junij 2013 - AirBeletrina
Panorama 27. 6. 2013

Bolje kešpička kot socialni problem!

Ura je bila štiri čez dve in Marjance še ni bilo. Zunaj je bilo več kot trideset stopinj, vročina je pojezdila masivni mestni beton, da se je para dvigala z njega kakor duše umrlih na sodni dan. Ta trpki boj, ki je zrcalil lastno stisko pričakovanja, sem nemirno opazoval skozi okno klimatizirane kavarne v centru mesta. Zaradi živčnega šprinta čez celo mesto se mi je pod pajskami rojeval slankasti tajfun besnega švica, ki je pod srajco močil moje telo kot tiste mini škropilnice z amerikanskih trat. Naročil sem čaj. Čaj?

»Ne, resno, kaj počnem tukaj?« Bralci našega hoh literarnega portala bodo po vsej verjetnosti penasti, ker dajemo prostor pisateljici šunda, Marjanci bo neprijetno, ker  jo bom davil z mučnimi vprašanji in konec koncev že sam akt novinarskega portreta največkrat ni nič drugega od naključnega suvanja dveh popolnoma mimobežnih entitet, ki se včasih srečata v točki recipročnega egoizma – pisun pobaše par senzacionalnih, sočnih okruškov, portretiranec si oblizne svoje pogoltne žnablje, ki mu šepetajo »brezplačna promocija«.

 Pet čez drugo je Marjanca Scheicher le vstopila v tihi prostor. Naličen obraz, geometrijsko spolirana frizura, nobel srajca z visečimi uhlji, tesne kavbojke, visoke petke, ajfoun v torbici. Sproščenost v ostro zamejeni estetiki. V moji glavi je bogve zakaj zažarelo geslo enega od popularnih mestnih diskačev – »življenje je cirkus«.

 Sedla je za mizo.

 »Joj, oprosti, ker zamujam. Morala sem parkirati v garaži,« je zacvrkutala s svojim dekliškim glasom. Kasneje sem jo vprašal, kakšen avto fura. »Beemveja. Včasih sem imela same majhne avtomobile, zdaj pa sem hotela takega, s katerim se bom lahko vozila po avtocesti.« 

»Bila sem mokra kot Cerkniško jezero v času poplav«

Intervjuja z Marjanco Scheicher – pisateljico si nikoli nisem zamislil zaradi vzgiba bedne literarne diskreditacije, ki tolikokrat rase skozi namrdnjeno razbiranje kulturnega kapitala. Razlogov zanj je bilo več –  najprej je šlo za zmerno, a iskreno navdušenje nad plažno, šundovsko, »camp« literaturo (dobesedno hipster). Zatem je prišlo na vrsto dejstvo, da komercialni pisatelji v (zlasti literarnih) občilih ne dobijo besede, kljub temu da se po njih često nemarno kozla in cinično zmrduje, kakor da gre za jezdece založniške apokalipse.

Seveda, tukaj je bil tudi Marjančin roman Kešpička (podnaslov: roman o slovenski estradi), po vseh parametrih literarne kritike bržkone obupno delo, ki pa je zaradi žmohtnega jezika,  psihedeličnih nekonsistentnosti in nerodnih opisov spolnosti  peklensko, včasih celo premetno zabaven. In nenazadnje je šlo za golo radovednost. Kakšen je literarni oziroma eksistencialni credo ene od naših plodovitejših (ne to, pujsi) komercialnih avtoric, ženske, ki je svoji protagonistki na jezik položila tele kipeče stavke:»Izgledam izvrstno – pa saj tudi moram tako, kako pa naj drugače ulovim kakšnega bogatuna?! Padam na keš, na jaguarje, audije, beemveje in mercedese, pod to se ne spuščam. Da bi pogledala kakšnega 20-letnika, mi niti na kraj pameti ne pade! Pa tudi, če ima bogate starše. Kje je še čas, ko bodo oni pomrli in bo njihov fantek podedoval hišo, avto in denar?! Ne mislim čakati, vse hočem zdaj!« 

Marjanca pravi, da Kešpičke, svoje tretje knjige in edinega fikcijskega romana (pred tem je napisala biografijo o Damjanu Murku in zatem še biografijo pornese La Toye) ni napisala zaradi slave, denarja ali kakršnihkoli literarnih vzgibov. »Že od začetka je bilo preprosto ogromno zanimanja. Že na predstavitvenih konferencah za knjigo o Murku, kjer se je trlo novinarjev in so bili vsi, ki kaj štejejo, izgledalo je kot kakšna revolucija. Kešpička naj bi najprej sicer izhajala kot serija blogov, ampak se potem na Adriamedii ni izšlo. Knjigo so zavrnili tudi pri eni manjši založbi, ki pa tako ali tako ni pomembna. Kasneje sem rokopis poslala na Učila, kjer so izšle vse moje knjige, in so me takoj poklicali nazaj, da želijo knjigo objaviti.

Marjanca govori hitreje od Old Shatterhandove repetirke, skače s teme na temo in se med govorom velikokrat nedolžno zaheheta. Želi ustreči in ugajati. Nasploh zbuja vtis prezgodaj odraslega otroka, vsekakor prej kot neinhibiranega norca, ali pa vsaj bizniserskega morskega psa, ki sem si ga ustvaril v glavi, ko sem v Kešpički prebiral stavke, kot je: »Bila sem mokra kot Cerkniško jezero v času poplav …« Ob glasnem citiranju tovrstnih odstavkov se skoraj diplomirana slovenistka samo malo nasmehne in odgovori, da jo veseli, da sem se ob branju zabaval, ampak da jo je bilo pa nekako vseeno malce sram, ko ji je neka osemdesetletna babica povedala, da je z veseljem pogoltnila Kešpičko.

Materiala za roman ni nagrabila iz delcev svoje življenjske zgodbe, mi je hitela pojasnjevati, vsaj ne v neposrednem smislu. »Kot novinarka v rumenih medijih ogromno hodim naokoli. Ravno včeraj sem na primer nazdravljala s Sebastijanom Cimerotičem in njegovimi prijatelji, predvčerajšnjim sem bila spet čisto nekje drugje. Če hočeš biti dober novinar, moraš veliko hoditi okoli, moraš biti na terenu. Tako mi na primer ostaja veliko novic, ki pa jih ne morem nikjer uporabiti. Knjiga je izmišljena, ampak njena osnova so ti, sicer spremenjeni, a resnični dogodki.«  Na vprašanje o tem, kaj je bralce pognalo v poltenoKešpičkino naročje (razgrabili so vse izvode, kmalu je izšlo nadaljevanje z naslovom Kešpička 2), Marjanca odvrne, da »ljudje berejo, kar jim v življenju manjka. Nekatere punce dejansko fantazirajo o takšnem življenju. Tudi sama sem večkrat rekla – bolje kešpička kot socialni problem! Sicer ne podpiram takšnega načina življenja, ampak tudi obsojam ga ne. Knjigo je prebrala tudi Angelca Likovič in je bila z njo zadovoljna, samo zabičala mi je, naj dam na koncu moralni poduk takšnemu stilu življenju, pa sem ga. V drugem delu se potem Kešpička celo zaljubi!«

»Vse razen ljubezni«

Profesor slovenske književnosti s Filozofske fakultete, dr. Miran Hladnik, je prepričan, da bralstvo poKešpičkah in šundu posega zaradi spretnega marketinga, nepoznavanja romanopisja ter sramom slednjega, ki si ne želi, da bi ga zaradi deljenih tematik tlačili v isti koš z njegovim nezaželjenim dvojčkom: »Saj bi množični bralec tudi v t. i. visoki literaturi lahko dobil primerno dozo ljubezni, erotike in družabne škandaloznosti, če bi seveda to literaturo poznal. Pa je ne pozna, ker se promovira (trži) po drugih kanalih in se naštetih lastnosti po malem celo sramuje. Množičnega bralca moti jezikovna in slogovna stremljivost, s katero pisci ‘visoke literature’ kamuflirajo privlačno snov in motivni repertoar, in se od take literature odvrača. Cobiss kaže, da je skupna izposoja štirih estradnih romanov Marjance Scheicher 1130 izvodov v letu 2012, kar ni malo, ne gre pa niti za kakšen izjemen komercialni uspeh, ki bi npr. presegal izposojo kresnikovih nagrajencev.« 

Med debato o dihotomiji med visoko in šund literaturo se Marjanca prvič nekoliko razburi.  Izraz na obrazu privzame namrščene, ogorčene poteze, stavčni tempo se zgosti v masivno erozijo. Po pričakovanju je komercialna Marjanca goreča pristašica strogo tržne založniške usmerjenosti – ali te berejo ali pa si navaden papak. »Kritike na nas ponavadi letijo iz ust kulturnikov, ki se počutijo ogrožene. Veliko je knjig, ki imajo naklado 500 izvodov in so bile izdane s podporo javne agencije, pa nobenega odziva,« sicer še vedno cukreno zagrmi čez mizo,  »če to pomeni, da si kulturnik, potem jaz nočem biti kulturnik.  Jaz hočem, da grejo moje knjige med ljudi. Karkoli narediš, mora iti v promet! Potem sem raje komercialna Marjanca kot neka velika literatinja. Ta, tako imenovana literatura sploh ne odraža resničnega stanja med ljudmi, še njeno besedišče je večinoma iz osemdesetih let. Moja knjiga je bolj pravoveren odraz stanja v naši družbi. Marsikatera ženska se prepozna v Kešpički Zavoljo debate (itak) ji zatežim z moralistično in iz konteksta iztrgano Kantovo izjavo, češ da nekaj, kar ima ceno, ne more imeti dostojanstva. »Cena in dostojanstvo … Hm, naj malo razmislim … Ne, ravno obratno je! Če nimaš cene, potem nimaš dostojanstva. In ta cena ne sme biti prenizka. Vse ima svojo ceno, vse!  No, razen ljubezni. Ta cene pravzaprav nima.«

Sklepni del debate sva z Marjanco hitrostno brozgala po golažu »substance«, po vsem tistem, o čemer bi se morala pogovarjati, preden naju je pogoltnila dolga senca njene uspešnice.  Recimo o Marjančinih bralnih preferencah: »Knjige, ki jih lahko preberem v šusu. Zadnje čase vse bolj tudi duhovne knjige.«

 Paulo Coelho?

 »Ja ta mi je všeč. Rada si izpisujem njegove citate. Mali princ mi po drugi strani sploh ne diši.«

Slovenski pisatelji? »Fužinski bluz je bila ena najboljših knjig, ki sem jih prebrala v času študija. Tudi Janez Vrečko mi je bil takrat zelo všeč. Ravnokar sem prebrala super knjigo od Bogdana Baroviča.«

Marjanca, kaj pa je smoter literature? Poskušam ji vsiliti citat Milana Kundere iz njegove zbirke esejev o umetnosti romana, v kateri pravi: »Vse, kar nam preostane vpričo neizogibnega poraza, ki mu pravimo življenje, je, da ga skušamo razumeti. In prav v tem tiči raison d’etre umetnosti romana.« Ampak Marjanca se ne strinja.  »Bistvo vsake literature je, da ti pomaga čez življenjska obdobja,« pravi.

