iti, hoditi / ne, ker to hočeš / ne, ker je treba / ampak ker tukaj / razen te hoje / drugega ni Kajetan Kovič, Navodilo za hojo
In še drugi odgovor na vprašanje mojega ljubega vpisanega bralca: zakaj se človek odloči prehoditi Apalaško pot?
Razlogi za tako odločitev so res številni in nisem še spoznal pohodnika, da bi šel na pot zgolj zaradi enega. Še več: naši razlogi nikakor niso enoznačni. Z Marnie, na primer, sva tako med drugim tu zaradi Zelenega tunela, a imava glede tega mešane občutke: po eni strani si Tunela želiva, po drugi se sprašujeva, ali ni samo njuejdževska nakladancija, in po tretji se ga tudi malo bojiva; vsaj nekateri trdijo, da je to lahko zadnja stvar, ki jo boš doživel, trdijo, da se mu reče zeleni, ker je že marsikoga zreduciral v zelenjavo in podobno.
Tako res ne vidim smisla v kakšni klasifikaciji razlogov, da prehodiš Apalaško pot. Smisel pa vidim v navajanju niza pomenljivih primerov. Začnimo pri največjih legendah.
Prvi, ki je pot prehodil v celoti kot section-hiker, torej v daljšem obdobju in po delih, je to storil še pred njenim uradnim odprtjem leta 1937: Myron Avery. Gotovo je preprosto rad hodil, seveda, to velja za prav vsakega, ki prehodi toliko kilometrov. A Averyja je po celi Apalaški poti nedvomno gnala tudi velika natančnost, saj je pred sabo vedno rinil merilno kolo, s katerim je premeril vsako ped poti. In celo pot je prehodil, ker je rad igral šefa in ker je bil tiste vrste človek, ki si ne more pomagati, da ne bi imel vseh in vsega pod nadzorom.
Naslednja legenda je bil prvi, ki je prehodil pot kot thru-hiker, torej v celoti v obdobju ene pohodniške sezone: Earl Shaffer. Da mu je to uspelo, sploh leta 1948, ko je bila pot v zelo slabem stanju, mu mnogi enostavno niso verjeli; svoj podvig je moral nazadnje dokazati na zaslišanju pred komisijo veljakov Konference Apalaške poti. Toda pomembneje za razumevanje njegovih vzgibov je, da je pot kot navdušen pohodnik načrtoval že konec tridesetih, in to skupaj s svojim prijateljem Winemillerjem. A potem je prišla druga svetovna vojna in Winemiller je za vedno ostal na Iwo Jimi. Shaffer je tako na pot krenil sam, v upanju, da bo dolgi pohod omilil izgubo prijatelja in hude vojne spomine. Upanje na nov začetek, kakršnega si želijo tudi mnogi današnji pohodniki, ki so se vrnili iz vojn, močno sije izmed vrstic njegovega potopisa Hoja s pomladjo, prvega izmed desetin objavljenih zapisov o poti. Shaffer je mir na poti iskal še dvakrat, zadnjič pri devetinsedemdesetih.
Trpki so bili tudi vzgibi ženske, ki je pot prva prehodila naenkrat in še danes drži naslov najstarejše ženske med thru-hikerji: Emma Rowena Gatewood. Rojena 1887 je bila prava rovtarka z zahodnih obronkov Apalačev. Kot taka se je tudi zgodaj poročila, rodila enajst otrok in v zakonu hudo trpela: mož je ni zgolj pretepal, »dostikrat jo je premlatil, kot da ni jutrišnjega dne,« vedo povedati še živeči potomci, tepel jo je tako hudo, da je morala večkrat v bolnišnico z zlomljenim tem, počenim onim. Nekaj let zatem, ko se je končno uspela ločiti, pa je v National Geographicu prebrala članek o Shafferjevem podvigu in si rekla: »To bi bil hec, če bi tudi jaz šla na takle sprehod!« Ko je leta 1955 dejansko prehodila Apalaško pot, ji je tako za šotor kot za pelerino služila kopalniška zavesa in vso borno opremo je nosila v culi, ki si jo je sešila sama. Svojo prvotno oceno Apalaške poti je v enem izmed intervjujev po prehojeni poti popravila: »To ni bil hec!« A tudi ona jo je prehodila še dvakrat, zadnjič pri petinsedemdesetih.
Že iz nazivov, ki so jih nadeli tem legendam Apalaške poti – prvi, najstarejša ipd. –, je očitno, da je izstopajoč vzgib pohodnikov tudi tisti po samodokazovanju. Tega je mogoče zadovoljiti na tisoč in en način. Najdaljši section-hike je trajal kar 46 let. Najhitrejši thru-hiker je trenutno Karl Meltzer: Apalaško pot je pretekel v 45 dneh, 22 urah in 38 minutah. Najstarejši thru-hiker je bil star prek 80 let. Warren Doyle je rekorder po tem, kolikokrat je prehodil pot: šestnajstkrat. Najmlajši človek, ki je prehodil pot, je bilo petnajstletno dekle.
Hodi se tudi za dober namen. Nekdo je vseh 3500 kilometrov prehodil na berglah, da bi opozoril na tegobe invalidov. Več slepih je šlo po njej s psom vodnikom, med drugim Bill Erwin, ki je po lastni oceni pri tem padel najmanj pet tisočkrat. Eden najtežjih pohodnikov, ki je prehodil celotno pot, je imel na koncu 170 kilogramov, dva več kot na začetku, kajti hodil je za vse ljudi obilne postave, in zaklel se je, da ne bo na poti izgubil niti enega kilograma; mnogi se namreč nanjo odpravijo tudi zato, ker je znano, da pohodnik na njej v povprečju izgubi 15 kilogramov.
Dostikrat se gre na pot tudi zato, da se poudari, da si nekaj posebnega. Hot Dawg je vrh nahrbtnika prenašal svojega ljubljenčka, mačka Stubbyja. Ta je vsekakor postal zvezda; na poti se še danes govori, kakšen mir pred mišmi je bil v bivakih, kadar je prenočil v njih … in kako podvojeni so bili navali sestradane golazni v noči po mačkovem odhodu. A to nikakor ni bil edini maček na poti: Ziggy Jima Adamsa naj bi sam prehodil skoraj 3000 kilometrov; izpustiti je moral le parka Great Smoky Mountains in Baxter, kajti tamkajšnji pazniki so vnaprej izvedeli, da z Jimom prihajata, pa so vse napise »psom vstop prepovedan« odstranili in na njihova mesta namestili »ljubljenčkom vstop prepovedan«. Spet nek tretji pohodnik je celo pot prehodil v škotskem kiltu. Njegova teorija je namreč bila, da se je občasnemu razkazovanju zasebnih delov svojega telesa lažje privaditi kot eni morebitnih posledic dolgotrajnega pohoda: do krvi odrgnjeni mošnji.
Nekateri pohodniki so tu predvsem zato, da bi se radostili nad lepoto Božjega stvarstva in ga slavili: kot številni amiši, ki jih srečujem in s katerimi rad kakšno rečem med pripravo večernega obroka, kajti ti plahi ljudje znajo iz najbolj preprostih sestavin pripraviti slasten obed. Mnogi drugi pohodniki, s katerimi sem govoril, so pustili službo, v kateri so bili nesrečni, ali pa so službo izgubili. Po mnenju nekaterih sta razlog za skokovit porast števila thru-hikerjev v zadnjem desetletju ravno gospodarska kriza in posledično spremenjeni odnos Američanov do dela. Ker imajo v vse večjem številu občutek, da so za delodajalce zgolj proizvodni strošek, ki ga gre znižati, se je premosorazmerno znižala zvestoba zaposlenega do delodajalca; če mu slednji preseda, zdaj toliko lažje da odpoved in naredi kaj zase, gre recimo na krepek sprehod.
Številni pohodniki so si vzeli pol leta za pohod pred fakulteto ali prvo službo. Tistega večera ob zavetišču Tray Mountain smo razločno slišali vsako besedo, ki jo je v telefonskem pogovoru z nekim pohodnikom izrekla njegova soproga, tako je tulila v telefon. Ko mu je nazadnje zagrozila, naj se takoj vrne domov, sicer se bo ločila, pa je gospod samo še olajšano izdahnil: »Daj se! Prosim!« In prekinil zvezo. Najbolj hudo ti postane ob tistih, ki se na poti postavljajo na noge po smrti enega najbližjih.
Določene tipske fraze slišim znova in znova. Potreboval sem čas, da si prezračim glavo. Ali pa: Vedel sem, da bo to moja zadnja priložnost. In: Želel sem si okrepiti telo. Splesti tesnejše vezi s prijatelji. Se stopiti z divjino. Se počutiti bolj živ. Premagati samega sebe. Trpeti. Se spokoriti. Razmisliti. Se veseliti. Nekateri, kot izvrstni potopisec Moore, pa so prepričani, da si večina pohodnikov želi predvsem uživati v preproščini pohodniškega življenja, pobegniti iz civilizacijskega vrta poti, ki se cepijo.
S Supertrampom sva tega večera čisto sama. Za tabor sva si izbrala eno izmed »pleš«, vrhov brez dreves, vrhov, na katerih rastejo zgolj mahovi in trave. Taborni ogenj ugaša, noč je že, po dolgem času, ki sva ga preživela pod gostimi gozdnimi krošnjami, nad sabo vidiva zvezde. City of Stars!
»Nič ne razmišljal, samo usekaj,« nenadoma reče Supertramp. »Reciva, da gre za življenje in smrt in moraš ta trenutek izbrati najpomembnejši razlog za to, da si tukaj: daj, kateri je?«
Za prvo silo mu prevedem Navodilo za hojo.
Jakob J. Kenda se s svojimi zapisi redno javlja z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na značko “Apalaška pot” na desni.
Anicet Charles Gabriel Lemonnier: Salon Mme. Geoffrin leta 1755
poglej jih pesnike iz raztrganih dežel z ogljem v očeh in z zatavalimi okruški na ovratniku, na rokavih, nekateri so že zložili zastave angažmaja skrajšali in povzeli besedilo iz tanke zbirke ki ga bodo pod reflektorjem zamomljali iznad katedra pičlim zbranim ki nič ne razumejo
poglej kako se z nerodnimi plesnimi koraki vrte spogledujejo kako od romantike slepi zapeljujejo druga telesa kako postana in kratkotrajno samotna je ta ljubezen
slišiš kako poslušajo svoje naglas prebrane verze kot najpomebnejše večerne novice ki zjutraj frfotaje odnetopirijo v nič sladko spi fant govedo je v hlevu
poglej kako si strežejo s spodobnimi zvočnimi drekci, družinski prepir, nezvesti ljubljeni, pozabljeni očetje, ščepec zatrtja, vzdih za tišino pod zemljo
poglej kako pesniki pijejo pijačo ki jo plačajo drugi poglej pohojene čevlje nerodno nanešeno šminko kako na stranišču izpolnjujejo križanko v časopisu ki jih je zastonj čakal pred vrati
poglej kako se pesniki še spomnijo imen teh in onih, ki so se lani tu naslanjali na svoje palice, opitih sredi noči in poscanih na hodniku
poglej kako pomembni so ti pesniki vsak pred svojim ogledalom pod bledo svetlobo hruške poglej kako tanke so njihove denarnice poglej kako vzneseno se poslavljajo preden izginejo v resničnost nevidni kot prosjaki na skrivni misiji katerih glasov ne sme nihče slišati
Breyten Breytenbach (1939) je južnoafriški pesnik, pisatelj in likovni umetnik. Je avtor več kot petdesetih knjig (pesniških in esejističnih zbirk, romanov, dnevnikov in spominov), piše v afrikanščini in angleščini. Zaradi svojih kritik apartheida in zakona z žensko vietnamskega porekla (tedanji južnoafriški zakoni so medrasne poroke prepovedovali) je bil izgnan iz države, sredi 70-ih pa sedem let celo zaprt. Za svoj pesniški opus je bil obilno nagrajen, nazadnje letos s prestižno nagrado Zbigniewa Herberta za izjemne umetniške in intelektualne dosežke. Od leta 2013 vodi pesniški festival Spier v Stellenboschu.
Odraščanje je tisto obdobje, v katerem se izkristalizirajo določene oporne točke, ki v prihodnosti vplivajo na našo nadaljnjo življenjsko pot. Naj bo to odločitev za študijsko smer, usodna ljubezen, izguba ali srečanje s človekom, ki zaznamuje našo osebnost. Doktor Sarival Sosič, sicer kustos za sodobno vizualno umetnost v Mestni galeriji Ljubljana, je svoj literarni prvenec, roman Starec in jaz osrediščil prav okrog posameznika, iščočega se v občutljivem prehodu v odraslost.
Naslovna sugestija napoveduje binarno kompozicijo in delo je dejansko stkano z dvojico protagonistov. V starcu je zajet profesor glasbe, komponist, erudit in modri posebnež, pod naslovnim »jaz« pa se skriva živahen gimnazijec, fant, ki hlepi po osmišljenju svojega vsakdana in zato prestopi prag starčevega stanovanja. Neimenovani starec mlajšega kleše, kot kipar obdeluje kamen. Smisel mu pomaga najti v svoji sferi – klasični glasbi in igranju klavirja, v čemer je tudi sam nekoč našel blažilo za rane iz otroštva, predvsem za materino zavračanje, ki je pogojilo starčevo nezaupljivost do žensk. Natančno odmerjene ure, ki jih skupaj preždita za črno-belimi tipkami, so prežete z nenasilno špartansko vzgojo in prostovoljnim, mestoma nečloveškim odrekanjem in vztrajanjem v učenju. Obema se navsezadnje mudi. Sprva glasbeno popolnoma neizobraženega fanta na drugi strani vrat starčevega stanovanja čakajo sprejemni izpiti za glasbeno akademijo in nato trk z realnostjo, drugega slutnja bližajoče se smrti – in prav zato trpeče-sladko goltanje znanja ter rigorozna (samo)disciplina postaneta tako intenzivni.
Sosič med protagonistoma splete kompleksen odnos, v katerem je platonska naklonjenost presežena; medsebojno spoštovanje in brezpogojna skrb se mešata s senzualno homoerotičnostjo. Zaradi šestdesetletne razlike med njima avtor njuno vezo približa modelu, ki nam je znan iz Stare Grčije, v katerem sta vzgojno-erotični odnos tkala odrasli moški erastes v vlogi vzgojitelja, ki je imel pozicijo moči, in podrejeni mladenič eromenos v vlogi učenca. To razmerje, ki je nekoč igralo pomemben del v družbi in pedagoških procesih antične Grčije, se danes bere na robu družbeno sprejemljivih konvencij. K temu pripomore v romanu popisan začetni odpor ob poljubljanju, apatija, s katero se mlajši ob koncu telesno preda izkušenejšemu, in popisovanje naturalističnih detajlov, denimo kako se po starčevi bradi cedi slina, kako urinira v nočno posodo itd. S tem bralca-voajerja pisatelj pripravi do določenega nelagodja ob spremljanju fikcijske situacije, hkrati pa mu uspeva nabokovsko vešče vzbuditi premislek o arbitrarnosti družbeno pričakovanih vzorcev obnašanja.
