december 2015 - AirBeletrina

Domov / Članki / 2015 / december

Zbogom, 2015!

Še eno leto je naokoli. Še eno leto smo čakali, da vam za konec lahko postrežemo z vašim najljubšim vprašalnikom: kaj ljudje AirBeletrine počnemo? Katere filme gledamo in kakšno glasbo poslušamo? Kaj je zaznamovalo naše leto 2015? Če ste naše odgovore brali lani in predlani, veste, da ne smete pričakovati preveč. Morda nam gre celo vsako leto slabše. Pa nič ne de, važno, da se imamo radi in da smo zdravi.

Hvala, drage bralke in bralci, da ste bili še eno leto z nami. Da vas je vsak dan več. Brez vas ne bi obstajali! Srečno!

Ime in priimek: Manca G. Renko

Poklic: Zgodovinarka in urednica

Knjiga leta: Dobili smo slovenski prevod mojstrovine Middlemarch George Elliot (prevod Meta Osredkar, založba Miš) »Z novim človekom je mogoče začeti toliko stvari! – Celo postajati boljši človek.« Nismo še dobili slovenskega prevoda neapeljske tetralogije Elene Ferrante, ki se začne s krasnim romanom Genialna prijateljica (L’amica geniale, 2011). Bilo je leto prijateljstev, sploh ženskih. »Lila je skeptično zmignila z glavo. Skušala je razumeti, obe sva skušali razumeti, in razumevanje je bilo nekaj, kar sva oboževali početi.«

Film leta: Zlahka. Mladost (r. Paolo Sorrentino) »Praviš, da so čustva precenjena. A to je neumnost. Čustva so vse, kar imamo.«

Predstava leta: Jane Eyre (r. Sally Cookson) National Theatre, London. Mogoče najboljša predstava, kar sem jih videla v življenju. »It’s a girl!« – Zgodba o emancipaciji, o tem, da ljubezen lahko obstaja le med dvema enakovrednima človekoma.

Koncert/glasba leta: Moskva. Pada mrak, pomešan z neznanimi ledenimi padavinami. Izgubljena se sprašujem, če bom še kdaj našla pot, katero koli pot. Iz Burger Kinga zaslišim poznano glasbo. David Bowie, Where Are We Now. Postanem, stopim pod nadstrešek, prižgem cigareto (oprosti, mami, saj res ne kadim veliko!). Where are we now … Orosijo se mi oči. Pomislim, da je človek lahko povsod doma. As long as there’s me. As long as there’s you.

Razstava leta: Louise Bourgeois v moskovskem centru sodobne umetnosti Garage. Ni lahko biti ženska.

Spoznanje leta: Počakati moraš, da (skoraj) mine – in potem lahko rečeš, da je bilo to najboljše leto tvojega življenja.

Opis leta: Frendi in flirt. In ta soundtrack.

Ime in priimek: Aljoša Harlamov

Poklic Literarni kritik in urednik

Knjiga leta: Romane navadno berem z leto zamika. Od letošnjih knjig, ki sem jih prebral, pa sta se mi zdeli najboljši Konec.Znova Dina Bauka in Balkanalije Samire Kentrić.

Film leta: Priznam, da ne vem, če sem bil letos enkrat v kinu. Povsem zanemaril zaradi dela in odličnih serij. Grem pa zdaj gledat Star Warse, pa čakam Macbetha in novega Tarantina. Kar malček bedno.

Predstava leta: Še bedneje. Če sem že bil v gledališču, mi ni nič ostalo v spominu.

Koncert/glasba leta: Koncert leta nedvomno Repetitor (13. 3. v Kolnkišti). Eden naj koncertov, na katerem sem bil v svojem očitno zmerno dolgočasnem lajfu. Letošnjih albumov pa nisem dosti preposlušal, še najbolj mi je sedel Currents od Tame Impale.

Razstava leta: Da ne bom skuz fural samo svojih best frendov: Besede kot barve, barve kot besede na Dnevih poezije in vina, pregled vizualne poezije in drugih kosov, ki prepletajo likovno umetnost in literaturo.

Spoznanje leta: Premalo vsega dobrega.

Opis leta: Hvalabogu, da ga bo kmalu konec.

Ime in priimek: Matjaž Juren – Zaza

Poklic: Gastič v Berlinu

Knjiga leta: Razpet med Eleno Ferrante in njenimi Dnevi zavrženosti (prebral na priporočilo kolegic) ter knjigo selfijev Selfish Kim Kardashian (dokument časa).

Film leta: Mladost in Sicario. Samo še »style is the substance« varjanta. Omembo si zasluži še nova Vojna zvezd, ki me je presenetila z dejstvom, da je še slabša od prequel-ov. RIP.

Predstava leta: Praznično mesarjenje za obleke v skladiščni veleblagovnici Primark na Alexanderplatzu. Tokrat sem ves čas samo prestrašeno srepel, vendar je hitro padel sklep, da sem se dolžan naslednjič tudi sam srdito boriti za paket dvoervskih plastičnih gat, ki dišijo po solzah vietnamskih otrok. Skratka nič več odvečnega celofančka, samo še katarza osvobajajočega priznanja »potrošnik naj bo.«

Koncert/glasba leta: Slim Jesus – Drill time, Drake – Hotline Bling. Glede domačije pa moram z žalostjo v srcu priznati, da sem nad novim, težko pričakovanim singlom Mancheta in Raleta Jedan život rahlo razočaran. Ampak vseeno še vedno max podpiram. Fantje sam idemo.

Razstava leta: Letos sem bil vsled prekerne solidarnosti primoran oditi na par »indie« razstav. Razen video inštalacije Adrijana Praznika »One size fits all« (top) nisem znal iz zbirke teh, po pravilu arbitrarno sešitih vzorcev, kolažev, pikic in zvokov deducirati nobene še tako skope misli, kaj šele da bi se me kaj »dotaknilo«. Med ogledom sem začel razmišljati o tem, kako dobro je biti na internetu in ko sem čisto anksiozen odkorakal ven, sem v prostor skoraj vedno zašepetal »Pomagajte mi.«

Spoznanje leta: Še mal pa bomo mrtvi.

Opis leta: Več si na netu, več si na netu.

Ime in priimek: Katja Perat

Poklic: Če listek, ki so mi ga prvega aprila letos poslali z Ministrstva za kulturo RS ne laže, sem pesnica s polnim delovnim časom

Knjiga leta: Henrik Ibsen, Divja račka. Zadnja leta vsake toliko ponovno obiščem kakšnega klasika in skoraj vsakič z grozo pomislim – kaj pa če je bilo res vse, kar moramo razumeti o človeški naravi, napisano v devetnajstem stoletju?

Film leta: Vem, da skoraj nikoli ne nominiram filma z aktualno letnico, pa vendar: Nebeško kraljestvo. Vse, kar boste kadarkoli morali razumeti o medverskem dialogu. In Eva Green na vrhuncu svoje lepote.

Predstava leta: Zastave, mož, slepota Mareta Bulca v ljubljanski Drami. Ker je bila to ena redkih predstav preteklega leta, pri kateri si imel občutek, da gledaš nekaj, kar te kot človeka zadeva. In ker je Vitomil Zupan morda edini Slovenec, ki je znal kdaj napisati dostojen dialog.

Koncert/glasba leta: Na letošnji dan samostojnosti in enotnosti sem na poti skozi rdeče revirje na Kum v prijateljičinem avtu povsem nepričakovano naletela na biser: Zabranjeno pušenje Live in St. Louis. Imenitna plata za vse begunce, ekonomske migrante, gasterbajteje in vse druge, ki jim domovina ni zmogla zagotoviti sreče. Zna biti, da je to plata, ki jo bom v temnih nočeh še dosti poslušala. A tudi: odkar vem, da Misuri premore jugodiasporo, spim malo lažje.

Razstava leta: Holidays after the fall: Turizam u socializmu i nakon v reškem MMSU. Končno so začeli zgodoviniti našo mladost v Poreču, kot ji pritiče.

Spoznanje leta: Što manje znaš, to si manje nesretan.

Opis leta: Kot bi ga napisal Beckett. Velika pričakovanja, minimalni rezultati.

Ime in priimek: Ana Schnabl

Poklic: Oh, boy. Po poklicanosti sem pisateljica, za denar pa delam kot novinarka in kritičarka. Ne razumite me ne narobe, to je fino in izzivalno delo, ampak če bi bila omejitev nebo, bi živela kot Anais Nin, s to razliko, da bi telovadila vsak dan in ne bi pila alkohola. Sklepate lahko, da sem primerek samozaposlene v kulturi. Malo to, malo ono.

Knjiga leta: Oh, boy. Ne vem. A grem lahko po sezonah? Prva polovica leta je bila odmerjena novim branjem, ki se jih ne spomnim, sem pa še enkrat prebrala The Broom of the System Davida Fosterja Wallacea. »Most pretty girls have pretty ugly feet,« pravi na začetku. Avtor je tako poln ljubezni, da se včasih, ko sem osamljena, pač tolažim tudi z njegovo prozo.

Med pomladjo in poletjem sem prebrala tudi Dneve v zavrženosti, seveda v angleščini, ker nisem dovolj izobražena, da bi znala italijansko (sem pa, ponosno povem, zadeta od hašiša v gimnaziji italijanščino pisala pet). Skratka, krasno berilo, od resnice cvetoče.Pozno poletje in zgodnja jesen sta bila precejšen Mordor in se ničesar ne spomnim.

Potem pa nastopijo za tercialke najbolj ugodni meseci – oktober, november, december – in z njimi velika pošiljka knjig za preveč denarja. Zadnje tedne sem preživela z izjemnim romanom A Brief History of Seven Killings Marlona Jamesa. To delo je preprosto badass in seksi in porno in tako na tleh, da lahko zavohaš pljunke na pločniku in olje na cesti. Uf!

Film leta: Če je bila prejšnja kategorija preobširna, naj kompenziram tu. Ne gledam filmov, gledam kriminalne serije. Toda dobrih nekako ne najdem več. Za filme, daljše od 90 minut, preprosto nimam časa, raje berem.

Predstava leta: A Sequel for the Future, Willyja Pragerja in Sonje Pregrad. Zaradi inteligentnega humorja, ki ga na odrih ni mogoče pogosto srečati.

Koncert/glasba leta: Klip na Youtube z naslovom »The Church of Nobody (Episode #1)«, Willis Earl Beal. Kar se mene tiče, bi lahko vsi na svetu potihnili in mi nam on vsem samo še pel.

Razstava leta: Sodobnih galerijskih del in vizualne umetnosti pravzaprav ne razumem dobro, ravnam se po tem, ali mi zadeva kaj »naredi« ali ne. No, prijateljica me je v Amsterdamu zvlekla v Stedelijk, kjer je »razstavljal« Tino Seghal. Razstava Instead of allowing some thing to rise up to your face dancing bruce and dan and other things mi je bila kljub naslovu izjemno simpatična. V praznem galerijskem prostoru se ob steni in po tleh plazi, premika in pleše lepo oblečena plesalka. Na njenem gibanju je nekaj nežnega in spokojnega, kot da je zadeve časa sploh ne bi zanimale. Podoben učinek imajo name kosmate domače živali, ko spijo, toda videti spokojnega človeka, je vseeno večji dar.

Spoznanje leta: Če hočeš postati zares dober človek – torej, dober tudi do sebe in za sebe, ne samo do drugih in za druge, torej, ko te drugi gledajo in te občudujejo in ti vzklikajo in ti pritrjujejo in te potrjujejo, torej dober tudi tedaj, ko ni občinstva ali pa je občinstvu zate malo mar -, se boš nagarala kot prasica, med kurčevim garanjem pa te bodo ljudje zapuščali, prepričani, da si se jim izneverila, ker trobiš v njim neznani rog ali pa jih boš zapustila ti, ker boš ugotovila, da je carina, ki jo moraš položiti zato, da bi se lahko varno gibala v njihovem območju, preprosto previsoka. Če hočeš postati zares dober človek, se bo tvoje življenje spreminjalo neokusno hitro. Nastopili bodo dnevi, ko boš imela od razčustvovanosti in zmede povišano telesno temperaturo, mučili pa te bodo besi. Če hočeš postati zares dober človek, moraš iz besov znati vstati. In naposled brez njih tudi shoditi.

Opis leta: Umin ples na »Girl you’ll be a woman soon« v Pulp Fiction. Skupaj s krvavitvijo iz nosa, ja.

panorama

Domov / Članki / 2015 / december

Zapis iz Naserjevega Egipta

Gregor Inkret

O avtorju
Članki
Podkasti

Pivo v biljardnici (1964), edini roman pozabljenega in malo znanega egiptovskega avtorja Waguiha Ghalija (1930?–1969) je vznemirljivo literarno doživetje, ki zahteva pozornega bralca. Kratka, preprosta, nepretenciozna, a vešče spisana, s črnim humorjem prežeta zgodba – v elegantnem prevodu Barbare Skubic – o mladeniču Ramu, egiptovskem koptu, ki v Egiptu Gamala Abdela Naserja v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja išče svoj prostor pod soncem, ostaja izjemno zanimivo branje. Predstavlja tenkočuten literarni dokument prelomnega zgodovinskega časa in lucidno tematizirano egiptovsko dekolonizacijo in spodletela Naserjeva prizadevanja za pravičnejšo družbo. Avtor nas popelje med plehko egiptovsko elito, razvajeno mladino, nadute bogataše, vzvišene tujce in tete s polnimi žepi denarja, ki ne znajo arabsko, najbolj pa ga zanimajo mladi, naivni idealisti in njihovo politično razmišljanje.

Besedilo je bilo napisano v angleščini in je nekaj med avtobiografijo in fikcijo, med postkolonialnim romanom in preprosto generacijsko zgodbo, med portretom stare kolonialne družbe s svojimi pravili in navadami ter resigniranim facitom o tem, da revolucija egiptovski družbi ni prinesla prelomnih sprememb. Avtor prikaže Egipt petdesetih let kot na videz kozmopolitski, a zadušljiv prostor, kjer so skupaj, a drug mimo drugega živeli Arabci, Kopti, Turki, Judi, Armenci. V ospredju avtorjeve poetike je vprašanje, kaj pomeni biti Egipčan v tej novi družbeni realnosti. Bralca pa ves čas bega tudi uganka, kdo je v resnici bil ta Waguih Ghali, skrivnostni anglofonski egiptovski pisatelj in esejist, ki je konec šestdesetih let v Angliji naredil samomor (pogoltnil je stekleničko uspavalnih tablet). O njegovem življenju namreč ni veliko znanega.

Med egiptovsko visoko družbo

Avtor gradi dogajanje prek niza med seboj ohlapno povezanih, jedrnato napisanih, sarkastičnih in otožnih, a tudi duhovitih prvoosebnih impresij, ki jih položi v usta glavnemu junaku Ramu. Ghali je luciden pripovedovalec, njegov avtorski izraz pa je ekonomičen; opisi dogajanja so brez nepotrebnega balasta, dialogi spretno izpiljeni, karakterizacija oseb pa natančno odmerjena. Njegova poetika zahteva pozornega bralca, saj je treba za razumevanje insajderskih vpogledov v egiptovsko družbo petdesetih let nenehno prežati za skritimi podtoni in za tistim, kar v romanu ostane samo nakazano ali celo neizrečeno.

