»Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek, 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so zapisani celo v kakih šolskih knjigah.«
Z veličastnim pogrebom svojega portretiranca Tone Partljič (1940) prične roman Voranc, prvo od dveh knjig, v kateri pred nami raste koroški pisatelj in politik Lovro Kuhar – Prežihov Voranc (1893–1950), mojstrski ubesedovalec domačih krajev in ljudi, vojak na soški fronti, agent kominterne, eden najpomembnejših v Komunistični partiji Jugoslavije, kjer pa zanj po Titovem prevzemu vodstva ni bilo več mesta, arestant in več let politični emigrant, ki je živel in deloval na Dunaju, v Parizu, Moskvi in drugod, s srcem pa vedno na domačem Koroškem …
Prežihov Voranc (1893–1950) na klopci pred svojim domom na Preškem Vrhu.
Prva od dveh pri Beletrini izdanih knjig, pri katerih z avtorjem sodeluje urednica Tina Vrščaj, je že med nami, Tone Partljič pa jo bo predstavil danes, v nedeljo, na zadnji dan Slovenskega knjižnega sejma. Z bralkami in bralci se bo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani srečal kar dvakrat: ob 17. uri bo izvode podpisoval na stojnici Beletrine, ob 18. uri pa se bo z njim na Glavnem odru pogovarjala Zora A. Jurič, profesorica in publicistka iz Maribora.
In prav tja, v štajersko prestolnico, sem jo mahnil, potem ko sem se s pisateljem domenil, da napraviva tole reportažo po Prežihovi Koroški. Delavnik je bil dolg, zaobjel je 15 ur in 646 prevoženih kilometrov, a dan je bil sončen in moj sopotnik zgovoren. Iz Kopra sem krenil zarana in še je bilo jutro, ko sem Partljiča pobral v središču Maribora. Najprej sva postala ob hiši, v kateri je Prežih umrl – 18. februarja 1950 je izdihnil v tedanji Vrtni ulici, danes kajpada Prežihovi.
Hiša na nekdanji Vrtni, današnji Prežihovi ulici v Mariboru, kjer je umrl pisatelj. (Fotografija: Andraž Gombač)
Tja se je pisatelj preselil v zadnjem poglavju življenja, s srcem pa je ostal na Koroškem, med svojimi ljudmi. Ti so bili nadvse ponosni, da je pisal o njih, jih »predstavil celemu svetu«, kakor pravijo v Partljičevem romanu. »Ja, zaradi Voranca cel svet ve za nas pod Uršljo!«
Za okus nekaj slikovitih in zgovornih odstavkov iz romana:
Med vojno so Korošci med seboj šepetali, Voranc je v lagerju, Voranc je v lagerju. Potem pa je maja 1945 poletel glas kot bel golob med ljudi in grulil, Voranc je živ, Voranc je živ … Hvala večnemu Bogu!
Potem so se spraševali, kaj je angina pectoris, zaradi katere bo baje kmalu umrl. To je v Samorastnikovem rodu, so nekateri trdili! Zdaj, ko bi lahko užival v državi, ki jo je prav on pomagal graditi, so ga ti povojni komunisti postavili na rob. Niso ga več potrebovali! Mogoče bi lahko pozdravil srčno aorto v Pragi, pa ni dobil potnega lista. On, Voranc! Tudi ni hotel nikoli več sprejeti nobene visoke politične funkcije. Sprejel je skrb za ljubiteljske igralce, pevce, plesalce v domačih Kotljah, to ja; poprijel je za vsako delo in je bil v vsakem krajevnem odboru za elektrifikacijo, kulturno dvorano, Mohorjevo družbo, nove ceste v hribe. Bil je proti nacionalizaciji in odvzemu zemlje za ljudi ob avstrijski meji … Drugi pa so se tepli za funkcije. Bolan je bil, pa je vseeno vsak dan deloval v Kotljah! Delal v krajevnem ljudskem odboru. Posredoval za župnike in posredoval za kmete, ki jim je agrarna komisija jemala preveč zemlje in lesa, živine in pridelkov! Protestiral je proti prisilni obvezni oddaji, ko so ljudem jemali zadnje krave ali žaklje koruze. No, res je bil z Lužnikom državni poslanec, a je zaradi bolezni večkrat manjkal. Vsi so izvedeli, da je Tito vsem drugim poslancem dal roko, samo mimo njega je šel, kot da se ne poznata. Pa sta prej deset let skupaj delala v Parizu po navodilih Kominterne … Pa mu ni dal roke! Ker je v Partiji postal iberžen?
Pri nas ni bil nikdar iberžnik! In ne bo! Mi vemo le to, da nas je postavil v svet in na zemljevid.
***
Prva od dveh knjig je že med nami. (Fotografija: Andraž Gombač)
Tako je bilo. In tako piše Partljič. Obkroživa hišo, v kateri je umrl Voranc. Spominsko ploščo visoko gori na pročelju ravno obnavljajo, krepijo napis na njej. Po zaslugi zidarskega odra in svoje plezalske strasti imam privilegij – lahko jo preberem od blizu. Kot knjigo, da.
Obnovljena spominska plošča od blizu. Z zidarskega odra. (Fotografija: Andraž Gombač)
Kreneva naprej. Klepetava. Partljič pripoveduje o Vorancu. Jaz o Cirilu Kosmaču, ki je prijateljeval z Vorancem, bil z njim ob začetku druge svetovne vojne tudi v Parizu, ga upodobil v Pomladnem dnevu in še kje …
Partljič mi pojasni še marsikaj iz Vorančevega življenja. Splezava tudi po družinskem drevesu: Lovro Kuhar se je poročil z Marijo Šišernik, imela sta dve hčerki: Vido in Mojco. Vida, poročena Slavič, je imela hčer Metko, ta pa dve hčerki: Mojco in Uršo. »In ti dve naju bosta danes sprejeli na Preškem Vrhu,« prikima Partljič. Druga Vorančeva hči Mojca, poročena Gosar, je imela dva otroka; hči Alenka Gosar – pisateljeva vnukinja – še zmeraj priča, kako so bližnji in daljni sorodniki zmeraj ohranjali lep spomin na Voranca, kakor tudi pisateljeva pranečakinja Danica Hudrap, ki se Partljiču kdaj pridruži na javnih dogodkih. Je pravnukinja pisateljevega brata Anzana, druga dva brata sta bila Lojz in Gustl, našteva Partljič …
Prežihov Voranc z ženo Marijo v Parizu leta 1937.
… in že je pred nama najina naslednja postaja, po Mariboru zdaj prva koroška: Ravne na Koroškem. Guštanj v Vorančevih časih. Gostilna Lečnik. Vrt. Tone Partljič je skrivnosten. Zakaj sva tam, bo povedal, ko sedeva. Potem ko sprejme pozdrave gostiteljev in nekaj gostov, ki pisatelja, dramatika in nekdanjega državnozborskega poslanca seveda prepoznajo – kakor ga na tem najinem romanju zatem še za vsaj en avtobus naključnih mimoidočih – no, takrat se razgovori:
Tako, če je prvi video poln besed, naj bo naslednji brez sleherne. Stara Kotnikova bajta v Podgori pri Kotljah, kjer se je 10. avgusta 1893 rodil Lovro Kuhar, je bila nekoč takšna:
He he, danes je drugačna. Sobivanje napisa na plošči in »bajte« iz mene zmeraj izvabi nasmeh. Poglejte, le poglejte:
Ob potki proti hiši obiskovalce nagovarja tudi informativna tabla Vorančeve poti. Ta se je porodila v hramih Koroške osrednje knjižnice in takratne občinske kulturne skupnosti, izvemo. Tako naj bi ohranili spomin na pisatelja in mu postavili najmogočnejši spomenik. Ureditev pisateljeve poti je spodbudilo dvoje. V prvi vrsti številni obiski iz bližnje in daljne okolice. Mnogi so romali na Preški Vrh nad Kotljami, kjer je pisateljeva vdova Marija Kuhar (1900–1995) po moževi smrti na svojem domu uredila Prežihovo spominsko sobo s pisateljevimi rokopisi, pismi, osebnimi predmeti … A mlade je v velika gosposka hiša razočarala – kje je borna kajža, o kateri so brali v Solzicah, Treh pisankah, Nagradi, Prvem maju …?!
Drugi povod pa je bil predlog, da bi pisatelju postavili sredi Kotelj mogočen bronast spomenik. Nekateri so bili za, drugi pa so se spraševali, ali ni v resnici vsa koroška zemlja njegov spomenik, ta čudovita pokrajina, polna tople sončne luči v visokem dnevu, Metin samorasli rod tja proti Karnicam, kjer sonce rdeče zahaja … Zamisel je obrodila sad: Vorančevo pot z enajstimi postajami so svečano odprli 15. maja 1977.
Postaje Vorančeve poti so označene z informativnimi tablami. (Fotografija: Andraž Gombač)
Pot se začne v bližnjem Rimskem vrelcu, kar ima tudi simbolični pomen, saj je to izvir žlahtne vode, hotuljske slatine, ki jo je slavil tudi Prežih. Med postankom popotnika opazujeva, kako zdaj tam raste nov, trajnostno zasnovan leseni hotel.
Nedaleč stran je poslednja postaja, pokopališče v Kotljah, kjer pisatelj počiva med svojimi. Še nekaj vrstic iz Partljičevega Voranca, ki nas popeljejo nazaj v tisti četrtek, 23. februarja 1950, dan, kakršnega Koroška še ni doživela: »Prvi govornik je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev France Bevk, nadel si je očala in razgrnil bele liste. Kako je majhen, so pomislili Hotuljci, ko so se spomnili svojega visokega plečatega Samorastnika. Bevk je bil doma iz Primorske, še ene slovenske rane. On je že pravi za govor na Vorančevem grobu.«
In uro pozneje: »Govori pa povedani. Pravijo, da je na vsakem grobu ležal eden, dva, ne, kar trije venci, skupaj več kot 1500. Na nobenem pogrebu doslej ni bilo toliko vencev in tudi ne ljudi, niti sedemsto let prej na grobu karantanskih vojvod ne, je rekel učitelj Zoran. Je bilo vse v rožah in svečah … Kaplje so padale z žlebov na župnišču in šoli. Res, Koroška je jokala.«
Tone Partljič ob Vorančevem poslednjem počivališču. (Fotografija: Andraž Gombač)
Danes pa je sončno … in evo naju, se že vzpenjava. Visoko v bregu, nad tisoč metri nadmorske višine in tik ob meji z Avstrijo, leži vas Strojna. »Tu je Voranc leta 1930 iz Kraljevine Jugoslavije prebegnil čez mejo, tu so se začela njegova leta v emigraciji,« mi v spokojni hribovski vasi pripoveduje Partljič. Iz bifeja stopi nekaj ljudi. Prepoznajo mojega vodiča. Naju vljudno in vztrajno vabijo na pijačo. Se zahvaliva, drugič, drugič, danes res ni časa.
Na skrajnem severu Slovenije, na 1055 metrih nadmorske višine, v vasi Strojna, kjer je Voranc leta 1930 prebegnil čez mejo, kjer so se začela njegova leta v emigraciji. (Fotografija: Andraž Gombač)
Najpomembnejša postaja: Preški Vrh. Parkirava ob peščeni poti in postojiva pri mogočnem bronastem spomeniku. Da, da, kipar Stojan Batič se je tudi tu izkazal, kimava in gledava Prežiha, ki tukaj že od leta 1979 strmi proti Kotljam, proti svojemu poslednjemu počivališču. Zakaj je tako velik, pobaram Partljiča:
Prežih in Partljič gledata proti Kotljam. (Fotografija: Andraž Gombač)
Nekaj korakov niže postojiva ob Prežihovi bajti, danes muzeju. Pisateljev oče jo je odkupil leta 1911, ko je končno dosegel, kar si je vedno želel: biti gospodar na svojem. Tudi tu se je Partljič izkazal kot izvrsten vodič:
Popotnika posediva ob Prežihovi bajti.
Nakar sledi najlepši del najinega popotovanja. Zapeljeva se še malo više po Preškem Vrhu in parkirava pred Časovo hišo. Po osvoboditvi leta 1945 je postala splošno ljudsko premoženje v upravi Društva slovenskih pisateljev, Voranc in njegova žena pa sta jo dobila v dosmrtno uživanje. No, zdaj je odplačan še zadnji obrok in hiša je spet v lasti potomcev, veselo povesta Mojca in Urška Petrič, pisateljevi pravnukinji.
Voranc pred svojim domom na Preškem Vrhu …
… in njegovi pravnukinji Mojca (levo) in Urška Petrič prav tam. (Fotografija: Andraž Gombač)
O hiši, pradedu, njegovih knjigah, srečanju s Partljičem in še čem – poglejte in prisluhnite, je poučno in tudi zabavno:
Eden vrhuncev Vorančeve slovesnosti leta 1979: Marija Kuhar odpira Prežihovo bajto.
Katera pradedova dela pa so Mojci in Urški Petrič najbolj pri srcu?
Pisateljevi pravnukinji sta se izkazali kot izvrstni gostiteljici. V hiši – prav tisti, v kateri je vdova Marija Kuhar sedem desetletij prej postavila domači muzej v spomin na pisatelja – naju je pričakala obložena miza. Na policah pa veliko pradedovih knjig v slovenščini in mnogih prevodih.
Tone Partljič z Mojco in Urško Petrič v nekdanjem Vorančevem domu, zdaj spet lasti družine, ki zgledno skrbi za zapuščino. (Fotografija: Andraž Gombač)
Prežihov Voranc v prevodih. (Fotografija: Andraž Gombač)
Mojca in Urška Petrič v pradedovi družbi. (Fotografija: Andraž Gombač)
Zatem kavo popijemo v sosednji sobi. Pod pisateljevim portretom. In druženje zaokrožimo s prav prikupnim prizorom. Sem vesel, da mi ga je uspelo ujeti in ohraniti še za vas:
Res je, precej sem govoril o Kosmaču. Spet. Da, tudi na Prežihovi poti. A je olajševalna okoliščina: poznala sta se, prijateljevala, literarna zgodovina ju je uvrstila v predal socialnega realizma (velikim pisateljem so predali zmeraj pretesni), verjamem, da ne bi bila huda, nasprotno, spet sta se povezala, četudi samo v našem besedovanju.
In za zapisnik: med zaključevanjem te reportaže sem še nekaj preverjal pri Prežihovih pravnukinjah. Pa mi, ko sem že hotel odložiti telefon, Mojca Petrič pravi: »Čakajte, čakajte, še to vam moram povedati! Sem šla potem poiskat tisto novelo, ki ste jo omenili pri nas. Tisto, v kateri Kosmač opisuje svoja francoska leta – res je, sem našla omembo svojega pradeda. Hvala!«
Mi je v čast in veselje.
Potem pomislim: v zadnjih dneh sem srečal potomce naših glavnih predstavnikov socialnega realizma, Prežihovi pravnukinji, Kosmačevo hčer ter vnukinji Franceta Bevka in Miška Kranjca. Naj organiziram srečanje, šaljivo in zavajajoče, a nikakor ne zlagano naslovljeno – Sadovi socialnega realizma?
»Predstavljaj si igralca, ki stopi na oder z mirnostjo mačke na preži.«
Dario Varga z Demšarjevo Estonio. (Fotografija: Andraž Gombač)
Tako Dario Varga, gledališki, filmski in televizijski igralec, član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, opiše svojega literarno-filmskega dvojčka – inšpektorja Martina Vrenka. Vrenko, ta, kakor mu pravi igralec, suhoparni profesionalec, ki ga ne zaznamuje nobena pretirana ekscentričnost, se je tiho in skoraj neopazno prikradel v naša ušesa v novi epizodi AirBeletrininega podkasta Območje lagodja.
Estonia, dvanajsti roman Avgusta Demšarja, je nagrajena kriminalka, ki je postala eno najbolj mojstrsko zgrajenih poglavij v Vrenkovi literarni karieri.
Nagrajenci prvega Krimifesta na Vodnikovi domačiji v Šiški: Mojca Širok – pohvala pilica za roman Praznina, Avgust Demšar, glavna nagrada pila za roman Estonia, najboljši slovenski krimi roman, objavljen v letih 2023 in 2024, ter Kamilo Lorenci, avtor najboljše kratke krimi zgodbe, naslovljene 37. (Fotografija: Krimifest)
Tokrat nas zgodba odnese tudi daleč stran od znanih pohorskih gozdov in Maribora. V hladne vode Baltskega morja, v noč, ko je leta 1994 potonil trajekt MS Estonia. Dogodek, ki ga je Demšar pred leti, ko je kot profesor gostoval v Talinu, podrobneje preučil v muzeju – kar je sprožilo pisanje, iz katerega je nastal roman, ki prepleta resničnost in fikcijo tako spretno, da je njegova izmišljija včasih resničnejša od zgodovinskih poročil.
V središču zgodbe sta Iva in Mikael, otroka dveh družin, slovenske in švedske. Ko se Ivini starši usodne noči vkrcajo na trajekt, punčko prepustijo prijateljem. Njune zadnje minute, polne strahu, solz in nemoči, Demšar prikaže z neizprosno melanholijo. Ko Estonia izgine z radarja, izgine tudi njihova prihodnost. In Iva odrašča v tujini, kasneje se zaljubi v Mikaela, v partnerja, ki je bil nekoč skoraj kot njen brat. Ko se po letih vrneta v Maribor, da bi preuredila hišo njenih staršev, se roman najprej odpre kot intimna pripoved o izgubi in spominih. A za hišo odkrijeta staro truplo. Nato še drugo, sveže. In takrat se v zgodbo vrne Martin Vrenko.
Vrenko, ki je zdaj v pokoju, se dolgočasi. Vrenko, ki ne potrebuje notranjih demonov, da bi bil zanimiv, ker je njegova največja posebnost prav to, da nima posebnosti. »Tabula rasa,« reče Dario Varga, »ki pa seva nepojasnjeno avro.« Miren, metodičen, skoraj asketski, a zato tem bolj pronicljiv. Kot igralec na odru, ki stoji povsem sproščeno, pa vendar veš, da lahko v vsakem trenutku skoči.
In morda je prav ta lik razlog, da so Demšarjevi romani tako filmski. Varga v podkastu govori o scenariju kot o literarnem žanru, o vizualnosti, o prehodih med tekstom in sliko. Demšar piše kot nekdo, ki zna roman pretopiti v film, ne da bi nam to sploh povedal. Njegovi preskoki in šivi med prizori ustvarjajo ritem, ki bralca posrka. In zato se Estonia bere v enem samem zamahu. »Kot knjiga, ki jo požreš,« sklene Varga.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Sem Katja in stojim za knjižnim profilom @katjasmuc. Ker je bil sprva ustvarjen kot osebni profil in me zanimanja kot veter pogosto nosijo sem in tja, sem pri poimenovanju obdržala kar svoje ime in priimek. Slednja sta se doslej namreč izkazala za zanesljivo stalnico v mojem življenju, tisti šumnik v priimku pa se je že nekako navadil, da se po potrebi otresem njegove strešice.
Moje zanimanje za knjige sega globoko v otroštvo, le da sem bila sprva zgolj poslušalka. Še vedno se rada spomnim pravljic, ki so mi jih pred spanjem brali starši. Moje najljubše so bile Tri botre lisičice, Šivilja in škarjice ter ena otrokom prijaznejših različic Pepelke. Na kasetah, ki bi jih današnji otroci najverjetneje uvrstili v kameno dobo, sem najraje poslušala zgodbe Janeza Bitenca in Žogico Nogico.
Fotografija: osebni arhiv
Vrtca nisem obiskovala, a ker je bila mama učiteljica, jaz pa sem želela čim prej slediti njenim stopinjam, sem z vztrajnimi prošnjami dosegla, da so me starši vpisali v takratno malo šolo, ki so mi jo zvito predstavili kot šolo za male učiteljice. Iz tistega obdobja se mi je v spomin najbolj vtisnila pravljica Zrcalce, ki jo je napisal Grigor Vitez. To je bila ena tistih zgodb, ki smo jo otroci najpogosteje upodobili v obliki dramske predstave, pri čemer smo za rekvizite in kostume pretaknili vsak kotiček hiše, v vrste občinstva pa zvabili vse od plišastih igračk do odraslih, ki jim ni uspelo pravočasno izpuhteti iz našega vidnega polja.
Ob vstopu v osnovno šolo je bila prva interesna dejavnost, ki sem si jo izbrala, pravljični krožek. Še danes se spomnim, da smo druženje ob pravljicah začeli s knjigo Mavrična ribica. Ko sem se naučila dobro brati, sem postala redna obiskovalka šolske knjižnice. Moje najljubše branje iz osnovnošolskega obdobja je zbirka Kafe klub. Knjige govorijo o prijateljicah, ki se zbirajo v lokalni kavarni, občasno pomagajo pri strežbi, si delijo skrivnosti in si pomagajo pri reševanju težav, ki v obdobju najstništva rastejo kot gobe po dežju. Zelo rada sem brala knjige slovenske pisateljice Nejke Omahen, ki sem jo zelo občudovala, saj je začela pisati zelo mlada.
Tako kot me pri knjigah pritegnejo estetsko dovršene naslovnice, mi pri ustvarjanju knjižnih vsebin ni pomembna le vsebinska, temveč tudi vizualna predstavitev knjig, ki ji posvečam kar nekaj pozornosti.
Po končani osnovni šoli je bilo časa za branje leposlovja nekoliko manj, a se je vsake toliko v mojih rokah le znašel kak knjižni biser, na primer Alamut (Vladimir Bartol), Nekropola (Boris Pahor), trilogija Gospodar prstanov (J. R. R. Tolkien) in Zločin in kazen (F. M. Dostojevski). V času pandemije, ko mi je vse kotičke stanovanja uspelo napolniti s sobnimi rastlinami, je na poličkah ostalo nekaj prostora, ki so ga zasedle knjige. Medtem ko se je od moje pretirane ljubezni in skrbi vsake toliko poslovila kaka rastlina, so iz vselej hvaležnih kupčkov knjig začeli rasti vse višji kupi. Vrnila se je nekoliko pozabljena ljubezen do branja. Kmalu sem si začela beležiti vtise o prebranih knjigah, in nekega dne se mi je utrnila ideja, da bi jih delila na svojem Facebook profilu. Spoznanje, da sem sicer prva v (naši) vasi, a zadnja v mestu, me je pravzaprav močno razveselilo. Odkrila sem namreč živahno in nadvse prijetno bralno skupnost na Instagramu ter tudi sama začela objavljati knjižne vsebine in obudila dokaj pozabljeni profil. Tako kot me pri knjigah pritegnejo estetsko dovršene naslovnice, mi pri ustvarjanju knjižnih vsebin ni pomembna le vsebinska, temveč tudi vizualna predstavitev knjig, ki ji posvečam kar nekaj pozornosti. Izjemno ponosna sem na svojo domačo knjižnico, ki sem jo umestila v dnevno sobo in v kateri so knjige razporejene po barvah naslovnic, zato knjižne poličke naredijo prostor še lepši in barvitejši.
Sem redna obiskovalka različnih knjižnih klubov, kjer poleg prijetnega druženja, poglobljenega razmišljanja in izmenjave mnenj o prebranih knjigah dobim tudi obilo motivacije in idej za nadaljnje branje. Rada berem družbenokritične romane, zanimajo me (avto)biografije, zadnje čase vse več berem tudi klasike in se spogledujem s kriminalkami. A pri žanrih se ne omejujem, izbiram knjige, ki pritegnejo mojo pozornost. Knjige niso le objekti, ampak v naših rokah oživijo, nas popeljejo v druge svetove, in če si dovolimo, tudi do naših globin.
Fotografija: osebni arhiv
Moja tri knjižna priporočila predstavljajo le majhen delček nabora najljubših knjig, a knjižni molji tako ali tako slovimo po neskončno dolgih seznamih.
Maša Jelušič: Profesor je končno mrtev (Goga, 2025)
Prebivalci večstanovanjske hiše se prebudijo v nov dan, ki prinese šokantno novico. Njihov sostanovalec Srečo Fink je mrtev. Kot vse kaže, ga je nekdo umoril v spanju. Ampak kdo? Primera se loti kriminalistična inšpektorica Katjuša Jakopič s svojo ekipo.
Roman sodi med t. i. cosy kriminalke. Izraz opisuje sodobne, nekoliko lahkotnejše kriminalne zgodbe, zato brez skrbi – med branjem se ne boste ozirali čez ramo ali čutili potrebe, da zvečer zaspite ob prižgani luči. Pri zgodbi mi je bilo všeč, da se ekipa z vso resnostjo, zavzetostjo in prepričljivostjo loti primera. Čeprav ne gre za brutalen ali krvav umor in vzdušje ni mračno ali temačno, je zločin zanimiv in skrivnosten, branje pa napeto in vznemirljivo.
Kot namiguje že sam naslov, profesor ni bil priljubljen človek. Na vesti je imel kar nekaj grehov, zato osumljencev ne manjka. Ko med preiskavo iz omar stanovalcev začnejo padati okostnjaki (seveda ne dobesedno), se reševanje umora vse bolj zapleta. Kriminalistična inšpektorica Katjuša Jakopič, simpatična, inteligentna in zanesljiva preiskovalka, ki združuje vse lastnosti dobrega vodje, je odločena, da bo zadevi prišla do dna. Konec romana namiguje na nadaljevanje, zato držim pesti, da se bomo lahko kmalu ponovno družili s Katjušo in njeno ekipo.
Bram Stoker: Drakula (Mladinska knjiga, 2025, zbirka Živi klasiki)
Mladi odvetnik Jonathan Harker iz Anglije odpotuje v Transilvanijo h grofu Drakuli, da bi mu pomagal pri nakupu hiše v Londonu. Sprva je mladenič nad grofom in gradom navdušen, a le po nekajdnevnem bivanju začne odkrivati nenavadne in vse bolj grozljive podrobnosti o svojem gostitelju. Prav kmalu spozna, da je postal ujetnik strašljivega dvorca.
Čeprav sem z branjem Drakule stopila iz cone udobja, me je zgodba navdušila. Roman je napisan v obliki pisem, dnevniških zapisov, odlomkov časopisnih člankov in ladijskega dnevnika. Doživetja glavnih protagonistov se prepletajo, dokler se zgodba kot koščki sestavljanke ne združi v celoto. Roman je prežet s temačnostjo in zloveščim, pisatelj napetost ves čas spretno stopnjuje. Bram Stoker je zgodbo gradil okoli zloglasne zgodovinske osebnosti (to ni nihče drug kot vlaški knez Vlad Drakula), kar daje zgodbi kanček zgodovinskosti in misterioznosti. Četudi se mi je ob branju na trenutke ježila koža, je ponatisnjeni roman zame eno lepših presenečenj letošnjega leta.
Douglas Stuart: Shuggie Bain (Mladinska knjiga, 2022)
Zgodba je postavljena v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bila predsednica vlade Margaret Thatcher. V škotskem mestu Glasgow prevladuje visoka stopnja brezposelnosti, njene posledice so porast revščine, alkoholizma, nasilja in prostitucije. V knjigi spremljamo nežnega in rahločutnega fanta z imenom Shuggie.
V središču njegovega sveta je mama Agnes in njen boj z odvisnostjo od alkohola. Shuggie, ki poskuša biti materi v oporo, njen boj z alkoholizmom doživlja kot lastni neuspeh. Težke okoliščine in nespodbudno okolje, v katerem živi družina, mamo še dodatno potiskajo proti dnu. Rahločuten Shuggie postane tarča vrstnikov, ki opažajo, da je drugačen. Njegov govor, hoja, kretnje postanejo razlog za žaljivke otrok iz soseske. Nikogar ni, ki bi ga ščitil, zato je deležen groženj, zlorab in nasilja. Zgodba, napisana v izvrstnem slogu, zelo nazorno prikazuje uničujoče posledice alkoholizma, ki nikoli niso omejene zgolj na odvisnika, ampak v ruševine spreminjajo tudi življenja ljudi okoli njega. Pisatelj, ki se je pri pisanju romana oprl na lastno izkušnjo, je za svoj prvenec prejel prestižno nagrado booker.
Za konec se prav prisrčno zahvaljujem Zarji za predano štafeto. Najino prijateljstvo je vsekakor dokaz, da čaj in knjige zbližujejo ljudi. Knjižno štafeto predajam Mirjani, ki stoji za profilom mirjana_bere. Čeprav živi na drugem koncu Evrope, si na srečanjih knjižnega kluba Knjige s koktajli pogosto mahava skozi ekran. Mirjana mi je vedno na voljo za virtualni klepet, ko me kakšna knjiga še posebej močno vznemiri, za kar sem ji neskončno hvaležna.
»Manca me je poklicala nekaj tednov pred smrtjo in me prosila, da napišem njeno biografijo, nakar sem po branju njenih zapisov ugotovil, da sam ne morem napisati boljše biografije, kot jo je že sama,« pravi Žiga Valetič, pisatelj, scenarist, publicist, prevajalec, urednik in grafični oblikovalec. Danes, v sredo, 26. novembra, ob 19. uri, bo na glavnem odru 41. Slovenskega knjižnega sejma na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani predstavil obsežno (avto)biografsko knjigo Manj je mene, bolj sem Jaz, prav poseben portret Mance Košir (1948–2024).
Manca Košir (Fotografija: Andraž Gombač)
Knjiga, pred kratkim izdana pri založbi Goga, nam skozi osebne zapise, odlomke člankov in esejev odpira okno v življenje in razmišljanje ene najstrastnejših in najdejavnejših oseb, kar jih je premogel slovenski prostor. Posledice njenega dela nas spremljajo na vsakem koraku: brez nje namreč ne bi bilo Slovenske tiskovne agencije, ljubljanskega hospica, mnogih oddaj in bralnih krožkov ter še nešteto drugih, manj oprijemljivih, vendar prav tako pomembnih iniciativ. Skrb za svojo zapuščino je pred smrtjo prepustila Žigi Valetiču, ki je več mesecev prečesaval njene arhive in jih nato s pomočjo Helene Zemljič sestavil v čudovito knjigo Manj je mene, bolj sem Jaz, ki bralcem odkriva številne podvige, projekta in – življenja, ki jih je živela. Delo ni zgolj pripoved o Manci, temveč Mančina pripoved – neke vrste poklon življenju in branju, ki ga je gnalo prav do konca.
Žiga Valetič bo danes, v sredo, 26. novembra, ob 19. uri, knjigo predstavil na glavnem odru 41. Slovenskega knjižnega sejma. Okna v Mančino življenje in delo mu bodo pomagale odpirati Tina Košir, Maja Gal Štromar in Carmen L. Oven. (Fotografija: Andraž Gombač)
Pred nama je čudovit, 500-stranski popis Mančinega življenja, za kar vas je pred smrtjo prosila sama. Kje pa se je začela vaša zgodba z »največjo Slovenko«, kot ste jo poimenovali sami?
»Z Manco sem se spoznal skozi mistično poezijo. Do takrat sem prevedel že precej knjig na to temo, med drugim Rumija, kar je rada brala tudi sama. Kasneje me je povabila na dogodke, enkrat sva na slovenski kulturni dan skupaj organizirala branje mistične poezije v hostlu Celica, in od takrat sva veliko sodelovala. Pri sedemdesetih letih je razmišljala o objavi svojih pesmi, ki jih je imenovala srčnice; ni se namreč upala oklicati za pesnico, dokler je ni Dušan Šarotar v spremni besedi poimenoval za Pesnico z velikim p. To ji je dalo določeno potrditev, ki jo je takrat potrebovala. Želela je, da srčnice izdam jaz, nakar sva z njimi potovala po Sloveniji in se med vožnjami veliko pogovarjala. Tam sva se našla! Kasneje mi je večkrat povedala, da si želi, da bi po smrti nekdo prevzel skrb za njeno delo, in zdaj sva tu.« (nasmeh)
V spremni besedi zapišete, da ste Mančine zapise pregledovali in zbirali tri mesece, kar je ob številu 2000 dokumentov – in to zgolj na računalniku – nepredstavljivo hitro. Kako ste si ob začetku projekta zamislili strukturo biografije? Se je med procesom še kaj spremenila?
»K sestavljanju te knjige sem pristopal zelo intuitivno. Gotovo bi jo kdo drug zastavil drugače. To je podobno, kot če bi različni režiserji dobili v roke isti scenarij. Prepričan sem, da bi bili rezultati zelo različni. Drugi bi morda izpostavili dele, ki jih sam nisem, podobno pa so vključene tudi kakšne stvari, sem jih opazil zgolj jaz. Vesel sem bil, ko sem ugotovil, da je Manca tematizirala praktično vse vidike svojega življenja, da ni izpustila prav ničesar. Šele ko sem to prepoznal, sem si zares upal sestaviti biografijo iz njenih besed. V začetku namreč ni bilo mišljeno tako. Manca me je poklicala nekaj tednov pred smrtjo in me prosila, da napišem njeno biografijo, nakar sem po branju njenih zapisov ugotovil, da sam ne morem napisati boljše biografije, kot jo je že sama. To je nekaj posebnega, saj je Manca s slovensko javnostjo komunicirala 50 let, kar pomeni, da teksti, zbrani v biografiji, odražajo polovico stoletja njenega pisanja.
V NUK-ovem iskalniku sem našel seznam vsega objavljenega dela, nakar sem sestavil 15 strani dolg pregled Mančinih člankov, esejev in kolumn, ki so bili objavljeni, se usedel za mizo in vse to v NUK-u tudi prečesal. Primarna osredotočenost je bila na avtobiografskih odlomkih, ki sem jih iskal povsod, tudi v spremnih besedah. Stvari sem nato kategoriziral po temah, na primer mladostna leta, starševstvo, življenje z ostarelo mamo, novinarstvo … Popolnoma organsko je nato nastalo nekaj več kot 25 poglavij, celoten proces izgradnje knjige pa je zame potekal v nekakšnem transu, iz katerega nisem smel izstopiti, saj bi drugače izgubil podatke, ki so se shranjevali v mojem kratkoročnem spominu. Izgubil bi momentum, ki je bil pri tej knjigi ključen. Potreben je bil zelo tehničen oziroma analitičen pristop raziskovalca. V resnici pa se vidim kot neke vrste montažerja, ki je želel prikazati Manco, kakršna je bila, z vsemi lepotami in nerodnostmi vred. Knjiga ni popolna, ker to ne bi bil Mančin resnični odraz.«
Sourednica Helena Zemljič je povedala, da Manca v svojih besedilih »ni pisala le o sebi, ampak o raznih temah, njeno življenje pa je bilo zgolj podlaga zanje, zato se v resnici ta knjiga bere kot roman«. Kako na to gledate vi?
