april 2014 - AirBeletrina
Refleksija 29. 4. 2014

Spomin na Dachau: dve zgodbi in dvesto tisoč usod

Ameriški vojaki pred vhodom v koncentracijsko taborišče Dachau. (foto: Wikipedia)

 

Max Mannheimer, priča časa in ne njegov tožilec

Avgusta lani je nemška kanclerka Angela Merkel obiskala nekdanje nacistično koncentracijsko taborišče v Dachauu na Bavarskem, kjer je položila venec in se poklonila spominu na tamkajšnje žrtve nacističnega terorja. Ker je šlo za zgodovinski obisk – še nikoli prej se ni namreč noben nemški predsednik vlade ob taki priložnosti mudil v mestu –, je bil dogodek medijsko skrbno zabeležen in dokumentiran. Na fotografijah, ki so kasneje zaokrožile, je ob Merklovi mogoče opaziti osivelo moško postavo na invalidskem vozičku. Ta gospod, ki je februarja letos dopolnil štiriindevetdeset let in je lani zraven nemške premierke sedel tudi v vlogi predsednika Odbora nekdanjih taboriščnikov Dachaua, se imenuje Max Mannheimer.

Max, nekdanji jetnik taborišča, ki je bilo osvobojeno na današnji dan, 29. aprila 1945, pisatelj, slikar, aktivist, se je rodil leta 1920 v mestu Nový Jičín blizu Ostrave na tedanjem Češkoslovaškem. Med vojno so ga skupaj z družino (nihče razen njega in brata Edgarja ni ostal živ) deportirali v judovski geto v Terezinu in Varšavi, pozneje pa je preživel tudi teror Auschwitza in Dachaua. O tem, kar je doživel, dolgo časa ni mogel govoriti, zadnjih petindvajset, trideset let pa ga ni mogoče ustaviti. Danes je prava ikona Dachaua, po njem so poimenovali tamkajšnji študijski center, je častni meščan tega mesta v bližini Münchna, častni doktor münchenske Ludwig-Maximilianove univerze, prejel pa je tudi več drugih nagrad in priznanj. Ko beremo o njegovem življenju, lahko pogosto naletimo na podrobnost, ki pravi, kako je po končani vojni, potem ko mu je skoraj cela družina umrla v lagerju, preprosto želel pobegniti daleč stran od vsega – od Nemčije, Nemcev, bolečine, trpljenja, smrti. A se je nato poročil z nemško antifašistko – s svojo drugo ženo, prva ni preživela Auschwitza –, leta 1946 se jima je rodila hčerka in ustalila sta se prav nedaleč stran od Dachaua.

Kot priča časa, ne kot tožilec, kar vselej poudari, zdaj Max o svoji življenjski zgodbi veliko pripoveduje – šolarjem, dijakom, študentom, zainteresirani publiki. Hodi po nastopih, daje intervjuje, sodeluje pri raznih spominskih slovesnostih, nastopa v dokumentarcih. Posebno rad ima, če ga poslušajo mladi. Že leta prihaja na vsakoletno Mednarodno srečanje mladih (Internationale Jugendbegegnung Dachau), ki ga od leta 1983 organizirajo v Dachauu. Vsako poletje se tam za dva tedna zbere okoli sto mladih od petnajstega do tridesetega leta starosti, večinoma iz evropskih držav, praviloma pa vedno prispe tudi večja skupina izraelske mladine. Prek različnih delavnic, predavanj, predstavitev itn. je dogodek namenjen zgodovinski refleksiji obdobja nacistične Nemčije, s poudarkom na Dachauu, pa ohranjanju spomina na žrtve holokavsta ter osvetlitvi aktualnih praks rasizma, diskriminacije, nestrpnosti v Evropi in po svetu. Leta 2010 sem se na omenjenem srečanju znašel tudi sam. Vseh delavnic, nastopov in drugih aktivnosti se niti ne spomnim več, ker so bili pogovori s preživelimi taboriščniki – tradicionalno del programa – najbolj dragoceni. Ko človek razmišljanju o drugi svetovni vojni, holokavstu in koncentracijskih taboriščih doda povsem konkretne zgodbe, usode, obraze, se zazdi, da se je dotaknil koščka zgodovine. Eden od pričevalcev in pričevalk nacističnega terorja, ki – nekateri vsako leto, drugi bolj občasno – prihajajo v Dachau, je tudi Max.

Ko smo ga takrat pred štirimi leti poslušali, je bilo vse skupaj videti malce čudno: ker je bilo za njim naporno dopoldne, je govoril nekoliko nepovezano, izgubljal je rdečo nit, da mu nismo mogli vedno dobro slediti, in preslišal marsikatero naše podvprašanje, čeprav smo se trudili biti dovolj glasni in razločni. Po drugi strani nas je očaral s svojo energijo, držo, šarmom, humorjem; na začetku se je pozanimal, od kod prihajamo in nas nato na kratko pozdravil v ruščini, slovenščini, srbščini, hrvaščini, poljščini, angleščini, hebrejščini, potem pa začel pripovedovati. Dolgo časa je govoril in se utrudil zadnji. Ko so Američani 29. aprila 1945 osvobodili dachausko taborišče, je imel petindvajset let in tehtal zgolj sedemintrideset kilogramov. A je preživel in samo to, da je bil zdaj tam pred nami – kakšna zmaga življenja nad smrtjo!

Max Mannheimer in Angela Merkel v Dachauu.

Mož, ki v zadrego spravi Angelo Merkel

Prav Max je, saj ni presenečenje, povabil Angelo Merkel v Dachau. Zanimivo je brati poročilo Süddeutsche Zeitunga z dogodka: ona je resna, napeta, zadržana, on dobro razpoložen. Kanclerka z zamolklim glasom nagovori navzoče izza govorniškega pulta in med drugim pove, da jo ob tej posebni priložnosti prevevata globoka žalost in sram. Obzirno se dotakne zgodovine taborišča in spomni njegovih žrtev. Na kratko razmišlja o trpljenju, bolečini, o zgodovinski odgovornosti Nemcev. Potem se dvigne Max, ki bi tudi rad nekaj povedal. »Sicer ni pravi trenutek za samopromocijo, ampak vse te kamere so videti tako radovedne,« hudomušno reče in pokaže zbranim obe svoji avtobiografiji, v katerih je popisal, kar je doživel med vojno. Da prva ni tako dobra, ker jo je natipkal v naglici, misleč, da je na smrt bolan, pa se mu je zato mudilo, še doda, medtem ko je zraven Merklova videti osupla in v zadregi, ker je takole posegel v protokol. Potem kanclerka položi venec, se sprehodi do spominskega muzeja in na koncu prejme v dar debelo knjigo z osebnimi podatki vseh kdajkoli zaprtih v dachauskem lagerju. Max vstane in si znova vzame besedo: »Najkrajši govor, kar sem jih kdaj imel,« napove in se obrne proti Merklovi: »Hvala, hvala, hvala«. Ona je ganjena, spet v zadregi, ne ve, kam bi z rokami in vprašujoče pogleduje svojega tiskovnega predstavnika, kaj zdaj. Potem počasi zaključi obisk. Max, stari borec, pa se posveti novinarjem in ne iztirijo ga vprašanja, ali ni bil premierkin obisk zgolj del predvolilne kampanje (septembra lani so bile namreč v Nemčiji parlamentarne volitve, ki so jih dobili prav njeni krščanski demokrati, CDU). Važno mu je le, da je prišla. Kot izkušen aktivist ve, kako pomembne so take majhne zmage, simbolične geste, na videz minimalni premiki. Zato se ne vznemirja zaradi tovrstnih pomislekov, temveč zavije na zasluženo kosilo.

Tri taborišča, Mengele in vlak smrti

Na Srečanju mladih v Dachauu je bil z nami tudi Leslie ‘Laszlo’ Schwartz. Leslie, madžarski Jud, se je rodil leta 1930 v vasi Baktalórántháza na vzhodu Madžarske, kjer je preživel otroštvo. Leta 1944 so ga skupaj z družino – z mamo, očimom, mlajšima sestrama – deportirali v Auschwitz. Po spletu neverjetnih naključij, zaradi katerih se ga je oprijel vzdevek Lazar, je preživel tudi teror Dachaua, Allacha, enega od dachauskih podružničnih taborišč, in t. i. mühldorfski vlak smrti. Aprila 1945 so namreč nacisti v koncentracijskem taborišču v Mühldorfu na Bavarskem odpeljali na vlak približno 3.500 ljudi, večinoma madžarskih Judov, med katerimi naj bi bil Leslie s petnajstimi leti eden najmlajših. Usmerili so jih proti Tirolski, kjer so se pred skorajšnjim prihodom zaveznikov želeli znebiti prič. 600 metrov dolg vlak so nato ustavili v bližnjem Poingu in misleč, da je vojne že konec, spustili jetnike na prostost, pozneje pa jih polovili ter vkrcali nazaj. Pri tem so ubili štiriinpetdeset ljudi in jih ranili več kot dvesto. Vagone so kasneje bombardirale tudi zavezniške sile, misleč, da gre za nemški vojaški transport, a so po nekaj dneh vendarle osvobodile potnike.

Po koncu vojne je Leslie odšel k sorodnikom v ZDA in se pozneje ustalil v New Yorku. Oba strica sta mu dejala, naj pozabi, kar je doživel. V Ameriki je šel spet v šolo, se zaposlil, odprl tiskarsko podjetje, se poročil in dobil otroka, o vojni pa dolga leta molčal. Šele pred kratkim je začel pripovedovati. Danes se tudi on pogosto vrača v Nemčijo, nastopa pred šolarji, dijaki in drugo publiko, se pojavlja v medijih, dokumentarnih filmih in podobno.         

Pred štirimi leti v Dachauu smo se z njim pogosto družili tudi zunaj uradnega programa, saj se je velikokrat prišel mimo. Pri osemdesetih je deloval čil, sproščen, duhovit, šarmanten in v dobri kondiciji, saj je veliko govoril. Rad je imel mlade okoli sebe, rad je pripovedoval, a tudi poslušal. Potrpežljivo je odgovarjal na vsa mogoča vprašanja v zvezi s svojo zgodbo in tudi malo ga ni motilo, če je moral kakšno podrobnost večkrat ponoviti in pojasniti. Včasih je vrnil pozornost in se pozanimal, kdo smo mi, od kod prihajamo, kaj počnemo v življenju. Glede na to, da nam je ogromno povedal, je malce nerodno, da se najprej spomnim samo posameznih koščkov: že takrat je bil zgrožen in razočaran nad nazadnjaško, nestrpno, tudi antisemitsko Orbánovo Madžarsko, ki je ravno tisto leto, potem ko je konservativna desna stranka Fidesz dobila večino na parlamentarnih volitvah, prvič šokirala svetovno javnost. Potem je mimogrede omenil, kako ga je v Auschwitzu kot štirinajstletnega dečka pregledal sam dr. Josef Mengele! Mengele?! Okrutni nacistični zdravnik in znanstvenik, ki je izvajal svoje sprevržene medicinske poskuse tudi na taboriščnikih, po vojni pa je zbežal v južno Ameriko, kjer naj bi umrl leta 1979 med plavanjem v morju pri brazilski obali? Vzelo nam je sapo, Leslie pa ni niti trenil z očmi. Pa kako impozanten v tisti svoji uniformi se mu je Mengele takrat zdel, je še dodal.

V Ameriki je bil Leslie, ko je šel ponovno v šolo, za dve glavi večji od sošolcev, a so ga imeli predvsem mehiški vrstniki radi, ker je lahko pri nogometu brcnil žogo najdlje od vseh, se je glasila ena od anekdot, ki nam jo je zaupal. Pripovedoval je tudi o svojem bratrancu v drugem kolenu, o slavnem filmskem igralcu Bernardu Schwartzu, bolj znanem po imenu Tony Curtis, s katerim sta se sicer prvič spoznala šele na začetku osemdesetih. Hm, kdo? Večini omenjeno ime ni povedalo veliko. Tony Curtis, z Marilyn Monroe in Jackom Lemmonom je igral v tistem slavnem filmu Nekateri so za vroče, je razložil. Aha, Marilyn Monroe …      

Leslie je takrat velikokrat tudi omenil, da je napisal knjigo o svojem življenju. Leta 2007 je izšla na Danskem in tam postala velika uspešnica, kmalu pa bo na voljo tudi v nemščini in angleščini, je zatrdil, zadovoljen, da bo dobil nove bralce. Zagotovili smo mu, da bi jo z veseljem prebrali in da si jo bomo poskusili priskrbeti, ko bo to mogoče.

Nekaj let je sicer minilo, da sem se potrudil poiskati njegovo knjigo in izpolniti obljubo. Potem sem, ko sem ga zagledal lani poleg Angele Merkel v Dachauu, vzel še Maxovo knjigo – tisto prvo, za katero je pred kanclerko rekel, da mu ni najbolje uspela – in jo bral vzporedno z Lesliejevim tekstom. Gre za dve podobni zgodbi, za dva kratka, preprosta avtobiografska zapisa. Nista ju napisala vrhunska literata, ampak v prvi vrsti dve priči, vsaka s svojo pretresljivo izkušnjo, ki jo vpisujeta v kompleksen in raznolik spekter spominske literature o holokavstu. Njuni pripovedi razgrinjata presunljivo zgodbo o trpljenju, bolečini, ljubezni, smrti, o spet najdenem prijateljstvu in posredno tudi o mestu, kjer je stalo eno najbolj zloglasnih koncentracijskih taborišč v tretjem rajhu. Zdaj, ko sem po nekaj letih spet premetaval koščke njunih življenj, mi je še enkrat postalo jasno, da je to zgodbo treba deliti.  

Od prve ljubezni na Hitlerjev rojstni dan do občudovanja jugoslovanskih partizanov  

Maxov Spätes Tagebuch: Theresienstadt, Auschwitz, Warschau, Dachau (2000), ki je bil prvič objavljen leta 1985 v prvem zvezku posebnega dachauskega spominskega zbornika, je serija kratkih, strnjenih dnevniških zapisov, fragmentov, s katerimi avtor popiše svoje otroštvo, zgodnjo mladost in odhod v taborišče. Piše o svoji družini, o očetu, razgledanem, uspešnem judovskem trgovcu s kvartopirsko razvado, ki se je med prvo svetovno vojno boril v avstrijski armadi; o mami, ljubeči, verni ženski, ki je doma skrbela za pet otrok, o babici, stricu … Piše o življenju v Novem Jičínu: pri trinajstih ima bar mitzvah, na prve protijudovske opazke, ki jih je deležen na ulici, pa se odzove s pestmi. Konča trgovsko šolo, se zaposli, v prostem času rad igra nogomet in hodi v kino. 10. oktobra 1938 v Sudete vkorakajo Nemci. Maxovo domače mesto je nenadoma preplavljeno s kljukastimi križi, Hitlerjevimi slikami, nacionalsocialističnimi parolami, nemške enote pa dočakajo fanatičen sprejem. Ozračje postaja čedalje bolj moreče. Maxov oče je kot apolitičen trgovec kljub vsemu optimističen, saj redno plačuje davke, uživa ugled med ljudmi, vsi ga poznajo, zato je prepričan, da se ne more zgoditi nič hujšega. A razmere v mestu kmalu postanejo nevzdržne, med kristalno nočjo novembra 1938 je oskrunjena in razdejana tudi mestna sinagoga, molitveniki in zvitki Tore ležijo na ulici. Potem Nemci priprejo judovske moške in jih pozneje izpustijo z ukazom, da morajo v nekaj dneh zapustiti mesto. Ko Mannheimerjevi pripravljajo svoje stvari za odhod, njihova češka hišna pomočnica plane v jok. »Za Judi se ne joče,« osorno pripomni sosed.

Umaknejo se v Uherský Brod na Moravskem, ki so ga prav tako zasedli Nemci, a imajo ti med tamkajšnjim večinsko češkim prebivalstvom manj podpore. Max začne delati na gradbišču. Včasih ignorira policijsko uro, po kateri Judje po osmi zvečer ne smejo več zapuščati svojih domov, in odide do bližnjega zdraviliškega parka, prešteje table s protijudovskimi napisi ter jih pomeče v potok in v grmovje. Naslednji dan so znova tam. 20. aprila 1939, na Hitlerjev rojstni dan, kot poudari, se prvič zaljubi, a se njegova izbranka s starši nato odloči umakniti v Palestino, sam pa ostane s svojo družino. Leta 1940 je spet zaljubljen, mlado Judinjo Evo Bock spozna med druženjem s skupino mladih, ki se redno dobiva in razpravlja o politiki, literaturi, filozofiji. Zelo se imata rada, videvata se vsak dan in septembra 1942 poročita. Medtem se razmere v mestu poslabšajo, pride do množičnih transportov Judov v geto v Terezinu, vmes pa priprejo tudi Maxovega brata Ericha. V Terezinu Max z družino in s svojo izbranko ne ostane dolgo, februarja 1943 je že v Birkenauu. Ko se znajde v lagerju, se spremeni tudi njegova pripoved, stavki postanejo čedalje krajši in odsekani. Beremo, kako so internirance razdelili v skupine, jih postrigli, jim pobrali obleke. Beremo o tem, kako so bili jetniki odrezani od informacij in niso vedeli, kaj se dogaja z njihovimi bližnjimi. Max je skupaj s svojima bratoma, njegova taboriščna številka se glasi 99 728. Star je triindvajset let. Ko piše o vsakdanjiku v taborišču, omenja pogoste apele, lakoto, karanteno, različne bolezni, ki se jih ni dalo ustrezno zdraviti, nesmiselno prisilno delo, izživljanje taboriščnih kapov, prav tako internirancev, a privilegiranih nadzornikov drugih zapornikov. O svoji Evi ne pripoveduje več in ni jasno, kaj je z njo. Danes vemo, da je umrla v Auschwitzu, Max pa je po njej poimenoval hčerko, ki jo je imel po vojni s svojo drugo ženo.

Max Mannheimer in njegova žena Eva leta 1942. Eva je bila umorjena v Auschwitzu.

Ko prispe v ruševine varšavskega geta, dobi novo številko, poišče si delo, naprej pomaga v taboriščni pralnici, potem pa dela kot stenograf. V roke mu pridejo dnevniški zapiski v poljščini o zadnjih dnevih nekega dekleta pred znano vstajo v getu aprila leta 1943. V zameno za krožnik juhe jih odkupi, potem pa izroči v skrb neki civilistki. Avgusta 1944 ga z bratom Edgarjem deportirajo v Dachau; piše, da je tamkajšnje taborišče drugačno. Veliko je političnih zapornikov, socialistov, komunistov, sindikalistov itn. iz mnogih držav – Nemčije, Poljske, Češke, Jugoslavije, Rusije. Sam pri sebi Max občuduje jugoslovanske partizane: z malo orožja, a s pogumom in idealizmom so se uprli okupatorju, pravi. Judje smo ubogali brez ugovorov, razmišlja. Kmalu ga preselijo v eno od dachauskih podružničnih taborišč, kjer zboli za tifusom, osvoboditev, s katero konča pripoved, pa dočaka na že omenjenem mühldorfskem vlaku smrti.    

Poskus pozabe in živčni zlom ob pogledu na svastiko  

Primo Levi je v knjigi Potopljeni in rešeni zapisal, da so zgodovino koncentracijskih taborišč praviloma pisali tisti, ki niso v celoti spoznali njihovega dna. Kdor ga je spoznal, se ni vrnil ali pa sta trpljenje in nerazumevanje ohromila njegovo sposobnost opažanja. Zato je Maxov popis življenja v taborišču predvsem preprosta zgodba o tem, kako ponotranjiti vsa drobna pravila, ukaze, zahteve, ki uravnavajo vsakdanjik, kako preživeti, kako se znajti v nečloveških razmerah, komu zaupati in do koga ostati sumničav, kako se dokopati do informacij, kako ravnati v primeru bolezni, lakote, pomanjkanja, kako preživeti težaško prisilno delo, kako ne izstopati, kako se oprijeti vsake rešilne bilke … Max piše s perspektive mladega fanta, ki je v taborišču praviloma odrezan od informacij in se mora v prvi vrsti zanesti sam nase, preživeti mora, kakor ve in zna, in seveda ne more doumeti vse kompleksnosti, okrutnosti nacističnega terorja, kot ga poznamo danes.

Razumljivo je, da Max o svoji vojni izkušnji dolgo ni zmogel govoriti. Spätes Tagebuch je napisal, potem ko mu je leta 1964 žena Fritzi umrla za rakom. Kmalu zatem je imel sam rutinsko operacijo čeljusti in si po nesporazumu z zdravnikom zapičil v glavo, da tudi sam umira. Zato je za najstniško hčerko v naglici želel napisati nekaj o zgodovini svoje družine. Povojna leta zanj niso bila lahka: umaknil se je iz nemških judovskih krogov, se že na koncu štiridesetih let včlanil v tamkajšnjo socialdemokratsko stranko, a tudi v povojnem Münchnu ni ušel kakšni antisemitski opazki. Po ženini smrti se je tretjič poročil in dobil sina, a bolehal za depresijo in imel napade tesnobe. Začel je slikati in pri tem našel nekaj miru. Leta 1981 je v Ameriki doživel živčni zlom, ko je na nekem zidu zagledal vgravirano svastiko. Kot je nekje povedal, so to bili časi, ko je pod tušem vsakič preveril, če bo ven dejansko pritekla voda. Sredi osemdesetih so ga iz Dachauskega spominskega centra prosili za objavo njegovih spominov. Naleteli so na ugoden odmev in začel je pripovedovati.

Pred Mengelejem: »Kot da smo nekakšni stroji, ki jih je treba razstaviti in pregledati.«

Tudi Leslie je svojo zgodbo v Surviving the Hell of Auschwitz and Dachau (2013) zastavil podobno kot Max, čeravno piše z drugačne perspektive. Najprej se ozre na svoje otroštvo na madžarskem podeželju. Piše o svoji družini, o očetu, trgovcu s kozmetiko, ki je trpel za posledicami otroške paralize in, ko je bilo Leslieju osem let, umrl zaradi tuberkuloze; o mami, ki se je po njegovi smrti kmalu spet poročila, kar ji je mali Leslie neznansko zameril. Pripoveduje o svoji mlajši sestri in polsestri, o tetini kmetiji, kjer je strašno rad preživljal poletja, o svojem zvestem psu, o nekoliko starejši družbi prijateljev, s katero je potikal naokoli. Ko omenja svoje judovstvo, pove, da je šel vsak dan v sinagogo.

Na Madžarskem, kjer je bil med drugo svetovno vojno na oblasti regent Miklós Horthy, kontroverzna zgodovinska osebnost, sicer zaveznik nacistične Nemčije in antisemit, so se množične deportacije Judov začele razmeroma pozno, v letih 1943 in 1944. A prve znake mračnih časov je Leslie opazil že prej: v vasi so zaprli judovsko šolo, Judje so bili deležni različnih opazk in šikaniranj, še včeraj prijazni sosedje in znanci so se obrnili proti njim, oblasti pa so jim odrekle pravico biti del madžarske družbe, čeprav so bili vanjo že tradicionalno dobro integrirani. Leslie se je zagledal v simpatično sošolko, a so ji njeni starši, katoličani, prepovedali, da bi se družila z njim.

Januarja 1943 izselijo iz Lesliejeve rojstne vasi vse Jude in jih odpeljejo v geto v Kisvárdo, mesto blizu meje s Slovaško in Ukrajino, kjer jim zaplenijo osebno imetje. Spomladi 1944 deportirajo Leslieja z družino v Auschwitz. Na zbirnem peronu jih razvrstijo v več vrst – za ženske, otroke, moške, starejše osebe. Štirinajstletni Leslie, ne več otrok, a tudi ne odrasel moški, za trenutek pomišlja, potem pa gre z očimom in pusti mamo ter mlajši sestri za sabo. Nato se nenadoma premisli, vrne nazaj, a jih v množici ne najde več. Ne vedoč, da jih nikoli več ne bo videl, se vrne v vrsto k očimu. Nenadoma se znajde pred samim Josefom Mengelejem. Ta mu potipa mišice na roki in ga vpraša, koliko je star. Sedemnajst, se zlaže Leslie. Na čuden način ga fascinira zloglasni angel smrti; Mengele, postaven moški pri tridesetih v brezhibni uniformi, je dajal vtis, kot da se ga vse skupaj ne tiče, kot da je nad vsem, »kot da smo nekakšni stroji, ki jih je treba razstaviti in pregledati«, zapiše Leslie. Po pregledu ga postrižejo, vzamejo vse obleke, dodelijo zaporniško uniformo in taboriščno številko 71 253. Odloči se, da bo ne glede na vse ostal močan, in prezira šibke, jokajoče, bolne, lačne. Spoprijatelji se s starejšim znancem iz svoje vasi na Madžarskem.

V Auschwitzu ostane deset dni, nato ga prepeljejo v Dachau, od tam pa v bližnje podružnično taborišče v Allachu, kjer opravlja različna težaška dela, kar mu je neznansko naporno, saj je izgubil veliko telesne teže in moči. Včasih vreče cementa, ki jih mora prenašati, tehtajo več kot on sam. Pot mu prekriža sadistični, psihopatski kapo, morilec Christof Ludwig Knoll, znan po svojem izživljanju nad jetniki. Toda okrutni Knoll, ki so ga v dachauski lager kot komunista, političnega zapornika, internirali leta 1933 in ki se je nato povzpel do visokega položaja v taborišču, po vojni pa bil obsojen na smrtno kazen, je Leslieju naklonjen. Od njega zahteva manikuro nohtov, a mu ne stori nič žalega. Dobri odnosi z enim najbolj zloglasnih taboriščnih kapojev prinesejo Leslieju nekoliko večje zaupanje nacistov, ki mu dodelijo lažje delo in nekaj drobnih privilegijev. Nekemu častniku mora čistiti barako in biti na straži, ko se ta notri zabava z ljubico. Dobi več prostega časa in bolj svobodno se lahko giblje v taborišču in okoli njega. Spoprijatelji se z železniškim uslužbencem Martinom Fussom in starejšo gospo Agnes Riesch, ki mu vsake toliko prineseta nekaj hrane. Z njima bo ostal v stiku tudi po koncu vojne.

