Ona: Nisem prenesla njegovega pogleda. Kako nečloveško je, ko človek govori drugače, kot gleda. Moja si, reče, in gre. Skrbi me zate, in te udari. Ljubim te, konec je. Ves čas te ljubeče oči, ta norost, ki bi hotela svoje življenje žrtvovati zate. In hkrati mehkoba pogleda, ki ima moč ubiti vse, kar gradiš v sebi.
On: Življenje je prebolevanje. Ne iščeš ljudi, obdobij, zgodb, ki jih hočeš preboleti, da se zaveš, da prebolevaš sebe. In sebe se ne da preboleti. Sebe ne moreš zapustiti, požgati mostov in zbežati. Ni razočaranje nad seboj, niti ni želja po večjem. Samo smrt, ki jo nosiš v sebi, postaja večja od življenja, ki ga živiš.
Ona: Po nekaj mesecih sva se preselila skupaj in potem nama je kupil psa. Nekega večera ga je prinesel, skupaj s skodelico in povodcem. Preplavila me je otroška naivnost. Psa imaš za zmeraj, pes pomeni skupno prihodnost, sem si ponavljala in drgnila mokri smrček in kosmata ušesa. Ne vem, če sem se razveselila psa. Bolj sem se razveselila tistega, kar naj bi pes pomenil.
On: Srečna je bila, ko sem ga pripeljal domov. Hotel sem jo osrečiti. Njeno majhno telo je včasih preplavila sreča, prevelika za njeno bitje, in na njenih hladnih licih je sijalo zadovoljstvo. Res je bilo na njej nekaj božanskega. Ampak z isto močjo, kot jo je lahko pretresala srečnost, jo je požirala tesnoba.
Ona: Včasih mi je postalo tesno v pljučih. Kot bi zakašljala in izbruhala ves zrak. Moje telo se je krčilo in postajalo majhno, vedno manjše, dokler nisem bila drobcena drobtina, ki jo lahko pozoba vsak vrabec. Življenje zunaj mojih misli je postalo brezbarvno, v mislih najglasnejši mir. Komaj sem se predihala čez dan. Pokala sem si prste, cukala sem se za lase.
On: Ni hotela iti k zdravniku. Ko je bila še kot najstnica prvič taka, so ji dali tablete in morala se je veliko pogovarjati o smrti. »Zakaj nočeš več živeti, zakaj bi rada končala svoje življenje,« so jo spraševali, in tako jezna je bila, ko se je spomnila na tisto obdobje. »Zakaj me niso mogli vprašati, kaj je razlog, da bi si želela živeti? Zakaj so me hoteli v življenje prepričati s tem, da so mi govorili o smrti?« me je spraševala. Nisem ji znal odgovorit.
Ona: Ko sem se tako počutila, nisem mogla jokat. Jokala sem zaradi banalnosti, razmetanih oblek in neoprane posode, ampak ne zaradi luknje v glavi in razcefranega telesa. Kot bi mi nekdo ponudil vso srečo tega sveta v obliki steklene gmote, in ko bi jo hotela prijeti in vzeti k sebi, bi mi zdrsnila iz rok in se razbila na tleh. Lahko bi gledala vse lepo, vsak objem, uspeh, veselje, mir, zadovoljstvo, dobro, kako izginja v režah med parketom.
On: Samo ležala je in gledala steno. Včasih je rekla, da se trudi razmišljat. Da ničesar ne čuti, ampak da ve, da me ljubi. Hotela je, da ji pomagam.
Ona: Nisem se znala rešiti. Hotela sem, da me on.
On: Nekoč sem ji prinesel torto, odrezal sem kos, ga postavil na krožnik in ostalo pustil na pultu. Odnesel sem ji krožnik v posteljo in njene motne oči sem komaj prepoznal. Pa je začela jesti. Več kot teden je nisem videl jesti, zdelo se mi je, kot da je izgubila polovico svoje teže. Zdaj pa je jedla. Ni se smejala, samo ustnice je ob vsakem grižljaju privihala malo navzgor. »Še bi,« je rekla in pustila mi je, da jo poljubim. Šel sem v kuhinjo in torta je ležala na tleh, pomazana po parketu, in mali psiček z ogromnimi očmi je vanjo potiskal svoj gladki jezik.
Ona: Zaslišala sem dretje in cviljenje. Človeško dretje, pasji cvilež. Vedno glasneje je bilo. Zavita v neoprano rjuho sem se naslonila na podboj vrat in v kuhinji na koncu hodnika videla njega, kako mlati mladička. Kako ga brca in kriči: A hočeš, da sva nesrečna, a hočeš, a to hočeš? Nisem imela moči kričat, nisem se mogla premaknit. Vzela sem tablete za glavobol, tri namesto polovice, in spala do naslednjega dne.
On: Ne vem, zakaj sem ga zbrcal. V tisti torti sem videl najino edino upanje. Vse svoje frustracije, vso nesposobnost, da bi bila bolje, da bi ji lahko pomagal, sem zbrcal v tega malega psička. Potem sem ga eno uro držal v rokah in jokal. Ko sem prišel v sobo, je spala.
Ona: Naslednji dan ga je odpeljal k svoji mami, ničesar mi ni rekel, samo spet mi je prinesel torto. Stal je v kuhinji in jokal. Prišla sem do njega, ga poljubila in mu rekla, da ga sovražim. Da naj spizdi iz mojega življenja, preden mu ga uničim kot svojega. Samo spizdi, spizdi, spizdi. Da ničesar ne more naredit zame. Da je nesposoben. Da propadava skupaj. Vrgla sem torto na tla in jo začela lizat. On pa me je zbrcal. Hotla sem cviliti, pa nisem mogla.
On: Sovražila sva se ravno toliko, kot sva se ljubila. Uničila sva se tako, kot sva se ustvarila. To sliko imam vsak dan živo pred sabo, njena pižama, smetana in nekaj krvavih kapelj. Naslednji dan sem se izselil.
Ona: Arkado mi je razbil. Najbrž sem hotela tako. Potem sem se šla zdravit. Tri mesece sem bila v bolnici, prva dva sem govorila o smrti in jedla tablete, treji mesec sem začela govorit o življenju.
On: Nisva se več srečala. Enkrat sem hotel iti na predstavitev njene knjige, pa sem jo videl pred vhodom knjigarne, kako liže sladoled in se malo nervozno smeji. Obrnil sem se. V knjigi me niti z besedo ni omenila.
Ona: Samo enkrat sem ga videla. Hodil je po drugi strani ceste, z eno roko je držal črnolasko, z drugo povodec in črnega pasjega mladička.
Zgodba je bila objavljena v AirBeletrinini poletni čitanki, ki jo lahko najdete na vseh ljubljanskih lokacijah Knjižnice pod krošnjami in vzamete svoj (brezplačni) izvod. Vse zgodbe bodo objavljene tudi na spletu, naslednja, ki jo je napisala Ana Schnabl, že naslednji petek.
»The word (art) must be redefined – all mutants and the New babes born sans eyebrow and tonsil-outside logic- Beyond mathematics …any man who extends beyond the Classic form is a nigger-one sans fear and despait-one Who rises like rimbaud beating hard gold rythumn outta Soft solid shit-tongue light«
V nedeljo se bodo ljubljanske Križanke zavile v zvok in duh New Yorka, hotela Chealsea ter v atmosfero sredine 70. let prejšnjega stoletja. To zaveso bo s prodornim in iskrenim glasom, z zvočnostjo besed in udarno glasbeno kuliso nad nas spustila Patti Smith. S temi besedami bi lahko opisali Horses, prvi in hkrati kultni album ameriške glasbenice, pesnice, pisateljice, vizualne umetnice Patti Smith. V ozadju njenega glasbenega izraza se že od samega začetka skriva izrazit pesniški izraz, ki je preko besedil in njihovih zvočnosti nedvomno skrivna rdeča nit Pattijine edinstvenosti in večnosti.
Ko je govora o Patti Smith in njenem odnosu do (tudi lastne) poezije, se ne moremo izogniti močnemu vplivu francoskih simbolistov, predvsem Rimbauda, ki je v Ameriki že pri beatnikih predstavljal mitsko figuro in tako imenovanega idola predvsem s svojim odklonom v pesniškem slogu in jeziku, pa tudi s svojim odpadniškim življenjem. Rimbaud je s svojo poezijo dosegel tudi takrat 16-letno Patti Smith. O tem lahko beremo v spominski prozi Pač mulca iz leta 2010 (v slovenščini 2011 izdala založba Modrijan, prevedel Jure Potokar), posvečeni fotografu Robertu Mapplethropu, s katerim je Patti Smith v prvih letih bivanja v warholovskem New Yorku iskala svoj umetniški izraz. O dejstvu, da je poezija tisto primarno na Pattijini umetniški poti, pričajo številne pesniške zbirke, pa tudi njena celotna diskografija, ki je povezana s poezijo, tradicijo simbolizma in mistiko Rimbaudevega življenja.
Patti Smith združuje dva različna kulturna vzorca: poezijo je prelila v popularno kulturo, ki jo v tem primeru reprezentira rock ‘n’ roll. S tem je visoka kultura vstopila v območje takratne družbene deviacije kontrakulturnih gibanj.Rimbaudevi revolucionarni zametki moderne poezije, ki so se izrazili v formi pesmi v prozi in v podobah nerealističnih mističnih mest, so bili iztočnica pri oblikovanju Pattijinega značilnega sloga, z razpršenim sporočilom družbenega odklona, zaznavnega predvsem v iskanju novih načinov umetniškega izraza. Rimbaud je prisoten tako v Pattijinih spominih kakor tudi v poeziji , pri čemer se zdi, da je njegov položaj idealiziran in osnovan na nepojasnljivi povezanosti. O tem priča Pattiina druga neuradna pesniška zbirka iz leta 1973 z naslovom Dream of Rimbaud in cikel pesmi v prozi iz ene zadnjih pesniški zbirk Auguries of Innocence, kjer je bratska povezanost pesnice in glasbenice s pesnikom izražena v simbolistični maniri, preko potovanja po pesnikovih sledovih. Posebej pa velja omeniti njen tretji album Easter (1978): čeprav se v zgoščenki priloženi knjižici največkrat znajdejo besedila pesmi in po možnosti še kakšna slika glasbenika, sta v tem primeru dve pesmi z albuma spremenjeni v poezijo, posvečeni Arthurju Rimbaudu, ki ju spremlja fotografija mladega pesnika v družbi brata Frederica.
Kako v času, ko se umetnost spreminja v potrošni material in s tem v del popularne kulture, najti nekaj, kar bo izhajalo zgolj in samo iz tebe, je vprašanje, ki si ga Patti Smith postavljala od začetka svoje kariere. In mogoče je ravno iz tega prevpraševanja in življenjske izkušnje prišla do spoja poezije in rock ‘n’ rolla, mehke zvočnosti besed in udarnega zvoka električne kitare. Tako je začela leta 1971 z literarnim performansom na newyorškem pesniškem forumu in tako je vse do danes nadaljevala.
»V svojih obdobjih pobitosti sem se spraševala, kakšen smisel ima ustvarjanje umetnosti. Za koga? Ali navdihujemo Boga? Ali govorimo sami sebi? In kakšen je končni cilj?… Hrepenela sem po poštenosti, pa sem odkrila nepoštenost v sebi. Zakaj naj bi se zavezala umetnosti? Za samorealizacijo ali kar tako? Zdelo se je popustljivo prispevati k preobilju, če človeku ni ponujeno razsvetljenje.«
Včeraj je minila 140. obletnica smrti Carla Gustava Junga, švicarskega psihiatra, psihoterapevta in utemeljitelja analitične psihologije. Pri založbi Beletrina je v zbirki Koda nedavno izšla njegova Rdeča knjiga. V branje vam ponujamo odlomek. (V knjigi je to poglavje, kakor tudi vsa druga, opremljeno s številnimi opombami in pojasnili, ki pa jih zaradi lažjega spletnega branja na tem mestu izpuščamo. Za poglobljeno razumevanje zato priporočamo branje knjige.)
Izvirne strani Jungove rdeče knjige (z ilustracijami)
Ko sem imel oktobra leta 1913 videnje povodnji, se je to zgodilo v nekem času, ki je bil pomemben zame kot človeka. Takrat sem bil v svojem štiridesetem letu starosti in dosegel sem vse, kar sem si kadarkoli želel. Dosegel sem čast, moč, bogastvo, znanje in vso človeško srečo. Nato se je moje poželenje po večanju teh dobrin prenehalo, poželenje v meni se je umaknilo in prevzela me je groza. Zgrabilo me je videnje povodnji in začutil sem duha globine, vendar ga nisem razumel. Kljub temu me je prignal z nevzdržnim notranjim hrepenenjem in spregovoril sem:
»Moja duša, kje si? Ali me slišiš, govorim in te kličem, si tukaj? Vrnil sem se, spet sem tukaj, z nog sem si otresel prah vseh dežel in prišel k tebi, pri tebi sem, po dolgih letih dolgega potovanja sem znova prišel k tebi. Naj ti spregovorim o vsem, kar sem videl, doživel, vsrkal vase, ali ne želiš slišati ničesar o vsej tej hrupnosti življenja in sveta? Nekaj pa moraš vedeti: naučil sem se, da človek mora živeti to življenje. To življenje je pot, dolgo iskana pot do Nedoumljivega [Unfassbaren], ki mu pravimo božansko. Druge poti ni, vse druge poti so zgrešene steze. Našel sem pravo pot, vodila me je k tebi, k moji duši. Vračam se, razžarjen in očiščen. Ali me še poznaš? Kako dolga je bila ločitev! Vse se je tako zelo spremenilo. In kako sem te našel? Kako čudovita je bila moja vožnja! S katerimi besedami naj ti opišem, po kakšnih vijugastih stezah me je neka dobra zvezda vodila do tebe? Daj mi svojo roko, moja skoraj pozabljena duša. Kakšna toplota veselja ponovno te videti, ti davno zatajena duša. Življenje me je znova pripeljalo k tebi. Naj se zahvaliva življenju, ki sem ga živel, za vse vedre in za vse žalostne ure, za vsako veselje in za vsako bolečino. Moja duša, s tabo naj se moje potovanje nadaljuje. S tabo bi rad potoval in se dvignil k svoji samotnosti.«
Duh globine me je proti samemu sebi prisilil, da sem to izgovoril in hkrati doživel, saj tega nisem pričakoval. Takrat sem bil še povsem ujet v duhu tega časa in o človeški duši sem razmišljal drugače. Ogromno sem razmišljal in govoril o duši, vedel sem mnogo učenih besed o njej, presojal sem jo in iz nje napravil predmet znanosti. Nisem se oziral na to, da moja duša ne more biti predmet moje presoje in védenja, precej bolj sta moja presoja in védenje predmet moje duše. Zato me je duh globine prisilil, da nagovorim svojo dušo in jo prikličem kot živo in samo po sebi obstoječe bitje. Ponotranjiti sem moral, da sem izgubil svojo dušo.
