Pogovor o tem, ali stripe priporočati otrokom v branje, je soroden pogovoru o enakovrednosti spolov ̶ v idealnem svetu se o tem sploh ne bi pogovarjali, ker bi bilo vse že jasno. Vsako kvalitetno knjigo je dobro priporočati v branje bralcu, ki ga bo nagovorila. In ker kvaliteten strip spretno izkoristi izrazne možnosti svojega medija, prepleta med likovno umetnostjo in literaturo, ki pogosto zagotavlja idealno okolje za razvoj akcije in komike, se zgodi, da dobimo knjigo, ki jo z veseljem porivamo mulcem v roke, ti pa je ne želijo več dati iz rok ̶ do naslednjega dela v seriji. Takšna je na primer situacija s serijo Škatla.
Z ustanovitvijo založbe VigeVageKnjige se je odprla nova pot za kontinuirano, a na vsakem koraku dobro premišljeno vstopanje risoromanov in stripov na slovenski knjižni trg. Pomemben del njihovega programa predstavljajo stripi za mlajše bralsko občinstvo, ki pa jih v slovenski kulturni prostor prestavljajo z enako skrbnostjo kot knjige za starejše sladokusce. Tako gre za založbo s 100 odstotnim izkupičkom zlatih hrušk, kar pomeni, da so vse njihove izdaje na področju mladinske književnosti do sedaj prejele znak kakovosti zlata hruška, ki ga vsako leto knjigam podeljuje strokovni odbor Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig. Začelo se je z Ariolom in nadaljevalo s Škatlo, izdali so nekaj samostojnih stripov za mlade bralce, v letu 2020 pa sta se jim pridružili še dve seriji ̶ Akisi ter Ana in Froga.
Matemagija je peta v seriji stripov o Ahacu Novaku, mulcu z običajnimi težavami, od matematike do zmerno sitnih odraslih, in njegovem neobičajnem prijatelju, živi škatli za orodje. Ta sicer pripada (če pri živih škatlah sploh lahko govorimo o pripadanju) čarovniku Zvizdanu Palički, a z njim pravzaprav ni preveč zadovoljna, saj ob vsem čaranju nima časa za izume, najraje take z veliko zabijanja in vrtanja. Zato se v prvem delu serije odpravi malo naokrog in najde idealnega družabnika za načrtovanje in izpeljevanje bolj ali manj neuspelih izumov v Ahacu.
Vsaka knjiga prinaša novo zgodbo, z zapletom, ki se ob dveh nadobudnih in neučakanih izumiteljih dodobra zafeclja, preden se na koncu bolj ali manj razreši. Čeprav avtorja svoje like in svet sproti gradita, zgodba deluje, tudi če pričnemo z branjem pri enem od kasnejših delov v seriji ̶ na primer pri petem, zaenkrat zadnjem; nujne informacije pa dobimo pri uvodni predstavitvi likov in magičnih pripomočkov.
V vsaki zgodbi Ahac in Škatla poskrbita za nekaj smeha in stiskanja pesti, mimogrede pa med vrsticami in brez vsakega pompa prileti še kakšen večen nauk, na primer o vrednosti potrpežljivosti in prijateljstva. V Matemagiji Ahac, ki se pripravlja za glavno vlogo lisjaka v gledališki predstavi, povsem pozabi na nalogo in test iz matematike, ki mu ne leži preveč. Deset kapljic super računskega napoja (s katerim si junaka seveda postrežeta kar sama) reši težavo, a na žalost preveč dobro ̶ v Ahacovi glavi je prostor le še za številke in sedaj iz njegovih ust prihajajo računi namesto besed. Precej neugodno, če te čaka nastop v gledališki predstavi. A nikakor nerešljivo, če je tvoj najboljši prijatelj Škatla, ki lahko med drugim vase spravi cele kupe snega in ga razciha pred vhodi v šolo. Predstava prestavljena, vse dobro, bi lahko rekli. Skoraj. Ker Škatla poskrbi, da tudi razpleti niso nikoli preveč gladki/dolgočasni.
Matemagija se torej odvija globoko v zimskem času, pod kupi snega, a ni zato nič manj primerna za poletno branje. Bralcem, ki se bodo vživeli v zgodbo, ob vsej belini in rdečih licih vsaj ne bo prevroče.
Serija Škatla lahko še posebej nagovori samostojne bralce začetnike. Ustvarjalci so se odločili za male tiskane črke in izbrali zelo lahko berljiv in relativno velik font. Zgodba, čeprav zelo dinamična, teče bolj kot ne linearno, bralca pa mimogrede potegne sabo. Wirbeleit in Heidschötter ustvarita prepričljiva glavna junaka, z načrti in težavami, ki še kako pašejo v vsakdan mladih bralcev, pa čeprav jih Ahac in Škatla pogosto poskusita reševati s pomočjo magije. Na koncu pa jih praviloma rešita predvsem s pomočjo trdnega prijateljstva in kakšno posrečeno idejo.
Uwe Heidschötter, risarski del tandema, se izkaže za mojstra izrazov. Njegova dinamična risba je skladna z izbiro živahnih, a nekričečih barv. Ni presenetljivo, da deluje tudi kot ilustrator, animator in filmski režiser. Njegove kreacije pa nosijo tudi prepoznaven avtorski pečat.
Humor temelji na situacijski in besedni komiki, ki je spretno prenesena v slovenščino. S svetom magije pridejo tudi številni domiselni neologizmi, od matemagije do begomarčkov iz drugega dela v seriji, in lahko rečemo, da je jezikovna akrobatika prevajalki dobro uspela.
Vse to bralcu, bodisi tistemu z več bodisi tistemu z manj bralske kilometrine, zagotavlja užitek v branju. Kot praviloma velja za dobre knjige, je Matemagija knjiga za številne priložnosti ̶ za branje na plaži ali pod novoletno jelko, za skupno ali samostojno branje, za tiste, ki se z branjem še lovijo ali tiste, ki ga že zelo, zelo obvladajo, za otroke, mlade ali pa nenazadnje odrasle. Dobra mladinska knjiga je navsezadnje vedno tudi le dobra knjiga.
… samo zvečerilo se je, sem si rekel v soboto, 26. junija ob 9.40. Pa je takrat ugasnil v Tomaju moj najbližji sosed, pesniški sopotnik vse od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Prijatelj. Okrog polnoči sem mu ta dan še napisal mail, ga odposlal. Potem sem šele opazil vest, da je umrl.
Odgovor na odposlano pošto zdaj iščem v njegovi poeziji, v njegovem življenju, ki je bilo predano poeziji, ki se je s pesništvom hranilo, se ob njem prerojevalo. Samodejno kot dihanje, je bil ta Ostijev čudežni enačaj med življenjem in stvariteljsko strastjo. Poezija, ki vre iz samote, lastne izkušnje, iz osebne zgodbe in ki obenem prav zelo lahko obliva univerzalna nabrežja človeškega, človečnosti. Ogrnjena je v prt ljubezni in zato po meri drobnega trenutka in posameznika, a tudi neizmerna in neprecenljiva kot čas, v katerem potujemo kot telesa v vesolju.
Morda se je Ostijev čas zdaj vkrožil na drugi tir, ne bo se pa nehal napajati ob erosu in ga oddajati. Z milino in nasmeškom.
Trikrat rojeni pesnik, si rečem. Najprej v Sarajevu, z vsem mladostnim vzhičenjem in poznejšim prepoznavanjem zla in nasilja, a temu svojemu rodnemu okolju do kraja vdan, s prav materinsko skrbjo in zvestobo.
Nato se drugič rodi v Tomaju, kamor ga zanese veter ljubezni: do Srečka Kosovela in do Barbare, in potem do Urške:
Drevo sem, ki hodi, teče, leti …
enkrat nad Sarajevom, drugič nad Tomajem, ki,
razen ljubezni nerazumne,
nima ne domovine ne rojstnega kraja …
Menjal je jezik, od srbohrvaškega v slovenski, in se pri tem ni prenaredil, ni se znova rodil v drugi knjižni soseski. Še vedno je govoril en in isti jezik, ko je izpisoval rad te imam v narečju nje ali njega, ki ga je imel rad.
In rodil se je še v tretje, ko so mu zatrdili, da ima hudega raka in le še kak mesec življenja. Bilo je marca 2015. Ni bil prestrašen, ko mi je to povedal. Le od čudnega ognja vznemirjen, kot feniks. Še to in to moram napisati – mi je rekel in se kot od burje gnan lotil ustvarjanja. Izumljal je, kot Šeherezada, nove in nove knjige zgodb in poezije, pisem in anekdot, esejev in dnevniških slik. Veselil se je svojih novorojenih in prevedenih izdaj doma in po svetu, sledil je odmevom, dajal intervjuje, se marljivo trudil na predstavitvah in bralnih turnejah. Štel je kot škrat te svoje zaklade in se potem znova zagnal k računalniku po novo rudo, po nove-stare ljubezni. In se tako kosal s smrtjo. Jo začaral s svojo umetnostjo, s svojim žarom. Leta in leta, tisoč in eno noč.
Trikrat se je rodil. Ne morem verjeti, da bi moj tomajski sosed kar poniknil v temo.
Na njegovem obrazu, tako kot v njegovih verzih, ni bilo nikoli ostrih potez, vedno le nasmešek: kot ironija ali nagajivost. S takim vtisom na obrazu ne moreš kar umreti. Gotovo, gotovo je enkratno smrt spet kako ukanil. Saj:
Televizijska serija Primeri inšpektorja Vrenka, nastala po kriminalnih romanih Avgusta Demšarja.
Slovenska kriminalka še naprej doživlja razcvet. Vsako leto se pojavljajo nove avtorice in avtorji, zločince lovijo novi kriminalni inšpektorji, snemajo se nove televizijske serije, vznikajo nove prodajne uspešnice. Tako je tudi letos, pričakujemo lahko, da bo to poletje na vrhu seznama najbolj prodajanih knjig na Slovenskem kraljevala katera od domačih kriminalk. Poiskali smo deset slovenskih knjig tega žanra različnih avtorjev, ki so izšle v zadnjih letih, in vam jih predlagamo za poletno branje.
Mojca Širok: Evidenca
Mladinska knjiga, Ljubljana 2021
Novinarka Mojca Širok, ki je bralce pred nekaj leti navdušila s kriminalko Pogodba, je napisala novo knjigo v načrtovani trilogiji. Gre za kriminalko z naslovom Evidenca, v kateri pojav trupla sredi Ljubljane sproži preiskavo pranja denarja sicilijanske mafije v posojilnicah slovenskih igralnic. Preiskava je zaupana izkušenemu kriminalistu, v razkrivanje ozadja umora, v katero je vpletena tudi prodorna televizijska novinarka, pa se neizprosno podajo trije mladi novinarji spletnega portala.
Irena Svetek: Rdeča kapica
Beletrina, Ljubljana 2021
V žanru kriminalk se po novem preizkuša tudi Irena Svetek. Kriminalistično preiskavo umora trinajstletne deklice v njenem romanu Rdeča kapica usmerja okrožni državni tožilec Mio Aurelli, pot do resnice pa ga vodi v majhno mesto na jugu Srbije, kjer je bila pred leti na krut način umorjena mlada ženska. Rdeča kapica je prvi roman v seriji, v kateri kot glavni lik nastopa Mio Aurelli, zasvojenec z igrami na srečo.
Mirt Komel: Detektiv Dante
Goga, Novo mesto 2021
Mirt Komel je še en slovenski pisatelj, ki se je lotil ustvarjanja kriminalne serije z istim kriminalistom v glavni vlogi. To pot Erik Tlomm razrešuje tri umore v Novi Gorici. Roman velja za nekakšen prequel Medsočja, prvega Komelovega kriminalnega romana, pripovedovan pa je s perspektive njegovega sodelavca. In medtem ko je bil pri Medsočju očitna referenca Twin Peaks, dobimo v Detektivu Danteju vpogled v razvoj detektivskega žanra.
Tadej Golob: Virus
Goga, Novo mesto 2020
Kriminalista Tarasa Birso so bralci dodobra spoznali že v prejšnjih Golobovih kriminalkah. V četrti knjigi, ko deželo pod Alpami zajame epidemija virusa, v kleti dolenjske zidanice najdejo v cvičku plavajoče truplo. Birsa z ekipo kmalu ugotovi, da je na delu serijski morilec, toda kakšna je povezava med žrtvami, ki so raztresene na različnih koncih Slovenije? Virus je v tem primeru glavna metafora romana, kroji pa tudi vsakdanjo realnost.
Marko Radmilovič: Kolesar
Beletrina, Ljubljana 2020
Radmilovič je navdih za to kriminalko, ki ni ravno klasična, našel v slovenski polpretekli zgodovini, saj se naslanja na usodo slovenskega interniranca Janeza Godca. Osrednja oseba romana je zgodovinar Kreps, ki mu je človek, ki kmalu potem umre nasilne smrti, zaupal ključe stanovanja. Kriminalka je torej po vsebini slovenska, prav tako pa je avtohton način reševanja primera.
Avgust Demšar: Cerkev
Pivec, Maribor 2020
Gre za deveti kriminalni roman Avgusta Demšarja s kriminalističnim inšpektorjem Martinom Vrenkom v glavni vlogi. To pot je umorjen škof, ki naj bi bil povezan s finančnimi mahinacijami mariborske nadškofije, kriminalist pa se mora preko takih in drugačnih dejstev in indicev prebiti do odgovora na vprašanje, kdo je storilec tega kriminalnega dejanja.
Peter Čeferin, Vasja Jager: Sodni dnevi
Mladinska knjiga, Ljubljana 2020
Pri tej kriminalki je moči združil zanimiv tandem – novinar Vasja Jager, ki se posveča raznim političnim in kriminalnim temam, ter legendarni slovenski odvetnik Peter Čeferin. Začne se z umorom slovenskega bogataša, čigar truplo najdejo v počitniški vili v Črni gori. Sum pade na njegovega mladega ljubimca. Fantovo obrambo prevzame odvetnik Melik, ki verjame, da je mladenič nedolžen, čeprav marsikaj kaže prav v njegovo smer. Odlika te napete zgodbe s političnim pridihom je, da pokaže potek sodnega procesa z odvetnikove perspektive.
Slavko Pregl: Prodajalci megle
Litera, Maribor 2020
Pisatelj Slavko Pregl se je v kriminalki Prodajalci megle podal v svet ponarejanja in preprodaje umetniških del. Glavni lik, slovenski intelektualec, bivši urednik, se pridruži umetniški galeriji in se začne ukvarjati s prodajo slik. Ko naleti na milijone vredno sliko Velazqueza (Prodajalec vode), se mu nehote zgodi, da vstopi v svet kriminala, ponarejanja likovnih del, razkrivanja mednarodnih kriminalnih omrežij in kulturnega tajkunstva. Napeta knjiga mimogrede pokaže ogledalo tudi marsikaterim anomalijam slovenske družbe.
Igor Karlovšek: Sodišče
Miš, Dob 2020
Igor Karlovšek že dlje časa piše zgodbe, ki imajo v svojem jedru zločin, označujejo pa ga kot enega najvidnejših piscev slovenske tranzicijske kriminalke. V ta žanr spada tudi roman Sodišče. Tik po osamosvojitvi je zakotni slovenski kraj, Jurklošter, prizorišče surovega strelskega obračuna. Proces proti obdolžencu traja kar 20 let in kljub odvetnikovim naporom je obsojen. Roman govori o slovenski stvarnosti, predvsem o delovanju sodstva, denacionalizacijskih vprašanjih, sistemski korupciji, bančnih luknjah. Pri tem je v središču avtorjevega zanimanja posameznik, ki zdrsne v uničujoče kolesje nekega sistema.
Tone Frelih: Skesanec
Studio Print, Ljubljana 2019
Filmolog in pisatelj Tone Frelih ima za sabo že kar dolgo kilometrino pisanja kriminalk, Skesanec je že njegova sedma po vrsti v zbirki Umori. Gre za politično kriminalko po slovensko, kot opozarja že podnaslov. Nasilne smrti umreta »skesanec« Stane Kožar in njegova partnerka Tanja Gaber. Sledijo nerazumne poteze enega od ministrov, kar je morda znak, da se za umorom skrivajo nedovoljeni finančni posli. Sproži se tudi vrsta skrivnostnih dogodkov, laži in osebnih tragedij.
Veliki inkvizitor nikoli ne bo tvegal svojega življenja,
saj nikjer nima nasprotnika, ki bi ga bil vreden.
Zanj bodo to počeli sužnji. Inkvizitor ne prižiga grmad.
Njegova glavna naloga je ustvarjanje iluzij –
pisanje scenarija za igro, ki jo bodo igrali drugi.
Józef Tischner
Nedavno je pri nas, to je v Španiji, po spletu zaokrožila novička z naslovom, da »vlada opozarja, da če si turizem ne bo opomogel, bo treba prodati plaže,« v podnaslovu pa so sledile besede ministrice za turizem, da je »morje luksuz, ki si ga zdaj ne moremo privoščiti«. Završalo je, a vršanje se je kmalu poleglo, saj so se v debato vključili ljudje, ki so opozorili, da gre za fake news: novico je objavil satirični spletni časopis El Mundo Today. Ljudstvo si je oddahnilo: ni res, kar pišejo, gre za šalo. Tisti z malo več stika z realnostjo so bili bolj zadržani: ja, stvari sicer res ne gredo v pravo smer, a to je vseeno malo preveč. Tako daleč ne bo šlo. Česa takšnega nam pa res ne morejo narediti.
Identične ali vsaj zelo podobne izjave poslušam že štirinajst mesecev. Izjave o tem, česa vsega, da nam ne morejo narediti. Eni se sklicujejo na pravne varovalke, drugi na odpor ljudstva. Ki da ne bo pustilo, da gredo stvari predaleč. Lani marca so mi kolegi in prijatelji, ki jih spoštujem in za katere sem vedno menila, da – vsaj v primerjavi z mano – stojijo trdno na tleh, zatrjevali, da zaprtje in omejitve ne morejo trajati več kot dva tedna (tista res »ključna«). No, morda en mesec, do sredine aprila. Da to ni mogoče ne pravno ne gospodarsko, kaj šele moralno. Poleti so me prepričevali, da bo jeseni šola vsekakor normalna, ker oblast teh stvari ne more prevaliti na starše. Ne more, ne more narediti tega, ker je to ubijalsko tudi za otroke, na katerih menda svet stoji. To ne bo šlo skoz, sem poslušala. Čim je stekla debata o omejevanjih in zatiranjih, morda celo o različnih bližajočih se prisilah, so mnogi zatrjevali – in nekateri to še vedno počnejo –, da se nam to pa res ne more zgoditi. Nam že ne. Mi smo vseeno Evropa. Ja, tudi ta argument sem slišala. Ker smo Evropa, razviti svet, zibelka človekovih pravic in svoboščin, se nam preprosto ne more zgoditi. Zgoditi to, kar se nam dogaja že štirinajst mesecev. Skratka: vse, kar se nam dogaja, se nam ne dogaja. Ker se nam ne more. Nam že ne.
Novice so vedno večravenske. Omenjena novica iz El Mundo Today je fake v tem smislu, da španska vlada tega o plažah in morju ni dejansko izrekla. V vseh drugih smislih pa je realnejša od večine stvari, ki jih oblast izreka javno, pred kamerami. V Španiji se že več desetletij, še zlasti pa v zadnjih letih aktivno, brezsramno in brez zadržkov uničuje agrikultura, s čimer se med drugim želi prisiliti kmete v prodajo zemlje. Voda je na udaru že vse od sredine osemdesetih let, ko je oblast začela sprejemati zakone o vodi in dekrete o suši, višek ropanja te naravne dobrine pa bo tako imenovana banka vode: menda zelena in vsem v dobrobit – kot pač vsaka banka. Pravkar se je spet močno podražila elektrika, že drugič letos; cene te energije so nebotične, kljub temu da je Španija proizvaja ogromno … a jo redno in po nizkih cenah izvaža v središče imperija, to je v Nemčijo in Francijo. Zadnjič mi je kolega pokazal račun (mi živimo izven omrežja in se poganjamo na sončne celice): več kot polovico nanesejo davki, dolgovi in famozne zelene dajatve. Pa morje, plaže in obalna mesta? Ko smo živeli v Andaluziji, smo obiskali en kup španskih vasic, ki pa so v resnici angleške. Ali pa nemške. Mnogi domačini si življenja tam ne morejo več privoščiti, preselili so se v notranjost in se sprevrgli v poceni poletno delovno silo za tujce. Na svoji lastni zemlji. Tudi otoki so uradno še vedno španski, praktično življenjsko pa ne več. Vsaj nekateri. Španski javni dolg strmo narašča in je v prvem trimesečju letošnjega leta znašal 125,24 % bruto domačega proizvoda. Kdo bo odplačal ta dolg? Predvsem pa: kako in s čim? Čigava je v resnici Španija? Kaj si sploh še lahko privošči? Predsednik vlade pravi, da si Španci v ne tako oddaljeni prihodnosti ne bodo mogli privoščiti niti lastne nepremičnine. Stanovanja si bodo morali deliti. (Temu pojavu v Rusiji pravijo komunalka.) A denar ni najpomembnejši, sploh pa ne zagotavlja sreče, vodja vlade miri svoje rojake.
