marec 2026 - AirBeletrina

Ilustracija: Špela Jedretič / Midjourney

Domov / Članki / 2026 / marec

Ritmično izostren, zadržan skalpel

V Beležnici, ki odpira zbirko Bližina na recept (Beletrina 2025) Helene Šuklje, se začne s ponavljajočim stavkom: »Ponoči sem ti nekaj povedala, nekaj sem izrekla zdržano, skoraj tipaje,« dokler se ne razpre – kot beležka, ki jo odpreš sredi noči in ugotoviš, da si vanjo že večkrat zapisal isto. Zgodba deluje kot uvertura, impresionistični entrée v pisateljičinem slogu – podobno glasbenim vilicam, ki bralce uglasijo s tekstom. Prva zgodba je torej intimen vstop, ki te počasi potegne noter in pripravi na ritem, kjer se bližina meri v odmerkih, kot pri receptu.

Ponavljanje stavka in njegovo nato razširjanje deluje na prvi pogled preprosto, skoraj dokumentarno, a hkrati ustvari dialoškost med pripovedovalko in bralcem, med zamolkom in izrečenim. Impresionistično lovi trenutek, priklicuje drugega, med drugim z odpiranjem motiva vode, ki obliva telo, in ustvarja občutek lebdenja. Pripoved je hkrati minimalistična; pripovedovalka čuječa, rahlo zadržana – na nas, ki jo prebiramo, je, da prepoznamo, čemu služijo te migetave slike, zgostitve in zračnost. Začetek tako navaja na atmosferskost, nelinearnost, mehča, utira pot in nas popelje v zadržan prostor noči.

Zgodba deluje kot uvertura, impresionistični entrée v pisateljičinem slogu – podobno glasbenim vilicam, ki bralce uglasijo s tekstom.

V Desverzatinibu Helena Šuklje stopi v stekleno kletko podjetja Vontismer, kjer Jorg, nekoč vodja predkliničnih raziskav, zdaj glavni koordinator onkoloških terapij in celičnih čudes, drži vajeti. Položaj ga dviga visoko, mu daje moč nad denarjem in usodami, kot bi recept za raka prelomil v dve polovici: eno za zdravljenje, drugo za nadzor. Podjetje kupuje manjša in jih gloda v svojo mrežo, preoblikuje se kot telo, ki menja kožo. Jorg in Zarja se v uvodnem prizoru pogovarjata o denarju – ona pravi, da v tej stvari med njima ne gre za denar; beseda obvisi med njima in zapolni prostor z neizrečenim. Helena Šuklje lovi razpoko med njima, kjer se bližina kuha na počasnem ognju, merjena v miligramih moči in tišine. Jorg se je očitno odločil, da bo živel sam, stran od družine, v prid podjetja, medtem ko se Zarja ob njegovi samovolji počuti izdano.

Prizor, ko ji skodelica zleti iz rok, je pomenljiv – v zadnjem hipu jo ujame. Gre za lovljenje ravnotežja: Zarja instinktivno drži nestabilnost zakona in osebnega življenja, čeprav ji roke drhtijo. V vlogo reševalke in negovalke je bolj ali manj potisnjena, saj ji Jorg prepusti breme skrbi za družino. To naredi z objektiviziranim jezikom, kar pomeni svojevrstno nasilje, izvajanje pasivne moči. Seveda Jorg Zarji ni povedal ničesar oprijemljivega o svojih načrtih, jo ni seznanjal s podrobnostmi. Politika varovanja informacij, pomisli Zarja. Ljudje na pozicijah moči ne govorijo veliko, toda ona ni njegova podrejena. Kaj jo potem zadržuje v zakonu?

Ljudje na pozicijah moči ne govorijo veliko, toda ona ni njegova podrejena. Kaj jo potem zadržuje v zakonu?

Prostor preplavi vonj po malih otrocih, »kot bi se nekje za obzorjem pekle palačinke in bi jih nevidna roka posipala z najrahlejšim prahom dišavnega sladkorja.« Razberemo, da Helena Šuklje natančno gradi psihologizacijo likov: ne gre le za Jorgov korporativni govor, ki razkriva njegovo notranjo sterilnost, pač pa za senzorične detajle, s katerimi pokaže Zarjino ujetost in vlogo vzdrževalke nekega stanja. Zgodbo gradi tudi s suspenzom – uvodni pogovor o denarju obvisi kot oblak, šele na koncu zalebdi vonj, ki naznanja, da Zarja ostaja, ker ne more drugače. Njena osamljenost, razočaranje imata globoko etično dimenzijo; čutimo njen brezup na robu znosnega in sprejemljivega.

Razberemo, da Helena Šuklje natančno gradi psihologizacijo likov: ne gre le za Jorgov korporativni govor, ki razkriva njegovo notranjo sterilnost, pač pa za senzorične detajle, s katerimi pokaže Zarjino ujetost in vlogo vzdrževalke nekega stanja.

Helena Šuklje torej gradi postopno, v plasteh. Ko pokaže na konflikt med sistemom in intimnim, kar je podobno tudi v zgodbi Mak, kjer pisateljica preusmeri pogled na sliko makov, podedovanih po prababici, ki Dunji na nek način reši življenje – postane jasno, kako natančno gradi knjigo. Medosebni odnosi so torzijsko jedro vseh dvanajstih zgodb, hkrati pa dobimo globoko analizo absurdnosti zdravstvenega sistema ali psiholoških profilov korporativnih vodij. Dunja najde sidro ne v drugem, ampak v svojih prednicah, ženskah, ki so, kot zapiše, pustile delček sebe v njej. Prizori so nabito polni, suspenz raste v vakumu čakanja, ki razkriva ranljivost, posebej ženskih junakinj v nezavidljivem položaju.

Atmosferska proza, zgrajena s pomočjo detajlov, kjer je bilo očitno opravljeno veliko raziskave, posebej o delovanju korporacij, se rada naslanja na medbesedilnost. Mestoma zaradi gostote pripovedi izgubimo tla pod nogami, a zaupamo pisateljici, da se bo s pomočjo vonjev, medumetnostnih navezav in poznavanja problematike dokopala do najglobljih eksistencialnih vdrtin. Zgodbe, kot je Led, so koherentne – in takšne so vse junakinje, ne glede na to, ali jih vidimo med pitjem čaja ali pa ljubezenskim prizorom – ohranjajo notranje dostojanstvo. Znašle so se v življenjski situaciji, ko premišljujejo, kako naprej, zelo pogosto so redkobesedne, zadržane, sledimo njihovemu notranjemu toku zavesti, in čeprav se na trenutke zdi, da bi ta knjiga lahko zanihala v roman, saj v sebi nosijo podobno držo, Helena Šuklje jasno sledi zgradbi kratke zgodbe.

Atmosferska proza, zgrajena s pomočjo detajlov, kjer je bilo očitno opravljeno veliko raziskave, posebej o delovanju korporacij, se rada naslanja na medbesedilnost.

Da nam na trenutke spodmakne tla in da vsaka zgodba deluje kot koncentrat, kapsula, ki pa vseeno resonira s knjigo kot celoto, nas spomni na posebno čuteč pristop do jezika. Pisateljica je večkrat omenila, da je obiskovala delavnice kreativnega pisanja pri Vladu Žabotu, kjer se je priučila ne samo gradnje napetosti ali poustvarjanja etičnih dilem, ampak predvsem tega, kako z jezikom zajeti bistvo. Impresionistični slog, ki bi zlahka zapadel v dekadentnost, posebej pri opisih višjega srednjega sloja, kot so vodje korporacij, postaja v njenih rokah zadržan skalpel, ritmično izostren. V Bližini na recept je vsak stavek skrbno premišljen, prehodi med izrečenim in zamolčanim natančno ukalibrirani, kar je še posebej lepo razvidno v prizorih ljubljenja, kot v zgodbi Popek, ko ni toliko pomemben trenutek, kako se ljubimca ljubita, ampak v katerem trenutku se njuna pogleda ujameta. Ne gre torej toliko za opisovanje, pač pa bolj za sugestijo skozi detajl, pri kateri pušča prostor tudi za bralčevo investicijo.

Jezik torej ni dekorativen, pač pa ekonomičen. Gradi svet vsakega junaka posebej in odraža ne samo njegov notranji svet, ampak tudi družbeni položaj – nezanemarljiva kvaliteta te knjige. In tudi ko pisateljica izzumlja nove besede, jih ne ustvarja iz samonamenskosti, pač pa išče optimalno lego jezika. V zgodbi Casanova spremljamo Aleksandra, spet na vodstvenem položaju, ki si avtomobile kupuje kot nove čevlje in ve, kaj hoče. Razkriva se notranji ustroj korporacij in njihova podpora umetnosti (ne pa umetnikov?), obenem pa je jasno, da se vodstveni kadri soočajo z eksistenčnimi krizami. Moški, kot jih popisuje Helena Šuklje so močni le navzven, dejansko pa jih premetava. Ljubljanski srednji razred opisuje s toplo, nevsiljivo ironijo – ni cinična, ampak nežno-humorno opazuje človeške slabosti. Njen intimizem je bolj na strani žensk, a oboje opazuje z globoko empatijo.

Impresionistični slog, ki bi zlahka zapadel v dekadentnost, posebej pri opisih višjega srednjega sloja, kot so vodje korporacij, postaja v njenih rokah zadržan skalpel, ritmično izostren.

Če se od Žabota – po katerem je pisateljica povzela medbesedilnost in raziskovalni pristop (le da gre pri njej v smeri korporative in medicine) -, pa verjetno tudi ohranjanje dostojanstva v absurdnih situacijah, kjer bližina pomeni iskanje krhkega ravnotežja, razgledam še drugam, potem je jasno, da ima marsikaj skupnega z Žarkom Petanom. Predvsem v ironični distanci do sistemov, a z znanstveno ostrino. V svetovnem merilu spominja na Raymonda Carverja (koncentrirane kapsule odnosov, suspenz tišine) in Lydio Davis (tok zavesti, notranji monolog junakinj brez sentimentalnih registrov). Pisateljica je mojstrica mejnih stanj – med sanjami in budnostjo (Apoksiomen), in popisovanja sveta, ki se razpušča v nič. To je bilo precej simptomatično v času epidemije, ki jo v zbirki popisuje natančno, čeprav časovno ni omejeno.

Ena najbolj izstopajočih zgodb v tej zbirki je zagotovo Senca. Čeprav zadnje tri zgodbe izstopajo predvsem po avtobiografskem tonu, je zgodba o Gizele Šuklje, prvi Plečnikovi diplomantki, posebna zaradi skoraj obrata v preteklost. Helena Šuklje je vzela realno osebnost in jo literarno predelala. Vidi jo na sprehodu, ko dojame, da so se njene možnosti iztekle in je stopila v zanko. Psihologizacija lika sledi liniji zbirke; ne gre le za ranljivost, redkobesednost ali nihajoči tok zavesti, med željo in družbeno danostjo, pač pa za dediščino. Preteklost teh žensk je omogočila našo današnjost. Zbirka je tudi hommage tej in vsem drugim ženskam, ki so se skušale iztrgati svojim vlogam. Zato ni mogoče reči, da nosi feministični podton, a je vsekakor uspel poskus, sploh za prvenec, vračanja literaturi njenega bistva: lovljenja realnih fragmentov, premišljevanje, urjenja v slogu, odstiranja svetov, izsanjanje, in ustvarjanje avtonomnega sveta. Ta je, med drugim z medumetnostnimi in medbesedilnimi navezavami, še vedno poln pomena.

Kolaž: Hanna Juta Kozar / Foto vir: pexels

Domov / Članki / 2026 / marec

Gozd iz papirja

Tom Veber

O avtorju
Članki
Podkasti

Drugi teden v Milhacu se je začel z mislijo, ki se je vračala kot slaba navada: ali se splača vlagati v odnose z ljudmi, za katere skoraj zagotovo vem, da jih po tem mesecu nikoli več ne bom videl? To vprašanje sem nosil v žepu kot majhno kamnito figuro, ki jo človek stiska med prsti, ne da bi se je zares zavedal. Na mladinskih izmenjavah in treningih je ta dilema nekaj običajnega, skoraj banalnega: začasne skupnosti, začasne vezi, začasna odprtost. A ravno ta začasnost se včasih zdi bolj pristna od vsega stalnega in dolgoročnega.

Ko sem skupaj z Elis in Marcelom pripravljal prostor za naslednjo aktivnost, sem se nenadoma zavedel, da je morda prav v teh vezeh, z odmerjeno količino časa, nekaj posebnega. V tej minljivosti je bila neka iskrenost, ki je nisem pričakoval.

Po drugi strani pa je bila prav iskrenost tista, ki mi je ves ta čas povzročala precejšnje težave. Na začetku se mi je zdelo, kot da sem se znašel v skupini razpuščenih hipijev, ki so pozabili, da lahko včasih kako stvar obdržiš tudi zase. Ko so brez zadržkov govorili o svojih občutkih in precej intimnih in kočljivih situacijah, sem se počutil nekako odrinjenega. A niso bili oni tisti, ki bi me izključevali — sam sem se umikal zaradi svojih zakoreninjenih predsodkov, kapric in strahov. Ta nenadzorovana iskrenost, se mi je sprva zdela kot poza — upor proti vsakršni cenzuri, všečnosti in želji po ugajanju.

Šele čez čas sem ugotovil, da to ni nek performans ali poskus izumljanja nove identitete, temveč njihova iskrena oblika bivanja in izražanja. Če sem sam že od malih nog zbiral različne maske in obrambne mehanizme, so se oni urili v tem, kako le te ozavestiti in jih odložiti. In šele ko sem to doumel, sem se začel spraševati o lastni avtentičnosti, o tem, če živim zase ali za koga drugega.

Ko sem skupaj z Elis in Marcelom pripravljal prostor za naslednjo aktivnost, sem se nenadoma zavedel, da je morda prav v teh vezeh, z odmerjeno količino časa, nekaj posebnega.

S tem vprašanjem sem se veliko ukvarjal v tem času. In seveda — življenje ima smisel za humor. Na nek oblačen torek smo se odpravili na sprehod po okoliških hribih z avtohtonim Gourdončanom Juan Michelom, ki naj bi razkril skrivnosti in zanimivosti tega zaspanega francoskega kraja. Krasna ideja – slaba izvedba. Kratek potep se je prevesil v nekaj urno brezciljno romanje pri minus dveh stopinjah, dejstvo, da sem nekaj dni prej zbolel, je celotno aktivnost (vsaj zame) samo še poslabšalo. Namesto da bi sprehod prestavili na kak toplejši dan ali ga poskusili izvesti čim hitreje, smo se ustavljali pri vsaki tretji hruški (smreki) in poslušali Juan Michela in njegove nacionalistične pripovedke o francoskem filmu, da imajo v Franciji zmeraj več problemov s priseljenci in kako se je v življenju potrebno držati dobrih starih načel, da človek ostane pri zdravi pameti.

Ko smo prispeli na eno izmed zasneženih jas, nas je voditeljica programa pozvala, da se razgledamo po prostoru, poskusimo vzpostaviti stik z naravo, za tem izkopljemo majhno luknjo in v njo položimo list papirja in vse skupaj spet pokrijemo. Kljub temu, da moji premraženi prsti niso bili niti najmanj navdušeni nad predstavljeno idejo in da se mi ta hippy ritual ni zdel najbolj ekološki, sem upošteval njena navodila. Napisal sem pesem (kaj pa drugega) in jo zakopal pod korenine nekega starega drevesa. Dolgo sem potem razmišljam o tistem listu papirja, kako bi naj bil cel ‘point’ tega treninga, da se poslušamo, kultiviramo prepoznavanje svojih čustev in potreb, jaz pa sem spet naredil tisto, kar vedno naredim: ignoriral notranji glas, da ne bi koga spravil v slabo voljo. In potem sem si predstavljal, kako bi izgledal gozd, če bi vsak teden dvajset ljudi, ki se želi povezati z naravo zakopalo svoja sporočila v zemljo. Nastal bi papirnat gozd, poln paradoksov.

