september 2024 - AirBeletrina
Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Refleksija 30. 9. 2024

Na Odpotovanjih spet srkamo Cocktail

Beethoven ali Mozart? Beatli ali Stonesi? Dylan ali Cohen? Waters ali Gilmour? De André ali ali De Gregori? Đole ali Bora? Nesmiselna vprašanja, lažne dileme – oboje in vse! Da, tudi Tomaž Pengov in Marko Brecelj. In kajpada in zlasti in sploh Tomaževa Odpotovanja in Markov Cocktail. Kultni plošči, ki kot mogočni gori stojita ob izviru naše glasbene reke, na začetku kantavtorske zgodovine, tako slovenske kakor še dovčerajšnje jugoslovanske. Ob njunem abrahamu smo ju dobili ponatisnjeni, kajpada na vinilu, spet in končno. Sta precej različni, v marsičem diametralno nasprotni, že, že, vendar obe mojstrovini, vrhunski umetnini, ki v nedosegljive višave segata tako z glasbo kakor s poezijo, neločljivo prepletenima. Umetnika resda nista prejela Prešernove nagrade, ne, niti »ta male«, a njuna prvenca ostajata – in bosta preživela še marsikaj in marsikoga.

Pengovova Odpotovanja in Brecljev Cocktail sta bila širšemu krogu poslušalstva dolgo dosegljiva predvsem na cedejih (Fotografija: Andraž Gombač)

***

Že skoraj na pamet znam besede Uroša Zupana, pesnika in esejista, ki v mojem zelo zdelanem izvodu knjige Pesem ostaja ista: življenje v glasbi (Obzorja, 2000) ugotavlja, da sta to bisera. Da se Odpotovanja »odlikujejo z milino in liričnostjo«, medtem ko je Cocktail nekakšen sočasni protipol, saj na njem »prevladujejo črni humor, ironija in zafrkljivost«.

Zanju sem prvič slišal v gimnazijskih letih. Takrat mi je sošolec Sandi na ulici sredi Kopra tudi pokazal bradatega in skuštranega možakarja v sivem suknjiču. Coklal je pred nama. Samo po postavi je bil manjši od naju. »Glej ga, to je Marko Brecelj!« Nekaj let zatem sem, študent v Ljubljani, na trolejbusu prepoznal bradatega kantavtorja otožnih oči. »Glej ga, to je Tomaž Pengov!« se je oglasilo v meni. Stala sva drug ob drugem. Se tu in tam dotaknila. Se držala za štango pod stropom. V ovinkih nas je zanašalo sem ter tja. Gneča, vročina, iz nas je puhtel znoj – ampak meni se je zdelo tako strašno carsko, da se v tem zosu kuham skupaj z legendo!

Tomaž Pengov (1949–2014). Marko Brecelj (1951–2022). Prvič ju nisem ogovoril. Šele pozneje. Večkrat.

S Tomažem Pengovom je v Kinu Šiška 8. februarja 2011 zapela posebna gostja Bogdana Herman, ki jo ob njem slišimo že na odpotovanjski pesmi Sarkofagi (Fotografija: Andraž Gombač)

***

Vinilka Odpotovanja, prva neodvisna kantavtorska plošča v Jugoslaviji, ta zelena, pri študentski založbi ŠKUC in Helidonu izdana 1. marca 1974, že dolgo velja za dragoceno rariteto. Srečnega najditelja stane nekaj sto evrov. Med tistimi, ki so jo kupili pravočasno, se pravi prvi dan, je tudi novinar Stane Sušnik. »57 minut združitve glasbe in poezije na pri nas še neznan način, to so Odpotovanja Tomaža Pengova,« je ugotavljal v daljšem članku, ob izidu plošče objavljenem v Stopu ter zdaj ponatisnjenem na ovitku jubilejnega ponatisa pri ZKP RTV Slovenija. »Bilo je prvič, da sem v trgovini brez sramu in obotavljanja zahteval ploščo DOMAČEGA izvajalca t. i. pop glasbe.«

Odpotovanja so »individualna izpoved samotnega trubadurja, obenem pa brezčasna zapuščina takratnega entuziazma študentske generacije«, med drugim dodaja glasbena urednica na Radiu Slovenija Teja Klobčar.

Spoj glasu in zvena kitare je takoj osvojil tudi Jureta Potokarja, pesnika, prevajalca, publicista, izvrstnega poznavalca popularne glasbe. Počasi je začel odstirati še pomene besed in verzov: »Ne vem več, kolikokrat sem poslušal te skrivnostne in čarobno lepe verze in skušal doumeti, kaj pesnik z njimi skuša povedati. Vem samo, da dokončne razlage nisem nikoli našel. Oziroma našel sem vsakokrat drugo, novo, svežo in bolj verjetno od prejšnje. Z Odpotovanji sem odkril bistvo poezije, da si jo lahko vsak tolmači po svoje, da vsak besedam dodaja drugačen pomen. Mnogo pozneje, ko sem sem prvi izvod Odpotovanj dobesedno izrabil, da sem ga moral nadomestiti z novim, sem ugotovil, da podobno čarobno izkušnjo ponuja branje mnogih najboljših svetovnih pesnikov, od Rilkeja do Borgesa in od Jenka do Šalamuna, toda brez Odpotovanj tako daleč zelo verjetno nikoli ne bi prišel.«

»Nikdar ne klestim kaj preveč. Beseda prihaja skupaj z glasbo, druga drugo dopolnjujeta.«

Glasbo Odpotovanj v besedilu na ovitku poglobljeno povzema Metka Zupančič, Tomaževa tovarišica v skupini Salamander. »Njegova glasba je iskanje, je improvizacija, ki sama piše zakone. Preoblikuje, transponira nek obrazec, s tem preoblikovanjem ustvarja svojo obredno glasbo. Glasbo, ki nas po obliki spominja na indijsko improvizacijo – rage,« je že leta 1974 pisala za študentsko Tribuno. In opozorila, da Pengov čuti in ustvarja po svoje, ustvarja svojo glasbeno logiko, postavlja lastne zakonitosti: »Harmonske zveze v njegovih skladbah so neobičajne, najprej zato, ker je harmonska struktura podvojena – v kitaro je vpletena lutnja – mnogo pomembnejša značilnost njegovih pesmi pa je tonalni okvir … Gre za uporabo durske lestvice, spremenjene z zvišano šesto stopnjo, ali kakor jo pač želimo imenovati. In seveda se nam zato zde v drugačen okvir postavljene harmonske zveze neobičajne.«

Za klavirjem je pri Salamandrih sedel – in letos spet sedi – pesnik in pisatelj Milan Dekleva. »Odpotovanja so prišla v pravem trenutku, v letih pred zlomom režima. Ta plošča je napovedala drugačno revolucijo od tiste na ulicah – revolucijo v glavi in v srcu. Tomaž je bil upornik, ki je stavil na harmonijo duše in razuma,« je poudaril na letošnji predstavitvi ponatisa v ljubljanski galeriji Škuc. Že prva izdaja Odpotovanj se je ponašala z njegovim spremnim zapisom, slastnim še pol stoletja pozneje. Zgolj za okus: »poetična beseda se je vrnila v glasbo, ki jo je sprejela: sama je že prej sporočala le, kar je bilo v vibraciji njenega materiala in kar se je trdovratno namenila najti – zvok. in tišino, na katero je ta zmeraj naslonjen, zvok, to prvo manifestacijo kreacije, pred glasbo, kot je govoril john coltrane. sijoči, plamteči, goli zvok, ki ne pusti, da bi se iztrgali iz goste mreže valovanja, s katero nas je prepredel. v teh mračnih skladiščih zvoka, kot da se je zgodilo tisto čudežno: harmonija dlani z vozlišči žil na svojem hrbtu in spiralne strune, neznatnega odlitka vere v vesoljni kristal: da se spekter zlitine z mavričnim prekrije. magična radost glasbenika in pesnika, ki se je zaklel odrekanju: v tem je ritualnost teh pesmi, njihova jasnost in preprostost, razlomljenost v notranji ritem, kjer kot v jasnini zablesti narava te transcendence: vrnjene v čas.«

Tudi ponatisnjena Odpotovanja spremljajo besedila na paus papirju kakor že pred pol stoletja (Fotografija: Andraž Gombač)

Ponatis je sorodnejši prvi izdaji iz leta 1974 kakor pa ponatisu iz leta 1981 – ta je imel rjavo naslovnico in je zvenel v tedaj modnem stereo zvoku, ki pa se mu je producent Aco Razbornik pozneje odrekel in pri dogovarjanju za ponatis poudaril, da morajo ploščo spet izdati v prvotni, enokanalni, mono tehniki. Žal izida ni dočakal. Usoda ima rada ironijo: Odpotovanja so bila prvo in obenem poslednje dejanje na njegovi plodoviti poti. Leta 1973 se je ob Pengovu šele učil, kako snemati, in umrl je 1. marca letos, točno pol stoletja po izidu tako svoje kakor Tomaževe plošče. »Ko smo se lotili ponatisa, nam je Aco povedal, da je Tomaž svoje originalne trakove Odpotovanj izgubil, ampak da ima on kopijo,« je zbranim pojasnila Mojca Menart, vodja založniške dejavnosti pri ZKP. »Ko so nam lani iz Avstrije vrnili testne plošče, Aco ni bil zadovoljen. Avstrijski kolegi so videli, da mislimo zelo resno, da nas ne bodo kar tako zadovoljili, da hočemo res odličen izdelek. Zato so nas povezali s strokovnjaki iz Berlina z boljšo opremo. Posebnost Odpotovanj je tudi, da je na prvi strani za kar 28 minut glasbe. Danes toliko glasbe ne dajejo več gor, optimalna dolžina na eni strani vinilke je okrog 20 minut. V Nemčiji pa so pristali na to možnost. Hkrati smo s Tomaževim sinom prek avtorske agencije uredili tudi pravice za izdajo digitalnih posnetkov Odpotovanj

Tudi besedila na ovitku vinilke so spet natisnjena, kakor so bila prvič – na prosojnem paus papirju. Le da so danes morali klicariti po vsej Sloveniji, preden so našli tiskarja, ki jih zna takole natisniti.

O tem, kako slišijo kultna Odpotovanja, Tomaževi sopotniki in predvsem krepko mlajši glasbeniki pripovedujejo v novem dokumentarcu V odmevu nekega stranišča, ki ga je v produkciji nacionalke posnel Matevž Brecelj Oven. Izvemo tudi, da je fotografijo na sloviti naslovnici – zabrisano podobo dolgolasega in bradatega barda – Janez Brecelj posnel na Barju, ovitek pa je oblikoval Matjaž Vipotnik. Iz arhivskih posnetkov se seveda oglasi tudi Tomaž Pengov. Pripoveduje. Se smehlja. In prepeva. Zanimivo, kot prva v filmu zazveni Nerodna pesem. S katero je začel tudi koncert v Kinu Šiška leta 2011, svoj zadnji »ta pravi«. In prav o tej pesmi sem ga pobaral v intervjuju, ki sem ga napravil tedaj.

Fotografija: Andraž Gombač

***

Tako je bilo. Tomaž Pengov je v razprodanem Kinu Šiška nastopil na kulturni praznik, 8. februarja 2011. Marko Brecelj pa mesec pozneje, 9. marca 2011. Kajpada sem šel na oba. In izkoristil priložnost, uresničil svojo staro željo: napraviti intervju z obema velemojstroma! Seveda ne skupnega, vedel sem, da bi bila to katastrofalno slaba ideja. Jezični in ujedljivi buldožer Brecelj bi pregazil, preglasil, požrl blagega, tihega Pengova. Ne, sem odkimal, to bo treba storiti ločeno in ju zatem objaviti v istem 7. valu, tedenski prilogi Primorskih novic. Pengov je bil takoj za. »Pa pridi, kar k meni domov, na Celovški sem, nasproti Hale Tivoli.« Brecelj je spet kompliciral. Itak. Kot dobrodošlo je ocenil priložnost, da v intervjuju nastopi pred koncertom, reklama nikoli ne škodi, a bi raje pisno, ne v živo … No, o njem pozneje. Stopimo najprej k Pengovu.

Obiskal sem ga nekaj dni po koncertu v Šiški. V starem meščanskem stanovanju sem se najprej moral privaditi na polmrak. Nakar so mi prameni svetlobe, ki so se usipali skozi zastrto okno, razkazali stanovanje: masivne omare, naokrog razobešena brenkala, tok s puščicami za lok, na skrinji izvod Odpotovanj, prvih, zelenih. V kotu sobe dve kitari in lutnja. Zraven za veliko leseno mizo Tomaž Pengov. S cigareto med prstoma. In s tihimi, povečini kratkimi, zgoščenimi odgovori.

Omenil sem mu, da je nedavni nastop v Kinu Šiška začel z »odpotovanjsko« Nerodno pesmijo. Postregel mi je z zanimivostjo, s podatkom, da je bila ta pesem nekaj časa celo prepovedana: »Zaradi verza, ki se ponavlja: ‘A ljudje so v nas zijali, moj bog, in se smejali.’ Zaradi omembe boga. No, ni bila ravno prepovedana, bolj nezaželena! Vrteli je niso. V tistih časih je bilo pač tako. Tudi pirhov nisi smel doma barvati in božične smrekice postavljati. Ali si veren ali ne, vseeno je – to je del tradicije. Ne le del, je krvotok tradicije. Takrat pa so to skušali zadušiti. No, nočem šinfati tistih časov. Saj smo se krasno imeli.«

»Pa še ta naslov – Odpotovanja. Ko danes igram pesmi s prvega albuma, se mi zdi, kakor da vsakič znova spet nekam odpotujem.«

Blago se je smehljal tudi ob spominih na ustvarjanje Odpotovanj, skromnim razmeram navkljub. Z Acom Razbornikom je pesmi začel snemati na Radiu Študent. »A tam je bilo tako nemirno, toliko ljudi, ogromno se je dogajalo, tako da smo lahko delali samo ponoči. Spomnim se, kako sem šel s tole lutnjo,« se je zasukal k glasbilu ob sebi, »ponoči na Rožnik. Nismo še mogli snemati, v studiu so bili drugi, imeli so poročila, oddaje, jaz pa sem moral čakati, da po polnoči z Acom začneva snemati. Vmes sem šel razmišljat na Rožnik.« Šel je z lutnjo: »Nisem je igral, samo v torbi sem jo nosil. Kakor bi imel kužka na vrvici. Šel sem gor do vrha Rožnika in nazaj, po študentski poti, kakor smo ji rekli.« Nekakšna meditacija, pripravljanje na snemanje, je prikimal. Kaj se je dogajalo v njem tedaj? »Zelo prijazno vprašanje, a težko odgovorim. V bistvu sem se spraševal: ali bo ali ne bo? Ko sem se vračal dol, je šlo čedalje bolj proti ‘bo’!«

Potem sta šla snemat v njegovo kopalnico na Prešernovi 1 v Ljubljani. Kjer ju je kapljanje vode iz pipe najprej motilo, nakar se je Aco Razbornik domislil – in kapljice posnel, jih vključil v album. Kdaj pa kdaj sta se iz »studia« morala umakniti na hodnik, da je kdo od domačih v kopalnici postoril svoje. A se je tovrstni studio obnesel. Med keramičnimi ploščicami kitara zveni odlično. »Res je,« se je skoraj štirideset let pozneje nasmehnil Pengov. »Snemala sva na magnetofon Revox, kar je bil takrat vrhunec tehnike. Včasih mi ga je Aco kar pustil, ker smo ga že postavili v kopalnici, kakor tudi mešalno mizo, ki jo je sam naredil. Vse sem imel doma, tako da sem se včasih kar sam malo igral. Osnovo je zmeraj snemal on, jaz pa se nisem branil privlačne možnosti, da tu in tam čez posnamem še eno kitaro.«

Tomaž Pengov med deljenjem avtogramov po koncertu v Kinu Šiška (Fotografija: Andraž Gombač)

Odpotovanja so prvič izšla v tisoč izvodih, se je spominjal: »Pri Helidonu, kjer je bil takrat direktor Vilko Ovsenik. K njemu smo prišli z nekaj demo posnetki, ki so ga kar navdušili. No, imel je svoje pripombe. Harmonične. Na demo posnetkih je bilo vse malo drugače od tega, kar slišite na plošči. Na Helidonu so se odločili, da gredo v snemanje, pridružil se je še ŠKUC … Vse smo naredili na horuk, na tak veseli horuk, ne na blef. Iskreno smo se veselili dela.«

Spraševal sem ga še, kako ustvarja pesmi. »Nikdar ne klestim kaj preveč. Beseda prihaja skupaj z glasbo, druga drugo dopolnjujeta,« je povedal. »Pesem Cesta, recimo, je nastala, kakor bi jo akumuliral in o njej nič razmišljal. Na poti v Amsterdam sem ustavil v Kölnu, se za en teden nastanil v eni najstarejših romanskih cerkva na planetu. Ravno so jo obnavljali, tam sem našel zavetje in Cesto napisal skoraj naenkrat, mogoče v eni uri.«

Zanimivo je tudi, da v svojih pesmih skoraj vse vedno poimenuje z občnimi, ne lastnimi imeni: prepevate o mestu, človeku, ptici, ne o Ljubljani, Tomažu, vrani … »Ja,« je prikimal, »v glasbi in pesmi sem se navadil razmišljati zelo simbolično.« Zanimivo se mu je zdelo tudi vprašanje, v kolikšni meri so mu jasne oziroma skrivnostne lastne pesmi: »Pa še ta naslov – Odpotovanja. Ko danes igram pesmi s prvega albuma, se mi zdi, kakor da vsakič znova spet nekam odpotujem. Težko pojasnim, ampak zdi se mi, kakor da mi pesmi širijo, poglabljajo in hkrati krajšajo čas. In ne vem, ali bi danes znal narediti kaj takega.«

Tomaž Pengov med intervjujem v stanovanju na Celovški v Ljubljani (Fotografija: Andraž Gombač)

Po Odpotovanjih je ustvaril še kaj odličnega. Ena njegovih najlepših pesmi je Tihe so njive, uvrščeno na ploščo Pripovedi (1988). Posnel jo je za film Boža Šprajca Krč. »Takrat sem šel kar z njimi v Mokronog, kjer so snemali. Pridružil sem se ekipi, bil med snemanji zraven, srkal vzdušje in zgodbo in deželo in ljudi …« se je spominjal v intervjuju. In se hahljal, ko je obnavljal, kako je užival, ko je v glasbo oblačil Prešernovo Kam?: »Šel sem tudi po njegovih ljubljanskih postojankah. Pivskih. Prav želel sem si, da bi z njim lahko še nazdravil. Gledal sem Julijino okno, proti kateremu zre njegov kip, hodil po njegovih sledeh, vse sem si ogledal, in počasi se je rojevala tudi glasba. Nisem je naredil za mizo.«

Prepeval je kar tri pesmi Franeta Milčinskega – Ježka: Črno pego, Glažek vinčka in Vandrovčka. Ker jih Ježek ni dočakal, me je zanimalo, ali jih je Pengovove interpretacije kdaj prej vseeno imel priložnost slišati, morda v živo. »Ne, ni,« je odkimal Pengov. »Srečala sva se samo enkrat. Ob Blejskem jezeru. Vedela sva drug za drugega. On je sodeloval z mojim stricem, lutkarjem Jožetom Pengovom. Nastopala sta kot tandem Jožek in Ježek, menda sta bila zelo uspešna. Tudi sicer sem Ježka že od nekdaj občudoval. Doma sem imel njegovo ploščo in opazil sem, da na njej ni bilo meni ljube Črne pege. On je namreč marsikaj svojega uglasbil in zapel. Te pa ni. No, tam ob jezeru sva se malo pogovarjala, slonela ob ograji, kramljala, gledala race v vodi, opazovala, kako se imajo rade. Skupaj sva bila le kake pol ure in tega je že davno, a mi nikoli ne bo šlo iz spomina. Tam ga nisem spraševal o Črni pegi. Pozneje sem ga po telefonu vprašal, ali jo lahko uglasbim. S svojim edinstvenim glasom mi je rekel: ‘Naredi, kar češ!’ Potem se nisva več ne videla ne slišala.«

Še marsikaj sem ga vprašal. In vsakokrat dobil iskren odgovor, pa naj je bil polnovreden ali bolj neulovljive nravi. Na primer ob vprašanju, ali še piše nove pesmi: »So v loncu. Niso pa še na štedilniku.« Ob slovesu mi je v knjigo svojih pesmi Drevo in zvezda, tedaj izdano pri Sanjah, napisal posvetilo, v katerem je omenil moja »zanimiva vprašanja« in svoje »odpotujoče odgovore«.

Tomaževo poslednje počivališče na ljubljanskih Žalah (Fotografija: Andraž Gombač)

***

»V sedemdesetih se nismo zavedali, da je bilo tisto desetletje vrhunec jugoslovanskega SFRJ obdobja,« je v pisnem intervjuju, ki sem ga leta 2011 objavil v isti prilogi kot pogovor s Pengovom, zapisal Brecelj. Ne zapisal – izklesal. Tipkal je ponoči, počasi, temeljito. Zjutraj mi je poslal odgovor in prosil tako za naslednje vprašanje kakor za podatek, koliko znakov ima še na voljo. Ker je hotel izkoristiti ves prostor, ki mu je bil na voljo. Zato je zgoščeno preletel tudi svojo glasbeno pot. Pojasnil je, da so že leta 1974 posneti Cocktail »ziheraški smradi RTV kasetne produkcije« izdali šele po uspehu prelomne jugoslovanske buldožerske plošče-časopisa Pljuni istini u oči (1975). »Izdali so ga šele leta 1976. Mladostna fizična in čustvena eksplozija moje osebe se je napajala z alkoholom in slavo, zasovražil sem ljubljansko medijsko greznico, vzljubil pa potepanje po prostorih bratstva in enotnosti. V predrazpadnih in plodnih osemdesetih sem se umaknil na obrobje medijske pozornosti s Feom v duet Duo zlatni zubi, se ločil in ob frustracijskih blodnjah, imenovanih ljubezen, souresničil projektni bend Marjanov čudni zajec. Trpinčenje sebe in drugih je rodilo rdečo kaseto Desant na Rt dobre Nade (malo je manjkalo, da bi postal gledališki režiser), v triu Javna vaja smo spet nastopali po šolah, v duetu Javna dvaja pa so mi žal dotrajali državo, ki sem jo klical domovina ter uničili oziroma prodali človeku naklonjeni samoupravni socializem. Slava zgodnjih uspehov mi je pomagala do takrat in tudi kasneje, ko sem se leta 1990 z Arijano Markučič in s sodelavstvom v DPZN sredi mesta Koper Capodistria (kraj nesrečnega imena) lotil scanja proti vetru.«

Prvi sadovi Brecljevega mojstrstva: samostojni Cocktail in prvenec Buldožerja, plošča-časopis Pljuni istini u oči (Fotografija: Andraž Gombač)

Pregleden prelet njegovega raznovrstnega delovanja omogoča tudi bogata knjižica, ki spremlja vinilni ponatis Cocktaila, letos izdan pri Niki. Iz Markovih zapisov, priloženih že prejšnjim izdajam albuma na kaseti oziroma cedeju, izvemo marsikaj. Na primer, kako je z Borisom Beletom kot »duet Trio Buldožer« na festivalu v Opatiji skoraj zmagal s pesmijo Rastemo, a je v Evropo odpotovala skupina Pepel in kri z Dnevom ljubezni (sledila je parodija na podelitvi zlatega M, kjer je Buldožer kot skupina Pepel in levkemija izvedel divji performans Dan bolezni). Pa kako je rešil zagato s ploščami Cocktaila, ki je »riti RTV kasetne produkcije« niso hotele izdati do vsejugoslovanskega buma prve buldožerske plošče. Naklado plošče so postavili ob radiatorje, kjer je vročina uničila del naklade. »Na začetku osemdesetih sva s saksofonistom Primožem Schmidtom nesla sekiri na brušenje in se spotoma ‘slučajno’ ustavila v pisarni direktorja Kasetne produkcije RTV Ljubljana Jureta Robežnika,« piše Brecelj. »Zaprosil sem ga, naj mi proda posnetke Cocktaila, saj jih njegova firma ni nameravala ponovno izdati. Moja draga in edina mama je založila tisoč mark.« Brecelj je podpisal sem kupoprodajni papir – »in ni nama bilo treba v treske razbiti vsega pohištva v pisarni!«

»Leta 1974 posneti Cocktail so ziheraški smradi RTV kasetne produkcije izdali šele po uspehu prelomne jugoslovanske buldožerske plošče-časopisa Pljuni istini u oči (1975). Izdali so ga šele leta 1976.«

Najtoplejše besede je Brecelj posvetil skladatelju in dirigentu Bojanu Adamiču (1912–1995), aranžerju, zaslužnemu za mojstrske orkestrske priredbe Brecljevih pesmi na Cocktailu: »Nihče ni imel tvoje širine in prožnosti, medtem ko si ti surfal in priredil Alojz valček, Črni Peter, Same prave stvari, so bili oni že zavaljeni šefi, ki so te znali zahrbtno ogovarjati. Privoščil si si lahko menjavati alfe, z njimi v belem puliju v družbo elegantnih dam odvijugati proč iz Močvirja, spoštovan tudi daleč stran od naše žepne samozadovoljnosti.«

Za Brecljevo ustvarjalno pot je bilo prelomno prav sodelovanje z Adamičem in Plesnim orkestrom Radia Ljubljana, v daljšem novem spremnem zapisu poudarja glasbeni publicist Igor Bašin – BIGor: »Uglajenemu gospodu Adamiču je uspelo kolikor toliko ukrotiti nemirni in razkuštrani duh dvajsetletnika v prepletu orkestralnega big band swing jazza s folkom in bluesom, šlagerjem in kabaretom.« Na Cocktailu kot izjema brez orkestrske spremljave krepko udari le Hiškar Rogač ob spremljavi benda Sedem svetlobnih let – »porodni krč rojstva zasedbe Buldožer«.