Ta daljši, špansko obarvani uvod na prvi pogled nima kaj dosti skupnega z Dostojevskim. A bistvo je očem skrito, kot pravijo. Dostojevski je svoje uvide, svoja prepričanja in slutnje žanrsko, stilistično ali intonacijsko potujeval, najpogosteje prav z deklarativnim zniževanjem vrednosti povedanega, z ironiziranjem ali satirizacijo, samoposmehom in distanco, češ, to je noro, to je ekscentrično, nihče pri zdravi pameti čemu takšnemu ne more verjeti, ker to itak ne more biti res oziroma se ne more dogajati ali zgoditi, a jaz bom to, gospoda, vseeno zapisal, vseeno vam bom povedal, kar tako, za vsak slučaj. Še vedno lahko ob vsem skupaj zamahnete z roko.
Drug uvodni pojav, ki je kar najbolj povezan z Dostojevskim, pa je vprašanje protagonizma. Je človek odvisen od sveta ali svet od človeka? Izjave našega časa, izjave v stilu, ne, tega nam pa res ne morejo narediti, izražajo globoko zakrčenost in svojevrstno pasivnost. Ljudje smo – od šoka, iz strahu, iz navade, iz prepričanja? – prevzeli popolnoma pasivno in receptivno vlogo, vse, kar zmoremo (in kar nam pustijo), je prerekanje o tem, katera receptivnost je smotrnejša, kateri deus ex machina boljši, zanesljivejši: eni stavijo na politične anone, drugi na korporativno-farmacevtske liquide, tretji na nekakšna neodvisna in velepravična sojenja, ki so tako rekoč za ovinkom, vsem pa je skupno to, da čakajo – čakajo na nekaj zunanjega, da jih reši iz kletke.
Dostojevskega je vprašanje človeškega protagonizma, se pravi odnosa med človekom in svetom, živo vznemirjalo. Tu se bom spet navezala na dogodek, ki ga pisatelj opiše v Peterburških sanjah v verzih in prozi. Ko se je nekega davnega zimskega večera vračal domov, se je nad nočnim Peterburgom iz dima in meglic oblikovalo še eno mesto, prav takšno kot tisto prvo, realno, in pisatelja je preblisnilo, da svet, tisti prvi »svet z vsemi svojimi prebivalci, močnimi in šibkimi, z zavetišči bednih ali s pozlačenimi dvorci, v tem mračnem času spominja na fantastično, čarobno blodnjo, na sen, ki se bo zdaj zdaj razblinil in izparel proti temnomodremu nebu«. In nadaljuje: »V tistem trenutku sem kot da doumel nekaj, kar je prej samo tlelo v meni, a še ni bilo osmišljeno, kot da dobil sem vpogled v nekaj novega, v popolnoma nov svet, ki ga prej nisem poznal oziroma sem ga poznal le po nekakšnih nejasnih govoricah, po nekakšnih skrivnostnih znakih. Menim, da se je prav tisti trenutek začel moj obstoj … Povejte, gospoda: ali nisem fantazer, ali nisem mistik že od samega otroštva?«
Pravo življenje, pristni obstoj se je za Dostojevskega začel, ko je ugotovil, da med realnim svetom in svetom sanj ni razlike oziroma, rečeno drugače, da je on sam gospodar ne le svojega sanjskega sveta, ampak tudi resničnosti, ki ga obdaja. Oba svetova sta gnetljiva in nezaključena. Gnetenja resničnosti se seveda lahko lotevamo na različne načine – Raskolnikov želi osrečiti svet in ljudi z umorom stare oderuhinje, Kirilov s samomorom, Arkadij Dolgoruki želi najprej postati Rothschild, nato pa filantrop, a so vsi trije poraženi: propade sam podvig ali pa so njegovi učinki popolnoma nasprotni želenim. Ivan Karamazov, junak zadnjega romana, pa je nad reševanjem sveta že obupal, poln gnusa in odpora do človeštva in stvarstva Bogu vrača »vstopnico« – in je v tem smislu eden najbolj pronicljivih znanilcev transhumanizma.
Ko Dostojevski v pismu uredniku razmišlja o Raskolnikovu, zapiše, da je njegova ideja oziroma misija propadla zato, ker nasprotuje »Božji resnici« in »zemeljskemu zakonu«. Podrobneje to resnico oziroma zakon, kot ga razume sam, pojasni v Zimskih zapiskih o poletnih vtisih, kjer razgrne svoje razumevanje Zahoda in zahodnega človeka. Ta zaradi tisočletnega razvoja in kultiviranja bojevniškega jaza, kjer smo vsi drug drugemu konkurenti in se medsebojno ogrožamo (danes ne ogrožamo le drug drugega, ampak menda tudi planet in sploh vse živo in neživo), ni zmožen ustvariti resničnega bratstva. A bratstvo ni kolektivizem, ni izguba lastne osebnosti: »Kako, boste rekli, moramo biti za to, da bi bili srečni, brez osebnosti? Je rešitev v razosebljenju? Nasprotno, nasprotno, vam odgovarjam, ne le, da se ni treba razosebiti, ampak je treba postati osebnost, in to v veliko večji meri kot je ta, ki se je izoblikovala na Zahodu. Naj vam pojasnim: prostovoljno, popolnoma zavestno in v ničemer prisiljeno žrtvovanje samega sebe v korist vseh je, po mojem, znamenje najvišjega razvoja osebe, njene največje moči, največjega samoobvladovanja, največje svobode lastne volje. Prostovoljno darovati svoje življenje za druge, iti zanje na križ, na grmado, zmore le najbolj razvita oseba. Močno razvita oseba, popolnoma prepričana v svojo pravico biti oseba, se ne boji več zase in iz te svoje osebe ne more narediti ničesar drugega, je uporabiti kakorkoli drugače, kot da jo v celoti razda drugim, da bi bili tudi vsi drugi lahko prav takšne samostojne in srečne osebe. To je zakon narave, k temu človeka normalno vleče.«
Po Dostojevskem je torej človek v normalnem stanju – človek, ki živi v skladu z Božjo resnico, zemeljskim zakonom, zakonom narave – protagonist. Vleče ga v smer razvoja lastne osebe in njenega svobodnega razdajanja, s čimer aktivno ustvarja in spreminja sveta, v katerem živi.
Pred kratkim je neki nesatirični časnik objavil novico, da španska vlada praznuje veliki bodoči dosežek, in sicer drastično zmanjšanje števila učencev med tretjim in petnajstim letom. Do leta 2050 naj bi se število otrok v omenjeni starostni skupini zmanjšalo za milijon, in sicer zahvaljujoč »vrsti demografskih sprememb«, ki jih Sánchez na žalost ni podrobneje opisal. To bo vladi menda omogočilo »močno izboljšati izobraževalni sistem«: zaprli naj bi vaške šole, ostale pa digitalizirali. A v tem sicer vsebinsko grozljivem in intonacijsko patetičnem govoru je Sánchez izrekel misel, ki bi ji pritrdil tudi Dostojevski in okrog katere se pravzaprav vrti tudi tale moj zapis: »Ljudje ne moremo napovedovati prihodnosti, lahko pa jo sanjamo, načrtujemo in [te sanje in načrte] uresničujemo.«
Kdo danes sanja, načrtuje in te svoje načrte uresničuje, kdo je resnični protagonist? To počnejo svetovne (bančne) elite in korporacije, ki so povsem zunaj tako imenovanega trga in vnaprej osvobojene vsakršne odgovornosti, pod njihovo taktirko pa skrbno izbrani in gojeni akademiki in intelektualci, politiki, znanstveniki in mediji (slednji so vsi v lasti ljudi, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke). Schwabove knjige o četrti industrijski revoluciji in o nekakšnem resetu do neke mere opisujejo sedanjost, še bolj pa rišejo črno prihodnost – svet vsesplošne prekarnosti, masovne brezposelnosti, genskega inženiringa, vseprisotne umetne inteligence in nadzora, psihiatrizacije in farmakologizacije odvečne in depresivne človeške mase, družbe, v kateri »ne bomo imeli ničesar, a bomo srečni«. Identično prihodnost, le da na drugačen, dostopnejši način opisuje mainstream pop akademik Harari, globalistični prerok in pisec biblije nove epohe tako imenovanega dataizma in homo deusa, o »zeleni in digitalni«, v resnici pa globoko transhumani prihodnosti kot o edini mogoči prihodnosti pripovedujejo predstavniki vladnih in nevladnih organizacij, mnogi izpostavljeni znanstveniki, politiki in novinarji. Namen tega agresivnega razgaljanja (bolj ali manj identičnih) sanj je utrjevanje v zavesti ljudi prihodnje podobe sveta po meri elit, prisvajanje prihodnosti, spreminjanje ljudi v pasivne odjemalce in udeležence tuje nočne more, okupiranje njihovega mentalnega in duhovnega prostranstva, prostranstva, kjer bi ljudje sicer lahko razvijali svoje lastne sanje, načrte in vizije, vse to pa – še zlasti v zadnjih štirinajstih mesecih – spremlja sprejemanje zakonov in odredb, ki bodo dolgoročne kar najbolj onemogočale njihovo udejanjanje. Udejanjanje naših lastnih sanj in načrtov, ko in če bomo kdaj postali normalni in si izborili duhovno-mentalni prostor zanje.
Še o naravi protagonizma. Danes je, se mi zdi, problem predvsem v sploščenosti, površinskosti dojemanja sveta in s tem tudi protagonizma. Dostojevski je zelo dobro pokazal, da ni vsak protagonizem dober – eni so lahko neučinkoviti, drugi kljub idejni privlačnosti škodljivi, v mnoge smo lahko potisnjeni proti svoji volji oziroma smo vanje zapeljani – in nato zlorabljeni. Lahko prevzamemo in živimo protagonizem drugih, kar je spet samo še ena različica kapitulacije našega lastnega mentalnega prostranstva. Nekako tako sama dojemam proteste, še zlasti množične, tiste, pri katerih sodelujejo tudi politične stranke in o katerih mediji obilno poročajo (čudno, vse leto se po Evropi odvijajo protesti ne proti vladam, ampak proti absurdnim ukrepom, protesti, kjer ni nobenega politika ali sindikalista, a mediji – razen redkih satiričnih in fake – o njih dosledno molčijo).
Se spomnite španskega gibanja 15M? Začelo se je leta 2011, pritegnilo resnično ogromne množice in vztrajalo osupljivo dolgo. Ali je izbruhnilo spontano ali pa je ušlo iz družbeno-političnega laboratorija, težko rečem, a zdaj že znano dejstvo je, da so na neki točki z njim, z gibanjem, začeli upravljati. Slaba tri leta pozneje se je iz te navidezne anarhije rodila po partijsko organizirana in s kultom osebnosti obsedena stranka Podemos – ter ugrabila protagonizem ljudstva. Njen vodja je v pičlih sedmih letih obračunal s prvo špansko feministično stranko (PFE), ki se je več desetletij trdo borila za pravice žensk (in jih tudi izborila), z vsemi, ki se niso strinjali z njim in z globalistično agendo, ki jo zastopa, porovaril po španskem in evropskem parlamentu, postal podpredsednik bojda feministične vlade, patriarhalno-mačistično v njej kot ministrico zaposlil svojo ženo, ki v imenu enakosti v družbo vnaša neenakost in razdor in ki je zaradi jezikovnih in vsebinskih absurdov, ki jih trosi na svojih agitkah, predmet vsesplošnega posmeha in/ali prezira, se iz delavskega stanovanja preselil v vilo v elitni soseski, si med zdajšnjo epidemijo brezposelnosti in osebnih bankrotov kupil še elitni vikend na obali, svojo stranko pripeljal na rob političnega izumrtja, utrpel poraz na madridskih lokalnih volitvah – in se, vsaj zaenkrat, umaknil iz aktivne politike in zato končno lahko odvrgel svoj transimidž, si postrigel lase in obmolknil na twitterju. Misión cumplida. Tudi on je bil namreč samo izvrševalec tujega protagonizma, igralec tujih sanj. Po občutku bi rekla, da je dobršen del Špancev usvojil lekcijo: vedo, da se z zamenjavo vlade za njih ne bi kaj bistvenega spremenilo. Ker politiki ne udejanjajo svojih sanj, kaj šele njihovih, sanj ljudstva.
Krajša digresija. Prav tu zasije nov, resnično pravi problem: ta, da ljudstvo ne sanja. Da nima svojih vizij prihodnosti. Je tehnološko nepismeno, digitalno nezaščiteno. Shekano. O tem je že pred leti v knjigi Future Crimes pisal Marc Goodman – eden redkih, ki ne ponavlja mantre o globalnih problemih, ki terjajo globalno reševanje in zatorej sestavo globalne vlade, eden redkih, ki prihodnosti ne predstavlja kot že zapečatene in gotove transhumane ter objektno orientirane krajine, ampak opozarja na nujnost izobraževanja na področju tehnologije in kibernetske varnosti, eden redkih, skratka, ki nagovarja naš protagonizem. A te teme so – kljub pospešeni digitalizaciji in potiskanju celotnih generacij v virtualno prostranstvo – še vedno tabu.
Ideja, da šele s prebojem v javno sfero in na pozicijo moči lahko spreminjamo svet in služimo »višjim smotrom«, je zavajajoča, če ne že povsem zgrešena (s to idejo že dlje časa perejo možgane predvsem ženskam; funkcionalna družina, kjer starši prevzemajo odgovornost in imajo čas za svoje otroke, je namreč tvorba, ki je najtežje dostopna propagandi in vsiljevanju tujih sanj, zato se je svetovni protagonisti tudi najbolj bojijo in jo na vse mogoče načine demonizirajo). Čigavi so ti smotri, kdo jih določa? V kakšnem smislu so višji? A tudi če odmislimo to sicer zelo pomembno vprašanje, ta trditev dostikrat ne drži: politiki imajo denar, a nimajo moči, ker niso suvereni. Imajo denar prav zato, ker so se odrekli svoji svobodi, dejanski moči in protagonizmu. Njihov protagonizem namreč ni njihov. Koliko je to odvisno od zunanjih okoliščin, med drugim od javnega dolga, koliko od notranje nesvobode, nerazvitosti osebnosti, golega oportunizma ali pa naivnosti, je seveda drugo vprašanje. Podoben je oziroma bo položaj zdravnikov, ki ga je dr. Sabina Senčar zadnjič opisala takole: »Zdravniki v preteklosti nismo bili najbogatejši, so nas pa spoštovali. Danes smo spoštovanje prodali za nekaj več denarja v žepu. Nikogar več ne zanima naše mnenje in strokovnost. Postali bomo le izvrševalci ukazov oblastnikov.« Ja, ljudje na pozicijah moči so zelo pogosto samo izvrševalci ukazov korporativno-kapitalskih oblastnikov, ljudje na pozicijah moči zatirajo sanje ljudi, odvračajo pozornost od resničnih problemov, onemogočajo javne in resnično znanstvene debate, ohranjajo in poglabljajo analfabetizem prihajajočih generacij.
Dostojevski uvodni zapis v Dnevniku pisatelja za leto 1876 sklene z anekdoto: »’Junaki … – vi, gospoda romanopisci, ves čas iščete junake,’ mi je zadnjič rekel neki zelo izkušen človek, ’in ker jih ne najdete, se jezite in nergate čez vso Rusijo. Vam bom jaz povedal anekdoto: nekoč je živel uradnik, davno tega, v času vladavine pokojnega carja, najprej je služil v Peterburgu, potem pa, če se ne motim, v Kijevu, kjer je tudi umrl – in to je na prvi pogled tudi vsa njegova biografija. Ampak a si lahko mislite: ta skromen in molčeč človeček je vse življenje tako zelo trpel zaradi tlačanstva, trpel zato, ker je pri nas človek, ustvarjen po Božji podobi in podobnosti, tako suženjsko odvisen od prav takšnega človeka, kot je on sam, tako je trpel zaradi tega, da je kljub svoji mizerni plači začel varčevati, tako rekoč trgal je od ust sebi, ženi in otrokom, da je lahko odkupil kakšnega tlačana – enega na deset let, seveda. V vsem svojem življenju je tako odkupil tri ali štiri ljudi, in ko je umrl, ni svoji družini zapustil ničesar. Vse to se je zgodilo tiho, skrito pred očmi javnosti, brez razglašanja. No, seveda, to ni noben junak – to je »idealist štiridesetih let«, nič drugega, morda celo smešen, neizkušen, saj je mislil, da lahko z nekim malim intimnim dejanjem odpravi vso revščino; a vseeno se zdi, da bi bili lahko naši Potugini [junak romana Dim Turgenjeva] malo prijaznejši do Rusije in ne bi ves čas samo pljuvali po njej.’« Malo naprej pa Dostojevski doda: »A prav takšne ljudi bi rabili! Noro imam rad ta komični tip malih človečkov, ki si čisto zares domišljajo, da s svojimi mikroskopskimi dejanji in vztrajnostjo lahko pomagajo skupni zadevi in ne čakajo na vsesplošno vstajo in pobudo.« (Zgoraj sem omenila, da Dostojevski misli, ki so mu še posebej drage, tudi v publicističnih besedilih dostikrat položi v usta komu drugemu oziroma jih intonacijsko markira; v tem odlomku, ki v nekem smislu določa atmosfero celotnega Dnevnika, se prepleta oboje.)
Kdo je zrušil tlačanstvo v Rusiji? Kdo nasploh ruši sužnjelastniške sisteme? Kdo bo zrušil digitalnega leviatana, ki se prebuja? Revolucionarji, vsesplošne vstaje, o katerih beremo v zgodovinskih knjigah, ali »komični tipi malih človečkov« s svojo »vztrajnostjo« in »mikroskopskimi dejanji«, ki se večinoma izmikajo očem javnosti? Tega ne moremo vedeti. Kar vemo, je, da se nas oblast boji. Boji se naših sanj, zato nam ves čas in po vseh mogočih kanalih vsiljuje svoje agendaške nočne more, že izdelane prihodnje svetove, v katerih ljudje, še zlasti tisti z visoko razvito osebnostjo, v resnici niso dobrodošli, boji se našega protagonizma, zato ga že vnaprej histerično nadzira: z njim trguje in baranta, ga podpihuje, ugrablja, usmerja in zlorablja. Kar nam preostane, je mikroskopija – sanj, načrtov in delovanja. »Zemeljski zakon« je neusmiljen, in v hiši našega Očeta je veliko bivališč. Prihodnost je v marsičem odprta, neodločena. Vztrajnost velja.
Časopisna novica o truplu se v romanu Krasni dnevi razraste v zgodbo o treh generacijah družine Šauta in njihovi prtljagi iz preteklosti, ki tudi z leti ne postaja prav nič lažja.
Nekega dne je pisatelj in prevajalec Andrej E. Skubic v časopisu na praviloma kar najbolj branih straneh, v zapisih iz črne kronike, zasledil novico o tem, da je moški domnevno ubil svojo ženo, truplo pa je videla ženska, ki je z njim pozneje preživela noč.
Kdo je bil moški, kdo je bila umorjena žena in kdo ženska, ga ni posebej zanimalo. Tudi policijska preiskava ne. Se je pa novica razrasla v roman, v delo, ki je dobilo naslov Krasni dnevi.
Skubic je vanj zajel tri medsebojno prepletene izkušnje generacije družine Šauta, ki jih zastopajo predvsem dramaturginja Leja, njen ovdoveli oče Dušan, in ded Marjan, politični zapornik na Golem Otoku.
Prav Leja pa je tista ženska iz časopisne novice, ki v hiši svojega ljubimca, tovornjakarja Junteza, vidi truplo njegove žene. Medtem ko se izmika kriminalistom, beži tudi pred očetom. Skupaj s svojo in družinsko prtljago.