Slogovno roman predstavlja enega izmed vrhuncev v kontekstu sodobne slovenske proze. Glasba, tako tematsko kot stilno vezivno tkivo, ponika v vse pore opisanega odnosa in ne nazadnje zaznamuje tudi stavčno strukturo. V proustovsko dolge in ritmično učinkovite povedi se čez roman zarivajo drobne, ponavljajoče se fraze, ki delujejo kot drobni glasbeni refreni: »tako starec sam«, »tako jaz sam«. Kljub nedvomno premišljenemu ubesedovanju pa iz zapisanega veje občutek spontanosti, ki izhaja iz z emocijami posejanega plaza besed, neprekinjenega toka spominov. To kombiniranje racionalnega in čustveno obremenjenega zanosa gre Sosiču odlično od rok, malce bolj okorni se zdijo morda le redki pasusi, v katerih se odmakne od učinkovitega prepleta in preide v nesveže, kontrolirano razpravljanje – recimo o vlogi premišljenega prehranjevanja ali o nerazvitem pedagoškem čutu številnih učiteljev.
Avtorjeva koncentracija na večplasten odnos starec-fant se izteče v brezčasno in univerzalno prispodobo zveze med dvema posameznikoma, ki ji težko najdemo ekvivalent v slovenski literaturi. Prek vzvodov – dovršenega sloga in odlične karakterizacije junakov – iniciacijska rast »jaz-a« zadiha in pulzira v bravuroznem romanu, ki bi ga lahko deloma interpretirali kot razvojni roman. Bralska izkušnja je sicer vse prej kot lahka, na trenutke prav naporna, tudi zaradi prehajanja med mislimi enega ali drugega protagonista. Kljub temu je bralec po izstopu, ko se zaključek romana motivno poveže z začetkom, lahko prepričan, da je pravkar dokončal enega najboljših prvencev v slovenski literaturi.
V sredo se začenjajo Dnevi poezije in vina na Ptuju. Za vse, ki vas pot ne bo zanesla na Ptuj, smo pripravili tudi ljubljanski festival poezije – v knjigarni Beletrina. Od ponedeljka, 21. avgusta, do sobote, 26. avgusta, lahko v naši knjigarni kupite poezijo s 40-60% popustom, poezijo pa boste za darilo dobili tudi ob vseh drugih nakupih v knjigarni. Vabljeni!
Kaj nam lahko človek, ki je izhajal iz premožne družine, bil bolestno navezan na mater, ki ga je zavijala v vato, mladostniško energijo porabljal za to, da se je udeleževal družabnih prireditev in se seznanjal s karseda velikim številom ljudi, ki nikoli ni delal, zadnje desetletje pa je preživel zadekan v zvočno izolirani sobi, kjer se je vdajal malodušju zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja (in hipohondriji), sploh pove o življenju? Marsikdo bi dejal, da ne veliko. Recimo pisatelj André Gide, ki je takega človeka poznal, prebral njegovo zgodnjo kratkoprozno zbirko, ki ni obetala prav dosti, ter pod vtisi na podlagi te knjige in njegovih družabnih aktivnosti zavrnil njegov poznejši roman. Situacija sama po sebi ne bi bila nič posebnega – prav je storil, kdo pa si sploh želi brati literaturo nekega razvajenega snoba, boste morda rekli –, če človek, o katerem je govora, ne bi bil Marcel Proust.
Proustovo zbirko kratke proze Radosti in dnevi, ki je bila očitno vsaj delno kriva za to, da Prousta literarne eminence vse do izdaje V Swannovem svetu (naposled je Proust roman na svoje stroške izdal pri Grassetu) niso jemale preveč resno, smo to poletje končno dobili tudi v slovenščini, v odličnem prevodu Katarine Marinčič. A kaj je s to zbirko pravzaprav narobe, da so bili odzivi nanjo tako zadržani? Obravnavane teme se v marsikateri točki stikajo z velikim ciklom – patološki odnosi, med katerimi prednjačijo ljubosumje, smrt, izumetničenost visoke družbe, navdušenje nad naravo, slikarji in skladatelji … Jezik pisatelja, ki je imel, ko je knjigo izdal, le triindvajset let, sicer še ne dosega umetelnosti Iskanja, vsekakor pa je že jasno, da je nedvomno nadarjen in da ima čut za popisovanje detajlov. Problem zbirke je bil torej verjetno prvenstveno ta, da je popolnoma samoljubna, zaverovana sama vase – v času, ko je aristokracija že desetletja izgubljala svoj blišč, na njenem družbenem položaju pa jo je čedalje bolj nadomeščalo meščanstvo, pripoveduje o bleščečem življenju v aristokratskih salonih, umirajočih vikontih, zdolgočasenih vojvodinjah, kvazi-intelektualcih, ki osirajo druge (kvazi-)intelektualce, vdovah, ki se brez kakršnega koli povoda ogrejejo za gospode nižjega rodu, kar vodi v blazno trpljenje, in podobno. Bralcem, ki so se prebili skozi Iskanje izgubljenega časa, je sicer jasno, da Proust teh plehkosti ne odobrava, kajti velik del Iskanja je posvečen razkrinkavanju jalove eksistence aristokracije, a vprašanje je, ali bi to Proustovo distanco do njihovega početja zaznali, če ga ne bi prebrali. Ironija je tudi v Radostih in dnevih vsekakor prisotna (pa tudi inteligentnih opazk o človeških značajih, ki so eden izmed zaščitnih znakov Iskanja,ne manjka), vendar ni tako izpiljena in premišljeno dozirana kot v ciklu, zato pa lahko hitro izpade – in verjetno se je tako ob prvem branju zdelo tudi Gidu, pa še kakšnemu njegovemu somišljeniku –, da se Proust početju svojih znancev sicer hahlja, a ga vse skupaj ne moti oziroma zadeva zares. To pa zaradi tega, ker je bil v času pisanja Radosti in dni v družbeno shemo, ki se ji posmehuje, še premočno vpet. Morala ga je pretresti smrt matere, da se je iz socialnih krogov umaknil in skrbno reflektiral vse, kar se je v njem nabiralo vsa ta leta, ko je bil srce marsikatere zabave, hkrati pa, ne da bi to javnosti razkril v celoti, pronicljiv opazovalec in kritik družbe. Opazke na račun plehkosti visoke družbe so torej v Iskanju boljše, ker so del strukture s smislom, ne pa samostojne vedute. Poleg tega je Iskanje izgubljenega časa cikel z globljim sporočilom, za razvoj katerega v kratkih zgodbah Radosti in dni ni prostora: umetnost je tista, ki se dvigne nad banalnosti vsakdanjega življenja in osmisli človeško eksistenco – ko pripovedovalcu na koncu uspe skonstruirati umetniško delo, je to pravzaprav hkrati tudi triumf nad vsemi plehkostmi, ki jih je, ko se je gibal med praznimi aristokratskimi liki, moral prenašati. Vseeno pa brez njegovega popotovanja skozi salone najbrž ne bi bilo romanov, ravno v času, ki ga je preživel obkrožen s trivialnostmi, je v njem namreč zorela vedno večja naklonjenost do umetnosti.
Prav to je tisto, kar nam Proust lahko pove o življenju: da so trivialnosti in detajli še kako pomembni. Marsikdo mi bo na tem mestu ostro ugovarjal, češ, zakaj bi kdo kadarkoli želel pisati o navadah privilegiranih, salonih in banketih? Ni malo smešno brati o damah, ki se za hrbtom opravljajo, v družbi pa so osladno prijazne druga do druge, ali trinajstletnem dečku, ki mu je malo mar, da njegov stric umira, ker se ukvarja predvsem s tem, ali bo za darilo dobil ponija ali ne (glej Smrt Baldassareja Silvanda, vikonta Silvanijskega v Radostih in dnevih )? Oziroma, če vse skupaj malo aktualiziram, otroku, ki je pozabil na to, da ima njegova mama raka, ker ima preveč dela z igranjem s fidget spinnerjem, ali starletah, ki sta uradno prijateljici, vendar sta druga drugo unfollowali na Instagramu (ob tem naj pripomnim, da bi bil Instagram, če bi obstajal v Proustovem času, gotovo prav tak hit, splošna egocentričnost namreč takrat ni bila nič manjša kot danes)? Je literatura sploh (še) lahko prostor za tovrstne banalnosti, če pa je na svetu toliko drugih reči, ki si zaslužijo pozornost? Če si je Proust, denimo, prizadeval za to, da bi ga sprejeli kot intelektualca, zakaj ni več prostora v svoji prozi namenil npr. panamskim škandalom ali Dreyfusovi aferi? Proust se je določenih družbenih aktualij v Iskanju sicer dotaknil, še najbolj afere Dreyfus, okoli katere se je angažiral tudi zasebno, vseeno pa je to mogoče z lahkoto spregledati, kajti večina njegovega pisanja opisuje mirno eksistenco finančno preskrbljenih ljudi v Parizu, na francoskem podeželju ali na obali, ki jih še najbolj razburjajo neskladja na družbeni lestvici in seveda ljubezenske težave. Ampak – je to res narobe? Ni ključ do razumevanja družbe ravno razumevanje posameznikov? Če poskušamo torej analizirati razkorak med elitami in t. i. malimi ljudmi, ne razumemo pa mentalitete ne ene ne druge družbene skupine, ki je najlažje dostopna prav s pomočjo podrobnosti, s katerimi se ukvarjajo v svojem prostem času, najbrž ne bomo prišli prav daleč. In to, da je Proust pripadal družbeni skupini, ki jo je poskušal razumeti in popisati, se v njegovem primeru nikakor ni izkazalo za slabost, temveč za veliko prednost.
Nevarno bi bilo le, če bi nas reči, ki so nekaj časa nosile velik čar tudi za Prousta, torej zabave, nova poznanstva in lepe obleke, okupirale ali celo zadovoljevale do te mere, da ne bi niti pomislili na to, da obstaja še kaj drugega, boljšega, bolj izpolnjujočega, ali, če hočete, bolj družbeno koristnega. Človek je namreč suženj navade – in če se lahko navadi celo na stvari, ki niso niti najmanj prijetne, denimo garanje za minimalno plačo, potem je navaditi se na rutino obiskovanja salonov ali vsakotedenskega sončenja na jahti še najmanjši problem. V tem smislu je zanimiv lik iz Radosti in dni, Violante, ki je ljubezen do umetnosti in narave, ko je postala vojvodinja, postopoma zamenjevala s površinskimi užitki. V novem življenju ji seveda ni nič manjkalo, če izvzamemo to, da se je ves čas dolgočasila. Njen vzgojitelj Augustin jo je poskušal prepričati, da bi se vrnila v domači kraj, in obljubljala mu je, da bo zdaj zdaj odpotovala, vendar se to nikoli ni zgodilo. »Augustin se je zanašal na naveličanost in gnus. Ni pa računal na silo, ki se, če jo hranimo z nečimrnostjo, polagoma tako zelo okrepi, da premaga gnus, prezir in celo dolgočasje: rečemo ji moč navade,« zgodbo zaključi Proust, ki je vedel, da so navade in socialne konvencije, predvsem v visoki družbi, tako močne, da jih ne omaje niti smrt. To je izvrstno orisal tudi v znanem odlomku na koncu tretjega dela Iskanja izgubljenega časa, Svet Guermantskih, kjer se vojvodinja in vojvoda Guermantes odpravljata na večerjo, tik pred tem pa jima njun dober znanec, gospod Swann, prizna, da je na smrt bolan. Ker se jima hudo mudi, nimata časa za izkazovanje sočutja – a po drugi strani lahko odhod odložita za toliko časa, da si vojvodinja preobuje čevlje, ki se ne ujemajo z njeno obleko. In kar je še huje – Swann, celo življenje prijatelj aristokratov, sočutja sploh ne pričakuje, saj je kot prekaljeni obiskovalec družabnih dogodkov navajen, da gredo tragedije, četudi se ves čas dogajajo, pač mimo ljudi, ki jih zanima samo to, koga bodo srečali na prihodnjem plesu. Proust pa se je pogubne moči navade pravočasno otresel in se izkazal za mojstra prav v tem, da nam je skozi avtentično slikanje teh ljudi, s praznimi dialogi in vsemi banalnimi podrobnostmi, s katerimi se ukvarjajo, pokazal, da takšnih življenj nočemo živeti.
Marcel Proust: Radosti in dnevi. Prevod in spremna beseda: Katarina Marinčič. Modrijan 2017.
Maribor med drugo svetovno vojno. Fotografija iz Pokrajinskega muzeja Maribor.
Prebral sem zadnji Jančarjev roman In ljubezen tudi. Drago je spet v svojem naravnem pisateljskem elementu, v svojem prvinskem pripovednem okrožju – vrnil se je v vojni in povojni čas svojega Maribora, pod svoj tankočutni in za detajle izostreni drobnogled je znova vzel nekaj posameznih človeških usod, ki jih burni zgodovinski piš sredi prejšnjega stoletja zgrabi v svoj vrtinec. Spet je tenko prisluhnil krhkim utripom srca in šelestenju subtilne pesniške govorice ljubezni (med pripovedjo se poleg drugih navedkov iz domače in svetovne lirične poezije kljubovalno oglaša refren Máchove pesnitve Maj: »…Bil pozen je mrak – prvi maj – večerni maj – ljubezni čas. K ljubezni vabil grlic glas je tja v dehtečih borov gaj.«), prisluhnil je šibkemu glasu zaupne in nebogljene človečnosti, sirotnemu in komaj slišnemu sredi divjega bučanja glasov moči, zloveščega marševskega skandiranja kolektivov, grmenja odločnosti in odločenosti za »našo stvar« (pa naj gre za regermanizacijo Spodnje Štajerske, kakor jo je bil ob svojem znamenitem prihodu v Maribor leta 1941 oklical sam Hitler, za rasno čistost in za novi svetovni red na eni ali za odpor okupaciji in idejno čistost v partizanskih vrstah pa vzgojo novega človeka na drugi strani), prisluhnil je tihcenemu spevu zaljubljenega ženskega srca, ko okrog njega hrumijo korakajoče množice, ko se rojeva in bohoti novo tisočletno cesarstvo, ki mu bo vladal arijsko čisti nadčlovek, ko se kali jeklo in se po znanstvenih zakonih diamata rojeva zgodovinsko nujna prihodnost, ko se ljudje okrog tega preplašenega in tesnobno skrčenega ljubečega srca na smrt sovražijo, vojskujejo in pobijajo z globokim prepričanjem in vero v svojo »stvar«, v popravo zgodovinskih krivic, za dopolnitev zgodovinskega poslanstva, za končno uskladitev vseh posamičnih in raznozvočnih glasov v eno samo koračniško ubrano melodijo. Jančar, nenadkriljiv mojster bivanjskih paradoksov in učinkovitih pripovednih kontrastov, je s subtilno lirično pisavo dal zapeti grlicam v dehtečem borovem gaju (zaljubljencema pod cvetočimi jabolčnimi drevesi na Urbanu tik pred izbruhom vojne ali pod cvetočimi brezami v pomladni Beli krajini ob koncu vojne) prav sredi najbolj bučnega hrumenja kolektivnih, čezčloveških, hiliastičnih, v prihodnost zagledanih stremljenj, družbenih projektov in smotrov, sredi smrtnega spopada idej, nazorov, konceptov in politik, sredi nihilističnega bobnenja zgodovine, sredi glajhšaltunškega rjovenja volje do moči, skratka; v tej kakofoniji militantnih glasov, ki se vsak zase sklicujejo na svoj »prav«, je nebogljeni glas ljubezni in intimnega razmerja med dvema posameznikoma slej ko prej neusmiljeno in največkrat na najbolj krut način utišan in zadušen. In to je pravzaprav vodilna tema romana In ljubezen tudi, ki pripoveduje zgodbo o tem, kako se sredi hudega vojnega časa v ubogo človeško srce namesto ljubezni naselijo jeza, strah, sovraštvo in nazadnje smrt. To je spet tista senzibilna, temeljnim paradoksom človekovega tragičnega – in hkrati z globoko ljubezensko izročenostjo užitku in lepoti zaznamovanega – življenja in prebivanja v svetu razuzdane zgodovine (ki je v kataklizmičnem dvajsetem stoletju postala človekova prvinska, neodtujljiva usoda) zavezana pisava, ki je že doslej do glasu pripustila tolikere Jančarjeve romaneskne junakinje, erotično odprte k drugemu in zaupljivo predane in z vso svojo enkratno zasebnostjo do kraja izročene svojim vojskujočim se, odločnim in odločenim, svet in človeka urejevalskim in zadnjo resnico iščočim moškim, spet je sredi hrumenja množic in norosti zgodovine slišati krhek liričen odmev predane, kar naprej ogoljufane, zavržene in zlorabljene – ter zato kajpak na smrt utrujene – ljubezni Marjetice Samsa iz Severnega sija, Katarine Poljančeve iz Katarine, pava in jezuita, Leonce iz Zvenenja v glavi, učiteljice Zale iz Drevesa brez imena, Veronike Zarnik iz To noč sem jo videl …
Zapisujem nekatere opombe, ki sem si jih delal ob branju:
*
Nemara najzanimivejši lik v romanu je Ludwig Mischkolnig, mariborski Nemec, ki je z neznanskim olajšanjem in zadovoljstvom pričakal nemško vkorakanje v Maribor, saj so se s tem dejanjem končno uresničile njegove sanje o ponovnem gospostvu nemške rase v tem mestu, od koder so bili njegovi rojaki po koncu prve svetovne vojne tako rekoč izgnani, ti, ki so ostali, pa so morali prenašati šikane in poniževanja zdaj na lepem večinskega slovenskega življa. Vsa ta leta med obema vojnama se je Ludek, kot so mu posmehljivo pravili slovenski znanci in someščani in mu s tem v duši pridelali prenekatero frustracijo, manjvrednostni občutek in zato silno željo po dokazovanju in slo po maščevanju, pripravljal, uril in šolal za svoje poslanstvo ali odločenost, kot sam temu pravi – vrniti mestu nemškega duhá in ga priključiti višji civilizacijski stopnji in kulturni formaciji Tretjega rajha. Nemški vdor pričaka kot kremenit Obersturmbannführer, esesovski varnostni oficir, ki ima na skrbi varnost mesta, še posebej pregon in kaznovanje »uporniških band«, ki so se razpasle po pohorskih gozdovih in do leta 1944 – ko se pravzaprav začne zgodba romana – že krepko ogrožale okupacijsko oblast v mestu in okolici.
