marec 2015 - AirBeletrina
Refleksija 31. 3. 2015

Zasebna igrišča in erozija skupnega

Na stvar sem prvič postal pozoren pred kakšnim letom ali dvema, ko naju je nečak več obiskov zapored vztrajno vabil, da prideva pogledat njegovo novo pridobitev. Med vreščečim skakanjem pod listje kostanja pred njihovo hišo sem pomislil kvečjemu na to, da gre za eno najbolj bedastih metafor človeškega sizifovstva, potem pa na celo stvar pozabil. Toda stvar – kajti stvari imajo svojo voljo – ni pozabila name. Vsake toliko se mi je na mojih poteh pojavila na robu vida; njen mrežasti vrh me je gledal iznad postriženih živih meja ali ograj, njen okrogli, navadno že rahlo ukrivljeni bok je izzivalno štrlel izza vogalov hiš, njeno preprosto, a velikansko obličje, se je skrivalo pod ponjavo, ki jo je varovala pred dežjem in snegom … Ko pa sem enkrat postal resnično pozoren nanjo, sem nenadoma to navadno zlitje kovine in plastične mase začel videvati povsod, na vse več dvoriščih in vrtovih podeželskih in predmestnih hiš. Tudi razmnoževal se je torej kot vse take stvari – kadar se je pojavil v ulici ali naselju, so čez noč v soseščini pognali novi. Ponavadi vsakič večji in še bolj vsem na očeh.

V tem nenehnem pojavljanju trampolina je bilo nekaj globoko tujega in srhljivega. Najprej sem mislil, da gre zgolj za najbolj očiten dokaz, kako naše neposredno okolje danes urejajo akcijske ponudbe trgovin. Začelo se je s trampolinom, sledili so tobogani, danes se nadaljuje s peskovniki in plezali; brez očitnega načrta ali zarote se nek artikel pojavi v vseh veletrgovinah naenkrat po izredno ugodni ceni in v naslednjih mesecih se okrog nas zgodi neslišna tuja invazija. Toda ni šlo zgolj za to; še nekaj drugega me je srbelo, pa nisem mogel ugotoviti, kje naj se popraskam. To točko sem odkril šele po naključju, ko sva se z M. na dolgi vožnji domov z neke delavnice ustavila, da pomalicava na vaški klopi. Izkazalo se je, da je to, kar sva imela za klop pred vaško šolo, pravzaprav klop na dvorišču neke kmetije, kar sva imela za šolsko igrišče, pa domače kraljestvo družinskega podmladka. Trampolin oziroma zasebno igrišče sem takrat, s sendvičem in sokom v roki, dokončno ugledal kot simbol nekega dogajanja, ki sem ga skupaj z drugimi že dlje časa opazoval: drobljenja oziroma privatizacije javnega prostora.

Hofferjev trampolin (vir: www.modernakup.si)

V ozadju naših sodobnih življenj poteka erozija, ki najeda nekatere ključne in pomembne ideje znotraj velike ideje javnega ali, bolje in ustrezneje, skupnega prostora. Ta razjeda torej zlagoma drobi tiste prostore, ki se nahajajo med našimi zasebnimi mehurčki in v katerih nismo več samo posamezniki, individualna, zasebna bitja, temveč tudi ali predvsem meščani, državljani, pripadniki določenega naroda, skupnosti, političnega prepričanja … Skratka, družbena bitja, ki se tam srečujejo z drugimi družbenimi bitji. V moralističnih debatah, ki v zadnjih letih potekajo predvsem po zaslugi žvižgov ob zbiranju vsakršnih podatkov o naših življenjih, prisluškovanju našim klicem in prebiranju naše pošte, se zdi, kakor da je v 21. stoletju naša zasebnost na robu preživetja. Kar je na nek način gotovo res – toda to seveda še ni vsa resnica; naša zasebnost ni zgolj pod pritiskom javnega, so pa zato zasebne koristi tiste, ki v največji meri ogrožajo javno, s tem ko uničujejo ali vsaj nepovratno preoblikujejo javni prostor. To navsezadnje dokazuje tudi precej paničen odziv na Snowdnova razkritja, da nas v imenu »skupnostnega interesa« nadzoruje država; medtem ko smo že dolgo vedeli, da natančno to počnejo tudi zasebne korporacije, pri čemer celo marljivo sodelujemo vsak dan – na družabnih omrežjih, spletnih brskalnikih, s karticami zvestobe v trgovinah, bančnimi karticami, urami, ki merijo naš srčni utrip, pametnimi telefoni itd. Ko je v nekem že tako ali tako bolj navideznem javnem interesu – saj vemo; razni antiteroristični zakoni sploh niso v interesu javnosti, pač pa le nosijo to masko – ogrožena zasebnost, to sproži vsakovrstne odzive, ki kličejo po omejevanju države; ko v našo intimo vdirajo zasebniki, pa nič. Četudi se ti vdori niti pretvarjajo ne, da so v kakršnem koli javnem interesu.

Pojav zasebnih igrišč je tako samo eden najnovejših simptomov tega razplastenega dogajanja. Ki ima lahko tudi obliko nedogajanja. Ko sem pred leti pisal kolumne o intelektualcu, sem se med drugim večkrat dotaknil tudi mesta kot njegovega naravnega habitata. Pri tem sem trčil na kar nekaj nerazumevanja, ki je bilo malo posledica dobesednega branja nekoliko metaforične podobe, a hkrati tudi rezultat zavesti, ki mesto, naj gre pri tem za kritiko buržujstva oziroma malomeščanstva na eni strani ali za obrambo žlahtnega meščanstva na drugi, prvenstveno še vedno dojema zgolj kot prostor dela/upravljanja ter nemotene zasebnosti in lastnine. Skupni prostori mesta, javne površine so znotraj tega predvsem prehodno polje, ki ga prečkamo na poti med službo in domom, kapitalom in zasebnostjo, pa estetski okras, ki prišlekom izkazuje bogastvo in prestiž mesta. Zato na parkovnih površinah kljub nenehnim opozorilom o pomembnosti lokalne in zdrave prehrane prevladujejo okrasne rastline, namenjene zasebni kontemplaciji, namesto sadnih dreves ter grmovnic, ki bi bile v lasti skupnosti. In zato je treba središče mesta očistiti vsega, kar »žali pogled«: v velemestih tako v zadnjem času postavljajo protiklošarske prepreke; tudi pri nas pa so se v zadnjem desetletju razpasla sosedska »gibanja«, imenovana NIMBY (»Not In My Back Yard«) ali po slovensko NeNaMoD (»Ne na mojem dvorišču«), ki skušajo preprečiti prihod nezaželenih sosedov, med katerimi so najpogosteje komune za odvisnike, a tudi varne hiše in vrtci.

Slednje znova dokazuje, da pri tem ne gre zgolj za »estetiko« in da imajo ti procesi širše razsežnosti. Mesta postajajo konglomerati zasebnosti, iz katerih je prostor skupnega preganjan kot nekaj nevarnega. Sem spadajo recimo tudi prepovedi popivanja na javnih površinah, ki so jih pred leti povsem mimogrede uveljavile nekatere slovenske občine. Pri tem je poimenovanje »prepoved popivanja na javnih površinah« očitno zavajajoče, saj pri tem ne gre za prepoved (glasnega in motečega) pijančevanja, ki že tako ali tako spada v rubriko kršenja javnega reda in miru, pač pa pomeni prepoved vsakršnega pitja alkohola na javnih krajih. Da je pri tem pod krinko skrbi za zdravje ter za red in mir skrito nekaj drugega, je tudi očitno, saj prepoved ne zajema recimo letnih vrtov gostilniških objektov, ki pogosto parazitirajo na javnih površinah, ali točenja alkohola na javnih prireditvah, v organizaciji občine. Ukrep je tako v resnici usmerjen proti druženju, družabnosti v skupnem prostoru, ki pitje alkohola navadno spremlja, posebno pri mladih – ki ni problematično, dokler je v okvirih gospodarske dejavnosti, torej v službi dobička in organizirano. Kadar pa je zunaj tega, avtomatično postane moteče, še predno se neka motnja dejansko realizira – tovrstna prepoved je torej neke vrste »preventivni napad«. Ob tem seveda ni mogoče spregledati, da je bil glavni očitek politike in nekaterih drugih posameznikov vseslovenskim vstajam ravno njihova neorganiziranost, popoln manko instrumentalnosti ter da so si njihove paranoične fabulacije za svojo tarčo vzele predvsem njihovo spontanost.

Naj se po tem skoku navzgor vrnem nazaj k trampolinu in zasebnim igriščem kot simptomu opazovanega mehanizma. Ne gre za to, da je samotna igra otrok kot taka nekakšen poseben problem. V kričavem, narcisoidnem in nastopaškem enaindvajsetem stoletju sta introvertiranost in samost vse bolj kvaliteti, ki ju je treba posebej ceniti, če ne že kar varovati (seveda pa je že drugo vprašanje, ali je tu na delu sploh karkoli od tega). Problem privatnega trampolina oziroma zasebnih igrišč ter tovrstnega odnosa do našega skupnega prostora je, da nekaj izrežejo iz javnega, skupnega in umaknejo v zasebno, v lastno – pri čemer seveda ne zmorejo tja prenesti tudi funkcije, ki jo ima stvar kot javna in skupna dobrina. S tem, ko se s tehničnim napredkom in potrošniškim kapitalizmom v potrošno dobrino spreminja nekaj, kar je pred tem obstajalo samo kot javno ali skupno in česar pred tem ni bilo mogoče preprosto vzeti s police, otroci postajajo vse bolj imuni na idejo družbenega, javnega in njene pojme skupnosti in solidarnosti; zgledi iz družbe pa jim to še dodatno prikazujejo kot nekaj nevarnega, kadar ni v službi dobička.

Kdor si še dandanes hodi k sosedom sposojat osnovne dobrine, kot so sol, moka, mleko, lahko velja za nadležnega in motečega (ali revnega, kar je, kot smo videli, isto), saj je med bližnjimi sosedi skoraj gotovo tudi kakšen trgovski center (Mercator je pač vaš najboljši sosed). Ob tem pa je vse večja cenovna ugodnost in vse širša ponudba namensko, ozko specializiranih predmetov povzročila, da posedujemo tudi stvari, ki so bile pred tem implicitno medsosedske oziroma skupne, ob katerih so se tkale skupnostne, družbene vezi – npr. omenjeni trampolin, različna nekoč profesionalna orodja, enonamenski in redko rabljeni kuhinjski pripomočki in druge priprave, na podeželju recimo različni kmetijski, specializirani stroji ipd. Samoumevno je postalo, da je treba imeti, ne pa motiti soseda in si sposodit tistikrat, morda nekajkrat letno, ko reč resnično potrebujemo. Ob tem se sama od sebe izgublja tudi medsosedska pomoč, ki so jo želeli še nedolgo tega prepovedati.

Pozasebljanje oziroma polastninjenje prej skupnega ljudi prikrajša za različna in raznovrstna doživetja, ki jih lahko izkusijo samo z vstopom v družbeni oziroma javni, to je skupni prostor. Odhod družine v park na skupno igrišče torej ni zgolj učenje iz druženja s sovrstniki, ni le premostitev osamljenosti, narcisoidnosti in odvisnosti od staršev, gradnja nove generacije z novim okusom, ampak tudi prvi izstop iz zasebnega in prva izkušnja javnega prostora kot javnega in skupnega, pripadajočega vsem in vsakomur. Ne gre le za prve lekcije iz sobivanja v družbi, obnašanja, vedenja v javnosti, solidarnosti z drugimi – deljenja igrač oziroma igral, sklepanja kompromisov itd., ampak za prvo izkušnjo izjemno pomembnih kategorij javnega, naključnega, spontanega, tujega in drugačnega ter objektivnega. Samo v interakciji s skupnostjo lahko razvijemo občutek, da ni naš samo dom, v katerem živimo, temveč smo odgovorni »solastniki« tudi mesta, države in planeta; da gre za naše skupno dobro. Če zaključim na začetku: v nebo se po trampolinu doma zaganja zasebnik, šele po trampolinu z drugimi otroci v parku pa državljan. Edino tam torej res velja: Kdor ne skače, ni Slovenc.