Ram je doma iz premožne družine, a je sam brez službe in denarja. Svoj prosti čas preživlja s prijateljem Fontom, skupaj zahajata v prestižne kairske klube, bare in biljardnice z debelimi preprogami pod mizami in udobnimi usnjenimi naslanjači, kjer se nalivata s pijačo (na primer z egiptovsko inačico znanega angleškega točenega piva Draught Bass, v Kairu mešanico piva, viskija in vodke), in nimata nič proti, če jima jo občasno plača kdo od sofisticirane barske klientele. Prijetno okajen se suče Ram med bogataši in nepoboljšljivim kockarji ter beleži njihove kaprice. Zabavna sta denimo armenska posebneža Arevian in Doromian: »Ko sem rekel, da sta lastnika trgovine s čevlji v pritličju, nisem bil čisto natančen. Eden od njiju je njen lastnik, drugi pa jo je izgubil. Igrata za fantastične zneske, in ko denarja zmanjka, igrata za delež v trgovini. Denarja si nikoli ne posojata. Spominjam se, da je Doromian izgubil vse, z avtomobilom vred, pa mu Arevian ni hotel posoditi niti za tramvaj.«

Ram preživlja dneve tako, da se s svojo družbo potepa naokoli in neobvezno zabija čas, brez kakšnih velikih ambicij v življenju. Kot levičar, ki nasprotuje britanski okupaciji, in knjižni molj, ki požira politične tekste, z vrstniki pogosto debatira o politiki. V ospredju je egiptovska revolucija leta 1952, sueška vojna štiri leta pozneje, ko sta se, poenostavljeno povedano, za nadzor sueškega kanala spopadla Egipt in Izrael s podporo Velike Britanije in Francije ter vladavina markantnega in karizmatičnega Gamala Abdela Naserja, enega najbolj znanih arabskih socialistov in ‘očetov’ ideje o neuvrščenosti. Naser, dober prijatelj tovariša Tita, je državo vodil med letoma 1956 in 1970, se otresel zahodne nadvlade in z nacionalizacijo sueškega kanala vrnil Egipt na svetovni zemljevid. A je obenem njegov režim zapiral tudi komuniste in preganjal drugače misleče, kritične glasove. V romanu Ram tako na primer sodeluje s skrivno organizacijo, ki zbira dokumente, fotografije in druge dokaze o nasilju, ki se je takrat dogajalo v egiptovskih zaporih in kazenskih taboriščih.

Neuspela revolucija

Kot pokaže Ghali, je Naserjev Egipt kljub pomembnim družbenim spremembam nudil trpko sliko; z revolucijo leta 1952, ko je skupina vojaških častnikov z oblasti vrgla probritanskega kralja Faruka, naj bi se sicer uradno končala velika družbena neenakost in izkoriščanje, v praksi pa je lokalna, v tujini izobražena prozahodna elita bolj ali manj ohranila svoje privilegije. Na začetku romana je zanimiv prizor, ki lepo ujame duha tistega časa, nanj v spremni besedi še posebej opozori Barbara Skubic. Gre za odlomek, v katerem Ramova bogata teta poceni prodaja zemljo siromašnim kmetom, ki so jo prej od nje najemali. Tega ne dela iz kakšnih altruističnih vzgibov, temveč zato, ker v državi poteka nacionalizacija, ona pa se pred oblastjo pretvarja, da zemljo velikodušno podarja revnim. Svoje premoženje želi ohraniti tako, da določen del proda. »Z vsakim podpisom se je odpovedala trem akrom zemlje in aker zemlje je v naši deželi veliko denarja. Njeno ime bo naslednjega dne v časnikih – zaradi prijaznosti in širokosrčnosti do siromakov. In tako je tudi prav, ko pa vse to razdaja.«

Ramu gredo na živce dolgočasne tetine zabave za bogataše, gizdalinski bratranci, osorni tujci, njihova prazna olikanost in nadutost in izumetničene francoske fraze, s katerimi opletajo. Ramovo sorodstvo se pokroviteljsko posmehuje njegovim levičarskim prepričanjem, viha nos nad felahi, preprostimi egiptovskimi kmeti, in kot bi trenil z očesom, meni nič, tebi nič, za petintrideset tisoč funtov kupi stricu, enemu redkih moških sorodnikov v družini, ugledni naziv paša. Ram je zagledan v privlačno Edno Salva, nekoliko starejšo egiptovsko Judinjo, s katero imata zapleten odnos. Tudi ona je doma iz bogate in vplivne družine, Rama pa vpelje v politiko in mu pripoveduje o socializmu, imperializmu, svobodi in demokraciji. Njemu in Fontu plača pot v London, kjer preživita nekaj let in se izgubita v utripu ulic velemesta, novih poznanstev in dolgih debat o politiki ob vrčkih piva. Po vrnitvi iz Anglije se Ram odreče svojim idealom in izbere udobno življenje. Ko sprevidi, da zveza med njim in Edno ni mogoča, si uredi poroko z Didi Nackla, staro znanko, dekletom, ki je ne ljubi zares, a ve, da bo lahko z denarjem njene bogate družine poskrbel za lastno eksistenco. Obljubi ji, da bo izstopil iz komunistične partije, v katero se je včlanil med svojim bivanjem v Londonu, in odpusti ji delo pri enem od provladnih časopisov, kjer niso hoteli objaviti Ramovega dokaznega materiala o nasilju in kršitvah človekovih pravic v egiptovskih zaporih.

Razumeti Egipt

O življenju Waguhia Ghalija, ki je bil tudi sam kopt, ni veliko znanega, tudi kot pisatelj se ni ravno sukal v soju žarometov. V Egiptu je študiral medicino, a je moral zaradi svojega političnega udejstvovanja zapustiti državo. S krajšimi presledki je živel v Franciji, Angliji, na Švedskem in v Zahodni Nemčiji. Preživljal se je s priložnostnimi deli in nekaj malega pisal za angleške časopise. Za Times je na primer poročal iz Izraela ob šestdnevni vojni leta 1967. Pivo v biljardnici je njegov edini roman, ki so ga šele leta 2010 prevedli v arabščino. Vsebuje nemalo avtobiografskih elementov. Tudi Ghalovi sorodniki so bili ugledni bogataši, veleposestniki, ki so služili na račun felahov, a sam nikoli ni imel veliko denarja. Ghali se je od sorodstva odtujil, saj se je zavedal, da živi v svetu z velikimi družbenimi in razrednimi razlikami, kar je dobro vidno tudi pri njegovem pisanju.

Avtor, sicer po prepričanju levičar, je bil kritičen do Naserjevega načina vladanja, ki kljub svojemu socialističnemu in protiimperialističnemu predznaku ni toleriral kritične opozicije, čeprav je bila ta politično celo na istem bregu. Adam Hanieh, akademik z londonske School of Oriental and African Studies (SOAS) v svojem delu Lineages of Revolt: Issues of Contemporary Capitalism in the Middle East (2013) v tem kontekstu omenja pomenljivo podrobnost. Piše, da je bil za politični in represivni aparat držav, kjer so se po drugi svetovni vojni arabski nacionalisti oblikovali kot vodilna politična sila – poleg Naserja v Egiptu, še denimo baatisti v Siriji in Iraku –, med drugim značilen prav obračun z različnimi levičarskimi, delavskimi in drugimi progresivnimi organizacijami. Nekatera njihova načela so vladajoči režimi sicer prevzeli in dopustili na primer sindikalno povezovanje, a kritične glasove tolerirali samo do določene mere. Tako so nacionalisti nasilno utišali svobodomiselne aktiviste, ki so si prizadevali za širšo mobilizacijo in avtonomnost delavstva, študentov itd. onkraj državnih struktur. Kljub pomembnim dosežkom, kot je na primer agrarna reforma ali razvoj javnega sektorja, omenjene države niso razvile orodij za demokratično politično participacijo. In tega se še kako zaveda Ghali, ko prikaže zeitgeist Naserjevega Egipta.

Posebno pozornost avtor nameni tudi domnevni kozmopolitski naravi takratne egiptovske družbe, saj jo sprva prikaže kot prostor, kjer so mirno sobivali pripadniki različnih narodnosti, verstev in kultur. A tovrstno svetovljanstvo se kasneje izkaže za prazno, saj je domnevno kozmopolitski Egipt v prvi vrsti predstavljal bogate, angleško ali francosko govoreče, v zasebnih šolah in na tujih univerzah izobražene posameznike, člane prestižnih klubov z dosmrtnim članstvom, ki so po zvezah dobivali pomembne službe in visoke položaje v državi. Bogataši so se tako kot Ramova teta v javnosti pretvarjali, da so naklonjeni revoluciji in naserizmu, zasebno pa so se vedli kot fevdalna gospoda.Egipt je bil kozmopolitski le, če si bil bogat ali tujec in če si se udinjal kulturi, ki je tvojo zavračala, dodaja v spremnem zapisu Barbara Skubic. Država ni imela nikoli potrpljenja z ljudmi, ki so se za določeno tujo kulturo dejansko zanimali. Take je egiptovska družba velikokrat izobčila kot izdajalce, nevernike ali apostate.

Barbara Skubic opozori tudi na vprašanje jezika. Ram in njegovi prijatelji govorijo angleško, Edna, katere družina že več generacij živi v Egiptu, pa je prva med širšim sorodstvom, ki zna arabsko. Do Naserjeve revolucije znanje arabščine za določene družbene kroge namreč ni bilo nujno. Večinoma sta bili v rabi turščina in francoščina. Uporaba jezika je bila v državi torej še kako politična.

Ghali se v tekstu duhovito poigra tudi z vprašanjem, kaj je v Egiptu petdesetih let sploh pomenilo biti Egipčan. Ram trdi, da Egipčane določa smisel za humor, ki ga razumeta tako bogataš kot revež, domačin ali v državi živeč pripadnik druge narodnosti. Šlo naj bi za humor, ki ga glavni protagonist romana, kot razloži Barbara Skubic, deli tako s svojimi bogatimi prijatelji in prisiljeno intelektualističnimi dekleti iz prestižnih klubov za visoko družbo kot s preprostimi felahi.

Ob branju Piva v biljardnici se samo od sebe pojavi vprašanje, kako nam lahko pomaga pri razumevanju sodobnega Egipta, dolge vladavine avtokrata Hosnija Mubaraka, t. i. arabske pomladi, vojaškega udara leta 2013, ko so oblast v državi znova prevzeli nekdanji Mubarakovi generali itd. Seveda gre v prvi vrsti za lucidno literarno delo in ne za politično analizo ali zgodovinsko poročilo. Roman je lahko dobro izhodišče za razmišljanje o najpomembnejših zgodovinskih, kolonialnih, družbenih in političnih procesih, ki so v zadnjih desetletjih zaznamovali države severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Z njim zapletene in turbulentne egiptovske sedanjosti bržkone ne moremo v celoti razložiti, lahko pa jo bolje razumemo.

Waguih Ghali: Pivo v biljardnici. Prevedla in spremno besedo napisala Barbara Skubic. Ljubljana: Založba /*cf., 2015, 188 str., 17 €

kritika Waguih Ghali

Domov / Članki / 2015 / december

Kaj ti bo torba, če si kupu kolo

Katja Perat

O avtorju
Članki
Podkasti

Toliko, da se mi ni zaletelo, ko sem v Delu naletela na podnaslov, ki ga je Peter Rak dopisal svojemu besedilu na temo sveže izdaje Beckettovega romana Mercier in Camier v prevodu Jane Pavlič. Pisalo je namreč: »S knjigo Mercier in Camier življenje postane ne samo znosno, temveč celo zabavno.« Saj se hecate, ne?

Edini del Beletrinine izdaje Beckettovega prvega povojnega romana, ki ga je prijetno brati, je namreč spremna beseda Mladena Dolarja. Sicer pa utegne biti Mercier in Camier ena najbolj mučnih knjig, kar sem jih v svojem (vsako leto malo manj) kratkem življenju prebrala. Čeprav to ne pomeni, da ni v isti sapi tudi ena najbolj komičnih.

Nikoli nisem bila prevelika ljubiteljica pozitivističnega tolmačenja literature, a v zvezi z Mercierjem in Camierjem velja spomniti na nekaj biografskih detajlov iz Beckettovega življenja: ko je Beckett oktobra 1937 končno priromal v Pariz, ni bil v najboljši formi. Za njim so bila leta depresije, leta neuspešnih poskusov prosperirati kot umetnik, leta materinega moledovanja, naj poprime za kakšno človeku podobno delo. In ko je odšel, je odhajal z velikimi občutki krivde. In z malo zagotovili, da bo njegova odločitev zavreči svoj emblematični dežni plašč in zapustiti mačehovsko domovino Irsko, obrodila kakršenkoli sad. In potem je bila nenadoma vojna.

In ko je bilo vsega tega konec, je Beckett sklenil, da je zanj morda najbolje, da se k pisanju vrne okrog ovinka. Zato je Merciera in Camiera napisal v francoščini. V jeziku, ki ga je poznal dovolj slabše od angleščine, da mu ni omogočal skrivaštva in izmikanja, s tem pa ga je prisilil, da je izdavil tisto, kar mu je ležalo na duši. To pa ni bilo nič pretirano lagodnega.

Kot je tovarišica Renko zapisala v svojem prispevku za socialno omrežje Instagram, je Mercier in Camier knjiga, »ki med drugim naslavlja večkrat parafrazirano vprašanje kaj ti bo torba, če si kupu kolo« ali drugače, je knjiga o nekaj Beckettovih emblematičnih osebnih predmetih, med katere sodita tako torba kot kolo, pa sloviti dežni plašč in vedno odsotni dežnik, predvsem pa kosi osebnosti, njenih želja, strahov, upov, tendenc in bolečine, spodobno in pravično razdeljeni med dva modela, ki brez miru divjata naokrog, ne da bi se zares kam premaknila. Dolar v svojem spremnem besedilu vabi, da vsega skupaj ne bi preveč primerjali s kasnejšimi mega hitom Čakajoč Godota, osebno pa v tem ne vidim težave. Srž podobnosti med besediloma je namreč velika Beckettova zapuščina – tisto, kar je bilo zanj tako mučno pomembno, da ga je preživelo, in bo še dolgo strmelo v nas s strani gimnazijskih beril.

Ne bodite žalostni, če vam iz zgornjega odstavka ni uspelo razbrati, o čem Beckettov tekst pripoveduje. Mercier in Camier je namreč knjiga, ki ne pripoveduje o ničemer specifičnem. Govori pa predvsem o globokem občutku nemoči. O želji narediti korak naprej, ki je v večnem konfliktu z željo ostati pri miru. O bivanju kot hoji skozi gost katran in o lahkotnem blebetanju, s katerim skuša človek to mučno stopicanje na mestu skriti pred samim seboj. O Beckettu, ki si bo, ne glede na to, za kaj se bo na koncu odločil, v večnost prepreval »Should I stay or should I go«.

A vrnimo se še za trenutek k tistemu, kar je spoštovani Rak diagnosticiral kot »znosnost, celo zabavnost«. Mercier in Camier je namreč knjiga, ki je vsaj toliko kot RIP tudi LOL. Se pravi: v njej je najti gomilo kakovostnih vicev. A noben ni razbremenjujoč, kaj šele osvobajajoč. Vsi brez izjeme so obešenjaški in pričajo v prid trditve, da da humor ni znamenje lahkotnosti, temveč ga – ravno nasprotno – skoraj brez izjeme najdemo rasti tam, kjer se je človek soočil z grozo, ki ji je nemogoče pogledati naravnost v oči. Če bi bili dobri heideggerjanci ali pa vsaj hribarjanci, bi temu najbrž rekli resnica biti. Sama sreča, da nismo.

Mercier in Camier
Samuel Beckett
Leto izdaje:
2015
Prevajalec:
Jana Pavlič
23,00 €
Naroči knjigo

kritika Mercier in Camier Samuel Beckett

Domov / Članki / 2015 / december

Opotekanje

Tamara Muhič

O avtorju
Članki
Podkasti

Objavljamo kratko zgodbo Tamare Muhič, ki se je uvrstila v peterico finalistov na AirBeletrininem natečaju za najboljšo kratko zgodbo 2015.

