avgust 2020 - AirBeletrina
Urban Vovk (Fotografija: Valentina Vovk) Urban Vovk (Fotografija: Valentina Vovk)
Podkast 27. 8. 2020
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 24 min

AirBeletrinin podkast: beremo z Urbanom Vovkom

Skoraj dokončan rokopis takrat še zapornika Felixa Plohla je urednik Urban Vovk v roke dobil lani. In tako kot vsak, je bil tudi ta zgodba zase. A, kot je povedal v podkastu, je bil le pri redkokateri zgodbi tako soudeležen, kot je bil pri nastajanju biografskega romana Vsi moji grehi.

Kako se ga je lotil? Počasi. Material je bilo treba organizirati v smiselno celoto, avtor pa je moral napisati še dve besedili, ki sta vse povezali v, kot pravi Urban Vovk, roman v zgodbah.

V njem Plohl bralca pelje po poti nekaterih svojih grehov. Le nekaterih zato, ker v njem, denimo, ne opisuje neposredno tistega, zaradi katerega je prestajal zaporno kazen, med katero je nastal omenjeni roman. A kljub temu z njim prehodimo dolgo pot: od Bihaća, kjer je bil rojen, do Kanade, od koder so ga deportirali, pa do Mehike in Amerike, kjer je ne nazadnje živel več let in tudi veliko doživel.

Kot urednik je moral Vovk na Plohlove izkušnje gledati skozi njegove oči, hkrati pa ohranjati uredniško distanco in se postaviti tudi v kožo bralca. Kot pravi, je v knjigi več situacij, ki bi se bralcu lahko zdele problematične, od vojne, kriminala in nasilja, do tega, da pripovedovalec teh dejanj niti odkrito ne obžaluje. Zato je tudi tokrat premišljeval o prizadevanju, da bi svet postal boljši, kot je ta, ki ga knjiga predstavlja, vendar, tako Vovk, »menim, da ni naloga literature, da svet izboljšuje.« 

Pomembno se mu zdi vztrajati, da tovrstne izkušnje pridejo do glasu, da so literarno ubesedene in tudi slišane med bralci. Ko se potopiš v njih, stopiš tudi v prostore, kjer vidiš avtorjeve pomisleke, raznolike argumente za in proti, iskanje razlogov, zakaj se na katero pot podati …

Plohlova knjiga tako ponuja dragoceno spoznanje, kako je v dobrem in v slabem biti del kriminalnega podzemlja oziroma živeti ulico, geto, zapore in živeti nasilje. V grehu. In to brez olepševanja.

Podkastu lahko prisluhnete tu:

Urban Vovk je esejist, literarni kritik, avtor kratke proze, mentor. Za knjigo V teku časa je prejel Stritarjevo nagrado, nominiran je bil tudi za Rožančevo. Več let je bil urednik pri LUD Literatura, zdaj je pri Beletrini.

Knjigo Vsi moji grehi Feliksa Plohla lahko kupite na tej povezavi.
Panorama 26. 8. 2020

Patrizia Cavalli: »Včasih ure, celo dneve, iščeš pravo besedo. Toda pesem je vedno že v tebi.«

Patrizia Cavalli

Nekdo mi je rekel,

da moje pesmi zagotovo

ne bodo spremenile sveta.

 

Odgovarjam, da ja, zagotovo

moje pesmi

ne bodo spremenile sveta.

 

Ti na videz preprosti verzi, zapisani sredi sedemdesetih let, zagotovo ponujajo najboljši vstop v pesniški svet kultne italijanske pesnice Patrizie Cavalli, letošnje častne gostje festivala Dnevi poezije in vina, ki ga založba Beletrina za konec avgusta pripravlja na Ptuju (in drugod po Sloveniji). Verze, ki se zdijo na prvi pogled kot hipna, duhovita domislica, zasnovana v obliki aforizma, je mogoče brati kot pesimistično, celo cinično razvrednotenje moči pesniške besede, vendar podton miselnega obrata – zelo značilnega za pesniški jezik Cavallijeve – hkrati izpričuje nasprotno misel. Misel, ki jo pogojuje vztrajanje pri afirmaciji poezije, v odnosu do zanikanja zmožnosti njene moči v spreminjanju sveta kljubovalno vprašuje: Ali pač?

Verjetno je ravno v tem smislu njena kljubovalna, a hkrati izrazito nežna in samosvoja poezija, ki se ne ozira na razlikovanje med »visoko« in »nizko kulturo«, hkrati pa v izrazito modernem pesniškem jeziku nagovarja temeljne dileme sodobnega sveta, Cavallijevo v Italiji ustoličila med najpomembnejše sodobne pesnike. Tam že od izida njenega pesniškega prvenca Moje pesmi ne bodo spremenile sveta (Le mie poesie non cambieranno il mondo) v letu 1974 ostaja ena izmed najbolj priljubljenih in branih pesnic. Dvorane, kjer bere svojo poezijo, so že mesece vnaprej razprodane. Tudi literarni kritiki jo kujejo v zvezde. Italijanski pisatelj Ruggero Guarini v njenih verzih zaznava čudovit spoj »erotike in čistosti, nežnosti in drznosti, inteligence in odkritosti … globine in lahkosti, radosti in žalosti, strasti in arogance…«, medtem ko je za pesnika in prevajalca njenih del Piera Salabèja Cavallijeva pesnica »izgubljenih družbenih utopij v znanstveno in medijsko zamejenem svetu«.

Povedno je, da je pri prevodu njenih izbranih del, ki je izšel leta 2013 v ZDA, sodelovalo 13 vrhunskih ameriških pesnic in pesnikov, med njimi tudi Jorie Graham, Johnathan Galassi, Kenneth Koch, Mark Strand. Gini Alhadeff, urednik zbirke in avtor polovice prevodov, ki jih je v sodelovanju s pesnico pripravljal pet let, je zapisal, da »prevajanje njenih pesmi ni bila znanost, temveč predanost«. Skupna misel prevajalcev njenih del, tudi tistih, ki so njeno poezijo prevajali v nemščino, francoščino, španščino in druge jezike, je pravzaprav ta, da šele proces prevajanja najbolj nazorno izpričuje pesničino mojstrsko uporabo jezika, zlasti njeno zmožnost ohranjanja sintaktično tekočega jezika ob na videz lahkotnemu poigravanju z metričnimi poudarki, cezurami, notranjimi rimami in drugimi jezikovnimi postopki. 

Te razsežnosti njenega pesniškega jezika fascinirajo tudi italijanskega filozofa Giorgia Agambena. Leta 2006 je v uvodnem eseju zbirke njenih izbranih pesmi izpostavil še nenavadno »napetostno polje« njenega pesniškega jezika, saj je v njem sočasno zaznati himničnost, torej slavljenje, in elegičnost, obžalovanje. Filozof meni, da se v njeni poeziji obe razsežnosti »stapljata« onkraj psiholoških aspektov, kar jo umešča v »prvinsko etično pokrajino«. Od tu njegova opredelitev njenega dela za »najintenzivnejšo etično poezijo v italijanski literaturi 20. stoletja«. Zanimivo je, da je Mira Rosenthal v zapisu za Kenyon Review Online zaznala v poeziji Cavallijeve celo nekakšen politični angažma. Seveda ne v smislu klasičnega aktivizma, temveč kot hotenje spremeniti, preoblikovati svet z ljubeznijo. Po njenem je pesnica zato tako pozorna na moč ljubezni kot čustvene vezi in tudi na trenutke, ko se ljubezen lahko raztopi zaradi prekomernega občutka jaza. To pa je »nenavadna in dobrodošla pozicija v aktualni klimi ironije, odtujenosti in inovativnosti,« zapiše Rosenthalova in v premislek/ponazoritev ponuja pesem, ki jo lahko zdaj beremo tudi v slovenskem prevodu.  

 

Ah, ne bodi tako stolast, stol!

In ve, knjige, ne bodite tako knjigaste!

Kot jih postaviš, tako stojijo, zapuščene jakne.

Preveč materije, preveč identitete.

Vsi so gospodarji lastne forme.

So. So, kar so. Osameli.

In jaz jih vidim ločene, enega po enega,

in tudi sama sem negibna kakor trgec

za te negibne, osamljene, zamrznjene predmete.

Potrebne je veliko zračne nežnosti,

sočutne naglice, da bi se zganile in pomešale,

te vedno iste gospodujoče oblike, namreč,

ni res, da se je moč vrniti, nihče se v maternico

ne povrne, mogoče je le oditi,

postati svoj.

 

Cavallijeva piše o sebi, o telesnosti, o odnosih med ljudmi, o ljubezni(h) in o (svojih) boleznih, o živalih, tudi o predmetih, ki nas obdajajo, tudi o špagetih in stolih, vendar so vse te včasih tudi vsakdanje podobe le sestavine, s katerimi – v pomenskem registru, ki ga vzpostavlja s svojo poezijo – izraža nekaj temeljnega o naši bivanjski izkušnji. Ta se po njenem ne udejanji v pričujočnosti, temveč odsotnosti, točneje v napetosti med tema pojavoma, kar najbolj nazorno izrazi v svojih ljubezenskih pesmih. V svojih pesmih ubeseduje čustveni svet, vendar ne sentimentalno. »Moja poezija ne vsebuje psihologiziranja,« je poudarila v pogovoru Il Fatto Quotidiano, enem redkih intervjujev z njo. »Prej gre za znanost o čustvih,« je dodala. Iz njenih pesmi je vidno, da tudi čustva opisuje kot fenomen, ki ga opazuje in proučuje, a vedno kot aktivna udeleženka. ».. Sem notri / in zunanjost vstopi vame …«, zapiše v eni izmed svojih pesmi. Spet drugje, s pesmijo o opazovanju opazovanja, ironizira (lastno) početje.  

 

No, pa poglejmo, kako cvetiš,

kako se odpreš, kakšne barve so tvoji cvetni listi,

koliko pestičev imaš, kakšne zvijače uporabljaš,

da raztrosiš svoj pelod in se razmnožiš,

ali je tvoje cvetenje slabotno ali neugnano,

kakšno držo zavzameš, kam se nagneš,

ali med umiranjem zgniješ ali se osušiš,

no, daj že, jaz gledam, ti cvetiš.

 

Zlasti v krajših pesmih je najbolj vidna njena iskriva misel, ki pa vedno vsebuje tudi humorno domislico, s čimer pritegne bralca oz. bralko v svoj svet. »Ne maram počasnih pesmi, čeprav sem jih nekaj napisala. Všeč mi je, ko pesem – čeprav sestavljena morda le iz nekaj verzov – pripravi obrat, in tudi mene preseneti,« je leta 2013 ob izidu njene šeste pesniške zbirke z naslovom Kristavec dejalav pogovoru za rimski dnevnik Il Fatto Quotidiano.

 

Bolj ko se dolgočasimo, bolj se navežemo.

Tako zelo mi je dolgčas, nočem več umreti.

 

Malce obsežnejši pogovor s pesnico, rojeno leta 1947 v Todiju, italijanski pokrajini Umbrija, sicer pa tudi prevajalko in stalno sodelavko nekaterih gledališč v Rimu, je lani objavila La Republicca. V njem je v zanjo značilnem lakoničnem slogu spregovorila tudi o začetkih svoje pesniške poti. Izvemo, da je pomembno vlogo na tej njeni poti imela romanopiska Elsa Morante, ki je Cavallijevo leta 1968, ko se je ta preselila v Rim, sprejela za eno svojih varovank. V tem pogovoru je muze in navdih zanimivo opredelila kot »impulz, ki misli«, podrobneje pa je spregovorila o glasbi, kajti veliko pozornosti namenja melodičnosti svojih pesmi. Spregovorila je tudi o svojem procesu ustvarjanja. »Iskanje prave besede, načina za oblikovanje pesmi, lahko traja ure, tudi več dni. Toda pesem je vedno že v tebi.«

 

Kot bi s petjem besede

našle svoj naravni izraz,

že pripravljenega na besede,

vendar ne pred pesmijo.

 

Izbrane pesmi Patrizie Cavalli z naslovom Ti lepi dnevi, ki jih je prevedla Miljana Cunta in so izšle pri Beletrini, lahko kupite na tej povezavi.

Knjiga je izšla v okviru projekta Reading the heart of Europe (EUHeart).

Intervju 23. 8. 2020

John Burnside: »Pravijo, da so najboljše stvari brezplačne, a ljudje zapravijo celo premoženje tudi za tiste, ki na koncu končajo na dnu oceana kot odvržena plastika.«

John Burnside

John Burnside (1955), škotski pesnik, pisatelj ter profesor književnosti in ekologije na Univerzi St Andrews, velja na Otoku za enega najzanimivejših sodobnih literarnih ustvarjalcev. V svojih delih – napisal je petnajst pesniških zbirk, osem romanov in tri zbirke kratke proze – raziskuje prepletanje vsakdanjega, na videz mimobežnega, in metafizičnega. Prejemnik številnih priznanj za književnost, med njimi tudi prestižne nagrade T. S. Eliota, je častni gost letošnjih Dnevov poezije in vina. Festivala, ki bo konec avgusta potekal na Ptuju in drugod po Sloveniji, se Burnside zaradi zdravstvenih težav žal ne bo mogel udeležiti v živo. Zagotovo pa njegove Izbrane pesmi, ki jih je ob tej priložnosti izdala organizatorka festivala, založba Beletrina, ponujajo izvrsten vpogled v avtorjevo delo in izvirno misel.

V prispevku za julijsko številko britanske revije New Stateman ste podrobno opisali svoje »bližnje srečanje s smrtjo«. Zaradi suma, da ste zboleli za koronavirusom, ste preživeli v bolnišnici skoraj teden dni, a se je izkazalo, da so se vam ponovile težave s srcem. V prispevku ste poudarili, da takšna izkušnja v človeku utrdi misel, da je treba živeti v sedanjosti in ceniti življenje v vseh njegovih podobah. A po drugi strani se zdi, da je s covidom-19 povezana kriza le še utrdila občutja negotovosti in strahu v družbah. So grožnje dejansko večje in številčnejše ali sta se povečala občutljivost in percepcija ljudi nanje?