Iz tega se naučimo, kako dušo razume duh globine: vidi jo kot bitje, ki obstaja samo po sebi, in s tem nasprotuje duhu tega časa, za katerega je duša ena od stvari, ki so odvisne od človeka, in ki se pusti presojati in urejati in katere obseg je mogoče zaobjeti. Moral sem uvideti, da to, kar sem prej imenoval moja duša, sploh ni bila moja duša, ampak le mrtva zgradba učenosti. Zato sem moral svoji duši spregovoriti kot nečemu daljnemu in neznanemu, kar nima obstoja zaradi mene, ampak zaradi česar imam obstoj jaz.
Tisti, čigar želja se odvrne od zunanjih stvari, doseže kraj duše. Če duše ne najde, ga bo doletela groza praznine in strah ga bo z mnogimi zamahi biča pregnal v obupano prizadevanje in v slepo željo po votlih stvareh tega sveta. Znorel bo zaradi svoje neskončne želje in izgubil pot svoje duše, ki je ne bo nikoli več našel. Tekal bo za vsemi stvarmi in se jih vseh polastil, a svoje duše ne bo našel, saj jo lahko najde samo v sebi. Njegova duša se resda nahaja v stvareh in ljudeh, vendar bo slepec zajel stvari in ljudi, ne pa tudi svoje duše v njih. Ničesar ne ve o svoji duši. Kako bi jo lahko ločil od ljudi in stvari? Svojo dušo bi lahko našel v sami želji [Begehren], ne pa tudi v predmetih želje. Če bi posedoval svojo željo, in ne njegova želja njega, bi položil roko na svojo dušo, saj je njegova želja podoba in izraz njegove duše.
Če posedujemo podobo neke stvari, posedujemo polovico te stvari.
Podoba sveta je polovica sveta. Kdor poseduje svet, ne pa tudi njegove podobe, poseduje samo polovico sveta, saj je njegova duša revna in brez imetja. Bogastvo duše je sestavljeno iz podob. Kdor poseduje podobo sveta, poseduje polovico sveta, tudi če je človeško v njem revno in brez imetja. Vendar lakota iz duše naredi pošast, ki pogoltne to, kar je neznosno [Unzuträgliches], in se s tem zastrupi. Moji prijatelji, dušo je pametno hraniti, sicer boste v srcu vzredili zmaje in hudiče.
Rdeča knjiga
Carl Gustav Jung
Leto izdaje:
2015
Prevajalec:
Jan Ciglenečki, Borut Škodlar, Neža Peterle, Blaž Ciglenečki, Martin P. Kastelic
Ženska, ki po novem skrbi za teniški klub, ju zagleda že od daleč. Sedi za mizo, ker ljudi ob tej uri ni. Pred njo je odprta knjiga. McKee: Zgodba. Moška prihajata bliže. On prihaja bliže. Začuti žilo na vratu. Vznemirjenje ji stisne grlo.
… naj ti povem, stari, dobra partija, ampak nekam si mi slab. A je kaj narobe ali te samo vročina zdeluje? Ali pa sem jaz tako izboljšal svoj forhend. Vse je v prijemu, ti povem. Imam novega trenerja, če hočeš kvalitetno rekreacijsko igrat tenis, moraš stvar vzet resno. Trideset evrov na uro mu plačam, ampak saj si videl, zdaj je to čisto drug forhend.
Sedeta. Ženska gre k mizi. Pozdravita jo, on na svoj način. Pod mizo se z dlanjo neopazno dotakne njenega stegna. Potem? sprašujejo prstne blazinice. Potem, odgovarja naježena koža.
Temnega zame, kaj boš pa ti? Vseeno? Pa ne more ti bit vseeno. Dva temna! Ne, čakajte, zame vajcen. Torej, bil sem v Bilbau. Do tja sem se vozil …
Ženska natoči pivo. Vesela ga je.
… sem v zelo dobri kavarni Cafe del Grande Mercate pil belo vino za dva evra kozarec in jedel pintokse za evro ali pol evra. Na splošno je bilo zelo malo ljudi, ampak v tej kavarni so pa bili.
Edini ljudje, da rečeš masa ljudi, so bili pred vhodom v Guggenheimov muzej. V Guggenheimovem kafiču je najbrž najcenejši šampanjec na svetu, kozarec Mumma stane šest …
Zdaj bova … pomisli ženska.
… z iPhonom kupil vstopnico, medtem ko so drugi stali v vrsti. Zakaj ljudje stojijo v vrsti, če imamo vsi pametne telefone? Potem sem šel elegantno mimo vrste. Ljudje so res ovce. Stojijo v vrsti, v žepu pa vsak svoj pametni telefon. Razstava je bila solidna.
Želi si, da se ji roka ne bi zatresla. Dobro ji gre. Pivo odločno postavi predenj.
Trgovine so bile pa povsem nespodobne. Jaz sem mislil, da je Bilbao nekaj, pa ni nič. Razen Louisa Vuittona, ki je kot vedno fantastičen, so slabše od naših.Furla je malo večja od naše, ampak ima ubogo ponudbo, Boss je definitivno slabši, Max Mara spominja na našo, Gucci pa ne, še nikoli nisem bil v Gucciju s tako slabim asortimanom. Nisem si imel kaj kupit. V veliki blagovnici El Corte Inglés se Armanijeve obleke drenjajo in mečkajo z navadno konfekcijo. Ne znajo prodajat Armanija. Tudi hrane ne. Izvrstni gastronomski oddelek je naslonjen na ključavničarsko delavnico! Ne moreš kupovat sira s pogledom na rjast, oglodan primež.
Sede nazaj za svojo mizo. Ponovno se skloni nad knjigo. Sliši vsako njegovo besedo.
Trgovine so nasploh videti neatraktivne. Prazne so. Tudi tržnica je prazna. Oslič je osem evrov. Imajo tudi tune, grdobine, bakalar … Mimogrede, sardele so dvakrat dražje kot pri nas, stanejo od šest do sedem evrov. Vrhunsko meso je zelo drago, zrezki v Il Corte Inglese stanejo devetinštirideset evrov, telečji zrezki pa od šestintrideset do sedemintrideset evrov. Pljučne sploh nisem videl.
Ne more se zbrati. Njegove ustnice. Jejo. Poljubljajo. Štejejo. So poljubljale. Ednina? Neprestana ednina? Pa saj je bila ona tudi z njim.
Alkohol pa je senzacionalno poceni. Vino se začne pri dveh evrih, lokalno pivo, čisto spodobno, San Miguel Selecta, pri sedemdesetih centih. Zelo korekten šampanjec Heidsick Monopole Bleu stane dvaindvajset evrov, kar je, če se dobro spomnim, ceneje kot v Reimsu, pa je Reims glavno mesto Šampanje …
Le kaj je temu človeku? A bo sploh zaprl usta?
… je poceni, vrhunskega belega vina, ki bi bilo dražje od petintrideset evrov, sploh ne moreš naročit, pivo pa stane evro in pol. Življenje v Bilbau je lahko tudi zelo poceni, po moje. V najboljši restavraciji v mestu, Zortziko, ki jo vodi svetovno relevantni kuhar David Garcia, je bil račun za večerjo le malo višji od dvesto evrov, čeprav sem naročil odlično vino Lopez de Heredia, Tondonia, trgatev …
Za dvesto evrov dela ona štirideset ur. Njegova usta so suha. Razpokana. Ozka. Preozka. Njegove dlani. Čiste so videti. Oklepajo zarošen kozarec. Napačno sklepanje.
… so na sploh kar solidne. Ampak prazne. V restavraciji Rimbombin sem bil edini gost. Ko sem hotel naročit drugo buteljko godella, me je natakar v karakteristično slabi angleščini prosil, naj grem domov, ker bi šlo rado domov tudi osebje. Ura je bila šele polnoč. Jaz sem gost, in če sem gost, bi me morali bolj spoštovat. Ni čudno, če imajo prazno. Me zanima, kako …
Le kaj si je mislila o njem? Kaj je pa pričakovala? Ne moreš po rokah sklepati o značaju, si reče. Raj ni odvisen od količine … dveh sendvičev naenkrat sploh ne moreš jesti. Kakšen bedak.
… v Carltonu. Po Lonely Planetu je ta hotel idealen za Jamesa Bonda, ko obišče Bilbao. Je eden od najbolj luksuznih hotelov, v katerih sem bil. Stane pa le sto oseminštirideset evrov na noč. Navadna soba, se razume. Apartma imaš pa tam do tristo. Imajo tudi fitnes. Po sobah je tapison. Ne razumem, zakaj ni parketa. Tapison je nezdrav. Pršice in vse. Otroci so alergični. Tapison ni bio. Ne moreš dojenčka peljat v sobo s tapisonom. No, jaz nimam več dojenčkov. Na žalost. Mali otroci, male skrbi, veliki otroci, velike skrbi. Saj veš. Carltonov bar je zelo drag, ampak ultimativni pršut Joselito Bellota, star pet let, je pa dvakrat cenejši, kot bi bil pri nas. Pa boljši je kot naš, ali sem bil pa samo lačen. Zraven ti dajo zastonj olive.
Prehitro se odločam, misli ženska. Ni on kreten, jaz sem neumna. Prehitre projekcije na podlagi napačnih kriterijev delam. Sama sem kriva. On nima s tem nič. Otroci? Ni šans.
Je pa veliko takih, ki prosjačijo. V nedeljo popoldan sem v eni uri naštel osemintrideset ljudi, ki so brskali po kontejnerjih v bližini hotela. Pa je bila nedelja. Kaj je šele ob delavnikih. Bilbao je po svoje dolgočasen. Nimaš kaj počet.
Dolgčas? Njej ni nikoli dolgčas. Si ljubimca izberejo oči ali ušesa? Koža? So dejanja res vedno močnejša od besed?
Potem sem šel še v San Sebastian. Avtocesta stane deset evrov. San Sebastian je veselo, lepo mesto. Ni senzacionalno lep, je pa dovolj lep. Ni poceni, ampak ljudje so srečni. To se vidi povsod. V San Sebastianu so nekatere od najboljših svetovnih restavracij, kjer ne moreš večerjati za manj kot šeststo evrov. Vsi so videti srečni in vsi, ki se ukvarjajo s turizmom, bi morali proučiti San Sebastian. Tudi mi bi morali proučiti San Sebastian. Naša vlada pojma nima, kaj bi s turizmom. Če imamo pa za ministre tepce. Naj gredo v San Sebastian gledat.
Krivi so njeni kriteriji in njene vrednote. Nekam so zdrknili. Pa prehitro delanje zaključkov. Saj ga sploh ne pozna. Njena sreča in užitek ne moreta biti odvisna od njega.
Jedel sem pri velikem Martinu Berasateguiju v restavraciji Bodegon Alejandro, ki ima tri micheline. Naročil sem perfektno ribo na žaru in star bellotin pršut, ki ga ne moreš z ničemer primerjati. Potem sem šel gledat respektabilen ognjemet. Še nikoli nisem videl takega ognjemeta. Dobro, najbrž ni tak kot na Copacabani, tega nisem videl, v Riu nisem bil za novo leto, bil sem enkrat drugič, ampak ta v San Sebastianu je bil dober. Pa tistega v Riu tudi ne bom šel gledat, tam je dva milijona ljudi, vsi v belem, nimaš se kam usest, razen na pesek, pa ne moreš na pesku sedet v belih hlačah, ne, v Rio definitivno ne bom šel gledat ognjemeta.
Bi res želela, da vzpostavita trdnejši stik? Na osnovi česa je tisti večer sklepala o njem? Na osnovi česa mu je odprla?
Drugi dan sem jedel v Marinelliju – fenomenalno. Čeprav so nam sardele in list vrgli na mizo skoraj neočiščene, olivno olje pa je bilo ridikulozno slabo, moram priznati, da je bil okus fenomenalen. Vse je bilo popolnoma sveže. Vse je bilo bio. Mimogrede, ribe so bile drage, ena riba je stala triindvajset evrov, zato je bilo pa vino res poceni.
Njegovi zobje so malo krivi. Mogoče malo rumeni. Ampak ne, ni on kriv. Odrasla je. Sprejema odločitve. Ne more njemu pripisovati odgovornosti za svoje odločitve.
Potem sem se vrnil domov. Tam blizu je še Guernica, saj veš, tisto mesto, ki so ga zbombardirali in mu je Picasso posvetil sliko, ampak se mi ni dalo. Koga to briga. Fašizmi, nacizmi in frankizmi so off. Pa bil sem že šest dni. Hitro ima človek dosti te kulture. Pa turizma. Povsod je lepo, doma je najlepše.
Off? Off?
Zdaj pa letim, moram v šolo. Moram uredit z ravnateljico. Tilen je padel na popravcu iz kemije. Pa saj smo mi tudi padli. Saj smo bili tudi mi mladi. Ne gre za to. Ti prfoksi na državnih šolah samo plače vlečejo. Sploh ne znajo zmotivirat mladih ljudi. Iščejo neznanje. Prepisal sem ga na privatno gimnazijo, tam se bolj zavzamejo. Plačaš, pa je. Ampak ne hodi. So me klicali, naj ga pridem kar izpisat. Da nima smisla. Ampak kam naj ga pa potem dam? Nina doma joka, golta xanaxe in trdi, da sva sama kriva. Pa kaj naj bom jaz kriv, ne morem se jaz učit namesto njega. Pravi, da bi mu morala kakšen papir o posebnih potrebah zrihtat. Da imajo vsi te papirje, pa nekako zlezejo. Ne vem, no. Mogoče. Ampak tudi v šolo ne morem hodit namesto njega. Grem zdaj vprašat, koliko bi računali, da ga zadržijo. Pusti, bom plačal pri šanku, ti si dal za igrišče. Pokliči, ko boš hotel igrat.