Ni pa povsem izginila. V gledališču nadaljuje dramaturško analizo Beckettove drame, O krasni dnevi, občasno pa se z zagonetnimi zapisi oglasi tudi na facebooku. In tako tudi očetu, ki je poskuša izslediti, pušča drobtinice o sebi.
Prisluhnite podkastu:
Andrej E. Skubic je pisatelj, dramatik in prevajalec. Njegov roman Grenki med je prejel nagrado kresnik, Koliko si moja pa poleg kresnika še nagrado Prešernovega sklada. Zbirka kratke proze Norišnica je bila nagrajena z Župančičevo nagrado, prevoda romana Kako pozno Jamesa Kelmana in Čitanke Gertrude Stein sta Skubicu prinesla Sovretovo nagrado, knjiga Babi nima več telefona iz zbirke za otroke Trio Golaznikus pa še večernico. Po njegovi zaslugi imamo v slovenskem jeziku med drugim številne romane Irvina Welsha in Flanna O’Briena, pa tudi izbor iz del Jamesa Joycea in Samuela Becketta.
Roman Andreja E. Skubica z naslovom Krasni dnevi, ki je izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Deset slovenskih pisateljev smo vprašali, kaj danes pomeni biti slovenski pisatelj – s katerimi izzivi se soočajo, o čem razmišljajo. Pisatelji o pisateljevanju. Ali je pisanje obrt? Je pisatelj lahko politik, mora biti politik ali ne sme biti politik? Je pisatelj piarovec? Navsezadnje pa skozi vse odgovore tudi najbolj pomembno vprašanje – ali je pisanje del kulture ali del umetnosti? Umetnost je kultura. Vse, kar je kulturno, ni umetnost. Kam spada knjiga? Vsa ta vprašanja o pisateljevanju so. O njih morda pisatelji in bralci razmišljamo. Morda jih ubesedimo skozi kolumne. Vendar pa, ali jih damo v eter? Kje so debate na to temo? Kje so razmišljanja? Smernice prihodnosti? Kam je navsezadnje izginila filozofija vsakdanjega življenja? Zakaj obstaja le zaprta v knjigah in vsakdanjiku stare Grčije? In kot pravi Ana Schnabl: »Če mi, pisatelji, ne bomo naslavljali teh tem – kdo jih bo?«
Jurij Hudolin: »Beseda je geneza vsakega pisatelja.«
Jurij Hudolin Fotografija: Wikipedija
»Pisatelj se spreminja kot vsak človek in spreminja tudi pogled na svoje delo, na svojo pozicijo v družbenem kontakstu. Skozi življenje ima pisatelj izbiro, nekoč je bolj vpet v družbeno življenje, drugič manj. Vključiti se v politiko, biti prisoten na družbenih omrežjih, preživeti le z besedo, biti pedagog ali moralizator skozi pisanje … ali pa ne. Vse to so možnosti, ki jih izbiramo tekom življenja. In pisatelj izbira tudi besede.
Beseda je geneza vsakega pisatelja. Pisanje je iskanje svojega izraza, je artikulacija. Pisatelj mora presegati okvirje in najti svojo pot. Pri pisatelju je delo zoženo na besedo – kot osnovno sredstvo potrebuje besedo. Besede so moje orodje, so geneza sveta. Z besedo si prikličem najlepši adrenalin in odidem v posteljo zadovoljen ali pa nezadovoljen. Ali kdaj umanjka besed? Meje jezika so meje sveta, vendar pa ti le materni jezik vedno daje občutek varnosti, omogoča pisanje. Ostalo so dopolnitve, dodatna razumevanja. Kot prevajalec opažam, da ti različni jeziki dajo različne občutke in možnosti izražanja, razumevanja. Vendar so si jeziki enakopravni. Vsekakor pa je slovenščina dovolj elastična, da jo vedno lahko uporabiš.
Odnos so besede. Kaj lahko rečemo o odnosu do besede v času twitteraške hitre komunikacije in sprejemanja angleških besed? Da je jezik osiromašen? Ne. Razvoj SSKJ in Fran nakazujeta, da se en del krepi. Jeziki so živa reč, zato se spreminjajo. Vsekakor pa so mediji na jezikovnem področju osiromašeni zaradi medijske krajine, ki je osiromašena, in zaradi pritiska kapitala. Ko kot urednik berem literaturo in ko kot bralec berem slovenske avtorje, pa vidim – naš jezik ni osiromašen. Naj pa nam bo novinarstvo opozorilo, kaj se zgodi, ko šteje le dobiček. Izgubi se žlahtnost.«
Milan Dekleva: »Nežen jezik literature kot zdravilo in očiščenje.«
Milan Dekleva Fotografija: Wikipedija
»Velik problem današnje dobe je nesramnost anonimnih krdel, ki zavijajo in tulijo na družbenih omrežjih. Literatura je postavljena v kočljivo situacijo, ko ne more konkurirati popularnosti, predvsem pa glasnosti teh omrežij. Vendar pa sta ravno literatura in njena nežna beseda edina rešitev za obstoj tolerantnosti in demokracije. Ni lokalnih problemov, vsak problem je univerzalen.
Ljudje, ki hujskajo na družbenih omrežjih, nepodpisani nesramneži in zlonamerneži, se sploh ne zavedajo, da so zgolj trobilo v rokah denarja in visoke tehnologije. So nadzorovano orodje dovršenega liberalnega kapitalizma, katerega bistvo ni nič človeškega. Edina alternativa tej nasilni govorici je govorica literature. Slednja je sprožilec revolucije v glavah posameznikov in je tako pričetek intimnega upora vseh, ki skupaj z Johnom Lennonom, niso prenehali sanjariti.
Verjamem, da boljša prihodnost sloni tudi na vse bolj samozavestnih ženskih glasovih, ki postajajo jasni ter prodorni. Postavljajo nas v resnico človekovega bivanja. Na tem planetu smo gostje, zato ga moramo spoštovati in čuvati. Kar pomeni, da moramo biti pozorni do vsega, kar nas obdaja. Svoboda se krha ob slehernem nasilnem dejanju. Doumeti moramo, da z uničevanjem sveta uničujemo sebe: naša prihodnost postaja negotova.
Prava poezija je ravnotežje telesa, duše in duha, zato je ne more okužiti nobena ideologija. Nikakršno hujskaštvo ali primitivno, zavistno blebetanje nima smisla. Iz trenutka v trenutek moramo biti čuječni, ne smemo se ukloniti nobeni ideologiji. Ne smemo umolkniti, ne smemo pozabiti na poetično razsežnost naše eksistence. Ljudje moramo doživeti katarzo, da bomo znali spoštovati svet. Katarzo pa pisatelji, tisti, ki nam jezik v življenju pomeni veliko, rešujemo z negovanjem ustvarjalne razsežnosti jezika.«
Ana Schnabl: »Pisanje je nekaj med obrtjo in poklicanostjo.«
Ana Schnabl Fotografija: Melani Topalović
»Želim si, da bi slovenska družba pisanje prepoznala kot delo, saj bi bili slovenske avtorice in avtorji tako verjetno tudi pošteno plačani. Ker je pisanje pogosto razumljeno kot nekakšna božanska poklicanost, so postavke za besedila nizke; zvišale so se komaj letos, vendar je, jasno, vprašanje, kako dolgo bodo zdržale.
Ko rečem, da mora slovenska družba pisanje prepoznati kot delo, to povem iz »poklicnih razlogov«, ki so eksistenčne narave – položaj je namreč veliko bolj zapleten. Knjižni trg obstaja zaradi našega dela, a smo na istem trgu zabrisani – količina dela, ki ga opravimo, se (razen v redkih primerih) ne odslika v honorarju. Organizacijske/operativne službe so redne, naša služba pa ni, saj v osnovi tudi ne more in noče biti. Pisanje ni enako predvidljivo, kot je predvidljiva služba kakšne druge osebe na literarnem področju, PR strateginje. Svoj delovni dan težko opišem v »taskih«, moje delo ni sistematizirano, kar seveda ne pomeni, da pristajam na diskurz »navdiha«; poudariti želim le, da je pisanje specifično in ga moramo zato finančno vrednotiti v skladu z njegovimi specifikami. Opozoriti moram tudi na to, da se nam, pisateljicam in pisateljem, ni treba pretvarjati, da vsi okoli nas razumejo, kaj pravzaprav počnemo – naša naloga je, da opisujemo svoje delo, saj ga bodo sicer namesto nas ves čas opisovali tisti, ki ne pišejo ali pa nimajo dobrih namenov. V tej nalogi se pisateljice srečujemo z ljudmi iz nekaterih drugih poklicev, v zvezi z vsebino katerih se mora družba še sporazumeti.
Suzana Tratnik: »Slovenski pisatelj je ustvarjalec slovenske družbe.«
Suzana Tratnik Fotografija: Nina Ferkolj
»Pisatelj lahko in mora podirati tabuje. Pisatelj je nekdo, ki v svojem pisanju reflektira svet, kot ga sam dojema. In s tem, ko ga refleltktira, tudi prispeva, saj kreira novo podobo sveta. Navsezadnje je svet zgolj to, kar si o njem mislimo. Knjige so kreirale moj svet, in to tiste knjige, ki so mi pustile nekaj za vedno, ki so kot nekakšna prelomnica v mojem razmišljanju. Bralec je vedno za neko področje bolj ali manj dovzeten, vendar je prav, da posegamo po različnih vsebinah in širimo svoj krog videnja. V knjigah se soočamo z mnogimi dilemami, ki jih v našem življenju ne bomo imeli, in ravno to je najpomembnejši vidik podiranja tabujev v realnosti. Skozi zgodbo bralca postavimo v druge čevlje, ga potopimo v dileme junaka in soočimo z drugačnimi pogledi. Prav je, da spodbujamo odprtost in dovzetnost pri bralcih. Spodobi pa se tudi, da se kot avtorji podajamo na vsa področja, ki nas privlačijo, da podiramo tabuje in pišemo o vsem, kar čutimo. Takrat, ko zgodbo začutim in vem, kaj hočem povedati, se zdi, kot da pišem iz petnih žil.«
Vlado Žabot: »Kaj je poslanstvo literature?«
Vlado Žabot Fotografija: Jože Suhadolnik
»Danes se najbrž še posebej pesniki in pisatelji moramo zavedati, da živimo v času velikih sprememb s še neslutenimi posledicami. Zdi se, da tehnološke spremembe na vse strani prehitevajo, presegajo razumski in etični nadzor in da ob vsem tem svoje tradicionalne, uveljavljene ali celo institucionalizirane temelje izgublja tudi duhovni ustroj človeškega bitja in skupnosti. Zato je lahko kakršnokoli zaviranje ali omejevanje družboslovnega, humanističnega izobraževanja, duhovne ustvarjalnosti, presežne zavesti in ubesedovanja imaginacije pogubno. Stari pojmi doslej uveljavljenega mišljenja na domala vseh področjih namreč izgubljajo svoje vsebine in pomene. Tudi tradicionalne dogmatsko verske institucije se bodisi radikalizirajo v svoja nasprotja bodisi se sesuvajo vase. To je danes velik problem tako naše civilizacije kot tudi celotnega sveta. Že kmalu bo najbrž treba uzavestiti tudi to, da naš življenjski prostor ni več le ekološko in demografsko ogrožen planet Zemlja, ampak s to Zemljo vred tudi vso ostalo ožje in širše vesolje. Če, skratka, ob vsem tem in vsemu temu navkljub hočemo ohraniti in zanamcem posredovati človečnost, torej naše izvorno bistvo, je pred pesniki, pisatelji in nič manj ostalimi umetniki velika naloga. Najbrž bo treba doseči celo nov duhovni preporod, saj je očitno, da ga človeštvo vse bolj krvavo potrebuje.«
Tone Peršak: »Pisatelji bi morali biti tudi vključeni v aktivno politiko, ki ustvarja kulturno sedanjost in usmerja pot v prihodnosti.«
Tone Peršak Fotografija: Wikipedija
»Ali je pisatelj lahko politik na funkciji? Da. Sam sem pisal, ko sem bil župan, poslanec in tudi minister. V Sloveniji obstaja predstava, da je pisatelj, pesnik, umetnik kot nekdo, ki živi v izoliranem svetu. Verjamem, da si bolj vpet v družbeno dogajanje, če poleg pisanja opravljaš še druge funkcije oziroma službe. Pri nekaterih nadarjenih avtorjih opažam, da so ravno preveč odmaknjeni in premalo vedo o svetu, ki se dogaja tukaj in sedaj. O tem, kako funkcionirata družba in država ter kako poteka vsakdanje življenje normalnih ljudi. Če si nekje v službi, se ti dogajajo stvari, ki imajo dimenzijo stvarnega življenja. Toda tudi politik se mora ukvarjati s čim drugim kot le s politiko, sicer prav tako izgubi stik z realnostjo in politika se tako preveč oddalji od stvarnosti.
Celo mislim, da se politika, zlasti če je dobra in poštena, in kultura ukvarjata z istimi stvarmi. Gre za javno sfero, ukvarjanje z javnim in navsezadnje vplivati – z besedo ali s politikami. Problem, ki ga imamo v kulturi, je tudi v tem, da so mnogi po letu 1990 rekli, češ saj imamo sedaj demokracijo in stranke, zato se kulturniki z aktivno politiko ne bomo več ukvarjali. Napaka. Ravno demokracija ima to dimenzijo dialoga med družbenimi podsistemi in če dialoga ni, je potem politika kasta zase, ki dejansko samo še vlada. Če se to zgodi, je to za družbo pogubno.«
Vinko Möderndorfer: »Dolžnost pisatelja je družbeno-politična angažiranost.«
Vinko Möderndorfer Fotografija: Željko Stevanić
»Kot je rekel že Cankar – pisatelj mora stati v areni življenja. Zagotovo pisatelj potrebuje odmik za čas pisanja, vendar pa ne sme biti odmaknjen od družbe. Pisatelji niso samotarji – Hemingway je hlastal po življenju, iskal revolucije in vojne, zato da je potem v samoti pisal o njih. Enako velja za Jacka Londona in mnoge druge. Pisatelj mora imeti kontakt z življenjem, vendar pa tudi distanco do dogajanja. Biti mora korak proč od sveta, kajti če želi opisovati svet, ga mora videti tudi od zunaj, ne le iz samega središča. Vsekakor pa je dolžnost pisatelja njegova družbena angažiranost in to pogrešam v današnjih dneh. Menim, da pisatelj ne more biti politik, mora pa biti politično aktiven. Ko je pisatelj politik, takrat njegovo pisateljevanje trpi, je porinjeno na stran. Kajti politiki morajo delati kompromise in politiki danes v večini niso etični ljudje. Pisatelj pa je. Ljudje pisateljem zaupajo in zato je tudi naša dolžnost, da bi ta glas še bolj uporabili. Vsekakor je borbenost osebna lastnost in nekateri je nimajo. Vendar pa preveč pisateljev molči zaradi »cenzure kapitala«. Odmaknejo se od političnega in le ustvarjajo. Vsekakor je v Sloveniji, ki je majhna, in se prehitro zameriš komu, težko biti resnicoljuben. Toda Slovenija bo ostala majhna, naš jezik bo govorilo malo ljudi in s tem moramo živeti. Glasovi pisateljev se morajo slišati!«
Miriam Drev: »Kje so ženske? So v knjigah in na platnicah kot avtorice?«
Miriam Drev Fotografija: Jasenka Bulj
»Od nekdaj se mi je zdelo, da so ženske v slovenski literaturi premalo povedale. Veseli me, da se to v zadnjem času spreminja. Vseeno pa to temo premalo naslavljamo. Moja poziva sta dva, prvi je namenjen širši družbi. Je sprejemljivo, da na maturitetnih esejih še vedno praktično ni ženskih avtoric, sploh pa ne slovenskih? In če je kakšna, je to Jane Austen, ki je sicer klasična pisateljica, a ne naslavlja sodobne ženske. Drugi poziv je namenjen pisateljicam samim. Čeprav sem načeloma za uravnoteženost protagonistov glede na spol, se sprašujem, ali so ženske v zadostni meri nosilni liki naših pripovedi? In ob tem: dovolj je že klišejskih predstavitev določenega tipa ženske v slovenski literaturi – mučeniške matere, žrtve nemilih okoliščin, nasilja ipd. To so realne zgodbe, vendar, ali je to vse? Sama želim pisati o ženski, ki se notranje in zunanje premika, razvija, premore vitalnost, se je zmožna soočati s težavami. Emancipiranost in družinsko življenje se ne izključujeta.
Kar avtorice ustvarimo, se vztrajno postavlja na tehtnico pomembnosti, hočem reči, še vedno se zdi vprašljivo, ali so teme, o katerih razmišljamo in pišemo ženske, enako pomembne kot tiste, s katerimi se ukvarjajo moški. Tu se vračam k maturitetnemu eseju. Dijakom z izbirami, kakršne so, posredno sporočamo, da pisateljice nimajo možnosti. Komaj kaj jih je v šolskem kurikulumu, ni jih na eseju. Kako spodbuditi pisateljsko kreativnost pri dijakinjah, bodočih ustvarjalkah, če se naše sporočilo glasi: ne bo ti uspelo? Mar bo takšno tudi v prihodnosti?«
Feri Lainšček: »Pisatelj mora razumeti duh časa, v katerem živi in ustvarja.«
Feri Lainšček Fotografija: Wikipedija
»Ali mora biti pisatelj prisoten na družbenih omrežjih in ali mora biti promotor svojih del? Seveda to ni nujno, avtorji smo različni in se različno odzivamo. Prepričan pa sem, da mora pisatelj razumeti duh časa, v katerem živi, ustvarja in navsezadnje tudi objavlja. Če skušaš razumeti današnji čas, si moraš priznati, da se tudi na spletu dogaja. Med slovenskimi pisatelji sem med prvimi kot delovno orodje začel uporabljali računalnik, med prvimi bil na Facebooku, Twitterju in Instagramu. Mnogi stanovski kolegi so me zaradi tega gledali po strani, me celo zbadali, a večina mi je kasneje sledila. Danes je moja skupnost na družbenih omrežjih velika in tam redno objavljam tudi literarna besedila. Na Facebooku imam na različnih profilih skupaj že več kot 60.000 sledilcev, posamezne objave pa dosežejo tudi do 400.000 ljudi, kar je gotovo višji doseg, kot ga imajo slovenski tiskani mediji. Ko želim nekaj povedati, sem slišan in na nek način neodvisen. To ni oglaševanje, to je prisotnost.
Živim odmaknjeno, ohranjam lahko stik s seboj in naravo, hkrati pa sem povezan z bralci. Mnoge bralce, ki sem jih spoznal preko družbenih omrežij, danes poznam tudi v živo. Ko pišem, o bralcu in promociji ne razmišljam. Pisanje je ustvarjalni proces in je ločen od procesa promocije. Šele, ko gre delo v tisk in nato v javnost med bralce, se začnem s tem ukvarjati, saj ga ne želim pustiti samega. Moje knjige so v zadnjih letih velikokrat ponatisnjene in sem na četrtem mestu glede izposoje knjig v knjižnicah. Gotovo se moram za to vsaj deloma zahvaliti tudi mojim prijateljem na družbenih omrežjih.«
Gabriela Babnik: »Tišina kot predpogoj ustvajanja ALI vloga pesništva v današnjem svetu.«
Gabriela Babnik
»Naslov moje prihodnje knjige bo predvidoma Tišina, polna vetra. Zanimala me je tišina, tišina kot predpogoj za ustvarjanje. Pesništvo je t. i. state of mind. Je pozicija, kako bivaš – človek, ki ustvarja. Ni zgolj to, da si pesnik. Temveč obstajaš v svetu kot literarno bitje. Proučevala sem Baudelaira in zanimalo me je, kako je obstajal kot pesnik. Spraševala sem se, čemu vse se je odpovedal, da je pesnikoval. In navsezadnje – čemu se odpovem jaz, zato da pišem? Kaj pomeni, da sem pisateljica? Iz česa sem narejena, da lahko in zmorem pisati? Kakšne žrtve so bile narejene za to? Na plečih čigavih bitk temelji moj status samozaposlene v kulturi? Kako bivaš s pesništvom in kje črpaš navdih? Kako se pesnik izpostavi javnemu mnenju in nosi svojo dušo po svetu – to je ostalo nepremenjeno iz Baudelairovih časov pa do danes. Svojo notranjo bolečino nosim po svetu, raze pa postavim na ogled v javni prostor. In ravno to je stvar pesništva.