Povsem očitno je, da vlade v številnih državah utrjujejo svojo moč z ustvarjanjem in širjenjem občutij tesnobe, nelagodja in strahu. Če se ljudje bojijo za svoje službe, za svojo in za prihodnost svojih otrok, so veliko bolj vodljivi, gnetljivi in dovzetni za manipulacije. Takšne ljudi je lažje spodbuditi k dejanjem, ki jih sicer nikoli ne bi storili. Res pa je, da so problemi, s katerimi se spoprijemajo sodobne družbe, to velja tudi za covid-19 in z njim povezano krizo, zelo resni. Toda zdajšnja pandemija ni samonikla, ni izoliran pojav, temveč je kot velika večina današnjih problemov posledica sprememb v naših načinov življenja v zadnjih sedemdesetih letih, verjetno pa so kali teh sprememb že v začetkih industrijske revolucije. Problem ni v industrializaciji ali uvajanju novih tehnologij, temveč v zlorabi teh procesov in orodij, saj je z njimi na račun velikega dela sveta, zlasti najbolj revnih v t. i. nerazvitih državah, profitirala zelo majhna skupina. Vlade in korporacije nas spodbujajo k skrbi za manj pomembne stvari, da bi nas odvrnile od premislekov o ključnih izzivih današnjega časa; to so nedvomno skrb za okolje, oblikovanje novih zdravstvenih sistemov in zagotavljanje socialne pravičnosti.

V zadnjih letih je izšlo veliko knjižnih del, ki svarijo pred neizbežnim zlomom, če bo človeštvo še najprej neodgovorno ravnalo z okoljem. Hkrati pa je nastalo tudi veliko utopičnih romanov, v katerih avtorji razmišljajo o možnih novih oblikah družbene ureditve. Oboje vsebuje tudi vaš roman Havergey iz leta 2017. Kako v kontekstu vseh teh napovedi misliti posledice zdajšnje krize in odzive nanjo?

Havergey sem napisal na osnovi naročila ob priložnosti obeležitve 500-letnice prvega izida Utopije Thomasa Moora. Izhodišče moje »utopije« je bila globalna pandemija, ki je terjala smrt osemdesetih odstotkov svetovne populacije. Tistim, ki so preživeli, je bilo dano, da se znova uskladijo z naravo, kar je vključevalo tudi povrnitev starih, okoljsko vzdržnih načinov pridelovanja rastlin … Nedvomno je veliko ljudi pričakovalo, da bomo prej ali slej doživeli pandemijo, kakršna je covid-19. Tudi, da bodo sledile nove, če ne bomo povsem spremenili našega načina življenja. Vprašanje pa je, ali imajo vlade in lastniki kapitala voljo za udejanjanje ustreznih ukrepov. Trenutno takšne volje ne zaznavam, saj vedno, ko govorijo o vrnitvi v »normalnost«, s tem mislijo vrnitev v »staro normalnost«, tisto, ki nas je pripeljala v sedanjo krizo. Covid-19 je sporočilo, da moramo spremeniti naš način življenja, zlasti odnos do okolja in potrošnje. Nenazadnje je koronavirus izbruhnil zaradi slabih prehranjevalnih navad in izdelovanja neumnih predmetov.

Vaši romani in poezija so prežeti z jasnimi pozivi bralcem in bralkam, da se moramo »od-učiti« ustaljenih vzorcev mišljenja in ravnanja. V osnovi ponujate v premislek postulate anarhistične misli, hkrati pa svoja prepričanja, tudi kar zadeva vlogo literature, utemeljujte v konceptu t. i. »globoke ekologije«. Katere so bile tiste ključne prelomnice v vašem življenju, ki so določile vaš Weltanschauung?

Kot najstnik, ki je odraščal v šestdesetih letih in je z velikim zanimanjem spremljal pojav tedanjih družbenih gibanj, sem upal, da bo vendarle nastopila nekakšna »mehka revolucija«, ki bo prispevala k pozitivnim spremembam v družbi. Konec sedemdesetih, zlasti pa seveda v osemdesetih letih, je postalo jasno, da takšnih sprememb ne bo, kajti vstopili smo v obdobje, zaznamovano z vse večjim nadzorom, avtoritarnostjo in deregulacijami na vseh področjih, kar vse je predalo ključne vzvode moči največjim podjetjem. Razočaran sem bil, počutil sem se nekako izrinjenega. Sčasoma sem doumel, da vse poti vendarle še niso zaprte. Angažiral sem se v dejavnostih, ki zadevajo skrb za okolje, pravice živali in pridelavo hrane. Delal sem kot računalniški programer, nekaj časa sem bil zaposlen tudi kot uradnik na angleškem ministrstvu za kmetijstvo. Ob tem delu sem dobil globlji uvid v delovanje sistema. Razširjenost in obsežnost korupcije sta me šokirala. Še bolj pa ciničen odnos zaposlenih do tega pojava. Šlo je sicer za manjše zneske, toda korupcija je bila vsem na očeh. Denar, državne subvencije so dobivali največji kmetovalci, ki sta jim bila kakovost hrane in skrb za vzdržnost zemlje povsem postranskega pomena. Takrat sem se močno angažiral, tudi v nasprotovanju pridelovanja gensko spremenjenih rastlin.

V devetdesetih ste se posvetili pisanju. Že v tem desetletju ste napisali sedem pesniških zbirk, dva romana, vaše prispevke so objavljale revije, kot je denimo New Yorker. Ste aktivistični angažma namenoma opustili?

Poročil sem se, dobil otroke. Tako se pač zgodi … Prej, ko sem verjel predvsem v aktivistični boj, nisem veliko pisal, le nekaj pesmi. Danes sem prepričan, da lahko tudi s pisanjem veliko prispevamo k pozitivnim spremembam v družbi. Ključno vlogo piscev, pravzaprav vseh, ki delujejo v javnem prostoru, vidim v širjenju verodostojnih informacij. Naša dolžnost je ustrezno ovrednotenje informacij. To pomeni tudi zavrniti vse bolj umetelno sestavljene izdelke, v resnici laži piar služb z jasnim: »Ne, to je prava novica, to je resnica«. Morda sem naiven, toda verjamem, da so ljudje, če imajo dostop do pravih informacij, sposobni sprejemati prave odločitve v dobro skupnosti. Na lokalni ravni je to vsekakor mogoče zagotoviti, težje na višjih ravneh upravljanja. Kar zadeva teoretično razumevanje družbenih zakonitosti, ostajam staromoden marksist in anarhist. Ljudje navadno mislijo, da hočejo anarhisti z nasiljem odpraviti oblast. Nasprotno, anarhizem utemeljuje nasprotovanje nasilju, pri čemer pa so tisti voditelji, ki vsiljujejo svoja mnenja drugim ljudem, pravzaprav ena izmed podob nasilja. Pravi voditelj ne bo nikoli vsiljeval svojega prepričanja drugim ljudem, temveč bo vsakemu dopustil njegovega. V tem smislu sem marksist in anarhist, pomembna sestavina mojega razumevanja sveta pa je tudi »globoka ekologija«. Zanima me misel ljudi, ki so analizirali kompleksnost sveta iz teh perspektiv, denimo Ivana Illicha ali Andreja Gorza.

V vaši poeziji je čutiti sledove teh paradigem in miselnih tokov, vendar se zdi, da jo vendarle povezuje vaše iskanje lepote in lepega, včasih tudi v banalnih, vsakodnevnih predmetih. Kako se ta dva svetova povezujeta v vas?

Takšnemu spoštljivemu odnosu do samoumevnih in nepopolnih vsakdanjih pojavov in stvari v eni izmed japonski tradicij pravijo wabi-sabi. Ta tradicija ali mišljenjski kontekst je v današnji zelo potrošniško naravnani družbi, kjer hočejo vsi novi iPhone ali kakšno drugo tehnološko čudo, ne zmorejo pa zaznati cvetlice na lastnem pragu, zelo pomembna. Ko otroke vprašajo, kaj želijo za božič, odvrnejo, da novi Samsung. Večinoma pa niti ne razumemo o čem govorijo. Skeptičen sem do poezije, ki poziva k spremembam ali k revoluciji. Name ne »deluje«. Toda poezija ima tudi to moč, da pozove bralca k temu, da pobližje pogleda v okolje, v katerem živi, morda gozd, cesto, mesto ali ulico. Takšen pogled vsebuje avtentično politične sestavine, saj poziva k spoštovanju reči, s katerimi smo obdani. Pravijo, da so najboljše stvari brezplačne, toda ljudje zapravijo celo premoženje za tiste, ki na koncu končajo na dnu oceana kot odvržena plastika. Želim si, da bi ljudje spet znali ceniti brezplačne stvari.

Druga pomembna razsežnost poezije pa je – ne glede na njeno vsebino ali formo – vztrajanje pri natančnosti in kompleksnosti jezika. Korporacije in oglaševalci hočejo zmanjšati pomen jezika, ga zmaličiti tako, da bi služil njihovim potrebam. Temu se je treba upreti. Besede imajo svoje definicije. Pomembno je vztrajati pri avtentičnem, ne le semantičnem pomenu besed. To pomeni, da nekaj, kar morda nekateri imenujejo kolateralna škoda, imenuješ smrt. Ker gre za smrt. To je treba jasno, odkrito povedati. Ta proces včasih zahteva odstranitev tistega, kar je na prvi pogled lepo v tvoji okolici, lahko pa pomeni vztrajati pri resnici brez potiskanja neprijetnih dejstev pod preprogo.

Lani je izšla vaša v angleško govorečem svetu zelo dobro sprejeta knjiga The Music of Time. V njej razčlenjujete načine, s katerimi so se pesniki in pesnice 20. stoletja odzivali na – zapisano z besedami Osipa Mandelstama – »hrup časa«. Posebno pozornost namenjate Ani Ahmatovi, Marini Cvetajavi, Rilkeju, Eliotu in tudi manj znanim literatom, kot je mlada bocvanska pesnica Tjawangwa Dema. Izstopa pa vaša analiza Ezre Pounda, vrhunskega pesnika, a tudi izpričanega fašista in rasista. Gre za v različnih oblikah tematizirano vprašanje: Je mogoče »rešiti« umetnikovo delo pred njim kot človekom? Ne nazadnje si je po tem pesniku nadelo ime eno najmočnejših postfašističnih gibanj v Italiji.

Zelo dobro vprašanje. Pounda sem izbral zato, ker je njegov primer najhujši, najtežje se je spraviti z njim. V zgodovini književnosti ima podobno vlogo kot Wagner v glasbi. Ko sem kot osnovnošolec učitelju predlagal, da bi napisal esej o Wagnerjevem življenju, mi je ta odvrnil, naj ne pišem o njegovem življenju, temveč le o glasbi, saj je bil kot človek odvraten. Poundu ne bi smeli oprostiti njegovega rasizma in fašizma. Ni šlo za nikakršen odklon ali psihološke težave, kot je trdil kasneje. Zavestno je izbral to pot. Sam ne morem razumeti rasizma, zanj enostavno ni smiselne podlage. Lahko pa razumem, zakaj so takrat nekateri vrhunski književniki simpatizirali s strankami na politični desnici ali skrajni desnici. Pound je skrajen primer, vendar ni bil osamljen. Celo nekdo, kot je Yeats, je v tridesetih letih z naklonjenostjo pisal o Blueshirts, irskem fašističnem gibanju, Eliot pa pesmi, ki jih danes opredeljujemo za antisemitske.

Književnost vedno vsebuje refleksijo časa. Rasizem je bil tedaj sestavni del mišljenja srednjega razreda. Enako seksizem in predsodki do nižjih razredov. Kljub vsem Georgeem Orwellom tega sveta je večina delavski razred gledala zviška, skoraj kot podskupino. Književniki so reflektirali svoj čas pač kot človeška bitja … Če bi bil pisatelj svetnik, ne bi pisal o ničemer. Le živel bi svoje življenje. Pisanje je pogosto poskus človeka, da bi sam sebe ozdravil, nekaj v sebi popravil. Pisatelji ne pišejo o popolnem svetu. Če že, pišejo o prizadevanjih v udejanjanju popolnega sveta. Pound je lahko napisal nekaj tako čudovitega, kot je Canto 81, ki je zame ena najlepših pesmi, napisanih v angleškem jeziku, zagotovo v 20. stoletju, hkrati pa je bil človek, kakršen je bil. Težko je to sprejeti. Zato mi je zelo všeč drža Terrancea Hayesa, Afroameričana, enega najboljših sodobnih pesnikov v ZDA. Večkrat je dejal, da občuduje delo pesnika Wallacea Stevensa, izpričanega rasista. Hayes je v začetnem delu pesmi Snow for Wallace Stevens uporabil očitno rasistične Stevensove verze, toda hkrati je v njej uvedel povsem nov koncept. Piše namreč o ljubezni brez odpuščanja. Sledeč tej misli si lahko še vedno dopuščamo, da imamo radi določene stvari v človeku, cenimo denimo njegovo ustvarjalno moč, vendar mu zato ne odpustimo napačnega ravnanja. Stevens se ni nikoli pokesal, tudi Pound se ni. Vzgojen sem  bil v katoliški veri. Ena izmed prvih lekcij je bila, da bog ne odpušča, če se resnično ne pokesaš svojih grehov.

Iz vaših zapisov je vidno, da zelo podrobno spremljate dogajanje v ZDA. Lahko zdajšnji protesti v temelju preoblikujejo ameriško družbo?

Zagotovo v ZDA opazujemo zgodovinski trenutek. So na prelomnici radikalnih sprememb, ki lahko pomembno prispevajo k izboljšanju odnosov med rasami, med spoli, lahko utrdijo pravice, ali pa bodo ZDA zdrsnile v nekaj, kar bo dobivalo vse več značilnosti fašističnega ustroja. Ključni problem seveda ni predsednik Donald Trump. On je le simptom globljega dogajanja, ki ga zaznamuje prizadevanje najbogatejših v ohranjanju svojih pravic in privilegijev. Netijo rasne nemire, a dokler jih pred tem dogajanjem varujejo represivni organi države, jim je vseeno, kaj se dogaja na ulicah. Zato je toliko bolj pomembno, da tistim, ki se borijo za drugačne ZDA, uspe.

Kakšne bodo posledice izstopa Velike Britanije iz Evropske unije?

Katastrofalne! Jasno je, da je skupina, ki je zasnovala in vodila kampanjo za brexit, lagala in zavajala o denarju, ki ga Britanci prispevamo v EU, tudi o denarju, ki ga namenjamo za nacionalni zdravstveni sistem. Zdaj je kar nekaj dokazov, da so se tudi Rusi vmešavali v referendum, kar vse po mojem nudi zadostne razloge za izničenje rezultatov. Morali bi zahtevati nov referendum, vendar ta seveda ne bo razpisan. Brexit so namreč sprožile tiste sile v družbi, ki zahtevajo nove deregulacije. Nisem stoodstotni podpornik sedanjega ustroja EU, vendar je dejstvo, da so z vstopom VB v Evropsko unijo britanski delavci in tudi okolje bili bolje zaščiteni, z izstopom pa bodo v družbi pomembnejšo vlogo znova dobile korporacije. Brexit je sprožil in poganjal razredni boj. Razredni boj še vedno pogojuje, čeprav manj očitno, razmere v britanski družbi.

Knjigo Izbrane pesmi Johna Burnsida lahko kupite na tej povezavi.

Knjiga je izšla v okviru projekta Reading the heart of Europe (EUHeart).

