oktober 2013 - AirBeletrina
Kritika 25. 10. 2013

We Need to Talk About Simon

Simon je najstnik, ponavljalec devetega razreda osnovne šole, za katerega se nam zdi, da ga poznamo ali smo zanj že slišali: eden tistih otrok, ki jih imamo v glavi spravljene pod »permisivna vzgoja« in ki so bili, po Vesni Vuk Godina, vzgojeni po principu fajn namesto po principu prav. Simon se v nekaj poglavjih od verbalnega nasilneža, ki prinaša okoli družinske člane, sošolce in sošolke, šolsko osebje ter medije, povzpne na stopnjo resnega delinkventa, ki surovo obračuna z odpuščenim šolskim varnostnikom. Na tej točki mu bralec že od srca privošči, da bi se mu kaj zalomilo – in res, okolje se upre. Varnostnik grozi s tožbo, mami prekipi, mama sošolca ne želi pričati po krivem in Simon, stisnjen v kot, je prisiljen med počitnicami odpotovati k dedu na podeželje …

Ob tem pa Simona nikoli zares ne spoznamo; vsaj ne bolj kot v resničnem življenju lahko spoznamo naše bližnje. Formalna posebnost Podržajevega romana je namreč v tem, da vsako poglavje zastopa drug pripovedovalec, druga oseba, tako ali drugače povezana s Simonom – ne pa tudi Simon sam. Zvrstijo se mama, babica, stric, ded, sošolec in sošolka, učiteljica, varnostnik, psihologinja … a brez osrednjega junaka. O Simonu si torej lahko ustvarimo le zunanje, posredovano mnenje, pri čemer nam nikoli ni povsem jasno, kako se reči dogajajo njemu samemu. Se pri svojem početju počuti dobro? Slabo? Ga obhajajo dvomi ali pa je prepričan v pravilnost svojih dejanj, in če, na čem ta pravilnost temelji? Pripovedovalci/ke ga vidijo vsak po svoje, od tega, da je neznosen, do tega, da je »indigo bojevnik«, vse te perspektive pa so obsojene na parcialnost, vedno že na določeno zgrešenost.

Značilno je, da večina pripovedovalcev tega – svoje zamejenosti z osebno izkušnjo, lastno individualno umeščenostjo – ne uvidi. Kar najbolj ilustrativen je v tem smislu citat iz stričevega poglavja:

»Takole: stari je najbolj pameten, ker ima svojega Boga … Simon je najbolj pameten, saj on je ja prišel iz Ljubljane … Pogledal sem Čara: ja, tudi on je najbolj pameten, že zato, ker se zgleduje po svojem bratrancu, dediju in očiju, ki so vsi najbolj pametni. Ker, ja, tudi jaz sem bil najbolj pameten, a za razliko od drugih zato, ker sem to res bil.«

Bralcu ne preostane drugega, da ob očitni slepi pegi pripovedovalcev tudi svojo perspektivo uzre kot delno, brez panoramskega pogleda ali vpogleda v Simonovo mišljenje.

Pripovedi tako izmenjujočih si pripovedovalcev so pogosto zaokrožene okoli določenega središča, miselnega temelja, na katerem gradijo svoje videnje sveta: za sošolko Katarino, ki zmotno misli, kako je Simona »ukrotila«, da bo ves njen, je to Sternbergov trikotnik ljubezenskega razmerja (po njenem sta s Simonom kajpada idealen par, ki enakomerno izpolnjuje vse tri pogoje); za njegovega deda je to dobri stari Bog; za njegovega strica so to … hja, kdo bi vedel, razne čakre in meditacije, modreci in metanje kovancev, absint in vizije; za šolsko psihiatrinjo je to Jung s svojo vero v naključja, ki to niso. Za mlado sosedo, ki jo Simon spozna na deželi, je to zopet Bog, le da na manj tradicionalno antropomorfen način, prisoten bolj v obliki sladke molitve, ki jo vedno znova napolni z ljubeznijo in jo ob koncu poglavja pripelje do presenetljive odločitve.

Roman se tako, sploh v svojem drugem delu, razvije v smeri spraševanja o takih in drugačnih miselnih podlagah in predvsem o takih in drugačnih oblikah duhovnosti. Podržaj je po eni strani očitno mnenja, da lahko preveč rigidna verovanja vodijo v hudo okostenelost in pomanjkanje empatije – to v svojem poglavju, enem najboljših poglavij v romanu, na lastni koži izkusi Simonov stric –, vendar pa ne ostane samo pri tem. Poenostavljena sekularna, navidezno racionalna »verovanja« se namreč izkažejo za še bolj škodljiva: kar poganja Simona, kar poganja tudi njegovega očeta, je plehek socialni darvinizem. Prava duhovnost na koncu potegne daljšo, kajti faktična prepričanja, se izkaže, navsezadnje niti niso njeno bistvo; njena prava vrednost so občutja, ki jo prevevajo ne glede na sklop njenih »dejstev«. Temeljno je pri tem seveda občutje, da v svetu obstaja nekaj globljega, kar lahko zaznavamo, a tega nikdar ne bomo ujeli v znanstvene meritve; v vseh instancah duhovnosti je to tudi vir energije in moči, predvsem moči za dobroto, sočutje, razumevanje, premagovanje sebičnosti. Povezanost s to temeljno nespoznavno silo – preko molitve, zemlje, meditacije in še česa – pa ima za posledico še en občutek, namreč občutek umeščenosti v nadosebni, nadindividualni red, v katerem vrednote niso le osamljena odločitev in kljubovanje, temveč so dejanska prava pot.

Čeprav roman ponuja različne indice za tako ali drugačno tezo, mu ne moremo pripisati jasnega političnega stališča. Po eni strani je Simon sin političnega dobičkarja, pokvarjenega strankarja, ki prezira nižje družbene sloje, in so zato Simonove priče kritika sprevržene oblasti in razrednih nasprotij, po drugi strani pa roman kot zdravilo za Simone ne ponuja ravno razrednega boja, temveč polaga zaupanje bolj v duhovno razsvetljenje. Po tretji strani to vendarle ni navijaštvo za kakšno specifično religijo, zraven tega pa svet, ki je v Podržaju prežet z duhovnostjo, pokaže tudi slabosti, poleg že omenjene rigidnosti tudi patriarhalnost, zaverovanost v svoj prav in preveliko obremenjenost z (vaško) skupnostjo. Lahko bi torej rekli, da se poskuša roman – kar od literature nemara tudi pričakujemo – dvigniti nad politično delitev, na neko bolj univerzalno motrenje človeka in njegove skupnosti.

Tisto, s čimer si mora bralec sproti dajati največ opravka, je druga pisateljska fronta, jezik. To ni pripoved, ki bi ji šlo za jezikovne bravure, temveč bolj za dovolj operativen jezik, da bo z njim lahko zgodbo premikala naprej in ob tem izrazila misli pripovedovalcev. Ker je roman sestavljen iz vrste osebnih pripovedi, vsaka od teh s svojim osebno zaznamovanim govorom, je to tisto območje, kjer mora bralec najbolj premišljevati o svojih prepričanjih, jih prilagajati in celo zvijati. Predvsem mora priti bralec do zaključka, da osebni govor v knjigi ne zahteva preciznosti in popolne pristnosti filmskih dialogov; če nas nepristen dialog v filmu hitro zaboli, lahko beremo osebni govor v knjigi zvečine neprizadeti. V Simonovih pričah je več najstniških pripovedovalcev, a medtem ko bi v filmu pričakovali kar največji posluh za trenutni sleng, nas pretežno knjižni jezik v romanu ne moti. Povsem dopustno je, da to ni natančen prepis dejanskega govora, ampak bolj njegov znak, ponazoritev s tu in tam kakšno besedo, s kakšnim prepričljivim zasukom sintakse in tako naprej.

Se pa v delu pojavijo tudi elementi, ki jih ne moremo opravičiti kot umetniško odločitev. Jezik je včasih preveč knjižen, replike so včasih že kar dramski monologi. V govoru Simonovih prič se pojavljajo besede, ki tem osebam ne ustrezajo, bodisi zaradi družbene bodisi regionalne vmeščenosti (»potlej« namesto »potem« iz ust ljubljanskega otroka ne zveni ravno prepričljivo). Včasih so pripovedi preveč razlagalne; včasih so liki izrisani stripovsko negativno; včasih so prizori, kot na primer uvodno poglavje s podtaknjeno travo, nekam klišejski. Tu in tam kdo izreče kakšno postano duhovitost (»Boš rekel, da imaš metodo, Metod?« ali »Ej, Dušanka z dušeslovja …«), ki se ji literarni liki iskreno nasmejijo, bralcev pa nikakor ne zabava.

Kljub temu pa je takih zdrsov dovolj malo, da jih skoraj štiristostranski roman zdrži. Odločitev za zaporedje osebnih pripovedi ima še eno dobro lastnost: zgodba se z vsakim poglavjem nekako »ponastavi«, začne na nov in svež način, obenem pa se poglavja, ki verižno prenašajo glavno zgodbeno nit, hkrati razširijo na skoraj samostojne vsebinske enote; ob koncu se precej dobro spominjamo tistega s stricem pa tistega s psihologinjo in poglavja lahko obravnavamo skoraj sama na sebi.

Film, ki si ga je tale kritika izposodila za naslov, se je ukvarjal z neprijetnim vprašanjem: kaj storiti s posamezniki, ki na svet pridejo biološko nesposobni, da bi temu svetu zaupali, se v njem počutili varno in delovali konstruktivno? (Gre za film We Need to Talk About Kevin, Pogovoriti se morava o Kevinu; interpretacija je moja). Simonove priče se ukvarjajo z nekoliko drugačnim, bolj razvpitim, pa zato ne manj neprijetnim problemom: kako to, da so posamezniki v sebičnost socializirani. Delo, ki je bilo v knjižnem časopisju samozavestno oglaševano kot »roman, o katerem se bo še govorilo«, je dovolj kvalitetno, da mu kritika te ambicije tudi privošči: seveda pa naj se ga pred tem tudi čim večkrat in skozi različne oči prebere.

 

Rudi Podržaj: Simonove priče. Založba Modrijan, 2013. 392 strani, 27,90 €.

Kritika 24. 10. 2013

Hrepenenje po boljšem

Sanje o nečem je najzgodnejši in najmanj znan roman vsestranskega umetnika, literata, režiserja, novinarja, esejista in scenarista Piera Paola Pasolinija. Čeprav Pasolinija zunaj meja njegove domovine Italije poznamo predvsem kot režiserja provokativnih filmov, ki jih zaznamujeta neorealistična upodobitev življenja obstrancev in nekonservativen prikaz seksualnosti, je podpisan tudi pod lepo število pesniških zbirk in proznih stvaritev, med katerimi sta najbolj renomirani zgodbi Nasilno življenje in Mladi pokvarjenci, ki govorita o vsakdanu lumpenproletariata v Rimu.   

Pasolini se je leta 1922 rodil v Bologni in se po očetovi aretaciji pri štirih letih z materjo odselil v okolico Pordenona v Furlaniji – Julijski krajini. Prav to obdobje, preživeto na podeželju, mu je služilo za navdih, ko je med letoma 1948 in 1949 pisal roman Sanje o nečem, ki je bil v Italiji z manjšimi popravki izdan šele leta 1962.

Roman zaznamuje za Pasolinija značilen fokus, razpršen na več protagonistov, s katerim avtor posredno izraža nemoč posameznika v nasprotju z večjo sposobnostjo kolektiva pri oblikovanju in spreminjanju zgodovine. Tokrat so glavne vloge razdeljene med tri fante, stare nekje med petnajst in dvajset let – Ninija, Milija in Eligija – ki v začetni epizodi prvega dela romana postanejo prijatelji na proščenju ob velikonočnem ponedeljku v neki furlanski vasi. Druži jih veselje do popivanja, rajanja, prepevanja ob zvokih harmonike, plesa, spogledovanja z dekleti in praktični vidik komunistične ideologije, skratka spontani boj za boljše socialne in delavske razmere furlanskih kmetov in delavcev. V ozadju vitalistične pripovedi o odraščajočih posameznikih v cvetu življenja na vasi, kjer so vrednote – prijateljstvo, družina in solidarnost – še vedno negovane, pa bdi senca bednih razmer in revščine, ki se je razbohotila po koncu druge svetovne vojne. Številni so svojo priložnost videli v tujini in tudi glavni protagonisti niso izjema. Milio odide na delavski postanek v Švico, kjer ga presenetita skopost švicarskih kmetov in hladni medčloveški odnosi. Druga dva, prežeta z idejo o pravičnejši komunistični družbi, poskusita svojo srečo v Titovi Jugoslaviji, vendar njunemu pobegu čez mejo sledi niz neprijetnih okoliščin in vrtinec neusmiljenega kruljenja po želodcu. Eligio in Nini spoznata, da so bile njune predstave iluzorne, in se razočarana vrneta domov, kjer ju, če ne drugega, na mizi vedno čaka krožnik tople polente.

Ponovni združitvi prijateljev v Furlaniji sledijo napeti dogodki. Za časovni okvir je pisatelj uporabil realno dogajanje, in sicer sprejetje zakona premiera Alcida de Gasperija za vzpostavitev pravičnih odnosov med lastniki zemljišč in kmeti. Zakon je v praksi predlagal, da bi posestniki morali najeti brezposelne delavce. Angažirani sodelavci partijskih sekcij v romanu začnejo s svojo intervencijo – zasedejo vile premožnih in od njih zahtevajo podpis dogovora, pri čemer aktivno sodelujejo tudi trije prijatelji. Prvi del romana se zaključi z ubeseditvijo zadnje neuspešne zasedbe, v drugem pa se Pasolinijeva pozornost iz občega prevesi na intimno. Pod drobnogledom se znajde ljubezen globoko verne Milijeve sorodnice do svobodomiselnega Ninija, ki se konča z odhodom mladenke v samostan in Ninijevo poroko z nosečo vokalistko. Radost ob obljubi novega življenja preseka tragičen zaključek: agonija in smrt shiranega in zgaranega Eligija, za časa življenja tako željnega rešiti svojo družino iz revščine.

Razmeroma kratek roman je spisan v berljivem in lahkotnem slogu. V njem se prepletajo preprosti dialogi, realistične skice kmečkega življenja in lirični, na trenutke skorajda elegični opisi pitoreskne furlanske pokrajine. Delno eksplicitno in vseskozi implicitno pa je v tekstu prisotna politična nota, predvsem zvestoba idealom marksizma, ki ga Pasolini, ki se je javno opredelil za katoliškega marksista, na svoj tipičen način vzporeja s katolicizmom. Po mnenju njegovih preučevalcev prav tragika t. i. »nezdružljivih nasprotij« pogojuje pomoč iracionalnega momenta oziroma vere. Na videz protisloven spoj je na enostaven način izražen tudi v Sanjah o nečem: truplo »revolucionarja« Eligija na ramenih ponesejo v cerkev; v sobi, kjer poteka sestanek pred zasedbo vil, sta naenkrat razobešena razpelo in Stalinova »ikona«; po prebegu iz Jugoslavije Nini kliče na pomoč Gospoda itd.    

Prvi Pasolinijev roman predstavlja odlično izhodiščno čtivo za vse, ki si želijo spoznati mladega Pasolinija, čeprav so v njem že nakazane smernice, ki bodo v prihodnosti oblikovale oporne točke njegove poetike. Najbolj razvidna je težnja po prikazovanju vsakdana socialno izključenih »malih ljudi«, ki jim je kljub bornim življenjskim razmeram dovoljeno sanjati in stremeti k boljšem. Ti najdejo svoj glas tako v rustikalnem, a še preveč aktualnem tekstu Sanje o nečem, kot kasneje v rimskih romanih in Pasolinijevih prvih filmih (Accattone, Mamma Roma). 

Pier Paolo Pasolini: Sanje o nečem. Prevedla Irena Trenc Frelih, Cankarjeva Založba 2013, 214 str., 24,94

Kolumna 23. 10. 2013

Famozna tujina ali Kaj narediti s svojim rastočim domoljubjem?

 

Ana Svetel

»O, ti je uspelo?« me potreplja nekdanji gimnazijski profesor, ko mu povem, da spet odhajam. »Tako je prav. Čimprej ven. Kaj boš v Sloveniji?« Kislo se nasmehnem. Kaj bom v Sloveniji?