Res je, nihče se ne more učiti namesto tebe, si misli ženska, ko vstane in gre k blagajni.
»Morala bi se spet dobiti,« ji reče moški. »Vrnil sem se.«
»Ja, res, morala bi se dobiti,« mu odvrne, »da se nekaj pogovoriva.«
»A je kaj narobe?« se zdrzne moški.
»Ni narobe, samo … Se bova pogovorila,« ga pomirja ona.
»Danes?« jo vpraša.
»Kadar hočeš, vseeno je, kar pokliči.«
»Danes pridem. Nič ne bom klical.«
Poda mu račun, on ga vzame, zmečka in poševno vrže po tleh, ko zapusti teraso.
Pozna tak pogled. Ve, kdaj je zavrnjen. »Prekleta pička,« pomisli, »prekleta pička, kaj pa misli, da je.«
Saj, gre po glavi ženski, ko gleda za njim. Njeno nezavedno zavoha ostri kot odvrženega računa. Ve: Zgodbo bo treba končati. Gre k mizi, vzame flomaster, premišljuje, podčrta nekaj vrstic, spet premišljuje. Tak hud korak ga bo prinesel nazaj.
Doma moški stopi v garderobo. Ne pogleda se v velikem ogledalu. K sebi privleče lestvico iz kovanega železa. Noga stopi nanjo. Roka odmakne podpisane puloverje. Kašmir, svila, lan, bombaž. Odtipka številko. Težka vratca cvilknejo. Zadaj. Poznavalsko potipa po zgornji polički … Roka zlovoljno zgrabi, kar je iskala.
Čez nekaj dni se v lokalu teniškega kluba droben veter na svoji večni poti okoli sveta igra s časopisnim listom. Črke so zmazane od radovednosti in prstnih odtisov.
Policisti v stanovanju našli žensko truplo
Ljubljana – Policisti so v petek zvečer v stanovanju na Hradeckega ulici našli ustreljeno truplo 23-letne Gortane Raić. Po doslej zbranih obvestilih gre za umor. Kot pojasnjujejo, je v petek nekaj pred 19. uro na policijo poklicala dekletova mama, ki se ji hčer že dlje časa ni oglasila. Tudi na delo je ni bilo. Mati jo je našla, ko je s svojim ključem vstopila v hčerino stanovanje.
Ogled so opravili ljubljanski kriminalisti, ki jih je vodil dežurni preiskovalni sodnik ljubljanskega okrožnega sodišča, udeležila pa se ga je tudi dežurna državna tožilka. Ogled so ponoči prekinili in ga bodo nadaljevali danes. Dosedanje ugotovitve kažejo, da gre za umor.
Ker se kriminalistična preiskava nadaljuje, do zaključka le-te novih informacij ne bo na voljo, še sporočajo s policije.
Zgodba je bila objavljena v AirBeletrinini poletni čitanki, ki jo lahko najdete na vseh ljubljanskih lokacijah Knjižnice pod krošnjami in vzamete svoj (brezplačni) izvod. Vse zgodbe bodo objavljene tudi na spletu, naslednja, ki jo je napisala Maša Pelko, že naslednji petek.
Mladen Dolar je pred nekaj leti zapisal, da je Walserjev Jakob von Gunten knjiga leta, knjiga mnogih let. Predlagamo, da postane vsaj knjiga vašega poletja: približno 150 strani je idealna dolžina plažnega romana, za povrh pa je Walser na trenutke bolj kafkast od Kafke. Kaj več bi še želeli?
Čas je, da v roke vzamete bildungsroman, kot ga še ni bilo. In pripravite svojo beležko s citati za osebno rast, v tem romanu jih zlepa ne zmanjka.
Naj gre za poejevske zgodbe, ki z zadnjim stavkom osmislijo celotno dogajanje, ali pripovedi bolj počasne narave z blagim melanholičnim podtonom – Agata Tomažič obvlada oboje. Česar ne moreš povedati frizerki je sicer prvo leposlovno delo novinarke Dela, vendar je njeno dolgoletno igranje z besedami, pa čeprav v novinarskem žanru, naredilo svoje; avtorica namreč brez težav parira že uveljavljenim pisateljskim peresom. Njen slog pisanja je dovršen, metaforično bogat, a nikoli prenasičen, motivi, ki jih v zgodbah obdeluje, pa so dovolj raznoliki, da bralčevo pozornost obdržijo skozi celotno zbirko.
Na malo manj kot dvesto straneh se zvrsti pisana paleta likov: npr. žena in mati, ki med potjo na morje pride do spoznanja, da jo predvidljivo družinsko življenje utesnjuje; moški, ki ugotovi, da je z muslimanko, ki ga opazuje skozi okno, povezan bolj intimno, kot je sprva mislil; žena, ki vara soproga; soprog, ki vara ženo; moški z ljubico, ki je skorajda vrstnica njegovih hčera; dostojanstvena stara gospa, ki si ne želi, da bi kdo kalil njen mir (in je za to pripravljena uporabiti vsa sredstva); pa ženska, ujeta v nasilnem razmerju … A kljub temu da prednjačijo podobe iz družinskega življenja, se zgodbe s to tematiko, ki jo imamo sicer za dodobra izrabljeno, spretno izogibajo možnosti, da bi zašle v klišeje, spogledujejo se namreč z grotesko, mestoma celo fantastiko (Kdor puli japonski dresnik, slabo ne misli je povedana z gledišča trupla). Groteskni in fantastični elementi prepredajo tudi zgodbe, ki družinske problematike ne postavljajo v prvi plan: takšni sta denimo Žabji princ – o moškem, ki se spremeni v žabo – ali pa S pticami si delim nebo, zgodba o ženski, ki ima ptice tako rada, da si želi postati ena od njih.
Posebnost zgodb v zbirki Česar ne moreš povedati frizerki je, da so kljub dejstvu, da se junaki v njih skoraj vedno soočajo z osebno stisko, morda celo tragedijo, napisane v izrazito mirni, neprizadeti maniri. Čeprav slutimo, da bo šlo na koncu nekaj narobe (ali pa je že zdavnaj šlo in je celotna zgodba vzdrževanje tega »napačnega« stanja), se ne moremo pripraviti do tega, da bi na situacijo gledali kot na izrazito tragično, pravzaprav jo dojemamo bolj kot nekakšno vzporedno resničnost. K temu zagotovo pripomore spretna uporaba ironije in cinizma, morda pa tudi dejstvo, da so liki precej enoplastni ter skorajda ne delujejo kot resnični ljudje. In tu se skriva edina pomanjkljivost zbirke. Kar pogrešamo, je namreč katarza – prišli smo si ogledat odlično predstavo, pravzaprav niz odličnih predstav, a namesto da bi se ob zaključku razjokali nad nesrečnim koncem ali brezupno situacijo, gremo domov, vedoč, da vse to nima nič opraviti z nami. Pa seveda ima: ničkoliko žensk dejansko umre pod roko nasilnega ljubimca (Kdor puli japonski dresnik, slabo ne misli) ali ostaja v zakonu s pijancem, čeprav vedo, da to ne pelje nikamor (Kopalnica odrtih lisic), pa tudi moških, ki se zavoljo avtoritarnih staršev in akademske kariere odrekajo intimnim zvezam (Praštevila), v resnici ni tako malo. A te prave ženske in moški so »nekje zunaj«, medtem ko so v Česar ne moreš povedati frizerki junaki zgolj igralci, ki so svojo vlogo resda izpilili do popolnosti, kljub temu pa ne morejo skriti, da jih pravzaprav upravlja nekdo drug. V tem primeru pač spretno pisateljsko pero.
Ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, ne vedo, da mislijo drugače. Oni mislijo, da mislim drugače jaz. Ljudje, ki mislijo drugače, so drugače povsem v redu ljudje. Kljub temu mislijo drugače. Ljudje, ki drugače ne mislijo, so mi bolj tuji kot ljudje, ki mislijo drugače. Pa vendar, ljudje, ki drugače ne mislijo, me ne razjezijo – z njimi se ne ukvarjam. Ljudje, ki drugače mislijo, mi redno dvigajo pritisk. Ljudem, ki mislijo drugače, ne zamerim, da mislijo drugače. Ljudem, ki mislijo drugače, zamerim, da mislijo isto kot jaz. Do neke točke. Potem pa – kdo bi vedel zakaj – skrenejo v božjo mater. Zaletijo se v nekaj, česar jaz drugače niti ne bi opazil. In se zaletavajo do onemoglosti. Ker je to pomembno. Njim. Meni pa ne, meni se zdi – povsem drugače – pomembno kaj drugega. Na drugi, pardon, drugačni strani sveta.
Frazo »vztrajnost je lepa čednost« so si izmislili ljudje, ki mislijo drugače kot jaz. Ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, imajo dolge FB poste in še daljše komentarje. In me prepričujejo, naj mislim drugače. Torej tako kot oni. Ljudje, ki mislijo drugače, ne vedo, da z objavo mnenja na FB ne odpiram javne razprave. Radi pišejo dolge objave in še daljše odgovore na moje komentarje. Moji komentarji pa so, drugače kot njihovi, zgolj nedolžna mnenja brez ambicij po preraščanju v filozofski dialog ali iskanje zveličavne resnice. So samo drobni koščki mojega sveta, vrženi v zverinjak epskega spopada svetovnih nazorov. Pa še nepopolni so in kilavi, odvisni tako od razpoloženja kot od vremena. Predvsem pa so normativni, izražajo moje vrednote v določenem (natančno zabeleženem) trenutku.
Ljudje, ki mislijo drugače na socialnih omrežjih, me spravljajo v zadrego. Naj molčim in naprej živim svoje ignorantsko življenje? Ali naj naredim raziskavo malo znanih podpodročij postderridajevskih in neotomističnih študij, jih povežem z ekonomijo in grško krizo, dobro premislim in odpišem za dve, tri avtorske pole argumentov v svojo korist? Ker imam drugače tudi življenje (otroke, gospodinjska opravila, malo pivo, karkoli), vedno izberem prvo možnost. Drugače kot ljudje, ki mislijo drugače kot jaz. Dobra stran socialnih omrežij je njihova sledljivost. Z razdalje lahko spremljam debato dveh ljudi, ki razmišljata drugače kot jaz. In ugotavljam, kdo razmišlja bolj in kdo manj drugače. Ker imajo – kot rečeno – ljudje, ki razmišljajo drugače, praviloma potrebo po dolgih razpravah, se slej kot prej naveličam. Dasiravno (ali dasi-krivo, kdo bi vedel), vedno znova prihajam do dognanja, da individuuma (oziroma subjekta), ki mislita drugače kot jaz, še vedno mislita drugače kot jaz, pa čeprav mislita drugače tudi med sabo.
Ljudje, ki razmišljajo drugače kot jaz, niso nevedni. Ali neizobraženi. Prekleto veliko vedo. Zato so še toliko bolj zoprni. Težava ni v tem, da česa ne bi vedeli, ampak kako nekaj vedo. In kako nečesa ne vedo. Prav tako ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, niso zaplankani bukseljni, ki ne bi bili zmožni povezovati stvari. Lahko bi celo trdili, da imajo zavidljive zmožnosti povezovanja. Povezujejo stvari, ki jih ljudje, ki mislijo podobno kot jaz, ne bi povezali niti v najbolj divjih sanjah. Bolj so povezave nenavadne, bolj so zadovoljni. Ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, so presrečni, ko ugotavljajo, kaj je v ozadju, kdo je kriv, kaj so nam prikrivali, kdo zavaja, kdo nagaja, od kod smo prišli in kam gremo. Podobno kot ljudje, ki mislijo podobno. In vendar drugače. Povsem drugače.
Ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, so podobni režiserjem, ki v trenutku skočijo z velikega plana na close up, da bi dosegli umetniški učinek. Ali obratno. Po potrebi. Splošno dokazuje posebno, posebno dokazuje splošno. Ampak če hodi kot raca, se oglaša kot raca, ni nujno raca. Lahko je goska. Prav tako ni res, da na tem svetu ni zastonj kosila. Seveda je, v tem je ves problem. Ampak samo za izbrane. Ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, ustvarjajo neverjetne mentalne zgradbe, polne bistrih rešitev, zavojev, sklepov, nadstreškov in globokoumnih kleti. Čeprav jih občudujem in se čudim, mislim drugače kot oni. Pogosto – ne sicer vedno – se v temelju teh struktur skriva preprosta misel v stilu »slabo je slabo, dobro je dobro«. Oziroma, kot bi se reklo v moji mili dolenjščini: »Kar je dobru, nej slabu«. Posebna kategorija ljudi, ki mislijo drugače kot jaz, so tisti, ki vedno prerokujejo katastrofo. Ti so podobni – dovolite mi, da ostanem še malo na Dolenjskem – slovečemu beraču in vedežu višnjegorskemu z imenom Flerè Krivostegno. »Ta je mnogo sveta obhodil,« pravi Jurčič: »imel od Boga po višnjanski veri poseben dar modrosti ter je znal coprati, da so zdravi oboleli in bolni umirali.« Katastrofiki nimajo težkega dela, samo potrpljenje morajo imeti in napovedati čim več katastrof. Prej ko slej bo katera prišla.
