Valentina Smej Novak in Luka Novak. Fotografija: Ana Kovač
Obsežna domača knjižnica Valentine Smej Novak in Luke Novaka je heterogena. V njej so podedovane knjige, nakupi in izbori iz različnih življenjskih obdobij in tiste, ki sta jih izdala ali sama napisala. Med njimi so tudi knjižna dela, ki so ju osebnostno opredelila, tista, h katerim se vedno znova vračata, pa tudi nekaj knjig, ki še čakajo, da jih bosta nekoč prebrala. Knjige so del njunega vsakdana v vseh oblikah.
Knjige so civilizacijska potreba in luksuz
Založnika, pisca, televizijska scenarista in voditelja Valentina Smej Novak in Luka Novak sta s knjigami odraščala, še danes pa so ključni del njunega intelektualnega razvoja. »Knjige so civilizacijska potreba in luksuz,« pravi Valentina Smej Novak. »Stanovanja brez knjižnice so dolgočasna,« pa dodaja Luka Novak. »Imeti dom brez knjig je nazadnjaško, to je tako, kot če bi bil danes ponosen, da imaš stanovanje brez vodovoda,« svoje stališče še dodatno ponazori sogovornica. »Ni boljšega načina za posredovanje kompleksnih misli in zgodbe, kot je knjiga. Odpira ti različne svetove, podaja informacije, ki jih morda niti nisi iskal, in te odpelje na potovanja, na katere morda niti ne boš odšel fizično. Knjige naj ljudje uporabljajo, ne pa da na policah krasijo dnevno sobo,« še dodaja Valentina Smej Novak. V času spleta kot informacijske reference, obdobju številnih tehnoloških življenjskih pripomočkov in prehranskih dodatkov so prav knjige še vedno tiste, ki prinesejo poglobitev, tehtne miselne povezave in premisleke, kredibilno vednost in več duhovnega miru kot karkoli drugega. Ob tem se spomni na gobeline ženske, ki bere v rumeni brokatni obleki, ki so v sedemdesetih letih pogosto viseli po domovih. »Kakšna podoba spokojnosti,« je navdušena. Pred leti je zasledila tudi knjigo, za katero ji je še danes žal, da je ni kupila – ženske, ki berejo, je obravnavala kot umetniški motiv. »To je bil kontroverzen motiv, saj takšno početje družbo ogroža. Ni hujšega kot ženska, ki ne skrbi več za dom, temveč je sama s seboj, in kdo ve, kaj se ji med branjem plete po glavi. Gre za tihi revolucionarni akt.Če bomo imeli družbo brez knjig,« je še jasna sogovornica, »tudi ne bomo več imeli prostora za ustvarjalnost, temveč zgolj za repeticijo, brez tega pa ne bo več želenega napredka. Družbe, ki so med najbolj tehnološkimi razvitimi, na primer skandinavske, odločno več berejo in kupujejo več knjig od nas.«
Ne potrebuje cirkusa
»Knjiga,« kot še nadaljuje Valentina, »koristi v marsičem in kar je pri njej lepo, je, da okoli sebe ne potrebuje nobenega cirkusa. Sploh tiskano lahko bereš kjerkoli in je tako tudi izjemno uporabna stvar.Nič ni narobe, če se knjiga obrabi, če si v njej kaj podčrtamo, zapišemo ali naredimo zaznamek s tem, da nekoliko prepognemo stran,« sta jasna oba sogovornika. »Včasih se mi zdi, da smo knjigo popolnoma sakralizirali – z vsemi opominjanji, s kakšnimi rokami je ne smeš prijemati, da v kuhinjo ne sodi itn. – in jo tako uspešno marsikomu na nezavedni ravni tudi priskutili,« še enega od svojih pogledov posreduje Valentina Smej Novak. Ob tem tudi poudari, da ne gre zanemariti fizične prisotnost knjig v bivanjskih prostorih, kjer se s svojimi naslovi in platnicami usedajo v zavest.
Od podedovanih do avtorskih knjig
Domača knjižnica Novakovih se vije skozi različne prostore njihovega doma, med njimi pa so med drugim knjige, ki sta jih Valentina Smej Novak in Luka Novak podedovala vsak od svojega očeta. Valentinin oče je bil filozof in ekolog in temu primeren je tudi sistematičen nabor knjig. Lukov oče je bil novinar in diplomat, zato imajo veliko političnih del, med njimi tudi nemalo vezanih na bližnjevzhodne konflikte, ki jih je Andrej Novak spremljal kot leteči dopisnik. Nekaj ima tudi maminih, med njimi predvsem kulinarične in veliko tudi francoske ter ruske literature, še več pa jih ima Edvina Novak, soustanoviteljica založbe Vale-Novak, pri sebi doma. Klasična filozofska in druga humanistična dela ter izbor iz svetovne književnosti tako predstavlja podstat družinske knjižnice, ki jo sogovornika s številnimi knjižnimi nakupi iz leta v leto povečujeta. Veliko jih je povezanih z njunimi delovnimi projekti, precej pa sta jih prinesla tudi iz svojih nekdanjih knjigarn ali sta jih sama založila. »Na policah ne manjka niti kulinaričnih knjig, ki imajo svoje mesto seveda blizu kuhinje, v spalnici pa so tiste, ki so za večerno branje, ali tiste, ki jih vedno znova prebiraš, kot na primer dela Thomasa Manna,« pravi Luka Novak. Sam knjižnico tematsko strukturira, medtem ko so police Valentine Smej Novak veliko bolj eklektične, še posebej tiste, ki jim pravita sprotne police in jih imata vsak svoje, vezane pa so na tekoče projekte in tako predstavljajo presek trenutnega raziskovanja in ustvarjanja.
50 knjig, ki so nas napisale
Skupaj v zadnjem času ustvarjata televizijsko oddajo 50 knjig, ki so nas napisale, s katero spodbujata k razpravam o knjigah, v njih pa obravnavata dela, ki so kot del naše kolektivne naracije konstruirala slovensko družbo. Luka Novak se ob založništvu in pisanju posveča tudi avtorskim pravicam, skladno s temi področji dela pa tako sistematično ureja svoje sprotne police, na katerih ni zapiskov ali kaj drugega razen knjig. Situacija je drugačna na policah publicistke in založnice Valentine Smej Novak, ki je v zadnjem letu tudi ena od akterk v debatni oddaji Zadnja beseda. O tematski raznolikosti oddaj govori tudi nabor na njenih knjižnih policah v dnevni sobi, kjer ob Aristotelu tako na primer stoji knjiga Alfreda Gella Umetnost delovanja in še vrsta drugih vsebin in knjižnih žanrov, najdeta pa se tudi kakšen popisan list papirja in beležka.
»Domače knjižnice so kot izložbe v knjigarnah, so ogledala duše knjigarnarja,« je prepričan Luka Novak. Del njegove knjižne zbirke so tudi stripi, ki so ga oblikovali med njegovim odraščanjem v Franciji. »V belgijsko-francoskem bazenu so ti zelo močni in so od nekdaj imeli intelektualno konotacijo, medtem ko so pri nas veljali za pop literaturo,« pravi založnik, ki ljubezen do stripov prenaša tudi na svoje tri otroke.
Knjižnica za naslednje rodove
»Kar je pri domači knjižnici še pomembno, je, da je nikoli zares ne poseduješ, temveč jo zgolj hraniš za naslednjo generacijo, če parafraziramo slogan reklame za neko uro; v tem je tudi njihova presežna vrednost. Knjige nas oblikujejo in so popotnica za prihodnost. Je pa pri tem, kako nastane domača knjižnica, večja umetnost kot to, kaj kupiš, to, česar ne kupiš. Luka je glede tega veliko bolj strog. Ker oba delava v založništvu, se marsikatera knjiga na policah znajde tudi po inerciji,« sklene Valentina Smej Novak, ki je ravno zato prepričana, da je pomemben del oblikovanja domače knjižnice ravno njeno premišljeno selekcioniranje.
»Facebook imam rada, ker mi predstavlja medij izraza. Všeč mi je možnost hipne objave in hipnega odziva. Številne plati tega omrežja – reklame, cenzuro, moraliziranje, pasivno in odprto agresijo, popolne nesmisle, generične motivacijske zapise, vse to, česar je na Facebooku veliko – preziram. Vseeno pa bi bila brez – in to je povsem subjektivna stvar – zaenkrat še precej izgubljena,« v svojem odnosu do te digitalne platforme Eva Mahkovic razpira njene različne družbene ravni. S svojo knjigo z naslovom na tak dan najbolj trpi mastercard (Beletrina), ki je zbirka njenih pogosto avtorefleksivnih statusov, objavljenih na Facebooku, pa ob vprašanjih položaja ženske, umetnice, intelektualke, tematike popkulture in opazovanj vsakodnevnih prizorov v Ljubljani neobhodno vodi tudi do tematiziranja konteksta nastanka zapisov.
Nekoč prostor dialoga, danes komercialna platforma
Svetovni splet se je ob svojih začetkih kazal kot nova struktura, ki bi lahko spremenila prevladujoči tržno naravnani družbeni model, za katerega se je sprva zdelo, da gre za odprto in demokratično polje. Vseeno se je hitro potopil v obstoječe paradigme, določene, če pomislimo samo na vprašanje nadzora, pa še podkrepil in razširil, ob tem pa postal še eno od polj in orodij, ki temeljno vplivajo na našo bivanjsko resničnost. Z internetom se je odprl tudi dodaten prostor komuniciranja, izražanja, izobraževanja, refleksije, distribucije, oglaševanja, prodaje in strukturiranja moči. Na začetku je bil splet prostor dialoga, večglasja, kot agora, danes pa ga v veliki meri lahko razumemo kot komercialno platformo z nadzornimi sistemi, kot panoptikon, ki smo se mu podredili, kot poudarja antropolog in avtor knjige Videni Dan Podjed. Kar pa odločilno soustvarjajo tudi družbena omrežja.
Splet se je skoraj povsem spremenil v komercialni prostor in prostor, ki je močno nadzorovan in centraliziran, pravi tudi umetnik in pisatelj James Bridle, ki dela s tehnologijami. »Na svetu je približno deset stavb, fizičnih stavb, skozi katere gre na neki točki večina interneta. Hkrati tudi vidimo, da imajo vlade velik nadzor, kadar želijo na primer ugasniti internet,« je v intervjuju za Radio prvi letos spomladi povedal Bridle, ko je v Ljubljani v Projektnem prostoru predstavljal svojo knjigo in imel razstavo Moja radost v jasni noči. Internet, v njem pa Facebook kot protagonist, je iz prostora svobode postal prostor strahu, je jasen internetni veteran in mednarodni priznani klasik internetne umetnosti Vuk Ćosić. Facebook je tudi »zgodovinski precedens množične samodenunciacije. S ponosom ustvarjamo napihnjene persone in življenja, ki kot da jih živimo, ob tem pa predajamo svoje življenjske preference, navade, pričakovanja, želje … Ob tem pa nehote ovajamo tudi naše prijatelje in s tem častimo korporativni organ nadzora, za katerim stoji še država,« tudi poudarja sogovornik. Poleg podatkovnega bazena, ki ga polnimo s svojimi objavami, deljenji vsebin in drugimi dejanji na spletu, pa imajo družbena omrežja še druge učinke in posledice. Ob obilici časa, ki ga lahko preživimo v tem digitalnem okolju, se tam vedno najde nekdo, ki ima boljšo sliko s plaže, lepši vrt, daljšo jahto, je že prebral ravno izdano knjigo, zapisal bolj iskrivo misel … Družbena omrežja so lahko frustrirajoča, pritisk sebi enakih pa je tako v tem okolju lahko velik.
V sodobnem času nekonflikten odnos med tehnologijo in človekom zaznamuje številna področja vsakdana, neobhodno smo povezani z omrežji in stroji. Pod svojo kožo in onkraj nje smo od tehnologij vse bolj odvisni tudi na ravni odnosov z drugimi in nenazadnje tudi s sabo. Danes je o socialni mreži nemogoče govoriti onkraj spletne socialne mreže. Povezujem se, torej sem, je že pred dvema desetletjema zapisal raziskovalec novih medijev Janez Strehovec. Digitalna in fizična resničnost ter identiteta se spajata v eno. Vse to so dimenzije spleta, na njem pa tudi Facebooka, o katerih začne človek razmišljati, ko v roke prime letos izdano knjigo Eve Mahkovic, katere zapisi so se najprej pojavili na družbene omrežju. To pa ni njena edina knjiga, saj se je avtorica namreč letos podpisala še pod eno knjigo, prav tako nastalo iz zapisov na njenem profilu na Facebooku. Vinjete straholjubca je literarno-vizualna zbirka »grotesk neumljivega žanra«, ki jo je z ilustracijami pospremila Eva Mlinar.
Eva Mahkovic
V stiku z ljudmi, a ne na konvencionalen način
Na Facebooku ljudje pogosto objavljamo svoje izseke iz vsakdana, sporočamo o delovnih uspehih, življenjskih dogodkih, podajamo in sprašujemo za informacije, svoja prepričanja in afinitete. Raziskave kažejo, da ljudje Facebook najbolj uporabljamo, da smo v stiku z drugimi ljudmi, vendar ne na konvencionalen način, temveč da jih neopazno spremljamo in opazujemo, brez da bi za to morali stopiti v aktivno komunikacijo oz. da bi bili vpleteni v kakršnokoli interakcijo. Na Facebooku lahko izberemo pasivno strategijo pred aktivno, lahko pa tudi kritično, ustvarjalno pred prevladujočo rabo tega družbenega omrežja. Prav to pa je vprašanje, kako so nastajale objave na Facebooku Eve Mahkovic, iz katerih je nastala knjiga. Je šlo za nujo po pisanju, željo po neposrednem in interaktivnem stiku z bralci ali konceptualno odločitev za osebne in ustvarjalne mikrointervencije, ki so onkraj prevladujočih vsebin na tej platformi? Na to avtorica odgovarja: »Pisanje je zame še najbolj terapevtsko. Nikoli se nisem ozirala na to, kaj objavljajo drugi. Nekateri posti so morda bolj namenjeni bralcu oz. njegovi zabavi: prigode iz ljubljanskih kafičev so morda še najbolj takšen primer. Drugi teksti pa so predvsem avtorefleksivni. Ne vem točno, zakaj, a zavedanje, da je ves čas na drugi strani naslovnik, opcija bralca, kar ponuja Facebook, mi je blizu. Pa tudi dejstvo, da medij omogoča izraz, stvar konkretnega časa, datuma, ure, ki izhaja iz določenega trenutka.« V pisanje, kateregakoli registra, umetniškega ali neumetniškega, pa je na Facebook neobhodno vpisana interaktivnost. Komentarji so v tem okolju in formatu vedno mogoči, delo pa lahko na tak način postane procesualni, parcipatorni projekt avtorja in bralcev. Tako je bilo tudi v primeru Eve Mahkovic, katere objave, zbrane v knjigi na tak dan najbolj trpi mastercard, so nastajale več kot dve leti. »Gotovo se je njihov slog razvijal tudi zaradi nenehne komunikacije s tistimi, ki so jih brali. Mogoče manj zaradi konkretnih komentarjev, bolj preko generalne atmosfere odzivov, kot sem jo zaznavala. Včasih se na to precej neposredno navezujem.« »Na spletu je stik z občinstvom interaktiven v realnem času, komuniciraš z njegovo zvestobo in gre za dvosmerno razmerje v kontinuiteti,« pa o digitalni realnosti v tem pogledu pravi Vuk Ćošić.