Na primer: hodila v gledališče, na literarna branja, okrogle mize, posvete, debate, kjer razumem jezik. Imela vzpostavljeno mini infrastrukturo svojega življenja – službico (no, študentsko delo z bolj loterijskim sistemom izplačevanja, a osrečujoče, kar je bistveno), uhojene poti po mestu, naštudiran sistem semaforjev na Tržaški, ljudi za čebljajočo kavo ali za molčeče sprehode in tiste, ki jim posodim knjigo ali jo oni posodijo meni ali pa mi dajo v branje svojo pesniško zbirko, v jeziku, ki ga, ponavljam, razumem. Kaj še, dragi profesor, bom v Sloveniji? Ob petkih vzela v roke Mladino in vsako drugo sredo Poglede, šla sedet v lokale z dobro glasbo, gledala skozi velika okna in ob tem, ker se nekaterih ugotovitev nikoli ne naveličam, že stotič ugotovila, da je Ljubljana lepa na isti način, kot so lepi tisti rahlo postarani filmi, ki enako prijajo ob vseh delih leta. Še ni dovolj, dragi profesor? Ob vikendih bom lahko šla domov, preklinjala Maribor in njegovo vzdušje, podobno zamašeni kanalizaciji, se stokrat spomnila Jančarjevega Severnega sija, a vendar tu in tam zašla na Poštno, tu in tam v KGB, se izgubljala med otočki, kjer zdaj bolj kot kaj drugega obujam spomine na srednješolsko obdobje, zašla v Čajnico, ki se je med vsemi visokozvenečimi lokacijami, na katerih bi lahko ponujale toploto in vzdušje, usidrala ravno tu, sredi Slovenske ulice, smešno stisnjena med anonimne sosednje lokale in grde izložbe, Čajnica, kjer smo se začeli pogovarjati o stvareh, o katerih se pogovarjamo še danes, kjer smo začeli marsikaj, kar še traja in bo trajalo. Osebne zgodbe. Del dneva, ki mi je najbolj pri srcu. Šla bi skozi mestni park, in če bi bil dan jasen, bi si privoščila še ovinek na Piramido ali Kalvarijo. To so razgledi, ki jih moje oči poznajo na pamet, a jih vseeno ob vsakem sončnem vikendu v Mariboru vdano zbiram. Take stvari, dragi profesor, »bom v Sloveniji«.

Drugi znanci, sodelavci staršev in daljni sorodniki, skratka vsi poznavalci univerzitetnega sistema širom Evrope, so na lep in iskren način veseli zame (kar se mi zdi osupljivo, ko so vendar le – znanci): »Kaj boš študirala v Ljubljani, nima smisla, služb tako ni, treba je it v tujino, po dobro izobrazbo in ostati kar tam.« Vem, da so mnogi med njimi resnično dobronamerni. Da so veseli, ker imajo občutek, da iti pomeni najti pot v življenju. Vendar njihove izjave implicirajo dve radikalno napačni tezi.

Prvič, da je študij v Ljubljani slab. De facto ne obstaja študij per se (oprostite za dva latinizma v enem stavku). Obstaja samo način, kako posameznik študira. Lahko, v Ljubljani, v Stockholmu ali pa v Timbuktuju, poišče kratke, barvne in lepo podčrtane zapiske čitljivo pišočih kolegic, za bolj poglobljeno razumevanje pa preleti Wikipedijo ali kakšno Šinkovim Čist simpl Kresnicam podobno verzijo izvlečkov povzetkov. Žalostno? Resnično? Če je posameznik ob tem malce iznajdljiv ali malce pismen, lahko izpit opravi s solidno ali celo dobro oceno. Seveda pa lahko, v Ljubljani, v Stockholmu ali pa v Timbuktuju, prebereš članke in knjige, se jeziš, ker niti v sanjah ni mogoče predelati vsega s seznamov obvezne in priporočene literature, najdeš aspekte, ki so zanimivi, smiselni ali celo resnično bistveni, odkriješ bloge, kjer se ljudje ozki in relativno obskurni temi, ki jo študiraš, posvečajo z vso predanostjo in zavzetostjo. Kako kvalitetno posameznik študira – kar v humanistiki in družboslovju pomeni, kako natančno in koliko relevantne literature prebere – ni povezano z geografsko dolžino in širino, z letnico nastanka univerze in še manj, bog pomagaj!, z mestom, ki ga univerza dosega na raznih famoznih lestvicah akademske odličnost. Doma, v Minsku in v Oxfordu vsi beremo iste besede slavnih stricev s svojega področja študija. Vem, da je pedagoška in strokovna usposobljenost profesorjev, da študentom nakažejo smer, opozorijo na pasti in čeri branja in razumevanja, pomemben faktor. In da je na nekaterih univerzah delovno okolje bolj in na drugih manj stimulativno. Vendar hej! Saj nismo v vrtcu, da bi potrebovali animatorje, da nas pretentajo v branje Maussa, ker je »ful ful fajn.« In nismo v fitnesu, kjer bi potrebovali opogumljajočo energično glasbo iz žanra »da, ti to zmoreš!«, da ne bi omagali. Na faksu smo. Naj dodam, da mi v Ljubljani nihče med profesorji ni nikoli odrekel nasveta. Če so se le pojavili na svojih govorilnih urah, so bili vsi, brez izjeme, vedno pripravljeni prisluhniti študentom, jim pomagati po svojih močeh, jim svetovati glede literature, glede projektov, glede kontaktov. V Stockholmu pa sem v prvem mesecu dvakrat slišala: »Ne, tega pa ne, za to nisem plačan.« Tudi to je obraz famozne Skandinavije, ki jo slovenski novinarji in ljubiteljski snovalci javnega mnenja tako radi nekritično dajejo za zgled.

Drugi problem dobronamernih nasvetov raznih mrzlih stricev in tet se skriva v »pa kar tam ostani« momentu. Seveda – pri nas služb ni in tudi če ti nekako uspe, da se kam pririneš, bo delo najverjetneje dolgočasno in slabo plačano. Ampak hej! Sploh veste, kaj mi svetujete? Svetujete izseljenstvo. Svetujete, da si delo in življenje poiščem nekje drugje. Ampak jaz življenje že imam. Nočem si iskati novega, nočem praznovati rojstnih dnevov na Skypu ali z ljudmi, ki mi nikoli ne bodo zares blizu. Rada bi se, po letu, dveh, ko se začasno naveličam sveta, vrnila v prikupno neresnost Ljubljane, se ob prostih poletnih popoldnevih vozila v Bohinj, si mogoče omislila psa, ki bo ubogal na »sedi« in ne »sit down«. Take stvari. Pobožne in prav nič moderne želje, da bi lahko živela in delala tam, kjer se mi zdi, da sem doma.

Poglejte si velika evropska letališča v času božiča – ljudje z vseh koncev in krajev, ljudje z visokimi izobrazbami, zavidljivimi službami, prostornimi stanovanji v sijočih evropskih prestolnicah – plačujejo letalske karte, ki so v tem času prav perverzno predrage in se prerivajo v dolgih vrstah, ker so letališča v drugi polovici decembra nabito polna izseljencev s torbami, polnimi daril. Vzdušje je posebno, skoraj sveto. Kamorkoli že letijo, Bombaj, Singapur, Buenos Aires, Skopje, Lagos – vseeno je, enako je. Naključni pogledi so polni razumevanja in nežnosti. Nekaj, kar za trenutek poveže na tisoče tistih, ki bi božič radi praznovali doma.

Zato se naslednjič, dragi znanci in bivši učitelji in žlahta, ugriznite v jezik. Dvakrat premislite. Ali pa se najprej sami izselite. Potem pa me povabite k sebi. V famozno tujino

 

Kritika 22. 10. 2013

Zaljubljenosti so negotovosti

Oktober je za novembrom, januarjem in februarjem eden najbolj bednih mesecev. Oktobra se spodobi brati knjige, ki si upajo zanikati trpkosti obstoja. Verjamem, da se tudi med visoko literaturo najdejo takšne (čeprav ta trenutek ne znam navesti niti ene). Iz tega razloga se je zdela izbira romana z naslovom Zaljubljenosti pravšnja. Če bi dela Javierja Maríasa že poznala ali pa si bila bolj domača s sodobno špansko književnostjo, bi morda postopala manj naivno.

Marías je za delo Zaljubljenosti zavrnil državno literarno nagrado (od Španije ne želi prejemati uglednih nagrad, vse dokler ji vlada nesposoben ducat ljudi, če ga parafraziram). V svoje delo je vlil ogromno oktobrskega duha: zbrano, vase usmerjeno, tisočkrat zazankano naracijo, jedek jesenski humor in zgodbo, polno obsesij, kompulzij in omehčane otožnosti. In sijaja negotovosti.

Pripoved je gladka kot bohinjsko jezero ponoči. Pripovedovalka, preudarna mladenka oziroma María Dolz, je izjemno inteligentna in pronicljiva oseba in, roko na srce, le takšne osebe lahko o svojem notranjem doživljanju in o svetu poročajo tako natančno in neizravnano. María dela v založniški panogi, s svojim delom pa ni preveč zadovoljna, saj jo sili v obravnavo človeškega napuha. Njena jutra lepšata zakonca, ki ju srečuje v lokalni restavraciji ob zajtrku. Srečevati morda ni najbolj primeren glagol, saj ju v resnici zalezuje ali najmanj »čak’«. Sta njen zasebni malonapetostni izvir, občuduje njuno bližino, zaupnost in sproščenost. Njena jutra se razdrobijo, ko moškega, za katerega je, tako kot za žensko, že izdelala podroben umišljeni življenjepis, brutalno umori neprištevni brezdomec. Tujčevi smrti sledi neznankina letargija, ki traja, vse dokler se občudovana ženska Luisa Alday in María ne zbližata v tolažečem odnosu. Nekega dne se enemu od njunih srečanj pridruži še Luisin prijatelj, v katerega se María zaljubi.

To so vsa dejstva, s katerimi lahko razpolagamo. Vse drugo pa so refleksije, analize in digresije, ki se jih Marías ne trudi ločevati v povedi, temveč tok prepušča blagim vejicam, s čimer si od literature izprosi dovolilnico za pojasnila in popravke. Svoji likov ne pelje iz A v B, ampak venomer predstavi več možnosti za razumevanje nihanja njihovih identitet. Njegov slog fascinira dvom, širok repertoar negotovosti, od osebnostne, zapredene v subjektivnost, do tiste skorajda mračne, inherentne. Ker želi biti Marías precizen, je resničnost romana v celoti izmuzljiva (če se ni že čisto izmuznila). Pripovedovalka (ki je avtor in tako nazaj) dere skozi resničnost z vsemi možnimi opisi, predpostavljanji, spekulacijami, obžalovanji, kaj če-ji, kaj bo-ji in frustracijami. Pripoved bi zlahka zdrsela v paralizo razumevanja, če je ne bi Marías opremil z vso prostornino sočutja. Roman z emocijami ravna hkrati velikodušno in prostodušno, vse, kar se odvije, je okej. Zares lepo in prijetno je biti v družbi avtorja, ki zna predstaviti trpkost obstoja, ne da bi za vsako ceno iz tega vlekel obup. Lagodno je tudi, da ima Marías dober smisel za humor, ki je v tem romanu vezan zlasti na literarno ustvarjanje in literate same. Je kaj bolj pravičnega od tega, da mojster obrti ponižuje vrednost obrti (res se ne da mimo tega, da tovrstne duhovitosti zadostijo nizkotnim instinktom)?

Naslov romana zgledno povzema njegovo temo. Za ljubezen gre. Če sem še bolj natančna – gre za to, da mora Popolni par umreti ali razpasti, da šele lahko razpravljamo o ljubezni. Če bi bilo namreč vse lepo in prav, bi verjetno molčali. Tako pa začetnima občudovanju in opazovanju spanec kratijo razne neposrednosti, vsa kompleksna atletika bližine, zbliževanja in oddaljevanja od drugega. María(s) o ljubezni k sreči ne pripoveduje kot o motnji, kar je postalo izjemno popularno (velja omeniti, da se je tudi žalovanje zapisalo na seznam duševnih motenj), temveč kot o nekem zakonu zavesti, katerega rezultat ni nujno pravičnost. Ljubezen je zgodba, ki počiva na spominu in se z vsakim vrtljajem, vsakokrat, ko srečamo ljubljenega, izpiše z novim zanosom. Vse dokler se enkrat ne upogne pod nesrečo in postane preteklo poglavje.

 

Javier Marías : Zaljubljenosti. Prevedla Marjeta Drobnič, Cankarjeva založba 2013, 397 str., 32,96€.

Kolumna 18. 10. 2013

Žal vam dela ne moremo plačati

 

Manca G. Renko (foto: Miran Juršič)

Pred kratkim sem prejela prijazno pismo evropske poslanke, v katerem me vabi k pisanju prispevka za knjigo o prihodnosti Evrope, ki bi jo radi izdali »v evropskem letu državljanov in času, ko se zdi, da se nam ideja o skupni Evropi sesuva«. K pisanju so povabili, kakor so zapisali, ljudi, »za katere menimo, da bi /…/ imeli dovolj zaokroženih in argumentiranih misli, da bi jih predstavili širši javnosti. Kot uspešno osebnost, ki ima dodano vrednost, ki ima kritično distanco in ki lahko bistveno prispeva h konstruktivni javni razpravi, smo izbrali tudi vas«.

Nagovor je zelo lep. Le kdo ne bi želel slišati o sebi, da je »uspešna osebnost«? Za hip se mi je zazdelo, da zadnja leta dela morda vendarle niso bila samo stopicanje na mestu, ampak se mi je uspelo nekam prebiti. Prebiti do točke, na kateri me evropski poslanci nagovarjajo kot »uspešno osebnost«. Smehljala sem se. Od tu gre lahko samo še navzgor, sem si mislila, med zlate zvezde na modrem evropskem nebu.

Nato je sledil hladen tuš: »Dolžina prispevka, ki žal ne bo honoriran, naj bo …« Pardon, če prav razumem, smo uspešne osebnosti dobile ponudbo za delo, ki ga nihče ne namerava plačati?

Ni se zgodilo prvič, da so mi ponudili, naj napišem članek, ki ne bo plačan. Velikokrat sem pisala zastonj, še večkrat za mizerne honorarje. Pravzaprav večinoma pišem za mizerne honorarje. Da si boste tisti, ki ne živite v svetu avtorskih honorarjev, lažje predstavljali, vam lahko ponudim nekaj konkretnih številk: v teh dneh pišem približno 10.000 znakov dolg članek o precej zahtevni knjigi, ki ima 1000 strani. Ko se bomo s kolegi pogovarjali, bom rekla, da je bil honorar »čisto OK«, če bom za opravljeno delo dobila 150 evrov bruto. Pa preračunajmo: 1000 strani sem brala 5 (delovnih) dni. En dan sem o knjigi brala študije in sekundarno literaturo. En dan sem tekst pisala in ga nato še pol dneva urejala. Skupaj je to 60 ur, če ob strani pustimo leta študija, razmišljanja in pisanja, ki so mi sploh omogočila, da to delo lahko opravim.

Če potegnemo črto, vidimo, da sem bila za precej težavno intelektualno delo plačana 2,5 evra na uro. Bruto. Ni vam treba prav veliko računati, da ugotovite, koliko mora človek, ki živi samo od avtorskih honorarjev, delati, da se prebije do povprečne plače.

In zato se mi je, »uspešni osebnosti«, kar stemnilo pred očmi, ko sem videla, da bi evropska poslanka z evropsko poslansko plačo rada, naj prispevek napišem zastonj. Kar tako, za hobi. Še več: rada bi, da nekaj napišem o prihodnosti Evrope. Kako neizmerno mora biti od resničnosti oddaljen človek, da mladi osebi, ki se mukoma postavlja na lastne noge in ki ne ve, kaj bo z njo čez tri leta, kaj šele leta 2030, predlaga, naj dela zastonj?!. In naj pri tem razmisli o svoji prihodnosti. O prihodnosti v času, »ko se ideja o skupni Evropi sesuva«.

Evropska poslanka se najbrž zaveda, da se »ideja o skupni Evropi sesuva« predvsem zato, ker celo »uspešne osebnosti« moje generacije nimajo prihodnosti. Vprašanje pa je, koga za nastale razmere krivi. Najverjetneje odgovornost prelaga na krizo, težke čase ter druge abstraktne votle pojme. Ni kriv evropski parlament, ni kriv slovenski parlament, ni kriva njena stranka in še najmanj je kriva ona. In to je srčika težav, v katerih smo se znašli: nikoli nihče ni za nič kriv. Vedno so krivi drugi: tajkuni, kapitalisti, komunisti, opozicija, banke, Nemčija ali Amerika. Krivi so veliki, ne pa tisti, ki se v teoriji sicer zavzemajo za boljšo prihodnost mladih Evropejcev, v praksi pa jim brez slabe vesti rečejo, naj delajo zastonj. Na njihovih obrazih se zrcalita mešanica zaskrbljenosti in odločnosti, ko zagotavljajo, da se jim zdi prihodnost mladih pomembna. Da si želijo, da bi Evropska unija več investirala v zaposljivost mladih. Nato nam še svetujejo, oni, v javnih službah, naj gremo na trg, naj bomo inovativni in zagnani, naj izdelujemo mobilne aplikacije … Ker za mobilne aplikacije obstaja trg, mogoče jih je prodati in biti konkurenčen. Točno tako – trg zahteva mobilne aplikacije, ne pa člankov o prihodnosti Evrope. Prihodnost Evrope za trg ni zanimiva, po njej ni povpraševanja, zato je ne morete prodati. Oprostite, trg ne potrebuje prihodnosti Evrope. Trg je nad prihodnostjo Evrope dvignil svoje nevidne roke.

Kot gimnazijka sem dobila prvo nagrado za esej na natečaju z naslovom Živim v EU. Ta nagrada mi je dala zagon in samozavest, občutek, da znam pisati in me je Evropa za moje znanje nagradila.Če ne bi dobila tiste nagrade in prve zunanje potrditve, si morda svojega pisanja nikoli ne bi upala spraviti v javnost. Deset let pozneje v Evropi živim z občutkom, da bi iz mene rada izčrpala zadnje drobce moči, nato pa mi povedala, da sem odveč. Da me v resnici ne potrebuje, ker je moje delo nemogoče prodajati. Ker ga v resnici nihče ne potrebuje, še najmanj pa Evropa. Lahko ji napišem najboljši esej na svetu, pa si zanj ne bom zaslužila plačila.

