Situacija je takšna – na eni strani sedi moški, na drugi ženska. Med njima je miza. Na mizi sta vrč vode in skleda sadja. Moški in ženska se zagledata. Ne vesta, zakaj sta tu, niti zakaj sta gola. Všeč sta si. Nihče si ne upa narediti prvega koraka, zato raje opazujeta skledo sadja. Bolj je barvita od človeškega telesa. V skledi imata jabolko, hruško in pomarančo. Moški vzame hruško, ženska pomarančo. Sadje je dobrega okusa. Ženska naskrivaj opazuje moškega, kako se prehranjuje. Nista sita, sta pa zadovoljna. Ženska seže po vrču vode. Moški opazuje, kaj bo storila. Ne ve, kaj naj naredi z ogrizkom hruške, zato vstane. Ogrizek pušča mastno sled na njegovih prstih. Ženska spusti vrč in ga pogleda. Še nikoli ni nihče vstal. Moški se tega nenadoma zave. Nima pojma, kaj bi storil s takšnim čudežem. Usede se nazaj. Ženska popije vodo in v prazen vrč odloži olupek. Moški vanj odloži ogrizek. To je njuno prvo skupno dejanje. Sedaj bi si morala nekaj povedati.
Situacija je takšna – še vedno se samo opazujeta. Moški je žejen, a ne ve, da potrebuje vodo. Ženska mora lulat, a ne ve, da ima vode preveč. Nelagodje povežeta s sadjem, zato se odločita, da jedla več ne bosta. Njuno prvo skupno dejanje v vrču smrdi. Priletita muhi. Glasno brenčita. Moški in ženska ju opazujeta, kako na hitro odkrijeta smisel dvojine. Odleti šest muh. Sedma muha se naseli na mastnih prstih moškega, ki jo spominjajo na oddaljeni dom. Počiva. Žgečka. Moški zacvili. Ženska ga pogleda. Še eno odkritje, moški je največji izumitelj, kar jih je kdaj bilo. Skočila bi nanj, a je prepričana, da lahko vstane samo moški. Moški si oblizne prste. Tudi on bi skočil na žensko, če bi se zavedal, da je možno vstati več kot le enkrat.
Situacija je nespremenjena – v zraku je vonj po gnilobi. Medsebojno privlačnost sta predolgo pustila na odprtem in jabolko je edina zrela stvar naokoli. Celosti si ne upa prekiniti nihče, režeta jo samo s pogledom. Ženska čaka na novo odkritje, moški se osredotoča na jabolko, cedijo se mu sline. Miza je nepremostljiva. Čutita lakoto drug drugega. Njuno prvo skupno dejanje se v vrču utekočini in spet postane voda. Zavesta se, da nič ni večno. Začneta se potiti. Nelagodje v njunih telesih narašča. Nekaj morata storiti.
Situacija se stopnjuje – spoznata, da je jabolko ključno. A če ga vzame en, ga drug nima – obema se zdi, da je edino spodobno biti drugi. Iz jabolka se prebije črv. Pade na mizo in se odplazi proti ženski. Ženska zacvili in vstane, saj se spomni minljivosti. Moški jo gleda. Ni edini čudodelnik. To ga prizadene.
Situacija je kritična – ženska prime jabolko. Moški se vda v usodo. Zadovoljen je s svojima odkritjema, dovolj je imel. Ženska se z njim ne strinja. Vanj zaluča jabolko. Moški se izmakne in skoči na noge.
Situacija je sedaj takšna – oba stojita. Hkrati premakneta nogo. Sledi še druga. Prve korake izrabita, da se približata. Nasmejita se skupnemu odkritju. Začetki so vedno težki.
Situacija se odpre – novih odkritij bo nešteto. Vznemirjena sta. Ves svet naokoli jima pripada. Ogromno je vsega. Nekoč si bosta zaželela, da bo situacija spet takšna kot na začetku.
Kratka zgodba Vida Rotvejna Pajiča Adam in Eva je med štirimi finalistkami AirBeletrininega natečaja 2023, na katerega je prispelo rekordnih 232 kratkih zgodb. Na novembrskem svečanem sklepnem dogodku v Drama Kavarni so člani žirije Ajda Bračič, Davorin Lenko in Jan Krmelj za zmagovalno razglasili Patrimoni mundial Veronike Razpotnik, med finalistke pa sta se uvrstili še Telo Barbare Kapelj ter Plauštajnerjeva babicaJerneja Županiča. Vsem še enkrat čestitamo!
Dr. Mirt Komel, filozof in pisatelj, je izredni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in raziskovalec na Mirovnem inštitutu. Rojen v Šempetru pri Gorici ima danes svojo knjižnico na treh krajih: eno doma v Kromberku, drugo v manjšem ljubljanskem stanovanju in tretjo v svoji pisarni na fakulteti. Vse tri sestavljajo zares bogato knjižno zbirko. Večji del je zbral kot profesionalni akademik, veliko knjig – predvsem romanov – pa kot strastni bralec. Od teh, ki jih ne bere v akademske namene in brez svinčnika v roki, so mu najljubše japonske mange in poezija. »Pol fizičnega koraka, ki ga žrtvuješ v stanovanju, da dobiš prostor za celo steno knjig, ti omogoča, da narediš veliko, veliko, veliko več korakov v sferi duha,« poudari, ko se pogovarjava o vse manjših stanovanjih, v katerih »ni več prostora« za knjige, kakor pravi marsikdo.
Življenje duha v treh knjižnicah
Komelovo domačo knjižno zbirko spoznavam v njegovi »ljubljanski enoti«, stanovanju za Bežigradom, kjer ob jedilni (in obenem delovni) mizi stoji velika omara knjig. Na mizi pa takoj opazim Memento Umori II., tako da se najina debata začne na temo zahtevnosti romanov in strokovne literature: »Zahtevnejše čtivo pač terja celega človeka.« Opazim, da ima knjige tudi v dveh vrstah, zato tokrat začnem obratno – z vprašanjem, kam so odšle tiste, ki niso več v njegovi lasti: »Težko jih dam od sebe. Po navadi jih odnesem v Gorico. Ali pa na fakulteto, kjer jih včasih podarim študentom ali sodelavcem. Kdaj pa kdaj jih dam v knjigobežnico tukaj zraven svojega bloka. Sem pa pred časom začel z, vsaj zame, težko nalogo, da sem moral nekatere postaviti v drugo vrsto. Sprva je bilo težko izbrati, katere bi dajal tja zadaj, potem pa sem dojel, da lahko mehke, obsežnejše izdaje še vedno hitro najdem tudi v ozadju. Človek se v stiski nauči s tem shajati,« še doda v smehu.
Mirt Komel ob delu svoje knjižne zbirke v ljubljanskem stanovanju. (Fotografija: Ajda Vodlan)
V omenjeni omari se bohotijo v veliki meri strokovne zbirke – na primer celotna zbirka Problemov in Časopisa za kritiko znanosti –, veliko leposlovja, od Prousta do Becketta, pa tudi nekatera njegova dela se najdejo, na primer romani Pianistov dotik, Detektiv Dante, Akiles. Na eni izmed polic mi pokaže angleško knjigo zbranih del Shakespeara: »To je začetek moje knjižnice, ki sem jo kupil v dijaških dneh, ko sem poleti s prijateljem obiskal Bristol zavoljo poletnega jezikovnega tečaja, na poti pa sva se seveda ustavila tudi v Londonu. Fasciniralo naju je, kako so po knjigarnah prodajali zbrana dela znanih avtorjev v eni knjigi, in to po izjemno ugodnih cenah. Kupil sem si to knjigo, in vse od takrat nastaja ta moja knjižnica, ki vsebuje vse mogoče, od knjižnih klasikov do strokovne literature, v več jezikih. Knjige iz otroštva pa so ostale kar doma pri starših.«
V ljubljanskem stanovanju ima večino knjig, ki jih je kupil že v študentskih časih. V pisarni na FDV-ju hrani predvsem akademske knjige, in prizna, da se jih kar nekaj podvaja. V Gorici pa ima knjige sistematično urejene – v dveh omarah so filozofska dela, v dveh romani, v eni zgodovina, v eni poezija z dramatiko, še ena pa je rezervirana za grško-rimsko antiko. Nekateri avtorji so mu tako zelo ljubi, da so sčasoma zasedli svojo polico. Recimo Goethe s Schillerjem, Nabokov z Joyceom in Beckettom, Sartre s Simone de Beauvoir in pa še Shakespeare, Dante, Boccaccio. Na eni celi polici so tudi knjige s področja antropologije in psihoanalize, ki jih je uporabljal za pisanje doktorske disertacije Filozofski vidiki razmerja med diskurzom in nasiljem. »Znanstvene tekste še vedno raje pišem v Gorici, saj imam na dosegu roke vsa klasična, povečini filozofska dela, ki jih potrebujem. In tako je prenosnik na sredni mize, naokoli pa odprte knjige in jaz, ki raztreseno iščem citate. Novejše akademske članke najdem na spletu, toda starejša dela niso dostopna, pa tudi občutek je drugačen, ko bereš odlomek iz fizične knjige. Zgodi se mi, da potem pozabim na pisanje in kar prebiram knjigo, ki sem jo vzel v roke zgolj zaradi kakega citata. Tak način pisanja je resnično svojstvena izkušnja, ki me spomni na besede Hannah Arendt o življenju duha, ko zavoljo mišljenja povsem pozabiš na fizični prostor, namesto tega pa se preseliš na neko drugo prizorišče, v katerem čas ne obstaja.«
Zbirka v domačem stanovanju v Kromberku. (Fotografija: Mirt Komel)
Na policah ljubljanske omare zagledam tudi njegove knjige, romane in tudi nekaj strokovnih del: »Sprva jih nisem načrtno zbiral, potem pa se mi je zgodilo, da sem kakšno posodil in pozabil, komu sem jih, pa sem ostal brez. Pa še en pomemben element je: pisanje je neka posebna dejavnost, sploh akademsko raziskovanje in pisanje. Dolgo časa delaš in velikokrat sploh ne veš, kam so šle vse ure dela. Zato so materialna knjiga, prispevek v zborniku, članek v reviji dobrodošli, da včasih pogledaš in vidiš, da si nekaj pa vendarle že naredil.«
Branje s svinčnikom
Komelova mati je bila zaposlena kot pedagoginja v osnovni šoli in je svoja otroka spodbujala k branju že od mladih nog: »Najprej sem se, kot mnogi, navduševal nad Petimi prijatelji pa Časovnim strojem, moja prva detektivska ljubezen je bil Sherlock Holmes, konec osnovne šole pa mi je mama dala v roke Ecovo Ime rože, in to je bila prva resnejša knjiga, ki sem jo prebral. Zanimivo, zdaj sem pomislil, da mi je bil takrat veliko bolj od Viljema ljub lik Adsona. Detektivov asistent, in ne sam detektiv.«
»Najprej sem se, kot mnogi, navduševal nad Petimi prijatelji pa Časovnim strojem, moja prva detektivska ljubezen je bil Sherlock Holmes, konec osnovne šole pa mi je mama dala v roke Ecovo Ime rože.«
Ko se pogovarjava o branju, pove, da ima profesionalno deformacijo, saj večino knjig, tudi leposlovne, bere s svinčnikom v roki. »Poleg Moderne filozofije, ki jo predavam dodiplomcem, na podiplomskem študiju kulturologije poučujem Sodobno književnost in družbene ideologije, pri čemer kurikulum vsako leto sproti prenavljam glede na novo prebrano literaturo. Med pandemijo sem, na primer, izkoristil priložnost, da sežem po vseh tistih velikih klasikih, za katere sicer ni časa, in tako sem poleg Camusove Kuge uspel dokončati Uliksesa in prebrati Vojno in mir.« S strokovno distanco bere tudi detektivske romane, o katerih veliko piše tudi na znanstveni ravni. Pred kratkim je izšel omenjeni Memento umori II., ki ga je uredil za založbo Goga: »Gre za ponatis izbranih prispevkov iz izvirnega Memento umori, ki sta ga v osemdesetih uredila Slavoj Žižek in Rastko Močnik, in pa za nabor avtorskih prispevkov, ki smo jih prav za to priložnost spisali prijatelji, somišljeniki, kolegi, skratka, vsi ‘partnerji v zločinu’.« Poleg strokovnega branja ohranja tudi ljubiteljsko: »Predvsem japonske mange in poezijo. To pa berem brez svinčnika, brez zapiskov ali izpiskov, res zgolj zase. Takšno branje pa si lahko le redko privoščim, tako da mi je še bolj v užitek.« Japonske mange povečini kupuje v Italiji, saj je italijanščina njegov drugi materni jezik. Ker pa bere tudi angleško in francosko, ima precej knjig tudi v teh jezikih. Posebej izpostavi še Iliado v stari in novi grščini, saj se je v šoli nekaj let učil stare grščine, novogrško pa je ujel »na grških ulicah oziroma plažah« po zaslugi vsakoletnih poletnih potovanj v Grčijo.
Avtor romana Pianistov dotik, ki je bil tako kakor njegovo Medsočje nominiran za kresnika, ima ob knjigah seveda tudi klavir. (Fotografija: Mirt Komel)
Med njegovimi knjigami so tudi kakšne, katerih jezikov sploh ne govori – »knjižni fetiš pač«, v smehu doda – Don Kihot v španščini, Goethe v nemščini, Pessoa v portugalščini … »Prav poseben je tudi drobni Koran v arabščini in angleščini, ki sem ga kupil v Istanbulu, ko sem potoval v Kairo. Drobna knjižica, ki gre v naprsni žep, me je v Egiptu velikokrat rešila.« Nato me preseneti, ko s police potegne še eno prav posebno knjigo – Mein Kampf, izdaja iz leta 1940. Dobil jo je kot darilo po zagovoru doktorata, v katerem je iz heglovsko-marksistične perspektive poskusil ujeti problem diskurza in nasilja. »Knjigo mi je podarila somentorica, ki ima svojski, zelo svojski smisel za humor. Natanko tako debelo sem pogledal, ko sem jo dobil, kakor ste zdaj vi.«
Stena knjig za boljšo sfero duha
Knjige največkrat kupuje v knjigarnah, če so le dostopne, težko dobavljive pa si tako kot mnogi nabavlja prek spleta. Na potovanjih rad kupuje »knjižne spominke«, torej posebne knjige, praviloma lokalne avtorje, ki ga potem večno spominjajo na določen kraj, kjer jih je prvič prebiral. Na pot pa se odpravlja praviloma s Kindlom, da ima vedno dovolj čtiva, četudi vlak ali letalo zamujata, tako da je, kot v smehu dodaja, »eden izmed redkih, ki se ne jezi na Slovenske železnice«.
»Prav poseben je tudi drobni Koran v arabščini in angleščini, ki sem ga kupil v Istanbulu, ko sem potoval v Kairo. Drobna knjižica, ki gre v naprsni žep, me je v Egiptu velikokrat rešila.«
Na novoletnem potovanju v Lizbono si je v najstarejši knjigarni na svetu Bertrand kupil izbrane pesmi Fernanda Pessoe v portugalščini in z vzporednim angleškim prevodom: »Navdušila me je pesem o tabakeriji, v kateri pesnik preizprašuje realnost, se vpraša, ali ni nemara vse skupaj zgolj sen, temu dvomu pa zoperstavi tabakerijo na drugi strani cesti: ‘Nekaj realnega zunaj mene – tabakerija čez cesto – in nekaj realnega znotraj mene – občutek, da je vse le sen.’ Že po teh nekaj verzih lahko hitro vidiš, da gre za resnega pesnika.« V Lizboni, kakor tudi drugod, se rad sprehaja po bolšjih sejmih, brez potrebe, da bi tam kupil kako knjigo: »To je tudi neka posebna izkušnja, prava paša za oči. Če malce zasukamo, kar je francoski antropolog Levi-Strauss dejal o hrani – namreč, da ni dobra samo za jesti, pač pa tudi za misliti – bi lahko podobno rekli tudi za knjige: niso dobre samo za brati, pač pa tudi za gledati, tipati, vonjati.«
»Če malce zasukamo, kar je francoski antropolog Levi-Strauss dejal o hrani – namreč, da ni dobra samo za jesti, pač pa tudi za misliti – bi lahko podobno rekli tudi za knjige: niso dobre samo za brati, pač pa tudi za gledati, tipati, vonjati.«
Pogovor zaključiva na temo obdarovanja: »Rad dajem in dobivam knjige za darilo, pa ne zgolj ker daš ali dobiš novo knjigo, temveč ker gre za neko sporočilnost. Kako dobro poznaš osebo, se izrazi skozi knjigo, ki mu ali ji jo podariš. Pa ne le to, kako dobro ga ali jo poznaš, temveč tudi vidiš, kako te drugi, ki te obdarujejo s to ali ono knjigo, sami vidijo. Knjige odražajo nekaj več, in tako tudi domače knjižnice odražajo značaj človeka, ki mu pripadajo. Nenavadno je, ko prideš h komu, ki doma nima nobenih knjig. Kakšen je to človek, se vprašaš. In čeprav so danes sploh v Ljubljani stanovanja manjša in ideja o posebni sobi za knjižnico mnogim žal ostaja le ideal, mislim, da se prostor vedno najde. Če žrtvuješ eno steno za knjižno omaro, ti vzame zgolj kakih dvajset, trideset centimetrov sobe. Niti pol fizičnega koraka manj, pa dobiš celo steno knjig, ki ti omogočajo, da narediš veliko, veliko, ampak zares veliko več korakov v sferi duha. Če daš knjige v dve vrsti, pa dvakrat toliko!«
»Narava je preživela že toliko vsega in tudi nas bo. To je v tej knjigi absolutno prisotno. Vse velike zgodovine, veliki dogodki … Ni jih več, ne dogodkov ne gradnikov teh dogodkov, ničesar ni.«
Saturovi prstani so pri nas pred osmimi leti pri založbi Beletrina izšli v prevodu Štefana Vevarja. Če poenostavimo, bi jih lahko povzeli kot melanholično, meditativno popotovanje po podeželju vzdolž angleške vzhodne obale. Medtem ko Sebald hodi po tej slikoviti pokrajini in odstira zaprašene spomine na čas in ljudi, ki so jo naseljevali, raziskuje tudi razsežnosti svojega notranjega sveta.
Brane Grubar je gledališki in filmski igralec. Bržkone se ga spomnite iz katere od predstav, v katerih je oživljal vloge junakov Dostojevskega, Shakespeara, Cankarja ali pa igral v filmih, kakršna sta Poletje v školjki in Odgrobadogroba, ter v serijah Vrtičkarji ali Sodba v imenu ljudstva. Pred kratkim smo ga videli kot zdravnika v nanizanki Življenja Tomaža Kajzerja.
Je tudi avtor potopisno-dnevniške knjige Kam? Drugam! (Didakta, 2006), kjer med jadranjem po Jadranu spoznava življenje čistilcev čevljev, otoških samotarjev in tamkajšnjih ribičev, obenem pa premišljuje o umetnosti, usodi in še marsičem. »Malo sem potepuška duša, to že moram priznati, in zato me potopisi vlečejo. Z družino se rad potepam, veliko smo potovali; zdaj je prišel čas, da malo manj.«
Tako je Saturnove prstane začel brati kot potopis, ki pa je kmalu prerasel v nekaj občutno večjega.
»Srečal sem se s čustvenim izkustvenim svetom avtorja in ob tem pozabil, da berem potopis. Pozabil sem, da avtor hodi kilometre in kilometre po obali, skozi ribiška naselja, skozi puste pokrajine in puščave ob Severnem morju. In sem se predal. To pa je končni cilj vsakega potepanja in potovanja,« je Grubar med drugim povedal v podkastu Območje lagodja.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in svet, kakršnega so poznali, obrnil na glavo? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Češki pisatelj Karel Čapek je literarno najbolj znan po znanstvenofantastičnih delih, kot sta roman Vojna z močeradi (1936) in drama R. U. R. (1920), svetovno pa po izumu besede robot, ki naj bi si jo sicer izmislil njegov brat Josef Čapek, sam pa jo je prvi uporabil v omenjeni drami. V slovenščini ga lahko prebiramo že slabih sto let, zato še bolj preseneča, da doslej nismo imeli prevoda Tovarne Absolutnega, ki spada med njegove znamenitejše žanrske romane. Prvotno je izhajal v obliki feljtonov v dnevniku Lidové noviny, zato so mu takratni kritiki očitali neenotnost dogajanja in razdrobljenost, skratka, da »to ni noben pravi roman«. Zato je Čapek v drugo izdajo leta 1926 dodal predgovor oziroma hudomušen zagovor, da ga je zgodba med samim pisanjem presenetila in se kar sama razbohotila čez veliko več feljtonov, kot je bilo najprej mišljeno, zato jo je označil za feljtonsko nadaljevanko. Sodobni bralki se seveda vse to ne zdi nič kritičnega, res gre za zgodbo, ki malo skače sem in tja, a je ravno zato bolj razgibana in na samo dogajanje gleda veliko bolj na široko, kot bi kak bolj osredotočen roman.
Zvrstno Tovarna Absolutnega spada med distopične oziroma antiutopične romane. Formalno pa posnema kroniko oziroma z njo zavestno koketira, saj se nekje sredi knjige pojavi poglavje Kronistovo opravičilo; kesa se, da mu ni uspelo vseh dogodkov opisati tako kot zgodovinar, ki bi jih opisal in razložil »pragmatično, razvojno, idejno, sintetično«, temveč so mu posamezni (v širšem dogajanju nepomembni) primeri pač prirasli k srcu, zato se bo pri njih ustavil in se jim posvetil. Kronist nas tako ne zapusti do konca romana, ampak ves čas podaja svoje uvide in komentarje. Ni naključje, da je Čapek izbral ravno kroniko, saj ima ta na Češkem dolgo tradicijo in veljavo, med najbolj znamenita srednjeveška dela tistega območja spada namreč ravno Kronika Čehov (češ. Kosmova kronika), ki jo je napisal Kozma Praški v letih 1119–1125 in popisuje zgodovinske dogodke na Češkem od antičnih časov do svojega nastanka. Največja vrlina romana pa je zagotovo njegova vizionarskost, saj je Čapek predvidel razvoj nekaterih inovacij in izumov, ki takrat še niso obstajali ali so bili še zelo v povojih. Avtorjev odlični občutek za tehnologijo in odzive družbe je tako tisti, ki roman povzdiguje in ga ohranja klasiko več kot sto let po nastanku.
Seveda se postavi vprašanje etičnosti znanosti, ki lahko ima uničujoče posledice, kar nas z današnje perspektive takoj spomni na Oppenheimerja in njegovo: »Postal sem smrt, uničevalec svetov.«
Roman se začne, ko inženir Marek izumi prav poseben stroj, ki naj bi pripomogel k blaginji, a prinese samo nesrečo in kaos. Izum, ki ga poimenuje Karburator, snov sežiga brez ostankov, torej popolnoma, »razbije jo, razprši, razgradi v elektrone, konzumira, zmelje, ne vem, kako naj temu rečem; skratka, porabi jo do konca«. Vse lepo in prav, a obenem se iz te snovi sprošča še nekaj drugega, Bog oziroma Absolutno, ki biva v vsaki snovi, ali kot razloži Marek: »Sežgeš en atom in imaš naenkrat klet polno Absolutnega.« Ta neverjetni stranski produkt pa ne zmede trgovca H. G. Bondyja, ki takoj zavoha priložnost za dobiček in začne Karburatorje množično proizvajati in tržiti. Najprej se to začne poznati pri absurdno prekomerni proizvodnji, kar vodi v obilje, potem pa seveda še pri ljudeh, ki začnejo doživljati čudeže, spreobrnjenja in izlive verskih čustev, saj iz strojev silovito uhaja božansko oziroma Absolutno. Vse skupaj se razraste v konflikt neslutenih razsežnosti. Na tem mestu je treba poudariti, da so prvo znano cepitev atomskega jedra urana zabeležili šele leta 1938, torej šestnajst let po izidu romana, kar pomeni, da je Čapek odlično prepoznal smer, v katero se bo raziskovanje razvijalo, prav tako pa je prepričljivo predstavil znanstveni vidik Karburatorja, ker ga Marek, čeprav čisto iz sebe in razrvano, zelo jasno in obenem kompleksno razloži.
Ob sami zasnovi se seveda takoj postavi vprašanje etičnosti znanosti, ki lahko ima uničujoče posledice, kar nas z današnje perspektive takoj spomni na Oppenheimerja in njegovo »Postal sem smrt, uničevalec svetov«, ki v bistvu izhaja ravno iz te raziskovalne veje. Kot na nekem mestu v romanu Bondyja opozori eden izmed članov sveta: »To ni izum, to je prevrat.« Odnos med inženirjem in trgovcem pa seveda spomni na slavno rivalstvo med Nikolo Teslo in Thomasom Edisonom. Bondy je pravi poslovnež, prav nič ga ne vrže iz tira, vedno zna pristati na nogah, celo po srečanju z Absolutnim je kmalu kot nov, saj je osredotočen na storilnost in dobiček. Po drugi strani pa je Marek kot prototip izumitelja razmišljujoč in previden, a obenem izgubljen v resničnem svetu. Njuna dinamika se skozi roman vsake toliko rahlo razvije, a ostaja pretežno na teh začetnih temeljih. Pohvalno je tudi, da nista karikirana nasprotnika, ampak polnokrvna človeka, ki sta se zapletla v nekaj, kar je veliko večje od njiju. Tudi gospodarstvo ima v vsem dogajanju svojo besedo, saj drži roko nad znanostjo in jo izkorišča, avtor pa kritiko takega delovanja spretno vpleta med vrstice raznih sestankov, skupščin, pogovorov med vpletenimi in podobno.
Čapek je izvrsten opazovalec in poznavalec družbe, zdi se, da vse, kar sledi, jasno vidi pred seboj kot gosto tkano preprogo.
Poleg znanosti je tu tudi vprašanje religije, ki je v bolj klišejskih delih vztrajno postavljeno na nasprotna pola (tako misli tudi inženir Marek), vendar sta nasprotji v resnici močno zvezani, česar se avtor zaveda. Se pa vsega tega loti z veliko mero humorja, kar roman močno zaznamuje in ga obenem dela privlačnega, odprtega, pa tudi izzivalnega. Neki docent primerjalne religiologije, recimo, ob pisanju svojega novega članka razmišlja, kako mora bog z verniki začeti od začetka, s primitivnimi kultnimi oblikami, in da se mu konec koncev morajo vsi pokoriti, kar pa v akademskih krogih ne povzroči nobenega razburjenja, le zgražanje nekega docenta filozofije, kako lahko o religiji strokovno govori človek, ki sam verjame v boga. Ubogi novinar katoliškega časnika pa je okregan, ker še vedno piše članke proti Absolutnemu, saj se je veter obrnil, vernike pa bodo poskušali ponovno pridobiti ravno s postavljanjem Karburatorjev v cerkve, zgodil se bo celo postopek kanonizacije in položen je temeljni kamen za velecerkev Atomskega boga. V uredništvu Lidovih novin pa se poskušajo na vsak način spomniti novice, ki ne bi bila povezana s čudežem, a si ne znajo izmisliti več nič naravnega. Skozi takšne prizore Čapek razgalja hipokrizijo, brezvestnost medijev, okoriščanje na račun drugih in še kaj, vsake toliko pa si radostno privošči samo kako hudomušno bodico: »Revolucijo se lahko greš, kjer hočeš, samo v uradih ne; tudi če naj bi bil konec sveta, je treba najprej uničiti vesolje in šele potem urade.« Konec koncev je že sam koncept romana z uhajanjem boga nalašč prismuknjen.
Čapek je izvrsten opazovalec in poznavalec družbe, zdi se, da vse, kar sledi, jasno vidi pred seboj kot gosto tkano preprogo. Uhajanje Absolutnega postopoma stopnjuje do demonstracij, izgredov in končno do vojnih žarišč po vsem svetu, ki postanejo t. i. Največja vojna. Ne glede na količino humorja je namreč Tovarna Absolutnega tudi tragična knjiga, sploh z današnje perspektive; po prvi svetovni vojni, ironično imenovani za »vojno, ki bo končala vse vojne«, in po kateri je bil napisan tale roman, je namreč prišla še druga, za njo pa še več novih. Čapek proti koncu romana cinično ugotavlja, da hoče človek vedno le več in več, vedno le superlative, pa četudi gre za vojno. Tovarno Absolutnega lahko tako beremo kot izjemen distopični roman, pa tudi kot trpko svarilo, v času oziranja proti drugačnim načinom pridobivanja energije – kjer se je (ironično) jedrska energija kar naenkrat oklicala za najbolj čisto in nasploh čudovito – pa tudi kot zagotovilo, da človeškega pohlepa ne moremo preprosto izklopiti kot kakega zarjavelega stroja. Bog gor ali dol.
Snovni del človeškega ali živalskega bitja. Ne, ni iztirjena, naj ropota ta šolska psihologinja, kolikor hoče. A je že kdo kdaj videl kakšno normalno šolsko psihologinjo? Ta s prameni, zlatimi očalci in ogromnimi usti, ki ji, medtem ko gobezda, slina šprica vsenaokoli, po njeni beležnici, po rokah, po papirjih, ki jih je zgledno zložila predse, ne, ta zagotovo nima pojma o človeški psihi. Kaj teži, stara? Z njo je vse v redu. Naj drugi pometajo pred svojimi pragovi z velikanskimi omeli in poskušajo zdrgniti lastne svinjarije. Naj si umivajo svoje krvave roke z dišečimi mili, da bodo izprali svojo krivdo. Ponudi ji bonbon in ona ga vleče počasi po ustih, zdi se ji, da ima vedno več sline.
Mokro oblačilo se oprijemlje telesa. Polulala se je. Zadrževala je solze pred vsemi temi obtožbami, zdaj so ji ušle ven. Tiho čepi v luži. Mislila je, da ji to kričeče ropotalo ne bo moglo priti do živega. Sploh po tem, ko ji je ponudila bonbon. Zdaj se zakrohota. »Spizdi!« Kričečki skoraj izskočijo oči. Ona ne joka, ona ščije. Zlati križec se svetlika v jugulumu psihologinje. »Zdaj se ne boš izognila prevzgojnemu domu.« Psihologinja se ne more izviti iz lastne zlobe in prasne v smeh. Rumenkasti zobje se raztezajo kot star pianino.
Utrditi, zdrgniti si telo. Ona je čista, čista, čista. Vsak dan se zdrgne z grobo krpo. Zdrgne si roke, včasih skoraj tako grobo, da zakrvavi. Zdrgne si svoje drobne prsi in potem tudi trebuh. Potem si zdrgne tudi spolovilo, da ne bo umazano, da ne bo smrdelo, da bo brez vonja. Ali je sploh možno, da je njeno spolovilo brez vonja? Včasih je groba sama s sabo, tako da boli.
Ona je čista, čista, čista. Vsak dan se zdrgne z grobo krpo. Zdrgne si roke, včasih skoraj tako grobo, da zakrvavi.
