Rada imam stara mesta, še vedno znam na pamet Povodnega moža od Prešerna, verjamem, da moja babi naredi najboljšo potico na svetu, denar rada spiskam za koncerte in knjige, posteljo delim s tremi mačkami, še vedno pišem razglednice, rada nosim obleke svojih prijateljev, ker imam občutek, da smo si tako bližje. Sem Julija – šestindvajsetletna milenijka, ki je pred skoraj tremi leti z nekaj truda in veliko sreče stopila z vlaka na Hlavní nádraží v Pragi. In tam ostala.
»Kako pa to, da ravno Praga?« je verjetno najpogostejše vprašanje, ko omenim, da sem svojo rodno Ljubljano zamenjala za češko prestolnico. Pa res, kako to, da ravno Praga? Ker je nepopisno lepo mesto, ki v sebi združuje bohemski cinizem, moskovski prestiž, vzhodnoevropski white trash, berlinski tehno, dunajske kavarne in moravske hospudke. Romantiko na stran, je tudi mesto z najnižjim odstotkom brezposelnih v Evropi, mesto s centralnoevropsko klimo, dobrim javnim prometom, je varno in cenovno dostopno. Je mesto z najstarejšo univerzo v centralni Evropi, ustanovljeno leta 1348, ki državljankam in državljanom Evropske unije omogoča brezplačen študij. Pa da ne bo prišlo do pomote, pred skoraj tremi leti sem se za Prago odločila zgolj iz romantičnih razlogov. O vseh ostalih sem začela razmišljati nekoliko kasneje, ko so bile izplačane zadnje štipendije in dela preko napotnice ter sem morala denar za najemnino, hrano, zdravstveno zavarovanje in ostale življenjske stroške zaslužiti s tisto čist tapravo službo. V Pragi sem jo našla hitro. Imela sem tudi malo sreče pa mi je uspelo najti takšno z nedoločenim delovnim časom, plačanim zdravstvenim in pokojninskim zavarovanjem, bolniško in dopustom. Medtem ko se jaz pritožujem nad premalo dopusta in tečnimi strankami, moji slovenski prijatelji še kar brez uspeha obiskujejo zavod za zaposlovanje. Še kar malo fušajo na črno in nabirajo dolg zaradi neplačanega zdravstvenega zavarovanja. Zato se mi vprašanja, če bom prišla nazaj, zdijo nekoliko smešna.
Pa se v Pragi res cedita med in mleko? Odgovor je zelo preprost: NE! Tudi tukaj se soočamo s problemi gentrifikacije in globalnega kapitalizma. Cene najemnin rastejo v nebo in prebivalce potiskajo na obrobje. Nekoč smešno nizke cene hrane in storitev se iz leta v leto višajo, edino pivo še vedno ostaja presenetljivo poceni (cene manikur vprašljivih vzorcev v vietnamskih all-in-one šopih, kjer ti poleg nohtov zrihtajo tudi obrvi, te zmasirajo, ribe ti pojejo odmrlo kožo na stopalih, naredijo ti poceni tatuje, zraven ti pa prodajo še malo fasunge in nekaj plastične kičarije, so se presenetljivo dvignile). Delovni dnevi so dolgi, denarja pa zaslužiš ravno toliko, da plačaš, kar je treba, in si privoščiš še ene dva konkretna petka na mesec.
In to še ni vse! Tudi, ko se naučiš jezika in sprejmeš novo kulturo, še vedno ostajaš tujka, na kar si opomnjena na vsakem koraku. Soočaš se z novimi občutji in čustvi in nemalokrat se počutiš izredno osamljeno in v glavi fantaziraš, da se bo na rodni grudi nekaj spremenilo in se boš mogoče vrnila. In spet boš vsak dan govorila slovensko in hodila na kosilo k babici in tvoji prijatelji bodo srečni in čez vikend boš lahko na hitro skočila na morje (ko živiš na Češkem, se morje zdi neskončno daleč). Pogrešaš tudi slovensko vino, svežo morsko hrano, prijazne natakarice in natakarje, neskončno posedanje na kavi ter Metelkovo in Rog (s prijateljem, ki se je po končanem doktoratu iz fizike prav tako preselil s trebuhom za kruhom v Prago, sva skovala neologizma metelkotožje in rogotožje). Ko se za krajši čas vrneš v Ljubljano, pa pogrešaš tlakovane ceste, metro, chlebičke, odlično in poceni pivo, vse nadimke, ki jih uporabljaš za svoje prijatelje in sodelavce (na Češkem nikogar ne kličejo po imenu, ki je zapisano v rojstnem listu, ampak res nikogar) ter možnost, da lahko brez problema zabluziš in je vedno nekje odprto in imaš vedno nekam it. In tako se vrtiš v krogu neskončnega pogrešanja. Upam si trditi, da je to občutje naše milenijske generacije – ves čas nekaj pogrešamo.
Praga ti hitro zleze pod kožo. Kar naenkrat tvoj spontani pozdrav postane ahoj, kupiš si mikser za smoothije, pridružiš se Facebook skupini svoje soseske (kjer entuziastično lajkaš kičaste fotke in spremljaš lokalne trače), hodiš na proteste in brez slabe vesti kateri koli dan v tednu naročiš česnečku se sýrem a pivo. Brez problema lahko igraš Tinder, ker na njem ni vseh 5 tvojih bivših in 15 drugih, ki jih prav tako poznaš, večina ljudi pa se najprej itak hoče dobiti na pivu, kar ti da šanso, da še enkrat premisliš svoje slabe odločitve. In zelo po milenijsko spoznaš nekaj novih ljudi, s katerimi lahko razviješ prijateljstva. Poleg velikih kant za smeti se pogosto najdejo zanimive knjige, pohištvo ali drugi predmeti, ki jih lahko brez sramu in slabe vesti odneseš v svoje skromno domovanje in jih uporabljaš po mili volji (moja najljubša najdba je še vedno ogromna piñata, ki zdaj krasi vrh našega hladilnika). Večere še vedno lahko preživljaš v pajzlih, v katerih se kljub prepovedi veselo kadi, skoraj nemogoče pa je najti prostor, kjer ne bosta pod mizami ležala vsaj dva psa. Sčasoma se navadiš tudi na lekcije, ki ti jih popolni neznanci odpredavajo, če narediš kaj narobe ali malo drugače, ter da so popolnoma mogoče stvari absolutno nemogoče, tudi če lepo vprašaš.
In kaj odlikuje vsakega expat-a? Dvojnost. Razprostrtost med tu in tam, med domom ena in domom dve, prilagajanje, vztrajanje in pogrešanje. Čisto vseeno je, ali smo si za svoj novi dom izbrali Češko, Nemčijo, Kitajsko ali Združene države Amerike, še vedno smo najbolj veseli, kadar nam mama pošlje paket iz Slovenije in v njem najdemo Cedevito, pašteto Argeta in tisto najboljšo potico od babi.
Ostani danes zvečer, zunaj dežuje, veliki in temni zastori so nad mestom. Bral ti bom novo pesem, tisto, ki sploh še ni dokončana. Zunaj dežuje in mrak je. In ničesar pomembnega se tam nocoj ne bo zgodilo. Ob pol polnoči se bo začel film, o katerem sva govorila. Juliette Binoche lepša kot kdajkoli prej, še ena nepričakovana zgodba. V sobi je toplo, vse je pripravljeno na pozabo. Daj, ostani danes zvečer, mogoče bom celo dokončal to pesem, mogoče boš zaspala sredi moje zgodbe o prekletstvu na avtocesti pri Ingolstadtu, o tistih magičnih Draženovih gibih. Ravno zaradi tega sem lahko star, kolikor želim biti star.
Praviš, da se življenje odvija naglo in največkrat sploh nismo prisotni v njem. Le zakaj ne bi ostala to noč: pripadala boš temu svetu in jaz bom pripadal isti temi. Izvedla boš nekaj o tisti točno določeni, tisti tako močni pesmi – res, da pozabljeni, ki je v sebi združila vse naslove mojih nenapisanih knjig. In tudi nekaj o tem, da imam včasih rad slabo vreme.
Biti srečen – tudi danes pomeni nekaj, kar se ne sklada z razumom, zato ostani. Zunaj se bodo zrušile ideje, zunaj ni nobenega kamna modrosti, ki bi nam bil dostopen, ne feniksa, ki bi se dvignil iz pepela. Ni besede, ki bi naju zaobjela. Zato ostani v pesmi: ni mi treba nikomur povedati, da si to ti. Zavrtel bom Jaquesa Brela in skupaj se bova spominjala krajev, ki jih nisva nikoli videla. Olympia 1961. Ne me quitte pas. Ne vem, kaj boljšega bi si še lahko izmislil za to noč. Ostani, ker je ostalo že toliko tvojih sledi. In veseliva se nevihte. A če ti nočeš ostati zaradi sebe, potem ostani vsaj zaradi pesmi, podari ji konec po svojem okusu, ne dovoli, da bi ostala nikogaršnja pesem.
Prosim te, ostani danes zvečer, zunaj je dež, nad mestom pa temni zastori.
Pavle Goranović je eden najboljših črnogorskih pesnikov obdobja zadnjih desetih, petnajstih let. Rodil se je leta 1973 v Nikšiću, Črna Gora. Diplomiral je iz filozofije. Doslej so mu izšle pesniške zbirke: Ornamentika noči(1994), Branje tišine(1997), Knjiga prividov(2002), Kako dišijo knjige(2008), Cinober(2009), Mesto polne lune (2014) in monografija Tin Ujević in Črna Gora (2008). Knjiga prividov je bila prevedena v slovenščino in tiskana pri založbi Sodobnost International. Poleg poezije piše Goranović tudi prozo in književne kritike. Izjemno dober opis Goranovićeve poezije je zabeležil Božo Koprivica, glasi pa se nekako takole: »Ta velika modrina in Luc Besson, to lebdenje v verzu kot v smrti, kot v radosti in bolečini.« Ali pa Mladen Lompar: »Če je sodobna črnogorska poezija čakala dostojanstvo, potem je to zdaj tukaj, v knjigi Mesto polne lune.« Jaz bi Koprivici in Lomparju dodal še nekaj, kar je postalo univerzalen emblem Goranovićeve poezije: plemenita melanholija, v najbolj čistem pomenu teh dveh besed. Prevedene pesmi so iz knjige, ki je sodobni črnogorski poeziji vrnila dostojanstvo.
Prizor iz BBCjeve serije Wolf Hall, posneti po knjigah Hilary Mantel
Hilary Mantel je značilno neznačilna velika pisateljica. Pozornost nekoga, ki prvič sliši zanjo, pritegne morebiti najprej kot ena izmed doslej samo štirih, ki so dvakrat prejeli znamenitega (man) bookerja, takoj zatem pa s svojo življenjsko usodo in z njo povezano telesno pojavnostjo. Korpulentna in nabuhla in z redkimi lasmi je čisto nasprotje stereotipni predstavi o bradatem suhcu, ki piše. Izkaže se, da je njena podoba posledica redke neozdravljive bolezni in ustrezne terapije s steroidi. In da je endometrioza najbrž vsaj nekoliko povezana z grozovitostjo, ki tako ali drugače preveva njeno delo; najbrž pa tudi z njeno hkratno neverjetno življenjsko in pisateljsko klenostjo.
Leta 1952 rojena Britanka je kot nekoliko »fantovska« sestra dveh veliko mlajših bratcev sprva odraščala v delavsko-uradniški družini v mestecu Hadfield v srednji Angliji. Njena starša sta bila irskega porekla in v otroštvu jo je močno zaznamovalo obiskovanje represivne osnovne šole, ki so jo vodile katoliške redovnice. Čeprav je pri dvanajstih letih zgubila vero, ji je katolištvo pustilo globoko sled, predvsem s svojim institutom krivde, o katerem je pozneje v nekem intervjuju rekla: »Odrasteš misleč, da nimaš prav in da nisi v redu. In meni, ki sem vse povedano jemala resnično resno, je to vcepilo zelo močni navadi samoopazovanja in samopreiskovanja ter grozno strogost do sebe. Tako da nikoli nič ni bilo dovolj dobro. Kot da bi nastavil policista, in to takega, ki kar naprej spreminja zakone.« V svojih knjižnih spominih Mantel opiše tudi srečanje z nekakšno hudičevsko prezenco, ki se je pri njenih sedmih letih zalezla vanjo z roba domačega vrta in se je, kot pravi, ni nikoli povsem znebila.
Tesnobnosti, izvirajoče iz njenih bližnjih srečanj s katolištvom, prav gotovo niso ravno lajšale razmere v družini, ki so bile, milo rečeno, nenavadne, s tem pa predmet ugibanja in zgražanja okolice. Ko je bila stara sedem let, se je namreč k njim domov priselil materin novi življenjski sopotnik Jack Mantel. Štiri leta so otroci tako živeli skupaj z materjo, očetom in očimom – po tem so pozneje celo uradno prevzeli priimek –, potem pa so se brez očeta, ki ga Hilary odtlej ni nikoli več videla, preselili v Romiley, mestece na drugi strani bližnjega Manchestra. Tu je pisateljica na željo matere – delavke v tekstilni tovarni, ki je zaradi nekogaršnje pomote v mladosti zgubila možnost štipendije in s tem izobrazbe ter je prepoznala hčerino nadarjenost – obiskovala dobro samostansko srednjo šolo, ki ji je dala podlago za poznejši študij na univerzi.
Prav ob selitvi družine, sredi mrzlice urejanja in preurejanja novega doma, je Hilary Mantel prvič občutila nerazumljivo telesno trpljenje. Dobila je namreč svojo prvo menstruacijo in ob njej občutila neznosne bolečine. Mati ji je naročila, naj kar zagnano nosi vedra vode in pometa dvorišče novega doma, saj gibanje pomaga pri teh stvareh. V časopisnem članku o endometriozi – svoji veliko pozneje ugotovljeni bolezni, ki je bila pravi razlog za grozovite bolečine – se Mantel sprašuje, kako bi se zasukalo njeno življenje, če bi tedaj zagnala na tla strgalo za tapete in se zadrla: »S temle se ne bom sprijaznila!«
Vendar ni. Tolkla se je naprej in doštudirala pravo. Še pred koncem študija, leta 1972, se je zaradi lažjega skupnega življenja poročila s prijateljem, geologom Geraldom McEwenom. Ker zaradi nenehnega slabega zdravja ni mogla delati v pravu, je kratek čas opravljala manj zahtevna dela, med drugim je prodajala v veleblagovnici, nato pa je z možem zaradi njegove službe, ki jo je sprejel zaradi možnosti solidnega zaslužka, pet let živela v afriški Bocvani in pozneje še štiri leta v Savdski Arabiji. Vmes sta se leta 1980, izčrpana zaradi naporov in razočaranj v zvezi z boleznijo, ločila in se čez dve leti znova poročila. Ko je s svojima uspešnicama, prvima deloma trilogije o Thomasu Cromwellu, ki sta obenem oba prejela bookerjevo nagrado – leta 2009 in 2012 –, Hilary nazadnje začela dobro služiti, je mož pustil službo in začel skrbeti zanjo in za njeno delo. Naselila sta se najprej v stanovanju s pogledom na morje na jugozahodu Anglije, nato pa v prostranem zgornjem nadstropju preurejene umobolnice v naselju Sunningdale blizu Londona.