Prvič v življenju sem pisanje zavrnila samo zato, ker mi zanj niso ponudili plačila.

Če se prihodnost pred mano že mora zapirati, si vrata raje zaloputnem sama, kakor da čakam, da mi jih zaprejo oni. Ali kakor v Svobodi pravi Jonathan Franzen: »Edina stvar, ki ti je nihče ne more vzeti, je svoboda zajebati si življenje, na kakršen koli način hočeš.«

To je edina svoboda, ki jo svobodni trg sploh še dopušča.

Kolumna 17. 10. 2013

Kako iz-brati pravega/pravo?: punce iz knjižnice in druge romantične zmote

Zaljubljenca in knjige (Ana Baraga)

Pesem, ki jo vidite na fotografiji čisto na koncu besedila, sem napisal, ko sem bil star približno petnajst let. Mnogi literati in kulturniki in podobni bodo najbrž vedeli, da so to najbolj nesrečna leta našega življenja. Razen s sosedami, ki so mi bile kot sestre, se nisem mogel pogovarjati z dekleti, ne da bi se ob tem povsem vdrl v tla. Zato sem si v svoji glavi, polni bujne domišljije, ki so jo seveda podjetno spodbujale knjige, izdelal napol idealistično fantazijo o tem, kako bom nekoč kar v knjižnici, kje pa drugje, srečal popolno dekle – navdušeno bralko, s katero bom živel do konca svojih pravljičnih dni. No, idealistična je bila ta fantazija sicer vselej samo napol, ker je bil drugi pol pri teh letih seveda povsem seksualne narave. (In to je bilo še pred internetno pornografijo in spoznanjem, da obstaja cel podžanr porednih knjigožerk.)

Zato sem s popolno predanostjo neizogibni usodi hodil v knjižnico in čakal, da mi ljubezen mojega življenja pade v naročje. In deloma sem imel kar prav, tam sem našel ogromno ljubezni – samo ne iz mesa in krvi. Ker knjižnica gotovo ni pravo okolje, v katerem bi lahko sramežljivi knjigožer presegel samega sebe. Nikoli se ni zgodilo, da bi se s kakšnim dekletom ponesreči dotaknila s prsti, ko bi oba segla po isti knjigi; če pa bi slučajno se, bi se najverjetneje kar oba vdrla v tla ali pa bi se zrušil časovni kontinuum. Ne more biti drugače, ko pa iščeš nekoga, podobnega sebi, in istočasno sanjariš, da bo povsem drugačen ravno v tisti lastnosti, zaradi katere si, kakršen si. Ampak nelogičnost je tako ali tako skrita narava fantazije. Tega sem se mukoma naučil kasneje, ko sem v knjižnih moljih še kar iskal bogomolke in se spotikal iz ene predvidljivo spisane ljubezenske zgodbe v drugo.

A pustimo zaenkrat moje neobstoječe ljubezensko življenje v najstniških letih lepo pri miru.

Povedati sem želel, da najbrž na svetu ni stvari, ki bi bila hkrati tako odlična iztočnica za začetek kot jasen signal za zaključek pogovora, kot je knjiga.

Če ste ženska – in dajmo odkrito priznati, zelo verjetno ste –, se vam je gotovo že zgodilo, da se je nenadoma kak fant, mladenič ali moški usedel zraven vas, ko ste brali v javnosti, trznil z glavo od spodaj gor v samozavestnem migljaju, ki ima istočasno funkcijo brezbrižnega kazanja (na knjigo) in elvisovskega muva, prve poteze plesa parjenja, in vas vprašal: »Whatcha readin?« Ne? Kaj pa: »A ti mama ni povedala, da branje škodi očem? Daj, spočij si jih malo na meni.« Ali pač: »A veš, Goran Vojnović je bil od mojega bratranca sošolec.« No ja, najbrž še vedno najbolje vžge: »Oprosti, ker te motim, ampak to je pa res zelo dobra knjiga.« Potem se pogleda srečata in če je dovolj kemije v zraku, se po pogovoru o tej in vseh drugih knjigah odprejo še kakšna druga vrata, v druge téme in nove pogovore ob kavi in brez knjige v rokah. Če kemije ni, potem dobi pogled tisto ostrino, ki so jo imeli pogledi knjižničark, ko v knjižnicah še ni bilo računalnikov in žepnic; pogled, ki pomeni zapri gofljo, motiš mojo eksistenco.

Kemija je svojevrsten problem. Ker ko se želite približate knjižnemu molju, je kemija važna na dveh ravneh: privlačiti se morata bralca, a tudi knjigi.

Platnice knjige so platnice duše bralca: nesmiselno je pristopiti k nekomu, ki bere Virginio Woolf, če ste se vsega, kar veste o ženskah, naučili ob branju knjig Dušana Merca.

Ni torej dovolj, da vidite nekoga, ki bere, važno je tudi, kaj bere. Res je sicer, da se določena nasprotja privlačijo, vendar nisem prepričan, da si želite eksperimentirati ravno pri literaturi. (Slovenski pisatelji nočejo, zakaj bi vi?) Vsaj ne takrat, ko se nekomu šele približujete in iščete tisto skupno točko, na katero bi se lahko obesili. Lahko seveda poskušate govoriti tudi o knjigah, ki jih niste prebrali. Veliko je takih, ki to počnejo – pri tem se lahko naslonijo celo na priročnik s podobnim naslovom. Obstajajo pa tudi taki, ki znajo knjigo uporabljati kot pussy magnet omejenega obsega, pa bi lahko pisali priročnike samskim in osamljenim. Študentje tretjega letnika primerjalne književnosti in filozofije, ki se oblečejo v črne hlače in sive pulije z želvjim ovratnikom, tudi v oblačnih dnevih nosijo sončna očala in vedno dva dni staro bradico ter hodijo brat Camusa v bližino umetniških gimnazij. (A ni to odličen opis vašega prvega fanta?)

Stvari pa so v resnici še bolj zapletene. Ker verjetno ni mogoče kar tako postaviti enačaja med bralcem kot realno osebo in bralcem kot konstruktom literature. Eno je astralna duša, drugo pa so stvari, s katerimi je treba vsak dan živeti. Seveda nas mika, da bi, ko vidimo nekoga brati recimo Zločin in kazen ali Gospo Bovary ali kaj podobnega, pomislili, da gre za nekoga, ki ga zanimajo velika vprašanja človeškega bivanja in sveta, resnica in lepota, da gre za razgledano, globoko in sploh čutečo osebo … Vendar je povsem enako verjetno, da gre za navadno nadležno teslo (molestus malum). Na podlagi knjig nikoli ne bi smeli sklepati, kakšni so njihovi avtorji – in enako velja za bralce. Velika literatura je tisto najboljše, kar iz avtorjev nagovarja bralce. Je produkt samote in proizvaja samoto – nič ali zelo malo pa pove o tem, kako se ti avtorji in bralci obnašajo, ko iz te samote stopijo v medčloveške odnose.

Najnovejše raziskave sicer dokazujejo, da branje, posebno klasične literature, spodbuja empatijo in v to tudi sam močno verjamem, ampak empatična oseba lahko povsem legitimno trpi, ko škoduje drugim, ni pa rečeno, da jo to ustavi. Kot tudi ni rečeno, da ne pušča svojih umazanih nogavic po celem stanovanju.

In recimo, da vam uspe najti nekoga, ki tako kot vi obožuje Prousta. Kako vaju to združuje? V primerjavi z drugimi umetnostmi je literatura, to moramo priznati, še najmanj primerna za romantične večere v dvoje. Ker glasbo lahko poslušata skupaj; skupaj lahko pojeta brez posluha, hodita na koncerte svojih najljubših izvajalcev, enako z gledališčem, kinom oziroma filmi – to lahko doživljata skupaj, istočasno, obdaja vaju lahko in na ta način postane vajin skupni mali svet. Literature pa ni mogoče doživljati v dvoje. Lahko se dolgo v noč pogovarjata o Proustovem občutku za čas, ampak to nekako ni isto. Na isti način se lahko pogovarjata tudi o vrtnarjenju, problemu priseljencev ali vzorcu tapet v svoji spalnici. Pri literaturi je vse post festum. Ne moreta hkrati brati iste knjige, niti enake; literatura se dogaja v bralčevi glavi in tam ima povsem samosvoj tempo – medtem ko berete, partnerja pravzaprav izključite iz svoje intime. Zato lahko na koncertih in v kinu naletite na zaljubljene parčke, na literarnih večerih pač ne. Prizor, ki ga torej nikoli ne boste videli: Neža Maurer na odru bere iz svoje nove pesniške zbirke, v zadnji vrsti pa se ostareli hipiji uživaško zalizujejo.

Na svojo usodno ljubezen tako nazadnje nisem trčil v knjižnici, ampak v zakajenem študentskem lokalu in takrat, ko sem že lahko obstal na mestu, pogledal žensko v oči ter govoril z njo. Ter bil kul, kolikor je pač lahko kul nekdo, ki zmore v petih urah spiti polovico kište, pa zna še vedno brez napake zrecitirati Alone Edgarja Allana Poeja. In takrat zgolj Alone Edgarja Allana Poeja. M. ni ravno knjižni molj, čeprav vseeno bere več od povprečja in je bila na več literarnih dogodkih, kot se ji bom lahko kadarkoli oddolžil, a to sem se hitro navadil ceniti, za kar obstajajo vsaj trije pametni razlogi. Prvič, ker se s knjigami ukvarjam kolikor se to pri nas da profesionalno, mi s tem M. pomeni nekakšno pribežališče, bunker, kamor se lahko skrijem, ko svet slovenske literature postane preveč grd, umazan in zloben – kar se zgodi zlasti okrog dni, ko se podeljujejo štipendije in nagrade. Drugi razlog je – zdaj smo pri zgoraj omenjenem nauku predvidljivih ljubezenskih zgodb –, da sem se s tem izognil nerealnim in čisto fantazijskim pričakovanjem, ki jih zavzetim bralkam v mladosti neredko privzgojijo povsem papirnate ljubezenske zgodbe (#EmmaBovary). Tako mi ni treba vsakodnevno igrati princa na belem konju, ni razočaranja, ker prav vsak seks ne povzroči, da »vesolje poči na veliko z izpuhtenim in parajočim pičkunskim prdcem«, in M. od mene ne pričakuje dramatično-patetičnih izbruhov kot: »Da, moj Bog, daj, da začutim vonj kože na tvoji pogačici, pod katero izloča svoje spolzko olje bistroumno urejena sklepna opna! Daj, da se z usti pobožno dotaknem arterie femoralis, ki utriplje na vrhu tvojega stegna in ki se spodaj deli v golenični utripalnici!« In če bi me že prijelo, da izjavim kaj takega, ne bi tako hitro našla dokazov za moj plagiat. (Pa vi, dragi knjižni molji? Veste, od kod je citat?).

In konec koncev, tretji razlog, zaradi katerega prav nič ne pogrešam, da M. z literaturo ni tako obsedena, kot sem sam, je – zanjo najbrž sicer ne tako ugodna razdelitev vlog –, da je potem M. tista, ki mora v najinem razmerju ostajati praktična, racionalna in prizemljena. Ker se je že prevečkrat izkazalo, da je povsem dovolj, če le eden od naju polovico svojega življenja preživi v izmišljenih svetovih (#DonKihot).

Mladostna poezija Aljoše Harlamova

Refleksija 16. 10. 2013

O literarni prevzgoji človeka: ob “Pločevinastem bobnu” Günterja Grassa

Prizor iz filma Pločevinasti boben (1979)

Diabolični humorist, cinični nihilist, divji samotar, bavbav iz srednjega razreda, brkati srboritež in bogokletnež je le nekaj nazivov, ki si jih je Günter Grass prislužil tekom svojega pisateljevanja. Lani, po objavi pesmi Was gesagt werden muss (Kar je treba povedati) v nemškem Süddeutsche Zeitung, je postal persona non grata v Izraelu. (Več o tem je takrat za AirBeletrino pisala Manca G. Renko.) Pred tem je leta 2006 v svojem avtobiografskem delu Beim Häuten der Zwiebel (Ob lupljenju čebule) priznal, da je bil v mladosti član oborožene enote SS, kar je seveda negativne kritike ob omenjeni pesmi samo še podkrepilo. In tako je v očeh javnosti postal še Nemec, ki za svojo intelektualno držo skriva antisemitizem, čeprav je sam vedno želel zgolj opozarjati na nevarnosti branja zgodovine nazaj in instrumentalizacije le-te. Če bi poslušal očeta in postal še eden izmed mnogih nesrečnih pisarniških uslužbencev, bi mu bilo vse to najbrž prihranjeno, a tako bi bili na izgubi bralci.

Rojen 16. oktobra 1927 v Gdansku, vzgojen v katoliškem duhu in nasprotujoč očetovim željam se je v Düsseldorfu in Berlinu izšolal za kiparja. Po nekaj objavah pesmi in krajših proznih besedil je svoje prvo priznanje kot pisatelj doživel na literarnem večeru Skupine 47 – kolektiva, ki je bil leta 1947 ustanovljen z namenom prenove nemške literature po padcu tretjega rajha, s končnim ciljem, da v ljudeh vzpostavi novo, bolj demokratično obliko zavesti –, ko je leta 1958 prebral odlomek iz svojega prvega, takrat še neobjavljenega romana Die Blechtrommel (1959). Štirideset let kasneje je predvsem zanj prejel Nobelovo nagrado, roman pa velja za eno najpomembnejših del svetovne literature 20. stoletja.

 

Plakat za film Pločevinasti boben (1979)

A Pločevinasti boben (prvi prevod v slovenščino 1968, zadnji 2005) ni zgolj zgodovinski dokument, avtobiografska izpoved svojeglavega kiparja in literarni kanon, marveč lahko služi tudi kot iztočnica (in orientacija) za vse bivanjsko-razmišljujoče nomade, ki nam večno iskanje smisla ni tuje. Oskar Matzerath, pripovedovalec romana, tako vsem nam vrže kost že s svojim prvim stavkom: »Priznam: sem v bolnišnici za duševno bolne.« Nakar si sami pri sebi lahko rečemo: pa saj ta svet ni nič drugega kot ogromna norišnica. In zakaj tudi sami sodimo med norce? Ker ne iščemo smisla v prihodnosti, ampak se zapiramo v lastno sfero preteklega in nerešljivega, kjer v igri svetlobe in sence vedno zmaga senca preteklosti. Vsekakor se je najenostavneje sklicevati na preteklo tradicijo in trenutno stanje upravičevati na podlagi le-te, vendar postanemo s tem samo-izobčenci pred svetom – njegovi antijunaki. Podobno kot Oskar: bitje, ki je že ob rojstvu dvignilo roke nad svetom in preklelo babico, ker mu je prerezala popkovino in s tem zatrla njegovo željo po vrnitvi v embrionalno stanje, je inkarnacija idej eksistencialistov, s primesmi šopenhauerjevske pesimistične filozofije ter odklonilnega nihilizma.

Igra svetlobe in sence, ki se pojavi že na začetku romana, ob rojstvu malega Oskarja, je napoved črne kuharice, ki je – kot simbol v različnih pojavnih oblikah – vtkana v pripoved kot njen leitmotiv. Črna kuharica je – če izhajamo iz Schopenhauerja – večna krivda, s katero je obremenjen sleherni človek in tako vržen v cikel večnega trpljenja. Črna kuharica je – če izhajamo iz eksistencialistov – strah in nelagodje ob (ne)smislu življenja. Črna kuharica je – če izhajamo iz nihilistične filozofije – večno vračanje ponavljajočih se oblik, kar je najhujše breme človeštva. In črna kuharica je, naposled, samodestruktivna narava človeštva, ki modernega človeka pahne v norišnico – v samostan modernega časa, kjer uteho išče v umetnosti, najsi bo to bobnanje, pisanje spominskih utrinkov ali kaj drugega.

Da pa bi preprečili to izolacijo v lastni norosti, ni dovolj, da se, vrženi v a priori absurden, odtujen, nesmiseln svet, zgolj tolažimo z umetnostjo. Moramo začeti brati.

Če je Apolon poskušal doseči harmonijo, Dioniz pa opojnost in zmešnjavo, je bil Oskar majhen polbog, ki je harmoniziral zmešnjavo, spravljal pamet v stanje pijanosti in je imel spričo vseh popolnih bogov, postavljenih od vekomaj, razen svoje umrljivosti še neko prednost: smel je brati, s čimer je imel veselje: bogovi pa sami sebe cenzurirajo. (Pločevinasti boben, 2005, stran 329)

Čeprav Oskar pristane v ustanovi za duševno bolne, se mu za temnimi sencami po malem vseeno odstira prihodnost. Sprašuje se, kam naprej, čeprav na plečih še vedno nosi črno kuharico – lastno krivdo, da je prepozno spoznal smisel bivanja. V končni sceni romana, v Oskarjevem notranjem boju, se tako lahko najde vsak, ki potrebuje izdatna orientacijska sredstva v spopadu z moderno krizo smisla. Oskar ima tam še vedno možnost postati »mož brez lastnosti«, čigar smisel je smisel za možnosti. Kot jo ima vsakdo izmed nas. Bistvo človeka – naj povzamem še Heideggra – je namreč tisto, kar človek lahko postane, in ne tisto, kar je že postal. In nič ni narobe s tem, če se otresemo spon že izživetih vzorcev in se podamo v neznano in tuje.

