Kdo sem jaz, da bi napisal RIP na svoj profil socialnega omrežja, ko je umrl Leonard Cohen? Kako strašno arogantno bi bilo to. Za nas ni bil človek, za nas je bil prikazen. Dobri duh. Glas z besedami, ki božajo, in besede z glasom globočin. Mislil sem, da ne more umreti. Kot vsi, ki smo ga poznali samo skozi pesem. In vendar ni bil samo glas v pravih tonih, ni bil samo tolažnik razdrobljenih upov in src. Bil je človek, ki je imel bližnje, prijatelje, znance. Oni lahko rečejo, naj počiva v miru, ne mi, mi nimamo te pravice. Nam je umrl samo košček prikazni. Če bi napisal RIP na svoj profil, bi pokazal, da je Cohen pel le meni. Pa ni, predvsem je, bi rekel, pel sebi. In o sebi. In o svojih bližnjih.
Rad berem nekrologe, so nagrobni spomeniki iz črk, vejic in pik, ki lahko stojijo ali padejo. Kot pravi nagrobniki iz kamna. Padejo takrat, ko pisec izkoristi smrt drugega, da piše o sebi. Stojijo pa takrat, ko nam odkrijejo človeka v vsej svoji zapletenosti, ko se zavemo, da je za podobo in glasom stalo tisto neulovljivo, kar nas med milijardami ljudi dela posebne. Zato se ob dobrih nekrologih počutimo boljše, se dobesedno potolažimo. Življenje umetnika je imelo svoj smisel, mogoče ga bo na samem koncu imelo tudi naše. Pravi nekrologi ne govorijo o smrti, ampak o življenju. Zato nas ne zamorijo, napolnijo nas z upanjem, četudi ne verjamemo v posmrtno življenje.
S socialnimi omrežji je kratica RIP postala še lahkotnejša kot prej. Hkrati pa izreči pravo sožalje, se zazreti v obraz žalujočim, ni postalo nič lažje. Ko pogledamo pravi izgubi v obraz, vidimo, kako bomo trpeli mi, ko bomo nekoga izgubili. In mogoče še hujše, kako bodo trpeli bližnji, ko bodo izgubil nas. Pretirano izražanje površnega sožalja žali prave žalujoče. Relativizira njihovo žalost, jo nekako posploši in naredi uporabno za vsakogar, ki ima pet minut časa. Sožalje postane dežnik, ki ga odpreš in zapreš, ne da bi se zavedel. Žalujoči pa medtem stojijo na dežju, premočeni od solza in dežja. Za njih žalovanje ni zaščita pred trenutno nerodnostjo, ampak zgolj zunanji izraz prave žalosti. In bolečine.
Ko nekdo umre, ga ni več. In ta praznina boli. Ni isto, če umre izvajalec glasbe, ki ti je resnično blizu, kot če umre nekdo, ki je bil resnično tukaj. Ko je umrl moj oče, me je najbolj prizadel pogled v njegovo sobo, kjer je pletel košare. Resnično je rad pletel košare. In ker je umrl nenadoma, je bila njegova soba taka, kot bi jo zapustil pred petimi minutami. Košara je bila na pol spletena, na tleh so bile šibe, orodje je bilo pripravljeno za uporabo. Samo priti bi moral, sesti in plesti. Pa ni prišel. Nikoli več. Praznina je bila tako neznosna, da bi se najraje kam sam usedel in pletel. Če bi znal.
Ko na svoj profil na socialnih omrežjih napišemo za umetnika, ki ga nismo zares poznali, ne žalujemo, ampak sporočamo, da nam je bil všeč. A izražanje naklonjenosti ni isto kot izražanje izgube. Izguba zares boli. In če nas zaboli, ko umre priljubljen pevec, kaj je to, kar boli? Žalostni smo zato, ker je umrl pevec, ki je pel samo za nas. Imamo ga za svojega. Umetnik je žrtev svojega uspeha, dotaknila se nas je njegova pesem, segla je globoko in povezujemo ga z lastnimi doživetji in spomini. Intimnimi, seveda, kot je lahko intimna le popolna odkritost samega pred sabo. A ko umre kot meso tega sveta in se spremeni v prah, potem se nam dozdeva, da je umrl nekdo, ki nas je dobro poznal. Tolažnik. Prijatelj. Spovednik. Ljubimec. Kajpada samo naš. Kljub temu je umrl človek, ki ga nismo poznali. In človek, ki ni bil samo naš, kot noben človek ni, ampak predvsem sam svoj in od tistih, ki so ga imeli rad. Mi pa, priznajmo si, ne spadamo v ta krog. Smo brezimni drugi. Povsem nepomembni za umetnika, a toliko dragocenejši za svoje bližnje.
Ustvarjalna pot tržaške pisateljice Susanne Tamaro izpolnjuje podobno pot kot njena književna dela: pot premagovanja. Njen prvi roman Illmitz so založniki zavrnili. Javna italijanska televizija RAI, s katero je v osemdesetih letih sodelovala, je ni hotela zaposliti, saj se jim kot ženska z diplomo iz režije ni zdela dovolj izobražena. Po objavi njenega prvega romana La testa fra le nuvole(1989)je zbolela za astmatičnim bronhitisom in se iz Rima preselila v umbrijsko mesto Orvieto. Kritiška javnost jo je prvič zares slišala leta 1991, ko je njen drugi roman Per voce solo prejel mednarodno nagrado PEN. Njen tretji roman, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini (Cankarjeva založba, ponatis 2016) – Pojdi, kamor te vodi srce – pa je doživel komercialni uspeh in postal najbolj prodajana italijanska knjiga v 20. stoletju. Kot pravi, je potrebovala kar nekaj let, da si je po uspehu opomogla. »Pričakovanja postanejo preprosto prevelika. Bralci želijo, da bi bila tvoja nadaljnja dela enako močna in prepričljiva. Pa ne gre. Jaz nisem piska uspešnic. Če bi bila, bi bilo lažje. Jaz sem imela samo veliko srečo.« Želi, da pozornost zadržujejo njena dela, ne pa ona osebno, zato živi, kot pravi sama, nunsko življenje. Sama med domačimi živalmi.
V slovenščini lahko beremo več del Susanne Tamaro, nazadnje smo dobili prevod njene avtobiografije Vsak angel je strašen (prevod Marko Sosič, ZTT 2015). V času Slovenskega knjižnega sejma je v okviru italijanskega fokusa obiskala Ljubljano.
Foto: Andreas Bohnenstengel
Pojdi, kamor te vodi srce je roman o sreči. Babica, ki piše pisma svoji vnukinji, sreče ne doživlja kot čustveno stanje, temveč gre bolj za preplet potrpežljivosti in spokoja. Ali je takšna sreča rezervirana za stare ljudi?
Mislim, da je. Mladi ljudje si želijo ekstaze, intenzivnih, vznesenih čustev, za izjemnost jim gre. To človeka sčasoma utrudi. Poleg tega mislim, da danes potreba po ekstazi ni več samo mladostniška, ampak določa vse ljudi. Družba bi rada stvari dosegla hitro, brez truda, brez strukture in vzpona. Ko sem bila deklica, smo se morali za presežke potruditi, danes pa ljudje pričakujejo, da jim bodo ti servirani brez pripomb, neposredno na mizo.
Toda, ko ste napisali roman, ste bili tudi sami mladi, stari okoli 35 let.
Drži, toda kot otrok sem ogromno časa preživela s svojo babico in prababico. Mislim, da sta name prenesli nekaj modrosti in starostne intuicije. Z načinom, kako doživljata svet, sem se poistovetila. Ga ponotranjila.
Liki vaših romanov in zgodb se praviloma najprej zdijo nemočni, povsem razsuti. Tako je, na primer, s siroto Roso iz zgodbe Odgovori mi, ki zaradi pomanjkanja ljubezni in pozornosti izbira napačne partnerje. Kljub temu zbere dovolj volje, da se v ključnem trenutku svojega življenja odloči prav. Vaši liki vselej doživijo razodetje. Zakaj ga lahko doživijo? S čim so opremljeni?
Odporni so. Ker so prestali dosti hudega, so v temelju vseeno razvili občutek zase, neko specifično notranjo moč. Če je človek osamljen ali sam, se prej kot slej nauči zanesti nase in ta osnova se lahko ob nekih doživljajih razplamti. Mogoče je to dostojanstvo. Ljudje menijo napačno, ko ljudi, ki jim je bilo v otroštvu ali kadarkoli kasneje izjemno težko, odpišejo kot nemočne. To, da si nekaj časa drsel ali trpel, še ne pomeni, da nisi izjemno močan. Moč in volja se morata samo razviti, čas potrebujeta. In na nečem se tudi morata razviti. Ni pa nujno, da so močni samo tisti, ki so trpeli, to je nevarno misliti.
Toda večina ljudi ni odpornih. Večina bodisi udobno trpi bodisi jih njihovo trpljenje naredi slabše.
Drži. Razlogi za to so verjetno genetski, socialni, sociološki, pa tudi stvar specifične osebne psihologije. Družbi so šibki ljudje bistveno bolj zanimivi.
Zakaj je tako?
Šibek človek je dober potrošnik. Je vodljiv, negotov, bistveno odvisen. Ker se ne more v temelju zanesti nase, se obdaja s stvarmi. Tudi z ljudmi se obdaja kot s stvarmi. Nekaj mora zapolniti njegovo praznino. Toda te praznine nikoli ne razreši in lahko postane slabši. Grenek, zajedljiv, celo zloben, napadalen. Ljudje si načeloma želijo, da zanje omejitve in pravila postavlja nekdo drug ali nekaj drugega. To je lahko drug človek ali institucija ali pa družbeno vzdušje na splošno. Hkrati bi človek rad bil tudi inovator svojega življenja. Iz te dvojnosti se mnogo ljudi nikdar ne izvleče.
Govoriva pravzaprav o svobodi, kajne?
Da.
Na svobodi ni težko zato, ker tam ne bi bilo omejitev, temveč ker si jih mora človek določiti sam?
Nekako tako, da. Čeprav mislim, da človek ne iznajdeva svojih omejitev, ampak mora svoje specifike preprosto odkriti, spoznati in naposled sprejeti. Če pravila niso zunanja, so notranja.
Ampak to od človeka zahteva ogromno iskrenosti, kar pa je spet težko. Človek se noče soočati s tistimi dejstvi o samem sebi, ki mu morda ne ustrezajo, ali pa misli, da mu ne ustrezajo.
Da, ti procesi so izjemno naporni. Predvsem zato, ker od vsakogar, ki se osvobaja, terjajo tudi nekaj ponižnosti. Pa ne v smislu ponižnosti v odnosu do drugih, temveč ponižnosti v odnosu do sebe, svojih predstav o sebi. Nismo tako izjemni ali tako nepomembni, kot mislimo, da smo. To je težko ugotoviti. Resnica je nekje vmes.
Ste kot pisateljica bolj ali manj svobodni?
Bolj. Ne le, da poznam svoje omejitve, poznam tudi omejitve likov, ki jih ustvarim. Naenkrat sem lahko več ljudi.
Aktivni ste tudi v okoljevarstvu, že dolgo sodelujete v organizaciji za zaščito živali. Je vaša skrb za okolje, za naravo, podaljšek skrbi za človeka?
Da, ker smo vsi vključeni v enake procese v univerzumu. Med bitji in življenji ne razlikujem.
V nekem intervjuju sem prebrala, da ste bili kot deklica nagnjeni k misticizmu in se je iz tega izoblikovala tudi vaša vera. Kakšna je vaša vera danes?
Precej podobna temu, kar sem doživljala kot otrok. Občudovala sem naravo in se vselej čudila, kako je lahko tako neznosno urejena, čeprav vse vseskozi umira in se na novo rojeva. Slutim, da je nad tem, nad nami nekaj, kar skrbi za red.
Vendar to ni krščanski bog?
Ne, te ideje ne rabim. Če bi jo, ne bi bila svobodna.
Dedek Jože je umrl, ko sem imela osem let. Spominjam se ga le po drobcih … Spomnim se, na primer, da je bil kolerik. Da ni maral, če je moj oče igral klavir, kadar si je on zamislil, da bi bilo dobro pokositi travnik pred hišo (ne glede na to, kako nedavno je bil pokošen). Spomnim se, da sta si vsakokrat, ko je šla babica po opravkih, v trgovino in v banko, izmenjala kratke poljubčke, pri katerih sta komajda staknila ustnice. Spomnim se, da je rad jedel kuhan krompir in esihflajš (mesno solato). Seveda – spomnim se, da je bil slep. Spomnim se, da sem imela od vseh različic najraje njegovoPepelko. In spomnim se, da sva, ko sem imela dve, tri leta, skupaj hodila k sosedu po domače mleko.
Odraščala sem v samotni hiši, ki stoji v drobni kotanjici, obdana z zelenimi griči in gozdovi. Pred hišo je še vedno babičin vrt, okrog in okrog cvetijo rože in sadno drevje. Prva kmetija (naš najbližji sosed), ki sva jo z Jožetom obiskovala, je oddaljena kakšnih petnajst minut hoda.
Spomini na obiske pri ‘Poldku’ so prav tako luknjasti kot na starega očeta in prikličem jih lahko le v orisih … spomnim se, na primer, da sta Jože in Poldek rada popila kak kozarček, jaz pa sem vmes lahko pogledala kunce, pobožala teličke in se sprehodila skozi svinjak, med prašički. Zelo zagotovo vem, da mi je v sosedovi hiši vselej neprijetno zaudarjalo: v bivalne prostore se je širil vonj po mesu, ki je viselo v sušilnici. Ampak vseeno se spomnim tudi, da mi je Poldek vsako leto za rojstni dan prinesel milko z jogurtnim polnilom. In da mi je to takrat nekaj pomenilo.
Rejne živali kmeta Poldka, ki je živel v naši bližini, so bile edine rejne živali, s katerimi sem bila kdaj v pristnem stiku. Spomnim se, da mi je bilo hudo za kunce (rekla sem jim ‘zajčki’) v kletkah, ki sem jih tako rada hodila gledat, in tudi, da me je bilo vselej strah, da me bodo kokoši okljuvale. Ampak najbolj se spomnim teličkov. Kmetija je bila čisto majhna in vsako rojstvo novega telička je bil velik dogodek: z mamo in sestro smo hodile gledat te komaj rojene kravje dojenčke. Zelo natanko se spomnim, kako se pod prsti čuti mehka, rahlo nakodrana dlaka na teličkovi glavi in kako nežen je bil pogled njegovih otožnih oči.
Spomnim se tudi, da je Poldek svoje teličke prodajal. Kam? Zakaj? Mama mi je povedala, da potrebuje denar in z njimi služi … da gredo ‘drugam’. Morda je rekla, da gredo na kako drugo kmetijo. Mi naslikala zelene pašnike in svežo steljo v hlevih …
Bržkone sem bila nekoliko starejša, ko nama je mama z očetom pripravljala enako večerjo: bel kruh z ‘benkijem’ (z BenQuick instant kakavom) v pollitrskih keramičnih skodelicah z motivom Miki Miške. Takrat se mi je zdelo res fajn v tistih (redkih) trenutkih, ko sva bila z očetom ‘v navezi’ – z užitkom jesti enako večerjo je bila ena takih situacij. Mislim, da sva se ob tem včasih skupaj smejala.
Še nekoliko kasneje sem – res, zelo klišejsko – izbrala svojo ‘hrano za tolažbo’ in gotovo ni naključje, da je bila to mlečna čokolada: milko, zdaj najraje tisto s karamelo, sem pojedla kot kos kruha: odvila sem jo in jo glodala, dokler je ni bilo konec.
In ne le čokolada: z mamo smo pekle maslene piškote in brez sira ne bi bilo vseh tistih domačih lazanj … Da je imela sestra laktozno intoleranco, je bila družinska tragedija. Na dejstvo, da ljudje nimamo encima za presnavljanje mlečnega sladkorja, laktoze, nismo dali veliko. Temu smo se svojčas celo smejali: seveda je mleko dobro za nas. Mama je leta in leta zaščitniško čuvala sestrine namaze, sestrin sir, sestrin sladoled … vse iz kravjega mleka, le brez laktoze. Free From. Od srečnih krav za našo srečno družinico.