Kritika 30. 3. 2015

Avstrijska identiteta niso le mozartove kroglice

Vladimir Vertlib, rojen leta 1966 v Leningradu, danes Sankt Peterburgu, je po rodu ruski jud. Njegovi starši so bili člani v Sovjetski zvezi prepovedane sionistične organizacije in so leta 1971 emigrirali v Izrael. Takrat se je tudi za petletnega Vladimirja začela dolgoletna begunska odisejada, s postajami v ZDA, Izraelu in Amsterdamu. Po študiju ekonomije na Dunaju se je »večkratni emigrant« in »jud v diaspori« ustalil v Avstriji, za jezik svojega ustvarjanja posvojil nemščino ter s svojima romanesknima epopejama Vmesne postaje (Zwischenstationen) in Nenavadni spomin Roze Mazur postal eno najprodornejših peres sodobne avstrijske in nemške literature. Nekateri so posebej navdušeni nad njegovo »svežo sapico humorja in satire«, s katerima se spogleduje celo pri pripovedovanju o najbolj tragičnih dogodkih v polpretekli zgodovini judovskega ljudstva; spet drugi s ponosom govorijo o »srečnem primeru« za sodobno avstrijsko književnost, četudi se pisatelj sam najprej prišteva k judovskim književnikom; tretji pa se zadovoljijo z naštevanjem nagrad, ki jih je Vladimir Vertlib doslej prejel za svojo delo, med njimi Chamissovo (2001), Wildgansovo nagrado mesta Dunaj (2001) in italijansko Addelina della pergola (2012).

Vmesni prostori

Vladimir Vertlib je prepričan, da v njem, kljub temu da je mentaliteto Avstrije v veliki meri ponotranjil in da se »zlasti v avstrijski različici nemštva počuti zelo dobro«, obstaja kar nekaj »vmesnih prostorov«. »Kot tudi mnogi drugi priseljenci sem notranje ujet v kulturnem in čustvenem vmesnem prostoru in končno še vedno oziroma še naprej na poti,« pripoveduje. Toda v odprti družbi, kot je avstrijska, po njegovem prepričanju ni nobenega razloga, da se ne bi počutil povezanega z deželo, kjer živi in ustvarja, nenazadnje tudi zato, »ker v časih globalizacije, svetovne komunikacije in mobilnosti vsako deželo zaznamujejo mnogotere identitete njenih prebivalcev«. Le kadar ga – to se zgodi bolj redko – v ušesih požgečkajo besede, češ da je v Avstriji tujec, odgovori: »Nemški jezik obvladam bolje kot vi, imam avstrijsko državljanstvo in za ženo Avstrijko. Poleg tega sem pisatelj in imam vso pravico, da sem kritičen do dežele, kadar je treba kaj pokritizirati.«

Svojega judovstva Vertlib ne idealizira, z njim se ne počuti povezanega v religioznem smislu, temveč se ima bolj za pripadnika skupnosti, ki jo povezuje skupna usoda. Tudi z judovsko tematiko, o kateri piše v svojih romanih, se mu v Avstriji ni težko uveljaviti, saj so zdaj avtorji tujega porekla modni, sploh pa je ukvarjanje z judovskimi temami v zadnjih desetletjih, ko so se Avstrijci začeli aktivno ukvarjati s t. i. predelovanjem preteklosti, postalo zelo popularno. Kot rojenemu Leningrajčanu mu je sicer blizu tudi »ruska duša«. Četudi je iz Rusije emigriral pri petih letih, še vedno govori perfektno rusko. Med dolgo odisejado po raznih deželah sveta se je v svojih mladih letih velikokrat počutil nesprejetega in odrinjenega. »Takrat so bile zame družinske zgodbe in podoba Rusije, ki so mi jo posredovali starši, sorodniki in prijatelji, prav tako pa tudi literatura, neke vrste pribežališče, fiktivna domovina.« Mogoče je to tudi razlog, zakaj Vertlibovi romani, ki se večinoma dogajajo v Rusiji, delujejo tako avtentično. Poleg tega so mu njegovi starši, ki so imeli trdo sovjetsko vzgojo, prepovedali, da bi komurkoli kaj povedal o sebi in svoji družini. Posledično si je Vertlib začel izmišljati svetove, življenja, v katerih je vzporedno živel. Dokler se ni slednjič domislil, da bi lahko o vsem tem spregovoril tudi v svojih literarnih delih.

 

Miss 20. stoletja

S svojo romaneskno epopejoNenavadni spomin Roze Mazur (Dasbesondere Gedächtnis der Rosa Masur), ki jo je pred nedavnim v slovenskem prevodu Štefana Vevarja izdala mariborska založba Litera, se je Vertlib uvrstil med najboljše pripovedovalce v Evropi, z likom Roze Mazur pa ustvaril, kot so zapisali kritiki, »enega najmočnejših in najsvetlejših ženskih likov v sodobni evropski literaturi«.

V delu, polnem osupljivih detajlov in ekstremnih dogodkov, se Roza Mazur, 92-letna Rusinja judovskega porekla, ob praznovanju visokega jubileja mesta Gigricht v Nemčiji, kamor je emigrirala v pozni starosti, (za plačilo) spominja cele palete ekstremnih dogodkov zadnjega stoletja: zagrizenih antisemitov in neusmiljenih birokratov, diskriminacije ruskih Judov, pogromov in judovskih beguncev, nemškega obleganja Leningrada in poznejših stalinističnih čistk, še posebej pa Stalina, s katerim jo povezuje prav posebna zgodba. Toda srečanje s sovjetskim tiranom je le še ena neverjetna, smešna, domiselna in (pre)drzna zvijača, ki jo uporabi Roza, da bi rešila življenje svoji družini.

Nasploh so ženske v Vertlibovih romanih pogosto veliko bolj dramatične in bolj zanimive figure od moških, »saj morajo v mnogih primerih prevzeti različne in protislovne družbene vloge, pri tem pa vendarle ne izgubijo svojih posebnosti, svoje individualnosti«. V nekdanji sovjetski družbi so moški navzven nastopali kot močne, nepremagljive, skoraj junaške osebnosti, navznoter pa so o vseh pomembnih rečeh odločale ženske, včasih preprosto samo zato, da njihovi moški, možje, sinovi, bratje, v javnosti ne bi izgubili ugleda in spoštovanja.

Vertlib pravi, da se mu je ob nastajanju romana najbolj vtisnila v spomin babičina zgodba o mladi ženski z bolnim otrokom iz časa nemškega obleganja Leningrada med letoma 1941 in 1944. V tem »najbolj krvavem obleganju mesta v zgodovini« je poleg neštetih vojakov umrlo tudi 750.000 civilistov. Nekega dne je na dom Vertlibovih starih staršev prišla mlada žena in jih prosila: »Dajte mi mačko, da moj sin ne bo umrl od lakote. Mačka je njegovo zadnje upanje.« Vladimirjeva stara mama ji je ni hotela izročiti in je mlado ženo spodila iz stanovanja. Ta pa se je usedla na hodnik, tulila in moledovala, dokler mačke vendarle ni dobila. Mačka naj bi se menda dolgo skrivala, ker naj bi slutila, kaj jo čaka; otrok pa je preživel. Vertlib pravi, da te zgodbe emocionalno še do danes ni čisto predelal, saj ga je povlekla v strašansko dimenzijo groze boja za preživetje, ki jo je podoživel.

»Naš svet ima Janusov obraz,« je prepričan Vertlib. »Skoraj vsak tragičen dogodek ima bizarno, grenko, pretresljivo, včasih pa tudi smešno plat. V mnogih primerih lažje prenašamo absurdnost življenja, če se mu smejimo. Ironija ni metoda, temveč način življenja.« Ali kakor ob emigraciji iz Rusije v Nemčijo, ne iz nuje preživetja, temveč zato, da bi živeli bolje, končno pravi Kostik, Rozin sin: »Kakšna sreča, prav res, … , da imajo Nemci tako slabo vest, potem ko so nas klali kot svinje. Zato se nas lahko zdaj nekaj priseli k njim. In tako Nemci spet dobivajo svoje jude, mi pa lepše življenje.« In tako gaRoza vpraša: »No, Kostik, si zdaj srečen? A ne, Kostik, da si srečen! Si?« Ampak Kostik matere sploh ne pogleda in ne reče nič.

 

Vladimir Vertlib: Nenavadni spomin Roze Mazur. Prevod: Štefan Vevar. Maribor: Litera, 2014. 396 strani, 29 €.

Panorama 27. 3. 2015

Veliki voz (3/4)

Pred vami je tretji del nove kratke zgodbe Ane Schnabl, naše stalne sodelavke in zmagovalke lanskega AirBeletrininega natečaja za kratko prozo z zgodbo MDMA. Nadaljevanje in zaključek Velikega voza pričakujte naslednji petek, 3. aprila. Vsak del bo z ilustracijami opremila Eva Mlinar.

Da se človeku življenje lahko spremeni izjemno hitro, se zave šele potem, ko se mu zares spremeni zelo hitro – spi z neznancem in faše klamidijo, prevara zakonca in faše zakonsko nesrečo, svoje prihranke vloži v spletno prevaro –, dotlej pač potek svojega življenja načrtuje v skladu z dejstvom, da še ima nogi, s katerima lahko hodi, in da še ima partnerico, s katero ima lahko relativno nezavezujoče spolne odnose. Kljub temu torej, da se je nekaj očividno zgodilo, je bil prvi občutek globoko v mojem želodcu le, da se moje življenje lahko usodnostno spremeni, če ne bom primerno ukrepal, da imam torej jaz na voljo sredstva, s katerimi bom kolesje zanositve zavrtel nazaj, saj bi zanositev pomenila konec koncev konec mojega življenja, skrbno nastavljenega in izdelanega življenja udobja in številnih ugodij, ki si jih znam priskrbeti skoraj sam, ob skromni pomoči razpečevalca mamil, življenja, v katerem se ne pokoravam nobeni višji sili, ne kapitalu, ne religiji, ne ideologiji, ne medijem. Konec bi bilo mojega popolnega, uporabniku scela prilagojenega življenja, v katerem občečloveške kategorije cepajo kot muhe, le kdo potrebuje toliko zanemarljivih skrbi, računi, pa trošenje, pa streha nad glavo, pa kariera, pa naposled pokojnina, pa dom, pa vrt in zdravstvo, če pa se mora posameznik vendar zgolj udomačiti v danem trenutku, nadrobiti nekaj trave, polizati bel, gost papir in ga zlepiti skupaj, se sprostiti v trajnem naporu biti živ in po vsem trpljenju biti malo mrtev, mrtev čisto malo, ravno toliko, da vse zahteve časa švistnejo mimo in te ne opazijo, vsi tisti računi, pa trošenje, pa streha, pa kariera, pa vrt in zdravstvo za nosečo ženo; moje življenje je bilo treba ohraniti samemu sebi podobno in v tej podobnosti ni bilo mesta za male kričače, ki name polagajo pričakovanja o svojih boljših življenjih in odraslostih, naj prosijo koga drugega, jaz nimam nič s tem in ne želim imeti nič s tem, moja projekcija prihodnosti je bila izključno projekcija sedanjosti, briljantna konstelacija, krepka skoraj toliko kot veliki voz; pa vas vprašam, ali je kdo kdaj od velikega voza zahteval naj ne bo veliki voz, naj recimo postane zmaj, saj je zmaj mogočnejše ozvezdje, bolj kompleksno in samosvoje ozvezdje, tako prekleto samosvoje, da ga nekateri niti spoznati ne morejo, medtem ko je veliki voz enostavno in prepoznavno ozvezdje, ki se ga na oko lahko privadijo prepoznati celo šestletni otroci s povprečnim vidom? Ne, nikoli, od velikega voza nikoli nihče ni pričakoval spremembe, saj vedo, da je veliki voz v sebi temeljno pomirjen, nikamor se ne bo premaknil, ker je samega sebe vsebinsko in oblikovno že maksimiziral, vsi to vemo in vsi ga priznavamo in vsi veliki voz vsebinsko in oblikovno spoštujemo, nikomur ni odveč, da sestoji iz majhnega števila postavk, tak pač je, preprost. Preprost, a prepoznaven.