Ljudje, ki mislijo drugače, mislijo, da morajo imeti mnenje. Drugačno, seveda. Za to mnenje so pripravljeni žrtvovati vse, kar imajo. Torej čas, kajti ljudje drugega kot časa nimamo. Pa še ta je omejen z dolžino (kračino) našega življenja. Ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, so pripravljeni mesece in mesece razpravljati o protestantski poligamiji v Arizoni, izvoru dvojine v praslovanščini, kako hitro se topijo ledeniki na Grenlandiji in kako hitro tisti v Patagoniji. In kar je mogoče še najbolj odlepljeno od našega sveta: o principih in delovanju Evropske unije. Jaz pa, drugače kot oni, priznam, da včasih nimam mnenja. Preprosto ne vem, pa če bi mi podplate v vrelem ognju namakali! Za ljudi, ki mislijo drugače kot jaz, ni večjega škandala, kot je človek brez mnenja. Že res, nevednost ni lepa, je pa človeška. A mnenje ni isto kot vednost, je zgolj mnenje. Prav tako vednost ni modrost. Modrost je vedeti, česa ne veš, ali kako že gre tista stara grška …
Tako kot so drugačni tisti, ki mislijo drugače kot jaz, tako smo drugačni tudi ljudje, ki si drznemo priznati, da včasih nimamo mnenja. Enim je ravno do Banata, drugim (mednje štejem tudi sebe) pa ne. Radi bi imeli mnenje, a ga ne moremo imeti. Ne zaradi pomanjkanja osnovnih informacij. Danes izvemo za diktat velikih sil prej ga predsednik kolonizirane države sploh dobi v roke. Boli nas, da ne razumemo dovolj. In tudi če bi razumeli – in bi se lahko odločali – kako bi se odločili? Situacija ni nikoli čista, izhajati moramo iz obstoječega stanja. Ni res, da nimamo mnenja, ker nam je vseeno. Mnenja nimamo iz spoštovanja do vpletenih.
Ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, mislijo. Zato ne vedo nič, kajti misliti se pravi nič vedeti. In narobe: vedeti, se pravi nič misliti. Očitno sem jim bolj podoben, kot sem si pripravljen priznati. Ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, me še nikoli niso prepričali. Čeprav so neuničljivi kot slab zadah in neprijetni kot koruza za zobmi, jim moram nekaj priznati. Brez njih ne bi vedel, kje sem. Brez ljudi, ki mislijo drugače, jaz ne bi bil jaz. Bil bi nekdo drug. Nekdo, ki misli drugače.
Nekoč je živela mlada ženska, ki ni bila še nikdar v življenju zares srečna, niti nesrečna.
Odraščala je na podeželju, v družbi očeta, matere in starejše sestre. Na svoje otroštvo je imela lepe in nežne, a zelo medle spomine; menila je, da se ji kot otroku pač ni dogajalo nič posebnega, ker če bi se ji, bi si to gotovo zapomnila. Doma ni bilo ne nasilja ne alkoholizma, večere so največkrat preživljali skupaj pred televizorjem. Kot otrok je mlada ženska rada gledala risanke in filme, brala knjige in se žogala. Učitelji so trdili, da je vestna učenka s smislom za jezike, in ko je zaključila osnovno šolo, je imela pred sabo edino logično pot: gimnazijo. Gimnazijo, s tem pa tudi mesto in internat.
Spremembo okolja je sprejela povsem umirjeno, le sprva je še čutila šibko domotožje, ki pa je izginilo po mesecu ali dveh. Kar kmalu je poskusila cigarete in alkohol, pa tudi travo, vendar ji nič od tega ni bilo kaj prida všeč, le včasih, če je šla zvečer ven, je srkala rdeče vino. Čeprav ji okus rdečega vina ni bil všeč, je rekla, da jo prijetno greje, od znotraj, nekje globoko.
Pričeli so jo zanimati fantje; zapletla se je s sošolcem, z njim izgubila nedolžnost, razšla sta se, poiskala si je novega fanta. To je počela, kot je počela vse drugo: mirno, preudarno, brez posebnega pompa ali čustvene vznemirjenosti. Njene romantične zveze so bile večinoma kratke, partnerji, s katerimi se je razšla, pa so o njej pozneje govorili kot o dolgočasni punci, ki se ni branila spolnosti, vendar ni nikoli prevzela pobude.
Po maturi je šla študirat jezike. V študentskem domu je ponovila zgodbo srednje šole. Bila je pridna in mirna, z ljudmi je vzdrževala srednje tople odnose, opravljala različna študentska dela in se zapletala v zaspane in povprečno nekaj mesecev trajajoče romance.
Od dopolnjenega osemnajstega leta naprej je mlada ženska skupaj s sestro odšla vsako poletje za teden ali dva na morje, v prikolico njunih staršev. Tam sta poležavali in plavali, se sončili, le malo govorili. Včasih se je v njiju zvečer pritihotapil dolgčas, ki ga nista mogli pregnati s kartanjem ali sprehodi po ulicah bližnjega mesteca, in takrat sta se nališpali ter odšli v klub ob obali.
Nekega takega večera je k mladi ženski pristopil visok in močan moški, ki jo je na vse načine vabil ven, na sprehod ob morju. Da se bosta lažje pogovarjala. Mlada ženska je s pogledom iskala svojo sestro, a je ni našla, zato je preprosto pokimala in mu sledila ven. Ni bila naivna; dobro je vedela, za kaj gre. Zvedavo si je ogledovala premikanje njegovih mišic in od zmernega razburjenja jo je nežno stiskalo v grlu.
Visoki in mišičasti moški je seveda ni peljal na sprehod. Na parkirišču jo je grobo potisnil na zadnji sedež velikega črnega avtomobila, sam pa sedel na sopotnikovega in izmenjal nekaj hitrih besed z voznikom. Vožnja je bila kratka. Moški za volanom – prav tako krepak in žilav človek – je po nekaj minutah vožnje ugasnil motor sredi borovega gozdička. Ugasnil je luči ter se počasi obrnil k mladi ženski, ki je, smehljaje, kar sedela tam zadaj in čakala, ter ji tiho – čisto, čisto tiho – rekel, da je najebala.
*
V prikolico se je izmučena in razbolelega telesa vrnila le nekaj po polnoči. Tiho je legla na svoje ležišče ter v hipu zaspala.
Zjutraj jo je zbudila sestra. Opazila je modrice, praske in odrgnine na koži mlade ženske in se je preplašila. Zbudila jo je, jo tolažila, pomilovala in zahtevala, da pove, kaj se je vendar zgodilo z njo. Mlada ženska je bila najprej tiho, vdala pa se je šele, ko ji je sestra zagrozila s policijo. Potem ji je na kratko opisala dogodke pretekle noči.
Vzkliki o posilstvu so obviseli v zraku. Mlada ženska je dolgo topo – celo razočarano – gledala svojo sestro, nato pa prav skromno šepnila, da je posilstvo verjetno pač stvar perspektive.
Dan je preždela na ležalniku pred prikolico, se nastavljala sončnim žarkom in poslušala svoje odrevenelo telo. Žarela je. Počutila se je živo in polno, in bolj kot je razmišljala o dogodku, večja in bolj gosta toplota jo je prevevala. Vse življenje se je držala pravil in norm, predpisanih poti, zdaj pa se je nekaj zgodilo. Nekaj, kar jo je vrglo iz omotice, neodločenosti in pasivnosti v žareč, čuteč in živ svet. Ta drzen občutek ji je bil všeč, zato se mlada ženska po noči v borovem gozdičku ni čutila oskrunjene. Globoko v sebi je zaznavala pristen in še nikdar doživet mir – pravzaprav spokoj –, resnično in kruto toploto pripadnosti, osredotočenost, celo smoter; tam v njenih globinah so se zaredile ideje in občutja, ki so preganjala njeno povprečnost in nezanimivost, njeno akutno nezainteresiranost za svet okoli nje.
Cel dan je premišljevala o naravi teh občutenj. Bila je prepričana, da jih je moč izraziti s povsem preprostimi besedami. In res; zvečer, ko je že ležala na svoji vzmetnici in ko je živo čutila, kako tista redka toplota v njej počasi pojenjuje in odteka iz nje, jo je presunil izraz, ki ga je iskala. Po licu ji je spolzelo nekaj vročih – srečnih, a tudi grenkih – solz: počutila se je namreč, kot bi bila noseča.
Še malo.
Čisto malo.
Samo še toliko noseča.
Nato – popolnoma nič več.
Kmalu je zajokala zares. Dolgo in obupano je hlipala v noč. Skromno si je želela samo še malo več časa. Hlastala je za njim v temo, vase, v vse smeri, ki jih je dosegel njen obupani um, a ploda, po katerem je tako hrepenela, ni zmogla (ali znala) zadržati v sebi.
Ko je splavila in ostala brez solz ter diha, je preprosto obležala. Čisto sama, pridno tiha in uresničujoče neizpovedana, sredi goste poletne teme.In vedela je, da v duši ne bo več čutila spokoja, zgolj mir, rane njenega telesa se bodo zacelile, nikdar več ne bo tako krvavo živa. Spet bo postala nevarna sebi, predvsem pa ljudem okoli nje.
Zgodba je bila objavljena v AirBeletrinini poletni čitanki, ki jo lahko najdete na vseh ljubljanskih lokacijah Knjižnice pod krošnjami in vzamete svoj (brezplačni) izvod. Vse zgodbe bodo objavljene tudi na spletu, naslednja, ki jo je napisala Mirana Likar Bajželj, že naslednji petek.
Poletje pomeni, da se približujejo Dnevi poezije in vina, naš najljubši pesniški festival. Čeprav se uradni gostje vsako leto menjajo, se mnogi, ki so prišli enkrat, vračajo. Namesto gina Glibery’s sicer srkamo vino – in čeprav so pogovori vedno nekoliko drugačni, se okoli bistva vztrajno zbirajo enaka vprašanja, kot jih je v pesmi Zarečje oblikoval lanski častni gost Tomas Venclova.
V petek se je na Ptuju začel 13. festival sodobne umetnosti Art Stays, ki bo trajal vse do 1. septembra 2015. Letos se imenuje Wunderkammer. Razstavo spremlja tudi knjižica The Grand Tour, Anonymous 1983, v kateri je serija kratkih zgodb Nataše Kramberger. Nekaj jih objavljamo skupaj s fotografijami umetniških del, ki so avtorico navdahnila. Eno od petdesetih knjižic, ki so oštevilčene in opremljene z avtoričinim podpisom, lahko dobite v info pisarni festivala na Ptuju, še posebej pa ob festivalski ceremoniji, ki se bo zgodila 18. 7. ob 21. uri v Fürstovi hiši. Upamo, da vas spodbudijo k obisku Ptuja, če ne že takoj, pa vsaj ob koncu avgusta, ko se začnejo tudi Dnevi poezije in vina.
Lahko bi bila pav in pavica, krt in krtica, lisjak in lisica, ki sta šla na to pot. Lahko bi bila tudi vladar in vladarica, a še verjetneje: klatež in pastirica. Najdi mi, bralec, besedo, žival, ki poimenuje razliko med dvema, ki sta šla, in dvema, ki sta se vrnila. Kdo je ta, ki je potoval, in kdo, ki je pripovedoval, in, ah, kdo zapisal? Kabinet čudes, kabinet čudes.
Obstaja zvezek zgodb, to je gotovost. In obstajajo barve v oblikah in oblike v inštalacijah, nametane po Ptuju kot zemljevid fantastičnega potovanja. A kakor se ne ve, kako je z jajcem in kuro, tako ne moremo, res ne moremo, ni nam dano, povedati, kaj se je zgodilo prej: pot, umetnost, čudeži?
Glej, bralec, takole imaš. Bila sta dva, ki sta rekla, da gresta na pot, kajti hotela sta nove slike. V rokah sta držala sveženj zapisov z neverjetnimi avanturami in bajnimi kraji, kakor da bi bil popotniški dnevnik, opremljen s čudno, komaj razumljivo avtokarto. Kdo je to napisal? Kdo doživel? Ni besede, ni živali, ki bi lahko poimenovala … Dva, ki sta šla, sta skušala voziti po pravih ovinkih in točnih dolinah ter poiskati prav te bajne kraje in točno tiste neverjetne avanture, kajti napotki so za to, da jim sledimo, malo pa, da jih ignoriramo. Nekaj sta jih našla, nekaj sta si jih izmislila, od povsod pa sta prinesla s seboj spominke, umetnosti. Strpala sta jih v svoje vesolje, kabinet čudes, da bi jima bilo tam lažje. Kajti težko, če ne nemogoče, je preživeti brez tega, bralec, brez čudes: človek se iztroši.
A bolj kot sta gledala, bolj kot sta brala, bolj sta se spraševala: »Čakte, čakte, kako je zdaj s tem? Sma bla najprej midva, ki sma šla na pot po slike, al je bil najprej zemljevid z zgodbo, še prej pa slikar? Je bil najprej dnevnik, al je bil še prej dan?« Kajti nihče ne ve, nihče ne ve, kje ima ta ocean začetek, nihče ne ve, nihče ne ve, kje ima konec, tisoče koncev, tisoče začetkov: nihče ne ve, kdo ve.
Najdi mi, bralec, besedo, žival, ki poimenuje razliko med dvema, ki sta šla, in dvema, ki sta se vrnila. Kdo je ta, ki je potoval, in kdo, ki je pripovedoval, in, ah, kdo zapisal? Kabinet čudes, kabinet čudes.
I. (Jordi Alcaraz, El Bufador)
Jordi Alcaraz, El Bufador
Bil je slap povsod nad nami. Vode so padale, strašno padale, pršile, in izpod maha so silile divje zvončnice, da je cingljalo. Nekaj dreves sem poznal, morale so biti smreke, črne smreke, črne praproti in jelenji jeziki; bile so krošnje, vse je pršelo in šumelo; bilo je tudi sinje nebo, odzgoraj, daleč odzgoraj, in beli oblaki, v vodi. Skale so bile sive, spolzke in strme, tako zelo sive, tako zelo spolzke in tako zelo strme, da sem se zbal za pravo mero. Skalna polica, naš kraj, je bila ena, nevidna in ozka, bila je gola in okrogla. »Leči moraš,« so rekli; in takoj zatem: »Zaspati moraš. Počakati na sanje moraš. Prebuditi se moraš.«
Pomislil sem, koliko vsega moram, moro moram, sem pomislil, kajti to sem poznal, že sem zagledal vsa svoja polulana ležišča. »Otrok sem,« sem rekel. »Ne morete me dajati spat, da bi sanjal sanje, ki bi me prebudile. To je brezsrčno.«
A oni so bili srčni, pokimali so: »Sanjati moraš. Prebuditi se moraš.«
Ko sem legel, je začelo še bolj šumeti. Krošnje in vode in nebo so postali sivi, spolzki in strmi, tako zelo sivi, tako zelo spolzki in tako zelo strmi, da sem se zbal zanje in zase; zbal sem se in v trenutku zaspal, moral sem biti kot klada.
