september 2016 - AirBeletrina
Kolumna 30. 9. 2016

Derejo kot človeška reka: Vdove in begunci

Ključ do svoje hiše …
Kamen iz očetovega oljčnika …
-Ali iz Sirije, 22 let

V sredo, 22. junija, sem se znašla v Londonu na ulici Baker Street. Tam je prostor, ki se imenuje Koppel Project – imenitna mešanica galerije, kavarne, knjigarne in prostora za nastope. V Veliki Britaniji je bil teden beguncev. Sedem dni so potekali dogodki, namenjeni tako sprejemanju beguncev v državo kot ozaveščanju državljanov o toleranci. Ironično sta se med idealistično zastavljenim tednom beguncev zgodili dve grozoti: Jo Cox, članico laburistične stranke, ki se je borila za človekove pravice in se javno zavzemala za sirske begunce, je brutalno umoril neuravnovešen nacionalist. Zgodil se je tudi referendum o Brexitu, perverzna odločitev majhne večine britanskih volivcev, da Velika Britanija zapusti EU – rezultat, ki ga je večinoma povzročilo sovraštvo do priseljencev.

Dogodek, ki sem ga obiskala, je bila predstavitev Other Story (Druga zgodba – http://www.other-story.org), alternativne medijske platforme, ki jo je ustvarila danska umetnica Madeleïne Käte. V želji, da bi spremenila stereotipne prikaze beguncev, ki jih širijo mediji (mase temnopoltih ljudi, ki iz natrpanih čolnov preko umazanih in razmetanih taborišč derejo kot človeška reka preko polj in meja ter svoje otroke porivajo skozi ostre žičnate ograje), se ji je porodila preprosta ideja. Šla je na glavno točko prihoda beguncev, na Kos in Lezbos, in snemala desetminutne intervjuje s posamezniki. Ni jih spraševala o veri ali politiki ali vojni. Vprašala jih je nekaj zelo osnovnih vprašanj: Kaj imaš s seboj? Kaj si pustil/a doma? Kaj si si želel/a postati kot otrok? Si bil/a kdaj zaljubljen/a? 

Pred šestimi meseci sem nepričakovano postala vdova. Od takrat se je veliko spremenilo, sploh čustveno. Zajel me je občutek empatije, kar naenkrat sem razumela večje dimenzije izgube in njeno kruto realnost. Zdaj zame niso več le zgodbe iz novič in številke žrtevm , ko jih umre 44 na istanbulskem letališču ali 49 v nočnem klubu v Orlandu ali 84 na praznovanju padca Bastilje ali le ena, Jo Cox, na pločniku v svojem domačem kraju. Zdaj razumem, kaj preživlja vsaka družina, vsi preživeli: nadnaravno nejevero, ko zazvoni telefon; kako telo v trenutku dehidrira zaradi šoka in več dni ostane dehidrirano; kako spanec ne pride in ne pride in če že zaspiš, je spanec neusmiljen in kratek, kot da se utapljaš v plitvem bazenu in se takoj odbiješ od dna, nazaj na gladino, nazaj k zavesti: mrtev je, ni ga več, nikoli več ga ne bom videla.

Še bolj presenetljivo; začutila sem močno naklonjenost do beguncev. Sedmega marca, pred dnevom žena, sem se v Ljubljani udeležila predavanja Zlate Filipović, sarajevske Anne Frank, ki je izdala Zlatin dnevnik, pripoved o svojem življenju v obleganem Sarajevu leta 1993. Po izdaji knjige je Filipovićeva z družino zapustila Sarajevo kot begunka, danes pa tesno sodeluje z organizacijami za človekove pravice. Med predavanjem je, skoraj mimogrede, povedala, da je naloga begunca ponovno najti sebe (ustvariti novo življenje, kariero, obvladati nov jezik) v času uničujočih izgub (družine, doma, celotnega življenja, kot smo ga poznali do sedaj).

Tu sem se prepoznala. Res je, da ne bežim, da imam streho nad glavo in na mizi hrano. Ampak čustva in izzivi so enaki: nepredstavljiva travma, izguba, čustvena bolečina, ki je tako neznosna, da misliš, da te bo razklala na dva dela. Vse to združeno s potrebo po tem, da nadaljujem, da skrbim za otroke, da najdem način, kako preživeti, živeti, mogoče celo spet vzcveteti.

Tako vidim tudi delček sebe v fantih, ki se pojavljajo na ekranu projekta Koppel – Ali, 22 let, iz Sirije; Elias, 24 let, iz Sirije; Jan, 19 let, Kurd iz Sirije. Njihova vztrajnost in moč sta jasni, vendar jih lahko preprosto vprašanje – Kaj si pustil doma? Kateri je tvoj najljubši kraj? – jih lahko popolnoma iztiri, v očeh zbere nezaželene solze, ki jih hočejo odpraviti z mežikanjem, poplavo čustev, ki za trenutek onemogočijo govor in njihova možatost se omaje v trudu, da bi spravili čustva spet pod nadzor. Jaz nisem nič drugačna. Tanek sloj nadzora, vtis normalnega človeškega delovanja, spodaj pa razburkano morje izgube in bolečine.

Madeleïne Käte si za projekt Druga zgodba zastavi točen načrt. Snemala in objavila bo samo filme tistih, s katerimi bo ostala v stiku. To je nujna sestavina njenega manifesta za človečnost. Kot del predstavitve na projektu Koppel je po Skypu poklicala Alija, ki se je bil pripravljen pogovarjati z nami. Prispel je na Norveško, živi v stanovanju v majhnem mestu, kjer je dokaj izoliran. Čeprav ima status iskalca azila, še ne sme delati. V skoraj vsem, kar reče, je začutiti osamljenost in obup. Norveški je izjemno hvaležen, da mu je omogočila zatočišče, finančno pomoč in varnost pred vojno v Siriji, vseeno pa svoje življenje opiše kot nejasno obsodbo v čistem in lepem evropskem zaporu.

Odkar sem postala vdova, sem se lahko resnično zanesla na ljudi okoli sebe, na nekaj dobrih prijateljev in sorodnikov. Imam tiste, ki jih lahko pokličem sredi noči, v temi popusti sloj nadzora in me objame občutek bivanjske tesnobe, ko skoraj ne vem več, kdo sem, ko imam občutek, da je ves moj jaz izpuhtel skupaj z Alešem, mojo ljubeznijo, mojim sidriščem. Ne morem si predstavljati, kaj v takšnih trenutkih naredijo Ali in vsi drugi, ki nimajo koga poklicati ali objeti in okoli sebe ne vidijo ničesar znanega. Na begunce lahko gledamo kot na večinoma politični problem, kot na človeški tovor, ki ga je treba nahraniti, financirati in mu priskrbeti prenočišče. Prišel pa bo dan, ko bomo morali zaznati in sprejeti tudi težo njihove čustvene izgube.

Naslov zadnje kolumne, ki jo je moj mož napisal za Delovo Sobotno prilogo, je Solze v Evropi. Začne se z anekdoto o tem, kako je videl neznano deklico v naši soseski.Nosila je modro jakno, naslanjala se je na betonsko steno in jokala – ni vedel, zakaj. Pisal je o naravi solza: o njihovi univerzalnosti, kako se prikradejo na plano, ko čustva premagajo razum. Pisal je o vseh solzah, ki jih je pretočila Evropa v zadnjem letu, o solzah preveč ljudi, ki so svoje ljube izgubili v tem krvavem, nasilnem svetu, in seveda o solzah potujočih, nezaželenih, beguncev. Začel je s solzami ene, končal s solzami mnogih.

 

Prevod: Lisa Mislej

 

Besedilo je bilo izvirno objavljeno v spletni reviji za poezijo, knjige in kulturo Versopolis

Panorama 29. 9. 2016

Svet kot taborišče (II.)

* Prvi del članka o friedlandskem taborišču lahko preberete tu.

Izseljenci s Poljske leta 1981 (Foto: Arhiv taborišča Friedland)

»Ein Lager ist ein Lager«
Pričevalec o friedlandskem begunskem naselju, 1946

Marca letos so v Friedlandu, v stavbi stare železniške postaje, kjer je bila nekoč vstopna točka za vsakega, ki je prispel v begunsko naselje, odprli poseben muzej o taborišču. Domačini so odprtje toplo pozdravili, saj v muzeju vidijo pomembno priložnost, da uradno zaznamujejo preteklost svojega kraja ter razmislijo o njegovi sedanjosti in prihodnosti.

Muzejska zbirka je fascinantna: tehtno in poglobljeno kronološko zajame zgodovino friedlandskega taborišča od leta 1945 do danes in pokaže več tisoč kosov osebnih predmetov, fotografij, pisem, dnevnikov, dokumentov, papirjev vseh vrst itd., povezanih z življenjem tistih, ki so v dobrih sedemdesetih letih šli skozi naselje. Ponuja tudi bogat video in avdio material ter na koncu prefinjeno vzpostavi povezavo med svetom, ki ga je usodno oblikovala druga svetovna vojna, in na primer porušeno, od spopadov izmučeno Sirijo. Tako kot v samem Friedlandu je tudi v muzeju mogoče najti odsev globalnih migracijskih in begunskih poti, sledi vojn, zatiranja, izkoriščanja, nekakšen zemljevid stisk, zaradi katerih ljudje zapustijo dom in se podajo na tvegano pot v novo življenje. A ena največjih odlik razstave je v tem, da poleg zgodovinskih okoliščin, političnih premikov in družbenih sprememb, ki so zaznamovale delovanje taborišča v Friedlandu, sijajno približa osebne zgodbe beguncev. In šele ko izvemo več o njihovih strahovih, upih, razočaranjih, pričakovanjih, pismih, ki so jih napisali, prijateljstvih, ki so jih pustili za sabo, besedah slovesa, ki so jih morali izreči, in podobno, lažje dojamemo pravo dimenzijo njihovih stisk in trpljenja.

Razstava je šele v prvi fazi, v naslednjih letih jo nameravajo dopolniti in razširiti. V muzeju naj bi vzpostavili tudi posebno akademijo v obliki mednarodnega mladinskega centra in izobraževalno-raziskovalnega središča. In ker je nemška država pametna, so odgovorni muzejske sodelavce poiskali tudi med begunci, ki gredo skozi taborišče. Kdo drug pa bi lahko bolje razumel zgodbe, o katerih pripoveduje zbirka?

Samah: »Preteklost moramo sprejeti, da lahko živimo normalno naprej.«

Kosovska družina leta 2014 (Foto: Arhiv taborišča Friedland)

Ena od muzejskih sodelavk je tudi Samah Al Jundi, triinpetdesetletna Sirka, doma iz Latakije, glavnega sirskega pristanišča na sredozemski obali, ki je v Nemčijo prispela pred desetimi meseci. V Siriji je študirala angleščino, delala z organizacijami, kot so Združeni narodi, Unicef, Save The Children – in je do njih izjemno kritična –, v Latakiji pa je ustanovila in vodila filmski festival. Zgovorna, glasna, iskriva, neutrudna, duhovita in neposredna gospa danes v friedlandskem taborišču vodi tudi različne prostočasne aktivnosti za begunce. Poleti se je poročila z Nemcem, zato zdaj vsakemu ponosno pokaže svoj poročni prstan. »Prva v svoji družini sem, ki je rekla da moškemu druge veroizpovedi in narodnosti,« se smeje.

Tisto popoldne, ko jo obiščem, vodi kratko dejavnost z manjšo skupino beguncev, med katerimi sta tudi dvajsetletni Mohamed in osemnajstletna Aya, oba doma iz Homsa. Mohamed rad riše, začel je že v Siriji, v šoli, ko se je med poukom dolgočasil, njegovo umetniško orodje pa je navaden svinčnik. Nekoliko zadržano razkazuje svoje risbe, svoj svet senc, črt, nians, s pomočjo katerih premišljuje o tem, kar se mu dogaja v življenju. S prihodom v Evropo se je veliko spremenilo. Aya pa piše zgodbe. Dve vojni v mojem telesu je naslov ene od njih. Prva vojna je tista, razloži, zaradi katere je morala zapustiti Sirijo, druga pa je v njej sami in pomeni najstniško, mladostniško iskanje same sebe in lastnega prostora pod soncem, ki se ne ujema vedno s pričakovanji družine in okolja, iz katerega prihaja.

Med odmorom stopim do Samah. »Veste,« mi reče, »ko danes spoznate mlado osebo iz Sirije, morate odšteti zadnjih pet let njenega življenja, kolikor je minilo od začetka revolucije. V tem času so življenja mladih Sirk in Sircev obstala na mestu. Nekdo, ki je star osemnajst let, je tako pravzaprav le malo starejši otrok,« je neposredna. »Včasih jih opazujem,« se nagne proti meni, »kako se nosijo, postavljajo, se imajo za pomembne in si domišljajo, kaj vse so že dosegli v življenju. Pa niso naredili še nič. Zadnjih pet let morajo pozabiti in začeti znova.«

Vprašam jo: »Gospa Samah, kaj občutite, kadar greste dol v muzej? Kaj vam vse skupaj pomeni?«

»Predvsem to, da moramo razumeti zgodovino in, še pomembneje, sprejeti preteklost, zato da lahko normalno živimo v sedanjosti in načrtujemo prihodnost,« ima že pripravljen odgovor. »Poglejte, sama sem hčerka palestinskih beguncev, ki so se v Sirijo zatekli po tem, ko so po drugi svetovni vojni v Palestini izgubili streho nad glavo. Moja mama je dolgo hranila ključ od svojega palestinskega domovanja, prepričana, da se bo nekoč vrnila tja. Odrasla sem s temi zgodbami. Danes vem, da stvari niso tako preproste. V maminem mestu, v njeni četrti in najbrž celo v njenem nekdanjem stanovanju zdaj živijo drugi ljudje. Kaj naj naredimo z njimi? Naj jih deportiramo nazaj v vzhodno Evropo, od koder so verjetno prišli njihovi starši ali stari starši? Tako ne gre. Preteklost moramo sprejeti, da lahko normalno živimo naprej.«       

Mohamed: »Najhujših deset dni v mojem življenju.«

»Sovražim ta kraj,« dahne šestindvajsetletni Mohamed, ko nekaj dni pozneje zvečer stojiva na friedlandski železniški postaji. Ravno prižiga novo cigareto in mimogrede navrže, da, odkar je v Nemčiji, manj kadi. Mohamed je doma je iz okolice Hame, mesta v zahodni Siriji, kjer leta 1982 tedanji sirski vladar Hafez Al Asad, oče zdajšnjega sirskega predsednika Bašarja Al Asada, brutalno obračunal s člani tamkajšnje Muslimanske bratovščine in dal pobiti več deset tisoč ljudi. Mohamed je v Siriji študiral medicino, danes pa v bolnišnici v Göttingenu opravlja prakso in si skuša v Nemčiji, kjer ima tudi brata, postopoma urediti normalno življenje.

Resnoben, razmišljujoč mladenič, ki je tudi velik filmski navdušenec, je v Friedland prispel januarja letos in v taborišču ostal deset dni. »Najhujših deset dni v mojem življenju,« odločno zatrdi. »Bil sem sam, nikogar nisem poznal, ves čas je bilo treba čakati v vrsti, brez posebnih izkaznic pa nas tako ali tako niso nikamor spustili. Počutil sem se kot v zaporu.«

Nekaj cigaret kasneje, ko sva že zamenjala temo, pove tole: »Najboljše, kar je Siriji prinesla vojna, je to, da je zdaj v državi veliko lažje dobiti hašiš. Včasih je bila sirska družba glede kajenja marihuane in hašiša res nazadnjaška, na občasne uživalce so prezirljivo gledali kot na kužne, propadle džankije, tudi kazni za uporabo in posedovanje mamil so bile ostre. Po petih letih je, kar se uživanja drog tiče, vse drugače. Vojna je marsikaj postavila na glavo.«

Nad Friedland počasi pade mrak, Mohamed pa govori o Siriji, revoluciji, o Bašarju Al Asadu in omeni, kako je pogosto idealizirana podoba – prisotna tudi na Zahodu – predvojne Sirije kot odprte multikulturne države, kjer naj bi v miru živeli ljudje različnih kultur, veroizpovedi, narodnosti, ozadij itd., preveč poenostavljena. Sožitje je bilo velikokrat zgolj navidezno, pravi, medtem ko je sirska oblast pazljivo negovala in reproducirala takšen videz.

»Kar najbolj zamerim Al Asadu, je to, da se pred revolucijo v Siriji kot družba nikoli nismo pogovarjali o pravih problemih, temveč smo se vedno pretvarjali, da je vse v najlepšem redu.«

Kako pa je doživel sam upor in vojno?

»Prvo leto sem bil res aktiven, sodeloval sem pri protestih, organiziral različne aktivnosti in se boril na vso moč. Ves čas smo bili v pogonu,« odgovori. »Potem pa sem postal pozoren na posameznike, ki so se z revolucijo skušali okoristiti. Upiral se mi je tudi oborožen odpor proti Al Asadu, h kateremu so pozivali mnogi. Nikoli ne bi mogel streljati na druge Sirce, moje sodržavljane, toda najhujši so bili razni vojni dobičkarji, ki so se pojavili v mestu. Sovražim ljudi, ki se hočejo okoristiti na račun tuje stiske in nesreče.«

Kaj se je zgodilo potem?

»Umaknil sem se od vsega, revolucija se mi je zamerila in zavlekel sem se domov med štiri stene, kjer sem ostal tri leta. Ni bilo lahko, toda v tem času mi je uspelo pogledati ogromno filmov in TV-serij«, se nasmehne. »In zdaj sem tukaj.«

Ali gleda kdaj filme zadet, ga vprašam.

»Redko,« se zareži. »Pri gledanju filmov je pač treba biti dobro skoncentriran«.

In koga iz Sirije najbolj pogreša v Nemčiji?

»Mamo in očeta. Ki pa ne želita oditi.«       

Flutlicht: »Kar nekaj punc je zajokalo.«

Prizor iz predstave (Foto: Fluchtlicht)

Kasneje se odpeljem v teater. Boat People Projekt je majhno neinstitucionalno gledališče s sedežem v Göttingenu. Vodijo ga lokalni gledališki delavci in pedagogi, v projekte pa vključujejo predvsem mlade begunce, pregnance s kriznih območij, naturščike in nadobudne mlade lokalne ljubiteljske igralke in igralce. Že od leta 2009 se ukvarjajo prav s temami, kot so migracije in begunstvo. Svojo majhno dvorano ima gledališče danes v prostorih nekdanjega filmskega inštituta v predmestju Göttingena, kjer je trenutno nastanjenih tudi približno dvesto beguncev, ki so v minulem letu dni prišli v Nemčijo. Tistega večera, v prvi polovici avgusta, je bil pred gledališčem še večji vrvež kot ponavadi, saj je bila na vrsti generalka za projekt z naslovom FLUTLICHT, poseben glasbeni večer, nekakšen mini begunski muzikal, sestavljen iz prepleta sodobne perzijske, arabske, kurdske, eritrejske, nemške itn. popularne glasbe, ki so jo nastopajoči s pomočjo benda, skritega v zaodrju, tudi sami interpretirali. Z muziko in plesom so pripovedovali o sebi, o svojih osebnih zgodbah in strahovih ter o okolju, iz katerega prihajajo. Približno dvajset mladih, večinoma najstnic in najstnikov iz Sirije, Iraka, Afganistana, Eritreje, Somalije, pa tudi iz samega Göttingena smo gledali na odru. Pred nami so se razkrili krhki, občutljivi, ranljivi, pozorni, simpatični. Svojo igralsko nalogo so vzeli še kako resno, a so se vmes tudi zabavali. Prva različica predstave je doživela premiero že decembra lani, tokrat pa smo gledali novo postavitev, z dodanimi prizori in novimi nastopajočimi. Dopolnjeno različico je zaznamovala žalostna zgodba. Še decembra je bila skupaj z ekipo na odru tudi šestnajstletna kosovska Albanka Anita, ki pa so jo pred kratkim skupaj z družino deportirali nazaj na Kosovo. Čeprav je bila Anita rojena v Göttingenu in je v mestu tudi odraščala, nikoli ni dobila nemškega potnega lista. Njeno usodo zdaj tematizirajo v novi verziji Flutlichta in tako na svoj način reflektirajo okoliščine dogodka, ki je pretresel tudi igralsko ekipo.

Čeprav gre za generalko, ima režiserka Luise Rist, gledališka pedagoginja, dramaturginja in pisateljica, doma iz Göttingena, polne roke dela. Na zadnji vaji še režira, popravlja postavitev nastopajočih, jim diskretno šepeta posamezne replike in na določenih mestih priganja, naj igrajo hitreje. Pozneje omeni, da se je nekaj nastopajočih predstavi pridružilo v zadnjem trenutku – zaradi specifične narave gledališkega komada, ki ga gledamo, je to lažje kot v profesionalnem teatru –, zato zasedba še ne deluje optimalno.

Abdivahad Mohamed, sloki mladenič nekje v zgodnjih dvajsetih, doma iz Somalije, eden tistih, ki imajo tudi svojo solo glasbeno točko, ima veliko tremo. Narobe stoji in s težkim korakom se prepočasi giblje, zato ga mora režiserka nenehno popravljati. Nekje vmes jo diskretno prosi za plastenko vode. Videti je, kot da mu je trema izsušila usta. Tik pred svojim songom ima mladi Somalijec še dve repliki. Moral bi reči: »Ko zaprem oči in pomislim na Somalijo, se spomnim na Al Šabab (zloglasna somalijska teroristična organizacija, op. a.).« Nato bi dobil odgovor: »Abdi, pomisli rajši na nekaj lepega.« Na kar bi odgovoril z: »Ko zaprem oči in pomislim na Somalijo, se spomnim na svojo mamo.« Vendar se zaradi velike živčnosti zmoti in začne na koncu: »Ko zaprem oči in pomislim na Somalijo, se spomnim na svojo mamo.« Odgovor »Abdi, pomisli rajši na nekaj lepega« ga do konca zmede in zmanjka mu štrene. Končno se zbere in pravilno ponovi obe repliki, nato pa ga že čaka bend z glasbeno spremljavo ene sodobnih arabskih balad. In ko mladenič vendarle zapoje, se njegova trema razkadi navzgor proti stropu. Tisti večer je ni več na spregled in nekaj mi pravi, da bo že naslednjič, na premieri, zdaj, ko je led prebit, vse v redu.

Generalka uspe in po bučnem aplavzu je Abdiju, ki si je vidno oddahnil in zdaj zunaj pred dvorano kadi zasluženo cigareto, seveda treba čestitati. Vesel je prijaznih besed in utrujeno, a zadovoljno, si obriše pot s čela. »Bilo je težko, ker sem prišel na generalko neposredno iz službe. V mestu delam v kuhinji in tudi jutri me čaka ena izmena. Toda saj bo šlo,« se nasmehne. Še nekaj mimoidočih pristopi in čestita. Abdiju uspe nekoliko zajeti sapo. »Med glasbeno točko sem videl, da je imelo neko dekle med občinstvom solzne oči,« reče presenečeno. »Oh, kar nekaj punc je zajokalo,« dobi kompliment, ki ga je seveda vesel, a mu je pri tem nekoliko nerodno.

Abdi še nikoli ni bil v Friedlandu, toda tudi on je obraz nove Nemčije, v kateri bodo morali v naslednjih desetletjih svoj prostor najti tudi begunci, o katerih govori Evropa zadnje leto: pregnanci različnih ozadij, bežeči pred sodobnimi globalnimi vojnami in konflikti.Nemško in evropsko družbo bodo s svojo osebno izkušnjo dodobra spremenili in ji vdihnili novo življenje. To se bo zgodilo kljub problematičnemu vzponu skrajno desnih političnih strank in drugih ekstremističnih skupin. Ne bo šlo vedno gladko, toda sveta ni mogoče zavrteti nazaj.