A Ludwig ni samo varnostni oficir SS, ni le člen dobro naoljenega vojaškega in policijskega zavojevalskega stroja, ampak je tudi Ludek, zasebnik s čisto človeškimi potrebami, slabostmi in čuti, zrel samski moški, ki še vedno živi pri mami in ima z erotičnimi stiki z ženskami očitno nekaj težav in zadreg. Ludwig ima, z drugimi besedami, tudi srce, ne samo poniglave policijske duše in strumnega vojaškega duhá, in v tem srcu ne utripata le nepotešena ljubezenska sla in zamera do butastih slovenskih someščanov, ki se upirajo zgodovinski nuji in klicu usode, ki jih vabita, naj postanejo sestavni del velikega nemškega rajha, marveč je v njem nekaj več: »Ni se ustrašil, ker je imel odločnost in odločenost, odločenost, ki jo ima še zdaj,ko tukaj, v svojem mestu, uresničuje stvar svojega srca, stvar zgodovine in nove Evrope.«
Stvar zgodovine in nove Evrope je za Ludwiga Mischkolniga stvar njegovega srca, tu gre torej za več kot zgolj idejno pripadnost in poslušnost nareku zgodovine, tu gre za celovito eksistencialno odločenost za udeležbo pri stvari, ki daleč presega posameznikovo osebno pripadnost, tu gre za ljubezensko izročenost Ideji. In prav ta ljubezenska izročenost, prav ta erotična konzumacija sveta in zgodovine, prav ta čutna udeležba pri spreminjanju sveta po meri ene volje in enega vodje se bo v nadaljevanju romana za Ludeka izkazala za usodno in pogubno.
Hkrati pa se tudi v tem stavku kaže mojstrstvo Jančarjeve pisave: z eno potezo tako rekoč na isto pojmovno in doživljajsko raven pripelje človekovo najbolj zasebno intimo, stvar srca, in orjaško magmo svetovno zgodovinskega dogajanja; v eno literarno izjavo zaobjame celoten človekov kozmos, njegov najintimnejši kotiček in vpetost v univerzalno civilizacijsko paradigmo hkrati. Ti stavki nam govore, da je v vsakem posamezniku strnjena in se zrcali vsa usoda in zgodovina človeštva, da vsak posameznik v sebi nosi zametek, iskro in ključ planetarnega družbenega in zgodovinskega dogajanja in da je, na drugi strani, v slehernem dejanju zgodovine, družbe, množice, kulture, politike… imanentno navzoč tudi sleherni človek kot zasebni posameznik.
*
»Za hip ga je premotila milina neke ženske, za hip mu je ob njej nekoliko prehitro bílo srce. Za hip je zaradi nje pozabil na veličino in prihodnost svojega naroda.«
Še en tipičen Jančarjev stavek, ki posamično, zasebno človeško izkušnjo in kolektivno zgodovinsko obzorje učinkovito in zavezujoče poveže in združi na skupni eksistencialni imenovalec, ki je dostopen samo literarni pisavi, mišljenju in govoru izmišljije; samo znotraj leposlovne govorice je možno takšno srečanje in se lahko dogodi umetniško ploden trk dveh različnih doživljajskih in mišljenjskih ravni, se lahko enakovredno izenačita in na isti poetični struni zabrnita izkušenjski kategoriji intime in zgodovine, miline srca in veličine naroda.
In kaj za nadaljnji potek zgodbe o nenavadnem ljubezenskem trikotniku med ljubko študentko medicine Sonjo Belak, ki od začetka do konca romana ravna izključno po nareku svojega zaljubljenega srca (in ji melodijo življenja izpisujejo pesniki Mácha, Goethe, Byron, Gradnik, Rimbaud), asistentom na gradbeni fakulteti Valentinom Gorjanom, ki prav tako na svoj način prisluškuje klicem svojega patriotskega srca in se zato pridruži partizanskim borcem v pohorskih gozdovih, in Obersturmbannführerjem Ludwigom Mischkolnigom, strumnim nemškim varnostnim oficirjem, ki za hip podleže glasu srca in se pusti premamiti milini neke ženske, kaj za usodo romanesknih junakov pomeni to, da je enemu med njimi – in to prav tistemu, za katerega se je zdelo, da se ima najbolj v oblasti, da je vso svojo nrav, čustva in misli podredil enemu samemu nadosebnemu, striktno racionalnemu cilju in v čigar srcu razen za veličino naroda in zmago novega reda ni bilo prostora – zaradi ženske za hip nekoliko prehitro bílo srce? Pomeni, da je prav ljubeče srce, ki se ogreje ob ženski, neke vrste esesovčeva šibka točka, mehki trebuh, črna luknja, ki naredi zev v njegov do zadnje podrobnosti urejen in metodičen svet pravil, ukazov, moči, discipline in podrejanja, odpre vrzel in omaje veličastno službo zgodovinskemu smotru; črna luknja, ki v svoje temno brezno pogoltne sanje o veličini naroda in spodkoplje na videz trdno zgrajeno ideološko stavbo. Ludwig podleže Ludeku (človeku srca) v sebi in to ima zanj katastrofalne, za roman pa nadvse plodne posledice: službeno grdo spodleti, naredi napako, se osmeši pred štabom svojih policijskih sodelavcev (kot varnostni oficir je spustil na prostost domnevnega pripadnika odporniškega gibanja, ki nato res prebegne nazaj k partizanom) in se povrhu še človeško, moško zlomi (v postelji s Sonjo zataji) – in vse to prav zavoljo prehitro utripajočega srca, ki ga je omehčalo in na neki način razorožilo ob pogledu na krhko mlado žensko.
In zato mora užaljeni in ponižani Ludwig zatreti, uničiti, iztrebiti, odstraniti prav ta vir svoje slabosti, zanikati mora to žensko milino, ob kateri mu prehitro utripa srce, izbrisati šibko točko in zapolniti črno luknjo v sebi, če naj reši in ohrani svoj red, za katerega se je tako odločen odločil, če hoče obvarovati svet, ki mu pripada, ki mu zvesto služi in ki je navsezadnje tudi »stvar njegovega srca«. Kaznovati mora prav ta vzgib ljubezenskega čustva, ta prenagli srčni utrip, ta čutni gon v sebi, znamenje svoje človeške zmotljivosti, nepopolnosti, primanjkljaja; in to bo najučinkoviteje storil tako, da se bo z vso oblastniško samovoljo in aroganco, ki ju premore kot visok oficir SS, maščeval nad virom svoje slabosti, nad Sonjo, ki je iz njega priklicala to čutno, nepopolno, krhko, pomanjkljivo, z eno besedo – človeško plat. In da bi bila mera polna: ne le, da je Sonja iz njegove temne notranjosti priklicala na dan čutno slo, ga erotično izzvala, ga razprla v vsej človeški goloti in telesni izpostavljenosti in ga s tem na neki način zmehčala in onesposobila za njegovo prvinsko, tako rekoč narojeno odločenost, za poklicanosti za stvar naroda in zgodovine, ampak je v svetli luči izpostavila tudi njegovo spolno nezmožnost, ga ponižala v njegovi moškosti, ga torej zadela v najbolj bolečo točko njegove nadčloveške, übermenschevske samopodobe.
Svoje »napake« – ki je pravzaprav metafora za širšo, svetovno zgodovinsko »pomoto«, saj je vgrajena v slehernika kot njegova človeška narava, kot imanentni delež čutnosti in telesnosti, se pravi ranljivosti in smrtnosti, ki pripada vsakemu človeku po njegovi smrtni narojenosti – se Ludwig zave, ko prisluškuje hrumenju zavezniških bombnikov, ki konec leta 1944 vse pogosteje odmetavajo bombe na njegov rodni Maribor (iz Gradca pa mu nesposobni birokrati iz nadrejene instance kot nalašč prav v tem kritičnem času nikakor ne pošljejo zadostne količine žebljev za zabijanje trug, v katerih pokopavajo ubite jetnike, vse številnejše žrtve njegovih preiskovalnih metod! – še en sijajen Jančarjev paradoks, ki z ironijo pisateljskega peresa spodkopava diskurz moči in oblasti). Te bombe so zlovešča znamenja zloma in implozije veličastnega sistema in reda, urejenega sveta tisočletnega rajha, ki naj bi ga s svojo odločenostjo, voljo in železno disciplino in brezpogojno pokorščino za vse večne čase zgradili izbrani nadljudje, udarna pest režima, esesovska elita, zvesti pripadniki visoke nemške kulture in čiste arijske rase, h katerim se naš ljubezensko osmoljeni Ludek s tolikšnim ponosom in zanosom prišteva; te bombe so temna znamenja notranjega kolapsa sveta, v katerega je brezpogojno verjel in mu zvesto služil. Katastrofični zlom in propad nacistične Nemčije se je v Mischkolnigovem bivanjskem obzorju na neki način zgodil in simbolno uresničil že v tistem ključnem zdrsu, hudi napaki, neodpustljivem službenem spodrsljaju in zasebni ljubezenski zatajitvi, ki jih je zagrešil v trenutku, ko je pustil do besede svojim čustvom, ko je dopustil, da je stvar srca postalo srce samo.
»Naša stvar, je pomislil, je zelo individualna, od vsakega posameznika je odvisna. Iz tega izvira njena moč, iz odločenosti posameznika. Iz posameznikove, iz njegove volje raste v vsoto skupnega, množičnega hotenja. Narod je organizem, on je njegov del.«
Tako pač rezonira varnostni oficir nemške vojske. A res je tudi narobe, kakor od pamtiveka ve literatura in kot pripoveduje roman In ljubezen tudi: nemoč, ranljivost kolektiva, slabost skupnega hotenja izvirajo iz nemoči, ranljivosti, zmotljivosti, čutne izpostavljenosti in nebogljene razpoložljivosti slehernika. Kolikor že udarno korakajoča ali brezglavo razuzdana zgodovina na svojem vselej nadosebnem, nadindividualnem pohodu k daljnim skupinskim smotrom na svoji poti pohodi, poškoduje, zatolče, zmečka in uniči posamičnih človeških življenj, je vsako pogubljeno življenje na drugi strani tudi primanjkljaj, ničelna točka, prazno mesto za zgodovino, za kolektivni organizem, za narod. Vsaka posamična tragična in nesmiselna smrt namreč na skriti strani sveta in zgodovine odpira črno luknjo, dreza v slepo pego, razpira temno mesečevo plat velikega odrešenjskega pohoda, odpira neprijetno vprašanje o samem smislu Zgodovine, Naroda, Ideje, Resnice. In ta spoštljivi, pietetni posel razkrivanja zamolčane plati epohalnega dogajanja sveta, odstiranja skrite, intimne, srčne strani človekovega stremljenja po moči in oblasti, to ključno vpraševanje po čutni, telesni, krvavi resnici žrtvovanih človeških življenj v imenu višjega smisla in nadosebnega smotra že od Homerja sèm opravlja prav literatura; z odpiranjem zgodovinskih brezen in obujanjem spomina na zamolčane in spregledane posamične žrtve velikih nacionalnih gibanj in zgodovinskih odrešiteljskih projektov, z vztrajnim pogledovanjem za kulise zmagoslavnih jeklenih maršev in dolgih pohodov se v to žlahtno tradicijo vpisuje tudi roman In ljubezen tudi.
Res je, da posameznik kot delček v kolesju velikanskega stroja zgodovine prejema moč prav iz kolektivne volje, iz skupinskega stremljenja k redu, smislu in resnici, a je na drugi strani tudi njen ključno odločujoč šibki člen. V svojem strastnem in čutečem človeškem srcu ni le delček mehanizma, ni samo kolesce v stroju, ampak je hkrati tudi bistvena motnja, napaka, tveganje, temna snov, črna luknja, nekaj nepredvidljivega, nevodljivega, nezanesljivega, narobna stran kolektivnega ustroja. Je manj kot kolektiv, a obenem in ves čas tudi njegov nepogrešljivi – imanentni, čeravno uhajajoči, izmuzljivi in čezmerni – presežni, transcendenčni del. Stvar srca je vselej nekaj več kot le služba narodu, zgodovini, resnici. Kadar človek prisluhne in se ravna po nareku svojega srca, se na neki način izmakne svoji izključno zgodovinsko-družbeni določenosti, subvertira, okoli prinese svojo družbenost in skupinsko pripadnost in se odpre presežnim, ekstatičnim razsežnostim svoje eksistence, o katerih nam ima – ker nas pač nagovarja iz obnebja poezije – marsikaj povedati tudi pričujoči roman.