Marko Brecelj (za njim dolgoletna tovariša in soborca, žena Arijana Markučič Brecelj in Iztok Krkoč) med performansom Štetje v jeseni leta 2015. Veliko preskromnih 500 evrov občinske podpore za sunek kulture in umetnosti Koperground si je na Banki Koper dal izplačati v kovancih za en cent. 200-kilogramski tovor je po mestnem jedru prevažal v samokolnici in mimoidoče vabil, naj si roke brezplačno umijejo v denarju, ki ga je darovala »kimoglava uprava Mestne občine Koper pod vodstvom nebodotičnega uma župana Borisa Popoviča«. Pred županovim sedežem na Verdijevi ulici je »po nesreči« prevrnil samokolnico, razsuti tovor pa so mu tovariši nazaj pomagali naložiti z lopatami (Fotografija: Andraž Gombač)

***

Marko je pomemben umetnik. To sem dobro vedel, tudi ko so se mu nekateri po Kopru posmehovali, ga imeli za težaka in čudaka, skorajda klošarja, ki na vogalu ulice brenka za drobiž. Pogosto se mu prisluhnil kot edini poslušalec, sredi dneva ali sredi noči, ko je izvajal mehkoteroristične instalacije Pogojno beračenje, Pesmomat na tržnici in Polnočnica. Si izbral kak komad iz njegovega opusa. Včasih Rastemo. Ali pa Stonesi spoznajo moje stare starše, ki sem mu jo nekoč tudi sam odbrenkal na njegovo kitaro. Pa me je naučil, kako jo igrati še bolje. Na novem obilnem vinilnem Cocktailu jo pogrešam, Marko je zmeraj pravil, da sodi tja. K sreči je na prejšnjih obilnih cedejih, kjer se oglašajo tudi RastemoTri ženske in še nekaj drugih.

Je pa na vseh izdajah seveda Črni Peter s tisto legendarno: »Eni so srečni, drugi pa trezni.« Ki je na Brecljevih nastopih zazvenela še bolj posrečeno: »Tukaj so srečni, zunaj pa trezni.«

Rad je »zapelzaigral« tudi legendarni Požar. In Škandal v Rdečem baru. Nekaterih s Cocktaila pa zlepa ni hotel. Nikoli nisem slišal pesmi Same prave stvari, Hiška Rogač, Časopis in Gozd. Niti popevke Duša in jaz, o kateri mi je pripovedoval, ko se je zavihtela na lestvico 100 najlepših popevk v Nedeljskem dnevniku, kakor se je tudi Rastemo. Zapisal sem, da se v biseru slovenske popularne glasbe Duša in jaz srčna bolečina in polna vedra solz zlivajo v porogljivo samopomilovanje in duhovite prispodobe. Breclja pa sem vprašal, zakaj mu gre ta uspešnica na živce. »Zdaj sem več tako alergičen nanjo,« je odgovoril. »Na prvo ploščo Cocktail je nisem hotel dati, ker sem je bil sit. Ampak so vztrajali. Bila je uspešnica, 12 tednov se je obdržala na vrhu lestvice Top pops. Leta 1974 se je dalo z dobro popevko doseči velik odmev, in to po vsej SFRJ. Še danes mi govorijo, kako jih je zaznamovala. Z njo sem najprej ozelenel na festivalu v Subotici – nastopil sem z zelenimi lasmi. Prijatelj tonski tehnik mi je povedal, da je subotiška verzija z beograjskim orkestrom boljša od poznejše s Cocktaila, kjer me spremlja Plesni orkester RTV Ljubljana. Prvič sem jo pel z večjim žarom. Po snemanju Cocktaila pa je nisem več. Nisem je maral, obenem je preveč komplicirana za kitaro.«

Pionir mehkega terorizma med menjavo gume najboljšega avta na Cankarjevi ulici v Kopru (Fotografija: Andraž Gombač)

***

V letih 2012 in 2013 sem ga poslušal tudi v studiu Hendrix na Radiu Koper, kjer je tako svoje starejše kakor mlajše pesmi snemal s producentko Ksenijo Kos in tonskim mojstrom Dragom Hrvatinom. Kar nekaj tistih posnetkov je pot našlo na vinilni obilni Cocktail. Drugo ploščo kot predzgodba odpre doslej neznan biser iz leta 1972, Dnevi, tožba mladega, šele 21-letnega Breclja, ki že prepeva o prehitro minulih dnevih. Sledijo nam zvestim sledilcem znane pesmi U zvjezdanoj tami, Naše malo dijete, Ponošeni smehljaji, Naj mu bo, Podoknica, na koncertu v koprskem gledališču ujeta rariteta The House of the Falling Sun, mlajša Mislila sva resno (Ven iz EU), Kod Ljube Trovača in hiti iz let po Cocktailu: Sexi disco hit, Radojka, Ta stol in Parada. Spomnim se, kako všeč mu je bilo, ko sem nekoč v članku zapisal, da bi se novim rodovom tekstopiscev moral Ta stol služiti kot svetel zgled ljubezenske pesmi. In pohvalil tako njegovo svojstveno in izvrstno igranje kitare (zmeraj s prsti, brenkanje s trzalico je preziral) kakor tudi vrtoglave besedne igre, šegave, a obenem kompleksne metafore, črni humor in ironijo ter zlasti prevečkrat prezrto liričnost.

Marko Brecelj je v studiu Hendrix na Radiu Koper v letih 2012 in 2013 pridno snemal, kar slišimo tudi na dodatni plošči ponatisnjenega Cocktaila. Ob njem sta bila producentka Ksenija Kos in tonski mojster Drago Hrvatin (Fotografija: Andraž Gombač)

Poslušal sem ga tudi na koprskem pokopališču. Marko je večkrat poudaril hvaležnost mami Branki in očetu Ivanu, učiteljema. »Oblikovala sta me. Oče me je naučil pisati, mama je v meni spodbudila strast po nastopanju,« mi je povedal v intervjuju. Ob njunih žarah, ki se jima je predlani pridružil s svojo, je Marko nekaj pesmi »zapelzaigral« trikrat na leto: na njuna rojstna dneva in na svojega. V pogrebnem govoru ob njegovem slovesu sem povzel jubilejni performans, ki ga je pripravil ob svojem 60. rojstnem dnevu, 30. aprila 2011. Svoj sloviti kombi z napisom BUSHIT je zapeljal tik ob ograjo, odprl vrata in mi čez, na pokopališče, podajal stole in druge rekvizite. Gospa, ki je obiskala svoje na bližnjem grobu, nas je opazovala. Se namrdnila: »A boste imeli žur na pokopališču?!« »Ne, gospa,« sem odgovoril, »proslavo!« Odkimala je: »Kakšna proslava pa je to – s kitaro, torto, vinom?!« »Brecljeva proslava, gospa, Brecljeva.«

Marko Brecelj med Javno vajo pod oboki Stare lože v Kopru 7. julija 2015 (Fotografija: Andraž Gombač)

Marko je med peščico prisotnih razdelil šest sveč, stopal ob njih, drugo za drugo ugašal in nam ob vsaki povzel po eno desetletje svoje poti: rojstvo v Sarajevu, otroštvo v Mariboru, prepevanje črnskih duhovnih v kvartetu Beli črnci, snemanje na Radiu Maribor, selitev družine v Koper, kjer je obiskoval gimnazijo in tudi glasbeno šolo. Učitelj violine ga je iz vrgel iz šolskega orkestra, ker si je med skladbo V blišču sonca nataknil sončna očala. V lepem spominu pa je ohranil Ivana Ščeka, ki je najstnika v šolskem letu 67/68 vodil skozi dva letnika kitare. V Kopru, doma na Gradnikovi, je Marko napisal svojo »prvo tazaresno« pesem Stonesi spoznajo moje stare starše. Leta 1972 jo je s triom Krik posnel v studiu koprskega radia. Na svoj 60. rojstni dan je ugašal sveče in nizal postaje: študij geologije, zatem fizike, usmrtitev in pokop psa, kultni Cocktail, legendarni Buldožer, rojstvo sina, prva poroka, mala plošča Parada, Duo Zlatni zubi z Ivanom Volaričem Feom, potepanje po Jugoslaviji, skupina Marjanov čudni zajec, trio Javna vaja, duo Javna dvaja, mamina bolezen, umiranje Jugoslavije, vodenje Mladinskega kulturnega centra v Kopru, upanje brez razloga, sodelovanje in skupno življenje z Arijano Markučič Brecelj, pridružitev Iztoka Krkoča, ustanovitev Društva prijateljev zmernega napredka, izum mehkega terorizma, doraščanje mladih podpornikov, upiranje neoliberalnemu kapitalizmu v lokalni in širši družbi, redno kandidiranje na koprskih županskih volitvah, preboj v občinski svet, ustanovitev stranke Akacije, vodenje poletnega sunka kulture Koperground, združitev nevladja mladinskega polja v ustanovi Pohorski bataljon, scanje proti vetru …

»Rabljeni kantavtor« je dosledno ocenjeval kakovost svojih izvedb na nastopih (Fotografija: Andraž Gombač)

V zadnjem desetletju življenja je sledilo kar sedemletno kolenovanje, zlasti po Verdijevi ulici, pred sedežem prejšnjega župana, »Nebodotičnega palmitelja« in »demokratičnega despota«. Pa leta 2015 že spet ponatisnjen Cocktail, tokrat podnaslovljen »obilni vunbacilni«, posvečen »nedavnemu potresu moči desete stopnje po Fekalijevi lestvici, izvrženju 24-letnega Društva prijateljev zmernega napredka iz prostorov na Gregorčičevi 4«. Pa javne vaje, performansi, obračuni z GLZ- ji (generatorji lokalne zatohlosti), vidnimi politiki, projekcije, razstave in še marsikaj v malem Mladinskem, kulturnem, socialnem, multimedijskem, medgeneracijskem in muzejskem centru Botegin na Glagoljaški ulici. Pa Samospevi. Pa dokumentarec Janeza Burgerja Priletni parazit. Pa vloga enega od svetih treh kraljev v filmu Gregorja Božiča Zgodbe iz kostanjevih gozdov, na Festivalu slovenskega filma nagrajenem z enajstimi vesnami. Pa diagnoza: meliofibroza, neozdravljiva bolezen. Pa predstava Biokozmizem::Izreka v režiji Dragana Živadinova. Pa Ježkova nagrada, pa zlata piščal in drugi izrazi »nekroblagohotnosti«, kakor je pravil. Pa četrtkovi pogovorni večeri v Kulturnem domu Hrpelje, vse do konca. Pa dnevniško povzemanje na ogromnem, neskončnem spletnem Dodogovoru.

***

Vrsto let sem ga dokaj redno opazoval. In opazil, da je bil na koncu, četudi že zelo bolan in izčrpan, še zmeraj bister, odločen, oster, a ne več tako ujedljiv. Nasprotno, spravljiv. Opazil sem, da zakopava bojne sekire.

Ob Ježkovi nagradi leta 2019 – mimogrede, Pengov jo je prejel že leta 1997 – sem Breclju čestital in ga spet prosil za intervju. A sem tokrat prvi zasitnaril jaz: nočem več pisnega intervjuja, ampak ta pravega, v živo. Zataknilo se je. Najprej je prošnjo zavrnil, češ da na vprašanja za časopise zmeraj odgovarja samo pisno. Nisem popustil. Navsezadnje sem se trmoglavosti toliko let učil od najboljšega, ha! Sledil je premolk. Premislek. In srečanje za mizico barčka sredi koprske tržnice. Podpis pogodbe: Ježkov nagrajenec bo odgovarjal v živo, če Primorske novice in Društvo prijateljev zmernega napredka soorganiziramo javni kulturno-pogovorni večer Zaslišanje Marka Breclja. In smo ga, avla koprske palače Tarsia, tedanjega sedeža Primorskih novic, je bila 10. decembra 2019 polna. Marko pa zgovoren, prijeten, ravno prav zajedljiv in kot zmeraj duhovit.

Marko Brecelj se v Klubu Cankarjevega doma 3. marca 2015 podpisuje v izvode cedeja Cocktail – obilni vunbacilni in DVD-ja Samospevi (Fotografija: Andraž Gombač)

Da bi prišel do zakulisja ene njegovih najboljših pesmi Alojz valček, sem v intervju navrgel, da je nekaj časa hodil po stopinjah staršev in študiral fiziko. »Res je, zablefiral sem, da mi je geologija prelahek študij in da bom šel raje na tehnično fiziko. Nasedla sta mojemu blefu. Geologija mi je bila v resnici pretežka, nisem mogel opraviti izpita iz predmeta Analiza 1. Ampak potem sem ga moral narediti na fiziki. Se je pa slabo končalo za mojega profesorja matematike Rajka Jamnika, ki ga je pozneje v gorah zadela strela.« No, sem nadaljeval, se je pa dobro končalo v glasbi – zaradi ponesrečenega študija smo dobili pesem Alojz valček. »Študij niti ni bil ponesrečen,« je odkimal Brecelj. »Je bil, kar je bil. Vsekakor je bil zabaven, veder, ustvarjalen, nekoliko razpuščen … Pesem Alojz valček sem naredil za Alojza Kodreta, ki nas je mučil z matematično fiziko. Napisal sem jo za neko praznovanje, brucovanje. In še vedno jo pojejo na brucovanjih, je himna študentov matematike in fizike.« Za tiste, ki morda ne vedo: Alojz Kodre je javnosti najbolj znan kot prevajalec Douglasa Adamsa in njegovega kultnega Štoparskega vodnika po galaksiji. Je bil res tako grozen, »človek brez milosti«, kakor slišimo v pesmi? »Niti ni bil grozen,« je odgovoril Brecelj. »Bil je duhovit, hudomušen. Takrat je bil nadarjen asistent profesorja Ivana Kuščerja. Kuščerju sem povedal, da sem Kodreta vprašal, ali ga lahko imenujem v pesmi in prepevam ‘Alojz Kodre, mojster za vse, mojster za mafijo, mafijo’. Pa mi je Kodre odgovoril, da ne, ker bi se v zgodovinski spomin raje zapisal s čim drugim, ne s to pesmijo. Kuščer mi je rekel, da tega ne more razumeti in da bi sam dovolil uporabo svojega imena in priimka, če bi mu kdo posvetil pesem.« In tako je na Cocktailu »mojster za mafijo« (matematično fiziko) Alojz Podre, ne Kodre.

Marko Brecelj ob slovitem kombiju med praznovanjem svoje 60-letnice v vasi Beka leta 2011 (Fotografija: Andraž Gombač)

Povsem soglašam z BIGorjivimi besedami v knjižici ob ponatisu Cocktaila: »Četudi je na videz deloval diletantsko, so bili njegova pošvedranost in javni nastopi dobro premišljeni in vedno izpeljani z namenom in natančnostjo.« Drži, v glavi je vedno izdelal koncept, strategijo, ošilil ost. Tudi na sleherno izjavo se je temeljito pripravil. Videti je bil razpuščen, a je bil sila natančen. Pomnim, kako je pred javnim intervjujem v avli naše časopisne hiše z že skoraj bolestno natančnostjo razmeščal stole za občinstvo. Na vsakega je sedel in preveril, ali bo sedeči dobro videl prizorišče. Če ni bil zadovoljen, ga je za centimeter ali dve pomaknil v desno ali levo. In potem posledično še tistega zraven. In tako naprej. Je trajalo, preden je bila stolna konstelacija zadovoljita. Zato me niti ni presenetilo, česa se je naučil od velikega igralca Staneta Severja, s katerim se je nekoč srečal kot član gimnazijskega kvarteta Beli črnci. »Nastopili smo na prireditvi Organizacije združenih narodov v ljubljanskem Nebotičniku,« se je spominjal v intervjuju pred občinstvom, ki ga je s skrbno postavljenih stolov dobro videlo. »Takrat sem od blizu videl, kako se je Stane Sever studiozno pripravljal na kratek in zanj nepomemben nastop. Dal mi je lekcijo, kako moraš biti do zob – če jih imaš – oborožen pred vsakim javnim nastopom, kakršen je tudi tale zdaj.«

Na kmetiji Pr’ Sužnjevih v vasi Beka pri Kozini so letos odprli stalno razstavo Brecljevih limuzin Fičoti v Hlevu (Foto: Andraž Gombač)

Pojasnil je tudi, da je Društvo prijateljev zmernega napredka (DPZN) poimenoval po knjigi češkega pisatelja Jaroslava Haška, avtorja kultnega Švejka: »Po stranki, o kateri Hašek piše v knjigi Politična in socialna zgodovina stranke zmernega napredka v mejah zakona. Pisal je v predrazpadnem času Avstro-Ogrske, sledila je češka samostojnost. Mi pa smo Društvo prijateljev zmernega napredka ustanovili prav tako ob razpadu Jugoslavije in nastanku samostojne Slovenije, na katero so nekateri ponosni. Jaz sem Sloveniji hvaležen, ne morem pa biti ponosen nanjo. Takrat so bili mnogi evforični, ponavljali so, kako bomo napredovali, postali druga Švica … Kakor je bilo na Češkem okrog leta 1920, je bilo v Sloveniji okrog leta 1990, zato se mi je zdelo na mestu poimenovanje Društvo prijateljev zmernega napredka. In z leti vse bolj spoznavam, da je bilo poimenovanje pravilno, Jaroslav Hašek pa velik.«

»Ne biti jezen – tudi to sodi k zmernemu napredku. Zakaj bi se človek moral jeziti?! Gojiti v sebi jezo in ji omogočati, da kroji tvoje obnašanje skozi ves dan ali celo leto – to ni zmeren napredek, ampak razkroj.«

Pri mladih ustvarjalnih ljudeh je pogrešal zlasti rušilne primesi: »Strasti, ki smo jo mi dobili intravenozno skozi šolo, predmet zgodovina, spominske proslave … Našo generacijo je vzgajal duh spreminjanja. Vcepil nam je, da stvarnosti ne sprejmemo, ampak jo poskusimo spreminjati. Sedanja ‘poustvarjalna ustvarjalnost’ je drugačna, ljudje so sprijaznjeni, zato se nagnejo k občudovanju lepih gora, k obžalovanju, rahlemu objokovanju socialne in zgodovinske nesreče … Rajši imam nesprijaznjeno glasbo in nesprijaznjene filme, produkcija nesprijaznosti pa na vseh področjih pojema.«

Do konca je zagovarjal tudi zmerni napredek. Pojasnil je, kaj vse sodi pod ta pojem: »Včeraj se je žena zgrozila, ker ne ve, kam vse gre denar, za kaj ga trošim. Odslej bom izdatke pisal na listek, da bo lahko vse videla. Ko se je včeraj jezila, sem ji rekel, da je njena jeza strup in da se mora razstrupiti, jaz pa ji bom pri tem pomagal. To ne velja samo za naju. Ne biti jezen – tudi to sodi k zmernemu napredku. Zakaj bi se človek moral jeziti?! Gojiti v sebi jezo in ji omogočati, da kroji tvoje obnašanje skozi ves dan ali celo leto – to ni zmeren napredek, ampak razkroj. Glede zmernega napredka lahko povem še to: že pred dvajsetimi leti smo mladim v Kopru ob obisku Mladinskega kulturnega centra jemali mobitele, oddati so jih morali v mobi-garderobi. Tu smo bili prvi in to je bila pravilna poteza. Danes pa gledamo oddaje o tem, kako škodljiva so ta osebnostna zrcalca.«

Brecljev grob je po pogrebu duhovito poživil njegov zvesti poslušalec Matej Kocjan – Koco, stripar, ilustrator in likovni pedagog (Fotografija: Andraž Gombač)

***

Konec aprila 2021, ob svojem 70. rojstnem dnevu, sem ga poklical, povedal, da bi mu ob jubileju rad postavil nekaj vprašanj. Odgovarjal mi je iz bolnišnične postelje. Narekoval s šibkim, a vztrajnim glasom. Najprej prvi odgovor, kratek, potem ko se je pripravil, si ga napisal. Zatem drugi odgovor, kratek, potem ko se je pripravil, si ga napisal. »Bo v redu, je to to?« me je vprašal. Nisem ga hotel mučiti, a sem navrgel, da sta dva kratka odgovora zelo malo, v časopisu bo videti preskromno … »Prav, sporoči mi še eno vprašanje.«

Omenil sem mu, da sta ga leto prej doma v Klancu pri Kozini obiskala Boris Bele in Andrej Veble, tovariša iz Buldožerja, in ga vprašal, kako bi moral tu in zdaj zveneti in o čem peti ta kultni bend, da bi ga bil pripravljeni spet obuditi. »Ne morem biti obuditelj. Mogoče pa zmoremo uglasbiti dve moji pesmi kot poslovilnici, kot testament,« je odgovoril. In poslednji odgovor sklenil antologijsko: »Moji sedemdesetletni predsmrtni ostanki resničnost občutijo kot mrak, ki se gosti, prihodnost pa kot Pot v Nikamor. Zadnja prgišča smisla se nahajajo v naših človečnostih. Od tam je treba zajemati in se ogibati znucanim oziroma zlorabljenim oblikam. Zmožen napisati močno pesem je samo tisti, ki je zmožen ljubiti.«

Zahvalil sem se mu in povedal, da bom zraven objavil kako arhivsko fotografijo. Ni bil za: »Če boš v časopisu objavil mojo fotografijo, naj bralci vidijo, kakšen sem zdaj. Pridi in me fotografiraj.« Ampak zaradi kovidnih ukrepov ne morem vstopiti v bolnišnico, sem ga opozoril. »Ah, pridi v avlo. Se dobiva tam.«

Pričakal me je pripravljen na fotografiranje. Na invalidskem vozičku. Kakor na tistem parodičnem koncertu Dan bolezni davno tega in kakor na Furlanovi naslovnici prve plošče Buldožerjev Pljuni istini u oči. Usoda ima rada ironijo. Brecelj tudi.

Marko Brecelj v avli izolske bolnišnice ob svojem 70. rojstnem dnevu konec aprila 2021 (Fotografija: Andraž Gombač)

***

Pengov. Brecelj. 24. novembra 2011 sem stal med obema. Brecelj je na Verdijevi ulici v Kopru izvajal svoje protestno Kolenovanje. Pred županovim uradom je korakal gor in dol ter goste učil, kako se poklekne pred Nebodotičnim palmiteljem. Gledališka režiserka, svojčas kantavtorica, Brecljeva oboževalka in njegova prijateljica Mateja Koležnik je s sabo pripeljala manjšo tovarišijo. Prišla sta tudi Tomaž Pengov in Andrej Trobentar, takisto kantavtor, svojčas neprekosljivi glas skupine Na lepem prijazni. Trije legendarni kantavtorji na isti ulici – župan bi moral na kolena prednje, ne obratno!