In samo oni vesta, kaj se je dejansko dogajalo v zeleni sobi, v katero sta se vzpeli po zavitih stopnicah, po katerih se je valil gosto tkan temno rdeč tekač in vabil v pridušeno svetlobo sobe. Stene, polne vzorčastih tapet, po katerih se vzpenjajo vrtnice. Take vrtnice ne rastejo več na naših vrtovih. To so starinske vrtnice. Posedla jo je na plišast, grahast kavč, da se bosta igrali s punčkama, in ji prepustila najlepšo, da se bo lahko z njo igrala po mili volji in ji oblačila najbolj bleščečo obleko. To jo je malo premamilo. Obleka, ki je šumela, ki je bila polna volančkov iz rozastega akrila in ki je bila prepolna svetlikajočih se bleščic. Ko se je popoldansko sonce ujelo vanjo, je svetila kot čarobna lučka, in onidve sta sedeli tam, ožarjeni od njene svetlobe. »Zdaj te bom počesala.« Govorila je potiho, skoraj je šepetala. In govorila je nasmejano, nežno. Medtem ko se je mala igrala, ji je najprej razpletla svetle lase, ki so dišali po kamiličnem šamponu. Začela jo je narahlo česati z rdečo krtačo. Mala glavica je medtem občudovala plastično deklico v svojih drobcenih rokah. Bila je čudovito lepa in sladka v tej luči. Njena polt je bila tako bela in njene ustnice tako vabljive. Na polici pod ogromno sliko device Marije, ki je solzna gledala iznad krvavih lilij, je bil iz lesa izrezljan kipec. Njegov izraz je bil grozeč in imel je dolgo brado. »A se ga bojiš? Bi rada, da ta stric ne bo hud? Bi rada bila pridna punčka?« Mala je pokimala. »Seveda, saj ti si pridna punčka. Ti si moja pridna punčka.« In ta pridna punčka ji ne bo šla nikoli iz glave. Nikoli ne bo iztirila. Vestna je. V šoli se obnaša vzorno in nabira petice. In izbira vestne prijateljice. Vendar ne, niso tako zadržane kot ona, veliko bolj sproščene in igrive so in ni jih strah. In kadar zavohajo njen strah, so nenasitne, grizljajo jo kot hijene. Ohromijo jo in ji zasadijo čekane v vratne žile, v žile na nogah, v aorto. Puli jih stran, pa se je njihovi zobje samo bolj in bolj oprijemajo in se lepijo nanjo. Pijavke so in zahtevajo same nemogoče stvari. Iz dneva v dan so naloge bolj kočljive, bolj nevarne, in vsak dan znova se sama pri sebi odloči, da jim bo rekla ne, ampak ne more in ne zna reči ne. Ne more se jim upreti. In mama jo obožuje. Kupuje ji lepe pastelne obleke, v katerih je njena deklica še lepša in še bolj sladka. In tudi mami ne more reči ne. Ker je mama z njo tako dobra, ko ji spleta kitki in ker je njena ljuba, sladka, topla punčka. Edina svetla točka njenega življenja.
Imeti rane po vsem telesu. To sladkost bo uničila. Izstradala. To kičasto izprijenost. Te natančno izpeljane dneve, polne rutine, poravnanih prtičkov in usklajenih barvnih kombinacij. Te narejene, smehljajoče se obraze, vsemogočnost. Te polne porcije, te polikane, pobeljene, dišeče rjuhe.
Vsak seksualni akt je kot vihar, kot vojna, kot urnebes. Ni potešena, če se skoraj ne zlomi na njegovem udu.
Golo, mišičasto telo. Nemogoče je ugajati vsem, nemogoče je reči ne. Trese se na zvočniku na Metelkovi, odpenja si prepoteno tanko svileno bluzo, ki ji boža prsni bradavici. Pod ozkim krilom, ki ji ovija telo, je gola. Všeč ji je, kako med divjim plesom njeni sramni ustnici drsata druga od drugo in vabita s svojo vlažnostjo. Ne, nikakor ne more ohraniti nobenega razmerja, niti ga ne želi ustvariti. Njene žrtve so bolj in bolj mlade in hrepeni po temnih odtenkih kože in mandljastih očeh. In ne, ne silijo je v ekstremne pozicije, sama rine vanje, sama jim diktira. Odpira usta kot riba in jih počasi požira. »Še, še!« kriči sama sebi, ko se predaja trebušnjakom na armafleksu. Mora biti gibčna, mišičasta. Funkcionalna. Njeno telo mora biti izklesano, brez maščobe.
Moško telo. Čuti ga kot grožnjo, s katero se spopada. Vsak seksualni akt je kot vihar, kot vojna, kot urnebes. Ni potešena, če se skoraj ne zlomi na njegovem udu. Mora jo zvezati, jo daviti, ji polniti vse luknje. Mora ga začutiti globoko, vse do maternice. In ko začuti, da se ji maternični vrat lepi s spermo, da je vsa prepolna tople sluzi, pride do akta popolne zavrnitve. Takrat se vse njeno telo s celotnim ožiljem, s kostmi in kožo pripravi na odriv in ga brcne v temo. Ni več milosti. V možganih vre: »Spizdi!« In tako mladi, temnopolti prebivalci raznoraznih držav in celin, azilantje, s statusom beguncev, turisti ali študentje Erasmusa izginjajo v temo. Proseči za njen objem, samo za še en dotik, goltljaj njene lepe dojke. In v njej prej radostno hrepenenje po toplem moškem mesu postane samo še postan izbljuvek jamranja, žlobudranja in stokanja. Težko se jih je znebiti, a njen odriv je silen in neizprosen. Nikoli ne bi mogla tako odriniti ženske. S perjem pokrito telo ptice. Tako so videti mladci, ki kot padli angeli ležijo na asfaltu pred njeno hišo. Kot mokri vrabci, ki jih je ubila strela. To je vračilo za vse mamine solze, dragi moji, to je vračilo za vso zgodovino vašega egoističnega uda, ki je tako zveličavno orala po naši zgodovini.
Tako so videti mladci, ki kot padli angeli ležijo na asfaltu pred njeno hišo. Kot mokri vrabci, ki jih je ubila strela. To je vračilo za vse mamine solze, dragi moji, to je vračilo za vso zgodovino vašega egoističnega uda, ki je tako zveličavno orala po naši zgodovini.
Glava in drugi deli telesa. Bela halja daje neznansko moč. Bela halja je mogočna. Bela halja jo ovija kot junakinjo, kot nadžensko, kot nadčloveka. Mama je presrečna: »To je moja pridna punčka, to je moj življenjski uspeh, zdaj lahko v miru umrem.« No, samo to še drži mamo na tej strani sveta, da si ne more in noče ustvariti družine. Pa je poklicala že marsikoga na kosilo. Pravnika Rajzingerja in čelista Bončo pa arhitekta Komljana. Vse njene sošolke imajo otroke, može, no, vsaj ljubimce, koruznike. In vse pečejo slaščice: limonine pite in čokoladne rezine in Panama torte in marcipanove kolačke, s katerimi sladkajo svoje pitance. Ona pa se bo izstradala. Njeno telo je vse bolj koščeno, in kdo bo maral suho preklo? Ostale gojijo svojo maščobo in valijo natančno izpeljane dneve, polne rutine, ravnajo prtičke in usklajujejo barve sedežnih garnitur s posteljnino in barvami čevljev. In vse se smehljajo. In ona se ne. Ali ni srečna? Poglej, no, te polne porcije, te polikane, pobeljene, dišeče rjuhe. Hijene zdaj ponižne prihajajo kazat svoje slinaste in polulane malčke, zdaj je ne morajo več sesati, zdaj potrebujejo njene možgane, njene veze, njena znanstva. Počepnejo pred njo kot pred oltarjem.
Boj med telesom in duhom. Grozljivo pot je pretekla. Se je kdaj vprašala, ali je bilo kaj narobe, ali je šla v napačno smer? Ne, ni bilo časa. Kot da v vsej tej štreni let ni bilo niti trenutka, ko bi se lahko ustavila in razmislila. Mlada Fatima ji čisti parket na Via Tarsia. S tem se je odkupila, odkupila za vse. Daleč od vseh in od vsega. Daleč od meglenega mesta, ki izginja iz njene preteklosti. Potegnila jo je z dna, mlado Fatimo, ki so jo grobo posilili na čolnu na poti proti Belvedere di Punta Albero Sole, kjer je na vročem pesku po štirinajstih dneh plovbe obležala z razmesarjeno vagino.
Z vsem telesom se vreči na tla. Ja, tako je čutila, ko se je ponujala tovornjakarjem na Viale Togliatti, ko so jo zvezali in pretepli ter ji raztrgali anus z izpušno cevjo alfa romeo na plaži Ostia. Želela je z lastnim telesom zaščititi koga, pa se ji je zdelo, da bo morala sama zgniti, zgoreti pri živem telesu. Nad njo so v modrini tiho drseli puhasti oblaki in valovi so se poigravali s svetlim peskom, ki se je ujel v pločevinko kokakole. Osamljen pes se je ustavil pred njo in ji lizal rano na nogi. V čem je razlika med živalskim in človeškim telesom? Zdaj ležim tukaj na vseh štirih.
Onemogla telesa so se pomikala dalje. Dobila je podoktorski študij na pediatrični kliniki Babino Jesu v Rimu. Zdaj bo njena obla ritka drsela po sedežu vespe. To si je vedno želela. Švigati med hrumečimi avtomobili po žgočem soncu, med palmami in imeti moč. Imeti moč in ji pogledati v oči. Nikoli je ni nihče več tako nežno božal. Nikoli nihče ni tako nežno drsel po njenih stegnih in nikoli se ni nihče s tako pozornostjo polastil njenega telesa.
To si je vedno želela. Švigati med hrumečimi avtomobili po žgočem soncu, med palmami in imeti moč.
Sledi ji v Bar Dei Giardinetti. Vsako jutro po Via Tarsia sprehaja svoja labradorca: čokoladnega in črnega. Koraka vzravnana, v umetnem črnem krznenem plašču. Postarala se je. Lase si barva črno-plavo in nosi pete, da bi bila višja. Mandljaste oči s podočnjaki zakrivajo velika črna očala. Ko stopa za njo po črnem asfaltu, se ji zdi, kot da drsita v odsevu izložb. Kako se poigravajo z njima žarki popoldanskega sonca in kako ju poskušajo uloviti. Taki sta kot takrat, ko sta svetili kot čarobni lučki, ožarjeni v tisti zeleni sobi, ki so jo preraščale rozaste vrtnice na tapetah. Dvakrat večja je od nje in lase ima spete v čop, kot tiste dni. Kako bi si želela, da bi se zdaj obrnila in jo prepoznala, kako bi se je zdaj dotaknila s temi istimi rokami in ji rekla s tistim nežnim glasom: »Zdaj te bom počesala.« Sede pred bar in pod mizo pripne psa. Naroči kapučino in kozarec vode in rogljiček s pistacijo.
Dve mizi za njenim hrbtom sede in naroči isto. Zdi se ji, da vonja njen parfum. Poskuša jo zajeti v enem dihu: Poison Girl, Dior. Rada bi ji rekla, da jo je leta in leta ljubila. Da jo je bolelo, ker jo je potem zavrgla, ker jo je tako ignorirala, ko je postala večja. Rada bi ji rekla, da je vedno iskala mandljaste oči in da ni nikoli našla takšnih in rada bi ji rekla, da ji je oprostila. Ampak vseeno bi jo rada vprašala: »Zakaj?« Dim njene cigarete se je skupaj s parfumom zaletaval v senčnik. Oglasili so se kitare in bobni in zapel je Cristiano Malgioglio: »Nel tuo corpo mi ritrovo … Dopo l’amore sono solo … In questa pace infinita … Nel tuo corpo le mie mani … Quando sono il tuo domani … Tu mi dici, tu rimani.«
Dvignila se je in se zavihtela na svojo rdečo vespo.
Telo Barbare Kapelj se je uvrstilo med finaliste AirBeletrininega natečaja 2023, na katerega je prispelo rekordnih 232 kratkih zgodb. Minulo jesen so člani žirije Ajda Bračič, Davorin Lenko in Jan Krmelj za zmagovalno razglasili Patrimoni mundial Veronike Razpotnik, med finalisti pa sta bila še Jernej Županič s Plauštajnerjevo babico in Vid Rotvejn Pajič z Adamom in Evo.
Dobro – predobro – pomnim dan pred točno dvajsetimi leti. Ko sem krmežljav primežikal v dnevno sobo, sta mi mama in tata povedala, da je umrl Rudi Šeligo. Da so rekli na radiu. Vedel sem, da je v bolnišnici, da ne kaže dobro, a me je vseeno spodneslo. Prižgal sem televizor, poiskal teletekst. In zagledal naslov: Umrl je Janez Menart. »Ne,« sem se obrnil, »poglejta, ni umrl Šeligo, ampak Menart.« Me je spet spodneslo, me je, prav takrat sem zaključeval študij primerjalne književnosti in slovenistike, slednjo sem še isto leto pod streho spravil z diplomo o pesniških opusih Janeza Menarta in Ervina Fritza. Stal sem pred televizorjem, si mrmral Menartove verze:
Ta, ki se rojstvo zdi mu zlo,
naj zrima dva podatka:
življenje lépo je lahkó,
a smrt je vendar kratka.
Štrkal sem po teletekstu … in opazil, da so ažurirali naslov: Umrla sta Janez Menart in Rudi Šeligo.
Enciklopedija soglaša z mojim spominom: odšla sta na isti dan, 22. januarja 2004. Skoraj sočasno. Za povrh na istem kraju, v kliničnem centru. Pa tudi večni počitek uživata na istem pokopališču, na Žalah.
Vesel in ponosen sem, da sem ju osebno spoznal. Menarta res samo spoznal, srečal, z njim izmenjal pogled, brez besed … Je zanimivo, a bom o tem kdaj drugič. Šeliga pa sem spoznal in poznal. Naj se mu danes oddolžim s tremi anekdotami. Prvo sem povedal že na kakem drugem mestu, druge in tretje pa še ne, ju danes premierno. No, naj bodo tukaj povezane. V Triptih Rudija Šeliga.
Prva lekcija: Kako prištopaš v knjigo in opraviš maturo
V domačem Podgradu sem tistega pomladnega dne potoval na zaključni žur gimnazijskega razreda. Na poti proti Kopru sem z iztegnjenim palcem stal ob glavni cesti, ki razmejuje Čičarijo in Brkine ter povezuje Reko in Trst. Pobral me je, seveda sem ga takoj prepoznal, pogosto je bil na televiziji, v časopisih … in v šolskem berilu. V Kranj se je vračal iz bližnje vasice, iz Sabonj, od koder je njegova žena Lidija. Tja je v toplih mesecih prihajal pisat in »lovit naravni ritem«, kakor je rekel. Ko sem mu povedal, da pišem za gimnazijsko glasilo Maestral in za mladinsko stran Primorskih novic, me je ošinil: »Pa ne da ste sin tiste gospe, ki me je nedavno nagovorila v podgrajski trgovini?! Omenila je sina, ki da po malem že piše in se zanima za literaturo in gledališče.« Potrdil sem. Namrščil se je: »Pa je mama povedala, da sem vas povabil v Sabonje?« Je povedala, sem zamencal. »In zakaj še niste prišli?« je povrtal. Huh, sem skomignil, pač, nekako nerodno mi je bilo ob misli, da me k sebi vabi literat iz šolskega berila. Da nisem vedel, ali misli resno. »Če rečem, potem tudi mislim,« je pribil. »Le pridite!«
Peljal me je do Kozine, potem je zavil gor proti Ljubljani, jaz pa sem odštopal naprej proti Kopru.
Nekaj dni zatem sem na ustni maturi iz slovenščine moral potegniti enega od listkov, izžrebati vprašanje, naslov literarnega dela, o katerem bom kaj povedal. Izvlekel sem. Rudi Šeligo: Triptih Agate Schwarzkobler. Izpitni komisiji sem takole, mimogrede, navrgel, ah, tale pisatelj pa mi je ondan ustavil, ko sem štopal. Potem je šlo gladko.
Ha, kako je Šeligo prikimaval, ko sem mu poročal med prvim obiskom v Sabonjah. Dobil sem ga pred hišo, pri barvanju lesenih letvic na dvoriščnih vratih. S čopičem je nanašal barvo, poslušal, kaj so me spraševali na maturi in kaj sem odgovarjal. Resnobnega obraza se je šalil: »A res, a vse to sem hotel povedati v Triptihu? Aha, a tako …«
Rudi Šeligo pred hišo v Sabonjah leta 1999. (Fotografija: Andraž Gombač)
V nekaj letih najinega znanstva – in njegovih poslednjih – sem večkrat odkolesaril k njemu v Sabonje. Ali jo tja peš mahnil skozi gozdove in čez polja. Ga kar trikrat intervjuval. V prvem intervjuju, prepolnem mojih začetniških vprašanj in njegovih tehtnih odgovorov, mi je zaupal, da ravno piše roman Neizrečeno izgubljeno (pozneje Izgubljeni sveženj, zanj je dobil kresnika). Ob vprašanju, ali bo tudi ta obveljal za prelomnega kakor Triptih, je zavzdihnil: »Ah, to težko rečem. Če pa že omenjate Triptih, moram reči, da mi gre malo že na živce. O tem smo že toliko govorili … Navsezadnje je to moj mladostni tekst. Nekaj časa sem se držal te poetike, zdaj pa se je že dolgo ne.« Odpovedal se je poetiki, ki je pristajala na tako imenovani reizem, na tisto, kar vidi oko, in na izmik vsaki ideji: »Vsaki ideji se sicer ne moreš izmakniti, bil je samo poskus.« Da ga to ne zanima več, je poudaril, ne gre mu več za »formalni prelom s tradicijo«, sploh pa: »Triptih je bil pisan v času preglednejšega sveta. Družbena in politična ideologija sta bili zelo trdi. Kar je prevladovalo, je bilo pregledno in jasno, zdaj pa živimo v času, ki ga je težko opredeliti. Ne upam se mu reči postmodernizem, ker to ne pomeni nič. To je čas obilja različnih vrednot, ki se med seboj križajo. Preveč jih je, zato nobena ne dobi posebnega pečata. Nimamo sistema vrednot. V tej zmedi tudi ničvredne stvari naenkrat postajajo veljavne.«
Veliko pozneje je mojo štoparsko-maturantsko štorijo slišala Nela Malečkar, urednica na Mladinski knjigi. In si jo zapomnila. Ko so leta 2018 ponatisnili 50-letni Triptih, me je povabila k pisanju spremne besede. In tako sem na koncu prištopal v knjigo.
Druga lekcija: Kako pisatelja zvabiš na literarni večer, ki ga ni
Študentke in študentje primerjalne književnosti v Ljubljani smo konec devetdesetih ustanovili krožek, ki naj bi izdajal glasilo in nizal prireditve, kajpada tudi literarne večere. Razdelili smo si naloge: ta bo skrbela za organizacijo, ta bo skušal dobiti kaj denarne podpore, ta bo urejala glasilo, ta, ta in ta bodo pisali, ta, ta in ta bodo na večerih sogovorniki naših književnikov in književnic … Neka vestna študentka je dejala, da bo o prireditvah obveščala medije, jaz pa sem že na ustanovnem srečanju predlagal, da bi vodil pogovor z Rudijem Šeligom. »Ga poznam tudi osebno,« sem podkrepil predlog. So rekli, da ja. Smo kar takoj določili datum, malce polistali po koledarju, pobudnica krožka pa je medtem ponosno oznanila, da je prostor že dorekla – v svoji dvorani nas je pripravljeno gostiti Društvo slovenskih pisateljev.
Minevali so dnevi, tedni, meseci … Ustanovnemu ni sledil noben sestanek več – naš krožek je usahnil, še preden mu je uspelo zacveteti.
Nesojeni članice in člani smo nanj že pozabili, dokler ni nekega dne v kletno predavalnico Filozofske fakultete vstopil prof. dr. Boris A. Novak in študente uvodoma pobaral: »Ali morda kdo od vas, kolegice in kolegi, ve kaj o literarnem večeru z Rudijem Šeligom, ki naj bi bil sinoči? Šeligo bi namreč rad vedel, zakaj je odpadel.«
Odgovorila mu je gluha tišina. Tu in tam je kdo zmajeval z glavo. Nihče pa ni opazil, da sem okamnel in zardel. Se spraševal: Kako hudiča za nesojeni literarni večer ve Novak?! In kako za vraga je izvedel Šeligo?! Saj ga nihče ni obvestil, saj je krožek takoj razpadel, saj sploh nismo šli v akcijo … Po predavanju sem hitro pristopil k profesorju in mu v zadregi zamencal, da bi morda prav jaz, no ja, znal povedati kaj o nesojenem literarnem večeru, a bova pri sestavljanju zgodbe očitno morala združiti moči.
Profesor je prikimal.
Tako je bilo.
Študentka, ki je na ustanovnem sestanku krožka prevzela obveščanje medijev, je bila res vestna. Vse si je zabeležila in sredstvom javnega obveščanja pravočasno razposlala vabila, jih prosila, naj napovejo naš prvi, tako rekoč krstni literarni večer. Očitno ji nihče ni povedal, da so skupaj z našim klubom po vodi splavali tudi vsi načrti.
Animacija in ilustracija: Matej Lavrenčič
Pred literarnim večerom s Šeligom, na katerega sem medtem kot nesojeni povezovalec seveda že pozabil, je skladatelj Lojze Lebič v Delu prebral napoved. Prijatelja Rudija je poklical v Kranj in mu povedal, da bi z veseljem prišel, vendar žal ne more. »O kakem literarnem večeru pa govoriš? Nič ne vem!« se je začudil Šeligo. Lebič mu je iz časopisa prebral napoved. »Aha, študentje komparativistike da to pripravljajo? Nič, bo najbolje, da Borisu telefoniram, bo že vedel, za kaj gre,« je sklenil Šeligo.
Profesor Novak mu je odgovoril, da niti sam ne ve. »Kaj pa boš storil, Rudi?« je vprašal pisateljskega kolega.
»Hja, če nameravajo imeti literarni večer z mano, je pa že dobro, da sem tam, a ne!« je pribil Šeligo.
»V redu, pridem tudi jaz,« je pogovor zaokrožil Novak. In mi naslednji dan poročal: Rudi Šeligo se je pripeljal iz Kranja in sameval pred vrati temnega in zaklenjenega Društva slovenskih pisateljev, kukal vanj, dokler se mu ni pridružil še Novak. Tako sta pisatelj in pesnik nekaj časa postopala na pragu in poklepetala, naposled pa se razšla.
Šeligo je bil zelo prizadet, mi je poročal Novak, v tisti temi za zaprtimi vrati je zmogel videti zgolj košarico, ki mu jo daje nov rod književnosti zavezanim. Huh, sem moral zbrati nemalo korajže, preden sem ga naposled poklical, pojasnil zmešnjavo, se mu vsaj trikrat globoko opravičil, zagotovil, da mu študentje nikakor nismo dali košarice, vsaj namerno ne … in se mu seveda zahvalil za prihod na nesojeni večer.
»Je že v redu, Andraž, ne obremenjujte se. Pa obiščite me še kaj,« je dejal Šeligo. Za literarni večer se pa vseeno raje ni priporočil …
Tretja lekcija: Kako slediš pisatelju, čeprav te »prou n’č ne zanima«
Sem ga še obiskal. Večkrat. Nekega sončnega popoldneva sva posedala pred hišo v Sabonjah, ko se je Šeligo nenadoma spomnil: »O, Andraž, nekaj imam za vas! Smo pri Novi reviji izdali zbornik Sproščena Slovenija. Vam podarim izvod, lahko?« Bil sem preveč sproščen, da bi – tako zdaj sklepam po tistem, kar je sledilo – odigral kako silno navdušenje, se sprenevedal. Zbornik Nove revije pač ni darilo, ki bi rock poslušajočega mladca najbolj vzradostilo. »Prav, lahko, seveda,« sem vljudno prikimal.
Fotografija: Andraž Gombač
Šeligo je vstal, me premeril s pogledom. Se obrnil, odkorakal v hišo. Jaz pa za njim, da prevzamem dar. Še zdaj ga vidim, kako stopa pred mano, šepaje kakor njegov mladi Timotej Vidrih, pisateljev drugi jaz v noveli Uslišani spomin (pravkar spet ponatisnjena v izboru Ohranjeni spomin, Beletrina, 2024). Tiho sem mu sledil po hladnem polmračnem hodniku. Na pragu kuhinje sva obstala. »Lidija, kje je tisti izvod Sproščene Slovenije?« je tja noter bolj zanergal kakor vprašal Šeligo. »Ga bom dal Andražu. Čeprav vidim, da fanta to prou n’č ne zanima.«
Uf, pa saj sploh ne ve, da stojim tik za njim, je švignilo skozme. Še zmeraj tiho – a zdaj tudi nadvse oprezno – sem se umaknil, najprej tri korake ritensko, na varni razdalji pa sem se zasukal na petah in jo kot miška ucvrl nazaj po hodniku. Se vrnil na dvorišče. Sedel na klop, se namestil v prejšnji položaj. Ne, ne, nikoli nisem zapustil tega kotička, tukaj sedim že od prej, se razumemo?
Minutko zatem je stopil iz hiše, mi podal zbornik pastelne barve, v katerem so Bučar, Grafenauer, Jančar, Pučnik in drugi razumniki državotvorno delali »obračun za prihodnost«, kakor je oznanjal podnaslov. »Ohoho!« sem plosknil in čezmerno zasijal, saj sem hotel poravnati račun iz bližnje preteklosti, količkaj popraviti, kar sem malo prej nespametno zameštral s svojo brezčutno ravnodušnostjo. »To bomo pa brali, to pa, hvala!« sem s členki bobnal po platnicah. Ampak je bilo prepozno. Njegov ostri pogled me je že prebral, takšnega opazovalca nisem mogel preslepiti.
Ne, Sproščene Slovenije se nisem znebil. Še danes ostaja tam, na »njegovi« polici. Sploh mi je ni treba odpreti, samo pogledam jo, pa se že nasmehnem, me že nagovori. Ha, dragi Rudi, kdo bi rekel, da bo to postala ena mojih najljubših knjig!
Pisateljev poslednji pogled v objektiv: 1. septembra 2003. Zatem ga je pot vodila samo še v bolnišnico. (Fotografija: Andraž Gombač)
S štirimi mladimi, komaj dobro polnoletnimi, sem se dobila v najemniškem stanovanju enega od njih v središču Ljubljane. Vsem štirim je skupno, da so odraščali v glavnem mestu, v odprtih, recimo jim bolj »levičarskih« družinah. Po imidžu sodijo bolj na Metelkovo kot v kak main stream klub, a njihov videz ni kričeče izzivalen, prej sproščen, samozavesten. Na tak način govorijo tudi o spolu in spolnosti: ne bojevito ali provokativno, vsekakor pa trdno prepričani, da je LGBTQ+ odprta družba ne le mogoča, ampak nujna. Prav v tem tonu vidim sama – mama generacije X – njihovo moč.
»Zdaj je bolj sramotno, če si homofobičen, kot če si gej, ker mediji to narekujejo. Vsak nagib k temu, da je manj sovraštva, se mi zdi pozitiven.« Maruša
Temeljna značilnost vaše generacije Z je, da ste odraščali z internetom, s pametnimi telefoni. Kako je to vplivalo na oblikovanje vaše spolne identitete in tudi spola samega?
Kazimir: »Junija lani, ko je bil pride month, sem gledal dokumentarec, v katerem so trans ljudje pripovedovali, kako so bili nekdaj predstavljeni v filmih in kako je to vplivalo na njihovo samopodobo. Šele zadnjih deset let je main stream filmska industrija začela prikazovati trans ljudi na način, ki ni dejansko ogaben oziroma jih ne reducira na punch line vica. Nekdanja filmska oziroma medijska reprezentacija je trans osebam, kot so v omenjenem dokumentarcu povedale same, vcepila samognus. Meni je, kar zadeva gejevstvo, pomagalo, da sem imel na youtubu na voljo veliko videov vzornikov, ki so bili geji in obenem ponosni na to. Denimo John Waters in podobni. To, da se lahko samoizobražuješ glede spolne identitete, da lahko prek vzornikov od zunaj pozitivno pogledaš nase, noro pomaga. Zagotovo sem zaradi tega tako hitro ugotovil, da sem gej, in bil ponosen, da sem gej.«
Maruša: »Ko sem bila stara dvanajst ali trinajst let, sem bila velika fenica Harry Potterja. In sem si naredila Harry Potter Fan Account. To je bilo prvič, da sem bila del nekega internetnega communitija, ki je bilo po številu članov veliko kot denimo Ljubljana. Tam sem prvič zasledila, da je nekdo na pozitiven način omenjal biseksualce, geje in lezbijke ter trans osebe. Prej, še v osnovni šoli, so te besede izgovarjali, ne da bi točno vedeli, kaj sploh pomenijo. Spomnim se, da si je v četrtem razredu moj sošolec barval nohte s flomastrom, ker mu je bilo dolgčas, in ga je učiteljica vprašala, ali je transseksualec in se je ves razred smejal. Ampak nihče od nas ni vedel, kaj to sploh pomeni. Šele znotraj internetne skupnosti sem prvič spoznala dejanskega trans fanta in punce, ki so jim bile všeč punce. Takrat sem šele videla, da pojmi gej ali trans niso zgolj hec ali žaljivka, ampak da zares obstajajo ljudje, ki se identificirajo z njimi. Okoli leta 2016 se je LGBTQ+ gibanje bolj razširilo, postalo je del mainstreama; ni bilo več del subkulture, niti ni bilo več subverzivno. Tudi pop zvezdniki so začeli to propagirati oziroma se tako opredeljevati. Internet puša to narativo, da je v redu bit gej, da je v redu bit trans. In se mi zdi, da se je potem to razširilo tudi v našo družbo. Zdaj je bolj sramotno, če si homofobičen, kot če si gej, ker mediji to narekujejo. Vsak nagib k temu, da je manj sovraštva, se mi zdi pozitiven.«
»Čeprav je bil prvotni namen, da se različne LGBTQ+ prakse normalizirajo, se mi zdi, da smo se zdaj na neki način še bolj dali v kvadratke: transsexual, asexual, demisexual, pansexual … Zdaj se preveč ‘obešamo’ na te nazive.« Hana
Se torej strinjate s pogledom, da je do neke mere to »modna muha«, ki so jo proizvedli ali vsaj vzpodbudili mediji?
Hana: »Do neke mere se strinjam. Ko najdeš neko skupnost na internetu, ali vidiš videe, je to dobro, ker se ne počutiš samega. Imaš ljudi, s katerimi se lahko relejtaš. Čeprav je bil prvotni namen, da se različne LGBTQ+ prakse normalizirajo, se mi zdi, da smo se zdaj na neki način še bolj dali v kvadratke: transsexual, asexual, demisexual, pansexual … Zdaj se preveč ‘obešamo’ na te nazive. Ko denimo spoznaš novo osebo, je ena prvih stvari, da se moraš opredeliti glede svoje seksualnosti. Na eni strani je fino, da ni negativnih reakcij, če denimo rečeš, da so ti všeč ženske, ampak mi gre na živce, da se moraš sploh opredeljevati, da je to ena prvih identitet, s katero se predstaviš drugim. Zdaj je postalo trend, da imaš zaimke, kot so Bunnybun, Minecraft … Malo imam že občutek, da si ljudje izmišljujejo. Jaz včasih težko verjamem tem stvarem, pa bi jim rada – kako imaš lahko videoigrico za zaimek! Fino se mi zdi, da se je to normaliziralo, a opredelitev seksualnosti ni prva stvar pri osebi, ki me zanima.«
Kazimir: »Po mojem mnenju je to, da je tako veliko škatlic in da si ljudje izbirajo takšne čudaške zaimke, zgolj vmesna stopnja. Vedno več ljudi se namreč ne počuti udobno z moškimi ali ženskimi zaimki, zato želijo na tak način pobegniti od te binarnosti. Trenutno še ne obstaja veliko drugih oblik upora proti spolu, kot da si daš neke prifuknjene zaimke. Mislim, da po tem razvoju ne bo milijon različnih spolov – nobenega ne bo. In ne bo milijon različnih spolnih identitet – nobene ne bo. Še najbolj iskreno bi se mi zdelo, da se ljudje ne bi opredeljevali več na tak zakompliciran način, ampak bi dopuščali nekakšno fluidnost.«
Vaši starši so večinoma iz generacije X, ki ji pripadam tudi sama. Načeloma smo odprti, kar se tiče LGBTQ+ vprašanj, zagovarjamo prijateljski odnos z otroki ipd. Kje pa je naša meja, sploh kar se tiče vprašanja spola in spolne identitete? Česa po vašem mnenju ne razumemo?