V vseh teh letih se ni nobena od nas – ne mama, ne sestra, ne jaz – vprašala, kam so, zares, šli tisti telički. In za koga – čigavo – je bilo mleko, ki je bilo del naših drobnih družinskih radosti in ga nismo imeli srca odreči niti sestri, ki ga ni presnavljala. Spomnim se, kako sem mrzlično iskala sladkarije za sestro brez mleka, ko se ji je stanje zares hudo poslabšalo (včasih po nekaj dni ni mogla vstati iz postelje, ampak milki ali kosu pice pred kinom se tudi ona ni zmogla odreči); v tistih časih nisem našla skorajda ničesar … zdelo se mi je, da je to, kar jo je doletelo, pravo prekletstvo. Trepetala sem pred dnem, ko bi se podobni simptomi pojavili še pri meni.
Sestra ni bila nikoli prav posebej pazljiva pri skrbi za lastno zdravje. Ko me je leta in leta kasneje vprašala, če vem, da za naše mleko teličke, stare manj kot dan, odvedejo od mater, ni mislila nase. Slučajno se je soočila z mlečno industrijo … in naredila korak, ki ga prej, v vseh tistih letih, ni zmogla. Odrekla se je mleku. In tradicionalni družinski kuhinji in peki. Milki, sladki smetani in pici na kose iz nakupovalnega središča. In jaz sem ji sledila.
Tisti telički, ki jih je naš sosed Poldek, ki je z mojim starim očetom rad kakšnega popil in ki mi je vsako leto za rojstni dan prinesel milko z jogurtom, prodajal ‘naprej’, niso končali nič drugače, kot je za teličke običajno. Nagnali so jih v klavniški hodnik, v katerem so z drugimi, prav tako milimi, prav tako mehkimi kravjimi mladički čakali na milostni pomiritveni strel v glavo, ki se ga v klavnicah izvaja, da živali ne bi brcale, da bi ne poškodovale opreme ali delavcev. In da bi ne čutile zakola, ki sledi. (Novejše britanske raziskave kažejo, da obstaja realna verjetnost, da v resnici ta strel ne povzroči, da živali ne bi čutile bolečine: zgolj spravi jih v stanje, v katerem se ne morejo premakniti, v katerem se ne morejo niti poskusiti braniti bred bolečino.) Teliček, katerega kožuh še vedno čutim pod prsti, je bil, kot vsi ostali, po strelu v glavo obešen za zadnje tačke. Prerezali so mu vrat in počakali da je izkrvavel. Če žival ne izkrvavi povsem, je meso zanič. Številne živali se med postopkom izkrvavitve prebudijo. In se zavedajo vsega, kar se dogaja njim in vsem tistim, ki visijo poleg njih.
Matere teh teličkov so ostajale – in ostajajo – v hlevih. Z verigo okoli vratu čakajo, da bodo ponovno oplojene. Naš sosed se je tega loteval ‘po naravni poti’ in je kravi pripeljal plemenskega bika … ampak dandanes je to neučinkovito: vsak kmečki otrok ve, da lahko en bik naenkrat oplodi le eno kravo. Ampak to je za nas, trenutno, premalo. In našli smo način, da lahko en bik naenkrat oplodi do sto krav: to pomeni, da je pred vsako oplojeno kravo, pred vsakim teličkom, ki krvavi z jeklenice v klavnici, tam neki bik, ki ga je bilo treba spolno zadovoljiti manualno … zbrati njegovo seme in ga razdeliti med sto krav. Jim vtakniti eno pest v anus, drugo v vagino … povzročiti čudež življenja.
Naše družinske tradicije so temeljile na popolnem zanikanju česarkoli takega, kot so družinske vezi med živalmi … in na izkoriščanju, ki smo ga mirno spregledovali. Krave po tem, ko jim odvzamejo mladiče, jočejo. Kličejo za njimi. Raziskave kažejo, da čutijo izgubo na podoben način kot človeške matere, ki izgubijo svojega otroka. Ampak mi potrebujemo njihovo mleko. Hrano, namenjeno mladičem druge živalske vrste. Normalno.
Ni redko, da me ljudje vprašajo: ‘Ja kaj je pa narobe z mlekom?’ Narobe je to, da je mlečna industrija zgolj ena – in ne najmanj okrutna – plat mesne industrije. Ne morete popiti kozarca mleka, ne da bi za to nekdo umrl, tako kot ne morete pojesti zrezka, ne da bi bil za to nekdo zaklan. Naši tolažilni priboljški – čokolade, torte, testenine s sirom, pica in kremne juhe – so produkt trpljenja, ki ne pozna tolažbe.
In izkoriščanje, ki se odvija pri mleku, ima še en dodaten podton: to je izkoriščanje ženskih reprodukcijskih organov. Sposobnosti samice sesalca, da rojeva žive mladiče in da v njenem telesu zanje nastaja mleko. Posega se v njeno telo, nasilno se jo oplojuje, odvzema se ji mladičke, dokler ni izčrpana, dokler ji ne pade produkcija. Nato je poslana v zakol, za slabo, ‘staro’ meso. V mlečni industriji se izkorišča žensko in v tem smislu so tudi nekateri sodobni feminizmi tesno povezani z bojem za pravice živali: v mehanizme zatiranja vselej poseže spolna razlika in vselej je ženska tista, ki je najbolj grobo zatrta. Vedno znova se srečujemo z isto trojno zanko: izkoriščanje narave, Drugega, Ženske. Vsa izkoriščanja delujejo po enakih temeljnih matricah.
Naša družina je bila srečna na enak način, kot so srečne vse druge družine.
Ampak verjamem, da je vsaka nesrečna družina nesrečna po svoje.
Normalizacija nesreče nujno vodi v spregled trpečega.
Pod prsti še vedno čutim dlako tistega telička izpred več kot dvajset let in še vedno me koža na prstih skeli. Ker sem bila tako dolgo srečna na njihov, na njegov račun.
Kako se spominjati stvari, ki se ne smejo pozabiti? Ali še bolje, kako se spominjati nečesa, če nam primanjkuje objektivnih dejstev, saj razpolagamo zgolj z drobci podatkov, ki bi jih lahko označili za preverljive? Na to vprašanje skuša v Dori Bruder odgovoriti eden najbolj prepoznavnih francoskih avtorjev in Nobelov nagrajenec Patrick Modiano. Če po Ingardnu obstaja neskončno število interpretacij vsakega literarnega dela, zato ker vsak bralec v procesu branja zapolnjuje prazna mesta na svoj način, odvisen od bralčevih izkušenj in prejšnjih branj, je ta mesta v romanu zapolnil kar Modiano sam.
Idejo zanj je dobil leta 1988 med branjem pariškega časnika, v katerem je naletel na novico o judovski deklici Dori Bruder, »stari petnajst let, visoki petinpetdeset centimetrov, ovalnega obraza, sivorjavih oči, oblečena v siv športni plašč, višnjevkast pulover, mornarsko modro krilo in klobuček in obuta v rjave športne čevlje«, ki je med nemško okupacijo Pariza leta 1941 izginila neznano kam. Natančen opis v avtorju vzbudi zanimanje in odloči se, da bo Dorino zgodbo raziskal, kljub temu da deklice ne pozna. S tem se začne njegovo romanje po labirintu pariških ulic, bulvarjev in trgov, brskanje za dokumenti, rojstnimi listi, taboriščnimi in policijskimi zapiski ter oprijemljivimi dejstvi, zaradi česar bi roman sprva lahko označili za nekoliko suhoparen svojstven potopis. Seveda pa ne gre samo za to, saj Modianovo popisovanje in brskanje po okruških nekega življenja, ki bralca zgolj z nizanjem podatkov in preverljivih dejstev skozi skoraj vseh sedemindevetdeset strani utegne pustiti nekoliko ravnodušnega in/ali zdolgočasenega, služi višjemu cilju; zgolj iz teh drobcev rekonstruirati Dorino življenje. To stori tako, da prazna mesta, za vedno izgubljena z njenim izginotjem, zapolni sam in ji tako vdahne življenjskost ter jo iztrga pozabi. Kot avtor pove v enem izmed intervjujev, gre za »spomin na ozadju pozabe. Ozadje vseh mojih romanov je pravzaprav pozaba. Pregrinjala pozabe. Spomin le tu in tam – skozi majhne špranjice, seveda – uspe predreti skozi ta pregrinjala. Prava vsebina mojih romanov je pozaba, ne spomin. Pozaba je odeja, ki prekriva vse, kar smo preživeli. Spomin sicer skuša prekiniti skozi to odejo. Ampak odeja je ves čas tu.«
Dora Bruder je tako svojevrsten žanrski hibrid med detektivsko zgodbo, biografijo in avtobiografijo, saj avtor v pripoved o Dori nenehno vpleta tudi sebe in vleče vzporednice med njenim in svojim življenjem. To je najizrazitejše na mestih, kjer govori o svojem očetu, italijanskem Judu, ki je tako kot Dora v tistem času dvojna napaka – poleg svojega porekla je še goljuf – in je tako kot deklica aretiran, pri čemer avtor upa, da sta se po zajetju oba peljala v istem vozilu, s čimer bi svojo zgodbo za kratek čas posredno združil z Dorino. Podobno skuša razumeti tudi Dorin beg iz penzionata, v katerem se deklica med vsakodnevnimi suhoparnimi zadolžitvami počuti vedno bolj utesnjeno, a se svoboda, na katero zbeži, na koncu izkaže za veliko bolj tragičen prostor. Da bi razumel in bolje osvetlil to njeno odločitev, jo primerja s svojimi mladostnimi pobegi, ki jih je gnala podobna želja po neodvisnosti.
Modianu je v pričujočem romanu nedvomno uspelo tisto, kar si je zastavil, kljub temu pa bi med mešanjem različnih žanrov lahko ostal bolj zvest žanrskim določilom kriminalne zgodbe, s čimer bi v Doro Bruder na račun preobširnega opisovanja svojih kroženj po pariških ulicah in navajanja dokumentov, izjav in zapisnikov, vključil malce več suspenza, s tem pa bralca pritegnil k branju veliko bolj, kot ga je. Ker cilj največkrat opravičuje sredstva, lahko Modianu priznamo, da je s svojo Doro pozabi iztrgal ne le judovsko deklico, ki je tragično končala le zato, ker se je znašla v napačnem času francoske zgodovine, ki bi jo danes nekateri najraje pometli pod preprogo, temveč tudi druge Jude, ki so v kolaborantski Franciji končali podobno kot ona. Nekaterih stvari pač ne gre pozabiti. Če ne zaradi drugega, zato da se ne ponovijo.
Patrick Modiano: Dora Bruder. Prevod in spremna beseda Jaroslay Skrušny. Ljubljana: Beletrina, 2016. 127 strani, 23 €.
Založba Beletrina letos praznuje dvajseti rojstni dan, zato je za knjižni sejem pripravila prav posebno akcijo, ki se imenuje Pod kovter z dvema. Trajala bo v času Slovenskega knjižnega sejma na stojnici P1-03 in do konca decembra v Beletrinini knjigarni na Novem trgu 2 v Ljubljani.
Kaj akcija pomeni?
Če kupite eno od 20 aktualnih knjig iz zbirke Beletrina ali Koda BREZPLAČNO dobite še eno od 20 vrhunskih knjig preteklih let. Objavljamo oba seznama, vi pa pred obiskom sejma razmislite, katero knjigo boste kupili in katero si boste izbrali za darilo.
Ob nakupu ene novosti
Zmago Šmitek: Mandale
Lojze Kovačič: Kristalni čas
Goran Vojnović: Figa
Mojca Kumerdej: Kronosova žetev
Vesna Milek: Cavazza
Suzana Tratnik: Noben glas
Lucija Stepančič: Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe
Gabriela Babnik: Intimno
Jurij Hudolin: Osnove ljubezni in zla
Jani Virk: Med drevesi
C.G. Jung: Rdeča knjiga
Vesna V. Godina: Zablode postsocializma
Stephen Greenblatt: Will in svet
Tomaž Šalamun: Kdaj
Milan Dekleva: In Darwinu zadrhti roka
Koran
Hanif Kureishi: Zadnja beseda
W.G. Sebald: Saturnovi prstani
Sofi Oksanen: Ko golobice izginejo
Patrick Modiano: Dora Bruder
si brezplačno izberite še eno starejšo uspešnico
Thomas Bernhard: Stari mojstri
Roberto Bolaño : Telefonski klici
Roberto Bolaño: Oddaljena zvezda
Italo Calvino: Baron na drevesu
Mircea Cartarescu: Nostalgija
Aimé Césaire: Dnevnik vrnitve v rojstno deželo in izbrane pesmi
Emil Filipčič: Problemi
Jonathan Franzen: Svoboda
David Grossman: Glej geslo: Ljubezen
Michel Houellebecq: Možnost otoka
Milan Jesih: Tako rekoč
Denis Johnson: Angeli
Enes Karić: Pesmi divjih ptic
Agota Kristof: Trilogija
Thomas W.Mitchell: Slikovna teorija
Herta Müller: Danes se raje ne bi srečala
Peter Nadas: Lastna smrt
Jean-Luc Nancy: Corpus, Noli me tangere. Rojstvo prsi.
Robert Perišić: Naš človek na terenu
Pascal Quignard: Sovraštvo do glasbe
Zakaj bi prebrali samo eno, če lahko dve?
Preživite decembrske večere pod kovtrom z dvema knjigama!
»Marokanci, Afrikanci, svi su stranci u Kazablanci.« Riblja čorba, Kazablanka
Kosilo na vrhu nebotičnika, 1932 (Na fotografiji so priseljenski delavci švedskega, kanadskega, slovaškega in irskega porekla.)
V naši soseski stoji majhno in razmeroma neugledno trgovinsko središče, ki premore manikirni salon v lasti sina ruskega emigranta, ki je doštudiral psihologijo, nato pa ugotovil, da si z univerzitetno diplomo enako zaposljiv kot brez nje, in svoje življenje posvetil urejanju ženskih nohtov, servis mobilnih telefonov, v katerem sveže priseljeni Korejec prodaja iPhone vprašljivega porekla, in trgovino, v kateri se izmenjujeta dva Turka in en Indijec.
Nekega jutra z Indijcem, ki dela za blagajno, odigrava variacijo na staro in v stoletjih ponavljanj izpiljeno ameriško temo od-kod-pa-ti. Ste iz Teksasa? Ljubi bog, seveda ne. Iz Slovenije sem, rečem, kot bi bila Slovenija v čem boljša od Teksasa. Počakam, da kolesca zgodovinjenja v njegovi glavi opravijo svoje in po kratkem premolku sledi pričakovano: A, kot Melania Trump! Morala bi samo prikimati in potrditi svojo pripadnost Teksasu, pomislim. Morda bi v znamenje prepričljivosti lahko navrgla še ime kakšnega manjšega kraja, od koder domnevno prihajam. Morda bi lahko celo zaigrala Mehičanko. A zdaj je že prepozno. In ameriško vljudnostno pomenkovanje ne presahne zlahka. Kaj počnem v St Louisu? Kaj študiram? In če študiram književnost – to pomeni, da tudi sama čakam na svojega gospoda Trumpa? Prav, si rečem in na rafal vprašanj odgovorim s svojim. Kaj pa si vi mislite o sveže izvoljenem predsedniku Združenih držav? Dolgo premišljuje preden mi odgovori. »I like his policy,«reče, »but I’m not sure I like his bigotry.« Pa lahko prvo loči od drugega, vprašam? Ne, najbrž res ne, reče zamišljeno, medtem ko mi vrača drobiž. Videti je, da je najin pomenek zdaj tudi uradno končan.