»Ko sva s Heleno sprevidela, kar omenjate, sem se odločil, da ta romaneskni aspekt Mančinega pisanja še bolj poudarim. Ženske svojih biografij skozi zgodovino na ta način niso mogle pisati, medtem ko je bilo za moške pisanje o sebi z vseh – torej slabih in dobrih vidikov – samoumevno. Slovenski literarni vrhunci temeljijo na tekstih, ki so avtobiografski, kot so dela Edvarda Kocbeka, Vitomila Zupana, Marjana Rožanca, Lojzeta Kovačiča in drugih. Ženske se na ta način niso mogle razgaljati. Manca pa je to vendarle počela, četudi razpršeno, morda celo malce prefrigano, saj je osebne vidike svojega življenja vključevala v zapise, ki so bili objavljeni v sklopu esejev, člankov in dopisovanj, medtem ko so prej omenjeni pisatelji to počeli v kontekstu visoke literature. Zato se mi je zdelo edino prav, da zberem njeno pisanje v eni knjigi, da dobi tudi ona priložnost za branje, ki so jo mnogi drugi dobili pred njo. Četudi ne popolnoma zavestno, je ona svoje véliko delo namreč pisala že ves čas.«
»Slovenski literarni vrhunci temeljijo na tekstih, ki so avtobiografski, kot so dela Edvarda Kocbeka, Vitomila Zupana, Marjana Rožanca, Lojzeta Kovačiča in drugih. Ženske se na ta način niso mogle razgaljati.«
Knjigo ste razdelili po poglavjih, ki se osredotočajo na različna obdobja Mančinega življenja. Nekatera tako govorijo o otrocih, druga o moških, profesuri, aktivizmu, pisanju, pa tudi ljudeh, ki so jo navdihovali in zaznamovali. Eden teh je bil tudi Marjan Rožanc. Iz Mančinih zapisov je jasno, da so imeli ljudje v njenem življenju izjemno pomembno vlogo ter da jim je pripisovala veliko zaslug za lastno srečo.
»Mislim, da je to v resnici zmogla šele nekoliko kasneje v življenju. Že zelo mlada je bila namreč izjemno slavna. Dolgo ji ni uspelo vzpostaviti ‘klasičnega’ načina življenja, nakar je v svojih poznih tridesetih letih ugotovila, da se mora človek, če želi biti resnično srečen, ‘poročiti sam s sabo’, kot je rada rekla. Doumela je, da mora s sabo skleniti določeno zavezništvo, neke vrste prijateljstvo, posledično pa je na odnose – tako sedanje kot pretekle – začela gledati kot na nekaj, iz česar se lahko uči, na čimer lahko raste, gre naprej in se dviguje, četudi so bile izkušnje včasih težke.«
Manca Košir je za vlogo Janice v hrvaškem filmu Breza (rež. Ante Babaja, 1967) prejela nagrado za najboljšega jugoslovanskega filmskega debitanta.
Obenem pa je sledila mantri »biti na pravem mestu, mesto izbere tebe« – veliko stvari je v življenju, pravi sama, izbralo njo.
»Manca je živela res veliko življenj, ki jih, že zaradi starostne razlike, tudi sam nisem v celoti poznal. Ker sem vedel predvsem za zadnjih dvajset oziroma trideset let njenega življenja, se mi še sanjalo ni, kakšna zvezda je bila pri osemnajstih. Stvari, ki so se zgodile Manci, so res posebne – do te mere, da si jih niti predstavljati ne moremo. Ko je bila v svojih dvajsetih, jo je poznala vsa Jugoslavija. Našel sem na primer oglas v neki reviji z naslovom Ljubavne tajne slavnih Jugoslovena, se pravi Ljubezenske skrivnosti slavnih Jugoslovanov, na katerem je bila ilustracija Mance Košir, ki leži gola v postelji, iz katere en moški odhaja, drug pa prihaja, medtem ko ona na zid riše črtice. Tako je bila slavna! Vprašanje, ki se ob tem poraja, pa je, kako s to slavo upravljaš? Manca si je ta članek spravila, našel sem ga med njenimi dokumenti. Kot vse ženske tistega časa so tudi njo zelo seksualizirali … Imela je burno življenje, kar nekaj partnerjev, vendar tega nikoli ni skrivala, nasprotno, o tem je večkrat odkrito govorila. Ko pa je ugotovila, da ji želijo pripisati neko trivialno osebnost, je šla zavestno v nasprotno smer in se izobrazila – do konca!
»Ko pa je ugotovila, da ji želijo pripisati neko trivialno osebnost, je šla zavestno v nasprotno smer in se izobrazila – do konca!«
To pa je bila njena osnovna smer že ves čas … Bila je – genialna. Študirala je fiziko, postavila je temelje slovenskemu novinarstvu, bila je izjemna profesorica, intelektualka, sodelovala je pri osamosvojitvi, pisala je eseje in poljudna dela, imela je neizmeren razpon. Kaj vse je ta ženska zmogla, naredila, premaknila! Pogovarjala se je z branjevkami in s snažilkami, pa tudi s predsednikom in kraljico. Želela je najti pot iz kalupa, v katerega so jo postavili v njeni mladosti – in mislim, da jo tudi je. Rad se malce pošalim in rečem, naj mi Milan Kučan in Janez Janša oprostita, ampak zame je prva oseba slovenske tranzicije Manca Košir.«
»Pogovarjala se je z branjevkami in s snažilkami, pa tudi s predsednikom in kraljico.«
Razlika med moškim in žensko, v kateri je videla vir navdiha, pa ji je v mnogih trenutkih predstavljala tudi frustracijo. Kljub temu je večkrat zapisala, da »razlike med moškim in žensko, hvala bogu, so«.
»Ko je čutila, da je presegla ta moško-ženski kalup, je s svojimi sodopisovalci napisala knjigo Drugačna razmerja, ki je imela delovni naslov Pisma gejev. Četudi se je to v primerjavi s tujino zgodilo dokaj pozno, pa je bilo za Slovenijo še zmeraj prebojno. Do takrat takšne teme sploh niso bile stvar javnega diskurza; veliko je bilo že, če si si drznil tematizirati moške in ženske. Pa tudi njeni zapisi o ločitvah in kako te vplivajo na otroka, so bili revolucionarni za tisti čas. V vsem, kar je počela, je govorila iz sebe, in šele na ta način so se ji lahko odprli tudi drugi. Kot novinarka in pisateljica je znala delovati na vseh ravneh. Moški, ženske, smrt, tišina, vse to so bile teme, skozi katere se je prebijala tudi sama in so se ji zdele še posebej pomembne. Nikoli se ni ukvarjala s trivialnimi vprašanji, na primer s slavo, temveč z resnimi življenjskimi tematikami.«
Manca Košir (Fotografija: Andraž Gombač)
»Moški, ženske, smrt, tišina, vse to so bile teme, skozi katere se je prebijala tudi sama in so se ji zdele še posebej pomembne. Nikoli se ni ukvarjala s trivialnimi vprašanji, na primer s slavo, temveč z resnimi življenjskimi tematikami.«
Izjemno aktualne so bile njene misli v zvezi s smrtjo, pravico do »dostojnega slovesa«, kot jo je poimenovala. Na noge je postavila prvi slovenski hospic, v katerem je dolga leta delala tudi kot prostovoljka, kasneje pa je, ko je umirala za rakom, tam tudi bivala. Poznala je trpljenje in bolečino, pa vendar – ali pa ravno zato – je imela ob evtanaziji pomisleke.
»Res je, kar se tiče evtanazije, je bila proti. Na neki točki življenja se je – v nasprotju z družino – krstila in s tem ponotranjila določene krščanske vrednote. Res pa je, da trenutna debata o evtanaziji v Sloveniji na smrt ne gleda skozi prizmo dostojnosti. Potrebovali bi bistveno več hospicev, imeti močno paliativo je za vsako državo temeljno. Manca je bila prostovoljka v hospicu 15 let in zgodbe od tam so tisti del knjige, na katerega sem najbolj ponosen. Že če prebereš samo to poglavje, te knjiga pretrese.«
»Manca je bila prostovoljka v hospicu 15 let in zgodbe od tam so tisti del knjige, na katerega sem najbolj ponosen. Že če prebereš samo to poglavje, te knjiga pretrese.«
Četudi njeno življenje ni bilo nič bolj rožnato od slehernika, pa v knjigi zaradi njenega pozitivnega pogleda na življenje in svet izpade, kot da ob mnogih vzponih padcev skorajda ni bilo. In vendar pravite, da je dobila hude lekcije. Je pomanjkanje besedila o tem stvar uredniške izbire, ali o stiskah preprosto ni marala pisati na tak način?
»Manca je v življenju naletela na veliko preprek. Ena takih, ob pripovedovanju katere se je brez izjeme razjokala, je njen odhod na doktorat v Nemčijo, zaradi katerega je pri starših pustila hčerki. Tega si ni izbrala sama, temveč je bila primorana oditi zato, da bi lahko v Sloveniji ohranila službo. Krivda odsotne matere pa je ni nikoli zares zapustila, čeprav sta bila oba očeta distancirana že od začetka. V zameno za to, da sta ji starša takrat priskočila na pomoč, je z mamo na Viču živela do pozne starosti – s tem se ji je nekako oddolžila. Kljub vsemu pa je ta knjiga avtobiografija, s čimer želim reči, da je dala Manca vanjo to, kar je želela dati. Vsa besedila, ki so zbrana, so njena, in očitno je, da si je zanje vzela čas. Pisanje je nanjo delovalo terapevtsko, zato je to počela vsak dan in se s tem, ko je prelila dogodke na papir, velikokrat tudi pomirila. Avtorji pa so redko zmožni pisati o svojih slabih straneh, zato je tudi ona tukaj klasična avtorica: to je njena plat zgodbe, ostalo povedo drugi. Kljub temu, da je bilo življenje včasih resnično pretresljivo, pa takih zapisov tudi med njenimi osebnimi dopisovanji ni bilo veliko.«
Manca Košir uživa kot povezovalka živahne razprave z nominiranci za Rožančevo nagrado v komenski knjižnici leta 2015. Ob njej (z leve): Marcel Štefančič, jr., Andrej Capuder, Uroš Zupan in Irena Štaudohar. (Fotografija: Andraž Gombač)
Med branjem me je vaša knjiga nehote pogosto spomnila na zapise Mile Furlan, ki so pred nekaj leti izšli pri Mladinski knjigi. Dve močni ženski, dva izvira ustvarjalnosti, ki pa se v glavnem razlikujeta v tem, da je bila Mira primorana oditi v Ameriko, kjer pa ni nikoli resnično našla svoje sreče. Manca je bila večkrat vabljena v tujino, vendar je pri Sloveniji vztrajala.
»Od tistega trenutka, ko je našla samo sebe, ko se je ‘poročila s sabo’, kot je rekla, je Manca začela delovati gnostično. Gnoza pomeni spoznanje, in njo je gnalo prav iskanje spoznanj, ne zgolj odpiranje vprašanj – potrebovala je oboje. Tudi njena poezija je poezija življenjskih spoznanj. S tega vidika je imela tendenco spreminjati družbo pri določenih vprašanjih; naj bo to vprašanje ženske emancipacije, hospica, radostnega staranja, detabuizacije smrti, novinarstva, kakovostnega izobraževanja … To so stvari, zaradi katere je njena zgodba edinstvena, neprimerljiva z zgodbo koga drugega. Manca je šla v tujino na doktorat, kar je bila travma, ki jo je spremljala vse življenje. Želela je delovati v svojem prostoru, čeprav ni bilo zmeraj lahko. Kljub temu pa se je redko pritoževala, to ni bil njen modus operandi. Njen moto je bil iti dalje, narediti bolje …
Žiga Valetič: »Redko se je pritoževala, to ni bil njen modus operandi. Njen moto je bil iti dalje, narediti bolje …« (Fotografija: Andraž Gombač)
Res pa je, da je ona del generacije, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja stopila v nekako prazen prostor, ko se je zaključil en sistem in odprl drugi, kar je predstavljalo veliko možnosti za izgradnjo in spremembe, ki so bile posledično neizogibne. Bila je vitalni del slovenske tranzicije, obenem pa tudi generacije, ki je imela v tem posebno priložnost ne samo za karierne, temveč tudi osebne korake. Manca je to izkoristila predvsem za jezik, branje in knjige. Vmes je bila tudi političarka, pomagala je soustanoviti štiri stranke, od teh tri zelene … Nič je ni ustavilo.«
Zanimivo mi je, kako imajo Manco ljudje kljub temu, da je bila izjemno neposredna in je znala stopiti na žulj, če se ji je nekaj zdelo pomembno, vseeno tako radi. Nič kaj tipično slovensko, se vam ne zdi?
»Odzivi so v resnici zelo različni: od tega, da ima fene in fenice, ki so skoraj verniki, do tega, da gre nekaterim zelo na živce … Večina pa jo, po mojem mnenju, še zmeraj razume zelo površno. Pomembno mi je bilo, da s knjigami, ki prihajajo po njeni smrti, njeno zapuščino nekako zaokrožimo, da lahko vsakdo vidi, kakšno je njeno življenje v resnici bilo. Mislim, da je naš prostor rabil osebo, kot je Manca, in da je ona na neki točki to vlogo tudi zavestno prevzela. Kolumne je začela pisati v osemdesetih, vendar to že takrat niso bili teksti, kot so jih pisali drugi novinarji; bili so namreč zelo osebnoizpovedni, veliko jih je vsebovalo nove, duhovne ideje, ki v socializmu še zdaleč niso bile zaželene, izpostavljala je ženska vprašanja, vprašanja ločitve, starševstva, kakovostne šole in izobrazbe …
»Izpostavljala je ženska vprašanja, vprašanja ločitve, starševstva, kakovostne šole in izobrazbe …«
Ves čas je premikala meje. Imela je oddajo Moški, ženske, kar je bila prva oddaja v stilu Oprah Show v ZDA. Res je bila zvezda … Ko sem jo nekoč peljal na dogodek v mariborski Narodni dom, je bila dvorana nabito polna, ljudje so bili pripravljeni plačati vstopnino, da bi poslušali o njenem življenju, kar pri nas še zdaleč ni samoumevno. Imela je resnične sledilke in sledilce … Marsikomu pa je šla ravno zaradi tega tudi v nos. Še danes nekateri pravijo, da je bila ‘prva slovenska influencerka’, kar je do neke mere res, vendar je bila poleg tega tudi akademičarka, ki je mnogi izmed opravljivih jezikov ne bodo nikoli dosegli. Da ne govorimo o hospicu, o vseh vsebinah, ki jih je postavila v ospredje, o katerih je govorila in za sabo posledično potegnila ogromno ljudi. Seveda je imela tudi slabe trenutke, ampak to je ob vsem, kar je naredila skozi življenje, zgolj normalno.«
V spremni besedi ste omenili, da se je v Mančinih arhivih nabralo materiala za štiri do pet knjig, o čemer glede na njeno bogato življenje nikakor ne dvomim. Ali to še zmeraj načrtujete ali predstavlja izdana knjiga končni izbor?
»Ker sem med iskanjem gradiva za to knjigo našel toliko drugih, prav tako odličnih zapisov, sem se odločil, da jih je pomembno izdati. Marca bo pri Mladinski knjigi izšla knjiga esejev in kolumn Metulji vedo za moč besede, prihodnjo jesen pa še knjiga kratkih citatov Ljubezničarka, ki bo tudi ilustrirana. Ideja je tudi za zbirko poezije, saj sem med iskanjem našel še kakih 50 pesmi, ki niso bile nikoli objavljene.«
Manca Košir je 2. maja 2024 za vedno zaspala v objemu hčerk Tine in Ladeje. (Fotografija: osebni arhiv Tine Košir)
Alja Pušič (2003), letošnja uršljanka, je pesnica, ki zna z verzi zadeti točno tja, kjer malo zaboli, potem pa postane lepo. Je študentka arhitekture, ki pa že dalj časa gradi tudi drugačne strukture in svetove – tiste iz besed in tišin. Pisati je začela na II. gimnaziji Maribor, kjer je v literarni delavnici pod mentorstvom Nine Medved hitro pokazala, da ji poezija ni le šolska naloga, ampak način dojemanja sveta.
Njene pesmi so bile objavljena na Koridorju, MKC Črki, Radiu Prvi, v Delu, Mentorju, Zvonu, Litru jezika, Literarni krpanki in v zbornikih II. Gimnazije Maribor. Trenutno osvaja nominacije in nagrade kot po tekočem traku: dvakratna finalistka Pesniške olimpijade in male Veronike, večkrat je bila nominirana in tudi zmagala na natečaju Ali govoriš emojščino?, je prejemnica Beletrininega natečaja Naj pesem 2021, nagrade rdeča nit 2024 za poezijo in mlado pero 2025, istega leta pa je kot finalistka Pesniškega turnirja prejela nagrado občinstva – kar ni presenečenje, saj njene besede zlahka najdejo pot do ljudi.
Pred nekaj tedni so jo na 24. Festivalu mlade literature Urška razglasili za uršljanko. Državno selektorico Ano Pepelnik, ki bo tudi urednica njenega knjižnega prvenca, naslednje leto izdanega pri JSKD, je prepričala »z veščo, izdelano pisavo, ki ohranja mladostno igrivost«.
Pod imenom bambus je z Gašperjem Drevom ustvarila album uglasbene poezije neskončno dolgi pogovori, izdan pri zavodu Dve luni. S tem projektom koncertira po vsej Sloveniji.
Navdušuje jo tudi moderiranje dogodkov, kjer na svojstven način približuje literarno umetnost občinstvu.
Alja, najprej k vprašanju, ki so ti ga v zadnjem času gotovo postavili že večkrat. Osvojila si naziv uršljanke, ki ga podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Kakšni so tvoji občutki glede same nagrade in kako gledaš na priložnosti, ki jih ponuja sodelovanje na Urški?
»Vsako nagrado in priložnost gotovo spremlja občutek velike hvaležnosti. Ob najaktualnejši podelitvi je bilo prav tako. Hitro po razglasitvi te pokličejo pred kamero in mikrofon in postavijo točno to vprašanje – o občutkih. In dejstvo, da na tistem mestu ne znaš ničesar povedati in potem še dneve razmišljaš, zakaj nisi ničesar pametnega povedal, se mi zdi najbolj povedno. Neki dokaz, da je potrditev ‘zadela’ bolj v veselje in presenečenje, kot v neko racionalnost, pripravljenost. Je nekaj iskrenega pri tem. Na festivalu sem sodelovala že več let in vsako leto znova sem si mislila, da je prav ta festival eno najlepših izhodišč, ki bi jih lahko dobila, zdaj pa je prišla velika mera odgovornosti do sebe – da boš zmožna v kratkem času oblikovati izdelek, ki predstavlja in izhaja iz te priložnosti, te hvaležnosti, ki je niti nisi zmožna izraziti … In ti ni treba, naj govorijo pesmi – še sreča, da govorijo.«
Z lahkoto prehajaš med različnimi umetniškimi svetovi, srečujemo te na področjih poezije, arhitekture, urednikovanja, povezovanja dogodkov in glasbe. Kako usklajuješ čas in energijo med vsem naštetim?
»To usklajevanje je vedno neuspešno in prinaša ogromno stresa in odrekanja. Že sam študij me obremenjuje preko mojih zmožnosti, sama pa čutim, da moram delati tudi zunaj študija, in temu rečem, da mi je v veselje. Je preveč in komaj zmorem, to si moram priznati. Za vse mi je preveč mar in posledično mi vse ukrade več časa, kot samo zahteva.«
»Že sam študij me obremenjuje preko mojih zmožnosti, sama pa čutim, da moram delati tudi zunaj študija, in temu rečem, da mi je v veselje.«
Rad bi se dotaknil tvojega pesniškega ustvarjanja, saj deluje kot vezivno tkivo med vsemi drugimi panogami ustvarjanja. Pred časom si mi omenila, da pisanje poezije dojemaš kot nekaj ločenega od sebe. Kako se ta ločnica odraža v tvojem pesniškemu procesu in kako vpliva na občutljivost do teme, ki jo pesem raziskuje?
»S to ločenostjo mislim, da zame pisanje ne predstavlja terapije, torej ne pišem tako, na ta način, s takim namenom, da bi znotraj pesmi razdelovala svoje stiske in si s tem pomagala v osebnem življenju. Prav to pa po mojem mnenju ne odvzame senzibilnosti, ki seveda izhaja iz mene in jo vključim v pesem.«
Kako bi opisala odnos med sabo kot osebo in sabo kot pesnico? Kje se ta »jaza« srečata in kje se razhajata?
»Sta dokaj ločeni entiteti, razliko opažam predvsem v jasnosti, izčiščenosti misli, srečata pa se v zadržanosti.«
V tvojih pesmih je zaznati prisotnost tišine in zadržanosti, hkrati pa intenzivno notranjo napetost. Kako ti uspe vzdrževati ravnovesje med izrečenim in neizrečenim?
»Bi rekla, da meni nič ne uspe. Pesem se sestavlja sama, jaz samo zapisujem, kako bi se sama želela napisati. Na koncu pa prevlada neizrečeno, nek ton, ki ga ne znam bolje definirati.«
»Pesem se sestavlja sama, jaz samo zapisujem, kako bi se sama želela napisati.«
Katera so bila najpomembnejša literarna ali osebna srečanja, ki so vplivala na tvoj pogled na poezijo?
»Literarna srečanja na gimnaziji so zagotovo izhodišče za vse smeri, kamor se trenutno usmerjam, tudi gledališče Gnosis in mentor Svit sta mi ogromno dala, kar se tiče osebnega izraza, ‘lastnega’. Raje kot ustvarjanje imam branje. Če ne bi toliko brala, gotovo ne bi suvereno pisala. Najbliže mi je sodobna slovenska poezija, vedno omenim Toneta Škrjanca kot nekoga, čigar delo me je najbolj ‘izvotlilo’, kar se mi zdi največja odlika poezije – to, kako odvzema, kako redči. Zmeraj priporočam tudi Esada Babačića, Ano Pepelnik, Veroniko Dintinjana, Tanjo Božić, mnogo imen je na seznamu pesniških predlogov. Seznam dejansko obstaja in uporabljajo ga moji pesniški sopotniki.«
Alja Pušič (Fotografija: Maša Flogie)
»Raje kot ustvarjanje imam branje. Če ne bi toliko brala, gotovo ne bi suvereno pisala.«
Kako se tvoja arhitekturna izobrazba in praksa prepleta s pesniškim ustvarjanjem? Bi rekla da je prostor pomemben element tudi v tvoji poeziji?
»Prostor je gotovo najpomembnejši element poleg družinskega okolja – skozi to varnost sem lahko že kot otrok dojemala svet. Arhitektura pride za tem in tudi ti polji rada ločujem, ker želim poezijo varovati od vsega, kar ima instinkt prevzeti, pregraditi. Bolj govorim o grajenem, ki je družinsko – imam to srečo, da ta svet stoji že dolgo.«
Ali obstajajo teme ali motivi, ki se pojavljajo tako v tvojih pesmih kot v arhitekturnih projektih?
»Huh, nikoli si nisem upala razmisliti o tem prav zaradi zgoraj omenjenega ločevanja. Morda motivi narave, zunanjih ureditev, otroške igre in osebno stališče.«
Aktivna si v pesniško – glasbenem projektu bambus, kjer v spremljavi Gašperja Dreva, Tina Matuša, Jakoba Korošca in Jakoba Podleska koncertiraš širom Slovenije. Zanima me kako sodelovanje z glasbeniki vpliva na tvoj ustvarjalni proces? Ali te spodbudi k drugačnemu načinu pisanja?
»Izhodišča za do sedaj uglasbene komade so bile pesmi, ki so stale same po sebi – kot poezija. Za prvi album sva z Gašperjem delala na tak način in dokazala sem si, da poezija ne rabi utrpeti poenostavljanja, kompromisov pri kvaliteti – vseeno mi gre v uho, nisem pričakovala. Upam, da tudi poslušalci tako doživljajo, da ne pogrešajo petega vokala, rimanih besedil, ker ‘ni v tem finta’ … Tudi v tem je neka iskrenost in zagotovo trmasta drža.«
Ali se v procesu povezovanja poezije in glasbe srečuješ s kakšnimi izzivi, na primer glede interpretacije ali izražanja?
»Je izziv, ker postaneš ti sam glas pesmi. Nima več glasu vsakega posebej, ki tiho bere. Gotovo pa je prav to izziv, v katerem najbolj uživam – res rada interpretiram poezijo, se udeležujem festivalov, branj. Če me to ne bi navduševalo, ne bi delovala na tak način.«
Srečujemo te tudi kot povezovalko širokega spektra literarnih dogodkov. Pokrivaš tako različne predstavitve knjig, dogodke angažirane literature (Večeri mlade slovenske LGBTQ+ literature) in pa dogodke, odprte za pesniško samoironijo (Večer slabe poezije). Kako vpliva to, da tudi sama pišeš, na povezovanje literarnih dogodkov? Vidiš v tem prednost ali tudi kako potencialno slabost?
»Kot moderatorka sem med vsemi svojimi literarnimi vlogami še najbolj sveža. Sem pa zelo hvaležna za zmeraj nove priložnosti, h katerim me povabijo organizatorji dogodkov. Da sem sama avtorica, je način razmišljanja – leča, skozi katero gledam tudi na moderacijo, pogovor z literati. Potencialna slabost bi lahko bila, da hitro zaidem v slogovne podrobnosti o besedilih, ker me to res zanima (zato tudi vprašam na odru), publike pa morda ne zanima in bi si želeli osredotočenosti zgolj na vsebino. Sem pa vesela, da lahko vprašam to, kar me zares zanima, če seveda spada v podobo dogodka, na katerem smo. Vsekakor jemljem vsak nastop kot odgovornost, sploh če se pogovarjamo o poeziji ali literaturi nasploh.«
»Vsekakor jemljem vsak nastop kot odgovornost, sploh če se pogovarjamo o poeziji ali literaturi nasploh.«
V kateri vlogi se počutiš bolje? Kot tista, ki postavlja vprašanja, ali tista, ki nanje odgovarja?
»Ne želim zaiti v odgovore o sebi, če odgovarjam na vprašanja o svojem delu, ta meja je bila v enem pogovoru pred kratkim zelo nesigurna, vprašljiva in se nisem počutila dobro. Če odgovarjaš, po navadi odgovarjaš na enaka vprašanja večkrat in sam sebi izpadeš nezanimiv. Ali pa vprašanja, ki so res generična, ob katerih lahko zaslutiš, da nekdo ni prebral tvojega dela. Sicer imam seveda tudi dobre izkušnje z vprašanji – najbolj mi je ležal intervju za rubriko Mlado pero v delu, ki ga je naredila Pia Prezelj. Tisto je bil čisti užitek. In to zdaj je tudi.«
Ali meniš, da interdisciplinarno ustvarjanje odpira nove možnosti za izražanje, ki jih samostojna poezija ne omogoča? Kaj so po tvojem mnenju prednosti takega pristopa?
»Če ne odpira, ampak zapira ali pušča vse enako odprto, potem delamo nekaj narobe. Zagotovo lahko odpira in želim si, da znamo približati, kar delamo, publiki, ne da bi pesmi in glasba izgubile svoj notranji naboj, svoje samosvoje kvalitete. Čim manj kompromisov pri kakovosti!«
Kako usklajuješ specifičnost jezika poezije z drugimi mediji, ki imajo svoje zakonitosti – na primer zvok in prostor?
»Na nastopih v živo nam prostor sam začrta svoje meje, to se mi zmeraj zdi nekaj lepega, ker je tako naravno. V studiu zaupaš bolj občutku, pri glasbi sem zaupala Gašperju, ki je bil brezkompromisen glede glasbenega dela, in ker vem, da ve, kaj dela, glede tekstualnega sem morala zaupati sebi, da vem, kaj delam. Cilj je seveda ohraniti umetniško integriteto posameznih delov in celote hkrati. Vedno se ujamemo nekje vmes.«
Kakšen nasvet bi dala ustvarjalcem, ki jih zanimajo različne umetniške discipline in želijo razvijati večplastno ustvarjalno pot?
»Ne misliti, da se morajo elementi podrejati in zanemarjati – morajo se znati pogovarjati in sodelovati.«
»Na nastopih v živo nam prostor sam začrta svoje meje, to se mi zmeraj zdi nekaj lepega, ker je tako naravno.«
Za konec še eno vprašanje bolj »klasične« narave. Kaj so tvoji načrti in želje, na katerih odrih te bomo lahko videli in poslušali? Pripravljaš kake nove projekte?
»Želim si docela izkoristiti priložnost pesniške prvenke, ki jo bo uredila Ana Pepelnik pri JSKD. Najprej to, potem pisati naprej z bambusom nov material. To sta dva ogromna projekta. Je pa tukaj še fakulteta, za katero upam, da bo razumela te priložnosti, ki jih moram zagrabiti, ker mi res ogromno pomenijo. Glede nastopov z bendom se priporočamo za ogled vse-živo-platform ali pa kakšnih ponudb za nastope. Sama pa se tudi udeležujem raznih dogodkov in se me da kje ujeti – vabljeni!«
Slovenski knjižni sejem se je odprl! In to že 41. po vrsti, letos z glavnim sporočilom: »Potovanje je beseda.« Slednjemu se ne čudimo, ko pa je glavna osebnost letošnjega sejma znamenita Celjanka, Celje je namreč tudi mesto v gosteh (Madžarska kot država v fokusu), Alma M. Karlin. Letošnja novost je, da bo sejem vrata odprl že v ponedeljek, 24. novembra, kar pomeni en dan brskanja po knjigah več. In koliko razstavljavcev lahko pričakujemo?
Na Gospodarskem razstavišču se bo predstavilo 114 razstavljavcev in zvrstilo kakih 300 dogodkov za vse generacije, od otroških predstav do literarnih večerov in strokovnih razprav. Tudi letos je seveda vstop na sejem brezplačen. Obiskovalcem sejma je zagotovljen tudi brezplačni LPP prevoz in polovična cena vozovnice za vlak. Pričakujemo pa lahko tudi praznovanje 100-letnice Mikija Mustra v Stripovskem kotičku, nastope avtorjev, kot so Svetlana Slapšak, Tadej Golob, Bronja Žakelj, David Zupančič, Nik Škrlec, Boštjan Gorenc – Pižama in mnogi drugi, ter bogat mednarodni program s priznanimi gosti iz Madžarske, Nemčije, Francije, Velike Britanije, Alžirije in Švice.
Knjižni sejem je in ostaja prostor, kjer slavimo knjigo, ki je srce vsake kulture, obiskovalci pa so utrip tega srca, ki sejem in knjige dela žive, kot je povedala direktorica 41. Slovenskega knjižnega sejma, Helena Kraljič.
Predvsem pa: kaj nas pričakuje na knjižnih policah? Precej novosti lahko delimo z vami v spodnjem prispevku, ki je kar dolg … Še več pa vas čaka na knjižnem sejmu. Se vidimo med policami, pregradami, na dogodkih in pa predvsem ob knjigah, ki nas povezujejo!
Na Gospodarskem razstavišču se bo predstavilo 114 razstavljavcev, odvilo pa se bo okoli 300 dogodkov za vse generacije, od otroških predstav do literarnih večerov in strokovnih razprav. (Fotografija: Andraž Gombač)
V letu, ko je Celje mesto v fokusu in Alma M. Karlin osrednja osebnost Slovenskega knjižnega sejma, je izšel Almin zgodovinsko-duhovni roman, ki je 87 let po nastanku prvič objavljen. Z Alminimi junaki se sprehajamo po tlakovanih ulicah antične Celeje in v mestu spremljamo duhovne boje ter boje za oblast. Železna krona velikega rimskega sina Maksimilijana ni tiščala, a ga je okronala za večnost. Pisateljica in svetovna popotnica pa s tem romanom postavlja večni spomenik svojemu rodnemu mestu ter svojemu godovnemu zavetniku, ki je tudi zavetnik Celja. S slikovnim gradivom Avgusta F. Seebacherja, Celeja antiqua et nova.
Predstavitev bo na Velikem odru Slovenskega knjižnega sejma v sredo, 26. novembra, ob 17. uri.
Jens Andersen: Astrid Lindgren. Zgodba o avtorici Pike Nogavičke (Mladinska knjiga, prevod Amalija Maček)
Vse, kar se je zares pomembnega zgodilo na tem svetu, se je porodilo v nekogaršnji domišljiji.
Švedska pisateljica Astrid Lindgren (1907–2002) ni samo avtorica večnih klasik, kot so Pika Nogavička, Ronja, razbojniška hči in Brata Levjesrčna, ampak je imela tudi navdihujočo življenjsko pot, o kateri je danski avtor po splošnem mnenju spisal najboljšo biografijo, v kateri je popisal njena nemirna in uporniška najstniška leta, zgodnjo poroko, materinstvo, poklicno pot na področju založništva in družbeni angažma, osvetli pa tudi, kako njeno življenje odseva v knjigah, ki jih je napisala.
Biograf je imel ekskluziven dostop do redkih dokumentov in literarne zapuščine, ki jo hrani družina Astrid Lindgren, kar je zagotovilo, da je dinamično napisana biografija zvest prikaz življenja pogumne ženske in velike umetnice.