Seznami 21. 8. 2020

Deset dogodkov na letošnjih Dnevih poezije in vina, ki jih ne smete zamuditi

Fotografija: Matej Pušnik

Pred vrati so Dnevi poezije in vina, eden najprestižnejših in najodmevnejših pesniških festivalov v Evropi. Poezija pesnic in pesnikov, ki prihajajo iz desetih držav sveta, bo Ptuj, Ljubljano in druga mesta Slovenije napolnila med med 26. in 29. avgustom, ob žlahtni besedi pa bo mogoče degustirati tudi najodličnejša slovenska vina. Izbrali smo deset dogodkov festivala, ki jih ne smete zamuditi. 

Velika pesniška branja

Poeziji priznanih mednarodno delujočih avtoric in avtorjev lahko prisluhnite na že tradicionalnih Velikih pesniških branjih, ki bodo vsak večer ob spremljavi glasbenih koncertov oživili Vrazov trg.

Odprto pismo Evropi

Z Odprtim pismom Evropi vsako leto vrhunska pesnica ali pesnik kritično naslovi Evropo. Vsakič ga objavijo ugledni evropski mediji, v roke pa ga dobijo tudi evropski politični odločevalci. Letos ga piše ena najbolj branih in priljubljenih madžarskih avtoric Krisztina Tóth, ki ga bo prvič prebrala na odprtju festivala, v četrtek, 27. avgusta, ob 20.30, v petek, 28. avgusta, ob 15.30 uri pa boste v Dominikanskem samostanu lahko prisluhnili tudi pogovoru z avtorico.

Večeri pred dnevi

Večere pred dnevi lahko obiščete na Ptuju, kjer bo na Mestni tržnici zazvenel orkestrski vrtiljak Slovenskega nacionalnega mladinskega orkestra, ki bo v sodelovanju z dirigentko Živo Ploj Peršuh predstavil pester opus Dominika Bagole – Balladera, pridružila pa se bosta tudi Jadranka Juras in Emkej. S pesniško-glasbenim dogajanjem bodo naselili tudi Potrno (Avstrija), Krško, Pruh in Ljubljano, kjer bo v Parku Sveta Evrope pri Cankarjevem domu poezija zazvenela v tonih izvirnikov, prisluhnili pa jim bomo lahko tudi v slovenskih prevodih.

Pesniški turnir

Pesniški turnir je natečajna prireditev, na kateri že 20 let izberejo najboljšo izvirno neobjavljeno slovensko pesem. Na vsakoletnem finalu, ki poteka v Mariboru, se predstavi 12 izbranih pesnikov. Strokovna žirija izbere najboljšo pesem in njenemu avtorju/avtorici podeli naziv vitez/vitezinja poezije. V sklopu prireditev ob počastitvi jubileja se bo Pesniški turnir s svojimi pesniškimi vitezinjami in vitezi predstavil na Dnevih poezije in vina v sredo, 26. avgusta, ob 18. uri na Ptujskem gradu.

Festival mlade literature Urška

Festival Urška združuje mlade avtorje in avtorice, ki pišejo v slovenskem jeziku. Skozi strokovno selekcijo šestih regijskih srečanj JSKD s selektorji izberejo pet finalistov in najboljšemu v naslednjem letu izdajo knjižni prvenec. Na Dnevih poezije in vina se bo v soboto, 29. avgusta, ob 15.30 v kavarni Bodi predstavilo pet letošnjih nominirancev.

Svet v mestu

Pesniško branje in pogovor z avtorji z Bližnjega vzhoda, ki živijo v izgnanstvu in so politični azil dobili v Ljubljani. Dogodek je organiziran v sodelovanju s portalom Vrabec Anarhist, Unescovim mestom literature in Mrežo zatočišč za preganjane pisatelje – ICORN. Sodelujejo Sara Afzali (Iran), Mohamad Abdul Munem (Sirija) in Pooyesh Azizeddin (Iran).

Dane Zajc: V besedah

Ob izidu knjige V besedah Daneta Zajca, ki izhaja ob 90-letnici rojstva in 15-letnici smrti slovenskega klasika, bo v četrtek, 27. avgusta, ob 18.30 v Mestni knjižnici Ptuj otvoritev razstave in pogovor o življenju in delu pesnika Daneta Zajca. Na pogovoru sodelujeta urednika knjige Jerneja Katona Zajc in Aleš Šteger.

Polnočne predstave Teatra III

Ptujski Teater III na letošnjem festivalu pripravlja dva polnočna performansa v Stari steklarski delavnici. V četrtek, 27. avgusta, si ob 23.30 lahko ogledate polnočno posvetitev častnima gostoma festivala, v petek, 28. avgusta, pa prav tako ob 23.30 uprizoritev prvega dramskega dela Dušana Jovanoviča Predstave ne bo, ki ga je prvič uprizoril prav Teater III.

Vinski program

Festival ponuja bogat vinski program, ki vključuje že tradicionalne Hude pokušnje – degustacije vin ob pesniških branjih in Vinski oltar – degustacijo vin vinarjev vseh treh slovenskih vinorodnih dežel, kot novost pa se boste lahko v soboto, 29. avgusta, ob 16. uri podali na gastronomski sprehod po prvi ptujski vinski promenadi, kjer bo sodelovalo osem kulinaričnih hiš s Ptuja in okolice ter kar dvaindvajset vinarjev, povezanih v deset točk v mestnem jedru. Med njimi se bo obiskovalec sprehodil s kozarcem vina in se ob degustacijah srečal tudi s pesnicami in pesniki. V soboto ob 11. uri pa prav tako vabljeni na okroglo mizo o vinu in umetnosti v Dominikanskem samostanu.

Otroški program

Otroci se bodo lahko udeležili raziskovalno-ustvarjalne delavnice v Centru interesnih dejavnosti, pravljično-poetičnih uric z Lilijano Klemenčič v MuziKafeju, kino vrtička v Mestnem kinu Ptuj ter kreativno-gibalnih delavnic v Mestnem parku. Zaradi zagotavljanja primernega števila udeležencev so za vse dogodke potrebne predhodne prijave.

 Več informacij o festivalu najdete na tej povezavi

Kritika 20. 8. 2020

Marcel Proust bi se zatreskal v Rihanno

Michel Houellebecq lani na festivalu v San Sebastianu. Fotografija: Julen Pascual Gonzalez / Alamy Live News

Z romanom Serotonin Michela Houellebecqa (prevedel Iztok Ilc, Cankarjeva založba, 2020) dobimo vse, kar smo od francoskega nergača vajeni: željo, da bi odvrgel masko in razkrinkal liberalistično politično korektnost, predvsem pa na plano spravil tisto, kar navadno ostaja zamolčano, toda hkrati s provokacijo, ki ne izključuje samoironije in je že toliko kot njegova »blagovna« znamka, je Houellebecqovo pisanje konstelirano v menjalnem režimu; giblje se med imaginarnim in realnim. Tokrat imamo opravka z odtujenim moškim srednjih let, Florentom-Claudom Labroustom, strokovnjakom za agrikulturo, ki si po ogledu prispevka o ljudeh, ki so nekega dne preprosto izginili, odloči, da bo isto storil tudi sam. Odpove se tako birokratski službi na ministrstvu za kmetijstvo kot tudi svojemu dekletu, tovrsten beg od prenasičenosti pa Houellebecqu ponudi priložnost za družbeno analizo. Svetovno znanega francoskega pisatelja, ki je zaradi številnih prevodov njegovih romanov dobro poznan tudi slovenskemu bralstvu, odlikuje radovednost, in nenazadnje tudi dobršna mera vizionarstva, zaradi katerega ga je, in to njegovemu šovinizmu, rasističnim in homofobnim izpadom navkljub, smiselno brati.

Telo in mesenost se nahajata v središču romana Serotonin. Poudarek je na moškem srednjih let, ki se sooča s pojenjajočim libidom; zaradi tega skuša povzeti avanture z različnimi ženskami. Drugače od pričakovanega se Houellebecq osredotoči na neseksualne vidike življenja – kot sta gastronomija in gentrifikacija. »A kos starega kruha in curek olivnega olja je bil res nekoliko preskromen, potreboval sem jastogove medaljone in jakobove pokrovače z mlado zelenjavo, saj sem bil dekadent, ne pa grški kmečki peder,« se mu zapiše proti koncu romana, ko je že jasno, da ga številne kuharske oddaje na televizijskem ekranu spravljajo v depresijo, prav tako pa ga družbena omizja s konformističnimi sogovorniki, »mučno poenotenimi v njihovem ogorčenju in navdušenju«, spravljajo na rob obupa. Ugasne televizor in se loti branja knjig. Thomas Mann in »tisti stari bedak Goethe (nemški humanist mediteranske tendence, eden najbolj hudobnih čvekačev v svetovni literaturi)«, sta le dva pisatelja, ki nista mogla uiti očaranosti nad mladostjo in lepoto in sta ju postavila nad intelektualne in moralne lastnosti. Florent-Claud Labroust in Houellebecq kot njegov alter ego, sta torej tipična antagonista, ki se zapletata v spopad na celi črti.

Tudi tam, kjer bi Houellebecq lahko našel uteho, zapiše: »Tako vsa kultura sveta ni služila ničemur, vsa kultura sveta ni prinesla nobene moralne koristi, nobene prednosti, saj je /celo/ Marcel Proust na koncu Znova najdenega časa z občudovanja vredno iskrenostjo sklenil, da ne le mondeni odnosi, celo prijateljski odnosi ne ponujajo nič tehtnega, da so čisto preprosta izguba časa /…/.« Pisatelj prosto po Houellebecqu ne potrebuje intelektualnih pogovorov, temveč »lahkotnih ljubezni cvetočih deklet«. V tej esejistični pasaži si Houellebecq ne more kaj, da ne bi izraza »cvetoča dekleta« zamenjal z »vlažnimi mucami«. Le-tej seveda prida »tiča, ki začenja svoj navpični vzpon«, in se čudi ter hkrati hahlja svoji domislici; »vse je odvisno, kot veliko stvari na tem svetu, od seksualnega stališča, ki ga privzamemo.« Čeprav je jasno, da Houellebecq želi delovati avtentično in da na samosvoj način interpretira (tudi) literarno tradicijo, ki ji pripada, je očitno, da ne vključuje drugih izkušenj, na primer izkušnje Audre Lorde, avtorice ameriško-karibskega porekla, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja poudarjala, da je erotika v središču vseh odnosov.

Če se za hip še pomudimo pri Audre Lorde; tisto, česar pri Houllebecqu ne bomo našli, so sofisticirani opisi ljubljenja, lirični pasusi, ki bi se recimo medbesedilno navezovali na francosko pop kulturo, predvsem pa hrepenenjska zazrtost, preko katere bi avtor skušal narediti zapik v življenju junaka. Houellebecq, ki deluje robato, sicer želi biti resnicoljuben, toda zaradi poudarjene ranjenosti privilegirane bele (moške) identitete, ki spričo dejstva, da ni in ne more biti več moralna avtoriteta, usiha, upada, ne uspe nadomestiti z neko drugo, morda spravljivejšo identiteto. Kar prihaja na plano, ni bes, niti trpljenje, pač pa mlahavost, neodločnost, ki jo mestoma res samoironizira, vendar to ne more prikriti prazne retorike in lažnega patriotizma, očitek, ki ga pisatelj namenja drugim, vendar ga pooseblja tudi sam. Razume se kot dedič »svetovne kulture«, na čelu katere se po njegovem nahajata Marcel Proust in Thomas Mann, poosebljena vrhunca francoske in nemške kulture, »se pravi najsijajnejših, najglobljih in najbolj rafiniranih kultur svojega časa«. Njuna šibkost je le v tem, da kljub tej svoji velični nista bila nič manj prepuščena »na milost in nemilost, ter pripravljena, da padeta na kolena pred katerokoli mlado vlažno muco ali katerikomkoli mladim hrabro dvignjenim tičem – skladno z njunima osebnima preferencama.«

Čarobna gora po Houellebecqu označuje propad »vsake ideje evropske omike, ko sta leta 1914 dve najvišji kulturi svoje dobe skočili v enako absurdno kot krvavo vojno; označuje celo, s končno zmago živalske privlačnosti, dokončen konec vsakršne kulture, vsakršne omike.« Marcel Proust bi se zatreskal v Rihanno, nam pravi Houellebecq, Lamartine pa »je bil v bistvu samo neke vrste Elvis Presley.« Za Houellebecqa »teorija drugačnosti« ne obstaja, vprašanje je celo, ali ti drugi, predvsem druge ženske, sodijo v svetovno literaturo. V središču zanimanja je Zahod, kjer »nihče več ne bo srečen«. Houellebecq drsi med letom 2001 in sedanjostjo. Literarna tradicija, katere potomec je, je zanj neizbrisljiva, zato mu tudi ni mar, ali bo pri komentiranjih o ženskah, mestoma ženskah od drugod, izpadel šovinistično. Ko pred nami kot z očesom filmske kamere katagolizira ženske spolne organe, opisuje njihovo voljnost, nam opisuje fantazmatsko telo, katerega smisel je, da ga postavlja v podrejeno funkcijo, kar velja tudi za njegovo veliko ljubezen Camille.

Florent-Claud Labroust nas med premišljevanji o ženskah, pri čemer je smiselno opomniti, da opisi le-teh nikoli niso bili najmočnejša točka francoskega pisatelja, prizemlji in opomni, da je nekoč deloval v agrarni industriji. Preden se je zaposlil na kmetijskem ministrstvu, se je udinjal z normandijskimi siri. Houellebecq se je že v romanu Zemljevid in ozemlje (2012) posvečal »kolonizaciji« francoskega podeželja, pri čemer je izkazoval nacionalistična čustva. V romanu Serotonin pa se posveti ne prav pogosto obravnavanim temam: mlečnim kvotam v EU. Sugerira, da posameznik, s čimer ne gre zgolj in izključno za francoskega kmeta, ne najde več svojega mesta v svetu. Za hip se zdi, da podobo sreče predstavlja prijatelj Aymeric, s katerim se po petnajstih letih ponovno srečata, in ki frustriran vzame v roke šmajser. Nekoč se je Aymeric »zavzemal za svoje podeželske sanje na osnovi razumne in kakovostne proizvodnje«, toda tudi zanj se bitka izteče v prid zmagoslavja vere v prosti trg. Tako se tudi Florent-Claud Labroust, ki je zagovarjal vidik lokalnih kmetovalcev in je v svoji birokratski karieri navajal realistične številke, predlagal zaščitne ukrepe in ekonomske izvedljive kratke nabavne roke, vpraša – »kako sem si predstavljal, da lahko kakorkoli spremenim delovanje sveta?«

Če bi si našel žensko, bi morebiti še našel stik s skupnostjo, tako pa mu »sporadični poskusi masturbacije« dokazujejo le to, da se je »svet spremenil v nevtralno površino brez reliefa ali privlačnosti.« Spolna in politična nemoč, pa tudi brezplodno hrepenenje po Ancien Regimu ter temu prilegajoča se degradirana in okrnjena moškost, se sprimeta in začneta dopolnjevati druga drugo. Zanimanje za strelno orožje se porodi iz nemoči – Houellebecqovi junaki so se znašli v nezavidljivi situaciji; škandal v zvezi z odpravo mlečnih kvot se vrne kot nadležna in kriva nedomišljenost. Neznosni pogoji, ki so jih veliki trgovci naprtili proizvajalcem so sramotna tema, in očitno je, da je Houllebecq skušal artikulirati ravno to nelagodje, ki pa ga kljub v nebo vpijoči krivičnosti ni moč odpraviti, saj tako funkcionira globalna konfiguracija. Nekateri kritiki celo trdijo, da je Houellebecq s tem romanom predvidel gibanje gilets jaunes, zlasti v dramatičnih prizorih oboroženega soočenja. Toda namesto da bi se roman tu tudi končal, se zaplete v niz malodane smešnih napaberkovanj in osebnih zapletov osrednjega junaka. Zaradi tega knjiga izpade morbidno, agonija, ki jo občuti, pa se sprevrže v samopomilovanje.