Kljub temu, da moji premraženi prsti niso bili niti najmanj navdušeni nad predstavljeno idejo in da se mi ta hippy ritual ni zdel najbolj ekološki, sem upošteval njena navodila.

Ta teden je bil precej težaven. Še zmeraj se nisem čisto sprijaznil z idejo sobivanja z dvajsetimi osebami, veliko metod dela mi ni bilo blizu — igralske vaje so se mi zdele nedodelane in brezciljne, navodila pa pogosto precej nejasna. Obe mladinski delavki sta imeli težave z angleščino, kar je bilo simpatično le prvih deset minut treninga, potem je postalo zmeraj bolj izčrpavajoče.

Velikokrat sem se vprašal: kako zaupati procesu, če mu ne zaupaš?
In odgovor me je pričakal ob spoznanju, da imam precej težav z nadzorom in potrebo po tem, da moram vse vedeti in razumeti cel čas nekega procesa.

To sem občutil tudi pri timskem delu — pri skupinskem postavljanju muzeja čustev, pri sestavljanju kolažev, pri impro vajah. Moja prva reakcija je bila skoraj vedno ista: ideja, ki jo imam, je dobra. Moja. Zakaj bi jo torej hotel spreminjati? Zakaj bi se odrekel lastnemu mnenju?

Sčasoma pa sem začel opažati, da me ta vzorec spremlja že nekaj časa — tudi pri literarnem ustvarjanju, posebej v odnosu z uredniki, ko moram kdaj na primer spustiti svojo najljubšo domislico, ker v resnici ne služi razvoju in gradnji besedila. In ob tem sem se prvič spotaknil ob spoznanje, zakaj mi je skupinsko delo tako zelo neprijetno: ker razgalja mojo nezmožnost opuščanja idej in razkriva moje krčevito oklepanje lastne resnice.

V tem razmisleku se mi je utrnila tudi pesem, ki sem jo nosil v sebi že več dni:

Zmeraj znova
v neprijetne situacije
zmeraj znova
tja kjer peče in skeli
zmeraj tja
kjer je nevarno
in je težko dihati

zmeraj znova
gledati strahu direktno v oči
a boš ti mene
ali jaz tebe?

ne moreva bivati oba
v tem prostoru
nekdo se more ukloniti

v negotovosti
je živost
točno tam
v vrzeli med svetovi

ko misliš
da te bo pogoltnilo
tam je življenje
tam se zmeraj znova najdeš.

Velikokrat sem se vprašal: kako zaupati procesu, če mu ne zaupaš?

Ta teden je bil zame točno to – vrzel med svetovi. Nekaj med nelagodjem in radovednostjo. Med odporom in sprejemanjem.

Pred odhodom v Francijo sem razmišljal, kako sem nekoč veliko plesal. Gib je bil pomemben del mojega umetniškega izraza, prostor spontanosti. Pravzaprav se ne morem spomniti kaj je bil tisti glavni razlog, da v zadnjih letih plešem samo še z besedami. Kakorkoli, ko nam je bilo sporočeno, da bomo pričeli raziskovati metodo 5 ritmov, je moje telo napolnila radost. In nek skoraj pozabljen občutek svobode je začel prihajati na površje.

5 ritmov je praksa, ki od človeka zahteva prisotnost. Gib vodi telo in ne glava. Je meditacija v gibanju, ki temelji na načelu, da usklajeno telesno premikanje vpliva na vitalno energijo, čustva, racionalni um in duhovne razsežnosti človeka. Metodo je zasnovala Gabrielle Roth (ZDA), ki je v svojem dolgoletnem poklicnem delu z različnimi skupinami ljudi prepoznala pet značilnih načinov gibanja. Poimenovala jih je pet ritmov: tekoči ritem (Flowing), stakato (Staccato), kaos (Chaos), lirični ritem (Lyrical) in globoka tišina (Stillness). Na fizičnem nivoju metoda povečuje telesno gibljivost, uravnava metabolizem in odpravlja mišične zakrčenosti, ki so posledica stresnih dejavnikov, ter prispeva k stabilnemu zdravju. Na psihološki ravni omogoča ozaveščanje in kreativno izražanje čustev ter prepoznavanje vzorcev obnašanja. V duhovnem smislu pa praksa petih ritmov zmanjšuje temeljni razkol sodobne civilizacije – navidezno ločenost telesa in duha.

In v tistem, čisto svojem, neobremenjen gibanju sem ugotovil da še znam plesati, še znam migati (sploh z boki), še znam biti prisoten sam s sabo, brez predsodkov in sodb.

To so bili dnevi polni kontrastov. Neudobja. Topline. Razdalj. Nenadnih bližin. Vprašanj, na katera si še nisem znal ali upal odgovoriti. In predvsem občutka, da se človek včasih najde točno tam, kjer je mislil, da se bo izgubil.

Ko sem v naši majhni kuhinji opazoval kako drugi režejo zelenjavo ali se tiho smejijo nesmiselnim šalam, sem pomislil, da so morda prav začasne skupnosti najbolj iskrena in organska oblika bivanja. Ker so odnosi, v katere vstopamo, kratkotrajni, odpade potreba po pretvarjanju. Prav zato — v svoji minljivosti — postanejo nenavadno jasni in iskreni.

Po povratku v Maribor, verjetno teh ljudi zelo dolgo ne bom pogrešal, kljub temu da se mi v tem hipu zdijo tako zelo moji in nenadomestljivi. Morda se kdaj povežemo prav zato, ker vemo, da se bomo razšli. V tej kratkotrajnosti je nekaj toplega, nekaj pristnega, nekaj, kar se dogaja samo enkrat — in nikoli več.

Francija izobraževanje kolumna potovanje

Ilustracija: Špela Jedretič

Domov / Članki / 2026 / marec

Priti na obisk na razstavo

Manca Tea Devetak

O avtorju
Članki
Podkasti

Razstava, ki ne spi. Ki obstaja le za razmeroma kratkih 96 ur, a je hkrati ves čas svojega obstoja na voljo obiskovalcu. Tudi ob vseh urah noči.

Razstava, na kateri na otvoritvi, namesto da bi si v kotu neke galerije privoščil kozarec vina, sloniš na kuhinjskem pultu, si v stiroporast kozarček natakaš Prosecco in pomakaš grisine v humus ter se pogovarjaš s popolnimi neznanci.

Razstava na katero lahko naslednje dopoldne prideš na kavo, ki ti jo natoči kar eden izmed članov kolektiva in ob klepetu še za eno uro obsediš na kavču.

Na kateri vprašaš, če imajo morda kakšne copate, ker ti postane neudobno, da vstopaš v čevljih. (in copate tudi dobiš)

Mostiček je sicer kolektiv mladih posameznikov s področij arhitekture in industrijskega oblikovanja. Na profilih kolektiva na družbenih omrežjih se programsko zavezujejo netipični rabi prostorov, ustvarjanju priložnosti za mlade umetnike in povezovanje v odprto kulturno-umetniško skupnost. Slednji dve načeli udejanjajo predvsem tako, da se njihove razstave začnejo z open-call pozivi umetnikom, ki bi si želeli razstavljati na njihovih dogodkih. Z delovanjem so začeli skoraj natanko dve leti nazaj. Začeli so s fotografsko razstavo v privatnem stanovanju, druga edicija je bila umeščena v študentski dom Akademski kolegij, s tretjo pa so začeli z raziskovanjem novih, kot sami napovedujejo tudi netipičnih, prostorov razstavljanja, čemur ostajajo zvesti tudi v četrti razstavi, saj so jo lokacijsko razširili na tri ljubljanska stanovanja različnih gostiteljev, v katerih so se zgodili enkratni dogodki.

Njihov način nagovora publike je zaznamovan s sproščenostjo in igrivo kreativnostjo, kar se zdi kot avtentičen izraz duha kolektiva in njihovega gostoljubnega načina vzpostavljanja stika z obiskovalcem razstave – od nekako otroškega stila ilustracij, ki so si jih izbrali za promocijske materiale Razstave 4 in ki spominjajo recimo na risbo, ki bi jo našli obešeno na hladilniku naše mame ali babice, do tega da je mimoidoče k obisku razstave vabil kar napis iz modrega lepilnega traku na pločniku pred vhodom hiše.

Četrta razstava kolektiva Mostiček je bila zavezana sloganu »Razstava, ki ne spi«, od otvoritve v ponedeljek 2. marca do poldneva petka 6. marca je bila namreč na ogled neprenehoma, člani kolektiva pa so bili ves čas odprtja na njej tudi prisotni. Razstavo so namreč postavili kar v stanovanjski hiši na Emonski cesti 25 v Ljubljani, ki se sicer oddaja za kratkotrajni najem – tako je do bivanja v teh prostorih prišel tudi kolektiv Mostiček.

Za razstavni prostor si torej tokrat vzamejo – spet tudi programsko napovejo in si jemljejo za osrednji interes, na katerega se njihova praksa nanaša – presečišče privatnega doma in umetniškega prizorišča. Umetniška dela so bila namreč umeščena neposredno v bivalne prostore stanovanja, obiskovalec se je z njimi srečeval dobesedno od trenutka, ko je prestopil prag, saj se je razstava začela že na omarici tik ob vhodnih vratih, kamor bi stanovalec, recimo, odložil ključe in drugo naključno vsebino svojih žepov, pa vse do spalnic, jedilne mize in celo sanitarij. Umestitev del v prostor pa deluje nekako spretno intuitivno, saj ta »sostanujejo« v sožitju med seboj in s predobstoječim pohištvom ali celo kakšno sliko na stenah.

Pri tem je zanimiva tudi odprtost za različne medije; razstavljena dela se gibajo namreč v celem spektru od tistih, ki so v dokaj klasičnem galerijskem kodu – obešena na steno in opremljena z imenom avtorja in naslovom dela -, do instalacij ali celo interaktivnih del, ki stopajo v drznejšo interakcijo z danim prostorom. Nekatera naslavljajo takšna ali drugačna prostorska vprašanja, spet druga pa ne, vendar to ne vpliva na legitimnost umestitve del v kontekst razstave. Ključna je namreč avra, ki jo ustvarja prostor; precizno zastavljena dramaturgija dozdevno naključnih srečanj z umetninami, ki v sopostavitvi delujejo avtonomno, a vseeno simbiotično, kar podkrepi tudi dejstvo, da si razstava svoje ambientalne specifike ne jemlje za prestrogo tematsko vodilo, ko pride do izbora del, pač pa prostor le dodatno oblikuje izkušnjo obiskovalčevega srečanja z njimi. Prostor deluje kot sproščeno povabilo k radovednosti in vzpostavljanju osebnega stika v umetnino, dovoljuje vstop v njen mikrokozmos, začasno domovanje, ki vabi k temu, da se v njem dalj časa zadrži.

Razstava je osrediščena na mlade umetnice_ke, specifično tiste, ki so še udeleženi v študijskem procesu, saj so napovedali, da bodo na razstavi na ogled študijska dela kot rezultat vsaj enosemestrskega raziskovanja, ki pa imajo pogosto kratko življenjsko dobo razstavljanja njihov eksistenčni status se preobrazi, da postanejo zgolj, kakor zapišejo člani kolektiva, »miljniki na poti do ‘izobrazbe’«. Umetniki, ki so prispevali svoje dela, so: Ana Samarin, Anja Kočar, Ariana Andoljšek, Bogdan Tašković Nikolić, Brina Lekše, Hristijan Nashulovski, Izabela Štajer, Kalina Naskovski Perne, Kara Marušič, Katarina Snoj, Kristian Župan, Lan Dvornik, Lara Pavčnik, Marko Morales Kalamar, Matic Moškon, Mia Zaletel, Neža Turšič Šibenik, Nika Jurkovič, Nina Munih, Sara Stevanović, Sašo Jakob, Sofija Roksandić, Špela Novak in Tara Rubinić.

To, da so člani kolektiva ves čas razstave bivali v stanovanju, v katerem je razstava stala, pa je več kot le produkcijska okoliščina, ki omogoča 24-urni delavnik odprtja razstave. Ta odločitev za dobesedno sobivanje z umetnostjo, da spijo v razstavnih prostorih in jedo skupne obroke za mizo, na kateri so postavljena umetniška dela, namreč postane performativna dejavnost, del razstavnega programa z enakovredno težo ostalim vizualnim delom. V program so bili namreč poleg pričakovanih mejnikov, kot je ura otvoritve razstave, umeščeni tudi mikro privatni momenti kot so: »Gal gre lulat«, »Tilen je zajtrk«, »Saša spi« ali »Iza si striže frfru«. Ti nezrežirani dogodki, ki so na program umeščeni bolj kot možne vinjete z vsakdanjega življenja, pa razstavljenim delom ne jemljejo gledalske pozornosti, temveč so priložnost za razplastenje in obogatitev obiskovalčeve izkušnje. Skoznje je namreč praktično nezavedno pozvan v neformalno participacijo z razstavo ali pa spodbujen k večkratnem vračanju, saj zbujajo radovednost, ali se bodo vsi na program uvrščeni trenutki res zgodili ob napovedanem času.

Ob-razstavni program pa je poleg naključnih vsakdanjih fragmentov iz življenja članov kolektiva vključeval tudi bolj klasične oblike spremljevalnih aktivnosti, iz katerih pa gre jasno razbrati, da v kolektivu skozi različne moduse stika z občinstvom želijo angažirano naslavljati nekatere konkretne družbene realnosti. Obiskovalci so se lahko udeležili več kav s kolektivom, ki so vključevale branje poezije iz aktualnih slovenskih pesniških zbirk. Da njihov minljivi eksistenčni status v najetem stanovanju ni ostal nenaslovljen, so organizirali pogovor na temo bivanja, v katerem so sodelovali, Bad bad artist, ki se ukvarja s simbolnim pomenom umetniških prostorov, Lenart Kokalj, predstavnik Akademskega kolegija in upravnica njihovega Airbnb-ja, Anja Gea. Še en pogovor, v katerem so sodelovali, SOHA, Mangoton in Mostiček, je obdelal tematiko samozaložništva. Na filmskem večeru pa so predvajali film Želve znajo leteti (2004, rež. Bahman Ghobadi), brezkompromisen prikaz posledic vojne na življenjih otrok na meji med Irakom in Turčijo.

Kot že omenjeno se v odnosu do razstavne lokacije znajdemo nekje vmes, saj vseeno ne gre za privaten dom, ampak stanovanje najeto na Airbnb-ju, ki ga zaradi tega do neke mere zaznamuje specifičen dekor, arhitektura in vzdušje, vendar vseeno evocira občutke domačnosti, ti pa se tekom tedna, ko se tudi kolektiv v hišo vedno bolj udomačuje, še krepijo. Svoj začasni bivalni status pa razstava naslavlja tako na makro, skozi že omenjeni pogovor, kakor na mikro nivoju, saj v program vključi dogodek oddaje ključa. Zgodovina razstavljanja v privatnih stanovanjih sicer sega že nekam v sedemdeseta leta, prav tako pa to ni prva razstava, ki bi se lotevala tematike kratkočasnega najema, to si niti ne prizadeva biti, pač pa je njena unikatna kvaliteta organskost in sproščenost v sobivanju vizualne umetnosti, performativnosti in družbene angažiranosti ter svež pristop k aktivnemu ustvarjanju skupnosti, ki se ustvarja na več nivojih, najprej na ravni samega kolektiva, ki s sostanovanjem preizkuša ultimativno raven medsebojnega sodelovanja, nato med mlado generacijo umetnikov in nenazadnje med vsemi prej naštetimi in obiskovalci.