Veliki voz III. Ilustrirala: Eva Mlinar.

Ker so mi po črevesju rile tovrstne gliste, sem Manci kar skozi vrata omenil, da lahko splavi, da postopek menda ni tako grozljiv in škodljiv, kot poročajo na spletnih forumih, vzame slabo uro, potem pa malo spiš in nekaj dni krvaveč počivaš, pa kakšen mesec se ne smeš ukvarjati s športom, skakanje najbrž ni dobro za ranjena rodila, nakar lahko nadaljuješ po starem. Informacije o splavu sem izlegel tako hitro in tako nenadejano, da se Manca nanje sploh ni uspela odzvati, nasprotno, zdelo se je, da se sploh ne bo odzvala, da je nikoli ne bo ven, da bo ostala prisesana na straniščno školjko ali umivalnik ali polico pod oknom – ne vem točno, kje in v kakšnem položaju je bila –, da me bo pustila v negotovosti v večnost razvlečene tišine, da se zadeva nikoli ne bo zaključila, ne z zatrtjem nosečnosti ne s porodom, z ničemer zares. Da bi se razbremenil, sem ji dalje prigovarjal, kako žal mi je, da bo morala skozi to, pokazati sem ji želel, kako zelo se zavedam razsežnosti sitnosti, ki jih splav prinese, vsi zoprni, nesočutni zdravniki in obsojajoče medicinske sestre krščanske provenience, pa vonj po kloroformu in postanem urinu, pa grdo pobeljene stene ginekoloških oddelkov, pa starejše ženske, ki so svojo ženskost izgubile na račun nepreverjenih kontracepcijskih tablet ali HPV-ja, pa nerodna bolniška halja, neprimerna za vitke, sramežljive posameznice z majhnimi prsmi, ki po lisičje kukajo v svet skozi ohlapne razporke; potrudil sem se, da sem sitnosti opisal karseda plastično in razvejano, na koncu pa dodal še, da je vsemu navkljub splav edina mogoča izbira, da bi druga možnost, torej rojstvo otroka, vse nas gladko in kratko pogubila, saj otroka v svojih življenjih nimava kam vtakniti, in ker ga ne bi imela kam vtakniti, ga ne bi zmogla ljubiti. Recimo, da pomanjkanje ljubezni še ni tako izjemen problem, sem ji govoril, bi pa izjemen problem postalo otrokovo materialno pomanjkanje, otroka ne bi zmogla preskrbeti in tako bi otrok odraščal podhranjen in bolan, bolezen pa sčasoma postane izjemno draga, in ker je ne bi zmogla odpraviti, bi naposled vzgojila emocionalno in fizično upehanega posameznika, pri čemer sem izpostavil, da je verjetnost, da bi emocionalno in fizično upehan otrok zrasel v čisto pravega, samostojnega posameznika, izjemno majhna, saj odraščanje terja določeno količino psihične in fizične energije, ki jo je nemogoče potvoriti, z njo je človek bodisi otovorjen bodisi ni in jo mora šele pridobiti, emocionalno in fizično upehano bitje pa se samo izjemno težko napoti kamorkoli, še posebej od doma in to bi v zadnjem izračunu pomenilo, da bi se nama ta emocionalno in fizično upehan otrok obesil za vrat do konca najinega življenja in naju izpil kot bizoni izpijejo potoke. Nadzor nad prognozo, ki naj bi bila utemeljujoča, sem hitro izgubil, saj sem prav tam in prav tedaj prečil še posebej paranoično omamljenost, zaradi katere mi je neugledno podrhtevala spodnja ustnica – podrhtevala je tako, da sem, ko sem govoril, požrl polovico obrazil, jezik pa se mi je zaletaval v nebo ustne votline in v zobe, kot bi me udaril idiotizem. Ko sem salvo podob končno zajezil in za nekaj minut pomolčal, se je Manci po ozkem grlu nekam v želodec odpeljal debel cmok, prisežem, da sem ga slišal zadoneti, ko je udaril ob njeno želodčno steno, nakar je odprla babilonska vrata, postan zrak dnevne sobe, v katero sem izpareval svoj egocentrizem, se je pomešal s kopalničnim pačulijem, sladko, a rezko aromo, ki obvladuje fekalni vonj, izza Mančinega hrbta pa je priletela, lahko bi dejal, da celo pikirala, iztegnjena vitičasta roka s prišiljeno dlanjo in me po licu kresnila tako natančno, da sem za trenutek pomislil, da mi je razpolovila lobanjo kot v cenenem italijanskem slasherju. Pred menoj je stala zadihano zaripla, videti je bilo, da so njena očesna zrkla od solzenja doživela pretres in je šarenica v tem kratkem času, ki ga je preživela za zaprtimi vrati, zbledela do sive, maskara se je zasušila v srage, ki so povezovale veke in ustnice, name je učinkovala kot nekdo, ki me lahko prav tam in prav tedaj resno telesno poškoduje, ne pa kot razumevajoča partnerica, za kakršno sem jo imel; in da sem jo lahko imel za takšno, ne pomeni, da je moje stanje resnično razumela in podpirala, marveč pomeni le, kakor sem prikazal že zgoraj, da sem z njo nesramno manipuliral. Vedeti morate, da je bil pritisk in obet otroka tako velik, tako ogrožajoč, da sem bil prisiljen v skorajda pošteno, iskreno, neposredno, ne zadosti preračunano reakcijo – manipuliral sem nekako na obronkih, namreč, ko sem v svoji prognozi govoril o najinih življenjih, ki da bi jih oklestil otrok –, prvič po dolgih letih sem odkrito postregel s tiste vrste naglušnostjo, ki me je določala že od otroštva dalje, s tiste vrste sebičnostjo, ki jo izmikanje   lubricira do popolnosti, in pričakovati je bilo, da izrazito avtentičen odziv ne bo deležen veselega obeležja. Doslej ste najbrž že sprevideli, da nisem človek, čigar uvide bi obogatila časovna distanca, nasprotno, sveže luknje najbolj smrdijo, ko so sveže: če bi me Manca prav tam zgolj in izključno udarila, bi to prav tam sprejel in razumel. Žal pa vam moram razkriti, da je tisti hudič prav zares imel mlade in imel jih je veliko in imel jih je naenkrat in čisto vse je imel na moj račun. Manca mi je namreč potem, ko se ji je prsnica žametno polegla na notranje organe, dejala: »Do konca tedna se izseli. Ne zanima me, kam boš šel, samo odidi. Ne rabim še enega otroka.«

Verjetno je jasno, da je ta ukaz izlegel najbolj reaktivno jedro moje najbolj reaktivne težave. Manca me je iz svojega življenja nagnala nazaj v moje življenje, če veste, kaj mislim. Takšnega ukaza in postopanja nisem pričakoval, saj sem se Mance med drugim oklenil tudi zato, ker nikoli ni izkazovala velike naklonjenosti do zadev družine ali skupnostne organizacije, res pa je, da v svoji prestrašeni popadljivosti nisem upošteval, da je Manca v letih najinega življenja napredovala do finančne in eksistencialne neodvisnosti, da je torej dozorela prek najstniških glava-v-svoji-riti stališč, sam pa sem ostal precej podoben svojemu devetnajstletnemu jazu, pri čemer nisem imel svoje glave zgolj globoko v svoji riti, temveč sem vse morebitne razpoke dobro zatesnil tudi z raznolikimi hitrimi ugodji. Naj dodam, da me lasten bivanjski model ni motil in me ne moti niti sedaj, a me je zadeva kljub vsemu zabolela, vendar ne na klasičen ciničen način, kakor so me zadeve bolele običajno, nekako topo, neprevzeto, na način, ki ni terjal posebne resnobe in je že vseboval hitro razpustitev, temveč prej kot globok rez v pleksus, zaključen s hitrim, natančnim obratom noža. Gledal sem jo in požiral slino, ki je ni bilo, refleks je nastopil v svoji izvirni maniri. Po zatilju navzgor mi je ril sprevod temnih čustev, ki jih zaradi temeljite zadetosti nisem zmogel diferencirati, predvidevam pa, da je šlo za žalost, jezo, gnus in večkrat prepognjeno bojazen, da zadeve ne bo mogoče pomesti z dobrikanjem in pogovorom, in ker je s čustvi v mojo grlo prihajala tudi slabost, sem Manco odrinil ter se po atletsko zložil nad straniščno školjko, kamor sem izbruhal vse, kar sem zaužil od božiča dalje.