Tadej Golob: Brezno (Goga)
Najnovejša knjiga v seriji priljubljenih kriminalk bo znova spremljala Tarasa Birso, višjega kriminalista Policijske uprave Ljubljana. Tokrat bo poslan v Gotenico pri Kočevski Reki na tečaj preiskovanja krvnih madežev. Še pred začetkom tečaja se v klubu policijskega vadbenega centra pojavijo trije jamarji s presenetljivo najdbo, ki so jo našli pri spustu v novoodkrito jamo v bližini. Taras pokliče sodelavce iz Ljubljane, se še sam spusti v jamo in na njenem dnu najde preostanek trupla starejšega moškega, ležečega na kupu, ki v medli svetlobi čelne svetilke spominja na kup odpadlih vej. Ko si ogleda truplo in ga pripravlja za transport na površje, veja pod njim poči in presunjen ugotovi, da stoji na kupu mumificiranih trupel. Kot se izkaže, so mrtvi v jami po vojni pobiti slovenski domobranci, za katere se je domnevalo, da ležijo v Ušivi jami v Kočevskem rogu. Vse več indicev kaže na to, da je med pobitimi leta 1945 in umorjenim, ki ga je morilec vrgel v jamo, povezava – moški, upokojeni uslužbenec vadbenega centra v Gotenici, velja za likvidatorja, udeleženca v pobojih leta 1945. Edini, ki domneva, da umora nista povezana, je Taras.
Irena Svetek: Tam, kjer plešejo tulipani (Beletrina)
Tam, kjer plešejo tulipani je novi roman Irene Svetek, v katerem avtorica raziskuje zgodbo lastne družine. Skozi preplet resničnih in fiktivnih dogodkov razkriva usode žensk treh generacij. Začenja se leta 1912 v mestu Vršac na srbsko-romunski meji, kjer se v času vojn, političnih preobratov in družbenih sprememb odvija ljubezenska zgodba, ki bo zaznamovala prihodnje rodove. Gre za osupljivo družinsko sago, ki skozi usode osrednjih junakinj, babice, hčere in vnukinje, preigrava vprašanja preživetja, identitete in prenosa travm s prednikov na potomce, ob tem pa v ospredje postavlja moč ljubezni in družinskih vezi.
Avgust Demšar: Vrelec življenja (Založba Pivec)
Upokojeni policijski inšpektor Martin Vrenko se v zdravilišču, kjer okreva po poškodbi, ki jo je staknil v Vodnjakih, znajde v pisani družbi. Tu so eden najbogatejših Slovencev, ostareli opravljivki, ki vtikata nosova, kamor bi bilo najmanj treba, jezikavi obrtnik z družino, v kateri vladajo nenavadni odnosi. Eden od njih se ne bo vrnil domov. Truplo v toplicah je vselej neprijetna situacija za vse vpletene, zato je najbolje, če smrt ne deluje sumljivo. Toda Vrenku njegov občutek ne da miru. Bivanje v zdravilišču se iz rutinske rehabilitacije prelevi v svojevrsten sudoku – igro neštetih kombinacij, med katerimi se vsaka naslednja zdi manj verjetna od prejšnje. Ali pač? Gostje, osebje, duhovi iz preteklosti … detektivski um ne pozabi nikogar. Ali, kot v romanu Vrenko pojasni ženi Mojci: »Smrt je preresna zadeva, da bi je ne imeli pod nadzorom.«
Avgust Demšar je letos prejel prvo pilo za roman Estonia, nagrado za najboljši kriminalni roman v zadnjih dveh letih.
Feri Lainšček: Sanje so večne (Cankarjeva založba)
Knjiga Sanje so večne prinaša najlepše ljubezenske pesmi Ferija Lainščka, ki so nastajale v zadnjih treh desetletjih in pol. Najstarejša med njimi, Hiša svetega Nikolaja, je iz leta 1990, zadnja, V mesečini, doslej še ni bila objavljena. Najglasneje je v tem času odmevala njegova kultna zbirka Ne bodi kot drugi iz leta 2007, ki je bila doslej natisnjena kar štirinajstkrat. Lainščkova lirika, ki jo večinoma navdihuje dvojina, je brezčasna, nežna, otožna, pa tudi strastna, divja in nagajiva. Natanko takšna, da lahko iz stišja v neskončni panonski ravnici nagovarja na tisoče bralcev.
Manca Košir: Manj je mene, bolj sem Jaz (Goga, zbral in dopolnil Žiga Valetič)
Obsežno biografsko knjigo o profesorici, novinarki, prostovoljki, igralki, pisateljici, političarki in ljubezničarki Manci Košir je iz njenih avtorefleksivnih odlomkov sestavil in povezal Žiga Valetič. Knjiga ponuja pregled njenega življenja od zgodnjega otroštva in igralsko-manekenskih korakov, prek študija, novinarskega aktivizma in družinskega življenja, do pionirskih televizijskih oddaj, profesorske kariere in številnih javnih angažmajev: spodbujanja knjižnega branja, ambasadorke radostnega staranja, zelene političarke, epistolarne dopisovalke, mistične pesnice in borke za paliativno oskrbo ter detabuizacijo smrti.
Miha Mazzini: Drobtinice (Mladinska knjiga)
Kultni roman Drobtinice je prvič izšel leta 1987 v okviru letne zbirke Prešernove družbe v neverjetni nakladi 54.000 izvodov in vse doslej ni bil ponatisnjen. Miha Mazzini je po romanu napisal scenarij za film Operacija Cartier. Ko je leta 2005 izšel ameriški prevod romana, ga je časopis Detroit Free Press uvrstil med najboljše romane leta.
Zgodba o prigodah mladega boema Egona iz manjšega industrijskega kraja z veliko mero ironije in humorja, a tudi družbene kritičnosti, prepričljivo prikazuje življenje na spodnjem dnu socialne lestvice.
»Hotel sem napisati nekaj o enem svojih demonov, ki se imenuje Kdo sploh sem. Nisem si pa, prvič, prav dobro predstavljal same obrti, tehnologije pisanja in, drugič, sprejema občinstva. Kar je najlepše pri literaturi, je to, da je literatura kot Rorschachov test. Ti postaviš neke črke, packe po papirju in ljudje to vidijo glede na svoje predstave, glede na svoje demone in angele,« je povedal avtor.
Matic Vidic: Smernik za smisel (Celjska Mohorjeva družba)
Knjižni prvenec Matica Vidica je bil mesec dni po izidu razprodan in ponatisnjen. Ker se nas najmočneje dotaknejo tiste zgodbe, ki so jih ljudje izkusili na lastni koži. In Matičeve zgodbe so popotnice še kako preizkušanega logoterapevta: spopadanje z očetovim alkoholizmom in maminim samomorom, številni podjetniški vzponi in globoki padci, dolgo neuresničena želja po starševstvu, spori z Romi … Odgovore in svoje poslanstvo je našel v logoterapiji Viktorja Frankla. Matic je filozof, teolog, logoterapevt, stalni diakon, bil je tudi duhovni asistent v Slovenski vojski, že vrsto let pa se trudi tkati odnose z Romi na Dolenjskem in zelo dobro pozna resničnost njihovega naselja. Smernik za smisel je pretresljivo osebno pričevanje in eden najlepših primerov, kako logoterapija Viktorja Frankla spreminja življenja v vsakdanjosti.
Pogovor z avtorjem bo na Pogovorni postaji Slovenskega knjižnega sejma v petek, 28. novembra, ob 16. uri.
Boštjan Videmšek, Abha Valentina Lo Surdo: Dolga pot do miru (UMco)
Dolgoletni vojni poročevalec in avtor (anti)vojnih knjig Boštjan Videmšek se je v »slovenskem« delu knjige odpravil na vzhodna bojišča prve svetovne vojne, v Galicijo (del današnje Poljske, Slovaške in Ukrajine) in poskušal odgovoriti, ali se vojna sploh kdaj konča in kakšna je, če sploh, lahko pot do miru. Italijanski (seveda prevedeni) del knjige pa je delo svetovne popotnice, pohodnice, glasbenice in radijske voditeljice Abhe Valentine Lo Surdo, ki je po Posočju in Krasu prehodila bojišča soške fronte, na katerih se je med prvo svetovno vojno bojeval njen praded Arturo.
Franček Drenovec: Po propadu: pot kapitalizma (Založba /*cf.)
»Družbe Zahoda propadajo že desetletja, a smo to opazili šele zdaj, ko je neoliberalizem že začel prehajati v fašizem,« zapiše Drenovec v uvodu svoje nove knjige, ki analizira »realna« zaledja teh procesov. Avtor v njej prikaže pot kapitalizma: rast, razvoj, nasičenje, razkroj. In onkraj: kaj nastaja v zaledjih novega, kaj je že tu, v kali, po propadu. Loteva se vprašanj, ki se izvijajo iz narativa starih levic in ki so že začele definirati nove, sodobne: o materialnem in postmaterialnem, individualnem in skupnostnem. Te teme skočijo v ospredje z veliko jasnostjo in veliko prepričljivostjo, ko si odpremo pogled na pot – preteklost in sedanjost – »realnih« vsebin kapitalizma. Zgodba kapitalizma, kot jo prikaže Drenovec, je nadvse razburljiva. Matic Majcen je v recenziji za časnik Večer zapisal: »Knjiga Frančka Drenovca Po propadu v slovenskem družboslovnem prostoru igra podobno vlogo, kot jo v svetu odmevna knjiga Tehnofevdalizem (2023) Janisa Varufakisa – gre za posodobljeno analizo kapitalizma v njegovi trenutni vedno bolj groteskni podobi, ki se ob detekciji njegovih novih temačnih plati vse bolj bere kot distopična literatura.«
Ajda Bračič: Kresničevje (LUD Literatura)
Kresničevje je romaneskni prvenec Ajde Bračič, ki je za svoj literarni prvenec Leteči ljudje (2022) prejela nagrado kritiško sito in nagrado Maruše Krese. Do kam segajo korenine krivde, se sprašuje Agnes, medtem ko v prostranem gozdu išče svojo sestro, da bi zgladila spor, namesto nanjo pa naleti na skrivnostno skupnost. V roman vstopajo elementi srhljivke in ekologije, pa tudi motivi iz ljudskega slovstva in zdravilstva. Gozd je namreč večji od posameznih usod, ki se prepletajo med njegovimi koreninami in vejevjem.
Esad Babačić: Priročnik za neuspešne (Primus)
Kaj, če neuspeh ni konec, ampak začetek? Esad Babačić v svojem Priročniku za neuspešne piše, kot zna le on – med ironijo in nežnostjo, med udarcem in objemom.
Njegova besedila so kratka, poetična in polna absurda vsakdana, hkrati pa presenetljivo terapevtska. To ni priročnik za zmagovalce, temveč za tiste, ki so že padli – in vstali.
»Biti neuspešen pomeni biti še vedno živ.«
Esadova besedila zadnjih nekaj let so se sprva spontano, kmalu pa tudi načrtno in vse bolj poglobljeno dotikala vprašanj uspeha in neuspeha, zmag in porazov: športnih, literarnih, življenjskih in civilizacijskih. Pred nami je ironični antipriročnik vprašanj, ki si jih je avtor zastavljal, in odgovorov, ki jih je izkopal toliko zase kot za bralko in bralca. Enaindvajsetim esejem z rdečo nitjo (ne)uspeha, ki so se nabrali po zbirkah Veš, mašina, svoj dolg (2020; Rožančeva nagrada) in Navijaj v sebi (2022), je dodal nekaj že objavljenih pesmi in kriznih odlomkov iz prejšnjih knjig. Bridko, humorno in neponarejeno umetniško – v izziv poplavi instant priročnikov, ki vse stavijo na zmago in uspeh. Ampak kako življenjski je imperativ premagovanja sebe in drugih v človeškem svetu, ki je vse prej kot idealen?
Aljoša Harlamov: Dohtar in Povodni mož (Goga)
Poleti leta 1835. Dohtar ponoči vinjen pade v Ljubljanico in se naslednjega jutra zbudi na bregu pred trnovsko cerkvijo. V grozi ugotovi, da je iz reke potegnil napol razpadlo truplo zadavljene ženske … Metternichov čudaški odposlanec z Dunaja trdi, da verjame v njegovo nedolžnost, toda za odkritje pravih storilcev mu da samo deset dni – sicer bo zaprl kar njega. Dohtar med preiskovanjem umora kljub vsej pesniški domišljiji hitro spozna, da se v mestu dogaja marsikaj, o čemer se mu niti sanjalo ni.
Dohtar in Povodni mož je duhovita parodija življenja in dela Franceta Prešerna, predvsem pa napeta kriminalka, ki se dogaja v času oblikovanja slovenske nacionalne zavesti.
Tone Partljič: Voranc, prva knjiga (Beletrina)
Pred nami je roman Voranc, prva od dveh knjig Toneta Partljiča, spisanih po motivih iz življenja koroškega pisatelja in komunističnega idealista Prežihovega Voranca. Najprej smo priča veličastnemu pogrebu pozimi 1950, kakršnega na Koroškem še ni bilo. Nato nas pripoved ponese nazaj k mlademu Vorancu. Ravno je pobegnil od revnega, a toplega doma, ki ga Partljič predstavi tudi v likih matere, očeta in bratov. Voranca v svoj vrtinec kmalu posrka prva svetovna vojna, sprva med črnovojnike, nato na fronto, kjer pri Doberdobu doživi ognjeni krst. Pozneje na Južnem Tirolskem dezertira iz avstro-ogrske vojske. Vojna in italijanska taborišča mu »ubijejo dušo in srce«. Po koncu se pridruži mladim delavskim upornikom in postane eden prvih komunistov pri nas. Ustvari si družino z ženo Marijo in dvema hčerkama, a ostaja vse podrejeno boju za družbeno solidarnost. V nenehni ilegali, ki jo Partljič obarva z značilnim humorjem, Voranc skrbi za knjige in skrivno spravljanje tovarišev čez mejo v Avstrijo, dokler tja ne prebegne še sam.
Maša Jelušič: Profesor je končno mrtev (Goga)
Kriminalistična inšpektorica Katjuša Jakopič je komaj ušla naklepnemu umoru. Storilec je na begu, njo pa že čaka nov primer. Upokojeni profesor kemije, znan kot osumljenec afere #jaztudi, je mrtev. Zdi se, da je morilec lahko le eden izmed osmih nadvse posebnih sosedov. Katjuša s sodelavcema previdno razkriva njihove skrivnosti in kmalu se izkaže, da ima čisto vsak od njih dovolj motivov za umor. Nato pa pred oknom profesorjevega stanovanja najdejo novo žrtev …
Prvenec Maše Jelušič izrisuje zapleteno kriminalno dogajanje, ki se bere kot cosy crime, »domačna kriminalka«, v kateri nasilni prizori ostanejo skriti, forenzične sledi realne, iskanje storilca pa zelo napeto.
Dušan Šarotar: Počivališča na poti (Založba Pivec)
»Čas vztrajno spreminja pomene prostora, vendar krhek spomin ohranja njegov smisel. Kar je bilo nekoč tukaj, a je bilo porušeno, bodisi prezidano, zapuščeno, se je zdaj naselilo v očeh opazovalca, v notranjosti tistega, ki se spominja. Nič ne bo izgubljeno, dokler se bomo spominjali, pripovedovali in podoživljali.«
Nova knjiga priznanega pisatelja Dušana Šarotarja Počivališča na poti prinaša pet popotnih esejev, ki brezšivno prehajajo med globoko meditativnimi refleksijami v mojstrski pesniški govorici in oprijemljivimi referencami iz umetnosti, kulture, bazena človeškega znanja in ustvarjalnosti, s katerimi so besedila organsko ozemljena v stvarni del izkušnje bivanja. Ta dvojnost v enosti je manifestacija avtorjeve misli o dveh prostorih, ki se nikoli povsem ne prekrivata, čeprav sta si povsem podobna. Avtorjeve fotografije, ki sestavljajo šesti, nebesedni esej, pa razpirajo pot v novo, nesluteno dimenzijo bralskega doživetja.
Slavko Pregl: Široko zaprta vrata (Cankarjeva založba)
Če za knjižne urednike lastniki založb radi govorijo, da preveč berejo in premalo delajo, kakor je nekoč povzela Doris Lessing, pa lahko za vse sodelujoče v komunikacijskem krogu knjige velikokrat pomislimo, da preveč delajo in premalo premišljajo, kaj delajo. Slavko Pregl (1945) je izjema. Po knjigi Prerok na tankem ledu (2015) se pisec znova loteva težav avtorjev in založnikov pri nas. Rahlo otožen naslov Široko zaprta vrata povzema ugotovitev številnih zapisov, da mnogih vprašanj na področju knjige ne rešujemo ali jih rešujemo narobe. Pri tem razkriva tudi doslej neznana dejstva in jih ponekod bogati s satiričnimi dodatki; precej zabavni so izbrani odlomki iz doslej neobjavljenih dnevniških zapisov, ki pojasnjujejo nekatere dogodke iz ozadja. Po Preglovem mnenju je slovenski knjižni trg relativno majhen in bi se ga dalo, če bi za to pri odločevalcih obstajala znanje in volja, dobro urediti.
Tjaša Mislej: Ocean na steni (Mladinska knjiga)
Dvanajst zgodb o dvanajstih različnih ženskah. Druži jih hrepenenje po boljšem življenju, verjamejo, da obstaja nekaj več od golega preživetja.
V avtoričini prvi zbirki kratkih zgodb spremljamo preplet intimnih in družbenih dejavnikov, ki junakinjam narekujejo tempo spopadanja z vsakdanjikom. Vsaka ženska je na svoj način vpeta v družinska, partnerska, družbena in ekonomska razmerja sodobne družbe, v kateri še niso odpravljene neenakosti, ki izvirajo iz patriarhalne ureditve.
Zgodbe žensk spremljamo skozi oči neobremenjenega, včasih ciničnega, včasih globoko empatičnega tretjeosebnega pripovedovalca. Slog opisovanja je ostro realističen, v skladu z večnim stanjem krize na začetku 21. stoletja. Raznovrstne protagonistke druži vera, da nekje obstaja neomejena svoboda. Občutek samega hrepenenja po svobodi je ujet v sliki ene od protagonistk v dnevni sobi. Ocean na steni.
Roman se dogaja leta 1974, ko je na slovenski šoli v Trstu eksplodirala bomba, ki so jo podtaknili člani italijanske fašistične organizacije. Pripoved pa poglablja tudi in predvsem življenjsko zgodbo treh fantov in dekleta, ki se spopadajo s pubertetnimi težavami, političnim angažmajem, medvrstniškim nasiljem in odkrivanjem spolne usmerjenosti. Pisatelj prodorno opisuje tudi Trst s svojimi ulicami in trgi ter predvsem predel Svetega Ivana, kjer je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja deloval psihiater Franco Basaglia, ki je zrevolucioniral metodo zdravljenja duševnih bolnikov.
Peter Svetina: O dečku, ki je risal kroge (Malinc, ilustracije Peter Škerl)
Slikanica prinaša zgodbo o Rezi, slikarskem mojstru, ki se je natančnosti kot deček naučil z dolgimi urami kroženja z roko. In je zgodba o pripovedovalcu, ki s posnemanjem mojstrovih gibov skuša prek skrivnosti kroženja doumeti utrip časa.
Poetično besedilo Petra Svetine dopolnjujejo izjemne ilustracije Petra Škerla.
Nik Škrlec: Pozabi vse, kar veš o spominu (Miš)
Ste si vedno želeli imeti super spomin ali pa si vsaj zapomniti, ali ste zjutraj zaklenili vrata stanovanja? Najprej pozabite vse, kar veste o spominu. Gremo od začetka! Družili se bomo z možgani in spoznavali trike, s pomočjo katerih si boste zapomnili – kar želite!
Nik Škrlec, igralec, TV voditelj in ustvarjalec, ni le večkratni državni prvak v pomnjenju, temveč predvsem velik radovednež in navdušenec nad učenjem. Knjiga tako ne prinaša le spretno razloženih mehanizmov, ki lahko bralce pospremijo na pot boljšega pomnjenja, temveč hkrati odpirajo vpogled v zakulisje: kaj sploh je spomin, kako pomnimo ter zakaj in kako lahko to z opisanimi pristopi izboljšamo. Avtor pri tem relevantno literaturo s področja prepleta z lastnimi izkušnjami, knjigo pa ne nazadnje odlikuje tudi izdelan slog pisanja, ki bralca potegne v branje. Knjiga je domišljeno ilustrirana in oblikovana, besedila pa strokovno pregledana. Bralce bo knjiga v prepletu izkušenj, znanj in napotkov pospremila na pot spoznavanja spomina ter jih hkrati nagovorila s svojo radovednostjo.
Cal Newport: Počasna produktivnost (Umco, prevod Samo Kuščer)
Počasna produktivnost je »izjemno uporabna knjiga, ena najboljših tovrstnih, kar sem jih kdaj prebral«, je o knjigi zapisal Samo Rugelj in nadaljeval, da v njej ekspert za delovne procese Cal Newport svetuje, kako dvigniti kakovost rezultatov dela, vendar ne na račun večje delovne obremenjenosti. Izhaja iz treh načel: zmanjšanja števila opravil, ki jih počnete v danem trenutku oziroma naenkrat; njihovega izvajanja v lastnem, naravnem tempu in, tretjič, prizadevanja za kakovost posameznega rezultata dela. Še posebej uporabna je za umske delavce, torej za vse tiste, ki morajo pri svojem delu upravljati osredotočenost, kreativnost in ustvarjalnost.
Matthew McConaughey: Zeleni val (Primus, prevod Katja Cvahte)
Ko igralec, filozof in popotnik skozi življenje spregovori o smiselnosti vsakdanjih izbir, nastane knjiga, ki preseže žanr samopomoči. Zeleni val ni klasični priročnik, temveč zbirka misli, anekdot in življenjskih lekcij, ki jih je McConaughey zapisal z značilnim šarmom in nepredvidljivostjo. Navdihujoči spomini dobitnika oskarja, ki s svojo neomajno iskrenostjo, redko modrostjo in življenjskimi preizkušnjami spreminjajo življenja milijonov bralcev ter razkrivajo pot do bolj izpolnjenega življenja.
To je knjiga, ki ne pridiga – le povabi, da prisluhnemo sebi, ko sredi rdečih luči življenja nenadoma ujamemo zeleno. »Zeleni val ni o tem, kako biti srečen. Gre za to, kako biti resničen.«
Didier Eribon: Življenje, starost in smrt navadne delavke (Založba /*cf., prevod Iztok Ilc)
Eden najuglednejših francoskih sociologov, Didier Eribon, po mamini smrti strne svoja osebna in sociološka premišljevanja, kot jih je zastavil že v knjigi Vrnitev v Reims (2022) ob smrti očeta. Z veliko mero samorefleksije in empatije opisuje mamino postopno pešanje, razmišlja o staranju, izkustvu staranja, o našem odnosu do starostnikov in do smrti. Prav tako se sprašuje o doživljanju starih ljudi, ki so odvisni od pomoči. Pokaže, da izkušnjo staranja v zahodni kulturi težko sprejemamo in jo težko mislimo, saj se zdi, da premnogi teoretski, sociološki, filozofski koncepti vnaprej izključujejo starost. Eribon se sprehodi skozi svoje spomine na mamo, skozi različna obdobja njenega življenja, ko je bila gospodinja, delavka in nazadnje upokojenka, in ji s tem postavi svojevrsten spomenik. Mamino življenje bralcem prikaže v vsej kompleksnosti, ki sega od njenega sodelovanja v socialističnih sindikalnih bojih pa do njenega zagrizenega rasizma v pozni starosti. Ob koncu svojega literariziranega premišljevanja staranje postavi za izhodišče razprave o političnem delovanju: kako se lahko mobilizirajo osebe, ki niso več mobilne niti zmožne priti do besede, da bi se vzpostavile kot kolektivni, politični subjekt? Kdo jih lahko razume in zastopa in kdo naj spregovori v njihovem imenu, da bi njihov glas postal slišen?
Philippe Collin: Barman iz Ritza (Založba Vida, prevod Špela Žakelj)
Francoska literarna senzacija razkriva temno poglavje okupiranega Pariza. V prestižnem hotelu Ritz se med nacistično okupacijo odvija napeta zgodba o preživetju, uporu in dvojni igri, kjer legendarni barman Frank Meier skriva svoje judovsko poreklo, hkrati pa streže koktajle najvišjim predstavnikom režima. Philippe Collin mojstrsko prepleta zgodovinsko natančnost z napetimi osebnostnimi dramami, medtem ko bralce popelje v moralno razdvojeno okolje, polno strahu, poguma in skrivnosti. Nagrajeno delo osvetljuje skrita poglavja zgodovine skozi oči človeka, ki mora vse videti, a ničesar povedati.
Branko Cestnik: Dolina zvezd (Celjska Mohorjeva družba)
Knjiga ob 80-letnici konca druge svetovne vojne zaokroži Cestnikovo trilogijo vojnih romanov o slovenskih mobilizirancih v nemško vojsko. Zgodba o prelomnem letu 1945 podarja glas tisočim neslišanim žrtvam. Z antijunakom stopimo med stražarje taborišča Šterntal, med usode krivih zaradi svojih dejanj in »krivih« zaradi svojih stanj. Z njim oblečemo usnjen plašč oznovca, z njim smo ob drobnih dejanjih upora in ko skozi sneg stopi na pot odrešitve in pokore. Pretresljiv literarni preplet življenjskih zgodb na temelju resničnih in dokumentiranih zgodovinskih dogodkov ter osebnih pričevanjih ljudi, ki so vse zapisano tudi doživeli. S pisemskim spomenikom Kočevarjem in kočevarščini.
Pogovor s pisateljem bo na Pisateljskem odru v četrtek, 27. novembra, ob 16. uri.
Tina Vrščaj: Učne ure Eve K. (Beletrina)
Na svetlo prihaja nekakšna »črna knjiga« o šoli izpod peresa Tine Vrščaj. Eva Krhlikar iz nagrajenega romana Na Klancu postane naslovna junakinja novega. S svojima deklicama, zdaj že šolarkama Brino in Višnjo, živi v mestu blizu Ljubljane. Po veliki osebni preizkušnji se mora sestaviti na novo. Zaposli se kot učiteljica biologije na ljubljanski Osnovni šoli Viljenke Čas. Mestno življenje ni v ničemer podobno nekdanjemu sobivanju z naravo in sodobni ritem človeka peha proč od njegovega bistva. Avtorica slika najrazličnejše situacije, ki vznikajo v učilnici, na šolskem hodniku in v zbornici in preučuje vzvode (ne)moči. Zraven spleta širši kontekst, v katerem odraščajo današnji otroci. Če se podate na učne ure z Evo, zagovornico nenasilja, boste spoznali, kakšno je vzdušje v 8. K. Šolski prostor ni le kraj za tiste, ki morajo guliti klopi. Pametna tabla, pribita čez zeleno, je stvar celotne družbe. Mar ni šola v tekmi s časom postala nekakšen inkubator, v katerem se na otrocih izvajajo poskusi za prihodnost?
Mitja Saje: Vse se je začelo v Afriki (Miš)
Spomini na potovanja in spoznavanja sveta iz časov, ko so se potovanja po svetu zdela še nedosegljiva. Vse se da, če se hoče! Če le jezik dobro teče, z nekaj poguma in iznajdljivosti.
Mitja Saje, med drugim ekonomist, poznavalec kitajske zgodovine, soustanovitelj Oddelka za azijske študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, upokojeni redni profesor in častni profesor, popisuje svoje spomine od otroštva pa tja do začetka 80. let. Popotniški duh ga je vodil po vsem svetu, najprej po Evropi, nato pa po Severni Ameriki, Aziji in Afriki. In bralce z njim.
Humorna in dinamična pripoved bo bralce preselila v drugo polovico prejšnjega stoletja in jih vodila po vsem svetu. Zanimivo, kratkočasno branje, ki pa nam ob avtorjevi pronicljivosti marsikaj pove o polpretekli zgodovini, s tem pa tudi o današnjem stanju sveta.
Mel Robbins: Teorija NAJ (Primus, prevod Jurij Šešet)
V svoji najnovejši pionirski knjigi Teorija NAJ nas Mel Robbins – avtorica uspešnic po izboru New York Timesa in ena od najuglednejših strokovnjakinj za motivacijo, samozavest in miselno naravnanost – uči, kako nehati izgubljati energijo za tisto, nad čimer nimamo nobenega nadzora, in se začeti osredotočati na to, kar je v resnici pomembno: NASE. Na svojo srečo. Na svoje cilje. Na svoje življenje.
Avtorica svetovne uspešnice Pravilo 5 sekund se vrača z novo idejo: naj vas ne razžira tisto, česar ne morete nadzorovati. Teorija NAJ ponuja praktične in sproščene načine, kako izstopiti iz začaranega kroga skrbi. Robbins v značilnem tonu samozavesti in humorja pokaže, kako z majhnimi premiki v mislih spremenimo tok dneva – in življenja.
Ena najbolj pričakovanih motivacijskih knjig leta.
Terri Cole: Preveč (Primus, prevod Katja Bizjak)
Kolikokrat ste že rekli »v redu je«, ko ni bilo? Kolikokrat ste nosili svet na svojih ramenih? Terri Cole v knjigi Preveč razkrije, kako prekomerna skrb, prilagajanje in soodvisnost izčrpajo žensko energijo – in kako si jo lahko povrnemo.
Gre za vodnik k zdravim mejam, spoštovanju sebe in pogumu, da končno rečemo »dovolj«.
Topla, terapevtska in nujna knjiga za vse, ki dajejo preveč – in pozabljajo nase.
Knjiga pa bo tudi povod za debato na Pogovornem odru v sredo, 26. novembra, ob 19. uri. Pogovor bo namreč vodila kar avtorica prispevka. Na pogovoru bosta sodelovala dva strokovnjaka, certificiran psihoanalitik in psihoterapevt, ki bosta na vprašanje postavljanja osebnih meja odgovorila skozi praktične izkušnje reševanja depresije in izgorelosti svojih pacientov. Pogovor je namenjen vsem, ki jih zanimajo sodobna psihologija, predvsem v kontekstu postavljanje (osebnih) meja in spoznavanja samega sebe.
Lola Larra: Na jugu velemesta (Malinc, ilustracije Vicente Reinamontes)
Majhno šolo na jugu velemesta v čilenski prestolnici Santiago zasedejo njeni dijaki. Od tedaj se vse spremeni: učilnice, dvorišče in celo sami dijaki, ki se morajo soočiti z izzivi, ki jih prinašajo študentski protesti.
Med njimi je tudi Nicolás, najboljši vratar v šolski ligi, ki ga dolgi sestanki dolgočasijo in zasedbo šole popisuje v svojem dnevniku. Dogajanje na šoli pa spremlja tudi nekdo, ki živi v bližini.
Risoroman Na jugu velemesta se dogaja v prvih dneh dijaških in študentskih uporov, ki so v letu 2006 potekali v Čilu in so jih mediji označili za »pingvinsko revolucijo«.
Lilijana Homovec: V času visokih trav (Hirondelle)
Petindvajset let po brezskrbnih poletjih ob morju, glasbi, zabavah in mladostni lahkotnosti se Bruno in Nevio ponovno srečata – ob novici o smrti Grete, dekleta, ki je nekoč povezovalo njune svetove. A slovo, ki naj bi pomenilo konec, odpre vrata spominom in razkrije, da preteklost nikoli zares ne izgine – le potrpežljivo čaka, da jo kdo znova pokliče po imenu.
Lilijana Homovec v romanu V času visokih trav mojstrsko prepleta usode žensk in moških, ki jih zaznamujejo izgube, zgrešene priložnosti in tihi pogumi. Greta, Glorija, Adelina, Valerija in Roberta – pet žensk različnih generacij in usod, ujetih v svet pričakovanj, podrejanja in iskanja sebe. Vse pa jih povezuje želja po svobodi, po ponovnem vdihu, po življenju, ki ga same zapišejo. Z natančnim občutkom za človeško krhkost avtorica razpira vprašanja o ljubezni, zvestobi, materinstvu in sramu. Kaj pomeni biti doma? Kako daleč seže moč odpuščanja? In ali lahko kdo zares pobegne pred svojo preteklostjo?
Rachel Mourier:Mala Lisa (Založba Vida, prevod Mimi Podkrižnik Tukarić)
Ganljiva pripoved o pogumu, preživetju in moči življenja, nas popelje v Slovenijo in Francijo. Vdova Lisa Vidmar se v poznih letih odpravi v Pariz, da bi se soočila s svojo preteklostjo – otroštvom v družinski klobučarski delavnici, spomini na dedka entomologa in travmo druge svetovne vojne. Na poti sreča upokojeno stevardeso Évelyne in njeno hčerko Marion; tri ženske, tri generacije, katerih življenja se prepletajo v zgodbo o spominih, izgubi, spravi in novem začetku. Rachel Mourier s prefinjenim jezikom in bogatim zgodovinskim ozadjem ustvarja pripoved, odpira teme spomina, staranja in moči ženskih vezi.
Pogovor z avtorico, ki ga bo vodila Mimi Podkrižnik Tukarić, bo na Pisateljskem odru v soboto, 29. novembra, ob 15. uri.
Tatjana Plevnik: Poskusni svetovi (LUD Literatura)
Tatjana Plevnik, med drugim prejemnica Arsove lastovke, v svoji drugi zbirki kratke proze vabi v poskusne svetove, kjer na mnoge načine preigrava isto zgodbo – izgubo protagonistkinega moža. Vsaka zgodba je zapisana v drugem žanru, od grozljivke in pravljice do romantazije, znanstvene fantastike in fantazije, ne manjkajo pa niti čisto novi, avtorski žanri, ki še dodatno zarežejo v tkanino resničnosti. Razgibana in na vsaki strani presenetljiva knjiga tako morda prebere samo sebe, še preden jo uspete prebrati sami.
Chantal Akerman: Moja mama se smeje (Škuc, prevod Jedrt Maležič)
Chantal Akerman (1950–2015) je belgijska filmska umetnica, pisateljica in feministična raziskovalka vsakdanjosti, ki je režirala več kot 40 filmov in ustvarila več umetniških instalacij. Vse življenje se je borila z depresijo in z bipolarno motnjo, globoko pa jo je prizadela smrt matere Natalie (1927–2014). Leto in pol po materini smrti se je pri starosti 65 let odločila končati svoje življenje.