In potem kakopak navrževa še eno o etiki vsakdanjega življenja, za katero Marjanca pravi, da bi morala zvesto slediti maksimi, da je treba življenje ves čas živeti s polno paro, a vseeno previdno. »Vedno več je ljudi, ki te želijo izkoristiti.«

 Ko se dokončno posloviva, reče: »Sem preveč govorila, a ne? Smo bili kar izčrpni, res.«

Pravzaprav bi iz sebe težko spravil karkoli oprijemljivega. Marjanca je bila ves čas konsistentno sladka. Kot kakšna najstnica, ki trmasto vztraja pri odraslosti, a se z upajočim pogledovanjem proti odobravanju starejših še bolj baše nazaj v otroškost. Ob odhodu iz lokala mi ni bilo več kaj dosti jasno, razen tega, da med intervjujem nisem bil nikoli povsem prepričan, če je bila celotna reč količkaj pristna (kolikor je formi intervjuja sploh dopuščena ta metafizična kategorija) ali samo mojstrska predstava, ki jo je bilo potrebno odigrati za prizadetega novinarja.

Mojster in učenec

Dober teden kasneje sem si imel priložnost ogledati kratek dokumentarni film mladega režiserja Nejca Levstika z naslovomMedijski projekt: Murko. Marjanca v njem nastopa v drugačni vlogi. Odvrže identiteto zmedene punčare, avtorice Kešpičke. V filmski dimenziji nastopa kot stvarnica pop fenomenov, kakršen je njen najslavnejši protégé. Slednji v filmu hladnokrvno prizna, da ga javno zasmehovanje ne moti, ker je pač del igranja vloge in res se ni treba obširneje zaposliti s kognitivnimi kalkulacijami, da nam je jasno, kje je to pobral. Komercialno pisateljevanje je pač ena od številnih reči, ki jih Marjanca počne.

Prav tukaj, na polarni točki ekskurzije proti domačemu šundu, mi pridejo na misel besede profesorja Hladnika, ki nakazujejo, da smo pri vsem skupaj morda zgrešili že v našem osnovnem literarnem pojmovanju: »Uporaba izraza komercialen v zvezi s slovensko književnostjo se mi ne zdi ustrezna, ker predpostavlja, da je prva avtorjeva motivacija zaslužek, tržni uspeh. Take motivacije tudi trivialnim avtorjem ne pripisujem, ampak namesto tega nujo bralcu nekaj pomembnega sporočiti ali nujo preprosto izraziti se.«

 Kaj nam sporoča Kešpička? In kaj srečanje z Marjanco? Nekaj o zmešnjavi in konstrukciji identitet, nekaj o zmedi glede svoje in tuje istovetnosti. To, da nič ni takšno, kot se zdi. Jp, kakor presenečeni ugotovimo nekje sredi romana o slovenski estradi, še Kešpička sama ne: »Navzven me imajo vsi za kešpičko. Za materialistko. Za osebo brez duše in srca. Nekje v sebi pa vem, kdaj sem najbolj uživala. Ko sem bila še majhna, ko smo z družino sobote in nedelje preživljali na deželi in ko ni bilo nobenih skrbi, kje bom zaslužila denar …«

 

*Fotografije: Dijana Vukojević

Kritika 24. 6. 2013

Nostalgija se redko bere tako zlahka (Uroš Zupan: Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost)

Naslovnica

Uroš Zupan nikoli ni maral Thomasa Bernharda. Če vam tega ni še nikoli povedal v živo, črno na belem piše v predgovoru k njegovi čisto sveži zbirki esejev, ki jo boste našli pod naslovom Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost. Nikoli ni maral ljudi, ki vse, kar je lepega, polijejo s prezirom ali zamažejo z mržnjo, nikoli ni maral ljudi, ki kategorično ne pristajajo na to, da je ob vsem, kar je zlega in kar boli, na svetu vedno dovolj prostora za zelo resnično in zelo prisotno svetlobo, ki je vse nerganje tega sveta ne more zares ukiniti. Zakaj torej, se boste morda vprašali, je Uroš Zupan, mož, ki nikdar maral Thomasa Bernharda, pravkar izdal zbirko esejev, ki se konceptualno naslanja na Bernhardovo zbirko Moje nagrade?

 

Del odgovora laska AirBeletrini, zato vljudnost veleva, da z njim opravim na hitro. Bernhardove Moje nagrade so izšle pozimi in so v določenem bralnem prostoru v manj kot enem tednu postale velika uspešnica. Bližal se je osmi februar, slovenski kulturni praznik, hkrati pa tudi praznik podeljevanja nagrad in neko dekle, povsem slučajno del tega določenega bralnega prostora, se je domislilo nečesa sijajnega – takih zbirk bi moralo biti več, tako zbirko bi, če ne drugega, potrebovali tudi pri nas. To dekle je bilo (kar prav tako črno na belem piše v predgovoru k Zupanovi zbirki) spoštovana gospodična šefica Manca G. Renko, človek, na katerega je svoj predlog naslovila, pa nihče drug kot Uroš Zupan. In potem se je zgodilo nekaj veličastnega: Zupan je pristal.

 

In zdaj se lahko ponovno vprašamo – zakaj? Dalo bi se reči,da je spoštovana gospodična šefica Urošu Zupanu predložila ponudbo, kakršne človek, kot je on, ne bi mogel zavrniti. Ponudila mu je, da se spominja.

 

Med ljudmi obstaja tihi konsenz, da je treba, kar mine, spustiti iz rok, da je preteklost klimatsko neugoden kraj, ki ga ne velja naseljevati, da je treba, tistemu, česar ni več, obrniti hrbet in iti dalje. Uroš Zupan, na primer, ni del tega konsenza. Je, kot boste opazili, če samo poškilite v njegovo književnost, eden tistih, ki se spominjajo strastno in predano, kot bi bila v tem nekakšna uteha ali upanje na odrešitev. Eden tistih, za katere se včasih zdi, da živijo v preteklosti.

 

Morda gre tu iskati odgovor, zakaj Uroš Zupan ne mara Thomasa Bernharda in zakaj se zdi povsem verjetno, da tudi Bernhard ne bi najlažje presnovil Zupana. Naracija v življenju človeka, kot je Zupan, namreč igra povsem drugačno vlogo in služi povsem drugim vzgibom. Kjer se Bernhardu zdi, da je edini način, da povemo resnico, ta, da pogledamo čim bolj naravnost in čim bolj vzravnano v vso grdost reči in vzdržimo svoj pogled, se Zupanu zdi, da naša interpretacija, kadar zmore blagohotnost in toplino, lahko resničnost nekoliko korigira, zabriše ostrino njenih robov in doprinese k lepoti. Oceniti, kdo se moti ali kdo ima morebiti prav, bi bilo škoda. Večina med nami, domnevno tudi avtorja, ki sem ju ravnokar frivnolno postavila vsakega na svoj konec neke namišljene daljice, potrebuje oboje – pogum, s katerim vzdržimo svet, kadar ne nudi ničesar, in moč, da ga popravimo, kadar lahko. A preden postanem preveč solzava, pobegnimo na varno in nadaljujmo z literarno kritiko.

 

Uroš Zupan je pisal eseje že prej in že prej je pisal anekdotično, vendar imamo pri Opičjih žlezah, telefonih in nesmrtnosti opravka z žanrom vaja dela mojstra. Kar se esejistike tiče, Zupan še nikdar ni pisal tako dobro. Pripoved se je zloščila, zgostila in osvojila nek naravni ritem, ki bralcu omogoča, da bere z lahkoto, ne da bi se ob tem počutil, kot da bere prazne strani. Poleg tega Opičje žleze zmorejo tisto, kar imamo pri književnosti radi: v isti snopič zvezati resnobo, preudarnost, ironijo in smisel za humor.

 

Pa še nekaj drugega je: Opičje žleze ne dajejo narativne zaslombe samo Zupanovim zasebnim vzponom in padcem, marveč skupaj vezejo tudi zgodbo nekega kulturnega prostora in časa ter s tem tvorijo nekakšen mini mit še vedno sodobne slovenske književnosti. Čeprav je težko oceniti, ali je to samo na sebi nekaj dobrega, mi intelektualna intuicija namiguje, da imamo vsi radi dobre urbane legende in da že samo to lahko služi kot polovica odgovora.

 

Letos poleti, če boste kdaj utrujeni od tega, da sami sebi v neskončnost pripovedujete zgodbo o sebi in ne bo na voljo nikogar za pogovor, prisluhnite Urošu Zupanu. Nostalgija se redko bere tako zlahka.

Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost
Uroš Zupan
Izdaja:
LUD Literatura

Prevajalec:

Refleksija 18. 6. 2013

Ko pravo ukrade umetnost

 

Zapoved in zločin. Stičišča prava, književnosti in teorije
Matjaž Jager (ur.)
Izdaja:
Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani

Prevajalec:

Prehajanje skozi različna polja vednosti, ki mu zadnja leta modno rečemo interdisciplinarnost, pogosto služi kot priročen izgovor za prikrivanje površnega znanja in pomanjkanja izvirnih idej. Po drugi strani drži tudi, da tovrstna križanja, na primer med umetnostjo, znanostjo, družboslovjem in humanistiko, občasno ustvarijo posrečene potomce, ki prav zaradi svoje vsebinske pisanosti presegajo strukturne omejitve izvornih disciplin.

 

Umetniki, ki pri snovanju svojih del posegajo na področja drugih strok, niso prav redki, zato pa več pozornosti vzbujajo »neumetniški« strokovnjaki, kadar se, če tako nanese, lotijo podobnih manevrov v nasprotni smeri. Presenečenje je še toliko večje, ko kaj takšnega naredijo domači profesorji prava in sorodnih disciplin, kar se je pred manj kot letom dni dejansko zgodilo, ko je pri Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani izšel interdisciplinarni zbornik z naslovomZapoved in zločin. Gre za poizkus križanja prava in književnosti, tako (pre)drzno parjenje dveh na videz nesorodnih disciplin pa mora vzbuditi najmanj radovednost.

 

Nedvomno je (s)poznavanje prava oziroma izkušanje (ne)delovanja pravnega sistema vplivalo na številna literarna dela, pomislimo samo na mojstrovine Dostojevskega, Tolstoja, Kafke, Orwella in številnih drugih »nesmrtnikov«. V takšnih primerih je bilo oplajanje koristno. Kaj pa se zgodi, ko po klasični literaturi posežejo pravniki – in to celo z jasno začrtanim namenom, da bi s pomočjo umetniških biserov obogatili svojo obrt? Je to že priznanje, da je umetnost kljub vsesplošnim očitkom o neuporabnosti morebiti celo koristna, še več, koristna za stroko, ki jo visoko ceni kapitalizem? Urednik zbornika Matjaž Jager temu pritrjuje. Ugotavlja namreč, da je književnost po eni strani za pravo koristna zato, ker s svojo zmožnostjo celovitega in hkrati subtilnega opisovanja življenja daje dragoceno vednost o podrobnostih, ki se pravni stroki rade izmuznejo, po drugi strani pa zato, ker v zamejenih (vsaka stroka pač ima svoje meje) dušah pravnikov vzbuja oziroma naj bi vzbujala nagnjenje k bolj empatični obravnavi konkretnih ljudi, ki se po spletu takšnih ali drugačnih okoliščin znajdejo v kolesju pravosodne mašinerije.

