februar 2021 - AirBeletrina
Intervju 27. 2. 2021

Igor Grdina: »Ko se lotiš pisanja o nekom, se mi zdi pomembno napisati vse.«

Ddr. Igor Grdina

Letos je Ipavčevo leto, obeležujemo namreč 100. obletnico smrti skladatelja in zdravnika dr. Josipa Ipavca, ki je za slovensko glasbeno zgodovino ustvaril veliko pomembnih del. Med njimi prvi slovenski balet Možiček, ki velja za prelomni umetniški dogodek. O življenju in delu Josipa Ipavca je ddr. Igor Grdina napisal knjigo Slovenski Mozart (kot so Ipavca poimenovali Nemci), ki je izšla pri Beletrini v sozaložništvu s Knjižnico Šentjur in ob podpori Občine Šentjur. V knjigi Grdina piše o Ipavčevih koreninah, njegovih mladostniških letih, ko se je uveljavil kot skladatelj samospevov, njegovem življenje na Dunaj, ustvarjanju v čustvenem in intelektualnem razburkanem fin de sieclu, njegovih glasbenih uspehih ter bolezni. Zgodovinar se v knjigi posveča več skladateljevim delom, poleg Možička je posebno pozornost namenil tudi operi Princesa Vrtoglavka, ki je bila kot Ipavčev ustvarjalni testament prvič uprizorjena šele leta 1997 v SNG Maribor.

Zdravniško-glasbeni družini Ipavec ste se posvečali že pred časom, ko ste o celi rodbini napisali knjigo … Med raziskovanjem ste spoznali tudi sina Josipa Ipavca, ki je bil pomemben vir za vaše ukvarjanje s slovenskim glasbenikom, kajne?

Rodbina Ipavec je bila zame intrigantna kot raziskava možnosti razumevanja širše zgodovine skozi družinsko. V tem primeru je mogoče slediti stoletju evropske in slovenske zgodovine,  ki pa uzrta skozi prizmo posameznih osebnosti ni več abstraktna. Prav tako me je zanimalo, do katere mere je mogoče skozi raziskovanje rekonstruirati nekdanjo stvarnost, celovito življenje. V družini Ipavec so bili zdravniki, glasbeniki in vse to, kar je nek človek v majhnem trgu, kot je bil to trg Sv. Jurij pod Rifnikom oz. Sv. Jurij ob Južni železnici (Šentjur). Za njimi je med drugim gradivom ostal recimo tudi dnevnik ene od pripadnic družine, iz katerega je mogoče razbrati pretekle običaje. Odkrival pa sem tudi različne neponovljivosti – kot na primer kdo vse je Ipavce obiskal. Med njimi skladateljski velikan Johannes Brahms, vodja ‘glasbene Avstrije’ Joseph Marx in še marsikdo drug.

Pri raziskovanju družine Ipavec mi je bil dosegljiv tudi ustni vir, živa priča – sin skladatelja Josipa Ipavca. Jože Ipavec je bil rojen 1910, umrl pa je 1998. Sam sem ga redno obiskoval zadnjih osem let njegovega življenja in vsak podatek, ki mi ga je povedal, če je to le bilo mogoče, sem sproti tudi preverjal. Ne trdim sicer, da je vsak podatek, ki mi ga je povedal, točen, vem pa, da je v njegovi predstavi to, kar je rekel, živelo kot resnica. Se je pa v tem času, odkar sem pred 20 leti raziskoval rodbino Ipavec, občutno povečala dostopnost elektronskih virov. Viri za Josipa so vse od Amerike na zahodu in do Ogrske ter Hrvaške na vzhodu. Svet Josipa Ipavca je bil sicer majhen. Najsevernejša točka, na kateri se je mudil skladatelj, je bil Dunaj, najvzhodnejša Petrovaradin, najjužnejša nemara jadranska obala. In na zahodu? Zagotovo je bil v Gorici, najbrž kdaj – kakor njegova starša na poročnem potovanju – v Benetkah. Vendar pa je njegova umetnost prišla mnogo, mnogo dlje, zlasti v zahodno Evropo. Vse do Nemčije, Velike Britanije, Francije in do ZDA.

S sinom Josipa Ipavca sta dalj časa gradila zaupanje, da vam je začel pripovedovati o očetu.

Šele po dolgem času se je sezam odprl. Jože Ipavec je bil slikar, po drugi svetovni vojni precej znan v Mariboru, vendar če gledamo takratne kritike, je vedno dobival najslabše. Zaradi nekoliko meglenega vida ni mogel postati socialistični realist in je ustvarjal v postimpresionistični tehniki, ki je takrat niso cenili. V 50. letih se je preselil v Zagreb, kjer je postal vodja slikarskega ateljeja v Hrvaškem narodnem gledališču. Bil je senzibilen človek. Zaradi bridkih izkušenj nezaupljiv. Na koncu pa mi je povedal vse o očetu, tudi o njegovi bolezni in mi o tem dal prebirati tudi njegova pisma. Tu je bila meja, ki je nisem prestopil: povedal je, iz katerega dela korespondence naj ničesar ne citiram, in to sem tudi spoštoval. In četudi bi te stvari citiral, ne bi bilo nič drugače, saj sama Josipova bolezen, progresivna paraliza, ki je bila posledica sifilitične okužbe, ni bila skrivnost.

 

Josip Ipavec

Josip Ipavec je bil zadnji skladatelj v svoji družini?

V bistvu ja, Jože je napisal le nekaj skladb, ki pa jih je ugodno ocenil Slavko Osterc. A se je povsem posvetil slikanju. Josip pa je bil med Ipavci tudi glasbeno najbolj podkovan. V njegovi biografiji se križajo vplivi zelo različnih mojstrov. Nekaj časa je pripadal glasbenemu mlademu Dunaju. Njegov učitelj instrumentacije je bil danes znameniti Alexander Zemlinsky, ki je bil tudi edini glasbeni učitelj Arnolda Schönberga in ki pod svoje okrilje ni vzel vsakogar. Odkril sem tudi korespondenco med Ipavcem in skladateljem Emerikom Beranom, kar pripelje do češkega skladatelja Leoša Janáčka. A to so le najzanimivejše zveze.

Ko govorimo o Josipu Ipavcu, to ni le zgodba o velikem skladatelju, temveč tudi tragična zgodba o bolezni in razpadu družine.

Drži, gre za tragično zgodbo. A ko se lotiš pisanja o nekom, se mi zdi pomembno napisati vse. Zakaj sicer pišeš? Gre za vprašanje avtorske vesti in poštenosti do bralcev. Razumem, da so mogoče tudi drugačne rešitve, a sam sem izhajal iz stališča, da spregovorim o vsem. Zaradi Josipove bolezni imamo danes tudi sijajen zgodovinski vir, ki ga moramo sicer še vedno uporabljati silno previdno. Govorim o skladateljevi zdravniški knjigi, ki omogoča vpogled v zdravniško-bolniški mikrokozmos v letih 1912 in 1913, zanimiva pa je zlasti za zgodovinarje medicine in farmacije. Iz dokumenta je mogoče razbrati tudi, da so zdravniki v tistem času prejemali razmeroma majhno plačilo in da so bili industrijski medikamenti silno redki. Prehranski dodatki, ki so danes povsem običajni, so bili pravi zaklad. Komur je recimo manjkalo železa, si je pomagal z železovimi opilki in rdečim vinom. To ni bilo nobeno šarlatanstvo, temveč takratna medicinska doktrina. Skrivnost je morda bila le maža za oči.

Kaj je bilo z njo?

V dokumentih, povezanih z družino Ipavec, je mogoče zaslediti omenjanje maže za oči, kar je bil najverjetneje družinski recept. Josipov oče in dedek sta bila znana očesna zdravnika. Njegovega dedka so označevali celo za čudodelca, ker je znal operirati sivo očesno mreno – pa ni bil doktor medicine.

Josipa Ipavca ste opisali kot posebnega in samosvojega. S čim je vas še posebej prepričal, ko ste odkrivali njegovo osebnost?

Marsikaj me je fasciniralo. Vsi viri se strinjajo, da je bil veder človek, ampak njegovi samospevi so večinoma elegičnih tonov, čeprav je obvladoval vse registre. Del njegove glasbe je namreč veder, kot je to recimo balet Možiček. Njegova umetniška širina je zagotovo nekaj, kar me je pritegnilo. Nedavno mi je znanec rekel, kako knjiga o Ipavcu ne bo imela uspeha, kot jo je imela o Cankarju (leta 2018 je pri Beletrini izšla Grdinova knjiga Ivan Cankar: Portret genija, op. a.), ker gre za lokalno temo, a sem mu rekel, da ne ve, o čem govori. Wittgenstein bi mu svetoval, da bi bil tiho. Ampak ljudje se pri nas čutijo dolžne imeti mnenje o čisto vsaki stvari … Glede Ipavcev pa bi rekel, da se pri njihovem oživljanju na vsakem koraku razkriva, kako samoumevna je bila nekoč pri nas dandanes tako zelo opevana Evropa.

Slovenski Mozart – tako so Josipu Ipavcu pravili Nemci v Gradcu – je bil v tujini precej znan, pri nas pa je komaj kdo vedel zanj. Kot sami pravite, je bil skladatelj znan v tujini še pred impresionisti in Plečnikom.

Marsikdo misli, da je slovenski Mozart naslov, ki ga diktira tržno reklamarstvo, vendar je to zgodovinsko izpričano poimenovanje iz kroga graških Nemcev, ki so bili občudovalci Ipavčeve glasbe. V enem od pisem je tudi ohranjena vest, da se bo za Možička na Dunaju zavzela celo grofica Kielmansegg, ki je bila žena bivšega predsednika Franc Jožefove vlade. Prek svojih zvez je poskušala balet spraviti na Dunaj, vendar ji to ni uspelo. V visoki družbi je namreč izgubila ugled in vpliv, ker se je v Liechtensteinu mečevala s kneginjo Pauline Metternich. Iz medicinskih razlogov »zgoraj brez«. Ta dvoboj časti, ki je potekal zaradi spora okoli nekega aranžmaja pri eni od dunajskih razstav, je vročekrvna grofica izgubila. Josip Ipavec je bil med rojaki znan kot zborovski skladatelj. Slovenci so v tistem času imeli precej omejene izvajalske možnosti. Poklicno operno gledališče je bilo le v Ljubljani in polpoklicno v Trstu. Ipavca so imeli Primorci radi, za nekatere Ljubljančane pa je bil pretrd oreh. A nikakor ne za vse.

V slovensko glasbeno zgodovino se je Ipavec vidno zapisal s svojim delom Možiček, prvim slovenskim baletom. To je bilo prelomno delo in kot pravite tudi najbolje sprejeti slovenski balet, ki ga še vedno uprizarjajo. Njegova lahkotnost je tako prepričala občinstvo?

Možiček je bil ob svojem nastanku precej drugačen od prevladujočih predstav o moderni glasbi. V nemškem prostoru je bila lahkotnost rezervirana v glavnem za opereto. Operni oder je začaral Wagner. Do Straussovega Kavalirja z rožo, katerega krstno izvedbo je leta 1911 vodil mariborski maturant Ernst von Schuch – med drugim je nekoč igral tudi po notah Josipovega strica Benjamina –, tudi komedije niso bile samo resne, temveč tudi resnobne. Možiček je zato zvenel presenetljivo. Josip Ipavec je za svoj balet mobiliziral commedio dell’ arte. Morda se je Možiček komu zdel frivolen ali banalen, vendar pa si je v tistem času z oživitvijo tradicije improviziranega gledališča dal opraviti tudi Pietro Mascagni. In vsaj v Rimu so njegove Maske triumfirale.

Premiero je Možiček doživel v graški gostilni …

Premiera je bila v gostilni Divji mož, v kateri so se zbirali Slovenci. Druga izvedba baleta je bila v Novem mestu, naslednja v Ljubljani, leta 1902 pa sta bili dve uprizoritvi v graški operi, ki je bila ena večjih v habsburški monarhiji. Šlo je za odmevno dobrodelno prireditev graških aristokratov in v časopisih je mogoče brati, da je dogodek sijajno uspel. Pokazalo se je, da Možiček učinkuje tako na velikem odru kakor na improviziranem.

Po pridobitvi naziva doktorja vsega zdravilstva v Gradcu je Ipavec šel za nekaj časa na Dunaj, kjer je bil zaposlen v vojaški bolnici. Kaj je za mladega glasbenika pomenilo biti v avstrijski prestolnici?

Dunaj je bil v tistem času prestolnica glasbe. Uspeh v mestu ob lepi modri Donavi je pomenil najvišjo stopnjo sprejetosti. Šef dvorne opere je bil takrat Gustav Mahler, ki je bil kar nesrečen, da je bil slavljen predvsem kot dirigent. Na prelomu stoletja je bil Dunaj tudi središče operetne industrije. Tamkaj so obstajale tudi specializirane – »glasbene« – kavarne. Če si potreboval odrski tekst, si šel v kavarno Scala, kjer so se zbirali največji mojstri operete in libretistike. Dunajski filharmoniki so bili tedaj – kot so še sedaj – pojem vrhunske kvalitete. Avstrijska prestolnica je imela najvišji standard praktično na vseh področij glasbe. Edino pri baletu je očitno zaostajal za Parizom, ki ji je bil tudi sicer edini resen tekmec. Dunaj je prav v tistem času s Schönbergom tudi postajal laboratorij nove glasbe.

Vendar Josip Ipavec na Dunaju ni ostal dolgo, dve leti?

Nekaj ga je polomil. V njegovem kvalifikacijskem listu – dokumentu, ki ga je imel vsak častnik avstro-ogrske armade – se govori o nekakšnem izpadu, zaradi česar je bil premeščen v Zagreb. Sicer pa je na Dunaj nemara prišel po protekciji. Josip je bil namreč daljni – še to svaški in ne krvni – sorodnik podmaršala Josepha Sveticsa von Nemes-Ságoda. Lahko pa bi računali tudi z uvidevnostjo avstro-ogrske armade, ki je vzdrževala množico orkestrov in je tako opravljala tudi določeno kulturno misijo. V manjših mestih ne bi bilo opernih gledališč in orkestrov brez vojaških izvajalcev. V Ljubljani in Trstu so si Slovenci pogosto pomagali z njimi.

Z Ipavcem ste se sami srečali še na drugačen način. Napisali ste namreč libreto za njegovo opero Princesa Vrtoglavka, ki je prvo uprizoritev doživela šele leta 1997 v SNG Maribor. Kako ste se tega lotili?

To je tema za knjigo humoresk. Ali pa za opereto – če bi jih še pisali. Princesa Vrtoglavka je bila dolgo nekakšna prekleta opera, a njena odisejada se je končala srečno, s triumfalno premiero novembra 1997. Ko je bila opera sprejeta v repertoarni načrt mariborskega gledališča, je bilo treba nekako urediti libreto, ki ji je dotlej vedno zaprl pot na oder. Nihče ni bil voljan ugrizniti v to jabolko. Če sem opero torej hotel doživeti na odru, sem moral izvirni nemški tekst nekako preoblikovati v slovenske verze. Za človeka, ki dotlej ni zrimal niti dveh stihov, je bil to kar precejšen zalogaj! Ampak če hočeš, da je kaj narejeno dobro, naredi sam. No, zdaj velja že: če hočeš, da je kaj narejeno, naredi sam. Pozneje sem na podoben način pomagal na oder še vrsti drugih del. Za menoj je sedaj kakih 7000 ali 8000 verzov. Sam jih ne postavljam tako visoko, kakor jih je Taras Kermauner – s čimer me je, kakor na drugačen način tudi Boris A. Novak, spodbujal k nadaljnjemu delu za glasbeni oder.  

Prekleta opera ste rekli, ker se je z Vrtoglavko precej zapletalo in Ipavec njene uprizoritve v celoti ni doživel, le po delih.

Pri Vrtoglavki je šlo narobe vse, kar je lahko šlo. Ipavcu je libreto napisala priznana pisateljica Mara pl. Berksova, daljna sorodnica Matije Čopa. Parodirati je hotela Huysmansov roman Proti toku. Menila je, da bi bilo treba ekscentrične dekadente »ozdraviti«, kar pa je bilo po njenem mogoče doseči le s popolno prismojenostjo. Libreto pa je od gledalca zahteval enostavno preveč. Bil je pravi pragozd navezav. Vanj je bil denimo vključen tudi prizor Sfinge in Himere, ki se je spogledoval s Flaubertovo Skušnjavo svetega Antona.

 

Josip Ipavec je bil iz vidne družine. Vendar si sam ni želel velike prepoznavnosti?

Ne drugje kot v umetnosti. Medtem ko sta njegov oče Gustav in stric Benjamin – njemu so pravili slovenski Schubert – v 60. letih 19. stoletja nastopala na srečanjih prvakov nacionalne politike, Josipa tak angažma ni privlačil. V družini je bil najbolj podoben svojemu najstarejšemu stricu Alojzu. Življenje in delo slednjega pa bo treba še raziskati. Pred nedavnim sem odkril, da je bil kar trikratni doktor. Prvič je najvišji akademski naziv pridobil iz filozofije – leta 1835 v Gradcu. Star je bil 20 let in pol. Kasneje je doktoriral še iz medicine in kirurgije na Dunaju. Tam pa je tiskal tudi svoje skladbe. Celo pri znamenitem Beethovnovem založniku Antonu Diabelliju, izvajal pa ga je tudi resen konkurent očeta Johanna Straußa in Josepha Lannerja Franz Morelly. Ipavci še zdaleč niso rekli zadnje besede. Raziskati bo treba tudi ženske članice glasbeno nadarjenega rodu – sestre Čampa. Kvartet, ki so ga osnovale, je poskrbel za svetovne praizvedbe posameznih del Johannesa Brahmsa, Wilhelma Kienzla in mnogih drugih mojstrov.

Knjigo ddr. Igorja Grdine Slovenski Mozart, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Kritika 26. 2. 2021

Ko se Jaka in Vane vozita v avtomobilu in navijata Lublanske pse

Fotografija: Pexels

Med prebiranjem novega romana Janija Virka Jaka in Vane se mi je pred očmi vrtel stavek Nataše Velikonja iz knjige Devetdeseta (Škuc, 2017): »Družba zelo počasi sprejema mlade ljudi ali jih pač sploh ne, večinoma jih zlomi in si jih potem zlomljene prilasti ali pač zlomljene preprosto odvrže.« Jaka sicer ni ne homoseksualec ne tujec ne kakšne druge sorte obstranec, pač pa relativno zgleden mladenič, ki ob koncu sedemdesetih in na začetku osemdesetih odrašča v pritličnem stanovanju devetnajstnadstropnega bloka v Šiški. Resda se izgublja v tuhtanjih, občasno skicira ter se pogosto zavleče v kakšno knjigarno, kjer lista po slikarskih monografijah, prebira poezijo, Baudelaira, Rimbauda, Lorco, Nerudo, Rilkeja, predvsem pa v poletnih mesecih na veliko seksa s svojo punco Katjo. Čeprav je Virkovo popisovanje osemdesetih veliko bolj živahno in meseno kot pri mlajših slovenskih avtorjih in avtoricah, ki so se lotili podobne tematike, je jasno, da Jake modrovanja o družbenih ureditvah ne zanimajo, zanj so preveč splošna in oddaljena, česar pa, vsaj na začetku, ne gre brati kot umanjkanje družbene kritike, pač pa kot posvečanje fantazmagoriji mladeniča, gimnazijskega maturanta, ki ga zanimata dve stvari, povezani s telesom; ljubezen in svoboda, kar se sicer zdi slab obet za bodočega vojaka. V Jugoslaviji je veljalo nenapisano pravilo, da slovenski zimski športniki vojsko lahko služijo v alpski brigadi – Jako kot nekdanjega smučarja tako pošljejo v Bovec. Edina stvar, ki jo vzame s seboj, so Lorcove Ciganske romance in spomin na dedka, ki se je leta 1917 boril na Soški fronti.

Ko Jaki v vojašnici pobrijejo lase, pomisli na Formanov film Hair, kasneje pa nezainteresirano posluša polkovnika, ki opozarja, da se hočejo domovine, torej Jugoslavije, polastiti tako kapitalisti kot Sovjetska zveza. Sovražniki naj bi bili vsepovsod okoli, česar Jaka ne zapopade: »Zdelo se mi je, da moje telo ne pripada več meni, da je duša odpotovala iz njega.« Vmes ujamemo še napaberkovanje srbskega vojaka, ki pojasnjuje, kako si Kosovarji riti ne obrišejo s papirjem, pač pa le z vodo, nakazana je torej nestrpnost, toda kar Virka zanima, je junak, ki mora šele iznajti svoj lasten odnos do literature, glasbe in tudi do telesa in seksualnosti, in je – s služenjem vojaščine – prisilno vržen v življenje. Če Jan ne bi imel zaslombe v tedanji pop kulturi, in če ne bi bilo spomina na dedkovo vojno izkušnjo, s čimer je napovedano junakovo soočenje s smrtjo, bi se zdelo, da gre za le slovenskega pasivca, ali kot Jaki navrže višji vodnik – nikoli ne boš dober vojak: »Takšni ste Slovenci, niste za vojsko in druženja, delati znate, drugega nič.« Tu Jaka naleti na še enega vojaka, ki prebira knjige in se zdi nepriljuden, zazrt vase. Seveda takoj začuti sorodnost duš, pa ne zaradi nacionalne pripadnosti, pač pa zaradi sveta knjig, ki v vojaškem svetu – ta stremi k načelom ponavljanja in vrednotam avtohtonosti – omogoča razlikovalno potezo.

Nadalje Virk kot spreten pripovedovalec, ki odlično tempira pripoved in jo, kljub temu da je jasno, v katerem času se nahajamo, secka, ter uporablja različne pripovedne postopke, od poročila kurirja do senčenja, uvede pa tudi dodatne like: najprej oba Jakova starša, predvsem očeta, ki goji odpor do komunizma. Oče, ki je prebiral Kocbekove, Rebulove, Pahorjeve knjige, je izgubil zanimanje za sina; razlog za to tiči v tem, da je sin pri sedemnajstih začel odklanjati očetovo versko gorečnost in prenehal s športom. Toda v resnici vse osebe, ki se nahajajo zunaj vojašnice, postanejo prisotno-odsotne oz. kot pomisli Jaka, ko po pogovoru s Katjo odloži telefonsko slušalko: »Begala me je bližina njenega glasu in hkrati oddaljenost njenega vonja in telesa.« Prehod iz svobode v sužnost (dobesedno: vojsko) ne zahteva samo tenkočutnega mreženja spomina, zajema tudi delo na sebi. In to pomeni toliko kot izumljanje nove notranjosti junaka in s tem tudi njegovega odnosa do sveta. Ker pa mladost in nesamozavest naredita svoje, se pojavi Vane, ki Jaka najprej vpraša, kakšno glasbo posluša in kaj bere. Prvi mu tudi pove za Rilkeja. Po Vanetovi zaslugi Jaka v Bovcu začne brati Cvetajevo, Jesenina, Popo, pa tudi Zajca, Šalamuna, Deklevo. Kljub navidez trdi mreži reda, ki je zapovedana v vojašnici, se za Jana odpirajo neke druge resničnosti, ki so tudi v funkciji odrešitve; Jaka z Vanetovo pomočjo začne odkrivati samega sebe kot avtonomno osebo – vsa zgodba romana je v tem, da se potrdi kot človek, najde smisel in temelj tega, kar je in kar naj bi počel v prihodnosti.