Na poti med geografskimi prostori in skozi življenje je Hilary Mantel vsepovsod spremljalo dvoje: pisanje – ali vsaj pripravljanje nanj z opazovanjem in razmišljanjem – in napredujoča endometrioza. Bolečine ob menstruaciji so nekoliko popustile v njeni zgodnji odraslosti, ko je začela jemati kontracepcijske tablete. Pojavili pa so se neznanska utrujenost, bolečine v nogah, slabost in bruhanje. Zdravniki je niso jemali resno, njeno obupno počutje so pripisovali nizkemu bolečinskemu pragu in psihičnim vzrokom ter jo poslali k psihiatru. Ta je postavil diagnozo, ki jo Mantel danes velikokrat navede kot čisti primer seksizma: stres, izvirajoč iz prevelike ambicioznosti. Naj neha pisati. Tokrat se je nasvetu avtoritete uprla. Na srečo, za svoje zagrete bralce.
Prvo knjigo je napisala v samoti svojega bivanja skupaj z možem v Bocvani in prav tam si je s pregledovanjem medicinskih knjig pri sedemindvajsetih nazadnje sama postavila pravilno diagnozo: hud primer endometrioze, kronične bolezni, pri kateri se maternična sluznica pojavlja tudi drugod v telesu in se tudi tam po nareku hormonov odebeli, odlušči in zakrvavi, nima pa kam odteči, zaradi česar se zabrazgotini; to lahko povzroča grozne bolečine. Ko je nazadnje dobila pravilno diagnozo, so jo operirali, vendar je bilo za občutno izboljšanje že prepozno. Izvedela je, da zaradi operacije, pri kateri so ji med drugim izrezali maternico, nikoli ne bo mogla imeti otrok. Ker se stanje ni bistveno popravilo, je morala začeti jemati močne tablete, zaradi katerih se ji je začelo telo napihovati in so se ji začeli redčiti lasje.
Mantel o svoji endometriozi govori brez zadržkov, saj bi rada ljudi o njej ozavestila. Ob tem biča seksizem, pokroviteljstvo in etiketiranje, ki ga je doživljala ob njej. Brez dlake na jeziku pa govori tudi o vsakršni drugi temi, ki jo je premislila v toku življenja. Jasno daje vedeti, da ne mara katolištva. Odkrito napada konzervativno politiko, še posebej ji je bila mrzka Margaret Thatcher. V širši javnosti pa je postala razvpita zaradi svojih izjav o vojvodinji Kate Middleton, ki jo je – v sicer veliko širšem kontekstu kraljevih žena in njihove vloge rodilke prestolonaslednika – med drugim primerjala z izložbeno lutko brez prave osebnosti. Med vsem tem mišljenjskim in čustvenim premetavanjem pa je Mantel neodjenljivo pisala. In je napisala nekaj sto člankov ter filmskih in knjižnih recenzij, enajst romanov, dve zbirki kratke proze in literarizirane spomine.
Njena prva knjiga je bil 900 strani dolg, močno dialoški roman o treh akterjih francoske revolucije, Kraj, kjer je varnejše. Ker zanj ni dobila založnika, se je odločila v prihodnje izbirati snov iz sodobnosti. Leta 1985 so ji pri triintridesetih letih objavili prvo knjigo Vsak dan je materinski dan in leto pozneje njeno nadaljevanje Prazna posest; gosto napisana romana o grozodejstvih motenega, a iznajdljivega dekleta do matere, socialne delavke in sosedov, sta polna obešenjaškega humorja. Sledilo je enajst knjig, druga za drugo napisanih v značilnem odsekanem, vendar gladkem, živahnem in domiselnem ter močno čutno predstavnem slogu. Drobni realistični detajli pa imajo močne simbolične konotacije: dušeča enoličnost v življenju na stanovanje obsojene evropske soproge v vročem, brezdušnem arabskem mestu v romanu, oprtem na pisateljičine lastne izkušnje s saudskim fundamentalizmom, denimo spominja na cvrenje v peklu. Ob tem knjige zajemajo snov iz zelo različnih časov, krajev in okolij, čemur se prilega tudi spreminjanje pripovednega tona: zgodbe iz sodobnosti večinoma označujeta družbena kritika in črni humor; roman o irskem ljudskem pripovedniku Orjaku O’Brianu, ki ubeseduje trk pesništva in medicine, bajnega in svetnega v Londonu leta 1782, je prepreden z baladnostjo; zgodbi o velikih zgodovinskih dogodkih – verski vojni in revoluciji – sta napisani s pravim epskim zamahom; skozi pripoved o njenem lastnem življenju v pisateljičinih spominih pa se izluščijo psihološke, sociološke, filozofske, politične teme družinskih razmer, katolištva, življenjske zaznamovanosti, svobodne volje, ženskosti, družbene neenakosti, dobrega in zla.
Dela so drugo za drugim dobivala razmeroma redke, vendar večidel pohvalne recenzije, nobeno ne velja za šibko. Resnični uspeh pa ji je prinesla trilogija z dvora angleškega reformacijskega kralja Henrika VIII.; zanjo je poleg kupa drugih priznanj dvakrat dobila nagrado man booker, za oba doslej napisana dela.
Epska, obenem pa živahnih, prepričljivih dialogov polna romana o Thomasu Cromwellu prikazujeta prvi čas do Henrikove poroke z Anne Boleyn, drugi pa tri leta med to poroko in kraljičino usmrtitvijo. Pri knjigah je morebiti najbolj osupljiva prav izbira osrednjega lika – namreč Cromwell, kovaški sin, ki se je z lastnim delom in iznajdljivostjo povzpel do položaja takoj za kraljem, se je v zgodovinski spomin zapisal predvsem s tem, da se je pomagal kralju znebiti žena, ki mu niso rodile prestolonaslednika, pri čemer je dal usmrtiti katoliškega humanista Thomasa Moora in poskrbel, da so po insceniranem sodnem procesu obglavili kraljico Anne, ter je bil pri urejanju zadev na splošno trd in – vsaj v očeh nasprotnikov – pogosto okruten. Mantel v svoja romana vključi vse to – skrupulozno upošteva vsa zgodovinska dejstva –, številna neizpričana, prazna mesta pa napolni s svojo sposobnostjo vživljanja in prepričljivo naslika tudi Cromwellowo povsem verjetno drugo plat: njegov socialno naravnan cilj, da omeji bogastvo in moč duhovščine ter z nujnimi žrtvami ustvari boljše življenje za prebivalstvo nasploh, ter ljubečo predanost ženi, otrokom in vsem bližnjim. Simpatični Cromwell je tako prikazan tudi nadzgodovinsko: kratko malo kot človek, ki v okvirih danega iz svojega življenja skuša narediti največ, kar se da. Pri tem nam zgodovinska razdalja omogoči jasen pogled na brezčasne mehanizme človeka in sveta.
Ob vsem tem literarna srenja seveda nestrpno pričakuje izid zadnje knjige iz cikla, še lani napovedane prav za letošnje leto; v njej bo Cromwell na vrhuncu svoje moči usmrčen. Mantel sama nekje spregovori o pritisku, ki ga doživlja pri pisanju te knjige zaradi razumljivih ugibanj, ali bi ji ta lahko kot sploh prvi v zgodovini prinesla še tretjega bookerja. Morda je – poleg pisateljičinih številnih novih obveznosti zaradi prejetih časti in nagrad ter sodelovanja pri nekaterih z njimi povezanih projektih – prav to razlog, da se pričakovana objava že nekaj let zamika. Vmes je Mantel sicer leta 2014 objavila zbirko kratkih zgodb iz zadnjih let ter naj bi po nekaterih informacijah obenem pripravljala knjigo o Stanisławi Przybyszewski, poljski dramatičarki z začetka 20. stoletja, ki je po pisateljičinih lastnih besedah »umrla od Robespierra« (o katerem je pisala). Vsekakor uganka, ki pritegne po človeški in po literarni plati.
Prvi del trilogije Hilary Mantel naj bi pri Cankarjevi založbi v prevodu Tine Mahkota izšel na začetku leta 2020.
Vse je odvisno od tega, kaj, če sploh kaj, nas zanima: od tega, k čemur so nas spodbujali in kar so nas naučili prepoznati kot zanimivo, in za kaj smo zanimanje nehote odkrili sami. – Adam Phillips
kolegica prevajalka pravi: jeziku ne pripisuj prevelikega pomena, to je samo orodje znanka pravi: zakaj vidva po vseh teh letih še vedno govorita angleško otrok pravi: nikoli več nočem govoriti slovensko, ker sem se na igrišču skregala v slovenščini neznanec na ulici pravi: kašen jezik pa vi govorite? aha, slišim, da znate tudi nizozemsko, k sreči niste kot večina velika babica pravi: tega tvojega jezika jaz nič ne razumem neka naključna mama pravi: večjezični otroci spregovorijo pozno in vse življenje mešajo jezike med seboj moja babica pravi: znanje tujih jezikov je zlata vredno nizozemci pravijo: kaj takega! tujka, ki govori čisto po flamsko! otrok pravi: ko bo papi deklica, bo tudi on govoril slovensko nesojeni delodajalec pravi: odlična kandidatka ste, ampak vaš protikandidat govori tudi francosko jaz, stara 3 leta, pravim: mama, pri gjörekovih pa milu pravijo žajfa! moj otrok pravi: mama, Pepa pa papiju pravi oči! znanec pravi: ko poslušam ta jezik, imam občutek, da se ljudje skoz nekaj kregajo vzgojiteljica v vrtcu pravi: danes smo bili v knji-žni-ci, knji-žni-ca, kraj, kjer si lahko izposodiš knjige vsak drugi belgijec pravi: povej kaj po slovensko vsak drugi slovenec pravi: povej kaj po nizozemsko otrok pravi: kdo je to ges? jaz, doma, pravim: narečja so bogastvo in prekmurščina je jezik jaz, v novem domu, pravim: ali lahko prosim vsi govorite zborno nizozemščino
Situacija pri nas je takšna: skozi dneve vsak dan žongliramo s tremi jeziki, v različnih kombinacijah: otrok se z mano pogovarja v drugem jeziku kot s papijem, midva pa govoriva spet v tretjem. Za to ureditvijo ne stoji nobena vplivna teorija o tem, kako večjezičnost podvoji zaposlitvene možnosti na trgu dela niti nobena zaresna odločitev, tako govorimo, ker je tako za vse najbolj naravno. Toda to ne pomeni, da jezikovna mineštra, v kateri plavamo vsak dan, teče kot bistra juha.
V moji glavi je pogosto zmeda. Življenje zunaj maternega jezika je zame, ki se že od nekdaj identificiram kvečjemu z jezikom, zapleteno. Vsak dan iskati prave nianse in tone, k besedi postaviti pravo besedo, vse te najbolj samoumevne reči v tujem jeziku to kar naenkrat več niso. Bisaga besed, nians, tonov je plitvejša in bolj razvlečena, stvari v njej pa je manj, težje jih je najti. Zato sem pač večkrat tiho. Moje reakcije so pogosto malce zamaknjene in manj spontane. Manj se šalim. Večkrat se zatečem k predpripravljenim jezikovnim rešitvam, medtem ko se jim v svojem jeziku izogibam. V nizozemščini sem hladnejša, počasnejša, bolj zadržana, pogosto mi očitajo, da imam suh, britanski smisel za humor. Vse to, kar zamolčim v drugih jezikih, pa slej ko prej privre na plano v slovenščini. V njej sem bolj žalostna, bolj zares vzhičena, bolj zares jezna. Sploh to zadnje.
Do jezika ne gojim nekih posebnih patriotskih čustev, gre za preračunljivejši in bolj egoističen odnos: jezik je edina reč, ki sem jo kadarkoli zares obvladala (to, da mi hči reče, da odlično kuham, ko ji postrežem razkuhano rižoto, ne šteje). V slovenščini sem spregovorila, se naučila brati, spoznavala svet, odrasla in v njej skozi knjige pojedla množico izkušenj, še preden sem jih resnično doživela. V nobenem drugem jeziku ne bom več stara pet let, ne bom prvič slišala svojega glasu ali prvič napisala nečesa, kar bo sestavljeno iz besed in stavkov in bo nekaj pomenilo. Vse to je zapisano in ujeto v materinščini.
Vprašanje o tem, kje se en jezik začne in drug konča in kje se skupaj z njima začnem in končam sama, je dobilo čisto drug prizvok, ko se mi je (v tuji deželi, ki pa bo njej zmeraj prvi dom) rodil otrok. Kako ji bom, ko bo za to čas, predala ne samo jezik-orodje, ampak tudi čustva in zgodbe in izkustva, ki ga ta nosi v sebi? In kako se bo ta bil s tistim jezikom, v katerem se bo učila sveta, tako kot sem se ga v nekem drugem jeziku nekoč jaz? Ali se bo sveta učila v obeh hkrati?
Ko se je Ada začela rojevati v jezik, sva si vse kolesarske in peš poti krajšali z igrico mama reče – papi reče.
Mama pravi miš, papa pravi muis, mama pravi hiša, papa pravi huis, mama pravi kača, papa pravi slang, mama pravi polžek, papa pravi slak … Mama pravi maslo, papa pravi boter, mama pravi boter, papa pravi peter, mama pravi veter, papa pravi wind, mama pravi otrok, papa pravi kind …
Neštete variacije in zaporedja, vedno nove in nove besede, neznanska zabava za obe.
In nekako tako se z zadevo spoprijemam še zdaj, ko ona mojo tedensko porabo besed preseže že v enem dopoldnevu.
Povsem običajno se mi zdi, da otrok privzema in prevzema to, kar vidi doma. Kako bi sicer razložili igralske, glasbene, zdravniške in druge dinastije? Moj otrok se je pač rodil v domu, kjer so praktično vse stene in vse ploske površine prekrite s knjigami in kjer se vsi nenehno ukvarjamo z jezikom: prevajamo, pišemo, beremo, se pogovarjamo.