Po generalki so se nastopajoči iskreno veselili, objemali, si oddahnili, čestitali, smejali, se tovariško bodrili in zadovoljno stiskali pesti. Človek bi samo malo priprl oči in že bi dobil občutek, da so mladi gledališčniki slavili denimo na pomembni nogometni tekmi. In res je bila to lepa zmaga mladosti, življenja, ustvarjalne energije, glasbe, umetnosti nad smrtjo, temo, vojno, begom, pomanjkanjem in obupom.     

»Ko zaprem oči in pomislim na Somalijo, se spomnim na Al Šabab.«

»Abdi, pomisli rajši na nekaj lepega.«

»Ko zaprem oči in pomislim na Somalijo, se spomnim na svojo mamo.«  

Kolumna 27. 9. 2016

Naredite Ameriko spet obvladljivo (2.): Ljubezen je zlo

»Kdor ljubi domovino, je še vedno nežen začetnik, tisti, ki mu je domača vsaka zemlja, je že močan, a popolnost je dosegel tisti, ki mu je vsaka zemlja tuja.«
Hugo Svetoviktorski

 

Foto: K. P.

»Ljubezen,« je v svoji prepoznavni stalinistični angleščini nekoč rekel Žižek, »je zlo.« Kdor ljubi, je vedno kriv za izbris vsega, česar ne ljubi. Za pozabo, izključitev, za omare, polne okostnjakov. Kdor ljubi, najprej izbriše vse, česar ne ljubi, nato pa še tisto, česar v svoji ljubezni ne more prepoznati kot stvar na sebi. In enako rada reče moja profesorica za Uvod v primerjalno književnost, je z domovino. Od domotožja do nacionalizma ni prav daleč, še doda. In vem, da se ne moti povsem. To vem zato, ker vidim, kako se vse v meni upira, da bi vzljubilo Ameriko. In vem, da je del tega odpora upravičen, da je del tega odpora političen in da je del tega odpora nujen. A vem tudi, da je del tega odpora iracionalno sovraštvo, z nujnostjo prilepljeno na hrbtno stran ljubezni.

Amerika se je v kolektivno nezavedno Jugoslovanov in njihovih otrok prodala točno tako, kot se je nameravala. V nejasnih obrisih obilja, svobode in lepote. Generacija mojih staršev, generacija mojega brata in moja generacija, vsi smo živeli od podobnih fantazmatskih sanj, sestavljenih iz popkulturnih drobcev. Še vedno se spomnim občutka naklonjene radovednosti, s katerim sem nasledila to tradicijo, s katerim sem brala Kerouaca in razmišljala o tem, kako lepo bi se moralo biti preizkusiti v tej dolgi samotni svobodi, ki rojeva umetnost velikih razsežnosti. Še jasneje pa se spomnim, kako malo od tega je ostalo, ko so kolesca letala, s katerim se pristala v deželi priložnosti, podrsala ob beton pristajalne steze letališča v Chicagu.

A stvarem, državam, enako kot ljudem, je treba dati priložnost. Čeprav je po vseh letih, odkar sem kot najstnica prvič brala Kerouaca, z mano ostal samo še spomin na prizor, v katerem slišimo avtorski glas v tišini noči prežvekovati večno vprašanje, kaj le je moralo mučiti Boga, da je naredil življenje tako žalostno, je čisto možno, da je edina vstopna točka v Ameriko – cesta. In čisto možno, da je vzljubiti žalost, ki pride z njo, edini način, na katerega je mogoče vzljubiti Ameriko. Zato sem, ker sem morala poskušati, najela avto. Budget mi je pripisal Kio Soul. Ker ima življenje smisel za humor, je bila črne barve. In sem šla.

Od St Louisa proti Kansas Cityju pelje Interstate 70, prosto po Gillian Flynn najbolj duhamorna cesta vseh časov. Narisana z ravnilom. Plakat vsaka dva metra. Propagirajo Jezusa Kristusa, kavbojske škornje, zobozdravstvene ordinacije, vse, do česar je težko priti. Kansas City počasi pridobiva na ugledu. Premore nekaj hipsterskih lokalov, razkošne vodnjake, veliko žarov in dolga predmestja trhlih hišic, polnih vreščečih otrok in ljudi, ki morda dajejo lažen vtis, da prekupčujejo z drogo. In monumentalni muzej, posvečen prvi svetovni vojni, vrh katerega se boči orjaški monolit, ki opozarja, kako dragocena so bila življenja ameriških vojakov, ki so padli v tej najbolj nesmiselni vseh nesmiselnih vojska.

Gospodu, ki občasno vodi turiste skozi razstavo, sem se morala zdeti izgubljena. Iščem kaj določenega? Me kaj zanima? Mi lahko razkaže spominke, ki so jih ameriški vojaki s fronte pošiljali domov? To lično ohranjeno čelado, na primer? Eno takih imamo doma, rečem, samoumevno, neusmerjeno. Res? Ste Francozinja? Ne pričakujem, da bo razumel, o čem govorim, če bom priznala, da sem Slovenka, zato navržem nekaj splošnih, praznih mest: soška fronta, Rommel, blitzkrieg. Alpinka sem. Skomigne z rameni in se prijazno nasmehne. Prostovoljec je, penzionist, ki z dolgimi urami svojega na novo pridobljenega prostega časa poskuša početi nekaj koristnega. Od njega nič in nihče ne pričakuje, da bi snov muzeja, v katerem se je znašel, poznal v detajl. Pozna tisto, kar je bilo pri roki. Kraje, kamor so šli umret sorodniki. To, da je umreti v čast domovine sladko in pravično, a vsemu navkljub obupno moreče.

Od Kansas Cityja proti severu skozi Nebrasko zlagoma vodi Highway 2, najsamotnejša cesta na svetu. Skozi teren, ki se neopazno dviga, skozi Sand Hills, valovite prerijske griče, redko posejane z osamljenimi kmetijami, ob katerih človek pomisli, da – kdorkoli jih že naseljuje – ob vsej tej samoti gotovo ni ohranil zdrave pameti. Prijatelj, ki je pred leti prepotoval Mongolijo, leto kasneje pa traso historične Route 66 čez Ameriko, je rekel, da ga nič na svetu ni pripravilo na osupljivo podobnost med njima.

Voziti skozi Nebrasko je, kot bi nastopal v kakšnem Wendersovem filmu. In to je hkrati tudi edini način, s katerim človek lahko zakrpa boleče razpoke na duši, po kateri z vseh strani grabi ta odljuden, negostoljuben prostor. Lepota drugega reda. Uvožena, posredna, dodana. Cesta, ki glede na Ameriko leži v istem metaforičnem pasu kot Svoboda, je tradicionalna obljuba novega začetka, iracionalnega optimizma, neosnovanega upanja, prazen prostor, skozi katerega vodi, pa obljuba njegove uresničitve. Tistega, ki gleda naravnost vanjo, pričaka samo socrealizem. Zato je treba gledati preko.

Preklopiti na lokalno radijsko postajo pomeni prisluhniti refrenu kantri hitiča, ki sporoča, da so majhne stvari tiste, ki štejejo. Pohan piščanec, hladno pivo, kavbojke, ki ne tiščijo. In res. Kaj, če ne majhne stvari, ohranja pri življenju človeka, ki nikdar v življenju ne bo zbral dovolj denarja, da bi zapustil dolgo, pusto prerijo zvezne države, v kateri se je rodil?

Od vseh krajev, na katere je življenje pozabilo, sem pristala v Južni Dakoti. A nisem bila zvesta. Ja, šla sem v Black Hills, ampak ne, nisem videla Mount Rushmorja. Sem pa videla, enakih razsežnosti, enakega patosa, Crazy Horse Memorial, spomenik v čast legendarnemu poglavarju Lakot, ki ga leta po smrti norega Poljaka Korczaka Ziolkowskega v skalo še vedno kleše njegova družina. Vstopnico mi je prodala debelušna Indijanka. Do spomenika je bilo nemogoče priti. Vse, kar je bilo na voljo, je bil diznilend spominkov in plačljiv daljnogled, s katerim si poglavarju za pest drobiža lahko pogledal v obraz. Bilo je žalostno. In deževalo je.

Deadwood, mitološko mesto brez zakonov, kjer so v glavo ustrelili Wild Billa Hickocka, se je z leti razvilo v Kranjsko Goro. Stisnjen ob rob gora, s pokopališčem na hribu, nekaj kazinoji in cenenimi moteli v dolini, s semaforjem, ki nikoli ne dela, starinarnicami, v katerih lahko kupiš poceni rabljeno orožje, in trgovinicami, kjer prodajajo majice za volivce Donalda Trumpa: Donald kot Superman, Donald, Donald na motorju, Donald kot eden izmed nas. Donald, odrešenik obubožane bele Amerike.

Barbra-Jean je upokojena lezbijka, ki vodi konjeniške ture po obronkih hribov nad Deadwoodom. Bivša medicinska sestra, bivša žena, prestara, da bi svoj čas in svojo voljo še vlagala v službe in može, ki ne prinesejo nič drugega kot nesrečo. Posede nas, vsakega na svojega konja, in nas skozi meglo in nizke borovce vodi po ozkih kamnitih stezah. Deadwood, pove, je bil nekaj časa središče zlate mrzlice. Letaki so reveže vseh ameriških mest vabili, naj pridejo, z lopatko in kanglico, in si prikopljejo svojo pot do sreče. In so prišli. Peš. Hodili so pol leta, leto, prišli so bolni in sestradani. Vsakomur je bila dodeljena zaplata zemlje. In so kopali. In umirali. Obogatel ni nihče.

Kjer se črni griči Black Hills končajo, se začne Badlands. Ena tistih pokrajin, o katerih je nemogoče govoriti, ne da bi jezik zablodil v ceneno poezijo. Kot bi hodil po luni, je. Neznosno lepo in neznosno srhljivo. Stožčaste erozijske planote, mufloni, ki v čredah prečkajo pasove trave, ki skrbno urejeno cesto ločujejo od skalovja.

Kjer se konča Badlands, se začne beda. Pine Ridge Indian Reservation je, kot sugerira ime, indijanski rezervat. Eno najrevnejših področji v ZDA, globoko pod pragom revščine. Področje, kamor so priseljenci s svetih hribov pregnali Siouxe, kjer so jih razorožili in zdesetkali pri Ranjenem kolenu. Pri Ranjenem kolenu danes stoji zarjavela rdeča tabla, ki priča o masakru. In skromno pokopališče in parkirišče ob njem, po katerem kot kakšna cenena metafora tavajo indijanske deklice, ki so jih matere poslale beračit.

Prevoziti srednji zahod je, kot bi se ti na glavo zrušilo nebo. Je dolga, pusta tišina, ki um spravlja v zadrego in v odsotnosti opornih točk, ob katere bi se lahko naslonil pogled, jemlje dih. In je revščina. Revščina podob in revščina ljudi, ki so iz neumnosti ali trme naselili zemljo, ki je ni hotel nihče drug. A vemo: kdor opisuje pokrajino, opisuje samega sebe. In vse, kar sem videla na svoji poti iz St Louisa v Deadwood, je bila moja nezmožnost vzljubiti deželo, ki ni moj dom. Svoje togo, neliberalno domotožje, svoje zlo.

Pravzaprav je hecno. V Ameriko sem prišla vajena zatrjevati, da je nacionalizem nekaj, kar me osebno ne zadeva. Da ne verjamem v nacionalno državo, da je domovinski ponos čustvo, predvideno za tiste, ki nimajo niti poguma niti veščin, da bi v življenju kaj dosegli sami, brez zaslombe nečesa večjega, bolj abstraktnega, nejasne mase, ki prinaša nejasno obljubo varnosti. In hecno, vse to bi še enkrat ponovila, v katerikoli politični razpravi, za katerimkoli formalnim omizjem, pred katerokoli kamero, v čigarkoli diktafon. A odkar ne živim več doma, vem, da imam domovino.

»Del morale je,« radi citiramo Adorna, »ne biti doma v lastnem domu.« Ohranjati distanco in kritičnost, ki pride z njo. In res je. A res je tudi nekaj drugega. Odkar sem neprespana, razmajana in neaklimatizirana zapeljala nazaj v St Louis, ob večerih včasih prebiram Saidove Zapiske o izgnanstvu, zato vem, da tudi tisti, ki verjamejo, da je imel prav Hugo Svetovitorski in da je imel prav Adorno, vztrepetajo ob spominu na dom. Predvsem tisti, ki jim ne bo nikoli več dovoljeno, da bi se vanj vrnili. A Said, rada reče moja profesorica za Uvod v primerjalno književnost, govori o domu, ki si ga človek sezida v literaturi. A ne verjamem. Saidovi prijatelji, na katere naletimo v Zapiskih, samomorilci, pijanci, pesniki, niso preostanka svojih življenj žrtvovali depresiji zato, ker bi pogrešali dom iz besed. Pogrešali so ljudi, navade, vonje. In čeprav je res, da zahrbtna čustva, v katera so se zavlekli, včasih rodijo nacionalizem in sovraštvo, še pogosteje rodijo samo žalost. In žalost je onstran morale. Žalost samo je.

Kritika 26. 9. 2016

Stvar dogovora

Sveže upokojeni tožilec, Aleksander Košak, je skrajno neočarljiv človek, ki ima mnenje o vsem in vsakomur; njegove zasebne sodbe (o sosedi, sodelavcih, sinu, bivši ženi, njeni prijateljici itd.) so prenagljene, impulzivne in pogosto netočne. Njegov občutek za sočloveka je naravnost osupljivo ničen; je (brez potrebe) nergav, pogosto nevljuden, nehvaležen, mačističen, egocentričen – in bolj ali manj nezmožen kakršnega koli uvida v psihologijo bližnjega. A v nasprotju s pričakovanji ga to ni oviralo v sodni praksi; v popolnem nasprotju z zasebnim delovanjem je kot tožilec deloval umirjeno, skorajda hladno. Zanašal se je na surova dejstva. »Prav« in »narobe« je enačil z zakonsko sprejemljivim oziroma nesprejemljivim ter se zanašal na etičnost obstoječega moralnega sistema.

Tolikanj bolj pomenljivo je, da se mora v Zadnji noči v Teheranu spopasti s primerom, pri katerem je enkrat že odnehal, in sicer »zaradi pomanjkanja dokazov« – odnehal je, ker po svoji ustaljeni praksi ni mogel zaključiti, da je bil obtoženi tudi dejansko kriv. (Obenem pa tudi ne dokazati nasprotno.) Primer ponovno priplava na površje ravno nekaj dni po Košakovi upokojitvi – Maks Urbanc, ki so ga na vnovičnem toženju, a brez dodatnih dokazov, Košakovi kolegi obsodili na osem let zapora (zaradi umora), želi povračilno tožbo.

Košak se zaveže, da mu bo pomagal – občutek imamo, da predvsem zato, ker želi pokazati, da se pred leti ni zmotil; želi si vedeti, da je celo mimo trdnih dokazov, ravnal »prav« – kar znova pomeni, »po zakonu«. A znajde se v neprijetnem položaju; primera namreč ne vodi on, temveč primer vodi njega; v njegovem življenju se nenadoma udinjajo številni ljudje, ki o primeru »nekaj vedo«; Urbančeva sorodnica, nekdanja žena, sumljivi župan mesta, v katerem se je zgodil umor, nogometni navijač z nečistimi posli … nenadoma vsi sugerirajo Košaku to in ono, ženske ga (precej prozorno, brez kakšnega očitnega razloga) vse po vrsti zapeljujejo (izkaže se, da zato, ker bi ga rade zvabile na svojo stran in vedo mnogo več, kot so pripravljene razkriti) itd. V nekem smislu Košak iz tožilca prestopi v vlogo žrtve in znotraj tega je prav prikladno, da sam sebe že vse življenje, vsaj kar zadeva zasebno sfero, vidi prav v tej luči. Je obenem detektiv in preiskovanec; prebija se skozi izjave in dejanja ljudi, ki ga obkrožajo, skuša zmanipulirati njihove izjave do te mere, da bi dobil vsaj nekaj, karkoli, kar bi od daleč spominjalo na trden dokaz: zdi se, da nenehno ostaja praznih rok.

V preiskavi ne more napredovati, ker jo dejansko iz ozadja obvladujejo ljudje, ki ga obdajajo in ne on sam. Njegova nekdanja žena ima v rokah trden dokaz, ki lahko razreši primer, a ga želi zgolj zvesti proč od njega, pri čemer nenehno prevprašuje Košakovo vest, prevprašuje njegovo (ne)moralnost – ne v sodni praksi, temveč v zasebnem življenju. Zanimiv element dela je, da podobno počno Košakovi kolegi – sodniki, policisti, pravniki, organi pregona torej; bo Košak še naprej vztrajal pri svojem striktnem spoštovanju zakona, ko bo moral presojati o dejanjih svojih znancev, sodelavcev … celo svojega sina?

Roman, ki v nekih ozirih zasleduje žanr kriminalke in ima tudi nekatere (precej pričakovane, konvencionalne) elemente družinske drame, je v resnici roman o morali. Košak sprva ne dvomi o svojem statusu pravičnika, ki zna »pravilno« in »etično« presojati, na koncu pa se sprašuje, kdo mu je sploh dal pravico, da »sodi in ocenjuje«. V tem oziru vzpostavlja torej jasno ločnico med »etičnim« in »pravičnim« presojanjem ter »zakonsko« sprejemljivim oziroma nesprejemljivim. Košak je dosleden in ravna v skladu z zakonom – tudi, ko mora za to v zapor poslati lastnega sina –, toda biti »moralen« ne pomeni biti »človeški«; na zasebni ravni Košak scela pogrne; mar ni, prav zato, ker je bil tako nečloveški, tudi nemoralen, do žene in otrok, sam v nekem smislu prispeval k sinovemu zločinu? In če ni človečnost tista, preko katere se določa, kaj je »prav« in kaj »narobe«, kdo ali kaj dejansko določa ti dve kategoriji?

Prepričljivo je, da Košak ne podleže – ne spremeni se, nikoli ne uvidi svoje lastne nemoralnosti; tako strahotno je obseden z nemoralnostjo drugih, z »objektivnim« presojanjem njihovih dejanj, da je nezmožen ujeti širši kontekst. Zaradi tega se vsekakor zdi prepričljiv, konsistentno izgrajen lik; ta primer kaže, da nikakor ni pomembno ali se bralec z likom lahko »poistoveti«; ampak je bistveno, ali je lik v svojih dejanjih konsistenten, ali je njegova umeščenost v romaneskni prostor povedna ter ali je lik v tem smislu element literarnega besedila, ki ima vsebinsko vrednost; Košak na vsak način je takšen lik.

Znotraj tega se zdi ustrezen tudi pripovedovalec; vselej strogo prvoosebno ubeseduje Košakov miselni tok, in sicer tako, da bralca vseskozi pušča nekoliko brez opore; preskakuje v času, prostoru, med osebami, mislimi … itd. Tudi slog prispeva k bolj trdni, prepričljivi zastavitvi lika; je oseben, intimen in ima dovolj specifičnosti, da imamo občutek, da se pripenja na nekaj otipljivega, na živ značaj; perspektiva in glas sta usklajena, kar je vsekakor velika vrlina. V nekem smislu ima roman precej monološko formo; lahko bi celo rekli, da je blizu dnevniškim zapisom; kot da vselej ostaja neka distanca med pripovedovalcem, med osrednjo osebo, njenim tokom misli in bralcem – distanca, ki bralca izključuje. In ta način se dobro ujema s Košakovim značajem; vse do zadnjega ne sprevidi, da ostaja zvest nečemu, česar pravzaprav – ni.

Ob sprevrženem, povsem nemoralnem sodstvu je povsem očitno, da je pravna država, ki jo Košak tako čisla, zgolj dogovor in je kot taka mogoča šele, ko jo dosledno zasledujejo dejanski ljudje (izvrševalci), sicer pade. Ostane zgolj načelni, abstraktni moralni sistem; in če mu nihče, niti sodstvo samo, ne sledi – ali se mar Košak ne bori z mlini na veter? Ali ni tako, da je »morala« ali, po Košakovo »prav« in »narobe«, vključujoč z zakoni, ki so se na njej utemeljili, v tem primeru scela arbitrarna? Tisto, kar se zdi bolj bistveno, so interesi ljudi oziroma, bolje, interes, ki ga posameznik ne goji do drugega, temveč zgolj do sebe. Po tem načelu se sicer ravnajo vsi liki v romanu, vključno s Košakom vsi predvsem ščitijo lastne interese, ne ozirajoč se na siceršnje družbene dogovore in/ali občutja drugih ljudi. Iz te perspektive se zdi roman izzivalno in aktualno branje.

Zaplete se na zgodbeni ravni. V romanu je vse preveč naključij in tistega, kar bi v angleščini imenovali »easy way out«: nikogar ni treba prositi, da bi spregovoril, priče (ki jih v prvem svojem sojenju Košak očitno ni pridobil – ni znano, zakaj) imajo scela razvezane jezike, vsi jasno in glasno povedo, da za umor sumijo isto osebo, nihče ne dvomi v Urbančevo nedolžnost, nenadoma se pojavi celo kup dokazov, ki jasno kažejo, da Urbanc umora ni mogel zagrešiti itd. Na koncu pride na dan celo videoposnetek zločina! Nekako se zdi, da Košak prepočasi reagira, da prepočasi sestavlja sliko: namesto da bi pripoznal stanje (pravni sistem je skorumpiran, na svetu ni več pravice) in se vprašal, »kaj pa zdaj?«, se bralec znajde pred zgolj vedno novimi in novimi dokazi, da ja, čisto res so vsi, ki so na položajih, pokvarjeni …

Zadnja noč v Teheranu je roman, pri katerem je precej bistvena bralčeva prizma; v kolikor fabulativno raven nekoliko postavi v ozadje, lahko vsekakor precej odnese od tistega aspekta idejne podstati, ki naslavlja vprašanja o etiki in morali; od romana pa bo imel bistveno manj, če bo dal v prvi plan zgodbo ter z idejne ravni pobral zgolj floskulo o vsesplošnem nepoštenju. Kodrič ima torej upati predvsem na bralce iz prve skupine, ki pa jih je, roko na srce, relativno malo v primerjavi s tistimi iz druge skupine.

 

Zdenko Kodrič: Zadnja noč v Teheranu. Maribor: Založba Litera, 2016. 223 strani, 22 €.

 

Kolumna 23. 9. 2016

Žalostni trači

Prizor iz filma Nore in svovodne (Girl, Interrupted, 1999)

Po odzivih na družbenih omrežjih sodeč ugibam, da ste že slišali slabo novico. Holivud je mrtev. Mrtev je, ker je mrtva ljubezen. V manj kot enem tednu so nam javili, da se ločujeta Brad Pitt in Angelina Jolie ter da se tretji del filmov o Bridget Jones začne s samskima Markom Darcyjem in Bridget Jones. Holivud je mrtev, ker so nam povedali, kaj se zgodi po srečnem koncu. Angelina gre k odvetnici z zahtevkom za ločitev, Bridget pa v prvem prizoru Dojenčka Bridget Jones za svoj 43. rojstni dan spet pije vino sama.

Vstopamo v jesen skupinskega reality checka. Če mojstrom pretvarjanja, igre in srečnih razpletov ni uspelo obdržati skupaj Bridget in Darcyja, kaj preostane nam – romantičnim amaterjem? In če Brangelina, največji uspeh holivudskega castinga, nista mogla obdržati pri življenju ljubezni – kaj ji lahko še dahnemo v oporo? Lana del Rey v pesmi The Blackest Day svojega breakup albuma Honeymoon prizna, da je konec ljubezni, »težko razložiti«, ker »je trigonometrija.« Resnično, zmanjka besed, ker zmanjka sape. Ne, Lyotard, nismo prerasli vseh »velikih zgodb,« še posebej ne tiste o možnosti srečnega konca; to smo trdili samo zato, ker smo bili tako žalostni.