*
Vendar Ludwig Mischkolnig ostane gluh za to povabilo v območje intime in ljubezni, oholo zavrne vabilo v presežnost srca (kjer se, resnici na ljubo, ni ravno izkazal), kot zaveden Nemec in poslušen oficir se je pač izročil na voljo drugi transcendenci – zgodovini, veličini naroda, kolektivni usodi: »Ludwig Mischkolnig je med svojimi nočnimi obhodi zaslutil, da mu je trenutek nemške zgodovine namenil posebno poslanstvo: bil je bog življenja in smrti, izvrševalec njene temne usode.« Vrli esesovec je prepričan, da ga je zgodovina tako rekoč pooblastila, da izvršuje njeno temno usodo, z mandatom zgodovine se dvigne nad svoje posamično in minljivo človeško življenje in postane bog smrti in uničenja, Thanatos kot drugi obraz Erosa, tega prevrtljivega boga ljubezni, ki ga je bil tako poniglavo izigral in izdal, ga v ključnem trenutku pustil na cedilu in ga poniglavo oropal za atribute moškosti, gospodovanja, moči. Ludwig iz rok zgodovine vzame žezlo oblasti in se okliče za vrhovnega uresničevalca njene nasilne volje (temne usode), razglasi se za od Boga (smrti, ne ljubezni) poslanega glasnika in izvrševalca izvornega nesmisla človeškega bivanja, za poosebljenje níčesa samega: v tem je na las podoben Camusovemu Kaliguli. Svoj človeški primanjkljaj, svoj erotični spodrsljaj, svojo ljubezensko zatajitev kompenzira s samooklicanim poslanstvom in nalogo, da vzame vajeti zgodovine v svoje roke in zagospodari nad življenjem in smrtjo. In najprej si vzame pravico, da bo zagospodaril nad usodo nesrečne ženske, ki mu je segla v srce, da se mu je za hip razodela vrzel v lastnem bitju, da je za kratek oslepljujoč trenutek ugledal zevajočo razliko med Ludekom, nebogljenim človeškim posameznikom, in Ludwigom, temnim angelom usode in zgodovine. Ta pogled je zanj neznosen, te razlike v sebi ne vzdrži, v dilemi med ljubezensko razpoložljivostjo in oblastno močjo se odloči za moč in s tem dejanjem na stežaj odpre vrata temni usodi, ki bo v svoj tragični vrtinec nasilja, sovraštva, groze, smrti in niča nazadnje potegnila tudi njega samega.
*
Po strašni izkušnji gestapovskega zapora in zasliševanj se Valentin Gorjan, ki ga je iz krempljev nemške varnostne službe z ultimativno žrtvovanjsko gesto – svojo erotično razpoložljivost in krhko zasebnost je bila prisiljena darovati na oltar demonu zla in temnemu angelu zgodovine – rešila izvoljenka njegovega srca Sonja, dekle, ki mu je pod cvetočimi jablanami v uho šepetal nežne Máchove stihe, negotov, s strašnim sumom v zaljubljenem srcu, ponovno znajde med svojimi partizanskimi tovariši v zavetju pohorskih gozdov. A nekdanja partizanska tovarišija zdaj ni več spontano, svobodnjaško, domoljubno uporniško gibanje, v drugi polovici 1944. leta je prerasla v organizirano, hierarhično urejeno revolucionarno vojsko, ki se ravna po principih etablirane moči, zato je tudi njen diskurz nevarno podoben besednjaku esesovskega častnika: »Stvar je taka, je rekel Vasja, da nikomur več ni mogoče verjeti na besedo. Močnejši ko smo, hujši je pritisk. Biti moramo neustrašni in neusmiljeni. Zvestoba in resnica se dokažeta v boju.«
Tudi tu zgoraj, med pohorskimi smrekami, na lepem ne gre več za medsebojno zaupanje, tovarištvo, solidarnost, ampak sta na prvo mesto stopili neustrašenost in neusmiljenost, zvestoba in resnica sta postali kategoriji moči, boja, nasilja, idejo je treba negovati ne le z vero in prepričanjem, varovati jo je treba s silo, z varnostnim aparatom, s strogo urejeno varnostno službo, zvestoba postane stvar zasliševanj, preverjanj, dokazovanj – če je nujno, tudi tako, da ponoči »počiš babo«, nesrečno žensko na samotni pohorski kmetiji, ki so ji sredi noči partizanski varnostniki prišli likvidirat moža, domnevnega nemškega konfidenta.
»Neustrašenost, resnica in zvestoba, ali ni tega rekel Mischkolnig? Valentin si je nalival strupa v dušo. Jezo, sovraštvo. Če ne bo v njem jeze, ne bo mogel storiti, kar mu bodo tovariši ukazali. Kar tudi sam hoče storiti.« (str. 156)
Valentin zgrožen odkriva presenetljive podobnosti in sorodnosti med govorico partizanskega komisarja Vasje in esesovskega zasliševalca Mischkolniga: ko se upor in revolucija institucionalizirata v moč in oblast, na lepem izkazujeta sumljivo enake mišljenjske atribute in vedenjske vzorce kot represivni okupatorski režim: potrebni sta brezpogojna, neustrašna pripadnost in zvestoba Ideji, v dušo si je treba naliti jezo in sovraštvo, namesto ljubezni je v srcu zdaj prostor samo še za strup. In ker hoče Valentin strup jeze in sovraštva ponotranjiti, ju sprejeti v svoj način mišljenja in ravnanja (saj v njem nenehno kljuje dvom o tem, kako ga je bila Sonja spravila iz gestapovskega zapora, v njegovem srcu je že pripravljen prostor za strup), se na neki način odpoveduje tistemu Tinetu, ki je v sončnih majskih dneh ležal pod cvetočimi jablanami na Urbanu in svoji Sonji šepetal na uho ljubezenske verze. Tako kot Ludek v Ludwiga se tudi Tine preobraža v Valentina, hoče pripadati resnici, biti del hostarskega uporniškega kolektiva, zvest svoji odločenosti za boj, sprejeti igro volje in moči. S to preobrazbo pa na neki način prelamlja svojo temeljno erotično zavezo, ki ga je pravzaprav konstituirala kot subjekt ljubezni v Sonjinem srcu, prav po jančarjevsko paradoksalno se ljubljenemu dekletu za njeno samožrtvovanjsko gesto oddolžuje z rahljanjem prav tistih srčnih vezi, ki so ju najtesneje zbliževale, v končni posledici se Tine v objemu bojnih tovarišev odpoveduje glasu svojega srca.
*
Vendar se Valentin Gorjan nikoli do konca ne izneveri svojemu srcu, v njem tudi med hajko v pohorski zimi hrani ljubeč spomin na čase, ko grlic glas je vabil v dehtečih borov gaj, jeza in sovraštvo nista povsem preglasila glasu ljubezni, nista do kraja zatrla njegove elementarne človečnosti, erotične odprtosti za drugega. In zato je njegovo srce – tako kot Ludekovo, ki zna vztrepetati nad milino neke ženske – še vedno odprto, razpoložljivo, ranljivo. Občutljivo in dojemljivo najprej za temno senco dvoma o Sonjini zvestobi, predvsem pa ranljivo odprto za strah, ki se naseli vanj, ko se znajde v jeklenem zasliševalskem primežu partizanskega varnostnega oficirja, Srba Borbena, primežu, ki se po metodah, surovosti in cinični oblastniški aroganci komaj kaj loči od zasliševalskih postopkov v gestapovskih zaporih spodaj v mestu. Strah pa je, kot rečeno, govorica tiste razsežnosti človekove duše, ki človeka ohranja v pristni človeški ranljivosti, nebogljenosti, minljivosti. Strah je tako rekoč druga stran ljubezni, dopolnjujoči jo temni del. Takole ga mojstrsko ubesedi pisatelj: »Strah raztrešči lupino sveta, nebeški obok varnosti, vsi angeli se razbežijo, strah vdre v tvoj prostor, v središče prodre, sede na vrh želodca, v srce se zažre. Tako je bilo, ko so klicali imena, v srcu in glavi votlo od strahu.«
Zavoljo strahu je človek nemočen, razpoložljiv, na milost in nemilost izročen demonom moči, nasilja in smrti, zaradi strahu je voljan sklepati pogodbe s hudičem, v trenutkih smrtnega strahu se ga polastijo sile zla, v njegovo toplo človeško srce vdre ledeni hlad sovraštva, jeze, poniglavosti, izdaje. In prav to se zgodi Valentinu v zapuščenem mlinu sredi zasnežene pohorske planjave, kjer ga s skupino prebeglih vojakov iz nemške vojske kot osumljence za ovaduštvo in izdajstvo kruto in nasilno zaslišuje varnostni oficir Borben. Poglavje v romanu z naslovom Objem v mlinu je pravzaprav grozljiv, naravnost srh vzbujajoč opis posebnega iniciacijskega obreda, s katerim Tineta sprejmejo v tajno ložo zla, v čarni krog nezaupanja, sumničenja in sovraštva, od koder je le še korak do uboja, nasilja in morije. Borbenov objem ob koncu zaslišanja, ki pomeni, da je Tine prestal izkušnjo in se otresel suma izdajstva, je v resnici Mefistov objem, neke vrste paradoksalna infernalna posvetitev, zlovešče znamenje, da so temne sile v svoj čarni ris sprejele tudi Valentina, da je vstopil v zakleti krog zla, níčesa in smrti. Od tega trenutka je z ljubeznijo v njegovem srcu konec, Sonjo je dokončno izgubil tisti hip, ko je podpisal faustovsko krvno zavezo z gospodarji vojne in zgodovine in postal kolesce – oficir v slovenski narodno osvobodilni vojski – v brezhibno delujočem ustroju pravkar rojene nove družbeno-zgodovinske formacije, dekletu svojih mladostniških sanj se je odpovedal tisti hip, ko je iz srca izgnal ljubezen in iz strahu (torej kot žrtev in ne rabelj, v najhujši človeški stiski in nebogljenosti) tragično dovolil, da sta se v njem naselila jeza in sovraštvo. Protislovja v Jančarjevi pripovedi se zgoščajo: bog smrti je v junakovem srcu izpodrinil boga ljubezni.
Valentin postane žival, s svojo bogato metaforiko pripoveduje pisatelj, stara žival, ki slepo ubija v neusmiljenem boju za preživetje. Potem ko je šel skozi izkušnjo strahu in poguma, potem ko je slišal Borbenov zli smeh ob mrliču v mlinu, ko je torej izkusil temno srce vojne in revolucije, so se mu nekdanji visoki ideali o osvobodilnem boju za pravičnejši svet v zadnjih mesecih vojne skrčili le še na krvav boj za preživetje, v neusmiljen spopad na življenje in smrt, v katerem človek postaja vse bolj podoben zveri z ostrimi kremplji in krvavimi zobmi:
»Povsod okrog njega je bilo veliko žrelo, ki je hotelo hlastniti po njem, po mnogih je hlastnilo, jih pregriznilo, tudi sam je čutil, da je del takšnega žrela, kremplji bodo usekali, žrelo bi hlastnilo z ostrimi zobmi.«
»Velika in sveta stvar naše borbe« se po črni maši v samotnem mlinu sredi zasnežene pohorske planjave, kjer so izpod prekratkega koca štrlele v železničarsko uniformo oblečene noge mučeniško ubitega prebežnika iz nemške vojske, nedolžnega vaškega posmehljivca Rommla, za Valentina Gorjana sprevrže v krvavo morijo, v pobesneli morilski delirij, v zločin nad človeškim srcem, v katerem vsej hudi uri navkljub še tiho trepetata in brlita ljubezen in strah. Toda Tinetovo srce je za zmeraj poškodovano, nikoli več ne bo v soju cestne svetilke pod kostanji pred njeno vilo v mestu pričakal Sonje, da bi mu pritekla v objem.
*
»Preživel je, a ostal je v objemu iz mlina.«
Kajnovo znamenje zločina ostane za vselej na duši človeka, ki je ubijal – pa čeravno za »pravo stvar« –, ki so ga skoraj ubili – spet za »našo stvar« –, ki je videl, kako so v imenu »svete stvari naše borbe« ubijali drugi, temni bratje iz mefistovskega Borbenovega mlina, zarotniki iz Leviatanovega brezna, nočni likvidatorji, ki zlahka »počijo babo«. Iz čarnega risa smrti ni več poti, gospodar teme in sovraštva iz svojih krempljev in krvavega gobca ne izpusti nikogar nazaj v svet svetlobe in ljubezni. Kdor je šel enkrat skozi iniciacijski obred »objema iz mlina«, je trajno poškodovan, nič več ni cel, v njem zeva neka vrzel, se odpira neko brezno, vanj se naseli níčes:
»Bil je čudno živ. Tako da je imel včasih občutek, da mu manjka pol glave. Toda ne zato, ker bi mu tisto polovico odstrelil nemški minomet ali odbili Borbenovo krepelo, kakor mnogim borcem, ki jih ni bilo več. Zato, ker je v njej nekaj manjkalo. Tisto, kar je bilo prej: Sonja, maj, ljubezni čas. Tam je bila praznina.«
»Zlo je kot neviden oblak, ki potuje nad zemeljsko površino, sluti, kje je pravo gojišče in žarišče, da se lahko razrase. Tam se spusti. Tam začne naraščati, ljudje se začnejo sovražiti. Tam je vojna.«
Priljubljena Jančarjeva podoba, nanjo je bilo mogoče naleteti v esejih (Augsburg), v nekoliko spremenjenih variacijah in pesniških metamorfozah jo je moč brati v številnih novelah in romanih: kot da nam je zlo usojeno in dodeljeno od nekod zgoraj, zunaj naše volje in moči, mimo naših misli, namenov in dejanj, kot da je zlo nekakšna samozadostna in samorodna entiteta, ki po svoji muhasti volji in bolj po naključju kot po premišljenem načrtu tu in tam pride na zemljo in zaneti prepir, sovraštvo in morijo med ljudmi, ki mu, menda nič krivi in nedolžni, tragično podležejo. A tokrat se pisatelj ne zadovolji s to na videz nevtralno in skoraj nedolžno razlago zla, ki si ga od začetka časov nalagamo in delimo med seboj, svojemu odčaranemu, deziluzioniranemu, z zlom nekako sprijaznjenemu (resda tudi nekoliko opitemu) junaku je dopustil, da je s svojo vprašujočo mislijo zavrtal prav v srčiko človekove biti, da je za zlom zatipal naravnost v temno globino človeškega srca: »Je treba delati zlo, da premagaš zlo? Treba je. Če je to ljubezen, kar je storila, potem je tudi to nekaj strašnega. Če bi ljubezni ne imel, sem… kaj? Ljubezen je strašna. Ubija. Ljubezen do domovine? Tudi. Ta še najbolj. In kaj je vse to, če ne ljubezen do smrti?«
Kadar je vojskin čas, se za ljubezen vseh ljubezni izkaže ljubezen do smrti, smrtni nagon je celo močnejši od ljubezenske gnanosti, ob Erosu se tudi Thanatos ugnezdi v človekovo srce. In Drago Jančar izpiše še zadnji, ultimativni paradoks svojega tokratnega romana: ker je človeško srce samo eno, sta božanstvi ljubezni in smrti sočasni in nedeljivi med seboj; zato nam je zlo imanentno kot zemeljskim, telesnim, tusvetnim, skratka smrtnim, bitjem, tako kot nam je kot čezse naravnanim, k drugemu odprtim, v zvezde, sanje in poezijo zazrtim bitjem dana tudi ljubezen. In zato se tisti bog, ki mu je ime ljubezen, v nas seveda oglaša tišje, diskretneje in subtilneje od mrtvaških bobnov in žvenketanja mečev: »Bog ni v hrumenju in bobnenju, temveč v šumenju, v trepetanju listov na topolih tam daleč na ravnici.«
In ker se mora nenehno truditi, da se izza stihov »… zapisat v kri pravico, / ki terja jo naš dom« vsaj kdaj pa kdaj še oglasi spev grlic, ki vabijo v opoj majske noči, ni prav nič nenavadno, da se občasno tudi utrudi in da njegov glas včasih komaj še pride do nas.
