oktober 2023 - AirBeletrina
Ilustracija: Hanna Juta Kozar Ilustracija: Hanna Juta Kozar
Kritika 30. 10. 2023
Čas branja
Čas branja: 21 min

Quo vadis Mira?

Avtobiografijo Mire Furlan z naslovom Imej me rajši od vsega na svetu (Mladinska knjiga, prevod Tanja Bulajić) sem, kot verjetno še marsikdo drug, prebrala v nekaj dneh, čeprav ima več kot 700 strani. Z njo sem se zbudila, zaspala ter prebrodila nekaj neprespanih noči, ko me je jezilo to isto življenje, ki je dalo Miri toliko lepega – a hkrati tudi toliko bolečine. Knjiga me je spremljala še dolgo, potem ko sem z branjem končala, njena repetitivnost je odzvanjala v moji glavi kot udarci metaforičnega kladiva, ki je klesalo Mirino usodo – vse do konca, ki je prišel prehitro.

Mira je knjigo napisala kot neke vrste pismo. Pismo sinu in svetu, s katerim si je vzela besedo, ki ji je bila vse do tedaj odvzeta. Skozi sedem poglavij, začenši z otroštvom oziroma »poskusom družinske sreče«, kot ga poimenuje sama, pripoveduje o sebi kot o izrazito vsestranski in senzibilni osebi, polni energije ter raznovrstnih interesov, zaradi česar se je, preden se je dokončno odločila za poklic igralke, preizkusila v mnogo stvareh. Iz družine je prinesla ljubezen do jezika, učenja in pisanja, rada je potovala ter raziskovala možnosti, ki jih ponuja življenje. V knjigi pripoveduje o svojih ljubeznih, prijateljstvih in izgubah, ki so se začele že zelo hitro, z leti pa na žalost zgolj stopnjevale. Prikazuje svoj odnos do politike od začetnega nezanimanja do postopnega mladostnega uporništva, ki je preraslo v neke vrste pacifistično indiferentnost, boj za človeškost in nasploh preseganje meja, ki jih je politika v njenem življenju vztrajno zarisovala.

Medgeneracijske travme

Če koncept medgeneracijske travme, ki ga zagovarja slavni zdravnik in pisatelj Gabor Maté, drži, potem je ideja tabule rase dokončno namenjena za odpis. O tem, da smo namesto tega rojeni kot popisan, vsaj delno počečkan list papirja, poln neberljivih krac lastne in družbene zgodovine, jasno priča tudi življenje Mire Furlan.

Čeprav se v mladosti s politiko ni rada ukvarjala, je bila ta v njenem življenju prisotna že zaradi njene družinske zgodovine. Kombinaciji hrvaških, slovenskih, srbskih in judovskih korenin, zaradi katerih je v času druge svetovne vojne izgubila dedka in bila kasneje deležna še dodatnega, neke vrste extra spice napada s strani javnosti in medijev, se pridruži zgodba staršev, katerih zakon je bil v veliki meri posledica skupnih let, preživetih v koncentracijskem taborišču na Golem otoku.

Babica po materini strani je bila izjemno visoko izobražena profesorica, ki je še na smrtni postelji ponavljala latinske spregatve. Njeno mamo je posvojila, ko je bila ta še učenka na njeni osnovni šoli, ter ji s tem ob ljubezni do znanja na nek način podarila tudi prihodnost. Mirina biološka babica, ki je bila srbska učiteljica, je njeno mamo zaradi nasprotovanja družne zapustila že kot otroka, dedek, izobražen in svetovjanski Fritz Weil, pa jo je sicer vzel k sebi, vendar ga je družina razdedinila. Med vojno je imel zaradi svojega judovskega porekla možnost selitve v Izrael, vendar je vztrajal pri upanju in nato na poti v partizane končal umorjen v koncentracijskem taborišču Jasenovac.

Izobrazba je v Mirini družini veljala za najvišja vrednoto, zato ji nista starša v življenju nikoli odrekla priložnosti za učenje, vendar pa sama kljub vsej podpori ni mogla potešiti potrebe po ljubezni, ki je vse ženske, na nek način pa tudi moške v družini spremljala skozi pogosto prehitro zaključena življenja.

Bežati, a ne ubežati

Mirin oče je nekoč eden vodilnih novinarjev v državi, hkrati pa goreč zagovornik komunizma, zaradi česar je dve leti mladosti preživel na Golem otoku skupaj z njeno mamo, sicer apolitično intelektualko, ki je tam končala zaradi odnosa z njim, ostati pa je morala celo eno leto dlje od njega.

Že kot otrok je Mira hitro opazila socialne razlike, ki jih v sistemu, zasnovanem na enakopravnosti, ne bi smelo biti. Kasneje je tudi sama hodila v srednjo šolo, katere učenci so bili večinoma otroci komunistične elite, navideznega oksimorona, ki pa je bil še kako resničen.

Njena babica je živela v 6-sobnem stanovanju v centru Zagreba, ki pa je bilo kasneje podržavljeno, vanj pa so se preselili neznani politični »veljaki«. V času pred vojno je začela opažati porast jeze med ljudmi, ki so se zaradi vse večje neenakopravnosti počutili ogoljufane. Neodobravanja je bila pogosto deležna tudi sama, saj so mnogi zmotno mislili, da slava prinaša tudi luksuz; mišljenje, ki je na Balkanu prisotno še danes. Na področju kulture nam je nekako uspelo ohraniti in normalizirati položaj »slavnega prekarca«, katerega sicer v osnovi nestabilna finančna situacija je zavita v celofan prepoznavnosti.

Sčasoma je na Hrvaškem nacionalizem porasel do mere, ko ni bilo več mogoče biti nevtralen, izbrati si moral svojo stran. Mira, katere družinska zgodovina je bila od nekdaj razmeroma kompleksna, tega ni želela storiti, zato se je v upanju, da se lahko umetnost dvigne nad politiko, odločila za identiteto igralke. Njeno stališče, da umet­nost ne bi smela služiti političnim ali nacionalnim idejam, je na Hrvaškem sprožilo pravo medijsko gonjo, ki pa se ni zares končala do njene smrti.

Ko je bila vojna že v polnem razmahu, je Mira še zmeraj potovala iz Zagreba v Beograd in nazaj, če ni šlo drugače, celo skozi Slovenijo. Ampak razmere so se kmalu zaostrile in za tovrstno »ekscentričnost« ni bilo več prostora. Jeza zaradi njenega ustvarjanja tako v Zagrebu kot Beogradu je vodila do njenega odpusta iz hrvaškega narodnega gledališča, dokončno pa se je razplamtela, ko je leta 1991 sodelovala na mednarodnem gledališkem festivalu BITEF v Beogradu. Zaradi sovraštva z vseh strani jima z možem, srbskim režiserjem Goranom Gajićem, tako ni preostalo drugega, kot da odideta, dokler se razmere ne umirijo. Nikoli nista prišla nazaj.

Vojna v Jugoslaviji je bila ena tistih, ki vztrajno reciklira svoje uniforme, ob koncu pa jih spravi v omari – za vsak slučaj. Mira je v njej videla povezavo z Evripidovo Heleno, katere teza je, da vojna v resnici ni trajala zaradi nje, osebe iz mesa in krvi, temveč zaradi izmišljene ideje: »Ljudje se ubijajo zaradi podobe, ki so jo ustvarili bogovi,« je razmišljala.

Težko si je predstavljati, da lahko neka neoprijemljiva ideja postane toliko večja od ljudi in vendar je to osnova skoraj vsakega konflikta. Izjemno pretresljiva je zgodba o punčki, ki je s starši čakala na zagrebškem letališču, od koder naj bi odšla na operacijo oči. Zaradi idej, ki so sprožile grozljivo vojno, je punčka na koncu najbrž oslepela – prav lahko bi tudi umrla. Kaj je imel ta otrok z vojno? In kaj Mira? »Nikoli se nisem vpletala v politiko, a se je politika vpletla v moje življenje,« je nekoč dejala.

Kasneje politiko kot produkt človeškega sveta primerja s svetom narave, v katerem prav tako vlada veliko krutosti. »V svetu narave ni sočutja. Vendar, v nasprotju s človeškim svetom, tudi ni sovraštva, spletkarjenja, zvijačnosti, spletk, ogovarjanja, zlobe.«

Naj ti pridelek zgnije

Vedno sem verjela v pomen jezika. Ko za nekaj obstaja beseda, je tam z razlogom, čeprav včasih prav pomanjkanje besede pove še več. Škodoželjnost oziroma Schadenfreunde, ki ga večkrat v knjigi omeni Mira, je na Balkanu skorajda folklora. Ko eden pograbi za baklo, se mu pridružijo vsi.

Veliko lažje se sprijaznim s slabimi odločitvami ljudi na pozicijah moči, kot s tem, kako radi ljudje drug drugemu kopljemo jamo – brez »pomoči« zunanjih sil. Da smo zmožni, ko nekdo umre, pod novico o smrti komentirati zlobne, naravnost nizkotne opazke, da ob iznakaženju dekleta iz ljubosumja razmišljamo, kaj je naredila, da si je to »zaslužila« (in dejstvu, da storilec v zaporu ne bo preživel veliko časa), mi je in mi zmeraj bo nepredstavljivo. Tega, kako se vsako žensko, ki se malce izpostavi pozornosti, takoj prebiča s seksističnimi žaljivkami, ki naj bi bile utemeljene na podlagi njenega spola, sploh ne bi omenjala; živela sem že marsikje, a tega vendarle nisem doživela nikjer, razen tukaj.

Mira je v knjigi večkrat napisala, da je patriarhat na Balkanu globoko zakoreninjen: »Vedno je bilo lahko napadati ženske tako, da so jih označevali kot lajdre in kurbe,« pravi. In tako v njeni zgodbi, kot v zgodbah večine žensk, ki so si drznile javno izraziti svoje mnenje, kaj hitro opazimo vzorce incelizma – napade moških, ki so bili zavrnjeni, osramočeni ali pa jim je bila samo odvzeta samooklicana pravica do popolne prevlade, zaradi česar so v skrajnem besu in gnevu, ki se v njih kuhata vse od trenutka zavrnitve dalje, pripravljeni raztrgati vsako žensko, ki jim pride na pot – metaforično in fizično. In kaj naredimo, ko to ni frustracija posameznika, temveč družbe? In ko se temu pridružijo še ženske?

»Izbira je izjemno omejena,« je zapisala Mira. »Ali te izberejo za skrajno seksualizirano ‘kurbo’ ali pa neerotično ‘mamo’.« Kasneje je nadaljevala: »Tipičen Balkanec ne zaupa ženskam, še zlasti ne ‘lepim’. Lepše so, slabše se jim godi. V očeh balkanskega moškega že sam pojem ‘ženske’ v svojem bistvu vključuje podobo vlačuge. Zdi se, da vmes ni ničesar. Balkanec obožuje svojo mamo, a pretepa svojo ženo.«

Morda si je prav zato izbrala avtsajderstvo. Položaj avtsajderja je težek, vendar svoboden, je dejala v pogovoru z Mišo Molk. »Vselej sem se počutila kot obstranka. Zmeraj sem se odločila, da se bom počutila kot obstranka.«

Če te napade medved, svetujejo, da se uležeš na tla; če te napade morski pes, ga udariš v škrge. Če pa za tabo teče trop razjarjenih psov, bežiš za življenje. In Mira je zbežala. Kdorkoli pa trdi, da je beg najlažja stvar, očitno še ni bil v položaju, ko bi se moral o tem odločati, sicer bi vedel, da z vsem grdim za sabo puščaš ne le tudi vse lepo, temveč predvsem velik del sebe, ki ga moraš nekje drugje zgraditi znova – kar pa ti ni vedno mogoče.

»There’s no there there«

Mira je v Ameriko odšla iz stiske ter z upanjem, da bo tam lahko nekako zaživela na novo. Tja je odšla z idejo po novi priložnosti, vendar se je kmalu izkazalo, da je imela Gertrude Stein prav – tam ne obstaja.

Predstavljam si, da je ena najtežjih preizkušenj v življenju ugotovitev, da realnost ni to, za kar jo imaš – da, kot je zapisala Mira, »v resnici nisi nikoli vedel ničesar«. In ko se to zgodi tudi pri ljudeh, ki jim najbolj zaupaš, je težko verjeti, da se lahko tvoj svet kadarkoli spet zares sestavi.

Predstavljam si tišino telefona, ki je igralko v Ameriki spremljala vse do konca, četudi je imela okoli sebe nemalo ljudi, ki jih je prepoznala kot prijatelje. Nekateri so bili tam že od prej, drugi so se našli v izgnanstvu. To so bili tisti, ki so jo kljub ponavljajoči se teži življenja osrečili, ji povrnili zaupanje in občutek pripadnosti, a simbolično telefon kljub temu ni več nikoli zvonil na način, kot je zvonil prej.

Nasploh je težava »tujine«, ob tem pa še toliko bolj Amerike, da ideja ni kaj drugega kot skupek pričakovanj, želja in predstav, ki ne izhajajo iz ničesar oprijemljivega. Je mit ali bolje, fatamorgana, ki se razblini ravno, ko jo skoraj dosežeš – vendar je hkrati sama misel dovolj mamljiva, da ljudje še zmeraj poskušajo. Čeprav »dežele sanj in priložnosti« že zdavnaj ni več, pa njena propagandna slika tovarne priložnosti še zmeraj, četudi dotrajana, živi.

Samuel R. Delany je v knjigi Times Square Red, Times Square Blue pisal o tem, kako majhne so možnosti za uspeh prav tam, kjer je potreba po njem izrazito velika. Tudi če je trg večji in bolj mednarodno usmerjen, pa količina ljudi, ki se gnete ob koritu za tisto malo koruze, ki je je na voljo, možnost uspeha skorajda izniči. Ker je število željnih ljudi tako veliko, skorajda ne preostane druge možnosti, kot da se namesto izbiranja med neznanimi obrazi vzpostavi sistem internih poznanstev, predlogov in vez, ki na koncu zapolni prav tista mesta, po katerih hrepenijo anonimne množice, ki pridejo tja prav zaradi njih.

Mira Furlan, ki je v bivši Jugoslaviji veljala za eno največjih igralk, je ob prihodu v Ameriko tako v hipu postala nihče. Kot da ti odobrijo vizum samo, če ob prestopu meje opustiš vse, kar si predstavljal prej, in začneš znova. Nekakšna prisilna tabula rasa. Izkrivljena druga priložnost. Tam je prostora samo za self-made ljudi in pa samooklicane outsiderje, ki hodijo po robu zastavljenih pravil (ampak samo, če obljubijo inovativnost, drugače so takoj nezaželeni).

Mirina prva večja vloga vesoljske ambasadorke Delenn v znanstvenofantastični seriji Babylon 5 je od nje zahtevala, da je obraz prekrila s silikonsko masko, zaradi katere je bila dolgo časa neprepoznavna, medtem ko je persona, ki je nekoč bila, počasi razpadala na območju, ki ga je v Ameriki le malokdo poznal.

Občutek nevidnosti in nepomembnosti pa jo je v novem svetu spremljal do konca življenja. Njena druga večja vloga je bila v nekoč izjemno priljubljeni nadaljevanki Skrivnostni otok, v kateri je igrala vlogo francoske znanstvenice in brodolomke Danielle Rousseau. Kljub večletnem sodelovanju pa je po njenih besedah mnogi v ekipi niso zares poznali po imenu, doživela je veliko ponižanja, pogosto pa je bila iz družbe tudi izključena. Je to tisti Hollywood, po katerem vsi hrepenijo, se je spraševala – in vendar se je vračala v njegovo naročje, naročje narcisa, ki krivdo za neuspeh zmeraj naprti žrtvi, ob tem pa zatrjuje, kako rad jo ima. Še posebej, ko mu ne predstavlja več kamna spotike.

Si ali nisi

Prav krivda je tisto, česar se Mira ni mogla otresti. To se opazi tudi v njenem pisanju, saj se ves čas trudi biti korektna ter prijetna, ugajati je poskušala tudi, ko je bila kritična. Skozi vseh več kot 700 strani knjige se čuti prisotnost spomina na neskončni medijski linč in javni pogrom, ki ju je prestala – čuti se strah pred tem, da je sam obstoj dovolj za obuditev sovraštva, pojav, ki pa tudi v posttrumpovski Ameriki ni redkost. Mira je šla iz enega okolja, kjer je bila vsaka njena beseda potvarjena, v drugo, kjer si prav tako ni mogla privoščiti, da bi rekla kaj narobe – še toliko manj v sodobni Ameriki, kjer je bila knjiga napisana. En stavek in že si nazaj, zreduciran na barbarsko balkanko, ki ne razume, da se »tu« pogovarjamo drugače.

V knjigi to odlično ponazori zgodba s sosedo, ki jo Mira v knjigi poimenuje A. Kljub dobrim odnosom in rednemu druženju začne slednja zmeraj pogosteje omenjati razlike med njima, s čimer Miro postavlja v položaj Drugega, nekoga, ki »ni tak kot oni« – in vendar ni ta položaj nikoli nevtralen, temveč zmeraj s priokusom napačnega, neželenega, manjvrednega. Če bi bila Mira rojena Američanka (karkoli to pač pomeni), se A. morda z njo pač ne bi strinjala v nekaterih pogledih, tako pa je morala kloniti še pod težo rasizma, zaradi česar si v »talilnem loncu kultur« ni mogla nikoli priboriti enakopravnega položaja, možnosti iste obravnave.

Kljub temu da se je vse življenje trudila, da bi ljudi obravnavala kot posameznike in ne skozi prizmo narodnosti, je vse bolj kazalo, da v tujem in do tujcem še posebej neizprosnem okolju delujejo le etnične zveze in da ti, če le-teh nimaš (ali pa jih nočeš), ne preostane veliko možnosti za uspeh. Na koncu so to tiste veze, ki ti daleč od doma še zmeraj dajejo identitetni okvir.

In tako je bila Mira dvojno kriva: če so se ljudje med vojno delili med Srbe in Hrvate, pa se je znotraj skupin ustvarila še delitev na »tiste, ki so ostali, in tiste, ki so odšli«. Izgovorov v očeh rabljev, kot jih imenuje ona, pač ni bilo: kriva je bila za vse.

Kljub vsemu pa ni obupala. Kot je enkrat humorno pripomnila, bi sama vpeljala DNA testiranje za vsakega nacionalista. Če kaj, bi bil to edini smiselni način maščevanja, saj bi lahko na ta način gledala, kako se večini, ki je tako goreče napadala njo in mnoge druge, ruši svet. Identiteta, bazirana na ideji, pač ni realnost. »Čista kri« ne obstaja.

Ugonobiti s srečo

Kot tudi ne popoln nadzor nad lastno srečo. Mira je v Ameriki kaj hitro opazila, da je skupna lastnost komunizma in kapitalizma zanikanje negativnosti, čeprav je slednji v svojem kasnejšem stadiju razvoja dognal celo, kako iztržiti lastne pomanjkljivosti.

Če mediji iz človeka skozi pretirano negativnost ustvarjajo pasivnega, pohlevnega, nezainteresiranega posameznika, ki se zagotovo ne bo uprl, pa to počne tudi pretirana pozitivnost. »Vso to ideologijo sreče, da ‘si zadovoljen s tem, kar imaš’ in ‘sprejemaš svet, kakršen je’, lahko tolmačimo kot perfidno politično igro: ‘Srečni’ (zahvaljujoč prozacu, ne nenadnemu razsvetljenju!) zombiji zagotovo ne bodo začeli revolucije ali se uprli tistim, ki jim brez sramu kradejo, jim lažejo, jih ubijajo in jih izkoriščajo. Tako se ohranja status quo,« je zapisala Mira.

V Ameriki so ju z Goranom ves čas opozarjali, da sta lahko hvaležna za to, kar imata – čeprav so ju skozi takšne pokroviteljske ter ponižujoče stavke aktivno postavljali v manjvreden položaj. Kot tujec moraš biti hvaležen za miloščino, za tisto, kar so drugi zavrgli. Pojej torej s tal in se ob tem še nasmej, no, kako si lahko tako čemerna.

Nemogoča ljubezen

Mira se je že od majhnega borila z željo, da bi jo imeli drugi »najrajši od vsega na svetu«, še ena izmed neizpolnjenih družinskih želja, zaradi katere je že kot otrok doživela veliko razočaranja. Hrepenenje, ki ga ni bilo mogoče zamejiti, je ostajalo z njo, ko so se ji odpovedali prijatelji, ko so jo blatili mediji in odpuščali iz služb. Že pred prisilnim izgnanstvom je opazila, da ne more sprejeti sebe, kot jo vidijo drugi, četudi na dober način. Slava na odru je v njej sprožila sindrom prevaranta, zapisala je celo, da se je večkrat počutila, kot da si je ne zasluži.

Ko je dobila otroka, se je ta negotovost še bolj izrazila. Zdelo se ji je, da drugim nima pravice razlagati o tem, kako naj živijo, ko pa tega še sama ni vedela; zato je Marka vzgajala podobno, kot je njena mama njo, kar bi danes morda označili za permisivno – ampak kako drugače bi sploh lahko, ko pa so ji tisto malo zaupanja, ki ga je imela vase, vzeli in poteptali v imenu idej, s katerimi se ni strinjala?

Mira je vse življenje igrala vloge, ki si jih je sprva določila sama, kasneje pa so jih zanjo ustvarili drugi. Ljudje so jih ljubili, dokler jih ni razočarala oseba za njimi – ona, ki je bila tako drugačna od idej, ki so jih nanjo projecirale množice. Ljudje niso hoteli nje, Mire, želeli so jo zadržati v mejah odra in filma, kot da bi njena resnična podoba predstavljala nevarnost. Medijska gonja, ki jo je doživela kasneje, je iz oboževane igralke v očeh mnogih ustvarila ničvredno izdajalko.

»Vzorec sem poznala že na pamet,« je zapisala v knjigi. »Moja čustva so običajno označena kot ‘dušeča’, ‘premočna’, ‘neobvladljiva’. Označevali so me za ‘preveč intenzivno’, ‘preveč posesivno’, ‘preveč temačno’. Ker je bilo jasno, da si moški najpogosteje želijo lagodnih, neobvezujočih razmerij, sem to vneto poskušala uresničiti. A zdelo se je, da te osnovne ključne zahteve nikoli ne bom mogla povsem izpolniti. Vedno znova so mi govorili, da sem preprosto ‘preveč’. Preveč česa?«

Želela je samo čutiti. »In čutiti. In čutiti. Globoko, kot sem le mogla. To je postala moja življenjska obsesija. In močna potreba. Kot da vsakdanje življenje z vso običajnostjo, plitkostjo in banalnostjo ni bilo dovolj, potrebovala sem močnejšo izkušnjo, globlji čustveni učinek.«

Navidezno preprosta želja, ki pa se v praksi kaj hitro pokaže za precej bolj kompleksno. Ljudje prenesemo težo samo do neke mere, nato pa, ironično, postane pretežka. Morda je to zato, ker ne želimo biti opominjeni na težke trenutke. Ker tudi ko mislimo, da smo srečni, to nismo zares, vsaj ne stoodstotno – in ker je sreča zmeraj izmuzljiva. V Ameriki je Mira redno naletela na gluha ušesa, tudi med izseljenci. Četudi so ji prisluhnili, je bila hitro odpravljena z vljudnostnimi frazami, razumevajočimi pogledi in paketi oblačil, ki jih ni nihče zares potreboval. Lahko je bila otožna (jezna, prestrašena …), ampak z rokom trajanja, nato pa se je pričakovalo, da se »spet sestavi«.

»Človeška čustva so zastrašujoča. V Ameriki so prepovedana,« zapiše v knjigi. To jo je jezilo, saj se je ob zahtevi po prikrivanju svojih čustev v t. i. svobodnem svetu, četudi je bila igralka, čutila utesnjeno. Tja je prišla, ker doma ni bila sprejeta, hitro pa se je izkazalo da tudi v Ameriki ne more biti zares to, kar je. »Jebeš svet, kjer je prepovedana bolečina, kjer je prepovedana jeza, kjer je prepovedana žalost,« je razburjeno dejala po prizoru v filmu Cirkus Columbia Danisa Tanovića, kjer je bila njena žalost označena za »zastrašujočo«. »Seveda sem,« je zapisala. »To sem sprejela kot kompliment. Stara ženska, ki joka za izgubljeno ljubeznijo, je zastrašujoča. Moški lahko prenašajo ženske solze, ko je ženska mlada in lepa. Takrat je njena bolečina ‘ljubka’. V primeru starejše ženske je samo ‘zastrašujoča’.«

Še Rade Šerbedžija, ki je bil skupaj z njo in mnogimi drugimi umetniki prav tako izobčen, ji je po skupnem sodelovanju na Brionih, ki se je zgodilo dobro desetletje po njenem odhodu v Ameriko, pokroviteljsko, kot lahko to stori samo moški, dejal, da to, kar doživlja, ni realnost, da je nora, naj si poišče psihiatra. In nato vse skupaj zanikal.

Boleče je razumeti, da včasih tudi tisti, s katerimi si skupaj v družbenem izgnanstvu, najdejo način, da ti obrnejo hrbet. In da temu kar ni in ni konca. Ko se je leta 2000 vrnila na Hrvaško, je bila šokirana, kako majhno je bilo mesto napram razsežnosti napada, ki ga je doživela. Kako lahko nekaj tako malega sovraži s tako močjo?

Opravičilo, ki pride prepozno

V svetu individualizma in svobode trga ter usode ne moreš računati na nikogar – še umreti moraš sam, komaj potem se morda kdo spomni in opraviči za bolečino, ki jo je zadal. A ironično edina oseba, ki to opravičilo potrebuje, tega trenutka razbremenitve ne more več doživeti. »Če ti dolgujejo le moralno, ne pa tudi zakonsko, ti nikoli ne bodo dali ničesar in bodo kruto ravnali s tabo. Zakaj? Da se znebijo občutka lastne krivde,« igralka v knjigi citira Davida Mahmeta.

Zdi se, da je dala Mira v življenju skozi resnično vse, da so ji pili kri po dolgem in po čez, od socialistov do kapitalistov, na koncu pa jo je – tako zelo cinično – pokončal še zadnji, izvorni krvoses – komar.

A to je samo del zgodbe. V resnici je neka druga Mira s svojim sinom, možem in dvema mačkama nekje na hollywoodskih gričih svojo zgodbo vzela v svoje roke – in jo na svoj način tudi zaključila, med zvezdami, »iz katerih smo«.

