Kako so zvočnice spremenile in še spreminjajo slovensko knjižno krajino, kdo so njihovi »bralci« in kakšni so obeti, so se spraševali na prireditvi Zvočne knjige prihodnosti, ki ga je na 40. Slovenskem knjižnem sejmu na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani priredila Mladinska knjiga. Odgovore so na sejemski Pogovorni postaji iskali predstavniki glavnih ustvarjalcev zvočnih knjig pri nas: Marjan Povše (Audibook), Vlado Motnikar (Radio Slovenija), Marko Hercog (Beletrina Digital) in Tihana Kurtin Jeraj (Mladinska knjiga Plus), pogovor pa je odlično usmerjal Igor Harb, filmski kritik, prevajalec in žanroslovec.
In kaj so glavni sklepi pogovora? Da je slovenski trg zvočnih knjig še nezrel, je jasno povedala Tihana Kurtin Jeraj, vendar se leta 2030 obetajo spremembe: takrat naj bi dosegli tistih ključnih 20 odstotkov uporabnikov zvočnih knjig. Toda ne smemo zanemariti, kar je poudaril Marjan Povše: »Drži, to so pričakovanja za 2030, toda že danes moramo delati korake v to smer!«
»Snemanje zvočnih knjig je investicija v prihodnost.«
Naročniška razmerja kot idealna za trenutno stanje
Večina tistih, ki jih v Sloveniji poslušajo, si zvočne knjige bodisi izposodi (prek knjižnične izposoje) ali pa so sklenili naročniško razmerje s platformo, ki omogoča dostop tudi do zvočnih knjig – torej z Mladinsko knjigo Plus ali Beletrino Digital. Sam nakup zvočne knjige je redka praksa slovenskih uporabnikov. In zato so naročniška razmerja platform, ki omogočajo še kaj več kot zvočne knjige, po besedah Tihane Kurtin Jeraj odlična za slovenski trg, torej nezrel za samostojnost zvočnih knjig, saj uporabnikom omogočajo preizkušanje zvočnih knjig. Slovenci smo še v fazi, ko testiramo, kaj so zvočne knjige in ali nam ležijo?
Zakaj vlagati v zvočne knjige?
Marko Hercog je poudaril: »Za nas je produkcija zvočne knjige v primerjavi z e-knjigo kar do desetkrat dražja.« Zakaj torej vlagati? »Ker je to investicija v prihodnost. Vsekakor je realnost takšna, da zvočnih knjig v slovenskem jeziku ne bo toliko kot e-knjig, vendar pa bo prihodnost hibridna in zvočne knjige potrebujemo. Platforma Beletrina Digital se je zelo dobro prijela in vidimo odlično simbiozo e-knjige ter zvočnih knjig.«
Vsekakor pa je potrebno več zvočnih knjig v slovenskem jeziku, da bo to dejansko postalo aktualno za bralce / poslušalce. Vprašanje smotrnosti, sploh finančnih vložkov, je vprašanje o kuri in jajcu: dokler ne bo dovolj zvočnih knjig v slovenščini, ne bo dovolj poslušalcev, da bi bilo to vsaj približno finančno vzdržno. Ampak: dokler ne bo dovolj poslušalcev, ne bo niti dovolj zvočnih knjig. Kura in jajce, torej. Zato je tem pomembnejše, da se več založnikov zaveda tega, kar je poudaril Hercog – gre za investicijo v prihodnost. In ko je govorce Harb proti koncu pogovora vprašal, kaj bodo ključni trendi prihodnosti zvočne knjige v Sloveniji, so vsi v en glas poudarili, da ključno vlogo v prihodnosti morajo odigrati državne institucije, tako da podprejo snemanje zvočnih knjig.
Knjiga, dolga kar 33 ur, a zelo poslušana: Rimsko pravo za študente pravne fakultete.
Kdaj pa Slovenci poslušamo zvočne knjige?
Zagotovo marsikdo najprej pomisli: med vožnjo! Pa niti ni tako. Zvočne knjige so sicer res močno prisotne v ZDA, kjer so značilne daljše vsakodnevne vožnje, pa vendar nove raziskave kažejo, da v Sloveniji zvočnih knjig največ morda sploh ne poslušamo v avtu. »Audible raziskava je pokazala, da 76 odstotkov uporabnikov zvočne knjige posluša doma,« je povedala Tihana Kurtin Jeraj. »Raziskave za naš trg sicer nimamo, ampak glede na to, da prednjačijo otroške pravljice, verjamem, da jih tudi pri nas največ poslušajo doma.« Hercog je dodal: »Menim, da so tri skupine – nekateri poslušajo med vožnjo, največ jih posluša doma, je pa še tretja skupina, takšni, ki imajo zvočne knjige kot ‘white noise’, beli šum. Torej, namesto radia, da nekaj igra v ozadju. Kajti ko v statistiki vidim, da je nekdo poslušal zvočno knjigo pet in več ur … je to edina razlaga.«
In še ena zanimiva skupina poslušalcev je, so ugotovili v tujini, najdemo pa jo tudi pri nas –uporabniki, ki poslušajo vsak dan ob istem času, in to predvsem knjige za osebno rast, afirmacije in meditacije.
O zvočnih knjigah pri nas in njihovi prihodnosti so na 40. Slovenskem knjižnem sejmu razpravljali (z leve) povezovalec pogovora Igor Harb ter Marjan Povše (Audibook), Tihana Kurtin Jeraj (Mladinska knjiga Plus), Marko Hercog (Beletrina Digital) in Vlado Motnikar (Radio Slovenija) (Fotografija: Janko Vodlan)
Pa je pomembno, kdo bere?
Knjiga Jezero je bila uspešnica. Ker jo je prebiral Sebastian Cavazza? »Ah, to je slab primer,« je povedal Povše in pojasnil, da si Jezero našel na Partisu in da je bil pač uspešnica. Dejstvo pa je, da v tujini za branje knjig najemajo slavne igralce. Vendar pa, so soglašali govorci, je to zgolj marketing, ni pa nujno dobro. Pri zvočnih knjigah ne sme biti preveč igranja. Bralec mora ostati soustvarjalec vsebine in njegova domišljija mora imeti prosto pot.
Zvočne knjige namreč niso radijske igre, ki pa jih pri založbi Mladinska knjiga ponovno vlečejo iz naftalina in digitalizirajo – Pekarna Mišmaš, še ena klasika našega otroštva, tako zopet postaja popularna. »Radijske igre niso zvočne knjige,« poudarja Tihana Kurtin Jeraj. »So pa niša, kjer bi lahko naredili še veliko več.« Je torej pomembno, kdo bere? In ali pisatelji berejo svoje knjige? Ja, če znajo – kajti na Mladinski knjigi in Beletrini pravijo, da mora biti kakovost na prvem mestu. Marketing sledi.
»Prihodnost je vsekakor hibridna.«
Kaj pa v Sloveniji največ poslušamo?
Prednjačijo torej otroške knjige – pravljice, seveda. Marjan Povše je opozoril na knjigo, dolgo kar 33 ur, a zelo poslušano: Rimsko pravo za študente pravne fakultete. Sicer pa je med najbolj poslušanimi predvsem žanrska literatura, ljubezenski romani, velja pa tudi pravilo, da zvočne knjige sledijo tiskanim uspešnicam, pri čemer Hercog dodaja: »Konzumiranje zvočnih knjig je komplementarno ostalim oblikam. Vidimo torej, da ljudje berejo e-knjige in nato nadaljujejo z zvočno knjigo isti dan.« Vlado Motnikar z Radia Slovenija pravi, da sicer prednjači lahkotnejše leposlovje, vendar se vmes najde tudi zahtevnejše čtivo, Jančar, na primer. No, morda temu botruje tudi dejstvo, da so poslušalci nacionalnega radia že v osnovi bralci zahtevnejših vsebin.
Ob primerjavi podkastov in zvočnih knjig so udeleženci soglašali – tu so pomembne razlike! Podkasti so veliko bolj podobni novinarskim prispevkom. Lahko pa dobrodošlo prispevajo k promociji določene knjige. In jasno je, da poslušalci podkastov niso avtomatsko poslušalci zvočnih knjig, ali obratno. Vsekakor pa so poslušalci podkastov potencialni uporabniki zvočnih knjig, saj so se privadili na poslušanje pripovedovanja v ušesu.
Na Audibooku podkastov niti ne najdete. O njih so sicer razmišljali, vendar so se odločili, da jih ne bodo imeli. Pri Mladinski knjigi in Beletrini najdemo podkaste, a ne zaradi podpore zvočnim knjigam, temveč zaradi ustvarjanja celovite ponudbe. »Na platformi Beletrina Digital imamo tudi filme,« pojasnjuje Hercog. »Zvočne knjige so enakopravni del. Skupaj s fizično ali e-knjigo omogočajo mobilnost, prihodnost pa je vsekakor hibridna.«
K temu je Tihana Kurtin Jeraj dodala: »Naša statistika, ki me je presenetila, je pokazala, da dvakrat več uporabnikov posluša zvočne knjige, kot pa bere e-knjige. To jasno nakazuje, da zvočne knjige uporabniki testirajo. Drži, prihodnost je zagotovo hibridna.« Slednjo tezo je potrdil tudi Povše in dodal, da tudi pri zvočnih knjigah pomembno vlogo igrajo slovenske knjižnice.
Za zaključek: kakovost je ključna
Raziskava Knjiga in bralci je pokazala: 95 odstotkov bralcev še ne posluša zvočnih knjig. Za povrh je v Sloveniji trenutno veliko premalo naslovov zvočnih knjig. »Moramo delati na katalogu slovenskih naslovov, in to skupaj!« opozarja Tihana Kurtin Jeraj.
Pa so naša prihodnost tudi naročniški paketi? Hercog je namreč povedal, da naročnine v tujini ne rastejo več in da določenih knjig iz tujine ne smejo uvrstiti v naročniški paket: »Zato moramo biti ustvarjalni. Nekaj čtiva je mogoče zgolj kupiti, nekaj ga je na voljo v paketu na platformi.« Ni nujno niti, da je tisto, kar je privlačno v tujini, uspešno tudi na slovenskem trgu.
Po enournem pogovoru so na koncu omenili še umetno inteligenco, ki je močno vkorakala v ustvarjanje zvočnih knjig, čeprav pri nas manj udarno. In zato, kakor je sklenil Motnikar: »Produkcija je največji izziv zvočnih knjig, saj je zelo draga. Upam pa, da bomo še naprej obdržali standarde in kakovost.«
Recepcija poljske književnosti pri nas se zdi v daljšem obdobju v dobri kondiciji, zlasti po zaslugi neumornih prevajalk pri nas spoznavamo največje med največjimi, in to dolgo preden jih prepozna (beri: nagradi) tudi svet. Obe poljski nobelovki, Wisłavo Szymborsko in Olgo Tokarczuk, smo v slovenščini brali že pred njuno svetovno slavo, in v tem kontekstu se lahko danes upravičeno sprašujemo, kaj bo svet še naredil z Anno Świrszczyńsko (1909–1984), sodobnico Czesława Miłosza, Wisłave Szymborske, po pripovednem pesniškem načinu jima lahko priključimo tudi nekoliko mlajša Tadeusza Różewicza in Zbigniewa Herberta. Skupaj z naštetimi sodi v vrh poljske književnosti preteklega stoletja. Njeno poezijo pri nas spoznavamo z že drugo, tokrat antologijsko knjigo, ki je letos v prevodu Jane Unuk izšla v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi. Izbor zajema iz njenega celotnega pesniškega opusa, z izjemo zbirke Baba sem iz leta 1972, katere integralni prevod je izšel že leta 2018 pri LUD Literatura.
Sodeč po tematikah in načinu njihove obravnave bi si drznili napovedati, da bo njena poezija dobivala nove privržence in privrženke, nove interpretacije, strokovne razlage, branja, predvsem pa bo še intenzivneje prestopala jezikovne meje. Kar navsezadnje od preloma stoletja že potrjuje precej živahna obravnava njenega dela doma in na tujem.
Jana Unuk, prevajalka in avtorica predstavitvenega zapisa, zapiše: »Po življenjskem slogu je pesnica daleč pred svojim časom: je vegetarijanka, ukvarja se z jogo, počitnice preživlja ob kmečkih opravilih na deželi, redno teka po krakovskih Plantah, pri čemer je ne ustavi posmeh mimoidočih. Predhodnica trendov je tudi na drugih področjih: tako v pesmih za odrasle kot v tistih za otroke (npr. Kdo ima najlepše oči, Ptič s pametnimi očmi) tematizira enakovredni, empatični odnos do živali.«
Naravnost osupljivo je, s kakšno neposrednostjo in samoumevnostjo piše o »peklenskem« porodu, težkem soočanju z materinsko vlogo, kompleksnem odnosu do otrok, v katerega so vključena tudi tabuizirana čustva jeze ali sovraštva …
Slikovit opis pesničine osebnosti dobro povzame tudi nekatere tematike in motive, ki Świrszczyńsko zaposlujejo v pesniškem ustvarjanju in se v našem času zdijo enako ali celo vse bolj pereči; prevpraševanje človekovega (neempatičnega) odnosa do živali, narave, sočloveka in izpostavitev (ženskega) telesa kot predmeta manipulacije, tako v pozitivno kot negativno smer. Pesnico posebej zanima usoda druge polovice, a ženska perspektiva v njeni poeziji ni apriorno stališče, temveč živa izkušnja, vezana torej na fizično, otipljivo telo, t. i. »vrata, / skozi katera bom izstopila iz sebe, / in vrata, / skozi katera bom vstopila vase«. Naravnost osupljivo je, s kakšno neposrednostjo in samoumevnostjo piše o »peklenskem« porodu, težkem soočanju z materinsko vlogo, kompleksnem odnosu do otrok, v katerega so vključena tudi tabuizirana čustva jeze ali sovraštva, kakšno pozornost namenja starim (ženskam), ljubezni in spolnosti (v starejših letih), a tudi osvobajanju od vlog oziroma ujetosti v stare (patriarhalne) vzorce. Prav v slednjem se denimo pomembno razlikuje od kritične lirike naših (sicer precej mlajših) pesnic, denimo Saše Vegri, Svetlane Makarovič ali Berte Boetu, ki so, četudi precej kasneje, v svoji poeziji prav tako obravnavale žensko (telo) v nasilnih ali zastrupljenih (družinskih) odnosih in patriarhalnih družbenih razmerah, a z veliko manj izhodi, kot jih ponuja na trenutke naravnost vitalistična poezija Anne Świrszczyńske.
Pričujoči izbor je sestavljen kronološko in ne ponuja le odličnega vpogleda v razvoj pesničine poetike, temveč tudi v izpovedovalkino doživljanje (sveta), ki je poetiko očitno narekovalo. Świrszczyńska je odmevni prvenec Pesmi in proza izdala med obema vojnama, leta 1936, in se z njim nemudoma usidrala v poljsko literarno sceno. V njem sta očitna mladostni intelektualni zamah in široka razgledanost po (klasični) umetnosti, pesmi so prepredene z najrazličnejšo medbesedilnostjo. Eden osnovnih pesniških postopkov so tako imenovane ekfraze. opisi (fiktivnih) slik, pesmi so včasih ironično, drugič humorno zašiljene, tudi rimane, polne stiliziranega izrazja (ki ga je Jana Unuk mojstrsko ubesedila tudi v slovenščini) in razkošnih podob. Kot bi se slog dejansko napajal v delih njenega očeta, slikarja in kiparja, Jana Świerszczyńskega, ki je ustvarjal monumentalne zgodovinske slikarske kompozicije. Pesmi namreč pogosto upodabljajo (kvazi)mitološke zgodbe, biblične ali antične motive, alegorije in sploh delujejo zapleteno, eklektično nabito, kot kaka nabuhla baročna poslikava. V njih bomo zaman iskali goli izpovedovalkin glas, perspektiva je zunanja, kolektivna, praviloma gre torej za opis prizora, dogajanja, in ne osebnoizpovedno notranje doživljanje. Lahko pa v teh pesmih že začutimo pesničinega iskrivega duha, ki tudi ob soočenju s tragedijo in smrtjo ostaja navihan.
Pesnica posoja ali daje glas različnim ženskam oziroma različnim ženskim izkušnjam, še posebej izstopajo tabuizirane teme – od detomora do samomora.
V naslednji zbirki, ki izide šele leta 1958, torej dvaindvajset let pozneje, ko je avtorica preživela drugo svetovno vojno, varšavsko vstajo, zakon in rojstvo hčerke, sicer še nadaljuje poetiko iz prvenca. V pričujoči antologiji so izbrane predvsem pesmi v prozi, toda v njih se že izraziteje pojavijo ženske (izpovedovalke) kot nosilke čustvenega ali zgodbenega temelja pesmi.
NA SMRT ZAČUDENA
Nekoč sem začutila, da so se njegove ustnice dotaknile mojih. Takrat me je zapustilo vse – zemlja in nebo. Objel me je blagi, sinji plamen, začela sem goreti tiho kot kup svetlih biserov. In potem nisem več čutila lastnega telesa, samo rožnato spenjenost, lahno migetanje, toploto, ki je bila hkrati melodija. Torej sem se počasi začudila, pogreznila sem se v začudenje kot v smrt.
V kasnejših zbirkah postane verz Anne Świrszczyńske docela lapidaren, očiščen metafor, neposreden, izpoveden. Pesnica posoja ali daje glas različnim ženskam oziroma različnim ženskim izkušnjam, še posebej izstopajo tabuizirane teme – od detomora do samomora. Pesnica detronizira idealizirano podobo materinstva in vztrajno zasleduje pristno (žensko) izkušnjo, ki je lahko tako skrajno lepa kot tudi skrajno tragična. Prav slednjo – nemara najradikalnejšo bivanjsko lego, tj. neposredno soočenje z grozo smrti ob udeležbi v varšavski vstaji – je ubesedila v zbirki Gradila sem barikado (1974), torej šele po treh desetletjih od konca vojne. V zjedrenih pesmih reportažah ujame najrazličnejše večinoma tragične prizore, ko so ljudje primorani hoditi po robu življenja in smrti. Pesnica je v tem času delala kot bolničarka in imela neposredni stik dobesedno s fizičnim razpadom človeškega življenja: »Ko je propadal svet, / sem bila samo par rok, ki podaja / ranjencu ledvičko.« V izbor je vključena tudi pesem, v kateri Świrszczyńska upesni lastno enourno čakanje na ustrelitev.
Smrt je sicer motivno-tematska stalnica te poezije, ki se najočitneje zgosti predvsem v zadnji, posthumno izdani zbirki Trpljenje in radost (1985), v kateri se izpovedovalka poslavlja od očeta, matere, starih vzorcev, prijatelja, a kot sugerira naslov, je tudi v tej knjigi najti obilo pesmi preseganja in osvobajanja, skozi protislovje pesnica odkriva navzočnost v odsotnosti, življenje v praznini, lahkotnost v teži bivanja. Te meditacije, ki vodijo v srž eksistence in zasledujejo osvoboditev (telesa in duha), evocirajo jogijsko prakso in se nasploh približujejo mistični /duhovni poeziji. Vsaj v sledeh te nastavke opazimo skozi celotni opus.
MOGOČNA SEM
Omedlelost v plamenu,
plamteče sanje,
brezimna brezmejnost.
Ni me v meni,
nikoli me ni bilo,
nikoli me ne bo,
sreča.
Nimam telesa, spev sem.
Nimam duše, telo sem.
Ni me,
zato sem mogočna
kot večnost.
Ne gre za upesnjevanje t. i. svete norosti, temveč za izvirno in posrečeno odpoved racionalni funkciji v prid doživljanju čiste radosti, ki je v instinktu, v čutnosti.
Ob koncu velja izpostaviti za slovenski (pesniški) prostor verjetno najbolj izstopajočo zbirko, ki ji pripada osrednje mesto v tej antologiji, Srečna kakor pasji rep (1978). (Zaradi motiva psa in igrivega pristopa se slovenskim bralcem hitro ponudi primerjava z zadnjo pesniško zbirko Anje Zag GolobWatson, v kateri pes in njegov mahajoči rep v oziranju bivanjske radosti odigrata ključno vlogo.) V tej zbirki Anne Świrszczyńske od vitalizma res vre, tako močno, da (izpovedovalko) izbruh radosti privede vse do norosti. Ali pa velja nemara obratno? Ne gre za upesnjevanje t. i. svete norosti, temveč za izvirno in posrečeno odpoved racionalni funkciji v prid doživljanju čiste radosti, ki je v instinktu, v čutnosti. Pesmi zavoljo notranje osvoboditve obračunavajo z racionalnim prepričanjem, da je fizis kletka, omejitev, zapor, in to na način, da se v pesmih telo poljubno levi, dobiva nove okončine, dlako, vrata, okna, skratka, se preoblikuje v nove objekte in položaje. Fizično v njeni poeziji nikoli ne izgine, pesnica mu daje prednost in poskuse »duhovnega« prelisičenja oprijemljive realnosti tudi ironizira. Tako se Świrszczyńska v tej zbirki spet izkaže kot mojstrica humorja, samoironije, a tudi mojstrica spreobračanja metafizike v fiziko. Transformativna moč njene poezije namreč ni usmerjena onkraj, temveč ostaja vselej prizemljena, utelešena.
STRADAM SVOJ TREBUH Z VIŠJIMI CILJI
Že tri dni
stradam svoj trebuh,
da bi se naučil
jesti sonce.
Pravim mu: Trebuh,
sram me je zate. Postati
moraš poduhovljen. Jesti
moraš sonce.
Trebuh že tri dni
molči. Ni lahko
v njem vzbuditi višjih aspiracij.
Vendar sem optimistka.
Danes zjutraj, ko sem se sončila na plaži,
sem opazila, da že začenja malce
sijati.
V skladu s pesničinim ustvarjalnim kredom smo z Džingiskanom v kopalnici v slovenskem jeziku dobili izjemno komunikativno poezijo, ki je ni težko vzeti za svojo. V njej namreč naletimo na redek spoj izpovedne neposrednosti in brezkompromisne hrabrosti biti – pristen, navzoč in udeležen, tudi ali pa predvsem ko gre (ženski) za nohte. Čudovito darilo, in to ne le v prazničnih časih.
Anna Świrszczyńska: Džingiskan v kopalnici (Mladinska knjiga, 2024, prevod Jana Unuk)
Utrujeni psi so za sodobno slovensko poezijo, kar je bilo Ginsbergovo Tuljenje (1956) za ameriško poezijo tistega časa.
V miceliju ni začetka in ni konca, nekatera mesta nimajo središča, četudi so organizirana. Kje torej začeti? Ne vem, kdaj me je nazadnje zbirka poezije vključila vase, namesto da bi sam vključil svojo zavest vanjo. Dolge pesnitve, brez določene verzne oblike, a polne asonanc, mnogopomenskosti, izvirnih besednih iger, s poudarjenimi ponovitvami, skrbno odmerjenimi premenami, z občasnimi rimami, ki iz jezikovne magme rastejo organsko, brez zunanje potrebe, iz čiste sile izraza, v svojem norem, ritmičnem gibanju jezika dosežejo, da začneš v glavi repati, da plešeš, tako kot beseda igra. Jure Besni Dante Bernik je reper, in reper včasih uči (nekatere) pesnike z njihovimi »tretjerazrednimi besednimi igrami« pesniti. Reper, ki je domač besedi in vsem njenim registrom, od vulgarnih do filozofskih in sublimnih. In skupaj z besedo postajaš pes, kot v spremni besedi iz enega samega stavka zapiše Gašper Štukelj: »In beseda je pes postala.«
Te besedne sile, tega vrenja, jeze in odklona, te moči, besede tisti, ki so navajeni na kompromise in tiho mehkobo šarmantne buržoazije, pač najbrž niti ne začutijo.