Kazimir: »Mislim, da ne gre zgolj za prepad med vašo in našo generacijo, ampak tudi za razkol znotraj naše generacije. Mi se gibljemo v takšnih krogih, tudi večina pop kulture je na bolj levičarski strani, kar se tiče identitetnih politik. Ampak gledano v celoti se procentualno več ljudi ne strinja z nami, kot pa se. Večina populacije naših let v Sloveniji so še vedno glupi ‘gaserji’ in ‘gaserke’*. V naši generaciji še vedno obstajajo ljudje, ki se za tabo zaderejo peder, ki hočejo hoditi tri korake pred ženskami in jim govorijo kurve … V času interneta lahko vsak človek najde zelo specifično skupino ljudi, ki se bodo strinjali med sabo. In potem ima tak človek lažen občutek, da je ves svet takšen: odprt, levičarski. Ampak dejstvo je, da je veliko nekih ‘gaserjev’ ali ‘gejmerjev’**, ki pa so na internetu dobesedno zato, da širijo fašistične ideje. Internet definitivno deluje v obe smeri, levo in desno, ju radikalizira.«
* gaser, gaserka – pripadnika subkulture, stara 15–25 let, za katero so značilni: športen oblačilni slog, poslušanje balkanskega trapa, konzervativen vrednostni sistem (homofobija, patriarhalnost, mizoginija)
** gejmer – mlad moški, ki večino prostega časa preživi tako, da igra računalniške igrice
»V času interneta lahko vsak človek najde zelo specifično skupino ljudi, ki se bodo strinjali med sabo. In potem ima tak človek lažen občutek, da je ves svet takšen: odprt, levičarski.« Kazimir
Charlie in gold lights. (Fotografija: Kazimir Ogrizek)
Hana: »Jaz se strinjam in se zavedam, da živim v svojem mehurčku. In sem ful hvaležna, da homofobija ni prišla do mene. Živim v takem okolju, imam takšno družino in prijatelje, ki me sprejemajo. Tudi starši, čeprav so imeli sami drugačno vzgojo. Ne počutim se ogrožena od, na primer, ‘gaserjev’, ker se pač ne oziram na njihovo mnenje, niti se jih ne bojim. Zavedam se, da homofobija obstaja, ampak sama je nisem neposredno občutila, vsaj ne od bližnjih.«
Kazimir: »Mislim, da je izjemna stvar glede interneta, ki je v tolikšni meri vplivala na našo generacijo, da lahko vsak fant – ki denimo odrašča izoliran v nekem majhnem vaškem okolju in bi lahko mislil, da je svet zgolj homofobija in traktorji – gre na internet in najde skupnost, ki mu je podobna. In to ti lahko pomaga pri osebnem razvoju – da se ne oziraš na to, kaj si tvoja vasica misli o tebi oziroma o neki stvari, in pripadaš neki večji skupnosti. In to ti da ogromno samozavesti, saj se zavedaš, da nisi sam na svetu.«
Maruša: »Generacijska meja, ki si jo omenila, je po mojem mnenju povezana s tem, da so takrat, ko so odraščali naši starši, veljala drugačna družbena pravila. Takrat je, poenostavljeno rečeno, veljalo, da ni kul, če si gej ali če si trans, da si čuden. Pri naši generaciji pa je, vsaj znotraj tega bolj naprednega oziroma levičarskega kroga, to dober dodatek k tvojemu ‘personelitiju’ in te naredi bolj zanimivega. Starši reagirajo na to, da je njihov otrok gej, z vživljanjem, s premislekom, kako bi se sami počutili, ne vedo pa, kako je v naši generaciji. Mi vemo, da za nas to ni težko. Generacija naših staršev je na splošno precej kritična do trans ljudi, predvsem trans žensk, ki so bolj izpostavljene. Neprijetno jim je in ne razumejo, da je to sedaj povsem sprejeto.«
Kazimir: »Se strinjam. V vaši generaciji je vejalo: če si gej ali trans, to avtomatično vpliva na tvoj družbeni status. Tako se pogosto zgodi, da je staršem v teoriji sicer ok, da geji obstajajo, a če je njihov otrok gej, so zaskrbljeni, da bo zaradi tega trpel in bo negativno vplivalo na njegov družbeni status. Ne vedo namreč, da v naši generaciji to ne vpliva na naš družbeni status na takšen način, kot bi v njihovih časih.«
Govorili ste že o velikem pomenu internetnih skupnostih, omenili ste tudi youtuberje. Kadar se znajdete v dilemi, so oni vaša prva referenca oziroma celo avtoriteta?
Kazimir: »Včasih so bili geji, trans ljudje, drag queeni del subkulture, sedaj je prišlo v pop kulturo in postalo običajno tudi v zelo mainstream Netflixovih serijah. Mislim, da je bil v tem smislu prelomen film Pokliči me po svojem imenu. Po tem filmu so se dobesedno usuli sorodni filmi. Delno je razlog za to tudi ekonomski, saj so najbrž ugotovili, da je to dobičkonosno. Po tem filmu, ki sem ga videl pri svojih trinajstih, sta prišla Z ljubeznijo, Simon in Alex Strangelove, zdaj še Heartstopper ... Poleg tega so še serije, v katerih LGBTQ+ sicer ni glavna tema, ampak se kot lik pojavi denimo trans oseba na invalidskem vozičku, vse imaš, cel spekter identitet.«
Maruša: »Serij je veliko preveč, da bi lahko posplošili. Sex Education gre v zadnji sezoni že čez mejo, najbrž ker so jo delali ustvarjalci, ki nimajo stika z našo generacijo oziroma kulturo, zato so pretiravali, ni realistično.«
Kazimir: »Trenutno nam vsi ‘skačejo v faco’ s faking mavričnimi zastavami, zato da lahko s tem zaslužijo. Ko bo naša generacija začela snemati filme in serije, ko bo to že povsem normalizirano, bo prikazano na tih, eleganten način. Ne bomo se drli: ‘To je trans lik!’, ampak bo preprosto le trans lik.«
Hana: »Na živce mi gre sama oznaka gej serija, gej film … Kot mi gredo, na primer, na živce modne revije za bolj chubby ženske. Moti me, da se sploh ločuje stvari na takšen način, kot da gre za neko posebno, ločeno karakteristiko. Za živce mi gre, da Pokliči me po svojem imenu označujejo kot gej film. Film je dovolj.«
Ali vas vsa ta vprašanja in gibanja, povezana s spolom in spolno identiteto, predvsem osvobajajo? Ali pa vas morda tudi spravljajo v stisko, ker so postala tako velika tema? Najstništvo, ko stopaš v polje spolnosti, je že samo po sebi dovolj težavno. Se vam zdi, da je danes na neki način še zahtevnejše?
Maruša: »Mislim, da bodo ljudje, ki so zafrustrirani, vedno našli smer, v katero bodo šle njihove frustracije. Če so sedaj zbegani zaradi spolne identitete, razlog ni zunanji, ampak prihaja iz njih.«
Hana: »Jaz sem se znašla v prijateljski skupini faking petih lezbijk (smeh), ki so se poparčkale in tudi mene vidijo kot lezbijko, čeprav sem jim rekla, da mi je všeč tudi kak tip, saj sem biseksualna. To je paradoks, da v najbolj odprti družbi, lahko čutim pritisk, ko gre za moja hetero nagnjenja.«
Maša: »Jaz sem čutila pritisk, da se moram nujno opredeliti, čeprav sploh še nisem spolno aktivna. Lahko je razlog le v tem, da sem pač late bloomer. Pa sem si belila glavo s tem, ali sem aseksualna, ali so mi všeč ženske, pa si tega nočem priznati …«
Kazimir: »Seksualnost v svetu, v katerem živimo, ni le osebna stvar, ampak je tudi politična. Zato veliko gejev in lezbijk naredi to nadležno napako, da pritiskamo na druge, naj se opredelijo. V tem je nekaj taktičnega – da rečeš, mi smo geji, mi se borimo za skupne pravice. Spolna orientacija je osebno potovanje, je pa tudi politično vprašanje. Z veseljem bi ukinil spol, ampak nismo še tam, smo na vmesni stopnji. To je travma LGBTQ+ skupnosti. Lezbijke in geji, ki so vse življenje čutili homofobijo na lastni koži, rečejo: ne moreš biti samo curious – ali si gej in se boriš z nami ali pa ne. S tem se ne strinjam, jih pa razumem.«
Piers o »roza ekonomiji«: »S queer ljudmi je mogoče zaslužiti veliko denarja. Danes je queerovska subkultura šibkejša, kakor je bila v času odraščanja naše generacije, saj so to estetiko in gibanje čezmerno spremenili v prodajni artikel.« (Fotografija: Kazimir Ogrizek)
Vse omenjene LGBTQ+ identitete so še vedno znotraj binarnosti. Je nebinarnost končni cilj oziroma utopija vaše generacije?
Kazimir: »Moja utopija je, da ne bi bilo milijon škatlic, ampak da ne bi bilo nobene, kar zadeva spol in spolno usmeritev. Ampak nismo še tam in je nevarno, če se pretvarjamo, da smo. To je nevarnost interneta. Ko se oblikujejo te male skupnosti, imaš občutek, da si že tam. Potem pa ti nek ‘gaser’ na ulici reče peder in imaš reality check. Ali pa imaš na internetu friend group, kjer ste vsi nonbinary, v parlamentu pa so še vedno neki stari prdci, ki hočejo ženskam odvzeti pravico do splava. Kakšen razkol je to! V veliko državah so politični voditelji totalno ogabni desničarji, homofobi in seksisti, mi pa se gremo tu nebinarno utopijo. Sam bom mislil, da gremo v to smer, ko bodo dejansko izvoljeni takšni ljudje.«
Maruša: »Jaz pa mislim, da ne bi mogla obstajati družba, ki ni tako ali drugače binarna. Če ne bi več obstajala klasična ženski in moški spol kot sedaj, bi se vzpostavil kak drug spol, ki bi se izkazoval z drugimi družbenimi simboli. Ne predstavljam si, da bi bila družba toliko razkropljena, da ne bi kdo čisto individualno izražal svojega spola. Mislim, da potrebujemo meje, da se sploh lahko razlikujemo med seboj. Sedaj obstajajo trans, geji in vsi ti spoli, ker odstopajo od norme. Mi prepoznamo trans žensko kot žensko, ker se opremi s takšnimi simboli.«
Kazimir: »V nebinarni družbi bi se otresli predvsem družbenega spola. Ljudje se delimo na moške in ženske, kar zadeva naše genitalije, kromosome in hormone. Irelevanten pa se mi zdi družbeni spol, ki se je ustvarjal leta in leta. V nebinarni utopiji ne bi zanikali, da imajo nekateri ljudje vagino in drugi penis. Ne bi pa rekli, ti imaš vagino, ti si nežna in nosiš krila …«
»V nebinarni utopiji ne bi zanikali, da imajo nekateri ljudje vagino in drugi penis. Ne bi pa rekli, ti imaš vagino, ti si nežna in nosiš krila …« Kazimir
Hana: »Ampak trans osebe nimajo težav z družbenim spolom, ampak z biološkim, ker se ne počutijo dobro v svojem telesu. Mislim, da tudi če bi ukinili družbene vloge oziroma norme, to ne bi imelo veliko vpliva, saj se še vedno ne bi dobro počutili v svojem telesu.«
Maruša: »Ne vem, ali bi rada živela v svetu, v katerem ne bi obstajal spol, ker bi s tem človek izgubil svojo človečnost. Če lahko oba spola počneta čisto vse, to pomeni, da nas v veliki meri podpirajo tehnologija, infrastruktura in medicina. In da nam je bil odvzet določen del človečnosti. Podpiram celoten LGBTQ+ spekter in vedno bi ga, ampak ne vem, ali bi mi bilo udobno biti v svetu, kjer bi bili vsi enaki, to me spominja na Krasni novi svet. Mislim, da še vedno potrebujemo kontrast in raznolikosti. In da nas lastna fizična, telesna podoba definira. Ženske so že v pradavnini, ko sploh še ni bilo govora ali ideje o spolu, rojevale, moški pa so bili praviloma fizično močnejši. In na ta način se je vzpostavil odnos med spoloma. V antiki so tisti, ki so se rodili kot dvospolniki, veljali za mistike in šamane. Mislim, da bi morali poiskati znotraj teh razlik pozicije, znotraj katerih bi se vsi počutili udobno, tudi če so trans. Mislim, da je prava utopija popolno sprejemanje, ne glede na razlike, ne pa odprava razlik.«
Kako pa ste sploh začeli »dejtati«? Prek Tinderja? Je Tinder revolucija generacije Z?
Kazimir: »Ja, zame je Tinder brez dvoma revolucionarni izum. Ker če si dovolj lep, imaš dovolj dober stil in če dovolj spretno posreduješ svoje okuse in interese, lahko na potovanjih – tudi če si iz Slovenije – ‘dejtaš’ tudi z najbolj hudim Londončanom.«
Si opazil pri gejih in trans ženskah, ki si jih spoznal v tujini, kake posebnosti?
Kazimir: »V Parizu sem spoznal ljudi, ki se poigravajo s hormoni. Oni so najnovejša generacija trans ljudi. Louise je trans ženska in Max je non-binary in mu je za zaimke povsem vseeno. In to je že znak, da ni v krču glede svoje identitete. Ni ne moški ne ženska ali kaj tretjega, četrtega, ampak mu je popolnoma vseeno, kako ga imenuješ, definirajo ga druge stvari. Jaz se počutim enako glede sebe: ne počutim se kot moški in ne kot ženska, moja identiteta je hibrid mojih interesov in izkušenj s svetom. Moje genitalije in družbeni konstrukti kot moškost, gejevstvo in nacionalnost so zame irelevantni.«
Kako pa se Louise in Max oblačita? Kako sta videti?
Kazimir: »Nista šla s Kena na Barbie. Prejšnja generacija trans ljudi si je nanesla deset plasti šminke, da se ne bi kdo zmotil in jim rekel moški. Razumem, zakaj so šle nekdaj trans ženske v drag queen estetiko: zdaj se bomo potrudile, da bodo res vsi vedeli, da smo ženske. Max in Louise pa se ne oblačita niti v moške ‘cunje’, niti v ženske, ampak v kombinacijo obojega. In jima je vseeno, kako jima rečeš in kako ju vidiš. Oba uživata hormone, a ne zato, da bi ju svet dojemal kot ženstvena, ampak je razlog estetske narave. Oba sta si lasersko odstranila dlake, ker se jima zdijo grde, hormone pa uživata, ker nočeta izgubiti las in se postarati kot grdi moški – da bi jima rasle dlake iz ušes in nosa. Torej gre bolj za stvar osebnega okusa, ne pa za to, kako te bo sprejel zunanji svet. In to se mi zdi res nekaj lepega.«
Venusian allure. (Fotografija: Kazimir Ogrizek)
Misliš, da je ta trend povezan predvsem z velikostjo mesta?
Kazimir: »Gotovo je povezan z velikostjo, pa tudi s politično naravnanostjo širše javnosti. V Parizu boš veliko laže prišel skozi, če boš videti kot Louise in Max, kot če bi bila v Sloveniji. In to je že pomemben faktor. Mislim, da bi se tudi pri nas veliko ljudi oblačilo in obnašalo bolj sproščeno, če to ne bi za sabo potegnilo tako velikih posledic.«
Danny waiting for the train. (Fotografija: Kazimir Ogrizek)
»Mislim, da bi se tudi pri nas veliko ljudi oblačilo in obnašalo bolj sproščeno, če to ne bi za sabo potegnilo tako velikih posledic.« Kazimir
Koliko vi še čutite družbeni pritisk? Ali se lahko relativno svobodno izražate, raziskujete svojo seksualnost in spol, ali je še vedno prisoten tudi pritisk, kako vas bodo videli drugi?
Maruša: »Jaz glede spola ne čutim nobenega pritiska. Mogoče ker sem ženska in se je laže bolj po moško obnašati in oblačiti, kakor če si moški in se želiš oblačiti kot ženska. Bi mi bilo pa še vedno nerodno, če bi bila s punco. Občutila bi sram, čeprav so ljudje sedaj precej odprti.«
Maša: »Ko sem se postrigla čisto na kratko, sem se zavedala, kaj to potegne za sabo: določenemu deležu ljudi ne bom več privlačna. Meni je sicer vseeno in ne čutim pritiska, ampak sem se zavedala, da nekaj mogoče izgubiš, kadar ne slediš normam.«
Neil: »Mislim, da so videoigre vplivale na to, kako naša generacija dojema spol. Možnost, da lahko dan za dnem stopiš v čevlje različnih oseb, ljudem ponuja spoznanje, kako tako izstopiti iz lastnega telesa, kakor tudi vstopiti vanj.« (Fotografija: Kazimir Ogrizek)
Hana: »Če bi bila na žuru in bi videla žensko, ki bi mi bila všeč, bi mi bilo vseeno, kako sem oblečena. Če bi mi bil všeč tip, bi mi bilo neprijetno v baggy oblačilih in bi se želela preobleči v kaj oprijetega, saj se njim to zdi seksi. No, tudi pri ženski me kmalu začne skrbeti, ali jo bolj ‘palijo’ femme ali masc ženske, in hočem čimprej izvedeti. Kar je po eni strani bedno, saj se nočem prilagajati. Nekateri pravijo, da je delitev na moško in žensko vlogo v lezbičnem odnosu ‘bulšit’. Lahko da je, ampak jaz sem denimo pri eni od svojih punc začutila, da je bolj ‘možata’ – ni imela oblekic, imela je kratke lase, ni bila naličena. Zato sem se oblačila bolj ženstveno, rada sem bila bolj seksi. Pri tej novi, za katero še ne vem, ali jo femme ali masc ‘pali’, imam ful krizo, in potem nosim mešanico – spodaj oprijeto majico in čez baggy srajco.« (smeh)
Kazimir: »Za zunanjega opazovalca sem približno enako ‘feminilen’ kot moj sedanji fant. Na najino interno dinamiko je vplivalo, da je bil on vedno top, torej je v seksu igral bolj ‘moško’ vlogo. In to je vplivalo na najin odnos, dokler nisva čisto spontano zamenjala vlog. In to je dejansko vplivalo na celotno dinamiko odnosa, ne le na seks. Gre za pomemben obrat, ko nihče več ni dominanten, ampak sva oba lahko oboje in se poigrava s tem.«
Hana: »Jaz pa sem bila pri prejšnji punci vedno femme in ona masc, ker se mi je zdelo, da jo to bolj pali. Sedaj sem v frend grupu, kjer nima nihče vodilne vloge, kar mi je zelo všeč. Še najbolj trmasta sem jaz, ampak me k sreči ne upoštevajo. (smeh) Ta enakovrednost se mi zdi zelo pomembna. V partnerskem odnosu pa mi dominanca drugega paše, vendar le kar pri telesnosti, spolnosti.«
Maša: »Tudi tisti, ki so po naravi bolj vodje, potrebujejo okoli sebe ljudi, ki jih vzpostavijo kot vodje.«
Kazimir: »Mislim, da liderstvo ni inherentno vezano na spol. A od moških se praviloma pričakuje, da so močni, odločni, od žensk pa ne. Grozno za ženske, da jih družba ne vidi kot vodij, ampak hkrati je slabo tudi za moške, da vsi pričakujejo od njih, da so vodje. Tudi moški se morajo osvoboditi, a na drugačen način. Če nehajo igrati vlogo, ki velja za moško, to seveda pomeni, da izstopajo iz sistema, ki bi jih sicer nagradil za dobro odigrano vlogo, tako da je tveganje lahko veliko.«
Emin and his youth. (Fotografija: Kazimir Ogrizek)
Maruša: »Meni se zdi, da so na najboljšem tisti, ki jim je zares vseeno za igre moči.«
***
In tako se je na koncu naš pogovor o nebinarnosti, o ukinitvi spola, povsem organsko zasukal v preizpraševanje moči znotraj partnerskega odnosa, pa naj bo heteroseksualnega, homoseksualnega ali kakršnegakoli že. Četudi bo zares nastopila brezspolna utopija generacije Z, bodo še vedno ostajala vprašanja podrejanja in dominacije, poniževanja in spoštovanja, enakovrednega dostojanstva. In prav na tem polju moje sogovornike, katerih mlečna polt je bila v polmraku videti nedotaknjena, čaka še mnogo ran. A tudi vzhičenega navdušenja, učenja s poskusi, samozavajanja in samoiskanja. Prepričana sem, da bodo ta vprašanja, četudi ne bodo preprosto ukinjena, lahko veliko laže in konstruktivneje raziskovali znotraj LGBTQ+ odprte družbe.
Izraz antologija izvira iz stare grščine, njen slovenski prevod se glasi cvetnik oziroma cvetober. Obe besedi v SSKJ-ju premoreta kvalifikator starinski. V stari grščini pomeni ἄνθος (ánthos) cvet, isti koren zasledimo v nekaterih latinskih tvorjenkah, kakršni sta acanthus (akant) in ailanthus (pajesen). Tudi beseda domovina je antičnega izvora, δόμος (dómos) v starogrškem oziroma domus v latinskem jeziku pomenita dom (od tu denimo beseda domotika). Domovina je po slovarski definiciji dežela, v kateri se je nekdo rodil oziroma živi. Precej nenavadno (ali pa tudi ne) je, da izraz ni bil izbran za besedo tedna v prvi polovici oktobra lani, ko se je predsednici Republike Slovenije Nataši Pirc Musar v Trstu ponesrečila izjava o tem, da je domovina tamkajšnjih Slovencev Italija.
Morajo prebivati v Republiki Sloveniji?!
Knjiga Brez milosti (Goga, 2023) je opredeljena kot antologija sodobne slovenske kratke proze. Za izraz slovenski SSKJ navaja pomen nanašajoč na Slovence ali na Slovenijo. Torej najprej na Slovence, nato na Slovenijo. Uvodna spremna beseda antologije je sicer nepodpisana, bomo pa v kolofonu knjige izvedeli, da sta avtorici Jelka Ciglenečki in Ana Geršak; slednja je navedena kot urednica. Priznati jima seveda gre, da sta ustvarili pomembno delo, ob katerem tudi sami ugotavljata, da gre za odprt projekt, ki bo v prihodnje potreben dopolnitev. »Antologija s pomenljivim naslovom Brez milosti je izšla z željo prikazati raznolikost, pestrost in trdoživost enega bolj protejskih in eksperimentalnih proznih izrazov slovenske književnosti,« pišeta. Ena od uredniških izbir je bila denimo, da v izbor vključijo le živeče pisce in piske, sicer bi se v njej znašli še Maruša Krese, Andrej Morovič in Ivanka Hergold (morda tudi Marko Sosič, a njega izrecno ne omenjata, čeprav je bil zadnja leta Gogin hišni avtor). Pomembno je, da so (bili) avtorji in avtorice dejavni od osamosvojitve dalje, urednici pa sta se pri izboru »opirali na seznam prejemnic in prejemnikov literarnih nagrad, na kritiške recenzije in institucionalno recepcijo«. Ni pa zabeleženo, da morajo tisti, ki so se znašli v izboru, (večino življenja) prebivati v Republiki Sloveniji, čeprav je bil tudi ta kriterij, morda nevede (upam), upoštevan. Škoda, da spremna beseda ni poglobljena v obliki daljšega in podrobnejšega eseja o poosamosvojitvenem razvoju in pomenu kratke proze na Slovenskem (ne torej samo v Sloveniji), morda tudi z omembo tistih še živečih avtorjev in avtoric, ki, vsaj tako domnevamo, niso našli poti v antologijo zaradi pomanjkanja prostora. Očitno pa je, da bi tako pomemben projekt zahteval sodelovanje širše skupine literarnih izvedencev, med njimi poznavalcev periferne književnosti.
Na spletu je v različnih virih namreč mogoče najti podatek, da približno petina govorcev slovenskega jezika živi izven meja Republike Slovenije, torej v zamejstvu in zdomstvu. Težko ali celo nemogoče je sicer oceniti, koliko od tega pol milijona je v knjižni slovenščini opismenjenih do take mere, da so sposobni v njej umetniško ustvarjati. Ni jih ravno na tisoče, jih je pa vsekakor precej.
Literarne nagrade redko potujejo na obrobje
Težko je tudi doumeti, da so iz izbora med drugimi izpadli Zorko Simčič, Florjan Lipuš, Evelina Umek, Dušan Jelinčič in še (marsi)kdo. Vsaj trije od omenjenih so namreč dobitniki literarne nagrade vstajenje, ki jo vsako pomlad podeljujejo v Trstu in za katero se pisec tega besedila vsaj od leta 2007 trudi, da bi vedenje o njej ponesel tudi v osrednjo Slovenijo. Prav tako so trije prejemniki Prešernove nagrade (dva za življenjsko delo, eden pa nagrade Prešernovega sklada).
Na spletu je v različnih virih mogoče najti podatek, da približno petina govorcev slovenskega jezika živi izven meja Republike Slovenije, torej v zamejstvu in zdomstvu. Težko ali celo nemogoče je sicer oceniti, koliko od tega pol milijona je v knjižni slovenščini opismenjenih do take mere, da so sposobni v njej umetniško ustvarjati. Ni jih ravno na tisoče, jih je pa vsekakor precej.
Morda mi bo kdo očital, da sta Simčič in Lipuš veliko bolj znana po svojih romanih kakor po kratki prozi, a podobno velja tudi za Draga Jančarja, ki je v antologijo vključen z zgodbo Ultima creatura iz zbirke Pogled angela (1992). Samo za informacijo dodajam, da Zorko Simčič, Prešernov lavreat iz leta 2013, ni le najbolje obelodanil tematike izseljeništva in zdomstva v svojem modernističnem romanu Človek na obeh straneh stene (Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires, 1957), ampak je tudi avtor dveh zbirk kratke proze, ki sta izšli v razdobju dvajsetih let. Prav tako je v Sloveniji in Avstriji nagrajeni in priznani Florjan Lipuš, najbolj trdoživ predstavnik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, v petih desetletjih izdal vsaj šest zbirk kratke proze. Glede Eveline Umek naj omenimo z vstajenjem nagrajeno zbirko kratkih zgodb Mandrija in druge zgodbe (Mladika, Trst, 2003), ki pripoveduje o življenju tržaških Slovencev od Svetega Ivana, Jelinčič pa je leta 2019 pri Založništvu tržaškega tiska v zbirki Tržaške prikazni z devetimi kratkimi zgodbami portretiral nekatere vidne in svojevrstne Tržačane, med katerimi je (bil) tudi James Joyce.
Morda mi bo kdo lahko oponesel, da sem naštel samo starejše avtorje, zato naj omenim še enega precej mlajšega. To je Alex Kama Devetak, rodil pa se je v Gorici 1992. Devetak je uršljan leta 2021 (pri JSKD izdal zbirko kratkih zgodb Nedaleč), podobno kot v pričujočo knjigo vključena Eva Markun pet let pred njim. Ona je sicer za svojo Menažerijo prejela tudi nagrado za najboljši literarni prvenec, ki pa od osemdesetih let preteklega stoletja še ni prestopila meje na Krasu, Brdih, Posočju, Karavankah, Srebrnem bregu ali poromala dlje v Evropo oziroma na druge celine. Isto velja za nagrado fabula (2006–2012) oziroma nagrado novo mesto (od 2017, lani preimenovana v nagrado Maruše Krese). No, kresnik je to v dobrih treh desetletjih to storil samo enkrat, in sicer leta 2005.
Precej neizprosno deluje tudi samo razmerje med kraji izida zbirk kratke proze, katerih zgodbe so se nato znašle v Brez milosti. Razen dveh, ki sta v knjigi objavljeni prvič, štirih, ki so izšle med Mariborom in Mursko Soboto, in štirih, ki jih je objavila novomeška Goga (skupno deset), so vse ostale (na skupno triintrideset) izšle v Ljubljani. Razmerje v prid centra je torej (pre)močno, saj tam izdane zbirke kratke proze (oziroma zgodbe iz njih) v antologiji zavzemajo več kot dve tretjini prostora. Niso sicer vsi avtorji, ki izdajajo v Ljubljani oziroma osrednji Sloveniji, tam tudi doma, zgoraj navedeni podatek pa jasno razkriva vzrok, zakaj si nekateri obrobneži zelo prizadevamo, da bi svoja dela objavljali v središču. Tudi sam sem pisec kratkih zgodb, s tem podatkom sicer ne mislim sebe uvrščati med izbrane, lahko pa zatrdim, da iz lastne izkušnje dobro vem, koliko je ura na slovenski literarni sceni.
Antologija Brez milosti prinaša 33 izbranih kratkih zgodb iz 33 let slovenske državnosti. (Fotografija: Andraž Gombač)
Dobro zastopane ženske, predstavniki in predstavnice LGBT scene …
V tem kratkem pregledu sem obravnaval samo zamejski in zdomski manko. Marsikdo me je namreč opozoril, da sta tudi Štajerska in predmejska Primorska premalo zastopani, da so iz izbora izpadla imena, kakršna so denimo Vanja Pegan, Tomo Podstenšek, Selma Skenderović in še bi lahko naštevali.
Velikokrat, predvsem ob razkritju nominacij oziroma podeljevanju nagrad na slovenski literarni sceni, beremo kritike, kako so ženske še vedno premalo zastopane v literarnem kanonu, da ne prejemajo dovolj nagrad, da niso dovolj vidne ipd. Antologija Brez milosti je v tem smislu naredila pomemben korak naprej. Od skupno triintridesetih je namreč vanjo vključenih devetnajst pisateljev in štirinajst pisateljic, kar je približno razmerje 4:3. V izbor so (čeprav ne pišejo nujno o teh temah) vključeni predstavniki in predstavnice LGBT scene – vsaj tri, ravno toliko pa je pripadnikov in pripadnic priseljencev ali njihovih potomcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so zaradi pisanja v slovenskem jeziku oziroma delovanja na ozemlju Republike Slovenije polnopravno uvrščeni v slovensko književnost.
Pred koncem pa seveda še nekaj zanimivosti, ki naj malce popoprajo tale zapis. V antologiji Brez milosti je Trst omenjen vsaj dvakrat, in sicer najprej v kratki zgodbi Mirane Likar Jutro zadnjega dne, nato pa še v Zgodbi o človeku, ki je ostal na nogah Andraža Rožmana. Avtorica v svojem zapisu omenja trg Unita (če že hočemo Unità), Rožman pa Trg edinosti. Slovenci 1,2 hektarja veliki površini pred morjem sicer pravimo Trg zedinjenja Italije (Piazza dell’Unità [d’Italia], od leta 1918 oziroma 1955), še raje pa Veliki trg (Piazza Grande, do leta 1918), saj je bil prihod Italije v Trst po prvi svetovni vojni za naše prednike narodna katastrofa, o čemer priča kopica romanov in drugih del avtorjev starejše generacije, denimo Borisa Pahorja in Alojza Rebule.
Velikokrat, predvsem ob razkritju nominacij oziroma podeljevanju nagrad na slovenski literarni sceni, beremo kritike, kako so ženske še vedno premalo zastopane v literarnem kanonu, da ne prejemajo dovolj nagrad, da niso dovolj vidne ipd. Antologija Brez milosti je v tem smislu naredila pomemben korak naprej.