Mira Furlan: Imej me rajši od vsega na svetu (Mladinska knjiga, 2023, prevod Tanja Bulajić)
Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 28. 10. 2023
Čas branja
Čas branja: 10 min

Sorcha

Po pohodniških potopisih o ZDA in Sloveniji se tokratni projekt Jakoba J. Kende osredotoča na Evropo, in sicer skozi niz od enega do nekaj tednov trajajočih tur, ki jih je avtor skupaj s prijatelji iz raznih evropskih dežel prehodil v zadnjih letih: med drugim škotskega Cape Wrath Traila, portugalske Rote Vicentine, francosko-švicarsko-italijanskega Tour de Mont Blanc, jordanske nacionalke, niza norveških in vzhodnoevropskih poti. Prva knjiga eposa o Evropi izide predvidoma v septembru 2024, na AirBeletrini bomo objavili pet odlomkov iz knjige.

***

Toliko je bilo razlogov, da sem se pri osemnajstih, na prvi svoji solo avanturi, zatreskal v to deželo, zato sem se karseda temeljito. Še leta po tistem poletju sem kdaj sanjal, da sem spet tam in sanje so bile izredno žive.

Lebdeč nad glavnim grebenom Liathacha, pod vrtinci buhtečih oblakov, vidim vsako brazdo, ki se spušča z gore, na robovih prepadov vsako travno bilko, ki se divje ziba v vetru. Veter je tako mogočen, da je kakor donenje zbora. In jaz lebdim nad Liathachom, navdušen kot otrok vrh visokega tobogana, potem pa se poženem navzdol, tik nad prepadnim skalovjem, navpik proti zeleni dolini. Vratolomno se spuščam, da je bučanje vedno glasnejše, da para zrak in se zliva s pesmijo, letim naravnost proti dnu. Odvijem šele na najnižji točki, v zadnjem trenutku, navzgor, lahkotno: skupaj s pesmijo završim nad vesinami sosednje krasotne zverine, Beinna Eigheja, vse višje, med njegove vrhove. Tam se počasi ustavim, s hrbtom proti dolini, zazrt v mračne oblačne gmote nad sabo. Potem se v hipu, spretno zasučem in spet začnem padati proti dolini. In potem spet gor in spet dol, gor in dol, ves čas v pesmi in v veselju nad svojo močjo.

Saj pravim: s Škotsko sem bil lep čas kar malo obseden. Tja sem celo zvlekel vsa svoja dekleta. Tudi zato, seveda, da bi videl, ali gredo skupaj s to drugo ljubeznijo. In kajpada: nazadnje sem se poročil s tisto, za katero se mi je posvetilo, da mi je sploh ni treba peljati na Škotsko; z Matejo sva šla na potep po njej šele leto po poroki.

Celo Mateje sicer nisem peljal v Torridon. Tam stoji Liathach, tam se naproti njega dviguje Beinn Eighe, tam je vmes med njima tista dolina. V Torridon se nisem vrnil nikdar več. A sicer sem obredel prav vsak drug del te dežele, v katerem sem bil prvič in se vsakič posvetil kakšnemu novemu. Z Matejo sva recimo spet raziskala Glasgow, potem pa večino časa preživela na milem otoku Mull, nedaleč stran od gotovo najbolj ljubke pristaniške vasice na vsem Britanskem otočju, Tobermoryja. Tam ob idiličnem pristanišču stoji niz hiš, tiščijo se druga druge in vsaka je svoje žive barve, da so kakor pravokotne zastavice na vrvici, ki se jih izobesi za kako praznovanje. Tudi takšne reči ponujajo. V eni izmed njih je Mateja iz velikega koša raznih plišastih živali »rešila« bojda izredno osamljenega morskega kraveža, prav tistega, ki sta ga otroka kasneje poimenovala gospod Šuligoj, na kratko Šulo.

Spet na neki drugi ekspediciji, skoraj desetletje prej, takrat sam, sem ponovno poskušal raziskati Skye. Med tisto prvo avanturo pri osemnajstih nisem imel nič od otoka; oblačne gmote so se spustile tako nizko, da se recimo ni videlo niti vznožij slovečega pogorja Cuillin. A tudi v drugo nisem imel kaj dosti več sreče – Skye, ki je najbolj turističen otok tudi zato, ker ima skoraj tako mila poletja kot Mull, je bil tudi tokrat ves kisel. Tako sem odplul še dlje, proti glavnemu cilju tiste ekspedicije, Zunanjim Hebridom.

Te je fronta z Atlantika očitno že prešla, kajti naslednji dan se je začelo vedriti in dan zatem je bil brez oblačka. Takšen severnjaški primerek poletnega dne je dovoljšna redkost, da jo je treba izkoristiti in brž sem pohitel na eno od plaž, po katerih slovijo Zunanji Hebridi. Izbral sem pravo. Mivka, kilometri nje, je bila snežno bela. Pred njo je bil vedno spreminjajoči se, a vedno črnomodri severni Atlantik, za obalnim pasom so bile lične sipine, porasle s tršatimi šopi živo zelene trave. Takšne barvne kombinacije je dopolnjevalo še nekaj skupin črnih granitnih skal, ki so prodrle skozi površje na že tako slikovit prizor očitno samo zato, da so njegovo dopadljivost prignale do meja verjetnosti.

Hribi na obronku Torridona z značilnimi rdečimi bori v dolini (Fotografija: Jakob J. Kenda)

Jasno, na takšni plaži se je v takšnem vremenu tudi nujno malo vreči v tisti mrzli, mrzli ocean. Severnjaško sonce je bilo dovolj močno, da sem se potem lahko pogrel na topli mivki, prek katere je dražljivo pihljal spet protislovno mrzel severnik. Ko me je tako sušilo, sem najprej pomislil, da se skrit nekje za tisto fotogenično gmoto skal za mano oglaša nek ptič. Morda strmoglavec, črna njorka, mormon ali kaj podobno eksotičnega, sem menil, klici teh severnjaških ptic so dostikrat zelo nenavadni. A potem se mi je posvetilo, da se izmed skal izvijajo človeški glasovi, da gre za nekakšno cmihanje, otroško.

S skal, na katere sem se povzpel, sem na mivki pod sabo zagledal s palico izrisanega človečka. Po otročje, samo nekaj črt za okončine in trup ter krog za glavo. Taista palica, ki ga je izrisala, se je jezno zasajala v slikarijo, v roki pa jo je držala deklica kakšnih dvanajstih let. In vse tisto zbadanje je potekalo tako rekoč v tišini, le ob vsakem udarcu je jezno zahlipala, prav kot bi nekdo udaril njo, pa je zato besna nanj.

Sedel sem na skalo, s hrbtom obrnjen proti dekletu, in se odkašljal.

Za mano je vse otrpnilo in se potem ujezilo: »Kaj je?!«

»Oh, nič,« sem se obrnil k njej. »Samo tak lep dan, pa ti ga gre nek bednik pokvarit, ni res?«

Nekaj časa je še srdito zijala vame. Potem si je z eno podlahtjo obrisala oči in z drugo nos in se nazadnje silovito strinjala: »Ja!«

»Ampak kdo?« sem se pozanimal.

»Kdo, kdo!« je zagodla. »Brodie in njegova banda, kdo pa! Rory! Callum! In Hamish! Veš, kaj mi je rekel, ta Brodie? Da sem piflarska bajsa! Ampak jaz vem, zakaj! Ker me je gospod Callum, ravnatelj, na koncu leta pred vso šolo pohvalil, ker je rekel: ‘Po Sorchi se zgledujte, banda z Uista!’ Ker mi zavidajo, zato mi je Brodie to rekel! Jaz bom šla v Edinburg ali Glasgow, študirala bom, oni pa bodo ostali tukaj! In tudi butasti bodo ostali!«

Pokimal sem, kolikor sem mogel resnega obraza.

»Sŕša?« sem potem poskusil ponoviti, »tako ti je ime? Jaz sem Jakob.«

»Ne, Jakob,« je modro odkimala, »Sŕša je irsko in tudi čisto drugače se napiše: s-a-o-i-r-s-e. Tudi čisto nekaj drugega pomeni, svoboda. Jaz sem s-o-r-c-h-a, to je čisto škotsko ime, Sórša

S Sorcho se je dalo krasno poklepetati in toliko sem izvedel. Recimo, da imajo v njenem malem mestu samo osnovno šolo, ki jo pri njih obiskuješ do enajstega leta, srednja šola pa je tako daleč, da je ravnokar svoje prvo leto preživela v internatu. Kot večina otrok: prva štiri leta, do šestnajstega, je srednja šola pri njih obvezna, zato otroci z otokov in Višavja nimajo druge izbire kot internat.

Meni se je to zdelo malo hudo. Da greš pri dvanajstih kar od doma, za cele mesece ali kako?

Res, sem izvedel, sploh na začetku, preden se navadijo, je nekaterim otrokom kar hudo. Tudi mnogi starši menda negodujejo in zahtevajo šole bliže domu. Ampak tako pač je, nimaš kaj, sploh pa se dosti njenih sošolcev lahko vrne domov vsak konec tedna. Čeprav, je dodala po premisleku, po drugi strani je tudi dosti takih, ki jim prav nič ni do tega, da bi se vračali domov, še za praznike ne. Gospoda Calluma, ravnatelja, je slišala eni učiteljic celo reči, da je zato dobro, da je šola internatska, da so prav zato vzpostavili tak šolski sistem, da bodo samo na tak način na Višavju in otokih presekali začarani krog bede.

»Pa ti?« sem jo vprašal. »Se tudi ti ne maraš vračati domov?«

To jo je zmedlo. Ne, ne, ni tako. Pri njih doma je vse v redu, ati zmeraj najde delo, izučen joiner je, montažer, in pri njih ima še mama službo, knjižničarka je. Tudi njena bratca nista člana kakšne bande in v šoli sta čisto pridna. Ne, pri njih doma je vse v najlepšem redu! Samo ta Brodie! On misli, da je tak frajer! In njegova banda! Rory! Callum! In Hamish! Najraje bi jih zadavila! Razčetverila!

»Nabodla na kol?«

To! Ja! To bi bil sploh krasen prizor!

Plaža Sandwood na Poti k Rtu Wrath (Fotografija: Jakob J. Kenda)

Navdušenje nad njim je potem nenadoma prelila v množico vprašanj. Še bolj od njene odkrite radovednosti me je presenetilo, da so bila za njena leta zastavljena zelo bistro. Sploh zanimivo se ji je zdelo, kakšna je narava v daljnih krajih, iz katerih prihajam; v goratem vogalu dežele same strme stene in prepadi, sicer pa vse razen dolin prekriva gozd, toliko gozda in v njem so zanimive živali, na primer kak medved, o tem je bila pripravljena poslušati, kot bi ji pripovedoval napeto pustolovsko zgodbo. Prav očarljivo se ji je tudi zdelo, da se je tako majhna dežela pred kratkim osamosvojila, ko bi se tudi njena, je dodala. Ampak, je zavzdihnila, njena se ne bo nikdar, ker so Škoti za kaj takega prevelike reve. Vi ste pa gotovo pogumni ljudje, ne? Mislim, osamosvojitev in še toliko gozdov, polnih divjih mačk in volkov in medvedov! Ja, vi imate gotovo kakšno čisto noro športno disciplino: met medveda v daljavo, a?

Zabaven in zanimiv, kot je bil pogovor z njo, je bil pač eden mnogih; na raznih pohodih in še sploh na Škotskem se dostikrat zapleteš v klepet z zanimivimi ljudmi, od katerih toliko izveš. Ko sva se tistega dne poslovila, sem bil zato prepričan, da je bilo to srečanje kakor eden izmed množice lepih razgledov na potovanju. Morda je ohranjen na uspeli fotografiji, prav tako kot kakšen izsek takega pogovora lahko ostane zelo živ v spominu, a je pač neponovljiv, vezan na poseben splet prostora in časa.

Zato sem bil toliko bolj presenečen, ko je štiriindvajset let kasneje na elektronski naslov Transverzale prispelo tudi njeno poročilo o prehojenem krogu, v celoti in na en mah. S pripisanim pojasnilom, da je za pot izvedela v eni pohodniških skupin na enem družabnih omrežij. Da je v zvezi z njo tam prebrala ime Jakob in videla njegovo fotografijo. Da se je zato spomnila nekega prijaznega popotnika, s katerim sta nekega poletnega dne davno tega, ko je bila malo razburjena, prav lepo poklepetala na njeni plaži na Severnem Uistu. Da se je zato spomnila, kakšen vtis je naredila nanjo njegova pripoved o gorah in gozdovih in medvedih in tekmah metanja medvedov v daljavo. Pa je šla preverit, če je tam res tako krasno: prehodit Transverzalo. In jo je prehodila in bilo je res super in prima. Bi mogoče lahko prevzela potrdilo o prehojeni poti in tisto majico za spomin kar osebno? Nekaj dni je še v Ljubljani, spodaj so njeni kontakti.

Fotografija: Sanja Podržaj Fotografija: Sanja Podržaj
Panorama 27. 10. 2023
Čas branja
Čas branja: 17 min

Frankfurt je Ljubljana

Prejšnji teden se je, kot vsako leto oktobra, odvil Frankfurtski knjižni sejem, največji knjižni sejem na svetu, ki je letos praznoval 75. obletnico. Sejem je najbolj zanimiv za založnike, saj je to poslovni dogodek, kjer se med tednom prodajajo predvsem pravice za prevode knjig. Vrata se širši javnosti odprejo šele v petek, in kar je morda za nas nepredstavljivo, množica ljudi plača vstopnino, zato da si lahko ogleda knjižne novosti, posluša pogovore z avtorji in dobi njihov podpis. Ta del sejma za nekoga, ki ne govori nemško, ni preveč zanimiv, saj so knjige in dogodki večinoma v nemščini. Na dolgo pot do tega velikega mesta, ki je eno poslovnih središč Evrope, se ne bi odpravila, če Slovenija ne bi bila častna gostja frankfurtskega knjižnega sejma. Največje kulturne predstavitve v zgodovini naše male državice pač ni šlo zamuditi. Zbrala sem nekaj utrinkov, s katerimi vam bom skušala predstaviti vzdušje tega odmevnega dogodka.

Udarni začetek

Sejem se je zame začel v četrtek, ko sem prispela v Frankfurt, a je bilo dogajanje otvoritvenega dne tako odmevno, da je doseglo ne samo zainteresirano, temveč tudi širšo javnost. Žižek je s svojim govorom nekatere poslušalce tako razburil, da so zapustili dvorano. Vendar pa je v njem izpostavil srž strokovnega programa, ki ga je Slovenija kot častna gostja ponudila v Frankfurtu, najprej z ljubljanskim manifestom o globokem branju, potem pa s številnimi dogodki o pomenu branja v današnji družbi. Globoko analitično branje je ključno za razvijanje kritične misli, zato je pomembno, da se lotevamo kompleksnejših besedil, po katerih posegamo redkeje in so manj tržno zanimiva. Še posebej zato je bila pogumna odločitev kuratorjev programa z Miho Kovačem in Katjo Stergar na čelu, da se izpostavijo prav ta dela: poezija, kratke zgodbe in filozofija. Ljubljanski manifest je že pred sejmom vzpostavil kontekst za predstavitev Slovenije, ki se je osredotočil predvsem na vsebino, ne toliko na izgled.

Hala, v kateri je bila slovenska stojnica (Fotografija: Sanja Podržaj)

Otok domačnosti v tujem mestu

Seveda sem se po prihodu v ogromen kongresni center najprej odpravila v slovenski paviljon, ki se je nahajal v drugem nadstropju ene izmed štirih hal, med katerimi je prostorno dvorišče, imenovano agora. Tam so stojnice s hrano in pijačo ter prijetni kotički, v katerih se obiskovalka lahko spočije od hrupa in gneče festivalskih dvoran v prijetnem zatočišču zelenja dreves, ki so še kako dobrodošel pogled v mestu visokih stolpnic. Pred vhodom v paviljon se je nahajala dolga stojnica, na kateri je bilo moč kupiti vse knjige slovenskih avtorjev v nemškem prevodu, ki so bile razstavljene v paviljonu. Izbira je bila res velika in raznovrstna, od leposlovnih del, kot so romani, kratka proza, dramatika in poezija, do filozofskih in teoretičnih del, potopisov in kuharskih knjig. Pričakujemo lahko, da se bo ta nabor v naslednjih letih še povečal, saj je že med pripravami na sejem, ki so vključevale tudi promocijo in pomoč avtorjem za preboj v tujino, slovenske avtorje v svoj program sprejelo več kot 60 tujih založb. Na voljo je bilo tudi kar nekaj katalogov, od avtorjev in ilustratorjev otroških knjig pa do najboljših knjig po izboru kritikov. Prijetno presenečenje so bile platnene vrečke, zvezki, svinčniki, knjižne kazalke in čokoladice z medom z logotipom Slovenije kot častne gostje in geslom »Satovje besed«.

Slovenski paviljon so krasile idrijske čipke (Fotografija: Sanja Podržaj)

Ob vstopu v paviljon so moj pogled najprej ujele idrijske čipke, ki so krasile strop in dale prostoru nek domačen pridih. Pohvalno je, da so za oblikovanje uporabili trajnostne materiale, kar se sklada s Slovenijo kot zeleno deželo, kot tudi s prizadevanji samega Frankfurtskega knjižnega sejma, da bi čim manj prispeval k onesnaževanju okolja. Paviljon je bil svetel in zračen, med policami s knjigami je bilo dovolj prostora za gibanje, pa tudi sedeži za listanje razstavljenih del, ki so bili na videz kot iz kamna, a so bili narejeni iz mehke pene. Ti mehki kamni so me spomnili na Prešernove oksimorone, kot je temna zarja, in tudi v tem sem prepoznala nekaj poezije, pa če je bilo tako mišljeno ali ne. Sedišča je dodatno krasilo zelenje. Posebej ljubek je bil otroški kotiček z gugalnico, ki je bila zelo priljubljena med otroci, pa tudi med odraslimi. Poleg tega so razstavo knjig dopolnjevale še izpostavitve posameznih avtorjev na različnih skulpturah, večinoma v obliki knjig, iz odsevnih materialov. Najbolj posebna med njimi se mi je zdela tista, ki je predstavljala Gorana Vojnovića in njegov roman Figa, saj je bila opremljena s čisto pravim figovcem. Mislim, da so tudi te odsevne površine nosile svojo simboličnost, saj knjige odražajo prostor in čas, v katerem nastajajo, prav tako pa se v njih bralci vidimo kot v ogledalu. Levo in desno od središčne razstave knjig sta bili postavljeni dve dvorani, v katerih so potekali dogodki, dvorana Maruše Krese in dvorana Srečka Kosovela, na njunih stenah iz panelov, na katerih se je lepo videlo senčne obrise obiskovalcev, pa so bili izpisani verzi in citati avtorjev, po katerih sta se imenovali. Paviljon je dopolnjevala še kavarnica, v kateri so izstopale luči v obliki satovja, in stena s slikami slovenskih avtorjev, ki so bili s svojimi prevodi prisotni na sejmu. Celoten prostor je deloval umirjeno zaradi izbire nežnih rjavkastih in bež tonov, zdelo se mi je minimalistično in elegantno, a hkrati ni bilo nobenega posebnega »vav« efekta. Med čipkami, ki so krasile prostor, je bilo veliko praznega prostora, ki je razkrival industrialni strop hale, črke na stenah obeh dvoran pa se mi niso zdele najbolj posrečeno oblikovane. Kar se izgleda tiče, je bilo očitno, da je bilo na delu kar nekaj improvizacije, a ta malce mlačen izgled paviljona ni odvrnil obiskovalcev, saj je bilo tam ves čas polno ljudi. Za manko pri izgledu se je oddolžil vsebinsko močan in raznolik program. Poleg tega pa je bilo vzdušje v slovenskem paviljonu zelo prijetno tudi zato, ker je bil tam vedno nekdo, ki ga poznaš.

Predstavitev Gorana Vojnovića in njegovega romana Figa je bila opremljena s čisto pravim figovcem (Fotografija: Sanja Podržaj)

Občutje v paviljonu je bilo, kot da je res naš. Na trenutke sem pozabila, da sem v Frankfurtu in ne na literarnem dogodku v Ljubljani. Posebnost tega je bila, da smo bili na enem mestu zbrani posamezniki, ki na takšen ali drugačen način delujemo v kulturi in soustvarjamo domačo kulturno krajino. Avtorji, uredniki, založniki, prevajalci, glasbeniki, filmski ustvarjalci, kritiki, novinarji, vse je bilo moč videti, kako se družijo in podpirajo med sabo, česar doma pogosto ne občutimo. Tam sva bili tudi dve knjižni blogerki, organizirali pa so se tudi študentje primerjalne književnosti ter študentje založništva Filozofske fakultete v Ljubljani. Tako nabor knjig kot ljudi, ki nas je ta dogodek združil, je bil zelo raznolik, a vendar nas je skupaj pripeljala ljubezen do literature, branja in kulture. Že kot študentka založništva na oddelku za bibliotekarstvo se spomnim, da nam je profesor Miha Kovač razlagal, kaj vse se dogaja na knjižnem sejmu v Frankfurtu, in vedno je izpostavil osebni stik , vzpostavljanje novih vezi in druženje. Frankfurtski sejem je, ne glede na vso promocijo kulture, predvsem poslovni dogodek, kjer se dela biznis. Za to pa je v prvi vrsti pomembno zaupanje in grajenje mednarodnih povezav, kar je brez druženja v živo praktično nemogoče, kot je poudaril tudi direktor sejma Juergen Boos, ko je v pogovoru o športu in knjigah z Aleksandrom Čeferinom rekel, da knjižni sejem predstavlja vse tiste ljudi, ki stojijo za knjigami. Najprej so to seveda avtorji, pa tudi njihovi uredniki, založniki, prevajalci.

Direktor sejma Juergen Boos v pogovoru o športu in knjigah z Aleksandrom Čeferinom (Fotografija: Sanja Podržaj)

Toliko dogodkov, tako malo časa

Pomen dialoga in stika je bil poudarjen tudi z večjezičnostjo dogodkov, ki so potekali v okviru našega programa. Dogodkov na celotnem sejmu je bilo nepregledno veliko, tako da še sreča, da so bili razen redkih izjem v nemščini, da so zame vsaj ti odpadli, saj že za vse dogodke v organizaciji Slovenije ni bilo dovolj časa, mnogi pa so se tudi prekrivali med seboj. V veliko pomoč pri planiranju je bila aplikacija Frankfurtskega knjižnega sejma, v kateri so bili pregledno zbrani dogodki. Zanimivo je bilo, da se niso odvijali samo na sejmu, ampak po celem mestu. Messe se namreč zapre ob 18. uri, literarno dogajanje pa se takrat preseli v druge frankfurtske kulturne prostore. Poleg dogodkov v paviljonskih dvoranah so dogodki potekali tudi na slovenski nacionalni stojnici, ki se je nahajala v drugi hali, med ostalimi nacionalnimi stojnicami. Tudi tam je bilo vedno veliko (znanih) ljudi, imeli pa so tudi pogostitve s hrano in pijačo, potica in vino nista manjkala. Ob nacionalni stojnici je potekala tudi razstava slovenske ilustracije, ki so jo pripravili v Centru ilustracije. Kuriranje je opravila 9-članska strokovna skupina Art direction, organizacijo in produkcijo za Center ilustracije Maša P. Žmitek, za zavod Divja misel pa Tina Popovič. Predstavljene so bile tako klasične ilustracije otroških slikanic, kot so na primer dela Hane Stupica, kot tudi ilustracije striparja Jurija Devetaka, avtorja risoromana Nekropola, in ilustracije Maje Poljanc, ki je opremila fantazijsko knjigo Julije Lukovnjak, Svet je senca Edgarja Kaosa.

V središču programa je bila poezija, od petka do nedelje se je namreč vsako jutro ob 10.00 odvil dogodek Honey hour, kjer je bilo mogoče slišati poezijo slovenskih avtorjev v nemškem jeziku. Miljana Cunta, Maja Haderlap in Barbara Korun so prebirale svoje pesmi ter pesmi drugih slovenskih pesnikov po svojem izboru. Ti jutranji dogodki so bili presenetljivo dobro obiskani, v popoldanskih urah pa so se dvorane popolnoma napolnile. Prav lepo je bilo videti toliko zainteresiranega občinstva, ki je vedno zastavilo tudi kakšno vprašanje nastopajočim avtoricam in avtorjem. Na dogodku The sound of poetry sta se Ana Pepelnik in belgijski pesnik ter filmski ustvarjalec Maxime Coton pogovarjala predvsem o zvočni komponenti poezije, vsak pa je prebral tudi eno pesem, Ana Pepelnik je pesem Tehno brala v slovenščini, Maxime Coton pa je izbral angleški jezik, v katerem je potekal tudi pogovor. Po dogodku sva z Ano spregovorili nekaj besed o tem, kako se ji kot pesnici zdi, da je prav poezija v središču slovenskega programa:

»Super je! Predvsem glede na to, da je poezija v današnjem času večinoma v ozadju, čeprav jaz tega občutka nimam, ampak večinoma je tako. Sploh založniški marketing gre v smer bestsellerjev, ki so največkrat avtofikcija, žanri in stvarna literatura. Zato se mi zdi super, da se je naredil prostor za poezijo, da lahko prestopi okvire, da dejansko stopi čez mejo, ne samo fizično, ampak tudi metaforično. Poleg tega smo Slovenci konec koncev narod pesnikov, kar smo lahko že večkrat slišali tudi na sejmu, in bi se kar strinjala, da je to res.«

Na dogodku »The sound of poetry« sta se Ana Pepelnik in belgijski pesnik ter filmski ustvarjalec Maxime Coton pogovarjala predvsem o zvočni komponenti poezije (Fotografija: Sanja Podržaj)

Zatem sem imela priložnost pokramljati še z Ano Schnabl, ki ima že dva prevoda v nemščino. Nemški bralci lahko berejo njen roman Mojstrovina in kratke zgodbe Razvezani. Medtem ko sem Mojstrovino v nemščini zlahka prepoznala kot Maisterwerk, sem bila presenečena nad prevodom Razvezanih, ki so v nemščini naslovljeni Grün wie ich dich liebe grün. Čeprav ne znam nemško, mi je bilo jasno, da to pomeni »Zeleno, ki te ljubim zeleno«, ampak se nisem spomnila nobene povezave med Ano Schnabl in Lorco. Pisateljica je razložila, da je bil naslov odločitev urednika, prav tako naslovnica, na kateri je zamegljen list marihuane – ta se namreč pojavi v eni izmed zgodb. Zanimivo je videti, kakšno življenje živijo knjige, ki jih poznamo, v drugih jezikih. S prevodom je vedno nekaj izgubljenega in nekaj pridobljenega in Ana Schnabl pravi, da jih pravzaprav ne vidi kot svoje delo, temveč kot delo prevajalca. Tako kot njena dela se tudi avtorica v tujini lahko izumi na novo. Ano sem povprašala, če opazi kakšno razliko med nastopanjem doma in v tujini:

»V avstrijskem in nemškem prostoru imam zdaj že kar nekaj izkušenj. Kar sem opazila, je, da se mogoče organizatorji vedejo nekoliko bolj profesionalno do avtorjev, tudi poskrbijo za našo dobrobit, bolj gostoljubni so in tudi honorarji so višji, kar je seveda zelo dobrodošlo.«

Ker je po pogovoru k njej pristopilo kar nekaj bralk in bralcev, da jim je podpisala izvode knjig, sem jo vprašala tudi, kakšne so njene izkušnje z bralci v tujini oziroma z bralci prevodov: »Jaz sem kot Ana Schnabl v avstrijskem in nemškem prostoru seveda tabula rasa, nepopisan list, in ljudje nimajo nobenih predsodkov, nobenih vnaprejšnjih predstav, zato jih zato morda moje delo tudi malo bolj zanima. Tukaj nimam istega glasu in to je zame zelo dragoceno, ker se posledično tudi jaz lahko redefiniram, dobim nekaj novega zagona, ki je mogoče v slovenskem okolju težje dosežen.«

Pogovor z Ano Schabl. Medtem ko njeno Mojstrovino v nemščini zlahka prepoznamo kot Maisterwerk, imajo Razvezani v nemščini presenetljiv naslov Grün wie ich dich liebe grün (Fotografija: Sanja Podržaj)

Po mestu

Tudi dogodki v centru mesta so privabili veliko število obiskovalcev. V Künstlerhaus Mousontrum je v četrtek zvečer potekal dogodek Long night of short stories, kjer se je zvrstilo veliko slovenskih avtorjev, pa tudi nekaj tistih iz naše bližine. Najprej je bil v nemščini predstavljen Slavko Grum, ki ga bolj poznamo kot dramatika, pisal pa je tudi kratko prozo, ki je bila prevedena v nemščino. Zatem so se na odru zvrstili avtorji, vsak je odgovoril na nekaj vprašanj, potem pa je igralka prebrala eno ali več njihovih kratkih zgodb v nemščini. Dogodek je potekal v nemščini, slovenščini in angleščini, pri čemer je imela pomembno vlogo tolmačka, ki je svoje delo izvrstno opravila. Na odru so se pojavili Andrej Blatnik, Rumena Bužarovska, Georgi Gospodinov, Maša Kolanović, Mojca Kumerdej, Jedrt Maležič, Anja Mugerli, Vinko Möderndorfer in Agata Tomažič, vse skupaj pa je popestril še glasbeni nastop Tomaža Groma. Kljub temu da so na drugem koncu Frankfurta istočasno nastopali Laibachi, je bilo vzdušje tudi na noči kratke proze živahno, težko si predstavljam, da bi imel takšen dogodek toliko obiska v Ljubljani, še posebej v četrtek ob devetih zvečer.