Očitno je Houllebecq roman Serotonin, to minipripoved, lokalno zgodbo v francoski verziji, skušal popeljati iz nemočnega opravičevanja v nekaj, kar bi delovalo živo in predvsem kot zaključena celota, kar mu ne uspe povsem. Roman od upora kmetov deluje kot večkrat ponovljena sekvenca. Pobeg in uhajanje tu in tam prineseta nevarnost, mislimo, da bo roman vendarle še nekam krenil, morebiti celo v smer kriminalke, toda Houellebecqove zgodbe in domislice imajo začetek, nimajo pa nujno tudi konca, vsaj ne v pravem pomenu besede. V polju fantomov ne more biti drugega kot shizofrenega subjekta, ki cikcaka med vprašanji, ki se mu zastavljajo. V takih okoliščinah, ko vse sproti razpada, se pisatelj vendarle odloči zaključiti roman v camusovski maniri. Kot narovoslovec si Florent-Claud Labroust izračuna hitrost prostega padca, saj se v prvi vrsti ne boji udarca ob tla, temveč padanja, in sklene, da dediščine ne bo zmetal državi ali Romunom, pač pa se bo za zmanjšanje bančnega računa še naprej nažiral. Ta ponovni obrat k telesu nakazuje, da v ozadju samomorilske namere ni filozofija, je le poskus iskanja izhoda, kar Houellebecq naredi na precej prozaičen, skoraj banalen način.

Panorama 18. 8. 2020

Na Instagramu živi majhna, a prijazna književna skupnost

Fotografija: Dreamstime

V času karantene so družbena omrežja zaživela še bolj kot prej in med njimi tudi Instagram. Podatkov o uporabi za to obdobje nimamo, imamo pa nekoliko starejše. Raziskava Valicon za obdobje 2018–2019 je pokazala, da 60 odstotkov Slovencev uporablja družbena omrežja, v starosti med 16 in 74 let pa kar 82 odstotkov. Čeprav Facebook v primerjavi z Instagramom močno prednjači po številu uporabnikov (995.500 uporabnikov in 800.000 dnevnih uporabnikov prvi ter 450.500 uporabnikov in 300.000 dnevnih uporabnikov drugi), pa Instagram hitreje raste. Knjiga je globalno gledano na Instagramu popularna – najbolj popularni ključnik #bookstagram ima že več kot 45 milijonov objav, #bookstagramer pa več kot šest milijonov objav. Ker nas je zanimalo, če je tako tudi pri nas, smo naredili raziskavo »slovenskega knjižnega Instagrama« – zanimale so nas aktivnosti slovenskih založb na Instagramu, slovenskih avtorjev, bralcev in vplivnežev, preverili smo tudi ključnike (#), ki so povezani s slovensko knjigo. Kmalu se je pokazalo, da se je na slovenskem Instagramu knjiga že kar dobro udomačila, da je bilo v času karantene objav v zvezi s knjigami še več in da na tem družbenem omrežju obstaja in se razvija slovenska književna scena.

Knjiga na »slovenskem Instagramu

Velika prednost Instagrama v primerjavi s Facebookom je možnost raziskave preko ključnikov. V raziskavi se je pokazalo, da objav s ključniki za posamezne slovenske ali v slovenščino prevedene knjige ni veliko. Objave s ključniki so pretežno novejše, zatorej je moč sklepati, da se trend njihove uporabe v Sloveniji šele uveljavlja. Verjetno so novost za vse, ki prihajajo iz drugih družbenih omrežij, kar pomeni, da je potreben čas, da se jih ljudje naučijo uporabljati in razumejo, zakaj so koristni. Določene knjige, ki so prevedene v tuje jezike (npr. Jančarjeve novejše knjige), so v večji meri objavljene s ključniki s strani uporabnikov v tujini, v Jančarjevem primeru v Franciji, Nemčiji in tudi Turčiji.

Objave vključujejo zapis in fotografijo posamezne knjige (ponavadi z mnenjem ali recenzijo, ki je bodisi na blogu bodisi direktno na Instagramu) ali več knjig skupaj (kar je morda bolj »instagrammable« in manj vsebinsko) v galeriji ter objave v Instagram zgodbah (IG story). Raziskovanje profilov knjižnih blogerjev in ljubitelj knjig razkrije, da je objav na temo knjig mnogo več kot objav s ključnikov. Zatorej je težko določiti, koliko je dejansko slovenska knjiga oziroma knjiga, prevedena v slovenščino, na Instagramu resnično prisotna. Sploh zato, ker je velik del objav na Instagramu v obliki zgodb, kjer ključnike še manj uporabljajo kot na objavah v galeriji in ker po določenem času izginejo.

Raziskovanje (predvsem v anglosaksonskem svetu) pokaže, da je knjiga na Instagramu objavljena v dveh popolnoma različnih kontekstih – eno je knjiga kot stvar, drugo je knjiga kot Knjiga. V prvem komtekstu gre predvsem za »instagrammable« objavo, kjer je knjiga razumljena kot nekaj lepega, nekaj, kar naredi fotografijo privlačno za objavo. Knjiga se zliva z drugimi rečmi na fotografiji, morda celo s stylingom osebe. Drugi način objave pa potiska knjigo v ospredje – torej samo vsebino.  Instagramerji, med njimi tudi vplivneži, se poslužujejo ene, druge ali pa celo kombinacije obeh načinov objave. Pojavila se je tudi že polemika, v kateri nekateri trdijo, da prvi način znižuje vrednost knjige, saj jo degradira na položaj stvari. Polemika je vsekakor bolj kompleksna, saj je Instagram v osnovi vizualni medij, predvsem pa tudi medij sporočanja, kar je ubesedil Feri Lainšček: »Prehitro bi bilo, vsaj po moje, če bi rekli, da je s tem, ko je v ospredje postavil podobo, poplitvil komunikacijo.«

Slovenske založbe na Instagramu

Velika večina slovenskih založb ima aktiven Instagram profil, proračun, ki ga namenjajo marketingu ter promociji v celoti, tudi Instagramu, pa je odvisen od njihovih finančnih zmožnosti. Založbe se strinjajo, da se je njihova dejavnost na Instagramu med karanteno povečala in da je bil odziv ljudi intenzivnejši. Kljub temu pa Facebook pri večini ohranja pomembnejšo vlogo, predvsem ker imajo tam več sledilcev. Na Facebooku je lažje objaviti povezave in lažje se razvije javna debata, prav tako pa so na Facebooku prisotne skupine ljubiteljev knjig, tako da imajo založbe že narejeno bazo svojih fokusnih skupin. Večina založb ima za Facebook namenjen večji proračun, prav tako tam pogosteje organizirajo nagradne igre. Po drugi strani pa na Instagramu založbe zaznavajo, da so »knjige hvaležna tema« in objave hitro naberejo všečke. Opazili so, da je na Instagramu mlajša populacija, zato so pri svoji komunikaciji bolj neposredni, igrivi ter seveda vizualni. Založbe uporabljajo ključnike pri svojih objavah in tudi pri iskanju objav posameznikov, ki jih potem delijo – tega je čedalje več. Pomembne so tudi zgodbe, ki jih založbe redno objavljajo. Zaznavajo tudi, da je na Instagramu večja odzivnost preko zasebnih sporočil kot na Facebooku. Instagram je morda prav zaradi tega veliko bolj oseben in intimen. Založbe so ga ocenile kot »pomembnega, ne zgolj zaradi naše promocije, temveč tudi skupnosti, ki se je na Instagramu ustvarila med ljubitelji knjig in branja.« (Iva Božič, založba Beletrina).

Vplivneži

Slovenske založbe v promocijske namene z Instagramerji sodelujejo na dva načina. Prvi je ta, da sodelujejo z vplivneži z drugih področij, ki zaradi svoje prepoznavnosti lahko pripomorejo k promociji bodisi knjige bodisi založbe. Tega se v Sloveniji poslužuje zgolj Mladinska knjiga. Izključno knjižnega vplivneža v Sloveniji namreč ni, v tujini pa obstajajo. Druga opcija pa je sodelovanje s posamezniki, ki radi berejo in to izkazujejo tudi na Instagramu, s tako imenovanimi mikrovplivneži, ki gradijo slovensko knjižno skupnost na Instagramu.

Definicije vplivneža za slovenski trg ni – načeloma govorimo o osebi, ki ima vsaj 20.000 sledilcev. Slovenskih knjižnih vplivnežev v Sloveniji ni, vplivneži so pri nas predvsem na področju mode, lepote, zdravja in materinstva (očetovstva). Dejansko na nobenem intelektualnem področju v Sloveniji nimamo večjega Instagram vplivneža, tudi slovenski politiki imajo na tem družbenem omrežju skromen doseg, izjema je predsednik države. Ni jasno, zakaj je tako stanje, saj knjižni vplivneži obstajajo v tujini tudi na nekaterih manjših trgih, ne le na velikih – na primer izjemno popularna je hrvaška vplivnica Alis Marić (Čitaj knjigu). Morda je na Slovenskem svetla izjema igralka Tjaša Železnik, ki ima tako preko 20.000 sledilcev in med drugim objavlja tudi knjige.

Sodelovanje s slovenskimi vplivneži z drugih področij je ponavadi namenjeno promociji založbe, knjig ali samega branja. Pogovarjali smo se z vplivneži Davidom Urankarjem in njegovo ženo Ajdo, Tjašo Kokalj Jerala in pa Boštjanom Gorencem – Pižamo, ki promovirajo tudi knjige. Sogovorniki so mnenja, da so njihove objave knjig dobro sprejete in da dobivajo pozitivne odzive sledilcev, sploh preko zasebnih sporočil. Vtis je, da imamo Slovenci na splošno radi knjige in jih še vedno radi beremo in kupujemo.

Vendar pa vplivneži niso le posamezniki, temveč imajo vpliv lahko tudi institucije. Newyorška knjižnica ima skoraj pol milijona sledilcev, v njenih Instagram zgodbah pa najdemo objave določenih knjig v celoti. Tudi v Sloveniji imajo mnoge knjižnice Instagram profil, a le redke dosegajo več kot tisoč sledilcev.

V Sloveniji Instagram tako na področju založb in knjižnic nudi še ogromno manevrskega prostora, ki ga morajo te, ob vedenju, da število uporabnikov na Instagramu narašča, v prihodnosti bolje izkoristiti. 

Slovenski avtorji na Instagramu   

Na Instagramu najdemo tudi številne slovenske knjižne avtorje. Profile imajo predvsem mlajši, vendar pa imajo le redki omembe vredno število sledilcev. Pomanjkanje aktivnosti avtorjev pri samopromociji na Instagramu je Aljoša Bagola opisal kot »strah pred digitalnimi omrežji, ker imajo avtorji predstavo, da potem niso več avtorji«.

Možnosti za prihodnost je nakazala Pia Prezelj, ki na Javni agenciji za knjigo RS skrbi za PR in promocijo: »Velika sprememba bi bila, če bi slovenski avtorji ob plačilu avtorskih pravic prejemali tudi delež od prodaje; tako bi bili za promocijo svojih knjig gotovo bolj motivirani.« S tem se strinja tudi Bagola, ki predlaga, da bi založbe lahko izobrazile avtorje na področju (samo)promocije.

Instagram kot medij sporočanja pa omogoča tudi ustvarjalnost. To je prepoznal tudi Feri Lainšček, redka izjema slovenskih uveljavljenih avtorjev, ki je zelo dejaven na tem družbenem omrežju: »Slovenski avtorji, vsaj kolikor jih poznam, omrežja še zmeraj razumejo zgolj kot prostor za oglaševanja in promocijo. Le redki izhajajo iz dejstva, da gre pravzaprav za nove nosilce sporočil, še manj pa je tistih, ki možnosti novih tehnologij tudi konceptualno povezujejo s svojim ustvarjanjem.« Eva Mahkovic je svoje zapise na Facebooku spremenila v knjigo z naslovom Na tak dan najbolj trpi mastercard in poraja se vprašanje, kdaj bo kdo kaj takega storil z Instagram objavami.

Knjigoljubci in Instagram

Na Instagramu je čedalje več profilov slovenskih knjižnih blogerjev in knjigoljubcev, ki bi jim glede na število sledilcev lahko rekli mikrovplivneži. So izjemno aktivni in tudi močno povezani med seboj. Sledijo si, drug drugemu komentirajo objave, organizirajo knjižne klube, tudi knjižno tombolo, objavljajo recenzije in knjižne sezname … Za razliko od slovenskih vplivnežev na področju mode, lepote in drugega med omenjenimi profili ni moč zaslediti rivalstva. Tudi sami so komentirali, da ga ni, temveč obstaja prijetna, lahko bi rekli celo prijazna skupnost. Morda zato, ker knjiga zanje ni (pravi) posel, zanima jih ljubiteljsko.