Čeprav je ta zapis v glavnem kritičen, ne moremo trditi, da v antologiji ni vrhunskih zgodb. Nekatere so doživele prevode v tuje jezike, njihovi avtorji in avtorice so bili uvrščeni v tuje antologije, tudi njihovi romani so bili prevedeni, tako da uspešno predstavljajo slovensko književnosti v svetu (Polona Glavan, Vinko Möderndorfer, Andrej Blatnik, Mojca Kumerdej in drugi). Nedopusten izpad literarnih predstavnikov in predstavnic petine slovensko govorečih ljudi, ki živijo izven meja RS, pa žal zelo spominja na kulturni apartheid, ki smo ga bili Slovenci dolga desetletja deležni v Trstu. V antologiji Trieste, ventisette racconti (Trst, sedemindvajset kratkih zgodb), ki jo je leta 2004 izdal italijanski tržaški dnevnik Il Piccolo, je šele pred dvajsetimi leti le našel svoje mesto Vladimir Bartol, Boris Pahor pa (tedaj še) ne.
Brez milosti – Antologija sodobne slovenske kratke proze (Goga, 2023)
»Kdaj natančno sem postal jaz, prva oseba od mnogih, kar jih bom postal?« »Vedno sem bil nagnjen k hlepenju po še neživetem življenju, ki se je večno sesuvalo name v valovih možnosti.« »Tukaj, tam, kjerkoli že sem, sem vedno nekje odsoten. Dom je dišeči nič, kjer me ni.« »Le tisto, česar se je težko ali nemogoče spomniti, je vredno spominjanja. Le tisto, kar je težko ali nemogoče reči, je vredno izrekanja.«
Le nekaj podčrtanih stavkov iz knjige Tole ni zate, ki nam jo je nedavno osebno predstavil Aleksandar Hemon. Leta 1964 se je rodil v Sarajevu, septembra bo dopolnil 60 let, že tri desetletja živi v ZDA, piše v angleščini, slovi kot izvrsten, samosvoj ameriški pisatelj. V slovenščini domuje z romanoma Nowhere Man in Projekt Lazar ter s Knjigo mojih življenj, vse tri so izšle pri Modrijanu, zbirko kratke proze Vprašanje Bruna in nazadnje še spominsko fragmentarno Tole ni zate pa je prav tako v prevodu Irene Duša izdala novomeška Goga, ki je pisatelja gostila v Sloveniji. Nastopil je v Novi Gorici, Novem mestu in Ljubljani, vmes pa odgovarjal še v avli ljubljanskega hotela.
Začniva takole: bi vlomilec, ki bi ponoči neslišno stopal po vašem stanovanju v Chicagu …
»Ne živim več v Chicagu.«
Res ne?! Kje pa?
»Leta 2018 sem se preselil v Princeton, kjer sem začel predavati. Trenutno pa živim v Berlinu, sem na enoletnem študijskem dopustu. Avgusta se bom vrnil v Princeton.«
Kaj je v vaše življenje prinesel Berlin?
»Berlin je super, všeč mi je v vseh pogledih. Pred nekaj leti sem se začel ukvarjati z glasbo, Berlin pa je meka glasbe, kakršna me zdaj zanima. Elektronske.«
No, tam so živeli in ustvarjali tudi glasbeniki, ki so že zgodaj zaznamovali vašo generacijo: David Bowie, Lou Reed …
»… Iggy Pop, Brian Eno … Veliko jih je, scena je živa že dolgo. Rad imam berlinske klube, tradicijo elektronske glasbe.«
Tam se je rodila ena vaših najljubših pesmi, o kateri pišete tudi v novi knjigi – Heroes.
»David Bowie jo je posnel v studiih Hansa. V Berlinu greš lahko na turnejo po pomembnih postajah iz glasbene zgodovine. A še nisem utegnil.«
Vrniva se k vprašanju: bi vlomilec, ki bi ponoči stopil v vaše stanovanje v Princetonu ali Berlinu, opazil, da ropa dom priseljenca iz Sarajeva?
»Odvisno od tega, ali razume bosansko. (nasmeh) Imam precej stvari: knjige, slike, majhen ćilim … Bratranec, ki živi v Kanadi in rezbari, pa mi je podaril kos lesa, v katerega je vdelal grudo bosanske zemlje. V gabrov les, značilen za Bosno. Ker ve, da sem ‘veliki Bosanec’, mi je izdelal tak dar … ki ga zdaj nosim s sabo, kamorkoli grem živet. Zdaj je v Berlinu.«
Vaš amulet?
»Nekaj takega. Nikoli me ne bi padlo na pamet, da bi si zaželel kaj takega. Ampak zdaj se od njega ne ločim.«
Med obiskom Ljubljane je pisatelj v Pritličju nastopil kot DJ Cielo Hemon. (Fotografija: Jedrt Jež Furlan / Založba Goga)
Sarajevo že povsem obkoljeno, obroč je bil sklenjen, tako da se nisem mogel vrniti.
Kaj ste še vzeli s sabo, ko ste zaživeli v ZDA? Knjige?
»Ne, kje pa. V kovčku, s katerim sem potoval po Ameriki, sem imel samo umazano perilo, tako rekoč. Nisem nameraval ostati, načrtoval sem vrnitev. Iz Sarajeva sem odpotoval konec januarja ’92, iz Chicaga pa naj bi nazaj letel 1. maja in pristal 2. maja. A takrat je bilo Sarajevo že povsem obkoljeno, obroč je bil sklenjen, tako da se nisem mogel vrniti. V Ameriki sem najprej kak mesec potoval sem ter tja, za dva, tri tedne sem šel v Kanado, zatem sem se v Chicagu nastanil pri prijateljih … Vseskozi sem bil prepričan, da se bom vrnil v Sarajevo, zato s sabo nisem vzel skoraj ničesar. Nasprotno, v kovčku sem celo pustil prostor za stvari, ki jih bom kupil v Ameriki – za knjige v angleščini, za kasete, glasbo …«
In kaj ste si kupili?
»Med knjigami, ki sem jih kupil prvo leto v ZDA, je bil vsekakor The English Patient, Angleški pacient, saj mi je Michael Ondaatje zelo všeč, ta roman pa je izšel prav takrat, leta 1992. Ker je leta 1991 umrl Miles Davis, sem s sabo tovoril tudi več kaset z njegovo glasbo. Spomnim se, kako sem bil na Jahorini, kjer sem lovil signal neke radijske postaje, mislim da tretjega programa beograjskega radia. Potem ko so objavili novico o njegovi smrti, so Milesu Davisu posvetili kar pet ur programa, se sprehodili skozi njegovo celotno kariero. Nekaj njegovih stvari sem poznal, a takrat sem obsedel in samo poslušal. In takoj po prihodu v Ameriko kupil kasete z albumi, ki jih prej nisem poznal: Milestones, Sketches of Spain, Miles Away, Bitches Brew … Bila je še druga in drugačna glasba, ki se je zdaj ne spomnim … težke kitare … Sonic Youth! Pa Swans.«
Kako dobro ste tedaj znali angleško?
»Dovolj, da sem komuniciral z ljudmi. Prej, leta 1991, sem v Sarajevu prevajal časopisne članke, s pomočjo slovarja. Nisem pa še znal pisati v angleščini, za to sem potreboval nekaj let. Pisani jezik je drugačen od govorjenega, gre za drug register. Še v materinščini ti pisani jezik lahko zbuja strah, tuhtaš, kako se že reče tistemu … Med govorjenjem ne moreš toliko razmišljati, med pisanjem pa. Pri pisanju sem rad natančen, to pa terja čas in napor.«
»Beležil sem si neznane besede, jih iskal po slovarjih, tudi po desetkrat isto besedo. Dokler si je nisem zapomnil.«
V vaših biografijah beremo, da se je Aleksandar Hemon za nekaj let zakopal v knjige in se učil angleščine. Kako je bil ta študij dejansko videti?
»Ko sem se odločil za pisanje v angleščini, sem vedel, da bom potreboval več let. Nekako sem prišel do petih, tak rok sem si postavil. Bral sem vse mogoče, tako nove knjige, na primer Michaela Ondaatjeja, kakor tudi starejše, ki sem jih že prebral v prevodu, tokrat pa sem jih še v angleščini in si vmes beležil neznane besede, jih iskal po slovarjih, tudi po desetkrat isto besedo. Dokler si je nisem zapomnil. Leta ’95 sem vzel kredit – ki ga, mimogrede, še zmeraj odplačujem – in se vpisal na podiplomski študij angleške književnosti na univerzi Northwestern v Chicagu. Glavni cilj mi je bilo branje v angleščini, osvajanje jezika in čim temeljitejše spoznavanje zgodovine njihove književnosti. Najprej Chaucer, renesančna drama, Shakespeare, Marlowe … vse do Melvilla in drugih. To je trajalo nekaj let. Nameraval sem se prijaviti na doktorski program, a potem sem v trenutku obupa, ko nisem vedel, kaj naj naredim iz sebe, poskusil napisati zgodbo v angleščini. Dve leti pred iztekom roka, ki sem si ga postavil. Zatem sem napisal še eno. Pozneje sem svoje prve zgodbe v angleščini objavil …«
… v knjigi The Question of Bruno (Vprašanje Bruna) leta 2000.
»Drži, to so moje prve v angleščini. Prva celovita je The Sorge Spy Ring (Sorgejev vohunski obroč). Druga pa je bila Islands, v prevodu Otok … ne, pravzaprav je prevedena kot Mljet! Zatem sem vpisal doktorski študij na drugi univerzi v Chicagu, na The University of Iowa. Tu sem jemal teme, ki jih nisem pokril med prejšnjim študijem.«
Kakšne so bile pripombe prvih strokovnih bralcev vaših zgodb?
»Objavljal sem jih v književnih časopisih, uredniki so predavali na univerzah in obenem tudi sami pisali. Sorgejev vohunski obroč sem objavil v TriQuarterly, časopisu univerze Northwestern. Urednik je bil Reginald Gibbons, pesnik, ki je zdaj v pokoju, še zmeraj živi v Chicagu, je moj prijatelj. Skratka, ljudje s prakso, z izkušnjami – pisci – so se odločili, da me objavijo. Stuart Dybek, veliki ameriški pisatelj, ki je prebral Sorgejev vohunski obroč, me je kot urednik povabil, naj mu pošljem še kako zgodbo. Prebrala jo je literarna agentka, ki je še danes moja agentka …«
Kaj so rekli o vaši angleščini? Najbrž so opazili, da je nekaj novega …
»So opazili, so. Sam nisem vedel, v kolikšni meri je moja angleščina čudna in kakšne napake delam. Kadar hitro smučaš, ne moreš sproti analizirati svojega sloga. Če padeš, veš, da si naredil hudo napako, a če prismučaš do cilja, najbrž ni bilo tako zelo slabo. Med pisanjem nisem padel, nisem pa bil gotov, da so zgodbe res dobre, saj ob sebi nisem imel urednika. Preprosto poslal sem jih. Nakar so mi povedali, da pri mojih zgodbah niso bili potrebni uredniški posegi kakor pri nekaterih, ki jih pošiljajo ameriški pisci.«
»Begunce so začeli prikazovati kot roje škodljivcev, kot brezimne množice brez individualnosti, kot zombije, ki prihajajo, da bi kradli.«
Srž knjige Tole ni zate, s katero ste zdaj prišli med slovenske bralce, so spomini. Kaj je dober spomin – blagoslov ali prekletstvo?
»Ha, odvisno od tega, kaj pomniš! Zame kot pisatelja je blagoslov, saj mi zagotavlja material. Tako v tej kakor v mojih prejšnjih knjigah se prepletajo spominjanje, pripovedovanje zgodb in zgodovina. Neločljivo so povezani v klobčič, ni jasno, kje se konča spominjanje in kje se začne zgodba, kje se konča zgodba in začne zgodovina … in obratno. Med pisanjem sem prebral veliko strokovne, znanstvene literature o delovanju spomina. Ugotovil sem, da se spomini, ki jih ohranimo, oblikujejo v zgodbo. Obstajajo seveda tudi spomini, ki se iz podzavesti nenadoma prebijejo na površje in nas presenetijo, kakor Proust opisuje v Iskanju izgubljenega časa. Ampak tudi takšni spomini se morajo oblikovati v zgodbo, da bi dobili podobo, kar najlepše dokazuje prav Proust. Spomini so zgodbe. Dojemamo jih kot verodostojne, resnične. Ampak jaz pripovedujem tudi neresnične.« (nasmeh)
Skratka, če se spomin ne prilega zgodbi, tem slabše za spomin?
»Seveda, če bo zgodba zato boljša, je treba kaj dodati. Ampak v knjigi Tole ni zate nisem nič dodajal, to mi je bilo pomembno pravilo. V romanih in zgodbah likom posojam svoje spomine in obenem dodajam izmišljene, da ustvarim njihove spomine, tu pa sem res zapisoval svoje spomine. Čim več sem skušal priklicati nazaj, ohraniti, kar se je res zgodilo. Oziroma kar verjamem, da se je zgodilo.«
Kar nekaj spominov, ki jih navajate v tej knjigi, poznamo že iz romana Nowhere Man (2002) …
»Res je.«
Tam so sicer nekoliko drugače opisani, glavni junak pa je Jozef Pronek. Kaj se je zgodilo vmes, kako se je Pronek umaknil prvoosebnemu pripovedovalcu, kako se je v ospredje prebil »jaz«, Aleksandar Hemon?
»Teh zapisov nisem načrtoval, beležiti sem jih začel, medtem ko sem pisal knjigo o svojih starših. V Ameriki in nekaterih prevodih sta izšli skupaj, v eni sami knjigi. V Bosni sta izšli ločeno, kakor je tudi v Sloveniji Tole ni zate. V teh prostorih lahko nastopam tako, ljudje poznajo kontekst, v katerem nastopam, ni jim treba pretirano pomagati pri povezovanju spomina in zgodovine. Vedo, kaj se je tu dogajalo. Skratka, pisal sem o starših, podpisal sem pogodbo za eseje o njihovih spominih in usodah, o družinski zgodovini, jugoslovanski družbi … Skozi to pa so se začeli prebijati moji spomini. Vedno so bili z mano, a zdaj sem več razmišljal o njih …«
Aleksandar Hemon je nedavno gostoval v Sloveniji in nastopil v Novi Gorici, Novem mestu in Ljubljani. (Fotografija: Andraž Gombač)
Ustaviva se pri vaših starših. Oče je ukrajinskega rodu, drži?
»Oba sta se rodila v Bosni. Mama se je vedno imela za Jugoslovanko. Iz partizanske družine. Ni se opredeljevala za Bosanko. To ji ni predstavljalo nikakršne težave. Pač, tam je živela, v Bosni. Tudi oče se je rodil v Bosni, njegov materni jezik pa je bil ukrajinski, saj sta moja babica in dedek za časa Avstro-Ogrske v Bosno prišla iz današnje zahodne Ukrajine, dedek iz Galicije, babica iz Bukovine. Moji starši in bolj ali manj celotno sorodstvo ukrajinskih korenin so se v prvi polovici devetdesetih preselili v Kanado. Moj oče prepeva v ukrajinskem zboru, obiskuje ukrajinsko cerkev … Druži pa se tudi z Bosanci in drugimi priseljenci iz nekdanje Jugoslavije. Njegova identiteta je torej – bosanski Ukrajinec. Ali ukrajinski Bosanec. Vsekakor še zmeraj Jugoslovan.«
Kdaj so se starši izselili v Kanado?
»Leta 1993.«
Aha, torej šele za vašim odhodom v ZDA.
»To je šlo povsem ločeno. V ZDA nisem imel ne papirjev ne denarja, da bi jima lahko pomagal. Sama sta si priskrbela dokumente, zato sta tudi odšla v Kanado, ne v ZDA, tako je šlo laže.«
Zakaj knjiga o starših? Vas je zanimalo, kakšna je bila njuna izkušnja?
»Vedel sem, kakšna je bila. V moji družini vsi govorimo o vsem, ni skrivnosti, vsak pove, kar misli, včasih zelo glasno. (nasmeh) Zgodbe svoje družine sem nenehno pripovedoval ljudem, prijateljem. In v mojih knjigah nastopa več likov, zasnovanih na mojih starših. Potem pa se je začela begunska kriza, v letih 2014, 2015 so ladje in čolni, prepolni ljudi, začeli toniti v Sredozemlju, po Evropi so begunce začeli prikazovati kot roje škodljivcev, kot brezimne množice brez individualnosti, kot zombije, ki prihajajo, da bi kradli … Iz lastne izkušnje in iz izkušenj svoje družine sem vedel, da ima vsak od teh ljudi svojo zgodovino, življenjsko zgodbo, estetiko, etiko in življenjsko filozofijo. Če preživijo vse skupaj in nekega dne zaživijo kot človeška bitja, bodo o vsem tem lahko govorili sami. Ker ne morem pisati o njih, sem se lotil knjige o svojih starših, v kateri so vidni življenjska filozofija, etika in estetika beguncev. Delovni naslov je bil Uvod v teorijo mojih staršev. Ampak je tak naslov založnika nekoliko skrbel.«
Uvod je v naslovu vendarle ostal.
»Je, ampak na prvem mestu so starši, My Parents: An Introduction. Ni samo njuna življenjska zgodba, so tudi njuna razmišljanja o marsičem: o domovini, hrani, smrti, glasbi …«
Vas je med intervjuji z njima kaj presenetilo, ste odkrili kaj novega?
»Niti ne, bolj mi je šlo za postavitev etičnega in estetskega sistema. Da je vse zbrano in povezano. O tem sem razmišljal že dolga leta in se tudi pogovarjal, tako s starši kakor s sestro, ki je psihoterapevtka, zelo pametna ženska. In artikulirana, pogovori z njo so mi vsekakor pomagali. Knjigo sem seveda naredil iz velike ljubezni do staršev.«
»Ko se moji starši vrnejo v Sarajevo, obiščejo samo svojo preteklost, mene pa zanima, kaj se tam dogaja zdaj.«
Kako Bosno na oni strani Atlantika dojemajo vaši starši in kako vi?
»Drugače. Jaz se pogosteje vračam in tudi sodelujem z ljudmi v Bosni. Ko sta mama in oče prišla v Kanado, sta bila približno toliko stara kot jaz zdaj, v poznih petdesetih. Nista znala jezika. Mama se je upokojila dva meseca pred vojno. Oče je sicer poskusil delati kot inženir, a ni mogel najti dela, saj ni znal angleško. Tedaj sta torej že sklenila svojo delovno dobo. Aktivno življenje sta v celoti preživela v času Jugoslavije. V šolo sta šla po drugi svetovni vojni, šolala sta se lahko po zaslugi socialistične družbe, kjer je bila šola prosto dostopna vsem. V življenju sta napredovala, rodila sta se v bajtah s tlemi iz zbite zemlje, končala pa sta kot srednji razred jugoslovanske družbe z vikendico na Jahorini in občutkom, da sta v življenju nekaj dosegla. In da imajo od tega nekaj tudi njuni bližnji, družina, da uspehe lahko delita … in da bodo doseženo dedovali potomci. Potem pa …«
… je »prihodnost odpadla zaradi vojne«, kakor pišete.
»Da. Vse, kar sta gradila, se je na mah pretrgalo. Čeprav sta se znašla in jima življenje v Kanadi ni mučno, še zmeraj občutita, da jima je vojna prinesla katastrofalno izgubo – ne Jugoslavije kot političnega sistema, temveč domene, v kateri sta se udejanjila kot človeški bitji. Celo jaz sem bil ob odhodu v Ameriko že kar star, imel sem sedemindvajset let, a sem šele začenjal, rastel sem kot pisatelj, kot novinar, pred mano je bilo družinsko življenje, gradil sem od začetka, tako da sem se veliko laže prilagodil. Ko se moji starši vrnejo v Sarajevo, obiščejo samo svojo preteklost, mene pa zanima, kaj se tam dogaja zdaj, sodelujem z domačini, razvijam svoje projekte … Mojo glasbo miksajo v Sarajevu, tja hodim v studio, načrtujem tudi snemanje. Sarajevo je mesto, v katerem največ ustvarjam, tja ne hodim obujat preteklosti.«
Pa tam res živite v stanovanju, v katerem ste odrasli?
»Res.«
In na stopnišču je res ostal madež, ki priča, da se vam je tam pred pol stoletja razbila steklenica mleka?
»Res, v Sarajevu me vsakič pozdravi tisti madež. Sled polnomastnega socialističnega mleka ostane.« (smeh)
»To so samo moji spomini, opisanega se ne more spominjati nihče drug.«
Bi o svojem otroštvu pisali drugače, če se ne bi vračali v Sarajevo?
»Bi, verjetno bi pisal drugače, ne vem pa kako. Nabokov se nikoli ni vrnil v Rusijo, niti se ni poskusil. Ne samo to, v njegovih knjigah sploh ni Rusije po njegovem odhodu. Sovjetska Rusija zanj ni obstajala, preziral jo je. Junak njegovega romana Slava, ki ga je napisal v ruščini, preden je odšel v Ameriko, načrtuje vrnitev v Rusijo. A knjiga se konča v trenutku, ko prestopi mejo. To je to! Popoln mrk, čisti nič, o tem ni hotel pisati. Seveda se ni mogel vrniti v Rusijo, saj bi ga likvidirali, a prepričan sem, da bi bilo njegovo delo drugačno, če bi se vrnil, pa četudi za samo teden dni, kaj šele za stalno, kakor se je Solženicin. Morda bi tudi sam postal ruski fašist, kakor je Solženicin. A je ostal daleč, ni se vrnil, prepričan, da je Rusijo mogoče obnavljati samo v domišljiji – tisto minulo, seveda, za sočasno sovjetsko ni izgubljal časa in energije.«
Kako na vas vpliva vračanje v Sarajevo? Ali resničnost popravlja spomine?
»Spomini, ki jih opisujem v knjigi Tole ni zate, v veliki večini izpolnjujejo pomemben kriterij: to so samo moji spomini, opisanega se ne more spominjati nihče drug. Ko sem omahnil čez ograjo in obvisel, sem bil sam, vse dokler ni prišel nekdo mimo in me rešil. Ni prič, ki bi dogodek opisale drugače. Mogoče ni bilo tako, mogoče moja zgodba, kakor sem jo odrasel ubesedil, odstopa od resničnosti, a ni nobene možnosti, da bi to izvedeli. Nekaterih dogodkov se spominja kvečjemu še sestra, na primer kako sva za hotelom razbijala stare krožnike, ki so jih izločili iz kuhinje. No, pa oče se spominja, kako sva se peljala skozi poplavo.«
Aha, s prizorom vožnje po poplavljeni cesti sklenete knjigo. Očitno ima za vas poseben pomen.
»Ima. Prebila sva se skozi katastrofo. In preživela. (nasmeh) Če bi oče to naredil z mojim otrokom v avtu, bi jaz ponorel, ne moreš tako tvegati! Šele ko sem dobil otroka, sem dojel, kako noro je bilo njegovo dejanje – ker bi mu bilo preveč nerodno, če bi obrnil in se vrnil domov, je z avtom in mano na zadnjem sedežu zapeljal v poplavo. Češ da nama ne bo spodletelo kot vozniku pred nama, ampak nama uspelo, ker ima fiat 500 motor zadaj, zato bova na suhem, preden bi vodi uspelo zaliti zadnji del avta. In res nama je uspelo, čeprav je voda vdrla noter. O tem je oče velikokrat pripovedoval, opisoval najin skupni junaški podvig, ponosen, da se nisem bal. Seveda se nisem bal, imel sem šest let, sploh nisem vedel, da bi se moral bati, kakor nisem niti pomislil, da bi se lahko vrnila domov, ne pa na vsak način nadaljevala, trmasto vztrajala! Opisujem torej spomine, ki jih imam samo jaz, nekatere, ki jih delim s svojci, kak je pa tudi splošnejši, na primer šolska ekskurzija z avtobusom, v katerem vsi prepevamo Sarajevo, ljubavi moja. Vsekakor so mi najpomembnejši spomini, ki so samo moji. Če jih ne bi zapisal, ne bi bilo nikogar, ki bi jih ohranil.«
Ampak spomini so bosanski – napisani pa v angleščini!
»Ha, je zapleteno, knjiga se ukvarja prav s tem. Z distanco. Na primer, v angleščino lahko prevedem besedilo Sarajevo, ljubavi moja, ampak s tem ne bom dosegel bistvenega, ne bom poustvaril vsega, kar smo na ekskurzijah doživljali ob prepevanju te pesmi. Bralec ne bo videl, kako smo na avtobusu jedli čokoladne in pomarančne piškote Jaffa, iz malih tetrapakov, ki jih je bilo treba preluknjati s slamico, pili sok Dvojni C, kako je nekdo bruhal … Kup detajlov, ki se jih spomni moja generacija. Do leta 1992, ko sem odšel v Ameriko, sem pisal v svojem jeziku, v srbohrvaščini, med vojno pa nisem mogel več, ker je bila moja izkušnja drugačna, nisem bil več v enakem položaju kot ljudje, ki so ostali v Bosni, v obkoljenem Sarajevu. Resničnost spreminja jezik, mu dodaja nove besede. Spominjam se, kako sem se v času vojne naučil besede šehid (žrtev, padli muslimanski junak, op. a.), prej je nisem uporabljal. Zdaj sem že več kot pol življenja v ZDA. Ko sem dojel, da bom tam ostal, sem se odločil za pisanje v angleščini, veliko bral, tri leta skoraj nič pisal … in zgodilo se je še nekaj, česar še zmeraj ne razumem povsem. Sanjati sem začel v angleščini. Ne samo to, dogaja se nekaj še bolj čudnega: v sanjah govorim s kom, ki sicer ne govori angleško, s kom iz Sarajeva – pa v mojih sanjah govori angleško! In jaz prav tako v sanjah opazim, da tu nekaj ne štima … in se zbudim. Tudi dogodki in pogovori, ki jih pomnim iz Sarajeva, v meni živijo kot spomini v angleščini. Sumim, da je tako zaradi mojega pisanja – da bi pisal v nekem jeziku književnost, mora biti ta jezik v tvoji podzavesti. Materni jezik vanjo vstopa do petega leta starosti in tam ostane za zmeraj. V mojo podzavest pa je pozneje očitno vstopila še angleščina. Najbrž sta svoje tu opravila tudi travma in stres. Tako se lahko sebe spominjam v angleščini. Zanimivo mi je prav problematiziranje vsega tega, spraševanje, kako zapisati spomin, kako ga oblikovati v zgodbo, za povrh v drugem jeziku, kako smo odtujeni od pristne izkušnje, kako se k njej ne moremo zares vrniti, ampak jo lahko le obnavljamo v domišljiji, spomin ohranjamo v književnosti.«
»V rokah ni več Lunov Magnus Strip, ampak … TikTok.«
Kaj mislite, kako vas tule, med Vardarjem in Triglavom, beremo tisti, ki še pomnimo nekdanjo Jugoslavijo, kako pa tisti, ki so se rodili pozneje in ki ne vedo, kaj so Lunov Magnus Strip, Zlatna serija, Bijelo dugme …
»Tudi to je zanimivo. Ampak saj še zmeraj beremo romane, v 19. stoletju napisane v Franciji, Rusiji in drugod. Tam se vozijo v kočijah. Pa jih nekako razumemo.«
Ampak drugače.
»Seveda drugače. Domnevam, da na neki način abstraktneje. Tisti, ki so doživeli Jugoslavijo, moje spomine primerjajo z lastnimi izkušnjami: ah, tudi jaz sem tako bral te stripe, ah, tudi mi smo tako potovali na morje … Tisti, ki vsega tega niso doživeli, med branjem mojih knjig – če jih sploh zanimajo – vse skupaj doživljajo malce abstraktneje, bolj teoretsko, recimo. Morda moje spomine vzporejajo s svojo, drugačno izkušnjo. Ne pojejo več Sarajevo, ljubavi moja, ampak druge pesmi. V rokah ni več Lunov Magnus Strip, ampak … TikTok.« (nasmeh)
Pisatelj in samo nekaj sadov njegovega dela. (Fotografija: Andraž Gombač)
Gotovo vam je kdo že povedal, da vaše pisanje v marsikom budi njegove ali njene osebne spomine. Vam je pomembno, da je tudi bralec kreativen?
»Absolutno! Bralec dopolnjuje moje pisanje. Knjiga Tole ni zate je niz fragmentov, ni zgodbe z zapletom, vrhom in vsem drugim. Bralec z lastnimi izkušnjami fragmente sestavlja v celoto. Predavam tako kreativno pisanje kakor scenaristiko. Svojim študentom pojasnjujem tudi, kako um skuša povezati še tako različna fragmenta, če ju postavimo drugega ob drugega. Zgovoren je znani eksperiment iz sovjetske kinematografije. Na platnu so najprej pokazali povsem brezizrazen obraz moškega, ostremu rezu je sledila podoba lepe punce. Občinstvo so vprašali, kaj čuti moški. Odgovor: punca mu je všeč. Ko pa je obrazu sledil prizor s krožnikom juhe, so rekli, da je človek seveda lačen.«
Kot soscenarist ste sodelovali pri filmu Matrica: Obuditev (The Matrix: Resurrections, 2021), četrtem v kultnem nizu Matrix. Je bila izkušnja tako izjemna, kakor zveni?
»Je bilo. Z režiserko Lano Wachowski in scenaristom Davidom Mitchellom sem nekaj let prej že sodeloval …«
… pri seriji Sense8.
»Tako. Pa tudi pri seriji, ki nikoli ni bila uresničena, ostala je pri pilotu. Delali smo kot tim, tudi pri Matrixu. Lana ima kot režiserka zadnjo besedo, ona se odloči, katere od naših zamisli bodo prišle v film. Prej pa vsi trije skupaj sedimo in izmenjujemo ideje.«
Brainstorming?
»Tako je. Ampak mi rečemo ‘the pit’, jama, kar nima negativnega, zločinskega pridiha kot pri nas, ampak pomeni prostor med nami, v katerega mečemo ideje. Tako se tudi obnašam, ko predstavljam svojo zamisel – ne govorim osebi na levi ali desni, ampak v središče med nami. Pogosto do česa oprijemljivega pridemo skozi razpravo, pogovor o vsem mogočem, tudi o spominih, asociacijah … Šele postopoma dobimo idejo s pripovedno močjo, na kateri lahko zasnujemo prizor, zaplet. V določenem koraku prizore napišemo na kartice, jih nizamo v zgodbo, pozorni na dramaturgijo, ritem in še marsikaj. Naposled vse prevzame režiserka … in dobimo film, ki obenem osmisli in uniči scenarij. Nihče ne gre brat scenarija, če pa obstaja film.«
»V slonokoščenem stolpu na samotnem otoku sem sanjaril o prihodnosti, v kateri bomo plesali.«
Slovenski pisatelj Ciril Kosmač v avtobiografskem romanu Pomladni dan opisuje presunljiv prizor: ob izteku druge svetovne vojne na slavnostni večerji zaveznikov v Ljubljani izve, da so njegovega očeta ubili v koncentracijskem taborišču. Omotičen se opoteče do ogledala, zre v lastno podobo in se sprašuje: »Kdo sem? Ta, ki stoji pred zrcalom, ali tisti v zrcalu? Kdo sem pravzaprav? Ali sem sin, ki so mu ubili očeta, ali sem pisatelj, ki je zadovoljen, da lahko tako od blizu motri sina, ki so mu ubili očeta?« Tudi vi ste že opisali strašne preizkušnje, ki so vas doletele. Čutite podobno kot Kosmač?
»Kosmačevo ime mi je znano, sicer pa ga ne poznam. Ampak to, kar ste navedli, je odlično. Že dolga leta se mi dogaja podobno. V določenem trenutku – pa sploh ni nujno da je kaj tragičnega, da je na primer smrt ljubljenega človeka – sočasno teče dvoje: sodelujem v pogovoru, poslušam in govorim, obenem pa del mojega uma vse to oblikuje v možni spomin in torej že piše zgodbo. Ker se s tem poslom ukvarjam že več desetletij, sem sposoben biti prisoten na oba načina, kakor je to lepo opisal Ciril Kosmač. Lahko so tudi smešne reči. Pred dnevi sem priletel v Gradec, se od tam peljal v Ljubljano in med potjo klepetal z voznikom. Medtem ko je on govoril, sem že pomnil njegove besede, jih shranjeval …«
Nekakšna kamera v glavi?