Kdo so psi? Ja, so simbol človeške margine, ampak tudi več od tega: so tvorbe, ki se razraščajo v besedah in med njimi, so postajanje-žival, kot ta proces imenujeta Deleuze in Guattari. Psi so zunaj, onkraj roba, vendar tudi znotraj, saj njihova ontologija zlahka zaobide vratarje in se naseljuje, neopažena in nedotaknjena, tudi med drugimi. Včasih se približa svetu brezdomcev, outlawov, izključenih pesnikov, ki ne bodo dobili nominacij, ki bi jih morali, saj zvenijo (samo zvenijo) preveč toksično moški, so preveč beli (čeprav so v resnici temnopolti, tako kot je Obama bel) in preveč pripadajo lumpenproletariatu, premalo pa jari gospodi. Te besedne sile, tega vrenja, jeze in odklona, te moči, besede tisti, ki so navajeni na kompromise in tiho mehkobo šarmantne buržoazije, pač najbrž niti ne začutijo. Ušesa, telesa in srca so se strdila v mehkobi.
To je book of rhymes, knjiga poezije v celostnem pomenu. Knjiga s svojimi poglavji, imaginarijem, konceptom, ki zajema celoto nekega sveta, ne pa zbirka liričnih zapisov, miselnih fragmentov in podobno. S slednjim seveda ni nič narobe, ampak Utrujeni psi so unikat. Polno je referenc, na filme, knjige, pesmi, navzven skratka postmodernistično, vendar brez relativizacije izkušnje in samonanašalnosti: ne samonanašalno, temveč nanašalno. Moto se vrača, odmeva med poglavji kot pasji lajež, tudi sam vključujoč pasji lajež.
Med psi živi poet, med laježem ponika in se znova vrača, s svojim laježem, ki je razumnejši kot govor večine, kot obstranec, vendar ne romantičen.
Med psi živi poet, med laježem ponika in se znova vrača, s svojim laježem, ki je razumnejši kot govor večine, kot obstranec, vendar ne romantičen. Obstranec ni zato, ker si sam tako reče, temveč ker je v svetu samooklicanih veličin edini, ki prevprašuje svojo vlogo, se sooča s svojo hipokrizijo in se sovraži zaradi svojih kompromisov s tistimi, ki imajo takšno ali drugačno moč – moč vpliva ali moč večine.
Njegovi udarci niso aktivistični, niti politikantski, so pa politični, ravno zato, ker jasno izpričujejo svojo pozicijo in se je ne trudijo narediti sprejemljive s tem, da bi udarjali samo v eno smer. S tem svojo pozicijo jasno izražajo in afirmirajo. Ta pozicija je v veliki meri antipozicija, vendar ne lepodušniška, temveč kritična. Kritičnost je danes sicer postala še ena od dobrin, s katero se trguje. Če za nekega intelektualca rečemo, da je kritičen, je to oznaka, ki mu poviša ceno na simbolnem ali ekonomskem trgu. S tem po navadi mislimo, da je kritičen do tistega, do česar smo sami kritični, brez samokritičnosti, intelektualec pa to zna bolje artikulirati. Intelektualec tako postane uporaben profesionalec v kulturnih in političnih bojih. Poetična in intelektualna kritičnost Utrujenih psov pa je razsrediščena, v svoji jezikovno-imaginarni vijačnici sočasno rije v obe smeri, navzven in navznoter, podira nadstropja, spremeša prst. Tudi kadar se ne pojavljajo realije, poteka to mešanje življenjskih oblik in podob, ob bobnih zlogov, ki učinkujejo skoraj psihedelično.
Utrujeni psi so skoraj gotovo ne zgolj eden najboljših prvencev leta, temveč tudi ena najvznemirljivejših pesniških knjig v slovenskem jeziku, izdanih v zadnjih nekaj letih.
Zbirka je narejena perfekcionistično, sočasno pa z nebrzdano strastjo. Bernik je perfekcionist kot reper, kot pesnik, v vsem, s čimer se ukvarja. V umetnost vlaga trdo delo in ostaja zvest lastni poziciji izrekanja, zato ga, čeprav se njegove kvalitete ne da spregledati, na poti uveljavljanja pogosto prehitevajo ekspresni ustvarjalci z bogatimi starši ali posameznice in posamezniki, ki mislijo, da morajo v življenju biti umetniki in da smo vsi »slišali zanje« (moto, ki se pojavlja skozi zbirko v različnih permutacijah), ter se šlepajo na take in drugačne -istične »popart« trende in raznorazne na videz prisrčne čustvene manipulacije. Generičnost, ki se predstavlja kot izvirnost, pritlehnost, ki se predstavlja kot vrlina.
Za neposrednostjo in dostopnostjo stojita večplastnost in kompleksnost, to pa je kombinacija, ki vratarje umetniških krogov pogosto najbolj zmede. Tudi iz tega v naših malih scenah nemogočega položaja izhaja bes, ki se izraža kot izbruh pesniškega velikana, pri čemer lava na poti v dolino s svojimi ognjenimi črtami izrisuje umetelne, dovršene podobe. Kljub perfekcionizmu zbirka ni popolna, čeprav je izjemno dodelana in močna in bližje popolnosti kot marsikaj. Tu in tam se prikrade kaka obča besedna zveza ali nekoliko nedodelana metafora, in dolge pesmi, potem ko dosežejo svoj veličastni ritem, se včasih nekoliko upehajo in zaključijo na podoben način. Velika, divja zver ima nato krajši rep, iz katerega bi se dalo stisniti še malo, izcediti še malo soka.
Najboljše pesmi so dolge, najdaljše, ki nas srkajo v svoj ritem in v svoj čustveni val, do pretanjenih nians in do zastrašujoče mogočnosti. Utrujeni psi so skoraj gotovo ne zgolj eden najboljših prvencev leta, temveč tudi ena najvznemirljivejših pesniških knjig v slovenskem jeziku, izdanih v zadnjih nekaj letih. In pa ena najbolj kvalitetno samosvojih pesniških knjig zadnjega desetletja s posebnim energijskim, psihedeličnim jedrom in močjo besede, ki dobesedno zavezuje.
Danes vrata odpira jubilejni, 40. Slovenski knjižni sejem, ki nas na Gospodarsko razstavišče v Ljubljani vabi vse do nedelje. Več založb smo povprašali, na katere knjige so najbolj ponosne.
Leta 2022 se je Slovenski knjižni sejem iz Cankarjevega doma vrnil na prostornejše Gospodarsko razstavišče, kjer se je pol stoletja prej tudi začel (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Tina Perić: Ćrtice (Goga)
Prvenec avtorice Tine Perić popisuje otroštvo, zaznamovano z izbrisom. Zgodba spremlja Mijo in njeno odraščanje, ki ga na glavo postavijo očetovi »problemi s papirji«. Mijina zgodba ponudi vpogled v drugo plat slovenske osamosvojitve in razpada Jugoslavije, tokrat iz perspektive otroka. Avtorica bo na sejmu prejela nagrado za najboljši prvenec leta. Čestitamo!
Liu Zakrajšek: Zajtrk prvakinj (LUD Literatura)
Razpeta med predavanja in tri različne službe se protagonistka, namesto da bi razmišljala o svojih sanjah in prihodnosti, ukvarja s tem, kako zaslužiti za naslednjo najemnino, medtem ko se dinamika njenih odnosov dramatično gradi in spet ruši. Družbeni roman Liu Zakrajšek pripoveduje o mlajši generaciji, ki jo zaznamuje širša bivanjska kriza. Tudi roman Liu Zakrajšek je bil nominiran za literarni prvenec leta 2024, prav tako je nominiran za veliko nagrado knjižnega sejma. Pogovoru z avtorico bomo prisluhnili v četrtek ob 19. uri na Pogovorni postaji.
Irena Cerar: Svetišča narave: sedem tednov vseživosti (UMco)
S knjigo si je avtorica priljubljenih izletniških vodnikov postavila prav poseben izziv: za sedem tednov se je odpravila v naravo, da bi vsakega od najznačilnejših slovenskih habitatov (gozd, jame, gore, mokrišča, reke, morska obala, kulturna krajina) izkusila na lastni koži. Knjiga je kombinacija terenskega izkustva, osebnih refleksij, naravoslovnih zanimivosti, literarnih in mitoloških perspektiv, ki bralcu ponuja večplastno izkušnjo doživljanja narave v vsej njeni raznolikosti. Je tudi iskren poskus dialoga s pokrajinami, vidnimi in nevidnimi, zunanjimi in notranjimi.
Mitja Velikonja: Ukrajinske vinjete (Miš)
Aktualni eseji o kulturi bližnje vojne v Ukrajini, komplementarno dopolnjeni s fotografskim gradivom, osvetljujejo vojno stanje v napadeni deželi tako skozi videnje in doživljanje avtorja kot skozi razmislek o ozadju dogajanja, zgodovinskih dejstvih, političnih mahinacijah … Ponujajo vpogled iz različnih zornih kotov: osebnega, sociološkega, političnega, ideološkega, literarnega, filozofskega, družbenega … Pišejo zgodovino vsakdanje resničnosti navadnih ljudi skozi street art vojno ikonografijo, ulični nacionalizem, obcestno simboliko …, kjer je moč videnega enaka moči slišanega.
Feri Lainšček: Kurja fizika (Beletrina)
Z romanom Kurja fizika Feri Lainšček zaokroža trilogijo Kurji pastir, v kateri nadvse živo, literarno prepričljivo in nepozabno upodablja svoja otroška leta v obmejni vasici Dolenci na Goričkem v Prekmurju. Zgodbe, ki jih je nekje na slovenskem robu, ali pač bogu za hrbtom, napisalo življenje, se zato ob koncu trilogije lahko zaokrožijo v veliko metaforo, ki ni več zamejena z resničnostjo in lahko nagovori slehernega bralca. Romani Kurji pastir, Petelinje jajce in Kurja fizika se zlijejo v monumentalno literarno celoto, kakršnih je v slovenski književnosti malo.
Anja Mugerli: Plagiat (Miš)
Najnovejša kratkoprozna knjiga letošnje kresnikove nagrajenke je zbirka devetih kratkih zgodb, katerih rdeča nit je izguba. V izčiščenih, večplastnih zgodbah z nepričakovanimi obrati, dobrim pripovednim ritmom, neobloženim jezikom avtorica dokazuje, da je vrhunska pripovedovalka s pretanjenim posluhom za duševnost, tudi za njene skrajno zastrte, temačne vzgibe.
Selma Skenderović: In če vsi pozabijo (Cankarjeva založba)
Selma Skenderović, najmlajša avtorica, ki je pri 19 letih zmagala na Festivalu mlade literature Urška 2020, po uspešnem kratkoproznem prvencu Zakaj molčiš, Hava? v romanu nadaljuje raziskovanje etnično in razredno razslojene družbe. Kaj pravzaprav pomeni priseljenska izkušnja, če končno opustimo vse stereotipe? Kako vztrajati v medprostoru, kako se soočiti z dvojno tujostjo, tisto, ki nas preveva v domači državi, ker smo odšli, in s tisto, ki nas neizbežno zaznamuje v tujini?
Ana Duša: Kot hiša velika žaba (Zala)
Slikanica, ki se je uvrstila v katalog Bele vrane 2024, je hudomušna zgodba o veseli žabici in ljudeh z vedno velikimi pričakovanji, pohlepnimi in častiželjnimi. Ta slikanica in obenem še ena, Srečna žaba, ki jo je prav tako ilustrirala Marta Bartolj, sta vzbudili zanimanje tudi pri tujih založnikih, sklenili so že pogodbi za češki in slovaški trg. In obetajo se jima še druge nove poti.
Nika Matanović: Betonski labirint (Pivec)
Mladinski roman letošnje nominiranke za mlado pero časopisne hiše Delo postavlja v ospredje odraščanje četverice, vse do najstništva, ko glavni liki iščejo svoje mesto v svetu. Vsak od njih se ob tem sooča s težavami, z izgubami, bolečino, a tudi s spoznanjem, da se je za pravo prijateljstvo treba potruditi. Kako odraščajo mladi danes in kaj vse jim danes predstavlja betonski labirint?
Miriam Drev: Po poti se je zvečerilo (Pivec)
Razplastena pripoved nas popelje na vznemirljivo potovanje po prostoru in v času. V središču je mlada ženska, hči Slovenke in Libanonca, ki se je zaradi državljanske vojne v rojstnem Bejrutu enajstletna preselila v Ljubljano, od tam pa so jo karierne ambicije in mladostna radovednost gnale še v druga evropska mesta. Kljub nezaceljeni travmi iz otroštva, ki se sem pa tja oglasi sredi tihote noči, je Lucia igriva in uresničena osebnost – vse dokler ne spozna Aleca …
Vesna Milek: Kleopatra: Naj se zgodi (Beletrina)
Roman o zadnji ptolemajski kraljici Kleopatri VII. je izpisan v prvi osebi ter gostem, preobloženem, skorajda hipnotičnem jeziku, v njem pa – na ozadju prelomnih zgodovinskih dogodkov in v času, ko je rimski imperij širil svojo prevlado na Vzhod – odkrivamo pravo podobo neobičajne vladarice. Roman se osredotoča predvsem na njeno notranje doživljanje in zapleten odnos s Cezarjem in Antonijem, pred bralca pa Kleopatra stopa kot ženska, ki je bila že z rojstvom določena za božanstvo in ki je ohranila oster um, hladno ambicijo in preračunljivost, a tudi željo po znanju, religiji, politiki in ljubezni.
Milan Dekleva: Lističi (Pivec)
V osrednji pripovedi romana Lističi srečamo pesnika, pisatelja in urednika Alberta, ki se leta 1967 s svežim prevodom Calvinovega romana odpravi iz Ljubljane v Trst. Tam naj bi v dialogu s slavnim pisateljem razrešil nekaj prevajalskih zadreg. Obisk mesta pa odločno preraste poskus razrešitve nejasnosti v nekem besedilu in se spremeni v obračun z lastno preteklostjo, pa tudi s polpreteklo zgodovino občutljivega obmorskega zaledja. V ozadju pripovedi prepoznamo številne zgodovinske like, med njimi so pisateljev stric Albert Širok ter vrsta drugih osebnosti iz umetnosti in kulture, od Cankarja in Kosovela do Bartola in Kosmača.
Branko Cestnik: Razmik med žerjavi (Celjska Mohorjeva družba)
Ludvik Vodušek bi moral v domači Volovki pri Ptuju saditi krompir, tesati les in igrati na gosli, vendar proti svoji volji v nemški uniformi na ruski fronti pade v neusmiljen vojaški stroj. V položaju, kjer nima skoraj nobene izbire, si priseže, da nikoli ne bo nikogar ubil. Navdih za zgodbo so bila resnična pričevanja številnih slovenskih mobilizirancev, ki so v nemški vojski odigrali prav takšno vlogo tihih pacifistov.
Davorin Lenko: Goli objem (LUD Literatura)
Zbirka kratke proze Davorina Lenka je posvečena generaciji, ki je odraščala v času, ko je nasilje vdrlo na šolske hodnike. Okvir knjige predstavlja daljše introspektivno besedilo, ki ga lahko beremo kot samostojno zgodbo, morda celo kot avtofikcijski esej ali izpoved, osnovo, na katero se pripenjajo pripovedi. Njihova substanca je nasilje, knjiga je namreč posvečena t. i. generaciji Columbine, ki je odraščala v času, ko je nasilje vdrlo na šolske hodnike – ne samo s pištolami, temveč tudi z nenehnim »bullyingom«, ustrahovanjem vseh drugačnih in samosvojih.
Lao Tse, Martin Luther, George Orwell, Vladimir Nazor, Karel Gržan in drugi v zbirki Iskra (Sanje)
Poslanstvo zbirke Iskra je bralcem in bralkam na dostopen način približati žlahtna dela slovenskih in tujih ustvarjalcev – dela, ki prebujajo iskro kozmične človečnosti, poudarjajo pri založbi Sanje. V knjižicah, na voljo po širšemu krogu bralcev dostopnih cenah, povečini od petih do desetih evrov, nas nagovarjajo Lao Tse, Martin Luther, George Orwell, France Prešeren, Vladimir Nazor, Karl Marx in Friedrich Engels, Klement Jug, Marjan Tomšič, Tomaž Mastnak, pater Karel Gržan in drugi.
Samo Rugelj: Slovenske knjižne uspešnice 21. stoletja (Cankarjeva založba)
Če je nekoč veljalo, da so v Sloveniji najbolj brana in prodajanja tuja dela, jim v zadnjem času povsem suvereno konkurirajo (in jih včasih tudi prekašajo) dela izvirnih avtoric in avtorjev. Samo Rugelj kot eden vidnejših poznavalcev slovenske založniške krajine prinaša pregled domačih del, ki so se prebila med najbolj prodajanja, morda pa tudi brana, za povrh pa za vse s podobnimi ambicijami dodaja nekaj nasvetov, pravil, kako pravzaprav napisati uspešnico.
Mladen Dolar: Kamen in glas (Goga)
Eden najuglednejših slovenskih filozofov se v svojem prvem obširnem izboru spisov o literaturi podaja globoko v besedne svetove in prikaže, kako v literaturi poteka prehod od posamičnega k univerzalnemu: v besedilih, ki pretresajo tako klasično kot tudi povsem sodobno književnost, skozi prizmo filozofije na vznemirljiv in unikaten način prevprašuje pomen in moč svetovne književnosti.
Peter Svetina: Krušno mesto (Miš)
Za letošnjo dobitnico priznanja zlata hruška v kategoriji izvirna mladinska leposlovna knjiga so v komisiji zapisali: »Že hiter prelet njenih strani pokaže na njeno kompleksnost tako z oblikovne kot vsebinske strani«. V utemeljitvi so še poudarili, delo predstavlja brezčasen poklon ne le arhitektu Jožetu Plečniku, ampak tudi t. i. krušnemu mestu, svetovljanski Pragi, ki je marsikateremu slovenskemu umetniku in intelektualcu nudila kruh in prepotrebno duhovno zavetje, s tem pa pomembno tlakovala pot razvoju slovenske znanosti in umetnosti.
Zbirka prinaša izbor pravljic, povedk, bajk in legend z več koncev sveta. Osredinja se na drevesa, saj smo si, po besedah ene od avtoric, ljudje in drevesa podobni. Vabljeni pod, med in nad pravljične krošnje, ki jim je končno obliko dala pesnica in prevajalka Klarisa Jovanović, v dovršene podobe pa vlil ilustrator Marko Rop.
Virginie Despentes: Vernon Subutex 3 (Cankarjeva založba)
Pa ga imamo! Sklepni del trilogije francoske pankrokenrol avtorice Virginie Despentes. Težko smo čakali, a zdaj končno lahko izvemo, kako se izteče usoda naslovnega Vernona in cele plejade (milo rečeno) nenavadnih likov. Čeprav je avtoričino seciranje francoske (posredno pa ne samo te) družbe, iluzij in idealov različnih družbenih razredov nadvse žmohtno branje, je posebna poslastica slovenščina prevajalke Jedrt Maležič, za katero se zdi, da je z vsakim delom tekmovala sama s sabo. Pa nismo subjektivni, vprašajte npr. Francoski inštitut ali pa Društvo slovenskih književnih prevajalcev!
Valérie Perrin: Sveža voda za rože (Vida)
Čutna in ganljiva zgodba o Violette Toussaint, osamljeni skrbnici pokopališča v francoskem podeželskem mestecu. Njeno preprosto življenje pretrese prihod moškega, ki razkrije skrivnost iz preteklosti in spremeni njen pogled na ljubezen in izgubo. Roman v prevodu Mimi Podkrižnik slavi moč odpuščanja, ljubezni in drobnih radosti življenja.
Jurica Pavičić: Rdeča voda (Goga)
Jurica Pavičić slovi kot mojster kriminalke, za Rdečo vodo pa je prejel številne prestižne nagrade, predvsem v Franciji. Rdeča voda, ki jo je prevedla Seta Knop, je zgodovinski kriminalni roman, v katerem pisatelj razgrne tri desetletja po skrivnostnem izginotju dekleta Silve Vela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V borih tridesetih letih se življenje v Mistu, mestecu ob Splitu, obrne na glavo, policija pa tava v temi. Avtor bo tudi gost letošnjega knjižnega sejma. V soboto ob 11. uri bo na stojnici založbe Goga na voljo za klepet in podpisovanje knjig.
Sarah Bakewell: Moč humanizma: Sedem stoletij svobodomiselnosti, raziskovanja in upanja; Humanistično prizadevanje za življenje po meri človeka (UMco)
Avtorica, ki se sama že od nekdaj vidi kot humanistko, v najnovejši knjigi osvetljuje najbolj oseben, individualen in človeški vidik tega fenomena ter bralce popelje na veličastno intelektualno popotovanje od zgodnjih literarnih zagnancev štirinajstega stoletja (Boccaccio, Dante, Petrarka) do sodobnih sekularnih aktivistov, od Erazma Rotterdamskega do esperanta, od prvega anatoma Andreasa Vesaliusa do agnostikov, od Christine de Pizan do Bertranda Russella, od Voltaira do Zore Neale Hurston. Moč humanizma v prevodu Nikija Neubauerja se ne ukvarja le z vprašanjem, kaj druži različne struje humanizma, temveč tudi z razsežnostjo njegovega vpliva, ki je uspešno kljuboval fanatikom in tiranom.
Joe Dispenza: Placebo ste vi (Primus)
Doktor kiropraktike, učitelj in svetovni predavatelj raziskuje moč uma pri zdravljenju telesa in spreminjanju realnosti. Bralce vodi skozi znanstvene dokaze o učinku placeba ter jih uči, kako uporabiti to znanje za izboljšanje svojega življenja. Knjiga v prevodu Jerneja Zorana združuje znanost, duhovnost in osebno rast ter bralcem ponuja konkretne tehnike za preobrazbo.
Lucinda Riley: Viharna sestra (Vida)
Drugi del priljubljene serije Sedem sester spremlja Ally D’Aplièse, nadarjeno jadralno tekmovalko, ki se po osebni tragediji poda na pot iskanja svojih korenin. Njena zgodba se prepleta z življenjem mlade pevke Anne Landvik … Roman, ki ga je prevedla Irena Modrija, pripoveduje o ljubezni, izgubi in odkrivanju družinske zapuščine.
Ivana Dobrakovová: Mame in tovornjakarji (Malinc)
Mame in tovornjakarji v prevodu Diane Pungeršič je kratkoprozna zbirka, ki prinaša zgodbe petih žensk, treh Slovakinj in dveh Italijank, ki se prepletajo, dopolnjujejo, zanikujejo in medsebojno ujemajo, pet različnih življenjskih usod v Bratislavi in Torinu, na ulicah, v hišah, odnosih, telesih, na spletu, v konjeniškem klubu, soseski Vanchiglia, predvsem pa v glavah.