V Angelininem filmu Nore in svobodne (Girl, Interrupted) glavni junakinji Susanni (Winona Ryder) čudak Tony razlaga zgodbo svojega prijatelja, ki so ga zaprli v umobolnico, ker je videl vijolične ljudi. Po krajšem obdobju zdravljenja je psihiatrom rekel, da jih ne vidi več. Ob tem Susanna pripomni: »Šlo mu je na bolje,« na kar ji odgovori: »Ne, še vedno jih vidi.« Podobno je z zaupanjem v srečne konce. Po neštetih primerih iz življenja, v katerih se ljubezen izkaže za minljivo in neodvisno od pričakovanj, začneš prikrivati svojo prhutajočo vero v srečne konce, čeprav jih še vedno vidiš. V nasprotju s Tonyjem ne le sam, temveč v družbi drugih nemirnih src v kinu, ko je na sporedu romantična komedija. V tem je pomirjujoča vrednost Holivuda. V lastnem življenju pretekli trenutki ljubezni počasi padajo, dokler se ne razletijo v tisoč malih črepinj. Pozabiš jih, preinterpetiraš, zamolčiš. Preprosto pretežko jih je obdržati pri življenju, kadar jim je sedanjost nenaklonjena. Filmski srečni konci pa ostajajo na svojem mestu, na približno eni uri in trideset minut, ves čas del naše sedanjosti, kot dokaz resnične ljubezni ali če hočete, kot utelešenje vijoličnih ljudi. Predhodnica Amy Schumer in Lene Dunham, Bridget Jones, z neravnim trebuhom in neprimernimi pripombami, v Dnevniku Bridget Jones na srečnem koncu v leopardjih spodnjih hlačkah priteče v Darcyjev objem, on ovije plašč okrog nje, medtem na njiju sneži. Neuničljiva sta, ko se nerodno smehljata. Gospod in gospa Smith zrušita zidove, prestrelita omare in sesujeta pohištvo – vendar se na koncu raje poljubita kot ubijeta. Takrat nas Holivud spomni na možnost začetka neskončne ljubezni, ki najde trigger v srečnem koncu. Takrat Holivud ni mrtev in srce nam zabrni. Brangelina se v Gospodu in Gospe Smith nista poljubila le za slavo in denar, temveč sta kasneje zatrjevala, da sta se na snemanju zaljubila. Srečne konce sta nam ponujala tedensko, ali pa vsaj mesečno. Katerikoli zaplet, naj je bila to dvojna mastektomija, neizprosnost paparacov, hlipanje Jennifer Aniston, smrt v družini; vsaka preizkušnja se je zaključila v ponovni potrditvi resnične ljubezni, ki ji življenje ne more do živega. Kdo je lahko rekel kaj proti ljubezni ob pogledu na Brada in Angelino, ki skupaj pestujeta ravnokar posvojeno Zaharo? Ali pa, ko je Angelina za Marie Claire povedala, da nima veliko prijateljev in da je Brad pravzaprav edina oseba, s katero se pogovarja? Lahko smo le prikimavali, da sta se res našla.

Mindy Kaling, ustvarjalka najbolj romantičnokomične TV-serije The Mindy Project, v svoji knjigi Is everyone hanging out with me? opredeli romantične komedije kot podžanr znanstvene fantastike, v katerem veljajo druga pravila kot v našem običajnem svetu. Brangelina je bila naša najljubša romantična komedija, guilty pleasure zgodovinskega trenutka, in tako preprosto je bilo pozabiti, da za njiju veljajo ista pravila kakor za nas. Možno je, da je Fukuyama Konec zgodovine pisal ob gledanju romantičnih komedij in ne ob branju Hegla. Romantična komedija se po vseh možnih zapletih vedno konča s srečnim koncem, ki potem, kolikor mi vemo, traja v nedogled – in Brangelina sta bila njena paradna konja. Čas se je ustavil, celo končal. Zdelo se je, da se ne bosta nikoli postarala, nikoli klonila pod bremeni minljivosti in spremenljivosti.

Zgodilo se jima je, kar se lahko zgodi vsakemu med nami. Razlog za konec ljubezni je banalen in običajen. Brad Pitt je le fant iz Springfielda, Missourija, ki je ali varal ali bil nasilen ali na drug način prenehal osrečevati Angelino. Novica je završala med šokirano maso. Holivudska ločitev ni prvič povzročila takega vala odzivov. Elizabeth Taylor in Richard Burton sta se zaljubila na snemanju filma, še poročena z drugimi ljudmi, Elizabeth je že posvojila otroka s prejšnjim možem, ki ga je nato posvojil Burton. Potem sta se ločila, celo dvakrat – leta 1974 prvič, 1976 pa drugič. Že takrat bi lahko vedeli, da smo v ljubezni vsi na istem čolnu. Ni človeka, nobenega Brada, Elizabeth, Richarda ali Angeline, ki bi se lahko v sončnem zahodu obrnil proti nam in rekel: »Jaz sem tisti en odstotek!« Vsi stopamo v ljubezen z enakimi možnostmi uspeha, brez transparenta z napisom:  »Mi smo 99 odstotkov!« Huje je. Sto odstotkov nas je.

Refleksija 22. 9. 2016

Timothy Snyder: Hitler je bil militarist balkanskega tipa

 

Foto: Bundesarchiv

»Vsak Nemec si lahko ponoči nadene slušalke in se v šestih tednih nauči jidiš,« pikro pripomni Timothy Snyder, danes eden vodilnih zgodovinarjev, ki si je mesto med najprodornejšimi najprej zagotovil z delom Bloodlands (2010) o krvavih območjih zgodovine med Stalinom in Hitlerjem, lansko leto pa še z Black Earth, ki skuša na novo prispevati k razumevanju holokavsta. Sediva v atriju dunajskega Inštituta za humanistične vede (IWM), kjer dela kot raziskovalec. »Koliko nemških zgodovinarjev, ki raziskujejo holokavst, je storilo ta preprosti napor? Ne bom rekel nihče, a strašljivo malo. Da o poljščini in ruščini niti ne govorim«. Snyder, ki obvlada deset jezikov, meri na problem virov: holokavst, pravi, je le v majhni meri del nemške zgodovine, njegova celovita obravnava zahteva transnacionalen pristop. Približno polovica morilcev je bila Nenemcev in 97 % vseh judovskih žrtev ni imelo ničesar skupnega z Nemčijo razen tega, da so bili umorjeni zaradi njenih politik. »Če želimo razumeti, kako je bilo mogoče umoriti Jude v tolikšnem številu, moramo razumeti institucije in strukture, znotraj katerih so do tedaj živeli«. To je tudi izhodišče dela Black Earth: the Holocaust as History and Warning (Črna prst: holokavst kot zgodovina in svarilo, 2015). V njej hoče zgodbo o holokavstu postaviti v nove okvire. Preden je bila zgrajena prva plinska celica, so Nemci – Snyder vztrajno govori o »Nemčiji« in ne o »nacistih«, saj so bile v zločine vključene mnogo širše strukture od nacistične stranke – s pomočjo tisočev lokalnih sodelavcev na okupiranih območjih Sovjetske zveze pobili že več kot milijon Judov. Snyder skuša razložiti, zakaj se je holokavst začel prav tam in se z izpopolnjenimi tehnikami ubijanja razširil na celotno okupirano Evropo. Uspeh »končne rešitve«, začrtane na konferenci v Wannseeju, je bil odvisen od uspešnosti, s katero so Nemci uničili politične in pravne strukture zasedenih držav, poudarja. Snyder se naslanja na dognanja, do katerih so se v zadnjih dveh desetletjih dokopale interdisciplinarne študije genocidov, a poudarja poseben pomen zgodovinopisja za izgradnjo občanske zavesti: »Politično mišljenje ni ne dekonstrukcija ne kritika, temveč zgodovinsko ozaveščena imaginacija pluralnih struktur – delo sedanjosti, ki lahko ohrani življenje in spodobnost v prihodnosti.« (str. 340) Tudi zato se v različnih medijih redno oglaša glede perečih aktualnih vprašanj.

Kako se vaša nedavna knjiga o holokavstu, Black Earth, navezuje na prejšnjo monografijo, Bloodlands, v kateri ste skušali napisati celovito zgodovino tistih ozemelj vzhodne Evrope, ki so prestala to, kar imenujete »dvojna okupacija« s strani nacistične Nemčije in Sovjetske zveze?

Poanta Bloodlands je bila, da smo spregledali nek ključni dogodek v evropski zgodovini, namreč dejstvo, da je bilo na precej zamejenem prostoru in v kratkem časovnem obdobju iz političnih razlogov ubitih 13 milijonov civilistov – civilistov in vojnih ujetnikov, ne služečih vojakov! V knjigi sem se spraševal: »Kako se je to zgodilo?« Imamo zgodovinske popise sovjetskega terorja, holokavsta, ukrajinske lakote, nemških povračilnih ukrepov proti civilistom. Toda vsi ti zločini so se zgodili na istih krajih v kratkem razdobju; zakaj jih torej ne bi obravnavali kot en sam dogodek in preverili, ali jih je mogoče poenotiti v smiselno pripoved. Bistveno se mi je zdelo prekoračiti omejitve nacionalnih zgodovin, ki nekatere dogodke izpostavljajo, druge pa povsem izpuščajo. Namesto na posamezne narode sem se osredotočil na ozemlje, kjer so se ti poboji zgodili.

Prav tako sem si prizadeval preseči, kar je po mojem mnenju umetno ločevanje med zgodovino nacistične Nemčije in zgodovino Sovjetske zveze. To sta bila seveda dva različna sistema, a ostaja dejstvo, da sta bila najbolj uničujoča na istem ozemlju. Obstajati so morali kraji, kjer je prihajalo do njune interakcije, in odgovor na to vprašanje lahko dobimo le, če se ozremo na ozemlje in ne toliko na sistema.

Moj cilj je bil ponuditi perspektivo, iz katere bi lahko videli enoten, velikanski dogodek, ki se začne leta 1939 in konča 1945. Hotel sem povedati zgodbo, ki vključuje izkušnje žrtev, storilcev, vseh udeleženih ljudi in dva vélika sistema. Ko sem to storil, se je bilo povsem legitimno vprašati, kakšna bi bila ustrezna interpretacija največjega od omenjenih zločinov, holokavsta.

Bloodlands je bil horizontalen projekt, opisoval je zgodovinske izkušnje iz ozemeljske perspektive, Black Earth pa je vertikalen: izpostavil sem enega od teh dogodkov in ga poskušal razložiti.

Kljub inovativnim ciljem je izhodišče vaše razlage presenetljivo tradicionalno: začenjate s Hitlerjevim svetovnim nazorom. Poudarjate nekaj, kar je morda obče mesto zgodovinopisja, da namreč Hitler ni bil radikalni nacionalist, temveč svojevrstni rasni naturalist.

Če pri razlagi holokavsta ali celo, splošneje, nemških zločinov v drugi svetovni vojni izhajamo iz Hitlerjevega svetovnega nazora, se soočimo s problemom, da ta nazor ni najbolj smiseln v kontekstu nemške zgodovine. Hitlerjev pogled na svet ima razmeroma malo opraviti z Nemčijo, saj je osredinjen na veliko širšo vizijo Evrazije. Ideologija ima strašansko pomembno vlogo, a to vlogo vidimo šele takrat, ko sledimo nemški vladavini onkraj meje Nemčije. Hitlerjeve ideje jemljem resno: v tem smislu imate prav, da je knjiga precej staromodna. Novost pa je v tem, da poskušam videti nasledke te ideologije na področjih, kjer nemški viri ne morejo povedati celotne zgodbe, saj so ti nasledki zabeleženi v ruščini, jidišu, poljščini in drugih vzhodnoevropskih jezikih, in nato ugotoviti, kako je bila ta ideologija udejanjena na področjih, kjer je igrala zares pomembno vlogo.

Zgodovino holokavsta postavljate globoko v kontekst spopada med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Vas ne skrbi, da boste obtoženi revizionizma? 

Holokavsta nočem reducirati na stranski dogodek v trenju med dvema imperijema. Holokavst je rezultat Hitlerjevega razumevanja zgodovine kot boja med rasami in pretvorbe nemške države v orodje za uničevanje drugih držav z namenom, da bi ustvarili svet brez Judov. Sovjetska zveza se v to sliko umešča zato, ker z uresničevanjem lastnih, zelo drugačnih ciljev prav tako uničuje države. Leta 1940 Sovjetska zveza uniči tri baltske države – in ni naključje, da se holokavst začne na teh območjih. Zgodba ne govori o vélikem srečanju imperijev, temveč o mikrozgodbah dvojne okupacije.

Uničenje države, trdim v knjigi, vas pripelje zelo daleč. Ko je Nemčija leta 1938 uničila Avstrijo, so postale na Dunaju mogoče stvari, ki se jih v Nemčiji ni dalo storiti. Ko je bila leta 1939 uničena Češkoslovaška, so bili Judje deležni preganjanja, ki v Nemčiji ni bilo mogoče. Ko je leta 1939 Nemčija napadla Poljsko, je lahko to preganjanje doseglo stopnjo, ki ni bila mogoča nikjer drugje. Ampak celo na tej točki holokavst še ni bil mogoč. Mogoč je postal tedaj, ko se je nemška vladavina premaknila na območja, kjer je Sovjetska zveza ravnokar uničila države skupaj z njihovimi pravnimi in družbenimi strukturami.

Tu bi rad bil jasen: ne gre za to, da je Stalin hotel povzročiti holokavst, temveč da so Sovjeti na določenih krajih zelo nasilno posegli v politične institucije. Ko so nato tudi Nemci uničili sovjetske institucije, so nastali lokalni pogoji, v katerih je postal mogoč holokavst. Na teh območjih so Nemci sploh prvič spoznali, da je mogoče izvesti popolno izničenje Judov.

Uničenje sovjetskih državnih struktur poleti 1941 pa prikažete kot bistveni korak, ki je vodil od preganjanja Judov do njihovega izničenja …

Tu sem hotel biti previden. Zelo težko se je izogniti določeni ideološki pasti. Eden od klišejev pravi: »Nacisti in Sovjeti so bili enaki.« Ne, niso bili: njuni ideologiji sta bili zelo različni. Takšne stvari slišite z desnice. Z levice se po drugi strani sliši: »Nacistov in Sovjetov se sploh ne da primerjati, to je zelo nevarna relativizacija!« Gre za zgodovinski nesmisel.

Skoraj vsi v vzhodni Evropi so izkusili oba režima, na takšen ali drugačen način. Slovenija na nek način, Estonija zelo drugače, Smolensk spet na svoj način: a prebivalci vseh teh območij so doživeli izkušnjo, ki je vključevala tako stalinistični kot nacistični režim. Če pravite, da o teh sistemih ni mogoče govoriti hkrati, trdite, da mora zgodovinska izkušnja, skupna 150 milijonom ljudi, izginiti iz razprave. To je smešno.

Zaradi vseh teh političnih implikacij je treba argument zastaviti previdno. Posledico uničenja sovjetskih državnih struktur poskušam pojasniti v sklopu širšega sociološkega argumenta o uničenju držav, kjer je bila Avstrija prvi korak, Češkoslovaška drugi, Poljska tretji – za okupirana območja Sovjetske zveze pa je specifično, da so bila večinoma podvržena dvojnemu uničenju države.

Že v Avstriji so bili nemški ukrepi veliko radikalnejši kot v Nemčiji. Na Poljskem so lahko Nemci s silo uničili državo, pomorili njeno elito, odstranili celoten poljski civilni zakonik in celo trdili, da poljska država nikoli ni obstajala kot pravna entiteta, kar je zelo radikalna poteza. To je omogočilo nastanek entitet, kot je geto, ne pa še holokavsta. Da ponovim: ne pravim, da je Sovjetska zveza namerno utirala pot holokavstu. Trdim pa, da je bila zelo uspešna pri uničevanju držav. Bila je uspešnejša od Nemčije. V Estoniji, Latviji in Litvi so bili Sovjeti strašansko učinkoviti: elite so bile odstranjene, bodisi deportirane bodisi ubite; zakonika ni bilo več; tudi Sovjeti so trdili, da pravno gledano te države nikoli niso obstajale, šli so celo tako daleč, da so sodili ljudem, ki so služili v državnem aparatu pred letom 1940. Nemci so si morali prizadevati več let, da bi se znebili lastninskih pravic – Sovjeti so jih odpravili skoraj dobesedno čez noč.

To je bilo bistvenega pomena v dinamiki holokavsta, kajne?

Ja, ampak moramo se zavedati, da sovjetski represivni ukrepi niso bili usmerjeni proti Judom kot Judom. Kljub temu je imela ta politika posledice, ko so prišli Nemci. Odsotnost lastninskih pravic je pomenila, da so ob prihodu Nemcev Latvijci in Litvanci začeli govoriti: »To je bila moja trgovina, tisto je bila moja hiša,« in če so Judje rekli: »Ne, v resnici je bila moja,« so takoj trpeli posledice. Sovjeti so z uničenjem vseh oblik institucionalnega varstva nenamerno olajšali nemško preganjanje Judov, ki se je lahko odvilo v veliko širšem obsegu kot dotlej.

Potem je tu še politična psihologija. Ko en okupator zamenja drugega, moraš vedno pojasniti, kaj si počel pod prejšnjo okupacijo. To vselej ustvari nevarno dinamiko, ki pa je bila v tem primeru skrajno napeta, saj so Sovjeti ustvarili perverzni sistem, v katerem je bila kolaboracija v takšni ali drugačni obliki neizogibna. Nato so prišli Nemci in dejali: »Sovjeti so Židje in Židje so Sovjeti«. S tem so nenadoma odvalili breme odgovornosti z Litvancev, Ukrajincev, Belorusov ali Poljakov, ki so lahko dejali: »Ja, seveda, za vse so krivi oni!« Vse, kar si storil ali kar si bil prisiljen storiti pod sovjetsko okupacijo, je bilo lahko izbrisano.

Pomisliva na usodo dunajskih Judov po Anschlussu – od nikogar se ni pričakovalo, da bo res verjel v judovsko odgovornost za predhodni konservativni režim, a prebivalstvu se je dalo jasen signal: če boste okrivili Jude, bo z vami vse v redu.

Dejansko, prav to se mi zdi presunljivo. Tu se izkaže, da so se Avstrijci srednjega razreda obnašali na enak način kot nepismeni poljski kmeti.

Ko se približate virom in berete poročila iz posameznih dni, opazite, da se ljudje, ki pred tem niso bili nacisti, temveč socialni demokrati ali člani Domoljubne fronte (Vaterländische Front), v noči med 10. in 11. marcem 1938 pridružijo množicam, ki obkrožijo in ponižujejo Jude. Razlog je v tem, da se je Jude identificiralo z nosilci odgovornosti za prejšnji režim. Vsi poznamo fotografijo Judov, ki so prisiljeni čistiti dunajske ulice, pozabljamo pa, da so brisali eno samo besedo – Österreich (veliki napisi »Avstrija« na mestnih ulicah so bil deli kampanje za načrtovani referendum o avstrijski neodvisnosti, ki ga je preprečila nemška invazija, op. L. L. G.). V trenutku, ko so rušili Avstrijo, so Jude identificirali z njo. Poanta je bila nedvoumna: Avstrija je izginila in izginiti morajo tudi oni. Leta 1941 se podobni prizori ponavljajo dlje na vzhodu in severu, le da bolj nasilno, saj se je na tej točki nacistični režim že odločil Jude pobiti.

»Ko izgine država, se začnejo grde stvari«: to je torej »svarilo«, omenjeno v podnaslovu vaše knjige. Lahko tu vidimo neki polemični podton, usmerjen proti določenim neokonservativnim idejam, zlasti v ameriški javni debati?

V Bloodlands sem hotel razčistiti dejstva: delo je bil poskus trezne in transnacionalne zgodovinske pripovedi, glede katere bi soglašali vsi. V Black Earth grem dlje in poskušam pojasniti holokavst. Moja poanta je, da je ideologija sicer igrala pomembno vlogo, da pa se je holokavst zgodil prek uničenja držav. To, in ne polemični naboj, je bilo moje izhodišče. Res pa zaključim s kritiko stališč, ki so po mojem napačna, vključno z neokonservativnim. Problem je v tem, da si vsakdo v javni sferi lasti holokavst, ki je priročen zanj.

Na primer, ko so Američani napadli Irak, čemur sem nasprotoval, je bil eden od argumentov neokonservativcev, da je »Sadam isti kot Hitler«. Razprava se je nato vrtela okoli vprašanja, če je res kakor Hitler ali ne, nihče (razen mene) pa ni opozoril, da je holokavst povezan z uničenjem države in moramo zato premisliti, preden uničimo neko državo.

Ideja, da z uničenjem države ustvariš čudovito tabula rasa, iz katere lahko poženeta svoboda in demokracija, je fantastično naivna. Toda ker smo holokavst razumeli v kategorijah tirana, ki ga je treba ustaviti …

… ali v kategorijah ekspanzivne, leviatanske države, ki na poti do absolutne moči drobi svoboščine posameznika …

Pravzaprav je vaš odgovor boljši od mojega: če razumemo holokavst skozi perspektivo avtoritarne in skrajno učinkovite nemške države, lahko pridemo do sklepa, da je treba uničiti avtoritarnost. Če pa v nemški državi pod nacisti vidite posebno vrsto rasnega režima, ki z ideologijo in prakso uničuje druge države, lahko morda odnesete nek drug niz spoznanj. Mogoče boste pomislili: »Če uničujemo države, v nekem smislu posnemamo, kar so počeli nacisti« … Analogije ne bi rad preveč raztegnil, ameriških intervencij ni vodila rasna ideologija, a težava je v tem, da ni nihče opazil povezave med uničenjem države in holokavstom, zato so nevarnosti, ki jih vsebujejo takšne strategije, izpadle iz javne razprave.

Rusi so leta 2014 naredili nekaj podobnega, najbrž bolj neiskreno, ko so dejali, da »rešujejo Ukrajino pred fašisti«. Mimogrede, nič ne kaže, da bi katerikoli odločevalec v Rusiji kdaj verjel v to trditev, to je zgolj propaganda za domačo in zahodno rabo. Ko Kremelj trdi, da je ukrajinska država propadla in da je edina rešitev za ruske govorce ta, da se uniči njeno avtoriteto in politične strukture na ozemljih, kjer ti govorci živijo, ravnajo v nasprotju s tem, kar nas uči zgodovina.

S tem se ustvarjajo vmesni prostori, kot smo jih lahko videli v paravojaških režimih med vojno v Jugoslaviji ali danes v Donbasu: sistemi, ki ne delujejo prek institucij, temveč prek strahu, nasilja, karizmatičnega vodstva in podobe Sovražnika … So ti prostori brezpravnosti resnična nevarnost?

K problemu je po mojem najbolje pristopiti s pomočjo številk. Privzemimo, da je Rusija zatiralska avtoritarna država. Vendar – koliko ljudi je dejansko ubila znotraj svojih meja? Razmeroma malo. Toda v trenutku, ko ruska vladavina seže onkraj Rusije, z namenom, da bi uničila sosednjo državo – in ji to v določeni meri tudi uspe, če pomislite na Donbas kot na cono anarhije – imate nenadoma približno 20.000 mrtvih ter en ali dva milijona beguncev. Uničenje države na majhnem ozemlju povzroči več škode kot avtoritarnost v veliko večji deželi.