Če drži, kar pravi Pons, in bigotry res prevajamo kot fanatičnost ali zagrizenost, slovenščina nima ustreznega nadomestka. Merriam-Webster ponudi ekonomično razlago pojma: silno in neupravičeno sovraštvo. Ko ameriško-indijski blagajnik reče, da mu ustreza Trumpova politika, ne pa tudi njegovo silno in neupravičeno sovraštvo, hoče v resnici reči: tudi jaz si želim, da bi Amerika spet postala država, od katere si lahko pričakoval izpolnitev svojih sanj o boljšem življenju. A če to lahko postane samo pod pogojem, da njega osebno pošlje nazaj v Indijo, se vse skupaj nenadoma ne zdi več tako privlačno.
Saj veste, Amerika je država emigrantov. Država, kjer vsi, celo tisti, ki bi radi pozabili, v neskončnost ponavljajo zgodbo o svojem izvoru. Sem ena osmina Irke, ti bo povedala znanka. Moji starši so ponosni Danci. Moja mati ni želela, da bi se otroci naučili govoriti poljsko, a jaz o sebi razmišljam kot o Poljakinji. Razmišljam, da bi se začel učiti svojega jezika, a nisem povsem gotov, iz katerega dela Afrike so uvozili moje prednike. Biti Američan pomeni biti izkoreninjen in presajen in imeti dve državljanstvi: etnično, iz katerega izvira tvoja posamičnost, in duhovno, iz katerega izvirajo tvoje vrednote, ki te z drugimi Američani povezujejo v družbo prizadevnih ljudi. In biti Američan pomeni tudi gojiti dragoceno iluzijo, da te za pripadnika izvoljenega ljudstva ne dela tisto prvo, temveč tisto drugo: Američani so izvoljeno ljudstvo zato, ker vedo, kako se stvarem streže. Kako zavihati rokave, kako odvreči verige, kako prijeti orožje, kako si pokoriti zemljo in kako ukloniti šibkejše, ki ne premorejo dovolj moči, da bi si lahko vladali sami. Res?
Do leta 1965 je priseljevanje v Združene države reguliral kvotni sistem iz leta 1929. To pomeni, da si je svoje mesto v bratovščini pogumnih in samozadostnih mož in žena lahko izposlovalo samo vnaprej predvideno število ljudi iz določenih držav. 65.721 Britancev, 25.957 Nemcev, 5.802 Italijanov, 845 Jugoslovanov, po sto Afganistancev, Novo Gvinejcev, Japoncev in Liberijcev in niti en Kitajec. Amerški zakoni so poskrbeli za to, da je izvoljeno ljudstvo ohranjalo točno določeno rasno in narodnostno strukturo, da se njegova odličnost pod tujimi vplivi ne bi sfižila. Etnični dejavnik je na ravni politične stvarnosti skratka štel veliko več, kot so si bili Američani pripravljeni priznati. A odkar je leta 1965 klub na stežaj odprl svoja vrata vsem, ki so jih posledice hladne vojne pregnale iz svojih daljnih domov, so se skrbno vzdrževana razmerja začela počasi, a vztrajno spreminjati. Priliv migrantov iz azijskih, južnoameriških in afriških držav je do danes tolikšen, da se belsko prebivalstvo Združenih držav iz večinskega počasi preobraža v manjšinsko. Amerika bo, kot vse kaže, končno postala tisto, za kar se je od nekaj izdajala. Le da tega ne proslavlja s konfeti, temveč s silnim in neupravičenim sovraštvom.
»Nikoli ne pozabiš, da si Evropejec,« mi skozi oblak pare, ki se dviga iz vodnega Starbucksovega kapučina, pove upokojena rusistka, medtem ko me njen mož že tretjič vpraša, od kod prihajam, ona pa iz obzirnosti ali zanikanja z ničemer ne daje vedeti, da je opazila karkoli nenavadnega. Sem sta prišla sredi šestdesetih, njej so umrli starši, on se je naveličal Udbe, ostala sta zaradi dela in ljubezni, a oba še vedno vesta, da sta Zagrebčana.
Ne samo onadva, nihče ni pozabil, od kot prihaja in kaj mu pritiče. V neskončnost ponavljajoči se obrazci utrjevanja družinskih dreves niso bili zaman. V letih zapovedane barvne slepote in politične korektnosti so bili vsi pripravljeni zlorabljati metaforo o talilnem loncu, a v trenutku, ko je blagostanje presahnilo, je vsak natančno vedel, kdo je z nami in kdo je proti nam. In seveda so vsi priseljenci. A nekateri priseljenci so enakopravnejši od drugih. Nekateri sveži priseljenci, ki so se umaknili pred napetostmi v svojih lastnih domačih okoljih, pa ne vedo, kako naprej. Moja prijateljica, Turkinja, ne more nazaj, ker je nekega dne podpisala napačno spletno peticijo. Moj prijatelj, Iranec, ne more nazaj, ker je nekega dne prevedel pesem napačnega pesnika. Obtičala sta v Ameriki, ki obubožana strmi vanju z negostoljubnimi očmi.
V improviziranem literarnem salonu na južni strani mesta nekdo bere iz svoje avtobiografije v nastajanju: o tem, kako se je zaljubil in ugotovil, da nima dovolj denarja za ljubezen. Njegova punca namreč že vse življenje sanja, da bi postala gospodinja: da bo vzgajala otroke, pekla pecivo, skrbela za hišo in vrt, sprehajala psa in krtačila mačko, on pa, zapohan študent književnosti, ne zmore preživljati niti samega sebe, kaj šele vzdrževati njenih sanj. In tako je, malo v imenu ljubezni in malo v imenu pričakovanja, da resnična služba iz tebe lahko izkleše resničnega človeka, postal vajenec v pogrebnem zavodu. Fant, ki bi gotovo rad postal Bruce Springsteen – revež, ki mu je z zmagovalno kombinacijo sreče in prizadevnosti uspel veliki met in mu nikdar več ne bo treba skrbeti glede denarja, je utelešenje razjarjene bele Amerike. Čeprav svojim akademskim tovarišem iz višjih slojev tega nikdar ne bi upal priznati naglas, je čisto verjetno, da je volil Trumpa. Čemu bi proslavljal različnost in se veselil novih migracijskih tokov, ko pa še zanj, ki se je tu rodil, ni dela?
Vse skupaj nekoliko spominja na Scorsesejeve Tolpe New Yorka, kjer ena generacija Ircev drugo generacijo Ircev ozmerja s čefurji, in bilo bi smešno, če ne bi bilo zaskrbljujoče. Opazovati pomankanje, kako rojeva strah, strah, ki se preobraža v jezo, in jezo, ki nikdar ne doseže pravega naslovnika, vzbuja neprijetne spomine na zgodovino dvajsetega stoletja in trdnjava Evropa se v tem razpoloženju ne razlikuje od svoje transatlantske sestrične.
Balkan me zasleduje, rada reče moja bosanska prijateljica, ko opazuje naraščanje napetosti okoli sebe in se spominja, kam je narcisizem majhnih razlik pripeljal rajnko Jugoslavijo. A seveda ne gre za Balkan in tudi za Ameriko ne. Gre za človeško naravo in za iskanje odgovorov na večna, a težko odgovorljiva vprašanja, kot sta na primer, zakaj na stisko vedno hitreje odgovorimo s sovraštvom kot s solidarnostjo in kam se sploh še lahko zatečemo v primeru naslednje vojne.
Katja Perat, članica AirBeletrininega uredništva, se je avgusta 2016 preselila v Ameriko, kjer je dobila štipendijo za doktorat iz primerjalne književnosti. Dvakrat na mesec vas bo seznanjala s svojim življenjem v deželi svobodnih.
Ob omembi Henryja Davida Thoreauja bodo mnogi najverjetneje najprej pomislili na njegovo idejo državljanske nepokorščine, ki jo je razvil v svojem najslavnejšem istoimenskem spisu. To kratko, a zgodovinsko nadvse pomembno besedilo – po njem sta se med drugimi navdihovala Mahatma Gandhi in Martin Luther King ml. – je letos izšlo v izvrstnem prevodu slovenskega filozofa Tomaža Grušovnika. Grušovnik v eruditivni in pronicavi spremni študiji interpretira mišljenje tega nam premalo znanega avtorja (Državljanska nepokorščina, LUD Šerpa, 2016) ter svoj razmislek sklene z opozorilom »na zanemarjeno večplastnost spisa, na njegovo dvojno senco«. To pa še v mnogo večji meri drži za Thoreaujevo mojstrovino Walden: življenje v gozdu, ki jo lahko z letošnjim letom končno beremo tudi v slovenskem prevodu. A veselo novico nekoliko megli odsotnost spremne besede, ki bi jo to delo, drznem si reči, moralo imeti.
Kot prvo, Walden zagotovo ni navadna knjiga. Na prvi pogled ni niti posebej nenavadna knjiga. Splošna sodba pravi, da je Walden pomembno literarno delo, ki ga prištevamo k tradiciji transcendentalizma. Sestavlja ga 18 esejev, v katerih je avtor popisal obdobje dveh let, preživetih v leseni koči ob jezeru Walden, svoje pisanje pa prepletel s kritiko »materialističnega« načina življenja ter s poglobljenim razmišljanjem o naravi in njeni lepoti, o preprostem življenju, samoti, samozadostnosti, branju … duhovni rasti. In v veliki meri ima ta sodba prav. A to je le povrhnja plast knjige, pod katero so bralci in bralke kar nekaj časa kvečjemu le pokukavali.
Njene skrbno varovane skrivnosti je prvi odstrl ameriški filozof Stanley Cavell (Senses of Walden, 1972) in prepričljivo pokazal, da je Walden knjiga o sami sebi, »o lastnem pisanju in branju«, da jo je potrebno brati na več ravneh in da gre za polnokrvno filozofsko delo. Po vsebini je Thoreaujeva mojstrovina enakovredna uveljavljenim filozofskim klasikom: od Cavellove prebojne študije so učenjaki v njej prepoznavali estetsko teorijo, filozofijo življenja, etiko zaznave, metafilozofijo, razmišljanja o filozofiji jezika, ameriško soočenje z daoizmom, budizmom in hinduizmom, vrsto Sôkratikoi logoi (sokratskega govora), vsebinske sorodnosti z Nietzschejevo filozofijo, anticipacijo okoljske filozofije in etike ter neizčrpno zakladnico filozofskih idej. A ta sodobna interpretacija, ki jo potrjujejo nove in nove študije, še ni nadomestila zgodovinske sodbe in večina bralcev ter bralk še vedno ne ve, da ima opraviti s filozofskim in ne le leposlovnim delom.
Na vprašanje, kako je tej enigmatični knjigiuspelo več kot stoletje skrivati svojo filozofsko sredico, je več odgovorov, najsplošnejši pa je ta, da se od tega, kar navadno razumemo kot filozofijo, bistveno razlikuje po formi. Thoreau filozofije namreč ne podaja v obliki tez niti je ne organizira v sistem, ne definira, ne analizira konceptov in si ne prizadeva za jasno izražanje – nasprotno, piše subjektivno, čustveno in dražeče, metaforično, dvosmiselno, namigujoče, celo preroško in je bližje azijski »modrostni literaturi« kakor filozofskim standardom svojih in naših sodobnikov. Thoreau piše drugačno filozofijo tudi zato, ker jo drugače pojmuje: »Biti filozof ne pomeni le izostreno misliti niti ustanoviti šolo, temveč ljubiti modrost, tako da skladno s tem, kar ti narekuje, živiš življenje preprostosti, neodvisnosti, velikodušnosti in zaupanja. Pomeni razrešiti nekatere življenjske probleme, ne le teoretično, ampak praktično«. Filozofijo skuša znova združiti z grškim idealom ljubezni do modrosti in jo povezati z izročilom samoizpraševanja, kot takrat, ko na primer pravi, da če bi radi »pripravili sfingo do tega, da razbije svojo glavo ob kamnu, le ubogajte navodilo starega filozofa in spoznajte sami sebe«. Svoje oči moramo obrniti navznoter in spoznati lastno kozmografijo.
Čeprav Walden praviloma umeščamo v memoare, esejistiko ali splošno v literaturo o naravi, gre za delo sui generis. Še največ formalnih vzporednic znotraj zahodne filozofske tradicije bi našli v Nietzschejevem podobno edinstvenem filozofskem romanu Tako je govoril Zaratustra (in še mnogo več razlik, prvo je že to, da Walden ni roman), zato ni presenetljivo, da je obe knjigi doletela ista usoda odrekanja statusa filozofskega dela. In če je Nietzschejeva »knjiga za vse in za nikogar«, je Thoreaujeva za vse in za nekatere. Walden se namreč začne, kot je bistro opazil neki komentator, kakor vestern, v katerem v mesto prijezdi revolveraš in strelja na vse strani. Pri tem pa Thoreau takoj zavzame radikalno, vzvišeno in utrjeno držo, s katere obstreljuje bralstvo. Prvo izdajo je pospremil z epigrafom, v katerem je citiral … samega sebe: »Kot sem rekel, ne mislim pisati ode potrtosti, temveč se bahati tako živahno kot petelin navsezgodaj na svoji gredi, pa četudi le zato, da prebudim svoje sosede.« Že uvodoma napove, da bo pisal o sebi, nato pa svoje sosede okliče za sužnje zemlje, saj se vsakodnevno pehajo za rečmi, ki jih v resnici ne potrebujejo. A z nepotrebnimi rečmi ne misli le razkošja, pač pa vse samoumevnosti, ki niso res najnujnejšega pomena za preživetje. Vsem, ki se prepoznamo v njegovih rojakih – kar se prejkoslej tudi bomo –, pravi, da živimo »življenje bedaka«, da smo sami sebi priganjači sužnjev, da nismo celoviti ljudje, ampak kakor stroji, da smo sužnji in ujetniki »svojega mnenja o sebi« ter da živimo »v tihem obupu«. Zaradi takšne dikcije in avtorjeve neomajne prepričanosti vase, ki prevevata celotno knjigo, mu dobršen del bralstva očita hvaličenje, domišljavost, prezirljivost do drugačnih od njega, filistrstvo in mizantropijo, graje pa se raztezajo vse do konkretnih ad hominem obtožb, da je lažnivec, nemoralnež in licemerec, saj ni živel do potankosti tako, kakor piše, da je.
Thoreaujeva nesramnost sledi kiniškemu izročilu iskrenega, neustrašnega govora, imenovanega parrhēsía, govora, ki resnice ne zavija v obzir, etiketo in pravila spodobnosti, saj bi ji tako izgladil ostrino, s tem pa tudi odkrhnil pomemben del njene resničnosti. Zaradi te in številnih drugih podobnosti s kinizmom, ki se pojavljajo v knjigi (kozmopolitizem, askeza, življenje po naravi, svoboda), je zgodnejša kritika Thoreauja označila za »jenkijevskega Diogena«, ne da bi pri tem pravilno razumela enega ali drugega. Res pa je, da kinizem dolgo časa ni imel spremnih besed, ki bi ga približevale pripadnikom kulture, ki jo kritizira, kot je danes pri nas nima Thoreaujevo protikulturno delo. Diogen je z Atenci filozofiral tako, da so ga ti včasih celo natepli, podobno pa tudi Thoreau vznemirja, razburja ter razvnema svoje bralstvo do te mere, da med komentatorji najdemo take, ki bi z njim najraje fizično obračunali. To pa nam več kakor o bralcih pove o emotivni silnosti samega dela in res, na drugem polu bomo našli številne občudovalke in oboževalce, za katere je Walden »tista knjiga«, ki jim je spremenila življenje. Kar potrjuje avtorjeve besede: »Vse knjige niso tako neumne kot njihovi bralci. Verjetno vsebujejo besede, ki nagovarjajo natanko naše okoliščine in ki bi bile, če bi jih lahko res slišali in razumeli, za naše življenje zdravilnejše [sic] od jutra ali pomladi in bi morda z njimi videli stvari z novega zornega kota.« V vsakem primeru bo branje silovitega dela Walden: Življenje v gozdu malokoga pustilo hladnega.Zato prisluhnimo, ta knjiga govori prav nam. Še posebej tedaj, ko nam ni všeč, kaj in kako govori.