Pomanjkljivost Instagrama je v tem, da ni moč direktno deliti povezav na spletne strani, če nimaš vsaj 10.000 sledilcev, zato se velik del knjižnega dogajanja še vedno odvija na Facebooku. Po drugi strani pa kot pravi Nina Prešern (@gospodicna_knjiga), je »Instagram bolj spontan, lažje ga je urejati, tudi hitreje, je ličnejši in preglednejši.«

Facebook ponuja večji doseg in torej širino, vendar so blogerji in knjigoljubci kot eno večjih prednosti Instagrama izpostavili njegovo intimnost in predvsem osebnost. Na Instagramu vlada veliko bolj pozitivna atmosfera kot na Facebooku, kar je Bagola opisal z besedami: »Facebook je odlagališče mnenj, na Instagramu pa vlada optični optimizem.«  

Založba Učila je pred kratkim zagnala projekt »Knjiga meseca« (knjižni abonma knjiga meseca, ekskluzivno za naročnike) in je k sodelovanju pri promociji (tudi preko Instagrama) povabila manjše blogerje. Gre za enega prvih dogodkov, kjer so se srečali ljubitelji nekega področja, ki objavljajo na spletu – podobna srečanja so namreč že stalnica v Sloveniji, na primer na področju mode, kjer podjetja vabijo blogerke na dogodke z namenom promocije blagovne znamke. O uspešnosti projekta in promocije je še prezgodaj pisati, vendar nakazuje na to, da so slovenske založbe začele delovati na omenjenem področju. 

Velik potencial za knjigo

Iz raziskave, ki smo jo naredili, je očitno, da je potencial za knjigo na Instagramu na treh področjih. Prvi je v promociji – založb, avtorjev ter kulture branja –, drugi je v tem, da Instagram izkoristimo kot medij knjižnega ustvarjanja, tretji pa v grajenju slovenske knjižne skupnosti – druženje knjigoljubcev, promocija branja, utrditev slovenskega jezika v digitalnem svetu in pa krepitev slovenske intelektualne scene.  

Tretji vidik je še posebej pomemben, saj je Instagram kot medij v primerjavi z drugimi omrežji veliko bolj intimen (tudi branje je intimno), hkrati pa s ključniki omogoča raziskovanje po interesih uporabnika. Hkrati pa je še en pomemben dejavnik, ki ga prinaša majhnost Slovenije – dostopnost. V Sloveniji so nam avtorji in znane osebnosti izjemno dostopni, prav tako tudi založbe, navsezadnje pa to velja tudi za ljubitelje knjig in pisce recenzij. Dostopnost, intimnost in možnost iskanjapa so ključni pogoji za grajenje skupnosti.

Panorama 14. 8. 2020

Domača knjižnica: Žiga X Gombač

Žiga X Gombač. Fotografja: osebni arhiv

»Knjižnica bi morala biti srce vsakega doma. Ne televizija, računalnik, igralna konzola ali telefon, temveč knjižne police,« poudarja otroški in mladinski pisatelj Žiga X Gombač.

Ko nekdo stopi v tvoj dom, še nadaljuje sogovornik, mora »opaziti in začutiti,  da živiš s knjigami in imaš do njih odnos. Mogoče na koncu obiska s kakšno knjigo, ki mu jo podariš, celo odide. Prisotnost knjig v domu je tudi izjava – tu se bere,« poudarja književni ustvarjalec za mladino. Ko ga ljudje sprašujejo, kako naj otroke spodbudijo k branju, jim odgovori, da naj se mladi ob knjigo spotikajo, naj jim pade na nogo, naj jo imajo ob postelji … Knjige naj bodo prisotne na vsakem koraku in predstavljene kot vrednota.

Več knjižnic

Kot pojasnjuje Žiga X Gombač, imajo v družinskem stanovanju več knjižnic. V dnevni sobi je splošni program, svojo zbirko knjig pa ima še vsak od njih. Otroka, žena in on. »V sobi, kjer delam, imam intimno knjižnico. V njej so knjige, ki mi nekaj pomenijo in so name naredile vtis. Tam ni prostora za vsako. Načrtno zbiram tudi tiste, ki so me zaznamovale med odraščanjem. Mladinski romani so precej osebna in sveta reč.« Med knjigami, ki jih je ustvarjalec bral v formativnih letih in so ostala zanj neizbrisljiva, ima danes na svojih policah Dvajset tisoč milj pod morjem Julesa Verna, Bobri Janeza Jalena, Finžgarjev Pod svobodnim soncem in druge. »Literatura, ki sem jo bral med odraščanjem, je imela name velik vpliv. Knjige so podaljšana roka vzgoje. V najstniških letih so bile knjige zame sogovornice, prijateljice in varen pristan, kamor si se lahko zatekel v nesrečnih obdobjih življenja. V pesmih in zgodbah sem našel marsikateri odgovor in dobil hkrati zagotovilo, da z določenimi občutki in vprašanji nisem sam na tem svetu,« je jasen sogovornik. Tako so določene knjige na policah Žige X Gombača zato, ker zanj pomenijo mejnike. Ob pogledu nanje, njihovem listanju in branju izsekov, podobno kot pri glasbi, oživijo slike in občutki iz preteklosti. »Spomnim se, koliko sem bil star, ko sem določeno delo bral, kako sem se počutil, kaj sem v tistem obdobju doživljal v življenju, kaj ob literaturi, kaj mi je pokazala, na kaj odgovorila,« pripoveduje otroški in mladinski pisatelj.

A mladinske knjige so le del nabora osebne knjižnice ustvarjalca. Veliko je na njegovih knjižnih policah še poezije, domačih in tujih klasikov, biografij in strokovnih del o pisanju. »Klasike načrtno berem, da ohranjam stik z mojstrsko književnostjo. Posvečam se tehniki podajanja zgodbe, razvijanju karakterjev … Odkar knjige tudi sam pišem, jih drugače berem. Natančno se poglobim v njihovo strukturo, zato jih kdaj poskušam brati zgolj za užitek.« Med klasiki, ki jih je v zadnjem času bral, so ameriški in ruski avtorji, pa tudi Kosovelova poezija in Dickensova dela.

V avtorjevi osebni knjižnici so na policah vedno tudi knjige, ki so povezane z njegovimi aktualnimi projekti. V veliki meri so to zgodovinska dela, leksikoni, strokovne knjige o določeni tematiki in biografije. »Ravno smo končali strip o znamenitih Slovencih in Slovenkah, za kar je bilo potrebnega veliko študija in citiranja. Zato sem imel kupe knjig, fotokopij, fasciklov, povezanih s tem,« pripoveduje. Zaradi omenjenega projekta se je med drugim poglobil v delo in življenje pisateljice Alme Karlin in antropologinje Branislave Sušnik. »Almo Karlin mislimo, da jo poznamo, vendar hitro lahko ugotovimo, da ne poglobljeno. Ne vemo recimo, da je v Južni Ameriki spala z zastrupljenim bodalom, ker se bala za svoje življenje.« Še manj znano je pri nas delo Branislave Sušnik, ki se je po drugi svetovni vojni preselila v Argentino in nato v Paragvaj, kjer je delala terenske raziskave med paragvajskimi staroselci in postavila temelje etnologije ter antropologije.

V risoromanu možnost za ustvarjanje

Sicer pa Žigo X Gombača ustvarjalno vse bolj zanimajo stripi, zato jih selektivno in natančno bere in zbira. Pri vseh avtorjih in avtoricah, ki ga zanimajo, pa se vedno rad poglobi tudi v njihovo biografijo. »Veliko pozornosti namenim njihovemu življenju. Kako so odraščali, kdaj so začutili nujno po pisanju, kako so se tega lotili …« Kriterije za izbiro književnih del pa je prenesel iz glasbe, kjer ob piscu pozoren tudi na urednike, založbe, skupine ustvarjalcev, če jim posamezen avtor pripada in podobno. »Da prideš do literature, ki te prevzame in pusti pečat, moraš biti selektiven. Vsako knjigo berem z namenom, da se me dotakne in nekaj da. Vsaka ima zgodbo, zaradi katere je nastala; bolj kot je ta globoka in iskrena, bolj je delo prepričljivo. Zelo pozoren in občutljiv sem na avtorski izraz.«

Ima pa pisatelj doma knjige v bralnem kotičku razvrščene po kategorijah. Na enem kupu so tiste, ki jih mora nujno čim prej prebrati, na drugem so zložene tiste, ki so že v branju, na tretjem pa dela, ki lahko še malenkost počakajo, da jih vzame v roke. Pravi, da gre morda za kaotičen, vendar zanj precej učinkoviti sistem. Ima pa s knjigami povezano še eno navado. In sicer, da si v dela, ki so mu zelo ljuba napiše posvetilo. To se glasi: »To knjigo je Žiga poklonil sam sebi, da je ne bi posojal in podarjal naprej.« Gre torej za opomin samemu sebi, da izbrana književna dela v izogib temu, da se ne bi nikoli vrnile, ne gredo od hiše. Nasprotno pa doma ne zdržijo dolgo njegova avtorska dela, saj zelo hitro po prihodu iz tiskarne praktično vsa podari.

Panorama 12. 8. 2020

Sonce in dež Posočja in njegove kulinarične zvezde

Kaja Sajovic Fotografija: osebni arhiv

V slovenskem jeziku je pravkar izšla ena najlepših kulinaričnih monografij zadnjega časa – knjiga z naslovom Sonce in dež, ki sta jo skupaj napisali chefinja Ana Roš in novinarka Kaja Sajovic. Najprej je izšla v angleščini pri ugledni založbi Phaidon in doživela lep uspeh, sedaj pa je na voljo slovenskim bralcem. Prinaša osebno zgodbo Ane Roš in njene družine, zgodbe ljudi, ki so povezani z Anino kuharsko potjo in Posočja, pa tudi recepte in celo pesmi. Poleg Ane Roš je knjigo pisala tudi Kaja Sajovic, novinarka RTV Slovenije, ki se je zadnje čase specializirala za področje visoke kulinarike. Prosili smo jo, da za AirBeletrino odgovori na nekaj vprašanj.

Ali ste takoj, ko vam je Ana Roš ponudila, da bi napisali knjigo o njej, vedeli, kakšna knjiga bo to? Ste vedeli, da bo monografija, v kateri se bodo prepletale izpovedi in portreti različnih ljudi, kuharski recepti, izjemne fotografije, poezija, hkrati pa bo predvsem poklon pokrajini ob Soči? Kako ste razvili koncept knjige?

Da, koncept mi je bil znan, delno tudi zato, ker ga je Ana razvijala že dve leti, preden se je obrnila name, a z drugim avtorjem in fotografom. Ker projekt iz različnih razlogov ni bil realiziran, ga je predstavila meni. Prav zaradi take zasnove knjige se mi zdi, da lahko doseže več ljudi, da morda dobijo malce drugačno predstavo o svetu vrhunske kulinarike. Mnogim se namreč to še vedno zdi snobizem, nekaj nedostopnega, celo nekaj odvečnega. Morda pa s to knjigo dobijo vpogled, kako zelo lahko restavracija, kot je Hiša Franko, povzdigne regijo, ohranja tradicije in spodbuja male proizvajalce, da se ne predajo, kar bi morda se, če ne bi imeli odjemalcev, ki take izdelke cenijo.   

Ana Roš in Kaja Sajovic. Fotografija: osebni arhiv

Kako je bilo delati z Ano Roš? Kakšna je naša najboljša chefinja po osebni plati?
Ana je genialna, kompleksna osebnost, ki ima, tako kot vsi, svoje dobre in slabe dni. Ve, kaj hoče, od osebja zahteva profesionalnost, ima velike ambicije, zato vedno meni, da se lahko dela še bolje. A vsaj iz mojega stališča, je bilo sodelovati z njo kot soavtorica izjemno. Dala mi je skoraj povsem proste roke, povsem mi je zaupala, saj ji je bil vedno všeč moj stil pisanja, ujameva pa se tudi, ker nobena od naju ni najbolj konvencionalna in ubira povsem svojo pot – kar je včasih za okolico težko sprejeti. Tako Ana kot Valter sta mi povsem odprla vrata svoje restavracije, doma in – navsezadnje – njunih življenj. Ni tu mask. Zame je bilo pisanje te knjige, kljub temu da je bilo treba delati zelo hitro, zagotovo najlepša profesionalna izkušnja, ki mi je približala tudi Posočje in krasne, posebne tamkajšnje prebivalce. Hkrati pa zdaj precej bolje razumem ustroj ene take vrhunske restavracije.   

Ima Ana poleg ostalih talentov tudi pisateljskega?

Da. Mislim, da je to precej presenetilo založbo Phaidon, če sem iskrena. Običajno kuharji najamejo soavtorja prav zato, ker sami niso najbolj vešči pisanja. Ana je drugačna. Tako kot je izjemna sogovornica pri intervjujih in na mednarodnih kongresih, je tudi odlična pisateljica. Zelo iskrena in osebna – resnično prelije vse na papir. Njen slog je bolj poetičen od mojega, velikokrat se bere skoraj kot pesem.

Soča. Fotografija: Suzan Gabrijan

Kako je knjiga dobila naslov?

Sicer je Ana premetavala par naslovov, a nazadnje se je odločila, da je Sonce in dež idealen naslov. Nekateri so bili skeptični, saj je na prvi pogled relativno generičen. A ko boste knjigo prebrali, boste razumeli. Še zlasti pa naslov razumejo vsi, ki živijo v Kobaridu. Kadar tam sije sonce, je to najlepši kraj na svetu – kadar dežuje, in to lahko po več dni, dolina postane turobna, skoraj zlovešča. To se pozna tudi na razpoloženju prebivalstva – in razpoloženju osebja Hiše Franko. A prav zaradi dežja je dolina tako bujno zelena, brez njega ne bi bilo njene dih jemajoče lepote. Knjiga v angleškem izvirniku je izšla ob najbolj neprimernem času, marca, tako, da so odpadle prav vse ameriške promocije. A po drugi strani, morda prav zaradi pandemije, je ogromno ljudi imelo čas za branje. In s knjigo so dobili tudi sporočilo – po dežju vedno posije sonce.   

Fotografija: Suzan Gabrijan

Najtežje delo je imela najbrž fotografinja Suzan Gabrijan. Kako ste ji pomagali pri delu?
Suzan je izjemno profesionalna fotografinja, vajena tudi težkih pogojev. In pri nastajanju te knjige je bilo nekaj precej težkih momentov zanjo, denimo, ko smo ob 5. uri zjutraj gnali krave v hrib. Gre za precejšen vzpon, dolgo pot in Suzan, ki je drobna ženska, je morala z vso tisto opremo teči pred kravami in loviti trenutke. S Suzan sva kasneje sodelovali še pri Sto projektu in moram reči, da je lepo z njo delati, ker razume gastronomijo in vino ter razmišlja v isti smeri kot jaz. S tako osebo je vse lažje.

Ste med pripravljanjem te knjige o Ani izvedeli kaj takega, kar vas je presenetilo?
Hm. Seveda – pred tem sem Ano poznala zgolj kot kuharsko mojstrico, Valterja pa kot njenega partnerja in sommelierja. Zdaj vem o njiju precej več, tudi številne osebne podrobnosti, zaradi česar oba malce bolje razumem. Posočje sem sicer poznala, a nikdar tako do obisti, z njim pa tudi številne slikovite osebnosti. Razumem tudi, zakaj je tako težko obdržati ekipo v tako odročnem delu Slovenije, sveta. Tudi zato imam izjemno spoštovanje do vseh, ki se borijo tam.  