Kozarec mleka in kos kruha z maslom

Ko se znajde v Mühldorfu, še enem od dachauskih podružničnih taborišč, kjer naj bi bila takrat pričakovana življenjska doba jetnikov zgolj šestdeset dni, je privilegijev konec. Skupaj z drugimi v izjemno mrzli zimi 1944/45 na železnici raztovarja tovor. Tam prvič naveže stik z Maxom Mannheimerjem. Piše, kako so se prek njega, saj je znal dobro nemško, skušali dokopati do čim več informacij v zvezi s potekom vojne. Zapomni si, kako Max reče, da če bo preživel, nikoli več ne stopi na nemška tla. 25. aprila 1945 Leslieja skupaj s približno 3.500 sojetniki vkrcajo na t. i. mühldorfski vlak smrti. V gneči izgubi Maxa izpred oči. Ponovno se bosta videla šele čez petinšestdeset let. Po dveh dneh vožnje se vlak, kot že rečeno, ustavi v Poingu na Bavarskem. Potem ko jetnike spustijo na svobodo, se Leslie z manjšo skupino zateče na bližnjo kmetijo, kjer dobi od prijazne gospodinje kozarec mleka in kos kruha z maslom. Vse življenje ga bo mučilo, kdo je bila ta prijazna ženska, ki ga je tako lepo sprejela in ki se ji ni nikoli uspel zahvaliti. Šele leta 2011 bo uspel najti njeno hčerko. Na kmetiji sicer ne ostane dolgo, ker se ji približa nekaj mladih nemških vojakov, pripadnikov Hitlerjeve mladine. Obnemogli in shujšani Leslie sicer poskuša pobegniti, a ga med begom ustrelijo v čeljust in nato odženejo nazaj za vlak.

Leslie Schwartz in Max Mannheimer (levo, sredina) leta 2011. (Foto: Christian Endt)

Za razliko od Maxa Leslie svoje pripovedi ne konča z osvoboditvijo, temveč v svojem značilnem slogu, v kratkih, jedrnatih, mestoma malce okornih stavkih, piše tudi o povojnih letih. O počasnem okrevanju v vojaški bolnišnici, kjer zdravi svojo strelno rano, o vrnitvi v domačo vas, o odhodu v ZDA, o tem, kako si je tam na novo uredil življenje. V New Yorku nekoč na podzemni železnici sreča dve Madžarki, ki mu povesta, da sta bili v Auschwitzu z njegovo mamo. In razkrijeta, da sta mu mama in sestra najverjetneje umrli na eni izmed ladij z več tisoč taboriščniki, ki so jo maja 1945 v Baltskem morju bombardirali Britanci, misleč, da so na krovu nemški vojaki.

Od sedemdesetih let naprej se Leslie redno vrača v Nemčijo. Poleti 2010 se vrne v Poing, stopi v stik s tamkajšnjim županom ter prvič uradno v državi, kjer je bil nekoč zaprt v taborišču, spregovori o svoji zgodbi in obišče nemške šolarje. Ko se potem nekega poletnega popoldneva v Münchnu po petinšestdesetih letih spet sreča z Maxom in ko prisrčno obnovita svoje prijateljstvo, postane, navdahnjen z Maxovim delom in njegovo neskončno energijo, še bolj prepričan, čemu bo posvetil preostanek življenja. Pripovedoval bo.

Spomin na Dachau  

Toda pripovedovati o holokavstu ali nacističnem terorju v samem Dachauu, kjer smo začeli našo zgodbo, ni bilo vedno samoumevno. V tem prijetnem, zelenem, skorajda idiličnem majhnem mestu – s slikovitim srednjeveškim dvorcem –, ki šteje približno 44.000 prebivalcev in leži 17 kilometrov severozahodno od Münchna, se niso vedno znali soočiti z mračno preteklostjo. Koncentracijsko taborišče v Dachauu, zgrajeno na območju nekdanje tovarne streliva, so kot prvi tovrstni objekt nacističnega režima – šlo je sicer kazensko oziroma delovno taborišče – odprli leta 1933 pod vodstvom Heinricha Himmlerja. Sprva je bilo namenjeno »prevzgoji« političnih nasprotnikov, zato so vanj najprej zapirali komuniste, socialiste, socialdemokrate, sindikaliste itd., nato t. i. asocialne skupine (Jehovove priče, homoseksualce, Rome, Sinte), pozneje pa se je v taborišču znašlo čedalje več Judov in tujih državljanov, zajetih na območjih, ki so jih med vojno zasedli Nemci. Taborišče je bilo razdeljeno na osrednji del in krematorij, taboriščna cona pa je obsegala dvaintrideset barak. Sčasoma so celotno območje tudi s prisilnim delom zapornikov povečali. Manjših podružničnih taborišč v okolici mesta, kjer so jetniki prav tako živeli in delali v krutih razmerah, pa je bilo kar 140. Dachau je znotraj nacističnega režima veljal za nekakšno šolo nasilja, uničevanja, poniževanja, represije. V taborišču so izvajali tudi medicinske poskuse. V dvanajstih letih naj bi bilo v glavnem taborišču in njegovih podružnicah zaprtih več kot 200.000 ljudi, od tega naj bi jih umrlo več kot 41.000. Ko so Američani leta 1945 območje osvobodili, so v barakah našli več kot 30.000 jetnikov iz kar enaintridesetih različnih držav. V Dachauu so bili zaprti tudi Slovenci (npr. Boris Pahor, Zoran Mušič, Igor Torkar), partizani, španski borci, aktivisti OF itn., a je njihovo točno število težko ugotoviti, saj so nekatere registrirali kot avstrijske, druge pa kot jugoslovanske zapornike. Bilo naj bi jih približno 2000. Za več preživelih slovenskih internirancev se trpljenje ni končalo z osvoboditvijo taborišča. Prek t. i. dachauskih procesov, montiranih sodnih obravnav, so nekatere med njimi v letih 1948 in 1949 doma obtožili sodelovanja z gestapom.

V dvanajstih letih delovanja je dachausko taborišče skupaj s svojimi številnimi podružnicami postalo del tamkajšnjega lokalnega življenja; domačini so po vojni sicer trdili, da niso vedeli, kaj se je dogajalo znotraj ograd, se sami imeli za žrtve nacističnega režima, vendar je znano, da so številni lokalni veljaki in podjetniki sodelovali z nacisti. Leta 1965 so sicer na območju nekdanjega glavnega taborišča odprli spominski center, ki ga letno obišče okoli 800.000 obiskovalcev z vsega sveta, a se je to zgodilo šele po večletnih prizadevanjih. Postavitvi centra so po vojni nasprotovali tudi v bavarskem deželnem parlamentu, kjer so leta 1948 celo predlagali, da bi območje spremenili v kazenski zavod, v nekakšno delovno taborišče za »asocialne« posameznike, kasneje pa so odgovorni tja naselili brezdomce in različne begunce. V petdesetih letih so na ukaz Heinricha Junkerja, vodje deželnega okraja, taboriščni krematorij najprej zaprli za javnost, nato pa kljub ogorčenim odzivom dali podreti.

Spominjati se taborišča: po ogledu krematorija na vrček piva in bavarski šlager?

Primeri zanikanja so zgovorni: Lorenza Reitmeierja, pomembnega lokalnega politika in dolgoletnega neodvisnega dachauskega župana, ki je v mestu deloval od leta 1966 do 1996, naj bi denimo vselej bolj skrbel ugled samega mesta kot pa ustrezna počastitev spomina na internirance. Tako je leta 1985 na spominski slovesnosti odkrito obžaloval, da Dachau danes poznajo bolj po taborišču, kot pa na primer po njegovi umetniški dediščini, med drugim znani slikarski koloniji iz 19. stoletja. Na uradnem obisku na Poljskem pa naj bi nekoč celo dejal, da druga svetovna vojna, ta po njegovem daljna preteklost, v Dachauu ne zanima nikogar več.

Še leta 2002 se je Dachauski spominski center znašel pod očitki zaradi svojega dela – raziskovali so namreč povezave med vodstvom taborišča in tedanji mestnimi oblastmi. In ko je lani zdaj že bivši župan mesta Peter Bürgel iz konservativne bavarske Krščansko-socialne unije (CSU) z delegacijo mestnih svetnikov obiskal nekdanje taborišče v Auschwitzu, kjer so se srečali s poljskimi kolegi, se pogovarjali o sodelovanju med obema mestoma in izmenjali izkušnje, je bila nemška odprava najbolj vesela, da je njihov prihod v medijih ostal bolj ali manj neopažen. Leto prej so namreč tovrsten obisk odpovedali, saj so se bali kritičnih odmevov doma v Dachauu. Bürgla je sicer letos na županskem položaju zamenjal mladi Florian Hartmann, komajda sedemindvajsetletni član Socialnih demokratov (SPD).

Če je že zatajila visoka politika, so tabuji padali s pritiskom »od spodaj«, s pomočjo različnih raziskovalnih, izobraževalnih in publicističnih aktivnosti Dachauskega spominskega centra pod vodstvom prodorne, zdaj že upokojene strokovnjakinje Barbare Distel, ki je Maxa leta 1985 tudi nagovorila k objavi spominov. Padali so s pomočjo pričevanj preživelih taboriščnikov, kot sta Max in Leslie, in dogodkov, kakršno je vsakoletno dachausko Srečanje mladih ali spominska plakatna razstava Für eine Zeit Dachauer, ki so jo leta 2005 odprli na različnih javnih prostorih v mestu. Posvetili so jo dvanajstim dachauskim internirancem, dvanajstim obrazom, dvanajstim usodam iz dvanajstih različnih držav, med katerimi je bil tudi naš pravkar umrli Bogdan Borčič.

Ni šlo vedno gladko. Pomenljivo je dejstvo, da je Angela Merkel lani v Dachauu najprej nameravala nastopiti samo na strankarskem predvolilnem zborovanju, šele kasneje jo je »prestregel« Max in povabil v taborišče. Seveda je kanclerkina gesta še zmeraj iskrena in vredna spoštovanja, a v prvi vrsti je šlo za še en »podvig« neutrudnega aktivista.

Znano je, da so Merklovo kritizirali, ker je potem, ko se je poslovila od Maxa in ostalih gostov, odšla na lokalni Volksfest, kjer si je v sklopu predvolilnega shoda privoščila vrček piva. Omenjena dachauska ljudska veselica praviloma poteka vsako leto v avgustu in traja dober teden dni. Obišče jo ogromno ljudi, znana je po mnogih stojnicah, zabaviščnem parku, tradicionalnem ognjemetu in pivskih šotorih, kjer natakarice v narodni noši na velikih pladnjih tovorijo hektolitre piva, v ozadju pa odmevajo težko poslušljive bavarske viže in šlagerji. Tja smo pred štirimi leti ob večerih pogosto zahajali tudi mi, saj v Dachauu nočnega življenja ni ravno v izobilju. Spomnim se, da smo enkrat povabili zraven tudi Leslieja. Prejšnji večer smo z njim dolgo snemali intervju, pa je nekomu prišlo na misel, da bi šli skupaj še na pivo. A se nam je vljudno zahvalil ter rekel, da ne mara gneče in nasploh takih pivskih prireditev. Nismo mu zamerili. Če dobro pomislim, je tudi mene, ko smo sedeli v kakšni od teh velikih, natrpanih, zadušljivih dachauskih pivnic, kdaj pa kdaj spreletel srh.

 

Max Mannheimer: Spätes Tagebuch: Theresienstadt, Auschwitz, Warschau, Dachau. Zürich: Pendo Verlag AG, 2000, 127 str.

Leslie Schwartz, Marc David Bonagura: Surviving the Hell of Auschwitz and Dachau: A Teenage Struggle Toward Freedom From Hatred. LIT Verlag, 2013, 105 str.

Panorama 28. 4. 2014

Prižiganje in ugašanje luči: pot med opuščenimi elektrarnami in pozabljenimi svetovi

Prižigamo luči, kopljemo cevi,
potapljamo svetove in njihove bogove;
prazni zrak meljemo, daleč vozimo, nikamor ne pridemo;
čudeže pozabljamo.

Nekdanja jedrska elektrarna Greifswald (foto: Daniele Croci)

Januar 2014: nuklearna poželenja gospoda Hetzla

Koliko jedrskih elektrarn na svetu ima dvigalo iz ruske iverice? Pod nami škriplje in prestopamo se živčno, na vratih piše: RAUCHEN VERBOTEN, poleg je dvakrat prečrtan čik, z rdečo. Ni več sevanja tukaj, nuklearko so zaprli takoj po združitvi Nemčije. Pred nami je drastični nemški vzhod – na drugi strani hriba je Poljska – in še bolj drastični sever, mrzla plaža Baltika. Jedrska elektrarna Greifswald, oklicana tudi nuklearka Lubmin (po majhnem kraju ob morju, kjer stoji) ali nuklearka Bruno Leuschner (po ex-vzhodnonemškem politiku), je bila največja jedrska elektrarna v NDR, Vzhodni Nemčiji. Prvi reaktor so pod skrbnim nadzorom Sovjetske zveze pognali leta 1973, danes miruje.

Napisi v gigantskem starem kompleksu so malo v cirilici, malo v poruščeni nemščini. Povsod je polno znakov Halt!, Stoj!, nezaposlenim vstop prepovedan, in rumenih telefonov za klic v sili. Zebe, skozi stara okna vleče. Po zdelanih oranžnih hodnikih in opuščenih stopniščih so razobešene zahvalne plakete sovjetskim konstruktorjem, gasilni aparati in plave čelade. Dvigalo iz iverice smrdi po elektriki (to ni nobena metafora), lasje se nam ježijo in naš spremljevalec razlaga, kako so imeli tukajšnji zaposleni v času »stare« države sindikalne apartmaje na Velem Lošinju. Temperatura minus osem v megli doda svoje in trenutek meji na fikcijo. Peljemo se navzgor, na streho, da bi lahko potem pogledali dol: na morje, v katerega Nemci in Rusi (oboji v svojih »novih« državah) pravkar družno potapljajo na tisoče kilometrov cevi za plin, ki bo napajal Evropo, Nizozemsko, Belgijo, Nemčijo – kakor pod morjem, tako nad zemljo.

Nekdanja jedrska elektrarna Greifswald (foto: Daniele Croci)

»Na lastno odgovornost« stopamo po azbestni strehi zmahane nuklearke proti visokemu robu in še preden sploh utegnemo ugledati morje, nas spremljevalec Thomas Hetzel že žica, da bi prišli še kdaj, recimo enkrat v maju, ker je takrat vidljivost dosti boljša. Zaposlen je v informacijski pisarni nuklearke in jasno je, da je obiskovalcev tako malo, da se večinoma pogovarja sam s sabo. »Ko smo zapirali elektrarno, so strokovnjaki ocenili, da bi lahko delovala še nadaljnjih petnajst let, če bi le bila zgrajena po višjih standardih.«

Dan, ko so zaprli nuklearko Lubmin, je bil zanj najbolj žalosten v življenju: od takrat vsakodnevno žaluje za ugaslo ljubeznijo. »Naša družba sedaj skrbi za shranjevanje nastalih jedrskih odpadkov, tukaj v bližini jih skladiščimo, v neprodušnih sodih. Včasih grem tja, k skladišču. Zunaj se lahko podira svet, grmi, bliska, zapade tri metre snega – v skladišču je vedno tišina in mir, da slišiš še mišjo dlako pasti.« Temu se reče poetika.

»Do leta 2021 bomo morali v Nemčiji zaustaviti vse preostale nuklearke, ampak še vedno nimamo zadosti usposobljenih ljudi, ki bi te procese znali izvesti. Ne moreš samo zapreti nuklearke, pif, puf, paf, in je ni več. Reaktorje je treba ustrezno izolirati, polagoma razdreti, zaščititi. V Franciji se vlada zaveda pomembnosti jedrske energije, pri nas so gluhi in slepi. Mislijo, da bodo vse naredili z vetrom in soncem. Ampak to ni dovolj, tako ogromna država, kot je Nemčija, potrebuje stalen vir energije, to pa veter in sonce nista,« je vedno bolj razburjen Thomas Hetzel. »Ko je bila še NDR, standardi niso bili tako visoki, pa vseeno nikoli ni bilo nesreč. Černobil in Fukušima sta primera, s katerima se tu v Nemčiji res ne moremo primerjati. To so navadni strahovi za neumne. Ko pa je zvečer treba prižgati televizor, se nihče ne vpraša, od kod pride elektrika.« Njegova zagrenjenost prehaja v tako visoke lege, da se nehote zbojimo: zanj, malo pa tudi zase.

Nekdanja jedrska elektrarna Greifswald (foto: Daniele Croci)

Vsi ljudje na svetu imajo svoja pogumna sanjarjenja: gospod Hetzel sanjari o svetu brez restrikcij za nuklearna poželenja. Prepričan je, da bi nam bilo v takšni ureditvi vsem lepše, predvsem pa enostavnejše, seveda pod pogojem, da bi nad izvedbo bdeli nemški profesionalci. Potem ga vprašamo, kako bi on električno zadevo rešil pri nas, na Balkanu. Malček se zamisli in izstreli: »Veste, nuklearke so za velike. Vi pa ste majhni. Imate kaj rek? Če bi bil na vašem mestu, ne bi izgubljal časa. Takoj bi postavil sedem, osem, dvajset hidroelektrarn in roka; sploh ne veste, kakšne čudeže naredi nekaj jezov!«

September 2011: reka, ki jo je obiskal bog in dal besedo nemim

Torej se peljemo od Ruse do Zimnice, na ladji Rožen, ki je bila zgrajena za dvesto ljudi, nas pa vseh skupaj osem plus kapitan in njegovih pet dečkov. Rožen je stara ladja in v njenih šivih malo poka, ampak to ni isto, kot kadar poka v šivih starih avionov, ki te peljejo čez Alpe: na tej ladji verjamemo, da ne bomo umrli pred koncem.

Po Donavi navzgor peljemo in gledamo, kako je zgodnja jesen lepa, medtem ko je brezkrvno bleda. Siva teče v sinjo in gre v zeleno, modrikava je napol rjava, malo pa je vse skupaj tudi belo. To ni jesen s kostanji, ko oranžne znorijo, na obrežju so neme skale in čeznje razkoreninjeni črni topoli, bresti, trepetlike, treba si je predstavljati tišino, nikogar nikjer, še ptic je tako malo, da bi se kar zjokal, vmes siva voda in padla debla suhih dreves.

Spodnji tok Donave (foto: Daniele Croci)

Rožen, stara ladja, poka po gladini, ki je osupljivo nizka. Tu in tam priplava mimo rečno dno, da bi se ga lahko dotaknil, če bi se le dovolj nagnil. Ali pa otoki, ki zaradi nizke vode vstajajo sredi struge kot ledene gore, narejene iz laporja. Na eno je nekdo postavil šotor in zdaj maha, zagorel po obrazu in z ribiško palico, naš kapitan pa zakruli drastične besede v bolgarščini, da pet podrejenih dečkov kar vrže po krovu, vse ostale pa prešine, da bi se mogoče vendarle morali zbati za svoja življenja: »Glej! Izolacijska plošča!« Donava je včasih tudi rjavordeča, včasih se peni kot šampon, ko po njej plavajo gobe in lišaji, izolacijske plošče in oljnati fleki brez življenja.

Tukaj, na osamljenem rečnem bregu pri romunski vasici Maglavit, je leta 1939 mladi pastirček Petrache Lupu, zaostal v umskem razvoju in popolnoma nem, da ni v življenju spregovoril niti besede, srečal sivega moža z dolgo belo brado. »Kdo si?« je vprašal sivi mož, in pastirček mu je odgovoril po pravici. Sivi mož je rekel: »Pojdi nazaj v vas in ljudem povej, da jih čakajo hudi časi. Povej jim, naj spremenijo svoj način življenja in naj bodo boljši drug z drugim, bolj ljubeznivi in naj si odpuščajo grehe. Kajti Evropo čakajo strašni dnevi, ki jih boste lahko premagali le z ljubeznijo in vero.«

In tako je pastirček Petrache Lupu, zaostal v umskem razvoju in popolnoma nem, da v življenju ni spregovoril niti besede, odšel v vas in začel pridigati o ljubezni in veri. Tako je blestel, da je prekašal celo župnika. Kar naenkrat je znal na pamet vse evangelije in božje besede, poznal je molitve in govoril je modro. Svojim zaprepadenim sovaščanom je po pravici povedal, da je na odročnem rečnem bregu srečal sivega moža, ki mu je odvezal možgane in jezik, in sovaščani so rekli, da tu sploh ni dvoma; sivi mož je bil zagotovo, povsem zagotovo bog. In ker prave inštance ne hodijo kar tako k ljudem, to vsi vemo, še nihče zares pomemben ni zares stopil do ubogega pastirčka in mu nekaj nesebično dal (kaj šele, da bi mu dal pamet in besedo), so ljudje dogodek poimenovali Čudež pri Maglavitu. V spomin so mu v mirnem drevesnem gaju ob reki postavili samostan in cerkev.

Vse to, ko ladja Rožen pelje po Donavi navzgor in se ustavi pred Železnimi vrati. Nad našimi glavami se dvigne jez – kakšen jez! Skala! Blok! Glej jo, vodo! Tukaj se je ustavila, prebrisanka, zato je tam spodaj po reki vse suho. Hidroelektrarna Đerdap, vsejugoslovanski ponos in vir moči, je obenem tudi mejni prehod iz Romunije v Srbijo; cesta gre po jezu čez vodo, ki ujeta za betonske zapornice plivka v tihoti. Širno jezero, modro, zeleno, globoko, med karpatska in balkanska gorovja vpeto. Pod njegovo gladino pa – kdo ve? – potopljeni svet, nekdanji mogočni otok Ada Kaleh.

Otok Ada Kaleh (foto: Daniele Croci)

Čeprav je bil v nekaj zavihkih zgodovine Ada Kaleh ključen za obstoj današnje Srbije, Romunije in tudi Turčije, so ta otok sredi tokov Donave leta 1969, ko so začeli graditi elektrarno in akumulacijsko jezero, preprosto izselili in ga potopili, z njim pa tudi več manjših donavskih obrežnih vasi in del mesta Orsoya. Tukaj se je nekoč bočila imenitna turška trdnjava, v njenih obzidjih in malih uličicah pa so vse do konca živeli ljudje vseh narodnosti in etnij, Turki, Romuni, Bolgari, Srbi. Črno-beli dokumentarni filmi o Adi Kaleh so polni oleandrov, rož, turškega sladkorja in kave, domačih obrtnikov, spretnih rok, mirnih dni.

Tukaj se je nekoč za kratek čas ustavil tudi Hans Christian Andersen, ki je moral zaradi bolezni ostati v karanteni, ko je potoval iz Turčije na Dansko. V pravljičnih pripovedih je zatrjeval, da je bil Ada Kaleh magični otok, popolnoma samozadosten, na katerem so ljudje znali pridelati vse, kar so potrebovali za življenje, turisti pa so jim nosili priboljške in dober denar, s katerim so barantali na bohotnem bazarju. Vsi ti ljudje, njihove obrti, njihova polja, vrtovi, rože, kave, sladkorji, peciva, kape, čevlji, kovan denar in mogočno obzidje trdnjave so konec leta 1969 pokončali, vode akumulacijskega jezera so narasle in danes otoka ni več, je potopljen, prebivalci pa so se razselili na vse strani, največ bojda v Turčijo.

Dobro je, da smo na reki, ki jo je obiskal bog in dal besedo nemim. Tukaj bo namreč treba vprašati jesetre in smuče. Mogoče pa se na Adi Kaleh ob sobotah in praznikih dogajajo divje ribje zabave ob turški kavi in sladkorju, pa mi sploh ne vemo zanje, nikoli ne bomo izvedeli zanje, kaj pa mi konec koncev sploh vemo.

Februar 2014: več kot štiristo bogov, vsi potopljeni

Sprašujemo se: kaj nam je bilo tega treba? Bedaki. Podvozje preklinja, cestne luknje pa vztrajajo in se poglabljajo, medtem ko ovinki ostro režejo zaraščeno pokrajino in blazne prepade. Iz Shkodërja bi lahko odpeljali naravnost v Podgorico, sedemdeset kilometrov in amen, ne pa, da smo se kot kakšni manijaki odpravili na vandranja v odročna hribovja severne Albanije. Nikogar nikjer, samo lanska granatna jabolka na odtaljenih zimskih vejah, pod njimi osamljeni čebelnjaki in strmine s kozami, nekje vmes celo ena krava, čisto koščena in povsem sama, ovinki, ovinki, globoke luže, polne šodra, čez pokrajino elektrovodi, čez nebo kabli, daleč, daleč, divjina, drevesa, dež.

Kadar v severni Albaniji na smerokazu piše Koman, 38 km, se bo ta isti napis ponovil vsaj še trikrat, eden od drugega oddaljen deset, dvajset minut med šumami in zavitimi vintgarji. Koman, 38 km, prvič, drugič, že eno uro vozimo, pa – Koman, 38 km – nikamor prišli.

Koman, še 38 km. (Foto: Daniele Croci)

Reka Drina pod ovinki in bohotnim zelenim rastjem ni več reka, ampak podolgovato akumulacijsko jezero Vau i Dejës, ki bo kasneje, ko se bo cesta ustavila, postalo osupljivo akumulacijsko jezero Koman in za tem še jezero Fierza. Pred vsakim jezerom je jez in vsak jez je ena elektrarna. Zdaj seveda vlada nov sistem, nova država Albanija, ki svoje rečne vode ponuja multinacionalkam in mednarodnim vlagateljem (tudi slovenski podjetniki se na te reči spoznajo), v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa so tukaj pod komando Enverja Hoxhe in supervizorjev iz Ljudske republike Kitajske – pa tudi Francozi so pomagali, s tehnologijo – gradili državne energetske ponose, ki so iz drobne gorske rečice, skoraj potočka, naredili mogočno vodno silo.

Na naslednjem samomorilskem ovinku, ko avtoradio ravno ujame čezmorski val italijanskega verskega programa Maria s pogovorno oddajo o škodljivih vplivih osnovnošolske spolne vzgoje na otroke in mladostnike, se nam zazdi, da v daljavi vidimo človeka. In res, človek je! Hodi peš, brez dežnika. Ko prisede v avto, vse zmoči. A nam se zazdi, da je vozakanje po teh kotanjah sedaj končno pridobilo smisel: Koman, 38 km, četrtič. Težko je to, v Albaniji. Ljudje govorijo, a malo, in ko govorijo, to počnejo z distanco. Ni le jezik, ki je z drugega sveta, napol magičen in zaobljen v r-jih, da se ti zdi, kot da bi imeli govorci nenehno frnikole v ustih, tudi neka »izkušnja« mora biti kriva, da je komunikacija težka, počasna in polna toplih nesporazumov. Toplih, ker skušamo biti ljubeznivi, a včasih prepadi med nami spravljajo v obup in stiske – kdor bi rad razumel, se mora predati, ko na pogovore pade hlad in ne gre naprej, blokada.