Preden pa se lotimo branja, je dobro vedeti, da je Walden zahtevna knjiga in da je taka namenoma (avtor jo je pisal in predeloval skoraj desetletje). Nič koliko branj, ki je podcenjevalo avtorja in njegovo delo, je v arhaični prozi, odbranem izrazju, kompleksno strukturiranih stavkih in mnoštvu dvoumnih sentenc, nenavadnih aforizmov, paradoksov, mitoloških in literarnih aluzij, parodističnih nians, nevsakdanjih metafor … ter doživetih in nadrobnih opisov narave, našlo zgolj leporečje in dolgoveznost, floskule, retorične cvetke in truizme ali pa ponašanje s slogom, s tem pa ostalo prikrajšanih za njuno sporočilo. Ko Thoreau pravi, da je treba knjige »brati enako premišljeno in zadržano, kot so bile napisane«, misli s tem predvsem na svojo knjigo. Kot navdušen klasicist se je popolnoma zavedal pomena skrbnega branja ter interpretativnega truda, potrebnega za razumevanje jezika herojskih knjig, in tako je tudi pisal.
Walden je herojska knjiga, zato od nas terja »branje v višjem smislu, […] ki mu moramo posvetiti svoje najbolj budne in čuječe ure«. Če beremo, kakor »množica bere zvezde, kvečjemu astrološko, ne astronomsko«, se bomo po avtorjevi zvezdni karti težko orientirali, vseeno pa bomo lahko našli dovolj naplavljenih biserov, da bomo bogato poplačani. A do največjih zakladov v globinah Thoreaujevega jezera se lahko dokopljejo samo »astronomsko« beroči. Thoreau, »vrhovni pesnik dvoumnosti, izmikanja in skrivnosti« (J. C. Oates), je v Walden vtkal toliko skritih, ali bolje odprtih pomenov, da se vam ob branju utegne kar naprej dozdevati, da misel govori – poleg očitnega – še o nečem drugem. In skoraj zagotovo boste imeli prav.
Avgusta sem na zabavi na strehi sredi mesta popivala s sodelavci svojega fanta. Zabavo so v ironični norveški maniri poimenovali »vrtna zabava brez vrta, a z lepim pogledom na neprijazno, mrzlo morje«. Povabljeni smo se po nekaj urah grupirali v interesne krožke in po osmozi sem ob praznih steklenicah piva končala z ljudmi, ki ljubijo literaturo in glasbo. Beseda je nanesla na knjige, ki bi jih eden drugemu priporočili. Juliette, Justine. Popravki. Hadrijanovi spomini. Svetloba v avgustu. Neverjetno, sem si mislila, ti ljudje imajo podoben okus kot jaz.
Opogumljena sem vzkliknila: »Kaj pa neapeljska tetralogija Elene Ferrante? Ste to že brali?«
Vibeke, najbolj razigrana med pivci, me je strmo pogledala in odvrnila: »Ana, mar si videla te grozljive angleške naslovnice?! Kdo vendar bere takšne knjige?«
Da, res, kdo vendar bere chick-lit? To zagotovo nisem jaz, zato se je pri angleških založnikih Ferrantejinega cikla zgodila napaka. Površen oblikovalec je verjetno presodil, da so romani, ki pripovedujejo o ženskah, vselej sentimentalno pastelni, polni objemov in porok. Naslovnice so ustvarile vtis, da je neapeljska tetralogija lahkotno, apolitično, postfeministično čtivo, in ponudile zaledje tako sovražnim argumentom kot argumentom podpore. Občutek, da so knjige že prebrali, čeprav jih niso, je ljudem dal tudi medijski stroj, ki o ciklu govori kot o lepi, rahločutni »ženski zgodbi«, posvečeni ljubezenski tematiki. Toda tega besedila ne bi pisala, če interpretacije ne bi hotela nekoliko popraviti. Neapeljski cikel je mnogo več kot to, za kar bi ga radi imeli nasprotniki in, ironično, celo ljubitelji. Razlog, da res dogaja, ni njegova preprostost, ampak preprosta kompleksnost. Neapeljski cikel je literatura, ki ima pretenzijo po življenju in jo je zato mogoče popiti, použiti, se z njim spojiti. Štirih knjig – Genialna prijateljica; Zgodba o novem imenu; Tisti, ki odidejo in tisti, ki ostanejo; Zgodba o izgubljenem otroku – umetnostna potujitev ne zanima, a ni zato niso nič manj umetnost. Kajti proizvajajo izkušnje in spreminjajo. Dajejo nam dihati s tujimi pljuči.
Najlepši par
Pripovedovalka neapeljske tetralogije je Elena Greco, ki tako s svojim imenom kot usodo napeljuje na sum, da je avtoričin alter ego. Greco pred bralcem odraste v ambiciozno žensko, ki svoje intelektualne in materialne primanjkljaje presega s študijem, z branjem, pisanjem in s politično aktivnostjo. Greco je oseba, ki pogosto naredi, kar od nje pričakujejo drugi ali pa se po drugih zgleduje. K sreči si zglede vselej poišče zunaj svojega primarnega neapeljskega okolja, v katerem je ženska stvar, ki jo na različne načine obvladujejo moški. Greco se zgleduje po višjih slojih in se trudi, da bi si prisvojila njihovo kožo, njihov govor, njihov miselni horizont in njihovo estetiko. Poroči se s papirnatim moškim, ki jo dolgočasi in se od njega tudi loči. Lenù postane uspešna pisateljica in feministična avtorica, vendar je komaj kaj več kot poustvarjalka.
Rafaella Cerullo, Lina oziroma Lila, kakor jo edina kliče Lenù, je vse, kar Elena ni. Neposlušna, včasih nasilna deklica, kasneje uporna, navidez povsem nepremišljena in vihrava ženska. Lila se vselej udejanja mimo pričakovanj drugih. V svojem razredu je prva, ki zna brati in pisati, poleg tega pa je izjemna tudi v matematiki. Za svojega čevljarskega očeta oblikuje avantgardne čevlje, ki se naposled izvrstno prodajajo v trgovini v središču Neaplja. Tudi trgovino čevljev opremi sama in zanjo iz svoje poročne plakete naredi sodobno likovno platno. Že ko se zdi, da je njeno življenje zapečatil zakon s slabičem Stefanom Carraccijem, ki je poslovno odvisen od neapeljske mafije, ji iz primeža preskrbljene nesreče uspe uiti. Po socialnih zapletih in bolezni Lila postane pionirka računalniškega programiranja. Lila je ustvarjalna v polnem pomenu besede, njena ustvarjalnost namreč ni mimetična, temveč ima potencial, da resničnost osmišlja in spreminja. S svetom ni pomirjena, želi ga krotiti, ga uravnovesiti, hoče, da bi tista tesnoba, ki jo kot najstnica imenuje »razpadajoči robovi«, prešla in bi se svet znova sestavil v harmonično celoto. Lila je v dialogu s stvarnostjo, zato se njena pot vseskozi prelamlja. Od tod nestanovitnost, od tod vtis, da v njenih odločitvah ni nobene logike. Seveda, saj niti v poteku resničnosti ni nobene logike. Človek odnaša, veter prinese.
Sledi največji trik Ferrantejinih štirih romanov: ti dve ženski sta prijateljici. In ker sta prijateljici ravno onidve, prijateljstvo po Ferrante ne more biti najlepši odnos. Njuno prijateljstvo namreč ni stilizirano v tolerantno in spoštljivo naklonjenost, temveč je v njem prostor za intelektualno zavist, za tekmovalnost, za odpore, za oddaljenosti, za trenja in, kar je bistveno, odprto je za nerazumevanje. Prijateljstvo je lep model odnosa, saj je odvezano od ekonomije, od spolnosti, od družbenega statusa oziroma razreda, od estetskih določil, vendar kot model hkrati ni še nič. O vsebini odnosa odloča šele partikularno, torej strasti, vrednostni sistemi in osebnostne šibkosti vpletenih ljudi. Prijateljstvo med Eleno in Lilo se preliva iz lepega v grdo, iz bližine v oddaljenost, iz spodbude v krutost, vendar ta ambivalenca še ne pomeni, da ni svobodno.
Moč prijateljstva, kakor ga prikazuje Ferrante, nista njegovi strukturna lepota in čistost, temveč način, na katerega se giblje v sedanjosti. Prijatelji si želimo, da bi prijatelje obdržali do konca svojih dni in si brez nekaterih ne moremo predstavljati življenja, pa vendar v deklaracijo prijateljske ljubezni kontinuiteta in smisel nista vračunana. Romantična ljubezen si vselej skuša prisvojiti tudi obljubo ali dve glede prihodnosti in univerzalnega, prijatelji pa si lahko privoščimo, da smo potopljeni v posebno in posebnemu zavezani, da nas ne briga za prihodnost našega odnosa, še manj za njegovo preteklost. Za resničnost stika, prepleta in odboja nam gre, hkrati pa lahko prenesemo in artikuliramo tudi spoznanje, da smo – in v tem se prijateljstvo bistveno razlikuje od romantične ljubezni –, ko zapremo vrata svojih stanovanj, sami. To nas ne moti preveč, žalostno je zlasti kot eksistencialno dejstvo.
Ferrante v romanih prikaže, da je odlika prijateljstva zlasti njegova emancipiranost od časovnih zavez in zmožnost, da posameznikovo bistveno osamljenost ali samoto združuje s skrbjo za drugega. Prijateljstvo s svojimi razpokami ravna sproščeno, ogromno bližin, razdalj in zdrsov lahko prestane, saj svobodo vzpostavlja povsem samodejno – k čemur pa romantična ljubezen pogosto le stremi in v naporih projektira.
Svoboda in red
Vprašanje prijateljstva se v Ferrantejinem ciklu razdrobi v motive ženskega zavezništva. V negativ tistega, kar je de Beauvoir imenovala zavezništvo s tlačiteljem. Elena in Lila se potrebujeta zato, da se v mačističnem, razredno segregiranem in nasilnem neapeljskem okolju lahko opolnomočita. Ustvarjata pogoje in vzdušje za življenje po meri, akumulirata moči za intimne in javne prelome. To pa seveda ne pomeni, da se prijateljici osvobajata enako uspešno.
Elenino življenje demonstrira problem socialne mobilnosti žensk in revnih. Dekle nižjega razreda naj bi postalo gospodinja in mati, ki se kot agens lahko uveljavlja le nad svojimi otroci. Vendar je Elena, kot sem že namignila, ambiciozna in častihlepna. Kar se v njenih dekliških letih artikulira kot volja do znanja, v njeni odraslosti postane volja do družbenega ugleda, zaradi česar mora prestati poseben pasijon. Njena zgodba ponavlja nekatera pomembna dejstva: kako se moramo ženske namučiti, da bi nas v javnem življenju jemali resno; koliko se moramo ženske naučiti, da bi naše znanje lahko pariralo znanju moških kolegov; kako so v javnem življenju vrednoteni naš videz, naše obleke, naša spolna privlačnost. Izvemo torej, da je bilo za moške javno življenje vselej ugodnejše kot za ženske. Nič novega, seveda, zato Ferrante vprašanje socialne mobilnosti nekoliko zasuče.
Eleni sicer uspe premagati nekatere intimne in družbene danosti, vendar sama sebi vseskozi malo smrdi: njena koža, njeno gibanje, drža, njene navade, njene besede in misli ne pripadajo aristokratskemu miljeju, temveč neapeljskim ulicam. Ne smrdijo njene prave vsebine, temveč želja, da bi se umestila v oportunistični svet italijanske (levičarske!) aristokracije. Smrdi si, ker ve, da zanjo med tistimi ljudmi ni ničesar, saj ne verjame njim, ampak le njihovim podobam. Smrdi si, ker je pridna in prilagodljiva, ker je ljubljena le, kadar igra po pravilih, ki jih zastavijo drugi. Smrdi si, ker svoja pravila svoje preobrazbe in življenja začne pisati tako pozno.
Če je Elenino življenje prilagajanje, je Lilino življenje zgled za svobodo. Lila se ne oklene enega obrazca življenja. Na razpolago ima več identitet in se skozi romane vseskozi preobraža, na novo osmišlja in ustvarja. Kot živo srebro je, ambivalentna, težko zajezljiva. Njena skrb pa ne velja le njej sami, ampak tudi drugim – ne družinskim bližnjim, temveč bližnjim po primanjkljaju: revnim ljudem, neizobraženim ljudem, drugim ženskam. Za svoje kreacije plačuje s telesom in umom. Najdemo jo na robu smrti in na robu norosti, na koncu pa je sploh ne najdemo več, saj izgine. Kljub temu da Lila pogosto trpi in so njena prizadevanja, da bi svet zakrpala, jalova, ji Elena osmišljeno trpljenje zavida. Tudi Elena bi rada vedela za smisel. Tudi ona bi rada občutila svobodo, da izdela samo sebe, da izdela svet, v katerem želi živeti. Tudi Elena bi rada pisala pravila.
Ne razumite me narobe, nobena od njiju ni posebej srečna. V tem je njuna živost. Ferrante se z njunima zgodbama ni zavezala razpravi o tem, ali smo ljudje bolj srečni, kadar živimo tako ali tako. Ne, ne, stvari so mnogo težje. Ferrante se je z njunima zgodbama potrudila opomniti na možnosti svobode. Pokazala je, da je svoboda na voljo za vse nas, v vseh trenutkih: svoboda, da ne ugajamo svetu, da ne pristanemo na svet, ki ga črtimo, svoboda, da ne verjamemo v svet, v katerega ni mogoče verjeti, svoboda, da ljubezen gradimo po svoje. Svoboda, da ne postanemo ciniki, da postanemo večji od tega. Vse to si lahko vzamemo, vselej smo že hudičevo blizu, tako blizu, da svoboda sploh ni pravi problem. Zatakne se, sporoča Ferrante, ker posledic svobode ne zmore nositi vsak. Problem je, da je na svobodi pravzaprav težko. In naša tragedija se odvije, ko se lastne nemoči, da bi težo nosili, pričnemo zavedati.
Genialna prijateljica, prvi del tetralogije Elene Ferrante, je v prevodu Anite Jadrič pred nekaj dnevi izšla pri Cankarjevi založbi.
Prizor iz predstave Pomona (foto: Mankica Kranjec)
Mladi angleški dramatik Alistair McDowall (1987) odslej ne bo večneznanka za slovensko gledališko občinstvo. Na malem odru SNG Drame Ljubljana je doživela premiero prijetna popestritev klasičnega abonmajskega programa v institucionalnem gledališkem okolju –distopična drama Pomona. Režijsko palico je vihtel McDowallov vrstnik, Jaša Koceli. Podatek o starosti obeh, pisca in interpreta dramske predloge, ni nepomemben. Generacija, ki je aktivno vstopila v družbeno življenje po letu 2008, ko je nastopil veliki gospodarski zlom, kriza kapitalizma, je generacija, ki bo kot prva po drugi svetovni vojni živela slabše od predhodne. Zato je prav, da prav ta spregovori o obstoječih družbenih protislovjih in jih premisli. Tudi skozi gledališki medij.
Dogajalni prostor v drami je zapuščeno, postindustrijsko, povsem degradirano okolje, prepredeno s komunalno infrastrukturo. Zanimivo, obstaja tudi zunaj literarne in gledališke fikcije –nahaja se v Manchestru. Pomona je otok v samem urbanem središču, ki ga obkrožajo rečni kanali in kjer je bila nekočpomembna pristaniška dejavnost. Zdi se, da je McDowall našel idealno tipsko okolje za prikaz družbene dezinteracije v najsodobnejšem kapitalizmu. Kjer je bila nekočindustrija, je danes prevladujoča –še povsem kapitalistična, torej temelječa na zasebni lastnini –politična ekonomija kriminala, katere osrednji stebri so trgovina z belim blagom, prostitucija in nasilje.