Gordon Parks: Giacomettijeva skulptura v Parizu, 1951
Ko sem drugi dan januarja 2014 Slovenijo zamenjala za Dansko, se mi je, še študentki, v glavi oglašala želja po novih izkušnjah, srcu je primanjkovalo oprijemljivih snovi za optimistično zrenje v prihodnost, v duši pa je zeval prazen prostor tam, kjer se je prej naseljeval zgodnjemladostniški up, da bom svoje (pre)mnoge interese ter odvečno energijo poklicno lahko izživela doma. Življenje v Sloveniji, ne glede na to, kako aktivno (je bilo) navzven, me je odznotraj obgrizlo do kosti. Občutek nezmožnosti spremeniti stvari ter vplivati na karkoli (ne glede na čas, vložen v dejavnosti, ki naj bi koristile pri nadaljnjem osebnem ter poklicnem razvoju), vztrajno in težko občutenje vsesplošnega negativizma, ki je povzročal zdrse v otopelost, pomanjkanje zaposlitvenih možnosti ter nenadna sprememba v javnem govoru, ki je mojo generacijo (ter druge generacije nekaj let navzdol in navzgor) še 10 let nazaj označevala kot tisto, ki so ji “dane vse možnosti” (če jih posameznik le zna ugledati, zagrabiti ter izkoristiti), nato pa nas je tekom nekaj kratkih let, ravno na preskoku iz gimnazije v študij določila za generacijo, katere izobrazba je izgubila na vrednosti in katere inteligenca se je v luči kriznih sprememb pokazala za odvečno, ekonomsko potratno ter neuporabno. Človeku take stvari postopoma pričnejo načenjati življenjsko silo. Že odkar pomnim, me razganja od ljubezni do vedenja, znanja, razumevanja ter premišljevanja in domišljije, zato tudi čutna vpreženost v otopelost ni dolgo zdržala (razen kadar me je privedla do ustvarjalnih impulzov, takrat sem jo znala tudi negovati in zasledovati). Vsesplošna radovednost, zanimanje za ljudi in potreba po izkustvenem razumevanju sveta, ki me obdaja, so odhod v tujino s svojim obljube polnim šarmom oplajali prav kakor nevzdržnost notranje tesnobe in obupa.
Čeravno sem že kot otrok tudi v popotniškem smislu sanjarila o drugih deželah in se zatorej nikoli nisem borila s kakršnimkoli strahom pred (odhodom v) tujino, je občutek nuje, da moram od doma za nedoločen čas, s seboj vseeno prinesel priokus prisile. Tujina se v taki luči kaj kmalu lahko zazdi manj vznemirljiva, zaradi naivnih pričakovanj razočaranega, a še ne ugaslega posameznika, ki upa, da se bo z odhodom vsaj delno odrešil notranje stiske, pa postane tudi hitro dovzetna (tako za nerealistična občudovanja kot tudi) za razočaranja in kritike.
Nobenega načrta nisem imela, vedela sem le, da bom prvo leto v tujini šest mesecev študirala in šest mesecev delala. Sever me je iz nekega neznanega razloga nepopisno privlačil in že kaj hitro po začetnih mesecih sem si želela, da bi lahko ostala dlje. Tamkajšnji način življenja, mentaliteta in odsotnost (družinskih ter socialnih) obveznosti, ki jih ima človek (do dôma in) domá, so mi dobro deli.
A hitro sta mi postali jasni še dve stvari. Namreč da je tujina od daleč vedno videti sijajnejše, imenitnejše ter lepše, kot se kaže od blizu. (Od blizu nima nič manj globokih brazgotin kot domača gruda, spočetka jih le laže gledamo, ker so nam nove in kot take zanimive.) Pridobila pa sem tudi pomembno spoznanje, ki me je na Danskem sprva šokiralo, v Švici pa me je kasneje le še dodatno utrdilo v novopridobljenem prepričanju, da duh našega časa ter svet, v kakršnem živimo, nikogar, ne glede na blaginjo ali kvaliteto vsakdanjega življenja v posamezni državi, neodvisno od oddelanih ((ne)plačanih (nad))ur ter ekonomskega stanja, ne pušča nedovzetnega za občutje nezadovoljstva z lastnim življenjem in (z nekim pogosto nedoločenim) „stanjem stvari“.
Kako predrzno se mi je zdelo od danske kolegice, ki je po efektivno 6,5 oddelanih urah s plačano polurno malico ter obvezno skrajšanih petkih tožila, da nujno potrebuje oddih v spaju, ker jo naporno delo izčrpava. Zaradi znanstva z ljudmi v Sloveniji, ki v svojih poznih štiridesetih opravljajo dve službi, da lahko odplačujejo kredit za majhno stanovanje in vzdržujejo izšolanega, a nezaposlenega odraslega otroka, ki svoje delo raje kot za denar menjujejo za hrano in si kakopak ne morejo privoščiti (niti) dopusta, so se mi take izjave zdele neznansko arogantne ter ignorantske do preostalega (niti ne tako oddaljenega) sveta. Če se mi je na začetku še zdelo, da „pravega“ stresa in posledic ekonomske krize tam ne poznajo, sem slej ko prej ugotovila, da je vse, česar ne poznajo, v resnici le drugačen način življenja. (Ter da jih za njihovo odločitev, da lastne države ne bodo zapustili, ne morem ravno obtoževati.) Seveda niso zmogli razumeti občutkov, ki smo jih z grškimi, hrvaškimi, portugalskimi ter španskimi kolegi delili in opisovali. Ne poznajo slabih delovnih razmer in pogojev, v katerih se pripravljenost ljudi na izkoriščanost meri z izrazi ”pridnost” ter ”delavnost”. To ne pomeni, da pri njih ni izkoriščanja, prevzema le drugačno, subtilnejšo, morda celo nevarnejšo, težje določljivo obliko. Niso krivi za svoj boljši zaslužek, 6-tedenski dopust ter leto polnoplačanega porodniškega dopusta, ki si ga lahko partnerja prosto razdelita med seboj, ne glede na njun spol in obliko partnerstva. Kakorkoli že neprimerno se mi je, tujki z izkušnjo drugačnega politično-socialnega sistema ter vrednotami slovenskega kulturnega okolja, zdelo takšno nečimrnost razkazovati naglas, sem hkrati doumela, da razkošni problemi njihovega sveta odsevajo tudi pridobljene kvalitete, h katerim pravzaprav vsi težimo in stremimo. Ki si jih (z ali brez politične angažiranosti ter boja) vsi prizadevamo pridobiti oziroma ohraniti in za katere se nam zdi, da bi nam morale samoumevno pripadati (pri čemer tudi sami pozabljamo večino ostalega sveta, ki nima niti takih pogojev za življenje in delo, kot jih imamo sami). Ljudje si radi domišljamo, da gre vsem bolje kot nam. Po eni strani s tem opravičujemo samopomilovanje ter morebitno neangažiranost oziroma pasivnost, po drugi pa morda to občutje rabimo za motivacijsko sredstvo, ki nas poganja.
Ko sem leto kasneje povsem nenačrtovano ter nepričakovano tako ljubi mi sever zamenjala za Švico, o kateri nikoli nisem sanjala in ki se vse od otroških let ni uspela vključiti niti na moj ekstremno dolg in pohlepen seznam potovalnih želja, sem spoznala, da je med kratkotrajnim bivanjem v tujini, kakršno sem izkusila na Danskem, in med ustaljenostjo v neki tuji državi občutna razlika. Poleg tega, da romantični nadih opojne, minljive začasnosti, zaradi katere vsak dan živiš, kot bi bil tvoj zadnji, odpade kot star omet z zapuščene hiše – z enim samim trkom na težka vrata nove ustaljenosti –, se občasno tudi zbojiš, da si morda obtičal.
Seveda, pridobiš nove, „svoje“ trgovine, v katere hodiš nakupovat jajca, mleko in kruh, kar predstavlja določeno udobje, ponovno imaš svojega poštarja in stalni naslov, ustaljene poti, nove rutine in stanovanje, iz katerega se ti ni treba izseliti po nekaj kratkih mesecih. A nekje vseeno kljuva misel; ali se morda nisi nevede in nehote priklenil (s pritlehnostjo, ki je je zmožna le nepredvidljiva prihodnost), vkopal, obstal na nekem kraju in v prostoru, ki ni tvoj. Kjer ti sicer ni nelagodno ali slabo, a tudi domače in vznemirljivo ne. Kjer živiš z rutino svojega “starega” doma, a te vsakdanje okoliščine, ki ti postajajo domače in normalne, kljub temu nenehno opominjajo, da si “drug”, da si “tuj”. Prav ti postopno prekrivajoči se stanji pa lahko privedeta do notranjih napetosti in občutka (notranjega) “brezdomstva”, saj se v nekem hipu zaveš, da ti je domače vse oziroma ti ni domače nič. Preizprašuješ lastne priučenosti, družbeno socializiranost, način mišljenja in delovanja. Kdo si – tak nemiren, z mnogimi domovanji zunaj in znotraj sebe, razpršen in nikogaršnji –, toliko vsega vsem in samemu sebi, da ne veš, kje domuješ, če sploh kje in če kaj takega kot „dom“ sploh obstaja kako drugače kot v občutkih in čustvovanju, v željah, pričakovanjih in spominih na trenutke, kraje, ljudi, doživetja. Doma z distance opazuješ ter ocenjuješ prej „normalne“, samoumevne procese, v tujini z vljudno rezerviranostjo prišleka kritično sodiš njihove “normalnosti”.
Domovanje ima zame brezštevilne pomene in se vedno veže na določen kontekst. Lahko je občutek ali fizični prostor, lahko je tu ali tam ali kje drugje, oddaljeno v slutnji, a vedno nujno situacijsko pogojeno. Zavest, da se pravzaprav ni treba odločiti o enem samem “pravem” dom(ovanj)u, odvzame določeno breme, obenem pa te prepričanje, da lahko človek domuje le na enem samem fizičnem kraju, izprazni vsega smisla. Zaradi olajšanja, ki ga taka miselnost prinese, se nikjer več ne počutiš zares tujec, a izgubiš tudi občutek, da si kjerkoli zares doma. Prvenstveno in najbolj se počutiš le človek v svetu. Toda biti človek v svetu ne odvzame ali zmanjša frustracij, ki jih prinaša občutje nezadostnosti samoupovedovanja v tujem jeziku.
Švica je s svojo shizofreno jezikovno raznolikostjo tako zanimiva kot boleča za uho. Nič nenavadnega ni na vlaku slišati štiričlansko družino sočasno komunicirati v treh ali štirih različnih jezikih, pri čemer vsak poljubno uporablja tistega, ki mu v danem trenutku najbolj ustreza. Ta vseprisotna soobstajajoča večjezičnost sicer zagotavlja neko vsesplošno toleranco do jezikovne drugačnosti in odstopanj, a pogosto ni koristna pri odpravljanju jezikovnih pomanjkljivosti. Ne zgodi se redko, da se Švicarji med seboj prepirajo o (ne)pravilni uporabi nemških členov, predlog in formuliranju besed in da govorijo neko prilagojeno različico nemščine, za katero radi in neporedko poudarjajo, da ni njihova materinščina.
Učinkovita, funkcionalna uporaba jezika namreč nikoli ne more zadoščati potrebam intimnega, osebnega upovedovanja, razlage globokih emocionalnih doživljanj, čustvovanj, čutenj, hrepenenj, bolesti, humorja ali opisovanja subtilnih življenjskih tenkočutnosti. Kreativna uporaba jezika, ki bi nudila pripovedne razsežnosti kot materinščina, v vsakdanu pogosto umanjka in pušča občutek notranje necelovitosti in nedovršenosti.
Ne glede na to, da postopoma sanjaš v treh različnih jezikih in v še več jezikih deluješ, v nobenem več nisi čisto ti. Besede različnih jezikov se med sabo včasih nenadzorovano in nesmiselno pomešajo, beležke pišeš v čudni mešanici vseh jezikov, razumljivi le tebi, družinski članki pa se smejijo uhajanjem tujih mašil v domače narečje. Si zmes vsega, si svoja nenavadna besedna uhajanja in lapsusi, fizično tu, v mislih tam, in včasih obratno, razpet med nenehnim primerjanjem in sprejemanjem, prilagajanjem in (samo)dopuščanjem živeti drugače. Obojestranska neodobravanja so zato neizogibna, a prav tako so neizogibne tudi priložnosti za učenje, deljenje, (samo)spoznavanje in razumevanje. Morda bi, ko bi bil mogel razpasti na množico jezikov, iz katere sedaj poskušaš sestaviti novo(staro) različico sebe, še vedno zvenel harmonično in uglašeno. Neupovedljivi občutki, ki ostajajo, zlepljeni pod jezik, neizgovorjeni, nedefinirani, nedoločeni, ohlapni in nemalokrat povzročajo tesnobo, so pravzaprav nove izkušnje, prvikrat dane v uporabo in notranjo predelavo. Postavljen v prostor vmesnosti živiš med paradoksalnim občutjem sočasnega privilegija osvobojenosti okov doma ter ujetostjo v neizbrisljive zakone tujosti.
Vesel si za možnost podnajemniškega bivanja, da ti ničesar ni treba imeti v lasti in da bi lahko, če bi bilo treba, če bi srce narekovalo, odšel, ne da bi te zadrževalo karkoli materialnega. Zato imam v lasti vse manj reči. Predvsem knjige, ostalo je postranskega pomena. Zdaj denar raje kot za kopičenje katerihkoli predmetov zapravim za vozovnice, ki me pripeljejo bližje ljudem, ki jih imam rada. Z veliko prijateljicami in prijatelji se ne srečujemo več doma, marveč nekje na pol poti (največkrat Evrope). Tega si nismo ne zamišljali, ne načrtovali niti blazno želeli, v to so nas po svoje prisilile razmere doma – tako tiste duhovne, težko ulovljive v besede, nič manj pa tudi tiste ekonomsko-politične narave, ki so nam onemogočile doma postati karkoli drugega kot študentke in študentje z diplomami in neizkoriščenim potencialom. Iz česar ne sledi zaključek, da je doma boljše oziroma slabše kot kjerkoli drugje, oziroma nasprotno, da je drugje boljše ali slabše kot doma. Temveč da je (domovati in) biti (človek) kjerkoli na svetu veliko kompleksnejše (a tudi preprostejše), kot se morda zdi tistim, ki življenje (v tujini) merijo le skozi oči zaslužkov, nazivov in zahodnih kriterijev uspeha in ne vzamejo v obzir ostalih, številnejših, obsežnejših in globljih aspektov bivanja (drugje).
Pri založbi Goga so z izjemnim prevodom romana Peščena gora slovenskemu občinstvu prvič predstavili poljsko avtorico Joanno Bator (1968). Ob izdaji je pisateljica celo obiskala Slovenijo, kjer je nekaj dni preživela v Gogini poletni rezidenci, pri založbi pa so tudi organizirali dva literarna večera, na katerih je bila avtorica glavna gostja.