»Recimo. Ali pa stenograf. Pripovedovalec! Na delu je avtomatična organizacija spomina, ki shranjuje doživeto. Nikoli ne veš, iz česa bo nekega dne zrasla zgodba.«
Peterica Hemonovih knjig, ki so v prevodu Irene Duša na voljo v slovenščini. (Fotografija: Andraž Gombač)
V knjigi Tole ni zate se spominjate, kako so bili v vašem glasbenem vesolju na začetku Beatli, Stonesi, The Who, Pink Floyd, brenkali ste na akustično kitaro … zdaj pa nastopate z umetniškim imenom Cielo Hemon in vrtite elektronsko plesno glasbo. Kako je prišlo do tega preobrata?
»Še zmeraj poslušam vse mogoče vrste glasbe. Plesna mi je bila vedno zelo pomembna. Elektronsko produciram iz več razlogov. Že ker nisem dober glasbenik. (smeh) Nekaj igram kitaro in klavir, ampak nisem pravi glasbenik. Še pomembneje je, da sem se začel z glasbo intenzivneje ukvarjati sredi pandemije, leta 2020, v času izrazite fašistizacije ameriške družbe pod Trumpom. Takrat glasbeniki niso bili na voljo, glasbo je bilo mogoče ustvarjati le na računalniku, s programi rezati, sestavljati, montirati, datoteke sem si prek interneta izmenjaval s sodelavcem na drugi strani ZDA, v Kaliforniji. Najpomembnejša pa je bila morda izolacija, osamljenost, ki jo je prinesla pandemija. Na Princetonu sem bil kako leto skoraj sam, študenti in osebje so zapustili univerzo. Sameval sem, pisal in ustvarjal glasbo, kakor bi bil na samotnem otoku. V slonokoščenem stolpu na samotnem otoku. In tam sem nenehno sanjaril o prihodnosti, v kateri bomo mi – ali pa kaki drugi ljudje – plesali. Skupina ljudi v javnem prostoru, telesa drugo ob drugem, energija, ki brbota, kadar ljudje plešejo skupaj, kadar dosežemo kolektivno izkušnjo radosti ali vsaj zadovoljstva. Ko sem se tega lotil, sem si celo izmislil ime žanra: histerični disko. Je plod tako historije kakor histerije, povezuje dve katastrofi – trumpizem in pandemijo – in ples.«
Zakaj Cielo?
»Ime je besedna igra, povezuje ćelo, plešo, kar je bil zaradi pobrite glave v slogu nevarnih zapornikov že moj srednješolski nadimek, in pa italijansko besedo za nebo, torej prispodobo seganja po višji ravni zavesti, do katere nas lahko dvigne glasba. Navsezadnje, prvotna namena glasbe na začetku človeške zgodovine sta bila molitev in ples. Oboje nas lahko pripelje do transa. To me zanima.«
Naj bo zdravo in srečno, smo si že vsi zaželeli, dodajmo še: naj bo tudi leto 2024 polno bralnih presežkov in naj tudi letos slovenske založbe postrežejo z bogato ponudbo tujih in predvsem slovenskih avtorjev. Naj ne upade vse večja branost domačih avtorjev!
Po pregledu knjižnih novosti, ki nas čakajo v 2024, nam ni treba skrbeti. Programi so široki, tako na leposlovnem kot tudi poljudnem in strokovnem področju. In kar težko je izbrati presežke, seznam bi bil zlahka še veliko daljši …
In česa se lahko veselimo na knjižnih policah?
Esad Babačić (Fotografija: Andraž Gombač)
Je nadaljevanje Babačićevega romanesknega prvenca Balkonci, lahko bi celo dejali, da je še radikalnejša in neposrednejša inačico; avtor brez milosti obračunava tako z lastnim položajem pisatelja kot tudi z družbo in ljudmi, ki ga obkrožajo. Tako kot v Balkoncih pa seveda ne pozabi na prijatelja Braneta Bitenca, ki je po njegovem pobegnil iz tega sveta še pravočasno, medtem ko sam postaja mojster majhnih, separatnih samomorov. Z osuplostjo spremlja in zapisuje, kar počnejo Bitenčevi nekdanji kolegi, med njimi tudi tisti, ki so se borili na isti strani, a so preživeli, torej prišli do tako želene zaposlitve. Seveda v dnevnikih ne manjka športa in popolne izgube interesa za spremljanje obilice dogodkov. Dnevniška oblika pisanja se pokaže kot najprimernejša za takšno nadaljevanje napovedane trilogije, ki dosega v drugem delu katarzo, skorajda že očiščenje samega avtorja, ki še ne ve, kam drvi, skupaj z njim pa tudi njegovi bralci.
Avgust Demšar: Estonia (Založba Pivec)
Jeseni leta 1994 je slovenski par s triletno hčerko obiskal prijatelje na Švedskem. Mož in žena sta izkoristila priložnost, hčer sta pustila v skrbnem varstvu družine v Stockholmu in skočila na vikend izlet v Talin. V Stockholm sta se vračala s trajektom Estonia. A zgodil se je brodolom in oba sta za zmeraj izginila v mrzlem Baltskem morju. Malo Ivo je posvojila švedska družina. Trideset let kasneje Iva še vedno čuti povezanost s Slovenijo, zato se z možem odloči za obnovo hiše staršev v Vodnjakih. Pri popravilu vodovoda na dvorišču naletijo na truplo, tam zakopano pred vsaj tridesetimi leti, zaradi česar kriminalisti ne gojijo dosti upanja, da bi ugotovili, kaj se je zgodilo. Zato pa najdba pritegne upokojenega kriminalista Martina Vrenka. Vrenko kmalu ugotovi, da je bilo truplo zakopano v dneh slovenske osamosvojitvene vojne in da gre za podoficirja takratne jugoslovanske vojske, žal pa tudi to, da ga DNK povezuje z Ivo. V Vodnjake pripotuje brat umrlega, profesor iz Črne gore. Pride po posmrtne ostanke in hoče videti, kje je brat umrl. Nato pretekli dogodki dohitijo sedanjost, v vasi se zgodi umor. Steče uradna preiskava, Martin Vrenko pa tudi ni daleč stran. Odkritja so vedno bolj nenavadna. Ali je mogoče, da so na umor vplivali dogodki izpred tridesetih let? Je umor povezan z osamosvojitveno vojno ali celo z brodolomom Estonie? Ali pa prihaja zlo od kod drugod? Ko potem izgine eden od osumljenih, Ivin zakon pa je na vedno večji preizkušnji, je čas, da Martin Vrenko skuša stvari postaviti na svoje mesto.
Helena Koder
»Umetnost. Potrebujemo jo kot presežno, kot nekaj, od česar ni nobene izmerljive koristi. Nekaj, kar nima cene,« zapiše Helena Koder v eseju Za spomin, ki sklepa njeno prvo esejistično knjigo Krošnja z neznanimi sadeži. Helena Koder ima rada umetnost, in če bi bilo po njeno, bi umetnost »uporabljali vsak dan, z njo živeli, iz nje črpali, se z njo bogatili in ji vdihovali novo življenje«. Mogoče bi k temu kaj prispevala ta dragocena knjiga njenih premišljevanj o umetnosti, naravi in ljudeh. In čeprav so eseji v zadnjem desetletju revijalno izhajali posamično, se, zbrani med knjižnimi platnicami, berejo kot navdihujoče pričevanje o tem, da je življenje, vsem senčnostim in končnostim navkljub, neskončno zanimivo in polno smisla.
Kot navdihujoča in predvsem ohrabrujoča se obeta tudi nova knjiga pripovedovalke in pisateljice Špele Frlic Dekle, obljubljeno soncu. Rdeča nit zbirke (balkanskih) ljudskih pravljic iz držav nekdanje Jugoslavije in soseščine so ženske kot osrednje, ne vedno zgolj prijazne junakinje, ki skušajo preživeti v izrazito patriarhalnem okolju. Izbor, ki je združil nove priredbe že poznanih pravljic s še neprevedenimi zgodbami iz arhivov in folklorističnih zbirk, prinaša tudi nov ilustratorski presežek Ane Zavadlav (predlani je navdušila z monumentalnimi Calvinovimi Italijanskimi pravljicami).
Vladimir Nabokov: Lolita (Penguin Classics, 2000, naslovnica angleške izdaje)
Za svojevrsten presežek utegne obveljati nov prevod ene najbolj kontroverznih knjig minulega stoletja, Lolite Vladimirja Nabokova. Manj znano je, da smo dosedanji prevod dobili iz ruščine (v svoj materni jezik jo je prestavil kar avtor sam), Polona Glavan pa bo mojstrovino seveda prevedla iz angleškega izvirnika.
Wilhelm Reich: Masovna psihologija fašizma (Posebno izdanje časopisa Ideje, Beograd, 1973)
Prvo in kultno kritiko fašizma Množična psihologija fašizma (1933) Wilhelma Reicha, ki bo pri Sanjah izšla v prevodu Vida S. Žigona, so kmalu po izidu v Nemčiji prepovedali in zažigali. Reichovo kritiko so odkrito zavrnili in celo zasovražili tudi mnogi njegovi dotedanji kolegi psihoanalitiki ter komunisti, že kmalu po drugi svetovni vojni pa so ga medijsko in sodno preganjali angloameriški imperialisti. Tudi sami so njegove knjige zažigali, njega pa zaprli in ga v zaporu – kot je Reich sam napovedal v pismu svoji ženi – umorili. Ne preseneča, da množični javni viri, kot je Wikipedija, o njem in njegovem delu še danes poročajo pristransko in zavajajoče. Avtoritarne oblasti se ničesar ne bojé bolj, kakor je zavedanje o možnostih osvoboditve od vzvodov manipulacije in zlorabe. »To, kar Reich združuje pod imenom fašizem, torej ni neka historična zadeva, od katere se je človeštvo poslovilo s koncem druge svetovne vojne, temveč je ves čas aktualna latentna sila. In marsikdaj odpira prava vprašanja in nanje daje zavajajoče odgovore,« v spremni besedi ugotavlja filozof dr. Božidar Debenjak.
Orhan Pamuk: Novo življenje (Sanje)
»Nekega dne sem prebral knjigo in moje življenje ni bilo več enako.« Tako se začne Novo življenje, osupljivo lep roman ceste nobelovca Orhana Pamuka, ki bo izšel v prevodu Vida S. Žigona, Erne Pačnik Felek in Polone Glavan. Roman, droben po obsegu, a ne po tehtnosti, prinaša zgodbo o mladem študentu, ki hrepeni po življenju, obljubljenem na straneh nevarne čarobne knjige. Zaljubi se, opusti študij, obrne hrbet domu in družini ter se v iskanju neulovljivih fantazij poda na nemirno avtobusno potovanje po provincah. Pred njim se odpre čudovita odisejada, ki razgali osrčje sušne dežele v vsej njeni divjosti. Čarovnija Pamukovega ustvarjanja oživi v kavarnah s črno-belimi televizorji, na avtobusih, kjer potniki v dolgih urah vožnje na utripajočih zaslonih gledajo B-filme, zrejo skozi razbitine ob avtocesti … Pamukov prvenec se je v Turčiji prodajal kot nor. V enem letu so bralci pokupili 164.000 izvodov, a se ni ustavilo pri tej številki. Roman je bralstvo obsedel enako, kot je njegovega junaka magična knjiga, ki mu je popolnoma spremenila življenje. Zagonetni postmoderni roman ne ponuja preprostih odgovorov na zapletena vprašanja identitete, ljubezni, smisla, a bralčeva pozornost je bogato nagrajena.
Barbara Cerar (Fotografija: Andraž Gombač)
Drugi roman igralke Barbare Cerar Prod je zgodba o življenju, o njegovem nenehnem odtekanju in hkratnem porajanju, o tistih najpomembnejših, prvih in zadnjih dejstvih, skozi katera nam življenje postane konkretnejše, čeprav zato nič bolj umljivo: ljubezen, rojstvo, smrt, zlo, dobrota. Avtorica spretno prepleta tri pripovedne linije: prvoosebno, v kateri se pripovedovalka spominja otroštva, tretjeosebno fantazijsko pripoved o dveh sprtih mestih, obe pa povezuje reka s svojim prvinskim utripom. Prod je roman, ki bo pritegnil marsikoga, tako ljubitelje nenavadnih, nepredvidljivih zgodb kot tiste, ki od knjig pričakujejo več – na primer razmislek o naravi ljubezni in zla.
Mateja Gomboc
Nova zbirka kratkih zgodb Mateje Gomboc tako kot prva (Pozneje se pomeniva, Mladika, 2014) prinaša podobe žensk v različnih življenjskih položajih in starostnih obdobjih. Pred bralcem se razpirajo navadne in nenavadne zgodbe protagonistk – od nevedne deklice, študentke, ostarele trgovke, alkoholičarke, kmečke dekle, prebivalk doma za ostarele, ki ju je zaznamovala vojna, do mladoletne prestopnice. Tudi časovni razpon je širok, od prve svetovne vojne do sodobnosti.
V enaindvajsetih zgodbah avtorica spretno plete nitke življenjskih izkušenj, ki razkrivajo pestrost ženskega doživljanja sveta. Skozi oči in dušo protagonistk v bralcu oživi njihov svet, tako zunanji kot notranji, in nam razkriva njihove strahove, upanje, dvome, padce in korake.
Zbirka ne raziskuje le ženske identitete, temveč osvetljuje tudi družbeni prostor, ki oblikuje njihova življenja in v katerem protagonistke iščejo svoje mesto. V zgodbah ni sprenevedanja, saj iskreno in pretanjeno razgalijo tako prepletanje intimnih trenutkov kot širših družbenih vprašanj.
Gašper Krajnc
Gašper Krajnc se je v minulih treh letih uveljavil kot eden najboljših slovenskih striparjev. Letos bo z albumom Zimske ptice zaključil »ptičjo« trilogijo, ki jo sestavljata še risoromana Mestne ptice in Vaške ptice. Risoroman Zimske ptice je nadaljevanje zgodbe protagonista Ambroža, ki nas je v »ptičji trilogiji« iz prestolnice že prestavil na severne obronke Slovenije in nekaj desetletij nazaj v osrčje tragične koroške in tudi svoje družinske zgodovine. V sklepnem dejanju trilogije se zopet znajdemo v družbi glavnega junaka, tokrat ob izteku življenja. V tihoti gorske pokrajine se Ambrož posveti pastem življenja, ki so ga pripeljale v gorsko osamo. Pri tem ga seveda ves čas spremljajo divji leteči spremljevalci. In smučanje. Veliko smučanja. Skorajda več kot risanja.
Vinko Möderndorfer (Fotografija: Andraž Gombač)
Roman je ljubezenska zgodba, postavljena v leto 1980. Hkrati pa je tudi spomin na mladost, ki se kot vsaka mladost ne zaveda svojega enkratnega življenja v nekem času. Glavni junak je dvajsetletni mladenič, ki odkriva življenje, predvsem ljubezensko, in se za svet, v katerem živi – in to je socialistični svet na svojem prelomu – sploh ne zanima. Vse je videti brezskrbno, boemsko, razbrzdano, brez obveznosti in odgovornosti. Pripoved se dogaja v začetku leta 1980, poteka skozi vso zimo in se konča v začetku maja, ko se v družbi marsikaj spremeni. Seveda se divji in energije polni mladenič, katerega zgodbo njegovega življenja spremljamo, sploh ne zaveda pomembnosti družbenega preloma. V resnici se tistega maja 1980 konča mladost, ne da bi se tega protagonisti sploh zavedali. Pripoved je zasnovana neprisiljeno, duhovito, kot eno samo lahkotno iskanje smisla življenja. Sprememba sveta, v katerem brezskrbno teče neka mladost, počasi vstopa v posameznike in njihova življenja. Prihodnost že kaže svoje temne obrise. Prihodnost prihaja in bo spremenila vse vrednote, etične in moralne. Svet se bo spremenil, vendar mladost, kot vsaka mladost, tega ne vidi in noče videti. Junaka pripovedi zanimajo ljubezen, ustvarjanje, dogodivščine, literatura, poezija … Prihodnost pa že kaže svoje kremplje. Zgodba o socialistični mladosti in o njenem koncu. Roman z naslovom 1980 namenoma namiguje na Orwellov znani roman.
Pograjčeva druga pesniška zbirka Trepete bo s še bolj izluščenim, prozaičnim, »dnevniškim« slogom kot v njegovem prvencu Trgetanje iskala poezijo v izkušnjah avtorja ter s popisom teh poskušala z intimnim slikati širše družbeno stanje raznih marginaliziranih identitet. Prvi sklop zbirke bo posvečen osebni zgodovini Pograjčevih starih staršev, s čimer poskuša avtor prekositi medgeneracijske razlike.
Tsitsi Dangarembga: This Mournable Body (Graywolf Press, 2018, naslovnica angleške izdaje)
Pisateljica, filmarka in aktivistka Tsitsi Dangarembga je leta 2021 prejela nagrado za mir, ki jo podeljujejo nemški knjigotržci. Zaradi udeležbe na protivladnih protestih s pozivi k reformam v domovini je bila leta 2022 obsojena na pogojno zaporno kazen.
Roman To uborno telo je presunljiva obravnava položaja žensk in mladih izobražencev revnega izvora nasploh v urbanem Zimbabveju. Glavna junakinja Tambudzai se po opustitvi brezupne službe znajde v težavah, nastani se sprva v propadajočem hostlu v središču Harareja, potem v penzionu bogate vdove in obupno išče novo možnost preživetja. Po vrsti poniževalnih doživetij in razgovorov za službo najde delo v turistični agenciji. Ko se že zdi, da njena pot vodi le še navzgor, se znajde v položaju, ko mora prodati svoje korenine, kar privede do usodnega zloma. To uborno telo je roman o bolečem nasprotju med prihodnostjo, ki si jo predstavlja izobražena urbana mladina, in vsakdanjo realnostjo patriarhalnega, komercialnega sveta. Knjiga je bila je v ožjem izboru za Bookerjevo nagrado in Pinterjevo nagrado PEN.
Branko Cestnik
Krasnodon v Donbasu, Ukrajina, 2. februarja 1943, zjutraj
Brž ko je glava razdelala, kar so slišala ušesa, ga je v želodcu uščipnilo. Ludvik Vodušek, ki je imel dobro usidran čut za spodobnost, si ni dovolil, da bi verjel. Previdno je vprašal: »Ne razumem. Med mrtveci si spal?« Ker se podolgovati Avstrijec ni odzval, je ponovil s tršim glasom: »Med mrtvimi, Hans?«
Tako se začne najnovejši zgodovinski roman Branka Cestnika, ki ga še posebej navdihujejo še ne povedane vojne zgodbe iz slovenske preteklosti. Po dveh epskih romanih iz časa prvih kristjanov v rimski Petovioni Sonce Petovione in Šesti pečat se je v romanu Pogovori z njo posvetil slovenskim vojaškim mobilizirancem v drugi svetovni vojni. V novem vojnem romanu Naj neha moč velikega sveta se vrača v čas druge svetovne vojne, a na povsem drugo prizorišče, v Ukrajino, kjer nas trenutno stanje uči, da se človeštvo iz svojih napak ne nauči skoraj ničesar.
Junak romana Ludvik Vodušek z Dravskega polja je leta 1942 mobiliziran v nemško vojsko. Pred odhodom se zaobljubi, da ne bo nikoli streljal na človeka, temveč v prazno, preko glav nasprotnikov. Pošljejo ga na vzhodno fronto, preživi zaključne bitke za Stalingrad. Nato se njegova enota skoraj leto in pol pomika skozi Ukrajino, pri čemer prihaja do človeško zanimivih srečanj in napetih dogodkov. Ludvik se kljub nevarnosti, da ga bodo razkrinkali in obtožili dezerterstva, do konca drži svoje prvotne obljube nenasilja. Navdih za zgodbo o Ludviku prihaja iz pričevanj nekaterih slovenskih mobilizirancev v nemško vojsko, ki so se v resnici zaobljubili, da na fronti ne bodo streljali v človeka.
Samo Javornik: Operacija Maščevanje & operacija Merkur (Primus)
Prva knjiga iz zbirke pustolovskih vojnih romanov Lov na generala. Romani se kronološko nadgrajujejo in na nekonvencionalen način sledijo življenjski zgodbi generala Alexandra Löhra, enega najpomembnejših Hitlerjevih vojskovodij na Balkanu. V prvem romanu Operacija Maščevanje & operacija Merkur se bomo vrnili v čas med svetovnima vojnama, zgodba pa vrh doseže v zgodovinsko pomembnih bitkah, ki sta spremenili geostrateško podobo takratne Jugoslavije in Evrope: bombardiranju Beograda (nemško: Unternehmen Strafgericht) in nemški invaziji na grški otok Kreta (nemško: Unternehmen Merkur). V napeto pripoved je vključena množica generalovih sodobnikov.
Brigitte Giraud: Vivre vite (Flammarion, 2022, naslovnica francoske izdaje)
Pri Založbi UMco bodo letos izdali nekaj več leposlovja, denimo izjemni roman Živeti hitro, ki je leta 2022 prejel goncourta za najboljši roman. Avtorica Brigitte Giraud v napetem avtobiografskem slogu analizira smrtno nesrečo svojega partnerja pred leti, razkriva, kaj vse je pripeljalo do nje, in v slogu alternativne osebne zgodovine razmišlja, kaj bi jo lahko preprečilo. Obenem bo založba predstavila novo knjižno zbirko Osnovna oprema, v kateri bodo avtorji, s katerimi že sodelujejo, prispevali (stvarna) besedila, s katerimi bodo nagovarjali tudi mlajše bralce, z njimi pa podajali svoj pogled na določeno temo. Prva naslova v zbirki bosta Mir in vojna, v kateri bo Boštjan Videmšek popisal ključne (globalne) konflikte našega časa, njihovo genezo, razvoj in morebitno prihodnost, to pa postavil v kontekst sodobne zgodovine, in Velika pustolovščina, v kateri bo Janja Vidmar postregla z besedilom na temo ustvarjalnosti in vseživljenjske odločitve za pripovedovanje zgodb z vsemi izzivi, ki jih to prinaša. Pripravljajo tudi nove knjige Irene Štaudohar (Globoko v gozdu), Irene Cerar (Svetišča narave) in Iztoka Geistra (Narava in divjina), v katerih bosta avtorici in avtorja vsak na svoj način tematizirali tako splošni slovenski kot svoj osebni odnos do narave in bivanja v njej.
Caroline Wahl: 22 Bahnen (DuMont Buchverlag, 2023, naslovnica nemške izdaje)
Nemški knjigarnarji iz približno 900 neodvisnih knjigarn so med 267 romani za svojega najljubšega v minulem letu izbrali 22 dolžin, prepričljiv, svetel prvenec Caroline Wahl. Zgodba o sestrski predanosti pripoveduje o odraščanju, upanju in pogumu, napisana je v jasnem in svežem sodobnem jeziku. Naslovne dolžine mestnega bazena med študentskim delom za blagajno lokalnega supermarketa ter skrbjo za mlajšo sestro Ido in mamo alkoholičarko preplava glavna junakinja, študenta matematike Tilda. Potem pa ji ponudijo doktorsko mesto v Berlinu. Toda kako naj Ido pusti samo z nezanesljivo materjo? In pojavi se še Viktor, ki v bazenu plava 22 dolžin, tako kot ona. 22 dolžin je tudi zgodba o iskanju sreče nekje med odgovornostjo in svobodo.
Matei Vişniec: Načrtovana zmeda (Založba Malinc)
Leta 1956 v Romuniji rojeni literat, ki že tri desetletja ustvarja v Franciji, nas v romanu Načrtovana zmeda nagovarja z različnimi pripovednimi glasov. Glavni junak nosi francosko obliko pisateljevega imena in je torej nekakšen njegov drugi jaz, ki se skozi roman oblikuje in zori kot novinar in kot človek. Dogajanje je postavljeno v čas bližnje prihodnosti, ko Mathieu Caradin, mladi, naivni ter idealov o novinarskem poklicu polni novinar in nesojeni pesnik, prispe z juga Francije v Pariz in se zaposli v neki radijski hiši. Tam se sreča s starimi novinarskimi mački, nekakšnimi možnimi projekcijami samega sebe na različnih stopnjah pravkar začete novinarske kariere. Ti skozi pogovore o svojih doživetjih, razmišljanjih in celo prividih mlajšemu kolegu postopoma razkrivajo delovanje medijev in njegove družbene posledice, s tem pa mu pomagajo razblinjati mladostne iluzije. Načrtovana zmeda je kot skalpel ostra kritika sodobne družbe, politike, predvsem pa medijev, ki v neusmiljeni borbi za čim bolj škandalozne in šokantne novice in s tem za čim višji odstotek gledanosti in poslušanosti ne zanemarjajo le resnice, ampak tudi najosnovnejšo človeško etiko.
Éric-Emmanuel Schmitt je eden najbolj branih in prevajanih sodobnih francoskih pisateljev. V unikatnem potopisu , v katerem avtor umetelno ubesedi raznolike vtise o mestu in deželi, ki ju imenujemo »sveta« in ki nikogar ne pustita ravnodušnega: bodisi zaradi verske izkušnje in tradicije bodisi zaradi mešanja ljudstev in jezikov, napetosti med religijskim izročilom in »voltairovskim« hlepenjem po razumskih razlagah ter dokazih ali, nenazadnje, zaradi krvave zgodovine poskusov sobivanja na tem območju, ki prav v tem času ponovno doživlja enega svojih vrhuncev.
Constance Debré: Playboy (Tuskar Rock, 2024, naslovnica angleške izdaje)
Playboy pa je serija kratkih poglavij, v katerih pisateljica popiše preobrat v svojem življenju, ko pri starosti več kot štirideset let opusti odvetniški poklic, se loči od moža in začne odkrivati svoje lezbištvo. Constance Debré bi lahko umestili v avtobiografsko/avtofikcijsko književnost, vendar zaradi neprizadete drže in vzvišenega odnosa do okolice, ki izvira iz njenega visokega meščanskega in aristokratskega porekla, izstopa iz tega žanra.
Besede ne ubogajo več. Slovenske pesnice v Italiji / Parole indomite. Poetesse slovene in Italia (Mladika)
Avtorski projekt Besede ne ubogajo več / Parole indomite je pripravila vsestranska glasbenica in čelistka Andrejka Možina. Umetniški izdelek, ki ga sestavljata knjiga in CD, ponuja izviren vpogled v žensko pesništvo v Italiji. Andrejka Možina je uglasbila pesmi sedmih slovenskih poetinj, ki nas pospremijo skozi različna čustva in razpoloženja v domišljijske in sanjske svetove vse do soočenja z bolečino sodobnega sveta. V knjigi, opremljeni z reprodukcijami likovnih del slikarja Ivana Žerjala, so v slovenščini in italijanščini objavljene pesmi Marine Cernetig, Marije Kostnapfel, Silvane Paletti, Zore Tavčar, Alenke Rebula Tuta, Andreine Trusgnach Cekove, Irene Žerjal in Andrejke Možina. Priložen je CD, v katerem je Andrejka Možina s skupino Violoncelli Itineranti pesmim dala zvočno podobo in vlila novo življenje.
Ana Planinc
Ana Planinc je Slovenka mlajše generacije. Ukvarja se s fotografijo in je avtorica knjige Positive spiral. Pri petindvajsetih letih je s takratnim fantom sedla v avtomobil in s trebuhom za kruhom ter v iskanju finančne neodvisnosti zapustila Slovenijo. Cilj: Belgija in njeno glavno mesto Bruselj. Na osnovi svojih izkušenj večletnega življenja v tujini v knjigi Še vedno Slovenci!? razmišlja o Slovencih v Belgiji in njihovih življenjskih realnostih, o lastnem vživljanju v nove življenjske realnosti, o razlikah med belgijskim in slovenskim življenjskim načinom, o nitih, ki jo še povezujejo s Slovenijo, predvsem pa nasploh o slovenstvu v tujini, o svoji (obnovljeni) identiteti in o tem, kje je njen pravi dom.
Serija knjig Dnevnik nabritega mulca (Založba Grlica)
Najbolj pričakovani knjigi sta zagotovo iz serij Dnevnik nabritega mulca in Šola magičnih živali. Ker avtor prve do zadnjega trenutka skriva tako naslov kot naslovnico, nam je uspelo izvedeti le, da novi zvezek izide konec oktobra. Ljubitelji Šole magičnih živali pričakujejo 12. in 13. številko, prav tako bo izšel novi Asterix, pa tudi Alan Ford in še marsikaj.
David Graeber: Bullshit Jobs: A Theory (Allen Lane, 2018, naslovnica angleške izdaje)
Antropolog in anarhistični aktivist David Graeber (1961–2020) je leta 2013 za revijo STRIKE! napisal kratek esej On the Phenomenon of Bullshit Jobs (O pojavu bulšihtov), ki je močno odmeval. Bralci so se množično odzvali s svojimi pričevanji o nesmiselnih službah, Graeber pa je njihova pričevanja pozneje uporabil kot antropološke podatke s terena in jih postavil v zgodovinski kontekst. Tako je nastala knjiga Bullshit Jobs: A Theory (Bušihti: teorija, 2018), katere glavna teza je, da je v sodobni družbi vedno več delovnih mest, ki so sama sebi namen, in da ljudje, zaposleni v teh službah, mislijo, da ne počnejo nič koristnega (in zato trudi trpijo), družba kot celota pa bi kvečjemu pridobila, če takih delovnih mest sploh ne bi bilo. Ker torej »bulšihti« niso ekonomsko upravičljivi, je očitno, da je njihova funkcija politična, sklene Graeber: bistveno manj verjetno je namreč, da se bodo ljudje, zaposleni »pač z nekakšnim delom«, politično aktivirali in dejansko uprli sistemu.
Elizabeth Gaskell: North and South (Macmillan Collector's Library, 2017, naslovnica angleške izdaje)
Sever in jug angleške pisateljice Elisabeth Gaskell (1810–1865) je še eden od neprevedenih draguljev klasične književnosti. Njeni romani ponujajo podroben portret življenja številnih slojev viktorijanske družbe. Delo raziskuje predvsem socialne razlike med ruralno južno Anglijo in industrijskim severom, ki ga naseljujejo kapitalisti in delavci. Pisateljica pa v knjigi tudi vešče in z občutkom opiše ljubezensko zgodbo med Margaret Hale, eno najizvirnejših junakinj viktorijanske književnosti, in Johnom Thorntonom. Tudi v njunem odnosu prepoznamo sever in jug.
Vittoria Colonna: Soneti (Založba Družina)
Svojevrstna antologija italijanskega renesančnega soneta je izbor iz poezije dveh največjih pesnic italijanske renesanse: Vittorie Collone (1492–1547) in Gaspare Stampe (med 1520 in 1524–1554). Njuna poezija je osredotočena na ljubezensko tematiko, ki je izjemno kompleksna: izkušnje življenjske radosti, negotovosti, izgube in eksistencialistični kriki molitve iz religiozne tesnobe sestavljajo sonetistični kozmos. Soneti se uvrščajo med visok dosežek renesančne umetnosti.
Intimen zapis iz življenja slovaške intelektualke in disidentke je roman v pismih o ženski v zrelih letih, ki predano in ljubeče skrbi za moža po možganski kapi. Moža, ki je nekoč predaval o slavnih filozofih, vse od Hegla do Foucaulta, zdaj pa ne zmore prešteti prstov na eni roki.
A Blažková te usode ne objokuje, tudi samopomilovanje ji je tuje, svojega ljubega neguje kot Ptička, Dušico, Otroka, nastopa kot njegova zaščitnica pred krutim zunanjim svetom njunega skupnega doma v Kanadi, ki sta si ga morala ustvariti daleč stran od rodne Bratislave.