Nato sem sanjal. Ne morem povedati.
A ko sem se prebudil, je nad menoj lebdela množica. V zraku je lebdela, povsod, in slap je izginil. Bili so tisoči, sami zase, vsak zase, bili so milijoni. Bili so iz kamna in brez obrazov, lebdeli so nad menoj in pihali besede: okamnele. In tudi besede so lebdele, obvisele so v zraku.
Segel sem po njih, a niso hoteli. Moledoval sem, rotil, kričal in prepeval: »Bliže morate! Sanjati morate! Prebuditi se morate!« Zrli so vame; iz kamna; z razdalje; in nič. Moledoval, rotil, kričal in prepeval sem do onemoglosti.
Nato sem skočil.
II. (Aquaura, Bodies #2)
Aquaura, Bodies #2
Kmalu sem moral čez tisto provinco.
Nog kakor da nisem imel, pomislil sem, da bi se lahko kobacal, da bi se plazil, a tako bi uničil vso favno; bolelo me je srce. Dežela je bila drobcena kakor drobižek, a brezkrajna kot noč; nisem si znal odgovoriti.
V višini mojih oči so lebdele modre misli, skorajda bele in sinje in kanček puhaste, to sem najprej zagledal: mehke misli. Kakor sateliti so lebdele na dosegu mojih rok in krožile okoli razraslih stebel z veličastnimi nočnimi cvetovi. Nočni zrak je nočne cvetove odpiral v osupljajoče rožne pašnike, mehke misli pa je ovijal v krhke lišaje, modre lunice.
Bilo je pravljično, zato sem zajokal.
Zdaj sem že vedel, da so najbolj trdni tisti svetovi, ki si jih ustvarimo v svoji glavi, a kljub temu sem se moral čuditi, s kakšno samoumevno zavzetostjo, lahko bi rekel celo aroganco, so tista stebla in tisti cvetovi puščali svoje nočne satelite ali umreti ali oditi; še bolj sem zajokal. Modre lunice s krhkimi lišaji so vso noč, vse dokler je nočni zrak spreminjal to provinco v pesem, krožile in krožile okoli svojih rož, nato pa, ob prvi slutnji jutranjega svita, brez pozdrava, brez enega samega poslovilnega vzdiha, zaplule po svodu navzgor v nebo.
A moral sem čez tisto provinco, moral sem. Nog kakor da nisem imel; pomislil sem, da bi moral lebdeti.
III. (Hans Beckers, Eggcutterorchestra)
Hans Beckers, Eggcutterorchestra
Prišel sem do pašnika.
Kmet mi je zažugal, da je v žici električni tok, ki me bo stresel, kakor strese njegove krave, če se mu bom približal. »Nič bat,« sem pomahal, »te zvijače poznam.« Skočil sem čez žico, kmet pa je prišel bliže, da bi mi prižgal cigaret. »Ne kadim,« me je stisnilo, a to se ne bi spodobilo, zato sem zavzeto potegnil: kmalu bi se zadavil. Nalil mi je kozarec, ki je smrdel po gnilih slivah, spil sem in še v istem trenutku izbruhal: zdelo se mi je, da bom izvrgel pol jeter. Bil sem poparjen: spremeniti bom moral pristop.
A kmet je postal žarke volje, gledal me je v oči, me trepljal po ramenih, nato pa mi je segel v hlače. Odskočil sem. Nekaterih praks res nisem odobraval. Bil sem premlad, da bi znal pošteno zakleti, a v takšnih trenutkih človek odraste, res pa je, da je namesto mene zaklel kmet: »Jebela!«
Zdelo se mi je, da mi bo odtrgal ušesa, tako me je stresel zanje: »Jajca imaš!«
Skušal sem se spomniti kakšnega ustreznega komentarja, a bil sem izpraznjen in pijan, verjel sem, da mi je cigaret naredil halucinacije. Kmet me je za ušesa divje vlekel med krave, in šele ko sva bila globoko v njihovih vimenih, je šepetajoče zakričal: »Izgini s tega pašnika! Kakor si prišel, tako se poberi!«
Leta kasneje mi je sopotnik z vlaka med gromkim smehom razložil, da sem moral zaiti v Strahopetni kraj. Neki tamkajšnji bojazljivi župan, predsednik, je (dolgo nazaj) vaški orkester spremenil v plehbando za propagando, ki je poleg polk in valčkov rezala tudi človeške organe. Veljalo je, da bo orkester vsakemu, ki ne bo plesal po zaukazani glasbi, s svojim osrednjim inštrumentom, ki so mu rekli eggcutter, odrezal pogum.
Legenda je vztrajala tako dolgo, da je prerasla samo sebe. Odslej so v Strahopetnem kraju vsi moški, kakor tudi vse ženske in krave, brez poguma že ob rojstvu. Rezalnica iz orkestra – tako se je nasmihal človek z vlaka – pa je vmes že tako stara, betežna in topa, da so pred njenim rezilom varna še mehkokuhana prepeličja jajčka.
IV. (Janet Belotto, Nile Blue)
Janet Belotto, Nile Blue
Ali je res že čas, da vam povem o brodolomu? Ah, da: padli smo v vihar.
»Vesolje!« me je prešinilo, okoli nas pa črnina. Ocean je bil edina svetla točka. Še naprej sem brcal, opletal, odrival vodo s svojih prstov, s svojih stegen, z golega trebuha, vso tisto blatno sivo vodo, ki je bila polna dežja in morskega neurja in ki nas po samem čudežu še zmeraj ni zalila. Lovil sem sapo in poskakoval, nato pa: kot da bi se znašli v jušni zajemalki. Tp. Tišina.
Spomnil sem se majhnega roževinastega kolesa, ki sem ga pred leti videl v kletki s hrčki in belimi miškami – bolj ko so hrčki tekli, bolj se je vrtelo kolo, vrtelo, vrtelo, vrtelo kot školjka, v kateri smo se znašli.
»Kako pa veste, da je školjka?« me je spraševal deček. »Školjke pa res ne žrejo ljudi!«
Imel je prav, a raje sem se zanašal na lastni občutek; v školjki smo bili. Doletelo nas je novo potovanje, ne da bi vedeli, kako mu je ime in koliko časa bo trajalo. Povsod so bili mehkužci, razumete, tako grozljivo spolzko je bilo. Plezali smo, padali, brisali vodo s svojih prstov, s svojih stegen, spotikali smo se čeznjo, čez kaplje in luže, ki so naše korake delale težke, nesmiselne in krotke. Od biserovine na stenah je zamolklo kapljalo in bilo nam je, kakor da so se nam v srednjem ušesu naselile želve; izgubili smo ravnotežje.
Razumete, da sem se v nekem hipu strašansko razburil. »Ven hočem!« sem zatulil in školjka se je nevarno zamajala. Slutil sem smer, iz katere je prihajalo sveže deževje, slutil sem jasni svod. Slišal sem ptice, ki so v razpršeni jati letele v svobodno vesolje, in med tekom proti njim me je dušilo: koliko je spirala, koliko je krog?
V. (Mario Ciaramella, Fertile Icarus)
Mario Ciaramella, Fertile Icarus
Večkrat se sprašujem, kje natančno sem ostal gol. To je bila sreča zame, saj je imelo tisto mesto neznane krivulje, ki so se zares izrisale šele, ko si pred njimi obstal popolnoma slečen. Gol sem bil in krivulje: ah.
Zdelo se mi je, da mesto nima ulic, pač pa travnike, in da nima vogalov, pač pa boke. Namesto oken je imelo nasmehe in namesto vrat: ljubice. Od ene kamre do druge so tekli visoki mostovi, ki so spominjali na ženske pasove. Bili so vitki in leni, mični in debeli, mehki kot sanje in trdni kot ponos. V tem mestu ni bilo avtomobilov, ampak radostne solze, ki so se zbirale v velike pisane kaplje ter tu in tam obležale na prostem kot steklena posoda. Med oljčnimi drevesi so letali šarmi in vzdihi ter bežni dotiki, ki so naredili, da je človek poletel kakor lastovke. Vse v tem mestu se je rimalo na sodo in liho, na glasno in tiho, na ubranost in navzkrižje ter na skrivno leganje v travo, iz katerega so se rodili mnogi otroci.
To, vam pravim, je bilo srečno mesto, a ljudje smo nagnjeni k temu, da se oblačimo v obleke. Nekega dne me je premamil bel smoking v krojačevi izložbi, »To sem jaz!« sem zavzdihnil. Bil mi je kot ulit, bil je narejen zame. A v hipu ko sem si okoli vratu zavezal metuljček in na glavo poveznil klobuk, sem zagledal,
– Ah! –
kako se je srečno mesto, mesto, ki sem ga ljubil,
– Paf! –
razblinilo v ogledalu, kakor da bi ga stopilo sonce.
VI. (Vanni Cuoghi, Bilocale 2)
Vanni Cuoghi, Bilocale 2
Zdaj vam torej lahko povem o njej.
Nisem mogel nehati: »Ta jazbina te bo zadušila!«
Bil sem obupan. Obljubljal sem ji marmornato kuhinjo in položne stopnice, gondole in kolovrate, lestence in sveče, sonce in sence. Obljubil sem ji oblak in srebrne kozarce, šepet, dihljaj in vrtnice plezalke; glasbe, uhane in ure nihalke. Prisegel sem in v to sem bil prepričan, da bova hodila počasi, vozila hitreje in letela vznak; trmoglavil sem in brcal v žimnico na podu: »Še ježev hrbet je udobnejši od tega!« A kopal sem si jamo, kot si jo skoplje uplenjena lisica, in bevskal sem, kot bevska ranjena žival: »Pridi. Odidi. Umrla boš v tej luknji.«
Brez velike drame – takšna je bila: čudovita – me je objela, pojoč:
»Ljubi, ljubi, prišel je čas.
Prva nitka z jazbečevega trebuha,
druga nitka ježev pas,
tretja nitka z lisičjega repa,
četrta nitka moj črni las.«
…
Preden bi utegnil razumeti, mi je v dlaneh ostal klopčič biserne preje.
Ena dobrih strani bivanja v majhnem mestu je najbrž tudi ta, da nikoli ne veš, kdaj boš naključno naletel na znanca ali celo sovražnika. Če gre za sovražnika, pride prav občutek za improvizacijo, morda celo eleganco, stari znanec zna precej turoben dan spremeniti v nekaj svetlejšega. Fatima, ki sem jo tistega dne v Miklošičevem parku spoznala preko stare znanke, ni bila ne eno ne drugo. V mojo realnost (oziroma jaz v njeno) je vstopila po naključju. Prihaja iz Konga, v Sloveniji živi že skoraj osem let, vendar je v zadnjem času začela razmišljati, da bi se preselila drugam. V Anglijo, Nemčijo, Belgijo. Ni mi bilo treba vprašati, zakaj. Odgovor je skorajda s cirkuško lahkotnostjo stresel krošnjo starodavnega drevesa in pristal na betonskih tleh: v Sloveniji se skupaj z enajstmesečnim otrokom komaj prebije iz meseca v mesec, vedno na robu, vedno v pomanjkanju. Stara znanka, ki mi je Fatimo predstavila, je z dobršno mero vehemence pripomnila: »Ja, ampak ali nismo vsi mi, še posebno v tem trenutku, na robu?«
Fatima je v Slovenijo prišla kot begunka; vsaj tako je pojasnila evropskim uradnim oblastem. Povedala jim je, da se je skušala rešiti kaosa vojne; iz Konga je odšla v želji najti zeleno, prijetno, predvsem pa zmerno deželo, v kateri bi lahko zaslužila za življenje. Po bivanju v več evropskih državah se je naselila v Sloveniji, čeprav spet le začasno. Pri tem pa se začasnost ne navezuje toliko na barvo njene kože (»ljudje strmijo vame, kot da sem padla z drevesa, in nikoli se ne morem privaditi njihovim bolj ali manj odkritim pogledom,« je dejala), še manj na spol in vero, temveč na to, da v slovenski prestolnici ni našla varnosti, o kateri je sanjarila, ko se je podala na mukotrpno pot s čolnom. Svoje sanje je torej in navkljub soočenju z evropsko realnostjo nadgradila s tem, da je začela razmišljati o deželah severneje od nas, kjer so možnosti za življenjsko lagodje številnejše in lažje dosegljive, kar je med drugim tudi posledica in rezultat dolgotrajnejše integracijske politike oziroma senzibilizacije, kar se tiče migrantov.
Hirajoči voajerizem
Sodeč po Fatimini zgodbi naj bi torej imeli kolumnisti, novinarji, poznavalci oziroma komentatorji migrantske situacije, ki zadnje čase napihujejo dnevno časopisje, po svoje prav. Če imamo na eni strani Afričane, ki s pomočjo zarjavelih ladij, splavov, starih bojlerjev, napihljivih čolnov in podobne šare ter v zameno za nekaj tisoč evrskih prihrankov oblegajo evropske obale, imamo na drugi panično Evropo, ki ne ve niti tega, kam z lastno izobraženo, ambiciozno in predvsem bledolično mladino, kaj šele, da bi bila zmožna zagotoviti mesto afriškim mladcem in mladenkam (in otrokom), ki preskakujejo ograje v mestih, kot sta na primer Nador Rabat in Oujda na severovzhodu Maroka (gre za najbližjo vstopno točko v Evropo). Skratka, podobe utapljajočih se temnopoltih migrantov, ki stegujejo roke proti zamaskiranim evropskim rešiteljem, v zadnjih mesecih s povečano frekventnostjo gledamo zato, ker naj bi bila Evropa bogata, Afrika pa revna, ali drugače: zaznamovana z vojno, lakoto in podobnim. – Dejansko pa gre za to, da se je, vsaj z libijske strani, začela uresničevati Gadaffijeva napoved, ki jo je izrekel tik pred »padcem«, in sicer, da bodo Evropo preplavili migrantje, ki jih je Evropska unija poprej držala stran od lastnih obal z različnimi sporazumi, ki sta jih sklenili Libija in Italija.