Pred časom sem z nosom v knjigi bruhnila v tak krohot, da je mladenka takoj pridrvela k meni: kaj delaš, kaj je tako smešnega? Ah, nekaj smešnega sem prebrala. S prsti se je začela sprehajati po črkah in spraševati, kje so tiste smešne besede in katere so, naj ji jih preberem. Knjiga je bila v angleščini in stavek, ki sem ga prebrala, je bil brez dvoma smešen samo meni, ampak v njenih očeh se je utrnila iskrica: hitro se moram naučiti brati, da bom tudi jaz lahko brala smešne stvari.
Verjamem, da se za stvari najlažje navdušimo in jih vzljubimo ravno na ta način, ko v nekom ali nečem uzremo/prepoznamo nekaj, kar bi želeli izkusiti tudi sami. In z jezikom pri nas doma je enako. Temu seveda sledi še pripoznanje: moje navdušenje ob kakšni jezikovni šali ali po(ne)srečenem jezikovnem poskusu se ne more meriti z navdušenjem ob uspešnem metu na koš. Tudi zato Ada tekoče govori dva jezika in pozna po ducat besed in fraz v še nekaj drugih (njeni najboljši prijatelji govorijo špansko, italijansko in francosko), ne zna pa recimo voziti kolesa (kje je brat/stric športnik, ko ga potrebuješ).
Boš hruško? – Ja. Čebelo pa stran. Čebelo? – Čebela ni za jest! Misliš muha? – Muha ne je kruha.
Ta sproščena radovednost v kombinaciji s poljubnostjo je morda nekaj, kar mene ovira pri jeziku, v katerem živim. Vse druge tuje jezike sem si (iz ne zmeraj najočitnejših razlogov) izbrala sama, ta zadnji pa je kar padel name skupaj z vso težo odgovornosti odraslega človeka. Ko sem na sestanku, na konferenci, pri zdravniku, ko izpolnjujem davčno napoved, ko vpisujem otroka v varstvo, ko pišem službene mejle, sem prisiljena funkcionirati v tem jeziku, ni v tem nobene poljubnosti. Da me to večkrat nevidno utruja, se vidi, ko v trenutkih največje izčrpanosti iz mojih ust prilezeta samo še slovenščina in angleščina in ko me ob takih dneh že ena sama beseda preveč spravi s tira.
Jezik-orodje in jezik-posoda za čustvo sta vsaj v mojem primeru dva različna pojma. Tako kot se moj pristop do jezika ob prevajalskih razlikuje od pisarniških dni. Kadar sedim sama iz oči v oči s tekstom, kadar je ta naloga/cilj sam na sebi, takrat se manko prelevi v raziskovanje možnosti, v zvijanje, preizkušanje in prestopanje njegovih skrajnih meja. Kadar ta jezik uporabljam zato, da bi opravila nekaj čisto drugega, časa za tehtanje, primerjanje, prirejanje ni. Jezik je pri tem samo orodje, pripomoček za neke čisto druge cilje. Kakor da bi moral v steno zabiti žebelj, pa ne bi natanko vedel, s čim (z izvijačem, žago, kladivom?).
Kako bo s to svojo dediščino ravnala moja hči, seveda ne vem. Bo kot osnovno glagolsko obliko zmeraj uporabljala ženski spol dvojine (srčno upam, da ja!), bo še dolgo enako vzhičena vsakič, ko po v Belgiji koga slišala govoriti slovensko, bo še kdaj utišala družbo, da bi me vprašala, zakaj teta (Senidah) poje tako, da se sliši slovensko, čeprav to ni?
Sebično upam, da se bo udomačila in se udobno počutila v obeh, da si bova lahko delili vse tiste neopisljivosti, ki si jih deliš samo z ljudmi, ki so v tvoj jezik zrasli.
Slovenščina je dom, angleščina je postala nekakšen nevtralni teren, ki ga vsi naseljujemo v podobni nepopolnosti in se s tem ne obremenjujemo preveč (včasih najbrž premalo?), potem so tu še jezik mojih korenin in najstniške nepremišljene ljubezni in končno jezik večnega manka, obenem jezik moje hčere.
Biti stran, daleč stran od svojega jezika, pravi prijatelj, ki se je iz še vzhodnejšega vzhoda preselil na še severnejši sever, je velika prednost. Tako lahko živiš sam z njim, iz oči v oči, neposredno, osvobojen njegove navlake.
Dokler se ne spomniš nečesa, kar si zapustil skupaj z njim.
Pri Beletrini je nedavno izšla čitanka Vitomila Zupana z naslovom Obraz sežganega. Za vse, ki še niste prepričani, če bi segli po Zupanovem delu, objavljamo odlomek iz Menueta za kitaro.
Ilustracija: Ana Baraga
Škripanje slabo namazanih zavor.
Tramvaj se je počasi ustavil. Zelen in bel, v barvah mesta. S hiše onstran ceste je z okna v drugem nadstropju izzivalno visela ostro rdeča zastava s črnim kljukastim križem na belem polju.
ZELO VAŽNO JE PRITI NA GRIČ.
V tistem žolto sijočem, ne vročem soncu oktobra 1943. V razliti luči, ki je začarala predmestje v prozornost akvarijev. Tudi vse gibanje ljudi, vozil in konj (vpreženih v težak parizar) je bilo plavajoče, brez sunkov. Kakor da je vsak nagel gib sumljiv. Umerjeni šumi so obzirno segali v sladko tihoto popoldneva. Tudi tuje, temno zelene uniforme so hodile počasi po pločniku. Obraz nemškega častnika pod gizdalinsko vzvalovljeno kapo z bleščečim črnim ščitnikom. Nekaj je v tej sestavi zelenega, črnega in srebrnega. Pogledal je Marjano, ki je ob meni stopala v tramvaj, potem je ošinil še mene s pogledom, v katerem je ležala narejena vzvišena malomarnost. Kakšnih petinšestdeset kil; z levim krošejem bi ga podrl ko slamnato lutko. V lepo zglajenem črnem usnjenem toku mu je tičala (zelo verjetno) parabela, Mauser Reiterpistole 7,35. Tako bi sodil po dolgi cevi, ki je spodaj gledala iz toka; domet tisoč metrov. Zakaj se je hudič obrnil? ZELO VAŽNO JE PRITI NA GRIČ.
Vtem sva se z Marjano vzpela po dveh stopnicah v voz električne železnice (ona ni Nemca niti opazila; s prsti se mi je rahlo dotaknila lica). Nikomur se ne mudi. Vrgel sem pogled na peščeno rumeno hišo z zaprtimi okni, v katerih se je bleščal odsev sonca. Mimo so peljali trije postreščki v delovnih oblekah na veliki ploski cizi nekaj sežnjev visoko kuliso za gledališki oder, nekak balkon z ovijalkami, ali kaj.
Tramvaj je potegnil. Marjana me je gledala s široko odprtimi očmi: njih svetla modrina je bila zamegljena s skrbjo – ali s hudo slutnjo?
Nisem mogel vzdržati pogleda. Pot, ki je pred menoj, ne prenese velikih skrbi, usodnih slutenj, predirajočih spominov in nežnosti. Sploh ni prav, da sem dovolil Marjani iti z menoj na tramvaj. Pesem, ki se začenja ta hip, je čisto drugačna. Ko sem v pogledu zajel ceste, hiše, mimoidoče, uniforme, odhajajočo kuliso … sem videl – legendo. Treba je pobegniti iz legende, ki ji pripada tudi Marjana. Neka, mislim, holandska slika je bila taka, podoba s cesto in drevesi – in procesijo z banderom; tudi tistile pes, ki gleda za nami, je bil s slike.
Ali res slišim odmev neke zavijajoče sirene, ali se mi samo zdi?
Ali se boš vrnil? je polglasno vprašala Marjana. V prilegajočem se modrem kostimu, z belim ovratnikom. Iz legende.
Povsod je polno ljudi, ki hodijo, govorijo, odhajajo, prihajajo, se prikazujejo, izginjajo, v različnih opravah, ljudje, angeli, roboti, živali, sirote, vrednote, žrtve in rablji. Od sirene in navideznosti življenja lahko človek začne blesti.
Poglej, sem rekel Marjani, kolikor sem mogel enolično, ravno po tej poti so prihajale rimske legije z juga v Emono, tod so jahali azijski konjeniki na Apeninski polotok.
Ali se boš vrnil?
Tod so hodile karavane trgovcev …
Morda te ne bom videla nikoli več.
Tudi v stari vojni od leta štirinajst do osemnajst so tod korakale vojske.
Tramvaj se je ustavil. Vztrajnost mase je pritisnila Marjano obme. Začutil sem njene prsi in stegna. V hipu sem doživel vse njeno telo od ramen do peta. V legendi in na holandski podobi tega ni bilo.
Voz je potegnil. To pot je pritisnil mene ob Marjano. Tiho sem rekel:
Tod teče tudi starodavna pot ptic selivk …
To ji je bilo všeč, nemara. Še ena postaja. Ne vem, zakaj podaljševati preteklost – sedanjost se začenja tamle dol, med ogradami, bunkerji in španskimi žičnimi jezdeci. Preživimo še te hipe v preteklosti.
Tista zadržana vznemirjenost kakor pred tekmo.
Zdaj si rečeva zbogom, Marjana. Ne oziraj se za mano. Odidi. Da kdo kaj ne zasumi. Misli si, da sem odšel na ekspedicijo v pragozd – da raziščem neke brzice reke NEVRNISE. Nobena teh uniform bi ne razumela tega. Če me ujamejo Švabi, se bom branil tako, da jim bom razlagal v svoji še kar dobri nemščini, kako me zanima relativnost vseh pojavov. Poslušaj me, prosim te, če ti je res kaj do ptic selivk: zdajle izstopiva in greva brez besede vsaksebi. Nekaj smešnega mi prihaja na misel, in to v trenutku, ki ne pripada nikomur.
Ne vem, od kod se je vzel čisto pristen smeh v meni. In ko sem rekel:
Premisliti bi moral o svoji narodnosti, vsaj enkrat. Za Italijane smo schiavi, za Avstrijce vindišarski psi, za Evropo Balkanci, za Balkan avstrijakanti, za večino sveta pa nekaj med Turčijo in Češko …
… je užgal top z ljubljanskega gradu (verjetno spet v gozdove Mokrca in Krima) …
… in tramvaj se je ustavil na zadnji postaji. Voznik je iztaknil ročico.
Med izstopanjem sem potegnil Marjani z dlanjo čez dolge plave lase, potem pa sem lahkotno stopil na pločnik, se obrnil na desno in odšel, ne da bi se ozrl. Z vsakim korakom sem se bližal sedanjosti, dokler nisem s čelom udaril obnjo. Imela je obraz in v njem drobne lisičje oči. V ozadju je stal debel mož z debelimi ustnicami. Še naprej straža. Žica. Stražni bunkerji, odmaknjeni španski jezdeci – onstran pa košat hrast z rahlo orumenelimi listi. Uradnik je pogledal mojo ponarejeno prepustnico, potem pa zapičil ostra očesca vame.
ZELO VAŽNO JE PRITI NA GRlČ.
V elegantni obleki (krojeni po meri, lep tvidast suknjič, temno modre hlače, mehki čevlji, za tiste čase vsega zavidanja vredna sončno rumena kravata), z lakiranimi nohti (zaradi pokerja) – sem odkorakal proti košatemu hrastu – onkraj žičnih ovir. Ne dihati prehitro. Zbogom, Ljubljana.
Nekaj desetin metrov grem po levi strani velike ceste do odcepa stranske, ki vodi na določeno mesto, na zbirališče. S telesa padajo okovi, na duši pa leži težki stekleni zvon previdnosti. Gledati samo predse, a videti na vse strani.
Ni je do otroštva krivičnejše trditve, kot je ta, da gre za brezskrbno obdobje. Otroštvo, pa četudi položeno v kar najbolj skladno družinsko okolje, je dobesedno prepojeno s skrbmi in nelagodjem. Vsak šolar ve, da se lahko kadar koli in brez pravega razloga karte v razredu premešajo in postane iz danes na jutri glavna tarča posmeha, izobčenec, največji luzer. Otroštva ne gre jemati zlahka. O tem razmišljam letošnjo pomlad, ko me je raziskava za doktorsko nalogo pihnila v odročno islandsko vas, kjer pomagam v lokalni osnovni šoli. Neumorno tekanje teh malih ljudi se morda v očeh večjih zdi »brezskrbna igra«, a če gledamo dovolj dolgo, bomo v dvajsetih minutah glavnega odmora uzrli točno toliko krutosti, preračunljivosti, nasilja in osamljenosti kot v svetu velikih. Morda, si mislim, so dobri pedagogi tisti, ki si lastno otroštvo znajo živo priklicati v spomin.
V nižjih razredih osnovne šole mi je opravičila pisal ati. Zmeraj s svojo nečitljivo, zračno, rahlo desno nagnjeno pisavo. In zmeraj zelo na kratko. Spoštovani, prosim, da opravičite moji hčerki Ani Svetel izostanek od pouka dne … Bila je bolna. Hvala za razumevanje, podpis. Ob nagovoru in pozdravu je bilo besedila za dve vrstici. Uborni dve vrstici. Vse naokoli pa neskončna belina papirja. Sošolke so v šolo nosile okrivuljene opravičilne spise, ki so, se mi je zdelo, s svojimi umetelnimi vijugami zavzeli vsaj pol strani. Moja opravičila so bila v kolektivnem dekliškem pogledu manj vredna. Minimalizem v 3.b OŠ Bojana Ilicha pač še ni bil v modi.
Z novim tisočletjem so se na razredničarkini mizi začela množiti opravičila, napisana na računalnik in, se razume, lastnoročno podpisana, kar je bilo sploh nobel. Nekatera celo v plastični mapici. Želela sem si, da bi tudi jaz v šolo prinesla kaj tako finega. Enkrat sem atija vprašala, zakaj ne napiše opravičila na računalnik, pa je rekel, da je to neumno. Jaz pa mu nisem znala razložiti, da gre vendar za moj socialni kapital, zato naj končno vsaj malce ocvetliči slog.
Druga težava je bil radio. Ker se pri nas skorajda ni poslušalo radia (roka usode me zato v zadnjih letih rada posede v prevoze z najstrašnejšimi radijskimi postajami, in, verjemite mi, ni jih malo), nisem bila posvečena v skrivnosti komadov, ki so ji vsi poznali. Danes mi velike bele lise v poznavanju pop-kulturnih fenomenov služijo kot neusahljiv vir zmagovanja pri »I have never« igri, pri enajstih, dvanajstih letih pa se mi je zdelo, da zaradi taistih lis pripadam manj, kot bi si želela.