V takšno Pomono se zaplete mlado dekle Ollie, ki želi tu poiskati svojo sestro, za katero pa se, ko se pojavi na odru, ne ve, ali je resnično sestra ali pa gre ves čas za zgolj eno osebo. O nobenem od sedmih protagonistov Pomone ne moremo trditi, da je osrednji; prav obratno, predstavljajo strukturo distopične družbe, okoli katere se organizirata družbena produkcija in reprodukcija. Morda je najzanimivejši element predstave, ki ga lahko razumemo tudi kot organizacijski princip drame, fantazijska igra vlog Dungeons and Dragons. Protagonisti si izberejo fiktivne karakterje in pod vodstvom vodje igre igrajo fantazijsko igro. Na trenutke ni jasno, kaj je fantazijska igra in kaj dejansko dogajanje v Pomoni in ali ni modra vse skupaj igra v igri. A nedvoumnega odgovora na to vprašanje niti ne potrebujemo. Resničnost je strašnejša od vsake fikcije.
Odrska pripoved s svojo strukturo presega klasično meščansko dramatiko. Zgodba je fragmentarna, se ukinja, pred gledalko in gledalcem se odvijajo posamični prizori oziroma sekvence, ki so po svoji formi bližje filmu kot gledališču. Kot pripoved ne teče enakomerno od začetka proti svoji končni točki, tako tudi čas, ki se konstruira v odrski reprezentaciji družbenega podzemlja, ne teče linearno.
Dramska predloga je doživela odrsko materializacijo v že tako precej klavstrofobičnem prostoru. Osrednji scenski gradnik je bila kovinska konstrukcija iz cevi (oblikoval jo je Vlado Glavan), ki s treh strani zamejuje oder in dopolnjuje ključni element scene, strop dvorane Male drame (scenograf predstave je Darjan MihajlovićCerar). Skopo odmerjeni svetlobni viri, na trenutke zgolj baterijske svetilke varnostnikov, ustvarjajo vzdušje podzemlja, napetosti in tesnobe. Menjavanje svetlobe ima pomembno funkcijo za celotno formo predstave. Omogoča namrečhitre in tekoče menjave prizorov, ki posnemajo filmsko kadriranje.
Ugotovimo lahko, da je osrednja gledališka hiša pri nas pogumno odmerila svoj prostor tako radikalnemu tekstu najsodobnejše angleške dramske produkcije in s tem smelo opravila tisto svojo nalogo javne kulturne institucije, ki ji nalaga seznanjanje javnosti kulturno produkcijo. Vendar se zdi, da je ostal ta izjemni nastavek v konkretni uprizoritvi neizkoriščen. Koceli je svoje delo opravil korektno, kar pa je hkrati lahko tudi kritika za neizkoriščen potencial, ki ga prinaša McDowallov tekst. Režijski koncept je bil dosleden prenos dramske predloge na oder. Če to pomeni premestitev zgodbe, ki se žanrsko najbolj približa trilerju, potem moramo gledališki ekipi čestitati za suvereno opravljeno obrtniško delo. Če pa smo morda ob napovedih o predstavi, ki da tematizira družbeno dno, morebiti pričakovali temeljitejši premislek prav tega v specifični gledališki govorici, potem smo ostali praznih rok. Težko se otresemo občutka, da doseže predstava ravno obraten učinek od želenega: namesto premisleka o tem, zakaj danes uprizarjati distopične drame o popolni družbeni dezintegraciji, je občinstvo deležno nekoliko temačne zabave na odru. To pa gledališko institucijo zadržuje v okvirih estetskih kategorij, ki ohranjajo obstoječa družbena razmerja – tudi tista, ki vodijo v Pomono.
Alistair McDowall: Pomona (r. Jaša Koceli). SNG Drama Ljubljana, Mala drama. Premiera: 11. november 2016
Zadnja beseda je sedmi, težko pričakovani Kureishijev roman, ki je v Združenem kraljestvu izšel že pred dvema letoma. Nedavno je delo, ki ga je prevedla Polona Glavan, izšlo v slovenščini, pisatelja pa se lahko spominjamo še z obiska Ljubljane na festivalu Fabula leta 2012.
Hanif Kureishi je eden najvidnejših britanskih pisateljev. Je tudi dramatik, esejist in uspešen pisec scenarijev. Njegova dela pa, bolj kot navedena suhoparna dejstva, in deloma tudi ta, zaznamujejo druge značilnosti: rasna in verska drugačnost in s tem obrobnost, vprašanje identitete, tematika ustvarjanja, spolnost.
Roman Zadnja beseda je bil razkrinkan kot roman na ključ. Pisatelj naj bi si v bistvu sposodil zgodbo postkolonialnega nobelovca V. S. Naipaula, ki je k sebi domov povabil biografa, da bi o njem napisal knjigo. No, v Zadnji besedi gre prav za to: Harry Johnson je bil izbran, da napiše biografijo Mamoona Azama, priznanega angleškega pisatelja indijske provenience v starejših letih. Naročnik biografije in pisec komunicirata o delu v nastajanju prek izmuzljivega založnika Roba. Harry se z namenom, da se obravnavani snovi čim bolj približa, preseli v Mamoonovo hišo na podeželje, toda kmalu se začne zaradi starčevega neznosnega obnašanja in celotnega okolja dolgočasiti, spoštljive manire včasih sprevrne v provokativne bodice, grozijo pa mu tudi z odpovedjo. Harry prične zmenkariti s hišno pomočnico, skupaj ju zanese še na kakšno zabavo, dve, včasih kaj popijeta in povlečeta, poskusita še seks v troje in se vrneta na podeželje.
Ne glede na morebitne kompatibilnosti z dejanskimi osebami in jasnimi ujemanji Mamoona in V. S. Naipaula, samo dejstvo, da gre za roman à clef niti ni bistveno. Kureishi popisuje protagoniste izredno plastično, z načinom njihovega obnašanja, tudi oblačenja, še sploh pa izražanja: cinizem maščevalnega Harryja vselej ostaja znosen (navsezadnje gre za izobraženo osebo srednjega razreda), iz Liane, vročekrvne Italijanke, Mamoonove žene, lijejo čustveni vzkliki, izpadi in napadi, Alice, Harryjeva zaročenka, pa govori malo in brezkrvno, kakor se bledolični, suhljati in in krhki blondinki tudi najbolje poda. Osrednjega pomena je opisovanje Mamoona, skrajno nedostopnega starca, zajedljivo žaljivega in glede na izbor njegovih žalitev tudi precej sočno izvirnega (lesni črv, sončece, norcev in kur ne manjka).
Na sploh je celoten roman zakladnica citatov in aforizmov, ki pa jih ne izreka le ostareli modrec Mamoon, ampak si žogico podajata s Harryjem; ta v večini primerov modruje o (svoji) spolnosti. Zagonetna nerešljiva vprašanja se tičejo življenja na sploh, akta pisanja, pisateljevanja, ljubezni in seveda: seksa. Govorita tudi o zavajajočih, zavajajočih ženskah: »Nič čudnega, da muslimani ženske zakrivajo kot pokvarjene podobice, medtem ko nas njihovi fundamentalisti opozarjajo, da je ženska seksualnost največji od vseh problemov. Zanje je ženska kurba že sama po sebi. Prav imajo, da jih tako skrbi.« Včasih je tudi v takšnih apodiktičnih sodbah zaznati vsaj kanec cinizma in humorja, četudi se zdi, da se za sivim, neomajnim zidom Mamoonovega obraza ne more skrivati nič neresnega. Pisatelj namreč deluje kot nepremična, zadnja postaja pred smrtjo, polna načitanosti in izkušenj, ki jih podaja vsem, ki si jih dovoli spustiti blizu. Da ne bo pomote: ne gre za knjigo trosenja nasvetov, Mamoon ni izvir dokončnih odgovorov na vsa vprašanja, ravno nasprotno: mučijo ga nerazrešljive zagate, povezane z nenasitno slo in željo po pisanju.
Urban Vovk v spremni besedi izpostavi, da gre pri oznakah Mamoonove drugačnosti in odmaknjenosti skoraj za neko mistifikacijo; v govoricah o njem je omenjeno, da naj bi vsaj enkrat poskusil človeško meso. Na sploh je lik Mamoona prignan do skrajnosti: kot bi lahko le taka oseba izrekla ali zapisala tehtno zadnjo besedo.
Kureishi se ukvarja tudi s sodobno stvarnostjo: »Ljudje so brali samo še priročnike za hujšanje, kuharice ali knjige o telovadbi. Ljudje niso hoteli izboljšati sveta, hoteli so samo lepša telesa.« Alice je na primer poosebljeno potrošništvo do te mere, da se zaradi obsedenosti z nakupovanjem modnih dodatkov skoraj sooči z rubežnikom. Toda pri orisu Alice je zanka: puhla modna zanesenjakinja je vendarle Mamoonova muza. Očitno je mlado, žensko telo res največji možen navdih in vir občudovanja, kot pravi Mamoon.
Roman je konstituiran okrog nenasitnosti želje, pa naj bo to v oziru do pisateljevanja, spolnosti, (ne)urejanja družinskih ali partnerskih odnosov ali nakupovanja. Liki se med sabo razlikujejo prav po razpoznavanju te zvijače: ali se brezglavo prepuščajo toku nenasitnosti ali pa skušajo prepoznati mehanizme neukrotljivih želja: pri tem je ravno Mamoon tisti, ki ima zadnjo besedo, namreč – spoznal je, da je mehanizem želja tak, da se ga ne da zajeziti, torej ga je nesmiselno omejevati. Želja kot taka ima torej pri Kureishiju zadnjo besedo in Mamoon zgolj – predzadnjo.
Ko sem ob razglasitvi Nobelove nagrade za književnost nataknjeno razmišljala o tem, kaj me pravzaprav moti pri tem, da je pripadla Bobu Dylanu, sem ob vseh stvarnih pomislekih glede mesta, ki ga zaseda literatura v enaindvajsetem stoletju, skrivaj vedela, da je srž moje zamere dosti bolj banalen. Dylan je slab človek, sem verjela na skrivaj. Eden tistih, ki svojo brezbrižnost nosijo kot nakit in tiste, ki jih z njo prizadenejo, učijo, da je tako videti okrutna, a nujna svoboda. Leonard Cohen, sem si mislila, on je tisti, ki bi moral biti nagrajen. On je tisti veliki lirik, ki razume, da mora biti razpoka, ki zeva v resničnosti, tam, ker samo skoznjo lahko pronica svetloba. In zdaj so moje misli zapadle nepreklicnemu pretekliku. Leonard Cohen je bil velik lirik. Velik je bil, ker je bil nežen. Ker je ljubezni, človeški naravi, politiki in celo zloveščemu starosvetnemu Bogu znal nadeti podobo, ki je vsebovala toliko resničnega, ne da bi zase terjala mesto resnice.
Vem, vsaka umetnost je umetnost narcisizma. Vsak umetnik, dober enako kot slab, je umetnik zato, ker se je priučil svojim šibkostim nadeti videz lepote v pričakovanju, da bo ljubljen vsemu navkljub. In Cohen ni bil nič drugačen. A vendar. Ko sem pred leti s sveže strtim srcem sedela visoko pod nebom slabo ozvočenih Stožic na njegovem štiri ure trajajočem koncertu, sem se spraševala, ali človeška pamet premore merilo, v katerem bi bilo mogoče izmeriti koliko lahko ta star, krhek človek da. Ker, narcisizem gor ali dol, Cohen kot umetnik je dajal ogromno. Kako pogosto se zgodi, da štiri ure poslušamo nekoga govoriti o sebi in ne pomislimo, kako sebična je v potrebi po pozornosti umetnost? Ne vem, seveda ne, kdo je bil v resnici, a v mojem skrivnem življenju je bil umetnik, kakršen človek lahko le sanja, da bo nekoč postal.
To postaja zlizan napev, ampak z vsakim človekom, ki je s svojim likom in delom olajšal moje otroško spopadanje s prežečo grozo negotovosti, ki se iz resničnosti umakne v nezapopadljivo, se svet zdi malo manjši in malo manj gostoljuben. Kdo bi vedel, morda je prav v tem trik. Morda ima življenje načrt, in morda je prav smrt tista, ki nas sili, da sami postanemo ljudje, ki smo ji izgubili. Morda je to del razpoke, o kateri je govoril Cohen. A tudi če samota in bolečina silita k ustvarjanju smisla, nista zato nič manj boleči ali samotni.
Leonard Cohen je umrl skoraj sočasno s tem, ko je Donald Trump postal petinštirideseti predsednik Združenih držav Amerike. In na mojem balkonu je nocoj tako samotno.
AirBeletrina tudi letos razpisuje tradicionalni natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Rok za oddajo prispevkov je 9. december 2016. Peterica finalistov bo o svoji uvrstitvi v veliki finale obveščena najkasneje 19. decembra 2016. 22. decembra 2016 se bodo vsi finalisti predstavili na zaključnem večeru, kjer bo tudi razglašen(a) avtor (avtorica) zmagovalne zgodbe. Večer se bo nadaljeval v tradicionalno Beletrinino prednovoletno zabavo.
Glavna nagrada je 300 evrov in objava na AirBeletrini. Žirija (uredništvo AirBeletrine) se lahko odloči za objavo več zgodb, ki bodo vse honorirane. Vsi finalisti bodo prejeli tudi knjižne nagrade.
Pravila igre: Vsak avtor ali avtorica sme sodelovati le z eno zgodbo, ki naj bo izvirna in še neobjavljena. Zgodbe naj bodo natipkane na računalnik, v pisavi Arial, z velikostjo pisave 12, razmakom 1.5 in obojestransko poravnavo. Dolžina zgodb naj ne presega 10.000 znakov brez presledkov. Besedila, ki ne bodo zadostila vsem naštetim kriterijem, bodo žal izločena. Zgodbo, ki naj bo podpisana samo s šifro in ne z imenom in priimkom, v štirih izvodih pošljite z navadno pošto na naslov: Beletrina, Kersnikova 4, 1000 Ljubljana, s pripisom AIRBELETRININ NATEČAJ. Pošiljki priložite zaprto ovojnico, ki naj vsebuje vaše osebne in kontaktne podatke: ime, priimek, poštni naslov, telefon, elektronski naslov. Tudi ta ovojnica naj bo opremljena z vašo šifro.
Žirijo sestavljajo člani uredništva AirBeletrine (Manca G. Renko, Aljoša Harlamov, Katja Perat in Matjaž Juren Zaza).
*Žirija si pridržuje pravico, da nagrade v primeru slabe letine ne podeli. To se še ni zgodilo, zato naj vas svarilo ne odvrne od pisanja.
»Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!« Ivan Cankar, Hlapci
Prizor s poljskega evrovizijskega nastopa z naslovom My Slowianie (Mi Slovani) iz leta 2014
Ko z grškim prijateljem stojiva pred nabito polnim barom, v katerega lokalci in turisti hodijo igrat retro videoigre, mi pove, da se je v preteklih dneh iz Grčije izselil še zadnji njegovih prijateljev. Bankarji v Singapurju, veterinarji v Avstraliji, zgodovinarji v Angliji, vsi, v iskanju izgotovljene poklicne identitete so čisto vsi postali ekonomski migranti in od letošnjega leta dalje zanj doma ne bo več nikogar, zaradi kogar bi bilo o nekem kraju sploh še smiselno govoriti kot o domu. In tudi on, pa naj bo Amerika, kakršna že hoče biti, on sam pa kakršen koli že komunist, nima najmanjše želje po vrnitvi. In k čemu naj se tudi vrnil? K tujcem, s katerimi si deli državljanstvo, ki bodo vsak prosti trenutek pripravljeni zatrjevati, da so za grški bankrot odgovorni begunci?
Simptom slovenstva
Vse bolj ugotavljam, da o stanju države, od koder nekdo prihaja, lahko sklepaš po načinu, na katerega načrtuje prihodnost. Vsi Nemci in oba Šveda, ki jih poznam, komaj čakajo, da se iz negostoljubne Amerike, ki ne pozna koncepta zdravstvenega zavarovanja in kjer ti za paket toaletnega papirja zaračunajo petnajst dolarjev, vrnejo v blaginjo svojih lastnih nacionalnih držav. Ohranjajo, čeprav ne nalašč, svoje naglase, v katerih neskrupulozno nergajo glede dolgih čakalnih vrst na uradih, neurejenosti cest in nesposobnosti trgovk v supermarketih. In veš: pospravili bodo svoje doktorate in se vrnili domov, zadovoljni s svojim svetovljanstvom in pripravljeni na svoja solidno plačana delovna mesta. Tisti pa, ki se ne morejo vrniti k blaginji, nergajo veliko manj sproščeno. In čeprav jih ameriški hiperkapitalizem peha v agonijo, pogosto uporabljajo besedo »hvaležnost«, kadar poskušajo opisati svoj položaj. Tu jih nekdo plačuje za to, da postajajo ljudje, kakršni so si želeli postati. Doma jih ne bi. In ko razpadajo socialni pogoji za dostojno življenje, z njimi razpadejo socialne vezi. Ljudje se porazgubijo po svetu, manjše kulture utonejo v večjih.