Jani Virk

Večji ko ima Vane vpliv na Jaka, bolj se nakazuje, da se razmerje s Katjo ne bo izšlo, čeprav se zdi, kot da je za njun razhod kriva ona. Vane ima na Jako izjemen vpliv. In čeprav bi lahko bil njegov vpliv tudi destruktiven, Vane je namreč zaznamovan z norostjo, pijančevanjem, mrkostjo in celo samomorilskimi nagnjenji, za Jaka postane referenčna oseba, ki pripada nekemu drugemu svetu, nekim drugim tradicijam, predvsem literarnim, in je njegova navidezna disfunkcionalnost nujno zlo in drža, ki se sklada z duhom časa. Vanetova priznanja, da bi »crknil brez poezije, pri petnajstih bi se zapil ali pa zadrogiral, če ne bi našel Cvetajeve,« gre brati predvsem v smislu postavljanja Jake kot osebnosti (Vane ostaja bolj ali manj enak). Vane je vse, kar bi Jaka želel postati, in hkrati nič od tega. Zanimivo je, da pisatelj moškemu prijateljstvu postavi mejo – seksualnost. Vane Jaku odkrito in napol v šali navrže, da upa, da ni (latentni) gej, in tudi Jaka nekajkrat stopi na zavoro; ko opazuje oficirja Savića, gladko obritega in počesanega, pomisli: »Zaradi takšnih gejev ne spustijo v vojsko, iz varnostnih razlogov, da se jim ne bi prilepili od zadaj.« Čeprav so te opazke izrečene zafrkantsko, izstopajo in delujejo kot pedal point; jasno je, da je to skrajna meja romana in njegov zamolk.

Drugi vojaki, ki junaka opazujejo od daleč, ju imajo za arogantna, lena, provokativna. Pri tem – zaradi samoumevnosti, ki pritiče Slovencem – izpustijo njuno pretirano konzumiranje alkohola (in raznoraznih substanc), s katerim je roman dobesedno prepojen. Tudi kasneje, ko Vaneta odpustijo iz vojašnice, Jaka nadaljuje s tovrstno dejavnostjo. In ker očitno pretirava, je poslan na drug konec države, na Kosovo, kjer že gori zažigalna vrvica in se v obrisih nakazuje razpad države. Jaka in Vane ohranita stike s pomočjo pisem, v katerih se najdejo zapakirana konopljina semena, ki jih Jaka zasadi na Kosovu. Vojaška epizoda, za katero smo mislili, da bo le mimobežna, se tu zavleče in Virk spričo razmer nekaj več pozornosti nameni tudi fenomenu Jugoslavije, čeprav je junakova družbena kritika še vedno navržena mimogrede: »Nič nisem imel proti Titu, ni pa bil ravno moj idol,« nekje pomisli. In še kasneje: “Živiš v komunistični Jugoslaviji, partijskega veljaka pa slavijo kot svetnika.” Jaka se vrne k prejšnjemu pasivizmu, prepuščanju toku dogodkov, in zdi se, kot da pisatelj Vanetovo odsotnost nadomesti z virkovskim humorjem; ta ob vtihotapljanju smrti v junakovo življenje deluje obešenjaško. Nenazadnje tudi oficirjev jugoslovanske vojske v tem romanu ne gre razumeti kot nevarnih, pač pa kot polizobraženih, neumnih. Na ta način prizor, ko Jaka na Kosovu, kjer pomaga graditi vojašnico jugoslovanske ljudske armade in oblečenega v kopalke z ameriško zastavo preseneti generalmajor jugoslovanske vojske, deluje nadrealistično in kot eden od vrhuncev romana.    

Mešalec malte, vojak, ki ni niti želel niti znal biti vojak, se vrne v Ljubljano in po več mesecih študentskega življenja brezbrižnost do smrti, ki se je je navzel v vojski, popusti: »Vame je spet začel lesti strah pred smrtjo .« Vpiše umetnostno zgodovino na ljubljanski FF in z Vanetom zaživi bohemsko študentsko življenje. Nekajkrat v romanu naletimo na Tomaža Šalamuna, ki ga obletavajo mladi pesniki, in celo punca, ki jo spozna Jaka, piše kot Šalamun (Vane: »Spusti besede do sebe in čaka, da zavzamejo nedotaknjen prostor«). Virk napiše hvalnico Šalamunovi, Strniševi in Zajčevi poeziji, pri čemer računa na občo vednost, zakaj naj bi bilo temu tako, omeni nekaj ljubljanskih punkerskih bendov, mimogrede ošvrkne dogajanje na Društvu slovenskih pisateljev, naniza podobe iz Fassbinderjevih filmov, vse ostalo, kar je bilo v Ljubljani osemdesetih let alternativnega, od novih družbenih gibanj do knjig, ki so izhajale pri manjših založbah, pa je nedoločno zajeto v liku Vaneta, ki Jaka sredi ljubljanske novembrske megle popelje v Španijo po sledeh slikarja Goye. V avtomobilu se junaka pogovarjata o drami Andreja Hienga Gluh mož na zemlji in Vane prijatelju razkrije, kakšna oseba si je želel postati: »Gluh, sam, v svojem svetu in ženske bi prihajale k meni …« »Ja, pa saj ti je ratalo,« mu odvrne Jaka  »Ne zajebavaj me,« se nazaj zareži Vane, za katerega še vedno mislimo, da ne bo preživel.

Seveda je to roman o (moškem) prijateljstvu, o dveh mladih moških, ki sta rešila drug drugega, čeprav se je sprva zdelo, da večinoma drugi rešuje prvega, pa roman o alkoholu, o ženskah, o telesu, moškem in ženskem, ki se želi razlivati in biti ljubljeno, roman o knjigah, o slikarstvu, med drugim tudi o Goyjevem psu in moškem, ki ga skopijo štirje vojaki, roman o filmih, predvsem pa roman o slovenskih pesnikih (in zamolčanih pesnicah), ki so zaznamovali neko duhovno obzorje, pa roman o dušah, ki so tavale po Ljubljani sredi osemdesetih, kasneje pa so se verjetno prilagodile in tudi standardizirale, roman o postajanju, ki je vedno postajanje s pomočjo nekoga drugega; predvsem pa je to roman o osamljenosti, ki je še vedno enaka, sesuta, zbita vase, groba. Hvale vredno je, da se je Virk desetega romana (k čemur je svoje prispevala pisateljska kilometrina) lotil z dobršno mero distance, ki ni abstraktna in potopljena v nek drug čas, pač pa išče inspiracijo v neposrednem izkustvu, čeprav z omejitvami in občutki krivde in tudi zamolki, pa vendarle človeško bližino, ki na ogled postavlja recimo temu vsakdanje ljubljansko življenje, osvobojeno veljavnih pravil, ko je bilo to še mogoče, pri tem pa le redko izpade patetično. Ali se je s tem osvobodilo tudi skrite in pozabljene energije ali je prišlo do preobrata vidnih in nevidnih sil, je seveda drugo vprašanje, jasno je le, da je roman, ki verjetno razkriva marsikatero avtobiografsko noto, predvsem zaradi odprtega konca (Chicago ali Nemčija?) pa kar kliče po nadaljevanju.

Jani Virk: Jaka in Vane, zgodba iz osemdesetih, Beletrina (Knjižna zbirka Beletrina). Ljubljana 2021.

Knjigo lahko kupite na tej povezavi.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«

Panorama 25. 2. 2021

Napitnica za Lawrencea Ferlinghettija

 

Kolaž, ki ga je naredil Jani Guna. Poigral se je z mitologijo bitnikov in zraven nalepil še podobo Uroša Zupana, ki jo je izrezal iz časopisa.

Prva svetovna vojna se je komaj končala

in Czesław Miłosz je imel osem let.

Pred štirimi leti so dadaisti zavzeli Cabaret Voltaire

in pred dvema letoma je bila oktobrska revolucija

in leto kasneje je Apollinaire izdal Kaligrame

in umrl za špansko gripo.

Elliotov »Prufrock« je bil že končan,

zapakiran in poslan v večnost.

Ezra Pound je mogoče pisal Hugha Selwyna Mauberlyja

in William Carlos Williams Sour Grapes.

Potem je Hitler postal resnična groza,

in Stalin je postal podobna groza kot Hitler.

In ko se je največje klanje končalo,

so začele nad zemljo in pod zemljo

eksplozije atomskih bomb

cveteti kot zlovešče rože.

Imeli smo hladno vojno in druge vojne

in pristanek na Luni.

Zdaj s kvantnimi skoki skačemo v tehnološko blaznost.

Bil si zraven. V različnih telesih.

V telesu otroka.

V telesu odraslega

V telesu starca.

V telesu, ki se razblinja.

Vedno oborožen z besedami in knjigami.

Bil si na ladjah, v letalih, v knjižnicah,

v galerijah, na univerzah,  v gozdovih.

Nosil si klobuk in sprehajal psa po ulicah,

ki se nenehno spuščajo in dvigujejo.

Živel si na koncu kontinenta,

v najlepšem mestu na svetu

in ga kot dobri duh varoval

z modrimi očmi in jasno mislijo.

Skozi poezijo sem gledal Ameriko,

preden sem bil v Ameriki.

Skozi poezijo sem gledal svet

in ga še vedno gledam

in ga bom gledal, dokler bom na tem svetu.

Danes je 24. marec in plešem po taktih in v ritmu

tvojega »Populističnega manifesta št.1«

in ti z dvignjenim kozarcem, napolnjenim

z izgubljenim časom in dvajsetim stoletjem,

nazdravljam in čestitam za prvih sto let

na tem modrem planetu,

ti čestitam in vzklikam:

»Whitman’s wild children still sleeping there /

awake and walk in the open air

 

(2019 – 2020)

Uroš Zupan pred knjigarno City Lights Books.

Panorama 24. 2. 2021

Kako narediti odličen oglas ali napisati detektivsko zgodbo z uporabo filozofije

Fotografija: Pexels

Malokdo ve, da se lahko naredi odličen oglas, tudi če poznaš filozofijo oz. natančneje z uporabo kognitivne filozofije, ki se ukvarja s tem, kako mislimo in se odločamo, zakaj pogosto govorimo eno, delamo drugo in zakaj smo tako pogosto nagnjeni k predsodkom, zmotam in pristranskosti. Recimo, zakaj se nam zdi boljša odločitev za nakup knjige, ki je na razprodaji v knjigarni A znižana z 29 na 27 evrov, kot za nakup iste knjige v knjigarni B, kjer je njena redna cena 27 evrov. Če gremo v katero od restavracij, kjer lahko izbiramo med različnimi velikostmi porcij – majhna, srednja ali velika –, opazimo, da srednja porcija stane skoraj toliko kot velika. Če se ob navidezni odlični kupčiji odločimo za največjo in najdražjo možnost, nas je v nakup prepričala kognitivna pristranskost, pri kateri namerna predstavitev dodatne, nekoliko manj privlačne možnosti – v tem primeru razmeroma drage srednje velike porcije – usmeri našo odločitev za največjo porcijo in s tem k porabi več denarja, kot bi sicer racionalno izbrali. Podobno se odločamo tudi, ko gre za stereotipe in predsodke, da so dražji izdelki kakovostnejši ali da so izdelki iz Evrope boljši od kitajskih in podobno.

Večina ljudi misli, da so naše pristranskosti in napake v spoznavanju in sklepanju fenomeni, ki so popolnoma odvisni od naše volje, inteligence, vzgoje in osebnostnih lastnosti. A kognitivni filozofi so odkrili, da naše napake niso vedno odvisne zgolj od nas samih (naše volje, znanja), ampak prav tako od strukture našega spoznavnega aparata in predispozicij, ki jih ta ima. Ena od takšnih predispozicij je zmožnost naših možganov sprejeti, organizirati in ekonomično obdelati veliko količino informacij, tako da iz teh ustvari obvladljive in smiselne količine, organizirane po načelu podobnega s podobnim – to mišljenjsko sposobnost našega spoznavnega ustroja znanstveniki imenujejo kategorizacija ali generalizacija. Kategorialne ali miselne sheme zmanjšajo kognitivni napor, saj omogočajo relativno hitro in učinkovito procesiranje informacij, olajšajo prepoznavanje in pomnjenje novih in spominjanje starih informacij, interpretacije in predvidevanje. Ko smo soočeni z novimi informacijami, jih torej hitro in avtomatično primerjamo z obstoječimi shemami, kar lajša organizacijo in razumevanje izkušenj, kakor pišeta Lakoff in Johnson v knjigi Philosophy in the Flesh (1994). Danes prav tako vemo, da imajo sposobnost kategoriziranja prav vsa živa bitja, seveda pa se stopnje kategoriziranja razlikujejo: bakterija že v štartu zajame manjšo količino informacij in ima na koncu zato manjši vpogled v dogajanje v okolju, kot na primer delfin, opica ali človek.

Kognitivni filozofi so ugotovili, da ljudje pri opazovanju, sprejemanju in organiziranju informacij iz okolja upoštevajo dve plasti sprejemanja, prva je nezavedna, druga zavedna, in sicer na podlagi tega, da imamo ljudje male in velike možgane, ki obdelujejo različne informacije in opravljajo različne človeške dejavnosti. Večina naših miselnih in kategorialnih shem tako izvira iz naše utelešenosti in iz otroštva, kasneje se te le dodelujejo in nadgrajujejo. Naša spoznanja in odločitve pa sprejemamo glede na to, kako so jezikovno oblikovana ali uokvirjena, kakor temu pravita Lakoff in Johnson (1999, 23).

In še več, prav tako so ugotovili, da lahko uporaba miselnih shem pri procesiranju informacij vodi do predvidljivih in sistematičnih kognitivnih zmot ter pristranskosti v mišljenju. To je že pred kognitivnimi filozofi odkril francoski razvojni psiholog Jean Piaget, ki je pojasnjeval izgrajevanje, uporabo in spreminjanje miselnih shem s procesoma asimilacije in akomodacije. Asimilacija je proces vključevanja novih informacij v obstoječe miselne sheme, akomodacija pa je proces spreminjanja miselnih shem zaradi novih informacij. Zaradi akomodacije se obstoječe sheme razširijo ali pa se ustvarijo nove. Čeprav sta oba procesa nujna za učinkovito mišljenje in prilagajanje okolju, smo ljudje nagnjeni k prevladovanju asimilacije nad akomodacijo.

Neskladje med informacijami in miselnimi shemami torej pogosteje rešujemo s težnjo k asimiliranju novih informacij v obstoječe sheme, kar imenujemo asimilacijska pristranskost. Zaradi asimilacijske pristranskosti procesiramo in interpretiramo informacije v smeri potrjevanja obstoječih miselnih shem, ki vodijo do različnih kognitivnih napak. Pogosto pa smo pristranski že pri samem iskanju informacij: bolj aktivno in lažje iščemo informacije, ki potrjujejo našim predhodnim prepričanjem, od informacij, ki bi jim lahko nasprotovale. Če smo npr. prepričani, da so ptice spolno monogamna živalska vrsta, bomo iskali znake, ki bodo potrjevali naše prepričanje, namesto da bi bili odprti in dojemljivi tudi za znake, ki pričajo nasprotno. Genetske raziskave so npr. razkrile, da ptice v 85 odstotkih varajo svoje partnerje/-ke. Opisano pristranskost imenujemo napaka potrditve.

Znanstveniki so odkrili še, da na razumevanje inodločitev ljudi pri sprejemanju ali zanikanju informacij oziroma spoznanj vpliva tudi, kako so te jezikovno formulirane oziroma uokvirjene. V primeru, da navajamo dve logično ekvivalentni trditvi/dejstvi, vendar pa je ena podana v »pozitivni« obliki, druga pa v »negativni« trditvi, se ljudje odločijo za pozitivno trditev. Podobno težnjo, da ljudi prepričajo utemeljeni in neutemeljeni razlogi, pa so psihologi in kognitivni filozofi opazili v različnih raziskavah. Ena od takšnih je, ko je pomočnik eksperimentatorja skušal prehiteti vrsto za kopiranje, pri čemer je prvič ostale čakajoče prosil, če sme naprej (»Oprostite, imam 5 strani. Ali lahko uporabim fotokopirni stroj?«), drugič je prošnji dodal razlog (»Oprostite, imam 5 strani. Ali lahko uporabim fotokopirni stroj, ker se mi zelo mudi?«), tretjič pa je prošnji dodal navidezen, neutemeljen razlog (»Oprostite, imam 5 strani. Ali lahko uporabim fotokopirni stroj, ker moram narediti nekaj kopij?«). V prvem primeru – če je čakajoče zgolj prosil, ali sme naprej –, je pritrdilno odgovorilo 60 odstotkov čakajočih. Če je prošnjo podprl z relevantno utemeljitvijo (mudi se mi), je pritrdilno odgovorilo 94 odstotkov, če jo je utemeljil z nerelevantno utemeljitvijo (ker moram narediti nekaj fotokopij) pa 93 odstotkov. Ljudje torej pričakujemo, da bodo trditve, zahteve ali prošnje utemeljene, toda psihološko so enako učinkoviti vsi razlogi, ne glede na njihovo relevantnost za sklep, kakor piše Alenka Kompare v članku »Kritično mišljenje skozi psihologijo« (2007).

In prav izsledke tovrstnih raziskav, kjer so ugotovili, da gre za pristranskost našega mišljenja na podlagi neutemeljenih razlogov, so ustvarjalci oglasov in marketinški strategi začeli uporabljati pri ustvarjanju ponudb z »učinkom vabe«. Ta je bil v marketinške namene prvič dokumentiran v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, najboljši način za razumevanje teh poskusov pa je naslednji primer. Predstavljajte si, da izbirate med leti naslednjih možnosti:

Let A stane 400 EUR s postankom 60 minut.

Let B stane 330 EUR s postankom 150 minut.

Let C stane 435 EUR z vmesnim postankom 60 minut.

V tem primeru so raziskovalci ugotovili, da bi večina ljudi izbrala let A, saj je cenejši od leta C, vendar s krajšo čakalno dobo, čeprav je precej dražji od B.

Zdaj pa si poglejmo drugačen nabor letov:

Let A stane 400 EUR z vmesnim postankom 60 minut.

Let B stane 330 EUR s postankom 150 minut.

Let C stane 330 EUR s postankom 195 minut.

V tem scenariju je zdaj večina ljudi dala prednost letu B. Logično gledano to nima smisla: B zdaj ne bi smel biti privlačnejši kot v prvem primeru, ker sta čakalna doba in cena še vedno popolnoma enaki. Toda sprememba leta C – zaradi še daljšega postanka – je spremenila način, kako so udeleženci dojemali druge možnosti, tako da so zdaj raje trpeli daljši čakalni čas za manjšo vsoto. V vsakem primeru je bil let C – »vaba« – zasnovan tako, da se zdi podoben, vendar nekoliko manj privlačen kot ena od drugih možnosti (»tarča«). In ta primerjava poveča zaznano zaželenost cilja.

Enako je bilo pred leti z naročnino na revijo New Scientist, kjer so oglaševalci revije ustvarili neprivlačno tretjo možnost naročanja, ko so v ponudbo vključili tudi privlačno enoletno ugodno naročnino na spletno verzijo revije, pri čemer so prej podali možnost enoletne in polletne naročnine na tiskano verzijo. Seveda je bila tarča enoletna naročnina tiskane verzije revije.

Eksperimenti, ki proučujejo takšne odločitve, so pokazali, da lahko uporaba dobro zasnovane vabe, kot je ta, spremeni mnenje med preostalima dvema možnostma za kar 40 odstotkov – kar kaže na to, kako enostavno lahko naše odločitve ali našo sodbo omaje kontekst, v katerem so predstavljena določena dejstva – in tudi v primeru dodatne informacije ta morda ne vpliva na našo splošno presojo. To govori o tem, kako pristransko razmišljamo o izdelkih, stvareh, ljudeh, dejanjih in dogodkih, če se ti predstavljeni na točno določen način.

Psihologi in kognitivni filozofi še vedno razpravljajo o natančnih razlogih za ta poseben učinek, toda ena od idej je, da nam primerjava z vabo ponuja enostavno utemeljitev sicer nezavedne odločitve. Če bi primerjali samo A in B, je težko natančno vedeti, kako oceniti kompromise med stroški in čakalno dobo – koliko denarja je res vredno 90 minut dodatnega čakanja? Če pa je ena od možnosti očitno boljša od vabe – let C –, imamo pri eni od obeh možnosti utemeljen razlog, s katerim lahko obrazložim svojo odločitev. Te vzorce vedenja so opazili pri številnih različnih vrstah blaga – od časopisov in knjig, piva do televizorjev, avtomobilov in hiš: neprivlačna tretja možnost spremeni preferenco in odločitev med obema možnostma. Učinek vabe je lahko tudi v prodaji vrhunskega blaga. Na primer, vpliv učinka vabe na trgu diamantov je pokazal, da lahko prisotnost nekoliko slabših, a enako dragih izdelkov prispeva k več kot 20-odstotnemu dobičku trgovcev.

A niso vsi ljudje enako dovzetni za učinek vabe. V skladu z raziskavo o drugih kognitivnih pristranskostih so raziskovalci ugotovili, da je to odvisno od našega načina razmišljanja. Vprašalniki na primer lahko določijo, ali so nekateri ljudje bolj nagnjeni k poslušanju svojih občutkov ali pa so bolj analitični in imajo raje premišljene odločitve. Zanimivo je, da lahko pri tem igrajo vlogo tudi hormoni: na primer višja raven testosterona vpliva, da so ljudje bolj impulzivni, kar pomeni, da so bolj dovzetni za učinek vabe. Kar je dodatni dokaz, da je zgodovinsko pojmovanje moških kot »racionalnega spola« povsem neutemeljeno.

Učinek vabe je lahko prisoten tudi pri spletnih zmenkarijah. Že večkrat smo lahko prebrali, kako so neznanci iz potencialnih partnerjev ali partnerk izvabili velike količine vsot prek spletnih zmenkarij. To si velja zapomniti, če na Ona-On ali na Tinderju brskate po profilih – vaše dojemanje privlačnosti nekoga bo odvisno od tega, koga ste se ogledali pred ali po tistem, ko vas je pritegnil določeni profil osebe.

Učinek vabe lahko vpliva tudi na naše glasovanje na volitvah in odločitve o zaposlovanju. V takšnih situacijah se lahko »vaba« pojavi po naključju, namesto da bi bila namerno uvrščena v izbor, če pa naletite na dva kandidata/-ki, ki sta si podobna/-i, vendar je eden/ena nekoliko boljši/-a od druge/-ga, bo slednji povečal/-a vašo pozornost zanj/-o v primerjavi z drugimi tekmeci in hkrati to tudi pomeni, da je eden od kandidatov le vaba, da se v resnici odločite za »ciljnega« kandidata na volitvah. Lakoff v knjigi Don’t Think of an Elephant (2004) zagovarja, da so miselni okvirji »umske strukture, ki oblikujejo naš pogled na svet. Okvirje spoznamo prek jezika. Meni tudi, da ljudi združujejo vrednote in da je uporaba določenih besed, jezikovnih fraz, ki jih politiki tako radi uporabljajo, povezana z določenim svetovnim nazorom. »Uokvirjanje pomeni uporabiti jezik tako, da se ta prilagaja svetovanemu nazoru posameznika.« (Lakoff, 43) Svetovni nazor določa, kakšno je stališče desnih ali levih volivcev do gospodarstva, davkov, okolja, zunanje in socialne politike, izobraževanja, družine, vzgoje in ranljivih skupin – kako so med seboj povezana ta stališča ter predvsem, zakaj konservativci tako veliko govorijo o družinskih vrednotah. Oglaševalci pa pri oblikovanju oglaševalskih kampanjah uporabljajo izraze v skladu s temi nazori in prepričanju, kot so predvsem »sloga, enakost, zaupanje in poštenost« za leve politične kandidate in »moč, nadzor, varnost in blagostanje« za desne politične kandidate.

A to še ni vse, kognitivni filozofi so namignili, da lahko z uporabo tretje možnosti »vabe« napišemo tudi odlično detektivsko ali ljubezensko zgodbo ali filmski scenarij kot del dramatičnega zapleta pripovedi. Kar pomeni zanimiv dodatek k pisanju zgodb ali scenarijev po že znani Aristotelovi tridelni dramatični strukturi.

Skratka, če se zavedamo vzrokov (kultura, osebnost, spoznavni aparat) zmot, pristranskosti, predsodkov, smo pri formuliranju sklepov nanje bolj pozorni, poleg tega pa jih tudi laže odpravljamo in smo manj dovzetni za različne marketinške in oglaševalske (gospodarske ali politične) trike, ki nas lahko zavedajo, da za nek izdelek plačamo več, kot bi dejansko potrebovali in želeli, ali pa se odločimo za kandidata/-ko, ki ga/jo morda sprva sploh ne bi izbrali. Ali povedano drugače, ne glede na to, ali kupujemo slušalke ali se odločamo za počitniško destinacijo, se vprašajmo ali resnično izbiramo med izdelkom ali storitvijo, ki ga/jo potrebujemo ali želimo, ali pa nas je zmotila namerna alternativa, ki je preusmerila našo odločitev.