Druga zadeva, ki jo poleg uničenja države izpostavljate v svoji reinterpretaciji nauka holokavsta, je to, kar imenujete »ekološka panika«. Lahko pojasnite, kaj mislite s tem?

Holokavst običajno obravnavamo v čisto ideoloških terminih. Če gre samo za slabo ideologijo, lahko rečemo: »Jaz nisem Hitler.« ali »Ta režim ni nacističen.« in je vse v redu. Enako drži tudi v obratni smeri, lahko pokažeš s prstom in rečeš: »To so fašistične ideje, moramo jih ustaviti!« Ko pa ugotovite, da je nacizem ideologija, ki po logiki lastne strukture zahteva uničenje držav z ustvarjanjem nekakšne ekološke panike, morate o analogijah začeti razmišljati drugače. Pričnete si zastavljati relevantna vprašanja: »Ali podpiram močne institucije? Ali delujem tako, da pomagam razbijati predstavo, da se ljudje bojujemo za omejene vire? To so precej višji kriteriji samoocenjevanja, veliko lažje je reči: »Jaz nisem Hitler.«

Kar se okolja tiče, Hitler pravi: »Nenehno smo v boju za vire. To je poglavitna resničnost in vse, kar jo zastira, je židovska propaganda. Če vas skrbi, ker se bojite, da vam bodo drugi ljudje vzeli, kar je vaše, imate prav. In če ste grabežljivi, če torej hočete, kar imajo drugi, imate prav tako prav. Vse, kar vam vzbuja občutek krivde zaradi teh naravnih občutij, je židovska prevara. Zato morate svoji tesnobi in svojemu pohlepu pustiti, da vas peljeta tako daleč, kot zmoreta – natanko tako bi se morali vesti.«

To ima nasledke. Prvič pomeni, da nam je Hitlerjevo razumevanje ekonomije potrošnje neprijetno blizu. Pomeni, da je preblizu tudi njegova demagogija. To so bile njegove ideje, zajete v pojmu Lebensraum, druga stvar pa je način, kako je svojo ideologijo uvedel v množično politiko. Ko pogledamo okoli sebe, vidimo, da ti prehodi niso tako daleč, kot bi radi verjeli.

Rad bi se obrnil k zadevi, ki je morda precej zanimiva za slovenskega bralca. Na začetku svoje knjige prikažete Hitlerja kot dediča »balkanskega modela«. Bi lahko pojasnili, kaj imate v mislih s tem in zakaj Hitlerja opredelite za »militarista balkanskega tipa«?

Iz dveh razlogov. Prvič, Hitler sam je pritajeno občudoval Balkan, zlasti Srbijo. Občudoval ga je nerad, saj seveda ni maral Slovanov in je imel ta del sveta za zaostal; a na določenih točkah je Srbom priznaval, da so pokazali, kako je mogoče z militarizmom in golo voljo razbiti neko politično ureditev. Iz te anekdote poskušam povleči širšo in bolj sistematično poanto, ki zadeva nacionalne države in njihove omejitve. Z »balkanskim modelom« razumem razpad klasičnih imperijev z vzponom nacionalnih držav.

Moja poanta je, da se politika evropskih nacionalnih držav ne rodi toliko v Franciji, ki ponuja zelo zmedeno zapuščino, saj je univerzalna, liberalna in razsvetljena ter hkrati nacionalna. Mislim, da zapuščina državnega nacionalizma v resnici prihaja z Balkana, kjer se vstaje, v nasprotju s francosko revolucijo, niso začele v imenu univerzalnih načel, temveč zgolj v imenu naroda.

Pojmovanje nacionalne države, kot jo razumemo danes, se rodi iz teh bojev proti Otomanskemu imperiju od zgodnjega 19. stoletja dalje. Grčija, Srbija ter kasneje Romunija in Bolgarija so precej pomembnejše predhodnice kasnejšega razvoja evropske zgodovine kakor Francija. Neradi razmišljamo s tega vidika, saj imamo skoraj vsi raje Pariz kot Beograd …

… ne vsi.

(smeh) Ne vsi, jasno … Srbija je bila privlačen model za nekatere narode v večnarodnih imperijih, a njen pomen sega dlje. Če razmišljamo o zgodovinskih trajektorijah, je združitev Italije ali Nemčije morda bolj uporabno navezati na Balkan kot na Francijo. Če sledite zgodovini evropskih nacionalnih držav, imate pred prvo svetovno vojno nastanek etnično definiranih držav na Balkanu; po vojni se ta model razširi po celotni srednji in vzhodni Evropi. To bo privedlo do katastrofalnih posledic, a takrat se za trenutek zdi, da je nacionalna država odgovor, ki ga ponuja zgodovina: kaže se kot zmagoviti model, ki bo zamenjal tradicionalne celinske imperije.

Hitler je strinjal s prvim delom te ocene: v tradicionalnih narodnostno mešanih imperijih je videl stvar preteklosti, a namesto horizontalnega modela, v katerem države živijo druga ob drugi, je zasnoval vertikalni model nacionalne hierarhije z eno samo hegemonsko silo. Njegov cilj ni bil le uničenje starega političnega reda s pomočjo moči homogenizirane nacionalne države. Tako se je sicer predstavljal: kot nemški nacionalist, ki hoče združitev vseh Nemcev v eni državi. To je površinska raven njegove zunanje politike, tista, ki jo je kazal tako doma kot na tujem. Na globlji ravni pa je hotel to moč uporabiti za uničenje drugih držav in ustvarjenje novega tipa rasnega imperija.

Pojma »balkanski model« niste uporabili le za analizo Hitlerjeve ideologije, temveč tudi kot izhodišče alternativne zgodovinske pripovedi o evropski integraciji. Lahko poveste kaj o tem?

Naj pojasnim, kaj je po mojem mnenju mit o evropski integraciji. Če sledite temu mitu – zgodbi, ki si jo Evropejci radi pripovedujejo o sebi – potem se EU zdi kot pomemben dosežek. A če poveste to, kar pravi zgodovina, se EU izkaže za še pomembnejšo. Mit gre nekako takole. Zgodila se je druga svetovna vojna, po kateri so Evropejci končno spoznali, da je vojna slaba, in se združili z namenom mirnega sodelovanja … Klasična pripoved … Po mojem je napačna.

Francozi se iz druge svetovne vojne niso naučili, da je vojna slaba stvar: še desetletja so se vojskovali. Britanci se niso naučili, da je vojna slaba, še kar naprej so se borili, da bi obdržali svoja prekomorska ozemlja. Tudi če pogledate ljudstvo, ki je med vojno največ pretrpelo: so se Judje v Izraelu naučili, da je vojna slaba stvar? Se je Sovjetska zveza, država z najvišjim številom žrtev v drugi svetovni vojni, prenehala vojskovati? Nasprotno. So nauk o škodljivosti vojn odnesli Jugoslovani? Ljudstva Evrope se očitno niso naučila, da je vojna slaba stvar, ki jo je treba preseči. Zahodni Evropejci pa so se zato naučili, da moraš po porazu v kolonialnih vojnah začeti z nekim povsem novim projektom.

Nemci so bili prvi, ki so to razumeli. Prej kot drugi so ugotovili, da kolonialne vojne ne vodijo nikamor. Poskušajte razumeti njihovo vojno v vzhodni Evropi kot kolonialno vojno, kar je nedvomno tudi bila: izgubili so jo katastrofalno. Njihov imperij je trajal le par let, zaradi njega so izgubili na milijone življenj in na koncu so izgubili vojno na najbolj ponižujoč način. Dobili so zgoščen nauk iz zgodovine kolonializma. Stvari, ki so se jih drugi evropski narodi morali učiti stoletja, so se lahko oni naučili v treh letih. In dejansko so se! Ravno zato, ker so razumeli nauk, so začeli s projektom integracije z Beneluksom in Francijo. Italija je imela precej podobno izkušnjo, zato se je evropska ideja tudi tam hitro prijela. Francozi, Nizozemci, Britanci, Portugalci in Španci so se v evropski projekt vključili kasneje, a so stopili na krov iz praktično istih razlogov: ne zaradi naukov, ki so jih odnesli iz druge svetovne vojne, temveč zaradi poraza v kolonialnih vojnah.

S tega zornega kota je Evropska unija prostor, v katerega vstopiš po izgubi imperija. To ni zgodba, ki bi si jo Evropejci z veseljem pripovedovali, saj ni lepa ali priljubljena zgodba – a je pač resnična.

Ampak z gledišča same Evropske unije je treba poudariti neki drugi vidik. Evropska unija poskrbi za to, da mirno reši temeljne, trajne probleme evropskih političnih skupnosti: vprašanje velikosti. Če si nacionalna država v Evropi, si premajhen …

Evropa kot srečen konec imperialnih sanj in nočnih mor?

Lahko bi rekli tako. A obstaja tudi temna stran: če Evropsko unijo zavržete, vam ne ostane nič. Imperiji niso več mogoči in nacionalne države niso več vzdržne. Konec EU ne pomeni, da se lahko države članice vrnejo v model, kakršen je obstajal pred drugo svetovno vojno. Ta model je bil polomija in velika laž v osrčju nacionalističnih populizmov je ravno pozaba tega osrednjega dejstva. Poti nazaj ni: če EU izgine, je naslednja na vrsti nacionalna država.

 

Intervju bo v celoti objavljen v naslednji številki revije Razpotja. Če se na revijo še niste naročili, je skrajni čas, da to storite na tej povezavi.

 

Panorama 21. 9. 2016

Svet kot taborišče (I.)

Izseljenci s Poljske leta 1981 (Foto: Arhiv taborišča Friedland)

»Ein Lager ist ein Lager«
Pričevalec o friedlandskem begunskem naselju, 1946 

Če bi vsi, ki so v zadnjih sedemdesetih letih šli skozi begunsko taborišče v Friedlandu, majhnem naselju v nemški zvezni državi Spodnja Saška, tam tudi ostali, bi šlo za največje nemško mesto z 4,1 milijona prebivalci. Pa niso in Friedland je ostal spokojna idilična zelena vasica, ki se ob mojem prihodu konec julija letos ni pustila motiti pri popoldanskem dremežu. Friedland daje vtis, da so vse vojne, konflikti in napetosti tega sveta neskončno daleč stran. Še za nekaj predvolilnih plakatov – na Spodnjem Saškem so bile ravno v prvi polovici septembra lokalne volitve –, ki jih je razobesila skrajno desna Nacionalna demokratična stranka Nemčije (NPD), se je zdelo, da s svojimi klici proti beguncem, kanclerki Merkel in lažnivim novinarjem kričijo v prazno in da jih nihče ne sliši.  

Tehnično je Friedland vasica s približno 1300 prebivalci v osrednji Nemčiji, dobrih deset kilometrov južno od Göttingena, enega najbolj znanih nemških univerzitetnih središč. Od leta 1945 je v Friedlandu posebno prehodno begunsko taborišče (Grenzdurchlager), tranzitna postaja za nadaljnjo pot na različne konce Nemčije in danes tudi sprejemni registracijski center za prosilce za azil. Gre za nekakšno vas v vasi, za delno ograjeno, a načeloma prosto dostopno območje, postavljeno dobesedno sredi vaškega naselja. Veliko je 6,5 hektarja, kar naj bi ustrezalo površini devetih nogometnih igrišč, in lahko sprejme približno 700 ljudi. V taborišču je tudi vrtec, šolski prostori, kotiček za mlade, katoliška cerkev in evangeličanska kapela, športno igrišče, manjše skladišče z oblekami in osrednja jedilnica, kjer razdelijo tri obroke dnevno. Prosilci za azil tu v povprečju preživijo od tri do dvanajst tednov, preden jih premestijo naprej. Zanje skrbi približno sto redno zaposlenih, pomaga pa jim več pogodbenih sodelavcev in prostovoljcev. V taborišču so aktivne tudi razne nevladne in dobrodelne organizacije, kakršna je na primer Karitas, nad vsem skupaj pa bdijo uslužbenci Zveznega urada za migracije in begunce (BAMF) in ministrstva za notranje zadeve Spodnje Saške. Naselje ima tudi policijo in gasilce. Na vrhu bližnjega griča je posebno spominsko obeležje v obliki štirih velikanskih betonskih blokov, ki so ga postavili leta 1967 in ga posvetili nemškim pregnancem, ki so se po drugi svetovni vojni vračali domov.

Begunska taborišča so lahko čudna reč. V trenutkih nuje in stiske jih vzpostavijo kot zasilen in začasen prostor. Vendar pa tak prostor včasih preživi trpeče – njihove travme, izgubo, bolečino –, ki so se tja zatekli po zavetje, in postane nepogrešljiv del lokalnega okolja ter zaživi po svoje. Večinoma so begunska taborišča res začasna, včasih pa ostanejo. Tako je danes prehodno taborišče v Friedlandu nekakšen palimpsest, na katerem se je nabralo za dobrih sedem desetletij begunskih zgodb z vsega sveta in več plasti polpretekle politične, socialne, družbene zgodovine. Za nekatere pregnance je bila vasica sredi Nemčije zgolj kratek, bežen postanek na poti v novo življenje, drugi pa je niso nikoli pozabili.

Prva leta

Begunke v taborišču Friedland leta 1945 (Foto: Arhiv taborišča Friedland)

Taborišče so odprli 20. septembra 1945 zaradi množičnih migracij in premikov beguncev, razseljenih oseb, nekdanjih vojakov, vojnih ujetnikov ipd. na stari celini, neposredno po drugi svetovni vojni. Nacisti so med svojo vladavino želeli rasno in etnično spremeniti zasedene dele srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope, kjer so prej tradicionalno živeli Nemci, kar so počeli s prisilnimi preselitvami, deportacijami in množičnimi poboji. Toda po zmagi zaveznikov na koncu vojne so se stvari korenito spremenile in na begu se je znašlo na deset tisoče ljudi različnih narodnosti in ozadij. Potem ko je poleti 1945 vedno več ljudi blizu Göttingena vstopalo v britansko okupacijsko cono, so oblasti želele naval prišlekov omejiti z vzpostavitvijo posebnega tranzitnega taborišča. Friedland naj bi bil popolna izbira: nahaja se v zvezni državi Spodnja Saška, v neposredni bližini meje z zveznima državama Hessen (ameriška okupacijska cona) in Turingija (sovjetska okupacijska cona). Poleg tega je kraj ponujal nepoškodovano železniško postajo s pripadajočo infrastrukturo, urejene cestne povezave in prazne kmetijske prostore v lasti Univerze v Göttingenu, kamor je bilo mogoče takoj naseliti večje število ljudi.   

Po drugi svetovni vojni se je na ozemlju Nemčije torej znašlo več milijonov razseljencev z različnimi osebnimi zgodbami – od beguncev vseh vrst, posameznikov, ki so jih izgnali z nekdanjih nemških ozemelj v vzhodni Evropi, internirancev in ljudi na prisilnem delu v Nemčiji do najstnikov brez uradnih papirjev, ki so prišli iz sovjetske okupacijske cone, in izpuščenih vojnih ujetnikov z različnih koncev Evrope. Prehodno taborišče v Friedlandu je služilo kot sredstvo za vzpostavljanje reda in miru – od oktobra 1945 je bil vstop v britansko cono denimo mogoč zgolj s posebno dovolilnico. V njem je potekalo preverjanje, registracija – pri tem so bili izjemno pomembni podrobni zdravniški pregledi pregnancev – in oskrba prišlekov, ki so v vasi večinoma ostali samo nekaj dni ali pa celo samo nekaj ur.

Postopoma se je taborišče iz začasnega sprejemnega centra spremenilo v organizirano institucijo z jasno določenimi postopki. Med letoma 1945 in 1952 je šlo skozi Friedland v različnih smereh – tako z vzhoda na zahod kot obratno – kar 1,8 milijona ljudi. Avgusta 1946 pa je v vas prispel prvi transport z nemškimi vojnimi ujetniki z območja Sovjetske zveze. Na začetku je bilo taborišče pod neposrednim nadzorom britanskih oblasti, sčasoma pa so vedno več nalog in pomembnih položajev v begunskem naselju prevzeli domačini. Oktobra 1945 je v taborišču delalo približno petsto ljudi, skupaj s številnimi prostovoljci. Pri zdravstveni, prehranski, materialni oskrbi so vselej imele izjemno pomembno vlogo tudi različne mednarodne dobrodelne organizacije, kot so Karitas, Rdeči križ, britanska Vojska odrešitve in podobno. Samo naselje je bilo sprva zgrajeno špartansko, v skladu s pomanjkanjem povojnih let, sčasoma pa so britanske vojaške šotore in preproste koče z valovito pločevinasto streho zamenjali s stabilnejšimi lesenimi barakami.  

V kaosu ob koncu druge svetovne vojne so bili za posameznika izjemnega pomena – papirji. Uradne dovolilnice, osebni dokumenti, posebne begunske izkaznice itd. so v pomembni meri določali, kje lahko nekdo biva, in omogočali dostop do hrane in finančne pomoči. Seveda pa je bilo posameznikovo identiteto težko vedno z gotovostjo potrditi. Friedlandsko taborišče se je kmalu uveljavilo kot eno od središč za iskanje pogrešanih oseb. Register pogrešanih oseb, ki ga je v Nemčiji po vojni vzpostavil Rdeči križ in je vseboval na milijone imen, so dopolnjevali s posebnimi intervjuji. Sleherno osebo, ki je prišla v taborišče, so tako povprašali tudi o pogrešanih civilistih in izginulem vojaškem osebju ter nato pridobljene informacije primerjali s tistimi v lastni bazi podatkov. Vzpostavili so tudi obsežno zbirko fotografij izginulih, ki so jo prav tako pokazali prišlekom. Do sredine petdesetih let se je v omenjeni bazi znašlo že več kot 250.000 fotografij. Med letoma 1948 in 1956 pa je Friedland postal tudi uradno mesto za izmenjavo otrok – skozi vas jih je šlo več kot 6000 – med Zahodno Nemčijo in državami vzhodne, srednjevzhodne in jugovzhodne Evrope. Vojna je namreč razdelila mnoge družine, pri tem pa številni otroci niso vedeli, od kod prihajajo. Nekateri niso poznali niti svojih imen.

Vrnitev domov

Vrnitev zadnjih nemških vojnih ujetnikov iz Sovjetske zvete (Foto: Arhiv taborišča Friedland)

Taborišče v Friedlandu je bilo v letih po drugi svetovni vojni tudi izjemno pomembno politično prizorišče. Med letoma 1953 in 1956 so iz Sovjetske zveze v dveh večjih valovih izpustili zadnje nemške vojne ujetnike, ki so v Zahodno Nemčijo vstopili prav v Friedlandu, njihov prihod pa je bil velik javni in politični dogodek z daljnosežnimi družbenimi posledicami. Usoda nemških vojnih ujetnikov, še posebej tistih iz Sovjetske zveze, je tedaj v državi veljala za občutljivo temo, ki pa je zahodnonemški oblasti s kanclerjem Konradom Adenauerjem (CDU) na čelu prinašala pomembne politične točke, saj si je krčevito prizadevala za vrnitev jetnikov. Zahodna Nemčija je namreč s pomočjo ujetnikov lahko samo sebe prikazala kot eno od žrtev druge svetovne vojne. Tako ni presenetljivo, da so nemške vojne ujetnike in internirance, ki so se med oktobrom 1955 in januarjem 1956 vračali skozi Friedland – šlo je za raznoliko skupino približno deset tisoč ljudi –, pogosto pred objektivi kamer in fotoaparatov svečano pričakali najvišji predstavniki zvezne vlade in vlade Spodnje Saške. V čast prišlekom so zvonili s posebnim zvonom, manjkali pa niso niti slavnostni govori. Med povratniki so bili tako civilisti kot nekdanji nacisti, člani nemških oboroženih sil in SS ter bivši pripadniki nemške tajne službe. Skozi Friedland so se torej vračali pomembni posamezniki, toda šele po junaških sprejemih in slavnostnih pozdravih se je zahodnonemška javnost lahko vprašala: kdo so bili ti ljudje in kaj so v resnici počeli? Dejstvo je, da so jih oblasti ob sprejemu v Friedlandu pustile pri miru.

»Uradni ukaz se je glasil, da ob prihodu na friedlandsko železniško postajo nihče s potencialno sumljivim ozadjem ali problematično preteklostjo ne sme biti aretiran oziroma pridržan. Tovrstna intervencija bi namreč pokvarila idilično sliko, ki jo je takratna zahodnonemška politična elita poskušala poslati v svet,« razloži Sascha Schiessl, mladi zgodovinar, ki je svoj doktorat na göttingenski univerzi posvetil prav taborišču v Friedlandu. Kasneje doda, da je ta tema vsaj v Göttingenu presenetljivo slabo raziskana. Schiessl v svojem doktorskem delu piše, kako so se skozi leta spreminjali družbena vloga friedlandskega begunskega naselja, javni diskurz o taborišču in sama politika sprejemanja beguncev in mnenje o tem, kaj je vse skupaj pomenilo v kontekstu zahodnonemškega povojnega obdobja.  

Vrata v svobodo

Vzhodnonemški begunci leta 1960 (Foto: Arhiv taborišča Firedland)

Med letoma 1956 in 1969 so se razmerja v taborišču bistveno spremenila. Največ prišlekov je namreč po novem prišlo iz držav Varšavskega pakta oziroma iz vzhodne ter srednjevzhodne Evrope, s Poljske, iz Češkoslovaške, Vzhodne Nemčije, Madžarske in tudi Jugoslavije. Po novem zakonu, ki so ga sprejeli leta 1953, so oblasti večino prispelih (z izjemo madžarskih beguncev) zavedle kot t. i. etnične nemške priseljence (nem. Aussiedler oziroma Spätaussiedler) in jih tako klasificirale kot Nemce. Za etnične nemške priseljence so, poenostavljeno povedano, torej veljale osebe nemškega rodu ali nemške narodnosti, ki so živele na območju držav Varšavskega pakta (in Jugoslavije). In ki so nato, da bi lahko ostale v Zahodni Nemčiji, morale dokazati svojo nemškost, uradno potrditi, da prihajajo iz držav pod vplivom Sovjetske zveze, obenem pa so v svoji novi domovini morale imeti tudi sorodnike. Do leta 1969 je skozi Friedland vstopilo več kot 450.000 etničnih nemških priseljencev. Dobili so tako finančno kot materialno pomoč v obliki podarjenih oblačil in drugih donacij, nekatere prišleke pa so preverile tudi zahodne tajne službe. Načeloma so bili izjemno lepo sprejeti, zato je nastala podoba beguncem prijaznega Friedlanda, ki je obveljal za vstopno točko v demokratični Zahod in za nekakšna vrata v svobodo oziroma okno v razviti svet. Nič čudnega, da so se po taborišču začeli sukati profesionalni fotografi, da bi ovekovečili naklonjen sprejem beguncev in vsakdanje življenje v naselju.

Od leta 1970 do 1987 so bili daleč največja skupina prišlekov v taborišču prav etnični nemški priseljenci. Več kot pol milijona jih je prišlo s Poljske, približno 124.000 iz Sovjetske zveze, skorajda 22.000 pa iz drugih držav vzhodne Evrope. Počasi je prihajalo tudi vedno več prosilcev za azil. Po vojaškem udaru v Čilu septembra 1973 je Zahodna Nemčija sprejela približno 4.000 čilskih beguncev, večinoma podpornikov strmoglavljenega socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja, in jih namestila predvsem v tiste zvezne države, kjer so bili na oblasti Socialni demokrati. Zaradi svojih levičarskih prepričanj so bili begunci oblastem sumljivi, označili so jih za poklicne revolucionarje, zato so jih ob vstopu državo najprej podrobno zaslišali. V Friedland so jih začasno preselili sedemdeset.

