožice pozno jeseni). Fuzbal se igra najprej za navijače, šele nato za rezultat. Zakaj? Ker tudi če je »sedn šest« in nikogar ni, ki bi to pospremil … Je rezultat pač samo to. Cifra.
“Idi te, če že moreš”
Nogomet meni nikoli ni bil filter, kanal ali sredstvo. Niti ko sem ga špilal celo osnovno šolo. Vedno sem ga skušal doživljati kot to, kar je, kot igro, pa čeravno to v nogometni šoli NK Maribor ni bilo tako lahko, saj smo drdrali raznorazne vaje, laufali kot kreteni brez žoge in običajno le ob petkih igrali na dva gola. In za konec, za malo zabave, še streljali penale. Ker sem bil desni/levi bek, kasneje desno/levo krilo, sem redkokdaj vžgal direkt na gol, sploh pa s klopi, kjer sem začenjal tekme, to itak ni možno, zato sem komaj čakal, da bom streljal tisti petkov penal. Šli smo na izpadanje, v golu pa Mladen in Blaž. Kolega, ki si ju hotel napizdit. Le enkrat sem zadel tri penale in nato še zmagal v finalu. Kakšen dan! Vsi so bili veseli zame. Zakaj? Ker me je mnogo bolj radostilo nekaj drugega … Tisti občutek, ko ga mazneš, sploh če gre golman v isto smer kot tvoj šus, ki je, ko si še mulo, z enajstih metrov vedno tako mehak in medel. In če je šla žoga v gol, sem se valjal po tleh, delal prevale in podobno, čeprav sem (bil) za gimnastiko grozno netalentiran. In, ja, oh ja, oboževal sem fuzbal v dežju. Tisti občutek, ko ti nekdo spizdi po krilu, laufaš za njim, klizneš, drsiš, polziš in na pol plavaš celo večnost, po mokri, pokošeni travi in na koncu uspeš izbiti žogo v avt. Vau. Ali pa ko naciljaš napadalcu top predložek direkt na glavo in jo on zabije. Dras!
Že dolgo fuzbala ne igram, praktično od gimnazije, ko sem sicer ponovno vzljubil fuzbal in začel najprej kričati na sošolce, nato pa sem egoistil do onemoglosti … Vendar ga tudi brez bincanja ne pogrešam. Nikakor. Ker ga je toliko. In če grem še tako stran od njega – povezano z novinarstvom –, se vedno vrnem k njemu. Ali pa on k meni. Za 90 minut lahko resnično pozabiš na vse sranje. Recimo, vzemimo za primer tekmo Slovenije in Rusije, ko smo šli na svetovno. Par vrst zadaj je bila bejba, ki sem jo pecal do takrat že skoraj štiri leta. In ni stvar šla nikamor. Čisto nefuzbalsko, ne? In ona je bila skupaj s svojim fantom, jaz pa s fotrom. Itak ni bilo fajn in fino, ampak pismo! Foter je nabavil karte v prvi vrsti vzhodne tribune! Kako sem se drl, podpiral in kričal za Miša Brečka, ki je na dotik roke ustavljal Jurija Žirkova. Brečko, legenda! Da sem pozabil na bejbo, njenega fanta in datum, ko sem nazadnje porival.
Takrat si že ob prihodu na stadion vedel. Da bo. Da boš fukal vsaj s fuzbalom. In sem. O ja. Orgazem! No, proti Ukrajini sem pa nekako slutil, da bo mogoče, v najboljšem primeru, blizu. In ja, smo se objemali z neznanci, ampak … Ni šlo. Skratka, da se vrnem k tekmi z Rusijo. Tisto bejbo sem nato fural v Ljubljano, šli smo ven, se ga dostojno napili in mislil sem, kot da je Matjaž Kek govoril meni s tistim svojim motivacijskim štofom, s katerim dosega rezultate: »Daj, samo grizi, daj, saj booo!« In sem probal. In pogorel. »Hotel sem te samo objet’« sem ji naklofal v sms in izpadel kot zadnji tumpek.
No, da ima lahko fuzbal tudi kontra efekt … Tisti 23. junij 2010, ko smo bili najbližje napredovanju v osmino finala mundiala, bi moral biti drugačen dan. Pa tako lepo se je začel. Že par dni prej sem si rezeviral mizo v Premieru na Petkovškem nabrežju v Ljubljani, čeprav sem slutil, vraževerno, da ga bom polomil, ker sem že tekmo z ZDA najprej gledal na Gospodarskem razstavišču (2:0 prvi polčas!), drugi polčas pa tam (2:2, argh!). Pa okej. Dostojno sem se ga nalezel že do tekme, čakal to isto punco, gledali smo tekmo z njeno kolegico in nič ni šlo nikamor. Kar polzelo je. In potem ne samo, da smo izgubili. V levem zgornjem kotu itak vse manj kvalitetne televizije se je obrnila cifra. ZDA 1 – 0 Alžirija. Idi v pizdo. Adijo dan, adijo SP, adijo celo poletje. Tisto poletje je bil en sam pogreb, čisto res. S punco, ki ni bila moja punca, sva se tako skregala, da sem bil slabe volje še pol leta. Kako si to dopustim? Da me fuzbal tako zjebe? Kot recimo leta 2007, ko sem vsem dal vedeti, da ne bom gledal fuzbala celo poletje, ker kam pa pridemo, če Filippo Inzaghi sam odloči ligo prvakov. Ono. Ko ga žoga zadene v trepalnico in ga stisne. Marš!
Morda si kdo, ki je prečital do sem, misli, da sem pač čisto prifliknjen na fuzbal, da je to tumač. Tako pač je. Ali padeš v fuzbal ali ne. Z leti sem dobil distanco, najbrž zaradi novinarstva, čeravno me včasih še tepe, ko kaj prehitro napišem, sploh kakšen tvit, in je kdo jezen, užaljen, čeprav ne tako kot jaz … Ampak nekaj fuzbalskega je na tem … Da poskusiš, da kresneš, da greš driblat, da si upaš, da imaš jajca. Kot recimo v tem besedilu … Ajde, ker me je Aljoša nahecal, pa bom povedal. Nedolžnost sem izgubil relativno pozno, tretji letnik gimnazije. Kako to vem? Ker je Maribor takrat, konec maja, za lep čas postal zadnjič prvak Slovenije. Proti Celju. Ja, tista tekma. Ko je Maribor celo tekmo zaostajal z 0:1, nič ni šlo nikamor, Marijan Pušnik je bil tako blizu, da bi mu ratalo s faking Celjem, nato pa sta Damir Pekić in Danijel Brezič spreobrnila rezultat in dras! Čez ograjo, na teren, ajmooo … Bil sem čisto zamaknjen. Čisto drug poba, ma, kaj poba. Ded. Pravi ded. Mariborski ded. Z ozkim e: déd. Kajti nedolžnost sem izgubil pred tekmo. Jao. Kako … Nedoživeto. Tako jebeno živčen sem bil zaradi fuzbala, poleg tega sta me sošolca Jan in Žiga čakala pred Maistrovim spomenikom, da se sploh nisem mogel zbrati in konkretno spraviti k zadevi. Kar trajalo in trajalo in trajalo je, vsake toliko sem pogledoval na uro in videl, da je tekma vse bližje. Poleg tega sem doma poleg stadiona, tako da sem tudi slišal, kako se vse bolj polni. »Daj … Idi te, če že moreš …« je mislim da rekla skrajno uvidevna deklina, ki je, če se dobro spomnim, fuzbal ni kaj prida zanimal, je pa razumela. O, ja. Ker ni bilo prvič in zadnjič.
Ampak je vredno
Tak’ da … Zanimivo je, po čem si navijači zapomnijo nogometne tekme. Večina po rezultatu, precej manj si zapomni strelce, kaj šele minute. Nekateri si zapomnijo, s kom so bili na tekmi, kakšno je bilo vreme, kaj so spili, kateri dan je bil, kateri mesec … Zapomniš si pa tudi tekme, na katerih nisi bil, in si razbijaš glavo, ker nisi bil. Jaz sem recimo izpustil kar lep kos reprezentančnih kičkanj, tudi tekmo s Hrvaško za Bežigradom, ko ga je uvalil Dado Pršo in so v Mariboru študentje s študentskih domov pri Štuku iz ta visokih štukov metali dol hladilnike. Jajks.
Da sem zamudil najjačo tekmo v Ljudskem vrtu, slišim vsakič, ko kdo omeni Palermo in skorajšnji preobrat vijoličastih, po katerem je šel Josip Iličić delat resno kariero v tujino. In ti je žal, ker si čoril doma. Kot recimo prvo tekmo lige prvakov, drugič. Maribor – Sporting. Vsi na fuzbalu, jaz pa doma, zadekan, jezen, osamljen, plačipičkast. Da ne bom šel gledat lige prvakov, ker so me ti-in-ti ta-in-ta tako zajebali. Eh. Zajebeš se izključno sam. Do konca življenja me bo kolega Matevž prcal, ker sem naju tako bojazljivo prepričeval, da so karte, ki so nam jih ponujali v Londonu pred Stamford Bridgeom za tekmo Chelsea – Šahtar, ponarejene. Jaz sem se šel vozit s podzemno, oni so šli na iber tekmo, ki se je, mislim, da končala s 3 : 2 in evrogolom. To je ta fuzbalska draž, o kateri kar lije in sipa iz mene. Če te scat tišči in si prepričan, da bo padel gol, ko boš ti scal mimo školjke, cel živčen, zvijajoč se, da bi slišal tv ali publiko … Bo itak padel gol.
Ampak je vredno. Za fuzbal je vredno kaj zamuditi, ker te prepogosto spomni na življenje. Umiram, res umiram v neskončnih debatah, ki se jih gre današnja mularija, ko našteva gole fakte, pa instagram fotke, pa to in ono, pa vrednost na transfermarktu. Jebeš to. Fuzbal je zgodba. Bil, je in bo. Ja, lahko je bedna zgodba, za katero ti je žal. Kot res beden film, ko misliš, da bo nekaj drugega kot to, kar potem je, vsaj sam sem se tako počutil po tekmi z Ukrajino. Do danes sem nekako prebolel, čeprav ko sem jih gledal proti Nemcem zdaj na evropskem prvenstvu … In dejstvo, da je reprezentanca letos na štirih prijateljskih tekmah zabila le en gol v zmagi proti Makedoniji, remizirala s Švedi brez Ibrahimovića ter izgubila z bedno Severno Irsko in enako bledo Turčijo … Ti je po takem hitu, kot je bilo letošnje državno prvenstvo, žal. Ker je to kot droga. Še bi. Daj. Samo še eno. Daj. Moramo. Daj. Daj. Eno še, nooo.
Nogometaši Olimpije (vir: gol.dnevnik.hr)
Ko se pogovarjam s kolegi o fuzbalu, rad ponudim čisto kontra trditev, zasučem nek podatek, dejstvo in mnenje. Kar počnem v fuzbalskem podcastu, kjer se mi je letos odgrnila tista Ljubljana, ki je prej v devetih letih bivanja in študiranja in flodranja tam nikakor nisem našel. Žabarji, ki hodijo na fuzbal, so tudi kul ljudje. So to, kar fuzbal nuca. Zgodbo in izkušnjo.