Knjiga Moja mama se smeje, napisana leta 2013, v slovnično povsem preprostih stavkih riše avtoportret ob svoji obnemogli mami, ob razhodu z nasilno partnerko in ob maminem (ne)sprejemanju istospolne usmerjenosti. Ob skrbi za mamo prvoosebna pripovedovalka svoja istospolna razmerja »preseli« v misli, saj o njih z mamo ne more razpravljati. Po eni strani tako besedilo opisuje težko izkušnjo globokega in hkrati nemogočega slovesa in maminih frustracij ob telesni nezmožnosti, po drugi strani pa prinaša inventuro umetničinega zasebnega in partnerskega življenja. Knjiga kakor v kontemplacijo ponuja tudi fotografije iz avtoričinih filmskih del, pri čemer neusmiljeno popisuje boleče detajle minulih razmerij in trenutnega vsakdanjika z bolno mamo. Besedilo se bere kot avtobiografsko, obenem pa Akerman s strogo disciplino pisanja ustvari refleksijo bližnjih odnosov, s katero se zlahka poistovetimo.
Luiza Bouharaoua: Ali smo bili to mi (Cankarjeva založba, prevod Selma Skenderović)
Hrvaška južna obala in usode ljudi, ki se v enajstih kratkih zgodbah tkejo, intenzivno prepletajo in nepovratno oddaljujejo. Bouharaoua piše o mladih odraslih, ki se podajajo na pot samoodkrivanja sredi negotovih družbenih razmer. V iskanju intenzivnega in stabilnega odnosa, ne nazadnje ultimativne ljubezni, se spopadajo z ljubezenskimi aferami, homofobijo, virtualno zaljubljenostjo, z reševanjem prijateljstva po razpadu zveze, z negotovostjo identitete in s ključnimi eksistencialnimi odločitvami; z neuspehom, zavrnitvijo in izgubo, zamero in strahom. Prvenec hrvaške avtorice, za katerega je med drugim prejela tudi nagrado SEP, ki se podeljuje v okviru festivala Vilenica.
Jasminka Petrović: Poletje, ko sem se naučila leteti (Malinc, prevod Klarisa Jovanović)
Mladinski roman, po katerem je bil posnet istoimenski film. Kdor ga bo prebral, se bo naučil leteti ali pa se vsaj za hip odlepiti od zemlje …
Marko Radmilovič: Kekec štiri (Založba Pivec)
»Na začetku sveta je bila Enost. Bitja se nismo ločila. Živali, ljudje, rastline, celo kamni in prst in veter. Ni bilo narave in njenih delov. Bila je Enost.«
Kekec, Mojca in Rožle se znajdejo v svetu, v katerem se resničnost prepleta z legendami. V iskanju izgubljene knjige, ki varuje ravnotežje med naravo in ljudmi, se podajo na pot, ki jih vodi prek zasneženih polic, skrivnih svetišč in srečanj z bitji, ki jih ne najdeš v vsakdanjih zgodbah, Zlatorog, divji mož Bedanec, vešči Kosobrin – vsak izmed njih nosi del skrivnosti, ki jo morajo otroci razvozlati. A pot ni lahka. Zlo ima obraz človeka, pogum pa se rojeva tam, kjer se zdi, da je vse izgubljeno.
Marko Radmilovič je novinar in pisatelj. Poslušalci Vala 202 že četrt stoletja spremljajo njegove Zapise iz močvirja. Glosa je redno začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki odstira trpke resnice o družbi. Marko Radmilovič je do zdaj objavil tri knjižna dela, tokrat prvič tudi za mladostnike. Natančneje: Kekec štiri je za mlade vseh starosti.
Draga Potočnjak: Nič bat, Lara! (Založba Pivec)
Vsestranska Draga Potočnjak je v svoj prvi mladinski roman prelila bogate izkušnje pisanja, dela z mladostniki ter poznavanje begunske problematike. Skozi pripovedovanje skoraj trinajstletne Lare, ki ima rada številke, klavir in Garfielda, odkrivamo, kaj vse v njej sproža občutek tesnobe. Kot otrok ločenih staršev živi nekakšno dvojno življenje. En teden na Vrhniki, drugi v Ljubljani. Polovico časa v majhnem stanovanju pri mami, ki se spopada s finančno stisko, drugo pa pri sicer premožnem, a agresivnem očetu. Nič bat, Lara! je zgodba o ujetosti, begu in iskanju rešitve. Pa tudi zgodba o mladosti, upanju in novih priložnostih, zgodba, ki nam jo Lara pripoveduje iskreno, bistroumno, tudi humorno in venomer tankočutno.
Mirjam Dular: Vzporedni svetovi (Hirondelle)
Dvojezična zbirka zgodb Mirjam Dular z naslovom Vzporedni svetovi, prva knjiga iz kratkoprozne knjižne zbirke Lily of the Valley in iz serije Sodobne zgodbe iz Slovenije, vsebuje 20 kratkih zgodb o življenju. Te se premikajo v svetu od sanjske logike do hladne stvarnosti in od lucidnega humorja do srhljive bližine zločina.
Mirjam Dular je sicer že objavila roman Hoja po oblakih (2024), dve zbirki kratke proze, Milina pogovora (2018) in Lahkotnost molka, urok tišine (2024), ter štiri pesniške zbirke, Stikanja (2020), SND – Spoznavanje narave in družbe (2021), Lirika (2022) in Biotija (2024). Iz angleščine v slovenščino je prevajala dela Stephena Hawkinga in Billa Brysona.
Mojca Petaros: Nočem več biti nevidna (Mladika)
Avtorica v svojem literarnem prvencu ponuja bralcem dvajset kratkih zgodb s številnimi motivi iz sodobnosti. Njen literarni svet naseljujejo protagonisti različnih generacij in različnih okolij, glavno vlogo pa igrajo tudi živali in naravni pojavi. Avtorica v svojem pisanju prepleta realizem s fantazijskimi, mitološkimi in pravljičnimi prvinami. Veliko zgodb se dogaja v Trstu, na kraškem robu, na morju, na jugu Španije, v eni pa se soočamo s skrivnostnim londonskim parkom. Mojca Petaros v svojem prvencu ponuja tekočo, sočno pisavo s hudomušnimi domislicami in celo elementi kriminalke. Spremno besedo je napisala Anja Mugerli, ilustracije je ustvarila Petra Debelis.
Avtorica bo sodelovala v pogovoru na Pisateljskem odru v torek, 25. novembra, ob 10. uri.
Roland Barthes:Cesarstvo znakov (Založba /*cf., prevod Suzana Koncut)
Cesarstvo znakov (1970), razsanjan sprehod po Japonski iz imaginarija Rolanda Barthesa (1915–1980), je eden najizvirnejših spojev teoretskega in literarnega pisanja pa tudi emocionalnih in racionalnih mišljenjskih registrov. To zabrisovanje meja presenetljivo ni delo postmodernističnega ali modernističnega avtorja, temveč teoretika, znanega po razkrivanju mitoloških usedlin v družbi. Barthes tu radikalizira svojo metodo »smrti avtorja«, po kateri pomen določa bralčeva interpretacija, ne avtorjev namen, in jo razširi na neliterarne, celo nerazumljene znake, ki se v stiku z njegovim semantičnim aparatom razlivajo v navdihnjene vinjete, v katerih se prepletata tradicionalno japonsko podobje in svobodomiselni umetnostni eksperiment, bralce pa vabijo, da se tudi sami potopijo v njihove tančine.
Mirana Likar: V moji omari (Miš)
Knjiga je svojevrstni hibrid, saj jo lahko beremo kot knjigo kratkih zgodb, ki jih uokvirja okvirna zgodba, malo bolj poglobljeni in ustvarjalni bralci pa bodo v njej lahko prepoznali tudi roman o srečevanju z zrelimi leti, s strahom pred staranjem, ki s seboj prinese tudi pogled na minule dni, na dogodke, stvari in ljudi, ki so jih krojili.
Okvirna zgodba knjige prikazuje žensko v zrelih letih, ustvarjalko, srečno poročeno, ko zvečer v postelji prebira kratke eseje o posameznih ženskih rečeh z naslovom Sto in podnaslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Gre za dejansko knjigo, znano prodajno uspešnico Nine Garcia, ameriške modne urednice. Branje jo potegne v vrtinec lastnih spominov in razmišljanj o življenju v njeni mladosti, ki je bila čas druge države, drugačne družbene ureditve in drugačnih vrednot. Pripovedovalkin miselni tok nas nato, tako se vsaj zdi, potegne v njene sanje, ki pa so čisto pod vtisom knjige, ob branju katere je očitno zaspala. Pred bralcem se namreč odpre pripovedovalkina »omara«, polna njej pomembnih reči, vsako pa spremlja tudi njena zgodba.
Mirana Likar s to knjigo znova dokazuje, da je izjemna mojstrica pripovedovanja. Ima redek posluh za najfinejše odtenke posameznikove psihologije, obenem pa izrazit dar za razvijanje zgodbe s suspenzi in obrati, ki vsakič znova prebijejo bralčev horizont pričakovanja. In je tudi subtilna pripovedovalka, ki v današnjem razčlovečenem svetu nikdar ne pozabi na človečnost.
Jeff Kinney: Špilfrderber, Dnevnik nabritega mulca 20 (Grlica)
V najnovejši knjigi iz serije Dnevnik nabritega mulca se Grega znajde v novi zagati. Špilfrderber se začne, ko njegova družina sklene prirediti veliko zabavo v čast njegovega rojstnega dne, Grega pa že ve, da to nikakor ne more iti gladko. Med popolnimi maminimi načrti, kupom priprav in čudaškimi gosti Grega samo upa, da se ne bo osramotil pred prijatelji. A v njegovi družini se vedno zgodi ravno to. Zopet svež humor, zabavne ilustracije izpod peresa in svinčnika Jeffa Kinneyja in še ena nepozabna Gregova pustolovščina.
Margit Auer: Štiriindvajset, Šola magičnih živali 15 (Grlica, ilustracije Nina Dulleck)
V iskrivi zbirki Šola magičnih živali, ki razkriva otroško potrebo po pristnih vezeh in prijateljstvu, je pred nami prisrčna zgodba o štiriindvajsetih dneh do božiča! Vsi, otroci in čarobne živali so navdušeni: v razredu se bodo obdarovali! Toda darila ne smejo biti kupljena, dovoljena so le tista, ki jih pripravijo otroci sami. Žreb pa bo odločil, čigavo darilo kdo dobi. »Kul, draga!« vzklikne Cooper. Vsi otroci ustvarjajo, tuhtajo in šepetajo s svojimi čarobnimi živalmi. Tudi gospodična Koruznik bo dobila darilo – ampak to bo največje presenečenje.
René Goscinny: Velika zbirka Asterix 1: Galski Junak (Graffit, prevod Špela Žakelj, ilustracije Albert Uderzo)
Stoletnico rojstva največjega scenarista humorističnega stripa – Renéja Goscinnyja – bomo obeležili z izdajo dveh zbirk: integralov Lucky Luke in posebne (z dodatnimi vsebinami obogatene) t. i. Velike zbirke Asterix. Slednja vsebuje restavrirane in na novo pobarvane stripe originalnih avtorjev (večletno obsežno restavriranje je nadziral sam Uderzo) v povečanem formatu. Prvič so v stripu prevedeni latinski izrazi in reki, spremlja pa ga 19 dodatnih strani besedila o zakulisju ustvarjanja z bogatim slikovnim gradivom.
René Goscinny: Lucky Luke: Integral 3 (Graffit, ilustracije Morris)
René Goscinny ni samo scenarist Asterixa, najbolje prodajane evropske stripovske serije, ampak tudi druge najbolje prodajane serije Lucky Luke. V novi integralni zbirki so vse Luckyjeve dogodivščine prvič urejene po kronološkem redu izhajanja, vključno s stranmi in zgodbami, ki niso bile objavljene v albumih. Stripe spremlja obsežno besedilo o avtorjih in zakulisju ustvarjanja s številnimi fotografijami in ilustracijami. V tem integralu so tako zbrani trije celotni stripovski albumi v povečanem formatu z dodatno kratko zgodbo in več kot 50 strani predstavitve.
Prihajata dva naslova iz serije o Nogometastičnih. V Skrivnosti zakletega gradu bo ekipa Nogometastičnih skušala osvojiti najpomembnejši turnir na svetu in se odpravila na svoje prvo potovanje v tujino. V Skrivnosti nevidne enajstmetrovke pa bo raziskovala, kaj se je zgodilo z enim od članov njihove ekipe, ki je nenadoma izginil.
Tudi v novih knjigah v zbirki pa bo v ospredju nogomet, skrivni pakt, ki so ga sklenili, in ekipa Nogometastičnih, ki se, ko njeni igralci stopijo skupaj, lahko enakovredno kosa tudi z najboljšimi ekipami na svetu.
Gavin Pretor-Pinney: Oblaki za začetnike (Založba Vida, prevod Iza Lucija Korošec, ilustracije William Grill)
Čudovito ilustriran vodnik popelje bralce v svet oblakov vseh oblik in velikosti – od nizkih stratusov do visokih cirusov, od mamatusov do oblačnih kap nad gorami in celo tornadov. Avtor Gavin Pretor-Pinney, ustanovitelj Društva za občudovanje oblakov, skupaj z nagrajenim ilustratorjem Williamom Grillom razkriva skrivnosti neba, prikazuje, kako se oblaki igrajo s sončno svetlobo, in pojasnjuje, zakaj so že od nekdaj navdih umetnikom, sanjačem in radovednežem. Knjiga ni le priročnik, ampak povabilo, da dvignemo pogled v nebo in razširimo svojo domišljijo, hkrati pa občudujemo čarobne prizore, ki jih ustvarja narava.
Edmond Baudoin: Travestit (po knjigi Mircea Cărtărescuja) (LUD Literatura, prevod Suzana Koncut)
Edmond Baudoin zaradi svojega avantgardnega sloga v Franciji velja za predhodnika in utemeljitelja novega stripa. S priredbo romana Travestit enega največjih sodobnih romunskih avtorjev Mircea Cărtărescuja je na novo oblikoval svoj pristop k avtobiografskemu stripu. Romanesknega besedila, v katerem Cărtărescu pripoveduje o mučnem mladostnem obdobju na meji shizofrenije, namreč ni zgolj priredil, temveč ga je uporabil kot material za interpretacijo, v katero je vdelal svojo lastno zgodbo.
Rodil se je na današnji dan, okroglo stoletje tega, 22. novembra 1925, v Murski Soboti. Starši so ga poimenovali Nikolaj, krstil pa ga je Madžar, ki je v krstno knjigo zapisal Miklós. Rodil se je Miki Muster, junak naših otroštev …
Pomnim, dobro pomnim: sedim na zadnjem sedežu našega fička. Požiram nov strip o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku. Mama in tata me spodbujata, naj vsaj malo odvrnem oči od knjige in pogledam skozi okno. Poglej, kako lepa narava! Jaz pa strmim v prazno in premišljam, ali je sploh resničen. Miki Muster. Ali zares obstaja. Ker ima tako nenavadno ime. Ni Frane ali Pepo ali Nine, kot se kličejo strici v naši soseski. Je Miki. Kot Miki Miška. V nobenem stripu ni njegove fotografije. Ali te stripe riše ena tak hecen možic, tudi sam izmišljen in narisan?
V nobenem stripu ni njegove fotografije. Ali te stripe riše ena tak hecen možic, tudi sam izmišljen in narisan?
Nekaj let zatem, ko sem že bral druge reči, sem vedel, kako je videti. En tak siv stric, prav nič umetniško ekscentričen. Me ni več kdove kako zanimal, me ni več privlačil, nisem bil več oboževalec – sem bil prepričan, da nisem. Dokler.
Sredi študentskih letih sem jo nekega dne iz svoje sobice v ljubljanski Rožni dolini kot običajno mahnil do one trgovinice v uličici tam doli. Zakorakam vanjo – in pred sabo uzrem njega! Stoji ob policah, izbira, polaga v košarico. Sem bil prepričan, da nisem več oboževalec. Pa obstanem sredi trgovinice odprtih ust, kot bebec strmim vanj, hlastam za zrakom. Pogleda me. Zbegano prikimam. To je to. Nič več od tega.
Najino prvo srečanje v živo. Prej nešteto neskončnih uric v družbi njegovih stripov – zdaj pa tole buljenje v sivega gospoda s košarico. Nič od niča.
***
Večkrat zatem sem se grizel, zakaj ga nisem ogovoril. Zakaj mu nisem povedal, kak car je. Kako nam je ozaljšal in obogatil otroštvo.
Kot novinar Primorskih novic sem kdaj predlagal, da bi naredil intervju z njim. Pa zdaj ni bil pravi čas, drugič ni bil nesojeni intervjuvanec žlahtnega primorskega porekla, tretjič je bilo kaj tretjega … samo zelene luči ni bilo. Nakar me je dvajset let tega, leta 2005, urednik na hodniku v mimoletu mimogrede vprašal, ali bi mi bilo zelo zoprno iti delat intervju z Mikijem Mustrom.
»Me zajebavaš, Bojan?!« sem ostrmel.
Ne, ne, je pojasnil, res, Primorske novice bomo v sodelovanju z Večerom in Delom ob striparjevi 80-letnici izdale niz njegovih stripov. Pa bi bilo lepo, če bi še prej objavili intervju z njim. Daljši, po možnosti. Pa če bi morda jaz …
Sem poskočil, tam, na hodniku v Kopru – in skočil do Ljubljane. Mojstra obiskal – i, le kje! – na njegovem domu v Rožni dolini, lučaj stran od moje nekdanje študentske sobe, nedaleč od trgovinice, ki je že zdavnaj ni več.
Sprejel me je vljudno, a zadržano. Pa je kmalu spoznal, da pred sabo nima gosta, ampak domačina v svetu Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Stopila sva v njegovo delovno sobo. Ko sem na mizi zagledal o odprto knjigo z zbranimi stripi o treh junakih, lisjaku, želvaku in volku, mi je zaigralo srce. O, spet se ubada z njimi! »Ne, ne,« me je hitro umiril, »potreboval sem jih pri prejšnjem intervjuju, ker so me spraševali, zakaj moji stripi niso barvni.«
In zakaj niso? »Ker sem jih delal za časopis, ki ni bil v barvah. Pa tudi risal sem v povsem drugačni tehniki.« Barvni strip ga nikoli ni mikal, mi je pojasnil. »Zame je bil pravi strip vedno risan. Tudi ko sem jaz pred petdesetimi leti začel risati, še ni bilo barvnega tiska. Danes pa vse barvajo s pomočjo računalnika, ki ga jaz odklanjam.«
»Ko sem jaz pred petdesetimi leti začel risati, še ni bilo barvnega tiska. Danes pa vse barvajo s pomočjo računalnika, ki ga jaz odklanjam.«
Je razlika, je prikimal: »Jaz sem začel risati s peresom, potem pa s čopičem, s katerim lahko spretneje kot z računalnikom ustvariš perspektivo risbe. Stvari v ozadju narišem s tanjšo črto, bližje pa z nekoliko debelejšo, močnejšo črto. Ljudje, ki so v ozadju, so narisani s tako tanko črto, da jih komaj vidiš. Saj jih tudi v resnici vidiš tako. A to lahko pričaraš le s čopičem, ne pa tudi s peresom, ki riše vedno enako linijo. Za današnji strip pa je to tako ali tako vseeno, saj perspektivo ustvarijo z barvo. Bližje stvari obarvajo z močnimi barvami, oddaljene pa s pastelnimi.«
Miki Muster v družbi Martina Krpana (Fotografija: Andraž Gombač)
»Stvari v ozadju narišem s tanjšo črto, bližje pa z nekoliko debelejšo, močnejšo črto.«
Njegovi spretnosti pri ustvarjanju globine je bržkone botrovala tudi kiparska izobrazba, sem potipal. »Ja, kiparsko gledanje je drugačno kot slikarsko,« je prikimal. »Slikarja zanima le barvna ploskev. Tisto, kar je v ozadju, ga ne zanima. Kiparstvo pa je strogo risanje, med katerim model vseskozi obračaš. Zanima te globina. Jaz sem se vedno ukvarjal z risbo. Nisem kolorist. Še celo delno barvno slepoto so mi pripisali,« se je smejal. »Moji kolegi so vzdihovali, češ kako lepe odtenke ima gozd. Jaz sem pa rekel: odtenek gor, odtenek dol, gozd je zame zelen. Pač nisem slikar, zanimajo me kontura, risba, gib. Zanima me, kakšna je figura z vseh strani. Tako v stripu kot v risanem filmu se figura obrača, vedno pa mora biti prepoznavna.«
Tudi njegova »tretja dimenzija« se je razvijala postopoma, z leti. Prvi Zvitorepci so bili veliko preprostejši kot poznejši … Oral je ledino, saj pred njim Slovenci nismo imeli pravega stripa: »Nisem se imel od koga učiti. Prebirali smo srbske stripe, svoje tradicije pa nismo imeli. Pa tudi dovolili mi niso, da bi risal, kar sem si želel: pravljice za otroke, fantastične zgodbe … Rekli so mi, naj rišem slovenske narodne basni. In tako sem risal lisico zvitorepko, volka, medveda … Naredil sem dve, tri zgodbe, potem pa je teh basni zmanjkalo. Ko so mi dali proste roke, sem končno lahko ustvarjal, kar sem hotel. A ker sem svoje junake pošiljal v kavbojske čase, v Afriko in podobno, so mi očitali, da kvarim mladino.«
V čase in kraje, kamor je pošiljal svoje junake, se je seveda moral poglobiti. »Še prej sem moral prelistati veliko gradiva, da sem se sploh podučil, kako so bile te živali videti,« je pojasnil. »Tedaj ni bilo kot danes, ko je vsak dan na televiziji oddaja o tem in onem. Jaz sem se izobraževal s pomočjo zbirke knjig o živalih. Zgodovinske knjige pa so imeli že moji starši. Imam 16 debelih knjig, ki sem jih že kot otrok stokrat prelistal. Slike od prazgodovine do novega časa sem znal na pamet. To mi je pozneje zelo koristilo, saj sem lahko verodostojno risal stripe o preteklosti.«
Svoje junake – in z njimi nas, bralce – je popeljal v prazgodovino …
… srednji vek …
… v čas turških vpadov …
… med kavboje in Indijance …
… v džunglo …
… v onesnaženo prihodnost …
… na Luno …
… in seveda v stari Rim.
Vprašal sem ga, zakaj je bilo v ponatisih njegovih stripov toliko šlamparij: na primer, vrstni red sličic je bil zamešan, kot mulček sem razvozlaval, kako se prav vrstijo, si jih oštevilčeval … »Pri ponatisih so se dogajale velike svinjarije,« se je zmračil. »Tedaj sem bil v Nemčiji. Sporočili so mi, naj naredim naslovnico in naj stripe predelam v knjižno obliko. Ko je to začelo izhajati, so otroci ponoreli, vsak teden so hoteli novo knjigo. Na založbi so v tem videli denar, zato niso počakali, da bi retuširal novo knjigo in naredil naslovnico, ampak so vse skupaj opravili kar sami. Dobili so nekega Bosanca, ki jim je risal naslovnice, nekatere so bile prav kriminalne. Včasih so strip razrezali in tiskali tako, da ni imel ne repa ne glave.«
Spomnil se je tudi, da so nekajkrat načrtovali serijo risanih filmov o Zvitorepcu, ogromen projekt, ki bi trajal vsaj deset let. Pripravil je že 26 scenarijev, drugi so iskali producenta, šli v Anglijo, Španijo, Korejo … Vse so našli, ljudi in studio in drugo – le denarja ne. Pa je vse splavalo po vodi.
Ker je v intervjujih običajno pojasnjeval, kako so se rodili trije glavni junaki, lisjak Zvitorepec, želvak Trdonja in volk Lakotnik, sem ga raje pobaral, kako se je rodil njihov večni nasprotnik – Gulikoža, zlobna gusarska žaba.
Strašni gusar Joža Gulikoža. »Za šalo sem narisal tega gusarskega kapitana, pred katerim se trese ves svet.«
Ha, Miki Muster se je razživel: »V slovenski ljudski pravljici je bil vedno ‘ta grd’ volk. Tudi v mojih prvih zgodbah je bil volk Lakotnik negativec. Potem pa se je postal prijatelj Zvitorepca in Trdonje. A kako boš naredil napeto zgodbo, če ni nekoga, ki ga morajo premagati? Razmišljal sem, koga naj vpeljem v zgodbo. Če bi bil v Afriki, bi bilo laže. A pri nas so mi ostali le še sraka, jazbec in podobno. Nič, kar bi lahko ogrožalo volka. Potem pa sem šel v drugo skrajnost. V risanem filmu in stripu je vse dovoljeno, zato sem se odločil za žabo, ki pa res ni nevarna, mar ne? Za šalo sem narisal tega gusarskega kapitana, pred katerim se trese ves svet. Sprva so me spraševali, ali res mislim, da bo žaba dober negativni lik. Pa je kar uspelo. Ljudje namreč sprejmejo vse, kar jih zabava. Zanimivo je, da so sčasoma ostale v mojih stripih le te štiri živali, vsi drugi nastopajoči pa so bili ljudje. To ni motilo nikogar. Zakaj se pa ena lepa punca ne bi mogla zatreskati v Lakotnika?«
Aha, sem poprijel, ko smo že pri lepih puncah – so motile koga? Risal je namreč zelo bohotna, razgaljena dekleta … Namuznil se je: »V Franciji so izdali enciklopedijo seksa v stripih, in noter je objavljeno tudi moje delo. Ko sem začel risati naga dekleta, je bila pri nas golota strogo prepovedana, nihče si je ni drznil objavljati. A kot kipar sem prepričan, da estetsko žensko telo ni pohujšljivo. Ko sem začel v stripih risati nage deklice, sem pričakoval napade. Pa jih ni bilo. Sprva sem oprsja malce skril pod lase, potem pa še tega nisem več počel, saj nagota ni nikogar motila.«
»Ko sem začel risati naga dekleta, je bila pri nas golota strogo prepovedana, nihče si je ni drznil objavljati. A kot kipar sem prepričan, da estetsko žensko telo ni pohujšljivo.«
Pri risanju človeških obrazov se je kdaj oprl na resnične ljudi, si izposodil kakega prijatelja. »Drugi so ga prepoznali, on pa se ni,« se je smejal. »No, pravzaprav so vsi moji liki karikature. Zunanja podoba lika mora odsevati karakter. Kvartopirec mora biti polizan, pretepač pa velik in neumen. V vse karakterje sem se moral vživeti in razmišljati, kot bi razmišljal on. Zvitorepec je prebrisan, Trdonja pa izkušen star detektiv. Lakotnik je trotl, a ko odpove pamet, prav on reši situacijo.«
Lakotnik je morda najbolj simpatičen, topel, človeški. »Fantje ga imajo najraje,« je prikimal Muster. »To se je zgodilo tudi Disneyju. Mikija Miške fantje niso marali, ker je bil dober po srcu, bil je priden fantek, odličnjak, ki ti ga mamica postavlja za zgled. In kaj je Disney naredil? Racmana Jako. Histerika in nerodneža, ki mu gre vse narobe in ki mu vsi nagajajo. Podoben mu je Lakotnik. Otroci se z njim poistovetijo, saj tudi on v šoli ne bi ravno blestel.«
Nove stripe je še pred izidom najraje testiral na družinski deci. »Najboljši kritik je bil moj sin, ker vem, da otroci ne lažejo. Pozneje je bila moj kritik vnukinja. Ko je bila še majhna, je vse povedala naravnost. Zdaj pa nič več,« se je nasmehnil. »Kritizirali so me tudi moji akademski kolegi. Vlačili so me po časopisih, me napadali, da delam akademiji s tem kičem sramoto. A jaz sem se že kot otrok odločil, da bom delal pravljice, kakršne rad berem. Moj slogan je: ostani otročji. Veseli se neumnosti, če je zabavna. Tega sem se držal tudi pri ustvarjanju reklamnih filmov, ki se jih ljudje še po 30, 40 letih spomnijo, medtem ko so že pozabili reklame, ki so jih videli včeraj.«
Zanimivo, naročniki niso bili vselej zadovoljni z njegovimi reklamami – niti s tisto, ki je postala klasika. »Ko sem naredil film Visoki C, reklamo z operno pevko, niso bili zadovoljni. Rekli so, da ga bodo zavrteli dvakrat, trikrat, potem pa raje posneli novega. Ko so ga začeli vrteti, jim je prav kmalu zmanjkalo mase za sladkor in papirčkov za zavijanje bonbonov.«
In seveda, spat smo hodili z njegovimi zajčki:
Pozneje je več let risal tudi politično karikaturo, objavljali so ga v reviji Mag, ilustriral je otroške slikanice, učbenike … »A vse na dolgi rok, nič več kot včasih, ko so mi zvečer prinesli nalogo in hoteli, da je do zjutraj že opravljena,« mi je pripovedoval ob svojem 80. rojstnem dnevu. Karikature je risal tudi po naročilu: »Vprašajo me, recimo, ali sem pripravljen narisati njihovega direktorja, ki ima petdeset let. Ja, jim odvrnem, a prinesite mi pravi čas, bom pogledal, če so fotografije dovolj dobre. Dati mi morajo fotografije, ki so bile posnete, ne da bi človek vedel, da ga fotografirajo. Mora se sprostiti, pokazati svoj pravi obraz. Drugače pa se dela danes otepam. Rad bi tudi še malce živel. Ukvarjam se s športom, spet sem začel plavati … Na morju sem za šalo poizkusil, koliko zmorem v slogu metuljček. Preplaval sem 3000 metrov. Sicer pa se s športom sedaj malce manj ukvarjam, ker nimam časa. Na kakšno svetovno prvenstvo pa še vedno grem. Naslednje leto je v Ameriki, tja ne grem. Čez dve leti pa bo v Kranju. Tam bom gotovo.«
Samo nekaj drugih del Mikija Mustra. Kakor tudi pustolovščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika jih v kakovostnih ponatisih izdaja Aleksander Buh, lastnik Strip.art.nice Buch. (Fotografija: Andraž Gombač)
Ponudb, da bi oživil svojo znamenito stripovsko trojico in začel nizati nove epizode, je zavračal: »Ko začnem delati, ne jem, ne spim, žena nima nič od mene … Če se ozrem naokrog, pa ugotovim, da bi tudi danes lahko ustvarjal stripe. Kakšne krasne zgodbe se ponujajo! Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik bi se lahko spoprijeli s preprodajalci, ki šolarjem prodajajo mamila. A nočem prevzeti več nobenega dela, ki bi mi vzelo več kot deset dni.«
Miki Muster: »Ko začnem delati, ne jem, ne spim, žena nima nič od mene … Če se ozrem naokrog, pa ugotovim, da bi tudi danes lahko ustvarjal stripe. Kakšne krasne zgodbe se ponujajo!« (Fotografija: Andraž Gombač)
Zadržan je bil tudi pri ocenjevanju novih rodov slovenskih striparjev. »Nočem dajati sodbe, povem pa lahko, da so nekateri zelo dobri risarji. Žal pa delajo tisto, česar jaz ne bi nikoli: nasilje in seks. To kupuje le ozek krog bralcev, medtem ko široka publika tega ne mara. Večina hoče zabavo, sprostitev.«
Hvala, mojster, ki si nam narisal lepo otroštvo!
Jana in Miki poklone in rože sprejemata na ljubljanskih Žalah. (Fotografija: Andraž Gombač)
Zvitorepec, Trdonja, Lakotnik … in Miki (Fotografija: Andraž Gombač)
Osemnajst let, ja, osemnajst let pozneje ji bom danes morda končno lahko povedal … Tako si mrmram, ko se vzpenjam po mogočnem marmornatem stopnišču palače Casinò na beneškem Lidu. Pa zastanem. Vzdihnem. Huh, je pa res gneča! Kolona novinarjev in drugih radovednežev je dolga, itak, kajpada, kakopak, saj bosta na tiskovki kmalu nastopila oba, pravijo, napovedujejo, obljubljajo. Zato se brez oklevanja postavim v vrsto, kajti nadvse ljuba sta mi oba – tako Jim Jarmusch, ikona ameriškega neodvisnega filma, kakor seveda Cate Blanchett, avstralska igralka, dvakratna oskarjevka, upravičeno ena najbolj cenjenih v cehu.
Akreditirani na 82. Beneškem filmskem festivalu si med čakanjem pred dvorano čas preganjamo, kakor vemo in znamo. Kolega iz Avstrije se domisli, da bi primerjali Jarmuschove filme, jih skušali razvrstiti od najljubšega do najmanj posrečenega. In evo, že česnamo, se sprva skušamo spomniti, kako gredo po letu nastanka, kako se vrstijo skozi minula štiri desetletja: Stranger Than Paradise, Down By Law, Mystery Train, Night On Earth, Dead Man, Coffee and Cigarettes, Broken Flowers, Paterson, The Dead Don’t Die … Obujamo spomine na raznolike like, taksiste in njihove stranke od ZDA do Rima in Helsinkov, na klepete ob kavi in cigaretah, na spopade z živimi mrliči …
Filmski svet Jima Jarmuscha.
Iz spomina skačejo Jarmuschu in nam ljubi igralci: John Lurie, Tom Waits, Steve Buscemi, Iggy Pop, Bill Murray, Adam Driver … Da, med njimi je kar nekaj muzikantov, saj je tudi to svet Jima Jarmuscha. Film. Glasba. Literatura. Vsestranski umetnik, eden zanimivejših, velemojster skrbno stkanih dialogov in prizorov, ki si vzamejo čas, ki v gledalca prodirajo počasi – a sežejo globoko.
Nemalo jih premore tudi njegov novi film Father Mother Sister Brother (Oče mati sestra brat), dobitnik glavne nagrade na letošnji beneški Mostri, zlatega leva za najboljši film. V treh poglavjih spoznamo zdaj že odrasle otroke in njihov odnos do staršev: v poglavju Oče se sestra in brat odpeljeta nekam v ameriško zakotje, po dolgem času obiščeta čudaškega očeta. V Materi se sestri z materjo, angleško pisateljico, spet snideta na tradicionalnem letnem kosilu v njenem dublinskem stanovanju. V poglavju Sestra brat naslovna lika v izpraznjenem pariškem stanovanju pregledujeta zapuščino staršev, smrtno ponesrečenih v strmoglavljenem letalu. Prizori razkrivajo tako odtujenost kakor povezanost. Več motivov povezuje vsa tri poglavja: od mimoleta skejterjev in izgovarjanja istega rekla do pristnega / ponarejenega rolexa na zapestju in vprašanja, ali je primerno nazdravljati z vodo / čajem / kavo. Ključne so ponovitve in rahle variacije, kakor tudi mnogi pred gledalca skrbno položeni, pozornemu očesu namenjeni detajli … ter seveda izrečene besede in nič manj zamolki, kakor so se te dni prepričali tudi na festivalu Liffe – film Oče mati sestra brat so trikrat predvajali v Ljubljani, v nedeljo ob 17:45 ga bodo še v mariborskem Kinoboxu.