Caroline Wahl: 22 dolžin (Vida)
Ganljiva in iskrena pripoved o Leni, mladi ženski, ki vsakdan preživlja med skrbjo za mlajšo sestro in službo na blagajni, medtem ko sanja o drugačnem življenju. Njeno edino zatočišče je plavanje, kjer v bazenu preplava svojih 22 dolžin. Roman v prevodu Neže Božič raziskuje moč družinskih vezi, odpornost in iskanje poti do sebe.
Aleksej Nikolajevič Varlamov: Mihail Bulgakov (LUD Literatura)
Biografija velikega klasika Mihaila Bulgakova, ki jo je prevedel Borut Kraševec, poleg fascinantnega pisatelja naslika tudi kulturnopolitično življenje v Sovjetski zvezi tistega časa in govori o kompleksnosti razmerja med intelektualci in oblastjo eno stoletje pozneje.
Mihail Afanasjevič Bulgakov: Bela garda (Celjska Mohorjeva družba)
Zgodovinski roman nas popelje v burne dni državljanske vojne od decembra 1918 do začetka februarja 1919 v Kijevu, a je tudi premišljena moralna in etična študija, ki bralca spodbuja k razmisleku o lastnih vrednotah in odločitvah. Avtorjeva sposobnost, da v zapletenem zgodovinskem kontekstu ohrani univerzalna vprašanja o človeški naravi, naredi Belo gardo relevantno in močno delo tudi za sodobnega bralca. Knjigo smo v prevodu Marjana Poljanca dobili leta 1975. Spremno besedo k tokratni prenovljeni in dopolnjeni izdaji je prispeval dr. Aleš Maver.
Marianne Kaurin: Na jugu (Zala)
»Osamljenost in revščina sta hudi zadevi, sploh če si najstnik. Ampak, če najdeš zgolj enega res pravega prijatelja, ki ima obilo domišljije, je lahko svet hitro bolj prijazen,« je zapisal tehnični urednik Jure Preglau. Knjigo norveške avtorice je prevedel Darko Čuden, slovensko naslovnico pa je prispevala Andreja Gregorič.
Gabor Maté: Navidezna normalnost (Primus)
Priznani zdravnik, strokovnjak za zasvojenost in pisec raziskuje povezavo med sodobnim življenjskim slogom ter duševnimi in telesnimi boleznimi. Skozi zgodbe pacientov in lastna razmišljanja razkriva, kako družbena pričakovanja in pritiski vplivajo na naše zdravje. Knjiga v prevodu Erika Majarona ponuja pronicljiv vpogled v vzroke bolezni in smernice za bolj zavestno in zdravo življenje.
Enej Silvij Piccolomini – Piij II.: Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju (Celjska Mohorjeva družba)
Enej Silvij Piccolomini (1405–1464), poznejši papež Pij II., je med vsemi »Petrovimi nasledniki« v zgodovini gotovo najbolj povezan z današnjim slovenskim ozemljem. V knjigi so predstavljeni in prevedeni številni dokumenti, ki prikazujejo, kako je v različnih vlogah vplival na ta prostor: kot tajnik cesarja Friderika III., škof v Trstu in eden glavnih akterjev pri ustanovitvi ljubljanske škofije. S tem v slovenskem prevodu Jana Dominika Bogataja in Anje Božič dobivamo temeljno gradivo Italijanovega opusa, vezano na današnji slovenski prostor, za posladek pa še njegove najbolj sočne strani.
Martin Puchner: Kultura: nova svetovna zgodovina (UMco)
Najnovejša mojstrovina slovitega intelektualca, pisca in profesorja predstavlja zgodbo svetovnih civilizacij kot vznemirljiv preplet mešanja, deljenja in izposojanja. V njej med drugim spoznamo, kako so se umetniške oblike skozi stoletja selile na razne konce sveta in tako ustvarile brezčasne umetnine. Na potovanju skozi antično Grčijo, Ašokovo Indijo, kitajsko dinastijo Tang in številna druga obdobja avtor razkriva vozlišča, ki so spodbudila nastanek kulture in umetnosti ter iz nas naredila ljudi, kakršni smo danes. Puchner v Kulturi, ki jo je prevedla Špela Vodopivec, na privlačen, utemeljen in briljantno razumljiv način pojasnjuje, kako je kultura že od nekdaj igrala ključno vlogo pri posredovanju znanja, ki spodbuja napredek človeške civilizacije.
Patxi Zubizarreta: Grenak je med (Malinc)
Podobno kot številni mladi si tudi Selim v želi zapustiti žalostni Maroko in srečo poiskati v bleščečem Parizu. Na poti bo okusil med in grenkobo: med v objemu Esther iz baskovske prestolnice, grenkobo zaradi neprizanesljive resničnosti na Zahodu. Njegovo zgodbo v prevodu Barbare Pregelj opisujejo trije glasovi: mladi Magrebčan, njegovo dekle Esther in najbolj znameniti mugalari devetdesetih.
Duhovito branje o nič kaj lahkih temah: o prijateljih, ki čez noč to niso več, o odraslih, ki jim tudi ni vedno lahko, občutljivim ustvarjalnim dušam sploh ne. Mogoče je čar romana švedske pisateljice v prevodu Danni Stražar prav povezanost med najstnico in njeno umetniško teto, njuna empatija, pomoč ter skupno iskanje veselja in ustvarjalne moči.
Klasična Beletrina – V. letnik (Beletrina)
Čarobna koža je eden od vrhuncev cikla Človeška komedija Honoréja de Balzaca, ki združuje več kot 40 romanov, raziskujočih globine človeškega značaja. Delo, ki ga je prevedla dr. Špela Žakelj, ponuja globok vpogled v takratno družbo. Peti letnik zbirke vključuje tudi izjemen prevod dela Profesor Unrat ali Tiranov konec pionirja kritične literature 20. stoletja Heinricha Manna v prevodu Braneta Čopa, romana, ki raziskuje kompleksnost človeškega značaja, razpad moralnih vrednot in družbene pritiske. Lovčevi zapiski v prevodu Urše Zabukovec so zbirka kratkih zgodb ruskega mojstra jezika in stila Ivana S. Turgénjeva, ki se skozi njih razgalja kot pronicljiv analitik plemiške miselnosti zastarelega ruskega političnega sistema. Najznamenitejši švedski dramatik Avgust Strindberg v Sinu služkinje opisuje svojih 37 let od otroštva do časa, ko je opustil univerzitetni študij v Uppsali in se vrnil v Stockholm, da bi postal pisatelj. Avtobiografsko delo, ki ga je prevedla Mita Gustinčič Pahor, raziskuje kompleksne družinske odnose ter ponuja vpogled v travme in družbene razmere 19. stoletja. Roman Slivov cvet v zlati vazi skrivnostnega avtorja pod psevdonimom Lanling Xiaoxiaosheng, je dolgo, preden je leta 1600 izšel v knjigi, med navdušenimi bralci krožil kot prepovedano čtivo. Pustolovščine družbenega povzpetnika Hsi Mena, ki jih je v slovenščino prelila Katja Kolšek, bogati očarljiva panorama davnega kitajskega sveta.
***
Srečanja z avtoricami in avtorji, pogovori, podpisovanja …
Danes, v torek, na uvodni sejemski dan, bo založba Primus ob 11. uri predstavila biografijo legendarne domače skupine Niet. Žiga Valetič se bo pogovarjal s člani benda, z avtorjem, Delovim novinarjem Zdenkom Matozom, in z Mojco Menart, direktorico založbe ZKP RTV SLO.
Sočasno, prav tako ob 11. uri, Mladinska knjiga prireja posvet Prihodnost zvočnih knjig. Kako so zvočnice spremenile in še spreminjajo slovensko knjižno krajino, kdo so njihovi »bralci« in kakšni so obeti za prihodnost? O tem bodo razpravljali Marjan Povše (Audibook), Vlado Motnikar (Radio Slovenija), Marko Hercog (Beletrina Digital) in Tihana Kurtin Jeraj (Mladinska knjiga Plus).
Celjska Mohorjeva družba danes ob 18. uri vabi k Pisateljskemu odru, kjer se bo na večeru Besede so le senca tišine z dr. Branetom Senegačnikom in dr. Milosavom Gudovićem pogovarjala urednica dr. Meta Lenart Perger. Poezija Braneta Senegačnika vabi k branju z vsemi čuti. Bralca napelje k izkustvu, v katerem tudi sam deli pesnikovo osebno doživetje in njegov uvid v naravni red stvari. Pesnik nam skuša v novi zbirki Prosojnosti pesem približa kot človeku lastno govorico in med tančicami prosojnosti kot bližino Presežnega.
Fotografija: Andraž Gombač
V sredo ob 19. uri založba Pivec na Pisateljskem odru organizira pogovor Otroci in vojna, na katerem bosta sodelovali prevajalka dr. Đurđa Strsoglavec in pisateljica Selma Skenderović. Povezuje Jedrt Jež Furlan. Roman Magdalene Blažević V poznem poletju, ki je izšel v okviru projekta Utrip evropske literature, je presunljiva pripoved o nedolžnosti, otroški igrivosti, družinski ljubezni in življenju v majhni bosanski vasici, ki jo pretrga krik vojne. Vojno prikazuje kot dejanje absolutnega zla in dokončnega uničenja. Zgodba temelji na resničnih dogodkih.
Cankarjeva založba vabi na pogovor z naslovom Kaj je slovenska knjižna uspešnica?, ki bo v četrtek ob 16. uri na glavnem odru. Pogovarjali se bodo dr. Samo Rugelj, Ivana Djilas, Tadej Golob in dr. Andrej Blatnik, debato bo moderiral Goran Dekleva.
Pogovor O kulturi v Ukrajini v času vojne z Mitjem Velikonjo organizira založba Miš v četrtek ob 19. uri na Glavnem odru. Dr. Mitja Velikonja, profesor kulturologije, je v svoji novi knjigi Ukrajinske vinjete opisal tisočere podobe kulture v vojni Ukrajini. Z avtorjem bomo spregovorili o Ukrajincih, ki v težkih časih »ne hlinijo normalnosti, ampak normalnost še naprej negujejo in ustvarjajo v nenormalnih okoliščinah«. Z njim se bo pogovarjala Nataša Štefe.
Beletrina vabi na tri predstavitve svojih knjig v družbi avtorjev: Andrej Capobianco bo politični triler Kdo je ubil SEKS? na Pogovorni postaji obiskovalkam in obiskovalcem približal v četrtek ob 17. uri, Feri LainščekKurjo fiziko v petek na Glavnem odru ob 17. uri, Vesna Milek pa Kleopatro prav tako na Glavnem odru v soboto ob 13. uri.
V petek, 29. novembra ob 11. uri založba Vida vabi na dogodek Geometrija na Odru mladih. Šolarji in pedagogi lahko pričakujete zabavno in poučno srečanje s slovitim profesorjem matematike in avtorjem učbenikov Gregorjem Pavličem ob izidu knjige Na križpotju oblik. Kako obogatiti redni pouk ter uvajati matematične in geometrijske vsebine pri neobveznih izbirnih predmetih in interesnih dejavnostih?
Bobri, in to v stripovski verziji! Tadej Golob, avtor dramske priredbe nove knjige, ilustrator Peter Škerl in moderatorka Nina Peče Grilc iz založbe Škrateljc, ki je izdala epsko slovensko klasiko v stripu, nas bodo v petek ob 17. uri v Stripovskem kotičku v pogovoru popeljali skozi nastajanje novega stripa, ki je bil pravi založniški in avtorski podvig. Seveda bodo spregovorili o knjigah, ki smo jih nekoč brali in so nam ostale ljube, od katerih imajo posebno mesto pri vseh treh sogovornikih Jalnovi Bobri. O izzivih ustvarjanja stripa, o ljubezni do Ljubljanskega barja in ljubezni do knjig nasploh.
Na sklepni festivalski dan, v nedeljo, bo založba Sanje predstavila obsežno Vsemirje, zbirko fantastičnih, fantazijskih, pravljičnih in magičnih zgodb lani preminulega Marjana Tomšiča (Fotografija: Andraž Gombač)
Založba Primus v soboto opoldne na Glavnem odru organizira srečanje Kako živeti dlje in bolje: Ključ do celostnega zdravja, posvečen vprašanjem, zakaj je celostno zdravje – telesno, čustveno in v odnosih – ključno, kakšen je pomen preprečevanja kroničnih bolezni, katere strategije so najpomembnejše za zdravje skozi leta ter zakaj je bistvena individualna obravnava. Pogovor bo temeljil na uspešnici dr. Petra Attie Živimo dlje. Z dr. Tino Prodnik se bo pogovarjala Zvezdana Mlakar.
Na Odru mladih bosta v soboto ob 16. uri avtorici Breda Podbrežnik Vukmir in Klarisa Jovanović pripovedovali zgodbe iz zbirke Čudežna drevesa: pravljice o drevesih z vsega sveta. Srečanje Čudežna drevesa organizira založba Malinc.
Dr. Samo Rugelj se bo v soboto ob 18. uri na Glavnem odru pogovarjal z Ireno Štaudohar in Ireno Cerar o tem, zakaj se vsi trije nagrajeni avtorji, ljubitelji narave, ki vešče sučejo pero, vedno znova vračajo v gozdove, gore, oddaljene kraje ali nenazadnje v mir domačega vrta in kaj tam navdihujočega najdejo oziroma kaj najde njih. Pogovor Pisanje o naravi včeraj, danes in jutri organizira založba UMco.
Na sklepni festivalski dan, v nedeljo, bo založba Sanje ob 10. uri na Pisateljskem odru predstavila obsežno, na kar 800 straneh natisnjeno knjigo Vsemirje Marjana Tomšiča (1939–2023). Monumentalno zbirko fantastičnih, fantazijskih, pravljičnih in magičnih zgodb bodo predstavili Martina Tomšič, Gašper Malej in Rok Zavrtanik, s katerimi se bo pogovarjala Nada Vodušek.
In za zaključek sejma? Koncert Svetlane Makarovič, ki ga organizira zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev, moderira pa Irena Matko Lukan. Njene šansone bomo lahko poslušali v nedeljo ob 17. uri na Glavnem odru. Pesnici se bodo pridružili Joži Šalej (klaviature), Nino de Gleria (kontrabas, kitara), Jelena Ždrale (violina, vokal), Anja Novak (vokal) in Janja Majzelj (vokal).
Seveda nas na 40. Slovenskem knjižnem sejmu čaka še veliko več privlačnih prireditev … in kajpada zanimivih, listanja, branja in podčrtovanja vrednih novitet. Pot pod noge!
Na koncu bodo zazveneli še šansoni Svetlane Makarovič (Fotografija: Andraž Gombač)
Iredentizem ob italijansko-slovenski meji je veliko bolj zapleten, kakor se zdi na prvi pogled. K njegovemu razumevanju lahko pripomore sveže izdano delo Angela Vivanteja (1869–1915), ki je sicer v izvirniku pod naslovom Irredentismo adriatico izšlo že leta 1912 v Firencah, v slovenskem prevodu pa štiri leta po drugi svetovni vojni, kot podlistek Primorskega dnevnika. Prevedel ga je tedaj mlad diplomant klasičnih jezikov, kasnejši profesor in pisatelj Alojz Rebula (1924 –2018).
Letošnji knjižni izid Vivantejevega Jadranskega iredentizma sodi med dogodke ob stoti obletnici rojstva Alojza Rebule, obenem obeležuje skorajšnjo 110. obletnico Vivantejeve smrti. Objavila ga je založba ART iz Komna, poimenovana z inicialkami prevajalčeve hčerke Alenke Rebula Tuta.
Vprašanje, kako ravnati z avtorjevim jezikom, ki je ponekod »star« že petinsedemdeset, drugod pa nekaj več kot šestdeset let, je bilo aktualno že pri letošnjem jubilejnem ponatisu romana Senčni ples, izdanem pri Beletrini. V knjižnem natisu Jadranskega iredentizma je Rebulov prevod izpred tri četrt stoletja nedotaknjen, kar je uvodoma tudi izrecno zapisano in utemeljeno. Pri izdaji sta sodelovala zgodovinarja Salvator Žitko in Štefan Čok. Posredno pa tudi Lavo Čermelj (1889–1980), saj je Vivantejevemu besedilu na koncu dodan njegov sestavek Mit o predvojnem italijanskem iredentizmu na Primorskem, leta 1936 prvič objavljen v ljubljanski reviji Misel in delo.
Angelo Vivante se je leta 1869 rodil v judovski družini. Po političnem prepričanju je bil socialist. Leta 1915 je napravil samomor, ker se je z izbruhom prve svetovne vojne, še bolj pa z vstopom Italije v vojno, sesula vsaka možnost mirnega sobivanja ob severnem Jadranu, kakršnega je teoretiziral v svojem delu.
***
Angelo Vivante je izhajal iz judovske družine, po političnem prepričanju pa je bil socialist. Kot marsikateri tržaški izobraženec je navezal stik z italijansko kulturno prestolnico, s Firencami, kjer je romantični pisec Manzoni slabo stoletje prej »v reki Arno izplaknil svoje obleke« (sciacquare i panni nell’Arno). Zanimivo je, da sta v istem letu in pri isti založbi izšla tako Vivantejev Jadranski iredentizem kakor tudi roman Il mio Carso (Moj Kras) Scipia Slataperja. Avtorjev pa ne druži samo pripadnost krogu revije La Voce, ampak tudi letnica smrti. Oba sta se od tega sveta poslovila tri leta po izidu svojih del. Slataper je kot iredentist oziroma italijanski vojak padel v boju proti Avstro-Ogrski na Kalvariji pri Gorici, Vivante pa je napravil samomor, ker se je z izbruhom prve svetovne vojne, še bolj pa z vstopom Italije v vojno leta 1915, sesula vsaka možnost mirnega sobivanja ob severnem Jadranu, kakršnega je teoretiziral v svojem delu. Kaj je sledilo vojni, je znano.
Vivante opisuje tudi bogate Tržačane italijanskega jezika, ki v svojih podjetjih iredentističnim in nacionalističnim idejam navkljub zaposlujejo slovenske in hrvaške delavce.
Preden gremo k sami vsebini dela, naj omenimo še zgodbo v Sloveniji manj znanega človeka, ki je zaradi družbeno-političnih razmer svoje dobe doživel podobno usodo: južnotirolski intelektualec, levičarski aktivist, naravovarstvenik in politik Alexander Langer (1946–1995) se je zavzemal za marsikaj, med drugim za mir v Bosni in Hercegovini, zemeljsko pot pa je prav tako predčasno končal s samomorom, in sicer julija 1995, prav v bližini Firenc.
Vivantejev Jadranski iredentizem je prevedel pisatelj Alojz Rebula (1924 –2018). V tržaškem Primorskem dnevniku je kot podlistek izhajal leta 1949, letošnji knjižni natis pa sodi v praznovanje stote obletnice prevajalčevega rojstva (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Jadranski iredentizem je Vivante razdelil na štiri večja poglavja. V prvem obravnava čas od pomladi narodov v Avstro-Ogrski leta 1848 do zedinjenja Italije dobrih petnajst let kasneje. Tedaj se v Trstu ni še jasno izoblikovala ideja o želji po združitvi z novonastalo državo, predvsem ker se je marsikdo zavedal, da zmore Trst dobro živeti in prosperirati le kot svobodno pristanišče habsburške monarhije. Da je bilo veliko skepse do iredentizma tudi v sami Kraljevini Italiji, izvemo v drugem poglavju knjige. Nenazadnje je bila v začetku osemdesetih let 19. stoletja ustanovljena trozveza, v kateri je bila poleg Nemčije in Avstro-Ogrske tudi Italija. Tretje poglavje je namenjeno vzniku slovenskega narodnega gibanja v Trstu, ki je bilo predvsem liberalnega značaja in ki mu je konec 19. stoletja le uspelo zajeziti asimilacijo v veliko italijansko morje. V zadnjem razdelku Vivante obravnava predvsem gospodarske vidike možnega razvoja ob severnem Jadranu, vključno z željami po trialistični preobrazbi habsburške monarhije, ki jih je kmalu prekinila vojna, nato pa še razpad države.
Tedaj se v Trstu ni še jasno izoblikovala ideja o želji po združitvi z novonastalo državo, predvsem ker se je marsikdo zavedal, da zmore Trst dobro živeti in prosperirati le kot svobodno pristanišče habsburške monarhije.
Vivante opisuje tudi bogate Tržačane italijanskega jezika, ki v svojih podjetjih iredentističnim in nacionalističnim idejam navkljub zaposlujejo slovenske in hrvaške delavce. Da je (bil) Vivantejev Jadranski iredentizem še (dolgo) aktualen, priča podatek, da so v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je Trst cvetel kot največja jugoslovanska trgovina kavbojk, lastniki trgovin ob Rdečem mostu zaposlovali delavce slovenske in hrvaške narodnosti, čeprav so bili izraziti italijanski nacionalisti. Ali pa dejstvo, da še danes nekateri tržaški desničarji, četudi objokujejo dejstvo, da se je jeseni 1954 pod Italijo vrnil samo Trst, ne pa tudi Istra in ostale pokrajine, radi zahajajo v gostilne onstran meje.
Brez dvoma bo torej tudi v prihodnje ob severnem Jadranu pestro.
Stefan Hertmans (1951), flamski pesnik, pisatelj, esejist in univerzitetni profesor, je prejšnji petek nastopil v Ljubljani, v ponedeljek v Novi Gorici, v torek pa še v Kopru, kjer je prejel mednarodno nagrado pont. Znanstveno-raziskovalno središče Koper in Beletrina jo s sodelovanjem drugih ustanov in s podporo koprske, ankaranske in piranske občine podeljujeta za »izjemne dosežke na področju medkulturne književnosti, ki prispevajo k preseganju meja in iskanju mostov med različnimi družbenimi skupinami in kulturnimi skupnostmi«.
Stefan Hertmans na Titovem trgu v Kopru (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Na rezidenci v hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu pisatelj sedi za prenosnim računalnikom. Tišino v nezadržnem ritmu seklja samo sekundni kazalec nad njim.
Med klepetom se nasmehne ob pripombi, da istrski Kubed najbrž ni tako zelo drugačen od njegovega provansalskega Monieuxa. Smehlja se in na telefonu poišče fotografijo svoje vasi, ki jo je opisal v slovitem, tudi pri nas priljubljenem romanu Tujka. »Poglejte. Vidite srednjeveški stolp nad visoko pečino in spodaj vas,« s prstom drsi po zaslonu. »Zdaj pa poglejte tja,« pokaže proti Črnemu Kalu, skalnatemu kraškemu robu in manjši utrdbi na previsu zgoraj. »Neverjetno, tam in tukaj imam skoraj enak razgled!«
Pred nama na mizi so tri knjige, izdane pri Beletrini. Ob festivalu Literature sveta – Fabula je leta 2015 v žepni izdaji najprej izšel sicer obsežen roman Vojna in terpentin (Oorlog en terpentijn), leta 2019 smo, prav tako v prevodu Staše Pavlović, dobiliTujko (De bekeerlinge) in letos, pred kratkim, v prevodu Mateje Seliškar Kenda šeVzpon (De opgang).
Pisatelj je nekaj dni preživel na rezidenci v hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu (Fotografija: Andraž Gombač)
V Vojni in terpentinu je pisatelj ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne krenil po sledeh lastnega deda, ki je vnuku pred smrtjo izročil dva zvezka s svojimi zapiski.