Besedilo v družbenem digitalnem okolju
O možnostih izražanja posameznika na spletu je umetnik Vuk Ćosić razmišljal že v devetdesetih letih, s pojavom Facebooka in drugih družbenih omrežij ter njihovih rabah pa ta vprašanja vsakič znova vzniknejo. Kako v reguliran in zaprt sistem vstopiti z mikro, gverilskimi in drugimi oblikami intervencije? »Vsakič, ko se pojavi nova platforma za komuniciranje in izmenjavo besedila, ki potem eskalira v multimedijo, se vedno pojavi evforija, da bomo zdaj še enkrat na novo pisali interaktivno besedilo. Enkrat je lahko to večlinearni narativ ali na kakšen drugačen način specifičen. Včasih gre za kratko prozo, poetične forme ali priložnost za samoizražanje in omogoča komunikacijo, ki je sveža,« razmišlja sogovornik. A kar Vuka Ćošića ob rabi, ki spoštuje pravila platforme in mu je kot taka simpatična, še posebej zanima, je umetnost na spletu, ki gre proti navodilom za uporabo. »Takšna, ki stoji nasproti namenu, ki si ga je zastavil primarni inženir oz. kapitalistični lastnik platforme. Ko se kot uporabnik, ustvarjalec, umetnik soočaš z neko platformo, kot sta na primer Facebook in Twitter, imaš pred sabo odločitev, ali boš sprejel ta okvir in format ter s tem tudi njegove omejitve. Sam namreč prihajam iz dela umetniške scene, ki sebe dojema kot kritično medijsko umetnost, ne kot apriorno pristajanje na zatečeno stanje. Vendar pa ne zahtevam in niti nisem arbiter, da je vsaka umetnost istočasno tudi kritična, čeprav zanjo navijam, saj je to moj dom. Vidim pa na spletu tudi zelo lepe, poetične, dobre in prodorne stvari. Berem prozo in poezijo, ki je pisana za Facebook in po tej platformi deljena. Naletim na vinjete in haikuje, ki učinkujejo skozi te tehnološke komunikacijske kanale.« Prav tako najde, tudi pravi sogovornik veteran, na spletu zelo resne, duhovite, inteligentne in poetične refleksije nekega detajla, kreativne rabe čustvenih ikon in drugega. Vsi te mediji namreč niso izključno besedilni, so večinoma tudi zelo vizualni. Prav tako pa smo čez dobo, ki je definirana s tiskom. Mlada kanadska avtorica indijskih korenin Rupi Kapur je na primer na svojo poezijo prav tako najprej opozorila na družbenih omrežjih, kjer je objavljala svoje verze, risbe in fotografije, potem pa je izšla njena zbirka Med in mleko.
Za svoje objavljanje na Facebooku pa Eva Mahkovic pravi: »V svojem načinu izraza zaenkrat še nisem naletela na posebne omejitve. Enkrat me je nekdo prijavil zaradi sovražnega govora, ker sem v postu očitno preveč čustveno (grdo) opisala slabo izkušnjo z italijansko Ikeo. Sicer pa me medij sploh ne omejuje. Čeprav se zavedam, da je vse pisanje tam takoj javno. Temu se na neki ravni prilagajam.« Ob tem je za digitalno družbo Vuk Ćošić povedal še, da se je čudovito roditi v svet, v katerem je večnadstropna zgradba starih in novih pristopov. »Izbiraš lahko, kako se boš izražal: enosmerno ali interaktivno, boš analiziral in komentiral kontekst ali ga uporabljal za samopromocijo, za lepšanje življenja. Digitalno polje je neskončno.«
Izbrali smo nekaj knjižnih dogodkov ali s knjigami povezanega dogajanja v letu 2019, ki si ga bomo zapomnili. Vsekakor je bilo veliko bolj pestro v drugi polovici leta, kar pa ni nič nenavadnega, saj se takrat vrstijo knjižni sejmi, založniki pa v prednovoletni nakupovalni mrzlici izdajo tudi največ knjig.
Peter Handke
Po škandalu zaradi spolnega nadlegovanja, konfliktih in odstopu več članov leta 2017 je švedska akademija za eno leto zaprla vrata in zdelo se je, da se je letos vrnila očiščena in varna pred vsemi škandali. A temu ni bilo tako, saj je prah dvignila kar takoj – s podelitvijo Nobelove nagrade za literaturo 2019 avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju.
Medtem ko so bili nekateri mnenja, da si nagrado s svojo literaturo več kot zasluži, so bili drugi prepričani, da umetnika in njegovega dela ni mogoče ločiti ter da Miloševićev apologet te nagrade nikoli ne bi smel dobiti. Mediji in javnost so bili tako zaposleni s takimi in drugačnimi izjavami v zvezi s Handkejem, da so skorajda pozabili, da je Nobelovo nagrado za literaturo dobila tudi izjemna poljska pisateljica Olga Tokarczuk.
Peter Handke
Belo se pere na devetdeset
Bronja Žakelj je zaznamovala leto 2019 ne samo s tem, da je za roman Belo se pere na devetdeset dobila nagrado kresnik, temveč tudi s tem, da ga je prodala v nakladi neverjetnih 11 tisoč izvodov in tako z eno samo knjigo postala ena najbolj priljubljenih slovenskih pisateljic. Zasluge ima tudi za to, da so v ospredje prišle boleče in pogosto zamolčane teme smrti, bolezni in izgube, pa tudi nekoliko bolj zabavne teme spominov na otroštvo in življenja v socialistični Jugoslaviji. Najbolj zanimivo pa je, da so knjigo uvrstili v predmet Medicinska etika in pravo na Medicinski fakulteti v Mariboru.
Luciferka
Napoved (avto)biografije Svetlane Makarovič je zvenela obetavno, vedeli smo, da zna biti zadeva odmevna, nazadnje pa je bilo v duhu naslova knjige. Izid Luciferka so pospremila dopisovanja o tem, kdo je pravzaprav njen avtor in kdo si zasluži honorar, pa tudi grožnje s tožbami so se pojavile. In medtem ko vpleteni štejejo praske, ki so jih dobili pri tem projektu z našo veliko poeteso, gre knjiga v prodajo za med.
Slovenski knjižni sejem
Na 35. Slovenskem knjižnem sejmu, ki ga nista obiskala niti predsednik države niti kulturni minister, je največ pompa dvignila predstavitev knjige Prvi spol Romana Vodeba. Kar nekaj feminističnih združenj avtorja knjige namreč obtožuje seksizma in homofobije in je bilo zato mnenja, da nima kaj početi na taki prireditvi, kot je knjižni sejem. Prireditelji pa so bili očitno mnenja, da je svoboda govora na prvem mestu, zato so Vodebu predstavitev dovolili. Prireditev je minila ob zvokih ropotulj in z vprašanji nasprotnikov Vodeba, ki so ga poslušali z obrnjenimi hrbti, ter ob vzklikih njegovih pristašev, mir v dvorani pa je zagotavljala policija.
Testamenti
Margaret Atwood Fotografija: Wikipedija
Nadaljevanje romana Deklina zgodba Margaret Atwood so napovedovali kot svetovni književni dogodek leta, in tako je potem tudi bilo. Testamenti so se odlično prodajali in dobili tudi nagrado booker, a knjiga ni bila vsem povsem všeč. AibBeletrinina recenzentka Veronika Šoster je zapisala: »Pričevanja mogoče res dodajajo kamenček v mozaik Dekline zgodbe, a to z vsako novo sezono počne že serija, zato se lahko pričujoči roman razume predvsem kot sicer solidno literarno delo, ki bi samo zase moralo iz zgodbe iztisniti veliko več, tako pa je rahlo zaspalo na lovorikah.« S precejšnjo zamudo smo pred kratkim dobili tudi slovenski prevod knjige.
Drago Jančar na modrem kavču
V letu, ki se izteka, je prvi slovenski pisatelj sedel na najbolj uglednem odru frankfurtskega knjižnega sejma, na Das blaue Sofa. To je bil Drago Jančar, ki je predstavljal prevod svoj romanega romana In ljubezen tudi v nemščino (Wenn die Liebe ruht). Poleg njega je v Frankfurtu nastopilo še nekaj slovenskih avtorjev, denimo Aleš Šteger, ki je predstavljal Na kraju zapisano, Jurij Hudolin, ki je predstavil prevod romana Pastorek, Glorjana Veber pa je na večeru platforme Versopolis brala svoje nove, še neobjavljene prevode poezije. Jančar je uspeh na nemškem govornem področju potrdil tudi s tem,da se je s prevodom romana In ljubezen tudi znašel na vrhu ORF-ove lestvice najboljših knjig.
Drago Jančar na modri zofi. Fotografija: JAK RS
Raziskava o branosti
Raziskava Knjiga in bralci VI., ki so jo skupaj izvedli Miha Kovač, Andrej Blatnik, Samo Rugelj in Patricia Rupar, v knjigi pa izdala založba UMco, je pokazala, da prebivalci Slovenije berejo čedalje manj, da kar 53 odstotkov ljudi pri nas ne kupi niti ene knjige letno, celo v javnih knjižnicah si izposodimo čedalje manj gradiva, usahnile so številne založbe, zato pa ogromen delež zelo mladih bralcev bere v angleščini. Skratka, slovenski knjigi in s tem slovenski družbi se ne piše nič dobrega.
Svetovne uspešnice
Ob koncu leta so mnogi mediji objavili lestvice najboljših, najbolj branih in najbolj prodajanih knjig. Na lestvicah najbolj prodajanih knjig v angleško govorečem svetu (Amazon, New York Times, Publishers Weekly) je Tam, kjer pojejo raki Delie Owens, slovenski prevod so izdala Učila International, sledi ji Moja zgodba Michelle Obama. Prve knjige so v letošnjem letu prodali več kot 900 tisoč izvodov, druge pa skoraj 900 tisoč izvodov.
Izgorevanje
Spletna trgovina Emka razkriva, da smo proti koncu tega leta izgoreli. Kar dve knjigi na vrhu lestvice namreč govorita o tej temi – Kako izgoreti … in vzeti življenje v svoje roke Aljoše Bagole ter Izgorelost, Si upate živeti drugače? Tine Bolčina. Med leposlovnimi knjigami so dobre prodaje deležni Normalniljudje Sally Rooney in Dolinarož Tadeja Goloba ter še nekatere druge leposlovne knjige.
Nadaljevanka Jezero
Najprej je Tadej Golob lansiral kriminalno knjižno serijo, ki diši po skandinavskih tako po stilu kot po uspešnosti, potem pa letos še televizijsko serijo, posneto po prvem romanu. Premiera nadaljevanke, ki sta jo režirala Matevž Luzarin Klemen Dvornik, je bila na filmskem festivalu v Sarajevu, tik pred novim letom pa se je pojavila na sporedu Televizije Slovenija. Navdušila je s svojo vizualno podobo in pripovednim stilom, manj pa s kvaliteto zvoka. Letos je izšla tudi nova knjiga v Golobovi kriminalni seriji.
Spričo opustušene kritiške in siceršnje kulturne krajine o romanu Behemot ni prav veliko znanega. Avtor je na tiskovni konferenci povedal, da ga je napisal še pred izidom Mamutov, romanesknega prvenca, ki je 2019 prejel nagrado kritiško sito in za katerega se je menda bal, da mu bo očitana pretirana fragmentarnost. Z Behemotom je tako želel podati koherentno zgodbo od začetka do konca, pri čemer je potegnil elemente fantastičnosti, družbene angažiranosti, in celo Drugosti iz svojega »prvenca«, predvsem pa umetelne stavčne konstrukcije, ki kažejo na avtorjevo pesniško občutljivost. V vlogi Drugega se nahajata sestri Ana in Sonja, ki se v študentskih časih pridružita aktivistom. Starejša Sonja, previdnejša in predvidlivejša, kmalu izstopi, mlajša pa se zaplete in sprejme neko misijo, ki postane osrednji dogodek romana; v njuni izmenjujoči se pripovedi ju vidimo, kako v neznanem mestu razgrinjata svoji telesi po posteljah in proti plačilu sprejemata stranke. Na nek način sta raztelešeni, razčlovečeni, s svojimi izmišljenimi imeni pravzaprav brezimni. Kar ju vendarle dela singularni, neizbrisni, je njun »slovanski znak«.
Specifičnost najbolje izpričuje telo s svojimi oblikami in barvami, in čeprav pričakujemo nasprotno, telo vsebuje zavest, iz česar sklepamo, da kaže tudi poteze uma in lepote. Tu svoje opravi tudi intervencija pisatelja, za katerega je znano, da je njegov stavek meandrsko razplasten in nalomljen ter da svojim junakom toliko kot polaga angleške izraze v usta, kar je verjetno posledica njegove prevodoslovne dejavnosti. Ravno zaradi neskončnih krogov premišljevanj, za katere bi si včasih želeli, da bi bili nekoliko krajši, čeprav se na ta način priklicuje atmosfero, nekoliko zloveščo in skrajno pesimistično, sestri nista reducirani na zgolj meseno, nista torej samo snov in predmet, zapisani nevarnosti in uničenju, pač pa sami predstavljata nevarnost in uničenje. Anja bolj od Sonje, za katero se zdi, da nima lastnega življenja in da je tam zgolj kot ponaredek, medlješa kopija Anje, lik, ki ji nudi zaledje, bolj literarni kot resnični lik, ki bo zgodbo, če se ji morebiti ne bo izšlo, potisnil na »pravo« stran.