In jaz? Lahko svojo ljubiteljsko antropologijo apliciram nase? Lahko moja specifična usoda pove karkoli o usodi nekega naroda? V zadnjih mesecih sem osvojila nekaj preprostih dejstev: v Sloveniji je težje najti delo kot v ZDA. Hkrati pa je v Sloveniji lažje preživeti brez dela kot v ZDA z delom. Zasebne univerze, debelo podložene s kapitalom, so prvovrsten vir znanja in motivacije, a slonijo na hrbtih zadolženih posameznikov, ki pod pritiskom prihodnosti, ki so si jo omislili na kredit, od svojega osemnajstega leta dalje goltajo antidepresive. Živeti v državi, ki misli, da je obvezno zdravstveno zavarovanje pot v stalinizem, pomeni ne vedeti, ali bi se v primeru raka bolj bal smrti ali dolgov, ki bi jih moral odplačati v primeru preživetja.
Odkar živim v ZDA, ugotavljam, s kolikšno predanostjo sem pripravljena zagovarjati zadnje ostanke socialne države in kako mil je naš lokalni kapitalizem za razliko od ameriškega, kako manj obremenjeni in bolje zavarovani smo v večini držav Evropske unije in kako nujno je, da tako tudi ostane, hkrati pa tudi sama občutim bolečo razliko med malodušjem, v katerega sta potisnjeni tako slovenska visokošolska humanistika kot kultura na eni, in predanim, pedantnim entuziazmom ameriške akademije na drugi strani in včasih z grozo pomislim, da bi bilo morda tudi zame bolje, če bi kariero nadaljevala v tujini namesto doma. A za kakšno ceno! In če se vrnem k svojemu prvotnemu vprašanju: je moja zmeda simptom slovenstva?
Ekonomska migrantka (kot Melania Trump)
»Tako vidiš svoj položaj?« me je s pridržkom v tonu vprašal prijateljičin fant, ko sem v zvezi s sabo prvič uporabila frazo »ekonomska migrantka«. In seveda soglašam – malokaj je bolj neokusnega od ljudi, ki o sebi pripovedujejo z nepotrebno dramatičnostjo. Vendar je nemogoče ne opaziti: Slovenija je država, iz katere se odhaja. Od nekdaj. Nekateri v imenu ljubezni, drugi v imenu slave, tretji zato, ker so se naveličali provincialnega dolgočasja. In država, v kateri obsedeno obvladujemo tuje jezike, če je le možno s čim manj naglasa.
Hkrati pa Slovenca tradicionalno prepoznaš po tem, da bo vsakomur, ki si lahko privošči pet minut prostega časa, razložil, da ni Vzhodnoevropejec. S čimer v resnici hoče reči: nisem luzer. Pristati na naziv Vzhodnoevropejca bi namreč pomenilo pristati na to, da nam ni uspelo, da nikogar nismo uspeli prepričati, da smo uspešna, samozadostna država, ki se ji ni treba ničesar bati. Država, iz kakršne se ne odhaja, razen na dopust ali orientalistično popotovanje, ki bo iz nas napravilo svetovljane ali pa vsaj avanturiste. Pri vprašanju lokacije nikdar ni šlo za to, kje točno glede na preostanek Evrope Slovenija leži na zemljevidu. Šlo za to, da – ne glede na ceno – nismo hoteli odigrati vloge poražencev zgodovine. Kar, hecno, pravzaprav pomeni tudi to, da smo sebe hoteli videti kot zatiralce, ne kot zatirane.
Kot da srž slovenstva tiči v nezmožnosti priznati si, v kako neprijetnem položaju smo se znašli, saj bi to povedalo nekaj slabega o nas samih. In – hecno – v večini primerov se opozorila, da nismo srednjeevropska država v razcvetu, res javljajo v obliki morbidnega esencializma, v skladu s katerim vam bo marsikdo, od Cankarja do Mazzinija, znal povedati, da je nekaj na naši naravi, nekaj prirojenega in neizogibnega ali pa vsaj tako dolgo utrjevalnega, kar nas vztrajno sili na senčno stran zgodovine.
Zdaj morda končno razumem, kaj me že vse življenje instinktivno moti pri tovrstni argumentaciji: njena sprevržena predpostavka, da smo si za to, da smo bili skozi svojo zgodovino večino časa kolonizirani, nekako krivi sami. V resnici je namreč ravno obratno: nismo postali provinca, ker smo preveč dolgočasni, da bi si zaslužili biti v središču, dolgočasni smo zato, ker smo bili provincializirani, in ne, nismo bili kolonizirani zato, ker smo bili šibki, šibki smo postali, ker smo bili kolonizirani. A dlje kot razmišljam o slovenski nacionalni samopodobi, bolj se mi dozdeva, da smo o sebi vajeni razmišljati kot razmišljajo žrtve družinskega nasilja.
Zato morda nisem jaz v svoji zmedi tista, ki bo v tej tragediji amaterske antropologije odigrala simptom slovenstva. Ženska, ki jo iščemo, nisem jaz. Ženska, ki jo iščemo, je Melania Trump.
Prevarana, ponižana soproga, ki bo ne glede na vse zločine proti svojemu dostojanstvu v večnost pripravljena zagovarjati svojega mučitelja, prepričana, da jo njena zveza nekako rešuje eksistenčne bede, v katero bi bila prisiljena potoniti, če njega ne bi bilo. Rajši nasilnikova žena kot Vzhodnoevropejka.
V tem tiči interpretativna tragika drugega sveta, pripeta na kompleksne nacionalizme majhnih držav, med drugim udeležena tudi pri razpadu Jugoslavije in postdržavljanski vojni, ki je sledila. Vsak hlapec, ki misli, da sta poziciji hlapca in gospodarja podeljeni glede na zaslužnost, je obsojen na to, da bo, če mu bo zgodovina le odpustila, nekoč odigral najokrutnejšega gospodarja.
Zato sem, čeprav sem se tudi sama sprva ujela v neskončno zanko o centralni legi Slovenije, to interpretacijo na neki točki zavestno prekinila. Pravzaprav sem točno to – Vzhodnoevropejka. In nič čudnega da sem, kot taka, zmedena. Država, iz katere prihajam, ni kolonialna velesila, temveč rezultat dolgih stoletij zapletene evropske zgodovine, merjenja moči večjih kultur in predvsem, kot vse drugo na svetu, plod naključja. In nestabilen položaj, ki ga država, iz katere prihajam, naseljuje, ne pove ničesar o bistvu slovenskega naroda in njegovega značaja. Pove pa veliko o zgodovinskih okoliščinah, ki so ga oblikovale.
Tako radi razpravljamo o postkolonializmu in tako radi ga apliciramo na Indijce ali Egipčane, če bi ga poskušali aplicirati nase, pa bi bilo, kot da bi po nepotrebnem ponižali lasten narod. Pa bi bilo to res ponižanje? In predvsem – bi bilo res odveč? Nenazadnje, nismo bili – in nismo morda še vedno – vsi skupaj neuvrščeni?
Katja Perat, članica AirBeletrininega uredništva, se je avgusta 2016 preselila v Ameriko, kjer je dobila štipendijo za doktorat iz primerjalne književnosti. Dvakrat na mesec vas bo seznanjala s svojim življenjem v deželi svobodnih.
Vse, kar se je v njegovi glavi moralo zgoditi, se je nekoč že zgodilo. Kozmični viharji so se poigrali z malim planetom, premetavalo ga je po vesoljski praznini, vanj so udarjale strele, potresi so trgali kontinente, voda se je v orjaških valovih zlivala po najvišjih vrhovih, od znotraj, iz same sredice je vrela lava. Nenadoma se je vse pomirilo, vse je dobilo svoje mesto, voda, kamen, ogenj. Ta planet ima kljub vsemu perspektivo, da normalno zaživi, so ugotovili specialisti za planete. In res, vse na tem planetu je odtlej potekalo predvidljivo, logično, od ameb do dinozavrov. V eni sami potezi se je ta svet razlikoval od drugih svetov: na njem je vladal nekakšen polmrak.
Da se je vse, kar se je v njegovi glavi moralo zgoditi, že zgodilo, je bila njegova najtrdnejša vera. V nič ni verjel bolj kot v preroške besede dobrega zdravnika iz kliničnega centra, ki je napovedal, da bo stanje stabilno. In stanje je bilo res stabilno, tudi v nevarni adolescenci. Zakaj naj torej ne bi verjel besedam, ki jih je morda slišal sam, brez dvoma pa so mu jih neštetokrat ponovili drugi, predvsem mama, on pa jih je kot nekakšno zarotitev ponavljal vsakokrat, ko ga je kdo povprašal o prognozi. Oslabljen vidni živec je končno stanje oziroma stanje do izklopa celotne možganske centrale, ki pa se bo zgodil nekoč, v nepredstavljivi prihodnosti. Občutil je celo nekakšno zadoščenje ob vsem skupaj kot nekdo, ki je domnevno že plačal svojo ceno in ima zdaj mir.
Kljub vsemu se je pogosto zdelo, da je planet spet ogrožen in da se mu lahko pripeti katastrofa, podobna tisti ob rojstvu. Strah je spreminjal svoje oblike, povsem poniknil pa ni nikoli, čeprav ga ni omenjal, ko je odgovarjal na vprašanja o prognozi stanja. Zvenelo bi preveč obskurno, celo nespodobno ob veličini davnih besed, ki še vedno niso presežene in predstavljajo zgleden dokaz, da zdrava pamet še vedno deluje. Stanje bo stabilno in stanje je stabilno. Njegova vera v stabilnost vida je bila absolutna, hkrati pa je predpostavljala določeno previdnost pred vdori zunanjega sveta, katerega namenov nikoli ni mogoče do konca predvideti.
Najprej se je strah utelesil v televiziji. Televizija je zelo nevarna zadeva, so mu govorili že zelo zgodaj, ker seva, za oči je to še posebej nevarno, verjel je, da skoraj tako kot atomska bomba. Televizijo zato gledamo s primerne razdalje, so mu govorili. Njegov problem je bil v tem, da s primerne razdalje ni videl nič oziroma skoraj nič, videl je le prelivanje barv in spremembe svetlobe, bolj kot ne jo je lahko le poslušal. To se je še najbolj obneslo pri poročilih, pri športu že precej manj, da o risankah niti ne govorimo. Tu in tam je smuknil pred televizijski zaslon, da bi videl kakšen gol – oče je bil takrat nepozoren – ali palčka Smuka, kako se je ob slovesu potopil v ribnik za devetimi gorami. Če se je pred televizijo predolgo zadržal, jih je kmalu slišal in se ponižno umaknil za nevidno črto. Doma so bili mogoči le kratkotrajni skoki do televizije, resnični preboj je bil mogoč šele pri starih starših. Ivan mu je nenadoma dovolil, da gleda celotno tekmo od blizu, z dvajsetih centimetrov, ki so se ob tekmovalnih vrhuncih ali napisih na zaslonu še precej skrajšali. Gledal je z desne, saj je imel le levo oko uporabno, Ivan pa po diagonali z leve, od koder fantova glava ni preveč zastrla slike. Mara je vse skupaj kmalu odkrila, a je zmagal Ivanov argument, da je to črnobela televizija in zato gotovo manj seva, sploh pa je to specialna tekma, skače božanski Matti Nykanen, hladen in nepremagljiv. Obljubil je, da se bo med odmorom s stolom umaknil nazaj in to je bilo dovolj za prvič. Odtlej je pri Ivanu od blizu gledal vse usodne tekme, od nogometa, košarke, smučanja, do atletike in boksa.
Babica in dedek sta imela barvno televizijo, zato je bilo gledanje od blizu zelo omejeno. Kljub temu je babica dovolila polurni paket risank o Tomu in Jerryju na avstrijski televiziji, podobno kot jima je nekoč s sestro vsak dan oddelila košček čokolade, ne preveč, a ob zanesljivi uri dneva. Starši so počasi zaslutili prevaro, a so se skupaj z drugimi še dolgo prenarejali, da se ne dogaja nič posebnega. Šele v srednji šoli je gledal televizijo tudi doma povsem od blizu, kadar se mu je tako zahotelo. Pa še takrat je bilo to sprejeto z nejevoljo, sam se uničuješ, je lahko mimogrede slišal.
V tistih letih se je za starše nakazoval nov problem – branje ob luči. Ne muči se vendar, mu je vse bolj pogosto pridigal oče. Včasih je tudi kričal in mu ugasnil luč. Iskal je načine, tudi ročno baterijo, da je lahko podaljšal užitek. Pogosto je imel prižgano le medlo lučko ob postelji, ki jo je bilo skozi okno nad vrati od zunaj težje opaziti. Postajalo je jasno, da je rezultat vseh omejevalnih prizadevanj le še slabša, včasih celo katastrofalna svetloba za branje v primerjavi z običajno razsvetljavo, ko so gorele vse razpoložljive luči. Nekoliko večje črke ali pač domnevno ne premajhne so očeta naenkrat nekoliko potolažile. Zdaj je spremenil taktiko. Sina je opozoril na odločno prekratek spanec zaradi prekomernega branja in zgodnjega vstajanja. Fant ni spregledal zakrinkanega strahu pred umetno svetlobo. V njej mora biti nekaj dvoumnega, človeka zapelje, da bi ga nato zavratno oslepila in torej pogubila.
Ene prepovedi se je, vsaj tako je dolgo mislil, vendarle zgledno držal skoraj do dvajsetega leta. V letih, ko so se prvi sošolci tu in tam brutalno napili in potem vsem na očeh kozlali po grmovju ob šolskem igrišču, so mu neštetokrat ponovili, da je alkohol živi strup, ki še normalnemu človeku zmeša glavo. Alkohol mimogrede uniči vidni živec. Očetove besede so imele pri tem še posebno težo. Sam je bil svetal zgled v sicer pijanskem okolju. Pili so povsod. V neštetih bifejih in gostilnah, v tovarnah in na kmetijah, ob nogometnih in teniških igriščih in seveda doma, na vasi pogosto tudi šmarnico ali skrivnostno zajčjo kri, ki je morala biti še močnejša od osemdeset odstotnega šnopsa. Zgodaj je dojel razsežnost očetovega herojstva. Oče ga je vozil v bife ob samopostrežni trgovini na sok s smetano, sam pa je pil kislo vodo in kavo, pogosto verjetno edini v lokalu. Vselej znova se je našel kdo, ki je silil vanj z alkoholno pijačo. Oče je povsem mirno vselej pojasnil, da ne pije. Pivec ga je vedno znova pogledal z najglobljim obžalovanjem in praviloma pomolčal, češ, neprijetne zadeve. V teh krajih niso pili le, če so bili zdravljeni alkoholiki, a taki niso zahajali v bifeje, stari dom jim je nenadoma šel silno na živce. Očeta pijanci niso motili, zdelo se je, da se z medicinsko treznim, a v duhu pogosto zanesenim možakarjem odlično ujamejo. Oče ni pil zaradi povsem drugačnih razlogov. Kmalu po dvajsetem letu je staknil klopni meningitis, ki ga je za nekaj časa pahnil v komo. Po bolezni se je še enkrat napil, a se je končalo grozno, kar je potrjeval pomenljivi molk njegove matere, ki je sicer v trenutkih nagle jeze obudila spomin na marsikatero delikatnost iz sinovega zgodnjega življenja.