Tako da … Kar želim povedati, je … Da ni Cuneyt Cakir kriv, če je tvoj lajf v kurcu. Je pa priročen, haha. Upam, da se kdo po tem tekstu odloči, da bo zavil kmalu na kak stadion. Za začetek tudi tekme Eura 2016 niso tako švoh. Sploh ne. Imamo Damirja Skomino, ki na prvi tekmi ni zajebal. Pa imamo komentatorje. Pa … Za vremenom je pač fuzbal hitro najbolj priročna tema. Ali pa kaj več. Res pa … Pojdite kmalu na kako fuzbal tekmo v živo. Se vidimo!
Stephen King, John F. Kennedy in James Franco so imena, ki (ne le) v ZDA jamčijo za uspeh vsakršnega literarnega ali filmskega projekta. Atentat na priljubljenega demokratskega predsednika je v hipsterskem drugem desetletju 21. stoletja bolj kot motivno vir navdiha zaradi estetike s preloma 50. in 60. let 20. stoletja, ki jo na vsakem koraku obuja sodoben retro čas. Vintage je zadnja leta (že spet) zelo seksi. Petdeseta/šestdeseta so in. James Franco je novi James Dean.
4. aprila letos so si Američani lahko ogledali zadnjo, osmo epizodo televizijske miniserije z naslovom 11.22.63. Gre za ekranizacijo romana 11/22/63 Stephena Kinga iz leta 2011. Nenavadni naslov je pravzaprav le suhoparen zapis datuma 22. november 1963, ko je bil ustreljen John F. Kennedy. 849 strani dolg roman je bil kar 16 tednov bestseller na lestvici New York Timesa, leta 2012 pa je prejel vsaj štiri ameriške ali angleške literarne nagrade za najboljši roman v žanru znanstvenofantastičnega trilerja. Za njegov nastanek je avtor natančno preštudiral sleherno malenkost iz zgodovinskih dokumentov s konca 50. in začetka 60. let. Obiskal je Dallas v Teksasu, kjer se je zgodil znameniti umor, poizvedel npr. za cene piva in friziranja v tistem času, naštudiral oblačilno kulturo, proučil časopisne arhive in vse teorije zarote, ki krožijo okoli slavnega atentata.
Srednješolskemu učitelju angleščine Jaku Eppingu, v seriji ga igra James Franco, v življenju ne gre najbolje. Kot sveži ločenec dnevno obeduje v stari okrepčevalnici umirajočega Ala Templetona (Chris Cooper) in ta mu nekega dne razkrije, da je v njegovi gostilni časovni portal, ki ga lahko popelje v oktober leta 1960 (v romanu v leto 1958). Jake se odloči oditi na misijo, s katero bi izpolnil Alovo poslednjo željo in preprečil Kennedyjev umor. Skok v preteklost: po ulicah hodijo možje s klobuki in v oblekah s kravato, uglajeno počesani; po cestah vozijo velikanski thunderbirdi sladolednih barv in za njimi se ozirajo dekleta v živopisanih krilcih. Za najemnino ali nakup avtomobila Epping oziroma, kot si nadene ime v preteklosti, James Amberson odšteje (iz današnje perspektive gledano) drobiž. Dolarjev mu ne more zmanjkati, ker mu je Al Templeton zapustil beležnico z izidi športnih stav z začetka 60. let. Lahkotno vzdušje preteklih časov je ustvarjeno, a prične se zapletati: igranje z zgodovino se človeku maščuje (prvič skoraj takoj na začetku serije, ko mu – leta 1960! – zazvoni mobitel).
Kot vsak superjunak tudi James dobi pomočnika, mladega Billa Turcotta (George MacKay odlično odigra prestrašenega mladeniča, ki bi lahko postal junak, a ga režiserji v nadaljevanju pošljejo v smrt v norišnici, kar se zdi nekoliko nepotrebno – nemara pa zato, da ne bi zasenčil slave sijajnega selfie-promotorja Jamesa Franca?). Billu (izdajata se za brata) mora James kmalu izdati, da prihaja iz prihodnosti. Skupaj se vselita v stanovanje v hiši, v katero se je s svojo rusko ženo Marino (Lucy Fry) priselil tudi Lee Harvey Osvald (Daniel Webber), čigar morilski naklep skušata preprečiti, tako da prisluškujeta njegovim pogovorom z gosti večinoma ruskega porekla (ameriško-rusko »prijateljstvo« je v ZDA neizogibna literarna in filmska tema, ki pa po 9/11 vendarle ni več tako aktualna kot nekoč). Lee in Marina sta slabo izdelana lika: ona je tipizirana ruska ženička – stroj za rojevanje, njegovega značaja sploh ne moremo razdelati, ker je ves čas jasno, da je to »tisti« psihopat, ki bo streljal na ameriškega predsednika.
Silno predvidljivi odnosi med osebami so pravzaprav Ahilova peta serije. Potem ko James Amberson na šoli v mestu Jodie, kjer se zaposli kot učitelj, spozna nesrečno poročeno, a neustavljivo privlačno Sadie Dunhill (Sarah Gadon), je samo vprašanje časa, kdaj bosta čedni profesor, ki počne vse, samo poučuje ne, in seksi knjižničarka postala ljubimca. In nič manj predvidljiva ni nasilna reakcija njenega moža Johnnyja Claytona (T. R. Knight), ki kljub ločenemu življenju ne pristane na ločitev. Črno-bela karakterizacija ni skoraj nikoli poglobljena s sivimi odtenki, ki bi gledalcu omogočili, da bi tudi bad guye doživljal kot vsaj zanimive like. Iz tega izhaja tudi neutemeljenost in neprepričljivost zapleta v 6. epizodi miniserije, ko se Jamesov »brat« Bill najprej zaljubi v njegovo rusko ženo in nato še spoprijatelji z Oswaldom. James v strahu pred tem, da bi tudi Bill sodeloval pri atentatu na Kennedyja, poskrbi za njegovo prisilno hospitalizacijo (njena posledica je Billov samomor), njega pa zaradi velikih zaslužkov s stavami skoraj do mrtvega pretepejo, zaradi česar začasno izgubi spomin. Amnezija je bolj komedijska kot tragiška strategija in ne ravno najbolj domiseln suspenz pred finalnim dejanjem – preprečitvijo atentata.
In končno nastopi usodni datum: 22. 11. 1963. James in Sadie se prebijata skozi prepolne mestne ulice, kamor se zgrinjajo ljudje, ki bi si radi ogledali sprevod, v katerem se bo skozi teksaško mesto popeljal ameriški predsednik. S težavo jima uspe prisopihati v podstrešno skladišče visoke stavbe, z okna katerega ima Oswald Kennedyjevo vozilo že na muhi. Seveda gre na tesno, na sekunde. James ustavi Oswalda, a ta ubije Sadie. Tu bi se zgodba lahko končala, toda zgodba se nepričakovano nadaljuje z velikanskim preobratom: James se vrne v leto 2016 in ugotovi, da so razmere po spremembi preteklosti postapokaliptične, posledica ravno Kennedyjeve politike. Ne preostane mu drugega, kot da se vrne v leto 1960 in prepreči vsaj Sadiejino prezgodnjo smrt (s tem, da prepreči njuno razmerje oziroma znanstvo). Nato se vrne v sedanjost in obišče podelitev literarnih nagrad, na kateri je tedaj že 80-letna Sadie (Constance Towers) slavna pisateljica, on pa moški v najboljših letih. Zaprosi jo za ples in epizoda se zaključi s Kingovimi verzi:
We did not ask for this room or this music; we were invited in.
Therefore, because the dark surrounds us,
Let us turn our faces toward the light.
Let us endure hardship to be grateful for plenty.
We have been given pain to be astounded by joy.
We have been given life to deny death.
We did not ask for this room or this music.
But because we are here, let us dance.
Pocukran konec je očitno namenjen pomiritvi (ameriškega) občinstva, ki po ogledu poslednjih taktov trilerja nemara ne bi moglo zaspati, če bi se končal tako krvavo, kot krvavijo liki v vseh osmih epizodah. Jasno, serija je spisana obrtniško spretno, dogajanje je napeto (kaj drugega bi pri Stephenu Kingu sploh lahko pričakovali!), scenografija in kostumografija 60. let sta perfektno stilizirani in estetizirani. Velika slabost zgodbe je, da v zadnji epizodi ni pojasnjeno, zakaj naj bi se svet po preprečenem atentatu na Kennedyja spremenil v postapokaliptično puščavo. Glavna pomanjkljivost projekta pa je razvlečenost: menda so načrtovali celo deset epizod, a že v osmih se gledalec na trenutke na smrt dolgočasi. Uro in petdeset minut dolg film bi bil čisto dovolj. Tudi krvavenja je kljub žanrskim zahtevam za spoznanje preveč. Gledalec sicer verjame, da je igranje s preteklostjo nevarno; serija ves čas poudarja, da se zgodovina junaku maščuje, a vse premnogo je neprepričljivih in stereotipno zastavljenih kriminalcev, ki na vsakem koraku prežijo za nesrečnim učiteljem. In ko smo že pri učitelju, šoli in šolski knjižnici … V seriji je videti, kot da profesorji književnosti živijo strašansko razburljivo življenje superjunakov, ki le tu pa tam skočijo v razred, očarajo dijakinje z branjem kakega odlomka z lista, mimogrede poflirtajo s knjižničarkami in učiteljicami, pokramljajo z ravnatelji, sicer pa ves svoj preostali čas rešujejo svet. James/Jake je kot profesor angleščine vznemirljiv zlasti v vlogi detektiva; v njegovih rokah je ves čas pištola, knjiga nikoli. Branje torej ni seksi?
Glede na to, da v času Evropskega prvenstva v nogometu berete članek na Airbeletrini, predvidevam, da niste ravno nogometni navdušenec. Ste pač kulturnik, takorekoč intelektualec, pred vrati je Tretja svetovna vojna in ne morete se ukvarjati s postranskimi stvarmi. Pa četudi tistimi najpomembnejšimi. A ker ste izobražen človek, se zavedate, da je nogomet opij za ljudstvo in da lahko tako veliko tekmovanje, kakršno je Evropsko nogometno prvenstvo, pomembno vpliva na stanje stvari na stari celini. Še posebej, če je ta povsem izven forme, kot temu rečemo v nogometnem žargonu.
Toliko ste namreč že seznanjeni z osnovami nogometne psihologije, da veste, da bo v naslednjem mesecu dni štiriindvajset evropskih narodov padlo v množično depresijo. No, po koncu prvenstva bo v enem delčku Evrope sicer zavladala kratkotrajna evforija, a se bodo tudi tam ljudje kmalu ovedeli, da naslov evropskega prvaka v nogometu ne zmanjšuje javnega dolga države in nezaposlenosti mlajših od trideset let. In evforije bo konec. To pa je že geopolitični problem, ki vas, za razliko od nogometa, seveda zanima. Zato boste, četudi ste kulturnik, takorekoč intelektualec, ki na vprašanje, kaj manjka slovenski družbi, odgovarja, da je to obvezni predmet latinščine za peti razred osnovne šole, skrbno spremljali potek prvenstva.
Ostaja torej le še vprašanje, za koga boste na prvenstvu navijali, vi, ki ne daste prav veliko na zvezdniška imena, lepoto nogometne igre ali nogometno tradicijo, temveč vas skrbi zgolj to, da ne bi z navijanjem za napačno reprezentanco onečastili svojega ideološko neoporečnega imidža. A brez skrbi – za vsako ideologijo se najde reprezentanca.