Ker avtor pazi, da ne bi prišlo do podreditve telesa, pri čemer si je zadal težko nalogo, saj zgodba teče na več nivojih, torej vsaj na nivoju možne fizične, moralne in politične regeneracije dveh slovanskih žensk, ki prebivata v zahodnem svetu, v romanu skoraj nikoli nismo priča seksualnim prizorom. Ko Anja naredi tisto, kar naredi, se sprašujemo, kaj je motiviralo njeno odločitev. V drugi polovici romana naletimo na tri možne interpretacije: ker je spričo svojega položaja zafustrirana, ker bi ob vseh opisanih hotelskih ritualih pisatelj moral pokazati še spolni akt, vendar tu naredi rez (saj junakinji nista pravi prostitutki) ali pa, ker je šlo za kaotično verigo dogodkov. Kaotičnost je najbolj verjetna, saj ne samo povzema drugi dve možnosti, temveč opozarja na neko stanje, na določeno človeško izkušnjo. Pri tem gre anarhizem razumeti samo kot orodje in ne kot končni cilj. Če sprva ni jasno, čemu pisatelj tako nadrobno popisuje predstave junakinj, odraščanje v evropski periferiji, delo, jezik in dejanja, vključno z odnosom do smrti, uvidimo, da bralcu razgrinja pravila in zakone, po katerih deluje slovanski svet. Nenazadnje je to, kar naredi Sonja, poskus samostojno zasnovati pomen in upravičiti svojo veljavnost.
To pa ne velja samo v smislu Drugosti, nikoli do konca pojasnjene vzhodnoevropejskosti, ki naj bi v očeh Zahoda vsebovala razlikovalno lastnost, temveč tudi generacijskega vprašanja. Županič ne operira s stereotipi o vzhodno-Evropejkah, pač pa skuša ta znak napolniti z vsebino. Dekleti, ki ju opisuje, sta ločeni bitji, od koder izhaja tudi njuna osamljenost, pogreznjenost v najemniška stanovanja, pri čemer roman nekoliko spominja na Neverend Aleša Štegra (Beletrina, 2018), toda to pomeni tudi, da posedujeta vedenje, ki je samo njuno, navade, ki jih ni treba odpraviti ali uničiti, temveč izboljšati. Na nekaj mestih v romanu se zazdi, da je v njem tudi nekaj konzervativnega, predvsem v smislu vračanja, če ne drugače, v mislih k staršem, ki so ostali nekje v ljubljanskem predmestnem okolju, vračanja k izvorom torej, kar deluje če ne infantilno, pa nas opozarja, da je govora o odraščajočih posameznikih, ki sicer navzven delujejo pametno in so toliko kot naphani s politično teorijo, navznoter pa negotovi, čustveno izpraznjeni. Tisto, kar je prevladujoče, kar je dekleti pognalo v svet, ni ekonomska migracija, temveč to, da si želita svojo razliko vpisati v določen svetovni red.
Jernej Županič Fotografija: Matic Bajželj
V tem smislu svoje odigra osrednja metafora povodnega konja, za katerega se, kot nam z veseljem pojasni pisatelj-prevajalec, v ruščini uporablja tudi beseda begemot, kar je torej behemot, pošastna, velikanska biblična žival, ki je med afriškimi živalmi, čeprav tega ne bi pričakovali, najbolj nevarna. Z njo se pojasni na neki točki zaželeno ravnanje anarhista, ki v skladu z Bakuninovo teorijo, kot nas razsvetli eden od zanimivejših stranskih likov, ki v romanu doživi največjo transformacijo, ne sme biti samo pritajen in podtalen, ampak mora po drugi strani okrepiti svoje vrste. In krepi jih prav s takimi akcijami, kot jo kasneje izvrši Anja. Več kot očitno je, iz kakšne tradicije prihajata glavni junakinji, kaj je zanju determinirajoče, tudi ali predvsem v smislu njunega uporništva. Da ta razločeni red – v odnosu do Zahodnega sveta –, ki pride do izraza v obliki spletnih komentarjev, deluje v okviru, ki je neegalitaren in nehierarhiziran, za roman ni toliko bistveno, oziroma je bistveno le toliko, kolikor nam pojasni generacijsko fragmentacijo in nemožnost (?) delovanja v skupno dobro.
Ko stranski lik starejši Sonji, katere ime je domnevno potegnjeno iz romanov Dostojevskega in morebiti celo iz romana J. M. Coetzeeja, Peterburški mojster (Lud Šerpa, 2019), ki ga je Županič prevajal, kar seveda sugerira, da se Behemot v idejni zasnovi naslanja na izjemno literarno tradicijo, ki obravnava revolucionarje in nihiliste, napaberkuje, da Bakuninu nima več smisla slediti do črke natančno, zatrepetamo za Anjo in z njo za vsemi tistimi, ki se znajdejo sami in v radikalizmu tudi izgorijo. Lepota in prefinjenost teh prizorov je, da Županič ni pojasnjevalen, temveč se poslužuje pristnih literarnih sredstev, preko katerih doseže, da roman v zloveščosti in temačnosti zalebdi, izkaže notranjo moč, Županič, katerega dih ves čas slišimo za vratom junakinj, pa svojo najbolj optimalno lego. Roman Behemot se proti koncu sprevrže v krimič, kar ne izključuje tega, da ga beremo tudi kot klasičen Bildungsroman, lahko pa seveda tudi kot »roman odgovarjanja nazaj«, pri čemer uporablja specifične oblike vednosti tudi z namenom, da bi dokumentiral razliko. Pri tem uporablja vso mnogoterost in ambivalentnost sveta, ki ga popisuje.
Zanimiva razlika, ki jo poustvarja, je tudi razlika do tistega, kar razumemo kot pasivni ženski literarni lik. Anja in Sonja, Sonja bolj kot Anja, sta poosebljeni Penelopi, ki moške izrabljata kot sredstvo. Ali drugače: da si kupita čas za premišljevanja, ki ju kasneje utrdijo v tem, da je storjeno dejanje, atentat, asasinacija, klic po pozornosti, dejanje, ki naj bi s svojim zgledom povleklo v revolucijo, ki izgori v spletnih komentarjih, edini izhod. Nenazadnje Sonja dejanja svoje sestre ne razume kot zločin, temveč kot ubežništvo. S tem je sugeriran univerzalizem, predvsem v smislu, da nam je Anja podobna, da je naš alter ego. Čeprav roman upovedan iz intimne perspektive, spregovarja o bistvu politike asimilacije, ki je vprašanje razlike. Recimo, da ta pripoveduje tudi zgodbo o »spreobrnjenosti« in »kultiviranosti«, se pravi sposobnosti za državljanstvo in uveljavljanje državljanskih pravic. V tistem najširšem možnem pomenu besede. Čisto za na konec – precej posebna in izjemna knjiga, ki ji je vredno odpustiti tisto nekaj odvečnega balasta.
Jernej Županič: Behemot, Beletrina, Ljubljana 2019. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.
Tatjana N. Tolstoj: Tuja lepota (Beletrina, 2019, prevod Urša Zabukovec)
»Četudi literarnega večera s Tatjano Tolstoj v ljubljanskem Cankarjevem domu ob začetku letošnje Fabule nikakor ni mogoče označiti za scela izpolnjujočo izkušnjo, je Tuja lepota, s katero so organizatorji festivala pospremili obisk ruske avtorice, knjiga izjemne umetniške moči. Skozi prizmo krajših besedil, ki premeteno prepletajo elemente esejskega, avtobiografskega in fabulativnega, bralke in bralci namreč lahko ugledamo sicer močno raznorodne fragmente sodobnosti, ki pa so – vsi skupaj in vsak posebej, pa naj gre za neskončno nežne, melanholične reminiscence na zlato otroštvo na sovjetskem podeželju, za hrabro interpretacijo Črnega kvadrata, ki hoče pogledati, kolikor je le mogoče, globoko v Malevičevo metafizično črnino, ali kratko malo za vesele bizarnosti, ki spremljajo nakupovalsko izkušnjo v Parizu – upovedani (in, kajpada, prevedeni) s tolikšno skrbjo za lepoto govorice in okretnost misli, da se navsezadnje zdi, kakor da se Ezra Pound pred desetletji morda le ni motil in je tudi s črepinjami nekako res mogoče izgovoriti svet.«
Urška Bračko, knjižna blogerka:
Elif Shafak: Tri Evine hčere (Sanje, 2019, prevod Maja Ropret)
»Izmed odličnega nabora knjig, izdanih v letu 2019, je res izjemno težko izbrati le eno najljubšo. Ker sem še vedno pod vtisom tujine in Oxforda, pa bi se morda le odločila za knjigo Tri Evine hčere, avtorice Elif Shafak, ki se mi je v spomin vtisnila zaradi pretanjenega jezika in domiselnih tematik.«
Orlando Uršič, urednik:
Mitja Čander: Slepec (Litera, 2019)
»Ponosni smo seveda na vse knjige, gotovo pa bi za knjigo leta lahko označili roman Slepec Mitje Čandra, ker je že to, da je kot esejist napisal roman, svojevrstno presenečenje. Ker v njem piše o svoji slepoti, bi kaj hitro lahko zdrsnil v pretirano jadikovanje in mesijanstvo, a je izpisal odličen preplet med obravnavo slepote na osebni in družbeni ravni ter vse skupaj začinil še z duhovitim odsevom družbene realnosti.«
»Vprašati knjižnega blogerja, katera knjiga mu je izmed prebranih najljubša, je, kot bi vprašali mamo, kateri otrok ji je najljubši. Tehtala sem med kar nekaj romani, ki so me letos navdušili. Pa vendar, če moram izbrati le eno knjigo, potem bom izbrala mladinski roman Drevo želja ameriške avtorice Katherine Applegate, ki je izšel pri založbi Ocean. Prvič zato, ker zgodba te knjige govori o občečloveških vrednotah, ki si jih želimo občutiti vsi: medsebojna povezanost in spoštovanje, sprejemanje drugačnosti (naj bo kakršnakoli že), bivanje v sožitju z naravo, prijateljstvo, empatija in solidarnost. Drugič, ker vsak stavek knjige izraža globoko humanost in predanost Življenju. Pol knjige bi lahko prepisala v obliki citatov. Tretjič pa zaradi čudovite likovne podobe, ki jo je prispevala Alenka Sottler – naslovnica z malo deklico, sedečo v krošnji mogočnega hrasta, tako majhno kot seme drevesa, ko pade na gozdna tla, in vsemogočno drevo, ki jo nežno varuje in ščiti; vinjete želodov, ki uvajajo poglavja pa se zdijo kot semena, ki jih avtorica seje v naša srca, ga budi, da spet začutimo, kaj je v našem življenju dejansko pomembno. Z zlatimi črkami zapisan naslov se zdi, kot bi ga vrezali v skorjo drevesa, a ne da bi ga poškodovali, temveč da bi mu vdihnili nekaj čarobnega.«
Andrej Ilc, urednik:
Wislawa Szymborska: Radost pisanja: zbrane pesmi (Mladinska knjiga, 2019, prevod Jana Unuk)
»Knjiga kateregakoli leta. Posvetna biblija. Radost branja.«
Nina Prešern, knjižna blogerka:
Veronika Simoniti: Ivana pred morjem (Cankarjeva založba, 2019)
»Moja knjiga leta je roman Ivana pred morjem Veronike Simoniti, ker mi je ustrezal glede na dolžino, slog in temo. Je preplet družbe in intime posameznika, preteklosti in sedanjosti, prehajanja med domom in tujino, nežno razmišljanje o tem, kaj se je spremenilo v generacijah, sploh v življenju žensk, kaj je treba pustiti zavito v družinsko skrivnost in o čem razmisliti znova in znova, da bi lažje razumeli v prihodnosti.«
Bernard Nežmah, kritik in publicist:
Zorko Simčič, France Pibernik: Dohojene stopinje (Beletrina, 2019)
»Zgodovina zadnjega stoletja, kot bi jo bralec sam doživel, če bi v njej živel.«
Veronika Šoster, literarna kritičarka:
Blaž Iršič: Človek pod luno (LUD Literatura, 2019)
»Na naslednjo Iršičevo zbirko sem nestrpno čakala že od trenutka, ko me je nokavtiral njegov prvenec Poezija za avtomehanike, in bilo je vredno. Človek podluno je nadgradnja že tako vrhunske in edinstvene poezije, ki zna naenkrat nasmejati do solz in brcniti v trebuh. Na prvi pogled morda res totalno zajebantsko in pankersko, a v resnici boleče in resnično. In predvsem brez cenzure. Z eno besedo: noro!«
Samo Rugelj, urednik in publicist:
Kai-Fu Lee: Velesili umetne inteligence (UMco, 2019, prevod Samo Kuščer)
»Izbiranje ene same knjige za knjigo leta je izjemno nehvaležno početje, saj se ob tisočih knjig, ki so šle letos skozi moje roke, težko odločim za eno samo. Če pa se že moram, najraje izberem takšno, pri kateri za njen izid in kasnejši javni odmev niso zaslužni samo avtor in prevajalec ter založba. Vsaj zame je bila to letos knjiga Velesili umetneinteligence kitajskega znanstvenika in poslovneža Kai-Fu Leeja. Pri tej knjigi se je res vse lepo zložilo. Najprej nas je Žiga Vavpotič prepričal, naj jo izdamo, saj je res dobra, čeprav se nam je sprva zdela preveč futuristična in glede nje nismo imeli nobenih pričakovanj. Potem jo je prevedel pravi človek za hibridno zgodbo, ki se giblje med visokimi tehnologijami in prihodnjo podobo sveta (Samo Kuščer). Po izidu so ji stopili naproti pravi ljudje, kot so Miha Mikek iz podjetja Celtra in Denis Mancevič iz podjetja Stratkom, ki so jo podprli, da je lahko začela svojo knjižno pot. Potem je na nedavno končanem knjižnem sejmu dobila še nagrado za najboljšo poslovno knjigo letošnjega leta po izboru Združenja Manager, zaradi česar v teh tednih pridobiva na pozornosti tako pri poslovni kot tudi pri splošni javnosti. Za nameček pa je bil ravno na dan podelitve te nagrade v Delovi Sobotni prilogi objavljen tristranski portret avtorja in knjige, ki ga je napisal Lucijan Zalokar, saj Kai-Fu Lee v drugem delu knjige nepričakovano postreže tudi z osebno zgodbo, ko je moral preboleti težko bolezen (pri njenem diagnosticiranju pa mu je pomagala tudi umetna inteligenca), s čimer je svoje dotedanje življenje, ki je bilo posvečeno zgolj delu, obrnil proti drugim, trajnejšim vrednotam. Tako lahko pri tej knjigi rečem samo: hvala vsem vpletenim! Mi smo knjigo samo izdali, večino ostalega so naredili drugi. Zdaj pa je na bralcih, da sami preverijo, kako se zdi njim.«
Valentina Plahuta Simčič, urednica in novinarka:
Stefan Hertmans: Tujka (Beletrina, 2019, prevod Staša Pavlović)
»Gre za roman, ki prinaša veliko zgodbo: zgodbo o ljubezni v času vojne in sovraštva, zgodbo o čustvih, moči, pogumu ter neizbežni kruti usodi. Prav neverjetno je, kako je Stefan Hertmans iz drobcev zgodovinskih dejstev uspel s pomočjo domišljije naplesti prepričljivo delo, ki z bralcem ostane še dolgo.«
Prepovedana ljubezen, položena na burno zgodovino 11. stoletja, in pa seveda odlična romaneskna izvedba sta tista zmagovalna kombinacija, ki naredi roman Tujka izjemno literarno delo. V slovenskem prevodu Staše Pavlović je knjiga pri založbi Beletrina izšla pred nekaj meseci, ob obisku Slovenskega knjižnega sejma pa smo imeli priložnost srečati avtorja romana, flamskega pisatelja Stefana Hertmansa. Z njim smo se srečali takoj po njegovem prihodu v Ljubljano in vesel nam je povedal, da so mu ravnokar sporočili, da je Sunday Times Tujko izbral med deset najboljših prevedenih romanov letošnjega leta.