V Künstlerhaus Mousontrum je potekal dogodek »Long night of short stories«, kjer se je zvrstilo veliko slovenskih avtorjev, pa tudi nekaj iz naše bližine. Na fotografiji nastop Jedrt Maležič (Fotografija: Sanja Podržaj)

V petek pa je sejem vrata odprl tudi širši javnosti in Messe je preplavila množica ljubiteljev knjig. Agenti v oblekah, ki so s kovčki hiteli s sestanka na sestanek, so se umaknili številnim cosplayerjem, oblečenim v svoje najljubše junake iz mang, stripov in knjig, kar je sejmu dodalo še večjo pestrost. Takrat je bilo pred gnečo prijetno pobegniti na ogled mesta, kjer so potekale številne razstave v okviru sejma, na primer razstava Prešernovih rokopisov v muzeju romantike pri Goethejevi rojstni hiši. Poleg tega pa je bilo prevode slovenskih avtorjev zaslediti tudi v knjigarnah, kjer so bile posebej izpostavljene. Vpliv Frankfurtskega knjižnega sejma sega onkraj meja sejemske hale, ne samo v Frankfurt, temveč se širi po vsem nemško govorečem prostoru. In konec sejma ne pomeni konca tega vpliva.

Vtisi in pričakovanja

Frankfurtski knjižni sejem je šele začetek procesa vstopanja slovenskih avtorjev v mednarodne vode. Pričakujemo lahko, da bo prinesel še več prevodov in še več zanimanja za slovensko literaturo. Seveda pa bo to delovalo le z vzdrževanjem podpornih mehanizmov za avtorje in založbe, ki so bili za namene prevodov v tuje jezike vzpostavljeni že v letih pred sejmom, kar sta v svojih intervjujih in člankih na temo frankfurtskega knjižnega sejma poudarjala že Miha Kovač, kurator predstavitve Slovenije in velik poznavalec tako slovenskega kot mednarodnega založništva in profesor na oddelku za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ter Andrej Blatnik, avtor, urednik in prav tako profesor na bibliotekarstvu, v okviru katerega poteka tudi študij založništva.

Predstavitev slovenskih avtorjev v slovenskem paviljonu (Fotografija: Sanja Podržaj)

Slednjega sem povprašala o njegovih vtisih ob zaključku sejma in dobila zelo pozitiven odgovor: »Vtisi so zelo dobri in moram govoriti s pozicije, s katere govori dr. Kovač, ki je bil tukaj na sejmu triintridesetkrat, jaz sem bil tridesetkrat, pa bi se omejil samo na program častnih gostij. Rekel bi, da je bil naš program inkluziven v različnih pogledih. Od tega, da je med najmlajšim in najstarejšim na sejmu, Jurijem Devetakom in Florijanom Lipušem, 60 let razlike, velja omeniti tudi to, da eden prihaja iz tržaškega, drugi pa iz avstrijsko-koroškega slovenskega prostora. Tukaj so tudi avtorji, ki ne pišejo v slovenščini, avtorji, ki pišejo popularno literaturo, kot sta Golob in Širok, in avtorji, ki pišejo literaturo v samozaložništvu, o katerih se pravzaprav v Sloveniji niti ni kaj dosti vedelo, morda se bo vedelo zdaj kaj več. Velika večina nastopov je bila izjemno obiskana, tudi nastopi po mestu. In Slavoju Žižku je kot zmeraj s svojim provokativnim razmišljanjem uspelo doseči to, da je opozoril, da knjige niso samo stvar posla, služenja denarja, ampak tudi širjenja obzorij, torej mišljenja.«

Pred 75 leti je Frankfurtski knjižni sejem zasedal samo eno halo, tam so se dobili založniki in trgovali s pravicami. Zdaj je ta dogodek postal veliko več kot samo poslovno srečanje. Pomembno se mi zdi, kar je v simboličnem zaključku in povzetku gostovanja Slovenije v pogovoru, naslovljenem Is Slovenia small?, v katerem so sodelovali direktorica JAK-a Katja Stergar, prevajalka Amalija Maček, nemški ambasador v Sloveniji Adrian Pollmann in Miha Kovač, povedal slednji; branje je ključno za založniško panogo, brez bralcev ta dejavnost propade, zato je pomembno, da raziskujemo pomen branja, prednosti, ki jih prinaša, in bralne navade, ki jih moramo spodbujati. In Slovenija je s svojim strokovnim programom to prinesla na ta edinstven dogodek, kjer se srečujejo založniki, avtorji, prevajalci, uredniki in bralci, ki imajo priložnost spoznati ljudi, ki stojijo za njihovimi najljubšimi knjigami.

Največji knjižni sejem na svetu, ki je letos praznoval 75. obletnico (Fotografija: Sanja Podržaj)

Na koncu sem tudi Miho Kovača, ki ima velike zasluge za to, da se je Slovenija predstavila s tako kvalitetnim programom, povprašala, kakšni so njegovi vtisi ob zaključku tega velikega projekta. Najprej se je utrujen pošalil, da bi šel rad čim prej domov, potem pa je optimistično nadaljeval: »Rekel bi, da je bila stvar zelo uspešna, naš paviljon je ves čas poln, tako na strokovnih kot na literarnih dogodkih, tudi večina dogodkov v mestu je bila dobro obiskana. Naš največji dogodek je imel 600 obiskovalcev in 200 pred dvorano. Imamo več kot 400 objav v tujih medijih, predvsem v nemških, tako da smo bili po vseh teh kazalnikih uspešni. Vse stvari so nam šle v korist, vključno s prvim škandalom, pa tudi zadnjim, ki se še ni zgodil, pa se mogoče še bo.«

Zadnjega škandala ni bilo in Slovenija je častno gostovanje predala sosednji Italiji. Kot je povedala Katja Stergar, je bil največji dosežek to, da Slovenci vidimo, da imamo občinstvo, da avtorji vidijo, da domače in tuje bralce zanima, kaj počnejo. Za samozavest je pomembno, da dobimo nek pogled od zunaj. Sama menim, da je bila predstavitev Slovenije v Frankfurtu zelo uspešna, seveda pa se bodo pravi rezultati pokazali čez čas, predvsem s številom prevodov slovenskih del. Navajeni smo že, da so športniki tisti ambasadorji, ki ponesejo besedo o naši mali državi v svet. Tokrat so bili to kulturniki. Te štiri dni, ki sem jih preživela v Frankfurtu, sem se počutila skoraj kot doma, saj so me obdajali znani obrazi in znan jezik. Frankfurt je postal Ljubljana.

Ilustracija: Hanna Juta Kozar Ilustracija: Hanna Juta Kozar
Panorama 26. 10. 2023
Čas branja
Čas branja: 1 min

Rekordno število prijav na AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo 2023

Zaključil se je že dvanajsti AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo, ki je letos doživel izjemen odziv, saj smo prejeli rekordnih 232 prijav.

V petek, 20. oktobra 2023, se je opolnoči zaključil rok za prijavo na že dvanajsti AirBeletrinin natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Avtorji so lahko prijavili le eno – do sedaj še neobjavljeno – zgodbo. Prispelo je 232 prijav, kar deset odstotkov v zadnji uri pred iztekom roka.

Zgodbe bo prebrala tričlanska žirija v zasedbi Ajda Bračič, Davorin Lenko in Jan Krmelj, ki bo izbrala štiri finaliste, med njimi enega zmagovalca. Finalisti in zmagovalec bodo razglašeni na svečanem dogodku v torek, 28. novembra 2023, ob 19. uri v Drama Kavarni, njihove kratke zgodbe pa boste lahko prebrali na portalu AirBeletrina.

Fotografija: strasnohudi.si Fotografija: strasnohudi.si
Podkast 25. 10. 2023
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 20 min

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Urošem Škerlom Krambergerjem

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

»To je ljubezenska zgodba o zametkih partizanskega oziroma odporniškega gibanja v Ljubljani z malo mitologije, mogoče fantastičnimi elementi, ki tako … kar malo začarajo.«

Tako je novinar in glasbenik Uroš Škerl Kramberger utemeljil svoj izbor knjige, ki jo podrobneje predstavljamo v AirBeletrinenem podkastu Območje lagodja.

 

 

Knjiga bralce popelje v čas med drugo svetovno vojno, ko je bila Ljubljana med italijansko okupacijo obdana z žico. Osredotoči se predvsem na Šiško. V ospredje postavi zgodbo rahlo uporniškega šestnajstletnega Ivana Kneza, ki mora med odraščanjem manevrirati med raznolikimi ovirami, in sicer tako v dobesednem kot prenesenem pomenu, ter se postavljati po robu ali pa se vsaj spretno izogibati italijanskim vojakom, ki ne poznajo milosti niti do otrok in mladine. Knez se mora tako izogibati grožnji koncentracijskega taborišča, medtem ko krepi sodelovanje s slovenskimi obveščevalci, pa se počasi kali v oefovca, hkrati pa se sooča še z izzivi odraščanja.

A knjiga je bila za Uroša Škerla Krambergerja še nekaj več. Mestoma je nekakšno nadaljevanje zgodb v literarnih preobleki, zgodb, ki mu jih je pripovedovala njegova stara mama, ki je živela v Šiški.

»Zaradi tega gre za malce družinske zgodovine, njene pripovedi imam v živem spominu, saj je rada govorila o tem, sploh če si jo še malo povprašal.«

Ena izmed Kraljevih zgodb govori o srečanju glavnega junaka Ivana Kneza s slikarjem Hinkom Smrekarjem. Urošu je stara mama pripovedovala, da je bil lokalna legenda in da je živel nedaleč stran od njihove hiše. Med branjem romana je opazil, da se elementi iz njenega pripovedovanja ujemajo z opisi v knjigi. Vedela je denimo, da je imel pri sebi skrivni radio. »Ta je imel velik pomen v kontekstu tistega časa, saj je bil pomemben del dviganja narodne zavesti,« je povedal v podkastu. Vendar pa so skrivnostne akcije povzročile tudi Smrekarjevo smrt. Nekoč ga je prestregla italijanska patrulja in ko je pregledala njegovo aktovko, je v njej našla ilegalno brošuro. Naslednjega dne so ga brez sodnega postopka odpeljali do Gramozne jame in ustrelili.

Ne bom se več drsal na bajerju je tretje literarno delo Lada Kralja. Bil je literarni in gledališki kritik, profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo, dramaturg, urednik ter prevajalec. Med drugim je bil soustanovitelj Gledališča Glej, ustanovitelj gledališča Pekarna in umetniški vodja SNG Drama.

Svoje prvo literarno delo, zbirko petih zgodb Kosec koso brusi, je objavil leta 2010. Štiri leta pozneje je napisal roman Če delaš omleto in nazadnje lani izdal knjigo Ne bom se več drsal na bajerju. Zanjo je posthumno prejel nagrado kresnik.

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in svet, kakršnega so poznali, obrnil na glavo? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 23. 10. 2023
Čas branja
Čas branja: 8 min

Domača knjižnica: Andrej Blatnik

Domača knjižnica slovenskega pisatelja, dolgoletnega urednika in tudi univerzitetnega profesorja je nekaj čisto posebnega – čeprav Andrej Blatnik redno kupuje nove knjige, je knjižnica vse manjša, saj knjige redno razdaja. To dela že vrsto let in najprej je to počel samo »analogno«, v knjigobežnicah, sedaj pa deli knjige zlasti preko Facebook objav. Pravi, da je to zanimiv projekt tudi s socialnega vidika, saj se tako spletajo nova poznanstva, hkrati pa spet sreča stare znance, s katerimi se že dolgo niso videli. Zaradi te darežljive navade pa ima včasih tudi koristi – tako je prišel do knjige, ki jo je dolgo iskal, katere, pa razkrije v nadaljevanju.

Knjižnica, ki se zmanjšuje

Staromeščansko stanovanje, visoki stropovi, prostor, namenjen knjigam, poln knjižnih polic, je naša predstava stanovanj pisateljev in v primeru Andreja Blatnika, ki živi v centru Ljubljane, je to dejansko tudi res. V stanovanju imajo knjige poseben prostor, srečaš pa jih čisto na vsakem koraku – v kuhinji so zasedle kar dve omarici, pa še mizo za jutranje branje (in naj povem, da njegovo jutranje branje ni preprosto, v času intervjuja je na mizi Gilles Deleuze – čeprav pravi, da večkrat kot knjige ob jutranji kavi bere tiskane časopise in revije). Pogovora ne začneva klasično, temveč ga najprej vprašam o njegovem oddajanju knjig, ki ga že dlje časa spremljam na Facebooku: »To počnem že kar nekaj let,« začne Blatnik. »Spoznal sem, da sinov ne želim obremenjevati s knjižno dediščino. Prvemu, ki je končal študij filozofije, sem dal vse filozofske knjige, drugemu pa vse druge knjige, ki ga zanimajo. Ko sta se odselila, sta odnesla tudi knjige, s katerimi sta odraščala. In tako sem začel ostale razdajati, je pa to res fin proces. Vse knjige, ki jih oddam, namreč vsaj še prelistam, nekatere pa ponovno preberem in ugotovim, da so mi bolj všeč, kot se spomnim, in jih potem obdržim. Za nekatere pa že takoj vem, da je konec njihovega bivanja z menoj in da morajo oditi naprej. Nekam, kjer bo v njih užival kdo drug. Večino knjig oddam v Ljubljani ali Istri, če pa grem na pot, pa tudi kje drugje, in tako sem pred kratkim, ko sem se peljal v Maribor, knjige oddal na treh koncih. Prav posebna zgodba je tudi, ko sem na FB objavil, da iščem knjigo Marte Tikkanen Ljubezenska zgodba stoletja, ki sem jo uredil, pa sem jo očitno nekomu posodil in ne dobil nazaj – in potem sta Katarina in Dani, ki sta moja redna odjemalca, našla izvod zame v kranjskem antikvariatu.«

Knjigam se odreka ne glede na žanr, oddaja vse od strokovnih del do klasičnih romanov in poezije. Nekatere knjige še zmeraj odnaša v knjigobežnice pri RTV Slovenija in Filozofski fakulteti, kjer predava. Pove, da v knjigobežnicah večkrat tudi kaj vzame, običajno knjigo tja hitro vrne, včasih pa jo obdrži. Knjige morajo potovati, pravi, in tudi njegova nova knjiga, ki je tik pred izdajo, ima naslov Knjige na poti, v njej pa je še cela vrsta zgodb o knjigah na raznih koncih sveta.

Soba za knjige, lastna

Večina knjig v njegovem stanovanju se nahaja v dnevni in hkrati delovni sobi. Tu so knjižne omare prav do stropa, knjige pa stojijo v dveh vrstah. Zložene so po zbirkah in tematikah, vse od strokovnih do leposlovnih knjig, poezije, pa velike zbirke tistih knjig, ki jih je uredil sam ali pa so mu jih podpisane poklonili prijatelji. V spalnici ima na polici lepo zložene svoje knjige v tujih jezikih in vse zvezke revije Literatura, za katere pravi, da jih bo nekoč zanesljivo oddal. Otroških in mladinskih knjig ni več. Ko ga povprašam, katera je njegova najljubša otroška knjiga, pa omeni Neznalčkove dogodoviščine Nikolaja Nosova, za katero trdi, da bi jo res morali ponovno natisniti.

Fotografija: Boštjan Pucelj

Njegova domača knjižnica je torej plod njegovega dela, »podedoval« je le zbirko 100 romanov. Vse ostalo se nabira že od študentskih let (študiral je primerjalno književnost), doma in po svetu, v knjigarnah in antikvariatih, danes seveda tudi po spletu, čeprav manj, odkar ni več spletnega prodajalca Book Depository. Sprva je živel v majhnem stanovanju, kjer še za ljudi, kaj šele za knjige, ni bilo dovolj prostora, od nekdaj pa je verjel, da bo imel bivališče, v katerem bo dovolj prostora za knjige. In tako danes tudi je. Vendar pa pravi, da ni zares zbiratelj: »Zlasti romane si, kot velika večina slovenskih bralcev, najprej izposodim v knjižnici in nato kupim tisto, kar se mi zdi, da moram imeti doma. V tujini pa res veliko kupujem na slepo.« Pa vendar in kljub razdajanju ima doma res veliko knjig.

Mnogo jih je dobil v tujih knjižnih menjalnicah, sploh na potovanjih po Aziji. »Nekoč se mi je zgodilo, da sem knjigo pustil v menjalnici v Bangkoku, nato sem šel čez dober mesec na jug Indije in tam me je v drugi menjalnici že čakala ta moja knjiga, prepoznal sem jo po pečatu.« Tudi v New Yorku rad zavije v tako imenovane secondhand trgovine, zelo blizu mu je zlasti njihova slavna knjigarna Strand, kjer je na voljo mešanica starih in novih knjig. »Rajši od knjigarn imam take izmenjevalnice, saj verjamem v reciklažo, tudi na knjižnem področju. Seveda vsepovsod hodim tudi v knjigarne, celo če ne razumem jezika tam prodajanih knjig – potem gledam strokovno, kako so knjigarne organizirane, katere knjige so izpostavili in na kakšen način …«

Bralec klasike, v kateri išče aktualnost

»Včasih sem redno bral tuje novitete, spremljal nagrajence po svetu in sledil razvpitim imenom. Sedaj vem, da so v Sloveniji mlajši uredniki, ki to bolj skrbno počnejo, jaz pa lahko spet prebiram tudi klasike. V času korone sem tako prebral vse knjige Cirila Kosmača, zdaj prebiram opus Pavleta Zidarja, ki je bil v mojih študijskih časih tako rekoč glavni pisatelj, danes pa ga moji študentje skoraj ne poznajo. Podobno sem se lotil Vitomila Zupana, pa Dostojevskega, Selimovića, Andrića in drugih klasikov, za katere me je zanimalo predvsem, ali so še vedno tako zelo privlačni, kot so bili. Nekateri vsekakor ja – Bratje Karamazovi ostajajo večen roman. Druge pa berem bolj kot dokument, v duhu časa, ko so bili napisani.«

In katere knjige še izpostavlja? Piknik na robu ceste bratov Strugacki, pri katerem se združuje znanstvena fantastika in filozofska kritika družbe, kapitalizma in potrošništva (Blatnik je napisal spremno besedo novi izdaji prevoda pri LUD Literatura leta 2022). Navdušuje pa ga tudi Javier Marías, zlasti Tako belo srce: »To je njegova prva knjiga, ki sem jo prebral, in berem jo vedno znova. Marías je bil resnično mojster pripovedovanja. Pisal je popolnoma drugače kot jaz, vendar me ravno to očara. Slog je vedno fantastičen, ta knjiga pa je še vsebinsko zelo izzivalna, poganja jo skrivnost, odpira hude etične dileme. Vsekakor se moramo njegovi bralci, in v Sloveniji nas ni malo, zahvaliti prevajalki Marjeti Drobnič, za katero se zdi, kot da je bila rojena, da prevaja njegova dela.« Čeprav vse bolj posega po klasikih, pa ostaja zvest tudi slovenskim novitetam. Pravi, da se veseli izdelkov delavnice pisanja ljubezenskega branja, ki jo je pri Cankarjevi založbi vodila Lara Paukovič: »Prebral sem prvi dve skoraj končani besedili in sta res zanimivi za slehernika. Slovenski knjižni trg se je v zadnjih letih razmahnil na področju domačih kriminalk, začele so se pojavljati tudi fantazijske knjige, sedaj pa je čas še za druge žanre in ljubezenski romani zanesljivo morajo biti med njimi. Upam, da pridejo še trilerji in srhljivke.«

Čeprav bi se lahko pogovarjala še dolgo (skuhal mi je namreč tudi odlično kavo), pogovor zaključim z vprašanji o posebnih knjigah v njegovi knjižnici. »Nisem poseben zbiratelj, so pa knjige, ki so mi ljube zaradi zgodbe, ki jih spremljajo. Tako imam Cankarjevo knjigo z njegovim podpisom, ki sem jo prejel od sodelavcev na Cankarjevi založbi ob zaključku doktorata. Veliko mi pomeni tudi že omenjena Ljubezenska zgodba stoletja, ki sem jo spet dobil od omenjenega para. Redko je, da se prevedena poezija razproda tako hitro, a ta govori o zgodbi, ki najbrž ni neznana tudi v Sloveniji: žena opisuje življenje z možem alkoholikom, ki ga sicer ljubi, vendar je ta ljubezen zaradi njegove odvisnosti nemogoča. Dolgo sem jo iskal na Bolhi, povsod, pa naposled dobil. Zdaj imam menda vse knjige, ki sem jih uredil, teh je že prek tristo. In potem so tu še številne podpisane knjige s posvetili, tudi od prijateljev, ki jih več ni, tudi teh je nekaj sto, in te bodo pač ostale z mano. To so posebne knjige, ki jih denar ne more kupiti.«

Fotografija: Peter Giodani Fotografija: Peter Giodani
Intervju 21. 10. 2023
Čas branja
Čas branja: 12 min

Eva Mahkovic: »Ko izpišem čustva, strahove, motive, ki me sestavljajo, je nekaj časa lažje živeti«

Z dramaturginjo in pisateljico Evo Mahkovic smo spregovorili o njeni novi knjigi TOXIC, v kateri skozi žanr avtofikcije upoveduje izkušnjo urbanega življenja mlade ženske, ki se sooča s seboj in s svetom, predvsem pa z lastno preteklostjo in zahtevami sedanjosti. Eva Mahkovic je avtorica knjig Na tak dan najbolj trpi mastercard (2019) in Vinjete straholjubca (2019). Kot dramaturginja je zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem in je avtorica dramskega dela Alica v deželi strahov.

V svoji najnovejši knjigi TOXIC raziskuješ žanr avtofikcije. Tudi tvoja glavna protagonistka, prav tako Eva Mahkovic, veliko govori o tem žanru. Kako ga dojemaš in zakaj ti je tako blizu?

Ko sem pisala Na tak dan najbolj trpi mastercard, ki je sicer nastajal drugače kot TOXIC, dobra tri leta in kot izraz spontane želje, da dam iz sebe svoje občutke, se sploh nisem toliko ukvarjala s tem, kaj moje pisanje je. Kasneje so kot avtofikcijo to označili drugi. Takrat enkrat je začenjal ta žanr tudi pri nas pridobivati na prepoznavnosti in priljubljenosti. Pri TOXIC sem že sama vedela, da je to moj žanr. Mislim, da vsak piše iz sebe: če pišeš iskreno, pišeš delno o sebi. Pri meni gre seveda za direktno ubesedovanje in s tem tudi potvarjanje lastne osebe in zgodovine. Trenutno je to zame najiskrenejša pozicija izrekanja. Sicer pa: obstaja ogromno fikcije, ki je ne jemljemo kot avtofikcijo, pa to v resnici je. Ogromno romanov, ki so avtobiografski, posebej takih, ki so jih napisali moški, pa avtobiografski ali avtofikcijski elementi v njih niso sporni, niso predmet debate, v smislu: ali je tvoja zgodba sploh vredna tega, da o njej pišeš.

V spremni besedi Manca G. Renko zapiše, da v tej knjigi seciraš grozo lastnega obstoja. Misliš, da vsa dobra literatura to na nek način počne? Dve stereotipni izbiri bi lahko bili, da pišeš o sebi ali pa o drugih. Kako pa ti gledaš na to?

Seveda veliko ljudi piše o drugih, o družbi, o širši sliki stanja sveta in človeštva: za to je treba verjetno imeti bolj analitičen um, kar mene pri pisanju trenutno ne zanima; raje izhajam iz občutka, iz impulza, analitična pa sem na primer brez težav kot dramaturginja. Mančina izjava o seciranju groze je prišla spontano in mi je veliko pomagala v gradnji knjige TOXIC, v prepoznavanju tega, kaj moje pisanje sploh je. Rada brskam po sebi, vedno bolj tudi po neprijetnih stvareh. Pa ne da bi sicer prišla do kakšnega odgovora! Ampak že samo to, da imam to potrebo, da nekaj raziščem, se mi zdi dragoceno v smislu avtoterapije.

Pisanje ima torej zate avtoterapevtsko vrednost?

Ja, vsekakor. Ko izpišem čustva, strahove, motive, ki me sestavljajo, je nekaj časa lažje živeti.

Tvoji prvi dve knjigi sta nastajali po zapisih na Facebooku, oziroma je bila to vstopna točka v njune teme. Je TOXIC bolj osnovan na tvojem Instagramu, kjer ogromno objavljaš, tudi zapise, ki se berejo kot poezija? So socialna omrežja zopet igrala pomembno vlogo pri pisanju?