Kar je sledilo, je ponovitev osnovnega obrazca mojega otroštva: nekdo, ki mi je ljub, me zapusti, ostanem sam in potrt. Dogodek sem občutil kot krivico, kot nekaj, kar mi je bilo prizadejano, prav kakor mi je bil prizadejan očetov odhod, ne da bi videl ali, še več, ne da bi hotel pogledati preko ograjice, za katero sem pasel izgovore in zdravniška opravičila svoje mladosti; če bi pogledal preko letvic, bi verjetno videl … kaj pa vem, verjetno tudi, pogojno rečeno, odraslega samega sebe. Ker sem se potemtakem pogrezal zlasti v razumevanje svoje lastne bolečine, ki sem jo navdihoval s posebej pretresljivimi džojnti, je trajalo več kot teden dni, da sem svoje po plesni zaudarjajoče trenirke in čevlje ter serijo neimenovanih, neuporabnih predmetov pospravil v škatle in torbe, sledil pa je še nov teden dni, tekom katerega sem na hlape, kakor se reče, Manco prepričeval, naj me obdrži v svojem življenju. Za to seveda nisem imel izdelane strategije, saj nisem vedel, da jo bom sploh potreboval, najino razmerje se je kljub neuravnovešenosti in neenakomerni naperjenosti zdelo trdno kot kamen-kost, čeprav, če pomislim natančno in se spominjam brezkompromisno, lahko navedem vrsto razlogov, po katerih bi lahko sklepal, da si je Manca najino nastlano, po humusu smrdeče gnezdo zares želela zapustiti. Razen tega, da se je večino časa vedla, kot da se ji moj dotik in moja sapa gnusita z enako intenzivnostjo, kot se večini občutljivejših deklet gnusi mrgolazen v podrasti, je vredno omeniti, prvič, da je konce tedna najraje razpuščala po klubih v alkoholni omami, oblečena v oblačila, v katerih mene osebno nikoli ni zapeljevala – ozke črne obleke, majice, ki so ji prsi komajda pokrivale, sapo jemajoče oprijete hlače in ostali seksapilno vulgarni asortiman petkove noči –, drugič, v najinem domu, kjer sem sam preždel večino svojih dni, je skorajda nisem več zaznal, bodisi je delala, bodisi je v knjižnici študirala, bodisi se je udeleževala ur pilatesa, s katerimi je svojemu trebuhu, kakor mi je nekoč priznala, končno izborila pravico do polnovredne udeležbe v erotičnem podobju in, tretjič, zaloga vrednosti najinih pogovorov se je skrčila na operativno raven, pri čemer moram opozoriti, da je šlo pravzaprav, ker sem bil sam, če odmislimo dnevno kuhanje, naravnan povsem neoperativno, zgolj za izraze Mančinin zahtev, naj pomijem posodo, dvignem rolete, pobrišem prah, pomijem hladilnik, si operem lase in jo pustim pri miru. Vsega tega, ponavljam, tedaj nisem zmogel sprevideti, saj mi je bilo, ponavljam, udobno. Iz udobja ven – in to je tukaj mišljeno povsem dobesedno, saj sem jo vselej moledoval sedeč na kavču s spodvitimi nogami – sem ji tako poročal o razsežnostih svoje prizadetosti in želje, da bi začela znova, ob tem pa sem vseskozi pazil, da na plano nisem potegnil teme: otrok, kajti tema: otrok, katalizator najinega razdora, bi izjemno težko učinkovala kot nasprotni vektor, vektor vnovičnega zbližanja in spojitve. Posegel sem tudi po antični taktiki brezove vejice, o kateri sem že poročal, pred njo sem se v svoji šibkosti in majhnosti in nizkotni, sebični in preprosto bedni opreznosti povsem razgalil, ji dal na znanje, kako dobro se zavedam postavk svoje inercije, kontur svoje lenobe in posledic svoje pasivnosti, ter ji nazadnje, iz udobja ven, iz zavedanja, da je beseda puhla materija puhlih ljudi, lagal o tem, da si želim postati drugačen človek in da lahko takšen postanem le ob njej. Ne vem, kakšen smisel ima, da antično taktiko brezove vejice povzamem do potankosti, najbrž veste, kam merim, saj ga na planetu ni človeka, ki ne bi kdaj iz udobja ven načrtoval spremembe in hkrati molil boga, da se ne bi spremenilo prav nič, saj ga na planetu ni človeka, ki ne bi vedel, da je prehod med starim udobjem in novim udobjem speljan nad počjo gonobe, iz katere bruhata žveplo in bolezen. Edina zares omembe vredna stvar v celotni zadevi je, da me Manca ni uslišala, še manj, sploh me ni poslušala. Na petnajsti dan po apokalipsi mi je, žrtvi usode, zatrobila, da se je moj čas iztekel. Ker sem bil sam vse preveč poškodovan in potrt, da bi si uredil sploh karkoli, je organizacijo še zadnjič, verjetno, ker je želela pospešiti proces in je le stežka opazovala, kako se kot pozabljeni krof pogrezam v pregib sedežne garniture, prevzela sama. Na dan, ko sem z vzglavnikom iz škrlatnega poliestra sklenil globoko čustveno vez, se je, kako maščevalno, usedla poleg mene, poklicala mojo mamo in jo prosila, naj mi pomaga pri selitvi domov, torej nazaj k njej, nazaj k moji mami samohranilki v izpraznjeno gnezdo oziroma v gnezdo, za katerega je moja mama menila, da je izpraznjeno, nazaj v izbo s premajhno posteljo in šibkimi letvicami, z gobo, ki se plazi ven iz kotov, da bo sčasoma lahko zavladala celemu stanovanju, nazaj v stanovanje, kjer vsak večer diši po drugačni večerji in se od kuhe na šipah oken nabira para, kjer skupaj s pralnim strojem in sušilcem stene nenehno vibrirajo, nenehno je treba nekaj prati in pomivati, nazaj v stanovanje, kjer je kopalnična vrata treba zaklepati, saj so se od vlage skrčila in ne zmorejo več v okvir, in nazadnje, nazaj v stanovanje, v katerega svet s svojimi nevzdržnimi projekti ni smel vstopati, vsaj ne mimo podrobne inšpekcije in sanacije v izvedbi moje matere. Mama, ki je o vsem skupaj imela tudi neko mnenje, h kateremu se bom vrnil kasneje, je pristala na to, da me nastani, celoten domenek pa se je odvil popolnoma mimo mojega angažmaja, maksimum vpletenosti sem dosegel tako, da sem Manci naročil, naj mamo ob koncu telefonskega pogovora lepo pozdravi.

Kritika 26. 3. 2015

Slike v vzvratnem ogledalu

»Spet želja, pisati v risalni blok, pisati dolgo, valujočo pesem / v dolgih, valujočih verzih na širok, pregleden, hrapav list« je verz, ki vase prelepo zajame pisanje Andreja Brvarja, prejemnika letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo – ob tej priložnosti je izšel prvi ponatis njegovih zbranih pesmi z zgovornim naslovom Retrospektiva (prvič izšlo 2007 pri isti založbi), ki nas popelje na slikovito potovanje po njegovem obsežnem in fascinantnem opusu. V kronološkem zaporedju si sledi osem njegovih pesniških zbirk, pri čemer so zadnje vključene Naplavine iz leta 2004 (Študentska založba), izmed vseh pa formalno najbolj izstopa duhovita Pesnitev o tem, kako je nastajala neka pesniška zbirka (Državna založba Slovenije, 1981).

V prvencu Slikanica iz leta 1969 (Založba Obzorja), ki stoji na začetku Retrospektive, Brvar že kar takoj (tudi z naslovom) napoveduje svoj pesniški program: njegove pesmi bodo slike – in tega načela se drži še danes. Pred nas postavlja fragmente iz življenja, ki jih oživi na skoraj slikarski način, saj jih opiše živo, z vseh strani in perspektiv (»Tistega dne si nisem upal več v morje. Veter je vse bolj naraščal in valovi so vse bolj bučali, vse bolj renčali, renčali in razkrivali dolge, koničaste, pošastno bele zobe«). Zaradi tega se bralcu velikokrat porodi občutek, kot da so pesmi narisane s čopičem, saj brez težav izstopijo iz beline papirja in se razbohotijo v vsej svoji barviti domišljijskosti in vitalističnem zanosu.

Brvar ne gradi na abstrakciji, ampak na nam bližjem stvarnem svetu, skozi katerega na manj konvencionalen način izrazi nekaj abstraktnega. Njegova poezija je namreč zelo bogata s konkretnim in močnim podobjem (»njej se večkrat sanja da si sname obraz / njej se je v čelo zaletel netopir«), ki pa ne zapade v klišeje, saj se jim Brvar spretno in precej zavestno izogne z uporabo absurda in banalnosti (»ježek za cvetlice / pes si liže spolovilo / gobica za šivanje«). Tako so pesmi velikokrat naravnane hudomušno (»veter zanaša slap, slap zrači vodo, voda pozibava raco, raca prehiti krapa in šavsne po kruhu – cap«), vendar pa ne zanemarja niti ljubezenskih pesmi, polnih nežnih motivov: »saj sem vedel, / da te bom spet začel gledati vse bolj tako, / kot bi gledal kakšen teloh ali vejo mačic.« Vsebinsko so teksti največkrat neke vrste »prizori iz življenja«, ki jih zaznamujejo letni časi, občutja, zelo očitno pa tudi Brvarjev domači kraj, Maribor, ki je včasih omenjen kar neposredno: »pomlad / pride v maribor iznenada, s prvim jutranjim vlakom«, včasih pa bolj opisno, pri čemer je pesem Hoja za prividom pravi slavospev štajerski prestolnici, za katero se Brvar neprestano zavzema tudi izven svojega literarnega ustvarjanja.

Ne glede na konkretnost pa njegove pesmi niso pomensko prazne, saj znajo tudi kritizirati družbeno stanje in pozivajo k premisleku: »k vragu pa tak proletariat / ki že dolgo več ne zna / nositi transparentov / ki že dolgo več ne ve / kaj pomeni štrajk«, pri čemer avtor pod drobnogled ne vzame samo »drugih«, ampak tudi sebe – nenehno reflektira lastno poetiko in načine produkcije (»pisati z lastno krvjo, kot se reče, tudi z lastnim urinom / samo ne z besedami, besedami, besedami«), pa naj bo to s pomočjo samokritike: »kako se mi pesmi niso nič več zapisovale same od sebe, se pravi / kako jih nič več nisem sestavljal s samoumevno lahkotnostjo«, ali z vpletanjem samoironije: »ker se celoten proces tudi meni razkriva šele zdaj, ko to pišem, torej skozi refleksijo, vedite, da se z vami vred čudim, kako dolgotrajen je bil in ovinkast.«

V Retrospektivi je razvoj Brvarjevega pesniškega ustvarjanja jasno razviden, saj so zbirke, čeprav se kar šibijo od besed, izpisane premišljeno, obenem pa med njimi preteče dovolj časa in zorenja, da se lahko izkristalizirajo spremembe v dojemanju pesništva, mogoče še očitneje na ravni forme kot pa vsebine. V začetnem delu prevladujejo pesmi v prostem verzu, ki funkcionirajo, a se verzi vedno bolj raztezajo čez vrstice, v zadnjih vključenih pesniških zbirkah pa Brvar že odločno poseže po njemu ljubi pesniški obliki – pesmi v prozi (vemo, med drugim je pripravil antologijo slovenske pesmi v prozi Brez verzov, brez rim, Študentska založba, 2011). Poleg izborov iz pesniških zbirk nam Retrospektiva postreže še z dodatki; vsebuje še odsek z naslovom Iz razmišljanj o pesništvu, iz Brvarjevih esejev, ki podrobneje osvetljujejo pogled na njegovo ustvarjanje, poglobljen spremni zapis Mitje Čandra ter bibliografijo, ki jo je uredil Matjaž Hočevar. Nedvomno navdušujoč pregled ustvarjanja pesnika, ki še ni rekel zadnje.

 

Andrej Brvar: Retrospektiva: izbrane pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. 278 strani, 19,95 €.

Refleksija 25. 3. 2015

Sladki bralski predsodki

Pred kratkim mi je mladi pesnik poslal svojo pesem, ki je v njegovi domovini požela veliko pozornosti, opazili pa so jo tudi v ljubljanskih pesniških kuloarjih. Z mano jo je želel deliti, ker – ne vem točno, zakaj. Verjetno zato, ker ljudje svoje izdelke pač delimo, pričakujoč pohvale in strinjanje in odobravanje, s čimer utrdimo prepričanje, da smo že dovolj dobri in da so vrata v umetniški raj takorekoč na stežaj odprta. Cinična sem, seveda, toda hkrati vem, da takšno stališče utegne vse prevečkrat ustrezati resnici. Ko si takole pošiljamo izdelke, ko jih med seboj izmenjujemo, ne pričakujemo kritike, ne ribarimo za resnico, temveč bi prejkone radi, da se nič kaj dosti ne spremeni, da nam vsi povedo, kako smo že fajn in kako naj samo nadaljujemo. Nazadnje seveda trpita tako naša osebnost kot naša umetnost. Ampak to je že druga zgodba.