Kako ste izbrali recepte, ki so v knjigi?
Recepte je izbrala Ana, uporabila pa je skoraj izključno samo recepte zadnjega leta. Je izjemno, izjemno kreativna kuharica, ki redno spreminja meni, ki je zelo vezan na mikrosezonskost. Če bi Ana imela priložnost, sem prepričana, da bi zdajle najmanj polovico receptov ponovno zamenjala. Ne verjame v t. i. signature dishes (podpisne jedi), ampak verjame v kuharja, ki je nenehno v pogonu, ki nenehno ustvarja.

Kakšni so bili odzivi na knjigo v tujini, kako se prodaja?
Kot rečeno, žal nam je korona povsem ubila svetovno knjižno turnejo in promocijo, a – morda tudi zaradi karantene – so ljudje ogromno naročali knjigo, tako Anini kuharski kolegi po svetu kot novinarji, foodiji, stroka, vinarji in povsem običajni ljudje, ki jih je pritegnila vsebina. Odzivi v tujini so bili v resnici zelo dobri, knjiga je postala Timeova knjiga tedna, Forbes jo je uvrstil med obvezno čtivo, za Wall Street Journal je bila eden najlepše oblikovanih izdelkov leta … Glede na vse smo lahko zelo zadovoljni. 

Kaj pa v Sloveniji, menite, da bodo odzivi enako dobri? Na splošno velja, da je Ana bolj popularna v tujini kot doma.
Težko vprašanje. Po eni strani vem, da veliko ljudi čaka na slovenski prevod, morda zato, ker v angleščini niso tako suvereni ali pa ker menijo, da je logično, da se knjiga o slovenski kuharski mojstrici, kjer sem podpisana jaz kot slovenska novinarka, bere v slovenščini. Jaz se ne bi strinjala, obe sva pisali v angleščini in je najin slog v angleščini drugačen. Ampak da se vrnem k vprašanju – iskreno, mislim, da so bili odzivi v tujini boljši. Manj obremenjeni. Manj zavistni, če želite. Nimam najlepših izkušenj v domovini, žal. Tako s strani novinarskih kolegov kot s strani nekaterih kuharskih mojstrov, ki Ani zavidajo uspeh. 

Mislite, da je prostor še za kakšno knjigo o Ani Roš in njeni kulinariki?

Absolutno. Sonce in dež sicer res združuje precej elementov vsega, tako kuharskega sveta kot Posočja, lokalnih tradicij, pa malih pridelovalcev in, jasno, veliko Ane, njene zelo osebne pripovedi. A ne gre za statično osebo; Hiša Franko je včasih kot mala telenovela – toliko pripetljajev, toliko iskric, toliko zgodb, ki se prepletajo. Roman bi lahko napisal samo o ekipi, o odnosih med njimi. In roman tudi samo o Ani.

Ana Roš kuha. Fotografija: Suzan Gabrijan

Kam bo po vašem mnenju kuharska pot Ano pripeljala v bodoče?

Jaz mislim, da ima lepo, svetlo prihodnost, saj gre za kuharico, ki se nenehno razvija, in to občutno, enako velja za restavracijo. Gurmani in novinarji iščejo prav zgodbe, kot je zgodba Hiše Franko, tako zelo vpeta v okolje. Klasične fine dining restavracije so malce preživete. Zdaj je že nekaj časa v ospredju zelena nota, trajnost, oživljanje tradicij, gorske kuhinja, osebna kuhinja. Vsebina pred formo. Tu je morda tudi mesto za kako širitev izven Kobarida pa kaka linija izdelkov … odvisno, kako zelo v komercializacijo si želijo, upam, da nikdar preveč. Brand je pomemben. Samo paziti moraš, da se ne prodaš. Mislim, da se Ana zna ogniti tej pasti. 

 

Knjigo Sonce in dež Ane Roš in Kaje Sajovic lahko naročite na tej povezavi.

Refleksija 10. 8. 2020

Knjiga za katastrofo, ki jo doživljamo

Oran v prvi polovici 20. stoletja.

»A chaque tragédie, son livre de chevet

Tako se je glasil naslov enega od (pre)številnih seznamov, ki so se v zadnje pol leta množili po časopisih, revijah, internetu, družbenih omrežjih in še kje. Neskončna vrsta priporočil in nasvetov, kako najbolje preživeti karanteno, kaj jesti, kako ustvarjati, kaj gledati in kaj brati. »Vsaka katastrofa ima primerno knjigo za nočno omarico,« tako nekako. Letošnja pandemija je očitno že našla svojo.

*

V Franciji so tovrstne »katastrofične uspešnice« stalnica. Leta 2015, po novembrskih terorističnih napadih, je bila najbolj brana in prodajana (očitno se včasih oba pojma celo pokrijeta) knjiga A Moveable Feast, Hemingwayjevo ljubezensko pismo Parizu; ko je lani gorel Notre Dame pa se je na lestvice priporočil znova povzpel Hugojev Notredamski zvonar. V času, ko je pandemija v Evropi dosegla (prvi?) vrhunec, je karantenski režim mnoge spodbudil k ponovnemu pretresu zgodovinskih in drugih arhivov, v iskanju gradiva, s katerim bi bilo trenutno stanje lažje razumeti in reflektirani, pa tudi kot uteho, kot dokaz, da to »ni prvič«, da gre za tisto, kar Barthes v Dnevniku žalovanja imenuje »strah pred tem, kar se je že zgodilo« … in če se je že zgodilo in se zdaj le ponavlja, je verjetnost, da bomo ponovno preživeli »preživeto« toliko večja. Občutek, ki ga nudi prebiranje poročil s časa španske gripe, zadnje večje pandemije, je hkrati pomirjujoč (vsaj ni bubonska kuga!) in strašljiv (negotovost v zvezi s podatki o načinu širjenja, dejanski smrtnosti in posledicah na preživelih, da o socialno-ekonomskih posledicah, ki bodo še sledile, niti ne govorimo). In ker je razsežnost katastrofe včasih lažje dojeti v fiktivnem kot pa stvarnem kontekstu, se je kmalu po uveljavitvi karantene začel pojavljati vrtinec seznamov (ta ecovski postopek obvladovanja neskončnosti), niz umetniških del v duhu »kako smo preživeli epidemijo in se celo smejali (ali vsaj ne-jokali)«. Nekoč v prihodnosti bi bilo gotovo zabavno sestaviti pregled vseh teh priporočil, ki segajo od čisto predvidljivih (Saramagov Esej o slepoti in Marquezova uspešnica Ljubezen v času kolere, slednja že zaradi naslova), ironičnih (The Rum Diary Hunterja S. Thompsona) in bizarnih (ne vem, kdo si je zamislil, da je ravno pandemija idealna priložnost za prebiranje Lolite), do izgovorov za (samo)promocijo (nič omembe vrednega). Zgovorna je tudi odsotnost nekaterih, kljub temu, da se zelo očitno dogajajo v času resničnih ali izmišljenih epidemij (Dekameron in Maska rdeče smrti). Kuga Alberta Camusa bi se verjetno uvrstila med predvidljive izbire; roman se je vztrajno pojavljal na seznamih različnih držav, vključno z Japonsko, založba Gallimard pa je že v prvih osmih tednih leta 2020 prodala 40 ostotkov letnega števila izvodov (https://twitter.com/edistat_actu/status/1234450836538957824). Razlogi za njegovo priljubljenost pa daleč presegajo času še kako primeren naslov.

*

Brati Kugo v prvi polovici leta 2020 se ni zdelo nič drugače kot brati dnevne novice z resneje prizadetih območij. Dolgi opisi izpraznjenih ulic, v sobe zaprtih posameznikov in družin, podobe zaprtih lokalov so se mi v tistem kontekstu zdele skoraj stereotipne. Camus zgodbo razvija počasi, vsak ukrep se zdi kot formalna preventiva, tudi srečanje zdravnikov, ki se spočetka še ne morejo odločiti, ali gre v primeru nenavadne bolezni, ki se širi po mestu Oran, za dejansko »srednjeveško« kugo ali samo za »mrzlico tifoidnega značaja«. Semantika ni nepomembna, oranska oblast sprva še šteje mrtve, toda ko začne njihovo število skokovito naraščati, to povsem opusti. Prav tako se kljub vse večjim in neogibnim podatkom upira zaprtju mesta (ker to ni dobro za ekonomijo) ali uvedbi karantene, nadzorovati začne širjenje informacij in ko javnost končno izve, da je skrivnostna bolezen, sprva omejena na revne, gosto poseljene mestne četrti in torej »problem drugih«, bubonska kuga, je tako rekoč že prepozno. Groza postane resnična šele, ko postane osebna, kar Camus že skoraj didaktično prikaže na primeru gospoda Othona, ki postane altruist, ko ga doleti osebna tragedija. Kuga je nekoliko tezno, shematično delo, kot bi želel Camus na oprijemljivem primeru pokazati, kaj se zgodi, ko družba ne zna več prepoznati več kot očitnih znakov bližajoče se katastrofe ali nima zgodovnskega spomina: množice podgan, ki hodijo umirati na ulico, v javnost, ki vsem na očem trzajo v predsmrtnih krčih, so očiten znak za alarm, ki pa ga ne vidi nihče drug razen doktorja Bernarda Rieuxa.

Camus dogajanje v izoliranem Oranu popisuje v stvarnem, skoraj suhoparnem jeziku, s čimer ustvari razkol med subjektivnim občutenjem epidemije in njenega vpliva na kvaliteto življenja prebivalcev ter »banalnostjo« bolezni, ki vsakdan protagonistov organizira v rutinsko delitev nalog. Prav ta »izpraznjenost« sloga, ki najbolje ustreza izbranemu žanru kronike, vzbuja nelagoden občutek, da bi se dogodki lahko zgodili kjer koli in kadar koli. Oran je mesto kot vsako drugo, pojav epidemije je tu posledica naključja; protagonisti se zato ne zamujajo z iskanjem razlogov, ker nima smisla. Edino, kar jim preostane, je, da se soočijo z dejstvom in skušajo ravnati v skladu s svojo osebno etiko, v dobro sebe in, morda, zakaj pa ne, tudi drugih.

Albert Camus Fotografija Wikipedija

Idejo za roman o epidemiji je Camus baje že leta 1938 prevzel od Antonina Artauda. V ta namen je avtor v času svojega bivanja v Oranu (prav tam!) začel temeljito preučevati srednjeveška poročila o »črni smrti«, medicinske razprave, literarne predloge (med njegovimi osrednjimi viri je bil na primer A Journal of the Plague Year Daniela Defoeja) in zgodovinske arhive o izbruhu kolere v Franciji in Alžiriji v letu 1849. Dejanskega pisanja pa se je lotil šele januarja 1941, kmalu po vzpostavitvi vichyjevskega režima. Okoliščine so še kako vplivale na nastanek romana: zaradi izkrcanja zaveznikov v države severne Afrike (operacija Torch) se Camus ni mogel pridružiti družini, ki je ostala izolirana v Alžiriji. Tudi podoba podgan, ki širijo kugo po literarnem Oranu, ima svoj še kako realen izvor. Dan po vkorakanju nacistov na svobodno ozemlje južne Francije (operacija Anton), Camus v Zvezke zapiše: »Kot podgane!« Pomen zgodovinskega konteksta na nastanek romana je avtor izrecno poudaril tudi v pismu Rolandu Barthesu kot odgovor na članek »Anali epidemije ali roman o osamljenosti?«. Na Barthesove očitke, da se Kuga kot roman izvzema iz Zgodovine in promovira »politiko samote«, je Camus odgovoril prijazno, a odločno: roman je popis »evropskega upora proti nacizmu«. V času, ko so nekateri politiki pandemijo covid-19 in karanteno primerjali z vojnim stanjem, je na bralnih lestvicah tako kraljeval roman, ki je dejansko nastal v času vojne in jo primerjal z epidemijo kuge. Zgodovina ima subtilen občutek za ironijo.

*

Camus je Kugo dolgo časa hranil v predalu. Roman se mu je zdel zgrešen, celo »odvraten« (dégoûtant). Ko je leta 1947 končno izšel in postal prodajna uspešnica, največja za časa avtorjevega življenja, Camusa to ni posebej navdušilo. Zdelo se mu je, da od vseh njegovih del prav tista, ki jih publika najbolj vzljubi, najslabše izražajo njegovo dejansko misel. A kot vsak dober roman tudi Kuga potrjuje in presega avtorjevo intenco. Znotraj Camusovega opusa predstavlja prehod iz »cikla absurda« v novo ustvarjalno fazo, v »cikel upora«, ki ga uteleša nov tip camusovskega junaka, doktor Rieux. Slednji ne zabija časa z brezkončnimi vprašanji o smislu in namenu, temveč deluje tako kot najbolje zna: predano skrbi za bolnike. Včasih postanejo okoliščine premočne, da bi se človek lahko neobremenjeno predajal iskanju osebne sreče. Rieux tega ne pogojuje z usmiljenjem, niti z usodo; v delovanje ga sili notranja nuja, tako rekoč nima izbire. Kuga je hočeš nočeš tudi ali predvsem etični ekskurz. V svoji najsplošnejši obliki gre za kroniko posameznika in družbe v času krize. Camus beleži vse oblike bivanja in preživetja v neobičajnih okoliščinah, od vsakodevnih malih junaških gest in brezkompromisne solidarnosti do oportunizma in predaje obupu, a tudi problematično ravnanje oblasti in medijev. »Skozi pisanje o kugi želim izraziti občutek zadušljivosti, ki smo ga trpeli, in vzdušje ogroženosti in izgnanosti v katerem smo živeli. Obenem hočem razširiti interpretacijo tega stanja v splošni občutek bivanja,« piše Camus v Zvezkih. Bolezen v romanu spreminja ljudi, iz njih potegne lahko najboljše ali najslabše; nikogar pa ne pušča ravnodušnega.

Roman Kuga Alberta Camusa lahko kupite na tej povezavi.

Fotografija: Ana Kovač Fotografija: Ana Kovač
Intervju 6. 8. 2020
Čas branja
Čas branja: 0 min

Na dnu intime je spomin

Paul Celan je po mnenju mnogih literarnih teoretikov in zgodovinarjev eden največjih evropskih pesnikov prejšnjega stoletja. Njegova pesniška zapuščina, ki obsega skupno deset pesniških zbirk (tri med njimi so izšle posthumno), velja za malodane obvezno čtivo vsakega resnega bralca literature. Rojen leta 1920 v Černovcih (Bukovina), kot sin judovskih staršev, se je pri dvaindvajsetih letih izognil deportaciji in pristal v delovnem taborišču v Romuniji. Oba njegova starša sta preminila kot žrtvi holokavsta. Od leta 1948 je živel v Parizu, kjer je delal kot prevajalec; prevajal je Roberta Frosta, Antonina Artauda, Emily Dickinson, Marianne Moore in mnoge druge. Deset let kasneje je prejel literarno nagrado mesta Bremen in postal lektor na École normale supérieure. Kmalu nato je prejel še prestižno Büchnerjevo nagrado. Svoje življenje je končal okrog 20. aprila 1970 s skokom v Seno. O njem so pisali tudi mnogi filozofi, med njimi Gadamer, Levinas in Derrida.