A na srečo imamo pravljice, vedno. »Tam spodaj,« vzklikne in pošprica pol avta: »Shurdhah!« Ime iz njegovih ust zveni tako zakomplicirano, da moramo kasneje na skrivaj pogledati na zemljevid – prvič bi lahko prisegli, da je rekel Nikolaj! Drugič – Šišmaš! Tretjič: Sapa, Sarda, hm, šentjaževka? A bistvo je takoj jasno. To je potopljeni kraj, ki smo ga iskali. Danes otok, nekoč hrib ob drobni reki, je bil že v antiki strateška postojanka na trgovskih poteh med Shkodërjem in Gjakovom.

Akumulacijsko jezero Vau i Dejes, potopljeni svet Shurdhah (foto: Daniele Croci)

Sopotnik razlaga, kakor ve in zna, in maha: nekoč so bili tukaj škofje, ki so postavili cerkev, pa srednjeveški grad in obzidje, bizantinsko svetišče, bili so Otomani, barbari, gorske vile, škrati, zakotne družine, ki se niso marale in so se večkrat poklale, pa je zmeraj ostal kakšen sin, ki je peljal rodovino naprej, in bili so bogovi, več kot štiristo različnih iz vseh koncev peklov in neba, ki so imeli vsak svoj oltar, ali zlat ali kovan ali iz lesenih križev, štiristo oltarjev na tem kraju, ki je danes potopljen. Ko je prišla komunistična revolucija in z njo nova oblast, je moral kraj celo spremeniti ime, da ne bi preveč spominjal na svete figure. In ko so leta 1973 dokončali jez elektrarne Vau i Dejës, so ga zalile vode akumulacijskega jezera. Ostal je le špic, otok, ki štrli iz zelene vode in do katerega turistične agencije vozijo s čolnom, da bi ogledovalcem žalostnih ruševin kasirale tisoče albanskih lekov.

Koman pod zapornico (Foto: Daniele Croci)

Zdaj smo dobili, kar smo želeli, zato je pot do konca ceste (Koman, glej!, 18 km) samo še prijetna obveznost do štoparja. Ob vseh videnih jezovih nas skoraj miniaturna različica vodnih zapornic pri Komanu ne fascinira preveč. Kar fascinira, so vojaki s puškami, ki hodijo po njih in z budnim očesom spremljajo objektiv našega fotoaparata. Ko se preveč približa njihovim stražarnicam, zakličejo: »Stop!«

Koman nad zapornico (foto: Daniele Croci)

Sploh pa so vsi poskusi brezpredmetni. Lije kot iz škafa. Nobenega trajekta ni, ki bi danes peljal po jezeru Koman do jezera Fierza, ki si drug za drugim sledita v potopljenem ozkem gorskem vintgarju z masivnimi skalnimi stenami, ki s tisoč metrov višine padajo naravnost v temno zeleno vodo in onemogočajo, oklepajo/zaklepajo vsako možnost izhoda. Tukaj so v časih, ko še ni bilo hidroelektrarn, pasli koze in hodili peš. Danes se lahko pelješ le s čolnom. Vprašamo natakarico v delavski menzi hidroelektrarne Koman: »Pa vas je kaj strah te vode, ujete med gore?« Nič strah, nič bat, to je najfinejša tehnika: »Elektrarno so vendar zgradili Francozi!«

»Noč je čas za čudeže«

Spomnimo se na gospoda Hetzla iz ugasle nuklearke Lubmin. Tudi on je gojil neverjetno zaupanje do francoskih energetskih tehnik. Mogoče pa je poanta v tem? Da se človek naredi malo francoza? In pozabi, ko prižiga luči, na sotesko Zarico pri Kranju, kjer rastejo planike in je šla včasih od Drulovke do Medvod, ko pa so zgradili hidroelektrarno Mavčiče, je napol potonila v jezeru? Ali pa na gorski jez Vajont v ozkem vintgarju italijanskih Dolomitov, ob katerem leži pokopališče s 1910 grobovi, po večini praznimi, ker je trupla odnesel val? Tisti dvestometrski val, ki je pozno ponoči 9. oktobra 1963 pljusknil, kaj pljusknil, planil čez jez Vajont, takrat najvišji jez na svetu, potem ko je 270 milijonov kubičnih metrov skal v hipnem plazu zgrmelo z gore Toc v akumulacijsko jezero pod seboj in naredilo katastrofo: voda iz jezera je planila kvišku in pod seboj poplavila, pokopala celotne vasi Longarone, Erto, Casso, Castellavazzo, Codissago … 1910 ljudi, po cele družine, mrtvih.

A ne bodimo drastični. Na Savinji in Savi so poplavljena samo ribja drstišča ter kakšen ekosistem. In zajezeni Drava in Mura, še posebej, kadar so Avstrijci dobri z nami, ne delata hujših katastrof od malo večjih poplav v Dupleku. To ni nič proti krvavim plemenskim bojem, ki jih med seboj bijejo izčrpana nomadska poljedelska ljudstva v dolini afriške reke Omo, ki jo je izsušil sijajni jez nove etiopske hidroenergetske mreže in jih tako pustil brez edinega vodnega vira za njihova polja, hrano. Pa egiptovski jezovi? In vsi potopljeni svetovi v francijah, črnihgorah, albanijah, avstrijah, srbijah, kaj pa vseh tistih štiristo bogov, ki je ostalo brez oltarjev na svetem hribu Shurdhah?

Sto let traja, preden od globokega, mrzlega, temnozelenega jezera Koman v severnoalbanskem gorovju pridemo nazaj do prve spodobne ceste. In še sto, preden zapeljemo med širna polja evropske »zelene energije«, na katerih kot gigantski pločevinasti vojaki krilijo metalne bele vetrnice, vrum, vrum. Nihče se ne igra pod njimi, nihče ne spušča zmajev, ko meljejo zrak, strašijo ptiče in utripajo z rdečo, če se mimo pelješ ponoči. A noč … »Noč je čas za čudeže!« piše na ogromnem osvetljenem panoju ob izvozu z avtoceste. Če nas ne bi spomnili, bi pozabili, torej, da je noč – če pa je povsod tako svetlo. Res, kakšna luštkana reklama za kupleraj. In koliko rdečih luči povsod nad nami.

Ribiči na Donavi (foto: Daniele Croci)

Panorama 25. 4. 2014

Spet veselo kisamo!

(Foto: Wiki)

Začelo se je kot fora, niti ne vem več točno kdaj…

Na Fejsiču je do mene priplavala fotografija (»poglej si to, na polno lulz!«), ki na prvi pogled v vsebinskem ali stilističnem smislu nikakor ni napovedovala presežnosti v smislu otipljivega vpliva na mojo bodočnost. Motivika je bila skromna, prozaična, skoraj babiška. Slovensko podeželje ali  divji del kakega predmestja.

 Iz prvoosebne perspektive se je v kader vijačila moška roka, ki se je oklepala plastične šprice. Avtor je stal na trati, morda na vrtu, z levico je objemal fotoaparat, desnica pa je merek njegovega zakisanega orožja žugajoče usmerjala v nizko, temno nebo. In spodaj seveda pripis, “spet veselo kisamo,” takrat še kriptična koda,  veseljaški poziv k nedefiniranemu uporu,  Bastilija je spet padala, tokrat očitno z blagoslovom Patra Ašiča. 

V samem začetku si je bilo nemogoče predstavljati človeka iz mesa in krvi, nekoga, ki pri belem dnevu prostovoljno maršira okoli lastne bajte, brizga ačeto balzamiko in z bojnim klicem zaklinja okolico. Predvsem pa si je bilo težko predstavljati razlog, zaradi katerega bi ta nekdo, ki ni Luka Novak sredi nove gastronomske pustolovščine, to sploh počel.

Šele, ko je apropriacija tega klica, ki se mi zdi brezčasno smešen, dosegla vrh, in sem v odgovor na frendovo vprašanje »Kako si kej?« rutinsko navrgel en »Spet veselo kisamo!«, se je v meni prebudil droben relikt  poštenja oziroma občutek dolga, ki je nalagal vsaj ohlapen poskus kontekstualizacije celotne kisarije.  Resno, kakšna magija se sprosti ob pritisku na šprico? In koga sploh kisamo –  nebo, drugega, ali sebe?

Že gola namera iskanja narativnega sidrišča je bila dovolj, da se je na internetu pred menoj razgrnil nov svet, v katerem je bil akt kisanja potisnjen v instrumentarij. V igri so bile nenadoma večje reči: manipulacija vremena, geoinženiring, prihodnost človeštva…

Na začetku tisočletja so se začeli določeni posamezniki ozirati v nebo. V črtah, ki so ostale za letali in se z njega kljub vetru niso hotele izmiti, so prepoznali akutno nevarnost. Težje so dihali, težje so spali, težje so bivali. »Svinjariji« so rekli »chemtrails« oziroma kemični repi (za razliko od kondenzacijskih repov ali »contrails«, ki so povsem normalen pojav), v njej pa naj bi se skrivali nanodelci težkih kovin, ki jih v ozračje posipajo z namenom ustvarjanja ali modifikacije vremenskih pojavov, njihov stranski produkt pa naj bi bila počasna zastrupitev prebivalstva.

Internet je postal zatočišče vrste skupin, ki so »teorijo« kemičnih repov tudi v Sloveniji vzele smrtno resno. Ob njihovem prečesavanju sem se večkrat zalotil ob (včasih tudi zasluženem) ciničnem posmehu. Med ljudmi, ki so si očigledno zelo prizadevali, da bi idejo stlačili v vsaj provizorične znanstvene okvirje in so marljivo analizirali dež in sneg, se je vedno našel kdo, ki je naložil fotografijo zelo navadne nevihte in zraven zgroženo pripisal: »Nevihta nad Ljubljano, pa saj ne moreš verjet, kaj nam delajo!« Ali pa: »Spet potres barabe, vidimo vas!«

In skoraj vedno se je čez kratek čas našla dobra duša, ki je zaskrbljenemu nesrečniku svetovala hitrostno kisanje, če že ne obstreljevanje z orgonskimi topovi (skupek v nebo usmerjenih bakrenih cevi, ki jih je izumil padli psihoanalitik Wilhelm Reich). Kis naj bi namreč razgradil strupene nanodelce in očistil ozračje.

Dejanje veselega kisanja je za zagovornike teorije kemičnih repov torej predstavljalo vez z življenjem. Kakor poljub umetnega dihanja.

Znanstvena srenja kemične repe soglasno zavrača kot »še eno« teorijo zarote. Meteorologi in klimatologi, ki sem jih kontaktiral, so pred chemtraili zbežali hitreje kot oblaki pred kanonado orgonskih topov.  Tudi moji kognitivni procesi so idejo avtomatsko, brez, da bi ji posvetil trohico aktivnega premisleka, uvrstili v kategorijo »bizarnosti z neta«. Mogoče je bila kriva hecna semantika (»NATO NAS SPET ZASTRUPLJA HVALA LEPA TO SE NE BO NEHALO RAVNO NASPROTNO!«), mogoče inherentna povezava s kisom, besedo, ki mi nozdrvi pri priči nafila z vonjem preznojenih moških štumfov.

Najverjetneje pa je bil pri delu povsem ideološki refleks apriorne diskvalifikacije vsega, kar seže onkraj robov t.i. »racionalne ekspertize«, ki jo usmerjajo avtoritete. Ta liberalni skepticizem, kakor mu pravijo družboslovci, se na spletu namreč kaže kot prednastavljeni modus operandi, ki nam pomaga ločiti zrnja od plev in ki pri priči problematizira pomenske »deformacije« (kot so teorije zarote ali pa recimo »trollanje«) in nam do njih predpiše normativ obnašanja.

Preden bi torej teorijo o chemtrailih, katere število podpornikov je tudi med mojimi FB znanci presenetljivo vztrajno raslo, dokončno odpisal kot pretirano anksiozen odziv na dejanske okoljske spremembe, bi se morda vseeno spodobilo, da ji privoščim apologeta z obrazom. 

Spet veselo haarpajo!

Gregor Škerl, devetintridesetletni Ljubljančan, član Iniciative Modro nebo, se je na Plečnikovo nabrežje v Trnovem pripeljal s starim, zelenim kolesom. Stisnil mi je roko in se predstavil. Potihem sem seveda upal ,da se bo na intervju primajal kak ekscentrik s čelado iz kuhinjske folije na glavi, ampak Gregor je bil običajno vljuden, predvsem pa neverjetno umirjen sogovornik.

Pogled sem zapičil v sveže nebo in razočarano ugotovil, da se preko modrega kanvasa ne vije niti en samcat kemični rep.  »Jah, postali so veliko bolj premeteni,« je rekel Gregor. »Včasih je bilo zelo očitno, kaj počnejo, celo nebo je bilo v mrežah. Danes so njihove metode že zelo rafinirane. Sipajo predvsem ponoči ali zjutraj, pa še to za oblaki, da je vse skupaj težje vidno. Njihova letala letijo krožno, delajo pentlje, ali  nenadoma zavijajo z načrtovane smeri, malo posprejajo in se nato spet vrnejo.  Samo oči je treba odpreti in poznati zakonitosti narave, da jih razločiš od contrailov.«

Škerl je v kemične repe zares začel verjeti leta 2010, čeprav jih je prvič opazil že dve leti prej. »Za letali so se videle sledi, ki so tudi po več ur ostale na nebu. Čudno se mi je zdelo, ker se je stvar tako nenadoma pojavila. Takrat sploh še nisem slišal za nobeno teorijo zarote ali za chemtraile in se zanj tudi nisem več menil. Nekega dne poleti leta 2010 pa sem bil pri mami na obisku. Nebo je  bilo spet polno kemičnih repov. Kaj praviš na tole sem pokazal na enega od njih. Veš, tole je pa svinjarija, je odgovorila mama, ki je sicer težak astmatik. Dodala je, da ji vsakič točno po tem, ko se na nebu pojavi kemični rep, stiska pljuča, da težko diha in jo pečejo nosnice…

Kakšnega pol leta kasneje sem na poročilih videl zares čudno fronto v obliki črke L, ki se je raztezala čez večji del Evrope. Kot jadralec in športnik veliko časa preživim v naravi in preučujem vreme, zato sem takoj vedel, da fronta ne more biti naravna. Bil sem pri prijateljih pod Lisco, v koči sredi gozda, zraven ni bilo nobene železnice ali tovarne. Sredi noči sem se zavedel, da zaradi čudnega brnenja na lepem ne morem spati. To ropotanje od takrat naprej ni več ponehalo. Naslednji dan sem v google vtipkal ‘nizkofrekvenčno brenčanje v glavi’ in dobil vse polno zadetkov, ki so se ujemali z mojo izkušnjo.« Škerl hrup, ki ga občasno sliši, povezuje s HAARP-om (»High Frequency Active Auroral Research Program«, raziskovalno postaja ameriške vojske, ki naj bi se ukvarjala s preučevanjem ionosfere), za katerega je prepričan, da smo ga tudi Slovenci nedavno prejeli od NATA (»mislim, da imamo celo tri!«) in je kot močno orožje direktno povezan s kemičnimi repi. Skrivno postajo naj bi vojska vklopila, v tistem trenutku pa se nad njo pojavi ogromen oblak napolnjen z vlago, ki ga lahko s pomočjo elektrolize in zahvaljujoč kemičnim repom (ki v ozračje spuščajo kovine) upravljalci premikajo po želji. Škerl pravi, da takrat »haarpajo«, brneči zvok pa navadno sledi kemičnim repom na nebu. Žled je bil po njegovem zgolj posledica objestnega testiranja novega slovenskega HAARPa.

»Teh nizkih frekvenc ljudje navadno ne moremo zaznati in možno je, da mene motijo, ker sem imel kot otrok kako ušesno obolenje. Najprej nisem nikomur nič rekel. Lahko bi imel pritisk v ušesu, lahko bi imel kakšno bolezen, lahko bi šlo samo za kuhinjo ali šalter ali hladilnik, lahko bi bila kjerkoli zraven bazna postaja ali železnica. Sistematično sem izločil čisto vse možnosti, eno za drugo. Ropotanje pa se je pojavilo tudi sredi gozda, ko sem kolesaril, v čisti tišini. Slišal sem, kako so zadevo prižgali ali ugasnili. To je bilo pred leti, ko sem bil še vedno zastrupljen z industrijsko predelano hrano in takrat sem opazil, da sem po brnenju postal neverjetno zoprn. Zdaj se mi to ne dogaja več, opazim pa spremembo ljudi okoli sebe. To je sicer stranski produkt, lahko pa je tudi vzrok za marsikaj.«

Končni cilj nasilne manipulacije vremena naj bi bila naša popolna odvisnost ter njeno gmotno izkoriščanje, vojno dobičkarstvo. »Če bomo delal v skladu z njihovimi interesi bomo imeli vreme kot si bomo želeli, sicer bomo imeli vreme, ki si ga ne bomo želeli…«  

(Ilustracija: Ana Baraga)

Med debato minevajo ure. Kemičnih repov še vedno od nikoder. Gregor ostaja potrpežljiv sogovornik. V poljubnih zavojih se često približava motiviki Dosjejev X, podava se med črne terence z ameriškimi registrskimi tablicami, ki so začeli obiskovati naše orgonske razbijalce oblakov, in Putinovo Rusijo, ki je s haarpanjem »po naključju« ravno za čas Sočija ustvarila umeten sneg iz gelastih mas, nad katerim so se pritoževali naši smučarji, ter je zaradi njega navsezadnje pogrnil tudi naš Robi Kranjec.

Škerl sicer skoraj ničesar od tega ne razglasi za absolutno resnico  –  vztraja, da do vseh sklepov prihaja na podlagi lastnega opazovanja, popolnoma neodvisno in samoiniciativno. »Moja filozofija je to, da moraš sam priti do določenih spoznanj, od nekdaj razmišljam tako. Na podlagi svojih izkušenj povem svojo zgodbo, nič več. Večina ljudi pa so žal ovčke in zagrabijo tisto, kar jim drugi servirajo. Včasih so bili tisti, ki so trdili, da je zemlja okrogla čarovniki, danes pa smo vsi teoretiki zarote in lažnivci. Jaz nikogar nikoli v nič ne prepričujem, ampak res se nimam za paranoika. Moji dnevi se ne vrtijo okoli teorij zarote. Samo opazujem stvari okoli sebe.«

Zanj rešitev ostaja celostna sprememba načina življenja in čim večji izstop iz ekonomije. Tako si je tudi sam uredil življenje. Spremenil je prehranske navade, se znebil čistil in začel meditirati. Pogledam v njegove Puma superge. »V sistemu ostajam točno toliko, kolikor moram biti. Ne hodim v trgovine, ne jemljem kreditov, nakupujem direktno od proizvajalcev, v veliki meri samo surovine, razen mogoče določenih končni izdelkov, kot so čevlji in oblačila. Nehal sem podpirati velike korporacije. Karkoli se da, naredim sam, od čistil do dezodoransa. Ne pravim, da si mora vsak posameznik delati vse sam, če sosed dela milo, ga kupi od njega. Samo naj se ne kupuje od multinacionalk, ki so že zdavnaj nad zakonom.«

Nad Ljubljanico zaveje mrzel veter.  Iz lajfa so se odkotalile še štiri ure. Ko se posloviva, Gregorja pobaram še po (veselem) kisanju. »Seveda kis deluje. Znano je, da razgradi kemijo. Najbolje ga je, zavreti, da se nardi opno, nekakšen pokrov neonesnaženega zraka, od katerega se nanodelci odbijajo. Lahko pa ga seveda tudi špricaš in s tem pobiraš trde delce iz površin. Ampak samo to ni dovolj, da se pokažejo vidne spremembe na počutju. Potrebno je spremeniti način življenja.«

Dobri doktor

V prihajajočih dneh imam večkrat načrt doma zavreti kis, da bi bila tale reportaža boljša, ampak se mi na koncu nikoli zares ne da. Vse, kar mi uspe, je z balkona nekajkrat pogledati v nebo, da bi po Škerlovi samospoznavni metodi le ugledal kakšen repek. Zaman. Tudi haarpanja mi kljub naprezanju ne uspe slišati.  Namesto ušesne infekcije sem takrat, ko bi kaj štelo, raje fasal mastne mozolje.

Gregorju pošljem nestrpen mejl, zakaj na nebu ni nič akcije. Naslednji dan dobim njegov odgovor: »Ravno včeraj jih je bilo polno. Na nebu je bila okoli 13h cela mreža in koprena v kombinaciji s pravimi oblaki. Poglej zdaj na sat24.com, je res lepo vidno haarpanje.
Sicer pa, je razlog, da ni sledi ves čas, da ni bilo pravih pogojev, do včeraj. Kot sva rekla, taktično izbirajo mesto posipa, da so efikasni, da posipajo čim bolj neopazno.«

Približno ob istem času, tik pred oddajo prispevka, se mi kot edini predstavnik meteorološke stroke, ki je pripravljen odgovarjati na vprašanja o chemtrailih, oglasi dr. Klemen Bergant, direktor Urada za meteorologijo pri ARSU. Kemičnim repom seveda niti pod razno ne priznava statusa ideje, ki si zasluži nadaljnjo pozornost: »Znanstvene teorije temeljijo na konkretnih in preverljivih podatkih in njihovi strokovni razlagi, ki mora zdržati logične preverbe. Žal s »teorijo« o kemičnih sledeh ni tako. Ni nam znano, da bi kakšna resna znanstveno-raziskovalna skupina vzorčila zrak v sledeh letal in bi nato resen, certificiran laboratorij naredil analizo ter rezultate analize objavil v resni strokovni publikaciji. Vse kar lahko zasledimo so številne špekulacije posameznikov ali skupin, objavljene na svetovnem spletu, ki jih spremljajo fotografije letalskih sledi, ki z vidika nastanka in obstojnosti seveda niso nobena posebnost. Zato nimamo vzroka, da bi kot strokovnjaki za dogajanje v ozračju resno jemali t.i. »teorijo« o kemičnih sledeh. Žal pa si z dejstvi in logiko v razpravah z zagovorniki »teorije zarote« ne da prav dosti pomagati. Brž, ko na strokoven način ovržemo njihovo teorijo, smo seveda obtoženi, da v zaroti sodelujemo, kar je zanje le še dodaten »dokaz«, kako »resna« je zadeva. Zaradi tega se v razprave z zagovorniki »teorije zarote« običajno ne spuščamo, saj je praktično nemogoče soočiti strokovne argumente z neomajnim prepričanjem.«

Dobri doktor, ki se kljub izčrpnim in izredno ažurnim odgovorom v kisanje raje ne bi spuščal (»komentarjev glede kisanja ozračja in posledične razgradnje nanodelcev, se bomo vzdržali«), vzrok za vznik prepričanja o obstoju kemičnih repov vidi v težko obvladljivih okoliščinah, v časih, »ki so naklonjeni preusmerjanju pozornosti od dejanskih družbenih, gospodarskih, političnih in okoljskih težav ter njihovih povzročiteljev, s katerimi se vsakodnevno srečujemo in jim pogosto nismo kos. Ko najdemo navidezno težavo, ki se zdi še »večja« in »imenitnejša« od vseh dejanskih, ter hkrati »odkrijemo zunanjega sovražnika«, ki jo povzroča in s prstom pogumno pokažemo nanj, se počutimo koristne in močne. Dejanske težave pa navidezno zbledijo. Očitno smo Slovenci še posebej nagnjeni k takšnemu pristopu reševanja težav.«

Za dodatna pojasnila me prijazno napoti na ARSOvo spletno stran, vendar je zame že prepozno. V kemične repe, haarpanje in kisanje se mi ne ljubi več poglabljati.  Ne preveč inteligenten človek se lahko ob vsem skupaj kaj hitro izčrpa. Na tem mestu uvodna šala sklene svoj krog, dolg se lahko prične sproščati, Fejsič gre naprej.

Kajti tudi lasten, kolikor toliko tehten razmislek namreč neobhodno vodi k sklepu, da civilizacija, ki ji celo vladno sponzorirane znanstvene agencije napovedujejo relativno hiter zaton,  pravzaprav ne potrebuje nečesa tako zakompliciranega kot je teorija o chemtrailih, da bi začutila eshatološke žarke svojega zadnjega zahoda. Do vedno izmuzljivega Takrat pa smo najbrž vsi upravičeni do lastne manifestacije tega zelo človeškega strahu.

Na dveh frišno kupljenih flašah jabolčnega kisa patra Ašiča se bo očitno še naprej nabiral prah.

 A kdo nuca?

Kolumna 23. 4. 2014

Krasni novi metro(politanski) svet

Znak za pariški metro (vir: parisbytrain.com)

Ena izmed stvari, ki so mi v Parizu posebej pri srcu, je metro. Pozabila sem že, ali je bila ljubezen na prvo vožnjo ali pa se je tako kot toliko drugih velikih ljubezni rodila iz nuje. Če se namreč po Ljubljani v natrpanih mestnih avtobusih prevažata zgolj socialna in ekološko ozaveščena margina, ki ne premoreta avtomobila, pa mesto, h kateremu prav tako samoumevno kot beseda chic sodi precej manj šik zveneča embouteillage, preprosto ne nudi veliko manevrskega prostora za osebne preference. Uporaba podzemnega javnega prevoza je v Parizu stvar racionalne izbire, ki nima ničesar opraviti ne z družbeno marginalnostjo ne z ekološkim zanesenjaštvom, joie de vivre dvanajstih milijonov prebivalcev pariške metropolitanske regije (in šestih milijonov na sprožilce neumorno pritiskajočih japonskih turistov, seveda) pa bi bil precej manj vesel brez zagonetnega labirinta predorov, ki se razprostirajo pod puhajočo in hupajočo realnostjo pariških avenij in bulvarjev. Pozabite   pitoreskno ljubke uličice Montmartra, preopevano Gustavovo falično železje in Quasimodove zvonike – Métropolitan, označevalec metropolitanskih podzemnih jarih kač širom sveta, simbol mesta in mesto zase, je bolj pariški od Pariza samega.