Govoril je Brecelj. Drugi smo poslušali. In molčali. Najlepše je molčal Pengov.

Protestno Kolenovanje 24. novembra 2011 na Verdijevi ulici v Kopru: Marko Brecelj govori, Tomaž Pengov molči (Fotografija: Andraž Gombač)
Fotografija: osebni arhiv Fotografija: osebni arhiv
Panorama 27. 9. 2024

Domača knjižnica: Sebastijan Pregelj

S Sebastijanom Pregljem sem se dobila na dan, ko so objavili, da je njegova mladinska knjiga Zmaj nad mestom, izdana pri založbi Miš, nominirana za večernico. Ljubljančan, bralec in pisec že od malih nog, je sprva nizal kratke zgodbe in romane za odrasle bralce, zadnja leta pa vse bolj navdušuje s čudovitimi mladinskimi in otroškimi knjigami, ki osvajajo marsikatere nagrade. Diplomant zgodovine v zgodbe za mlajše bralce rad vpeljuje slovensko zgodovino, pa tudi sam rad bere knjige, ki se vsaj bežno dotikajo preteklosti. Najin pogovor se je vrtel okoli knjig in branja, pa vendar sva zašla tudi v zgodovinske in politične teme. Pogovor sva začela z vprašanjem, kje vse najdemo knjige v njegovem domu in ali so lepo zložene zgolj v knjižni omari …

»Iz zgodnjega otroštva se spomnim Treh medvedov in Peharja suhih hrušk. Med ljubšimi mi je bil Juri Muri v Afriki. Všeč mi je bil tudi Mravljinček Ferdinand.«

»Ko so otroci še svobodno hodili po svetu …«

»Ah, kje pa!« se je nasmehnil Sebastijan. »Knjige so marsikje v stanovanju. Večina jih je v dnevni sobi, velik kup je v spalnici, saj tam najraje berem, kar nekaj pa jih tudi gostuje v sinovi sobi. Čeprav manj kot v preteklosti, saj ima zdaj tam svoje knjige, predvsem pa svoje kitare in drugo, povezano z njimi.«

Večina knjig je iz Sebastijanovega odraslega življenja, otroške so ostale doma: »Ko sem se odselil od doma, sem s seboj vzel tiste, ki so mi bile posebej pri srcu, ne toliko družinske, pač pa one, za katere sem čutil, da so moje. Podobno sem kar nekaj knjig kot otrok pustil pri starih starših, saj sem z mamo najprej živel pri babici in dedku. Kasneje sem z bratom na obiskih pri starih starših z veseljem listal tiste knjige. Večji del otroških knjig iz družinske knjižnice je zdaj pri mojem bratu, ki ima štiri otroke, jaz pa sem kasneje tiste najljubše otroške kupil za sina. Iz zgodnjega otroštva se spomnim Treh medvedov in Peharja suhih hrušk. Med ljubšimi mi je bil Juri Muri v Afriki. Všeč mi je bil tudi Mravljinček Ferdinand, in ne vem, ali je povezano s tem, toda kot otrok sem rad občudoval mravljišča, ob njih sem lahko prečepel neskončno dolgo.«

Iz otroštva ima lepe spomine na Toneta Pavčka: »Bil je stric mojega sošolca. Kar nekajkrat sva pobegnila iz popoldanskega varstva in jo mahnila k stricu Tonetu. To so bili res drugi časi. Otroci smo bolj samostojno hodili naokrog in tudi nadzora je bilo manj. Sicer ne vem, ali sem takrat dejansko povezal Toneta Pavčka z Jurijem Murijem, ampak obiski so bili pravljični sami po sebi.«

»Redno sem prebiral Sodobnost, Literaturo in Primorska srečanja ter tako spoznaval, kaj ustvarjajo slovenski sodobniki.«

Kasneje so Sebastijana navduševale dogodivščine Julesa Verna, pa tudi slovenske klasike, kakršni sta Bobri in Pod svobodnim soncem. V srednji šoli ni bil pretirano navdušen nad obveznim branjem: »Vendar sem imel srečo. Takoj v prvem letniku sem se udeležil tekmovanja v slovenščini, bil sem zelo uspešen, in po tistem lahko rečem, da mi je profesorica marsikdaj pogledala skozi prste. To pa seveda ne pomeni, da nisem bral. Doma smo imeli veliko knjig, tudi tistih ‘na metre’, med njimi Našo besedo, zbirko slovenskih klasikov, ki sem jih pogosto radovedno bral kar po vrsti, in pa Sto romanov pri dedku. Obiski knjižnice z mamo so bili dobrodošla rutina, pa tudi sicer so v dom ves čas prihajala nove knjige.«

Študij je nadaljeval na ljubljanski Filozofski fakulteti, vendar nekaj nadstropij pod oddelkom primerjalne književnosti: »Študiral sem zgodovino in že v tistem času precej pisal. Redno sem prebiral Sodobnost, Literaturo in Primorska srečanja ter tako spoznaval, kaj ustvarjajo slovenski sodobniki.«

Sebastijan Pregelj (Fotografija: osebni arhiv)

»Za knjige ni nikoli škoda denarja«

Knjige, ki danes domujejo v njegovem stanovanju, je večinoma kupil sam: »Največ jih kupim na predstavitvah, branjih in pogovorih, na knjižnih sejmih in podobnih prireditvah. Kadar sem na potovanjih v tujini, knjig pravilom ne kupujem, izjema so knjižni sejmi. Laže je kupiti prek spleta in si naročiti domov. Prav tako ne obiskujem knjigarn. Seveda z veseljem zavijem v kakšno, ampak navadno za kako res posebno izvem, ko se vrnem domov in me kdo vpraša, ali sem jo obiskal, če sem bil že ravno tam. Podobno je z obiski kavarn, kamor so zahajali slavni pisatelji. Če me v katero od njih pelje prevajalec ali tuji založnik, seveda z veseljem grem, ampak v resnici me bolj zanimajo muzeji in galerije. Ko sem pisal Zgodbe s konca kamene dobe, sem temu nekoliko prilagodil tudi družinske izlete. Tako smo se med drugim v dunajskem prirodoslovnem muzeju zadržali precej dlje, kakor bi se sicer, saj sem si hotel natančno ogledati prazgodovinski oddelek, ki je zelo bogat. Premore tudi številne eksponate s slovenskega ozemlja, ki so jih tja odnesli raziskovalci v poznem 19. stoletju in na začetku 20., ko je bil Dunaj naša prestolnica.«

»Različni motilci me od knjig ne odvrnejo tako hitro, imajo pa s tem resne težave mlajši bralci.«

Pravi, da rad prebira tudi tisto, kar pride do njega po spletu okoliščin: »To se največkrat zgodi na festivalskih nastopih, kjer srečam in spoznam ljudi, za katere sem morda že slišal ali pa tudi ne. Če naredijo dober vtis, z veseljem vzamem njihovo knjigo, ki sicer nikoli ne bi prišla do mene. Potem so tu še priporočila prijateljev in znancev, ljudi z različnih založb, ki so ponosni na svoje izdaje. In če so navdušeni tisti, ki so prebrali neskončno več od mene, potem nekaj mora biti na tem. Kadar mi kateri od njih reče, Seba, to moraš prebrati, ne oklevam, in večinoma sem jim za priporočilo hvaležen. Kakorkoli, za knjige mi ni nikoli škoda denarja.«

In v katerih jezikih so knjige v njegovi domači knjižnici? »Velika večina v slovenščini. Nekaj je angleških, nemških in v nekdanji srbohrvaščini. Potem so tu prevodi mojih del v angleški, nemški, hrvaški, italijanski, makedonski, češki, poljski, švedski in morda še kateri jezik.«

Njegove avtorske knjige so v stanovanju na posebnem mestu: »No, pravzaprav ni nič posebnega, le vse skupaj so. Me pa veseli, da ima tudi sin v enem kotu moje knjige za otroke, ki sem jih dolgo tega začel pisati prav zaradi njega.«

»Ne razumem pa ljudi, ki brez sramu rečejo, da ne berejo, in ponosno povejo, da v svojem domu nimajo niti ene knjige.«

Vsak dom potrebuje knjige

Pove, da knjige kupuje tudi prek spleta, a ne pogosto: »Za to pot se navadno odločim pri knjigah v prednaročilu, sicer se mi zgodi, da na knjigo preprosto pozabim, ali pa pri nakupu knjig iz tujine. Sicer imam raje nakup v knjigarni, pa tudi knjižnice rad obiskujem, priznam pa, da je korona slabo vplivala name. Včasih sem tja hodil vsako drugo soboto in z veseljem jemal knjige s polic, tudi naključno, ter se pustil navdušiti. Danes obiskujem knjižnice manj, v glavnem samo prevzamem, kar sem naročil, in to moram spremeniti. Vsekakor pa je časa premalo, da bi prebral vse, kar bi rad prebral, zato sem z leti postal nekoliko bolj selektiven. Različni motilci me od knjig ne odvrnejo tako hitro, imajo pa s tem resne težave mlajši bralci. Ampak po drugi strani glede branja nisem tako črnogled, čeprav niso rezultati raziskav prav nič rožnati. Veliko hodim po šolah. Otroci berejo, stvari jih zanimajo in veliko vejo. Zdi se mi, da je najpomembnejša spodbuda, ki pa pogosto umanjka, zlasti doma. Učiteljice in učitelji, knjižničarke in knjižničarji že opravljajo svoje delo, pogosto pa zatajijo starši. Imam precej prijateljev in znancev, mnogi med njimi so daleč od humanistične izobrazbe, pa berejo in imajo doma knjige. Ampak, ja, svet se je spremenil. Včasih, ko si se doma dolgočasil, si v roke vzel knjigo in bral. Tudi če nisi bil navdušen bralec. Danes imamo na dosegu roke ne le televizijo, temveč tudi pretočne vsebine, možnost ogleda za nazaj in še toliko drugih reči. Ta del razumem. Ne razumem pa ljudi, ki brez sramu rečejo, da ne berejo, in ponosno povejo, da v svojem domu nimajo niti ene knjige. Če otrok ne vidi staršev s knjigo v roki, bo tudi sam manj naklonjen branju. To se mi zdi težava, saj verjamem, da smo zaradi knjig boljši.«

Občasno, kadar išče kaj posebnega, ga pot zanese v antikvariat ali na Bolho: »Nisem zbiralec knjig, navsezadnje nimam tako velikega stanovanja, še najrajši si jih sposojam, kupljene rad podarjam naprej, vendar pa so kaki posebni izvodi, ki jih želim imeti. Tak je na primer Pavićev Hazarski besednjak, ki je leta 1985 v odličnem Modrovem prevodu izšel pri Pomurski založbi. Pa seveda dela sodobnikov, ki jih poznam.«

»Če otrok ne vidi staršev s knjigo v roki, bo tudi sam manj naklonjen branju. To se mi zdi težava, saj verjamem, da smo zaradi knjig boljši.«

Sebastijan knjige zelo rad podarja: »Najraje otrokom, še posebej odkar tudi sam pišem za mlajše in najmlajše. Predvsem ker sem bolj na tekočem s tem, kar nastaja. Številna dela kolegic in kolegov so res krasna! Pomembno se mi zdi, da začnejo nove knjige čim hitreje krožiti med bralci. Priznanja, kakršno je zlata hruška, nominacije in nagrade, kot sta desetnica in večernica, pri tem pomagajo. So nekakšen smerokaz za starše. Tudi sam sem vesel, kadar mi po nastopu na šoli kaka učenka ali učenec reče, da ji oziroma mu je bila moja knjiga všeč. Ali pa ko pride e-pošta z vprašanjem, kdaj bo naslednji del Zgodb vojvodine Kranjske. Ali pa ko me vprašajo, kje se da naročiti torto Medo in Pujsi. Tega sicer ne vem, je pa lepo. Taki trenutki so še dodatna spodbuda. Ko sem začel pisati za otroke, je bil prvi bralec in kritik moj sin. V zgodbah o duhu Babujanu se pojavijo njegovi prijatelji iz vrtca, kar ni čudno, saj je zgodba začela nastajati na vsakodnevni poti v vrtec. Tudi začetni deli Zgodb s konca kamene dobe so mu bili všeč, ampak otroci odraščajo hitreje, kot pisatelji pišemo, no, vsaj v mojem primeru je tako.«

Pogovor zaključiva s knjigami, ki so trenutno na vrhu kupa pri postelji: »Pravkar sem zaključil Hudolinovo Veliko in moški spol, začenjam brati Gorico Mateje Gomboc, tu je še Najskrivnejši spomin človeštva Mohameda Mbougharja Sarra.«

Seveda pa tudi veliko piše in kmalu bomo spet uživali ob njegovih novih dogodivščinah …

Fotografija: Tiia Monto / Wiki Commons Fotografija: Tiia Monto / Wiki Commons
Kritika 26. 9. 2024

Donenje iz globin

Francoska pisateljica Maylis de Kerangal (1967) je avtorica številnih mednarodno priznanih in nagrajenih romanov. V slovenskem prevodu so izšli Rojstvo mostu (2010), Bežiščnica na vzhod (2012), Na tej točki noči (2014), Pokrpajmo žive (2014) in v sodelovanju z Joy Sorman Seyvoz (2023). Rojstvo mostu pripoveduje o gradnji mostu v fiktivnem kalifornijskem mestu, katerega namen je povezovati zahodno civilizacijo in prvobitne kulture, kar zaradi zapletenih medčloveških odnosov in zahtevnih gradbenih del sproža številne politične, ekološke, ekonomske, kulturne in osebne konflikte. Bežiščnica na vzhod popisuje potovanje po transsibirski železnici, kjer se prepleteta usodi dveh ljudi različnih vrednostnih sistemov in razlogov za beg, katerih izid je v obeh primerih nejasen. Na tej točki noči na pretresljiv način problematizira begunsko krizo, pri čemer se osredotoča na tragični dogodek, v katerem je tik pred obalo otoka Lampedusa potonila barka s petsto prebežniki iz Libije, kar je terjalo smrt tristopetdesetih mož, žensk in otrok. Osrednje gibalo romana Pokrpajmo žive razgrinja posledice odločitve stroke, da možganski smrti podeli identičen status kot zastoju srca. S to razliko, da usahnitev možganskih funkcij omogoča ob ustreznem vzdrževanju telesa na napravah transplantacijo vitalnih organov. V to perečo problematiko avtorica vtke presunljivo zgodbo o nenadni smrti mladega Simona, čigar srce po parajoči bitki njegovih strtih staršev v katarzičnem zaključnem trenutku prvič požene kri po Clarinih žilah. Ta roman je doživel najintenzivnejši odmev tako pri bralcih kakor pri kritiki in bil upodobljen na gledališkem odru ter filmskem platnu; film Heal the Living (2016) v režiji Katell Quillévéré smo videli tudi na ljubljanskem filmskem festivalu.

Joy Sorman (1973) je avtorica več samostojnih in kolektivnih del. S soavtorstvom Seyvoza se slovenskim bralcem predstavlja prvič. Roman sta avtorici posvetili 28. aprila 1952 potopljeni vasi Tignes v francoskih Savojskih Alpah in njenim prebivalcem. Objavljen je bil spomladi 2022, malo pred 70. obletnico tragičnega dogodka, ki je sledil odprtju istoimenskega, za potrebe hidroelektrarne zgrajenega jezu, takrat najvišjega v Evropi. Vas Tignes – v tistem času s 500 prebivalci na nadmorski višini 1683 metrov idilično zimsko letovišče s hoteli in gostišči – je bila največja žrtev te gradnje. Kot nam ozadje tega megalomanskega in kontroverznega projekta razkriva bogato in zgledno opremljena spletna stran založbe Modrijan, ki je roman izdala, so jez Tignes (tudi Chevril, v romanu poimenovan Seyvoz) v dolini reke Isère nameravali začeti graditi že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, vendar sta načrte prekrižali velika gospodarska kriza in druga svetovna vojna. Z obilno finančno podporo države in več tisoč najetimi delavci iz Francije, Španije, Italije ter z Balkana so jez zgradili med letoma 1946 in 1952. Težki delovni pogoji so terjali 52 življenj, mnogi delavci so za posledicami poklicnih obolenj umrli pozneje.

Vas Tignes – leta 1952 s 500 prebivalci na nadmorski višini 1683 metrov idilično zimsko letovišče s hoteli in gostišči – je bila največja žrtev gradnje jezu, s 180 metri tedaj najvišjega v Evropi.

V tretjeosebni pripovedi kratkega, a čustveno intenzivnega romana se osrednji protagonist, inženir Tomi Motz, zaradi vzdrževanja naprav na hidroelektrarni odpravi iz Pariza k jezu Seyvoz. Ko po sedemurni vožnji prispe na cilj in moškega, ki naj bi ga sprejel, ni nikjer, se nastani v čudežno izpraznjenem hotelu nedaleč od jezu. Avtorici v izmenično strukturiranih poglavjih na preprost in jedrnat, a presunljiv način prepletata sedanjost in preteklost, čas poslednjih dni prebivalcev vasi Seyvoz, ki ne želijo zapustiti svojih domov in obdelovalne zemlje ter se za ponujeno odškodnino preseliti v više ležečo vas Ruz (resnično Les Boisses), pa eno izmed tragičnih nesreč v času gradnje, ko mladega delavca v celoti zalije beton in njegova mama leta kasneje v mogočnem zidu išče grobnico svojega sina, ter Motzevo ogledovanje tega izpraznjenega dela sveta in srečevanje redkih, nenavadno izginjajočih ljudi v današnjem, od tragičnega dogodka oddaljenem, a hkrati v njem zataknjenem času. Še več, Motz se v spremstvu mlade domačinke Marjorie potopi k mestu nekdanje vasi, katere ostanki globoko pod vodo tiho in presunljivo pričajo o ceni, ki so jo morali plačati prebivalci, in kjer se dekle s pomočjo nekoliko nadrealne pripovedne tehnike, ki ponuja različne interpretativne odvode, spremeni v sireno in izgine. Za izginulimi ljudmi pa na dnu jezera ostajajo zdrobljeni strešniki in porušene stene, kredence in zavrženo pohištvo, ostanki nekdanjih pošte, šole, špecerije in cerkve Marije Snežne (resnične cerkvice sv. Jakoba), zarjaveli križi, z mahom prekriti nagrobniki, prelomljen cerkveni zvonik in trije ogromni zvonovi, Alba, Enakost ter Francija, katerih zvonjenje, kot ga sliši Motz, doni pod vodo.

Jez Tignes (Fotografija: Tiia Monto / Wiki Commons)

Še intenzivneje kot podvodno donenje zvonov pa še vedno odmevajo kriki svojcev umrlih, katerih posmrtne ostanke so oblasti brezčutno preselile na novo pokopališče ob pravkar zgrajeni repliki cerkvice v Seyvozu. »Naj duhovnik še tako teka vsenaokrog, da mu sutana plapola nad hrbtom in razkriva suhe noge in pohodne čevlje z rdečimi vezalkami, naj še toliko prepričuje pred nagrobniki in utemeljuje, da se božje kraljestvo razteza po vsej gori, ga nihče ne posluša. Zdaj se po snegu pocedi kri, se takoj vpije vanj in spremeni v rožnato avreolo: Camille je dobila oster kamen v čelo. Brizga ti, daj si gor led, zatuli Louis. Nenadoma se neki tip povzpne na kamnit križ in razkrečenih nog zavpije na vse grlo: mrtvi nas čuvajo, oni nas varujejo, ne pustite, da odidejo! Toda država je odločila, prefekt je podpisal in nekje, v Beaumichelovem prsnem žepu, je zložen nalog za to preselitev.«

Avtorici v izmenično strukturiranih poglavjih na preprost in jedrnat, a presunljiv način prepletata sedanjost in preteklost, čas poslednjih dni prebivalcev vasi Seyvoz, ki ne želijo zapustiti svojih domov in obdelovalne zemlje.

Dogodki si sledijo v dveh izmenjujočih si časovnih perspektivah, v faktografsko-realističnem slogu in z naraščajočo napetostjo podčrtujejo brezčutnost odločevalcev ter tragiko, v katero oblast potopi idilično vasico in metaforično tudi njene prebivalce, še preden jih zalije voda. Lepljenje obvestil na vrata o miniranju hiš, prerez telefonskih žic, prihod republiške varnostne službe, ki v tovornjake naloži arhive iz mestne hiše in dragocene artefakte iz cerkve in jih prepelje v Ruz, ter sámo miniranje hiš. Tudi ob dvigu vode za pol metra na dan se vaščani ne vdajo, dokler ta ne prične goltati njihovih domov.

Kratki roman Seyvoz je presunljiv spomin na tragedijo, ki jo je povzročila gradnja jezu, na prebivalce vasice, ki so morali žrtvovati svoje domove, na tisoče garaških delavcev in takratne ter kasnejše žrtve te gradnje. Ko je 4. julija 1953 jez slovesno odprl takratni predsednik republike Vincent Auriol, je med drugim dejal: »Tignes je podoba človeškega genija, a tudi simbol bolečih žrtev, ko splošni interes prevlada nad našim okusom, navadami in tradicijo.« Ko človekova genialnost prevlada nad prvobitnim življenjem, naravo, spoštovanjem do soljudi in njihovimi željami, potrebami ter pravicami.

Maylis de Kerangal, Joy Sorman: Seyvoz (Modrijan, 2023, prevod Maja Kraigher)
Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Kritika 25. 9. 2024

Padec zidu, vzlet sanj

Ko so 9. novembra 1989 prebivalci Vzhodnega Berlina iz zahodnonemških medijev izvedeli, da oblasti za njihov prehod v Zahodni Berlin ne bodo več zahtevale predhodno izdanih dovoljenj, se je začelo uničevanje in rušenje zidu. Dogodek, zgodovini znan kot »padec berlinskega zidu«. Padec trdne betonske pregrade, ki je v letih 1961–1989 ločevala Zahodni Berlin in Nemško demokratično republiko, je simboliziral tudi možnost uresničitve sanjarjenj, uporništva, utopij in iluzij nemškega prebivalstva – pa tudi drugih po Evropi – o novem, svobodnem svetu. Takšna pričakovanja so se postopoma, po začetni evforiji, iz dogodka svetovnih razsežnosti razblinila v veliko kompleksnejše usode posameznikov. Resda jih ni več ločevala fizična prepreka, ostale pa so osebne, čustvene pregrade. Nemalokrat jih je še teže ubesediti, premakniti ali rušiti, popolno uničenje pa je skorajda nemogoče. Rušitev zidu tako ni pomenila le prelomnice, ki bo za vselej spremenila zemljevide sveta in prinesla politične spremembe, ampak je vplivala tudi na kulturna, umetniška in ustvarjalna gibanja, ki so se nanjo odzvala. Padec zidu so umetniški in svobodnjaški berlinski in nemški krogi prepoznali kot simbol, alegorijo transformacije, ki jo v svojih, z avtobiografskimi prvinami prežetih proznih delih obravnava tudi Lutz Seiler.

Padec trdne betonske pregrade, ki je v letih 1961–1989 ločevala Zahodni Berlin in Nemško demokratično republiko, je simboliziral tudi možnost uresničitve sanjarjenj, uporništva, utopij in iluzij.

Leta 1963 rojeni nemški pesnik in pisatelj, ki je prejel številne nagrade, med drugim nagrado Ingeborg Bachmann, in najprestižnejšo nagrado za literaturo v nemškem prostoru, Büchnerjevo, si je z romanom Zvezda 111 prislužil tudi nagrado Leipziškega knjižnega sejma. Ustvarjalno veličino je kot pisatelj dokazal že s prvencem Kruzo, deležnim pozitivnega domačega in mednarodnega kritiškega odziva.

V tretjeosebnih pripovedih, v katerih gledišče prilagodi literarnemu junaku v središču pozornosti, se Lutz Seiler s preudarno pozornostjo posveča prav sanjaškim, ambicioznim, nekoliko zmedenim in nemalokrat utopično razpoloženim likom, ki jih je – o tem priča prav avtobiografska narava pripovedovanja – spoznaval tudi sam. Leta 1989, v zadnjem obdobju pred padcem berlinskega zidu, je študentsko počitniško delo opravljal na otoku Hidensee, ki v literarnem prvencu Kruzo postane osrednji dogajalni prostor. Zaradi bližine danski obali je otok v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postal privlačna destinacija tudi in predvsem za tiste, ki so se preko Baltskega morja odpravili boljšemu življenju naproti – na Zahod. Ta namera seveda ni ostala skrita lokalnim oblastem, kar je botrovalo previdnejši pozornosti državnovarstvene politike, tedanje službe Stasi. Obdan s sanjači, iskalci boljšega življenja in številnimi zagovorniki utopičnih teorij, je imel avtor tako priložnost od blizu spoznavati osebe, ki jih portretira v svojih delih.