Po letu 1978 je iz Vietnama zaradi povračilnih ukrepov tamkajšnjih komunističnih oblasti zbežalo več kot milijon ljudi, ki so se iz domovine skozi Južnokitajsko morje umikali na ladjah in čolnih. Ena od ladij z imenom Hai Hong je z 2.500 ljudmi na krovu več tednov čakala pred obalo Malezije. V zahodni Evropi je bil to čas različnih humanitarnih pobud in tako je ministrski predsednik Spodnje Saške Ernst Albrecht ukazal sprejem 1.000 beguncev, ki so najprej dobili zavetje prav v Friedlandu. Pregnanci iz Vietnama pa so prav zaradi dejstva, da bežijo pred krutim komunističnim režimom, v Zahodni Nemčiji doživeli lepši sprejem kot njihovi čilski sotrpini. 

Podpisi proti zaprtju begunskega taborišča

Po padcu železne zavese konec osemdesetih let, ko so se meje postopoma odprle, je taborišče v Friedlandu pokalo po šivih. V vasi so se znašli tako mnogi etnični nemški priseljenci iz Poljske in Romunije kot judovski imigranti iz Sovjetske zveze ter begunci in prosilci za azil z vsega sveta. Naselje naenkrat ni bilo več samo ogledalo posledic dogodkov iz časa druge svetovne vojne, temveč tudi odsev globalnih migracijskih tokov.

Konec devetdesetih, ko je število prihajajočih etničnih nemških priseljencev močno upadlo, so se celo pojavile govorice, da bi taborišče utegnili zapreti. Temu se je uprla lokalna skupnost, ki je s posebno peticijo proti zaprtju zbrala kar 15.000 podpisov. Begunsko naselje je ostalo odprto in od leta 2000 naprej je edina vstopna točka za etnične nemške priseljence. Leta 2011 je uradno postalo tudi sprejemni center za begunce iz Afganistana, Sirije, Iraka, Eritreje, Pakistana … V naselje prihajajo tudi posamezniki, ki so del različnih premestitvenih humanitarnih programov, v katerih sodeluje Nemčija. Danes pa v taborišču ni malo tudi pregnancev, ki so se v državo prebili prek t. i. balkanske begunske poti. Za prišleke so organizirane različne izobraževalne, prostočasne in druge dejavnosti.

Zanimivo je, da v taborišču ni posebnega verskega objekta za begunce muslimanske vere. »To je kompleksno vprašanje. Dejstvo je, da so muslimanski begunci za kraj nekaj novega,« opozori Sascha Schiessl. »Prav tako pa je treba vedeti, da bi postavitev verskih objektov za več skupin beguncev različnih veroizpovedi za zunanje opazovalce lahko pomenila, da bodo nekateri prišleki tu ostali za stalno. Friedland pa prestavlja prehodno taborišče in tako ga tudi razumejo odgovorni in lokalna skupnost.«

Večvredni »etnični Nemci« in manjvredni »begunci«

Sascha Schiessl je opozoril še, da gre za vprašanje odnosa med domačini in samo institucijo taborišča. »Navzven je taborišče v Friedlandu lepa zgodba o kraju, kjer so prišleki v stiski že sedemdeset let deležni tovariške pomoči, v nasprotju s kakšnim drugim delom Nemčije. Domačinom je v interesu, da tako tudi ostane, enostavno gre za del krajevne identitete. Lokalna skupnost je pač s taboriščem tesno povezana, begunsko naselje jim nenazadnje zagotavlja tudi zaposlitve in tako predstavlja pomemben del vaškega gospodarstva. Obenem pa so ljudje navajeni, da begunci pridejo in grejo oziroma, da nihče ne ostane predolgo. Ker je friedlandsko taborišče tranzitno, od tod tudi ne izvajajo deportacij, zato ne prihaja do neprijetnih scen kot v bolj kompleksnih begunskih okoljih. Za domačine je vse to pomembno in želijo, da tako tudi ostane.«        

Friedland načeloma res ne beleži napetosti ali ksenofobnih izpadov do prišlekov v taborišču, kot se to nemalokrat dogaja drugod po Nemčiji. Zadnji večji pretres se je zgodil lani jeseni, ko se je celotna stara celina, ne samo Nemčija, znašla nepripravljena pred množičnim prihodom beguncev, zato se je bila prisiljena zateči k improvizaciji. Tako se je v Friedlandu v določenem trenutku trlo okoli 3000 pregnancev, kar je življenje v vasi postavilo na glavo. Danes, slabo leto pozneje, ko so se razmere že zdavnaj umirile, človek ob obisku v vasi dobi občutek, da domačini in begunci večinoma živijo drug mimo drugega in zunaj taborišča nimajo veliko stikov. Da vaščani pregnance ‘tolerirajo’, kot namigne že Schiessl, prav zaradi tranzitne in fluidne narave begunskega naselja.

Olga Zeveleva, doktorska študentka sociologije na Univerzi v Cambridgeu, je v svoji lucidni kratki analizi friedlandskega taborišča z naslovom Symbolic Borders in Detention Spaces: Inside a German Refugee Camp prav tako kritična in vtis o majhni, prijazni vasici, ki solidarno pomaga ljudem v stiski, postavi pod vprašaj. Piše, da je begunski center v Friedlandu – razume ga kot sterilno, neurbano strukturo – postavljen na podeželje, torej na periferijo javnega in urbanega življenja v Nemčiji, zato se bivajoči v taborišču ne morejo ustrezno vključiti v nemško družbo. Tako jim v taborišču ne preostane drugega, piše Zeveleva, kot nenehno čakanje. Naselje zato razume kot nekakšno čakalnico, kjer prišleki čakajo na razrešitev svojega statusa ali na ureditev papirjev in dokumentov, medtem ko lastnega družbenega časa, s katerim bi prosto razpolagali, pravzaprav nimajo. Avtorica omenja tudi, da so begunci in etnični nemški priseljenci pri svojih vsakdanjih aktivnostih ločeni, kar je v taborišču sicer stara ureditev. Od tod tudi nenaklonjenost etničnih nemških priseljencev, ki še vedno prihajajo v državo večinoma z območja nekdanje Sovjetske zveze, do prosilcev za azil, saj prvi kot ‘bodoči Nemci’ z vso nemško kulturo in nemškostjo vred druge razumejo kot neprijetne zunanje obiskovalce z drugačno kulturo in navadami.  

 

* To je prvi del članka o friedlandskem begunskem taborišču. Naslednji del, ki obravnava tudi osebne zgodbe današnjih beguncev, bo objavljen čez en teden.

Kritika 19. 9. 2016

Digitalni skelet za junake analogne dobe

 

Priznam, medijski trušč, ki je spremljal snovanje in snemanje novega albuma kultnega avstralskega komba Nick Cave & The Bad Seeds, je precej razrval moje občutljivo živčevje. Pa ne zato, ker bi bil prepričan, da si plošča takega pompa ne zasluži, pač pa zaradi rumeno obarvanega, voajerskega in mrhovinarskega podtona, ki se je v nestrpnem pričakovanju razlezel čez celotno medijsko krajino. Konec koncev je dokaz tega tudi pričujoči uvod. O čem govorim? Za tiste, ki ste se slučajno prenehali zanimati za vsebine javnih občil in/ali ste neseznanjeni z osebnim življenjem glavnega protagonista benda, naj na tem mestu podam skrčeni opis neobhodnega toposa, na katerega naletimo vsakič, ko želimo spregovoriti o njihovem zadnjem studijskem izdelku, pomenljivo naslovljenem s Skeleton Tree. Ta topos se glasi: fatalni vpliv gravitacije na telo petnajstletnika. To petnajstletno telo je seveda pripadalo sinu pop-profeta Cava. Če se vam prejšnji stavki ne zdijo ravno tenkočutni ali tenkovestni, je to zato, ker želim na tem mestu izpostaviti tale, že nakazan problem: od omenjenega dogodka naprej praktično nikogar ne zanima več ne glasbena ne kakšna druga kvaliteta nastajajočega albuma, ampak samo še, kako bo osebna tragedija absorbirana v njegovo čustveno jedro. Hvala neobstoječemu bogu, pa travma ni tudi Cavova središčna iztočnica – in ravno to dela Skeleton Tree še toliko bolj intriganten izdelek, Cava pa mojstra svoje obrti.

Če s čuječnim ušesom preletimo zadnje studijske produkte iz obsežne diskografije Slabih semen, bomo ugotovili, da večino časa zvočno perpetuirajo podobno esenco: čuteče klavirske tone, čvrste, a obenem mehke basovske linije, pritajene, svetlo odmevajoče kitare in minimalistično orkestracijo. Skratka, dokaj klasični Bad Seedsi. Vendar to nikakor ne velja tudi za Skeleton Tree. Gre za manj melodičen, a zato bolj atmosferičen, manj speven, a zato bolj zaklinjevalsko hipnotičen album. Lahko bi rekli, da so Nick Cave & The Bad Seeds z njim dokončno zakorakali v sodobno zvočno pokrajino, obenem pa ostali zvesti tradiciji svoje mrakobne avtopoetike. Dotični plošček uvaja namreč kar nekaj inovacij v – sicer prijetno in mestoma anahronistično – godbo alternativnih polbogov iz dežele tam spodaj. V uvodnem štiklcu Jesus Alone (ki ga v luči zgoraj opisanih polpreteklih peripetij odprejo sugestivni stihi You fell from the sky, crash landed in a field near the river Adur) smo tako priča trenutku, ko Cave in druščina prvič v svoji dolgoletni karieri po jajcih počohljajo (sicer zgolj tam, a je to kljub temu pohvale vredno) nekaj podobnega dronu, minimalističnemu podzemnemu žanru, nad tem pa se vzpenja loop srh vzbujajočega krika. Anthrocene je po drugi strani mozaik klavirja, kitar na efektih in zamolklo zvenečih, aritmičnih bobnov. Album zahvaljujoč uporabi prefinjene sintetične orkestracije in disonantnih šumov deluje manj organsko kot njegovi predhodniki, hkrati pa s tem revitalizira celotno zvočno sliko skupine. Osnovni motiv I Need You je denimo spočet s pomočjo sintetizatorja, kar za Nick Cave & The Bad Seeds ni ravno stalna praksa.

Sprememba zvočne slika pa ni edina novost, ki jo je moč zaslediti na Skeleton Tree – tipična pop formula kitica-prehod-refren je večinoma opuščena, kar Cavu šele v polnosti omogoča izraziti vse svoje recitatorske sposobnosti. Cave sicer nikoli ni slovel kot eden najsposobnejših vokalistov na planetu, zato pa je v svoj prid znal izkoristiti nenadjebljivi občutek za liričnost ter interpretacijo, s katero se lahko brez sramu ali strahu kosa z (po mojem skromnem mnenju) nespornim mojstrom te discipline, pokojnim praproščakom alternativnega roka Loujem Reedom. Rings of Saturn ravno zahvaljujoč Cavovi ekstatični dikciji poslušalca prepriča, da gre za pesem, ki je ravno v tem trenutku obstoja vse, kar je ji je bilo kadarkoli usojeno biti, če poslovenim in parafraziram njene verze. Podobno je mogoče reči tudi za Girl in Amber, kjer eliptično naricanje vodje Bad Seedsov ustvarja nezadržen vrtinec spomina, ki ga evocira besedilo. Evolucijskemu loku zasedbe pa ni ušlo niti tekstopisje. Dobro, osrednje teme ostajajo transcendenca, ljubezen, izguba in smrt itd. v navezavi s profanimi motivi, kot je na primer bruhanje v straniščno školjko – vendar pa je tokrat linearna narativnost besedil suspendirana in obogatena z asociativno blodnjavostjo.

Čeprav Skeleton Tree ob prvem poslušanju ne zveni ravno navdahnjeno ali inspirativno, pa se, ko postanemo enkrat pozorni na vse njegove skrite sloje in nivoje, nenadoma pokaže kot ena boljših izdaj letošnje diskografske bere. Še več, upam si trditi, da gre za enega bolj poetičnih albumov v že tako ali tako poetičnem opusu mračnjaškega barda in njegovih semen – to pa je hkrati potrditev, da sodobni instrumentarij in njegova tehnična sredstva še zdaleč ne pomenijo apriorne izgube sleherne globine, občutka ali estetike. Z Bad Seedsi je očitno ravno obratno: junaki analogne ere lahko ostanejo mojstri tudi v digitalni, vendar samo v primeru, če znajo vsakokrat znova obvladati svoja obrtna orodja in jezik, ki podaja izkušnjo. Mnoge je ob izidu albuma presenetilo, da v besedilih ni nobene neposredne omembe v uvodu omenjene osebne tragedije – vendar pa je ravno ta distanca tista, ki tudi poslušalcu omogoča prisostvovanje v svetovjih njihovih (Cavovih?) pesmi in ne zgolj perverzno kukanje skozi ključavnico – za to bo dovolj priložnost, ko tudi v slovenske kinematografe (ali pač na svetovno medmrežje) prispe film o ustvarjanju aktualnega albuma, ki nosi naslov One More Time With A Feeling.

Skeleton Tree predstavlja, tako za The Bad Seeds kot za Nicka Cavea osebno, novo poglavje, nekakšen nov skelet, na katerem je vredno graditi novo telo oziroma s katerim lahko kot zasedba znova rastejo. Tako nam preostane samo upanje, da bomo to še zmeraj kako živo in aktualno skupino v kratkem spet lahko ujeli na kakšnem izmed slovenskih odrov – in ker gre za enega redkih svetovnih bendov, ki so naši stalni gostje, imamo vse razloge za zmerni optimizem. Optimizem, ki elegičnemu tonu navkljub veje tudi iz slabega semena in temotnih korenin Skeleton Tree.

 

Kritika 16. 9. 2016

Umori na podeželju

 

Nedavno je pri nas vladala prava evforija zaradi poddaje Serial, trenutno pa se mnogi tudi na tej strani Alp navdušujejo nad American Crime Story. Vse lepo in prav, a hkrati je žalostno, da vsi ti ljubitelji zločinskih resničnih zgodb zlahka spregledajo žmohtno domačo stvar. Dobro, gre za knjigo, tako da bo treba vložiti malo več napora od dolpotega in poslušanja/gledanja. Ampak gre pa tudi za slovenski zločin, zato po drugi strani ne bo treba napenjati možganov v iskanju morilca (v primeru O. J. Simpsona si je namreč treba hudimano razbijat glavo). Ker itak, da je mož oziroma ljubček – to je pač naš ekvivalent butlerja. Toda tega dejstva knjiga niti ne skriva. Poanta namreč ni v odkrivanju morilca ali motiva ali v razbijanju obupnih alibijev, ki bi jih lahko pogruntali v tistih časih (»gnoj sem kidal«, »pil sem ga, sam«) – kot pravzaprav ni edina poanta nobenega dobrega krimiča. Poudarek je v širšem kontekstu zločina in v vseh tistih drobnih detajlih, ki povedo več o takratnem času in naši zgodovini, kot ste v resnici želeli vedeti – ker seveda govorijo tudi o vsem tem, kar imamo tu in zdaj.

Četudi bi knjigo Vojna po vojni Mateje Ratej slej ko prej morali uvrstiti pod oznako »kulturno-zgodovinska študija«, je to bolj zato, ker se slabo prilega obstoječim predalčkom, nekam pa jo je treba vtakniti. Avtorica sicer večinoma vzdržuje zgodovinarjevo distanco in se ne odmika veliko od sodnih aktov ter drugih dokumentov o obravnavanih primerih, vendar pa se to temi v resnici prav dobro poda – hladen jezik uradnih spisov in faktično pisanje, ki le občasno prestopita iz objektivnosti v subjektivnost, imata pač dodaten srhljivi podton. Pri tem pa je avtorica, ki ima za sabo že nekaj podobnih knjig (Ruski diptih: iz življenja ruske emigracije v Kraljevini SHS iz 2014 ter Begunstvo profesorja Tofana: kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja iz 2015, obe pri Modrijanu) in je redno pisala kolumne za Večer (zbrala jih je v knjigi Človek v času, Beletrina 2013), dovolj spretna piska, da zna povedati zgodbo tudi na bolj »literarni«, pripovedni način. Kadar želi čustveno ilustrirati primer, pač uporabi izjave prič ali medijske odzive na umor oziroma proces; knjiga pa je bogata tudi z dodatnim gradivom, ki bralcu ponuja zgodovinsko-prostorski kolorit in gradi potrebno vzdušje, zaradi česar ga branje hitro potegne. Seveda pa za razliko od uvodno omenjenih globalnih uspešnic zgodovinarka ni imela na voljo toliko raznovrstnega gradiva – zlasti velikokrat umanjka natančnejši oris zločinca, o čigar življenju in razmišljanju lahko izvemo le malo, toliko kot razkrije sam mimogrede v nastopih pred sodiščem. In to kakšnih nastopih!

Nekateri zgodovinarji se zavedajo, da o preteklosti več povedo male zgodbe, zgodbe o tem, kako so včasih živeli resnični ljudje, kot pa herojske zgodbe o vojnih taktikah zvitih generalov, zakonih teh in onih državnikov ter o njihovi ekonomski politiki. No, pri nas mogoče niti ne, saj je megalomanskost zgodovinopisja velikokrat obratno sorazmerna z velikostjo naroda a Vojna po vojni je pri tem svetla izjema. Knjiga je tako upravičeno podnaslovljena s Štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja, saj štirje zločini, ki se zgodijo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Podravju, slikajo takratno družbo z dna gor – nizke, morilske strasti razkrivajo velike, morilske ideologije, ki tečejo v ozadju. Na kljuko domačih vrat obešena Katarina Živko in v nečkah med umivanjem utopljena dojenčica iz Ciglenc pri Vurberku; prerezani vrat ženine sestre Pepe Razborčan iz Zgornje Kungote; vpričo otrok ustreljena žena Julijana Murko iz Lancove vasi; zadavljena visoko noseča Marija Brandsteter iz Selc so tako žrtve svojih morilcev kot simptomi točno določenih zgodovinskih in družbenih procesov. Pa ne le tipičnega zanikanja odgovornosti in igranja žrtve zarote vse do zadnjega, česar smo tudi danes vajeni iz domače politike in črne kronike in kar ponazarja prvi primer, ki se je kot slaba žajfnica vlekel več kot desetletje in popisal 400 dokumentov kazenskega spisa.

Najprej so tu seveda daljnosežne posledice prve svetovne vojne. Kot ugotovi dr. Ivan Jurečko, eden od vračajočih se likov knjige, sodni izvedenec v službi mariborskega Okrožnega sodišča, je vojna v ljudeh »zbudila najnižje instinkte«. Ali kot na začetku navede avtorica: »Medtem ko je mariborsko Okrožno sodišče v letih 1904–1914 beležilo manj kot deset primerov umorov oz. poskusov umorov v intimnopartnerskih zvezah, je bilo v letih 1915–1929 takih primerov več kot štirideset«. Vsi zločini so torej tudi druga stran kovanca vojne vihre: Karol Živko je prišel iz nje z invalidnima desno roko in nogo; Anton Bračko je bil vojak 47. pešpolka avstro-ogrske vojske; Štefan Murko se je vrnil domov iz ruskega ujetništva šele leta 1920, potem ko so ga ujeli že septembra 1914; Ambrož Malek pa je bil sin pogrešanega vojaka. O njihovi vojni izkušnji lahko samo ugibamo, toda nesporno dejstvo je, da so »neizbežne vsakodnevne konflikte« pogosto reševali tako, kot so to ponotranjili skozi vojno – z nasiljem. Pri čemer je bilo po vojni neprimerno bolj dosegljivo tudi vsakovrstno orožje.

Kljub temu da o posttravmatskem sindromu takrat v Jugoslaviji še sanjali niso (pa tudi v tujini so začeli o njem šele razmišljati; kot priča na npr. tudi Gospa Dalloway Virginie Woolf), so imeli nekdanji vojaki pri sodnikih plus točke iz sočutja. Toda to usmiljenje je bilo prav gotovo tudi zelo priročen izgovor, ko je bilo treba brez vsakega usmiljenja udariti po ženskah. V knjigi analizirani zločini namreč pričajo tudi o tem, da je bila svetovna vojna velika travma ne le za neposredno udeležene moške, ampak za moškost sploh. Za to je še posebno poveden predzadnji primer, kjer je prišlo do pravega olajšujočega orgazma lokalne skupnosti, potem ko je morilec, ki je pred očmi otrok hladnokrvno ustrelil svojo ženo, ker ga ni zvesto čakala šest let njegovega ujetništva, zgolj dva meseca zapora – ker ni imel dovoljenja za orožje in ker je z njim ogrožal druge. Jula, kot so ji pravili po domače, je bila pač ženska, ki je v izrednih razmerah vojne prevzela domačo kmetijo na lastna pleča in s hlapcem poskrbela tudi za nadaljevanje »zaroda« – čisto po navodilih škofa Bonaventure Jegliča, ki je ženskam menda polagal na srce, da v ta namen zapeljejo tudi spolno zrele 15-letnike, če treba, pa s »seganjem na spolni del, s ščegetanjem, drglanjem itd.«. No, ko je bilo vojne konec, je treba vse to spet početi dedcu in samo njemu, predvsem pa pustiti, da ta znova prevzame vlogo glave družine. Ker se Jula ni pohlevno umaknila, ker se ni vrnila na svoje mesto za štedilnik, je pač dobila, kar ji je šlo. Porota pa je mirno razsodila, da to še uboj ni bil. Kvečjemu samoobramba pred simbolno kastracijo.

Podoben odnos do žrtev je razbrati tudi iz drugih treh primerov, in če je v zadnjem ubogi Malek dobi devet let težke ječe, je to samo zato, ker je slovenska kmečka skupnost le eno stvar čislala bolj kot babo za štedilnikom – trdo delo. In ker se jim je Malek zdel ena navadna lenoba, naj je bilo to res ali ne, je pač tudi on dobil svoje. Seveda pa nas ves tisti jok in stok na sodišču v čast umorjene ne sme zmesti, da bi pozabili, kako je ta ista skupnost Marijo zaradi zunajzakonske nosečnosti zavrgla kot zadnjo smet.

Škoda sicer, da niso primeri še nekoliko bolj vpeti v širši kontekst (potem bi jih lahko bilo tudi manj), še bolj pregneteni s sociološkimi, feminističnimi in drugimi kritičnimi komentarji, ampak potem bi bila knjiga morda bolj didaktična, bolj teoretska, kot je Mateja Ratej nameravala. In vsekakor manj berljiva, manj »mesena«. Zdaj pa je predvsem škoda, ker se zdi, da jo bodo bralci spregledali, čeprav bi jo najbrž marsikdo vzel v roke, ko bi le vedel zanjo. Če mi bo uspelo opozoriti nanjo s to svojo, za nekaj časa zadnjo, recenzijo za AirBeletrino, potem se bom od literarne kritike domačih del poslovil vsaj z nekoliko mirno vestjo*.

 

* Pojasnilo: avtor ne umira, ampak je samo dobil redno službo na založbi – v kolikor ni to eno in isto.

 

Mateja Ratej: Vojna po vojni. Štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2016. 12,50 €, 160 strani.

 

Kritika 15. 9. 2016

Malek in Vanč 2.0

Ne gre za to, da bi bil protagonist Partljičevega najnovejšega romana Nebesa pod Pohorjem, Pepček Zavec, posebno povezan z Jožetom Malekom, niti ne, da bi bil njegov nekdanji gastarbajterski kolega, v času odvijanja romaneskne zgodbe pa lažni angel varuh, Lojz Laufer, posebno povezan z Vančem, protagonistoma njegove drame in kasneje znamenitega filma Moj ata socialistični kulak. Povezana sta že, ne pa posebno.