 

Večji del avtorjev zbornika (samo)kritično ugotavlja, da je književnost most, ki povezuje idealno stanje, ki naj bi ga utelešalo pravo (o tem, za koga naj bi bilo takšno stanje zares idealno, je vprašanje za družbene kritike), in realno stanje, to je življenje samo. Književnost zato pravnikom (in vsem drugim) slika življenja v raznih (pogosto temačnih) odtenkih in na tak način omogoča uvide, ki bi jih sicer, če bi se zanašali le na lastne izkušnje, (pre)drago plačali. Je že prijetneje vednost o temnih plateh človeškega srca pridobivati s prebiranjem romanov kot z osebno udeležbo v vojnah, umorih, tatvinah, sodnih obravnavah in zaporih. Za pravnike in tiste, ki jih pravo zanima, zbornik nedvomno prinaša prepotrebno obogatitev matične stroke, ki utegne, če si dopustimo ščepec naivnega idealizma, tudi zato postati malo bolj človeška in s tem dovzetnejša za resnično življenje onstran zidov pozitivne zakonodaje.

 

Vprašanje o tem, kaj lahko takšno križanje ponudi vsem tistim, ki jih zanima predvsem književnost, ne pravo, pa seveda še zmeraj ostaja odprto. Na kratko, dvojePrvič, eseji (ne)hote izpričujejo dinamiko pravniškega umovanja, ko se to loti analize klasičnih literarnih del, da bi obogatilo matično stroko. Opazovanje tega procesa ni zanimivo zgolj zaradi psiholoških posebnosti avtorjev, ki se ob tem razkrivajo, ampak bolj zaradi razgrinjanja idejnih in ideoloških tančic prava. To v nasprotju s prepričanji številnih pravnikov in laikov ni homogena gmota, ampak amorfen sistem s sebi lastnimi protislovji. Še sreča, saj prav zato pravo ni in ne more v celoti odsevati teženj prevladujoče gospodarske in politične »metapripovedi«, denimo pri nas priljubljenega neoliberalizma, v katerem je »vsak svoje sreče kovač«, in postmodernistične estetizacije, po kateri naj bi »vsi družbeni problemi izhajali iz posameznikove perspektive«, pač pa s sabo nosi tudi potencial za kritično držo, ki se najbolj opazno kaže skozi razgrinjanje nevarnosti strukturnega nasilja (tj. nasilja, ki ga pod krinko zakonov in navidezne »normalnosti« izvaja država), kar v zborniku povzeti primeri iz književnosti dodatno poudarijo.

 

Kot drugo pa lahko konkreten nabor esejev služi kot kažipot bralcem, ki se želijo seznaniti s tistimi literarnimi in v manjši meri filozofskimi deli, ki so učinkovito in prepričljivo zaobjela prikaz temnih razsežnosti človeške družbe, zlasti kriminala in institucij, ki naj bi ga zatirale, čeprav ga marsikdaj (hote ali nehote) tudi ustvarjajo. Avtorji zbornika iz gledišča svoje stroke pretresejo izbrana dela Kafke, Ellisa, Shakespeara, Conrada, Junga, Tolstoja, Dostojevskega in drugih (žal manjka Markiz de Sade), ob tem pa slogovno dovršeno, pa tudi vsebinsko izčrpno, ponudijo svoje odgovore na nekatera večna vprašanja o zapovedi (dobrem) in zločinu (zlu).

Refleksija 17. 6. 2013

Preletavanje vran nad Tržaško ali O mejah med literaturo in žurnalizmom

Prišel mi je za hrbet, tih kakor senca. Po svoje mi je ljubo, da se je prizor zgodil na Tržaški, eni tistih redkih ljubljanskih cest, ki vodijo na morje (in ki jo v neskončnost preletavajo vrane). Videvala sem ga torej že prej, v centru, ko je nonšalantno čepel na tleh in igral na kitaro, pred Cankarjem, tik po koncertu malijske pevke Rokie Traore. Tokrat je prosil za nekaj deset centov, čeprav tega prizora ne obnavljam, ker bi želela izpostavljati svojo človekoljubno nrav – mlad, suhljat, obarvan moški je pravzaprav čakal na tistega poleg mene, tistega, ki kakor njegov oče, prihaja iz Afrike – temveč zaradi njegovega plahega, zmedenega načina, s katerim se je približal. Ne vem torej, kako mu je ime, še manj mi je znana njegova telefonska številka, saj je telefon že zdavnaj nekam odvrgel. »Dvesto evrov, ki jih prejmem vsak mesec, takoj zapravim,« je dejal in se begavo ozrl za moškima (po vsej verjetnosti iz nekdanjega jugoslovanskega juga), ki sta si morala misliti, da imamo tu, zdaj, pred albansko kruharno nekakšno srečanje »tačrnih«.

 

Čeprav je nekoliko kasneje priznal, da »je imel v resnici vse pogoje za dobro življenje, pa ga je zafural«, me je vzdolž Tržaške, že skoraj v Tivoliju, spreletelo, da utegne imeti nekaj skupnega s svojim drugim (družbenim) polom. Najraje ne bi omenila njenega imena, saj ga zadnji čas omenjajo že vsi, kot da ne bi spregledali, kako prazno je govoričenje okoli teatra, ki so ga priredili, toda ker je to storil ugledni novinar še bolj uglednega časopisa, naj z namenom eksempla ponovim za njim: »Dejstvo, da je policija Hildo Tovšak prijela, je lahko točka odboja.« Novinarski prispevek se zaključi z mislijo, da bi »najbolj znamenita begunka v zgodovini slovenskega gospodarskega kriminala« utegnila biti simbol posttranzicijskega časa (češ, da gre za izjemen primer, ki ga je treba postaviti za zgled temu, da je za krizo v Sloveniji kriv pokraden denar, korupcija, itd.). Kot je simbol plahi deček s Tržaške. Neviden, pa vendarle viden. Obstoječ, pa vendarle, če bi vprašali za mnenje tista dva posmehljivo razpoložena moška, neobstoječ.

 

Njegova plahost, ki po vsej verjetnosti prihaja iz dvojne razpetosti med tukaj in tam nekje (domovine svojega očeta ni še nikoli obiskal), me spominja na stavek, ki ga je zapisal Basil Davidson v knjigi Breme črnega človeka»Da, če naj postanejo civilizirani Afričani, morajo prenehati biti Afričani, da pa bo to ustrezno in popolnoma izpeljano, je treba zagotoviti, da jim nikoli ne bo dovoljeno postati Evropejci. Bloditi morajo po nekakšni nikogaršnji deželi /…/.« Davidson, ki ga je iskreno skrbelo za Afriko in je vanjo polagal velike upe, na koncu pa doživel tudi veliko razočaranje, v tovrstnih pasažah priredi novinarski triumf. Potopi se v morje literature, toda tik preden v njem tudi resnično zaplava, se vrne na gladino in spet začne navajati dejstva. Tavanje v medprostorju je po njegovem namenjeno osvobojencem, ki so jih Angleži rešili iz suženjskih ladij in jih nastanili v Liberiji in Sierri Leone. Tam so, odtujeni zaradi strašne izkušnje, začeli verjeti v barbarizem Afrike. Ker so bili Afričani tisti, ki so jih prodali v suženjstvo, so se osvobojenci navduševali nad britanskim imperijem in njegovo mornarico.

 

Prepričani so bili, nadaljuje Davidson, da imajo dve nalogi: asimilirati kulturo in cilje svojih osvoboditeljev ter jih prenesti drugim Afričanom. Ob tem so verjeli, da se bliža čas afriške avtonomije ali pa celo politične neodvisnosti in da bodo po odhodu britanskih kolonialnih uradnikov prevzeli vodenje države. Ker so »naselbine« v zahodni Afriki na začetku stoletja prinašale več težav kot koristi in ker so poleg tega angleški uradniki v njih umirali za rumeno mrzlico, so saroji uspeli pridobiti prednost pred tradicionalnimi afriškimi poglavarji, ki so se kot nasledniki starodavnih imperijev tudi potegovali za oblast. To kratkotrajno liberalno navdušenje je ugasnilo, ko so se časi spremenili in se je utrdil imperializem. Če je v štiridesetih letih 19. stoletja veljalo, da je vsak višji uradni položaj, tudi položaj guvernerja in predsednika vrhovnega sodišča, zasedal človek, ki je bil deloma afriškega izvora, so konkurenčni boji v 60. letih 19. stoletja med posameznimi imperialnimi silami to razmerje povsem porušili.

 

Med Davidsonovim navajanjem, da se je konec stoletja dvignil plimski val evrocentrizma, val rasizma, ki je učil, da so Evropejci že sami po sebi boljši od Afričanov, in dodatno tudi to, da so Angleži boljši od Francozov (ki so trdili nasprotno), me je prešinilo, da tovrstne pojave, kot je nenaden porast rasizma sredi 19. stoletja, s svojim mikroskopskim aparatom zares lahko pregleda le literatura. Ko avtor ene ključnih knjig postkolonialnega diskurza nadaljuje, da so na primer Afričani leta 1912 v Sierri Leone zasedali zgolj enega od šestih položajev v višji administraciji, medtem ko so jih imeli še leta 1892 v rokah polovico (pobude za temeljne zakone, pisanje zakonov in odločanje o njih je bilo v pristojnosti Londona), se trenutek zdi tako močan, da se Davidson kljub slogovni izpiljenosti in ravno zaradi esejističnega diskurza ne zdi več prepričljiv. Odtujitev Afričanov od lastnega okolja zanj postane geslo, toda geslo, s pomočjo katerega kot bralci ne moremo odpreti več nobenih vrat.

 

Nekaj časa po tistem srečanju na Tržaški me je še preganjala misel, da bi se lotila romana o afriških priseljencih v Sloveniji in sledovih, ki so jih pustili za seboj. Da bi poklicala tavajočega dečka na neobstoječ telefon in ga povabila na skodelico kave. Iz njega bi skušala izbezati zgodbo o njegovi mami, ki je menda več kot desetletje preživela v Franciji, zdaj pa živi »nekje onkraj« (po zamahu njegove roke sodeč ne gre za podeželje, pač pa, da je preminula), zgodbo o njenih laseh, obliki ustnic, zgodbo o tem, kako je ravnala z njim, kako je ravnala zjutraj, ko se je namenila v službo in so ji vaški fantje, prizadeti zaradi njenega razmerja s temnopoltim moškim, prerezali gume na avtomobilu. Želela bi izvedeti, kako je bilo z očimom, po katerem deček nosi priimek, ki sem ga nekje na pol poti tudi pozabila, in predvsem, kako je bilo z očetom, zakaj se je vrnil v Afriko, kam natančno, je imel še druge ženske, druge otroke … – toda tega ne bom storila. Ne še zdaj. Verjetno, ker ne premorem dovolj poguma, kaj šele energije, da bi se soočila s tolikšno žalostjo, močvaro čustev.