A če se vrnem k središčni misli: zakaj moramo začeti brati?

Ker se, ko beremo, spopadamo s tujim, z odprtim, še neznanim in o tem razmišljamo – s tem, ko raz-mišljamo in os-mišljamo, vedno znova nahajamo nove smisle. In na tej točki nismo več za-skrbljeni, zafrustrirani pripadniki neke preživete (večkrat prežvečene) tradicije v balončku lastne sfere, pač pa smo v stanju skrbeti za izpolnitev biti v svojih možnostih, kar je bistvo sleherne kulture (ali, če se izrazim z besedami filozofa Deana Komela: zgodovinskost se spremeni v skrb prebivanja). Literatura nas torej uči podajanja v tuje, s svojo odprtostjo pa nas tolaži, da ni nič narobe, če stalno najdevamo nove smisle. Z vrhunsko literaturo lahko postanemo boljši ljudje. In Pločevinasti boben vedno znova berem kot vrhunsko umetniško delo. Günter, hvala za to. Pa vse najboljše!

Refleksija 15. 10. 2013

Bi se zrušilo nebo, če bi kresnika dobila Maja Haderlap? Kdo sme biti slovenski pisatelj?

Razprava o piscih, ki v Sloveniji pišejo v tujem v jeziku, je prav sprevrženo privlačna. Za trezen in racionalen pogled je nepomembna, saj zadeva tako malo ljudi v majceni državi z majceni jezikom in v propadajoči panogi, kakršna je književnost, da je čudež že to, da o tem sploh razpravljamo. Seveda pa je za nas, ki dejansko pišemo v tujem jeziku, ta razprava lahko zelo osebna in pomembna za naša življenja. Vpliva namreč na to, koliko zaslužimo, ter kje in če sploh lahko objavljamo svoja dela v državi, v kateri živimo in delamo. Vpliva pa tudi na naše psihično počutje, saj nas lahko navdaja z občutkom, da smo drugorazredni člani skupnosti, ki nas je navidez sprejela. Vprašanja, ki jih ta razprava odpira, pa so celo veliko bolj pomembna za samo Slovenijo in za vitalnostslovenske literature kakor so za usodo posameznih tujejezičnih piscev v Sloveniji. Ta vprašanja se prekrivajo z nekaterimi najbolj zanimivimi (in najmanj raziskanimi) oblikami življenja in identitete v Sloveniji in razkrivajo ključni vidik slovenskega nacionalnega značaja, usodno značajsko hibo, če hočete, ki to državo duši na vseh področjih.

Slovenska identiteta

Kaj pomeni biti Slovenec? Temu vprašanju se Slovenija skrbno izogiba že vse od svoje samostojnosti leta 1991. Je slovenska identiteta utemeljena na narodnostni pripadnosti (krvi), jeziku, državljanstvu ali kakšni kombinaciji teh dejavnikov? Je utemeljena le na negaciji (nismo Balkan, nismo Vzhodna Evropa, nismo muslimani)? Ali pomeni danes kaj drugega, kot je pomenila pred petdesetimi ali stotimi leti? Kaj pomeni leta 2013, ko postaja Slovenija vedno bolj odprta in večkulturna ter se vanjo priseljujejo različni ljudje, ne le priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik, temveč tudi iz drugih delov sveta?

Drugič, podvprašanje k prvemu vprašanju, kaj pomeni biti slovenski pisatelj? Je še vedno mogoče poiskati definicijo, ki bi ustrezala vsem in v vseh situacijah? Očitna in tradicionalna definicija temelji na uporabi slovenskegajezika; in če sem poštena, se nanjo opirajo tako rekoč vse literarne tradicije. Ampak kaj pa Louis Adamič? Maja Haderlap? Slavoj Žižek? Mar v trenutku, ko prestopijo nacionalne meje in začnejo pisati v drugem jeziku, prenehajo biti Slovenci? In kaj to pomeni zame, za Lidijo Dimkovsko in druge otroke dobe preseljevanj, ki živimo in pišemo v Sloveniji? In, kar je najbolj bistveno za samo Slovenijo, kako ta definicija slovenskega pisatelja in vodenje slovenske kulture in literature vplivata na vitalnost slovenske kulture in njeno dojemanje s strani slovenske publike in bralcev?

Tuji pisci in slovenske kulturne institucije

Vrsta definicijske politike, o kateri govorim, je razvojna in se v glavnem odvija na ravni institucij. Pa poglejmo, kako se je to vprašanje razvijalo v slovenskih literarnih institucijah v zadnjih nekaj letih. Pri tem bom določna in upam, da mi bodo kolegi odpustili navajanje konkretnih imen.

Najprej je leta 2010 Društvo slovenskih pisateljev spremenilo svojo politiko in prvič dovolilo piscem v tujem jeziku, da zaprosijo za članstvo. Ta sprememba, tako kot večina drugih odločitev DSP, je bila izglasovana na občnem zboru z majhnim, a zadostnim kvorumom. DSP je edina institucija, ki je naredila tako javno ekumensko gesto in konkretno spremenila svojo politiko. Še enkrat želim izraziti spoštovanje vodstvu društva za njegovo radikalno in vključujočo vizijo. Druge slovenske literarne institucije so do te odločitve zavzele različna stališča, takorekoč vse pa so zaloputnile vrata, da bi ostali nepravi zunaj. Večernica je nemudoma spremenila formulacijo kandidatov za nagrado iz »članov DSP« v »člane DSP, ki pišejo v slovenskem jeziku«. JAK je podobno spremenil formulacijo za kandidate za pisateljske štipendije in izrecno izključil pisatelje, ki pišejo v tujem jeziku. Lidija Dimkovska, je imela prej status samostojne kulturne delavke kot pisateljica in prevajalka in ji je država plačevala socialne prispevke. Ta status je sicer lahko podaljšala, vendar izrecno le kot prevajalka in ne kot slovenska pisateljica. (Naj dodam, da imam tudi sama status slovenske pisateljice in prevajalke in bom naslednje leto prosila za njegovo podaljšanje.) Da bom popolnoma jasna: mislim, da ima vsaka od omenjenih institucij pravico, da sama opredeli, kdo lahko ali ne more kandidirati za različne štipendije, subvencije in nagrade, vendar pa je razvoj dogodkov po letu 2010 moreč.

Ekskluzivni klubi literarnih revij

Poglejmo, kako je z literarnimi revijami. Kmalu po spremembah v članski politiki DSP je Lidija Dimkovska v Sodobnosti objavila nekaj pesmi v rubriki Slovenska poezija. Pesmi so bile napisane v makedonščini in prevedene v slovenščino; to je bilo označeno v opombi. Objavi je sledil zgrožen odziv Aleša Bergerja v Pogledih in polemika, v katero sem se vključila tudi sama in ognjevito zagovarjala vključevalno politiko DSP. Lani sem Evaldu Flisarju poslala kratko zgodbo za objavo v Sodobnosti, v kateri sem v preteklosti pogosto objavljala. V reviji je bil med drugim objavljen tudi moj esej In Memoriam, ki je bil leta 2005 uvrščen med deset najboljših slovenskih esejev. Evald mi je rekel, da bo zgodbo objavil, da pa ne ve, kdaj, ker revija nima stalne rubrike za slovenske pisce v tujem jeziku in pravzaprav nima prostora za zgodbo pisateljice, kakršna sem jaz. Bila sem osupla. Navsezadnje je bil on tisti pogumni urednik, ki je Lidijine pesmi objavil kot slovensko poezijo. Razložil mi je, da po odporu, ki ga je sprožila objava, in polemiki, ki je sledila, nima druge izbire. In tako je Sodobnost, po mojem mnenju literarna revija z najbolj kozmopolitskim pogledom v Sloveniji, izbrala uredniško politiko ekskluzivnega kluba, ki je zaščitni znak revij, kot je Literatura. Dogodke zadnjih nekaj let bi prej kakor razvoj lahko imenovali nazadovanje.

Hiba slovenskega značaja

Ta anekdota me pripelje do hibe slovenskega značaja, ki sem jo omenila v uvodu. Moža, slovenskega pisca, ki piše v slovenščini, pogosto dražim: kaj bi se zgodilo, če bi kresnika dobila Maja Haderlap za svoj roman Angel pozabe, napisan v nemščini? Bi se zrušilo nebo? Bi slovenska gruda zdrknila v Jadransko morje in potonila za vedno?

Videti je, da je glavna skrb vzpostavitev jasne definicije slovenske literature in očitno ni boljšega kriterija, kakor je jezik. Narodnostna pripadnost, stalno bivališče in tematika niso dovolj in lahko pripeljejo do obžalovanja vrednih anomalij. Kot bi se bali, da bi se v odsotnosti trdnih definicijskih standardov lahko naslednje leto primerilo, da bi nagrado za najboljši slovenski roman dobil, kdo ve, Jonathan Franzen, ker je nekoč opazoval ptice na Barju, ali venezuelski pisec Eduardo Sanchez Rugeles, ki je v španščini napisal roman z naslovom Ljubljana, ne da bi sploh kdaj stopil v Slovenijo. A to je nesmisel. Vemo, da Rugelesov roman ni slovenski roman in da roman Maje Haderlap to je. Angel pozabe navsezadnje pripoveduje eno ikonskih zgodb slovenske zgodovinske usode, namreč zgodbo zamejcev, ujetih na napačni strani državne meje. Dejstvo, da se Maja Haderlap kot človek in kot avtorica giblje med dvema jezikoma, je integralni del te zgodbe. Tragična ironija je, da se slovenska vlada in kulturna politika že desetletja trudita vključiti »zamejce«, v tem konkretnem primeru pa je bil veličastni dosežek slovenske avtorice izločen iz kandidature za nagrado.

Strah pred sprejemanjem odločitev

Usodna značajska hiba, ki jo omenjam, je absurdno in strahopetno zanašanje Slovencev na položajih moči na definicije, programsko politiko, pravila in njihov strah pred sprejemanjem dejanskih odločitev, pred uporabo presoje in odgovornostjo, ki jo moč in strokovno znanje na zadevnem področju dovoljujeta in dejansko tudi zahtevata. Urednike slovenskih literarnih revij spoštujem, pa vendar pogosto ravnajo, kakor bi jim Mojzes z višav predal uredniško politiko revij, ki jih urejajo, vrezano v kamnito ploščo. In tako ne bi smelo biti. Uredniško politiko oblikujejo uredniki. Uredniki določajo rubrike in odločajo o tem, katere avtorje bodo objavili. Dobitnike literarnih nagrad izbirajo strokovne žirije. Bojim se, da zaradi omejevanja izbire in izkazovanja nesposobnosti sprejemanja razumnih odločitev (ne pozabimo, da gre v veliki meri za samoomejevanje) slovenska literarna skupnost izgublja svojo življenjsko moč in raznolikost in pušča obžalovanja vreden vtis na beročo (in davkoplačevalsko) javnost, da so močno subvencionirane literarne dejavnosti v Sloveniji omejene na pol ducata tipov, ki se med seboj objavljajo, ocenjujejo in si delijo finančne nagrade.

Britanska književnost brez belopoltih Angležev

Dober primer nacionalne literature, ki je zgodovinsko prekletstvo (ali greh kolonializma, če hočete) preobrazila v novo literarno vitalnost, je Velika Britanija. Pred desetletji so v britanski literaturi prevladovali bolj ali manj pusti belopolti Angleži pretežno premožnega rodu. Potem pa so se vrata na široko odprla in knjigarne so se tako napolnile z obilico del avtorjev, kot so Salman Rushdie, Hanif Kureshi, Pankaj Mishra, Monica Ali in Zadie Smith, da je med njimi težko najti bledoličnega kolonialista. To je resnična eksplozija zanimanja za britansko literaturo po vsem svetu. Čeprav se Britancem ni bilo treba soočati z jezikovno prepreko, predstavljajo primer, ki bi ga lahko vzeli za zgled. Zapiranje vrat, odkar je DSP sprejelo svojo pogumno odločitev, je za tukajšnje tujejezične pisce moreče. Mislim tudi, da tako ravnanje ni dobro niti za slovensko literaturo in slovensko literarno skupnost na splošno.

Prezračimo (literarni) prostor

Zavedam se, da je literatura v Sloveniji in povsod po svetu na udaru, a to je le še razlog več, da stopimo skupaj in se medsebojno podpremo. Po dvajsetih letih življenja v Sloveniji vem, da se Slovenci obsedeno bojijo prepiha, vendar je prostor vseeno treba kdaj pa kdaj prezračiti. Odprimo torej še enkrat okna in vrata na stežaj. Priznajmo, da obstajajo v Sloveniji raznovrstni glasovi in različni jeziki. Po najboljših močeh jim dajmo priložnost, da se jih sliši.

 

 

Pričujoče besedilo je nastalo v okviru projekta »Usposabljanje na področju kulturnega managementa in založništva za pripadnike italijanske in madžarske manjšine ter predstavnike priseljenskih skupin v Sloveniji«, ki je bil izbran na »Javnem razpisu za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2013-2014«. V nastajanju je tudi antologija sodobne manjšinske in priseljenske književnosti v Sloveniji, ki jo ureja Lidija Dimkovska, za angleški del pa skrbi Erica Johnson Debeljak.

 

Panorama 14. 10. 2013

Knjiga priznanj: Branko Gradišnik

Branko Gradišnik. Pisatelj, publicist, prevajalec, radijec, tekač, popotnik, človek, ki nam je dal Šajersko, človek, ki je s svojo romaneskno trilogijo Roka, voda, kamen dodobra razgrel dolgočasno časnikarsko sceno. Mnogi so mu očitali zdraharstvo, nazadnje leta 2011, ko je sledil zgledu svojega kolega Mihe Mazzinija in izstopil iz Društva pisateljev.

Ker se je zavest domačega bralca šele zdaj, ko se Gradišnik v javnosti bolj poredko oglasi, začela zavedati, kako zelo ga pravzaprav pogreša, je tale Knjiga priznanj pravo darilce. Ovito z darilnim trakom iz Hoferja…

Ime: Branko.

Zadnja knjiga: En kuža v Lizboni pa še kaj o ljudeh.

Kje ste odraščali?

V Ljubljani.

Kaj ste študirali in kje?

V Ljubljani umet. zgodovino in sociologijo, pozneje v Lancastru ustvarjalno pisanje (M.A.).

Kje živite in zakaj?

Selim se malo po svetu, ker je žena diplomatinja. Pri tem gledamo, da ne gremo predaleč od doma. Tako smo bili 2004–08 v Zagrebu. Zakaj? Ker sva z ženo še skrbela za opešali materi (ki sta prebivali v domu v isti sobi; obema je bilo lažje, vsaki posebej, ko st lahko videli, da je z drugo še slabše). Potem v Ljubljani, potem na Portugalsko (medtem sta materi umrli, pa tudi oče, ženin oče pa je že dolgo pokojen) 2010–2012. Potem so ambasado ukinili, prišli smo spet v Ljubljano. Doma se počutim v Ljubljani, še posebno na Grampovčanovi, kjer smo zdaj. Priselili smo se pred nekaj tedni, ker smo bili hišo pred odhodom na Portugalsko v dobri veri oddali mladi družini in smo po vrnitvi celo leto bivakirali v prostem stanovanju moje bralke Laure. Selil sem se v življenju sicer osemnajstkrat. Pojutrišnjem odhajava v Bratislavo za 4 leta, ako bog da. A otrok, ki sva ju vlačila v Lizbono, ne bova več mrcvarila, sta dovolj stara, da sama poskrbita zase, ob dodatni pomoči mojih starejših dveh otrok, ki imata že svoji družini.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Trije projekti so takšni. Eno so moje knjige, prirejene iz odbranih dopisovanj z ljudmi v stiski, ki jim svetujem. Imenujejo se Sreča, Sreča za 2, Pod tvojim kladivom in nakovalom. Tu sem končno našel idealno bralko, prav tisto, s katero si dopisujem. Ta prebere vsako mojo besedo.

Drugi projekt so moji humoristični popotni in topografski teksti, zdaj jih je že pet (Strogo zaupno na Irskem, Strogo zaupno na Siciliji, Glava in rep vojvodine Kranjske, V senci pod Zelenim zmajem, En kuža v Lizboni pa še kaj o ljudeh). Mislim, da vedrine nasploh manjka. Najbolj me zabava, če vzporejam prvi projekt z drugim, kajti težko je verjeti, da sta izpod istega peresa.

Tretji projekt je bil Roka voda kamen, po mojem moje remek delo, a feministična kritika ga je trgala, gluha loza pa to delo uspešno dokončala. Tega sem pravzaprav bolj vesel, kot bi bil uspeha. Če bi knjiga uspela, bi bilo to podobno presenečenje, kot če bi na Zemlji pristal Marsovec, ljudje bi ga pa izvolili za predsednika ZDA. (Ko je vendar jasno, da ZDA lahko vodijo zgolj veneranski reptili po definiciji Davida Ickea.)

Opišite svojo jutranjo rutino.