Večnost med trenutkom, ko odpreš oči, in tistim, ko dejansko vstaneš, je obremenjena z vso odvečnostjo življenja. Zato se ti venomer toži po jutrih, ki te katapultirajo v naglost vsakdanjih opravkov – zobje, hlače, maskara, bus. Neznosno je tisto strmenje v strop, ker bi ga lahko nadaljeval v brezkončnost, ne da bi kdo opazil. Nobenih obveznosti, nobenih kriznih situacij ali ljudi, ki čakajo, da jih boš rešil. Samo ti in strop in morje misli in tuhtanja in tegob. Nobenega zvonjenja telefona, samo neskončno analiziranje posameznih odločitev, ki so te pripeljale do tega zdaj. Kronika strahopetnosti. Kako je lahko tebi, spričo tvoje zabavnosti in mnenj o vsem ter zmožnostjo kramljanja o tem in onem, tako brezmejno spodletelo? Kar ležiš tu, z vsemi nauki, ki jih je življenje vteplo vate, in z vso grenkobo ljudi, ki so dali kaj skoz v življenju.

Nikjer te nihče ne potrebuje in ti se včasih spomniš na tistega nekoga, ki je moledoval, preden je dokončno šel, ko te je v najdragocenejšem vajnih skupnih trenutkov držal za zapestja, ko sta ležala na sprani frotirasti rjuhi sobe 511 in si slišala zvoke prve štirinajstke, ki je peljala mimo. Držal te je za zapestja tako močno, da se ti je prvič zazdelo, da nosi vsa tvoja bremena. Kot takrat pri Katji, ko si si prvič dovolila jokati pred nekom, ne da bi hitela karkoli pojasnjevati. Pod tisto odejo si bila resnično sama, ker si vse tuje sranje pustila ob vznožju tiste postelje. Veš, ko si spustil moja zapestja, ki si se jih oklepal, in si šel, ker si čutil, kako nelagodno mi je ležati ob tebi in ljubezni, ki je bila tam, a je nisem zmogla vzeti – takrat, ko je prva štirinajstka peljala mimo, si mi bil prvič zares ljub, ker si bil poln grenkobe in razočaranja, tiste neme odločnosti, ki jo imajo ljudje, ko so padli. Vsakič po tistem si bil drugačen, zamerljiv in grob.

Ko je skoraj že poldne, še vedno ležim in bulim v strop in ni opravkov, za katere bi se lahko pretvarjala, da jih imam, naju spet skušam strniti v nek bežni nauk. Bil si lekcija iz tega, da moraš stvarem narediti konec, preden postanejo kepa bridkosti. Gledam v strop in tuhtam, luščim te in one modrosti, nakar mi žvenketanje skodelic da vedeti, da je morda kdo skuhal kavo. Tuhtanja nadomestijo jutranji klepeti, bentenja čez nepomembnosti in nauk, za katerega sem bila še pred minuto prepričana, da je tam, se je pomešal med modrosti, ki jih rodi strmenje v strop, in ga, ko ga človek res rabi, ne zmore več najti.

Sediva si nasproti, Tomaž in jaz, v enem dveh sprejemljivih murskosoboških lokalov v ponedeljek večer, pod ne pretirano vsiljivim sojem luči, ki visi nad mizo. Hlastava po pivu, medtem ko kelnarca čedalje glasneje prešteva drobiž; ko bo prišla domov, bodo otroci že spali. Trudim se izogniti odsevu svojih žalostnih oči v oknu. Pustim ti, da se trudiš ravno prav. Razlagaš in jaz se počutim razgaljeno ob tem pogledovanju v oči, lezem v naslonjač in vase. Tako blizu si, da jim lahko pobegnem le z navideznim preučevanjem uokvirjenega postra hrbta neudobno nameščene ženske, ki je pretihotapljen v napol arhitekturno dovršene lokale, ko je arhitekt že izstavil račun. Jaz se ravno prav pretirano smejim tvojim zgodbam in ti mi ravno prav pihaš na dušo. To bo en tistih večerov, prijetnih, mimobežnih, v katerih rahlo tipaš po temi drugih ljudi, a se ne srečaš zares. Samo fukal bi, vem.

Prav imaš, ne znam sprejemati komplimetov. Niti tistega ne, da imam oko za fotke – ali lepo – ne vem več, kaj, in najbolj prikupno drobne roke. Da sem načitana, haha. Čudim se nama, tu, v ponedeljek zvečer v tem zapuščenem mestu, kamor tudi vsak sam zase ne spadava, kaj šele skupaj. Čeprav si mi načeloma všeč, politično neobremenjen ekvivalent besede sproščen. Poštekal bi, da jem ajvar z žlico in ne premorem poštene pižame. Sicer ti zamerim, da si tako prepričan vase, nič mencajoč in od vsega najbolj, da si lep. Da se smeješ in impresioniraš – tiste vrste družaben, ki je doma brezsramno zatežen.

Čisto zadnja stvar, za katero bi želela, da si, je ta, da si lep. Mene z mojim togotnim obrazom ljudi, ki pojejo v zborih, požira naslonjač. Zadovoljila bi se z govorno napako ali razredčenimi lasmi. Nič! Ti si vse premislil, jaz pa imam na sebi črne spodnje hlače, polne pasjih dlak. John Legend, Radio Center. Vse skupaj bi po sami nerodnosti še najbolj spomnijalo na večere poezije – tu sva samo še zato, ker te fascinira punca, ki sledi tvojim referencam, Eggers, Dovlatov, Glenn Greenwald in Ezra Klein, Four Tet in Nils Frahm, in povrh tega še ravno prav umazano govori. Prosim, prosim, ne uporabi besed pronicljivo ali eklektično! Vidiš, lepim ljudem se ni treba opravičevati, da zamujajo, jaz pa ne premorem niti toliko gotovosti, da bi se zarežala tvojemu malikovanju Hemingwayjevih zgodnjih del. Ali poznih, ne vem. Ej, ne odpiram tvojih linkov, preveč jih je in ne da se mi. Tak.

Tu sva, ker iščeš tistih deset let, ko ti je žena rojevala otroke, jaz sem hodila na zibajoče koncerte v Kino Šiška, tvoji frendi pa so natepavali absolventke primerjalne književnosti, ki padajo na nadzorovano neurejene tipe z navidezno urejenimi življenji, ki ob sobotah kupujejo Dnevnik, vedo, kako v neobremenjen klepet uštuliti Roso Luxemburg in se spoznajo na vino. Ničesar nisi zamudil.

Ti si stopal na mestu, jaz pa marširala vzvratno, selila domov zvezke, prelepe, da bi jih počečkala, in finsko keramiko. V ihti razlagam, da po desetih letih znova živim doma in je prekleto težko. Tipi, kot si ti, ne sprašujejo. Ne da se mi več truditi, pospešim korak in čakam, da ti potegne. Ne da se mi, ker že dolgo ne čutim nič, razen nelagodja. Poslušava Fugazi v tvojem službenem avtu, jaz polzim, tudi ko me držiš za koleno, pod rebrom, vzdolž lopatic. Zagledam se v vso prijaznost, ki jo nosiš v sebi, jaz pa sem želela le zaspati dva prsta nad pregibom tvojega komolca. Tako se dotikajo ljudje, ki se ne zmorejo imeti radi.

izvirno leposlovje kratka zgodba natečaj panorama

Domov / Članki / 2015 / december

Človek je posledica tistega, kar se v njem pretaka

Gabriela Babnik

O avtorju
Članki
Podkasti

Tretji v slovenščino prevedeni roman Paola Giordana, Črnina in srebro, sem brala zlagoma. Deloma zaradi sladkega nektarja in želje, da bi branje trajalo čim dlje, deloma zaradi gosto spletene mreže intimnih relacij, popisanih v njem, in poskusov navezovanja na lastno realnost. Ena takšnih navezav je stavek, ki ga je prijateljica Ifigenija izrekla nekega decembrskega večera, ko smo z otročki lizali sladoled in je moj partner na stekleni mizi likal srajce. Sramežljivo sem pogledovala proti njemu in izbirala besede, s katerimi bi mu podtaknila še eno svojih najbolj zmečkanih bluz. Ker mi je prebral misli, je prikimal: »Daj, prinesi, da speglam še tisto.« Ifigenija je ujela rahlo ironičen ton njegovega glasu, ki je ciljal na zamenjavo moško-ženskih vlog in opravil, ki so v staroveškem svetu pritikala eni ali drugi vlogi, in mu navrgla: »Nekoč se boš še hvalil s tem, da si ji, pisateljici, zlikal bluzo.«

Paolo Giordano, ki je osvojil najuglednejši italijanski knjižni nagradi strega ter campiello (prejeli so ju avtorji, kot so Alberto Moravia, Primo Levi, Umberto Eco, Niccoló Ammaniti), bralcem pa je dosegljiv že v več kot štiridesetih jezikih, v središče svojega romana Črnina in srebro postavlja priletno gospo A., kot jo poimenuje pripovedovalec, ki je po izobrazbi, podobno kot avtor, doktor fizike. Gre sicer za roman, v katerem se zgodba pripoveduje na način zabrisovanja, senčenja. Mlada, tričlanska družina najame hišno pomočnico. Čeprav je gospa A. staromodna in stiskaška, med njimi zavlada posebna bližina. Nekoč ko gospa A. mladi par povabi k sebi domov, kjer preživlja svoje samotno vdovstvo, ter mu pripravi večerjo, nekakšno sintezo njunih najljubših jedi, jo preimenujeta v Babette. Ker gospa A. še nikoli ni slišala za zgodbo Karen Blixen, ji jo ob večerji obnovita: kot francoska kuharica je zapustila Café Anglais in šla služit starima tetama, potem pa je denar, deset tisoč frankov, ki jih je zadela na loteriji, zapravila, da bi njima in ostalim desetim članom pietistične cerkvene sekte, katerih vera temelji na odrekanju in žrtvovanju, pripravila nepozabno večerjo.

Giordanov kratki roman je zanimiva predelava zgodbe Blixenove, ki se osredotoča na poseben status umetnika in njegovega umetniškega dela. Toda medtem ko je Giordano ohranil osrednjo karakterno lastnost Babette, kot jo je opisala danska pisateljica – zmožnost razdajanja ljubezni in pripravljenost na žrtev –, je vendarle tudi spremenil eno ključno stvar: gospa A. zboli. Giordano jo še vedno prikaže kot umetnico (življenja), čeprav zaradi svoje edinstvenosti in samopožrtvovalnosti ne more čutiti samozadostnosti kot Babette v zgodbi Blixenove. Praznina, s katero se sooča gospa A., tako ni le praznina po kreativni nevihti, temveč je njeno brezno veliko globlje in nepovratno. Gospe A. diagnosticirajo tumor rakavega izvora – in Giordano počasi spremlja umirajočo osebo ter, čeprav to počne z zavidljivo lahkotnostjo, se ne moremo otresti misli, da na nek način detabuizira temo smrti. Ob tem pa pisatelj pokaže, da sta smrt in umiranje predvsem stvar telesa, če ne že mesa.

Umetelnost Giordanovega pisanja je torej v tem, da natančno popisuje umiranje hišne pomočnice, hkrati pa pod stavki teče pripoved o strahu, ki ga ob tem čuti mladi par, ki je hišno pomočnico najel, da bi skrbela za njunega sina Emanuela. Bistvo torej ni v vprašanju, ali bo gospa A. umrla ali pa bo usoda pri njej naredila izjemo in jo ob vsem, kar je naredila za druge, obravnavala na poseben način – nenazadnje se skozi celotno knjigo vleče leitmotiv, da »so si vse zgodbe o raku enake« –, temveč se srž zgodbe skriva v drobnih odmikih in približevanjih od umirajoče. Besedica smrt gre vsem vpletenim le stežka z jezika, večino časa v romanu ostane neizgovorjena, čeprav ves čas lebdi nad njimi. Še najbolj se ji približa, in to predvsem zaradi znanstvenega, na trenutke že naturalističnega pristopa, pripovedovalec. Njegova žena Nora je veliko bolj eterična od njega, na trenutke izgubljena, celo vraževerna, predvsem pa v manjši meri zmožna logičnega mišljenja. Toda ravno preko naveze med Noro in gospo A. nam Giordano prišepetava zgodbo o ženski solidarnosti ter vzajemni podpori, o kateri smo brali tudi v zgodbi Babettina gostija Karen Blixen.

Girodano je zgodbo o umiranju pretvoril v zgodbo o ljubezni ali pa, recimo, v zgodbo o dvojini. Pripovedovalec se tako, s spečo ženo Noro na ramenu, le nekaj ur pred božično polnočjo na letalu, namenjenem proti blagemu podnebju Bližnjega vzhoda, zave, da je na višku svojih življenjskih moči. Vpraša se, koliko časa bo to trajalo in kako bi to lahko v polnosti užil. Prizna si, pri čemer je jasno, da je to priznanje v njem sprožila gospa A., da sta z ženo Noro vedno utrujena, zasedena, nepozorna. Živita v nenehnem pričakovanju nečesa, kar naj bi ju rešilo zdajšnjih dolžnosti. Nora in njen mož sta torej novodobni zbor puritancev iz zgodbe Blixenove, ki naj bi s pomočjo razkošne gostije, ki jim jo pripravi Babette, spregledali, da zna biti ljubezen globlja od izgube.

Eden od vrhuncev te subverzivno predelane zgodbe Karen Blixen pa je v pripovedovalčevem prepoznanju, da je bil odhod gospe A. za mladi par tudi odrešilen; če bi se predolgo prepuščala pogledu gospe A., ki je bila ženska, zvesta tradiciji, polna življenjskih naukov, in ne da bi se zavedala, hudo šovinistična, bi se verjetno ujela v past in se znašla v zakonu izpred petdesetih let, recimo, v vlogah neupogljivega moža in podrejene žene. Ker si je mladi par ves čas izmenjeval vloge moža in žene, kar pomeni, da si je on dal opraviti s perilom, Nora pa je pogosto v rokah držala vrtalnik in vrtala luknje v zid, sta preko gospe A. okušala banalno nostalgijo po zastarelem, preprostem vzorcu družine, v katerem ni bilo treba biti vsakemu vse hkrati – moški in ženska, razumski in čustven, romantičen in pritlehen. V tem vzorcu, pravi Giordano, ki nam nalaga tako široko in neprepoznavno odgovornost, se v vsakem primeru izkažemo za pomanjkljive.

Dobršna mera racionalizma in na trenutke celo spogledljivosti, ki jo izkazuje ta zgodba, poleg nedoumljivosti in izmuzljivosti smrti vsebuje še nekaj, česar pa pisatelj nikoli do konca ne zapopade, in to je Emanuelova perspektiva. Roman Črnina in srebro torej ne napaberkuje le o njeni svetlosti in njegovi melanholiji (gre za aluzijo na antičnega filozofa Galena, ki je pisal o telesnih tekočinah, živem srebru in črnem žolču, nenazadnje človek naj ne bi bil veder ali čemeren zaradi stvari, ki se mu zgodijo, temveč je eno ali drugo posledica tistega, kar se v njem pretaka), temveč je to tudi zgodba o tem, kako deček izgubi svojo priljubljeno varuško. Ta ga je ščitila ne samo pred svetom, temveč predvsem pred njegovimi starši. In ko varuška odide, je največ, kar mu lahko da, napotek njegovim staršem, naj skrbita drug za drugega. Dečkovo spoznanje, da se ljudje odtujijo in odidejo, tako ni katastrofalno, gre le še za eno spoznanje v velikem življenjskem mozaiku.

Paolo Giordano: Črnina in srebro. Prevedla Anita Jadrič. Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Roman), 2015. 135 strani, 22,95 €.