Idejo literarnega prvenca tako nadgrajuje in v nekoliko drugačni podobi razvija tudi v romanu Zvezda 111. Ta že v naslovu skriva ključ vznemirljive pripovedi, v kateri se z vzporednimi zgodbami prepletajo usode osrednjega lika, Carla, njegovih staršev, ki se po padcu berlinskega zidu tudi sama odpravita na Zahod, ter svobodomiselne berlinske skupnosti, s pomočjo katere Carl spoznava svoja hotenja, hrepenenja in vprašanja lastne identitete v novem svetu. Čeprav je osrednji lik romana, ki ga bralstvo ob odhodu njegovih staršev spremlja pri selitvi iz Gare v Vzhodni Berlin in njegovem ponovnem vzpostavljanju lastne identitete, je prav usoda staršev tista, ki se s pomočjo maminih pisem tke v pripovedno nit in kot glavna vez povezuje teksturo obsežnega romana.

Obdan s sanjači, iskalci boljšega življenja in številnimi zagovorniki utopičnih teorij, je imel avtor priložnost od blizu spoznavati osebe, ki jih portretira v svojih delih.

Zvezda 111, po nemško Stern 111, je ime resničnega znamenitega prenosnega radia, ustvarjenega v Nemški demokratični republiki. V romanu je simbol mostu med dvema svetovoma. Zvočni utrinki, ki s pomočjo frekvence potujejo iz nekega neznanega, oddaljenega sveta, v pripovedi staršev služijo kot opomnik, da so zanju nekje še dosegljive mladostne sanje in da se njuna zgodba vendarle še ni končala, čeprav ponovni poskus, da bi uresničila svojo bit, pomeni, da se mora Carl v številnih pogledih odpovedati svoji.

Carla odločitev staršev, da se nekega dne odpravita na Zahod in na težavno pot premagovanja ovir, močno zaznamuje, hkrati pa se iz osrednjega lika tako že od samega začetka pomika k vlogi opazovalca druge, večje zgodbe, v kateri je zgolj stranski lik. Starša Inge in Walter sta namreč odšla »na pot in se spoprijela z dogodivščinami. Bila sta neizpodbitna glavna junaka tekočega dogajanja, z vsemi težavami, ki sta jih morala premagovati, Carl pa je pravzaprav opravljal posle v zaledju, imel stransko vlogo, nekje na Vzhodu, v domovini, ki je bila morda že napol pozabljena.«

Zvezda 111 je obsežen roman o osebnih pretresih, globoko zakopanih skrivnostih, želji po utopičnih spremembah, upanju, da se bodo sanje uresničile, in o iskanju resničnega jaza v turbulentnih časih.

Čeprav se Carl tudi sam žene za željami in hrepenenjem, da bi postal pesnik, in se povsem zavestno na vse pretege trudi, da v skupnosti berlinskega podzemlja, kjer dela kot zidar in natakar, ne bi izgubil svoje identitete, zgodba staršev tudi njega drži v napetem pričakovanju. Pravzaprav se zdi, da je tudi njegova težnja po samouresničitvi lika pesnika tista, ki jo izbere, da bi preživel in osmislil svojo bit v novem svetu. Skozenj se prebija med vsakodnevnimi opravili, ob spletanju novih prijateljstev in turbulentni ljubezni do Effie. Tudi sama je umetnica in predstavnica nove, svobodne berlinske generacije. Carl tako o sebi nekoč razmišlja, da »čeprav je bilo njegovo življenje za gozdičkom z bombnim kraterjem na Rykestraße 27 morda klavrno in uborno, na besedo revščina doslej ni pomislil. Sploh pa biti ubog pesnik ne bi bilo nič napačnega, samo da bi bil – pesnik.«

Zvezda 111 je obsežen roman o osebnih pretresih, globoko zakopanih skrivnostih, želji po utopičnih spremembah, upanju, da se bodo sanje uresničile, in o iskanju resničnega jaza v turbulentnih časih. Bogata pripoved, ki s fotografsko natančnostjo opisuje ulice Berlina v devetdesetih letih in tudi s predmetno stvarnostjo opozarja na dogajalni čas, zaživi v izvrstnem prevodu Štefana Vevarja. Čeprav bo bralstvo včasih zapeljala v navidez slepo ulico z opisovanjem vseh vidikov Carlovega bivanja in podrobnosti o delovanju berlinskega podzemlja ter vseh njegovih akterjev, ki na prvi pogled bistveno ne prispevajo k pripovedni strukturi, bo potrpežljive in zbrane bralce nagradila s številnimi literarnimi referencami ter živim utripom berlinskega življenja tiste dobe, ko se je, kot razmišlja Carl, »svet znašel v nadvse občutljivem, lebdečem stanju, kakor da smo ravno šele začeli obstajati«.

Lutz Seiler: Zvezda 111 (KUD Sodobnost International, 2023, prevod Štefan Vevar)
Fotografija: Beletrina Digital Fotografija: Beletrina Digital
Beletrina Digital 25. 9. 2024

Podkast Marko Verdev: »Imel sem še toliko moči, da sem poklical na psihiatrijo in jih prosil, naj me zaprejo«

Odlomek težko pričakovane knjige Govorim, ki bo kmalu izšla v zbirki Žametna Beletrina, smo vam že ponudili v branje. Danes pa nagovarjamo še vaša ušesa. Marko Verdev, mariborski podjetnik, v biografski izpovedi, ki mu jo je pomagal ubesediti pisatelj Davorin Lenko, govori o blišču in bedi poslovnega sveta, izgorelosti, depresiji, terapiji, o svoji homoseksualnosti in še marsičem, s čimer podira tabuje in odpira vrata iskrenosti, pogumu in samozavesti.

Med čakanjem na skorajšnji izid knjige že lahko prisluhnete kar njemu, Marku Verdevu, in to na dveh koncih: svoj glas je posodil zvočni knjigi, Alenka Vidic pa ga je gostila v svojem podkastu Vse je biznis na novi multimedijski platformi Beletrina Digital. Berite, poslušajte … in krepite korajžo!

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Panorama 24. 9. 2024

Kako smo Joan Baez seznanili z Martinom Krpanom in jo obuli

Njena največja uspešnica Diamonds and Rust je nedavno kar dvakrat donela v Kopru. Najprej ob žalostni, zatem ob lepi priložnosti. Prvič na pokopališču, drugič na polnem muzejskem vrtu, kjer smo projekcijo novega dokumentarnega filma Joan Baez – I Am a Noise (Joan Baez – Jaz sem hrušč) v programu Kino Istra posvetili prav pokojnemu someščanu. In obudili koprske vezi z legendarno ameriško pevko, ki se je pred petimi leti s poslovilno turnejo resda upokojila, a se še zmeraj sprehaja po našem mestu, četudi samo v naših spominih.

***

Ne, koncerta v Kopru leta 1995 nisem doživel. Sem jo pa lovil pozneje. To poletje sta minili okrogli dve desetletji od tistega žalostnega sončnega dne, ko sem se iz Trsta vračal ves poklapan. Konec je, sem jadikoval, nikoli je ne bom slišal v živo, zadnji vlak mi je zbežal. Sivolasa Joan Baez jih je julija 2004 štela 63 in pol, kar je tedaj zvenelo kot zgledna starost za upokojitev.

Ne bi se tako grizel, ko bi vedel, da me čaka še kar nekaj polnovrednih bližnjih srečanj z njo …

Joan Baez (Fotografija: Andraž Gombač)

***

Saj človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal. Najprej sem bil navdušen, takrat, leta 2004. O, koncert Joan Baez, in to v Trstu, komaj pol ure vožnje stran, za povrh na krasnem prizorišču, v malem rimskem amfiteatru, super, končno je bom doživel! Njo, ki se je 9. januarja 1941 na Staten Islandu rodila Mehičanu in Škotinji. Njo, ki je na strmo glasbeno pot zakorakala že konec petdesetih. Njo, ki je leta 1963 z Martinom Luthrom Kingom korakala na znamenitem washingtonskem pohodu in tudi tam prepevala s pajdašem Bobom Dylanom; oklicali so ju za kraljico in kralja folk glasbe in protesta. Njo, ki med vietnamsko vojno ni plačevala 60 odstotkov davkov – natanko toliko, kolikor je država namenjala vojni mašineriji. Njo, ki je med vojno vihro prepevala po zakloniščih v Hanoiu, se leta 1969 poročila z aktivistom Davidom Harrisom, noseča nastopila na Woodstocku in konec istega leta rodila sina Gabriela Harrisa, pozneje bobnarja, izdelovalca glasbil in maminega odrskega sopotnika. Njo, ki je leta 1985 nastopila na Live Aidu. Njo, ki je leta 1993 obiskala oblegano Sarajevo, se sprehodila med ruševinami in kot ena prvih med vojno tam priredila koncert. Njo, ki je še velikokrat izkazala korajžo in pokončnost, se zavzela za ponižane in razžaljene, se med protestom za ohranitev velikih kmetovalnih površin v predmestju Los Angelesa povzpela na drevo, se utaborila v krošnji. Njo, ki premore veličasten, kristalno čist, četudi z leti manj prožen glas, za povrh pa še izvrstno prebira kitarske strune. Njo!

Leta 1963 je z Martinom Luthrom Kingom korakala na znamenitem washingtonskem pohodu in tudi tam prepevala s pajdašem Bobom Dylanom; oklicali so ju za kraljico in kralja folk glasbe in protesta.

Organizatorji koncerta mi sumljivo dolgo niso odobrili novinarske akreditacije, pa sem jih poklical: »Samo preverjam, ali je vse v redu, s Primorskih novic kličem …« Ob glasu z druge strani sem zaledenel: »Ne, ne moremo vam odobriti. Smo že vse razdali. Je majhno prizorišče, medijem iz tujine sploh ne dajemo …«

Joan Baez in Martin Luther King na protestnem pohodu v Misisipiju leta 1966.

Še preden je gospa dopletla košarico zame, sem že pograbil avtomobilski ključ in zdrvel proti avtu. In kmalu stal sredi Trsta, pred trgovinico z vstopnicami tik ob prizorišču koncerta, zdaj oddaljenega le še nekaj dni. Zasopihan sem vljudno pridržal vrata gospe, ki je tja prispela sočasno. Nasmehnil sem se ji, jo spustil v prodajalno. Za pultom je vprašala, ali so še na voljo vstopnice za Joan Baez. Da potrebuje dve. Prodajalka je prikimala. Še so! Oddahnil sem si. »Aha, potem pa vzamem dve,« je prikimala gospa, poravnala račun, pospravila vstopnici, se okrenila in se mimo mene z blagim nasmehom počasi vrnila na ulico. Zgrnil sem se na pult: »Tudi jaz grem na Joan. Eno vstopnico, prosim!« Nak, je odkimalo dekle za steklom: »Jih ni več. Gospa pred vami je kupila zadnji.«

In evo, spet sem dirjal! Tokrat za ženičko, ki mi je pred nosom izmaknila sveti gral. Dohitel sem jo, jo prestrašil, se obrzdal, si nadel najslajšo masko in v najboljši italijanščini, ki mi jo je uspelo potegniti iz pet, pobaral, ali nujno potrebuje obe vstopnici. »Seveda,« je prikimala in se mi materinsko nasmehnila. »Veš, grem s hčerko.« Gledal sem jo. Tuhtal. Posvetilo se mi je! »Gospa, kaj pa če narediva tako: odkupim vašo vstopnico in grem z vašo hčerko – bi rekel, da je nekako mojih let, kajneda? – na koncert jaz, vi pa imate prost večer?« Saj mi je že kdo prej in tudi pozneje pokazal hrbet – ampak nihče tako sunkovito kakor tale gospa.

Ob sinu Gabrielu Harrisu na tolkalih v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma 13. oktobra 2014 (Fotografija: Andraž Gombač)

***

Na dan koncerta sem se vseeno zbrcal v Trst. Brez vstopnice, itak. Za povrh z odgovorom pevkinega menedžerja, da ne bo niti intervjuja. Mah, vseglih grem, sem zagodrnjal. Bo, kar bo.

Nekaj ur pred začetkom se je okrog malega rimskega amfiteatra potikalo komaj kaj ljudstva. V glavnem tehnično osebje. Pa tudi dekle, ki je očitno prišlo na koncert. Še danes, dvajset let pozneje, pomnim njeno ime. Geanina Oprea. Povedala je, da je iz rodne Romunije pripotovala z vlakom. Ja, ta prava oboževalka! Pevko je devetnajst dni prej poslušala v Bukarešti, jo tam tudi srečala. V Trst je prinesla že razvite skupinske fotografije, da jih Joan zdaj še podpiše. Med najinim pogovorom sta pristopili še dve dekleti. In povedali, da sta pripotovali z daljnega severa, z vrha Nemčije, če prav pomnim. Povedal sem, da sem v primerjavi z njimi tako rekoč izza ovinka – in da žal nimam vstopnice. Pa saj je niti me nimamo, so se skoraj soglasno zarežale. Jih bomo že dobili, ne skrbi, so me trepljale. »Aja, ne veš,« je prikimala Geanina. »Torej, tako je. Joanini ljudje zmeraj zadržijo nekaj vstopnic in jih tik pred koncertom razdelijo oboževalcem, ki si jih niso zmogli priskrbeti ali privoščiti. O, glej, ravno prihajata …«

»Torej, tako je. Joanini ljudje zmeraj zadržijo nekaj vstopnic in jih tik pred koncertom razdelijo oboževalcem, ki si jih niso zmogli priskrbeti ali privoščiti.«

Iz bližnje ulice sta res korakala – Joan Baez sem prepoznal takoj. »Tisti ob njej pa je njen tour menedžer Crook Stewart,« mi je šepnila moja nova romunska znanka. Tako pevka kakor njen sopotnik sta ob sebi vlekla kovček na koleščkih. Njemu smo prikimali, njo pa živahno pozdravili, ji pomolili ovitke albumov. Zelo zadržano, skoraj brez besed, zgolj s polglasnimi pozdravi in zahvalami, jih je podpisala. Fotografirati se ni pustila. »Pozneje, po koncertu,« je mrmral menedžer. Pospremil jo je v zaodrje. Pa se kmalu vrnil na ulico. Brez Joan. Punce iz daljne Romunije in nič bližjega mrzlega severa so se mu že dobrikale, ponižno sem se klanjal tudi sam … Premeril nas je, mežikal, mrmral, da bo štiri težko spravil noter, ker je prizorišče res majhno in vstopnic zato sorazmerno manj. »No, bom videl, kaj lahko naredim,« je skomigal. »Tako se zmenimo: ko odprejo vrata, pojdite do človeka za mizico, pa naj vam pove, ali ste na seznamu gostov. Jaz vas potem ne bom mogel loviti okrog. Če mi bo uspelo, boste na seznamu.«

Bosonoga Joan Baez na Župančičevi ulici v Kopru. Levo ob njej dolgolasi tour menedžer Crook Stewart (Fotografija: Zdravko Primožič, FPA)

***

»No, pa poglejmo,« je za mizico ob vhodu s kemičnim svinčnikom po imenih drsela gospa. »Ja, tu ste, med VIP gosti.« In nas je prečrtala, vse štiri srečneže, presrečneže. Geanina nas je vešče namestila v najboljše vrste, spredaj, ravno prav visoko v avditoriju, na ravni odra.

Vse je štimalo: prizorišče krasno, noč zvezdnata, zvezda na odru pa pri močeh in odlične volje. Vrstile so se bolj in manj znane pesmi najrazličnejših avtorjev, ne samo prirejene, ampak tudi posvojene, tako s tedaj svežega albuma Dark Chords On a Big Guitar kakor tudi starejše. Na primer Donna Donna s prvenca iz leta 1960, posvojena klasika, v kateri je 19-letna Joan prepevala o teletu, ki gre žalostno v klavnico, medtem ko lastovka prosto leta po nebu – slednja naj bo naš zgled, ne pustimo si vzeti svobode!

Ljudstvo je v Italiji seveda norelo, kadar sta na vrsto prišli pesmi njihovega kantavtorja Giannija Morandija Un mondo d’amore in C’era un ragazzo che come me amava i Beatles e i Rolling Stones, protivojna klasika, ki jo je Joan posvojila že v protestnih šestdesetih letih.

Po koncertu smo se gnetli ob službenemu vhodu. Ker smo vedeli, da je to tudi izhod. Joan je res prišla, tokrat bolj sproščena kakor popoldne. Podpisovala se je, se fotografirala, z vsakim pokramljala …

Spoznal sem oboževalca iz Hrvaške, ki je že popoldne po parkirišču opletal z ogromnim šopom živobarvnih rož – da ji takega izroči na vsakem koncertu, se je režal. In res ji ga je, medtem ko ji je nekdo drug iz občinstva podaril uhane.

***

Slabi dve leti pozneje, 1. aprila 2006, sem jo spet ujel v Padovi. Prošnja, da bi z njo napravil intervju, vnovič ni padla na plodna tla. Je bil pa zato koncert prav dober. Spoznal sem oboževalca iz Hrvaške, ki je že popoldne po parkirišču opletal z ogromnim šopom živobarvnih rož – da ji takega izroči na vsakem koncertu, se je režal. In res ji ga je, medtem ko ji je nekdo drug iz občinstva podaril uhane. Tega večera je bila sicer nedosegljiva, po koncertu so jo skrivaj odpeljali stran. Visokorasli Jim, ki je skrbel za stojnico z majčkami in ploščami, mi je pojasnil, da morajo zelo paziti nanjo. Kadar je med oboževalci, se jim preveč prijazno razdaja, potem pa ji kopnijo moči za koncert. Leta pa ne prizanašajo niti njej …

***

Komaj leto pozneje je pevko pripeljalo v Ljubljano, kjer je prepevala že leta 1989. Spet v Halo Tivoli. Tokrat se mi je nasmehnila sreča – če v treh letih čez veliko lužo pošlješ tri prošnje, ti naposled odgovorijo, da pridi pred ljubljanskim koncertom k njej. Popoldne. Ob treh, jasno.

Deset, petnajst minut so mi dali. Zveni malo, ampak – vsaka minuta šteje precej več, če ti jo odmeri Joan Baez. Za povrh je samo mesec prej prejela grammyja za življenjsko delo.

Pričakala me je v zaodrju. Vljudna, blago nasmejana. Se zahvalila za dar – prinesel sem ji Levstikovega Martina Krpana z ilustracijami Toneta Kralja. Med listanjem pripovedke, ki sta jo v angleščino prevedla Maja Visenjak Limon in David Limon, izdala pa Mladinska knjiga, je prikimala – krasno, tole bo brala vnukinji Jasmine!

Prinesel sem ji Levstikovega Martina Krpana z ilustracijami Toneta Kralja. V angleškem prevodu. Med listanjem je prikimala – tole knjigo bo pa brala vnukinji Jasmine!

Napočil je čas za vegetarijansko kosilo. Priloga: najin intervju. Odgovarjala je tiho. Da glas hrani za koncert, je povedala. A se je vseeno razgovorila. Neizprosna je bila njena prognoza domovine pod Bushem: »Združene države so danes na tem, da propadejo. Vsak imperij prej ali slej propade. Ljudje pa tega ne morejo sprejeti, zdi se jim šokantno, saj mislijo, da se to njim ne bo nikoli zgodilo. Sama pa sem prepričana, da se že dogaja. V veliki meri zgolj zaradi ameriške administracije, ki je ponorela, postala sociopatska. Amerika propada moralno in propada ekonomsko. Le peščici zelo zelo bogatih gre v redu. Amerika se sesipa na vseh področjih, z vseh strani jo razžira. Ne vem, kako imaš lahko danes na stotine supermarketov s štiristo vrstami istega izdelka. Takšno stanje ne more trajati dolgo.« Da so tam tudi krasne reči, je dodala: »Ljudje, ki jih spoznavam med popotovanji po Ameriki, so povečini dobri, prijazni. A sedanja administracija je spremenila vse. Odloča lahko celo o tem, ali bodo polarni medvedi preživeli ali ne. Globalno segrevanje bo očitno zanikala, vse dokler ne bo že prepozno. Veliko teh reči je žal nepopravljivih. Nekaj upanja pa vendarle je. Vidim ga predvsem v dejstvu, da demokratska stranka postaja malce pametnejša.«

Ne, je odkimala, ne podpira Hillary Clinton, marveč njenega protikandidata v demokratskih vrstah, tistega novinca, ki veliko obeta: »Podpiram Baracka Obamo. Saj vem, kaj pravijo: premlad je, nima izkušenj … Ni premlad! In zelo je izkušen! Je ugleden odvetnik, a danes iščejo vsak izgovor, s katerim bi ga za zdaj onemogočili. Je pa edini med njimi, ki je svež, všečen in ni v rokah kakšne od korporacij. Kaj takega se ne zgodi pogosto. Če sploh se. Če bi mu uspelo, bi bil to res pravi uspeh.«

Kot pravimo in lahko ponovimo tudi zdaj, sedemnajst let pozneje: vse drugo je zgodovina.

»Pri nečem nisem bila tako uspešna: v sedemdesetih in osemdesetih letih nisem dobro opravljala svoje družinske vloge. Mislila sem, da sem krasna mati, pa ni bilo tako. Moja družina me ni imela. Pa tudi če sem bila z njo, pri njej nisem bila tudi z glavo. Zdaj pa čutim zelo močno potrebo in željo, da sem pri družini.«

Intervju v zaodrju Hale Tivoli sva krepko razpotegnila čez začrtane okvirje. Tu in tam je mimo prineslo tour menedžerja, prav tistega Crooka Stewarta, znanega že iz Trsta. V sobo je pomolil glavo, preveril, ali je vse v redu. Je, je, mu je pokimala Joan. In govorila. Tudi o Bobu Dylanu in Martinu Luthru Kingu – ki je imel krasen smisel za humor, a ga zaradi svojega položaja ni smel kazati –, pa o svojem življenju – »Karkoli je moje zasebno življenje že bilo, se je končalo, ko sem bila stara 17, 18 let.« – in seveda o širjenju svobodnega duha: »Pri prenašanju te bakle vedno naredim vse, kar je v moji moči. Priznati pa želim, da pri nečem nisem bila tako uspešna: v sedemdesetih in osemdesetih letih nisem dobro opravljala svoje družinske vloge. Mislila sem, da sem krasna mati, pa ni bilo tako. Moja družina me ni imela. Pa tudi če sem bila z njo, pri njej nisem bila tudi z glavo. Zdaj pa čutim zelo močno potrebo in željo, da sem pri družini.«

Ker sem vedel, da se občinstvu rada pokloni s prepevanjem pesmi, ki je v tisti deželi bolj doma kakor kje drugje, sem ji namignil, da ima pri nas marsikdo Seegerjevo Where Have All the Flowers Gone za slovensko ljudsko, zaradi Domiceljeve prepesnitve v Kam so šle vse rožice. Da jo bo potemtakem prav rada zapela, je prikimala, navsezadnje jo je posvojila že v pradavnini. Pokazala je tudi voljo, da bi se vsaj naslova naučila na pamet in ga izgovorila na odru. Pa ni in ni šlo. Na košček papirja je fonetično zapisala, kakor sem izgovoril Kam so šle vse rožice, nekajkrat skušala ponoviti, a naposled odkimala: »Nemogoče je! Ne morem izgovoriti, te ‘rožice’ so pretežke. Vaš jezik je zelo težek. Kot je težka tudi portugalščina. Z romanskimi jeziki nimam težav. Tudi nekateri drugi so tako preprosti, da zelo hitro osvojim izgovorjavo. Recimo japonščina, ki ima veliko samoglasnikov. Vaš jezik pa je drugačen, ima ogromno soglasnikov.«

Pametneje je postopal nekdo drug, ki ji je sedem let pozneje, oktobra 2014, ob novem obisku naše dežele, svetoval, naj med Where Have All the Flowers Gone v slovenščini zapoje del refrena, blagodejno prepreden z vokali: »Kdaj bomo izvedeli, kdaj bomo izveeedeliii?« In tako je Joan spet požela navdušen aplavz.