V pričujoči zadevi je namreč pomembno, da sem bila primorana hvaljeni pesmi in čislanemu pesniku natakniti nekaj negativnih referenc. Ne vem, kako se je na mojo oceno odzval, ker se odtlej ni več javil, vsekakor pa se nadejam, da ga drugačen glas ni povsem potrl. Nisem ravnala iz objestnosti – to bi bilo nehumanistično, torej nesramno –, temveč predvsem zelo iskreno. Čeprav se ukvarjam z literarno kritiko in se zato srečujem z najrazličnejšimi besedili, se spopadam z najrazličnejšimi žanri, slogi, motiviko in naperjenostmi, se vseeno ne morem pretvarjati, da mi nekateri postopki ali literarne lege ne povzročajo preglavic oziroma se mi celo upirajo, zaradi česar nanje ne morem pristati. Nekatere literarne vsebinsko-formalne rešitve se mi zdijo povsem zablodele – ne samo avtorsko, ampak tudi historično –, in čeprav lahko svoj kritiški aparat naravnam na kontekst ali paradigmo, znotraj katere tovrstne rešitve vznikajo, to vseeno ne pomeni, da bom zadevni material vzljubila, ne kot kritičarka, nikakor pa ne kot zasebnica. Kot kritičarka se za dobro javnosti lahko potrudim privzeti gledišča, ki so mojemu tuja, torej svoje gledišče potujim zato, da bi naredila ovinek okoli svojega okusa in na predmet pogledala z manj rdečimi očmi ter nazadnje videla kaj novega. V takšno težavno nalogo se vsakokrat podam zato, ker vem, da nisem vsevedna in da me povrhu poganjajo še nizke strasti in obrazci, ki jih ne morem pretentati, zato pa ti lahko pretentajo mene. Kot kritičarki se mi zdi dobro vzdrževati odprto glavo in srce. Zasebno pa je problem razstavljen povsem drugače: pravzaprav sploh ni razstavljen, saj si dovolim mnogo več trdobučnosti in favoriziranja, moje bralske užitke pa lahko pretrese izključno dobra izkušnja, nikakor pa gimnastika intelekta in perspektive.

Mladi in pomembni pesnik mi je potemtakem poslal pesem, ki izhaja iz tradicije, ki mi pomeni prejkone literarno slabost, predstavlja mi nekakšnega pesniškega mačka, posledico pesniške prekrokanosti. Gre za tip pesništva, vezan na mallarmejanski modernizem, po katerem pomeni zvenijo in zveni pomenijo in v katerem se vedno znova demonstrira pesniška, torej jezikovna svoboda, opomenjanje nezdružljivega in poudarjanje nepomenljivega. V šoli so nas učili, da je takšno pesništvo pomembno in prelomno, jaz pa sem se počutila slabo, ker sem v tovrstnih izvajanjih uživala poredko in nikoli nisem zares razumela, zakaj bi pesništvo, skovano po principu veliko-hrupa-za-nič (vsebine), obogatilo mojo življenjsko izkušnjo. Vse skupaj se mi zdi odveč, če sem poštena. Ker je resničnost izjemno težko priviti na sobno jakost, se mi zdi povsem nesmiselno amplificirati ničevosti, pospravljene pod krinko atletskega izrazja. Če kaj, si želim, da bi si literatura prizadevala razločevati in bi svobodo trenirala tudi zunaj območja lagodne znotrajjezikovne referencialnosti. Zunaj je menda nek svet, in četudi je jezik arbitraren, mu lahko odredimo toliko spoštovanja, da se ne sprenevedamo, da v tem svetu nič ne pomeni in nima nobenega pravega učinka.

Vidite, kot zasebnica sem zares trdobučna. Pričakujem, da bo literatura sporočala kaj več od tega, da se ji ne da več ukvarjati s svetom in bi se raje zaprla nekam med svoje elegantno nastavljene matrice. Naj literatura nekaj pove, naj nekaj odraža, naj nekaj ve, četudi hegeljansko venomer prepozno, naj bo Minervina sova, ki opreza za vsem pomembnim, ko se večini ljudi ne ljubi ali pa za tek na dolge proge nimajo časa. Ja, naj bo literatura še vedno lepa, prosim, samo ne na račun tega, da je samozadostna. Ker ni – le kako bi bila, ko pa niso samozadostne niti mačke.

 

Besedilo je bilo v angleščini in slovenščini izvorno objavljeno na spletni strani ELit Literaturehouse Europa, v okviru mednarodnega projekta, pri katerem med drugimi mladimi avtorji s cele Evrope s svojimi zapisi sodelujejo tudi AirBeletrinini izbrani avtorji: Aljoša Harlamov, Katja Perat, Ana Schnabl in Manca G. Renko. Slovenske verzije vam bomo v branje ponudili tudi tukaj, vendar vam vseeno priporočamo spremljanje strani Elit, saj prinaša mnoge zanimive pisce in teme.  

Kritika 24. 3. 2015

Svetovi in svet

Začetek Beletrininega letnika 2015 se je pričel precej ambiciozno, z dvema obsežnima prevodoma – 480-stranskim Zbiralcem svetov nemško-bolgarskega pisatelja Ilije Trojanowa (prevedel Brane Čop) in 550-stranskim romanom škotske pisateljice Janice Galloway (prevedel Jure Potokar), naslovljenim Clara. Ker je bila Janice Galloway ena izmed uglednih gostij letošnjega festivala Fabula in je bila Clara Schumann deležna kar velike medijske pozornosti, se torej za trenutek ustavimo in povejmo besedo, dve, še o Zbiralcu svetov (Der Weltensammler).

Roman je v Nemčiji izšel leta 2006 in nemudoma požel kopico afirmativnih kritik in literarnih nagrad, med drugim tudi nagrado leipziškega knjižnega sejma. Njegov središčni lik je angleški popotnik Sir Richard Francis Burton, za svoj čas duhovno izjemno napreden angleški popotnik, geograf, diplomat, kartograf, orientalist, pesnik, vohun …, ki je v devetnajstem stoletju naravnost in počez prepotoval ogromne kose takratnega britanskega imperija, pa tudi širše, Evropo, Otomansko državo ipd. Burton je bil izredno zanimiva figura, saj je domnevno posedoval enkratno sposobnost preobrazbe in vživetja v druge kulture in kulturne obrazce. Svoja potovanja je natančno popisoval in potopise izdal v knjižni obliki, obenem pa je poskrbel tudi za prvo objavo prevoda Kamasutre v angleščino in prevedel Tisoč in eno noč. Dva izmed njegovih največjih popotniških podvigov, ki sta sicer tudi tematizirana v Zbiralcu svetov, vključujeta udeležbo na t. i. hadžu, romanju muslimanov v Meko (Burton je bil prvi Evropejec, ki mu je uspelo kaj takega) in odkritje Tanganjiškega jezera ob iskanju izvira reke Nil v Vzhodni Afriki.

Ni naključje, da je Trojanow za tematizacijo popotništva uporabil ravno življenje in delo Richarda Francisa Burtona, saj sta si v mnogih pogledih njuna življenjepisa podobna. Trojanow se je še kot deček s starši preselil (ali bolje rečeno: je pobegnil) iz Bolgarije v Nemčijo, kjer pa so ostali samo eno leto, nakar so se morali znova seliti. Tokrat v Nairobi, Kenijo, kjer je oče Trojanow dobil službo. Kasneje je Ilija živel še v Parizu, v Bombaju/Mumbaju in na Dunaju. Tako kot Burton je tudi Trojanow napisal kopico neleposlovnih knjig o svojih potovanjih, predvsem o Afriki in Indiji.

Kar se samega romana tiče, je razdeljen na tri velike dele in kratko zaključno poglavje: 1. epizodo v britanski Indiji, kjer se Richard Francis Burton trudi naučiti hindija in sanskrta ter skuša vpeti v tamkajšnje kulturne obrazce; 2. epizodo v arabskem svetu, kjer prične pot v Egiptu in se odpravi naprej proti Meki na romanje v vlogi derviša, ki prihaja iz Indokine; 3. epizodo v Vzhodni Afriki, kjer se skupaj s Johnom Hanningom Spekejem odpravi na ekspedicijo, katere namen je odkriti izvor reke Nil, najdejo pa Tanganjiško jezero; 4. zaključno poglavje, v katerem se v precej lirični maniri filozofsko zaokrožijo misli in dogajanja, spisana v epskih razsežnostih v prvih treh poglavjih. Burton umre v Trstu.

Vsako izmed epizod krasi več pripovednih stališč. Tako lahko v indijski epizodi poslušamo pričevanje služabnika Naukarama, ki je zvesto služil Burtonu med njegovimi podvigi, kako pripoveduje svojo zgodbo pisarju, ki je privolil v pisanje življenjepisa. V teh podpoglavjih gre poleg Naukaramovega pripovedovanja tudi za dialog s pisarjem. Pripovedovanje je nekoliko nezanesljivo, naivno, v vsakem primeru pa ponuja nekakšno univerzalno sliko odklonilnega odnosa domicilnega prebivalstva do dejanj avantur željnega britanskega ekscentričnega popotnika. Do tujca, ki želi na vsak način prevzeti navade in vzorce obnašanja domačinov, se držijo nezaupljivo, kar jim mestoma s svojimi nepremišljenimi hedonističnimi eskapadami omogoči tudi sam Burton. Prav tako se med pripovedovanjem v glasu katerega izmed pomožnih gledišč pojavlja veliko tujk (firengi, angrezi ipd.), ki so razložene na koncu romana v priloženem slovarčku. V arabski epizodi se nato izmenjujejo pripovedna stališča osmanskega veleposlanika, ki sproži preiskavo zaradi Burtonovega skrivnega obiska hadža, ki se javnosti razkrije šele po objavi njegovih zapisov. V poslednji veliki epizodi pa razkrijejo še njegovo tretje veliko potovanje, prebijanje skozi Vzhodno Afriko do Tanganjiškega jezera, kjer ga spremljata že omenjeni Speke in pomočnik Sidi Mubarak Bombaj, lokalni vodič, recimo temu.

Zbiralec svetov
Ilija Trojanow
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:
Brane Čop

29,00 €

Posebna zanimivost pripovedi je ta, da Burton o sebi govori še najmanj. Osrednja figura tega epskega podviga je predvsem v vlogi nekakšnega filtra za pripovedi drugih; pomočnikov, ki praviloma prihajajo iz vrst domačega prebivalstva, tretjeosebnega pripovedovalca, ki se včasih degradira na fokalno točko samega Burtona. Te pripovedi razkrivajo zunanji pogled na Burtonove podvige, v vsej grandioznosti za svoj čas izjemno liberalnega in naprednega kameleonskega uma ter obenem v vsej smešnosti in posmeha vredni okornosti, nespretnosti, ki izvira iz delne nezmožnosti celovitega prestopa v popolnoma drug, tuj kulturni okvir. Tudi sam Burton se tega loteva selektivno. Obseden je z učenjem tujih jezikov do te mere, da ne dovoli služabniku, da bi se z njim pogovarjal v angleščini; po drugi strani pa se vdaja hedonističnim užitkom, ki so mu dostopni zgolj zaradi njegovega družbenega položaja.