Panorama 22. 2. 2021

Iskrice

Fotografija: Pexels

Bil je po akcijski ceni in ravno še zadnji dan ponudbe sem ga ujela, ko je stal v izložbi. Na voljo je bil za takojšnji prevzem in nadaljnjo večkratno uporabo. Če bi bila z nakupom nezadovoljna, ga lahko hitro, brezplačno in brez sitnosti vrnem na polico, od koder bi ga, v naglici zloščenega in prebarvanega, dostavili naslednji stranki.

Ponj se odpravim ravno v trenutku, ko zunaj vihra naliv. Na pragu stare hiše se obotavljam, da bi stopila na neprijazno ulico; obrnem se in stečem nazaj po dežnik. Primerno oborožena hodim v naglici in ne pazim na luže, nalašč zabredem vanje, v blatne rjave brozge. Hlače so do kolen pošpricane, moji lasje pa štrenasti. Nervoza mojim nogam vliva adrenalin in koraki se mi kar zapletajo, kot bi ne bili moji. Skrbi me, kako se bova ujela. Ali bo tudi on videti, kot da ga je z vsebino ceste zalil mimohiteči tovornjak Surovina?

Pojavi se pred menoj – živahen, dišeč in ves svež, kljub deževni zmedi, ki jo ustvarjajo zgodnje novembrski nalivi. Urejeni temni lasje pričajo o nedavnem obisku frizerja, njegova očala pa so bila ravnokar zloščena. Kljub temu se na njih zaradi vlage nabira rosa. Vsega ni mogel predvideti.

Izpod plašča antracitne barve, ki prefinjeno zaokroža videz poslovneža, izvleče pozorno izbrano darilce, zame osebno: kresilni kamen za primere, ko v gozdu ostanem brez vžigalic. Presenečeno ugotovim, da je sledil vsaki besedi, ki sva si jo napisala v klepetu med najinim internetnim spoznavanjem. Ne želim se zavedati, da gredo takšne pozornosti lahko v roke komurkoli, za laskanje smo nenazadnje dovzetni vsi. Rada bi videla dekle, ki prinašalcu darila bevskne: »Kako si drzneš!« V znak zahvale mu torej naklonim svoj najlepši nasmeh in za njim stopim v lokal.

Kresilni kamen s plastičnim držalom v travnato zeleni barvi potuje v moj nahrbtnik, kjer hranim rezervni, udobni nedrček in majhno toaletno torbico z ličili. Tudi jaz imam zanj pripravljeno darilce, le da vanj že strmi in bilo bi čudno, če bi mu ga osebno izročila:

»Poglej, nadela sem si nedrček, ki si ga sicer nikoli ne, pa vendar se mi zate zdi vredno nositi neudobno žičnato pošast cel večer.«

Ali pa:

»Moje z deep dark black maskaro premazane trepalnice ti mahajo in te skušajo očarati, jih vidiš?«

Z neobvezujočim klepetom poskušava razbliniti neudobje prvega srečanja. Med hlastnimi besedami o tem, koliko časa je kdo potreboval do bara in kako je zoprno, ker je treba na stranišču nositi masko, se podtalno ocenjujeva. Njegove oči silijo k robu čipkaste majčke mojega dekolteja ter se navidezno v zadregi umikajo nazaj gor, moje oči preiskujejo njegove za črnimi očali in se skušajo na hitro odločiti, ali jim je videno všeč.

Nenadoma njegovo pripoved o službi in številkah prekine tok mojih misli: »Če ti ni takoj všeč, potem ti ni!« V poskusu, da bi kljub nesramnim mislim razvlekla kisli nasmešek širše in pokazala navdušenje nad sogovornikom, ga prekinem in za oba naročim pivo. Zanj temno, zase svetlo. Kot jin in jang. Sprostiti se morava, naj hmelj naredi svoj čudež.

Čez čas, ko se udobneje namestiva v sedežih, se zaupno skloni k meni in mi z nekoliko tišjim glasom reče: »Veš, pred bar sem prispel osemnajst minut prezgodaj in potem razmišljal, kako se rešiti iz te zagate. Odpeljal sem se ulico proč in čakal na minuto pred dogovorjeno uro, nato pa stopil do tebe točno ob uri.«

S ponosnim nasmehom, ki nekoliko sili na eno stran, se nasloni nazaj, mi pomežikne in čaka na moj odziv. Marsikatera bi ga do zdaj že kupila, kaže se namreč kot dobro finančno stoječ, s svojim stanovanjem, izobražen, redno zaposlen in odličen (so)govornik. Jaz pa bi ga najraje potisnila nazaj na polico. Pove mi tudi, da je ravno tisti dan nameraval izbrisati svoj profil na portalu za zmenke, potem pa je spoznal – mene.

Ob misli, da me tako poceni zapeljuje s pozornostmi in vmes vpleta znanje o ekonomiji, bi mu najraje vrnila z iskreno izpovedjo o bivšem fantu. On se kiti s suknjičem omikane blagovne znamke, jaz pa na njegovih hlačnicah iščem sledove blata in si želim zavohati pristnost. Odplavala bi ob neprisiljenem smehu in vonju jeseni v njegovih laseh. Kot snop padam na čudne pogovore ali dodaten zob v ustih in neenakomerno postrižene lase. Ničesar od tega nima.

Je pa vzorno točen. Za hipec z upanjem zastrižem z ušesi, ko začne spraševati nenavadne stvari.

»S čim se kopaš v kadi, imaš penečo kopel? In svoj najljubši vonj?«

»Ne, račko.«

»Račko imaš? Nisem še srečal ženske, ki bi se kopala z račko.«

»Pa si res zakurila ogenj na hribu, kot piše v tvoji zgodbi?«

»Ja, res. Bilo je hladno.«

Med nama se namesto dima vije tišina.

»Ti ga nisi nikoli?«

»Em, ja, nekaj časa sem se šel tiste survival tečaje, ko se učiš preživetja …«

Usoda prvega srečanja naju nato zvabi na vožnjo po okolici Ljubljane. Peljeva se z njegovim zloščenim avtom, ki bi mi bil desetletje nazaj, takrat, ko še nisem menjala vrednot, grozno všeč. Skozi okno gledam številne dežne kaplje, ki pršijo izpod gum sosednjih avtomobilov, pa tudi iz njihovih stranskih ogledal, kot iz ušes velikih živali. V daljavi se bohoti oblak, za odtenek temnejši od ostalih svetlo sivih, in opozarja na novo nevihto. V rokah vrtim njegovo darilo. Hládno je.

Tudi njegova vožnja je domišljena. Voziva se po prijetnih poteh z malo semaforji, ki dopuščajo možnost držanja za roke čez sredinsko konzolo. Na vetrobranskem steklu se malomarno kopiči jesensko listje. Zaradi živčnih sunkov brisalcev se v nepravilnem zaporedju grmadi ob robovih v raznih barvah. Rumeno, rdeče, oranžno in v vseh odtenkih vmes. Med opazovanjem zbranega voznika moj pogled zatava na sedeže črne barve. Šivi v pravilnih razdaljah umetelno natezajo usnje in nizajo eleganten vtis. Tudi mp3 predvajalnik se z nevsiljivo svetlobo zliva z vzdušjem neoporečnosti. Na njem se vrti glasba, ki mi je sumljivo poznana, kot bi glasbeni urednik do potankosti zadel moj okus. V nekem trenutku se mi razkrije, zakaj. Ta moški, ki ničesar ne prepusti naključju, je pripravil skladbe v točnem datumskem zaporedju. Vse od prve do zadnje. V tednu pred srečanjem sva si jih pošiljala med klepetom, da si polepšava jutra, zoprne ponedeljke in osamljene večere.

S hvaležnostjo ga pogledam in mu poskušam kaj pokloniti v zameno. Iščem po predalu, ki nosi vpadljiv neonski napis »navdih«, a je prazen. Nič mu nimam dati. V tišini voziva skozi ovinke in sivo pokrajino, voznik občasno pogleda vame. Čutim, da moj obraz izdaja razočaranje.

Prispeva v mojo ulico, ki jo sestavljajo razpadajoče stare hiše, vmes je kakšna novejša, v kotičkih temno zelenih živih mej pa diši po zatohlem. Z dlanjo nakažem, naj ustavi. Kljub neurju in vihravosti sveta zunaj je vzdušje v avtu še vedno sterilno. On čaka name kot lepo zavit paket, pripravljen je, da ga vzamem, samo seči moram in bo moj.

Zapeljivo reče: »Lepo sva se imela, kajne?«

Jaz ga gledam prazno in si vzamem nekaj trenutkov. Ulica pred nama je dolga in samotna, po njej se nihče ne sprehaja in v meni se nič ne zgane. Nato iz nahrbtnika potegnem njegov kresilni kamen in mu ga podržim pred obrazom, da si ga dobro ogleda. Odločno podrsam po sivem kremenu. Prvič, drugič, tretjič. Med nama vsakič zasije mali ognjemet norih rumenih iskric in nama ožari obraza.

Mirno in sprijaznjeno povem: »Tako bi moralo biti, pa ni.« Potem odidem in ga pustim na ulici.

Kritika 21. 2. 2021

Poročilo z roba blaznosti

Aleš Debeljak in Erica Johnson Debeljak

Smrt je vselej skrivnostna. V primeru smrti Aleša Debeljaka to velja še bolj kot običajno. Umrl je nepričakovano in v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah na gorenjski avtocesti sončnega in mrzlega 28. januarja 2016.

Vest je do njegove žene Erice Johnson Debeljak, ki je bila v času dogodka na drugi strani luže, prispela devet ur kasneje. »Zrušim se na tla. Na preprogo dnevne sobe svojega otroškega doma. Obledelo orientalsko preprogo. Iz grla se mi izvije votel krik. Zverinski in nepoznan zvok. Zdi se, kot da mora prihajati iz kakega drugega vira, ne iz mene, prav gotovo ne iz mene,« opiše dogodek v pravkar izdani knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica.

Življenje, kot ga je poznala, se je za Erico v enem samem trenutku za vedno končalo, če si sposodimo besede Joan Didion iz knjige Leto čudodelnih misli. Ni se končal samo njen srečen zakon z Alešem Debeljakom, v katerem so se rojevali otroci in knjige, konec je bilo tudi občutka ekonomske varnosti, konec je bilo njene identitete. Aleševa smrt je za Erico šok, rušilni potres, ki ji uniči življenje, jo naredi izobčenko in pripelje na rob blaznosti.

Na tem mestu para Johnson Debeljak najbrž ni treba posebej predstavljati. Morda samo spomnimo, da je zlati deček slovenske poezije svojo ameriško izvoljenko spoznal na začetku devetdesetih prejšnjega stoletja, leta 1993 sta se naselila v Sloveniji in od takrat predstavljala vzoren ljubezenski in kreativni par, ki se je iz takih ali drugačnih razlogov pogosto pojavljal v medijih. Niti v sanjah si ni nihče predstavljal, da se bo njuna zgodba končala tako, kot se je, in da bomo kdaj brali to knjigo, ki jo imamo sedaj pred sabo.

Ker je Erica tujka, je bil njun odnos poseben, pa tudi njen položaj v slovenski družbi je bil poseben. Kot pravi sama, Aleš ni bil le njen mož, bil je tudi njen vodnik v tujem svetu, njen interpret slovenske družbe in celo njen stvarnik. »Po svoje se je zdelo, kot da sta me ustvarila Aleš in njegov svet, kot da je bila Eva rojena iz Adamovega rebra. Bila sem del njega. Rojena sem bila iz najine zveze.« Kako bo živela sedaj brez svojega stvarnika, genialnega, enciklopedičnega, samozavestnega moža, »neustavljive sile narave«? To, kar opisuje v nadaljevanju knjige, je njen boj za preživetje v vrtincu tragedije, fizično, mentalno, materialno in identitetno preživetje.

Knjiga je vse prej kot lagodno branje. Je intenzivna, naporna, jezna, razgaljajoča, kritična. Napisana je v stanju nekakšne polprisebnosti, šoka, sledi iracionalni pripovedovalski logiki, ki je hkrati na sledi dogajanju, pa tudi toku misli, spominom, sanjam. Okvir in strukturo knjigi dajejo vzporednice z različnimi biblijskimi, literarnimi in drugimi vdovami, kar ji daje tudi značaj sociološko obarvanega eseja in antropološke analize. Skozi svojo zgodbo ponuja avtorica vpogled v arhetipske ženske položaje v družbi, na kar bralca navaja že provokativen, feministično priostren naslov Devica, kraljica, vdova, prasica.

V nekaterih pogledih Devica, kraljica, vdova, prasica spominja na knjigo Leto čudodelnih misli Joan Didion, ki velja za klasično literaturo na temo žalovanja. Obe knjigi sta nastali v obdobju, ko avtoricama umrejo možje, v času, ko žalujeta. V obeh se prepletajo razne plasti, aktualno dogajanje, spomini, opisovanje občutkov, fizičnega in psihičnega doživljanja izgube in pa družbene in sociološke analize žalovanja. Od tu naprej pa lahko naštevamo tudi številne razlike.

Okoliščine Aleševe smrti seveda v precejšnji meri krojijo potek Ericinega žalovanja. Umrl je brez slovesa in »brez navodil«, kaj storiti po njegovi smrti, kot pravi Erica. Uradno policijsko poročilo sicer pravi, da je šlo za nesrečo, a govorice o samomoru nočejo potihniti. Erico spravljajo v bes, na tako interpretacijo nesrečnega dogodka nikakor noče pristati. Prepričana je, da Aleš česa takega nikoli ne bi naredil svoji družini. Čutil je moralno odgovornost do njih, nikoli jih ne bi pustil v ekonomski negotovosti, nikoli tega ne bi storil v takih okoliščinah in na tak način, recimo ko je bil njun najmlajši sin sam doma, ostali družinski člani pa so bili raztepeni po svetu …

Enako obremenjujoč kot govorice o samomoru je za pripovedovalko tudi boj z »birokracijo smrti«, se pravi številni birokratski postopki, ki jih je treba izvesti po smrti neke osebe. V primeru družine Debeljak se zadeve še posebej zapletejo z dediščino.

To je tudi knjiga o tujstvu, o katerem je Erica Johnson Debeljak že pisala. Nenadoma pa ni le tujka, je tudi vdova. Zaseda dve manjvredni družbeni kategoriji. Kaj bo družba naredila z njo? Čuti namige, da jo družba izloča, sliši namige, da naj odide od tod. Knjiga tako postaja pronicljiva analiza odnosa naše družbe do drugega. Toda avtorica se ne ustavi pri tujstvu in  smrti, temveč gre še dlje, v zelo delikaten tabu spolnosti vdove. Odkrito opisuje zvezo s precej mlajšim moškim, Aleševim študentom.

Proti koncu knjige avtorica sama kar najbolje povzame svoje pisanje: »Smrt je treba presnoviti, pa naj traja še tako dolgo, in kar je zapisano tu, je le pričevanje nekega vmesnega, smrt goltajočega bitja, ki prestaja ta proces, ki prestaja preobrazbo, ki je bilo ena stvar in postaja druga. To je poročilo izpod steklenega zvona, iz notranjosti travme, iz Tamarinega puščavskega sveta, kamor zaidejo le redke barve, redke nianse, od koder glasovi do nas prihajajo popačeni in nejasni kot skozi zračni jašek. Od tod vsi ti ekscesi in pretiravanja, to mitologiziranje, ta divji bes, ta nepoužita bolečina.«

Gre za terapevtsko, a tudi literarno močno in ambiciozno knjigo. Knjigo, ki je morala biti napisana, zato da je Erica lahko preživela, zato da je lahko razumela, kaj se ji je zgodilo, zato da je lahko akumulirala Aleša v sebi, zato da je lahko začela živeti novo življenje. Erica, preživelka, je s to knjigo pokazala, da je tudi ona »neustavljiva sila narave«, kar pravi za Aleša.

 

Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica, Mladinska knjiga, Ljubljana 2020.

 

Kolumna 19. 2. 2021

Stolpec iluzij

Fotografija: Pexels

Svoj god sem začel obhajati šele, ko so mi umrli že vsi, ki so ga prej praznovali namesto mene. V materinem družinskem krilu je namreč ta veljal za pomembnejši praznik od rojstnega dne, ki da ga ima »vsak pes«. Dandanes jim na ta dan s skesano hvaležnostjo prižigam sveče na grobovih. Sicer pa sem do tega osebnega praznika v otroštvu, pa tudi pozneje, razvil podoben odnos kot do verouka in nedeljskih maš – šlo je za nekakšno obliko potuhnjene prilagoditve proticerkveno nastrojeni večini tedanjega zamestnega življa. Ker nedeljsko versko obredje v moji razširjeni družini nikoli ni bilo pospremljeno s posebno versko gorečnostjo, in je bilo prej podobno opravljanju v tradicijo zapisanih dolžnosti – med katere vsekakor sodi ta, da poskrbiš za osnovno versko vzgojo in opravljanje zakramentov pri svojih potomcih –, se je večina mojih nedeljskih maš začela in končala že kar za drugim ovinkom, natančneje za garažo gospoda Dangubića. In ne, ni šlo za opravljanje maše dvajsetega stoletja, ampak za streljanje z zračno puško, v katerem sem se ob nedeljskih dopoldnevih tako izmojstril, da sem na enem od strelskih memorialov na tleh tedanje občine Ljubljana–Šiška celo osvojil bronasto medaljo v svoji starostni kategoriji.

Da je lahko osebni praznik na dan koledarskega svetnika tudi nekaj zelo praktičnega, in ne nujno družbeno motečega, sem se prvič zares zavedel šele precej let pozneje, in to ne kjerkoli, ampak kar v eni od svetovnih kulturnih metropol. Svoje nekajdnevno bivanje v Velikem jabolku sem v duhu pravega literarnega »črva« izkoristil tudi za to, da sem po nastopu enega svojih najljubših avtorjev, Paula Austerja – bral je iz svoje takrat aktualne Knjige iluzij, dogodek pa se je odvil v njegovi »hišni« knjigarni v Brooklynu – pridobil pisateljev podpis. Ko sem končno prišel na vrsto in se mu – seveda z namenom, da bi mi svojo knjigo ne le podpisal, ampak tudi »posvetil« – predstavil, nisem niti pomislil, da bi mi moj patron pri tem lahko bil v kakršnokoli pomoč. Urban kot mestni, sem tako poudaril, takrat petinpetdesetletni avtor, sicer po rodu poljski Jud, pa me je v svojem šarmantno hudomušnem duhu, ki meji na ironijo, popravil: »Misliš kot papež?« Ne, svoje ime sem dobil po slavnem slovenskem skladatelju filmske glasbe …, bi mi v drugačnih okoliščinah hitro zletelo. In takrat se mi je najbrž dokončno posvetilo, da s slavnim pisateljem kot prišlek iz nepomembne države nikoli ne bi mogel tako hitro začrtati nekega skupnega horizonta vednosti, kot so mi ga omogočili znameniti soimenjaki, po katerih slavim ali ne svoj imendan. Vrsta je bila predolga in moje znanje preslabotno, da bi se lahko z njim spustil v razpravo o tem, ali je pri tem morda mislil na prav določenega nosilca tega papeškega imena, ki se jih je v zgodovini doslej zvrstilo že kar osem.

Morda na Urbana II., ki je papeževal ob koncu 11. stoletja, čigar ime je povezano predvsem z začetkom križarskih vojn, v katerih je velike žrtve utrpelo tudi Austerjevo ljudstvo, kar je sijajno ubesedil flamski pisatelj Stefan Hertmans v svojem romanu Tujka, kjer 159. papež po vrsti s svojim zgodovinskim pozivom k sveti vojni – glas o njenem zmagovalnem izidu ga, mimogrede, vsaj zaživa, ni dosegel – nastopa kot sicer nadarjeni diplomat in briljantni strateg, a zaradi krvavih posledic svojega gorečniškega klica Deus lo volt! tudi kot antijunak. »Ponoči se je metal na tla praznih cerkva, molil in moledoval je za razsvetljenje, mraz mu je rezal v hrbtenico,« kot papeževe neprespane noči doživeto opisuje Hertmans. Nagovorjena množica pa ob njegovih besedah ni norela samo zaradi napovedi vojnega konflikta, ki naj bi, ne prvič ne zadnjič, pomagal premostiti notranje razdore in ustvariti novo vezivo med raztrganimi družbenimi deli, temveč tudi zaradi obljubljenih odpustkov, s katerimi se je bilo ob soudeležbi moč očistiti še veliko hujših grehov, kot so bile moje prešpricane, beri: prestreljane maše.

Zagotovo ne na Urbana VIII., ki je stal za obsodbo Galileja, ali VII., o katerem je zelo malo napisanega, saj je svojo službo opravljal zgolj dvanajst dni. Upal bi si trditi, da tudi ne VI., čigar izvolitev je bila izsiljena zaradi njegovega narodnostnega porekla in se je v zgodovino zapisal kot nadvse ekscentričen in nerazsoden papež, ki mu ni bilo tuje trpinčenje kardinalov in je zaznamoval skrajno razklano obdobje, ko nihče ni vedel, kdo je pravi papež. Kljub njegovemu težavnemu značaju pa ga je, presenetljivo, zagovarjala Katarina Sienska, med drugim zavetnica proti kugi, ki je v 14. stoletju pustošila po Evropi. Mistikinja in asketinja, za tisti čas neverjetno vplivna ženska, katere pisma, večinoma narekovana, saj se je pisati naučila šele tri leta pred smrtjo, imajo tudi literarno vrednost, je veliko razmišljala o zavezanosti k spoznavanju samega sebe, ki smo ga sami sebi dolžni zaradi zaznamovanosti s smrtjo, kar je od nekdaj navdihovalo filozofe in pisatelje. Austerja bi, kot strastnega literarnega raziskovalca skrivnostnih povezav med na videz nepovezanimi dogodki, zagotovo navdihnila njena misel o vesoljnem vinogradu, kjer so ljudje tako povezani med seboj, da nihče ne more narediti dobrega samemu sebi, ne da bi hkrati naredil dobro svojemu bližnjemu, in enako naj bi seveda veljalo tudi za slabo.

Po svojem asketizmu pa je bil znan tudi njen drugi sodobnik med papeži, ki so nosili »moje« ime. To je bil 200. papež po vrsti, Urban V. Datum, na katerega, kot rečeno, zadnja leta praznujem svoj god, ker ni več nikogar, ki bi se tega veselil namesto mene; ker jim to dolgujem za njihovo skrb, je na koledar uvrščen prav zato, ker je to dan njegove smrti leta 1370. O njem bi se, čeprav je s svojim predhodnikom delil vnemo za križarsko vojno, s Paulom Benjaminom še najraje pogovarjal, saj so mi bili vedno blizu ljudje, ki si svojega poklica pravzaprav sploh niso želeli in so se vztrajno odpovedovali privilegijem, ki jih ta prinaša, kot je on ostal redovniško strog do sebe tudi še za časa papeževanja. Znano je, da ga je na račun njegovega zavzemanja za vrnitev svetega sedeža v Rim nahvalil sam Petrarka, ki je obsojal »sramotno izgnanstvo« v Avignonu. Pripisujejo mu tudi izjavo, da se je za to ime odločil, ker so bili vsi papeži, ki so pred njim nosili to ime, svetniki, kar se mi zdi glede na nekatere zgoraj omenjene obremenilne prikaze nekoliko sumljivo izvajanje, a zgodovina, kot vemo, ni vedno najbolj neusmiljena razsodnica.