Kaj pomeni biti ustvarjajoči posameznik? Pomeni, da si v centru, središču dogajanja. Ne Baudelaire ne jaz ne ustvarjava zares v tišini. Bolj je pomembno, da ti dajo mir, ko ga potrebuješ – torej »lastno sobo«, da se zapreš in delaš v tišini. Kreiraš svet, vendar si v mestu. Meni daje literatura moč in pogum, da lahko v življenju jemljem stvari drugače kot večina ljudi. Ni lepšega potovanja, kot je knjiga. Iz knjige se črpa moč. Vidiš, kakšne izkušnje so bile predihane … in vse ostalo je mala malica.«
Adam in Eva, rimske katakombe Marcelina in Petra, prva polovica četrtega stoletja.
Zavzeti bralci Michela Foucaulta smo leta 2018 dobili nepričakovano darilo. Izšel je namreč četrti zvezek Foucaultove Zgodovine seksualnosti s podnaslovom Priznanja mesa. Tekst je Foucault sam pred smrtjo skoraj dokončal, a se ni odločil za objavo. Foucaultova družina je nato spoštovala njegovo željo, dokler si ni leta 2018 premislila in dala zeleno luč za objavo besedila. Priznanja mesa so pred kratkem izšla v slovenskem prevodu pri založbi ŠKUC, kar je za slovenske prevajalske razmere razmeroma hitro.
Priznanja mesa v slovenskem prevodu prinašajo kar 415 strani Foucaultovih razmišljanj, ki do zdaj niso bila dostopna javnosti in so posledično velikega pomena za vse ljubitelje Foucaulta.
Kaj je njihovo zgodovinsko in kaj filozofsko sporočilo? Kako se uvrščajo v Foucaultev celotni projekt Zgodovine seksualnosti? In ali prinašajo Priznanja mesa neko novo filozofsko sporočilo, ki ni bilo prisotno v nobenem do sedaj objavljenem Foucaultovem tekstu? Na ta vprašanja bom poskusil odgovoriti v tem besedilu.
Michel Foucault Fotografija: Wikipedija
Preden se lotimo zgoraj navedenih vprašanj, gre reči besedo ali dve o obliki, v kateri smo dobili Priznanja mesa. Sam tekst je skoraj dokončan, manjkata mu le uvod in zaključek. Posledično so izdajatelji spisu dodali uredniški uvod in štiri priloge. Gre za štiri besedila, ki se navezujejo na sama Priznanja mesa in za katere ni točno jasno, če in kako jih je Foucault nameraval vključiti v sam tekst, ki pa po mojem mnenju zelo lepo dopolnjujejo osnovni tekst.
Posvetimo se zdaj zgodovinskemu sporočilu. Priznanja mesa obravnavajo krščanski diskurz o spolnosti, ki se je pojavil v drugem stoletju in je svoj vrh dosegel v četrtem in petem stoletju. Med njim in prejšnjim poganskim diskurzom o spolnosti, s katerim se je Foucault ukvarjal v drugem in tretjem zvezku Zgodovine seksualnosti, obstaja določena zareza, tako glede strukture diskurza kot z njim povezanih oblastnih mehanizmov, a po drugi strani obstajajo med obema diskurzoma tudi številne kontinuitete. Vsekakor rez med obema sklopoma diskurzivnih pravil in oblastnih mehanizmov ni tako globok, kot so bili rezi, ki nastopajo v zgodnejših Foucaultovih delih, kar pa je v bistvu precej bolj realistično in verjetno.
Sam krščanski diskurz o spolnosti iz tega časa se je vrtel okoli treh tem – nastanek in narave spolnosti, popolna vzdržnost in vzdržnost v zakonski zvezi. Za temi, ki sta obravnavali povezanost spolnosti in zdravja in odnosa med odraslimi in dečki, ki sta igrali veliko vlogo v poganskem seksualnem diskurzu, v tem novem krščanskem diskurzu ni bilo več prostora.
Sama spolnost je bila po krščanskih mislecih nekaj slabega, grešnega. Seksualnost je namreč vezana na ta fizični minljivi svet, je nujna za ohranjanje človeške rase, medtem ko mora človek stremeti k presežnemu, k Bogu. Spolnost tako odvrača ljudi od Boga, ga zapeljuje z nekimi minljivimi užitki in mu tako preprečuje, da bi se popolnoma posvetil zrenju Boga in tako dosegel največjo srečo na tem svetu in zveličanje po smrti.
Spolnost je bila po mnenju krščanskih mislecev tega obdobja ena najpomembnejših skušnjav, ki jo mora vernik premagati za dosego resničnega stika z Bogom. V poganski kulturi spolnost ni zasedala tako pomembnega mesta, ne v kontekstu morale in ne v kontekstu skrbi za zdravje, v okviru krščanstva pa je bila spolnost tako postavljena v ospredje, ko je šlo za vprašanje stika s transcendenco, ki je v krščanstvu praksa, ki ji mora biti podvrženo vse drugo.
Poudariti je treba še nekaj. Ne samo da je bila sama spolnost za te krščanske intelektualce že sama po sebi zelo nevarna, preko nje nas lahko zapeljuje in odvrača od stika z Bogom kar sam hudič. Boj s svojo spolno slo je bil lahko kar boj s samim hudičem, kar je na seksualnost metalo še večjo stigmo in kar je naredilo kristjanov boj s seksualnostjo še bolj dramatičen in odločilen.
Dosti se je v tem času razpravljalo o nastanku spolnosti. Do Avguština se je smatralo, da spolnosti v raju ni bilo, spolnost je bila bodisi vzrok za padec – zaužitje prepovedanega sadeža je bilo tako v resnici prvi spolni odnos – bodisi posledica padca –, ker človek po izgonu iz raja ni bil več nesmrten, je Bog pač ustvaril spolnost, da človeštvo po smrti Adama in Eve ne bi izumrlo. Ta interpretacija je imela problem: v svetem pismu Bog namreč Adamu in Evi že v raju reče: »Plodita se in množita se.« To so krščanski teoretiki tega časa reševali tako, da naj bi ta stavek pomenil, da naj Adam in Eva množita svoje duhovne darove, bodisi da je v raju obstajalo neke vrste nespolno razmnoževanje.
Avguštin je ponudil drugačno interpretacijo. Po njegovem mnenju je tako spolnost obstajala že v raju, a je bila drugačna od današnje. Svoje spolne organe in spolno strast je lahko človek v raju popolnoma obvladoval (Adam je tako v raju premikal svoj penis na enak način kot svoje noge), prav tako v raju ni bilo orgazma. Kot posledica izvirnega greha se je spolnost spremenila. Človek je izgubil oblast nad svojimi spolnimi organi, ki zdaj delujejo po svoji logiki, brez da bi se kaj dosti ozirali na subjekt in orgazem je zdaj postal možen.
Četudi so se vsi ti cerkveni intelektualci razhajali glede izvora spolnosti, so si bili edini, da je ta nekaj slabega. Kristjan se mora tako od spolnosti distancirati. Krščanski misleci tega časa z izjemo ločine enkratitov niso menili, da se morajo vsi zavezati popolni vzdržnosti – popolna vzdržnost je primerna samo za tenko plast asketov, vsi ostali pa naj prakticirajo neke vrste delno vzdržnost. Posledično so krščanski misleci razvili dva sklopa pravil in navodil glede rabe seksualnosti, enega za tiste najbolj verne in enega za vse ostale.
Za tisto majhno skupino asketov, ki so se odločili svoje življenje posvetiti izključno stiku s transcendenco, je veljalo pravilo popolne spolne vzdržnosti. Za te krščanske mislece pa to ni bil lahko dosegljiv cilj. Posledično so ti misleci razvili vrsto napotkov, kako to popolno vzdržnost doseči. Samo odločiti se, da ne bom prakticiral spolnih odnosov, ni dovolj, ta, ki hoče to doseči, mora stalno opazovati svoje misli in občutja, poskusiti mora distancirati se od seksualno obarvanih misli in občutij in svojemu duhovnemu vodji redno poročati o njih. Spolnost mora tako izkoreniniti že na ravni misli in občutij.
Za ostale kristjane so veljala drugačna pravila. Spolnost lahko prakticirajo, a samo znotraj zakonske zveze. Do Avguština je veljalo, da imata lahko zakonca drug z drugim mirno spolne odnose tudi samo zaradi užitka in da je celo greh ne zadovoljevati spolne sle svojega zakonskega partnerja, saj ga na ta način motiviramo, da si poišče spolno zadovoljitev izven zakona in da torej stori greh.
Avguštin je podal nekoliko drugačna pravila glede tega, kako prakticirati spolnost v zakonski zvezi. Ta njegova razmišljanja so imela velik vpliv posebej na prihodnje latinsko krščanstvo.
Po Avguštinu je tako kot pri njegovih predhodnikih vsaka spolnost, ki ne poteka znotraj zakona, velik greh. V zakonu je popolnoma nedolžna in pravilna samo tista spolnost, ki poteka z namenom spočetja otroka. A spolni odnos, ki poteka med zakoncema in pri katerem je zanositev možna, četudi ni cilj samega odnosa – torej klasični vaginalni seks brez uporabe kontracepcije –, je majhen greh ali pa sploh ni greh. Vsak spolni odnos, pri katerem zanositev ni možna – torej oralni ali analni seks in vaginalni seks z uporabo kontracepcije –, pa je po drugi strani velik greh, pa naj poteka taka spolnost znotraj ali zunaj zakona (zaradi tega nauka se tako še danes Cerkev z vsemi štirimi bori proti kontracepciji).
To je zdaj prikaz Foucaultove rekonstrukcije krščanskega diskurza o spolnosti v prvih petih stoletjih po Kristusu. V , ali ima Foucault prav ali ne, se tu zaradi omejenega prostora ne bom spuščal. Za takšno raziskavo bi bila potrebna daljša razprava. V nadaljevanju si bomo zdaj pogledali Foucaultovo analizo oblastnih mehanizmov, s katerimi je bil prepreden krščanski seksualni diskurz.
Znano je, da Foucault poganskega seksualnega diskurza, ki ga je obravnaval v drugem in tretjem zvezku njegove Zgodovine seksualnosti, ni označil za oblastni mehanizem, ampak za popularizacijo skrbi zase. Poganski diskurz o spolnosti naj bi po Foucaultu ne podajal neke točne norme glede prakticiranja seksualnosti, ampak samo neke bolj ohlapne napotke, kako točno prakticirati seksualnost, se je moral bralec ali poslušalec teh diskurzov odločiti sam, k čimer naj bi ga avtorji tega diskurza – predvsem filozofi in zdravniki – tudi sami spodbujali.
Krščanski seksualni diskurz je po Foucaultu ostro prelomil s to tradicijo. Ta diskurz je imel čiste oblastne učinke, in sicer iz dveh razlogov. Najprej je postavil zelo dobro definirana pravila glede prakticiranja seksualnosti, posledično je ukinil vsako avtonomijo pri postavljanju norme, ki naj bi jo poznal poganski seksualni diskurz. Nadalje je ta diskurz določal, da ima navaden vernik dostop do njega samo preko takega ali drugačnega duhovnega vodje. Krščanski vernik tega časa praviloma ni imel dostopa do znanja o tem, kako prakticirati spolnost preko branja spisov o tej temi, ampak preko duhovnega vodje. Ta je vernika usmerjal in vodil pri prakticiranju seksualnosti, sam krščanski seksualni diskurz pa je predstavljal teoretsko podlago za to vodenje. Odnos med duhovnim vodjem in vernikom je bil skrajno asimetričen, vernik z duhovnim vodjem ni razpravljal, ampak ga je poslušal in ubogal. Kombinacija dobro definiranih pravil in asimetričnega odnosa med vernikom in njegovim duhovnim vodjem je povzročila pravo podreditev vernika tej diskurzivni formaciji.
Po Foucaultu je bil krščanski seksualni diskurz z njim pripadajočimi oblastnimi mehanizmi del pastoralne oblasti, posebne tehnike izvajanja moči, ki je bila značilna za krščanstvo. Šlo je za usmerjanje posameznikov s strani tega oblastnega aparata, ki po intenzivnosti ni imelo primere v vsej dotedanji zgodovini Zahoda in ki je poseglo v najbolj intimne kotičke posameznika, kot sta čustvovanje in razmišljanje. Sam koncept pastoralne oblasti vsem marljivim bralcem Foucaulta ni neznan, saj je nastopal že v predavanjih, ki jih je imel Foucault leta 1978 na College de France in ki so nato izšle v angleščini pod naslovom Security, Territority, Population (v slovenščino tekst zaenkrat še ni preveden).
Problem Foucaultovega opisa zgodnjega krščanskega diskurza o seksualnosti in pastoralne oblasti je, da je oboje kar preveč totalno obarvano. Derrida je v svojih delih dobro pokazal, da so vsi sistemi do neke mere protislovni, da so sestavljeni iz kosov, ki ne tvorijo neke popolnoma enotne celote. Res je sicer, da sta pastoralna oblast in njen krščanski spolni diskurz prinesla obliko družbene kontrole, kot je bila prisotna v poganski antiki, a tudi omenjeni diskurz so pestila protislovja, neujemanja, trenja, konflikti itd. Popolnoma totalnega diskurza ali oblastnega mehanizma ni in ga nikoli ni bilo, so pa obstajali bolj in manj totalni diskurzi in oblastna razmerja.
Mimogrede, za dokazovanje, da je bila tudi pastoralna oblast necela, se mi ne bi bilo treba sklicevati na Derridaja, sam Foucault je namreč v predavanjih, ki jih je imel leta 1978 na College de France, trdil, da je prišlo znotraj pastoralne oblasti do upora s strani raznih mističnih asketskih skupin. Sam Foucault je takrat tako zagovarjal necelost pastoralne oblasti, česar pa v Priznanjih mesa ni omenil.
Foucaultovo delo je razdeljeno na tri obdobja – na arheološko, v katerem so ga zanimali diskurzi, na genealoško, v katerem so stopila v ospredje oblastna razmerja, in nazadnje na obdobje, v katerem se je naš filozof ukvarjal predvsem s skrbjo zase. S projektom Zgodovine seksualnosti je Foucault pričel v svoji drugi fazi z objavo prvega zvezka le-te z naslovom Volja do vednosti, ki je bil analiza prepleta oblastnih razmerij in znanstvenega diskurza o seksualnosti v 19. stoletju. Drugi in tretji zvezek, ki sta bila napisana v obdobju skrbi zase, sta se odvijala v antiki, obravnavala pa skrb zase v poganski antiki – oziroma naj bi jo obravnavala, kajti v obeh študijah je skrb zase malo prisotna.
Priznanja mesa se dogajajo v krščanski pozni antiki, glede analize procesov, ki jih opisujejo, pa so bližje Volji do vednosti kot padrugemu in tretjemu zvezku Zgodovine seksualnosti, saj se, kot smo videli, bavijo s konstruiranjem seksualnosti s strani cerkvenih institucij in krščanskih teorij o spolnosti. Lahko bi rekli, da se je s tem tekstom Foucault povrnil k svoji drugi fazi. Priznanja mesa nadalje nekako povezujejo celoten Foucaultov projekt Zgodovine seksualnosti v celoto – analizi poganskega seksualnega diskurza, ki je bila opravljena v drugem in tretjem zvezku Zgodovine seksualnosti, sledi prelom med poganskim seksualnim diskurzom in podroben opis krščanskega diskurza in z njim prepredenimi oblastnimi praksami v Priznanjih mesa, tem pa nato še opis preloma med krščanskim in modernim prepletom diskurzov in oblastnih razmerij ter oris modernega prepleta oblasti in diskurzov v Volji do vednosti. Tako dobimo nek bolj sistematičen opis spolnosti znotraj zahodne civilizacije, seveda z veliki luknjami – daleč smo od kakšne »totalne« zgodovine.
In zdaj za konec – prinašajo Priznanja mesa nekaj filozofsko popolnoma novega, nek nov filozofski koncept, ki ni bil prisoten v nobenem do sedaj objavljenem Foucaultovem tekstu? Moj odgovor na to vprašanje je ne. Vse, kar je filozofskega v Priznanjih mesa, je prisotno že v drugih do sedaj objavljenih Foucaultovih tekstih.
Kar pa seveda ne pomeni, da Priznanja mesa niso vredna branja. Ponujajo neko zanimivo zgodovinsko analizo seksualnosti v antičnem krščanstvu in so obenem filozofska študija prepletenosti diskurzov in oblastnih razmerij, kar je do Priznanj mesa Foucault storil samo še v prvem zvezku njegove Zgodovine seksualnosti, v Volji do vednosti. Prav mogoče bodo komu Priznanja mesa pomagala pri razumevanju Volje do vednosti, ki je eden najbolj ključnih Foucaultovih tekstov.
Michel Foucault: Zgodovina seksualnosti 4, Priznanje mesa, Škuc, prevod Suzana Koncut, Ljubljana 2021.
Spet slišim nekoga, ki se bo ustalil in se lotil dela, slikanja ali pisanja ali česarkoli že. Takoj ko si bodo uredili primerno osvetljavo, ali takoj ko se bodo preselili v novo mesto, ali takoj ko se vrnejo s potovanja, ki so ga načrtovali, ali takoj ko … Preprosto je: ali nočejo delati ali pa ne morejo, sicer bi čutili peklensko srbečico, ki je ne bi mogli ignorirati, in »kmalu« bi se hitro spremenil v »zdaj«.
Charles Bukowski
Moj pogled se zoži, okolica zamegli, ljudje okoli mene postanejo gibljive silhuete, kot v sanjah je ali kakšnem absurdističnem filmu. Premikajo usta in tvorijo glasove, a moja ušesa zaznavajo le nesmiselno žlobudranje. Razločno jih slišim, prepoznavam znane besede, a ne razumem, kaj govorijo. Premikajo se, počnejo stvari, vsakdanje stvari (nekdo dvigne skodelico kave, da bi naredil požirek, nekdo drug stopa skozi vrata), moj um pa vse to zaznava kot počasno sekvenco iz sanj ali vizijo prenapetega in genialnega mladega režiserja. Vse to se odvija tik ob meni, morda mi oseba, ki je ravnokar spila kavo, sedi nasproti, če iztegnem roko, se je lahko dotaknem, gledamo jo, a resnica je, da je ne vidim. Moj pogled je čisto ozek, a moj svet se širi. Čutim kalorije, ki izgorevajo, in sivo maso, prepredeno s krvjo, ki sedaj teče gosta in včasih tako čista, da mi omrači vid ali pa začutim napad vrtoglavice. Za trenutek vstanem, da ga odženem, ko spet sedem, se zavem srha, ki mi leze po hrbtu, in kože na rokah, po kateri opazujem kocine, ki so se postrojile in pripravile na napad ali obrambo. Ničesar ni, le jaz, ki sem že davno potonila v središče sebe, v jedro tistega prostora, kjer zalezujem nekaj, kar je čutiti resnično, in od koder me ne more potegniti nič in nihče. Le ena stvar je, ena sama oblika ciljne črte: trenutek, ko v elektronskem sporočilu s priponko kliknem Send oziroma Pošlji. Vzamem si nekaj minut, da se spomnim diha, da se ovem sebe, da okolica spet zavzame obrise, da me materialnost okoli mene spet začne zanimati, da se me to, kar drugi govorijo ali počnejo, spet lahko dotakne. To sem jaz, to je moj svet, ko lovim deadlajn.
Včasih deadline, pogosto deadlajn, mestoma dedlajn. Najraje zapišem deadlajn, ker besedo lahko brez napora sklanjam, mobiliziram jo, da služi meni, ne pa jaz njej. Hkrati besedo pustim na pol poti med jezikoma ter v njej ohranim tisto linijo, mejo, ki teče med prej in potem. Sprašujem se, ali smrt nastopi pred črto ali po njej. Poguglam in izvem, da beseda izvira iz militarističnega besednjaka ameriške državljanske vojne, ko je zapore obdajala zarisana črta in ujetnike opominjala na nevarnost smrtnega strela v primeru prestopa. Beseda od tam neopazno zdrsne v rabo, ko se preneha nanašati na smrt v prostoru in postane metafora za možnost smrti v času. Izraz se poda pomenu, uspešno prenaša sporočilo. Smrtna linija, črta smrti. Hrani občutek nujnosti, urgentnosti, vzdržuje resnost, digniteto, vtis, da gre za vse ali nič. Vem le, da se ne ravnam po nobenem roku, skrajnem roku ali roku za oddajo, saj nobena od slovenskih (ne)ustreznic ne opominja memento mori, nobena ne ustrahuje, nobena ne prinaša grožnje smrti ali vsaj obljube smrtnosti. Brez omembe smrti beseda ne implicira nič zavezujočega. Morda prav zato vsi roki hušknejo mimo mojih ušes, ne da bi jih sploh opazila.