Nepregleden meander tunelov, emblematično nališpanih postaj in Guimardovih art nouveaujevsko ozaljšanih zelenih vhodov je ultimativni teater človeške komedije. V vagonih metroja se vzpostavlja fascinanten hipni mikrokozmos družbenih interakcij in odnosov, neverjetno drugačnih od tistih pod svobodnih soncem trideset metrov višje, in zdi se, da so te avtomatizirane trebušaste kletke zadnje pribežališče družbene egalitarnosti. Levi kot prenatrpanega metrojskega vagona je najverjetneje edini kvadratni meter v Parizu, ki si ga Burberryjev plašč deli s tistim iz H&M-a. Verjetnost, da se bosta oba znašla na istem stojalu za plašče v zobozdravstveni ordinaciji, ki je sicer res univerzalno dostopna vsem, nikakor pa ne za vse univerzalno poceni, ali pa v istem frizerskem salonu, je namreč precej majhna. To je tudi kvadratni meter, na katerem so neoporečno novi Repetto gležnjarji neuvidevno pohojeni s strani obrabljenih, a dostojno repliciranih all stark iz butika na eni izmed pisanih ulic Bellevilla. Prelestne nožice, ki svojo estetsko dovršenost v dobršni meri dolgujejo rednim vodenim uram pilatesa in bio redkvicam z Marché Raspail, lovijo ravnotežje tik poleg nog, katerih prelestnost prvenstveno izvira iz vsakodnevnega osemurnega tekanja po oddelku za cvrtje krompirčka v eni izmed restavracij z nevrotično režečim se klovnom na vhodnih vratih. Hipna koeksistenca obeh parov obuval se nepreklicno konča na zadnji stopnici izhodnega stopnišča, ko jo narepenčeni gležnjarji mahnejo proti Café de Flore, kjer nato nadaljnjo uro in pol spokojno počivajo pod mizo, na kateri se v beli skodelici važi kava za šest evrov in pol, medtem ko replicirane all starke po Bulvarju Saint-Germain postopajo brez tovrstnih užitkarskih postankov. Sterilno bel napis Sortie na policijsko modri tabli signalizira točko, ki nas izvrže v svet, v katerem all starke ne hodijo po rdečih gležnjarjih – če pa že, so za tovrsten akt sankcionirane z glasno pritožbo, že izrečeno v pričakovanju kompenzacije z ustrezno ponižno zapakiranim »Pardonnez-moi«.

Samo nekaj metrov nižje pa se torej v prenatrpanih vagonih ob skrajno nesofisticiranem oprijemanju za pokončno nameščene droge v vseh mogočih in nemogočih telesnih naklonih demonstrira izsanjan sen vseh egalitarnih sanjačev. Že mogoče, da so vsi tile čevlji in plašči in kravate videti kot simplificirano, na ortodoksno binarnost zvedeno besedičenje. A naj vas to ne zavede. Pariška metro(politanska) realnost tudi v resnici je ortodoksno binarna. Mesto, ki je nekdaj pod svojo krinolino velikodušno spustilo vse, ki niso sodili nikamor, je v zadnjih desetletjih pokosil »nov denar« bohemske buržoazije. Mogočni val gentrifikacije iz mesta odplavlja pisano raznolikost spodnjega dela družbene lestvice, primoranega k umiku zaradi skrbi višje situiranih someščanov za dobrobit svojih labradorcev, ki si vendar zaslužijo brezskrbno tekanje po vrtu za hišo v eni izmed bolj zračnih sosesk na mestnem obrobju. Umazane ulice Pigalla, po katerih se je davno tega opotekala druščina s plakatov Touluse-Lautreca, ne tako davno tega pa barvita skupnost migrantov vseh barv in jezikov, danes preplavljajo poštirkani bari, v katerih poškrobljeni uporniki brez razloga s predimenzioniranimi naočniki na nosu in kozarcem sauvignona v roki pretenciozno žvečijo Kerouacove citate. Pariz ni več Pariz Henryja Millerja, v katerem se najbolj umazane in najrevnejše izmed metropolitanskih duš, ki so kadarkoli hodile po Zemlji, počutijo kot da bivajo v raju. Pariz je Pariz Bukowskega, v katerem je hrana predraga, da bi jo jedel in kjer te steklenica vina stane leve roke. Razlika je zgolj v tem, da je Bukowski Pariz zapustil tako, kot da bi pozabil revijo o modi na železniški postaji, danes pa so uboge revne metropolitanske duše najbolj sofisticiranega mesta na svetu tiste, ki kot pozabljene revije posedajo na postajah metroja.

Dejstvo, da so vse te uboge in manj uboge metropolitanske duše, ki se ne bodo uzrle nikoli več, primorane deset minut zreti druga v drugo, se vzajemno seznaniti z razlikami v osebnih higienskih standardih, zapopasti razširjene pore, vsebino torbic in bralne preference svojih momentarnih sopotnikov, deliti svoj intimni prostor, viruse in podobne nelagodje zbujajoče zadevščine, je skrajno fascinantno. Bizarnemu kolažu profilov orkestrira detajlno razdelan kodeks obnašanja, ki zapoveduje izogibanje kontaktu z očmi, glasne telefonske razprave in   branje časopisov širino sedeža presegajočega formata. Človeška sposobnost nepremičnega zrenja v točko na stropu dobi v vagonu metroja nesluten zagon in zdi se, da je še posebno intenzivna v situacijah, na katere sicer etikete normalnosti ni mogoče prilepiti niti z zavidljivo mero fleksibilnosti. Moteče neubrani performans ob spremljavi ukulele v že tako prenatrpanem vagonu pospremijo uniformirano indiferentni pogledi in v rožnatega slona našemljen pripadnik človeške vrste niti za hip ne zmoti kolektivnih vaj v slogu fokusiranega proučevanja konic čevljev. Bizarnost je prignana do skrajnosti, ko se sredi vagona znajde eden izmed tistih izbrancev, katerih je nebeško kraljestvo. Ob glasnem dialogu, ki prihaja iz enih ust in ki se ga ne bi sramoval niti Ionesco, se med po sili razmer prisostvujočim občinstvom vname že kar perverzno sofisticirano tekmovanje v tem, komu bo v odgovor uspelo proizvesti kar najbolj prozaičen pogled.

Vagon metroja se kaže kot diametralno nasprotje še enemu prizorišču naključnega in kratkotrajnega srečanja popolnih neznancev, taksiju, pri čemer pa ima vožnja s slednjim čudno tendenco, da se ravno zaradi svoje hipne naključne narave pogosto konča kot desetminutna seansa psihoanalize. Intimna obskurnost notranjosti taksija z običajno zgolj dvema protagonistoma, katerih trenutno sovpadajoče sobivanje uravnava na plačilu temelječ odnos, je ostro nasprotna razsvetljeni notranjosti vagona metroja, kjer je posameznik nepretrgoma izpostavljen kolektivnemu skenirajočemu pogledu v avtomatizirani drveči napravi brez kakršnekoli avtoritete ali naslova za pritožbe, v ostalih sredstvih javnega prevoza običajno navzoče v obliki šoferja. Vagon metroja kot dvakratno hermetično zaprt prostor, prvič, z nevidno mehansko roko avtomatiziranih vrat, in drugič, z zamotanim večnivojskim sistemom hodnikov, ki vodijo do pomirjujočega zavetja dnevne svetlobe,   izrisuje stoično indiferentnost posameznikov, stremečih k izogibanju vsakršni interakciji, ki bi utegnila spominjati na kaj človeško bližnjega in pristnega.

Tu se pravilnost vztrajanja nadarjenega gospoda De Tocquevilla na skupni genezi in na nasploh tesnem odnosu med enakostjo in individualizmom pokaže v presunljivo izčiščeni obliki. Blažena podzemna enakost vseh metro(politanskih) duš nikakor ne sublimira v zanesenjaško kolektivno zavest, solidarnost ali kakšen drug podobno vzvišen fenomen, kar empirično dokazujejo matere, ki po stopnicah navzgor poleg vozička simultano rinejo tudi otroka in tri torbe, medtem ko se po njihovih prstih valijo trume za prenašanje otroških vozičkov godnih gospodičev in gospodov. Zaskrbljujoče nazorno si lahko predstavljam tudi epileptični napad v krogu petdesetih ljudi, z vsem bitjem osredotočenih na prebiranje horoskopa ali preučevanje talnega dekorja, ki ob tem s skrajnim naporom skupaj spravijo medel poskus resignirano svetoboljnega izraza.

Poleg nezanikljivo očitne praktičnosti – in ob zadevah, ki so nezanikljivo očitno praktične, je običajno treba pazljivo poseči po revolverju – je v prav tolikšni meri simptomatično, da se ta enakopravna enakost v vsej diskretnosti vije globoko pod zemljo, da, natanko tam, kjer se vrši akumulacija našega biološkega ustroja, ta ultimativno klavrni opomnik obče enakosti. Hrbtna stran utripajoče našopirjene metropolitanskosti pač diši malo manj sofisticirano.

Refleksija 22. 4. 2014

Zgodovinska resnica je za tiste, ki nimajo domišljije

 

Zaradi proletarskih korenin je moja humanistična izobrazba, priznam, postavljena na precej naluknjanih temeljih. Moje uvaževanje resne glasbe, opere ali na primer baleta, ostaja bolj kot ne na deklarativni ravni. Nekajkrat letno me zgrabi slaba vest in takrat se teh plemenitih disciplin veselo in sistematično lotim, a prav gotovo nikoli v času tekme Lige prvakov ali med evropskim oziroma svetovnim prvenstvom. Toda če želiš spadati v ta class, je že treba imeti določen class (tovrstne modrosti lahko svojim sinovom recimo predajo samo njihovi buržujski očki) – in če že nisem nek ljubitelj zgoraj omenjenih, pa imam vendarle točko, kjer sem povsem mehak in klasičen:

Antika, fututor matris!

Ne spadam med nostalgike, ki bi hrepeneli po zlati dobi, poleg tega vemo danes ogromno o tem, kako izključujoča in slepa zna biti že demokracija, kako državljani ustvarimo barbare in zakaj jih potrebujemo ipd., pa vendar se je težko znebiti občudovanja velikanov, na ramenih katerih stojimo in se oziramo v svet okrog sebe. Kdor pogleda dol, dobi jasen občutek nekakšnega začetka, pa naj pojmuje čas progresivno ali krožno. Tam je na svojo dolgo pot krenil Zahodnjak in že od prvih korakov kazal svojo dvojno naravo – z rokama gradi, z ritjo prevrača. In raba metafore začetka zato ne more pomeniti, da gre o antičnem Evropejcu razmišljati kot o otroški dobi modernega Evropejca, ker se je na napačni strani modernosti znašel samo zato, ker smo mejo postavljali mi. Le primerjate kak slovenski ali tuji roman, ki še sveže diši po tiskarni, s kakšnim zaprašenim izvodom Apulejevega Zlatega osla ali Petronijevega Satiricona, pa boste hitro začeli nejeverno preverjati datum na pametnem telefonu. (Ali pa boste kot Philip K. Dick začeli verjeti, da živite hkrati v dveh vzporednih časih, danes in v 1. stoletju.)

Če tudi vam knjige iz antike oziroma o antiki hitro zarosijo stekla na očalih, potem najbrž ni treba posebej opozarjati na to, kje lahko svoje odmerke redno prejemate. V zadnjih letih so namreč pri založbi Modrijan slovenski prostor obogatili z mnogimi prvimi prevodi izvirnih del iz stare Grčije in Rima, filozofskih, dramskih, epskih, naravoslovnih, zgodovinskih … del ter hkrati tudi literature, ki antiko jemlje v pretres ali razpravo. In med slednje spadata tudi zadnji iz te vrste, ki sta v paketu izšli lani in sta kar dvojno žlahtni, saj gre pravzaprav za klasični deli o klasičnem predmetu. In sicer Zgodovina umetnosti starega veka (Geschichte der Kunst des Altertums) Johanna Joachima Winckelmanna iz 1764 v prevodu Martine Soldo in Rimska zgodovina (Historie Romaine) Julesa Micheleta iz 1831 v prevodu Saše Jerele. To sta deli, ki antiki postavljata brezčasen spomenik in jo obenem uporabljata kot alegorijo, iz katere je mogoče razbrati moralo tako za umetnost oziroma družbo njune sodobnosti kot prihodnosti, zato sta zanimivo branje še danes; čeprav jima za kompleksnejše in bolj celostno bralsko doživetje – kot mnogim sodobnim izdajam velikih zgodovinskih tekstov – manjka več konteksta v obliki širših opomb ali obsežnejše spremne študije.

Erotična zgodovina umetnosti

Johann Joachim Winckelmann (1717–1768) je bil tisti, ki je budno oko preučevalcev lepega preusmeril od umetnikov k umetnosti sami. Zgodovina umetnosti in z njo umetnostna zgodovina po njem nista mogli biti več samo skupek biografij velikih umetnikov oziroma njihovo preučevanje. Umetnost je preučeval kot dejstvo, podvrženo organskemu in progresivnemu razvoju, s svojim začetkom, razcvetom in neizbežnim propadom. To je zvezano s tem, da je kot eden prvih začel razmišljati o bistvu umetnosti in zato o slogu – s to kategorijo je zmogel ločevati med sabo grško od grško-rimske in od rimske umetnosti ter tako marsikatero delo postavil na njeno pravo zgodovinsko in estetsko mesto. S svojim zagrizenim delom je odločilno vplival na razmah neoklasicizma v drugi polovici 18. stoletja in s tem na spremembo v recepciji in vrednotenju umetnosti. Njegov vpliv na sodobnike, med drugim na Lessinga, Goetheja, Hölderlina, Nietzscheja in Spenglerja, je bil celo tako velik, da so o tem govorili kot o »tiraniji Grčije nad Nemčijo«. Danes pa velja za enega od utemeljiteljev znanstvene arheologije in očeta umetnostne zgodovine.

Zgodovina umetnosti starega veka
Johann Joachim Winckelmann
Izdaja:
Modrijan

Prevajalec:

Posebno prvo postane jasno, čim se dobro lotimo knjige. V precejšnji meri gre namreč za seznam vseh do takrat znanih antičnih (egipčanskih, feničanskih, perzijskih, etruščanskih, grških in rimskih) umetniških del, v glavnem seveda kiparskih, ki ga tvorijo minuciozni, detajlni opisi, plod potrpežljivega in malone obsedenega opazovanja. Na prvi vtis ne zgolj dolgočasni, ampak že prav srhljivi, kakor da nas med branjem večkrat oplazi senca germanske birokratske discipline. Toda če se sodobni bralec osredotoči bolj na način, kako Winckelmann pripoveduje, in ne toliko na to, kaj, bo znotraj te petične študije posameznih del, posameznih delov in krivin (posebno moškega) telesa zelo hitro odkril tudi izreden erotični naboj. Zgodovina umetnosti starega veka je predvsem neprecenljiv dokument recepcije lepih umetnosti, poročilo o oboževanju in odstiranju klasične lepote, s katerim je Winckelmann po Heglovih besedah »odkril nov organ za razum«.

Heglov opis ne bi mogel biti natančnejši, saj je po drugi strani Winckelmannova čutnost, čeprav izhaja iz telesa in daje učinek haptičnega, v resnici ves čas ponotranjena, razum(ar)ska, platonična oziroma se táko vsaj razume. Njegovo dojemanje lepega ima v eksplicitnem nagovoru namreč povsem idealne oziroma duševne koordinate in daje prednost univerzalnemu pred subjektivnim:

»Izraz je posnemanje dejavnih ali trpnih stanj duše in telesa, strasti in dejanj. V teh stanjih se spremenijo poteze obraza in telesna drža – torej oblike, ki tvorijo lepoto. Večja ko je sprememba, bolj škoduje lepoti. Mirovanje je stanje, ki je lepoti, podobno kot morju, najbližje. Izkušnja nam kaže, da so najlepši prav tisti ljudje, ki imajo miren, uglajen značaj. Tudi predstava o vzvišeni lepoti se ne more poroditi drugače kot v tihem duševnem motrenju, ki se je odvrnilo od vseh posamičnih pojavov.«

Toda čeprav je tovrstno neoplatinistično pojmovanje lepote po njegovem mnenju »poslednji smoter in središčna točka umetnosti«, Winckelmann veliko prostora odpira tudi specifičnemu kontekstu nastanka umetniških del: materialu, podnebju, kulturi, celo modi … in se preko umetniških del v esejistični maniri razpiše o širši kulturi in zgodovini antičnih ljudstev. Pri tem se, tudi sam otrok svojega zgodovinskega trenutka, seveda ne more izogniti nekaterim rasističnim ali ksenofobičnim predsodkom, ki pa jih njegov humanistični univerzalizem v isti sapi tudi rahlja in omili.

Revolucionarna zgodovina Rima

Če lahko pri prvem prevodu iz paketa govorimo o osrednjem delu nekega humanista, pa je Rimska zgodovina Julesa Micheleta (1798–1874) pravzaprav le eno izmed njegovih obrobnih del. Micheletovo življenjsko delo je pač nedvomno njegova Zgodovina Francije (Histoire de France, končana 1867), monumentalno delo, ki ga sestavlja skupaj menda kar devetnajst knjig. V nekaterih od teh je med drugim vpeljal in definiral pojem renesanse – preroda s pomočjo klasičnih antičnih idealov; najvišje mesto pa je namenjeno Zgodovini Francoske revolucije (Histoire de la Révolution française, 1847–1853), ki zavzema sedem od omenjenih knjig. V slednjih, kot v kratki spremni besedi piše Gregor Pobrežin, »ljudstvo, ta zakladnica srčne dobrote, nastopa kot kolektivni junak: ljudstvo, ki je krenilo nad Bastiljo, je poosebljenje pravice in svobodoljubja, revolucija pa njegov največji zgodovinski dosežek, dosežek demokracije«. Ker je Michelet tovrstna politična stališča redno propagiral na svojih predavanjih tudi po udaru Ludvika Napoleona oziroma cesarja Napoleona III. ter celo zavrnil prisego temu tiranu, je izgubil mesto predavatelja na Collège de France in službo arhivista v Nacionalnem arhivu (1852), a tudi gmotno pomanjkanje ni moglo ustaviti njegovega zgodovinskega dela. Pravzaprav bi bilo celo bolj logično, da mu je dalo še dodaten zagon.

Rimska zgodovina
Jules Michelet
Izdaja:
Modrijan

Prevajalec:

Njegove simpatije do revolucije so odkrito vpletene tudi v Rimsko zgodovino, prevod katere je zanimiva bralska izkušnja. Prvič, gre za nedokončano delo, saj je Michelet prvotno načrtoval dva zvezka – tako se knjiga zdaj konča z ukinitvijo republike in tik pred začetkom cesarstva. Drugič, knjiga je bila v resnici znanstveno pomanjkljiva in zastarela že ob svojem izidu. A morda se lahko ravno zaradi tega sodobni bralec toliko lažje prepusti prvinam, zaradi katerih je Micheleta povzdigoval že njegov sodobnik Victor Hugo – zgodovini kot napeti zgodbi. Rimska zgodovina je pač Igra prestolov, le da se v njej požrtije dogajajo leže. V začetku je sicer dogajanje še nekoliko zmedeno, ker je med sabo vojskujočih se plemen in imen njihovih vodij več, kot se vam jih bo ljubilo zapomniti, toda ko se Rimska republika končno oblikuje do neke stabilne forme in je navidez enoten tudi sovražnik – vsa tista divjina tam zunaj, kjer ljudje še ne plačujejo davkov Rimu –, bo Michelet pridno stregel vaši krvoločnosti ter neskončnim bitkam in vojnam vsake toliko dodal kakšno potrebno pikantno podrobnost in/ali žmohtno anekdoto, pa čeprav bo vmes opozarjal, da jim še sam ne verjame povsem. Zgodovinska resnica? Zgodovinska resnica je za tiste, ki nimajo domišljije.

No, četudi se boste z vsemi štirimi predali zgodbi, boste težko spregledali, da naracijo knjige poganjajo in obvladujejo emancipacijske težnje ljudstva, v katerih se jasno kaže vpliv Giambattista Vica in njegove filozofije zgodovine kot napredovanja človeštva. Romul in Rem, Gaj Grakh, Julij Cezar in podobna ključna imena, ki jih imamo za tvorce in preobračalce zgodovine so bili v resnici po Micheletu zgolj surferji na velikanskem valu, ki ga predstavlja množica in njen gon po vedno boljšem, pravičnejšem in svobodnejšem življenju:

»Dejstvo, da “se človeštvo oblikuje samo”, pomeni tudi to, da opravijo vse delo množice in da vélika imena naredijo bore malo; domnevni bogovi, velikani, titani (ki so skoraj zmerom pritlikavci) si namreč svojo navidezno veličino pridobijo le tako, da se z goljufijo zavihtijo na pohlevna ramena dobrega orjaka – ljudstva.«

Michelet izkoristi vsako priložnost, da namigne na vzporednice z lastno sodobnostjo, brez tega pa je njegovo knjigo praktično nemogoče brati tudi današnjemu bralcu: kapitalistični odnos do vojne in celega sveta, ki ga izkazuje Kartagina – »To, da so vas razorožili, da so vam požgali ladje, da so vam prepovedali vojskovanje, ste prenesli; ob javni sramoti niste niti zavzdihnili; danes, ko vam jemljejo denar, pa jočete,« jim smeje zabrusi peklenski Hanibal, ko zaženejo vik in krik, ker morajo po izgubljeni vojni plačati prvi obrok tributa –; korupcija in privatiziranje državne zemlje s strani bogatih vitezov; kako svobodnjake počasi izrinejo (outsource) zastonjski in brezpravni sužnji … Če je sovražnik pred vrati civilizacije samo navidezno enoten in si ga plebs zlahka predstavlja kot pošastnega barbara, je notranji sovražnik v resnici precej bolj enostavna zver, ki je samo videti kot nekaj zunanjega in neobvladljivega. A Micheletova Rimska zgodovina je jasna: nastajajočega imperija ne bodo zrušili barbari od zunaj, ampak ga bo razjedel razredni boj od znotraj.

 

 

Johann Joachim Winckelmann: Zgodovina umetnosti starega veka. Prevedla Martina Soldo. Ljubljana: Modrijan, 2013. 320 strani, 29,90 €.

Jules Michelet: Rimska zgodovina. Prevedla Saša Jerele. Ljubljana: Modrijan, 2013. 432 strani, 36,90 €.

Kolumna 18. 4. 2014

Jadran Krt in hvalnica vztrajanju

 

»Med potjo bi se nam res lahko kaj zgodilo, a se nam ni. Če bi ljudje bolje premislili, bi se prepričali, da življenje ni vredno tolikšnih skrbi.«

Lermontov, Junak našega časa

Skrivni dnevniki Jadrana Krta so mi v roke prišli razmeroma pozno, tedaj, ko bi za domače branje v prvem letniku gimnazije morali brati antično književnost in ta nesrečna koincidenca me je pripeljala do tega, da o antični književnosti še danes vem odločno premalo. Jadran Krt – trinajst in tričetrtletnik, nesojeni intelektualec, hipohonder, poznavalec norveške usnjarske industrije, prvi, ki je smel potipati prsi Pandore Poročak, sin pretežno brezposelnih verižnih kadilcev, vneti bralec svetovnih klasikov: (6. marec: /…/ Vzel sem očetovo izkaznico za knjižnico, da sem si lahko sposodil Vojno in mir. Svojo sem izgubil. 7. marec: Končal Vojno in mir. Kar v redu.), prijatelj starega komunista Berta Baxterja in, kakšna sreča, pisec skrivnega dnevnika, me je nagovarjal s svojo trdoživo vztrajnostjo v kaotičnem svetu zmedenih odraslih. Brala sem ga večkrat, včasih ob večerih tudi na glas (dokler se mama, psihologinja, ni pritožila, da se njej »knjiga o socialnih problemih« ne zdi prav nič zabavna), včasih, predvsem kadar se me je kot najstnice polotil tisti znani občutek tesnobe, da vsi na ulici buljijo vame zaradi mozoljev, sem si zamišljala, kako bi o tem pisal Jadran. In kadar življenje in literatura hodita z roko v roki, je zmeraj dobro. Eden kasnejših dnevnikov me je naslednje leto rešil gotove blaznosti na počitnicah v nekem turškem hotelu, kjer so sadistični animatorji na vsak način želeli, da se zabavamo in sredi belega dne med plastičnimi palmami okoli bazenov plešemo vlakec. Skrila sem se za platnice in si predstavljala, kako bi Jadran komentiral skupine nemških upokojenk, ki se v preozkih bikinkah nerodno spogledujejo s postavnimi turškimi bademajstri.

Nato je Jadran romal z menoj v Ljubljano, se staral (Moja najlepša leta so minila, ne da bi se tega zavedal in ne da bi se jih primerno naužil. Že čez nekaj kratkih desetletij si ne bom mogel striči nožnih nohtov. Se lahko zanesem na Tonyja Blaira? Bo zdravstveno zavarovanje odobrilo nakup plenic na recept, ko mi bo začela uhajati voda?), nikoli diplomiral, ostal zatrapan v Pandoro, še naprej vztrajno pošiljal svoje literarne stvaritve na BBC in bil zmeraj zavrnjen. Še najbolj se je nečemu, kar danes imenujemo ‘uspeh’, približal kot glavni kuhar v restavraciji Lakotnik v Sohu (na meniju Brez izbire so ponujali predvsem drobovino, žmukljast puding, nescafe in mentolovo čokoladico) in kot voditelj kuharske oddaje Dobrote iz drobovine. Medtem je Pandora doktorirala na Oxfordu in postala uspešna političarka oziroma, kot ugotavlja Jadranova mati:

»Poglej, kakšne kratice in nazive ima Pandora pred svojim imenom!« Iz žepa je potegnila zmečkan predvolilni letak in skupaj sva si ga natančno ogledala. »Trenutno je univ.prof., mag. in dr., od jutri naprej pa bo še NP. Jaz pa pred svoje ime ne morem napisati ničesar razen ga.,« je zagrenjeno potožila. »Poleg tega Pandora tekoče govori šest tujih jezikov, jaz pa znam reči samo ‘Dve pivi, prosim’ po špansko.«

A Jadran vztraja. S trpežnim, blagim optimizmom je bolj ali manj brez denarja, brez službe, brez ljubezni. Vsi, z izjemo njegovih sinov, so bolj ali manj soglasni, da je predvsem zguba. Medtem pa sam, obdarjen s prirojeno distanco, brodi skozi dneve, komentira družbeno dogajanje, piše humoristično kriminalno serijo Beli kombi, misli, da je intelektualec, predvsem pa svojega življenja ne jemlje preveč osebno. Tako denimo odreagira, ko mu najstniška sestra pove, da je noseča: Storil sem vse, kar se ob taki novici spodobi: rekel sem »O, bog!«, se z roko večkrat lopnil po čelu, živčno koračil na skromno odmerjenem prostoru med posteljo in oknom … Tudi uvodni citat Lermontova, ki bralca uvede v enega izmed dnevnikov, razodeva distanco, a ne apatije, blagi humor in mestoma tisto odrešilno politično nekorektnost (če bi se radi v celoti zavedeli nujnosti občasne politične nekorektnosti, se preselite v Avstrijo), a ne ciničnega ali sploščenega odnosa  do sveta.