Realpolitik – Nemčija
Kakorkoli obračate, je za vse v Evropi najbolje, da zmaga Nemčija. Edino Nemcev vrnitev v realno življenje nikoli povsem ne dotolče. Pomislite samo, kako je bilo, ko so leta 2004 zmagali Grki. Iz njihove postnogometne depresije se Evropa še vedno ni pobrala. Nemci so za razliko od njih in tudi mnogih drugih evropskih narodov zmag vajeni in se bodo, verjemite, že naslednji dan po finalu pojavili na svojih delovnih mestih. Učinkovitost nemškega gospodarstva zaradi zmage elfa ne bo prav nič trpela. In kar je morda za prihodnost Evrope še pomembneje, tudi vsi drugi smo že vajeni nemških zmag. Evropski trgi nujno potrebujejo stabilnost, predvidljivost – in to je še ena zmaga Nemčije.
Pesimistični islamofob – Turčija
»Turčija osvojila Evropo« se na naslovnicah evropskih časopisov bere kot nekaj, kar je napisal Michel Houellebecq. Nogometna podreditev bi okronala projekt islamizacije Evrope, pred katero si zatiskajo oči levičarji. Zmaga Erdoganove Turčije sredi Pariza bi končno ustvarila resnično podobo nepreklicnega konca krščansko-judovske Evrope in potrdila vse vaše strahove. Z Evropskim prvenstvom bi bilo konec Evrope, kot jo poznamo, in izkazalo bi se, kar je pri vsem skupaj najbolj pomembno, da ste vi, ki ste ljudi na Facebooku in Twitterju vztrajno opozarjali na nevarnost islama, imeli prav in da vaši zapisi niso bili zgolj nepotrebno hujskanje.
Optimistični islamofob – Francija
Če ste islamofob, a še verjamete v rešitev Evrope, potem vam bolj kot turško slavje diši zmaga Francije. Ta bi namreč potrdila vaše prepričanje, da bi evropske družbe spet lahko odlično funkcionirale, če bi le vodilni v prihodnje iz njih, po vzoru francoskega selektorja Didiera Dechampsa, izločili vse muslimane. Slednji namreč v reprezentanco Francije na presenečenje mnogih ni uvrstil Karima Benzemaja in Hatema Ben Arfo in kaj bi bilo lepšega za vas, kot pa, če se izkaže, da je bil prav to zmagovalni recept, ki je francoski nogomet vrnil na evropski vrh.
Jugonostalgik in antikomunist – Švica
Švicarji so najbrž najbolj racionalna nacija na svetu. Če bi se na referendumu odločali o tem, ali naj osvojijo naslov evropskih prvakov, bi najbrž glasovali proti. Ker tega preprosto, tako kot UTD ali minimalne plače v višini tri tisoč frankov, ne potrebujejo. Kaj ti bo nogomet, če imaš 57-kilometrski tunel!
A če niste racionalni Švicar in če še niste preboleli jugoslovanskega bratstva in enotnosti, boste verjetno umirali za švicarsko zmago. Slavje ekipe srbskega trenerja, v kateri je polovica nogometašev Albancev, bi dokazala, da je bil koncept Jugoslavije čisto v redu zamišljen in da so Jugoslavijo sesule tuje tajne službe, ker je bila preprosto predobra država. Tako kot bi verjetno sesuli Švico, če bi se ta obrnila k socializmu in začela vsem svojim državljanom izplačevati univerzalni temeljni dohodek.
Zmage Švice v pariškem finalu pa se boste, paradoksalno, razveselili tudi, če ste antikomunist in se vam socializem sliši slabše od gulaga, rizibizija in glasbenega programa Radia Aktual. Iz sestave švicarske reprezentance lahko namreč izpeljete tudi zaključek, da SFR Jugoslavije ni, kakor zmotno trdijo jugonostalgični socialisti, uničil nacionalizem, temveč sta ga uničila ekonomska nevzdržnost socializma in politična zgrešenost komunizma. Tudi Srbi in Albanci lahko prav lepo sodelujejo, če jih le vodijo in plačujejo Švicarji.
Anarhist – Madžarska
Naši bratje po žici so v hudi konkurenci največji avtsajderji na letošnjem prvenstvu. Pravzaprav so Severna Koreja Eura 2016, reprezentanca z neznanimi in težko izgovorljivimi imeni igralcev, ki prihajajo v Francijo iz države, ki jo večina pozna le po imenu njenega diktatorja in za katero nihče ne ve, kako se je znašla sredi Evrope. Madžarsko zmagoslavje bo zatorej tisto, ki bo najbolj zamajalo obstoječi red stvari, ki temelji na zvezdništvu, na izjemnosti posameznika in ki se ne zmeni za moč enotnega, brezimnega kolektiva.
Evroskeptik – Islandija
Grki so leta 2014 v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo izgubili proti Ferskim otokom in pokazali, da ima njihova kriza poleg finančnega tudi nogometno dno, kar pa Janisa Varufakisa in Aleksisa Ciprasa ni niti najmanj oviralo pri tem, da leta 2015 ne bi ponosno zakrožila po Evropi, kakor da bi Grki še prejšnji večer sredi Lizbone premagali Portugalce in osvojili evropski naslov.
A Grki so Grki, Balkanci pač, Evropa pa je Evropa, in če bi na Euru zmagali Islandci, ki jih je skupaj s pingvini še vedno manj, kot je v Franciji registriranih nogometašev, bi to najbrž povsem dotolklo načeto evropsko samopodobo in razpad bi bil neizbežen. Iz narobe Evrope, v kateri so na nogometnem vrhu Islandci, ne bi namreč bežali le Britanci, iz takšne Evrope bi bežali še bruseljski eurokrati.
Antisemit – Izrael
Reprezentanca Izraela se ni uvrstila na evropsko prvenstvo v Franciji, a kot vsak pravi antisemit boste seveda po tihem upali, da ameriški judovski lobi UEFA prisili, da Izrael naknadno uvrsti neposredno v finale in jim tam omogoči visoko zmago. To bi namreč zaslepljencem končno razkrilo, kdo iz ozadja obvladuje svet, kdo je odgovoren za globalno segrevanje, za finančno krizo, za enajsti september, za rušenje Roga, za izumrtje doda in za pokvarjen palični mešalnik vaše tete Zofke. To spoznanje seveda ne bi rešilo sionističnega sveta, bi pa prineslo vsaj prebujenje uspavanih, Izraelu naklonjenih množic.
Socialist – Albanija
Če ste resen socialist, boste seveda navijali proti kapitalu. Za zmagoslavje Albanije, najrevnejše udeleženke Evropskega prvenstva. In vsak njihov poraz bo za vas dokaz, da svetu vlada kapital. Še posebno uvodni poraz proti Švici. Ker Albanci na eni, Albanci na drugi strani, zmagajo pa na koncu tisti, ki imajo denar.
To vas bo tako ujezilo, da boste navijali za Albance tako srčno, kakor bi vam šlo za življenje. Pravzaprav boste za mesec dni postali Albanec, puščali boste bogato napitnino prodajalcu bureka, četudi ne boste jedli pri njem, Che Guevaro na prsih zamenjali z Enverjem Hodžo in odprijateljili vse srbske prijatelje na Facebooku. Vse iz solidarnosti z Albanci, proti katerim se je zarotil kapital. Albanci bodo za vas 99 %, UEFA pa 1 %. V bistvu že pripravljate množične proteste ob morebitnem izpadu Albanije v predtekmovanju.
Humanist – Anglija
Če navkljub temu, da ste kulturnik, tako rekoč intelektualec, premorete v sebi vsaj kanček človekoljubja, boste iz usmiljenja navijali za Angleže. Njihova vsakokratna kalvarija na velikih nogometnih tekmovanjih je najbrž eden poglavitnih razlogov, da si želijo čim dlje stran od Evrope, v kateri doživljajo ponižanje za ponižanjem.
Ko bodo enkrat odcepljeni, bodo namreč spet lahko postali prvaki svoje celine. Morda ne takoj, ker ima Wales zdaj res močno ekipo, a nekoč zagotovo. Bo že držalo, kar pravijo, da se mora – tako kot se je Slovenija morala odcepiti od Jugoslavije, da sta lahko NK Olimpija in NK Maribor postala državna prvaka – tudi Velika Britanija odcepiti, da Wayne Rooney končno nekaj osvoji z angleško reprezentanco. A ker ste nepoboljšljivi humanist, poln usmiljenja, boste vseeno upali, da Angležem uspe že letos.
Pragmatik – Hrvaška
Če ste pragmatik, boste prvenstvo spremljali s svojo prikolico v vrsarskem kampu v mislih. In boste najbrž navijali za Hrvaško. Hrvaška in Hrvati vam gredo seveda na jetra, njihova nogometna reprezentanca in njeni navijači, ki si ne morejo pomagati, da ne bi bili vsaj malo ustaši, pa še posebej. A ker ste pragmatičen človek, boste seveda navijali za Hrvate, saj veste, da Hrvati že od leta 1998 živijo le od tretjega mesta na svetovnem prvenstvu v nogometu in da nujno potrebujejo novo dozo nacionalnega ponosa, ki jih bo hranila v prihajajočih letih. Druge možnosti za preživetje Hrvati ob trenutnih razmerah namreč nimajo.
Razen tiste, ki se ji vi želite izogniti. To pa je drastično povišanje turističnih taks in najmanj podvojitev cen vseh turističnih storitev, vključno s cenami parcel v vrsarskem kampu.
Iskreni domoljub – Slovenija
Če ste iskreni domoljub, potem vedno in povsod navijate za naše in samo za naše, pa četudi so ti izpadli v dodatnih kvalifikacijah in so trenutno z mislimi pri Aleksandru Čeferinu in njegovi kandidaturi za šefa OZN ali nekaj podobnega. Naši fantje so za vas edini možni zmagovalci, saj so moralni zmagovalci.
Predvsem pa iz lastnih izkušenj veste, da ni vedno zmagovalec, kdor se samovoljno okrona zanj in potem slavnostno paradira po Parizu. Vi namreč poznate tudi takšne zgodovinarje, ki zmorejo še po sedemdesetih letih iz poražencev ustvarjati zmagovalce, in zato ste prepričani, da bi nekoč za prvaka Evrope lahko obveljal tudi kdo, ki je finale 10. julija 2016 gledal v bifeju v Spodnji Šiški.
Via @Jaka70581608
Pragmatični domoljub – Slovaška
Če ste domoljub z občutkom za pragmatizem, potem se seveda dobro zavedate, da bi v primeru slovaške zmage pol sveta verjelo, da je najnovejša svetovna nogometna velesila Slovenija. Če malo matematično pogledate na svet, potem ugotovite, da je v resnici vseeno, ali v Parizu zmaga Slovaška ali Slovenija, in zato boste navijali za Slovaško, kakor bi bila Slovenija. Kdor ne skače, ni Slovak, hej, hej, hej.
Začne se z Olimpijo. Z Olimpijo našega otroštva, kot je naslov še ene od antoloških kolumn, ki jo je za Objektiv napisal Boris Dežulović. Le kdo bi lahko pozabil tiste dogodke izpred štiridesetih let, sploh če jih je doživel in občutil na lastni koži, in le kdo jih ne bi ponovno doživel in občutil na lastni koži, če se je ujel v hitrost in suspenz in trenutke, ki krasijo Dežulovićevo naravnost srhljivo veščino pisanja kolumn? Posebno tistih, ki so povezane s športom.
Bilo je leto 1976 in vsi »zavedni« kontinentalci smo navijali za splitski Hajduk. Še vedno znam na pamet postavo iz tega obdobja, a mogoče sem še bolj sentimentalno vezan na postavo iz leta 1974 – Mešković, Džoni, Buljan, Rožić, Peruzović, Holcer, Žungul, Mužinić, Oblak, Jerković, Šurjak –, ko smo imeli v Hajduku svoje prste vmes tudi mi (kako trapasto mi zveni ta prva oseba množine), smučarski skakalci in akrobati z belih strmin, eksperti za smrtno nevarne športe, predvsem pa ljubitelji hoje navkreber, se pravi – Slovenci.