No, sam od koncerta v Cankarjevem domu leta 2014 nisem imel veliko. Gori na balkonu Gallusove dvorane sem bil ves na trnih. Kajti čakala sta me koprska čevljarja, s katerima se je bila Joan spet pripravljena srečati …

Na košček papirja je fonetično zapisala, kakor sem izgovoril Kam so šle vse rožice, nekajkrat skušala ponoviti, a naposled odkimala: »Nemogoče je! Ne morem izgovoriti, te ‘rožice’ so pretežke.«

***

Ampak počasi, skočiti moramo do predzgodbe, da bo jasno tudi nadaljevanje. Kot rečeno, pevka, ki nikoli ni bežala pred oboževalci in se pred koncerti zaklepala v hotelsko sobo ali avtobus, marveč je raje radovedno raziskovala kraje, v katerih je nastopala, je leta 1995 nastopila tudi v Kopru. Na festivalu Folkest. Po tonski vaji, nekaj ur pred koncertom, se je sproščeno sprehajala po mestnem jedru, bosa in s kozarcem refoška v roki. Na Čevljarski ulici jo je srečal domačin Zdravko Urbančič, poznavalec dobrega starega rocka, da o bluesu niti ne govorimo. Ustavil jo je, pozdravil, z njo poklepetal. Pevka je opazila, da ima lepe sandale. Povedal ji je, da jih je izdelal lokalni čevljar. »Tudi jaz bi take!« je vzkliknila Joan. In že sta korakala v sosednjo Župančičevo ulico, k majhni čevljarski delavnici in prodajalni. Husein Šakovič in njegov sin Samir sta bila kajpada vesela slavne stranke. Oče sicer ni vedel, kako velika zvezda je vstopila v njegovo malo kraljestvo, poslušal je drugačno glasbo.

Joan Baez in Zdravko Urbančič v koprskih sandalih 17. julija 1995 (Fotografija: Zdravko Primožič, FPA)

Odložila sta drugo delo in ji sandale izdelala v komaj nekaj urah. Še en par je naročila za mamo, delavnico pa so z naročili zasuli tudi drugi iz njene ekipe. Medtem pa je Zdravko Urbančič v zahvalo za dober nasvet in pomoč dobil posebno darilo: Joan mu je posodila glas, ki ga je posnel za pozdravni uvodni jingle svoje glasbene oddaje na Radiu Morje. Živahno dogajanje na ulici pa je ovekovečil njegov soimenjak, fotograf Zdravko Primožič, ki ga je po srečnem naključju prineslo mimo.

Zvečer istega dne je pevka na Titovem trgu nastopila v novih sandalih, o čemer še zmeraj pričajo Primožičeve fotografije v čevljarski delavnici.

»Tudi jaz bi take sandale!« je vzkliknila Joan. In že sta korakala v sosednjo Župančičevo ulico, k majhni čevljarski delavnici in prodajalni.

Zvečer je zapela na Titovem trgu … in pohvalila svoje nove koprske sandale (Fotografija: Zdravko Primožič, FPA)

***

Ko sva v zaodrju Hale Tivoli leta 2007 delala tisti intervju, je k Joan pristopil tour menedžer in ji povedal, da sta ji neka čevljarja prinesla dar. Baje sta ji sandale napravila že davno tega, ko je gostovala v njunem mestu …

Zdrznil sem se. Sploh nisem vedel, da Huso in Samir nameravata priti. Hitro sem začel brbljati, pevki pojasnjevati, da se je to zgodilo v Kopru, leta 1995, ji svežil spomin. Komaj je slišala nekaj besed, že se je sunkoma obrnila k menedžerju: »Hitro, pojdi ju iskat, pripelji ju sem!« A je bilo prepozno. Vrnil se je in oznanil, da sta že odnesla pete. Pozneje sta mi v Kopru poročala: ni se jima uspelo prebiti mimo varnostnikov, zato sta kar njih zaprosila, naj pevki izročijo dar, unikatne balerinke. In sta odšla.

Koprski čevljar Husein Šaković v svojem malem kraljestvu z darovi, pripravljenimi za Joan (Fotografija: Andraž Gombač)

***

Čez sedem let vse pride prav, pravijo. In včasih tudi usoda potrebuje sedem let, da popravi krivico. Ob novici, da pevka spet prihaja v Ljubljano, sem njenemu glavnemu menedžerju v New York poslal elektronsko pisemce, ga spomnil, da mi je že ugodil z intervjujem, mu pojasnil kolobocijo s čevljarjema in ga povprašal, ali bi lahko svojo najslavnejšo stranko srečala tokrat, leta 2014 v Cankarjevem domu. Ko je vztrajno pogajanje obrodilo sad, sta čevljarja pljunila v roke. Huso, ki je vseskozi skrbno hranil leta 1995 odmerjeno številko pevkine noge, se je lotil novih sandal.

***

Evo nas, stojimo in čakamo v avli Cankarjevega doma. Čevljarja s torbami v rokah, z darovi iz svoje delavnice. Ni še jasno, kako in kaj bo s srečanjem. Čakamo.

Sin se pozdravi z znancem, svojo stranko, medtem ko mi oče pripoveduje, kako korajžna je bila Joan, ko je leta 1993 obiskala Sarajevo. Nevarno je bilo, a se je vseeno odrekla čeladi, pripoveduje.

»Res je,« se nasmehne neznani gospod korak ali dva stran. Pristopi. Pobrska po mobilnem telefončku. Pokaže fotografijo: »Poglejte, tu jo vidita med sarajevskimi ruševinami. Tale ob njej sem jaz.« Iztegne roko: novinar Džemal Bećirević. Pove, da je Joan po obleganem Sarajevu spremljal kot vodič in prevajalec. Zdaj živi na Reki, bo pa pogosteje obiskoval tudi Ljubljano, kjer je njegova hči ravno začela študirati arhitekturo. Je miren človek, a je zdaj vseeno vznemirjen – prvič po enaindvajsetih letih se bo spet srečal z Joan Baez. Vsaj tako upa.

Joan si ogleduje darove, ki sta jih prinesla Samir in Huso (Fotografija: Andraž Gombač)

Gremo, vzkliknejo organizatorji koncerta iz založbe Dallas. Našo gručico iz avle popeljejo pod milo nebo in okrog vogala k službenemu vhodu Cankarjevega doma. Vstopijo lahko samo tisti, ki jim je to odobril pevkin menedžment, pojasnijo. Ker sem vedel, da bom do nje laže spravil enega samega človeka kakor dva, saj v zaodrju nočejo gneče, sem menedžerju v New York poslal prošnjo za srečanje z enim čevljarjem, ne z dvema. »Ne skrbita,« se jima pomirjujoče nasmehnem, »bom uredil, da oba prideta. Zdaj naj gre samo Huso.«

Samir prikima, očetu pa ni prav. Ne, ne, odkima, naj gre noter sin. »Ma ni govora!« je odločen sin. Presekam dramo, Huso vendarle stopi z mano, četudi obotavljivo. Vlečem ga za sabo in mu v dvigalu prišepnem, da bo vse v redu, naj nič ne skrbi.

V zaodrju nas že čaka ona. Sedi na barskem stolčku za mizico. Joan Baez. Z blagim nasmehom na utrujenem obrazu. Pozdravimo se, predstavim ji čevljarja, s katerim se ni videla že dve desetletji, in hitro dodam, da zunaj čaka tudi njegov sin, prav tako čevljar … Še ne povem do konca, že zamahne z roko: »Naj pride, naj pride!« Nekdo iz njene ekipe skoči ven in se kmalu vrne s Samirjem.

Medtem Džemal s pevko že obuja spomine na njun skupni pohod med sarajevske ruševine. Objameta se, za nekaj dolgih sekund. Fotografiram ju.

Zatem k njej pristopita direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel in njena sodelavka Metka Naglič. Slavno aktivistko vljudno vprašata, ali bi podpisala apel slovenskemu predsedniku vlade, ga pozvala, naj zagotovi dostop do pitne vode in elektrike tudi romskim družinam. Joan preleti papir. Seveda! Brez oklevanja podpiše.

Joan se sprehodi po prostorčku. Prikima: »Popolni so!« (Fotografija: Andraž Gombač)

Na vrsti sta čevljarja. Obnovim štorijo iz let 1995 in 2007, zgoščeno, pevka se nasmiha, prikimava, se zahvali … Nekdo iz njene ekipe ploskne, hvala vsem, lepo, krasno, gremo, naša draga Joan mora naprej, čaka jo še nekaj obveznosti.

Ne, ne, planem, tu so še darovi!

Vsi zastanejo, Joan radovedno pogleda, čevljarja pa urno stopita naprej, iz torb potegneta dva para sandal.

»Uau, to pa je nekaj!« zagode menedžer.

Ha, kakšni koncerti in intervjuji, to ti je senzacija! Vsi se nagnetejo okrog mizice, tudi menedžer in Joanin sin Gabriel Harris. »Hej, Joan, zdaj si pa kot Pepelka!« vzklikne nekdo.

Joan prvi par sandal približa nosu. »Mmmm, kako lepo diši usnje,« zavije z očmi, obuvalo poda še svojim ljudem, sama pa si že ogleduje drugi par. In skomigne: hja, če so sandali tu, jih je treba preizkusiti!

Samir ji ustrežljivo priskoči na pomoč, poklekne, ji natika obuvalo … Ha, kakšni koncerti in intervjuji, to ti je senzacija! Vsi se nagnetejo okrog mizice, tudi menedžer in Joanin sin Gabriel Harris. »Hej, Joan, zdaj si pa kot Pepelka!« vzklikne nekdo. »Ha, pa res!« se nasmehne pevka, ganjena, da čevljarja še zmeraj poznata velikost njenega stopala.

Sprva kaže, da se nogam vendarle ne bodo prilegli. Nekateri zadržujejo dih, drugi se hahljajo, mlajši čevljar kleči, hitrih prstov prilagaja jermenčke … Njegov oče se pomirjujoče nasmiha. Me pogleda: »Boš videl, da so prav. Jaz to vem.«

In res, sandal zdrsne na stopalo. In takoj zatem še drugi, kakor bi ravno dobil dober zgled. Joan se sprehodi po prostorčku. Prikima: »Popolni so!«

Joan Baez je med poslovilno turnejo 9. avgusta 2018 nastopila na grajskem dvorišču v italijanskem Vidmu (Fotografija: Andraž Gombač)

***

Nazadnje sva se srečala avgusta 2018, med njeno poslovilno turnejo. Po koncertu na grajskem dvorišču v Vidmu, ki mu pogosteje rečemo Udine, se je sprehodila skozi občinstvo. Ni delila avtogramov, odklonila je tudi fotografiranje, si je pa zaželela nečesa drugega, če smo tudi mi za: z vsakim bi se rada rokovala. Ko je ob ograji prišla do mene, sem omenil srečanje v Sloveniji. Hotel sem dodati še kako besedo, a je kazalec že uperila v svoje noge: »Sandali, a ne? Seveda se spomnim, odlični so, pozdravite čevljarja!« Takrat sem jo videl zadnjič.

Ni delila avtogramov, odklonila je tudi fotografiranje, si je pa zaželela nečesa drugega, če smo tudi mi za: z vsakim bi se rada rokovala (Fotografija: Andraž Gombač)

***

Nikoli več se ne bosta srečala, vsaj na tem svetu ne. Naš dobri Huso je umrl. Junija letos je nenadoma za vedno zaspal. Nekaj dni pred 77. rojstnim dnevom. V svojem malem kraljestvu. Med čevlji, tako že dokončanimi kakor še čakajočimi na njegovo zanesljivo roko. Prav tam, kjer se je spoznal z njo in ji naredil sandale, prve, druge, tretje …

Obutev, ki jo je izdelal, bo zdržala še kar nekaj časa. Ostale bodo njene pesmi. In naša zgodba.

Joan in Huso med dolgim poslednjim objemom (Fotografija: Andraž Gombač)
Fotografija: arhiv RTV Slovenija Fotografija: arhiv RTV Slovenija
Refleksija 23. 9. 2024

Sašu Hribarju v spomin: Kar joči, je pomirjujoče rekla

Mineva leto od smrti Saša Hribarja (1960–2023), priljubljenega radijskega in televizijskega voditelja, imitatorja, satirika. In pri Beletrini je pred vrati Premiera, novi roman, v katerem literarni in gledališki ustvarjalec Emil Filipčič – File nekaj najtoplejših strani posveti prav spominu na pokojnega prijatelja. Leta 1990 sta skupaj ustvarila kultno oddajo Radio Ga Ga, v kateri sta svoja gibka glasova posodila celi četi kratkočasnih likov.

»Ne zamerite mi, da sem že spet preskočil iz tretje osebe v prvo. Tak tip sem, človek s tisoč obrazi, za katerimi se skriva en sam obraz,« nas v Filipčičevem romanu Premiera nagovarja neulovljiv pripovedovalec, zdaj dobri stari File, že naslednji hip glavni junak Jaguar Petrovič … Tudi Sašo Hribar je bil tako velik, da se ga spominjata oba, File in njegov Jaguar.

***

Aleš mi je telefoniral. S Tjašo sta se peljala iz Maribora, poslušala sta radio, nenadoma so glasbo prekinili: Umrl je Sašo Hribar. Nenadoma. Potem je bila spet glasba.

***

V petek je šel na pogreb. Nasproti Severnega parka je postajališče avtobusa za Grosuplje. Avtobus je imel odhod ob osmi uri in štirideset minut zjutraj. Jaguar je prišel tja deset minut prej, usedel se je na klop in čakal. Avtobus je že stal na postajališču. Eno minuto pred odhodom se je s sedežev na zadnjem delu avtobusa dvignil šofer, odkorakal do volana in odprl vrata.

– Ali mi boste, prosim, povedali, katera postaja je v Grosupljem najbližje pokopališču, je vprašal šoferja, medtem ko je vstopal na avtobus.

– Greste na pogreb?

Oba sta vedela, čigav pogreb ima šofer v mislih.

Na naslednjem postajališču je vstopila gospa, vsa v črnem. S skoraj enakimi besedami se je pozanimala pri šoferju, na kateri postaji naj v Grosupljem izstopi, da bo čim bližje pokopališču.

– Na Sašev pogreb grem, je ponosno pristavila.

Na pokopališču je bilo najmanj dva tisoč ljudi, vrsta se je vila izven pokopaliških zidov.

V štiridesetih minutah so bili v Grosupljem. Pred petinpetdesetimi leti, ko je prišel k Tatjani na novoletno praznovanje, so za vožnjo potrebovali ravno toliko časa, le Grosuplje se je od takrat popolnoma spremenilo. Ni mu bilo videti konca. Spominjalo ga je na Domžale, na industrijsko cono. Po šoferjevih napotkih je korakal proti pokopališču, za njim je s petkami drobencljala v črno oblečena gospa, hodila sta ob dolgi vrsti avtomobilov, parkiranih kar na pločnikih.

Na pokopališču je bilo najmanj dva tisoč ljudi, vrsta se je vila izven pokopaliških zidov. Namenil se je na konec vrste, a je nekje na sredi naletel na Francija Keka in se mu pridružil. Korak za korakom so se bližali mrliški vežici. Tišina je bila, kvečjemu mrmranje se je slišalo. S Francijem sta spregovorila nekaj besed o Sašu, potem ga je vprašal, če pripravlja še kakšno novo Skrito kamero, in Franci je pritrdil, štirinajst novih Skritih kamer je posnel, že v nedeljo bo na sporedu prva. Prišli so v mrliško vežico. Ljudje so postali pred Saševo fotografijo, na kateri je bil nasmejan, s kitaro v roki, potem so se hitro umaknili in dali prostor naslednjemu. Jaguar je zagledal Andrejko, v krogu družine je bila, vsa v črnem in pretresena, objela sta se za nekaj dolgih trenutkov, nakuri enega, mu je rekla, preden se je umaknil. Odšel je ven in se postavil pred zid. K njemu sta prišli dve v črno oblečeni gospe, se predstavili kot poslušalki Radia Ga Ga od samega začetka in mu izrekli sožalje. K njemu je pristopil Vlado Kreslin, resno sta se pogledala, kot da se oba zavedata, da so tu besede odveč, a tedaj je Jaguar nenadoma odprl usta in rekel: Dolga, dolga je reka … Vlado se je zdrznil in takoj pristavil: Od zibke do človeka … To je bila njegova pesem, njegov komad, dobro si to povedal, je pokimal Jaguarju, v pravem trenutku. Pristopil je Franci Kek. V tišini so stali na enem in istem mestu. Zraven je prišel Zvone Šeruga in se rokoval z vsemi tremi. Nato je pristopil Janez Cetin. Povedal je, da sta bila s Sašem sošolca od šestega razreda osnovne šole. Nekje je izvedel, da bo na grobu slovo samo v družinskem krogu, kar je bilo razumljivo, kam boš pa postavil dva tisoč ljudi.

K njemu je pristopil Vlado Kreslin, resno sta se pogledala, kot da se oba zavedata, da so tu besede odveč, a tedaj je Jaguar nenadoma odprl usta in rekel: Dolga, dolga je reka … Vlado se je zdrznil in takoj pristavil: Od zibke do človeka …

***

Jesen je prišla. Minilo je sedem dni od Saševega pogreba. Pred tem in po tem so se na televiziji vrstile oddaje njemu v spomin. Ponovili so oddajo o Radiu Ga Ga. Tokrat skoraj ni gledal sebe, gledal je Saša in na trenutke čisto pozabil, da je umrl. V TVdnevniku so Sašu posvetili najmanj pet minut. Pokazali so dve fotografiji, na katerih sta bila Sašo in on. Bila sta mlada in lepa. V Odmevih je Špela Kožar naredila intervju s Saševimi sodelavci in z ljudmi z različnih področij. Prispevek se je zaključil z Jaguarjem. Stal je pred drvarnico, odprl usta in rekel: Želim si, da bi Saševi sodelavci nadaljevali njegovo delo, tako da ne bi umrl.

***

Tri dni po pogrebu me je zvilo. Sedel sem v fotelju in bral intervju, ki sva ga naredila z Andražem Gombačem, ko pa sem prišel do stavka – topel človek je bil – me je zvilo v pasu, začel sem globoko vzdihovati in usule so se mi solze.

– Kaj pa je? me je iz sosednje sobe zaskrbljeno vprašala žena.

– Zvilo me je zaradi Saša, sem zahlipal.

– Kar joči, je pomirjujoče rekla.

»Pokazali so dve fotografiji, na katerih sta bila Sašo in on. Bila sta mlada in lepa.« Sašo Hribar in Emil Filipčič v oddaji Radio Ga Ga (Fotografija: arhiv RTV Slovenija)
Fotografija: Tibor Golob Fotografija: Tibor Golob
Beletrina Digital 20. 9. 2024

Streznitev – odlomek iz biografije Govorim!

Tistega poletja sem se do septembra še osemkrat vrnil h Chrisu na Majorko. Izkoristil sem vsak trenutek, ki sem ga lahko. Iz Gradca je bila direktna povezava. Dve uri leta in bil sem pri njem. Bilo je prikladno in – priznam – precej avanturistično.

Chris je delal v neki prestižni nemški verigi frizerskih salonov, ki je imela poslovalnico tudi na Majorki, in sicer v nekem prav tako zelo prestižnem hotelu, kjer so bivali zvezdniki tipa Leonardo DiCaprio, pa tudi člani kraljevih družin, razni šejki … Friziral je elito elite. Sam sem v tistem času ugotovil, da lahko kar precej svojega dela opravim na daljavo, zato mi ni bilo treba biti ves čas v Mariboru. Kljub temu sem bil v tistih mesecih najbrž zelo priljubljen pri letalskih družbah. Ker sem imel dovolj oblačil že na Majorki pri Chrisu, sem potoval light – samo z denarnico in oblačili, ki sem jih imel na sebi. To mi je omogočilo ugodne cene letalskih vozovnic in zelo hitro premikanje mimo varnostne kontrole. Kupil sem si tudi špansko SIM kartico za mobilni telefon in na Facebooku bolj za šalo kot zares objavil, da sem se preselil v Palmo.

Zdelo se je, da nama gre vse na roko; živela sva na »visokih obratih«. Na neki zabavi, ko sem bil sicer v Mariboru, je Chrisa opazila ameriška fotografinja Samantha Hemsley, ki se je ukvarjala predvsem s portreti. Ker je bil precejšnji »eksot« (imel je kup tetovaž in piercingov – v primerjavi z njim sem takrat izgledal kot kamilica), je takoj pritegnil njeno pozornost in povabila ga je na fotoshooting. Pokazal ji je še moje fotografije in predlagal, da bi naju fotografirala skupaj. Samantha se je strinjala. Dogovorili smo se, da bodo fotografije za naju brezplačne, ona pa jih bo uporabila za promocijske namene.

Z najinimi fotografijami je želela spodbuditi in opogumiti druge istospolne pare za skupno nastavljanje objektivu.

Ko sem se naslednjič vrnil na Majorko, smo se sestali pri Samanthi doma, v gorovju Serra de Tramuntana, kjer je imela najeto veliko finco (španski izraz za posestvo na deželi s kamnito hišo) z bazenom, fotografskim studiem in prekrasnimi razgledi. Ker je bilo zame fotografiranje v spodnjem perilu popolnoma nova izkušnja (kaj šele fotografiranje gejevskih portretov), sem bil ves na trnih. Fotografirali smo zunaj, na dvorišču. Seveda mi je bilo precej nerodno, a bili smo sredi ničesar, na samotnem posestvu. Kljub začetni tremi sem se kmalu sprostil, zagrabil Chrisa, ga nagnil ob steno in … Posneli smo nekaj res odličnih fotografij, ki so bile zelo erotične. Celo seksualne, strastne. Ne pa – to moram poudariti – tudi pornografske. A vsekakor zelo eksplicitne.

Pozneje se je izkazalo, da so bile zelo pomembne. Sploh ena, na kateri Chrisa poljubljam na vrat.

Fotografija: Samantha Hemsley
Fotografija: ChatGPT Fotografija: ChatGPT
Refleksija 19. 9. 2024

Andrej Blatnik vs. ChatGPT

Drugi dan letošnjega šolskega leta nas višja pedagoška svetovalka ZRSŠ za slovenske šole v Italiji Lara Pižent in načelnik Urada za slovenske šole pri Deželnem uradu Furlanije – Julijske krajine Igor Giacomini vabita v Čedad. Po šestdesetih letih se bo namreč Jesenski seminar za vzgojitelje, učitelje in profesorje šol s slovenskim učnim jezikom v Italiji začel v Benečiji. Tam, kjer je še v osemdesetih preteklega stoletja vladalo izredno stanje in kjer je bila slovenščina na vsakem koraku (še štirideset let po zmagi nad fašizmom) preganjana, se je peščica zanesenjakov odločila, da ustanovi najprej zasebni dvojezični vrtec, nato še zasebno dvojezično osnovno šolo. Vode je od takrat v Nadiži preteklo kar veliko. Že nekaj let se šolski zavod, ki je medtem postal državni, imenuje po enem od pobudnikov, po Pavlu Petričiču. Sedež ima v Špetru nedaleč od Čedada. Med naseljema je kraj Muost (it. Ponte San Quirino, fur. Puint), ki velja za nekakšno neuradno mejo med slovenskim in furlanskim naselitvenim prostorom.

Organizatorji so k izvedbi plenarnega predavanja povabili prof. dr. Miho Kovača, ki je svoj prispevek naslovil Živeti in brati v več jezikih. Predavatelj ni spregovoril samo o prednostih dvo- ali večjezičnosti, temveč se je dotaknil tudi vprašanja vpliva umetne inteligence na naša življenja. Njegova osrednja misel je, da je vsaka dosedanja »kulturna revolucija« (izum pisave, tiska, spleta ipd.) v nekaterih družbenih segmentih povzročila veliko negodovanja, skepse, pesimizma ali celo katastrofizma. Kdo bi danes še verjel, da je bil ob izumu pisave glavni pomislek nekaterih, da se bodo ljudje zaradi novega načina komuniciranja, kjer ni več potrebna fizična bližina, polenili, ker jim ne bo treba določenih stvari več obvladati na pamet, hkrati pa se tudi odtujili drug od drugega? Predavateljev zaključek se glasi nekako takole: umetna inteligenca bo prav gotovo »prizadela« povprečne ljudi, sposobnim pa bo omogočila korak naprej ali skok navzgor, saj bo sprostila marsikateri um. Razgledani in čuječi ljudje bodo postali še bolj razgledani in čuječi, neumni in zlobni pa bodo svoje slabe lastnosti še bolj potencirali.