Izhodišče romana je rokopis iz 11. stoletja, ki je bil najden v Kairu. Staro besedilo pripoveduje o dekletu iz pomembne krščanske družine, ki je pobegnilo s sinom najvišjega rabina v Franciji. Iz drobcev zgodovinskih dejstev je nato Hertmansu uspelo naplesti zgodbo o spektakularnem pobegu dveh mladih ljudi skozi srednjeveško Francijo, njunem življenju v zakotni provansalski vasi ter križarskih vojnah, ki zapečatijo njuno usodo. Zgodba pa ne govori le o Romeu in Juliji iz 11. stoletja, temveč tudi o političnih in vojaških pretresih tistega časa, ki na nek način še vedno odmevajo tudi v današnjem času.
Prebrala sem, da se je vse skupaj začelo z zgodbo o skritem judovskem zakladu v vasi v Provansi, kjer imate hišo.
Z ženo sva hišo v Monieuxu kupila leta 1994. Gre za kmečko stavbo v zelo stari vasi na precej spektakularni lokaciji, za njo se namreč dvigujejo pečine okoli 1000 metrov visoko, na vrhu hriba pa sta stolp iz 9. stoletja in stara kapela v ruševinah. Od domačinov sva slišala zgodbo o zakladu, ki naj bi bil skrit nekje v skalah, in o judovskem pokopališču, ki naj bi nekje bilo, a nihče ni vedel, kje. Potem mi je sosed, ki je Nemec, povedal, da ima članek o vasi v angleščini, ki ga ne more prebrati, saj ne razume angleško. Dal mi ga je, da bi ga prebral, a ga nisem, saj sem ravno pisal roman Vojna in terpentin in nisem imel časa. Prebral sem ga šele kaki dve leti kasneje. Govori o rokopisu, ki je bil najden v Kairu. V tem rokopisu rabin iz Monieuxa govori o dekletu iz pomembne normanske družine, ki se je zaljubilo v sina glavnega rabina v Franciji in zbežalo z njim od doma. Zatočišče sta našla v Monieuxu, kjer sta srečno živela in imela tri otroke. Toda njen mož je umrl v sinagogi, otroka pa sta bila ugrabljena. Rabin v rokopisu v imenu judovske skupnosti Monieuxa prosi druge judovske skupnosti, naj pomagajo temu dekletu. Piše tudi, da je njen oče besen, ker je hči zbežala z Judom in konvertirala. Avtor rokopisa pa ne izda, kdo je bilo dekle. Dve leti sem raziskoval to vprašanje. Prišel sem do ugotovitve, da je bilo morda iz Rouena. Rokopis nas pušča s celim kupom vprašanj.
Rokopis, najden v Kairu, ki je spodbudil Stefana Hartmansa k pisanju romana Tujka.
Dokument si lahko ogledate tudi na internetu, nosi oznako T-S. 16.100. Ime vasi je tam, kjer je luknja. Veliko mi je pri njegovi interpretaciji pomagal Norman Golb, ki je rokopis prevedel iz hebrejščine. Obstaja pa tudi drugi rokopis, ki po mojem mnenju govori o isti ženski, ki ji grozi sežig na grmadi v severni Španiji.
Je bilo težko vživeti se v misli, čustva, reakcije dekleta, ki je živelo pred skoraj tisočletjem?
Zelo težko. Če o zgodbi razmišljaš vsak dan tri leta, se ti v glavi porodi tisoč vprašanj. Eno od njih je bilo – kako je dekle naslavljalo svojega boga. Naenkrat je bil to jahve, gre za besedo, ki jo Judi sploh ne izgovarjajo. Pa recimo – kako se je pogovarjala s svojim možem, saj je govorila severno francoščino, langue d’oil, on pa južno, langue d’oc? Se je naučila hebrejsko? Je on znal arabsko? Morda je govorila celo dansko, kar bi se lahko naučila od očeta. In tako naprej, brez konca.
Postavlja se tudi vprašanje, kako sta se sploh spoznala.
Obstaja tisoč možnosti, tega nikoli ne bomo vedeli, zato sem stvar prepustil domišljiji. Predstavljajte si fresko na zidu, od katere se vidijo samo del glave, del noge, del trupa. Ostalo morate narisati sami. To sem naredil sam. Seveda ne vem, ali so se stvari res odvijale tako. Gre za igro možnosti.
Recimo prizor, v katerem se prvič ljubita. Zdelo se mi je denimo, da spolni odnos v 11. stoletju ni potekal tako, da bi bila ženska na vrhu. Čeprav v resnici ne vem, kako je potekal. Določil sem, da sta se prvič ljubila na lokaciji, kjer je svojo mladost preživel Marcel Proust, čeprav v resnici ne vem, ali sta se res tam ljubila. Ne podajam gotovosti, temveč samo eno od možnosti te zgodbe.
V romanu veliko več pozornosti namenjate Hamoutal kot pa njenemu možu Davidu. Očitno se vam zdi bolj zanimiva.
Moje mnenje je, da so ženske močnejši spol. Moški so histeriki, zanetijo vojne, ženske pa plačajo ceno za vojne, za napake in sovraštvo, ki so ga povzročili moški. Sicer pa – kako ne bi bil fasciniran nad močjo ženske, ki je bila pripravljena postaviti svoje privilegirano življenje na kocko zaradi ljubezni do judovskega fanta in zbežati z njim po precej divji pokrajini, polni nevarnosti, v neznano. Nora zgodba.
Odpravili pa ste se tudi po poti, ki jo je Vigdis Adelais oziroma kasneje Hamoutal opravila s svojim izbrancem. Zakaj?
Res je. Bolj kot sem postajal prepričan, da je bila doma iz Rouena, bolj me je mikalo, da bi se odpeljal tja. In nekega popoldneva sem se res, saj živim v Bruslju, samo tri ure vožnje stran od tega mesta. V Rouen sem prispel ob mraku, parkiral sem in prva stvar, ki sem jo videl, je bila judovska ulica. Poklical sem ženo in ji sporočil, da tega dne ne pridem domov, da odhajam po poti, ki jo je pred tisoč leti opravila deklica. Hotel sem ugotoviti, kako je zbežala, skozi katera vrata je šla, kje sta hodila, kakšna je bila njuna krinka … Bila je svetlolaso nordijsko dekle, ob njej je bil judovski fant, bila sta sumljiva na prvi pogled. Potoval sem s hitrostjo 30 kilometrov na uro in razmišljal o njuni poti.
To je zgodba izpred 1000 let in po svoje tudi zgodba današnjega časa, kaj pravite?
Do papeža Urbana II. in prve križarske vojne so Judje živeli v relativnem miru s kristjani. Plačevali so davek, da so lahko imeli svoje obrede v sinagogah. Lahko rečemo, da so kristjani Jude finančno izkoriščali. Zaradi ekonomskih interesov so jih pustili pri miru. Šele papeževe pridige so podžgale sovraštvo do Judov.
Zato je moj roman tudi zgodba o tem, kako se je s križarskimi vojnami začel čez Evropo širiti antisemitizem. Križarji pa so vso Evropo vrgli iz tira. Povsod, kamor so prišli, so ropali, ubijali, posiljevali, sejali tragedijo. Ljudje so jih sovražili. Sploh niso bili prijazni križarji, kot so nas učili v šoli. Amin Maalouf je napisal knjigo Križarji, kot so jih videli Arabci. Govori o grozotah, ki so jih povzročili krščanski križarji. Krščanski džihadisti so zapečatili tudi usodo Hamoutal, ubili so njenega moža in bi tudi njo, saj je bila konvertitka. Zatočišče je našla v Kairu, kjer so bili muslimani v 11. stoletju zelo tolerantni. Ona je morala zbežati iz Evrope v Afriko, da bi preživela, danes pa begunci prihajajo iz Afrike v Evropo.
Vas je pisanje tega romana pripeljalo do kakšne presenetljive ugotovitve?
Med pisanjem tega romana sem ugotovil, da ljudje v tistem času niso bili tako primitivni, kot na splošno mislimo. Ladje so na obeh straneh Mediterana prihajale na cilj točno po urniku, verjetno bolj točno kot danes letijo nizkocenovna letala.
Vedno so nam tudi pripovedovali, da je bila Evropa prej »čista«. To seveda ni res. Ugotovil sem, da je bila Evropa že pred tisoč leti zelo multikulturna. Dekle je bilo potomka Vikingov, ki so živeli v Franciji. Zaljubila se je v sefardskega juda. Zelo pisana kombinacija.
Je bilo to knjigo težko zaključiti?
Zelo težko, saj sem vsak mesec odkril kaj novega, kar bi lahko dodal zgodbi. Pri tej knjigi se ne obnašam kot pisatelj – bog, ki ve vse. Pošteno priznam, da marsičesa ne vem. Zato knjiga tudi zame ostaja odprta rana. Zgodbe ne morem zaključiti. Marsikdo mi je rekel, da romana ne more pozabiti. To pa je zato, ker ni dobili odgovorov na vprašanja. Tudi mene še naprej vznemirjajo in preganjajo številna odprta vprašanja.
V koliko jezikov je bil roman preveden in kako se prodaja?
Do sedaj v osem jezikov. V Belgiji so knjigo prodali v nakladi več kot sto tisoč izvodov, v Franciji petindvajset tisoč izvodov, za Nemčijo ne vem, v Veliki Britaniji bo kmalu izšla broširana izdaja. Kmalu bo izšla ameriška izdaja, ki se je veselim, saj v ZDA živi velika judovska skupnost.
Kako pa jo oni sprejemajo?
Nekoliko presenečeno, zdi se jim nenavadno, da se nekdo, ki ni Jud, zanima za judovsko zgodbo. Zgodbo različno sprejemajo aškenazi Judje in sefardski Judje. Sefardske Jude zgodba bolj zanima, saj se dogaja na jugu Evrope, od koder prihajajo tudi sami.
Se je s to knjigo kaj spremenilo vaše razumevanje judovske kulture?
Že prej sem bil fasciniran nad njo, med raziskovanjem in pisanjem pa sem postal še bolj fasciniran. Jezik je za Jude svet, verjamejo denimo, da je nekdo živ, dokler drugi izgovarjajo njegovo ime. Ko izgovarjajo imena, obdržijo te ljudi pri življenju. Temu pravijo kadish. Ugotovil sem, da je moja knjiga kadish za žensko, ki je ostala brez imena.
S Slovenijo gojite tesne odnose. Kolikič ste že tukaj?
Petič. Prvič sem bil tu leta 1992, ker sem hotel videti mesto Laibachov in Slavoja Žižka. Pripadal sem namreč krogu progresivnih intelektualcev, brali smo Žižka, bili njegovi fanatični privrženci. Leta 1993 smo ga povabili v Gent, kjer je nastopal s svojimi lacanovskimi tezami. Ljubljana se je v času od mojega prvega obiska do danes korenito spremenila – od postkomunističnega mesta, ki ni ponujalo veliko, do današnjega cvetočega mesta. Še posebej lepo obisk Slovenije je bil, ko me je sem povabil Aleš Šteger. Imel sem si priložnost ogledati večji del države in moram reči, da je zares lepa. Srečen sem, da sem ponovno tukaj.
Ob letošnjem ljubljanjskem knjižnem sejmu se je končno začelo govoriti ne le o tem, da Slovenci manj in manj berejo – kar se govori že kar nekaj časa –, ampak tudi o tem, da je branje potrebno. Oziroma nujno. Da bi Slovenci morali brati. Ne le zato, da ne bo izginilo še tistih nekaj malega delujočih in uspešnih založb, ki jih v Sloveniji še imamo, ampak zato, ker je branje za posameznike nujno. In da branje knjig ohranja svojo vrednost tudi v današnjem svetu, kjer je mogoče priti do informacij in znanja tudi po drugih poteh. Knjiga torej po mnenju številnih ohranja svojo vrednost. Ne glede na vse.
To je bilo lepo slišati. Nekoliko manj lepo je bilo poslušati utemeljevanje te imperativne trditve. Ki je praviloma umanjkala. Kar ni delovalo dobro. Stvar je namreč spominjala na nekakšne apriorne trditve. Na aksiomatska stališča. Ki so sicer lahko povsem okej. In ki imajo svojo vrednost. Ki pa danes niso več modna. Kar je škoda, saj aksiomatsko vztrajanje pri določenih trditvah pri slovenskih nebralcih, se bojim, ni naletelo na kakšen posebno dober sprejem. Ampak je delovalo kontraproduktivno. V smislu: spet nekaj govorijo, pa ne vedo povedati – zakaj. Kar tiste, ki bi jih bilo treba prepričati v spremembo njihovih stališč in delovanja prav gotovo ne bo prepričalo v takšne spremembe. Ampak bodo še kar naprej še bolj zadrto vztrajali pri svojem. Torej pri nebranju.