Moštvo Hajduka 1976/77 (vir: http://hajduk.hr)
Za Hajduk je takrat igral Brane Oblak in Hajduk je bil takrat utelešenje super mondenosti, šarma, da ne rečem prave mistike, ki ji je zagotovo botrovala tudi njegova domicilna točka; Split in z njim povezane sanje in sanjarije o morju in soli in ladijskih sirenah in mediteranski vegetaciji in o poletnem brezdelju, poležavanju na plažah in blagozvočnem petju dalmatinskih klap ali pa dretju Miša Kovača, šele za vsem tem pride na vrsto tudi Dioklecijanova palača. Se pravi zgodovina.
Hajduk je bil, vsaj v mojih očeh, nekakšen jugoslovanski ekvivalent amsterdamskega Ajaxa, mogoče pa še bolj nizozemske reprezentance. Reprezentance, ki je čisto nehote in brez načrta prestopila prag nogometa in našla svoj ekvivalent v pop kulturi; bila naj bi utelešenje Beatlov. Nekako v stilu: tisto, kar je v glasbi predstavljala znamenita četverica iz Liverpoola, najboljši in najbolj inventiven bend v zgodovini bendov in pop rocka, so na nogometnih zelenicah predstavljali nogometaši v oranžnih dresih s svojo izpeljavo totalnega nogometa, ki si ga je izmislil Rinus Michels, na terenu pa je bil glavni nosilec in izvrševalec te ideje filozof in »Pitagora v kopačkah« v eni osebi: številka 14 – Johan Cruyff.
II
Nogometaši Hajduka so bili naši Beatli, imeli so status pop zvezd in nekateri nogometaši v belih dresih so nosili resnično dolge lase in na domačih tleh (v Jugoslaviji) so bili rezultatsko izjemno uspešni (Pokal maršala Tita bi se lahko preimenoval v Pokal Hajduk) in igrali so lep in učinkovit nogomet, le na evropskih tekmovanjih se je nanje zgrnilo nekakšno prekletstvo in so, namesto da bi prišli do zadnje postaje, na kateri smo jih že vsi videli ali pa jih hoteli videti in na kateri so se občasno videli tudi sami, izpadali že prej ali pa celo veliko prej, sploh po kakšnih infarktnih, da ne rečem absurdno tragičnih, skoraj camusovskih tekmah, kot je bila tista s francoskim St. Etiennom, in malo manj infarktnih in absurdno tragičnih, kot je bila tista s PSV-jem.
In vsa ta mistika in počasi goreča avra Splita in Dalmacije in bližine morja in nogometnih Beatlov in Hajduka sta bili na delu tudi leta 1976 na ozemlju bivše Juge in leta 2016 v Dežulovićevem tekstu. Glede na Aristotelovo opredelitev razlike med zgodovino in poezijo (pesnik opisuje, kar bi se po zakonih nujnosti in verjetnosti lahko zgodilo) v slednjem še dosti bolj.
Zdaj palimpsestno povzemam iz teksta Olimpija našega otroštva in iz svojega spomina:
V zadnjem kolu tistega leta in tistega prvenstva, na sporedu je bilo 11. julija?!, se je igralo za naslov prvaka. Konkurenta sta bila dva: Hajduk in Partizan. Točkovno izenačena. A Hajduk s precej boljšo razliko v golih, saj je le dva meseca prej, mogoče celo na najbolj znameniti tekmi iz sedemdesetih (vsaj za navijače Hajduka), do tal potolkel Partizan na Stadionu JNA. 1 : 6. Tekma Hajduka z OFK Beogradom v Beogradu in tekma Partizana z Olimpijo v Ljubljani sta torej odločali o naslovu prvaka.
Tisto nedeljo so se vse tekme že končale. Hajduk je remiziral v Beogradu, le tekma v Ljubljani, pri rezultatu 0 : 0, je še trajala. In je trajala. In mogoče traja še danes. In mulci iz Dežulovićevega teksta, ki so hkrati tudi mulci iz neke davne resničnosti, so jo spremljali sede na zidu, na nekem ruskem tranzistorju, ki mu bo dano spoznati trdoto zidu, in so v tistem trajanju in trajanju odrasli in se postarali.
Epilog trajanja je danes znan. Nenad Bjeković je dosegel gol v ne vem kateri minuti podaljška, Hajduk je izgubil naslov in novosadski sodnik Maksimović je postal najbolj osovražen človek v vseh 1700 letih splitske zgodovine. In danes, po štiridesetih letih, tako pravi Dežulović, se vsi, ki so bili emocionalno in sentimentalno vmešani v tisto »veliko goljufijo in krivico«, spominjajo, kaj so počeli na dan, ko se je ta krivica zgodila, kot se nekateri spominjajo, kaj so počeli, ko je bil v Dallasu ustreljen J. F. Kennedy ali pa ko je 4. maja, tako pravijo uradni podatki, v ljubljanskem kliničnem centru umrl predsednik Tito.
III
Mogoče nisem bil tako goreč navijač Hajduka, kot je bil Boris Dežulović, zato se ne spomnim natančno tiste nedelje, ko je Hajduk v zadnjem kolu izgubil naslov prvaka (najbolj mi v spominu ostaja fotografija »semaforja« in ure na stadionu za Bežigradom, ki sem jo videl v enem od športnih časopisov ali revij, ki sem jih takrat redno kupoval, kjer ura kaže 96. ali pa 97. minuto); malo po Maksimovićevi krivdi (njegov priimek je postal sinonim za krajo in goljufijo), precej pa po svoji lastni, ker v Beogradu ni premagal OFK Beograda.
A spomnim se, da sem bil jezen in razočaran, toda ta jeza in razočaranje, ta sol na rano, ki je čisto sveža in ravnokar odpirajoča se in hkrati tudi že odprta rana in se je v Dežulovićevi sentimentalni zgodovini in tudi zgodovini Splita zgodila 11. julija, sta se pri meni zgodila slab mesec prej, ko je bilo nogometno prvenstvo Jugoslavije prekinjeno za kakšnih dvajset dni, saj se je od 16. do 20. junija v Jugi, na Maksimiru in na Marakani, igral mini turnir.
Igrala sta se polfinale in finale evropskega prvenstva v nogometu. Igrale so se samo štiri tekme, nekakšen Final Four, torej so bile na sporedu dve polfinalni tekmi, tekma za tretje mesto in veliki finale. Sodelovala pa so štiri moštva, štiri države: Zahodna Nemčija, Nizozemska, Čehoslovaška in Jugoslavija. V skladu s sistemom tekmovanja so vse ostale odpadle vzdolž poti. V kvalifikacijah in v četrtfinalu.
Bil je 16. junij in vsi smo bili pred televizorji, vsi, ki smo živeli v prepričanju, da je prišel naš veliki dan oziroma kakšen dan pred velikim dnevom in da bomo končno materializirali tisto famo in verjetje, ki nas je obdajalo, kot nas obdaja zrak; famo, da smo evropski Brazilci in da je čas, da stopimo na najvišjo stopničko, sploh ker igramo doma in je prednost domačega terena in domačih navijačev tista prava potisna energija, ki nas bo spravila v stratosfero in še više; najprej v finale in potem še do naslova evropskih prvakov.
Bil sem globoko v nogometu, nikoli v življenju tako globoko kot tista leta, ko smo redno spremljali, kar se je nogometa spremljati dalo, in ko smo potem vsako popoldne, čez vikend pa ves dan, na malonogometnem igrišču ob glasnem komentiranju obnavljali in vadili tisto, kar smo spremljali.
Bil sem seveda globoko v Hajduku in mogoče še globlje v državni reprezentanci, saj je bila več kot polovica igralcev prve postave Jugo moštva članov »mojstra z morja«. Med njimi tudi moj najljubši nogometaš: Slaviša Žungul. Povrh vsega pa sta za reprezentanco igrala celo dva nekdanja nogometaša Olimpije, Branko Oblak in Danilo Popivoda, kar je bilo v tistih časih, ko smo veljali za še večje zaljubljence v zimske športe in nogometne analfabete, kot veljamo danes (se je v resnici razen občasnih bleskov sploh kaj bistvenega spremenilo – ali se lahko ob tako majhni bazi ljudi sploh kdaj kaj zgodi?), skoraj čudež.
Nasproti so nam stali evropski in svetovni prvaki: Zahodni Nemci. »Der Bomber« se je že upokojil, a Nemci so imeli vedno na zalogi kakšnega drugega Müllerja in ta zgodba z Müllerji se vleče do današnjih dni. Kot da bi šlo za nekakšen poseben rod ljudi, ki se v kazenskem prostoru počutijo, kakor bi se gibali, plavali in lebdeli v svojem naravnem elementu. V porodni vodi. (Tudi rodoslovno deblo Mlinarjev je Dežulovićev izum.)
V prvem polčasu smo gledalci pred televizijskimi ekrani ostali brez besed in brez sape. Imeli smo občutek, da lebdimo. Dragan Džajić, čudežno levo krilo Crvene zvezde in strup za tedanje desne beke, predvsem za Bertija Vogtsa in Antonia Camacha, je čez leta dejal, da je Jugo reprezentanca na tisti tekmi odigrala najboljših petinštirideset minut v svoji zgodovini, mogoče pa celo šestdeset minut.
Vodili smo z 2 : 0. Evropski in svetovni prvaki so bili na kolenih. Še danes vidim dolgo Oblakovo podajo z leve strani in sprejem Popivode in njegov strel v Maierjev desni spodnji kot. In še danes vidim predložek Žungula z desne strani in Maierjevo napako, ko je izbil žogo točno na Džajićevo nogo. V tistem hipu nismo imeli nobenih problemov. Še vedno smo lebdeli in pred sabo že videli z zlatom tlakovano pot v prihodnost. Problemi so se začeli pojavljati v drugem polčasu, saj so si izumitelji nogometa izmislili, da tekma traja 90 minut, jugoslovanska reprezentanca pa nikoli ni imela moči za devetdeset minut skrajno intenzivnega nogometa. Intenzivnega za tiste čase, ko se nam iz današnje perspektive zdi, da gledamo počasne posnetke.
In če Gerharda »Der Bomberja« ni bilo več v nacionalnem dresu, se je seveda v rodbini Müller našel drug Müller, takrat v Beogradu z imenom Dieter. Nemci so najprej, po nekem čudnem nastreljanem udarcu, ki je žogo preusmeril v drug kot in Oljo Petrovića ujel na napačni nogi, zmanjšali razliko za en gol in potem je Helmut Schön dvignil s klopi Müllerja iz istoimenske rodbine lisic kazenskega prostora in je ta najprej do konca tekme izenačil, v podaljšku pa je popolnoma demoraliziranim, utrujenim in dotolčenim »plavim« zabil še dva gola. Podrl se mi je svet. Podrl tako, kot se je Borisu Dežuloviću in njegovim prijateljem z zidu podrl 11. julija istega leta.