Enkrat me je doletela čast, da sva z najbolj priljubljeno sošolko Rebeko (kako drugače pa naj bo ime alfa deklici v razredu) skupaj delali referat. To je pomenilo popoldanski obisk pri meni doma in nekaj strateško pomembnih ur, preživetih v dvoje, brez gručice sošolk, s katerimi je bila sicer obkrožena. Upala sem, da bosta starša izpadla kar se da kul in da bo v moji sobi veliko stvari, ki bodo pritegnile njeno pozornost. Bolj ko se bova zbližali, bolj bo zrasel moj ugled v razredu. Te priložnosti ni veljalo zapraviti. Delali sva v kuhinji, pisali velike črke na barvni šeleshamer, izrezovali iz knjig fotokopirane sličice, dopisovali besedilo. Rebeka je kmalu vprašala, če lahko prižge radio, stopila do pulta in poiskala pravo frekvenco. Zdelo se mi je, da so našo kuhinjo iznenada preplavili zvoki, kot bi bili v kavarni ali trgovini, kot bi notranjost doma privihali navzven.
A za kulskost je bilo pač treba potrpeti, sicer pa Rebeki verjetno ne bi oporekala tudi na kak mnogo bolj čuden predlog. Čez nekaj časa pa so se vrata kuhinje odprla in vstopil je ati, namenjen v svoj kabinet. »Zakaj pa je radio prižgan?« je vprašal. Rebeka je bila tiho, verjetno se ji je vprašanje zdelo povsem nesmiselno, jaz pa tudi nisem spravila skupaj nobenega odgovora. Nisem mogla reči: »Ker Rebeka tako hoče.« Prav tako nisem mogla zaviti z očmi: »Ker je to kul, halo.« Karkoli bi rekla, bi izdala, da je pri nas radio bolj redko prižgan, komercialne postaje pa nikoli. To bi me definitivno izstrelilo iz ozvezdja srednje priljubljenih punc v sfero največjih čudakov. Zato sem modro molčala. Ati, misleč, da ga je nekdo prižgal po pomoti, je stopil do njega, ga ugasnil in odšel. Delala sem se, da se ni nič zgodilo, a za vsak primer sem se naslednjih nekaj minut izogibala Rebekinemu pogledu.
Glasbena nelagodja pa se niti slučajno niso končala z radiem. V tistem času sta starša pogosto poslušala Bregovićev album Ederlezi, s katerega zamišljeno zre angel na gugalnici. Sploh naslovna pesem je bila tudi meni zelo pri srcu. Enkrat, ko smo morali v šoli povedati, kakšno glasbo radi poslušamo, sem, v zavedanju, da omemba klasike lahko sproži plaz norčevanja, omenila Ederlezi. Že med izgovarjanjem me je prešinilo, kako čudna beseda je to. Ederlezi. Pesmi ni poznal nihče, tudi učiteljica ne, štafetna palica je k sreči šla neopazno naprej. Doma sem mamo vprašala, kaj Ederlezi pravzaprav pomeni. »To je ciganska pesem za slavljenje pomladi.« Ciganska? Torej poslušamo cigansko glasbo? Ni dovolj, da sem itak najbolj »temna« v razredu? Nikoli več nisem omenila Ederlezija. Niti poslušati ga nisem več mogla z užitkom.
Naslednjič sem poskusila s Kurtom Weillom, ki je imel vsaj približno zahodno zveneče ime, četudi ga nihče ni poznal. Plošček Lost in the Stars je bil namreč glasbena podlaga določenega obdobja mojega otroštva in ko ga sedaj ponovno poslušam, sem hvaležna zanj, to je dober soundtrack za otroštvo. Sploh Alabama Song se zaradi spoja temnega, skoraj diaboličnega in hkrati vitalističnega, kabaretskega magnetizma kar nisem mogla naposlušati. Weillovi komadi so bili kot ogromna vreča domišljije, neskončna prostost predstav, a tudi čas za učenje samotnega in osrediščenega poslušanja. Zadnje mesece večkrat dobim vprašanje, kako se soočam s »samostjo« v redko poseljeni severni Islandiji, in jezim se nase, ker se v strahu, da bi moj iskren odgovor zvenel domišljav, zatekam v floskule. V resnici bi morala reči: dokler znam poslušati glasbo in brati leposlovje, ne morem biti sama.
V spominu osnovnošolskih nelagodij visoko kotira tudi dekliška garderoba pri telovadnici, kjer sem na skrivaj pogledovala zmeraj polnejše prsi svojih vrstnic, zmeraj temnejše dlačice na nogah, prve vložke v torbah. Dolgo časa sem se preoblačila na stranišču, skrivajoč svoje povsem običajno najstniško telo, prepričana, da moje prsi rastejo prepočasi, dlačice pa prehitro. Sošolka, s katero sva tedaj skupaj čakali, da končno dobiva menstruacijo, mi je nekega dne zaupala, da je po besedah njene mame občutek pri menstruaciji približno tak, kot bi ves čas lulal. Malo me je zaskrbelo. Le kako se človek tega navadi?
Da menstruacija ni podobna lulanju, sem prvič občutila približno v času svoje prve demonstracije – leta 2003 smo na Trgu svobode demonstrirali proti ameriškemu napadu na Irak in proti vstopu v NATO. Mami nama je s sestro skušala razložiti, zakaj je to pomembno, zakaj smo proti imperializmu, zakaj je naša dolžnost, da stojimo tukaj pred Kojakom in s tem sporočamo, da smo proti nasilju in militarizaciji sveta. Nekdo mi je v roke potisnil letak, na katerem je z velikimi črkami pisalo Brcnimo Nato čez Prag(o)! Nisem ga sicer čisto dobro razumela, a doma sem ga tako dobro pospravila, da ga hranim še danes. Seveda pa je bilo demokratično udejstvovanje trinajstletnice prežeto tudi z nelagodjem. S pogledom sem iskala koga iz šole, da bi presodila, ali je demonstriranje kul ali nemara piflarska aktivnost. Nobenega sošolca nisem uzrla, zato sem o tem popoldnevu naslednji dan v šoli raje molčala. Sem pa odtlej postopoma razvila odpor do tovrstnih begajočih pogledov, s katerimi prečesavamo zbrane (v kavarnah, na koncertih, na protestih), preštevamo, kdo je prišel in koga ni, in na tak način dogodkom in prostorom prisojamo veljavo. Taka družbena »matematika« bi nas morala s koncem pubertete zapustiti kot mozolji.
A v drugem in tretjem razredu, torej v poznih devetdesetih letih, so se poleg glasbe kot glavni kriterij pripadanja uveljavile obleke. Do leta 1999 je bilo relativno preprosto. Ob novi sezoni smo se v soboto odpeljali v H&M v Gradec, od koder sem se vračala s kupom črtastih majic, nevpadljivih kavbojk in enobarvnih puloverjev. Moja tedanja oblačilna strategija je bila, da ne smem izstopati. Ko sem namreč v drugem razredu nekega dne v šolo prišla v široki, temno oranžni žametni obleki, ki mi jo je mama podarila za rojstni dan, so sošolci dosodili, da sem v pižami. Spomnim se dolgega, kamnitega šolskega stopnišča, opletanja te relativno dolge, nenavadne obleke in zbadljivk. Z vsakim komentarjem se mi je obleka zdela grša. Odtlej (pa do začetka gimnazije) nisem več tvegala. H&M je bil, v zanesljiv izogib vsakršnemu posmehu, dovolj nevtralna izbira. Potem pa je v avstrijsko deželno politiko aktivno vstopil Jörg Haider in mami je odločila, da bomo Avstrijo odslej bojkotirali. Dotedanje H&M majice so postajale vedno bolj ponošene in sprane, priljubljene sošolke pa so imele še zmeraj sezonsko osvežene garderobe in očitno manj politično osveščene mame. Pogrešala sem izgubljanja med policami v tej veliki, dišeči trgovini, pogrešala sem velike, pisane vetrnice, nameščene na avstrijski strani mejnega prehoda Šentilj. Spomnim se, da sem med povratkom z enega izmed teh graških izletov prav med čakanjem ‘pri vetrnicah’ mami v neskončnost pela: »I’m a Barbie girl in a Barbie world, life in plastic, it’s fantastic« pa dolg »na na na na na na na« in nato: »Come on Barbie, let’s go party!« in spraševala, katera pesem je to, pojasnjujoč, da jo pojejo vsi v razredu. Mami je odgovorila, da je sicer ne pozna, a da zveni kot pesem o barbikah. Vedela sem, da se ta odgovor v šoli ne bi obnesel.
Približno v času Haiderjevega političnega vzpona je mamo poleg bojkota Avstrije pičilo še nekaj. Spoznala je – slabih dvajset let »prezgodaj« –, da uporabljamo preveč plastičnih vrečk. Odtlej je v torbici zmeraj nosila kakšno staro, neugledno vrečko, v katero je zlagala predmete, ki bi si v mojih očeh nedvomno zaslužili lepše nosilo. A pri vsej zadevi mi je bil najbolj mučen skoraj obvezen presenečen pogled trgovca ali trgovke: »Gospa, pa saj je zastonj!« In medtem ko se je mama demonstrativno odrekala nepotrebni plastiki, je bilo meni, trapici, nelagodno ob misli, da bomo izpadli revni.
Toda ravno zaradi tebe poznam uro, v kateri brez sledi izgine spanec. Ko drug drugemu pošiljava ljubezenske pesmi. In ko se želja odtisne globoko v kri.
Najini dotiki so ujeti med dve razpršeni življenji, med sanje, ki so se začele v nemiru.
***
Vedel sem, da mi boš včasih napisala pismo, bila je to neka moja davna prerokba. In treba je biti vsaj malo preroka, da bi lahko pristopil h glavnemu simbolu najinih križajočih se svetov.
Vedel sem, da mi boš včasih napisala pismo. Verjel sem, da se boš za to odločila po nekem snu in ne po predavanju o Hermanu Melvillu.
Verjel sem, da bo to ponoči, ali pa pred samo zoro, ko slabi posnemovalci Ernesta Hemingwaya popravljajo svoje rokopise.
Toda dobro je, da si se odločila, da vse prepustiš naključju. Da me odvedeš v kristalne sanje.
***
Ali si mi pisala ravno to noč, ko na skrivaj objokujem ladje, ki so potonile?
Odpiram okna, da bi lahko slišal dež, ki ne more slediti bitju srca. Odpiram tišino, noč. Noč, skozi katero ne morem videti tvojih oči. Noč pod bresti, kot v kakšni ameriški drami.
Zato se dotaknem hrepenenja, ki se od tvojega nemira premika proti meni. In spet nazaj. Dotaknem se dežja, ki nekomu igra. Mogoče točno tistemu času, ko še nisva znala imenovati čustev.
Mogoče igra nama in najinemu dopisovanju.
***
Ali si mi pisala takrat, ko si se najbolj bala? Mislila si, da sem ljubimec operne pevke, jaz pa sem se sam sprehajal po Zagrebu.
Ali je bilo to takrat, ko so se ure prepuščale dolgim fantazijam, ki so bile resničnejše od vsega čemur pripadamo. Če to ni res, mi ni treba več poslati nobenega pisma in ni ti treba več prevarati naključja.
Da bi se maščeval svojim slabostim, sem napisal te vrstice, ki slavijo ure nedovoljene ljubezni.
***
V postelji, ki je nimaš več za svojo, preberi pred spanjem še pesem ali dve. In če si resnično tista, ki gospodari mojim sanjskim knjigam, odvrzi ta naključno izbrani robček in končno priznaj, da je tisto noč, en sen spremenil dve življenji.
Pavle Goranović je eden najboljših črnogorskih pesnikov obdobja zadnjih desetih, petnajstih let. Rodil se je leta 1973 v Nikšiću, Črna Gora. Diplomiral je iz filozofije. Doslej so mu izšle pesniške zbirke: Ornamentika noči(1994), Branje tišine(1997), Knjiga prividov(2002), Kako dišijo knjige(2008), Cinober(2009), Mesto polne lune (2014) in monografija Tin Ujević in Črna Gora (2008). Knjiga prividov je bila prevedena v slovenščino in tiskana pri založbi Sodobnost International. Poleg poezije piše Goranović tudi prozo in književne kritike. Izjemno dober opis Goranovićeve poezije je zabeležil Božo Koprivica, glasi pa se nekako takole: »Ta velika modrina in Luc Besson, to lebdenje v verzu kot v smrti, kot v radosti in bolečini.« Ali pa Mladen Lompar: »Če je sodobna črnogorska poezija čakala dostojanstvo, potem je to zdaj tukaj, v knjigi Mesto polne lune.« Jaz bi Koprivici in Lomparju dodal še nekaj, kar je postalo univerzalen emblem Goranovićeve poezije: plemenita melanholija, v najbolj čistem pomenu teh dveh besed. Prevedene pesmi so iz knjige, ki je sodobni črnogorski poeziji vrnila dostojanstvo.
Spregledan prekariat ameriške zabavne industrije so starši. Vsi tisti, ki svoje otroke, morebitne bodoče popkulturne ikone, neumorno vozijo na avdicije, plesno-pevske treninge in kastinge. Ne zagledamo jih za sojem luči in le redko slišimo zanje. V popkulturo so večinoma vpisani tisti med njimi, ki so v barantanju za mesto svojih otrok v tovarni sanj konkretno zamočili. Na velikem platnu je bridke posledice njihovih ambicij skozi lik Donnieja v filmu Magnolija najlepše upodobil Paul Thomas Anderson. Nedavno smo si njihov propad lahko ogledali v dokumentarcu Leaving Neverland, najnovejši uspešnici postweinsteinovske dobe, v katerem nekdanja otroška zvezdnika Wade Robson and James Safechuck pripovedujeta o svojem otroštvu, ko je oba spolno zlorabljal Michael Jackson. V središču zgodbe sta poleg zdaj že odraslih moških tudi in predvsem njuni mami, ki sta svojima predpubertetniškima sinovoma dopustili spati v postelji z najbolj slavnim človekom svojega časa. Dvodelni dokumentarec se ne zaključi z vprašanjem, kako za posilstva odpustiti Jacksonu, temveč kako odpustiti materi. Pričevanjem o zlorabah se pridružuje še nova TV-serija Surviving R. Kelly, v katerem sledimo pričevanjem punc, nad katerimi se je sadistično izživljal pevec R. Kelly, znan po pesmi I Believe I Can Fly. Tudi tam se v središču zgodbe znajdejo mame, ki so verjele, da bodo hčerke z njegovo pomočjo lahko postale slavne. Slavnih otrok si želijo tudi očetje, med najbolj odmevnimi je Matthew Knowles, oče pevk Beyonce in Solange. Zmagovalka fenomena pa je seveda ustanoviteljica kolonije Kardashian, mamadžerka Kris Jenner s skupino hčera, med katerimi je tudi Kylie, najmlajša self-made milijarderka na svetu.