Knjiga iluzij je pripoved o dveh ljudeh, ki sta se morala najprej izgubiti, da bi lahko spet zaživela in spoznala sama sebe po opravljeni navidezni poti onstran. Gre za tipičen austerjevski romaneskni izlet na robove bivanja, kjer se je akterjem dano ponovno roditi, da bi lahko zares spoznali življenje. Spoznali na način, kot ga ni pred njimi še nihče, saj še nihče ni bil jaz, da bi lahko govoril v imenu vseh ljudi, torej tudi v mojem. Ker oba protagonista malo umreta, se »nečloveško« oddaljita od družbe, da bi lahko zares postala edinstvena, ni naključje, da se zapišeta projektu pisanja mrtvečevih spominov – prvi tako, da se scela preda raziskovanju opusa že zdavnaj pozabljenega filmarja in manj dobesednemu prevajanju Chateaubrianda, drugi tako, da po skrivnostno končani karieri v svetu nemega filma »postumno« še naprej snema filme, ki pa so zdaj, v novi eri, nemi na drugačen način – nedostopni javnosti.

Močno verjetno je torej, da bi naju pot skozi včasih tudi zelo posvetne inkarnacije svetega in labirinte človeškega, prečloveškega pripeljala do tja, kamor mimogrede zaide tudi njegova Knjiga iluzij: do ugotovitve, da življenje morda res ni kaj prida, a je edini način vzdrževanja stikov z umrlimi. In takrat bi se lahko, precej tudi z njegovo literarno pomočjo, končno dotaknil tega, kar mi je ves čas vztrajno tičalo pred nosom – da je naše ime najbolj zgovoren dokaz skrbi, ki so jo za nas nekoč izkazovali naši predniki, vstop v svet, ki ga poznamo samo mi, saj v njem srečujemo izključno spomine in molk. Svet, ki samo na videz spominja na trenutnega, ko se zdi možnost ponovnega srečevanja z živimi približno enako oddaljena kot leto 2002, v katerem so nastale iztočnice za ta fiktivni pogovor z ameriškim pisateljem. Živim v upanju, da bi do njega lahko spet prišlo.

Panorama 17. 2. 2021

Možgani na asfaltu

»V kovid farsi preostane človeku veliko časa za razmišljanje in za raznorazne zajebancije. Rezultat ene od teh zajebancij je tale strip; besedilo, ki spremlja slike, je besedilo pesmi Možgani na asfaltu skupine Berlinski zid (predvidevam, da je avtor Brane Bitenc, ki je bil pevec v tem bendu) in so tudi besede, ki mi v zadnjem času velikokrat rojijo po glavi. Malo heca v teh žalostnih časih.«

Avtor: D. Č.

Panorama 15. 2. 2021

Cvetka Lipuš: Navodila za uporabo ponedeljka

 

Fotografija: Pexels

Še preden vstaneš, preveri,

če se ni zgodilo kaj nepričakovanega,

kar bi omogočilo daljše poležavanje med rjuhami.

Morda hud veter pometa avte in kolesa s cest.

Se po tirnicah sprehajajo miši, lokomotive pa

dremajo v remizi, saj stavkajo strojevodje?

So morda ponovno zboleli računalniki?

Če se ne najde vzroka za odlašanje,

priporočam, da si miže čistiš zobe.

Obraz v ogledalu ti še ni podoben.

Preden na podzemni zablodiš v sopotniško morje,

si privošči kavo, da se ne boš z dvignjenim

sidrom gnetel v množici.

Ko prispeš v delavnik, se ga loti kot rogljička;

nekje v puhasti gmoti čaka nadev.

Če dolgčas z veščimi prsti maserja

razteguje sestanek, da se zvijajo hrbtenice,

uporabi naslednji algoritem:

seštej vse ponedeljke, ki jih je odštela polnoč,

in prištej tega.

Pesniško zbirko Cvetke Lipuš Odhajanje za začetnike, ki je izšla letos pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Kritika 11. 2. 2021

Lastni prostor kot dogajalni prostor novel

Fotografija: Pexels

Že naslov daje vedeti, da bo branja o ljubezni. Snov, ki jo Brina Svit v različnih literarnih zvrsteh in idejno-tematskih konstelacijah pregneta od začetka svojega pisanja, ko je izšel njen prvi, kratki dnevniški roman April (Založba Mladinska knjiga, 1985), se po trinajstletnem premoru nadaljeval z odmevnejšim Con brio (Nova revija, 1998), od takrat pa bolj ali manj redno problematizira ustaljene vzorce tega fluidnega, razpršenega, mnogoobraznega pojava, ki se mu reče ljubezen. Ali v duhu pričujoče zbirke novel, problematiziral je zgolj njegove dokaze.

V ospredju avtoričinega opusa je ljubezensko-erotični odnos med žensko in moškim, ki je že v zasnovi problematičen in se v toku pripovedi zapleta v različne smeri, pri čemer ni nujno, da se do zaključka zgodbe tudi razplete. Natančneje, (s)plete se na nenavaden, nepredvidljiv način, ki protagonistoma ne bo nujno olajšal ali olepšal življenja. Ga bo pa obogatil za globoko izkušnjo, ki bo nedvomno imela močan vpliv na njuno nadaljnje bivanje. Če imamo občutek, da duhovni svet Svitove kljub francoski, ali bolje, kozmopolitski naravnanosti vseskozi ohranja hrepenenjsko lepovidnost kot eno temeljnih struktur slovenske prozaistike, je v njeni pisavi vendarle velikokrat prav ženski lik aktivnejši člen ljubezensko-dualne perspektive. Morda tudi zato, ker je Svitova od vsega začetka globoko zasidrana v t. i. ženski pisavi, a ne v smislu feminističnega literarnega angažmaja, temveč, kot izreče ena izmed literarnih junakinj na začetku pisateljičine literarne poti, v »ustvarjanju z druge strani«. Zakoreninjenost v domnevno ženskem, drugačnem dojemanju sveta se kaže v manj agresivnem in premočrtno racionalizirajočem odnosu do sveta, v emocionalnejšem pristopu in izrazitejši potrebi samoiskanja ter ljubezni v najširšem pomenu obeh pojmov. In kot pove že pripovedovalka v Aprilu: »Zdajšnja resnica je v fragmentarnosti, le skozi tisoč kotov, odbliskov, pasaž ti jo lahko povem« ter metaforizira naprej: »Stopnice se razpredajo v vse smeri, tudi najmanj pričakovane ali sledeče kakršnikoli logiki vzpenjanja«, je resnica o tako neulovljivem pojavu, kot je ljubezen, skorajda nemogoča, vselej odvisna od vsaj dveh subjektivnih doživljanj, domišljanj in zato vnaprej podvržena dvomu oz. iluziji. Ali kot zapiše pozabljeni francoski pesnik in kar se pisateljici vsidra kot moto zbirke pričujočih novel: »Ljubezni ni, obstajajo samo dokazi ljubezni«.

Resnica ljubezni se pri Brini Svit kaže v njeni razpršeni mnogoobraznosti, v brezkončni interpretabilnosti in iskanju bolj ali manj zadovoljujočih smislov. Na ta način je podobna postmodernističnemu rizomatskemu labirintu brez središča, obrobja ali izhoda, iz katerega ni mogoče pobegniti. Ali v ideji Krishnamurtija, ki proseva skozi eno izmed novel pričujoče zbirke, po kateri je resnica, v tem primeru izenačena s pojmom ljubezen, »dežela brez poti«.

Zgodbe o ljubezni so pri Svitovi tudi zgodbe o strasti, tveganju, bolečini, izgubi, minevanju, hrepenenju, predajanju, prevari, smrti, novih začetkih. O senzibilnih, ranljivih ter sprejetost, bližino in smisel iščočih posameznikih, ki skušajo kar najlepše preživeti v individualistični brezobzirnosti sodobnega sveta. So zgodbe o tem, ali je mogoče po koncu nekega odnosa stopiti na prejšnje tirnice, in o tem, da slednje ne bodo nikoli več iste. Ker, kot vemo, je nemogoče dvakrat stopiti v isto reko.  

Argentinskemu melosu se Brina Svit razen skozi najbrž naključno borgesovsko paradigmo neredko približuje predvsem skozi poezijo tanga. Pri tem ne gre za običajno predstavo tega čutnega, iz Buenos Airesa izvirajočega plesa, ki jo neposvečeni – izraz ne želi delovati vzvišeno, saj gre pri tangu resnično za intenzivno, srčno predanost oz. posvečenost – zvečine razumejo skozi spektakularne, dramatične, skorajda artistične forme njegove sodobne odrske prezentacije. Gre za prvinsko, tradicionalno obliko tanga, ki na pogled ne kaže posebne čutnosti, jo pa še kako čutita, plešeta in živita plesalca v tesnem, zaprtem objemu, v katerem drug drugemu predajata igrivost, srčnost, zapeljivost, pa tudi ranljivost, otožnost in bolečino. Ker se avtorica k argentinski prestolnici kot sinonimu za tango pogosto vrača – tja razen nje prav tako potujejo njene literarne junakinje –, se zdi, da njen celotni opus zaobjema to, kar tango pravzaprav je in kar se ji na nekem mestu izpiše v romanu Coco Dias ali Zlata vrata, scela posvečenemu tangu: »Ponavadi zmeraj vemo, kako se bo tango začel, ne pa, kako se bo končal. S tangom gremo zmeraj v neznano. Se razkrivamo … Pripovedujemo, kdo smo

V desetih novelah z drznim in hkrati vabljivim naslovom Nove definicije ljubezni v neznano stopajo, se razkrivajo, pripovedujejo, predvsem pa po (simbolni) smrti na novo osmišljajo svoj obstoj posamezniki, ki imajo – kot že nekajkrat poprej – za seboj precejšen zalogaj življenja in temu ustrezen zalogaj čustvene prtljage. Slednjo nehote vnašajo v nove odnose in tudi na ta način usmerjajo potek dogajanja. Jedro novel predstavlja torej ljubezen v dokaj širokem pogledu, kar na pogled ne zveni inovativno. Ljubezen do moškega, prijatelja, otroka, matere je namreč snov, ki v osnovi pregneta ves pisateljičin literarni svet. To, kar pričujoče zgodbe naredi sveže in izvirne, predvsem pa privlačne in kljub nepredvidljivim, nevsakdanjim zasukom ne le verjetne, ampak nekako domače, »znane«, so konstelacije tako med protagonisti, ki jih ta ljubezen pretrese ali prevrednoti, kot znotraj osrednjega protagonista samega.

Četudi sta za problematiziranje ljubezni običajno potrebna vsaj dva, je videti, da je osrednje vozlišče osredotočeno na enega izmed njih, tistega, ki nevidno poganja dogajanje tudi od točke, ko se novela konča. Spoznanje, da ima za posledico novo izkušnjo, kratkotrajno ali dolgoročno, njemu ljubo ali ne tudi drugi vpleteni, od daleč pa morda še tretji, četrti, se v bralcu odmotava tudi po koncu  branja. Takšen je vzorec novel Brine Svit; skozi jedrnato, natančno odmerjeno predstavitev osrednjih  protagonistov v izrazito zgodbenostno naravnani naraciji se zgodi (ljubezenski) zaplet, ki se zasuče na presenetljiv način, brsteč nekje na meji med pojavnostjo v življenju in zgolj v literaturi. Pri tem je izjemnega pomena tudi avtoričin slog pisanja, ki je po novem vseskozi zavezan strukturi novele; jedrnat, preprost, osredotočen, stvarno zemeljski, pozoren na detajle zunanje resničnosti, povsem okleščen sentimenta in ponekod zarezujoč, hkrati pa mehak ter topel, skorajda liričen. (»Iščem enostavnost. Plemenito enostavnost, premišljeno, izdelano«, je nekje povedala.) Če zaključna ostrina novele tu in tam prinaša privid katarzičnosti, tudi takrat ne pomeni, da bo življenje protagonista ali protagonistke poslej lažje, enostavnejše ali lepše. Vsekakor bo drugačno, tudi bolj zapleteno, predvsem pa skozi zapuščanje starega, utesnjujočega in pre-živetega ter iskanju novega, lastnega prostora, podvrženo prevetritvam in iskani osredotočenosti nase.  

Omenjena ljubezen v širokem pomenu pri Brini Svit, kot nam odstirajo tudi njena prejšnja dela, ni vselej pogojena s seksualnostjo, pomeni tudi prijateljstvo, naklonjenost, odpiranje drugemu in dostop do lastne ali tuje ranljivosti. Vendarle je v tej predanosti vselej čutiti erotični naboj, draž, ki zažene proces in ga poganja v posamična dejanja. Tisto nekaj, kar sproži mehanizem drznega odpiranja, obsesivnega iskanja in, četudi prividne, svobode.

Pri tem je izjemnega pomena potreba po lastni sobi, implicitno izražena skozi vse novele. Ne zgolj v »tradicionalno« razumljenem smislu lastnega prostora ustvarjanja, temveč kot pogoj za izpolnjujoče življenje, zavedanje sebe, prostor svobodnih odločitev (»ne moreš namreč dolgo izgovarjati »midva« namesto »jaz«, pomisli sedemintridesetletna ločenka v noveli Zrno norosti ob iskanju »intenzivne, čudovito nezrele« in »zadušljive« ljubezni). Najjasneje je ta potreba izpostavljena v noveli Prepad, kjer Alma in Rudi po prvotnem so-bivanju vsak v svojem stanovanju v razmiku nekaj ulic zaživita skupaj in nevede stopita na pot zaključka odnosa, nič manj pa to spoznanje ne vzbrsti ob koncu novele Vrt moje žene in s tem zaobrne smisel celotne zgodbe, ga elegantno prestavi na druge temelje.

Tudi lastni prostor nastopa pri Svitovi v širokem pomenu besede; vključuje na primer tudi odločitev matere odraslih otrok za odhod iz Pariza v tangovsko obarvani Buenos Aires, česar ne zmore zmotiti niti nova ljubezen (ljubezen?) na obzorju v noveli Druga Saturnova revolucija ali odločitev o sprejetju nekdanje ljubezni iz Indije v noveli Kakršnakoli je barva njene vode. Pravzaprav je iskanje lastnega prostora osrednji dogajalni prostor pričujočih novel, saj ta prostor – iskani, najdeni, začasni, iluzorni – šele pogojuje nove forme ljubezni, ne glede na to, da se novele zvečine dogajajo v Parizu oziroma na relaciji Pariz–Buenos Aires, Pariz–New York, Pariz–Indija, pa tudi Pariz–Ljubljana oziroma Kras.

Avtorica je v več intervjujih omenila tudi polisemičnost naslova. Roman Moreno (Cankarjeva založba, 2003) predstavlja ločnico v jezikovnem smislu, saj se od njega naprej pisateljica uvršča med avtorje, ki svoje delo napišejo dvakrat. V njenem primeru najprej v francoščini, v Parizu živi štiri desetletja, nato pa še v slovenščini. V dvojezični maniri so Morenu sledili romani Odveč srce (Cankarjeva založba, 2006), Coco Dias ali Zlata vrata (Cankarjeva založba, 2007) in Noč v Reykjaviku (Cankarjeva založba, 2011). Tudi njena štirinajsta knjiga je bila najprej napisana v francoščini, ki jo je avtorica prevedla, ali bolje, na novo napisala v slovenščini. Naslov dela se v izvirniku glasi Nouvelles définitions de l’amour, pri čemer »nouvelles« razen francoskega pomena »nov« aludira tudi na slovenski izraz »novela«, ki je avtorici, tako pravi, prikladnejši kot »zgodba«.  

Kaj (novega) reči o (novih) dokazih ljubezni?  Da je ljubezen samotna, nepredvidljiva, drzna, ne-varna, okrutna, lepa, da je kot bistvo življenja, kot sila, ki nas oblikuje, pregneta in definira, neobhodno potrebna. Da je kljub svoji problematičnosti, fluidnosti in neoprijemljivosti še zmeraj mnogo bolje ljubiti kot pa od ljubezni bežati. Tudi takrat, ko, podobno kot pri tangu, ne vemo, kam nas bo ta pot v neznano pripeljala, a se ji kot plesalka v tesnem objemu na zadnji milongi srčno prepustimo in z izmišljijo namesto nejasne prihodnosti označimo zapuščajočo preteklost. Ker, kot je v eni izmed pesmi zapisal genialni argentinski pisatelj: »Saj tango nam ustvari kalno / izmišljeno preteklost, ki pa je po svoje prava / nemogoč spomin, da zadeti od bodala / smo umrli za nekim predmestnim vogalom.« (Jorge Luis Borges, Mladinska knjiga, 2000, izbral in prevedel Aleš Berger).

Brina Svit: Nove definicije ljubezni, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2020. 

Fotografija: Umberto Agnello Fotografija: Umberto Agnello
Intervju 7. 2. 2021
Čas branja
Čas branja: 0 min

Premalo ljubezni v otroštvu jih je naredilo občutljive in ranljive

Slavo Šerc (Maribor, 1959) je prevajalec, publicist in esejist ter avtor številnih zapisov o nemški književnosti. Po končanem študiju primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski Fakulteti v Ljubljani se je študijsko izpopolnjeval na Univerzi v Hamburgu. Trenutno poučuje slovenski jezik na Univerzi v Regensburgu, med leti 1986 in 1996 pa jo je poučeval tudi na Univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu. Leta 1996 je izšla njegova knjiga Nemška književnost danes, leta 2010 pa še knjiga esejev In potem je padel zid. Slavo Šerc prevaja predvsem sodobno nemško književnost in filozofijo, med drugim je prevajal dela Elfriede Jelinek, Herte Müller, Markusa Wernerja, Martina Walserja, Walterja Benjamina, Petra Sloterdijka in drugih pomembnih avtorjev.

Vaša najnovejša knjiga, Posebneži in neznanci v nemški literaturi, je pravzaprav že vaša tretja monografija v zvezi z nemško književnostjo. Leta 1996 ste, prav tako pri  Novih pristopih založbe LUD Literatura, izdali knjigo Nemška književnost danes, točno deset let nazaj pa še knjigo In potem je padel zid. Kot lektor ste dolga leta delovali na Univerzi v Münchnu, trenutno pa ste lektor slovenščine na Univerzi v Regensburgu. Torej že dolgo delujete v nemško govorečem prostoru, ki vam je domač. Od kod to nagnjenje k nemščini in posledično nemški literaturi?

Ja, zares mi je do zdaj postal nemški govorni prostor domač, pač zaradi moje biografije, ker me je življenjska pot po študiju slovenščine in primerjalne književnosti v Ljubljani zanesla v Nemčijo, najprej na sever, v Hamburg, ki je zame najlepše nemško mesto. Morda je Berlin bolj »divji«, zanimivejši, a Hamburg ima vse tisto, kar si pri kakšnem mestu želim … A ne bi mogel trditi, da je bila nemška literatura »ljubezen na prvo branje«, saj sem kot gimnazijec, če natančno premislim, najraje bral francosko književnost, na primer Flauberta, Balzaca, Maupassanta, pa tudi rusko, predvsem Bulgakova, Čehova in  Dostojevskega. V 80. letih, ko se je uveljavil izraz magični realizem, pa seveda tudi avtorje iz Južne Amerike – začetnik tega vala je bil seveda G. M. Marquez. Nenazadnje sem študiral primerjalno književnost in ne germanistiko … Lahko bi rekel, da sem se nad nemškim jezikom navdušil predvsem zaradi filma, predvsem sem občudoval R. W. Fassbinderja in W. Wendersa … No, pozneje je zanimanje za nemško književnost seveda hitro prešlo v poklicanost in poklic … Svojo prostovoljno emigracijo v Nemčiji sem poskušal nekako osmisliti in sem v Nemčiji skrbel za promocijo slovenskega jezika in literature, v Sloveniji pa sem pisal o nemških knjigah, predvsem v svojih kolumnah v časniku Delo in reviji Literatura, ter prevajal nemške avtorje.     

V knjigi v dvanajstih esejih obravnavate dvanajst izjemno pomembnih literarnih glasov, ki so zaznamovali nemški literarni prostor – od Roberta Walserja do Ingeborg Bachmann. Vsi ti avtorji pa so združeni pod naslovom: posebneži in neznanci. Kaj jih dela posebne in kaj neznane – ko pa se med njimi znajdejo velikani, kot npr. Thomas Bernhard in že prej omenjena Ingeborg Bachmann?

V moji zadnji knjigi esejev so zbrani avtorji, ki so na prvi pogled zelo različni, a jih povezuje predvsem to, da so nekako tragične osebnosti – skoraj vse povezuje biografsko dejstvo, da so imeli nesrečno otroštvo. Premalo ljubezni v otroštvu jih je naredilo po svoje občutljive, ranljive. Številni so zaradi nesrečnih, tudi sramotilnih dogodkov v otroštvu in mladosti posledično trpeli … Omenjate T. Bernharda in I. Bachmann. Bernhard je bil nezakonski otrok in mati je morala na porod na Nizozemsko. Avstrijska konservativna družba je nezakonske otroke zavračala, otroštvo je potem preživel tudi pri rejnici in v internatih … Da ne omenjam hudega obolenja pljuč – grozila je celo smrt, zadnje maziljenje je bilo že pripravljeno. I. Bachmann na videz nesrečnega otroštva ni imela, a je bila izredno ranljiva in plašna. Njen oče je bil nacist, kar jo je tudi zaznamovalo za vse življenje, ob tem še nesrečna ljubezen do Paula Celana. Vse to je kulminiralo v njeni znano izjavi, ko je v nekem intervjuju za nemško televizijo NDR v Rimu nenadoma izjavila: »Alle Männer sind krank – Vsi moški so bolani.« Ta izjava priča o njeni globoki zagrenjenosti. Vemo, da je bila zasvojena z alkoholom, mamili in zdravili.

V predgovoru omenite, da so pisatelji večinoma »trpeča bitja« – to je nenazadnje tudi kliše, prisoten pri nas. Pa vendar – ko prebiramo vaše eseje, dobimo sliko mnogih naravnost grozljivih usod nekaterih najpomembnejših nemških intelektualcev. V kolikšni meri je to »trpljenje« pri njih nekako skupno, zgodovinsko, saj so bili nekateri tudi sodobniki,  in v kolikšni meri nujno za njihova dela? Biografski eseji a priori zagovarjajo sovisnosti med osebnim življenjem in delom posameznika – kako na podlagi dvanajstih obravnavanih pisateljev to zvezo vidite vi?

Ja, zares je vsem tem različnim avtorjem skupno to, da so nekaka trpeča bitja. In seveda lahko to opazujemo tudi pri drugih literatih – pa naj se razgledamo po nemški, svetovni ali tudi domači književnosti. Lahko bi rekli, da je vse tisto, o čemer pišejo, zaradi ali predvsem zaradi tega – pa naj se sliši še tako cinično – tako prepričljivo. Walser je polovico svojega življenja preživel v psihiatrični kliniki, Ludwig Hohl je trpel pomanjkanje in dolgo živel v polkletnem stanovanju v Ženevi. Starši so prekinili stike z njim in mu niso hoteli pomagati, čeprav so bili zelo premožni. Handkejeva mati je storila samomor in na to tematiko je napisal knjigo Žalost onkraj sanj. Rothmann je, kot pravi, podedoval vse strahote, ki jih je doživel oče med drugo svetovno vojno. Wolfgang Hilbig je odraščal brez očeta, v pomanjkanju – trpel je zaradi diktatorskega dedka, ki je bil nepismen in je sovražil knjige. Bil je sumničav, ker ni vedel, kaj je v njih. Hans Keilson je moral emigrirati in v 30. letih so ga preganjali zaradi njegovega judovskega porekla … Marieluise Fleißer je bila na robu samomora, trpela je zaradi nesrečne ljubezni do Brechta. Pozneje še v zakonu, saj je bila nesrečno poročena. Seznam – iz moje knjige ali svetovne literature – bi lahko še poljubno nadaljevali, kar spomnimo se znamenite Prešernove Glose, ki to mojstrsko opeva – Le začniva pri Homeri, prosil reva dni je stare ….

Prvi esej v zbirki se dotika dela enega izmed kultnejših švicarskih pisateljev, Roberta Walserja. Po vaši zaslugi so mnoga njegova dela sedaj prevedena tudi v slovenščino. Zdi se mi, da esej o njem nekoliko izstopa tudi zaradi izjemnih okoliščin razbiranja njegove zapuščine in njegovih mikrogramov. Walser je bil večkrat preslišan in spregledan avtor, vaš esej pa osvetljuje nekatere naravnost izjemne trenutke v njegovi karieri – bil je Kafkov najljubši pisatelj, brala in recenzirala ga je Susan Sontag (recenzija se je znašla celo v številki revije Vogue), njegov roman Ropar je oboževal John Ashbery. Kako to, da ga v našem prostoru vendarle ne poznamo toliko?