Ja, na Instagramu sem zelo aktivna in to vzporednico si odlično zaznala: tako moj Instagram kot TOXIC lahko spominjata na kolaž random motivov, biserov in smeti. Knjige sem se lotila pred kakšnim letom: začela sem z zbiranjem surovega materiala na Notes app na telefonu. Do aprila letos, ko sem na svoj rojstni dan nehala z nabiranjem, sem imela še vse na telefonu, zato mi struktura knjige zelo dolgo ni bila jasna. Vse je izgledalo kot nek kalejdoskop, mozaik misli in občutkov, ki so me obsedali v tem letu in sem jih morala zdaj združiti v celoto. Tudi moj Instagram bi lahko kdo poimenoval kot delo avtofikcije, sicer bolj na vizualni ravni.

V knjigi imaš dobro kronologijo, ker začneš v neki točki v času in nadaljuješ do svojega rojstnega dne. Vmes že pišeš o filmu Barbie in zelo aktualnih temah. Obravnavaš predvsem sedanjost. Kako si uredila ves material tako, da knjiga deluje tako aktualno?

Kot rečeno, knjigo sem urejala dober mesec, materiali seveda niso bili čisto surovi. Zdi se mi zelo pomembno, da pri tem, kar pišem, izhajam iz realnega časa, neposredno iz osebe, kakršna sem zdaj. Danes ne bi mogla več napisati Mastercarda in zdi se mi pomembno, da se tega zavedam in se ne silim v to. V smislu pripenjanja v leto 2022 in 2023 mi je pomagal novi album Taylor Swift Midnights, ki je pripravno izšel ravno oktobra lani in zelo zaznamoval letošnje leto. Ko bom pisala naslednjo knjigo, ta verjetno ne bi smela biti nič podobnega, morala bi govoriti iz Eve Mahkovic, kakršna bom takrat. Skušam slediti obdobju, o kateremu pišem.

Na začetku knjige je citat Taylor Swift, sicer pa celo knjigo zaznamuje medbesedilnost, veliko uporabljaš citate, citiraš tudi ogromno pop kulture. Kako pomembna pisateljska referenca je zate pop kultura in kakšno mesto ima v literaturi?

Zelo pomembna. Pop kultura mi je zadnje čase pomembnejša referenca kot pa, kar bi lahko imenovali »visoka kultura«. Rekla bi, da je to v neki meri posledica upora: šele razmeroma pozno v življenju sem malo omilila svoje težave z avtoriteto in nehala misliti, da so ART le tiste stvari, ki jih cenijo drugi ljudje. Seveda imam čisto rada tudi določene avtorje iz kanona, ampak ogromno svojega materiala, materiala, ki je zame trenutno relatable, pa najdem v pop kulturi. Pop kulturo konzumiramo iz veselja in želje, ne iz potrebe, da bi impresionirali. V tem je iskrenost, ki jo zelo pogrešam pri marsikomu, ki ima visoke ambicije po ustvarjanju ARTA. Kar se tiče Taylor: čeprav je pop zvezda najširšega formata, je odlična umetnica, odlična tekstopiska in v tem – tako jo vsaj jaz berem – iskrena do sebe in svojih občutkov v določenem obdobju življenja. Na to se lahko navežem.

Ti bolj ustreza fragmentarna forma? Knjiga se konča z zelo dolgim seznamom, kjer so posamezni utrinki, misli in občutki, ločeni med sabo s srčki. Je to odraz časa, v katerem živimo, kjer se vse drobi?

Rekla bi, da ja. Imamo toliko informacij in impulzov, da je življenje zelo hektično in to mora vplivati na formo pisanja. Sama pogosto nimam več potrpljenja za branje dolgih stvari. Vsekakor umetnost tudi v formi odseva čas, v katerem nastaja. Meni je zato lažje s krajšimi formami, s spreminjanjem forme, s presenečenji: za različne teme potrebuješ različne forme. To se mi zdi veliko bolj naravno. Zadnji del knjige, VERTIGO, pa izhaja iz moje najljubše forme: seznam. Kot je rekel Umberto Eco, gre pri seznamih, vizualnih in literarnih, za človekov poskus, da ujame neskončnost, saj gre za nizanje podob, ki lahko traja v nedogled ali vzbuja vtis, da bo trajalo neskončno. Najprej sem imela VERTIGO postavljen čisto drugače, vsak vnos v svoji vrstici, mislim, da imam okrog 600 vnosov: potem sva se z oblikovalko Hano Besjedico odločili, da ga postaviva tako. Hecno, da je seznam dolga, neskončna forma, ki pa mi je ne glede na to, kar sem rekla prej, zelo blizu: mogoče zato, ker je fragmentirana in polna paradoksov in presenečenj.

Vse tvoje knjige izstopajo tudi po unikatni vizualni podobi. TOXIC ni izjema. Pri oblikovanju si sodelovala s Hano Besjedico. Kako je potekalo oblikovanje knjige, najbrž je zahtevalo tudi veliko tvoje pozornosti in skupen premislek, ker vizualna podoba že samo na ravni postavitve teksta interaktira z vsebino?

Hano sem izbrala, ker imava zelo podobno estetiko. Všeč mi je, da uporablja veliko roza barve in veliko krščanske motivike, po drugi strani pa so njeni materiali in zanimanja tudi precej dark, da ne rečem morbidni. Fotografije, ki so v knjigi, so fotografije iz mojega stanovanja, ker je tudi moje stanovanje podobno moji knjigi. Tako da je Hana v ves moj material vstopila zelo naravno in praktično vse njene ideje so mi bile blizu. Leta 2019, ko je izšel Na tak dan najbolj trpi mastercard, je bilo bolj slučajno, da sem imela vizualno podobo, ki se je razlikovala od podobe ostale zbirke založbe Beletrina. Takrat sem k oblikovanju povabila Hano Jesih, tokrat pa sem že na začetku predlagala svojo oblikovalko in unikatno oblikovanje knjige. Taka vizualna podoba seveda zahteva nekaj več dela tudi z moje strani, ampak meni je končna podoba zelo pomembna, ker pomaga skomunicirati vsebino. Hani sem tokrat prepustila kar nekaj odločitev, tudi glede postavitve teksta.

V svojem delu ubeseduješ izkušnjo mlade ženske, ki biva v urbanem prostoru, in analizo njenega notranjega sveta. Večkrat v knjigi pišeš o fenomenu, ki ga imenuješ performans biti ženska. Kaj je ta performans in kako ga misliš v pisanju?

To frazo v glavnem uporabljam, ko pišem o ženskem telesu. Ženske moje generacije smo odraščale z ogromno pritiska, da vlagamo v svoj videz in telo, kar me je za vedno zaznamovalo. Pisanje o ženskem telesu je mnogokrat spregledano ali pa je trivializirano. Še več, mnoge teme, na primer najstništvo ali žensko prijateljstvo, ki dolgo niso bile kot vredne literature, ampak smo jih našli le v Cosmopolitanu, so zame ravno najbolj pomembne in se mi še zdaleč ne zdijo trivialne. Nihče ne bo rekel, da te teme niso zelo hardcore: samo misliti jih je treba.

V knjigi večkrat omenjaš angleško besedo girlhood oziroma pišeš o konceptu deklištva. Ne nujno, ko pišeš o svojem otroštvu ali najstništvu, ampak bolj v smislu stanja duha. Te koncept deklištva lahko opolnomoči na način, da nisi konstantno prisiljena puščati za seboj mnoštva verzij (mlajše) sebe in prisilno »prerasti« vse travme in spomine?

Najbrž se z deklištvom ukvarjam zato, ker pred dvajsetim letom, ko sem to obdobje živela, nisem imela časa ali orodij, da bi sebe ali svoje vrednote analizirala, pa tudi nihče mi ni rekel, da je to sploh vredno misli. Šele zdaj sem dovolj stara in močna, da si vzamem privilegij: razmišljati in pisati o tem, kar hočem. Za to rabiš čas in pogum. Deklištvo je spremenljivo, konfliktno obdobje, kruto in nežno, obdobje osame in hkrati pritiskov socializacije. Vesela sem, da se zdaj več avtoric ukvarja s tem konceptom, v literaturi, filmu in fotografiji. V TOXIC omenjam fotografinjo Kristino Rožkovo in njeno knjigo The Bliss of Girlhood, zelo ganljivo in hkrati nasty delo, podobe svobode in kletke hkrati.

V knjigi veliko pišeš o barbikah in drugih igračah iz otroštva. Kako so se znašle v tvojem romanu?

Kot rečeno: marsikaj se je znašlo v TOXIC zato, ker je del moje glave – kot smetišče. Ko sem razmišljala o svojih najljubših igračah, na primer Littlest Pet Shop in Polly Pocket, sem ugotovila, da so igrače za punčke svetovi: majhni svetovi, v katere si zaprta in z njimi upravljaš – ampak samo navznoter. Šele zdaj vidim, da tudi moje stanovanje, v katerem živim kot odrasla ženska, pripada temu konceptu: moj Polly Pocket. Pred kratkim sem brala knjigo Catherine McCormack Women in the Picture, ki govori o upodobitvah raznih tipov žensk v zgodovini umetnosti. Teh tipov je precej malo: fatalka, svetniška mama, mrtva deklica in pošast. Ženska, ki živi svoje življenje, ki ni v ničemer ekstremno, ki ni idealizirana ali demonizirana, pa postane predmet upodabljanja izjemno pozno.

Kaj pa danes? Smo v času filma Barbie Grete Gerwig, tvoje ljube režiserke, ki se ukvarja tudi s tem vprašanjem, vprašanjem prikaza žensk v umetnosti in kulturi. Kako se ti zdi, da so ženske upodabljane oziroma prikazane v sedanjosti in kaj pri prikazu žensk v literaturi in umetnosti pogrešaš?

Zdi se mi, da danes najdem že marsikaj, kar mi je všeč, recimo pri Greti Gerwig ali Sofii Coppoli ali pri Gillian Flynn, ki prikazuje antagonistke, polne jeze. Tu najdem veliko stvari, s katerimi se poistovetim. Spet se najdem bolj v pop kulturi ali kvazitrivialni literaturi, krimičih.

V knjigi omenjaš mnogo avtoric: Gillian Flynn, Edith Wharton, Janjo Vidmar in mnoge druge. Je trenutno kakšna avtorica, ki ti je še posebej blizu ali pa kakšna, ki si jo odkrila šele nedavno?

V zadnjih dveh letih sem veliko brala Annie Ernaux, ki je čudovit primer slikanja običajnega ženskega življenja: in je hvala bogu zdaj res priznana kot najvišje vrste literatura. S stališča družbenega prepoznanja se mi zdi to, da je dobila Nobelovo nagrado, res izjemno. Zelo ljuba mi je Ottessa Moshfegh, najbolj inteligentna avtorica, ki sem jo brala v zadnjem času: možgani, cinizem, obvladovanje različnih žanrov. Zanimivo, da tudi ona rada piše skozi antagonistke: ženske like, ki so bolj sporni kot obratno. Edith Wharton pa je moja najljubša klasika: sicer piše o zelo privilegiranem življenju žensk, a v popolnoma drugem času, kjer je ogromno omejitev in kjer je duša ženske, ki ji na videz nič ne manjka (najljubši citat, ki ga zadnje čase veselo uporabljajo tudi zame), še bolj tesno zaklenjena. Name pa sta izredno vplivali tudi avtorici, ki – po mojem krivično – spadata pod mladinsko literaturo, čeprav je v njunih delih skritih mnogo uvidov, domislic in usod, ki so me za vedno zaznamovale: Lucy M. Montgomery in Louisa May Alcott. Seznam smrti v hiši Minerve Tomgallon iz ene od knjig serije o Anne of Green Gables (Lucy Maud Montgomery) – vpliv (in ljubezen) za vedno!

Fotografija: arhiv Beletrine Fotografija: arhiv Beletrine
Kritika 18. 10. 2023
Čas branja
Čas branja: 7 min

Najboljši so padli

Z Vitomilom Zupanom sem se prvič srečal kot dijak tretjega letnika gimnazije. Kriva je bila prireditev ob zaključku šolskega leta, ki so jo organizatorji posvetili pisatelju in njegovemu Menuetu za kitaro. Ker sem v tistem času kot klasični kitarist vzporedno obiskoval Konservatorij za glasbo in balet, je odgovornost za izvedbo Sorovega Menueta op.11 št.6 v A-duru padla name. S tem skladateljem sem bil takrat že dobro seznanjen, saj kurikulum klasične kitare na nižji in srednji glasbeni šoli vsebuje širok nabor njegovih kompozicij. Spomnim se, da mi je nekdo priskrbel partituro, sama skladba pa ni bila tehnično zahtevna in sem jo imel v prstih že po enem tednu vaje.

Priznati moram, da sem bil takrat nad Zupanovim glasbenim okusom kar nekako razočaran. Skladba mi je delovala kot brezskrben španski šlager, ki na kompozicijsko-obrtniški in izvedbeno-tehnični ravni ni bila nič posebnega in je zbledela v primerjavi s Sorovim bolj znanim opusom ali pa skladbah takrat meni ljubega Agustína Barriosa Mangoréja. Posledično sem menuet pred prisotnimi sošolci izvedel precej malomarno; vse skupaj sem po robotsko oddrdral, se hitro priklonil, požel nekajsekundni aplavz in tekom odhoda z odra že začel razmišljati o svojih počitniških načrtih za poletje. Vitomil Zupan je v tistem trenutku popolnoma izpuhtel iz moje glave. Takrat pač še nisem vedel, da se bom v osamljenem času koronskega lockdowna v nekajmesečnem obdobju prebil čez vse njegove romane in kratkoprozne zbirke.

Vitomil Zupan je znan po svojem izpovednem slogu, njegovi romani pa vsebujejo veliko prizorov, ki so bili skozi sito literarne obdelave pretreseni iz pisateljevega dejanskega življenja (omembe vredna romana, ki nekoliko odstopata od tega vzorca, sta Klement in Potovanje na konec pomladi). Prav zato lahko trdimo, da ob branju Zupanovih romanov hkrati beremo tudi pisateljevo avtobiografijo, to izjavo pa lahko posplošimo tudi na njegov vojni roman Menuet za kitaro. Aspekt, ki ga najbolj cenim pri tem besedilu, je vsekakor njegova premišljena struktura. Predvsem osrednji del pripovedi, ki ga v krožnicah določajo ponavljajoči spopadi, trenutki počitka, menaže in beg pred sovražnikom, je učinkovito razčlenjen z vrivki sekundarne dogajalne niti; ta se odvija okrog trideset let kasneje. Tu spremljamo zdaj starejšega bivšega partizana Berka, ki se na počitnicah v Španiji spoprijatelji z nekdanjim nemškim vojakom Bitterjem.

Poleg tega, da tovrstni vrivki s premišljenimi uvidi in s pomočjo časovne distance kontekstualizirajo Berkovo vojno izkušnjo, obenem funkcionirajo tudi kontrastno, saj partizanski boj, ki ga zaznamujeta pomanjkanje in mraz, zamenjamo za toplo kuliso in obilje španskega masovnega turizma. Po pričevanjih je Zupan na dopustu leta 1973 zares srečal nemškega turista, ki je postal kalup za lik Bitterja, kmalu potem pa so začeli nastajati tudi konkretnejši obrisi za roman, ki ga je pisatelj s presledki pisal vse od leta 1944.

Berkovo pričevanje, ki v marsičem odseva tudi Zupanove resnične izkušnje borca NOB, je marsikoga precej razburilo. Kritike je motilo dejstvo, da Berk v vojno vstopa zaradi individualističnih razlogov in jo povečini dojema kot poligon, na katerem se spotoma najde precej priložnostnih užitkov: od spolnosti pa splošnega vznemirjenja do nekakšnih iniciacijskih momentov, kjer protagonist skozi udeležbo v spopadih potrjuje svojo moškost in obenem afirmira zapuščino svojega očeta, ki je kot vojak padel v 1. svetovni vojni (to dejstvo velja tudi za Zupana kot literarnozgodovinsko osebo).

Nastavke Menueta je moč najti že v noveli Andante patetico, in glej ga zlomka, obe besedili imata glasbeni naslov (čeprav je naslov novele tudi strukturno upravičen; navsezadnje naj bi Zupan principe komponiranja klasične glasbe želel pretvoriti v literarno umetnost. Tu se za raziskovalce ponuja mamljiva in zaenkrat neraziskana možnost analize, ki bi združila literarnoteoretske in muzikološke pristope). Andante patetico, ki je ob koncu vojne obveljal za enega ključnih partizanskih tekstov, pa je v sebi že nosil zametke kritike vzpostavljajočega se družbenega sistema. Pomenljiva izjava, ki jo lahko najdemo v tem besedilu, se glasi: »Najboljši so padli.« Ob tem se je potem Boris Ziherl baje spraševal: »Kdo smo pa potem tisti, ki smo ostali?« Osebno sem ta zbadljiv vložek vedno razumel v navezavi z repliko: »Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal,« ki jo izgovori Cankarjev Jerman.

Omenil sem že, da protagonist romana vojno doživlja na precej svojstven način, predvsem v pogovorih z Bitterjem pa postane jasno, da Berk vojno skorajda nostalgično pogreša. Ta celoten pogled utemeljuje z argumentom, da so situacije v vojnih razmerah precej črno-bele: zavezniki in nasprotniki so jasno določeni, vlada stroga hierarhična komanda, vse, kar se ne podreja tem pravilom, pa ogroža celoten sistem. Tako se zdi, da je za Berka spopad z okupatorji tudi sredstvo, s katerim se lahko bori proti pretirani samorefleksiji. Prav tako vojna ljudi kaže v njihovi prvobitnosti, brez nepotrebne civilizacijske navlake, nasploh pa je to kvaliteta, ki jo skupaj z Berkom Zupanovi protagonisti cenijo tudi na polju spolnosti. Še več, tako spolnost kot vojna imata v Menuetu za kitaro vlogo samospoznavnega mehanizma, kjer protagonist prihaja v stik s svojim neokrnjenim jazom.

Ne vem zakaj, ampak poleg Berka se marsikateri junak Zupanove literature precej bolje znajde v kriznih situacijah kot pa normaliziranih meščanskih odnosih (najsibo to zaporniško življenje ali pa udeležba v NOB). Berkov vstop v partizane je popolnoma samoiniciativen, pri čemer razmeroma »udobno« življenje v okupirani Ljubljani zavestno pusti za sabo – pred junakom se torej izrisuje obljuba velike pustolovščine, vseeno pa bi ob tem poudaril, da Berkovo udeležbo v vojni do neke mere določa tudi dolžnost. In četudi se junak v celoti ne strinja z ideološkim aparatom NOB, je partizansko gibanje edino, ki mu omogoča oborožen odpor zoper okupatorja.

Ko sem obrnil zadnjo stran Menueta za kitaro, sem začutil nenadno željo, da po več kot osmih letih ponovno poslušam kompozicijo Fernanda Sora, ki je navdihnila Vitomila Zupana. Z nekaj kliki na YouTubu sem našel prav tisto interpretacijo kitarista Narcisa Yepesa, ki je omenjena v romanu (seveda se ob tem postavlja vprašanje, kako Berk že v 2. svetovni vojni pozna Yepesovo interpretacijo menueta, ki jo bo šele leta 1968 izdal Deutsche Grammophon). Danes bolje razumem Zupanovo izbiro skladbe (najbrž zato, ker nisem več obremenjen z elitističnimi nazori šolanja na konservatoriju, kjer so me učili, da se skladbam estetsko vrednost določa glede na kompleksnost uporabljenih glasbenih pristopov).

Sorov menuet preveva nekakšno preprosto idilično vzdušje, ki s precej minimalnimi sredstvi v poslušalcu evocira občutek spokojnosti. Melodija je enostavna, zato si jo je lahko zapomniti, njene konture pa dajejo slutiti lepoto španskega podeželja. Le posamezni dramatični vrivki nas bežno spomnijo na vojno realnost (tako španske državljanske vojne kot NOB). Kitarske strune nežno odzvanjajo v Berkovih ušesih in delujejo kot sredstvo pomiritve, s katerim se protagonist, ne glede na silo okoliščin, lahko umakne v svojo notranjost, obenem pa obljubljajo svetlejšo povojno prihodnost. A izkaže se, da je Sorov menuet nedosegljiva instanca, ki se po zaključku bojev ne bo mogla izpolniti; prehod iz naroda hlapcev v narod junakov je zahteval kolateralne žrtve, tudi rojstvo novega človeka se je uvrstilo na čakalno listo. Družbeno neprilagojene elemente se je – z Zupanom vred – zatrlo, melodija Menueta za kitaro v A-duru pa je, kot kaže, vnovič izzvenela.

Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Kolumna 14. 10. 2023
Čas branja
Čas branja: 14 min

Daisy, Daisy, give me your answer, do!*

Več kot pet let je že tega, kar sem (tukaj) v neki fazi svoje nuje po refleksiji lastnega ega pisal o svojem odnosu (kot avtorja) do kritike, pri tem pa še malo zlorabil prostor kolumne za obračun z neko konkretno res zelo neposrečeno kritiko. Dejansko sem tisti obračun (seveda poleg tega, da sem si hotel malo dati duška) zapisal le kot del ponazoritve svoje temeljne razdelitve občutkov ob kritiki: 1. kritik je pozitiven in je štekal; 2. kritik je pozitiven, čeprav sploh ni štekal; 3. kritik je negativen, ker je štekal, ampak ni bilo dobro napisano; 4. kritik je negativen, ker sploh ni štekal. Načeloma se mi sicer zdi avtorjevo užaljeno odzivanje na kritike precej deplasirano, kaže na probleme z lastnim egom (kar smo že večkrat videli, tudi pri najboljših). Sam sploh ne mislim, da pišem ravno silno dobro in da bi to moralo biti vsem pametnim všeč; največ, kar si upam trditi, je to, da pišem najbolje, kot zmorem, feedback pa jemljem na znanje s hudo tremo. Mogoče se bo torej zdaj zdelo, da »ponavljam vajo«, čeprav ne bi rad, da bi izpade tako: rad pa bi zapisal premislek o neki kritiki mojega romana, ki jo imam sicer za čisto legitimno in mi je dala misliti. Mi je pa sopostavitev dveh zelo različnih kritik istega teksta dala povod za nadaljnje razmišljanje o sami temi, ki sem jo v romanu (med drugim) načel, namreč o razmerjih med generacijami, tehnologijami in večnimi nalogami človeške domišljije. V nadaljevanju torej – tudi če se trudim biti duhovit – ne napadam kritika, ampak se trudim videti svoj lastni pogled na stvari v kontekstu časa.

Imen ne bom omenjal, nič ni tu osebnega – pisca obeh kritik sta zelo pronicljiva, izkušena in uveljavljena bralca, o katerih nima smisla govoriti kaj slabega … A v glavnem: bila je ocena v Sodobnosti, po kateri naj bi bil roman Pa čeprav buldožer »eden najbolj direktnih in premišljenih romanov v zadnjem času« in »med najbolj uspešnimi avtorjevimi«; potem pa ocena v Literaturi, ki se ji je zdelo, da »v zraku obvisijo vse teme, ki … sestavljajo zgodbo romana« in da »je razrešitev teh nastavkov precej klišejska«. Še zadnjič: zadnja stvar, o kateri bi si drznil razsojati, je, ali so moje rešitve klišejske ali ne – se ne morem zagovarjati. Neki meni zelo ljub bralec mi je o istem tekstu na primer povedal, da v njem tako neznansko dolgovezim in nakladam: to sem lahko samo vzel na znanje, ne morem protestirati, meni je pač le tako všeč in tako znam … Tudi urednica je ob branju prve verzije predlagala, da bi rada videla glavni lik več »na ulici«, torej v akciji, ne samo tuhtajoč in premlevajoč, ampak kaj: glavni lik je pač tak človek, da razen v umetne svetove ne hodi kaj dosti na ulico … Toda po premisleku ob obeh tekstih – drobce bom še navajal – me je dregnilo nekaj drugega. Namreč: iz kako zelo različnih svetov, obzorij pričakovanj izhajata ta dva tako vešča profesionalna bralca!

Torej, nazadnje me je spreletelo: kritik iz Sodobnosti pripada tako imenovani boom generaciji. To je zadnje čase zelo moden izraz, zlasti med (zelo) mladimi; nanaša se na generacijo, ki se – če ostanemo v kontekstu naše teme, »tehnologije prihodnosti« –, recimo, še zmeraj živo spomni časov, ko niti stacionarni telefonski priključek ni bil nekaj samoumevnega in je bilo nanj treba čakati tudi po več mesecev (če nisi bil ravno na kakšni bolj oddaljeni vasi – v tem primeru leta). Nasprotno pa kritik iz Literature pripada generaciji tako imenovanih milenijcev; to so tisti, ki so nekako v času pubertete že začeli spoznavati prve mobilne telefone kot nekaj normalnega (čeprav jim ga starši morda še niso hoteli kupiti) in širokopasovni internet. Osebno spadam tu v sredino, v skrivnostno poimenovano generacijo X – to smo mi, ki smo si šele nekje na začetku faksa navdušeno kupovali prve računalnike s sistemom DOS in par let kasneje dočakali tudi prve modeme za povezovanje z BBS-i, internet pa šele davno po diplomi. (Najmlajši lik v vsej tej konstelaciji, mladi Aleks v romanu, sodi v generacijo Z oziroma med zoomerje – to so tisti, ki odraščajo z obrazi, prilepljenimi na pametni telefon, in imajo slušalke že vraščene v ušesa.)

Takoj je torej opazna temeljna razlika v percepciji teme, ki jo obravnava roman. Namreč, očitno je, da se je boomer lotil branja v pričakovanju, da bo to zgodba o ljudeh, čutečih in stvarnih, pa naj bo setting tak ali drugačen. Milenijec pa je, čim je naletel na prvo omenjanje trikov visoke tehnologije, začel pričakovati, da bo to znanstvena fantastika oziroma vsaj resna analiza visokotehnološkega kapitalizma. Boomer ga je bral kot avtofikcijski, tudi avtopoetični roman; milenijec pa v njem pogreša »spekulacije o načinih delovanja in uporabe tehnologije, o implikacijah visokotehnološkega okolja, konec koncev tudi širšega vpliva prisotnosti neke multinacionalke«. Z drugimi besedami, če avtor talks the talk (uporablja virtualno resničnost«) naj tudi walk the walk (ponudi nam futuramo). Hm, toda – kaj pa, če je futurama v popolnem nasprotju s samim konceptom, samim »sporočilom« romana? Namreč, avtor ni iz teh krajev. Lahko pa izkoristim vsaj to priložnost, da svoje mnenje še o tehnologiji bolj eksplicitno razložim – ga črkujem.