Ameriško popkulturo v resnici veliko bolj definirajo starši kot pa agenti in producenti. To dobro vesta ne pretirano uspešna igralca, Maggie Baird in Chris O’Connell. Čeprav v industriji nista znala pomagati sebi, sta z obrobja desetletja skrbno spremljala nastanek hollywoodskih vrst. S svojima otrokoma živita nedaleč od Kardashiank, v losangeleškem Highland Parku (Zahodni Hollywood), še nedavno revnem in zloglasnem predelu mesta, po novem pa gentrificirani soseski. O’Connell odločilni trenutek opisuje takole; nekega dne je slišal uspešnico MMMBop v izvedbi pojočega tria bratov Hanson in kmalu za tem z radia izvedel, da so starši fante šolali doma in jih zunaj nadzora preostale družbe spodbujali pri razvoju umetniškega izraza. Takrat se je odločil, da svojih otrok ne prepusti šolskemu sistemu, temveč ju pripravi na umetniško svobodo. Mami Maggie je leta 2013 celo posnela celovečerec Life Inside Out, ki govori ravno o tem. Film, v katerem njenega sina igra resnični sin Finneas, znan iz TV-serije Glee, ni napolnil kinodvoran, je pa postal neuradni napovednik za prihodnost umetniške družine Baird-O’Connell. Le da v tej viziji nimata glavnih vlog Maggie in Finneas, temveč četrta članica družine – sedemnajstletna Billie Eilish Pirate Baird O’Connell, nova senzacija glasbene scene, ki je prejšnji teden izdala svoj prvi studijski album: When We All Fall Asleep, Where Do We Go? Album, ki je že podrl več rekordov, je posnela doma v svoji sobi, kakor tudi vse ostale skladbe doslej. Njen producent je brat Finneas, ki v skladbah pogosto prispeva tudi spremljevalne vokale.
Billie Eilish je kot trinajstletnica zaslovela že leta 2016, ko je Finneas na glasboteko Soundcloud naložil njuno pesem Ocean Eyes in njene oceanske oči prelevil v artefakt življenja, ki je postalo umetnost. Najstnice so planile na Soundcloud, Apple Music in Youtube, niso več hotele odmakniti pogleda. Njenih oceanskih oči ne boste našli na njenem novem albumu. V njem veke zapre in razpre svet, ki nastaja v času, ko ljudje odidejo domov, ko se zaprejo restavracije, ko je zabave konec, ko starši zaprejo vrata otroških sob, ko se zdi, da je vse obmolknilo. Billie tedaj čemi v temi in čaka na nastop. V videospotu za Bury A Friend, enem od singlov z albuma, s črnimi očmi preži pod posteljo. Je prestrašena punca, ki jo zanima, kako se počuti grozeča prikazen, in spozna, da sta ena in ista kreatura. Včasih sama sebi vzbuja največjo grozo. Brez omahovanja tudi sicer prevzame odgovornost za lasten prispevek h grozi sveta, med drugim v zadnjem singlu z albuma, ko se samokliče za Bad Guya. Album se odvija v gosti morasti atmosferi grozljivke, ki spremlja žanrsko raznolike pesmi, v katerih se prepleta vse od akustičnih balad do elektronike. Če bi jih slišali ločeno, jih ne bi znali umestiti na isti album. Billie jih opredeljuje kot alternativni trap.
V uvodnem stavku albuma nam razloži, da je »iz ust vzela zobni aparat«. To je znak za spanje, a tudi namig, da se je znebila vsega, kar bi jo lahko tiščalo, ukalupljalo, poskušalo družbeno korigirati. Ko najstnica ostane sama s sabo, se prebudi groza in z njo glasba Billie Eilish. »Odrasli ljudje so navajeni na ljubezen, zlomljeno srce, bolečino in željo po jebeni smrti, za nekoga mladega pa je to vse novo in grozljivo,« pravi v enem od zadnjih intervjujev. In res, njene pesmi se zvijajo v bolečini, v videospotih ji iz ust lezejo tarantele, neznane roke ji hrbet prebodejo z injekcijami, popije kozarec kot premog črne tekočine in jo nato izjoče. Grozljivka skozi zgodbo albuma postaja drama, glasba pa dogajanje spremlja kot zataknjen krik v grlu trenutkov, ki bi obnemeli, če jih ne bi rešil pravi verzi. Billie upesnjuje nočne stiske in tesnobe ob nepovratnem. Od žalovanja za lansko poletje umrlim prijateljem, reperjem XXXTentacionom, panike ob strelskih pokolih na ameriških srednjih šolah in šoka ob pogledu na Kalifornijo v plamenih lani novembra. Strašijo jo tudi široko sprejeti načini preganjanja bolečine v ameriški družbi. Zavrača pomirjevala (Xanaxe) in zagotavlja: »I don’t need a Xanny to feel better.« Medtem ko so najstniki iz njene generacije »preveč omamljeni, da bi bili prestrašeni«, si sama bolj želi izviti iz prijema otopelosti kot strahu, ki ga neprenehoma spreminja v dejavno reakcijo na svet.Rečeno s Pink Floydi, misel na »comfortably numb« stanje ji ne prinaša lahnega spanca.
Groze ji ne vzbujajo le pošasti pod omaro, odvisnost od pomirjeval, smrt in želja po samouničenju, ampak tudi ljubezen. Ob tem proglaša svojo dušo za cinično in izgovarja besedo ljubezen kot najbolj otožno skrivnost, za katero bi bilo bolje, da ostane zamolčana. Loti se tudi v sodobni popkulturi priljubljenega koncepta boga kot ženske. Če Beyoncé v skladbi Don’t Hurt Yoursef zastavlja ženski spol božjega v verzu »When you love me, you love god herself« in Ariana Grande vztraja z »God is a Woman«, Billie po drugi strani v pesmi All The Good Girls Go To Hell ugotavlja, da »Even God herself has enemies« in da ni več ničesar, kar bi se dalo (od)rešiti. Med vrstice se ji vrivajo tudi citati in podobje iz TV-serij. Televizijo vklopi v dveh skladbah z albuma. BBC-jev Sherlock je osrednji navdih za monarhično pesem You Should See Me in A Crown, kar je citat iz ene od epizod, ki se nadaljuje v »I’m gonna run this nothing town«. V pesmi Strange Addiction, duhovni naslednici pesmi Just Like A Pill izvajalke Pink, uporabi avdioposnetke iz sedme sezone TV-serije Pisarna. V njej prepeva o ontološki sorodnosti med obsedenim gledanjem TV-serij in predolgim ukvarjanjem z odnosi, obsojenimi na konec. Zdravniki ne morejo razložiti teh simptomov in bolečine, pravi v pesmi. Nekatere spremembe v svetu lahko zaznajo le najstniki. Njeno glasbeno polzenje okrog vprašanja »Kam gremo, ko zaspimo?« se tako izkaže za iskanje utehe v nezačrtanem teritoriju nove generacije, ki se za odgovor ne more obrniti na odrasle. Kaj si lahko rečeš, preden zapreš oči, če za paniko ne sprejmeš pomirjeval in sumiš, da ljubezen ni odgovor?
Najstnica Billie je nemudoma dobila 17 milijonov sledilcev na Instagramu. Ne imenuje jih oboževalci, ampak družina. Pred njimi lahko prizna, kako jezna je nase, ker je venomer žalostna brez razloga. Opremljena je s hiphopovsko navdahnjenimi oblačili, v katerih ne želi pokazati kože, z moškimi supergami znamke Air Jordan, artikuliranim opisovanjem svojega obvladovanja Tourettovega sindroma (ki povzroča trzavico njenih oči) in tudi preklinjanjem a la »motherfucker«, kot večina dobrih najstnikov, ko staršev ni zraven. Samo da njeni so in v tem vidijo umetniško svobodo. Po odru skače kot Gwen Stefani v času promocije albuma Tragic Kingdom, za svoje vzornike pa navaja Beatlese, Avril Lavigne, Tyler the Creatorja, Earla Sweashirta, Childish Gambina, A$AP Rockyja, Lano Del Rey in Auroro.
Za najbolj kontroverzne so se izkazale njene t. i. romantizacije samomora in zgodnje smrti, med drugim v verzu »Honestly, I thought that I would be dead by now«. Njeno bojevanje s konceptom I wish I was dead obnavlja zgodovino drugih glasbenih »samomorilcev«, od Twenty One Pilots do Lane del Rey in nenazadnje tudi Nirvaninega »I Hate Myself and Want to Die«. Dave Grohl, ki je njeno umetnost spoznal preko najstniške hčerke, pravi, da Billie v svetu danes povroča takšen hajp, kot ga je nekoč Nirvana.
Nikoli ne bomo zadostili zahtevam drugih, vsi bomo nekoč mrtvi in pozabljeni, poudarja Billie v intervjujih. Ravno zato je mogoče neobremenjeno ustvarjati umetnost ali karkoli drugega, dodaja. Njena drža je vztrajanje in priklicevanje trzljajev živosti, ki planejo v noč v istem dahu z smrtnostjo in pozabo. Billie, četudi prestrašena in razbolena, tipa za načini, kako prositi zgodovino, naj traja, kako jo povleči k svojim ramenom, preden za vedno odide. Veliko trenutkov je bilo izgubljenih v stoletjih, a milijone najstnic poje z njo pesem Ocean Eyes, čeprav se čas lomi v negotovih parnikih, Titanik se potaplja in malo jih bo preživelo. Postavlja se berlinski zid, divja prva svetovna vojna, obglavili bodo kraljico, na trgu zažigajo protestantske knjige, požar po Kaliforniji uničuje domove. Nekje vmes pa koncertirajo Beatlesi, Maggie Baird vadi petje s svojo hčerko, Avril Lavigne izda svoj prvi album in majhna Billie Elish ga posluša. Nekaj let kasneje, ko se zvečeri in je zabave konec, Billie v tišini sama hodi domov. Pomisli, da bi se tako lahko začela pesem. S Finneasom napišeta skladbo When the party’s over. Nekaj tednov kasneje milijone prestrašenih najstnikov zapiči oči v njeno ime. Čas bo moral počakati, preden se razpusti. Billie bo težko kar tako pozabiti.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
Katarino Gomboc ste na AirBeletrini lahko že spoznali kot avtorico poezije, proze in intervjujev; zdaj pa jo predstavljamo tudi kot človeka, petindvajsetletnico, ki je lani izdala svojo prvo pesniško zbirko, Negotovosti navkljub. Vabljeni k branju – poezije in priznanj.
Foto: Ajda Zelič
Ime: Katarina.
Zadnja knjiga: Zadnja in tudi prva: Negotovosti navkljub, pesniška zbirka.
Kje ste odraščali? Najprej sem odraščala v novogoriškem blokovskem naselju, kjer sem z drugimi otroki veliko časa preživela na ulici. Podnebje je bilo blagodejno in vse naokoli so živele družine, s katerimi smo se poznali. Po selitvi v Ljubljano pa se je moje “drugo” otroštvo raztezalo od Litostroja do Cerkve sv. Frančiška v Šiški, med nizkimi bloki, igrišči, vrtovi, ulicami s čudovitimi šišenskimi vilami, ki jih obdajajo magnolije.
Kaj ste študirali in kje? Študirala sem slovenščino in ruščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Kje živite in zakaj? Zdaj živim običajno življenje milenijca v prestolnici, in sicer v enosobnem stanovanjcu z visoko najemnino. Zakaj? Ker je lepo imeti petindvajset let in živeti na svojem.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Čeprav je bila pesniška zbirka kar precejšen zalogaj, sem najbolj ponosna na svojo kratko zgodbo Velikonočna sobota, ki je bila objavljena tu, na Airbeletrini. V njej sem se nekako uspela odmakniti od lastnega sveta in se, vsaj po mojem mnenju, v svojem dosedanjem opusu najbolj približala literaturi.
Opišite svojo jutranjo rutino. Vsekakor ni takšna, kot bi jo našli na kakšnem youtube kanalu, če bi vtipkali morning routine. Če sem doma, se začne, ko se jutro že preveša v dopoldan. Po nič kaj posebno zdravem zajtrku pomivam posodo od včerajšnjega dne, preletim, kaj me ta dan čaka, počasi spijem kavo v postelji in v pižami ostanem, dokler me nekaj zunanjega ne prisili v to, da se preoblečem.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Imam srhljivo dober spomin za to, kdaj se je nekaj zgodilo. Pogosto se izkaže, da si tudi za življenja drugih ljudi bolje od njih zapomnim, kdaj se jim je nekaj pripetilo. Ne razumem, ko človek ne ve, katerega leta se je zgodil neki prelomni dogodek, matura, razhod, potovanje, karkoli. Jaz o teh dogodkih lahko govorim v datumih, letnice pa imam v malem prstu.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Dolge hlače kaki barve, h katerim vse pristaja.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Dneve zavrženosti Elene Ferrante, Zgodovino Else Morante in Priročnik za čistilke Lucie Berlin.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? Časi, ko sem si s kolegi “mladimi pisci” izmenjevala pesmi in zgodbe v povojih, so mimo. Zdaj mi pri pisanju pomaga fant, ki je zelo luciden in strog bralec, a obenem ne skopari s pohvalami in spodbudami.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? Z veseljem bi bila avtorica Neapeljskega cikla, zlasti romana O novem priimku, to prozaično mesenost iščem tudi pri sebi in v svojem delu. Potem bi bila z veseljem avtorica romana Gana naj gre, ker obožujem družinske zgodbe in intimne bolečine.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih? Običajno me navdih najde na poti, ko se premikam med kraji, premagujem razdalje.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Navdihuje me glasba. Odraščala sem ob sestrini violini, zdaj pa pojem v ženskem zboru, in to mi pomaga pri zavedanju, da svet ni tako neuglašen in banalen, kot se pogosto zdi.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Zamislim si, kaj bi pisalo na zadnji platnici, če bi knjiga kdaj izšla. Na takšen način razmislim o fokusu.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Ko se vznemirim zaradi pisanja, ki se dobro razvija, vzhičeno hodim po prostoru.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Moje najljubše delovno mesto živi v moji glavi oziroma prihodnosti; lesena miza pri oknu s pogledom na gozd, na njej lična skodelica kave, zaprta vrata, mir.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Grenko se sprijaznim s tem, da nisem in nikoli ne bom pisateljica. Nedokončano zgodbo ali pesem zavržem med druge nedokončane pesmi in zgodbe in se posmehujem lastnim literarnim ambicijam. Včasih znam biti grozna do sebe.