Do deadlajna gojim spoštovanje in zasluži si, da se mu priklonim: ne dolgujem mu le lepih besed, dolgujem mu vsak novec, ki sem ga zaslužila od 22. leta, odkar se preživljam s publicističnim in literarnokritiškim pisanjem. Odnos je od nekdaj zakompliciran. Kak zdravljen član društva anonimnih deloholikov bo v nadaljevanju zlahka prepoznal patološki vzorec. Sama sem ga prepoznala vsako poletje med počitnicami na obali. Menjala sem okolje, nisem pa menjala telesa, ki je ostalo vpeto v ritem deadlajna, kjer se vsak naslednji rojeva iz slehernega prejšnjega ter ne da prediha. Telo ni bilo na beli skali, bilo je med sprehodom iz službe, ko je še naprej premlevalo vse kontradiktorne vidike današnje zgodbe, hkrati pa svoje resurse že vpenjalo v dogodke jutrišnjega dne. Ko sem v drugem tednu počitnic končno prenehala pogledovati k telefonu, misli pa so nehale uhajati k dnevnemu seznamu nalog, sem se malce pred koncem počitnic končno preklopila na počitniški način. Možgani so telesu končno skomunicirali, da je to to – edina priložnost počitka za celo leto nazaj in še eno naprej. Moj spanec na beli skali pod soncem je bil naenkrat globok in po njem sem se počutila kot superjunak. Misli so se zjasnile. Sprostila se je cela plejada inhibiranih različic mene, ki so mislile na novo, ravnale drugače. Do konca počitnic sem bila na pragu tega, da postanem nekdo drug. Dokler ni trajekt izplul iz luke in je spet prišel za dva tedna odloženi ponedeljek.
Po desetih letih sem dnevni časopis zapustila in si za prvo nalogo zadala razstrupitev od novinarskega adrenalina ter opazovanje sprememb v organizmu, medtem ko sem s sebe otresala globoko kortizolsko izčrpanost, ki sem jo zares začutila šele tedne zatem, ko sem za sabo zadnjič zaprla vrata pisarne. Spomnim se: spet sem na plaži, tokrat v daljni Aziji, kjer po prvi fazi oddiha nenadoma spet zaman segam po počitku, kot po sadu, ki je na dosegu roke, a se mi izmika. Tantalove muke, spet sem utrujena, sitna, zmedena. Začutim nevarnost, da bi obsesijo z delom zamenjala s kako drugo. Na preži sem. Čez nekaj dni se mi superjunaške sile povrnejo. Vse skupaj traja mesece. Počasi in v valovih, ki spominjajo na vožnjo z vlakom smrti, se vračam v normalen, tovarniški način funkcioniranja, ki je zabeležen nekje v prakodi otroštva in zgodnje mladosti. Telo se spomni, kako je živeti brez nenehnega stimulusa, navodil, ki prihajajo od zunaj, od drugih, ter onkraj udobja življenjskega sloga, ki je oblikovan po predvidljivem in varnem modelu delovnega tedna.
Nekako ob koncu prvega leta neodvisnega dela – v mislih mu še vedno pravim sobotno leto – sem prepoznala, da mi nekaj iz mojega prejšnjega življenja manjka. V paradigmi dnevnoredakcijskega deadlajna sem bivala na najbolj naraven možen način: ne da bi se sploh zavedala, da me poganja tedenski načrt dela. Nisem vedela, da živim v matrici, in to je navsezadnje narava matrice. Prostor, ki ga okupiram, mi je matrica naturalizirala, prikazala kot naravnega. Z modro pilulo spoznanja pa je prišla nepričakovana ugotovitev, da sem ostala brez svojega počela. Odvajanje od deloholizma je kot neželen stranski učinek odstranilo tudi motor, ki je poganjal moje pisanje. Skrajni rok, čim bolj skrajni: deadlajn. Kar naenkrat sem se znašla v skupnem predalu s tistimi, ki rabijo svoje diagnoze, motnje in škodljive vzorce vedenja, da lahko ustvarjajo. Depresivne ali manične epizode, paranoje, alkoholizem ali zgolj nagnjenje, da se vedno zaupajo napačni osebi, ki jih bo zlomila in podarila dar besede, giba, zvoka, slike … Naletela sem na frustracijo, svoj kavelj 22. S sobotnim letom sem napravila prostor za delo, ki bi bilo osvobojeno zunanjih pritiskov, nadrejenih, pričakovanj okolice, dodeljenih in namišljenih vlog ter udobja rutine. Leto, namenjeno potovanju, raziskovanju, predihovanju, je postalo leto, ki je razkrilo ključno sestavino moje juhe. Pred sabo sem imela plantažo časa za naslednje besedilo ali projekt, a na tej plantaži ni bilo ene same bilke, ki bi jo lahko použila. Življenje, izpraznjeno nepotrebnih in motečih dejavnikov, ni ustvarilo pogojev za pisanje. Moje svobodnjaštvo je bilo naenkrat videti kot brezupen projekt. Morala bi uživati, k pisanju sedati z lahkoto, brez skrbi, onkraj pritiska, vedno le po navdihu. Ustvarjalnost bi se lahko, sedaj ko se je osvobodila zunanjih omejitev, v velikih pljuskih zlivala na prosto ali vsaj neprestamo valovala. Uštela sem se. Brez občutka, da mi nekaj diha za ovratnik, se moje misli niso želele organizirati okoli ničesar in zavzeti za nič. Razkošje, ki sem si ga z veliko truda in žrtev pridelala, mi ni moglo dati najpomembnejšega – občutka, da časa zmanjkuje, mene pa je vedno več.
Zamisli in ideje so se množile, jaz pa sem še naprej plavala pod gladino, igrala košarko ali plazila v kak hrib. Na smrt sem pogrešala deadlajn. Možnosti in osnutki besedil so se spreminjali v srbečico, tisto peklensko, o kateri govori Bukowski, vendar je bilo praskanje zaman. Brez faktorja prisile misli niso hotele tja, kjer bi začutila olajšanje, sprostitev napetosti, kjer bi bilo to, kar pravim, čutiti resnično. Na novo sem začela izumljati staro metodo dela pod pritiskom, le da je bilo brez rutinskega roka za oddajo po novem treba čakati, odlašati, prokrastinirati. Spet sem v roke vzela notranjo uro in jo navila. Že 15 let deluje brezhibno. Vedno znova do minute natančno signalizira, kdaj je trenutek ravno pravi, da začnem. Če imam preveč časa, lažem sebi in lažem drugim. Ko ga ostane komaj še dovolj, hkati pa ga še vedno ni premalo, se moj um začne boriti za smisel. Ko se možnost preživetja nevarno skrči, začnem plavati, kot da gre za življenje ali smrt.
Uredniki, ki delajo ali pa so kdaj delali z mano, vse to dobro vejo, konec koncev nisem edina, ki deadlajne lovi za rep. A dvomim, da bi se uredniki strinjali, da moja 15 let stara ura izvrstno deluje. Ironično, deadlajna nikoli v resnici ne ulovim. Da namreč čutim polno urgentnost deadlajna, mora ta švisniti mimo moje glave in me oplaziti ravno toliko, da se pripravim na ofenzivo. Akademskih pet minut, še vedno akademske pol ure, eno uro, en dan, en teden. Odvisno pač od vrste dela, tipa naloge, pogojev oziroma načrta objave. Na koncu, ko se je deadlajn v času dovolj oddaljil in ga v vzvratnem ogledalu komaj še vidim, se mi vedno zdi, da sem ga nekako vseeno prehitela. Deadlajn enfant terrible.
Nekaterim zadostuje vznemirjenje, ki rodi navdih. Nekaj se zgodi, dogodek jih čustveno vznemiri, njihov pogled se osredotoči, okolica izpuhti, zaprejo se v sobo in zaprejo se vase, ustvarjalni proces jih posrka. Trenutka navdiha ne morejo načrtovati ali predvideti. Zgodi se, ali pa se ne. Enkrat pride, drugič ne, za nekatere ne pride nikoli. Spletanju okoliščin so prepuščeni na milost in nemilost. Pripravljeni morajo biti, da se mu kadarkoli odzovejo, saj se bo kasneje magija razblinila, prave besede pa več ne bodo dosegljive. Drugi so, kot Bukowski, prepuščeni na milost in nemilost peklenske srbečice, občutku nuje. Pišejo, ker sicer ne bi mogli živeti. Ker sicer nič, za kar bi živeli, ne bi moglo imeti smisla. Potem smo tu služabniki pritiska, ki prihaja od zunaj, ultimativnega organizatorja idej, orodja, ki skrči čas in prostor, da je komaj mogoče dihati.
Nekateri z nemogočim rokom ničesar ne naredijo. Pod težo pritiska se zgrudijo: opustijo, najdejo izgovore, se dogovorijo, preložijo izid. Nekateri pod pritiskom ne jejo, ne spijo, slabo komunicirajo, ne funkcionirajo, ne živijo. Med lovljenjem roka skuham kosilo, jem še več kot običajno, pijem veliko kave, odidem na dolg sprehod, čas še krčim, da čutim, kako se jaz širim. Spet jem, kuham kavo, pritisk še večam, pogoji postajajo bolj in bolj sovražni, pričakovanja nerealistična, misija vedno bolj nemogoča. Pokličem prijateljico in rešujem njen problem, med enim in drugim stavkom naredim potezo v šahovski aplikaciji. Osredotočenost pod pritiskom se zgošča in razrašča čez vse, kar počnem. In vse, kar počnem, je priprava na boj za življenje ali smrt v besedilu. Pritisk me umiri, izprazni vseh kontradikcij: apatije, ležernosti, nemira, razpršene radovednosti, energijskih presežkov, želje po stiku. Portal se odpre le pod hudim stresom, videti ga je mogoče le pod točno določenim kotom, prikliče ga umirjena potrpežljivost. Na drugi strani so flow, natančnost, zaklenjenost vase, samopozaba in zlitje s sabo hkrati. Izkušnja je izventelesna in portal me izvrže pomečkano.
Deadlajn je metoda, ki ukinja cono udobja kot tisti kraj, s katerega ni mogoče pričevati o ničemer relevantnem. Je črta reanimacije: na tej strani deadlajna sem živa, na oni pa mrtva. Na oni strani sem človeška lupina, ki tone pod gladino, se vzpenja v hrib ali bere knjigo zgolj zato, da bi se osvežila in okrepila za naslednje stekanje zavesti v točko popolne pozornosti. Deadlajn je vsakdanji in banalen kos orodja, ki privije vijak, pa hkrati religiozni ritual, poezija, memento mori, opomnik odtekanja časa, ki je na voljo za karkoli, kar bi veljalo početi s preostankom življenja. Deadlajn je brezzoba pošast in strašen le kot možnost, da je metafora za življenje, ki se vedno začne šele, ko začne zmanjkovati časa.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
Pisateljica in scenaristka Irena Svetek je poskrbela, da bo to poletje ne samo dolgo in vroče, temveč tudi napeto: založba Beletrina je namreč pravkar lansirala prvi del njene kriminalne serije z okrožnim državnim tožilcem Miom Aurellijem v glavni vlogi. Psihološka kriminalka Rdeča kapica je tako obetavna, da direktor založbe Mitja Čander napoveduje, da bo Irena Svetek postala kraljica slovenske kriminalke.
Ime: Irena Svetek.
Zadnja knjiga: Rdeča kapica.
Kje ste odraščali? V Trnovem (Ljubljana).
Kaj ste študirali in kje? Primerjalno književnost, FF.
Kje živite in zakaj? V Ljubljani pod Golovcem. Ker je lepo živeti v mestu, hkrati pa biti obdan z naravo.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Uf … Kaj pa vem … Najbrž na zadnji roman.
Opišite svojo jutranjo rutino. Tuširanje, kava, sprehod s psom, pisanje.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Zadnja leta se je pojavila neka obsedenost z rastlinami … Najprej zunanjimi, nato z notranjimi. Se moram prav brzdati, da jih ne kupujem več toliko.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Poletna obleka.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Res se je težko odločiti, toliko je dobre literature … Recimo tri knjige, ki so močno vplivale name: Manj od nule (Ellis), Izgubljen v Ameriki (Singer), Valovi (Virginia Woolf).
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? To je moj mož Dušan Čater.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? Svoje zadnje.
Na katerem kraju/v katerem mestu iščete navdih? Navdih pride ne glede na to, kje sem, ni geografsko pogojen.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Ko sem bila mlajša, je velik vtis name naredil Krysztof Kieslowski, pa recimo Marc Chagall, Toni Morrison in Mihail Bulgakov.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Najprej naredim research o temah, ki se mi zdijo zanimive za zgodbo. Potem nastane neke vrste hrbtenica romana, počasi sestavljam like in šele nato naredim storyline, ki pa seveda, ko začneš pisati, marsikdaj povleče v drugo smer. Največkrat zaradi likov, ki vedo o sebi več, kot vem sama o njih, zato jim pustim, da gredo po svoje in jim le sledim.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Včasih sem pisala izključno zvečer in ponoči, zdaj pa najraje vstajam zgodaj zjutraj in delam; zdi se mi, da imam veliko več ustvarjalne energije kot zvečer. Nenavaden ritual pa je, da zdaj pišem, brez da bi po vsakem končanem poglavju odšla ven na cigareto in prebrala, kar sem napisala. To se mi je še pred tremi leti zdelo nepojmljivo, namreč ustvarjanje brez kajenja.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Najraje pišem na terasi, imam krasen razgled na golovški hrib, včasih vidim srne, ki pridejo skoraj čisto do hiše.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Ha, ha … Pisateljska blokada. Kar nekaj let sem se ukvarjala s scenaristiko, kjer si moral tedensko oddati storyline za petdesetminutno epizodo, in ko delaš v tako norem tempu, dojameš, da nekaj takega, kot je pisateljska blokada, ne obstaja. Ker to enostavno moraš napisati in ni druge. Je pa res, da če imaš ves čas na tem svetu, da v miru ustvarjaš, potem pa ja … lahko se zgodi pisateljska blokada, čeprav mislim, da gre bolj za nek izgovor, ker se ti ne da pisati. Pisateljska blokada lahko po moje nastopi edino v primeru, ko si resnično izgorel od pisanja. Ampak mislim, da to ni to, o čemer me sprašujete.
Opišite svoj idealni dan. Poletni dan na jadrnici med jadranskimi otoki.
Opišite svojo večerno rutino. Rada pogledam kakšno serijo na Netfixu, preberem knjigo, v vsakem primeru zelo hitro zaspim, nisem več ena od nočnih ptic, kot sem bila včasih.
Ste vraževerni? Sem.
Najljubša pijača: alkohol? Gin tonik z borovnicami.
Najbolj zoprn literat vseh časov? Bi nekaj rekla, pa raje ne bom.
Brez česa nikoli ne zapustite doma? Telefona in ključev, to butasto masko pa skoraj vedno pozabim …
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Imela sem dobro prijateljico, ki je pred nekaj leti umrla. Lepo bi jo bilo ponovno videti.
Kateri je vaš najljubši prigrizek? Ga nimam, ne morem pa recimo brez žvečilnih gumijev.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Oh, my God! Tamala je nekaj časa to govorila, pa sem se očitno navlekla od nje, zdaj pa ji je nerodno, ko to rečem.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Jih je bilo kar nekaj. Včasih so bili, se mi zdi, bolj nori časi kot danes.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Ukvarjam se s scenaristiko, predvsem z nadaljevankami.
Kaj bi svetovali mladim piscem? Naj uživajo v pisanju, ker če ne, je brezveze. Pisanje more biti nekaj, kar bi drugače delali tudi zastonj. Res moraš imeti rad to, kar delaš, šele potem si lahko uspešen v tem. Veliko naj berejo in naj ne mislijo, da so geniji.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Izvrstno igram šah.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Napisati nameravam serijo kriminalnih romanov z istim glavnim junakom, tako da zdaj ravno končujem drugega in po kakšnem mesecu pavze začnem s pisanjem tretjega. Mislim, da dokler bo želja, bo tudi volja, kar je najpomembnejše.
Roman Irene Svetek Rdeča kapica, ki je izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Leto je naokrog, žirija, ki jo je organizirala časopisna hiša Delo, spet pretresa lanskoletno slovensko produkcijo romanov. Nimajo niti malo niti lahkega dela, kajti lani je izšlo kar 150 izvirnih slovenskih romanov. Pet avtorjev nominiranih romanov, ki se bodo 23. junija v napetem pričakovanju podali na Rožnik, kjer bo razglasitev zmagovalca, smo povprašali, kako se je spočela ideja za njihovo knjigo. Je bila inspiracija človek, dogodek, sanje, misel, vprašanje, izkušnja, spomin, okolje?
Vincenc Gotthardt, avtor romana Na drugem koncu sveta (Mohorjeva založba Celovec):
Vincenc Gotthardt
Nekaj mi je bilo od vsega začetka pomembno: če bom kdaj napisal kakšen daljši tekst, potem ne bo šlo brez vode in ne brez kruha. Pa tudi barve, simbol umetniške ustvarjalnosti, morajo biti. Prav tako mora biti v središču zgodbe beseda, jezik. V tem primeru naj besedilo spregovori tudi o »na vogalih nalomljenem jeziku, ki se ga vedno tišje sliši« (Verena Gotthardt). To je moja izkušnja, ki jo že desetletja doživljam doma na Koroškem, kjer drugi deželni jezik postaja vedno tišji.
In ko sem začel razmišljati o pisanju romana, so kar na enkrat bile tu slike, ki me spremljajo že več desetletij. Spomnil sem se pradeda, o katerem mi je pripovedovala babica. Gojil je rake, bil s svojim čolnom vse življenje na vodi in utonil, ker ni znal plavati. Spomnil sem se krute resnice o zažganem kruhu v krušni peči, saj so bili moji predniki zaradi slovenskega jezika deportirani s svojih domov. Tega so morali zapustiti v pol ure, brez kruha. Videl sem pred seboj starega mežnarja. Ta mi je kazal svojo narisano sliko domačega kraja in ob tem mimogrede omenil, kako rad bi šel na kakšno šolo za slikanje, pa takrat v družini niti denarja za barvice ni bilo.
Pa sem se odločil, zdaj je čas, da napišem knjigo, v kateri bo iz dneva v dan vsega vedno manj, toda to, kar ostaja, bo vedno dragocenejše. In v središče sem postavil umetnika, ki mu je bil odvzet dom, zato ker doma ne sliši več svojega domačega jezika. Tako se vedno znova odpravlja na drug konec sveta, se vrača in spet odhaja, vmes pa se dogajajo čudne stvari.
In ker sem vedel, da je z literaturo mogoče doseči vse, tudi to, da moj glavni junak, ki je prizemljen na Koroškem, vendar doma povsod po svetu, postane najbolj priznan in iskan umetnik sveta, sem to knjigo napisal. Ravno takšno knjigo sem želel brati: knjigo, v kateri iz dneva v dan postaja vsega manj, a je kljub temu knjiga polna upanja, da bo kdaj pokvarjen čoln popravljen in bo še enkrat zaplul na jezero ali morje.
Če sem odkrit, je knjiga tudi majhno maščevanje za to, da sem leta 1983 padel na sprejemnem izpitu na današnji Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju. Kar meni nikdar ni uspelo, vse to je dosegel moj glavni junak Vinc Hardt v knjigi. Z literaturo je vse mogoče.
Feri Lainšček, avtor romana Kurji pastir (Beletrina):
Feri Lainšček
Ta roman je pravzaprav poročilo z neobičajnega sprehajališča za vračanje. Pomagal sem si z metodo aktivne imaginacije in veliko dogajanja podoživel v sanjah. Med pisanjem me je nato še najbolj navdihovalo čudenje. Presenečala me je namreč velika razlika med tistim, kar sem sicer hranil v ozaveščenem spominu, in vsem tistim, kar mi je uspelo priklicati iz podzavesti. Prav nič ne pretiravam, če rečem, da se je po tej izkušnji moj pogled na lastno otroštvo bistveno spremenil. Polepšano, ali morda kar idealizirano predstavo, je v veliki meri nadomestila resničnost.