Kolektiv je pravzaprav dajal vtis, da so odprti za vse, s čimer jih ta izkušnja navdahne, in razstavo v najširšem smislu vzeti kot živo organsko tvorbo z večjimi potencialnostmi kot jih lahko programsko napovedo, saj se te lahko izpolnijo šele s časom preživetim v prostoru samem. Razstava ki diha in se dovoli sokreirati, obstajati kot fleksibilen dogodek v trajanju, ki omogoča drugačno srečanje z umetniškimi deli – namesto hipnega spektatorja obiskovalca postavi v vlogo gosta.

happening Mostiček kolektiv razstava

Ilustracija: Špela Jedretič / Midjourney

Domov / Članki / 2026 / marec

Čudež bivanja v drobni poeziji

Diana Pungeršič

O avtorju
Članki
Podkasti

Verjetno bi zadeli in obenem zgrešili, če zapišemo, da je pesnica Mary Oliver (1935–2019) nekakšna ameriška različica naše Neže Maurer (1930–2025). Zadeli zato, ker njuno poezijo, ki teži k preprostosti in razumljivosti, nedvomno druži velika priljubljenost med najširšim bralstvom, skupna jima je tudi ustvarjalna zavezanost naravi, lepoti, dobremu, ljubezni, vsemu, kar človeka razpira in mehča. Zgrešili pa, ker so razlike seveda v podrobnostih, ameriška pesnica je doživela veliko večje strokovno priznanje, leta 1984 je denimo za zbirko Ameriška prvinskost/American primitive prejela Pulitzerjevo nagrado, leta 1994 pa za Nove in izbrane pesmi/New and Selected poems državno nagrado za književnost (National Book Award), gre za svetovno prepoznavno pesniško ime in tudi odkrito lezbično avtorico.

Poezijo Mary Oliver imamo bralci in bralke privilegij brati v slovenščini vsaj od leta 2016, ko je v zbirki Nova lirika v prevodu Tanje Ahlin izšel izbor z naslovom Zakaj se zbujam zgodaj. Po desetih letih pri isti založbi v isti zbirki v branje dobivamo še dve njeni integralni zbirki, njeno sploh zadnjo z naslovom Sreča (Felicity, 2015) in predzadnjo Tisoč juter (A Thousand Mornings, 2012). Za oba prevoda in spremno besedilo je tokrat poskrbela Jana Unuk.

Mary Oliver: Tisoč juter. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026. Prevedla in spremno besedo napisala Jana Unuk.

Kot lahko zaslutimo že iz naslovov, obe knjigi preveva za pesnico značilna vedrina, neskaljeno navdušenje nad čudežem obstoja in oblikami življenja, zlasti tistimi, ki se razodevajo v naravi, avtoričini največji življenjski oziroma ustvarjalni zaveznici. Do nje pesnica goji svojstven, prvobiten odnos, od narave se ne počuti odtujena, ne demonizira je, ne poveličuje, ne ponižuje, predvsem se čuti del nje in je z njo v nenehnem dialogu. Pomeni ji zatočišče pred navalom misli, racionalnostjo, je prostor ustvarjalne kontemplacije, molitve, višje resnice, v njej najde vir večnega navdiha, tudi za mistično in presežno. »Vsak dan še vedno iščem Boga / in ga še vedno najdevam povsod, / v prahu, v cvetličnih gredah. / Vsekakor v oceanih, / v otokih, ki se rišejo v daljavi /…/,« beremo v pesmi O potovanju v lepe kraje.

Verjetno bi zadeli in obenem zgrešili, če zapišemo, da je pesnica Mary Oliver (1935–2019) nekakšna ameriška različica naše Neže Maurer (1930–2025).

Literarna veda jo uvršča med osrednje pesnike narave, v njeni poetiki odkriva sledi transcendentalistov, kot sta Henry David Thoreau (1817–1862) in Ralph Waldo Emerson (1803–1882), zlasti v pogledu na naravo kot poti v duhovno življenje, očitne so sorodnosti s poezijo Walta Whitmana (1819–1892), ki je ob že omenjenem R. W. Emersonu, Rumiju, Hafizu ter romantičnih pesnikih P. B. Shelleyu in J. Keatsu med njenimi najljubšimi poeti, z Emily Dickinson (1830–1886) pa jo druži nekakšna notranja zbranost in zjedrenost pesniškega izraza. Povsem na začetku pa vendarle stoji poezija Edne St. Vincent Millay (1892–1950). Oliver je to pesnico narave in prav tako lezbično avtorico prebirala v mladosti in se nad njo tako navdušila, da se je potem, ko je navezala stik s pesničino sestro Normo Millay, celo preselila na njen dom v Austerlitzu in tam nekaj let pomagala urejati pesničino zapuščino. Kasneje, ko se je zaradi študija sicer že odselila, je prav tam spoznala svojo življenjsko sopotnico, fotografinjo Molly Malone Cook (1925–2005), ki postane njena navdihovalka in predvsem učiteljica pozornosti, kot je poudarjeno tudi v spremni besedi:

»O mojem pisanju pogosto pravijo, da poudarjam pojem pozornosti. To se je začelo dokaj preprosto: ko sem videla, da detel leti zelo drugače od lastovke, ki se igra v zlatem zraku poletja. Uživala sem v tem, da sem opažala takšne stvari, to je bil dober prvi korak. Toda pozneje, ko sem opazovala M., kadar je fotografirala, in ko sem jo opazovala v temnici, in nič manj, ko sem opazovala njeno intenzivnost in odkritost v odnosih s prijatelji, pa tudi z neznanci, me je to naučilo, za kaj gre pri pravi pozornosti. Pozornost brez čustev, sem začenjala razumevati, je zgolj poročilo. Odprtost – empatija – je nujna, če naj pozornost kaj pomeni (…) Bila sem željna nasloviti svet besed – nasloviti svet z besedami. Potem mi je M. vcepila to globljo raven gledanja in dela, vpogleda skozi nebesne vidne stvari v nebesne nevidne stvari.«

Odlomek iz knjige Najin svet (Our world, 2007).

Zbranost, pronicljivo prisluškovanje, opazovanje, temeljna zmožnost zaznavanja oziroma odpiranja čutov za različne registre bivanja se zdi nasploh predpogoj ustvarjanja, a pri Mary Oliver ima še prav specifično vlogo, namreč gre za bivanjsko disciplino – usmerjanje pozornosti, fokusiranja na bistveno, ki je pri pesnici vedno znova preprostost življenja. Takšna skrajna in, kot sama večkrat poudarja, zavestna nastavitev, ki vselej išče esenco biti, s tem pa njeno inherentno lepoto, seveda diši po naivnosti in kar kliče k bralskemu ciničnemu odzivanju, češ svet pač ni tak in opevati le eno (svetlo) plat, ko nam vendar ves čas preti ali celo vlada zlo, je neodgovorno, nepošteno. Pesnica, ki v sklepnih letih svojega življenja zjedri bivanjsko modrost, odgovarja s pesmijo:

Svet, v katerem živim

Nisem marala živeti,

zaklenjena v urejeno hišo

razlogov in dokazov.

Svet, v katerem živim in verjamem vanj,

je širnejši od tega. Sicer pa,

kaj je narobe z Mogoče?

Ne boste verjeli, kaj sem enkrat

ali dvakrat videla. Samo to

vam bom rekla:

le če so angeli v vaši glavi, boste

kdaj morebiti kakšnega uzrli.

Mary Oliver s sleherno pesmijo odpira poti v novo doživljanje, kajti kot se glasi naslov ene od pesmi iz zbirke Sreča »/n/ič ni tako majhno, da se ne bi spraševali o njem«, neposredno vabi k razširjanju domišljije, zmožnosti predstavljati si tudi nemogoče. To je proaktivna drža, lahko bi celo rekli njen aktivizem za boljši svet, ki se je preobrazil v ustvarjalno držo in pesniški credo. Slikovito ga približa v intervjuju, katerega odlomek prav tako najdemo v spremni besedi. V njem odgovarja na vprašanje, zakaj kot pesnica narave denimo izrecneje ne obravnava ekoloških tem, temveč raje slavi njeno čudežnost. »Seveda, stanje okolja me zelo skrbi, kakor vse ljudi pri zdravi pameti. Dejansko me spravlja v smrtni strah, kako izčrpavamo ta dar, ta svet. Vendar menim, da več muh ujameš z medom kot s kisom, zato upam, da bom ‘prebudila’ bralce, če jih bom spominjala na zemljo-dar (…).«

Pesem o edinem svetu

Danes zjutraj

je lepa bela čaplja

jadrala nad vodo

in nato v nebo tega

edinega sveta

ki mu pripadamo vsi

kjer je vse

prej ali slej

del vsega drugega

in ob tej misli sem se še sama

za kratek čas

počutila kar lépo.

Pesnica se, če natančno beremo njeno poezijo in navsezadnje samo malo pokukamo v njen življenjepis, zla sveta dobro zaveda, navsezadnje ga je neposredno okusila; disfunkcionalna družina in spolna zloraba v otroštvu – v zbirki Tisoč juter je temu obdobju svojega življenja posvetila lapidaren, a izpovedno silovit pesemski cikel Bz, bz –, je bržčas prav tisti substrat, iz ali zaradi katerega je stkala tako neomajno zavezanost vsemu, ki nas dviga, poživlja, navdihuje, vzgiba, pomirja, tolaži, greje, nasmeje, razneži ali spodbode k delovanju, norčavosti, divjosti, kakor beremo denimo v pesmih Zelena, zelena je hiša moje sestre ali Cobb Creek. In možnosti takšnih odprtih razgledov so po njenem najširše in najlažje dostopne prav v naravi.

Zbirka Tisoč juter se tako zdi en sam prikaz tega živahnega, poživljajočega pogovora med opazovalko-izpovedovalko in ravnodušno floro oziroma favno, ki si v nasprotju z razmišljujočim (in zato nesrečnim?) človekom ne beli glave s težkimi mislimi, temveč preprosto je. In prav takšno, tudi z vzhodno filozofijo in njenimi verskimi tradicijami navdahnjeno čuječno držo pri ustvarjanju neguje Oliver; ne skuša fascinirati z zapletenimi metaforami, bogato zvočnostjo, s presežkom pretežkih besed, niti ne nujno s poantiranostjo, samo nežno vabi, da se ustavimo in postojimo v običajnosti in vsakdanjosti (divjine). Za sodobnega zahodnega človeka, ki ga fascinirajo teatri informacij, dejansko radikalna gesta in določeno tveganje, da bo neznatna pesem spregledana, kot mravlja, ki smo jo pohodili, ali preslišana kot drozg v žarečih gozdovih, vendar se prav to zdi tudi njeno glavno gibalo – prestavljanje fokusa in opozarjanje na vse, kjer se še utegne zgoditi čudež, razodeti presežno. Ne gre pozabiti, da se pesem Mary Oliver nenehno razpira tudi v duhovne sfere, vendar ne v okviru kakšne uradne religije, čeprav Boga zapisuje z veliko začetnico. Vztrajna vprašanja, kako preprosto biti, kako ljubiti, kako živeti, kako moliti in se presegati, ki stojijo v izhodišču te poezije, vselej dobijo odgovor v pozornosti do narave. Ta pa je zakodiran, zagoneten ali mističen le toliko, kolikor je za bralko, bralca mistično pero modre čaplje, ljubezen psa ali čričkovo petje.

Vztrajna vprašanja, kako preprosto biti, kako ljubiti, kako živeti, kako moliti in se presegati, ki stojijo v izhodišču te poezije, vselej dobijo odgovor v pozornosti do narave.

Pesmi vsakič znova osupnejo s svojim skromnim izhodiščem, tj. izpovedovalkinim apriornim položajem nevednosti, celo ponižnosti pred nedoumljivostjo vsega Bivajočega. Ne gre jim za vzpostavljanje nove hierarhije, nima tovrstne prevratniške ali revolucionarne ambicije, da bi vse poskušala postaviti na glavo, zanikovati dosežke ali moč človeka razuma, temveč le spodbuja k razširitvi pozornosti, odpiranju novih zornih kotov, novih pogledov. V bralcu ali bralki skuša vzbuditi radovednost in s tem pokazati, kako si ustvariti priložnost za presenečenja. Predvsem pa razmakne prostor za več čutenja, več upanja, več lahkotnejšega življenja.

Vešča, gore, reke

Kdo lahko oceni žalost nočnega pavlinčka, ki živi tako kratko?

Kdo lahko oceni nestrpnost kamna, ki si želi biti zdrobljen, da

bi spet postal del česa živahnejšega? Kdo si lahko predstavlja, v

kakšni kalnosti se reke spominjajo svoje izvirne bistrosti?

Čudna vprašanja, pa vendar sem z njimi koristno preživljala čas.

In svetujem jih tudi vam, da bo z njimi rasla radovednost vašega

duha, da bo vaše življenje postalo bogatejše, kot je, da se boste

poklonili zemlji, ko boste začutili, kako je v resnici, da smo –

tako pametni, tako ambiciozni, in sebični in nebrzdani – zgolj

en pojav v živahni, premikajoči se množici.

Če je Tisoč juter torej zbirka, v kateri nam pesnica razkazuje, kako je mogoče razgibati svojo percepcijo, miselno rigidnost, kako se odpovedati svoji pridnosti, težki racionalnosti, kako torej ne več okrog življenja zganjati cirkusa s pametnimi besedami, temveč ga preprosto živeti, kot to lepo počne lisica, in če je to zbirka, ki nas s hvalnicami nagovarja k večji rahločutnosti do vidnega in nevidnega okolja, potem je Sreča predvsem zbirka, ki hrabri k pogumnejšim izrazom ljubezni. Razdeljena na tri sklope, Potovanje, Ljubezen in Sreča, vse uvaja izbrani Rumijev citat, se bere kot nekakšna pesničina oporoka svetu. Tukaj ponovi glavne motive in izpostavi osišča ustvarjalnega, izpolnjenega življenja. Razdelek Potovanje lahko razumemo kot nekakšno nadaljevanje Tisočih juter, kjer je odhod na morsko obalo ali v gozd hkrati tudi odhod v drugo sfero bivanja, za katero je, kot spomni pesem potrebna potrpežljivost, čas, vaja, vztrajnost … Sredinski del sestavljajo izrecno ljubezenske pesmi, ki se razvije med partnerjema oziroma partnericama. Oliver je odkrito lezbična pesnica, vendar v obravnavanih zbirkah te teme ne obravnava izrecno, v ospredju je zlasti veselje napolnjene, izživete, vzajemne ljubezni, pa tudi pomen erotike, dotika, telesnega stika. Pesmi, vnovič docela preproste, izpovedne, včasih dialoške, med ljubeznijo in tako rekoč blaženo srečo vztrajno postavljajo enačaj. Tako vztrajno, da sklepna pesem, ki v podtonih nagovarja tudi človekovo minljivost in je obenem tudi edina pesem sklepnega razdelka Sreča, obravnava prav ljubezen kot tisto silo, zaradi katere je mogoče vzdržati tudi najtežja vprašanja, prenašati najtežje trenutke in misli in svet videti v njegovi čisti lepoti.

Tisoč juter in Sreča sta istočasno izšli kot ločeni knjigi, čeprav bi povsem dobro delovali tudi združeni v eni knjigi, navsezadnje gre za zelo tanki zbirki, ki sta že zdaj opremljeni z enakim, za zbirko ikoničnim spremnim besedilom V nekaj letnicah. Naj je šlo pragmatično ali praktično ali kakršno koli že uredniško odločitev, lahko sklenemo le, da velja v roke jemati čim več poezije Mary Oliver. Pesmi, naj gre za tiste iz zelene zbirke, v kateri je poudarjeno slavljenje narave, ali za tiste iz rdeče, kjer je na piedestalu ljubezen, svojo izpovedno moč vselej okrepijo v kontekstu večje celote. Pesmi namreč utegnejo, če nismo razbremenjeni pričakovanj in pripravljeni na čudež bivanja (v drobni poeziji), v svoji poenostavljenosti razočarati in ne prepričati. Takrat se je gotovo dobro držati spodnjega pesemskega nasveta, odveč pa ne bo niti zanašanje na kumulativni učinek branja. Vabljeni.