Tovrstna dihotomija je seveda ujeta v esencializem, zavrtana v preživete obrazce. Predvsem pa služi natančno določenim interesom: gre za svojevrstno industrijo. In ker večina afriških držav posebno v zadnjem desetletju, zahvaljujoč številnim neevropskim investitorjem, bolj ali manj uspešno zvišuje življenjski standard svojih državljanov, s čimer se izmika humanitarni podobi Afrike, kakršne smo vsaj na Zahodu vajeni, lahko zavzeto poročanje o dehidriranih in obupanih Afričanih v Sredozemskem morju beremo kot kompenzacijo za naš hirajoči voajerizem. V ozadju večine novinarskih poročil, reportaž, komentarjev satelitskih posnetkov v morju izgubljenih čolnov ali celo potapljajočih se trupel, ki jih kažejo na televiziji, je še vedno čutiti stari dobri hehet navznoter, sočuten smehljaj, namrščeno čelo, včasih tudi prikrit prezir, da ne rečem težnjo po tem, kdo bo produciral čim bolj pristen in presunljiv cinéma vérité.Toda naš užitek, ki ga črpamo iz motrenja tuje in oddaljene bolečine, je zmanjšan spričo dejstva, da migrante naplavlja na naše in ne na kakšne druge obale. Po drugi strani postaja jasno, da bližajoča se bolečina v podobi Afričanov na čolnih ni in ne more biti več večinska podoba kontinenta; ta se je, tudi ali predvsem zaradi zgodb o naraščajoči se gospodarski rasti in s tem o porajajočem se srednjem razredu Afričanov, začel izmikati ustaljeni percepciji.
Dihotomična razdelitev sveta s popravki ali varni in nevarni svet
Pa vendarle, dihotomična razdelitev tudi ni čisto za na odpad. Dodati ji je treba le manjši popravek in besedišče recimo očistiti navlake. Spomladi letos je bilo na primer na Al Jaazirinem spletnem časopisu mogoče prebrati prispevek o tem, kako je angleško govoreči migrant na prepolnem čolnu, ki je izplul iz Libije in se približeval turški obali, navkljub bližajoči se nevihti zavrnil pomoč. V telefonskem pogovoru z obalnim policistom je vztrajal, da želijo sotrpini na vsak način pristati na italijanski obali in ne v Turčiji. Ko ga je uradnik še naprej prepričeval, da je spričo vremenskih razmer zanje varneje, da pristanejo na kopnem, se je telefonska zveza prekinila. Vsaj tistemu potniku, ki je predstavljal glas večine, je bilo očitno jasno, da Turčija uveljavlja bolj represivno migrantsko politiko od Italije in da je njihova nadaljna usoda odvisna od vstopne države.
Zastavlja se vprašanje, kaj takšno vedenje pomeni? Na prvi pogled bi se dalo reči, da poleg visoke mere preživetvenih lastnosti migrantov tudi zmožnost načrtovanja, lobiranja, ne vem, če tudi sprejemanja odgovornosti, toda na vsak način človečnosti na strani tistih, ki so se, podobno kot Fatima, odločili zapustiti kaotične razmere doma, navkljub temu, da se jih večino časa predstavlja kot barbare, ki oblegajo evropske okope.
Drugi in prav tako pomemben popravek, ki se tiče dihotomije, je najlepše podala pisateljica Zadie Smith v romanu Beli zobje (Beletrina, 2004). Pisateljica preko svoje junakinje Alsane nakaže resda variabilno, pa vendarle do dočelene mere resnično razdelitev sveta: po Alsaninem mnenju bi se dalo celotno človeštvo razdeliti na dva izrazito ločena tabora preprosto tako, da bi se ga naprosilo, naj izpolni zelo preprost vprašalnik, podoben tistim, ki jih najdete v ženskih revijah. Eno izmed vprašanj gre približno takole: »Ali je verjetno, da se bo nebo, pod katerim spite, odprlo in ostalo odprto več tednov?« Če je odgovor na to vprašanje da, potem je življenje, ki ga živite, zapiše Smithova, »polnočno življenje, vedno le za las oddaljeno od ure strahov … lahko se ga da izgubiti kot obesek za ključe ali lasnico«.
Gre za življenje, ki ga je živela Fatima v Kongu, pa tudi za življenje, ki ga je živel znanec Ahmadou v Burkini Faso. Doma se je zapletel v ilegalni posel, zaradi česar mu je grozila zaporna kazen. Družina se je na zato odločila, da ga pošlje v Evropo. Uradnikom v Evropi in tudi novinarjem pripoveduje različne zgodbe o svoji preteklosti, vedno pa se kot rdeča nit ponavlja krizna situacija v domači državi, na katero še vedno padamo Evropejci. Izhod iz situacije in ureditev statusa vidi v formalni združitvi z belgijsko državljanko. Za poroko potrebuje deset tisočakov, tri jurje vnaprej, ostalo po – kreditnem sistemu – kasneje. Glede na to, da prihaja iz premožnejše družine, da se je izobraževal v zasebnih šolah, imel osebnega šoferja in podobno, denar, poslan od doma, ne bi smel biti problem. Ob vprašanju, ali ne bi bilo bolj smiselno denar, če že obstaja, prikazati na bančnem računu, začeti s poslom ter si tako urediti življenje v Evropi, se je Ahmadou cinično nasmehnil, češ, ali »ne poznaš lastnih ljudi, in predvsem – ali ne veš, da svoboda vsem ljudem, in izključno glede na njihovo poreklo ter barvo kože, ni dosegljiva na enak način«.
Zadie Smith v že omenjenem romanu trdi, da resnična razlika med ljudmi ni barva kože, niti pripadnost spolu ali veri, še manj »sposobnost odpreti pest in razkriti prgišč zlatih novcev«, temveč da je razlika bolj temeljna. Prihaja iz tistega občutka. Občutka, da nekdo živi »na trdnih tleh, pod varnim nebom« in drugi »pod nevidnim prstom naključne katastrofe, poplave ali ciklona, orkana ali zemeljskega plazu.« Dejstva katastrof naj bi bila dejstva »njihovega« življenja; naučeni naj bi bili, da se življenja ne oklepajo. Na podoben način in le z rahlo niansiranim odstopanjem je o polzenju življenja iz rok pisala tudi blogerka Catherine Wambui-Soi. Spomladi letos je na Al-Jaazirini spletni strani objavila prispevek, v katerem išče vzroke za migracijo etiopskih mladeničev in mladenk. Avtorica jasno začrta okvire svoje zgodbe: v Afriki zagotovo obstajajo pozitivne zgodbe, toda njen namen je pregled negativnih aspektov. Verjetno je ravno tovrstno kontekstualiziranje in predvsem avtoričino »afriško« poreklo razlog, da se ob omembah »nevarnega morja«, »puščavskih poti«, »plačevanja tisočev dolarjev tihotapcem« prebije do ključnega. Revščina, pomanjkanje delovnih mest in priložnosti doma, predvsem pa represija so res razlog, da se etiopska mladina ozira proti Evropi, toda glede na to, da se večina med njimi zaveda težavnosti in celo smrtne nevarnosti poti, na katero se podajajo, da so nekaterim med njimi tihotapci pokradli denar in da so se morali vrniti v domači kraj, ali pa so slišali zgodbe o umorih svojih kolegov na poti, je očitno, da gre tu za veliko več kot zgolj za revščino. Ko je blogerka enega izmed svojih intervjuvancev vprašala, zakaj odditi, ji je ta odgovoril, da mu Etiopija ne zadostuje več. Tisto, kar je dvajsetletni mladenič, ki očitno nima ničesar izgubiti – razen svojega življenja –, zamolčal, je, da gre pri tem za sanje, za hrepenenje: da se je drugod lažje uresničiti kot doma.
Stoječ pod tistimi starodavnimi drevesi v Miklošičevem parku bi stari znanki torej lahko odgovorila, da se nas trenutno večina res nahaja na preživetvenem robu, toda občutek, ki me (nas) loči od Fatime, je občutek varnosti, zagotovilo, da se lahko – v najhujšem – oprem(o) na družinsko mrežo ali pa vsaj na mrežo prijateljev, medtem ko Fatima, odtegnjena svojim domačim, svojemu jeziku, pa tudi zemlji, milo rečeno, visi v zraku.
Sram glede migrantov na afriški strani
Ne glede na to, da strahu pred kvarnim vplivom tujcev, pred morebitnim rasnim križanjem, torej tako imenovane nacionalistične pozicije, ki je prevladujoča pozicija zahodnih medijev do migrantskega vprašanja, ne gre podcenjevati, je veliko zanimiveje pogledati izgubo na afriški stran. Kar nekajkrat sem od afriških prijateljev slišala, da je »najprej treba uspeti doma, preden lahko uspeš v tujini.« Zakaj bi namreč nekomu, ki je doma ždel na cesti in lajal v mimoidoče turiste in predvsem turistke, nenadoma uspelo drugod, recimo z igranjem na bobne, s čimer se seveda reproducira stereotipne predstave o Afriki in afriškem? Če je ob tem mogoče čutiti užaljenost zaradi nenadnega razrednega razvrednotenja, do katerega pride v Evropi (hierarhija, ki je delovala doma, se razruši, v Evropi vsi postanejo samo še »črni«), je resnejše vprašanje o resničnosti tistega, kar Afričani v Evropi prodajajo kot svojo identiteto. Njihove strategije preživetja vedno na novo osupljajo. Pogosto se na primer dogaja, da bolj kot o njihovi preteklosti ali dejanskih okoliščinah, iz katerih prihajajo, govorijo o evropskem horizontu pričakovanja. Evropa in njene humanitarne organizacije migrante iz Afrike večno reducirajo na vojne begunce, reveže, potrebne pomoči, politične azilante, le redko pa o njih razmišlja kot o ljudeh, ki prihajajo iz na primer afriškega srednjega razreda, ki imajo določene veščine ter znanje, in si zgolj želijo drugačnih življenjskih priložnosti. Da jih niso mogli uresničiti z vizo in skokom na letalo, je stvar nesrečnih okoliščin ali, kot je predvidel Ahmadou, evropskega rasizma, ki zato, da lahko utemeljejuje svojo superiornost, vztraja pri zgodbi o družbeno, politično in ekonomsko deprivilegiranih Afričanih.
Bolj ko torej vzklikamo in se v imenu humanitarnosti trkamo po prsih ter s tem priklicujemo specifičen tip ljudi iz afriškega kontinenta, bolj kažemo dvom v njihovo človečnost in humanost. Toda namesto da skozi okno mečemo milijonske zneske za begunske centre, ki spominjajo na pozabljene živalske vrtove v nekaterih afriških državah, bi si lahko in morali priznali, da so migrantje ljudje, ki bi morali imeti možnost izbire, in sicer na identičen način kot imam jaz kot evropska državljanka možnost, da v katerem koli trenutku sedem na letalo in odpotujem v katerokoli afriško državo.
Verjetno je ravno prilagajanje na evropski horizont pričakovanj tisto, kar v mnogih Afričanih, ki recimo prihajajo iz srednjega razreda, poraja svojevrstno mešanico sramu in zadržanosti do tako imenovanih »ljudi s čolnov«. Kot da so ti »drugi«, na primer najstniki, neizobraženi na lovu za avanturo. Nekateri afriški prijatelji so mi celo dejali, da ne smem pozabiti na širšo sliko; v Afriki živi okroglih sedemsto milijonov ljudi, in to, kar priteče v Evropo, naj bi bila malenkost. Afričani na primer bolj množično kot v Evropo potujejo znotraj kontinenta. Ibojski trgovci potujejo v pristanišča sosednjih držav, kot so Togo, Benin, Gana; Malijci in Burkinofasci odhajajo v Abidjan, ki podobno kot sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja doživlja nov gospodarski boom; Senegalci in predvsem Senegalke pa odpirajo svoje restavracije po celotni Afriki. Predpostavka Aijaza Ahmada, marksističnega literarnega teoretika in političnega komentatorja, da povprečni Nigerijec ve več o Združenih državah kot pa na primer o sosednji Gani, že zdavnaj ne drži več (če je sploh kdaj). Na novo porajajoči se srednji razred Afričanov v zadnjem desetletju verjetno bolj množično kot kdajkoli prej potuje v Dubaj, Kitajsko, Vietnam, Indijo. Res pa je tudi, da gre v tem primeru za drugačen tip migracij in migrantov, ki ne računajo na človekoljubno pomoč dežele, v katero vstopajo, temveč se tja odpravljajo predvsem z namenom trgovinskih izmenjav.
Afričani si v tem trenutku želijo slišati zgodbe o gospodarski rasti, o razvijajočem se bančništvu, telekomunikacijah, novogradnjah, kar pomeni izstop iz troedinega zemljevida, kot je to poimenoval kenijski pisatelj Binyavanga Wainaina, avtor sarkastičnega eseja Kako pisati o Afriki? Če imamo na eni strani male grozote, v katere lahko uvrstimo Mugabeja, nedemokratičnost, vojno, Somalijo, Kongo ter bolj globalizirano temo migrantov, imamo na drugi mala čudesa, kot so Mandela, svetovno nogometno prvenstvo, safari, posvojitve afriških otrok; v tretjo skupino sodijo različne organizacije, ki so jih ustanovili predstavniki Evropske unije in Afričane še vedno dojemajo kot nekoga, ki čaka na pomoč od zunaj (to je tudi prevladujoča podoba poročanja o z virusom ebole okuženih Afričanih). Toda zgodovino je nenadoma začelo naplavljati na obale sedanjosti, zapiše Wainaina. Njegovo metaforo lahko razumemo v smislu odpiranja neevropskim investitorjem, ki jim Afričani segajo v roke kot enakovredni partnerji in ne kot prosilci pomoči, hkrati pa tudi v smislu, da Evropa z migranti dobiva natančno tisto, kar je iskala.
Glej, glej, v jezercu se svetlikata dva kovanca. Položena sta drug vrh drugega, med njima je droban razmik, da lahko razločiš, da ni kovanec zgolj eden, temveč sta dva. Dva po en evro. Toliko kot tu stane pivo. Moj pogled je jasen, oster kot rob vesolja; na zgornjem kovancu zlahka razločim nemškega orla. Videti je, kot bi kovanca nekdo lastnoročno namestil v školjko in ju skrbno poravnal.