A še preden se lotim teh »spekulacij«, vseeno drobno pojasnilo, kajti če to ni jasno, romana sploh ni mogoče smiselno brati niti se zavedati, v kakšnem svetu pravzaprav dandanes, v tem trenutku živimo. Pa čeprav buldožer ni ZF. Kritik-milenijec svoj občutek neizpolnjenosti primerja s problemom, na kakršnega je že naletel ob romanu Lenarta Zajca (ha – še eden, ki je moj letnik): da je Ljubljano v ZF žanru »še vedno popisoval kot Ljubljano neke povsem običajne vsakodnevne izkušnje, kot bi se v njem ne spremenilo prav nič« in v njegovi liki v službi »še zmeraj berejo časopise«. Skratka, tudi jaz sem v svojem romanu pozabil na »implikacije tehnologije prihodnosti na lokalno okolje«. Mislim, da gre za velik nesporazum. Zgodba se ne dogaja v daljni prihodnosti (kot sem to počel na primer v delu Permafrosta), ampak tukaj in zdaj, v svetu, v katerem na primer sam še zmeraj zjutraj ob kavi berem papirnat časopis (ker sem iz generacije X, jasno, ampak prosim lepo, upam, da sem še zmeraj legitimen del lokalnega okolja), preden grem potem prebrskat še MMC, Facebook in X. Tehnologija virtualne resničnosti, ki se pojavlja v romanu, delno že danes obstaja v Metaversu, do senzorične izpopolnitve, kakršne uporablja glavni lik v zgodbi, pa manjka tako malo let, da so ta popolnoma nerelevantna. Za vse praktične namene je to sedanjost »povsem običajne vsakodnevne izkušnje«, svet, v katerem danes živim med vrtički na Brdu. In kakšne naj bi pravzaprav bile te neraziskane »implikacije umestitve« ene vodilnih multinacionalk na področju virtualne resničnosti (stop: v romanu gre samo za majhno partnerico vodilne multinacionalke, ne njen sedež) v naše malo lokalno okolje? Nekega studia za razvoj virtualne resničnosti ob ljubljansko obvoznico? Kakorkoli večje, kot je umestitev 400 milijonov vrednega Sandozovega visokotehnološkega centra za biološka zdravila v Lendavo? Pravzaprav je moje prepričanje o tem razvidno že kar v samem romanu: prav nikakršne. Tako kot Prekmurci zaradi Sandoza ne bodo zaživeli v prihodnosti in se slovenski zdravstveni sistem zaradi tega ne bo niti za milimeter spremenil. Ogromna večina ljudi tega sploh ne bo opazila. Zelo verjetno bi podjetje, ki razvija tak visokotehnološki projekt, umeščeno v lokalno okolje, prosjačilo za subvencije pri ministrstvu za gospodarstvo ali digitalizacijo in se pritoževalo nad previsokimi davki – nič drastičnejšega od tega. Duševno odsotni zasanjanci v pametne telefone, ki se med sprehajanja psa zaletavajo v kandelabre – veliki znanilci apokalipse sodobne tehnologije – pa v romanu nastopajo. Če bi iz tega delal kakršnokoli večjo dramo, pa bi pisal v popolnem nasprotju s svojim globokim, zdravorazumskim prepričanjem.

Dejstvo, da ob vseh tehnoloških spremembah človeška narava ostaja enaka, je samo bistvo tega, kar sem (ne prvič, prej na primer že v Permafrostu) hotel povedati. Sicer, če se pomudim pri izvorih svojega pogleda na to: da, sicer imam prav rad znanstveno fantastiko. V filmih tudi tisto akcijsko, tipa Vojna zvezd (v kateri je sicer tako dobra fora, da se junaki bojujejo s svetlobnimi meči in uporabljajo skrivnostne sile, ki jih skeptiki označujejo kot »staro religijo«, ne nastopa pa vrhunska znanost), čeprav se mi takih stvari ne bi ljubilo ravno brati. Neznansko pa me impresionirajo romani kot Piknik na robu ceste ali Solaris, v katerih se avtorju prav nič ne ljubi spuščati v podrobnosti tehnologije, temveč fantazijska prizorišča izkoristi samo za refleksijo o človeški naravi. Junaki Lemovega romana pripotujejo do skrivnostnega planeta zato, da se tam soočijo z lastnimi osebnimi travmami in grehi. In konec koncev, kdo to počne bolj duhovito kot Štoparski vodnik po Galaksiji, kjer pokaže, da nobena tehnologije ne more premagati človeške (no, vesoljske) narave. Če se tam zgodba začne z gradnjo vesoljske obvoznice, zaradi katere porušijo Zemljo, ker se Zemljanom ni uspelo pritožiti na projekt, razstavljen v sosednjem sončnem sistemu – napredne tehnološke možnosti zares ne bodo preprečile birokratom, da jih ne bi izkoristili samo za še večje nesmisle in oteževanje življenja (samo pomislimo, kako je to videti ob digitalizaciji npr. sistemov naročanja, študijskih programov na univerzi ipd., ko je potreben čisto nov družbeni sloj strokovnjakov, ki se znajo prebiti skozi vse absurdne zahteve digitalnih obrazcev). Iznajdba »neverjetnostnega pogona« Zaphodu Beeblebroxu ni preprečila, da ga ne bi izkoristil za počenjanje največjih traparij enostavno v duhu tistega komentarja Dostojevskega, da človek (ali vesoljec z dvema glavama in tremi rokami) ne dela tistega, kar vidi kot najbolj koristno, temveč tisto, kar mu ravno paše.

Ko kritik-milenijec meni, da »način obstoja in funkcioniranja virtualne resničnosti ter podjetja zahteva več pozornosti in obdelave«, kot je lahko najde v tekstu, in v tem vidi »neizkoriščeno plat«, ne vidi tistega, kar vidi kritik-boomer: namreč, da avtor svoje mnenje o tej temi pove prav s tem, da jo ignorira. Absolutno bistvenega pomena je, da liki funkcionirajo »kot v vsakdanji izkušnji«. Samo jaz vem (ti veš), kakšna je moja (tvoja) vsakdanja izkušnja. Prav, drži: provocira nas svet, v katerem se nam z vseh strani približuje umetna inteligenca, »umetna domišljija« in dopamin brizgajoče bliskajoče podobe, ki mamijo naše zoomerske otroke v virtualni svet. Provocira, ker imamo občutek, da ogroža to, kar je v nas neposnemljivega, enkratnega, ustvarjalnega; kar je sposobno vpogleda. Ampak dajmo, zaustavimo se vendar malo. Branimo se vendar lahko samo s tem, da smo, kar smo!

Zato je dejstvo, da studio podjetja Galatea v romanu »ostane kot neko prizorišče iz lepenke«, »kjer se zdi, da je Gena edini zaposleni«, absolutno bistvena poanta romana. Galatea pač ni visokotehnološko podjetje v Silicijevi dolini, v katerem vrvi entuziastičnih in čudaških geekov, ki izumljajo nove tehnične rešitve in ob tem doživljajo različne pustolovščine – to bi bil čisto drug žanr, ki bi sicer tudi čisto lahko bil zanimiv. Nasprotno: Galatea je črna luknja, prazna lupina (»iz lepenke«), ki zeva, da bi jo kdo napolnil. S svojimi človeškimi življenji. (Mimogrede, kar je v romanu omenjeno zelo bežno: Gena o svojih dveh kolegih, ki v studiu opravljata enake naloge, ve samo to, da jima je ime Valter in Tomo. Morda se bo kdo, ki je bral Popkorn in Koliko si moja, spomnil teh dveh tičev, nesojenega lastnika »hiš groze« in malega asistenta filmske produkcije s težavami v zasebnem življenju, ki sta zdaj končala v tej službi.) Njeni studii črpajo iz ljudi zgodbe, kot v Matrici roboti iz človeških teles črpajo energijo – da bi ustvarili verodostojno robo za prodajo. Tisto, česar nevronske mreže, željne strojnega učenja, ne premorejo, je izvirno človeško doživetje: pred njimi je človek zmeraj sam, brezupno razgaljen. Če se hoče soočiti s tem tehnološkim svetom, se mora soočiti najprej s samim sabo, biti iskren do sebe. To je še edino orožje, ki ga imamo proti strojem: da smo ljudje. Zato Gena dejansko vidi določen smisel v svoji nalogi: v tehnologijo prihodnosti skuša vnesti iskren človeški element, virtualne like skuša vzgojiti v ljudi, tako kot je vajen početi v svojem vsakdanjem pisanju. Zato – in o tem tudi sam razmišljam vedno znova, doslej pa sem to najbolj naravnost opisal ravno v Buldožerju – vedno znova fantaziram o ljudeh, ki jih tako ali drugače poznam. In jih preobražam v umetne izdelke, da lahko nudim nekaj domišljijske telovadbe bralcem. Moja dilema je: v čem je pravzaprav razlika? In sklep, do katerega prihajam: razlika je zanemarljiva, tehnološke spremembe so bile in bodo, ljudje pa ostajamo ljudje, tudi kakršni smo bili pred iznajdbo tiska. Ob podrobnejših primerih sem to že opisal tukaj.

Kritik-boomer je to očitno začutil; kritik-milenijec je ob dejstvu, da je virtualna resničnost le »priročna kulisa za družinsko dramo«, razočaran. Milenijcem in seveda zoomerjem se zdijo vprašanja tehnologije dosti bolj vznemirljiva; moja generacija (in iz nje je tudi glavni lik romana, seveda) je tega že malo naveličana. Zdi se nam, da je vsaka tehnologija fascinantna samo kratek čas: potem pa jo enostavno absorbiramo v svojo vsakdanjost in smo spet prepuščeni samo svoji banalni človeškosti. (Spomnimo se navdušenja ob svojem prvem walkmanu; ob prvem računalniku; prvi mikrovalovki; prvem mobilnem telefonu; prvem pametnem telefonu; ja, danes so to zelo banalni predmeti, zato pa hrepenimo po vedno nekem novem modelu, ki bo izpolnil naše hrepenenje.) Zato so futurame lahko zabavne in žgečkljive, ampak nič več kot to. Ne morem reči, da mi žanrski in futuristični svetovi milenijskih avtorjev niso zanimivi; trudim pa se iskati v njih tisto, kar bi bilo prepričljivo človeško, ne pa samo fascinacija nad možnostmi. Tehnologija ni na noben način fascinantna sama po sebi. Fascinantno je, kar lahko z njo doživimo. Fascinantno mi je, da v Kubrickovi Odiseji 2001 Dave začne izklapljati Hala, ladijski računalnik, ker ga začne ta ogrožati, in računalnik mu med postopnim ugašanjem zavesti zapoje pesmico, ki ga jo je prvi naučil njegov programer: Daisy, Daisy, give me your answer, do! I’m half crazy, all for the love of you! Dave se mora v nadaljevanju sam soočiti z lastnim staranjem, smrtjo in čudežem rojstva – svoje človeškosti. In mali Aleks v romanu – ki se sicer najde zaupnico v virtualnem svetu, ker mu je iskrena komunikacija z živimi ljudmi pretežka, preveč mučna in tvegana – se izpove, da je zažgal smetnjake ob parkirišču zato, ker je hotel storiti nekaj »res groznega« v resničnem svetu, ker mu bleščeči svet še tako vrhunskih videoiger ni dovolj resničen.

Skratka, če je kaj, o čemer v resnici zmeraj pišem, iz romana v roman, pa je moja samospraševanja ob tem doslej najbolj iskreno artikuliral Gena v Buldožerju, je to občutek, da edino človek lahko ostaja človek, večen v vseh preoblekah, okoljih, življenjskih situacijah in tehnologijah, od Homerjeve Odiseje do razvpite zbirke Bog si ga drka na nas; da to človečnost pisatelji prežvekujemo in – ja, prodajamo kot izdelek. Ki naj bi ljudi vrgel iz udobja, silil v razmislek o sebi in svojih vzgibih. Mogoče mi razkošje takega prepričanja omogoča dejstvo, da sem fosil, ki si je kupil prvi pametni telefon šele pred petimi leti. Ki je sicer vesel, da lahko na njem v živo spremlja radarsko sliko padavin, gleda mejle in spremlja novice, vseeno pa še zmeraj hodi v trgovino peš in v mesto z avtobusom.

*»Daisy, Daisy, daj mi odgovor, daj.«

Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Kolumna 13. 10. 2023
Čas branja
Čas branja: 7 min

Kaj pa če …?

Ko je pred meseci skupina črnogorskih mladoletnikov napadla bosanska vrstnika in ju pri tem huje poškodovala, je oče ene izmed žrtev, sicer znani bosanski pop glasbenik Al Dino, izjavil nekaj skrajno nepričakovanega ali celo nenavadnega. Če bi se moj sin in njegov prijatelj utapljala, bi jima ti štirje fantje najverjetneje prvi priskočili na pomoč, je dejal Al Dino ter tako zapletel na videz povsem preprosto zgodbo o štirih zlobnežih, ki se je veselo širila po družbenih omrežjih in tabloidih, in zmedel večino komentatorjev tragičnega dogodka.

Današnji časi namreč ne prenesejo zapletenih reči. Na družbenih omrežjih in v tabloidnih medijih šteje le najbolj preprosto in najbolj udarno mnenje. Na koncu katerega stoji klicaj. Zato je bila zmožnost očeta, da v štirih nasilnežih vidi otroke, podobne svojemu napadenemu sinu, in v vsem skupaj prepozna širši, družbeni problem vseprisotnega nasilja in sovraštva, za mnoge naravnost šokantna. In so ga kar preslišali. Ali pa so njegove besede hitro pozabili.

Ker je tako, mislim si, lažje. Lažje je v ljudeh, ki storijo nekaj zlobnega, videti zgolj in samo zlobneže. Lažje se je zateči k najpreprostejši razlagi, ki bolečino povije v blažilni občutek jeze in sovraštva, čeprav ta ničesar ne rešuje, še manj pa pojasnjuje. Zapletene reči namreč odpirajo številna vprašanja, na katere ni odgovora. Vprašanja brez odgovorov pa tabloidom ne prinašajo bralcev, uporabnikom družbenih omrežij pa ne všečkov in novih sledilcev.

Tudi posnetki dekleta, ki se je znašalo nad ostarelimi in onemoglimi prebivalci trebanjskega Doma starejših občanov, so bili za marsikoga tako zelo pretresljivi, da si je to lahko pojasnil zgolj s skrajno izprijenostjo ali celo zlobo mladoletnice. Konec koncev je pretresljivost njenega početja dvignila na noge celo državo in se je naposled oglasil celo predsednik vlade, pa četudi smo le pred letom ali dvema v tej isti državi ravnodušno spremljali, kako ostareli in onemogli v domovih starejših občanov množično umirajo za covidom.

A če smo takrat še nekako razumeli, da je problem širjenja epidemije po domovih starejših občanov skrajno zapleten in da nista na delu izprijenost in zloba odgovornih, je bila tokrat najpreprostejša razlaga očitno preveč privlačna. Če je kdo videl širši problem, ga je videl le v vodstvu DSO Trebnje oziroma tamkajšnjih zaposlenih, ki mladoletni zlobnici in izprijenki niso preprečili njenega dejanja. In nikogar ni bilo, ki bi nas tako kot Al Dino zmedel z mislijo, da je to dekle morda pomagalo prizadetim ob zadnjih poplavah ali da doma prijazno skrbi za svojo ostarelo babico.

In verjamem, da bi si vsi globoko pretreseni oddahnili, če bi se naposled izkazalo, da ima dekle res duševne ali kakšne druge težave, zaradi česar je bila zmožna početi, kar je počela. Tako kot so si po svoje oddahnili v Srbiji, ko so strokovnjaki potrdili, da trinajstletni množični morilec z osnovne šole Vladimir Ribnikar ni niti najmanj običajen fant, da ne obžaluje svojih dejanj in da sploh ne razume grozljivosti tega, kar je storil. Nihče namreč ne želi vedeti, da grozodejstva počenjajo (tudi) povsem običajni ljudje, še manj pa povsem običajni otroci.

A kaj če vendarle ni tako preprosto? Kaj če je bolj, veliko bolj zapleteno? Kaj če je dekle, ki je nadlegovalo starostnike v domu starejših občanov v Trebnjem, v resnici običajno dekle, nadvse podobno svojim vrstnicam? Kaj če njena nezmožnost ločevanja med resničnim svetom in svetom družbenih omrežij ni posledica ne duševne motnje, ne družinske travme, ne česarkoli podobnega, marveč zgolj odraščanja v okolju, kjer se meja med resničnim in virtualnim vse bolj načrtno briše, v okolju, ki ne želi vedeti, da družbena omrežja povzročajo hude duševne stiske in tesnobo mladoletnih uporabnic. Kaj če je torej res tudi ona žrtev, kakor si je nekdo ob zgražanju anonimnih množic drznil pripomniti?

Vem, misel, da gre za povsem običajno najstnico, je enako, če ne še bolj pretresljiva kot samo dejanje tega nesrečnega dekleta. In misel, da je šestnajstletnica le ena mnogih otrok, ki pod vplivom sodobne tehnologije izgubljajo občutek za stvarnost in sočloveka, le ena mnogih najstnic, ki so tako zelo zasvojene z všečki, da so kot vsi drugi zasvojenci pripravljeni zanje storiti vse in še več, je enako, če ne še bolj srhljiva, kot so srhljivi njeni posnetki. Zato to misel odganjamo, saj nočemo verjeti, da so vsi mladoletniki sposobni tako skrajno nečloveškega ravnanja. Mi hočemo verjeti, da so naši otroci drugačni, da smo jih mi drugače vzgojili.

A kljub temu bi si morali priznati vsaj to, da v resnici ne vemo in da ne razumemo, v kakšnem svetu danes odraščajo naši otroci. Mi, ki smo odraščali s televizijo in videorekorderji, s prvimi satelitskimi televizijskimi kanali in VHS kasetami, s tetrisom in drugimi dvodimenzionalnimi videoigricami, mi, ki smo šele ob koncu pubertete odkrili internet, ne moremo zares vedeti, kako je odraščati s Tiktokom in Youtubom, z Instagramom in Snapchatom, s pametnimi telefoni in pametnimi urami, z vseprisotnimi kamerami in fotoaparati, z ultrasofisticiranimi 3D videoigrami, ki jih lahko otroci igrajo skupaj, četudi sedijo vsak v svoji sobi.

Predvsem pa ne moremo vedeti, kako je odraščati v času brezkončnih dražljajev, neprestano prihajajočih sporočil, ki preko pametnih telefonov in računalnikov brez konca dežujejo v obliki všečkov, emotikonov, fotografij in video posnetkov. Ne moremo razumeti, kako je odraščati v času, ko se ne moreš nikamor umakniti, ko se ne moreš več nikamor zateči pred raznoraznimi zasledovalci, ko si ves čas dosegljiv, ves čas viden. Mi ne vemo, kako je biti najstnik v času, ki te lahko v vsakem trenutku naredi vidnega, tudi če si sam tega niti najmanj ne želiš.

Seveda poslušamo psihologe, ko govorijo o škodljivih vplivih tehnologije na otroke, in tudi beremo o naraščajočem številu najstniških depresij in samomorov, poslušamo učitelje in profesorje, ki pričajo o tem, kako se otroci danes z vsako novo generacijo občutno spreminjajo, kako radikalno se spreminja njihov način komunikacije, poslušamo, beremo, gledamo, a zdi se, kakor nas vse to ne bi zares doseglo. Podobno kot pri globalnem segrevanju se zdi, da se nekje globoko v sebi zavedamo nevarnosti in se ji ravno zato naša zavest upira verjeti.

Po drugi strani pa smo tudi sami odvisni od svojih pametnih telefonov, na katere ves čas pogledujemo, in od družbenih omrežjih. Odvisni smo od istih dražljajev kot naši otroci, odvisni od všečkov, emotikonov, fotografij in posnetkov, ki tudi nas bombardirajo štiriindvajset ur na dan. Vsi imamo glave zarite v zaslone, a le redko kdo (si) prizna, da ima težave. In če ne razumemo sebe in svojih lastnih težav, kako bomo potem razumeli težave svojih otrok?

Zato; če lahko naša kolektivna pretresenost ob dogodkih v Trebnjem k čemu pripomore, lahko morda pripomore k temu, da se končno le zavemo, da imamo problem. In da ga imamo vsi. Ne le eno nesrečno, šestnajstletno dekle.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Refleksija 12. 10. 2023
Čas branja
Čas branja: 9 min

Jon Fosse, gostobesedni mož z malo besedami

Leta 2001 je norveški komik in avtor Knut Nærum v svoji satirični Norveški literarni zgodovini, prosto po spominu med drugim zapisal: »Zaradi svoje sposobnosti, da zavrže vse nepotrebno, je Jon Fosse postal pomemben pisatelj, celo poseben žanr. Posebej kot dramatik je dosegel mednarodno priznanje. V svojih igrah je zavrgel toliko, da osebe nimajo imen. Poleg tega zavrže toliko replik, da mora vedno znova uporabljati ene in iste. To je mož redkih besed, ampak teh nekaj besed uporabi velikokrat. Ne zadovolji se s tem, da eno besedo uporabi enkrat. Vsako besedo uporabi večkrat. Tako doseže hipnotičen učinek. Ljudi hipnotizira. Posebej kot dramatik je dosegel mednarodno priznanje. Kot dramatik? Ja, kot dramatik.«

Kdo je torej ta gostobesedni mož z malo besedami, ki je dobil Nobelovo nagrado, zato ker »je dal glas neizrekljivemu« in v bolj in manj znanih rojakih zbuja neustavljivo željo po parodiranju svojega sloga?

Čeprav je bilo v svetu in pri nas njegovo ime ob letošnji razglasitvi morda presenečenje, saj je manj širše prepoznaven kot nekateri drugi njegovi predhodniki, je v domovini že dolgo veljal za najverjetnejšega kandidata za Nobelovo nagrado za književnost, v primeru, da bi ta po skoraj sto letih (prejšnja norveška nagrajenka je bila Sigrid Undset leta 1928, pred njo pa sta jo dobila še Knut Hamsun leta 1920 in Bjørnstjerne Bjørnson leta 1903) spet prišla na Norveško. Poleg tega, da že vse od osemdesetih let velja za enega najpomembnejših norveških književnikov v različnih literarnih žanrih, je tudi eden od največkrat uprizorjenih norveških dramatikov po svetu, zaradi česar ga številni primerjajo s Henrikom Ibsenom, ki sicer te nagrade nikoli ni dobil. Po treh Nobelovih nagradah za prozo in poezijo je tako norveška književnost (končno?) dobila še Nobelovo nagrado za, med drugim, dramatiko, in prvič jo je dobil avtor, ki ne piše v bolj razširjenem norveškem knjižnem jeziku (bokmålu), ampak v manj znanem nynorsku, o čemer več v nadaljevanju.

Jon Olav Fosse se je rodil 28. septembra 1959 v Haugesundu na zahodu Norveške, odraščal pa je v Hordalandu, še malo bolj na severu. Na Univerzi v Bergnu je naredil magisterij iz književnosti. Pozneje je delal kot novinar in svetovalec za književnost ter učitelj na šoli za umetnostno pisanje (Skrivekunst-akademiet) v Hordalandu. Od leta 2011 je poročen s tretjo ženo Anno Fosse, leta 2013 je prestopil v katoliško vero, živi v hiši za zaslužne umetnike, ki leži ob robu Kraljevega parka v Oslu in je bila nekoč v lasti pesnika Henrika Wergelanda.

Fossejeve tesne vezi z zahodno Norveško nam pojasnijo tudi izbiro jezika, v katerem piše. Nobelova nagrada bo tako nedvomno pripomogla k boljšemu poznavanju jezikovnega položaja na Norveškem tudi zunaj njenih meja. Jon Fosse namreč piše v tako imenovani novi norveščini (nynorsk). Jezikovni položaj na Norveškem je za redko poseljeno državo s komaj petimi milijoni prebivalcev presenetljivo zapleten. V zakonodaji sta kot uradna jezika v državi navedena norveški in samijski jezik, vendar pa imata oba več kot eno različico. Norveščina se tako uporablja v dveh različicah, imenovanih nynorsk in bokmål (dobesedno »knjižni jezik«). Razlogi za dve knjižni norveščini so zgodovinski. Ker je bila Norveška več stoletij pod dansko oblastjo in ker sta si danščina in norveščina precej podobni med sabo, je bila v devetnajstem stoletju knjižna norveščina (kakršno je recimo pisal Henrik Ibsen) pod tako močnim danskim vplivom, da je bila skoraj popolnoma neločljiva od danščine – Ibsenove igre so tako v Københavnu na primer igrali v izvirni obliki, ne v prevodu, ker jih preprosto ni bilo treba prevajati. Zato se je sredi devetnajstega stoletja jezikoslovec Ivar Aasen lotil ustvarjanja novega norveškega knjižnega jezika, ki je temeljil na zahodnih norveških narečjih, za katera je sodil, da so manj izpostavljena danščini kot vzhodnonorveška, s časom pa se je nekoliko reformiral tudi bokmål, črkovanje se je na primer prilagodilo norveški izgovarjavi ipd. Danes se za pisanje obe različici norveščine uporabljata kot knjižna jezika, pri govorjenem jeziku pa ljudje navadno uporabljajo svoja narečja, tako zasebno kot tudi v javnem govoru. Bokmål je bolj razširjen od nynorska, v osnovni šoli ga je po podatkih iz leta 2022 izbralo 87,3 odstotkov staršev, nynorsk 11,6 odstotkov, se pa obeh različic učijo vsi otroci. Katero različico norveščine se učijo tujci, je odvisno od tega, kje na Norveškem se je učijo, oziroma od tega, katera različica je na voljo na tečajih v tujini, verjetno pa je, da se tudi ta skupina v večji meri uči bokmåla. Ko torej govorimo o Jonu Fosseju, ne govorimo samo o avtorju, ki piše v manj razširjenem jeziku, ampak o avtorju, ki piše v še drobnejši različici tega majhnega jezika, kar morda pomaga razložiti, zakaj je v slovenščino prevedeno tako malo njegovih besedil. Slovenskih prevajalcev norveške književnosti je malo in prav vsi bolje poznajo bokmål.