Ne skrbi

Vse potrebuje svoj čas. Ne

skrbi.

Koliko poti je sv. Avguštin ubiral,

preden je postal sv. Avguštin?

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

kritika Mary Oliver poezija recenzija

Kolaž: Hanna Juta Kozar / Foto vir: pexels

Domov / Članki / 2026 / marec

V LITERATURI NIČ NOVEGA: Predvolilni čas ali anatomija človeške uničevalnosti

Klemen Lah

O avtorju
Članki
Podkasti

O sovjetskem predsedniku Leonidu Brežnjevu kroži anekdota, ki zveni presenetljivo sodobno. Eden od tovarišev naj bi mu nekoč polaskal: »Vaša zadnja knjiga je čudovita, še nikoli v življenju nisem prebral tako dobre knjige!« Brežnjev pa mu je odvrnil: »O, vi ste že tretji človek danes, ki jo je pohvalil. Očitno jo bom moral prebrati tudi sam!«

Danes, ko umetna inteligenca (UI) napiše že več kot polovico spletnih besedil, ta anekdota razkriva absurdni paradoks, ki so ga nekoč živeli le režimski privilegiranci, danes pa skoraj vsak slehernik z dostopom do spleta: večino besedil, ki naj bi jih »napisali« (s pomočjo UI), niti sami pisci ne preberejo. Še največ (pretežno krajših) besedil naj bi prebrali na družabnih omrežjih, a kaj ko branje vse bolj postaja le sopomenka za skrolanje. Kaj torej sploh še beremo?

Konkurenca besedil, ki jih ne beremo več, je velika, vendar bi se med najmanj branimi besedili gotovo znašli tudi volilni programi političnih strank; beremo jih še manj kot soglasja pri nameščanju programov ali drobni tisk v pogodbah. In ja, zdi se, da političnih programov ne berejo niti vsi, ki so jih pisali. A tudi če bi jih: britanska organizacija Unlock Democracy je leta 2024 ugotovila, da ima volilni program »velik vpliv« na odločitev le pri 28 odstotkih vprašanih, medtem ko je 67 odstotkov volivcev priznalo, da programov ne bere ali pa niti ne ve, o čem je reč. Že leta 2011 je YouGov zapisal, da programov skoraj nihče več ne prebere. Danes so predvsem nujni dodatek: všečen PDF z udarnimi floskulami (»denar naj sledi pacientu« ipd.), namenjen bolj PR-učinku kot prepričevanju.

Še največ (pretežno krajših) besedil naj bi prebrali na družabnih omrežjih, a kaj ko branje vse bolj postaja le sopomenka za skrolanje. Kaj torej sploh še beremo?

Če programi nimajo teže, kaj torej odloča? Politološke raziskave so si enotne: vtis, ki ga naredijo politični voditelji. Volivke in volivci radi uberemo mentalne bližnjice: odloča »občutek«, mnenje okolice, všečnost, zaznana integriteta, glas, drža, mimika, način govora — vse to pogosto šteje več kot programske točke. Tudi spletni politični kvizi ne pomagajo veliko: večina uporabnikov jih rešuje le zato, da preveri, ali bo algoritem prepoznal njihovo že oblikovano preferenco, ne zato, da bi odkrili nove možnosti.

Osnovno vprašanje večine volivcev torej ni »Kaj stranka obljublja?«, temveč »Ali lahko verjamem ljudem, ki to obljubljajo? So takšni, kot se predstavljajo?«.

V knjigi Anatomija človeške uničevalnosti (1973) je Erich Fromm poskušal razumeti, od kod izvira človekova težnja po uničevanju; težnja, ki se ne razodeva le v pretresljivih zgodovinskih dogodkih, temveč tudi v vsakdanjih odnosih, delovanju ustanov in političnih sistemih. Pri tem ni izhajal iz abstraktnih primerov ali teoretičnih spekulacij, temveč iz največjega mraka 20. stoletja: analiziral je osebnostno strukturo vodilnih nacistov (Hitler, Himmler …). Ker z njimi ni imel kliničnega stika, je svojo psihološko rekonstrukcijo gradil na biografijah, govorih, zgodovinskih virih in dokumentih – torej na posrednem, a natančnem in interdisciplinarnem raziskovanju. Spraševal se je, od kod izvira njihov brutalni odnos do vsega, kar doživljajo kot grožnjo, kako se ta drža manifestira in kako je lahko tako hitro navdušila množice.

Zanimal pa ga je tudi drugi pol: zakaj se kljub vsemu temu v človeku znova prižiga tudi nasprotna sila: potreba po življenju, rasti, sočutju, ustvarjanju. Njegova analiza nacizma je bila psihološka, socialna in moralna: pokazala je, da uničevalnost ni le rezultat ideologije ali zgodovinskih okoliščin, temveč predvsem izraz človekovega temeljnega odnosa do življenja. Po dolgoletnem proučevanju agresije in motivacije je postavil tezo, da lahko osnovno življenjsko naravnanost ljudi razporedimo med dva pola – biofilnega in nekrofilnega. Pri tem pa ne gre za trdi tipologiji, temveč za orientaciji, ki se v realnih osebnostih pojavljata v različnih deležih in stopnjah: dve skrajnosti spektra, med katerima se razteza večina dejanskih človeških značajev.

Njegova analiza nacizma je bila psihološka, socialna in moralna: pokazala je, da uničevalnost ni le rezultat ideologije ali zgodovinskih okoliščin, temveč predvsem izraz človekovega temeljnega odnosa do življenja.

Nekrofilija je po Frommu duševna drža, ki jo označuje privlačnost do vsega mrtvega, trdega, mehaničnega in negibnega: »strast do spreminjanja živega v neživo; do uničevanja zaradi uničevanja« (148). Tak človek obožuje jasno, trdno hierarhijo, verjame, da je svet mogoče dokončno »spraviti v red«, ponuja absolutne odgovore, ki ne dopuščajo dvoma, izraža se v vojaških metaforah (premagati, pokoriti, osvojiti), želi nadzorovati ljudi, razmere, prihodnost; na kompleksna vprašanja odgovarja s preprostimi, sumljivo popolnimi rešitvami, dvom razume kot šibkost, dialog kot izgubo kontrole. Pogovor z njim zato ni najlažji: na vprašanja ne odgovarja, temveč hladno servira že vnaprej pripravljene odgovore; poslušanje je zanj le čakanje na trenutek, ko bo lahko spregovoril. Najbolj jasen znak nekrofilije je njegova alergija na živost: spontanost, humor, igrivost, dvom, improvizacijo, ranljivost, domišljijo — vse, česar ne more nadzorovati. Prisega na »zdravo pamet«, ki pa je v njegovem jeziku le izgovor za: »prav je, ker tako mislimo mi«. Če strnem: nekrofilna osebnost želi svet spremeniti v nekaj predvidljivega, in najbolj predvidljivo je tisto, kar je bodisi mrtvo bodisi mehanično.

Na drugi strani stoji biofilija, pristna naklonjenost življenju, gibanju, rasti in ustvarjalnosti. Biofilna oseba vidi svet kot priložnost – za osebno rast in za vzpostavljanje odnosov, ki temeljijo na zaupanju. Tak človek sodeluje, ustvarja in povezuje, živost vidi kot vrednoto, ne grožnjo; spremembe razume kot naravno stanje sveta, njegova etika pa je zgoščena v misli »Dobro je vse, kar služi življenju. Slabo je vse, kar služi smrti. Dobro je spoštovanje življenja, vsega, kar pomaga življenju, rasti in razvoju.« (179)

Če strnem: nekrofilna osebnost želi svet spremeniti v nekaj predvidljivega, in najbolj predvidljivo je tisto, kar je bodisi mrtvo bodisi mehanično.

Preden torej stopimo na volišče, je dobro za trenutek odložiti vse, kar nam zastira pogled. Pozabiti moramo na programe, na levo–desno, napredno–konservativno, socialno–liberalno, na rdeče, bele, zelene, črne … Te oznake so sicer koristne, ko izbiramo, a pogosto zakrijejo »bistvo, ki je očem nevidno«. Nekrofilne osebnosti namreč svoje resnične namene pogosto zavijejo v lepe ideje in privlačen jezik. Zato velja zlato pravilo: lepše ko zveni, bolj je treba biti previden. V rokah nekrofilnih osebnosti program ni nič drugega kot cvetober lepih želja – potemkinova vas, ki prikriva resnične cilje. Preden obkrožimo številko na volilnem lističu, se je zato nujno vprašati, kakšen odnos do življenja izžareva izbrani kandidat/ka— biofilni ali nekrofilni? Bolj kot besede šteje odnos do živega. Konkreten primer, ki smo ga doživeli pred kratkim: kako so se kandidati odzvali na brutalni prizor obešenih živali na predvolilnih plakatih? Jih je to pretreslo ali so imeli že vnaprej pripravljen odgovor, v katerem je malo bitjece postalo zgolj »nujna žrtev«, da bi se povrnil Red? So se sploh odzvali?

Pri tem se nam ni treba slepiti: mnogim volivcem ne bo mar za Fromma in njegova opozorila. Ko iščejo svojega političnega izbranca, iščejo človeka, ki bo uresničil njihove (prikrite) agresivne impulze, in to tako, da jih bo zamaskiral v vrline. Povzdignil v načela. Iščejo politika, ki bo znal nasilje predstaviti kot »boj za višjo stvar«. Če to traja dovolj dolgo, nenadoma postane mogoče, da se, na primer, v imenu »boja za ženske pravice« razstreli dekliško šolo. In nekrofilni politiki, ki so trenutno v vzponu po vsem svetu, to zelo dobro razumejo; njihovi volivci so tu in ni jih malo. Nasprotno: vse glasnejši so, njihov sadizem pa vse manj rafiniran (zadostuje hiter pogled na družabna omrežja in forume). Vse, kar morajo torej ti politiki storiti, je, da se povzpnejo na oblast in krutost, ki je že prisotna, normalizirajo v vrednoto. Kar ni težko: najlažje je, če iz dneva v dan sprožajo kaos, ki kar kliče po tem, da nekdo končno vzpostavi Red. S trdo roko. In to je v resnici celoten program. Vse drugo je tam zaradi lepšega.

Za konec naj se vrnem k Brežnjevu: le ena stvar je še hujša od tega, da ne beremo knjig – to, da ne preberemo ljudi. Če smo že obupali nad branjem knjig, ne bi smeli obupati nad »branjem ljudi«.

Citati:

Erich Fromm: Anatomija ljudske destruktivnosti. Naprijed: Zagreb 1975.

Klemen Lah kolumna Kolumna Klemna Laha V literaturi nič novega zapis

Kolaž: Hanna Juta Kozar / Foto vir: pexels

Domov / Članki / 2026 / marec

Minljivost kot (enakovredni) del življenja

Jasna Lasja

O avtorju
Članki
Podkasti

Ena najuspešnejših in najbolj prevajanih hrvaških avtoric Slavenka Drakulić je pred dobrimi štirimi desetletji javnost razburkala s prvencem Smrtni grehi feminizma (1984), ki mu je sledilo njeno prvo leposlovno delo Hologrami strahu(1987). Leta 1949 na Reki rojena pisateljica, novinarka in publicistka danes živi med Švedsko in hrvaško Istro.

Avtoričina leposlovna in publicistična dela so prevedena v več kot trideset jezikov. V slovenščini lahko beremo knjige Hologrami strahu (Prešernova družba, 1989), Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali (Rotis, 1992), Balkan express: fragmenti z druge strani vojne (Rotis, 1993), Okus po moškem (Rotis, 1998), Kot da me ni (Center za slovensko književnost, 2002), Frida ali o bolečini (V.B.Z., 2008), Obtožena (V.B.Z., 2014) Mileva Einstein, teorija žalosti(Beletrina, 2018), Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom (Beletrina, 2021), Nevidna ženska in druge zgodbe (Beletrina, 2023) ter O čem ne govorimo (Beletrina, 2026).

Kot ena najuglednejših sodobnih umetnic s prostora nekdanje skupne države v publicističnih besedilih kritično pretresa sodobne družbene pojave in posameznika v njem, med katerimi izstopajo vojne na Balkanu in po svetu, komunizem, postkomunizem in feminizem. Feministična perspektiva je značilna tudi za njeno odmevno romaneskno trilogijo, ki jo sestavljajo romani o Fridi Kahlo, Milevi Einstein in Dori Maar ter novelistični zbirki Nevidna ženska in druge zgodbe in O čem ne govorimo. Medtem ko je v vsakem od treh romanov, razen zatrtega umetniškega oziroma znanstvenega genija, postopoma razgrnila tri različne točke bolečine, lastne vsaki izmed naslovnih protagonistk – pri Fridi Kahlo je v ospredju fizično trpljenje, pri Milevi Einstein materinska bolečina in pri Dori Maar duševno zdravje – se v Nevidni ženski posveča anonimni ženski z vidika staranja, minevanja, bolečine, osamljenosti, strahu in vsega, kar sodi zraven.

Zdi se, da je zbirka (ponovno) šestnajstih novel ali kratkih zgodb O čem ne govorimo v marsičem nadaljevanje Nevidne ženske, le da avtorica tokrat določene teme še poglobi. V tem pogledu so v ospredju staranje – tako telesa kot psihe, »duše« -, bolezenska stanja in razgaljajoča bolnišnična zdravljenja, osamljenost ter razdiralna dinamika dolgoletnega zakona. Prvič spregovori tudi o lastni slabovidnosti, ki jo spremlja že od otroštva, in (ponovno) tematizira odnos s pokojnima materjo in sestro. Četudi o navedenem spregovarja z individualnega pogleda, intime, zaradi česar se njena pisava razume kot avtofikcijska in avtoterapevtska, tudi v tem delu naslavlja širšo družbo in opozarja na teme, o katerih se zaradi nelagodja, ki jih sprožajo, običajno ne govori. Ne v družbi in ne v družini. In četudi je branje zgodb vseskozi prepojeno s tesnobo, počasnim odhajanjem in odkritim spogledovanjem s končnostjo bivanja, delo ne govori o smrti, temveč o življenju. O soočanju z življenjsko krivuljo v obdobju, ki se neizogibno nagiblje navzdol, o ohranjanju dostojanstva, četudi je prežeto s trpkostjo in bolečino, o pomembnosti negovanja empatije in posledicah, kadar procese staranja, bolezni in občutja brezizhodnosti spremlja sebičnost ali malodušje bližnjega. »Ne soglašam, da je ‘O čem ne govorimo’ knjiga o smrti ali knjiga o tabujih,« je povedala. »Je knjiga, v kateri vidiš, na katere načine se ljudje borijo, da bi preživeli, da bi ostali vitalni, da bi v zelo težkih razmerah ohranili identiteto.«

Že ob izidu Nevidne ženske je dejala – kar velja tudi za delo O čem ne govorimo -, da o navedenih temah piše, ker leposlovnih del, ki bi odkrito naslavljala procese staranja, minljivosti, bolezni, bolečine, osamljenosti, občutkov odvečnosti, strahu pred trpljenjem, izgubo identitete in dostojanstva, odvisnosti od drugih, ponižanja in sramu, skorajda ni. Meni, da je to pomembno področje, o katerem je v sodobnem, v produktivnost in (večno) mladost zazrtem svetu, tudi zaradi vse bolj starajočega se človeštva, potrebno premišljevati in pisati. Ker je starost v (zahodni) družbi še vedno neproduktivna kategorija, ki bi jo bilo z nekaj družbene in politične volje moč zaobrniti v splošno dobro vseh.