Mirana Likar, avtorica romana Pripovedovalec (Goga):
Mirana Likar Fotografija: Matic Bajželj
Priznati moram, da ne vem, od kod natančno prihajata ustvarjalna moč in domišljija, v kakšnih okoliščinah se zaznavanje bistva pojavi, zato si rada predstavljam, da osnovni delci tega, čemur rečemo navdih, neprestano potujejo po brezčasnem univerzumu, ob trku pospešujejo in z neverjetno močjo prebijajo zidove lenobe, brezdelja, topega ždenja … Če torej osnovni delci navdiha namesto vulkana pred izbruhom ali polža na našem solatnem listu zadenejo mojo sivo možgansko snov, se lahko zgodi tudi zanimiv premik v pravo smer. A to še ni dovolj. Davno pred mano in skupaj z mano so ti radikalni osnovni delci morali zadeti avtorje vseh tistih neverjetno zanimivih razprav, zapisov, raziskav, predavanj, ki so mi omogočili potop v snov. In zadeti so morali nekega človeka, ki je doživel več kot drugi, da se mi je približal kot po žametu. A vse to bi bilo zaman, če ne bi osnovni delci zadeli tudi ljudi, zaposlenih v Gogi, ki so roman sprejeli v objavo. Naj sklenem, ne vem, kaj navdih je, ne od kod natanko prihaja, vem pa, kako deluje, kakšno valovanje časa povzroča, kako plimuje in kaj mi naredi. Prisili me, da se soočim z navdihi vseh vpletenih in jih skoncentriram v zgodbo. Ki bo, upam, razpadla v nove prodorne in hitre osnovne delce, ki bodo krožili povsod in zadeli kakšen nov primeren cilj.
Borut Kraševec, avtor romana Agni (Lud Šerpa):
Borut Kraševec Fotografija: Jože Suhadolnik
Roman Agni je nastal spontano. Besedilo je bilo prvotno zasnovano kot povest, a sem ga pozneje po nasvetu urednice razširil v roman. Tema seveda ni naključna. Po mojem tridesetem letu se mi je nekaj v glavi premaknilo in potegnilo me je na zemljo. Kakšnih deset let me ni zanimalo nič drugega kot vrtnarske tehnike, semena, kolobarji, škodljivci, živali in njihova reja, skratka vse, kar raste iz zemlje in na zemlji. Roman Agni se je rodil prav iz te fascinacije nad mrgolenjem in večnim prenavljanjem življenja, seveda pa to ni bil edini vzgib za njegov nastanek. Na živalsko temo se je med procesom pisanja navezala ljubezenska, ki me že od nekdaj vznemirja. Osnovna zgodba romana je tako drama, ki se odigra med glavnimi človeškimi liki. Prav po zaslugi teme erosa in tanatosa, ki je skupna živalim in ljudem, sem lahko različne pripovedne linije organsko prepletel.
Gašper Kralj, avtor romana Škrbine (*cf):
Gašper Kralj Fotografija: Nastja Frey Gorše
Ideja za Škrbine je bila z mano, ko sem še živel v Kataloniji in pisal prvenec. Vmes sem se namreč stalno vračal k praznemu pravokotniku v družinskem albumu, kjer naj bi bila fotografija moje babice po očetu, ki je bila partizanka. Kakor lik v knjigi sem tudi sam obiskoval prostore, kjer je živela, pisal na listke, nisem pa vedel, kaj naj s tem, kako naj ves ta material in obsesijo s praznino, ki me je vznemirjala že v otroštvu, pretopim v literaturo. Dokler nisem materiala pospravil v omaro in se lotil pisanja. Knjiga se posveča prazninam, vrzelim, zamolkom in mankom. Od tod tudi naslov: škrbine kot praznine ali vrzeli z ostrimi robovi, na katerih se rojevata literatura in umetnost.
Slovenske pisateljice in pisatelje smo povprašali po njihovih nasvetih za pisanje in dobili smo različne odgovore, ki se medsebojno prepletajo. Iz njihovih izjav je nastal spodnji članek – mozaik nasvetov, predlogov ter tudi razmišljanj o pisanju v Sloveniji.
Vinko Möderndorfer: »Za pisanje so pomembna čustva in občutki – zgodbe ne smemo graditi z razumom.«
Vinko Möderndorfer Fotografija: Željo Stevanić
»Osnova za pisanje so čustva in občutki. Vendar to ni dovolj. Če nimaš notranje potrebe po pripovedovanju, ne boš pisatelj. Ali je slednja že pisateljski dar? Mislim, da je.
Moja pisateljska pot se je začela s poezijo. Slednja so predvsem čustva in občutki – ko nenadoma zajezdiš val poezije in se pesmi kar pišejo … Gre za čustveno vzhičenost, za trenutek, ki ga moraš ujeti. Verjamem, da je pesnjenje stvar navdušenja nad literaturo. Prednost poezije nasproti prozi je njena hitrost realizacije. Seveda je tudi poezija delo, vendar pa je za prozo potrebne veliko več discipline. Vendar pa je pri obeh treba imeti občutek, čustvo, emocionalni naboj – brez tega ni zgodbe. Ko pišem prozo in če že vidim konec zgodbe med pisanjem, to nikakor ne bo dobro. Pisatelj ne sme vedeti, kam bo pot zapeljala njegove junake. To je tako, kot je v življenju. Zgodba se mora pisati sama.
Za tako imenovani navdih včasih potrebujem samo stavek, prizor, podobo, potem pa zgodba nastaja skozi pisanje. Seveda je mnogokrat potrebno tudi nekaj raziskovanja, če recimo pišemo zgodovinski roman. Vendar pa pisanje ni le stvar razuma. Pravzaprav ne smemo graditi zgodb z razumom. Kajti če je samo razum, potem je to pismenost in pismenost sama po sebi še ni literatura. Pri ustvarjanju se je treba prepustiti emocijam, občutkom – to bralec čuti. Presežek pisanja je v čustvenem zamahu in pisatelja nikoli ne sme biti strah njegovih čustev, ne sme zakrivati skrivnosti svoje najgloblje intime, mora jo razgaljati. Pisati samo z razumom je solidno, ni pa presežek.«
Ana Svetel: »Iz pregledovanja in izbiranja raste presoja.«
Ana Svetel
»Kako sem začela pisati? Brez nekega velikega pompa, brez velikih namenov. V meni je vedno obstajala potreba po izražanju in igranju skozi pisanje. Težko rečem, da sem že od nekdaj želela postati pisateljica – nisem razmišljala, kam me bo pisanje pripeljalo, temveč sem pač počela to, v čemer sem videla smisel. Na gimnaziji sem vse petkove večere obiskovala literarno delavnico pesnice Danice Križanič Müller in vsako leto sodelovala na Prešernovem natečaju. Dijaške Prešernove nagrade so bile takrat zame pomembna potrditev, da sem na pravi poti. Vaja – tako literarne delavnice kot predvsem branje – dela mojstra. Nikakor ne podcenjujem talenta, vendar menim, da je kakovostno literarno ustvarjanje delo, ki mora biti ustrezno ovrednoteno. Če v družbi vlada prepričanje, da je pisanje večerni hobi zasanjanih duš, je težko zahtevati dostojen honorar.
Zaradi že omenjenih gimnazijskih literarnih udejstvovanj sem že od dijaških let vajena, da svoja uspela besedila objavim in da približno enkrat letno pregledam, kaj je v tem času nastalo. Iz tega pregledovanja in izbiranja besedil raste presoja, kaj je dobro in kaj ne. To je proces, ki je izredno poučen. Vedno sem vesela odziva na svoje pisanje, argumentirana kritika je dragocena, preobčutljivost pa otročja. Močno verjamem, da v Sloveniji potrebujemo več konstruktivne kritike in dialoga o besedilih, tudi med pisatelji samimi. A ker je literarno polje pri nas tako prepleteno, številni akterji na tem področju pa vse jemljejo zelo osebno, opažam vse preveč zamer in podtalnega delovanja. Zamere med avtorji, uredniki in kritiki ne prispevajo k temu, da bi bila književnost boljša. Kar bi moral biti, nenazadnje, naš skupni cilj.«
Tone Partljič: »Če pišeš – vedno piši do kraja.«
Tone Partljič
»Nasvet za pisanje? Sedi in beri veliko. Sedi in samo piši. Nato pa sedi in urejaj. Večkrat dobim v branje zapise ljudi, ki želijo, da jim povem, ali je njihovo pisanje dobro. Vendar so svoje delo zapisali in takoj predali naprej – brez ponovne obdelave besedila. Opažam, da je to najbolj pogosta napaka vseh piscev. Morda je ravno to tisto, kar pisca loči od pisatelja. Ko zapišeš zadnjo stran, takrat se šele začne pravo delo. Večkrat moraš prebrati svoje besede, jih spremeniti in obrniti na glavo. To je pisateljevanje. Ko sem pisal delo Moj ata, socialistični kulak, sem imel idejo in sem hitro vse zapisal. Vendar pa sem nato besedilo še sedemkrat prepisal in spremenil. Ko je knjiga objavljena, pa je ne preberem več, saj vem, da je ne morem spremeniti. Danes je pisateljevanje zaradi uporabe računalnikov veliko lažje, kot je bilo v začetnih letih mojega ustvarjanja, ko smo vse pisali na roke. Včasih dobim občutek, da je pisce strah. Da je besedilo njihov otrok, ki ga ne želijo spreminjati. Strah jih je ponovnega branja, ker je navsezadnje to soočenje s samim seboj. Vendar mora pisatelj premagati strah. Tako pri pisanju kot kasneje urejanju mora poseči v svoje globine, preiskati vse notranje kotičke samega sebe in poiskati bistvo. Ne sme se ustaviti, ko ga je nekega področja ali občutka strah – to mora zapisati. In prav tako se ne sme ustaviti pri ponovnem in ponovnem branju svojih tekstov. Vsak občutek in vsako zapisano besedo je treba premisliti, proučiti in obdelati. Če pišeš – vedno piši do kraja.«
Veronika Simoniti: »Najboljši nasvet za dobro pisanje je branje. Veliko branja.«
Veronika Simoniti
»Na vprašanje, kaj bi svetovala tistim, ki se prvič lotevajo pisanja, je moj odgovor, da brez branja ni pisanja. Če ne veš, kaj so napisali ali na primer kakšne postopke so uporabili že drugi pred tabo, potem se zna zgoditi, da boš odkrival toplo vodo. Res je sicer, da se na primer v prozi večinoma ponavljajo neke arhetipske zgodbe – a kleč je v tem, kako jih povedati, fabulirati na svež, nov, izviren način in vedno znova navdušiti bralce. V tem pa se lahko, kot rečeno, mojstrimo z branjem.
In danes je literatura dostopnejša kot kdajkoli prej – tako kar zadeva branje kakor kar zadeva pisanje.
Toda glede branja, ki je tako zelo dostopno tudi zaradi digitalizacije, kognitivni znanstveniki pravijo, da to na elektronskih medijih ni enako zbrano in da učinek in rezultat tega, kar smo na koncu doumeli, nista enaka klasičnemu branju na papirju. Torej ni vprašanje samo koliko, ampak tudi kako brati in kako drugačno bo branje naslednjih generacij. Sama na primer imam e-bralnik, vendar ga uporabljam samo, kadar ne gre drugače, sicer rajši vzamem v roko papirnato knjigo; sem tudi počasna bralka, rada si vzamem čas in okušam vsak stavek posebej.
Poleg tega pisateljem začetnikom priporočam, da so odprti za svet okoli sebe in za svoj način, kako ga doživljajo, občutijo in dojemajo. In če sem začela s priporočilom, naj berejo dela drugih, jim nazadnje še polagam na srce, naj večkrat in temeljito preberejo tudi svoje, preden ga oddajo v objavo.«
Lara Paukovič: »Pri pisanju sledi občutkom, a če je tvoj cilj izdaja knjige, ki bo dosegla določen odmev, ne škodi poznavanje literarnih trendov in stanja na trgu.«
Lara Paukovič
»Otroci so vedno kreativni, vsak na svojem področju. Tudi sama sem od majhnih nog rada pisala in ‘izdajala’ revije za družinski krog, posnemala žanre ali slog pisanja različnih knjig, ki so me navdušile. Marsikateri poskus je bil slab, a vseeno verjamem, da je bilo vse skupaj dobra vaja.
Za avtorja, ki želi biti objavljen, je pomembno, da se zaveda realne situacije v Sloveniji: vse manj je založb, vsaka ima svoje preference, tudi sredstev ni na pretek, povpraševanje pa ni enako po vseh žanrih oziroma tipih leposlovja. Številni mladi pisci vztrajajo recimo pri znanstveni fantastiki, fantaziji, romancah, ki jih pri nas v domačem programu ne izdaja skoraj nobena založba. Absolutno zagovarjam to, da pisatelj sledi lastnim občutkom in verjame v svoje pisanje – konec koncev se vedno najdejo izjeme, ki spišejo pionirska dela –, a če je njegov cilj izdaja knjige, ki bo dosegla določen odmev, ne škodi poznavanje literarnih trendov in stanja na trgu doma in v tujini: kaj se bere (trenutno na primer kriminalke, kakovostna avtofikcija), česa manjka? Kdo so njegovi potencialni bralci?
Mladim svetujem tudi, naj ime gradijo počasi, z objavami na literarnih portalih, delavnicah in blogih, da si ustvarijo poznanstva v literarnih krogih in pridobijo odzive bralcev in mentorjev na svoje pisanje. Če želja po izdaji knjige ostaja, je takrat čas za poskuse pri založbah. Če so uredniki na založbah zate že slišali, je to dobra začetna točka. Takšna je bila vsaj moja pot in želim si, da bi še več mladim avtorjem uspelo objaviti prvenec pri kateri od uveljavljenih založb.«
Andrej Rozman – Roza: »Meči v koš!«
Andrej Rozman Roza
»Danes je toliko kanalov za objavljanje, da če pišeš, te hitro lahko tudi berejo. Morda je ravno to težava, da se premalo ljudi zveda, da vsaka samoterapija še ni družbeno koristna literatura. Čeprav sem sam sebi zelo strog urednik, sem vesel, če naletim na urednika, ki ima konstruktivne pripombe na moje pisanje. Nujno potrebujem tudi založbe. Samozaložbe so potrebne v časih totalitarne cenzure, v demokraciji pa lahko koristne za avtorje, ki imajo tudi poslovni talent. Sicer so pa past za skribomane. Andrej Šuster Drabosnjak in Valvazor, ki sta nam sicer zapustila veliko koristne literature, sta s svojimi knjigami uničila prihodnost lastnih otrok.
Pomembno je, da je avtor neizprosen do lastnih izdelkov. Ker je le najboljše dovolj dobro, je treba paziti, da nismo prezgodaj zadovoljni. Zato je treba brisati in popravljati, dokler ne začutimo, da boljše ne more biti. Takrat se moramo vprašati, ali to pomeni, da je dovolj dobro. Meni včasih kakšno besedilo uspe takoj, včasih kmalu, včasih pa nastaja več let po malem, ko čaka, da ga odprem in pomislim, če se ne bi dalo iz njega narediti kaj dobrega. Tudi iz poslovnega vidika je bolje imeti manj besedil, ki so večkrat natisnjena in po možnosti še prevedena, kot pa bruhati zmeraj novo. A vsak ve sam zase in nikomur si ne upam prepovedovati navdušenja nad lastnim talentom. To je naloga urednikov. Iz lastne izkušnje pa lahko povem, da je za eno uspešno stran potrebnih kar nekaj izbrisanih, zato zelo cenim misel poljske nobelovke Wislawe Szymborske, ki je na vprašanje, zakaj je napisala tako malo, odgovorila, da zato, ker ima v svoji delovni sobi koš za smeti.«
Janja Vidmar: »Pisanje je duhovna disciplina.«
Janja Vidmar
»S pisanjem vzdržujemo higieno notranjega mentalnega prostora,saj zahteva visoko mero empatije, torej zmožnosti vživljanja v čustva in misli drugih. Tako kot jo potrebujejo igralci, jo potrebujemo tudi pisatelji. Ne gre zgolj za sposobnost vživljanja v drugega, ampak za skladnost medosebnih odnosov nasploh. Raziskave izkazujejo, da se rojeva čedalje manj empatov, čeprav je ravno starševstvo zelo dober prostor za razvoj otrokove empatije. Na srečo se lahko razvija tudi skozi pisanje.
Pisanje je duhovna disciplina. Menim, da je v vseh ozirih koristno, saj zahteva umik vase. Samota ponuja premislek, kar je dobra podlaga za resetiranje odnosov. Premislek pa omogoča možnost novih konceptov in večjo strpnost. Danes, v povnanjenem svetu izrazitega individualizma, se mi zdita odmik in resetiranje skorajda nujna. Zato priporočam pisanje, ne le za objavo, temveč tudi prosto pisanje – dnevnike, spomine, razmisleke, kajti mnogokrat nam šele ubesedenje misli pomaga razumeti dilemo ali karkoli drugega, ubesedena občutenja pa lahko začutimo celo izraziteje kot v stvarnosti. Obenem je treba k pisanju dodati še obilico branja, vse to je podlaga za krepitev notranjih resursov.
Žal v današnjem sistemu šteje samo tisto, kar ima jasno definirano tržno vrednost in prinaša takojšnji dobiček. Zato se zdi pisanje kot refleksija našega notranjega mentalnega prostora na prvi pogled potrata časa. Toda pravijo, da je nadarjenosti zgolj 30 odstotkov, vse ostalo sta vztrajnost in trdo delo.
Zato naj parafraziram dragega Toneta Pavčka: Če ne bomo pisali, bomo odpisani.«
Rok Sanda: »Nujno daj drugim v branje!«
Rok Sanda
»Ko pišem, je prvi osnutek zame. Pisanje je potopitev v svoje globine, je reševanje težav, raziskovanje samega sebe. Pri drugem osnutku pa se začne pisanje za druge in narediti moraš potreben preskok. Zato moraš že pred začetkom drugega osnutka vedeti temelje, kot so način pripovedovanja, tema in namen zgodbe, … Če te osnove zgrešiš, jih kasneje težje popravljaš. Če se nek preobrat zgodi na koncu, si to moral vedeti že na začetku, ker se sicer ‘lahko zaštrikaš’ in zgodba ni konsistentna.
Nato pa moraš obvezno dati tekst v branje večji skupini ljudi. To je pravi preboj v razumevanju, ko ti skupina dvajsetih pregleda tvoje besedilo. Potrebuješ odziv, da vidiš, kaj je nerazumljivo, česa je preveč in česa premalo. Trial by fire – moraš skozi kritiko, nato pa bodisi počiš bodisi eskaliraš. Kot ima gledališče javno vajo, film javno predvajanje, tako tudi tekst potrebuje soočenje z javnostjo. Navsezadnje je tekst namenjen drugim in ni več last avtorja. Če te možnosti nimaš, pa predlagam, da tekst odložiš in pustiš za nekaj mesecev ter se kasneje vrneš k njemu. Takrat ga bereš kot delo drugega in se čudiš, mar si to res ti napisal. Je dobra refleksija, vendar ni enako, kot če ti tekst preberejo tudi drugi. Naučiti se moraš sprejemati kritike, jih premisliti in izkoristiti v svoje dobro. Mnoge so dobre, nekatere ti ne koristijo. Ne smeš pozabiti, da se vsi avtorji motijo, s teboj na čelu. Navsezadnje pa tako kot druge stvari v življenju – tudi v pisanju moraš narediti veliko napak, da se naučiš in napreduješ. Z glavo skozi zid!«
Nina Mav Hrovat: »Ko pride ideja, spusti cel svet.«
Nina Mav Horvat
»Če imaš močno idejo, si vzemi čas in jo zapiši. Največji problem je, kadar te možnosti nimaš. Ko pride dobra ideja, pišem kar direktno na telefon, če ne gre drugače. Se je pa že zgodilo, da nisem uspela spustiti sveta in ideja je odšla. Tako kot vse v življenju tudi ideje ne izbirajo najboljšega časa, saj se mi velikokrat zgodi, da pridejo v trenutku, ko nimam časa. Vendar pa gre zgolj za vprašanje: boš ali ne. Včasih, ko sem še prepisovala tekst, ki sem ga na roko pisala in potem prenesla na računalnik, sem spoznala, da prvotnih idej ne smem spreminjati. Ko pride ideja, gre za posebno stanje in tega nikoli kasneje ne moreš simulirati. Ko imaš delo zapisano, ga popravljaš, toda same ideje si nikoli kasneje ne morem zamisliti tako dobro kot točno v tistem, izvornem trenutku. Pri pisanju pravljic je kasnejši izziv predvsem, da vsebine, ki so zahtevne tudi za odrasle, na primeren način prevedem v otrokom razumljiv jezik. Pri romanih pa je ideja močna, vendar pa zgodbo potem sestavljaš kot na primer puzzle. Ko sem pisala roman, je ideja prišla zvečer. Ob desetih zvečer sem se usedla in pisala do jutra, do sedmih zjutraj, brez pavze. Enostavno je bilo: sedaj ali nikoli. Po pravici povedano niti ni narobe pisati ponoči, saj je takrat resničen mir in se lahko spustiš v svoje globine. Samo pišeš in zapisuješ tisto, kar je v tebi. Gre za alfa stanje duha, ko se povežemo s svojo notranjo bitjo – to je hipen navdih, ki ga moraš izkoristiti.«
Ivan Sivec: »Kot pri gradnji hiše si tudi pri pisanju naredi načrt.«
Ivan Sivec Fotografija: Studio Majhenič
»Začne se z idejo. Jaz svoje ideje večkrat srečam na poti na Primoža nad Kamnikom. Včasih sem si jih zapisoval na listke, danes na mobitel. Nato pa idejo še dolgo časa oblikujem. Lotim se zbiranja gradiva o področju, ki ga bom opisoval. Potrebna je poglobljena raziskava – prebrskam splet, obiskujem knjižnice, se pogovarjam s strokovnjaki, odpravim se v muzeje in na potovanja. Ko sem pisal o Emoni, sem prebral vse dosegljive knjige. Iz knjige o življenju v Emoni, ki je obsegala 600 strani, sem za svoje pisanje uporabil dva stavka. Rad pišem zgodovinske knjige in vedno želim pisati tako verodostojno, da bi bilo branje romana v užitek tudi zgodovinarju.