V srednjem poglavju, v Materi, eno od hčera upodobi ona. Cate Blanchett. Ko sem bil nazadnje tu, na Beneškem filmskem festivalu, osemnajst let tega, leta Gospodovega 2007, je ni bilo. Žal. V filmu I’m Not There – trapasto poslovenjenem v Bob Dylan: 7 obrazov – je odigrala enega od Dylanov, imenovanega Jude Quinn. Tistega iz sredine šestdesetih let, najbolj divjega Dylanovega obdobja, prehoda na elektriko, ravsanja med oboževalci, obtoževanja, da je kantavtor izdal akustični folk, se odrekel protestu, nadrealističnih tiskovnih konferenc, basanja z amfetamini … Takrat, leta 2007, sem si na Lidu ogledal ta nori kalejdoskopski portret Boba Dylana, na ulici srečal režiserja Todda Haynesa, se v zadnjih mesecih njegovega veliko prekratkega življenja rokoval z igralcem Heathom Ledgerjem, pa Richard Gere se je na tiskovki smejal, ko sem ga popravil (je mislil, da je pesem Visions of Johanna na plošči Blonde on Blonde izšla leta 1965, pa je leto kasneje) – ma ja, vsi so prišli, razen Boba Dylana (ga nismo pričakovali) in Cate Blanchett (smo jo pričakovali).
Zdaj pa je končno tu, sem si mrmral, osemnajst let, ja, osemnajst let sem čakal, da ji povem: »Gospa Blanchett, vi ste najboljši Bob Dylan v filmu!« To gospa mora slišati – in danes je ta dan, pravijo.
Evo, nas le spustijo v dvorano. Ob aplavzu za omizje najprej stopi Jim Jarmusch, za njim Cate Blanchett in drugi. Pa nazadnje, ma ja, se tik pod očesom kamere proti zadnjemu prostemu sedišču pririnem še sam.
»Ne vem, od kod natančno je prišla zamisel,« uvodoma skomigne Jim Jarmusch. »Običajno zamisli nosim v glavi leto ali še dlje, kdaj tudi po več let, preden jih napišem. Pišem pa zelo hitro. Scenarij za ta film sem napisal v treh tednih. Vedno mi je bila všeč zgodba v več poglavjih, kar nikakor ni nič novega v književnosti, pa niti v kinematografiji. Veliko sem se ukvarjal s strukturo. Če bi katero od poglavij tega filma predvajali samostojno, bi se zgrozil, saj sem jih skrbno sestavil v celoto. In med pisanjem razmišljam o igralcih, ki si jih predstavljam v vlogah, vloge pišem njim na kožo. Srečen sem, da lahko delam se temi krasnimi,« pomigne levo in desno. »Ta film je zelo blizu tistemu, kar sem si zamislil. Filmski jezik je res zelo zapleten, težaven, kakor je pravil David Lynch. Zato sem odprt za predloge, izboljšave, a tokrat je film ostal – kar je nenavadno – res zelo blizu moji izvirni zamisli. Ne vem pa, ali je to dobro ali ne …«
Pomembno vlogo tudi v njegovem novem filmu igrajo mesta, tokrat Pariz, Dublin, New Jersey. »V New Jersey sem film postavil zaradi sindikalnih zahtev – ena od lokacij je morala biti manj kot 30 milj od New Yorka, sicer bi proračun eksplodiral. No, to je bilo 29,5 milje stran. Saj smo našli prav prijetno lokacijo. Dublin je pomemben zaradi junakinje, ki jo igra Charlotte Rampling, angleške pisateljice na Irskem, kjer so zelo prijazni do literatov, ki tam ne plačujejo davkov, slavijo jih … Pariz pa je moj drugi najljubši kraj na svetu, obožujem ga. Zdaj moram pridobiti umetniški vizum za snemanje, saj nameravam naslednji film posneti v Franciji. Ampak drži, mesta so mi zelo pomembna. Vsako ima svoj posebni značaj in zaljubim se v večino mest, kjer snemam. Je nekaj izjem: Boston, Phoenix … Z nekaj mesti se nisem ujel. Rad pa imam večino drugih: Baltimore, Cleveland, Seattle, evropska mesta, druga po svetu …«
O njegovem načinu dela nam je zatem pripovedovala Cate Blanchett. Povedala je … Ne, naj pove kar sama:
Jim Jarmusch je res izjemen, neverjeten ustvarjalec, je potrdila igralka Indya Moore, ki igra sestro v sklepnem, tretjem poglavju: »Všeč mi je, da v njegovih filmih ni protagonistov in antagonistov. So samo ljudje. Mislim, da to pristno ponazarja resničnost, v kateri živimo.«
Jarmusch gledalca ne skuša prepričevati, ne vsiljuje mu svojih ali junakovih pogledov, je še dodala igralka: »Film Oče mati sestra brat, pri katerem sem ponosno sodelovala, je pravi poklon človečnosti … in poln je ljubezni, vsepovsod je, četudi se kdaj ne pokaže jasno. Vidim jo v trenutkih žalovanja in v trenutkih radosti. Lepo je opazovati to nihanje, prepletanje.«
Njen filmski brat dvojček, soigralec Luka Sabbat, ji je pritegnil. Kar tam, pred zbranimi novinarji, sta ugotovila celo, da oba obožujeta Jarmuschev film Noč na zemlji iz leta 1991, torej posnet pred njunim štetjem. »Užitek je že samo gledati igralce v taksijih na različnih koncih sveta, se poistovetiti z njimi, v njih prepoznavati sebe ali ljudi, ki jih poznaš,« je prikimal igralec. »Kdaj kot gledalec nimaš te možnosti, saj opazuješ filmsko vlogo, ki je velika, veličastna, ne zmoreš se poistovetiti. Zato so Jimovi filmi tako čudoviti – v njih gledaš samo ljudi. Resničnost. Zato sem izjemno hvaležen, da smem biti v tem filmu.«
Snemanje prizorov, v katerih je komaj kaj zunanje akcije, kjer liki v glavnem posedajo in se pogovarjajo, je vse prej kot preprosto, je poudaril Jarmusch: »Ta film je zelo nežen in je terjal veliko natančnosti, osredotočenosti na detajle. Kdor površno gleda, lahko zamahne z roko: ah, samo sedijo v sobi in klepetajo. A ko sem se zvečer vračal domov s snemanja, sem opazil, kako izčrpan sem. Veliko teže je s kamero ujeti droben gib, premik veke, način izgovorjave te ali tiste besede … kakor pa, na primer, napad stotih zombijev. Ne le snemanje detajlov, zahtevno je bilo tudi sestavljanje treh delov v celoto, tako da skupaj zgradijo celovit film.«
Na tiskovni konferenci so film Oče mati sestra brat predstavili (z leve) Luka Sabbat, Indya Moore, Vicky Krieps, Charlotte Rampling, Jim Jarmusch, Cate Blanchett in Mayim Bialik. (Fotografija: Andraž Gombač)
Jim Jarmusch: »Veliko teže je s kamero ujeti droben gib, premik veke, način izgovorjave te ali tiste besede … kakor pa, na primer, napad stotih zombijev.«
Da je Jarmusch neverjetno tankočuten ustvarjalec, se je prepričala tudi legendarna angleška igralka Charlotte Rampling, ki jih bo v prihajajočem letu dopolnila osemdeset. V poglavju Mati upodobi naslovno, angleško pisateljico na Irskem. »V Jimovem procesu dela postanemo igralci že kar enakovredni soustvarjalci filma, kar je vse prej kot običajno,« nam je pojasnila na tiskovni konferenci. »Jim je umetnik zelo plemenitega, radodarnega duha. In zelo dobro čuti, kaj je avtentično. Med snemanjem se ti zdi, da ne igraš, ampak da daješ, kar premoreš, kar imaš v sebi. Kadar vsem v prizoru to uspe, je posnet in gremo k naslednjemu, od enega do drugega drsimo skoraj kakor skozi sanje, ki jih Jim slika na platno. In tako na koncu dobimo vse te filme, ki jih vsi, kakor tudi danes ugotavljamo za tem omizjem, ljubimo. Da, res je, so ljubezenske zgodbe.«
Charlotte Rampling, Jim Jarmusch in Cate Blanchett (Fotografija: Andraž Gombač)
Charlotte Rampling: »Od enega prizora do drugega drsimo skoraj kakor skozi sanje, ki jih Jim slika na platno.«
Tankočutni režiser pa se na tiskovni konferenci ni mogel ogniti niti vprašanju o povezavah distributerja novega filma – globalne platforme za pretakanje filmov MUBI – in izraelske vojske. Jarmusch, ki se je javno že oglasil v podporo Palestini in skupaj z mnogimi drugimi hollywoodskimi zvezniki tudi podpisal poziv kampanje Artists4Ceasefire za takojšnje premirje v Gazi, je na beneškem festivalu dejal, da ga je odkritje vsekakor neprijetno presenetilo: »Z MUBI-jem sem dogovor o distribuciji sklenil že prej. In pri tem filmu so se izkazali kot krasni sodelavci. Povezave, za katere sem izvedel šele zatem, so me seveda razočarale in vznemirile. A vseeno moram poudariti: sem neodvisni filmski ustvarjalec, denar za snemanje zmeraj iščem pri različnih virih. In ugotavljam, da je bolj ali manj ves korporativni denar umazan. Če se lotite raziskave sleherne od teh filmskih korporacij, če preučite njihove finančne strukture, boste našli veliko nečednosti, veliko umazanije. Lahko se ji ognemo – in sploh več ne snemamo filmov. A film je moje sredstvo za izražanje. Skozenj javnosti povem, kar želim povedati. Ne zdi se mi prav, da bi morali umazanijo v ozadju opravičevati in pojasnjevati mi, umetniki. Naj jo tisti, ki so zanjo odgovorni.«
Jim Jarmusch: »Če se lotite raziskave sleherne od teh filmskih korporacij, če preučite njihove finančne strukture, boste našli veliko nečednosti, veliko umazanije. Lahko se ji ognemo – in sploh več ne snemamo filmov.«
V dvorani, kjer žuborijo tiskovne konference, se je zgostil molk. Vanj je spet zarezala mlada igralka Indya Moore, vprašala, ali sme še sama nekaj povedati na to temo. »Odkar se je začel genocid nad Palestinci …« je začela. Prekinil jo je aplavz mnogih novinark, novinarjev. (Prva omemba genocida.) Pojasnila je, da se tudi filmski ustvarjalci, ki želijo pripomoči h koncu morij po svetu, učijo loviti ravnotežje, delati dobro in prepoznavati zlo: »S takšnimi vprašanji se neodvisni ustvarjalci prej nismo soočali. Če me danes vprašate: Indya, zakaj si delala tu, zakaj si sodelovala s tistim, zakaj si bila pri projektu, ki je dobil denar od tam …? Edini iskreni odgovor je: nisem vedela. Obenem čutim, da je odgovor podoben tistemu, ki bi ga dala na vprašanje, kako se počutim na Zemlji. Ta planet si delimo mnogi, najrazličnejši smo, verjamemo v zelo različne stvari, drug do drugega se obnašamo zelo različno … Ne moremo vedno vplivati na to, s kom smo povezani. Upam le, da se tisti, ki so odgovorni za povzročanje gorja drugim, počutijo vsaj neudobno, kadar sodelujejo z ljudmi, ki vedo, kakšni so v resnici. In želim si, da bi to vplivalo nanje, jih ustavilo pri povzročanju slabega. Da bi res dosegli to neudobje, morajo začutiti pritisk ljudi, za katere ustvarjamo mi, ki si prizadevamo z za širjenje in krepitev človečnosti. Če ne bomo ustvarjali, ne bomo niti širili teh sporočil. Temeljna za nas je podpora občinstva.«
Luka Sabbat in Indya Moore kot brat in sestra v filmu.
Vzdušje je spet razrahljal novinarski kolega iz Londona, ki je Cate Blanchett in Vicky Krieps – v Jarmuschovem filmu sta sestri – spomnil, da sta bili soigralki že pred štirinajstimi leti, in sicer v akcijskem filmu Hanna režiserja Joeja Wrighta, kjer naslovno deklico (Saoirse Ronan) oče, bivši agent Cie (Eric Bana), izuri v vrhunsko morilko. Tako naj bi preživela soočenje z njegovo umazano nekdanjo sodelavko, ledeno in maščevalno Marriso (kajpada Cate Blanchett).
Tedaj 28-letna Vicky Krieps, hči Luksemburžana in Nemke, je v majhni, epizodni vlogi Hannine matere napravila svoje prve korake v ameriški film … in takrat strahospoštljivo občudovala Cate Blanchett: »Povsem me je osupnil njen način dela, njena predanost. Snemali smo zunaj, bilo je ledeno, a je ostala z nami, ni šla na toplo. Moj prizor je bil na vrsti zadnji. Lik, ki ga igra Cate, naj bi me ubil. To bi lahko posneli tudi brez nje, vskočila bi druga igralka – ampak ne, Cate je ostala in sama odigrala tudi to. Zelo mi je bilo v čast, razveselilo me je, da me je ubila prav ona,« nas je vse v dvorani nasmejala prikupna Vicky, tudi duhovito Cate Blanchett, ki je prikimala: »Bilo mi je v zadovoljstvo, da te smem ubiti. Najbrž je Jim v tistem trenutku kot gledalec pomislil: hm, lahko bi bili sestri.«
Vicky Krieps in Cate Blanchett v filmu Hanna (2011).
Do besede je prišla tudi Mayim Bialik, marsikomu ljuba kot Amy v humoristični nanizanki The Big Bang Theory (Veliki pokovci). Na beneškem festivalu je bila edina predstavnica prvega dela Jarmuschovega filma, poglavja Oče, saj se nam žal nista pridružila ne Tom Waits ne Adam Driver. »Oba sta že igrala v Jimovih filmih, njihovo sodelovanje je že utečeno, jaz pa sem padla noter kot Jimova fanica in se morala ujeti v tem svetu. Ampak sodelovanje je bilo čudovito, prav tako ekipa, vse se je lepo izšlo. Sem zelo hvaležna, da sem smela biti zraven.«
Adam Driver, Mayim Bialik in Tom Waits v poglavju Oče.
Zgovorni Jim Jarmusch je novinko v svojem filmskem svetu pozdravil na ladji, ki jih poveljuje kot kapitan, kakor je dejal: »Nikoli ne posnamem filma, pri katerem ne bi imel popolnega umetniškega nadzora. Snemam samo s tistimi, ki mi ustrezajo. Kot kapitan ladje moram vedeti, da lahko posadki povsem zaupam. Filmi so sadovi sodelovanja na vseh ravneh.«
Jim Jarmusch: »Nikoli ne posnamem filma, pri katerem ne bi imel popolnega umetniškega nadzora. Snemam samo s tistimi, ki mi ustrezajo.«
Cate Blanchett (Fotografija: Andraž Gombač)
Nekdo je še hotel še nekaj vprašati, ampak se je čas iztekel …
Stara modrost, ki se je držim, če le morem, pravi: če želiš biti prvi na cilju, moraš prvi na pot. Recimo.
In evo me, ker nočem, da mi jo popiha, iz občinstva urno skočim proti Cate Blanchett, v onem hipu, ko v drobovju začutim, da bo gospa ob strani pomignila gospe, ki vodi tiskovno konferenco, nakar bo ta oznanila, da moramo končati, se posloviti.
Me oko festivalske kamere še ujame: z leve stopim v kader, v pozi previdnega približevanja plenu krajšam razdaljo in skupaj z drugimi pristopim k pultu. Čisto na koncu posnetka je celo slišati uvodne takte mojega nagovora (so mi ondan v uredništvu rekli, da imam »prodoren glas«, kar ni nujno kompliment), tako jo ogovorim: »Gospa Blanchett, vi ste najboljši Bob Dylan!« (Na posnetku je še videti, kako presenečena bruhne v smeh.) »Pa sem velik fan Dylana …« je še slišati, nakar so nehali snemati, niso ujeli nadaljevanja. Za zapisnik: »… pa sem velik fan Dylana in tudi vas, tako da vem, kaj govorim.«
Lepo nasmejana podpiše svojega filmskega Dylana. Pa tudi z oskarjem nagrajeno Blue Jasmine.
Cate Blanchett je bila pri volji, pa je podpisala dve svoji vlogi, mojstrsko izklesani in karseda različni: kot Bob Dylan (oziroma filmski Jude Quinn) je bila za oskarja v kategoriji stranska igralka nominirana leta 2008, kot naslovna junakinja filma Woodyja Allena Otožna Jasmine ga je prejela leta 2014 – za glavno žensko vlogo. (Fotografija: Andraž Gombač)
Kako odlična je bila kot dirigentka v filmu Tár, ji povem drugič. Pa v Manifestu tudi, ha, tam je odigrala kar trinajst različnih vlog, v vsaki je v bizarnih okoliščinah interpretirala najrazličnejše manifeste, futuristične, dadaistične, nadrealistične, suprematistične … Pa kako fajn je bila v tisti v vlogi tam, ji moram povedati naslednjič, eh, ne, tokrat res ni šlo vse. Ja, je hudič, takole srečati dva ljuba umetnika v enem samem kadru.
Gledam, kako Cate Blanchett vstaja, odhaja, še bi lahko govoril z njo, še – pa je treba ujeti še Jima, ki tu zraven še zmeraj divje podpisuje. Čakam, da pridem na vrsto … in ja, bi skoraj dobil podpis na glavo, kakor priča fotografija:
Jim Jarmusch se podpisuje. Bom dobil avtogram na glavo? (Fotografija: Andraž Gombač)
No, naposled pridem na vrsto, Jim zazna, kaj mu molim pod nos, opazi moj blokec z vse več podpisi cenjenih filmskih ustvarjalcev. In svojega doda v prav fajn soseščino, kjer ga že čakata režiser Guillermo del Toro in igralec Christoph Waltz.
Trije fajn avtogrami drug ob drugem: črni Jim Jarmusch, nad njim Guillermo del Toro, desno Christoph Waltz. (Fotografija: Andraž Gombač)
Priznam, v osemnajstih letih, kolikor je minilo od mojega prejšnjega obiska Beneškega filmskega festivala, se je marsikaj spremenilo. Povratnik sem kar nekajkrat taval v temi, tipal, se skušal znajti, čim prej osvojiti nove koordinate. Pri tem mi je kolegialno pomagal novinar mariborskega Večera, filmski kritik dr. Matic Majcen, ki je beneški festival – pa nikakor ne samo tega – temeljito osvojil v letih moje odsotnosti. Večkrat mi je namignil, kam iti, kje stati, kdaj se postaviti v katero vrsto … skratka, mi pokazal, kje je sever, kadar nisem našel mahu na drevesih beneškega Lida.
Nazadnje sem ga poprosil še za oceno izbranca tokratne strokovne žirije, ki ji je predsedoval ameriški režiser Alexander Payne.
»Zlati lev za Jarmuschev film je bil po mojem za vse opazovalce presenečenje,« po skrbni inventuri ugotavlja Matic Majcen. »Nenazadnje je tekmoval družbi filmov, kot so Frankenstein, Bugonia, Milost, Glas Hind Radžab in Ni druge izbire. Že to dovolj pove, da je moral biti žiriji Alexandra Payna še posebej pri srcu. Še bolj pa je bila Jarmuscheva zmaga presenečenje zaradi vsega tistega, kar se je s filmom dogajalo v mesecih pred septembrsko premiero v Benetkah. Film je bil namreč maja tako rekoč že potrjen za premiero v Cannesu in so ga vsi filmski mediji že navajali v napovedih uradnega programa. Potem pa je naenkrat udarila novica, da je zavrnjen. Pojavile so se špekulacije, kaj je šlo narobe. Morda je šlo za konflikt med režiserjem in festivalom glede tega, v kateri sekciji bo film nastopal – v tekmovalni ali netekmovalni. Ali pa so organizatorji enostavno sklenili, da ni dovolj dober. V vsakem primeru je bilo to precej šokantno, če vemo, da Jarmusch že od začetkov kariere v osemdesetih svoje filme pogosto ‘prinese’ v Cannes, leta 2016 je imel na festivalu celo dva filma, Paterson in Gimme Danger. Po drugi strani pa se lahko vprašamo, ali je Oče mati sestra brat dejansko tisti njegov film, ki si zasluži tako veliko nagrado. In tu bi se večina strinjala: čeprav je dober in simpatičen, ni čisto vrhunec Jarmuschevega ustvarjanja. S tem pa pride na plan velika težava podeljevanja tovrstnih nagrad. Pustimo ob strani simpatije predsednika žirije Alexandra Payna do Jarmuscha, bolj mislim na to, da šele tu postane očitno, kako festivali nimajo poguma, da bi takšne pomembne nagrade podeljevali mladim režiserjem na vrhuncu moči, ampak jih velikokrat osvajajo legende v poznih fazah kariere, in to ne za svoje najboljše filme. Nagrad torej velikokrat ne prejmejo za nove dosežke, temveč za pretekle zasluge, in to je po mojem še eden znakov, da je film kot umetnost danes v svojevrstni krizi.«
Elif Shafak, romanopiska, esejistka, ekofeministka, doktorica političnih in humanističnih ved ter predavateljica, je doslej nanizala triindvajset del, med njimi trinajst romanov, tudi Po nebu tečejo reke (There are Rivers in the Sky, 2024), deveto v slovenščino prevedeno delo britansko-turške pripovedovalke, kakor si pravi sama. Leta 1971 v Strasbourgu rojena pisateljica v svojem romanopisju pogosto problematizira trk vzhoda in zahoda, zgodovine in sodobnosti ter moškega in ženskega principa. Je zagovornica pravic žensk, marginaliziranih skupin in svobode izražanja. V svojem pisanju si prizadeva za integracijo različnih kultur in religij, predvsem zapostavljenih in preganjanih, ter verjame v moč besede. Še posebej ženskih avtoric, v katerih vidi ohranjevalke kolektivnega spomina.
Sprva je pisala v turščini in kmalu po prelomu tisočletja pričela v angleščini. Slovenski prevodi in izdaje njenih del so izšli pri založbi Sanje. Romana Bolšja palača (2002, prev. 2008) – avtoričin zadnji v turščini napisan roman – in Pankrt iz Istanbula (2006, prev. 2007) je iz angleščine prevedel Jure Potokar, romana Štirideset pravil ljubezni (2010, prev. 2013) in Čast (2012, prev. 2016) je prevedla Barbara Skubic, medtem ko je romane Tri Evine hčere, (2016, prev. 2019), 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu (2019, prev. 2020), Otok pogrešanih dreves (2021, prev. 2023) in Po nebu tečejo reke (2024, prev. 2025) v slovenski jezik prenesla Maja Ropret. Slednja je leta 2022 prevedla tudi avtoričino knjižico aktivističnih esejev, nastalih kot odziv na covidno pandemijo, Kako ostati priseben v dobi delitev, v izvirniku izšlo dve leti prej.
Pisateljičina prepoznavna pisava tudi v tokratnem romanu problematizira bogat in motivno razvejan preplet zgodovine in sodobnosti, vzhoda in zahoda, mikrokozmosa in makrokozmosa, različnih kultur in religij ter usodo zapostavljenih in preganjanih z medgeneracijskim prenosom tradicije, spomina, travm in amnezije. Med njimi odzvanjajo spoznanja, da so naša zgodovina, zgodbe, molki povezani mnogo bolj, kot se zavedamo, da je spomin pomemben ne zaradi morebitne zataknjenosti v preteklosti, ampak kot opozorilo, da se ne bi ponovile napake in tragedije, da preteklost ni mrtva, ampak s svojo nevidno prisotnostjo oblikuje našo sedanjost in prihodnost.
Odzvanjajo spoznanja, da so naša zgodovina, zgodbe, molki povezani mnogo bolj, kot se zavedamo, da je spomin pomemben ne zaradi morebitne zataknjenosti v preteklosti, ampak kot opozorilo, da se ne bi ponovile napake in tragedije.
Roman odpira tudi občutljivi vprašanji, komu pripada preteklost in kdo je resnični lastnik v zahodnjaške muzeje ter domače zbirke premožnih posameznikov prepeljanih dragocenih artefaktov z vzhoda. Z vodo kot osrednjim vezivom in gradnikom razvejane romaneskne zgodbe, vodo, ki kot elementarna sila omogoča življenje in povezuje stoletja ter rodove, pa odpira še kako pomembno vprašanje človekovega ravnanja z vodnimi viri, rekami – tistimi, ki jih vidimo, in tistimi, ki jih ne. Podzemne reke, ki, ne da bi sodobnost o tem govorila, obstajajo v več svetovnih prestolnicah (London, Pariz, Atene, Tokio idr.), v romanu nastopajo kot metafora – če jih ne vidimo, ne pomeni, da ne obstajajo in da niso žive – in kot opozorilo, da sistem, ki jih je nekoč zaradi njihove onesnaženosti preprosto prekril, v prihodnje morda ne bo več zadoščal.
V sugestivnem, zapletenem, nepredvidljivem in na podrobnih zgodovinskih virih temelječem prepletu dogajanja ob Temzi v Viktorijanskem in sodobnem Londonu ter krvavo preteklo in sodobno zgodovino ob reki Tigris se odstira zgodba treh osrednjih protagonistov, ki jih v dobesednem in metaforičnem pomenu povezuje kapljica vode. Tista kapljica, ki je nekoč davno padla na glavo kralja Novoasirskega cesarstva Asurbanipala. Vladal je med letoma 668 in 627 pr. n. št., znan pa ni bil le po brezmejni krutosti, temveč tudi po visoki izobrazbi. Slednja je botrovala pričetku zbiranja in katalogizacije vseh pisnih del v Mezopotamiji ter nastanku znamenite Asurbanipalove knjižnice, najstarejše znane sistematično organizirane knjižnice na svetu, ki naj bi jo leta 612 pr. n. št. požgala koalicija Babiloncev, Medijcev in Perzijcev. Sredi 19. stoletja sta v ruševinah starodavnega mesta Ninive (današnji Mosul v Iraku) arheologa Sir Austen Henry Layard in Hormuzd Rassam v najdbi, ki velja kot eno najpomembnejših sodobne dobe, odkrila več kot 30.000 glinenih plošč, ki so jim ognjeni zublji za razliko od papirusov in pergamentov omogočili večtisočletni obstoj. Med najbolj znanimi deli v zbirki so bili Mit o Adapi, Mit o Etani, Enuma Elish in Ep o Gilgamešu, izvirne zgodbe o ustvarjanju sveta, padcu človeka in Veliki poplavi. Ko je do leta 1872 učenjak George Smith prevedel Ep o Gilgamešu, se je razkrilo, da svetopisemska zgodba o velikem potopu ni izvirna pripoved, ampak predelava starodavnega sumerskega in babilonskega mita.
V sugestivnem, zapletenem, nepredvidljivem in na podrobnih zgodovinskih virih temelječem prepletu dogajanja ob Temzi v Viktorijanskem in sodobnem Londonu ter krvavo preteklo in sodobno zgodovino ob reki Tigris se odstira zgodba treh osrednjih protagonistov.
Kratek odmik v zgodovino je bil potreben zaradi osvetlitve osrednjega protagonista romana Arthurja Smytha, ki se je viktorijanskega leta 1840 rodil v revščini na bregovih Temze. Podobnost priimka s priimkom prvega prevajalca poeme o Gilgamešu ni naključna, saj Arthurja, kralja kloak in sirotije, iz bede reši njegov briljantni spomin, ki mu najprej odpre vrata v tiskarsko vajeniško delavnico in nato v Britanski muzej. Tja, kjer so domovale takrat še nedešifrirane mezopotamske glinene tablice in kamor so malo prej, kot je začudeno opazoval, prepeljali dva masivna lamasuja. Iz apnenca izklesani bitji s človeško glavo, telesom leva in orlovimi krili, ki ponazarjata antropoidno inteligenco, ptičjo zaznavo in levjo moč – in pred katerima je dobro leto tega potekala predstavitev avtoričine knjige Po nebu tečejo reke –, sta odtlej burila Arthurjevo domišljijo. Ko naleti na knjigo omenjenega Layarda Ninive in njihova zapuščina (prvič izšla leta 1849), mu strastno zanimanje za zgodovino tega dela sveta in genialni spomin omogočita arheološko odpravo – eno tistih, ki so jih v devetnajstem stoletju pričele financirati zahodne družbe z namenom raziskovanja zgodovine vzhoda. Raziskava ga pripelje k v pesek zakopanemu mestu, v iskanje izgubljene pesmi in lastne identitete.
Dobrih sto petdeset let kasneje, prav tako v londonski predel Chelsea, pritegne taista knjiga o Ninivah pozornost mlade hidrologinje Zaleekhah, ko se po razpadlem zakonu naseli v čolnu na Temzi. Kot posvojenka premožnega strica Maleka in njegove družine, emigranta, ki svoj izvor ovija v obstret amnezije, s pomočjo nove prijateljice odkrije nov smisel življenja in nasluti svojo identiteto, pri tem pa skozi temne namere njene tete, ki v skrbi za rešitev svoje vnukinje prestopa etične okvirje, najde zapuščeno, travmatizirano in naglušno jazidsko siroto Nirin ter jo posvoji.
Zgodba jazidske deklice Nirin kot tretje protagonistke romana se prične poleti 2014 v Turčiji, ko se z babico in očetom odpravi v dolino Lališ v Iraku (današnjem Kurdistanu), v najsvetejši kraj starodavne jazidske religije, da bi bila krščena s sveto vodo. Babica kot pripovedovalka in ohranjevalka tradicije – v romanopisju Shafakove pomemben in neredek motivni element – vnukinji skozi ustno izročilo, značilno za jazidsko tradicijo, predaja kulturo skupnosti in na ta način skrbi za ohranjanje spomina. A načrte jim prekriža brutalni genocid nad Jazidi, ki ga je tisto poletje pričel izvajati ISIS in s čez sedemdeset masakri pomoril ogromno število jazidskega prebivalstva. Kakor pisateljica natančno popisuje, so genocid izvajali sistematično; najprej so zastrupili vodnjake in reke, nato pobili starejše pripadnike skupnosti ter s tem uničili kolektivni spomin, ubili moške ter zajeli dekleta in žene ter jih odgnali v (spolno) suženjstvo. Dejstvo, da je še vedno pogrešanih več kot tri tisoč jazidskih deklet, govori o tem, da genocid še traja. Pretresljivi so opisi skrivanja ljudi na gori Sindžar, kjer so v neznosni vročini brez sence matere otrokom odmerjale poslednje kapljice vode.
Morda tudi tisto kapljico vode, ki od časa Asurbanipala naprej potuje skozi tisočletja, dežele in kulture, s svojo preobrazbo povezuje trojico osrednjih protagonistov in jih počasi zbližuje z namenom, da jih fizično ali metaforično združi. Molekulo vode avtorica ob začetku romana tudi grafično prikaže, s čimer ponazori, da dva atoma vodika predstavljata Nirin in Zaleekhah, atom kisika pa pripada Arthurju. Voda kot nosilka spomina, ki povezuje različne čase in prostore (Naj je še tako minljiva, v sebi nosi spomine na svoja poprejšnja življenja.), vezivo sveta (Čas je reka, ki vijuga, se razrašča v pritoke in rečice, na svoje obale odlaga nanose zgodb v upanju, da jih bo nekoč nekje nekdo našel.), neujemljiva in večno prisotna (Voda je popolna migrantka, ujeta v zanko tranzita, brez možnosti, da se ustali.) narekuje tudi slog romana. Počasen, naraščajoč, neustavljiv, vseprisoten in vseobsežen se skozi menjave perspektiv in časovnih ravni odstira kot arheološki labirint, kjer so prepleteni zgodovina in domišljija, krutost resnice in poezija, bolečina in lepota, izguba in povezanost, smrt in edinstvenost življenja. V romanu se skozi zorenje osrednjih protagonistov skupaj z arheološkimi izkopavanji odstira tudi človeška duša. Kakor v poprejšnjih romanih avtorica tudi tokrat ne išče odgovorov, za katere pravi, da jih ne pozna, ampak postavlja vprašanja, odpira prostor raznolikim mnenjem, odstira povezave ter si prizadeva, da nevidno postane vidno in obrobje vstopi v ospredje. Kritičnost do institucionalne zgodovine kolonializma prikazuje skozi pripovedovanje zgodb, ki slonijo na preverjenih in podrobno raziskanih zgodovinskih dejstvih, s čimer pridobiva na prepričljivosti, verodostojnosti in daljnosežnosti.
Genocid so izvajali sistematično; najprej so zastrupili vodnjake in reke, nato pobili starejše pripadnike skupnosti ter s tem uničili kolektivni spomin, ubili moške ter zajeli dekleta in žene ter jih odgnali v (spolno) suženjstvo.
Epska pesnitev, meditativna poema o spominu v kapljici vode, je poziv k spoštovanju elementarnih sil, ki oblikujejo naša življenja, spomine, zgodovino, prihodnost in svet. V svojem nemara najboljšem, najbolj pretresljivem in najlepšem romanu doslej je Elif Shafak z brezkončno empatijo do zapostavljenih in preganjanih, podrobno zgodovinsko analizo, zanesljivo pisateljsko spretnostjo in magično poetično močjo večplastno izrisala vpliv zgodovine na človeške usode v sedanjosti. Ob tem pa vodo kot osnovni gradnik življenja z njeno čudežno, očarljivo potjo skozi čase in prostore ponazorila kot metaforo za spomin, za tisto, kar ostane, ko vse drugo izgine. Kajti voda se spominja. Ljudje so, ki pozabljajo.
Elif Shafak: Po nebu tečejo reke (Sanje, 2025, prevod Maja Ropret)
Lani je v sklopu Inštituta Nove revije potekal simpozij o Mladju v letih 1960–1981, ko je revijo urejal Florjan Lipuš. Na podobno temo je pred štirimi leti ista ustanova pripravila srečanje o tržaških revijah Most in Zaliv. Inštitut Nove revije je torej z dogodkoma in izdajo zbornikov želel počastiti najvidnejše ustvarjalce, ki so odločilno zaznamovali slovensko književnost v zamejstvu pred slovensko osamosvojitvijo.