Gre pač še za eno v vrsti Partljičevih dvojic – naivna dobričina in preračunljivi aparatčik. Če se je aparatčik za časa socializma slinil pri partiji (kjer je oblast per se), se danes pač slini pri poršeju v Dojčlandu (kjer je spet oblast, kar pa je enako denar). In aparatčik si vedno izbere nekoga, ki ga bo napetnajstil. Včasih samo zato, ker to lahko stori, spet drugič za konkretno korist in nemalokrat zato, da preveri teren. Zakaj torej šele 2.0? Ker smo si kulaka dobro zapomnili, ker je del slovenske kulturne zavesti. Vsakič, ko je Partljič ubesedil taisto dvojico, sta bila to Malek in Vanč 2.0, številka se ni mogla povečati, ker v njunem odnosu ni bilo mogoče odkriti česa posebno novega, zato smo ju vsakič pozabili. Ampak v tem ni nič slabega. To je pač Partljičeva commedia dell’arte. Paradigmatska zastavitev, ki naj generira vedno nove in nove zgodbe.

In zgodba je tisto, kar v Nebesih pod Pohorjem po preverjenem receptu tudi deluje. Je ravno prav obložena, da nas vleče, pa spet ne tako zelo (ali vsaj ni tako zelo zamotana), da bi se ob kakšnih pasusih upočasnili ali bili kakšno poglavje primorani brati dvakrat. Tokrat gre takole: Pepček že dolga leta (tudi po Lojzovi zaslugi) izdeluje prevleke za luksuzne avtomobile, a finančna kriza (avtomobili pa so prav tako limited edition) posel ustavi; Lojz obljublja nove priložnosti, prišlo naj bi do sodelovanja med ameriško vojsko in protagonistovim podjetjem v Hočah; Pepčkova žena Marjetka medtem kmetuje in v primeru propada espeja načrtuje zagon turistične kmetije Nebesa pod Pohorjem; hči Tihana pa študira v Ljubljani, se zaplete z ruskim filmarjem (in še čim!) Volodjo … To so osnovne koordinate, česa več ne velja povedati, ker bi s tem pokvaril bralski užitek, ki se v romanu generira prav preko zasukov, (razkritih) skrivnosti, pretresov in podobnega. A kljub temu vidimo kam pes taco moli. Tu je generacijski spopad, tu so zagate globalizacije, tu so usoda samostojnih podjetnikov, finančna kriza, obrat k naravi in ekološkemu kmetovanju (ter življenju). Celo podtalnemu (hladnemu) spopadu med ZDA in Rusijo ne uidemo. In nastrada seveda Slovenija, ker veliki kradejo majhnim in najbrž tudi zato, ker je Slovenija sinonim za Butale, ki kradejo tudi same sebi.

In zdi se, da naposled to ne zadošča. Navedene tematike nam iz dneva v dan zaigra vsaka medijska lajna, a jih le redko kontekstualizira. Igra značajev lahko seže le do neke točke, v kateri si rečemo, da je bilo vselej isto, s tem pa hkrati zanika kakršnokoli potrebo po tem, da se tovrstno pisanje sploh skuša aktualizirati. In ne nazadnje se ga tudi aktualizira le na nekakšen načelen, zunanji način. To, da Tihana uporablja Facebook, zavrača vaško življenje in želi udejanjati nekakšno erasmusovsko pohajkovanje, si že lahko mislimo, če pa iščemo tisti zakaj?, pa nam pojasnilo, ker se časi spreminjajo, pač ne zadošča. Da o črno-belem slikanju generacij niti ne govorimo.

Očiten primer točke, v kateri se zrcali določeno pomanjkanje senzibilitete do tovrstnih vprašanj, je bržkone odnos med pripovedovalcem in Pepčkom. Neprikrita simpatija do njegovega delovanja ni problematična. Pepček se v svoji zaletavosti nemalo ljudem zdi po svoje simpatičen in vreden usmiljenja, četudi bi mu včasih najraje primazali klofuto. Težava pa je, ko začutimo, da je generacijski prepad le stežka temeljito analiziran in vestno prikazan, ker med Pepčkovim in pripovedovalčevim pogledom na sodobni svet umanjka dovolj izrazita distanca.

Kolikor to ni vidno v sami širši sliki dogajanja, pride na plano v detajlih. Roman se dogaja tu in zdaj, a Tihana zatrdi, da ima izbrani »A« in »B« študijski smeri, Pepček se šele uči angleščine, a naposled tudi angleščina gostov iz ZDA ni tekoča (O, how beautiful shipyard idr.), prav tako se zdi bolj verjetno (še posebno v danem kontekstu), da bi namesto o babysitting v Angliji govorili o au pair, zmoti lahko celo podatek, da vlak iz Ljubljane v Hoče iz Tihaninega vidika pelje s sunkovito hitrostjo (navedeno pa gre lahko do neke mere tudi v isti red nedoslednosti, kot ga predstavljajo ne tako redki zatipki). Čeprav bi lahko kdo očital, da gre za izrazite detajle, pa je vendar treba opozoriti, da tudi Nebesa pod Pohorjem (podobno kot velika večina Partljičevih tekstov) velik del svojega creda črpa prav iz ustvarjanja vtisa življenjskosti.

To se pokaže tudi v odnosih med liki. Psihologizacija je bržkone ena močnejših plati obravnavanega besedila, prepričljivo je spletena v odnosu med Pepčkom in Marjetko, pa tudi Pepčkom in Lojzem. Težava pa se skriva v razsežnosti Pepčkovega karakternega ali kar psihološkega delovanja, ki naj razkrije njegovo provincialnost oziroma kakšen pohorski Tijek, to je kakšen božji volek, da je. To je tisti trenutek, ko roman postreže s satiričnimi elementi. Zdi se, da v teh primerih Pepček več ne deluje »od znotraj« in se ne spopade s svetom okoli sebe, temveč so mu situacije vsiljene od zunaj, z nekimi več ali manj klišejskimi dogodki. Kolikokrat ste bili v filmih/serijah/knjigah priča prizoru v restavraciji, ko nekdo od gostov naroča v francoščini, drugi pa mu ne zna slediti, a se hoče predstaviti kot pravi (malo)meščan? In kolikokrat se je v politično in finančno nezanimivem kraju kar naenkrat znašel lažen vrh svetovne ekonomije (ali kaj podobnega, kakopak)? Nekoč smo se temu smejali, kasneje pa ne več. Preigravanje tovrstnega dogajanja je celo dobilo novo razsežnost, saj je v svoji neresni resnosti tako rekoč primer camp estetike. Satira na teh mestih v resnici deluje, čeprav ne bi smela delovati – vsaj na ta način ne.

Tovrstnih »pretiravanj« je roman poln. Nič hudega za satiričnost in trenje med liki. Težava je bolj v tem, da so ta zavezana nekim klišejskim situacijam, ki morda po neki zelo bazični strukturi še ustrezajo tu in zdaj, na neki povsem konkretni ravni pa ne več. V primerih, ko se Pepček uči igrati golf (da bo prepričljiv poslovnež), ko ne zna niti malo uporabljati računalnika, ko imamo opravka z rusko mafijo v Ljubljani, ne gre za to, da bi šlo za neko popolnoma tuje in nemogoče delovanje, temveč za to, da se morebitni razkoli lahko zrcalijo zgolj na neki omejen način, predvsem pa vanje niso pritegnjena subtilnejša vprašanja, manj razpeta med diametralno nasprotne pozicije likov.

Nebesa pod Pohorjem so besedilo, ki je prepričljivo predvsem tam, kjer njegov stik s sodobnim ni tako zelo bistvenega pomena. Partljič dobro opazuje odnose in razume psihologijo likov. Vse to uspešno zapakira v enotno zgodbo z enakomernim ritmom, ki kljub dolžini ne izgubi pripovedovalske moči in našega zanimanja. Toda kaj domačijskost pomeni danes? Imamo zares opravka samo z odsotnostjo/prisotnostjo tehnologije in nasprotjem med zavezanostjo lastnemu okolju ter dojemanjem sveta kot globalne vasi? S tem, ko se svet obrne k ekološkemu in ko mladi izrazijo, da jih stalnost in ziheraštvo niti ne zanimata, postavi zanimive in drzne teze, v katerih je gotovo iskati najmanj kanček resnice. A kljub temu se zdi, da si roman ne postavi vedno pravih vprašanj in da do odgovorov pride po neki neznani poti. To je več kot smo sicer vajeni, tudi nekaj vprašanj odpre, a za pravo intervencijo v prostor še ne zadostuje.

 

Tone Partljič: Nebesa pod Pohorjem. Maribor: Litera, 2016. 284 strani, 24 €.

 

Kolumna 13. 9. 2016

Naredite Ameriko spet obvladljivo (1.): Kako bogat moraš biti, da ne bi bil več reven?

»Nazadnje je krivil celotno Ameriko za njene velike obljube in za to, da nobene ni držala. Kje je bil dober šiht, za katerega je slišal kot mladenič? Kje je bil uspešen biznis? On se je držal svojega dela dogovora: delal je trdo. Dva šihta, tri. Dan in noč. Nadure. Kot pomočnik v pralnici. Kuhar. Sprevodnik. Natakar. Portir. In kje je bila njegova sreča? »Amerika,« je robantil, »ta laž od države!«
Kost, Fae Myenne Ng

 

»V Ameriko greš,« je rekel prijateljičin oče, ko sem odhajala, »da te spremeni.« Spremeni v kaj? Je bilo kaj narobe s človekom, kakršen sem bila do 13. avgusta 2016? Premalo izkušena? Premalo svetovljanska? Prevelika socialistka? Moj brat, na primer, pogosto reče, da človek, ki se mu v življenju ni nič zgodilo, nima o ničemer pisati. Pa je treba za to, da bi se človeku kaj zgodilo, res spakirati kovčke in se preseliti čez Atlantik? Odhajala sem polna odporov. Vem, kaj delam? Vem, kaj hočem? Retorična vprašanja niso samo stvar slabega sloga, so tudi stvar slabega počutja. Skoraj bi rekla negotovosti, a v resnici je ravno obratno. So znak gotovosti, ki ji raje ne bi pogledali v obraz. Še vedno sem polna odporov. A, hecno, kljub vsemu sem šla. V iskanju otvoritvene suverene odločitve, prvega poglavja bildungsromana, ki bi iz veliko prestarega otroka, kakršen sem bila še pred nekaj urami, napravil svojega naziva vrednega človeka, iz dekleta, ki se s preveliko samoumevnostjo prilagaja pričakovanjem in potrebam drugih, pa svojega naziva vredno feministko, sem spakirala kovčke, in se z ene province vesolja preselila na drugo.

Socializirati se z družino, televizijo, avtom in iskati intimo v Ikei

St Louis, Missouri in srednji zahod kot miselni konstrukt so prej kraji, kamor se vračaš, kot kraji, kamo se priseliš. Če te nanje ne veže iracionalna vez spomina, ki iz geografije dela domovino, ni jasnega razloga, da bi idealiziral to zaplato ravnine, ki ločuje en nezapopadljiv ocean od drugega. Srednji zahod je Amerika velike revščine in velike praznine. Žit in trav, ki plapolajo v vetru, ne da bi jih kdorkoli videl. Ljudi, ki živijo v veliki bedi, a vseeno zase ne bodo nikoli priznali, da so del tretjega sveta. Trumpovih volivcev. Bencinskih črpalk, kamor zapelje en avto na teden. Rasnega nasilja. »Kar Evropejec v Ameriki najbolj pogreša,« je nekoč navrgel švicarski novinar Martin Woker, »je urbano življenje.« Mesto, ki premore center, center, ki premore bife, bife, ki premore sentiment agore, kamor se pridejo ljudje menit o javnih stvareh. Niso samo razdalje tiste. Velika samota srednjega zahoda tiči tudi v tem, da po preriji redko posejana mesta komaj funkcionirajo kot mesta. St Louis, na primer, je mesto, po katerem nima smisla pešačiti. Je mesto spalnih naselij, predmestji in getov, kjer število prebivalcev ni nikakršno zagotovilo za to, da boš kjerkoli naletel na socialno življenje. Kot bi se Američani čisto zares socializirali samo s svojo družino, s svojo televizijo in s svojim avtom.

Moj norveški prijatelj, čigar življenje so – precej bolj od mojega – zaznamovale selitve in Ikea, je nekoč rekel, da ni ničesar bolj samotnega od človeka, ki sedi na tleh v praznem stanovanju in si z majhnim imbus ključem nemočno prizadeva ustvariti red med raztresenimi poličkami in predali. Ko sem vreče in škatle znosila v svoje stanovanje in tujka, med tujimi stenami, razmišljala, da se je tako verjetno počutil Neil Diamond, ko je pisal I am, I said, sem se skorajda strinjala. A to ni bilo vse. Še nekaj je bilo. Nekaj hujšega. Občutek, na katerega me ne bi moglo pripraviti nič na svetu: sreča, ki se čisto neopazno priplazi vate, ko prestopiš prag Ikee na drugem kontinentu. Obljuba reda, ki leži v znani razporeditvi predmetov. Mir, s katerim kupiš pohištvo, ki ga že poznaš. Vsa ta intima v tej najbolj generični vseh generičnih stvari na svetu.

Foto: K. P.

In tako se je uradno otvoril moj socialni eksperiment z Ameriko. Z jet-lagom, v svežih sobanah, brez spominov, z bornim izborom robe iz Ikee. Prejšnji najemnik je za sabo pustil zgolj listek na kuhinjskem pultu, poročilo, da je čistilni servis opravil svoje delo. Z balkona sem videla nekaj stavb, parkirišče in orjaško ameriško zastavo, ki je spokojno plapolala v vetru.

Ko sem proti večeru poskušala poiskati bližnji bife, se je izkazalo, da živim v varovani soseski. To pomeni, da so naše skrbno negovane trate, naše lično renovirane opečnate fasade v historičnem slogu in parkirišča, kjer puščamo svoja terenska vozila nezamisljive velikosti, obdana z ograjo, ki nas ščiti pred zunanjim svetom in se, ko sonce zaide, zaklene z debelo ključavnico. Ko sem svoje prve dni po prihodu po vsej soseski iskala trgovino, v kateri bi lahko kupila metlo, me je policist, ki je noč in dan parkiran pred lokalno postajo metroja, prijazno opozoril, da je na moji levi park, kjer metle bržkone ne bom našla, na moji desni pa geto – kjer metel ne uporabljajo. Niti pomežiknil ni, med tem, ko je govoril. In zakaj bi – nenazadnje je izrekal zgolj samoumevnosti. Ker v St Louisu tako pač stojijo stvari. Revni belci in revni črnci drug drugega krivijo za svojo nesrečo in radostno prispevajo k statistiki kriminala, ki poroča o tem, da je naše mesto eno za življenje najbolj nevarnih mest v ZDA, med tem pa ima pri vsem skupaj dobiček nekdo tretji.

Levičarsko jadikovanje

»Life, honney, happens to everybody,« je rekla vratarica po tem, ko me je po nekajurnem opoldanskem sprehodu čez St Louis, po pripeki in skozi skoraj devetdeset odstotno vlažnost v zraku obvestila, da sem bila narobe obveščena in da lahko kartico, ki jo potrebujem za pralnico, prevzamem pri hišniku, dve nadstropji pod mojim novim stanovanjem, na drugi strani mesta. In res je: vsakemu, ki se je bil prisiljen soočiti z nevšečnostjo biti rojen, se zgodi življenje. A so življenja in so življenja. In so skupnosti in so skupnosti. In je Amerika. Država, ki me po slabem mesecu najinega skupnega življenja še vedno navdaja z grozo. Celo huje: bojim se, da sem na tihem prepričana, da je moj strah pred Ameriko tisto, kar ohranja mojo človečnost.

Stari kitajski imigrant iz uvodnega citata je že vedel, o čem govori: Amerika je laž. Vem, sliši se prazno in naphano, ampak je res. Samo poskusite napeljati plin v svoje novo stanovanje, kupiti najemniško zavarovanje ali živila v supermarketu. Vsa banalna opravila, vsi profani izdelki, vse, kar je neobhoden in povsem nesenzacionalen del posameznikovega vsakdanjega življenja se v ZDA javlja s podtonom »ZADELI STE NA LOTERIJI, KAKO SREČNI MORATE BITI!!!!!!«. Vse v redu, saj ne, da je kaj narobe s tem, da bi se človek radostil posvetnega. Težavno je to, da so vse te stvari, ki bi se jih morali s tako akutnostjo veseliti, vprašljive. Zavarovalnica vas bo obrala do kosti. Hrana vas bo spravila v grob. V stanovanju, ki ste ga preplačali, bodo vsa vratca vseh omaric popadala s tečajev. Prepad med samonaracijo in ontološko resničnostjo stvari, pa naj gre za resnične 3D izdelke, storitve ali čisto metafizične koncepte je tukaj tako velik, da bi bilo skoraj potratno iskati kompleksnejšo besedo zanj, ko pa »laž« tako dobro opiše, za kaj pri vsem skupaj gre.

Foto: K. P.

Vzemimo na primer svobodo. Saj veste: Amerika je dežela svobodnih. Svoboda je njen temelj, njen največji ponos in izvozni artikel hkrati. Če je Amerika označevalec, je svoboda označeno, ki se skriva spodaj. Amerika, kot velika zmagovalka hladne vojne še vedno razume, da je bilo treba pošast komunizma poraziti zato, ker stoji na poti svobodi, ker ji postavlja mejo, ker je nož, ki bo orlu prirezal peruti. Pa vendar je Amerika ena najbolj paternalističnih družb, kar sem jih v svojem kratkem življenju srečala. Amerika ne verjame, da bodo odrasli ljudje svojemu vedenju postavili meje, zato jim raje vse prepove. Prepove jim sprehajati pse, namesto, da bi jim sugerirala, naj jih vzgojijo. Prepove jim sprehode skozi park ponoči, namesto, da bi se vprašala, od kod ves ta kriminal, s katerim se je prisiljena soočati. Ob ceste postavlja pasivno agresivno prometno signalizacijo, ki voznikom kot njihova gospodovalna mati sporoča, da so, ker ne upoštevajo omejitve hitrosti, slabi ljudje. Svoboden, se zdi, si samo v tem, da kar najhitreje zapraviš ves svoj denar za stvari, ki jih pravzaprav ne potrebuješ.

Saj vem, bere se kot standardno levičarsko jadikovanje, za katerega ti niti razmisliti ni zares treba, samo za tipkovnico se usedeš in jamraš. In še vedno se zelo dobro spomnim napuha, s katerim sem sama včasih merila ameriške intelektualce, ki so mi tu in tam prečkali pot. A slab mesec življenja v St Louisu človeka res vrne k osnovam.

Foto: K. P.

Zadnjič sem se sprehajala skozi Forest park (sicer neizpodbitno eden najlepših parkov, kar sem jih v življenju prehodila), ko sem naletela na nenavaden prizor. Pobočje, vrh katerega leži muzej umetnosti, je bilo posejano s plapolajočimi ameriškimi zastavami. Počutila sem se malo kot Wordsworth med narcisami, samo čisto drugače. Ne bi rada brez potrebe zvenela preveč metaforično, a bilo je, kot bi zatavala v vrt nacionalizma. Seveda, pozabila sem. Bil je 11.9. Vsaki žrtvi terorističnega napada je pripadla ena zastava. Plapolale s v svetlobi zahajajočega sonca, zelo usodno, zelo zgovorno. In v tem je vsa tragika stvari. Kar Amerika zmore, so velike geste posvečene njenim abstraktnim, idejnim ali pokojnim državljanom. Česar ne zmore, je urediti stvari tako, da njenih resničnih državljanov nakup toaletnega papirja ne bi pahnil na rob revščine. Že ves mesec se vračam k enemu in istemu vprašanju: kako bogat moraš v Ameriki pravzaprav biti, da ne bi bil reven?

 

 

Katja Perat, članica AirBeletrininega uredništva, se je avgusta 2016 preselila v Ameriko, kjer je dobila štipendijo za doktorat iz primerjalne književnosti. Dvakrat na mesec vas bo seznanjala s svojim življenjem v deželi svobodnih.

Panorama 12. 9. 2016

Razpis za bivanje in ustvarjanje v rezidenci v Ljubljani

Fundacija Rudi Šeligo skladno s svojim programom objavlja razpis za sofinanciranje bivanja v stanovanjski rezidenci v Ljubljani.Rezidenca se nahaja v središču Ljubljane, v znamenitem objektu “Kozolec”, ki ga je zasnoval arhitekt Edo Mihevc in predstavlja enega pomembnejših objektov arhitekture 20. stoletja v Sloveniji. Namensko uporabo rezidence za razpisani program fundacije omogoča njen ustanovitelj, arhitekt Aleš Šeligo.

Bivanje v rezidenci je namenjeno izseljenim Slovencem ali tudi že njihovim potomcem z uspešno ljubiteljsko ali profesionalno umetniško kariero, ki so bili primorani zapustiti domovino iz ekonomskih, političnih ali drugih razlogov.
Termini bivanja so možni med 1.10.2016 – 31.3.2017, v trajanju najmanj dva tedna. V rezidenci lahko istočasno biva do 6 oseb, stroške bivanja pa sofinancira Fundacija Rudi Šeligo.

Izbrani kandidati ali skupine morajo v času bivanja v rezidenci razviti določen umetniški projekt, ki bo s svojo vsebino izražal dejstvo, da slovenska kultura med izseljenci predstavlja temeljno in identifikacijsko vez z matično državo.
Dodatne informacije in prijave so možne na spletnem naslovu fundacije info@rudiseligo.si , prijave so možne do zapolnitve terminov.

 

Ustanova Fundacija Rudi Šeligo, Slovenska c. 55c, SI-1000 Ljubljana
M +386(0)31 361 609 E info@rudiseligo.si W www.rudiseligo.si

Kolumna 9. 9. 2016

Za živali gre: »Kaj pa …?«

Ilustracija: Hana Stupica

Pred časom sem se odločila – s precej naivnim optimizmom – da se bom (beri: se bova, namreč Aljaž in jaz) namesto po pločniku ob Celovški raje začela sprehajati po gozdnih potkah obmestnih hribčkov. (Zaveza je držala do prvega nekajdnevnega deževja – kar zadeva rekreacijo, nisem med najvztrajnejšimi.) Prepričana sem, da bo marsikomu to precejšen šok, ampak – do tistega trenutka (do pred nekaj meseci torej) nisem imela niti enega para tenisk. Se pravi … nobenega para športnih čevljev z nazobčanim podplatom. Kakorkoli že. Kupiti sem želela veganski par. Pa hitro. Še preden me mine.

Tudi rožice boli …

Veganski čevlji niso preprosto brez usnja (in/ali krzna, volne, svile), temveč taki, ki tudi niso lepljeni z lepili iz živalskih kosti, hrustancev in kož. Taki čevlji so – verjemite – redki. (Večinoma se jih splača naročiti preko spleta.)

V Ljubljani nisem našla niti enega primernega para. (Vsaj ne po sprejemljivi ceni, ki bi bila nižja od sto petdeset evrov.)

Spuščal se je že mrak. Bilo je pet minutk pred zaprtjem trgovin. Z Aljažem sva se znašla v Kranju, pred športno trgovino. In sem si rekla No, zakaj pa ne? – in šla pogledat še tja.

»Iščem teniske brez usnja, te-in-te znamke.« (Ena sama komercialna znamka jamči, oz. je jamčila, uporabo zgolj umetnih materialov.)

Prodajalka je bila tečna za umret. Rekla je, da ta znamka nima čevljev brez usnja. Rekla sem, da jih ima, pa da bom torej sama pogledala, da je že v redu. Nasploh sem bila malo nervozna, ker je bilo že tako pozno in sem se počutila kot vsiljivka.