Pravkar izdane Zbrane pesmi (Beletrina) v dveh delih so prvi slovenski integralni prevod Celanovega opusa, ki ga je naredil Vid Snoj. Z njim smo spregovorili o Celanovem delu, o njegovem odnosu do jezika, zgodovine, erotike in etike ter o nekaterih specifikah njegovega pesniškega izrekanja oziroma posebnih zahtevah, ki se postavljajo pri prevajanju tako zagonetnega in samosvojega pesnika.

Vid Snoj (r. 1965) je leta 1999 doktoriral iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2012 je postal redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Je avtor knjig Nova zaveza in slovenska literatura (2005), Judovski sekstet (2006) in Od drugega do Drugega (2007). V slovenščino je med drugim prevedel dela Ericha Auerbacha,  Georgea Steinerja, Gershoma Scholema, Friedricha Hölderlina in Johna Felstinerja. Njegovo delo sega onkraj področja literature, na področje filozofije in religije.

Paul Celan, rojen Antschel leta 1920 v Černovcih, je po besedah Georgea Steinerja eden največjih evropskih pesnikov obdobja po drugi svetovni vojni. Za začetek bi vas tako morda vprašala, kaj je tisto, kar ga po vašem mnenju dela zares velikega ter ločuje od njegovih znanih in vplivnih sodobnikov?

Pesništvo Paula Celana, ki je bil nemški Jud iz Bukovine (zdaj v Ukrajini), je zaznamovano z osrednjim dogodkom 20. stoletja, drugo svetovno vojno oziroma s holokavstom. Mnogi judovski preživelci za to, kar se je zgodilo s približno šestimi milijoni njihovih rojakov, zavračajo besedo »holokavst«. Holocaustum je namreč Hieronimov latinski prevod za »žgalno daritev« v hebrejski Bibliji, vendar teh šest milijonov ni bilo darovanih Bogu, ampak so bili pomorjeni. Zato preživelci to raje označujejo s hebrejsko besedo šo’a, »katastrofa«. Že Celanova prva objavljena pesem, Fuga smrti, ki je postala in tudi ostala njegova najslavnejša, govori o tem.

Vendar pesnika ne naredi predmet, o katerem piše. Tisto, kar dela Celana velikega pesnika, je globokomiselna in visoko aluzivna zgoščenost pesniške govorice. Vanjo se useda njegovo branje drugih piscev, ne samo pesnikov, ampak tudi mislecev od Parmenida do Heideggerja. Ob zgoščenosti – in kljub njej – je njegova govorica hkrati spevna. Pozna se ji, da je Celan imel uho za péte pesmi, za pesmi, ki so jih njegovi rojaki nekoč prepevali v jidišu, za otroške pesmi, ki mu jih pela mati v nemščini, za revolucionarne pesmi v različnih jezikih in celo za popevke. Povrhu pa se Celanova govorica odlikuje še z izredno metaforično močjo. Da je zmožnost za tvorjenje metafor poseben dar, ki se ga ni mogoče priučiti z nobeno téchne, »umetnostjo« ali »veščino«, je vedel povedati že Aristotel.

Celan sam je zapisal, da v njegovih pesmih ni pri delu »jezik kot tak, ampak zmeraj le neki jaz, ki govori pod posebnim naklonskim kotom svoje eksistence«. Ta trditev ni brez polemične osti, ki je naperjena proti tisti moderni poeziji, katere začetnik je Stéphane Mallarmé. V njej pesnik s svojo osebo stopi v ozadje, na ta račun pa izstopi jezik kot čista estetska ali, pozneje, konceptualna tvorba. Celan je še zlasti zavračal konceptualizem tako imenovane konkretne poezije, ki se je uveljavila po drugi svetovni vojni.

Paul Celan

Zbrane pesmi v dveh delih so prvi slovenski integralni prevod Celana. Sicer ga je pred vami v zbirki Lirika prevajal že Niko Grafenauer, ki ste se mu poklonili v spremni besedi, v kateri ste spregovorili o težavnosti prevajanja Celanovega hermetičnega in jezikovno ekscesnega pesništva. Med vašim in Grafenauerjevim pristopom k Celanovemu jeziku so seveda nekatere razlike. V čem se vajina pristopa najbolj razlikujeta?

Mislim, da ni razlike v metodi. Takšna razlika se lahko jasno pokaže pri prevajanju tradicionalne poezije z metrumom in rimo. Če se ju prevajalec trudi dosledno vzpostavljati v svojem jeziku, mora včasih žrtvovati tudi pomensko nosilne besede, če pa se odloči, da bo zvesto prenašal pomenske strukture izvirnika, bo neizogibno trpela oblikovna plat njegovega prevoda. Celanova poezija je bila metrična in rimana samo včasih na začetku, a tega že v njegovi prvi zbirki skorajda ni več. Zato ob njej odpade dilema, ali prevajati v skladu z načelom formalne ali dinamične ekvivalence.

V svoj prevod sem sprejel veliko iznajdljivih rešitev svojega predhodnika, pesnika Nika Grafenauerja. Povsem načelno sem se tudi odločil, da njegovih besed ne bom zamenjaval tam, kjer jih ni treba, in puščal za sabo takšnih sledi, kot jih slabi lektorji, ko na primer menjavajo »ampak« s »temveč«. Po drugi strani pa sem si Celanovo  govorico prizadeval narediti še bolj tekočo in zložnejšo, da ne rečem spevnejšo, ter se še drzneje spustiti v njegove besedne igre in besedotvorje. Kaj je zapelo v kovnici jezika, v katero sem šel za Celanom, in kaj ne, bo seveda presodilo bralčevo uho.

Leta 2017 je pri založbi Literatura izšla knjiga Johna Felstinerja Paul Celan: pesnik, preživelec, Jud, ki ste jo prevedli vi. Felstiner se je s Celanom ukvarjal skoraj vse svoje življenje. Kako je prevajanje njegove knjige vplivalo na prevajanje Celanovih zbranih del?

Prvi, grob prevod Celanovega pesniškega opusa sem naredil pred več leti, ne spominjam se natančno, kdaj. Z njim sem bil tako zelo nezadovoljen, da bi ostal zakopan v mojem računalniku, če me Beletrinin urednik Aleš Šteger ne bi podrezal, naj prevod vendarle dokončam.

Felstinerjevo biografijo sem za prevod pri Literaturi predlagal sam, pokazalo pa se je, da bo zato, ker Felstiner, ki je bil prav tako prevajalec Celana, v njej ves čas prepleta njegovo življenje s pesnjenjem, nemara najbolje, če jo sam tudi prevedem. Verzov je v Felstinerjevi knjigi okrog dva tisoč, več kot za celo zbirko, in tako je prevod te knjige postal nekakšna generalka za končni spoprijem s Celanom. Vendar je v zbranih delih kar nekaj sprememb, zvečine v tistih pesmih, od katerih Felstiner navaja samo fragmente, in sicer zato, ker se pri prevajanju celote fragment drugače ubere vanjo, kot če stoji sam zase.

»Resnico govori kdor govori senco,« beremo v pesmi Govori tudi ti. Celan je ob prejetju nagrade mesta Bremen v nagovoru, ki ga v vašem prevodu zdaj lahko beremo tudi v slovenščini, dejal, da je šel jezik skozi »strašljivo obnemelost« neke epohe, a da kljub vsemu ostaja »dosegljivo blizu« sredi izgub. Ali se v tem kaže globoka vera v preobražajočo moč jezika, sploh pesniškega? Si je Celan prek nje prizadeval za spravo z zgodovinskimi dogodki dvajsetega stoletja?

Celan ni bil spravitelj. Bil je tožnik v imenu pomorjenih rojakov. Prepričan je bil, da Nemčija po vojni v resnici ni bila denacificirana. Po njegovem so številni Nemci, ki so zasedli pomembne položaje v zahodnonemški družbi, od zavezniških okupacijskih oblasti dobili zgolj Persilschein, zaradi česar naj bi med njimi še naprej vztrajal kriptonacizem in se spet širil antisemitizem. Fuga smrti je najprej izšla v romunskem prevodu in je potem, ko je bila na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja objavljena tudi v izvirniku, kmalu našla pot v nemške šolske učbenike. Citirali in recitirali so jo ob različnih priložnostih, vendar jo je Celan sam zaradi suma, da to počnejo zaradi politične korektnosti, nehal recitirati na javnih branjih, ki jih je občasno imel v Zahodni Nemčiji.

Besede o jeziku, ki ste jih navedli iz Celanovega bremenskega govora, ne izražajo »vere v preobražajočo moč jezika«, ampak prepričanje o kontaminiranosti, še več, izkušnjo njegove omadeževanosti ali celo kužnosti. Neomarksist Theodor Adorno, tudi nemški Jud, je celo trdil, da so nekatere besede zaradi nacistične rabe nepopravljivo skvarjene, na primer Celanu ljuba Begegnung, »srečanje«. Celan sam ni šel tako daleč, da bi se takšnim besedam odrekel. Z jezikom, ki je šel skoz kontaminacijo in mu vendarle ostal kot edino »neizgubljeno« sredi vseh izgub, je imel posebno izkušnjo.

Celan je bil jezikovno pravzaprav že z vidika tega, kako je teklo njegovo življenje, v zelo nenavadni poziciji. Bil je Jud, pisal je v nemščini – jeziku morilcev svojih staršev, ki sta umrla kot žrtvi holokavsta v koncentracijskem taborišču –, hkrati pa je živel v izgnanstvu v Franciji. Kako je ta nenavadna jezikovna identiteta po vašem vplivala na njegovo pisanje?

Celan je proti koncu vojne izrabil dovoljenje sovjetske okupacijske oblasti in se skupaj z nekaterimi drugimi nemškimi Judi iz rodnih Černovcev preselil v Bukarešto. Tam je živel skoraj tri leta in začel pisati pesmi tudi v romunščini. Imel je izreden jezikovni dar, ne samo kar zadeva nemščino, ampak tudi druge jezike, vendar nemščine nazadnje ni zamenjal za romunščino. Nasprotno, ohranil jo je in emigriral na Zahod. Zakaj ni zamenjal svojega maternega jezika, ki je postal jezik morilcev njegove matere?

Včasih slišimo, da izgnancem, ki so izgubili vse – premoženje, svojce, domovino –, jezik postane druga, nekakšna portabel domovina, domovina, ki jo nosijo s sabo, kamorkoli že grejo. Edino v jeziku se še počutijo doma itn. No, pri Celanu stvar ni tako preprosta. V tej zvezi mi prihaja na misel izpoved Hannah Arendt, filozofinje, tudi nemške Judinje, ki je pred nacizmom bežala najprej v Francijo in potem v ZDA. V nekem intervjuju je dobila vprašanje, zakaj je kljub nacizmu ostala zvesta nemščini. Odgovorila je, češ, kaj pa naj človek stori, saj navsezadnje ni poblaznela nemščina. In še: »Nič ne more zamenjati maternega jezika.«

Celan je na isto vprašanje odgovoril kratko in ostro: »… v tujem jeziku pesnik laže.« Kaj je s tem želel povedati? Ne gre za to, da pesnik, ki se odpove maternemu jeziku, izgubi edini kraj, kjer se še počuti doma, da se torej odpove edini še mogoči domačnosti ali morda celo udobju, ki ga prinaša domačnost. Gre za to, da se z odpovedjo maternemu jeziku odreče intimnosti s samim sabo in drugimi oziroma, natančneje, upovedovanju te intimnosti. O intimnem – o tem, kar ti je notranje in najbolj lastno – ne moreš govoriti v tujem jeziku. Seveda, boste morda rekli, lahko govoriš tudi o tem. Res je, vendar ne v, ampak samo s tujim jezikom, instrumentalno, ne avtentično. Lahko se podrediš zakonom tuje dežele, lahko se privadiš njenim navadam, če pa zamenjaš materni jezik za tuji jezik, tujec v tuji deželi, kar kljub vsemu si, postaneš tujec samemu sebi. Pesnik, ki to stori, zapravi dostop do samega sebe, izgubi ključ do svoje intime, vrata vanjo se mu zaprejo. Celanov »nauk« je: Če želiš kaj avtentično povedati o sebi in drugih, ne tujčuj, govori materni jezik.

V Celanovem delu je prisotno vprašanje introspekcije prek spomina, pa tudi vprašanje etike, ki je povezano z njim. V eni izmed svojih pesmi je obsodil ravnanje Paula Éluarda, ki je zavrnil posredovanje ob sporni aretaciji češkega pesnika Záviša Kalandre, ki so ga pozneje ubili, čeprav bi se zanj lahko zavzel. Bi nam povedali kaj več o dolžnosti kulturnikov in humanistov, da prevzamejo nase odgovornost in intervenirajo, ko se godi krivica, da torej tedaj tudi javno nastopijo? Ali se je Celan kdaj postavil v takšno politično pozicijo?

Celan je bil po političnem prepričanju levičar, v mladosti je bral spise Petra Kropotkina in Gustava Landauerja, vendar si po izkušnji s sovjetsko okupacijsko oblastjo v Černovcih na začetku in ob koncu vojne glede komunizma ni delal iluzij. Maja 1968 se je udeležil študentskih demonstracij ter na ulici celo prepeval Internacionalo in druge revolucionarne pesmi, potem pa se je distanciral od grobo in nesramno poenostavljajočega revolucionarnega fanatizma, ki je pariško policijo enačil z SS in de Gaullov znak s svastiko.

Po drugi strani v javno življenje ni nikdar stopil kot pisec, ki je hkrati angažiran kritični intelektualec. Svojega J’accuse ni javno izrekal zunaj pesmi, tako kot je to ob Dreyfusovi aferi na koncu 19. stoletja storil Émile Zola in s tem postavil privlačen zgled piscem v 20. stoletju. Za kaj takega pravzaprav tudi ni imel možnosti. Zola in recimo Sartre, najvplivnejši pisateljski kritični intelektualec v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, sta bila brana in priznana doma in v tujini. Celan ni bil. V Parizu je bil priseljenec in bolj ali manj neznan, saj je prvi prevod kake njegove pesniške knjige v francoščino izšel šele po njegovi smrti. V Nemčiji pa nikdar ni živel, bil je »ekstrateritorialec«, nekdo, ki piše v nemščini, z Vzhoda (in seveda Jud). Če »ne pripadaš« in te ljudje nimajo v zavesti kot svojega in kot veličino, ne moreš trkati na njihovo vest.