Med njimi je seveda Florjan Lipuš, še danes najvidnejši slovenski pisatelj na avstrijskem Koroškem. Rodil se je v Lobniku pri Železni Kapli leta 1937, njegovo življenje pa je med drugo svetovno vojno tragično zaznamovala deportacija matere v taborišče Ravensbrück, kjer so jo usmrtili v plinski celici.
Kot zanimivost naj navedemo, da je Lipuš prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 2004, pri 67 letih. S tem so postavili svojevrsten rekord, poskrbeli za izjemo ob pravilu, saj statistika pravi, da gredo sicer najvišja državna priznanja za dosežke na področju kulture v zamejstvo (in zdomstvo) precej kasneje kot v matično domovino.
Florjan Lipuš s Prešernovo nagrado leta 2004, ob njem založnik Lojze Wieser, rojak z avstrijske Koroške (Fotografija: Andraž Gombač)
V opusu, ki sta ga zaznamovala predvsem romana Zmote dijaka Tjaža (1972) in Boštjanov let (2003), si je Lipuš prizadeval, da bi njega, Mladje in druge slovenske sredine na avstrijskem Koroškem priznali kot enakovredne tistim v slovenskem prostoru. Ne ker bi v slovenščini vztrajale v skrajno nenaklonjenem okolju, ampak predvsem zaradi kakovosti in svežine, ki so jo prinašale.
Urednik založbe Litera Orlando Uršič je pred leti ob predstavitvi dokumentarnega filma o pisatelju na Slovenskem knjižnem sejmu dejal, da piše Florjan Lipuš vedno isto zgodbo, zgodbo lastnega življenja. Njena posebnost seveda je, da jo piše vsakič drugače, predvsem pa osvetljuje iz več zornih kotov.
V najnovejšem delu Mrtve stvari, letos izdanem prav pri Literi, se v slogu avtobiografske pripovedi loteva lastnega življenja. Že sam naslov je zelo poveden, gre za nekakšen hibrid med Lipuševo dramo Mrtvo oznanilo iz leta 1963 in dobrega pol stoletja mlajšo zbirko Mirne duše iz leta 2015. V delu, ki ga je podnaslovil O sebi, o drugih, in o tretjem, je pisatelj opravil izbor tem, ki se jim najtemeljiteje posveča.
Piše vedno isto zgodbo, zgodbo lastnega življenja, a vsakič drugače, predvsem pa osvetljuje iz več zornih kotov.
Življenjska pot Florjana Lipuša se začne v okolici Železne Kaple, natančneje v Lobniku, nadaljuje v zavodu Plešivec nad Gosposvetskim poljem, svoje najpomembnejše poglavje pa izpiše v času učiteljevanja in ravnateljevanja v kraju Lepena. Tedaj se pisatelj najbolj angažira in dobrih dvajset let ureja Mladje, ki ga v začetku osemdesetih prepusti mlajši generaciji slovenskih ustvarjalcev na avstrijskem Koroškem, predvsem Janiju Oswaldu in Maji Haderlap.
Pisatelj, ki ima za sabo veliko življenjske in književniške kilometrine, se ne spušča na danes izredno popularen, čeprav tudi zelo spolzek žanr avtofikcije. V Mrtvih stvareh razbije tudi marsikateri kliše. Če je namreč znan po svojem antiklerikalizmu, vseeno pomembno vlogo pri življenjski formaciji pripisuje domačemu župniku Alešu Zechnerju, ki ga spoštuje do take mere, da ga v besedilu onika. Prav tako razkriva nekatere podrobnosti materine aretacije, za katero ugotavlja, da je šlo bolj ko ne za splet okoliščin. Ko bi tistega dne vreme ne bilo naklonjeno, bi je najbrž ne prišli iskat visoko na domačijo v hribe, poldrugo uro hoda od Železne Kaple, in bi se po vsej verjetnosti lahko izognila taborišču. Zanimivo je, da sam slovesa od matere ni doživel kot nečesa usodnega, usodnost dogodka se mu je razkrila postopoma.
Slovesa od matere ni doživel kot nečesa usodnega, usodnost dogodka se mu je razkrila postopoma.
Pripoved pravzaprav začenja z izročilom svoje rodbine. Veliko prostora namenja babici, ki je v okolico Železne Kaple prišla z Jezerskega; Lipuš se dobro spominja njenega pogreba. Prijazne besede namenja tudi mačehi Katarini Brežjak, ki je znala dobro poskrbeti za odraščajočega bodočega pisatelja in njegovega štiri leta mlajšega brata.
Beseda domačin ima za Lipuša ambivalenten pomen. To niso samo ljudje, s katerimi delimo prostor in čas skupnega bivanja, ampak se znajo na trenutke izkazati tudi z zlobnostjo in s strahopetnostjo, še posebej v času, ko sta od oblasti zaukazana krutost in zverinstvo.
Florjan Lipuš kot slovenski avtor v središču festivala Vilenica leta 2013 (Fotografija: Andraž Gombač)
Lipušu je bila, podobno kot marsikomu drugemu, sprva namenjena usoda dušnega pastirstva, zato so ga tudi poslali študirat na Plešivec. Slovenščina je bila tam izrinjena v popoldanski čas, poučeval jo je Johann Schnabl. Kljub vsemu so slovenski dijaki v zavodu izdajali literarno glasilo Kres. Glede svojega bivanja tam Lipuš med drugim takole zapiše: »Zapustili smo Plešivec, vsak po svoje podkovan v znanju in z obilico neznanja, vzgojeni v humanizmu in ponotranjajoč nam vcepljene vrednote, zavezani edino pravi veri, zatrkani v nezmotljivost klerov, usposobljeni za duhovno in nabožno, v spolnih rečeh rimsko katoliško zakrčeni.«
Še najzanimivejša je morda odsotnost nekaterih imen, ki so Lipuša in njegov opus tako ali drugače zaznamovala. Na šestdesetih straneh dolgem zapisu bomo, na primer, zaman iskali ime Petra Handkeja, prav tako Plešivčana in med drugim tudi soprevajalca Lipuševega romanesknega prvenca Zmote dijaka Tjaža v nemščino.
Florjan Lipuš: Mrtve stvari: o sebi, o drugih, in o tretjem (Litera, 2025)
Slovenija je bogatejša za še en, prav poseben literarni festival – osredotočen na kriminalke. KrimiFest, »prostor, kjer se srečujejo pisatelji, strokovnjaki in bralci«, prevprašuje stereotip kriminalnega romana kot lahkotne literature, s pogovori, razpravami in predavanji pa skuša predvsem odpirati razprave o vlogi žanra in merilih v kontekstu širše literarne produkcije.
Programska vodja Maja Jelušič je na Vodnikovi domačiji v Ljubljani povedala, da so o ustanovitvi festivala razmišljali že precej časa, vendar z željo, da se ta ne bi osredotočil zgolj na literarni vidik kriminalke, temveč bi jo osvetlil iz vseh kotov. »Ideja je bila, da bi z vključevanjem strokovnjakov razumevanje kriminalke kot žanra raziskali bolj v detajle. Kriminalni roman še zmeraj velja za trivialni žanr, zato smo želeli, da bi o njem govorili tudi ljudje, ki ga živijo, ki ga poznajo na druge načine, predvsem skozi svoje strokovno delo. Tega sem se domislila, ker menim, da nas, vse bralce in pisce kriminalk, zanima, zakaj ljudje delamo zločine, kakšna je psihologija v ozadju posameznih dogodkov … In kdo bi nam lahko to bolje povedal od profesionalcev? Ob tem pa smo dodali še nekaj zabavnih dogodkov, kot so kviz, knjigobežnica, podcast o.b.o.d …«
Že prvi Krimifest je pritegnil veliko obiskovalcev. (Fotografija: Kaia Grobovšek)
Odlične niso bile zgolj ideje, temveč več kot očitno tudi organizacija, saj so bile dvorane na vseh dogodkih polne. Neredko je bilo treba iskati dodatne stole, med pogovori z avtorji pa smo mnogi stali tudi ob stenah. Zamisel festivala pa niso zgolj dogodki in druženja, temveč tudi, da »ponovno premislimo o žanrski literaturi«. Dr. Andrej Blatnik iz programskega odbora festivala je to potrdil in dodal, da tukaj ne gre zgolj za povzdigovanje žanra kot takega, temveč za izbiro kakovostne literature: »Trdo sem prepričan, da se ravno s tem, ko delamo neko znotrajžanrsko selekcijo, vzpostavlja meja med boljšimi in povprečnimi knjigami. Paradoks bralnega polja je, da je najmanj nadzorovana kvaliteta izdelave in najmanj vrednoteno tisto, kar je najbolj brano. Zelo koristno je, da na kakovostne žanrske avtorje opozarjamo, tudi ker branje v slovenščini tako zelo upada. Utegne se zgoditi, da se bodo zato založbe začele osredotočati na knjige v angleščini. Po drugi strani pa je branje v domačem jeziku neobhodno, saj se s tem naš jezik ne le razvija, temveč tudi ohranja.«
Andrej Blatnik: »Branje v domačem jeziku je neobhodno, saj se s tem naš jezik ne le razvija, temveč tudi ohranja.«
Maja Jelušič je povedala še, da imamo v Sloveniji veliko dobrih avtorjev kriminalnih romanov, zaradi česar je žanrska literatura že pred časom presegla pogosto napačno kategorizacijo »lahkotna literatura«. Prav zato so vpeljali tudi nagradi: za najboljšo kratko kriminalno zgodbo in pa nagrada pila, ki ju je za najboljši izvirni krimi roman in kratko zgodbo podeljevala komisija v sestavi bralcev, strokovnjakov in drugih poznavalcev žanra. S pomočjo nagrad želijo prikazati kakovost, hkrati pa sprožiti razpravo o žanrskih merilih. Podeljevali ju bodo vsaki dve leti. Letošnji nagrajenec za najboljši kriminalni roman je z romanom Estonia Avgust Demšar. »Nominacije in nagrade zmeraj sprožijo razpravo, kar je tudi njihov namen. A mnogih literarnih dogodkov se ljudje bojijo; predvsem jih je strah razpravljanja o visoki literaturi. Pri žanrski je drugače – pogovarjajmo se!« je še dodala producentka.
Nagrajenci Krimifesta: Mojca Širok – pohvala pilica za roman Praznina, Avgust Demšar, glavna nagrada pila za roman Estonia, najboljši slovenski krimi roman, objavljen v letih 2023 in 2024, ter Kamilo Lorenci, avtor najboljše kratke krimi zgodbe, naslovljene 37. (Fotografija: Krimifest)
Za pregled zgodovine kriminalk in njihove trenutne vloge na slovenske knjižnem trgu je na Vodnikovi domačiji v Šiški prejšnji petek poskrbel dr. Andrej Blatnik, nato pa so že tako polno dvorano preplavili oboževalci Tadeja Goloba in dr. Irene Svetek, ki sta pod moderatorsko taktirko Maje Peharc pripovedovala o svojih ustvarjalnih procesih.
Dr. Andrej Blatnik, ki bi ga brez težav označili kot stand-up profesorja par excellence, nas je s statistiko bralnih raziskav popeljal skozi vzorce slovenskega bralstva. Četudi zadnja leta skokovito narašča nakup knjig v angleščini (letos so v ljubljanski knjigarni Konzorcij predstavljale kar 56 odstotkov vseh prodanih knjig), se ljudje v slovenščini poslužujejo predvsem žanrske literature: kot že vemo, se je branje v slovenščini ošibilo, vendar upamo, da ga bodo rešila žanrska literatura. Statistika iz letošnjega leta kaže, da so najbolj sposojane knjige v knjižnicah prav žanrske, med njimi predvsem kriminalke in ljubezenski romani. Na prvem mestu kraljujeta Aleš Čar in Simon Doma z biografijo Gringo Loco, zatem Petra Julija Ujawe z Najboljše šele pride, tretji pa je Avgust Demšar z Vrelcem življenja. »Na neki način Slovenci zmeraj bolj beremo Slovence, branje v slovenščini pa narašča predvsem po zaslugi različnih žanrskih piscev,« je še opazil Blatnik.
Andrej Blatnik: »Slovenci zmeraj bolj beremo Slovence, branje v slovenščini pa narašča predvsem po zaslugi različnih žanrskih piscev.« (Fotografija: Kaia Grobovšek)
Pojasnil je tudi, kako je v zgodovini prišlo do postopnega razslojevanja branja – za to je bila prvotno zaslužna Marija Terezija, ki je uvedla obvezno šolstvo – »brez nje Tadej Golob danes ne bi bil najbolj bran slovenski avtor« – nato pa je z uvedbo weimarske klasike sčasoma prišlo do razlikovanja med popularno in kanonizirano literaturo. Zanimivo, kljub uvedbi kanona so se zmeraj najbolj prodajale prav tiste knjige, ki vanj niso bile vključene, torej popularno branje. »Dokler bere samo nekaj odstotkov prebivalstva, vsi berejo iste knjige,« je povedal Blatnik. »Ko pride do diferenciacije literature in uvedbe žanrov, se izkaže, da so lahko dela, ki od začetka veljajo za popularna, in dela, ki veljajo za kanonična, v bistvu ena in ista.«
Ob tem je poudaril, da žanrsko literaturo pogosto vidimo kot zgolj to, torej žanr, ne pa tudi kot nekaj, kar lahko prinaša res dobro pisanje: »Če beremo kriminalko samo zato, da izvemo, kdo je morilec, in se ob tem kratkočasimo, smo uporabili samo tisto, kar žanr narekuje. Če pa zraven dobimo še informacije o težkem življenju upokojencev, o čemer v svoji zadnji knjigi govori Avgust Demšar, potem iz tega izhajajo bolj splošno sprejeti, kanonični modeli. Tako iz stereotipnega dobiš umetniški izdelek.«
Poleg tega z naslanjanjem na žanr pridobiš širše bralstvo, kar je prepoznal tudi Umberto Eco v romanu Ime rože, ki bi ga lahko klasificirali tudi kot kriminalni zgodovinski roman.
Blatnikovo predavanje se je nato osredotočilo na zgodovino kriminalnega romana v Sloveniji, ki se je začela, kot mnoga druga dela, v nemškem jeziku. Prvi doslej znani pisatelj kriminalnega romana je Jakob Alešovec s knjigo Ljubljanski misteriji (Laibacher Mysterien, 1868), v slovenščini sta sledila Ivo Šorli (Pasti in zanke, 1922) in Ljuba Prenner (Neznani storilec, 1939). Po pričakovanjih se je izkazalo, da ljudje raje berejo v lokalnem jeziku, vendar je to mogoče ohranjati le, dokler se knjige tudi kupuje, je še poudaril Blatnik. Do trenutka, ko je bila knjiga Jakoba Alešovca prevedena v slovenščino, je moralo miniti skoraj 130 let, v čemer Blatnik prepozna določene zadržke do žanrske literature.
Pisatelj, pesnik, dramatik in časnikar Jakob Alešovec (1842–1901) s knjigo Laibacher Mysterien (1868) velja za prvega avtorja kriminalnega romana na Slovenskem. Po njem je poimenovana ulica v Šiški, nedaleč od Vodnikove domačije, prizorišča prvega Krimifesta.
Nedavna statistika pa kljub temu kaže, da število izdanih kriminalnih romanov zadnja leta skokovito narašča – če jih je bilo leta 2024 na trgu okrog 30, je število letos že prešlo 40. Kot eden izmed rekorderjev izstopa Janko Valjavec, ki je samo v letih 2023 in 2024 izdal deset kriminalk. Čeprav v Sloveniji težko govorimo o množičnem branju, pa se to izrazito naslanja na žanrsko literaturo, medtem ko kanonični avtorji – z izjemo Ferija Lainščka – ostajajo v ozadju. »Žanri nedvomno še prihajajo, in dobro je tako,« je povedal Blatnik in poudaril, da je lokalna žanrska literatura tista, ki trenutno usmerja – pa tudi rešuje – slovenski literarni trg. Po njegovem mnenju ima prednost pred tujo ravno po zaslugi dejstva, da se želi bralec skozi umetnost identificirati z okoljem, česar pa tuja literatura ne omogoča.
***
O tem sta zatem pripovedovala tudi Tadej Golob in Irena Svetek. Slednja je povedala, da v svojih romanih veliko poudarka daje prav okolju: »Med pisanjem Belega volka sem odšla v Kočevje, tam nekaj časa tudi živela, ga podrobno raziskala. Potem je bila tu seveda Bela krajina kot nekakšen protipol … Okolje je, vsaj pri kriminalnih romanih, zmeraj zelo pomemben del, saj daje zgodbi dušo, atmosfero in zgodovino.«
Irena Svetek, Maja Peharc in Tadej Golob na odru prvega Krimifesta (Fotografija: Kaia Grobovšek)
Irena Svetek: »Okolje je, vsaj pri kriminalnih romanih, zmeraj zelo pomemben del, saj daje zgodbi dušo, atmosfero in zgodovino.«
Golob je dodal, da je bilo med pisanjem njegovega prvega romana Jezero izraženega veliko dvoma, češ da slovenski kraji nikogar ne zanimajo: »Kljub temu sem vztrajal, in rekel bi, da dogajanje, postavljeno v naše kraje, prinaša celo dodano vrednost. V resnici imam s tem zdaj zgolj pozitivne izkušnje, kamorkoli namreč pridem, me prosijo, ali bi lahko koga ubil v njihovem kraju.« Dobil je celo sponzorsko ponudbo vinarstva, da bi nekoga ubil v njegovi vinski kleti, kar pa se – na njegovo in našo žalost – na koncu ni izšlo.
Tadej Golob: »Kamorkoli pridem, me prosijo, ali bi lahko koga ubil v njihovem kraju.«
Avtorja sta pripovedovala tudi, kako napisati tako napet kriminalni roman, da človek knjige ne more odložiti. »Kako si, na primer, izbereta motiv, okoli katerega gradita zgodbo, in kako preprečita, da bi izpadel preveč klišejsko?« je zanimalo moderatorko Majo Peharc. V Golobovih knjigah je motivov zmeraj več; najprej si zastavi strukturo, glavnega junaka, kraj zločina in zločin kot tak, nato pa se zadeve loti dokaj spontano.
»Sama, kar zadeva motiv, izhajam iz psihološkega vidika junakov, s čimer misim, da motiv pri meni izhaja iz določene ranljivosti. Kot otroci smo vsi dokaj nepoškodovani, potem pa skozi vzgojo in okolje pridobivamo zgodbe, iz katerih izhajamo v prihodnosti, kar vodi do raznoraznih motivov za naše reakcije. Nekateri ljudje so poškodovani biološko, na primer psihopati, mi ‘psihiatri’ pa radi obravnavamo svet socioloških travm, ki jim posledično dajemo tudi več mentalnega prostora. Zato imam v svojih povestih rada, da pozornost ni osredotočena samo na whodunnit, ampak tudi na why,« je povedala Irena Svetek.
Oba svoje zgodbe vključujeta v širši kontekst, naj bo zgodovinski, psihološki ali geopolitični, v čemer nikakor nista edina. Kot je omenil že Andrej Blatnik, dober kriminalni roman preseže vprašanje identitete morilca ter zgodbo s postavitvijo v določeno okolje oziroma kontekst tudi prizemlji. Golob, ki v svoja dela vnaša tudi daljše opise, denimo delovanja DNK-ja, meni, da »mora imeti vsaka kriminalka nekaj mesa. Bralec se ne bi smel zgolj premikati od zločina do zločina, temveč se v knjigi tudi izgubiti. Po mojem mnenju bi morala imeti vsaka kriminalka nekaj epskega. Ko v pripoved vstavim daljše odlomke raznih strokovnih mnenj, ustvarim vtis določene verodostojnosti. Četudi pogosto v nasprotju z mnenjem urednice.« Kdorkoli je Goloba že slišal govoriti, pa ve, da ni pri njem nič izrečeno brez trohice – ali obilo – humorja.
Tadej Golob: »Na začetku pisanja si zmeraj ustvarim strukturo, določim, kaj se bo zgodilo v posameznih poglavjih, vendar se mi ponavadi že v drugem poglavju vse podre.«
Irena Svetek se tega loteva na drugačen način, in sicer z vključitvijo izsekov iz raznih pesmi oziroma proznih besedil: »Citati, ki jih rada postavim na začetek romana, delujejo kot neke vrste predzgodba. Četudi med branjem povezava morda ni jasna, ima vse skupaj vlogo mozaika, ki ga mora bralec sestaviti sam. Slednjega to postavi v aktivni položaj, z njim se začne dialog, zaradi katerega je ob trenutku katarze še toliko bolj zadovoljen, saj je imel občutek, da je v knjigo investiral tudi sebe.« Povedala je še, da umore, četudi resnične, večina ljudi dojema kot nekaj popolnoma nemogočega oziroma fiktivnega: »Četudi o njih slišimo, prave izkušnje z njimi nima skoraj nihče. Kriminalni romani so v osnovi spoj realnega in fiktivnega. Ker umore v romanih dojemamo kot fikcijo, jih moramo avtorji umestiti v realen prostor, čas in raziskave, da bralcu zgodbo predstavimo kot resnično, obenem pa omogočimo lažjo identifikacijo z vsebino. Bralec mora zgodbi – kot tudi glavnemu junaku – verjeti.«
Irena Svetek: »Ker umore v romanih dojemamo kot fikcijo, jih moramo avtorji umestiti v realen prostor, čas in raziskave, da bralcu zgodbo predstavimo kot resnično, obenem pa omogočimo lažjo identifikacijo z vsebino.« (Fotografija: Kaia Grobovšek)
Kot pri vsaki zanimivi izkušnji tudi dober kriminalni roman ne bi smel biti omejen na vprašanje morilca, torej na cilj, ampak na zgodbo kot tako, torej na pot. »Bralca moraš peljati skozi mnoge labirinte, da šele na koncu ugotovi, kdo je storilec zločina. Hkrati pa moraš poskrbeti, da dobi o tem skozi branje raznorazne informacije, na primer prikaz slovenske družbe, okolja … Tudi te zgodbe morajo biti zaslužne za užitek ob branju, ne pa zgolj katarza ob odkritju morilca. Sočasno moraš kot avtor ves čas ustvarjati in ohranjati določen suspenz, ki poskrbi, da se posameznik ob branju zabava,« je tezo potrdila Irena Svetek.
Maja Peharc je poudarila, da smo bralci na začetku v podobni poziciji kot glavni raziskovalec v romanu, saj zgolj sumimo, ničesar ne vemo. Irena Svetek soglaša: »Dejansko se kot avtor s tem veliko igraš: včasih daš bralcu podatke, preden jih ima protagonist, zaradi česar ima prvi občutek, da je v prednosti, kar mu daje tudi motivacijo pri branju. Je pa to eden najtežjih delov pisanja kriminalnih romanov – pravilno doziranje informacij in umeščanje na prava mesta. Vedeti moraš, kdaj razkriti kaj svojemu bralcu in kdaj literarnemu junaku, saj se to dvoje ne prekriva nujno.«
Podobno misli tudi Golob: »Trudim se, da ugotovitev, kdo je morilec, ni edina stvar v mojih kriminalkah. Večji poudarek je na osebnosti kriminalista, razlogi morilca pa se razkrivajo skozi zgodbo. Kadar pišeš kriminalko, imaš opravka s konsenzom – vsi vemo, da pišeš roman in da to ni nekaj resničnega. V njem mora nastopati morilec, motiv pa bo prišel sproti. Včasih gledam nadaljevanke, kot so Umori na podeželju, in skušam ugotoviti, kdo je morilec, ampak moram priznati, da mi ne gre najbolje. Četudi je slednji zmeraj prisoten, lahko kot gledalec zgolj sumiš, kdo je. Podobno bralcu skozi zgodbo občasno namiguješ, nato pa uvedeš dva ali tri stavke, s katerim ga ponovno odvrneš od suma.«
Če je Ireni Svetek samoumevno, da ji je kot avtorici romana od začetka jasno, kdo je morilec, pa Golob pravi, da z vsako novo knjigo ve »vedno manj«. Čeprav si zastavi motive za zločin, pa se glede drugih stvari pusti presenetiti oziroma pusti, da proces odloča namesto njega. »Na začetku pisanja si zmeraj ustvarim strukturo, določim, kaj se bo zgodilo v posameznih poglavjih, vendar se mi ponavadi že v drugem poglavju vse podre.«
Tadej Golob: »Ko v pripoved vstavim daljše odlomke raznih strokovnih mnenj, ustvarim vtis določene verodostojnosti.« (Fotografija: Kaia Grobovšek)
Irena Svetek mu je pritegnila: »Ko liki oživijo, ko zadihajo in dobijo svoj jaz, včasih presenetijo tudi tebe. Nekdo, ki si si ga zamislil kot slabega človeka, začne sčasoma kazati svojo dobro plat – in obratno. Tudi to je lepota tovrstnega ustvarjanja.« Povedala je še, da »roman omogoča, da daš morilca v prvi plan, kar v filmu ali seriji ni mogoče na enak način. V knjigo lahko uvedeš introspektivno razmišljanje, s čimer lahko na primer zavajaš bralca. Zlahka na primer več likov govori v prvi osebi, s čimer se potem sum, kdo je zakrivil zločin, zabriše.«
Irena Svetek: »Nekdo, ki si si ga zamislil kot slabega človeka, začne sčasoma kazati svojo dobro plat – in obratno. Tudi to je lepota tovrstnega ustvarjanja.«
Oba sta razmišljala tudi o razlogih, da v kriminalkah zmeraj nastopajo problematični oziroma »zakompleksani«. Po Golobovem mnenju posameznika, ki ne bi imel nobenih težav, ni, obenem pa tak človek preprosto ne bi bil zanimiv: »Jaz takega človeka ne poznam. Vsi moji prijatelji imajo probleme in vsi njihovi prijatelji imajo probleme. Ko sem oblikoval lik Tarasa, mi je bil vzor Jo Nesbø in še kdo. Rekel sem, da bo moj lik alkoholik, ampak se mi je že takoj vse uprlo, saj ta pristop ni pravi način. Namesto tega sem mu dal alkoholično strukturo, se pravi človek bi bil alkoholik, če bi lahko pil, vendar mu še tega nisem privoščil.«
Irena Svetek pa je strukturo kriminalke opisala tako: »V junakovi zgodbi pride do problema, katerega rešitev je na koncu katarza. To je v svetu kriminalk neka ustaljena šablona, h kateri pa seveda spadajo temačni liki, ki so nam privlačni. Ob tem je ključen način, kako stvari opišeš, še bolj pa, kako junaka zgradiš. Kot v resničnem življenju je tudi vsak lik svojstven. Vsak ima svoje probleme, nihče ni stoodstotno srečen … Ne glede na vse pa bralci oziroma gledalci zmeraj navijamo za junaka.«
Spregovorili so tudi o novi knjigi Irene Svetek, ki jo še piše. Glavni lik bo tokrat ženska. Medtem ko detektivi ponavadi ustrezajo določenim tropom, so na primer alkoholiki, odvisniki, prešuštniki, pa pisateljica svojo novo junakinjo opolnomoča: »Odločila sem se za ženski lik, ki v naš krimi literarni prostor, za katerega to ni nujno značilno, prinaša določeno svežino, zato se v svojih romanih odločam za potiskanje žensk, še posebej inteligentnih, v ospredje.« Povedala je še, da je v vsakem junaku do neke mere prisoten tudi avtor, a se je pri novi knjigi zavestno odločila, da bo protagonistka čim bolj drugačna od nje … in da jo je skozi proces pisanja morda ravno zato tudi izjemno vzljubila.
Irena Svetek: »Odločila sem se za ženski lik, ki v naš krimi literarni prostor, za katerega to ni nujno značilno, prinaša določeno svežino, zato se v svojih romanih odločam za potiskanje žensk, še posebej inteligentnih, v ospredje.«
Tadej Golob se stvari loteva drugače. »Tarasu posojam svoje diagnoze. Obstajala je verzija Brezna, v kateri ni imel nobene operacije. Potem pa sem med samim procesom pisanja ugotovil, da sem imel letos sam dve zelo zanimivi operaciji in da bi bilo škoda, če ne bi nobene vključil. Izmed vseh junakov najbolj mučim Tarasa … delno pa tudi bralca,« se je pošalil.
Irena Svetek ga je vprašala, ali se je Tarasa po vseh napisanih knjigah kdaj naveličal, na kar je odgovoril, da bi morala vprašati, ali se je kdaj naveličal sebe: »Tarasu dam tisti del sebe, za katerega se mi zdi, da bi bil zanimiv tudi drugim. Četudi Taras nisem v celoti jaz, pa njegovi najbolj zanimivi deli so.«
Na podoben način delujejo v kriminalnih romanih tudi klišeji. »Obstajajo dobri in slabi klišeji,« je prepričana Irena Svetek. »Kliše lika, ki ima neki problem in je posledično zanimiv, je skorajda nujen. Vse pa je na koncu odvisno od tega, kako ga ti kot avtor oblikuješ, ali skušaš z njim pokazati nekaj več. Vsak pisatelj najde svoj način pristopa h kriminalnemu romanu, posledično pa tudi obračanja klišejev v nekaj drugega. Ob tem pa pusti en mali delček stereotipa, ki dela branje zanimivo.«
Golob o tem ni nikoli preveč razmišljal: »Sam sem največ kriminalk prebral konec osnovne oziroma na začetku srednje šole. Ko sem leta 2015 začel razmišljati o pisanju kriminalk, sem nakupil knjige Nesbøja in podobnih skandinavskih pisateljev. In ugotovil, da bi znal tudi sam napisati nekaj podobnega. Nikoli pa nisem bral pravil za pisanje kriminalk, s čimer sem se izognil tudi klišejem. Enkrat sva se z Demšarjem na knjižnem sejmu pogovarjala o tem, nakar je potegnil iz torbe list papirja s 100 pravili za pisanje kriminalk. Ko sem ga preletel, sem videl, da sem pravila na neki način že poznal in tudi upošteval … Najbrž sem talentiran,« se je zasmejal. »Kot je rekla Irena: če kliše malce obrneš, že ni več kliše.«
Pisanju sledi podpisovanje. (Fotografija: Kaia Grobovšek)
Tadej Golob: »Nikoli nisem bral pravil za pisanje kriminalk, s čimer sem se izognil tudi klišejem.«
Za konec je nekdo iz občinstva navihano pripomnil, da je Slovenija tako majhna, da imamo policiste oziroma kriminaliste, ki so skupaj študirali in hodili na razna izobraževanja. Sledilo je vprašanje, ali bi bilo možno, da so se kriminalisti v svetovih Demšarja, Goloba in Irene Svetek poznali oziroma ali bi se lahko zgodilo, da bi preiskovali zločine drugih avtorjev? »Ko sem razmišljal o lokacijah, sem se igral z idejo, da bi Tarasa poslal na Pohorje, ampak to bi bilo veliko izzivanje,« je odgovoril Tadej. »Da se ognem konfliktu, sem si potem premislil.« Na vprašanje, ali bo kdaj opustil Tarasa, je odgovoril: »Ko bo padla prodaja.«
Irena Svetek je še namignila, da bo protagonistka njene nove knjige ponovno izhajala iz kriminalističnih vod, a bo obenem za sabo imela študij psihologije – ali se res tako razlikuje od pisateljice? – in zelo zanimivo predzgodbo. V knjigi je združila več različnih zgodb, obenem pa ogromno suspenza, zaradi česar se ji zdi, da je kljub določenim prekrivanjem precej drugačna od njenega dosedanjega dela.
Skratka – zločinov žal ne bo zmanjkalo, k sreči pa niti dobrih knjig!
Da je Tista dežela (Mladinska knjiga, 2025) – po knjigah Zima vezilja (2016), Naj bo poleti (2018) in Ogenj in sence (2024) – zadnja v seriji štirih knjig haikujev Svetlane Makarovič atmosferska mešanica grenkobe, melanholije, pravljičnosti, mitološkosti, nežnosti in hkratne zajedljivosti, gotovo nikogar, ki pozna pesničino delo, ne more presenečati.
Tista dežela ponuja več kot dvesto haikujev, ki pa se, tudi zaradi postavitve, ki v ležečem formatu knjige na eni strani prinaša več pesmi, prelivajo drug v drugega in začno dejansko tvoriti svojevrstno (idejno) ozemlje, v katerem se pojavlja za Svetlano Makarovič značilno plastenje realnosti.
Kljub kratki formi besedila v Tisti deželi pogostoma zajemajo plejado različnih idejnih svetov, mogoče bi bilo reči celo več različnih kodov dešifriranja sveta; Svetlana Makarovič tako v zelo kondenzirani formi vseeno sega po pregovorih, ljudskih pesmih, mitološkem, hkrati pa po zelo stvarnem, materialističnem razumevanju sveta. Vsakega od kodov, ki omogočajo branje realnosti, je mogoče razumevati posamično, a seveda tudi prepleteno, tako kot se pojavljajo v družbenem tkivu.
Svetlana Makarovič tako v zelo kondenzirani formi vseeno sega po pregovorih, ljudskih pesmih, mitološkem, hkrati pa po zelo stvarnem, materialističnem razumevanju sveta.
Ljudska, skorajda folkloristična plast besedila ponuja vpogled v miselno strukturo sveta generacij prednic in prednikov, in vidimo lahko, da modrost, ki jo nosi ta struktura, prenaša sledi tudi v sodobnejše (kritične) misli. In vidimo lahko, kako določena razumevanja sveta, majhnosti človeka in tip njegove odnosnosti do drugih bitij in sveta niso nekaj, kar bi bilo porojeno iz (zgolj) novodobnih razmer, spričo trenutne ekološke krize, vojn, ekonomskega sistema in porasta oblastnih politik, temveč folkloristični del kaže, kako je to stalnica v človeški misli (tudi) preteklih generacij.
(Fotografija: Dane Anžič, iz knjige Luciferka, Beletrina, 2019).