Črnina in srebro kritika Paolo Giordano

Domov / Članki / 2015 / december

Igre lakote

Ana Schnabl

O avtorju
Članki
Podkasti

Italijanska pisateljica Elena Ferrante je oseba, o kateri se ve bore malo. Vemo, da piše in da je morda, morda rojena v okolici Neaplja. Sklepamo, da so njeni romani, ki so završali med publiko in povzročili pravo ferrantomanijo, avtobiografski. Znana je predvsem po »neapeljski« tetralogiji, ki je pred kratkim dobila svoj konec in po spekulaciji, da je pravzaprav moški. V dobi selfijev ne vemo niti tega, ali je rjavolasa. Za The Paris Review je dala en intervju, ki sta ga pripravila njena založnika. Nazadnje vemo tudi, da je prva v svoji vrsti.

Da so njeni romani lahko uspešni, mora biti v jedru naše – torej zahodne, belske in katoliške – kulture nekaj hudo narobe. Da je o vsebinah, ki jih po vsej verjetnosti dodobra spozna vsaka živa oseba, prevratniško pisati resnicoljubno, smo morali nekje skreniti s poti razsvetljenja in utreti sprenevedavo pot, zaudarjajočo po žveplu in amonijaku. Da je zavreči metaforo dejanje revolta, moramo biti sestradani bližine. Ferrantejina dela, med katerimi je bil v slovenščino pred kratkim preveden roman Dnevi zavrženosti, so trikratno bridka: zaradi odnosov, ki jih prikazujejo, zaradi načina, na katerega prikazujejo te odnose, in nazadnje zaradi reakcij bralcev in bralk, nevajenih tega, da literatura krvavi.

Ljubič, ki ljubi predvsem resnico

»Neko aprilsko popoldne, tik po kosilu, mi je mož povedal, da me zapušča.« Tako je uveden roman Dnevi zavrženosti, v katerem od grenkega začetka do milejšega konca in na dah pospremimo Olgo, mati dveh otrok in lastnico psa. S ptičje perspektive se roman zdi strukturiran kot čisto navaden ljubič, v zadevah strukture pa se ptice običajno ne motijo. Pripoved je ovita okoli dramaturškega trikotnika razhod – trpljenje – zbližanje, vendar ptice, ki ne znajo brati, ne morejo oceniti, da romaneskna struktura še ni vse. V klasičnem ljubiču, ki bi ga pripovedovala ženska, bi bila ta naslikana na način, ki bi ustrezal družbeni reprezentaciji ženskega spola, končna podoba pripovedovalke pa bi imela s surovim ženskim mesom skupnega toliko, kot ima goji jagoda z vrtno jagodo. Klasični ljubič bi fiksiral odobreno, zdravo podobo ženske, preparirano skozi falocentrična stoletja – materinska, nežna, nerazumna, servilna, nagnjena k finim umetnostim –, Ferrantejina knjiga pa podobo razpre in jo prevede v množico med seboj rahlo povezanih ali pa povsem prostih značilnosti, ki se združujejo po volji naključja ali po inerciji. O Olgi ni mogoče reči, da je »takšna in takšna«, saj je avtorica na njej izvršila emancipacijo, tako zanjo samo (torej, za Olgo) kot za vse druge ženske. Postavljeni smo vanjo, kakršna brbota pod družbenimi pritiski in pričakovanji, vanjo, kakršna je, ko je nihče ne vidi in ne gleda, pa tudi vanjo, kakršna se zrcali v drugih in v svoji mačistični okolici, kakršna je, ko za hip ali dva prevzame vlogo, ki ji je bila dodeljena, preden jo je pričela aktivno ukinjati. Ferrantejina pripoved je torej zvesta nihanjem zavesti, avtorica ve, da človekovega doživljanja ne moremo meriti z enim vatlom in da ga, če želimo proizvesti veliko literaturo, ni mogoče po randovsko programirati v želeni učinek, v žanr. Romane Ayn Rand so si zapomnili zlasti ljudje s politično agendo, Aleksandrijski kvartet Lawrencea Durrella pa smo si zapomnili zlasti ljudje brez agende, neodločeni ljudje. Nekaj podobnega bo verjetno veljalo tudi za pisanje Elene Ferrante.

Klasični ljubič bi bil napisan v predvidljivem, monotonem jeziku – bolečina, neprespane noči, na koncu cvetlice –, v katerem imata enako veljavo izbira parfuma in najbolj neznosna čustvena kalvarija, Ferrantejeva pa v Dnevih zavrženosti registre menja in prilagaja vseskozi. Na ravni jezika je ne zanima izum, temveč zlasti ustreznost; ko je treba reči »fukati«, bo rekla »fukati«, ko je treba reči »ljubiti se«, bo uporabila prav ta izraz. Čeprav imajo glavno besedo Olgina čustva, energija besedila ni izlivna ali sentimentalna, temveč grobo vitalistična – s tem mislim na zmožnost, da besedilo čustva prediha s takšno silo, s kakršno bi jih predihal čustveno uravnovešen človek. Ferrante ni Sarah Kane, zato smo vselej »pri stvari«, zato vselej hodimo naprej in dalje. Bolečina, ki ji avtorica da besedo, je tiste vrste, ki jo čustveno uravnovešen človek zna predelati, pa tudi ekskluzivna ni, zato se besedilo ne more razpočiti do nerazpoznavnosti (kakor spet, denimo, pri Sarah Kane). Bolečina zapuščenosti je v uresničitvi Dnevov zavrženosti natanko bolečina zapuščenosti: operacija zveni preprosto, a je vse prej kot enostavna. Prav kakor je težko opisati morje, ko pred njim stojiš in vanj lenobno stopaš, ne da bi po amatersko spotoma zašel v opise ponirkov, borov in vetriča razuzdanosti, je težko ubesediti čustvo natanko takšno, kakršno se prikrade, s tvojo revizijo in refleksijo vred. Ferrantejeva se je uprla skušnjavi, da bi svojemu predmetu, kot na primer petelinu, nataknila rožo. V tem, da čustvovanju vrača dostojanstvo, da mu, neuglednemu in razpršenemu, kakršno je, vrača ugled, je njena prava moč.

Pisati od začetka

Njeni romani zame, ki sem buden in prisoten človek, sami po sebi niso revolucionarni; Elena mi ne pove ničesar takšnega, česar ne bi vedela, in mi ne razkaže ničesar takšnega, česar ne bi že kdaj prej občutila. Je pa v vrsti pisateljev in pisateljic, s katerimi sem se seznanila, edina, ki povzroči, da se znova srečam sama s seboj. In to srečanje je revolucionarno srečanje – ne zato, ker sem posebna jaz, ampak zato, ker nam je sredi ekonomije uspeha, slave in pretvarjanja redko ponujena priložnost za popolno sprostitev in poravnavo. Medtem ko Ferrante človeškosti izstavlja račune, slaba, lena in nedokončana kulturna produkcija kasira. Medtem ko Ferrante vztraja v zli banalnosti posameznikove čustvene izkušnje, nam korporativna kultura prodaja transcendenco, bodisi s spakljivo literaturo bodisi s presno hrano. Ferrantejevi bi lahko očitali, da igra sodobno igrico emocionalnosti, da med velike teme spušča dimni zastor, ker je prelena, da bi se jih lotila, in preveč egocentrična, da bi jo zanimale, vendar bi se ušteli: Elena zgolj piše od začetka. Prične pri nekem doživljanju, najbolj suhi snovi, do katere dostopa in, ker od tod ne more navzdol, ne da bi zašla v psihoanalizo, gradi navzgor proti vprašanjem ljubezni, osamljenosti, sovraštvu in smrti. Njene junakinje nosijo vso infarktičnost življenja, vredne mesta v literaturi.

Ferrantejina moč se potemtakem napaja pri najbolj žalostnem koritu sodobnosti. Ker se od vsepovsod razlegajo hrup in laži, je preprosta in jasna beseda najbolj iskana valuta. Zato bralci in bralke vzklikajo in jo pozdravljajo, jo vpijajo, kot da je prva in zadnja na svetu. Ferrante hote ali nehote igra igro lakote: verjetno je govora o presežnem, ko nimamo za osnovno, zdaj pač preprosto dovolj. S Ferrante se smemo potopiti v bolečino, v vse tisto, za kar smo prepričani, da se ne spodobi izrekati, če ne želimo končati sami. Ironija je, uči Ferrante, da smo najbolj sami, ko izrekamo zgolj spodobno, ne pa tistega, kar hočemo ali zmoremo, in da smo najbolj zavrženi, kadar napletamo zgodbe, ki pojasnjujejo neka tuja življenja, ne pa naših lastnih. Dosledno ostajati pri svoji stvari – za to je potreben pogum.

Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti. Prevedla Anita Jadrič. Ljubljana: Cankarjeva založba (Moderni klasiki), 2015. 204 strani, 24,94 €.

Dnevi zavrženosti Elena Ferrante kritika

Domov / Članki / 2015 / december

V prihodnjih dneh vam ni treba uživati

Sergej Harlamov

O avtorju
Članki
Podkasti

»Srečno novo leto in veseli december, / zamašil bom dimnike, na streho posipal žeblje …«

N’toko: Dobrodelni koncert ob koncu sveta

Ker sem len in se mi ne ljubi izgubljati časa s tuhtanjem, kako zastaviti uvod v ta svoj prispevek, bom posegel po eni bolj generičnih pisunskih rešitev – za trenutek ali dva se bom pretvarjal, da imam oziroma da sem imel zanimivo življenje, katerega posamezni pomenljivi utrinki so vredni ilustrativne ponazoritve s pomočjo dobre stare anekdote.

Skratka … Pred leti so se v mojem domačem kraju pod mentorstvom neke mlade pesnice in prevajalke odvijale literarne delavnice za tam živeče nadobudne pisce (beri: lokalne čudake), ki sem se jih udeležil tudi sam. Ker je zanimanje za pisanje obratnosorazmerno z zanimanjem za literarne delavnice, se je med redkimi rednimi obiskovalci in mentorico lahko razvil tesnejši, prijateljski odnos, ki je poleg debate o literaturi in ocenjevanja naših izdelkov vseboval tudi sproščene pogovore o življenju, vesolju in sploh vsem. V vročici decembrske seanse je tako pogovor seveda kmalu naneslo na to, kako kaj praznujemo božično noč in ostale rituale, ki spremljajo izdihljaje leta. Moja božična zgodba je šla nekako takole: Sem v sobi in poslušam glasbo (zelo na glas in najraje kakšno ne ravno primerno prazničnemu vzdušju), mama kuha večerjo, vmes pa očetu pomaga okrasiti jelko. Ko je večerja pripravljena, grem jest, potem pa spet nazaj v sobo poslušat glasbo. Izraza osuplosti na mentoričinem obrazu, ki ga je izzval ta moj pusti opis prazno-vanja, ne bom nikoli pozabil – navajeni na povsem drugo štimungo ob takih in podobnih slavnostnih priložnostih se ji je zdel moj odnos, milo rečeno, sila nenavaden, če že ne nespoštljiv do staršev, ki so se več kot očitno samo za svoje otroke trudili pričarati decembrsko idilo …

Danes, ko se zavedam, da obstajajo celo ljudje – in verjemite mi, ni jih tako zelo malo –, ki v vsem tem veselem decembrskem tako zelo uživajo, da jim je iskreno hudo za vse tiste, ki tega ne podoživljajo na enak način, se mi zdi, da je bila mentorica v bistvu še precej razumevajoča. Pri tem naj takoj pojasnim, da me pri teh praznikih osebno niti malo ne iritirata ne njihova sakralna ne sekularna, vulgarizirana plat. Z drugimi besedami, prav nič me ne gane, da recimo obstajajo določeni dvomi v Kristusov dejanski zgodovinski obstoj, kot se radi pridušajo izpričani (pop-)ateisti; po drugi strani pa me še toliko manj ganejo utrujajoče tirade o komercializaciji nekoč svetega praznika, ki naj bi kazala na vse večje nagnjenje sodobne družbe k potrošniškemu materializmu, kot radi potožijo latentni metafiziki. Kar se mi zdi problematično, je že sam govor o decembru kot o času, ki se ga je treba brezprizivno veseliti, aktivno udeležiti in, kar je še toliko huje, v njem uživati – mantra, za katero se zdi, da jo ponavljajo vsi: od trgovcev, Cerkve in povprečnega državljana-potrošnika; vsak s svojimi poudarki, seveda. Z imperativi veselega decembra se namreč lahko kosa najbrž samo še čas poletnih počitnic/dopustov, pa še ta je konec koncev (in s tem se boste najbrž strinjali) manj stresen. Čeprav tudi poletje implicira določen spisek must-do stvari (recimo obvezno namakanje v Savudriji), je ta must-do vseeno pretežno povezan s počitkom – poletje je torej čas, ko pustimo možgane na off in čivavo na straži. Tega pa za veseli december ni mogoče reči: treba in pomembno je kupiti darila, poslati voščilnice, načrtovati novo leto, se udeležiti družinske večerje/kosila, obiskati kak dobrodelni koncert in predvsem ne ostati sam na božično noč, ker vam bo, če ne že žal, vsaj hudo!

Se potem sploh še kdo sprašuje, od kod ta zloglasna fama, da naj bi se, kot pravijo urbane legende, ravno za veselega decembra skokovito povišal odstotek samomorov in klicev na tiste telefonske številke, ki nudijo posameznikom pomoč v duševni stiski? In, še več, da je, sodeč po nekaterih raziskavah o variacijah počutja glede na mesece v letu, bojda ravno januar tisti, v katerem se ljudje zavedo, da spet je vse, kot je prej bilo, da neizprosen je življenja tok,ter padejo v depresijo? Ker sam sebe smatram za kolikor toliko (pol)pismenega šarlacanovca, se mi zdijo takšne in podobne nepreverjene govorice in izsledki še toliko bolj intrigantni. Pa ni važno, ali so lažni ali resnični, ker v obeh primerih kažejo na naravo izrednega stanja, kakršnega doživljamo ravno v zadnji dvanajstini leta. Zato se z Rochefoucauldom najprej vprašajmo: koliko ljudi bi bilo v teh dneh še posebno veselih in polnih sladkega pričakovanja, če ne bi nikoli slišali ničesar o veselem decembru in novem letu? In nato si z Denisom de Rougemontom, avtorjem knjige Ljubezen in zahod, kakor kak pacient, trpeč za diasociativno motnjo, tudi sami odgovorimo: »Čustva, ki jih najprej doživlja elita, potem pa jih posnemajo množice, so literarne stvaritve v tem smislu, da je zadosti, če obstaja retorika, pa se ta čustva izrazijo in torej preidejo v zavest. Če pa te retorike ne bi bilo, bi čustva prav gotovo še vedno obstajala, a naključno, nepriznano, kot neizrekljivo čudaštvo, ki je prepovedano.«

S čustvi naphani diskurz, ki iz letargije povsem vsakdanjih dni ustvarja obsedno stanje in s tem čas, ko nosi vsako naše dejanje nek presežni pomen, zmore svojo lastno odsotnost misliti samo na ozadju travmatične izkušnje pustinje realnosti. Zato si navadno tisti, ki prebivajo znotraj mej te iste retorike, niti zase niti za kogarkoli drugega niso zmožni predstavljati, da decembra ne bi bili veseli ali da za božično noč ne bi bili poparčkani oziroma v krogu družine – medtem ko se jim to na katerikoli drugi dan v letu zdi nekaj povsem vsakdanjega in neproblematičnega. Nič čudnega torej, da je vsako odstopanje od normativov, kot so družabnost, radodarnost in prijaznost, ki se jih od nas pričakuje v tem delu leta, videno skorajda kot patološko, grinchevsko, vsega pokroviteljstva in usmiljenja vredno. To famozno predstavo o decembru, ki je hkrati poln depresije na eni in veselja na drugi strani, spravlja v pogon torej prav prepričanje, da je v času masovne histerije, ki predpostavlja evforijo in radost na vsakem koraku, neodgovorno (tako do drugih, kaj šele do sebe!) ne pridružiti se toku slavnostnih dogodkov in ritualom praznovanja. Kogar to zaobide, samozadovoljni predpostavljamo, ta se mora najbrž počutiti kot zadnji bednik, zadnji špilferderber pod svobodnim soncem. Ali če strnem: nepotrjena fama o povečanem številu samomorov in klicev v stiski sredi veselega decembra je pravzaprav fantazma, ki jo poustvarjamo v naši preokupiranosti z drugim in njegovim presežnim užitkom – iz slednjega pa je mogoče predpostaviti in anticipirati tudi njegovo presežno neugodje v primeru, če ta isti drugi slučajno ni vključen v prakse prazno-vanja. Tako se zdi, da očitno nimamo druge, kot da se odločamo med izsiljeno in posiljeno izbiro med perverznim trpljenjem ali perverznim užitkom, pri čemer sta tako figura decembrskega depresivneža kot figura altruističnega hedonista v bistvu dve strani istega shizoidnega kovanca, ki kot hedonist, hektičen v svojem lovu na božičnega duha, zmeraj nekaj zamuja oziroma kot pasivni depresivnež zmeraj nekaj že zamudi.