Nabiranje gradiva je dolg proces – petkrat do sedemkrat daljši kot samo pisanje. Za 200 strani knjige imam ponavadi od 300 do 500 strani gradiva. Naredim načrt točno po vseh poglavjih. Med samim pisanjem načrt seveda še spreminjam, dodajam vsebino in preoblikujem potek zgodbe. Vendar pa ne bi šlo brez načrta. Knjiga je kot otrok – rodim jo lahko hitro, priprave pa so dolge kot nosečnost. Pravijo mi, da hitro pišem, vendar to ni res, sem zgolj zelo pripravljen, saj preden pridem do faze pisanja, ponavadi že natančno vem, kaj in kako želim povedati. Moja organiziranost izhaja iz moje profesionalne novinarske kariere – ne izgubljam časa, temveč sem pripravljen. Novinarstvo ali pisanje knjig – v obeh primerih je ključna organizacija dela. Predvsem pa rad delam, saj mi je pisanje kot dihanje.«
Mladinska knjiga je leta 2015 v zbirki Nova lirika izdala izbor pesmi Friederike Mayröcker z naslovom Smrt zaradi muz v prevodu Tanje Petrič. Iz te knjige je pesem, ki jo objavljamo.
Pripoved iz tridesetih let 20. stoletja in strogega, sivega Edinburga je leta 1969 doživela ekranizacijo, v kateri je v vlogi gospodične Jean Brodie zablestela Maggie Smith.
»Le katera izmed vas me bo prva izdala?« S temi besedami Azar Nafisi, iranska profesorica svetovne književnosti, začenja svoje pripovedovanje Prebiranje Lolite v Teheranu o ženskem bralnem krožku med iransko revolucijo. Besede namigujejo na med kar dvaindvajsetimi najpomembnejši roman Muriel Spark Zlata leta gospodične Jean Brodie, ki je v slovenščini nedavno izšel v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe v sijajnem prevodu Tadeje Spruk. Šesti roman škotske pisateljice na dobrih sto straneh prinaša razgibano pripoved o karizmatični učiteljici Jean Brodie, in čeprav pripoved pred bralcem preskakuje v prostoru in času, siže pa prekinjajo kratki ekskurzi v domišljiski svet protagonistke romana, spretno pero pisateljice na ta način ohranja bralčevo polno prisotnost.
Kot Azar Nafisi v svojem pričevanju si Jean Brodie, samska učiteljica srednjih let, ob sebi nabere šesterico deklic »v dojemljivih letih«; stare so deset let, ko se z njo prvič srečajo, dvanajst, ko šolanje pri njej zaključijo, a zvestobo svoji učiteljici izkazujejo vse do osemnajstega leta – njen vpliv pa seže še dlje. Učiteljico Brodie odlikuje poučevanje, ki je s stališča družbe izrazito »neuporabno«: deklice so izvrstno poučene o negi kože, italijanskih renesančnih slikarjih, menstruaciji, notranjem dizajnu, astrologiji, med urami, ki jih po večini gradijo pripovedovanja gospodične Brodie o svojem ljubezenskem življenju in ljubezenskem življenju Charlotte Brontë, pa učenke slišijo tudi o Mussoliniju, njegovih podvigih in tem, kako je pometel z brezposelnostjo ter uredil razpuščeno italijansko družbo. Jean Brodie ima z deklicami, ki jih nepošteno do drugih učenk iztrga iz družbe sovrstnic, velike načrte: iz njih bi rada ustvarila elito, crème de la crème, jim v glavo vbila načela, po katerih naj se ravna izobražena in neodvisna dama »v zlatih letih« – ta so, po prepričanjih učiteljice, vrhunec življenja vsake ženske in vsaka je odgovorna sama, čemu jih bo namenila. A čeprav gospodična Brodie pušča vtis, da je njeno vplivanje na dekleta dobroželjno, je vse prej kot samo to. Usodno vpliva na njihove življenjske odločitve. Prvič se to nakaže, ko deklice dopolnijo starost, ko se morajo odločiti, ali bodo šolanje nadaljevanje na klasični ali realni smeri:
Gospodična Brodie je deklicam že dala svojo spodbudo: »Saj ne pravim, da je z realno smerjo kaj narobe. Realna ali klasična smer, enakovredni sta; obe vas bosta pripravili za neko vlogo v življenju. Odločiti se morate same. Ni vsakdo dovolj sposoben za klasično izobrazbo. Vaša odločitev je popolnoma svobodna.« Tako so deklice brez slehernega dvoma vedele, da gospodična Brodie prezira realno smer.
Njenemu vplivu sta med deklicami najbolj podvrženi dve: prva je Sandy Stranger, skozi katere »prašičje oči« bralec spremlja dogajanje zgodbe, druga pa je Joyce Emily Hammond, sedmo dekle, ki se izbrankam pridruži kasneje; pa vendar je prav njena na videz manj očitna vloga tista, ki usodno zaznamuje učiteljičin konec. Sandy Stranger, bistroumna deklica, ki pa je žal v marsičem žrtev zatohlega edinburškega okolja tridesetih let, polnega čistunstva in frigidnosti, že zelo zgodaj razkrinka nevarne prijeme karizmatične učiteljice. Ko korakajo ob njej in ji zvesto sledijo, pomisli, da so one njene »fašistke« (o fašizmu pa pogosto poslušajo med poukom). Odnos med Sandy in gospodično Brodie je vse prej kot preprost: učiteljica se nad deklico navdušuje in vanjo polaga upe, a jo obenem tudi svari in zaničuje, kot to pogosto počnejo učitelji, ki pri učencu zaslutijo tako talent kot morebitno nevarnost. Sandy jo na drugi strani občuduje, si o njej izmišlja zgodbice in pripetljaje, a hkrati čuti, da gospodična Brodie v resnici ni povsem to, za kar se kaže, oziroma to, za kar jo imajo zveste in predane deklice. Do njunega razdora vodita dva niza dogodkov, ki Sandy Stranger pripravita do tega, da učiteljico, ki je bila prej leta pod drobnogledom in prezirom s strani ravnateljice in učiteljskega zbora, izda in ji s tem nakoplje odpustitev. Prvi niz dogodkov je povezan s tem, da poskuša Jean Brodie svojemu nesojenemu ljubimcu, učitelju Lloydu, slikarju in profesorju umetnosti, nastaviti Rose, eno izmed deklet, ki se v najstništvu razvije v krasno, a za telesne dogodivščine povsem nezainteresirano lepotico, da bi se z njo spustil v afero. Sandy, grda in nezanimiva, pa naj bi učiteljici služila za poročevalko o tem, kako njen gnusni načrt uspeva. Mlado dekle zgroženo ugotavlja, da učiteljica z ljubezenskim razmerjem med najstnico in učiteljem misli povsem resno, a naposled se s privlačnim, pa tudi izjemno samovšečnim oslom spentlja prav Sandy; ta ji celo nekako naprti »krivdo« za njun prvi poljub, rekoč: »Da boš vedela, kaj se to pravi takole gledati umetnika.«
Muriel Spark Fotografija: Wikipedija
A ljubezenske težave niso edini povod za izdajstvo; to gospodično Brodie doleti, ko se skupini deklet pridruži Joyce Emily Hammond, dekle, ki zaradi uporniške narave eno za drugo menjuje srednje šole, dokler ne pristane na tradicionalni, na kalvinističnih principih temelječi šoli Marcie Blain. Gospodična Brodie pod šolsko uniformo zasluti njen uporniški, dogodivščin in velikih dogodkov željan duh, in spodbudi jo, da se pridruži frankistom, a dekle kmalu umre na poti v Španijo v napadu na vlak. Učiteljica njene usode ne obžaluje, žal ji je predvsem, da se dekle nikoli ni moglo zares boriti na strani Franca. Prav to je tisto, kar Sandy pripelje do odločitve, da ravnateljici naposled razkrije, da je pouk pri gospodični Brodie pogosto obarvan politično, s čimer si ta prisluži odpustitev in prezgodnjo upokojitev.
Izdajstvo, za katerega bralec izve že kmalu na začetku romana in tudi, kdo ga bo zagrešil, je tisto, na kar namiguje Azar Nafisi v zgoraj citiranih besedah. A drugi, manj osredinjen in očiten motiv, a zato nič manj zanimiv, pa je preobrazba, spreobrnjenje, ali »transfiguracija« kot v naslovu psihološke študije Transfiguracija vsakdana, ki jo kot odrasla napiše Sandy; zdaj ne več kot Sandy Stranger, ampak kot sestra Helena, katoliška nuna v redu Kristusovega spremenjenja. Sandy, s pomenljivim priimkom »Stranger«, tujec, se v letih po izdajstvu oddalji od Škotske cerkve in se preusmeri v katolištvo, ki je od vseh (krščanskih) verskih praks gospodični Brodie najbolj tuje, rimokatoliki pa so zanjo ljudje, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo. Motiv bi lahko bil postranski, če ne bi imel neposredne povezave z življenjem same avtorice, ki je bilo prežeto z duhovnimi krizami: kot zapiše Tadeja Spruk v spremni besedi, je avtoričino preživljanje hude duševne in eksistenčne krize v prvi polovici petdesetih let sovpadalo s poglobljenim duhovnim iskanjem, ki je privedlo najprej do sprejetja anglikanske vere in nazadnje do spreobrnitve v katolištvo. Poznavanje okoliščin nastanka knjige tako prinaša še eno, teološko branje romana, saj Sandy po spreobrnjenju, kot opaža avtorica spremne besede, učiteljičino sprevrženost začne vrednotiti predvsem s teološkega stališča: v njenem ravnanju prepozna »izrodek škotskega/edinburškega kalvinizma«.
A to je le ena izmed plasti izjemno mnogoplastne zgodbe romana, čeprav ta ne zaseda več kot šest poglavij. Pripoved iz tridesetih let 20. stoletja in strogega, sivega Edinburga je leta 1969 doživela ekranizacijo, v kateri je v vlogi gospodične Jean Brodie zablestela Maggie Smith, med mlajšimi znana predvsem po vlogi profesorice McHudurre iz franšize Harry Potter; za prvo je prejela oskarja za najboljšo žensko vlogo. Že to nakazuje, kako karizmatičen in prepričljiv je lik gospodične Jean Brodie, ki v bralcu združuje tako navdušenje kot odpor ter se suvereno uvršča med najbolj zanimive prestavnike romanov, postavljenih v šolsko okolje. S tem pretresa pomembnost tega poklica in premišljuje resnico, za katero stojijo učitelji in učiteljice. A tudi o tej gospodična Brodie pove svoje mnenje, ko grejo z deklicami mimo kabineta ravnateljice Mackay, v katerem pod portretom nekdanjega predsednika vlade vlada zapis, da je varnost na prvem mestu. Gospodična Brodie o zapisu pove naslednje: »Gospodična Mackay ga je obdržala na steni, ker verjame v slogan, da je varnost na prvem mestu. Toda varnost ni na prvem mestu. Na prvem mestu so Dobrota, Resnica in Lepota. Kar za mano.«
Miklavž Komelj (1973), po izobrazbi umetnostni zgodovinar, je pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec. Je avtor številnih pesniških zbirk, knjige kratke proze in romana Skrij me, sneg, ki je pred kratkim izšel pri Slovenski matici. Je prejemnik številnih pomembnih nagrad pri nas, med drugim Jenkove in Veronikine nagrade ter nagrade Prešernovega sklada. Za knjigo esejev Nujnost poezije pa je prejel tudi Rožančevo nagrado. Je urednik knjig Vsem naj bom neznan, kjer lahko najdemo Kosovelove zapise, ki pred tem še niso ugledali luči sveta. Pravkar pa je izšel pri založbi Beletrina njegov prevod znamenite pesnitve Gorski venec, ki jo je napisal Petar II. Petrović Njegoš.
Miklavž, ne morem se izogniti trenutni situaciji, kako ti doživljaš naše soočanje z epidemijo (novega) koronavirusa? Nasbo – ali nas morda že je – zaznamovala (in kako)? Postavljeni smo v svet, kjer so naši obrazi zakriti z masko, kjer se ne smemo (več) prosto gibati po deželi, kjer se več ne približujemo, pač pa oddaljujemo (distanca). Kako si se ti navadil na »novo normalnost«?
Nisem se navadil. Osebno sicer situacija ni drastično spremenila mojega življenja, ker mi je ljub mir, tako da se ne morem ravno pritoževati. Se mi pa zdi grozljivo, kako ljudje mirno pristajajo na zelo nasilne spremembe, ki jih niti ne zaznavajo kot nasilje; recimo na idejo cepilnih potnih listov in tako naprej. Tako bodo lahko nastale grozljive segregacije. Ljudje po Ljubljani patetično in komično protestirajo proti namišljenim sovražnikom, tisto represijo, ki bi resnično morala zbujati skrb, pa mirno sprejemajo. V ideji globalnega reseta s totalno digitalizacijo, ki nam ga obljubljajo, vidim orwellovsko grožnjo.
In najbrž vso to živčno dogajanje občutijo tudi otroci, verjetno tudi živali … Morda celo bolj? Vemo, da so otroci in živali načeloma bolj dojemljivi za okolje, bolj senzibilni …
No, živali so si mogoče vsaj v času lockdownov od ljudi tudi malo oddahnile.
Spomnim se tvojih verzov iz knjige Liebestod: »Ljudje za človekom žalujejo, ga pokopljejo, pes ga čaka, čaka. / Ljudje se človeka spominjajo, se bojijo, da bi se vrnil, pes ga čaka, čaka.« Pa ne samo te besede, nasploh se zdi, da v tvoje pisanje prodirajo razmisleki o živalih, o našem odnosu do njih in, nenazadnje, o našem dojemanju njih-kot-živalih. A vendar: je sploh mogoče z živalmi sobivati na tako »direkten« način? Na neki ravni se namreč zdi, da je to nemogoče. Tudi z ljubečim (oz. pretirano »ljubečim«) odnosom do živali se hitro znajdemo v nekem paradoksu, ko npr. psa ne dojemamo več kot psa, pač pa kot človeka, ga počlovečimo, s tem pa ga na nek način tudi degradiramo. Zato pa vidimo pse z oblekicami, pse z očali in kapami ter pse v torbicah. Kako ti vidiš ta odnos človek-žival (no, saj tudi človek je na nek način žival, a pustimo zdaj to)?
Ljubeč odnos nobenega bitja nikoli ne degradira. Naštete neumnosti v zvezi s psi ne vidim ravno kot izraza ljubezni. Citirana verza pa govorita ravno o razliki med ljudmi in psom. Sem pa kot otrok želel postati biolog. Ta želja je bila precej intenzivna v obdobju, ko sem bil star manj kot deset let. Biologija – bolje bi bilo reči zoologija in entomologija – me je fascinirala, ker so me zelo zanimale živali, tudi insekti. Neznansko rad sem bral recimo knjižice Antona Polenca o življenju na travniku, v morju itd. Tudi določeni teksti Frana Erjavca. (Ko sem jih bral pozneje, me je presenetilo, kako grdo kljub pisateljskim sposobnostim govori o mnogih živalih.) Vse to me je zanimalo na tak način, kot so recimo napisani Entomološki spomini Jeana-Henrija Fabrea. Ko sem malo več izvedel o tem, kako je videti študij biologije – ki vključuje vivisekcijo živali –, me je to seveda popolnoma nehalo fascinirati.
Je morda urejanje knjig Jureta Detele tudi vplivalo na tvoje pisanje? Zanj seveda vemo, da je bil skrajno občutljiv do živali. In njegova poezije je recimo tako zelo močna tudi zaradi tega, čeprav po drugi strani vemo tudi, da so bila ravno njegova prepričanja »kriva« za njegovo smrt.
Ne bi rekel, da ravno urejanje knjig, branje njegove poezije in vsega njegovega opusa pa vsekakor. Ne bi se lotil tega urejanja, če ta poezija ne bi bila tudi zame neizmerno pomembna. Ne vem, če je za oznako Detelovega odnosa do živali najboljša oznaka »skrajna občutljivost«. Prej je šlo za neko skrajno travmatičnost in obenem za spoznavno neizprosnost. In ne bi rekel, da so bila za njegovo smrt »kriva« njegova prepričanja; prej travmatične notranje napetosti, ki jih je z njimi povezoval – in ki se kažejo v obsesivnem poudarjanju tujosti. Ampak Detela je res vzel nase vse skrajne konsekvence teh napetosti. Kristusu je rekel: »Ti nisi moje ljudstvo, Kristus« – sam pa je križal samega sebe.
Da se ne bova tukaj predolgo ustavila … Pred kratkim je izšel roman Skrij me, sneg. Gre za tvoj romaneskni prvenec. Kako si prišel do te »točke«, da si se lotil romana? Je bilo to načrtno ali povsem spontano (in te je enostavno »vrglo« v pisanje daljšega proznega teksta)?
Ta roman se je pripravljal dolgo časa; datacija, ki je zapisana na koncu, je mišljena resno. Ni mi šlo za to, da se lotim pisanja romana, ampak za resničnost dvanajstih popisanih/nenapisanih strani, ki se znajdejo v mojih rokah v sanjah, opisanih v drugem poglavju.
Gre za sicer izjemno lirično pisavo, kljub temu, da gre za roman. A to je – za vse, ki te spremljamo – na nek način bilo tudi pričakovati. Zdi se mi celo, da tvoje pisanje ves čas vozi »slalom« med poezijo, prozo in vsem tistim vmes. Ves čas se sprehajaš po robu samega ustvarjanja. Tako lahko najdemo v pesniški zbirki daljše zapise, ki bi prav lahko pristali tudi v knjigi kratke proze. V romanu pa najdemo momente, ki bi jih zlahka uvrstili v kakšno tvojo pesniško zbirko. Počneš to načrtno? Je to »tvoj slog«? Ali tudi sam vidiš svoje pisanje podobno?
V knjigo Liebestod je zavestno uvrščenih nekaj tekstov, ki so prozni. Drage so mi knjige, ki združujejo poezijo in prozo – na primer Borgesov Stvaritelj. Zgodba »Pismo« v knjigi Liebestod je bila pravzaprav prvotno mišljena kot nekakšen »prolog« k temu romanu. Dejansko se nekatere formulacije, ki se pojavijo v mojih pesmih, pojavijo tudi v mojih verzih, proti koncu romana se pojavi tudi cela serija anagramov verza »Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški«. Vendar pa vidim veliko razliko med pisanjem poezije in pisanjem proze, postopki so popolnoma različni. Seveda pa se vse, kar delam, med sabo vsebinsko povezuje – včasih tudi na način nasprotij in paradoksov.