Že ob izidu Nevidne ženske je dejala – kar velja tudi za delo O čem ne govorimo -, da o navedenih temah piše, ker leposlovnih del, ki bi odkrito naslavljala procese staranja, minljivosti, bolezni, bolečine, osamljenosti, občutkov odvečnosti, strahu pred trpljenjem, izgubo identitete in dostojanstva, odvisnosti od drugih, ponižanja in sramu, skorajda ni.

Ob tem še posebej poudari problematičen odnos zahodne družbe do starejših, ki je, za razliko od tradicionalnih skupnosti, dokaj mačehovski. Medtem ko so nekoč starejši člani skupnosti imeli v njej pomembno mesto – in ga imajo v manj razvitih in v moč skupnosti zazrtih družbah še vedno -, bili deležni posebnega spoštovanja in s posredovanjem tradicionalnih znanj na mlajše rodove skrbeli za ohranjanje rodu, zahodna, individualizirana in v napredek usmerjena družba ostarele ljudi odriva na rob: v ustanove, bolnišnice ali domove za ostarele. Ko jim na ta način daje vedeti, da so za družbo nekoristni, s tem priostri strmino njihove življenjske krivulje. Ker je občutek biti koristen v tem obdobju skorajda nujen.

Na podoben način kot v Nevidni ženski avtorica razkriva tudi družinske odnose, predvsem s pokojnima materjo in sestro, kot bi hotela iz čustvene distance poravnati in sprejeti lastni odnos do njiju, izreči neizrečeno in doseči vsaj prividno spravo. Če se zdi, da bi avtorici to lahko tudi uspelo, slednjega najbrž ni možno trditi za v delu prav tako problematizirani partnerski odnos, ki je po desetletja dolgem obdobju zašel v nepovratno destruktivne meandre in tam zaradi partnerjeve bolezni tudi obstal. Drakulić secira razloge za vztrajanje v takšnem odnosu in zakaj se odhod kot prvi pomislek ob razdiralni dinamiki ne zgodi.

»Zamišljanje pobega me pomirja. Misel, da lahko odidem. Toda prav zato, ker verjamem, da lahko odidem – lahko tudi ostanem. Ko se zjutraj prebudim, iz kuhinje že diši kava in k zajtrku sedeva, kot da se sinoči sploh ni zgodil grd prepir. Prepira pravzaprav ni bilo, že dolgo se ne prepirava, samo renčiva drug na drugega. Sinoči je v gostilni izrekel vsega nekaj besed, izpljunil jih je na mizo predme. Jaz sem rekla še manj, prepričevanje nima več smisla. Med neizrečenimi besedami, v nepripravljenosti za pogovor, se izgublja skupnost, ki sva jo nekoč imela. To sva dopustila. Navadila sva se.

Ne vem več, kako mu je po prepiru, tudi tega ne, ali sploh potrebuje tolažbo. Zame je vsaka njegova grda beseda ali pogled še vedno kot praska. Kdaj se je sploh začelo to prepiranje okrog vsega, je bilo tako že od začetka? Kako mehak in blag moški otrdi do te mere, da ne vidi več drugega ob sebi?«

Ob tem še posebej poudari problematičen odnos zahodne družbe do starejših, ki je, za razliko od tradicionalnih skupnosti, dokaj mačehovski.

Občutek življenja na robu, na meji med življenjem in smrtjo, ki avtorico zaradi zdravstvenih težav spremlja domala vse življenje na eni strani, in natančno motrenje dogajanja v družbi na drugi, je ob avtoričinem zavedanju o pomembnosti naslavljanja problematizirane teme postalo predmet neprizanesljive in premišljene, a sočutne in z blagim humorjem prepredene pisave. Slednja ne postavlja zgolj vprašanj, s katerimi naslavlja celotno družbo, ampak ponuja tudi možnosti odgovorov. Tudi zato dela Slavenke Drakulić kljub pretresljivi, a pogumni in empatični naravi sporočajo svetu, da so ranljivost, minljivost in nemoč, to neobhodno drsenje v končnost, del človekovega krogotoka in da je njihovo ozaveščanje ter sprejemanje ne le globoko človeško, temveč še kako potrebno za vsakogar izmed nas.

Slavenka Drakulić: O čem ne govorimo / Prevod: Aleksandra Rekar. Ljubljana: Beletrina, 2026. (Knjižna zbirka Žametna Beletrina)

knjiga kritika O čem ne govorimo recenzija Slavenka Drakulić

Ilustracija: Špela Jedretič

Domov / Članki / 2026 / marec

Neminljiva Slovenija

Primož Sturman

O avtorju
Članki
Podkasti

Stopal sem med gosto jutranjo meglo, v katero sta se vmešala smrad po lignitu iz blokovskih peči in predelavi tobaka iz bližnje tovarne. Kakor vsako jutro me je sililo na bruhanje.

Skrajno neprijetne vonjave so nekaj stotin korakov dalje izginile. Nadomestili so jih izpušni plini, ki sem jih za spoznanje lažje prenašal.

Nekaj sto metrov pred fakulteto je jutranjo omotico nenadoma prekinil glas izza mojega hrbta.

»Umakni se,« je velel in me pri tem poklical po priimku. »Nujno moram na sistematski pregled v ambulanto.«

Bil je eden tistih, za katere sem upal, da se jih bom znebil po maturi. V isto mesto kot jaz je prišel študirat zobozdravstvo, saj je hotel dokazati, da zmore sam tudi v okolju, kjer ne poznajo njegovega očeta.

Od presenečenja mi je usnjena torba zdrsnila z ramena, in ker ni bila dovolj dobro zaprta, se je po mastnem pločniku raztreslo vse, kar je bilo v njej. Nalivno pero je pristalo na platnici bele brošurice.

Smola je želela, da je glas, ki se je čez nekaj trenutkov utelesil na moji desni, s prednjim kolesom bicikla povozil ravno penkalo. Skoraj brezmadežna belina knjižice – izvirno jo je črnilo nekaj manj kot trideset črk – je v hipu izgubila svojo nedolžnost. Modra packa je zakrila ime, pravzaprav priimek avtorja in del naslova, tako da je ostal viden samo njegov drugi del včeraj danes jutri.

Zaklel sem, dolgin pa se je hitel opravičevati, da se mu mudi in da mi bo plačal povzročeno škodo. Naj ga pridem obiskat v to in to sobo tega in tega bloka.

Komaj sem dvignil pogled s tal, že je izginil za vogalom stavbe. V istem trenutku se je pred menoj narisal sošolec.

»Kako je, a kej fukaš?« me je vprašal v sebi lastnem slogu. Že je bil na tem, da mi pomaga pobirati stvari, ki so ležale na umazanem pločniku, pa sem ga nagonsko odrinil, češ da zmorem sam.

Najprej sem v torbo skril brošurico, a mu jo je uspelo videti. Črnilo je deloma odteklo s platnice in narahlo pokazalo avtorjev priimek.

»Kaj imaš to?« ga je zanimalo.

»Eno novo pesniško zbirko, ki je pred kratkim izšla pri nas,« sem se mu zlagal.

»Pokaži, daj.«

»Bom potem, ko gremo na kavo.«

Kljub temu da se je že precej mudilo k predavanju, sva našla čas, da sva pred vhodom v fakulteto skadila vsak svoj čik. Pravzaprav sem mu jaz ponudil svojega.

»Dobro, potem boš ti plačal!«

Moj obraz je za trenutek napravil napol užaljeno in napol začudeno grimaso.

»Ti imaš zahodni standard, jaz pa socialističnega,« je dodal.

»Ti si Gorenjec,« sem butnil nazaj.

Oba sva bruhnila v smeh. Prejšnjič sva celo ugotavljala, da je peterokraka zvezda sorazmerno večja na mojem potnem listu kakor na tistem, ki so ga izdali njegovemu stricu.

»Kako je tam dol pri vas?« me je vprašal po predavanjih in kosilu, ko sva v bližnjem pajzlu srebala turško kavo.

»Študentje znova zasedajo. Se spomniš, da sem ti pravil, kako so se spomladi v Rimu tepli s policaji pred fakulteto za arhitekturo?«

»Ja si. Saj ste tudi vi nekaj zborovali tam v študentskem naselju.«

»No, jaz nisem,« sem mu odvrnil.

»Zakaj pa ne?« je vprašal z radovednim glasom.

»Saj veš, v tej državi sem tujec. Ni primerno.«

»Guzica mala,« me je zbodel, češ da me je strah.

Nekaj trenutkov sva bila tiho. Nisem imel namena mu odgovarjati.

»Saj, če mene vprašaš, jaz bi to vse pobil,« je nadaljeval. »Šuntajo jih izdajalci iz Amerike, Argentine, Nemčije. Brata od fotra so probali prepričati, da bi nosil ene njihove knjižice čez mejo. Si predstavljaš? Ščavi de merda, bi rekli pri vas.«

Malce sem se zdrznil. Me izziva? Saj ve, da mi psovka, ki se je je mimogrede naučil od mene nekega večera, ko sva se ga skupaj napila, požene kri v glavo …

Spet sva pomolčala. Tokrat dlje časa. Se je zavedel, da je šel predaleč? Naposled je vstal od mize, plačal kavo za oba ter odšel. Rekel je, da se mu mudi na vlak.

Poslej sem se ga začel izogibati. Tudi on ni več silil vame. Morda sva se še kdaj pozdravila, a to je bilo tudi vse. Bilo je, kakor bi med nama zavel leden veter in vse zamrznil.

Stopal sem med gosto jutranjo meglo, v katero sta se vmešala smrad po lignitu iz blokovskih peči in predelavi tobaka iz bližnje tovarne. Kakor vsako jutro me je sililo na bruhanje. Skrajno neprijetne vonjave so nekaj stotin korakov dalje izginile. Nadomestili so jih izpušni plini, ki sem jih za spoznanje lažje prenašal.

Nekega dne me je pri dežurnem v študentskem bloku čakala pošta. Pravzaprav dve pošiljki. Na prvi sem prepoznal pisavo dolgoletnega licejskega sošolca, ki mi je bil še iz časa pred maturo dolžan pet tisoč lir, na drugi pa nič kaj spodbuden napis, ob katerem bi se vsakdo zdrznil.

Šlo je za vabilo na nekakšen na informativni razgovor. Ravno ob takem času, da sta šli dve uri predavanj v nič.

»Dober dan, jaz sem tale in tale,« sem se predstavil dežurnemu nekega deževnega spomladanskega dopoldneva.

Nič ni rekel, samo pospremil me je dalje v prostor, v katerem je za leseno in ne preveč masivno mizo sključen sedel človek v uniformi z očali na nosu in cigareto v pepelniku, ki je skoraj dotlela.

Nemalo je bil presenečen nad mojim obiskom. Morda je pričakoval, da se sploh ne bom odzval.

Povabil me je, naj se usedem, in začel z nalivnim peresom pisati po nekakšni mapi, na kateri sem prebral svoje ime, datum in kraj rojstva.

»Tako, vi ste jeseni prišli k nam študirat, kajne?«

»Res je.«

Nihče me ni posvaril ali naučil, kako se moram vesti ob tovrstnih srečanjih. Nagonsko sem začutil, da mu ne smem povedati preveč.

»Ste hitro dobili vizo?«

»Sem, najlepša hvala.«

»Saj vam je nismo mi dali,« je pripomnil in se zakrohotal.

V tišini sem ga opazoval in pričakoval njegovo naslednjo potezo.

»Kako je drugače? Vi kaj berete?«

»Marsikaj,« sem rekel in ga nemalo izzval.

»Recimo?« je vprašal, kakor bi mi dal predložek za strel na gol.

»V glavnem študijsko literaturo.«

Na njegovem obrazu so se narisale poteze razočaranja. Torej ve ali ne ve za brošuro, ki je leto poprej izšla v Washingtonu? Blefira ali ne?

»Prebral sem, da je bil vaš oče partizan.«

»Je bil, da. Ampak se s tem nič ne hvali.«

»Škoda, pa bi se lahko,« me je prepričeval dalje, pa ne dolgo.

»Kaj hočete …«

Službo je po vojni doma zelo težko dobil.

»S kom se vi družite?«

»S prijatelji,« sem ustrelil kot iz topa.

»Ne, mislim tu in doma,« se tip ni pustil zmesti. Komaj v tistem trenutku sem opazil, da ima sive brke vse porjavele od tobačnega dima.

»Doma z nekdanjimi sošolci, tu pa s sedanjimi.«

»Kaj pravijo?«

»Kdo?«

»Oboji. Tudi kaj političnega.«

»Doma so skoraj vsi politično aktivni. Saj spremljate, kaj se dogaja na polotoku.«

»Kaj pa tukaj?«

Za trenutek sem se zdrznil. Kaj pa, če me je naznanil sošolec in mu povedal, kaj sva se pogovarjala in me sedaj tip preiskuša, če mu bom povedal isto?

»Veliko manj. Skoraj nič, pravzaprav.«

Videti je bilo, da mu je postal pogovor odveč. Bolj njemu kot meni. Vstal je, jaz pa za njim. Ob mojem je odhodu pridržal vrata in se priporočil, naj mu pridem povedat, če izvem kaj zanimivega. Podal mi je vizitko.

»Dober dan, jaz sem tale in tale,« sem se predstavil dežurnemu nekega deževnega spomladanskega dopoldneva. Nič ni rekel, samo pospremil me je dalje v prostor, v katerem je za leseno in ne preveč masivno mizo sključen sedel človek v uniformi z očali na nosu in cigareto v pepelniku, ki je skoraj dotlela.

Sošolca z liceja, ki mi je obljubljal, da mi bo izplačal uničeno nalivno pero, nisem obiskal in niti več iskal. Le enkrat se mi je zdelo, da se je na zelenici pred svojim blokom pogovarjal s človekom, ki je tudi mene zasliševal.

»Zdravo, tovariš,« me je nekega dne ob koncu predavanj pred blokom nagovoril isti zasliševalec, ki je za to priložnost slekel uniformo in prišel iz pisarne.

Nepričakovano srečanje me je presentilo, a sem skušal nelagodje skriti.

»Ste se nas vi ustrašili ali kaj? Kaj mislite, da smo lopovi? Saj ne žremo otrok!« je dejal in se pri tem zakrohotal v sebi tipičnem slogu, da se je kar nekaj ljudi, ki so sedeli ali postajali na zelenicah, obrnilo v najino smer.

Moje nelagodje je očitno opazil.

»Saj imate čas?« ga je zanimalo.

»Imam,« sem mu odvrnil skoraj resignirano.

Z avtomobilom, zaudarjajočem po cigaretah, me je peljal do postaje, kjer me je predal sodelavcu.

Ta je bil drugačen. Na glavi se mu je svetila pleša, imel je na kratko pristrižene črne brčice.

»Boste cigareto?« ga je zanimalo.

»Ne bom, hvala.«

»Pa saj kadite …«

Pa veste morda, tudi katere znamke in koliko jih na dan skadim? Od vas vsekakor ne sprejemam cigaret …

Takoj je šel k stvari.

»Vemo, da se v vašem mestu redno sestaja politična emigracija in prireja dogodke. Gre za sovražnike naše domovine in socializma. Imate stike z njimi?«

»Ne, nimam jih.«

Kje ste pa dobili brošuro Cirila Žebota, enega najhujših sovražnikov Jugoslavije in socializma, sem že pričakoval naslednje vprašanje.

Takega sovražnika, da je se je pred nedavnim vbrk vsemu sprehajal po Ljubljani, bi se glasil moj odgovor.