Zato vam, dragi bralci in bralke, želim: tistim, ki jih ta čas tako ali drugače oplaja, vse tisto, kar se vam zdi, da morate nujno doživeti; tistim, ki se počutite opeharjene za božičnega duha, voljo, da zahtevate podobno pozornost čez vso leto, ne le ob praznikih. Vse, tudi nas ostale, ki se ne uvrščamo v nobeno od omenjenih kategorij, pa naj ob tej priložnosti opomnim na dobro staro modrost ljubljanske šole za teoretsko psihoanalizo, in sicer, da nam v nobenem primeru ni treba uživati, pa naj bo to med vrsticami še tako zapovedano.

december kolumna užitek

Domov / Članki / 2015 / december

Odlomek: Burmanski dnevi

George Orwell

O avtorju
Članki
Podkasti

Orwell v burmanski imperialni policiji (zgoraj, 3. z leve), 1923

Doktor je stresel z glavo. »Ne, res, gospod Flory, resnično ne vem, zaradi česa sste postali tako cinični. To je res skrajno neprimerno! Da vi – angleški gentleman s takimi čudovitimi darovi in značajem – izrekate te puntarske misli, vredne Burmese Patriota!«

»Puntarske?« je rekel Flory. »Jaz se čisto nič ne puntam. Jaz nočem, da bi nas Burmanci pregnali iz te dežele, Bog varuj! Jaz sem tukaj zato, da bi obogatel, tako kot vsi drugi. Edino, čemur pa osebno nasprotujem, so vse te sluzaste oslarije o bremenu belega človeka. Poza pukka sahiba. To je pa tako dolgočasno. Celo tisti prekleti bedaki v klubu bi bili lahko prijetnejša družba, če ne bi vsi od nas nenehno živeli v laži.«

Ampak, prijatelj moj dragi, v kateri laži pa živite?«

»No, v lej laži, seveda, da smo tu zato, da bi moralno dvigovali svoje uboge črne brate, ne pa zato, da jih ropamo. To je dokaj naravna laž, nič ne rečem. Ampak ta laž nas kvari, kvari nas na način, ki si ga vi ne morete niti predstavljati. Občutek, da smo podleži in lažnivci, nas ves čas trpinči in žene, da dan in noč zagovarjamo svoj položaj. To je tudi glavni razlog, da se do domorodcev obnašamo tako ogabno. Mi, Angloindijci, bi bili morebiti lahko čisto znosni, če bi si bili sposobni priznati, da smo tatovi in bi lepo kradli naprej brez vseh teh oslarij.«

Doktor je zdaj zelo zadovoljno stisnil skupaj palec in kazalec. »Šibka točka vašega argumenta, prijatelj moj dragi,« je rekel in žarel od smeha zaradi ironije, »šibka točka pa se zdi ta, da vi seveda niste tatovi.«

»Poslušajte, doktor moj dragi …«

Flory se je zdaj pokonci usedel na ležalniku, deloma zato, ker ga je vročinski izpuščaj po hrbtu ravnokar zbodel kot tisoč igel, deloma pa zato, ker se bo vsak čas začelo njegovo najljubše prerekanje z doktorjem. Ta debata megleno politične narave se je razvnela vsakič, ko sta se srečala. Postavljena je bila popolnoma na glavo, kajti Anglež je bil tu zagrizeno nastrojen proti Angliji, Indijec pa ji je bil fanatično lojalen. Doktorja Veraswamija je prežemalo strastno občudovanje do Angležev, ki ga ni moglo omajati niti tisočero žalitev z njihove strani. On sam je z neomajno zagnanostjo trdil, da kot Indijec pripada manjvredni in degenerirani rasi. Njegova vera v britansko pravico je bila tolikšna, da njegova gorečnost ni popustila niti takrat, kadar je moral v zaporu nadzirati bičanje ali obešenje in se je vrnil domov s posivelim črnim obrazom in se začel nacejati z viskijem. Floryjevi puntarski pogledi so ga globoko žalili, hkrati pa netili v njem nekakšno srh vzbujajoče zadovoljstvo, kakršno občuti bogaboječi vernik, kadar zasliši očenaš, povedan od zadaj.

»Dragi moj doktor,« je rekel Flory, »le kako vam lahko pride na misel, da smo v tej deželi zaradi česarkoli drugega, kot da krademo? To je vendar tako preprosto. Uradnik tišči Burmanca navzdol, da mu lahko poslovnež stika po žepih. Pa menda ne mislite, da bi moje podjetje, na primer, dobilo vse te pogodbe za sečnjo lesa, če ne bi bila vsa dežela v britanskih rokah? In vsa druga lesna podjetja, pa naftne družbe ali rudarji in plantažniki in trgovci tudi? Kako neki bi lahko rižev kartel še naprej odiral te nesrečne kmete, če ne bi imel vlade za seboj? Britanski imperij ni nič drugega kot sredstvo za podeljevanje trgovskih monopolov Angležem – oziroma, bolje rečeno, tolpam Židov in Škotov.«

»Prijatelj moj, naravnost pretresljivo se mi zdi, ko vas sslišim govoriti take reči. To je resnično pretresljivo. Pravite, da ste tu zato, da trgujete? Sseveda ste. Bi Burmanci lahko trgovali brez vas? Ali znajo Burmanci narediti stroje, ladje, železnice, ceste? Brez vas so nemočni. Kaj bi bilo z burmanskimi gozdovi, če ne bi bilo tu Angležev? V trenutku bi jih prodali Japoncem, ki bi jih posekali do tal in uničili. Namesto tega pa se v vaših rokah dejansko razvijajo. In medtem ko vaši poslovneži izkoriščajo naravne vire naše dežele, nas vaši uradniki civilizirajo in dvigujejo na svojo raven zgolj iz čuta za skupnost. To je veličasten primer samožrtvovanja.«

»Larifari, dragi moj doktor. Mlade ljudi učimo piti viski in igrati nogomet, to vam priznam, ampak to je pa tudi skoraj vse. Samo poglejte naše šole – tovarne za poceni uradnike. Nikoli doslej še nismo Indijcev naučili ene same koristne ročne spretnosti. Ne upamo si; bojimo se konkurence v industriji. Nekatere industrije smo celo povsem uničili. Kje so zdaj indijski muslini? Še v štiridesetih letih so v Indiji gradili prekooceanske ladje in posadke zanje se je rekrutiralo v Indiji. Zdaj pa tam ne moreš zgraditi niti poštene ribiške barke. V osemnajstem stoletju so v Indiji vlivali topove, ki so v vseh pogledih ustrezali evropskim standardom. Zdaj pa, po stopetdesetih letih naše navzočnosti v Indiji, na vsej celini ne moreš izdelati niti poštenega medeninastega naboja. Edine vzhodnjaške rase, ki so se hitro razvile, so rase, ki so neodvisne. Japonske sicer ne bom navajal, ampak vzemimo za primer Siam –«

Doktor je razburjeno odmahnil. Na tej točki je debato vedno prekinil (praviloma je imela zmeraj enak potek, in to skoraj do besede enak), kajti primer Siama mu je hodil narobe.

Burmanski dnevi
George Orwell
Leto izdaje:
2015
Prevajalec:
Tina Mahkota
29,00 €
Naroči knjigo

Burmanski dnevi George Orwell panorama

Domov / Članki / 2015 / december

Čutna in sočutna

Diana Pungeršič

O avtorju
Članki
Podkasti

Dobro vemo, da je zbirka, ki sledi prvencu, običajno šele prava potrditev pesniške teže, pravi preizkus dejanske avtorjeve umetniške moči. Malo manj pa je na primer jasno, kolikšen vpliv imajo na avtorjevo nadaljnje delo kritiški in bralski odzivi. V primeru Kristine Kočan je bil odziv stroke tvorna popotnica. Zavedajoč se teže drugega potrditvenega dejanja si je avtorica dobronamerne kritiške nasvete očitno pisala za uho, kajti njena pesniška nadarjenost je bila, kljub začetniškim hibam, v prvencu vendarle prepoznana, njena Šara (Litera, 2008) pa nominirana za prvenec leta. Če pri tem izpostavim le dva »očitka« iz prvenca – razpršenost oziroma motivna nabitost ter plahost oziroma skrivaštvo pesniškega jaza, prosto po aktualni Stritarjevi nagrajenki –, potem je v njeni drugi zbirki, Kolesa in murve, oboje »sanirano«. Ne le to, pesnica je svoj glas in odnos do sveta izčistila, izraz pa izbrusila, zato v knjigi beremo odmerjeno poezijo, zaokroženo v izpovedni monolit. Hkrati pa vendarle ni prišlo do tako korenite transformacije, da glasu ne bi več pripisali istemu grlu (primerjave s Tomom Waitsom torej odpadejo).

Kolesa in murve so zaradi svoje skorajda džezovske verzne, pa tudi motivne lahkotnosti prava osvežitev na slovenskem literarnem prizorišču. V tej poeziji se ne dogaja nič velikega, nič posebno usodnega, nič prelomnega, hkrati pa pod njenim površjem brbota nezgrešljiva živahnost drobcev vsakdana: »človek mora zajemati / življenje s čajno žličko«. Kajti vse te drobnarije, ki so poglavitna sestavina življenja in teh pesmi, se trejo v njej, izpovedovalki. Povečini so doživetja erotična ali vsaj čutna, telesna, kinetična, nikakor ne le v odnosu do ljubimca, temveč v odnosu do (ljubih) ljudi, sveta, spominov, predmetov, prostorov, do pesnjenja: »in poezija postane kot igra pokra / pregreha, ki si jo lahko privoščiš / kakšno sobotno noč«. To pesmi Koles in murv opredeljuje kot obliko senzualnega vitalizma, ki pa ni tako deklarativen kot denimo pri Pavčku ali Brvarju, temveč odmerjen, posreden. Viden na primer v goreči želji po spoznavanju, po ljubezni, odnosih, ljubljenju, pogosto izraženi v brezkompromisni izpovedovalkini drži, v njenem jeziku velelnikov: »daj mi nekaj netopline vročine / daj mi nekaj z jezikom in / vsem kar še imaš / si ti moj hudič?«

Dominanta zbirke je moško-ženska ljubezen. Opravka imamo s čutno izpovedovalko, ki je torej vse prej kot stereotipna plaha ljubimka, sramežljiva partnerica, neodločna ženska, žena, ljubica. Vselej namreč ve, česa si želi: »/…/ bodi / vrvohodec ljubi / češi mi lase in me kopaj / v kadi in me obožuj / veš oboževanje je / hoja po vrvi«. In tudi ob bolečem razočaranju stopa naprej »po utripu svojega srca«. Subjekt ne more živeti le duhovno, temveč mora, tako kot Lady Chatterley, živeti tudi telesno. V ponazoritev te misli navajam eno slikovitejših, četudi nekoliko klišejskih pesmi:

lov

zasleduj me

kot raniš srno

spomladi potem ko si

jo celo zimo hranil

jo oskrboval

zdaj mi sleci

kožo pogrezni se

vame silovito težko

začuti trepet

toplega mesa

srca ki še trza

odnesi me v samoto

ko ne bom več dihala

naj bom

ko me srka gozd

in me tvoje roke trgajo

Najboljše pesmi so tiste, v katerih je razmerje med močjo občutenja in ubeseditvijo obratno sorazmerno. Močnejše kot je občutje, bolj banalno, igrivo, že kar chagallovsko ga pesnica riše. In zdi se, da ravno v tej zanki tiči njen izpovedni presežek. Okljuk okoli sentimentalnosti je potemtakem dovršen. Celo tako, da postane presenetljivo prebavljiv tudi kak verz s tistimi v ljubezenski poeziji že skoraj prepovedanimi besedami; utrip srca, ljubim te, ljubezen ipd. V ponazoritev:

magnolije

golo telo visi nad mano zdaj

zdaj se bo spustilo

vame padajo dežne kaplje

se odbijajo od tal kot

midva sva srečna takrat

so magnolije cvetele

v vseh mestih istočasno sva

se šla valjat na odpadle cvetne liste

najine ljubezni so bile kot magnolije

poljubi podarjeni

cvetovi bosa telesa in ali

se ta trenutek še kakšen par valja

kot midva?

Nepričakovano, pa vendarle: zavoljo čutnega, telesnega odnosa do moškega in sveta nasploh je avtoričina pisava nadvse analogna z erotično poezijo Mile Kačič in Neže Maurer. Vendar pa Kristina Kočan kot pripadnica mlajše generacije slovensko tradicijo senzualne poezije nadgrajuje s stvarnostjo človeka 21. stoletja. Z govorico, v katero se izkušnje vtiskujejo citatno – edinstvenost se, za nekatere morda še protislovno, vzpostavlja v vnetem dialogu predvsem z ljubimi umetniki (Plath, Woolf, Pengov, Wyeth, Tinguely, Gwendolyn MacEwan, Nikki Giovanni ipd.). A kljub izdatni odprtosti v svet, zlasti prisoten je kanadsko-ameriški prostor, je intimna pozicija pesniškega jaza primarna, od že videnega v slovenski poeziji pa jo nemara najbolj temeljno ločuje omenjena vitalistična igrivost. Prostore in doživetja pesnica umešča v svojo notranjo pokrajino, tudi tako dejavno kot v pesmi Nantucket: »fotografiram te v mislih / da te bom imela za vedno.« V nasprotju s prvencem je tokrat pesnica s svojimi referencami v enakopravnejšem dialogu, ki izpovedovalke ne zaduši, temveč jo trdneje vzpostavlja. Citatnost se kaže kot inherentna pesemska razsežnost, brez katere jaz ne bi bil, kar je in kakršen je. A brez bralčevega poznavanja referenčnega okvira pesmi ne (p)ostanejo impotentne, temveč le bližje njegovi lastni življenjski izkušnji.

Potovanje in vstopanje v tuje prostore, hiše, pokrajine, miselne svetove, hoja za konkretnimi vélikimi in majhnimi ljudmi je tako eden pogostejših in tvornejših motivov zbirke. V pesmi čevlji klobuki in druge zgodbe beremo, kako je »enkrat /…/ nek moški / izgubil čevlje nekdo drug / jih je obul in slišal / vse tiste zgodbe / čevlji vedno nosijo v sebi / toliko zgodb«. Verzi lepo ponazarjajo izpovedovalkin modus operandi, ki ne temelji le na popisu lastnih občutij, temveč tudi na vživljanju v sočloveka, s čimer čutnost v zbirki dobi svojo nadgradnjo v sočutnosti. Značilen je zlasti cikel pesmi o Walkerju.