Kdo bi danes še verjel, da je bil ob izumu pisave glavni pomislek nekaterih, da se bodo ljudje zaradi novega načina komuniciranja, kjer ni več potrebna fizična bližina, polenili, ker jim ne bo treba določenih stvari več obvladati na pamet, hkrati pa se tudi odtujili drug od drugega?

Nekaj podobnega Kovačevemu predavanju slišim tudi vikend prej, v sklopu Študijskih dnevov Draga na Opčinah, kjer poglede o umetni inteligenci na okrogli mizi z naslovom Vergilij vs. ChatGPT soočijo filozof dr. Ernest Ženko, klasični filolog dr. Marko Marinčič in inženirka dr. Tina Paljk. Zakaj lahko ChatGPT dela tako dobre prevode denimo Shakespeara? To se sprašuje tudi Marinčič. Odgovor je zelo enostaven. Večino namreč preplonka od tega, kar so pred njim ustvarili ljudje. UI sama ne premore čustev in ambicij, zato vedno za korak zaostaja za človekom.

Vrnimo se v Čedad in h Kovaču. Po koncu predavanja ga prestrežem in mu spregovorim o svoji nameri. Dijakinjam in dijakom bom prvo šolsko uro ponudil v branje dve kratki zgodbi. Eno je napisal avtor, drugo umetna inteligenca. »Človeški« bo Materin glas Andreja Blatnika (iz zbirke Menjave kož, 1990), ChatGPT-ju pa sem dal navodilo, naj napiše kratko zgodbo v njegovem in Carverjevem slogu, ki se dogaja v Ljubljani v času slovenske osamosvojitvene vojne. Kovaču izrazim svoje pomisleke glede uporabe omenjene aplikacije. Po njenem se namreč slovenska osamosvojitvena vojna začne maja (ne junija) 1991, kavarna Zvezda ni na Kongresnem trgu, ampak na nabrežju Ljubljanice, tanki JLA so med desetdnevno vojno zasedli samo središče Ljubljane, vojaki z rdečo zvezdo na čeladah pa so vdirali v stanovanja meščanov ipd. Še prej sem aplikacijo vprašal, naj napiše nekaj, kar bo postavljeno v Rim v t.i. sedemdeseta svinčena leta, ko je bila italijanska demokracija v primežu desničarskega in levičarskega terorizma. Zgodba je bila z vidika »stvarnosti« tako slaba, da sem jo moral opozarjati na napake, ki jih je delala (podobno kot za zgodbo, ki se dogaja v Ljubljani). Dejansko je šlo za to, da sem ChatGPT-ju dajal brezplačne inštrukcije glede podatkov, za katere bi pričakoval, da jih obvlada veliko bolje od mene.

Umetna inteligenca bo prav gotovo »prizadela« povprečne ljudi, sposobnim pa bo omogočila korak naprej ali skok navzgor, saj bo sprostila marsikateri um.

Na koncu se odločim, da bom umetno inteligenco vprašal, naj mi napiše kratko zgodbo, ki se dogaja v Beogradu na dan Titove smrti. Program jo sam od sebe poimenuje V maršalovi senci. V njej najdem samo dve manjši pravopisni napaki, ki ju pustim na njunem mestu, stvarne pa nobene. Morda je aplikacija zaznala, da sem glede nekaterih stvari preveč pikolovski in da je bolje, če na mojo prošnjo piše nekoliko splošnejše stvari.

Dijake si malo privoščim, kar jim bom razkril ob koncu ure. Avtor druge zgodbe je namreč Dragoljub (bolje poznan kot Draža) Mihailović, prevajalec v slovenščino pa nihče drug kot Leon Rupnik. Prepričan sem, da ju dijakinje in dijaki ne poznajo, kar se potrdi. Kot pričakovano med publiko ob koncu branja zmaga Blatnikova zgodba iz zbirke Menjave kož. Večina tistih, ki si upajo oglasiti se pred celotnim razredom, meni, da je njena vrlina v tem, da drži bralca na trnih do konca, ki pa je odprt in zato bralcu daje možnost, da si nadaljevanje predstavlja po svoje. »Mihailovićeva« zgodba pa je precej klišejska, morda na ravni dobrega dijaka njihovih let (3. letnik liceja, kar je v Sloveniji 2. letnik gimnazije).

Po ChatGPT-ju se slovenska osamosvojitvena vojna začne maja (ne junija) 1991, kavarna Zvezda ni na Kongresnem trgu, ampak na nabrežju Ljubljanice, tanki JLA so med desetdnevno vojno zasedli samo središče Ljubljane, vojaki z rdečo zvezdo na čeladah pa so vdirali v stanovanja meščanov ipd.

Fejk počasi razkrijem tako, da najprej poguglamo Andreja Blatnika, za katerega splet pravi, da je dejansko pisatelj. Dijaki in dijakinje seveda izbuljijo oči, ko preberejo, da Mihailović in Rupnik po poklicu nista bila pisatelj in prevajalec, ampak politika in generala. Oba sta umrla leta 1946, medtem ko se zgodba dogaja 4. maja 1980. Le eden je prepričan, da gre za znanstveno fantastiko. Ne poglabljam se v njegovo znanje o Titu ter maršalovem življenju in smrti. Na koncu jim razkrijem, da je prva zgodba avtentična, drugo pa je napisala umetna inteligenca. Povem jim tudi, da je njena bistvena lastnost ta, da je vedno korak za človekom in da se od njega uči. Kdor namerava kdaj pisati šund romane, naj računa na močno konkurenco na tem področju. Kdor pa želi biti uspešen pisatelj, naj kar zaviha rokave. Strinjajo se. Upam, da res in da ne kimajo samo zato, ker pred njimi stoji meter in devetinosemdeset centimetrov visoka avtoriteta …

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Podkast 18. 9. 2024
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 24 min

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Boštjanom Gorencem – Pižamo

Dr. Doc & L. Tomas (Tomo Kočar): Zmaji so … (naslov prevoda: … but they are hidden)

»Zakaj mi je ta knjiga pomembna? Ne zaradi zgodbe, ampak ker sem bil kot otrok knjižni molj. A vse knjige, ki sem jih bral, so bile klasične. Zgodba se je vedno razvijala na običajen način, torej od točke A do točke B. Seveda so se pojavljali tudi ‘flashbacki’ in drugi elementi, vendar je bil osnovni ton vedno enak. S to knjigo pa sem bil dejansko vržen v neko pobalinsko poigravanje z jezikom in slogi, kar me je popolnoma očaralo.«

S to čarobno paličico, ki je precej nepripravljenega ujela takrat še osnovnošolca, zdaj pa pisatelja, prevajalca, komika in raperja ter podkasterja Boštjana Gorenca – Pižamo, se bomo v podkastu Območje lagodja poskusili dotakniti tudi vas.

 

 

V Boštjanovo življenje so zmaji vstopili kot naročeni, in seveda si niti ni predstavljal, da bodo pustili tako močan vtis. Do njega je knjiga prišla prek kluba Svet knjige. Ko je z dedkom brskal po katalogu med knjigami, ga je pritegnil opis, kjer je bilo omenjeno, da »sta se avtor in pisec nekako srečala na letalski liniji med New Yorkom in Ljubljano in da je takrat padla ideja o tem, da bi napisala letalo, a padel je tudi avion, tako da so vse skupaj samo zapiski iz črne skrinjice«, se v podkastu spominja Boštjan Gorenc Pižama.

Fotografija: Andraž Gombač

Roman sta podpisala dr. Doc & L. Tomas, njegov avtor pa je Tomo Kočar (1968), po izobrazbi kemik, sicer pa pisatelj, pisec radijskih iger, dramatik, esejist. Znan je predvsem po seriji zabavnih, prismuknjenih zgodbic o Lumpih iz 3. A in 4. A razreda. Leta 1993 je objavil tudi droben roman Zmaji so … z naslovnico, na kateri je seveda en prav prikupen zmaj.

Na prvih straneh knjige se spustimo v življenje Daniela W. Martina, po domače Spikerja, sicer pa 23-letnega lenuha, izrazito nezanimivega, slabše izobraženega Američana. Zaposlijo ga na uradu za izdajanje dovoljenj lastnikom zmajev. Da bi delal? Da bi delal nič. Toda …

Toda nekoč na njegova vrata potrka doktor zmajeslovnih znanosti Egon Weirather – ker potrebuje, seveda, dovoljenje za zmaje.

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Fotografija: arhiv Beletrine Fotografija: arhiv Beletrine
Kritika 17. 9. 2024

O duhovni razsežnosti alpinizma

Če je geslo prvih alpinistov, Angležev Hudsona in Kennedyja, kjer je volja, tam je pot, v alpinističnih podvigih podčrtovalo predvsem močno voljo, ki kljubuje izjemnim naporom hoje po robu oziroma adrenalinske bližine smrti, v sodobnem alpinizmu prevladuje druga, globlja in subtilnejša maksima, pot. V slovenski alpinistični literaturi jo je najodmevneje izrazil leta 1983 pod plazom na Manasluju tragično preminuli mladi vrhunski slovenski alpinist Nejc Zaplotnik, čigar znamenita, velikokrat ponatisnjena in navajana Pot iz leta 1981 je klasika ne le slovenske alpinistične literature, temveč slovi kot tako rekoč biblija alpinističnega duha. Ni pomemben cilj, pomembna je pot, je spoznanje, s pomočjo katerega se je možno približati tisti srži, ki žene alpiniste v osvajanje visokih, za običajne smrtnike (pre)nevarnih gorskih vrhov, v osvajanje nekoristnega sveta, z zavedanjem tveganja lastnega življenja. Povedano drugače, z Zaplotnikovim zastavkom – Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. – se je mogoče približati religiozni razsežnosti alpinizma.

Cilj se nenehno izmika, je torej le navidezen; ko ga alpinist »doseže«, se mu razodene spoznanje, da je pot tista, ki je večna in edina izpolnjujoča, nenehna pot v naročje večnosti, s čimer ta cilj dobi jasne obrise nedosegljivega Drugega, transcendence.

Tisti razsežnosti, ki se je pokazala, ko je dr. Henrik Tuma uvidel, da je alpiniste treba glede na njihov razlog plezanja razdeliti v več tipov: športnega, estetskega, etičnega in religioznega. In tiste razsežnosti, ki so jo po Zaplotniku iskali ter v zapisih in knjigah problematizirali neredki drugi alpinisti. Na primer Iztok Tomazin v knjigi Korak do sanj leta 1989, kjer je zapisal: Cilja ni. Je le vse, kar srečaš, začutiš in spoznaš na poti do cilja. Ali Tomo Virk v znamenitem eseju Religiozna razsežnost alpinizma ali sodobno iskanje Grala, prvič objavljenem leta 1992 v časniku Slovenec, kjer alpiniste razume kot sodobne iskalce Grala – Gral kot pobudnik poti, simbol človekovega iskanja večnosti –, pri tem pa srž religiozne razsežnosti alpinizma primerja s hrepenenjsko žalostjo nedosegljivega cilja ljubezni. Cilj se nenehno izmika, je torej le navidezen; ko ga alpinist »doseže«, se mu razodene spoznanje, da je pot tista, ki je večna in edina izpolnjujoča, nenehna pot v naročje večnosti, s čimer ta cilj dobi jasne obrise nedosegljivega Drugega, transcendence. In prav v tej brezpogojni ljubezni, v hrepenenju po večnosti, se razodeva religiozna razsežnost alpinizma, ki ji, kot nedvoumno pokaže Naveza, sledita avtorja.

Iztok Tomazin in Tomo Virk pod steno Bele peči (Fotografija: osebni arhiv)

Iztok Tomazin in Tomo Virk, ki svoja občutenja alpinistične poti tudi redno zapisujeta, sta se na tovrstno avanturo tokrat podala v navezi. Poleg visokogorske naveze, v kateri vztrajata že več kot tri desetletja, je izšla še njuna Naveza, zajetna knjiga, v kateri popisujeta izkušnje in vsakokratna občutenja z dolgoletnih skupnih alpinističnih izzivov.

Oba sta letnik 1960, strastna alpinista in pogosta zapisovalca tovrstnih izkušenj, vrhunska strokovnjaka na svojih področjih, individualista, perfekcionista v najčistejšem pomenu besede, iskalca nedosegljivega, pa vendar različna. Specialist družinske in urgentne medicine dr. Iztok Tomazin, gorski reševalec, reševalec letalec, začetnik prostega plezanja pri nas, avtor številnih knjig, tudi o alpinizmu. Kot vrhunski alpinist je osvojil pet osemtisočakov in z enega tudi smučal. Dr. Tomo Virk, redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani, literarni zgodovinar, esejist, prevajalec, urednik in alpinist, kot nekdanji alpski smučar dobitnik več zlatih medalj z državnih prvenstev SFRJ, je opravil skoraj 500 alpinističnih vzponov, od tega 20 prvenstvenih in ob številnih avtorskih ter prevodnih knjigah s področja literarne vede objavil tudi več alpinističnih spisov.

»Zavezanost drugemu in drugim, predvsem mojim najbližjim, se je vsaj za nekaj časa podredila zavezanosti Drugemu, težko ubesedljivemu in misljivemu, a nezadržno privlačnemu in izpolnjujočemu.«

V že tako bogat nabor slovenske alpinistične literature sta avtorja dodala novo, vznemirljivo delo. V njem ni, kot običajno, v ospredju posameznik, ki si prizadeva osvojiti ekstremno visoko goro, temveč gre za odnos soplezalcev, ki se zavedata, da sta ob plezanju v navezi odgovorna ne zgolj za lastno, temveč tudi za soplezalčevo življenje. Odnos prijateljev, ki ju povezuje edinstvena izkušnja gore, prepletena s podobnimi eksistencialnimi razmisleki in hrepenenjsko strukturo, z zavedanjem bistva poti in tistega, kar se na tej poti zgodi. Ali, kot zapiše Virk: Zavezanost drugemu in drugim, predvsem mojim najbližjim, se je vsaj za nekaj časa podredila zavezanosti Drugemu, težko ubesedljivemu in misljivemu, a nezadržno privlačnemu in izpolnjujočemu. Tu sva se z Iztokom že zelo kmalu srečala in našla.

Razmišljata o prijateljstvu, družini, naravi, etiki, hrepenenju, lastni volji in omejitvah, življenju in smrti, preseganju in minevanju. Predvsem pa sebi ter drug drugemu poskušata odgovarjati na temeljno vprašanje, ki si ga bržkone zastavlja vsak alpinist: kaj je tisto, kar posameznika žene v tvegano in brezkompromisno početje?

V izmenjujočih se izpovednih spominih, od prvega srečanja med služenjem vojaščine v nekdanji skupni državi, ki sta jo prav zaradi smučarske oziroma gorske izkušnje preživljala v zasneženem gorskem svetu Slovenije, do tesnega prijateljstva in globljih, eksistencialnih spoznanj v času dolgoletnega skupnega plezanja bralca skozi iskrene, razodevajoče in vseskozi s humorjem prežete, predvsem pa intimne alpinistične izkušnje vodita izjemna alpinista, misleca, človeka. Ob tem razmišljata o prijateljstvu, družini, naravi, etiki, hrepenenju, lastni volji in omejitvah, življenju in smrti, preseganju in minevanju. Predvsem pa sebi ter drug drugemu poskušata odgovarjati na temeljno vprašanje, ki si ga bržkone zastavlja vsak alpinist: kaj je tisto, kar posameznika žene v tvegano in brezkompromisno početje? Kdo je pravzaprav alpinist? Ekstremni športnik, adrenalinski odvisnež, neodgovoren izzivalec nesreče, latenten samomorilec, brezobziren sebičnež do bližnjih? Ali pa gre pri osvajanju gore za nekaj povsem drugega?

Knjigo Naveza bogatijo tudi fotografije plezalnih podvigov v domovini in po svetu.

Kot je v svoji prepoznavno stvarni in odkriti izpovedni maniri zapisal Virk, je v alpinizem vstopil iz čiste ljubezni do gora in plezanja, iz nekakšnega religioznega hrepenenja po občutjih presežnosti, iz naravnanosti duhovnega iskanja in doživljanja nečesa, česar nisem občutil dosti drugače od tega, kar sem iskal in me je navduševalo v res veliki umetnosti. (…) Čeprav so tudi mene težki plezalni vzponi zanimali mnogo bolj kot lahki, me je pri tem privlačilo edinole notranje zadoščenje ob uspehu. Prav duhovna razsežnost alpinizma, ki jo je začutil ob Tomazinovih sicer športnih motivih in ambicijah, ga je pritegnila. Njuni pogovori v prvih letih skupnega plezanja so potekali pod okriljem paradigme neizpolnljive želje, hrepenenja in nedokončljive poti, pa ob izkušnji slutnje presežnega, ki se nama je obema oglašala v gorah, še posebej v povezavi s plezanjem. (…) Ko se pasivni meditaciji in absorbiranju avre naravne veličastnosti pridruži še dejaven ples v strmi steni, ko se ob poskusu zlitja z Vsem soočiš tudi z možnostjo odsotnosti vsega, z Ničem, se duhovni vzpon še stopnjuje: pogosto sproži ekstatična duševna razpoloženja, pesniški navdih in modrostne uvide, ki se lahko pri primerno nadarjenih posameznikih prelijejo v učinkovito ubeseditev, tako kot na primer v Iztokovi pesmi Vhod: Na snežnih gorah / bivanja biserni prah / globoko v Zasmrt / zeva mamljivo odprt. / Zdaj še zastira ga strah.

Tomazinova in Virkova Naveza razkriva njuno težnjo po preseganju vsakdanje stvarnosti, iskanju globljih občutij ob specifičnem stiku z naravo, soočanju s samim seboj in z lastnimi (tudi navideznimi) omejitvami.

Kot je razvidno iz navedka, ki predstavlja zgolj enega izmed številnih uvidov, posejanih v knjigi, Tomazinova in Virkova Naveza razkriva njuno težnjo po preseganju vsakdanje stvarnosti, iskanju globljih občutij ob specifičnem stiku z naravo, soočanju s samim seboj in z lastnimi (tudi navideznimi) omejitvami. Razkriva njuno soočanje z brezkompromisnostjo, intenzivno avtorefleksijo, doživljanjem presežnih občutij, sledenjem duhovni razsežnosti alpinizma in še marsikaj. Zanimivost knjige je izbiranje istih poti, ki jih avtorja popisujeta v kronološko enakem vrstnem redu, tako da jih pred bralca skorajda istočasno postavljata iz dveh perspektiv, kar daje bralski izkušnji mamljivo in neprecenljivo draž. Njuni vzponi in padci, vsakokratna fascinacija z goro, občutja neizrekljive polnosti, soočanje z objektivnimi in subjektivnimi nevarnostmi ter neobhodnim zavedanjem, da bo čas botroval k vse nižjim in manj zahtevnim vzponom, se odstira na podoben, pa vendarle različen način. Če je Virk morda do neke mere zadržan, a še vedno odkrit in neposreden, predvsem pa nekoliko globlji, je Tomazin v primerjavi z njim za spoznanje mehkejši in bolj liričen. Ne glede na to pa skozi njune uvide pronica tudi metaforičnost, skorajda pesniškost, predvsem pa globoka intuitivnost, kar daje delu posebno, magično privlačnost. Nemara podobno tisti, ki jo je mali princ razodel lisici.

Z dodanima obsežnima sklopoma predvsem gorniških fotografij, prav tako avtorjev Tomazina in Virka, je Naveza zgodba o osebnostnem zorenju dveh dolgoletnih alpinistov in prodornih mislecev. V tem smislu gre, kot je povedal Virk v pogovoru o knjigi, pogojno rečeno, za razvojni roman. Predvsem pa gre za izvirno gorniško avtobiografijo, ki prinaša dragocene uvide v skrivnostni svet pogosto nerazumljenega alpinizma in ga postavlja na mesto, ki mu pripada.

Refleksija 13. 9. 2024

Je shizofreničarka in ljubi svojo norost

Elena Cerkvenič je po izobrazbi germanistka (študij je že zdavnaj zaključila z odliko in pohvalo), po poklicu pa je bila več let profesorica nemščine na šolah s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem. Bolezen, o kateri piše v pričevanju Sono schizofrenica e amo la mia follia (Shizofreničarka sem in ljubim svojo norost), ji je z leti onemogočila opravljanje poklica, za katerega se je usposobila, zato je miselne in na splošno življenjske napore usmerila drugam, in sicer h gradnji mostov med Slovenci in Italijani v Trstu, mestu, v katerem se je rodila in kjer živi.

Razprava o tem, kdo je (lahko) slovenski avtor oziroma ne, je zgodba z dolgo brado. Elena Cerkvenič izhaja iz slovenske družine, tudi vso izobrazbo do srednješolske mature je opravila v slovenskem jeziku. Za literarno in publicistično oglašanje pa je izbrala italijanščino, in to izbiro med drugim utemeljuje v novem pričevanju.

Pred poldrugim desetletjem je izdala dve pesniški zbirki (prav tako v italijanščini), nato jo je bolezen za daljši čas prisilila k molku. Prvič je o njej javno spregovorila pred petimi leti, na italijanski spletni strani Forum Salute Mentale. Naslov njenega takratnega prispevka je bil očitno zelo posrečen, zato ga je založba »znova uporabila« pri njenem knjižnem delu. Kakor sama piše v svoji izpovedi, se je z izredno hudo diagnozo prvič srečala pred tridesetimi leti, in sicer v bavarski prestolnici, v Münchnu, kjer je preživljala brezskrbno poletje in se dodatno usposabljala za poučevanje nemščine. Tedaj so se pred njo odprla vrata zloglasne psihiatrične bolnišnice v kraju Haar, od koder jo je rešil soprog.

Psihiater Franco Basaglia (1924–1980) je svojo reformo, pravzaprav revolucijo, začel v goriški umobolnici, nadaljeval pa v Trstu. V središče je postavil paciente, torej ljudi, ne pa njihovih bolezni.

Dejansko nam Elena Cerkvenič v svojih zapisih skuša prikazati, kakšno je sobivanje s hudo duševno motnjo, s katero se spopada že polovico življenja. Njeno pričevanje je objavila založba Meltemi Editore iz Milana, in sicer v zbirki 180, ki ime dolguje italijanskemu državnemu zakonu iz leta 1978, bolj znanemu kot Zakonu Basaglia. Psihiater Franco Basaglia (1924–1980), rojen v Benetkah, je svojo reformo, pravzaprav revolucijo, začel v goriški umobolnici, nadaljeval pa v Trstu. V središče je postavil paciente, torej ljudi, ne pa njihovih bolezni. Od tedaj se je duševno zdravstvo v Italiji decentraliziralo, zaprli so umobolnice in jih nadomestili s centri za duševno zdravje.

Če se povrnemo k Eleni Cerkvenič in njeni življenjski zgodbi, ne moremo mimo že navedenega podatka, da piše v italijanščini. Pravi, da je slovenščina jezik korenin in intime, italijanščina pa tista, v kateri se je izobraževala in v kateri še vedno zdravi svojo bolezen. V Dantejevem jeziku namreč še vedno potekajo njeni terapevtski razgovori. Čeprav je v Italiji zadnje čase vse bolj zaznaven trend čedalje večjega predpisovanja duševnih zdravil (psihofarmakov), je Elena Cerkvenič prepričana, da duševno stisko najbolje obvladuje predvsem z obiskovanjem omenjenih centrov, ki ji nudijo pomoč, kadar jo najbolj potrebuje. Tam potekajo tudi dejavnosti, pri katerih sodeluje.

Elena Cerkvenič pravi, da je slovenščina jezik korenin in intime, italijanščina pa tista, v kateri se je izobraževala in v kateri še vedno zdravi svojo bolezen.

Kdor tovrstnih občutij ni doživel, bo težko razumel stanje, v katerem se znajde posameznik, ki mu postavijo takšno diagnozo. No, avtorica skuša svoje občutke čim podrobneje opisati in nam jih približati, ob tem pa je najzanimivejše, da se sama ne predstavlja kot žrtev bolezni, ki ji je pokvarila eksistenco in bi zato pri bralcu iskala pomilovanje, ampak ves čas ohranja dostojanstveno držo. Kakor mnogi tudi sama ugotavlja, da ni vse v premagovanju duševne stiske, ampak predvsem v premagovanju stigme, ki jo človeku prilepi družba, še najbolj pa se stigmatizira sam.