Opišite svoj idealni dan. Začel bi se ravno prav zjutraj nekje na podeželju, blizu konj, koz, krav, mačk, psov. Interneta, računalnika in telefona mi ne bi bilo treba uporabljati. Bilo bi dovolj časa za branje, pisanje in vzpon na bližnji hrib. Večer bi bil topel, jasen, zvezdnat.
Opišite svojo večerno rutino. Zvečer je potrebno dobro premisliti, kaj me čaka naslednji dan; če zjutraj nisem pripravljena, bo jutro raztreseno in pozabljivo.
Ste vraževerni? Vraževerna nisem, a imam nekakšne lastne “vraže”, v katere verjamem.
Najljubša pijača: alkohol? Alkohola ne pijem. Najljubša mi je kava.
Najbolj zoprn literat vseh časov? Za to presojo bi jih morala veliko poznati osebno, a jih ne. Zoprni pa sta mi pretirana prevzetnost in občutek lastne nadpovprečnosti.
Brez česa nikoli ne zapustite doma? Največkrat domnevam, da imam vse, kar potrebujem, potem se izkaže, da sem nekaj pozabila.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Komu bližnjemu bi morda vrnila kakšno nesmiselno izgubo.
Kateri je vaš najljubši prigrizek? Popečen kruhek z nutelo. Hotela sem najti bolj zdravo alternativo in sem začela jesti tisti rižev stiropor z arašidovim maslom, a se ni prijelo.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Je že v redu. (Predvsem, ko ni.)
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Na eni prvih predstavitev pesniške zbirke se je iz občinstva zaslišalo smrčanje, kar me je spravilo v smeh.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Kot jezikovna asistentka za slovenščino delam na dveh slovenskih licejih v Trstu. Ob tem tu in tam kaj zlektoriram in prevajam iz ruščine.
Kaj bi svetovali mladim piscem? Svetujem jim, naj veliko berejo, najdejo ravnovesje med samokritiko in samopoveličevanjem ter hodijo po svetu z odprtimi očmi in ušesi.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Poletje, morje, sonce, palme, plaže … so mi zelo meh. Ljubši so mi globoki gozdovi, mrzli meseci, meglice nad smrekovimi gozdovi.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Nekaj se mi mota po mislih, a dokler ne bo beseda postala meso, bom to rajši zadržala zase.
Slovani smo končno v modi. Čepeči, sončnična semena pljuvajoči gopniki, skozi okna kukajoče balkanske bake in raznorazni vzhodnoevropski macgyverji so kar naenkrat postali glavni akterji mnoštva memov, ki črpajo iz neusahljivega vrelca slovanskih posebnosti. Slovenci, ki v kolesarskih pajkicah in zloščenih nemških karavanih vztrajno bežimo od svoje etnične skupine, se lahko tem štosom poznavalsko smehljamo le zato, ker se je v Jugoslaviji naša kultura tako neločljivo prepletla s kulturami drugim republik. Zaradi tesnega stika s hrvaškimi sorodniki, bosanskimi prijatelji ali srbskimi filmi vemo, da je tudi hčerka lahko sine in da se zaradi mokrih las lahko prehladimo na sto različnih načinov.
V meni redko vrejo občutki kakršnekoli pripadnosti, a me vseeno preplavi kar precejšnje zadovoljstvo, ko lahko katero od teh južnoslovanskih karakteristik povežem z lastnimi spomini in izkušnjami. Še najbolj sem navdušen, ko predme ogledalo postavi kakšen tujec, torej Neslovan, tisti pregovorni Drugi. Takrat celo najbolj vsakdanje navade prevzamejo podobo simpatičnih, nenavadnih in popolnoma unikatnih lastnosti. Ko sem preteklo jesen obiskal New York, sem zato jadrno zavil na odmevno antološko razstavo Toward a Concrete Utopia v Muzej sodobne umetnosti. Tam sem kar nekaj trenutkov preživel ob občudovanju Kraljeve lupine, torej stola, na katerem v tem trenutku za svojo mizo v Ravnikarjevem bloku (ki je bil, dobro ste uganili, prav tako del razstave) pišem te besede. Mogoče sem celo malo preveč užival, ko sem prisluškoval domačinom in turistom, ki so odobravajoče komentirali Trg republike, po katerem se skoraj vsak dan sprehajam, in Iskrin telefon, ki je zvonil v hiši, kjer sem odraščal.
Slutim pa, da zajec mojega navdušenja tiči v dveh grmih. Poleg povsem predvidljive fascinacije nad svojo podobo v očeh drugih posebno naklonjenost gojim tudi do nečesa, kar bom zavoljo tega besedila poimenoval posredna nostalgija. Gre za nostalgijo iz druge roke, torej za prijetno hrepenenje po nečem, kar se je zgodilo nekomu drugemu.
Rodil sem se par let pred osamosvojitvijo, tako da sem bil Jugoslovan bolj ali manj le na papirju. Pa vendar: ko poslušam Idole ali Azro, si ne morem pomagati, da ne bi občutil nečesa, čemur lahko rečem samo nostalgija. Ko vidim posnetke olimpijskih iger iz Sarajeva, me preplavijo spomini na multikulturno, živahno, celo kozmopolitsko mesto, ki ga v resnici kot takega seveda nikoli nisem izkusil. Kot temporalno oddaljeni motrilec si lahko privoščim, da pozabim vse neprijetne in dolgočasne podrobnosti ter v mislih ohranim le romantizirano predstavo, iz katere potem napajam lastno mitologijo o prostoru, ki me obdaja.
Nekaj podobnega se verjetno zgodi tudi v glavah pisateljev, kadar s svojimi zgodbami odjadrajo onkraj lastnih kultur. Vsaj sodeč po romanih The Tsar of Love and Techno ter A Gentleman in Moscow romanopiscev Anthonyja Marre in Amorja Towlesa. Američana sta namreč spisala tako melanholično lepi in nostalgični knjigi, da si težko predstavljam, da bi se takemu niansnemu čustvovanju lahko približal nekdo, ki je obremenjen z dejanskostmi in posledicami bivanja na nekem prostoru v nekem času. Hkrati se zdi, da jima je položaj zunanjih opazovalcev pomagal tudi pri odkrivanju raznoraznih kolektivnih tikov oziroma mikroskopskih kulturnih specifik. Tako vseprisotne in samoumevne podrobnosti nekdo, ki je neposredno vpet v kolesje neke družbe ali naroda, preprosto spregleda. Ni naključje, da balkanski pisatelj, ki piše najlepše besedne karikature našega prostora, že skoraj tri desetletja živi v Chicagu.
Marrovega Tsarja in Towlesovega Gentlemana združujejo absurdi sovjetskega totalitarizma. Grofa Rostova boljševiki leta 1922 kot nepoboljšljivega aristokrata zaprejo v hotel Metropol sredi Moskve, kjer preživi naslednjih nekaj desetletij, med katerimi se dodobra spozna z birokratizirano nesposobnostjo vladajoče kaste. Marra pa nas postavi v leto 1937, ko njegov Roman Markin v Leningradu s časopisnih fotografij briše obraze nasprotnikov režima in pri tem s tragikomično stoičnostjo opisuje bizarnost Stalinovih čistk. Na Balkanu smo od Rusije in držav, ki jo neposredno obkrožajo, figurativno in dobesedno oddaljeni ravno toliko, da se nam zgodbe, ki prihajajo od tam, hkrati zdijo domače in tuje. V njih opazimo zanimive kulturne unikume, obenem pa v določenih vzorcih prepoznamo tudi odmev svojega lastnega slovanskega življenja. Pri mlajši generaciji je dihotomija še potencirana: čeprav Jugoslavije nismo občutili na lastni koži, je naš prostor tako abnormalno obremenjen s svojo zgodovino, da bivša država vseeno močno zaznamuje naša življenja. Ne glede na to, da je bil sovjetski totalitarizem precej drugačen od malo mehkejše roke, s katero je vladal avtoritarni jugoslovanski režim, se težko izognemo branju skozi prizmo podedovanih zgodb o nekaterih neprijetnih izkušnjah življenja v SFRJ.
Pod črto pa se vseeno zdi, da se čarobnost obeh knjig bolj kot v partikularnem skriva v univerzalnem. Zaradi zanimivih podrobnosti in navezav sta Gentleman in Tsar odlična hrana za možgane in prijetni topli odeji za nostalgije željno slovansko dušo, na najvišje srčne strune pa vendarle zaigrata v trenutkih, ki niso ruski ali slovanski, temveč predvsem človeški. Zgodba Romana Markina je sicer res zgodba o ruskem cenzorju, a je hkrati predvsem zgodba o bratski ljubezni, odpuščanju in drobnih uporniških dejanjih v navidez nemogočih situacijah. In čeprav se grof Rostov bori z mlini na veter v obliki tako rekoč robotiziranih moskovskih uradnikov, se bori tudi s svojim staranjem, občutki pripadnosti in tujosti ter proustovskimi nehotenimi spomini.
Na nek način knjigi nista le univerzalni oziroma človeški, temveč tudi navadni. In ravno to je njuna končna, najvišja odlika. Z navadnim tu mislim predvsem na naključno prepletanje grenkobe in sladkosti, na neumorno igro med vznesenimi trenutki sreče in nepričakovanimi padci v melanholijo, na mehčanje velikih ali malih tragedij z brbotajočim humorjem. Torej na življenje, ki se na papirju včasih zdi nekaj posebnega, a bi v svojem bistvu težko bilo bolj vsakdanje.
S prejšnjo povedjo sem nameraval zaključiti ta članek, pa sem vmes začel brati Čas iz drugeroke beloruske preiskovalne novinarke Svetlane Aleksijevič in ugotovil, da je (kakšen zanimiv obrat!) prav omenjena vsakdanjost še kako posebna! Obširna ustna zgodovina o razpadu Sovjetske zveze in nastanku nove Rusije je namreč dober opomnik, da se ta del sveta, tako kot Amerika frenemyja Trumpa, še vedno napaja z velikimi zgodbami in da o njem redkokdaj mislimo v kontekstu vsakdanjih trenutkov, ki so zato v romanizirani obliki še toliko bolj pomembni. Nenazadnje pa podobno velja tudi za mojo posredno nostalgijo: kljub temu da se rad prepuščam visokoletečim panjugoslovanskim idejam ter da navdušeno požiram popularno in visoko kulturo bivše skupne države, to početje zaradi temnega madeža, ki ga je na našem širšem prostoru pustila politična ureditev oziroma njeno konkretno hegemonsko utelešenje, v resnici nikoli ni tako brezskrbno, kot se mi zdi.
Bistvo življenja je želja. Bistvo ustvarjanja je navdih. In deljenje. Agnès Varda (30. maj 1928–29. marec 2019)
Agnèsine plaže (Les Plages d’Agnès, 2008), film o filmu, svojevrstna oda filmski umetnosti, ustvarjanju in življenju, razgrne kolaž resničnih in fantazijskih Vardinih svetov oziroma plaž – plaž Sene, na katerih je postavala kot študentka umetnostne zgodovine, fotografije tistih, na katerih je snemala svoje filme, plaž, kjer se je radostila s svojimi otroki in plažo sredi mesta, kamor je na pesek, posut po mestni ulici blizu križišča, postavila pisarne svoje produkcijske hiše. S humorjem in emotivnostjo med delci svojih filmov in reportaž z gledalcem deli svoje začetke odrske fotografinje ter pionirske začetke francoskega novega vala. Medtem ko v filmu ganljive spomine na francoskega cineasta in življenjskega sopotnika Jacquesa Demyja (Jacquot de Nantes, 1991) staplja s svojimi feminističnimi intervencijami ter okruški z izletov na Kubo, Kitajsko in v ZDA – tja se je odpravila pred svojo producentsko kariero in družinskim življenjem – se zdi, da izumlja neke vrste avto-dokumentarni film, nekakšen refleksiven avtoportret z implicitnim komentarjem avtoričinega razumevanja mnoštva potencialnih form in funkcij filma, ki so bile venomer sestavni del njenega opusa.
Sprva osamljena, a igriva vizionarka francoskega novega filma, lep čas pa ena osrednjih figur modernega (svetovnega) filma, je s svojim radikalnim prvencem Kratka konica (La Pointe Courte) iz leta 1954 tlakovala smernice novega vala že nekaj let, preden se je ta sploh vzpostavil, kar ji je v prodorni študiji zapletenega odnosa zakoncev uspelo s t. i. regionalnim realizmom (v film so vpeti regionalni posnetki lokalnih ribičev, ki se vsak dan borijo za preživetje), abstraktnimi kompozicijami ter stilizirano, diskontinuirano montažo dialogov. Vse odtlej je Varda neutrudno izumljala in z domišljijo, radovednostjo, drznostjo bogatila filmsko umetnost. Skozi šestdeset let ustvarjanja je preizkušala različne pripovedne strategije in eksperimentirala ter presegala žanrske konvencije. S svojim idiosinkratičnim, eksperimentalnim stilom je proizvedla nove esejistične oblike ter opus, ki šteje več kot štirideset med dokumentarnim realizmom in poetično fikcijo mehko prehajajočih filmov.
Ob formalnem novovalovskem izbruhu v Franciji je posnela samosvoj cinemaveritejevskiCléo od 5 do 7 (Cléo de 5 à 7, 1961), ki prikazuje »realni« čas, ko mlada pariška pevka Cléo pričakuje rezultate laboratorijskih preiskav. Kmalu zatem je na hitro spisala in posnela svoj tretji celovečerec, Srečo (Le Bonheur, 1965): »Predstavljala sem si poletno breskev v svojih perfektnih barvah, znotraj pa črva. In impresionistične slike, ki vzpostavljajo melanholijo, kljub temu da obravnavajo prizore vsakdanje sreče. Poslušala sem Mozarta in razmišljala o teži smrti … kot živopisana svetlost naših kratkotrajnih poletij.«[1] Varda v Sreči »predstavlja romantično fantazijo o ljubezni in poroki, vendar jo opredeli kot moško, saj kaže, kako nadzira proizvodnjo podob, s katerimi naj se identificira ženska.«[2] Tema individualne svobode in nezmožnosti, da bi jo dosegli, je bila v središču mnogih novovalovskih filmov (na primer Do zadnjega diha [À bout de souffle, Jean-Luc Godard, 1960], Štiristo udarcev [Les quatre cents coups, François Truffaut, 1959], Jules in Jim [Jules et Jim, F. Truffaut, 1962]), a obravnavana izključno z vidika moškega protagonista. Sprva je film izzval komentarje, kmalu zatem, ko so ga v Berlinu nagradili s srebrnim medvedom, pa poniknil. Zatem ko je posnela Bitja (Les Créatures, 1966) z Michelom Piccolijem in Catherine Deneuve, se je preselila v Hollywood. Aktivna v levičarskem filmu je posnela kratki film o Črnih panterjih (Panthers, 1968), v katerem staplja podobe s protesta in intervjuje, z Jean-Lucom Godardom, Chrisom Markerjem, Alainom Resnaisom in drugimi je sodelovala pri kolektivnem projektu, protivojnem esejističnem agit-propu Daleč od Vietnama (Loin du Vietnam, 1967). Po sproščeni proslavitvi ameriške kontrakulture v Levji ljubezni[Love (…andLies), 1969] je posnela nekaj kratkih del in niz politično angažiranih v sedemdesetih, v katerih prevprašuje položaj ženske v družbi (v Ena poje, druga ne [L’une chante, l’autre pas, 1977] o prijateljstvu dveh žensk v letih 1962–1974 pa je z vprašanjem splava namenoma merila na široko občinstvo).