Kar je škoda. Ne le za nebralce. Ki še kar naprej ne bodo brali. Ampak tudi zato, ker v argumentiranju stališča, da je treba brati, niso bili predstavljeni argumenti, za katere bi bilo dobro, da bi bili predstavljeni. Argumenti, ki bi dali nebralcem misliti.
Eden takšnih argumentov je tisto, kar sama opišem s trditvijo, da je knjiga edini človeški medij. V smislu, da pri branju oko vidi črko, medtem ko možgani vidijo pomen črk. Pomen prebranega. To je ena od fascinantnih značilnosti knjige. In branja. Da med telesno zaznavo branega in mentalno sliko prebranega nastopi navidez popolna diskontinuiteta, ki pa je v resnici edina resnično človeška kontinuiteta. Kontinuiteta, ki se ji reče abstraktno mišljenje.
Branje namreč poteka v abstraktnem mišljenju. Bere lahko samo tisti, ki tudi abstraktno misli. V tem leži eden od ključnih razlogov, zakaj danes branje upada. Ker namreč upada število tistih, ki so še zmožni abstraktno misliti. Kar sama opažam med študenti že leta. Da imajo težave pri abstraktnem mišljenju. Da si lahko predstavljajo le tisto, kar vidijo. Ne pa tistega, kar se jim govori oziroma, kar preberejo. Zmožni so le dejavnosti na ravni konkretnega mišljenja. Torej praktičnih dejavnosti. Vidnih dejavnosti. Zato mora biti vse na prosojnicah. V power pointih. Ipd. Slediti prenosu vsebine, ki ni vidna, so manj in manj zmožni. Zato niso zmožni branja. Zato ne berejo. Če se le da. Če pa se od njih zahteva branje in predvsem razumevanje prebranega, pa to zahtevo komentirajo z ugotovitvami, da je treba prebrati »preveč«. Da so teksti »prezahtevni«. Itd. Ipd. Ob tem je povedno, da z istimi stranmi branja istih tekstov generacije študentov pred dvajsetimi leti niso imele težav.
Povedano pomeni, da je upad branja simptom izginjanja abstraktnega mišljenja. Z izginjanjem branja izginja cela vrsta veščin in možganske opreme, ki jo branje razvija. Danes pozabljamo, da je prav branje – poleg pripovedovanja (kar je bila prevladujoča strategija razvijanja abstraktnega mišljenja v družbah brez pisave (za ilustracijo glej Goodyjevo delo Med pisnim in ustnim, tudi v slovenščini) – ključno za razvijanje abstraktnega mišljenja.
Razumeti je treba, da je nadomeščanje branja z virtualno resničnostjo strategija preprečevanja razvijanja abstraktnega mišljenja. Ljudi fiksira na raven konkretnega mišljenja. Torej mišljenja, ki ga zmorejo tudi živali. Knjiga, ne pa računalniki, v šolah razvijajo abstraktno mišljenje. Torej tisto mišljenje, ki je specifično človeško. Zato bi morali v šolah brati. Tega se v nekaterih slovenskih šolah že zavedajo. Tako so na primer v eni od šol, na katerih sem gostovala, uvedli prakso, da pri vseh predmetih zadnjih pet minut šolske ure berejo. Odlična praksa. Odlična ideja. Ki bi jo bilo treba širše prakticirati. Po mojem celo uzakoniti.
Seveda pa imamo tu opraviti s političnim problemom. Če ima namreč večina članov družbe razvito abstraktno mišljenje, je to nevarno za vladajoče. Če večina članov družbe abstraktnega mišljenja ne zmore, pa je to za vladajoče dobro. Tisti z razvitim abstraktnim mišljenjem se bodo prej in pogosteje upirali vladajočim kot tisti, ki abstraktnega mišljenja nimajo.
Zato je treba v današnjih družbah ljudi prilepiti na računalnike. Tablice. Televizijo. In vse ostalo, kar preprečuje razvoj abstraktnega mišljenja. In ker je buljenje v premikajoče se sličice že od otroštva povezano s sprostitvijo in ugodjem, je danes milijone ljudi na Zahodu enostavno prepričati v to, da ne berejo. Branje je napor. Kar ni ugodje. Zato se ga po logiki ugodja izogibajo.
Kot se izogibajo tudi slehernega abstraktnega mišljenja. Ki prav tako ni ugodno.
In vladajoči so varni. Ne ogroža jih nihče. Še posebej ne tisto, kar bi jih dejansko lahko edino ogrozilo. Namreč abstraktno mišljenje.
V poltemi je videti le obrise obrazov. Z zadnjih sedežev se sliši zvonki dekliški smeh, od nekod spredaj pa zastrto, pritajeno šepetanje potnikov; iz zvočnikov prihaja tiha glasba. Nihče ne govori na glas, nismo še do konca prebujeni, zgodnje jutro je in avtobus je povsem poln; na njem so dijaki, ki se odpravljajo v šolo, in delavci, ki se vozijo na delo. Vsi sedeži so zasedeni, stojim med njimi ob neki ženski z okroglim obrazom in pšenično rumenimi lasmi, edina sva, ki stojiva; gledava v okna, po katerih polzijo kosmi snega in za sabo puščajo razdrte, vijugave mokre črte; gledava rjavkaste in od blata potemnele jezike snega, ki molijo ven z dovozov in dvorišč in se dotikajo temne, mokre ceste, po kateri se vozimo.
Vsi na pol spimo, šepetamo, sanjamo, prezgodaj je še za budnost. Nenadoma voznik ostro zavije na stranpot. Med potniki je začutiti sled vznemirjenja, glasovi potihnejo, kot bi jih odrezal, sliši se le glasba iz zvočnikov. – Obvoz –, saj ni bilo nobene table? je slišati glas enega od potnikov, ki se skriva v temnem trebuhu avtobusa. Obrazi gledajo skozi šipe, iščejo obrise znanih krajev, skozi katere se vozijo vsak dan, a mimo hitijo le obrisi neznane pokrajine in tujih hiš. Potem še enkrat zavijemo, vozimo se po ozki cesti, navzgor in navzgor, do konca vasi in v temen gozd.
Neki potnik dvigne glavo s šipe, prebudila sta ga nenadna tišina in napetost v zraku; njegovi lasje so povsem mokri, njegov dih se bel in gost zariše na šipi, potem izgine. Nekje spodaj kot svetlikajoča se ribja jata v globini polzijo avtomobili na avtocesti, po kateri bi se morali voziti, a se ne.
Potniki tiho sprašujejo – kje smo zdaj? Vznemirjeni pogledujejo naokoli, čez številna okna, v katerih sijejo le bližnje stvari, medtem ko je vse, kar je daleč, potopljeno v temo; gledajo v napeti hrbet šoferja, zgrbljenega nad volanom, v napete oblike snega, ki se bočijo ob neznani cesti. Usta se s šepetom odpirajo v temo, kot ribja usta, ki se odpirajo, a ne govorijo. Ženska, ki stoji ob meni, vznemirjeno pogleduje skozi okna in si popravlja torbico, kot da ne ve, kaj bi s prosto roko. Avtobus spet ostro zavije, mimo švignejo obrisi nekih hiš, za hip je zadaj, za vzravnano vrsto debel, videti luči, potem jih spet zakrije temina gozda. Spredaj, za voznikovo šipo, se v luči žarometov kovinsko zabliskajo zeleni, mokri mahovi in slepeče bele površine skal, ki gledajo iznad snega.
Ženska pogleda na uro, popravi si torbico, prestopi se. Zunaj začne močneje snežiti. Ujamem njen pogled, rečem nekaj besed.
– Samo obvoz je. Ob pravem času bomo prišli.
Začudeno me gleda, kot da ne bi razumela. Avtobus zapelje v kotanjo, istočasno se prestopiva, da bi obdržala ravnotežje. Njena usta se ukrivijo, poskuša se prisiliti k nasmešku, kot da se opravičuje za nerodnost.
– Ste se že kdaj peljali tukaj? vpraša hlastno, skoraj preglasno, kot da hoče prekriti strah.
– Enkrat, se zlažem. Vozimo tik ob robu gozda, temna debla se vrstijo eden za drugim v neizprosnem ritmu, zdi se mi, da bi lahko prijel njihove mokre, črne skorje, če bi iztegnil roko. Pomislim: tu se sploh ne bi smeli voziti, cesta je preozka za avtobus. Snežinke tleskajo na šipe, kaplje na steklih rišejo mokre, razrasle krošnje, kot da gozd poskuša vstopiti v notranjost avtobusa.
– Službo bom zamudila, ne smem zamuditi službe.
– Saj je samo obvoz. Prišli bomo, jo poskušam pomiriti.
– Pa saj sploh ni spluženo.
– Ni še zapadlo toliko snega, rečem.
Avtobus je kot barka, kolesa se za hip zavrtijo v prazno, potem se spet globoko ugreznejo.
– Kje pa delate? jo vprašam samo zato, da govoriva še naprej.
– V pekarni.
– Proizvodnja?
– Pisarna, reče. Še vedno gleda ven, skozi okna.
Potem mi vrne vprašanje, vpraša me, kje jaz delam, in se obrne proti meni.
– Mizarstvo, rečem, to je tam …
– Aha, poznam, tam mimo hodimo na malico … Ko govori, se nasmiha, kot da mora za izgovorjenim vedno priti nasmeh, da ublaži tišino, ki se odpre zadaj, za besedo. Njen glas drhti, v njegovem zvenu je komaj prikrita raskavost; za hip odvrne pogled, na šipah so krhke risbe iz vode in snega, ki razpadajo. Pas torbice si potisne više na rame, popravi si lase, vsak njen las se bledo svetlika kot nit v medli svetlobi.
– Imate vi kaj otrok? me spet glasno vpraša z risbo nasmeška na ustih, kot da bi sebe spraševala o nečem.
– Ne še, mogoče kdaj … pa vi?
Avtobus ostro zavije, trdno se oprimeva droga, snežinke švignejo mimo kot utrinki z dolgimi, iskrečimi se repi. Za drevesi se za hip odpre pogled navzdol, v dolino, tam je videti nešteto drobnih svetlih pik, luči avtomobilov, ki lebdijo v temi. Nenadoma voznik pritisne na zavoro, ženska ob meni se opoteče, ujamem jo z roko, medtem ko se z drugo držim za drog; zasliši se top udarec ob stranico avtobusa, vozilo nekaj časa drsi in se rahlo nagiba, kot da bi plulo, potem spet obmiruje, ko se vrne nazaj na cesto.
– Počasneje! nekdo s tresočim glasom zakliče vozniku, ki se ne obrne nazaj. Pogledam po sedežih, obrazi potnikov so okamneli in negibni kot njihova telesa, ki se trdno oprijemajo sedežev; členki na njihovih rokah izstopajo, njihovi obrazi so kot uliti iz voska, kot da se na avtobusu vozijo voščene lutke.
Zaradi snežink, ki švigajo mimo šip, se zdi, da avtobus lebdi nad zasneženo pokrajino, da smo v neki pravljici, v kateri se ne more zgoditi nič hudega. Njen obraz je bled in utrujen, kot da ga je nekaj od znotraj preoblikovalo. Vonj po parfumu njenega telesa se meša z vonjem po strahu, njene ustnice so tesno stisnjene skupaj, potem spet spregovori.
– Hčerka hodi v glasbeno šolo, najstarejši pa trenira … poskuša dokončati stavek z drhtečim glasom. Avtobus znova zdrsi, zasliši se suh zvok, ko udari ob nekaj, mogoče ob odlomljeno vejo; kolo zavozi v globok sneg, sprednji del avtobusa se dvigne – za hip obstanemo v zraku –, potem se spet spusti nazaj v sneg. Odnese naju, narediva nekaj korakov, kot da začenjava nekakšen ples, potem se ustaviva, trdno oprijemajoč se drogov in sedežev. Nehote se nasloni name, loveč ravnotežje, trdno jo primem s prosto roko in ona se me oprime; tako obstaneva nepremična, kot zasidrana, kot da sta najini telesi edini trdni, otipljivi stvari na avtobusu, edina opora. Ozira se naokoli, potem pogleda v moje oči – brez nasmeška, kot da sva si že preblizu, kot da ni več časa za kakršne koli naučenosti – in njen pogled me osupne; kot da bi vse naokoli v hipu izginilo in se zvrtinčilo v snežni metež. Za lesketajočo se prevleko strahu sta nekakšna odprtost in skoraj neizmerljiva globina, ki vodi nekam drugam. Kot bi skupaj stopila ven in ostala zunaj: njen pogled gre v moje oči in moj pogled vstopa v njene oči in skoznje nekam ven, v gozd, med črna, razvejana drevesa, ki rastejo iz snega, ko avtobus drvi tik nad zemljo in izginja v temo.
Potem drobec časa mine.
Ona odvrne pogled. Odvrnem pogled, kot bi se s težavo, z bolečino odtrgal od nečesa.
Od nekod se zasliši živčno kašljanje, pogledam po avtobusu, okoli naju so prestrašeni, bledi in spremenjeni obrazi – obrazi, ki poskušajo ostati pogumni, obrazi, ki se poskušajo nasmihati, a jim ne uspe. Kletvice začnejo deževati proti šoferju, nekaj potnikov se dvigne s sedežev: – Vozi počasi, kreten.
A voznik se ne premakne, gledamo le njegov hrbet, temno, zgrbljeno gmoto z rokami na volanu, kot da je to njegova vsakdanja vožnja. Ne ozre se, ne vpraša, če smo vsi v redu, le njegove negibne, priprte oči gledajo iz nedoločljivega obraza mimo nas v vzvratnem ogledalu.
Kar naenkrat se gozd umakne in zunaj se razsvetli. Avtobus upočasni, vozimo se navzdol po blago naklonjenem pobočju, med hišami nekega manjšega naselja. Na dvoriščih je videti zaspane postave ljudi, ki odmetavajo sneg; sneženje ponehuje in prosojen dim ostaja za avtomobili, ki speljujejo z dovozov.