Ravno zaradi transhistoričnosti misli o človeški objestnosti so obrati, ki jih najdemo v poeziji zbirke Tista dežela, tolikanj ostrejši, tolikanj bridkejši; ne gre za to, da človek, kot bitje, ne bi nosil modrosti ali vednosti o svojih pomanjkljivosti, celo o svoji pošastnosti – to zavest nosi, a ne privede do delovanja, ki bi bilo drugačno, ki bi terjalo ali, bolje, omogočalo, da se človeške modrosti premaknejo, spremenijo; Svetlana Makarovič lahko tako spretno prepleta folkoristiko, mit in zelo sodobne, iz današnjosti vzete drobce realnosti ravno zato, ker človeška modrost ostaja nespremenjena, človekovo delovanje pa tudi.
Ko tako v svojo poezijo vnaša obešnjaški humor in cinizem, ki pa ne rojevata zgolj vtisa zagrenjenosti, temveč tudi neke bolj resnične, otipljive eksistencialne bridkosti, moramo te vnose razumeti skorajda kot popolnoma samoumeven derivat stanja človeške modrosti, ki si jo je spričo njenega neudejanjanja mogoče zamišljati tudi kot neko (idejno) entiteto, na kateri se nabirata prah in gniloba.
In vidimo lahko, kako določena razumevanja sveta, majhnosti človeka in tip njegove odnosnosti do drugih bitij in sveta niso nekaj, kar bi bilo porojeno iz (zgolj) novodobnih razmer, spričo trenutne ekološke krize, vojn, ekonomskega sistema in porasta oblastnih politik.
Posledica te dihotomije, disonance med vednostjo in dejanji je torej grenkoba, ki je globoko bivanjske, prav tako kolektivne, ne zgolj subjektivno pesničine narave; Svetlani Makarovič predvsem uspe ujeti to kolektivno usedlino, ki nastaja kot derivat duhovno-ekonomsko-družbenih delovanj človeštva v zadnjih nekaj sto letih. Tudi v Tisti deželi ostaja kritična do katoliške cerkve in v neki meri rehabilitira stare slovanske mite in legende, zgodbe, ki ostajajo z nami žive kljub temu, da niso tolikokrat upovedane, kot katoliška mitologija, ostaja zvesta kritiki kapitalizma in človeške objestnosti obče, a obenem kaže, kako tudi v preteklosti marsikaj od tega, kar je zdaj morda res priostreno, ni zares imelo drugega tona.
Tudi v Tisti deželi ostaja kritična do katoliške cerkve in v neki meri rehabilitira stare slovanske mite in legende.
Morda prinaša Tista dežela nekaj dodatne izostritve pozicije zastran odnosa med človekom in drugimi živalmi; nekaj pesmi v zbirki je celo pisanih s pozicije, ki je lahko bila zanimiva pravoverni kritični animalistiki:
Nikjer izhoda.
Jelen v žični ogradi.
Za zakol gojen.
ali:
Na hrbtu leži
in opleta z nogami –
ni še pohojen.
ali
Poglej od blizu
čisto tebi podoben
žuželčji obraz.
Tista dežela prinaša primere bitij, ki so žrtve lova, živinoreje ali spregleda zaznave – specifično žuželke se, kot v navedenih primerih, v zbirki pojavijo večkrat. Svetlana Makarovič pri tem živali pretežno ne uporabi – kot jih je kdaj prej v svoji poeziji – kot simbolov in metafor (ali vsaj ne zgolj kot simbolov in metafor), temveč kot samosvoje individuume z značilnimi, individualnimi bivanjskimi izkušnjami, kot je denimo jelenova popolna ujetost v ogradi, kjer se celo ena oblika nasilja in represije nad drugimi bitji – lov – zamenja z zaostritvijo, z živinorejo; zdaj jelenu umanjka tudi tista možnost skrivanja, sreče, da se ne znajde na napačnem mestu ob napačnem kraju – ujet je in kot tak pripravljen na zakol, ograda pomeni tako ključno ožitev prostora; človek ne le pride v prostor in nečloveško bitje ubije v njegovem habitatu, temveč mu vzame tudi habitat in spremeni njegovo življenje iz preganjanega v ujeto bitje.
Druga primera opozarjata na to, kar človeku vedno znova ostaja nevidno; hroščka, ki (še) ni pohojen, a je že nemočen, bitje, ki ga ne moremo prepoznati kot bližnje, četudi je njegova tujost lahko v marsikakem pogledu navidezna – pač po liniji koncentracije na razlike, ne na podobnosti.
Podobno Svetlana Makarovič kot bitnosti ne upošteva samo nečloveških živali, temveč tudi rastline, zlasti drevesa, kot denimo tukaj:
Sibirska jelka
bo takrat violina.
Mrtva bo pela.
Samo dejstvo »mrtvega petja« že predvideva – in to lahko zaznamo v več pesmih – da je bila jelka nekoč živa in je imela neko bivanjsko izkustvo, četudi temeljno drugačno od človeškega.
Po drugi strani Makarovič poseže že v polje panpsihizma, ko svojevrstno obliko življenja pripiše tudi neorganskim entitetam, kot je denimo potok:
Bister potoček,
od gnojevke posiljen,
je dušo spustil.
Prav sama omemba duše v kontekstu potočka nakazuje na obliko razumevanja celotnega sveta, vsega obstajajočega kot na neki način živega; ta perspektiva je seveda lahko bolj ali manj oddaljena od še vedno prevladujoče materialistične paradigme. Po eni strani lahko pomeni, da so Svetlani Makarovič živi tudi potoki, reke ali travniki habitati, ki zajemajo mnogotera življenja, ki jih človek s svojim delovanjem, ubija – tudi če ne umre potok sam, umrejo, denimo, v njem živeči rakci, ribe, žabe, pupki … Po drugi strani lahko razumemo pozicijo filozofsko panpsihistično, posebej zaradi omembe duše; taka perspektiva materializem zavrača po liniji pripoznavanja nečesa bivajočega tudi v entitetah, kakršna je potok, ki jih sicer razumevamo kot nežive. Gre za mnogo bolj mrežajočo se pozicijo, ki se povezuje tudi s folklorističnimi in mitskimi predstavami naših prednic_kov, ki so življenje odkrivale_i povsod, ne le v človeku in človeškem; s tega vidika je tudi kritiko katoliške cerkve mogoče brati kot filozofsko pozicijo, ki ne le poseže v politično in družbeno sfero, ampak tudi duhovno in filozofsko zoži svet, pred tem bolj poln življenja.
Ta življenjska polnost je bistvena tudi, ker Svetlana Makarovič jasno upoveduje svet, v katerem bitja, vključno z ljudmi, pa tudi neorganske entitete, množično umirajo zaradi človeške neumnosti, objestnosti in požrešnosti.
Kljub temu, da je v zbirki tako prevladujoč ton grenkoben, pa prav prepletanje vseh teh različnih nivojev razumevanja sveta vnaša v zbirko tudi pravljičnost, nadčasovnost in vznikanje življenja tam, kjer je že bilo poteptano.
»Kdor gleda ljudi skozi mačje oči, jih je že dodobra spoznal.« (Fotografija: Andraž Gombač)
Lažninko sem imela že nekaj časa pred festivalom Tinta doma, najprej knjižnični izvod, kasneje lastnega. Najbrž je vsaj nekoliko zgovoren podatek, da je vsake toliko časa izginila, ker so jo večkrat prebrali mlajši družinski člani; tako kot njim, je bila tudi meni všeč, zato sem zelo pozdravila dejstvo, da je na letošnji Tinti dobila nagrado zlatirepec za najboljši domači strip za otroke in mlade. Ker pa menda noben pošten kritik ne bi smel operirati z besedo všeč, kar takole, ne da bi jo podložil z množico argumentov, se bom raje kar lotila knjige …
Kaj je torej uspelo avtoricama, Maši Ogrizek, ki se je v zadnjih letih podpisala pod kar nekaj zelo priljubljenih (in kakovostnih) stripov za otroke (običajno so premiero doživeli v revijah in nato zaživeli še v knjižni obliki ali pa jih to še čaka), denimo pod Luko iz bloka, Grozno šolo in Detektivskoagencijo Šapa, in Manci Krošelj, ki se je s stripovskim medijem srečala prvič in ga suvereno (zdaj že lahko rečemo tudi zmagovito) obvladala? Tudi Lažninka je svoje prvotno domovanje našla v reviji Galeb, ki pod taktirko novega uredniškega tandema doživlja novo obdobje, od tam pa se je na srečo preselila še v knjigo. Zakaj na srečo? Ker imajo revije vendarle bolj omejen rok trajanja in se z besedili v njih sreča določena generacija otrok, že naslednja pa ne več, knjige pa so le nekoliko bolj trdožive in imajo tozadevno gledano večji domet. V oplatničeni Lažninki bomo skratka našli devet epizod, v katerih je glavna Nina, za mamo Ninka, ki obiskuje prvi razred, njena najboljša prijateljica pa je Anka – navidezna prijateljica, ki je kot nekakšen notranji vražiček; Nino napeljuje k raznoraznim neumnostim, ki pa imajo zelo nenavidezne posledice.
Avtorica tako v Nininih besedah kot tudi dejanjih zares dobro (u)lovi otroškega duha in jim (seveda tule do neke mere ugibam) pride res blizu oziroma povedano drugače, zdi se, da zelo dobro nagovarja (pravzaprav nagovarjata, kajti enako velja za likovno podobo) svoje ciljno občinstvo.
Njune kopalniške vragolije (Pošast iz umivalnika) denimo vključujejo manjšo poplavo in prekomerno porabo zobne paste, ki postane zobna pašta, oboževana jed lavaboja, ki ni nič drugega kot pošast iz umivalnika. Ko Ninina mama najde v umivalniku še straniščno metlico in Nina pojasni, da je to meč, jo hoče mama že obtožiti laganja, a se zadnji hip ugrizne v jezik in laganje popravi v izmišljevanje. In prav za to gre – Nina ima resnično bogato domišljijo in zna dolgočasno in vsakdanje zelo učinkovito pretvarjati v razburljivo in igrivo. A v zadnjem prizoru mama jezen obraz že zamenja za dobrovoljnega; očitno zna tudi ona dolgočasna opravila spremeniti v igro, saj Nino uči »brisačanja« (kar je, mimogrede, učinkovita metoda za pivnanje mokrih tal). Na koncu vsake epizode bralca pričaka bela stran, na kateri Ninine izmišljije zaživijo svoje življenje; na koncu prve epizode tako vidimo lavaboja pri britju, ki (nas) sprašuje, če nismo še nikoli videli lavaboja pri britju. Ha! Ti dodatki torej delujejo kot nekakšni posrečeni, duhoviti epilogi. V epizodi Leti, leti, leti … zmaj! Nina v šoli razlaga, kako sta z Anko leteli na zmaju in na vprašanja sošolk in sošolcev, če sta se kaj bali, da bi ju požrl, odgovarja, da ne, ker zmaji pijejo bencin, od otrok pa dobijo drisko. Na vprašanje, zakaj nista šli z avtom, pa Nina odseka, da zato, ker ji mami ne pusti šofirati. Avtorica tako v Nininih besedah kot tudi dejanjih zares dobro (u)lovi otroškega duha in jim (seveda tule do neke mere ugibam) pride res blizu oziroma povedano drugače, zdi se, da zelo dobro nagovarja (pravzaprav nagovarjata, kajti enako velja za likovno podobo) svoje ciljno občinstvo.
Čeprav je, skratka, sprva kazalo, da je bralec odprl kratkočasno knjigo, polno prebrisanih domislic, se kmalu pokaže, da bo zavila tudi v bolj resne vode; življenje v njej je torej prikazano v vsej svoji večplastnosti, ko gre bolj za šalo in ko gre zelo zares, z druženji in izgubami vred.
V Samotnem otoku se v majhnem stanovanju odvija prava morska pustolovščina, kjer do izraza pridejo tudi avtoričine besedne vragolije: »Iz Kuhnajske greva naravnost v Posteljeriko!« / »Če hočeva prepluti Talski ocean, boš morala porivati ladjo.« Tu tudi prvič zadenemo ob resničnost Nininega in maminega življenja; ne samo, da majhnost stanovanja omenja besedilo, prostorsko stisko je moč razbrati tudi iz ilustracij. Pa ne samo to – Nina v postelji, pod deko, naleti na objokano mamo (oziroma mamo, ki dežuje), ki svojo stisko tudi iskreno ubesedi. Pravi, da se včasih počuti zelo samo in da pogreša nono. Tudi Nina pravi, da pogreša nono, pa tudi očka; njena (vsaj občasna) osamljenost tako pojasni namišljeno prijateljico, kaj več pa na tem mestu ni razkritega, tako da njuno družinsko zgodbo v tej točki lahko še ugibamo (skozi knjigo se seveda lepo sestavi; vsaka epizoda sicer deluje kot zaključena enota, a tudi vse skupaj se povezujejo v širšo celoto). V Štiriperesni deteljici spoznamo mamine najboljše prijateljice, nekdanje cimre, in izvemo, da je mami, ko so skupaj, srečna. Tudi deklici je všeč v njihovi družbi, čeprav ne razume vsega, o čemer govorijo. Tudi v Sladosnegu se pokažejo »razpoke«, tokrat finančna stiska, saj se izkaže, da si z mamo v trgovini ne moreta privoščiti vsega, kar bi si želeli. V Letečem čajniku avtorica naslovi tudi vprašanje odsotnega očeta. Ko Nino sošolec vpraša, kje je njen oči, mu postreže z zgodbo, da so ga ugrabili marsovci z letečim čajnikom; v resnici sta se z mamo razšla, Nina pa od njega dobiva le razglednice. V Noninem vrtu se mora Nina soočiti s še eno zahtevno okoliščino, sprejeti mora, da je njena nona mrtva. Čeprav je, skratka, sprva kazalo, da je bralec odprl kratkočasno knjigo, polno prebrisanih domislic, se kmalu pokaže, da bo zavila tudi v bolj resne vode; življenje v njej je torej prikazano v vsej svoji večplastnosti, ko gre bolj za šalo in ko gre zelo zares, z druženji in izgubami vred. A vendarle prevladuje veder ton, predvsem pa vse premaguje topel odnos med mamo in hčerko. Lažninka se zaključi optimistično, z velikim praznovanjem Nininega rojstnega dne, že na novi lokaciji (z mamo se namreč iz tesnega stanovanja preselita v nonino hišo), v družbi tetk in (resničnega) prijatelja, za povrhu pa sledi še presenečenje, ki je celo boljše od sladoleda!
Dinamično kadriranje uravnotežuje ravno prav besedila (in čitljiva pisava), vse skupaj pa poskrbi za to, da je Lažninka privlačen strip, ki ga odlikujeta premišljena vsebina in prav takšna izpeljava.
Obe ustvarjalki zelo dobro prepletata domišljijsko in realistično in med enim in drugim ustvarita učinkovit balans. Manca Krošelj je na naslovnico (ki nemudoma pritegne oko) okoli Nine, ki je v centru in v akcijski pozi, umestila vse izmišljije in s tem napovedala domišljijski vrtinec, ki ga v resnici najdemo tudi v notranjosti. Njene ilustracije so dinamične in barvite, ob Mašinih domislicah pa se tudi sama prepusti razigranosti (slednja denimo pride do izraza tudi v že omenjenih »epilogih«). A kot rečeno, v stripu imamo tudi »zatišja« oziroma bolj resne tone; na takšnih mestih se zna tudi ilustratorka barvno umiriti (npr. prizori iz nonine hiše), kjer pa se ne, vse učinkovito povejo obrazi njenih likov. Dinamično kadriranje uravnotežuje ravno prav besedila (in čitljiva pisava), vse skupaj pa poskrbi za to, da je Lažninka privlačen strip, ki ga odlikujeta premišljena vsebina in prav takšna izpeljava. Naj torej živi domišljija, ne samo Mašina in Mančina, pač pa tudi Ninina, ki lahko tudi v težje trenutke vnese nekaj – tolažbe? V resne trenutke – nekaj žmohta? Kakorkoli, čas je za vrnitev na začetek tegale zapisa – ja, Lažninka mi je všeč zato, ker je kratko malo dobra.
Kakor bi bilo vse, kar se dogaja, ta groza, razdor, nasilje in propad, ter bledo upanje, ki se po logiki nekakšne čudaške trmoglavosti sramežljivo očrtuje na obzorju, že del moje izkušnje. Vendar ne eksistencialne, pač pa – recimo ji tako – literarne. Drugače povedano, pogosto se mi dozdeva, da sem o vsem tem že nekje bral.
To ni zmeraj nekaj, kar je neposredno povezano s sodobnim dogajanjem v Srbiji. Denimo, ko na množičnih protestih stojimo v tišini šestnajst minut, s čimer izkazujemo spoštovanje do šestnajstih žrtev, ki jih je pod seboj pokopal podrti nadstrešek na železniški postaji v Novem Sadu, nekakšen moj notranji recitator vedno začne izgovarjati uvodne verze Modre grobniceMilutina Bojića:
Obstojte, galeje cesarske! Zvežite krme mogočne!
Plujte v tihem teku!
Obred opravil bom pogrebni ponosno v nočni grozi
nad to sveto vodo.
In kjerkoli se tedaj znajdemo, tistih nekaj tisočev in med njimi jaz, zares obstanemo. Najsibo na trgih, na bulvarjih, na križiščih, sredi delovnega dne ali v prijetnem poletnem večeru, ko bi se v mestu moralo razlegati šumenje vrvežavosti, glasbe in smeha – vse prekrije gromovita tišina. In v tej tišini se mora vse in vsakdo ustaviti in obmolkniti. Da se v tistih šestnajstih minutah vsi spremenimo v človeške skulpture, okamnele od bolečine zaradi nedolžnih žrtev.
(Fotografija: Danilo Lučić)
Ko bi se v mestu moralo razlegati šumenje vrvežavosti, glasbe in smeha – vse prekrije gromovita tišina.
Minulo poletje smo se v takih večerih zbirali na ulicah, da bi se upirali in terjali pravico. Tistih nekaj tisočev in med njimi jaz ter na drugi strani oni: režimska garda, sestavljena iz parapolicijskih sil in uličnih plačancev, ki nas obmetavajo s petardami, topovskim udarom in drugo pirotehniko ter razganjajo s solzivcem. Nekako nam je uspevalo ubežati jurišu pendrekov in ščitov, umikali smo se oklepnim vozilom, ki so se zaganjala v nas, vpili smo v gručah in trepetali na poti domov, kajti tipčki, skriti v sencah noči, so ugrabljali protestnike in jih vozili nekam v avtomobilih brez registrskih tablic. Toda naslednji večer smo se vrnili. Enaki, kakor večer prej, vsi že ob pamet, besni in zgroženi, smo umirali od žeje po državi, ki nas bo varovala. Kajti to gromozansko skupno bitje v protestnih kolonah ne izvira od nikoder drugod in iz nikogar drugega kot iz ljudstva. Iz nas, zavračanih, napol blaznih, razcepljenih, izčrpanih, toda tudi najmočnejših in najštevilčnejših družbenih dejavnikov, ki si vztrajno prizadevajo doseči poenoteno politično artikulacijo lastnih potreb. Nekdo pa nas opazuje, presoja in nam želi polom, saj pozablja na verze, spesnjene davno v neki ljudski pesmi iz 19. stoletja, ki se je vsak otrok nauči v šoli:
Turek rajta, da je raja šala,
a ta raja mesta vsakega je glava;
vstala raja je kot iz zemlje trava.
Naslov pesmi je Pričetek punta zoper dahije in govori o dogajanjih pred letom 1804 ter začetkom prve srbske vstaje. Štirje janičarski vodje vladajo beograjskemu pašaluku, terorizirajo prebivalstvo, ubijajo, ropajo in si z razlastitvami siloma prilaščajo zemljo. Nazadnje v strahu pred uporom v seriji pomorov, poimenovani »sečnja knezov«, pokončajo uglednejše Srbe, natančneje več kakor stotero narodnih prvakov. Srbski Homer, slepi guslar Filip Višnjić, je omenjene verze odpel Vuku Stefanoviću Karadžiću, ta pa jih je zapisal in skupaj z drugimi epskimi stvaritvami povezal v cikel pesmi o osvobajanju Srbije in Črne gore. Menim, da v citiranih verzih tiči opomin oblastnikom, ki ga ti trmasto spregledujejo – ne vladate zato, ker ste mogočnejši, pametnejši, sposobnejši, ampak ker mi, ljudstvo, potrebujemo čas in moči za to, da se pobotamo, zedinimo in nato prerasemo v neobvladljivo revolucionarno stihijo. Kajti nas je kot listja in trave, in ni je kose, ki bi nas vse lahko pokosila.
Enaki, kakor večer prej, vsi že ob pamet, besni in zgroženi, smo umirali od žeje po državi, ki nas bo varovala.
O tej zadušeni, neozaveščeni, vendar obenem tudi neizmerljivi moči ljudstva govori tudi večna klasika Georgea Orwella1984. V njej glavni junak Winston Smith, ki se čedalje bolj zaveda vseljudskega potenciala vseprisotne Partije, takole ugotavlja:
Če je kaj upanja, to obstaja v prolih.
(Opomba prevajalke: Avtor v svojem prevodu uporabi izraz »prol« oz. mn. »proli« iz angl. samostalnika prole oz. mn. proles: proletariat. V slovenski izdaji Orwellovega romana 1984 (prevedla Alenka Puhar, zbirka Kondor, Mladinska knjiga, 1984) se poved glasi: »Če je kaj upanja, je odvisno od raje.«)
Ta izrek mi je prirasel k srcu že pri prvem branju in v vseh teh letih življenja mi je tako zelo blizu, da ga nosim na koži, vtetoviranega pri vrhu leve podlakti. Proli so v Orwellovi mojstrovini najnižji družbeni sloj, a tudi najštevilčnejši (85 odstotkov prebivalcev Oceanije, je rečeno v knjigi). Toda njihov vsakdanjik zapolnjujejo najbanalnejše kratkočasnosti: veseljačenje, nogomet, slaba hrana, zapijanje, čenče, površne preklarije in – idiotizem. Vendar idiotizem v antičnem pomenu – torej ljudje, ki na noben način ne sodelujejo v političnem življenju polisa. Njihova poglavitna značilnost ni to, da ne protestirajo proti zatiranju vsemogočne Partije, pač pa da slednjega niti ne opazijo. Zlahka jim je vladati, ker jim zlahka preusmeriš pozornost. Vendarle pa, vzlic temu, obstaja upanje v boljši jutri izključno v njih. Nobena sodobna politična struktura se tako kot v 1984 ne bo sesula samodejno sama vase. Skozi celotno krvavo zgodovino človeštva obstaja enak problem – to strukturo so predolgo betonirali in prehitro mutira, da bi se lahko v njej porodil upor zoper njo. Deloma je tako tudi zato, ker brez določenih dispozicij za politično zavest in vest vanjo ni moč vstopiti. Toda moje upanje je sveže, saj gledam okoli sebe prole iz mesa in krvi, kako se prebujajo, ozaveščajo, kako jih zapušča politični pasivizem, ker je vzniknil subjekt, s trdneje armirano kredibilnostjo. In vzniknil je med tistimi, od katerih je bilo to najmanj pričakovati, med tistimi, ki so bili vnaprej odpisani kot možen politični subjekt: študenti in študentkami. Ker so mladi, ker so nezreli, ker kar naprej visijo na družbenih omrežjih, ker morajo ukvarjanje z državo prepustiti starejšim. In ti »ker-i«, kakor tudi tisoč drugih, so nas pripeljali tja, kjer smo danes.
(Fotografija: Danilo Lučić)
Skozi celotno krvavo zgodovino človeštva obstaja enak problem – to strukturo so predolgo betonirali in prehitro mutira, da bi se lahko v njej porodil upor zoper njo.
Odkar so se proti koncu leta 2024 začeli študentski protesti, so jih, povsem pričakovano, največkrat primerjali s tistimi iz leta 1968, ki so se zgodili kot odmev svetovnih vrenj. Ampak študentski upori so v teh krajih obstajali že desetletja pred tem in postali del skupne zgodovinske dediščine. Ko sem pred časom znova prebiral avtobiografsko knjigo SpominiMeše Selimovića, sem se spomnil na dogodke, ki so morda bolj kakor tisti iz leta oseminšestdeset povezani z današnjimi. Medtem ko opisuje svoje študentske dni v Beogradu, Selimović omenja velike demonstracije z začetka tridesetih let 20. stoletja, uperjene proti vladi generala Petra Živkovića; takrat so študentje zavzeli poslopje pravne fakultete in na okna izobesili rdeče zastave. Živkovića je namreč na položaj predsednika vlade postavil Aleksandar Karađorđević I leta 1929, in na njem se je obdržal med trajanjem šestojanuarske diktature, ko so bile zakonsko odpravljene številne politične stranke in so bila prepovedana politična zborovanja, mediji pa so bili pod udarom najstrožje cenzure. Študentje so notri, v veliki dvorani pravne fakultete, prirejali mitinge in zborovanja z govori zoper osebno, avtokratsko diktaturo kralja, medtem ko so se zunaj spuščali v silovite spopade s policijo in žandarmerijo. Številni protesti in boji s predstavniki oblasti (med njimi, roko na srce, nekateri sploh niso bili študentski, ampak teroristični in protijugoslovanski) so vztrajno dokazovali, da je avtokratski kraljev režim na čelu z Živkovićevo vlado nedvoumno izgubil podporo in zaupanje jugoslovanskega naroda. Po mojem mnenju se ta zgodovinski proces domala enako ponavlja v tem trenutku.
(Fotografija: Danilo Lučić)
Prav tako sem našel zanimiv podatek v biografiji italijanske pisateljice Natalie Ginzburg. Njen mož, judovski intelektualec iz Torina, je izgubil profesuro na fakulteti, ko je zavrnil podporo fašističnemu režimu, ki jo je Mussolini zahteval od akademske skupnosti. Podobnost z današnjimi razmerami v Srbiji je očitna. Z odklanjanjem lojalnosti režimu se posameznik izpostavi najmanj odpovedi zaposlitve, in tako je na začetku tega šolskega leta v Srbiji ostalo brez dela več kot sto predavateljev in učiteljev zaradi suma sodelovanja pri protestih oziroma izražanja podpore slednjim. Nadalje, petindvajset ravnateljev šol so zamenjali, petinsedemdeset pa jih je dalo odpoved.
Blokada pouka v srednjih šolah in na gimnazijah je bila na vrhuncu v prvem polletju šolskega leta. Dijaki so ponekod uživali podporo učiteljskega kolektiva in ravnatelja, ponekod pa ne. Imel sem vtis, da so kljub razvidnim težavam z izgubo šolskih ur in prikrajšanju za učni proces učitelji svojim dijakom zagotavljali drugačno vrsto pouka s tem, ko so jih učili o vrednotah nekega drugega reda, nekih višjih zakonitosti.
Z odklanjanjem lojalnosti režimu se posameznik izpostavi najmanj odpovedi zaposlitve.
Pravkar povedano povezujem z neko javno, politično gesto irske pisateljice Sally Rooney. Potem ko so organizacijo »Palestinska akcija« uvrstili na seznam terorističnih organizacij, se je avtorica znašla pred grožnjo zaporne kazni, ker je obljubila, da bo honorarje za svoje romane in denar od avtorskih pravic za po njih zasnovane serije nakazovala tej organizaciji. Z drugimi besedami, na podlagi bizarne pravne odločitve je bila organizacija, ki se bori proti genocidu v Gazi, praktično prepovedana, njene pristaše in podpornike pa so označili za teroristične pomagače. Sally Rooney v svojem sestavku za dnevnik The Guardian junija letos spomni, da je »resnični politični upor vedno vključeval namerno kršenje zakonov«.
Sprememba pravnega statusa »Palestinske akcije« je primer vsenavzočega pojava: korupcija, finančna in moralna, lahko izzove v zakonih nekaj podobnega raku, t.j. kot zločesti tumor spremeni njihov namen in uporabo. Po tej analogiji v nekem smislu Sally Rooney z ignoriranjem »črke zakona« kakor da v tem primeru poskuša ozdraviti, popraviti zakon z zanikanjem njegove nezdrave funkcije.
Zato me ta pisateljičina gesta nedvoumno spominja na Antigono. Protagonistka te drame brez vsakršne dileme in samoizpraševanja, in ne da bi omahovala postavi nepisane, »božanske«, torej v določenem smislu višje zakone, nad človeške, tuzemske. In tako kot si Antigona ne zastavi vprašanja, ali bo pokopala brata kljub Kreontovi, t. j. državni prepovedi, temveč kako bo to storila, tako tudi Sally Rooney nima pomislekov glede podpore »Palestinski akciji«. »Aktivisti, ki ovirajo priliv orožja genocidnemu režimu, morda kršijo manjše kazenske zakone, toda obenem spoštujejo daleč višji zakon in globlji človeški imperativ: zaščititi neki narod in kulturo pred iztrebitvijo«, piše Rooney.
Kaj ima to opraviti z našimi razmerami? Študentje, dijaki in državljani, ki sodelujejo v blokadah in protestih, se soočajo z izmišljenimi, prenapihnjenimi in nedokazljivimi obtožbami, ki se posledično nadaljujejo bodisi v prijave prekrškov ali kaznivih dejanj, z zagroženimi večletnimi zapornimi kaznimi. Motenje javnega reda in miru, terorizem, nasilne spremembe ustavnega reda, napad in žalitev uradnih oseb in podobno … V velikanskem številu primerov pa ta dejanja, ki jih po zaslugi družbenih omrežij sami lahko vidimo na lastne oči, ne presegajo okvirov formalne definicije državljanske nepokorščine. Ne da bi se spuščali v to, ali v posamičnih primerih obstajajo ustrezni dokazi za obtožbe, je dejstvo, da je sleherno teh dejanj nepokorščine motivirano z globokim, kolektivnim in povsem racionalnim občutkom, da institucije, ki sprejemajo in izvajajo zakone, svojega dela bodisi ne opravljajo ali pa ga ne opravljajo pošteno.
Študentje, dijaki in državljani, ki sodelujejo v blokadah in protestih, se soočajo z izmišljenimi, prenapihnjenimi in nedokazljivimi obtožbami.
Pred časom so eden od neformalnih sloganov teh protestov postali verzi pokojnega pesnika, dramatika in akademika Ljubomirja Simovića:
Strt in zlomljen vstal bom,
vsem tlačenim porečem:
z mano nad jeklene vojske
s tem lesenim mečem!
(prevedel Veno Taufer, Potujoče gledališče Šopalović, SNG Nova Gorica, 1986)
Verzi so iz znane Simovićeve drame Potujoče gledališče Šopalović (1985), v kateri gledališko družino v okupiranem Užicu leta 1941 zaslišuje nemški oficir zaradi slaboumnih obtožb nekega domačega izdajalca. Dolžijo jih, da zbirajo ljudi na kup in jih ščuvajo k uporu (a na trgu so zgolj uprizorili odlomek iz predstave, kot reklamo), da se lažnivo predstavljajo (nagovarjali pa so se z imeni dramskih oseb) in da nosijo s seboj hladno orožje (leseni meč). In ta absurdni, komični prizor, a prizor s slutnjo odmerka tragedije v sebi, ki ga je Simović tako izvrstno spisal, se danes odraža v obliki neresničnih in nevzdržnih obtožnic, ki jih sistem izreka proti ljudem, ki jih je stiska gnala v boj za količkaj pravice in temeljnega dostojanstva za žrtve. V omenjeni Simovićevi drami lik igralca Filipa v nekem trenutku izdre leseni meč kot najbolj ubijalsko »svetlo« orožje in izgovori zgoraj navajane verze, za njimi pa še tele:
Materam, otrokom,
ki z lic jim solza teče,
prinesel bom svobodo
s tem lesenim mečem!
(prevedel Veno Taufer, Potujoče gledališče Šopalović, SNG Nova Gorica, 1986)
In če sledim temu, kar sem poimenoval moja literarna izkušnja, izplava na plano tudi klasika nobelovca Johna SteinbeckaGrozdi jeze, v kateri lik matere Jude z nepremagljivo samozavestjo spodbuja sina, naj bo potrpežljiv pri spremembah, ki bodo neizogibno sledile, in ga prepričuje:
»Mirno kri,« je rekla. »Moraš se imet na vajetih. A veš, Tom – mi vsi skupaj bi še naprej radi živeli, ko vseh teh že zdavnaj ne bo več. Poslušaj, Tom, mi smo ljudje, ki živijo. Nas kratko in malo ne morejo zbrisat s sveta. Kje neki, mi smo ljudje – mi gremo naprej.«
»In kar naprej prenašamo tepež.«
»Vem,« se je nasmehnila mama. »Mogoče nas ravno to dela tako trdožive. Bogatini si pomagajo navzgor in potlej jih vzame, njihovi otroci pa niso nič prida, tako da izumrejo. Ampak, Tom, mi se kar naprej vzpenjamo.«
(prevedel Janko Moder, Grozdi jeze, zbirka Nobelovci, Cankarjeva založba, 1983)
Kako se jih vendar ne bi spomnil, če pa smo »ves čas«, se pravi že mesece priča sadističnemu mlatenju protestnikov na ulicah srbskih mest. Zlomljena čeljust študentke, delo gorjačarjev, ki jih je predsednik pomilostil, zaletavanje in zaganjanje z avtomobili v protestnike med njihovim molčečim izkazovanjem spoštovanja do žrtev, napad z nekakšnim zvočnim orožjem med mirnim marčevskim protestom v Beogradu, mnogotera izživljanja po garažah, uradih, pisarnah … Nabor grozovitih dejanj je strašen in vse kaže, da se bodo še naprej vrstila.