Dnevnike Jadrana Krta lahko beremo kot hvalnico vztrajanju in obstajanju, ki sta bolj avtentično človeški kakor poceni kategorije uspešnosti in neuspešnosti.

Pred kratkim sem po dolgem času spet obiskala svojo srednjo šolo. Na izpostavljenem mestu so zapisana imena zlatih maturantov in drugih uspešnih dijakov, pri oglasni deski so letaki priznanih tujih univerz, šola organizira pogovore s svojimi uspešnimi bivšimi gimnazijci. Vse lepo in prav, trud in dosežke je seveda treba pripoznati in nagraditi. A enačenje uspešnega z dobrim nas kolektivno spreminja v mlade, preambiciozne deloholike. Ko diplomiramo in ne najdemo službe, ki bi se povsem prilegala našemu stilu, okusu, načinu življenja in predvsem vrtoglavo visokemu mnenju, ki ga imamo o sebi, se nam seveda zdi, da smo neuspešni, torej slabi. Morda bi pomagalo, če bi znova brali Jadrana Krta. Če nič drugega, je zmeraj lahko še slabše.

Družba nas je opremila z mnogimi znanji (no, v našem krasnem neoliberalizmu predvsem s kompetencami), o soočanju z neuspehom pa ni ne duha ne sluha. Socialna omrežja so seveda pravi poligon za prikazovanje in ogledovanje selektivnih, okleščenih različic identitet. V marsičem spominjamo na blagovne znamke, le da smo tržno blago in celotna PR služba v eni osebi. Facebook je poln lajkov in občudovanja – naivno bi bilo misliti, da smo prva generacija, zagledana v individualizem, ujeta v dvodimenzionalnost podobe, smo pa zagotovo najbolj všečkani in najbolj lačni občudovanja, pa četudi zreduciranega na tako neartikulirano obliko, kot je en klik. Svoja življenja – kako se peljemo na morje, kako smo spekli blazno fini suffle, kako na kupih naših knjig spi mačka – z odvisniško ihto zrcalimo na svoje profile in zbiramo lajke, kot bi nenehno potrebovali tiho prikimavanje okolice – v redu, obstajaš in povrh vsega obstajaš na kul način, tako da evo, lajk.

Ko sem na Facebooku objavila precej osebno fotko svojega rojstnodnevnega jutra, pri najboljši volji ne poznam niti enega krepostnega razloga za objavo. Lahko bi jo poslala zgolj bližnjim prijateljem in familiji, s katerimi je deljenje intimnosti lahko presežno. Občutek drobnega zadoščenja, ker je pod njo nekaj deset ljudi kliknilo »like«, pa, roko na srce, res ni nekaj, na kar bi lahko bila ponosna. Seveda, Facebook ni ničesar kriv in prav tako, kot odstira mnoge nelepe plati naših trepljanj željnih notranjosti, prinaša tudi ogromno iskric, res smešnih, res lucidnih, ogromno dobre muzike ali informativnih linkov ter tu in tam tudi kakšno zanimivo debato. A cena je visoka. 

Občutek imam, da nas precej kolektivno tarejo podobne težave – po eni strani nas starejši in bolje poučeni strici in tete nenehno obveščajo, da smo izgubljena generacija, kolateralna škoda krize, korupcije in neoliberalizma, po drugi strani se nam zdi, da bi se morda tovrstnim črnogledim napovedim vendarle bilo treba upreti, a vseeno ne vemo čisto točno, kaj bi pravzaprav radi počeli, za kakšne službe bi se radi počasi začeli prerivati, kako radikalno bi se zoperstavili ustroju sveta. In tako naprej. Stalni problemi, ki zvenijo pozunanjeno in abstraktno, so v resnici zelo osebni in zelo resnični. A ker kot taki – kompleksni in izmuzljivi – niso izrazljivi v standardnih kodih Facebooka in ker, nenazadnje, niso za lajkat, je seveda neskončno lažje nekatere razmisleke pospraviti v večni jutri in danes vsem nekaj sto »prijateljem« raje sporočiti, da smo mladi, privlačni, uspešni, da veliko potujemo in imamo razburljivo socialno življenje.

Jadran Krt je z razorujočo odkritostjo pisal o vseh tistih rečeh, za katere nam prevečkrat zmanjkuje poguma. Zato smo vsi feni težko čakali novih dnevnikov, v katerih bi Jadran na veliko in neuspešno blogal, ‘twital’ in ‘facebookal’ – če nič drugega že zato, da bi svoje digitalne jaze priučili iskrenosti. Ne predimenzioniranega ekshibicionizma ali pozunanjene všečnosti temveč ranljive, nerodne iskrenosti.

Avtorica legendarnih dnevnikov, Sue Townsend, je 10. aprila umrla na svojem domu v Leicestru. A  Jadran jo je že zdavnaj razkrinkal:

P.S.: Ti dnevniki so se predhodno pojavljali v Guardianu, ker jih je ukradla neka prevarantka z imenom Sue Townsend. To, da se je predstavljala z mojim imenom, je bilo zanjo kar dobičkonosno. Vem, kjer živi – bil sem že pri njeni hiši in tudi zvonil pri vratih, pa noče priti ven. Enkrat sem jo skozi sprednje okno tudi videl. Velikanska postava je sedela v kotu temačne sobe in nagibala steklenico, ki je bila videti kot ruska vodka Stolichnaya. Njen vrt je popolnoma zaraščen in njena hiša je obupna. Očitno ji ne gre prav dobro. Ne morem reči, da mi je zaradi nje hudo. Predolgo je bila parazit moje pisateljske kariere.

Še vedno lahko upamo, da se bo na svetovnem spletišču znašel njegov blog. Človek navsezadnje res nikoli ne ve.

Panorama 17. 4. 2014

Knjiga priznanj: Marcel Štefančič

(Foto: Vasja Bibič)

Marcel Štefančič (1960).

Resno, je kakršnakoli dodatna predstavitev potrebna?

Ne, ni.

 

Ime: Marcel Štefančič, jr.

Zadnja knjiga: Filmski almanah 2013.

Kje ste odraščali?

V Leskovcu, Krškem in Logatcu.

Kaj ste študirali in kje?

Filozofijo ter primerjalno književnost z literarno teorijo. V Ljubljani, na Filozofski fakulteti.

Kje živite in zakaj?

Na Vrhniki – zraven Cankarjeve rojstne hiše. Ko sem v gimnaziji prosti spis napisal v dveh stavkih, ki sta se vila čez tri strani, je profesor Silvo Fatur preroško dahnil: Štefančič ne bo nikoli Cankar! Res nisem, sem se mu pa približal.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Na Maškarado in esej o Amy Winehouse.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Najprej napišem nekaj strani, potem se zbudim.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Ko bi moral početi nenavadne stvari, vedno počnem kaj drugega.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Koža.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Zweigov Včerajšnji svet, Sartrove Besede in Finneyjeve novele About Time.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Z Marjanom Geohellijem, a ni pisatelj, temveč literarni agent.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

V osemdesetih dneh okoli sveta.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

V Los Angelesu in puščavah, ki ga obkrožajo.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Mesto slovesa via Marker (film), Nighthawks via Hopper (slika), Nostromo via Conrad (knjiga).

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Predstavljate si tipičnega industrijskega delavca – to sem jaz. Le da delam več izmen. Ali pa se spomnite junaka odličnega Sallisovega romana Drive, ki na vprašanje, kaj počne, odvrne: I drive. To sem jaz. Le da multitaskam.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Vidim to, kar je videl Cankar, ko je stal na klancu, le da tega ni videl v barvah. Saj takrat še ni bilo barv, ne?

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon?

Vprašam za smer.

Opišite svoj idealen dan.

Brezciljni road trip v neznano, jasno, v družbi treh bejb različnih generacij.

Opišite svojo večerno rutino.

Poglejte v mejl, kdaj sem vam poslal tele odgovore, pa vam bo hitro jasno, da moja nočna rutina izgleda povsem rutinsko.

Ste vraževerni?

Ne, sem mačka, ki prečka cesto.

Najbolj zoprni literat vseh časov?

Kdo je že napisal Igro prestolov? In Isabel Allende, da bo spolno uravnoteženo.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Brez listka, na katerem imam napisan naslov.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Aleksandra Velikega. Rad bi ga vprašal, kje je pokopan.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Vse, kar vzame manj kot minuto.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

Svoje simptome ljubim bolj kot samega sebe.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Ko sem izdal prvo knjigo, je bilo na tiskovni konferenci kakih 100 ljudi. Ko sem izdal drugo, sta prišla le dva, toda eden je le čakal na naslednjo tiskovno konferenco.

Kaj (poleg pisateljevanja/urednikovanja) še počnete za preživetje?

Vodim Studio City.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Naj pišejo tekste, kakršne bi hoteli tudi sami brati.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Enkrat sem bil na Triglavu.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Kolekcija esejev Kdor prej umre, je dlje mrtev.

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Kritika 15. 4. 2014

Sezona lova na lisice

 

Naslovnica romana Harmatan Ivana Sršena

Naslednji prizor mi ne gre iz glave: zbrana druščina na večerji nekje v Londonu razpravlja o vseh mogočih temah, med drugim tudi o absurdnosti tega, da so podporniki lova na lisice napadli angleški parlament. Ko eden izmed gostov, prihajajoč iz Nigerije, ki se je tam znašel povsem po naključju, reče: »Ne razumem, zakaj je lov na lisice tako velika stvar v tej državi /Angliji/. Ali ne obstajajo pomembnejše stvari?« se omizje zasmeji. Toda eden izmed njih, otroški kirurg, predstavnik tako imenovanega višjega srednjega razreda, suho vpraša: »Kaj bi lahko bilo bolj pomembno?«

Glede na nadaljnjo diskusijo (»Torej, to je naš edini način, kako biti razredno bitko. Zemljiška gospoda in aristokrati ter mi, liberalni srednji razred, se prepiramo okoli tega. Hočemo jim vzeti njihove neumne majhne igrače.«) postane jasno, da je tisto, kar je v angleški družbi bolj pomembno od lova na lisice in kar ostane za tisto mizo, dekorirano z modrimi prtički in pod dragimi lestenci neizgovorjeno, tema priseljencev. Moškega iz Nigerije, ki ga ob vprašanju ali misli, da bi Anglija morala ostati zatočišče za ljudi, ki so preživeli grozote vojne, stisne v prsih, saj je sam, predstavnik nigerijskega srednjega razreda, na Zahodu – po poteku vize – ostal brez papirjev.

Toda ta Nigerijec, nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie ga je v romanu Americanah poimenovala Obinze, ima čez nekaj prizorov celo srečo: tik pred matičnim uradom ga ujamejo, za nekaj dni vtaknejo v zapor in nato deportirajo nazaj v rodno deželo. Tam, zahvaljujoč privatizaciji, postane uspešen poslovnež, ki na Anglijo in tudi Ameriko, po kateri je kot mladenič hrepenel in zato spotoma prebiral sodobno ameriško leposlovje, začne gledati skozi deziluzirana očala. Dokler so mu pod pretvezo terorizma zavračali vizo, je Zahod zanj ostal obljubljena dežela, še vedno diskriminatorna, pa vseeno vredna poželenja. Ko si na Manhattnu lahko privošči nepremičnino, od tega istega poželenja ostane samo rožljajoče okostje. Po mnenju gospa, ki so se jim pod dragim lestencem svetili rdečkasti lasje, bi bil šele tedaj primeren za omizje, toda tedaj je spoznanje, da ljudje načeloma razumejo beg pred revščino, ne razumejo pa potrebe ubežati pred zatiralsko otrplostjo, ko nimaš izbire, pustil za seboj.

Avtorica romana Americanah je z namenom mitizacije kontinenta, s katerega prihaja, in predvsem, da bi pokazala na njegovo na novo porajajočo se gospodarsko moč, pozornost preusmerila na izbiro: Nigerijci, Pakistanci, Romuni, ki jih videvamo v evropskem prostoru, tvegajo in morda celo počnejo ilegalne stvari – ne zato, ker so doma stradali ali bili posiljeni ali pa so za seboj pustili požgane vasi, temveč ker jim v domačem okolju ni ničesar manjkalo, vendar so vseeno čutili nezadovoljstvo, ker so bili od rojstva naučeni, da gledajo onstran. Ker so bili prepričani, da se prava življenja odvijajo nekje drugje, in so bili zato lačni izbire in varnosti.

Avtoričina iluzionistična, privilegirana pozicija, ki svojih holivudskih (in verjetno tudi nolivudskih) pretenzij niti ne skriva, se radikalno razlikuje od rezov, ki jih je v svojem romanu Harmatan (2013, Durieux) naredil hrvaški avtor Ivan Sršen. Romaneskna zgodba o Nigerijki Uhunomi, ki po avanturi s turškim poslovnežem, kratkotrajnem bivanju na Portugalskem, v Franciji in končno Nemčiji, pristane v enem izmed nemških zaporov, je veliko bolj brutalna, morda bi morali govoriti kar o njeni dokumentaristični vrednosti. Uhunoma za razliko od Obinzeja prihaja iz nigerijskega delavskega sloja, čeprav je Nigerija – v Harmatanu – do določene mere tudi idealizirana, predvsem pa družbeno diferencirana. »Oni se tega bojijo,« reče Uhunomin šestnajstletni brat Festos sredi poplesujoče množice, ki spremlja truplo znanega nigerijskega glasbenika in aktivista Fele Kutija iz mrtvašnice na njegov dom (za prehod desetih kilometrov so menda potrebovali sedem ur). »Česa?« ga vpraša Uhunoma. »Ljudi,« ji odvrne Festos. »Toda kdo so oni?« vztraja Uhunoma, ki ne razume, zakaj bi se nekdo bal vesele, poplesujoče množice. »Oni, ki imajo vse,« kot iz puške izstreli Festos, nato pa se za zaslišijo prvi akordi Feline pesmi Everything Scatter, ki množico spravi v trans.

Uhunoma tudi zaradi te pesmi, katere ritem pozna z vsakim delčkom svojega telesa in ki jo je, odkar jo je slišala, spremenila, sredi zamrzle bavarske pokrajine, hrepeni po domu. V zaporu ima namreč eno samo željo: da bi lahko poklicala domače in jih obvestila, da je živa. Tega, kar se ji je zgodilo v Evropi, jim seveda ne bi mogla pojasniti, saj so nekatere grozote nepojasnljive. Tisto, kar je presežno v Sršenovem romanu, je dejstvo, da poudarek ni na Uhunomini posamični usodi, temveč da pisatelj s svojimi intervencijami subtilno komentira položaj Afričanov Evropi ter pri tem ne zapade v alegoričen diskurz: Evropa gleda zgolj in samo Uhunomino barvo polti. »Nemci ne vedo, kdo si ti, ne razlikujejo te od kakšne druge črnke,« Uhunomi v zaporu izreče ameriška črnka Amanda, kar je po svoje tudi dobro. Kraj deportacije si lahko vedno na novo izmisliš (Somalijo ali Sudan), kar pa za Afričana, Afričanko, ki se v evropskem prostoru nahaja izven statistik, ki je absolutni višek in s katerim nihče ne računa, pomeni le brezciljno tavanje po zaporih.

Vrhunec Uhunomine drame ni v tem, da pristane v zaporu, ker nima dokumentov, niti da ji z lažno obtožbo uspešno naložijo dodatnih deset let, temveč da zaradi posilstva začne razpadati in celo preneha hrepeneti, da bi se javila domačim. Uhunoma je torej dehumanizirana, zadnji rez pa opravi katoliški duhovnik, ki svojo pozicijo v ženskem termitnjaku razume že nekoliko mistično; kolikor ga zapornice, ki jih po spisku posiljuje, sovražijo, ga tudi potrebujejo. Da je avtor pri tem v lastno državo, ki je v tem romanu obravnavana samo kot del večjega (evropskega) prostora, usmeril kritično puščico, je nedvoumno, toda kar je zares perverzno, je dejstvo, da se katoliški monstrum, kot zapornice poimenujejo Ebermaierja, edini zanima za »ponižane in razžaljene«.

Ivan Sršen je šel v obravnavi evropskega dna, ki se spreneveda, da s politiko nerepresivnosti in tolerantnega mejnega režima, kot se izrazi upravnik zapora, priseljencem dela uslugo, še nekoliko dlje; to, da se je bil zmožen vživeti v žensko telo (in ne dušo, saj je v tem romanu o dušeslovnih zadevah zelo malo govora, pa še te so vezane zgolj na Nigerijo), ga je očitno naredilo senzibilnega tudi za vprašanje homoseksualnosti. Hrvaška in bosanska zapornica se poljubljata na zaporniškem hodniku, ena izmed njiju celo uspe pobegniti iz zapora, vendar si onstran zidov ne obljubljata zvestobe. »Ko bova zunaj, ne moreva objeti potrkati na vrata bosanskih staršev,« izreče Ivona svoji ljubimki. Zapor je torej metafora za vse tisto, kar se dogaja zunaj, in na svojo mrežo zgolj lovi delce prahu, ki pod zatemnjeno lučjo ostanejo še bolj očitni. Bistveno je, da je pisatelj, pripadnik najmlajše generacije hrvaških prozaistov, pokazal dovoljšno drznost, da je problematiko temnopoltih imigrantov povezal z ženskim vprašanjem in tudi z vprašanjem homofobije. Redek biser, ki bi ga bilo smiselno uvesti kot šolsko čtivo.

 

Kritika 14. 4. 2014

Živela lenoba?

Avtor platna je Simão Bessa.

V postfordistični globalizirani družbi ostaja delo ena izmed najbolj cenjenih človekovih vrednot. »Pravični« zaslužkarji, kot sta na primer Steve Jobs ali Bill Gates, so postavljeni na piedestal, od koder sijejo na vse, ki bolj ali manj stremijo po visokih dohodkih. Med temi je na tisoče ekstremno discipliniranih, nenehno preobremenjenih posameznikov in prevladujoča večina, ki ji, kot zapiše avtor Lenobe, »delo kot življenjski slog pomeni javno uprizarjanje sebe kot suverenega imetnika stalne zaposlitve«. Nasproten, a gotovo ne anahronističen, je fenomen prisilnega nedela, ki z neprestano rastjo brezposelnosti spravlja množice v obup – in prav neprostovoljni počitek je pogosto vzrok za večjo intenziteto obiskov pri psihiatru. Je torej edino lenarjenje ali brezdelje, ki človeku prinaša užitek, tisto zasluženo, ki šele sledi opravljenemu delu? Mar zloglasna besedna zveza delo osvobaja drži?

V monografiji Lenoba skuša nemški literarni kritik, filozof, esejist in profesor Manfred Koch odgovoriti na podobna hektična vprašanja. Medtem ko brska po konotativni globeli danes zelo omadeževanega pojma lenobe, pa ne izstopi iz svoje kože, beri stroke, saj koncentracija literarnih referenc kmalu postane očitna slehernemu bralcu. Iz mitov o začetku sveta ter raznih pripovedih o zlati dobi želi Koch izluščiti moment, ko človek začne delati, kar spada v kontekst oblikovanja človeške kulture. Tako Geneza kot grško-rimski antični mit omenjata določeno lahkotno delo, ki so ga morali prebivalci paradiža opravljati. Težaška opravila so jih načeloma doletela šele po tem, ko so si prisvojili določeno božansko znanje in bili zaradi tega izgnani iz »raja«. Lenoba oziroma popolno brezdelje tako ni bila atribut nobenega zlatega obdobja, z izjemo ljudske pripovedi o utopični deželi Indiji Koromandiji, kjer so doma razvrat, popivanje, požrtije in seveda lenarjenje. Zgodba o tem sanjskem kraju, ki se je ohranila vse do današnjih dni, torej vseeno kaže na določen sublimen človekov gon po inerciji. Koch omenja Freuda, ki pripadnike naše vrste dojema kot v svojem bistvu ekstremno lenobna bitja, ker nas žene hrepenenje po odpravi notranje napetosti dražljajev, hrepenenje po stanju popolnega miru, kar lahko dosežemo šele po smrti.

Lenobo Koch definira v dialektičnem razmerju do pojmovanja dela, kar je logična konsekvenca tega, da »med delom in lenobo obstoji polje bistvene interference«, kot v svoji monografiji Na kratko o dolgčasu, lenobi in počitku uvede Simon Hajdini. Kratek pregled zgodovine odvisnega razmerja Koch začne z zagovorom lenobe, ki ga je spisal zet Karla Marxa Paul Lafargue; v polemičnem tekstu Pravica do lenobe je artikuliral obsodbo prisile dela in v lenobi prepoznal mater umetnosti ter plemenitih kreposti. Moderno pojmovanje lenobe ima neprimerljivo bolj negativne konotacije. Nastalo je v novem veku vzporedno z zmago ekonomije maksimiziranja nad dejavnostjo, ki je zgolj zadoščala preživetju. Lenoba je bila takrat prepoznana za najhujši greh in vsi, ki se, zavestno ali ne, niso udeležili uveljavljene igre discipliniranja oziroma prevzgojnega procesa, so bili izgnani na družbeni rob. Poseben status so tekom zgodovine ohranjali le umetniki, ki jim je bila lenoba dovoljena med čakanjem na navdih. V kapitalizmu je tendenca po storilnost tako našla svoj idealni družbeni model za totalno uveljavitev. Ne glede na to, iz katerega socialnega razreda individuum prihaja, ne more ubežati pred ponotranjenjem delovne prisile, kar gre v dobro delodajalski kliki, malo manj pa zadovoljstvu njegovega nosilca. Da gonja po dobrinah in od zunaj vsiljene potrebe ne pripomorejo k dušnemu miru, sta opozarjala že izrazita kritika civilizacije Diogen iz Sinope in Jean-Jacques Rousseau.

Lenoba
Manfred Koch
Leto izdaje:
2013

Prevajalec:
Seta Knop

16,00 €

Po historičnem pretresu se Koch vrne v okrilje književnosti in pred bralci zgrne primere literarnih lenuhov. Osredotoči se na junake nemškega razvojnega romana, ki so za razliko od povprečneža, živečega v globoko industrializiranem 19. stoletju, večinoma razmišljali in se posvečali umetnosti. V Goethejevem Wilhelmu Meistru prepoznava briljantno tematiziranje bega pred delom, ki se zaključi s podreditvijo dejavnosti s terapevtsko funkcijo. Tradicijo nadaljuje Thomas Mann z romanom Čarobna gora, ko za glavnega protagonista izbere fizično lenega, smrti naklonjenega Hansa Castorpa. Koch izpostavi, da naj bi Mann med pisanjem Čarobne gore prebiral famozno delo Ivana Aleksandoviča Gončarova Oblomov, alfo in omego beletristike o lenobi. Po glavnem junaku omenjenega realističnega romana so celo poimenovali duševno motnjo: sindrom Oblomova ima pacient, ki kljub telesnemu zdravju ni zmožen zapustiti postelje.

Zadnji vzdihi monografije pa niso prepuščeni fikciji, saj se avtor očitno ne more upreti podajanju pragmatične alternative, kako se spopasti z razumevanjem umetnosti lenobe. V kontemplacijo vključi Kantovo zavzemanje za aktivno življenje, kot ga je filozof izrazil v Antropologiji v pragmatičnem oziru. »Človek čuti svoje življenje na podlagi dejanj in ne na podlagi užitka. Bolj ko smo zaposleni, bolj čutimo, da živimo in bolj se zavedamo svojega življenja.« Delo je v Kantovi hierarhiji dejavnosti locirano najvišje, počitek pa je »upravičen le kot izravnava dela« oziroma regeneracija. Obratno je lenoba »nagnjenje k užitku, ne da bi prej delali«. Po razgrnitvi Kantove misli Koch s hitrimi potezami oriše približek prave pot k uspelemu življenju. V eksplikaciji, ki se bere kot lanski sneg, ne izvemo nič pretresljivo novega. Sreča naj bi bila preprosto v tem, da vsak posameznik najde »zadovoljiv ritem med napetostjo in sproščenostjo« (med delom in počitkom), pri čemer je zelo zaželeno, da so oblike obojega čim bolj raznolike. Lenoba je torej legitimna in prijetna, če jo pravilno odmerjamo, negovanje diete lenobe (sintagma Paula Lefarga, régime de paresse) pa naj bi bilo dandanes pomembneje kot kdajkoli prej. Koch obsodi tudi storitve sprostitvene industrije in razne instant priročnike, ki jih ljudje konzumirajo v upanju, da jih bodo popeljali k sreči. V sodobni prevladi ekonomije kapitala je na žalost tudi preživljanje prostega časa dojeto enako kot katerikoli drugi produkt, s katerim se kupčuje na trgu.

Zaradi poljudne pisave je kulturno-zgodovinski esej hvaležno čtivo, ki v ostrih potezah zariše nekatere premise te težavne discipline, kot motrenje lenobe označi Koch. Zahtevnejšim bralcem bi pod nos raje pomolila že omenjeno znanstveno monografijo Simona Hajdinija, katere naslov sicer vsebuje prislov kratko, čeprav bi ta bolj pristajal Kochovi Lenobi. Dolgčas, počitek in lenobo Hajdini obravnava iz filozofske perspektive, predvsem pa poglobljeno in lucidno analizira sam pojem lenobe oziroma lenuha, ki se mu Koch prek literarno-zgodovinskih kanalov nenehno zgolj približuje, a ga nikoli zares ne doseže. Po končanem brodenju po fenomenu lenobe se zato lahko potnik upravičeno počuti, da ga je Koch, četudi na prijeten način, pripeljal žejnega čez vodo. Marsikdo mu bo mogoče zameril tudi poskus pragmatičnega momenta v izteku teksta, ko sicer z drugačno dikcijo kot učbeniki sreče, vendar s pogojno podobno sporočilnostjo, želi zaobseči napotke za uspelo življenje. Kdor po tihem upa, da avtor vsaj malce pljuni ponotranjeni kapitalistični paradigmi v obraz, bo verjetno ostal razočaran. V nasprotju s tem esejist ob koncu podvomi v možnost generalne spremembe – čeprav v Lenobi omenja prav nekatere izmed teh, ki so se dogodile tekom stoletij – in pristaja na konformističen odnos do obče situacije v sodobni družbi, z opozorilom, da lahko vsak posameznik dela na sebi.

 

Manfred Koch: Lenoba. Prevedla Seta Knop. Ljubljana: Študentska založba, 2013 (Koda). 129 strani, 19 €.