Spopad z boleznijo jo je pripeljal tudi do prisilne hospitalizacije (it. TSO – Trattamento sanitario obbligatorio), za katerega pravi, da bolnika razčloveči. Takšno zdravljenje namreč posameznika prisili, da se v celoti podredi pravilom institucije in skuša v skritem kotičku duše ohraniti vsaj trohico osebnosti. Posebej moteče pa je bilo za Eleno Cerkvenič dejstvo, da se je znašla brez osebne svobode, četudi ni nikomur storila ničesar žalega. Po zaključku prisilnega zdravljenja je zmogla toliko prisebnosti in samozavesti, da je šla krivico prijavit na tržaško sodišče.

Če mi je na tem mestu dovoljen manjši oklepaj, naj omenim zapuščino tržaškega pisatelja Pina Rovereda (1954–2023), ki je daljnega leta 1996 pri majhni tržaški založbi LINT objavil pričevanje Capriole in salita (Valjenje navzgor), v katerem je opisal boj z alkoholizmom in tako premagal družbeno stigmo, predvsem pa sram, ki ga je v tem nesrečnem življenjskem obdobju spremljal. Roveredo je nato s svojo literaturo zaslovel v vsedržavnem italijanskem okvirju, njegove teme so zajele širši spekter, vselej pa je ostal zvest svojim koreninam in izkušnjam. Avtor je na neki način utrl pot vsem naslednjim piscem in piskam, ki imajo za sabo težke življenjske izkušnje, hkrati pa znajo pisati tako, da se njihova pričevanja ne omejujejo le na terapevtsko pisanje.

Kakor mnogi tudi sama ugotavlja, da ni vse v premagovanju duševne stiske, ampak predvsem v premagovanju stigme, ki jo človeku prilepi družba, še najbolj pa se stigmatizira sam.

Zgodba Elene Cerkvenič je namreč napisana v obliki dnevnika, ki se začne marca pred dvema letoma in se zaključi v poznem poletju istega leta, čeprav nosijo nekateri pripisi tudi letnico 2023. V opise vsakdana (tu gre predvsem za hišna opravila) vpleta dogodke in spomine iz preteklosti, v glavnem zelo boleče, s katerimi se ni enostavno soočati. Med drugim lahko izvemo, da pripovedovalki najmočnejše zaledje nudi družina, ki jo sestavljata še mož Vittorio in sin Thomas. Na družbeno-kulturnem področju pa se avtorica uveljavlja s prirejanjem dogodkov, ki v Trstu povezujejo slovensko in italijansko kulturo. Med drugim naj povemo, da se je pred leti lotila pomembnega projekta, in sicer zbiranja podatkov o tem, koliko je v Trstu in Sloveniji ulic, trgov, poti in podobnih krajev, poimenovanih po ženskah. Njen projekt širjenja vedenja in znanja o vsem slovenskem med italijanske someščane je zanimivo poimenovan: Slovenščina z empatijo. Ob tem pa je še vedno dejavna v skupinah za samopomoč, ki delujejo v sklopih centrov za duševno zdravje.

Zakaj bi duševna bolezen, ki jo danes, po desetletjih psihoterapevtskih izkušenj in neslutenem razvoju medicine ter znanstvenih raziskav, veliko laže obvladujemo kot nekoč, še vedno morala biti stigmatizirana?

Elena Cerkvenič ne štedi s pohvalami na račun zdravstvenega osebja, ki ji je stalo (in ji še vedno stoji) ob strani v trenutkih največje stiske. Hvaležna je tudi prijateljicam, ki jo bodrijo na nelahki življenjski poti. Tovrstna pričevanja imajo zato v današnjem času zelo močen družbeni pomen, predvsem pri destigmatizaciji bolnikov. Vsak od nas namreč »nosi svoj križ«, nekdo ima visok pritisk, drugi sladkorno bolezen, tretji bolečine v hrbtu in tako dalje. Predvsem pa ni nihče izmed nas izbral lastne bolezni oziroma se zanjo zavestno odločil. Zakaj bi torej duševna bolezen, ki jo danes, po desetletjih psihoterapevtskih izkušenj in neslutenem razvoju medicine ter znanstvenih raziskav, veliko laže obvladujemo kot nekoč, še vedno morala biti stigmatizirana?

Elena Cerkvenič: Sono schizofrenica e amo la mia follia (Archivio critico della salute mentale, 2024)
Ilustracija: Tereza Prepadnik Ilustracija: Tereza Prepadnik
Kritika 11. 9. 2024

Z mamo so ga povezovala ista hrepenenja

Katalonski pisatelj Pol Guasch z romanom Napalm v srcu, ki je v izvirniku izšel leta 2021, z njim pa je pisatelj postal najmlajši dobitnik nagrade za najboljši roman Llibres Anagrama, biva v nekakšnem Novem svetu. Prizori, ki so zgrajeni kot slike, morda celo kot pesmi, imajo poseben ritem. Napalm v srcu je pisan v prvi osebi, določeni prizori so zgrajeni po logiki kratkih zgodb, z vmesnimi skicami, preštetimi dnevi, ki minevajo, pismi Borisu, pripovedovalčevemu ljubimcu, odkrivamo neresnični in resnični svet, ki drsi vse globlje. Mehanizem razvrščanja prizorov sledi logiki poezije in zato se zdi smiselno razmišljati, da Pol Guasch skuša množiti, odslikavati, ustvarjati svet, ki se izmika zajetju v kakršnokoli družbeno obliko. Distopična zgodba, ki se spogleduje z znanstveno fantastiko ali pa »romanom ceste«, med seboj prepleta različne elemente, pripovedovalec razmišlja o svoji preteklosti, vendar na način, kot da mu ne bi nič pripadalo. »Obstajajo kraji, ki jih besede ne dosežejo,« je izrekel katalonski pisatelj v pogovoru s Jorgejem Garrizem na platformi European Literature Network, in razumemo, da je ta akumulacija vizualnega sveta tisto nekaj, kar nas gane, da beremo in iščemo dalje.

»V zvezi z vprašanjem časa je res, da sem bežal pred tiranijo sedanjosti, nostalgično težnjo preteklosti in vedeževalskimi napovedmi prihodnosti,« je izrekel pisatelj v že omenjenem intervjuju. »Želel sem, da ima pisanje svoj čas in ritem. Želel sem, da besede zgradijo edinstveno razsežnost, ki je samoreferenčna, svet, ki bi ga lahko vsak bralec dopolnil s svojo zgodbo.« Slutimo torej, da se počasi razkriva neka posebna zgodovina ali da se približujemo skrivnosti. Knjiga, ki se je pisatelj menda ni odločil napisati in je z njo začel, ne da bi jo načrtoval, razkriva posebno zavezanost jeziku, predvsem pa se sprašujemo, v kateri časovnosti smo se pravzaprav znašli, od česa se beži, kaj pravzaprav predstavlja pobeg v tem romanu, tako v dejanskem kot v prenesenem pomenu. Protagonist živi v naselju, kjer se je nekoč nahajala Tovarna. Ob robu gozda živi Boris, ki se ukvarja s fotografijo. Ko se zgodi nesreča, se vse spremeni. Prepovedana ljubezen med Borisom in pripovedovalcem, čigar imena nikoli ne izvemo, ju prisili, da odideta iz naselja. Nekaj se krči in izgublja, obritoglavci so na primer tista negativna plat, od katere je smiselno pobegniti, toda potem je treba sestaviti svet na novo.

»Knjiga razkriva posebno zavezanost jeziku, predvsem pa se sprašujemo, v kateri časovnosti smo se pravzaprav znašli.«

Roman Napalm v srcu, ki je frenetičen, prežet s »svetlobo iz globine« in »fosforescentnim cvetnim prahom« in je do danes preveden v številne jezike, med drugim v španščino, francoščino in nemščino, z igro podvajanja in ponavljanja na poetičen način spregovori o sodobni represiji. Prevpraševanje, do katere mere je obstoj nasilja neizogiben, naplavlja v pripoved ne samo lik pripovedovalčevega očeta, pač pa tudi mame, od katerih na neki bizaren način morda tudi beži, toda na drugi strani je Boris, ki razume skoraj vse, vsrkava, še vedno v pisemski obliki, izpovedi pripovedovalca. Ko izvemo, da je »mama polovico življenja garala v Tovarni«, je jasno, da svet, ki ga ustvarja Guasch, ni visokoleteč, ampak prežet s tesnobo, neprestanim bojem, tudi eksplicitno represijo. O stvarnosti se, in kljub poetičnemu jeziku, ne govori iz razdalje in anekdotično, pač pa je na delu tudi določena izpraznjenost, zapuščenost in ne nazadnje tudi živalskost; narava, vključno z gozdom, igra pomembno vlogo v tem romanu – ni le prostor, kjer se roman odvija, ampak je tu tudi nekaj katarzičnega.

V prej omenjenem intervjuju beremo, da je »narava pomembna entiteta, ki pomaga romanu napredovati«, predvsem pa narava igra pomembno vlogo za novo generacijo katalonskih pisateljic in pisateljev. Tu ni le gora, na kateri prihaja do krutih umorov, izjemno pomembno je tudi morje, ki predstavlja sanje in hrepenenje. Pisatelj je zelo eksplicitno spregovoril o odnosu do človeške živali in nečloveške živali; obe predstavljata življenje in sta zavezani naravi: »Ko sem pisal roman, sem se spraševal, kakšna je razlika med družino, ki je živela v soseski sredi ničesar, in krdelom volkov, ki je živelo v gorah. Želel sem raziskovati odnose, sobivanje, kompleksnost življenja. Želel sem raziskati idejo, da je življenje v skupnosti vedno zaželeno, a hkrati lahko prinese konflikt. Želel sem se vprašati, koliko je ta eksistenca močna prav zato, ker je konfliktna.« Vprašanje obstajanja v skupnosti pa odpre še eno vprašanje – dedovanja. V romanu po pisateljevih besedah soobstajajo različne vrste dedovanja. Pripovedovalec na primer pravi, da se spominja različice očeta, »ki jo ima[m], o stvareh, ki jih je počel in ki jih je govoril, o tem, kar [mu] je pomenil«. Ne spominja pa se ničesar oprijemljivega o očetu in verjetno bo enako tudi z materjo.

»Zdi se celo, da je namen potovanja z maminim truplom v avtomobilu ravno v tem, da nad vsem lebdi neki glas, ki se sprašuje, ali je mogoče prekiniti verigo dedovanja.«

Simbolna dediščina stvari, ki se je zgodila, krvno sorodstvo, barva glasu, dedovanje jezika ali prostora, vse to dedovanje pomeni in prinaša v branje mesto, ki ga zasedamo v svetu. Zdi se celo, da je namen potovanja z maminim truplom v avtomobilu ravno v tem, da nad vsem lebdi neki glas, ki se sprašuje, ali je mogoče prekiniti verigo dedovanja. Pol Guasch torej na izjemno subtilen način premišljuje, kje »so trenutki osvoboditve, trenutki preloma, a tudi trenutki združitve, ki jih je nemogoče razvezati. Dednost je tkanina, ki se nenehno odpravlja in obnavlja«. V skladu s tem odkrivamo tudi naslov romana Napalm v srcu, ki združuje nekakšno dvojnost. Če imamo na mamini strani atribut preživetja in potem neuresničeno hrepenenje, se na Borisovi strani znajde dvojnost strasti in uničenja. Priča smo eksploziji ljubezni in nenadkriljivo lepim prizorom ljubljenja med Borisom in prvoosebnim pripovedovalcem: »Prestraši me, včasih, ta njegov način, kako me ljubi. Tako živalski, on, in jaz, ki se samo prepuščam temu, kar mi počne, kako me zgrabi za roke, kako me guga in me dviga, me spušča, me obrne s hrbtom proti sebi in nato z obrazom.«

»Govor mrtve matere v romanu, zapisan na način pesmi, je ne samo izjemno subtilen in razkriva neko skrajno bolečino in navezanost na sina, ampak kaže tudi na natančno zasnovo romana.«

Protagonist, ki si želi bližine staršev, neizmerno hrepeni po Borisovi bližini, srečujeta se namreč v modri hiši in se živalsko ljubita, iz zaljubljenosti pada v stanje bolečega spoznanja, da se njegova želja morda ne bo izšla. Na neki način celo nadaljuje materino distopično željo in njen eksistencialni boj. Govor mrtve matere v romanu, zapisan na način pesmi, je ne samo izjemno subtilen in razkriva neko skrajno bolečino in navezanost na sina (zaradi razočaranja nad moškim?), ampak kaže tudi na natančno zasnovo romana. Da je Pol Guasch tudi pesnik in da v prozo vstopa skozi poezijo, seveda kažeta tudi njegovi pesniški zbirki Tanta grana (Vsa ta krma) in La part del foc (Ognjeni del), redno se tudi udeležuje pesniških branj širom po svetu. Pol Guasch je nekje izrekel, da si, ko piše, »skuša zamisliti nekaj, za kar misli[m], da še ne obstaja, izhajajoč iz predpostavke, da je vse že zapisano. Tako v književnosti kot v filozofiji [ga] zanimajo imaginarnost znanstvene fantastike, vprašanja posthumanizma … predvsem pa ti načini bivanja v svetu, ki še ne obstajajo«. Bivati v razklanem jeziku, izgnanstvo v lastnem domu in hkrati živeti na način, da »se zdrži sunke vetra«, ta roman postavlja na črto, ki ves čas usmerja nekam drugam, onkraj, v iskanje, s čimer se, in kar je najlepše, ves čas na novo oplaja jezik, ki je hkrati starodaven in sodoben, ves v zdrsavanju in odpiranju.

Ilustracija: Metka Fornazarič Ilustracija: Metka Fornazarič
Beletrina Digital 9. 9. 2024

Daddy issues s sistemom

Resničnostni šovi, trenja znotraj marginaliziranih skupin

Kje ležijo meje vesolja? Ali je človek zares sposoben svobodnih odločitev? Kaj je smisel življenja? To so vprašanja, ki se Sari Nuši Golob Grabner in Davidu Pavlasu, avtorjema rubrike Seen, zdijo povsem postranska in ki jih z levo roko obdelata že ob jutranji kavi. Veliko raje se posvečata pomembnejšim temam, kot so trenutni modni trendi, situacija kulturnih delavcev in manjšinska politika. V Rubriki Seen obdelujeta vse to in še več – tako rekoč vse, s čimer se spopadata v svojem vsakdanjem življenju. Kako bi izgledalo, če bi Milena Jesenska in Franz Kafka imela platoničen odnos in svojo jezo na svet namesto skozi pisma izražala skozi dopisovanje na internetu? Najverjetneje takole.

Refleksija 6. 9. 2024

Kako sem Boro Čorbo seznanil z Martinom Kačurjem

»Ponoči je za vedno zaspal naš Bora.«

Dušanovo sporočilo sem v sredo, 4. septembra, na telefonskem zaslonu zagledal na Cankarjevi ulici v Kopru, pred gimnazijo. Prav tam, kjer se je začelo. Tokrat sem se vozil dol, tistega davnega dne pa nas je sošolec Iztok vozil v nasprotni smeri, gor. Ko smo se po uri telovadbe na tedaj še peščenem parkirišču ob koprskem stadionu stlačili v njegov hrošč, je prižgal kasetnik. V nekaj minutah vožnje smo slišali dve pesmi: Nemoj da ideš mojom ulicom in Amsterdam. Dovolj za okužbo. »Zaražen sam ljubavnim bacilom,« sem kmalu zatem glasno tulil in z nasmehom prikimaval. No, tistega grotesknega piščanca, ki se na naslovnici Mrtve prirode kriče steguje iz razbite lupine, sem poznal že iz zgodnjega otroštva, v tkivo se mi je vpisal, preden sem vedel, kaj je rock. A do tiste vožnje v hrošču se iskra ni prižgala.

Zadnji nastop Bore Đorđevića v Kopru: 1. decembra 2023 je bil posebni gost skupine Neron Mikandus v Snack Baru 1964. Foto: Andraž Gombač)

Ribljo čorbo sem najprej poslušal. Potem tudi gledal. Bil 25. marca 2002 v polni Hali Tivoli, na njihovem prvem povojnem koncertu v Sloveniji. Pa v Avditoriju Portorož. Pa v Zabičah pri Ilirski Bistrici, kjer smo svojčas poslušali največje zvezde nekdanje Jugoslavije – ostajajo spomini, vstopnice in na robu vasi tiha balinarska dvorana s svojo slavno zgodovino. 

Potem sem Boro Đorđevića spoznal. Ob vnovičnem koncertu v Hali Tivoli. V zaodrju sva se zmenila za intervju. Ga naredila naslednje jutro. Za Primorske novice. Prvega in ne zadnjega. Večkrat sva se pogovarjala. O marsičem. O njegovem zdravju, o tem, kako je moral v imenu lastnih jeter izbrati med alkoholom in življenjem. Pa se je nekako odločil za življenje. In bil vse odtlej strog abstinent. Pa o nacionalizmu – da mora vsak negovati svoje in spoštovati tuje, se upirati globalizaciji, ki briše razlike. »Ne spoštujem fašizma, ne spoštujem šovinizma. Sem proti sovraštvu. Biti nacionalist pomeni, da pripadaš svojemu narodu, ki ga imaš rad, ampak drugih ne žališ,« mi je govoril. Intervju se je zaostril, ko sem ga spomnil, da zna biti tudi sam žaljiv. Na primer do homoseksualcev. Ni ga bilo mogoče premakniti. Niti z razpravo o krvavem razpadu Jugoslavije nisva prišla daleč. Milošević je bil zanj kriv, Karadžić in Mladić ne. Sploh pa da bi vojnim zločincem morali soditi doma, ne v Haagu. In da je treba svoje vojne junake slaviti, je vztrajal. Jaz pa, da imamo Slovenci na trgih pesnike, pisatelje, glasbenike … »To je zelo dobro. Svoje kulturne dobrine je treba spoštovati,« se je nasmehnil. Konec debate. 

Seveda sva prišla tudi do tistega, česar mu marsikdo ne bo nikoli odpustil, pa še zdaleč ni krona njegovega opusa. Bečki konjušari, dunajski hlapci. »Vem, da so mi zamerili izjavo o dunajskih hlapcih in se je kesam. In se opravičujem, do smrti se bom. Ni bilo prav, da sem celotnemu narodu prilepil etiketo, tega preprosto ne moreš storiti. Kar sem naredil, sem naredil v afektu in z določenimi razlogi, ki pa me nikakor ne opravičujejo. Zdaj lahko rečem le: oprostite mi, jaz sem čefur.«

Pravil je, da ga polne dvorane poslušalcev najrazličnejših generacij, od otročičev do upokojencev, razveseljujejo, naj jih vidi na koncertih Čorbe ali drugih glasbenih kolegov. V tem je videl znamenje, »da se rokenrol vrača in da se ljudje vračajo k pravim vrednotam«.

Ko sem ga leta 2006 intervjuval skupaj z Bajago, je povedal, da so tedaj 19-letnega Momčila Bajagića na avdiciji za kitarista Čorbe izbrali, ker se je izkazal kot najboljši avtor, znanje kitare gor ali dol: »Že zelo zgodaj je pokazal, da ima avtorski pečat. In to je tisto, kar velja! V teh krajih, na prostoru bivše Jugoslavije, avtorji namreč izumirajo. Nekoč so bili Bajaga, Bora, Balašević, v Sarajevu Nele, v Sloveniji Predin, Kreslin, Bele in Buldožerji … Sijajni avtorji po vsej Jugoslaviji. Pa mi povejte zdaj za enega, ki ga lahko v trenutku prepoznate. Pri nas ne vlada kriza glasbenikov ali kriza rokenrola. Ne, to je kriza avtorjev!«

Bora in Bajaga sta na koncertu v Simonovem zalivu v Izoli leta 2006 skupaj zapela ljubezensko Kad hodaš, ki jo je Bajaga podaril Čorbi ob svoje slovesu od skupine leta 1984.

Najpogosteje in najraje sva se pogovarjala o glavnem: o glasbi. Nekaterih pesmi, da vseeno nočejo igrati na koncertih, ker so preveč mračne: »Čorba ima cel niz bolj ali manj depresivnih pesmi, tako da sem že razmišljal o zbirki, ki bi se imenovala Crnje, da crnje ne može biti. Podnaslov: Priročnik za samomorilce. A bojim se, da bi me ljudje razumeli preveč dobesedno. In to bi bilo od mene skrajno neodgovorno.«

Z nasmehom se je jezil, zakaj ga novinarji vedno, kadar Čorba izda ljubezenski album, sprašujemo, kdaj bodo končno spet posneli družbenokritičnega, kadar pa pridejo z družbenokritičnim, bi raje imeli ljubezenskega. Na koncu je zmagala ljubezen, pesmi, posvečene poslednji ljubezni, Dubravki iz Ljubljane, ki je postala tudi njegov dom. 

Leta 2013 sem mu v intervjuju pred koncertom v ljubljanskih Križankah omenil nedavni intervju z manekenko Biljano Nevajda. Presenečeno je pogledal, se gromko zasmejal. Intervjuja ni prebral, a je slutil, kakšno vprašanje se bliža. Navajal se mu izjavo, da je prav njej posvetil ljubezenske pesmi Ostani đubre do kraja, Dva dinara, druže in Poslednja pesma o tebi. Prvo in tretjo je res, Dva dinara, druže pa ne, je odgovoril. No, soglašala sva, da naslovnica niti ni bistvena, zanimiveje je, da je žensko, v katero je bil zatrapan, v eni svojih najlepših in najslavnejših pesmi označil za đubre, gnoj, in grobo, žaljivo besedo celo dal v naslov. Takrat najbrž kar revolucionarna poteza. »Ta revolucija se je začela že s pesmijo Lutka sa naslovne strane. Dotlej so v Jugoslaviji prepevali bolj ali manj enake in precej brezizrazne ljubezenske pesmi, jaz pa sem preprosto uporabil jezik, ki so ga govorili na ulici.«

Ker je že omenil prvo pesem – in tudi prvo uspešnico – Riblje čorbe, me je zanimalo, kako je bilo z njo. V enciklopedijah in drugod beremo različne podatke o tem, koga je zmotil njegov predlog, da bi posneli Lutko – bend Suncokret ali Đorđeta Balaševića? »Zmotila je Suncokrete,« je pojasnil Bora. »Veste, kadar je v bendu veliko ljudi in kadar vsi mislijo, da so pametni, to za bend ni dobro. Predstavil sem jim Lutko, odziv pa je bil: besedilo je dobro, ampak pesem je nekoliko komercialna. Dobro, sem dejal in odšel.«

Zatem se je pridružil Balaševiću in skupini Rani mraz, v kateri sta bili še Bilja Krstić in Verica Todorović. »Te epizode se ne spominjam rad. Bila je mala zabloda, ki je trajala mesec in pol. Od tega en mesec nisem bil trezen,« se je nasmehnil. Marsikdo ne ve, da je v generacijski himni Računajte na nas prepeval spremljevalni vokal. »Toda to sta bili Balaševićeva skupina in Balaševićeva pesem, jaz pa samo izvajalec del,” je odrezal. In se bolj razgovoril ob spominih, kako je z Mišo Aleksićem ustanovil Čorbo. Poznala sta se že od prej. Miša je bil v skupini SOS, ki je živela od nastopov po vaseh v Banatu. Bendu je šlo dobro, poizkusil se je tudi v avtorskem delu, a mu ni šlo od rok. In tu je vskočil on: »Koprnel sem po rokenrolu, s katerim sem se ukvarjal že v Čačku. Prenasitil sem se bendov, kakršna sta bila Zajedno in Suncokret, četudi ne zanikam, da sem imel rad zvok ameriške skupine The Mamas & the Papas. Všeč mi je bilo vključevanje ženskih vokalov, a čas je bil za vrnitev k rokenrolu. Ker je bila skupina SOS dogovorjena za snemanje albuma, me je Miša povabil, da prepevam njihove pesmi. Album ni bil nikoli objavljen in posnetki so se izgubili. Jih iščejo, a jih najbrž ne bodo našli. Zanimivo bi jih bilo slišati. Besedila so bila njihova, a všeč mi je bila energija benda. Riblja čorba pa je rezultat dogovora, ki sva ga Miša in jaz 15. avgusta 1978 ob treh popoldne sklenila v beograjski restavraciji Šumatovac. Bobnar Vicko Milatović je bil opravičeno odsoten, saj je bil ravno na vojaških vajah.«

Soustanovitelji Riblje čorbe in tovariši do konca: bobnar Vicko Milatović, frontman Bora Đorđević in basist Miša Aleksić. Foto: Andraž Gombač

Pretresali so več predlogov za ime benda: »Eden od njih je bil Bora i ratnici, a smo ga zavrgli, ker se nisem hotel postavljati pred bend. Zanimiv predlog, ki ni bil slab in se ga še spomnim, je bil Popokatepetl. Tako se imenuje mehiški vulkan, torej ime ustreza tudi rokenrolu, kakršnega smo igrali, dobro pa je tudi, da si polomiš jezik, ko skušaš besedo izgovoriti. Nazadnje smo se odločili za Ribljo čorbo, ki je dovolj neumno ime, da nam je bilo všeč.« Res beograjski slengovski izraz za menstruacijo? »To konotacijo je dobil šele kasneje, a urbane legende nismo želeli demantirati.«

V intervjujih sem ga tu in tam povprašal tudi po zakulisju katere od pesmi. Mu, na primer, navrgel, da na koncertih rad okliče Pogledaj dom svoj, anđele iz leta 1985 za svojo najboljšo … »Je naša največja, naš zaščitni znak,« je prikimal. Ne samo to, večkrat je bila razglašena za največjo pesem Jugoslavije. Uspešnica svetovnega formata. Zanimivo: zelo krvava, v njej pevec našteva grozne zločine in kliče k maščevanju. »Je strašna, groba, iskrena,« je spet prikimal. »Sama se je napisala in zaživela samostojno življenje.« Kaj jo je priklicalo iz njega? »Ne vem, notranjega navdiha vam ne morem opisati. Naslov romana Thomasa Wolfa Ozri se proti domu, angel je bil samo izhodiščna točka za razmišljanje, kaj se nam dogaja in ali smo si vse to zaslužili. Pesem sem pisal zelo dolgo, verz za verzom, besedo za besedo, da bi bilo vse na svojem mestu. Takoj ko smo jo prvič poskusili zaigrati, smo dojeli, da je velika pesem. Po koncertu v areni, ki smo ga sklenili s to pesmijo, je k meni pristopila neka Francozinja iz KFOR-ja in mi rekla, naj še igramo. Rekel sem ji, da je programa konec, ona pa, da še nikoli ni videla ljudi, ki se hkrati smejejo in jočejo. Da nas preprosto ne more razumeti.«

Izvirna, edinstvena, prelomna je še marsikatera pesem v velikem opusu Riblje čorbe. Seveda tudi velikokrat citirana Dva dinara, druže, trpka ljubezenska, v kateri zavrženi zaljubljenec v obupu steče proti stranišču. Na vhodu izve, da opravljanje male potrebe stane en dinar, za veliko potrebo pa je treba odšteti dva. »Koliko stane, če notri jočem?« vpraša.