Skozi pisma, ki jih pošilja prijateljici Evi, se potopimo v pripoved o nekem resničnem življenju, polnem prevratov in težkih trenutkov, pa tudi neskončne lepote, humorja in volje do novih happyendov.
Chris Ware: Jimmy Corrigan, The Smartest Kid on Earth (naslovnica angleške izdaje)
10. letnik bo založba VigeVageKnjige okronala s prvim slovenskim prevodom ameriške stripovske legende Chrisa Wara, 380-stranskim kultnim risoromanom Jimmy Corrigan, najpametnejši otrok na svetu. Kot zanimivost velja navesti, da Jimmyja Corrigana mnogi povezujejo z likom Stewieja Griffina iz ene najuspešnejših animiranih serij vseh časov Family Guy. Jimmy Corrigan je serijsko začel izhajati leta 1995, prvo epizodo Family Guya pa sopremierno predvajali leta 1999. Podobnost med likoma avtor animirane serije Seth MacFarlane sicer priznava, a vztraja, da je Stewie povsem originalen lik. Če in v kolikšni meri mu je verjeti, bo lahko slovensko bralstvo kmalu preverilo tudi samo. Prevod risoromana Jimmy Corrigan so zaupali eni naših najboljših prevajalk Vesni Velkovrh Bukilica, ki je zanje lani že uspešno prevedla Prikrito Laure Perez.
Če je bil Krekspot na požarnih štengah, pesniški prvenec Veronike Razpotnik, mestoma izrazito aktivistično naravnan, bo Sršena pičim nazaj političen prek samega obstoja v družbenem smislu depriviligiranih oseb in se bo s širšo družbeno problematiko ukvarjal skoraj izključno prek intimnih odnosov.
Feri Lainšček (Fotografija: Andraž Gombač)
Z romanom Kurja fizika Feri Lainšček zaključuje trojico romanov, s katero tematizira spomine na otroštvo v Prekmurju. V prvi knjigi Kurji pastir (2021), ki je kmalu postala uspešnica, opisuje čas okrog svojega rojstva. Tudi drugo knjigo Petelinje jajce (2023) so bralci izvrstno sprejeli. V njej avtor osvetljuje svoje predšolsko obdobje in čas otroškega magičnega mišljenja, ki je bilo pri njem še posebej izrazito. V romanu Kurja fizika pa bomo spremljali otroka v prvih razredih osnovne šole. To je tudi čas, ko starša po vseh zapletih naposled zgradita novo hišo. Družina se končno preseli z revnega püjkla v novo okolje. Pisatelju je uspelo ohraniti značilen pripovedni slog in poetični jezik, obenem pa je delo prežeto z večjo mero humorja in iskrivosti. Z novim literarnim delom Ferija Lainščka tako dobivamo vsebinsko zaokrožen in prepričljiv roman, obenem pa mojstrsko izpisan zaključek trilogije.
Prizor iz filma The Shining (Fotografija: zajem zaslona)
Prevajalec Marko Košan in založba Beletrina že nekaj let redno zalagata navdušene bralce Kingovih uspešnic. Tokratna bera prinaša eno njegovih najuspešnejših del, ki je prek Kubrickovega filma z Jackom Nicholsonom že zdavnaj postalo del kolektivnega kulturnega spomina. Nova služba Jacku Torranceu ponudi odlično priložnost za nov začetek. Kot oskrbnik impozantnega starega hotela izven sezone bo imel dovolj časa, da se bolj poveže z družino in do konca spiše svoj roman. Odrezana od sveta sredi snežnih zametov visoko v gorah pa postaja idilična lokacija vse bolj zlovešča. Edini, ki opazi strašljive sile na območju hotela, je Danny Torrance, petletnik z nenavadnimi telepatskimi sposobnostmi. Stephen King se je v svoji četrti in dotlej največji uspešnici iz leta 1977 navezal na znamenito kratko zgodbo Edgarja Allana Poeja Maska rdeče smrti ter jo nadgradil z vznemirljivim protagonistovim notranjim monologom. Roman je morda zasenčila le Kubrickova filmska priredba leta 1980, ena najvplivnejših grozljivk, ki je King sicer ne mara. Kubrickov film odlikuje predvsem briljantno upodobljena klavstrofobična atmosfera praznega hotela, roman pa je mnogo več, saj s sugestivno pripovedno spretnostjo prodre do najbolj skritih misli glavnih likov, kjer ždijo tiste prave pošasti.
Ana Svetel
Prozna zbirka Ane Svetel preigrava motive, ki so trdno zasidrani v tukaj in zdaj, a se hkrati zdi, da predobro znani kolorit Evrope 21. stoletja s slutnjo skrivnosti in enigmatičnosti tudi presegajo. Srečamo mlado znanstvenico, ki ob vrnitvi v domače stanovanje ugotovi, da je nekaj nepreklicno drugače, a da spremembo zaznava le ona. Nosečo kiparko, ki po mnogih letih naveže stik s sorodnicama v Beogradu, a se ob srečanju sooči z njuno nemogočo zahtevo. Sta nori ali so njuna svarila upravičena? Spor med profesorjem in študentko, ki v središče postavi vprašanje krivde. Komu verjeti, ko se zdi, da je razmerje med žrtvijo in storilcem strukturno določeno? Ko se po desetih letih sreča skupina prijateljev, ki so preživeli semester na izmenjavi, se pod površjem nostalgije in grenko-sladkim vsakdanom mladih odraslih začnejo razkrivati spomini na prvi pogled nedolžne mesece v tujini. A čigavi spomini so pravi? In kako živeti z njimi?
Thomas Moore: Zgovornost tišine (Primus)
Thomas Moore s sočutjem in z globokim vpogledom predstavi privlačno možnost lažjega, lahkotnejšega drsenja skozi življenje ob doživljanju miru, spokoja in odprtosti praznine. Ob pomoči starodavnih in sodobnih zgodb nam ljubeznivo pokaže, da nas nenehna večopravilnost morda ne bo pripeljala nikamor in da praznina ni primanjkljaj, temveč povabilo. Praznina je lahko naša najsijajnejša učiteljica. Ko se vsakodnevno zavedamo spokojne prostranosti našega sveta in našega življenja ter jo tudi cenimo, to ne pomeni, da se umikamo pred resničnostjo, ampak da iz vsega srca izrekamo dobrodošlico vsemu najresničnejšemu in najpomembnejšemu. Kot zanimivost, avtor je oče znane pevke Ajeet, ki bo aprila gostovala tudi v Ljubljani.
Ezra Pound: The Pisan Cantos (New Directions, 2003, naslovnica angleške izdaje)
S prevodom pesnitve Ezre Pounda Pizanski Cantos dobivamo v slovenščini malo manj kot osemdeset let po nastanku eno najpretresljivejših in tudi najzahtevnejših del svetovne poezije dvajsetega stoletja. Pizanski Cantos so del mogočne pesnitve Cantos, ki jo je Pound intenzivno pisal pol stoletja, a v njenem okviru pomenijo samostojno enoto in točko največje intenzivnosti. Nastali so, ko se je pesnik ob koncu druge svetovne vojne zaradi svojih radijskih oddaj na Radiu Rim, zaradi katerih je bil kot ameriški državljan v ZDA v odsotnosti obtožen veleizdaje, znašel v kazenskem taborišču ameriške vojske v bližini Pize. V enajstih spevih, ki so nastali v tem taborišču, je šel pesnik skozi osebne spomine in skozi spomine v drugi svetovni vojni ranjene civilizacije, da bi se radikalno soočil s simbolnimi izhodišči te civilizacije in našel novo pot. To je obenem poezija o najtežji preizkušnji in svetlobi, ki se rojeva iz najgloblje temè, pesnitev o radikalni transformaciji pogleda, ki pekel spreminja v raj. Pesnik je bil namreč prepričan, da je bistvo umetnosti »energija, nekaj bolj ali manj kot elektrika ali radioaktivnost, sila, ki prežema, vari in združuje«. Prevajalec Miklavž Komelj je dodal obsežne opombe, ki postavljajo pesnitev v zgodovinski kontekst, in spremno študijo, v kateri poskuša odgovoriti na vprašanja o travmatičnem kratkem stiku med pesnikom in politiko, se sprašuje o razmerju med tradicijo in utopijo ter interpretira Poundovo pesniško dejanje kot iniciacijo.
Valentijn Hoogenkamp: Antiboy (De Bezige Bij, 2022, naslovnica nizozemske izdaje)
Roman Antiboy se dogaja na zapletenem presečišču med spolom in spolno usmerjenostjo, spolnimi vlogami in medčloveškimi odnosi. Valentijn se po preventivni mastektomiji, kirurški odstranitvi dojk, odloči za vmesno spolno identiteto, ki se mu zdi bolj naravna. Avtor iskreno spregovori o trenjih, ki so tej radikalni odločitvi sledili v odnosih z zdravniki, prijatelji, družino in ljubimci.
Ottessa Moshfegh: My Year of Rest and Relaxation (Penguin Books, 2019, naslovnica angleške izdaje)
Roman o mladi ženski sredi New Yorka v letu 2000. Življenjskim težavam skuša ubežati s pomočjo dolgotrajne hibernacije, ki jo omogočita najslabša psihiatrinja v zgodovini literature in obilica eksperimentalnih zdravil na recept. Kljub zunanjim privilegijem – živi od dediščine, je lepa in ima lahkotno službo v umetniški galeriji – jo preveva globoka praznina. Avtorica Ottessa Moshfegh bralcu približa, kako razumljiva in celo nujna je lahko občasna odtujenost od sveta … Roman podpisuje eno najdrznejših, visoko uveljavljenih novih literarnih imen, združuje pa nežnost in črni humor, neusmiljenost in sočutje ter predstavlja izjemno delo v moderni literaturi.
Robert Simonišek
Štirje pesniški cikli književnika in umetnostnega zgodovinarja Robert Simoniška predstavljajo poglobljen vpogled v raznolike izkušnje vsakdana ter izpostavljajo preplet sedanjosti in spominov. V ospredju je raziskovanje človeške narave in razmerij v družbi, kar izziva introspekcijo in razumevanje kompleksne človeške eksistence v sodobno strukturiranem, razdrobljenem svetu. Robert Simonišek v pesniški zbirki Vračanje k čistosti artikulira svoja čustva v kontekstu zunanjega in notranjega, intimnega in kolektivnega, doživljanja ponovitev in enkratnosti, tišine in krika. Poezija se vzpostavlja kot poskus združevanja in preseganja tovrstnih, navideznih nasprotij. S podobami in opisi razpoloženj tako urbanega okolja kot odmaknjenih krajev tematizira notranji tok in izpostavlja vlogo opazovanja in povezovanja, razumevanja esencialnih vprašanj, družbenih in okoljskih sprememb ter položaja umetnosti. Minljivost življenja se prikazuje skozi avtorefleksijo krhke, a vztrajne identitete, ki trči v sodobne družbene izzive in konflikte, tehnološki napredek in cenzuro.
Valerie Perrin: Fresh Water for Flowers (Europa Editions, 2021, naslovnica angleške izdaje)
Violette Toussaint je oskrbnica na pokopališču. Prej je bila čuvajka železniškega prehoda. Morda to ne zveni kot obetaven nastavek precizno napisane literarne sladice. Toda Violettina zgodba ima svoj prej in potem, ima tragedije in žalosti in veselja in drobne radosti in spomine, ima pa tudi zaplet, razplet in upanje. Fotografinja in scenaristka Valérie Perrin ustvarja skupaj s svojim partnerjem Claudom Lelouchem, v tej duhoviti, tenkočutni in napeti zgodbi pa je naslikala ves spekter značajev in preplet usod. V slovenščino je bralno senzacijo, ki žanje uspehe po vsej Evropi, prevedla Mimi Podkrižnik Tukarić.
Eduardo Galeano: Football in Sun and Shadow (Penguin Classics, 2018, naslovnica angleške izdaje)
Knjiga Nogomet na soncu in v senci (2015) urugvajskega pisatelja in nepopustljivega levičarskega borca Eduarda Galeana (1940–2015) je zbirka kratkih, sočnih, čustvenih in političnih poglavij o nogometu. »Zgodovina nogometa je žalostno potovanje od lepote k dolžnosti,« pravi Galeano. »Ko je igra postala industrija in spektakel, ki nosi gromozanske profite, so iz nje iztrgali lepoto. Tehnokracija profesionalnega športa je vsilila nogomet bliskovite hitrosti in surove moči, ki zanika radost, ubija fantazijo in izganja drznost.« Toda pisatelj, ki je, kakor vsi urugvajski otroci, nekoč sanjal, da je strašen nogometaš, v resnici pa je bil na igrišču navaden štor, je še vedno hodil na nogometne tekme ali jih spremljal po televiziji, in to zaradi pričakovanja ene same poteze, ki je »prepovedana svoboda« v igri. Med jedrnatimi opisi svetlih in temnih plati nogometa so tudi analize svetovnih prvenstev in portreti imenitnih igralcev, ki so na njih zasijali, od prvega leta 1930 (zmaga je pripadla Urugvaju) pa vse do leta 2014. Izstopa tale pikra ocena prvenstva iz leta 2002: »Nike je zavzel prvo in četrto mesto, Adidas pa drugo in tretje.« To je najbolj jedrnat povzetek ‘športizacije’ vsakdanjega življenja in posebne zasvojenosti človeške vrste s športnimi znamkami, zlasti nogometnimi.
Jernej Šček (Fotografija: ZTT)
Jernej Šček po velikem odzivu prve knjige, v kateri je zbral 26 pogovorov z velikimi imeni italijanskega kulturnega sveta, pripravlja nadaljevanje, v katerem bo svoje delo še nadgradil: več intervjujev, več strani, globlja razmišljanja. V nekajletnem sodelovanju z Delovo Sobotno prilogo je nanizal številne pogovore s filozofi, zgodovinarji, pisatelji, psihologi, ki odsevajo današnjo intelektualno misel v Italiji. Raznolika paleta portretov predstavlja osebnosti, kot so pisatelji Erri De Luca, Giulia Camminito, Antonio Scurati, novinar Corrado Augias, stripar Zerocalcare, kuharska mojstrica Antonia Klugmann …
Fotografija: Vodnik Gorica
Knjiga z delovnim naslovom Peš in na kolesu med Gorico in Novo Gorico bo prvi vodnik, ki bo dve mesti ob meji povezal v eno. Andrea Bellavite, italijanski intelektualec, kustos v Ogleju in dober poznavalec Gorice in njene okolice, je pripravil svojevrsten turistični vodič, za katerega je izdelal osem krožnih poti, ki jih lahko opravimo peš ali na kolesu. Z beleženjem poti prikazuje zgodovino, umetnost in kulturo mest, ki sta si tako blizu in obenem daleč. Knjiga, opremljena s fotografijami in zemljevidi, bo izšla v isti zbirki kot uspešen in večkrat ponatisnjen vodnik po slovenskem Trstu Kako lep je Trst. Prihaja v pravem času, na pragu Evropske kulturne prestolnice Nova Gorica – Gorica, EPK GO25.
Ni vzdržala, potegnila me je nase. Zabil sem se vanjo, kakor že dolgo ne, čedalje bolj je dvigala noge, čedalje močneje se je nasajala, grgrala je in cvilila, jaz sem slišal lastno hropenje, kakor bi nekje daleč divjala reka. Ko sva končala, sem ostal v njej, pomirovala sva v krčih, potem sva začela na novo, čisto drugače, ona je sklenila noge, jaz pa sem se dvigal in padal na njej, ona pa je govorila samo to: O, ti … o, ti … o, ti … Po drugem krču sem omamljen, v polzavesti zdrknil počasi z nje, obležal ob njej, z rokami na njej in pod njo … in čez čas sva začudena spoznala, da se bo vse skupaj šele začelo.
No, pa naj se tako začne tudi tale reportaža. S prizorom, ki bi ga lahko uzrli na erotičnem sejmu. Pa ni od tam. To je napisal Vitomil Zupan. Naš klasik. V romanu Igra s hudičevim repom. Leta 1978. Toplo priporočam!
»Slovenci ste mi všeč. Fetišisti, radi imate seks, odprti ste.«
Tokrat nekoliko mehkejši in bolj izobraževalen sejem
Penetrirajmo v problematiko počasi. Najprej razjasnimo: kdor se ob omembi erotičnega sejma sramežljivo nasmiha in zardelih lic umika pogled, kdor vije roke v nebo in po ustih vlači pohujšanje, perverznost, pokvarjenost, ne, takšnih tam ne boste našli – pa bi prav tile bržkone morali prvi stopiti noter, si razširiti obzorje ali vsaj sprostiti duha.
Sejem Sloverotika, ki se je novembra po štirih letih iz Ljubljane vrnil v Celje, so napovedovali kot še zmeraj vroč, a nekoliko mehkejši in bolj izobraževalen od minulih. Pa seveda odprt, svobodomiseln, kajpada! V intimnejšem mini teatru, kjer si je akcijo mogoče ogledati ob bliže in podrobneje, sem na petkov večer ujel tudi nastop mladenk – lepo sta se razumeli Madžarka Helena Valentine in Rusinja Kira Queen. Recite, kar hočete, a morate soglašati: vsekakor je lepše gledati njuno zbliževanje kakor pa ljubimkanje voditeljev njunih držav, kajneda! Evo, z enim samim klikom tule dobite drobec predigre, glih tako, za okus:
Na velikem odru občinstvo s pestro ponudbo seznanjata in točke programa duhovito povezujeta Ula Furlan in Gašper Bergant. Hop, prestrežem ju, preden morata spet pred ljudstvo:
Izredno zanimiv nastop se očitno obeta na malem prizorišču, že prepolnem. No ja, če bi napovedali, da v Celje prihaja Marija Zadravec iz Čakovca, bi nepoučeni utegnili pomisliti, da se bliža literarni večer s hrvaško zbirateljico ljudskega gradiva. Ali kaj podobnega. Ob omembi njenega umetniškega imena Sweet Mary pa so stvari hitro vsaj nekoliko jasnejše. Takole je na odru – v dokaj diskretnem očesu kamere – videti v akciji »evropska prvakinja v seksu«:
Po seksu se nastopajoča skozi stranski izhod umakneta v zaodrje. A je Mary hitro nazaj. Mimogrede ustreže nekaj fantom, pozira z njimi, potem stopi na hladno, si za halo ob ograji privošči čik. In še pogovorček za reportažo. Pove, da je že lani nastopila na Sloverotiki v Ljubljani: »Slovenci ste mi všeč. Fetišisti, radi imate seks, odprti ste.« Začela je pred dobrimi tremi leti. Z amaterskimi filmčki. Danes je profesionalka. Pravi, da se nadvse dobro preživlja s posnetki, ki jih objavlja na platformi OnlyFans, z živimi nastopi … Minulo leto se je udeležila prvega evropskega tekmovanja v seksu, ki so ga priredili blizu Göteborga na Švedskem. Četudi je šlo tam marsikaj narobe, o čemer so v medijih poročali udeleženci, razočarani nad organizacijskim kaosom, se sladka Mary še zmeraj nasmiha. »Sem evropska prvakinja v seksu!« ponosno pove. Ampak kaj to sploh pomeni? Kako pometeš s konkurenco v seksu?! »Med vsemi, ki smo nastopili, sem dobila največ glasov občinstva, ki je naše nastope spremljalo prek spletne strani in glasovalo.«
»To je to: seks v živo,« pravi Sweet Mary, »evropska prvakinja v seksu.« »Vaditi je treba kvečjemu plesne točke in podobno, pri samem seksu pa je ključna sproščenost. Res je, drži – vse je v glavi.«
V Celju je najprej nastopila na malem odru, opolnoči pa še na velikem. Z njo pa Mugur, njen stalni odrski partner. Kaj smo torej videli, me zanima po njunem prvem šovu – seks ali performans? »Seks. S performansom,« se zasmeji Mary. »To je to: seks v živo.« Že, že, vrtam v Mary (no ja), ampak ni ravno enako to početi za domačimi stenami ali pa pred kamero in – najteže! – v živo pred množico, ki za povrh še opleta s telefoni. Kakšne so priprave? »Nič posebnega, vaditi je treba kvečjemu plesne točke in podobno, pri samem seksu pa je ključna sproščenost,« prikima Mary. »Res je, drži – vse je v glavi.« No, v glavi »artistke«, ki rada preizkuša nove stvari, je baje tudi posebna želja – seks s petdesetimi moškimi. Res je, potrdi, poslušajte:
Bolj kot sanje o avtobusu, polnem pokončnih pobov, velja podčrtati poudarek, ki ga ponavljajo tako Mary kakor tudi drugi na sejmu: pri seksu bodi pozoren tudi – in zlasti – do partnerice, partnerja. »Sleherno dejanje mora biti izpeljano v soglasju vseh vpletenih,« z velikega odra doni po vsej dvorani, »in najlepše je, kadar vsi kolikor mogoče uživajo.« Amen.
Tako pravi tudi Mister Riddle, znan kot za zdaj edini profesionalni porno igralec v Sloveniji. Donedavno skrivnostni Mariborčan, ki se je kakor Mary udeležil evropskega prvenstva, je doslej nastopal z zlovešče prekritim obrazom, v Celju pa je pokazal svojo novo podobo s klobukom in sončnimi očali. Na veliki oder je tako prikorakal s prijateljico na povodcu:
Dekle na vseh štirih, ki se ljudstvu nagajivo smehlja in potem gospodu iz Maribora pomaga pri zadrgi na hlačah (vzajemnost je lepa čednost, pozneje se je on sklonil k njej), je Dolly Diore. Madžarska pornesa je kljub komaj 30 letom že stara znanka celjskega sejma, tu je prvič nastopila leta 2015. Slovenci ob njenih nastopih vidno uživajo, je jasno tudi tokrat. Vendar ima dekle precej težav z vabljenjem prostovoljcev na oder. Skratka, vidno uživamo, a raje ostajamo nevidni.
Pa ne vsi, zlasti punce pokažejo korajžo. In radovednost. Poglejte, kako sta se tile prepustili nežnostim slačifantov ErosBoys:
Denarja je veliko, a je treba trdo delati
Med pogovori z več pornoprofesionalci enega od njih mimogrede pobaram – z občutkom, diskretno –, kako dejavnost, s katero si služi kruh, dojemajo njegovi bližnji. »Starši z mano niso prekinili stikov,« pravi resno, brez nasmeha. »Še zmeraj me vabijo na kosila, lepo se imamo, o mojem poklicu pa ne govorimo.« Pa ta posel zna biti prav donosen, denarja očitno ne manjka, skozi svetovno erotično industrijo se letno pretoči več kot 100 milijard dolarjev. Je pa za uspeh seveda potrebno v vseh pogledih trdo delo.
»Spolnim odnosom zelo škoduje negativna samopodoba,« opozarja Kaja Brezočnik. »Prav zdrava samopodoba je temelj, na katerem se lahko sprostimo, da sploh spoznamo svoje telo, se znebimo zadržkov … in se naučimo raziskovati in uživati.«
V premorih, ko se vročina in dim nekoliko poležeta, se na obeh odrih vrstijo poučna predavanja. Na primer, prikupno dekle dedcem razlaga, kako pravilno masturbirati. Ne ga stiskati tako krepko, kakor Krpan v spopadu Brdavsu roko, da »precej kri izza nohtov udari«. Že, že, fantje, morda se vam zdi, da bo tako močnejši tudi užitek, a posledice bodo vse prej kot prijetne, zlepa ne boste našli luknje, ki bi se v stisku kosala z vašo dlanjo, zaradi česar bo vaše orodje užaloščeno mlahavo, težko ga boste spet spravili v bolj pokončno voljo. Dedci poslušamo, kaj preveč zagnano sicer ne kimamo, a nekateri opazno nežneje začnejo stiskati svoje pivo. Morda pa se nas le kaj prime, ni vrag!
Predava tudi Kaja Brezočnik iz Kinki.si, spletne trgovine, namenjene ženskam, ki hočejo uživati. Poudarja, da spolnim odnosom zelo škoduje negativna samopodoba, ki jo imamo tako moški kakor ženske, slednje še posebej, opozarja: »Za vse slabo najraje obtožujemo partnerja, a se praviloma izkaže, da zajec tiči v drugem grmu. Prav zdrava samopodoba je temelj, na katerem se lahko sprostimo, da sploh spoznamo svoje telo, se znebimo zadržkov … in se naučimo raziskovati in uživati.«
Potem ko je na odru priznala, da si je sicer želela več ženskega, ne moškega občinstva, jo ujamem pri njeni stojnici. »Ženske se vse bolj prebujamo in iščemo načine, na katere bi se osvobodile zgodovinskega oklepa sramu in tabujev, da bi res začele uživati v svojem telesu. Težava je po mojem v zgodovinskem konstruktu, vcepljenem v naše gene,« mi pripoveduje živahna Korošica. Tudi pametna in razgledana. Jo pobaram, ali je morda študirala zgodovino, antropologijo, kaj takega. Ne, sploh ne, se zareži, študirala je na akademiji za likovno umetnost, posveča pa se avtorski, dokumentarni in koncertni fotografiji. Nekaj svojih posnetkov je na sejmu tudi postavila na ogled.
Dolgo vrsto let je bil gonilna sila celjskega sejma Max Modic (1964–2019), danes pa ima zvedavi poročevalec tam opravka skoraj izključno z ženskami. So vajeti torej že povsem v njihovih rokah, še pobaram Kajo. Njen odločni odgovor lahko tudi vidite:
»Moj je močnejši, večji, hitrejši. Primi, da čutiš to moč. Če hočeš, lahko z njim uživaš dolgo v noč,« se z odra razlega pesem. Veš, poet, koliko je dolg? Odgovor prileti kitico ali dve pozneje: »Ni važna dolžina, če tehnika štima. To danes ve vsak serviser. Če vozit mašine ne znaš, si le amater.« In smo spet pri poskočnem refrenu: »Po-po-poženi mrcino uuu, uuu, uuu mojo dolino. Na-na-nažgi ga do konca, naj tuli, poka celo noč.«
Tako na velikem sejemskem odru prepeva Damjan Murko. Mislite si o njem, kar hočete, a »štajerski slavček«, ki je na bližnji stojnici predstavljal svoj lubrikant in koledar, premore tako poslovno žilico kakor čut za samoironijo. Dokaz:
Zelo živahno je v večji trgovini Sveta užitka. Tudi tu po artiklih brskajo povečini pari. Prodajalke jim pomagajo z nasveti. Ena od njih ima dobro majico, z odgovorom na vprašanje zakaj: »Ker je življenje prekratko za slab seks.« Blagajničarka pove, da ljudstvo kupuje povečini vibratorje, lubrikante, špansko muhico … Pristopi prijazna Monika, me vpraša, ali mi lahko kako pomaga. Ni ji treba vprašati dvakrat. Seveda lahko: z odgovori na nekaj vprašanj. Sprehodiva se vzdolž polic, mimo stimulacijskih gelov, ki »povzročajo ščemenje na intimnih predelih«, do vibracijskih hlačk, v katere dama skrije vibrator, nakar ga upravlja z daljincem. Aha, prikimam, tole imaš potem lahko na sestanku, ki naenkrat ni več dolgočasen? »Tako, tako,« se reži Monika. »Naprava je res zelo tiha, diskretna, anatomsko oblikovana, nemoteča.« In že sva pri »klasiki«, kakor pravi moja vodička, pri gozdičku visokoraslih dildov. Na koncu police vidim čudnega, razvejanega, v obliki črke v. »Ta je pa za dvojno penetracijo, vaginalno in analno,« strokovno pojasni Monika. Ki jo vprašam še, ali zaradi tovrstne službe kaj trpi za poklicno deformacijo. Pravi, da … Ma ne, je tako simpatično, da morate kar sami prisluhniti:
Sprehodiva se do vibracijskih hlačk, v katere dama skrije vibrator, nakar ga upravlja z daljincem. Aha, prikimam, tole imaš potem lahko na sestanku, ki naenkrat ni več dolgočasen?
Na nasprotni strani dvorane me skozi pestro ponudbo igračk popelje Igor Amon Mazul iz butika Erotix. Začneva pri klasiki, pri dildih, zdravih, izdelanih iz medicinskega silikona. Tu so podaljški za penis, vibracijski analni čepi, biči, najrazličnejši BDSM pripomočki … Aja, za kratico se skrivajo bondage, discipline, domination, submission, sado-masochism in še marsikaj vznemirljivega. Po domače: kako na 1001 način zvezati in ukrotiti partnerja ter sprostiti hudiča, imenovanega užitek. Recimo.
Ampak pojdimo za Igorjem, je že pri novih igračkah za tiste, »ki jih ni sram poizkusiti kaj novega«:
Seks je pravzaprav družabna igra, mar ne, si kimam – in že zadenem ob stojnico s kartami za Črno damo, bržkone nekakšnega Črnega Petra za odrasle. Tako je to videti:
V dvorani za zastorom, kjer je snemanje strogo prepovedano, zbrane v angleščini in v družbi simultane prevajalke nagovarja starejši par. Tantra teater. Tako prizorišče kakor zunanjost nastopajočih sta orientalsko poduhovljena. Gospod pomirjevalno valujočega glasu je že sredi monologa: »… naše telo se sčasoma postara, ampak …« Spoznavamo tantrični seks, globljo povezanost s soljudmi in celotnim kozmosom, neusahljivo energijo ljubezni, ki se požvižga na marsikaj, tudi na leta. Pomnite: ko se telo že upeha, duh še zmeraj lahko osvaja nove in nove vrhove.
Fotografija: Andraž Gombač
***
Na 13. Sloverotiki se je v dveh novembrskih večerih zvrstilo 28 nastopajočih iz šestih držav: Rusije, Romunije, ZDA, Hrvaške, Madžarske in Slovenije. Vstopnice so bile naprodaj po 35 evrov, pet evrov je moral še doplačati, kdor je hotel v mini teater, medtem ko je bilo za VIP-ovsko, ki odpira vrata v zakulisje, treba odšteti 95 evrov. Zabeležili so približno 5000 obiskovalk in obiskovalcev, kar kaže na precejšen upad, saj so v minulih letih poročali o 11.000. »Sedaj smo bili v manjši dvorani kot pred covidom. Po štirih letih je treba nazaj privabiti ljudi. Zato smo začeli postopoma. Z obiskom smo zadovoljni, naslednje leto pa načrtujemo že več obiska in tudi sejem v večji dvorani,« pojasnjujejo organizatorji s Celjskega sejma. Sejem bodo iz dvorane K preselili nazaj v dvorano L. Pravijo, da so prisluhnili še drugim željam obiskovalcev in bodo naslednjič vpeljali kar nekaj novosti.
Tlakovci na igrišču so se bleščali kot povoščene strani novih knjig, kot bi bilo vse skupaj, od košev na severu do golov na jugu, tlakovano s knjigami.
Mi nismo imeli veliko besed.
Igrali smo košarko. Oziroma je nismo igrali, temveč zgolj malo preigravali drug drugega in tu in tam metali na koš, dokler niso prišli starejši in nas izrinili z igrišča.
Niso nas izrinili, samo prišli so, za dve glavi večji od nas, in to je bilo to; jasno je bilo, kaj se mora zgoditi.
Vzeli smo žogo in šli na kraj.
Bili smo Petrič, Plauštajner in jaz, kot običajno.
Premalo za dve ekipi, preveč za ena na ena, zato zgolj to metanje na koš in driblanje. Ni bila zares igra oziroma tekma, samo čas, ki je tekel.
Nismo se veliko pogovarjali, ne zares.
Ni bilo kot v knjigah.
Veliko smo govorili, a zgolj fatično; vic, podaja, taka ali drugačna pripomba, met na koš, podaja, driblam, driblam, driblam, vic, met na koš, Petrič vzame žogo in gre na rob igrišča, kakor ga določajo črte, in izreče citat iz neke nadaljevanke, ki smo jo tedaj vsi gledali.