Da imamo malo njegovih del v slovenščini, pa ne pomeni, da je njegov opus majhen. Pisateljsko pot je začel v osemdesetih z romanom Raudt, svart (Rdeče, črno, 1983), ki so mu sledili še Stengd gitar (Zaprta kitara, 1985), Blod. Steinen er (Kri. Kamen je, 1987), Naustet (Čolnarna, 1989), ki so utrdili njegov položaj enega od pomembnih romanopiscev druge polovice dvajsetega stoletja. V devetdesetih so med drugimi izšli romani Flaskesamlaren (Zbiralec steklenic, 1991), Bly og vatn (Svinec in voda, 1992), Prosa frå ein oppvekst (Proza nekega odraščanja, 1994), Melancholia 1 in 2 (Melanholija 1 in 2, 1995–96; prvi del je izšel tudi v slovenščini), leta 1999 pa še zbirka Gnostiske essay (Gnostični eseji), v kateri je med drugim zapisal, da roman jemlje kot žanr, ki je v temelju ironičen. V novem tisočletju je nadaljeval usmeritev večdelnih romanov, ki se je začela z Melanholijo, in sicer s trilogijo Andvake (Budnost, 2007), Olavs draumar (Olavove sanje, 2012) in Kveldsvævd (Uspavanje, 2014). Romani so leta 2014 izšli pod skupnim naslovom Trilogien (Trilogija), Fosse pa je zanjo dobil nordijsko književno nagrado. Najobsežnejše prozno delo, ki ga je Fosse napisal do zdaj, je Septologien (Septologija, 2019–2021), gre za roman o umetniku, sedem njegovih delov je zbranih v treh knjigah, in sicer Det andre namnet. Septologien III (Drugo ime. Septologija I–II, 2019), Eg er ein annan. Septologien IIIV (Jaz sem nekdo drug. Septologija III–V, 2020) in Eit nytt namn. Septologien VIVII (Novo ime. Septologija VI–VII, 2021). Tako drugi kot tretji del Septologije sta bila nominirana za mednarodno nagrado booker.

Eden od bolj presenetljivih dogodkov v norveški književnosti devetdesetih let 20. stoletja je bil Fossejev uspeh v dramatiki, saj je bil že uveljavljen pesnik in pisatelj, prav tako tudi samega sebe ni imel za dramatika. Njegovo prvo dramsko besedilo je bilo Nokon kjem til å kome (Nekdo bo prišel, 1992), ki ga je navdahnila Beckettova drama Čakajoč Godota iz leta 1952. Vendar to ni bila njegova prva uprizorjena drama, najprej so na oder Narodnega gledališča v Bergnu postavili Og aldri skal vi skiljast (In nikoli se ne bova ločila, 1994), s to dramo se je začel Fossejev preboj na svetovne odre, na katerih je z leti zasedel mesto drugega največkrat uprizorjenega norveškega dramatika, takoj za Henrikom Ibsenom. Do zdaj je napisal že več kot 40 dramskih besedil, ki so jih po vsem svetu uprizorili več kot tisočkrat. Kot dramatika ga najbolje poznamo tudi v Sloveniji, po podatkih na COBISS so v slovenščino prevedene tri njegove drame, Ime (Namnet, v norveščini je izšla leta 1995), Noč poje pesmi svoje (Natta syng sine songar, 1998) in Punca na zofi (Jenta i sofaen, 2003). V drugem desetletju novega tisočletja je dramatike pisal manj, po letu 2020 pa se ji spet bolj posveča, njegovo najnovejše besedilo je izšlo letos pod naslovom I svarte skogen inne (Notri v črnem gozdu). Tako kot v prozi je tudi v Fossejevi dramatiki ritem pomemben element, gre za intimne drame z malo osebami, ki pogosto nimajo imen, dogajanje je upočasnjeno, dialogi skopi, polni ponavljanja in zapisani skorajda brez ločil. Pomembna značilnost so tudi premori, Fosseja opisujejo kot »mojstra premorov«, saj je odsotnost jezika enako pomembna kot tisto, kar se izreče. Tako kot v prozi je tudi v njegovi dramatiki prisoten humor, njegove drame pa na splošno opisujejo kot igre na meji med hiperrealizmom in gledališčem absurda.

Poleg dramatike in romanov Fosse ustvarja liriko, njegova prva pesniška zbirka z naslovom Engel med vatn i augene (Angel z vodo v očeh) je izšla leta 1986, v svojih pesmih pa se veliko ukvarja z verskimi in duhovnimi vprašanji, pesmi pa so pogosto oblikovane kot molitve. Leta 2009 in leta 2021 so vse njegove pesmi izšle v zbirki Dikt i samling (Zbrane pesmi).

Fosse je napisal tudi več zbirk esejev, prva Frå telling via showing til writing (Od tellinga, prek showinga do writinga) je izšla leta 1989, pa tudi več besedil za otroke in mladino, prva je bila Uendeleg seint (Neznansko pozno) iz leta 1989, dela pa tudi kot prevajalec v nynorsk, njegov najnovejši prevod so Rilkejeve Devinske elegije, ki so izšle leta 2022.

Za svoje delo je dobil celo vrsto književnih nagrad, nazadnje Nobelovo, pa tudi drugih počastitev, leta 2003 je na primer postal vitez francoske Legije časti, leta 2005 poveljnik Reda svetega Olafa, leta 2011 mu je bilo dodeljeno stanovanje za zaslužne umetnike, leta 2015 pa je postal častni doktor Univerze v Bergnu.

Še vedno pa, tako kot pred leti, v Norvežanih zbuja željo po zafrkljivem posnemanju. Ob novici, da je dobil Nobelovo nagrado, je uporabnik družbenega omrežja zapisal: »Ne prenesem Jona Fosseja, ne morem, mogoče bi moral, ampak ne morem, na žalost, rad imam pike, ja, mogoče ne ravno rad, ampak všeč so mi, zelo so mi všeč, lepo jih je imeti, ampak Fosse ne misli tako in to je v redu, lahko misli tako, da pike niso tako zelo ok, to je seveda mnenje, ki ga lahko ima, pravico ima do tega, ampak jaz pa mislim, da so v redu, v redu jih je imeti, kot sem rekel. A sem rekel?«

Fotografija: Alija Akšamija / last Muzeja mesta Beograd Fotografija: Alija Akšamija / last Muzeja mesta Beograd
Kritika 9. 10. 2023
Čas branja
Čas branja: 29 min

Ivo Andrić je v Trstu bolehal, v Stockholmu so ga nagradili, v Kopru pa razjezili

Vse najboljše, Ivo Andrić, kjerkoli že si … Glavno, da si tam, kjer si najboljši – in kjer te tudi najbolj potrebujemo. V knjigah, seveda.

Na današnji dan, 9. oktobra 1892, se je rodil pisatelj, ki te zlahka uroči, če mu le daš priložnost. Če bereš njegove romane, novele, črtice. Ali slediš njegovim stopinjam. Hlastno sem prebral sveže poslovenjeno biografijo V požaru svetov, podnaslovljeno Ivo Andrić: zgodba evropskega življenja, izvedel marsikaj zanimivega, vznemirljivega, doslej neznanega. Pa tudi začutil, kako je avtor Michael Martens … iščem besedo … da, užival, ta bo pravšnja, kako je moral uživati med brskanjem po zgodovini, odstiranjem lahnih tančic in razpiranjem težkih pregrad, za katerimi se v polmrak umika skrivnostni portretiranec. Vsaj senco tega sem začutil pred leti, ko me je pograbil taisti Ivo. Takrat sem krenil po njegovih sledeh v Kopru in Trstu. Se zakopal v knjige in orumenele časopise, klicaril naokrog, še živeče priče vabil na kavo, vrtal v minulost, prebujal spomine, občudoval pisatelja in zlasti njegovo delo, ugotavljal, zakaj Andrić na stara leta za nič na svetu ni hotel spet v Trst, sestavljal mozaik njegovega obiska v Kopru, se po tihem hahljal, ko sem bral, kako se je nobelovec hudoval in po vrnitvi domov razočarano bentil: »Ne grem nikamor več. Vsi so maskirani novinarji.« To je dejal, ker ga je … Ampak ne! Povem pozneje. Najprej o Martensovi izvrstni knjigi. Se spodobi. Gostje imajo prednost.

Do smrti mu je v glavi odmevala groba profesorjeva pripomba: »Pa ta ne ve nič!«

Kraj srečanja: most, kajpak. Most na Drini. A še precej preden se je zares odpravil tja, v Bosno, je Michael Martens (1973) prvič za Andrića slišal pri uri zgodovine na gimnaziji v Hamburgu. Četudi jugoslovanski pisatelj ni bil v nemških čitankah, ga je očitno odlični profesor predstavil gimnazijcem, jim njegov roman – Most na Drini, kajpak – približal kot mojstrovino evropske književnosti 20. stoletja. Ki je Martens tedaj, ob izteku najstništva, še ni prebral. Najprej se je uveljavil kot novinar, od sredine devetdesetih je poročal iz Sankt Peterburga in iz Kijeva, se naučil rusko, se navdušil nad Gogoljem, Dostojevskim, Tolstojem, Puškinom, Čehovom, Harmsom, Platonovim in drugimi, v letih 2002–2009 pa je bil politični dopisnik Frankfurter Allgemeine Zeitunga za Balkan. Takoj ob prihodu v Beograd se je spomnil profesorjevega nasveta … in v knjigarni poiskal Most na Drini.

Martens, ki je po beograjski dobi poročal še iz Istanbula in Aten ter se naposled ustalil na Dunaju, od koder še vedno spremlja Balkan in poroča o njem, je Andrićevi biografiji posvetil sedem let življenja. Nemški izvirnik je izšel leta 2019, sledili so prevodi v južnoslovanske jezike, letos naposled še v slovenščino, v katero ga je prelila Seta Knop in prispevala tudi spremno besedo h knjigi, izdani v zbirki Labirinti pri LUD Literatura. Vmes je pri zagrebški založbi Ljevak izšla še nekoliko drobnejša knjiga San zvan Jugoslavija: razgovori o Ivi Andriću z izbranimi intervjuji, v katerih Martens še dodatno osvetljuje portretiranca in se odziva na očitke, ki jih je sprožila biografija, bogata in izjemno berljiva, za marsikoga pa na marsikateri strani tudi kontroverzna, če ne še kaj hujšega.

Avtor pisatelja približuje bralcem, ki jim jugoslovanske dežele niso blizu, zato se še posebej pomudi pri ključnih zgodovinskih prelomnicah, pove tudi zgodbo o Jugoslaviji od njenega rojstva do krvavega konca, Andrića pa postavlja v širši evropski prostor, ga trga iz utesnjujočih državnih okvirjev, iz krempljev tega, tistega ali onega nacionalizma. Ob tem mu je precej časa in energije vzelo nekaj izjemno pomembnega, česar ni ne hotel ne smel izpustiti: vsak biograf mora temeljito spoznati duha dobe, v katero se poglablja, sicer bo zgrešil, saj bo portretirančeve poteze presojal z današnjimi merili.

Že na vprašanje, kateremu narodu je pripadal Ivo Andrić, je nemogoče odgovoriti. Prerekanje, ali je bosanski, hrvaški ali srbski pisatelj, je nesmiselno in neplodno, ugotavlja Martens in navaja zlobno balkansko šalo: Srbi sovražijo Andrića, ker je sicer umrl kot Srb, rodil pa se je kot Hrvat. Hrvati sovražijo Andrića, ker se je sicer rodil kot Hrvat, umrl pa je kot Srb. Muslimanski Bosanci pa sovražijo Andrića, ker se je sploh rodil.«

Fotografija: Andraž Gombač

Nekaj suhoparnih podatkov, ki pa se hitro razrastejo v spet zanimivo štorijo: rodil se je katoliškima Hrvatoma v Bosni, v Travniku, leta 1892. V registru cerkve sv. Janeza Krstnika je kot pisateljev rojstni datum vpisan 9. oktober, čeprav je Andrić pozneje pogosto navajal 10. oktober, ki trdovratno vztraja tudi v nekaterih leksikonih. Nič tišje niso niti govorice, da je bil dejansko sin frančiškanskega meniha, duhovnika Alojzija Perčinlića iz travniškega samostana, pri katerem je njegova mati Katarina, rojena Pejić, delala kot služkinja. Potem ko je proizvajalna kavnih mlinčkov uradnega očeta Antuna Andrića klavrno propadla, lastnik pa se odselil v Banja Luko (in tam za tuberkulozo umrl že pri triintridesetih), se je mati odrekla vlogi samohranilke in malega Iva izročila svakinji Ani in njenemu možu Ivanu, zakoncema Matkovišek v Višegradu, ki je tako po »naključnem« Travniku postal Andrićev pristni domači kraj. V mestecu z znamenitim – prav po njegovi zaslugi svetovno slavnim – mostom na Drini se je deček učil govoriti, brati, pisati, tam je osvojil bosansko melodijo in srkal legende iz turških časov, glavno predivo njegove proze. »Tukaj srečuje ljudi, prežete z duhom iztekajočega se osmanskega časa, ki pozneje naseljujejo panoptikum njegove književnosti. Tukaj najde njegov opazovalni genij svojo zgodnjo hrano,« piše Martens.

Na poba je zgodaj vplivala tudi nemščina, najprej jo je slišal od avstrijskih častnikov, ki so jim doma pogosto oddajali sobo. Gimnazijska leta pa so se mu zdela, kakor jih je povzel pozneje, kot »puščava in kazen, dosmrtna in neprehodna, brez vodiča in kažipota«. Padel je pri matematiki in moral ponavljati šesti razred, na koncu šolskega leta pa spet opravljati popravni izpit – spet iz taiste matematike. Komaj se je izmazal, a mu je še zmeraj – in vse do konca življenja! – v ušesih odmevala groba pripomba, ki mu jo je bil profesor primazal na prvem popravcu: »Pa ta ne ve nič!«

Zaradi naravoslovnih neuspehov je celo izgubil štipendijo, medtem ko je blestel pri jezikih, bil najboljši v razredu pri materinščini, niti nemščina, francoščina in latinščina mu niso povzročale težav. Rad je bral Goetheja in Heineja, ki sta ostala njegovi ljubezni do konca. V čitanke je pozneje prikorakal še sam. In tudi tam so imeli težave z razvrščanjem neulovljivega pisatelja, ki se ne prilega nobenemu predalu. Ko je leta 1923 izšel učbenik z napačnimi podatki o njegovem rojstvu in z oznako »hrvaški pisatelj«, se je odzval. V pismu je med drugim poudaril: »Brez dvoma sem po rodu Hrvat, koliko pa sem kot pisatelj ‘hrvaški’, je že drugo vprašanje.« Če mu je že treba pripeti pridevnik, potem je najbrž najustreznejši: jugoslovanski pisatelj.

»V vseh vojnah, v dobljenih enako kot v izgubljenih, je poraženo človeštvo.«

»Višegrad ga je poetiziral, Sarajevo ga politizira,« ugotavlja Martens. Kot član odporniške Mlade Bosne se Andrić zoperstavlja monarhiji, spodbuja propad Avstro-Ogrske. Sarajevski atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo doživlja od daleč, iz Krakova, kjer študira in kjer ga ključno oblikuje poljska kultura. Naglo zapusti mesto in svojo izvoljenko Heleno Zulawsko, več dni preživi na Dunaju, niz skrivnostnih in nikoli pojasnjenih odločitev ga naposled pripelje v Zagreb in Split, kjer ga aretirajo, ga skupaj z drugimi iz tamkajšnjega zapora prepeljejo v Budimpešto in v Maribor, kjer jih skozi mesto vodijo kot bojni plen, jih zmerjajo, tepejo, pljuvajo. Izkušnja je več let pozneje porodila eno Andrićevih proznih miniatur: »Visoka plavolasa gospa iz Maribora, če se Vas – ves vzradoščen nad cvetočim sadovnjakom – to jutro spominjam, verjemite, da je to brez grenkobe neizpolnjenega maščevanja, kajti srečno sem pozabil, odpuščati pa nimam česa, zakaj že takrat sem enako pomiloval tako sebe kakor Vas. Da, v Vašem mestu sem, neznana plavolasa gospa, spoznal, kako je, če greš bled, utrujen in strt po vlažnih ulicah, medtem ko na razsvetljenih balkonih ploskajo brezčutni moški in okrutne ženske. Vi ste mi razodeli, kako je zvezanemu, nemočnemu sužnju, ko mu pljuvajo v obraz. To je bilo že davno, jaz pa sem, glej si ga no, vse srečno prebrodil. Toda nesreča ne pride nikdar sama; morda je kakšna nadloga prizadela tudi Vašo hišo z balkonom; in zdaj mi Vas je žal, to jutro, ko pomislim, da Vam morda v Vaši bolečnini tudi naši bledi očitajoči obrazi kdaj kalijo raztrgan sen.«

Ob obisku Kopra leta 1973 je nobelovec v zbirko svojih novel zapisal: »Študijski knjižnici Koper z najboljšimi željami in iskreno hvaležnostjo.« (Fotografija: Andraž Gombač)

Mariborski zapor je vseeno znosen, Andrić tam bere Kierkegaardov Ali-ali, Mater Maksima Gorkega in spomine kneza Kropotkina, se uči tujih jezikov, piše … in pozneje razmeroma kratko in neškodljivo zaporniško izkušnjo vešče unovči z darom, da – kakor s prispodobo ponazori Martens – »tudi iz majhnih kamnov izkleše velike iskre«. Med njegovimi jetniškimi zapisi velja omeniti vsaj sedmerico novel, ki mu jih ni uspelo sestaviti v roman in so zgolj kot »rekonstrukcija romana« Na sončni strani izšle tudi v slovenščini, v prevodu Mateje Komel Snoj (Beletrina, 2019), in pa enega vrhov njegove proze Prekleto dvorišče (1954), ki se dogaja v carigrajskem zaporu, a »so ga številni sodobniki brali kot prispodobo za razmere v Titovi Jugoslaviji«, pojasnjuje Martens. In bralca vodi po Andrićevi življenjski poti, edinstveni, nenavadni, neverjetni: kot diplomat kraljevine službuje v Vatikanu, Bukarešti, Trstu, Marseillu, Parizu, Madridu, Bruslju, Ženevi … in Berlinu, kjer se leta 1939, ob izbruhu vojne, pisatelj Andrić povsem umakne veleposlaniku Andriću, ki si s Hitlerjem izmenjuje vljudnostne in celo laskave replike – prvi hoče s tem Jugoslavijo rešiti, drugi pa jo pripeti k svojemu rajhu. Andrićev edinstveni položaj v zgodovini je posrečeno opisal dr. Dušan Glišović s Filološke fakultete v Beogradu: »Principov strel na nadvojvodo Ferdinanda 28. junija 1914 velja za povod za začetek prve svetovne vojne, katere nerešeni spori med vojskujočimi se stranmi so pripeljali do izbuha njenega nadaljevanja, druge svetovne vojne, ki se je končala s strelom, ki si ga je Hitler 30. aprila 1945 sam nameril v glavo. Andrić je bil edini človek, ki je osebno poznal oba.«

Leta 1941, ko ga je zgodovina postavila na stranski tir, je sprva užaljen, a se je zatem izkazalo, da mu je srečno naključje rešilo kariero, morda celo glavo: izključijo ga iz pogajanj, po katerih Jugoslavija podpiše sramotni pakt s Tretjim rajhom, kar pa mu pozneje pri povojni komunistični oblasti samo koristi. Takrat se ne trudi pojasnjevati, da so ga izločili proti njegovi volji. Tudi sicer se je Andrić le redko izpostavil, če je presodil, da mu to utegne povzročati preglavice, na več mestih opozori Martens: »Vse, kar je počel in česar ni počel, je bilo namenjeno temu, da bi lahko v miru pisal in objavljal. In tako je molčal tudi o številnih krivicah svojega časa, da bi jih lahko opisal v svojih knjigah.« Potem ko se je njemu ljuba Poljska znašla v primežu Hitlerja in Stalina, se v zakulisju vendarle zavzame za internirane profesorje s svoje krakovske univerze. Poskus se ponesreči, a zaradi angažmaja na Poljskem po vojni vseeno žanje veliko spoštovanje.

Njegova razpetost med politiko in umetnostjo je izjemno zanimiva. Bil je rojeni diplomat, miren, oprezen, zadržan, skozi življenje je hodil po prstih in raje povedal tisoč besed premalo kakor eno samo preveč, daleč največ pa so mu pomenile zapisane – zlasti leposlovje, ki mu je podrejal vse drugo. Že ob atentatu na jugoslovanskega kralja Aleksandra in francoskega zunanjega ministra Louisa Barthouja v Marseillu leta 1934 se ne oglaša. Drži se načela, ki ga v pismu pojasni prijatelju: »Opravljati svoje delo in se ne ozirati ne na desno ne na levo. Svojo dolžnost v Jugoslaviji vidim v tem, da molčim in tako vsaj za en glas zmanjšam kaos in kričanje vseh okoli mene.«

Kot diplomat se udeleži več izletov s kolegi in njihovimi družinami, nakar ga peče slaba vest: »Pogosto izgubim ves dan v kakšni preprosti družbi, kot da me čaka še tisoče drugih dni. Družabnost je slaba navada, ki nam zelo škodi.« Obsesivno pili svoja besedila, v Pogovoru z Goyo, zasnovanem kot nagovor ljubega španskega slikarja, umrlega debelo desetletje prej, umetniško ustvarjanje vzporeja s tkanjem – tudi umetnik se mora vesti, kakor se je slikarjeva teta za statvami, ko je hčerki pri vsaki niti vpila: »Zateguj, zateguj, kar se da! Kaj se ti smili? Zateguj močneje!« Enako je pri pisanju, trdi Andrić. Noben stavek, nobena beseda, noben zlog, nič ne sme biti odveč, treba je zategovati, brez milosti. In paziti, da se v tkanje ne prikrade kaka napaka! Za perfekcionista Andrića je knjiga z napakami kot koncert, na katerem kašljajo, klepetajo, loputajo z vrati.

Ivo Andrić ob prejemu Nobelove nagrade.

Četudi mu marsikdo ni mogel – in ne more – odpustiti taktiziranja pri tej ali tisti oblasti, je njegov svetovni nazor jasen. Ne, naklonjenosti fašizmu in nacizmu – pa niti komunizmu – mu ne moremo podtikati. Kot eden prvih pozornih opazovalcev vzpona fašizma se javno oglaša že v dvajsetih letih, v člankih in esejih opozarja na nevarnega Mussolinija in njegove, tudi na futurista Marinettija in pisatelja D’Annunzia, pri katerem »nas vsa ta pisanost in žvenket ne moreta zmesti in zapeljati, da ne bi videli, kako se tukaj gromko služi lažnim bogovom«. Opozarja tudi na podobnosti med italijanskim fašizmom in sovjetskim komunizmom, ju predstavlja kot dve plati iste medalje, sovražne do ljudi. Tako jasnih političnih besedil ne bo pisal nikoli več, ugotavlja Martens. Kot čisto zlo seveda doživlja tudi nacizem, vendar je zasebnega Andrića treba ločevati od diplomata, kot veleposlanik v Berlinu je leta 1939 imel jasno nalogo: obraniti Jugoslavijo. Jasno mu je bilo, da je vojna najhujše zlo. Že leta 1920 zapiše: »V očeh posameznika ni dobljenih niti izgubljenih bitk, marveč je v vseh vojnah, v dobljenih enako kot v izgubljenih, poraženo človeštvo.«

Leta 1941 poraz občuti tudi sam. Nemčija napade Jugoslavijo. Drugo svetovno vojno pretiči v Beogradu, na Prizrenski 7, kjer v stanovanju prijatelja odvetnika ob sesuvanju sveta tam zunaj piše svoje velike romane: Travniško kroniko, Most na Drini in Gospodično. A jih vse do osvoboditve leta 1945 ne izda. V času vojne ne objavi niti vrstice, mojstrsko se izmika povabilom tako k ponatisom starih del kakor h gostovanjem v Nemčiji in Avstriji. Tiho protestira. Romani, ki izidejo takoj po vojni, sicer »ne ustrezajo idealu socialističnega realizma, vendar prav zato neizmerno prekašajo vse, kar lahko spacajo hišni pisatelji komunistov«, piše Martens. Še več, po nalogu partije Andrića leta 1946 izvolijo za predsednika novoustanovljene Zveze književnikov Jugoslavije. In se spet izkaže kot mojster trikov. V tej vlogi seveda mora opevati Stalina in Tita, a najde ovinek, da so volkovi siti in ovca cela: ne hvali voditeljev, ampak opisuje ljudi, ki Stalina in Tita povzdigujejo v nebo. Leta 1954 ga na njegovo željo sprejmejo v partijo. Njegovo sporno preteklost po potrebi korigirajo. Retuširajo. Nekdanji diplomat kraljevine pa komunizem sprejme kot nujno zlo, ki Jugoslaviji omogoča preživetje.

Leta 1958 ga Zveza književnikov Jugoslavije prvič predlaga za Nobelovo nagrado. Predlagajo, da bi si jo delil z drugim domačim velikanom, z Miroslavom Krležo. Slednjemu je kot bolj »razredno zavednemu« pisatelju naklonjen tudi Tito. A leta 1961 naposled slavi maršalu neljubi Andrić. In prehiti mnoga znana imena: na stavnicah prednjači Robert Frost, med kandidati so še Friedrich Dürrenmatt, Simone de Beauvoir, J. R. R. Tolkien … Andrić nagrado dobi »za pripovedno moč, s kakršno odkriva in oblikuje človeške usode iz svoje dežele«, zapisniki sej odbora pa razkrivajo, da je odločilno vlogo imela tudi geografija, bržkone tudi politika, saj je Jugoslavija po zaslugi gibanja neuvrščenih tedaj priljubljena.

V domovini je marsikdo vseeno prepričan, da bi moral nagrado prejeti modernejši Krleža, Andrića imajo za staromodnega pripovednika. A veliko literature, ki je pred pol stoletja veljala za drzno in moderno, danes učinkuje kot »duhovna gimnastika ali pubertetni preizkusi poguma«, piše Martens, medtem ko Andrićevo delo ni zastaralo in njegov slog, posut s spoznanji, ki zvenijo kakor starodavne modrosti, s turcizmi in še marsičim, se je izkazal za brezčasnega. Ali kakor je lepo povzel Meša Selimović, avtor prav tako velikega romana Derviš in smrt: »V čem je izjemnost Andrićeve veličine? V globini njegove misli, v enostavnosti jezika, v plastičnosti poetske slike, v viziji sveta in v nečem nenavadnem, pa vendar mogočnem, kar lebdi v Andrićevi prozi in kar je težko opredeliti: na prvi pogled je vse tako preprosto, toda vse ima svoj kontekst, svoj drugi smisel, svoj metaforični pomen, svojo široko misel, v katero je zajeta vsaka njegova slika.«

Miroslav Krleža in Ivo Andrić na III. kongresu Zveze književnikov Jugoslavije v Ljubljani, 5.–7. oktobra 1952 (Fotografija: Muzej mesta Zagreb)

Ko je segal globoko v zgodovino, se ni umikal pred sedanjostjo, nasprotno. Kakor je dejal sam: »Opisovati preteklost ne pomeni bežati pred resničnostjo, temveč opisovati samo določen vidik velike človeške resničnosti, ki zaobjema preteklost in sedanjost in prihodnost in vse, kar je v njih – človeška življenja in dejanja, sanje in misli.« V vseh zgodovinskih kulisah in preoblekah iz osmanskega časa, opaža Martens, stopajo na plano »moderni« ljudje s svojimi »dvomi, strahovi, obsesijami in upanji«.