Bralcem ne želiva uničiti samega branja, a mislim da lahko poveva, da je roman pravzaprav zgodba o (tvoji) izkušnji smrti. Tudi v tvoji poeziji se dejansko ves čas gibamo med življenjem in smrtjo. Jasno je, da nas »konec« čaka vse. Nekoč si zapisal, da je »vsaka želja po prihodnosti, / želja po smrti.« In to še kako drži. Se ti zdi, da nam nek simbolni (ali celo abstraktni) svet lahko olajša razumevanje smrti? In ali gre dejansko sploh za smrt?
V tej knjigi smrt niti ni razumljena kot »konec«. Ne gre za to, da bi simbolni svet olajšal razumevanje smrti – vsako razumevanje je mogoče samo v simbolnem svetu. In simbolni svet je utemeljen v razmerju do smrti. Mladeniča, ki nastopa v romanu, ravno to travmatizira. Na vsak način poskuša rešiti življenje umirajočemu škofu. In malo pred koncem romana ga škof vpraša, zakaj mu ne pusti umreti.
Preden zaključiva tale intervju, se dotakniva še knjige, ki je tudi pravkar izšla – govorim o Njegoševi pesnitvi Gorski venec, ki je izšla pri založbi Beletrina, pod prevod pa si se podpisal ti. Kakšno je bilo »srečanje« z Njegoševo poezijo? In zakaj si se odločil za prevajanje njegovih verzov?
Njegoš mi je ljub že od konca osemdesetih let minulega stoletja; prav ob njem sem se takrat na novo naučil že pozabljene cirilice – in potem sem v tistem času prebujenih nacionalizmov izzival s tem, da sem v šolske zvezke občasno pisal v cirilici. Nisem pa razmišljal, da bi Gorski venec na novo prevajal, dokler nisem dobil ponudbe založbe. Najprej sem nekoliko okleval, saj se mi je zdel prevod Alojza Gradnika, enega daleč največjih slovenskih pesnikov, dovolj dober – da bi pa nekaj prevajal samo zato, da bi bilo prevedeno na novo, se mi ne bi zdelo smiselno. Toda ko sem zadevo pogledal bolj od blizu, sem videl, da bi sam večino verzov vendarle prevedel zelo drugače kot Gradnik, zato sem ponudbo sprejel.
Gre za pesnitev, ki govori o pokolu, v katerem naj bi (pravoslavni) Črnogorci pobili svoje sonarodnjake, ki so sprejeli islam, in porušili njihove svete stavbe. Kolikor vem, gre za fiktiven dogodek, ki se torej v resnici ni zgodil. Je bilo prevajanje težko?
Fiktiven dogodek ima lahko še kako realne učinke. Vsekakor je s to pesnitvijo povezana neka travmatičnost; o tem, kako jo razumeti, sem poskušal pisati v spremnem eseju. Njegoševa govorica je nabita s silovito energijo in poskušal sem, da bi se, kolikor je to mogoče, to energijo čutilo tudi v mojem slovenskem prevodu. Zato so bili za prevajanje najtežji nekateri verzi, ki so pravzaprav najpreprostejši.
Petar II. Petrović Njegoš, res markantna osebnost …
… da, pri Njegošu je posebej fascinantno to, da je združeval svetno in cerkveno oblast, čeprav si sam nikoli ni želel postati duhovnik. Gotovo je ta posebna vladarska pozicija vplivala na njegov temeljni pogled na svet, ki je razviden v njegovem pisanju – najlepše to vidimo v posvetilu Luče mikrokozma: govori nekdo, ki z visoke gore gleda na človeški svet in se sprašuje o njegovem smislu in nesmislu. Njegoš se je počutil izbranca, zavedal se je, da je nekdo, ki ga je Bog posebej obdaroval, in imel je neznansko samozavest. Ne vem, kaj misliš s futurizmom, je pa za celotni Njegošev opus značilna visoka napetost med svetom tradicije in svetom modernosti.
Ana Marwan (1980) se je po študiju primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 2005 preselila na Dunaj, kjer je leta 2008 prejela literarno nagrado Schreiben zwischen den Kulturen. Zadnja leta se posveča izključno pisanju daljših in krajših proznih besedil v nemškem in slovenskem jeziku. Leta 2019 je pri avstrijski založbi Otto Müller Verlag izšel njen prvenec Der Kreis des Weberknechts. Zabubljena je njen drugi roman, ki je (drugače kot prvi) nastal v slovenskem jeziku.
Zabubljena ni vaš prvenec, je pa vaš prvi roman, napisan v slovenščini. Svoje prvo literarno delo z naslovom Der Kreis des Weberknechts ste namreč napisali v nemščini. Za svoja nemška dela ste prejeli tudi prestižno nagrado Schreiben zwischen den Kulturen. Kako doživljate oba jezika in kako to, da je vsaka od teh dveh knjig našla svoj izraz v drugem jeziku. Kaj je bilo pri Zabubljeni drugače, da vas je nagovorilo skozi materni jezik?
Pri prvencu sem se odločila za nemški jezik, ker se mi je zdelo, da je določena distanca, ki sem jo imela do jezika, zmanjšala mojo samocenzuro. Vse besede sem uporabljala veliko bolj sproščeno, zdele so se mi manj čustveno nabite kot v maternem jeziku. Neomadeževane od preteklih kontekstov in posledic, morda.
Zdaj pišem v obeh jezikih in ne vem točno, kaj je tisto, kar vpliva name, da izberem ta ali oni jezik. Mogoče me je tudi dejstvo, da pišem o odraščanju, napeljalo na rabo jezika, s katerim sem odraščala.
Moja odločitev torej pogosto ni zavestna, je pa ves proces pisanja gotovo tesno povezan z jezikom. O mojem nemškem prvencu je več slovenskih bralcev menilo, da je zelo avstrijsko obarvan in da si dogajanja ne znajo predstavljati v slovenskem okolju. To je bila zame zanimiva povratna informacija, ker se mi je seveda zdelo, da sta oba romana zrasla iz mene in da sta obarvana predvsem z mano; dotlej nisem razmišljala o tem, da sem najbrž tudi jaz druge barve, če zamenjam podlago.
Protagonistka vašega romana je mlado dekle po imenu Rita. V njeni zgodbi spremljamo neke vrste preobrazbo, ki jo doživlja med bivanjem v kraju, ki bi lahko bil tako psihiatrična bolnišnica kot tudi pisarna kakšne založniške hiše. Ritin proces »ozdravljenja« se namreč dogaja skozi naloge kreativnega pisanja, ki jih ocenjujejo njeni »nadrejeni« – enkrat jih imenuje zdravniki, enkrat sodelavci. V tem leži močno sporočilo. Rita se, da bi preživela, zabubi v jezik in piše, da bi se osvobodila bivanja v »instituciji«. Za kakšno metamorfozo gre?
Ljudje, ki čutijo potrebo po ustvarjanju, kakršnemkoli že, pa so nekje zaposleni iz čisto finančnih razlogov, se v takem poklicu seveda ne najdejo in se čutijo od tega, kar počnejo, odtujeni. Delo se jim zdi nesmiselno kot tudi zahteve nadrejenih, tako da občutek norosti ni daleč. Zlasti ne na ministrstvu, kjer je zaposlena Rita.
Ta del, na primer, je kar avtobiografski. Tudi sama sem delala na ministrstvu z labirintsko strukturo, o stavbeni arhitekturi govorim, in redno smo se izgubljali na hodnikih, pri čemer je bil občutek simbolike zelo močan. Neka moja sodelavka je bila tudi res premeščena na oddelek za vesoljske polete.
Gre pa v Zabubljeni za metamorfozo iz mladega človeka, ki so mu, ali pa ima občutek, da so mu odprte vse poti, v odraslega človeka, ki mora izbrati eno od teh poti. Ki ga v veliki meri potem tudi definira. Zlasti v očeh drugih. In rado se zgodi, da mlad človek, ki nima nekih izrazitih jasno izoblikovanih nagnjenj, želja, strasti … odločitev odlaga. Tak človek pravzaprav tudi ko se odloči za eno od poti, vedno razmišlja, ali ne bi šel raje nazaj na razpotje in ponovno premislil. Oziroma celo skrenil s poti.
Kako ste roman snovali, kaj vas je pritegnilo k tematiki notranjega življenja mlade ženske pisateljice, ki se znajde v psihiatrični bolnišnici?
Kot rečeno, me je najbolj pritegnil proces iskanja samega sebe oz. odlaganja odločitve, kaj želiš »postati«. Ki ga ves čas spremlja tudi dvom, ali je odločitev sploh tvoja, tj. svobodna, ali si tako determiniran, kot je roža v popku ali insekt v bubi. Za mojo protagonistko so vse rešitve prehodne oz. zasilne, vse namere nedoločne. Tudi njeno ustvarjanje je na meji med zunanjo zadolžitvijo in notranjo potrebo. Umetnost, ki se že v splošni predstavi vedno spogleduje z norostjo, se mi zdi tako zanimiva tudi zato, ker jo doživljam kot simptom in zdravilo obenem.
Roman se odpre z Ježem – ločencem srednjih let, ki skuša v sebi ponovno obuditi ljubezensko poželenje. Odnos, ki ga po nekaj srečanjih stke z mlado Rito, je ožigosan kot neprimeren. Ježa spoznavamo le skozi Ritino pisanje. Kmalu nismo več prepričani, ali je morda zgolj plod njene domišljije. Kar se mi zdi izjemno učinkovito v vašem romanu, je izbira pripovedovalke. Roman je sestavljen iz dveh vzporednih delov – zgodbe o Ježu in Riti, ki jo pripoveduje tretjeosebni pripovedovalec in zgodbe v kurzivi, ki jo pripoveduje prvoosebna pripovedovalka. Kmalu jo prepoznamo kot Rito, ki pripoveduje hkrati obe ti zgodbi. Tak postopek ni zgolj formalen ampak kaže na vsebino – Rita je nezanesljiva pripovedovalka, ki svoje nezanesljivosti ne skriva, celo komentira jo. Je to zaobrat, ki ste ga skrbno načrtovali ali je prišel sproti, med pisanjem?
Ja, želela sem dve ravni – eno fragmentarno, na kateri je iskanje smisla trnova pot in je bližje življenju in resničnosti; drugo logično povezano in zaokroženo, ki je bližje zgodbi in laži. Želela sem oblikovati odkrito nezanesljivega pripovedovalca, ki pa mu kljub vsemu vedno znova verjamemo, zlasti ko se poslužuje tradicionalnih pripovednih struktur in ko je njegova pripoved plavzibilna. Vedno me je fasciniralo človekovo nihanje med pripravljenostjo verjeti, dvomom navkljub, in potrebo o vsem dvomiti. Med naivnostjo in skepso.
Čeprav sem zgradbo romana vnaprej natanko načrtovala, se določene namere seveda med pisanjem spremenijo. Včasih cel dan ne napišem nič, ampak le brišem stran za stranjo, pa si vseeno mislim: »Danes je bil produktiven dan.« Eden najljubših trenutkov med pisanjem zame pa je, ko dobim občutek, da knjiga tudi organsko raste, včasih celo meni navkljub.
Rita, dekle iz Ježeve zgodbe, je zgolj Rita, zgolj dekle. Rita pacientka pa je Rita pisateljica – osrednji lik svoje lastne zgodbe, svojega lastnega življenja, ki lahko s pisalom in jezikom spremeni potek usode vseh v knjigi. Najbolj nemočen lik v knjigi tako postane najmočnejši od vseh. Je to moč umetnosti? Da nas iz stranskih likov preobrazi v glavne junakinje?
To se mi zdi zelo dobro opažanje. Književnost se mi zdi nasploh svet stranskih likov. Medtem ko nas o glavnih likih uči zgodovina. Lik samotarja, na primer, ki mi je zelo blizu, lahko spoznamo samo skozi pripoved pisatelja. Če se približamo pravemu samotarju osebno, že spremenimo pogoje in rezultat svojega opazovanja. To se mi zdi največja odlika umetnosti — da nam približa tuje svetove, do katerih sicer ne bi imeli dostopa. Oziroma domače!
Rad bi bil umetnik, pa nimam denarja in Rad bi bil odrasel, pa nimam denarja, sta stavka, ki ju lahko beremo v romanu. Rita je študentka, za katero je osamosvojitev finančno nemogoča. Nekje proti koncu ob možnosti odpustitve iz psihiatrije komentira: »Dolgočasje je zrelost, so rekli, zreli ste za ven, topi ste do te mere, ko lahko nehate s pisanjem /…/ Množimo svoje vrste, otopelci, dokler ne bo niti enega samega umetnika več.« Kakšen je ta »ven« – resnični svet? Krut in sovražen do umetnosti?
Umetnost se mi zdi vedno nekakšen krik — vzklik veselja ali pa krik bolečine, bojni krik ali klic objestne igrivosti. Človeško življenje v vsej njegovi polnosti. Na ekstremnih polih pa je tišina. To se pravi v rutini, v otopelosti, ko ne gojiš več upanj in o drugačnem niti ne razmišljaš, in pa v popolnosti. Mislim, da v idealnem človek ne čuti potrebe po ustvarjanju, ker so vse potrebe zadovoljene.
Kar pa zadeva umetnika … V splošni predstavi, če je umetniku naklonjena, je to pogosto posebnež, ki svoj dar v ustvarjalnem zagonu ognjevito razdaja oziroma udejanja, ne glede na vse ovire. Lahko seveda tudi melanholično kaplja od njega, po nuji, ta predstava je prav tako mogoča, a tudi v njej je ustvarjanje neodvisno od okoliščin. V resnici pa se mi zdi, da umetnik, ki želi najti svoje mesto v družbi, pogosto prav grdo trči ob ovire. Ki so vseh vrst: od tega, da ne najde prostora, kjer bi se lahko izrazil oziroma predstavil, do tega, da je njegovo ustvarjanje blokirano s pričakovanji in trendi, v katerih se ne najde. Da o finančni plati ne govorimo. Ko umetnost, ki jo človek goji v sebi, nima priložnosti, da bi našla svoje mesto v svetu, je zelo hitro lahko občutena kot težko breme. Vseeno pa se ji tisti, ki jo čuti kljub morebitnemu nelagodju, ne bi nikoli želel odpovedati. Pa čeprav to pomeni, da je v službi, ki jo opravlja iz finančne nuje, bolj nezadovoljen, kot bi bil sicer.
Je to komentar na aktualni svet? V katerem sta produktivnost (toda ne umetniška) in otopelost ključni za preživetje?
Za finančno preživetje je treba seveda kaj postoriti, pa včasih grozi nevarnost otopelosti. Ampak ljudje po moje ne bi vedeli, kam s 24 urami prostega časa. Večji problem kot monotono delo se mi zdi naša pripravljenost, kako vsakdan preprosto prenesti … S plašnicami na očeh. V glavnem počnemo stvari po nekem ustaljenem obrazcu, odkljukavamo obveznosti, malo ponergamo s prijatelji ob pijači, na srečo gre vsem podobno, tako da lahko gremo za silo potolaženi naprej. Zdi se mi, da premalo energije vlagamo v iskanje novega, neodkritega, izvirnega. Vedno mi je tudi žal trenutka, ko se človeku zazdi nesmiselno skočiti čez potok, kjer je most, ker je dovolj nesmiselnih stvari že opravil v službi.
Rita si za alter ego izbere moškega – Ježa –, piše namreč v imenu moškega, da bi skrila, da se pod njegovo masko skriva ženska pisateljica. Je to beg? Nekje na sredini romana reče, da je svobodna, dokler jo zapirajo drugi. Kaj pa, če se omejuješ sam? Rito sem pravzaprav dojela kot izjemno svobodno …
Ja, svobodna je, kakor je svobodna masa, preden se strdi v kalupu. Ampak ona se išče, rada bi se našla. Čim se bo našla, pa ne bo več popolnoma svobodna, ampak omejena, kot pravite, s sabo. A tudi v primeru, da bo v nedogled podaljševala svoje prehodno stanje, stanje pred dokončno preobrazbo, bo pač to postala njena definicija: nezmožna odločitve, večni otrok. Tudi to je mogoče.
O Ježu piše Rita pravzaprav po navodilu svojih nadrejenih, ki so mnenja, da je njen pogled jasnejši, ko je pogled od zunaj in ne od znotraj. Drugega je najbrž vedno lažje stlačiti v enoznačno zgodbo, ki se zdi smiselna in logična, veliko lažje kot sebe. Veliko stvari se da s predvidevanjem in domnevami tako ukriviti, da se prilegajo krogu celote. Pri tem je treba veliko stvari, ki nimajo veze z zgodbo, zanemariti. Rita pa ne zna ničesar pri sebi zanemariti.
V romanu fascinirata izjemna jezikovna bogatost in domiselnost, vaša spretna raba ironije. Kdo so vaši pisateljski zgledi?
Besedne igre v knjigi so bile v osnovi mišljene kot neke vrste simptom, protagonistova regresija v otroštvo mogoče ali pa njegovo osredotočenje na formo, da se zmanjša teža vsebine, da je stvari lažje prenesti. Sicer jih ne maram preveč, besednih iger. Mogoče pa je tudi ironija simptom, ne vem. Mislim, da bi bilo meni nerodno pisati preresno, čeprav zelo cenim pisatelje, ki odprejo svojo rano, da lahko pogledamo globoko vanjo, npr. Proust ali Cankar, zelo rada ju berem. Moja ironična distanca se mi zdi vsekakor bolj osebna lastnost kot literarni zgled. Vedno sem bolj izhajala iz tega, kar bi rada izrazila, kar je sililo iz mene, pa naj je bilo to skozi pisano besedo ali pa z lutko iz plastelina. Ampak plastelin težje oblikujem kot besede. Seveda pa sem zelo vesela, če najdem pri kakem avtorju soroden pogled na svet. Zelo všeč so mi avtorji s preloma stoletja in tam okoli leta 50. Neverjetno blizu mi je tudi 18. stoletje v vseh ekstremih, od de Laclosa do Rousseauja, ne vem, zakaj.
Rita sama zase trdi, da ni usmerjena k rešitvam. Paradoksalno pa jo njena celotna okolica poskuša rešiti pred samo seboj. Noče se ukalupiti v poslušnega, običajnega človeka. Kot bralka sem bila popolnoma na njeni strani, udejanja nekaj dragocenega – odklonilni odnos do družbe, v kateri skušamo vsako stvar, ki ni povsem običajna, stlačiti v narativ, ki ustreza družbi. Zgodba je nasilje nad življenjem, pravi Rita. V kakšnem smislu, za kakšne vrste nasilje gre?
Rita ima tisto svežo energijo, ni še omejila svojih pričakovanj z realno mogočim. Od sveta želi vse, kar se ji zdi, da bi ta lahko ponujal. Počasi pa spoznava, da živi v družbi, ki želi razumljiv, obvladljiv svet. Ne neskončno število možnih odnosov med ljudmi, ampak toliko, da jih lahko preštejemo na prste. Če dam nek prav banalen primer … Če nekdo v družbi reče: »Moj oče in njegov stric sta strastna šahista, včasih prebijeta cele noči z igranjem šaha,« potem je to nevtralen, morda za koga celo suhoparen podatek. Če pa se reče: »Moja mama in njegov stric sta strastna šahista, cele noči prebijeta z igranjem šaha,« pa je vse prej kot nevtralno in obide nas več kot ena misel. Torej celo hobiji nas ne morejo neovirano družiti, kaj šele osebna naklonjenost, ki bi ji bilo že samo druženje brez razlogov in brez skritih namenov dovolj. Včasih se mi zdi, da se le preveč omejujemo, čeprav toliko izrekamo parole o idealni družbi brez predsodkov. Zadnje čase nas najbrž vse bolj omejujejo celo te parole same. Jaz bi bila zelo vesela prihodnosti, v kateri bi bilo manj predpisov o korektnosti in več sprejemajoče sproščenosti.
Pisateljica Ana Marwan bo 2. junija gostja festivala Fabula, kjer se ji boste lahko pridružili na literarnem večeru in Fabulini literarni poti Misterij ženske literarne Ljubljane. Vodstvu s Pio Skušek bo sledil literarni večer z avtorico na vrtu Vile Zlatica, v gosteh pri Forumu slovanskih kultur. Dogodek se prične ob šesti uri. Več o dogodku na tej povezavi.