Robert Walser velja po splošnem mnenju literarne zgodovine za najpomembnejšega švicarskega avtorja 20. stoletja – že zdavnaj je presegel in prekosil oba paradna konja švicarske literature po drugi svetovni vojni – Frischa in Dürrenmatta. Robert Walser je znan predvsem po svojih romanih, Tannerjevi, Pomočnik, Jakob von Gunten, ki so nastali v Berlinu na začetku 20. stoletja, kamor je prišel zaradi svojega brata Karla Walserja, uspešnega slikarja in gledališkega scenarista, pri katerem je živel. Čas je takrat zahteval roman kot literarno zvrst, čeprav so bili Robertu Walserju bližje kratka proza, črtica in feljton. Razen Mikrogramov sem v slovenščino prevedel vso kratko prozo – zbirke Zapiski Fritza Kocherja, Življenje poeta, Jezerska pokrajina in Roža, ob tem še roman Ropar. In zakaj ga v slovenskem prostoru ne poznamo ustrezno oziroma ne beremo? Preprosto zato, ker je Walser predvsem writer’s writer, kot se je izrazil moj prijatelj Werner Morlag, ki me je tudi vpeljal v svet Walserjeve literature in brez katerega tega dela ne bi zmogel, ali pa veliko težje. Navedli ste nekaj imen, k tem bi lahko dodali še celo vrsto drugih – brali in občudovali so ga Max Brod, Peter Bichsel, Martin Walser, J. M. Coetzee, Elfriede Jelinek, Markus Werner itd., torej vsi tisti, ki jih zanima temelj pisanja – jezik. Walser ne ponuja napete zgodbe, zato se številnim njegovo pisanje zdi tudi dolgočasno in brez vsebine. Obstajajo pa tudi navdušenci, ki jih Walserjeva jezikovna artističnost tako prevzame, da so nad njim naravnost očarani.

Nekaj avtorjev, ki jih obravnavate v monografiji, je – kljub temu, kako zelo uspešni ali slavni so bili – večino odraslega življenja opravljalo raznorazne poklice, ki niso imeli veze z umetnostjo. Wolfgang Hilbig je recimo delal kot kurjač, izšolal pa se je za orodjarja. Kasneje, ko si je zaradi dopisovanja z razrednim sovražnikom, urednikom Thomasom Beckermannom, nakopal težave s Stasijem, je bil prepričan, da nima česa izgubiti – saj je bil kot fizični delavec na dnu družbene lestvice. Ima poklic pisatelja danes vseeno boljši status kot pa v dvajsetem stoletju?

Wolfgang Hilbig je seveda tudi eden od tragičnih figur v moji knjigi. Oče je padel med drugo svetovno vojno, z materjo je odraščal pri starih starših, z njo si je delil tudi posteljo. Na drugi strani delno pregrajene sobe sta spala dedek in babica. Doma knjig ni bilo, on jih je pa oboževal in na skrivaj bral. Ko so mu ponudili delo kurjača, je bil sprva nejevoljen, pozneje pa je spoznal, da lahko spodaj v kleti, tako rekoč v bunkerju, kamor je dostop drugim prepovedan, v miru piše. Njegovo življenje se zrcali v njegovi prozi, pozneje se je tik pred padcem zidu preselil na Zahod – prej je s štipendijo že tudi bival na Zahodu, kar je tematiziral v romanu Provizorij. – Predvsem po drugi svetovni so v nemškem govorečem prostoru (razen v Vzhodni Nemčiji) avtorje podpirali s štipendijami in nagradami, tako da tu velike cezure z 21. stoletjem ni. Lahko rečemo, da so literati glede tega precej privilegirani. Ob nagradah so pa seveda branja tista, ki so pomemben vir dohodka.

V enem izmed esejev se strogo odklonilno opredelite do Petra Handkeja, tudi v povezavi z njegovim prejetjem Nobelove nagrade. Je etična komponenta literature oziroma literaturo pišočih za vas vendarle v ospredju?

Ne vem, ali sem se strogo odklonilno opredelil, vsaj poskušal sem biti objektiven. Predvsem sem zapisal, da bi bilo za Handkeje najbolj simpatično in morda najbolje, če bi nagrado zavrnil ali pa vsaj polovico vsote namenil žrtvam balkanske morije v 90. letih prejšnjega stoletja. Ne bi mogel reči, da je zame etična komponentna v ospredju, čeprav me ne prepričajo glasovi, ki pravijo, da je bilo doslej med Nobelovimi nagrajenci že veliko moralno in etično problematičnih ali vprašljivih avtorjev, a to zame ni argument. Čisto pravno je sicer res mogoče ločiti med Handkejem – literatom in zagovornikom balkanskega klavca ter govorcem na njegovem pogrebu, a vprašajte, če to zmorejo žrtve balkanske vojne. Moti me preprosto to, da v kakšnem intervjuju na vprašanje o katalonski samostojnosti izjavi, da Katalonce preprosto sovraži in da so licemerci. Moti me dejstvo, da ima zaničljiv odnos do žensk in gibanja MeToo, saj jim očita, da moške – povedano poenostavljeno –  najprej »razrajcajo« in se potem pritožujejo, da jih kdo posili. Čudim se njegovi umetniški in literarni duši, ki je sposobna pretepsti svojo partnerico Marie Colbin, kakor beremo v njenem odprtem pismu leta 1999. Prav tako ne morem verjeti svojim očem in preberem dvakrat v knjigi Jörga Magenaua o zasedanju Skupine 47 z naslovom Princeton 66: Handke, plašen in introvertiran fant, ki so ga zaradi frizure vsi imenovali »punčka«, naenkrat zakliče za študentko, ki se je slučajno sprehodila mimo literatov: »I want to fuck you!«, s čimer je hotel poudariti svojo moškost in da ga je že kaj v hlačah, naj ga ne podcenjujejo preveč in nanj ne gledajo zviška … A še bolj kot etična stran vprašanja zaradi Nobelove nagrade se mi postavlja vprašanje, ali bo Handkejeva literatura čez dvajset, trideset ali petdeset let imela vse tiste lastnosti, ki jih pripisujemo literarni klasiki. Glede tega sem bolj skeptičen.

Nekateri zanimivi utrinki iz esejev so povezani tudi z raznimi ljubezenskimi anekdotami. Pišete recimo o nesrečni vezi med Marieluise Fleisser in Bertom Brechtom, pa o Ingeborg Bachmann in Henryju Kissingerju, ki naj bi jo prišel osebno iskat na mejo, ko je ob vstopu v ZDA ugotovila, da je pozabila potni list. Zanimiva mi je bila sploh omemba še neprevedene korespondence med Ingeborg Bachmann in Maxom Frischem – zdi se mi, kot da obstaja neka močna dvojnost v našem odnosu do osebnega življenja pisateljev. Mnoge njihove osebne korespondence so strogo zavarovane in samevajo v arhivih, hkrati pa si lahko recimo ljubitelji Bernharda sposodijo monografijo o hišah, v katerih je bival, ali pa si v muzeju v Svetem Vidu na Koroškem ogledajo več »Bernhardovih sob«.

Ingeborg Bachmann je bila nekakšna femme fatale – vanjo so se zaljubljali znani literati in tudi taki znani politiki, kot je bil H. Kissinger, o čemer pišem tudi v svojem eseju o njej. Korespondenca med Bachmanovo in Frischem bo dostopna v naslednjih petih letih, takrat bo mogoče dokončno ugotoviti in odgovoriti na nekatera vprašanja, ki so še nepojasnjena. Prav tako še ni dostopno dopisovanje med Paulom Celanom in Uwejem Johnsonom. Beremo pa pisma, ki sta si jih pisala I. Bachmann in Celan, prav tako je dostopna korespondenca med Henzejem in Bachmannovo. Pri Thomasu Bernhardu, ki ga omenjate, pa je tako, da je zaradi svoje katastrofalne izkušnje z nacizmom v internatu, ki mu je uničil otroštvo, kot se je izrazil, hotel po smrti povsem prekiniti vsake stike z Avstrijo ter želel prepovedati izvajanje svojih dram na avstrijskih odrih. A ker njegova želja ni bila izražena pravno povsem natančno – saj ni bila predložena in podpisana s strani izvršitelja oporoke, pravice pa so potem prešle na Bernhardovega polbrata Petra Fabjana in na Bernhardovo fundacijo – njegovi komadi v Avstriji še živijo. Avstrijsko kulturno ministrstvo pa to fundacijo tudi finančno podpira.

Pred kratkim ste prevajali tudi znamenitega pisatelja Arna Schmidta, ki je znan po izjemno kompleksnem jeziku. Arno Schmidt Stiftung, torej Fundacija Arna Schmidta, se že leta trudi, da bi njegovo pisavo s kvalitetnimi prevodi približala javnosti. V ta namen je angažirala Johna E. Wooda – prevajalca, ki je bil pri fundaciji zaposlen celih deset let, da bi mu omogočili, da se osredotoči le in samo na prevode Schmidtovih del, recimo izjemno kompleksnega romana Zettel’s Traum. To je redkost, ki si je pri nas ne moremo niti zamisliti – da bi namreč fundacija, odgovorna za pisateljevo zapuščino, za polni delovni čas za tako dolgo obdobje najela prevajalca.

Arno Schmidt je zares poseben avtor, ki je številne nemške avtorje, pa tudi bralce navduševal s posebnimi zahtevami do literature, s svojimi deli pa že zdavnaj spada v kanon nemške književnosti. Nekateri, o čemer mi je pripovedoval Uwe Timm, so romali v Bargfeld, kjer je imel hišo, taborili kje v bližini in upali, da bodo znamenitega avtorja zagledali vsaj od daleč, če se že ne bodo mogli pogovarjati z njim. Naneslo je tako, da se je kot mlad študent nad Arnom Schmidtom navduševal tudi Jan Phillip Reemtsma, eden od naslednikov tobačne dinastije, ki pa je svoje deleže pri svojem 26. letu prodal. Da bi na srcu obolelemu Schmidtu omogočil finančno varnost, mu je leta 1977 podaril 350.000 mark, kolikor je takrat znašala Nobelova nagrada, rekoč: Ti si moj nobelovec. Pozneje, leta 1981, torej po Schmidtovi smrti, je omogočil ustanovitev fundacije, ki jo omenjate. Ta skrbi za izdajanje Schmidtovega dela v Nemčiji in za prevode po svetu. In res, Američan John E. Wood, ki je študiral teologijo v Tübingenu, je od fundacije dobil trajni nalog za prevod tega kompleksnega in obširnega dela. Prav imate: to je redkost in sliši se nenavadno, za slovenske razmere že kar neverjetno. Bojim se, da kaj kmalu tega v Sloveniji ne bomo doživeli. Na žalost.   

Bernhardov moto naj bi bil: Dokler govorim, obstajam. Torej predpostavlja literaturo kot tisto poslednjo vstopno točko v življenje, ki se vztrajno odmika – recimo za Walserja, ki je večino življenja preživel v sanatoriju ali recimo Bernharda, saj ne smemo pozabiti, da je pri osemnajstih letih skoraj umrl v sanatoriju, da so mu smrt pravzaprav že napovedali – ali je tudi to nekaj, kar povezuje vaše »posebneže«; da je bilo zanje pisanje način pobega od grozote usod, ki so jih pestile?

Walserjevo bivanje v psihiatrični kliniki je bilo zares nekakšen beg iz ponorelega sveta, kakor je to sam občutil, v nekakšen Hölderlinov stolp. V sanatoriju je dolga leta lepil kuverte in opravljal drugo nepomembno delo. Njegov skrbnik Carl Seelig in drugi meceni so ga poskušali spraviti nazaj za pisalno mizo, vendar je to nenehno zavračal. V sanatoriju je našel nekakšno notranje zadovoljstvo in svoj mir, več ni potreboval. Walser v kliniki torej ni bil zdravstveno ogrožen, njegova psihična kriza se je tudi umirila, lahko bi ga mirno odpustili, če bi hotel … T. Bernhard je bil leta 1949 po vnetju rebrne mrene in tuberkulozi v sanatoriju v življenjski nevarnosti, zdravniki so že izgubili upanje, da bo ozdravel. Seveda ga je to zaznamovalo za vse življenje, prav tako kot vzgoja v nacističnem internatu, zaradi česar je gojil tako sovraštvo do Avstrije. Pri Walserju je bila mladostna dramatična izkušnja tudi smrt matere leta 1894, ko je imel 16 let. Finančna stiska družine mu je potem tudi onemogočila, da bi maturiral in študiral.    

Dotaknila sva se že pomena upravljanja z literarno zapuščino – pri Walserju je bil skrbnik nekaj časa Carl Seelig, njegov skrbnik iz psihiatrične bolnišnice. Seelig je napisal tudi zanimivo knjigo o njunem prijateljstvu – Sprehodi z Robertom Walserjem. Po svoji smrti pa naj bi ta zahteval, da se vsa Walserjeva dela, ki so še bila v njegovem skrbništvu, kratko malo uničijo. To zelo spominja na Franza Kafko in Maxa Broda, ki je zaslužen, da so se Kafkova dela, ki jih je najznamenitejši pisatelj zaupal prijatelju z zahtevo, naj jih ta sežge, sploh ohranila. Oba torej, Seelig in Brod, sta ravnala v neskladju s poslednjimi željami obeh znamenitih pisateljev. Kako gledate na problem literarne zapuščine in upravljanja z njo?

Carl Seelig je bil sin tovarnarja. Za Walserja je storil ogromno, prav tako tudi za avtorje v emigraciji in tudi druge, ki so se znašli v stiski. Skrbel je tudi za Einsteinovega sina, ki je bil v umobolnici v Zürichu. Seelig, ki je bil tudi sam pesnik in novinar ter urednik, je cenil Walserja kot pisatelja. Že julija 1936 ga je z dovoljenjem Walserjeve sestre Lise obiskal v Herisauu. Že naslednje leto si je prizadeval, da bi Walser spet dobil možnost za pisanje in da bi bil finančno neodvisen. A temu načrtu sta nasprotovala sestra Lisa in direktor klinike. Potem je izbruhnila vojna in načrti so padli v vodo. Leta 1943 sta umrla Robertov brat Karl, znani slikar, nekaj mesecev pozneje še sestra Lisa, zato je Carl Seelig leta 1944 prevzel skrbništvo. Takoj si je začel prizadevati za Walserjevo literarno delo, leta 1953 je pri založbi Kossodo izšlo Walserjevo zbrano delo. Seelig je od Robertove sestre Lise prejel rokopise, a Robertu Walserju prejema zapiskov s svinčnikom z mikogramsko pisavo ni zaupal, saj je mislil, da hoče z njimi kaj prikriti. Seeligove zasluge za Roberta Walserja so neprecenljive, a res je, da preseneča Seeligova zadnja volja, naj vse Walserjeve rokopise po smrti uničijo – pri tem se je skliceval na Walserjevo poslednjo željo. Morda je Walser na vprašanje, kaj se naj zgodi z njegovimi rokopisi, odmahnil z roko in rekel, ah, vse vrzite proč … Kljub temu to nikakor ni bilo zavezujoče in na srečo izvršitelj Seeligove oporoke tega pasusa ni upošteval in se je vse ohranilo. Tako imenovana Kafkova želja, naj Brod uniči zapuščino, pa seveda nikakor ni bila zavezujoča, saj naj bi bila nakracana na kos papirja – brez potrdila notarja ali kakih prič. Vse to je seveda anekdotično – na srečo lahko beremo Kafkove romane in vse drugo, kar ni bilo objavljeno za časa njegovega življenja.

Pred leti ste za revijo Literatura prevajali v posebni rubriki Zadnja izmena, kjer ste predstavljali odlomke pri nas manj znanih pisateljic in pisateljev. Tudi sicer ste prevajalec, ki se loteva knjig nekoliko bolj zapostavljenih pisateljev. Nam lahko razkrijete, česa se, kar zadeva prevodno čtivo, lotevate v prihodnosti?

Res sem za rubriko Zadnja izmena, ki jo je urejeval Andrej Blatnik, prevedel veliko del iz nemške književnosti, izjemoma pa iz nemščine tudi kakšnega drugega avtorja, na katerega sem postal pozoren – na primer Ceesa Nootebooma, Larsa Gustafsona itd. To so bili avtorji, ki so bili že dovolj uspešni, znani in kakovostni, da smo jih morali prevesti in prvič predstaviti tudi v slovenščini. Po tej prvi objavi sem kakšnega avtorja tudi knjižno prevedel – na primer E. Jelinek ali U. Timma, nekatere pa so potem prevajali drugi: na primer Juli Zeh ali Pascala Merciera oz. Petra Bürija, kakor je njegovo pravo ime. Trenutno se posvečam predvsem nemški kratki prozi 21. stoletja – prikaz sodobne nemške kratke proze tudi zaradi Frankfurta 2023, ko bo Slovenija častna gostja.

Slavo Šerc: Posebneži in neznanci v nemški literaturi (LUD Literatura, 2020)
Panorama 6. 2. 2021

Marko Sosič: Balerina, Balerina (odlomek)