»Zakaj pa hočete čevlje brez usnja?« mi je trgovka nenadoma zaklicala izza škatel, ki jih je premetavala sem in tja, kot da ji gre za življenje.

»Zaradi živali …« sem bleknila, priznam, da totalno neargumentirano.

»Rajš’ ne bom komentirala,« je precej nadrkano vskočila njena sodelavka.

»No … saj pravzaprav ste že …« sem odvrnila, res je, nekoliko rdeča v lica. Mislim, v redu, vem, da je že nekoliko pozno, pa da kupec v slovenskem socialističnem neoliberalizmu nič ne šteje, pa vendarle …

Stopila sem proti vratom in skozi zobe siknila katastrofa.

Prodajalko je kar katapultiralo proti vratom … še ven je pritekla za mano.

»Ej, lubica,« je zavpila, majčkeno histerična. »Rožice tud boli, ko jih utrgaš.«

Japajade.

Rožic ne trgam, zdi se mi bolj higienično – in, iskreno, tudi lepše in bolj prijazno – da jih puščam na travnikih. Alergična sem na cvetni prah, obenem pa gnijoči peclji rož dobijo vonj, ki me nezmotljivo spominja na smrad, ki veje iz pokopaliških smetnjakov. Nepomembno pa ni niti, da najine mačke naravnost uživajo v mrcvarjenju cvetnih lističev. Toliko o tem, da ‘rožice tud boli, ko jih utrgam’. Jih ne. In jih ne. (In jih itak ne – kajpak.)

Zavzemanje za pravice živali je – in z njim veganstvo – kot govori tudi zgornji primer, pogosto razumljeno kot nekaj nezaslišanega. Kot npr. dopuščanje LGBTQ posvojitev. Ali prepoved splava. Levi, desni, naši, vaši – dobri ljudje raznorodnih političnih in verskih prepričanj, socialnih statusov in izobrazb se neredko zedinijo glede ene reči: žival je (samo)premikajoči se objekt, na razpolago človekovemu  izkoriščanju.

Omemba pravic živali zbuja nelagodje. Seveda. Če pravkar malicaš posmrtne ostanke nekoga, ki je intelektualno na ravni štiriletnega otroka, je lahko majčkeno neugodno slišati, da je tvoj hot dog še pred nekaj urami vražje žalostno cvilil v predsmrtnih mukah. Predstavljam si, da se je pred manj kot dvesto leti podobno počutil kakšen z dišečimi olji dobro natrt gospod v nadvse očarljivem ročno šivanem plašču, ko je (morda prvikrat v življenju) zaslišal: Ej, suženjstvo je nesprejemljivo. Ljudje vseh ras morajo imeti zagotovljeno pravico do svobodnega življenja!

Kaj je specizem?

Nestrpnost do drugih živalskih vrst – specizem – je diskriminacija, na kateri lahko precej učinkovito preizkusite svojo dejansko strpnost, liberalnost ali – če se s tem idejno lažje poistovetite – sočutje do bližnjega. Test je povsem preprost. Odgovorite na spodnja vprašanja:

A: Ali menite, da je sprejemljivo odvzeti osebno svobodo in/ali življenje osebi na podlagi njenega spola? (Pridno odgovorite ‘ne’. Pravilno. Niste v zakonskem prekršku.)

B: Ali menite, da je sprejemljivo odvzeti osebno svobodo in/ali življenje osebi na podlagi njene narodnosti? (Pridno odgovorite ‘ne’. Pravilno. Niste v zakonskem prekršku.)

C: Ali menite, da je sprejemljivo odvzeti osebno svobodo in/ali življenje osebi na podlagi njene rase? (Pridno odgovorite ‘ne’. Pravilno. Niste v zakonskem prekršku.)

Č: Ali menite, da je sprejemljivo odvzeti osebno svobodo in/ali življenje osebi na podlagi njenega socialnega statusa? (Pridno odgovorite ‘ne’. Pravilno. Niste v zakonskem prekršku.)

D: Ali menite, da je sprejemljivo odvzeti osebno svobodo in/ali življenje osebi na podlagi njene vrste? (Pridno odgovorite ‘da’. Pravilno. Niste v zakonskem prekršku.)

Vaš rezultat kaže, da spoštujete zakone.

Sicer pa … priznajte: pri vprašanju pod črko D ste bili vsaj majčkeno ogorčeni ob tisti osebi. Itak. Oseba, to je človeški posameznik. Žival ni oseba. To ne velja … porečete. Ljudje. Je to res tako zelo drugače kot to, da črnci še pred nedavnim niso bili niti gospodje niti dame in so morali, recimo, uporabljati stranišča za ‘barvne’ (moški in ženske skupaj, seveda, kar je v nekem smislu, z drobcem cinizma, vsaj zelo queer). Tako je bilo zato, ker je beli človek tako rekel. Rasizem je bil normaliziran. Zakonsko ni bil sporen. Bil je – vsaj kar je zadevalo takratno družbo – okej.

Specizem je tista vrsta zatiranja, ki je normalizirana dandanes (morda celo bolj kot nekoč) – in če želite preverjati svojo lastno odprtost, jo morate preverjati ravno ob nestrpnostih, ki so normalizirane. Če odločno nasprotujete apartheidu, ste pač zgleden (ali le šibe boječ) državljan. A nič več kot to.

Ravno ta normalizacija specizma je tisto, zaradi česar se zdi veganstvo kot zavzemanje za nenasilje do vseh živalskih vrst tako nezaslišano. In zato ljudje ob njem reagirajo tako burno – čutijo, da nekdo posega v njihove pravice. V njihove privilegije. In bog vedi, da se jim ne želijo odreči zlahka.

Iz istega razloga se ob veganstvu in pravicah živali pogovarjamo o vsem mogočem – le o živalih ne. Pogovarjamo se o:

A: Rož’cah: Tud rož’ce boli, jo jih utrgaš.

B: Levih: Toda levi/medvedi jedo meso in jaz sem skorajda lev/medved.

C: Prometu: Je promet za odstotek bolj ali manj kvaren kot živinoreja? Ker če je za odstotek bolj, potem je vse v redu. Potem ni problema, če nam bo zgorel planet in nam bo zmanjkalo kisika.

Č: Beljakovinah: Kje dobiš beljakovine? – Pomanjkanja pri osebah, ki imajo zagotovljen primeren vnos kalorij, praktično ne poznamo! Ja … ampak jaz sem športnik!

D: Željah ljubega očeta Boga: Bog mi je rekel, da … – Kako to? Včeraj po telefonu?

E: Neizbežnosti smrti: Ja, ja … Če kdaj ne dobim česa, kar si želim, se mi zdi čisto primerno poseči po orožju … Vsak mora zaradi nečesa umreti.

Da, da, o vsem tem in mnogočem drugem še govorimo.

Včasih celo rečemo: Medtem pa v Afriki umirajo otroci.

Če nas že kdo prisili in moramo, ampak res moramo govoriti o živalih, rečemo kaj takega kot: Če jih ubijemo nežno, prijazno, z nasmehom, potem je vse v redu. Sicer pa … živali so neumne, umazane in nimajo nobene vrednosti. Moje so, da mi služijo

Ženske so neumne, umazane in nimajo nobene vrednosti. Moje so, da mi služijo.

Črnci so neumni, umazani in nimajo nobene vrednosti. Moji so, da mi služijo.

Nestrpnosti se napajajo iz ignorance do zatiranega. Zato je ignoranca – zlasti taka, ki se izraža skozi ugovore nasprotovanju nasilju ali pa skozi tišino, skozi molk – tisto osrednje, kar jo ohranja in poganja. Nekdo, ki je imel ‘samo enega sužnja v dobrih pogojih’ je prav tako podpiral sužnjelastništvo. Ker je bil sužnjelastnik.

Biti dober človek

Sprašujem se, kako nastopati proti tej ignoranci. Kako odgovarjati na ugovore, kako te ugovore argumentirano odpravljati – in se hkrati ne odmikati preveč od bistva. Od tega, da v resnici ni pomembno, ali je živinoreja škodljiva za okolje ali ne. Od tega, da ni bistveno ali rož’ce tudi boli, ko jih utrgaš ali ne. Od tega, da ni bistveno, da medtem v Afriki umirajo otroci. Bistveno je, da vsako leto ubijemo skorajda 70 milijard kopenskih in 3 bilijone morskih čutečih bitij. Ki jih ne bi bilo treba pobiti. Ki jih ubijamo zgolj iz navade, ugodja in ignorance. In zato, ker ‘lahko’.

Ne glede na to, ali jeste fižol z zeljem, tofu in krompir ali pa klasični telečji dunajski zrezek, lahko naredite enako (ali več) za otroke, ki umirajo v Afriki, begunce, vojne žrtve, rož’ce in lastno mišičevje. Zjutraj telovadnica in ovseni kosmiči z banano in riževim mlekom, čez dan prostovoljstvo v azilu in zelenjavna rižota, zvečer tofu in leča, naslednji dan pa štrajk. Nobenega ‘konflikta interesov’ ni pri tem.

Veganstvo (v praksi) je zelo preprosta reč. Kuhaš reči, za katere ni nihče umrl in/ali trpel. Nosiš reči, za katere ni nihče umrl in/ali trpel. Tvoj vsakdan ostaja enako poln/prazen, da si (vsaj) tako dober človek, kot si vselej bil.

Refleksija 7. 9. 2016

»Na koncu smo vedno podobni ljudem, ki smo jih sovražili«

Julija me je v svojem starem, ne preveč prostornem meščanskem stanovanju v pariški četrti Marais sprejel francoski filozof in pisatelj Pascal Bruckner. Po ozkih lesenih stopnicah sva se povzpela v delovno sobo, v kateri mi je ponosno predstavil jedkanico Zorana Mušiča. Po nekaj toplih besedah o prihodu in nastanitvi (zelo ga je skrbelo zame) si je snel uro, s čimer je dal vedeti, da si z veseljem jemlje čas za najin pogovor o literaturi, o sreči, ljubezni, odnosih, filozofiji in aktualnih družbenih vprašanjih.

V slovenščini lahko beremo tri vaša dela: Nenehna vzhičenost: esej o prisilni sreči, Ljubezen do bližnjega in Pridni sinko. Katera izmed vaših del bi še nujno morali prevesti v slovenščino in zakaj ravno ta dela?

Vsa. (Smeh.) No, mogoče romana Lunes de fiel [po njem je Roman Polanski napravil filmsko adaptacijo z naslovom Grenki mesec] in Les voleurs de beauté (Tatovi lepote). Tudi Le divin enfant (Božji otrok) iz leta 1992 ni slab.

Ali poznate slovenskega prevajalca vaših del Jaroslava Skrušnyja? Njegov slog se mi zdi zelo dober. Kako pomemben vam je slog pri pisanju? Ste kaj podobni Gustavu Flaubertu v njegovem iskanju »le mot juste«?

Mislim, da sem ga enkrat videl v Ljubljani. Slog je pri pisanju bistven. V način pisanja se potopimo, preden napišemo zgodbo. Če je slog puhel, brezizrazen, potem je zgodba zagotovo veliko manj zanimiva. Slog je tisti, ki loči pisatelja od drugih, ga naredi edinstvenega, prepoznavnega, posebnega. Flaubert je bil »mučenik sloga«. Seveda sem mu podoben, vendar mislim, da smo vsi pisatelji taki. Dokler ne najdemo prave besede, nismo zadovoljni.

Koliko časa posvetite pisanju enega dela?

Načeloma dve leti, lahko pa gre tudi hitreje, če sem zelo navdihnjen. No, so knjige, ki jih napišem hitreje. To je odvisno od predhodne priprave. Če delo v človeku zori veliko časa, potem ga tudi hitreje napiše.

Koliko je znameniti Esej o prisilni sreči še zmeraj aktualen?

Oh, mislim, da se ni veliko spremenilo. Menim, da je obsedenost s srečo aktualna bolj kot kdajkoli, še posebej v zahodnih deželah. Vsak mesec v Franciji ali ZDA izide kaka knjiga na to temo. Pišemo o sreči, o receptih za srečo, o moči radosti, ta tema predstavlja zelo pomembno marketinško področje literature. 

To pomeni, da smo zelo nesrečni oziroma nikoli zadovoljni?

Ne, ne, to pomeni, da smo s tem obsedeni. Nesrečni pa smo, ker nismo nenehno srečni, to je bolezen sodobne zahodne družbe.

Vaš roman Ljubezen do bližnjega (v slovenščino je bil preveden 2007) je slovenski režiser Jernej Lorenci letos uporabil kot navdih za svojo predstavo z istim naslovom v SNG Nova Gorica, ki se ni zdela dovolj radikalna v primerjavi z zgodbo romana. Kako je francosko občinstvo ob izidu sprejelo tako provokativen roman?

Mnenja so bila zelo deljena. Nekateri bralci so ga cenili, drugim se je zdel zelo čuden. Bralci revije Elle, na primer, kjer sem jim običajno všeč, so knjigo sovražili. Roman je namenoma provokativen, reakcija me ni presenetila.

Kako resno ste mislili z Ljubeznijo do bližnjega? 

Ko sem jo pisal, precej resno. Roman predstavlja eno od možnih usod otroka francoske buržoazije, ki se odloči, da bo zapustil svoje zakonsko in službeno udobje ter se spremenil v misijonarja, ki samega sebe ponudi kot darilo. Na začetku pisanja se vselej porodi izhodiščna epizoda, en prizor, okrog katerega se potem počasi gradi zaplet. Ljubezen do bližnjega se začne s prizorom v Café de la Paix, kjer glavnega junaka nagovori neka gospa in mu predlaga, da gresta v hotel. Od tod naprej pa je vse moč domišljije.

Kdo je navdihnil lik moškega? Je realističen?  Sébastien v Ljubezni do bližnjega namreč zapusti ženo in otroke, da bi postal apostol ljubezni do bližnjega. Je v tem kaj avtobiografskega, kritika zakonskega življenja?

V moškem je malo mene in malo domišljije. Vedno izhajamo iz samega sebe, potem pa iz tega naredimo zgodbo. Ampak to je vendarle fiktivno delo. Gre za mladega moškega, ki ga življenje v dvoje duši, ki je negovan, lepo vzgojen in ki ga začne zakonska monotonija dolgočasiti in sanja o bolj vznemirljivi usodi. Malce ekstravagantno prešuštvo.

Sébastienova ljubimka Dora v Ljubezni do bližnjega pravi, da je prostitucija »poslanstvo, najbolj vzvišeno in najbolj zavrženo hkrati«. Ali njena namera po ljubljenju z brezdomci predstavlja najradikalnejšo stopnjo ljubezni do bližnjega?

Pri njej gre za neke vrste versko poklicanost: dati se komurkoli in vsem. Torej nekakšna svetost. Pravzaprav se ne spomnim več prav dobro, ali sem si Doro zamislil kot resno ali naivno osebo. Veliko časa je že, odkar sem napisal roman: leta 2005. Mislim, da je to ženska, ki resnično verjame v to, kar pravi. Je aktivistka svojstvenega načina življenja, svetosti v pregrehi, razuzdanosti, v grehu. Jasno, da je šokiralo, da pišem o razdajanju telesa kot o nekakšni religiji. To je bilo težko sprejeti. Vendar je veliko herezije tudi v zgodovini krščanstva, ki je bila osnovana na komunizmu telesa.

V Eseju o prislini sreči obravnavate zapoved zahodne družbe o nenehni vzhičenosti (se pravi, da ni dovolj biti občasno dobre volje, temveč moramo biti ves čas evforični), v Ljubezni do bližnjega pa se ukvarjate z idejo o totalni, žrtvovanjski ljubezni. Logična izpeljava bi bila, da sta motiva sreče in ljubezni prepletena. Ali bi torej ljubezen lahko zamenjala potrebo po nenehni vzhičenosti?

Ah, to je zapleteno. Ljubezen je veliko bogatejša kot sreča, kajti ljubezenska zveza vključuje tudi negativna stanja. V ljubezni tvegamo trpljenje, zapuščenost in ne nazadnje suženjstvo, kajti tistemu, ki ga ljubimo, damo vso moč nad samim seboj. Ljubezen je širša kot sreča, saj vključuje stisko, žalost, bolečino in obup, ko smo zapuščeni. Zato je ljubezen bogatejša in kompleksnejša kot sreča v ožjem pomenu. Je bogatejša, bolj zanimiva.

Kaj menite o tem, da je v sodobnem času svetopisemsko zapoved o ljubezni do bližnjega zamenjala zapoved o prislini sreči?

Seveda ta zapoved o prisilni sreči ni v duhu vere, kajti religija predvideva, da je sreča podrejena veri in zveličanju. Ampak naša družba je sekularizirana in ljudje torej ne čakajo zveličanja v posmrtnem življenju, ampak ga želijo v tuzemskem življenju. Pravica do iskanja sreče je celo zapisana v ustavi ZDA, a zasledovanje sreče ni zapoved. No, to je razlika med 18. stoletjem in nami: za nas je postala sreča dolžnost, medtem ko je bila zanje le eden od ciljev, ideal. Sreča ni dobrina, ki jo lahko dobimo ali kupimo, ni obrok, ki ga naročimo v restavraciji.

Slovenski pisatelj Goran Vojnović v svojem zadnjem romanu z naslovom Figa idejno sporoča, da na Zahodu danes veliko ljudi ostaja samskih, ker verjamejo, da so tako bolj svobodni, kar pa po njegovem ne drži, kajti – kot pravi – alternativa ljubezni ni svoboda, ampak osamljenost (z ljubeznijo seveda misli na odnose). Kako gledate na zakon, to »poslednjo obliko suženjstva«? Vi v Ljubezni do bližnjega pravite, da »sleherna zakonska zveza natika okove«.

O zakonski zvezi sem pisal v eseju Le paradoxe amoureux (Ljubezenski paradoks), kjer skušam pokazati napetost med obveznostjo in avtonomijo. Moderni zakonci bi želeli biti hkrati v zvezi in uživati vse privilegije samskega življenja, kar je seveda nemogoče. Zato je bolje izbrati svobodo v dvojini: raje svobodo »naju« kot prazno svobodo »jaza«. To je velika težava sodobnih ljubezenskih zvez. (Ne)sreča v odnosih je posledica tega, da smo v 20. stoletju izumili zakon iz ljubezni. Zakon je v preteklosti določala družina. Predvsem ženske so v njem videle obliko suženjstva. Danes pa se poročamo po svobodni volji in je torej edina vez med zakoncema ljubezen. Vemo pa, da strast in poželenje pri vseh parih ne trajata večno. Od tod tako visok delež ločitev.

V delu La tentation de l’innocence (Skušnjava nedolžnosti) med drugim pišete tudi o infantilizaciji sodobne družbe. Ali se vam ne zdi, da je pretirana želja po svobodi pri odraslem človeku pravzaprav znak infantilnosti (se pravi: popolna egocentričnost, težave s prevzemanjem odgovornosti)? Kako je z razmerji, odnosi v sodobnem svetu?

Oh, ne vem. Po maju ’68 je zrelost izginila iz sodobne družbe. Lik odraslega nima več take vrednosti kot nekoč in vsi bi bili radi videti mladi. Ne poudarjamo več resnosti in odgovornosti, ampak so vse bolj pomembni igra, »jaz« in svobodno zadovoljevanje vseh želja in potreb. Res je, da so bila tista leta upor proti pritiskom družbe, civilizacije, izobraževanja, družine, institucij. Danes pa bi lahko govorili o zmagoslavju modernega narcisizma. Infantilen posameznik ima samo pravice in nobenih dolžnosti: Freud bi rekel »njegovo veličanstvo Otrok« – vse mu pripada, vsa družba mu mora biti na uslugo, a to povzroča veliko težav v odnosih med ljudmi.

Nazadnje je bil v slovenščino preveden vaš avtobiografski roman Pridni sinko, ki je prav tako provokativen. Naslov napeljuje na misel, da ste v ranem otroštvu prevzeli vlogo poslušnega in pokornega dečka, ki želi v vsem ustreči svojim staršem. Bralca zelo šokira, hkrati pa nasmeji dečkova molitev, s katero skuša prepričati Boga, naj njegovega očeta pokliče k sebi. Kako se je oblikoval vaš svetovni nazor od pridnega sinka nacističnega očeta in zatirane matere ter vernega učenca v jezuitski šoli do intelektualca?

Oh, to je obsežno vprašanje. Ne vem. Pravzaprav o tem pripovedujem v knjigi. Začnem z najnežnejšim otroštvom in sklenem roman z današnjim časom. Ne vem, kako postanemo to, kar smo. To poskušam povedati v romanu, ki je hkrati precej klasičen povojni družinski roman: z očetom, ki z nostalgijo gleda na čas 3. rajha, in materjo, ki je zelo verna in – kot ste že sami rekli – podložna in zatirana, sledi pa preplet z zgodovinskimi dogodki. Najprej je tu prihod iz Lyona v Pariz, pa maj ’68, ko smo bili priča rušenju starega sveta, starega reda. Zahodna generacija je bila v materialnem smislu zelo razvajena, saj smo imeli srečo, da so nas osvobodili Američani in ne Sovjeti, in torej ni poznala pomanjkanja socialističnih držav. Hkrati pa je bil to čas emancipacije navad in nravi in ne nazadnje zrušenje Francije 19. stoletja. Mislim, da sem rezultat vsega po malem. Z eno nogo v 2. svetovni vojni, z drugo pa v moderni Evropi. In potem sem izbral anglosaksonsko kulturo kot protiutež nemškim koreninam svojega očeta. Danes pogosto hodim v ZDA, kjer poučujem, prav tako imam zelo rad Indijo, kamor grem vsaki dve leti od leta 1980. 

Pravite, da ste mladi študentje potrebovali rušenje starega reda, in vendar ste do maja ’68 zelo kritični. V kakšnem smislu?

Mislim, da je bil upor leta 1968 koristen, ampak potem se je sprevrgel v neke vrste kult, zaklad, ki se ga ni smelo več dotikati. Menim, da imamo pravico narediti inventuro tudi tistih let, kajti vsaka emancipacija povleče za sabo tudi cel kup težav. Med drugim to, kar ste omenili: osamljenost.

Ali bi lahko rekli, da ste si s pisanjem romansirane avtobiografije olajšali dušo? Ali ste že prej javno govorili o nacistični preteklosti svojega očeta?

Ne, ne, o tem prej nisem govoril. Tudi duše si nisem olajšal. Če sem o tem pisal, pomeni, da sem bil z mislimi že drugje. Moj oče je bil takrat že pokojni, zame je bilo veliko lažje govoriti o njem. Šlo je bolj za posmrtno spravo s starši kot pa olajšanje. Predvsem pa za način, kako streti oklep okrog sebe in spregovoriti o stvareh, o katerih nisem nikoli prej govoril.

Kako da ste kljub sovraštvu do očeta pravzaprav do zadnjega skrbeli zanj? Nemara v maniri »ljubezni do bližnjega«?

Ne, odgovor je preprostejši: šlo je za ljubezen do staršev. Prvič zato, ker sem edinec, in če ne bi bil ob očetu, bi bil popolnoma sam. In drugič: z njim sem vedno ohranjal tesne stike. Pogosto sva se poklicala, povezana sva ostajala tudi ob napetostih, ob vseh prepirih. In mislim, da bi me bilo sram, če ne bi bil poskrbel zanj. Občutil bi grozno krivdo. Tako imam občutek, da sem opravil svojo sinovsko dolžnost. Kajti karkoli se že zgodi, oče ostane oče – in njegovo trpljenje je bilo tudi naše.

Kako ste se kot študent v Parizu in mladi intelektualec osvobodili nezdravih družinskih odnosov in predsodkov svojega očeta?