Z žensko s pšenično rumenimi lasmi se drživa za drog, osuplo gledava ven, drug mimo drugega, ko se kot siva reka na belem polju bliža asfaltirana, povsem očiščena cesta. Avtobus elegantno zavije na spluženo, gladko površino in vožnja se povsem umiri, kot da se ne bi nič zgodilo, kot da ne bi bilo nobenega obvoza. S sedežev se zaslišijo vzdihi olajšanja, kot vzdihi po dolgem ljubljenju, ko skozi okna zagledamo table z napisi znanih krajev. Besede na njih se bleščijo v svetlobi jutra, odprejo se poznani razgledi, verige hribov v daljavi dobivajo svoje običajne oblike, značilne stavbe in skupine hiš, ki smo jih že neštetokrat videli, vznikajo iz tal. Vozimo se po cesti, po kateri se vozimo skoraj vsak dan. Nad sedeži se dviga razbremenjujoč smeh, šepetanje postaja glasnejše, spreminja se v razločno govorico, besede se prepletajo in poskakujejo, ko potniki govorijo z občutkom olajšanja. – Smo pa hitro prišli, nekdo reče in vsi se zasmejijo.
Ime nekega kraja na rumeni tabli se izriše pred nami in obraz ženske s pšenično rumenimi lasmi se zjasni. Popravi si torbico in se odpravi proti izhodu; avtobus ustavi, vrata se s sikanjem odprejo v klop in nadstrešek postajališča, nekaj potnikov izstopi, med njimi tudi ona. Ne pogleda nazaj proti meni, nobene kretnje v pozdrav ne naredi. Gledam jo skozi šipo, kako si privzdiguje ovratnik plašča in stopi na bližnjo ulico – stopa počasi, ne ozira se, njeni rumeni lasje padajo ven iz ovratnika, ko že odpeljemo naprej.
Vozimo se od postajališča do postajališča, vrata se odpirajo in zapirajo. Poslušam pogovore potnikov, ki izstopajo: – Morali bi ga prijaviti. – Tako hitro, po tej cesti, v tem vremenu, to je norost! A vozniku samemu nihče nič ne reče, kot da si ga ne upajo ogovoriti.
Vozim se še naprej, ne grem v službo, ne grem nikamor, ljudje izstopajo, avtobus se prazni, dokler ne pripelje na končno postajo. Izstopim, tu je neka pusta ulica s skladišči in širokimi dovoznimi potmi, z neštetimi ograjami, na katerih se je nakopičil sneg. Daleč v ozadju so temna debla, redke snežinke poplesujejo skozi hladno jutro. Potisnem roke v žep in stopim nekaj korakov stran od avtobusa, nobenih večjih poškodb ni videti na pločevini.
Kmalu izstopi še šofer, njegova glava je spuščena globoko med ramena, z neobritega obraza se bliskajo majhne oči; nekaj časa se prestopa na mestu, potem z roko odstrani sneg s sprednje šipe. Pomane si roke, stopi ob stranici avtobusa in dvigne velika prtljažna vrata. Skloni se k prtljažniku in pogleduje noter, kot da nekaj išče. Poskušam bolje videti njegov obraz, a zdi se, kot da se izmika, le beli oblački se razblinjajo iz njegovih ust. Naredim nekaj korakov v njegovo smer, potem se ustavim in pogledam naokoli – nikjer ni videti nikogar. Kosmi snega se kotrljajo s strehe avtobusa, polzijo po šipah in padajo na tla z mokrimi tleski.
Čisto se mu približam in dvignem roko.
– Kaj hočeš? reče šofer, ne da bi se obrnil proti meni, le njegovo porcelanasto belo oko za hip utripne v mojo smer.
– Zanima me … začnem, a ne vem, kako bi ga vprašal. Spustim roko. Še vedno napeto gleda v notranjost prtljažnega prostora, čeprav tam ni videti ničesar, potem se vzravna in spusti pokrov, da močno udari.
– Kdaj bo naslednji obvoz? dokonča moj stavek. Za hip se obrne proti meni, njegove priprte oči me nekaj trenutkov motrijo – ničesar ne morem prebrati z njegovega obraza –, potem pogleda drugam, proti skladiščem in ograjam, pogreznjenim v sneg.
– Ja, oprezno rečem.
– Napiši mi. Svojo telefonsko.
Potipa se po zgornjem delu oblačila, seže v žep za površnikom in mi izroči drobno beležko, vezano v črno usnje. Še enkrat se potipa po žepih in od nekod potegne še majhen svinčnik. Polistam po beležki.
– Kam naj napišem?
– Kamor koli. Vedel bom, reče.
Gledam številke, napisane z različnimi pisavami, na listih. Ko pride prva prazna stran, napišem svojo telefonsko številko. Vrnem mu beležko in pisalo.
– Boste res poklicali?
Njegove oči se spet belo zabliskajo, ko se za hip obrne v mojo smer.
– Mogoče ja, mogoče ne. Ne vem. Mogoče ne bo nobenega obvoza več.
Obrazložitev žirije (sestavljali so jo Gabriela Babnik, Urban Vovk in Valentina Plahuta Simčič), ki je zgodbi Obvoz na AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo 2019 podelila nagrado:
»Zmagovalna zgodba Obvoz nam postreže s smolnato gosto atmosfero, ki bi jo lahko rezali, če ne bi bilo v njej toliko pripovedne mehkobe, da bi ji s tem storili silo. Avtor nam namreč s svojo osredotočenostjo na detajl sugestivno odpre pogled v svet, ki je običajen le v grobih dogajalnih obrisih, pod katerimi vse brbota od drobnih in negotovih premikov na majhnem prostoru. Kot v akvariju. Da primerjava nikakor ni privlečena za lase, nas prepričujejo neredki opisi in pripovedne situacije, v katerih sta govorici kot eni najosnovnejših človeških dejavnosti odvzeti njena izrazna moč in vpliv na dogajanje. Akterji zgodbe govorijo bolj mimogrede, da bi ublažili težo tišine, ki se odpre za besedami, za zgodbo pa je veliko pomembneje, da se resnično odprejo drug drugemu. Kot ples ne rabi nujno melodije in takta, se tudi zbliževanja ne dogajajo nujno na ravni izrekanja. Lepota Obvoza se zato kaže ravno v avtorjevi dovzetnosti za moč neizrečenega, v njegovi sposobnosti poiskati globino v stvareh, ki so le na videz površinske, in to je navsezadnje tudi osrednja moč, če ne kar naloga sodobne literature: da nam svojega družbenega »obvoza« ne ponudi kot poskus oddaljitve od vsakdanjih tem, temveč kot način, kako znova postati pozoren na drobne, a pomembne vsakdanje stvari, med katere zagotovo sodijo tudi nehoteni dotiki. In besede, ki se jih oprimemo zgolj zato, da bi si z njihovo pomočjo zagotovili še dodaten trenutek bližine z neznancem, za katero morda nikoli več ne bo prave priložnosti. Razen če se, bolj kot ne po naključju, spet ne znajdemo na začasnem življenjskem obvozu, na katerem se nam je dano spoznati z vsem tistim, kar bi lahko postali, če se ne bi tako trdovratno držali predvidenih poti.«
Ribiško mestece Matala na Kreti je danes sicer znano letovišče, še bolj znano pa je bilo v 60. letih minulega stoletja, ko so si nomadski hipiji v prazgodovinskih votlinah nad plažo uredili svoja nomadska bivališča. Ne hipijev ne njihovih bivališč ni več. Za njimi je ostal spomin in zapisana sled na skali: Today is life, tomorrow never comes.
Ta grafit pa je svoje stalno mesto dobil še nekje: Vlado Kreslin mu ga je našel v eni od svojih pesmi, ki jo je objavil v pesniški zbirki Zakartana ura, prav nedavno pa še uglasbil in predstavil na albumu Kaj naj ti prinesem, draga.
Smo se pa v pogovoru za tokratni podkast bolj kot ustvarjanja glasbe držali pisanja poezije. Kar zadeva Vlada, mu je popolnoma vseeno, kje ga pesem doleti, le da ima pri sebi kak listič, da jo zapiše, pri čemer tudi račun in letalska karta prideta v poštev.
Ni pa bilo vedno tako. Pisati je začel razmeroma pozno. Bil je pač tisti član banda, ki je največ bral, zato so ga preprosto kar določili za avtorja besedil. Saj ne da že v šoli ni imel česa pisati, ampak prijatelji bi ga »takrat v rit zbrcali. Nogomet se je špilal, ne pa pesmi pisalo. Če bi jih, bi me deklasirali v sekundi«.
Prisluhnite podkastu:
Zakartana ura je pesniška zbirka, ki jo je Vlado Kreslin objavil leta 2018 pri založbi Beletrina. Pravzaprav je zbirka ena od skoraj 60 raznolikih glasbenih, knjižnih in filmskih del, ki jih je Kreslin do zdaj ustvaril – vse od leta 1986, ko je izšla tista svetlo zelena kaseta, na kateri je tudi pesem Tista črna kitara. Zdaj še čisto svež pa je album Kaj naj ti prinesem, draga.
Popravljena trasa Slovenske planinske transverzale južno od Julijcev pride s Porezna prek Blegoša in Lubnika vse do Škofje Loke, kjer se nanjo priklopi kranjska pristopna pot. Ko transverzala potem zavije v Polhograjce, pa se ji na sedlu med Malim in Velikim Toščem priključi še ljubljanska pristopna. Od tam gre slovenska vélika tura nato na Žirovsko in na Idrijsko ter naprej proti jugu.
Seveda je ta skromni opis popravka dobesedno enostranski, transverzala je vendar krožna in nikakor ni nujno, da bi se hodilo v smeri, nasprotni urinemu kazalcu. Šele leta, v katerih se jo bo prehodilo na mnogo izmed možnih načinov, bodo pokazala, kateri so za koga najbolj zadovoljujoči. A vsaj meni se je zdelo, da bi imela trasa za trojko, ki krene iz Ljubljane, krasno dramsko gradnjo, če bi se na koncu ljubljanske pristopne zavilo levo.
Začetek tako zastavljene poti je bil prav svečan. Kaj pa vem, zakaj. Mogoče zato, ker smo bili tako brezhibno opremljeni in je bil marsikateri kos otroške oprave čisto nov. Ali pa so začetku dajali takšno težo naši nahrbtniki? Vsekakor se je vsak, ki smo ga srečali v zgodnji uri, ozrl k nam in presenečenje v tistih očeh je hitro izpodrinil nasmešek, ki je bil vedno vsaj malo tudi priznavalen ali celo navdušen. Mogoče je bilo svečano, ker smo se na najbolj oseben način peš lahko poslovili od mesta, ki ga imamo radi. Od poti, po katerih sta otroka hodila v vrtec in v šolo in v glasbeno. Od ulic, po katerih so še spali njuni sošolci. Od botaničnega vrta, ki so ga pred kratkim prijazno odprli tudi na drugo stran, tako da imamo zdaj prek njega dostop do središča in ni več treba hoditi naokrog. Od novega mostu na Prule in v staro Ljubljano, ki je kakor muzej, a takšen, da se že navsezgodaj prebuja v še en živahen dan glavne turistične sezone. In kot bi šli na kakšno proslavo, je bilo gotovo tudi zato, ker smo bili najprej namenjeni k Prešernovemu spomeniku, spred katerega se začenja ljubljanska pristopna pot.
Obenem je uvodni del poti, če jo prehodiš na tak način, zanimivo valujoč. Ljubljana je že tako majhno mesto in poleg tega z vseh koncev segajo vanjo jeziki podeželja, tudi hribovskega. Z vzhoda pride dolenjsko hribovje prek Golovca in grajskega griča vse do malega starega mestnega jedra s Prešernovim spomenikom. Dve kratki ulici od slednjega proti vzhodu pa si že v parku Tivoli in nekaj korakov zatem se vzpenjaš prek zaobljenih vrhov Rožnika. Kakšnega grobega urbanega okolja torej sploh ni in še prehod iz njega je ljubeznivo zložen in nihajoč. Iz centra si hitro v parkovnem svetu, temu sledi spet nekaj mesta, a s premožnimi, zelenimi četrtmi, bajerji, sprehajalnimi potmi. Najmanj prijetno, cestno, je nato predmestje Podutika, vendar samo nekajkrat prestaviš noge in že si na prvih polhograjskih bregovih.
Tu se nihanje nadaljuje, kajti na tem hribovju imaš včasih res občutek, da si v krajinskem parku, kar naj bi Polhograjci bili. Spet drugje se žal niso uspeli obraniti pozidavi in počutiš se, kot bi zataval nazaj med mestne vile, le da si kakšna še posebej bahata očitno domišlja, da je na Beverly Hillsu. Sredi krajinskega parka, kakor bi se to komu zdelo nenavadno, je najti tudi mala naselja počitniških hiš. Iz kakšne se celo v dopoldanski uri sliši narodnjaške posnemovalce turbofolka in prisiljeno radostno nazdravljanje zajetnih glasov. Zmeraj bolj pa vseeno prevladujejo pašniki in travniki in gozdovi. Na izpostavljenih grebenih se stiskajo vasice, še višje se samotne hribovske kmetije kot s kremplji držijo hudih vesin. In tu so prvi pravi vršički planinskega sveta, kakršen je Tošč, nekateri tako priljubljeni, da imajo svoja društva ljubiteljev in jih Transverzala res ne sme zgrešiti.
Valovanje mestnega se prek Polhograjcev umirja, a šele na Žirovskem si nato na pravem podeželju, katerega vršni predeli in strmine so naravnost očarljivo ohranjeni. V samih Žireh pot seveda spet zaniha k urbanemu in tudi po visoki planoti pred Idrijo so se namnožile hiše, ki bi morale stati v dolini, saj si tam iščejo delo. Toda po Idriji kar brž postane zelo samotno, saj začenjajo kopneti še podeželske sledi človeka. Nekaj ostankov industrijske dediščine, nato samo sem in tja kakšna osamljena kmetija ali zaselek, po Mrzli Rupi za dan hoda daleč ne živi nihče: to je Trnovski gozd, prvi pravi gozd na poti, globok, da se kakšnega zakotja ni še nikdar dotaknila človeška roka, poln suhih škrapelj in grap in vrtač, odljudnih vrhov in tako samotnih pečin, da na njih gnezdijo planinski orli.