Refleksija 11. 4. 2014

Zasledovalec samega sebe (O Vitomilu Zupanu kot junaku svojih romanov)

Na poti v mit

Ne bi smelo biti kaj dosti lažjih stvari, kot pisati uvod v tekst, ki se ukvarja z Vitomilom Zupanom. Anekdotičnega drobirja je, kolikor hočete. Problem je le, da se tega dobro zaveda vsak, ki želi z Vitomilom privlačno začeti. Namesto uvoda, ki naj bi še enkrat ilustriral, da je bil Zupan resnično težek car, ki je kresnil veliko gobcev in veliko žensk, bi lahko enkrat za spremembo spregovorili o katerem od njegovih junakov. A Zupan ni ustvaril junaka, ki bi se konkretno približal fami svojega kreatorja. Zupan ostaja večji od vseh svojih junakov, ker je jasno, da je gradivo zanje vedno njegova biografija; ni Levitan preživel zapora in švercal svojih rokopisov, ni se Berk plazil po gozdovih in šeškal kmetic s kuhalnicami, ni se Džeki uničeval v stalnih borbah s svojo ženo in dobival lekcij od mazohistov, ni neimenovani protagonist Komedije človeškega tkiva, ki bo služil kot osnova tokratnega razmišljanja o Zupanu, na ladji v boksarskem dvoboju premagal močnejšega nasprotnika s strašljivim imenom Killer John. Vse to je bil Vitomil Zupan.

Zaradi tega se poskusom govorjenja o Zupanovi literaturi hitro zgodi, da postanejo govorjenje o Zupanu. Letošnja stoletnica rojstva ni bila nobena izjema. Kot je ob takih dogodkih običajno, smo dobili veliko grajenja kulta njegove osebnosti. Tudi album Važno je priti na grič se temu niti malo ne poskuša izogniti. Kar je na nek način sicer prav. Vsaka skupnost namreč potrebuje svoje mite, ikone in vzornike, svoje posebneže, in Zupan je s svojo tipično drugačnostjo (ne bom rekel – »neslovenskostjo«) primer tega. Sam sem sicer pogrešal tudi kakšen tekst, ki bi si upal v duel z Zupanovo osebnostjo ali literaturo. Tega je zmogla le druga ikonična osebnost povojnega obdobja, Taras Kermauner, medtem ko ostali prispevki bolj ali manj ostajajo v žabji perspektivi do lika slovenskega Casanove, Hemingwaya, Millerja in kar je še podobnih pisateljskih vzporednic.

Vitomil Zupan v svojem pisanju temeljito preoblikuje nekaj, čemur bi lahko rekli paradigmatični slovenski literarni lik. Saj veste, nad čem se tako rad priduša Miha Mazzini: da je slovenski lik pasiven, da ima premalo notranje ambicije, ki je pomemben generator konflikta in gonilo zgodbe, da še takrat, ko ima nekakšno nadnaravno moč kot Martin Krpan ali Peter Klepec, tega ne izkoristi, ampak se vrne v začetni položaj. Torej, še takrat, ko slovenski junak spominja na ferrarija, se ga vozi kot fička. Njegova potencialna moč ostaja neizkoriščena.

Komedija človeškega tkiva
Vitomil Zupan
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:

35,00 €

Človek na obeh straneh stene*

Ena od stvari, ki gre Zupanu pošteno na živce, je skrivanje najbolj naravnih človeških vzgibov, pa naj gre za krinko v obliki pesniškega opevanja polbožanskih muz, medtem ko realno poetovo življenje prinaša nepreštevno maso nezakonskih otrok, ali pa za meščansko hlinjenje morale:

»Moralno usrane ohrani čiste roke, da bi lahko dvigalo nos nad drugimi moralnimi usraneti.«

Tudi ko prepozna samega sebe kot nekoga, ki ga drugi dojemajo kot zamišljenega mladega filozofa, se hoče od tega čim bolj oddaljiti, upre se temu imidžu, ker se mu zdi, podobno kot vzvišeno opevanje ljubezni, le površinski videz, ki se hoče delati lepega, pod njim pa brbota nekaj bolj demoničnega. In to ga zanima. To hoče odkrivati, prepoznavati, sprostiti, celo razvijati. Hoče se prepuščati tkivu in obenem hoče vedeti, kako to tkivo deluje. Tudi če nagon, prvinskost, preseže misel, se misel stalno vrača, ker jo zanima, kakšno je bilo to stanje trenutne samopozabe, zakaj se je pojavilo. Hoče reflektirati prvinska stanja, se naučiti, kaj k njim pripomore. 

»Načelno se izjavljamo za čistost, zasebno se temu posmehujemo. Človek je prepleskan z lakom civilizacije, ki kar naprej poka na njem. Spodaj se prikaže nekaj mesenega, kosmatega. Sam sem pravi poizkusni zajček naše omike.«

Pri tem pa se morda manj zaveda, da je vsako spoznavanje v določeni meri tudi konstruiranje. Da nikdar ne gre le za odstranjevanje laka, ampak na zdrgnjeno površino od nekod že curlja drug lak. Zupan svojo demoničnost včasih spušča iz steklenice, včasih pa jo tudi pomaga vzgajati. Hoče iti na tista mesta, ki jih ljudje ponavadi skrivajo. Na tvegano pot potapljanja v srce teme se poda kot raziskovalec amazonskega pragozda. Če vidi, da ga nekaj vzburja, da ima torej vpliv nanj, bo to začel raziskovati. Hlinjenje mu gre na živce ravno zato, ker mu preprečuje ugotovitev lastne identitete, kar pa mu predstavlja enega poglavitnih ciljev oz. eno največjih obsesij. Zupanov načrt je megalomanski: ugotoviti, kdo pravzaprav sploh je.

A brskanje po lastni identiteti poleg vseh temnih sil nujno pripelje tudi do temeljnih človekovih dvomov in negotovosti. Kot se sprašuje v Igri s hudičevim repom:

»Ali se res želim osvoboditi – ali uživam v tarnanju zaradi nesvobode? /…/ Ali sem nasilnik, ki hoče držati spolnega partnerja v pasti, ali trepetaje čakam, da me kdo razkrinka kot samomučilca in zvrne v nasladno suženjstvo?«

Čas refleksije je čas dvoma. Ko podvomi, mu gre to na živce, ker to pomeni slabokrvnost, »otožna jajca«, pomeni prekinitev boja, treninga, pomeni popuščanje. A obenem je refleksija nujen del v procesu samospoznavanja, odkrivanja lastne identitete, premišljevanja o samem sebi. Je ustavitev hitrega toka življenja:

»Ali živim zato, da živim, ali zato, da premišljujem, kako živim. Ne plavam, ne pustim se nositi toku, opazujem samega sebe, kako se premikam po vodi.«

Misel je ravno zaradi svoje netrdnosti najbolj trdno polje identitete. Kdor ne more najti trdne identitete, se mora nujno stalno vračati k misli, k premišljevanju, v izhodiščni položaj možnih opcij in ravno tu najde največjo gotovost. Ja, seveda ste pomislili na Descartesa.

Če bi šlo Zupanu na živce le hlinjenje, bi kaj lahko ostal še eden v vrsti bolj razmišljujočih kot dejavnih likov. A Zupan ima hude probleme s kakršnokoli podrejenostjo in nemočjo in bi se raje zgrizel, kakor pa priznal premoč. Koncept perverzne svobode mu niti malo ni tuj, torej delati proti nečemu, kar naj bi bilo lastno dobro, a z višjim ciljem v ozadju, ki potrjuje lastno neodvisnost, samovoljo. Človeški odnosi so zanj v temelju igre moči, kjer obstajata dve osnovni možnosti: vladaj ali pa ti bo vladano. V Komediji ga kot mladostnika prevzame pogled na sosedo Bujno, ki jo zasači golo, ona pa se ne prestraši, temveč se mu še bolj razkrije in ga draži. Ne more si pomagati, da ženska ne bi vplivala nanj, a obenem ga to jezi, frustrira, saj hoče biti on v poziciji moči, noče biti le inštrument, na katerega bodo pritiskali . Ob drugi priložnosti ga prijatelja dražita, da je priden fantek, ker naj bi imel zadržke do najstarejše obrti. Ob teh primerih se v njem vzbudi togota, upor, saj nikakor noče biti v kakršnemkoli podrejenem ali manjvrednem položaju. Zato začne svoj trening moči in zato začne vzgajati imidž gangsterja, babjeka in nasploh uživa v tem, da mu ljudje verjamejo, ko igra nevarnega moža.

Hoče se naučiti, kako se obvladati in kako čim bolj pospraviti dvomečega sebe. Rad gleda vojne filme zaradi ljudi, ki so v najhujših trenutkih ohranili hladne živce in se obvladali. Tu pride na dan mentaliteta športnika in kvartopirca. Prav ta ga je najbolje naučila suspendirati dvom in trenirati vzdržljivost. Poker mu je življenje v malem. Treba je prevarati tako druge kot samega sebe. Če nimaš pravih kart, se prepričaj, da jih imaš. Igra frajerja, dokler sam sebe ne prepriča, da je frajer. Dokler sam sebe na nalaže. In kot pri športu. Treba se je prepričati, da je poraz izključen. Le tako je možno zmagati.

To je Zupanova dvojnost. Po eni strani se globinsko spoznava in vidi svoje dvome, a po drugi strani ga želja po moči sili v suspendiranje lastnih dvomov, v njihovo preseganje. Zupan ne povzdigne dvoma v vrednoto (hiper)mislečega človeka, noče ga priznati, ampak se stalno z njim bori, ga presega, mu podlega in ga zopet presega:

»Močan sem, samozavesten, čist nedotakljiv, samosvoj, ker v tej sredini ne smem biti slaboten, zmeden, umazan, ranljiv, polaščen. Čeprav imam nekje globoko v sebi domotožje po svetu slabotnosti, miru, miline …«

Prav zaradi teh dveh tendenc, samospoznavanja in samopreseganja, se dogajanje stalno dinamično seli iz notranjosti v zunanjost, iz refleksije v akcijo. In prav v Komediji človeškega tkiva je ta Zupanova dvojnost prignana do skrajnosti.

 Zagata spoznavanja

Zupanovo samopreseganje, stalen trening samega sebe, je posledica njegovega svetovnega nazora: življenje dojema kot test, kot preizkušnjo. Vse preoblikuje v izziv, ki naj bi ga naredil le še boljšega. Zato ni čudno, da v Levitanu stalno govori o zaporu kot o arestantski univerzi. In ko govori o življenju kot o šoli, včasih deluje, kot da to misli precej dobesedno. Svoja dejanja in svoja mišljenja podrobno preučuje in si izpisuje ugotovitve, kot da bi si v slogu vestnega študenta delal zapiske. Računa namreč, da se mu bo tako le sestavila celostna podoba o samem sebi.

Zupan ima starošolsko iluzijo o stalni rasti. Tako kot bo s časom vedno več vedel, tako bo tudi nasploh postajal boljši. In čeprav se zaveda, da človekovo življenje ni eshatološko napredovanje do končnega cilja, vsako njegovo spoznanje nosi s sabo tragičen zven:

»Nikoli se ne boš umiril, nikoli ne boš zadovoljen z doseženim; do neke točke se boš dvigal, potem boš začel padati, vsi nekdanji uspehi ti bodo samo v bolečino. In v zadnji bolečini se bodo združile vse bolečine tvojega življenja.«

Življenje se mu vedno bolj razkriva kot proces, ki nima namena, ne izteče se v sintezo vseh izkušenj, ampak pusti človeka na pol poti. Spoznava, da njegov razvoj nima cilja, da se ne razvija v nič določnega. Spoznava, da so bili njegovi upi preveliki; da bi bilo morda bolje, če bi sledil Camusovemu Sizifu – biti absurden boj, bojevati se brez upa zmage. Vedeti, da si ni mogoče pobegniti, a kljub vsemu čim bolj preizkušati lasten karakter, se spopadati, se trenirati. Zupan se včasih bere skoraj kot priročnik za življenje. Ker se je hotel učiti, preizkušati in presegati, imajo njegova spoznanja včasih skoraj didaktično formo, o čemer v kontekstu Levitana v zborniku Interpretacije razmišlja Vladimir Biti. Zupan zato odzvanja Balzacovo misel: življenje je obrt, ki se jo je treba pridno učiti.

Zupan je obseden z absolutnim, dokončnim. Išče sintezo, išče trdno točko, išče knjigo, ki bi povzela vse knjige, išče žensko, ki bi povzela in obenem presegla vse ženske:

»Iz več knjig sestavljam eno. To je tako kot pri ženskah: vsaka ima nekaj, nobena vsega.«

Več žensk kot preizkusi, težje osupne. Tako lahko šele v retrospektivi uvidi, da je žensko, ki je bila še najbliže popolni, spoznal nekega deževnega dne v Londonu. Vrh življenja ni dosežen na koncu življenja, vrh življenja je mogoče določiti oz. skonstruirati le v retrospektivi.

Če vrnem Zupana iz metonimije v empirijo, kamor v resnici stalno sili: Zupan, pa naj se sliši še tako noro, idealistično išče nekaj, čemur bi lahko rekli zadnja resnica. Sam sebe je podredil lastnemu eksperimentu, da bi ugotovil, kako živeti. Čeprav si v pisanje želi zajeti življenje (»Pišem življenje, ne literature,« citira Henryja Millerja) in tako naprej predati vedenje, vsa njegova raziskovanja ne morejo zares služiti nikomur drugemu kot njemu samemu. Tragedija življenja je, da v nasprotju z znanostjo, pri njem ne sedimo na ramenih velikanov. Življenja in izkušenj se ne moremo učiti od drugih in ne moremo jih poučevati. Kljub izkušnjam prednikov ne moremo sami stopati bolj izkušeno, ampak moramo nujno ponavljati iste napake, da bi se morda znova naučili istih stvari. Zupanova spoznanja lahko bralcu služijo le tako, da ga prepodijo stran od knjige, v širni svet, kjer bo odpravljal svojo naivnost in svoj idealizem. Vsak, ki želi resnico življenja spoznati v knjigah, ali pa jo v knjigo pretopiti, mora namreč prej ali slej faustovsko spoznati lastno zablodo. Morda še bolj radikalno: vsak, ki želi spoznati kakršnokoli bolj kompleksno resnico, mora prej ali slej ugotoviti isto. Kar pa v dobi, ki je preživela postmodernizem, niti ne bi smelo biti več tako presenetljivo.

Album Vitomila Zupana: Važno je priti na grič, življenje in delo Vitomila Zupana (1914 – 1987)
Ifigenija Simonović et. al.
Izdaja:
Mladinska knjiga

Prevajalec:

 

 

* Od tu naprej bom ime Zupan uporabljal v prenesenem pomenu; ne bo več označeval človeka, ampak njegove literarne junake, ki so vsi močno povezani s svojim empiričnim avtorjem.

Panorama 10. 4. 2014

Odvratna, sprevržena, nemoralna

Anatoli Uljanov in Natasha Masharova sta duo ukrajinskih umetnikov, ki sta odgovorna za medialejbl Looo.ch oz. luč, kar v ruščini pomeni žarek svetlobe.

Looo.ch je spletna platforma, ki si je za nalogo zadala skozi umetnost preiskati nekonvencionalno, ustrahovati konzervativno in razvijati novo kulturo. Sta nekdanja urednika PROZE, filozofske porno strani sodobne kulture, in SHO, revije kulturnega odpora v Ukrajini. Zaradi fizičnih napadov najetih nacionalistov in ostre kritike kijevskega župana ter Moralnega komiteja sta bila prisiljena zbežati iz svoje domovine. Zdaj, ko kot politična azilanta že peto leto živita v izgnanstvu v New Yorku, nadaljujeta svoje delo v novem okolju. Njun temeljni izziv še vedno predstavlja izkoriščanje multimedijskega prostora za t. i. kulturno hekerstvo.

Čeprav – ali ravno zato, ker je ruska vlada prepovedala objavo njunega kontroverznega projekta “Homoseksualnost za otroke”, se Anatoli in Natasha borita za osvoboditev vseh informacij, ne glede na tip in vsebino.

 

Brighton Beach dances (avtor: Looo.ch)

Kako sta prišla na idejo za svoje projekte? Sta poskušala ustvariti vsebinsko platformo, ki sta jo na internetu pogrešala sama, ali sta si zavestno prizadevala podati socio-politično izjavo?

Leta 2009 sva bila po seriji nasilnih napadov s strani verskih nacionalistov v Ukrajini prisiljena zapustiti našo Bonobo državo in nekaj časa preživela v Berlinu. Takrat sva prvič po dolgem času dobila priložnost, da sva lahko svobodno hodila po ulicah. Pred tem sva živela z nenehno grožnjo, v stalnem spremstvu telesnih stražarjev – dveh angelov smrti iz postsovjetski 90-ih. Eden od njiju je drkal po telovadnicah in hotel ubiti vsako senco okoli sebe. Drugi pa je poslušal CD-je z zvoki gozda, ptičjega petja, žuborenja rek in podobno sranje … samo da se pomiri, razumete. Prva oseba, ki sva jo spoznala v Berlinu na svojem prvem svobodnem sprehodu, je bil turški pritlikavec s kupom marihuane. Tako so se začela najina potovanja. Ker ukrajinski potni list žal sporoča, da si stekel pes, na »čistem« delu Evrope nisva mogla ostati prav dolgo. Tako sva se preselila v Sofijo, v Bolgarijo, v balkansko cigansko deželo volkodlakov, kjer lahko na glavni mestni ulici slišiš škržate. Nekaj mesecev kasneje so najin projekt PROZA prepovedali cenzorji Moralnega komiteja (ja, v Ukrajini obstajajo te vrste pizde). Potem sva ugotovila dve stvari. Najprej: ni razlike med umetnostjo in politiko. In drugič: da bi spremenil svet, moraš spremeniti zavest ljudi, da pa bi lahko naredil to perverzno stvar, moraš najprej shekati kulturo. Zato sva se odločila, da bova naredila spletno stan, ki bo uporabljala podatke kot orožje proti konservativni misli. Nekaj takega kot klistir, ki vas sicer posili, a na dober način.

Kot za večino novih in prebojnih ustvarjalcev se tudi za vaju zdi, da pri bralcih zbujata vse od popolnega strahospoštovanja in predanosti do iracionalnega sovraštva in zavisti, nihče pa ne ostane brezbrižen. Je to učinek, za katerega sta si prizadevala, sta ljudi pretresla hote ali je bil to samo stranski učinek temeljnega cilja projekta?

Nek pametnjakovič je nekoč rekel, da se umetnost začne, kjer se konča običajno. Glede na to da poskušava občinstvo izzvati k temu, da bi stopili izven »običajnega«, »dobrega« ali »splošno sprejetega«, veva, da kar delava, ni prijeten vanilijev milkšejk. Umetnost lahko in bi tudi morala povzročati ritobole. Umetnost bi morala biti dejanje nasilja in bolečine, saj vas zgrabi in odvleče v neobičajno, to pa se sprva lahko zdi grozeče. Verjameva, da mora vsak um, ki se hoče zbuditi, najprej eksplodirati. Sovraštvo ni namen ali cilj, je pa pričakovan odziv na vsakega, ki predlaga spremembe. Looo.ch ne more biti »prijazen«. Ne moreš biti »prijazen« in politično korekten, ko se spustiš v razgrinjajočo se neosrednjeveško dobo. Pri tem ne gre za rusko ali katerokoli drugo obskurno stvar, gre za nekaj globalnega. Od prepovedi »homoseksualne propagande« v Rusiji do prepovedi golega človeškega telesa na Facebooku – v vojni smo. In kaj je predmet tega boja? Informacije. Preganjanje Chelsea Manning, Edwarda Snowdena, Wikileaks in The Piratebaya, boj za avtorske pravice, cenzura na socialnih omrežjih, vladni nadzor … – v našem času se vse vrti okrog informacij in informacije so ključ do vsega – do razumevanja, kako ljudje mislijo in delujejo. Zato si želiva emancipirati informacije. Ne boriva se za neko partikularno idejo ali podobo, ampak za svobodo deliti vse oblike le-teh. Kultura je eksperimentalni laboratorij človeštva za delo s čuti in simboli, ne glede na to, kako »slabi« naj bi po presoji etike bili. S tem, ko nekaj prepovemo, omejimo svojo domišljijo in kulturo. To je protievolucijsko. Je nekaj, kar nas dela infantilne in odvisne od tistih, ki bi nam radi vladali.

Zoogod (avtor: Looo.ch)

Vajina spletna stran je, predvsem zaradi nenehnih prepovedi in represije, postala svojevrsten organizem, ki se nenehno razvija in spreminja. Kako se spopadata z omejevanjem? Vaju ovira ali vaju še bolj podžge?

Looo.ch je konstantna sprememba in mutacija. Vse te prepovedi so nadležne, a nama pomagajo odkrivati načine, kako prelisičiti cenzuro. Sprva je bil Looo.ch spletni portal, potem je postal blog, zdaj je medijsko okolje, nekakšen potujoči dežnik, pod katerim delujejo različni kanali in projekti. Najina spletna stran je samopredstavitvena. Zdaj sva bolj gverilski studio. Kurirava vizualne tokove in socialna omrežja, ustvarjava interaktivne kiberfilme in »prostore«. Ukvarjava se tudi z datotečnim založništvom, saj razumeva, da moramo informacije, če želimo, da ostanejo imune na zombije preteklosti, decentralizirati in uporabiti pirate-tech torrente in podobno, da bi jih gotovo razširili. Vsa najina novejša besedila so objavljena v pdf, ePub in mobi – in so neodvisna od strežnika, URL in celo naju. Kakorkoli, glavna stvar, ki jo zdaj počne Looo.ch, je video – predvsem dokumentarni. Besedilo ostaja usodno ujeto v nacionalni jezik. Vizualni jezik, po drugi strani, je precej bolj dinamičen in globalen.

S tem, ko sta začela iskati politični azil na tujem, sta se pridružila dolgi koloni, praktično dinastiji umetnikov, ki bežijo pred »materjo« Rusijo, da bi ušli njenemu dušečemu objemu. Kako se soočata z odsotnostjo trdnih tal, na katerih bi stala?

Postaneš ves mračnjaški in dekadenten, to gotovo. Migracija je socialni samomor. Preden se uspeš priviti k prsim kakšne druge »matere«, se moraš soočiti s prebitkom zavisti s strani svojih sorojakov (ki so vedno potovali le kot turisti in nimajo nikakršne prestave o tem, kako daleč od počitnic je migracija) in vrsto let živiš v izoliranem mehurčku zunaj nove družbe. To je življenje duhov. Je pa tudi življenje, polno umetnosti. Nobene finančne okoliščine nama ne zagotavljajo, da naju najin pekel že jutri ne bo ponovno posrkal, zato poskušava iz vsakega dneva izpiti največ, kar se da. S kamerami potujeva po New Yorku, zbirava ideje in podobe, spoznavava ljudi iz različnih socialnih krogov, da bi izkusila vse odtenke resničnosti. Migranti so narod brez meja, odtis sveta globalnega Babilona. Vsi bi se morali priučiti živeti brez trdnih tal pod nogami, saj so »trdna tla« iluzorna ne glede na to, kako bogat ali zaposlen si.

 

Kaparos (avtor: Looo.ch)

Medtem ko iščeta politični azil v Ameriki kljub dejstvu, da v svoje delo vključujeta svojo trenutno resničnost (Looo.ch trenutno dela na stranskem projektu Yellow Dog – gre za njun newyorški blog), vajina publika ostaja večinsko ruska. Če sta bila prej v središču dogajanja in njegova aktivna tvorca, sta zdaj obstranca, prekomorska opazovalca, ne po lastni izbiri. Sta s svojim položajem zadovoljna ali sta nostalgična?

Težko je biti nostalgičen do pekla. Vsa nostalgija, ki jo čutiva, je nostalgija do prihodnosti. To, kar trenutno delava za Rusijo, poganja namera humanitarno investirati, deliti svoja uma, ki ju je preobrazila tanskulturna izkušnja. Ne strinjava se s tem, da naju »prekomorsko opazovanje« postavlja v šibkejši ali manjvrednejši položaj. Pravzaprav je ravno nasprotno. Ker nisva pod vplivom ideoloških narativ in čustev tega peklenskega konteksta, lahko proizvajava drzna in ostra stališča, »izven škatle«, kot rečejo Američani. Geografija ni več tako odločujoča. Danes nas vse povezuje splet in tako naseljujemo globalno informacijsko pokrajino. Zato se ne želiva omejevati na komunikacijo samo z »našimi ljudmi«. Zato se jaz (Anatoli) trudim, da bi svoj udomačeni nacionalni jezik nadomestil z neverbalno in postnacionalno vizualnostjo. Ne verjamem, da bo moja angleščina kdaj tako dobra, kot je moja ruščina, hkrati pa tudi moja ruščina zdaj izumira. Zato bi se rad ponovno iznašel – da bi našel nov način, kako izraziti, kar imam. Kar pa se tiče Natashe, ki je fotografinja, je bil njen jezik vedno vizualen, med selitvijo pa se je razširila tudi v videografijo, ki je medij, ki naju zdaj oba najbolj zanima. Vse to zaznamuje trajna mutacija. Biti potujoč um je kot delati z lego kockami – vsako drugo mesto, država ali tujec je opeka, ki lahko preoblikuje tvojo osebnost. Sva novodobna cigana, kiberdisidenta, ladja, ki lebdi med svetovi. Noben od njih ne bo nikdar postal kraj, kamor spadava, dom, ampak … Pod temi eksistenčnimi pogoji sva bližje svobodi kot kdajkoli. Težko je, a naju bogati in navdihuje. Nisva ne Rusa ne Američana. Sva človeka iz romantičnega plemena potujočih sanjačev. In zato prihajava s poezijo.

Ko ravno govorimo o poeziji: v svojem uvodu k spletni strani pravita, da je je Looo.ch »seks in smrt«, kar zveni zlobno okusno. Povejta kaj več o tem.