 

Morda pa se zato novinarji tako senzacionalistično, brez pravega znanja in razumevanja, skratka konformistično naslajajo nad novo odkritimi tajkuni, begunci, kriminalci in kar je še podobnega, sem dejala tistemu, ki je dečku pred albansko kruharno v roke potisnil kovanec, ker ne premorejo poguma za kaj več. Premorejo slogovno izpiljenost, tisti najboljši in z daljšo kilometrino za hip celo pomolijo nogo v mrzlo, zato pa kristalno čisto vodo beletristike, iz nje privlečejo na plano kakšen kamen, kakšno algasto rastlino ali zlizan okrušek stekla, toda da bi sugerirali našo drugačno sedanjost, oziroma navedli razloge za vsesplošni negativizem, tega ne znajo. Ali pa takšnih novinarjev preprosto ne delajo več. Recimo takšnih, kot je bil Basil Davidson, ki je še verjel v renesančno sežemanje spomina (čeprav njegovim uvidom mestoma manjka detajliran zgodovinski spomin). Odgovor, ki sem ga prejela, z roko na stikalu svetilke, je skoraj predvidljiv, pa vendarle resničen: »Za naravo novinarskega žanra gre. To je vse.«

 

Breme črnega človeka (Afrika in prekletstvo nacionalne države)
Basil Davidson. Prevod: Matija Urbanija
Izdaja:
Založba cf

Prevajalec:

Panorama 14. 6. 2013

Lestvica: Deset najboljših literarnih zaključkov

Ob prejšnji lestvici, ki je slavila najboljše začetke, smo optimistično napovedali, da gre s pomladjo vse na bolje. Nato je pomlad zamudila, maja nismo imeli in nastopil je junij. Srčno radi bi vam rekli, da nič na svetu ni boljšega od poletja in da je poletje samo najboljši zaključek. Ker prinaša odrešenje po dolgi zimi in čas negotovosti spremeni v čas samoumevnosti. A si ne upamo. Zato vam želimo le osvežujoče branje in obljubljamo, da bo naša naslednja lestvica vroča, kakor se za letni čas spodobi. In ne pozabite – po poletju gre spet vse na slabše, zato ga užijte do konca.

 

1. Herman Melville: Bartleby, pisar

 

Melville (avtor: Ana Baraga)

O Bartleby! O človeštvo!

»Predstavljajte si človeka, po naravi in zlem naključju nagnjenega k bledemu brezupu; je sploh kaka služba primernejša, da to spodbudi, kot pa nenehno ukvarjanje s temi mrtvimi pismi in njihovo razvrščanje za sežig?« Pozabite Gregorja Samso, zanemarite Josefa K. na prvem mestu sveže AirBeletrinine lestvice (niti ne preveč) ponosno stoji spomenik klinični depresiji, apatiji, resignaciji in nasploh vsemu mračnemu in mlačnemu, kar nam svet in njegova nesmiselnost lahko ponudita, Bartleby, pisar. Mož enega stavka, prihodnost brez napovedi ali obljube, ki je s svojim raje bi, da ne omrežil psihoanalizo s strukturalizmom vred in se vsem otožnim pisarniškim delavcem sveta ponudil v zrcalo, je v svojem značilnem slogu praktično brez boja pometel s konkurenco in spravil v zadrego vse udeležene. Čeprav zadovoljni, da lahko enemu izmed bolj trpinčenih likov, kar jih pozna literatura, v obliki današnje slave ponudimo vsaj določeno kompenzacijo za leta trpljenja med papirji, tokratnega zmagovalca objavljamo z nekoliko tresočimi se rokami – le kdo bi namreč zlahka priznal, da je med vsemi možnimi zaključki nepreglednega števila knjig, ki se valjajo po knjižnicah sveta, izbral prav najmizernejšega? Oh Bartleby, ti uboga zagonetna para, oh človeštvo, ki mu ne kaže dosti bolje.

 

2. Theodor Fontane: Effi Briest

 

Effi (avtor: Ana Baraga)

»Ah, Luise, pusti, to je široko polje.«

Sta vam Ana Karenina in Ema Bovary segli do srca? Spoznajte Effi Briest, dekletce, ki nam ga veliki nemški realist Theodor Fontane v prvem poglavju prikaže igrivo razposajenega na domači vrtni gugalnici, v naslednjem poglavju pa je že poročeno z več kot dvajset let starejšim moškim. Ker se je 19. stoletje v času izida romana iztekalo, je znal Fontane s panoramskim pogledom na preteklo stoletje in natančnim opazovanjem družbenih odnosov pred bralcem razgrniti vso bedo malomeščanske družbe okostenele Evrope. Družbe, ki otroka sili, da postani žena, ženo pa, da na mentalni ravni vedno ostane otrok, ki mu morajo sleherni drobec užitka odobriti drugi. Družbe, ki v imenu časti zahteva smrt. Mlada Effi se je pregrešila in to je plačala s trpljenjem in življenjem. Prav verjetno je, da so zadnje strani romana predstavljajo enega najpretresljivejših zaključkov. In ko Effi že počiva pod zemljo ter njena starša, ki sta jo v imenu časti nekoč odrinila od sebe, stojita na grobu, mati plaho vpraša, če sta bila morda onadva kriva za hčerino prezgodnjo smrt. Ker sta jo mlado poročila. Mož, nosilec časti, ponovi svojo najljubšo floskulo, kakor jo je že pred tem večkrat v romanu. To je široko polje, preširoko, da bi o njem razpravljali.

Sicer pa po tej floskuli nosi naslov roman Günterja Grassa (Ein weites Feld, 1995), ena najslavnejših rodbin iz enega najboljših nemških romanov, Buddenbrookovi, pa je svoje ime prav tako bržkone našla v Fontanejevem romanu. V romanu, ki ga boste zaprli s solzami v očeh in gnevom v srcu.

 

3Fran Levstik: Martin Krpan z Vrha

 

Martin Krpan (avtor: Ana Baraga)

Krpan zadene kij in mesarico, in to so bile njegove zadnje besede pred cesarjem: »Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali kdo drug, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti Trojici. Pozdravil bom pa že Vrhovščake in mater županjo. Zdravi ostanite!«

»Srečno hodi!« pravi cesar, minister Gregor pa nič.

Fran Levstik (1831–1887) je imel poln kufer svojih pisateljskih kolegov, ki niso znali skupaj spraviti ene spodobne zgodovinske povesti našemu klenemu ljudstvu v užitek, čeprav jim je v Popotovanju od Litije do Čateža skoraj dobesedno mimo-grede natančno in podrobno razložil, kako se to dela. Zato jo je napisal kar sam in slovenska literarna zgodovina mu je še danes v dno duše hvaležna. Martin Krpan, ki tokrat ni povsem z vrha, ampak šele s tretjega mesta, je poleg zvečine Cankarjevih eno tistih del, za katere velja, da utelešajo slovenskega duha in naravo. Po eni strani naj bi bili torej iznajdljivi, zviti, močni in takoj pripravljeni na spopad z vsakim tujcem, ki ogroža naš način življenja, po drugi ponižni in skromni pred vsakim tujcem, ki omogoča naš način življenja, ter brez posluha za sonaravno bivanje. Kakorkoli že, visoko mesto za zaključek te povesti je gotovo upravičeno, saj je zadnje pol povedi prešlo v folkloro in marsikomu od nas omogočilo, da je s katarzo končal kakšno od strašno pametnih in nadležnih debat o politiki, ki jih Slovenci tako obožujemo.

 

4Kurt Vonnegut: Mačja zibka

 

Mačja zibka (avtor: Ana Baraga)

»Če bi bil mlajši, bi napisal zgodovino človeške neumnosti; in povzpel bi se na vrh gore McCabe in legel na hrbet, svojo zgodovino bi si podložil pod glavo; in vzel bi s tal majčkeno tistega bledomodrega strupa, ki ljudi spreminja v kipe, in spremenil bi tudi sebe v kip, ki bi na hrbtu leže in z grozljivo spačenim nasmehom kazal osle Saj Veste Komu. « 

Vonnegut po AirBeletrininih lestvicah leze počasi, a suvereno, v tem trenutku nekako tako kot »velike evropske ideje« proti smetišču zgodovine. Oprostite, toda analogije se tu ne končajo. Hkrati tudi našemu (i)zbirateljskemu kolektivu počasi postaja jasno, da že vsled eklektične popularnosti Vonnegutu ne moremo odrekati mest na lestvicah – občudovanje, ki se k njegovemu piedestalu v slinastih potokih steka tako z akademskih in gikovskih, kot tudi s hipsterskih kuloarjev, upravičeno ne jenja. Zato Vonneguta od zdaj naprej na vseh naših lestvicah pričakujte v isti maniri kot je sam, v Mačji zibki skozi Bokononve žnablje, pričakoval človeško neumnost – zanesljivo.

 

5. F. S. Fitzgerald: Veliki Gatsby

 

Gatsby (avtor: Ana Baraga)

»In tako se prebijamo naprej, čolni proti toku, ki nas nenehno nosi nazaj v preteklost.«

Četudi se vam zdi Fitzgeraldov roman plehek, neprepričljiv, površen in morda celo dolgočasen, morate zadnji povedi priznati univerzalno veličino. Fitzgeraldu je uspel eden od najpopolnejših zaključkov v zgodovini književnosti. Uspel mu je zaključek, ki je postal ikoničen. Prvič, ker se dotakne tudi človeka, ki romana sploh in prebral. In drugič, ker z eno povedjo osmisli celotni roman in povzame Gatsbyjevo zagledanost v preteklost, zaradi katere je onemogočena njegova prihodnost. Tudi ob tretjem branju si ne morete kaj, da vaš zadnji stavek romana ne bi vsaj malo potrl.

 

6. George Orwell: Živalska farma

 

Živalska farma (avtor: Ana Baraga)

»Živali zunaj so obračale svoje poglede od prašiča do človeka in od človeka do prašiča in spet od prašiča do človeka; a že je bilo nemogoče povedati, kdo je kdo.«

Raziskovanje dihotomije med človekom in svinjo je očitno kar primeren zaključek genialne satire, ki se je v Georgovi glavi porodila iz velikega razočaranja nad neuspešnimi implementacijami -izmov. Nihče ne ve, če je striček Stalin prebral Živalsko farmo in se v njej prepoznal kot veliki prasec Napoleon, srhljivo jasno pa je, da s(m)o se v nesrečni živali prepoznavali bralci – nekateri kot marljiva kljuseta, drugi kot zvite mačke, tretji kot uzurpatorski merjasci in večina kot vsaka od njih po malem. Kako težko je prepoznati fašista v sebi in kako težko se mu je odreči? Kdo je kdo? Pa smo spet na začetku. Oziroma na koncu. Orwell, ta brezčasni literarni car, je imel prav. In ko boste v ponovno branje vzeli Živalsko farmo, boste v svoji spoznavni žalosti definitivno imeli prav tudi vi.