Fotografija: Pexels

1.
Ajaaaj! Padaam. Grabim oblake, kaplje dežja, točo, sončne žarke, zamahnem z rokami, nekajkrat. Ne pomaga. Padaam. Pod mano je njiva, vse bližja, divji kostanj na dvorišču, hiša, pot, ki iz vasi pelje do nje, mimo cerkve naravnost do dvorišča, do hiše. Vidim streho, posuto s kamenjem. Ni več oblakov, kapljic dežja, ni sonca. Nimam se česa oprijeti. Maham z rokami, vse hitreje. Ne pomaga. Vidim luno. Sveti. Na streho, sveti na krošnjo, ki je vse bližja. Padla bom vanjo, prebudila ptice. Ojooj. Skozi streho. Predrla jo bom. Zdaj. Prebudim se, naenkrat. Ležim ob postelji. Padla sem s postelje kakor nekdaj, kakor zdaj. Ni me strah, samo lulat moram.
Odprem oči, ozrem se v strop. Ne vidim luknje, ki bi jo pustila za sabo. Pogledam v okno. Tam je kakor zmeraj. Tam je jutro. Vidim krošnjo divjega kostanja. Ptice niso odletele. Šele prebujajo se. Ni me strah, samo lulat moram kakor zmeraj, ko je nov dan. Zatisnem oči. Vesela sem, da je okno še tam, da je zunaj krošnja s pticami in da nisem predrla strehe. Vem. Toplo mi je. Morda je na dvorišču pomlad, morda je poletje. Zima ni. Ko je zima, je mraz in kostanj na dvorišču nima krošnje in meni obujejo nogavice. Toplo je. Naenkrat. Polulam se na tleh ob postelji, s katere sem padla in priletela na tla. Slišim korake. Ivanka prihaja iz kuhinje po kamnitih stopnicah in se ustavi pred vrati, pripre jih. Pogleda me. Vem. Mama. Ivanka je moja mama. Prepoznam jo, ker sem se polulala, in če sem to storila, je nov dan. In če je vse res, mama vselej pripre vrata in pogleda v mojo sobo.
Gledam jo, kako stopa proti meni. Za njenimi koraki je vse modro. Od jutra. Lesena omara z ogledalom, omara s predali, stol. Vse je modro. Tudi mama je modra. Njeni lasje, ki jih je v kuhinji počesala in spravila v klobčič, njene oči, njena usta, njene roke. Tudi njene roke so modre od jutra.
Dviguje me. Drži me pod pazduho in me dviguje. Smejim se. Tudi mama se smeji. Ne more me dvigniti, ker se smeji. Potem pravi: Pomagaj mi, in se še bolj smeji. Na tleh sediva, ob postelji, in se smejiva. Gledam jo. V njenih očeh vidim solze. Polno svetlobe je v njih. Dotaknem se jih. Njenih oči in solz in svetlobe, in slišim, ne samo zdaj, ko se smeji. Slišim, da govori nekomu ob kuhinjskih vratih. Stojim v kotu, takrat. Dvigam se na prste in gledam proti kuhinjskim vratom. Mama govori. Ne vem, kdo je ob njej. Ne vidim je v obraz. Dvigujem se na prste, gledam njen klobčič las, njena ramena, njeno krilo in copate. Pravijo, da je tako, govori mama. Pravijo, da se zgodi, včasih! Kar naenkrat in nihče ne more prav zares vedeti, zakaj. Kar na lepem. Ne igra se več. Drži se sama, in kdo ve, kaj si misli. Vprašaš jo, in ti ne odgovori. Vse sliši, ma ne govori več. Smeje se, joka, ma ne veš, ne kdaj ne zakaj. Ne veš, kaj si misli, kaj ji hodi po glavi … Pravijo, da bo z leti slabše …, reče mama takrat tiše in jaz se še bolj povzpnem na prste, da bi videla njen obraz. In slišim še zadnje mamine besede. Poglejte jo! Po ure in ure stoji na prstih, vse naredi, kar ji rečem, potem stopi tja v kot, dvigne se na prste in je tam. Ne da se pomagati, pravijo …, da se zgodi včasih otrokom. Takrat se mama obrne proti meni. Na prstih stojim in vidim njen obraz. Tudi takrat vidim solze in njen nasmeh in slišim še zadnje mamine besede. Kaj bo z nami, a, Balerina?
Zdaj ne slišim več njenih besed. Samo najin smeh slišim in vidim solze v njenih očeh. Polno svetlobe je v njih.
Mama se dvigne. Pomaga si z vsemi štirimi. Dajmo, Balerina, pravi, danes je tvoja fešta!
Pospremi me iz sobe po stopnicah dol, do umivalnika, ki je v veži. Potem me sleče, umije in mi govori. Pravi, da imam petnajst let, da je april, da sem se rodila sredi pomladi in da moram biti lepa danes. Obleče mi rožnato krilo s pentljo ob strani. O, kako bo lepa naša Balerina, pravi in me češe. Gledam se v malo ogledalo, ki visi na žeblju. Zdi se mi, da sem podobna mami. Ona me češe in govori. Potem bom lepa, pravi mama, danes, ker je moja fešta in je pomlad, tam zadaj za vrati, ki so še zaprta, na dvorišču in na njivi. Pravi, da je prekopana, njiva, in da diši, ker je spočita in nima več plevela. In me češe. Gledam v ogledalo. Vidim njivo, modro od jutra, plevel, visok in tanek, plevel, ki ga je vse manj vsakič, ko mama potegne glavnik, in vem, da bo nov dan. In vidim njivo, prekopano, pred seboj, v koščku ogledala jo vidim, kjer je moj obraz in mamin, ki se stisne k mojemu, in govori, obraz, ki je mamin. Bomo dali kanček profuma, govori in se s prsti dotika mojega vratu. Je Mennen, pravi mama, je dopobarba, ma diši kakor profum. Mmmmm, pravi potem mama, kako fajn diši naša Balerina. In je ne vidim več, mame, v ogledalu, ki visi na žeblju, vem, da stopa v kuhinjo in pravi, naj pridem, da sem lepa, naj sedem k mizi, da mi bo dala kafe, in potem pravi, da bodo obiski popoldne, da bom dobila šenke in da pride tudi Ivan.
Mislim, da je Ivan že tu. Ozrem se proti kuhinji. Ob vratih stojiva, takrat, ne vem, kdaj, ker ne vem, koliko novih dni je že mimo, in ne vem, kolikokrat sem se polulala, ker je bilo jutro. Vem, ob vratih stojiva in Ivan pravi, da se morava zmeriti, da vidiva, kdo je večji. Ivan je majhen. On je otrok, si mislim, lahko se mu še kaj zgodi. Moram ga čuvati. In stopim na prste in vsi pravijo: Oh, kako hitro raste naša Balerina! Ivan se smeji in pravi, da bo zdravnik in da me bo ozdravil, ko bo velik, in vsi ploskajo.
Ozrem se v ogledalo. Še enkrat. Počesana sem. Potem gledam proti kuhinji. Stopim skozi vrata v kot ob štedilniku. Tu je najlepše.
Tu gledam proti vratom in stopam na prste. Potem me bolijo. Zagrabim, kar najdem, in vržem v vrata. Zadenem jih skoraj zmeraj. Če je krožnik, se razbije. Mama pobira in boža vrata. Zmeraj reče, da jih bo treba pobarvati. Vrata in kuhinjo, vse. Pobarvati v belo, pravi.
Zdaj sem v kotu, kjer je lepo. Prsti me ne bolijo. Samo mama je v kuhinji. Vem, kaj dela. Robčke pere v vreli vodi, ker tata kašlja in pljuva vanje. Tudi pred pragom pljune, včasih. Ni ga zdaj. On je v baru s prijatelji. Igra na karte, pravi mama. Prišel bo za kosilo kot zmeraj, ko je nov dan. Mama pravi, da se bo zadušil od kašlja. Vidim ga, tam v veži kašlja, zmeraj, potem pride v kuhinjo in se ozre skozi okno. Nič ne govori, samo meni reče: Kako je kaj, moja Balerina. In gleda skozi okno. Vem, da bo mama obesila robčke na vrv na dvorišču, kasneje.
Najprej pride poštar. Skoraj zmeraj, ko je nov dan. Poštar govori, pije, potem gre skozi vrata. Potem mama obeša robčke na dvorišču in jaz gledam skozi okno v kuhinji, iz kota. Vidim robčke in mislim, da je tata doma. Na koščkih … Potem ko poštarja ni več.
Zdaj je tu. Slišim njegove korake. Poštarja me je strah, ker ima kapo in težke čevlje. Mama že pripravlja kozarček. Prišel bo, vstopil, govoril bo in potem bo popil kozarček. Potem ne bo mogel dihati, ko bo popil, in potem se bo smejal in bo rekel: Ooolà!
Je že tu. Dober dan, Ivanka, pravi in odloži nekaj na mizo. Mama pravi, da ne verjame reklami in da njeno ime ne bo nikoli izžrebano in da ne bo dobila milijonov. Mama toči v kozarček. Šnopček, pravi. Poštar gleda v kozarček in govori.
Stopim na prste. Poslušam ga.
In? Kako je kaj, naša Balerina? Pogleda me. Nočem, da me gleda. Potem gleda mamo. Ona še zmeraj meša robčke v vreli vodi. Vidim jo. Ivanka, ste slišala ta zadnjo? Pravijo, da bojo šli na Luno, ma ne še taku hitro.
A ja? pravi mama in gleda v vrelo vodo. Vidim jo.
Ja! Čez kakšno leto, ne znam, kdaj! Ma, povejte vi meni, kaj je treba hodit na Luno, a?
Mah, ne vem! Lahko da nas je preveč …
Na Zjemlji?
Ne vem. Lahko.
Mama meša naprej. S kuhalnico. Vidim jo. Vidim njen nos, brado, čelo, njeno roko. Poštar se pomak­ne, vzame kozarček, spije. Vse, kar je v kozarčku. Gledam ga. Ne more dihati, odpre usta, drži jih odprta, dolgo. Vdihne zrak, izdihne. Zdaj se posmehne. Ooolà, pravi. Dvigne se, popravi si kapo. Še nekaj reče. Meni. Mislim, da reče meni, ker me gleda. Nočem, da me gleda, nočem, da mi poštar kaj reče. Dvignem se na prste, še bolj. Visoko. Tresem se. Ne morem stati tako dolgo na prstih.
Oojlaa, naša mala Balerina, a? Kaj boš povedala, a? In se smeje. Prsti me bolijo. Govori dalje. Kaj praviš, gremo naprej, a? Ali gremo na Luno? Ti bi šla na Luno, a? Oh, ti ja, ti bi že šla. Ja če bo treba, bo treba, čuješ, kaj pravi mama, a? Da nas je preveč! In če nas bo toliko, ne bo kaj jesti in bo treba na Lunooo.
Gledam ga. Adijo, Ivanka, pravi in gre skozi vrata. Potem. Ne morem več stati na prstih. Zagrabim kozarec, ki je na mizi. Vržem ga v vrata. Razbije se.
Oh, Balerina, Balerina, pravi mama in pometa koščke kozarca.
Gledam jo. Strah me je, da ne bo kaj jesti in bo treba na Luno. Še kakšno leto, je rekel poštar. Ne vem, kaj je leto. Ne eno, niti še kakšno … Ne vem.
Mama vrže koščke kozarca v smeti. Pogleda me. Približa se mi, popravi mi lase, poboža me. Čutim njeno roko na licu. Ojoj, Balerina moja, ne sme te biti strah, mi ne gremo na Luno, mi bomo tu, dokler Bog da. Jaz in ti in vsi mi.
Mama ve, kaj mislim. Včasih. Ona ve. In jaz tudi. Vem, da bi rada, da se smejim, da ne jočem. Ma jaz se ne morem smejati, ker poštar vse ve in ker je rekel, kar je rekel. Mama se premakne. Gledam jo. Pobere robčke iz vrele vode in stopi skozi vrata. Zdaj me ni več strah. Robčki že visijo, drug ob drugem. Moj tata.
Gledam skozi okno. Mame ne vidim več. Naenkrat. Samo robčke vidim. Ozrem se po kuhinji. Z roko se dotikam pentlje na rožnati obleki. Gledam. Vidim štedilnik, mizo, hladilnik in na njem pepelnik, omaro s krožniki in kozarci. Tam so tudi žlice. Vidim poličko. Na polički je škatla, iz katere govorijo in pojejo. Samo če tata pritisne na gumb. Prižgi grundig, pravi mami, da slišimo vreme. Tam na škatli je barka. Mama ji reče gondola. Pravi, da so take barke v Benetkah, ma da nimajo lučk, tiste v Benetkah. Naša gondola ima lučke in včasih se svetijo. Pogledam priprta vrata. Mama je spet tu. Pravi, da bo kmalu kosilo, da bo prišel tata, da bo prišel Karlo z dela, Srečko z mamo, da bo prišla Josipina, teta Elizabeta in potem, ko bo torta, tudi Ivan. Tata je tu. Slišim ga. Kašlja, pljuva. Pravi, da je star, in se usede. Pravi, naj sedem k njemu kot zmeraj, ko je nov dan. In jaz se usedem, zmeraj. Zdaj mi pravi, da sem lepa, da sem velika, in me drži za roko. Potem spet kašlja tam v veži in se vrne v kuhinjo s solzami od kašljanja in me spet prime za roko. Kaj bo novega, Balerina, mi reče. In jaz ga primem za uho. Všeč mi je, če mu stisnem uho. On se upogne k meni, nasmehne se, če ne kašlja. In jaz mu stisnem uho. Basta, basta, Balerina, pravi potem, ko ga boli, in jaz mu še bolj zvijem uho, ker mi je všeč in sem mirna, če mu nategujem uho, vem.
Mama pripravlja mizo, pravi, naj postavim kozarce in krožnike. Zdaj ve, da jih ne bom metala v vrata, zdaj ve, da jih bom dala na mizo. Jemljem krožnike. Vsakega posebej. Mama pravi: Položi ga sem! Položim ga. Vsak krožnik ista pesem.
Vselej ko je nov dan, postavljam krožnike na mizo. Tudi danes, zdaj. Zdi se mi, da slišim svoj glas, ko postavljam krožnike. Kakor da bi nekaj rekla. Šumi mi v ušesih, ko se mi tako zdi. Tudi zdaj. Oblečena sem v rožnato krilo, pentljo imam ob strani in postav­ljam krožnik na mizo in šumi mi v ušesih. Moram peti, in ne bo več šumelo. To moram storiti. Tudi v škatli, kjer je gondola, pojejo. Ne zmeraj. Tata najprej reče, prižgi grundig, in potem pojejo Voooolaree, oooho, cantare, o, o, o, o, nel blu dipinto di blu, felice di stare lassù … Slišim, zmeraj ko gori grundig, slišim, da pojejo, in mama pravi, da je zmeraj ista pesem po radiu.
Pustim krožnik na mizi. Stopim v kot, na prste, in pojem. Glasno. Kričim: Vooolaree, o, o!! Jaz tudi kakor grundig. Potem ne šumi več. V ušesih, notri. Mama me pusti, da pojem. Ona ve, da ne bom dolgo. Ko je kosilo, pojem samo dvakrat.
Pride Karlo. Skozi vrata. Vidim ga. Mama pravi, da je moj brat. Prihaja iz gozda, Karlo. Vem. Mama pravi, da čuva gozd. Gleda me kakor zmeraj, ko je nov dan, Karlo. Nočem, da me gleda. Zaletim se vanj. Zdaj. In ga porinem skozi vrata na dvorišče. On se vrne, boža me. Že dobro, že dobro, Balerina, pravi. Včasih ostane na dvorišču. Vidim ga skozi okno, kako zajema mineštro z žlico. Sedi na klopci pod kostanjem in srka mineštro, potem se vrne v gozd, ker ga mora čuvati. Mama pravi, da je Karlo starejši, da ima štirideset let, da sem jaz najmlajša, da je tudi sestra Josipina starejša, pravi mama. Albert je tudi moj brat. Mama pravi, da je najstarejši. Njega ne bo na kosilu, ker je v Avstraliji, pravi mama.
Ne vem, kdo je Albert, ne vem, kaj je Avstralija.
Karlo in tata sta tu. Sedita pri mizi. Mama pravi, da počakajmo še druge. Pride Elizabeta. Mama pravi, da sta ona in Elizabeta sestri. Ivanka in Elizabeta. Mama pravi, da še ni šestdeset let, odkar sta se rodili. Ne vem, kaj to pomeni. Mama pravi, da hoče še enkrat v Ajdovščino, kjer sta se rodili z Elizabeto, ker ni daleč. Karlo ima avto, lahko bi jo peljal, tudi Elizabeto, pravi mama zvečer, ko stojiva ob oknu v sobi. Tudi jaz bom šla, pravi mama, però me morajo prej fotografirati za prepustnico, pravi. Karlo me včasih pelje k Elizabeti. Vem. Poznam Elizabeto. Taka je kakor mama. Karlo me pelje z avtom k Elizabeti. Mama pravi, da avto ni Karlotov. Ma ni daleč. Mama pravi, da smo vsi blizu, da nas ni veliko in da smo vsi blizu.
Elizabeta me poljubi in potem odloži vrečko k vratom. Nekaj je v vrečki zame, ker je moja fešta, vem. Potem se Elizabeta usede k mizi. Ne vem, katera je moja mama. Naenkrat.
Slišim korake. Smeh. Prepoznam ga. Srečko. Mama pravi, da je že pijan. Prihaja skozi vrata. Ne govori. Smeje se in prihaja v kuhinjo. Z njim prihaja njegova mama, teta Lucija. Mama pravi, da je teta Lucija sestra mojega očeta, da je zato moja teta in da je Srečko moj bratranec. Srečko se smeji in me gleda. Lucija mu pravi: Sedi, sedi k mizi. Gledam teto Lucijo. Ona ima copate, take kakor jaz. Z metuljčkom. Mama pravi, da si je že spet pozabila obuti čevlje, boga …
Zvečer, ko z mamo gledava skozi okno in mi govori po tiho, ker pravi, da Karlo spi, da tata spi in da tudi ptice v kostanju spijo, pravi, da ne ve, kako bo s Srečkotom, ko tete Lucije ne bo več. Mama pravi, da bo teta Lucija umrla, ker je stara in si pozablja obuti čevlje.
Zdaj jo gledam, teto Lucijo, poriva Srečkota k mizi in pravi, meni, ker me gleda: Oh, Balerina, kako si lepa danes, in se usede k Srečkotu. On se naprej smeje, ma bolj po tiho. Tudi Karlo se po tihem smeje in tata tudi. Vsi se smejejo, ko je Srečko tu.
Ivanka, veš, kje sem ga dobila? pravi Lucija.
Ne, pravi Ivanka, moja mama.
Na placu!
Ma ne?!
Ja … Je bil tam na sredi placa, je gledu proti morju in se je tresu. Ku šiba.
Ga je še zmeraj strah?
Ja, še zmeraj … Mu rečem, naj gre kupit kruh, in se ti zgubi in pole ne vem, kje je. Se moram obleč, se moram obut in ga iskat.
Srečko se smeji, še zmeraj po tihem. Stojim v kotu in ga gledam in poslušam.
Če je prevelika cesta, če je plac, ga je strah, pravi teta Lucija. Ne more naprej. Vse, kar je široko in veliko. Jaz mu pravim, bodi doma, ma on ne, se zgubi in pole se trese tam in me kliče … Sej znaš, kaku je blo v Španiji. Je reku, da gre v Španijo. Je vzel cuh, ga je pripeljalo do Španje in je ostal na štacjonu. En dan. Cel dan. Ker je pršu na vrata od štacjona, je vidu plac in se ni upal ven. Ga je blo strah. Saj vem. Če je plac, ga je strah. In potem se je pripeljal nazaj. Od štacjona do štacjona. Sedemnajst ur cuga. Ma povej mi ti, če ni kófe.
Zdaj se vsi smejijo. Srečko zelo glasno.
In potem mora nekaj spit, reče Lucija, in je pijan. Oh, Balerina, Balerina, kaj bi ti rekla, a?
In gledam njene copate z metuljčkom, kakor so moje.
Mu pravim, še reče Lucija, poslušaj muziko. Če nisi za delo, če nisi niti za po kruh, poslušaj muziko, ne?! Kaj češ, mu dopade! Silvester je bil prav tak. Orgle in nič drugega. V cerkvi po cel božji dan … Na orglah. In ta je prav tak ku Silvester. Naj počiva v miru, sej mi je pustu penzijo.
Ozrem se proti oknu. Slišim korake. Vem, da je Josipina. Ona zmeraj teče, moja sestra.
Zvečer, ko gledava z mamo skozi okno v sobi, kjer spim, in mi mama govori po tiho, mi pravi, da Josipina na skrivaj hodi likat k ženi od urarja. Pravi, da ji mož ne pusti likat in da hoče, da je doma, ma ona hodi vseeno, na skrivaj. Mama pravi, da je njen mož velik in močan. Jaz ne vem, kdo je. Danes ga ni v kuhinji. Nikoli ga ni. Samo Josipina, ona priteče včasih. Nekaj pojé in teče nazaj. Samo še dve štraci imam, pravi Josipina, potem teče. Spegla dve štraci in teče domov. Mama pravi, zvečer ob oknu nad kostanjem, da je bil njen mož na ladji, ko je bila vojna, da je streljal letala in da je ponoči nervozen, ker jih še zmeraj vidi na nebu, in jih strelja s postelje. Mama pravi, da je Italijan, ker se imenuje Giacomino.
Zdaj je tu v kuhinji, Josipina. Diha. Globoko. Posmeji se. Pride k meni. Vse najboljše, Balerina, pravi in mi da šopek cvetja. Pravi, da so tulipani. Oh, kako so lepi, reče Elizabeta in položi roke na kolena. Sem dobila pismo, reče Josipina potem in diha. Od Alberta. Iz Avstralije, reče. Kaj pravi? vpraša Karlo. Gledam jo. Oči se ji svetijo. Pravi, da bo prišel čez kakšno leto. Na obisk. In se usede. Nihče ne govori. Zvečer, ko stojiva ob oknu z mamo, pravi ona, da je Albert tudi čuval gozd kakor Karlo. Potem, pravi mama, je šel v Avstralijo z eno šinjorino iz Istre. In joče takrat, mama. Potem pravi, da je Karlo začel čuvati gozd, in tako da je dobil delo. Eko, ker drugega ni blo.
Zdaj smo vsi, reče mama v kuhinji. In prinese na mizo kozico. Tata gleda skozi okno, vidim ga.
Kaj pride tudi šinjorina z njim? vpraša.
Nič ni napisal, reče Josipina.
In potem so vsi tiho. Sedimo pri mizi. Srečko se tiho smeji, potem se smejejo vsi in jemo, vsi. In se smejemo.
Potem se ne smejemo več. Samo jemo. Župo. Stiskam žlico s celo roko, grabim, srkam. Tata pravi, naj jem počasi. Stopila bi na prste tam, v kotu. Pela bi. Ne pojem. Hočem prijeti njegovo uho. Primem ga. Držim ga za uho. Mislim na poštarja, na Luno, mislim, da na Zemlji ne bo več prostora, da ne bomo imeli kaj jesti. Srkam juho. Hitreje. In držim še zmeraj za uho njega, ki je moj tata.
Potem bo torta. Po kosilu. Potem pride Ivan. Mama pravi, da je zdaj v šoli. Pravi, da sem tudi jaz bila tam. Ne zdaj. Potem. So rekli, da bom šla potem spet v šolo, da moram še zrasti. Ko bom velika, da bom šla v šolo, so rekli, pravi mama. Zvečer, ko z mamo gledava skozi okno, mi reče, da je še čas. Ko bo nov dan, pravi mama, takrat bom šla v šolo.
Tata me prime za roko in jo položi na mizo. Vidim ga, da se tipa za uho. Boli ga. Gledam Elizabeto. Vidim mamo. Ne vem, kdo je mama in kdo je Elizabeta. Tudi ona ima lase v klobčiču. Gledam njene roke. Ona pravi, da so hrapave. Vem, kako je pri Elizabeti, ker me pelje Karlo k njej, ko je mama utrujena, ko pravi, da me ima rada, ma da si mora odpočiti. Tudi Karlo pravi, da si mama mora odpočiti, da me ne more umivati vsak dan, pobirati koščke krožnikov pred vrati in peti. Mama poje z menoj in potem me ničesar več ni strah. Vem. V veži stojiva in pojeva. Obe. Drživa se za roke in pojeva. Glasno. V veži. Jaz in mama. Potem je mama utrujena in me Karlo pelje z avtom k Elizabeti.
Zvečer, ko z mamo stojiva ob oknu, mi pravi, da sta z Elizabeto prišli skupaj v Trst. Iz Ajdovščine. V Trst. Ko sta bili še skoraj deklici. Mama pravi, da sta pospravljali z Elizabeto, v drugih hišah da sta pospravljali. Da sta prali, kuhali in likali kakor Josipina. Ma ne na skrito. Potem je mama hodila po mleko v to hišo, kjer smo zdaj, pravi. Po mleko za gospodinjo, pri kateri je likala, in da so ji rekli nekoč, naj pride še kaj, po mleko, da bo prišel Franc, da je lep in da se bosta poročila. Potem pravi mama, da je prišel Franc od vojakov in da je bil lep in da sta se poročila. Franc je moj tata, ki ga vlečem za uho. Mama pravi, da igra na karte v vasi, v baru. Da hodi tudi v Benetke igrat. Zdaj ne več, ker je star, pravi mama. Mama pravi, da je gondolo z lučkami, ki je na grundigu v kuhinji, prinesel tata. Franc. Nekoč.
Potem ne gledam več Elizabete. Nočem k Elizabeti. Nočem, da je mama utrujena in da me Karlo pelje k Elizabeti.
Sedim in drobim kruh. Požiram mrvice, počasi. Mečkam jih v ustih in potem jih požrem, mrvice. Gledam Srečkota. Govori. Pravi, da je Beethoven največji skladatelj. Zdaj joče. Mama Lucija v copatah ga sprašuje, zakaj da joče. On pravi, da se spominja njegovega življenja. Beethovnovega, zato da joče. Potem si Srečko hitro obriše solze in ne govori več o Beethovnu. Jaz ne vem, kaj je Beethoven. Srečko mi pomežikne. Vidim njegova usta, njegove redke zobe, tanke lase in ostanke njegovih solz, ker ima rdeče oči. Jaz imam tudi rdeče oči, ko jočem. Potem, če se pogledam. Še enkrat mi pomežikne. Govori meni. V obraz. Gledam ga, vidim v oči. Srečko pravi, da lahko zapoje vse Beethovnove skladbe, za orkester, za klavir, simfonije, godalne kvartete. Pravi, da zna vse na pamet. Da je vse v njegovi glavi, in ko se izgubi in ne more več naprej na kakšnem placu, potem se spomni Beethovna, pravi, in ga je manj strah širokega placa. Jaz ne vem, kaj so kvarteti in drugo. Nihče ne ve. Vem.
Jaz ga gledam, Srečkota. Drugi se mu smejijo. Všeč jim je, ko govori o Beethovnu, ker joče, zmeraj. Tata mu pravi: Govori, govori, Srečko! In on ne govori več. Teta Lucija pravi, da je preveč spil, zato da joče, ne zaradi Beethovna. Pogledam njene copate z metuljčkom. Sklonim se pod mizo in pogledam njene copate. Prav zares so take kakor moje.
Vstanem, grem v kot, stopim na prste. Oh, naša Balerina bo zaplesala, pravi tata. Srečko stopi skozi vrata na dvorišče. Vidim ga, da je prišel na dvorišče, skozi okno v kuhinji ga vidim. Drugi sedijo. Karlo pravi, da bodo kmalu odkrili spomenik v spomin na partizane, ki so umrli. Da bo pel tudi pevski zbor. Ne vem, kaj je spomenik in kdo so partizani. Stojim na prstih. Gledam skozi okno. Vidim Srečkota in njegovo mamo Lucijo v copatah. Popravlja mu srajco, on jo poriva stran, ona mu popravlja srajco in on jo poriva stran. Potem pusti, da mu mama popravi srajco.
Ivan. Tu je. Vidim njegovo glavo skozi okno. Zdaj bo prišel skozi vrata.
Tu je. Z obema rokama drži šopek cvetic. Oh, kako so lepe, pravi Elizabeta in položi roke na kolena. Josipina vstane. Dobro, zdaj grem, pravi. Počakaj, zdaj bo torta, pravi mama. Zdaj je prišel Ivan in bomo jedli torto. Ivan stoji pred menoj in še zmeraj drži rožice z obema rokama in me gleda, navzgor. Jaz ga gledam dol, v njegove oči. Gledam njegov obraz. Počesan je, ima belo srajčko in modre hlače s črto. Modre kakor jutro, ko je vse modro. Josipina mu vzame rožice in nalije v vazo za rožice vodo. Vse najboljše, Balerina, pravi Ivan in me stisne za roko. Zdaj nisem več na prstih. Pustim, da me drži za roko. Mama reže torto. Josipina hitro pojé košček torte in pravi, da gre. Jo že vidim, tekla bo, s hitrimi koraki bo šla. Že gre. Vidim jo, Josipina odhaja.
Zdaj jem torto z Ivanom. Ivan mi s prtičkom briše usta. Pravi, da sem vsa od čokolade. Kako je v šoli, Ivan? vpraša Karlo. Dobro, pravi Ivan, dobro, in jé torto naprej. Potem govori tata. In kaj boš, ko boš velik? Zdravnik, pravi Ivan. In potem jeva torto naprej. Do konca.
Zdaj drugi govorijo. Ivan je z menoj in mi pravi, da me bo ozdravil, ko ne bo več hodil v šolo, ker bo zdravnik. Jaz ga gledam in mu dam roko. On jo prime. Drži mojo roko. Njegove roke so mehke. Potem pravi, da gre. Čao, Balerina, pravi in gre. Adijo, Ivan, pozdravi doma, pravi mama. In Ivan gre, vidim njegovo glavo skozi okno.
Zvečer, ko stojiva ob oknu z mamo, pravi ona, da je Ivan mlajši od mene, da hodi v drugo srednjo in da je priden v šoli. Mama pravi tudi, da ne stanuje daleč, tam pri sosedovih, pravi mama.
Karlo gre v shrambo. V shrambi je hladno. Vem, da je šel iskat harmoniko. Karlo igra na harmoniko. Je že tu. Mama se posmehne, vidim jo.
Za Balerino, pravi Karlo in igra. Zdaj je tudi Srečko tu in Lucija, njegova mama in moja teta. Tata sedi. Vsi gledajo Karlota. Srečko joče. Elizabeta udarja z rokami po kolenih.
Zdaj sem spet na prstih. Poslušam. Karlo igra. Na harmoniko. Prsti me bolijo. Zagrabim za krožnik, stisnem ga v roki in potem ga zaženem v vrata. Vsi se sklonijo. Krožnik se razbije. Basta za danes, pravi Karlo in spravi harmoniko. Srečko poškili vame in gre. Vsi grejo na dvorišče, vidim jih. Vzamem še drugi krožnik, razbije se v vratih. Mama pobira koščke. Že prav, že prav, Balerina, in začne peti. Mama poje.
Voolare, o, o! Cantare, o, o, o, o …
Zdaj sva v veži, obe. Drživa se za roko in pojeva.
Nel blu, dipinto di blu, felice di stare lassù …
Mama ima lep glas. Slišim ga tudi, ko ne poje, ko ne govori. Tu notri ga slišim. Drži me za roko in poje. Sredi veže. Zapre vrata. Mama pravi, da so glavna. Počakaj, pravi. Zapre jih. Ne vidim več dvorišča. Da se ne bojo jezili sosedje, reče in pojeva naprej, na ves glas, ker so zdaj vrata zaprta. Če poje mama z mano, me ni več strah.
Drži me za roko in me pospremi v kuhinjo. Pojeva. Pospremi me do stola. Sedim. Pojem. Mama me boža po ramenih, poje za menoj. Ne vidim njenega obraza, samo vrata vidim. Vežo. Ni svetlobe v njej. Mama položi na mizo kup papirja. Pravi, da je revija, naj jo listam, pravi. Domenica del Corriere, reče mama. Vem, da je to naredila že kdaj. Vem. Domenica del Corriere, reče, in potem listam. Pravi, naj gledam, kaj se dogaja po svetu. Da mi boš kaj povedala, reče. Listam in pojem. Zdaj bolj tiho. Gledam obraze. Ženske, moške. Ne poznam jih. Še nikoli niso bili pri nas. Potem ne listam več. Ozrem se v okno. Vidim jih na dvorišču. Vsi so še tam. Gledajo v kuhinjo. Elizabeta, Karlo, Srečko, Lucija, Ivan. Josipine ni. Vem, da je tekla stran, da je šla skozi vrata že poprej.
Zvečer stojiva z mamo ob oknu. Za menoj je postelja. Vem, da me bo mama pospremila v posteljo. Kmalu. Zdaj sva tu, ob oknu. Spodaj je dvorišče, kostanj, kamor hodijo spat ptice. Že prihajajo. Vidim jih. Vidim listje v krošnji, da se premika. Ob kostanju gledam dalje. Mama pravi, da je tisto gmajna, da so potem griči in potem hribi. Mama pravi, da je pod hribi dolina in da se je rodila prav tam v tisti dolini, ki je ne vidim. Pod hribi. Mama govori kakor zmeraj, ko stojiva pred oknom in preden me pospremi v posteljo. Vidiš? Tisto je Čaven, tam se rodi burja, pravi. In tam, vidiš? Tisto je Angelska gora, tista modra, vidiš? Vidim. Molčim.
Tam je moj najlepši dan, pravi. Je ostal tam. Zgodaj zjutraj sva hodili z Elizabeto. Prav tja, na Angelsko goro. Sva hodili po rosi skoraj dve uri do vrha. In naenkrat, pravi, naenkrat sva zagledali travnik, velik, ogromen, da ni bilo videti konca. In na travniku je bilo vse polno cvetja. Vse belo je bilo kakor sneg … In potem sva stopali med cvetjem, jaz in Elizabeta, in nama je bilo tako strašno lepo, da ti ne morem povedati, pravi. Potem sva nabrali šopek, velik šopek … In je bilo tako lepo, tako strašno lepo, da ti ne morem povedati.
Tam je moj dan, pravi in me pospremi do postelje. Uležem se. Danes je bil tvoj dan, Balerina. Lepo zaspi in ne misli. Čutim njene roke na obrazu. Gledam jo, kako se sklanja k meni. Poljubi me. Za njo vidim okno. Vem, da ptice že spijo, da bom tudi jaz zaspala in bom sanjala. Mama pravi, da bom sanjala in da bo vse prav.
 