Kaj drugega pa še obstaja? Samo seks in smrt sta. Eden ljubkuje drugega. Zamislimo si nesmrtnost. Ničesar vas ni strah. Kaj pomeni biti brez strahu? Pomeni nezmožnost izkušanja čustev: jeze, sovraštva, ljubezni … Smrt je torej začimba naših čustev. Brez nje nismo ljudje, marveč stroji. Smrt je tudi vse, kar presega našo vednost, temna snov, ki sestavlja 96 % vesolja, vse, kar je neraziskano, a nenehno prisotno. Seks, po drugi strani, pa je v osnovi vse, kar lahko, kar zmoremo. Seks je biti živ. Naša kultura zanika, spiritualizira in celo zavrača smrt, kar je s stališča vesolja precej lol. Zato je trenutni modni fetiš, ki teži k satanističnim in goth trendom, tako obetaven. Kar se morda zdi kot še ena popkulturna prilastititev, stvaritev simulakra, na kakršno bi lahko drkal Baudrillard, je pravzaprav zgodovinsko prebujenje iz stoletnega shizofrenega zanikanja resničnosti. Začenjamo priznavati temno stran meseca in upajmo, da nam bo to omogočilo pobegniti pred konzervativno zavestjo. Seks in smrt nista antagonista. Ljubimca sta.

 

Crown Heights Parade (avtor: Looo.che)

Človek bi se težko ne strinjal, ljubezen in smrt sta gotovo poglavitni sestavini človeške izkušnje. Moram pa priznati, da sama čutim močen odpor do »pastelno roza« gothov. Zdi se, kot da sodobna kultura podoživlja pretekle trende, le s precej manj intenzivnosti. Bi se strinjala s trditvijo, da našemu času manjka intenzivnosti in svobode?

Svoboda je relativna in subjektivna. Pomanjkanje čustvene intenzivnosti in iskrenosti, o kateri govoriš, ni težava, marveč prednost hipsterske generacije. S tem, ko podoživljaš preteklost, jo nenamerno steriliziraš. Hipsterska plitkost preobrazi vse v kewl-izgledajoč natis na majici. To počne tudi z bogovi in fuhrerji. Ideologija, zvedena na modne dodatke, pa postane neškodljiva. In ja, na koncu dobimo kulturno praznino in odsotnost smisla, zaradi katere se zdi naš čas zlagan in brez maščob. Ampak namesto da kot stare mame molimo za »dobre stare čase«, bi morali hipsterje videti kot kobilice, ki bodo izničile zgodovino. Vzemimo današnjo praznost kot priložnost. Pomanjkanje je vedno povabilo. Stojimo na vratih prihodnosti in v sedanjosti oblikujemo njeno vsebino. Pravi izziv je uporabiti to posthipsterično sterilnost kot okolje, v katerem bomo ustvarili novo kulturo.

In tako, medtem ko nas razkraja svet sterilnosti, ta ista sterilnost ustvarja prazen prostor na platnu, na katerem bo lahko vzniknila povsem drugačna slika?

Looo.ch ima »optimistično-pesimistično« vizijo za bližnjo prihodnost: prepričana sva, da bo čas, ki prihaja, zanimiv in intenziven. Praznina je vedno začasna, ne more se obdržati dolgo, vedno jo nekaj zapolni. Vprašanje je – kakšne vrste nekaj? Sanjava o obdobju novega romanticizma, odkritosti in neponarejenosti. O obdobju prebujenja iz trenutnega socialnega avtizma; koncu strahu pred tem, da bi bil, kar si, namesto tistega, kar bi »moral« biti, da bi odigral vlogo »normalnega« in »uspešnega« državljana. O obdobju, v katerem bomo vsi opustili svoje maske in se drug drugemu razkrili brez sramu in strahu. Istočasno pa imamo vsi več kot dovolj razlogov, da verjamemo, da bodo časi, ki prihajajo, polni groze, ki posiljuje duha. Ena glavnih muz tega je liberalna namera izogibanja konfliktom, zatiranja agresije (ki je ključna za ustvarjanje), namera biti ves čas prijazen eksistenčni vegan. Meniva, da so to podobne sorte jajca kot krčanska ideja o »dobrem človeku« ali »čisti duši«. V nikakršni zvezi z resničnostjo niso. Tovrstne tendence dajejo mandat konservativnosti in ustvarjajo napetost v posamezniku, s tem pa tudi v družbi. Brez kanala, ki nam omogoča izraziti svojo »temno stran«, tvegamo, da jo bomo absolutizirali. In to je še en razlog, zakaj moramo emancipirati vse vrste informacij, ne glede na to, kako srhljive se nekatere zdijo morali naše družbe. Potrebujemo možnost, da bi se soočili s katerokoli vrsto ideje. Zato, da je ne bi zatrli, marveč doumeli in presnovili.

 

 

Prevod: Anna Novikova in Katja Perat

Intervju je bil prvič objavljen na portalu http://www.vice.com/de/

Kritika 8. 4. 2014

Kako ljubi estet

 

Znamka ob 200-letnici Kierkegaardovega rojstva (vir: brainpickings.org)

200 let očeta eksistencializma

Dnevnik zapeljivca mi je v roke prišel po naključju. A če pomislim malo bolje, morda je bilo naključje vendarle na ključ – lani smo v Sloveniji odmevno obhajali dvestoletnico rojstva tega velikega danskega misleca, in to menda s kar največjim simpozijem v svetovnem merilu. Obletnica pa je bila bržčas tudi povod za ponatise in nove izdaje Kierkegaardovih (1813–1855) del, med katerimi se je znašel tudi Dnevnik zapeljivca, ki je pri nas prvič izšel leta 1998. Uvodne besede prevajalca, našega največjega kierkegaardovca Primoža Reparja, da lahko knjigo »beremo kot ljubezenski roman, neke vrste dnevnik zapeljivca ali priročnik za osvajanje«, so me hitro nagovorile, da se kot nefilozofinja lotim branja.

Dnevnik zapeljivca je del obsežnejšega temeljnega Kierkegaardovega dela Ali-ali (Študentska založba, 2003), v katerem se bralec seznani s osnovnim pojmovnikom njegove filozofije (etični, estetski, religiozni človek, tesnoba, melanholija) oziroma z razmislekom o »svobodi, ki jo človeku prinaša sprejemanje odločitev«. Čeprav se Danca drži nadimek oče eksistencializma, saj je človeka oziroma njegovo eksistenco prvi začel razlagati iz njega samega, iz njegove notranjosti in je imel precejšen vpliv na poznejše eksistencialiste, ga nekateri poznavalci zaradi odprtosti misli in omenjene osredotočenosti na enkratnost posameznika (posamičnika), pa tudi zaradi religiozne razsežnosti in umanjkanja sistemskosti prej kot filozofa opredeljujejo kot teologa, misleca in predvsem literata.

 

Kaj je ženska brez moškega?

V polje literature gotovo umeščamo tudi Dnevnik zapeljivca. Kot namiguje že naslov, gre za nekakšno mešanico dnevniških zapiskov ter izpovednih ljubezenskih pisem, ki jih zapeljivec Johannes piše svoji muzi in kasnejši zaročenki Kordeliji. Razen uvoda in nekaj Kordelijinih pisem je ta filozofska novela v celoti podana skozi oči in duha zapeljivca – velikega poznavalca in, kot se izkaže, tudi lomilca ženskih src. Johannes je Don Juan med filozofi, ki svoje osvajanje zastavi na najperfidnejših metodah: »vse preveč je bil duhovno določen, da bi bil zapeljivec v običajnem pomenu besede.« Njegov načrt in cilj sta od samega začetka jasna – žrtev (nedolžno dekle) osvojiti, jo navezati nase, jo zadržati na »vrhuncu strasti«, ji vzeti devištvo – tisto največ, kar premore –, naposled pa jo nemilostno zapustiti.

Kaj torej motivira Johannesovo ravnanje? Poleg egoističnega užitka, ki ga Johannes doživlja v zapeljevanju, »užitku je podredil vse svoje življenje«, ga vodi tudi duhovni smoter; »ni zapeljeval v zunanjem pogledu, marveč v notranjem, tako da so srečali sebe.« Kajti zapeljivčevo razmišljanje izhaja iz podmene, da ženska ne more v polnosti postati ženska, ne more odkriti svoje ženskosti, če ni v razmerju z moškim. V tem pojmovanju ženske je protagonist (tudi Kierkegaard?) kajpada tradicionalen, konservativen, njegov pogled na žensko pa vsaj z vidika feminizma problematičen. Njegova predstava o ženskah lepo razgalja, ponazarja tedanji (?) zakoreninjeni nazor, da je ženska drugi spol, da je simptom. O njej namreč Johannes razmišlja kategorialno – ženska kot bit-za-drugega, torej kot bit-za-duha. Kajti ženska je narava, substanca, moški pa refleksija, duh. Ona brez njega ni mogoča, ženska se realizira šele preko moškega, ki jo dokončno osvobodi, prebudi. »Ženska se prebudi šele, ko se je dotakne ljubezen, do tedaj je zgolj sen.«

Če pristanemo na tezo, da se ženska zmore realizirati le preko moškega, je torej njegovo zapeljevanje plemenito, saj je usmerjeno v spodbujanje ženske osebnostne rasti: »V sami sebi mora postati močnejša, preden ji dovolim, da se opre name. /…/ Mora se razviti sama v sebi; sama mora obračunati z močjo svoje duše, sama mora poskusiti odmeriti svet in ga poskusiti dvigniti iz njegovega težišča.« Po drugi strani pa zapeljivca uziramo kot zvijačnega in sebičnega, zavezanega edinole lastnemu užitku. Vseskozi ravna z zavestjo, da bo svojo muzo omrežil in na koncu zapustil. Lahko bi se strinjali s pripovedovalcem, ki se v začetku knjige nad tem njegovim ravnanjem izrecno zgraža: »Nekaj podlega je v tem, da človek napoti popotnika, ki se je izgubil, na napačno pot in ga tedaj izgubljenega prepusti samemu sebi.«

 

Učbenik zapeljevanja

Njegova strategija zapeljevanja je do potankosti izdelana, premišljena. Osvajanje ni njegov konjiček, temveč poslanstvo, ki se mu posveča z vsem bitjem, ko mu namenja ves svoj čas, misli in dejanja. Pri osvajanju se ne drži nazaj, nič ga ne ustavi, deluje po načelu cilj opravičuje sredstva. Za vsako ceno torej osvoboditi Kordelijo, uresničiti jo kot žensko, a hkrati tudi, morda celo predvsem uživati v trenutku, v njenem devištvu, mladosti, lepoti. Zapeljuje z veliko potrpežljivosti, počasi, premišljeno, spletkarsko. Iz njegovih zapiskov bi se lahko učili največji mojstri donjuanovstva. Za dosego svojega cilja si denimo omisli šibkejšega, neizkušenega, mlajšega tekmeca, prav tako zaljubljenega v Kordelijo. Postaneta zaupnika, Johannes mlajšega usmerja pri osvajanju, a ga v bistvu izkoristi kot žrtveno jagnje, preko katerega Kordelija postopoma spoznava Johannesovo veličino. V ključnem trenutku ga Johannes nesramno prehiti in Kordelijo sam zaprosi za roko.

Šele po zaroki, ki jo izprosi pri njeni skrbnici teti, potem ko zmanipulira tudi njo, postaja v odnosu do Kordelije konkretnejši, a ne neposreden. Kot izkušen zapeljivec se namreč predobro zaveda vseh pomanjkljivosti neposrednega sporazumevanja in potemtakem raje komunicira (manipulira) pisno: »V pismu je tudi mnogo lažje zadržati nadzor nad dogajanjem, v pismu se lahko izvrstno vržem k njenim nogam itn., nekaj, kar bi bilo, če bi to storil zares, verjetno videti kot neumnost in iluzija bi bila uničena.« Z zaroko pa njegova podlost zadobi novo razsežnost. Zapeljivec se ne zadovolji le z osvojitvijo, zahteva popolno predajo. »Čeprav se pripravljam na to, da bi mi po naravni nujnosti padla v naročje, in se trudim, da bi jo privedel k temu, da bi težila k meni, mi je vendarle veliko do tega, da ne pade kakor težko telo, ampak kot duh, ki teži k duhu.« V tej luči P. Repar v spremni študiji opozarja na razkol med čutno in duhovno sfero, ki ga je v človeka vneslo krščanstvo. Z izključitvijo čutnega iz duhovnega se čutno potencira in eskalira v strasti, ki jo denimo simbolizira prav lik Don Juana. In ravno strast je tista, ki v temelju vodi zapeljivca – duhovni osvojitvi sledi erotična podreditev.

Johannes je iluzionist, mojster prevar – izbranko vnema tako dolgo, da tudi njeno strast privede do vrhunca, nakar jo brezsramno razdeviči (ji s tem po njegovem vzame njeno bit) in zapusti. Pri čemer se seveda ne sprašuje o etičnosti svojega početja. Kajti ta kategorija za Zapeljivca sploh ni relevantna, protagonist je estet, Dnevnik zapeljivca pa tako svojevrstna študija primera estetsko-hedonističnega načina življenja – v nasprotju z etičnim oz. religioznim načinom, s katerim se bralec seznani v preostanku knjige Ali-ali. Johannes je torej estetska, čutna eksistenca, estetski flâneur, uživač, ki vse stavi na čutnost, nagonskost trenutka, naslado, zlasti užitek. Pri čemer ga vodi misel, »da je najvišji užitek, ki si ga lahko zamislimo, biti ljubljen, ljubljen bolj od vsega na svetu.«

 

Zapeljivec je strahopezdljivec

Kljub hladnokrvnosti, premišljenosti in izkušenosti pa se mu v določenem trenutku spričo občutene lepote in ljubezni zamajejo tla pod nogami. »Kordelija me skoraj preveč zaposluje. Spet izgubljam ravnotežje, ne pred njo, kadar je z mano, ampak v najstrožjem smislu, ko sem z njo.« Vendar si ne dopusti, da bi se kal ranljivosti razrasla. Strogo se oprijema načela: »Upesniti se v dekle je umetnost, izpesniti se pa mojstrstvo. Vendar je slednje bistveno odvisno od prvega.« Toda najzagonetnejše ostaja vprašanje, zakaj se Johannes že od samega začetka podaja v razmerje s figo v žepu, zakaj je prepričan, »da vsaka ljubezenska zgodba traja največ pol leta in da je vsako razmerje končano, čim smo okusili vrhunec užitka«? Zakaj se že vnaprej odreka možnosti doživetja ljubezni in svobode v zbližanju z drugim (drugo) in drugačnim (drugačno)? V tem smislu je vase zaprt boječnež, ki ga hromi »tesnoba pred dobrim«, kakor zapiše Repar v spremni besedi. Pravzaprav ga hromi strah pred žensko, njeno naravo, po njegovi sodbi veliko krutejšo od moške. In v svojem početju goji mizoginost. Na tej točki se zatorej dokopljemo do Zapeljivčevega temeljnega protislovja. Največji oboževalec žensk je hkrati njihov največji sovražnik, največji osvajalec je največji strahopezdljivec, ki se umakne kakor hitro bi se mu v odnosu lahko razodela nova razsežnost bivanja.

Njegovo mizoginijo, ki me kot bralko najbolj vznemirja, nenazadnje zrcali tudi njegova brezbrižnost za njena čustva: »Ne bom se poslovil od nje; nič se mi ne gnusi bolj kakor ženske solze in rotenja, ki vse prikrojijo, pa vendarle nimajo kaj sporočiti.« Preučevalci Kierkegaarda Dnevnik zapeljivca razlagajo tudi pozitivistično, češ da se v Zapeljivcu zrcali avtorjeva dejanska nezmožnost partnerskega odnosa z zaročenko Regino Olsen, kar je za samo dojemanje Zapeljivčeve izpovedi seveda irelevanten podatek, a kaže na potencialno piščevo frustracijo glede žensk.

Z Dnevnikom zapeljivca sem kot ženska torej ugriznila v kislo jabolko, na srečo pa mi sladko tako ali tako ne bi teknilo. Očitno bo treba poiskati drevo, s katerega je padlo, in zagristi še v druge plodove, torej poiskati etičnega človeka. Jedače, kot kažejo knjižnične baze, ne bo zmanjkalo.

 

Søren Kierkegaard: Dnevnik zapeljivca. Ljubljana: KUD Apokalipsa, zbirka Aut, 2013.

Montaža 7. 4. 2014

Subverzivne Punce

(Foto: Wiki)

Ko sem slišala za Girls, sem potrebovala kakšno leto prepričevanja, da sem serijo začela gledati, saj ta po imenu sodeč ni obetala veliko. Ob besedi girls, slovensko punce, si človek ponavadi predstavlja nekaj plehkega, v najboljšem primeru ljubkega, tu in tam navihanega, morebiti celo porednega, skratka: nič posebnega. Vendar ustvarjalka serije, Lena Dunham, besedo subvertira, očisti jo pričakovanih konotacij, kajti njene punce so veliko več kot samo ljubiteljice taprave roza barve, ki si, medtem ko čenčajo na postelji in sanjarijo o fantih, češejo svoje dolge in sijoče lase. S HBO-jem in Leno smo tako končno dobili serijo z imenom Girls, o kateri je vredno pisati. Ko rečem »vredno pisati«, mislim to v maniri intelektualnega snobizma, kajti serija Girls je produkt tako imenovane kvalitetne televizije, kar je kategorija, ki že sama po sebi vsebuje vrednostno sodbo. Kvalitetna televizija namreč gleda zviška na »običajno TV«, saj je prva izdelek izbranih avtorjev in režiserjev, ki pišejo inteligentne scenarije in ustvarjajo estetske presežke, kar jo preprosto naredi za »boljšo«.

Serija Girls je vsekakor vešča predstavnica tega žanra. Izvirni scenariji, ki jih pogosto navdihuje avtoričino življenje, se vztrajno približujejo stvaritvam literarne umetnosti, saj inteligentni dialogi in pronicljiva provokacija na račun sodobne družbe nagovarjajo izobraženega gledalca, kompleksna naracija in pristna igra pa dajeta seriji močan vtis realizma. S tem serija Girls ne zadošča samo visokim standardom, ki so po Robertu J. Thompsonu merilo kvalitete, ampak tudi vnaša v televizijsko serijo noto avtorstva, ki je prej bila lastna predvsem filmski umetnosti. Girls je avtorski projekt Lene Dunham, ki je (so)scenaristka, pogosto tudi režiserka serije, poleg tega pa v slogu Woodyja Allena v seriji igra vlogo nevrotične protagonistke Hannah.  

Omenjena avtorska, še bolj pa avtobiografska komponenta zadane v bistvo nase osrediščene in vase zagledane generacije, ki jo v seriji spremljamo. Lena namreč, tako kot Narcis v globokem vrelcu, zre vase v podobi Hannah na televizijskem ekranu. Vendar v svojo podobo ni nekritično zaljubljena, ampak jo – prav nasprotno – ironizira, včasih celo parodira. Tisto, kar nam »servira«, pogosto ni po meri standardnega okusa; to je lastni egoizem, pomanjkanje empatije in konec koncev obilno telo, ki ga ekshibicinostično kaže ob vsaki priložnosti. A Girls je vendarle serija o generaciji, o generaciji mladih intelektualcev srednjega razreda, ki so bili deležni (strogo predpisane) permisivne in liberalne vzgoje. Spremljamo jih v obdobju, ko se njihova eksistenčno neobremenjena pot k samoaktualizaciji konča in ji sledi spopad s hladnim in krutim »resničnim svetom«. Ravno v tem spopadu je mogoče najti presežek serije Girls. Ta namreč plastično pokaže, kaj se dogaja z narcističnimi posamezniki – ki jih je Žižek v osemdesetih letih opisal kot družbeno nujne karakterje za razvoj kapitalizma –, ko kapitalistični sistem, za katerega so bili »proizvedeni«, in z njim potrošniška družba zaideta v krizo.

Mlada pisateljica Hannah (Lena Dunham), vzhajajoča zvezda na newyorški literarni sceni, je samozavestna, nekoliko ekscentrična in nevrotična, a se na literarnem trgu dobro znajde, njena dela so dobro sprejeta tako s strani založnikov kot tudi urednikov, za katere dela. Nekoliko manj spretna je v odnosih s soljudmi, pri čemer jo ovirajo predvsem lastni egocentrizem, egoizem in pomanjkanje empatije, a kljub temu ima stil, ki ljudi privlači. Odkar so ji starši prenehali finančno pomagati, se preživlja s »pisarjenjem« za hipsterske spletne portale in s priložnostnimi deli, pri vsem tem pa jo poganja ambicija, da bi napisala in objavila lastno knjigo. Želja se ji že skoraj uresniči, obeta se ji objava e-knjige, ko jo preseneti smrt njenega založnika, s čimer propade tudi njun dogovor.  A to pisateljice ne ustavi. Najde novo založnico, ki je pripravljena njeno knjigo objaviti (v fizični obliki), a tukaj Hannah naleti na drug problem. Klub temu da je njen založnik mrtev in projekt opuščen, jo na bivšo založniško hišo veže triletna pogodba, zato knjige ne more objaviti drugje. Tukaj Girls razkrije prvi primer sistemskega zatiranja, pokaže se namreč problem birokratizacije družbe, v kateri za posameznika ni prostora. Vendar se s tem za Hannah boj »človek proti sistemu« šele začne.

V nedavno zaključeni tretji sezoni serije začne birokratsko onemogočena Hannah pisati oglaševalske članke za komercialno revijo GQ. Ker tovrstno oglaševanje še ni povsem prodrlo k nam, je njeno delo pri reviji težko opisati. Gre za članke, ki zahtevajo kvalitetno in kreativno pisanje, vendar je v ozadju sponzor, ki zahteva, da se skozi članek oglašuje njegov izdelek. Torej je revija, pri kateri dela pisateljica, tako kot preostalo oglaševanje v službi korporacij in trga. Hannah kot »resnična umetnica« revijo prezira in svoje sodelavce podcenjuje, dokler ne spozna, da so tudi oni talentirani pisatelji, ki so na lastni koži izkusili, da literarno pisanje ne prinaša dovolj denarja za dostojno življenje. Literatko to spoznanje potre, a jo mastna plača prepriča, da še vztraja pri reviji. Vendar kmalu denar ni več zadosten motiv, da bi njen narcistični ego lahko še naprej tlačil zavest o potrati lastnega talenta in nesmiselnosti dela, ki ga opravlja. Dokončno jo iztiri še eden izmed mnogih »brainstorming« sestankov, kjer ekscesno užali revijo in sodelavce, nakar je seveda izločena kot korporativna anomalija – dobi odpoved.

S to epizodo se serija loti problematičnega odnosa družbe do kulture in umetnost. Serija pokaže, kako se kreativnost eksploatira, kako se jo podreja logiki trga, umetnike pa vpenja v tako imenovane kreativne industrije, ki talente podkupujejo in jih spreminjajo v kreativne delavce. Tako se z nam dobro poznanim krčenjem sredstev za nemoteno kulturniško ustvarjanje sistemsko onemogoča kulturno-umetniško sfero kot enega redkih prostorov, ki premore refleksijo in kritiko družbe. V tem smislu je pomenljivo, da v krizi najprej nastrada kultura, saj mora načeti sistem, če se želi obdržati, najprej obračunati z »zajedavci« v lastnih vrstah, ki mu grozijo s popolnim razkrojem. A če se vrnemo k dialektiki »človek proti sistemu«: preko serije Girls prepoznamo tudi paradoks sodobne družbe. Sodobna kapitalistična družba se v primerjavi z drugimi ponaša z najvišjo stopnjo svobode misli, izbire, raznolikosti življenjski slogov, uresničevanja individualnosti, ambicij in možnosti za vse, vendar primer GQ-ja razkriva paradoksalno mejo te tako čislane svobode. Na eni strani družbeni sistem spodbuja posameznika k narcističnemu iskanju svojega »avtentičnega jaza« in ga poziva k samoaktualizaciji, a ko ga enkrat osvobodi, mu postavi mejo in okvir, znotraj katerega se lahko uresniči. Tako ga ozaveščenega o lastni nemoči boleče zatre.

Serija Girls govori o momentu, ko nevrotični narcis spregleda navideznost »neskončne« izbire in spozna, da ponujeno/vsiljeno ne more zadovoljiti njegove želje. Na tem mestu se odpira vprašanje, kako naj sistem podredi megalomanskega, egocentričnega, inteligentnega, izobraženega in ambicioznega individualista, ko mu potrošnja ne more več prinašati užitka. Svojo moč lahko poskuša reproducirati z vseprisotnim diskurzom o nespremenljivosti sistema, vendar Hannah tudi temu, vsaj zaenkrat, ne nasede. V naslednji, četrti sezoni, ko bo Hannah odšla na šolo kreativnega pisanja v Iowo, lahko morda pričakujemo avtoričin kritični vpogled v dogajanje na univerzi, drugi veliki grožnji sistemu. Na koncu se vrnimo k subvertiranim puncam, ki so se nehale obremenjevati z oblekami, s seksom in pravo ljubeznijo in nam lahko zdaj končno povedo, kaj se dogaja: »Girl(s) power!«

Kritika 4. 4. 2014

Človečnost proti absurdnosti

Rekviem za vzhod

Presenečen je pomislil, kako malo človek potrebuje, da živi in je srečen. In da se v svetu, iz katerega sta zbežala, to malo izgublja v neštetih neumnostih, v lažeh, v vojnah, v želji, da bi to malo iztrgali drugim, v strahu, da ne bi ostali le s tem malo …

Andreï Makine: Rekviem za vzhod

 

Phil Ochs je nekoč zapisal (ali dejal?), da ne moremo pričakovati, da bomo premagali absurdnost sveta, a moramo vseeno poskusiti – to namreč sploh so življenje, umetnost, nenazadnje moralnost in religija. Njegov stavek bi prav lahko bil moto Makinovega pisanja, primerno postavljen morda tudi na začetek zgoraj citiranega romana, katerega naslov napoveduje še zadnji poklon ali vsaj slovo izgubljenemu imperiju (kot se glasi tudi angleški prevod). Čeprav je samo Makinovo otroštvo sicer menda še vedno delno zavito v skrivnost, je znano in očitno njegovo ne zgolj rusko, temveč celo sibirsko poreklo in odraščanje v Sovjetski zvezi. In kot skorajda vsak njegov roman, od katerih v spominu najmočneje zagotovo še vedno odmeva Francoski testament, nas tudi ta popelje v stepske širjave, z nezgrešljivim občutkom nelagodne nostalgije, ki razkriva zgodbe ljudi, na svoj način nepodrejenih temu novemu carstvu in njegovemu enodušnemu režimu.