Potem ko se je leta 1994 priselil v provansalsko vas Monieux, je pisatelj izvedel za pogrom križarjev nad tamkajšnjimi prebivalci v 11. stoletju in naletel na sledi odločne mlade Vigdis, ki se je takrat v ljubezni do judovskega fanta odrekla družini in krščanski veri, sprejela novo ime Hamoutal in s svojim Davidom pobegnila, krenila na dolgo in trnovo pot – veliko več o tem preberemo v Tujki.
In zdaj, skupaj z nagrado pont, je pred nami še Vzpon, roman iz leta 2020. A začelo se je že leta 1979, ko je Hertmans kupil hišo, šele v prvem letu novega tisočletja pa dobil še dokončno potrditev, da je dvajset let živel v domu nekdanjega esesovca … No, pa je že spet moral sesti, raziskovati in pisati.
Kondicija mu zlepa ne poide: več let zmore raziskovati, več dni brez premora krožiti po naši deželi, klepetati tako s svojimi bralci kakor z naključnimi mimoidočimi, korakati naokrog, odstirati tukajšnjo zgodovino, fotografirati zanimive detajle … in več ur gostiti novinarje.
V ponedeljek se je Hertmans srečal z dijakinjami in dijaki Srednje ekonomsko-poslovne šole Koper (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Ste že prešteli, kolikokrat ste bili v Sloveniji?
»Petkrat ali šestkrat. Svoje pesmi sem pred leti prebiral na festivalu Vilenica v Lipici. Pozneje sem bil na Dnevih poezije in vina na Ptuju, na fantastičnem festivalu s krasnim vzdušjem. Tam sem v govoru poudaril pomen poezije za naš svet. V Ljubljano pa sem prvič prišel … hm, najbrž leta 1992. Odkril sem Slavoja Žižka, ravno je izšel njegov esej Enjoy Your Symptom!, ob katerem sem se nezadržno krohotal. Kako krasno, sem si rekel, da se je našel nekdo, ki tradicionalni marksizem povezuje z lacanovsko, ne s freudovsko psihoanalizo! Raziskoval je vezi med libidom in politiko, zlasti pa je bil čisti rokenrol njegovo jemanje primerov iz popularne kulture. Bili smo v svetovih Kanta, Hegla in drugih filozofov, primeri pa so bili iz hollywoodskih filmov, kar je bilo za nas povsem novo in vznemirljivo. Tako me je fasciniralo, da sem ženi predlagal potovanje v Slovenijo. Malo prej, leta 1991, sem napisal članek za pomemben belgijski tednik. Povabili so me k sodelovanju, mi rekli, naj izberem mesto, o katerem bi napisal reportažo po padcu berlinskega zidu. Odgovoril sem, da želim obiskati mesto na meji – Trst. Tam bom imel stik z nekdanjo habsburško kulturo, z italijanskim iredentizmom, s Slovenijo, z grozno vojno, ki divja po razpadu Jugoslavije … Ker sem vedno rad bral Rilkeja, sem se seveda sprehajal po njegovi poti v Devinu – in slišal vojno! Nikoli ne bom pozabil. (premolk) V Trstu me je še posebej presunilo srečanje s starejšo ženičko, ki je iz slovenskega hribovja prišla v mesto prodajat cvetje, nabrano med potjo. Oster kontrast med njeno revščino in buržoaznim Trstom me je zadel v živo. O njej sem pisal v eseju za časopis. Vse to me je zanimalo, za nas je bilo dogajanje na oni strani, za zidom … magično. Kako vznemirljiv je bil obisk Vzhodnega Berlina, ko sta bila tam Lou Reed in David Bowie! To je bil za nas drugačen, izjemno zanimiv svet. Bili smo levičarji, tudi mi smo poznali komunizem, ki pa je bil povsem drugačen. Brali smo prevode vzhodnih piscev, ki so objavljali v ilegalnih publikacijah, samizdatih. Ampak res, najbolj me je presunila tista Slovenka na ulici v Trstu. Dal sem ji nekaj denarja, se z njo pogovoril, seveda kolikor je bilo mogoče …«
»V Trstu me je še posebej presunilo srečanje s starejšo ženičko, ki je iz slovenskega hribovja prišla v mesto prodajat cvetje, nabrano med potjo. Oster kontrast med njeno revščino in buržoaznim Trstom me je zadel v živo.«
Je bila zanimivejša od Jamesa Joycea, ki je več let živel in pisal v Trstu?
»Trst je bil zame vsekakor najprej mesto, v katerem se srečata Rilke in Joyce. V mestu sem takoj obiskal vse kraje, povezane z Joyceom. A ta ženička je bila zame močnejša, ker mi je odprla pogled v današnji Trst. Ah, bolje, da neham o Trstu, predolgo bi govoril o njem, pa ga vi poznate bolje kot jaz. Moj pogled je samo zbirka vtisov zahodnjaka. Skratka, po odkritju Žižka sem rekel, da je treba obiskati Slovenijo. Kako eksotična je bila vožnja v Ljubljano, skozi deželo, ki se je še ni dotaknil zahodni kapitalizem! Seveda smo se tudi na zahodu zelo zavedali izjemnega statusa Titovega režima. Za povrh sem odkril še skupino Laibach, poslušal sem jo z vinilke … in zatem izvedel, da ima nekaj z Laibach opraviti tudi Žižek. Vse se je povezalo. Osupnila me je vsa ta avantgarda, ki je brbotala na vzhodu – kakršne nam ni uspelo ustvariti. Fantastično! Potem sem končno obiskal domovino tega filozofa … Bila je prijetna, zelo tiha. In vam povem, še zmeraj sem lahko vohal sovjetski vonj.«
Ampak mi radi opozarjamo, da je bil naš socializem drugačen od sovjetskega komunizma.
»Saj je bil, seveda je bil drugačen! Že stavbe niso bile v tako groznem stanju kakor v Rusiji ali v Vzhodni Nemčiji. Nekatere so še zmeraj ohranjale spomin na habsburško dobo. Všeč mi je bilo, da imam v Sloveniji hkrati stik s preteklostjo in sedanjostjo. In da se tukaj razpira nov način mišljenja. Naj ponovim: fascinantno! Tako je bilo prvič. Potem sem se rad vračal. Občudoval sem, kako se je Ljubljana razvila v eno najlepših mest. Opazoval sem obiskovalce z vseh koncev sveta, ki se sprehajajo po Tromostovju … in pomislil: ah, malce je pa tudi škoda, zdaj bo tudi tukaj kmalu kakor na zahodu. Je, kar je. Saj je tudi tako lepo. Četudi je vaša dežela z barčki, gostinskimi terasami ob reki in turisti izgubila nekaj tiste prejšnje edinstvenosti, pa tu še zmeraj najdem nekaj izjemnega: posebno tišino. Ko sem se pred nekaj leti z ženo vračal s festivala na Ptuju, sva prenočila v koči sredi gozdov. Takrat sem odkril, kako čudovita je narava tu. Tiha, spokojna. Spoznal sem še druge kraje, Maribor, Istro, tudi na hrvaški strani … Tokrat me navdušuje spoznanje, kako raznovrstna je sredozemska kultura. Tukajšnja je povsem drugačna od francoske, španske, italijanske … Že v mladih letih sem bral Predraga Matvejevića, potem pa še v živo spoznal ta kotiček, ki mi je zelo drag – Tržaški zaliv, Koper, Pulj, istrski svet. Ob vsakem obisku spoznam povsem drugačno pokrajino, to so res izjemni kraji. Slovenija ima na severu stik z germanskim svetom, tam ljudje govorijo tudi nemško, na vzhodu se dotika madžarskega sveta, na jugu se prepleta s hrvaškim, na zahodu z romanskim … Ste na križišču vsega tega, res zanimivo! Nekoliko me spominja na kraje, iz katerih prihajam in kjer se prepletajo nizozemska, nemška, francoska kultura, nedaleč stran, onkraj morja, pa je še britanska. Kakor vi smo tudi mi obdani z zelo različnimi vplivi. To botruje nečemu, kar prepoznam tudi v Slovencih: ironiji. Znate se smejati tudi sebi. Lahko ste nacionalisti ali karkoli že, a ste se sposobni pogledati z distance, se posmehniti sebi, kakor se znamo tudi Belgijci. Medtem ko so veliki narodi šovinistični. Temu se vsaj sam skušam ogibati. A takšni smo redki, izjeme, saj se šovinizem vrača, marsikje na svetu je spet popularen. Slovenija pa mi zelo ustreza, tu se dobro počutim. Je dežela, ki se mi prilega.«
»Občudoval sem, kako se je Ljubljana razvila v eno najlepših mest. Opazoval sem obiskovalce z vseh koncev sveta, ki se sprehajajo po Tromostovju … in pomislil: ah, malce je pa tudi škoda, zdaj bo tudi tukaj kmalu kakor na zahodu.«
Najbrž so te naše dežele, kakor jih opisujete, privlačne tudi zgodovinarjem in pisateljem, mar ne?
»Soglašam. Večina pisateljev, ki jih poznam, sovraži enodimenzionalne identitete. Te so za državljane, ki jih je strah sprememb, za take, ki trdijo: jaz sem samo to in niti malo tisto! Literate pa zanimajo najrazličnejši ljudje, na glavah imamo radarje, s katerimi lovimo signale od vsepovsod. Več je signalov, bogatejše in lepše je naše delo. Pravi značaj književnosti je hibridnost. Takšne hibridne značaje srečujem tudi po Sloveniji. In upam, da se bodo pisatelji še naprej zoperstavljali enodimenzionalnim nacionalizmom. Zame je vsaka pesem, vsaka zgodba, pa četudi morda govori o vsakdanjem življenju v davnih časih, politično dejanje. Ker pišeš o edinstvenem posamezniku, ne o nekakšnem kolektivnem fantomu. Posameznikove izkušnje so povsem drugačne od političnih govoranc, v katerih nam prodajajo enodimenzionalne abstrakcije, neobstoječe sheme. Pisatelje zanimajo posamezne usode. Kar je za demokracijo zelo pomembno! Pisatelji opozarjamo, da je v resnici normalno, kar se morda zdi izjema.«
Stefan Hertmans med sprehodom po Kubedu (Fotografija: Andraž Gombač)
Bi rekli, da zgodbo, vredno ubeseditve, morate iskati – ali pa ona najde vas? Kaže namreč, da se pred vami začne pisati, kadar se sama odloči, da se vam pokaže, pa naj kupite hišo, se preselite v vas ali pa vam ded pred smrtjo izroči svoje spomine. Na lepem je pred vami zgodba, vredna kar obsežnega in kompleksnega romana, kakršni so tile trije na mizi pred nama.
»Ha, ti so res takšni. Sestavljajo nekakšno trilogijo o posamezniku in vojni, o tem, kako vojna poškoduje posameznikovo življenje. Imate prav, te tri zgodbe so me same našle. Lahko pa rečemo tudi drugače: če moj radar ne bi delal, jih ne bi prepoznal. Po izidu in mednarodnem uspehu Vojne in terpentina mi je več bralcev povedalo, da je bil tudi njihov ded v vojni, da je prav tako zapustil nekaj zapiskov … ‘Ali lahko tudi iz tega naredite knjigo?’ Ne, saj sem že napisal obsežen roman o lastnem dedu, o svojem ga morate sami! Bistveno je oboje: da zgodba pride k tebi in da jo sprejmeš odprtih rok. Vprašati se moraš, ali si pripravljen štiri leta življenja žrtvovati za pisanje zgodbe. Trilogija, po kateri me poznate Slovenci, pa je tudi nekoliko netipična zame. Odrasel sem ob evropski avantgardi, moderni literaturi, na univerzi so me obdajali Marcel Proust, Paul Valéry, Bertolt Brecht, T. S. Eliot, Ezra Pound, Samuel Beckett, James Joyce, seveda Rainer Maria Rilke … Moja tradicija je zelo evropska, in drugače kakor mnogi mlajši pisci sem se odvrnil od anglosaške prevlade. Ameriškim in angleškim literatom sem se skušal ogniti, kolikor je bilo le mogoče. Ker jih vsi berejo. Ker vsi hočejo slediti modi, biti ‘in’. Ampak zato niso kritični. Pihajo v isti rog. Zmeraj sem iskal drugačno književnost. Evropa premore toliko raznolikih! Vse skupaj sestavljajo hrbtenico naše zapletene, večslojne identitete. Name je vplival tudi francoski novi roman, ne smem ga pozabiti, saj nas je učil, da zgodbe ne smeš povedati preprosto, linearno. Vsekakor je bil tudi to navdihujoč model. Zaslovel sem kot nekako intelektualni avtor, pisatelj za pisatelje. Napisal sem za več kot 2500 strani esejev, več kot tisoč pesmi, eksperimentalne romane, gledališke igre … Podoba, ki jo ob treh prevedenih romanih dobi slovenski bralec, je torej dokaj ozka.«
Trije romani, dosegljivi v slovenščini (Fotografija: Andraž Gombač)
Ali teh treh romanov nimate za krono svojega dela?
»V določenem pogledu jih gotovo imam. A pravkar sem objavil nov roman, ki mi zdaj pomeni največ. Govori o umetnosti in prijateljstvu med moškima.«
Med moškima?
»Da, o pravi, globoki ljubezni med dvema moškima.«
O homoseksualni ljubezni?
»Ne! Takšen odziv je tipičen!«
Ha!
»Ampak res, to avtomatično pomislimo, kadar slišimo, da dva moška globoko ljubita drug drugega. Jaz pa se zoperstavljam ustaljenemu vzorcu. Moška v mojem romanu imata ženski, a se vseeno ljubita, kakor se lahko tudi moški. Ne gre za ljubezen v okvirjih LGBTQIA+. Sploh ne gre za seksualno razmerje. Po dvajsetih letih se spet srečata … Roman je povsem drugačen od treh prevedenih v slovenščino.«
»Pred pisanjem Tujke sem prebral kakih tristo knjig. Kakor bi pisal doktorsko disertacijo.«
Pa je tudi ta zasnovan na resničnih usodah?
»Po svoje res, zasnovan je v glavnem na mojih štiridesetletnih izkušnjah poučevanja na umetniški akademiji. Videl sem ogromno mladih umetnikov. V romanu dvajsetletni študent potrka na vrata svojega profesorja, ki je tudi mlad, ima samo trideset let. Preseneti ga: ‘Rad bi bil vaš prijatelj. Opazil sem, da ste utrujeni. In vem, da delate na svojem doktoratu. Na podeželju imam svoj kotiček, kjer boste lahko v miru pisali.’ Profesor pomisli: ‘Ali je nor ta tip ali sem nor jaz.’ In pristane, sprejme vabilo. Mislim, da je to moj najlepši roman.«
Kako ste ga naslovili?
»Dius.«
Deus?
»Ne, Dius. Z i-jem. Srednjeveška pesem v našem jeziku Egidius je prva znana o ljubezni med dvema moškima, med vitezoma. Začne se: ‘Egidius, waer bestu bleven? Mi lanct na di, gheselle mijn. Du coors die doot, du liets mi tleven.’ Kar pomeni: ‘Egidij, kam si šel? Koprnim po tebi, tovariš moj. Izbral si smrt, mene si pustil živeti.’ Ne vemo, kdo sta bila in zakaj je Egidij umrl. Gotovo ni izbral samomora, v tistem času to ne bi bilo mogoče, zlasti ne pisanje o tem. Morda je umrl v boju. Študent v mojem romanu se imenuje Dius, kar je krajša variacija Egidiusa. Po svoje je moj roman posodobitev srednjeveške pesmi. V zgodbi sem si privoščil precej kritike postkonceptualne umetnosti, prijateljema je zelo ljub Vittore Carpaccio …«
… kakor je tudi vam.
»Ha, res je! Posodil sem jima veliko svoje ljubezni do umetnosti. Tu so še slikarji Bronzino, Pontormo in drugi, tudi polifona glasba … Roman je povsem drugačen od treh, ki jih poznate Slovenci – a Diusa ne bi mogel napisati brez tehničnega znanja, ki sem se ga naučil med pisanjem teh treh. Veliko sem se naučil, izmojstril svoje veščine, razvil lastno tehniko. Kakor ste opazili, to niso zgodovinski romani. Zgodovino si ogledujem iz zelo subjektivnega, pripovedovalčevega zornega kota. Nisem vsevedni pripovedovalec, ampak iščem določeno resnico, obenem pa bralcu dajem vedeti, da je morda nikoli ne bova našla. Mislim, da prav to tako gane bralce. Če bi napisal, recimo tako, objektivno zgodovinsko pripoved, se bralec ne bi tako poistovetil z junakom. Oziroma z junakinjo. Tako pa je ob bralcu vseskozi tudi pripovedovalec, ki sledi mladi ženski v Tujki. Skupaj opazujeva, kako trpi. Bralci mi pripovedujejo, kako se je zalezla vanje, kako je ne morejo pozabiti. Ključen je subjektivni pripovedovalec, ki hodi po njenih sledeh, ugotavlja, kako je potovala, katero pot je ubrala, ali je iz Genove v Palermo plula z ladjo, kakšne so bile razmere na ladjah v 11. stoletju, kakšnih nevarnosti vse se je morala bati … Pripovedovalec vseskozi raziskuje, odkriva, pogosto tipa v mraku. To je tehnika, ki sem jo razvil in ki je iz knjige v knjigo bolj izmojstrena.«
Pisatelj piše (Fotografija: Stefan Hertmans)
Je težko razmišljati in čutiti, kakor so ljudje pred tisoč leti?
»Seveda. To terja precej branja. Pred pisanjem Tujke sem prebral kakih tristo knjig. Kakor bi pisal doktorsko disertacijo. Dam primer. V romanu sedemnajstletna punca iz krščanske družine s svojim judovskim fantom zbeži od doma. Prepešačita današnjo Francijo. Koga in kaj vse srečata na poti v 11. stoletju? Takrat so bili tam medvedje in volkovi. Roparji, tolovaji. Šel sem v gozdove, skozi katere sta hodila, prenočeval sem tam, v šotoru, kakršnega sama nista imela. Veliko gradiva sem moral predelati, se marsičesa naučiti, da bi se približal tedanjemu času.«
»In tako sem se med raziskavo prikopal tudi do ladje, s katero je moja junakinja v 11. stoletju iz Palerma odplula proti Aleksandriji. Zvečer pa sem prižgal televizor in si ogledal poročila – in kaj vidim? Tragedijo mladih beguncev iz Afrike, ki so utonili pred obalami Lampeduse in Lezbosa.«
Pa se ne bojite zgodovinarjev, ki vas utegnejo opozoriti, da se tedaj kaj ni moglo zgoditi, kakor opisujete?
»Strah ni v mojem značaju. In ne pustim se zriniti stran, ker bo ta ali tisti piflarski specialist rekel: ‘Ah, na tem kvadratnem centimetru pa ste naredili napako, kar vem, ker sem temu kvadratnemu centimetru posvetil vse življenje.’ Seveda so detajli, ki morda ne držijo. Tudi po izidu Vojne in terpentina se je našel kdo, ki je opozoril, da aprila 1915 letalo tega tipa ni moglo leteti v tisto stran, ampak je v nasprotno … ‘Hvala, piflar, bom popravil v naslednji izdaji.’ Tudi sam sem profesor, vem, kako pomembna je natančnost, in čutim, da sem verodostojnost dolžen najprej sebi. Trudim se, da je napak čim manj. A nisem sin, ki se boji očeta – ne bojim se avtoritete, skušam biti svoja lastna avtoriteta in delam po svojih najboljših zmožnostih. Med pisanjem romanov se res ogromno naučim. Izvedel sem tudi, da je bila Evropa v 11. stoletju v krizi, v kakršni je zdaj: migracije, religije, ekonomija … Kakšno strašno škodo so Evropi prinesli križarji! Kamor so prišli, so ropali, posiljevali, pobijali. Niso bili sveti vitezi, o kakršnih so nam predavali v šoli, to je velika laž. Evropo so zjebali! Zanimivo se je poglabljati v posamezna obdobja, jih raziskovati. A knjige, ki jih potem napišem, ne govorijo o preteklosti. To so knjige o sodobnosti. Naj spet ponazorim s primerom. Spomnim se, kako sem med pisanjem Tujke bral knjige o pomorstvu v 11. stoletju, skušal razumeti, kako je moja junakinja iz Palerma plula v Aleksandrijo. Podatki o tedanjih poteh so ohranjeni, poiskati moraš samo tistega idiota, ki je iz tega doktoriral. (nasmešek) Vprašanje je le, ali ga boš našel v Chicagu, v Denverju, v Hong Kongu … Ampak nekje je. In s pomočjo interneta se lahko prikopljemo do čudovitih odkritij. Za knjigo moraš odšteti 250 evrov, a to storiš, ker hočeš vedeti, kako je bilo. Marsikoga bi presenetilo, koliko me je stal kak na videz nepomemben stavek v romanu, koliko sem odštel za ta ali tisti detajl.«
Nagrajenec in prejemniki listine pont med torkovim sprevodom po starem koprskem mestnem jedru (z leve): Elisa Biagini, Mohamad Abdul Munem, Stefan Hertmans in Vasja Bratina (Fotografija: Andraž Gombač)
Pa se lahko v detajlih izgubite? Vam je kdaj žal, da ste krenili na to pot, da ste se sploh lotili tovrstnega romana?
»Vedno se izgubiš! Za tovrstno knjigo potrebuješ štiri leta. V drugem ali tretjem letu se povsem izgubiš, ker veš preveč. Svoji založbi v Amsterdamu pošljem prvo verzijo romana, 700-stransko, nakar mi odgovorijo: ‘Stefan, preveč veš in preveč hočeš povedati. Iz tega moraš narediti 300 strani.’ Ampak to se ti obrestuje, ko se po izidu knjige moraš srečevati z bralci, z novinarji in drugimi, saj lahko v neskončnost pripoveduješ zgodbe. Poznaš svojo temo. No, in tako sem se med raziskavo prikopal tudi do ladje, s katero je moja junakinja v 11. stoletju iz Palerma odplula proti Aleksandriji. Zvečer pa sem prižgal televizor in si ogledal poročila – in kaj vidim? Tragedijo mladih beguncev iz Afrike, ki so utonili pred obalami Lampeduse in Lezbosa. Pluli so proti nam, kakor je ona proti muslimanom v Egiptu, ki so bili takrat zelo strpni do Judov, živeli so v slogi, ki je zdaj povsem izgubljena. Dobri bralci razmišljajo o tem, iz zgodbe o preteklosti znajo potegniti spoznanja o sedanjosti. Enako je z zgodbo o mojem dedu v prvi svetovni vojni, o čemer pišem v Vojni in terpentinu, in seveda z Vzponom, kjer pokažem, kaj se zgodi, če fantu, ki sicer ni slab, je pa narcisoiden in oportunističen, daš uniformo – pripravljen je storiti vse, se tudi znebiti vseh moralnih načel. Danes v Evropi opazujemo, kako se veliko mladih obrača proti skrajni desnici. In marsikateri fant misli, da bo dosegel ideal, če bo mačo. Dovolj sem star, da vem, kako nevarno je to. Vedno se začne tako. S postavljanjem. Z napenjanjem mišic. S sovražnim govorom. Z obujanjem totalitarističnih idej. Z napadi na homoseksualce, na Jude … Vse je spet tu! Sem iz generacije maja ’68, ki je bil za nas zelo pomemben. Mislili smo, da smo obrnili tok zgodovine: osvobodili smo seksualnost, osvobodili smo ženske, osvobodili smo se religij … In kje smo zdaj?! V razmerah, kakršne so bile v Evropi v tridesetih letih.«
»Potem ko sem odkril, da sem dvajset let živel v nacistovi hiši, sem si rekel, da ne bom napisal knjige o nacistu. O ne, ne bom se pustil ujeti v to past!«
Ampak kdo je odgovoren? Mar ni tudi vaša generacija?