Dodajmo droben, a zgovoren primer: v Mostu na Drini, ki ga imamo v prevodu Toneta Potokarja, ob opisu, kako neposrečena je bila izbira nekih notoričnih prepirljivcev za posrednika, mirovnika, Andrić pripominja, da »v trenutkih družbenih potresov in velikih, neizogibnih sprememb pridejo navadno na površje prav takile ljudje, ki v svoji nezdravosti in nepopolnosti usmerjajo dogodke narobe in na kriva pota«, kar je »tudi eno izmed znamenj zmedenih časov«.

Zgodovina mu je služila kot zakladnica brez dna. Pri pisanju Travniške kronike se je oprl na resnična avstrijska diplomata Paula von Mitesserja in Jakoba von Paulicha, njuni imeni je v romanu zgolj rahlo spremenil, marsikaj pa je navajal naravnost iz depeš, ki jih je pregledal v Dunajskem državnem arhivu. Kot model za francoskega konzula Jeana Davilla mu je služil novinar, pisatelj, diplomat Pierre David. Njegov kolega Amédée Chaumette des Fossés pa mu je pomagal s knjigo Potovanje po Bosni v letih 1807 in 1808, v njej je našel podroben opis usmrtitve dveh Srbov. Tovrstnih prizorov – kdor je vsaj začel brati Most na Drini, nikoli ne bo pozabil strašnega natikanja na kol – Andrić ne slika zaradi nasilja samega, poudarja Martens, z njimi hoče razsvetliti tako ljudi kakor človeštvo in zgodovino. Muslimani pri njem resda pogosto nastopajo kot nasilneži, a so »večinoma pravzaprav v defenzivi«, njihov imperij se krči, prerašča jih krščanstvo. Pisatelj islama ni poznal temeljito, to potrjuje že doktorska disertacija Razvoj duhovnega življenja v Bosni pod vplivom turške vladavine, ki jo je za potrebe karierne diplomatske poti moral na hitro spisati v mladih letih, a mu vendarle ne gre očitati islamofobije, saj »dela manj razlike med muslimani in kristjani kot pa med močnimi in nemočnimi«. Nasilje domuje v vseh narodih in religijah, kar je potrdil tudi turški nobelovec Orhan Pamuk: »V Andriću vidim svojega prehodnika, kajti bil je tako pogumen, da nam je pokazal, da smo vsi narejeni iz istega testa. Ko Tolstoj piše o Ani Karenini, se ne ukvarja s strankarsko politiko, ampak s tem, kako moški vidi svet skozi oči ljubljene ženske. Ivo Andrić prav tako vidi svet iz zornega kota muslimanov.«

Oktobra 1962 v pogovoru s Titom, ki nobelovca sprejme ob njegovi 70-letnici, Andrić poudari, da Turki na Balkan niso prinesli samo slabega. Najbolj jih pomnimo iz pozne, dekadentne dobe, že, a sprva njihov režim, čeprav okupatorski, ni bil tako nečloveški, pravi Andrić: »Pri Turkih je bilo podobno kakor v Ameriki: človek je lahko postal vse, za kar je imel sposobnosti. Ni mu bilo treba biti plemič.«

Martens se v knjigi vpraša tudi, ali je bil Andrić srečen človek. O tem se je sam spraševal v Znamenjih ob poti, obsežni, izjemni zbirki najrazličnejših opažanj, spoznanj, refleksij, ki jih je beležil vse odraslo življenje. In odgovor je bil – negativen. Že, že, bili so trenutki sreče, brezbrižnosti, a prekratki, da bi se lahko sestavili v dobo. Vseskozi se je zavedal skrbi, zveste sence, ki mu je sledila vsepovsod, strahov, ki so ga žgali. Neutrudno ga je mučila nespečnost, ki jo je v predolgih nočeh lovil na papir: »Če po kakšni sreči takoj zaspim, s prvo toploto postelje, me prebudi moja nespečnost kot kdove čigava roka takoj po polnoči in potem ni več spanja ne rešitve pred mislimi. – Šele ob svetlem dnevu, ki zbriše nočne misli, moje bedenje izgubi ime nespečnost in se uvrstim vštric drugih ljudi in ostajam v koraku z njimi, samo da je zame potreben večji napor, ker me kakor nevidne spone vežejo ure nočne nespečnosti. In tako se sam pri sebi opotekam od utrujenosti pretekle noči in trepetam od misli na noč, ki prihaja, se gibljem, delam in govorim kakor vsi ljudje okoli mene.« V nespečni noči se domisli, da bi jo izkoristil in raje delal, kakor pa se premetaval po postelji, a po dolgem strmenju v bel papir spozna, da »so minute, iz katerih je sestavljena nespečnost, jalove in prazne« in da »ne bo ne kruha ne moke, ne zdravja ne dela, temveč da jih je treba preležati kot mrlič, vendar mrlič, čigar bolečine se niso nehale«.

»Otroke smo strašili s kaznilnico v Capodistriji.«

Na strani 257, kjer Martens navaja, da Andrić ni zaupal govorjeni besedi, zato raje ni dajal izjav, sem si s svinčnikom pripisal: »Koper ’73, huda zamera zaradi objave.«

O nobelovčevem obisku Slovenije v predgovoru k ponatisu Prekletega dvorišča (Založništvo tržaškega tiska, 1978) poroča Ivan Bratko, ki je kot tedanji direktor Državne založbe Slovenije pisatelja z avtom vozil naokrog. Po njunih sledeh sem krenil leta 2012 in izsledke objavil v Primorskih novicah: Andrić, ki se je v Portorož zatekel pred hudo beograjsko zimo, se je leta 1973 – dve leti pred smrtjo, v letu rojstva svojega biografa Martensa – otepal vsega novega, v Sloveniji se je raje podučil o starih dragocenostih. V Ljubljani si je zaželel obedovati v gostilni Osmica, se spominja Bratko – izkazalo se je, da ima v mislih Šestico. Občudoval je staro arhitekturo Ruskega carja, obiskal Škofijski dvorec, kjer sta nekoč prenočevala tako ruski car kakor Napoleon, bil je v hiši Božidarja Jakca, v Zoisovi hiši, zanimala ga je slovenska zgodovina, zlasti ljubljanski kongres Svete alianse leta 1821, zaradi česar je prebral Tavčarjev roman Izza kongresa.

Kljub vsem naporom pa ga Bratko nikakor ni mogel prepričati, da bi družno obiskala Trst. Ta se mu je zameril že pol stoletja prej, ko je služboval na tamkajšnjem konzulatu. V Trstu se je 30-letni Andrić počutil zelo slabo, službo je nastopil pozimi in za povrh bolan. Po poldrugem mesecu je znancu pisal: »Že davno sem želel, da bi vam pisal, in moral bi vam pisati. Toda tudi črnilo mi je zmrznilo v tej burji in slabi volji. Dobro sem se namučil ta dva meseca. Zdravnik mi je svetoval, naj takoj zapustim Trst. Na srečo so me pravkar premestili v Gradec. Okrog 1. februarja potujem tja, sam ne vem ali v konzulat ali pa v kak sanatorij.«

Andrićevo delovno mesto v Trstu (Fotografija: Andraž Gombač)

V jeseni življenja je raje obiskal Skalnico nad Gorico, zlasti pa so ga navduševale stare piranske uličice, po katerih je prvič hodil že leta 1962. »Kakšna množica stilov, pa vendarle harmonija,« je pripovedoval Bratku. »Provinca, da, a tudi pri nas na jugu je bila provinca, vendar neskladna … tam so dolgo poznali samo kavo in žganje … Veseli me vaš napredek! Kako zaostali so bili nekoč ti kraji. Kakšen glas je šel o Kopru po vsej Avstro-Ogrski! ‘Svršićeš u Capodistria.’ Otroke smo strašili s kaznilnico v Capodistriji. Tja so pošiljali samo tiste, ki so dobili čez deset let. Zdaj pa je Koper novo mesto z drugačno podobo, vlogo in zvenom … Veseli me, da imate Slovenci morje …«

Zelo so ga ganili v koprski študijski knjižnici, kjer so ob njegovi 80-letnici pripravili jubilejno razstavo. Nikakor se niso nadejali, da bo 16. januarja 1973 nanjo prikorakal sam jubilant, nobelovec osebno. »Tu v tem kotu, čisto na koncu države, pa takšna razstava!« je po obisku pripovedoval Bratku. »Bil bi greh, če ne bi šla sem!« A že kak teden pozneje se je hudoval: »Ne grem nikamor več! V nobeno ustanovo več!« Baje je izvedel, da je o njegovem obisku v koprski knjižnici in mnogih modrostih, ki jih je izrekel med druženjem v zaprtem krogu, obširno poročal tržaški Primorski dnevnik – brez njegovega dovoljenja! Bratku je dejal: »Ne grem nikamor več. Vsi so maskirani novinarji. Še najlaže je s pravimi novinarji.«

Bratko v spremni besedi k Prekletemu dvorišču ne navaja, kdo je avtor dolgega in izčrpnega članka, ki je vznejevoljil pisatelja – šele brskanje po arhivu tržaškega časopisa me je pripeljalo do skrivnostnega poročevalca: obisk je povzel sam gostitelj, ravnatelj Srečko Vilhar, po katerem se koprska knjižnica imenuje danes. Pisatelj je v Kopru – o tem so poročale tudi Primorske novice, članek je napisal Vlado Rotar – peščici izbranih poslušalcev dobro uro nizal globoke misli, z njimi delil svoje široko znanje in dober spomin, pokazal poseben občutek za povezovanje zgodovinskih dejstev z literaturo in umetnostjo. »V razgovoru z njim,« je sklenil Rotar, »začutiš globoko zaupanje v človeka in človečnost, utrdiš pomembno pravilo življenja – biti zvest okolju, iz katerega izhajaš in v katerem živiš.«

V Primorskih novicah je zatem v članku, ki je zavzel najuglednejši časopisni strani, prvo in zadnjo, Jule Lenassi še temeljiteje poročal o pisateljevem obisku pri nas: prvi jugoslovanski dobitnik Nobelove nagrade za književnost je zimski oddih izkoristil za spoznavanje slovenskega Primorja, se nastanil v portoroškem hotelu Metropol, hodil na vsakodnevne sprehode in izlete v bližnjo okolico in tudi kam dlje, denimo v Novo Gorico, obiskal je muzej v gradu Kromberk, Bevkov grob v Solkanu, občudoval skulpture mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva na polotoku Seča, z Belega Križa je zrl po piranskem zalivu tja do Savudrije, Trsta, Nanosa, Čavna, Julijskih Alp in Dolomitov v daljavi. Prijalo mu je tudi podnebje, razvedrilo ga je, kar je bilo tem dragocenejše, ker ga je tiste čase čedalje bolj grabila žalost ob staranju in spominu na nekaj let prej nenadoma umrlo življenjsko sopotnico Milico Babić. Otrok nista imela, ostal je sam. »Končno naj omenimo, da so mu ugajali tudi tukajšnji prebivalci – od domačinov, ki jih je srečaval in se spuščal z njimi v najrazličnejše pogovore, do hotelskega osebja in novinarjev, ki so razumeli njegovo prošnjo, da bi rad preživel svoj oddih pri nas v miru in naj zato ne pišejo o njegovi navzočnosti pred njegovo vrnitvijo v Beograd,« je članek sklenil Lenassi.

Ivo Andrić z ženo Milico leta 1964 v Rimu.

O pisateljevem obisku sem se pred enajstimi leti prav tam, kjer sta se z njim rokovali leta 1973, pogovarjal tudi s knjižničarkama, ki sta postavili razstavo v čast 80-letnemu nobelovcu. Branka Gojak Vilhar in Borica Arko sta mi razkrili, da je Andrić k njim prišel po zaslugi knjižničarke Miše Šalamun, ne le matere Tomaža, Andraža, Katarine in Jelke, marveč tudi dobre prijateljice Andrićevega slovenskega vodnika Ivana Bratka. Ko jih je na razstavi v preddverju koprske palače nagovoril, še pomnita upokojeni knjižničarki, je pisatelj zelo lepo opisal dragocenosti knjižničarskega dela. Govoril je počasi, natančno je izbiral besede. Kajpada.

»Ne bom sodeloval pri idealiziranju Tita.«

Primorsko poglavje iz Andrićevega vznemirljivega življenja naj bo nekakšen aneks h knjigi, v kateri boš, bralka, bralec, našel še marsikaj, za kar tukaj nismo našli prostora, naj se je članek še tako razbohotil. Denimo za nekaj vrstic več o slikoviti skopulji, portretirani v Gospodični. Ali o čudoviti Pripovedki o vezirjevem slonu. O Bifeju »Titanik« s tematiziranjem holokavsta. O razvpitem Pismu iz leta 1920, v katerem je pisatelj Bosno prikazal kot deželo sovraštva, ki ga podžigajo nasprotujoče si religije. Radovan Karadžić je izvode te novele med vojno v BiH delil tujim diplomatom in odposlancem kot dokaz, da je prelivanje krvi tam neizogibno. Kdor jo je prebral do konca, poudarja Martens, pa je opazil, da Andrićev lik, zdravnik, ki utemeljuje tezo o sovražni Bosni in iz domovine pobegne daleč stran, zatem umre kot prostovoljec v Španiji – na njegovo bolnišnico sredi belega dne vržejo bombo in pobijejo vse, zdravnike in ranjence. Sovraštvo te najde povsod, nam pravi Andrić. Če mu prisluhnemo, kajpada.

Ivo Andrić na obrežju Drine ob višegrajskem mostu 24. aprila 1963 (Fotografija: Alija Akšamija, last Muzeja mesta Beograd)

Martens je marsikoga zoprno dregnil, tudi z opisom maršala Tita kot morilskega zločinca. Že srbski lektor, ki je prečesal prevod njegove knjige, ga je posvaril, da bodo tu težave. Knjigo je zelo pohvalil, a avtorju tudi dejal, da se nikakor ne more strinjati z njegovo oceno Tita. »Takšno razmišljanje spoštujem, a ga ne delim,« v enem od intervjujev, uvrščenih v San zvan Jugoslavija: razgovori o Ivi Andriću, pravi Martens. »Priznati je treba, da je Tito za življenja dosegel veliko. Najprej je premagal Hitlerja, zatem Stalina. Njegovo Jugoslavijo so spoštovali po vsem svetu in jo jemali resno, čeprav je bila dejansko majhna država. To je nesporni dosežek. Ko mu je Kennedy ponudil mesto ameriškega veleposlanika v Jugoslaviji ali na Poljskem, se je George F. Kennan odločil za Beograd, ne za Varšavo. Kar se je takrat dogajalo v Jugoslaviji, je bilo neverjetno vznemirljivo. Ampak prava veličina državnika se pokaže šele po njegovi smrti. Atatürkova Turčija je preživela svojega ustanovitelja. Prav tako še zmeraj obstaja Pakistan, več desetletij po smrti Mohameda Alija Džinaha, ki ga imam kljub vsem njegovim slabostim za res veliko zgodovinsko osebnost. Kaj pa je za sabo pustil Tito? Prezadolženo državo, ki je razpadla samo desetletje pozneje. Državo, ki bi brez ameriške podpore že leta 1948 postala sovjetska kolonija. Verjamem, da je bila Jugoslavija v šestdesetih in sedemdesetih letih za večino, ki jo je doživela, gotovo lepa država – z zgodovinskega vidika pa se mi zdi, da Titovi dosežki niso tako veliki, kakor jih predstavljajo nekateri. Poleg tega ne smemo pozabiti Titovih žrtev. V tej strašni Hiši cvetja na Dedinjah ga povsem nekritično slavijo kakor kako pop zvezdo, medtem ko za žrtve njegovega režima ni prostora – ne spomenika ne plošče, ničesar. Hišo cvetja bi zelo rad obiskal z Dragoslavom Mihailovićem in ga vprašal, kaj on, ki je preživel Goli otok, občuti, kadar obiskovalci v muzejski trgovini kupujejo šalice in majice s Titovo podobo. Ljudje, med katerimi jih vse manj ve, kaj je bil Goli otok, kaj so bili Dachauski procesi v Sloveniji ali kaj je doletelo Mihajla Mihajlova, potem ko je objavil knjigo Moskovsko poletje 1964. Nič nimam proti poudarjanju pozitivnih lastnosti Jugoslavije – a ne bom sodeloval pri idealiziranju Tita in banaliziranju njegovih zločinov.«

Morda bo tudi o tem še kaj napisal v novi knjigi esejev o Andriću, ki jo sestavlja. V njej želi še dodatno osvetliti manj znane kotičke nobelovčevega življenja, dela in tako njegove kakor naše dobe. Ob izteku biografije V požaru svetov je jasen: »Andrić je književnik svetovnega ranga, in njegovo delo je del tistega, kar sta August Wilhelm Schlegel in Goethe na začetku 19. stoletja označila s pojmom ‘svetovna književnost’. Enakovreden je velikim prejemnikom Nobelove nagrade za književnost v 20. stoletju, kot so Thomas Mann, Ernest Hemingway, Albert Camus, Gabriel García Márquez ali Orhan Pamuk. Če vendarle ostaja v senci zgoraj imenovanih, ima to opraviti tudi s splošno nizko stopnjo poznavanja, s katero se srečuje kot pisatelj ‘majhnega’ jezika in malo znanega kulturnega kroga.«

Martens bralcem priporoča obisk pisateljevega poslednjega bivališča, stanovanja na današnjem Andrićevem vencu v Beogradu, skrbno ohranjenega, urejenega v muzej. Med 4500 knjigami na pisateljevih policah so poleg domačih še španske, francoske, nemške, italijanske, poljske, ruske … V izvirnikih, seveda. Njihov lastnik je obvladal pol ducata jezikov, iz nekaterih celo prevajal, bral je tudi latinščino in staro grščino, živel je v več kot desetih evropskih mestih, potoval je po svetu. Da, bil je svetovljan, šibek le v jeziku, ki vlada danes, v angleščini.

Zanimiva je tudi Martensova izbira najljubšega dela v Andrićevem opusu – ni izbral Mosta na Drini, Travniške kronike, Gospodične, Prekletega dvorišča ali kakega drugega bisera, ki jim vsekakor priznava vrhunskost. Izbral je roman Omer paša Latas, kompleksen in nedokončan. Pisatelj se mu je posvečal zelo dolgo, z njim je sobival kar pol stoletja, vse do smrti – pa očitno še zmeraj prekratko. Obsedala ga je podoba naslovnega odpadnika, pravoslavnega Srba, ki je leta 1823 po obtožbi poneverbe iz avstrijske vojske prebegnil v osmansko, sprejel islam, se uveljavil kot odličen strateg in krut zatiralec uporov. Z njegovo pomočjo je Andrić delal tudi inventuro lastnega življenja, razpletal zamotane niti svoje usode. Nič presenetljivega, torej, da mu ni uspelo postaviti poslednje pike.

Lahko bi rekli, da je tudi njega na koncu doletela usoda lepe, postavne in pametne Fate, ki jo je opisal v Mostu na Drini. Vsi so jo občudovali in opevali, a zelo malo je bilo takih, ki bi si jo drznili zasnubiti: »Ko je tudi te vse po vrsti zavrnila, je okrog Fate kaj kmalu nastala praznina, tisto ozračje občudovanja, sovraštva in nevoščljivosti, pritajenih želja in škodoželjnega čakanja, ki redno obdaja bitja izjemne nadarjenosti in izjemne usode. Take ljudi, o katerih poje pesem in govori svet, kaj kmalu pobere ta njihova posebna usoda, za njimi pa ostane namesto resničnega življenja živa pesem ali pripovedka.«

No, za njim jih je ostalo veliko. Živih in – resničnih.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Kritika 8. 10. 2023
Čas branja
Čas branja: 3 min

Prepričljivo zrenje v minljivost

Ponatis pesniške zbirke Pesmi dneva pesnice Miljana Cunta je delo, v katerem je avtorica pozorna na drobce, na trenutke in samo krhkost življenja.

Pesniška zbirka se loteva popisov dneva, obiskov subjektke, stare gospe, pri čemer gre za pesmi, ki so kot drobne hvalnice posamičnim detajlom in momentom v skorajda iztekajočem se življenju. Pesmi v prozi se trikrat začenjajo s Stara gospa, ki jo obiskujem … Zdi se, da je to kot sam obrazec, ponavljanje, v svet dveh, ki ju, navkljub starostni razliki zbližujejo prav obiski. Svet je zminimaliziran na sobo oz. sobico (kot jo imenuje Cunta), spalnico, v kateri se dogaja vse, tudi vreme: »Vlaga se je zgostila v oblak in sobi dežuje.« Prav ta notranja atmosfera, vzdušje dela pesmi občutene in s prav posebnim občutenjem za tukaj in zdaj in se zaveda minljivosti ter ponižnosti. Obenem pa je pesmi mogoče razumeti kot večen krogotok, četudi ni fizičen: »A vendar: nikar se ne spustiva v prepad telesa, v prepad/ telesa naj gre le telo.«

Pesmi se po prej omenjenih naslavljajo s polnimi urami, in sicer od 6:00 naprej in se končajo s 5:00. Cunta prefinjeno uporablja jezik in literarne figure. Slikovito oriše notranjosti in se ogne klišejem poudarjanja lepote v starosti. Neposredno starost primerja s koncem, brez olepšanja in zelo neposredno analizira starost, telo in umiranje: »Postarano telo / je zgolj ena od reči, ki prebivajo ta zgodnji čas, vse bolj / upognjeno, vse bolj proti skrivnosti. Enako je negibno kot prižgana / lučka, ki počasi izgublja svoj namen.«

Jasnost jezika se sklada s prefinjeno pozornostjo za vsakdanje predmete, za zvoke in prehajanje svetlobe in samih zvokov. Zdi se, da pesnici uspe upesniti življenje okoli subjekte veliko bolj polno, živo in prepričljivo kot denimo v zbirki Svetloba od zunaj (Mladinska knjiga, 2018), ko je kljub izjemni dovršenosti umanjkala živost, iskrenost.

Pesmi se v obravnavani zbirki nato preselijo v druge fizične prostore in so kot spomini starke na vse življenje, razpršeno po šolskih hodnikih, domačem travniku, domu. Pesmi zdaj delujejo kot pripovedi, od tod verjetno tudi izbira pesniške oblike, kot že rečeno pesmi v prozi, v kateri se avtorica igra s stavčno strukturo.

Znotraj pesmi pesnica upošteva tudi logiko življenja in zakonitosti narave ter vse tisto, kar lahko zaljša posamezna življenja in osmišlja. Pri tem so pomembni občutki, ki jih avtorica vpleta do reči ali npr. molitev. Ob vsem tem spremljam črno-bele fotografije Dušana Šarotarja, ki ponazarjajo pesmi in samo vzdušje ob branju.

Pesmi dneva je zbirka, v kateri smo priča minevanju ter izjemno pozornemu dojemanju prostora, tako fizičnega kot mentalnega. Avtorica nas s pesmimi navda s prav posebnim občutenjem in zavedanjem do detajlov, ki naj ne spolzijo mimo nas. Pa najsi gre za bitje, utrinke, vreme in predmetnost okoli nas. Poudarila pa bi, da gre za pomembno temo umiranja, ki se ji marsikdo rad ogne, ali nonšalantno govori o lepoti v starosti.

Miljana Cunta: Pesmi dneva (Založba KUD Logos, 2021)
Fotografija: Nebojša Tejić / STA Fotografija: Nebojša Tejić / STA
Intervju 6. 10. 2023
Čas branja
Čas branja: 16 min

Miha Kovač: »Kazalnik uspeha bo število prevodov v prihodnosti«

Ko sva se z Miho Kovačem, kuratorjem predstavitve Slovenije na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2023, dobila v prvi polovici septembra, sem ga na koncu vprašala tudi, kaj je tisto vprašanje, ki ga pogreša od novinarjev (in drugih, ki nas zanima vse o sejmu). Odgovoril je, da predvsem vprašanja o programu. »Nihče v medijih se ni resno vprašal, kaj Frankfurtski sejem sploh je, kakšna pravila veljajo tam, kaj so počele države gostje v zadnjih petih, desetih letih, in kakšni programski prijemi tam delujejo, kakšni pa ne. Vse so zanimali zgolj nekakšni spiski avtorjev, kot da bi, kdorkoli bi že prišel tja, imel tako rekoč avtomatično zagotovljeno pozornost nemške in svetovne javnosti. V resnici je osnovno pravilo jasno. Frankfurtski knjižni sejem je namenjen predvsem aktualni knjižni produkciji in temu je prilagojen tudi program države gostje, ki se pride tja pobahat s prevodi svojih avtoric in avtorjev v tuje jezike. Razstava knjig v paviljonu je zato predvsem pregled prisotnosti avtorjev in avtoric iz države gostje v svetovni knjižni produkciji, ki jo kuratorsko pripravi vodstvo Frankfurtskega sejma. Če v zadnjih dveh, treh letih avtor nima prevoda pri resni založbi, še posebej pri nemški založbi, ga tam zato ni. In ne, pozornost državi gostji ni avtomatično zagotovljena. To bo naš največji problem.«

Na mojo srečo sem ga o programu že v začetku intervjuja temeljito izprašala, saj je resnično pester in si zasluži pozornost: od umetne inteligence in kreativnosti, izzivov manjših knjižnih trgov, množičnega branja v angleškem jeziku pa do Ljubljanskega manifesta o branju na višji ravni, ki poudari pomen poglobljenega in kritičnega branja. Vloga Žižka in filozofije, poezije, pa tudi Laibacha in omenjenega manifesta jasno nakazujejo, da imata Slovenija in njen knjižni trg zares veliko za ponuditi. Predvsem kakovost! Ali kot je rekel Kovač: »Eden izmed ciljev je, da nas globalna založniška srenja ugleda kot veliko bolj zanimivo državo, kot se to zdi na prvi pogled, kot državo, iz katere prihaja presenetljivo veliko zanimivih knjižnih avtoric in avtorjev.«

Kako usklajujete vse obveznosti v teh dneh, verjetno je zelo naporno, glede na to da se začenja tudi novo študijsko leto, vi pa redno nadaljujete s profesuro.

Imam srečo, da imam razumevajoče vodstvo in kolege na fakulteti. Zadnji mesec pred sejmom bom na dopustu, potem pa bom do konca zimskega semestra dvojno predaval, da se bo vse skupaj izšlo.

Katere obveznosti morate še realizirati do sejma? Kako potekajo priprave in ali ste zadovoljni?

Popolna norišnica je, kar pomeni, da je situacija normalna. Drugače namreč ne bi moglo biti, na sejmu bomo organizirali 40 do 50 dogodkov dnevno, ogromno dogodkov bo tudi pred sejmom, in na vseh skupaj bo sodelovalo okoli 300 ljudi z vseh koncev sveta. Danes na primer sem imel sestanek na relaciji Mumbai, Toronto in Tokio, tako da smo kar nekaj časa iskali primerno uro, mislim da smo imeli med sabo v seštevku kar 13 ur časovne razlike. V takih razmerah je normalno, da občasno prihaja do nesporazumov, urediti je treba milijon malenkosti, ni dneva pod sto mejli … a vsi, ki delamo na projektu, kljub vsem neprestanim nevihtam in občasnim viharjem zadeve obvladujemo in zaenkrat varno plujemo proti cilju.