V res obsežni epski pripovedi se izmenjuje več pripovednih postopkov, od monologov do dramskega teksta, mestoma tudi približka toku zavesti. Navkljub svoji epskosti pa pripoved ni razburljiva. Teče precej enakomerno, enolično, brez velikih odstopanj, kar nas znotraj horizonta pričakovanja glede pustolovskih pisanj precej preseneti. Kozmopolitski vohun, kameleon devetnajstega stoletja – a roman ni posvečen njegovim podvigom, pač pa mehanizmom, ki te podvige omogočajo. Skozi različne oči seveda vidimo različne slike; Burton je brezvsebinski, prazen in socialno privilegiran ekscentrik, katerega kapricioznost in služba narekujeta njegova dejanja. Ob tem pa je tudi še eden izmed iskalcev večno opevane »univerzalne resnice« človeškega obstoja, kjer je edina možnost nekakšen kulturni sinkretizem. Ravno zaradi tega je vprašanje, koliko »nemotiviran« in duhovno izpraznjen je v resnici Burton in koliko preprosto ni prepričan ravno zaradi dejstva, ker je s svojimi dejanji uspel prilesti iz »Platonove votline«, kar mu je sicer odprlo neslutene spoznavne razsežnosti, a so mu te tudi izjemno težko obvladljive. To nam v zaključnem poglavju razkrije tudi sam Burton; moli mohamedansko, izpoveduje se krščansko – edina stvar, v katero je prepričan, je, da ne želi umreti.

Zbiralec svetov je nekakšen Most na Drini Ilije Trojanowa. Burton je večni iskalec, človek, ki je preklet s paradoksom spoznanja, da ob vsakem novem spoznanju, do katerega se dokoplje, vzklije pet kalčkov dvoma. Literarni dokaz o neobvladljivosti sveta in še bolj o neobvladljivosti duha. Zbiralec svetov, ne Zbiralec sveta.

 

Ilija Trojanow: Zbiralec svetov. Ljubljana: Beletrina, 2015. 490 strani, 29 €.

Fotografija: Mladinska knjiga Fotografija: Mladinska knjiga
Kritika 23. 3. 2015
Čas branja
Čas branja: 0 min

66,3 m² vključno s kletjo in nič več

Ko sem vstopil v nov romaneskni svet Vladimirja P. Štefaneca, ki tokrat meri natančno 66,3 m2, sta me pričakala nekam, tako se mi je vsaj zdelo, znana protagonista – Aleš in Zala. Oba sta diplomirala iz arhitekture, Aleš se preživlja s honorarnim delom, piše za dve reviji, arhitekturno in tako za dom in vrt, v prvi objavlja članke o ikonah modernizma, v drugi pa daje arhitekturne nasvete bralcem, ki si želijo preurediti stanovanje. Medtem se Zala po Aleševih besedah »udinja« v arhitekturnem biroju, kjer je že za časa študija dve leti risala zastonj, da bi si pridobila prakso in reference ter čim boljše izhodišče za naprej, po diplomi pa dela zanje honorarno za nizko plačilo. Oba si želita projektirati, delati čim bolj samostojno, vendar brez referenc in konkretnih zvez nimata nobenih možnosti. Zato je Zala pripravljena prevzeti kakršnekoli projekte, se skloniti, celo prikloniti, medtem ko je Aleš prepričan, da ne sme tratiti časa za nepomembnosti, zdi se mu, da v tekmovalnem poslu zmagujejo tisti, ki sprejemajo najmanj kompromisov in verjamejo v svoje vizije, ki jih znajo na pravi način posredovati naročnikom. Prepričan je, da on to zna in da je po teh lastnostih podoben najboljšim na svojem področju, kar mu potrjuje prebiranje biografij velikih arhitektov.

Tako se kar naenkrat zavem, zakaj sta mi protagonista tako zelo domača: ne zaradi tega, ker precej dobro ponazarjata trenutni socialni položaj mladih v slovenski družbi, ampak ker sta tipična štefanečevska protagonista. Njegovi moški protagonisti so namreč vedno neumorni sanjači z velikimi vizijami, prepričani v svojo izjemnost, ki jih dviguje nad vse ostale. Nikoli se ne morejo sprijazniti z resničnostjo in s svojim položajem v njej, saj je do njih vedno krivična, položaj pa samo začasen, zmeraj so prepričani, da njihov čas šele prihaja in da se bo takrat vse postavilo na svoje mesto, kar pa se zelo redko tudi zgodi. Vsi se skoraj vedno preživljajo s pisanjem oziroma se začnejo ukvarjati s tem ob izgubi službe; čez čas pa začnejo stagnirati in le nemočno opazovati svoje stanje, ki ga analizirajo z vseh možnih vidikov, dokler izgubljeni v blodnjaku lastnih mislih ne uspejo več najti stika s svojim resničnim življenjem, kar jih posledično pahne v pogubo. Nasprotno pa so ženske protagonistke v primerjavi z moškimi bolj stvarne, se zmeraj kako znajdejo in ohranijo svoj položaj v družbi ali pa se, kot v primeru avtorjevega predzadnjega romana Odličen dan za atentat (Mladinska knjiga, 2010), celo uspejo povzpeti po družbeni lestvici.

Tudi tokrat ni nič drugače: oba protagonista sanjata o lastnem stanovanju, o tem pogosto debatirata, ko se sprehajata po Ljubljani, kjer paseta oči na arhitekturno dovršenih zgradbah iz različnih obdobij: »Hodila sta tudi po Prulah, po Poljanah in gledala, raziskovala, iskala idealna bivališča nasploh in takšna zase, v katerih bi se res dobro počutila, za katera bi se jima zdelo, da bi bil v njih res užitek stanovati.« Najbolj pa si želita, da bi imela stanovanje na Vrtači, na kar sicer nista nikoli zares upala računati. Po večmesečnem iskanju se končno odločita in najameta stanovanje na robu Poljan, in sicer v šestem nadstropju stolpnice iz šestdesetih. Njuno navdušenje in veselje nad prvim skupnim bivališčem hitro splahni, saj s svojim skromnim zaslužkom komaj shajata, pri čemer Aleševo sanjarjenje o boljšem domu in Zalin pragmatizem zarežeta prve globlje razpoke v njun odnos. Toda tedaj vmes poseže za Štefaneca že kar značilno naključje oziroma usodni pripetljaj, ki tokrat nastopi v obliki smrti Zaline babice, ki ji zapusti vse svoje prihranke – kar sedemdeset tisoč evrov; ter ko Aleš po svojem nenasitnem brskanju za tako želenim »čudežem« na spletu naleti na oglas o javnem zbiranju ponudb za prodajo nepremičnine, in to ne kjer koli, ampak na njuni sanjski Vrtači, za ceno, ki si jo lahko privoščita, se zdi, da so se jima uresničile največje sanje. Ker je Zala prezaposlena z velikim projektom v službi, zaradi katerega prihaja pozno domov vsa izžeta in razdražljiva, se Aleš po nekaj pomislekih odloči, da gre na ogled stanovanja sam, in čeprav po ogledu ni več tako navdušen, se vseeno v burni miselni razpravi s samim sabo, kot jih poznamo iz del Dostojevskega, odloči, da bo brez Zaline vednosti z njenim denarjem kupil stanovanje. Ker nočem nikogar opehariti za bralski užitek, naj bo to, kar se tiče fabule, vse.

Kar zadeva kompozicijo, novi roman še najbolj spominja na avtorjevo kratko zgodbo Samorog iz zbirke kratke proze Pariške zgodbe (Mladinska knjiga, 1998), kjer pripovedovalec pred odhodom v Pariz v časopisu opazi kratko novico, da so po 29 letih v pariškem naravoslovnem muzeju za javnost znova odprli zoološko razstavo. Njegovo pozornost pritegne predvsem omemba samoroga, starodavnega simbola moči in čistosti, ki tudi v njegovi osebni mitologiji zavzema čisto posebno mesto. Sprva se mu zdi zadeva preveč neverjetna, zato domneva, da gre najbrž za istoimenskega sesalca iz rodu kitov, vendar preblisk razuma hitro podleže zaneseni predstavi, ki ga privede do razočaranja. Tudi slogovno sta si obe deli zelo podobni, saj sta napisani v zelo gostem jeziku, kar je sicer že tako ali tako nekakšen avtorjev zaščitni znak, a kljub temu je metafor, ki se spajajo v dolge metaforične verige, in predvsem personifikacij še več kot po navadi. Ne glede na izrazito metaforičnost pa sam jezik v romanu nikoli ne deluje nenaravno ali privzdignjeno. Narativno Štefanec v najnovejšem delu nadaljuje s personalno pripovedjo, ki jo pri njem poznamo šele iz njegovega predzadnjega romana Odličen dan za atentat, vendar pa imamo tokrat le enega odsevnika, in sicer Aleša.

Ko sem izstopil iz 66,3 m², sem imel občutek, da sem prebral eno od tistih »groteskno-nenavadnih« novic, ki jih je za rubriko Zanimivosti in nenavadnosti izbiral »čudaški« protagonist romana Viktor Jelen, sanjač (Mladinska knjiga, 2002). Dovolite, da kritiko zaključim s citatom iz omenjenega dela, ki dokaj posrečeno opiše recenzirano: »Mnoge od teh novičk so silno zanimive, saj v obliki drobnih izsekov iz človeških življenj, ekstremnih dejanj in nenavadnih dogodkov pripovedujejo precej globlje in širše zgodbe, kot se zdi na prvi pogled. Pravzaprav se mi zdijo nekakšen majhen, a zanesljiv barometer stanja v okolju, v katerem se zgodijo, in dogajanja na našem planetu nasploh. Čeprav večina ljudi tega ne opazi in nanje gleda le kot na lahko branje za kratek čas, mogoče prav te novičke povedo še največ o naši dobi in postavijo še najtočnejšo diagnozo dogajanja v družbi.«

Vladimir P. Štefanec: 66,3 m² (Mladinska knjiga, 2014)
Panorama 22. 3. 2015

Pisma avtorjem

V okviru Fabule 2015 je bil izveden nagradni literarni natečaj Pismo avtorju za tretjo triado osnovnih šol, v okviru katerega so učenci pisali pismo enemu od avtorjev zgodb iz festivalske knjige Moč lažnega, Milanu Deklevi, Žigi X Gombaču, Mojci Kumerdej, Desi Muck ali Barbari Simoniti. Izbor pisem je bil v začetku marca razstavljen v Cankarjevem domu, žirija (Gaja Kos, Tina Deu in Špela Pavlič) pa je med njimi izbrala še najboljše, ki vam jih danes ponujamo v branje. Naj vam bodo v navdih.

Aša Hlebec, 9. B, OŠ Vič

Urban Linke, 8. B, OŠ Prežihovega Voranca

 

Sara Ristić, 7. B, OŠ Prule

Urša Mati Djuraki, OŠ Franceta Bevka

 

Jakob Jerše, OŠ Oskarja Kovačiča

Marko Petek, OŠ Majde Vrhovnik

Panorama 21. 3. 2015

Versopolis

Danes je svetovni dan poezije. V 15 slovenskih lokalih lahko danes kavo plačate z verzom (#PayWithAPoem), vendar ne bo nič narobe, če vzamete kakšno pesniško zbirko v roke tudi kar tako.

Od danes naprej pa bo več poezije tudi na spletu. Založba Beletrina je s podporo Evropske komisije zagnala mednarodni projekt Versopolis. Versopolis je edinstvena literarna platforma za poezijo, ki je nastala z namenom ustvarjanja priložnosti za perspektivne evropske pesnice in pesnike, saj jim omogoča, da se uveljavijo tudi zunaj meja svoje domovine. Nastala je pod okriljem in s podporo Evropske komisije, njen pobudnik in nosilec pa je založba Beletrina, ki že 18 let organizira mednarodni pesniški festival Dnevi poezije in vina. Trenutno je v mrežo vključenih 55 evropskih pesnic in pesnikov iz enajstih evropskih držav, ki se bodo v letu 2015 predstavili na enajstih evropskih literarnih festivalih.