»O, to je pa zelo dobro vprašanje, na katero prav rad odgovorim. Moja generacija je vsekakor odgovorna za nekaj reči. O tem sem pisal tudi v svojih esejih. So pomembne vzporednice med sedanjim skrajnim desničarskim populizmom in nekaterimi idejami maja ’68 v Parizu: hočemo popolno svobodo, nočemo, da nam država govori, kaj smemo in česa ne, moja seksualnost je moja stvar, jebeš moralo buržoazije … Marsikaj od tega se kot karikatura vrača pri skrajni desnici. To me seveda skrbi. Sodobni populizem je v marsičem dedič maja ’68, ki se je izjalovil. Vodje tedanjega študentskega upora so bili razvajeni otroci premožnih staršev. Kakor so tudi mnogi današnji populisti. Obenem pri njih prepoznaš fašistične težnje. Desničarski populizem je kompleksen fenomen. Vsekakor je odgovoren tudi maj ’68, ki se ni posrečil. To je bila potrošniška revolucija.«
Kakšno odgovornost pa čutite, kadar pišete o likih, kakršen je v središču Vzpona? S svojo literaturo ga namreč oživljate.
»Prav gotovo ga. (premolk) Tudi za to knjigo sem potreboval štiri leta. Z Vojno in terpentinom sem zaslovel po svetu, roman je preveden v 32 jezikov, celo v arabščino, hebrejščino, kitajščino, japonščino … Noro! Potem ko sem odkril, da sem dvajset let živel v nacistovi hiši, sem si rekel, da ne bom napisal knjige o nacistu. O ne, ne bom se pustil ujeti v to past! Sovražim tovrstne zgodbe, v hollywoodskih filmih sem videl dovolj norih nacistov, ne maram karikature. Ne maram niti zgodb o svoji domovini med drugo svetovno vojno, saj skrajna desnica pri nas še zmeraj trdi, da so bili kolaboranti nedolžni … A potem je moj nekdanji profesor zgodovine objavil svojo knjigo, naslovljeno Sin »pokvarjenega« Flamca. Na 40. strani sem prebral: ‘Vse to se je zgodilo v hiši, v kateri zdaj živi mlad pesnik Stefan Hertmans.’ Rekel sem si: prav, to je torej zgodba o meni, ne morem se ji več izogibati. Odločen sem bil, da ne bom pisal zgodbe o nacistu, takšni ljudje so mi odvratni. Potem pa sem poiskal preživele družinske člane. Starejša sestra mojega nekdanjega profesorja, ki je medtem že umrl, mi je pripovedovala o svoji mami: ‘A veste, da sva leto po izidu bratove knjige Sin »pokvarjenega« Flamca sestra in jaz objavili drobno knjigo, naslovljeno Hčerki krasne mame.’ O! Nenadoma sem v tej družini zagledal tako tragedijo kakor most. Kar se mi je zdelo zanimivo, vredno romana. Sklenil sem, da bom opisal hišo, v kateri sem preživel dvajset let in kjer poznam vse kljuke, vse stopnice, vem, kak vonj ima, kako se oglasi katera deska … Napisal bom knjigo o hiši, v kateri je pač živel tudi ta kolaborant. Tam notri bo kot pajek v mreži, sicer pa ni junak te zgodbe – zame je prava junakinja njegova žena Mientje. Je kot Antigona. Ona reče ne. In trpi namesto njega. Ko potrebuje denar za vzgojo otrok, ji mož izroči zajeten šop bankovcev. Ob njenem začudenju, kako lahko nenadoma tako veliko zasluži, jo miri, da je vse v redu. Medtem pa sestavlja svoj seznam Judov, homoseksualcev in drugih, zapisanih pogubi.«
Na sklepni slovesnosti na sedežu ZRS Koper se je z nagrajencem pogovarjal njegov literarni kolega in dolgoletni prijatelj Aleš Šteger, programski vodja Beletrine (Fotografija: Andraž Gombač)
Nekakšen na glavo postavljen Schindlerjev seznam.
»Res je. Obenem pa je podoben Eichmannu.«
Poglejte, kaj sem si zapisal v beležko.
(Si natakne očala. Prebere.) »Eichmann. Odlično, dobro ste opazili. Vemo, kaj je ob pogledu na tega nacističnega zločinca pomislila Hannah Arendt na sojenju v Jeruzalemu: ‘Kako banalen tip!’«
Banalnost zla.
»Natanko tako, potem je skovala besedno zvezo, ki je zakrožila po svetu – banalnost zla. Ta zločinec ni bil krvoločna pošast, ampak pust malomeščan. Potem se je izgovarjal: ‘Opravljal sem samo svoje dolžnosti, ukaz je ukaz, ne morem biti odgovoren, jaz sem samo pripravljal sezname ljudi, ki gredo na vlak, ostalo ni bilo moja stvar.’ Vsak člen verige se je izgovarjal, da je samo opravljal svoje delo, a na koncu verige so ubijali ljudi, tudi ženske in otroke. Potem ko sem kot prvi odprl njegov arhiv, sem spoznal, da je bil tudi Willem Verhulst tovrsten birokratski zločinec kot Adolf Eichmann. Poiskal sem njegova vnuka, ki sta krasna. Vnukinja dela na Svetovni zdravstveni organizaciji v Ženevi. Vnuk je profesor na Nizozemskem, vrnil se je v materino deželo. Njima je najteže sprejeti to zgodbo. ‘Tako prijeten dedek je bil,’ sta mi pravila. Vnukinja se spominja, kako je zmeraj rada sedela v njegovem naročju in kako jo je hecal. ‘Kaj boste storili naši družini?’ sta me vprašala. Odgovoril sem: ‘Če se v družini bojite, da bom uničil vaša življenja, ne bom napisal romana.’ A sem bil že precej daleč, domislil sem, kako bom sestavil roman o svoji hiši in njenih prebivalcih. Ko sem jo petnajst let prej prodal in zapustil, sem tristo strani popisal z vsemi detajli o hiši.«
»Pokazal sem, da v Belgiji še vedno vlada omerta, sploh v družinah z nacističnimi dedi ali očeti. Tam še zmeraj molčijo o svoji temni preteklosti. In poznajo drug drugega, povezani so.«
Je bila misel, da bi napisali povsem fiktivno delo brez omenjanja resničnih ljudi, za vas nemogoča?
»Sem poskusil, a sem ugotovil, da še zdaleč ne bi imelo enakega učinka. Knjiga, kakršna je zdaj, je nož, zarinjen globoko v skrajno desnico. Nož, ki ga gibko obračam, da bi rana še bolj bolela. To lahko počnem, ker vedo, da je bilo vse res. Da imamo opravka z zgodovinskimi dejstvi. Mnogi poznajo ime tega človeka. Na koncu romana se pojavi še eno ime, ki slovenskemu bralcu ne pove nič, a je v Belgiji odjeknilo kot bomba. Bart De Wever, sedanji župan Antwerpna, največjega mesta Flandrije, je leta 1997 kot mlad politik opeval nacistovo ljubico Griet Latomme med slavljenjem njene 90-letnice. Njegov zapis sem odkril v arhivu. V spominski knjižici je poudaril, da je ta »pogumna dama življenje posvetila flamski neodvisnosti«. Ha, še leta 2000 je na kaminu imela Hitlerjev kip! Ko sem razkril njegovo dejanje, se je župan Antwerpna, ki je obenem vodja največje nacionalistične flamske stranke, silno razhudil. Vse to sem lahko dosegel, ker sem pisal o resničnih ljudeh in dejanjih. Pokazal sem, da v Belgiji še vedno vlada omerta, sploh v družinah z nacističnimi dedi ali očeti. Tam še zmeraj molčijo o svoji temni preteklosti. In poznajo drug drugega, povezani so. Nisem edini, ki pri nas piše o primerih iz druge svetovne vojne, še trije drugi so. Po knjigah snemajo filme, serije, dokumentarce, v katerih se pogovarjajo s potomci. Marsikateri med njimi se še zmeraj vztrajno slepijo, da so bili njihovi predniki junaki, borci za neodvisnost svojega naroda. A res?! Hm, kako pa to, da so delali pod Himmlerjem? In tako sem tudi sam moral svojo zgodbo povedati s pomočjo resničnih ljudi. Če bi segel po fikciji, bi marsikdo zamahnil z roko: ah, ti pisatelji si kar nekaj izmišljujejo! Zdaj me ne morejo odpraviti kar tako. Nekdo je komentiral: ‘Si prasec, intelektualni gangster, ki si to storil, da bi ugodil svojim židovskim prijateljčkom.’ Bilo je leta 2021. Takoj sem shranil posnetek zaslona, ker sem vedel, da bo svoj komentar umaknil. In res, dvanajst ur pozneje ga ni bilo več. Sumim, da ga je kdo s skrajne desnice prijateljsko opozoril, naj se ne gre tega, ker bo Hertmans objavil v vseh časopisih.«
Ali pa v naslednjem romanu.
»Ha, morda. Sicer pa z desnice ni bilo odmevov. Ne, eden je pa bil! Na skrajnodesničarski spletni strani so zapisali, da imam veliko domišljije in da sem narcisoiden. Jasno, takšni so odzivi, ki jih zmorejo.«
»Nikar ne mislite, da ne sočustvujem z ljudmi, katerih oče ali ded sta bila kolaboranta. Lahko si predstavljam njihovo bolečino. A če želiš, da se rana zaceli, jo moraš očistiti umazanije.«
Kakšni pa so bili odzivi Verhulstove družine?
»Najprej se je odzvala hči Letta, ki jo poznate, saj ste roman prebrali. V njem je natisnjenih veliko fotografij, kakor tudi v mojih drugih knjigah, s čimer se navezujem na meni ljubega mojstra W. G. Sebalda. Na naslovnici Vzpona je krasna fotografija Willema in Mientje na njun poročni dan. Časopisi so smeli o tem mojem romanu poročati šele od določenega dne, takšno je bilo pravilo založniške kampanje. A eden od časopisov je prekršil embargo, hoteli so biti prvi. Letta me je tistega dne zgodaj poklicala: ‘Dobro jutro. Ravnokar zajtrkujem. In kaj vidim? Papa in mama sta v časopisu.’ Uf! Vprašal sem jo: ‘Letta, ali zelo boli?’ Dostojanstveno je odvrnila: ‘Ne, dobro je vedeti, da je bil oče gangster, in dobro je, da to zdaj vedo tudi vsi drugi. Zdaj lahko umrem spokojno.’ To je zelo močna družina.«
Katarza.
»Katarza. Tudi njen sin, krasen človek, je kupil veliko izvodov knjige in jih podaril prijateljem: ‘To je bil moj ded, takšen je bil.’ Je družina, vredna občudovanja. Vse še zdaleč niso takšne. Med nekaterimi svojci ljudi, omenjenih v knjigi, je zavladal preplah. Dobil sem, na primer, besno elektronsko pismo: ‘Izločite mojega deda iz knjige, nič ni res, dober človek je bil!’ Odgovoril sem, da je res, vse je v njegovem dosjeju v vojaškem arhivu, tam so dokazi, da je bil višji častnik SS. ‘Ampak je bil res dober človek.’ Po nekaj izmenjanih mailih pa: ‘Res je bil dober. No, naredil je le nekaj, to priznamo – Kongo je skušal prodati nacistom, ampak to je bilo res vse.’ Kako, lepo prosim, kaj je hotel storiti?! Noro! Pa nikar ne mislite, da ne sočustvujem z ljudmi, katerih oče ali ded sta bila kolaboranta. Lahko si predstavljam njihovo bolečino. A če želiš, da se rana zaceli, jo moraš očistiti umazanije. Upam, da knjige, kakršno sem napisal, pripomorejo k temu. In da se ob njih mladi bralci vprašajo, ali so morda tudi oni takšni. Willem ni bil odvraten moški, bil je čeden in očarljiv. Njegova hči Letta mi je rekla: ‘Stefan, če bi bil tu z nama, bi se smejali skupaj z njim.’ V njem sta bila tako doktor Jekyll kakor gospod Hyde. Kakor v mnogih med nami.«
»Da bi bil dober bralec, ne potrebuješ diplome. Samo svoje možgane moraš uporabiti. In srce.«
Očitno vam veliko pomeni vpliv vaših knjig na bralce. Pa vendar ne pišete preprosto, zlahka berljivo. V drugi polovici Vojne in terpentina celo zapišete: »Moja pripoved postaja enolična, tako kot je enolična vojna, tako kot je enolična smrt …« Torej ni nujno, da je literatura zanimiva, razvedrilna …
»Prepričan sem, da so moje knjige zelo razvedrilne.« (nasmeh)
Vsekakor so, a so tudi zahtevne, od bralca terjajo vztrajnost, pasti mora vanje, ujeti pripovedovalčev ritem.
»Vsekakor. Dotaknili ste se nečesa pomembnega. Moje strukture so zapletene, večplastne, in skačem iz ene plasti v drugo. Pa sva spet tam, kjer sva bila prej, pri mojih študijskih letih, pri vplivih in prepričanju, da dobre zgodbe ne smeš povedati preprosto, saj bi bilo to ceneno. Naredi nekaj posebnega, edinstvenega! In upaj, da ti bo bralec zmogel slediti. Zato si pogosto privoščim tudi časovne preskoke, povem kaj iz prihodnosti, se vrnem … Obvladam svoje trike. Bralec naj mi zaupa. Morda mu kak odlomek ne bo všeč, a na koncu bo videl, da je bil pomemben, vse se bo sestavilo v celoto, povezal bom vse niti. Kdor bere samo lahkotno čtivo, pri meni mora premagati nekaj ovir, zlasti pri Vojni in terpentinu, tega se zavedam. Ampak očitno je veliko bralcev, ki jim to ne povzroča težav, sicer po svetu ne bi prodali že več kot pol milijona mojih knjig. Da bi bil dober bralec, ne potrebuješ diplome. Samo svoje možgane moraš uporabiti. In srce. Če kaj povezuje tri romane, prevedene tudi v slovenščino, potem je to prav stik možganov in srca. Upam.«
Kakor pripovedovalec se tudi bralec zaljubi v protagonistko Tujke. Vzljubi lahko tudi glavno junakinjo Vzpona, ne pa njenega kolaborantskega moža. So vam ženski liki bliže kakor moški?
»Prav gotovo. Ženske so boljša polovica človeštva. Doktorsko disertacijo sem posvetil Antigoni in …«
Nagrado pont so Stefanu Hertmansu v Kopru izročili (z leve) predsednica žirije dr. Vesna Mikolič, direktor Beletrine Mitja Čander, koprski župan Aleš Bržan in direktor ZRS Koper dr. Rado Pišot (Fotografija: Andraž Gombač)
Mimogrede, ali poznate slovensko različico, dramo Dominika Smoleta iz leta 1960?
»Ne.«
Je zelo zanimiva, razlagamo jo lahko tudi kot kritiko tedanjega totalitarnega sistema, posebna pa je, ker naslovne junakinje Antigone nikoli ne vidimo. V drami ne nastopi. O njej samo govorijo, sicer pa je v središču Ismena.
»To je zelo zelo pametna poteza. Ismena je že v Sofoklovi Antigoni pogosto po krivici prezrt lik. Ona je tista, ki Antigoni pravi: ne rini v to, ne izzivaj vladarja, sicer bo tekla kri. Z vidika levičarskega aktivizma in radikalnega feminizma je Ismena strahopetna, tako jo vidi tudi sama Antigona. Ampak Ismena je tista, ki pravilno predvidi ceno radikalizma, pri katerem vztraja Antigona, ko terja dostojen pokop brata Polinejka. Antigona je radikalka, ki družino postavlja nad državo. Ve, da njen brat Polinejk velja za izdajalca Teb, a vztraja pri pokopu, ker je njen brat. In naprej rine, četudi jo svarijo, da bo to pripeljalo do tragedije za vse, ki jo potem res vidimo na odru. Antigona me tako privlači, da sem celo napisal svojo različico Antigona v Molenbeeku. Prejšnji mesec so jo uprizorili še v Varšavi. Molenbeek je bruseljska četrt, v kateri živijo skoraj samo muslimani, večinoma priseljenci iz Maroka. V moji drami muslimansko dekle belgijsko policijo prosi, ali sme pokopati ostanke brata, terorista, ki se je v napadu razstrelil. Res sem prepričan, da so ženske boljša, močnejša polovica človeštva. Ne soglašam s Freudom, ki je utemeljeval, da je ženska histerična. Ne, zame je histeričen moški. Moški hoče biti močen, noče jokati – že to je zame histerična drža. Ko se spre z žensko, pa trdi, da je ona histerična. Pa četudi sta se morda sprla, ker je on neumen. Zame je najbolj usmiljena vreden moški, ki želi biti vedno mačo. Kakšna karikatura! Zato mi je tako pri srcu najnovejši roman Dius, o katerem sem vam pravil. Ker se moška v njem ne bojita pokazati, da sta ranljiva. Vsi smo. Pameten moški se ne boji pokazati ranljivosti. Zaveda se tudi svoje ženske plati. Podoba moškega v naši dobi pa se vse bolj zaostruje. V času mladosti moje generacije so bili moški drugačni. Nismo se pretvarjali, da smo zmeraj močni. Danes pa mačo jokca samo zaradi svoje mamice, medtem ko prezira ženske, ki jih vabi v posteljo. (premolk) Dobro se zavedam šibkosti moških. Poraza. Moški netijo vojne. Moški so nasilni. Če ne morejo zmagati z besedami, bodo skušali s pestjo. Kar je znak šibkosti. V trenutku, ko nekoga udariš, si pokazal šibkost. Zadržati pest v hudem besu – to je moč! Boriš se s sabo, svojim največjim sovražnikom.«
»Res sem prepričan, da so ženske boljša, močnejša polovica človeštva. Ne soglašam s Freudom, ki je utemeljeval, da je ženska histerična. Ne, zame je histeričen moški.«
Ste se pogosto znašli v takšnem položaju?
»Nekajkrat pa sem se. Znam se zelo razjeziti, pa četudi sem droben in bi me kak hrust zlahka pometel stran. A imam svoje orožje – jezik.«
Se spomnite, kdaj ste bili najbolj jezni?
»Ne … Bi moral seči globoko v spomin. To bi terjalo že kar psihoterapijo.« (zamiži, skloni glavo)
No, tu zraven imava kavč …
»Da, hvala, gospod psihiater. (smeh) Ne vem, ali sem bil takrat najbolj jezen, a vsekakor je bilo hudo, ko sem se nekajkrat sprl s svojo partnerko. Kričala sva drug na drugega, strašno, zgrabil sem jo za lase, ona je mene klofutala. Nenadoma sva se ustavila. ‘Oj, tako pa res ne gre,’ sem rekel. ‘Zdaj bom zapustil hišo, z avtom bom šel malo naokrog in se potem vrnil.’ Nasilje – nikoli! V takšnih trenutkih se je res težko zadržati, premagati sebe. Ena pomembnejših tem danes je prav femicid. Vsako leto po svetu na tisoče žensk ubijejo nekdanji partnerji. Grozno! Ženske že od starodavnih časov morajo prenašati breme, ki jim ga nakopljejo moški. Poglejte, kako jih danes obravnava desničarski populizem. Biti morajo bodisi seks bombe bodisi matere, v obeh primerih pa morajo držati jezik za zobmi. V mnogih zahodnih deželah zelo izobražene ženske ne morejo več najti partnerja. Ker se mnogi moški bojijo intelektualk. Kam smo pririnili, če so ženske osamljene, ker so tako izjemne?! To so zame pomembna vprašanja. Zato so v mojih knjigah ženske močnejše in modrejše od moških.«
»Ded mi je nekoč povedal nekaj, česar nikoli ne bom pozabil: ‘Vidiš, Stefan, po treh generacijah se beda vrne.’«
Se kdaj vprašate, kako bodo zgodovinarji in pisatelji čez tisoč let pisali o naši dobi?
»Videti bi moral v prihodnost. Nimam kristalne krogle. Če jo imate, mi jo posodite, prosim.«
Že, a vidimo lahko svet danes. Nedaleč stran divjata dve veliki vojni …
»Prav, ste me izzvali, bom malce spekuliral. Ampak opozarjam, vse je v narekovajih. Poudarim naj, da je moje poglede precej oblikovala heglovska dialektika, obenem pa mi je blizu nietzschejevski pesimizem. Verjamem, da se vseskozi vrtimo v krogu. Stvari vzniknejo, so nekaj časa tu, potem poniknejo in se spet vrnejo. Tako je tudi s človeško neumnostjo. Neuničljiva je. Verjamem, da bomo tudi v prihodnje imeli opravka tako z razumevanjem, toleranco, odprtostjo, toplino kakor tudi s sovraštvom, nasiljem … Ded mi je nekoč povedal nekaj, česar nikoli ne bom pozabil: ‘Vidiš, Stefan, po treh generacijah se beda vrne.’ Lekcije, ki jih osvoji človeštvo, trajajo samo dve generaciji, v tretji generaciji pa ni več nikogar, ki bi se jih spomnil. A morda smo lahko tudi vsaj nekoliko optimistični. Morda je človeštvo vendarle vsaj rahlo napredovalo. Danes je med ljudmi manj krutosti kakor pred, recimo, dvesto leti. Ne pozabite, takrat so spore reševali na dvobojih. S pištolo.«
Med privlačnejšimi in pomembnejšimi prireditvami 40. Slovenskega knjižnega sejma, ki bo naslednji teden med torkom in nedeljo napolnil Gospodarsko razstavišče v Ljubljani, bo vsekakor tradicionalna razglasitev najboljšega literarnega prvenca.
Žirija, ki jo sestavljajo predsednica Suzana Tratnik ter članici Vida Mokrin Pauer in Andreja Zabret, je med knjigami, prispelimi na razpis, izbrala peterico nominirank.