Ah, vstajanje ob 6h–7h, odvisno od tega, ali je pred mano delo, ki me veseli. Naredim si kofe, Hoferjeva mešanica (20 % kave, 80 % cikorije, pol vode, pol nehomogeniziranega Mercatorjevega mleka, dobava ob sredah in sobotah, za 2:40 sekund v mikrovalovko pri 900 w, potem pa vmešam veliko čajno žličko Hoferjevega kremnega medu. Ta zvarek, ki je zelo nasladen, si privoščim še dvakrat pozneje, okrog pol enajstih in okrog treh. To je poleg sadja edini zavestni vir sladkorja v moji prehrani. Medtem sem že prižgal računalnik, ob kavi odgovorim na e-pošto in začnem delati. Večinoma prevajam za ljubi kruhek, čeprav si skoraj vse sam izberem. S prijateljem Samom Rugljem (Umco) imava projekt, v serijo Preobrazba skušava zajeti knjige, ki utegnejo človeku pomagati, če ga zanese na nesamoten otok … Ob pol osmih odpeljem otroka v šolo, se vrnem, potem delam do pol dvanajstih, potem odpeljem naša dva borderkolija na sprehod, in tu je konec dopoldanske rutine.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Meni se ne zdi nenavadno nič, kar počnem, drugim pa se najbrž zdi. Njega dni sem pri sebi »prešteval čas«, to je taka kompulzija, s katero človek preglasuje misli, ampak od tega ni ostalo nič (zdaj ko pozabljam številke, ha, ha).

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?.

Karrimorček, to je star, zguljen flis, ki se odpenja na zadrgo in je zelo lahek in tenek, pa tudi zasmradi se ne zlepa. Da se v njem tudi tekati. Žena ga je leta 2004 pred selitvijo v ZG že določila za na odpad, a je Zoki, selivec, nekaj zamešal in je vreča pristala pri moji starejši hčeri Ivani. Ko sem dve leti zatem ves nesrečen pripovedoval pri njej o tem, kako se moški mdr. razlikujemo od žensk – one obožujejo popolnost v predmetu, če pa se jim malo okruši, ga mirne duše zavržejo, nas pa popolnost ne gane, a če malo okrušimo skledo, dobimo do nje čustven odnos, vzamemo jo v zaščito, saj sva nekaj dala skupaj skozi, in jemo samo še iz nje – in sem za zgled podal svoj karrimorček, je Ivana molče vstala in ga prinesla, kajti podobna je meni in ga je shranila z idejo, da čez dve leti vse prav pride. Tudi zdaj ga imam na sebi, čeprav ima luknjico pri šivu rokava. Edino med ljudi ne smem z njim na kakšne uradne dogodke, obiske ipd.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Svojim bralkam (ne verjamem v bralce, da sploh še kje so) priporočam pač psihološko literaturo. Ta hip Thomasa Szasza, Kraja človeka, Tima Parksa, Pri miru sedeti nas uči, in Roberta Lustiga, Mastna laž: grenka resnica o sladkorju. Vsak berač svojo malho hvali.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Prijatelja sva z Mihom Mazzinijem, njemu res pošljem kdaj kaj tudi v branje, in on meni. On je res nekaj posebnega, tudi njegove kolumne rad berem in me nikoli ne dolgočasijo. Prijatelj sem tudi z Emilom Filipčičem, s katerim sva nekdaj skupaj pisala kot Jožef Paganel, a zdaj se nič ne videvava, se pa zelo razveselila drug drugega, kadar se po naključju srečava. Dolgo pa že nisem nič njegovega bral. Nasploh berem bolj študijsko, predvsem resno psihologijo, in pa knjige, ki bi jih rad prevajal. Res veliko veselje imam z Robertom Frostom, ki pa ga poznam zgolj posredno. Veliko sem ga prevajal. Med našimi mi je blizu Prešeren, občutek imam, da bi bila kar prijatelja, če bi živela hkrati, no, mogoče bi mu kaj svetoval, če bi se mi pustil, pa mislim, da se mi ne bi. Bil je čudež za Slovence. Dajte današnjemu pesniku tisoč kmečkih besed, pa naj pesni …

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Jerome Klapka Jerome: Trije možje v čolnu, da o psu ne govorimo. Prebral sem jo vsaj 20-krat, nadaljevanje, Trije možje se klatijo, nekaj manjkrat, ker se tako nanaglo izteče in je človek potem razočaran. Vedno sem si želel brati še kakšno takšno knjigo, pa jih ni. Zato sem jih nazadnje sam začel pisati. Kogar torej zanima, kako pišem, a se mu ne ljubi brati, naj prebere Tri može.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

Mislim, da ga nič ne iščem, on včasih (ob)išče mene, ponavadi med tekom, pa na sprehodu, pač tam, kjer je človek najbolj pozoren na skrivne misli, ki se za hipec hipca dotaknejo z gobčkom gladine nezavednega. Kot ribice, ki iščejo mušičke – ampak kaj pravzaprav iščejo tu zgoraj, pa ne vem.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Večina Mozartovih in Beethovnovih del. Mozart samo osrečuje in nič ne terja v zameno; Beethovnu je treba tudi dati na oltar nekaj pozornosti, tako da je Mozart bolj primeren za med prevajanjem, kjer je treba natančno vijugati med količki, Beethoven pa med pisanjem, kjer je mogoče smučati »turno«, po prosti izbiri.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Že pred 30 leti sem se odrekel izmišljanja in lovim pač, kolikor se že da, realnost (ker pa ta bralk ne zanima, pišem skozi humorno prizmo, da je vsaj malo bolj zanimivo). Seveda »skor’ še n’kol ni realnosti ujel«. Ampak k realnosti sodi tudi to, da je realno neulovljiva.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Ni ritualov, samo za to gre, koliko se mi ljubi pisati. Prevajanje je lažje in finančno vabljivejše (kar ne pomeni, da se finančno splača, ampak vsaj tako do kraja mizerno ni). Prevajanje me tui zelo veseli, rad se grem »besedni tetris«, posebej rad prevajam riman metrum. Ob tem pa vseskozi že četrt stoletja in več pišem dnevnik. Včasih se v njem nabere toliko, da potem iz tega kaj sestavim. Kuža v Lizboni je taka knjiga, na videz presek dvoletnega bivanja na Portugalskem, v resnici pa nekakšen moj avtoportret. (Kaj jaz mislim, da vem o Portugalski.)

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Za dobro delovno mesto je pomembno le to, da omogoča človeku stegniti noge vodoravno pod mizo na tabure, tako da ne obremenjuje kolen in je lahko naslonjen vznak. Potem lahko tipka 40 let, ne da bi ga kdaj zabolel hrbet. Razgledi ipd. so pa 5 minut teka daleč, na Rožniku.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

Doslej sem se moral vedno cenzurirati, torej premagovati impulze, da bi zapisoval razne izmišljije.

Opišite svoj idealen dan.

Skoraj vsi dnevi so mi idealni, zdaj že 20 let živim v zakonski in osebni sreči. Dobro je, če kaj naredim, če pa ne, se pa ne bo svet podrl. Dobro je, če grem teč, če pa ne, pa se tudi ne bo svet podrl. Dobro je, če je vreme takšno, da se da ven, ampak ven se da skoraj v vsakem vremenu. Dobro je, če lahko kaj fizično delam, pa priložnosti se itak ne manjka. Zelo rad svetujem ljudem v stiski – teh tudi ne zmanjka. Zdaj, ko imamo dva psa, je vir velikega zadovoljstva sprehod z njima. Pogled na to, kako se brez zadržka in brez sebične misli igrata, lovita, strašita, šalita, odtehta vse knjige in molitve tega sveta.

Opišite svojo večerno rutino.

Malo sedem z ženo in hčerjo pred TV (sin igra v svoji sobi klavir), gledamo kaj nezahtevnega, a človeško poučnega, zadnje mesece recimo Judge Judy (CBS Reality). Sicer pa kake humoristične serije, a jih maram samo pet: Simpsone, Tretji kamen od sonca, Faulty Towers, Raymonda in Seinfelda. Ti vam povejo o ljudeh in človeštvu vse, kar je treba. Edino tem se tudi zares na glas nasmejem. No, če sem podnevi dobro živel, potem kmalu zadremam, in ko se zbudim, grem v posteljo.

Ste vraževerni?

Ne. Bom pa postal, če bo treba, o tem ne dvomim. Tudi vedoveren nisem, reklamoveren, znanstvenoveren ipd. Mislim, da je človek homeostatski organizem, ki se najbolje sam regulira, če mu dovajaš hranila in energijo, vse, kar to presega, pa ga le zapaca in povzroča avtoimunske (alergijske) odzive. Umivam se po vojaško, tuširam se med tekom, s potenjem, za zobe skrbim predvsem tako, da jih občasno okopam v lastni viskozni slini iz ozadja žrela. Jem nepredelano hrano. Skušam se vzdrževati, kot so se ljudje vzdrževali tisoče let, pred začetkom prehranske in medicinske industrializacije. Na ta način, mislim, bom zdrav umrl. To je moj cilj, kdo bo mogoče rekel, da je vraževeren cilj. Kadar mi kak zdravnik skuša napovedati, koliko imam glede na izsledke kakih sistematičnih pregledov še let življenja pred sabo, mu rečem: »Ne govorite mi, kdaj bom umrl, povejte mi, kje bom umrl. To me res zanima – ker potem pač ne bom šel tja, ako bog da, pa bo.«

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Brez očal? Vse drugo sem že kdaj pozabil. Ženo včasih vprašam: »Ej, a se spominjaš, ali sem zjutraj, ko sem šel od doma, imel na sebi hlače ali ne?« Celo pri očalih mi je zadnjič spodrsnilo, no, ne zadnjič, na Portugalskem v Sesimbri, kjer sem skušal naročiti »polnjeno morsko hobotnico« (polvo da mar preenchido), a sem v razmišljenosti in nevešč tamkajšnjega lepega jezika naročil in tudi dobil nadevane hobotničine dreke (merda do polvo preenchida). Posledica je bila, da sem potem vse do Lizbone vozil namesto z očali za daleč z očali za branje, ne da bi bil to opazil. Temu je sledila še epizoda s potlačenim tulcem za očala, ampak kogar to zanima, naj počaka na izid knjige pri MK, če je ne kupijo prekupčevalci, ako bog da.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Očeta. Zdaj, ko je mrtev, se nimam več kdaj pred kom izkazati.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Blejska kremšnita iz Hoferja, a si jo malokrat privoščim, morda enkrat tedensko.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

Ako bog da? Če to koga moti, mene ne, hvala bogu.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Ej, tole pišem že skoraj eno uro, kolikor vem, ne bo plačano, v tem pisanju sicer ni nič zabavnega, je pa svarilno poučno, in to bi moralo po mojem zadoščati. Ne hodim na literarne dogodke in na predstavitve. Nekoč sem pred mednarodno nogometno tekmo desetletja moral na stran, stal sem v kabini in neslo mi je postrani v levo ali desno, skoz varnostni odprtini, saj veste, kako so stene teh predelkov privzdignjene, pri tleh prav po čevljih sovražno nastrojenih navijačev nasprotne reprezentance, ki sta opravljala veliko potrebo v sosednjih kabinah; zelo nepredvidljiv pojav je to, pa če sem se še tako trudil popraviti smer, in nazadnje sem vzel knjigo – vedno imam s sabo katero, da si krajšam čas med odmorom – in sem si jo odprto podložil in naredil pripravno koritce, tako da se je curek lepo izlil v školjko. Tako se je izkazalo, da je knjiga res lahko prijateljica v sili. Tudi o tem več v knjigi o Lizboni.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Khm, o tem sem že govoril, pa bi se zdelo maloumno, če bi odgovoril, kot da sem vmes že pozabil na to. Bil pa sem skoraj vse svoje dni samostojec. Zdaj sem upokojen.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Nič. To je tako kot pri seksu: nasveti samo spridijo blaženost (in muke) odkrivanja in raziskovanja.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Morda tole: kot otrok sem imel temno rjave zenice, kot mulec tudi še, neznano kdaj pa so začele bledeti in zdaj imam zelenkaste. V nekaj letih bodo, ako bog da, sive. Jaz sicer vem, kaj to pomeni, ampak kje bi bilo, če vam pojasnim, potem morebitno presenečenje?

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Najprej moram kaj doživeti, kar se mi zazdi vredno širše pozornosti. Mogoče se to ne bo več zgodilo, pojma nimam. Moj moto je: Piši, če imaš kaj povedati, drugače bodi pa raje tiho.

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Panorama 10. 10. 2013

Nobelova nagrada za literaturo 2013: Alice Munro, vsaka zgodba je za nekoga pomembna

Letošnja Nobelova nagrada za literaturo je pripadla kanadski avtorici kratkih zgodb Alice Munro (1931), ki je nedavno sicer napovedala, da bo zaradi starosti in bolezenskih tegob s pisanjem prenehala. Zmeda ob razglasitvi nagrajenke je bila manjša kot lani, ko so geopolitične silnice in švedska politična korektnost na prizorišče sodobne literature naplavili Mo Yana. Alice Munro v našem prostoru ni neznana: pred tremi leti smo v slovenščini dobili prvi zbirki njenih sijajnih kratkih zgodb; Preveč sreče in Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva.

 

Vir: Wikipedia

Alice Munro je za razliko od svoje kanadske kolegice, druge mojstrice kratkih zgodb, Margaret Atwood, bolj domačna. Njene kratke zgodbe – jasno je torej, da še ni napisala romana, čeprav se nekatere od njenih zbirk sučejo okoli istih oseb in spominjajo na roman – so dostopne in ganljive. Veščino pripovedovanja je izmojstrila do te mere, da z enako velikodušnostjo razpolaga z vsemi plastmi, ki jih zahteva dobra literatura. Zato so jo kritiki razglasili za kanadskega Čehova. Če je stari Rus v svojih kratkih zgodbah ugrabil modernistični tok zavesti in si ga podredil tako, da je lahko pripovedoval silno grenke zgodbe o posameznikih in skupnostih, je Munrojeva svoje pisanje zajela iz sodobnega intimizma, na način, ki vselej milostno sporoča, da pripovedovana zgodba morda ni veličastna, je pa zato še vedno veličasten njen nosilec – človek. To kakopak ne pomeni, da je Munrojeva odvetnica človeštva, prav tako kakor ni njegova tožnica. Za kaj takega je verjetno preveč nadarjena in pronicljiva. Njeni pripovedovalci so navadno umirjeni ljudje, takšni, ki z enako lahkoto opisujejo kostanjevo pohištvo na železniški postaji, zabeležijo nerodno in sramežljivo srečanje s privlačnim moškim ter imajo uvid v zapletena emocionalna oziroma psihološka gibanja junakov.

 

Njena literatura je literatura ravnovesja, ne ekscesa. Junaki so lahko enako žalostni kot vsakdo in se enako hrupno zaletavajo v minevanje, ampak to za Munrojevo ni nič posebnega. V prvem planu sta vsakdanje in banalno, v zakulisju pa se odvija delirij detajlov. Toda spet – ne gre za osamljene male reči, ki nikogar ne brigajo in so resnično dolgočasne. Pod površino in v detajle gre prav zato, da nam z vsako zgodbo pokaže, kako je v resnici za nekoga vselej pomembna. To pa je karseda lepo.

 

Iskrene čestitke, Alice!

 

V slovenščini lahko preberete dve zbirki Alice Munro:

Preveč sreče. Prevedla Jana Ambrožič, založba Miš 2010.

Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva. Prevedla Katja Šaponjić, založba Litera 2010.

Preberite tudi kratko zgodbo Alice Munro v angleščini: http://www.lrb.co.uk/v20/n15/alice-munro/queenie

Kolumna 9. 10. 2013

Naseljevanje knjig

Na prvi pogled je deloval kakor Quasimodo iz Hugojevega Notredamskega zvonarja (1831). Dobro, nekoliko pretiravam. Toda debela glava s štrlečimi ušesi, predvsem pa nekakšna izboklina med ramenoma, je govorila v prid temu, da sodi med tiste vrste ljudi, ki jih imamo za grde, v določenih okoliščinah celo za strašljive. Njegova grdost sicer ni izžarevala ničesar mračnega, kaj šele privlačnega. Edino, kar se mi je zdelo zanimivo, je bilo, da je prišel precej pred srečanjem in sredi naliva kakšno uro čakal v avtomobilu. In še, s kako pobožno gesto je odpiral hladilnik (kuhinja v svetlem lesu) ter pustil, da mu je modra svetloba padla na obraz. Seveda ne izključujem možnosti, da njegovo nelepo pojavnost povezujem tudi s hišo, ki nam jo je pokazal. Zgrajena po drugi svetovni vojni, s polkrožnim oknom na hodniku. Ko sem glavo pomolila iz stanovanja, sem si dejala, naj bo, hiša ima vendarle nekaj duha, in čeprav mi je bilo povsem jasno, da v tem prostoru ne bom našla mesta za svoje knjige, kaj šele, da bi v njem lahko pisala, sem se skušala prepričati, da je to tisto, kar iščemo.

 

Govorim, jasno, o slovenski obsedenosti s stanovanji in hišami. Še bolj pa o tistih, ki so si prodajo ali renovacijo slednjih izbrali za svojo življenjsko dejavnost. In čeprav sem kasneje srečala še nekaj agentov, svojevrsten primer je bila gospa s platinasto pobarvanimi lasmi in čevlji, iz katerih je sijal z zlato prebarvan noht, ki nam je razkazala sicer izjemno, pa spet nekoliko strašljivo stanovanje v centru mesta (»ah, dajte, no, kakšna depresija in duhovi po kotih neki?«), so se mi kot posebna vrsta ljudi razkrili arhitekti. Ali naj rečem arhitektke. Praviloma odete v temno. Nekakšne antijunakinje, ki si skušajo odpočiti od estetike zgolj lepega. Eno takšnih sem prosila, da v končno izbrano stanovanje prinese laserski meter. Naredila je, kot najbolje zna, vmes pa pozabila narisati inštalacije za bojler, pralni stroj in še nekaj drugih detajlov. Toda v resnici ji nisem toliko hvaležna za končno všečno podobo stanovanja kot za delavca s Kosova.