Naj vas vprašam tisto, kar vas drugi niso. Bi lahko pripravljalni del primerjali z drugimi državami, ki so bile častne gostje v preteklosti?

Razlike so velike, tako organizacijsko kot vsebinsko. Španci, ki so bili država gostja lani, so imeli večino dogodkov v španščini, prenašal jih je njihov nacionalni radio. Moj vtis je bil, da jih je zanimala bolj komunikacija s hispansko, to je domačo špansko in latinsko-ameriško publiko, kot komunikacija z nemško publiko in globalno založniško srenjo. Na drugi strani je Norveška pripravila kup dogodkov, ki so potekali v angleščini, pripravili so zanimiv strokovni program, za sejem so celo v angleščini izdali knjigo o evropskih kulturnih politikah na področju knjige, pred sejmom in med sejmom so organizirali kup dogodkov, kjer so sodelovali njihovi in nemški avtorji … skratka, njihov cilj je bil, poenostavljeno rečeno, čim bolj intenzivno komunicirati z nemško in sejemsko publiko in na ta način povečati zanimanje za norveško knjižno produkcijo. Podobno strategijo bomo ubrali tudi mi. Praktično za vse slovenske avtorske nastope smo za moderatorje uspeli zagotoviti nemške novinarje ali ljudi, ki vodijo pomembne knjižne ustanove v Nemčiji in Avstriji, občasno pa tudi nemške in druge tuje avtorice in avtorje. Vse to nam bo pomagalo slovenske avtorice in avtorje umestiti v nemški kulturni prostor in povečati njihovo vidnost. Najbolj znana tuja imena so denimo Georgi Gospodinov, Maja Lunde, Durs Grünbein … Prva dva dni bomo organizirali tudi strokovni program, ki mu bosta slovenski pečat dajali izbor tem in seveda slovenski udeleženci. Takrat je namreč sejem zaprt za splošno javnost in za literarne dogodke ni prave publike. Umetna inteligenca in kreativnost, trg zvočnih knjig, prevajalske tehnologije, vse to so vroče založniške teme, ki jih bomo poskusili osvetliti z zornega kota manjših trgov (pa ne le evropskih, temveč tudi afriških, arabskih, azijskih). Vsi ti visokotehnološki izumi zaradi jezikovnih omejitev na manjših trgih delujejo drugače kot na velikih in v frankfurtskih strokovnih programih je bila ta perspektiva do zdaj praviloma zanemarjena. V založništvu namreč pogosto prevladuje globalni, anglosaški pogled na reči, ki je za vse raznolikosti sodobnih knjižnih kultur v resnici precej slep.

Kakšne pa so vaše osebne zadolžitve na sejmu?

Najbolj enostavno povedano: moja usoda je podobna usodi nogometnih selektorjev. Ker sem edini slovenski kurator, bom kriv za vse, kar bo v programskem smislu slabega in nedorečenega. Za vse, kar bo dobro, bodo zaslužni predvsem avtorji in založniki, ki bodo svoje dogodke dobro izpeljali. In pa seveda celotna programska ekipa, ki je majhna, a res odlična. Tako širokega programa, kot ga imamo, namreč ne bi mogel sestaviti en sam človek. Amalija Maček je odlična poznavalka nemškega knjižnega trga in slovenske knjižne produkcije, brez nje literarnega programa ne bi bilo. Matthias Göritz je naredil veliko pri umeščanju slovenske knjižne produkcije v nemški knjižni prostor, Katja Stergar kot direktorica JAK je vse to nekako držala skupaj in s svojim poznavanjem neprofitnih knjižnih produkcij pomembno uravnotežila moj precej tržni pogled na založništvo, v zadnjih mesecih pa vse skupaj ne bi šlo brez Sabine Tavčar, ki je izjemna organizatorka in ima na knjižno krajino bolj svež pogled kot nekdo, ki se po njej svaljka 35 let … Bo pa seveda izvedba programa nov, gromozanski izziv. Vsako uro knjižnega sejma bo treba poskrbeti, da se bo nekaj več kot deset ljudi znašlo na pravem kraju ob pravem času na različnih koncih sejmišča, ki je veliko kot ljubljanski BTC, in na različnih koncih mesta. Vsi, ki smo aktivno vključeni v to menedžersko operacijo, bomo morali oddelati svoje, vendar pa se ne smemo slepiti – zagotovo bo šlo kaj narobe, ampak tako pač je. Je pa tudi tu zanimiva primerjava z večjimi državami, kjer je bilo v organizacijo vključenih bistveno več ljudi kot pri nas. Moj prvi vtis je bil, da jim je bilo zaradi tega lažje, a sem potem ugotovil, da so si pogosto hodili po nogah in občasno po nepotrebnem delali delo drug drugemu, zato je majhna, a usklajena ekipa lahko bolj učinkovita. To mi je v pogovoru potrdil tudi eden od nemških kolegov.

Eden od pomembnejših dogodkov bo Ljubljanski bralni manifest, ki bo javno objavljen že 10. oktobra. To je ena teh tem, za katero pravite, da je pisana na vašo kožo, kajne?

Tako je, v nemškem prostoru bo – kot napoved sejma – 10. oktobra manifest objavil Frankfurter Allgemeine Zeitung, kot neke vrste napoved sejma. Ta manifest je sicer najbolj političen del našega programa. Ne poudarja namreč branja kar tako, ampak postavlja v ospredje pomen zahtevnega branja, tistega, kjer se bralci srečujejo z novimi besedami in besednimi zvezami, novimi mislimi in novimi načini logičnega sklepanja, kar seveda vse zahteva osredotočenost in miselno kondicijo. Skratka, promovirali bomo intelektualne napore. V današnjih časih, ko v mnogih državah razmišljajo samo, kako narediti osnovno in srednje šolstvo čim manj naporno, iz univerz pa izganjajo branje daljših in zahtevnejših besedil, je taka drža do določene meje subverzivna. A avtorji in podpisniki manifesta verjamemo, da brez takega branja ni analitičnega in kritičnega mišljenja, brez analitičnega in kritičnega mišljenja pa ni demokracije, niti uspešnega spopada z najbolj perečimi političnimi in okoljskimi izzivi sodobnega časa. Dokazov, da sodobnim elitam pri tem škriplje, je več kot dovolj: vse intervencije Nata v zadnjih 20 letih so denimo pripeljale do ravno obratnih rezultatov, kot so jih njihovi zagovorniki napovedovali, nepremišljena nemška energetska politika peha v recesijo ne samo Nemčijo, ampak vso Evropo, hkrati pa na široko odpira vrata skrajni desnici, s čimer se reševanje okoljskih težav lahko odmakne v neskončnost, Rusija si je z napadom na Ukrajino drastično povečala mejo z Natom, namesto da bi se od njega oddaljila, hkrati pa postala nevarno ranljiva v razmerju do Kitajske, itd. Kar nekaj analitikov misli, da so se vse te napake zgodile zato, ker velik del svetovne politične in gospodarske elite ne zna več razumeti in analizirati kompleksnih problemov, tega pa ne zna zato, ker se novodobne elite niso socializirale skozi branje dolgih in kompleksnih knjig. Za majhne skupnosti, kot je slovenska, je izguba takih sposobnosti lahko še toliko bolj usodna.

Na sejmu bo pomembna debata tudi o vprašanju umetne inteligence na literarnem področju. To je prvič v zgodovini človeštva, da intelektualce skrbi, kaj bo, če jih bo nadomestil stroj. Govorimo o prevajanju, o pisanju tako proze kot poezije ter tudi o ilustracijah. Je to pač strah pred neznanim ali pa menite, da je upravičen?

Predvsem je to strah pred neznanim. Menim, da je največja napaka, ki jo lahko naredimo, da se trudimo napredek ustaviti. Namesto tega se moramo vprašati, kako nove tehnologije izkoristiti v svoj prid in kaj vse moramo storiti, da čim bolj nevtraliziramo nevarnosti, ki jih prinašajo novi izumi. Izum motorja z notranjim izgorevanjem je denimo pripeljal do neslutenega napredka v človeški mobilnosti, imel pa je seveda tudi negativne stranske učinke, od prometnih nesreč do onesnaževanja okolja. A ne glede na te negativne učinke se nihče od nas ne bi odrekel prednostim mobilnosti: pravo vprašanje zato je, kako te negativne učinke čim bolj nevtralizirati, ob tem pa ohraniti ali celo povečati mobilnost običajnih ljudi. Podobno je tudi pri umetni inteligenci, lahko je izjemen pripomoček denimo pri medjezikovni komunikaciji, pri raziskovanju, ki temelji na obdelovanju ogromne količine podatkov, pa tudi pri kreativnem delu, kot je pisanje knjig – lahko pa se denimo spremeni v mašinerijo za ustvarjanje »alternativnih realnosti«, v katerih ni več razlike med resnico in lažjo, kar nas kot civilizacijo lahko pokoplje. Vsa ta vprašanja so še kako zanimiva za založnike in na to temo bomo imeli kar nekaj panelov.

In kaj vas (nas) čaka po sejmu?

Največja napaka, ki bi jo lahko naredili, je, da bi mislili, da je Frankfurt naš končni cilj. Frankfurt bi moral biti šele začetek resnega prodora slovenske knjižne produkcije na globalne trge, ki pa se lahko ustavi, če bo konec zadostne javne podpore za tovrstno dejavnost. Točno to se je v nekaterih državah gostjah tudi zgodilo, zato bomo imeli na sejmu panel o uspelih in spodletelih gostovanjih.

Sicer pa so, vsaj zame, postfrankfurtski kazalniki uspeha enostavni: ohraniti moramo vsaj tako dinamiko prevajanja kot zdaj (okoli 200 naslovov letno), ohraniti moramo vsaj pol takšno prisotnost avtorjev v tujih medijih, kot jo imamo letos, in slovenske knjige bi morale imeti na tujih trgih večje naklade, kot jih imajo zdaj, s čimer bi se morali povečati tudi prihodki avtoric in avtorjev. Seveda vse to ni odvisno le od države, ki pač mora zagotoviti sredstva za podporo prevodom, s čimer ohranjamo mrežo prevajalcev v tuje jezike, ki so pogosto tudi pomembni promotorji slovenske književnosti. Ogromno bo odvisno tudi od avtorjev in avtoric; poleg tega, da bodo pisali zanimive knjige, bodo morali tudi usvojiti komunikacijo v mednarodnem okolju. Seveda pa je levji delež dela tu na strani založb: prodaja avtorskih pravic je kompleksen posel, tu moraš vedeti, komu kaj ponudiš. Zveze in poznanstva so ključen del tega posla, zato so v njem najbolj uspešni tisti, ki imajo kar nekaj kilometrine. Naj za primer dam Finsko, kjer so štiri založbe skupaj ustanovile literarno agencijo, ker se pač zavedajo, da je takrat, ko daš skupaj dva specialista za prodajo pravic, zaradi njunega socialnega in kulturnega kapitala seštevek večji od dva. To je lep primer dobre prakse. Bojim se, da ga poslovna kultura, ki vlada v slovenskem založništvu, ne dopušča.

Pa menite, da se v Sloveniji dovolj ukvarjamo s prodajo pravic v tujino? Da imajo založbe, avtorji, navsezadnje tudi bralci razumevanje, zakaj to sploh potrebujemo?

Naj na to odgovorim z neliterarnim odgovorom. Honorarji v Sloveniji so dokaj nizki, ker je pač trg majhen. Če pa recimo avtor proda pravice v sedem, osem držav, se njegov honorar resno zviša, in to brez dodatnega avtorjevega dela. Z neko solidno naklado lahko govorimo o dodatnih 10 tisoč evrih, kar je za slovenskega pisatelja že res lep honorar. Trenutno imamo dva primera otroških knjig, ko so bile pogodbe podpisane za 40 tisoč evrov ali še višjo naklado, kar se mi zdi izjemen dosežek, predvidevam da tudi s prijaznimi posledicami za žep avtorjev in založb. Finska, s katero se lahko primerjamo, saj je manjši knjižni trg brez velikih zvezdniških avtorskih imen (za razliko od Norveške in Danske recimo), je lansko leto ustvarila štiri milijone evrov s prodajo v tujino. Ker je naš knjižni trg za polovico manjši in ker smo začetniki na tem področju, je en milijon v nekaj letih vsaj zame realen cilj. Mnogi menijo, da je to nor cilj. Toda ob osamosvojitvi smo bili bolj ali manj na točki nič, kar zadeva prodajo pravic v tujino. Letos bomo imeli v Frankfurtu paviljon, velik 2500 kvadratnih metrov, letno smo na okoli 200 prevodih v tuje jezike. Mi sami smo dokaz, da se na tem področju da delati ogromne premike! Zato bi bilo idiotsko, če bi se na tej točki ustavili.

V medijih ste veliko poudarjali, da je glavni namen sejma komercialen – prodaja pravic med založbami, obisk bralcev in kulturni dogodki so sekundarnega pomena. Ocenjujete, da so slovenski mediji in slovenska javnost to že ponotranjili ter imajo realnejša pričakovanja? Da smo razumeli našo strategijo: vidnost v mednarodnem prostoru?

Že od začetka je bil kar veliko nesporazumov v javnosti. Frankfurtski sejem ima tako rekoč dvojno naravo, prva dva dni in pol je predvsem poslovni sejem, namenjen trgovanju z avtorskimi pravicami in razpravam o strokovnih založniških vprašanjih, zadnja dva dni in pol pa se sejem spremeni v svojevrsten knjižni festival, namenjen predvsem nemški publiki. Temu se mora prilagoditi tudi država gostja, zato imamo prva dni v paviljonu predvsem strokovno-založniški program, zadnje tri dni pa zgolj avtorske nastope. Če to povem v popularni modni terminologiji: v Frankfurt s slovenskim programom ne gremo predstavljat zgodovine mode na Slovenskem, temveč tja pošiljamo najnovejšo jesensko kolekcijo, ki je dostopna v tujih jezikih. Ti avtorji bodo jedro avtorskih nastopov. Trudimo se, da za vse naredimo čim več, ogromno naporov vlagamo v promocijo, vsi avtorji, s katerimi delamo, so za nas enakovredni, a čisto vedno in povsod se pač ne da uspeti. Vendar bodimo realni: ne trenutno zadovoljstvo ljudi ne javnosti ne avtorjev niso in ne bodo realen kazalnik uspeha našega Frankfurtskega gostovanja. Kazalnik uspeha bo število prevodov v prihodnosti.

Le tri države v preteklosti so na sejem poslale tako velik odstotek ženskih literarnih ustvarjalk. Je to naključje, skrbna izbira ali pa dejansko odraz našega literarnega polja?

Seznama sodelujočih nismo delali z mislijo na spolno uravnoteženost, saj smo vedeli, da se je v zadnjih nekaj letih uveljavilo kar nekaj uspešnih avtoric, ki jim gre dobro, tudi kar zadeva prevode. Zato smo pričakovali, da se bo spisek sodelujočih avtorjev po spolu uravnotežil tako rekoč sam od sebe. Imeli smo prav.

Kaj menite, da bi vas še morala vprašati? Kaj je tisto, o čemer se je premalo govorilo, premalo pisalo?

Glavno sporočilo, ki mora priti iz Frankfurta, je, da ima Slovenija bogat in zanimiv knjižni trg, da je naša knjižna produkcija široka, zanimiva in odprta v svet, zato njene zgodbe nagovarjajo tudi bralce v širšem, mednarodnem okolju. To je tisto, kar želim, da bi si založniški kolegi iz tujine po letošnjem Frankfurtu zapomnili o Sloveniji. Želim si tudi, da bi se več naših založb bolj aktivno vključevalo v mednarodno izmenjavo. Pa tudi da bi doma manj jamrali in več sodelovali. Pomembno je tudi, da se slovensko založništvo globalizira, da smo ljudje, ki ustvarjamo slovensko knjižno kulturo, odprti v svet in večjezični, hkrati pa ostanemo doma v slovenskem jeziku in slovenski knjižni kulturi. Bilo bi žalostno, če bi začeli slovenski avtorji pisati v tujih jezikih, ker bi jim bil s tem dostopen širši trg in s tem boljši prihodki. To se, da ne bo nesporazumov, že dogaja v večji meri, kot si marsikdo predstavlja. Zato je prodaja avtorskih pravic v tujino še kako pomembna tudi za ohranjanje kakovostne knjižne produkcije v slovenščini.

Ilustracija: Hanna Juta Kozar Ilustracija: Hanna Juta Kozar
Panorama 5. 10. 2023
Čas branja
Čas branja: 2 min

AirBeletrinin natečaj za najboljšo kratko zgodbo 2023

Uredništvo spletnega portala AirBeletrina tudi letos, že dvanajstič po vrsti, razpisuje natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Rok za oddajo prispevkov je 20. oktober 2023 do polnoči.

Žirija bo izbrala štiri finaliste, izmed teh pa zmagovalno zgodbo. Razglašeni bodo v torek, 28. novembra 2023, ob 19. uri v Drama Kavarni na svečanem zaključnem dogodku. Zgodbe, ki bodo prišle v finale, bodo kasneje objavljene na portalu AirBeletrina.

Vsak avtor sme sodelovati le z eno zgodbo, ki naj bo izvirna in še neobjavljena. Zgodbe naj bodo natipkane v pisavi Arial, z velikostjo pisave 12, razmakom 1,5 in obojestransko poravnavo. Dolžina zgodb naj ne presega 11.000 znakov brez presledkov. Besedila, ki ne bodo zadostila vsem naštetim kriterijem, bodo izločena. Sprejemamo samo zgodbe v elektronski obliki v .pdf formatu.

Zgodbo oddajte preko spletnega naslova https://beletrina.si/najboljsa-kratka-zgodba-2023/, kjer boste v okenca vpisali svoje osebne in kontaktne podatke: ime, priimek, poštni naslov, telefon, elektronski naslov ter psevdonim, pod katerim bomo prispevke posredovali naprej žiriji v branje.

O zmagovalcu bo odločala žirija v sestavi: pesnik, gledališki režiser in avdiovizualni ustvarjalec Jan Krmelj, pisatelj, pesnik in glasbeni kritik Davorin Lenko in pisateljica, publicistka in urednica Ajda Bračič. Žirija si pridržuje pravico, da nagrade ne podeli.

Dogodek je del programa Bralna kultura, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Kritika 4. 10. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

Sreč(ev)anja

Že naslov najnovejšega dela slovensko-francoske pisateljice, ki od zgodnjih osemdesetih let naprej živi v Parizu, a se v Slovenijo pogosto vrača, evocira petkove aktivnosti slovenske civilne družbe izpred dveh let, ki je z miroljubnimi kolesarskimi protesti v neposredni bližini parlamenta sporočala tedanji vladi, da je čas za odstop. Novi roman Brine Svit, katere dela so prevedena v številne jezike in ki prejema nagrade v Franciji, Slovenija ji je togledno manj naklonjena, se odvija na ozadju družbenih pretresov, ki so se zapisali v zgodovino Slovenije. Vendar je v ospredju pripovedi znova, kot avtoričina neobhodna tematska stalnica, ljubezenski zaplet, četudi se ta zgodi šele v drugem delu romana. Prvi del je namreč prepreden s prebolevanjem pravkar prekinjene daljše ljubezenske zveze prvoosebne pripovedovalke Nastje, ki prav zaradi tega iz Pariza pribeži v rodno mesto. Kjer razen izmikajočega se srečanja s sorello Doro ugotavlja, da Ljubljana ni več takšna, kot je bila. Ne samo, ker je obiskala mesto v času vsesplošnega zaprtja, ki ga je povzročil neznani virus in kjer vre od podtalnega dogajanja, ki v rednih tedenskih intervalih dramatično vznikne, ampak predvsem zato, ker v primežu brbotajočih občutkov zapuščenosti in izdanosti, ki v ženski srednjih let nedvomno prikličejo tudi vprašanja o minevajoči lepoti ter privlačnosti, o minevanju nasploh, ugotavlja, da se je tudi sama spremenila, zaradi česar Ljubljano in ljudi ter dogodke v njej doživlja drugače.

V zanjo preveliko najeto stanovanje v centru mesta se po lastnikovi spretni intervenciji kmalu vseli tudi belgijski novinar Tobias, ki je prišel dokumentirati aktualno družbeno dogajanje. Ta jo iz prvotne motnje v Nastjinem zadržanem, zaprtem in s fasado prijaznosti zavarovanem razbolenem notranjem svetu postopoma prelevi v osebo z zavedanjem o nujnem družbenem angažmaju, s katerim Nastja nadaljuje Tobiasovo delo, ki se je zaradi zdravstvenih razlogov moral nenadoma vrniti domov. Seveda potem, ko se je med njima po začetnem odmikanju in postopnem približevanju zgodil tisti ljubezenski stik. Fluiden, spolzek, nezavezujoč, prekinjen in na pogled povsem neobetaven, takšen, kot se vselej naplete v romanesknem svetu Brine Svit, in takšen, ki požene dogajanje in hkrati zaplete tako medosebne odnose kot tudi odnos osrednje protagonistke do sebe. Odnos, čigar usoda ostane odprta tudi po koncu zgodbe in ki kljub zapletenim okoliščinam dopušča tanek prostor za obstoj v prihodnje. In odnos, ki protagonistko prestavi iz molovske lege, v katero se je zapredla, v vnovično vitalnost in odprtost za nove možnosti.

To je téma, ki jo avtorica v različnih literarnih zvrsteh, poleg romanov tudi v esejih, pripovedih in novelah ter idejno-tematskih konstelacijah obravnava od začetka svojega pisanja, ko je izšel njen kratki dnevniški prvenec April (Mladinska knjiga, 1985), se po trinajstletnem premoru nadaljeval z odmevnejšim Con brio (Nova revija, 1998) in romani Odveč srce (Cankarjeva založba, 2006), Coco Dias ali Zlata vrata (Cankarjeva založba, 2007), Noč v Reykjaviku (Cankarjeva založba, 2011) in novelistične zbirke Nove definicije ljubezni (Mladinska knjiga, 2020). V njih je Svit vsakič znova prevrtavala ustaljene vzorce tega razpršenega, mnogoobraznega in problematičnega pojava, imenovanega ljubezen.

Slednjo avtorica razume in problematizira v širšem pomenu in ni vselej pogojena s seksualnostjo, četudi je slednja, kot nam sporočajo njena dela, pogosto del nje, ker njene protagonistke po njej hrepenijo, si zapolnjujejo praznino, še bolj pa skozi njo iščejo svobodo. Ljubezen kot prijateljstvo, naklonjenost, odpiranje drugemu, dostop do lastne ranljivosti ali ranljivosti drugega, tudi odmik, ki lahko pomeni konec srečevanj, je lahko pogojen z ljubeznijo. Zgodbe o ljubezni so pri Brini Svit zgodbe o strasti, tveganju, bolečini, izgubi, minevanju, hrepenenju, predajanju, prevari, smrti in novih začetkih. O senzibilnih, ranljivih ter sprejetost, bližino in smisel iščočih posameznikih, ki skušajo kar najbolje preživeti v individualistični brezobzirnosti sodobnega sveta. So zgodbe, ki na liričen, intuitiven način povedo, da po koncu nekega odnosa, po koncu nekega časa, ni več možno stopiti na prejšnje tirnice, ker slednje ne bodo nikoli več iste. Pokaže, zakaj je nemogoče dvakrat stopiti v isto reko.

Ob vsem tem je roman Uporni bicikli, kot je pisateljica sama povedala, roman o različnih vrstah srečevanj. Glavna protagonistka, avtoričin alter ego, se najprej po daljšem času sreča s svojim rodnim mestom, sreča se z novim moškim, ki prinese romaneskni zaplet, in sreča se z zgodovinskim trenutkom rodne dežele. Ključno pri tem je, da imajo vsa tri srečanja podoben dramaturški ustroj; Ljubljana ni več to, kar je bila nekoč, prelevila se je v mesto duhov, ki se vsak petek prebudi v burno politično vrenje, po prvotnem zavračanju Tobiasa se med njima splete topel, iskren, kratek erotičen odnos, prvotna ravnodušnost do petkovih protestov jo, delno tudi zaradi Tobiasovega angažmaja, prelevi v dejavno udeleženko srečevanj, ki so razlog njenega podaljšanega bivanja v Ljubljani in ki ob koncu rezultira v intervju s Slavojem Žižkom. V njenem angažmaju prepoznavamo obraze in dejavnosti resničnih vodilnih protestnikov, nenazadnje roman uvede znamenita misel Borisa A. Novaka svoboda je glagol, ki je, kot Svit brez zadržkov pove, njegovo »bistvo, strnjeno v ta verz«.

»Ali lahko pove z gotovostjo, kdaj se je odločila, da bo ostala še nekaj časa tukaj, da ne bo odpotovala naslednji dan, kot je bilo predvideno, ampak prestavila let in pustila stvarem, da se zgodijo, kot se morajo zgoditi? (…) Ko jih moški s tenkimi, kovinskimi očali pozdravi iz strmine pred kopališčem, na tem novem Trgu republike – kajti Trg republike je tam, kjer smo mi – skandira po mikrofonu, in ko množica zaploska, zavriska, zavpije od veselja. Ali ko se spet obrne okoli sebe in ga vidi, to veselje, ki je povsod, ki se zrcali na obrazih, ožarjenih z zadnjimi sončnimi žarki, ki je v zraku, ki je otipljivo, navdušujoče, nalezljivo, ki pravi ne in ja hkrati (…)«

Roman Uporni bicikli je tako tudi dragocen dokument prelomnega zgodovinskega trenutka. Pri tem je pomenljivo, da je umetniško pričevanje dogodkov pomladi 2020 nastalo s pogledom od zunaj in jih morda tudi zaradi tega popisalo s tolikšno mero optimizma, zanosa, skorajda sreče. In popisalo ga je v prepoznavnem slogu, ki stavi na preprostost, jedrnatost, stvarnost, a premišljenost in izdelanost, ki je pozoren na detajle tako zunanje resničnosti kot posameznikovih notranjih vzgibov, ki je okleščen sentimenta, včasih zarezujoč, a mehak in topel, skorajda liričen. Takšno je prvo delo Brine Svit, ki se v celoti dogaja v Ljubljani in njen prvi roman, ki je za razliko od avtoričinih del – od romana Moreno (Cankarjeva založba, 2003) naprej, ki najprej izidejo v francoščini, nakar jih pisateljica napiše še v slovenščini –, premierno izšel v slovenskem jeziku.

Brina Svit: Uporni bicikli (Mladinska knjiga, 2023)