Zgolj preverjanje prisotnosti.
Jaz sem tu, ti si tu, on je tu.
Čiščenje kanalov, zamašenih zaradi nedavnega dežja, ki je vanje nanesel odpadlo listje in smeti.
»Evo, štiri je, zdaj gremo lahko k nam,« je rekel Plauštajner kmalu za tem, ko smo se pred starejšimi z žogo umaknili na mokro travo.
Blazino smo pustili pod drevesom, pozabili smo jo.
Vedno smo hodili k Plauštajnerju, ker je imel nintendo.
Petrič ni imel nič, jaz pa star commodore 64, ki ga skoraj nismo več igrali, in tečno mamo, ki sicer nikoli ni nič rekla, a je bilo očitno, da so ji otroški obiski odveč in neprijetni.
Oče je bil ponavadi v službi do osmih, tako da v tem oziru – pa še v marsikaterem drugem, kot se je izkazalo pozneje – ni bil relevanten.
Takrat še nisem razumel, da bi moralo »biti v službi do osmih« pomeniti nekaj drugega, boljšega, kot je v resnici pomenilo.
Ampak severno popoldne, vsak dan znova.
Pet ulic stran, po razmočenem listju, ki se je svetilo kot listje iz knjig.
Takrat še nisem razumel maminega sarkazma, ko je govorila o očetu in o nas nasploh; če bi več bral, morda bi, ampak več sem začel brati šele pozneje.
Petrič je nesel torbo in žogo, ki je bila njegova, midva s Plauštajnerjem samo vsak svojo torbo.
Pet ulic mokrih pločnikov in naše superge, mokre, ampak znosno. Nič mi ni premočilo, samo čmokalo je, ko sem stopal.
»Pa kaj je zdaj to, saj sem ti rekla, da pride babi,« je rekla Plauštajnerjeva mama, ko smo prišli na vrata. »No prav, pa dajte, ko ste že ravno tu. A ste kaj lačni? Vam bom naredila toast s sirom. Ampak Tomaž,« (tako je bilo ime Plauštajnerju, mi pa smo se vedno klicali po priimkih, najbrž ker se nam je zdelo tako bolj odraslo), »saj sem ti rekla, da pride babi, da ni dober dan za obiske. Potem, pozneje, naslednji mesec, saj si vedel, da bo prišla babi. Ampak dobro, zdaj ste pač tu, pa pridite noter. Ste kaj lačni? Lahko vam naredim kako malenkost. Oči še ni šel po kruh, tako da kruha nimam, je pa še nekaj toasta. Boste toast? S sirom? No, pridite noter, no, ne stojte mi tu na vratih, je prepih. Vam bom naredila toast. Ampak tu je babi in prosim, da je ne motite – prav? Bolna je, tako da prosim, da je ne motite. Pojdite lepo v svojo sobo, Tomaževo sobo, in igrajte igrice, jaz pa vam prinesem toast.«
S Petričem sva sklonila vsak svojo glavo in šla molče noter. Plauštajner se je opravičeval, češ da je pozabil.
»No, saj je v redu, pojdite v tvojo sobo igrat igrice. Vam bom prinesla toast. Ampak babi, Tomaž, res je bolna, saj veš. Ne zganjajte hrupa, prav? Očija še ni, ampak pride kmalu, ampak še ni šel v trgovino po kruh, tako da dobite toast. Saj znaš prižgati nintendo?«
Plauštajner je znal prižgati vse.
Šli smo v sobo.
»Tomaž, a znaš prižgati nintendo?« je rekel Petrič, oponašajoč Plauštajnerjevo mamo.
Jaz nisem znal oponašati nikogar.
Šele pozneje sem se zavedel, kako velika soba je bila to.
»Kaj je s to tvojo babi?« je vprašal Petrič.
»Ni moja babi,« je rekel Plauštajner. »Ne vem, kaj sploh je.«
»A je bolna?«
»Ja, tako pravita mami in oči.«
Gole stene daleč od srede sobe, kjer sta bila nintendo in televizor, na katerega ga je Plauštajner priklopil in ki ga je vključil.
Kartuša v konzoli, slika na ekranu.
Takrat nismo rekli kartuša, tako pravim zdaj. Ne vem več, kako smo rekli: najbrž samo »igra« ali »igrica«.
Kmalu toast na treh krožnikih, na vsakem en, s sirom. »Dober tek, fantje.«
Igrali smo Super Mario Bros. 2, kot vsakič. Najprej eden, potem drugi, potem tretji, izmenjavali smo se brez zatikanja.
Zgolj preverjanje prisotnosti.
Zunaj mehko mokro listje, najbrž je bila torej jesen, zgodnja ali pozna?
Kot knjige, ki jih ni bilo na nobenem zidu; prazni zidovi, prazna hiša, kot da pravkar vseljena, ampak k Plauštajnerju smo tedaj hodili že leta, pa je bilo vselej isto.
»A ne bi mogli iti raje k Plauštajnerjevim, ki imajo nintendo?« mi je nekoč rekla mama, potem ko smo bili prišli k nam in sta slednjič Petrič in Plauštajner vendarle odšla. »Tu pri nas res nimate početi nič pametnega.«
In: »Bolje bi bilo, če bi se več učil in manj igral igrice.«
In: »Tistim, ki se ne učijo, ni vedno dobro v življenju.«
Mario na ekranu po nedomačnih pokrajinah z nedomačnimi kreaturami. Morda ni bila jesen, morda je bil čas izven časa. Gobasta bitja z drobnimi nožicami.
V gozdu je bilo ta čas vse polno gob, ena od mojih tet jih je pogosto hodila nabirat in nam jih kdaj pa kdaj kaj prinesla. »Jih bom naredila z jajci,« je rekla mama.
»Na vece grem,« sem rekel, ko sem odigral svoje in je bil na vrsti Petrič.
»Ja.«
Plauštajner ni rekel nič.
Po hodniku brez tapet in slik in oken.
Na odprtih vratih sem pogledal v kabinet in v njem je bila zdaj postelja in na postelji je sedela Plauštajnerjeva babica.
Okrogla, napihnjena kot žoga.
»Dober dan,« sem rekel, ona pa je gledala skozme na hodnik in ni rekla nič.
Nazaj grede sem spet pogledal in še vedno je sedela na istem mestu in zrla v isto točko, kot bi se ves ta čas ne bila premaknila in morda se res ni.
»A bo dolgo pri vas?« sem vprašal Plauštajnerja.
»Ne vem, kakšen mesec najbrž,« je rekel.
Ob izteku lanskega AirBeletrininega natečaja so v Drama Kavarni aplavz poželi avtorji izbranih kratkih zgodb (z leve): Jernej Županič, Veronika Razpotnik, Vid Rotvejn Pajič in Barbara Kapelj. (Fotografija: Nina Pernat)
Kratka zgodba Jerneja Županiča Plauštajnerjeva babica je med štirimi finalistkami AirBeletrininega natečaja 2023, na katerega je prispelo rekordnih 232 kratkih zgodb. Na novembrskem svečanem sklepnem dogodku v Drama Kavarni so člani žirije Ajda Bračič, Davorin Lenko in Jan Krmelj za zmagovalno razglasili Patrimoni mundial Veronike Razpotnik, ki smo jo že objavili, med bralke in bralce AirBeletrine pa kmalu prideta še Telo Barbare Kapelj ter Adam in Eva Vida Rotvejna Pajiča. Vsem še enkrat čestitamo!
Če bi želeli oblikovati lestvico najvplivnejših povojnih glasbenikov nekdanje Jugoslavije, bi nanjo od povsod začela padati različna imena. V veliki meri pogojeno z glasbenim okusom ocenjevalca, pa vendar bi se na tej lestvici zelo verjetno znašli Goran Bregović, Bora Đorđević, Tereza Kesovija, Josipa Lisac in morda Lepa Brena, Saša Lošić pa Vlatko Stefanovski, Đorđe Balašević, Kemal Monteno, Zdravko Čolić, morda kakšen šlageraš tipa Oliver Dragojević ali Mišo Kovač, od Slovencev bi se nanjo najbrž uvrstili Zoran Predin, Tomaž Pengov, Marko Brecelj, morda Lado Leskovar, Bojan Adamič ali Jože Privšek … S precejšnjo verjetnostjo pa lahko stavimo, da bi eno ime pri marsikaterem ocenjevalcu izpadlo: Arsen Dedić. Kar bi seveda bila napaka, saj gre za kompletnega avtorja. Pesnika, glasbenika in izvajalca, ki je položil temelje hrvaškemu/jugoslovanskemu šansonu.
Pisal je za film, televizijo in teater, v glasbo je spravil neponovljivega Tina Ujevića (Odlazak), Bebeku in Bregoviću je dal sentiš Loše vino (manj znano dejstvo je, da je v izvirniku pesem odpel Zdravko Čolić), pisal je v čakavščini, kajkavščini (Angeluš), njegove pesmi so peli rokerji, popevkarji, moški, ženske, kot Dalmatinec ni mogel mimo klap. S takratno estrado so se vzajemno prezirali, na Splitu ’69 ga je publika izžvižgala, ker je strokovna žirija prvo nagrado podelila njegovi pesmi Vračam se (naredite si uslugo in jo poiščite na YouTubu, posebne pozornosti je vredna izvedba s Tino Vukov[1]), medtem ko bi jo po prepričanju mnogih morala prejeti Tereza Kesovija za pesem Nono, dobri moj nono. Prisegel si je, da ga Split kot izvajalca ali avtorja ne bo več videl – in besedo držal do konca.
A če v Šibeniku rojeni Dedić v življenju ne bi napisal ali izvedel ničesar od navedenega, bi šel v zgodovino s šansonom, pesmijo generacije, rojene »u prosjeku 1938«. S pesmijo, ki je zaznamovala še številne kasnejše generacije, ni hudič, da ne tudi teh, ki odraščajo danes. Ne daj se, Ines. Pesem je v začetku sedemdesetih najprej posnel Rade Šerbedžija, sredi sedemdesetih pa še avtor sam, in predstavlja obračun z mladostjo, prehod iz brezskrbnega življenja v življenje, ki od nas zahteva nekaj odgovornosti, kot je to povedal sam Dedić v nekem intervjuju leta 1973.
Izvedbi nista močno različni, tistih s Šerbedžijo YouTube ponuja množico, tudi z Dedićem na kitari, Dedićeva pa je na voljo ena sama.
Če jih je več in smo druge spregledali, se velja opravičiti, v vsakem primeru pa je Šerbedžijeva bolj »dodelana«, pri Dedićevi ima poslušalec vtis, da gre mimo hitreje, kot bi jo izvajalec želel dolžnostno oddelati. Skoznjo odšprintati.
Kultna pesem v izvedbi Radeta Šerbedžije je pred pol stoletja izšla na drugi strani male plošče; na prvi je bila pesem Noću. (Fotografija: Andraž Gombač)
V Andrićevi soseski
Ker se v Geografiji rokenrola ukvarjamo s tem ali onim mestom, ki se pojavi v besedilih pesmi, je Ne daj se, Ines kar intriganten primerek. V njej namreč avtor zapiše naslov »Proleterskih brigada 39«, hkrati pa dopusti dve možnosti, v katerem mestu bi to lahko bilo. Tako se najprej pojavi verz »ruši se zeleni autobus, tjeran jesenjim vjetrom, kao list niz jednu beogradsku padinu« (zeleni avtobus, ki ga žene jesenski veter, kakor list strmoglavi po enem od beograjskih klancev), kasneje pa še »i moja soba obješena u zraku kao narandža, kao narandžasta svjetiljka nad zelenom i modrom vodom Zagreba« (in moja soba, viseča v zraku kakor pomaranča, kakor oranžna svetilka nad zeleno in modro vodo Zagreba). Da je zmeda še nekoliko večja, je v času nastanka pesmi ulica obstajala v obeh omenjenih mestih, avtor pa je vedel povedati, da nikoli ni živel na tem naslovu. Ampak zapisana in tisočkrat slišana verza bi morala zadostovati za odpravo na Ulico proleterskih brigada 39 v Beogradu in Zagrebu – a kaj ko tega naslova danes ni več! Ulici proleterskih brigada se v Beogradu danes reče Krunska, v Zagrebu pa Grada Vukovara. In obe sta zanimivi.
Če Arsen Dedić v življenju ne bi napisal ali izvedel ničesar od navedenega, bi šel v zgodovino s šansonom, pesmijo generacije, rojene »u prosjeku 1938«. S pesmijo, ki je zaznamovala še številne kasnejše generacije, ni hudič, da ne tudi teh, ki odraščajo danes. Ne daj se, Ines.
Beograjsko »Protelerskih brigada« bo popotnik našel, če se bo s Terazij odpravil po dobro uhojeni turistični poti proti cerkvi svetega Save v četrti Vračar. Ko se bo približeval znameniti visokorasli Beograđanki, naj prečka cesto, ob kateri hodi, ter opreza pravokotno postavljeno ulico Andrićev venac. Razlog tega poimenovanja je dejstvo, da je v stanovanju na vogalu do svoje smrti živel jugoslovanski nobelovec Ivo Andrić. Na eni strani ulice je zgradba, v kateri je stanovanje, v njem je danes urejen manjši muzej, na drugi pa poslopje, imenovano Novi dvor, v katerem ima svoje prostore predsednik Republike Srbije. Zgradba torej, kamor v službo hodi Aleksandar Vučić, nekoč je v njej prebival kralj Aleksander, po vojni pa so jo zasedali različni srbski socialistični funkcionarji.
Podobno neizrazito kot sama Krunska ulica v Beogradu je tudi poslopje na številki 39. Zanimiv primerek arhitekture, ki bi svoje mesto lahko našlo v kateremkoli velikem mestu na zahodu, a je žalostno nevzdrževan, veliki deli fasade so tudi že odpadli, dodatno ga kazijo grafiti. (Fotografija: Antiša Korljan)
Krunska, nekoč Proleterskih brigada, je sicer prav zares neizrazita beograjska ulica z ozkim pločnikom in razmeroma neurejenimi stavbami ob njej. Na križišču z Ulico Kneza Miloša se začne s poslopjem, v katerem je danes turško veleposlaništvo, ob njej je najti še več veleposlaništev drugih držav, od Belgije in Brazilije do Španije in Madžarske. V neposredni bližini je zadnje leto razvpita Osnovna šola Vladislava Ribnikarja, v kateri je lani spomladi učenec izvršil tragični strelski pohod. Podobno neizrazito kot ulica sama je tudi poslopje na hišni številki 39. Zanimiv primerek arhitekture, ki bi svoje mesto lahko našlo v kateremkoli velikem mestu na zahodu, a je žalostno nevzdrževan, veliki deli fasade so tudi že odpadli, dodatno ga kazijo grafiti. Ulica lepši obraz pokaže po križišču z Beogradsko ulico, ko se razširi in po njeni sredi poteka drevored, na vogalu Krunske in Ulice Prote Mateje pa v impozantni meščanski vili nekdanjega industrialca Đorđa Genčića deluje Muzej Nikole Tesle. Ulica se konča s Kalenića pijaco, Kalenićevo tržnico, na kateri se ob mesu, malih drogerijah, cvetličarnah, zelenjavi, pekarnah, trafikah in podobnem najdejo tudi kupi nošenih oblačil in obutve. V mestih na zahodu s to robo polnijo trgovine z vintage modo, na Kalenića pijaci po kupih prebirajo predstavniki tistega dela srbske družbe, ki si boljšega ne morejo privoščiti.
Na vogalu Krunske in Ulice Prote Mateje v impozantni meščanski vili nekdanjega industrialca Đorđa Genčića deluje Muzej Nikole Tesle. (Fotografija: Antiša Korljan)
»Bulvar, ki je iz Zagreba naredil velemesto«
Zagrebška »Proleterskih brigada« je precej bolj impozantna od beograjske. Štiripasovnica, ob kateri se vrstijo poslovne zgradbe – med dvema pasovoma sem in dvema tja pa teče še tramvajska linija – je ena od vpadnic v mesto, ki bo obiskovalca popeljala mimo notranjega ministrstva, v bližini je nekaj izobraževalnih ustanov, denimo Filozofska fakulteta, predvsem pa tik ob njej stoji koncertna dvorana Vatroslav Lisinski. S čimer je krog nekako sklenjen, saj je prav z odra te dvorane v tej ali oni izvedbi Ne daj se, Ines zazvenela neštetokrat.
Ob nekdanji Ulici proleterskih brigada v Zagrebu stoji koncertna dvorana Vatroslav Lisinski; s tamkajšnjega odra je Ne daj se, Ines zazvenela neštetokrat. (Fotografija: Antiša Korljan)
Ulico, »bulvar, ki je iz Zagreba naredil velemesto«, kot so pred leti zapisali na enem od portalov, so v preteklosti poimenovali Moskovska, po letu 1948 so jo preimenovali v Beograjsko in kasneje v Proleterskih brigada, je v arhitekturnem smislu močno zaznamoval francoski arhitekt Le Corbusier oziroma njegovi pristopi k urejanju mesta, saj so pri načrtovanju močno sodelovali njegovi študentje oziroma arhitekti, ki so se izpolnjevali v njegovem biroju. A ko se človek loti iskanja naslova Grada Vukovara 39, ugotovi, da tam stoji sedež Hrvaškega elektrogospodarstva (HEP). Zmeda je razložljiva s še nekaj brskanja po spletu, ki da vedeti, da je Arsen Dedić po ločitvi od prve soproge živel na Proleterskih brigada 35, številka 39 se je v besedilu znašla po zaslugi licentie poetice, pesniške svobode. Hišno številko 35 je najti v sklopu večnadstropnega modernističnega bloka, v pritličju katerega je restavracija, med lokali v pritličju je tudi pošta, ki pa ob obisku novembra lani ni delovala preveč odprta. Pred poslopjem je manjši in lepo vzdrževan park, za njim je najti hišice, ki niso večje od morda 60 kvadratnih metrov, pred njimi pa so mali vrtovi. Le Corbusierovi načrtovalci so ta spoj velemesta in forštata spregledali – ali pa so ga namenoma pustili kot začimbo.
Arsen Dedić je po ločitvi od prve soproge živel na Proleterskih brigada 35, današnji Ulici grada Vukovara. (Fotografija: Antiša Korljan)
Arsen se je obrnil in odšel
Beograd? Zagreb? Krunska ali Grada Vukovara? Povsem izmišljeno ali na temelju osebne izkušnje? Pred leti sva z bratrancem Vedranom sedela v Kazališni kavani, Kavkazu, nasproti Hrvaškega narodnega gledališča, HNK, v Zagrebu. V nekem trenutku je v prostor vstopil Arsen Dedić, že utrujen od bolezni in izžet, a energičen, hitrih gibov in živahnega pogleda. S pogledom je premeril prostor, kot bi nekoga iskal, a ga ni našel, midva ga nisva zanimala, zato se je samo obrnil in odšel.
Beograd? Zagreb? Krunska ali Grada Vukovara? Povsem izmišljeno ali na temelju osebne izkušnje?
Niti na misel mi ni prišlo, da bi pristopil, se predstavil, mu čestital in se mu zahvalil za vse, kar je dal glasbeni geografiji tega prostora. Nenazadnje je bil to čas, ko še ni bilo sprejemljivo ljudi nadlegovati samo za to, da se z njimi slikamo. Ker, kajne, mi smo prijatelji in take neumnosti. A če bi takrat pozabil na vzgojo in zbral pogum, bi ga verjetno vprašal tudi kaj o Ines in o Proleterskih brigada. Zdaj je prepozno.
[1] Kar je spet zanimivo naključje usode. Ded Tine Vukov, eden največjih povojnih hrvaških popevkarjev Vice Vukov, ki se je po hrvaški pomladi v zgodnjih sedemdesetih umaknil v emigracijo, je bil namreč rojen v isti šibeniški četrti kot Arsen Dedić. In kot, če smo že v šibeniškem Varošu, velikan dalmatinskega popa Mišo Kovač. Trije velikani, rojeni v razmaku nekaj let, na razdalji nekaj sto metrov. O tem je v produkciji HRT nastal dokumentarec Varoški amarcord, ki bi brez prevelikega truda moral biti dosegljiv na spletu.
Velecenjene bralke in nič manj spoštovani bralci, pred sabo imate mini odlomek daljšega proznega teksta, ki bo, če bo zdravje služilo in se bo našel kakšen prijazen dobrotnik, ki bo avtorja primerno avansiral, mogoče kdaj roman ali pa vsaj umetna pripovedka, kot bi z vso pametjo, ki je seveda premore v izobilju, takole mimogrede v kakšnem gostilniškem pogovoru pristavila Literarna teorija. Avtorjevo pisanje, ki za zdaj ostaja skrbno varovana skrivnost, se navdihuje iz različnih virov (očitno je zdaj na delu Literarna zgodovina). Pametni učenjaki bi v njem zlahka prepoznali vplive Ciglerjeve Sreče v nesreči, centralnega dela Prešernovega Krsta pri Savici, velikih modernističnih romanov v verzih, kakršen je recimo Zolajev Germinal, in da popolnoma ne zanemarimo sedanjosti, tudi ludističnih tekstov, ki sta jih pisala Kirst in Konsalik (mlajši bodo morali verjetno malce poguglati), in pa, tole je zdaj prava začimba, tekstov ženskih avtoric, recimo Erice Jong, v tem primeru bi bil osnovna referenca Strah pred letenjem, Emmanuelle Arsan, osnovna referenca bi bila Emmanuelle, še večja pa Sylvia Kristel. Nedvomno se vidi, kam pes taco moli. Ne smemo pa seveda zanemariti niti Elene Ferrante ter Eve Mahkovic in njene knjige TOXIC. Tu zagotovo ne bo treba nič poguglati. Za zdaj še skrivnostno pisanje se začne kot super resna družinska kronika, ki pa se kmalu spremeni v pravi akcijsko-erotični triler. Kam spada odlomek, ki ga boste prebrali, si lahko odgovorite čisto sami, brez vsake pomoči Literarne teorije in tudi Literarne zgodovine.
***
Sočasnost oddaljenih pojavov je čutil kot nekaj neposrednega, skoraj otipljivega. »Zakaj se fizikom zdi pojem sočasnosti tako nemogoč?« je pomislil.
Stanisłav Ignacy Witkiewicz, Slovo od jeseni
Ko sta s pesnikom izstopila iz vlaka in je vlak pospešeno zapeljal v nadaljevanje teme, v ponovno hudomušno očarljivi predpomladni torkov večer, se je Gilbert začel počutiti čudno. Čudno dobro. Okolica se je spremenila. Še vedno je bil v rdeči četrti, toda ta je dobivala čisto drugačne proporce in tudi zgradbe so postale drugačne, ožje, njegovim nogam pa so se približali prekopi in kanali, po katerih so drseli v novoletne jelke oblečeni razsvetljeni, podolgovati čolni, in ko je opazil svoj odsev v eni od izložb, je tam zagledal Pizuja, ne oskubljenega deformanta Kristusa, in tudi počutil se je kot kakšen Pizu, ki je zadnji mesec skupaj z Michaelom Jacksonom, ko je bil ta še zmerno temnopolt, prespal v kisikovi komori in se obnovil. Popolnoma obnovil. Obnovil na vseh nivojih. Obnovil telesno in duhovno. In je kar pokal od razposajenosti in zdravja.
Ob sebi je Pizu imel Zlatolasko, ne koščenega Rasputina, in v rokah zemljevid najbolj znane rdeče četrti na svetu. Po njej sta z Zlatolasko hodila kot po labirintu v Knososu. A nista sledila niti, ampak nosu. In Pizu je marširal skoraj tako, kot naj bi jo po Parizu mahal Moni Guzjebesku, rahlo drobencljavo hitečih korakov in z ritjo migajoč, kajti tudi Pizu, ne samo Bartok, v tistih časih še markiz pripravnik, se je ujel na Wilhelmove limanice, ki jih je v njuno materinščino tako lepo in virtuozno položil Kobran Madžarovski, nosilec prekladalskega črnega pasu in urednik subverzivne knjižne zbirke Pijani kunilingus, ki je v najbolj pravičnem sistemu bila čisti vrhunec pornografske produkcije. Najžlahtnejši vir za naporne in sladke treninge domišljije in desnice.
Pizu in Zlatolaska sta bila v drugem stanju zavesti in sta se klatila po rdeči četrti. Pizu je drobencljal, Zlatolaska pa je premikala svoj veličastni geštel in svoje razkošje od jošk, kot bi galeja po čisto mirnem večernem morju plula v sončni zahod. Raziskovala sta čuda sveta. Preučevala primerke človeške vrste v različnih okoljih, in rdeča četrt je bila super zanimivo okolje. Narajcanost se je kot rumena megla v Eliotovem Prufrocku, kakor kakšen oblak nevidne pare skupaj z njima vlačila po ulicah. Lahko si jo ošlatal. Jo polizal. Ji vtaknil prst v rit.
Tudi Pizu, ne samo Bartok, v tistih časih še markiz pripravnik, se je ujel na Wilhelmove limanice, ki jih je v njuno materinščino tako lepo in virtuozno položil Kobran Madžarovski, nosilec prekladalskega črnega pasu in urednik subverzivne knjižne zbirke Pijani kunilingus, ki je v najbolj pravičnem sistemu bila čisti vrhunec pornografske produkcije.
Četrt je bila urejena koncentrično. Spiralno. Imela je podobno strukturo kot Božanska komedija. Na nižjih stopnjah, na njenih robovih so bile kurbe obrobne, krepke, mesnato se tresoče, drvarsko grajene. Pičko spiralno vodo so v velikih lavorjih zlivale na ulico in zraven preklinjale kot kočijaži. Naokrog so postopali Hanziji in Frici v dresih Elfa in z bundesliga pričeskami in si v žepih pospešeno gnetli weisswurste, ob njih so miroljubno koeksistirali Surinamci, ko so to isto počeli z debelim nočno črnim kablovjem, ki jim je udarjalo po stegnih. Pogledi obojih so bili stekleni, kot bi jim snežna kraljica v anus narahlo in s previdno kretnjo potisnila košček ledu.
A z dvigovanjem v višino se je scenerija spremenila, postala je manj ofucana in čedalje bolj sofisticirana, delovala je kot kaka strogo nadzorovana predstava, kot sanjske sekvence. Kot kak sočasni film, za katerega bi glasbeni skor lahko napisala ali Filip Šipca ali pa Michael Nyman. V neki ozki ulici je Pizu prilimal svojo gladko in z mehkimi dlačicami poraslo faco na izložbeno okno, ki se je spremenilo in se pred njim razprostrlo kot visoko estetizirana duplerica magazina Playboy, in z očmi obliznil v snežno belo seksi perilo oblečeno azijatko, ki je v pozi nekakšne spiritualno zamaknjene gejše počivala na kanapeju in se pahljala s pahljačo, na kateri so bili pavi, pahljala čisto narahlo, da so se ji vihale dolge, navzgor zavite trepalnice. Pizu je čutil, kako se debeli med nogami. Kako se nenadzorovano debeli kot takrat, ko je bil še klinjo in je v kleti prelistaval Adama in Evo, Čik in Start. Zlatolaska je na steklo pritisnila joškovje in na njegovih vršičkih so se nemudoma prižgale signalne luči. Pizdica se ji je navlažila. Iz središča njenih možganov se je odluščil jeziček, splaval, prestopil šipo in se skozi perilo dotaknil azijatkinega klitorisa. Potem sta Pizu in Zlatolaska padla v nekakšno mašino, ki je štancala rahlo modificirane ponovitve. Pizu je s hrbtnimi očmi za sabo zagledal Zlatolaskino daljno sorodnico, kako si na drugi strani ozke ulice, azijatki nasproti, oblečena v črno spodnje perilo, z dolgimi prsti, katerih nohti so okrašeni z zlatom, skozi modrc draži bradavice na snežno belih joškah. Pizu si je po vzoru Hanzov, Fricev in Surinamcev vtaknil roke v žep, na kraj, kjer se je debelil. Zlatolaska z ulice si je skozi kavbojke pritisnila dva prsta na pičko. Ko sta to počela, sta se premaknila naprej, proti novemu izložbenemu oknu, kot bi se pomikala v novo poglavje, v novo nenadejano avanturo. V njem je bila črnolasa mulatka, podobna globoko modrooki Lauri Gemser, črni Emanueli s temno rjavimi bradavicami na renesančno popolnem sesalnem aparatu in čistim pravokotnim trikotnikom, ki bi ga lahko obravnavali pri urah geometrije, zaraščenim venerinim gričkom. Pokrita je bila s tančico, v rokah pa je držala knjigo z naslovom Les onze mille verges. Pizujev Kostrowicki, njegova rajc književnost in njegove najstniške fantazije o Lauri Gemser so se zlili v alkimistično spojino. V čisto zlato. Malo naprej je bila visoka, temnopolta diva s kraljevskim afrom in težkim topništvom od zizonov. Na sebi je imela samo bel predpasnik. S hrbtom obrnjena proti Pizuju in Zlatolaski je z dvignjenima rokama narahlo ritala, ritala kot srednje razposajena kobila in se zvirala, kakor da pleše na neko super seksi notranjo glasbo, ki jo lahko slišita le ona in vesolje.
Pizu je drobencljal, Zlatolaska pa je premikala svoj veličastni geštel in svoje razkošje od jošk, kot bi galeja po čisto mirnem večernem morju plula v sončni zahod.
Pizu in Zlatolaska sta bila narajcana do skrajnih mej. Do svetovnega rekorda. Narajcanost je prišla od zunaj, iz sveta, ki sta ga preučevala, ne iz njune notranjosti. Pospešila sta korak in se kot po kakem čudežu in brez smrtno nevarnih poletov, ki se končajo v globoki modrini, uspela izviti iz labirinta. V hotelskem dvigalu ji je Pizu potisnil nogo med nogi, da je z vlažno špranjo in gumbom za vklop užitka lahko šofirala gor in dol po njegovem stegnu. Drsela kot po veselem toboganu. V dlani je zajel njeno plahutajoče joškovje in ga narahlo zibal, medtem ko ji je skozi tkanino dražil bradavici, ki sta se ponovno pognali iz popoldanskega dremeža in zadetosti. Zlatolaska je začela sopsti in mijavkati. V rahlem ritanju posnemati temnopolto divo iz četrtega izložbenega okna.
Od izhoda iz dvigala do sobe, ki je bila oddaljena nekaj metrov, sta hodila suspenzično, kakor da se nič ne dogaja in se nima namena nič zgoditi, kakor da odlagata neizbežno. Pizu je odklenil vrata čisto mirno, skoraj nonšalantno in spustil Zlatolasko v sobo. Ko sta stala med podboji, mu je obrnila hrbet in se čisto narahlo z ritjo podrgnila ob njegovega trdoklina. Komaj so se vrata zaprla in je soba dobila vse značilnosti prostora, popolnoma in dokončno ločenega od sveta in motenj, ki jih svet prinaša s sabo, že je Zlatolaska na plan in na zrak potisnila joški, ki pa nista bili do konca osvobojeni, ampak ju je od spodaj še vedno podpiral črni modrc, tako da sta obstali v zraku v skoraj vodoravnem položaju in bili podobni čudežni rezbariji v vesolju.
Pizu in Zlatolaska sta bila narajcana do skrajnih mej. Do svetovnega rekorda. Narajcanost je prišla od zunaj, iz sveta, ki sta ga preučevala, ne iz njune notranjosti.
Pizu je stegnil roke, v živo potežkal darova in nemudoma odprl usta in v toploto ustne votline skril vrh sisona z bradavico ter jo s krožnimi gibi jezika začel oblizovati. Ukrepal in deloval je izmenjaje, ljubezen je delil med levim in desnim polom, ni hotel, da bi katera od političnih opcij ostala prikrajšana.