Po mojem se mi je podrl že po drugem golu. In ko si danes znova ogledujem posnetke te naše »vsenacionalne tragedije«, tega našega skrajno grenkega poglavja iz najpomembnejše postranske stvari na svetu, se mi ponovno podira svet. Podira se mi, kot se mi je podiral pri dvanajstih letih. Podira pa se še toliko bolj, ker vidim, da sta na ključnih točkah »zasrala« ravno nogometaša Hajduka; Jurica Jerković, ki je zastreljal »mrtvo šanso«, da bi Juga pobegnila na tri gole razlike (Slovenija je čez leta dokazala, da včasih tudi to ni dovolj, ironija je, da se je sedem »rumenih« minut zgodilo ravno na tekmi proti Jugi oziroma tistemu, kar je od nje ostalo), in Ivica Šurjak, ki je Müllerju dihal za ovratnik z razdalje petih, šestih ali pa sedmih metrov namesto z razdalje petdesetih centimetrov.
V finalu med Čehoslovaško, ki je izločila prave in prvotne nogometne Beatle (urbana legenda pravi, da so jih preveč izčrpale maserke iz ne vem točno katerih toplic, kjer so imeli bazo), in Zahodno Nemčijo nas je potem na skoraj metafizični ravni odrešil slovanski brat Antonin Panenka in se s svojo spodkopano žogo pri izvajanju enajstmetrovke zapisal v nogometno zgodovino. Seveda smo udarec takoj prekopirali in se trudili na malonogometnem igrišču izvesti svojo varianto panenke.
IV
Mogoče lahko zdaj potegnem nekakšne borgesovsko-kiševske nevidne črte skozi tekst in poskušam združiti nezdružljivo. Ali pa poskušam celo vzpostaviti kozmične korespondence. Hajduk in amsterdamski Ajax sta skoraj svetlobna leta daleč od nekdanjega blišča in slave. Seveda je pri vsakem od obeh klubov letvica postavljena drugače; pri Hajduku na višino naslova državnega prvaka, pri Ajaxu pa na višino zmagovalca Lige prvakov. Nizozemsko reprezentanco je doletelo precej pogosto »prekletstvo tretjega«, isto prekletstvo je v bližnji preteklosti doletelo tudi Hrvaško in Turčijo, pomeni pa, da se ekipi, ki je zasedla tretje mesto na zadnjem svetovnem prvenstvu, ne uspe kvalificirati na naslednje veliko tekmovanje – evropsko prvenstvo.
In Olimpija: po enaindvajsetih letih je ponovno osvojila naslov državnega prvaka in stvari nekako postavila na svoje mesto ali, kot je zapisal Dežulović: spet smo v starem kvartu, spet smo v svetu, ki ga poznamo, tu je trgovina, ki je bila od vedno tu, in tam bife, tam je tudi zid in tam sta Olimpija in Hajduk. A to še ni konec. Marijan Pušnik, ki je v jesenskem delu preteklega prvenstva vodil Olimpijo, ki je takrat igrala najboljši in najlepši nogomet, odkar je razpadla bivša država, in je zmagovala nekatere tekme tudi s po 5 : 0 ali pa 6 : 0, med drugim je demolirala Maribor v Mariboru, je postal novi trener splitskega Hajduka. Hrvaški mediji ga glede na stil igre, ki ga zagovarja, imenujejo slovenski Cruyff.
Krog je nekako sklenjen in začenja se evropsko prvenstvo v Franciji. Točno tisti Franciji, kjer je bila na Euro 1984 pred dvaintridesetimi leti bivša Juga potolčena do tal. Vse tri tekme je izgubila. Skupna razlika med prejetimi in danimi goli je znašala 10 : 2. Ampak to me ni moglo več ganiti, kaj šele raniti.
Tudi danes je tako. Nogomet spremljam in ga imam kot igro rad. Ne maram pa miljeja, ki ga obkroža. Sploh pa mi ne gre v račun denar, ki se v njem obrača. Nogomet spremljam iz neke skoraj filozofske oddaljenosti in mu ne dovolim, da bi v meni puščal grenak priokus, razen tistega, ki ga povzročajo tekme iz leta 1976. V življenju je dovolj segmentov in situacij, ki lahko ranijo in trajno zaznamujejo, in nobenega razloga ne vidim, zakaj naj bi mednje spadal tudi nogomet, ta najlepša in najbolj čarobna igra na svetu, kot je nekje zapisal črnogorski pesnik Pavle Goranović.
Nekje proti sredini maja je Lena Dunham na Instagramu (@lenadunham) napovedala skorajšnji prihod svoje druge knjige Is it evil not to be sure? V dveh različicah: fizični, v 2000 izvodih in z avtoričinim podpisom, ter elektronski. Sedemnajstega maja se je opoldne po EST v spletni trgovini Lenine feministične spletne publikacije Lenny Letter začela prodaja fizične knjižice. Ker kar naprej visim na Instagramu, sem bila kljub najprej sesutemu sistemu plačevanja z mastercardom in nato pozabljenemu paypal geslu dovolj hitra. Moja knjižica s številko 1632/2000 je prispela 3. junija. Poleg petindvajsetih dolarjev, kolikor je stala knjiga (vsi prihodki od prodaje so namenjeni Girls Write Now, njujorški organizaciji, ki podpira mlade piske), sem plačala še sedemindvajset dolarjev za poštnino in dvanajst evrov (?!) za carino. Knjižica je umazano roza, drobcen format, ki še najbolj spominja na beležko (ima le triinpetdeset strani). V spodnjem desnem kotu prve strani je čačka (Lena) in srček (<3). Nekatere izvode je Lena po dolgem podpisovanju (na IG najdeš njeno fotko, kako omagana leži čez skladovnico podpisanih knjižic) počečkala, poflekala z od kulija umazanimi prsti ali kako drugače personalizirala. No, moj izvod ima samo podpis in srček. Na IG so se pod fotko knjige takoj po razgrabljeni izdaji (2000 izvodov je bilo razprodanih v dvajsetih minutah) vsuli komentarji srečnih (ali razočaranih) odjemalk: dobila sem jo, kako sem srečna, komaj čakam, da preberem, en izvod je že na poti v london, zakaj visa ne dela, paypal dela, luv u lena, moja številka naročila je 2301, ali bom dobila podpisano knjigo?, poštnina za španijo je predraga, sori lena, prebrala bom elektronsko verzijo, zamudila :(, podpiši jih še več, komaj čakam, da dobim paket.
<3!
V primeru publikacije, kot je Is it evil not to be sure?, so okoliščine vsaj enako pomembne kot vsebina: zunaj konteksta fenomena Lena Dunham in njenih dosedanjih kreativnih dosežkov bi bila knjižica približno enako relevantna kot marsičigavi random stari fejsbuk statusi. Is it evil not be to sure? namreč sestavlja leto deset let starih dnevniških zapisov (2005–2006), ki naj bi jih Lena pred kratkim odkrila na svojem računalniku, pisala pa v času, ko se je odselila od doma in se vpisala na kolidž Oberlin. V resnici ne gre za pravi dnevnik: kot pravi v uvodni besedi, je klasičen dnevnik v določenih obdobjih življenja in kot otrok sicer pisala, vendar ga je potem odprtega puščala na strateških mestih po hiši, kjer bi ga lahko našel in prebral kdo od družinskih članov – koncept pisanja brez naslovnika in občinstva (tega ni težko verjeti) namreč težko razume (»Če se punca cmeri v svoji sobi in zraven ni nikogar, ki bi to poslušal, ali se je sploh zares cmerila?«). Is it evil not to be sure? je torej zgoščen izbor (skoraj) dnevnih zapiskov, ki jih je Lena v omenjenem obdobju, v času pred twitterjem in fejsbukom, pisala pod naslovom Creative Snippets and Observations: to je bila serija wordovih dokumentov, v katerih se kolaž besednih in vizualnih skic, mimobežni prebliski, opažanja, beležke o bežečih čustvenih stanjih, pa tudi razmeroma intenzivna sporočila besa in bolečine, ki niso usmerjena v nikogar, razen v sam zapis, žanrsko gibljejo od povsem dokumentarnih zaznamkov do skoraj haikujevskih tekstkov z nekaj literarne ambicije. Kot piše v uvodni besedi, je bilo leto Ustvarjalnih koščkov in opažanj, gledano v retrospektivi, leto njenega odhoda od doma, izgubljene nedolžnosti (pred in za tem pa nenehnih seksualnih zavračanj), izgubljanja prijateljev po brezvezno dramatičnih prepirih, obsesivno-kompulzivne motnje, mononukleoze, v glavnem: poskusov nekakšne odraslosti. Ko jih je brala danes, pravi, je čutila zelo drugače kot ob branju svoje twenty-something poezije in drugih literarnih poskusov (dramatike!), ki jih je ustvarjala v približno istem obdobju. How relatable.
Če sama pomislim, da bi brala karkoli, kar sem pisala pred desetimi leti (en mesec sem starejša od Lene), mi je slabo. Zapiski bivšega jaza, zlasti iz občutljivih obdobij, kot so zgodnja dvajseta, so lahko samo sramotni. Danes moje nekdanje misli v večnem spominu ohranja fejsbuk timeline, bolj oddaljenih časov, ko družabnih omrežij še ni bilo, pa na srečo ni več. A jaz nisem Lena, malo ali nič zakrinkan ekshibicionizem je ključni element fenomena Lena Dunham, ta fenomen je ena sama avtobiografija. Če je Not That Kind Of Girl nabor (recimo, vsekakor pa to hočejo biti) reflektiranih zapisov, sicer polnih izmišljenih dodatkov, preoblikovanih, včasih tujih (Lena lastne spomine rada popravlja, dopolnjuje in predeluje, včasih celo iz tujih spominov), je Is it evil not to be sure? zbirka avtentičnih dokumentarnih zapisov: dovolj so zmedeni, da verjamem, da so res avtentični. Vsebinsko so dovolj nepretenciozni, lahkotni, ljubki, da izdajanje dnevnika, ki ni bil namenjen za tuje oči, ne deluje obupano. Ker so pristni dokumenti nekega časa, ni potrebe po refleksiji ali kakršnihkoli zaključkih. Žanr, namen, kontekst so nedefinirani. Nekatera osebna imena vpletenih so spremenjena, velike in male začetnice in druga slovnica dokumentarno hektični. Izkušnje, ki jih tekstiči opisujejo, so tuje, vendar dovolj zanesljivo osebne, da jih prepoznam. Skratka: koščki življenja, ki jih pišoča oseba Ustvarjalnih koščkov grabi v obdobju življenja, ki ga zapisuje, kažejo na fragilno mlado odraslost, v kateri ni nič definiranega, črnega ali belega, kot nakazujeta besedi evil in sure iz naslova: po vsebini in formi je vse razobličeno, spužvasto, odprto. Resničnost, ki jo opisuje Is it evil not to be sure?, je kot avtentična dopolnitev Leninih prejšnjih javnih avtobiografij: tiste reflektirane (Not That Kind Of Girl) in tiste, ki je za silo prefiltrirana v fikcijo (Girls), v umetniškem smislu pa je mogoče še najbolj obetavna. In, čeprav je še vedno vse »about her«, najmanj egocentrična!: »Fenomen ženske, ki se odloči, da je njeno življenje vredno beleženja, to se mi je od nekdaj zdelo radikalno.« Lena z Girls Write Now in Lenny Letter k takem beleženju spodbuja tudi druge punce.
Naslovnik ali ne, Is it evil not to be sure? so tviti iz prejšnjega življenja. Če so tvoji in nisi Lena, bi znalo biti bedno, če si stalker, pa so v vsakem primeru super.
<3
Eva
Lena Dunham: Is it evil not to be sure?