2.
Polulam se, zdaj. Čutim, da lulam. Mraz mi je. Ne želim odpreti oči, nočem pogledati v okno. Slišim korake. Vem, mama pripre vrata. Na postelji sem. Slišim, da prihaja bliže. Dobro jutro, Balerina, pravi. Preobleči se moramo, danes je nov dan. Vem. Dobro vem, da je nov dan, ker sem lulala in ker je jutro. Mama me suši. Z brisačo. Hrapava je. Boli me. Potem mi obuje nogavice. Vem, da je zima.
Zvečer, ko z mamo stojiva ob oknu, kostanj nima listov in ptice ne spijo več tam. Obuva mi nogavice, mama, in me boža po prstih. Oh, lepa moja Balerina, pravi, zdaj jih bomo namazali, vsak večer, tvoje prstke, veš. Drugače ne boš več plesala, pravi. Glej, kak­šni so, gotovo te bolijo. In mi boža. Prste. Stopala.
Zdaj sem v kuhinji. Sedim pri mizi. Gledam v vrata. Tata je v veži, kadi in gleda proti dvorišču. Pepel mu pada na tla. Stoji in gleda. Mama drobi kruh v skodelico kave pred menoj. Gledam v kavo z mlekom, gledam koščke kruha, kako padajo vanjo. Zagrabim žlico, zajamem. Posrknem. Žvečim in gledam v vežo. Tata gleda na dvorišče. Potem vzame klobuk z obešalnika in se pokrije. Pogleda se v ogledalo, ki visi na žeblju. Tiho je. Nič ne govori. Ne pogleda me. Iz veže stopi na dvorišče, vidim ga, da odhaja. V bar, pravi mama. Vem, da bo za kosilo doma. Vem, da ga bom prijela za uho. Močno ga bom držala. Najprej bom v kotu, na prstih. Velika bom, potem bo kosilo. In držala ga bom za uho, da ga bo bolelo, potem.
Slišim korake. Na vratih stoji žena. Diha, globoko, hitro. Vidim mamo, da se ozre. Od štedilnika proti vratom. Žena ne govori, samo diha. Potem reče, da je telefoniral Srečko. Pravi, da so mamo povozili in da je v bolnici.
Mama gleda skozi okno na dvorišče. Ne gleda zmeraj. Včasih. Zdaj. Miza je pripravljena za kosilo. Stojim v kotu in gledam mamo. Vidim njena ramena, lase, spravljene v klobčič. Ne premika se, samo skozi okno gleda. Zdaj stopi Karlo v kuhinjo. Mama govori. Je bila soseda poprej, je prišla povedat, da so Lucijo povozili. Me pelješ v Trst po kosilu?
Poslušam.
Ja, reče Karlo. Kako se je zgodilo?
Mama pravi, da ne ve. Da je telefoniral Srečko. On je povedal, da so jo povozili. Karlo sede k mizi. Vidim, da prihaja tata. Zdaj je na dvorišču. Ustavi se. Kašlja, potem pride.
So povozili Lucijo, reče mama. Karlo me bo peljal v Trst. Gre tudi Balerina z mano.
Stopim na prste v kotu. Tata stoji na vratih. Ne govori. Sleče plašč. Klobuk. Stopi k oknu. Vem, kaj dela. V termometer gleda. Samo deset jih je, reče. Potem vzame svinčnik, ki je na frižiderju. Svinčnik je zmeraj na frižiderju in on ga vzame. Potem nekaj zapiše. Mama pravi, da zapiše stopinje v koledar. Vsak dan. Potem prižge grundig, da sliši vreme. Vem. Takrat vsi molčimo. Včasih ne, ker pojem, ma tata ne reče nič. Ugasne radio in prižge lučke na gondoli. In potem gleda v gondolo. In zaspi pri mizi.
Zdaj sedi. Tudi jaz sedim. Karlo me pogleda. Vem, da je bil v gozdu. Mama pravi, da pazi na gozd, da ga ne posekajo. Mama pravi, da pazi tudi na živali v gozdu, da jih ne ubijejo.
Mama me preoblači. Tudi Karlo se preoblači. Tata je v kuhinji. Spi z glavo na mizi in se z roko drži za uho. Vidim ga. Iz veže. Mama me obleče v krilo z metuljčki. Potem plašč. Tudi v plašč me obleče. Gremo gledat teto Lucijo, pravi. Gledam metuljčke na krilu. Mama mi zapne plašč. Ne vidim jih več.
Karlo vozi avto. Mama pravi, da ni njegov. Da je državin, pravi mama. Ne poznam države. Ne vem, kdo je država. Še nikoli ni bila pri nas v kuhinji.
Sedim blizu Karlota. Mama sedi za menoj. Vem. Oblekla je sivo obleko in na glavi ima ruto. Jaz imam krilo z metuljčki. Karlo ne govori. Mama tudi ne. Zdaj.
Gledam v tla. Stiskam plašč na krilo, da metuljčki ne odletijo. Vidim koščke vej. Vidim listje. Suho. Na tleh.
Potem gledam skozi okence. Z rokami se oprijemam šipe. Cesta pada globoko navzdol. Vidim hiše, da bežijo. Ljudje na cesti bežijo. Vidim jih in potem jih ne vidim več. Za menoj so, ne vem, kje. Potem vidim druge ljudi, druge hiše. Stopila bi na prste. Ne morem. Pela bi. Slišim mamo. Zdaj poje ona. Samo malo. Potem pravi: Ne boj se, Balerina. Ne bomo padli … V Trstu so vse ceste take … Mi smo na vrhu, oni so v Trstu …
Karlo govori. Reče, da so v Trsti hiše v vrsti …
Potem reče mama hitro: Poglej, poglej tja, vidiš morje … Ga vidiš, Balerina?
Gledam. Vidim. Modro polje vidim. Kakor jutro, ko pride mama v sobo in je kostanj na dvorišču ves poln listov.
Naenkrat hiše ne bežijo več. Tudi ljudje ne bežijo. Karlo pravi, da smo prišli, da je teta Lucija v tej hiši. Gledam obraze skozi šipo. Ne vidijo me. Nihče me ne gleda. Karlo odpre vrata. Prime me za roko. Pridi, Balerina, pravi. Stojim pred visoko hišo. Ne vidim strehe, ni kostanjev, ni dvorišča. Mama me prime za roko. Gremo, Balerina, reče.
Karlo odpira velika vrata. Pravi, da so železna. Poglejmo poprej, če je Srečko doma, reče. Stopimo skozi vrata. Mama me drži za roko. Ni svetlobe. Šele tam daleč jo vidim, svetlobo. Potem ne gremo naprej, proti svetlobi. Karlo potrka na prva vrata. Tu ni svet­lobe. Vidim Srečkota na vratih. Naenkrat so vrata odprta in Srečko stoji pred nami. Gledam ga. Molči. Potem reče: Je umrla. Joče. Gremo za njim. Gledam sobo. Velika soba. Na eni strani vidim dve postelji. Na drugi strani okno. Visoko. Ne vidi se skozi. Pod oknom umivalnik, omara in stol.
Srečko sedi na stolu. Karlo, mama in jaz sedimo na postelji. Srečko govori. Gledam ga, poslušam ga.
Sem ji rekel, naj si obuje čevlje. Ona pa, saj nisem neumna, da bi šla v copatah. Mama, sem rekel, tisto niso čevlji, tisto so copate. Ma ne, je rekla. Ti si kófe, ti še niti kruha ne znaš kupiti, da se ne bi zgubil na kakšnem placu, niti v Španijo ne znaš priti. Ne mi govort. Jaz že vem, kaj so copate. In je šla. Tudi torbico je pozabila in denar. Saj gre samo po kruh, sem si mislil, lahko gre tudi v copatah. Potem je še rekla, da se vrne takoj in da mi bo skuhala pašto. Naj poslušam muziko, je rekla in je šla. Je šla čez cesto, so mi rekli, in je zgubila copato. Potem, so rekli, da se je obrnila, da bi šla po copato, ma je prišel avto in jo povozil. Copate so bile še tam. Sem jih pobral, sem jih zrezal. Ni umrla takoj. Ko sem telefoniral, je bila še živa. Potem sem jo obiskal v bolnici. Mi je rekla, naj se pazim in naj ne puščam prižganega plina, ker je drag, in da nimamo dovolj denarja, da bi ga trošili kakor drugi. In je umrla.
Srečko ne govori več. Karlo reče, da mu bo pomagal, če bo treba, in tudi mama nekaj reče. Pravi, naj pride k nam, če kaj potrebuje. Srečko molči. Gledam njegove redke lase, njegove oči, rdeče. Roke ima spuš­čene ob telesu in sedi. Toplo mi je. Pomislim na svoje krilo z metuljčki. Še bolj mi je toplo. Strah me je, naenkrat, da se metuljčki ne zadušijo. Vstajam, odpenjam si plašč, stopam k vratom, odprem jih, grem ven k železnim vratom, stopam vse hitreje, odprem jih, stopam naprej. Slišim, da me Karlo kliče. Stopam naprej. Ljudje hodijo mimo mene, zdaj me gledajo. Vem, da gledajo moje metuljčke. Nočem, da jih gledajo. Rada bi bila v kuhinji, v kotu, na prstih in gledala skozi okno na dvorišče. Rada bi pela. Karlo me zgrabi za roko. Počasi, počasi, Balerina, reče. Tudi mama je tu. Se boš prehladila, reče in mi zapne plašč ter moje metuljčke na krilu. Jih pokrije.
Spet bežijo hiše in ljudje tudi. Mama pravi, da se ne smem prehladiti, ker ponoči ne spim, če sem preh­lajena, in ne morem sanjati. Da potem razbijam, če ne spim, da povlečem vse iz omare in pomečem skozi okno na dvorišče in me morajo potem zapreti v shrambo, tudi ponoči, kakor nonota, ki je že v nebesih. Tudi njega, pravi mama, da so zapirali v shrambo. Jaz tega ne vem, pravi, ampak tako je. Ne smem se prehladiti. In če se v shrambi ne pomirim, moram k Elizabeti, ker je ona utrujena, pravi. In če ne morem biti pri Elizabeti, potem pridejo pome tisti gospodje z avtom in me odpeljejo v bolnico, pravi mama. To vem. Vidim jih. Na vratih se ustavijo in se posmehnejo. Potem grem z njimi. In potem ko me odpeljejo, mama poje, vem, da poje, ker jo slišim, tudi tam, kamor me peljejo. Slišim njen glas in si mislim, da je tam nekje v veži ali shrambi in poje. Mama se zapre v shrambo, ko me odpeljejo, vem. Vidim jo, kako se zapira. Z dvorišča gledam v kuhinjo in jo vidim. Najprej joče. Potem, ko sem zaprta, jo slišim, da poje.
Zdaj je večer. Z mamo stojiva ob oknu. Tema je. Mama pravi, naj gledam zvezde, naj najdem svojo zvezdo in naj ji dam ime. Potem govori. Uboga Lucija, pravi … Tako malo lepega je imela, zmeraj tam v tisti luknji brez oken. Na vrata je pazila, celo življenje. Gledala je, kdo prihaja in kdo odhaja, sprejemala pošto za stanovalce, in tako je šlo. Silvester je bil fajn. On je igral orgle v cerkvi. Ubogi Srečko. Kaj bo z njim, a? Kaj praviš, lepa moja Balerina? In me pospremi v posteljo. Tema je. Poslušam njene korake. Oddaljujejo se. Zdaj vem, da je mama v svoji sobi, da tata že spi.
 
Panorama 6. 2. 2021

V spomin: pisatelj Marko Sosič (1958–2021)

Marko Sosič Fotografija: arhiv založbe Beletrina

Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Marko.

Prezgodaj je za slovo, saj se je šele prva noč spustila nad zaliv, sirene v ladjedelnici še niso potihnile, odmevajo kot spomin, iz katerega prihajaš k meni, Balerina, balerina; a je že prepozno za vožnjo s tramvajem, za spust po tirih v mesto ob morju. Ne morem ti obljubiti, dragi Marko, kdaj bova sedla skupaj na tisti vlak v Opčinah in se skupaj odpeljala na pisateljski popoldan v tvoje obmorsko mesto. Vem, molčala bova, ko se bo pokrajina premaknila, nagnili se bodo bori in ciprese, kamenje, skale, ki padajo pod Devinom v modrino, ne v globino, v nebo, bo spregovorilo. Povedal mi boš o mrtvi Lepi Vidi, ki jo zdaj vidiš, kako prihaja v tvojo bližino. Tramvaj, ki ga zares nisva nikoli ujela, ker naju zadržuje pisanje, sva se tolažila, miruje, bežijo samo pokrajine in spomini.

Vidim te na meji, kjer si me vedno počakal. Avto si pustil na rampi in prisedel k meni, da si me varno vodil po cesti v zaliv, bil si pilot, ki kaže pot počasni čezoceanki v pristanišče. Noč bo dolga, pot vijugasta in neznana, ko bom odslej sam iskal cesto čez mejo, ki si jo ti prehitro prestopil.

Pozno je, že drugič je zašlo sonce v Trstu. V daljavi slišim temno morje, daleč pred zalivom stojijo tankerji, čakajo pilota, da jih povleče varno v zaliv. Na delovni mizi je obležal tvoj Kruh, prah. Soba z razgledom je prazna, morebiti si odšel na mejo, čakaš, ali pa si tista drobna lučka v kajuti, ki se počasi oddaljuje od obale, pluje proti velikim ladjam, ki se nimajo kam vrniti.

Tvojega avtomobila ni več na meji. Morje se je obrnilo v sebi in valovi so se prelili v šum na obvoznici okoli mesta. Slišim te, vem, da si nekje v koloni, a ne vidim tvojega avtomobila, ki vedno znova pelje mimo, ko odpiram Kruh, prah:

»Peljem naprej, mimo Ljubljane.

Ostanki rose se na asfaltu rahlo bleščijo v soncu, obrazi znancev in prijateljev iz Ljubljane se zarisujejo v mojih mislih in postopoma prekrijejo misel na žensko, ki je ostala za menoj. V sebi naštevam njihova imena, kakor da jih želim postrojiti v moštvo, ki me spremlja in čuva v čas.«

Zbogom in ciao, dragi Marko, ostani z mano, duša moja.

 

Dušan Šarotar, Ljubljana, 4. 2. 2021

Kolumna 3. 2. 2021

Hlapcologija

Ali so Slovenci res »hlapci«? Perspektiva tujca

Fotografija: Wikipedija

Leta 1907 so Slovenci lahko v okviru Avstro-Ogrske prvič volili. Cankarjeva najljubša stranka, Jugoslovanska socialdemokratska stranka, je parlamentarne volitve izgubila. Na njih so zmagali »klerikalci«, Slovenska ljudska stranka. To je bila najmočnejša politična stranka od časa teh volitev do prve svetovne vojne, njihov glavni cilj pa je bil prizadevanje za večjo avtonomijo Slovenije v okviru habsburške monarhije. Cankar ni bil navdušen, menil je, da je volilni sistem »rigiden«, tako da manjše stranke, kot je njegova, niso mogle zmagati. Menil je, da so bile volitve samo farsa in da so zmagovita stranka in njeni volivci izkoristili svojo zmago. Ni mu bila všeč konservativna narava zmagovalcev, ki je pritiskala na učitelje, naj opustijo liberalno svobodomiselnost, ki je veljala za »neprimerno«. Na temo takratne slovenske politične situacije je napisal igro v petih dejanjih, satiro z naslovom Hlapci. Zgodba se začne tik po volitvah leta 1907. Glavni lik Jerman je učitelj, ki se ne želi prilagoditi novemu redu. Igra je bila dokončana in objavljena leta 1910, vendar je bila zaradi hude cenzure izvedena šele leta 1919 – leto dni po Cankarjevi smrti. Predstava je bila videti polna revolucionarnih idej, zato jo oblast ni marala, negativno pa so jo ocenili tudi slovenski liberalci. Od takrat je bila igra izvedena že več kot dvajsetkrat in je pomemben del kanona slovenske književnosti.

Zame kot tujca je zanimivo to, da sem velikokrat slišal stavek ali idejo, da so Slovenci »hlapci«, podložniki ali služabniki tujega vladarja. Nisem poznal izvora ideje. Po krajšem raziskovanju sem izvedel za Cankarjevo igro, vendar sem ugotovil, da ta igra dramatizira zgodovinski politični trenutek in ni, kot sem prej intuitivno razumel, izjava, da »imajo vsi Slovenci hlapčevsko miselnost«. S perspektive tujca se zdi, da so Slovenci vzeli jedro Cankarjeve igre in iz nje izvlekli sodbo o tem, kako Slovenci na splošno razmišljajo in se obnašajo.

V idejo, da so Slovenci »hlapci«, sem dvomil. To se je še posebej pokazalo v protestih proti sedanji vladi. Tudi Američani sovražimo, če nam kdo govori, kaj moramo početi. To je del človeške narave – nihče ne mara, da mu ukazujejo. Ljudje s hlapčevsko miselnostjo bi sprejeli, kar jim ukažejo tisti, ki so na položaju moči, morda s tihim godrnjanjem, a bi vseeno to storili. Tega pri Slovencih na splošno ne vidim. Tu in tam opazim elemente podredljivosti, vendar večinoma v obliki pasivnosti, ki se rodi iz ideje, da se, ne glede na to, kako se obnašajo, za ljudi nič ne bo spremenilo. To se na primer vidi v slovenski volilni udeležbi, ki je za mlado demokracijo izjemno nizka. To vidim pri obiskih zdravnikov – reakcija ljudi je pogosto: »Kaj bo zdravnik naredil, da bi mi pomagal? Rekel mi bo, naj se sprehodim po gozdu.« Gre za pomanjkanje prepričanja, da bo proaktivnost povzročila pomembne spremembe na bolje, bodisi kolektivno bodisi individualno. Ampak to ni mentaliteta hlapca. Gre za cinizem.

Podložnik bi prepoznal, da ne more storiti nič drugega, kot mu dovoli njegov fevdni gospodar. Da nima moči za spremembe, zato je vsak odpor jalov. Slovencev niti v zgodovinskem kontekstu ne vidim tako. Slovenija je do leta 1991 obstajala v okviru večje države ali imperija. Razen nekaterih kmečkih uporov v srednjem veku so Slovenci pač ugotovili, da ni mogoče rušiti habsburškega cesarstva in so namesto tega naredili najboljše, kar so v dani situaciji lahko, in to na način, ki je imel zelo malo negativnih posledic. Zato je vedno bolj rastla podoba Slovencev kot pridnih in ubogljivih. Toda Slovenci so bili bolj pragmatični kot servilni. Morda so habsburški vladarji na Dunaju Slovence videli kot idealen element cesarstva, saj so k njemu pomembno prispevali in niso delali težav. Počasi je Slovencem uspelo z lepim vedenjem, namesto z neumno vojaško domišljijo dobiti več avtonomije in najbolj sprejemljiv politični sistem, kar so ga lahko. Ta pristop se mi zdi bolj praktičen, moder in inteligenten kot servilen.

Toda kaj pa jaz vem o tej zadevi? Sem tujec, ki je sicer globoko vpet v slovensko družbo, nisem pa odraščal z idejo hlapcev v zraku. Zato sem o zadevi vprašal nekaj ljudi, ki so znani premišljevalci slovenskega narodnega značaja in obnašanja.

Gorazd V. Mrevlje je verjetno najbolj znan psihiater v državi. Povedal je tole: »Slovenci nikoli nismo bili hlapci, sicer ta jezik in kultura ne bi preživela. Slovenci smo kombinacija zavrte agresivnosti in spoštovanje vredne trme s pridihom “freigeista”. Težko se konstruktivno in zdravo postavimo zase, raje počakamo, ko pa nam omejijo svobodo in individualnost, se zbudimo. Posledično začnemo smiselno delovati, stopimo skupaj, in to nas opredeljuje v odnosu do drugih nacij.«

To je pomembno stališče, ki podpira mojo raziskavo in moj pogled tujca na tematiko.