Česa vse človek ne doživi po teh ljubljanskih klubih.
Prizor na stranišču se mi zdi neverjetno presunljiv, na njem je toliko svečane usodnosti. Vse v življenju, me prešine, se sklada kot ta dva majhna kovanca na dnu straniščne školjke. Ko bi vsaj imel telefon pri sebi, da bi naredil kakšno fotko za spomin.
Pa še danes je menda ta obletnica. Obletnica zmage. Tam spodaj pa strumni germanski orel, po katerem že celo noč ščijejo ljudje, ki so prišli v ta klub.
Nedvomno je to napitnina. Dva evra za ubogo čistilko. Čistilke v klubih nikoli ne dobivajo napitnin in neka dobra duša, ki je pred mano stala prav na tem mestu, pred tole straniščno školjko, je pomislila na to.
Ljudje v klubih, kakršen je tale, mislijo na vse. Čistilke so uboge, trpijo, ko čistijo sranje, ki ga puščamo za sabo. Zato jim ljudje, ki mislijo na vse in vsakogar, prijazno namenijo dva evra. Tako se na stranišču mimogrede kar dvakrat olajšajo.
Zdi se, da so tu okrog pravzaprav res eni taki dobri in fini in prijazni ljudje. Pa niso. Navadne pizde so.
Na vodi čutim, da me čaka še preklemansko dober dan. In začuda me sploh še ne boli glava.
Nisem prepričan, ali je moško ali žensko. Stranišča so po teh klubih videti povsod enaka. Povsod enak vonj po razkužilu, kakršnega uporabljajo v klavnicah. Povsod brez papirja ali mila. Vse to je ena taka precejšnja klubska žalost. Ploščice pritrjujejo temu vtisu. Tudi te so gotovo nalupili v kakšni zapuščeni klavnici. Tam ob progi, tam je morala biti ziher kakšna zapuščena klavnica ali kaj podobnega, nekaj s socialističnimi belimi kvadratnimi ploščicami, ki so jih spizdili in prinesli semle v ta klub.
Itak je pa vseeno.
»Alo, gremo, samo še tebe čakamo!«
Zajeten mož v črnem nekje za mojim hrbtom potolče s ključem po radiatorju. Slišati je, kot bi zadonel kravji zvonec. Krščen matiček, saj že grem! Vrat na stranišče v tem klubu ni, prav tako ne pokrovov školjk. Še onega plastičnega obroča, kamor bi naslonil svojo rit, ni. Kar je precej bedno. Še posebej za pičke in to.
Najhuje je to, da me varnostnik lahko opazuje, ko opravljam malo potrebo. Vse to samo zato, ker – varnost. Boj proti drogam in onegavljenju. Vsi ti tipčki in bejbe, ki vlečejo praške in se porivajo po teh smrdljivih luknjah. Z njimi se tule sploh ne zajebavajo.
Težava sveta je v tem, da zaradi ekscesnosti posameznikov vselej najebe večina, takšni, kot sem jaz. Ampak jaz nisem v resnici ničesar kriv.
Prav ničesar!
Jaz bi denimo rad imel vrata na stranišču. Je to tako nemogoče? Saj nisem recimo na polju. Ali pa v taborišču. Tam zunaj ni nobene vojne. Tam zunaj je dan zmage.
Poscal sem se v školjko in še malo čez. Malo ponesreči, malo zanalašč. V teh preklemanih klubih je vseeno, če se poščiješ malo čez. Tako ali tako stojiš v luži, kjer so pomešani izcedki več desetin ljudi, ki so šli malo čez. Eh, nemara je pa to res moško stranišče, ko je po tleh tako mokro? Ne morem se spomniti, na katero stranišče sem hodil celo noč. Ampak ne ̶ saj to je vendar edino stranišče tule, kajne?
Saj res, fak, Tina in Nina!
Nobene intime ni tu, zaradi pomanjkanja vrat. Hvala bogu je vsaj klub zdaj prazen in sem precej bolj sproščen, kot bi bil sicer, ko se ti vse tiste flenče hihitajo za hrbtom. Glasba je potihnila. Klubi so tako žalostni, ko v njih ni glasbe in ko prižgejo luči. Spremenijo se v nasmetene, čudno prazne čakalnice ali nekaj takega.
Potem vsakič pomisliš, o moj bog, a mi je bilo tega treba?
Zdaj je slišati le pritajene glasove varnostnikov. In žvenket pločevink, ki se nekje tam zunaj kotalijo po podu. Aha, čistilka! Čistilka je že na delu. Mogoče bi jo lahko videl. Še nikoli nisem videl čistilke v klubu, kakršen je ta. Mogoče pa je celo čistilec. Tipček. Rad bi videl izraz na njegovem obrazu, ko se mu bo posvetilo, da mu je nek norec za vso njegovo predanost pri delu pustil napitnino v školjki.
»Alo, ej, gremo! Ne stat zdej tle na sekretu, ura je šest! Alo!«
Ampak res, ubogi čistilec. In ubogi varnostnik. Ne maram ljudi, ampak včasih se mi tako nepojmljivo zasmilijo. Ko sem bil mlajši, sem verjel, da so si sami krivi, ker so preprosto budale in degeni. Ampak ni vedno tako.
Vem, da ni tako.
Potegnem vodo. Curek vode je po pričakovanju šibak, a sem se vseeno zbal. Počakam, da se gladina jezerca umiri, da bi videl, če sta se kovanca premaknila.
Ne, nič se ne zgodi. Še vedno sta lepo poravnana, kot da bi ju kdo lastnoročno namestil tja noter. To je po moje sicer bolj malo verjetno, najbrž gre zgolj za srečo pri metu, za naključje. Življenje je polno naključij. Ponoči sem po naključju spoznal dve prikupni punci, Tino in Nino, ki me zdaj čakata zunaj. Ne vem, kaj bomo zdaj, ko se klub zapira in nas mečejo ven.
Eden vrh drugega. Orel, ki se ozira preko svoje desne rame. O heraldiki se mi ne sanja kaj dosti, ampak mislim, da je desna stran prihodnosti.
Tudi mene čaka nekakšna prihodnost.
Za mojim hrbtom znova besno trkanje po radiatorju.
Že grem, sunce vam!
Sežem v žep, najdem petaka in ga previdno spustim v školjko. V jezercu na dnu se nežno obrne, zaplapola kot vodna trava. To je moj prispevek za čistilko. Oziroma čistilca. Navsezadnje sem tudi jaz dober človek. Veliko ljubezni premorem.
V klubih, kot je ta, moraš biti vedno v dobrih odnosih z varnostniki. Na vratih lepo pozdravim, zaželim čim bolj prijetno jutro in dan in vse to. Tina in Nina, moji novi prijateljici, zunaj čepita na robniku. Hvala bogu, še sta tu. Ena lepša od druge; molče kadita in me opazujeta. Naredil se je res lep dan, kot na kakšni razglednici. Dan zmage.
Jutra so čudovita. Prisedem k njima. Nina mi brez besed ponudi še eno bombeto. Pogoltnem jo kar na suho.
Meh …
Svobodna trgovina je plutokratska propaganda, piše na steni pred nami. Resno se zamislim nad tem. In nad to nočjo. Čutim, da bi se lahko spremenil v orla in odletel nekam proč. Daleč na desno. Ali pa bi se potopil v hladno jezersko vodo. Kamorkoli že.
Potem vsi trije stopimo tja čez, ven, in se usedemo v taksi. Nina pravi, da bi nekaj pojedla.
Čitanka
Zgodba je bila objavljena v AirBeletrinini poletni čitanki, ki jo lahko najdete na vseh ljubljanskih lokacijah Knjižnice pod krošnjami in vzamete svoj (brezplačni) izvod. Vse zgodbe bodo objavljene tudi na spletu, naslednja, ki jo je napisal Davorin Lenko, že naslednji petek.
Poletje je. Vroče je. Zato je tokratni ZaPik le kratka osvežitev, ki z malo besedami pove veliko. Poletje je tudi čas za mladost; se še spominjate, kako ste na morju lagali o svoji starosti in se pretvarjali, da ste starejši? In kako se vam je zdelo, da je pred vami še toliko življenja in da je resnična odraslost neskončno daleč … Zdaj, desetletje, dve, tri ali štiri pozneje, pa se v svetu ne znajdete bistveno bolje, le o letih vam ni več treba lagati.
Bodite v senci. Pazite na kožo, sonce jo hitro postara.
Nekateri bralci si boste morda upali priznati, da poznate film Vse moje bivše, romantično komedijo iz leta 2009. Scenarij je izviren ravno toliko, kot od komercialne holivudske produkcije lahko pričakujemo, vseeno pa je komedija dovolj prepričljiva, da zadovolji ljubitelje tega žanra. Začne se s prizorom poroke, kjer gre seveda vse narobe, a protagonistu tam uspe najti dekle, ki ga prepriča bolj kot vse druge – žigolo je torej moral čez mnogo preprek (stereotipno prikazanih žensk), da je končno ugotovil, katera je prava; vse skupaj pa je pospremljeno s kupom humornih dialogov in situacijske komike, ki sicer ni prav nič podobna resničnim komičnim življenjskim situacijam, vendar se ji bomo pač smejali, ker je zadrega drugih skoraj vedno osvobajajoča. A kaj točno ima omenjeni film skupnega s prvencem Delove novinarke Jele Krečič?
Poroka? Imamo. Sicer se je glavni lik Matjaž, ravno nasprotno kot njegov holivudski ekvivalent, udeleži šele proti koncu romana, zato pa tudi on svojo izvoljenko najde prav med pripravami na poroko, kamor pride kot fotograf. Pri tem ne manjkajo niti mnogoštevilni drugi zapleti, ki jih, če si v prostem času ogledujemo komedije o družicah, znamo skorajda na pamet. Naj jih naštejem le nekaj: ženin in nevesta se spreta in skoraj odpovesta poroko; starši obeh mladoporočencev se že med seboj ne prenašajo, kaj šele da bi tolerirali nove »sorodnike«; nevesta se zredi, zato obleka potrebuje nekaj manjših popravkov; priča se dan pred poroko napije in živa duša ne ve, kam se je zavlekel … pa še kaj bi se našlo. Tudi žigola lahko takoj odkljukamo. Matjaž se sicer nima za zapeljivca, a vseeno si za prebolevanje bivše in »edine ženske zase« izbere preverjen recept: v posteljo skuša zvleči vse, kar leze in gre. Denimo transvestita, pa dekle, ki se je iz samega razočaranja nad moškimi oklicalo za lezbijko, poročeno sodelavko ter mater in hčer (k sreči ne hkrati). In zadnje, humor? V grobem bi lahko rekli, da roman sestoji skoraj samo iz tega. Če vam Matjaževe peripetije z ženskami in poročne zdrahe niso dovolj, vam bodo nasmeh na obraz morda privabile korespondence med Matjažem in njegovim najboljšim prijateljem Aleksandrom, ki ima z ženo Karlo nadvse prisrčen odnos, ali orisi ljubljanskega nočnega življenja, začinjeni z obilo cinizma. Na svoj račun pa lahko pridejo tudi jugonostalgiki, saj se Matjaž po spletu okoliščin odpravi na ekspedicijo v Bosno.
Ni druge je torej delo, ki ga ne gre ocenjevati v kontekstu umetnosti, temveč v njegovem žanru – žanru plažnega romana. Posebno obravnavo si kljub kritiki, ki bi ga bilo morda deležno, če bi ga poskušali obravnavati kot visoko literaturo, zasluži že zaradi tega, ker tovrstnega dela v slovenskem knjižnem prostoru še nismo imeli. Romani, ki si bolj prizadevajo biti zabava kot umetnost, so v tujini seveda pogosti, zanje obstaja celo termin, chick-lit, v našem okolju, kjer se avtorji velikokrat jemljejo preresno, da bi pisali kaj podobnega, pa se omenjeni žanr še ni prijel. Prav zato je vsak poskus pisanja zabavnega žanrskega romana dobrodošel. Gre za eno redkih knjig, ki pokaže, da Slovenci k sreči nismo samo nerazumljeni intelektualci, podeželani in ljudje na socialnem robu, temveč premoremo tudi popolnoma običajni, celo urbani srednji sloj (z nekaj japiji). Ker se junakom vsakodnevno ni treba soočati s preveliko odgovornostjo, so mentalno sicer obtičali v zgodnjih dvajsetih, a se s tem niti malo ne obremenjujejo. Njihovi pogovori so pogosto banalni (primer za to je razprava o Mercatorjevih nakupovalnih vrečkah), vendar gre konec koncev za dialoge, v katere se vsakodnevno zapleta prav vsak od nas, kar se sklada s težnjo Krečičeve, da bi vsakdanje življenje naslikala karseda avtentično. Proti koncu ji sicer spodleti (predvsem z že omenjeno poroko), a si kljub temu zasluži pohvalo, da je v romanu vsaj toliko prostora kot opisom namenila dialogom, to namreč precej doprinese k njegovi dinamičnosti.
Delo pestrijo tudi številni elementi popularne kulture (od Jamieja Oliverja in slovenskih rumenih medijev do »in« ljubljanskih lokalov), ki jo avtorica zelo dobro pozna, vanj pa subtilno vključi celo določena razmišljanja, ki smo jih lahko brali v njenih kolumnah za Delo. Kolumna o mestnih tekačih, ki se rekreirajo v mestnem središču in s tem motijo ljudi, ki so prišli na pivo ali kaj podobnega, je med zagrizenimi tekači dvignila ogromno prahu in bržkone ti ne bodo preveč zadovoljni, če se bodo lotili knjige in ugotovili, da čeznje pljuvata tudi Matjaž in Ronja, ena njegovih priložnostnih žensk.
Ni druge, slovenski prostor je postal s prvencem Jele Krečič bogatejši za čisto pravi pop romanček, ki je dovolj spodoben, da si ga ni treba izposojati skrivaj, odlikuje pa ga tudi precej sočen in berljiv slog, zaradi česar bo zagotovo med najbolj branimi in izposojanimi knjigami letošnjega poletja. Kar se literarne vrednosti tiče – no, to je pa že druga zgodba.