Pot po ljubljanski pristopni in nato po Transverzali v smeri proti urinemu kazalcu te torej počasi, zibajoč, z zanimivimi regresijami zapelje iz prijazno urbanega v skoraj popolno divjino. Krasen uvod. A še toliko bolj interesanten je, ker so ti kraji tudi na drobno posejani z zgodovino, naravnimi in kulturnimi spomeniki ter barvitim lokalnim življem. Močan stik s slednjim bo večina pohodnikov gotovo našla vsaj takrat, ko bo prespala pri katerem od mnogih zasebnih »sobodajalcev« na tem področju. A tudi iz marsičesa bolj mimobežnega se da razbrati o ljudeh teh krajev marsikaj. V Polhograjcih je na primer še posebej izrazita navada, da se ob poteh izobesi kakšna modra misel. Ti izveski pričajo, da je intelektualni domet njihovih avtorjev šibek, a so zelo prepričani vase. Zanimivi so tudi kulturni spomeniki, dostikrat sakralni: s Tošča prideš na tisti razgledni travnik pred Selom, spodaj na njem čemi, kot bi bila Jedrt iz Pekarne Mišmaš, cerkev svete Jedrt. Sijajen prizor! Ali pa naravni spomeniki, mnogi kot ljudje teh krajev neformalni, kot ljudje teh krajev naklonjeni mimoidočemu, kakor tista fotogenična klop na Črnem vrhu. Tista z razgledom v osrčje Škofjeloških hribov, ki je v vsaki svetlobi in vremenu drugačen, a vedno tak, da te za lep čas posadi predse. In toliko je zgodovinskih spomenikov. Na primer Pasja ravan, ki je bila nekdaj s 1029 metri najvišji vrh Polhograjcev, a je zdaj najvišji Tošč s 1021 metri. Vrh Pasje ravni je namreč Jugoslovanska ljudska armada preprosto zravnala in s tem znižala za devet metrov, da je nanj postavila raketno bazo. Časi so zdaj očitno lepši: danes na njem čemi miroljuben vremenski radar. Na Žirovskem pa je podobno interesanten zgodovinski ostanek Rupnikova linija. Pomalicaš lahko recimo ob lepo ohranjenem bunkerju, ki je bil del jugoslovanskih obrambnih položajev pred drugo svetovno vojno, izdelan po vzoru francoske Maginotove linije. A velikemu vložku navkljub je obe liniji doletela enaka usoda. Kot ovira nasprotnikovi vojski sta se izkazali za povsem nesmiselni.
Naš začetek je bil ob vsem tem še krasno dramatičen. Vedeli smo, da bo, kajti napoved je kazala zelo visoko verjetnost močnih nalivov in neviht. A na dan, določen za odhod, smo tako težko čakali, da ga prav gotovo nismo hoteli prelagati. Sploh otroka. Na njuno pobudo smo sklenili odriniti še pred uradnim zaključkom šole. »Pojdimo že v petek,« sta predlagala. »V ponedeljek bo tako ali tako samo podelitev spričeval!« Za poletje sta imela pač toliko načrtov, in ker smo se zmenili, da bosta prve štiri tedne z mano na Transverzali, sta komaj vse stlačila v preostanek počitnic. Tako sta se na vsak način hotela držati »voznega reda« in prvi dan smo rinili naravnost v napovedani trk dveh srboritih nevihtnih celic.
»Izvrstno,« sem si pred Prešernovim spomenikom pomel roke. »Že kar na začetku bomo lahko izkazali prvo lastnost pravega transverzalca: sladek je, a ni iz sladkorja!«
Aljaž se je zasmejal, Lučka pa je hitro izkoristila priliko.
»Pa je transverzalec sladek tudi, če mu pade sladkor v krvi?« je poškilila k meni.
Aljažu se je takoj posvetilo, za kaj gre: »Kje pa! Potem gotovo postane prav kisel! A ne, Lučka?«
Še zasmejati se nisem uspel, hčerka mu je že prikimavala: »Ja, gotovo! Še dobro, da samo malo naprej, in to tik ob naši poti, pečejo tiste slastne velepalačinke. Z nutelo in banano.«
»Ali pa s kostanjevo kremo,« je hitro pristavil Aljaž, potem pa sta se družno zasukala k meni in se zazrla vame ko dva priliznjena kuža.
»A ne bi zraven še kepice sladoleda?« sem rekel.
Nesporno sladki v vseh smislih smo imeli že dopoldan tudi priliko dokazati, da nismo iz sladkorja. Na Rožniku smo bili še suhi, a že v Dravljah je začelo rosljati in kmalu je lilo in potem je še malo treskalo. A vse to in še dolgi vzpon iz Ljubljane, prav nič nas ni načelo. Zato sem zgodaj popoldan predlagal, da bi takšen izkaz svoje vrline proslavili, in sicer tako, da si bomo s tem spet zagotovili dobro voljo.
»Tukaj to še gre, kasneje bomo hodili po precej bolj odljudnih krajih,« sem zagovarjal svoj predlog, a brez potrebe. Mulca sta bila seveda takoj za.
Fotografija: osebni arhiv Jakoba J. Kende
Vsi premočeni smo si na prvem pravem grebenu Polhograjcev tako spet pustili postreči. In zavili smo v eno izmed tistih gostiln, v katerih uspeh proslave zagotavlja preizkušena slovenska formula: priljudna strežba, okusna hrana in morilske porcije. Otrokoma pa sta se med tem postankom zmedila še iz kakšnega drugega razloga. Poklicali smo namreč tudi mamico, če bi mogoče hotela jesti z nami, in spričo vremenskih razmer jo je skrbelo za nas ter je naglo pribrzela. Potem se jima je pustila prepričevati, kako je njima vse totalno kul. Ne, sploh ju ne zebe, ko premočena sedita za mizo. Mami, to je merino. A razumeš. To te greje, tudi če je mokro in najbolje se posuši kar na tebi, ker si v bistvu pečka, naravnana na 36 stopinj. Ja, itak, da gresta z očijem naprej! In ko se je pustila prepričati, jima je rekla, kako sta pogumna, kako je ponosna nanju, kako ne more verjeti, da ima tako krasna otroka, kar so slišali tudi pri sosednjih mizah in so se pohvalnih pogledov obrnili k naši. Mulca sta se malo delala, da jima je nerodno, ampak v resnici jima je usta vleklo do ušes.
Povrh vsega je vreme poskrbelo še za imeniten zaključek dneva. Proti večeru se je za ravno dovolj dolgo uneslo, da smo v miru postavili tabor, in to na mestu, s katerega smo imeli prvega izmed bajnih razgledov: nad strmimi pobočji zamolklih barv so se preteče združevale meglice, nad vrhovi so se grozeče vrtinčili oblaki. Komaj smo se do konca pripravili na noč, pa se je zares razbesnelo. V šotoru imaš seveda sijajno vznemirljiv občutek, da te od vsega tistega wagnerjanskega bobnenja in vršanja vetra ne ločuje prav nič, rafali dežja po napetem poliestru so slišati samo še bolj preteče in tudi vsak blisk je precej bolj nazoren. A vsemu temu navkljub si na suhem, celo zavit v toplino puha. To prikliče na usta zelo zadovoljen nasmeh in divjanju okoli sebe navkljub slej ko prej zdrsneš v krepčilni nič.
Raper Trkaj nam je razkril, katerih pet knjig mu polepša vsakdan, mu pomaga, da je bolj kreativen in mu je celo spremenilo življenje.
Derrick Jensen – vse knjige
Mislim, da gre za zelo prodornega, a nepoznanega avtorja, ki je predvsem eko zaščitnik in varuh narave, zemlje in zdrave pameti. V svojih knjigah opiše in oriše karakterje krasnega novega sveta in izpostavi, kakšne zablode moderni človek dela v obnašanju in dejanjih, ki so samoiluzorna in destruktivno naperjena proti trajnostnemu razvoju in posledično sami sebi kot človeški vrsti.
KRS-One: Gospel of Hip Hop
Gre za krasen uvid v metafizično predstavitev in realizacijo kreativne energije, ki jo imenujemo hip hop. Globoka vsebina enega od učiteljev, ki ga imam rad in ki našo hip hop kulturo prikaže na drugačen način.
Steven Kotler, Jamie Wheal: Stealing Fire
Gre za krasno knjigo o tem, kako delujejo naši možganski valovi, ko padejo v posebno stanje duha, ki ga imenujemo flow. Od ameriških Tjulnov do ekspertov iz Silicijeve doline, ekstremnih športnikov … vsi dajo svoj doprinos in uvid, kako priti do stanja duha, ki deluje drugače kot um deluje »ponavadi«.
Aleš Šteger in Igor Saksida: Pesem sem
Krasna zbirka stotih pesmi iz sveta in doma, ki se dotaknejo človeške duše, da ta lahko zaživi in zažari. Dan začnem tako, da preberem kakšno pesem, potem je takoj lepši.
Julia Cameron: Artist Way
Knjiga za vse kreativce, kako se navaditi, da ustvarjamo. In najboljše od vsega, da resnično dobro deluje. Tako da, če je kakšen kreativec ali pa bi to rad postal – to je dobra knjiga.
35. Slovenski knjižni sejem. Fotografija: Domen Pal
Sejem bil je živ, prodal je i on tam par volov … ne, ne, nekaj knjig je kupil.
Vsi sejmi so si enaki, povsem enaki. Razlikujejo se po velikosti in robi, ki jo razstavljajo, ponujajo.
Edini pravi pomen sejma je biznis. To osnovno idejo je treba zapakirati v pravi omot in dodati mašnico, no, pentljo, pa gre roba na prodajo. Krave, avtomobili, med, pohištvo, opeke, suha roba itd. Vse je nujno in vse je posebno, kajti ponudba na sejmu, in tudi sicer, ustvarja povpraševanje.
Edino, česar na Slovenskem knjižnem sejmu nisem videl, pa bi morda lahko kdo kdaj pomislil tudi na to – nikjer nobene hostese, bolj natančno ponudnice, spremljevalke pri prodaji. Nobenega dodatka k zapeljivosti samega blaga, golo blago, nobenega spodbujevalca ali spodbujevalke, da bi se dlje zadržal. Niti kave niso ponujali, niti veliko bombonov nisem videl. Samo knjige! Kako dolgočasno.
Biznis na odru in biznis pod odrom, pod mizo, ko je sejma konec. Še dolgo potem, ko se vsi poberejo s sejemskega prostora, mora delovati.
Ponujali pa so avtorje in avtorice. Ti so okrasek h knjigi. Privesek. Prodajni in reklamni privesek.
Kaj naj bi počeli slovenski literati (sprejmite oznako kot skupni imenovalec za pisatelje in pisateljice, pesnice in pesnike itd.) na sejmu? Založbe jih povabijo, da predstavijo svojo knjigo. Lepo. Čutijo se počaščene, celo v pogodbi za izdajo njihovega dela je zagotovo člen, ki določa, da morajo biti na voljo pri promociji. Knjiga se najbolje prodaja skupaj z avtorjem. Vzajemnost nastopi pod reflektorji na raznih odrih – knjiga in avtor morata imeti neko posebno, okvirno zgodbo, da se z njo predstavita in sta tako rekoč prodajni komplet. Sedaj, na zimo, prodajajo vinjete za avtoceste skupaj z avtom, zimske gume skupaj z avtom. Ali pa je obratno: z avtom dobiš vinjeto ali gume ali karkoli. Recimo čistilo za čiščenje stekla na avtu. Torej, kupite knjigo, dobili boste tudi avtorja.
Ni večjega zadovoljstva kupca, kot je, ko za ceno enega dobi dva izdelka. Na kateremkoli sejmu, pri vsakem vsakdanjem nakupu.
Na vsem pisateljskem puklastem svetu, nikakor pa ne na odrih, kjer se prodaja in kupuje dvojec knjiga in avtor in je vse ravno in čisto, najdeš samo še javno nepriznane, nekakšne literarne klošarje, ki hrepenijo in sanjajo o tem, da se bodo po smrti na Elizejskih poljanah srečali s svojimi velikimi predhodniki, tistimi večnimi, da bodo z njimi živeli v svobodi in druženju. Takšno hrepenenje rodi morda prosvetljensko in avantgardno literaturo, najpogosteje pa seveda neužitno blebetanje skupaj s socialno neprilagojenim vedenjem avtorja.
Sodobnim avtorjem gre za nekaj povsem drugega. Želi(m)jo si na Parnas, recimo slovenski zaradi pisateljskega prestiža, ki ne bi bil viden in občuten samo v finančnem ekvivalentu, ampak – ker smo tako majhna skupnost – tudi pri sosedih v sosednji vasi, v sosednjem bloku, kjer še vedno nekaj pomeni: »Veš, ta je pa pisatelj!«
Pravi smisel boja za prestiž pa je vseeno biti dobro ali vsaj spodobno plačan. Težka in strma je pot, vrh pa tako nesramno visoko, skrit v megli, da skorajda ni vredno niti želje niti truda.
Ampak to je zadeva vsakega posameznika, ki je postal slovenski literat. Marsikdo v slovenski družbi, lahko tudi opravičeno in s pomilovanjem, sarkazmom in globoko empatijo izreče znamenit stavek laži in hinavščine ob pogrebu preživelim svojcem: »Moje sožalje,« in gre naprej.
Denarja je namreč malo, pa še ta se porazgubi, ko so nekateri majhni dolgovi poplačani. In pot na vrh se začne znova. Ciklus verjetno traja od dveh do kakšnih desetih let, finančni izplen pa se nikakor ne poveča.
Ko gledam slovensko državo, ah, ne, državico, jo najbolj pogosto vidim v tisti primerjavi med žabo in konjem, ko tudi žaba prav važna, v resnici pa na skrivnem zavistno in s strahom dviguje nogo, češ, podkujte tudi mene, čeprav sem samo žaba, gozdna rega. Kaj potem če imam mehak trebuh, če se oglašam samo nežno in skrito in utihnem takoj, ko zaslutim stopinje kogarkoli, ki lomi gozdno podrast, ko zadrhti zrak od besed mogočnih, kaj potem, če imam mehko stopalo in me bo bolelo, ko me boste podkovali, uzdo si nataknem že sama …
Čudaštvo je naša posebnost. Nogometaši imajo čudovit travnik nekje znotraj kraljevske rezidence na Brdu, da brcajo žogo, telovadci imajo lepo dvorano na Viču v Ljubljani, kjer res lahko vadijo preskok čez kozo, smučarji tekači se lahko celo leto dričajo na snegu v podpodju smučarskega centra v Planici. In rezultati? Skorajda čista ničla. Saj, saj se trudijo, tudi nekaj preživnine dobivajo in so kruto uvrščeni med javne uslužbence. Kam pa bi postavili literate? Vsaj nekaj let bi bili radi javni uslužbenci, recimo Ministrstva za kulturo … rezultati ne bi bili pomembni, da bi se le trudili.