Veliki literarni opazovalec slovenstva Miha Mazzini mi je povedal: »Ta Cankarjev koncept sem uporabil že nekajkrat, pri čemer sem vedno poudarjal, da je kontekst njegovega govora zelo agresiven, sploh ne podrejen ali resigniran. In navadno se uporablja v posmehljivih pogovorih, v katerih govornik govori o vseh drugih, razen o sebi. To kaže na to, da je izraz spremenjen v orožje. “Vi ste hlapci vsi, razen mene.”«

Antropologinja in doktorica antičnih študij Svetlana Slapšak je odgovorila: »Biti “hlapec” je mogoče razumeti kot dvojno strategijo. Po eni strani odraža depresijo ozračja, družbene razmere in kulturno represijo. Po drugi strani gre za spretno igro modrosti koloniziranih. Strategija je dobro znana po vsem svetu, od Tilla Eulenspiegela do Hodže Nasradina (“prevaranta”). Pri figuri “hlapca” vidim predvsem inteligenco in iznajdljivost in manj tragični aspekt, nikakor pa ne smemo spregledati moči družbenega upora, ki prihaja iz tako imenovanih “hlapcev”.«

Morda je najbolj očitno, da gre za vročo temo, iz odgovorov, ki sem jih dobil na vprašanje na Facebooku. Takoj je bilo nekaj ducatov odzivov in vsi so bili premišljeni. Nekaj jih bom navedel, da bo jasno, kaj o tem mislijo Slovenci.

Simon Prosen mi je razložil družbeno-kulturni kontekst, v katerem je pisal Cankar, kar meče drugačno luč na njegovo uporabo izraza hlapec: »Ja, čas bi bil, da spoznamo, kdo je bil Ivan Cankar. Ivan Cankar je bil izjemen mislec, domoljub, karizmatičen govornik in politični aktivist. Avstro-Ogrska je počasi razpadala, med Slovenci pa je vse bolj prihajalo v ospredje narodno vprašanje in zavest o nujnosti vzpostavitve nove države. Nekaj časa se je zavzemal za združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v eno državo, ker bi tako Slovenci lažje prišli do samostojnosti. Podpiral je politično zvezo, brez kulturnega ali jezikovnega mešanja, torej brez slovanstva. Kmalu je ugotovil, da tako povezovanje (Jugoslavija) Slovencem ne bo pomagalo in jih ne bo osvobodilo. Zato je odkrito nasprotoval zagovornikom ilirizma in jugoslovanstva. Še posebej pa ga je zabolelo, ko je videl, koliko izdajalcev premoremo. In te izdajalce je poimenoval HLAPCI, ker so delali za tujega gospodarja. Kako je videl hlapce, je jasno iz njegovih zapiskov: “Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov.” Ilircem je Cankar očital, “da so pozabili nase, na svoje ime, na svojo domovino in na slovensko kulturo”. Na žalost so ga na koncu hlapci tudi ubili.«

Sociolog Luka Zibelnik je na moje vprašanje odgovoril takole: »Cankarjev Jerman z gnevom zmerja sovaščane s hlapci, ki jim pogovorno manjka “jajc”, da bi na glas zagovarjali njim ljubšo idejo/ideologijo. Zdi pa se mi, da je koncept hlapca, kot ga razume sodobni državljan Slovenije, poenostavljen in da se nikakor ne zaveda te poenostavitve. Bentenje čez hlapce je v tem času predvsem izgovor. Tako, kot je izgovor, da je Slovenija majhna ali pa da nas mešajo s Slovaško. Nekaj v smislu – itak ne gre drugače. Resignacija pa se dogaja v lastnih glavah, ko izgovarjamo te klišejske besedne zveze.«

Torej, medtem ko Mazzini idejo hlapcev opisuje kot orožje, jo Zibelnik vidi kot ščit, za katerega se lahko skriješ.

Seveda pa to ni pojav, ki je značilen samo za Slovence. Carlos Pascual, priseljenec iz Mehike, ki živi tukaj približno desetletje, mi je povedal: »Lahko navedem primerjavo z Mehičani. Ti so bili dolgo pod škornjem drugih. Ko so ljudje tako dolgo pod nadzorom nekoga, ki ima drugo etnično identiteto, ponavadi začnejo skrivati, kaj mislijo. To je prvo orodje, ki ga uporabijo za preživetje. Za večino kmetov v Mehiki, ki so prišli izpod oblasti Aztekov pod oblast Špancev – oboji so jih izkoriščali -, se njihov svet s spremembo moči ni spremenil. Spremenilo se je le to, kdo jih je izkoriščal. Preživeli so tako, da niso zbujali pozornosti. Opazili so namreč, da so vsakomur, ki je dvignil glavo, to odsekali, zato je bila najboljša taktika držanje glave navzdol.«

Jošt Plevel je zapisal tole: »Po prvi svetovni vojni je Cankar v enem od zadnjih predavanj dejal, da se je morda motil ali da smo se morda vsi zmotili in da Slovenci nismo več hlapci. Menim, da  si je premislil, ker je videl, kako so se Slovenci borili v vojni, in ugotovil, da morda nismo tako slabi. Kar zadeva današnji čas, se je predkoronavirusna Slovenija sicer zdela nekoliko “hlapčevska”, toda v zadnjem letu je po mojem mnenju bolj primeren opis, da smo “butalci”. Toda ta opis verjetno ustreza tudi drugim narodom.«

To po mojem drži. Želja, da nam ne bi ukazovali, da demonstrativno ne bi gledali na nas kot na hlapce, lahko ljudi pripelje do neumnosti, ki škodujejo vsem. Primer tega so vsi, ki ne nosijo mask, in pa vsi nori teoretiki zarot, ki z dejstvi podprti znanosti nasprotujejo brez kakršnegakoli razumnega argumenta.

Psihologinja Sanja Rozman je odgovorila: »Po mojih izkušnjah ima mentaliteta hlapca veliko skupnega z alkoholizmom, ki je zelo razširjena odvisnost. Otroci alkoholikov trpijo za kronično travmo, kar ima za posledico nizko samozavest in stalen občutek sramu. Vsa slovenska klasična literatura govori o očetu alkoholiku in trpeči materi (Cankar, Prežih …). Obstaja veliko literature o odraslih otrocih alkoholikov.«

Dimitrij Šega podaja ugotovitev, da poskušamo posploševati na podlagi teorije, v praksi pa morda nikoli ne bomo srečali Slovenca, ki ustreza opisu hlapca. »Pomembno je vedeti, kako živi ta ideja v literaturi, to nam pomaga tudi v političnem smislu. Morda boste srečali 200 naključnih Slovencev, od katerih nobeden ne bo imel potez hlapca, literarni kanon pa bo to domnevno lastnost Slovencev še vedno s pridom izkoriščal.«

Med mojimi znanci je komajda kdo, ki bi ustrezal opisu hlapca. Morda gre za idejo, ki nima današnjega datuma? Ali pa se družim z napačnimi ljudmi? Toda potem je Carlos Pascual omenil nekaj, zaradi česar sem popolnoma spremenil svoje stališče.

Znak hlapčevske mentalitete vidi v glasnosti Slovencev, ko govorijo o lastni samostojnosti. »Ljudje, ki so bili dolgo pod oblastjo drugega naroda, si v trenutku, ko se počutijo lastni gospodarji, oblečejo v ponos, ki ni trdno strukturiran. Ta jim ne omogoča samoumevne prepričanosti o lastnem položaju v svetu. Narodom, ki so že generacije sami sebi vladarji, ni treba kričati, da so neodvisni. Preprosto so. Ni jim tudi treba kričati, da ne upoštevajo pravil. Samo nekdo, ki je negotov, mora kričati o tem. To, kar vidim v Sloveniji, je na hitro vzpostavljena neodvisnost, ki pa nima trdnih temeljev v prepričanosti ljudi o tem.«

Strinjam se z njegovim stališčem, ki je premaknilo tudi moje začetno videnje zadeve. Pretirano poudarjanje neodvisnosti je značilno za ljudi, ki niso prepričani v svojo neodvisnost. Osvobojeni hlapci so morda najglasnejši od vseh, saj poskušajo s tem nadoknaditi izgubljeni čas in sami sebe prepričati, da jim ni več treba upoštevati ukazov drugih.

Zanima me vaše mnenje o tematiki, zato ga prosim zapišite v komentarje. Običajno imam že izdelano mnenje, ko pišem članke. V tem primeru pa me bolj zanima, kaj mislijo drugi, raje sem postavil provokativno vprašanje in nisem ponudil dokončnega odgovora nanj.

Seznami 1. 2. 2021

12 knjig 12 založb v letu 2021

Fotografija: Pexels

Bralci vsako leto znova nestrpno pričakujejo, kaj nam pripravljajo založniki. Glede na programe, ki jih letos počasi objavljajo slovenske založbe, se zdi, da jim – vsaj kar se odkupa avtorskih pravic tiče – koronakriza ni prišla do živega. Seveda so morale zaradi nastale situacije nekatere lani napovedane naslove prestaviti na letošnje leto, a to samo še povečuje naša pričakovanja. Vsaka od njih namreč prinaša veliko odličnih novih naslovov, ki se jih bomo razveselili vsi ljubitelji dobrih knjig. V nadaljevanju izpostavljam 12 knjig, ki bodo v letošnjem letu izšle pri 12 slovenskih založbah.

BELETRINA

Deborah Levy: Mož, ki je videl vse

(The man who saw everything)

roman

Mož, ki je videl vse je sedmi roman ene najpomembnejših sodobnih britanskih pisateljic in dramatičark Deborah Levy in tretji njen, ki je bil nominiran za nagrado booker. »Človek« iz naslova je Saul Adler, zgodovinar, ki ga leta 1988 med prečkanjem Abbey Road v Londonu (metaforično) zbije avto. Na videz se mu ne zgodi nič: obišče svojo punco, umetnico Jennifer Moreau; seksata in se razideta. »Vse« v naslovu je tako njegovo kot naše življenje: njegove ljubezni in razočaranja, zgodovina Evrope 20. stoletja, ki jo gledamo in ki jo utelešajo razdrobljeni spomini enega samega ranjenega uma. V tej zapleteni analizi osebne in politične moči skozi travmo evropskega totalitarizma Levyjeva razkriva in nas sooča s priročnim zanikanjem posameznikove krivde. V središče zgodbe namreč postavlja vprašanje, kaj vse smo pripravljeni spregledati, da bi bili pred sabo – in pred Zgodovino – videti kot ljudje, kakršni želimo verjeti, da smo. Za prevod bo poskrbel Jernej Županič. Prevodom Deborah Levy se letos skoraj ne boste mogli izogniti, saj bosta pri založbi Mladinska knjiga, v zbirki Ergo izšla tudi prva dva dela njene »žive avtobiografije«: Vsega tega nočem vedeti (Things I Don’t Want to Know, v katerem razpravlja z Georgeem Orwellom) in Cena življenja (The Cost of Living, v katerem razpravlja s Simone de Beauvoir). Deborah Levy pa bo tudi gostja letošnjega festivala Fabula.

 

CANKARJEVA ZALOŽBA

Bernardine Evaristo: Dekle, ženska, drugi

(Girl, Women, Other)

roman

V času okrog Slovenskega knjižnega sejma bo pri Cankarjevi založbi v prevodu Katje Zakrajšek izšel eden težko pričakovanih prevodov – roman Dekle, ženska, drugi, s katerim je Bernardine Evaristo postala prva temnopolta avtorica, ki je prejela bookerjevo nagrado (zgodilo se je leta 2019). Z njo je kasneje osvojila tudi British Book Awards za leposlovje ter nagrado Indie Book Award. Evaristo nam v romanu Girl, Women, Other predstavi Veliko Britanijo, kot je še ne poznamo. V zgodbi sledimo dvanajstim likom na njihovem potovanju po državi v razponu zadnjih sto let – od začetka dvajsetega stoletja do danes. Vsak od njih nekaj išče – skupno preteklost, nepričakovano prihodnost, priložnost za klic domov, kraj, kamor spada, ljubimca, pogrešano mamo, izgubljenega očeta, mogoče le kanček upanja … S to ambiciozno, vseobsegajočo in nenavadno pripovedjo, ki združuje poezijo, družbeno zgodovino, ženske glasove in še več, se Evaristo poklanja izjemni moči črne ženske z otoka. Roman bo izšel v zbirki Moderni klasiki.

 

ZALOŽBA GOGA

Fernando Pessoa: Sporočilo

(Mensagem)

poezija

Mogoče nekoliko nenavaden izbor, da pri založbi, ki izdaja odlične romane, izberem pesniško zbirko, a Pessojeve pesmi, s katerimi se je poklonil domovini, so preprosto prečudovite, tako da bi jih bilo škoda spregledati. V prevodu in s spremno besedo Miklavža Komelja bo založba Goga tako izdala edino pesniško zbirko, ki je izšla za časa avtorjevega življenja, Sporočilo, v kateri najdemo nekaj njegovih najbolj zanimivih pesmi. V njej Pessoa skozi opisovanje različnih veličastnih zgodovinskih dogodkov – od mitološke zasnove Lizbone, za katero naj bi bil poskrbel Odisej, prek velikih odkritij, različnih monarhov in dvornih osebnosti do mitov in zgodb, Portugalsko spominja na pretekli položaj velesile in da je prišel čas, da ga spet dobi nazaj. Pesniška zbirka je polna mističnih in ezoteričnih simbolov in znakov (posebno vlogo igra morje) in razkriva drugačen pogled na samega pesnika, ki ga imajo mnogi za največjega pesnika portugalske književnosti dvajsetega stoletja in enega najznamenitejših in najoriginalnejših piscev svetovne književnosti.

 

KUD SODOBNOST

Marcus Werner: Kmalu nasvidenje

(Bis Bald)

roman

Markus Werner je v literarnem svetu precej neznana osebnost, vendar njegov slog navduši s svojo naravnostjo. V pričujočem romanu spremljamo prvoosebnega pripovedovalca, ki namišljenemu poslušalcu pripoveduje o prelomnem trenutku svojega življenja in času po njem. Med počitniškim potovanjem v Tunizijo švicarski konservator kulturnih spomenikov doživi srčni napad in se komaj reši smrti. Prvemu srčnemu infarktu sledi drugi, nato pa se izkaže, da trpi zaradi neozdravljivega srčnega popuščanja, zato pred sabo nima več kot leta življenja; razen če pride na vrsto za presaditev srca. Wernerjev protagonist ne ve, ali bo preživel, niti kdaj bo operiran in niti kdo bo umrl, da bo sam lahko živel. Glavni junak se dobro zaveda te grozljive, če že ne perverzne situacije, da čaka na smrt drugega, da bi rešil sebe. S tem uvidom pa se vedno bolj oddaljuje od življenja samega. Werner na čustveno intenzivne dogodke gleda z odmaknjene pozicije, pri čemer izključi empatijo, hkrati pa ravno to knjigi daje silovitost, ki je nikoli ne bi pričakovali od zgodbe, v kateri se v resnici zgodi bolj malo.

 

LITERA

Samo Rugelj: Na prepihu. Zgodba o spremembi, krizi in novem začetku

avtobiografski roman

Samo Rugelj je z romanom Na prepihu. Zgodba o spremembi, krizi in novem začetku izpisal svojevrsten literarni hibrid, ki je po eni strani hvalnica (ne)moči narave, po drugi pa (samo)kritična izpoved človeka, ki v teh težkih časih dela na področju kulture in je postavljen na preizkušnjo, da na novo premisli smisel svojega obstoja. Dogajanje tega avtobiografskega romana je postavljeno v lansko poletje, v tisto navidez idilično obdobje po prvem valu spomladanske epidemije, ki jo je spremljala dvomesečna karantena. Ta je pretresla nazorske in eksistencialne temelje vsega sveta in tako postavila pod vprašaj tudi avtorjevo sedanje in prihodnje delo, zamajala njegova četrtstoletna prizadevanja, obenem pa ga potisnila v stres, zelo blizu travmatičnemu. Celitev zadanih ran je Rugelj našel v napol zavestnem, napol intuitivnem obiskovanju narave in slovenskih gora, za katere v pol stoletja hribolazenja še ni našel časa. Zdi se, da nekatere reči človeka vendarle čakajo in ga tako ali drugače srečajo, če ne drugače pa v razmerah lockdowna.

 

LUD LITERATURA

Ljudmila Saraskina: Dostojevski  

biografija

Letos, ko praznujemo dvestoto obletnico rojstva F. M. Dostojevskega, bo LUD Literatura v prevodu Boruta Krašovca izdala obsežno monografijo ruske literarne zgodovinarke in biografinje Ljudmile Saraskina Dostojevski. Ljudmila Saraskina je ena najboljših poznavalk pisateljevega življenja in dela v svetovnem merilu. Krona njenega dolgoletnega ukvarjanja z Dostojevskim je prav pričujoča obsežna biografija, v katerem na 825 straneh opiše življenje in delo enega izmed klasikov svetovne književnosti, ki je bil zelo pomemben tudi za razvoj moderne slovenske literature. Bralcem Dostojevskega različnih generacij in profilov, od dijaškega bralstva do poznavalcev njegovega opusa, knjiga Ljudmile Saraskina omogoča podrobno in kontekstualno seznanitev z avtorjevo kompleksno biografijo, dilemami njegove dobe in z najrazličnejšim gradivom, iz katerega je zajemal. Vse to pa nemara omogoča tudi nekoliko drugačno branje in razumevanje njegovih velikih romanov. Kot dodatek tej biografiji svetovnega formata bo LUD Literatura izdala še zbirko esejističnih razmišljanj o Dostojevskem Dostojevski in jaz, v katerih so najvidnejši slovenski literarni zgodovinarji, filozofi, pesniki in pisatelji, literarni kritiki in publicisti, pripadniki različnih generacij in usmeritev zapisali svoja razmišljanja o tem, kako Dostojevskega brati, razlagati, s čim nas (še) nagovarja in s čim morda ne (več), v čem sta njegova živost in kontroverznost in podobno.

 

MLADINSKA KNJIGA

Ocean Vuong: Na Zemlji smo na kratko krasni

(On Earth We’re Briefly Gorgeous)

roman

V prevodu Anje Z. Golob naj bi konec letošnjega leta izšel eden najpomembnejših debitantskih romanov zadnjih let. V nekakšni lirični pripovedi ameriškega pesnika vietnamskega rodu Oceana Vuonga Na Zemlji smo na kratko krasni beremo pismo sina materi, ki ne zna brati. Krhka, a neizpodbitna ljubezen med materjo samohranilko in njenim sinom, ki je razvidna iz pisanja, je hkrati tudi brutalno iskreno raziskovanje sebe skozi razklanost med Vietnam in Ameriko ter vprašanja rase, razreda in spola. Na Zemlji smo na kratko čudoviti je na eni strani čudovit prikaz notranje moči pripovedovanja lastne zgodbe, po drugi pa razodetje po prekinitvi molka, ko nismo bili slišani. Ocean Vuong z osupljivo milino piše o ljudeh, ujetih med različne svetove, in sprašuje, kako naj pomagamo drugim ozdraveti in se rešiti, ne da bi pri tem žrtvovali sebe.

 

PRIMUS

Glenon Doyle: Neukročena

(Untamed)

avtobiografski roman

Že nekaj časa čakamo na prevod avtobiografije ameriške pisateljice Glennon Doyle Neukročena, ki je pred dvema letoma povzročila pravi vihar na družabnih omrežjih. Pri založbi Primus obljubljajo, da bo izšla februarja. Gre za nežno in bučno, silovito in ljubečo avtobiografijo aktivistke, govornice, avtorice ter »zagovornice opolnomočenja žensk«, ki raziskuje radost in mir, ki ga odkrijemo, ko se nehamo truditi izpolnjevati pričakovanja drugih in začnemo globoko zaupati svojemu notranjemu glasu. Doylova nam v knjigi ponuja prodoren pregled omejujočih prepričanj, ki jih ima družba do žensk od njihovega rojstva dalje. Pokaže nam, kako se ženske zaradi prizadevanj, da bi dosegle ta pričakovanja, navsezadnje počutijo nezadovoljne in izgubljene. Untamed je zgodba o tem, kako se lahko končno postavimo na prvo mesto in zavržemo pričakovanja, ki jih ima svet do nas, da bi si ustvarile življenje, ki temelji na naših željah, intuiciji in domišljiji in tako dobile nazaj svoj pravi, neukročeni jaz.

 

ZALOŽBA SANJE

Ali Smith: Zima

(Winter)

roman

S prvim romanom iz tetralogije Seasonal je bila Ali Smith leta 2017 uvrščena med finaliste za bookerjevo nagrado. Roman Jesen je izjemno, zelo aktualno delo o bivanju v Angliji po referendumu o brexitu, v katerem raziskuje, kaj ljudem pomeni čas in kako ga dojemamo. Pričakovala sem, da bodo slovenski založniki že takrat Ali Smith umestili v svoje programe, očitno je komaj sedaj prišel čas zanjo. Letos v založbi Sanje lahko pričakujemo nadaljevanje Jeseni z naslovom Zima, za katero lahko že sedaj rečem, da bo med najboljšimi knjigami leta. Roman govori o štirih osebah, tujcih in družini, ki se za božič zberejo v veliki hiši s petnajstimi spalnicami v Cornwallu – bo dovolj prostora za vse? Roman meče toplo, čuječe, veselo in brezkompromisno oko na postfaktično dobo v zgodbi, zakoreninjeni v zgodovini in spominu ter v umetnosti, ljubezni in smehu. Zima je letni čas, ki nas uči preživetja.

 

UMCO

Werner Herzog: Hoja po ledu

(Of walking in ice)

esej

Eden najbolj priznanih in spoštovanih filmskih ustvarjalcev in intelektualcev našega časa Werner Herzog je s Hojo po ledu ustvaril čudovito poetično meditacijo o življenju in smrti. Prvič je izšla ob štirideseti obletnici sprehoda legendarnega režiserja. Tokrat jo bomo v prevodu lahko brali tudi v slovenščini. Novembra 1974, ko so Wernerju Herzogu povedali, da njegova mentorica Lotte Eisner, režiserka in kritičarka, umira v Parizu, se je iz Münchna tja odpravil peš »v polni veri, da bo ostala živa, dokler ne pride do nje«. Med potjo je v preprostem, jedrnatem in slikovitem jeziku zapisoval, kaj je v svojem norem potepanju sredi hude zime, po negostoljubnih pokrajinah in mračnih vasicah videl, kako se je takrat počutil in kaj vse je doživel, od fizičnega nelagodja, bolečine in pomanjkanja do trenutkov zanosa. Gre za izjemno pripoved – delno romanje, delno meditacija, v kateri se nemška romantična domišljija sooči s sodobnim svetom.

 

ZALOŽBA VIDA

Toshikazu Kawaguchi: Preden se kava ohladi

(Before the coffee gets cold)

roman

Lani jeseni so bila družbena omrežja polna navdušenih sporočil bralcev romana Preden se kava ohladi.  Toshikazu Kawaguchi v njem zapiše zgodbo o majhni japonski kavarni, ki svojim obiskovalcem ponuja možnost, da odpotujejo v preteklost in tam poiščejo odgovor na vprašanje: Kaj bi spremenili, če bi se lahko vrnili nazaj v sedanjost? V romanu to priložnost izkoristijo štiri stranke. Prva se sooči z moškim, ki jo je zapustil, druga prejeme pismo moža, ki ga je zaradi zgodnje Alzheimerjeve bolezni zapustil spomin, tretja, da bi še zadnjič videla sestro, in četrta, da bi spoznala hčerko, ki je ni nikoli imela priložnost poznati. Toda potovanje v preteklost ni brez tveganja: stranke ne smejo zapustiti svojega sedeža in ne smejo zapustiti kavarne, poleg tega se morajo vrniti v sedanjost, preden se kava ohladi.

 

 

VIGEVAGEKNJIGE

Hugo Bienvenu: Privzete nastavitve

(Préference Systéme)

Risoroman

Čeprav je postavljen sto let v prihodnost, za risoroman Prevzete nastavitve težko rečemo, da je znanstvena fantastika. Je bolj pričakovanje, kaj se bo zgodilo z našim svetom v prihodnjih desetletjih. Hugo Bienvenu v njem prevprašuje teme, kot so varovanje in hramba podatkov, politična korektnost, vloga robotov v našem življenju, pomen znanja, dragocena moč narave in podobno … z risoromanom Prevzete nastavitve napiše in nariše odo Thoreauju, naravi in ​​tem »nepogrešljivim podatkom«, zaradi katerih smo to, kar smo. Kot pravi v risoromanu, je vsak človek v svojem življenju priča koncu sveta.