*To je samo dodatni dokaz, da se vse v mojem življenju vrti okoli mene
Z današnjo tekmo Francije proti Romuniji se odpre letošnje Evropsko prvenstvo v nogometu. Če ste kot večina kulturnikov, boste ob tej novici najbrž skomignili z rameni in zvečer šli v gledališče ali v posteljo s knjigo ali karkoli pač počnete v petek zvečer. Toda POZOR: na AirBeletrininem uredništvu (no, vsaj njegov bolj zagreti del) smo prepričani, da sta nogomet in literatura lahko tudi izredno lep par. Zato smo za vas do 10. julija, v času poteka Evropskega nogometnega prvenstva, pripravili prav poseben program. Rubrika FuzbalAir2016 bo prinašala različna razmišljanja o nogometu izpod peresa slovenskih literatov in piscev, ki so tudi nogometni navdušenci. Vsaj enkrat na teden lahko torej pričakujete tekst, ki bo povezoval kulturo in nogomet, literaturo in nogomet, nogomet in svet ter vas skušal prepričati – če v to še ne verjamete -, da metafora (?) »žoga je okrogla« v sebi skriva tudi posebno pesniško vrednost.
Začnemo v torek 14. junija s tekstom Uroša ZupanaRane. Za današnjo popotnico v mesec nogometne vročice pa pesem Matjaža Pikala iz njegove najnovejše, še sveže zbirke Rekla si, da hočeš. (Kot zanimivost: Diego Armando Maradona kljub svojemu legendarnemu statusu na evropskih prvenstvih ni zabil niti enega zadetka.)
Pesnitev o Diegu Armandu Maradoni
Diez, odpusti mi, ker sem šel mimo tvojega
obličja, ne da bi se ti priklonil. Zdaj pa, ko
je nedelja, nogometni dan, in spet stojim
pred tabo, se trkam po prsih in se spominjam
svojih grehov. Žal mi je, da sem te izdal,
zelo mi je žal, da sem izdal tebe, ki si
vsemogočen in vseh časti vreden. Ko si
pritekel na igrišče, sta na nebu zasijali dve
sonci. Indijanci na stadionu Azteca v Mexico
Cityju so v strahu sklonili glave, prepričani,
da gre za čudež. Jaz pa sem se zavil v deko
v Študentskem naselju, da bi prekril drhtenje,
ki me je zajelo, ko sem ta čudež gledal
po televiziji. Komentator je celo rekel, da si
zakril sonce. Nato so se mu posušila usta,
ker je videl igrati boga, kot milijoni vernikov
pri tej maši. Diez je stegnil svojo božjo
roko, svoj božji prst, in z njim pokazal
na tatove, ki so njemu in njegovemu
narodu ukradli zemljo, in jih kaznoval.
Maščevanje, ki ga je pripravil, je bilo
strašno in neskončno. Z božjo nogo je
potolkel sovražnika do kolen, še prej
pa se je z njim okrutno poigral z žogo,
prilepljeno na njegovo levo nogo. Na posnetku
se je lepo videlo, da ni bila žoga, ampak odbita
sovražnikova glava. Resda si na Maldivih
izgubil bitko, hrabri vojščak, a si v Mehiki,
ko si dvignil zlat pokal in ga poljubil, dobil
vojno. Tvoja dobrota je neizmerna, znal si
biti mehak z mehkimi in trd s trdimi.
Brezbožneža, ki si je drznil in ti v Barceloni
polomil božjo nogo, si strahotno kaznoval
in ga spremenil v prašiča. Vrnil si se v vsej
svoji slavi in nadaljeval z oznanjanjem resnice.
Naučil si nas, da je tek po travi molitev,
dal si nam nešteto nogometnih zapovedi in
za vedno zamrznil število deset. Zapisal si se
v knjigo kraljev, postal si kralj, moral bi to
biti. Oni pa so vrgli vate kamen in ti odrezali
noge, kakor to na ulicah Teherana počnejo
s tatovi in preprodajalci mamil. Očitali
so ti božji prah in te križali, da ti je iz oči
namesto solz tekla kri. »Diez, nogometni
kralj!« so ti posmehljivo vzklikali tako kot
Barabi ob tebi, ti pa jim nisi hotel verjeti,
zato ker veš, da si samo eden in edini,
edini pravi nogometni bog. Zdaj ponižno
molim in prosim, da mi odpustiš moje
grehe, kot sem takrat prosil očeta, da mi
v Avstriji kupi tvoj dres, progasto svetlo
modro svetinjo z belimi črtami in številko
deset. Jaz bedak pa sem ga po mundialu na
tržnici prodal nekemu Šiptarju in te izdal,
dobri Diez. Odpusti mi, zato ker je moj greh še
dvakrat večji, kot si misliš. Dvajset let pozneje
sem tvoje božje oblačilo spet zagledal na tržnici
v Seulu in te spet zatajil, ti obrnil hrbet za sto
Na čelu fundacije Rosewater, v katero je pred davkarijo varno vezano družinsko premoženje, je v danem trenutku inteligentni, izobraženi in obenem prav fino zapiti filantrop Eliot Rosewater, milijonar in sin ameriškega senatorja, ki je v drugi svetovni vojni po naključju (se pravi: misleč, da gre za naciste) z bombno eksplozijo ubil dva ameriška neoborožena prostovoljna gasilca ter še enega, tega komajda štirinajstletnega, zaklal z bajonetom. Takoj ko njegova napaka postane očitna, se uleže pred vozeči se tovornjak in se odloči, da bo umrl. Ker voznik pravočasno ustavi, se naposled zgolj zdravi na psihiatriji; živčni zlom.
Toda Eliot nikoli več ni prišel povsem k sebi, kot bi se reklo; strastno podpira prostovoljne gasilce, pijančuje in se odvrne od življenja, ki mu je bilo namenjeno; preseli se v Rosewater, kraj, kjer so ljudje zaradi mehanizacije in tehnološkega napredka izgubili svojo vlogo (in pomen), in se odloči, da bo poslej umetnik: »Rad bom imel te odvržene Američane, čeprav so nekoristni in neprivlačni. To bo moje umetniško delo.« Tam vzpostavi telefonsko linijo za pomoč vsem zavrženim, razžaljenim, revnim in trpečim ter se trudi, da bi, kolikor je mogoče, živel v skladu s svojim prepričanjem, da bi moralo biti bogastvo pravično porazdeljeno med ljudi.
Njegove ekscentrične življenjske odločitve se zazdijo dobra poslovna priložnost mlademu odvetniku, Normanu Mushariju, ki se odloči, da bo na podlagi neprištevnosti terjal Eliotovo razrešitev, fundacijo pa predal v roke oddaljenih sorodnikov, ki so v preteklosti zaradi goljufij znotraj družine ostali brez vsega, s čimer bi posledično dobesedno sesul mogočno rodbino ameriškega senatorja, sebi pa zagotovil izjemen karierni preboj.
Dogajanja, ki bi se odvijalo v ”sedanjiku” romana, je relativno malo: Normanov sklep je gonilo dogajanja in vse, kar se mora odviti, je, da je Eliot pripeljan nazaj iz mesteca Rosewater in da se dokaže, da je senatorjev sin v povsem solidnem psihičnem stanju. Idealni potek dogodkov prekine ponovni Eliotov živčni zlom, sodni proces pa dobi svoj epilog kar na psihiatriji. In to je bolj ali manj to. Pripoved se fragmentarno, preskakujoč med literarnimi osebami, časi in prostori, dejansko odvija skozi preiskovanje zgodovine, družinskih razmerij, preteklih poslovnih potez ipd. Na nek način bi lahko rekli, da je delo Bog vas blagoslovi, gospod Rosewater v veliki meri spisano kot nekakšen povzetek Normanovega brskanja, odkrivanja družinske zgodovine, ki hkrati jasno osvetljuje Eliotov lik. V tem smislu bi lahko šli celo dlje in rekli, da je bralec priča tožbi, v kateri je Eliot postavljen na zatožno klop.
Vonnegutovo stališče, da je razporeditev finančnih sredstev in ozemlja, posledično pa tudi družbene moči in pomena v Ameriki (in drugje) absolutno neetična, je povsem jasno razvidno; pripovedovalec očitno simpatizira z Eliotom, z njegovimi družbenimi nazori, filantropičnimi dejanji, altruizmom in politično držo. Prepad, ki vlada med Eliotom in njegovim očetom oziroma med filantropijo in obstoječo ekonomsko-politično situacijo, je zelo jasno naznačen, s tem pa tudi skorajda črno-bela delitev na ”dobre” in ”slabe”. Eliot je namreč sicer res psihično bolan (med drugim je alkoholik), vendar pa odgovornost za njegovo bolezen (rahlo psihoanalitično prikladno) ni njegova; leži na ramenih njegove rodbine, zlasti očeta – Eliot je torej povsem opran krivde. Senator je plitek, častihlepen, primitiven, egocentričen, nesočuten, nepošten … in kar je še tega, kar se navadno pripisuje politično-ekonomskim elitam.
Kolikor je Eliot – zlasti zaradi ironične drže, ki jo kljub simpatiji do njega zavzema pripovedovalec – kompleksen lik, tolikanj manj kompleksni so senator in njegovi odvetniki; bržkone ta zastavitev nekoliko vpliva tudi na ne povsem zadovoljivo razrešitev tistega, kar se kaže kot ključno vprašanje: »Kako imeti rad povsem nekoristne, neprivlačne ljudi?« ali pa tudi: »Zakaj imeti rad povsem nekoristne, neprivlačne ljudi?«
Kar ohranja razmerja med posamezniki (in družbenimi skupinami) v delu, je pravzaprav denar. Rosewater ni bolj ali manj (ne)koristen ali (ne)privlačen kot naključni prebivalec mesteca Rosewater: razlikujeta se le v množini denarja, ki ga premoreta. Če denar iz celotne slike izvzamemo in si zamislimo, da ne obstaja, ni med ljudmi, zastavljenimi v romanu, nobenih pomembnih razlik. Če želimo, torej, imeti radi kogarkoli, smo vselej postavljeni pred identično nalogo: če odvzamemo faktor denarja, so vsi ljudje enako nezanimivi in nekoristni; vsaj kar zadeva literarne osebe romana Bog vas blagoslovi, gospod Rosewater.
Je identiteto posameznika mogoče vzpostavljati mimo denarja ali pa v tej točki romanu preprosto ”spodrsne”? Denar se zdi nujen, ker je sredstvo vzpostavljanja, pa tudi ohranjanja (in poglabljanja) razlike (med ljudmi, socialnimi skupinami, državami, celinami …).Ta razlika je gonilna sila obstoječega sistema, matrica, na kateri ekonomski in politični sistem funkcionirata. Brez denarja se sesujeta. Hkrati je nujna tudi za to, da se izrazi ”dobro” in ”slabo”; če eno in drugo odpade, se znajdemo pred osebami, ki so tako rekoč brezoblične in vse po vrsti izgubijo svoj cilj/svoj smisel. Senator je brez denarja ”pogubljen” (in prav ta pogubitev je celo cilj Musharija – senatorja brez denarja ni), Eliot pa izgubi gonilo svojega delovanja; stremljenje po enakomernem razporejanju bogastva –, iz besedila pa ni jasno razvidno, da bi ga sama pomoč, nenehna psihična in socialna podpora drugim ljudem dejansko osrečevala, izpolnjevala ali kakorkoli podpirala. (Na tej točki opozorimo, da roman zanemarja druge družbene gradnike identitete, zaradi česar je posameznikova identiteta, kljub svoji realni družbeni determiniranosti, v Bog vas blagoslovi, gospod Rosewater preveč poenostavljena.) Kakor koli že; zdi se, da bi se v odsotnosti denarja Eliot prav enako psihično sesul. Morda zato, ker ne najde prepričljivega odgovora na vprašanje ”Kako imeti rad nekoristne in neprivlačne ljudi?”