»Pa bi delali za nas?«

Dela imam več kot dovolj, sem mu mislil reči. Pa mu nisem.

»Veste, čez mejo se pretaka ogromno nekega tiska, ki je pri nas prepovedan,« je šel dalje.

Po hrbtu so mi šli mravljinci.

»Nič ne vem o tem,« sem rekel in pazil na to, da izzvenim prepričljivo.

»Pa tudi nočem vedeti,« sem dodal. »Želim si študirati, ne pa imeti opravka s politiko. Tudi protestiram ne,« sem dodal in namignil na dogodke v študentskem naselju, ki se jih nisem udeležil.

»No, saj ni vse za v isti koš. Proti vojni v Vietnamu pa je le koristno …«

Kaj pa proti zasedbi Češkoslovaške?

Spogledala sva se in utihnila.

Sošolca z liceja, ki mi je obljubljal, da mi bo izplačal uničeno nalivno pero, nisem obiskal in niti več iskal.

Veliko let kasneje sem v domačem mestu prisostvoval javni debati, ki je potekala v času demokratizacije in osamosvajanja.

Na poti tja sem srečal nesojenega zobarja. Prvič po incidentu na mastnem pločniku.

»Veš, vse izpite sem v prvem letniku opravil z desetico, potem pa sem v drugem študij opustil, ker se mi je začelo gabiti, ko sem vtikal prste v usta tujim ljudem!«

»So tudi tebe zasliševali?« sem ga neposredno vprašal.

Pogledal me je in šel dalje.

Na javni tribuni se je pred menoj pojavil sošolec s fakultete, ki je v rokah držal izvod knjige Neminljiva Slovenija Cirila Žebota. Že od daleč mi je začel mahati.

»Hej, stari, a kej fukaš?« me je vprašal, kakor bi se nazadnje srečala dan prej.

Ni mi preostalo drugega, kakor da se mu nasmehnem. Med drugim mi je povedal, da se je takoj po diplomi zaposlil na eni od gimnazij v glavnem mestu. Tudi naglas prestolnice je prevzel.

»Se spomniš tegale gospoda od takrat, ko ti je njegova bela knjižica padla na pločnik pred fakulteto?« je dodal in mi pokazal novo knjižno pridobitev.

Pokimal sem mu.

»Veš, organiziral bom z njim javno srečanje v Ljubljani.«

Tega, da mu je sogovornik umrl kakega pol leta prej v Washingtonu, očitno ni vedel.

branje kratka zgodba obala panorama šola

Kolaž: Hanna Juta Kozar Foto vir: pexels / Tom Veber

Domov / Članki / 2026 / marec

Prostori sredi križišč

Tom Veber

O avtorju
Članki
Podkasti

V Francijo sem prišel dva dni prej, kot bi bilo treba. Ne zaradi turističnih vzgibov, temveč zaradi slabih prometnih povezav. Preden sem prispel v Milhac, v odročno vas v bližini Gourdona, kjer me je čakal Erasmus+ trening Emotional Education (čustveno izobraževanje) ki ga je organiziralo društvo Nomadways, sem se najprej ustavil v mestu Toulouse. Predstavljal sem si, da bom moral tekom treninga kar nekajkrat globoko pogledati vase, zato sem v teh dneh svoj čas namenil predvsem opazovanju vsega zunanjega, ravnovesje je le pomembno. Brez velikih zadržkov sem tako prevzel vlogo flâneurja, taval sem ter tja, poslušal zvok očarljivih ozkih uličic, okušal pain au chocolat, Brie in različne vrste quichea.

V Francijo sem prišel dva dni prej, kot bi bilo treba. Ne zaradi turističnih vzgibov, temveč zaradi slabih prometnih povezav. Foto: Tom Veber / Osebni arhiv

Mesto me je sprejelo s kombinacijo mehkobe in kaosa. Presenetilo me je število kolesarjev in tekačev, prijetno toplo vreme, pa tudi visoko število brezdomcev. V drogerijah sem brskal za francoskimi kremami, ki jih hvalijo influencerke, in poskušal sestaviti stavke v angleščini, ki se niso hoteli prijeti. Stereotip o tem, da Francozi slabo govorijo angleško, se je potrdil hitro, skoraj prehitro: v lekarni je prodajalka na moje vprašanje najprej pogledala stran, potem vame, potem v polico. Z vsakim obratom njene glave sem postajal bolj zmeden. Končno se je na pultu prikazala tubica, ki sem jo iskal: Avène, krema za zelo suhe roke, zelo priporočam! Nekaj v tem nerodnem prečkanju jezikovnih mej me je spomnilo na vprašanje izginjanja maternega jezika. Na to, kako slovenščino med mlajšimi generacijami, vedno bolj izpodriva angleščina. Kako tudi meni, ko sem utrujen, najprej pade iz ust angleški stavek, ne slovenski. Zazdelo se mi je nekaj skoraj revolucionarnega (vem, velika beseda), da lahko življenje obstaja tudi zunaj oprijema angleščine. Fraza »narediti Francoza« je zame tako dobila nek drug prizvok in pomen, ki izraža predvsem željo po ohranjanju nečesa lastnega in domačega ter se na tak način zoperstavlja globalizaciji in vsiljevanju nečesa tujega.

Predstavljal sem si, da bom moral tekom treninga kar nekajkrat globoko pogledati vase, zato sem v teh dneh svoj čas namenil predvsem opazovanju vsega zunanjega, ravnovesje je le pomembno.

Naslednji dan sem obiskal pekarno. Gospa za pultom je s takšno resnostjo zavijala pecivo, kot da bi pred njo ležala drobna, občutljiva uganka, ne pa kos testa. Takšne geste so me vedno očarale. Nič se ne zgodi, pa se vseeno zgodi nekaj: nekaj se premakne, človek za par sekund pozabi, da je turist, da je gost, ki je začasno ugnezden v mestu, ki ni njegovo. Toliko majhnih, skoraj smešnih prizorov, ki niso imeli nikakršnega višjega pomena, so pa določili ritem in barvo mojega prvega srečanja s Francijo.

Na vlaku do Milhaca so me prevevali občutki olajšanja, utrujenosti in neke notranje tresavice, ki me popade vedno, ko vem, da vstopam v nekaj, kar bi me utegnilo spremeniti. Spomnil sem se svojih preteklih mladinskih izmenjav in treningov – v Rusiji, na Finskem, v Nemčiji, na Irskem, v Angliji – in tega, kako sem bil takrat precej drugačen, odprt za vse novo, za dogodivščine; užival sem v kaosu in preizkušanju lastnih mej. Zdaj pa sem si pred začetkom te dogodivščine belil glavo predvsem s tem, ali bom lahko spal v svoji sobi, ali mi bo mesec dni nekdo kratil spanec s smrčanjem in ali bom lahko kam pobegnil, če mi bo na neki točki postalo vsega preveč. Strah me je bilo predvsem, da me bo skupina izločila in bom spet tisti, ki ne pripada. Da ne bom kos delovnemu ritmu in bom obtičal nekje med lastno tesnobo in nečim, čemur bi se moral predati.

Toliko majhnih, skoraj smešnih prizorov, ki niso imeli nikakršnega višjega pomena, so pa določili ritem in barvo mojega prvega srečanja s Francijo.

Na trening sem se prijavil predvsem iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da tudi sam redno izvajam različne delavnice, ki se ukvarjajo s temo emocij – največkrat v povezavi s pisanjem in drugimi vrstami ustvarjanja, in sem tako želel svoje delavnice podkrepiti z znanjem in metodami, pridobljenimi na tem treningu. Kako na primer ustvariti varen in vključujoč prostor za izražanje, kako se zoperstaviti notranjim kritikom, kako pogledati globoko vase in to uporabiti kot inspiracijo pri ustvarjanju. Drugi razlog je bil dosti bolj oseben: zdelo se mi je, da sem se v zadnjem času od samega sebe precej odtujil in sem s svojim čustvovanjem povezan samo na neki površinski ravni. Da tudi pri pisanju in drugem ustvarjanju nisem do cela iskren sam s sabo in iščem raje preproste in lažje rešitve, kot pa da bi se spustil tja, kjer vem, da utripa moja bolečina. Skozi to izkušnjo sem želel narediti majhen korak proti samemu sebi, najti načine, kako v življenju znova kultivirati igrivost, ki sem jo nekje med procesom odraščanja izgubil.

Trening je bil zasnovan kot ustvarjalna rezidenca, skupinski proces, kjer naj bi se prek raziskovanja giba, vizualnega izražanja, refleksije in skupinskega dela učili prepoznavati in imenovati lastna čustva. Pridobljeno znanje pa bi naj implementirali v svojem lokalnem okolju in ga delili z ljudmi, s katerimi sodelujemo. Tako je vse pisalo v infopacku. Vse skupaj je zakuhala organizacija Nomadways, ki deluje na stičišču socialnih praks in kreativnih metod, in zasleduje idejo, da se čustvene kompetence razvijajo z izkušnjo, ne z razlago. Tako ustvarja hibridne projekte, ki združujejo različne ljudi iz vsega sveta in jim predaja znanja in veščine, povezane z vseživljenjskim učenjem in osebnim razvojem.

Ko sem prispel v Milhac, je vasica že dremala v polsnu. Dolino je objemala nežna plast megle, v zraku pa je trepetalo pričakovanje. Ko sem ugotovil, da imam sobo samo zase, se mi je od srca odvalil velik kamen. Takrat še nisem vedel, da ne bo edini tekom tega treninga. Koordinatorica treninga me je pospremila od majhne lesene hiške, ki sem si jo delil s parom iz Italije. Sobica je bila čisto majhna, postelja trda in škripajoča, po vrhovih sten pa so napletale svoje mreže suhe južine. Parkrat sem zajel sapo in se počasi potopil v več kot potreben spanec.

In tako se je pričel prvi dan treninga. Stali smo v krogu: dvajset ljudi iz pet držav, vsi iz različnih okolij in z raznolikimi ozadji, polni radovednosti, entuziazma, pa tudi strahu. Ko smo pričeli s predstavitveno aktivnostjo in je vsak udeleženec povedal nekaj o sebi, izpostavil svoje potrebe, želje, pričakovanja, in sem prišel na vrsto tudi sam, sem izpostavil, da ne maram pretiranega dotikanja ali objemanja. V preteklosti sem imel na podobnih aktivnostih par slabih izkušenj in mi je bilo pomembno to omeniti že na samem začetku. Ideja samega treninga je bila tudi prepoznavanje svojih želja in potreb. Najprej mi je bilo precej nerodno saj še nikoli nisem tega javno izpostavil, sploh pa ne pred skupino čistih neznancev. Ampak morda je prav tukaj bil prostor, da se predstavim takšen, kot dejansko sem. Skupina se na to oznanilo ni odzvala niti malo začudeno, ob čemer mi je odleglo. Ponosen sem bil nase, da sem dal prostor vsem svojim potrebam in na tak način poskrbel zase.

Ko sem prispel v Milhac, je vasica že dremala v polsnu. Dolino je objemala nežna plast megle, v zraku pa je trepetalo pričakovanje.

V prvem tednu smo pričeli z metodo The Morning Pages (jutranje strani) avtorice Julie Cameron. Vsak dan, preden smo se spustili v paleto različnih umetniško – terapevtskih pristopov, smo si vzeli nekaj minut in napisali na roko tri strani. Dolga leta sem se tej vaji izogibal, kljub temu da se mi je zdela intrigantna in potencialno koristna za moj pisateljski in osebni razvoj. Kmalu sem tudi spregledal, da se mi ta vzorec pogosto ponavlja – odpor do vsega novega, odpor do vsega, o čemer si še nisem zgradil natančnega mnenja. A na tem treningu, ko je bilo čisto vse novo – ljudje, okolje, aktivnosti, sem se z otroško radovednostjo potopil v svoj miselni tok in si dal priložnost, da v tej vaji najdem nekaj uporabnega zase.

Cameronova pravi, da jutranjih strani ni mogoče napisati narobe — in to je bilo verjetno tisto, kar sem najbolj potreboval: prostor brez zahtev in pričakovanj. Pisal sem o drobnih skrbeh, o tihi tesnobi in o vseh željah, ki sem jih prinesel s sabo na ta trening. Pisal sem o dotiku, ki se ga bojim, o tem, da ne znam biti del skupine, čeprav si to želim.

Prvi teden našega socialnega eksperimenta je mineval v rahli sramežljivosti, v preizkušanju mej drug od drugega, v vljudnostnih gestah in v pogledih, v katerih je bilo zapisano tisoč in eno vprašanje.

Ko sem zvečer sedel v svoji sobi in opazoval, kako vasica počasi ugaša, me je prvič objel občutek domačnosti in drobna iskrica zavedanja, da mi bo tukaj lepo, da bom odnesel točno tisto kar v tem hipu najbolj potrebujem, pa čeprav morda še ne vem kaj sploh to je. Morda samo prostor, kjer si lahko priznam, da potrebujem bližino — in da me je tega strah.

Morda je to dovolj za prvi teden.

*Naslov kolumne je prevzet in delno preoblikovan po pesniški zbirki Nataše Velikonja Prostor sred Križišč.

Francija kolumna potovanje Tom Veber zapis

Kolaž: Hanna Juta Kozar / Foto vir: Pexels

Domov / Članki / 2026 / marec

Irski pozdravi

Pino Pograjc

O avtorju
Članki
Podkasti

Gerry Murphy je irski pesnik, rojen v Corku leta 1952. Je avtor številnih pesniških zbirk – izbrane prevedene pesmi so iz njegove knjige The Humours of Nothingness (»Humorji ničevosti«) iz leta 2020. Murphyjeve pesmi so bile uporabljene kot podlaga za pesniško-glasbeno predstavo v izvedbi skupine Crazy Dog Audio Theatre z naslovom The People’s Republic of Gerry Murphy (“Ljudska republika Gerryja Murphyja”), ki je bila leta 2010 uprizorjena na džez festivalu Cork Guinness. Murphy je član irskega združenja oziroma akademije umetnikov, ki jo je leta 1981 ustanovil irski Svet za umetnost. Pesmi je v slovenščino prevedel Pino Pograjc.

Ples

po Nazimu Hikmetu

Izstopil sem iz svojih misli o smrti,

izvedel ljubko malo pirueto

in vstopil spet nazaj.

Gospodična Molotov

Ker je stopila

v razlito gorivo,

ne da bi opazila,

je prišla na sestanek

za Mir in Spravo

z vonjem po bencinski bombi.

Trideseta

po Georgeu Orwellu

Ah, kakšno desetletje:

slikovita železnica, ki se konča

v plinski celici.

Dež

po Marinu Sorescuju

Deževalo bo,

si mrmra Bog,

medtem ko motri

jasno, modro nebo.

To čutim v sklepih,

revma me ubija.

Da, napovedane so poplave,

devetintrideset dni in

devetintrideset noči,

če se ne motim.

O, tamle je Noe,

ki se raztegnjen nastavlja soncu.

Le kaj sem mu že

želel povedati?

Distih za Karla Marxa

Če te opij ljudstva zapusti in razočara,

naj ne gorijo sveče, žge naj fara.

Mamon

po Robertu Creeleyju

Cerkev je podjetje

in duhovščina so podjetniki.

Ko zazvonijo na zvonove,

revni na vrat na nos planejo notri,

veseli, hrupni in smrdljivi.

Ko umre revež,

mu v dlani porinejo lesen križ

in pohitijo z obredom.

Ko pa umre bogataš,

uporabijo zlat križ,

nadvse se potrudijo s slavnostno mašo,

premočijo ga z blagoslovljeno vodo,

polivajo ga s krizmo

in nad njim žgejo kadilo,

vse do pokopališča.

In revni to obožujejo.

Kanibal

za Seana

Prvič, ko sem

okusil človeško meso,

sem bil star deset let.