 

7. Emily Bronte: Viharni vrh

 

Viharni vrh (avtor: Ana Baraga)

»Postaval sem pod tem blagim nebom; opazoval sem vešče, ki so plahutale med resjem in zvončnicami; prisluškoval rahlemu vetru, ki je dihal skozi travo, in se čudil, kako si more kdo predstavljati, da bi imeli tisti, ki počivajo v tej mirni zemlji, nemiren sen.«

Ena od članic uredništva je že pred časom priznala, da je prvi roman, ki ga je prebrala, Viharni vrh. Dodala je tudi, da zna zaključek na pamet, še več, trinajstletna si ga je s črnim flomastrom zapisala v dnevnik. In če bi imela v kateri od faz odraščanja uporniški preblisk, bi si ga verjetno vtetovirala. Zakaj jo je, trinajstletno, zaključna poved tako pretresla? Bržkone zato, ker ji je dala vedeti, da se bo nekoč vse uredilo. Nekoč bo vse dobro, mirno in spokojno. Če ne prej pa nekoč, ko bo, kakor Catherine, Edgar in Heathcliff, pod resjem, med katerim bodo plahutale vešče.

 

8Ivan Cankar: Nina

 

Cankar (avtor: Ana Baraga)

Šel sem, nisem maral življenja in tudi ono samo se ni brigalo zame in me ni videlo, ko sem šel mimo; obadva, jaz in življenje, sva vedela, kje je moja družba …

Kdor premore vsaj malo daru za opazovanje, je do zdaj bržkone že ugotovil, da je Ivan Cankar nekakšen stric iz ozadja slavnih lestvic. Nikdar na vrhu, a vselej nekako prisoten kroji vzdušje in daje temačen odblesk naših seznamov. Odgovor na vprašanje, ali to pove več o našem dragem Ivančku ali o stanju duha v uredniškem odboru, prepuščamo vam, dragi bralci. Kar pa se Nine tiče, lahko v nekakšnem prarobnem zapisu, ki ga je leta 1906 prispeval skrivnostni mož z imenom Dr. E. L., beremo: »Cankar je zopet prav iz svoje duše govoril, a on govori jezik, ki zveni kot umirajoča struna, neznan in nerazumljen. /…/ Razumel sem Cankarja toliko, kakor razumem človeka, ki govori v težkih, bolestnih sanjah in sega z rokami po prikaznih, ki jih gleda njegova fantazija. Življenja prevara, puhlost in hinavščina je vsebina teh fantazij, rešenje je v smrti in olajšanje bolesti v resignaciji, ki s hladno ironičnim smehljajem vrača udarce. /…/ Bolestno razpoloženje je vsebina tej knjigi, umiranje vse energije in volje do življenja je njeno edino dejanje.« Nina je skratka zgoščena pripoved o tem, kako slabo in nesmiselno je vse skupaj in kakšen zaključek takšni zgodbi pritiče bolje, kot najdokončnejši vseh koncev v objemu milostljive Matilde?

 

9. Franz Kafka: Proces

 

Kot pes (avtor: Ana Baraga)

Na K.-jevo grlo pa so se položile roke enega od gospodov, medtem ko mu je drugi zabodel nož globoko v srce in ga tam dvakrat obrnil. Z ugašajočimi očmi je K. še videl, kako sta gospoda prav blizu njegovega obraza, z licem ob licu, naslonjena drug na drugega, opazovala, kako bo z njim. »Kakor pes,« je rekel, bilo je, kakor da ga bo sramota preživela.

Na lestvici najboljših začetkov, ki smo jo za vas pripravili prejšnji mesec, je kraljeval na prvem mestu, zdaj je skoraj povsem pri dnu. A to ni pravzaprav nič presenetljivega, Franz Kafka je pisal žolčno in znojno, napol obsedeno in več kot napol noro. Njegove zgodbe se res začnejo s preobratom, ki to v resnici ni, a končajo se sploh ne … Kafka je pisal hipertekste, kjer so teksti lezli v vse smeri, samo proti smiselnemu zaključku ne. Njegove zgodbe so bile njegovo nevrotično in grozljivo normalno vsakdanje življenje, ki jih je lahko zaključila samo avtorjeva smrt. Nakar je mimo prišel Max Brod z metlo in smetišnico, kose njegovih zgodb pobral s tal in jih zlepil skupaj v kolikor toliko linearno besedilo. Med vsemi poljubnimi konci Franzevih del je uredništvo AirBeletrine izbralo konec romana Proces in konec njegovega obdolženega Josefa K., ki so ga nekega dne povsem na lepem pozvali na sodišče, ne da bi mu povedali, česa točno je obtožen, potem pa ga nekega dne povsem na lepem tudi obsodili in usmrtili. Opozorilo: vsaka podobnost z dogajanjem v slovenskem pravosodju je zgolj naključna, nenamerna ali pa povsem politično motivirana.

 

10. Italo Calvino: Če neke zimske noči popotnik

 

Calvino (avtor: Ana Baraga)

Ludmilla zapre svojo knjigo, ugasi svojo luč, spusti glavo na blazino in reče: – Ugasi tudi ti. Še nimaš dosti branja?

Ti pa: – Samo še trenutek. Ravno končujem Če neke zimske noči popotnik Itala Calvina.

Četudi je padec Franza Kafke s prvega mesta prejšnje na deveto mesto tokratne AirBeletrinine lestvice globok, gre vendar za dve različni deli istega avtorja. Le kaj naj na to poreče italijanski postmodernist in razočarani komunist Italo Calvino, ki je zadnjič zasedal peto, zdaj pa kar zadnje mesto – z istim delom, metafikcijskim in metaironičnim romanom Če neke zimske noči popotnik? Mogoče lahko zakliče samo: Vendetta! in se pripravi, da bo z njim slavil na kakšni od bodočih lestvic – recimo na taki z najbolj hecnimi naslovi. Člani AirBeletrinega uredništva vsekakor zavračajo insinuacije, da so vremensko občutljivi in da v teh obupanih poskusih poletja, da bi se nazadnje vendarle zagnalo, nimajo več pravega smisla za humor. Dragi bralec, danes je zunaj gotovo čudovito vreme, zato te ne bomo več zadrževali za štirimi stenami; reci: »Samo še trenutek, sonce, morje in hladna pijača. Ravno končujem Lestvico 10. najboljših koncev na straneh AirBeletrine.«

 

Konec (avtor: Ana Baraga)

 

 

LITERATURA

Herman Melville: Short novels of Herman Melville, East Lansing : Michigan State University Press ; Sydney : U. Smith, 1962.

Theodor Fontane: Effi Briest, prevedno po: http://www.gutenberg.org/ebooks/5323

Fran Levstik: Martin Krpan z vrha: http://www.e-knjiga.si/vec_o_knjigi_list.php?recordID=64

Kurt Vonnegut: Mačja zibka Mladinska knjiga, Ljubljana, 2009, prevedel Zdravko Duša.

Francis Scott Fitzgerald: Veliki Gatsby. Prevedla: Gitica Jakopin. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987.

George Orwell: Živalska farma: pravljica. Ljubljana: Delo 2004. Prevedel Boris Grabnar. 

Emily Bronte: Viharni vrh, V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1980 , prevedla Rapa Šuklje

Ivan Cankar: Nina, [Ljubljana] : Karantanija, [1991]

Franz Kafka: Proces (Ljubljana: Delo d.d. 2004. Prevod: Jože Udovič)

Italo Calvino: Če neke zimske noči popotnik (Ljubljana: Cankarjeva založba 1993. Prevod: Jaša L. Zlobec)

Kolumna 13. 6. 2013

Vaje v samoti

Rad bi začel z anekdoto: pred nekaj tedni sem se vozil v avtu z znancem svojih let, ki se ukvarja s poezijo. Prebral sem nekaj njegovih pesmi in čeprav se mi niso zdele slabe, me je veliko bolj od poezije prijetno presenetilo dejstvo, da vozi relativno varno in zanesljivo. Beseda v avtu je nanesla na pitje alkohola in znanec za volanom je potožil, da vsi veliki umetniki pijejo in da on s svojo abstinenco nikoli ne bo mogel postati eden od njih. Seveda sem ga poskušal potolažiti, pa mi ni najbolje uspelo; njegov spisek pijancev-umetnikov je bil veliko daljši od mojega absinentov-umetnikov. Tako ni ostalo drugega, kakor da mu priznam prav in debata se je zaključila s sklepom, da so vsi veliki pesniki alkoholiki. Ampak nekaj me je vse bolj žulilo, ne zato, ker sem goreč zagovornik abstinence, pač pa zato, ker se mi je zdelo nepravično, da nekdo lahko poviša razvado v pogoj za kakovostno ustvarjanje.

 

Dobro, za začetek se strinjajmo s hipotezo, da je veliko ustvarjalcev podvrženih odvisnostim. O tem bi gotovo imel veliko povedati Miha Mazzini, a stereotipi so stereotipi. V redu; vsi veliki pesniki so pijanci. No, pa tudi ena tretjina Slovencev. Še veliko več je pijancev, za katere ne bomo nikoli slišali. Pisateljstvo je pač tisto, kar pri nekaterih pride zraven. Če uspeš kot umetnik in nekako postaneš javna oseba, ljudi začne zanimati, kaj počneš v svojem zasebnem življenju. Saj veste, govorim o delu članka na Wikipediji, ki se nahaja čisto spodaj, pod naslovom Personal Life, govorim o rumenem tisku. Moj znanec ni edini vrstnik, ki je podvržen spektakularnim zgodbicam slavnih umetnikov in idoliziranjem njihovega bohemskega življenja. Tako začne veliko mladih umetnikov, ki sem jih spoznaval v zadnjih letih. Zdi se, da s prvo napisano pesmijo, s prvo revialno objavo, prvimi pohvalami dobiš veto, ki ti narekuje nadaljnji življenski slog, ta pa vključuje veliko drog, veliko promiskuitete, veliko obskurnih navad in predvsem veliko pisanja o tem na Facebooku. Kaj pa kakovost pesmi? Pomembno je, da piješ enak čaj kot Rimbaud in da pišeš v moleskin, ki ga je uporabljal tudi Picasso, da razglasiš, da imaš bipolarno motnjo, tako kot Hemingway. Kakovostna literatura bo že sledila sama od sebe. Tekmovanje v posnemanju bohemov postane sinonimno s tekmovanjem v umetniški kredibilnosti. Piramida se tako začne graditi od zgoraj navzdol in je popolnoma neutemeljena. Čisto vseeno je, kakšna je tvoja spolna orientacija ali tvoje stališče o Palestini. Edino, kar šteje, je kvaliteta ustvarjenega.