Glede na to da prevodov vzhodnoevropskih avtorjev v Sloveniji nedvomno primanjkuje, je zainteresirana javnost knjigo očitno sprejela z velikim zanimanjem, saj jo je bilo med pisanjem te kritike, mesec dni po izdaji, v ljubljanskih knjižnicah praktično nemogoče najti. Temu je verjetno pripomoglo tudi avtoričino akademsko ukvarjanje z ženskim vprašanjem (med drugim je izdala tudi monografijo z naslovom Feminizem, Postmodernizem, Psihoanaliza), ki naj bi bilo močno izpostavljeno tudi v Peščeni gori. Sicer je res, da je v knjigi veliko več prostora odmerjenega ženskim kot moškim likom, a kljub vsemu je roman predvsem literarno delo, ki največ pozornosti namenja celostni obravnavi izredno težkega, duhovno omejenega in nadvse krutega življenja na povojnem Poljskem in se tako ne zamejuje na to ali ono pereče družbeno vprašanje. V delu ne najdemo klišejske razdelitve na dobre ženske in slabe moške like. Avtoričine naklonjenosti so v romanu deležni tisti, ki hočejo izstopiti iz utesnjujočega in monolitnega miselnega horizonta, v katerega so se rodili, pa naj bodo ženske ali moški. In obratno, če je oseba v knjigi vredna obsojanja, jo Bator brez pomisleka izpostavi posmehu in graji. Roman lahko označimo za feminističnega le v luči že omenjene večje zastopanosti ženskih likov in njihovih zgodb in samo želimo si lahko, da nekoč na podlagi tovrstnih značilnosti knjiga ne bo več okarakterizirana za feministični roman, ampak preprosto za literarno delo.
A Peščena gora ni knjiga, v kateri bi bila prvenstveno izpostavljena vsebina. Izredno samosvoj slog je tisti, s katerim avtorica v epskem zamahu, kakor se je izrazila piska spremne besede Tina Podržaj, poveže 450 strani dolgo delo v koherentno celoto. Poudariti pa moram, da roman ni lahkotno branje. V njem namreč ni moč najti premočrtne linearne zgodbe, psihološko poglobljenih likov, napetosti, vzponov, padcev ali kakršnihkoli drugih klasičnih prijemov, s katerimi pisatelji in pisateljice pogosto vzbujajo zanimanje med svojimi bralci. Zgodbe bolj ali manj nesrečnih usod Haline, Sofie, Jadzie in Dominike, dveh babic, hčerke in vnukinje, so povečini podane ob opisovanju minornih epizod iz njihovih življenj, zato mora biti bralec pozoren na vsak dogodek v knjigi, sicer mu linearna zgodba, ki jo avtorica vseeno izriše, lahko spolzi med vrsticami. Glavni razlog za to pa je omenjen način pisanja, s katerim pisateljica dobesedno zamakne vsakodnevno realnost, zaradi česar znani motivi, kot so odnos mati–hči, vojna, porod, revščina, zloba … zasijejo v novih barvah, ki jih bralec do sedaj (verjetno) še ni izkusil. Če bi iskali primerjavo v zgodovini likovne umetnosti, bi rezultat njenega pisateljskega postopka nedvomno lahko vzporejali s kubizmom z močnim poudarkom na temačnih tonih – kot nekakšne odseve z razbitega ogledala, za katere se zdi, da vrejo iz avtoričine podzavesti. Tudi liki v romanu so predstavljeni v popačeni podobi. Bolj kot polnokrvne osebe se zdijo kot nabor skrotovičeno-stereotipnih značilnosti, kar pa ne pomeni, da so pred nami tipizirani liki žanrske proze, nasprotno, izredno dognano se vklapljajo v umetniško strukturo romana, v katerem skoraj ni prostora za opisovanje notranjih spopadov protagonistk ali poudarjeno čustveno vznesenost. Avtorica v knjigi postreže s svojevrstnim modernističnim postopkom pisanja, saj virtuozno preskakuje med, v šali bi lahko rekli, neusmiljenim tretjeosebnim cinikom in premim govorom brez narekovajev. Ob tem pa mestoma vključi še nenavadnega križanca, ki si pripovedno tehniko izposoja pri tretjeosebnem, perspektivo pa pri prvoosebnem pripovedovalcu, postopek, ki so ga v literarni teoriji označili za tretjeosebnega komentatorja.
A ne glede na tip pripovedovalca je prikaz »stanja duha« povojne Poljske v Peščenigori prignan do groteskne karikature, skoraj do paralelnega sveta. Po letnici pisateljičinega rojstva lahko upravičeno sklepamo, da je z intenzivnostjo rahločutne umetnice na svoji koži močno čutila posledice vseh omejitev, tako intelektualnih kot fizičnih, s katerimi so se morali spopadati običajni ljudje pod sovjetsko oblastjo. Revščina, korupcija, pomanjkanje najosnovnejše infrastrukture in navdušenje nad izdelki iz Zahoda, ki so prebivalcem Wałbrzycha burili domišljijo, nas lahko spomnijo tudi na pripovedovanja nekaterih starejših prebivalcev Slovenije, ki so v Trst in Celovec hodili po prašek, kavo ali kavbojke. Hrepenenje po nečem onkraj, v tem primeru onkraj meje, na tak ali drugačen način zaznamuje prav vse like v romanu. Ženitne posredovalnice ponujajo možnost poroke z nemškimi moškimi, čez mejo rado zanese ovitke milke, ki jo otroci slastno oblizujejo, prekupčevalci prinašajo najrazličnejše izdelke z Zahoda, ženske sanjarijo o objemu južnoameriškega moškega iz TV-žajfnice in še bi lahko naštevali. Prebivalci Peščene gore, monstruoznega bloka v Wałbrzychu, živijo pod kapo sivega vsakdana, kjer se zatira vse drugačno ali raznoliko: geje, Ruse, Grke, poševnooke, previsoke, prenizke, predebele. Zavistnost in neskončna obrekljivost sta temeljni značilnosti in najbolj razširjena zabava v blokovskem naselju, ki je prikazano diametralno drugače kot v kultni seriji Krzysztofa Kieslowskega Dekalog, kjer za stenami teh socialistično-modernističnih prikazni (tudi v Sloveniji jih ne manjka), začutimo ljudi iz mesa in krvi z globoko človeškimi vprašanji.
Peščenagora je roman, ki na vsebinski ravni težko nagovori bralca brez travmatične izkušnje fizične prepreke med Zahodom in Vzhodom. Težko nagovori tudi bralca, ki rešitve za nevzdržnost svojega življenja ne vidi v nečem jasnem in trdnem, konkretneje, v idealizirani podobi življenja »onkraj zidu«; predvsem pa na noben način ne nagovarja brezobličnega sodobnega sveta, v katerem je nemogoče zagovarjati preproste črno-bele sodbe. Roman je prej avtoričin obračun z lastno preteklostjo in s preteklostjo vseh tistih, ki so doživeli življenje za železno zaveso. A ta preteklost se v romanu konča s padcem berlinskega zidu. Lik Dominike, ki mu je avtorica najbolj naklonjena, predstavlja vez med preteklostjo in prihodnostjo – odraščala je v preteklosti, sedaj pa, zaradi preloma z njo, kot Joanna Bator žanje sadove prihodnosti. A to prihodnost v romanu »problematizirajo« samo redki izmed prebivalcev preteklosti, ki bi se, čeprav je bilo njihovo življenje znotraj nje neznosno, vanjo najraje vrnili, avtorica pa, zaslepljena od sijaja novega sveta, nad tem lahko le prezirljivo zamahne z peresom.
Pri rosnih enajstih, ko smo z družino počitnikovali na Kaprijah, na majhnem, redko obiskanem otoku blizu Šibenika, kjer niso dovoljeni avtomobili, kjer biva ali je vsaj takrat bivalo malo ljudi, kjer je malo otrok in dobršen del starega prebivalstva, in lahko zato služi kot blagodejen odmik od zadušljivo glasne civilizacije, sem odkrila Queene in njihovo pesem Show Must Go On. Takrat se mi je zdelo, da se mi je odprlo vsemirje. Vzneseno sem poslušala verze »Inside my heart is breaking, my make up may be flaking, but my smile still stays on. Show must go on«. Čutila sem neko globoko, nerazložljivo povezanost s slišanimi besedami, navdajale so me z nemirom, ob njih me je spreletaval trpek, skorajda prijeten srh in neuničljivo zavezništvo s Freddijem Mercuryjem, ki jih je tako strastno, tako pogumno in tako čutno pel. Nisem razumela zgolj forme besed, njihove postavitve in medsebojnih odnosov, ampak sem z vsem bitjem dojela njihov pomen. Zasidrale so se mi v drobovje in z menoj ostale do danes.
Vstopiti v tuj svet jezikov
Ta čudežna povezava, je bila morda slutnja, kajti pri šestnajstih, dobrih pet let po odkritju Queenov, sem v vsej veličastnosti, preko lastne izkušnje dodobra izživela omenjene verze. Z Evo, sestro dvojčico, sva namreč malodane po nesreči pristali na odru glavnega studia RTV Slovenija, in sicer kot tekmovalki in kasneje finalistki resničnostne pevske oddaje Misija Evrovizija. To je bilo tekmovanje, s pomočjo katerega je slovensko občinstvo iz gmote neuveljavljenih, večinoma ne preveč izkušenih in prepoznavnosti žejnih udeleženk in udeležencev izbralo predstavnico Slovenije (Evo Boto) za Pesem Evrovizije 2012. Tovrstne oddaje so v tujini doživele razmah že leta prej, na primer American Idol pa America’s Got Talent ipd. Pri nas je leta 2011 na POP TV slovensko občinstvo z evforijo oblila oddaja Slovenija ima talent. Sledila je Misija Evrovizija na nacionalki, ki pa v svoji zasnovi ni bila bistveno bolj izvirna ali drugačna. Smoter ustvarjalcev oddaje je bil, in to sem doumela šele kasneje, gledanost in dobiček, ki ga ta prinaša s seboj. Takrat se mi je zdela ideja seveda navdušujoča, vznemirljiva, hvale vredna, predstavljala je namreč možnost vstopa v svet pop glasbe, vstopa v glamurozno življenje estradnic in estradnikov, o katerih smo lahko brali v rumenem tisku. Sleherniku je omogočala, da se zapiše v slovensko, evropsko ali celo svetovno zgodovino glasbe in stoji na bleščečem, pompoznem, gromozanskem, evrovizijskem odru, pod toplimi žarometi in na ogled vsej Evropi. RTV Slovenija je s prodajanjem te ideje, teh sanj, pridobila zajetno število novih gledalk in gledalcev. Oddaja je postala pravi hit, zajela je slovensko pop kulturo in postala ena njenih glavnih tem. Občinstvo se je aktivno udeleževalo raznih razprav na socialnih omrežjih, spletiščih, internetnih portalih, tekmovanje se je naselilo v srca Slovenk in Slovencev, še bolj pa v njihove jezike. Takšne oddaje so odlična priložnost za gomilo couchpotaterjev, da postanejo pomembni in slišani, medtem ko se z lažno internetno identiteto skrivajo za svojimi ekrani.
Vse se je dogajalo s svetlobno hitrostjo, novih informacij je bilo zastrašujoče veliko, časa pa tesnobno malo. Oddaje so se vrstile druga za drugo, vsako nedeljo od septembra 2011 do januarja 2012, vse skupaj pa se je po šestih mesecih naporov zaključilo na februarski Emi. Emo sem rada spremljala. Vsako leto sem se s sestrama in starši posedla pred televizor in z navdušenjem poslušala in gledala vse nastopajoče. Pripravljen sem imela svinčnik in bel list, na katerega sem zapisovala svoje favorite. Tudi glasovala sem lahko in to je bilo zame pravo razkošje. Glas sem smela oddati le enkrat, zato sem z vso pozornostjo in natančnostjo izbrala svojega najljubšega tekmovalca ali tekmovalko. Zdelo se mi je nadvse pomembno, kdo nas bo zastopal, in dejstvo, da lahko pri odločitvi sodelujem, me je navdajalo z močjo. Tudi sama sem večkrat sanjarila o tem, da bi stala na evrovizijskem odru, kjer bi me vsi občudovali, mi ploskali, me oboževali. Ta občutek me je vsakokrat prijetno stresel po telesu. Čutila sem, da je to zame, da sem za to ustvarjena, in tihoma sem upala, da bom to nekoč doživela.
In sem. V glavi mi odzvanja klišejski rek: “Pazi, kaj si želiš. Lahko se uresniči.” Kako neumno se to sliši, pa je vseeno res! Pri šestnajstih še nisem imela vpogleda v svet slovenske pop scene. Čeravno sem o sebi mislila, da sem zelo zrela za svoja leta, sem vseeno k stvari pristopala zelo naivno. Kako pa naj bi drugače? Take izkušnje nisem imela ne jaz ne kdorkoli, ki ga poznam, tudi moji starši, ki so precej starejši in bolj izkušeni, niso vedeli, kako deluje mehanizem tega sveta.
Izgubiti svoj jezik
Začelo se je z avdicijo v Pionirskem domu v Ljubljani, na katero sva z Evo, v skladu s svojo takratno naravo in v nasprotju z večino tekmovalcev, ki so se na nastop pripravljali mesece, prišli popolnoma nepripravljeni. Dvajset minut pred začetkom sva na bližnji trati iskali pesem, ki jo bova zapeli. Izbrali sva Budjav lebac, hit srbske skupine S.A.R.S., ki sva ga poslušali tisto poletje in sva ga znali na pamet. V stavbo sva vstopili z otroško neobremenjenostjo in lahkotnostjo. Prevevala naju je brezbrižnost, blažena jebivetrskost, ki bi naju zlahka potolažila v primeru neuspeha. Ta attitude je bil neke vrste varovalo najinega ega. Če bi naju zavrnili, bi tako lahko vso krivdo zvalili na dejstvo, da sva se za avdicijo odločili zadnji hip. No, k sreči je ego ostal neprizadet, žirija pa ga je celo pobožala s sprejemom v naslednji krog. Sledila je še ena avdicija v prostorih RTV Slovenija in potem čakanje na e-mail, v katerem je žirija sporočila, ali si sprejet v oddaje v živo. Kaj?! Vzeli so naju … Val navdušenja je trajal in trajal in trajal. Redkim izbrancem sva povedali novico, še vedno iz strahu pred neuspehom in željo, da nekaj tako izjemnega ostane, dokler še lahko, samo najino. A ker so se oddaje v živo začele kmalu, hitro nič več ni ostalo le med nama.
Iz oddaje v oddajo sva postajali bolj prepoznavni, ljudje so naju začeli ustavljati na ulici, naju ogovarjali, se z nama slikali, naju prosili za avtograme. Oh, že od majhnega sem si želela, podpisati se nekomu, nekam; dolgo časa sem o tem fantazirala, na papirju preizkušala, kako se lahko na različne načine podpišem, in tako popisala zajetno število listov, da sem podpis izpopolnila. In končno je prišel dan, ko sem ta izgubljeni čas lahko unovčila. Zdelo se mi je, da sem v središču sveta, da me imajo vsi radi, da me obkroža ljubezen v vsej svoji silnosti. Praznina, ki sem jo v nekem delu, nekje globoko čutila, se je navidezno zapolnila. Pa ni trajalo dolgo. V bistvu je bil to drobcen, zlat trenutek v zaporedju gnojnih dogodkov, ki so postali surova, boleča in prezgodnja iniciacija v svet najslabših primerkov odraslih ljudi.