Pa vendar vidim tudi neko drugo samoomejevanje svobode literatov in literatk, ki se je morda niti ne zavedamo, je ne problematiziramo in so prej težak komat za vratom in bič na hrbtu kakor vir svobode, ki ji mora vsako umetniško delo pripadati. Stopimo na oder in smo pomembni. Vsaj tisti trenutek.
Del tega je, biti »in«, biti del glavnih tokov, ki si jih vsak po malem po svoje predstavlja in ki so privlačnejši od siren, saj poneso ustvarjalca v sladke omame. Res je, ta pristop je tudi potreben – ne moreš biti eremit, samotar, čudak, posebnež, literarni berač ali klošar, ki v opoju česarkoli (tudi teh je nekaj). Biti moraš »in«, skupaj, s, z, ob itd. Mnogi bi dali vse, da se to zgodi. Ampak težko je zadeti, zelo težko. Selekcija je podobna kakor v športu, zelo podobna in enako utemeljena – talent in garanje. Nič drugega, dovolj je samo to dvoje.
Naslednji del svobode ali nesvobode literatov je biti aktualen. O čem, zakaj, kako, s čim? Ko je zavzeto neko področje, ki ti ga pred nosom izpuli iz misli in načrtov tvoj kolega ali kolegica, si takoj posnemovalec, lahko sicer boljši ali slabši, si pa vseeno posnemovalec. Recimo, da hočeš napisati roman o beguncih ali o življenju v istospolni skupnosti s posebnim ozirom na odsev v tvojem človeškem okolju. In to se še nekako napiše – kaj pa potem, katera aktualna tema obstaja, ki bi jo sedaj poprijel v svojem literarnem zanosu? Ne moreš se vendar večno ponavljati, mar ne? Recimo, da igraš na velikem odru vlogo disidenta, glasnika demokracije pred kakšnimi štiridesetimi leti – ampak, ali ni tudi to že nekoliko »passe«? Tudi v današnjem času je težko biti nasproti čemurkoli, kar tako, da se ti dvigne vsaj naklada.
Problem je v tem, da so vse teme v resnici zasedene, da je potrebna drugačna inovacija. Skrita je v načinu in ne v vsebini, vsakokrat skrita v sami zgodbi.
Nisem ljubitelj literarnih večerov in literarnih odrov, pa četudi na sejmu, kjer literat razlaga in razlaga, kaj in kako je s pesniško zbirko ali romanom. Prodaja se kot pameten in duhovit, on in samo on je razmišljujoč upornik, intelektualec evropskega kova, on je prerok in videc. Seveda uživa v soju luči in dremanjem publike. Potem pa še kakor kakšen performer prebere prav naštudirano kakšen odlomek in postane sam svoj plakat, ki vabi k nakupu. Za te pojave na vseh odrih živih pisateljev bi lahko izbral nekaj znamenitih naslovov literarnih del: Gorje pametnemu, Mrtve duše, Sejem ničevosti, Idiot, Zločin in kazen itd.
Ko je tekst uspel z založnikom spremeniti v knjigo, je avtorjevo delo v resnici končano. Vendar mora sodelovati na promocijah, ker je knjiga postala tržno blago, mora nastopati … ampak to je že nuja, odgovornost do sebe, založnika in bralcev. Izgubil pa je svojo svobodo in ne samo to, svoj mir in svoje dostojanstvo. Prav mu je. Ko je napisal knjigo, pač ni več svoboden. Postal je nujni dodatek h knjigi, hodeča zgodba, govoreči bronasti ali pa mavčni avtoportret. Prav mu je, kaj pa je stopil na oder, sedaj pa ne more sestopiti. Vse je trajno zabeleženo na medmrežjih, pa čeprav je umrljiv.
Po delu Iva Andrića Na sončni strani (Beletrina, 2019, prevod Mateja Komel Snoj)) posegamo kot po uganki, za katero že vnaprej vemo, da ji ne bomo prišli do dna. Skrivnostnost med seboj tesno prepletenih novel, ki jim ne moremo povsem določiti mesta v sižeju, ki se razkriva pred nami, nagovori že urednica avtorjevega rokopisa, Žaneta Đukić Perišić, srbska literarna zgodovinarka, ki se je seciranja dela lotila z jasno začrtanim namenom, in sicer med fragmentarnimi zapisi najti odgovor na to, zakaj roman Na sončni strani nikoli ni izšel v romaneskni obliki oziroma kot tak sploh nikoli ni bil sestavljen ter zakaj je posamezne novele moč najti na različnih mestih, kjer so bile objavljene, po različnih literarnih revijah ali v nejasnih rokopisih. Urednica sicer zapiše, da »fragmenti nedokončanega romana in necelovit, nezaokrožen lik v kakem drugem primeru ne bi pritegnili posebne pozornosti«, a ker imamo tu opravka z Andrićem in njegovo »mitsko močjo«, avtorjem največjih umetniških simbolov jugoslovanske kulture, nas to vprašanje vseeno vznemirja. Njegovo »omahovanje«, če si ga drznem tako imenovati, pri objavi teh novel v celoviti zgodbi, ki s svojo epsko naracijo nakazuje odmik Adrićeve proze od značilne liričnosti, ki še zaznamuje Andrićeva zgodnja dela, k pripovedim epskih razsežnosti, se kaže v nekonsistentnem objavljanju novel kot ločenih pripovedi. Nekatere med njimi so bile namreč objavljene večkrat na različnih mestih in skupaj, spet druge pa so avtorju samemu predstavljale obet romana, ki se naposled ni nikoli napisal, morda za to ne, ker se ni nikoli razvil v celovito strukturo.
Stičišči sedmih novel, ki pravzaprav predstavljajo sedem poglavij razdrobljenega romana, sta dve osebi, in sicer Toma Galus, ki ga skozi zgodbe avtor zvesto imenuje tudi »mladenič«, ter Franc Postružnik, ki ga Galus, ko v mučnem poglavju Postružnikovo kraljestvo (Sonce) trpi ob njegovi izprijenosti in podlosti, v mislih imenuje »Satan«. Galusova zgodba, čigar značaj se bralca dotakne z nekakšno mladostno neizkušenostjo in obenem izrazito neškodljivostjo, se začenja s »kafkovskim« zapletom: Galus se ob napačnem času znajde na napačnem kraju – mlad Jugoslovan, ki že dva meseca ni odprl časopisa, se znajde v Trstu dan pred vojno napovedjo Srbiji. Njegovo dejanje, ki ima, kakor se izkaže pozneje, izvor v intimni bolečini, je razumljeno napačno, in kot domnevnega revolucionarja ga zaprejo. Galusova nedolžnost je neoporečna, drugo plat njegove osebe kaže le nenavaden podatek, da se, kakor ugotavlja Đukić Perišić, istoimenski lik pojavlja tudi v 19. poglavju Mosta na Drini, kjer je njegova vloga ravno nasprotna, in sicer nastopa kot revolucionar z jasnimi prevratniškimi stališči. Tudi to dejstvo daje romanu Na sončni strani oziroma zgodbi njegovega nastanka in izida svojevrstno skrivnostnost.
Novela Postružnikovo kraljestvo (Sonce), v katerem trčita zgoraj omenjeni osebi, Galus in Postružnik, podlež, goljuf in pedofil,mojstrsko prikaže mukotrpno bivanje dveh popolnoma tujih si oseb na le nekaj kvadratnih metrih zaporniške celice: skozi zaporniške dialoge brez jasnega cilja, prepire in vdanost v prenašanje neznosnega človeka avtor lucidno zariše pravi pomen svobode, ki ni nujno zunaj zapora, a je (vsaj za Galusa) predvsem v oddaljenosti od gnusnega človeka v osebi Postružnika. Dolgo trpljenje mladeniča, ki se zdi brez cilja, Andrić sijajno prikaže z ustvarjanjem nedoločljive dolžine pripovednega časa, saj Galus ne ve, koliko časa bo njegovo sobivanje s Postružnikom še trajalo. Že v naslednjem poglavju se pred bralcem pokaže presenetljivo dejstvo, da je njuno zadušljivo sožitje trajalo le deset dni, a zapisano iz zapornikove izkušnje, skozi katero najbrž govori tudi Andrićeva lastna izkušnja zapora, takšno nevzdržno bivanje nima ne konca ne kraja. Čas v zaporu opiše kot »počasen in mučen čas, največji sovražnik zaporov«.
Prav to poglavje je z grenkimi opisi mladeničeve jeze, ki narašča zaradi nepojasnjenega odvzetja svobode, in z njegovimi vse bolj nenadozorovanimi besednimi zdrsi, kjer celo samega sebe prepoznava kot revolucionarja in izgublja lastno predstavo o tem, kdo je, med novelami predstavlja nekakšen višek, saj tudi najbolj neusmiljeno prikaže bolečino nesvobode, ki se zdi, da ne izvira iz zunanje zaprtosti, temveč rešetk v glavi in srcu. V drugih novelah z jetniško tematiko v romanu se zaporniki tako ali drugače zatekajo k različnim upanjem; v noveli z istoimenskim naslovom Na sončni strani opazujejo skrivnostno žensko, ki dan za dnem skrbi za zlato kletko, v kateri je bržda ptica; o ženski se pogovarjajo in ji v besedah izkazujejo naklonjenost. V noveli V celici številka 115 se pred našimi očmi izriše Galusovo prijateljevanje z nenavadnim finskim dekletom, ki s predanostjo preučuje zvonove. Čeprav se Aliisa na njegovo upanje na njuno ponovno srečanje odzove le s hladnim slovesom, spomin na neuspelo ljubezen v mrzlo celico prinaša obet življenja. Galusov lik pred nami s tem poglavjem začenja vse bolj razpadati, njegova pripoved nima več jasne strukture in prihodnosti ter se izteče v misteriozen Galusov zapis o Jeleni, ženski, ki je ni, prikazni, ki ga še po smrti ne izpusti iz svojega prijema.
Lik Tome Galusa je fluiden in značajsko nedoločljiv; tudi njegova izvor in preteklost nista povsem jasna, misli so ponekod otroško preproste, vzgibi pa nenavadni, kot na primer njegovo nepoznavanje (ali načrtno ignoriranje) zgodovinskih dogodkov, ki ga naposled vseeno potegnejo v svoje kolesje, in čustveni klici, zaradi katerih sredi tržaškega vrvrenja pristane v zaporu. Mestoma okorna izpeljava njegovega značaja, ki nima nekakšnega začrtanega razvoja ali motiviranosti za svoja dejanja, se zdi možen razlog Andrićevega neuspelega poskusa romana. Zdi se, kot da se mu je zataknilo prav pri liku, kar sicer opaža tudi avtorica spremne besede, ki zapiše: »Kot da se lik Tome Galusa s svojo lirsko podlago ni mogel vzpostaviti kot dejavnik romaneskne celote.«
Na drugi strani je Postružnik, »podgana«, »Satan«, in kar je še drugih izrazov, po katerih posegajo drugi, da opišejo njegov ogabni značaj (zanimivo za slovenskega bralca je morda to, da Postružnik Galusa vpraša, ali govori slovensko in sam govori v slovenščini), dosti bolj jasno začrtan lik, poleg tega pa se njegova preteklost, ki jo na več mestih Galusu predstavi kot »prekleto zgodovino«, v istoimenskem poglavju tudi razkrije pred bralcem. Poglavje zaseda doberšen del romana in je izrazito pripovedno. Pred očmi bralca se izriše zgodba o lahkoživki Ireni Klaretić, poročeni Salzer, Dunajčanki, ki se nepremišljeno vdaja strastem, moškim, nevrednim zaupanja, in uživa v ljubezenskih spletkah ter vihravih čustvih. Postružnik se zaplete v njene škandale in odigra odločilno vlogo pri nesrečnem razpletu; posredno povzroči dva samomora ter propad družine, osiromašenje posestva in poslov. Družinska drama se zaključi nenadno, njen sloves pa zamre v senci novic o vzhajajoči vojni.
Prav v tem delu romana Andrić odlično razgrne poteze svojih likov in brez patetike zariše njihove žalostne usode. Njegov jezik kot prej ostaja enako poetičen, a obenem jasen in neoseben. Priča smo filmskemu stopnjevanju napetosti, ki narašča s pričakovanjem velike noči in razpleta, ki bo za vedno razdrl družino.
Čeprav novele, ki tvorijo nenavaden, fragmentaren roman Na sončni strani, lahko obstajajo tudi kot samostojne zgodbe, skupaj tvorijo zanimivo pripoved o preteklem življenju, ki nenehno vdira v sedanjost bivanja v zaporu. Knjiga pa ne služi zgolj kot literarno delo, ampak tudi kot zvest pričevalec zagonetnosti nastajanja literarnega dela; v opombah namreč beremo o avtorjevih spremembah ter celo nedoslednostih. Vprašanje, zakaj delo nikoli ni tvorilo celostne strukture, je sicer zanimivo in ostaja odprto, a vprašanje je, ali je za modernega bralca sploh relevantno. Zdi se namreč, da je Andrićevo pripovedovanje dovolj močno, da jasna povezanost med posameznimi deli sploh ni nujno potrebna.
Knjigo Iva Andrića Na sončni strani lahko kupite na tej povezavi.
Jesen mi iz roke jé svoj list: prijatelja sva. Luščiva čas iz orehov in ga učiva teči: čas se vrača v lupino.
V zrcalu je nedelja, v snu se spi, usta govorijo po resnici.
Moje oko se spusti k spolu ljubljene: gledava se, govoriva si, kar je temnó, drug drugega ljubiva kot mak in spomin, spiva kot vino v školjkah, kot morje v krvavem meščevem žarku.
Objeta stojiva v oknu, gledajo naju s ceste: čas je, da se izve! Čas je, da si kamen izvoli cveteti, da za nepokoj bije srce. Čas je, da bo čas.
Čas je.
Iz knjige Paul Celan: Zbrane pesmi, 1. del, ki je v prevodu Vida Snoja izšla pri Beletrini. Kupite jo lahko na tej povezavi.