Zgodilo se je med prepirom

z moji dvanajstletnim bratom,

v katerem je odpisal

moje ljube Beatle

kot precenjene, preveč predvajane

in samo za kretene.

Snelo se mi je,

oklenil sem se ga

in odstranil znaten kos

mesa z njegovega ramena,

katerega košček

(verjetno hrustanec)

se mi je zataknil med zobmi.

Sledilo je tuljenje in grizenje,

dokler ni posredovala moja mama.

Bila je tako pretresena

nad tem, kar sem storil,

da me je povsem pozabila tepsti,

in me je poslala naravnost v posteljo

brez večerje.

Ampak, hej, saj sem že jedel.

Samo pravim

Izmed mnogih afriških ekspedicij

Henryja Mortona Stanleyja

ena prav posebej izstopa.

Kralj Leopold ga je pooblastil,

da preveri razmere v Kongu,

išče slonovino in kavčuk

in presodi, ali je lokalno prebivalstvo

pripravljeno na koristi suženjstva.

Med njegovimi spremljevalci

je bil dedič izdelovalcev viskija Jameson,

zagnan amaterski umetnik,

ki je, kot pravijo,

kupil enajstletnico

za šest robčkov,

jo izročil kanibalom

in skiciral,

medtem ko so jo klali.

Pogovor v jeruzalemski točilnici

No, Jezus,

greš zraven ta vikend?

Gremo gor do Galileje

jadrat in lovit ribe

in ga resno pit.

Ma ne,

moram ostat v Jeruzalemu.

Eno tridnevno zadevo imam,

trpljenje, umiranje in vstajenje od mrtvih.

Sem pa prost naslednji vikend.

Naključno katalogiziranje

za Jamesa Harpurja

Na mojih knjižnih policah,

med Conradovim Srcem teme

in O Božjem mestu Svetega Avguština,

priročnik o tantričnem seksu.

Slišim nekaj svojih bivših punc,

kako se temu režijo naglas.

Vse jih lahko slišim.

Iz pariških arhivov

za Clíono Ní Riordáin

Pomlad 1943,

sedi zunaj

v mali kavarni, obsijani s soncem,

streljaj od Elizejskih poljan,

elegantna, dišeča, sijoča.

Coco Chanel

potrpežljivo čaka

na zmenek ob kosilu

z nacističnim častnikom.

Na nočni omarici

po Czeslawu Miloszu

Nekaj fotografij bivših ljubimk

in nekaj pesmi v njihovo čast.

Brez njih bi postal

filozof, kot vsi ostali.

Živjo?

»Ne, četudi bi bil zadnji moški na Zemlji,« je zasikala

in odvihrala dol po ulici MacCurtain Street.

Kasneje, ko sem si opomogel od šoka

in ponižanja, sem se začel spraševati,

kdo je bila in kdo je mislila, da sem jaz.

branje panorama poezija prevod

Foto: Dina Nasyrova

Domov / Članki / 2026 / marec

Še vedno rumena

Pija Lucija Kralj

O avtorju
Članki
Podkasti

Pariz se februarja pretvarja, da še ni utrujen od zime. Ko stopiš iz metro postaje v šestnajstem okrožju, diši po kovini in mokrem kamnu. Zjutraj je moralo deževati. Svetloba je nizka, vodoravna, in ljudje hodijo hitreje. Če jih opazuješ dovolj dolgo se ti zdi, da pospešujejo z željo, da bi se izognili lastnim sencam. Da ne bi izstopala, se ujamem v njihov ritem in jim sledim.

Na vogalu ulice je cvetličarna, ki je videti, kot da se je zmotila v letnem času. Zid je izginil pod preobiljem barv; napis nad vrati je skoraj neberljiv, zadušen pod slapom tulipanov, ranunkul in vrtnic, ki silijo čez rob, kakor da bi želele pobegniti na pločnik. V izložbi gori rumena. Ni sramežljiva, ni pastelna. Kliče po pozornosti. Mimoza.

Drobne puhasto okrogle krogle, zbrane v šop, ki se trese že ob najmanjšem premiku zraka. Krhka cvetlica, ki terja pozornost. Na koga me spominja?

Rumene nikoli nisem marala. Zdela se mi je vsiljiva, kot da se izdaja za toplino, ki je v resnici ni. Kliče, a ne pove ničesar. Govori, a zveni votlo. Preveč obljublja. Prehitro se razkrije.

Zato se presenetim, ko vstopim v kliše cvetličarno, in kupim mimozo. Ne vem če zato, ker je bil včeraj osmi marec in bi se spodobilo, ali zato ker bi mi jo moral nekdo prinesti, a je pozabil. Morda jo kupim preprosto zato, ker je februar, in imam občutek, da tudi v meni nekaj prezgodaj cveti.

Ljudje na tržnici pravijo, da mimoza ni evropska, da je prišla iz Avstralije in se tukaj razbohotila, kot da ji nihče nikoli ni povedal, da je tujka. To izrečejo z rahlim pridihom suma, skoraj pokroviteljsko, kakor da ji to poreklo nekaj vzame. Kot da ima vrednost samo tisto, kar je domače, preverjeno, zavarovano z izročilom. Govorijo o “našem”, čeprav nihče zares ne zna razložiti, kje se to naše začne in kje se konča. Meje so porozne, a vztrajamo pri njihovem obrisu. Spominjajo na igro Zemljo krast na šolskem igrišču, le da so pravila v odraslem svetu ostrejša. Manj plastike, več betona; manj krednih črt, več bodeče žice, več zaprtih prehodov, več orožja, ki presega domišljijo. Kar naenkrat so mi tulipani in vrtnice grdi, mimoza postaja lepša.

Krhka cvetlica, ki terja pozornost. Na koga me spominja? Foto: Osebni arhiv

V Italiji osmega marca ženskam podarjajo mimozo. Tradicija, ki je nastala med vojno.

Po vojni ni bilo veliko izbire, mimoza pa je bila dostopna, sezonska, skoraj razkošno rumena sredi pomanjkanja. Mama je imela sedemnajst let, ko se je vojna v Jugoslaviji končala. O tem času nikoli ni govorila z natančnostjo; le z zadržano ekonomijo besed. Neko poletje v Istri, ko sva sedeli na klopi pred hišo in je zrak dišal po soli in borovcih, je mimogrede rekla, da so morale ženske takrat prehitro odrasti. Kot drevesa, ki jih obrežejo, še preden razumejo lastno smer rasti. V tistem stavku ni bilo patetike, samo utrujen realizem. Nikoli ni dobila rože za to.

Zdaj držim v rokah šop, ki cveti sredi zime, in mislim nanjo. Na generacijo deklet, ki niso imele časa za negotovost. Nekatere stvari zacvetijo prezgodaj. In ravno zato ne trajajo dolgo.

Plašč zdrsne z mojih ramen skoraj z olajšanjem. Zunaj z neko silo vame posveti sonce, ki je premočno za ta čas. Zelen plašč težak od vlage, pod njim koža pregreta od hoje. Vržen na klop deluje kot nekaj odvečnega, kot plast, ki sem jo nosila predolgo. Sedem na stičišču dveh ulic, katerih imen si ne zapomnim. Takšna križišča obstajajo zato, da na njih za trenutek obstaneš in potem nadaljuješ, ne da bi komu ostal v spominu.

Pete me bolijo. Čevlji so za pol številke premajhni. Kupila sem jih, ker so bili znižani in ker so v ogledalu delovali pravilno. Urejeni. Primerni za pisarniško pripravništvo. Moja stopala zdaj pulzirajo in me opozarjajo, da se telo ne pogaja z estetiko.

Šop mimoze položim poleg sebe. Golobi hodijo v krogu. Ne vem ali se igrajo neko igro. Morda plešejo. Verjetno samo pobirajo drobtine. Eden se mi približa in nagne glavo. Opazuje me z enim očesom, brez zanimanja, skoraj z dolgčasom. Res sem dolgočasna. Nič posebna, ena od tisočih ki so se danes posedli na to klopco, in premišljevali o cvetlicah in njihovih zgodbah.

Še golob si ne vzame časa zame. Samo zabeleži me in gre naprej

Približam obraz k cvetju.

Vonj je sladek. Preveč sladek. Ne diši po lahkotni pomladi, temveč po nečem gostem, skoraj težkem. Z vonjem slišim obljubo, besedo, ki jo je nekdo izustil, še preden je razumel njen domet.

In takrat nisem več tukaj.

Sem v kuhinji, ki je bila vedno nekoliko premajhna. Okno rosno, radiator šumi. Na mizi emajlirana skleda z rumenimi jabolki, ki dišijo po kleti. Mama stoji ob štedilniku, z zavihanimi rokavi. Reže kruh. Prizor je obreden. Na polici nad njo stoji majhna vaza. Ne z mimozo – te nikoli nismo imeli – ampak z vejico nečesa rumenega, prehitro odrezanega z vrta.

Takrat še nisem razumela, da si moraš nekatere praznike izmisliti sama. Ker jih nihče drug ne bo. Rumene rože v kuhinji. Torta brez imena.

V Italiji osmega marca ženskam podarjajo mimozo. Tradicija, ki je nastala med vojno.

Oče je bil tiste dni vedno v službi. Če ne telesno, pa z mislijo. Njegova odsotnost je imela več oblik in vse so bile prepričljive. Možno je, da je res pozabil datum. Možno je tudi, da si ga ni želel zapomniti.

8. marec.

Mama je rekla, da ji je vseeno. Da so prazniki kulisa, poceni scenografija za ljudi, ki potrebujejo dokaz, da so ljubljeni. Trdila je, da se v takšnih predstavah ne znajde, da ne zna igrati hvaležnosti za nekaj, kar bi moralo biti samoumevno. Govorila je trdno, strogo, brez razpoke v glasu.

Toda na polici je vseeno stala tista vejica rumenega cvetja. Previdno postavljena. Ne razkošna, ne slavnostna. Samo prisotna.

Morda je bila mimoza.

Morda je bila.

Jaz pa sem bila še premajhna, da bi jo prepoznala.

Vonj cvetlice me vrne nazaj na klop. Golobi se razletijo, nekdo zaloputne vrata avtomobila. Svetloba je še vedno nizka, vodoravna. Pete me še vedno bolijo.

Mimozo primem trdneje. Njene drobne krogle se tresejo v vetru, a se ne razpadejo. Morda prezgodnje cvetenje ni napaka. Morda je to pogum. Cveteti, še preden si prepričan, da je varno.

Spet jo povoham.

Diši drugače. Ostro. Bolj suho. Ne spusti me več nazaj v kuhinjo. Ne vidim mame brez gub, brez utrujenih rok, ki nad vrelo juho z gibom zapestja oblikujejo grisove cmoke. Ne slišim več žlice ob robu lonca. Vonj me ne odnese. Ostane tukaj. V meni.

Oče je bil tiste dni vedno v službi. Če ne telesno, pa z mislijo. Foto: Osebni arhiv

Zdaj je samo sladek. In že malo prazen.

Mimoza se mi nenadoma zdi lačna. Stebla so tanka, napeta, skoraj žilava. Cvetovi razkošni, puhasti, samozavestni. A brez vode? Koliko časa še? V roki deluje trdna. Vem pa, kako hitro se razsuje. Dovolj je en dan brez kozarca. Dovolj je toplota radiatorja.

Vstanem. Pete me zarežejo, ko stopim na pločnik. Sonce je previsoko za februar, neusmiljeno, brez romantike. Ljudje hodijo mimo, nihče ne pogleda v roke, v rumeno, ki jo nosim.

Mama je rekla, da ji je vseeno. Da so prazniki kulisa, poceni scenografija za ljudi, ki potrebujejo dokaz, da so ljubljeni.

Na poti domov me ustavi sosedov muc. Vrnil se je po svoji nočni turneji – razmršen, z rahlo umazanim gobcem. Običajno gre mimo mene, danes pa se ustavi. Dvigne glavo. Njegov pogled ni mehak. Ocenjuje.

Približa se cvetju. Povohne. Z repom počasi zaniha, kot bi tehtal odločitev. Potem me pogleda. Dolgo. Skoraj očitajoče. Kot bi mi hotel reči: če že nosiš nekaj živega, ga vzdržuj pri življenju.

Doma ji odrežem stebla. Kozarec napolnim do roba. Rumena se razpre po kuhinji, razlije se čez mizo, čez okensko polico, čez moje roke. Osmi marec. Kot bi bil vsak dan.

Četrti dan je cvetlica še vedno rumena.

Samo vonj je zbledel.

Kot nekatere obljube.

branje kratka zgodba mesto osmi marec panorama Pariz

Ilustracija: Hanna Juta Kozar

Domov / Članki / 2026 / marec

Verižna reakcija

Veronika Razpotnik

O avtorju
Članki
Podkasti

Sošolec na faksu mi je nekoč rekel, da je zlaganje mikrocentrifugirk v stojalo meditativno opravilo. Vsakič, ko ob sedmih zjutraj stopim v laboratorij, v katerem še vedno gorijo nočne luči, ga pošljem v tri pm in upam, da imajo v peklu ogromno vrečomikrocentrifugirk in veliko stojal, da bo pametnjakovič lahko po smrti na veke vekov meditiral. Tudi danes sem v službo prišla prva. Ko bodo čez kako uro začeli kapljati sodelavci, bodo morali biti pulti pobrisani, steklovina pomita, kemikalije na svojemmestu in jutranja meditacija zaključena. Na srečo sem ves ta dolgčas opravila že včeraj pred odhodom, zato se lotim prebiranjaprimerkov, ki jih bodo danes pripeljali na forenzično analizo.

Moški, neidentificiran, v zgodnjih tridesetih. Najden 23. 4. 2025 na Rožniku, delno razkrojen. Najverjetneje mrtev en teden. Vzrok smrti: dvanajst vbodov okoli srca.

Čudim se nesposobnemu morilcu, ki je očitno vedel, na katerem delu telesa se nahaja srce, a ga v dvanajstih poskusih še vednoni uspel zadeti. Morda pa so bili vbodi razporejeni v krog in je šlo za kak čudaški ritualizem. V vsakem primeru bi si tip verjetnoželel umreti na manj boleč način, pa te sreče ni imel. Berem dalje.

Ženska, identificirana s strani sorodnikov, 59 let. Najdena 23. 4. 2025 v svojem stanovanju po prijavi sosedov, umirajoča, nekaj ur kasneje v bolnišnici podlegla poškodbam. Vzrok smrti: preklana lobanja, izkrvavitev, sum na partnersko nasilje, partner obtožbe zanika.

Stresem se. Na dan preberem kar nekaj primerov nasilne, nesrečne ali nepojasnjene smrti, a se ob zgodbah, kot je ta, vsakokrat prepričam, da me služba še ni spremenila v brezčutno pošast. Če mi je kak duh v steklenici le podaril tri želje, bom pravkarzapravila že drugo danes: v primeru, da se z Nežo kdaj razideva, naj me, lepo prosim, nikoli več ne privlači moški. Žrtev femicidov dobimo vsako leto več. Že res, da smo tudi ženske lahko morilske pošasti, a v črni kroniki zagotovo neprevladujemo kot storilke. Pa tudi Neža mi je v sedmih letih najine zveze uspela dokazati odsotnost kakršnihkoli morilskih tendenc. Čeprav si kruh služi s seciranjem trupel.

Čudim se nesposobnemu morilcu, ki je očitno vedel, na katerem delu telesa se nahaja srce, a ga v dvanajstih poskusih še vedno ni uspel zadeti.

Spoznali sva se na faksu. Jaz sem si po pridobitvi laskavega naziva dr. med. kar najhitreje zagotovila mesto na inštitutu za biokemijo, nato pa me je specializacija zanesla v forenzične vode. Včasih se sprašujem, zakaj je katerakoli od naju sploh študirala medicino, obe sva skrajno ljudomrzni. Zdaj s pacienti dela samo ena od naju. Ti so sicer zelo hvaležni in se nikoli ne pritožujejo, to pa je tudi ena in edina prednost.