Na oddaji so naju ustvarjalci, sodelavci RTV-ja, tamkajšnji zaposleni, sodniki in vsa preostala Slovenija označili za sproščeni, drugačni, vedno nasmejani, pozitivni, glasni, karizmatični in šarmantni mladenki, ki radi zabavata sebe in druge. Postali sva nekakšna modernizirana različica dvornega norčka, ki skrbi za razbremenitev pustega vsakdana in služi kot pobeg pred sivo resničnostjo. To je bila najina vloga, ki sva jo morali odigrati, to je bila vloga, ki je prinašala vrtoglavo število gledalcev, in razlog, da so naju obdržali v oddaji. To mi je potrdila ena od zaposlenih na RTV, ki je takrat sodelovala pri oddaji. Nekega dne, ko se je že vse končalo, sem jo srečala na ljubljanski tržnici in hladnokrvno, brez sramu in kakršnega koli občutka za sočloveka, je izjavila: “Veš, vidve sta bili zabavni, privabljali sta gledalce, zato smo vaju imeli.” Zabolelo je. Takrat mi to ni bilo popolnoma jasno, nekje na površju mi je ta vloga ugajala, ker sem se počutila koristno, zdelo se mi je, da mnogim ljudem lepšam dneve in da sem s svojim obstojem poskrbela, da nekdo vsaj za kratek čas pozabi na stvari, ki ga bremenijo. Tik pod površjem pa sem se počutila kot nekdo, ki mu ni dovoljeno biti več kot to, kar drugi od njega zahtevajo. Počutila sem se kot dekle na poziv, le da za stvari, ki sem jih nudila, nisem dobila plačila, in da nisem, tako sem vsaj takrat mislila, imela izbire, kdaj se bom na poziv odzvala. Pogodba, ki jo starši podpišejo na začetku oddaje, onemogoča izstop. No, lahko izstopiš, ampak to drago plačaš. Dobesedno. Ne spomnim se točne vsote, vem pa, da je bila prevelika, da bi si jo moji starši lahko kar tako privoščili. Kar sva s sestro začeli, sva morali nadaljevati in končati. Počutila sem se izkoriščeno, ujeto in, najhuje, mislila sem, da moram v vse privoliti, opraviti vse intervjuje, odgovoriti na vsa vprašanja, najsi bodo še tako neumna in ponižujoča, da vsi okoli vedo več od mene, neizkušene šestnajstletnice, ki je prvič držala mikrofon v roki in prvič nastopala pred številčno množico, in da imajo ti drugi, izkušeni profesionalci, pravico odločati o poteku mojega življenja, mi polagati besede v usta in me prepričevati, da vedo, kdo sem, kaj potrebujem in katere odločitve so zame (predvsem pa zanje) najboljše. Teh konfliktov ni bilo opaziti v nobeni oddaji, ker »Inside my heart is breaking, my make up may be flaking, but my smile, still stays on« in o tem se najbrž tudi noben gledalec ni spraševal.
Iskati svoj jezik
Ko si v razcvetu najstniških let, si lahek plen. To je obdobje neutrudnega in težavnega iskanja sebe, svojega glasu, čas preizkušanja meja, nenehnega spreminjanja, čas, v katerem raziskuješ vso večplastnost, ki jo premoreš, čas, ko si lahko še izgubljen in ko delaš napake, pa ti tega nihče ne očita. Meni je manevrskega prostora za napake zmanjkovalo, ko sem vsem na očeh odraščala. In odraščala sem tako hitro, tako hitro sem se razvijala, da še sama nisem več sledila svojim spoznanjem. Jezilo me je, da bo nekje, v nekih intervjujih za vedno zapisana misel, ki sem jo že zdavnaj prerasla, ali pa je morda sploh zares nisem mislila, ampak sem jo izrekla, zato ker so to od mene pričakovali. V knjigi Ne le intervjuji, ki vsebuje skrbno izbrane intervjuje Nele Malečkar, sem prebrala besede, ki se jih, upam in sem upala tudi takrat, zavedajo vsi, ki v življenju preberejo kak intervju: “Intervju je zamrznjena fotografija nekoga, v določenem obdobju življenja, deloma pa tudi časa samega, […] še tako dober intervju je vedno le fragment osebnosti in časa.”
Seveda sem se upirala, a premalo! Koliko laže bi mi bilo, če bi mi nekdo že na začetku povedal, da mi ni treba privoliti v nič, kar ni v sozvočju z mano, da mi ni treba peti pesmi, ki mi jih določijo drugi, da moram znati prisluhniti sebi, in da noben človek na svetu ne more vplivati na podobo, ki si jo o njem ustvarijo drugi. Zato so vsakršni poskusi ugoditve drugemu zavoljo potrditve in všečnosti, vsakršni poskusi in prepričevanja tega drugega, da si drugačen, kot se njemu zdi, Sizifovo delo. Vsak namreč gleda skozi prizmo svoje zavesti, doživlja svet po svoje, si ustvarja resničnost glede na prestale skušnje, vzorce, ki jih je posvojili, okolje, v katerem je odraščal itn. Velja neka univerzalnost, ki nas povezuje, neka paralelnost, občost, ki se steka v skupne točke bivanja, ampak vedno obstaja le v približkih. Vsaka pot je edinstvena, najsi bo na prvi pogled še tako podobna kaki drugi.
Razen tega, da so me komentarji mnogih couchpotatorjev ali drugih pogumnejših ljudi s pravimi imeni in priimki še nekaj časa zbadali in se prikrito razlivali po moji podzavesti, za kar sem bila delno kriva tudi sama, ker sem kdaj pa kdaj iz radovednosti brala ta gnusobna zaporedja besed, je bila takrat zame najstrašnejša misel, da me ljudje ne bodo več jemali resno. Vedela sem sicer, da sva s sestro mnoge navdušili, da sva si priborili občudovanje posameznikov, ki so v najinih očeh predstavljali veljake na slovenski kulturniški sceni, tiste, ki so jih v našem prostoru spoštovali. Laskalo mi je, da sem bila všeč Jonasu in Magnificu pa še mnogim drugim uglednim umetnikom, intelektualcem, kulturnikom, mislecem, ki so bili sposobni videti tudi preko kalupa, v katerega so me vlili. A kljub temu je bila stigma, ki pride skupaj z nastopom na resničnostnem šovu, težko izbrisljiva. Želela sem si nazaj prijetne anonimnosti, zasebnosti, svobode, ki mi je bila odvzeta. Želela sem nekam, kjer ne bom vsak dan za svojim hrbtom poslušala šepeta: “O, to sta te dve dvojčice, o, lej, njiju pa poznamo, o, kako sta pa danes oblečeni, o, kok sta večji kot na tv-ju, a sta to res oni?”, kjer mi ne bodo tujci, ko bom imela vidno slab dan, postavljali vprašanj v slogu: “A nisi ti vedno vesela in nasmejana?” O, kako me je to ujezilo, čeljust mi je skrito škripala, kri mi je vrela in hotela sem kričati. Vsega sem imela dovolj, še posebej pa čemernih, privoščljivih, zahrbtnih in ljubosumnih obličij. S sestro sva želeli umika. Po štirih do petih nastopih tedensko, ki sva jih imeli vsak mesec od februarja do junija, medtem ko sva želeli uspešno zaključiti še drugi letnik poljanske gimnazije, sva se utrudili podobe svojega plemena in se izselili. Za en mesec sva odpotovali v tujino, kjer naju ni nihče poznal in kjer sva si najprej spočili, obnovili energijo, ki jo je ostalo le še za prgišče, in kasneje v miru razmišljali o tem, kako in kam naprej, in bilo je dovolj. Na voljo sva imeli dve možnosti: ostati dvojčici Prusnik in peljati to zgodbo dalje ali pa prekiniti z vsem in se spet počasi integrirati v normalno vsakdanjost. Če bi si izbrali prvo pot, bi lahko še dalje služili z nastopi in si utirali pot na slovenskem glasbenem tržišču, ampak ostali bi to, za kar so naju označili drugi. Ostali bi zabavni in norčavi ex-tekmovalki resničnostnega šova, ki nekaj poskušata, v resnici pa bi bili lutki producentskega in uredniškega glasbenega lobija, ki vlada večini radiem in ustvarja kakofonično, mnogokrat težko prebavljivo zvočno podobo slovenske popularne glasbe. Še kar naprej bi peli pesmi, ki nama niso zares všeč, in ki jih pišejo drugi. Ko te enkrat potegne v ta vrtinec, se težko izvlečeš iz njega in midve sva pravočasno stopili v zaklonišče. V vsakem primeru pa sva bili prepuščeni sami sebi. Če so nama v času tekmovanja sodelujoči na Misiji Evroviziji dajali občutek, da se na njih lahko zaneseva, da so neke vrste najina glasbena družina, da jim lahko zaupava, so naju kmalu po koncu oddaje ti občutki zapustili. Nikjer ni bilo nikogar, ki bi svetoval, kako naprej, kaj so pametne poteze in kaj ne, kako mehanizem deluje, kakšna so pravila, če pa se je slučajno kdo pojavil, je imel v mislih vedno lastno korist in je zato informacije podajal na način, ki bi mu omogočal profit. Tako je na tovrstnih šovih: ko odslužiš svoje delo, te zavržejo.
Najti svoj jezik
Na srečo pa tudi zaradi pameti in sposobnosti temeljite introspekcije in družine, ki naju ima rada, sva se zelo, zelo počasi, a uspešno osvobajali pritiska, da morava nadaljevati pot in kovati železo, dokler je vroče (besede, ki sva jih slišali ničkolikokrat). Mama, ki je poleg svoje službe opravljala še delo najine menedžerke, se je na najino željo nehala odzivati na prošnje za nastope, nič več nama ni posredovala vprašanj za razne intervjuje in nikoli več nama ni omenjala ponudb za sodelovanje. Vsega je bilo navidezno konec. Pričakovala sem mir, ki pa ga še dolgo ni bilo. A vseeno je prišel, takrat, ko sem se po dolgem brskanju po notranjih grobiščih, po razkopavanju in premetavanju vsega poznanega, po kopanju v gostem blatu, po raziskovanju svoje črnine in bojevanju s samo seboj odločila, da ne bom dopustila, da me ta izkušnja paralizirala ali zasužnji, da si ne bom dovolila, da postanem žrtev v tej zgodbi in da za vedno ostanem tista dvojčica, ki je bila nekoč na nekem talent šovu. To ni moja zgodba. »Show must go on.« Ne šov, ampak življenje. Življenje mora naprej! To vse je bil le majhen drobec moje resničnosti, ki ga imam zdaj, po šestih letih, končno v lasti in ga popolnoma obvladujem. Olupila sem plasti te izkušnje, ki so dušile moj razcvet in mi onemogočale, da polno zadiham. Vzela sem, kar mi je koristilo za razvoj, ostalo sem izpustila. Proces je bil dolg in velikokrat izrazito mučen, mestoma težko prebavljiv, a nadvse poučen. To je bila moja najsilnejša, najvplivnejša in najdaljša učna ura v življenju. Moja enajsta šola pod mostom.
In dandanašnji, ta blagodušen občutek, ki ga je prinesel s seboj vstop med vrste študentov Filozofske fakultete, radost, ki jo je prinesel študij primerjalne književnosti in literarne teorije, kjer večina ljudi ne gleda in tudi nikoli ni gledala takih oddaj, prostor, kjer me nihče ne pozna, in še tisti, ki mislijo, da me, mi tega nikoli ne pokažejo, mi vrača svobodo, ki sem jo izgubila. Vse, kar sem si teh šest let želela, je, da bi lahko začela znova, doma, v deželi, ki mi bo vedno najljubša, v mestu, ki je korenito zasidrano v mojem srcu, med ljudmi, ki govorijo in pišejo v mojem jeziku. In po nekakšnem čudežu sem pristala med takimi, ki to počnejo z največjo odliko, s sijajnim občutkom za besede, z mojstrskim izrekanjem, s silno in vseprežemajočo ljubeznijo do ustvarjanja, ki jo premorejo le strastni ljubitelji in zdravo ponižni služabniki umetnosti, ljudje, ki sooblikujejo, sproti ustvarjajo in za vse večne čase bogatijo naš mali, krasni, vedno novi svet.
Morala sem si dovoliti razpasti, da sem lahko naredila nov jezik iz zemlje. Jezik, ki govori besede iz prsti. Jezik, ki je moj.
Odročna je v prid oddvojitve, ozka je v prid izbornosti družbe, vije se v prid lahkotnosti, samotna je v prid razmisleka; Apalaška pot tako ne vodi zgolj proti severu in jugu, temveč tudi navzgor k telesu, zavesti in duši. Harold Allen, član Konference Apalaške poti
Ko spet berem zapis o transcendentalistih, med vrsticami zagledam vpisanega bralca, kako nestrpno vrti palce. Ob tekstu sta se mu postavili dve vprašanji. Prvič: transcendentalisti so v Ameriki glavno idejno gonilo odnosa do narave, hoje, Apalaške poti, jasno in sprejeto. Ampak pot se menda ni naredila kar sama od sebe? Bi se lahko spustili iz transcendence v stvarnost, pa rekli kakšno o možeh, ki so pot lastnoročno, obdani z zverjadjo, izsekali v apalaško divjino? In drugič: ljudje torej hodijo na Apalaško pot, da bi srečali samega sebe v nekem nebuloznem Zelenem tunelu? Resno, to je to?
OK, lepo počasi. Tokrat odgovorim na prvo, naslednjič na drugo vprašanje, prav?
Glede tiste stvarnosti je bilo takole: na začetku 20. stoletja je bil ameriški tisk poln ocen, da so ZDA dežela vse bolj hirajočega zdravja, degenerirane morale in poblaznelega pehanja za denarjem. Fantje, se je pisalo, so vse bolj šibki, medtem ko so dekleta »preveč razgreta, preveč načičkana in preveč na zabavah«. Gostota poselitve je dosegla svoj vrhunec – takrat je na Manhattnu živelo več ljudi kot danes. Ravno v tistem času so skovali frazo ‘iti na svež zrak’ in slednje se je vedno bolj zdelo edino uspešno zdravilo za mladino. Vlaki, kmalu pa še avtomobili, so olajšali pot do hribovja. Pojavili so se prvi poletni tabori za otroke. Rodilo se je skavtsko gibanje. Predsednik Theodore Roosevelt, navdušen nad dejavnostmi pod milim nebom, je svoji državi do konca mandata leta 1909 priskrbel sto petdeset narodnih gozdnih rezervatov, enainpetdeset rezervatov za ptice in pet narodnih parkov v skupni površini prek 900.000 kvadratnih kilometrov (kar je približno desetina današnjih ZDA).
Obenem so se pojavljale ideje o prvih poteh po Thoreaujevem vzoru, ki so jih poimenovali through-trail; pot, ki bi šla čez drn in strn divjine, pa kar dalje in še naprej. Možnost zanje je bila pravzaprav velika: samo povezali bi obstoječe, a osamljene poti enodnevnice, ki so že potekale po divjini. James Taylor, ravnatelj, ki je svoje učence rad vodil na dolge pohode, je leta 1910 tako prvi predlagal pot, ki bi šla prek vseh najvišjih vrhov Vermonta: imenoval jo je preprosto Dolga pot in dvajset let kasneje je šlo po Vermontu že vseh njenih 439 kilometrov.