Zlomljena čeljust študentke, delo gorjačarjev, ki jih je predsednik pomilostil, zaletavanje in zaganjanje z avtomobili v protestnike med njihovim molčečim izkazovanjem spoštovanja do žrtev …
In vendar, ljudstvo, zares »strto, zlomljeno, tlačeno«, ne odneha. Konec oktobra so se študentje in študentke iz celotne Srbije organizirali v skupine, ki so pešačile proti Novemu Sadu, s ciljem, da se bodo tam 1. novembra srečali z ljudstvom, ob obletnici podrtja nadstreška na železniški postaji. Najskrajnejši primer so bili prejkone študentje z Državne univerze v Novem Pazarju, ki so se proti vojvodinski prestolnici odpravili 16. oktobra, z namenom, da bodo tristopetdesetkilometrsko pot prepešačili v šestnajstih dneh in s tem izkazali spoštovanje do vsake žrtve tragične nesreče. Za Novopazarovci so na pot peš krenili tudi njihovi kolegi iz Čačka, Vršca, Subotice, Niša, Beograda in drugih mest …
Pešačili so dan in noč, spali v samostanskih celicah in po hišah krajanov, skozi kraje katerih so šli mimo, nemalokrat pa tudi pod milim nebom, kjer jim oblastniki niso dovolili prespati v šolskih dvoranah in telovadnicah, kakor denimo v Inđiji. In vendar, vsi oni, tako nepokorni, neustavljivi in neustrašni, kakor pravi mati Joad v Steinbeckovem romanu, nenehno prihajajo, ne pustijo se izkoreniniti in, kot iz kljubovalne trme, posvečajo svoja mlada življenja odporu in uporu.
In nato so se, prvega dne novembra, te kolone študentov skupaj z več kot sto tisoč državljani in državljankami udeležile dostojanstvenega, mirnega in žalosti polnega komemorativnega zborovanja v Novem Sadu. Na tem množičnem shodu je Dijana Hrka, mati sedemindvajsetletnega Stefana Hrka, umrlega pri podrtju nadstreška, napovedala, da bo 2. novembra začela gladovno stavkati, in to je potem res storila. Poleg tega, da so jo nemudoma začeli napadati v prorežimskih medijih in je dobila prepoved približevanja poslopju Skupščine, so na ulici, kjer je protestirala, iz paramilitantnega kampa Ćaciland, kakor mu pravijo številni v medijih, prek zvočnikov predvajali nespodobne pesmi, katerih besedila so v tem kontekstu brezsrčna in pošastna (denimo »Mati šla iskat je sina«). Toda ona, neomajna in odločna, vendar očitno prevzeta od neizmerne bolečine, je vztrajala. Tu pa se pojavi knjižni škrat, čeprav nedvomno ne zlonameren. Mnogi namreč Diano Hrka nagovarjajo z »mati Korajža«, s čimer se sklicujejo na znano igro Bertolta BrechtaMati Korajža in njeni otroci. Vendar medtem ko je v tej Brechtovi drami Anna Fierling pravzaprav premetena vojna dobičkarica, oportunistka, ki vojno izkorišča za lastne finančne interese – hkrati pa se ne zaveda, da zaradi taiste vojne trpijo vsi njeni otroci, nič od tega ne velja za korajžno mater Dijano Hrka. Sina je izgubila zaradi nesposobnosti in korupcije tistih, ki so bili odgovorni za obnovo nadstreška, in vso krivdo za malomarnost gre iskati izključno v političnem sistemu, ki je kaj takega dovolil. Anna Fierling je svoj vzdevek dobila spričo norega poguma, da niti v najhujši vojni ni prenehala s kupčevanjem. Dijana Hrka se kljub očitnemu splošnemu nepoznavanju literarnega konteksta, iz katerega so ji vzdeli ime, tako imenuje, ker neustrašno kljubuje temu, kar mnogi upravičeno dojemajo kot utelešenje sil zla ̶ zamaskiranim, agresivnim, oboroženim nasilnežem iz Ćacilanda, ob katerih izgredi ter napadi na državljane in novinarje policija pogleda vstran.
Sina je izgubila zaradi nesposobnosti in korupcije tistih, ki so bili odgovorni za obnovo nadstreška, in vso krivdo za malomarnost gre iskati izključno v političnem sistemu, ki je kaj takega dovolil.
In lahko bi citiral Simovića iz drame Boj na Kosovu: »Kakršni bomo jutri, bomo do vekomaj« ali segel po citatu iz Kmečkega punta Avgusta Šenoe: »Veličanstvo zgrmi v prah, oblast premine, toda spomine stavijo na tehtnico vnuki«, vsekakor se mi zdi, da ni več pomišljanja. Razen boja ni drugih možnosti. Zdaj, po vsem, kar se je zgodilo, po vseh pretepanjih, zapiranjih in preganjanjih študentov in študentk ni poti nazaj. Zakaj? Zato ker – zavedam se patetičnega prizvoka teh besed – ni druge države, ni drugih bratov in sester in ni drugega načina … Po drugi strani pa za tiste, ki smo za domače čtivo v osnovni šoli še prebirali Ježevo hišico Branka Čopića, obstaja modrost v lepih in svarečih verzih tega tragično preminulega pisatelja, pretanjenih, a jasnovidnih lirično ubranih strunah:
Le lopov, podlež, vzemi ga vrag,
za beden grižljaj prodaja svoj prag!
/…/
Kot slišim, živite od ropa, brez dela,
no, kmalu vam pesem druga bo pela!
To moje pisanje ni nikakršna resna socio-politična analiza in tovrstne literarne primere bi lahko navajal do neskončnosti. Ne, tole je majhen dnevnik mojih bralskih spominov, ki se že leto dni v grobem in vztrajno vračajo v moj vsakdanjik. Iz njih vidim, da je splošna človeška izkušnja, shranjena v literarnih besedilih vseh zvrsti in žanrov, oživela v sedanjem zgodovinskem trenutku ter se reaktivirala kot stanje, ki nas je kolektivno doletelo in ki je sedanji odmev davnih zgodovinskih dogodkov. Književnost se tako izkaže za odporno na čas, čas pa se znova razkrije kot »prevedljiv« v literarni kod. Edino, kar nam preostane, je, da se učimo tudi od književnosti, kot se od zgodovine.
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
Specijalno vaspitanje (Posebna vzgoja), Nacionalna klasa (Državni razred), Majstori, majstori (Mojstri, mojstri), Variola vera, Sabirni centar (Zbirni center), Tito i ja (Tito in jaz), Falsifikator (Ponarejevalec), Turneja … Po teh in drugih filmih slovi Goran Marković (1946), srbski režiser in scenarist, pa tudi pisatelj, v slovenščini doma z romanoma Beograjski trio (prevedel Urban Vovk, Mladinska knjiga, 2021) in Doktor D. (prevedel Dušan Čater, Beletrina, 2025).
Gledališko priredbo prvega je režiser Matjaž Berger lani postavil na oder novomeškega Anton Podbevšek Teatra v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana, drugega – mozaični kriminalni triler, zasnovan na Karadžićevi razvpiti preobrazbi v doktorja Dabića, njegovem skrivanju in prijetju – pa je Goran Marković nedavno predstavil na gostovanju v Ljubljani … in se še pred nastopom v Cankarjevem domu z nami razgledal z balkona Balkana.
Goran Marković (Fotografija: Andraž Gombač)
Kakšen literarni lik je Radovan Karadžić?
»Zelo privlačen lik. Karadžić je obsojeni vojni zločinec, torej po definiciji negativen, a med pisanjem knjige s takšnim glavnim junakom se moraš boriti s skušnjavo – prodiraš v njegovo dušo in lahko se zgodi, da ti postane simpatičen.«
Pa bi lahko prišlo do tega?
»Lahko bi. Kadar pišete, težko sovražite junaka. Spomnim se, kako smo snemali film Tito in jaz. V scenariju sem imel tudi lik pravega negativca – vzgojitelja, ki maltretira otroke. Igralec, ki naj bi ga upodobil, mi je rekel: ‘Prebral sem scenarij, a ne vem, kako naj igram ta lik. Naj bruham po sebi?! Preveč mi je negativen.’ Sedla sva in se pogovorila. Nakar smo sklenili: ‘Pa naredimo tega vzgojitelja smešnega! Obdržimo vse njegove negativne lastnosti, a prikažimo ga kot bedaka.’ Spremenili smo scenarij, vse prizore z njim obrnili na smešno, tako da vseskozi pada v nevšečnosti, ki si jih sam zakuha. Tako smo rešili lik. Ostal je negativec, a smešen in simpatičen. Enako sem postopal z Radovanom Karadžićem. Imel sem informacijo, da je bil običajen šarlatan – prav nič resen psihiater, še manj kak vodja …«
… in ne ravno velik pesnik?
»Ne, še zdaleč ni bil velik pesnik. Potem ko ga preganjajo in se skriva, zdrsne v … ‘kič izdajo.’ Postane smešen.«
Postane »stari hipi«, kakor pišete v knjigi?
»Da.«
(Fotografija: Andraž Gombač)
Ste se kdaj srečali z njim?
»Ne.«
Kaj pa bi ga vprašali, če bi ga srečali?
»Bojim se, da zanj ni več vprašanj.«
Ne?!
»Mogoče bi ga vprašal to: ali je vodja vojske postal po svoji odločitvi ali ga je izbrala Udba? Mislim, da sam ni bil pripravljen in da se tega ni sam domislil, ampak ga je potisnila tajna policija. Nadziral jo je Milošević, ki je bil tudi v stikih s Karadžićem. Pogovori med njima, ki jih je prestregla Cia, razkrivajo, da je bil Karadžić navaden kmet na šahovnici, da ni imel nikakršne lastne zamisli.«
Koliko je danes še pomemben?
»Eh, ni pomemben, kmet na šahovnici. Zanima pa me nekaj drugega. Ko so se odločili, da ga skrijejo v Beogradu, pod drugo identiteto, ko se je spremenil fizično … in pravzaprav tudi mentalno. Zanima me, ali je kdaj doživel pravo transformacijo. Ali je kdaj izstopil iz lika Radovana Karadžića in dejansko postal doktor Dabić? Na koncu mojega romana pravi, da je doktor Dabić, da ni nikakršen Karadžić. Ta fenomen – da se nekdo po toliko letih pretvarjanja identificira z likom, ki je izmišljen – to mi je najzanimivejše od vsega.«
»Zanima me, ali je kdaj doživel pravo transformacijo. Ali je kdaj izstopil iz lika Radovana Karadžića in dejansko postal doktor Dabić?«
Ko na koncu romana agent Cie skozi steklo opazuje Karadžića in dogajanje v njegovi celici, zmeden pravi: »I do not understand anything.« (»Ničesar ne razumem.«) To je zadnji stavek v knjigi, torej vam je pomembno: mednarodna skupnost ne razume Balkana.
»Ne razume marsičesa na Balkanu. V določenem obdobju življenja, krajši čas, sem bil gostujoči profesor na Univerzi Columbia v New Yorku. Študentom sem predvajal svoj film Variola vera. Pojasnil sem jim, da to ni film o medicinski bolezni – je film o bolezni družbe. Debelo so me gledali, nihče ni nič razumel. ‘Kako to mislite?! Saj vidimo, da v filmu ležijo bolniki, imajo črne koze … Kje je tu družba?!’ Niso bili zmožni posrednega razmišljanja, niso zmogli dojeti metafor, parabole … Tega Američani ne razumejo, pri njih je vse direktno.«
Ampak v svojih filmih ste bili kritični predvsem do neumnosti v socialistični Jugoslaviji …
»Vsekakor, oboževal sem pisanje najrazličnejših neumnosti, ki sem jih podtikal svojim junakom. Na primer, ko fantič v filmu Tito in jaz napiše tisto pesem: ‘Tita imam raje kot mamo in očeta …’ To sem z užitkom napisal.«
Pa bi fantič danes lahko napisal pesem o tem, kako obožuje Vučića?
»Seveda! Ne da bi lahko – moral bi jo! Če bi hotel, da starši obdržijo službo, da dobivajo plačo … V mojem filmu je bil fantič naiven, zaslepljen, verjel je, da je Tito najboljši. Ti danes pa ne verjamejo, vse počnejo licemerno. Današnjo pesem o tem, kako obožuje Vučića, bi napisal kar oče, ne sinček.«
Bili ste kritični do neumnosti v socialistični Jugoslaviji – kaj pa je bilo pri njej dobro, tisto, kar bi nam bilo potrebno tudi danes?
»Težko govorim o tem, ker sem se rodil v Jugoslaviji in odrasel v njej. Naj hočem priznati ali ne, sem jugonostalgik. Te dežele se spominjam po dobrem, pa čeprav je bilo vsega. Ampak moram povedati – v Jugoslaviji smo snemali tudi zelo kritične filme, kritične do celotnega sistema, pri tem pa nas je financirala država. Imela je občutek, vedela je, da mora ljudem to dopustiti …«
Kot nekakšen ventil, da ta sod smodnika ne eksplodira?
»Da, tako! Zdaj pa v Srbiji snemajo samo neumnosti. Takrat smo imeli kritične filme, ki so doživljali napade, recimo val črnega filma – ampak nikomur ni padel las z glave. Avtorji so šli skozi težave, vsekakor. Živojin Pavlović je prišel sem, v Ljubljano, in je tu snemal filme. Ostal je v isti državi, le odšel je v drugo republiko, v drugo mesto, tolerantnejše, bolj civilizirano … in lahko je nadaljeval.«
Vi pa zdaj v Srbij ne morete posneti filma po svojem romanu Doktor D.
»Ne morem. Že sem dobil denar, pa so mi ga potem vzeli … Ne samo to, odrekli so mi tudi nacionalno pokojnino, niso mi dali, kar mi pripada.«
Brez pojasnila?
»S samo ustnim: ne more dobiti nacionalne pokojnine, kdor pljuva po predsedniku. To je rekla tedanja ministrica za kulturo.«
Ste že imeli igralca za vlogo doktorja D., Radovana Karadžića?
»Razmišljal sem o tem … Precej sem delal z igralcem Tihomirjem Stanićem, ki bi bil tudi producent tega filma. Ampak veste, vsaj pol leta bi moral posvetiti spremembi videza. Potreben je čas, da zrastejo lasje in brada, ne moreš jih lepiti, ponarejati …
Zanimivo mi je tudi to: v moji knjigi, ki je izšla za Doktorjem D., imenuje se Zavod, je glavni junak naš prvi psihoanalitik Hugo Klein. Bil je znamenita osebnost, učil se je pri Freudu … Bil je Jud, med drugo svetovno vojno pa je ostal v Beogradu, se skrival po isti metodi kakor toliko let pozneje tudi Karadžić: pustil si je dolge lase, se oblekel kot brezdomec, ponoči taval po ulicah … Karadžić si očitno ni izmislil te metode. Kot psihiater jo je gotovo že poznal, bila je poznana metoda skrivanja, tovrstna sprememba identitete.«
Goran Marković: »V Jugoslaviji smo snemali tudi zelo kritične filme, kritične do celotnega sistema, pri tem pa nas je financirala država. Imela je občutek, vedela je, da mora ljudem to dopustiti …« (Fotografija: Andraž Gombač)
Skočiva v današnjo Srbijo. V življenju ste doživeli več uporov – so tile študentski zdaj kaj novega?
»So, vsekakor! Bil sem udeleženec študentskega protesta leta 1968 in posnel sem dva filma proti Miloševiću: leta 1997 Poludele ljude (Ponoreli ljudje) o obnašanju jezne množice, leta 1999 pa še film Nevažni junaci (Nepomembni junaki) o individualnih uporih.
Skratka, vprašanje upora mi je vse prej kot tuje. Pravzaprav sem okužen s filozofijo absurda Alberta Camusa, z njegovim esejem L’Homme révolté (Uporni človek), to je določilo mojo mladost in poznejše življenje in delo. In kot študent sem na protestih v Parizu, na bulvarju Saint-Germain, videl na barikadah Jeana-Paula Sartra in Simone de Beauvoir … A to, kar se je zdaj zgodilo, je dejansko nekaj novega. Že prejšnji režim Slobodana Miloševića je počel, kar je samo še okrepil ta sedanji: ubiti v ljudeh sočutje, solidarnost … Ljudi so nenehno delili in vodili v sovražne okoliščine. Kadar ni bilo drugega, so si izmišljali najrazličnejše nevarnosti, naredili vse, da bi ljudem čimbolj zožili zavest, jih izolirali, osamili, ne samo politično, tudi psihično. In zdaj pridejo ti študentje, vstopajo na dvorišča vaščanov in se z njimi začnejo objemati. Ključne so spremembe v provinci, saj je to trdnjava vseh teh mračnih režimov. Njihova vojska niso intelektualci okrog filozofskih fakultet, njihova vojska su zaostali nesrečniki v provinci. In ti študentje so krenili prav v ta milje. Da, širi se sočutje, ljudi se objemajo! To se je spremenilo dobesedno čez noč. Res ne moremo reči, da je Srbija enaka dežela kakor pred letom dni. Še zmeraj ni prišlo do menjave oblasti, ampak …«
Zdi se, da ste optimist.
»Sem, sem. Vučićev režim je v hudi agoniji, samo vprašanje je, kako se bo končalo – ali bo padel nasilno, ali bo odšel, ali bo priznal in prosil za milost … Ne vem.«
Ali je tudi nevarnost, da bo revolucija začela žreti svoje otroke?
»Seveda, kakor vedno. Glejte, leta ’68 je bil eden vodij revolucije v Beogradu Ljubiša Ristić, režiser. Po več letih, ko je vse to propadlo, je postal predsednik JUL-a, stranke Miloševićeve žene Mire Marković, radikalne, kriminalistične organizacije. Danes nastopa na televiziji z Vojislavom Šešljem, vojnim zločincem, skupaj pljuvata po študentih, ki se upirajo. To se dogaja …«
»In zdaj pridejo ti študentje, vstopajo na dvorišča vaščanov in se z njimi začnejo objemati. Ključne so spremembe v provinci, saj je to trdnjava vseh teh mračnih režimov.«
Ali svoje dni deloma že vedno preživljate v Trstu?
»Deloma, da. Tu sem našel svoj mir. Imam majhno stanovanje, kjer lahko delam. Sicer v Trstu poznam zelo malo ljudi, povečini naše, ki tam že dolgo živijo. Žal še zmeraj ne govorim italijansko, tako da se ne morem družiti z Italijani, kar mi ni všeč. V Trstu povečini delam. Če ne moreš delati drugega – delaš. Pišem. Trst je zame nekakšen azil.«
Kakor je bil za Jamesa Joycea.
»Da. In tudi za mladega Andrića, ki je delal na konzulatu v Trstu.«
Ampak Andrić je tam stanoval samo dva, tri mesece, bolan, pozimi, sovražil je Trst.
»Vem, vem. Dositej Obradović, naš veliki razsvetljenec, pa je dolgo živel v Trstu. Tam se je tudi začel njegov poskus razsvetljevanja našega naroda. Trst je multikulturno mesto, tam so tudi zelo lepa sinagoga, fantastična srbska pravoslavna cerkev, slovenski narodni dom … vse mogoče veroizpovedi in kulture.«
Je Trst torej nekakšna uspešna verzija Jugoslavije?
»Ha, recimo! Mirno mesto, kjer različni ljudje lahko mirno živijo skupaj. Prijetno je. Tam živi zelo veliko ljudi, ki razumejo moj jezik. Prodajalka rib na drugi strani ceste je Istranka. Natakarica v restavraciji je punca iz Vojvodine. Vseskozi srečujete ljudi, ki so … tja prišli kakor jaz.«
Goran Marković: »V Trstu povečini delam. Če ne moreš delati drugega – delaš. Pišem.« (Fotografija: Andraž Gombač)
»Trst je multikulturno mesto, tam so tudi zelo lepa sinagoga, fantastična srbska pravoslavna cerkev, slovenski narodni dom … vse mogoče veroizpovedi in kulture.«
Za konec: že dolgo se obsesivno ukvarjate z Golim otokom. Imamo danes kak drugačen Goli otok?
»Veste, kadar so se zaporniki vračali z Golega otoka, so molčali. Nihče ni hotel govoriti, kaj je bilo tam, kaj se je godilo. Vseskozi sem mislil, da gre za travmo. Ne, končno sem dojel: molčali so zaradi sramu. Na Golem otoku so jih prisilili k tako gnusnim stvarem, ki jo jih počeli drug drugemu, da so se sramovali. Zato niso govorili. Mislim, da se sramujejo tudi ti, ki so zdaj nekako prisiljeni, da podpirajo režim v Srbiji. In nekega dne bodo zelo molčali. Vendar k sreči obstaja nekaj, čemu pravimo digitalna tehnologija. In spomin. Mnogi zapisujejo vse, kaj kdo počne, in to bo ostalo zabeleženo.«
»Mislim, da se sramujejo tudi ti, ki so zdaj nekako prisiljeni, da podpirajo režim v Srbiji. In nekega dne bodo zelo molčali.«
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
»Trenutno nas v regiji združujeta književnost in umetnost, razdvajajo pa nas le politika in politiki. Na področju književnosti in umetnosti vsi sodelujemo, se podpiramo, izvajamo skupne projekte, se povezujemo kot umetniki, drug drugega vabimo na festivale in konference ter izmenjujemo izkušnje. Da, književnosti sosednjih držav se zbližujejo in prvi korak k prodoru na druge evropske trge narediš prav s prisotnostjo v regiji – tako da si preveden in izdan,« pravi pisateljica Biljana S. Crvenkovska (1973).
Ena najbolj branih in uveljavljenih makedonskih avtoric za otroke se zadnja leta vse bolj posveča tudi literaturi za odrasle. Ustanovila je založbo Čudna šuma, pri kateri je tudi glavna urednica. Njen prvi roman za odrasle Devet zgodb o gospodični Sit je bil leta 2019 uvrščen v ožji izbor za nagrado roman leta Fundacije Slavko Janevski. Nemški prevod je nedavno predstavila na velikem knjižnem sejmu v Frankfurtu.
V slovenskem prevodu Aleša Mustarja sta pri založbi KUD Sodobnost International izšli njeni slikanici Nevidna hiša (2022) in Neustrašna Nela in Kuštrava Burja (2025).
Leta 2020 je izdala roman Hiša valov in je članica Društva pisateljev Makedonije.
Biljana S. Crvenkovska (Fotografija: Kire Galevski)
Kakšna izkušnja je bilo srečanje z novim občinstvom in novim jezikovnim okoljem?
»Nemška izdaja romana je bila prvič predstavljena na knjižnem sejmu v Leipzigu marca letos, zdaj pa tudi pred občinstvom na sejmu v Frankfurtu. Sejma sta zelo različna – v Leipzigu je bolj usmerjen k avtorjem in literarnim delom, popolnoma odprt za obiskovalce in prežet z duhom književnosti, medtem ko je frankfurtski predvsem poslovni sejem, ki se zadnje dni odpre tudi za širšo javnost.
Zame je bil sejem v Leipzigu pravo razodetje, saj je na predstavitev romana v gledališču naTo prišlo kakih petdeset ljudi – kar je za neznano avtorico iz Makedonije velik uspeh. Istega večera sem v gledališču Loft nastopila še z nekaj avtorji iz vzhodne in srednje Evrope – med njimi z Barbi Marković in s Farukom Šehićem – pred približno 250 gledalci, ki so kupili vstopnice. Tega, kar se dogaja v Leipzigu in nasploh med nemškimi bralci, si lahko zaželi vsak avtor. Bralci berejo knjige, pozorno poslušajo na branjih, se zanimajo in postavljajo vprašanja. Naletela sem na številne recenzije nemških ‘bookstagramerjev’ in ‘bookblogerjev’ o mojem romanu – nekatere zelo pozitivne, druge bolj nevtralne; ena bralka pa je celo zapisala, da je zanjo roman leta. To je zame največji uspeh in nekaj, kar redko doživim doma.
»Tega, kar se dogaja v Leipzigu in nasploh med nemškimi bralci, si lahko zaželi vsak avtor. Bralci berejo knjige, pozorno poslušajo na branjih, se zanimajo in postavljajo vprašanja.«
Biljana S. Crvenkovska med nastopom v Leipzigu (Fotografija: Thomas Meinicke)
Na letošnjem frankfurtskem sejmu sem imela dva dogodka – enega na samem sejmu, v hali nemških založnikov, drugega pa v ženskem centru v mestu kot večerni dogodek. Nista bila tako odmevna kot tista v Leipzigu, a mi veliko pomeni vsaka predstavitev in vsak bralec, ki pride do mojega romana. Ena od obiskovalk mi je pozneje poslala elektronsko sporočilo, da je začela brati knjigo in jo je popolnoma prevzela – kar je čudovito slišati. Skratka, veliko pozitivnih izkušenj, ki mi dajejo upanje, da so bralci povsod, le potruditi se moramo, da jih dosežemo.«
»Skratka, veliko pozitivnih izkušenj, ki mi dajejo upanje, da so bralci povsod, le potruditi se moramo, da jih dosežemo.«
Vaše knjige so že prevedene v srbščino, hrvaščino, slovenščino … Se literarne vezi med sosedi krepijo? Imate tak občutek?
»Mislim, da nas trenutno v regiji združujeta književnost in umetnost, razdvajajo pa nas le politika in politiki. Na področju književnosti in umetnosti vsi sodelujemo, se podpiramo, izvajamo skupne projekte, se povezujemo kot umetniki (omenim naj vsaj svoje čudovito sodelovanje z ilustratorko Hano Tintor), drug drugega vabimo na festivale in konference ter izmenjujemo izkušnje. Da, književnosti sosednjih držav se zbližujejo in prvi korak k prodoru na druge evropske trge narediš prav s prisotnostjo v regiji – tako da si preveden in izdan. Sosedje, ali vsaj nekateri med njimi, zelo resno delajo na promociji svoje književnosti in svojih avtorjev v Evropi in svetu – z različnimi skladi za podporo prevodom, s predstavitvami svojih avtorjev na sejmih v Frankfurtu, Leipzigu, Bologni … in z drugimi dejavnostmi.
»Književnosti sosednjih držav se zbližujejo in prvi korak k prodoru na druge evropske trge narediš prav s prisotnostjo v regiji – tako da si preveden in izdan.«
Makedonsko združenje založnikov skuša slediti tem korakom – letos smo imeli odličen, opazen razstavni prostor na frankfurtskem sejmu, pripravili smo dva kataloga za predstavitev makedonske književnosti – prvič tudi katalog za otroško in mladinsko literaturo s predstavitvijo avtorjev in ilustratorjev, ustvarili smo spletno stran … Vendar pa je za resnejšo promocijo makedonske književnosti nujno potrebna prenova in okrepitev razpisa Ministrstva za kulturo in turizem za podporo prevodom makedonskih del v tuje jezike. Ta razpis – ali sklad, kakorkoli ga že poimenujemo – je ključnega pomena. Slovenci in Hrvati tako promovirajo svojo književnost, Bolgari imajo prav tako zelo resen nacionalni sklad. Če želimo promovirati makedonski jezik in književnost v svetu, moramo najprej ponuditi podobno podporo, kot jo nudijo naši sosedje. Sicer ne moremo pričakovati večjega napredka pri prevodih svojih del v Evropi in svetu.«
»Če želimo promovirati makedonski jezik in književnost v svetu, moramo najprej ponuditi podobno podporo, kot jo nudijo naši sosedje. Sicer ne moremo pričakovati večjega napredka pri prevodih svojih del v Evropi in svetu.«
Vaša slikanica Neustrašna Nela in Kuštrava Burja je pred dvema mesecema izšla v slovenskem in hrvaškem prevodu v okviru projekta Planet upanja: Sodobna evropska književnost, ki poteka v programu Ustvarjalna Evropa Evropske unije. Verjamete, da lahko takšni skupni projekti med avtorji in založniki iz regije razširijo naše majhne knjižne trge?
»Absolutno. To je drugi način povezovanja – prek takšnih projektov. A takšno sodelovanje sploh ni enostavno: treba je najti prave, zanesljive partnerje, ki jim zaupaš, založnike, s katerimi deliš podobno vizijo, strategijo, estetske kriterije in predvsem profesionalen pristop k delu. Konkurenca je ogromna in že prijava na razpis je zahtevna, izvedba projekta pa zahteva še veliko več angažmaja. Računajte na trikrat več dela – a to je vendar tudi osnovni namen: promovirati književnost ‘malih’ jezikov in razširiti majhne književne trge. Za to pa je potrebnega veliko, veliko dela.«
V slovenskem prevodu Aleša Mustarja sta pri založbi KUD Sodobnost International izšli slikanici Nevidna hiša (2022) in Neustrašna Nela in Kuštrava Burja (2025).
Na balkonu Balkana je projekt portala AirBeletrina iz Slovenije, ki povezuje avtorje iz regije z namenom, da jih med seboj še bolj zbliža. Potrebujemo več takšnih sodelovanj? Se v regiji dovolj poznamo?
»Takšna sodelovanja so ključna in menim, da se med seboj še vedno premalo poznamo. Da, poznamo in cenimo nekatere avtorje, ki jih vsi beremo, recimo Miljenka Jergovića in Slavenko Drakulić. Kaj pa mlajši avtorji? V Čudni šumi smo odkrili več odličnih mladih avtoric iz regije z izjemnimi knjigami in zdaj delamo na prevodih njihovih del – med njimi so izvrstna slovenska pisateljica Tina Vrščaj, bosanska Mihaela Šumić, bolgarska Dimana Jordanova in druge. Takšna sodelovanja so nujna, da odkrijemo nove, še neznane avtorje in se povežemo.«
»V Čudni šumi smo odkrili več odličnih mladih avtoric iz regije z izjemnimi knjigami in zdaj delamo na prevodih njihovih del – med njimi so izvrstna slovenska pisateljica Tina Vrščaj, bosanska Mihaela Šumić, bolgarska Dimana Jordanova in druge.«
Nedavno ste se uvrstili v ožji izbor za nagrado Štefica Cvek; prostor daje glasovom, ki premikajo meje literature in družbenega angažmaja. Vam to priznanje veliko pomeni? Vas k čemu obvezuje?
»Iskreno, sploh nisem pričakovala, da bom uvrščena v finalni izbor za nagrado Štefica Cvek, zato sem bila res vesela, še posebej, ker sva bili iz Makedonije izbrani kar dve – Rumena Bužarovska in jaz. To priznanje mi pomeni več kot številne druge nagrade, iz več razlogov: predvsem ker gre za regionalni izbor, kjer žirija prihaja iz različnih držav regije in se med dvema krogoma menja – kar izboru daje resnost in večjo objektivnost; drugič, nagrada Štefica Cvek ni kompetitivna, ne prejme je le eden, ampak gre za izbor več (v tem primeru sedmih) del iz regije, tako da si tam skupaj z mnogimi drugimi avtorji. Zanimivo je, da nekaterih med njimi prej sploh nisem poznala, a smo se po izboru povezali na družbenih omrežjih, zdaj vemo več drug o drugem, verjamem, da bomo prebrali dela drug drugega, morda pa se obetajo tudi sodelovanja.
In k čemu me ta nagrada ‘obvezuje’? Da nadaljujem po poti, ki sem jo začrtala v Zgodbah o Sončnem morju in številnih drugih delih za otroke in odrasle – da poskušam vplivati na oblikovanje pravih stališč in odprtega duha do družbeno pomembnih vprašanj, se borim proti vsakršni diskriminaciji in nasilju, zagovarjam sprejemanje različnosti in vključevanje ter se – kolikor zmorem – upiram nepravičnosti. Zavezujem se, da bom še bolj uporniška, vsaj v času, ko ne ‘delam v rudnikih’ makedonskega založništva, ha ha … In če mi že ne uspe protestirati na ulici, naj to počnem skozi književnost.«
»Zavezujem se, da bom še bolj uporniška.«
Ustanovili ste založbo Čudna šuma, ki se osredotoča predvsem na otroško literaturo, a tudi na izbrane knjige za odrasle, pri čemer posebno pozornost namenjate kakovosti izdaj. Kako je videti življenje založnika v Makedoniji? Imajo manjše založbe podporo Ministrstva za kulturo?
»Trudimo se premišljeno izbirati, kaj bomo izdali, a nam to ne uspe vedno, ha ha … Iskreno menim, da bi morali imeti strožjo selekcijo naslovov, ki jih izdajamo, saj smo majhna založba. Občasno smo preobremenjeni s preveč naslovi, našo ekipo pa je težko razširiti. Glede na podporo, ki jo trenutno prejemamo, in ob dejstvu, da se makedonski knjižni trg krči (bodimo realni – knjige se prodajajo vse manj), nimamo možnosti širjenja v založniški dejavnosti, zato moramo iskati druge načine preživetja, tudi z vstopom v druge ustvarjalne sfere. Tu pride na vrsto moj partner Kire Galevski, ki prihaja iz sveta vizualne umetnosti. Dejavnost Čudne šume je razširil tudi na področji tradicionalne in digitalne umetnosti – celoten preplet pa je postal ustvarjalni način preživetja, ha ha … Smejim se, ker je življenje založnika, pisatelja ali umetnika pri nas res vse prej kot lahko. A iskreno – kaj bi sploh lahko delali, da bi bilo lahko? Smo ljudje iz kulture, ne moremo prodajati paprike. Morda kdo lahko, a mi nismo takšni.
Ne verjamem, da se bo podpora Ministrstva za kulturo in turizem v bližnji prihodnosti bistveno povečala. Čeprav so v zadnjem času manjši premiki v proračunu, so ga pred leti močno zmanjšali, zato so sedaj povečanja minimalna. Vendar pa obstajajo, ponavljam, ustvarjalne rešitve – na primer večji proračun za knjižnice, zlasti šolske, da bi lahko kupovale knjige, ki niso le obvezno čtivo. Nato več podpore avtorjem – določiti proračun za gostovanja in predstavitve makedonskih avtorjev v knjižnicah in šolah zunaj Skopja. Avtorji ne morejo več delati brez honorarja. Obstaja veliko stvari, ki bi nam lahko olajšale življenje – in od tega bi imela koristi celotna družba.«
»Obstajajo ustvarjalne rešitve – na primer večji proračun za knjižnice, zlasti šolske, da bi lahko kupovale knjige, ki niso le obvezno čtivo. Nato več podpore avtorjem – določiti proračun za gostovanja in predstavitve makedonskih avtorjev v knjižnicah in šolah zunaj Skopja.«
Kaj novega pripravljate v tem obdobju? Pišete morda nov roman za odrasle ali novo otroško knjigo?
»Vedno kaj pišem, bodisi zase bodisi kot avtorica-honorarka, temu se ne morem ogniti. Nikakor ne morem dokončati tretjega romana za odrasle, a ne hitim – preprosto imam preveč drugega dela, roman pa zahteva več časa in osredotočenosti. Medtem pa pripravljam več novih slikanic z različnimi ilustratorji – to me sprošča, navdihuje in osrečuje, še posebej ko na koncu knjigo držim v rokah.«
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