Na nek način je Celanovo delo osebni obračun z grozotami zgodovine, ki so ga zaznamovale kot Juda. S svojimi pesmimi, recimo z izjemno prepoznavno Fugo smrti, je ta boj izpričal tudi na kolektivni ravni. Ali bi poleg te osrednje teme  izpostavili še katero drugo, ki zavzema pomembno vlogo v njegovem opusu?

V Celanovih pesmih, če to še enkrat povem z njegovimi besedami, govori neki jaz »pod naklonskim kotom svoje eksistence«. Včasih da spregovoriti tudi žrtvam, ki se jih spominja, na primer v Fugi smrti. Celanova poezija je globoko zaznamovana s spominom na judovsko katastrofo, vendar nikakor ne govori vsa o njej. V tej poeziji se zarisuje obris neke eksistence v njenih najbolj intimnih legah. Vidimo nekoga, kako se v svojem maternem jeziku bojuje in ga prekopava, da bi upovedal tisto sebi lastno. In vidimo marsikaj temnega: pri poznem Celanu tudi to, kako se lomi njegov frame of mind, kar ga je navsezadnje pripeljalo do samomora.

V Celanovi poeziji ima pomembno mesto erotika. Vendar v ljubezenskih pesmih, v katerih se s »ti« obrača na ljubljeno žensko, naslovitev nanjo včasih ostaja odprta tako, da je »ti« lahko tudi mati. V nekaterih izmed teh pesmi Celan »mandljá« – in mandljevka sta glede na to, da je mandljevo oko pri njem zmeraj znamenje judovstva, lahko obe, ljubljena ženska in mati.

Na dnu intime je spomin. »Iz takšne smo snovi kot sanje,« je na primer dejal Shakespeare. Iz zelo rahle. Glede na to, da se vse celice našega telesa menda zamenjajo v nekaj letih in da našo dušo iz trenutka v trenutek prestreljujejo različni vzgibi, ki nas ženejo v premene razpoloženja in še česa bolj »substancialnega«, smo stkani iz spomina. Pri Celanu je na dnu spomin na mrtve.

Kaj je bil najzanimivejši del vašega prebijanja skozi Celanov opus? In kaj najtežji?

Težko se je prebijati skoz znanstveno oziroma strokovno izrazje, ki ga Celan jemlje iz botanike, geologije, rudarstva, pomorstva, letalstva itn. Najprej sem se moral poučiti o pomenu izraza v nemščini in ga potem poiskati v slovenščini. Pri tem sem se spopadal z dvema težavama: prvič, da je slovensko izrazje na marsikaterem področju pogosto neenotno in raba neustaljena, zaradi česar sem se nazadnje moral odločiti in izbrati sam; in drugič, da izraza v slovenščini kratko malo ni. V tem primeru sem ga moral tvoriti na novo, zmeraj pa paziti na Celanovo prepesnjevanje. To se lahko začne že pri samem izrazu, saj ga Celan ne prevzame nujno v uveljavljeni obliki, ampak ga že ob prevzetju prekuje in rabi po svoje.

Najtežje je bilo vsekakor ohranjati odprtost, večpomenskost pesniškega teksta. Včasih to ni bilo mogoče, ampak se je bilo treba odločiti za eno od možnosti. V nekaterih primerih me je v to dobesedno prisilila slovenščina. Pogosto sem zato na možnost drugačnega razumevanja in prevoda opozoril v opombi. Najzanimivejše pa je zame, kako Celan pesni tisto, kar v svojem temeljnem poetološkem spisu Meridian imenuje »povsem Drugi«. Vendar o tem kdaj drugič.

Za konec bi vas morda vprašala: je v Celanovih zbranih delih kakšna pesem, ki vam je še posebej blizu? Katera njegova zbirka, katero ustvarjalno obdobje vam je osebno najbolj všeč oziroma ga vrednotite kot najkvalitetnejši del njegovega ustvarjanja?

Blizu mi je Psalm, v katerem Celan ob judovski usodi načenja vprašanje o Bogu. O njem sem tudi pisal v reviji Primerjalna književnost. Sicer pa mi je bolj všeč spevni Celan od tistega Celana, ki v vnemi za avtentičnost ločuje pesništvo od umetnosti kot nečesa umetnega ali celo izumetničenega ter načrtno žrtvuje blagozvočje in pogosto prav tako spevnost. A tudi v tem poznem Celanu se včasih vrne zgodnejši spevni Celan.

Fotografija: © Maurizio Distefano / Dreamstime.com Fotografija: © Maurizio Distefano / Dreamstime.com
Seznami 4. 8. 2020
Čas branja
Čas branja: 0 min

Deset knjig, ki vam jih priporoča Beletrinina knjigarnarka Katja Šifkovič

Poletja še ni konec, še je čas, da v kovček zatlačite nekaj odličnih knjig in se podate pod borovce na morje ali na gorski zrak. Katja Šifkovič, ki vodi knjigarno založbe Beletrina na Novem trgu v Ljubljani, vam priporoča deset knjig, ki jih lahko berete na dopustu ali tudi kasneje.

Nicolo Amanitti: Ni me strah (Beletrina, 2004)

A veste, ko ste bili otroci, pa niste razumeli, kako zares ogaben je lahko svet in kako kruti so lahko odrasli?

Svetlana Slapšak: Antična miturgija (Beletrina, 2017)

Ker si lahko preberete vse o Ksantipi.

Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši (Beletrina, 2020)

Je bil roman o smrti Evrope že napisan? Je bil. Beremo ga preko prizme ljubezni, ki je osamljenost. Preko odtujenosti, ki je marginalizacija, in preko migracij, ki so smrt.

Eka Kurniawan: Lepota je pogubna (Cankarjeva založba, 2016)

Pogosto vam težijo, da berite knjige, ker se v njih lahko potopite v nove svetove. No, to je knjiga, ki vam bo dala točno to.

Mary Shelley: Matilda (ni slovenskega prevoda)

Mary Shelley 4 ever. O tabujih pred tabuji.

Susan Sontag: Pogled na bolečino drugega (Sophia, 2006)

Preberite si jo. Potem si jo preberite še enkrat. Potem pa poglejte še dokumentarec Wima Wendersa – The Salt of the Earth.

Nathacha Appanah: Povratnik nasilja (Sanje, 2017)

Dekonstrukcija upanja. Opozicija vsem knjigam za samopomoč.

Dubrovka Ugrešič: Jaga baba je znesla jajce (V.B.Z., 2010)

Ker veste premalo o jagi babi in zateženih ženskah.

Herman Melvile: Moby Dick (Karantanija, 2016)

Knjiga brez metafor! Samo jasna in neposredna pripoved o človeku, ki sovraži žival!

Ilja Trojanov: Tajanje (Beletrina, 2013)

Mož opazuje tajanje ledenika. Roman, v katerem se s tem, da se ne zgodi nič, zgodi vse.

Panorama 1. 8. 2020

Klasiki: knjige, ki presegajo svoj čas in prostor nastanka

Fotografija: Pexels

»Klasični romani in novele so izvrstno, prvovrstno, mojstrsko napisane knjige. V njih je mogoče uživati v vrhunskem slogu, estetiki in kompoziciji, a razlog, da se vračamo k temeljnim literarnim delom je običajno širši. V klasičnih literarnih delih se namreč odpira nek višji, drugačen svet. V njem so zastavljeni globoki, nadčasovni človeški problemi. Gre za vprašanja življenja in smrti, smisla življenja itd.,« o klasiki v literaturi in zakaj jo vedno znova beremo, pravi Janko Kos, literarni zgodovinar in eden izmed štirih urednikov nove zbirke Klasična Beletrina.

Gulliverjeva potovanja, Novele Čehova, Gidejeva Ozka vrata – ena najbolj čutnih in plemenitih ljubezenskih zgodb v svetovni književnosti, Slike iz duhovniškega življenja angleške pisateljice George Eliot, žgoča satira o denarju in njegovem vplivu Charlesa Dickensa Naš skupni prijatelj in roman enega najpomembnejših japonskih avtorjev 20. stoletja Jun’ichirōja Tanizakija Kakor komu drago so le nekatera temeljna dela iz nove zbirke, v kateri bo vse do 2025 pod uredniško taktirko Janko Kosa, Mitja Čandra, Špele Pavlič in Aleša Štegra vsako leto izšlo po pet svetovnih klasikov, romanov in novel – knjig za vse in knjig za vse čase.

 O večnih vprašanjih bivanja

Tudi literarna kritičarka Veronika Šoster, letošnja Stritarjeva nagrajenka, pravi, da so »klasiki knjige, ki presegajo svoj prostor in čas. Brati jih je treba v različnih starostnih obdobjih, šele takrat se zavemo, kako zelo smo se spremenili in kaj so one spremenile v nas.« Prevajalec Borut Kraševec, ki je za prvi letnik Klasične Beletrine prevedel Novele pisatelja Antona Pavloviča Čehova, izpostavlja, da »klasična literatura, popolnoma enako kot dobra sodobna literatura, govori o večnih vprašanjih bivanja – o življenju, smrti in načinih za njeno preseganje, kakršni so ljubezen, vera itn.«

»Klasika je zelo širok pojem,« zato se Krašovec, ko o njej govori, pri tem omeji na klasično literaturo 19. stoletja, s katero se sam ukvarja v največji meri. Ta je »enostavno še vedno aktualna. Vsaj nekateri avtorji, kot so Tolstoj, Čehov, Gogolj in predvsem Dostojevski ‒ slednji je, kot se zdi, še posebno aktualen tako zaradi svojega duhovnega kot družbenega sporočila. Pri branju literature je najpomembnejše, da vsak bralec vzpostavi do nje oseben odnos. Sam mora začutiti, k čemu ga vleče, pri čemer sploh ni pomembno, ali je to sodobna literatura ali klasika,« še nadaljuje prevajalec.

Za klasike pa Veronika Šoster tudi poudarja, da »nas hranijo, bogatijo, zbudijo, zbodejo, razburijo, pomirijo, objamejo, brcnejo, zasmehujejo, se nam rogajo, so nam v uteho – včasih vse to hkrati. Zato jih je vedno dobro imeti pri roki.« Mlada kritičarka je prav ob branju klasičnih del začutila strast po resnejšem ukvarjanju s književnostjo. Še danes se živo spominja prvega branja Črtic Ivana Cankarja, kar je bilo proti koncu osnovne šole. »Njegovo mojstrstvo me je pretreslo in za vedno spremenilo. Klasike sem v mladosti veliko prebirala tudi zato, ker sem velikokrat slišala komentarje, da sem zanje premlada, kar me je pravzaprav še dodatno podžgalo. Ob tem me je najbolj navduševalo in hkrati tudi begalo, da sem jih ne glede na zavest o tem, da jih je pred mano bralo že ogromno ljudi, še vedno dojemala kot čisto svoje, tako je še danes.«

V neprekinjenem stiku s klasično literaturo pa je tudi Borut Kraševec, ki se ne spominja, da bi imel kdaj obdobje, ko klasikov ne bi bral. »Flaubert, Kafka, Bulgakov – to so zame živi avtorji, živ je njihov večni umetniški duh.« Vili Planinc iz splošne knjižnice Krško za branje klasikov meni, da to na nek način »pomeni sprejemanje in hkrati zavračanje norm. Po eni strani z branjem literature, ki je presegla čas, v katerem je nastala, priznavamo kanon vsaj Zahoda, če ne kar sveta. Hkrati pa klasiki danes vendarle niso trend in v dialogu s starimi avtorji odklanjamo modne muhe vsakdana. Klasiki nam tako omogočajo, da smo omikani uporniki.«

V refleksiji, kaj pomenijo klasiki in zakaj se k njim vedno znova vračamo, Veronika Šoster še dodaja, da se zaveda tudi pomembnosti knjig, ki niso nujno klasike, a bi to morale biti. »Mislim, da se moramo kot ustvarjalci literarnega prostora nenehno spraševati o mehanizmih, ki kanon ustvarjajo in se zavedati, da je v njem kdo odveč in da kdo tudi manjka; in da nikoli ni prepozno, da se ga vključi.«

Nov izbor vrhunske literature

Živa in temeljna literarna dela svetovne književnosti pa bo v naslednjih letih v naš kulturni, družbeni in duhovni prostor prinesla Beletrinina zbirka klasikov. Tako jih bo mogoče brati v novih prevodih, dobili pa bom tudi nekaj do zdaj še neprevedenih romanov in novel mojstrov pisanja, za kar jih je prepoznala dolgotrajna bralna izkušnja, nato pa še kritika in literarna veda. »V krog klasičnega romana in novelistike spadajo besedila ne samo zadnjih stoletij, ampak tudi starega in srednjega veka. Zgornja meja, do katere naj seže ta izbor, se postavlja z drugo svetovno vojno. To pa s premislekom, da so se v tem času močno spremenila literarna razmerja in da je prave klasike romana in novele mogoče prepoznati šele iz daljše časovne distance,« je o enem od kriterijev izbora zapisal Janko Kos. Pri čemer zbirka svojem izboru vrhuncev svetovne književnosti poleg romanov v vsakem letniku prinaša vsaj po eno knjigo novel. Med njimi na primer že omenjene Novele Čehova, ki se je kritičarka Veronika Šoster veseli »že samo zaradi tistega slavnega izreka o pištoli in močnih likov«, pa tudi Stendhalove Italijanske kronike, Cervantesovih Zgledne novel in drugih. Sogovornica ob tem še izpostavi, da je »najtežje napisati res vrhunsko kratko zgodbo, ki bo odzvanjala skozi stoletja, pa vendar nekaterim uspeva. Največkrat sem bržkone prebrala zgodbo V kazenski koloniji Franza Kafke.« Kafke sicer v tej zbirki ni, ker je bil že veliko prevajan, Beletrina pa je večji del njegovega opusa že izdala.

»Vsak od vrhuncev svetovne književnosti v zbirki prek posamezne usode lika in zgodbe tako odpira neko splošno, temeljno, večno vprašanje o resnici človeka in življenja,« še strne Kos. Prvo delo, ki bo v kratkem izšlo, je roman Jonathana Swifta Gulliverjeva potovanja, ki ga je na novo prevedel Andrej E. Skubic. »Gulliverjeva potovanja, Swiftov satirični roman iz leta 1726, je ena najbolj emblematičnih knjig evropske kulture. Nov prevod te knjige je absolutno nujno potreben, tako kot je nujno potrebna vselej nova refleksija o sprevrnjenem svetu, od časov vzpona razsvetljenstva do današnjih dni – kot neizčrpno ogledalo moderne in njenih družbenih predpostavk,« pa je med drugim v spremeni besedi h knjigi zapisal filozof Mladen Dolar.

Klasično Beletrino lahko naročite na tej povezavi.