Preseganje zemljepisnih in kulturnih mej pesmi osvobaja zakotnosti in samozadostnosti, hkrati pa v medkulturnih razpokicah trdneje vzpostavlja izpovedovalkino istovetnost. Tudi preko občutka ogroženosti od kakofonije velikega mesta in posrkanih vplivov: »ko padam v tišine / v meni / bobnijo besede / v tisočerih jezikih / na 37. ulici / se ne slišim več / moj jezik ostaja / le še kot organ / otopel hladen organ / mojega jezika ni več / meša se …« (Babylon Speaking). V tem smislu je moč utemeljiti tudi naslov: kolo kot simbol poti, odhoda v svet in neizbežnega odraščanja, murva kot simbol otroštva, kot temelja identitete v porajanju, zorenju.

Zdaj že prepoznavna tehnika ustvarjanja večpomenskosti z verznimi prestopi, v navezi s skoraj dokončno erozijo ločil, branje teh pesmi pospešuje. Pesmi se tudi (z izjemo dveh) odrekajo kitični členitvi, zato se v njih dodatno generira občutek neodložljivosti naslednjega verza in posledično branje na dah. Ta vsiljena bralna kompulzivnost se ob izteku pesmi uravnoteži z relativno pesemsko kratkostjo, motivno jedrnatostjo in idejno zaokrožitvijo. Neodložljiv ritem pesmi pa je še dodaten vidik posodobitve senzualne tradicije, saj se zdi, da je v pesničino pisavo nekako vcepljeno temeljno drugačno bivanjsko občutenje, ki temelji na pospešenosti časa in skrčenosti prostora.

Kristina Kočan je v preteklih sedmih letih ustvarjala predihano in premišljeno poezijo, utemeljeno na izraziti telesni podstati; »kot žena kot ljubimka / oboževalka in prijateljica / kot tvoja«. A nedistanciran, navdahnjen in mestoma zahteven pesniški jaz se zaveda svoje šibkosti, tj. potencialne predrznosti, in se ne utaplja v lastni ekstazi. Pesmi vedno znova najdejo srednjo pot med osebno izpovedjo in pripovedjo, duhom in telesom, ednino in dvojino, otroškostjo in odraslostjo, hladnostjo in zanosom, ironijo in patetiko, magnolijo in mimozo. Zato, kot že nakazano uvodoma, deluje zbirka blago in umirjeno. Mladostno zrelo.

Kristina Kočan: Kolesa in murve. Ptuj: Zavod Itadakimasu, zbirka Poetoviona, 2014. 65 strani, 14 €.

Kolesa in murve Kristina Kočan kritika

Domov / Članki / 2015 / december

Polni krog

Samo Petančič

O avtorju
Članki
Podkasti

Objavljamo zmagovalno zgodbo AirBeletrininega natečaja za kratko zgodbo 2014.

XX.XX 2015

Dan je svež in diši po srednješolskih jutrih, ko smo z družbo postavali pred Jurčkom. Nismo pili. Tudi kadili nismo, čeprav so bile profesorice prepričane o tem. Mimo so hodile sošolke z lasmi, spetimi v čop.

Danes stojim na glavni postaji. Na sebi imam zlizane kavbojke, v športni torbi nekaj cunj, v sparovi vrečki sendviče, mamine vložene paprike in kozarček zaseke. Za sabo je dejala, ko sem pakiral v svoji sobi. Spomnim se, da sem našel in prelistal svojo diplomsko nalogo, se nasmehnil in jo vrnil na kup Alanov Fordov. Mami so tekle solze. Moja mama nikoli ne joče. Glas iz zvočnikov napoveduje prihod mojega vlaka.

XX.XX 2015

Soba ni večja od moje doma, le posterjev Bladerunnerja in Che Guevare nima. Ima pa veliko omaro in zdelano posteljo z vdrto vzmetnico. Odložim boršo in skozi zamreženo okno zrem v temo, prebodeno z oddaljenimi lučkami pristanišča, od koder je slišati zamolkel ropot in rožljanje verig. Ura je ena zjutraj. Začel bom ob štirih. Vse me boli. Hrbet, križ, kolki. Uležem se in poskušam zaspati.

XX.XX 2015

Jules nas zbudi ob štirih. Z modro mapo v roki maršira po hodniku in tolče po vratih. Alžirci, Albanci, Slovaki, nekaj Poljakov in en Slovenec se zvrstimo pred samskim domom. Vsaj mislim, da je samski dom. Dolge, nizke montažne stavbe, polne mladih moških. Črncev. Predvsem črncev. Jules nikogar ne vpraša po imenu, šteje nas, ko vstopamo na avtobus. Črnci smrdijo. Avtobus odpelje.

XX.XX 2015

Atlantskega modrega tuna razvažajo po vsem svetu. V Savdsko Arabijo, na Japonsko, v Južnoafriško republiko. Tunine fileje pakirajo avtomatsko, toda ledeno mrzle zaboje v velikosti videorekorderja morajo pregledati človeške oči, če je karton kje vdrt, udarjen, raztrgan. Potem roka nalepi etiketo.

Delamo do poldneva. V menzi jemo gostljato sivo snov, ki spominja na mlečni gres, pomešan s koščki mesa. Velik črnec si z rokami nosi hrano v usta. Ostali uporabljamo plastične vilice. Ne govorimo. Dobimo nekakšne kupone. Če prav razumem, nam bodo malico odbili od plač. V postelji sem ob osmih zvečer. Sezujem se in spim.

XX.XX 2015

Eden redkih sem, ki ima svojo sobo, čeprav je majhna. Konec meseca pride nek tip z agencije in nas popiše. Vpraša me, če sem v redu. Skomignem. Vprašam ga, zakaj imam svojo sobo, ko pa črnci bivajo po štirje skupaj. Pove, da so lani nekega belega zaklali. In da je tako bolje.

XX.XX 2015

Spim. Prebiram ledene pakete, ki prihajajo po traku. Nek dan ostanem brez rokavic. Zanohta se mi. Od bolečine mi tečejo solze. Jules me nadere, da mi bodo tako zamudo kot rokavice odbili od plače. Dobim nove rokavice.

XX.XX 2015

Z nikomer ne govorim. Tu ni wi-fi-ja. Delam od ponedeljka do sobote oziroma dulandi u samdi, kot bi dejal Jules. Od 4:30 do 18:30, ob sobotah od 6:30 do 14:30. Spim. Spim od sobote od treh popoldne do nedelje do šestih popoldne. Potem, oblečen samo v hlače, zrem skozi zamreženo okno. Poslušam pridušene glasove Maročanov iz drugih sob.

XX.XX 2015

V izmeni začne delati Nebojša. Nikoli se nisem brigal za čefurje. Srbohrvaško ne govorim. Takoj se ujameva. V soboto hoče v klub. Rečem mu, da nimam niti prebite pare. Smeji se. Pojasni mi, da lahko delovodji kadarkoli rečem za predujem.

XX.XX 2015 zvečer

Za pot v mesto taksistu plačava 72 evrov, vsak pol. V mraku, umetni megli in prostor prežemajočih basih kraljujejo remiksi balkanskih narodnih. Ne vem, ali so srbske ali bosanske ali kake tretje. Pogled na minice in samostoječe nogavice mi ga takoj dvigne do bolečin. Zdrkam na wc-ju. V sosednjem boksu nekdo fuka.

Z Nebojšo so ženske. On pravi, da sem »dobar dečko«. Spominjajo me na Fadilo iz srednje. Ženske se mi smejijo, ker si jih ne upam šlatat, in klofutajo Nebojšo, ker si jih upa. Delajo selfije. Potem gredo z nekimi drugimi tipi.

XX.XX 2015 zjutraj

Mačka imam.

XX.XX 2015

Nebojša se ne druži več z mano. Pravi, da sem »mlitav«. Ne vem, kaj to pomeni. Mislim, da sem zapravil 400 evrov. Ne vem. Med delom opazim nekega črnca, kako pakete preprosto potiska dalje, ne da bi jih pogledal. To gledam tri delovne dni, potem grem do Julesa. Jezen sem. Povem mu. Naslednji dan črnca ni več. Jaz pa postanem šef izmene.

XX.XX 2015

Na pragu moje sobe najdem majhnega psa. Z nožem na vzmet je pribit v linolej. Pod njim je luža krvi. Povem Julesu. Preseli me v drug blok, tam so večinoma Bolgari. Imam višjo plačo.

XX.XX 2015

Bolgari mi dajo mir. Nihče ne govori z mano. Zdaj hodim po pakirnici z oranžno čelado na glavi in s priponko na prsih. Zalotim nove zabušante. Povem Julesu. Letijo. Vse je pod kamerami. Pove mi, da imamo Poljaki boljše delovne navade.

Nek dan se Jules pojavi na mojih vratih in me odpelje v predmestje. Mrzlo je. Naletava sneg. Da mi ključe majhnega stanovanja, v okolici živijo NORMALNI ljudje in ŽENSKE! Take v oprijetih kavbojkah in gležnjarjih, v plaščkih in z dišečimi lasmi. Vsak večer divje drkam. Tu je tudi internet. Gledam filmčke v troje, bruhanje, kakanje, seks z živalmi, dokler me ne premaga spanec. Drugo jutro nadzorujem Maročane.

XX.XX 2016

Mami ne odgovarjam. Poslala mi je sedemindvajset mailov. Preberem vse. Pregledam vse filmčke z ljubkimi psički, opozorila o prevarah na bankomatih in o muslimanskih teroristih, ki da se skrivajo med begunci, ki vdirajo v Slovenijo. Jules pravi, da dobro delam. Spet dobim povišico.

XX.XX 2016

Pomlad se budi. Iz stanovanja opazujem ženske in drkam. Želim si naročiti kurbo, a ne znam dovolj francosko. V resnici me plaši. Tako bi, 15-letno. Šolarko.

XX.XX 2016

Jules mi – ne brez izraza obžalovanja – našteje petstotake v roke. »La mejer, la mejer,« reče in še enkrat potoži nad dejstvom, da se moje delovno dovoljenje lahko podaljša šele čez 24 mesecev. Vzamem evre.

XX.XX 2016

Jutro je in ne diši po ničemer. Okoli mene glavna postaja v Ljubljani, taksisti, šolarji, meščani. Mami sem poslal mail, da sem ok. Nazaj sem dobil izliv prvinskega besa in strahu, vse v velikih tiskanih črkah.
Pomignem taksiju.
»Kam?« vpraša.

»Kje je pocen?«

»Hm. Res pocen? Pr Vodeb. Za Savo. Ampak tam so sam tajužni. Pa Slovaki pa tako.«

Dam mu dvajsetaka in odpeljeva se.

kratka zgodba natečaj panorama

Domov / Članki / 2015 / december

Zmagovalna kratka zgodba 2015

AirBeletrina

O avtorju
Članki
Podkasti

Finalisti in uredništvo AirBeletrine: Katja Perat, Maša Pelko, Manca G. Renko, Samo Petančič, Mateja Arnež, Tamara Muhič, Aljoša Harlamov. (foto: Matej Pušnik)

AirBeletrinino uredništvo je včeraj razglasilo zmagovalno kratko zgodbo leta 2015. Žirijo v sestavi Aljoša Harlamov (predsednik), Manca G. Renko in Katja Perat je najbolj prepričala zgodba Polni krog Sama Petančiča. Zgodbo boste lahko prebrali v ponedeljek.

Utemeljitev žirije:

Polni krog Sama Petančiča je najboljša kratka zgodba letošnjega natečaja zaradi brezkompromisnega, mesenega realizma, ki bralcu predoči tako psihopatologijo in perverznost neke osamljene, marginalne duševnosti, kot tudi njen – morda vzročni – kontekst: kapitalistično produkcijo, njeno razčlovečenje sodobnega posameznika ter izkoreninjenje in rasizem, ki ga prinaša na družbeni ravni. To ji uspeva z minimalistično, ekonomično pripovedjo, ki privzema formo dnevnika, s čimer dosega trdno neposrednost, zunaj vsake politične korektnosti.

AirBeletrinin natečaj kratka zgodba natečaj panorama

Domov / Članki / 2015 / december

Teorija na redbulu

Gregor Inkret

O avtorju
Članki
Podkasti

Če bi knjižico Kapitalizem kot spektakel (2012) v slovenskem kulturnem prostoru še neznanih nemških teoretikov Markusa Metza (1958) in Georga Seeßlena (1948) brali brez spremne besede Janeza Pipana, bi v ustih ostal čuden, umeten okus kot po pitju redbula, slavnega energetskega zvarka, o katerem med drugim v okviru t. i. utekočinjenega kapitalizma vročično pišeta avtorja v pričujočem besedilu. Na prvi pogled njun kratki esej – delo v nastajanju, kot povesta – z jasno ambicijo podati ostro kritiko kapitalizma kot prazne spektakelske forme namreč nima ne repa ne glave. Avtorja sicer pišeta besno, hitro, uporabljata številne besedne bravure, vratolomno menjujeta perspektive in teme (ne da bi ju zares zanimali koherentni zaključki posameznih sklopov) in s kritiko ne prizanašata nikomur. V besedilu vpeljeta celo vrsto fluidnih in izmuzljivih pojmov: »oblastni trikotnik vlade, gospodarstva in množičnih medijev, katerega namen je dograjevati oligarhično gospostvo« označita kot postdemokracijo, preobrazbo velikih ekonomskih zgodb v format resničnostnih šovov, žajfnic, bleščečih kvizov, kričečih športnih prenosov, ki naj bi brisali meje med produkcijo in distribucijo ter oblikovali simulacije globalnih družb, kultur in religij, pa poimenujeta econotainment. Obregneta se tudi ob posamezne antikapitalistične teorije, ki naj bi bile do kapitalizma preveč prijazne, obenem pa ju zanima tudi, kakšna družba bi lahko nastala po razpadu kapitalističnega produkcijskega sistema. A zdi se, da njuna kritika obvisi v zraku, saj njuni vpogledi, napaberkovani z vseh koncev in krajev, delujejo preveč konfuzno in poenostavljeno, da bi lahko učinkovali močneje.

Red Bull ti da krila!

Kapitalizem 21. stoletja, razlagata avtorja, poganjajo obljube, družbene identifikacije, znaki in miti. Pri tem naj bi bila za konkretnejše opazovanje novih dimenzij kapitalistične produkcije – t. i. utekočinjenega kapitalizma – nadvse primerna svetovna industrija pijač, saj pijače pogosto nastopajo kot blagovne znamke in označevalci za različne družbene statuse, imidž in podobe. Kot primer vzameta koncern Red Bull avstrijskega milijonarja Dietricha Mateschitza. Njegovo blagovno znamko opišeta kot nekakšno podobo spektakla v neoliberalizmu oziroma kot vstopnico v virtualni svet raznolikih življenjskih, družbenih, socialnih in simbolnih vrednosti, ki jih znamka označuje in tvori zaokrožen semiotični prostor. Red Bull prikažeta kot vase zagledanega gospodarskega giganta, neusmiljenega pri svojih poslovnih osvajanjih, nespoštljivega do družbene tradicije in kot generatorja sterilnih, apolitičnih spektaklov. Omenjata primer nogometnega kluba Austria Salzburg (kjer je svoje čase uspešno brcal tudi naš Kevin Kampl), ki ga je avstrijska korporacija prevzela leta 2005. S prevzemom so klub preimenovali, ukinili tradicionalne klubske barve in spremenili grb, zgodovino društva pa začeli ustvarjati na novo. Nazadnje so navijačem, ki so na tekme še vedno prihajali odeti v staro, vijolično klubsko barvo, prepovedali vstop na stadion.