V prvem letu v platformi sodelujejo še: ARS POETICA (Slovaška), GENOA INTERNATIONAL POETRY FESTIVAL (Italija), ŮMEÅS INTERNATIONELLA LITTERATURFESTIVAL (Švedska), INSTYTUT KULTURY MIEJSKIEJ (Poljska), LEDBURY POETRY FESTIVAL (Velika Britanija), STRUSKI VECERI NA POEZIJATA (Makedonija), POETINIS DRUSKININKŲ RUDUO (Litva), FELIX POETRY FESTIVAL (Belgija), GORANOVO PROLJEČE (Hrvaška) ter LITERATURE & WINE FESTIVAL (Avstrija).

V naslednjih treh letih se bodo Versopolisu s svojimi literarnimi festivali pridružile nove članice in pridružene članice Evropske unije in z njimi nove pesnice in pesniki. Versopolis naj bi tako sčasoma postal osrednja spletna točka za poezijo.

Ob lansiranju spletne strani www.versopolis.com in ob letošnjem svetovnem dnevu poezije so partnerji platforme s skupnimi močmi posneli kratek videoposnetek o poeziji. V njem so se pogovarjali z več kot tridesetimi evropskimi pesniki, ljubitelji poezije in mnenjskimi voditelji, ki odgovarjajo na vprašanja o pomenu poezije v današnjem času. Nastal je zanimiv kolaž odgovorov in vtisov, ki v enajstih evropskih jezikih sporoča, da poezija povezuje in osmišlja naša življenja. Slovensko verzijo si lahko ogledate v spodnjem posnetku:

 

Panorama 20. 3. 2015

Veliki voz (2/4)

Pred vami je drugi del nove kratke zgodbe Ane Schnabl, naše stalne sodelavke in zmagovalke lanskega AirBeletrininega natečaja za kratko prozo z zgodbo MDMA. Nadaljevanje Velikega voza pričakujte spet naslednji petek, 27. marca. Vsak del bo z ilustracijami opremila Eva Mlinar.

Manci sem dvoril tako, da sem ji enkrat tedensko zvil džojnt iz najboljše trave na trgu, sijajne spominčice, potrudil pa sem se tudi, da sem na poetičen način komentiral njeno telo.

Nekoč je bilo njeno telo namreč izjemno lepo. Imela je dolge, skoraj bele, goste lase, ki si jih je v svojih težjih čustvenih obdobjih, kar je bilo pravzaprav vseskozi,spletala v debelo kito, venomer ovito z isto belo gumico. V odnosu do te gumice se je vedla obsesivno, je treba priznati. Nikoli ni razvila obsesije v odnosu do obrazne kozmetike, kot jo razvije večina deklet in žena, pa je imela vseeno gladko, stekleno čisto kožo. Njene dlani so bile prosojne, roke in noge vitičaste, njen trebuh pa je bil prekrit z nekakšno otroško maščobo, ki se je zvesto tresla, kadar se je smejala ali hlipala. Čeprav je pokadila nedopustno veliko trave, nikoli ni razvila mančijev, začuda sploh ni marala sladkarij, nikoli ni poročala o tem, da bi ji padel cuker, ampak si je na ponev raje vrgla goveji zrezek in čezenj še nekaj pelatov. To se je naučila od očeta, mi je zagotavljala. Kljub džojntom in mesu je bila vseeno vitka in krepka, če odmislimo plast otroškega sala, ki se je oklepala njenega trebuha. Poročati moram tudi o njenem obrazu: njene oči so temno zelene z rjavimi pegicami, včasih, kadar sem bil pretirano omamljen, se mi je zdelo, da pegice po njeni šarenici plešejo in se mi je zato lahko zdela malodane htonična, kakor se reče. Njene dolge trepalnice so zlepljene, vsak pramen raste v svojo smer, podobno neenovito, kakor se razvija njena duša. Njen nos pravzaprav ni nič posebnega, nos sam na sebi ni nič posebnega, ker je edini organ obraza, ki je videti kot organ, zastavljen je povsem funkcionalno, nima estetske komponente, kakršno pridajamo očem ali ustom.

Mančina usta sem si želel poljubiti približno osem mesecev prej, preden se je zares zgodilo – da se bo zgodilo, nisem verjel, ker sem nenazadnje že od nekdaj precej neprivlačen, toda očitno je bilo za to, da ji moja fiziognomija ni povzročala preglavic, zadosti, da sem prodrl skozi nekaj krogov bližine in jo spremljal skozi težja čustvena obdobja. Ne morem trditi, da nisem na ugoden razplet upal že pred leti, ko sva se spoznala. V gostoti splošne najstniške pohote in potrebe po ljubezni mi je že morala dišati, vendar tega vse do drugega letnika fakultete nisem nadeval z odličnimi pomeni.

Ne vem, koliko je smiselno poročati o najinem prvem spolnem odnosu, ne zdi se mi prav zares okusno, ne le zato, ker ni bilo tako okusno, kot sem si želel, temveč tudi, ker sem imel od nekdaj zadržke do uporabljanja različnih besed za vagino. Nisem posebej inhibiran posameznik, zdi se mi le, da jezik ob različicah besede za vagino venomer žalostno odpove. Seveda bi lahko opis najine prve spolne izkušnje – tudi jaz sem bil za Manco namreč prvi spolni partner – naphal z drugimi besedami in se tegobam v celoti izognil, vendar me opisovanje s premestitvami nikakor ne bi veselilo. Povem lahko le, da sva bila sijajno zadeta in da se je zgodilo na prvi jesenski dan, kar daje tej izkušnji posebno simbolično vrednost. Do prelomnega dogodka je, kakopak, vodila uporaba erotičnega izrazja z ljubim te (z njene strani) in z rad te imam (z moje strani). Tej asimetriji nisva posvečala posebne pozornosti, osredotočiti se je bilo treba na telesne aktivnosti, kar je za odvisnika od marihuane praviloma težavna naloga.

Po zveličavnem prvič sva potrebovala štiri mesece, da sva ob izdatni finančni pomoči staršev samohranilcev najela garsonjero v centru mesta, opremljeno s polburžoaznim pohištvom, pol-les-pol-aluminij; še posebej izbrano neizbrana se nama je zdela steklena klubska mizica s podstavkom iz orjaškega posrebrenega delfina. Nad tisto mizico sva zvijala džojnte, nanjo odlagala kavo in tople škatle pic, krožnike, knjige, kondome in druge priložnostne predmete. Po določenem času sva pričela živeti v veliki svinjariji, kot se je nekoč izrazila moja mati. Stanovanjca nisva več redno zapuščala, premori med enim in drugim obiskom fakultete so postajali vse daljši in daljši, res si nisva mogla pomagati, ko pa sva s svojo odvisnostjo od marihuane zvezala še spolne užitke. Jaz sem zlagoma celo prenehal brati in jo začel snubiti z ogledom televizijskih serij, novimi vodniki po krajini eksistence. Prav imate, ko sumite, da sva bila resnično globoko zaljubljena in si scela predana, prav imate tudi, če menite, da se tega ni treba sramovati, niti ko zaradi tako močnih in vseprežemajočih čustev zastaja življenjski ali duhovni ali splošni zrelostni razvoj, povsem običajno je, da se človek, ko je resnično zaljubljen, za nekaj časa nasloni zgolj na svoje občutke sreče in ne naredi kaj dosti. S tem sem se sam popolnoma pomiril in me nikakor ni zmotilo, ko nisem naredil drugega letnika in mi je mama prvič v življenju zagrozila s finančno sankcijo, saj se je menda počutila kot upravnica slabe investicije, torej izkoriščano in pretentano. Z Manco mi je bilo neznansko lepo, zibala sva se v predvidljivem izogibanju, dan enak dnevu, čisto tako, kot sem si vedno želel, da bi bilo, čas s tečajev, prostor nepomemben, trave in denarja na pretek.

 

Veliki voz II. Ilustrirala: Eva Mlinar

Minilo je leto, ne da bi se spremenilo kaj dosti razen tega, da se je Manca zares nekoliko zredila, verjetno je njen starajoči se organizem popustil pod težo pancete, govejih zrezkov in pic. To me je prvič v življenju navdalo s strahom pred smrtjo in propadom, zato sem ure in ure preždel pred računalniškim zaslonom in bral poročila o grozoviti civilizacijski pogubi, sladkor, bela moka, alkohol, kava, genetsko predelana živila, sladkane pijače, sevanje, insomnija, rak-rak-rak, pretresljive informacije pa sem bil prisiljen zdraviti z veliko količino trave, s katero sem za droben čas utišal motnje, do informacij pa zavzel raziskujoče stališče. Manci sem o svojih izsledkih vztrajno poročal, vendar me je vedno znova obtožila, da ji skušam po ovinku povedati le to, da je debela in da bi morala, če želi, da razmerje obdrživa, shujšati. Na tem mestu tega suma ne bi želel ovreči, najbrž je imela prav, navsezadnje je moj psihološki ustroj, zlizan od zlorabe marihuane, res dobro razumela. Za razliko od večine je poznala razsežnosti mojih manipulativnih ravnanj, ne da bi me zato kadarkoli obsojala. Manca mi je bila s tega vidika namreč srhljivo podobna, včasih sva se tolažila, da je to križ enostarševskih družin, manever prilagoditve in preživetja; ker mi je bila potemtakem podobna, se na moje insinuacije ni odzvala z odkritim uporom, iz rokava ni privlekla vse pojasnjujočega argumenta o hormonskih nihanjih ženskega telesa, o nepredvidljivosti, o tem, da je salo pravzaprav lepo in da so tudi velike punce pravzaprav lepe. Ne, Manca se je na mojo paranojo odzvala brezsramno maščevalno. Potem ko se je nekega marčevskega večera vrnila domov z novim, petgramskim zavojčkom spominčice, je naznanila – zares nisem mogel verjeti svojim ušesom, počutil sem se, kot bi me polila s kislino, me kastrirala, mi penis prišila na moda, mi izpulila lase, po kitajsko pustila name kapljati vodo, zadeva je bila nadvse dramatična –, da si bo poiskala študentsko zaposlitev in se po zablodelem času vrnila na fakulteto, ker je bila prepričana, da jo z diplomo iz francoščine in francoske književnosti čaka lepša prihodnost od tiste, ki se ji je nastavljala v danem trenutku, naznanila je, da si težko zamišlja, da bi še nekaj časa dan za dnem zadeto strmela v posrebrenega delfina, in me prepričevala, da si je sezono nove serije morda bolje dovajati postopoma, kot pa spustiti rolete in jo použiti v enem dnevu, do preklopitve na vegetativni modus. Živo se spominjam, kako je z rokami v bokih stala pred menoj, v dlani pa stiskala ljubljeni in pogrešani zavojček marihuane. Skorajda sem jo nehal poslušati, ko je dalje razpredala o svojih nastajajočih hemeroidih, sramu in krivdi, želel sem si, da bi me prenehala zastraševati in mi izročila oboževani zavojček, da bi ga razdrl, nadrobil kosme marihuane, jih zvil v cigareto s tobakom, jo prijel čez rame in bi se skupaj naslonila na odrgnjen, po humusu dehteč kavč-posteljo, ki je v resnici večino časa ležal razprt v posteljo, ker se mi dejansko ni splačalo, da bi ga sestavljal v sedežni položaj; skoraj sem jo že popolnoma izklopil, vendar me je presenetila še z neposrednim nagovorom, mnenjem namreč, da bi si moral tudi jaz poiskati študentsko delo in nadaljevati študij, saj sem nekje pod videzom klateža še vedno izjemno nadarjena oseba, lahko bi bil vrhunski psiholog, vendar bi moral tudi jaz prenehati kaditi travo, tako zares in za vedno in v celoti bi se ji moral odreči, še več, preiskati bi moral, zakaj sem jo sploh začel intenzivno zlorabljati, kot bodoči vrhunski psiholog bi moral tudi samemu sebi pogledati pod ruševje, ruševine ali pod peruti in iz svoje aktivne zavesti odstraniti obrazec, ki me je naredil odvisnika.