In kakšen bi bil, dejansko, odgovor na to vprašanje, ki ne bi služil zgolj ”egocentričnemu altruizmu”? In kaj je – mimo ohlapnega in nezadovoljivo opredeljujočega ”biti človek” – sploh mogoč odgovor? Bržkone bi ga bilo treba iskati v sistemu (v tisti osnovni matrici, ki se ohranja (tudi) s pomočjo denarja), ki je v mestecu Rosewater (in v vseh mestih, okrajih, državah … Rosewater po svetu) najprej ustvaril nekreativna delovna mesta, ki so zahtevala nekoristne in neprivlačne ljudi, nato pa jim – ko so bili generacije in generacije takšni – ta delovna mesta odvzel. Kar ostaja, je – razumljivo – pustinja; v kraju in v ljudeh. Eliot torej s pravimi stališči postopa na tistem koncu, ki najbolj zadovolji egocentrični altruizem (morda tudi (samo)dokazovanje, da je vreden več od očeta), hkrati pa ne more biti drugega kot kaplja v morje. Spremembe se morajo dogajati na sistemski ravni; vsakršno deljenje hrane in oblačil, zagotavljanje začasnih delovnih mest in telefoni za pomoč so – žal – redko kaj drugega kot ”metanje vode iz potapljajočega se čolna” in, ravno tako ali še bolj, zadovoljevanje lastne frustracije, (samo)dokazovanje in zadovoljevanje kulturnih potreb.
Kar najbolj ostaja pod vprašajem, je pripovedovalčevo simpatiziranje z Eliotom; v neki meri je drža pripovedovalca vsekakor ironična, posmehljiva, celo pokroviteljska (»naš rešitelj je mentalno nestabilen alkoholik, ki ima strahovito nerazrešen odnos z očetom«), ampak hkrati nekakšna načelna simpatija vendarle ostaja. Je sploh lahko utemeljena? Si Eliot (vsi ”Elioti”) sveta to zaslužijo? Ali pa – kdo si zasluži Eliote?
Potrebujemo ”izven-sistemskega” Eliota, ki bo na ”sistem” odporen in ga bo zmožen spremeniti; ali verjamemo, da takšen Eliot obstaja? In ali je sploh kdo – morda kak Vonnegut –, ki bi se mu zdelo smiselno odgovarjati na to vprašanje? Občutek imam, da je neprimerno več tistih, ki bi raje izbrskali kako odejo s podstrešja, jo darovali v begunski center in si rekli, da so dobri ljudje. In to je to – o tem je ta roman. Še kako aktualna reč.
Revija Razpotja (i)zbira članke za novo številko, tokrat na temo kritike.
Včasih se zgodi, da je literarna kritika napisana bolje od romana, o katerem govori. Tudi komentator je lahko pri kritiki politike razsodnejši od tistih, ki v politiki delujejo poklicno; in kritik za jedilno mizo lahko okuša bolje od kuharja za pultom. Povedano na kratko, kritika je pogosto vrednejša od predmeta kritike.
Toda celo takrat, ko kritik doseže idealno mešanico pokroviteljstva, empatije in strupenosti, je njegova dejavnost še vedno odvisna od dela, ki ga kritizira. Kritik lahko prebiča slab roman; toda bič mu priskrbi roman sam. Kritiziranje je bistveno prehodna dejavnost: brez ustvarjalca in njegovih stvaritev je prazen pogled.
V naslednji številki Razpotij hočemo ta položaj nekoliko spremeniti. Tokrat želimo zbrati članke, ki bodo pisali o sami kritiki. Pogled hočemo preusmeriti na to dejavnost kritike, ki odloča o vrednosti drugih aktivnosti – vrednosti pisanja, političnega delovanja, umetniškega ustvarjanja –, pri tem pa sama ostaja skrita za predmetom kritike.
Za vodilo bi radi vzeli tri vprašanja, ki jih ustvarjalci tradicionalno – in običajno s povišanim glasom – postavljajo kritiku. Prvič, s kakšno pravico kritiziraš? Kaj kritika avtorizira, da podaja sodbo o delujočem in njegovem delu? S kakšno pravico domneva, da njegova ocena nima zgolj zasebne vrednosti, temveč naj bi bila veljavna tudi za druge razsodnike? Na katero vednost se opira, če je res, da sam ne spada med ustvarjalce in zato ne more govoriti iz lastnih izkušenj?
Drugič, kdo misliš, da sploh si? Kako opredeliti kritika v razmerju do delujočega v ožjem smislu besede? Kako je s poklicem kritika povezana njegova lastna osebnost, se pravi to, kar je kritik kot individuum? Ali življenje in zablode slavnih kritikov, npr. Paula de Mana, vplivajo na avtoriteto, s katero se izrekajo o literarnih delih? V čem se javna persona kritika, kolumnista ali komentatorja razlikuje od osebnosti politika? Zanimajo nas članki, ki bi kritika odkrili v tem, kdo sploh je.
In tretjič: zakaj ne kritiziraš drugih? Saj res, zakaj ne? Za naslednjo številko Razpotij sprejemamo tudi vse tiste članke, ki hočejo kritizirati neko delo, politiko ali preprosto družbeni trend. Iščemo avtorje, ki želijo izkazati svojo kritiško virtuoznost.
Že skoraj desetletje poslušamo klišejsko oceno, da naj bi živeli v »kriznih« časih. Pri Razpotjih mislimo drugače: živimo v kritičnem, celo hiperkritičnem času. Svoje pisce vljudno vabimo, naj se nam pridružijo pri premisleku te kritičnosti.
Uredništvo Razpotij želi s svojimi pisci komunicirati na vseh stopnjah pripravljanja člankov. Na naš naslov – urednistvo@razpotja.si – prejemamo osnutke člankov, predloge ter vsebinska in tehnična vprašanja avtorjev.
Dolžina člankov je 15.000 do 20.000 znakov brez presledkov oz. okoli polovice avtorske pole.
Kot vedno sprejemamo tudi knjižne in filmske recenzije ter članke, ki obravnavajo aktualna ali večna vprašanja, povezana s kulturno in umetnostjo.
Zloglasni Stasi oz. njegova zunanja obveščevalna veja HVA pod vodstvom Markusa Wolfa, ki naj bi ga imel v mislih John le Carré pri ustvarjanju lika obveščevalnega velemojstra Karle, je potrebovala kar 15 let, da ji je svojega človeka Günterja Guillauma uspelo po hierarhični lestvici SPD spraviti v kabinet zahodnonemškega kanclerja Willyja Brandta, ki je moral zaradi razkritja te afere leta 1974 odstopiti. Za hladnovojno akcijsko dramo, kot je sveža televizijska serija Nemčija 83′ (Deutschland 83), je sledenje postopni infiltraciji vzhodnonemškega agenta v zahodnonemški establishment seveda preveč dolgočasno, zato si je ameriško-nemški par Jörg in Anna Winger pod okriljem produkcijskih hiš UFA Fiction in Show Runner zamislil enostavno, učinkovito in udarno zgodbo. Na poti na službovanje k velepomembnemu zahodnonemškemu generalu pospravijo (pihniti koga, ki jim prekriža načrte, je za komunistične agente, sploh hladno mlado žensko, seveda mala malica) obetavnega štiriindvajsetletnega nadporočnika Moritza Stamma, namesto katerega vskoči njemu podoben vzhodnonemški narednik Martin Rauch (Jonas Nay) in, eins, zwei, Osiji že imajo svojega človeka, poimenovanega Kolibri, ki naokrog prenaša kovčke z največjimi skrivnostmi zveze NATO.
No, tako hitro sicer ne gre, saj je treba nekdanjega pravovernega narednika obmejnih enot, ki zahodnonemškim študentom zasega Shakespearjeve knjige (Marxa jim pusti) in jim sproti deli nauke o privilegiju socialistične svobode pred pohlepom, šele naučiti špijunske obrti, predvsem pa ga kulturno prilagoditi življenju v kapitalističnem Doppelgängerju. Rdeča športna majica Puma, temen jeans in beli športni copati Adidas ga v Nemčiji zgodnjih osemdesetih let navzven naredijo še kar neopazno prilagojenega, a šokantno razkritje doživi šele ob zvokih Eurythmicsovega Sweet Dreams v s sadjem in konzervami preobloženi Kaufhalle, pardon, Supermarktu, kakor ga naučijo, da temu kraju sladkih sanj rečejo rojaki na kapitalistični strani meje. Bolj domač je nebogljeni Osi pri nogometu, kjer zna na izust povedati, kdo je zabil kak gol v Bundesligi, v uho pa mu gre brez težav tudi zahodna glasba. »Ta komad se pa res vrti prav povsod,« se mora strinjati s svojim novim vojnim tovarišem, medtem ko v Bundeswehrovi vojaški kantini iz zvočnikov odmeva Nenin Neunundneunzig Luftballons, a ima pri tem v mislih party v kleti domače hiše onstran železne zavese, kjer so še nekaj tednov prej nažigali ta isti hit. Hm, producentom je očitno res šlo na roko dejstvo, da je dogajanje postavljeno v leto 1983, ko se je primerilo prvič in zadnjič, kot je pripomnila producentka sama, da je ves svet poslušal nemški pop.
Skozi pasti kapitalizma, tudi mamljivega kemično pripravljenega okusa McDonald’sovih hamburgerjev (»zahodne vlade želijo, da so njihovi državljani debeli, leni in ponižni«) ga vodi njegov nadrejeni, na videz ležerni levičarski aktivist Tobias Tischbier, ki ima po več desetletjih žrtvovanja za domovino in življenja v udobni bonnski vili pod krinko univerzitetnega profesorja v glavi še vedno enako trd ideološki beton, kot ga je imel takrat, ko so ga leta 1961 poslati študirati na Zahod. Potem pa tam blizu, v nadomestni prestolnici Zvezne republike Nemčije, v svoji modernistični pisarni stalnega predstavništva druge, socialistične nemške države (NDR) sedi in verižno kadi še nonšalantna Lenora Rauch (odlična Maria Schrader), Martinova teta, ki pravzaprav skuje celoten načrt. Kulturna atašejka ni samo agentka na spolzkem terenu Zahodne Nemčije (to itak), ampak tudi članica najvišjega obveščevalno-varnostnega sveta v vzhodnem Berlinu. Brž ko sliši ameriškega predsednika Ronalda Reagana govoriti o totalitarističnim imperiju zla, kar razume kot neposredno napoved napada njeni domovini in bratskim državam Varšavskega pakta, z načrtom za zamenjavo njenega brihtnega nečaka za bodočega adjutanta generala Wolfganga Edla (Ulrich Noethen) in z Nescafe Gold v aktovki odhiti na centralo v vzhodni Berlin, kjer prvo preda svojemu šefu Walterju Schweppenstetteju (Sylvester Groth), drugo pa Martinovi materi samohranilki, ki ob dializi čaka na nujno presaditev ledvic, čeprav se dobre zahodne kave ne brani niti varuh socializma Schweppenstette.