Živa Čebulj: Sama ljubezen je to (Književno društvo Hiša poezije, 2023)
Živa Čebulj (1988) je v zbirki Sama ljubezen je to pesmi podnaslovila s »plesna pesem …«, in res »v vsaki pesmi z utripajočimi prostimi verzi osveščamo poetični ples različnih težkih bolečinskih in temnihsvetlih kozmičnih tem, pa vsakdanjih in visokih čustev, z osvetlitvami delcev materialnega, družbenega in kulturno-umetniškega sveta«, je v utemeljivi zapisala žirija. V žarišču zbirke so evtanazija, paliativna oskrba, prijateljstvo, nasilja, vojne, darovanja, dekliškost-ženskost-moškost, patriarhat, umetnost, zlorabe, krivda, odgovornost, radost, poezija, Ljubezen … »Življenje razkriva v igri nasprotujočih si polov in vsi, vse se zrcali v ločenostih in povezanostih. Z vživljanji, s sočutji in z vnosi tudi aktualnih medijskih sporočil čarobno sprepleta podobe, zgodbe, drame, filozofije. Pesmi so hkrati ostre in mile, polne vprašanj, dilem in neskončnih možnosti odgovorov oziroma zagovorov brezsmrtne ljubezni.« Zbirka Sama ljubezen je to nas ne nagovarja k iskanju krivde, ampak k odgovornosti. V pesmi krivde ni beremo: »… in če je / je ne prevzemi / ne prenesi nase krivde za ves svet / ne sprejmi krivde / nič ti ne bo dala / a če lahko izbiraš / (če si med srečneži izbire) / če imaš to možnost / če imaš to moč / daj prosim / sprejmi odgovornost / … ker krivde ni / … kar krivda jemlje / daje odgovornost / zorišče duha / pogum, moč, upanje, svobodo / sama ljubezen je to …«
»Pesmi so hkrati ostre in mile, polne vprašanj, dilem in neskončnih možnosti odgovorov oziroma zagovorov brezsmrtne ljubezni.«
Hannah Koselj Marušič: Vse je eno vse je vseeno (Literarno društvo IA, 2024)
Hannah Koselj Marušič (1996) v zbirki Vse je eno vse je vseeno pred nas postavi pesmi, z njimi povezane fotografije avtorice v otroštvu (izjemne radoživosti, domišljije, spontanosti polne) in s pomočjo QR kod tudi svoje štiri kratke filme. »Multimedijska umetnica nas provokativno sooča s pesmimi o (svojem) otroškem, najstniškem in študentskem življenju, zaznamovanem z zamolčanimi in potlačenimi duševnimi, telesnimi in socialnimi stiskami,« ugotavlja žirija. »V neugnanem in pravzaprav igrivem kalejdoskopu, v katerem se mešajo časi in prostori, se junakinja že kot punčka čuti zaznamovana z žalostjo, z razočaranjem, z zapuščenostmi od očeta in od drugih, seveda tudi zapuščanih. Zapovedovana ji je pridnost, ubogljivost, pretvarjanje, da je vse v redu. In kljub bleščečim uspehom v šolah, beži od občutkov manjvrednosti, pomanjkljivosti. V brezdušno tekmovalni izključevalni patriarhalni družbi živi z ironijami, depresijami, samopoškodovanji, antidepresivi, psihoterapijami, seksom, splavi, z željami po smrti, predvsem pa po ljubezni do sebe in življenja.« Knjiga je intimna, igriva, erotična, drzna, iskrena, brezsramna, dramatična, feministična, simbolična, strastna, elegična in na svojstven način tudi satirična: »Umetnost poezije in spoje raznovrstnih umetnosti v vsakem prebuja, spodbuja.«
»V brezdušno tekmovalni izključevalni patriarhalni družbi živi z ironijami, depresijami, samopoškodovanji, antidepresivi, psihoterapijami, seksom, splavi, z željami po smrti, predvsem pa po ljubezni do sebe in življenja.«
Liu Zakrajšek: Zajtrk prvakinj (LUD Literatura, 2024)
Liu Zakrajšek (1998) je romaneskni prvenec Zajtrk prvakinj postavila v mesto, prav tako kot Ljubljana. Pripoveduje o treh pripadnicah mlajše generacije, o njihovem čustvenem in intelektualnem dozorevanju, pa tudi o mnogih drugih likih iz raznih družbenih slojev. »V natančno in plastično orisane notranje svetove junakinj ves čas posegajo aktualne družbene okoliščine, ki prekarizirajo njihovo vsakdanje preživetje, osebne odnose in duševno zdravje,« poudarja žirija. Avtorica v prigodah predvsem tistih mlajših študentk in delavk, ki nimajo dobrega začetnega ekonomske položaja, presunljivo razgalja, da je odraščanje zanje kratkomalo predrago, saj niti s številnimi začasnimi službami, žal, tudi na račun rednega študija, ne zaslužijo dovolj: »Popolna samostojnost je zanje skoraj nedosegljiva in se odmika v trideseta leta, njihova trenutna življenja pa so videti kot v najemu. Tako se prekarstvo kaže kot novodobno suženjstvo, ki ga niti starejša generacija kulturnikov in kulturnic velikokrat ne prepozna, raje mlajše udobno presliši s hvalo o lastnih dosežkih ali s praznim moraliziranjem.« Roman je napisan z veliko naklonjenosti do junakinj, ves čas zelo osebno, iskreno, v njem se prepletata naivnost in hkrati uvid(ev)nost glavne junakinje, vdanost in upornost, trdoživo in zaupljivo spoštovanje človečnosti ter prepričanje v solidarnost, še ugotavlja žirija.
»Popolna samostojnost je zanje skoraj nedosegljiva in se odmika v trideseta leta, njihova trenutna življenja pa so videti kot v najemu.«
Tina Perić: Ćrtice (Goga, 2024)
Tina Perić (1985) v radoživem, bistrem, grenkem in humornem romanu Ćrtice govori o odraščanju v Sloveniji, tako v času razpadanja Jugoslavije in izbruhu vojne v začetku devetdesetih pa do osamosvojitve Slovenije in izbrisa 25.671 ljudi iz evidenc stalnega prebivalstva. »Po teh družbenih pretresih se domovina za protagonistko Mio in njene najdražje, torej za tiste ‘od dol’, v tem primeru označene za ‘Bosance’, zoži na Slovenijo, ki ji pa ne pripadajo več zares, saj so postali ‘drugi’, osumljeni tudi izdaje in nelojalnosti,« v utemeljivi piše žirija. »Zožitev domovine ni le geografska, ampak tudi mentalna in duhovna; oče namreč nima papirjev in zato ne sme več zapustiti samostojne Slovenije, ker se ne bi mogel vrniti k družini. Biti brez papirjev seveda pomeni biti izbrisan, pomeni prenehati obstajati, kar surovo zaplete življenje za vso družino, še na prav posebno krut način pa vrže s tečajev otroški svet.« Navihana junakinja Mia že od malega krmari med jeziki, od prekmurščine in slovenščine do srbščine, med pripadnostjo temu ali onemu narodu in pripadnostjo sami sebi, med spoli in lepotnimi ideali, študijem in študentskim delom, vsemi temi rečmi, ki jo določajo, tudi proti njeni volji in izbiri. »Navdihujoče Ćrtice otoplijo trpko ozračje in orosijo oko s svojo srčnostjo, na najmanj pričakovanih mestih nas presenetijo še z izvirno in prodorno duhovitostjo, ki deluje kot dramilo.«
»Po družbenih pretresih se domovina za protagonistko Mio in njene najdražje, torej za tiste ‘od dol’, v tem primeru označene za ‘Bosance’, zoži na Slovenijo, ki ji pa ne pripadajo več zares.«
Boštjan Tadel (1966) se v romanu Četrta generacija dotika najbolj žgočih družbenih tem polpretekle zgodovine in sedanjosti Slovenije: »Brez olepšav kritizira stanje v slovenski politiki in njeno prevečkrat koruptivno navezo s sumljivimi posli. Zgodbo pripovedujejo junaki v prvi osebi, kar bralcu odpre intimna razmišljanja in hotenja vsakega od njih. Kot izkušen pisec scenarijev položi Tadel prave besede vsakemu od junakov v usta, kar bralca neizprosno potegne v njegov ali njen svet. Pisatelj mojstrsko preigrava jezikovne izraze vseh štirih generacij na levi in na desni vse do nepričakovanega razpleta.« Žirija opaža še, da roman preigrava različne čase, vendar je dogajanje osredotočeno na en dan, kar spominja na stroge zapovedi grške drame – od sončnega vzhoda do zahoda. »Bogastvo značajev vseh štirih generacij odseva globino razumevanja in poznavanja slovenske in svetovne književnosti in je v našem prostoru izjemno.«
»Brez olepšav kritizira stanje v slovenski politiki in njeno prevečkrat koruptivno navezo s sumljivimi posli.«
Plaketo bodo nagrajenki oziroma nagrajencu podelili na Pisateljskem odru v četrtek, 28. novembra, ob 18. uri. Prireditev bo neposredno prenašal Tretji program Radia Slovenija – program Ars.
Knjigi Liu Zakrajšek in Boštjana Tadela sta obenem nominirani za veliko sejemsko nagrado, ki jo bomo z glasovanjem določili bralke in bralci.
Yoko Tawada: Eksofonija ali poti iz materinščine (LUD Literatura, 2024, prevod Domen Kavčič)
»Pri najboljšem, kar sem bral, se je najprej pojavil občutek totalne ekstaze. Ne spomnim se točno, na kateri strani sem začel žreti to knjigo in si misliti ‘oooo’, toda v nekem trenutku sem ugotovil, da sem se ob branju izgubil v svojih asociativnih tokovih … Ta knjiga je zadnja, ob kateri sem si rekel: Tega pa res nisem pričakoval!«
Fotografija: Andraž Gombač
V ekstazi se je znašel Blaž Šef, filmski in gledališki igralec, član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ustvarjalec zvočnih knjig ter sodelavec kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij Ksevt. Knjiga, ki ga je tako potegnila vase, pa je Eksofonija ali poti iz materinščine.
Kako vstopati in izstopati iz maternega jezika ter se naseljevati v drugem, je rdeča nit kratke esejistične zbirke Yoko Tawada, pisateljice, pesnice, esejistke, dramatičarke in prejemnice uglednih nagrad, kot sta Akutagawova in Goethejeva. Njen svet je svet jezikov. Rojena je bila v japonski, spoznavala ruski in se nato naselila v nemški govorni svet.
Blaž Šef z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač)
Blaža je v knjigo z neverjetno naglico potegnilo ob ugotovitvi, da je »njeno osnovno obnebje med Nemčijo in Japonsko«, torej med jezikoma, ki sta v otroštvu postala del njegovega imaginarija. V knjigi pa ga je zadržalo, da gre »v osnovi za esejistično literaturo, ampak v sebi nosi ogromno potencialov za abstrakcijo v jeziku, kar me najbolj zanima«.
Eksofonija je po njegovem mnenju preprosta knjiga, nepretenciozna. V njej avtorica popisuje svoje izkušnje z vseh koncev sveta, ko se je na konferencah, pisateljskih rezidencah srečevala z ljudmi, rojenimi in pišočimi v raznolikih jezikih, v svojih in »nesvojih« jezikih. Pri tem pa nas, bralce, sooča tudi s temami, ki se ob tem vzporedno odpirajo: migracije, identitete, (post)kolonializem …
Ko Yoko Tawada raziskuje svoje jezike, raziskuje druge in prostore med njimi, nas odpira svoji eksofoniji. Kako pa jo opredeli? Med drugim pravi, da se ji je beseda prikupila, ker zveni sveže, kot ime za vrsto simfonije. Za eksofono književnost pa pravi, da je kot »pustolovska domislica, ki privre iz ustvarjalne zvedavosti«.
Kako pa eksofonijo sliši Blaž? Večkrat ga je ob branju spomnila na ekstazo, na izrazito strast do nečesa. Izhaja iz starogrške besede: ekstasis, ki pomeni stati zunaj. »Oziroma tako si notri, da si zunaj. Tako jaz berem eskofonijo: bolj se približuješ temeljni naravi jezika in tega, kar hočeš povedati, bolj ugotavljaš, da moraš izumljati nove stvari.«
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Aca Petrović, brat slavnejšega Dražena, je bil obdarjen z izjemnim občutkom za met. V senci našega bloka smo temu rekli, da je imel mehko rokco. Takšni kot Aca so redkeje zgrešili, kot pa zadeli. Tudi kadar so imeli slabe dneve, vseeno niso zgrešili čisto vsega, kar so vrgli. In tudi kadar so sami obupali, nad njimi niso obupali soigralci in navijači. Ker so vedeli, da bo takšen talent slej ali prej spet zadel.
Seveda se je bilo moč preciznega meta tudi naučiti, ali še bolje, priučiti, a to preprosto ni bilo tisto pravo. Vsaj na neki načelni ravni ne. Aca in njemu podobni bodo že vedeli, o čem govorim. Dražen pa ga je avtomatiziral, izuril in dovršil. In seveda postal eden najboljših šuterjev vseh časov na svetu, navkljub temu, da je na začetku vanj res malokdo verjel. Celo oče ga je vztrajno pošiljal na ure kitare, a je bil Dražen preveč trmast, da bi ga poslušal. Zato se je naučil zgolj ene in edine melodije, ki jo je vztrajno ponavljal, dokler ni postalo jasno, da je njegov edini bend košarkarski klub Šibenka, in je tudi njegov stari pozabil na kitaro.
Takrat je bil marsikdo Dražen, čeprav je bil v bistvu sam, tako kot je bil pogosto sam deček iz Šibenika.
Nam pod blokom se je vedno zdelo, da ima poleg ene melodije tudi eno samo finto, in prodal jo je vsakemu obrambnemu igralcu, ki se mu je znašel na poti. Bila je tista finta, ki smo jo znali ponavljati, kadar smo se znašli sami pod koši in si predstavljali, da igrami sami proti vsem. Takrat je bil marsikdo Dražen, čeprav je bil v bistvu sam, tako kot je bil pogosto sam deček iz Šibenika.
Dražen Petrović (1964–1993) (Vir: Brooklyn Nets)
Zunaj igrišča pa je Dražen prodajal finto, da zna igrati kitaro in da ima bend. Tako kot mnogi fantje v tistih časih jo je prodal svoji veliki ljubezni, ki ga je jasno vprašala, ali ga v življenju zanima še kaj drugega razen košarke. Ker drugega ni bilo, se je spomnil kitare in seveda benda, ki ga v resnici nikoli ni imel. Saj je znal najbolje igrati sam. Samo ona je vedela, kaj je pravi odgovor, pa mu je vseeno nasedla, in tako se je vse skupaj začelo. Še prej je kratko potegnila pevka takrat najslavnejše pop skupine, ki je med drugim prepevala, kako je dobro vidjeti te opet. Ostala je v muzeju prekinutih veza. Dražen pa ni prekinil, ker košarka, kakršno je gojil, ni poznala dvojine. In je igral sam proti vsem, tudi na tekmah, ki bi jih vsakdo izpustil, kot je bila tista zadnja proti Sloveniji, tekma, ki je odločala edinole o njegovi usodi in o ničemer drugem. Zato što ti je previše stalo, ga je opozoril Aca, vendar ga mlajši brat ni poslušal.
Kot se skozi film razodene, je bila košarka za Dražena vse; bila je večja od življenja. Edina, ki ji je lahko resnično parirala, je bila mama Biserka, ki je prva vedela, da je najboljši.
V nasprotju z mentaliteto, privzgojeno v tem našem prostoru, kjer smo veliko tekem izgubljali, ker smo vnaprej slavili še ne dobljene tekme, je Dražen zmagoval ravno z vztrajnostjo in voljo. Njegove odlike smo raje pripisovali Nemcem, ki so nas zaradi takšnega pristopa na koncu redno premagovali. Nam je ostal umetniški vtis in sprijaznjenost z neljubo usodo, ki nas je tolikokrat opeharila za tisto, kar nam je v bistvu pripadalo. Sicer je to veljalo predvsem za nogomet. S košarko je bilo le nekoliko drugače, saj nam po količini talenta na glavo prebivalca ni bil raven nihče v Evropi, verjetno pa tudi v svetu ne, tako da smo se lahko tudi malce več izživljali, pa zato še vedno nismo bili kaznovani kot pri nogometu. Govorimo seveda o generaciji Dražena Petrovića, ki je bila poleg tiste pred njo še vedno najbolj talentirana doslej.
Čeprav sam Dražen, kot nam film o njem nazorno pokaže, ni bil talent v pravem pomenu te besede, oziroma ni imel mehke rokce, kakršno je imel njegov brat. Ravno nasprotno, metal je tako obupno, da si je prislužil celo vzdevek kamenko, kar ga je seveda samo dodatno podžgalo. Fant je imel namreč tako rad košarko, da je vmes pozabil vse, tudi svojo ljubezen življenja, za katero doslej nismo vedeli in je eno največjih odkritij filma, poleg imen klubov kajpada, ki so ga tik pred tragedijo na nemški avtocesti vabili v svoje vrste. Poleg tistih manj zvenečih je bil na njegovih listkih na prvem mestu New York, ki bi ga verjetno izbral, če bi New York izbral njega. Tako močan New York bi šel s tistim Draženom skoraj gotovo do velikega finala – ali še dlje.
Film Dražen so posneli v produkciji zagrebške Kinoteke, s sodelovanjem slovenske produkcijske hiše December in srbske Living Pictures. Režiral ga je Danilo Šerbedžija, glavnega junaka v otroštvu je odigral Tonko Stošić, v mladih letih pa Domagoj Nižić.
Kot se skozi film razodene, je bila košarka za Dražena vse; bila je večja od življenja. Edina, ki ji je lahko resnično parirala, je bila mama Biserka, ki je prva vedela, da je najboljši. In se seveda ni zmotila. Kot so se motili vsi ostali, dokler jih ni prepričal o nasprotnem.
Ne zadeneš, ker si tega preveč želiš. Tako nekako bi sam prevedel besede njegovega brata, ki mu je hotel med drugim povedati, da ni dovolj sproščen. In jasno – tega se pač ne da naučiti. Pa če prebereš še toliko priročnikov, ki jih Dražen na srečo ni bral. Ne moreš biti sproščen, če te je strah. Nekaj takšnega je nekoč zapisal pesnik, ki se je rodil z mehko rokco, brez delovnih navad, in je zato ostal večni talent.
Vsi dobro vemo, koliko časa je bilo treba čakati na novega Dražena, in lahko smo veseli, da živimo v času, ko imamo kar dva nova kandidata iz Evrope.
Dražen je bil eden in edini. Zato, ker je neskončno ljubil igro in to svojo ljubezen brez obotavljanja razdajal na vse strani neba. Zato pustimo ob strani večno vprašanje, kdo je najboljši evropski igralec vseh časov, ker je izbrancev kar nekaj in ima vsak svojega favorita. Zato tukaj ne bomo znova ponavljali vseh možnih kandidatov, tudi teh iz zadnjega obdobja ne.
Šele po Draženovi smrti se je izkazalo, da takšni talenti vendarle ne rastejo kot gobe po dežju. Vsi dobro vemo, koliko časa je bilo treba čakati na novega Dražena, in lahko smo veseli, da živimo v času, ko imamo kar dva nova kandidata iz Evrope. Resda so to časi, ko lahko praktično vsak zadene trojko in je vse teže ločiti zrno od plevela, a je še vedno jasno, kdo so tisti, ki lahko prodajo finto.
»Dražen, kot nam film o njem nazorno pokaže, ni bil talent v pravem pomenu te besede, oziroma ni imel mehke rokce, kakršno je imel njegov brat.«
»Eden in edini,« je dejal čistilec sodelavcu, ki mi je v nedeljo zvečer prodal karto za zadnjo projekcijo filma o Draženu Petroviću. Čistilec je ravno pospravil dvorano, v kateri sem dejansko obsedel popolnoma sam, tako kot je bil sam Dražen v tistih dolgih urah po treningih, ko je v neskončnost ponavljal svoj met, ker mu je bilo preveč do tega, da bi zmagoval.
Meni je bilo preveč do tega, da bi videl film o njem, zato sem nehote izbral najbolj ugoden termin, no, vsaj zame. Več kot očitno namreč ni bilo v vsem mestu nikogar več, ki bi hotel skoraj do polnoči ostati v kinu in gledati film o košarkarju, ki so se mu zaradi njegove vneme včasih čudili celo njegovi soigralci. Predvsem v ameriški profesionalni ligi. Ker so vedeli, da je sezona predolga in da po zmagah vedno pridejo tudi porazi in da se zaradi vsega ne splača pretirano obremenjevati. Redni del sezone je predigra za končnico, v kateri se gre na polno. Tja pa pridejo le izbranci. In Dražen je bil v Evropi navajen biti med njimi. Pravzaprav je bil navajen biti eden in edini. Predvsem pa je bil navajen biti sam. In to je tisto, kar je režiserju tega filma tako dobro spodletelo; poleg zdrsov, ki jih zaradi Draženove veličine in statusa nedotakljivega tu ne bom pogreval.
Esad Babačić med ogledom filma Dražen – sam v dvorani, eden in edini, kakor Dražen Petrović. Komentar poslednjega gledalca: »Dražen, nisi sam!« (Fotografija: avtoportret)
V rubriki Okus po knjigi na multimedijski platformi Beletrina Digital je predpremierno na voljo več odlomkov literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Danes z vami delimo okus po prihajajočem romanu Kleopatra: Naj se zgodi (knjiga je sicer že na voljo kot e-knjiga in zvočna knjiga), v katerem Vesna Milek glas posoja zadnji ptolemajski kraljici Kleopatri VII. Pripoved se pred bralko in bralcem razprostre v prvi osebi, v gostem, skorajda hipnotičnem jeziku, s pomočjo katerega na ozadju prelomnih zgodovinskih dogodkov in v času, ko je rimski imperij širil svojo prevlado na vzhod, odkrivamo pravo podobo neobičajne vladarice. Čeprav velja za krvoločno vladarico in prešuštnico, je bila Kleopatra VII. veliko več – sposobna in genialna vladarica, ki je po očetovi smrti v deželi ponovno vzpostavila osiromašeno gospodarstvo, gradila namakalne sisteme, jezove, spomenike in veličastne stavbe. Gojila je številna zanimanja, obvladala retoriko, znanost, umetnost, klasične avtorje in vsaj sedem jezikov, po zaslugi dveh najpomembnejših moških tistega časa – najprej Cezarja, zatem Marka Antonija – pa je odigrala eno od ključnih vlog v Sredozemlju in Egiptu zagotovila neodvisnost.
Vabljeni na vznemirljivo in poučno popotovanje!
***
Vsak sedanji trenutek nosi v sebi sled preteklosti in prihodnosti, mi je rekel. Ljubimca, ki se uničujeta, se morata samo spomniti, kako sta se nekoč ljubila. Vse je še tam in tukaj, v času, ki smo si ga izmislili, da bi zabrisali to, da se stvari dogajajo hkratno. On, ki odhaja, bo nekoč spet živel ta čas, in vem, da se bova našla, v drugih podobah, v drugih kostumih.
In on, ki mi je vzel vse, bo živel naprej po mojem solarnem letu, živel bo moj čas po mojem koledarju, ki so ga postavili moji astronomi, ne da bi pomislil, da bi se brez mene tudi njegov čas vrtel drugače.
Ne bo mu mogel ubežati, mojemu času, Gaj Oktavij.
Ne bo mogel ubežati temu, da bo ime Kleopatra po moji smrti še močnejše, ne glede na to, kako se bo trudil, da ga izbriše, bo njegovo ime v zgodovini svetilo slabotneje. Lahko uniči vse moje kipe, podobe, vse reforme, vse moje študije, vse moje papiruse, lahko uniči vse, kar sem pustila za sabo, ne bo mogel izničiti mojega imena. Preganjalo ga bo do smrti, pa čeprav bo na stene templjev dal vklesati svoje podobe v starodavnem jeziku, ki ga nikoli ni poznal.
Ostala bom vladarica brez obraza, a močnejša, kot je bil sam kdajkoli za časa svojega življenja.