Ciril Zlobec, starosta slovenske pesniške besede, je v soboto 4. julija dopolnil častitljivih 90 let. Njegovo skoraj stoletje dolgo življenje se je začelo v kraški vasici Ponikve, rodil se je kot najmlajši v družini z devetimi otroki. Želel je postati slikar. Kot deček je narisal portrete svojih domačih, jih razobesil po steni, a ker nihče od njih ni pokazal posebnega navdušenja, je portrete potrgal in si obljubil, da nikoli več ne bo odvisen od mnenja drugih. Deček, ki mu je mama že takrat brala Kosovela, se je odločil, da bo pesnik.Pri trinajstih je napisal prvo pesem, navdahnjeno z ljubeznijo, in 77 let za tem, ob njegovem jubileju, smo dobili novo Zlobčevo pesniško zbirko, ki jo je, kot pravi, po dveh pesniških zbirkah o smrti (Tiho romanje k zadnji pesmi in Biti človek) v celoti posvetil ljubezni.
Pesniška knjiga z naslovom Ljubezen – čudež duše in telesa prinaša 90 izbranih ljubezenskih pesmi. »Ni bilo lahko delo, a želel sem sestaviti pesniško zbirko, ki bi prikazovala mojo življenjsko zgodbo skozi fenomen ljubezni, kot ga razumem sam.« pove Ciril Zlobec, ki ni nikoli skrival, da je na svoje ustvarjalno delo ponosen in da to, kar počne že vse življenje, počne z veliko ljubeznijo in veseljem.
Zlobčevo življenje – od izključitve iz semenišča, ker je pisal slovenske pesmi, do partizanstva in kasnejše politične kariere, med katero si ni nikoli dopustil vzeti pravice odločati po lastni vesti, do skrajno brezsmiselne smrti ljube hčerke Varje, nekaj let za njo pa je bolezni podlegel tudi njegov sin Jaša – je pomenilo stalen boj z iskanjem smisla. »Ni lahko živeti brez smisla. Četudi gre za lažni smisel, je lažje živeti kot živeti brez smisla. Če lažni smisel intenzivno živiš, tudi fikcija postane realnost.« je povedal na predvečer svojega jubileja v Konzorciju Mladinske knjige.
Bi zdržal vso bolečino, tudi bolečino »dvoedino«, če se ne bi rodil med kraškimi bori? Bi vzdržal življenjske reze ob smrtih najljubih, če se ne bi rodil tam in takrat, kjer je bilo prepovedano biti Slovenec in kjer je bil upor edina možnost za preživetje duše? »Moja mama je bila neizmerno verna. V družini sem imel tako rekoč mali samostan – sestra je bila nuna, brat kartuzijanec, stric duhovnik. Bili smo verna, a hkrati fanatično slovenska družina. Takrat so Kosovelove pesmi krožile naokoli po vaseh. Izšle so v Ljubljani, na Primorskem pa so bile slovenske pesmi prepovedane. Kosovelove pesmi so tako v rokopisu krožile naokoli in ljudje so jih prepisovali. In tako sem kot otrok, kot Primorec v poeziji videl element upornosti in človeškega dostojanstva. Prav, vi nas zatirate, hočete nam besedo vzeti! Ne, ne boste! Tako sem se vêdel že kot otrok, čeprav sem se tega zavedel šele kasneje. Moja mama je za razliko od drugih mam, ki so otrokom brale pravljice, meni brala Kosovela. Nekoč sem ji rekel: »Ampak, mama, jaz tega nič ne razumem.« Ona pa mi odgovori: »Saj jaz tudi nič ne razumem, ampak je pa tako neskončno lepo.« To je bila moja prva estetska vzgoja – vsakršna umetnost, pa naj ima še tako brutalno tematiko, mora imeti nek element estetike, da človek v njej tudi uživa. Tudi, ko joče.«
Vse te ljubezni
Svoj smisel je pesnik, pisatelj, urednik, politik in akademik Ciril Zlobec našel v ljubeznih, ki jih je doživel, v ljubeznih, ki so se resnično zgodile. »Vse moje pesmi so resnične. Pisal sem vedno le o tem, kar sem zares tudi sam občutil.« pravi poet ljubezni, ki je s svojo soprogo Veroniko združen v ljubezni in zakonu že skoraj sedemdeset let. Prav iz te ljubezni se je rodila ena najbolj poznanih Zlobčevih poetičnih sintagem: »ljubezen dvoedina«.
»S to sintagmo sem skušal prikazati bistvo tega, kako pojmujem poezijo. Na prvem mestu je zaljubljenost in mladost, ki je najbolj občutljiva za ekspanzijo čustev. To pomeni tudi hipno idealizacijo. Ljubezen edina – oba se strinjata s tem ciljem, da je njuna ljubezen edina. Malo celo iz nečimrnosti, da sta prav ona dva tista ‘pametnjakoviča’, ki sta zmožna ustvariti edino in največjo ljubezen vseh časov. V vsakdanjem življenju pa se prikrade tudi ljubezen dvoedina, kajti pri poskusu narediti edino in eno samo ljubezen se začne prebujati notranje tekmovanje v vsakem od partnerjev. Vsak od njiju je namreč intimno nagonsko prepričan, da je njegov pogled na ljubezen, na odnos med dvema bolj dodelan in bolj perspektiven kot partnerjev. S tem se začne poskus podrejanja in tudi boj za lastno osebnost. Eden od njiju lahko povsem izgubi samega sebe – ali postane podrejen ali pa gospodovalen … In prav v tem je potrebno poiskati ravnotežje. To pa je vsaj tako velika umetnost kot ljubezen sama. Jaz pravim, da gre pri pravi ljubezni, ki traja – kot pri nama z ženo že skoraj sto let (smeh), za neprestano igro oddaljevanja in približevanja. Ko si prepričan, da je vse čisto v redu, se nekaj zgodi in si rečeš – pa saj ta ljubezen sploh ni tako v redu. A ko se ta trenutek oddalji, te prav ta ljubezen spet potegne vase …«
Zbirka Ljubezen – čudež duše in telesa, ki je opremljena s 100 zračnimi podobami akademske slikarke Metke Krašovec, je obraz mnogoterosti ljubezni v Zlobčevi ljubezenski poeziji. Ciril Zlobec velja za enega redkih pesnikov v srednjeevropskem prostoru, ki ljubezen opeva v njenih številnih izrazih – od igrive mladostniške do erotične in edinstvene ljubezni do žene, od ljubezni očeta do (umrlih) otrok do ljubezni do življenja, ljubezni do prijateljev. Prav na slednjo se je na dogodku v Konzorciju nežno spomnil. S pogledom pri gospe Pavček, gospe Menart, pri hčeri Kajetana Koviča, Nini Kovič, pa tudi pri gospe Minatti je povedal:
»S spominsko nežnostjo bi se rad zahvalil vsem gospem mojih prijateljev. To prijateljstvo je med najbolj dragocenimi doživetji v mojem življenju. Poznavalci literature dobro vedo, da mi štirje nismo bili nikoli enaki v poeziji, ampak smo se pa krasno dopolnjevali in nikoli nismo bili nevoščljivi drug drugemu, prej obratno. In kar je čudež božji – Menart je študiral te stvari –, smo edini primer v širšem evropskem prostoru, ko so štirje prijatelji, ki so skupaj začeli, na koncu vsi postali člani akademske ustanove, Slovenske akademije znanosti in umetnosti.«
Zgodba o legendarni zbirki Pesmi štirih, ki je izšla leta 1953, je tudi zgodba o nenavadnem prijateljstvu. »Včasih je zazvonil telefon. Na drugi strani me je pozdravil Tone (Pavček). Ja, kaj pa je, Tonček? sem ga vprašal. – Nič, nič, samo slišati sem te hotel.« Zaradi njihovega nastopa, ki je bil organiziran med dopoldansko in popoldansko delovno izmeno v tovarni, so zaustavili stroje; kot uglašen kvartet so namreč gostovali po vsej deželi, kjer so jih ljudje doživljali kot svoje pesnike. Z avtom Franceta Bevka, ki ga je ta dobil v dar od tedanje oblasti, so prečesali Slovenijo od vasi do vasi, mimogrede obiskali še katerega od Bevkovih številnih otrok in peli slovensko pesem v besedi poezije. Edinstveno sodelovanje, ki se danes nadaljuje s ponatisi, ki jih ne štejemo več, saj se zbirka Pesmi štirih neprestano ponatiskuje.
Trije od štirih so že odšli. Ciril Zlobec, najstarejši med njimi, pa je tu, da lahko pripoveduje: »Prav kmalu se mi je zgodilo, da sem postal neke vrste literarni pogrebnik; govoril sem na pogrebih Josipa Vidmarja, Bena Zupančiča in nekaterih drugih. Ko smo bili vsi štirje na enem od teh, mi Kovič pravi: Ti pa tako lepo govoriš, in čeprav si najstarejši, nas moraš vse preživeti, da nam boš lahko govoril na pogrebih.« Kajetanu Koviču je življenje to željo izpolnilo. »Imel sem to nesrečo v življenju, da sem najprej osirotel kot oče, izgubil sem najprej hčerko, potem sina, in vse tri najboljše prijatelje. Pa tudi nekaj drugih izjemnih prijateljev, ki bi zame naredili vse, predvsem v Italiji. Z odhodom slehernega od njih sem imel občutek, da je odšel tudi del mene, kot da je z vsako smrtjo prijatelja tudi mene manj … Hkrati pa me prežema velika hvaležnost, da mi je življenje dalo tako velika prijateljstva.«
foto: Mojca Hribar, Mladinska knjiga
Bolečina dvoedina in moja kratka večnost
Ob številnih smrtih, še najbolj ob smrti otrok, je ljubezen dvoedina postala tudi bolečina dvoedina. Ciril Zlobec pogostoma glasno pove, da bi ob smrti otrok znorel od bolečine, če ne bi imel poezije. »Literarni zgodovinar Boris Paternu me je ob izidu moje zbirke (op. Tiho romanje k zadnji pesmi) poklical in mi rekel nekaj, s čimer je zelo dobro opredelil mojo poezijo: Ne vem za pesnika, ki bi ga ljubezen tako utrudila in hkrati rešila. Prav ima – jaz sem se skozi poezijo dostikrat reševal. Takrat je bila poezija moja terapija. In s tem razkošje.« Zbirka Tiho romanje k zadnji pesmi je bila posvečena umrli Varji. Druga pesniška zbirka z naslovom Biti človek pa obuja dialog z umrlim sinom Jašo, prav tako pesnikom. »Iskal sem samotne kraje, tudi v gozdu, da sem se natulil, da sem to bolečino posvetil in da sta moja otroka, ki sta vsa še v meni, postala svetniški sin, svetniška hčerka. Zame kot agnostika sta to edina svetnika, ki ju brez pridržka priznavam, ju slavim in čutim v sebi.«
Ena od sintagem, ki jih neti Zlobčevo dolgo življenje, je tudi »moja kratka večnost«,hkrati tudi naslov njegove pesniške zbirke iz leta 1990. »Živim iz sebe in veliko sem razmišljal o tem, zakaj je ta pojem večnosti prisoten v toliko religijah. Od kod ta nagonski občutek večnosti v nas? Pomislil sem – kaj je merilo večnosti? Merilo je Bog, nima začetka nima konca … In zakaj človek tako rad pristaja na to večnost? Ker imamo nekaj božjega v sebi. Nihče med nami se ne spominja svojega rojstva, akta, ko je prišel iz materinega telesa jokajoč v ta svet, nihče se ne spominja svojega začetka. Kot nihče tudi ne more vedeti, kako je, ko si mrtev. Kot srčni bolnik sem občutil umiranje, ne pa smrti. V svojih občutenjih smo brez občutkov začetka in konca … Zato mislim, da je bil Bog ob tem, ko je Adama in Evo zaradi njunega greha izgnal iz raja in ju obsodil na smrtnost, prekrut, saj v njiju ob tem ni zatrl občutka večnosti. Tudi sam občutim to večnost, mojo kratko večnost.«
Še preden je Ciril Zlobec dopolnil 90 let, sem ga vprašala, ali meni, da človek lahko živi predolgo. »Da. In jaz se tega najbolj bojim. Meni je življenje veliko dalo, moram priznati, a tudi vse vzelo … Toda od vsega sem se vedno najbolj bal, in se še bojim, da bi zapadel v obdobje ustvarjalne tišine, ki jo jaz imenujem praznina. Mislim, da je za ustvarjalca najhujša smrt ta, ko živ doživlja svojo literarno smrt in se čuti praznega. Ko sem imel težave s srčno aritmijo in sem padel v nezavest, sem pomisli, da če pa zdaj umrem, ni pa to nič hudega. Zvečer sem še pisal, zdaj pa … A ni to lep prehod? Seveda se kasneje zaveš, da ti golo življenje pomeni toliko, kot si nikoli ne bi mislil, da ti pomeni.« In še: »Rad bi živel dolgo, a ne umrl kot starec, sem nekoč zapisal. Polovica tega se mi je že izpolnila – dolgo živim, a tisti drugi polovici se ne morem izogniti (smeh).«
Kadar gremo ponoči na sprehod po ulici in nam pride nasproti kakšen moški, že od daleč lepo viden – kajti ulica se vzpenja in sveti polna luna – ga ne bomo zgrabili, tudi če je slaboten in razcapan, tudi če kdo teče za njim in vpije, temveč ga bomo pustili oditi mimo.
Kajti zunaj je noč in nič ne moremo za to, da se ulica pred nami v mesečini vzpenja, povrhu je dvojici ta lov morda v zabavo, morda oba zasledujeta tretjega ali pa po nedolžnem zasledujejo prvega, morda bi drugi rad moril in bi bili sokrivci umora, ali pa ta dva morda sploh ne vesta drug za drugega in nemara le vsak od njiju na lastno pest hiti v svojo posteljo, morda sta mesečnika, morda ima prvi orožje.
In nenazadnje, ali ne smemo biti malce trudni, mar nismo spili dovolj vina? Veseli smo, da tudi drugega ne vidimo več.