Zaradi obljube, da bo s tem pomagal svoji materi do pravočasne operacije in milijonom drugih državljanov zagotovil nadaljevanje mirnega življenja v socialističnem raju, Martin vstopi v napeto igro merjenja moči med obema svetovnima blokoma, ki je po mnenju zgodovinarjev ravno leta 1983 pripeljala hladno vojno do še večje nevarnosti jedrskega spopada, kot je grozila dobri dve desetletji prej v času kubanske krize. A tokrat pod grožnjo jedrskega udara niso mesta na jugu ZDA, ampak središče Evrope, Nemčija, ki jo njeni ameriški »zaščitniki« branijo z namestitvijo novih balističnih raket Pershing II. »Naši strategi v Washingtonu so začeli razmišljati na način, ki je bil v času popuščanja napetosti [sedemdeseta leta] prepovedan«, pojasnjuje možnost »zmage« v prvem napadu (first strike) njihov črnski general Arnold Jackson (Errol Trotman-Harewood) in se pri tem ne zmeni za opozorila evropskih partnerjev (bolje rečeno podanikov), da bi vsak jedrski napad neizbežno vodil v popolno uničenje. »Z razdalje 6.000 kilometrov je Reaganu seveda lahko govoriti o Sovjetski zvezi kot imperiju zla, a tukaj mi sedimo v središču viharja,« ob pogledu na ribice (»moje tihe prijatelje«) v svojem akvariju in z viskijem v roki Martinu resignira general Edel, a kljub temu še vedno verjame, da opravlja svoje delo v korist boljše Nemčije. »Za prihodnost in za vas,« žuga uporniškemu sinu Alexandru (Ludwig Trepte), članu mirovniškega gibanja, čigar vodja je (prikriti) komunist in povrhu še gej Tischbier. »Seveda, saj drugače ne znaš; hierarhija in nasilje; prav tako kot tvoj nacistični oče,« mu nazaj zabrusi Alex, preden tega razgretega družinskega pogovora ne konča generalova trda pest. Pač, v liberalni demokraciji ima »umirjen« dialog, h kateremu roti generalova domačijska žena, svojo mejo, tako na ulicah Pariza in Berlina kot v družinski hiši.
Sledenje pravilom ameriške igre z jedrskim orožjem, ki pa ga z vsakim preslikanim scenarijem (potencialnega) napada, z vsako izmaknjeno disketo (ki jo Vzhodni Nemci potem komaj vtaknejo v svoje zastarele računalnike) in z vsako besedo iz Martinovih podstavljenih mikrofonov Schweppenstette in njegov ruski nadzornik jemljejo bolj resno, vodi na rob spopada. In na tej točki, ko odgovorni niso zmožni, ali zaradi svojih pritlehnih motivov nočejo ločevati med fikcijo in realnostjo, pride do izraza vloga Kolibrija, heroja dobre volje in pogumnega srca, ki s svojo neizmerno iznajdljivostjo (tip je šahist!) premaguje nevarnosti geopolitike in razpetosti življenja samega, kot je zapisal Gareth Dale v Jacobinu . Že res, da NDR ni prikazana kot somrak totalitarizma, ampak z niansami dvomov vsakdanjih ljudi, ki prepoznavajo absurd ujetosti v oboroževalno tekmo, a v tem oziru se serija ujame v klasično detektivsko zgodbo, kjer je zločin na koncu vedno razrešen. Ne poglobi se v zamolčane okoliščine katastrofe buržoaznega reda, prisilne imperative ekonomskega in političnega tekmovanja, megalomanske obsesije, korupcije in nasilja, skupnega vodilnim strukturam na obeh straneh, še našteva njene minuse kritični izvedenec za sodobno zgodovino NDR Dale, ampak ostaja na površini političnega šundra.
Vprašanje, kako bi seriji takšnega formata, ki je z neposrednim predvajanjem v ZDA in Veliki Britaniji ciljala na široko gledanost in jo tudi dosegla, precej slabše pa se je odrezala v domovini, kaj takšnega sploh lahko uspelo. V konkurenci ekranizacij podobnih tematik v Življenju drugih (2006), Mostu vohunov (2015), Vzhodnoberlinski sagi (2010–) ali skorajda analogno zasnovanih Američanih (2013–) si je zadala zapleteno nalogo prikazati, da niso visoko moralni posamezniki tisti, ki si tragično prizadevajo izpraskati enoumje, zaslepljenost in pokvarjenost celotnega (realsocialističnega) monolita, ampak se njegovi »protoni« kar dobro zavedajo sile, ki ji povezuje v »atom« sistema moči. A ker so profesionalci, zvesti državljanski, ne državljanski, pač pa ideološki zavezanosti, postavljajo lojalnost do makiavelističnih predstavnikov sistema oz. bonapartističnih individualistov, ki nastopajo v njegovem imenu, na prvo mesto. Deutscland 1983 ali Vereinigte Staaten 2003?
Mirt Komel (1980), predavatelj (FF in FDV), sociolog, filozof, publicist in pisatelj. Soustanovitelj Društva humanistov Goriške, Mladinskega kluba Društva slovenskih pisateljev, društva Likej ter mednarodnega heglovskega združenja Aufhebung. Po lastnih besedah strasten kadilec in videoigričar, glede na izpolnjeno Knjigo priznanj pa lahko sami pristavimo tudi človek britvično ostrega humorja.
Njegov romaneskni prvenec Pianistov dotik (dušna dvojčica monografije Poskus nekega dotika) je nominiran za letošnjega kresnika.
Ime: Mirt Komel
Zadnja knjiga:Pianistov dotik.
Kje ste odraščali?
Kromberk in obe Gorici.
Kaj ste študirali in kje?
Univerza v Ljubljani, dodiplomska sociologija na FDV in podiplomska filozofija na FF.
Kje živite in zakaj?
Živim in ustvarjam v Gorici, delam in delujem v Ljubljani – slednje s trebuhom za kruhom, prvo s srcem pri ženi in mačku.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Na Pianistov dotik seveda – sicer pa na svoj raziskovalni projekt o dotiku in jeziku.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Najprej zajtrk eksistencialistov (kava in cigareti), nato leninovska jutranja telovadba (berem, berem, berem), nazadnje pa še nabokovska praksa (pišem, pišem, pišem).
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Glej zgoraj opisano jutranjo rutino.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Osebnost. Pardon. Najljubši? Hm. Očala.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Ada ali strast Vladimirja Nabokova, Finnegans Wake Jamesa Joyca in Vrata nepovrata Borisa A. Novaka.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Družbe pisateljev se ogibam – njihove knjige pa obožujem.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Biblija.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Na licu mesta.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Trenutno sem obseden s knjigami, filmi in tv-serijo o ljudožeru Hannibalu.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Snovanje poteka skupaj s pisanjem, prsti so zame misleči organi, ideje pa dobim tako, da pozabim nanje.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Sedem, pišem, zastoj, kava in cigaret, sedem, pišem, zastoj, vino in cigaret, sedem, pišem, pišem, pišem, stoj, zdaj pa dovolj, počakaj in premisli, pojdi ven.
Maj ni bil darežljiv s poletnimi temperaturami in vremenom, zato smo brali še za štirimi stenami. Edino dnevi so že znatno daljši, pa ne rabimo hitro prižgati luči. No, če je bilo vreme še bolj aprilsko, so aprilska tudi razpoloženja izbranih člankov: o tem, zakaj gledamo grozljivke; o pisateljih kot samotnežih in kot kradljivcih življenj; o tem, kaj je to slaba literatura; kako tehnologija preoblikuje naše roke; kako brati nemirnemu otroku in medijih v 21. stoletju.
Grozljivke so izjemno priljubljene na zmenkih. Študija Zillmana in drugih iz leta 1980 je pokazala, da najstnice bolj uživajo v filmu, ko so prestrašene, njihov zmenek pa ni – lahko kričijo in so potolažene. Fantje pa bolj uživajo v filmu, ko njihov zmenek pokaže, da je prestrašena (ta teorija se primerno imenuje “Teorija muckanja”).
Kot sem verjel takrat in verjamem še danes, v nasilnem, motečem, medijsko nasičenem svetu najnujnejši umetniški način ni več kritika možnosti pomena – kritika tega je postala množična kultura sama. Kar potrebujemo, je prej produkcija pomena, ki se upira odvračanju pozornosti. Potrošniški kapitalizem bohoti zaradi istočasnega ustvarjanja človeške osamljenosti in komodifikacije tisočih zdravil zanjo. Ena od oblik odpora je izkušnja v umetnosti in v življenju človekove intime, dosežena z vzdrževano zbranostjo na to, kar leži onkraj in zunaj sfere trga.
Primer Berthe Pappenheim, ki ni bila zmožna sprejeti okovov, ki so ji bili glede na njen spol, vero in razredni status takrat odrejeni, ki je okove zavračala najprej z begom v blaznost, potem pa z angažmajem, priča o tem, da sta prilagoditev in preživetje generalno precenjeni kategoriji. Ne le da v preživetju in prilagoditvi bolj kot pametni briljirajo neumni in neobčutljivi, ampak prilagajanje predvsem pomeni ohranjanje statusa quo. Ali drugače: posamezniki, ki niso hoteli ali niso bili zmožni sprejeti pravil delovanja sveta, tisti, ki so se ustaljeni družbeni ureditvi uprli, so od nekdaj predstavljali gonilo napredka.
V trenutni predsedniški kampanji Hillary Clinton razglaša svoje menedžerske sposobnosti skozi jezik politike, medtem ko Donald Trump paradira s svojimi skozi jezik poslovanja. Nobeden od teh jezikov ni demokratičen. Nobeden od njiju ne predvideva samo-vlade.
Literatura je polna zgodb, kako so romanopisci ukradli življenja ljudi, ki so jih srečali, in jih uporabili za svoje pisanje. Družina je zgolj najbližje, priročno strelivo. Prijatelji in sovražniki, ljubimci in bivši, vsi so voda na umetnikov mlin.
Zdravniki poročajo o množičnem porastu z računalnikom in telefonom povezanih težav z rokami, saj so prsti in zapestje rabljeni za nove gibe, na katere jih nič ni moglo pripraviti.
Mnogi otroci so posebej občutljivi, ko so utrujeni, lačni, žejni ali jih kaj boli. Če vidimo, da branje otroka ne pomirja, temveč je zanj v nekem trenutku prenaporno, nehamo brati. Branje mora vendarle polniti, ne prazniti! Podobno velja za odraslega, ki bere – bere naj spočit, sit in razbremenjen, sicer bo otrok čutil, kako se mu mudi in kako v napoto mu je že deseta ponovitev Mačka Murija.
Na spletni strani Guardiana sem dve leti moderiral komentarje: brez dvoma najhujša služba mojega življenja. Tistikrat, ko sem pral povsem poscano perilo v domu za ostarele, to ni vplivalo na moj spanec; zmerljivke, ki so letele name v klicnem centru velike banke, so bile precej milejše. Komentarji, ki se pojavijo pod večino člankov na spletni strani Guardiana, si komaj zaslužijo vaš čas; tisti, ki ne pridejo skozi, so živ strup. Na stotine ljudi dan za dnem ustvari po več računov, da lahko izbrizgajo najbolj skrajno rasistične, seksistične in homofobne komentarje, kar si jih je mogoče misliti.
V tem smislu je selektivna cenzura žalostno nadaljevanje novinarskega molka ob odpuščanju novinarjev – po eni strani bi lahko rekli, da v nenehni grožnji po izgubi službe novinarji vsaj z vidika sebičnosti navidez delujejo racionalno, če že niso na stopnji cehovskih zahtev. Čemu bi tvegali zamero pred svojimi lastniki, se verjetno glasi njihov kredo. Žal se nato naslednji korak sprevrne v svoje nasprotje: takrat, ko se taisti lastniki, ki jim po nepotrebnem ščitijo hrbet, razglasijo za njihove pogrebce in jih brez milosti odpuščajo.