 

Pripadam generaciji dokumentiranja. Če ti na okensko polico prileti vrabček, če prevrneš krožnik makaronflajša po preprogi svojih staršev, če kupiš nove termo gate, če si nastrigel hvale vreden kupček nohtov, če z balkona visi stara mama, ki se ji je na srečo invalidski voziček zagozdil za ograjo, je treba to dokumentirati. Pa saj ne, da je s tem kaj bistveno narobe. Rad gledam te slike, nasmejijo me in zaradi njih se čutim povezanega. Ta občutek pa je dolgo pred Facebookom kot problem že izpostavil Andrei Tarkovsky. Ko so ga vprašali, kaj bi svetoval mladim, je rekel: »Težava z mladimi je v njihovih agresivnih in bučnih dejanjih, da se ne bi počutili osamljene. In to je žalostna stvar.«

 

Živimo namreč v časih zelo specifične ideologije, ki strogo obsoja nedružabnost in samoto, poveličuje pa užitek in srečo (karkoli že to je). V reklamah, filmih in medijih je status kul osebe zelo natančno določen: kul je tisti, ki ima veliko prijateljev, veliko seksa, ki vsak petek zvečer skače na kakšnem koncertu, ki póka najboljše fore. Ta pritisk je tako hud, da nekateri »luzerji«, ki ob petkih zvečer ostanejo doma in na socialnih omrežjih prežijo na fotografije bivših sošolk v bikinijih, namenoma pritisnejo gumb »navidez nedosegljiv«, da jih kdo ne bi dojemal kot potencialnih bombnih napadalcev vrtiljaka neskončne družabnosti in zabave. Najhuje je, ko ta ideologija vstopi v polje umetnosti. Spomnimo se mladega pesnika, ki opremljen s Picassovim moleskinom prireja literarne večere vsevprek, ki dokumentira vsak premik čopiča, vsako novo napisano pesem. Pa ne gre le za posameznika, na podoben način lahko govorimo o poljubni umetniško ali neumetniško angažirani organizaciji. Ali ne deluje pri tem isti mehanizem? Važno je pokazati, da nismo sami, reafirmirati občutek pripadnosti, občutek, da smo kul in priljubljeni. Publika pa tako ali tako samo čaka na gratis kozarčke vina in rezine sira, ki jih grizlja ob trepljanju mladega pesnika. Še en dokaz so ljudje, ki se vsako leto udeležujejo literarnih delavnic z istimi pesmimi in ljudje, ki eno kratko zgodbo pošljejo na pet različnih natečajev. Pomembno je biti opažen, vsebina pa izgublja na vrednosti.

 

Pripadam generaciji, ki je pozabila na pomen koncepta biti sam. To je edini ključni pogoj za kakovostno ustvarjanje. Ustvarjanje namreč ni nič drugega kot vaja v samoti. Najboljši izdelki so tisti, ki pridejo na površje nedotaknjeni, lastni samo njihovemu stvaritelju. Morda se avtorju zdijo banalni, ker o njih razmišlja že leta, ampak ne pozabimo, da tisto, kar je povsem samoumevno nam samim, morda ni samoumevno tudi drugim. Če se hočemo slišati, moramo odstraniti zunanji šum, ki ga je danes vse polno. To seveda ni nova ugotovitev. Veliko umetnikov se ob snovanju novega projekta umakne na deželo ali kako tujo državo, vendar tudi tukaj tiči past: že s samim razglašanjem osamitve tvegamo izgubo prvotnega namena, zato se mi zdijo naivni znanci, ki tako radi govorijo v prid potovanj, na katerih naj bi našli sebe. Popolna neumnost. Samemu sebi itak ne moraš nikoli ubežati in to začutiš ravno v trenutkih samote, kjerkoli že si. O čem pa bom pisal, če ničesar ne doživim? Še ena neumnost. Gregor Strniša je sovražil potovanja in skoraj ni zapustil svoje hiše v Rožni dolini. Mu lahko očitamo, da njegovi poeziji primanjkuje domišljije?

 

Kar se tiče osame, bi jo osebno rad doživljal bolj spontano. Imam idealistično prepričanje, da umetniški proces ne sme biti posiljen na nikakršen način. Rad verjamem v spontano akcijo. Toda priznavam, da mi to vedno ne uspeva najbolje. Tudi Justin Vernon se je moral za tri mesece umakniti v kočo, da je posnel svoj prvi album, tudi Jevgenij Morozov si zaklepa omrežno kartico svojega računalnika v sef, da bi ga odvrnila od brskanja po spletu in ga silila v osredotočanje na pisanje. Ukvarjanje z umetnostjo je malokdaj opravilo.

 

Če se vrnem k svojemu znancu v avtu: razumem razloge za grajenje obrambnih mehanizmov, nadevanja mask in frajerskih poz. Umetnik se s svojim delom največkrat investira do kostnega mozga in razgaljen stoji pred svetom. Vendar to ne opravičuje dejstva, da stanje umetniške scene posvoji groteskno podobo zgoraj omenjene ideologije. Treba je trenirati samoto. Vsaj toliko, da do sveta začutiš malo ponižnosti, da se spomniš, kje si ostal. V teh trenutkih nastaja najboljša umetnost in upam si trditi, da je občutek boljši, kakor ob laskavih nagradah in objavah. Stopnja opitosti v enačbo ne vstopi in je odvisna od vsakega posebej.

 

Kritika 6. 6. 2013

Brownov inferno, moj purgatorij (Dan Brown: Inferno)

Naslovnica romana Inferno

Posluš, Dan. Kaj ko bi se midva nekaj zmenila? Če se bom namenil iti v Firence – ali Pariz, Rim, Benetke, magari na Grenlandijo, pač na eno od prizorišč, ki jih tako celovito popisuješ v svojih romanih –, potem bom z veseljem sam kopal po Wikipediji oziroma si navlekel kup turističnih vodnikov. Saj je lepo in prav, da ti oziroma tvoj alter ego Robert Langdon stresa podatke iz rokava, ampak ob tem povsem pozabi, da se mu vmes dogaja življenje. Četudi je sestavljeno le iz bežanja pred najetimi morilci in zarot svetovnih razsežnosti.

Mimogrede, kakšna znanost sploh je simbologija? Misliš ikonografijo ali semiotiko?

Prosim te, dragi Dan, bodi dosleden. Če me v vsakem novem romanu že na začetku prestrašiš, da je v bistvu vse resnično, da takšne organizacije obstajajo in hočejo uničiti moj način življenja ali me držati v sveti nevednosti (mimogrede, so pri Opus Dei še vedno jezni nate?), potem ti toliko bolj težko verjamem, ko pričnem v tvojem navajanju trdnih faktov odkrivati velikanske luknje.

Te pa povsem zbledijo v primerjavi z luknjami v štoriji.

Kajti, bodiva poštena, Dan, tokrat si zabluzil. Kljub temu da tvojim delom nikoli nisem pripisoval presežne literarne vrednosti. Šlo je za zabavne romane, ki so simpatično mešali klasičen kriminalno-pustolovski zaplet z oblico umetnostne zgodovine – na način, da je v prenekaterem bralcu ponovno vzklilo zanimanje za velika dela svetovne kulturne dediščine. A po drugi strani ti, prebrisanec, dobro veš, da s povsem otipljivimi, fizičnimi artefakti svoji zgodbi daješ prepotrebno težo.

Ki jo, revica anoreksična, hudo potrebuje že v obeh tvojih najboljših delih, Angelih in demonih ter Izgubljenem simbolu. 

In tokrat si se dobro zavedal, da pripoved dobesedno nima več mesa, da je goli skelet, tak za vaje na medicinski fakulteti, ki se mu je nekaj žičk že polomilo in čigar pokrov lobanje je nek študent izmaknil za pepelnik. Nakar skušaš to – neuspešno – prikriti s še več in bolj podrobnimi popisi kulturnih znamenitosti. Kar očarljivega harvardskega profesorja in njegovo ne le prikupno, marveč še briljantno spremljevalko (ali kdaj ni taka?) spremeni v malodane avtista. Ki drdrata fakt za faktom, vmes povsem pozabita, da so jima za petami elitni plačanci, nakar ju v naslednjem trenutku povsem zmede čisto posvetna stvar, recimo znak za biološko nevarnost. Ki ga baje briljantna zdravnica vidi le občasno. Ne vem, nekaj dni nazaj sem bil pri zdravniku in taisto nalepko videl na treh mestih; eno na košu za odpadke. 

Kako naj ti potem verjamem, dragi Dan, da je zarota morda resnična?

Kaj ti manjka? Ti bom povedal v tvojem lastnem jeziku, da ne bo prostora za pomoto.Suspension of disbelief. Vsak avtor mora stremeti k temu, da zgodbo napravi čim bolj verjetno, da bralec verjame, da bi se to lahko res zgodilo. Da čuti, trepeta in je očaran skupaj z glavnim junakom. Ali se z njim celo poistoveti. Tako pa mu postaviš absolutno nemogoč časovni rok, nasproti mu stojijo absolutno premočni nasprotniki in ga potem na absolutno neverjeten način rešiš. Že res, da je to eden od primarnih zgodbenih zapletov, ko mora junak na poti do nagrade premagati pretežke ovire in v resnici zmagati nad samim sabo – a tvoj profesor preprosto ni tak človek. Zastavljaš mu povsem napačne izzive. Nakar rešitve vlečeš dobesedno iz rokava. Deus ex machina se še nikoli ni toliko nadelal. Kmalu bo zahteval regres in plačano malico.

Tega problema nima samo Langdon. Zdi se mi, da ga imaš tudi ti.

Že od neslutenega uspeha Da Vincijeve šifre so te mediji primerjali z literarnim velikanom. Da si Umberto Eco za običajnega človeka, so namigovali. Ob tem, da so pisci teh vrstic bržkone prebrali samo Ime rože in še tega vzeli kot srednjeveško kriminalko. Pa je vse prej kot to. Eco namreč je ekspert na svojem področju in romani so dejansko podlaga za širšo znanstveno sliko. Ob tem pa mu beseda preklemano dobro teče. Njegove knjige so učbeniki, ki se berejo kot romani. To zmorejo le redki. Ti pa si v prvi vrsti pisatelj, za strokovno znanje se moraš zanašati na vire informacij. Pri prepisovanju pa se, kot si v Infernu zapisal tudi sam, pripetijo napake. Zato ostani raje Dan Brown, pisatelj, in poskrbi za tisto, na kar se spoznaš – intrigantno zgodbo, ki gladko teče in ne potrebuje cenenih trikov, s katerimi bi bralca na vsak način skušala zadržati za še eno poglavje. Ali dve. Naj ga zanima, kaj se bozgodilo v nadaljevanju, in ne, česa mu Langdon ni razkril, ko se je med absolutno predolgo razlago o Vasarijevih skrivnih hodnikih pričel skrivnostno smehljati.

Sori, to je metoda iz Top Shopa.

Tako, očistil sem se tistega, kar mi je ležalo na duši. Zato bodi pozdravljen, moj prijatelj pisatelj, vrni se v svoj pekel in iz njega privedi še kakega popotnika. V paradiž zaenkrat še ne smeš. A verjemi, še se bom vrnil pote. Le od tebe je odvisno, ali boš naslednjič šel z mano ali pa te bom pognal v kak nižji krog.

Panorama 5. 6. 2013

Knjiga priznanj: Gabriela Babnik

Gabriela Babnik je nagrajena pisateljica, publicistka, prevajalka, kritičarka in do nedavnega ponovna nominiranka za kresnika. Za svoj romaneskni prvenec Koža iz bombaža  je leta 2007 prejela nagrado za najboljši prvenec, leta 2011 je pri Študentski založbi izdala že svoj tretji, (zopet nominirani) roman Sušna doba.

Redna sodelavka AirBeletrine, ki živi in ustvarja razpeta med rodno Slovenijo in posvojeno Burkino Faso, poskrbi za eno bolj iskrenih in poglobljenih Knjig, kar smo jih na Airu gostili. In če sintagme ne bi že zdavnaj zapravili, bi na tem mestu rekli, da gre za obvezno branje. Oprostite, ampak tokrat gre res za obvezno branje.

Ime: Gabriela Babnik

Zadnja knjiga: Sušna doba (Beletrina, 2012)

Kje ste odraščali?