Brez strehe in zakona (Sans toit ni loi, 1985), ki ji je prinesel beneškega zlatega leva, v središče postavlja enigmatično mlado žensko Mono, ki po dolgem in počez raziskuje podeželje ter se v svoji samouničevalnosti ne more iztrgati neortodoksnemu življenju. Orisujejo jo ljudje, ki jih srečuje. Preiskava, ki sledi njeni smrti, se s flashbacki vrača v njeno preteklost. Kamera junakinjo spremlja na zadržan način in tako izraža občutje zapravljenega časa, hkrati pa spoštovanje do junakinjine samozadostnosti. Varda je želela, da kamera sledi njenim potem tudi v njeni poslednji refleksiji – predavanju, ki nam ga je zapustila in zavzema formo televizijskega dokumentarca v štirih nadaljevanjih – Varda (od) Agnès (Varda par Agnès 2019), kjer do potankosti razloži domišljeno detajlno strukturo, katere elementarnega pomena je trinajst kadrov vožnje s kamero. Vsak traja eno minuto, premikajo se z desne proti levi, kar je obratno zahodnemu branju z leve proti desni. Tako z desne proti levi na ruralnih pokrajinah spremljamo Mono z nahrbtnikom, na koncu vsakega kadra pa jo kamera zapusti in preide na lokalni element ali objekt. Vsak kader z vožnjo se pojavi deset minut kasneje in se spet začne z elementom/objektom, ki smo ga videli – je portret v formi nekontinuirane vožnje kamere, za katero so uporabili tudi posebej skomponirano glasbo. Če je svoje zanimanje za odnos med podobo in realnostjo v Brez strehe in zakona ujela v precizno strukturo in »vagabundski« stil, pa je v izvrstnem dokumentarnem filmu Paberkovalci in paberkovalka (Les Glaneurs et la Glaneuse, 2000) glavne protagoniste in pobiralce odsluženih vrtnin ali zavrženih predmetov predstavila tako, da jih je postavila v kontekst likovne umetnosti in lastnega filmskega opusa.
Svoj predzadnji film O ljudeh in vaseh (Visages Villages, 2017) je soustvarila z mlajšim uličnim umetnikom JR-om. Ko sta z njegovim kombijem, tiskalnikom fotografij, potovala po francoskem podeželju, srečevala domačine in izdelovala njihove velikanske črno-bele portrete, ki sta jih razstavila na zidovih hiš, kjer živijo in delajo – pri tem so ključno vlogo odigrali naključje, Vardin čudovit asociativni miselni tok in njeno (ne glede bolezen) ostro oko –, je umetnikoma uspelo ustvariti navdihujoč in ganljiv film ceste, v katerem sta duhovito, z lahkoto in tudi strastjo razgrnila svoje premisleke o moči umetnosti, minljivosti in prijateljstvu. V pristanišču Le Havre, v katerem so zaposleni pretežno moški, se na primer Varda s tremi ženami pristaniških delavcev pogovarja o stavki njihovih mož in položaju, v katerem so se znašli. Ko jih pofotografira, jim postavi ogromen spomenik z njihovimi portreti, nalepljenimi na zložene zabojnike v pristanišču, ki čakajo na pot čez ocean. S tem jih Varda umesti v moški svet. Črno-beli portreti običajnih ljudi delujejo kakor akcije pripoznanja, kot razstavljeni eksponati pa obstojijo, dokler jih ne spere dež ali morje. Na zapuščeni bunker na plaži sta tako z umetnikom JR-om umestila portret avtoričinega prijatelja iz otroštva, s spominom na nastanek same fotografske kompozicije. Godarda, s katerim so se nekoč družili ter skupaj ustvarjali, v filmu mimogrede okliče za »pesjana«, ki ne premore empatije, ko ji na vhodnih vratih pusti sporočilo, zaradi katerega postane žalostna, pa k svojemu nekoliko jeznemu sporočilu doriše srček, saj ga ima vseeno rada. »Spomin je kakor pesek v dlani,« pravi Varda, ki nam je zapustila veličastno zapuščino in plejado smernic – tistih povsem konceptualnih, ki se tičejo mojstrstva kadriranja in drugih filmskih postopkov, ter drobnih življenjskih.
Hvala, Agnès Varda!
[1]Iz Agnès govori oSreči (Agnès parle de »Bonheur«, 1998) – kratek film, ki ga je Varda posnela, da bi predstavila film za prikaz na francosko-nemškem televizijskem kanalu Arte.
[2] Cook, Pam Knjiga o filmu. Ljubljana: Slovenska kinoteka in Umco, 2007, str. 473.
Caspar David Friedrich: Samostansko pokopališče v snegu (1817-1819)
Iz nekega razloga se ljudem (vsaj tistim, ki jih moje pisanje vsaj približno zanima) ponavadi zdi nadvse zanimivo, ko omenim približno število svojih propadlih ali nedokončanih literarnih projektov. Tudi sicer, kot opažam, se o tem ne piše veliko (ali rado; na AirBeletrini je o tem v kolumnah že pisal Andrej E. Skubic). Besedilo, ki sledi, je tako najbrž hkrati vaja v spominu, zadovoljitev firbca (drugih), dokument o ustvarjanju in »iti tja, kamor drugi ne hodijo (radi)«. Zakaj? Ker je zabavno. In sorazmerno varno. Zakaj? Ker tekstov, ki jih bom obravnaval v nadaljevanju, ne dojemam več kot grožnje, rane ali opomina (o neuspehu).
V prvem delu bom predstavil cikel romanov in novel, ki ga retrospektivno imenujem Steklena ura klasičnih hrepenenj, ter se s tem dotaknil najzgodnejših začetkov mojega pisanja, v drugem delu pa seciral druge, bolj samostojne propadle in/ali pokopane projekte.
Pri vsakem projektu bom, kolikor je mogoče, poizkusil vsaj nakazati na kontekst nastanka, občasno pa tudi podati misel glede lastnega literarnega napredka – če kaj takega vidim in prepoznam.
Cikel Steklena ura klasičnih hrepenenj
– Elektro Man 1. Ja. Vem. Star sem bil 12 let, obseden s superheroji (sploh Batmanom) in razočaran nad črno-belostjo tistih zgodb (stripov, ki so globlji in moralno bolj sivi, seveda nisem poznal, niti jih nisem mogel – preprosto jih ni bilo na našem trgu). Torej sem se odločil, da bom napisal nekaj, kar bi rad bral sam. Po navdihu neke epizode Dosjejev X, v kateri nek fant lahko z močjo volje prikliče strelo, je bila torej to poglavitna lastnost našega (anti)heroja Johna, ki bil sicer tudi tat in morilec, mejno psihopat, a ob koncu dne vendarle ljubeč brat in prijatelj. Potem pa je bila tu še njegova seksi sestra Stella, njen mož Will, ki je bil premožna zguba, prijatelj, ki bi imel postati sidekick in čigar imena se ne spomnim, v vse to pa nekako (očitno, menda) sede še župnik srednjih let, ki je služil kot nekakšen moralni kompas, ki pa ga ni nihče upošteval. Stvar je obsegala kakšnih 20 do 30 strani Worda. VSE V VELIKIH ČRKAH, SEVEDA.
– Elektro Man 2. Junak je tu že manj psihotičen in nekoliko bolj konsistenten. Žanrsko je bila to grozljivka, ki se je dogajala v neki odročni vasici (tj. nekakšne verziji Solčave, vasi, iz katere izhajam) sredi hude zime, naš junak pa se je tu boril proti nekakšnemu inteligentnemu roju krvosesnega mrčesa, ki je lahko zavzel tudi človeško obliko, na koncu pa je, kot se spomnim, vso stvar rešil tisti župnik in ne junak. Mogoče so tu že vidni začetki tistega mojega »štos je v tem, da se nič ne zgodi« pristopa? No, tista krvosesna pošast mi je po svoje zanimiva še dandanes, čeprav zdaj vem, da ni bila tako originalna, kot sem menil v šestem razredu osnovne šole.
– Elektro Man 3. Spet horror in nadgradnja likov, a natančneje se fabule pri najboljši volji ne spomnim. Na koncu župnik posvoji (?) nekega wunderkinda, dečka, ki je bil leta in leta zlorabljan v zloglasni psihiatrični ustanovi. Negativec tu ni bila več neka nečloveška pošast, ampak psihiatrinja, ta prehod sovražnika v človeka pa se mi zdi precej pomemben napredek. Temu delu sem posvetil vse svoje misli na dopustu na morju, kamor sva nekega poletja šla z mamo. Analiziral sem zgodbo in like in bil nasploh napol obseden. Medtem ko so se drugi najstniki igrali odrasle in mogoče že imeli prve približke poletnih romanc, sem se sam ukvarjal z zlorabami v psihiatričnih ustanovah in iskal zlo v človeku. Tako to je. Nisem ponosen, a kaj naj zdaj storim glede tega?
– Elektro Man 4. Preambiciozen projekt, ki je, kakor se spomnim, obsegal kakšnih 100 strani worda in ga niti približno nisem bil sposoben speljati do konca. John je tu potoval v Peru, kjer bi naj preprečil neko strašno kataklizmo, vmes pa se spet pojavi tisti krvosesni mrčes iz drugega dela. Zanimivost: stvar je obstala na točki, kjer bi se naj John »intimno zbližal« s z neko arheologinjo. Preprosto nisem mogel dokončati scene, kljub temu da sem ji posvetil neverjetno veliko časa in dela. Bila mi je preveč pomembna, preveč draga … In je verjetno ravno zato nikdar nisem izpeljal do konca. Spomnim se, da je imela njuna intima zelo poguben pridih in bojim se, da sem s to sceno malo preveč sugeriral samemu sebi, kar se tiče takšnih in podobnih »zbližanj« in si mogoče še dodatno otežil moje takrat že tako zakomplicirano in otežkočeno navezovanje stikov. Ta scena se je izkazala tudi za konec Elektro sage; osnovna šola se je končala in počasi so mi, kot bo postalo očitno v nadaljevanju, v ospredje stopile druge prioritete.
– Dobrodošli v čudoviti svet teme. Približno 60 strani dolga novela, v kateri nastopajo iste osebe kot v prejšnjih delih, le da sem se takrat že povsem znebil superherojskih inspiracij. Žanrsko je šlo za nekakšen sodoben gothic horror story. John obišče sestro in njenega (še vedno bogatega in zgubastega) moža v odročni vasici (spet) sredi hude zime. V zgodbo sem tokrat vpeljal še njuno mlajšo sestro, ki je nekoliko motena in živi nekakšne goth(ic) mokre sanje. Od fabule mi v spominu ni ostalo nič omembe vrednega, vem pa, da je tu že očitna privlačnost med protagonistom in njegovo sestro, ta incestni motiv pa je v poznejših inkarnacijah teh literarnih oseb postal celo prevladujoč. Delo sem pisal v prvem in končal v drugem letniku srednje šole ter z njim strašil vzgojiteljice v celjskem dijaškem domu.
– ???. Bežno se mi dozdeva, da je med prejšnjim in naslednjim delom še eno krajše, zelo podobno prejšnjemu, a iz spomina ne morem izbrskati ničesar konkretnega. Zadnji letnik srednje šole in leto maturitetnega tečaja sta najbolj zabrisani leti mojega življenja.
– Steklena ura klasičnih hrepenenj. Tekom pisanja tega (tokrat res preambicioznega) romana sem se vpisal na študij primerjalne književnosti v Ljubljani in kolegom/sošolcem moril z njim praktično cel faks. Sentimentalen zapis na koncu teksta poroča, da sem roman pričel pisati v Solčavi leta 2004 (tega leta jeseni sem se vpisal na faks) in ga končal 30. 8. 2011 v Ljubljani. (Za lažjo predstavo o časovnih relacijah mogoče ta podatek: prvi backup prvih nekaj strani Teles v temi se na mojem mailu pojavi dne 16. 12. 2011.) Roman obsega 704.000 znakov s presledki, torej nekaj več kot 23 avtorskih pol in govori o vrnitvi Johna k sestri in njenemu možu v družinski dvorec ter z izjemno podrobnostjo (in večinoma dolgočasnostjo) opisuje dneve pred gala božično zabavo, vse skupaj pa je bilo močno navdahnjeno s filmom Široko zaprte oči. Tu sem se že povsem (preveč?) izpustil iz vajeti, kar se tiče drog in seksa – čeprav večinoma samo zavoljo šoka in osebnega užitka –, izkušnje s tega področja literarizacije (predvsem v smislu ugotovitev, kaj deluje in kaj ne (in zakaj (ne))) pa so mi pozneje vseeno in dejansko prišle prav pri pisanju Bele pritlikavke. Osrednji motiv je tokrat že povsem neposredno incest, ki pa sem ga poizkušal prikazati kot neko relacijo onstran tabuja, povsem po principu free love, oziroma že kar free sex. Roman je imel nekaj dobrih idej in momentov, nekaj pa strašno slabih, a na koncu so vsekakor prevladale slednje. Najbolj zanimiv prizor romana je najbrž kakšnih deset ali celo več strani dolga seks scena z neko zadeto gilfico, ki sem ga pisal v veliki čitalnici NUK-a. Roman sem leta 2011 ali 2012 poslal na natečaj Modra Ptica, žiriji pa sem dandanes izjemno hvaležen, da ga ni niti omenila.