Zdaj, ko sem tik pred tem, da bom prestopila največji misterij, se zdi, da nima smisla govoriti resnice. Resnico želijo slišati redki. Vsak od nas je prepričan, da je njegova resnica edina prava, redki od nas so pripravljeni umreti zanjo. Jaz nisem bila, to že lahko rečem. A preden grem, bi povedala svojo resnico, takšno, kot jo lahko vidim, ko se je moj um končno sprijaznil s tem, da nimam več izhoda.
Tomaž, Nejc in Ivan so triperesna deteljica, sicer zelo različni, a so se našli, začutili in povezali. V romanu Menjam strah za sladoled spremljamo Tomaževo prvoosebno pripoved, ki se mestoma izmenjuje oziroma prehaja v pogled filmske kamere, torej v pogled od zunaj, ki na svet (po)gleda kot na film. Tomaževo življenje ob obeh prijateljih bolj korenito zaznamuje tudi mlajša soseda, trinajstletna Manca, ki si ga je kot edinka izbrala za nekakšnega starejšega brata, on pa je na takšno »bratsko-sestrsko navezo« pristal. Ona je tudi tista, ki mu postreže z novico, da se je v njihov blok priselila nova soseda, Teresa iz Rima. Sam je sicer star šestnajst in je v fazi odkrivanja samega sebe in svojega glasu, je torej na meji med mladostjo in odraslostjo, ki bi mu včasih prišla prav, a se mu zdi po drugi strani (še vedno) dolgočasna.
Avtorica si prizadeva, da bi o njem izvedeli čim več, pri čemer natančno opisuje tudi njegove fizične odzive na različne dogodke (prvo srečanje z lepo novo sosedo na podstrešju bloka je na primer precej »gibalno«) in v opisih večkrat uporabi razne primerjave, ki so sicer izvirne in delujejo sveže (»Še hijene z mrhovino v ustih bi bile bolj simpatične od njih.«), a so ti opisi včasih kar nekoliko (pre)dolgi. Na primer, že precej na začetku izvemo, da zanj predstavlja svobodo narava in da v stanju razburjenosti najraje vzame fotoaparat in se s kolesom odpelje v (zeleno) samoto. Kljub vsemu temu pa lahko bralca vendarle preseneti, da ga sredi resnega momenta prijatelj Ivan ustavi, češ a lahko vsega ne obrne na štos (Tomaž omeni, da bi kak dan najraje vse, ki mu niso po volji, izstrelil v vesolje, kjer bi se spremenili v zvezde, in ko bi kot utrinki padli nazaj na zemljo, bi bili vsaj koristni, ker bi si ljudje lahko ob njih kaj zaželeli …). Sicer se nam ne kaže kot poseben štoser; v tej luči morda prikazi kljub vsemu še niso zadostni.
V romanu Menjam strah za sladoled spremljamo Tomaževo prvoosebno pripoved, ki se mestoma izmenjuje oziroma prehaja v pogled filmske kamere, torej v pogled od zunaj, ki na svet (po)gleda kot na film.
Da je in želi biti dogajanje precej vizualno, ne preseneča, saj je avtorica Samanta Kobal dramaturginja in režiserka, ki se ukvarja tudi z gledališko pedagogiko (poučuje v Gledališki šoli Talia v Kopru in na Gimnaziji Nova Gorica, nekaj let pa je delala tudi na Pedagoški fakulteti v Kopru), šolala se je za gledališkega klovna, je urednica časopisa za otroke Svetilnik v Gledališču Koper, ustanoviteljica Gajble – hiše ustvarjalnih zgodb in avtorica dramskih besedil, Menjam strah za sladoled pa je njen romaneskni prvenec. Čeprav gre za mladinski roman, ga spremlja tudi nekaj celostranskih ilustracij Francisca Tomsicha, potomca Slovencev, ki sta odšla v Urugvaj; diplomiran filolog deluje kot učitelj in umetnik, ki piše, riše, slika, kipari in ustvarja inštalacije. Pravzaprav se težko odločim, ali podobe delu zares kaj pridajo – morda nekaj (bolj tesnobnega) vzdušja.
Roman odpira zanimivo temo – narodnostno nestrpnost, s katero je še posebej povezano iskanje lastne identitete.
Tako kot delovanje avtorice je tudi dogajanje romana umeščeno na Primorsko, pri čemer je Samanta Kobal dobro rešila dialektalno zagato – vsled lažjega, bolj tekočega branja nas na to, kje smo, vsake toliko spomnijo predvsem stranski liki, ki govorijo narečno (npr. mestni posebnež in klošar Tone, nono, nasilneži …), Tomaž uporablja predvsem značilni »ma«, Teresa pa govori posrečeno, pojočo kombinacijo slovenščine in italijanščine. Edino, kar pogrešam, je tu in tam kak prevod pod črto; na strani 69 se denimo v primeru bralca, ki ne razume italijansko, povsem izgubi Teresin duhoviti komentar Tomaževih bralnih sposobnosti, pa še nekaj takšnih mest in primerov se najde. Ko smo že pri jeziku, ki je mestoma tudi inventiven (»tišinožrtje«, nek dogodek te lahko odraste itd.), naj omenim nekoliko nadpovprečno število (drobnih) napak, spregledanih pri korekturnih branjih (na zadnji strani tudi nenadoma preskočimo v levo poravnavo besedila ipd.), prav tako pa bi bilo nekatera mesta mogoče izpeljati stilistično lepše ali bolj gladko (npr.: »/…/ iskala novega srečneža, ki bo že bil v naslednji minuti pred tablo.«, »Ali je verjetno mislila, da ji ne bom verjel?« itd.).
Roman odpira zanimivo temo – narodnostno nestrpnost, s katero je še posebej povezano iskanje lastne identitete, ki se razprostira skozi celoten roman, hkrati pa avtorica v besedilo pritegne tudi nekaj drugih problematik, denimo dejstvo, da je Manca bolj ko ne prepuščena sama sebi, saj je pravi otrok njenih staršev družinska firma (njena družinska usoda je sicer v besedilo vstavljena nekoliko na silo) itd. Ob pojavu narodnostne nestrpnosti pridemo do pradedkov in fašistov, do vojne in žrtev in seveda do priseljencev (četverica nestrpnežev želi iz svojega kraja »očistiti nesnago«).
Menjam strah za sladoled je roman o odraščanju, o prehodu iz mladosti v odraslost, ki terja odločitve, opredelitve akcijo in pogum.
Tomaž, čigar pogled na različne okoliščine je sicer večkrat poenostavljen (npr.: »Planet nam bo razneslo pod nogami, ker ga tako veselo svinjamo in vi se ukvarjate s tem, kdo je naš in kdo ni!«) ali naiven, kar je seveda v skladu z njegovo mladostjo in neizkušenostjo, v zvezi s tem zanimivo ugotavlja: »Teža praznega nahrbtnika preteklosti me pribije k tlom.« Iz dejstva, da nima nobene zgodbe, ki bi jo lahko v tem kontekstu delil s prijateljema, ker se mu ni v življenju zgodilo nič hujšega od tega, da ima ločene starše, se mu skratka porodi celo občutek krivde. Vsekakor zanimiva kost za glodanje in razpravo! V luči trenutne politične in siceršnje realnosti je seveda vprašanje narodnostne nestrpnosti še kako aktualno, morda res bolj nagovarja mladostnike z območij, bližjih mejam, a je v resnici vseprisotno in terja moder odrasel premislek in mladostno zagnano (proti)akcijo. Nasilje, ki je torej v romanu povezano z vprašanjem nacionalne pripadnosti, je tokrat uperjeno v Tereso in v romanu porodi zelo napete, prav filmske prizore, v čemer je avtorica dobra in močna; druščina prijateljev, torej fantovska trojica in Manca, seveda Teresi krijejo hrbet, ob tem pa se soočajo s strahom, ki se polagoma levi v jezo – Tomaž noče biti del krvoločnega sveta, v katerem je vse več strahu. Je življenje kot film? Včasih, ampak življenje vendarle ni film! Vsebina sicer na mikroravni odpira nekaj verjetnostnih vprašanj (npr. kako da ni nihče ustavil soočenja s štirimi nasilneži sredi šole – če že ne morejo priklicati varnostnika, bi jih gotovo slišal in posredoval kdo drug?), ampak recimo, da zanje obstajajo pojasnila.
Menjam strah za sladoled je torej roman o mladih, ki se lahko in morajo takšnemu svetu postaviti po robu. Je roman o odraščanju, o prehodu iz mladosti v odraslost, ki terja odločitve, opredelitve akcijo in pogum. Je roman o (ne)strpnosti, predvsem pa roman o prijateljstvu, ki premaga strah. In je roman, v katerem je še nekaj prostora za dodelavo.
Samanta Kobal: Menjam strah za sladoled (Malinc, 2023, ilustracije Francisco Tomsich, spremna beseda Katarina Kogej)
Ob branju knjižnega prvenca Liu Zakrajšek Zajtrk prvakinj (LUD Literatura, 2024) sem se takoj spomnil filma Urše MenartNe bom več luzerka (2018). Obe deli pripovedujeta zgodbo mladega dekleta. V filmu nastopa Špela, diplomantka umetnostne zgodovine, sicer nekoliko starejša in zato že »odrešena« študijskih obveznosti, protagonistka tokratnega romana pa je sedem let mlajša neimenovana študentka, ki mora zato, da bi preživela v Ljubljani, hkrati opravljati več služb, ob tem pa še obiskovati predavanja, ker želi zaključiti študij.
Pred dvema letoma je pri zahodnih sosedih knjiga na podobno temo (Mario Desiati: Spatriati) prejela prestižno nagrado strega, posnetih pa je bilo tudi veliko filmov, med katerimi izstopa Tutta la vita davanti (Vse življenje pred mano, 2008) režiserja Paola Virzìja, posnet po knjižni predlogi pisateljice Michele Murgia.
Zajtrk prvakinj ni le odlično spisan roman mlade avtorice, ampak tudi dragocen dokument časa, ki secira današnjo družbo. Mnogi ga primerjajo z ravno tako svežim romanesknim prvencem Katarine Gomboc ČehNihče nikogar ne spozna (Cankarjeva založba, 2024). Je pa med zgodbama bistvena razlika. Maša Pavlin v romanu Katarine Gomboc Čeh živi v nekakšnem varnem mehurčku oziroma coni udobja, dekle Liu Zakrajšek pa je neizprosno vrženo v neusmiljen in krut vsakdanjik sveta.
Življenjski položaj protagonistke je nezavidljiv, morda celo nekoliko pomilovanja vreden, čeprav avtorica pri bralcu ne išče sočutja.
Bralec bo med poglabljanjem v besedilo čedalje bolj dobival vtis, da se protagonistka s svojim sistemom vrednot v današnjem svetu ne znajde, medtem ko zna večina ljudi okrog nje izkoriščati prednosti sistema, predvsem pa svoje pozicije, izigravati druge in tako dalje. V knjigi namreč naletimo na klasične povzpetnike, in to med vsemi generacijami, predvsem pa na zvrhano mero licemerstva, največ seveda med tistimi, ki imajo srečo, da lahko druge, predvsem mlade, opazujejo ali celo nagovarjajo s privilegiranega položaja.
V današnjem času seveda ni odveč, če si od staršev podedoval nepremičnino, če imaš teto v Ljubljani, ki je hkrati upravnica knjigarne, če seksaš s knjižno urednico oziroma založnico … in tako dalje. Lahko se tudi počutiš frajerja, ker imaš stalno službo, čeprav je ta v gostinstvu in si se tam zaposlil, ker si obesil faks na klin. Če se znova vrnem k zahodnim sosedom, naj omenim njihovo posrečeno besedno zvezo, ki v tem smislu veliko pove: guerra tra poveri, vojna med reveži.
Preteklosti protagonistke Zajtrka prvakinj sicer ne poznamo, saj nas zgodba vrže direktno v sedanjost, pa tudi zastranitev, ki bi kaj več razkrile, ni (veliko). Njen življenjski položaj je nezavidljiv, morda celo nekoliko pomilovanja vreden, čeprav avtorica pri bralcu ne išče sočutja. Veliko je zamolkov, ki jih drugi liki v pripovedi ne slišijo, bralci pa jih preberemo in ne moremo drugače, kakor da se s pripovedovalko strinjamo, čeprav ji ne moremo pomagati.
Kljub vsem pritiskom se protagonistka ne zlomi (ali vsaj ne usodno).
Med literarnimi liki pa le najdemo nekoga, ki, čeprav je dobro situiran, svojega položaja ne izkorišča in se skuša z ostalimi pogovarjati na isti ravni. Kljub temu nekateri zlobni jeziki ne morejo, da bi ga ne označili z definicijo privilegiranega belega moškega, ki je danes zelo v modi, najpogosteje kadar je, tudi brez tehtnih argumentov, treba koga delegitimirati. Gre za profesorja Marinška, pri katerem pripovedovalka obiskuje ne samo predavanja, ampak tudi delavnico kreativnega pisanja. Čeprav gre nedvomno za pozitiven lik, se usoda proti zaključku dela nelepo poigra z njim. Dejansko je Marinšek edini, s katerim dekle neprisiljeno poišče stik.
Marsikateri dogajalni prostor v romanu, predvsem tri protagonistkina delovna mesta (knjigarno, kino in kulturni dom), bi lahko imenovali za non lieu, torej kraje, kjer se po definiciji lani preminulega francoskega antropologa Marca Augéja ljudje srečujejo, čeprav med njimi ni pristnega človeškega stika. Prvenstveno definicija velja za kraje z gnečo, kakršni so letališča, velike železniške postaje, nakupovalni centri in podobno, jih pa lahko zaradi nepristnih odnosov razširimo tudi na delovna mesta oziroma podjetja, kjer so danes ljudje, še posebej mladi prekarci, odtujeni, ker so za delodajalca le številka oziroma poceni delovna sila, ki jo lahko po želji zamenjajo, če jim ta ne ustreza (več).
Protagonistka (in z njo avtorica) se kljub temu ne odpoveduje svoji človeškosti, niti kadar je izigrana, saj verjame v lepoto življenja in pomembnost pristnih stikov. Konec romana je v tem smislu zelo poveden. Kljub vsem pritiskom se namreč ne zlomi (ali vsaj ne usodno). Prav zaradi tega lahko roman Zajtrk prvakinj beremo kot nekakšen priročnik za vztrajanje. Če si v neprivilegiranem položaju, je danes nujna obilna mera kljubovalnosti in, kakor se temu zdaj reče, asertivnosti.
Liu Zakrajšek: Zajtrk prvakinj (LUD Literatura, 2024)
»Nihče noče sesti v prvo vrsto. Pa saj nismo v šoli, ni se treba bati,« se je nasmehnila ob prihodu v Mestno knjižnico Poreč, kjer je nedavno predstavila svojo novo knjigo, zbirko šestnajstih kratkih zgodb O čemu ne govorimo (O čem ne govorimo), letos izdano pri zagrebški Frakturi.
Slavenka Drakulić, slovita novinarka, pisateljica in esejistka, leta 1949 rojena na Reki, je v Zagrebu diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije. Letos praznuje svoj knjižni jubilej – javnost je pred okroglimi štirimi desetletji vznemirila že s prvo knjigo Smrtni grehi feminizma (1984). Sledil je leposlovni prvenec Hologrami strahu (1987), porojen med čakanjem na transplantacijo ledvice. Z ostro in jasno besedo je sistematično in vestno secirala položaj ženske v družbi, odnos do telesa, komunizem in postkomunizem, zahodni družbi je brez ovinkarjenja približala vojno na Balkanu in krvav razpad Jugoslavije, portretirala je znane in ustvarjalne ženske v sencah še slavnejših mož …
V osemdesetih in na začetku devetdesetih je bila novinarka časopisov Start in Danas. Leta 1992 se je pred razvpitim medijskim pogromom – peterico novinarskih in literarnih kolegic, poleg nje še Dubravko Ugrešić, Jeleno Lovrić, Rado Iveković in Vesno Kesić, so ožigosali kot »čarovnice« in državne sovražnice – umaknila na Švedsko.
Kolumne objavlja v domačih in tujih medijih – od letos tudi pri nas, na AirBeletrini. Njene knjige so prevedene v trideset jezikov. Že 35 let je doma tudi v slovenščini, kjer jo zastopajo knjige Hologrami strahu (prevedla Zoja Skušek Močnik, Prešernova družba, 1989), Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali (prevedla Alenka Puhar, Rotis, 1992), Balkan express: fragmenti z druge strani vojne (prevedla Alenka Puhar, Rotis, 1993), Okus po moškem (prevedla Sonja Polanc, Rotis, 1998), Kot da me ni (prevedla Sonja Polanc, Center za slovensko književnost, 2002), Frida ali o bolečini (prevedla Sonja Polanc, V.B.Z., 2008), Obtožena (prevedla Sonja Polanc, V.B.Z., 2014) Mileva Einstein, teorija žalosti (prevedel Mišo Renko, Beletrina, 2018), Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom (prevedla Mateja Komel Snoj, Beletrina, 2021) ter Nevidna ženska in druge zgodbe (prevedla Mateja Komel Snoj, Beletrina, 2023).
Slavenka Drakulić (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Seveda v prevodu pričakujemo tudi O čem ne govorimo, zbirko kratkih zgodb o staranju, osamljenosti, bolezni in bolečini, boju za preživetje in še čem. Z njo se je pisateljica po šestih letih prav rada vrnila v Mestno knjižnico Poreč: »Kadar se iz Stockholma vrnem na Hrvaško, je Zagreb pravzaprav samo vmesna postaja na poti v Istro, kamor sem se priselila leta 1988. V Sovinjak, majhen kraj pri Buzetu, ki je tedaj imel trideset prebivalcev. Zdaj nas je samo še polovica. V glavnem starejši občani. Tam preživim nekaj mesecev na leto. Sovinjak ni velik, a ima osnovno: cerkev in na drugi strani ceste gostilno. V Istri se počutim doma, pa čeprav sem se rodila na Reki. Moja mama je s Krka, oče pa s Kastva.«
Slavenka Drakulić je tudi dvakratna dobitnica nagrade BOOKtiga, ki jo knjižnica v Poreču podeli avtorici ali avtorju najbolj izposojane knjige. »Morda bo tudi O čem ne govorimo dobila to nagrado, saj je vseskozi izposojena,« je v živahnem pogovoru poudarila njena sobesednica, pesnica in prevajalka Maja Klarić, ki je gostjo že pred srečanjem navdušila s svojim Bookmobilom, kombijem, s katerim književnost dostavlja rojakom v manjših, odročnih krajih.
»Ne soglašam, da je O čem ne govorimo knjiga o smrti ali knjiga o tabujih. Je knjiga, v kateri vidiš, na katere načine vse se ljudje borijo, da bi preživeli, da bi ostali vitalni, da bi v zelo težkih razmerah ohranili identiteto …«
V zapisih o novi knjigi pogosto preberemo besedo tabu. »Ampak jaz je nisem zapisala niti enkrat!« opozarja pisateljica. »Ponavljanju te besede najbrž botrujeta konvencionalnost in lenoba – nekdo jo uporabi, drugi pa sledijo zgledu. Tabu je nekaj prepovedanega, nekaj, o čemer naj ne bi govorili. Teme, o katerih pišem, po mojem niso tabuji, ampak samo pojavi, o katerih neradi govorimo, ne javno ne zasebno. Na primer, sorodniki, ki so se končno spet srečali in za omizjem slavijo rojstni dan, se najbrž ne bodo pogovarjali o bolezni in smrti. Ne gre za tabu, ampak za navade, za vprašanje, kaj je običajno in kaj ne. Pa še za nekaj: o teh rečeh nekateri nimajo s kom govoriti … in morda niti ne vedo, kako bi o tem govorili. Kakor niti o raznih negativnih stvareh v življenju, o porazih, o svojih napakah. S kom lahko človek govori o tem? Mogoče samo z najboljšo prijateljico, prijateljem. Ampak ljudje marsičesa ne znajo artikulirati. Na primer strahu. In bolečine. Oboje sta zelo pomembni temi, ker ju je tako težko ubesediti. Najprej je treba najti primerno priložnost, zatem pa je še vprašanje, ali boš o tem sploh znal govoriti. Ne soglašam, da je O čem ne govorimo knjiga o smrti ali knjiga o tabujih. Je knjiga, v kateri vidiš, na katere načine vse se ljudje borijo, da bi preživeli, da bi ostali vitalni, da bi v zelo težkih razmerah ohranili identiteto … V eni od zgodb se osemdesetletni gospod po možganski kapi prebudi v bolnišnici. Z ženo se najprej pogovarja o tem, ali je po pošti dobil podaljšano vozniško dovoljenje. To je njegova glavna skrb. Del njegove identitete je tudi sposobnost, da vozi avto. Čim bo zapustil bolnišnico, želi sesti za volan in se odpeljati – pa sploh ne vemo, ali bo bolnišnico res zapustil.«
Slavenka Drakulić se je po petih letih rada vrnila v Mestno knjižnico Poreč (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Njeno sobesednico je v Poreču zanimalo, ali Slavenka Drakulić pisanje doživlja kot terapijo. »Res je, da brez pisanja ne morem, a pišem vseskozi, naj se počutim dobro ali ne. Dopuščam pa možnost, da je ustvarjanje za koga terapevtsko. Kakor je tudi branje! Je pomembna terapija, saj se človek v težkem položaju pogosto počuti zelo osamljen. V knjigi opisujem, kako težka, strašna je osamljenost. Kadar ne moreš nikomur ničesar reči … Kadar pa prebereš, da je tudi kdo drug izkusil podobno, ti je morda laže, a ne? Rečeš si, da pa morda v svojem položaju vendarle nisi edinstven … in zato tudi ne več tako osamljen.«
»Nemci ne marajo strahu v naslovu, mi je rekla. Teh besed sem se spomnila pozneje, ko je v naslovu mojega romana Mileva Einstein, teorija žalosti nemški založnik Aufbau žalost spremenil v Einsamkeit oziroma osamljenost. Nemci v naslovu ne marajo niti besede žalost.«
Seveda ve, da se mnogi bralke in bralci sprašujejo, koliko njenih izkušenj je v knjigi, v kolikšni meri je torej avtobiografska. »Kdor piše, ve, da je to težko določiti,« pravi. »Zlasti pa vprašanje o avtofikciji slišimo predvsem ob knjigah, ki jih pišemo ženske in ki so napisane v prvi osebi. Vse moje zgodbe v novi knjigi sicer niso v prvi osebi, a ni pomembno, pogosto osebno izkušnjo pripisujejo tudi zgodbam v tretji osebi. Deloma to verjetno izhaja iz dejstva, da so ženske najprej pisale in objavljale svoj dnevnik, šele zatem segle v druge žanre. Deloma pa je seveda posledica refleksa, češ: če o tem piše, je gotovo njena resnična izkušnja!«
Najnovejši knjigi: Rat je svugdje isti, zbirka esejev iz let 1991–2022, posvečenih vojni, od tiste ob razpadu Jugoslavije do sedanje v Ukrajini, in zbirka kratkih zgodb O čemu ne govorimo (Fotografija: Andraž Gombač)
Vprašanje, kakšno vlogo v književnosti igra izkušnja, je vsekakor pomembno, poudarja: »Za primer naj vzamem nekaj strašnega – holokavst. Vemo, da so ubili šest milijonov ljudi. Judov in drugih. Mnogi so vendarle preživeli in neredki so o svoji izkušnji pisali. Najprej vam na misel najbrž pride eno ime: Primo Levi. Pa večina med vami zna našteti deset imen? Ne. Zakaj jih ni pisalo ogromno? Zakaj niso pisali vsi, ki so preživeli tako težke preizkušnje? Torej je potrebno še nekaj več kot sama izkušnja. Vzemimo drug primer – naše nedavne vojne. Koliko literature o tem imamo? Zdaj že kar nekaj, a še zmeraj malo, če pomislimo, koliko ljudi je izkusilo strahote. Skratka, izkušnja je sicer pomembna, saj te spodbudi k pisanju, te navdihne, nakaže temo, ni pa pri pisanju ključna. Ključna je domišljija. Vsakdo ima kako zgodbo, ki si zasluži ubeseditev, a vsakdo je ne bo napisal – ker je ne more, ker je ne zna. Kakor niti ni mogoče odgovoriti na vprašanje, koliko avtorjevih izkušenj je v pripovedi. Nekaj jih gotovo je, a so lahko tudi izkušnje koga drugega, ne avtorjeve. Najpomembneje je, da se bralci – pravzaprav so to povečini bralke – zmorejo identificirati z zapisano izkušnjo. Z avtofikcijo, kakor pravimo zapisani izkušnji – ker je na papirju ubesedena edinstveno. Če bi dve udeleženki našega literarnega večera doma napisali zgodbo o tej isti izkušnji, bi dobili precej različni zgodbi.«
Z gostjo se je pogovarjala pesnica in prevajalka Maja Klarić (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Novo knjigo je posvetila literarni kolegici in prijateljici Ireni Vrkljan (1930–2021). »Spoznali sva se pred štiridesetimi leti na predstavitvi njene knjige Svila, škare,« dobro pomni Slavenka Drakulić. »To je po mojem prepričanju ena pomembnejših knjig v novejši hrvaški književnosti. Pomembna ženska proza. Tudi naslov je izvrsten: književnost je svila, Irenin roman pa so škarje, ki z velikim občutkom zarežejo v to fino tkanino. Iz vsakega njenega stavka čutite, da je bila v prvi vrsti pesnica. Poetični slog je prenesla v svoje prvo prozno delo kakor dotlej še nihče v hrvaški književnosti. Tudi meni je vlila poguma. In moje Holograme strahu je s svojim možem prevedla v nemščino. Srečevali sva se, ko sem bila štipendistka v Berlinu, zatem ob njenih obiskih Zagreba … To je bilo eno kakovostnejših in pristnejših prijateljstev v mojem življenju. Potem ko je ovdovela, se je vrnila živet v Zagreb. Zadnjih pet let sva si bili še bliže, pogosto sva se srečali. Zelo je vplivala name.«
»Otroci danes vseskozi buljijo v zaslone, kar oblikuje njihove možgane, vpliva na način razmišljanja. Branje knjig je za otrokov razvoj izjemno pomembno.«
Zanimivo, Holograme strahu sta Irena Vrkljan in njen mož Benno Meyer-Wehlack prevedla v Das Prinzip Sehnsucht (Načelo hrepenenja). »Nemci ne marajo strahu v naslovu, mi je rekla,« beremo v zadnji, najbolj (avto)biografski zgodbi knjige O čem ne govorimo, naslovljeni Irena, Berlin. »Teh besed sem se spomnila pozneje, ko je v naslovu mojega romana Mileva Einstein, teorija žalosti nemški založnik Aufbau žalost spremenil v Einsamkeit oziroma osamljenost. Nemci v naslovu ne marajo niti besede žalost.«
Zadnja skupna fotografija prijateljic Slavenke Drakulić in Irene Vrkljan.