Večji del med Ljubljano in Zadobrovo v Polju. V zgodnjih dvajsetih pa tudi v Afriki. Čeprav je bilo bistveno že »oddelano«, je bivanje v Afriki determiniralo nekatere moje poglede na svet.

Kaj ste študirali in kje?

Primerjalno književnost na ljubljanski FF. Magisterij se je deloma odvijal tudi na univerzi Ile-Ife v Nigeriji.

Kje živite in zakaj?

Trenutno živim v Ljubljani. Predvsem zaradi deklic (2 in 4 leta), čeprav je to tudi izgovor. Večkrat si pravim, če bi bila samska, bi verjetno živela ne v Parizu, kjer sem se svoj čas sicer zataknila, ali Londonu, temveč v Abidjanu ali morda v Lagosu. V teh mestih se namreč trenutno odvija gospodarska in tudi vsedrugačna renesansa.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Od vsega mojega pisanja se mi zdi Sušna doba najbolj dodelana. Uredniki so mi večkrat prišepetovali, Gabriela, delaj na zgodbi, tvoje pisanje je preveč aluzivno, čeprav vem, da jim po drugi strani tudi ne bi bilo všeč, če bi izgubila ravno to aluzivnost. V Sušni dobi sem naredila nekaj, kar me je preseglo. Začela sem jo pisati v Burkini Faso, kjer sem nekaj časa bivala s svojo družino. Ko je moja dvoletna hčerkica padla na ploščicah, sem se zavedla, da bi bila v primeru, če bi se ji kaj zgodilo, izključno jaz odgovorna zanjo. Vsaj okolica, pa ne samo afriška, bi me tako dojemala. V Sušni dobi sem se torej spraševala o ženski samozadostnosti, o možnosti umetniškega ustvarjanja s stališča ženske. Kako daleč lahko greš, kaj si lahko dovoliš, če si ženska ustvarjalka? Ampak vse to sem v resnici spregledala šele v obratu nazaj, ko sem prebirala Perverzije ljubezni in sovraštva Renate Salecl. Ko sem pisala, je bilo samo pisanje.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Najprej kakšnih petnajst minut razmišljam, kje sploh sem, kaj sem počela včeraj. Če stvari stojijo tako, kot bi morale biti, ali je šlo prejšnji dan kaj narobe. Teh prvih nekaj minut je zame tudi najbolj ustvarjalnih. Ponavadi se domislim stavka, okoli katerega bom tisti dan zgradila zgodbo bodisi za časopis bodisi za knjigo, na kateri trenutno delam. Potem se namenim do zajčkove kletke, da mu natrosim brikete, zamenjam vodo in včasih celo zalijem rože. Ko se usedem na kavč, vzamem knjigo in preverim tisti stavek ali preprosto začnem kaj brati, se začne moja dnevna rutina. In tako počakam, vse dokler se deklici ne prebudita. Nato ju stuširam, oblečem, nahranim in odpeljem v vrtec. In vmes možu pripovedujem, kaj sem prebrala, kaj bom počela tisti dan. Če je seveda tu. Mož je namreč zelo pomembna oseba v mojem življenju. Včasih celo tako pomembna kot pisanje samo.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Marsikaj na meni je nenavadnega, čeprav se ne maram opredeljevati kot posebna. Navsezgodaj zjutraj, kot sem dejala, ne morem brez stavkov, brez knjig. Včasih, nenadoma, sredi ceste zagledam polža in čeprav se mi mudi, drezam vanj, da bi ga odlepila od tal. Če tega namreč ne bom storila, vem, da ga bo nekdo povozil. Ampak zadnjič sem enega pustila na cesti in naslednji dan opazila madež na cesti. To me je skoraj prizadelo. Tudi svojega zajca nosim vsak dan gor in dol na vrt. Ne vem, imam to afiniteto do živali. Zato tudi v vsako knjigo skušam potisniti vsaj eno žival. Nazadnje mi je lektor na nottinghamski univerzi dejal, da še ni naletel na roman, kjer bi bila krava, kot je to primer v Visoki travi, tako vseprisotna in pomembna. Je pa še nekaj, zadnje čase me preganja ta občutek, kje biti, v Burkini ali v Sloveniji. In potem sanjam te čudne sanje, da se vtihotapim v letalo …

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Lahko obleka, ki me ne utesnjuje. Pa tudi udoben modrc, ki me ne tišči, in balerinke, ki jih zlahka vržem z nog.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Virgina Woolf, Med dejanji. Marie N’Diaye, Tri močne ženske in Chimamanda Ngozi Adichie, katerakoli njena knjiga. Nazadnje sem sicer prebrala tudi roman Michela Houelllebecqa, Zemljevid in ozemlje.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Seveda. Če me sprašujete po knjižnih prijateljih, teh imam neskončno, če pa po realnih, potem moram omeniti Dušana Šarotarja. Izjemen pisatelj, eden redkih v tem prostoru, katerega pisanje resnično cenim. Njegove novele, zbrane pod naslovom Nostalgija, ali pa roman Hotel v Dobraju, so neprecenljivi. Ob tem, da Duško tudi slika in me bodisi preko fotografij bodisi preko pisanja opozarja, na katero stran sodim. Omenila pa bi tudi Petra Kolška, kot urednika in kot pesnika. Kot urednik mi je omogočil, da sem napisala marsikatero kritiko na način, kot sem si želela, kot pesnik pa mi je odprl nekatere pisateljske ventile. Njegovi zbirki pesmi sem se poklonila tudi v eni izmed novel, ki bo v knjižni obliki izšla naslednje leto.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Absolutno bi bila avtorica knjige Tri močne ženske. Marie N’Diaye zna biti psihološko pronicljiva, hkrati pa svoja dela posipa s tistim magičnim prahom. Gre seveda za avtorico, ki v svojih delih obravnava dvojno, torej afriško in evropsko identiteto, ki tudi mene intrigira. Hkrati pa je jezikovno izjemna.

Na katerem kraju/V katerem mestu iščete navdih?

Zame je najbolj navdihujoča Afrika, saj ugotavljam, da čedalje težje pišem v Ljubljani. Ljubljana je za članke, kolumne, intervjuje – pravo pisanje, presvetljeno z zlatasto svetlobo, pa se mi lahko zgodi samo v Afriki. Sušno dobo sem od prvega do zadnjega stavka napisala v Afriki, podobno je bilo tudi z Visoko travo. Tu, v Evropi, me včasih preplavi celo tesnoben občutek, da v resnici sploh ne znam »več« pisati.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Nazadnje me je navdihnil roman Americanah nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie. Z njeno pomočjo sem rešila novelo, ki bo vključena v novo knjigo. Pripoveduje o belki, ki se zaradi svojega avtističnega otroka znajde v Afriki. Sedi pod drevesom in opazuje dogajanje okoli sebe. Chimamanda sicer piše o svoji junakinji, ki je veliko let preživela v Ameriki. In slečena iz lastne kože se v mislih vrača nazaj v rodno Nigerijo. Pri moji junakinji sicer ni tega hrepenenja, da bi se vrnila v Evropo, verjame namreč, da bo drugo okolje bolje razumelo njeno strahove in predvsem, da jo bo sprejelo s »prizadeto« deklico. Toda ker ima te ponavljajoče sanje, kako gola hodi v dežju od verande, kjer včasih poseda s svojim možem, do modre sobe njegove mame, si v želji, da bi vzpostavila nadzor nad svojim »afriškim življenjem«, ostriže lase. Ne vemo sicer, kako se bo zanjo izšlo. Drugost, drugačnost, o kateri piše tudi Chimamanda, mi je torej pomagala skonstruirati zgodbo, ki je bila prvotno preveč razpršena.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Predvsem si vzamem čas, da vem, kaj hočem in v katero smer naj bi potovala zgodba. V resnici se mi sicer večino stvari razkrije med samim pisanjem. Moram pa, preden začnem, imeti zapiske. Ko v določeni knjigi najdem stavek, občutje, ki naj bi opredeljeval tudi mojo »zgodbo«, si ga izpišem. In se potem k njemu vračam, ga pretvorim, premeljem na svoj način. Neke alineje morajo vedno obstajati, sicer se znajdem pred belim listom papirja.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Kot sem že dejala, za lastno pisanje potrebujem druge knjige, druge avtorje. Vedno me zanima, kako so se drugi lotili na primer medejinega vprašanja ali pa rasizma. Morda tudi, kako v svoje zgodbe vstavljajo metafikcijo. Še vedno me fascinira prizor iz romana nigerijskega pisatelja Helona Habile Waiting for an Angel, v katerem se junak in avtor istočasno znajdeta na balkonu. Habila iztegne roko proti svojemu junaku in mu reče, živjo, jaz se Helom Habila, nato pa se nagne skozi ograjo in bruha. V zaključni noveli nove zbirke novel sem naredila nekaj podobnega. Sama kot avtorica se srečam z junakinjo na letalu. Ampak v bistvu se junakinja ujezi na avtorico, na kar ji ta odgovori, tako ali tako bomo kmalu pristali, pretvarjajte se, da se pogovor med nama nikoli ni zgodil.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Razgled mi ni pomemben. Seveda bi si želela idealne pogoje za svoje pisanje, mini sobo, v kateri bi bilo vse prebarvano in opremljeno z belo, predvsem pa veliko tišine in miru. Vendar tega zaenkrat še nisem dosegla.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

Nič, čakam, da se voda prelije čez kozarec in nato spet začnem pisati. Pri pisanju in predvsem pri kritiških prispevkih moram paziti, da se ne posvečam preveč le njim. Nekaj je namreč pisati kritike za dnevno časopisje, drugo pa je pisati roman. Pisati roman, vsaj zame, pomeni izjemen fizični napor. Navadno, ko oddam določen rokopis, kakšen mesec prazno zrem v prostor (seveda ne dobesedno!) in poskušam na nič ne misliti.

Opišite svoj idealen dan.

Vsak moj dan je idealen. Če bi le imela več miru, tišine, ampak hkrati si ne morem predstavljati, da bi bila brez svoje sedanje družine.

Opišite svojo večerno rutino.

Zdaj me ima, da bi opisala večerno rutino ene izmed svojih junakinj, ki se po prepiru s partnerjem usede na kavč. Oblečena zgolj v svileno kombinežo dvigne noge k sebi in odigra starodavno igro zapeljevanja. Pri tem počasi z majhno žličko je jogurt. Kasneje se paru zgodi, kar se jima zgodi.

Ste vraževerni?

Malo že. Črn kos na vrtu ali črna mačka, ki prečka cesto. Verjamem, da prinašata nekaj. Ne vem sicer natančno, kaj.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Brez steklenice soka ali vode za hčerkici. In če le ne pozabim, brez knjige, brez zapiskov, ki jih kasneje tako ali tako ne morem prebirati. Toda Amihaj ali Transtromer v torbi mi dajeta občutek varnosti. Včasih me resno zaskrbi, ko pomislim, kaj če mi bo kdo zdajle ukradel torbo, ko pa imam v njej zapiske za novi roman. To bi res bila katastrofa!