Osebe iz tega cikla v mojih mislih seveda niso vedno prisotne, vendar pa se v sorazmerno rednih intervalih vračajo in zahtevajo besedo, tekst. Tako sem se v zadnjih nekaj letih spet trikrat vrnil v svet Steklene ure. Prvič v kratki zgodbi Steklina hrepenenja (v Postopoma zapuščati Misantropolis, 2016), drugič v ciklu pesmi Steklena ura klasičnih hrepenenj 2018, ki je bil objavljen na portalu AirBeletrina (2018) in tretjič v dialoški kratki zgodbi Steklena ura klasičnih hrepenenj 2019, ki je del nastajajoče zbirke kratke proze Psihoporn.
In o naslovu zadnjega romana in celotnega cikla? Iskreno in na kratko? Pojma nimam. Niti najbolj približnega osnovnega pojma. Je kot tista kocka v Muhlholland Drive. Avtor preprosto ne ve.
Drugo
– Gothic. Ta kratkoprozna zbirka je nastajala, ko sem se v drugem letniku srednje šole pričel seznanjati z black in goth(ic) metalom. Moji prvi primeri navezovanja na glasbo. Retrospektivno vidim, da me je bolj zanimal koncept zbirke kot pa posamične zgodbe znotraj nje. Te so bile all over the place. Od – kot označuje ime – gotskega horrorja do znanstvene fantastike pa vse do nekega postkataklizmičnega porna (ki ga je navdahnila igra Fallout 2). Sčasoma sem povsem organsko (vsaj tako se zdi) izgubil zanimanje za projekt. Obsegal je mogoče kakšnih sedem, osem zgodb.
– Običajno življenje na moderen način. Ta tekst s strašno slabim naslovom je bil zame osebno prebojen, saj sem tu prvič zares stopil iz cone udobja (superheroji, horror, Stephen King) in poizkusil pisati o bolj ali manj navadnih ljudeh. Žal ne morem reči, kdaj natančno je ta roman nastajal, vsekakor pa nekje med drugim letnikom srednje in maturitetnim tečajem. Pisal sem ga na pisalni stroj in ga pozneje pretipkal na računalnik, kar je bila tudi moja prva prva, čeprav strašno skromna in popustljiva, izkušnja z editingom. Zgodba govori o moškem srednjih let z ženo, sinom, službo, hišo in – to vem zdaj – depresijo. Fabula mi je tu celo ostala v spominu in do neke mere se mi zdi pomembna, zato se ji bom posvetil malenkost bolj kot pri drugih zapisih. Protagonist (če se ne motim, je bil brez imena) nekega dne spozna precej mlajšo žensko, s katero preživi noč in mu ponudi neke eksperimentalne tablete, ki jih skupaj vzameta. Naslednjega dne se tip vrne domov, kjer najde ženo in sina brutalno umorjena. Še vedno ves natripan spakira trupli v avto in ju odpelje v gozd, kjer ju pokoplje. Nato se, prepričan, da je v drug-frenzy pomoril lastno družino, vrne k ljubici. Večji preostanek zgodbe so zadete blodnje, začinjene z naivnim razmišljanjem o smislu življenja in, seveda, spolnostjo. No, po slabem tednu tip vendarle vidi, da tako ne bo šlo naprej, zato se vrne v domačo hišo, kjer na telefonski tajnici naleti na ženino sporočilo, ki mu z veselim glasom sporoča, da bosta s sinom za nekaj dni podaljšala dopust pri njenih starših. To, da ju – očitno, kaj pa on ve? – ni ubil, je zadnji udarec za njegovo zaradi tistih skrivnostnih tablet že tako povsem razmajano psiho, zato vzame še zadnje tablete in (domnevno) sede na vlak v neznano, kjer napiše svojo zgodbo. Poanta je torej nekako v tem, da se je protagonist svoji ljubici lahko odprl šele, ko je »pomoril« lastno družino. Na koncu tako sploh ni važno, ali je ženo in otroka ubil dejansko ali samo simbolno in v svoji glavi. Kar se mi zdi zanimivo glede te zgodbe, so predvsem njene moralne implikacije in sistem vrednot, ki jih vzpostavi z zgledom. Z istim sistemom oziroma posledicami sistema (tj. zakaj so ljubice in ljubimci pravzaprav pomembnejši od »resnih« partnerjev in družin, kratkoročnosti od dolgoročnosti in thrill od stabilnosti), se, nadvse prikladno, ukvarjam tudi v času pisanja tega besedila, kar pomeni, da sem z Običajnim življenjem očitno zadel nekaj pomembnega. Vsaj zame. Kajti literarno gledano je tole, kot praktično vse na tem seznamu, neberljiv zmazek. A čez leta, pravijo, pride vse prav – in verjetno imajo prav. Svari, ki sem se jih naučil prek tega romana, so se izkazale za precej dragocene, ko sem več kakšnih dvanajst ali več let pozneje pisal tako Telesa v temi kot Belo pritlikavko. Skratka: moralna sivina, spolnost, pogum iti na »drugo stran«, zadete blodnje, editing in pisalni stroj (menim namreč, da je pisati na pisalni stroj ena boljših vaj v pisanju nasploh, saj je vračanje in popravljanje omejeno – in predvsem mučno). Verjetno je tole tekst, ki je najbolj izoblikoval mojo nadaljnjo ustvarjalno pot. Oziroma jo celo uhodil.
– The Storyteller. Roman s tem neumnim angleškim naslovom, ki ne opisuje nikogar in ničesar v delu, sem pisal dve deževni poletji, med počitnicami v srednji šoli – tudi tega na pisalni stroj. To je bilo v obdobju, ko sem se pretvarjal, da sem star kakšnih 40 let in sem lik v knjigi Stephena Kinga. Roman je prišel do kakšne dvestote strani, preden sem obupal nad njim (in mojo Kingovsko fantazijo o lastnem življenju). Bil je ambient in bili so liki, zgodba pa se nikakor ni hotela razviti. Psihološko gledano v Storytellerju vidim zgodnje nastavke (dobra beseda bi bila tudi potenciale) za depresijo. Roman je pripovedoval o družini z dvema hčerkama, ki se preseli na podeželje. Žena/mama razvije ekstremno alergijo na svetlobo in vse dni preleži v temi spalnice. Mlajša hči je kot duh, starejša se preko spolnosti in drog prebuja v svet odraslih, mož/oče pa ob vsem tem počne točno nič. Do neke mere že res ustreza potrebam družine, a večinoma se samo pomika po hiši in opazuje življenje, ki drsi mimo njega. Nenačrtovana »kritika« moje najstniške izkušnje? Prav mogoče. Zgodba se je imela razviti v nekaj s starodavno prikaznijo v okoliških gozdovih, ki postopoma obseda tisto ubogo na svetlobo alergično žensko, a po, kot rečeno, dvestotih straneh nisem prišel do česarkoli konkretnega. Na test vseeno gledam kot dobro vajo, saj sem se precej posvečal opisom, dialogom in atmosferi. Tipkopis še vedno obstaja v predalu pisalne mize moje stare sobe.
– ???Horror novel(ic)a, katere naslova se žal ne spomnim. Okoli 40 strani tipkopisa (spet: pisalni stroj), ki je nastal v roku treh, štirih dni med nekimi počitnicami v srednji šoli. Besedilo (pod močnim vplivom Stephena Kinga) govori o fantku, ki mu umre mama, ves tekst pa je pravzaprav zelo podroben opis fantovega pobega iz domače hiše strahov (dobesedno). Na koncu pa je tudi twist: mama mu je samo hotela povedati, da ga ima rada. Nič drugega. A vrnitev iz onostranstva je pač zajebana stvar in za sabo (oziroma: duh s sabo) potegne vse možne horror klišeje, intrige in postopke. Če ne drugega je bila tu že res brez dvoma očitna tista moja stvar o twistu, ki leži v tem, da ga pravzaprav sploh ni.
– Megla. (O tem naslovu nisem povsem prepričan. Del spomina pa mi govori tudi, da tekst nikdar ni dobil pravega naslova.) Verjetno najbolj nenavadna zadeva na tem seznamu. Ne povsem dokončan roman govori o moškem, ki se po mamini smrti vrne v domačo hišo. Tudi ta »junak« boleha za depresijo (še enkrat poudarjam: to vem zdaj) in bolj kot se pripravlja, da bo uredil hišo za prodajo, bolj se pogreza vanjo, njeno zgodovino ter v svoje spomine in fantazije. Potem se mu prične prikazovati bolehna in zapita metalka Natassja, ki deluje, kot da ga pozna. Tudi čas in vreme se pričneta spreminjati. Večeri pričnejo trajati ure in ure, megla se sploh noče več dvigniti … Protagonist se zbliža z Natassjo, ki mu postopoma razkrije, da je bila ljubica njegove matere – ki je bila z Natassjo noseča z nekim demonom, umrla ob porodu, demon pa še vedno »straši« po hiši in njeni okolici. No, izkaže se, da Natassja prihaja iz nekega vzporednega sveta, kjer so takšne stvari glede načinov oploditve in demonov, precej naravne. Natassijin »megleni svet« se na točki, kjer stoji protagonistova hiša, spaja z našim in obratno, zato tudi prihaja do zlitja (seveda metaforično lahko rečemo, da je ljubezen tudi zlivanje) in posledičnega soočenja s »prikaznimi« iz »drugega sveta«. Natassja nato počasi prične bledeti, prehajati. Kmalu bo zdrsnila v naš svet in on v njenega. Nič več se ne zgodi. Protagonist izgine v megli, skupaj z njim pa tudi tekst, ki tak, kot je, ne more delovati (ali celo obstajati) v meglenem svetu. Zdaj, retrospektivno, tisto meglo vidim kot simbol za depresijo in megleni svet stanje uma, ki ga je depresija že povsem zajela. Pojma nimam, kdaj sem pisal to čudo, v spominu pa imam, da sem roman urejal še v Ljubljani, torej že na faksu, kar je moralo biti leta 2004 ali 2005.
– Črvine & luknje. Ta pesniška zbirka je edina sorazmerno sodobna uvrstitev na seznam. Šlo je za simpatičen projekt, s katerim sem se občasno ukvarjal med približno 2014 in 2017. Na koncu se je izkazalo, da koncept ni dovolj močan, zbirka pa je imela veliko preveč mašilnih pesmi. Kljub temu se mi nekatere še vedno zdijo dobre in jih bom mogoče nekoč umestil v kakšno drugo zbirko. Toda glede na to, da napišem samo dve ali tri objavljive pesmi na leto, si o kakšni pesniški zbirki trenutno ne upam niti sanjati. Niti me to, iskreno, na tej točki ne zanima preveč.
Zaključek: mnenja, opazke in drugi what I learned here today is-i
– Seznam je bolj ali manj celoten. Zelo verjetno ni zajeta kakšna krajša zadevica, ki se je ne spomnim več, a s precejšnjo gotovostjo lahko trdim, da je tole dovolj celovit pregled mojega osebnega pokopališča, kamor se vračam v samo najbolj sentimentalnih trenutkih.
– Vsi tisti depresivni junaki so mi dandanes nekoliko srhljivi. Pa ne zaradi njih. Zaradi mene. Ker to, da sem jih rojeval s tolikšno lahkoto, nekaj pove o meni v tistem obdobju. In to, kar vidim, mi ni preveč všeč.
– Prav tako mi je srhljiva moja nuja po pisanju, ki se je vame zasidrala v srednji šoli. Ni čudnega, da nisem imel drugega življenja kot alkohol, travo in pisanje. Res nisem znal drugače.
– Nasploh menim, da sem premlad na pisanje stavil preveč. Zaradi tega (in moje nesocializacije) se mi tudi najbrž niso dogajale stvari, ki se ponavadi dogajajo najstnikom. Zaradi tega pa sem še dandanes nekoliko zafrustriran, včasih dejansko jezen. Nekemu delu mene se namreč zdi, da sem potegnil kratko.
– Bolj kot sem pričel zapuščati horror, bolje mi je pričelo iti. Stephen King mi je dal veliko. Tudi prikazni, demonov in ran. Odkar sem leta 2012 (dobesedno) diplomiral iz njega, ga nisem več vzel v roke.
– Nekoliko nevčeščna mi je tudi vztrajnost do življenja, ki jo kažejo liki iz cikla Steklene ure. Jaz bi jih rad dokončno pokopal, a oni … Že dlje časa slutim, da njihova vztrajnost ni literarne ampak psihološke narave, zaradi tega pa k novim inštalacijam v ciklu pristopam z izjemno previdnostjo.
– Tisti moj sistem »živeti prek pisanja in tekstov« ne bo mogel delovati večno. Odslužil bo svoje. Že zdaj zelo jasno vidim njegovo zamiranje, krhanje in lomljenje. Upam, da ga bo nadomestilo kaj lepšega. Tako na osebnem kot pisateljskem področju.
– Večina besedil s tega seznama je izgubljenih na starih, pokvarjenih računalnikih ali disketah, pozneje pa tudi CD-jih. Tipkopisi so, če se ne motim, večinoma ohranjeni.
– Tekom pisanja tega teksta me je lastni spomin lepo presenetil. Sploh glede projektov iz srednje šole. Če mi že od ekonomije ni ostalo v spominu praktično ničesar …
– Pomemben nauk: če pogorite na nekem razpisu ali natečaju, vedite, da je tako mogoče najbolje. Za vas. In za svet. Zase vem, da bi težko živel s svojim »opusom«, če bi bilo v knjižni obliki objavljeno karkoli iz tega seznama. In sumim, da je nek del mene to vedel že, ko sem te zgodbe in romane pošiljal na razne razpise in natečaje.
– Ob pregledu seznama me nekoliko preseneča veliko število slepih ulic, primerov, kjer sem bil sposoben napisati sto ali več strani zavoljo ene same fiksne ideje. To sicer nekaj pove o vztrajnosti ali trmi, hkrati pa tudi o zaletavosti. Zdi se, da sem šele po letu 2011 nekako našel »pravo« pot. Pot na kateri in s katero sem ok.
– Ko sem bil leta 2012 redni gost na zavodu za zaposlovanje, mi je svetovalka po rešitvi nekega vprašalnika povedala, da sem očitno oseba, ki želi rasti preko svojega poklica (in z njim). In da, mislim, da res rastem prek njega, prek svojih besedil. A četudi ne … so mejniki, po katerih pomnim lastno življenje.
– Lahko bi rekli, da sem do svojih umetniških začetkov (bi zapisal »skromnih«, a zaradi ambicioznosti tistih projektov tega res ne morem storiti) preveč strog. Povsem možno pa je tudi, da sem se v osebo, ki (očitno) piše vsaj približno berljivo, razvil ravno zaradi te strogosti in nepopustljivosti do sebe in svojih zgodb.