O, to je preprosto. Predvsem z uporništvom. In potem nastopi trenutek, ko moraš pozabiti svojo družino in iti z življenjem naprej. Prav to je bila zame osvoboditev: Pariz. Ko sem prišel v Pariz, sem pozabil na družino, če si to lahko drznem reči. Sicer pa v knjigi pišem o sovraštvu kot o slabem čustvu. Ne le zato, ker je negativno, pač pa tudi zato, ker vas veže na predmet vašega sovraštva. In tako postanete suženj zamere, ki jo gojite do družine. Meni je pomagal beg proti bolj pozitivnemu svetu. Prva stopnja je torej upor, sledi pa odmik v bolj bogato bistvo.

Ste se tako kot Sébastien v Ljubezni do bližnjega izneverili svojim staršem?

Da, mislim, da je to na nek način res, ampak nisem mogel drugače. To, da sem se jim izneveril, jih izdal, je bil zame način, da sem ostal zvest samemu sebi. Če tega ne bi bil naredil, če se ne bi bil osvobodil njunega vpliva, bi sovražil samega sebe. Zanje in zame je bilo najbolje, da sem raje sledil svoji poti kot pa tisti, ki sta jo izbrala zame.

S staranjem naj bi človek postajal vse bolj podoben svojim staršem. Kako se intelektualec odprtih nazorov pri vaših letih zoperstavlja malomeščanskemu konformizmu, ki ga je preziral pri svojih starših?

To je res, da smo na koncu vedno podobni ljudem, ki smo jih sovražili. Pravzaprav ti to povedo drugi, ko ti rečejo: pazi, spominjaš na očeta. To je kar strašljivo. Pri sebi opazimo značilnosti, ki smo jih zavračali pri lastnih starših, ko smo bili otroci. Na nek način ostanemo tako obsedeni s svojimi lastnimi starši, pa čeprav jih zavračamo. Zato je nujna neke vrste življenjska, duševna higiena, da ne zapademo v enake pomanjkljivosti. To je svojevrsten izziv. Prav tako bodo tudi naši otroci ponavljali naše napake.

V Pridnem sinku pišete, da ste se po prihodu v Pariz predali boemskemu življenju in se zavestno odločili, da boste življenje posvetili »gloriji ženskega telesa«. Kaj naj bi to pomenilo? Ženska kot boginja?

To so predvsem sanje obdobja adolescence. Sanje, ki se rodijo iz frustracije, ljubezensko klateštvo. Gre za poželenje do vseh žensk, ki gredo mimo, neke vrste željo po tem, da bi se izživeli skozi vsa telesa, ki si jih poželimo. Poželenje do vseh je zelo močno čustvo, prisotno pri najstnikih, ki pa včasih obstane tudi pri odraslih. Mogoče gre tu za pozitivno stran erosa. Ali kakor pravi Freud: nasprotje libidu ni čistost, nedolžnost, pač pa utrujenost od življenja (taedium vitae). Poželenje je torej pozitivno.

V Ljubezni do bližnjega sta Sébastienova levičarska starša prikazana ironično. Kot študentje ste obračunali s svojim učiteljem Sartrom. Kako ste se počutili ob simbolnem uboju svojega »intelektualnega očeta«? To je moralo biti po eni strani blazno osvobajajoče, po drugi pa ste morali stopiti v zelo velike čevlje.

Da, res je, Sartre je bil zame dolgo časa neke vrste živi Bog. Vse, kar je rekel, se mi je zdelo kot evangelijska resnica. In tisti dan, ko sem se zavedel, da se je tudi on motil, je bilo razočaranje kruto. Ko sem ga maja ’68 videl na Sorboni, drobnega, majhnega, vsega utrujenega – govoril je z zlomljenim glasom in je dovolil, da so ga študentje nenehno prekinjali in kričali: »Zapri gobec, Sartre!« –, je božanstvo padlo s svojega piedestala. Ampak še vedno ga občudujem, kajti kljub vsemu ostaja genij pisanja, celih 30 let je to bil. Ampak politično pa se je v celoti motil. Podpiral je Fidela Castra in Maovo Kitajsko, kar je danes nesprejemljivo. Camus je bil v tem smislu veliko bolj jasnoviden. Pa tudi Raymond Aron, ki je bil Sartrov nasprotnik.

V čem ste bili novi filozofi novi v primerjavi s Sartrom?

Pravzaprav je bil izraz »novi filozofi« medijski izraz/publicizem. Mislim, da smo »novi filozofi« upoštevali element, ki ga Sartre ni videl: in to je bila izkušnja s totalitarizmom. Sartre ni pomislil na totalitarizem v nasprotju z avtorji, kot so Hannah Arendt, Raymonn Aron in celo Camus. Naš pogled se je spremenil ob branju Solženicina pa ob stiku z disidenti iz držav Vzhodne Evrope: tu so bili Vaclav Havel, poljska Solidarnost, ruski disidenti. Za Sartra sta bila vir vsega zla kapitalizem in buržoazija, za našo generacijo pa je bilo značilno obsojanje totalitarizma. To nas ločuje od Sartra, pa čeprav sem mu še vedno naklonjen in ga občudujem.

Zdi se, da ste bili mladi nekoč gonilo napredka in vzvod sprememb, danes pa se zdi, da je mladina apatična, nihilistična in apolitična. Kje vidite potrebe in priložnosti za evolucijo družbe in kdo naj bi bili njeni nosilci? Kašna je francoska mladina?

Francoska mladina je razdvojena med potrebo po varnosti na eni in potrebo po dogodivščinah na drugi strani. Ampak menim, da bo vedno del mladih pripravljenih prevzeti vajeti prihodnosti v svoje roke. Mladi v Franciji so precej aktivni, kar se jasno kaže. Ne mine teden, ko ne bi bilo kakšne stavke, shoda, demonstracij. Tudi danes so demonstracije, sicer delavske – mislim, da med trgom Bastille in Place d’Italie. Je pa težko govoriti o mladih, saj nikoli ne vemo, kdo jih pravzaprav predstavlja.

S čim se trenutno ukvarjate poleg predavanj? Pišete kaj novega?

Še vedno in zmeraj pišem. To je treba početi vsak dan, saj je neke vrste gimnastika, telovadba. Ves čas je treba delati, da možgani delujejo. Trenutno pišem precej polemičen esej o islamofobiji, v katerem poskušam ta pojem razbiti.

Kdo so za vas veliki sodobni literati?

Pomembni so Kundera, Philip Roth, Houellebecq, Carrère, Javier Cercas, Mario Vargas Llosa in še kdo

Kritika 7. 9. 2016

Zakaj je krokar podoben pisalni mizi?

 

Alica v deželi plaščev je naslov, za katerega je nemogoče, da ne bi spomnil na slavno Alico Lewisa Carrolla – morda bo plašč kdo povezal z Gogoljem, toda v tem primeru bo ostal v temi. Nova pesniška zbirka Barbare Pogačnik si namreč izposodi dekle, ki je skozi zajčjo luknjo padlo v čudežno deželo, pri tem pa se ne gre klasične priredbe, ampak ustvari lasten in samostojen lirski subjekt, ki ga lahko postavi v katerokoli situacijo. Še bolje pa bi prišla do izraza, če bi bila dosledno uporabljena skozi celo zbirko; tako pa Alica prevladuje le v prvem delu, kjer ji družbo občasno delata Ronja in Sneguljčica, v ostalih treh pa je ne srečamo tako pogosto – lahko, da se je zadržala na čajanki.

Podoba Alice se skozi pesmi počasi sestavlja pred bralcem, včasih samo skozi droben namig ali absurden prizor – recimo takrat, ko se prerivajo ure: »Ure so se zgnetle in hotele vse naenkrat ena preko druge / videti, kaj se dogaja.« Med verzi naletimo na Norega Klobučarja, ki »si odlomi rogelj svetlobe / od zvezdnega kruha«, tam so tudi mačka, ki si je Alica ne upa več pogledati v oči, Srčna Kraljica »z drobnimi cvetovi na obleki, kot priletelimi iz jušnikov« in Beli zajec, ki »za fotoaparatom opozarja na svojo / angleško uro«, ne manjkata pa niti ogledalo in čajnik. Nasveta »popij me« in »pojej me«, ki ju Alica pri Carrollu odkrije na steklenički in piškotu, pesnica malo spremeni, a še vedno prepoznamo navezavo: »Pod snegom so ostali nasveti, ki so vsi pomenili obratno: / “izpij me” je pomenilo, da moraš pogledati vstran, / na zapoved “govori” je bilo treba molčati, / ob listku “ali delaš?” pa se ti v glavi začne / vrteti od zaspanosti.«

Vendar pa niso vsi motivi preneseni neposredno in ravno v tem je čar pesničine Alice; ker je izdelana po dramaturško, si lahko privošči skoke v za Carrolla nepredstavljive situacije. V zbirki jo srečamo na sestanku Društva slovenskih pisateljev, partizani pa nanjo namestijo »eksploziv kot iz filma Valter brani Sarajevo«. Vse to vrtenje okrog ene junakinje spomni na zbirko Katje Gorečan Trpljenje mlade Hane, k čemur pripomore tudi podobnost naslovov; pri Katji Gorečan imamo recimo Hana in smrt, Hana in cigarete, pri Barbari Pogačnik pa Alica in barok, Alica nad vodnjakom starosti, Alica Odisejka. Toda Hana dejansko zavzame celo zbirko, saj gre za premišljeno konceptualno zbirko, Alica pa na žalost, kot že omenjeno, po prvem delu, v katerem je res močno poudarjena, vedno bolj bledi v ozadje, četudi se vsake toliko časa spet pojavi. In kadar se, takoj prevzame pozornost, sploh na koncu, ko pristane v neznani deželi. Veliko bolj skladno bi torej učinkovala zbirka, če bi vse svoje pesmi spletla okrog Alice, čeprav ohlapno, ali pa če bi bilo že od začetka na njej manj poudarka, tako da je bralec ne bi takoj dojel kot ključne.

Zbirka je v grobem zastavljena kot potovanje, pri čemer plašči predstavljajo njen bolj dinamičen del, hiše pa bolj statičnega. To potrjuje tudi verz, v katerem si hoče deklica hišo »nadeti kot plašč, da bi / z njo potovala.« Spet smo seveda pri hišah in njihovi nepremičnosti – saj so, konec koncev, nepremičnine, toda pesnica prežvečenemu motivu vdihne novo svežino, njene hiše lahko pomodrijo, po njih se sprehajajo ljudje s čipkastimi ovratniki, ki iščejo zlati las, v sosednji sobi lahko živi skrivnostnež, ki nenehno odklepa in zaklepa vrata. Presenečenj v deželi plaščev ni nikoli konec, in tu se pesnica izkaže za mojstrico izmišljij, njene pesmi so kot majhni romani, v katerih se vedno pripeti kaj neslutenega.

Cela vrsta pesmi v zbirki ima pod naslovom še motto v obliki citata, izposojenega od katerega izmed Velikih, med njimi tako najdemo recimo Franza Kafko, Emily Dickinson, Tomaža Šalamuna, Czesława Miłosza in Sylvio Plath. Ker pa to ni dovolj, nas nekateri znanci obiščejo še med verzi, pri čemer nasmejita predvsem dve podobi: »intimno je bilo namakati / žlico med korenje, paradižnik in drugo / zelenjavo in se zavedati, da te ob tem opazujejo / pozelenele oči Uroša Zupana« in »za svetlo mizo sedi nekakšen Milan Jesih in očala se mu / nekoliko stresejo od začudenja nad takim vstopom«. Presenetijo tudi nekatere opombe pod črto, ki v kontekst postavljajo različne osebnosti ali dogodke, vendar kot po navadi preveč razbijajo samo poezijo, v povezavi z avtoričino čustveno vpletenostjo vanje pa sploh odtegujejo pozornost. Premetena uporaba barv, ki dodatno slikajo vzdušje, nam po drugi strani nakazuje pesničino ekspresionistično stran, vsi uporabljeni motivi pa še bolj zasijejo zaradi izbrušenega besednega zaklada, ki niza najrazličnejše aliteracije ali asonance ter nasploh zveni zvončkljajoče. Najpomembnejši dejavnik je seveda pesničin čut za dobro (nonsense) zgodbo, zaradi česar je Alica v deželi plaščev zbirka, ki že pred zajtrkom verjame v šest nemogočih stvari.

 

Barbara Pogačnik: Alica v deželi plaščev. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016. 131 strani, 22,95 €.

Refleksija 4. 9. 2016

Zapuščene ženske, ki jim nihče ne namenja pozornosti

Marie N’Diaye, foto AFP

V enem od intervjujev je pisateljica Marie N’Diaye pojasnila, da ima z abstrakcijami precejšnje težave in da zato abstraktnosti vedno skuša utelesiti. In ko je novinar nato komentiral, da je njen literarni svet poln duhov, čarovnic in drugih nadnaravnih bitij, mu je ta z nežnim, skoraj dekliško milim glasom pojasnila, da se ne fokusira na Velike teme, pač pa jo zanimajo banalne, vsakdanje zgodbe.

Malodane vsak zapis, ki se dotika tekstov Marie NDiaye, in še posebej njenega zadnjega romana Ladivine, ki velja za njeno najkompleksnejše delo doslej in za katerega je bila letos nominirana za prestižno Bookerjevo nagrado (prevod v angleščino: Jordan Stump, izvirnik pri Gallimardu 2013), operira s termini kot so magični realizem, fantastično, surrealno, nezavedno, celo kafkovsko metamorfozo (in Gregorja Samso) se je omenjalo, čeprav je očitno, da tovrstni termini z zadihanostjo skušajo ukalupiti pripovedi, ki jih ustvarja ta nedvomno ena najvidnejših ustvarjalk današnjega časa. Metamorfoze, ki jih doživljajo njeni junaki in predvsem junakinje, iz žensk v ptice, kot v zbirki novel Tri močne ženske (zanjo je leta 2009 prejela Goncourtovo nagrado), ali pa iz moških v kače (kot v zgodnejšem romanu La Sorcière) ne problematizirajo zahodne kulturne tradicije in ne skušajo podati alternativnega odnosa do realnosti, pač pa so posledica avtoričine jezikovne bravuroznosti, ki je zakoreninjena v evropski literarni tradiciji.

Izraz magični realizem, če izpostavim samo tega, se s pisateljičinim imenom povezuje vsaj iz dveh razlogov; pri tem ne gre za dolge, meandrske stavke niti za detajlirano psihologizacijo likov ali sanjski svet ter fantastične prvine, s katerimi so preplavljene njene pripovedi, pač pa, da pogosto piše o afriških, karibskih, torej mitologiziranih tropskih prostranstvih. Drugi razlog je, da se Marie NDiaye, ne glede na to, da je odraščala na obrobju Pariza, opisuje kot temnopolto pisateljico. Njeni rasni determiniranosti se posledično pripisuje tudi občutek odtujenosti od francoske družbe. Pisateljica sama je sicer večkrat poudarila, da so njene vezi s senegalskim očetom ter s tem z afriškim kontinentom zgolj aluzivne. “Skupaj z bratom naju je vzgajala francoska mati. Afrike nisem obiskala do svojega dvaindvajsetega leta. Vzgojena sem bila v povsem francoskem okolju. V mojem življenju Afrika ne igra vloge – povezave se išče zgolj zaradi mojega imena in barve moje kože,” je pojasnila v enem izmed intervjujev.

V romanu Ladivine, ki je postavljen v Francijo in Berlin, kamor se je pisateljica preselila po letu 2009, ko je Sarkozy postal predsednik, se junakinja Ladivine s svojo družino poda na počitnice v neimenovano afriško državo. Pisateljica je s tem prizorom problematizirala temelje evrocentričnega diskurza, in sicer v podobi naivnih Zahodnjakov, ki se za vsako ceno podajajo na predrage počitniške destinacije, pri čemer doživljajo razočaranje, včasih tudi tesnobo in celo grozo, toda v središču njenega zanimanja je predvsem vprašanje tujosti, izkoreninjenosti, recimo tudi razsrediščenosti. V uvodu k romanu En famille iz leta 1991 se je Marie NDiaye vprašala, iz katere dežele prihaja: “Ali niso zame vse dežele tuje?” Njeni romani, in tako je tudi v romanu Ladivine, ne ponujajo katarze v smislu vrnitve v obljubljeno deželo, kar je mimogrede tema mnogih sodobnih pisateljev in pisateljic z afriškimi koreninami (med drugimi tudi Taiye Selasi in Chimamande Ngozi Adichie), temveč Afriko prezentirajo kot neznano deželo ali, kot nekje pomisli Ladivine: v tem (neznanem) afriškem mestu so se čutili osamljene in ranljive; zato zaupajo mlademu fantu, ki jih nasmejan čaka pred muzejem, kar vodi v nadaljnjo katastrofo.

Tudi igro identitete, ko domačini Ladivine zamenjajo za nekoga drugega, žensko v rumeni obleki, ki se je udeležila razkošne poroke, ni mogoče brati kot nekaj, kar ima realno osnovo ali celo spomin. Ladivine sprejme dodeljeno vlogo ne zato, ker bi si obetala nekakšno odkritje ali ker bi jo recimo izvorna dežela fascinirala, temveč iz veselja do pripovedovanja. Toda njena pripoved ima lahko le negativne posledice – sledi odtujitev od moža in otrok. Ko Ladivinin mož Marko ponoči med ruvanjem mladeniča, ki jih je malo prej čakal pred muzejem in za katerega zdaj misli, da jih je prišel oropati, potisne skozi balkon v globino, se nenadoma zave, da svojega moža nikoli več ne bo mogla ljubiti kot nekoč (in morda ga sploh nikoli več ne bo ljubila, saj se je nenadoma v njenih očeh prelevil v morilca). Afrika, kjer naj bi se Ladivinina družina regenerirala, se izkaže za slabo izbiro, celo za nočno moro – in to ne toliko zaradi kraja samega, pač pa tega, v kaj se junaki tam preobrazijo. In tovrstna preobrazba doživi vrhunec v Ladivininem izginotju v gozdu, ko končno prisluhne glasu svoje matere Clarisse Riviere ter tako preko lastnega izginotja doživi pomiritev.

Roman Marie N’Diaye Ladivine je zgrajen okoli zanikanja; Clarisse Riviere, ena izmed junakinj, pred svetom zanika svojo temnopolto mater in si tudi za moža Richarda Riviero izmisli zgodbo, da je sirota, medtem ko se vsak torek popoldne na skrivaj vrača v materino tesno stanovanje. Večperspektivna zavest štirih junakinj, ki pripadajo štirim generacijam, gre torej za mater Clarisse Riviere, imenovano Ladivine Sylla, za Clarisse Riviere, ki noče več slišati na ime Malinka, za Ladivine ter končno za njeno osemletno hčer Anniko, razkriva glasove utišanih žensk, ki so ujete v ponavljajoče se vzorce nasilja in izgube. Ker prihajajo iz drugih krajev, je njihovo življenje vnaprej določeno. Te realnosti se ne zavedajo, vendar jim – predvsem v novem svetu – vseeno prihaja nasproti. Hkrati so do te mere izrinjene s tirnic vsakdanjosti, da je zlahka mogoče sklepati, da sploh niso obstajale. In ker so njihove zgodbe nepomembne, predvsem v odnosu do Velike (zahodnjaške) pripovedi, nam Marie NDiaye kaže njihova življenja v permanentni fluidnosti in recimo zdrsljivosti.

Razlog Malinkinega zanikanja lastne matere je na prvi pogled očiten: mati je temnopolta, verjetno afriška imigrantka, čeprav to nikoli ni nikjer jasno izrečeno, ki si je v Franciji našla delo čistilke. Čeprav Malinka ve, da bo nekega dne kaznovana, ker je zapustila služkinjo, se izgubi v belem francoskem svetu, poroči Francoza in rodi hčer, ki jo poimenuje Ladivine. Junakinja živi dvojno življenje in si dovoli biti Malinka le enkrat na mesec, ko materi prinese denar zaradi sramu, ki ga občuti ob pogledu na materino polt, čeprav ta nase veže še druge negativne konotacije: pomeni, da sta Malinka in služkinja praktično brez preteklosti, da nista nikomur nič pomenili, da z nikomer nista bili povezani, da Malinkina mati ni imela staršev, bratov, sester, predvsem pa Malinka ni imela očeta. Barva koža postane lakmusov papir, na katerega se vežeta ne samo pomanjkanje ljubezni in pozornosti, temveč predvsem manjvreden odnos do sveta. Malinka se boji, da bi tudi ona postala služkinja; ki bo čakala na svojega moškega, da jo bo odrešil (dobesedno nudil dom, za katerega bo skrbela).

Pisateljici uspe skrivnost Clarisse Riviere zadržati vse do konca romana. Ko se Richard Riviere sprašuje, kaj mu je njegova zdaj že umrla žena prikrivala, pri čemer jo okarakterizira za precej čudaško, sramežljivo, negotovo, že vemo, da je Clarisse Riviere postala natanko tisto, od česar je bežala. Mož jo je zapustil, ker ni prenesel njenega vlažnega pogleda, v katerem je videl le običajno abstraktnost, hči Ladivine nanjo gleda kot na servilno in tragično prezenco, ki si je na stara leta našla alkoholiziranega ljubimca (s katerim si sicer končno dovoli biti to, kar v resnici je, vendar svoje razkritje tudi drago plača). Noben od njiju pa ne sluti Malinkine nasedlosti med svetovoma. Da je Marie NDiaye malodane nepresegljiva v opisovanju tragikomičnih družinskih razmerij, je pokazala tudi s tem, ko je na presunljiv način opisala Malinkin dvojni zločin; Malinkina odvrnitev od služkinje se prezrcali v odvrnitev Ladivine od Clarisse Riviere, kar seveda aludira na določeno travmo, ki jo je podoživela ženska iz tropskih krajev, in konec koncev travmo, ki je sledila več generacijam žensk.

Ob koncu romana, ko se Richard Riviere in Ladivine Sylla skoraj dotikata s koleni ter čakata, da si povesta bistveno, v prostor vstopi velik rjav pes. Vse ženske junakinje v romanu se ves čas čutijo opazovane s pasjimi očmi. In pri tem ne gre toliko za to, kaj ti pasji pogledi pomenijo, bodisi da se Ladivine preobrazi v psico, ki odslej pazi na svojo družino, bodisi da gre preprosto za naključnega psa, ki ga Clarisse Riviere opazi na drugi strani ceste ravno v trenutku, ko njen mož odhaja, ali pa za psa, ki reši bruhajočega dojenčka, kot bolj za to, da je pisateljica z motivom psa demonstrirala tisto, kar pozoren preučevalec pisanja Marie NDiaye Andrew Asibong imenuje neopredeljiva praznina. Fantazmagorična atmosfera, ki jo pisateljici uspe poustvariti, nekoliko spominja na film Antikrist Larsa von Trierja, le da pisateljičina inspiracija, ki se očitno napaja ne toliko iz realnosti kot iz nočnih mor, brutalne prizore omili z razpršeno realnostjo, negotovimi identitetami, repeticijami, regresijami v času (in prostoru), predvsem pa z izbrušenim, stiliziranim jezikom, ki se zatakne za malodane vsako še tako minorno situacijo.

Andrew Asibong načeloma celo trdi, da bralec zaradi neopredeljive praznine, ki jo vsebujejo dela Marie NDiaye, nima oprijemališča, s pomočjo katerega bi bilo mogoče dekodirati pripoved s stališča psihoanalize ali analize dogajanj. Teksti Marie N’Diaye po njegovem raziskujejo družbeno stigmo ali družinske disharmonične odnose, pri čemer avtorico opredeli kot hibridno figuro, ki v francoski jezikovni prostor vstopa kot fascinantna in malodane fanatična kreatorka postmodernizma, ter s tem tudi še nepopisane postkolonialne umetnosti.