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Morda bi obudila Djibril Diop Mambetyja, senegalskega režiserja, nekakšnega začetnika afriškega avantgardnega filma. O njem sem sicer slišala le zgodbe. Da se je ponoči sprehajal po Parizu, da je umrl zaradi prekomerne količine alkohola. Včasih si želim, da bi se mu lahko pridružila na teh pariških nočnih sprehodih. Me je pa sicer groza občutka, da velika imena odhajajo. Ali Farka Toure. Chinua Achebe. Na dan, ko bo odšel Wole Soyinka ali pa morda Salif Keita, se bom odpeljala v gozd ali na kakšen podoben kraj.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Sir. In vse, kar je povezano s kokosom.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

Moram vprašati deklici. Menda »bom še razmislila«.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku.

Zadnji obisk na slovenski ambasadi v Londonu, ki sicer ni bil zabaven. Najprej smo se malo trepljali, prijetno klepetali, govorili o poetičnih stavkih, nato pa se mi je zdelo, da moram nekaj pripomniti tudi o rasizmu pri nas. In predvsem o preobilju šovinizma, ki sem mu kot bralka priča v slovenski literaturi. Zdelo se mi je, da je občinstvo v tistem trenutku potihnilo, da sem toliko kot prestopila mejo spodobnega in varnega. Toda potem se je čez cel večer razlila nekakšna vzajemna bližina.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Nič, samo pišem. Članek o trgovini z orožjem v Afriki tukaj, intervju z Mašo Kagao Knez tam, včasih kakšno radijsko igro. Se je pa zgodilo tudi, da sem v okviru JSDK vodila literarne delavnice. Prakticiram torej različne oblike pisanja, različne žanre, ob tem, seveda, da sem še mama, kar je polna zaposlitev.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Naj bodo iskreni v tem, kar počnejo. Karkoli že počnejo.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Da status »erotične pisateljice«, ki se me počasi prijemlje, ne pove ničesar o meni.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Pisanje romana o Langstonu Hughesu, ki je napisal tisto prelepo pesem, posvečeno Ferdinandu Smithu, mornarju in kasneje političnemu aktivistu v Harlemu: »I loved my friend. / He went away from me. / There’s nothing more to say. / The poem ends, / Soft as it began, – / I loved my friend.« Če bomo v stanovanju v New Yorku uspeli namontirati zaščitno ograjo, potem bom tja konec leta lahko odšla z družino. Sicer si ne predstavljam, kako bom mesec dni preživela v umetniški rezidenci.

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Kolumna 3. 6. 2013

Sabotaža

Skupini Cowboy Junkies, eni najbolj podcenjenih bluzovskih skupin sodobnega časa, je že pred leti uspela najbolj učinkovita uporaba besede ironija. Simon Keeper je pesem, ki govori o tem, kaj se zgodi, ko te zalotijo z roko do komolca v škatli s piškoti, o tem, kaj se zgodi, ko veš, da delaš narobe, pa ne moreš nehati. »Ironija, prekleta prasica,« je s kristalno čistim glasom v dvorani sredi Toronta leta 2004 pela Margo Timmins. In imela je prav.

 

Kdor je študiral novinarstvo, se bo zgroženo zdrznil ob omembi besedne zveze »hibridizacija novinarskih žanrov«, ki jo stroka povsem upravičeno razume kot resno grožnjo demokraciji – in tej naj bi služilo objektivno in kredibilno poročevalstvo. Poklic, ki vsaj ideološko temelji na relevantnih dejavnikih objavne vrednosti in ki interese naslovnikov postavlja pred osebne, predvsem pa jih postavlja pred tržno komunikacijske interese, se že desetletja sooča s svojevrstno krizo, katere vzrok je poleg upadanja naklad in različnih pritiskov lastnikov v veliki meri tudi naraščajoča novinarska pasivnost. Nastanek novic sta s teoretskega stališča opredelila že Golding in Elliott, ki novinarsko delo v svojem bistvu razumeta kot industrijsko verigo, ki jo poleg zbiranja materiala sestavlja tudi oblikovanje zbranega materiala v produkt in končna distribucija produkta na tržišče. Sam proces nastajanja novice naj bi po njunem tako vključeval načrtovanje, zbiranje podatkov, selekcijo informacij in izdelavo novice, ki jo naslovniki nato sprejmejo na podlagi referenčnosti in enopomenskosti.

 

Preprosta teorija, ki v praksi propade na celi črti.

 

Položaj novinarjev je obdobju medijske krize dosegel kritično točko, na kateri je njihovo nemoč mogoče primerjati samo še z brezobzirnostjo medijskih lastnikov, ki s tihim odpuščanjem in vsesplošnim odrekanjem socialnih pravic novinarjem dokazujejo, da so »služiti javnosti« zamenjali s »služiti denar« – ponoven dokaz, da določene ideje preživijo zgolj, dokler so dovolj dobičkonosne, da jim tisti v oblekah in kravatah lahko rečejo »biznis«. Političnim in tehnološkim pritiskom, ki so v preteklosti pomembno vplivali na novinarsko delo, so se tako pridružili še varčevalni, ki so v svoji grožnji po omejevanju pravic veliko hujši od privajanja na novo tehnologijo in od ciničnih komentarjev na odločitve političnih avtoritet. Kako lahko novinar sploh preživi, če mora za petsto evrov mesečne plače dan za dnem pred sodiščem oprezati za Hildo Tovšak, v dežju pred sedežem Vlade Republike Slovenije čakati, kdaj se bo od nekje pojavila Alenka Bratušek in s povrnjenimi potnimi stroški, ki zadostujejo največ za pot do Domžal, razkrivati ozadje mariborskih županskih volitev? Kako lahko novinar preživi v poklicu, v katerega je nehal verjeti po tem, ko so vanj očitno nehali verjeti tisti, od katerih je odvisno njegovo preživetje?

 

Lahko poskuša tako, da se odloči za tisto drugo, temno stran. Za stran, na kateri se krivda razdeli med vse vpletene, ironijo pa najbolj občutijo tisti, ki so ugotovili, da je včasih lažje utemeljiti, zakaj »je prav ta šminka najboljša šminka na svetu«, kot pa poskušati popraviti vse tisto, kar je narobe s poklicem, ki te je v času študija sistematično svaril prav pred nevarnostjo, ki jo za novinarje predstavljajo tisti, ki skrbijo za stike z javnostjo.

 

Ampak kaj se zgodi, ko ti postaneš tisti, ki piše, kar mediji potem objavijo vključno z narobe postavljeno vejico in superlativi, ki si jih v navalu vzhičenosti pripisal čisto običajni maskari? In ko vsi prikimavajo, ker so nekje vmes tudi oni že nehali verjeti?

 

Novinarska stroka se v veliki meri posveča sistematični definiciji odnosa med novinarji in viri informacij, ki so se v preteklosti vsekakor legitimno delili na aktivne in pasivne, danes pa rezultati številnih študij kažejo, da v tržnem novinarstvu, ki je tudi prevladujoči način novinarskega sporočanja, nenehen dotok (brezplačnih) informacij zagotavljajo predvsem predstavniki za stike z javnostjo, ki so postali primarni vir novinarskih besedil. Za ilustracijo: rezultati študije The State of the News Media so pokazali, da je bilo leta 2012 več kot 70 odstotkov sporočil, objavljenih v ameriških medijih, pridobljenih po rutinskih kanalih, torej na podlagi piarovskih informacij, ki v teoriji (in praksi) služijo partikularnemu organizacijskemu interesu. Najočitnejši dokaz, da je podobno statistiko mogoče preslikati tudi na domače medijsko tržišče, je brez dvoma življenjskostilno novinarstvo, ki v veliki meri temelji na vnaprej pripravljenih besedilih, ki jih novinarjem na pladnju servirajo predstavniki za odnose z javnostjo. Nedopustnost prikritega oglaševanja, ki jo goreče zagovarjajo organi novinarske samoregulacije, je v času tržnega novinarstva (še bolj pa v času spremenjenih komunikacijskih kanalov, ki so posledica hitrega tehnološkega razvoja in pojava t. i. »civilnega novinarstva«) zgolj stvar teorije, ki v svetu brezplačnih maskar, celodnevnih izletov in fensi večerij v petih hodih odpove na celi črti. Etika? V poklicu, ki bi po definiciji moral služiti javnosti, moralne vrednote prodajamo za ceno parfuma, lepih besed, prijaznega nasmeška in brezplačne jutranje kave.

 

Trenutek kesanja: tisto, kar življenjskostilno novinarstvo danes spreminja v banalno mineštro, ki jo težko prebavijo tudi najmanj zahtevni, je poleg rigidnih lastniških pritiskov tudi naraščajoča pasivnost (najbolj povezana prav z nekompetentnostjo medijskih lastnikov ter odsotnostjo sleherne konstruktivne kritike), ki omogoča objavo piarovskih zgodb. Motivi novinarjev in piarovcev so v teoriji res povsem različni, a v času, ko je moralne vednote nadomestila vera v kapitalistični koncept ustvarjanja dobička, je vsebinska revščina (predvsem življenjskostilnih) medijev, ne meneč se za stališča puristov, povsem pričakovana.

 

In potem se začneš spraševati, kje hudiča so teoretiki dobili statistične podatke, ki naj bi domnevno dokazovali, da velika večina novinarjev piarovce razume kot dodatno oviro na poti do relevantnih podatkov, kot neverodostojni vir informacij, h kateremu se zatečeš v skrajni sili (pa še to le mukoma in po dolgotrajnih pritiskih urednikov, mar ne?). Dejstvo? Novinarji so najboljši predstavniki za odnose z javnostjo (slabi vesti navkljub), ker se zelo dobro zavedajo, kaj hočejo drugi novinarji slišati. Dober novinar bo v trenutku prepoznal sporočilo slabega piarovca, veliko težje pa se bo uprl dobremu sporočilu, ki ga je posebej za njegove potrebe spisal novinar v piarovski vlogi. Če je nekoč veljalo, da so v odnosu do predstavnikov za odnose z javnostjo imeli zadnjo besedo novinarji, ki so z zamahom roke vzvišeno podcenjevali piarovski material, je danes situacija obratna. Novinar se sicer lahko upira, a bo slej kot prej pokleknil. In se podpisal pod tekst, ki ga je posebej zanj sestavil nekdo drug, vedoč, da drugače niti nima smisla. Malo zato, ker je iz službe, ki skrbi za trženje oglasnih vsebin, že zdavnaj dobil navodila o tem, koliko člankov bo namenjenih »tej ali oni blagovni znamki«, malo pa zato, ker kaj drugega v sistemu, ki višino honorarja meri zgolj s številom natipkanih vrstic, niti ne bi imelo smisla. Kdo je največja žrtev napadov na profesionalni položaj novinarjev in zanikanja njihovih socialnih pravic? Javnost, ki je prisiljena verjeti tistemu, kar dobi, in je kritično mišljenje primorana žrtvovati za apetit po stvareh, ki jih kupi z denarjem.

 

Tihi dogovor med prekletimi ali ironija, ki dokazuje, da moraš, če hočeš postati dober samostojni podjetnik, pet let študirati družboslovje. Ironija, ki dokazuje, da se moraš, če hočeš postati dober piarovec, včasih na pamet naučiti vseh 29 členov Kodeksa novinarjev Slovenije. Ironija, ki dokazuje, da moraš, preden jih kršiš, pravila zelo dobro poznati. Ironija, prekleta prasica.