 

Ker ne smem izdati njegovega pravega imena in ker ima vendarle tako prikladno ime, da si ne morem izmisliti nobenega bolj primernega, naj ostane delavec s Kosova. O njem sem iz telefonskega pogovora z arhitektko, ki, nasprotno od Quasimoda, želi zbujati pozornost s svojo mračnostjo, izvedela, da je star približno trideset let, videti pa je, kakor bi jih imel štirideset. In še to, da ne govori preveč dobro slovensko. »Tudi z računalnikom ne zna delati, zato ti bo ponudbo za renovacijo napisal kar na roko,« mi je še prišepnila.

 

Ko sem odložila telefon, sem nekaj časa zrla v steno in se, ne vem zakaj, spomnila na prizor iz knjige nemškega literarnega kritika Marcela Reicha – Ranickega. 2. junija 1941 je od svojega dekleta Teofile Langnas, na kratko Tosje, za enaindvajseti rojstni dan dobil na roke prepisano Kästnerjevo Lirično domačo lekarno. Tosja, ki si je nekoč želela študirati grafiko v Parizu, je rokopis tudi ilustrirala in skrbno zvezala. In tako je čudežni par, ki mu je uspelo preživeti morijo druge svetovne vojne, posedal ob šibki svetlobi in počasi in zamišljeno prebiral nemške verze. »Od bližnjega vhoda v geto so se vsake toliko zaslišali nemški streli in judovski kriki«, zapiše (kasneje) najslavnejši nemški literarni kritik. »Zdrznila sva se in vzdrgetala.« Toda o čem sta brala? O ljubezni, seveda. Ali še konkretneje: o paru, ki je po osmih letih izgubil ljubezen, »kot kdo drug palico ali klobuk«, in ki tega preprosto ne more verjeti.

 

Seveda sem v glasu temnolase arhitektke in predvsem v njenem hladnokrvnem opisu delavca s Kosova, h kateremu je kasneje dodala še nekaj detajlov, češ, da je poročen z neko Slovenko samo zaradi vize in predvsem, da je poln denarja, saj na mesec zgradi vsaj eno hišo, zasledila tudi nezgrešljivi ton erotike. Verjetno bi bilo celo bolje reči seksualnosti. »Ne morem si privoščiti, da bi bila vsa mlahava in neodločna, že tako me kot žensko na gradbišču ne jemljejo resno,« mi je odgovorila na očitek, da s Kosovcem ravna kakor s psom. Toda hkrati bi se bilo nesmiselno sprenevedati, da nje ne fascinira nadzor, ki ga ima, deloma tudi zaradi svojega družbenega statusa, nad imigrantskim delavcem in da on, ves nežen in skorajda plah, oblečen v bel kombinezon, pri njej ne išče toliko zaupanja in razumevanja kot predvsem potrditve, da mu je nekod drugod, daleč od doma, uspelo.

 

In kaj ima z vsem tem opraviti ljubezen (tudi do književnosti) in predvsem prebiranje poezije sredi ruševin, ki izkazuje nezgrešljivo hrepenenje po tolažbi? Pravzaprav nič. Sploh za tiste, ki verjamemo, da bi se človeška vrsta, skupaj s svojimi bivališči, morala vrniti k oboževanju enostavnega, že preizkušenega. Med drugim k seksualni privlačnosti v najelementarnejši, najbrutalnejši obliki. In v takšnem razponu k življenju v prečiščenih vakuumskih kockah, v katerih je središčna vloga namenjena televizorju, pred njim zofi za poležavanje in Ikejini vgradni polički, na katero lahko postaviš turistični&eksotični artefakt nedoločljive oblike. Moja preslišana tožba po spominu, recimo tudi po tradiciji, v obliki knjižnice v osrednjem prostoru in predvsem velike mize, nad katero bi se počasi in zamišljeno posvečala stavkom, ki bi mestoma spominjali tudi na Kästnerjeve inteligentne, drzne in za kanček sentimentalne verze, je v tem razpadajočem univerzumu toliko kot nedeljska maša, torej zastarela in (navidez) brezupna.

 

Približek Quasimoda mi je v nekem jeznem mailu, in sicer ker stanovanje ni bilo kupljeno s pomočjo njegove posredniške agencije, napisal, da ga stanje, v katerem se nahaja, spominja na vesoljni potop. In arhitektka, ki svojemu dragemu in večinoma malce smešnemu samoinsceniranju in samostiliziranju pripisuje nadpovprečno velik pomen, je ta isti za zdaj resda nekoliko razdejan in prazen prostor, zgrajen na začetku prejšnjega stoletja, ter pogledom na divji vrt, naphala s kartonastimi predelnimi stenami. Te verjetno nimajo toliko funkcionalnega namena, kaj šele, da bi upoštevale želje tistih, ki bodo živeli med njimi, kot želijo imitirati idealne naselbine tako imenovanih mladih družin.

 

S pomočjo literarizacijskega postopka bi lahko dejala, da je samo delavec s Kosova z nekoliko preveč zasanjanim pogledom za fizičnega delavca razumel, da me pri renovaciji stanovanja od vsega najbolj zanima postavitev knjižnih polic. »Kaj?« bi mu odvrnila nekam preveč teatralično, deloma tudi zato, da bi pridobila čas, saj bi v meni še vedno odzvanjal stavek arhitektke, češ, da s takšnim človekom ne bi mogla rasti, kaj šele, da bi šla z njim v Opero, nato pa mu smehljaje odgovorila: »Tam, pod oknom, kjer je dovolj svetlobe in miru za branje.« Toda s tovrstno prispodobo bi nakazala le to, da je bil Kosovec dobra in arhitektka slaba izbira (čeprav sta v neločljivem paketu); v odmaknjenem pogledu pa bi se izkazalo, da smo vsi zapredeni v današnje ideologije zasebnega prostora. Torej, dom doživljamo, eni z več, drugi z manj smisla za detajle, kot protezo nas samih. Dom je ogledalo tistega, kar smo, in nekakšen inkubator obenem.

 

Pa vendarle, ne glede na obsežnost mita o slovenski nagnjenosti in nadpovprečni zainteresiranosti za stanovanjsko-hišne zadeve (ki v recesijskih časih še bolj prihaja do izraza, znano je namreč, da se obsedenost urejanja doma precej poveča med recesijo, če ne drugače, preko nasvetov, kako poceni na novo opremiti dom, ga narediti še privlačnejšega za morebitne kupce) in po drugi strani neznatnosti ali morda bolje zastarelosti prizora sredi groze varšavskega geta, ki ga je nemški literarni kritik opisal v svojem skoraj enciklopedičnem avtobiografskem delu, na koncu ne more prevladati nič drugega kot ljubezen (do književnosti). Ko se je Ranicki leta 1958 odločil obrniti hrbet komunistični Poljski, je moral – iz razloga, da ne bi posumili, da se iz Zvezne republike Nemčije, kamor se je odpravil z vlakom, ne namerava vrniti – za seboj pustiti stanovanje, v katerem je ostalo vse, kar imel. Vključno z že dokaj zgledno knjižnico. Potoval je le s kovčkom oblačil, nekaj knjigami in s starim, zdelanim pisalnim strojem oziroma z nevidno prtljago (Heinejevo pesem bi gospa s platinastimi lasmi in z na zlato pobarvanimi nohti zagotovo pripomnila: »Ah, dajte, no, kakšen kontrabant, skrit v glavi, neki«). Edini možni dom, nekakšna prenosna domovina, v kateri se je lahko naselil, je bila književnost.

Refleksija 8. 10. 2013

Slovenke v zosu kapitalizma: razmislek ob “Gospodinjskem bluesu” Patricije Peršolja

Pesniška enciklopedija ženskih frustracij

 

Če od literature primarno pričakujete družbeno refleksijo, je zadnja pesniška zbirka Patricije Peršolja, ki je bila letos nominirana za Veronikino nagrado, pravšnja izbira. Z njo namreč avtorica dokaj izrecno izvede razrez ženskega družbenega tkiva z občutnim poudarkom na obolelih, ranjenih, posebnih osebkih.

 

Gospodinjski blues je kalejdoskop usod posameznic, ki jim življenje ne prizanaša in lahko najpogosteje krmarijo edino med »med jutranjim in večernim / tuširanjem bolečine.« Je pesniška enciklopedija frustracij sodobne ženske, katere temeljna in predvsem določujoča vloga je navzlic vsem feminističnim (r)evolucijam še zmeraj naslovna skrb za gospodinjstvo – kakorkoli že obrnemo, katerokoli žensko uzremo. Temu nenazadnje pritrjuje tudi sociologija. Tanja Rener v spremnem zapisu k danes kultni sociološki razpravi Ann Oakley Gospodinja iz leta 1974  (prevod v slovenščino 2000) podobno kot Oakley ugotavlja, da je v vseh sodobnih družbah družinsko delo spolno določeno in v glavnem neplačano žensko delo.

 

Tudi Bluesovske ženske so primarno gospodinje, četudi zavoljo izgube kake druge istovetnosti. »Da ne bi, slučajno, / kdo / od tvojih družinskih članov / podvomil / v čvrstost / tvoje ustaljene oblike / gibanja / na Zemlji. / Medtem ko ti / srce peče in poskakuje / kakor kostanj v razgreti naluknjani ponvi.« V gonji po zadovoljevanju potreb svojih mož, otrok in drugih namreč sebe kategorično zapostavljajo, popredmetijo – kajti treba je »nahraniti ducat inšpektorskih pogledov, / ki te potrebujejo takšno, / ustrezno za predelavo, pakiranje / in trajno zamrznitev«. Zato ogledalo postane prekletstvo, lasten odsev v njem pa po letih samozanikanja neznosen in je treba vanj usekati z leseno krtačo: »ker boš po kosih / nepravilnih oblik in velikosti / laže preoblekla tujko, ki v tem hipu še strmi vate«.

 

Zbirka se koncentrira na tisti segment žensk, za katerega se zdi, da so ga (feministične) družbene izboljšave, izenačitve zaobšle: ženske, ki niso znale ali niso zmogle preseči tradicionalnih družbenih kalupov, oziroma tiste, ki se v življenju (svoji vlogi) preprosto ne znajdejo. Zdi se, da so pravcati magnet za nesrečo. So vseh starosti in stanov (skoraj pravilen statistični vzorec) – od klošarke, čistilke, sobarice, frizerke, kuharice, trgovke do uradnice, študentke, babice, mame, tete, samohranilke, jalove ali zlorabljene ženske, priseljenke, domačinke ipd. Avtorico vznemirjajo tako tiste posameznice, ki se ne trudijo več vzdrževati fasade ali pa je preprosto ne zmorejo, kot tiste, ki svoje »pasje življenje« sproti režirajo v burlesko in ga v živo predvajajo gledalkam pred steklenimi ekrani. Da nihče ne posumi. Pesnica svojim junakinjam leze pod kožo, jim snema maske in očala, jim zre naravnost v (pogosto pordele) oči. Spremlja jih na njihovi obupani poti, »kako izpeljati življenje do konca, / po tem ko ga prezgodaj narobe obrneš / in nad njim izgubiš moč.« Ko jim poidejo moči, da bi odprle vrata v novo poglavje življenja. »Primeš za kljuko, / vendar jo kot vroč toaster takoj izpustiš, / počasi se obrneš / in odvlečeš domov / s prevetrenimi kostmi od napovedane burje. // Z novo svežo opeklino.« »Novo, samopostrežno življenje te bo počakalo.« Vprašanje je le, koliko dejanske individualne izbire v poznem kapitalizmu z vladajočo ideologijo izbire pravzaprav posamezniku sploh še ostaja.

 

»Superženska«

 

S temi ugotovitvami je Gospodinjski blues pravzaprav odlična podlaga za razmislek o političnem, ekonomskem, predvsem pa socialnem položaju žensk v današnji družbi. Pri čemer je vprašanje verodostojnosti odslikave dejanskega položaja žensk v družbi seveda brezpredmetno, literatura je resničnost sama po sebi in njena srž tiči nekje povsem drugje – med drugim tudi v njeni zmožnosti intimno nagovoriti bralca in vstopiti v njegovo (pod)zavest. Kar Gospodinjski blues zagotovo zmore.

 

Četudi se zbirka tematsko tendenčno osredotoča na (tudi docela) negativne ženske eksistence, je zanimivo, daBluesu v njegovi togotnosti in nesreči žensk deloma prikimava tudi uradna statistika. Različne javnomnenjske raziskave v ZDA in Zahodni Evropi so pokazale, da se je v teh državah v zadnjih tridesetih letih raven zadovoljstva, sreče in užitka pri opravljanju vsakodnevnih opravil pri ženskah zmanjšala. Tudi podatki za Slovenijo v zadnjih dvajsetih letih so podobni; sicer se trend občutka sreče in zadovoljstva z življenjem tako pri moških kot ženskah po osamosvojitvi dviga, toda zadovoljstvo žensk je v primerjavi z zadovoljstvom moških v zadnjih letih manjše.

 

Kje torej tiči problem? Zakaj toliko trpečih, nezadovoljnih, nesrečnih, neuresničenih, neizživetih posameznic? Mar njihovo nezadovoljstvo izvira iz družbenega položaja? Glede na dejstvo, da imamo za seboj ključne etape ženske emancipacije, vsaj dva vala feminizma in je formalna enakopravnost žensk v zahodni družbi – z ozirom na pridobljeno volilno pravico, participacijo žensk v javnem življenju, dostopnost izobrazbe, svobodno izbiro poklica, zakonskega stanu in partnerja ter svobodno odločitev o reprodukciji – dosežena, prepad med spoloma odpravljen in so ženske v nekaterih segmentih (denimo po izobrazbi) moške celo prehitele, se zdi, da je taka trditev več kot protislovna.

 

Vir: Give an Earthly blog

Sinhroni pogled na položaj ženske v zahodni družbi kaže, da bi bil lahko eden od virov frustracije sodobne ženske (izpričan tudi v Gospodinjskem bluesu) medijsko skonstruiran ideal »superženske«, h kateremu stremi povprečna sodobna posameznica. »Superženska« v eni osebi zgoščuje tradicionalni prototip ženske kot skrbne matere, prizadevne gospodinje, ljubeče žene ter novodobni model uspešne poslovne ženske, ki poleg družinskega življenja »pelje« še zavidljivo kariero in obenem redno (ob obveznem nasmešku) vzdržujejo izklesano telo, da poslovno in zasebno zadosti erotičnim predstavam moških.

 

Kratek sprehod po zgodovini (oziroma skok v kako drugo kulturo) osvetli, kako je do take podobe prišlo, hkrati pa nas ozavesti, da se je družbena vloga ženske skozi čas precej spreminjala in je pravzaprav zelo arbitrarna. Ann Oakley v zgoraj omenjeni knjigi denimo pojasnjuje, da je šele v industrijski dobi prišlo do ločitve sfer dela ter doma in družine – torej do delitve dela na javno (plačano) in zasebno (neplačano) delo. Dom in družina sta se torej pomaknila v zasebno sfero, v katero se je udomačila ženska kot gospodinja, del javne sfere pa je prešel v moško domeno, žen(sk)a je postala ekonomsko odvisna od maskulinega »kruhoborca«.

 

Odločnejši boj za žensko enakopravnost, ideološko podprt s socialistično-komunističnim družbenim redom, nastopi po drugi svetovni vojni. Enega od temeljev za žensko enakopravnost je po marksistično-leninistični doktrini predstavljala ravno njihova ekonomska neodvisnost, ki so jo ženske dosegle z zaposlitvijo. Toda življenje socialistične ženske se je spremenilo le v toliko, da je poleg plačanega dela v tovarni morala opravljati še neplačano delo doma, primarna materinska in gospodinjska vloga sta ji namreč ostali. Vseskozi sta jo ohranjala/utrjevala dva mita – mit o materinstvu, ki pravi, da je materinjenje njena prvobitna, naravna vloga, in mit o delitvi dela po spolu, ki pravi, da so le ženske lahko gospodinje, češ da je tudi to zanje nekaj naravnega, univerzalnega. Na prehodu in v obdobju kapitalizma se je potemtakem na družbeno vlogo ženske poleg obvezne prtljage tradicionalnih predstav (mati, gospodinja, žena) obesila še oblica novih zahtev, ki jim mora ženska slediti (uspešna kariera, privlačen videz), v kolikor želi ustrezati družbenim standardom – biti »normalna«, biti srečna.