Mašina mu je besno utripala v hlačah in čakala, da pobegne iz jetniškega položaja. Zlatolaska mu je s spretnimi prsti odpela hlače. In od zgoraj navzdol z drsnim gibom segla po kurcu. Ta jo je pogledal naravnost v oči, ona mu je pogled vrnila in ga začela narahlo podrkavati in dražiti. A Pizu, njegov zakoniti lastnik, je čutil, da to ni pravi čas za baročno izgubljanje v posamičnostih in filigranskih tehnikalijah, da nikakor noče v nedogled nadaljevati s suspenzično pizdarijo, ampak da hoče razgreti aparat, nemudoma, kot da gori voda ali pa kot da stoji pred strelskim vodom in mu na tem svetu ne ostaja več veliko časa, potisniti v Zlatolaskino z zlatim runom obrobljeno pizdo.
Mašina mu je besno utripala v hlačah in čakala, da pobegne iz jetniškega položaja.
Z riti ji je potegnil hlače in miniaturne gatke, do konca jih je na tla zbrcala sama. Tudi sam se je znebil oblačilne oprave. Potem jo je potisnil na posteljo, da sta ji joška zavibrirala v zraku in se potem umirila na prsnem košu. Ko je pokleknil med njeni nogi, si je pod rit položila blazino in s palcem in kazalcem desnice razprla pičko. Pizu je užival ob pogledu na mesojedo rožo. Kurca, ki ga je tolkel po spodnjem delu trebuha, je potisnil navzdol za devetdeset stopinj in najprej z glavico napravil nekaj krožnih gibov po ustju frače in ga potem s počasnim gibom, kajti Pizu je bil nenazadnje vajenec, ki se pripravlja, da bo postal vernik počasnosti, potisnil v pizdo. Naredil je zdrs. Omočena frača se je ovijala okrog njegovega počasi premikajočega se kurca kot čudo stvarstva, bila je gladka, udu se je prilegala kakor rokavica. Ni hotel divjati. Vozil ga je naprej in nazaj. Ko je to delal, si je Zlatolaska oslinila prst in mu ga v istem sanjskem ritmu vtikala in iztikala iz riti. Pizuju se je mešalo, imel je občutek, da poleg Zlatolaske natepava še ostale štiri lepotice iz izložbenih oken, Zlatolaska pa je imela občutek, da jo navrtavajo Hansi in Frici in Surinamci, da jo fuka celo vesolje. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj ji bo moral z roko zatisniti usta, da ne bodo trije medvedi, ki so stanovali v sosednjih sobah, začeli razburjeno protestirati in tolči po stenah in vratih.
Šola za dobre matere ameriške pisateljice Jessamine Chan je distopična zgodba o sistemu, ki je popolnoma zašel in začel uničevati samega sebe, in to v svojih temeljih: pri otrocih.
Pa je zgodba res distopična? O tem velja premisliti. Prvič, zasnovana – čeprav seveda nadgrajena s fikcijo – je na podlagi resnične zgodbe. Drugič, opisuje nemoč posameznika, ki zdrsne med čeljusti sistema. In dejstvo (ne distopična fikcija!) je, da sistem, ki se je primoran držati uravnilovke, za ogromen odstotek ljudi ne more biti pravičen niti v teoriji, kaj šele v praksi, ki jo neizogibno zaznamujejo tudi neznanje, neveščost in subjektivnost odločevalcev. In tretjič – krivice, ki jih opisuje, napačna ravnanja, čustvena oglušelost, neenako obravnavanje »kaznovanih« glede na spol, reviktimizacija žrtev, ki jo izvajajo ustanove, čeprav naj bi jim pomagale, itd. – vse to je bilo in je žal še vedno del naše realnosti. Jessamine Chan gre čez rob – v distopijo, lahko pa bi rekli tudi v karikaturo in parodijo – s konkretizacijo teh družbenih rakran: šola je pravzaprav zapor, matere so obravnavane kot kaznjenke, pravila so nečloveška in neživljenjska ter se poljubno spreminjajo (v škodo mater, seveda). In tu so še »roboti«: lutke, ki so skoraj kot žive in na katerih naj starši »vadijo«, da bodo znali biti »dobri starši«. Pri tem je fokus sistema na trpinčenju mater (očetom, ki imajo svojo šolo drugje, je malce laže), in ne na sočutju, dobrih odnosih ter osebnostni rasti. Inštruktorice in psihoterapevtke (!) materam vzbujajo krivdo, nanje prelagajo absurdne odgovornosti, jih kritizirajo, zatirajo, ne ponudijo jim nobenega sočutja ali občutka, da so kaj vredne. Pohvaljene so le, če dosegajo groteskno zastavljene cilje (npr. katere vrste objem lahko dajo lutki, da jo pomirijo, koliko sekund lahko traja …) in če o sebi govorijo slabo (Sem slaba mati, zagledana vase …). Inštruktorici, denimo, smeta lutke tepsti, ustrahovati in jih na razne druge načine spravljati v stisko ali travmatizirati – v nekatere tovrstne načine prisilita tudi matere – medtem ko jih morajo matere potem v skladu s pravilnim zaporedjem predpisanih dejanj v do sekunde natančno odmerjenem času pomiriti, sicer bodo dobile slabo oceno in jim bo vzet še tisti desetminutni telefonski klic svojega otroka na teden, ki jim pripada zdaj. Ta pa jim je odvzet tudi iz drugih razlogov, če ne dosegajo norm programa in celo če jih (češ, očitno vas to motivira!) ali če se »neustrezno« vedejo – kamor spada že to, da si drznejo jokati, ali to, da lastnemu otroku v telefonskem klicu več kot enkrat rečejo »Rada te imam« ali »Pogrešam te«. Nič čudnega, da nekateri avtoričino šolo za dobre matere primerjajo z nacističnimi delovnimi taborišči.
Jessamine Chan boleče jasno posreduje tudi tole sporočilo: o materinstvu vas bodo učili ljudje, ki o tem nimajo niti najmanjšega pojma.
Sistemska mahinacija in absurd
Inštruktorici pridigata materam, da jim mora biti otrok na prvem mestu. A otrok je robotska lutka, to niso resnični biološki otroci teh mater. Šola to »preverja« s preizkusi, ki so v svojem bistvu psihološko mučenje. Recimo: matere dobijo nenapovedano možnost klica svojih otrok (razdelijo jim telefone), vendar morajo to storiti v času, ko pazijo na lutke. Ker imajo lutke številne človeške lastnosti, tudi čustva, morajo matere lutkam najprej dopovedati, da – čeprav se bodo pogovarjale z drugo deklico – so še vedno njihove mame in jih imajo rade. Med pogovorom z lastnim otrokom, s katerim se morda niso slišale že mesece in jih je morda v tem času že pozabil – tako pač sistem poskrbi, da so otroci »varni« in »netravmirani« – morajo pomirjati lutke in jim dajati prednost. Ravno s tem pa seveda povzročajo stisko lastnim otrokom, same pa so tako ali tako že docela travmirane. In ker se ob prvem poskusu niso dobro izkazale (premalo pozornosti so namenjale lutkam in preveč svojim otrokom), jim inštruktorici telefone spet vzameta, saj ugotovita, da matere še vedno ne vedo, kaj je njihova prioriteta.
Knjiga je izvrsten prikaz sistemske mahinacije in absurda. Prioriteta je ubogati, in ne storiti, kar bi v resnici dokazalo ljubezen mater do svojih otrok, katerih potrebe so najpomembnejše. Prav to naj bi si tako zelo želeli doseči inštruktorici. Povedano drugače: v očeh sistema bodo matere dokazale svojo vrednost, sposobnost in materinskost, če bodo plastičnim robotom dale prednost pred lastnimi otroki.
Jessamine Chan boleče jasno posreduje tudi tole sporočilo: o materinstvu vas bodo učili ljudje, ki o tem nimajo niti najmanjšega pojma. Inštruktorici v razredu Fride, glavne junakinje, sta namreč obe brez otrok: ena ima hišne ljubljenčke, druga nečake. Na tej podlagi sta prepričani, da sta več kot kompetentni za poučevanje drugih o negi in vzgoji otrok.
Jessamine Chan je magistrirala na Univerzi Columbia, nato pa kot urednica delala pri časopisu Publishers Weekly. Z možem in hčerko živi v Chicagu. Njen kritiško odmevni romaneskni prvenec Šola za dobre matere so prevedli že v več kot 20 jezikov. (Fotografija: Beowulf Sheehan)
Zločin in kazen
In kaj je storila Frida, da ji je bilo odvzeto skrbništvo poldrugo leto stare Harriet in mora v šolo za dobre matere, če želi sploh še kdaj videti svojega otroka? Da, storila je napako. Hčerkico je pustila doma samo in skočila v službo po neke papirje. In kar ni »mogla« domov. Bila je utrujena, izmozgana, neprespana in verjetno vsaj rahlo depresivna. V službi, kjer je morda vsaj malce začutila, kdo sploh je, in doživela nekaj miru in tišine, se je zadržala več kot dve uri. Nekdo od njenih sosedov je očitno videl, da je pustila hčerko samo, in jo prijavil policiji.
Da, storila je napako. Hčerkico je pustila doma samo in skočila v službo po neke papirje. In kar ni »mogla« domov.
Frida seveda ni ravnala prav in noben izgovor ne more opravičiti in upravičiti njenega neodgovornega ravnanja. A kazen, ki jo doleti, je tako groteskno sprevržena in pretirana, da se nam globoko zasmili. Šmenta, zasmilijo se nam celo matere, ki so večkrat grdo in celo grše ravnale s svojimi otroki. Kajti v šoli za dobre matere so do konca razvrednotene in ponižane, razčlovečene do skrajnosti, da, tudi do smrti. Smilijo pa se nam tudi otroci teh mater. Otroci, ki jim je sistem »v njihovo dobro« mater odvzel. Ne govorimo o skrbništvu; govorimo o kakršnihkoli stikih z materjo! Da bi torej sistem otroka »zaščitil«, mu vzame tisto osebo na svetu, s katero je že na celični in energijski ravni najgloblje povezan in zaradi odsotnosti katere bo imel, pa četudi bo dobil dobre krušne starše ali mu bo pri drugem staršu dobro, vse življenje čustvene, psihične in navsezadnje – sčasoma – tudi telesne posledice.
»Sem slaba mati, vendar se učim, da bom dobra«
Poleg različnih razvrednotovalnih metod šole za matere (nositi morajo vrečaste enobarvne uniforme, dobivajo slabo hrano v premajhnih količinah, skupinske prhe, vsepovsod kamere, električna ograja z bodečo žico …), ki nima prav nič skupnega s kakšno šolo predelovanja težav in osebnostne rasti, zelo veliko pa z zaporom, poteka v šoli sistematično pranje možganov, denimo z afirmacijo: »Sem slaba mati, vendar se učim, da bom dobra.« O kakšnem sočutju, razumevanju in odpuščanju tu kljub »vsakodnevni psihološki pomoči« ni ne duha ne sluha. Matere torej ljubečega, skrbnega, sprejemajočega in sočutnega odnosa do otrok (oz. plastičnih robotov) učijo ljudje, ki ne premorejo ali vsaj v odnosu do teh mater ne pokažejo niti trohice ljubezni, sprejemanja, sočutja in skrbi. Tudi če so matere bolne, morajo sodelovati pri izjemno napornem pouku, saj tudi kot starš »ne dobiš bolniške«. Parodija par excellence!
Šola za dobre matere, leta 2022 v angleškem izvirniku izdana pri ameriški založbi Simon & Schuster, je v prevodu Katje Jeraj Valentinčič minulo jesen izšla v prvem, krstnem paketu nove zbirke Žametna Beletrina. (Fotografija: Andraž Gombač)
Poglejmo še nekaj usmeritev tega psihopatskega programa.
»Najhitrejša mati je najboljša mati. Z dobrim nadzorom je mogoče preprečiti vse nezgode. Dobra mati s skrbjo za otroka poteši vse svoje človeške potrebe.« Zato se, na primer, nikoli ne more počutiti osamljeno; tovrstno počutje je znak narcizma.
Nesočutje, nerazumevanje, izvajanje pritiska in neutemeljenega okrivljanja. Primer. Mater natakarico je stranka polila s pivom. Ker je morala na vrat na nos po hčerko v šolo in se ni utegnila preobleči, so jo obtožili, da je pijana (ker je smrdela po alkoholu). Temu dejstvu terapevtke, ki naj bi materam pomagale, rečejo izgovor in mater prisilijo k priznanju, da je bila vse to njena krivda, da je slaba mati in zagledana vase.
Psihološko mučenje. Primer. Matere morajo dokazati, da zmorejo otroka (lutko, in lutke so težke kot živi otroci ali še težje) odnesti iz nevarnosti (poplava, požar) in odpeljati na varno. Medtem morajo nositi na glavi napravo, ki jim pred enim očesom predvaja različne moteče posnetke, da bi jim pozornost popustila. Seveda vse to ob nadzoru inštruktoric s štoparicami v rokah. Vse še nekako gre, čeprav dežuje, čeprav jim med tekom drsi po mokrem asfaltu … dokler jim naprava ne začne predvajati posnetkov njihovih lastnih otrok, ki jih niso videle – mnoge niti slišale – že več mesecev. Posnetke so šoli poslali ljudje, ki zdaj skrbijo za otroka, verjetno v dobri veri, da bodo s tem »zapornice« razveselili. Ker se odzovejo popolnoma človeško, ker namenijo glavno pozornost svojim dejanskim biološkim otrokom, so kaznovane.
»Najhitrejša mati je najboljša mati. Z dobrim nadzorom je mogoče preprečiti vse nezgode. Dobra mati s skrbjo za otroka poteši vse svoje človeške potrebe.«
Vzporednice z realnostjo, tudi našo, slovensko
Ob lektoriranju te knjige se mi je kot nekomu, ki se zadnja leta ukvarja s svetovanjem na področju osebnostne rasti in zdravih odnosov, zaradi česar sem seznanjena s preštevilnimi zgodbami o družinskih in sistemskih zlorabah na naših tleh, vzbujalo vprašanje, kje je tista meja med nepoučenostjo in nesočutnostjo na eni ter popolno absurdnostjo na drugi strani, ki bi jo bili (upam!) zmožni opaziti in se ustaviti pred njo.
Oskarjevka Jessica Chastain (na fotografiji v HBO-jevi seriji Prizori iz zakonskega življenja) je že predlani odkupila pravice za ekranizacijo Šole za dobre matere. (Fotografija: zajem zaslona)
Kljub skrajnostim romaneskne realnosti je namreč težko spregledati vzporednice s povsem realnim sistemom, ki sme otroke siliti v raznovrstna ravnanja, čeprav jih spravljajo v stisko, še teže pa vzporednice s starši, ki otrokom počnejo celo še hujše stvari kot inštruktorici lutkam, preprosto ker jim sistem to dopušča: v imenu »otrokove pravice do obeh staršev« po salomonsko »prerežejo otroka na pol« (deljeno skrbništvo), in če se otrok od enega od staršev ne bo vračal ravno z modricami, ne bo nihče niti trznil, četudi otrok kaže posledice travme, vključno s spolno zlorabo. Nasprotno: mati naj otroka potolaži (po možnosti v desetih minutah) in neha zganjati dramo, obrekovati očeta in otroka zavijati v vato. In medtem ko si institucije s tovrstnimi floskulami umijejo roke in mirno spijo, otroci nazadujejo (npr. začnejo močiti posteljo, njihov govor se vrne na nižjo razvojno stopnjo, uspeh v šoli pade), dalje razvijajo stil negotove navezanosti ter nekonstruktivne obrambne mehanizme, zasvojljive oblike samotolažbe (npr. fantaziranje, kompulzivno masturbiranje), samopoškodovalne in maladaptivne oblike vedenja (npr. praskanje do krvi, puljenje las, grizenje nohtov, rezanje) in duševne težave (depresija, prehranske motnje, bipolarna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja, mejna osebnostna motnja, narcistična osebnostna motnja, histrionična osebnostna motnja …), kar vse bodo odnesli s sabo v odraslost in (nevede ter nehote) predali potomcem.
Če ste kdaj doživeli ali pričali, kako je otrok pred odhodom na – od sodišča predpisani – stik z drugim staršem jokal, doživljal panične napade, se skrival, se samopoškodoval, dobil povišano temperaturo ali drisko, bruhal, kako je prišel s stika ves iz sebe, besen, kričav, jokav, razdražen, nasilen ali povsem zaprt vase, kako je umikal pogled – potem razumete, kako globoko lahko sistem poškoduje svoje najšibkejše člene.
Da sistem žrtve marsikdaj retravmatizira, namesto da bi jih zaščitil, je znano dejstvo. V romanu je fokus retravmatizacije na materah. Zelo malo imamo vpogleda v to, kako je otrokom drugih mater v družinah ali pri drugem staršu, kjer živijo, odkar so jim bili stiki z materjo odvzeti; iz drobcev lahko razberemo, da je nekaterim še huje. Največ izvemo o Harriet, Fridini hčerki, za katero je vsaj na prvi pogled za silo poskrbljeno, čeprav njena mačeha v »dobri veri« na njej preizkuša svoja skrajna prehranska (in druga) prepričanja ter jo sestrada do točke, ko pediatrinja od nje in Harrietinega očeta zahteva, da ji v prehrano vrneta ogljikove hidrate. Očitno pa to ne spada h kršenju pravil sistema ali celo k ogrožanju otroka; ne, v očeh sistema je Harriet ob očetu in mačehi varna in je zanjo optimalno poskrbljeno – res pa je, da sta mačeha in socialna delavka, ki ji je primer dodeljen, že zelo zgodaj v postopku postali prijateljici. Niti to ne moti nikogar. Mati, Frida, je tu grešni kozel – gre torej za izrazito črno-belo perspektivo sistema po liniji najmanjšega odpora: oče in mačeha sta odlična, mati je nezadostna, otrok ne bo več imel stikov z njo, in s tem je stvar rešena. Kot da je otrok lutka (sic!), sistem pa to lutko posadi na tisto polico, ki je pač najprikladnejša, in se ne ubada z neskončno zapletenostjo človeških odnosov, kaj šele travm.
Če ste kdaj doživeli ali pričali, kako je otrok pred odhodom na – od sodišča predpisani – stik z drugim staršem jokal, doživljal panične napade, se skrival, se samopoškodoval, dobil povišano temperaturo ali drisko, bruhal, kako je prišel s stika ves iz sebe, besen, kričav, jokav, razdražen, nasilen ali povsem zaprt vase, kako je umikal pogled – potem razumete, kako globoko lahko sistem poškoduje svoje najšibkejše člene. In veste, da je Šola za dobre matere v svojem jedru izvrstna prispodoba »od države požegnanih« grozot, ki se dogajajo tudi med nami.
»Če bi početi svoje stvari moralo nujno nekaj pomeniti, bi bilo to: zateči se v delo kot ostriga v svojo lupino, biti roka, ki oblikuje biser iz nečistoče brez vsakega posebnega razloga, morda zgolj zato, ker je v tisti samoti pulpa smisla, ki zmore razkriti samost čisto vsakega, še tako drobnega bitja katere koli vrste, samost vsakega posameznega ekosistema v minevanju časa.«
Tako v Boulderju, svojem že drugem romanu, prevedenem v slovenščino, piše Eva Baltasar (1978), Katalonka, ki se je uveljavila kot pesnica in po desetih izdanih zbirkah poezije naključno zajadrala v prozne vode. V letu, ki smo ga pravkar pustili za sabo, sta pri založbi Sodobnost izšla kar dva romana, tako Permafrost kakor Boulder, o katerih smo se pogovarjali tako z avtorico kakor z njeno slovensko prevajalko Veroniko Rot.
Predstavili sta ga tudi obiskovalcem knjižnega sejma v Ljubljani, kjer je Eva Baltasar v pogovoru z urednico Niko Mušič pojasnila, da se je začelo, ko se je zaradi eksistencialne krize zatekla po pomoč na psihoterapijo. Tam je dobila nalogo, naj na štirih straneh napiše nekaj o sebi. Začela je pisati in se sama sebi zdela zelo dolgočasna. Da bi izpadla bolj zanimivo, je v pripoved po malem vnašala izmišljije, in kmalu je začel v ospredje stopati glas neke druge ženske. Bolj in bolj jo je zanimalo, kaj ima ta glas povedati in kam jo bo pripoved pripeljala, zato se je prepustila, in nastal je prvi roman Permafrost (2018). Sledila sta mu še Boulder (2020) in Mamut (2022). Skupaj sestavljajo pripovedni triptih o treh različnih ženskah in v naslovih nosijo namige o njihovih osebnostih.
Z Evo Baltasar smo se pogovarjali med njenim nedavnim obiskom Ljubljane in Kopra (Fotografija: Urška Bračko)
Na robu se bolj kot smrti približa življenju
Permafrost je večni led in ponazarja oklep, v katerega se obda protagonistka istoimenskega romana, ki pravi: »Pod ledenim oklepom je svet, v katerem je mogoče živeti, toda ta svet spi.« Vendar tudi večni led kdaj razpoka. Neimenovana pripovedovalka se sooča s samomorilnimi mislimi, ki jo vodijo na sam rob, kjer pa se ironično bolj kot smrti približa življenju. Kratka poglavja, ki si ne sledijo linearno, ampak v časovnih preskokih, so izpisana v slogu, ki se bliža liriki. Protagonistka z nami deli svoje spomine in misli, beremo o njenih ljubimkah in ljubezenskih razmerjih, o sestri, ki je njeno popolno nasprotje, in o družini, v kateri je črna ovca. Spominja se odraščanja, odkrivanja svoje seksualnosti in identitete. Poglabljamo se tudi v najbolj temačne vode njene duševnosti, saj veliko razmišlja o smrti in bolezni, opisuje poskuse samomora. Ena bolj prisotnih tem v romanu je seks, ki pa ni dovolj, da bi zadovoljil željo po bližini in intimi, ni dovolj, da bi pregnal osamljenost in misli na nič: »Seks me drži proč od smrti. Vendar me zato ne približa življenju,« pravi protagonistka, ki se ves čas giblje med Erosom in Tanatosom.
Največjo razpoko povzroči želja po materinstvu
Boulder je ime, ki ga protagonistki drugega romana v triptihu nadene njena ljubimka in kasneje partnerka. Kot v prvem romanu, je tudi v drugem izrazita tema samost, osamljenost, brezciljnost, boulderji so namreč velike osamele skale, protagonistka jih imenuje tudi odvečni kosi, za katere nihče ne ve, od kod so, niti zakaj so tam in zakaj se ne porušijo. Protagonistka niha med željo po samosti in neodvisnosti ter željo po povezanosti in bližini. Ko jo spoznamo, živi na ladji in je ves čas na poti, dokler ne spozna Samse, s katero se sčasoma ustali. Njun odnos se počasi začne krhati, ko se izkaže, da si želita različnih stvari. Želja, ki povzroči največjo razpoko, je želja po materinstvu. Protagonistka ustreže svoji partnerki, a s tem zapostavi samo sebe, in namesto srečne družine nastaneta dve ločeni enoti, Samsa z otrokom in ona kot izsrediščeni, osameli boulder. Slog romana je izrazito drugačen kot v Permafrostu, manj liričen in zgoščen, čeprav ostaja blizu poeziji, tudi poglavja so daljša. Branje romanov Permafrost in Boulder učinkuje, kakor bi spoznali dve različni osebi. Čeprav imata več skupnih točk, vsaka govori s svojim edinstvenim glasom.
Romana Mamut v slovenščini še ne moremo brati, vendar se lahko veselimo prevoda v tem letu. V njem spoznamo še eno neimenovano protagonistko, za katero lahko po naslovu sklepamo, da se v sodobnem svetu ne počuti domače. V svojem značilnem slogu avtorica izpiše pripoved mlade ženske, ki se umakne iz urbanega življenja na odmaknjeno podeželje. Med obiskom v Ljubljani je Eva Baltasar razkrila še, da bo njen četrti roman kmalu na voljo španskim in katalonskim bralcem, začela pa je tudi že pisati peti roman.
Romanoma Permafrost in Boulder se bo letos pridružil še sklepni del trilogije Mamut, prav tako izdan pri KUD Sodobnost International (Fotografija: Andraž Gombač)
Eva Baltasar: »Skozi njihova usta izrazim nelagodje, stiske, ki jih do neke mere čutimo vsi«
Glavni junakinji romanov Permafost in Boulder sta zelo različni. Kako ste se kot pisateljica vživeli v njiju, kakšen je bil vaš proces oblikovanja njunih osebnosti? Je bilo težko pisati skozi oči osebe, ki se bori s samomorilnimi mislimi, kakor se pripovedovalka v Permafrostu?
»Ne, meni to ni bilo težko, saj na neki način svoje protagonistke izkoriščam kot ogledala, v katerih se kažem. Skozi njihova usta izrazim nelagodje, stiske, ki sem jih čutila tudi sama oziroma jih do neke mere čutimo vsi zaradi pritiskov družbe in okolja, v katerem živimo. Pri vživljanju v like, ki jih pišem, mi zelo pomaga ravno to, da izhajam iz lastnega življenja in občutij. Če pogledamo Permafrost – živela sem v podobnem stanovanju in oddajala sobe še drugim, podobno kot protagonistka v romanu. Pri Boulderju sem črpala iz svojih doživetij, ko sem potovala z ladjo, tako kot na začetku romana potuje protagonistka, podobno izkušnjo imam tudi z materinstvom in lezbičnim razmerjem. V romanu Mamut pa protagonistka v izhodišču zapusti Barcelono in se preseli v odmaknjen predel katalonskega podeželja, kot sem to storila pri šestindvajsetih letih. S tem, ko sem projicirala svoje preizkušnje v romane, mi je bilo poistovetenje s protagonistkami toliko laže.«
Pred romanom Permafrost ste bivali predvsem v poeziji, izdali ste že enajst zbirk, ki so bile tudi nagrajene. Če ste v prozi izrazili svoje izkušnje, čustva, jo uporabili tudi kot neke vrste terapijo, kaj pa v poeziji, jo mogoče pišete na kak drugačen način?
»Razlika je v tem, da je moja poezija zelo intimistična, zelo osebna in izpovedna. Ko jo pišem, se gibljem samo znotraj svojega čustvovanja, ostajam znotraj sebe. Pri romanih pa je drugače, za pisanje izrabim določena doživetja, izkušnje iz svojega življenja, vendar zgolj kot izhodišče, da lahko potem nadaljujem pripoved, ki me zanese povsem drugam, v domišljijo. Moja proza torej ni izpovedna, osebna izkušnja je samo povod za začetek dogajanja, medtem ko je moja poezija veliko bolj osebna.«
Bralci opazimo, da protagonistki obeh romanov ostajata neimenovani. Čemu ta odločitev?
»Po eni strani sta neimenovani, ker se veliko laže poistovetim z njima, če jima ne dam imen. Po drugi strani pa so naslovi, Permafrost, Boulder in Mamut, prispodobe za te junakinje in jih pravzaprav doživljam kot njihova imena.«
»Če pogledamo Permafrost – živela sem v podobnem stanovanju in oddajala sobe še drugim, podobno kot protagonistka v romanu. Pri Boulderju sem črpala iz svojih doživetij, ko sem potovala z ladjo, tako kot na začetku romana potuje protagonistka, podobno izkušnjo imam tudi z materinstvom in lezbičnim razmerjem.«
Ena glavnih tem obeh romanov je osamljenost. Zanima me, kakšno je vaše mnenje o tem, da se soočamo s pravo epidemijo osamljenosti, in to v svetu, ki nam nudi toliko možnosti za povezovanje.
»Menim, da je osamljenosti vse več, ker vsi ti načini povezovanja niso realni, niso dejanski, ampak so samo virtualni, navidezni. Ne morejo nadomestiti srečanj v živo, iz oči v oči.«
S prvim romanom je vaša literatura zaživela tudi v drugih jezikih. Kakšen odnos imate do prevodov svojih del?
»Zelo sem zadovoljna, da se moje knjige prevajajo. Do tujih založb, ki izrazijo željo za prevod, gojim veliko zaupanja. Verjamem, da bodo imeli do dela korekten odnos in poiskali najboljšega možnega prevajalca ali prevajalko. Delo, ki ga prevajalci opravljajo, izjemno cenim in sem jim zelo hvaležna za trud. Vsakič ko me kateri od prevajalcev poišče s kakim vprašanjem, ki se jim pojavi med delom, dobim občutek, da zares spoštujejo moje besedilo. Zdi se mi, da tudi oni prinesejo nekaj svojega v prevod, in tako lahko moje delo v drugem jeziku dobi še neke nove razsežnosti.«
Kako pa kot govorka manjšega jezika, katalonščine, dojemate prevode v druge manjše jezike, kakršen je slovenščina?
»Ti prevodi me zelo vzradostijo. Katalonščina je jezik, ki ga sicer govori malo ljudi, ampak ima zelo dolgo in bogato literarno tradicijo. Če kdo želi prevajati moje delo iz katalonščine, vem, da bere in pozna tudi druge katalonske avtorje ter katalonsko tradicijo. Avtorji, ki smo prevedeni, smo tudi nekakšni ambasadorji katalonske kulture v drugih jezikih in kulturah. To je zelo dragoceno, in tako se med seboj bogatimo.«
Med obiskom v Sloveniji ste se udeležili tudi Kviropisja, LGBTQ+ literarnega dogodka v klubu Tiffany, nastopili ste na pogovoru v Kopru in na knjižnem sejmu. Kako se počutite pred novim občinstvom, kakšni so vaši vtisi?
»Počutila sem se zelo zelo prijetno, občinstvo je pozorno poslušalo, čutila sem, da so mi res prisluhnili, kar mi je dalo izjemno dober občutek.«
Evi Baltasar je tudi na knjižnem sejmu glas posodila njena slovenska prevajalka Veronika Rot (Fotografija: Sanja Podržaj)
Veronika Rot: »Pri Evi Baltasar je zelo pomemben ritem stavkov«
Veronika Rot, kakšni so bili izzivi pri prevajanju njenih del?
»Eva Baltasar pripoveduje na zelo poseben način, njen jezik je zelo zgoščen in metafore so pristne. Izraža se svojevrstno. To zgoščenost, strnjenost in vse te metafore je na neki način težko prevajati, ko pa se dokoplješ do globlje plasti njenega pripovedništva, se nekako tudi poistovetiš s tem jezikom, in prevod steče. Predvsem pa se mi zdi bistveno, kar je poudarila tudi Eva – njen slog je romanesken, ampak ima zelo izrazit poetični princip, zato je zelo pomemben ritem stavkov. Tudi v slovenščini, ki zveni povsem drugače kot katalonščina, je treba ohraniti ta pripovedni ritem, gradnjo stavkov in splošni občutek berljivosti.«
»Tudi v slovenščini, ki zveni povsem drugače kot katalonščina, je potrebno ohraniti pripovedni ritem, gradnjo stavkov in splošni občutek berljivosti.«
Pripovedna sloga romanov Permafrost in Boulder se zelo razlikujeta, tudi iz prevoda je jasno, da govorita različni ženski, različni osebnosti. Kako ste to dosegli?
»Ko prevajalec prevaja istega avtorja, še posebej če to prevajanje poteka drugo za drugim, mora paziti, da ne pade v vzorec prvega, ampak da ga resnično odloži oziroma pri drugem delu obdrži samo tisto, kar je podobnega, kjer lahko uporabi podobne rešitve, sicer pa se mora osredotočiti na drugo delo kot povsem samostojno. Protagonistki romanov sta res zelo različni in tudi jezik je povsem drug, tako da sem morala ustvariti drug občutek in drug tempo.«
Ali mogoče že prevajate Mamuta?
»Ne še, ga pa dobim v kratkem, tako da bo preveden.«