Tako duhovno ozračje je izkoristil Benton MacKaye. Po svoje je povzel vse zgoraj navedene kvarnosti poseljenih ravnic ob Atlantiku in predlagal sledečo rešitev: čim bližje tem ravnicam, torej na Apalačih, naj se vzpostavi niz »zavetišč pred vsakodnevnim pehanjem posvetnega in skomercializiranega življenja«: hribovskih koč in gostišč, neprofitnih taborov v divjini, samoupravljavskih skupnosti (ja, res) in sanatorijev (tudi to čisto zares). Okoli prvih naj bi se sprehajali po gozdovih in zvečer sedli k skupinskemu obroku; v drugih bi taborili v divjini, poslušali predavanja o sreči, takšne reči; v tretjih bi delali za skupno dobro skupnosti v okviru neindustrijskih dejavnosti – v gozdu, na polju in v obrtnih delavnicah; v četrtih bi se potopljeni v naravo zdravili psihičnih bolezni, značilnih za industrijsko, urbanizirano civilizacijo.
So takšne zamisli v Ameriki padle na plodna tla? MacKaye je bil iz izrazito levičarske družine – njegova žena je bila znana sufražetka, brat avtor petsto strani dolgega marksističnega traktata Ekonomija sreče – in do takšnih so bili v ZDA od nekdaj skrajno zadržani. Toda čas je bil pravi in v zvezi z vsem tistim samoupravljavskim je imel MacKaye še eno zamisel, ob kateri so vodilni v pohodniških društvih zastrigli z ušesi: njegove kibuce naj bi povezovala mreža poti, ki bi šla vzdolž celotnih Apalačev.
Veljaki društev so staknili glave in Mackayu dali priložnost, da eno takšnih poti spelje od juga do severa Apalačev. Ko se je izkazalo, da ni ravno človek prakse, pa so hitro našli za to precej bolj ustreznega: Myrona Averyja, mladega odvetnika admiralitete in navdušenega pohodnika.
Avery v soljudeh sicer ni vzbujal najnežnejših čustev. Eden od njegovih sodobnikov je o njem zapisal, da je od Maina do Georgie za sabo pustil dve sledi. Prva je bila sled prizadetih in obtolčenih egov, druga je bila Apalaška pot. Toda Averyju je vedno uspelo prerezati gordijski vozel glede poteka trase poti; stran od Apalaške poti je zrinil vsakogar, ki se je kaj dosti obiral ali sitnaril; pohodniškim društvom je prigovarjal ali jim grozil, da je od njih dobil prostovoljskih ekip, kolikor jih je hotel; odgovoril je na stotine njihovih pisem; čisto vsak vikend in tudi med tednom, če se je le dalo, je bil na terenu, nadziral, pomagal, meril, naganjal sprte vsakega v svoj kot, svetoval, priganjal, bodril. V borih sedmih letih, do leta 1937, je tako nastala 3.300 kilometrov dolga pot.
Avery je bil pravi človek za to nalogo tudi iz drugega razloga. To je bil čas Rooseveltovega New Deala, ki je bil za Ameriko kar preveč levičarski. Roosevelt, ki so ga že tako obtoževali boljševizma, torej nikakor ni hotel povezav s transcendentalnimi levičarji, kakršen je bil MacKaye. Nadalje je imel New Deal na istem področju svoje načrte: Apalače so v najbolj nerazvitem južnem in osrednjem delu nameravali prevetriti z dolgimi cestami, ki bi v te kraje pripeljale turiste, s tem pa rešile ali omilile problem tamkajšnje revščine in zaostalosti. Pametno, ne? A ravno te ceste bi lahko MacKaya pripeljale v konflikt z oblastjo. Tega je preprečil Avery, in to na zanj značilen način. Ko je MacKaye izvedel za načrtovane ceste, je pobesnel in začel pozivati k uporu (ceste bi vendar – to je bila za MacKaya huda psovka – civilizirale divjino!). Avery se je takrat nalašč sprl z njim in ga tako hudo in javno užalil, da MacKaye do Averyjeve smrti leta 1953 ni hotel imeti z Apalaško potjo prav nobene zveze več.
Tedanja oblast se je po tistem celo nekoliko omehčala in prav na področju največjega konflikta med cesto in potjo, v nacionalnem parku Shenandoah, dovolila Averyju, da si je malo pomagal z javnim delavci (ki so gradili cesto). Toda oblast je do Apalaške poti vseeno ostala skrajno zadržana. O njeni slovesni otvoritvi menda ni poročal niti en časopis niti ena radijska postaja.
Bližala se je tudi druga svetovna vojna in pohodnike so kmalu vpoklicali v vojsko. Pot je preraščalo, saj ni bilo ljudi, ki bi jo vzdrževali. Nekaj daljših odsekov so neurja preprosto odnesla. Za pot tudi ni bilo ravno silnega zanimanja, kot lepo kaže statistika: od tridesetih do vključno šestdesetih jo je v celoti prehodilo komaj 59 ljudi. Za primerjavo: v sedemdesetih, ko je pot končno zaživela, torej v skoraj štirikrat krajšem obdobju, jo je prehodilo 800 ljudi.
A pot je imela po drugi strani ves čas svoje trdno jedro: obnavljati so jo začeli že pred koncem štiridesetih, spet pod vodstvom neutrudnega Averyja. Po njegovi zgodnji smrti leta 1953 pa so se tudi vedno našli ljudje, ki morda niso bili tako impozantni in kolosalno uspešni, a so bili vseeno marljivi. Vse do konca šestdesetih, ko se je v zgodbo spet vmešala oblast.
Kennedyjeva administracija je v prostovoljskih združbah videla veliko skrito vrednost Amerike, ki jo gre podpreti, da bi za ZDA lahko prispevale še več. Njegov minister za notranje zadeve Stewart Udall, zavzet naravovarstvenik, je tako z društvi, takrat zbranimi pod imenom Konferenca Apalaške poti, sklenil približno takšen dogovor: pot in ozko področje ob njej bo de facto nacionalni državni park in zemljišče bo v lasti države. Konferenca bo imela pot v upravljanju in bo svoje delo še naprej opravljala prostovoljno, država pa ji bo priskrbela denar za odkup parcel, potrebnih za pot in njeno okolico. In seveda bo država tudi pomagala pri promociji poti, tu so Konferenco in pot v preteklosti grdo zahodili, to je treba popraviti. Lepo, ne?
In to je to. Seveda so imeli tudi od konca šestdesetih na Apalaški poti veliko dela. Ne le, da je današnja pot 200 kilometrov daljša od prve Averyjeve in ima za južno vstopno točko čisto drug hrib kot nekdaj, 99 % današnje poti poteka po drugi trasi kot prva varianta in samo v Mainu sta prestavitev poti in odkup zemljišč stala prek 200 milijonov dolarjev. Ampak to je to: gledano iz stališča vsakdanje stvarnosti je Apalaška pot rezultat ustreznih razmer, sanjača, garača in uspelega dogovora z oblastjo. In množice tihih junakov, ki so prostovoljno in brez plačila trasirali pot, jo nadelali, jo potem speljali nekje povsem drugje, odkupovali zemljišča zanjo, uredili katastrofalno količino papirjev, se pogodili z državo za simbiozo, tako požrtvovalni in tako pozabljeni kot Harold Allen, tako pod vplivom načel transcendentalistov kot uvodni citat.
Jakob J. Kenda se s svojimi zapisi redno javlja z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na značko “Apalaška pot” na desni.
Nekoč je za devetimi gorami in devetimi vodami živela … »deklica, ki ji je bilo vseeno, kaj si drugi mislijo o njej. Nekaterim je bila všeč njena iskrenost, drugim se je zdela neotesana. Margaret je samo skomignila z rameni in nadaljevala po svoje.« Ne, železna lady, ki je ukinila brezplačno mleko za šolarje, res ni prototip klasične pravljične junakinje. A ravno v tem je lepota knjige Zgodbe za lahko noč za uporniške punce: lik močne ženske ne sodi v en sam, jasno predpisan kalup. Zgodb je toliko, kolikor je žensk, ki so, z besedami Marie Callas, sklenile biti »točno toliko težavne, kolikor je bilo treba«, da so postale najboljše.
Zgodbe za lahko noč za uporniške punce (Good Night Stories for Rebel Girls) so ilustrirana zbirka stotih kratkih zgodb, biografskih portretov markantnih žensk iz preteklosti in sedanjosti. Izbor skuša biti vključujoč: zastopane so številne narodnosti in rase ter ženske z vseh celin (je pa približno tretjina Američank). Nekatere izbire so bile morda predvidljive – Jane Austen, Frida Kahlo, Kleopatra in Coco Chanel dobijo svoja poglavja – druge popolna neznanka. Dvigovalke uteži, paleontologinje, aktivistke: njihove usode učijo, da se »lepota«, ta večni kvalifikator ženskega spola, manifestira v različnih oblikah, narodnostih in starostih.
Projekt se je lani izkazal za založniški fenomen. Avtorici Elena Favilli in Francesca Cavallo sta za izdajo potrebna sredstva na Kickstarterju zbrali v pičlih 30 urah. Do konca kampanje se je na račun nakapljalo dobrih 600 tisoč dolarjev, več kot za katero koli knjigo še neizdanega gradiva doslej. Številke pričajo o tem, da morda ne gre le za trend, ampak tektonski premik v reprezentaciji žensk v književnosti in popkulturi. (»Tektonskost« implicira tudi hitrost ledenika: že bežen prelet kakega spletnega foruma bo pokazal, kako grobo žalitev lahko nekateri vidijo v nečem tako banalnem, kot je denimo uspeh Čudežne ženske v kinematografih.)
Abecedno zaporedje portretirank ustvarja presenetljiva, eklektična »sosedstva«: sufražetka poleg kuharice, baletna plesalka med vohunko in vladarico: pahljača raznolikih usod je implicirana obljuba, da je dekletu s sanjami odprta vsaka pot, ki si jo lahko zamisli. Fascinantno je razmišljati o tem, kako so različna kulturna okolja, zgodovinska obdobja in družbeni položaji zaznamovali življenja markantnih posameznic. Medtem ko je bila Kate Sheppard na čelu novozelandskega sufražetskega gibanja, je v zadnji apaški vojni z ramo ob rami z Geronimom napredovala bojevnica in prerokinja Lozen. Medtem ko je matematičarka Ada Lovelace na stari celini sestavljala algoritme za »analitični stroj«, prvi računalnik, je Harriet Tubman v zvezno državo Maryland tihotapila pobegle sužnje z juga. Primatologinja Jane Goodall je navade šimpanzov preučevala v času, ko se je Ruth Bader Ginsburg vzpenjala proti mestu vrhovne sodnice. Kraljice, piratke, raperke, slikarke. Umrle kot talke ali dočakale stoti rojstni dan. Bolj kot razlike med njimi presunejo podobnosti: skoraj vsem uporniškim dekletom je skupno, da so vztrajala, vkljub posmehu, vkljub dvomom, vkljub vsem, ki niso verjeli, da zmorejo. Popisani so tudi padci in spodrsljaji, skoraj vedno neizogiben, a ponavadi zamolčan del poti do uspeha. (Slavne kuharice Julie Child niso sprejeli v vojsko, ker je bila previsoka. »Pa je postala vohunka.«)
Avtentično uporništvo je težka preizkušnja, nakažeta E. Favilli in F. Cavallo, in pogosto ne obrodi sadov v obliki javnega priznanja ali na prvi pogled vidnega napredka. »Kljub vsem njenim uspehom je ekipa sklenila najeti drugega voznika, moškega,« izvemo o Lelli Lombardi, do danes najhitrejši voznici formule ena. »Lella je razumela, da šport še ni pripravljen sprejeti voznic.« Njeno zgodbo je treba poznati. Težko je biti prvi na svojem področju, težko je utreti pot, kjer poti prej ni bilo – in še toliko težje, če pri tem družba o tvojem spolu očitajoče razmišlja: Kako si drzneš? Kdo pa misliš, da si?
Zaradi kratke forme – vsaka portretiranka dobi eno stran besedila – so številne biografske podrobnosti vseeno izpuščene. Morda namerno: »Diego in Frida sta se poročila. Bil je obilen možakar z velikim pošvedranim klobukom. Ob njem je bila videti drobcena. Ljudje so ju klicali ‘slon in golobica’.« Vemo, da to še zdaleč ni cela žalostna zgodba zakona Fride Kahlo in Diega Rivere – kakšne deziluzije je morda vseeno varneje prihraniti za odrasla leta. Vsako zgodbo spremlja tudi portret obravnavane junakinje; ilustracije so prispevale umetnice z vsega sveta. V skupni knjigi delujejo raznoliko in barvito, a še vedno kohezivno.
Staviti si upam, da knjiga, ki z anekdotami in citati presega pusti format nizanja biografskih podatkov, ne bo zakladnica novih podatkov samo za mlade bralke in bralce. Ženske, ki so zdrsnile s strani zgodovinskih učbenikov, so mnogokrat tudi ostale pozabljene. Mirno priznam, da sem prvič slišala za »plezalke v cholitah«, dekleta, ki se vzpenjajo v Ande v pisanih krilih, za gluho motokrosistko Ashley Fiolek, ki se ravna po vibracijah svojega motorja, in za brazilsko pesnico Coro Coralino, ki je svojo prvo knjigo izdala pri 75 letih. Njihove zgodbe niso le fascinantna ura zgodovine, ki spodbuja k iskanju dodatnih informacij, pač pa navdihujoča subverzija družbenih pričakovanj, povezanih s spolom.
»Upornice« v naslovu so, upam, tudi pomežik našim ustaljenim predstavam o pridnosti. Dekleta, ki jih še vedno bolj kot fante vzgajamo v duhu ubogljivosti in mirnosti, so »upornice«, če so si kdaj drznile biti glasnejše, hitrejše, pametnejše od tropa. Fant v enakem kontekstu je skoraj brez izjeme »pionir« ali »vodja«. V življenju ženske torej prej ali slej nastopi trenutek, ko mora razmisliti o konstruktih okrog tega, kaj nas dela dobre ali slabe. In morda ugotovi, da biti slaba, biti upornica, včasih ni drugega kot to, da se nisi dovolila omejevati pričakovanjem okolice.
Novembra izide že drugi del Zgodb za lahko noč za uporniške punce z novimi stotimi zgodbami navdihujočih žensk. Z dobrimi željami smo lahko ambiciozni – morda bo prevedena v vse jezike, morda bo obvezno čtivo v šolah in morda se bo patriarhat posledično razblinil v dim (in s seboj potegnil še institucionalizirani rasizem). Lahko pa samo na tihem upamo, da sta avtorici med brskanji po biografskih leksikonih naleteli tudi na kako veliko Slovenko. Sicer pa lahko te vrzeli zapolnimo tudi same. »Alma je iz svojega malega kraja pod Alpami za osem let odšla v svet ter obiskala Ameriko, Daljni vzhod, Oceanijo, Avstralijo in Azijo. Znala je devet jezikov in se preživljala s potopisnimi predavanji po Evropi.« Pa Mila Kačič, Zofka Kveder, Lily Novy, Ljuba Prenner in mnoge druge. Zgodbe, ki ne smejo biti pozabljene. Zgodbe planetov, ki krožijo po lastnih, neposnemljivih orbitah.