A kar njegov zadnji v slovenščino prevedeni roman ločuje od drugih, je neizprosni prikaz sodobnejših vojn, poleg prve in druge svetovne vojne ter ruskih revolucij. Prepletenost surovosti obeh sil, njunih trkov, s katerimi pogubljata narod za narodom, z žejo, ki ne loči med kapitalizmom in socializmom. Kaos, ki ga pustita za sabo, potem ko sta ga ciljno proizvedli, pretveze, ki nam še danes zvenijo nevarno domače, in krutost, katere obraz se stežka loči od tistega, proti kateremu sta se skupaj borili nekaj desetletij prej. V resnici zgolj za boj za ozemlje, za dokazovanje moči in – ključno – za dobiček: proizvodnjo in trgovino, trgovino z orožjem, katere sledi zasledujeta glavna lika okvirne zgodbe. Nadvse ustrezno je zato kot pojasnilo v pripovedi citirana grenka Marxova pripomba: »Obljubi kapitalistu tristoodstotni dobiček in noben zločin ga ne bo ustavil.«

Bralca drugih Makinovih romanov morda preseneti prav izbira okvirne zgodbe (skorajda hollywoodske kriminalke, če ne bi razkrivala hinavščine lutkarjev), postavljene na neimenovana krizna žarišča tretjega sveta. Narativno in slogovno deluje morda sicer najmanj prepričljivo, čeprav nisem povsem prepričana, če ne morda zgolj zato, ker nam je to sodobnost najtežje brati. Pa vendar je ogrodje, ki nosi namen in, dejala bi celo, sporočilo romana, sicer obsegajočega celo stoletje vojn in drugačnih nasilnosti. Par ruskih tajnih agentov, postavljen v različna vojna stanja, prerešetana z »etničnimi konflikti« (ali niso ravno ti tisti prikladni izgovori resničnih upravljavcev niti?), skuša med svojimi nalogami ter nenehno menjavo življenj, imen in lažnih fotografskih albumov kot varljivega dokaza verodostojnosti kljubovati tej absurdnosti in surovosti z vsakdanjimi trenutki, ki jih ukradeta v zatišju intimnosti, ter z medsebojno povezanostjo – kljubovalno človeškostjo.

Paralelni sta ji dve pretekli ljubezenski zgodbi, vsaka ustvarjena v neizprosnosti vojne, vsaka nepopustljivo kljubujoč drugi/isti absurdnosti in strahovladi. Kar je parom skupno, tisto, čemur kljubujejo v svoji drži, ki v resnici ne igra uporništva in zato deluje še toliko bolj izzivalna, je tudi tisto, kar njihovo intimno povezanost sploh ustvari. Grozeče okolje s svojim nasiljem odnosu namreč sploh priskrbi začetek: dogodek, ki ju poveže, in beg, ki sledi. Njuna reakcija je resda umik, odmik od sovražnih glasov in vseprisotnega strahu v preprostost družinskega življenja in njegovo tišino, a zdi se, da ta resignacija ni povsem pasivna. Ali morda, da je prav ta pasivnost tisti resnični upor, ki svojih dejanj nikakor noče prilagoditi družbeni realnosti, pa četudi nikoli ne bo povzročila revolucije.

Makine, kot z izbranim citatom nakaže Nadja Dobnik v spremnem zapisu, književnosti podeljuje ključno mesto, saj jo označi za nič manj kot »zadnje pribežališče svobodne misli« in »zadnji prostor upora«. Upor pisatelja pa je prav v preseganju realnosti, kot se kaže pod prevlekami, ki jo vleče nadnjo nekultura – upor proti poneumljanju, ki ga ne izvajajo zgolj mediji, ampak tudi intelektualci, kar nenazadnje pokaže tudi v navedenem romanu. Resničnost, zagledana pod tem zlatim pregrinjalom, pa svoje radosti še zdaleč ne najde v človekovi obsedenosti posedovanja, ubijanja in oblasti, temveč v tistem, kar ne more biti posedovano (če na pol parafraziramo še nek drug njegov roman, Življenje neznanega moškega) in kar je v svojem bistvu popolnoma vsakdanje. V tem pa enako vidimo in prepoznamo tudi človeka.

In ravno zato je jasno, da Makinova »kritika« (v kolikor ni ta beseda že preveč izpeta in v tem primeru celo neustrezna), namenjena režimu za režimom ter nasilju in hinavščini pod menjujočimi se imeni, ostaja zaprisežena humanizmu. In zato vsi njegovi romani ostajajo celo z razkrivanjem krutosti vselej tako lepi. Svojo ost imajo namreč v individualnih zgodbah, ki zmagujejo celo takrat, ko so poražene. V Orwellovem duhu je lahko že navadni ljubezenski objem para »boj, vrhunec, zmaga« (1984). Moment, ko slišimo človeškost v sebi, in v duhu Lévinasa odgovorimo na človeškost v obličju drugega, pa je tisti poskus premagati razmere sveta – in že ta poskus pomeni vse. Morda ravno zato Makine deluje tako neizprosen, ker ni cinik ali fatalist in ker se postavlja na stran tistega, kar presega to, kar je svet naredil iz človeka ali človek iz sveta.

Andreï Makine: Rekviem za vzhod. Prevedla Nadja Dobnik. Ljubljana: eBesede, 2013.

Panorama 2. 4. 2014

Paralelni svet Leipziškega knjižnega sejma – bližnje srečanje z mangami

V času knjižnega sejma je v Leipzigu zagotovo najbolj zaželena stvar v mestu streha nad glavo. In postelja. Če si dovolj hiter in imaš vsaj malo sreče, dobiš oboje. Lahko pa se ti za nameček zgodi še to, da si bivališče deliš s kakšnim čisto pravim fiktivnim bitjem. In tako sem letos, ko sem prestopila prag svojega večposteljnega prenočišča in na mizi zagledala stojalo za lasulje, na okenskih kljukah obešalnike s kostumi in povsod naokoli kartonske škatle z raznovrstnimi rekviziti, že vedela, da imam tudi tokrat cimre s paralelnega sveta – tako imenovane mange! 

Beseda manga v prvi vrsti označuje posebno vrsto stripov, ki prihaja z Japonske. Njihove zametke najdemo že v 19. stoletju, vendar so se prvi mangakaji (tako se reče avtorjem mang), ki so začeli risati stripe, kot jih poznamo danes, pojavili šele po drugi svetovni vojni. Mange so za našo kulturo morda še toliko bolj eksotične zato, ker se jih bere od zadaj naprej, slikam in oblačkom pa se sledi od desne proti levi. In tudi v tem primeru ne gre za tiskarsko napako, če se barvne slikice po nekaj straneh nehajo, saj je za mange značilno, da je pobarvana le naslovnica in nekaj prvih strani, ostalo je narisano in šrafirano s tušem. Same risbe so ponavadi zelo intenzivne in dinamične, medtem ko je dialogov bolj malo. Povprečen zvezek ima 200 strani in več, ena sama zgodba zelo uspešne mange pa se lahko nadaljuje tudi skozi več deset številk. Mange (tako revije kot serije zvezkov) na Japonskem predstavljajo velik del založništva, saj je industrija mang vredna kar 3,7 milijarde dolarjev na leto. Zunaj Japonske so se mange najbolj prijele v Evropi – še posebej v Franciji, Italiji in Nemčiji, ki predstavljajo tudi največji trg zanje. Večinoma gre za prevode serij, ki so bile na Japonskem uspešne, veliko založb, ki izdaja mange, pa že v startu jasno cilja na zahodni trg in okus, tako da mange nastanejo zgolj v sodelovanju z japonskimi mangakami. Čeprav se na prvi pogled zdi, da so mange namenjene otrokom in najstnikom, to ne drži. Obstaja namreč cela paleta žanrov za vse starostne skupine in okuse. Posebnost subkulture oboževalcev mang je, da se na »karnevalih« dobesedno prelevijo v svoje najljubše junake. Tudi pri tem starostnih omejitev tako rekoč ni. V Nemčiji naj bi bil med najstarejšimi in najbolj aktivnimi neki 54-letni učitelj matematike. Tem maskiranim oboževalcem, ki jim laiki v Leipzigu kar vsem povprek pravimo »mange«, se uradno reče cosplayerji (zloženka iz »costume« in »play«).

A vrnimo se v Leipzig: medtem v sobo že zakorakajo Julia (22), Katrin (26) in Alex (25), navdušeni in izčrpani od prvega sejemskega dne. Po vljudnostnem small talku in izmenjavi sejemskih informacij (jaz njim brošuro s prireditvami Leipzig bere, oni meni najnovejšo številko revije s šiviljskimi kroji za manga kostume) začne Julia z nadnaravno predanostjo česati lasuljo z metrom vijolično-modro prelivajočih se las, ki jo je pravkar snela z glave in nasadila na stojalo – dobra iztočnica za začetek debate o njihovem hobiju oz. strasti, če ne že kar življenjskem stilu. Trojica prihaja iz okolice Stuttgarta in že več let sodeluje na različnih cosplayih, Leipziški knjižni sejem pa naj bi bil zanje najpomembnejše (in tudi največje) srečanje letos. Medtem ko sta Julia in Alex cosplayerja, je Katrin v vlogi fotografinje. Kot pravijo, je vse skupaj samo hobi. Ko se lasulja že lepo sveti in so plastični lasje gladko počesani, jo Julia zadovoljno pogleda in naznani, da zdaj lahko začne s tisto belo, za jutri. Moj frapiran pogled ji pove, da potrebujem podnapise: »Za vsak dan imamo drug kostum.« Ker začudena cimra iz sveta literarnega prevajanja še zmeraj ne najde besed, ji Julia začne ponosno razkazovati ostale kostume in rekvizite in razlaga, katere figure vse bo predstavljala in kako ji je »tainta« lik še posebej pri srcu. Po poklicu je šivilja, v prostem času pa ustvarja kostume za cosplaye in jih ima že 26. Tudi vse dodatke h kostumom sta s Katrin izdelali sami – od gumbov do keramične sponke za lase. Katrin mi pokaže še nekaj »presežkov«, ki jih je prvi dan ujela v objektiv, in moram priznati, da so nekateri kostumi resnično prave umetnine, ki nastajajo tudi več let.

Preostale dni sejma se skoraj ne srečamo, saj se urnik mang in njihove priprave v zgodnjih jutranjih urah popolnoma križajo z leipziškim bioritmom ostalih t. i. Fachbesucherjev (strokovnih obiskovalcev), ki se takrat šele dodobra vračamo z raznih večernih sprejemov in nočnih literarnih branj. Pa vendar mi moja radovednost ne da miru, da se ne bi vsak dan vsaj malo sprehodila tudi po njihovih 15.500 kvadratnih metrih paralelnega sveta.

V okviru Leipziškega knjižnega sejma je letos prvič potekala tudi Manga-Comic-Convention (MCC), ki je del European Cosplay Gathering (ECG). Cosplayerji so bili del sejemskega dogajanja tudi že prejšnja leta, vendar so se zaradi njihovega vse večjega obiska organizatorji odločili, da The World of Manga letos namenijo eno od petih sejemskih hal. Poleg stripov, revij, vseh mogočih modnih dodatkov in pripomočkov za obuditev mang v življenje, ki jih je ponujalo 167 razstavljavcev, smo lahko izbirali tudi med skoraj dvestotimi spremljevalnimi prireditvami. Na različnih koncih hale so se odvijala branja, srečanja z znanimi japonskimi mangakami, tekmovanja, delavnice risanja mang in šola kaligrafije, delavnice, namenjene izdelavi in dodelavi kostumov, in čisto pravi manga bolšjak Bring&Buy. Seveda ni manjkala niti tradicionalno obarvana predstavitev Japonske s paleto pisanih kimonov, sušijem in japonskim čajnim vrtom, lahko pa si se preizkusil celo v japonskem lokostrelstvu, tradicionalni umetnosti samurajev. V hali so postavili tudi Anima-Kino (ime izhaja iz angleške besede animation, anime prav tako kot mange prihajajo z Japonske in za razliko od risank niso namenjene samo otrokom, temveč vsem generacijam in okusom). Poleg tega so se na velikem odru ves čas odvijali šovi mang oz. tekmovanja, pa tudi v vrvežu med stojnicami je kar mrgolelo cosplayerjev, od plišastega Pokemona do prikupne Sailor Moon in še kopica drugih bitij, od vil do najrazličnejših grotesknih prikazni. Za cosplayerje je značilno, da neutrudno pozirajo tako profesionalnim kot svojim ljubiteljskim fotografom. Če za trenutek prisluhneš komunikaciji med njimi, se lahko zelo zabavaš, saj se cosplayerji za razliko od udeležencev »navadnih« karnevalov ne le našemijo, ampak popolnoma zlijejo s svojim likom, in sicer do te mere, da prevzamejo celo njegov način govora. Tako sem odvozlala tudi uganko, zakaj se je Julia, vsakič ko sem jo srečala, obnašala povsem drugače – seveda, v vlogo smukneš že zjutraj, takoj ko slečeš pižamo.

Vrhunec tekmovanj na Manga-Comic-Convention je bil predizbor za European Cosplay Gathering (ECG), na katerem je bil zmagovalni kostum nagrajen z udeležbo na finalu ECG v Parizu. Čeprav se mi je zdelo, da sem na sejmu in nastopih res lahko videla vse mogoče, mi sejemska spletna stran razkrije, da za izdelavo kostumov in vnos imitiranega orožja obstajajo zelo stroga in natančna navodila – če povzamem samo nekaj zanimivosti: prepovedane so uniforme iz časa po letu 1900, umetna kri, odprte rane ne smejo biti večje od 10 centimetrov, vsakršno »orožje« pa mora pred vstopom skozi kontrolo.

Letos je v The World of Manga po uradni sejemski statistiki vstopilo 31.000 privržencev.  Ostale sejemske številke  – 237.000 obiskovalcev, 175.000 razstavljavcev iz 42 držav in 3.200 prireditev na 410 krajih – mi dajo vsaj malo občutka, kaj je pomenilo to, da so bile hale ob najbolj obiskanih urah neprehodne, tramvaji, vlaki in avtobusi do te mere polni, da nisi mogel vstopiti, in da so se zjutraj in zvečer skozi sejemski park dobesedno valile mase ljudi.

V nedeljo zvečer v eni od teh množic zapuščam sejem, ki me je letos postavil pred veliko uganko. Na eni strani najdem splošno prepričanje, da sta knjiga in bralna kultura v zatonu, na drugi pa to nenavadno navdušenje, popularnost in veselje do branja. Gre res samo za tako drastično modifikacijo ali zgolj vdor japonske zabavne industrije v bralno kulturo? Pa vendar, poleg mene hodijo figure, ki so izstopile iz neke vrste knjig – knjig, ki so še pred nekaj desetletji veljale za prepovedane.

Panorama 1. 4. 2014

Nespregledano: Marec

Ilustracija: Ana Baraga

Mesec marec ni ravno čas, ko bi viseli doma za računalnikom. Najbrž ste bili zunaj na soncu, na pijačkah in viseli na pametnih telefonih in tablicah. No, kljub temu se je znalo zgoditi, da se vam je kak zanimiv članek izmuznil, ker ga ni šeral nihče od vaših fejsbuk ali čivkastih prijateljev. Toda brez skrbi – gotovo se ni izmuznil AirBeletrininemu uredništvu, ki nima zasebnega življenja niti spomladi. Vse za to, da vi ne spregledate!

In česa ne bi smeli spregledati v marcu? Boštjana M. Turka, ki fantazira o masturbiranju Igorja Pribca; Karla Oveja Knausgaarda, o katerem lahko zaenkrat slovenski bralci fantaziramo zgolj še v angleščini (razen seveda, če razumete norveško?); Vesne Milek, ki se ne more zaljubiti v računalnik; Walterja Benjamina na plaži; ter še mnogih drugih paberkov o sedanjosti in prihodnosti literature, založništva in novinarstva.

 

Zanimivo je, da je pravzaprav ednini resen greh, ki ga Boštjan M. Turk očita Pribcu v Reporterju, masturbacija. Resnost tega greha je nedvoumno navedena v bibliji, a kako Turk ve za to nedostojno početje svojega nasprotnika? Njegova argumentacija je tako izvirna, da je celo vsega vajeni ekipi Napihovanja od navdušenja zaprlo sapo. Boštjan M. Turk namreč vidi onkraj ideologije pravil zahodne logike ter se prepušča intuiciji skozi divje in drzne asociacije: V znanem romanu Doberdob Prežihov Voranc namreč opiše lik zasvojenca s samozadovoljevanjem in ga poimenuje Pribman. Mar ne opazite? Kar štiri črke priimka so enake! Stojijo celo v enakem vrstnem redu!

Anonymous: Boštjan M. Turk vs. Udbomafija (Radio Študent, 7. marec)

 

Knausgaardova neizprosno odkrita pripoved o svojih zakonih, očetovem alkoholizmu, bipolarni motnji druge žene in nasprotujočih si občutkih v zvezi z očetovstvom je bila izrazit šok za luteransko senzibilnost dežele, ki ni tako vajena javnih priznanj kot anglofonski svet, prepojen z oddajami tipa Oprah Show. Nova literarna senzacija je zato obsedla komentatorje. Je Knausgaard pogumen ali brezsramen? Je etično zraven svojega razkriti toliko drugih zasebnih življenj? Pošiljali so mu sovražna pisma, grožnje s smrtjo. Stric ga je tožil. Nek Šved je šel s svojo kritiko ekstremno daleč in je zažgal polico pod črko K v neki knjigarni v Malmöju, policiji pa povedal, da je to storil, ker je Knausgaard “najslabši avtor na svetu”.

Hari Kunzru: Karl Ove Knausgaard: the latest literary sensation (The Guardian, 7. marec)

 

Nezadostnost Koksovega diskurza, ki smo ga lahko spremljali pred dvema letoma, je bila prav v pretiranem ukvarjanju s slovenstvom in državljansko nepokorščino v obliki slavljenja državnih simbolov, medtem ko je premalo opozarjal na dejstvo, da kulturni sektor omogoča preživetje okoli 30.000 državljanom. Lupljenje kulturniške čebule, klestenje organov, institucij, sredstev itn. torej pomeni predvsem postopno poslabšanje eksistencialnih pogojev za ne tako majhno skupino ustvarjalnih in delavnih ljudi. Ukinjanje ministrstva za kulturo nikakor ni bil signal za nepriznavanje državotvorne, tj. ideološke vloge kulture – ta je in bi ostala tudi brez ministrstva, saj jo otroci ves čas reproducirajo v procesu osnovnega izobraževanja –, ampak predstavlja možnost dodatne marginalizacije delavcev v kulturi pod pretvezo varčevanja in racionalizacije sredstev.

Gašper Jakovac: Pasti upora slovenske kulture (Pogledi, 10. marec)

 

Pri besedišču, povezanem s homoseksualnostjo, rešitve v SSKJ ne le institucionalizirajo ideologijo univerzalnosti heteroseksualnosti, ampak heteroseksualnost postavljajo kot normo, homoseksualnost pa ne samo kot odmik od nje, ampak kot deviantnost. Bistvena težava je v tem, da je SSKJ vplivni jezikovni opis, ki je nastal v nekem drugem prostoru in času, hkrati pa danes daje vtis aktualnosti, v resnici pa kodira vrednote nekega drugega časa, tolerantno obnašanje nekega drugega časa, težnje in sprejemljivost nekega drugega časa, konec koncev prinaša ideološki konstrukt slovarskega kolektiva nekega drugega časa: netoleriranje in nesprejemljivost homoseksualnosti. Kot tak SSKJ zaradi nesporne avtoritete, ki jo ima v slovenskem prostoru, lahko služi za stigmatizacijo že tako stigmatiziranih družbenih skupin in je lahko uporaben kot argument za spodbujanje in širjenje nestrpnosti.

Dr. Vojko Gorjanc: Homoseksualnost, ekshibicionizem in druge perverznosti (Narobe, 13. marec)

 

Ne gre več za zgolj moralno paniko, ki je spremljala začetke vseh množičnih medijev – tudi japonski psihologi ocenjujejo, da se je že več sto tisoč mladeničev na Japonskem odločilo za življenjski slog, ki mu pravijo hikikomori: ne zapustijo stanovanja, ne iščejo službe, nočejo spoznati partnerja ali si ustvariti družine, dneve preživljajo pred računalnikom.

Vesna Milek: Ljubezen z računalnikom (Sobotna priloga, 15. marec)

 

Če se v Bosni, Srbiji ali na Hrvaškem lotite preiskovalne novinarske zgodbe, vedno naletite na tesno prepletenost politike, organiziranega kriminala in policije. Če bo politik ali kriminalec izvedel, da pripravljate prispevek o njem, bo o vas izvedel vse, kar ga zanima. Pridobil bo tudi vaše telefonske pogovore in elektronska pisma, s katerimi vas bo poskušal zastrašiti, izsiljevati ali javno oblatiti, je dejal Šahinović.

Lenart J. Kučić: Kaj skriva novinarjev mobilnik? (Sobotna priloga, 15. marec)

 

Kot pravi literarni vohljač si izbere najbolj znane romane in poišče nove načine, kako jih brati, ali pa izumi precizne definicije, ki niso še nikomur padle na pamet. Pričujočo knjigo starta z redefiniranjem prve in druge knjige Don Kihota: Če prvi del zadeva nevarnost prevare samega sebe, potem drugi del zadeva nevarnost, da te ogoljufajo drugi, posebno tisti na poziciji avtoritete.

Roger Boylan: The Big Dig: Steven Moore’s The Novel: An Alternative History (1600-1800) (Boston Review, 17. marec)

 

Mondegreeni nas prisilijo, da se soočimo s samim sabo, da si priznamo naše lastne nezavedne želje. Brian Eno zadene žebelj na glavico: “Najpomembnejša stvar pri besedilih ni to, kaj natančno govorijo, ampak da te prepričajo v to, da nekaj govorijo. Pojma nimam, o čem govorijo najboljša besedila, ki se jih zmorem spomniti, ampak na nek način so zelo evokativna. Puščajo prazen prostor, v katerega lahko poslušalec projecira svoj lastni pomen.”

Kevin J.H. Dettmar: There Must Be Some Misunderstanding: Unintelligible rock lyrics can teach us what we think (The Chronicle of Higher Education, 17. marec)

 

Študija po Booktrustu nakazuje “povezave med pomanjkanjem in nebranjem knjig”; tako nebralci živijo v nerazvitih območjih, z večjim deležem otrok, ki odraščajo v revščini, za tiste, ki berejo manj, pa velja, da je “večja verjetnost, da gre za moške, mlajše od 30, ki imajo nižjo kvalifikacijo, so manj srečni in manj zadovoljni s svojim življenjem “.

Alison Flood: Survey shows deep class divide in reading habits (The Guardian, 17. marec)

 

Zaradi odsotnosti mehanizmov izbire tako pri založnikih (ki pa v svoje vse številnejše izdaje vsaj vlagajo večinoma lastna sredstva) kot pri knjižničnih odkupih (kjer so ta sredstva povsem javna) prihaja do razkroja vrednostnega sistema. Vse manj jasno je, kaj je dobro in kaj ne in kdo naj bi o tem razsojal. V tradicionalnem literarnem sistemu so presojo najprej izrekli uredniki, v pomoč so jim bili celo interni recenzenti – zdaj se objavi vse.

Andrej Blatnik: Iz kvalitete v kvantiteto (spremembe slovenskega knjižnega polja) (Literatura, 18. marec)

 

Treba je povedati: teozofija je bedarija. Združuje družbeni darvinizem in odmeve neo-rafaelitske romantike z nekakšno zahodnjaško zmešnjavo budistične in hindujske filozofije, ki jih nadgrajuje z bliščem visoke cerkvene ceremonije in zdravo dozo zmedenega besedičenja. Rezultat tega je bil najpogosteje pompozni, psevdoznanstveni nesmisel. A v primeru Misli-Oblik – čudovit psevdoznanstveni nesmisel.

Benjamin Breen: Victorian Occultism and the Art of Synesthesia (The Public Domain Review, 19. marec)

 

Pri največjem časopisu Delo lastnik ni samo klestil stroškov, ampak je podjetje med poskusom menedžerskega prevzema tudi finančno izčrpal in ga zadolžil, zato mora časopis s prihodki od prodaje predvsem pokrivati obroke bančnih kreditov. Vodenje podjetij pa sta prepuščala politično sprejemljivim predsednikom uprav, ki so imenovali enako sprejemljive urednike, kar je škodovalo ugledu časopisov in povzročalo negativno kadrovsko selekcijo. Politično nastavljeni uredniki pogosto niso imeli ugleda v kolektivu, v uredniško ekipo niso povabili sposobnih sodelavcev ali pa so kandidati zavrnili uredniška mesta, ker je bila ponujena funkcija zgolj formalna (brez realnih pooblastil). V medijskih hišah se je prekinil prenos znanja in izkušenj.

Lenart J. Kučić: Slovenski časopisi v treh slikah (Pod črto, 20. marec)

 

Domačini z vasi so ga imenovali el miserable. In res, Benjamin je bil ubog in nagnjen k depresiji. Toda prav vsak dan je živel idilično življenje učenjaka: zjutraj je zgodaj vstal in se okopal v oceanu, potem se je povzpel na hrib, na svoj priljubljeni kotiček, kjer je imel v grmovju skrit ležalnik. Tam, pod figovci, je sedel celo jutro, pisal ali pa bral Lukrecija.

Peter E. Gordon: The Intellectual and Other Wanderings of Walter Benjamin (New Republic, 23. marec)

 

Svetovni splet je že dolgo tega prenovil založništvo in knjigotrštvo. Zdaj tehnologija preobraža prej eno najbolj osamljenih in zahtevnih umetnosti, pisanje literature, v nekaj temu skoraj povsem nasprotnega. V nekaj družabnega, neformalnega in intimnega, čigar izdelek ni le konzumiran, ampak tudi ustvarjen mimogrede.

David Streitfeld: Web Fiction, Serialized and Social (The New York Times, 23. marec)

 

Zaradi dobrega zdravja anglofone literature na knjižnem trgu Velike Britanije ni lahko prodajati prevodov, toda Matthew Reynolds, predsednik Oxford-Weidenfeldove nagrade za prevajanje, ugotavlja, da se je njihovo število “povzpelo od okrog 90 naslovov pred leti do 135,” pa tudi Daniela Petracco iz Europa Editions optimistično sklepa, da se “britansko bralstvo odpira”. Kaj stoji za to spremembo? Naj se zdi to še tako čudno, bralci najbrž ne.

Joanna Walsh: Small presses growing translated fiction’s readership (The Guardian, 23. marec)

 

Znanstvena-fantastika je vsaj deloma sanja o drugačnem svetu in drugačni prihodnosti. In ko ta prihodnost brez premisleka reproducira sedanjo neenakost, je to, se zdi, obenem zamujena priložnost in neuspeh domišljije.

Noah Berlatsky: Star Wars and the 4 Ways Science Fiction Handles Race (The Atlantic, 25. marec)