Steve Jobs in econotainment

Milostna nista niti do slavnega Steva Jobsa. Avtorja pišeta, da naj bi bil iPhone odgovor na krizo kapitalizma z Jobsom kot mitskim likom princa, ki je počlovečil tehniko in povezal vse, kar je v krizi razpadlo. V industrijskem in digitalnem kapitalizmu naj bi proizveden stroj oziroma aparat šel skozi četvero rok, nadaljujeta. Imel naj bi svojega izumitelja, lastnika, ki ga uporablja za ustvarjanje presežne vrednosti, strojnika, ki ga zna upravljati, in prodajalca, ki produktu podeli estetsko in simbolno vrednost. Vse to pa naj bi v eni osebi združeval Jobs in tako poosebljal ikono sodobnega tehnološkega razcveta, nekakšnega magičnega kapitalista. Uporabniku prijazna digitalna tehnologija z zapeljivim zunanjim videzom in karizmatičnim ponudnikom je kupce združila v pravo sekto, sta pikra Nemca.

Econotainment pa naj bi se pojavil kot odgovor kapitalizma na zadnjo finančno krizo. To je nekakšen stroj za poneumljanje, »strokovna latovščina«, zapakirana v banalne podobe in svet zabave, propagandne podobe in iluzije, produkcija populističnih fraz in praznih form. Kapitalističnega sistema zdaj ni več mogoče razlagati v jeziku politike ali znanosti, je namreč samo še oblika cenene zabave. Avtorja jezno streljata v t. i. medijski kapitalizem, ki naj bi nastal iz krize finančnega kapitala, poosebljajo pa ga podivjane menjave denarja in dolgov, prevedene v na videz logično zveneče katastrofične zgodbe o najrazličnejših krizah, škandalih, nesrečah.

Kapitalizem kot spektakel bralca zmede, ker na prvi pogled deluje, kot da ni ne tič ne miš. Za resno teoretsko delo je tekst preveč površen, brez jasnih zaključkov in rdeče niti. Ne prinaša novih prelomnih izhodišč ali nastavkov ne o kapitalizmu ne o sodobnih spektakelskih kulturnih formah.

Kontekst: popularna kultura in politično

Besedilu namreč manjka kontekst, ki ga v spremni besedi sijajno poda Janez Pipan. Markusa Metza in Georga Seeßlena predstavi kot samosvoja nemška teoretika, intelektualca, ki s svojim pisanjem in neposrednostjo tudi v domovini dvigata prah. Seeßlen je na primer eden najbolj plodovitih nemških filmskih kritikov in cinefilov z afiniteto do žanrskega filma. Film kot umetniški izraz razume kot nekakšno zbirko metafor in semiotični šifrirni stroj za konkretna družbena razmerja. Oba avtorja področje popularne kulture, različnih oblik zabave, raznih medijskih fenomenov in drugih »oblik performativnega naslavljanja posameznika« vedno razumeta politično. Zabava in razvedrilo vselej nastopata v kontekstu discipliniranja in depolitizacije množic.

Pipan piše, da poetiko Metza in Seeßlena sestavljajo intrigantne zgodovinske sondaže, manične deskripcije družbene dejanskosti, natančna opažanja, briljantne analize, navdušujoči aforizmi, čudaški humor, a tudi nepregledna poglavja brez pravih poant, v katerih se avtorja izgubljata v podrobnostih. Tako tudi ne pišeta čiste teorije, temveč eseje, pamflete, bloge, kritike oziroma nekakšno »literaturo vsakdanjosti« in se pri tem tako ali drugače navezujeta na vrsto različnih filozofskih, ekonomskih, socioloških, literarnih, zgodovinskih ipd. kanonskih besedil. Zato branje obeh mislecev ni mogoče brez predhodnega poznavanja del vrste avtorjev kritične teorije, kot so na primer Roland Barthes, Guy Debord, pa Marx, Weber, Adorno, Horkheimer, Foucault, Althusser, Habermas, Deleuze, McLuhan, Guattari, Susan Sontag, Slavoj Žižek, Joseph Vogel, Erika Fischer-Lichte … Posamezne odlomke in fragmente iz del različnih teoretikov, omenja Pipan, avtorja po svoje pregneteta in obdelata ter v nekakšnem laboratoriju idej na novo opredelita hitro spreminjajoče se družbene procese, diskurze in besedne zveze.

Njuno temeljno delo je obsežno, 780 strani dolgo besedilo Blödmaschinen. Die Fabrikation der Stupidität (2011), v katerem definirata svoje orodje kritičnega diskurza oziroma koncept t. i. strojev za poneumljanje – Blödmaschinen. Gre za niz različnih načinov za proizvodnjo norosti, shizofrenije, simulakrov, s katerimi mehanizmi medijskega in finančnega kapitalizma, poenostavljeno povedano, proizvajajo in distribuirajo neumnost v javni prostor. Pri tem je ključen performativni značaj neumnosti, saj se v celoti manifestira prav pred določenim občinstvom. Gre za sredstva discipliniranja, ki jih danes namesto ideoloških aparatov države – prosto po Louisu Althusserju – upravljajo finančni trgi, pri tem pa jim sekundirajo množični mediji, priljubljena tarča Metza in Seeßlena. Pri snovanju svojih študij družbene stvarnosti avtorja vselej analizirata vrsto najrazličnejših časopisov, knjig, revij, reklamnih katalogov, oglasnih sporočil in prospektov, filmov in najrazličnejših televizijskih vsebin. Zanima ju, kot piše Pipan, tudi nekakšen zgodovinski pregled beleženja in refleksije človeške neumnosti – od filozofskih tekstov, satiričnih romanov do različnih literarnih upodobitev in parodij.

V besedilu Kapitalizem kot spektakel tako Nemca, omenja pisec spremne besede, nadaljujeta z uporabo koncepta strojev za poneumljanje, da bi razkrinkala, kako se poizkuša kapitalizem iz najrazličnejših kriz, zlomov, razbitin socialne države in uničenih družb dvigniti kot feniks, izumiti novo zgodbo ter si povrniti sijaj in sugestivnost, ki ugaja in zapeljuje. To pa želi narediti z uporabo proizvodov industrije zabave in množične kulture, ki so povsem izrinili vse oblike refleksije in razmisleka.

Kratek esej Metza in Seeßlena ne glede na omenjene pomanjkljivosti predstavlja doživeto, provokativno in vratolomnih ovinkov polno popotovanje na eno od zanimivejših polj sodobne evropske kritične misli. Z lucidno Pipanovo kontekstualizacijo njunega dela postanejo njuna poetika, teoretski prebliski, tematske diskontinuitete, jezikovne akrobacije, široki vpogledi, jezni ton pisanja itn. bolj smiselni, povedni in uporabni za nadaljnje razmišljanje o tem, kaj za vraga pride po kapitalizmu.

Markus Metz, Georg Seeßlen: Kapitalizem kot spektakel. Stroji za poneumljanje in econotainment. Prevedla Mojca Dobinkar. Ljubljana: Studia humanitatis, zbirka Varia, 2015, 117 str., 14,00 €.

ekonomija kapitalizem kritika

Domov / Članki / 2015 / december

Knjiga priznanj: Dino Bauk

AirBeletrina

O avtorju
Članki
Podkasti

Dino Bauk, pravnik in partner v odvetniški pisarni, bivši vodja kabineta ministra za šolstvo ter občasni Mladinin kolumnist je na literarno prizorišče letos treščil s svojim romanesknim prvencem Konec. Znova, za katerega je prècej pobasal prestižno nagrado knjižnega sejma za najboljši prvenec. V tem kratkem, delikatnem obdobju preden mu peklenska slava slovenskega Parnasa nepovratno pooblači osebnost, smo mu na Airu urno podtaknili Knjigo priznanj…

Ime: Dino Bauk

Zadnja knjiga: Dave Eggers, Srce parajoče delo neizmerne globine. Neizmerno zabavno branje.

Kje ste odraščali?

Bratovševa ploščad, Bežigrad, Ljubljana.

Kaj ste študirali in kje?

Pravna fakulteta v Ljubljani.

Kje živite in zakaj?

Mostec, Šiška. V lokacijo sva se z Majo zagledala že pred leti, ko še nič ni kazalo, da bo tam kdaj naselje, med sprehodi najinega bernskega planšarja Tora po Mostecu.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Na Konec. Znova.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Kadar pišem vstanem okrog štirih, kava, računalnik, tišina do šest dvajset, ko zbudim Majo, še ena kava do šest štirideset, ko začneva zbujati Urbana, Gašperja in Uroša za šolo. Od tu naprej je rokenrol, tja nekam do Odmevov, ko končno spet zaspijo.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Sem nenavadno običajen.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Trenirka, dizajn: Tomaž Majer.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Aleksandar Hemon: Nowhere man, Haruki Murakami: Norveški gozd, Faruk Šehić: Knjiga o Uni.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Nov sem v tem pisateljskem svetu in si ustvarjam šele poznanstva, do prijateljstev je še nekaj časa.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Rad bi bil avtor svojega drugega romana.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

Za navdih kopljem predvsem po samem sebi, tam se vedno najdejo kakšni novi, skrivni kotički.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Beatli so tisto k čemur se vedno znova zatečem, pa naj bo njihova biografija, posnetek koncerta na strehi, dokumentarec Let it be ali Lennonov koncert v Madison Square Gardnu.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Težko je govoriti o vzorcu in rutini, ko si napisal šele eno knjigo in eno kratko zgodbo.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Odgovor je enak prejšnjemu.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Naravnost pred mano je bela stena, desno je kuhinja, levo pa atrij z leseno ograjo, travo in javorjem.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

V resnici stalno iščem čas, da bi napisal tisto kar že imam v glavi, zato tega občutka ne poznam. Verjetno gre za privilegij tistih, ki samo pišejo.

Opišite svoj idealen dan.

Moj idealen dan ima 28 ur.

Opišite svojo večerno rutino.

Domišljam si, da pred spanjem berem, v resnici pa večinoma med branjem že spim.

Ste vraževerni?

Ne.

Najljubša pijača:alkohol?

Pir.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Odgovor je na žalost preprost: brez mobitela.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Johna Lennona. Ker bi bil danes, ko tole odgovarjam, star 75 let.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Sendvič.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

“Mislim, glej…”

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Zabavno je bilo videti kako so Urban, Gašper in Uroš skočili pokonci in v pozor, kot tiste surikate na National Geographicu, ko sem na predstavitvi romana prebral odlomek v katerem se omenjajo rit in joške…

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Živim predvsem od odvetništva.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Če niste ravno pisateljski genij, ne napišite prvega romana prekmalu.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Ne govorim veliko.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Očitno bom potrdil Austerjevi tezi iz Leviathana, da je prvi roman vedno nekakšna avtobiografija in da je izdaja zbirke starih, pogretih kolumn, primerna za zapolnitev predolge pavze do drugega romana.

*Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Dino Bauk knjiga priznanj panorama

Domov / Članki / 2015 / december

Finalisti AirBeletrininega natečaja za kratko zgodbo!

AirBeletrina

O avtorju
Članki
Podkasti

Žirija v sestavi Aljoša Harlamov (predsednik), Manca G. Renko in Katja Perat je včeraj med 79 zgodbami izbrala peterico finalnih. Leta 2015 so bile zgodbe boljše kot kdajkoli, jezikovna in slogovna raven je bila bržkone najvišja doslej, se je pa žirija strinjala, da je bila letina – kljub dovršenosti – precej dolgočasna. Osrednja tema letošnjih zgodb so propadla razmerja. Če vas zanima več o letu 2015 kot letu razhodov (ali letu ljudi, ki ne zmorejo imeti odnosa), se nam v četrtek ob 20.00 pridružite na predstavitvi finalnih zgodb v kavarni Slamič. Pridete lahko tudi, če bi samo radi slišali zgodbe ali se družili z nami.

Tu je finalna peterica (po abecednem vrstnem redu):

Mateja Arnež: Vsega so krive mačke

Ana Duša: O ženski, ki se je spremenila v kamen

Tamara Muhič: Opotekanje

Maša Pelko: Pet letnih časov enega trenutka

Samo Petančič: Polni krog

Zahvaljujemo se vam za vse poslane zgodbe. Ni jih bilo lahko izbrati le pet.

kratka zgodba natečaj panorama

Domov / Članki / 2015 / december

Črni dnevi moderne

Aljoša Harlamov

O avtorju
Članki
Podkasti

Iz filma “Ples v dežju” Boštjana Hladnika (1961)

V zadnjih letih je moje bralne sezname in večino kapacitet mojega spomina zasedel slovenski modernistični roman, kar je tudi naslov moje disertacije, ki jo v teh dneh čisto res – prisežem – zaključujem. In bolj kot se približujem neizbežnemu koncu, bolj razmišljam o začetkih. Ne le začetkih slovenskega modernističnega romana, temveč tudi lastnih začetkih – zakaj sem se lotil ravno te teme, kaj to pove o meni in mojem odnosu do sveta in književnosti. Ker se bo mukotrpno branje teoretičnih in leposlovnih del in pisanje disertacije na koncu koncev seveda najbolj »splačalo« ravno v tem odgovoru – novih spoznanjih samega sebe.

Najprej mi na misel prideta dva odgovora. Prvi je želja po revalvaciji modernizma, ki je danes toliko bolj nujna, ko je že po malem vsem jasno, da sodobne umetniške prakse pojem postmodernizem nikakor ne zmore več opisati. In da bi razumeli sodobno literaturo, ki je nasledila postmodernizem, moramo najprej razumeti slednjega, tega pa spet ni mogoče razumeti, ne da bi pred tem razumeli obdobje, ki ga postmodernizem očitno presega – torej modernizem. Drugi razlog, ki je vmes, med delanjem doktorata postal še toliko pomembnejši, pa je, da sem prepričan v posebno aktualnost modernizma danes. Zame je postmoderna en tak nujen »trip« (tako v pomenu izleta kot narkomanskega vrhunca), vmesna epizoda, ki je le za nekaj časa skrila, da smo globalno in globinsko še vedno sredi družbeno-zgodovinske moderne. Moderne, ki je s Foucaultovo formulacijo prej kot epoha drža oziroma odnos ali razpoloženje, medtem ko indijski antropolog Arjun Appadurai govori celo o »moderni-na-begu« ali »podivjani moderni« (modernity-at-large).

Retorika večine prerokov novih tehnologij, tudi zelenih, namreč razkriva, da zgodovino še vedno razumemo kot razvoj, kot zasopli tek k vedno večjemu napredku (tudi zelo konkretno, od iphona n do iphona nS). Temu sledi tudi politični novorek velesil, ki jo nezmotno vodi imperialna in rasistična logika, o »izvažanju demokracije« družbam, ki je »še nimajo«, pri čemer se vzpostavlja jasna razlika med nami kot civiliziranci in njimi kot barbari, ki skušajo prečkati naše žičnate ograje, ki to niso, ter uničiti naš način življenja, ki to ni. Po drugi strani so metode »rudarjenja« za »velikimi podatki«, s katerimi se že uravnavajo družbe in posamezniki, očitne naslednice razsvetljenskega racionalizma, ki misli, da lahko z algoritmi pojasni in reši vse, virtualni svetovi pa istočasno proizvajajo tudi nove destabilizacije, decentralizacije subjekta, ki lahko svoj fizični jaz enostavno in priročno menjuje za spletne avatarje. In nenazadnje naše uničevanje planeta ni le antropogeno, ampak predvsem antropocentrično – omogočeno ravno s humanistično ideologijo, ki na človeka gleda kot na počelo in središče sveta in vesolja; njegov začetek in nehanje. Vsi ti procesi me prepričujejo, da nas modernistična dela ne nagovarjajo samo kot del bogate umetniške tradicije, pač pa se aktualno vpisujejo tudi v kontekst naše neposredne stvarnosti in nam na ta način razpirajo nove uvide v to, kdo in kaj smo kot človeška bitja v vrtincu sodobnosti.