Odkar je Neža pred pol leta začela s specializacijo sodne medicine, je izgubila petnajst kil. Večina hrane, sploh meso in jedi nažlico, jo spominja na sestavne dele tistih, ki so se znašli pod njenim nožem. Včasih ne prenese niti vonja po čemerkoli užitnem. Če ji kaj le uspe spraviti vase, to navadno izbruha.

Kmalu po tem, ko je začela s službo, sva se po hitrem postopku preselili v dvosobno stanovanje, saj me je vsako noč prebudilo zverinsko kričanje, včasih tudi udrihanje. Navadno je trajalo okoli pet minut, preden se je Neža zavedla, da poleg nje ležim jaz in s svojo popolno negibnostjo samo rahlo spominjam na katero izmed njenih strank.

Katastrofalna stanovanjska situacija v Ljubljani pa naju je prisilila podnajeti stanovanje od nekih digitalnih nomadov, za katerenihče ne ve, kje se trenutno nahajajo. Lastnice ne poznava, najverjetneje niti ne ve, da v njem bivava midve. Popotnimnajemnikom vsak mesec enostavno nakaževa jurja in upava, da naju, ko se vrnejo, ne izselijo preveč na hitro.

Po dveh željah bi se morda spodobila še ena goreča zahvala, da se z mojo partnerico nisva znašli v zamenjanih vlogah. Če ne bidobila specializacije v forenziki, bi verjetno naredila isto napako kot ona, saj sem v gimnaziji ob branju kriminalk TessGerritsen naivno mislila, da je to, kar je zdaj postalo moja največja nočna mora in Nežino največje obžalovanje, preklemano kul. Moja draga sicer nikoli ne bo priznala, da je zajebala na celi črti, vendar lahko to vidim po žaru v njenih očeh, ki vsak dan, ko pride iz službe, brli nekoliko šibkeje.

Iz razmišljanja me zdrami tajnik, ki nasilno odpre vrata, na pult odloži neki list in brez pozdrava odide. V mislih tudi njegapošljem nekam, kjer bo prisiljen loputati z vrati, dokler mu od hrupa ne eksplodira glava. Poberem list, na katerem je napisan še en primer, ki je očitno prišel z zamudo.

Moški, neidentificiran, 27 let. Najden 23. 4. 2025 v tujem stanovanju, umrl isti dan, vzrok smrti: predoziranje na neznanih zdravilih, sum na nasilno smrt – po telesu najdene podplutbe.

Preden pridejo sodelavci, se moram zagrebsti za enega od nesrečnikov na svojem pultu, imam namreč mesečno kvoto primerov,ki jih moram analizirati. Odločim se za zamudnika.

Odpravim se v klet, kjer v zmrzovalnikih hranimo vzorce, označene z enakimi zaporednimi številkami kot na listih, ki sem jihpravkar prebirala. Čisto na vrhu, točno pred mojim nosom, v luknjici plastičnega stojala gnezdi mikrocentrifugirka z DNA, izolirana s kože in okolice ubožca, ki se je včeraj pridružil klubu sedemindvajset. Čeprav sem v tej službi načeloma deklica za vse, se mi je uspelo izboriti, da vsaj izolacijo DNA, ki se jo izvaja ob šestih zjutraj, opravi laborant. Šef je popustil šele takrat,ko me je nekoč našel spečo in malo da ne z nosom namočeno v vzorec.

Mikrocentrifugirko odnesem v laboratorij in zakorakam pred termostat. Verižno reakcijo s polimerazo, s katero obveznozačnem vsak postopek forenzične analize, bi znala izvesti tudi v spanju. Polovico vzorca DNA odpipetiram v drugo mikrocentrifugirko in jo spravim za ponovitev postopka v primeru, da bi slučajno kaj zasrala ali ga kontaminirala. V moji glavije to sicer nepotrebna previdnost. Držim se je samo zato, ker bi me šef, če bi vedel, da sem že v prvem eksperimentu porabila celoten vzorec, nadrl kot psa. Drugo polovico posadim v vrelo vodo, s katero je napolnjen termostat. Termostabilna polimerazabo DNA pomnožila na dovolj veliko količino, da jo bom lahko identificirala.

Preden pridejo sodelavci, se moram zagrebsti za enega od nesrečnikov na svojem pultu, imam namreč mesečno kvoto primerov, ki jih moram analizirati. Odločim se za zamudnika.

Medtem ko encim, ki se rad namaka v vročem, pridno dela v svojih toplicah, si pripravim kolono za čiščenje. Ta mi bo pomagala ločiti DNA od vseh ostalih smeti, ki jih je imel revež, poln tablet, na sebi v času smrti. Meseci ponavljanja enega inistega postopka so me naučili, da je čas, v katerem se DNA veže na kolono, enak času, v katerem se po stopnicah spustim pred vhodna vrata in skadim čik. Nosilka naše genske informacije se medtem zabubi v pore silikagela in ven jo je mogoče zbezatisamo z elucijo. Preden se bom tega lotila, pa bom morala s kolone najprej sprati vso nesnago, ki se nanjo ni vezala.

DNA, ki mi jo je encim velikodušno pomnožil, odpipetiram na kolono in s čikom v ustih zapustim laboratorij. Vrata se za mano zaloputnejo še glasneje kot za tajnikom. Ker ne verjamem v boga, se iz dna srca zahvalim peklenščku, da sodelavci zamujajo.

Ko se vrnem v laboratorij, nisem več sama. Tiho zakolnem. Sovražim, ko mi ljudje gledajo pod prste in po nesrečnem slučajusem najebala ravno na sodelavce, ki mi kljub preobilici svojega dela blazno radi pametujejo. Ko dejansko potrebujem njihovopomoč, pa so seveda strašansko zasedeni.

Napotim se proti koloni, ki me čaka v plastičnem stojalu in se pri tem po sili razmer sprehodim mimo na novo prispelegavsiljivca. Ta začne bluziti nekaj o tem, kako upa, da sem kaj vzorca shranila za kasneje. Prepričan je, da je vzorec na moji koloninajslabše odpipetiran od vseh, kar jih je kdaj videl. Še študentje prvega letnika pipetirajo bolje. Spiranje kolone bo polom in na celi črti bom zasrala elucijo. Zmedena, kot sem, bom namesto DNA morda poskusila sekvencirati kar s kolone sprano svinjarijo. V mislih mu pokažem fakiča.

Primem kolono, jo odnesem na drugi konec laboratorija, kjer iz nje eluiram čisto DNA, postrgano z nesrečnika. Očiščen vzorec z vsemi potrebnimi dodatki vnesem v aparat za sekvenciranje, ki mi bo povedal, kakšno zaporedje štirih črk se skriva v odsekih te DNA in katera sekvenca je najbolj pogosta. Tako bom lahko nazadnje izvedela, kdo se je vlačil po ubožcu, preden je umrl.

Medtem ko sekvenciranje teče, na isti način kot prvo, obdelam še drugo polovico vzorca. Pri delu sem izredno natančna, še nikoli nisem dvakrat dobila različnih rezultatov, a je kontrola vseeno boljša kot alternativa – šefovo pizdenje. Ko je na vrstičiščenje številka dve, že nestrpno čakam čik.

Čez nekaj ur sekvencirna mašina opravi svoje delo. Na računalniku se mi prižge okno, na katerem se zvrstijo dolge vrste črk A, T, C in G v različnih zaporedjih. Odprem nacionalno bazo podatkov z DNA zaporedji vseh nesrečnih Slovencev, ki so se po tem ali onem slučaju znašli v njej. Z nami, ki delamo v tem laboratoriju, na čelu. Ko sem se zaposlila na organu državnevarnosti, sem zelo poceni prodala dušo hudiču, pa še splačalo se mi ni. Samo do konca življenja sem se znašla poddrobnogledom. Ob tej misli zavzdihnem in začnem z iskanjem po bazi. Če imamo človeka, katerega DNA je nosil moj za vedno sedemindvajsetletni nesrečnik, dejansko spravljenega v bazi, bo policija imela lahko delo. Samo malo ga bodo obiskali na domu in prijazno povprašali, če je bilo predoziranje zagotovo samo nesreča. Če DNA ne bo našla svojega lastnika, pa se mi sanja ne, kaj bodo naredili. Moje delo se tu konča.

Računalnik nenadoma neha mleti. V delcu sekunde mi izvrže identiteto lastnika tega genskega zapisa. Kot tele v nova vratabuljim v svoje lastno ime in priimek in vse ostale osebne podatke. Jebenti, pa ne da sem že pred pomnoževanjem kontaminiralavzorec s svojo DNA, to se mi še ni zgodilo. Pa tudi čudno, da jo je sekvencer sploh zaznal, potem sem je morala notri pustiti res veliko, glede na to, da je bila glavnina vzorca last nekoga drugega. Prvič, odkar delam tu, sodelavcu priznam, da sem res zajebala. Pomembno je samo, da tega ne izve.

V sekvencer vstavim drugo polovico pomnoženega in očiščenega vzorca. Ob tem prvič v življenju začutim rahlo živčnost. Če mi je vzorec uspelo kontaminirati enkrat, bi mi ga prav lahko uspelo še drugič. V trenutku, ko pritisnem na gumb, mi sodelavec obrne hrbet. Preden bi me lahko videl in se začel dreti, da ne smem na čik, se poženem proti vratom. Tik pred njimi se ozrem. Sodelavec še vedno bulji v računalnik. Za seboj čisto narahlo zaprem vrata.

Nihče mi ni prišel težit, čeprav sem kadila kako uro in nato jedla kosilo tako dolgo, kolikor navadno traja sekvenciranje. Ko se vrnem v laboratorij, ob enem izmed pultov stojita šef in sodelavec in me ubijata s pogledom.

»Če pa nisem imela kaj delati vmes, ko se je sekvenciralo, to je moj edini primer danes,« navržem in se pretvarjam, da se ne bom zdaj zdaj posrala od strahu.

»Saj bi rekel, da bomo, če ne boš nehala toliko kaditi, tukaj kmalu obravnavali tebe, ampak to ni glavni problem,« smrtno resnoizjavi šef. Stresem se. Iz cinične izjave curlja nekaj mnogo hujšega kot samo njegova običajna nesramnost.

»Pizda si nesposobna, če ne zajebeš čiščenja, pa kontaminiraš obe polovici pofukanega vzorca,« skozi zobe iztisne sodelavec.

Okamenim. Priplazim se do zaslona računalnika in previdno poškilim. Na njem je kot na sramotilnem stebru spet razstavljeno moje ime.

Planem v jok. Ves gnev zadnjih mesecev, sovraštvo do šefa in sodelavcev, nečloveški napor, da bi bila v podporo Neži, ki prihajadomov bolj mrtva od njenih trupel, se ulijejo skozi moje oči. Šef in sodelavec prvič, odkar ju poznam, popolnoma obmolkneta.Sunkovito se obrnem in med hlipanjem stečem skozi vrata, ne da bi si umila roke ali slekla haljo. Ko se za menoj z glasnim treskom zaprejo vrata, mi skozi možgane zdrvi misel, da sem kot osel, ki nekje leži, na pultu za sabo pustila vso svojo dlako. Apreden bi mi lahko postalo žal, si v mislih čestitam, da nereda v laboratoriju po koncu delovnega dne končno enkrat ne bompospravljala jaz. Hlipanje počasi ponehuje.

Ves gnev zadnjih mesecev, sovraštvo do šefa in sodelavcev, nečloveški napor, da bi bila v podporo Neži, ki prihaja domov bolj mrtva od njenih trupel, se ulijejo skozi moje oči.

Krožim okoli bloka in iščem parking. Po petnajstih minutah se nekdo končno prerine iz gneče pleha in se napoti proti zapornici. Zapodim se proti prostemu parkirnemu mestu, čeprav sem edina, ki čaka. Parkiram, poravnam in obsedim na sedežu. Roke semi še vedno tresejo. Trikrat globoko vdihnem in izdihnem in se odločim, da je bil to enkraten zajeb in da bo jutri bolje. Hkrati si čestitam, da sem šefa in sodelavca prisilila, da prvič, odkar ju poznam, sama pospravita laboratorij. Stopim iz avta in se napotim proti vhodnim vratom. Odklenem, se z dvigalom odpeljem v peto nadstropje in zavijem okrog vogala.

Na vratih me pričaka policijski trak. Začutim, kako se koža na mojem vratu naježi. Pritisnem na kljuko. Zagledam se iz oči iz oči s kriminalistom, s katerim si vsake toliko na čiku pred stavbo Nacionalnega forenzičnega laboratorija izmenjava nekaj besed. Zaprepadeno me pogleda.

»Kaj kurca…?« izrečeva v en glas.

»Fak, a ti tu živiš? Jebenti, nisem si mislil, da bom moral tako slabe novice enkrat prenesti nekomu, ki ga poznam,« blekne.

»Kaj, hudiča, se tu dogaja? Kaj delaš tuki, pizda?« zakričim. Z vsako besedo je moj glas višji in bolj vreščeč, na koncu drugega stavka me lahko slišijo samo še delfini.

»Ko smo ga našli, je bilo že prepozno …« zajeclja.

»Našli koga, tuki ni nobenga tipa, razen tebe, v napačnem fletu si, pička ti materina!«

Še preden se začnem dreti, mi je jasno, o kom govori. Ko je odšla iz stanovanja, je Neža vedno nosila debelo plast ličil, saj jo jedrugače dajala grozna spolna disforija. Bila je na čakalni listi za feminizacijo obraza, povečanje prsi, ni pa ji bilo do spodnje operacije. Ko ob njej ni bilo mene, da bi jih popravila, so ji neznanci pogosto pripisovali napačen spol. Očitno celo v smrti.

»Kaj, hudiča, se tu dogaja? Kaj delaš tuki, pizda?« zakričim. Z vsako besedo je moj glas višji in bolj vreščeč, na koncu drugega stavka me lahko slišijo samo še delfini.

»Nekdo mu je dal za jest ful enih tablet, pa ne vemo, katerih, nismo našli škatlice… Potem je bruhal in se zadušil, sosed je na balkonu slišal neko grgranje in hropenje in klical reševalce, ampak so prišli prepozno, morilec je pa skliznil,« pojasnjuje.

V glavi se mi zabliska opis primera, ki sem ga danes analizirala v laboratoriju. … po telesu najdene podplutbe. V svoji paniki se ne morem niti jeziti, da se je Neža odločila umreti samo nekaj ur po tem, ko sva nazadnje grobo fukali. Strese me ob misli, da sije med seksom verjetno vsakič želela, da bi jo zadavila do smrti.

Odrinem ga in stečem v Nežino spalnico. Med tekom desettisočkrat obžalujem, da sem včeraj prespala pri prijateljici. Kot da stvari ne bi bile že tako dovolj slabe, pa so tu še bremenilni dokazi, ki s prstom kažejo naravnost name.

Postelja je pobruhana, na njej je nalepljen lepilni trak v približni obliki človeškega telesa. Kriminalist prisopiha za mano. Skočim mu v obraz in ga začnem tolči po prsih.

»Kje je Neža, pizdun, kaj si naredil z Nežo!«

Kriminalist me nekaj časa zmedeno gleda, nato pa ujame moji zapestji in ju trdno prime. Nekaj minut se zvijam, nato pa kot cunjaobvisim v njegovem primežu. Izpusti me. Z vso težo padem na posteljo, glavo zarijem v bruhanje in se privijem ob Nežin obris. Pustim, da se moji lasje, koža in obleka prepojijo z njeno DNA.

kratka zgodba kriminalka laboratorij mikrocentrifugirka