Občudoval je očeta, ki je mirno vztrajal v abstinenci do te mere, da je zavračal tudi rumove kroglice. Drugi v njegovi bližini so bili manj zadržani. Mama je včasih spila kak kozarec, kar je bilo za osemletnika dovolj, da je v šolskem spisu zapisal, da mama pije. Dedek in stari oče sta pila sicer od jutra do večera, a za žejo, kot sta zadevo videla sama. Ivan je k temu dodal tudi zdravstveni razlog. Če je dedek pil bele špricerje, je sam stavil na cviček , češ da pomaga pri težavah z želodčno kislino. V vseh, ki so malo ali veliko pili, ni videl deček nič odbijajočega, nasprotno, pogosto so bili dobre volje, le zase je dobro vedel, da lahko sledi le očetovi poti dokončne abstinence. Zato ni niti pomislil, da bi se napil. Do četrtega letnika srednje šole je okušal zgolj kavo, šveps, oro in kar je brezalkoholnega, morda je bila še najbližje pregrehi brezalkoholna pijača z okusom rumkole, ki je predstavljala sezonski hit lokalne tovarne pijač. Na maturantskem izletu so sledili prvi, zelo preudarni koraki v alkoholni smeri. Vsak dan je slovesno popil kozarec belega vina. Nič več kot enega. In potem je minevala jesen in za njo zima in tu in tam je popil kozarec belega, ne da bi se spozabil in naročil drugi kozarec. Razoorožil ga je šele stric nekega sošolca, na čigar kmetiji so se fantje ustavili po povratku iz glavnega mesta, kamor so se šli informirat o študijskih možnostih. Kmet ga je premagal z značilno taktiko nenehnega dolivanja v še ne scela popite kozarce in nenehnega prigovarjanja k použitju. Ni se zavedal, da je pijan. Bil je kot razigrani balon, razganjalo ga je od lahkosti. Očetova zapoved je odtlej še tlela v njegovi glavi, a jo je včasih bolj včasih manj intenzivno izničil, izkušnje lahkosti se ni več dalo kar tako odgnati.
Dolgo je verjel, da obstajata v njegovem življenju dve obdobji, prvo brez in drugo z alkoholom. Alkohol je iz prepovedanega sadu za hip postal simbol svobode, dokler ni pristal med vsakodnevnostmi, ne preveč in ne premalo pomembnimi za njegovo življenje. Nekega dne se je ob nepričakovanem spominu na neko kmečko izbo ovedel, da je misel o dveh ločenih poglavjih njegove zgodbe konstrukt in da je alkohol kot otrok – torej pred občutljivimi najstniškimi leti, ko se ga res ni pritaknil – tu in tam že konzumiral. Naenkrat se je vsega spomnil. Če je bilo le mogoče, je najprej pojedel z likerjem napolnjene praline, v vsaki bonbonijeri so bile, ovite v posebej sijajne papirčke, tudi zanj takoj opazne. Dedek je po prihodu na vikend vselej odprl skrivni predal pod stopnicami in mu z zagonetnim smehljajem ponudil višnje, namočene v neko alkoholno zadevo, bile so omamno sladke, le nekoliko pekoče. Ko so prišli do sosednjih kmetov, je pil pijačo. In prav zaradi te pijače , zlatorumene v velikem bokalu, mu je čez leta postalo nenadoma jasno, da v otroštvu ni povsem abstiniral. Pijača ni bila sok, ampak sadno vino. Spomnil se je, da se je babica vedno jezila, ko je dedek pristal na pijačo tudi za malega. Takrat ni razumel te nejevolje, pijača je vendar ime za vse vrste napitkov, nekaj zelo vsakdanjega torej, za žejo pravzaprav.
Televizija, branje ob luči in alkohol so po dvajsetem letu izginili iz okrožja njegovih strahov. Izkazalo se je, da nimajo osnove. Zelo logično. Stanje je vendar stabilno. Na njihovo mesto so zdaj stopili novi, še bolj bizarni in celo zoprni strahovi, ki ob premagovanju ne nudijo nobene naslade. Vse je postalo nekako impulzivno, strah se je pričel pojavljati nenadoma, kot bi v povsem mirno ozračje udarila strela. Po samodejni eksploziji žarnice v nekem hotelu je nekaj časa vselej refleksno zamižal, ko je prižigal luč. Refleks se je tudi kasneje ohranil ob prižiganju bralne lučke, ki je bila blizu njegove glave. Kot bi odmevalo steklo, ki se je nekoč razsulo po hotelskem hodniku in po glavah navzočih šahistov, tudi po njegovi. Vselej je napol zamižal ob pritisku na stekleničko parfuma po tem, ko si je neko jutro parfum neprevidno izstrelil v oko in nato nekaj minut ni vedel, ali bo na to oko sploh še videl. Včasih je zamižal tudi ob pogledu v nebo, nekdo mu je moral reči, da je lahko ptičji drek sila nevaren za oči. Trznil je ob vejah, ki so planile čez pot vse od dne, ko se mu je neka šiba zapičila v čelo. Včasih ga je prestrašil celo dežnik, ki se je od nekod nenadoma pojavil v njegovem vidnem polju, pa čeprav se mu dežnik ni nikoli zapičil v čelo ali kam v bližino.
Med malo in nič je velika razlika.
Ob slepoti je še vedno pomislil na popolno temo, pa čeprav mu je nek znanec pred časom razodel, da možgani slepcev producirajo marsikaj, možakar je poznal na primer nekoga, ki je imel v glavi permanentni lightshow. Strah pred temo je bil eden njegovih najzgodnejših spominov. Z vso močjo se ga je polastil ob prebujanjih sredi noči, ko je oče že ugasnil luč na hodniku, luč, ki je morala goreti dokler ni zaspal. Ta kaprica ga še dolgo ni minila in zgolj zato so morali tudi v novi hiši vstaviti steklo nad vrata njegove sobe. Ko je luč na hodniku vsem že pošteno presedla, se je zadovoljil z majhno lučko, pravzaprav čepom za vtičnico, na katerem so bile narisane afriške živali, ki so žarele v noč, če se jim je le dovolj približal, da je lahko vsaj zaslutil njihove oblike. Proti koncu osnovne šole je postalo vse skupaj preotročje ali pa se je signalna lučka preprosto pokvarila in ni nihče kupil nove. Zdaj se res ni več bal teme v domači hiši, kljub temu pa je vselej zaspal pri prižganem radiu kot da bi zvok mehčal praznino. Šele v študentskih letih mu je prižgani radio pred in med spanjem pričel iti na živce in se je dokončno sprijaznil s temo v lastni sobi, zdaj celo pomirjujočo in zaželeno.
Po stanovanjih, ki so bila njegov dom, se je brez večjih težav lahko premikal tudi ob ugasnjenih lučeh. Le bežno se je dotaknil kake stene ali znanega predmeta, ki je bil vselej na pričakovanem mestu, vse drugo je bilo shranjeno v spominskem odtisu prostora. Včasih je celo pomislil, da je prav zaradi izgube vida posebej talentiran za gibanje v temi, potem pa ga je vsakič znova ohladilo nepričakovano srečanje s trdo materijo.
Temo si je skušal udomačiti tudi zunaj doma. V temni noči so parklji rožljali z verigami, škopniki so plesali po strehah, duše umrlih so iskale svoje zadoščenje, razbojniki so rezali vratove in divje zveri so goltale nemočni plen. Čudni glasovi so prebadali temo in pričalio nekem drugem, dnevu sovražnem življenju. Sprva je ponoči vselej stekel mimo zatemnjenih grmovij in poslopij in še takrat, ko je že zdvomil v nočne prikazni, je, kadar je bil trezen, vedno pospešil korak, da bi čimprej dosegel svetlobo.
V študentskih letih je tema v veliki meri izgubila svoje težko telo in se spremenila v prispodobo. V temi je prepoznal anonimno zavetje, nočne ljudi pa si je pričel umišljati kot nekakšne tovariše in sobojevnike. Ne da bi se ovedel preobrata je pričel malikovati noč in z njo povezano temo kot prostor svobode, svobode telesa in misli.
Toda vsa ta tema ni bila nikoli popolna tema. Črnino so ji odvzemale povsem neznatne reči kot z lučko opremljen gumb na televiziji ali živosrebrna urina kazalca, od nekod se je plazil soj uličnih svetilk, avtomobilskih žarometov, neonskih napisov in seveda lune, tihe princese noči. Tudi metaforična tema ni bila tema, prej je bila nekakšen predor s pridušeno svetlobo barskih in bralskih svetilk, ki obetajo razsvetljenje nekje onkraj. Pravo temo je morda začutil samo enkrat. V opuščenem železniškem tunelu, ki je krajšal pot med dvema obmorskima krajema. Skromna razsvetljava je odpovedala, povratek nazaj in naokrog je bil prezamuden. Mogoče je bilo le iti naprej. Toda tudi ta tema ni bila zares popolna tema, ob njem sta bili še telesi dveh prijateljev. Prijeli so se za roke, pokrili prostor od stene do stene in družno korakali naprej, vse dokler se ni nekaj kot da odškrnilo v daljavi in počasi zraslo v vse večjo snežno kepo.
Med njim in slepoto je bil prepad. Še kako dobro je videl.
Videl je svetlobo, njene slapove in sence,
videl je barve, žive in zamolkle, pa tudi bledične,
videl je pokrajino,
videl je hiše vseh sort,
videl je dim, ki se je vil nad tovarnami,
videl je obraze,
videl je polno in prekinjeno črto vzdolž avtomobila,
videl je sled letala na nebu,
videl je celo zvezde, tiste najbolj svetle vsekakor.
Toliko tega je videl.
Vsaka izguba bi bila katastrofa, kaj šele nastop popolne teme.
Tu in tam se mu je zazdelo, da bi lahko videl še več, morda celo popolno. Njegov planet bi oblila neznana svetloba in videl bi barvo oči, sploh ženskih,
videl bi rdečo luč na semaforju tudi v oblačnem dnevu,
videl bi podnapise v kinu,
videl bi barve zaves na oknih sosednje hiše,
videl bi hišne številke – po pravilu in ne le izjemoma,
videl bi, kako pada žoga v gol tudi z druge strani igrišča,
videl bi ribje koščice,
videl bi toliko tega.
Bil je preveč priseben, da bi na možnost izboljšanja vida resno računal. To možnost so izključili že v kliničnem centru, njegov zdravnik je diagnozo jemal za samoumevno, zato ob rutinskih pregledih ni niti omenil morebitne operacije, Fantu in njegovemu očetu pa je bilo nerodno sploh vprašati. Če bi hodil k spovedi, bi prebliske o boljšem vidu gotovo štel med hude grehe. Kar si dobil, je božji dar, bodi zadovoljen in ne neguj nečimrnosti. V takih trenutkih prevzetnosti je trezna misel odpovedala. Morda pa je le mogoč čudež, si je na skrivaj mislil. Bojda v Švici in Ameriki zdravijo marsikaj, zakaj ne bi tudi vidnega živca? Nekdo je slišal, da obstaja pri taki operaciji tudi veliko tveganje. Lahko izgubi vse. To je bilo zanj in starše dovolj, da si te možnosti niso niti upali izgovoriti. Njegov tretji dedek, deda Drago, ki ga je včasih poklical iz oddaljenega mesta, je sicer predlagal obisk vojaške akademije v Beogradu, kot upokojeni oficir je verjel v superiornost jugoslovanske vojske, seveda tudi na medicinskem področju. V moč vojaške medicine je verjel tudi njegov šahovski trener, bivši major Rdeče armade, uredilbomobiskvMoskvi, se je ponudil. Dobro se je počutil ob takšnih idejah, čeprav je že kot najstnik vedel, da je celo vojaška medicina le medicina.
Po znanosti, ki je kljub vsemu omejena v svojih močeh, je prišel na vrsto duh, pravzaprav pozitivna energija, ki lahko reši marsikaj. Po radiu je slišal človeka, ki je govoril o izboljšanju vida s pomočjo bioenergije. Poslušalčev problem naj bi bil vidni živec. Ob koncu komunizma je postala duhovnost zelo popularna in celo najstniki so hodili naokrog z nihalom in merili energetski naboj različnih lokacij. Ni si priskrbel nihala ali česa podobnega, je pa pričel prebirati revijo za duhovna in okultna vprašanja, požirati knjige Ericha von Danikena in prežati na različna poročila o skrivnostnih silah. To je bila dežela čudežev, od hoje po žerjavici do pogovorov z duhovi. Niti v zaupnih pogovorih s prijatelji ni upal priznati, da ga v vse energije, čakre in avre vodi tudi skrito upanje. Morda lahko postane tudi sam dokaz za skrivni red stvari, ki vključuje tudi čudeže.
Pravzaprav ni nikoli storil nič konkretnega, ne v smeri medicine ne v smeri skrivnostnih energij.
Za edini, takorekoč fizični poseg je poskrbela njegova babica. Kadar se je le dalo, mu je naribala korenje, ki mu je za boljši okus dodala jabolko ali hruško, kasneje, ko jih je bilo vse več, tudi banano. Jej, mu je prigovarjala, korenje je koristno za oči, vsebuje vitamin A. In sadje je sploh polno vitaminov, tako ali drugače koristnih. Ribala mu je korenje, ko je bil še otrok in ribala mu ga je, ko je bil že študent in ga je izkušeno ujela na vratih ter mu ob izmikanjih zapovedala, naj si vsaj nekaj minut vzame zase in za svoje zdravje. Babica je verjela v moč malih korakov in od tega prepričanja ni odstopala.
Annie Sprinkle med performansom Post-Porn Modernist Show
Eden zadnjih škandalov ameriškega predsedniškega kandidata Donalda Trumpa je bil videoposnetek, na katerem govori o grabljenju ženskih mednožij. Ob tem so mediji in socialna omrežja skoraj eksplodirala od gneva, prezira, moraliziranja in agresije. A pri vsem skupaj je najbolj zaskrbljujoče to, da po desetletjih raziskovanja in angažmajev v prostorih družbenih sprememb obstaja en sam nepreizprašljiv narativ, narativ o nedolžnih, dobrih, čistih, nič krivih ženskah, ki so se znašle v kaotično spreobrnjenem redu konfliktne situacije. Obenem je kot individuum – pod pretvezo, da bi jo zaščitili, neimenovana in nevidna. Uspeh žrtve se kaže v tem, da ostane žrtev za vedno, da njeno življenje zunaj njene travmatične zgodbe ne obstaja ali pa nas kot zapisovalce, poustvarjalce, zbiralce teh zgodb enostavno ne zanima.
Naša posilstva
Kontinuirana socializacija deklet v žrtve in viktimizacija (tudi paternalizacija) odraslih žensk skozi različne sfere javnega in zasebnega življenja najbolj ustrahuje tiste, ki niso žrtve, bi pa to lahko bile. Zgodbe o tem, kako ženske v prvi vrsti postanejo bojno polje ideologij in političnih motivacij – predvsem, da bi z napadom nanje ošibili moške – dodatno opogumljajo tudi nove generacije moških, bodočih storilcev, napadalcev, da bodo ponovili isto. Ker pač, posilstvo je kolateralna škoda, incident, ki pritiče vsakršni socialni anarhiji in zmedenosti večine o tem, kaj se pravzaprav dogaja in zares dogaja, kaj pa je le medijski šum, motnja. Vendar to ni zgodba o polpretekli zgodovini velikih vojn ali eksotičnih navadah neciviliziranih plemen. To je zgodba slovenskih deklet, ki naenkrat ne morejo več svobodno sprehajati svojih psov. Z begunci in migranti, ki so se lansko zimo v večjem številu znašli v Evropi, je posilstvo postalo neevropski zločin, nekaj, kar naj bi ti ljudje prinesli s seboj kot del svoje kulture. Mnogi so dokaz za to našli v kölnskem novoletnem incidentu. Pa vendar je to v teh dneh postala tudi zgodba ameriških deklet, ki so se prepoznavala v dovoljenih in družbeno sprejetih otipavanjih spolovil in okupaciji katerekoli ženske. Posilstvo je postalo tudi naše. Med nami, glasno in izrečeno.