Iz vseh teh razlogov modernistični roman govori o današnjem svetu ne le kot vsaka dobra literatura, ampak kot literatura, ki je pogosto v svojem pretiravanju v razpršenosti jezika in svojega subjekta, fantazmatskosti njegovega sveta in nezmožnosti urediti enega ali drugega v kakršno koli enotno ali celo smiselno celoto, napovedala ekstremne razmere, ki jih živimo (šele) mi tukaj in zdaj. Kako se lahko Dublin na začetku 20. stoletja primerja npr. z New Yorkom ali Šanghajem 21. stoletja? Preko Joyceovega Uliksesa, seveda. Enako kot se lahko Ljubljana konec petdesetih primerja z Ljubljano 2015 preko Črnih dnevov in belega dne Dominika Smoleta.

To je drugi začetek – Črni dnevi in beli dan (1958), kot je Smole naslovil nekoliko predelane novele, ki jih je pred tem že objavil v revijah Beseda (1955) in Revija 57 (1957), so prvi modernistični roman, izdan pri nas. Pri tem to delo na ravni forme gotovo ni tako radikalno kot kak Ulikses, kar je logična posledica tako njegove naslonitve na slovensko literarno tradicijo kot drugačnih družbeno-zgodovinskih razmer, ki so obstajale po dveh svetovnih vojnah in v še povsem predmoderni Jugoslaviji. Njegov jezik je, kot je značilno za vsa Smoletova dela, tudi dramatiko, izredno privzdignjen, ocvetličen, tudi kadar uporablja notranji monolog za razkrivanje misli svojih literarnih oseb, neločljiv od Cankarjeve skoraj himnične govorice, ki morda danes deluje nekoliko komično. Tematsko je nanj izredno vplival sočasni francoski eksistencializem – toda eksistencializem je bil v marsičem filozofija, ki je postfestum v teorijo prevajala odnos modernizma do sveta: glavni temi romana sta tako nemožnost dejanja, delovanja osamljenega posameznika v družbi in želja po bolj avtentičnem izkustvu, ki sta tudi ena osrednjih problemov svetovnega modernističnega romana – pa tudi, če skočimo znova v 2015, značilnosti, ki ju mnogi določujoče pripisujejo današnjim apatičnim generacijam mladih. Junaki Črnih dnevov in belega dne na vse načine bežijo v svoje vzporedne resničnosti, v svoja intimna življenja in cankarjanska hrepenenja. Neimenovani slikar si obljublja, da bo nehal piti, da bo bodisi končal razmerje z igralko Marušo bodisi postal boljši do nje; igralka si obljublja večjo profesionalnost v odnosu do dela, načrtuje odhod k frizerki; šepetalec svoje veliko dejanje obljublja igralki, ki bi ga zaradi tega potem videla kot moškega, vrednega njene ljubezni, obljublja ji odhod … Vsi, vključno z Antonom, tako nenehno izražajo željo po tem, da bi začeli znova, da bi se prenovili. In vsi njihovi načrti, od najbolj banalnih do velikopoteznih, se vedno znova hitro sesujejo v prah. Vsakič s hudičevskim posmehom tretjeosebnega pripovedovalca.

Ta vražja ironija, prezirljiva distanca do lastnih literarnih likov, ki razjeda roman kot enotno in osrediščeno delo, v kateri pa razbiramo tudi bolečo samoironijo, je pogosto ostala slepa pega literarne vede. Podobnost jezika Cankarjevemu jim je prikrila bistveno razliko v odnosu do njega. In to je slednjič še tretji razlog, zakaj sem se odločil za disertacijo o slovenskem modernističnem romanu. Ker je to problem, ki ga opažam tudi danes, tako v literarni vedi kot literarni kritiki. Ko se knjigo secira z različnimi družbeno-kritičnimi, sociološkimi, filozofskimi, psihološkimi itd. aparati, ki gotovo prinašajo tudi nove uvide (na vsebinski ravni literature) in književnost povezujejo s svetom. Toda ti uvidi hitro postanejo omejeni ali zgrešeni, če pri tem ne sodeluje tudi literarna veda ali morda celo ožje naratološki analitični aparat – ukvarjanje z literarnim tekstom kot specifično pojavno obliko. Ker se potem pogosto dogaja, da se posamezna tehnika, ki jo avtor uporablja, ali psihologija literarnega lika, celo posamezni prizor vzame iz teksta in mikroskopsko poveča ter vpne v kontekst mimo svoje celote, svojih namenov in pomenov. Ker klinc kontekst, če ne upoštevaš, kakšno vlogo in smisel imajo posamezni elementi znotraj strukture literarnega teksta, če ne spoštuješ forme, vrste, žanra teksta, njegove zgodovine ter retoričnih in drugih funkcij, ki jih ima.

Le tako so lahko nekateri razlagalci Črnih dnevov in belega dne – in njihova konservativna interpretacija je skozi literarno zgodovino prevladovala – konec romana razlagali s tragično resnostjo in mesijansko usodnostjo:

Kako sem mogel dozdaj brez tega … kako sem le mogel – si je ponavljal in v velikem začudenju zmajeval z glavo. – In potem čez čas (skoraj proseče): O, naj ostane to v meni … kakor koli že … samo naj ostane v meni.

Odrezati ta konec od celotnega romana, v katerem se slikar na vsake tri strani odloči, da se bo spremenil, da bo odšel iz mesta, da bo zaživel na novo, da bo boljši človek, da bo blabla, pa zmeraj prav nič spektakularno pogori, je milo rečeno bedasto in smešno. Ne razbrati, da je vsako osmišljujoče in tvorno dejanje v svetu romana, v Resnici Moderne človeku odvzeto in onemogočeno, je kratkovidno in površno. Model še restavracije ne more zamenjati, le kako bi uspel v sebi ohraniti ta občutek prenovitve ali »kar koli že«, kar doživi, ko opazuje sizifovske poskuse pravkar skotenih telet, da bi vstala in shodila? Ker klinc pa hrepenenje, če medtem hodiš po dreku:

Med hojo mu je v enakomernih presledkih odmevalo po možganskih votlinah vsiljivo in monotono:
… Kaj bi jaz dal, če bi mogel … kaj bi jaz dal, če bi mogel … kaj bi jaz dal …
Zdrznil se je: kaj pravzaprav?
Ah, da!
Zapreti oči, doseči oblake in položiti svoje lice na čisto in svetlo lice hrepenenja, dvigniti čelo še više, nad oblake ter si ga razhladiti …
… v hladu zvezd, ne …
… do skrajne možne meje, do blaženstva umiriti to svoje razbeljeno čelo v dostojanstvenem siju – svetle in samotne zvezde. Nedosežne.
S celim čevljem je zabredel v lužo tam, kjer kloaka ni mogla več požirati vode.

Smole je od Cankarja podedoval jezik, vendar je bila ironija, s katero je zgradil svoj prvi in edini roman, nekaj, kar je cankarjanstvo razkrinkalo kot čisto iluzijo, postavilo na enako raven s pijansko fantazijo. Komika, ki izvira iz njegovega jezika, je zato v tem romanu nekaj izredno premišljenega in zlobno namernega – v tem smislu je Smole s polno realizacijo Cankarjevih modernističnih nastavkov postal Anticankar in na ta način pooseblja vase obrnjeno razdiralnost modernizma, ki je kasneje v svojih ekstremih šla do jezikovnega (Zagoričnikov Opus nič, 1967), pa tudi eksistencialnega izničenja (mnogi samomori slovenskih mladih umetnikov). Samouničevalnost, ki je temna plat moderne, dialektike razsvetljenstva.

Danes so slovenski prozi ostali predvsem podobni literarni liki, pasivni, vdani, posmehljivi do življenja, marginalci, hrepeneči po pobegu, vendar iztrgani iz estetskega in družbenega konteksta moderne in modernizma delujejo definitivno bolj zares, bolj tragično ali bolj sami sebi namen. Bolj slovensko in cankarjansko. Enako delujejo dela, ki danes posnemajo retoriko in estetiko zgodovinskih avantgard, ne da bi pri tem prepoznala svojo dediščino in njeni očitno nemoč in nujni propad. Del razloga, zakaj tako, je tudi napačno branje Smoleta in modernizma nasploh. Na ta način pač ni mogoče razumeti ne slovenske ne svetovne literature, niti zgodovine dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. Ali samega sebe.

Črni dnevi in beli dan Dominik Smole moderna modernizem refleksija

Domov / Članki / 2015 / december

Nespregledano: November

AirBeletrina

O avtorju
Članki
Podkasti

Novembra je konec. Tudi leta bo kmalu konec. Vsega bo enkrat konec.

A pred tem lahko preberete še nekaj tekstov preteklega meseca. Tokrat je uvod kratek – čaka vas namreč veliko branja in gotovo se vam že mudi na kakšno veselodecembrsko zabavo. Ne pozabite: naša bo čez dober teden. Več informacij sledi.

Najvišji dosežek je seveda samointervju, kjer intervjuvanec sam natipka oboje, vprašanja in odgovore, novinar samo odda rezultat in pobere denar. Kje je pri takem načinu dela razlika med novinarjem in agencijo za odnose z javnostmi, ne bi vedel.
Miha Mazzini: Kult slabo opravljenega dela (Siol.net, 2. november)

Patricia Pulling, katere z D. & D. obsedeni sin je naredil samomor, je ustanovila organizacijo Bothered About Dungeons & Dragons (BADD). Kasneje je napisala knjigo z naslovom Hudičeva mreža: Kdo preži na vaše otroke v imenu Satana?. Dr. Thomas Radecki, ustanovitveni član Nacionalnega združenja za nasilje na televiziji, pa je zatrdil: »Niti malo ne dvomim, da je igra Dungeons & Dragons kriva za to, da mladi moški pobijajo sebe in druge.«
Jon Michaud: The Tangled Cultural Roots of Dungeons & Dragons (The New Yorker, 2. november)

Umetniki delamo izkušnje. Ostali napeljujejo štrom.
Jasmin B. Frelih: Zarotitve (Literatura, 4. november)

V svojih Medicinskih raziskavah in opažanjih o boleznih uma (1812) – prvo ameriško besedilo na temo psihiatrije – je Benjamin Rush, eden od ustanovitvenih očetov ZDA, ugotovil, da so knjigarnarji nenavadno dovzetni za duševno neuravnovešenost. Skozi psihološki žargon je Rush ponovil stara svarila Seneke in poročal o tem, da so knjigarnarji nagnjeni k duševnim boleznim zato, ker njihov poklic zahteva »pogoste in nagle miselne prehode iz enega subjekta v drugega«.
Frank Furedi: Books are dangerous (Aeon, 6. november)

Živim pod stalnim vtisom, da drugi ljudje, drugi bralci dopuščajo, da se jih goljufa. Da padajo na čare, na katere ne bi smeli pasti. Ali pa odkrivajo čare, ki jih v knjigi ni. Morali bi prisiliti avtorje, da se malo potrudijo.
Tim Parks: How Could You Like That Book? (The New York Review of Books, 10. november)

Cilj leposlovnega dela je, po mojem mnenju, povedati nekaj o življenju, ki ga živimo, ne v kakšnem posameznem zgodovinskem trenutku (v preteklosti ali sedanjosti ali prihodnosti), ampak v vsakem posameznem trenutku. Iz praktičnih razlogov moramo za opis izbrati nek točno določen čas, toda tega ne smemo razumeti v smislu, da je naš cilj »veren prikaz« tega časa.
Jennifer Egan, George Saunders: Choose Your Own Adventure: A Conversation With Jennifer Egan and George Saunders (New York Times, 12. november)

Pretresti moramo učilnice kreativnega pisanja. Spomniti se moramo, da je pisanje umazano, nalomljeno, nadvse osebno prizadevanje, ki ga ne smemo kastrirati z institucionalnimi potrebami naših učilnic.
Nick Ripatrazone: The Art of the Strange Writing Exercise (The Millions, 13. november)

Poleg psihogene opustitve – kjer telesna bolezen ostaja nepreiskana in nezdravljena – psihogena pojasnila posledično patologizirajo bolnikovo osebnost in spodbujajo bolnike k samoobtoževanju.
Angela Kennedy: Bad thoughts can’t make you sick, that’s just magical thinking (Aeon, 18. november)

»Menim, da pogosto obstaja razlika med dejanskimi in nameravanimi pomeni knjige ter tem, kako nanjo gleda in jo razume širša kultura.« mi je povedal [Joel Clark]. »Rad mislim, da naše adaptacije lahko delujejo kot povezava med obema stranema in omogočajo točke stika z veliko literaturo ljudem, ki se drugače najbrž ne bi lotili obsežne, kompleksne ali zahtevne knjige.«
Tobias Carroll: How Board Games Got Literary: Books To Games and Back Again (Literary Hub, 19. november)

Pri vsem skupaj je morda najbolj ironičen strah pred islamizacijo Evrope, ki se je dvignil, ko je na naša vrata potrkala begunska kriza. […] Ta strah je ironičen zato, ker v kontekst sodi grožnja vsesplošne uvedbe predmodernega in protiliberalnega šeriatskega prava, pred katero najbolj svarijo tisti, ki se sami zavzemajo za sorodne in sorodno iz religije izpeljane moralne kodekse, ki poskušajo temeljne človekove (še posebej, kadar je človek, o katerem govorimo, ženska, ali, bog ne daj, homoseksualec) pravice prikazati kot sprevržen sad levičarske ideologije, ki si kot tak pravzaprav ne zasluži statusa pravice in nam je na dolgi rok vsem v pogubo.
Katja Perat: Nebeško kraljestvo (Pogledi, 24. november)

Poglablja se tudi dolgotrajnost revščine. Stopnja dolgotrajnega tveganja revščine je odstotek oseb, ki so bile pod pragom tveganja revščine v letu merjenja in še vsaj v dveh od treh predhodnih letih. Leta 2014 je bilo dolgotrajno revnih 9,5 odstotkov Slovencev, medtem ko jih je bilo leto prej za dva odstotka manj. Kar dve tretjini revnih v Sloveniji je torej dolgotrajno revnih. Ob tako strmem porastu smo celo presegli predlansko evropsko povprečje, ki je znašalo 9 odstotkov (letošnjega še ni na voljo).
Tanja Pirnat: Portret revščine v Sloveniji: Slovenci smo revni vse bolj in vse dlje (Pod črto, 25. november)

Ko v zrelosti življenja, ves izžet od truda, ki ga vložiš v druge, vedno v druge, z grozo ugotoviš, da se je cvetoči zeleni vrt, ki si ga vztrajno zalival, posušil, in ko spoznaš, da ti je od vsega tega ostala samo še borba s samim sabo, te kot neprijetni neznanec pričaka nemirna misel, da boš od zdaj naprej samo figura na šahovnici dobronamernih, vendar vsiljivih znancev, ki te venomer potiskajo v novo naročje osamljenih ljudi, ki so se tudi sami zlomili na zakonskih brzicah.
Damjan Zorc: Elena Ferrante – Dnevi zavrženosti (Peripetije, 25. november)

Ali ne bi bilo lepo, če bi kdo napisal kratek esej z naslovom »Kaj je komunizem storil za nas?« Spomnim se, da je Octavio Paz dejal, da je komunizem morda bil napačen odgovor, ni pa bil napačno vprašanje. Ker smo se odločili, da je bil odgovor napačen, smo si nehali zastavljati vprašanje o neenakosti.
Brian Eno v pogovoru z Janisom Varufakisom (The Guardian, 28. november)

In šele na tej in sorodnih podlagah, zavestnih in hotenih dekontekstualizacijah in ponaredbah, je nato konstrukt o dominaciji muslimanov v Sloveniji lahko uspešen. Seveda pospremljen s smrtno dozo islamofobnih občutkov in njihove medijsko podprte diseminacije.
Boris Vezjak: Medijsko sovraštvo do islama in vzniki nasilja (In media res, 29. november)

Nespregledano panorama