Riblja čorba je 18. novembra 2017 v Areni Stožice praznovala svojih 40 let. Foto: Andraž Gombač

Nekaterih pesmi, prav tako ljubih zvestim sledilcem, Bora ni hotel več peti. Vanj sem vrtal, kaj je narobe z Neke su žene pratile vojnike. »Moti me verz, v katerem psujem mater prekletemu Bogu. To ni prav. Ampak takrat sem bil še mlad …« Aja, tu so še izvrstne priredbe: uspešnica Kad sam bio mlad je prepesnitev When I Was Young Erica Burdona, pevca legendarnih The Animals. Prav tako lepo se je prijela Zelena trava doma mog, zafrkljiva priredba Green, Green Grass of Home, najbolj znane iz grla Toma Jonesa. No Milk Today angleškega benda Heman’s Hermits se je iz ljubezenske žalostinke razrasla v jedko družbenokritično Danas nema mleka. Spregledati ne gre niti lepega šopka pesmi, ki so jih navdihnili naslovi iz svetovne književnosti, ne le Wolf z romanom Ozri se proti domu, angel. V Sto godina samoće odmeva Gabriel García Márquez, v Ostani đubre do kraja se v verzu »što si me prognala istočno od raja« oglasi John Steinbeck z romanom Vzhodno od raja, Erich Maria Remarque pa s klasiko Na zahodu nič novega v ostri družbenokritični Na zapadu ništa novo, ki je z verzoma »za ideale ginu budale« in »kreteni dižu bune i ginu« vznemirila partijce in borce. Iz Shakespearovega Hamleta sta naslova Ostalo je ćutanje in Nešto je trulo u državi Danskoj … Ha, leta 2004 mi je v intervjuju hotel pohvaliti mlad slovenski bend. »Kako se že kličejo? Tudi nekaj iz literature. Naslov enega romana … aja, od Hesseja: Siddharta!«

Najin zadnji intervju sva posnela leta 2021. Med korono. Dobila sva se v Ljubljani, v njegovih domačih Kosezah. Potem ko sem mu izrekel sožalje, sva najprej obudila spomine na Mišo Aleksića, žrtev korone. Bil je soustanovitelj skupine, frontmanova desna roka, prijatelj in pajdaš vseh 42 let. Tudi avtor Čorbine avtobiografije Uživo! (2011). In soavtor kar nekaj pesmi, podpisan pod glasbo. Tudi pod veliko uspešnico Amsterdam s plošče Osmi nervni slom (1986). Bori sem za mizo bara v Kosezah rekel, da ga nikoli nisem vprašal, kako je nastala ta pesem, ki me je – pa ne samo mene – pritegnila k Čorbi. Njegovega dolgega odgovora takrat nisem mogel stlačiti v časopisni intervju, zato ga nisem niti pretipkal. Šele zdaj sem ga, ko nam ostajajo samo še pesmi:

»Sedel sem sredi Amsterdama, pred kavarno Bulldog, in opazoval okolico – s pomočjo stimulativnih pripomočkov, ki so pri nas prepovedani, tam pa dovoljeni. Opazoval sem, kaj se dogaja, in si zapisoval na papirnato servieto. Zdelo se mi je, da to traja zelo dolgo, ampak v resnici najbrž ni,« se je smejal. »Nakar sem si prebral, kaj sem napisal. In kar sem bral na servieti, se mi je zdelo kar spodobna pesem. Najprej je nastalo besedilo, tudi sicer je pri meni to običaj. Izročil sem ga Miši, ki je bil izjemno nadarjen skladatelj. In nastal je izjemno velik hit.«

Močen vokal v angleščini je prispeval Eddy Grant, kantavtor iz Gvajane. »Tudi to je zasluga Miše Aleksića,« je prikimal Bora. »Eddy je leta 1985 imel koncert v beograjski dvorani Pionir. Takrat je bil svetovna zvezda. Miša je predlagal, da bi ga kot posebnega gosta povabili v studio, a se mi je zdelo nemogoče. Pa kaj ti je, sem ga debelo pogledal, to ne more uspeti! Miša je rekel nekaj, kar drži: ‘Če ne poskusimo, bomo obžalovali. Nikoli ne bomo vedeli. Vsaj poskusimo!’ Prav. Miša je poklical na Jugodisk, majhno diskografsko hišo v Beogradu. Šef Radomir Krkić – Krle je bil naš prijatelj. Eddyju je povedal, da smo pomemben bend v teh krajih in da bi bilo sodelovanje dobro za oboje. Šli smo na srečanje. Ko je Eddy vstopil v hotel InterContinental, ga je že čakala množica novinarjev. Mi smo stali ob strani, tesno skupaj, kot kaka družina. Gledal sem ga: skrbno zlikane hlače, kapa, izpod nje visijo dredi … Prepoznal je Krleta, ki je stal z nami. Pokazal sem mu, kar sem prinesel s sabo: dotedanje plošče in svoje knjige – ha, v cirilici! In ga prosil, ali bi lahko v studiu odrepal nekaj verzov naše nove pesmi. Ogledal si je plošče in knjige, Krle je ponovil, da bo to res dobro za oboje … ‘Prav!’ je prikimal Eddy. Kakšno veselje! Ampak smo tvegali. Pomislite, da bi nas zafrknil. Vse mesto bi se nam smejalo, uničili bi nas. Šli smo na Eddyjev koncert … Še to naj povem: ko je imel šele okrog dvajset let, je z angleško skupino The Equals imel velik hit Baby, Come Back. Zatem je preživel srčni napad. Od takrat ne pije, ne kadi, se ne meša z ženskami, ne potuje z letalom, je vegetarijanec … Totalno straight! Mi pa smo v studio pripeljali dve dobrovoljni dami, grmado nedovoljenih stimulansov, pijačo in še kaj. Vse ga je čakalo tam. Na večerjo po koncertu sva šla iz benda samo Miša in jaz. Nekaj sem že popil, čakali smo ga … In končno se večerji pridruži še Eddy. Okrog njega pa telesni stražarji, ki mi ne dovolijo blizu. Nenavadno mi je, vprašam, kaj se dogaja. ‘Gospod Grant ne more priti k vam v studio. Na koncertu se je veliko kadilo. To mu škodi, hripav je.’ Pred očmi se mi stemni. Že vidim časopisne naslove: Eddy dal košarico Riblji čorbi! Potem ko popijem pol litra žganja, se opogumim in prerinem do njega. Miša me podpira. Rečem: ‘Gospod Grant, nič vam ni treba peti z nami, vem, da ste hripavi. Samo pridite, prosim, v studio, kjer vas čaka veliko ljudi. Samo pozdravite jih. Nič več kot to.’ Odgovori, da bo. Ne vem, ali bo res, pa me pomiri pevka Slađana Milošević: ‘Nič ne skrbite, ga bom jaz pripeljala.’ V redu, to smo rešili, si rečem. A se že pojavi nova težava: vratar Laza. Studio je kot državna ustanova namreč imel vratarja. Tiste, ki niso bili dobri za policijo, so zaposlovali kot vratarje. In vratar je odgovarjal svojemu šefu. Ko je vratar Laza izvedel, koga želimo pripeljati v studio … Kaj, tujca?! Ni šans! Črnca?! Še toliko manj! Ko to slišim, se mi ne samo stemni pred očmi – čez mi padejo rolete! Nesrečni Laza je z vso svojo oborožitvijo že v mojih rokah, vržem ga čez pult, kjer obleži … Nekateri pravijo, da sem ga zaklenil v stranišče, a ne morem potrditi. Pokojni ženi Dragani pa rečem: ‘Jaz bom Eddyja pospremil v studio, ti pa preprečuj prihod policije, kakor veš in znaš.’ Ko vratar Laza pride k sebi, pokliče šefa in poroča: ‘Pevec Đorđević me je v pijanem stanju fizično napadel in v studio peljal nepooblaščeno osebo!’ Njegov šef ve vse: ‘Pusti Eddyja in pusti norega Boro pri miru, ni frke.’ V studiu Eddyju dam besedilo, tiste verze v angleščini, ki sem jih napisal zanj. Vseskozi gledam vrata, pričakujem, da bodo vdrli, nas prekinili. Razložimo mu pesem in mu predvajamo, kar smo že posneli. ‘To je svetovni hit!’ pravi. Vsega tistega, kar smo mu pripravili, niti ne pogleda, ni govora! Stopi za mikrofon. Zapoje svoj del. V določenem trenutku je na posnetku slišati, da mu glas čisto malo poči. ‘Ali naj zapojem še enkrat?’ vpraša. Neeee, vsi vzkliknemo, je v redu. Samo da je uspelo! Oddahnemo si. Zunaj vratarju Lazi rečem, da bom naslednji dan prinesel očetov trofejni revolver, on naj pride s svojim, pa bova rešila ta najin nesporazum. Laza je šel naslednji dan na letni dopust. Vse se je dobro izšlo.«

Eddy Grant se je od prijatelja in glasbenega kolege Bore poslovil na facebooku. Spomnil se je snemanja uspešnice Amsterdam, izrekel sožalje družini, prijateljem in mnogim fanom, Borini duši pa zaželel večni mir in pokoj.

Še nekaj besed sva namenila Miši. Bora mi je s telefona predvajal svojo novo pesem Dve gitare, rimano in uglasbeno oporoko z vizionarskim nabojem: dnevi so mi šteti, v bolnišnici v Ljubljani nimajo zdravila zame, konzilij javnost seznanja z mojo boleznijo, vendar nikar ne trošite denarja zame, nisem tako pomemben, samo prekrižajte dve kitari, to naj bo moj spomenik, telo pošljite v Čačak, srce pa naj ostane v Ljubljani.

Ko sva stopila iz bara in zakorakala med drevesa, je Bora spet podrsal po telefonu. Oglasila se je kitara mojstra Vidoje Božinovića – Džindžerja. Ob dotlej posneti glasbi – vokala še niso posneli – je Bora tam med drevjem pel Naše sunce prerano je zašlo, grenko, mračno pesem o Srbiji. Tudi ta bo na novem albumu, je povedal. »Nekomercialen bo. Tako mračen bo, da ne vem, ali ga bo kdo poslušal dvakrat,« se je zasmejal. »Razmišljam, da bi ga naslovil Danse macabre. Mrtvaški ples. Kakor srednjeveške freske, kjer so skupaj okostnjaki, dostojanstveniki, kmetje … Igram se tudi z zamislijo, da bi na naslovnici plešočim likom glave posodili člani benda, podobno kot smo jih na ovitku plošče Istina leta 1985 vstavili med lobanje v kostnici Ćele kula v Nišu.«

Poklepetala sva še o tem in onem. Se spomnila tudi Balaševića, nad katerega sta se po srčnem infarktu spravili še pljučnica in korona. Šele vsi trije skupaj so ga zmogli pokopati. Četudi mu po človeški plati ni bil blizu, ga je Bora spoštoval: »Je eden redkih umetnikov, ki me je zmogel presenetiti z dobro rimo. In pisec proze. Njegov roman Tri posleratna druga je odličen!«

Ko smo že pri romanih, sem se nasmehnil in iz torbe potegnil dar. Knjigo. Avtor: Ivan Cankar. Da, tisti, ki je nekaj o hlapcih česnal že malce pred Boro. Ena knjiga, dva romana. V srbskem prevodu. V cirilici. Bora si je nadel očala. »Aha, Na klancu poznam. Martina Kačurja pa ne.« Povedal sem mu, da govori o učitelju, idealistu, ki je naprednjak, ko so vsi drugi konzevarvativci. Ko pa se razmere spremenijo in se vsi okličejo za naprednjake, se njemu vse skupaj že gabi, noče se iti več … »Ha, ha, fantastično!« je prikimal. »Cankarja poznam, bil sem tudi na Rožniku, kjer je stanoval.« In že je recitiral košček svoje nove pesmi o vplivu gora na ustvarjalnost Ivana Cankarja.

Bora Đorđević leta 2021 v domačih Kosezah z darilom, Cankarjevima romanoma Na klancu in Martin Kačur v srbskem prevodu. Foto: Andraž Gombač

Vseskozi, od začetka svoje poti do konca, je Bora pisal tudi tovrstne šaljive pesmice, epigrame, kosmato poezijo, politične pamflete s kratkim rokom uporabe in podobno. Seveda jih ni postavljal ob bok velikim, večnim pesmim, a jih ni podcenjeval. V njegovih knjigah najdemo oboje. Pa še marsikaj. 

Knjige Bore Đorđevića Foto: Andraž Gombač

Zadnja leta sva bila v stiku zlasti prek vibra. Tu in tam je poslal fotko s počitnic, vic, karikaturo, monolog o tem in onem … Jaz pa kaj njemu. Predlani poleti fotko iz Londona: na spominski zid ob Temzi, nasproti parlamenta in Big Bena, ljudje v rdeča srca vpisujejo imena umrlih za covidom. Zapolnil sem dva: z imenoma Miše Aleksića in Đorđeta Balaševića. »Lepo in ganljivo,« se mi je zahvalil. In fotografijo objavil na uradnem facebooku Riblje čorbe.

Fotografije iz Londona, na katerih v rdeči srci na spominski zid ob Temzi vpisujem imena umrlih za covidom, Miše Aleksića in Đorđeta Balaševića, je Bora objavil na uradnem facebook profilu skupine.

Pisala sva si še letos, se na hitro slišala, še nedavno. Tu in tam sem ga vprašal, kdaj bo izšel novi album – zdaj je imel dokončni naslov Ljubav i smrt ter naslovnico: gusarsko ladjo s prepoznavnim logtipom – ribjo kostjo na jamboru – sredi viharnega morja pod nevihtnim nebom napada ogromna hobotnica. »Ne še,« je odgovoril. Da tudi on komaj čaka. Pa ni dočakal. Morda bo izšel na ustrezen datum, 1. novembra, ob dnevu spomina na mrtve – ki bo tudi prvi Borin rojstni dan brez Bore.

Naslovnica prihajajočega, 21. studijskega albuma Ljubav i smrt

Na koncertih sem v zaodrju večkrat opazoval, kako potrpežljivo se pogovarja z oboževalci, deli avtograme, pozira za selfije … Hecno je bilo, ko je pred leti v Kopru imel koncert Manu Chao. Prišel je tudi Bora z Dubravko. Že dopoldne. Novinarska kolegica je na uredništvu Primorskih novic prišla do mene, povedala, da se Bora suka okrog naše bajte: »Na facebooku vsi objavljajo selfije z njim. Očitno je šel z Mude po Župančičevi na Čevljarsko. Kot vidim, je zdaj na kavi v Cameralu.« Čez nekaj minut sem bil tam. Bora je nejeverno zmajeval z glavo, ko sem mu govoril, kako ljudstvo lahko pravkar na računalnikih in telefonih sledi njegovi poti. »Ne morem verjeti, v kakšnem svetu živimo!« je pogledoval svojo drago. »Še pijače nama ne uspe popiti, pa se že razve …« Povedal mi je, da je Manu Chao vsekakor med glasbeniki in aktivisti, ki so mu blizu: »Spoštujem, tako njegovo glasbo kot tudi odločno antiglobalistično držo. Kako ne bi spoštoval človeka, ki se bori z ramo ob rami z demonstranti, se jim pridruži pri spopadih s skupino Bilderberg, s policijo, s komer koli! Globoko ga cenim, pa čeprav sem nazorsko desničar.«

Zvečer je bilo na koncertu kaj slišati – pa tudi videti! Nekateri so pod odrom skakali in peli skupaj z Manujem, čisto blizu odra pa je bila vseskozi gneča tudi okrog Bore, ki je skušal poslušati koncert, a se je vseeno potrpežljivo objemal in fotografiral s fani.

Na Ukmarjevem trgu v Kopru je 15. julija 2015 nastopil Manu Chao. Blizu odra sta ga poslušala tudi Bora in Dubravka – in potrpežljivo sprejemala oboževalce Riblje čorbe. Foto: Andraž Gombač

Rad je imel živali, pomagal je zavrženim psom, brezdomcem … in bentil čez homoseksualce, podpiral konzervativno, nacionalistično politiko … Ampak nacionalizem ni nekaj, kar bi povezovali z rockom, sem mu nekoč vrgel pod nos. Rock je vendar internacionalen! »Je, ampak ni treba, da roker prepeva ša-na-na, yea-yea-yea ali tra-la-la. Naj se opredeli za nekaj ali proti nečemu. Imam pravico do politične opredelitve!« je vztrajal. In sva spet končala.

Ne, nisem nehal poslušati Čorbe. In med poslušanjem v sebi nikoli nisem začutil sovraštva. Kakor je o skladatelju, tako ljubem Hitlerju, posrečeno dejal Woody Allen: »Vsakič kadar poslušam Wagnerja, me prime, da bi napadel Poljsko.« Ne, to ne gre tako. In noben fan Riblje čorbe, ki ga osebno poznam, ne deli političnih, svetovnonazorskih in drugih pogledov Bore Đorđevića. Niti eden.

Glasbenik in košarkar: Bora Đorđević in Goran Dragić na koncertu Riblje čorbe na celjski Špici, največjem odprtem koncertu pri nas v kovidnem letu 2021. Foto: Andraž Gombač

Vem, premakniti nisem mogel njega in premakniti ne morem teh, ki zdaj še kar brcajo mrtvega konja. (In čim to zapišem, ga slišim z nasmehom peti: »Za dobrim konjem prašina se diže.«) Nič ne de, ni pomembno. Ko smo se pred dnevi pogovarjali o tem, mi je v spominu spet poblisnila stara epizoda televizijske nanizanke, v kateri poročnik Columbo ugotovi, da je morilec slavni country pevec. Igra ga Johnny Cash. Ko ga poročnik na koncu vendarle zašije in ponoči sama sedita v avtu sredi goščavja, mu za glavo višji pevec pravi: »A vas ni nič strah, ko ste tukaj sami z morilcem?« Columbo mu odgovori z vprašanjem: »Prej ali slej bi priznali, tudi če vas ne bi dobil, a ne?« »Res je,« vzdihne pevec, »žgalo me je že. In vesel sem, da je konec.« Columbo privije gumb na radiu, iz njega se razleže pevčeva pesem. Poročnik pravi: »Sem vedel. Kdor tako poje, ne more biti povsem slab.«

Zapuščina Riblje čorbe. Foto: Andraž Gombač

Nekega dne ne bo več nikomur mar za dunajske hlapce in četniškega vojvodo. Ostale bodo samo pesmi. Ali so dobre in ali jih je še vredno poslušati, ne bomo presojali več mi, ampak neki novi klinci. Morda v kakem novem modelu hrošča.

Oboževani in osovraženi, ki ga bodo jutri pokopali v njegovem rodnem Čačku, pa je že zdaj »ravnodušan prema plaču«. Do njega ne morejo ne jok ne jeza. Nad cerkvijo svetega Marka se bo zdanilo tudi jutri.

Foto: Andraž Gombač
Fotografija: osebni arhiv Davorina Lenka Fotografija: osebni arhiv Davorina Lenka
Beletrina Digital 4. 9. 2024

Predolgo za gostilne

V S. smo neke noči popivali. Močno. Bili smo štirje in selili smo se od gostilne do gostile. Za te migracije smo potrebovali avto, za pitje pa denar. Na neki točki večera smo sedli v prijateljev avto in se zapeljali do edinega bankomata v vasi. Avto je bil s polnim tankom vreden dvakrat več kot s praznim, v njem pa sta poleg nas štirih še dve kanti bencina, dve ročni kosi in ena motorna žaga.

Bankomat je bil ob vaški trgovini, ki stoji na majhni vzpetini. Na eni strani je gor vodilo kakih deset stopnic, na drugi strani pa ozka asfaltirana vzpetina, namenjena kolesom in nakupovalnim vozičkom. Ker se nam je zelo mudilo, se je prijatelj odločil, da bo z avtom zapeljal kar po slednji. Šlo je na tesno, »na milimetre«, a uspelo mu je in denar je lahko dvignil kar iz avta. A takoj za tem se je pojavil problem: ugotovil je, da ni osnovne možnosti za vzvratno vožnjo po isti poti. Kaj zdaj? Ker je pogum laže zbrati, kadar človek nima izbire, je rekel, da bomo pač šli po stopnicah. »Saj jih ni veliko.«

Prijatelj, ki je sedel poleg mene na zadnjem sedežu, je trdno prijel motorno žago, jaz pa sem poprijel kosi, da ne bi koga obglavili.

»Vožnja« navzdol ni bila tako grozna, kot bi si mogoče kdo mislil. Ropotalo je in treslo in spomnim se, da sta me bolj kot vsi ostri predmeti v kabini skrbeli tisti kanti bencina. A vse skrbi so bile odveč. Srečno smo »pristali« in odbrzeli proti nekaj kilometrov oddaljeni gostilni. Mudilo se nam je. Nujno smo potrebovali sedemnajsti pir tistega večera v šesti gostili po vrsti. Turneja je turneja. Bili smo na misiji.

Z avtom se nismo vozili po stopnicah, da bi izpadli kul. To ni bilo prioritetno. Res kul je namreč tisti, ki izpade kul tačas, ko počne kaj drugega. Recimo: ko rešuje problem. Pa četudi ta izhaja iz nekakšne kolektivne, čeprav lokalne obsesivno-kompulzivne motnje.

Fotografija: osebni arhiv Davorina Lenka