 

Sodobna »superženska« z »dvojnim bremenom« se je na ta način znašla v šahu, kajti ženskin precep med družino in poklicnostjo je predvsem zaradi ekonomskih razmer, pa tudi ženskega gibanja, dandanes nerelevanten. Kljub temu vidimo (in občutimo), da je lahko sodobna ženska hitro žrtev šikaniranja na račun neuspešne prilagoditve aktualnim normam. V kolikor ji denimo ne uspeva družinsko življenje, se nadnjo zgrnejo očitki, da je to zaradi njenega posvečanja karieri. V kolikor ni uspešna pri delu, se kmalu sooči z očitki, da je tako, ker se posveča družini. Vznika med tema skrajnostma le prostor za stres in frustracijo ali je nemara to prostor priložnosti, ustvarjalnosti, razumevanja za oba spola? Dejstvo je, da usklajevanje javnega/poklicnega in zasebnega/družinskega življenja terja od ženske (A tudi od moškega?) velikanske napore, obilo organizacijskih spretnosti, usklajevanja urnikov, kar uspeva le najboljšim »družinskim menedžerkam«, pa še to ponavadi na račun lastnega prostega časa. Vse bolj se dogaja, da sodobni tempo in visoke družinsko-gospodinjske standarde pogosto komaj dohajata oba, vprežena skupaj.

 

Nezadovoljni? Kupite tole!

 

Kljub vsemu se zdi, da se tradicionalni vzorci razdelitve družinskega dela po spolu dandanes nujno rahljajo, usklajevanje razmerij moči med partnerjema pa nedvomno terja veliko spoštovanja in razumevanja. Kako so pari, zakonci pri tem temeljnem segmentu življenja uspešni in v kolikšni meri to vpliva na zadovoljstvo žensk (in moških) z lastnim življenjem, pa sta že vprašanji za obsežne in poglobljene sociološke raziskave. Osebno resnico lahko vsak poišče pri sebi, lahko pa prebere tudi kakšno sočlovekovo v Gospodinjskem bluesu.

 

Vir: deviantART

Položaj ženske (slehernika) v sodobni družbi je konec koncev mogoče osvetliti tudi s perspektive, ki nam kaže, da je nezadovoljstvo z lastnim življenjem ter družbenim statusom ne glede na spol inherentno kapitalistični potrošniški družbi. Predvsem mediji posameznika namerno ohranjajo v prepričanju, da njegovo življenje ni popolno oziroma bo popolno, izpolnjeno šele po nakupu določenega izdelka ali storitve. Z besedami Renate Salecl:: kapitalizem igra na naše občutke neustreznosti, pa tudi na idejo, da se lahko povsem svobodno odločamo o lastnem življenju; vceplja nam torej ideologijo »selfmademana«. Zato je bolj kot feministično branje Bluesa na mestu splošen družbenokritični razmislek, kajti problematika, ki jo izpostavlja, zadeva celotno družbo, ne zgolj žensk, čeprav so te v ospredju. Živimo namreč v času hiperprodukcije in hiperkonzumacije, v času, ko je človek izgubil stik s samim seboj, ko nenehno (hiperinformirano) zadovoljuje le od zunaj vsiljene potrebe in hotenja, na drugi strani pa se mu sreča paradoksno in že kar ironično vse bolj oddaljuje. Blues priča tudi o tem.

 

Pesniški prvenec Patricije Peršolja poje in igra za vse utišane, nevidne in ne videne, neslišane, neslišne in nevedne (posameznice) ter njihove usode postavlja na ogled kot antipod medijskim konstruktom »superženske«, pravedružine, pravega partnerstva. Obenem pa njene pesmi, ki bi jih lahko imenovali tudi podobe iz življenja ali pa socialne ženske balade, s svojo »gospodinjsko« tematiko in podobjem telečjih zrezkov, sarm, naribanega korenja, štruc kruha ali zlikanih srajc, tudi brezkompromisno natezajo tako meje pesniškega izraza kot tudi meje literarne snovi. Komunicirajo neposredno in silovito ter gnetejo predvsem bralčevo socialno (ne)občutljivost.

 

Kolumna 7. 10. 2013

Moje življenje v Literarnem kvartetu

I

Na Erjavčevi 4 ima revija Literatura svoje uredništvo in tam imamo ob četrtkovih dopoldnevih nekakšno precej svobodno obliko Literarnega kvarteta. Zadeve se odvijajo bolj ali manj v tajnosti, včasih tudi po telefonu in kvartet lahko razpade na tercet ali pa na duet, a pomembno je, da nihče od nas ni sam, predvsem pa to, da nima občutka, da je sam. Seveda nismo politično korektni in hvala bogu, da nismo politično korektni, kajti politična nekorektnost je humus vsake umetnosti in tudi vsakih in vsakršnih pogovorov o umetnosti.

 

Kvartet sestavljajo štirje osebki moškega spola. Naštevam jih po abecednem redu: Andrej Blatnik, Matevž Kos, Urban Vovk in moja malenkost. Različni smo si in podobni, a ena stvar nam je nedvomno skupna in okrog nje se zbiramo, kot so se zbirali praljudje okrog ognja. Skupna nam je ljubezen do književnosti z vsemi njenimi izpeljankami in podvrstami in z vsem razumskim in čustvenim spektrom, ki spada zraven. Recimo: oboževanje in zaljubljenost v dobre knjige in preziranje slabih. Včasih tudi usmiljenje do njih. Recimo: zasmehovanje neumnosti in začudenje, ki prehaja v čaščenje, ob srečanju z redko briljanco. Sem seveda spada tudi zavist. Ta ogenj in ta ljubezen nas grejeta in nam pomagata živeti. Od njiju smo odvisni in zagotovo bi bila naša življenja zelo osiromašena, če ju ne bi imeli in ju ne bi poznali in povezovali ravno s književnostjo.

O knjigah se pogovarjamo, izmenjujemo si imena in naslove, sugestije, včasih se spremo in se znajdemo na različnih bregovih, a si tega ne zamerimo in ne ženemo preveč k srcu, vsaj ne za dolgo, potem se pobotamo in si ponovno izmenjujemo sugestije in naslove in imena avtorjev in se o knjigah pogovarjamo (zakaj so dobre in zakaj so slabe, zakaj jih imamo radi in zakaj jih preziramo), še prej pa se seveda zapremo v sobe in poležemo po kavčih in se zavalimo v fotelje in beremo. Veliko beremo.

Recimo: Matevž mi je pred kratkim povedal za knjigo, ki sem se je nemudoma lotil. Zakaj nemudoma? Ker mu verjamem in zaupam. Knjiga ima naslov Moje življenje, njen avtor pa je Marcel Reich-Ranicki.

 

II

Ko smo se v devetdesetih navadili na razkošje kabelske televizije, smo se, če smo gledali nemški kanal ZDF in tam občasno spremljali oddaje o kulturi, posebno eno – Literarni kvartet (po njej je seveda dobila ime naša napol tajna združba z Erjavčeve 4) –, hočeš nočeš srečali tudi s starejšim gospodom z očali, ki je v fotelju bolj ležal kot sedel in je imel spodnje robove hlačnic občasno visoko na golenih in je v svojem prepričevalnem zanosu in podajanju rad žugal s prstom: z gospodom Marcelom Reich-Ranickim, izumiteljem tega istega Kvarteta.

Njegovo ime in priimek sta bila v tistem času nekako v zraku, ne vem zagotovo, ali je bilo tako tudi z njegovim nadimkom – »literarni papež« –, a ime in priimek sta bila v zraku, čeprav nas večina ni vedela, kaj in kako gospod piše in kako se svojega papeževanja loteva. Poleti leta 2003 pa se je tudi to spremenilo; prvič sem imel priložnost prebrati, kaj in kako gospod piše, in sicer v tekstu, ki ga je prevedla Urška P. Černe, objavljen pa je bil v taisti reviji, na uredništvu katere potekajo Literarni kvarteti, le da jih takrat še ni bilo in tudi naslov je bil drug: Gosposka 10. Tekst, pravzaprav je šlo za daljši esej, če sem natančnejši, za spremno besedo, za uvod k njegovi knjigi Same negativne kritike, ki je izšla leta 1970, je imel naslov »O literarni kritiki«.

In moj odziv nanj? Vihanje nosu, da ne rečem jeza, ki se je spremenila v nekaj še slabšega – v ignoranco in indiferentnost. Imel sem pričakovanja, ki se očitno niso izpolnila. Neke predstave, ki jih tekst ni potrdil. Kakšna so bila ta pričakovanja in kakšne te predstave, nimam niti najmanjšega pojma. Zdelo se mi je, da Reich-Ranicki ne deluje toliko kot pisec, ampak bolj kot kompilator, ki precej spretno lepi misli klasikov in jih potem krmari proti cilju. Proti koncu teksta. Je šlo za skoraj nezaveden refleks avtorja, za nekakšno alergično reakcijo na kritika, na njegov tekst? Mislim, da ne. Šlo je bolj za nekaj drugega. Globljega.

Ko sem se leta 2003 v tekstu »O literarni kritiki« po dolgih letih ponovno srečal z Lessingom, Friedrichom Schleglom, Goethejem, Fontanejem in še kopico imen, ki jih sploh nisem poznal, se mi je zdelo, da sem spet postavljen v šolske klopi, na Aškerčevo, kjer sem se, ko sem tja še hodil, počutil slabo in me je stalno spremljal občutek, da sem neumen. In očitno je bil ta moj prvi odziv na tekst nekakšen obrambni refleks, beg pred padcem v preteklost in pred ponovnim spogledovanjem z lastno neumnostjo in manjvrednostjo. Sem zato vihal nos? Verjetno. Pa sem tekst sploh natančno prebral, kot ga je treba brati, prebral s svinčnikom v roki? Nisem. Začel sem in obupal in si ustvarjal sodbe in jih izrekal brez prave osnove. Brez pokritja. Podlo in nepošteno.

In danes? Danes, po desetih letih, vidim, kako nepotrpežljiv sem bil in kako sem se motil. Res je, da Reich-Ranicki na trenutke deluje kot krmar, vendar zelo spreten krmar, ki mu misli klasikov na nobenem mestu ne rabijo za postavljanje, ki teh misli ne lepi kot kolaž, temveč mu predstavljajo vezno tkivo za lastne izsledke. Avtor te misli razkriva, se nanje opira, se z njimi strinja, a z njimi tudi polemizira in jih, kar je najpomembnejše: nadgrajuje.

»O literarni kritiki« je najbolj sežet in najboljši tekst na to temo, kar sem jih bral. V njem je ogromno formulacij, ki bi jim človek, ki živi v svetu pisanja in presojanja pisanja, čeprav gre za tekst, ki je vezan izključno na nemški duhovni prostor, takoj pritrdil in za katere bi zlahka potrdil, da držijo. Prikimal, da so stvari točno takšne, kot je zapisano. Zapisano na jasen in razumljiv način. Brez zapletanja in prikrivanja. Brez maskiranja. Kar pa mi je še posebej všeč – in to je očitno kvaliteta, ki ni samo v domeni literature, ampak je tudi karakterna lastnost tistega, ki piše –, je Reich-Ranickijevo priznanje, da tudi njega premagata ranljivost in občutljivost, ki sta prejkone značilni za vse avtorje: »Ne bom skrival, kaj sem si mislil, ko sem bral te negativne kritike svojih del – da v zvezi s tem nikakor ne more biti govora o stvarni in osnovani kritiki, marveč da gre za površinske, nepravične in zlobne napade, ki so moje namene popolnoma zgrešili, jih na perfiden način popačili in da v ta namen poveličujejo bagatelo in poleg tega neprestano trgajo citate iz konteksta. Skratka: Odzval sem se enako kot vsak drug avtor.«

 

III

Ko mi je Matevž »izdal« ime avtorja in naslov knjige, ki naj bi jo prebral, mi je v isti sapi omenil še nekaj pomenljivega: da čedalje raje, če ne celo najraje, bere avtobiografske tekste. Ne več fikcije, ne več izmišljij v standardnem pomenu te besede, ampak tekste, v katerih avtorji govorijo o svojem življenju in s tem, če so seveda spretni, povlečejo v besedilo tudi širšo perspektivo: čas, predvsem pa dobo, v kateri se je to življenje odvijalo. Povedano malo drugače: najraje bere tekste, kjer se avtorji spominjajo. Za zaokrožitev misli, za njeno podčrtanje, si bom zdaj sposodil še znameniti citat kolumbijskega nobelovca: »Naše življenje je tisto, česar se spominjamo, in ne tisto, kar smo doživeli.«

Pri meni ta pojav ni nov. Moj bralski okus se namreč že zelo dolgo drži maksime Ralpha Walda Emersona, ki je prihodnost literature videl v avtobiografijah in dnevnikih. Ena mojih najljubših knjig iz tega žanra je BergmanovaLaterna magica, ki je izšla pri isti založbi in v isti ediciji kot Recih-Ranickijevo Moje življenje. Pri Modrijanu. V Potezah.

Moje življenje je sestavljeno iz petih delov. Prvi del zajema obdobje od leta 1920 do 1938, drugi del obdobje od 1938 do 1944, tretji del od 1944 do 1958, četrti od 1958 do 1973 in peti od 1973 do 1999. Bolj plastično in predvsem slikovito in z besedami bi se to glasilo; prvi del pokriva čas od njegovega rojstva v Włocławeku do deportacije iz Berlina nazaj na Poljsko, v Varšavo, drugi del se razteza od prihoda v Varšavo do konca nemške okupacije septembra 1944, tretji del od svobode in prostovoljne priglasitve v vojsko do emigracije v ZRN, četrto od emigracije, od izstopa iz vlaka na frankfurtskem kolodvoru, do odpovedi pri časopisu Die Zeit in podpisa pogodbe za vodenje literarnega dela časopisa Frankfurter Allgemeine in peti del od zaposlitve pri slednjem do tedanje sedanjosti, konca tisočletja.

A če bi imel človek ob tem mojem suhoparnem predstavljanju zgradbe knjige (manka samo še štetje poglavij znotraj posamičnih delov) občutek, da gre za kronologijo, za linearno pripoved, bi bil v veliki zmoti. Kronologija je nekakšno maskiranje, zgolj odskočna deska, kajti Reich-Ranicki vzame časovni okvir le za zunanje pomagalo. Dogodki so sicer postavljeni v čas, ki poteka od točke A do točke B, vendar se znotraj posamičnih poglavij po nekakšnem meandrastem in asociativnem postopku nenehno križajo in s tem križanjem prepletajo različne časovne ravnine. Ti preskoki, zdrsi iz preteklosti v sedanjost, potovanja skozi različna desetletja, pa so zakonitost praktično vsakega poglavja. So rdeča nit pisanja. Njegovo jedro. Hrbtenica.

Sam knjige nisem bral od začetka proti koncu, ampak sem jo bral, kot bi bral moderni roman, in čeprav knjiga ni moderni roman, se vseeno bere kot roman. Bral sem jo, kot so nas učili na Aškerčevi, da je mogoče bratiFinneganovo bdenje, s katerekoli točke, včasih pa tudi od sredine proti koncu in šele potem od začetka, bral sem jo, kot se bere Ristanc, s preskoki naprej in z vračanjem k začetnim poglavjem.

Zakaj? Bil sem nestrpen in na vsak način sem hotel izvedeti več o tistem, kar sem že kar dobro poznal, predvsem in na prvem mestu sem hotel pogledati v zakulisje življenja kulturnega okolja in avtorjev, ki so mi ljubi ali pa jih poznam zgolj po imenu ali pa še po imenu ne. Bolj kot čas pred drugo svetovno vojno in takoj po njej me je zanimala sodobnost. Dejansko sem začel brati na sredini knjige, pri Ani Seghers, ki mi je popolna enigma, in pri spoznanju Reich-Ranickega – ta spoznanja in zaključki, ki jih izvaja iz posamičnih primerov in dogodkov, so še ena prepoznavna stalnica knjige –, da se večina pisateljev na književnost ne spozna nič bolj kot ptice na ornitologijo. In da so še najmanj sposobni presojati lastna dela.

Potem sta sledila Huchel in Brecht, njima pa še cela galerija slavnih in meni poznanih pisateljev in teoretikov: Böll, ki je bil vedno pripravljen pomagati, pa mladenič košatih brk, ki bi se ga avtor ustrašil, če bi ga ponoči srečal na prazni ulici – Günter Grass –, pa Adorno, pa Canetti, Bachmanova in Skupina 47, pa Max Frisch in izlet v glasbo z Menuhinom, pa mladi Bernhard, pa Martin Walser … Vse te osebe se pojavljajo kot liki v kulturnem življenju Nemčije po drugi svetovni vojni, in knjiga je nekakšna freska tega kulturnega življenja, razdeljena na za avtorja pomembne fragmente in splete dogodkov, ki so seveda povezani z njegovo eksistenco in poklicno potjo.

Usoda, če temu lahko tako rečem, Reich-Ranickega je bila od njegovih malih nog do pozne starosti spletena s književnostjo (vse, kar se mu je dogajalo, je poskušal osmisliti skozi književnost), predvsem z ljubeznijo do nje, kot tudi z ljubeznijo do gledališča in glasbe. In ravno zaradi te ljubezni je avtor kljub grozodejstvom, sredi katerih se je znašel in ki so se dogajala Judom, pripravljen ločevati med človekom in umetnostjo, to pa najbolj natančno pojasni, ko ga neki novinar vpraša, kako lahko pravzaprav shaja s tako besnim sovražnikom Judov, kot je bil Richard Wagner. Reich-Ranicki mu spontano odvrne: »Na svetu je živelo in še živi mnogo plemenih ljudi, vendar niso napisali niti Tristana niti Mojstrov pevcev

Druga zanimivost, ali pa prva, ki poleg ljubezni do književnosti zaznamuje življenje Reich-Ranickega, pa se razkrije še pred ljubeznijo do književnosti, takoj v uvodu, na prvi strani; povzeta je v vprašanju, ki ga zastavi Günter Grass, in odgovoru, ki ga nanj dá Reich-Ranicki. »Kaj ste pravzaprav vi – Poljak, Nemec, ali kaj?« In odgovor: »Sem napol Poljak, napol Nemec in v celoti Jud.« Pravzaprav je judovstvo tisto, ki poleg naključij (tako to imenuje avtor) določa in vodi to fascinantno življenjsko zgodbo. Ampak ta določenost je nekaj višjega, kajti Reich-Ranicki sam se natančno izjasni, kaj si misli o tej svoji bistroumni domislici. Bila naj bi neiskrena, kajti v njej ne drži niti ena beseda. Ima se za človeka, ki nima ne lastne dežele, ne domovine, ne očetnjave.