Bolj kakor spreminjanje naslovov pisateljico žalosti spoznanje, da za prevode nove zbirke zgodb v tujini ni toliko zanimanja kakor za romane. »Založniki v Evropi pravijo, da so kratke zgodbe iz mode. Neradi jih objavljajo. Ker da se ne prodajajo,« se trpko nasmehne. »Založniki danes neradi tvegajo. Pa še nekaj: pri nas žal ni več niti literarne kritike. Ne obstaja več. In to je velika težava. Bralci potrebujejo usmeritev. Najprej morajo sploh vedeti, da je knjiga izšla. Zatem morajo izvedeti, kaj lahko dobijo v tej knjigi. Ni treba, da je pristop h knjigi kritičen, dovolj je preprosta predstavitev. A niti tega skoraj več ni. Nekaj reklamnih besed o knjigi najdete kvečjemu na spletni strani založnika, ki je vsekakor lahko dober, a predstavitev knjige ubesedi tako, da jo bo čim laže prodal. Ampak to ni najpomembnejše. Premnogi imajo knjigo za tržno blago. Kar ni dobro. Knjiga ni par čevljev, niti ni lesena knjižna polica – je knjiga, torej nekaj drugega in drugačnega! Ni samo predmet. Nevarno jo je obravnavati kot tržno blago, ne samo za pisce in bralce, ampak tudi za širšo kulturo. In za celotno civilizacijo, ki temelji na besedi, a se vse bolj spreminja v družbo slike, podobe. Kar odpira cel niz težav. Otroci danes vseskozi buljijo v zaslone, kar oblikuje njihove možgane, vpliva na način razmišljanja. Branje knjig je za otrokov razvoj izjemno pomembno. Žal šolski programi niso takšni, da bi mlade spodbujali. Dobijo seznam knjig, ki jih morajo prebrati, potem pa najstnik pride k mami in jo vpraša, ali obstaja hrvaški prevod Marulićevega epa Judita. Ker ga ne more razumeti! To je velik pedagoški problem. Šolske kurikulume bi bilo treba prenoviti in poskrbeti, da učitelji vsebino primerno predstavijo in približajo učencem. Tako pa gredo učenci na internet, preberejo zgoščeno vsebino obveznega čtiva … in se učijo skozi življenje hoditi po bližnjicah. Vse to je mogoče popraviti, izboljšati – a je potrebnega veliko truda.«
»Danes za nasvet ali za rešitev težave ne boste vprašali starejših, kakor so jih nekdaj, ampak boste šli na Google, na Wikipedijo, na splet. V drugih civilizacijah so starejši spoštovani, pri njih se mladi učijo …«
***
Problematičen je tudi odnos zahodne družbe do starejših, opozarja: »To je kultura, osredotočena na mladost, na produktivnost … Za starce tu ni prostora, v sodobni družbi so odvečni, so breme. V tradicionalni družbi so zmeraj imeli svojo vlogo. Danes za nasvet ali za rešitev težave ne boste vprašali starejših, kakor so jih nekdaj, ampak boste šli na Google, na Wikipedijo, na splet. V drugih civilizacijah so starejši spoštovani, pri njih se mladi učijo poljedelstva, kmetovanja in še marsičesa, o čemer se drugače ne morejo podučiti. V zahodni družbi je drugače, tu so starejši bolj izgubljeni. Ko sem to raziskovala med pripravami na pisanje enega svojih besedil, sem ugotovila, da moški prej padejo v depresijo, kadar izgubijo družbeni položaj, status, zlasti potem ko se upokojijo, medtem ko imajo ženske vedno kako vlogo – so babice, pomagajo komurkoli že … Vsekakor večina pogreša občutek koristnosti. Starejše bi morali bolj vključiti v našo družbo, jim omogočiti honorarno delo, organizirati prostovoljne dejavnosti … Vedno pravim, da ni treba odkrivati tople vode, ampak samo pogledati, kako to počnejo v uspešnejših družbah, in se zgledovati. Kopirati. Pri nas manjka samo nekaj: politična volja. Če je, hitro najdeš tudi denar in vse drugo.«
Pisateljica je med podpisovanjem nove knjige prisluhnila svojim bralkam (Fotografija: Andraž Gombač)
Sofi Oksanen (1977), ena najbolj priznanih in mednarodno uveljavljenih sodobnih finskih pisateljic, se med slovenske bralke in bralce vrača z romanom Pasji park, pravkar izdanim pri Beletrini. Pisateljica, ki je leta 2017 gostovala na festivalu Fabula v Ljubljani, pri nas domuje že z romani Očiščenje (prevedla Bibi Ovaska Presetnik, Didakta, 2011) ter Ko golobice izginejo (Beletrina, 2016) in Stalinove krave (Beletrina, 2019), ki ju je kakor tudi Pasji park prevedla Julija Potrč Šavli.
Dogajanje v najnovejšem, šestem romanu Sofi Oksanen je razpeto med Helsinke in Ukrajino. Glavna junakinja Olenka, po očetu Ukrajinka in po mami Estonka, se je v mladosti odločila za darovanje jajčnih celic. Nadomestno materinstvo in tovrstno darovanje sta pred vojno v Ukrajini cvetela zaradi manj restriktivne zakonodaje in precejšnjega števila deklet, pripravljenih sodelovati. Olenka kasneje postane koordinatorka v podjetju, ki se ukvarja z iskanjem nadomestnih mater za neplodne zahodnjaške pare. V industriji, kjer se obrača veliko denarja, pa lahko hitro komu postaneš trn v peti, zato mora Olenka kmalu pobegniti, da bi si rešila življenje … Zelo napet roman odpira številne teme, kot so neplodnost, korupcija, revščina, osamljenost, postavljanje dobička pred zdravje žensk, sanje o lastni družini, je pa tudi pretresljiva ljubezenska zgodba.
V enem uvodnih odlomkov, ki vam ga danes ponujamo v branje, srečamo Olenko, h kateri v pasjem parku prisede ženska – znanka iz prejšnjega življenja, ki se zlepa noče posloviti …
Sofi Oksanen na festivalu Fabula v Štihovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani 7. marca 2017 (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Helsinki
2016
Srce mi je poskočilo, ko sem videla očeta družine slediti mami in psu v park. Zraven sta bila tudi otroka. Fant je hodil nekoliko za drugimi; videti je bil razigran, segal je v zavojček hitro kopnečih rozin, da je šumelo. Avtomatično sem pokimala, odobravajoč njihove zdrave prehranske navade. Prejšnji teden otrok ni bilo na spregled, za kar sem krivila trebušno virozo, ki je razsajala. Zdaj so bili vsi videti zdravi. Za njo si ne bi nihče mislil, da je prebedela noči ob otrocih, celo po nakupih ji je uspelo iti – nov pomladanski dežni plašč peščene barve bi pristajal tudi meni, punčka pa je nosila šal, ki ga še nisem videla. Zazvonil je telefon, on se je oglasil in se nasmehnil ženi kot v opravičilo. Ona ga je lahno pobožala po roki in mu na hitro naslonila čelo ob ramo. Celo šnavcer, ki je bil zdaj spuščen, je dirkal naokrog v stilu. Zaradi svoje neobičajne bele barve je zbujal pozornost, na pasjih razstavah je vedno zmagoval. Nekaj časa sem občudovala njegovo tekanje in pozorno prežo, kadar je v daljavi opazil kaj zanimivega. Fantek se je zataknil pri vhodu. Vrečko je stresel, da bi iz nje odstranil ostanke, potem pa je ni vrgel na tla, odnesel jo je v koš. Dobro vzgojen, lepo se obnaša, tudi jaz bi ga tako naučila.
Poznala sem jo in ona je poznala mene, sedeli sva na klopci v helsinškem parku, kot da vmes ne bi minilo že toliko let. Z vsako besedo je odstranila po en kamen s temeljev življenja, ki sem si ga tako skrbno zgradila.
Tlesk vžigalnika me je zmotil med opazovanjem. Ženska poleg mene si je prižgala cigareto. Jezno sem jo ošinila in prepoznala cvetlični vzorec na zavojčku tankih cigaret, preden sem se spet posvetila družini, ki je izginjala za veliko skalo. Moja soseda ni bila Finka, tu ne kadijo cigaret Glamour.
»V Ameriki so nam rekli angeli. Ste se tam tega naučili?«
Nisem bila prepričana, ali sem jo prav slišala ali se mi je vse skupaj le dozdevalo. Še vedno sem s pogledom sledila družini, še vedno sem imela privzdignjeno brado. Nisem si upala zasukati glave, se prepričati. Ženska je nadaljevala, in bolj ko je govorila, bolj sem bila prepričana, da ni šlo za pomoto. Poznala sem jo in ona je poznala mene, sedeli sva na klopci v helsinškem parku, kot da vmes ne bi minilo že toliko let. Z vsako besedo je odstranila po en kamen s temeljev življenja, ki sem si ga tako skrbno zgradila.
Nikoli si nisem mislila, da se bo zgodilo na tak način. Da se bo začelo z lepo zvenečimi opisi, ki jih je metala v zrak kot čajne skodelice iz porcelana Lomonosov in preverjala, ali se spomnim, o čem govori. Če se spomnim, da sem bila jaz tista, ki je pred leti uporabljala podobne besede, ker sem hotela zvabiti dekleta k nam, in da sem to počela tudi njej, seveda sem se spomnila, spomnila sem se vsake v sladke pridevnike zavite pasti, ob vsaki so se mi ramena še malo bolj povesila, kot bi mi to pomagalo izginiti s klopce, z vsakim zlogom sem čutila, kot bi se manjšala.
»Vedno ste znali najti dekleta, ki jih ni nihče hvalil. Točno takšne ste iskali.«
»Ti nisi bila ena izmed njih.«
»Veliko pa jih je bilo.«
Tlesknila je z ustnicami in pretegnila roke kot balerina.
»Kaj si že rekla?« se je spraševala. »Labodje jezero. Moje roke so ti v misli priklicale Labodje jezero, ni res?«
»To še vedno drži.«
Zasmejala se je, vetrovka ji je zašumela in opazila sem poznani gib. Prevzel me je njen nadzorovani način gibanja. Stopalo se ji je ob vsakem koraku dotaknilo tal, kot bi jo gledala polna dvorana.
Darja je vstala in se napotila proti vhodu ograde za pse. Takrat sem si že toliko opomogla od šoka, da sem vedela, kaj to pomeni.
Ko smo jo fotografirali za osebno mapo – takrat je bila še dekle –, je naredila špago v obleki, ki sem jo sama izbrala. Čeprav se je pred fotografiranjem šele dobro ogrela, je bilo v tej kombinaciji nekaj nepozabno intimnega: rožnata obleka A-kroja, telovadnica, gibki gležnji. Skoraj kot bi pozabila na fotografa. Maskerka ji je dobro uro s čopiči nanašala ličila na obraz, ampak tega človek ne bi nikoli uganil. Ko je bila mapa končana, sem vedela, da bo Darja postala moja zvezda in da bo iz mene naredila zvezdo.
Darja je vstala in se napotila proti vhodu ograde za pse. Takrat sem si že toliko opomogla od šoka, da sem vedela, kaj to pomeni. Počasi se je bližala družini; z vsakim metrom mi je na misel prišlo vse več podob tega, kaj bo sledilo, ko jo bo on prepoznal. Najprej bo iz sebe, potem bo izvlekel telefon. Ženska se bo začela dreti, pes bo pobesnel, punčka bo bruhnila v jok, fantek pa bo strmel v naju, povzročiteljici kaosa, in ko bo mama ob vse glasnejšem tuljenju policijske sirene potegnila otroka na varno, se bo fant ozrl, pogled na dve Rusinji, ki sta spravili njegova starša ob pamet, se mu bo vtisnil v spomin za vse večne čase.
Medtem ko sva se pogovarjali, se je družina razkropila. Darja je za hip postala, kot bi razmišljala, komu naj se najprej približa. Oče je prijel punčko za roko, napotila sta se za psom, ki mi je izginil iz vidnega polja, mama je pozornost posvečala mladiču zlatega prinašalca, pogovarjala se je z njegovo lastnico. Fant je postopal po ulici. Darja je nagnila glavo, odločila se je in odprla vrata ograde. Od mame jo je ločilo le še deset metrov ravne skale. Čez nekaj trenutkov me bodo razkrinkali; izgubila bom vse, kar mi je uspelo zgraditi v zadnjih šestih letih, lahko se poslovim od svojega novega življenja v Helsinkih. Čas mi bo štet v dnevih, morda celo v urah.
Pogledala sem navzgor. Mama je verjela v Boga in svetnike, jaz nisem. Vseeno sem si s šalom prekrila glavo, kot bi bila v cerkvi, in zamrmrala nekaj, kar bi lahko bila molitev; šele gib, s katerim sem si prekrila glavo, me je opomnil, da imam še vedno dve delujoči nogi. Moram jo ustaviti.
Šnavcer se je podil nekje za hribčkom s terierjem za petami, člani družine so bili povsem osredotočeni na divjanje domačih ljubljencev. Niso opazili mojih opotekajočih se korakov in tega, da bi se skoraj spotaknila ob šal, pa tudi tega ne, kako so se mi ljudje umikali, kot bi bila pijanka. Darja je bila le še nekaj metrov stran od nje, že je odprla usta.
Darja se je zdrznila, kot bi jo kdo udaril. Čutila sem, kako se ji koščena podlaket trese.
»Bi rada denar? Si zato prišla?«
Kot kaže, nisem bila prepozna. Ustnice so se ji privihale v nasmešek. Mama se je oddaljevala, kazala nama je hrbet. Psa sta bila pod nadzorom. Karabin je kliknil, ko sta se povodca zapela za ovratnici.
»Koliko mi daš?«
Za trenutek sem že pomislila, da se bo zasmejala in pripomnila kaj o mojih oblačilih in splošnem videzu, ki ni kazal na premožnost, a se je samo ustavila, ni se mi skušala izmotati iz prijema. Sledila sem njenemu pogledu. Družina se je začela odpravljati iz parka, mama je punčki popravila plašč in ona jo je objela okoli vratu; Darja se je zdrznila, kot bi jo kdo udaril. Čutila sem, kako se ji koščena podlaket trese. Kaj, če v park vendarle ni prišla zato, da bi izsiljevala mene ali družino? Toda vse na njej je potrjevalo mojo domnevo, da je na tesnem z denarjem. Shujšala je. Oblačila so visela z nje. To so bile cape, umetno usnje se ji je luščilo s škornjev. Torbica je široko zevala, raztrgana podloga je bila zalepljena z lepilnim trakom. Nekoč je dobro zaslužila. Za kaj je zafrčkala denar? Ji ga je kdo vzel, se je zapletla z napačnim moškim ali je vse pošiljala domov? Je vse namenila za to, da bi družino spravila iz vzhodne Ukrajine, stran od vojne? Ni imela dovolj, da bi si postavila novo življenje? Ali pa je vse že prej zapravila in je morala zdaj dobiti še več, da bi pomagala družinskim članom, ki so ostali doma? Mama je pravila, da je zdajšnja Doneška ljudska republika nekaterim vzela dom in drugim ponudila način za hiter zaslužek, saj so begunci za seboj pustili dovolj premoženja. Nekateri so se prostovoljno pridružili separatističnim skupinam, druge so vpoklicali na silo, ubežnike so ustrelili. Nekateri so se jim pridružili zato, ker bi jim v nasprotnem primeru zaplenili dom in drugo premoženje, družino pa nagnali. Je Darjin prihod mogoče povezan s tem? So separatisti enega od njenih bratov nasilno pridružili svojim vrstam in je hotel stran z bojišča? Morda je bil kateri od njenih sorodnikov ugrabljen? S pogledom je sledila družini, ki je zapuščala park; ko jih ni bilo več videti, ji je lesk v očeh ugasnil kot sveča. Globoko sem zajela sapo. Kupila sem si nekaj časa.
»Niti centa ti ne dam, če naju prepoznajo.«
»So te prepoznali?«
Globoko sem zajela sapo. Kupila sem si nekaj časa.
Usta je ukrivila v posmeh in si polizala kapljico krvi. Suhe ustnice so bile razpokane.
»Veš kaj,« je prhnila. »Tebe se ne spomnijo nič bolj kot mene. Zanje si točno tako posebna, kot sem bila jaz zate.«
Darji sem rekla, da je posebna. Najbolj posebna. Pohvalila sem njene kosti in znanje tujih jezikov, njeno pamet in dejstvo, da je včasih trenirala gimnastiko. Njen nasmešek je bil brez enega samega oblačka, kot nebo nad Teksasom, brada pa kot bleščeča žlička za kaviar iz biserovine.
»Mislila sem že, da se me niti ti ne boš več spomnila, tudi če bi se predstavila takoj, ko sem prisedla,« je rekla. »Najbrž nisi pričakovala, da te bom našla? Pred ostalimi.«
Spomnim se, kako sva se nekoč, ko sem bila majhna, z očetom ločila v nekem podhodu. On me je sicer takoj našel, toda jaz sem bila že prepričana, da ga nikoli več ne bom videla in da me bo izpod zidu iz temnih plaščev mimoidočih zgrabilo nekaj nepredstavljivega. Zdaj je bil občutek podoben. Le da me tokrat nihče ne bo rešil. Nihče drug kot jaz sama. Morala sem poskušati ugotoviti, kaj se dogaja.
»Bi se lahko o tem pogovorili kje drugje?« sem vprašala in se zazrla v svoje roke. Konice prstov sem imela bele.
Dan spomina na mrtve AirBeletrina posveča Terezi Vuk (1976–2024). Pisateljica je lani pri Beletrini izdala romaneskni prvenec Zakaj ima moj hudič krila in letos na našo založbo pošiljala odlomke svojega novega, nastajajočega romana. V rubriki Okus po knjigi na multimedijski platformi Beletrina Digital je predpremierno že na voljo več odlomkov literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Danes z vami delimo nov odlomek Terezinega romana, ki bo, četudi ga pisateljici pred veliko prezgodnjo smrtjo ni uspelo dokončati, naslednje leto izšel tako v tiskani kakor tudi e-knjigi.
***
Julij 2022
»Que pasa mi Teresita? Estas bien? Despertate, conche de tu abuela. Long time no see pa to.« Začutila sem hladna tla pod sabo. Z rokami sem na slepo tipala po keramičnih ploščicah okoli sebe in na silo odprla eno oko. Neka razglašena muska je donela okoli mene. Nekam znana mi je bila ta brezintonacija. Ko sem dvignila oko proti stropu, sem jih zagledala. Pajki moji, nazaj ste. Sej jaz vas nisem hotela stran spodit. Sam mogla sem. »Šta priča ova?« se je oglasil en, k je očitno emigriral sem. »Nč, pust jo,« se je oglasil ta drug pajk, vmes ko se je drl v mikrofon: »Ein, zwei, drei!« »Nč po švabsk. Kle je uno, due, tre,« je zasurlila pajkica v vijoličastih pajkicah, očitno primorskih korenin. »Dejmo ji eno Briškulo zapet. Sej vidte, da je šlo že vse u kurac.« »A od Mlakarja?« je vprašal bobnar. »Ne, od Game over!« so se mu vsi zadrli nazaj. In modeli kot so, so začeli kr eno svojo verzijo furat. Refren je šel nekak tko: »Briškulo si najdla, štrika pa še ne. Štrikaj in seštrikaj si svoj štrik. Štrik, štrik, štrik, naš štrik.« En, k je bil očitno še kitarist pri švedskih Europe, je mal preveč notr padel, pa se začel s čist zjebanimi prameni na trajnici dret: »Vsi roke gor!« Takrat sem z roko nekje na tleh otipala mokro brisačo. Z vso silo sem jo vrgla vanje. In so poleteli z vso svojo fršterkarijo v jašek banje.