Kot deklica ali najstnica se s tem nisem srečevala, zdaj sem kar naprej otipavana. Tipana. Če ne neposredno z rokami, pa s pogledi, besedami, vzkliki. V večini primerov me nihče ne vpraša, če si sploh česa želim, ker je samoumevno, da tudi če si ne želim, to pravzaprav niti ni pomembno. Ker sem pogosto na poti, preklapljam med različnimi kulturnimi kodeksi dovoljenega in tako aktivno premlevam in preizkušam pomen lastnega telesa v relaciji z drugimi v različnih kontekstih. To preklapljanje se mi zdi nujno za razumevanje problema na globalni ravni in predvsem zavedanje, da varnost in udobje moje ženskosti nista samoumeven privilegij.
Čeprav mi raziskovanje in aktivno udejstvovanje na področju seksualnega nasilja dajeta kruh in nenazadnje tudi nekakšno notranjo pomiritev, sem sita vseh diskurzov. Ideje, argumenti in frustracije so bile že neštetokrat obravnavane. Neštetokrat smo se vrnili na začetek. In vsakič znova, ko je seksualno nasilje dovolj medijsko zanimivo, kar pa ne pomeni nič drugega, kot da mora biti nasilje dovolj nasilno, da je sploh vredno pozornosti, se ženske z vseh vetrov povzdignejo – v jezi, agresiji, pasivni agresiji, cinizmu, frustraciji. Z vseh strani se bliska in kreše. Ta množičen odziv žensk (spremljala sem ga predvsem preko socialnih omrežij), recimo na Trumpov posnetek, pa v resnici spodkopava resnično možnost preobrata paradigme t. i. posiljevalske kulture (angl. rape culture). Lahko bi celo trdili, da le utrjuje njegovo kontinuiteto in tradicijo narativa ženske – žrtve. Ženske so bile (spet) napadene. Dehumanizacija tako Trumpa in podobnih, ki se je zgodila ob množičnem protinapadu, pravzaprav pomeni njegovo opolnomočenje in nadaljnjo razslojevanje družbe. Odzivi niso prinesli nikakršne dialoškosti, za spravo je verjetno prezgodaj, in ujeli smo se v zapleteni narativ, ki bi ga želela odplesti.
Donaldu Trumpu ponuditi svoje mednožje
Govoriti o dialoškem razmerju s tipom ljudi, kakršen je Donald Trump (prav te volitve so z njegovimi privrženci med drugim – brez posebnega raziskovalnega truda – jasno razgrnile veličino problema fetišizacije različnih oblik izključevanja in mržnje), je za marsikoga brezsmiselno in to po vsej verjetnosti upravičeno. Ker radi rečemo, da v primeru takih ljudi govorimo o radikalcih. V teorijah nenasilnega konflikta, ki razvijajo misel o družbeni participaciji skozi različne, pacifistične in dialoške pristope, velja, da so radikalci najtežje breme spreobrnitve oz., če hočete, družbene spremembe. Zato se večina izobraževalnih programov osredotoča na tisto sivo področje vmes, na neodločene, torej na množice, ki se bodo glede večine kolektivnih, družbenih vprašanj in izzivov opredelile za ali proti z ne preveč razdelanimi ali/in strastnimi argumentacijami: pač, za nekaj ali proti nečemu.
V izogibanju radikalcem, kakršen je Donald Trump, in njihovi dehumanizaciji vidim velik del problema. Ti radikalci so pomembni. Ti radikalci so v resnici žrtve, ki potrebujejo družbeno pomoč. Seveda je tudi ta izjava radikalna. Vendar pa resnično kot pomemben premik v razumevanju in reševanju oz. zmanjševanju seksualnega nasilja vidim premik k spreminjanju prav teh radikalcev in ne (zgolj) sive večine. Ti radikalci so pogosto oblikovalci javnih mnenj, fetišizirani, oboževani, ljubljeni, tisti, ki si upajo, ki imajo jajca biti radikalni v tem sivem, spravljivem, povprečnem svetu. Ker si upajo tako vehementno, brez zadržkov, moralnih in fizičnih, vsepovprek mahati s svojo intimo in brskati po tuji. Rada bi Trumpu ponudila svoje mednožje, da se z njim spoprime. Ko se bosta soočila iz oči v oči in bodo najine moči v tem primeru izenačene, takrat izgine simbolična konotacija in simbolna moč, ki jo ima nad mano, dokler sem žrtev.
Spomnimo se ‘kontroverzne’ umetniške instalacije Annie Sprinkle Post-Porn Modernist Show, ko se je umetnica (in to že leta 1992!) razkrečila in v javni masturbaciji opazovalcem ponudila svetilko, s katero so si lahko natančno ogledali notranjost njene vagine oz. njenega materničnega vratu. Čeprav vagina kot jedro inspiracije in/ali političnega manifesta ni prav nobena novost v vizualni in performativni umetnosti, ji, presenetljivo, vsakič znova uspe izvabiti kontradiktorne odzive.
Annie Sprinkle ne omenjam, ker bi njeno razstavljanje vagine enačila z neprostovoljno-nenastavljenimi vaginami, ki naj bi se jih dotikal Donald Trump. Vendar pa ta diskrepanca med prostovoljnim, napol sakralnim razkazovanjem in samovoljnim ponujanjem vagine (ki pa ni prostitucija, temveč umetniški izraz!), zaradi česar naj bi kot družba dojeli njeno kulturno in politično definiranost in se tako proti temu uprli; ter na drugi strani kontinuiranim, vsakodnevnim in na nek način nepremakljivim razmerjem moči, zaradi katere je ta ista vagina avtomatično žrtev, izpostavlja idejo, da glavna protagonistka tu ni vagina per se. Važna je njena moč – v primeru Annie Sprinkle – in njena nemoč – v primeru Donalda Trumpa. Če bi Annie Sprinkle Trumpu ponudila svetilko, da si vagino natančno ogleda, potipa in jo razišče, bi danes imeli popolnoma drugačno medijsko zgodbo. Še vedno kontroverzno, celo multiplicirano kontroverzno; vendar s popolnoma drugačnim sporočilom. Namesto banalne šovinistične opazke bi danes tako verjetno imeli posnetek konzervativnega moralizma. Ženska v takšnem preobratu, posedovanju moči, sama postane lastnica in upravljavka svoje vagine.
Trump ni ednina, Trump je kultura
Masovni odziv žensk in poplava novih pričevanj o zlorabah v otroštvu in najstništvu, nas žal – čeprav se na prvi pogled ne zdi tako – ne premakne od ideje, kjer je seksualno nasilje ‘krivda žrtve’ (angl. blaming the victim). Še v sedemdesetih je bila odgovornost žrtve za posilstvo splošno sprejeta in debate o primernosti oblačil in vedenja, predvsem žensk, so še vedno del ukoreninjenega zdravorazumskega diskurza, pa najsi bo to v akademski (predvsem feministični) razpravi še tako pasé. Ženske so se odzvale, ker so se počutile odgovorne, napadene, vpletene. Krive, če se ne bi? Žal, zdi se, da tudi to.
Seveda ne bi ponujala svojega spolovila Trumpu kar tako, ta gesta bi bila smiselna le v primeru, da bi se na radikalno želela odzvati z radikalnim, bi torej uporabljala njegov simplificiran enodimenzionalen gostilniški jezik. Nadalje, samodejno ponujanje spolovila Trumpu bi bilo seveda tudi nepragmatično, saj Trump ni ednina. Trump je kultura. V tej kulturi žensko od malega učimo, naj se boji. Da bo slej ko prej žrtev. Zato bo jezna, agresivna, frustrirana. Da mora biti jezna, agresivna, frustrirana. Z metaforo kazanja spolovila Trumpu želim v tem razmisleku seči dlje; za žrtve seksualnega nasilja je najpomembnejša sprememba odnosa oz. same pozicije do svoje lastne identitete v razmerju do družbe. Ko torej iz žrtve prestopijo v idejo preživele. Zato moramo dojeti, da naši odzivi določajo družbeno moč in družbena razmerja. Žrtve seksualnega nasilja so žrtve odnosa in ne individualnih oz. nekih internaliziranih nagnjen ali psihopatoloških karakteristik. Posilstva, spolna nadlegovanja niso posledica mačistične in patriarhalne vzgoje, ki je utelešena v moškem, torej v individuumu oz. spolno definirani skupini. Posilstva so relacija in odnosi, odsev opresivne seksualne kulture. Posilstva so torej v domeni obeh, moških in žensk oz. tistega, kar je vmes, med ljudmi.
Zato se med predavanji o seksualnem nasilju rada hecam, a s hudo resnim podtonom. Ker bi predavati o nasilju nad ženskami zaskrbljeno in o žrtvah paternalistično v resnici zgolj pridalo k opolnomočenju zgodovinsko utrjenega patriarhalističnega diskurza. S tem, ko se in kakor se odzovemo, (so)kreiramo pozicije moči. Rjovenje žensk v protinapadu pa še naprej vzdržuje imaginarij ženske večne poraženke, večne žrtve. Vsak frustriran odziv je diskurzivno priznanje zmage nasilja nad nenasiljem. Čeprav govorimo o množici žensk, je problematična prav individualizacija problema seksualnega nasilja. Ženski boj ima dolgo zgodovino, vendar v njem preveč očitno zija luknja neobstoječih moških. Posilstvo zato kot kultura še vedno preveč razumemo kot problem žensk. Ob posilstvu se v boj vzdignejo ženske, ne moški. Prazna temna ulica, gruča moških, ki kadi v polmraku, moja v pajkicah utesnjeno vihrajoča rit, ko grem mimo – vse to je moj problem. Vendar pa – kakšne so v tem obstoječem konsenzu, ki ga kar naprej soustvarjamo, moje resnične možnosti upora? Kaj bi sploh (še) lahko prekinilo to lagodnost narativne kontinuitete? Zato sem zapisala, da je žrtev v resnici Trump in ne ženske, ki jih je otipaval. Žrtve so v resnici moški, bi sklenila v svojem precej ciničnem in rahlo radikalnem pogledu. Naš fokus, našo feministično orientacijo moramo končno preusmeriti nanje, saj niso imeli te sreče, bili so namreč tista prazna luknja, da bi jih tam nekje od šestdesetih dalje kdorkoli ozaveščal in učil o samouničujoči ideologiji patriarhalizma in kako škodljiva je ta ureditev predvsem njim samim. Zdi se, da se ženske učimo. Se tudi moški? Dokler moški ne bodo razumeli problematičnosti ideje za-vedno-žrtve, lahko ženske rjovejo v nedogled. Izobrazimo moške, vztrajno, z vero vanje in brez dehumanizacije.
Pred nami so težki meseci, praznikov je konec in do naslednjih se zdi cela večnost. Zato je izbor meseca oktobra bolj zvezdniški in bleščeč: od Loacha preko Cohena do Adele (in kje je njena Nobelova nagrada!?). Film Jaz, Daniel Blake prvega med naštetimi si boste lahko ogledali tudi na prihajajočem Liffu, zadnji album drugega lahko že poslušate, tretja, kraljica strtih src, pa je za Vanity Fair spregovorila o poporodni depresiji in o tem, kako najraje nikoli več ne bi šla na turnejo. Kmalu pričakujemo tudi novi roman Zadie Smith, prvega, v katerem je spregovorila prvoosebno. New Yorker je objavil tekst Elene Ferrante, ki je nastal kot odgovor na to, da švedski založnik ni hotel izdati njenih Dni zavrženosti zaradi neprimernega starševskega odnosa, ki naj bi ga imela protagonistka Olga do otrok. V domačih medijih pa sta v oktobru kraljevala dva članka, ki tematizirata smrt, sploh takšno, v katero se vpletajo drugi ljudje, tisti, ki se teže smrti sploh ne zavedajo. Erica Johnson Debeljak o namigovanjih, da naj bi njen mož Aleš Debeljak storil samomor in ženska, ki je bila prisiljena storiti splav ter vas prosi, da nikar ne molite zanjo.
Kritiki pravijo, da je Loacheva največja šibkost, da se nikoli ni spremenil: še vedno je na isti marksistični poziciji kot pred polovico stoletja. Njegovi oboževalci pravijo, da je to njegova moč. Loach sam, danes nenavadni osemdesetletnik, bi vprašal, zakaj na božjo voljo bi se on moral spremeniti, če sistem ostaja isti. Ken Loach v Simon Hattenstone: Kakšen človek sploh si, če nisi jezen!? The Guardian, 15. oktober
Ko sem odraščala, se mi je celotna ideja o tem, da sem deklica, zdela kakor ogromno dela. Še danes sicer nosim šminko in maskaro, a ne storim ničesar drugega. Ne urejam si nohtov na nogah ali rokah. Na zmenkih sem se slabo odrezala, ker je šlo za prezentacijo nečesa … Sicer pa se mi zdi, da ženske radikalno pretiravajo s svojimi predvidevanji o tem, kaj moški opazijo ali za kaj jim je mar. Zadie Smith: The Pieces of Zadie Smith. New York Times, 17. oktober
Dylan je nadaljeval z vožnjo. Čez čas je Cohenu povedal, da mu je slavni tekstopisec tistega časa rekel: »Ok, Bob, ti si številka ena, ampak jaz sem številka dve.« Cohen se je nasmehnil. Nato mi je Dylan rekel: »Kar se mene tiče, Leonard, si ti številka ena. Jaz sem številka nič.« S tem je mislil, vsaj tako sem razumel in nisem nameraval oporekati, da je njegovo delo neizmerljivo, moje pa precej dobro. Leonard Cohen v David Remnick: Leonard Cohen Makes it Darker. The New Yorker, 17. oktober
Pa vendar se lahko v situaciji, ko se bo morala odločati o tem, ali bo nosečnost nadaljevala ali prekinila, že jutri znajde čisto vsaka ženska. Čisto vsaka! Ker to se ti preprosto zgodi. Misliš, da se ti ne bo. Tudi jaz sem. Pa se ti vseeno zgodi. Ker je odpovedala kontracepcija. Ker ob življenju pod pragom revščine niti sebi ne moreš kupiti hrane in si plačati bivališča. Ker si bila posiljena. Ker si sama še praktično otrok. Ker še nisi dovolj zrela. Ker si otrok ne želiš. Ker si otroka želiš, a ima tisti, ki ga nosiš, gensko napako, zaradi katere bo umrl še pred rojstvom ali tik po njem. Ali pa zato, ker je nenadoma ogroženo tvoje življenje. Nadlegujete me. Mladina, 21. oktober
Toda vzgib, ki ga razumem in tudi odpustim, je ta, da se moramo v primeru, da je bila Aleševa smrt zgolj neumna in naključna nesreča, soočiti z negotovostjo svojih življenj in z ničevim prepričanjem, da nadzorujemo svoje življenje. S to realnostjo se je težko soočiti, saj pomeni, da se kaj takega lahko zgodi vam ali pa komu, ki ga ljubite. Takšna stvar lahko vzbudi globok primarni strah. Zato tudi takšna ihta pri projiciranju zgodbe na prazen zaslon, saj je smiselna in osmisli nerazložljiv človeški dejavnik tam, kjer tega smisla ni. Erica Johnson Debeljak: Pesnik+smrt={ }. Sobotna priloga, 29. oktober
V resnici mislim, da je najpogumnejša stvar ne imeti otrok; vse moje prijateljice in jaz smo bile pod pritiskom, da jih moramo imeti, ker je to nekaj, kar odrasli počnejo. Svojega sina imam raje kot karkoli na svetu, a si vsak dan, ko imam minute ali dve, zaželim, da bi lahko počela karkoli si želim, kadarkoli si želim. Vsak dan čutim to. Adele v Lisa Robinson: Adele, kraljica src. Vanity Fair, 31. oktober
V drugih obdobjih sem zagrenjeno in jezno verjela, da samo moški, ki so mojstri pisanja, lahko svojim ženskim likom določijo, da bodo rekli, kar ženske resnično mislijo in rečejo in živijo, a si tega ne drznejo napisati. Elena Ferrante: What an Ugly Child She is. The New Yorker, 30. oktober