Ko sem prišel do konca knjige, sem mislil, da sem opravil z delom in časom, ki sta me najbolj zanimala, a sem ugotovil, da se motim. Najbolj napeto branje je osrednji del. Obdobje od deportacije iz Berlina, kjer mu je kot Judu onemogočen vpis na univerzo, do septembra leta 1944, ko so Nemci pregnani iz Poljske. To je hkrati tudi najbolj pretresljiv del knjige, poglavja o varšavskem getu in usodi oziroma naključjih, ki ga združijo z njegovo bodočo ženo in za vedno ločijo od staršev in brata in stotisočev Judov, ki so jih postrelili ali pomorili v plinskih celicah, in ob tem seveda večno vprašanje: »Zakaj sem preživel ravno jaz?« Na to vprašanje ni odgovora.

A antisemitizem se nadaljuje tudi kasneje, le da v blažjih oblikah, pa naj bo to na Poljskem, kjer je delal v vladi in dve leti služboval v Londonu kot šef protiobveščevalne službe, ki jo je nekako postavil na noge (tu je Reich-Ranicki zelo nedoločen in skrivnosten), kot tudi po emigraciji v Nemčijo, ko ga tako radi sprašujejo, ali je prišel iz Izraela ali tja samo telefonira. Čisti vrhunec tega pa je v poglavju »Mračni slavni gost«, v katerem se avtor na nekem sprejemu sreča z Albertom Speerom, enem najtesnejših firerjevih sodelavcev in zaupnikov, ki je ravno takrat odsedel dvajsetletno zaporno kazen.

In ko sem dobesedno pogoltnil srednji del, sem prebral še začetnega in tako dobil zaokroženo sliko knjige ter ugotovil, da Moje življenje pokriva še večji teritorij. Je freska dogajanja v dvajsetem stoletju. Podložena z osebno izkušnjo, z resničnim bivanjem v peklu, s katerim ne more tekmovati in se meriti nobena še tako spretna izmišljija.

 

IV

Pisanje Reich-Ranickega ima vse značilnosti avtorjev, ki jih tako obožuje in časti. Klasikov. Hkrati pa izpolnjuje tudi kriterije, ki si jih je zastavil kot kritik in ki jih seveda izpeljuje iz klasikov: predvsem jasnost in razumljivost, sam bi temu dodal še stilistično perfekcijo in uravnoteženost, občutek za mero. Moje življenje je knjiga, ki me je prikovala nase, me osupnila, pa tudi knjiga, ob kateri sem obžaloval, da ne živim v večji, bolj urejeni kulturi, čeprav tudi tam vladajo neumnosti, ki krasijo ljudi po vsem svetu: nečimrnost in nizke strasti. Je pa tudi knjiga, ki bi morala predstavljati obvezno čtivo vsakomur, ki se tako ali drugače ukvarja s književnostjo in ki ga zanima zgodovina dvajsetega stoletja v njegovih največjih umetniških dosežkih in najvišjih vrhovih (povezanih z nemško kulturo), hkrati pa tudi največjih grozodejstvih (prav tako povezanih z Nemčijo in Nemci), kar jih je storilo in prestalo človeštvo.

Čeprav se je doslej na Erjavčevi ali pa po telefonu o njej razpravljalo le v duetu, sem prepričan, da bi imelLiterarni kvartet o knjigi enotno mnenje. Klasika.

 

Marcel Reich – Ranicki: Moje življenje. Prevedla Ana Jasmina Oseban, spremna beseda Andrej Inkret, Modrijan, zbirka Poteze 2013.

Montaža 5. 10. 2013

Film Čefurji raus!: Preverjena formula za uspeh

V sredo smo v ljubljanskem Koloseju (naslednji dan pa tudi v kinematografih drugod po Sloveniji) dočakali predpremiero filma Čefurji raus!, posnetega – kot vemo – po istoimenski literarni predlogi, ki je v minulih letih, tudi s pretočitvijo v dramsko igro, kot redek komet odjeknila po prostoru nekdanjih bratskih republik in še malo širše. O tem večkrat nagrajevanem in mnogokrat ponatisnjenem romanu vemo dovolj, da ne potrebuje naše posebne pozornosti in se lahko docela posvetimo njegovi premestitvi v film.

 

V ta namen je Vojnović, zdaj v vlogi režiserja in scenarista, kot so pred leti narekovale prvotne, toda takrat neuresničljive ambicije besedila, okoli sebe izbral preverjeno ekipo iz »širšega sosedstva«. Če na prostoru bivše Jugoslavije razmišljamo o dobri scenaristki, bodo naši možgani na površje skoraj brez dvoma naplavili ime Abdulaha Sidrana in ga povezali z režiserjem Emirjem Kusturico, o katerem je težko misliti dobro, kar pa ne velja za njegove filme Oče na službeni poti ali Se spomniš Dolly Bell?, po scenarijih z nemalo, vsekakor pa več, kot v zadnjem času priznava Kusturica, Sidranovega kreativnega vložka. Preden zaidemo, izpostavimo, da je sodelovanje dvojice Vojnović – Sidran obrodilo sadove: film je dinamičen, hiter in brez odvečnih dialogov. Kot je za pretakanje literature v film običajno, nekaterim dialogom in dogajanjem transformacija na drugo stran ni uspela in so ostali zgolj v romanu, po drugi strani pa je film razvil nekatera mesta, ki so v knjigi zgolj hitri zaznamki. Takšen je denimo dialog med Radovanom, očetom protagonista, in Marino, mamo enega od stranskih likov, ko pred vhodom policijske postaje čakata na svoja sinova. Trenutek, v katerem skuša Radovan pomiriti Marino, je obenem eden tistih, ki skozi celotno dosedanje avtorjevo delo (pa naj gre za romane, filme ali celo kolumne) izpričuje Vojnovićevo izjemno tenkočutnost in empatijo, skozi to pa sposobnost pristnega in kompleksnega vživljanja v svoje junake, kar je jedro, v katerem tiči največja zaloga Vojnovićeve nadarjenosti.

 

Podobno modro (to je pravzaprav »preverjeno dobro« in po celotnem področju bivše Juge), kot pri scenaristiki je Vojnović izbiral na področju glasbene spremljave filma. Tu so Edo Maajka, Kultur Shock, Goribor, Zoster, Zlatko in Magnifico, ki so dinamični, včasih neostri kameri hitrih rezov s svojo glasbo dali dodaten naboj energije, obenem pa gre za natanko tiste glasbenike, ki skozi glasbo počnejo tisto, kar Vojnović počne v svojih zgodbah: opisujejo izkušnjo in posledice nekega zdaj že skorajda »davnega« (?) konca ter obenem na nov način povezujejo izgubljene niti tistega, kar je bilo razdrto.

 

Kako je Vojnović izbiral igralce, sedaj že vemo, očitno se je skozi celotno produkcijo filma držal preverjene formule za uspeh: najboljše z »naših prostorov«. Razen naturščikov, ki pokrivajo vlogo osrednjih čefurjev (z izjemo glavnega igralca, Benjamina Krnetića, študenta AGRFT)  in so filmu, kot nam je režiser povedal po projekciji, uspešno dodali svoje šale in replike, skozi celoten film uživamo ob prepoznanju in odlični igri številnih znanih igralcev: Polona Juh kot Slovenka iz mešanega zakona, Zoran Cvijanović kot njen čefurski soprog alkoholik, Jernej Šugman kot trener košarke, Mustafa Nadarević kot sopotnik na vlaku in predvsem Emir Hadzihafizbegović kot Radovan, ki je vlogo kot »grom in strela« avtoritarnega očeta in moža speljal v skladu s perfekcijo najboljših dramskih igralcev. Komandi Hadzihafizbegović nismo popolnoma verjeli le na platnu, temveč tudi po projekciji, ko je zaukazal, da je dovolj razpravljanja o filmu, »jer mi smo več ogladnili«.

 

In tudi mi bomo počasi zaključili: film Čefurji raus! v osnovi ne prinaša posebnih presenečenj (saj smo že brali roman in ta jih je odnesel večino, kajneda), a gre vendarle za izdelek odličnih obrtniških znanj s številnimi pobliski talenta vseh vključenih. Pet let po branju romana in njegovih kasnejših re-obdelovanjih filmska zgodba o čefurjih vendarle še vedno skeli ob vživljanju v izkušnjo izgubljene generacije priseljencev, greje ob občutku zadoščenja, da je ta ista generacija dobila ustrezen izraz in glas, ter spravlja v smeh, ker gre smeh pri čefurjih, ne glede na težavnost zgodbe, v kateri se nahajajo, pač vedno zraven. Skratka, čefurji so uspešno pretočeni v dinamičen, hiter, zabaven in tenkočuten film, ki bo brez dvoma sledil bratu romanu in zaokrožil po celotnem »komšiluku«.

 

 

 

Čefurji raus! (r. Goran Vojnović) je na ogled v več kinematografih v Sloveniji.

 

 

 

* Če vas zanima več o knjigi in filmu, vabljeni na pogovor z Goranom Vojnovićem, ki bo v sredo, 9. 10. ob 18.00, v atriju ZRC na Novem trgu 2 v Ljubljani.

 

Montaža 3. 10. 2013

Kakšen mir hočemo? (Ken Loach: Duh leta ’45)

Za množice vračajočih se britanskih vojakov in njihovih sodržavljanov, ki so z velikim odrekanjem poganjali stroj druge svetovne vojne, povratek v bedo tridesetih let gotovo ni bila ena od želenih možnosti. Zakaj ne bi delavski razred, če je že prestal najhujše breme vojne, vzpostavil bistveno boljših pogojev za življenje od tistih, ki so vladali po prvi svetovni vojni v domovini največjega svetovnega imperija in jih je tako pretresljivo nazorno opisovalGeorge Orwell? Bržkone je bila zavezanost k boju proti revščini in drugim oblikam »socialnega zla«, ki jih je že med vojno obelodanil liberalni ekonomist William Beveridge, odločilnega pomena za presenetljivo zmago laburističnega prvaka Clementa Attleeja nad vojnim herojem Winstonom Churchillom. Laburistom je na podlagi manifesta, v katerem so se zavzemali za korenito socialno reformo, ki bi vsem ljudem zagotavljala dostojno življenje, prvič v zgodovini uspelo doseči parlamentarno večino. Čeprav so se morali pri tem soočiti s podobnimi očitki, kot smo jih nedavno poslušali od ameriških nasprotnikov Obamove zdravstvene reforme – namreč, da tudi najmanjši posegi v ekonomijo naznanjajo začetek poti v totalitarizem. Zgodovinski razvoj je pokazal ravno nasprotno in v času »zlate dobe kapitalizma« od začetka petdesetih do začetka sedemdesetih let pritrdil trditvi Karla Polanyija, da lahko svetovni trgi prinašajo pozitivne namesto katastrofalno negativnih rezultatov, le če jih upravljamo.

 

Hkrati pa gre za čas vzpostavljanja države blaginje, ki ji angleški režiser z dolgo kilometrino ukvarjanja s socialno angažiranimi tematikami, Ken Loach(1936), postavlja hommage v nostalgičnem dokumentarnem filmu Duh leta ’45 (The Spirit of ’45), ki si ga je bilo včeraj premierno mogoče ogledati v ljubljanskem Kinodvoru. To leto namreč pomeni začetek »novega socializma«, katerega predpostavka je bila nacionalizacija ključnih sektorjev industrije in storitev (rudniki, javni prevoz, oskrba z električno in plinsko energijo, bolnišnice, telekomunikacije, jeklarstvo) ter oblikovanje državnih monopolov na teh področjih. Še prej je ministrska ekipa, ki jo panegirično slavi Loach, poskrbela tudi za socialno zavarovanje, javno financirano zdravstveno oskrbo in program izgradnje stanovanj. Čeprav je moral Attlee leta 1951 ponovno prepustiti vladno krmilo Churchillu in njegovim konservativnim naslednikom, je konsenz o nujnosti vzdrževanja socialne države na obeh političnih polih vztrajal naslednja tri desetletja. Vse do nastopa vlade Margaret Thatcher leta 1979, kjer filmsko pripoved Loach nadaljuje svojo s posnetki neusmiljenih obračunov policije s stavkajočimi delavci. V ozračju sistemske krize britanske industrije, o čemer avtor filma ne spregovori kaj dosti, je železni lady z neomajno vero v vsemogočnost trga in s poveličevanjem individualizma uspelo obuditi razredni boj. Sicer ne za dolgo, saj so v prvi polovici devetdesetih let izginili še zadnji ostanki delavskega gibanja. Črnobela tehnika, v kateri je posneta večina filma, ne oživi v barve niti z volilno zmago laburistov leta 1997. Nasprotno, nekdanji delavski voditelji se v novi Blairovi stranki srednjega razreda nikakor niso mogli več prepoznati.

 

Loachov dokumentarni film ni natančna analiza ekonomskih, političnih, demografskih, kulturnih in drugih okoliščin nastanka in zatona povojne države blaginje. Je preprosta zgodba, sestavljena iz pričevanj običajnih ljudi (rudarjev, medicinskih sester, zdravnikov, sindikalistov), ki so izkusili bedo predvojne mizerije in zato znali toliko bolj ceniti dobrobiti javne potrošnje za socialne namene. Naracijo dopolnjujejo razlage nekaterih publicistov in strokovnjakov, vendar ne učenih akademikov, saj režiser ni želel okrniti razumljivosti svojega sporočila. Zato tudi ne izvemo, zakaj denimo je ravno Velika Britanija, ki je imela že pred vlado Margaret Thatcher eno najbolj dereguliranih gospodarstev, tako odločno stopila na pot neoliberalnega eksperimenta, ki se mu je Nemčija pod kanclerjem Kohlom izognila.

 

Loach in njegovi priletni pričevalci na trenutke zaidejo v obžalovanje propada za okolje obremenjujočih panog, kot je rudarstvo, in pogrešajo vlogo delovno intenzivnih panog pri socializaciji mladih ljudi. Ne glede na poveličevanje modernističnega shematizma (načina dela, velikih stanovanjskih projektov, spodbujanja povprečnosti), ki je gledalcu večkrat servirano, je sporočilo filma nedvoumno. Brezperspektivnosti mlade generacije nasproti postavi na solidarnosti temelječ občutek optimizma, ki ga ponazarjajo barvni posnetki iz leta 1945 kot edina sekvenca v siceršnji črnobeli tehniki. Hkrati pa gre za svarilo, kam lahko vodi uravnavanje celotne ekonomske dejavnosti izključno glede na profit. Ko takšna opozorila prihajajo iz ust ostarelih pričevalcev, ki so jim socialne reforme omogočile, da si jim postelje ni več treba deliti s stenicami, vsekakor delujejo zelo prepričljivo. V premislek slovenskim japijem, ki so jih ob pomoči pri računalniškem opismenjevanju upokojencev polna usta medgeneracijske solidarnosti, ob kakšni drugi priložnosti pa na te iste ljudi, skupaj z množicami nesrečnikov brez dela, gledajo kot na družbene parazite.

 

Ah točno, saj družbe sploh ni.

Panorama 2. 10. 2013

Popravek in opravičilo

Cenjene bralke, cenjeni bralci, nastopil je dan, ko skesani objavljamo prvi popravek.

Ušteli smo se pred skoraj natanko enim tednom, ko smo objavili lestvico desetih najvplivnejših mačk iz sveta literature. Zdelo se nam je, da se nam pri tako pomembni temi lahko zalomi – in res se je.

Cenjena bralka Tina nas je opozorila na napako. Poslala nam je fotografijo svojega starega očeta, sicer stalnega gosta naših lestvic ter ljubega nam pisatelja, ki v naročju pestuje črnega angelca z očmi, ki se kar bleščijo od pisateljskega žara.

Dobili smo mucka Miškina in njegovega pisatelja Vitomila Zupana.

 

Miškin in Vitomil bi si vsekakor zaslužila mesto na lestvici, saj sta kot slovenska pisatelja za nas še posebej pomembna. Ker smo ju spregledali, se vsem prizadetim iskreno opravičujemo. Upamo, da bo naknadna objava vsaj malo ublažila vaš gnev.

 

In še pesem Vitomila Zupana:

 

MAČKA

Pred tri sto milijoni let še ni bilo mačke,

a bil je morski pes. 

 

Pred dvema letoma še ni bilo moje mačke,

a bila je naga ženska.

Predvčerajšnjim je bilo vse,

včeraj več.

In danes smo vsi mačke.

Ker je mačka gibčnost in zadržanost,

previdnost in pamet

in vse, kar je treba biti, da se obdržiš, mačka.

 

 

 

 

 

Za fotografijo in navdih se zahvaljujemo Tini Košir Mazi.