Najino skupno življenje je na tisti daljni marčevski večer ušlo izpod nadzora. Zatem sem se kujal približno mesec dni in Manci, ki si je medtem že uredila službo v kavarni v centru mesta in se pospešeno pripravljala na izpit iz Francoske fonetike II, ob vsaki priliki navrgel, kako mi je žal, da sva prispela do te točke, da sem jo razočaral s svojo šibkostjo, da bi bilo bolje, da me zapusti, ker si življenja z njo ne zaslužim, ker si nasploh ne zaslužim življenja v skupnosti, kar mi je bilo prikazano že v zgodnjem otroštvu in iz tega ciklusa nikakor ne bi mogel izstopiti drugače kot z magičnimi ali junaškimi močmi, junak pa nisem, ampak sem navaden lolek, ki pokadi preveč trave. Samoobtožbe sem včasih pospremil še s paničnim jokom in hlipanjem, kar je za odvisnike od marihuane neznačilno, saj smo za spuščanje vode navadno preveč dehidrirani, pred spanjem sem ji prišepetaval, da si bom poiskal službo, da bova lahko, če bo z menoj imela še malo potrpljenja – razumeti mora namreč, da sem globoko razbolel in bom potreboval nekaj časa, da se obnovim v polni moči –, zapustila stanovanje z orjaškimi izdelki iz aluminija. Manca je z mano in mojim skelenjem ravnala izjemno nežno, nad menoj ni hotela izvajati pritiska, v resnici ga niti ni mogla, saj je večino časa ni bilo doma, da bi videla, kako z žepnino, ki mi jo je v dobri veri, da bom postal odgovorna oseba, nakazovala mama, kupujem miniaturne zavojčke marihuane in jih iz obzirnosti do nje ne odpiram v stanovanju, temveč si džojnte hodim pripravljat za visoki socialistični blok, sam samcat med lokalnimi brezvezniki z nedokončanimi srednjimi šolami in rokami v žepih. Če bi vedela, da o njenem urniku ne poizvedujem zato, ker bi ji ob povratku domov želel postreči s kosilom in jo nekoliko pocrkljati, temveč zlasti zato, da bi lahko ustrezno potvoril scenografijo svojega novega redoljubnega in v odraslost uprtega načina bivanja, bi bila besna. Vsekakor sem vsak dan poskrbel, da je imela kaj jesti – proračun za hrano je pritekal iz njenega zaslužka, zato sem moral uvidevno paziti, da ga nisem zapravil za neustrezna živila, redno sem jo razveseljeval s sramežljivo zelenjavo lokalnega albanskega prodajalca –, garsonjero sem zračil ob vsakem vremenu, vsaka nezaposlena ali neaktivna oseba namreč ve, da prične telo nezaposlene ali neaktivne osebe oddajati trpek, tudi kisel telesni vonj, izjemno odbijajoč za tiste, ki so zaposleni in aktivni, poleg tega pa sem pred njenim prihodom poustvaril še videz t. i. delovne mize: na mizi sem razprl zvezek in knjigo, čeznju pometal različne kemične svinčnike, verjetno prvi dostojen nakup v letih študentskega življenja, grafitne svinčnike in ob zvezek položil tudi radirko, čeprav bi lahko Manca, če bi bila pozornejša, ugotovila, da radirka tam nima kaj iskati, saj je bilo vse zabeleženo s kemičnim svinčnikom rdeče barve. Ugotovila bi tudi, da v zvezkih ne piše nič smiselnega, večinoma je šlo za zvezke iz prvega letnika fakultete, v katere sem komaj kdaj zapisal predavano snov, se je pa v njih znašla pripoved o Hansovem malem lulčku, povzeta nekako po Freudu in dopolnjena z veliko psihedeličnega futurizma. Precej obskurne zadeve, h katerim se nisem rad vračal niti tedaj. Ob asortiman predmetov sem običajno postavil še prenosni računalnik ter odprl zavihke Zavoda za zaposlovanje, Študentskega servisa in kakšnega priložnostnega umetniškega natečaja, da bi Manco navdal z vero v moj prebujajoči se umetniški zanos in motivacijo.

Lagal in pretvarjal sem se potemtakem, da se Manci kanim pridružiti v zadevah odraščanja, kar sem uspel početi precej dolgo. Morda tega še ne veste, toda navadno so tesne emocionalne vezi leglo različnih oblik psihičnega omogočanja, temu bi stilizirano lahko rekli samoizpolnjujoča se prerokba: vaš partner je naselil slab vedenjski, mišljenjski ali ravnanjski vzorec in vi si želite ta vzorec spremeniti, toda vaš slab mišljenjski in vedenjski vzorec je ravno v tem, da napak doživljate zakonitosti odnosov in zato bodisi nočete od drugega ničesar zahtevati ali vanj posegati, bodisi jemljete nase tegobe drugega človeka, se z njim zlivate in ga pomilujete, bodisi ste z njim ali z njo – kar je najbolj pogosto in najmračnejše – le zato, ker vas ob misli na samost spreletava srh in zato, namesto da bi povedali kaj resničnega, svojega partnerja nadlegujete z dislociranimi, trikrat zavihanimi očitki. Raje disfunkcionalnost kot tiranija samosti, torej. Manca me je kljub temu, da je po šestih mesecih spregledala mojo navihano igrico vidiš-me-ne-vidiš-me, ki sem jo obvezno pospremil z lažno obnovo propadlega razgovora za lažno službo – obnove sem vedno skoval sveže zadet, saj so se mi takrat stvari povezovale na najbolj prostorne načine –, še vedno trpela v svoji drugi renesansi (drugi, v kolikor je bila prva renesansa razmerje z menoj), iz razlogov, ki sem jih že pojasnil. Nisem popolnoma prepričan, ali je vedela tudi, da se še vedno pogosto zakajam, saj sem uporabljal kvalitetne raztopine za lajšanje težav z beločnico, v svojih ustvarjalnih trenutkih pa sem dognal še, koliko sline pravzaprav proizvajajo agrumi in citrusi, kadar jih použivaš neposredno. Presežne nakupe pomaranč, limon in grenivk sem zlahka zakrinkal v nov prehrambni program ter s prekomernim konzumom očaral tudi Manco.

Ne bi rad dolgovezil o Mančini vznikajoči pasivni agresiji (zapustiti me pač, kot sem že nakazal, ni zmogla) in svojem nezavzetem branjenju, nezavzetem zlasti zato, ker trava svojim uporabnikom pobere dobršen del volje za pristno komunikacijo, in le kaj je bolj pristnega od vročekrvnega partnerskega konflikta. Rad bi spregovoril o najinem spolnem življenju iz časa tik pred prebojem Velike Travme. Verjetno si lahko zamišljate, da vse skupaj ni bilo kaj prida, po treh letih skupnega življenja sem se večinoma zadovoljeval manualno, moji izlivi so bili bolj želatinasti kot običajno in na internetu nisem uspel potrditi, ali to nakazuje neplodnost ali izjemno visoko plodnost. Kakorkoli, enkrat na mesec se je najin kavč-postelja le prelevil v dobri stari lovebed in Manca je začudena vedno znova ugotovila, da sem kljub splošni neodgovornosti prekleto odgovoren do njenih erogenih točk, da sem, ergo, izjemno dober ljubimec, to bi morala početi pogosteje, mi je pravila, jaz pa sem le modro molčal, saj zadeva navsezadnje ni bila odvisna od mene, ki sem bil na razpolago ves čas. Pravzaprav sem bil zadovoljen in vesel, da me je trava ohranila voljnega vsaj za to zvrst komunikacije, nekaterim odvisnikom se zgodi, da so erotizirani približno tako intenzivno kot suh kruh, kar bi mene ubilo. Jasno je, da je trava namenjena povzdigovanju čutnih užitkov, kot so hranjenje, spanje in seks, v kolikor nič od tega ne pomeni prevelikega napora; zato pa halo pica in kavč-postelja in punca, ki vedno pride na tvoj dom.

Stvar se je nekega, zopet marčevskega popoldneva kolosalno zapletla. Manca se je vrnila iz službe ali fakultete – omeniti moram, da je bila tedaj že na poti do magisterija in mi je rada navrgla, da jo prijateljice vseskozi zaslišujejo, zakaj hudiča živi z zamaščenim lenuhom – in ni zavila proti kuhinji, kjer si je običajno pogrela eno od sedmih jedi, ki sem jih znal pripraviti, temveč neposredno v kopalnico. V normalnih okoliščinah bi se partnerja ob prvem srečanju danega dne toplo pozdravila, se poljubila, objela bi se in bi, ko bi zapuščala objem, skušala izvohati, kako se drugi partner počuti, skušala bi določiti izraz njegovega obraza in oceniti raven partnerjeve energije, se za trenutek vživela v njegov položaj, vse to docela neverbalno, intuitivno menda, nakar bi pričela komunicirati še jezikovno in si sporočila poglavitne točke dneva. Za naju z Manco to tedaj sicer ni bilo običajno, dvomim pa tudi, da si sploh kateri živi par postelje na opisani sočutni način, mar ne drži vendar, da sta najmočnejši kozmični sili, četudi povsem nespametni, navada in navezanost, ki ‘pozdravljen, dragi’ zamenjata z ‘živjo, kaj spet nisi pospravil včerajšnje posode’, ‘noro rad bi te položil prav tu, na tej vlažni slami’ pa počasi potisneta proti območju ‘kaj, če bi ugasnil luč, ker mi nabija direktno v oči in sploh ne vem, kaj se dogaja’? Preveč ljudi preveč pričakuje in zato ob sklenitvi partnerstev odplaknejo sume, da cela zadeva ne bo bleščava in trdna prav ves čas, in si zamišljajo, da so njihova ljubezenska čustva preprosto preveč izbrana, da bi si jih čas drznil načeti na razne prostaške načine, na primer s fantaziranjem o genitalijah ali zadnjih plateh drugih oseb ali s serijskimi občutki zdolgočasenosti ali odpora ali naveličanosti, vsi ti ljudje v žaru ljubezni pozabijo, da je ljubezen resda izjemna razstava, vendar zgolj začasna razstava, za katero smo plačali precej visoko ceno, dobili pa paket bridkih spominov in katalog čednih prizorov s pojasnili.

Skratka, verjetno ste opazili, da sem pričel zavlačevati in okolišiti. Osupnil in zamotil bi vas rad z modrostjo o naravi odnosov, do katere sem se dokopal še pred svojim tridesetim rojstnim dnem, da bi mi kasneje lažje odpustili oziroma da bi lažje razumeli naravo moje odločitve. Naučil sem se namreč, da je vsaki neumnosti dobro vdahniti nekaj konceptualne ali pač eksistencialne ali humorne ali celo umetniške črte, saj to neumnost kozmetično popravi. Včasih je popravek tako temeljit, da je izvorno neumnost ali zlobo nemogoče izslediti, avtor popravka pa na račun lastne premišljenosti, ki je v resnici preračunljivost in (zopet) zloba, požanje salve občudovanja. Zavlačujem zato, ker moram oznaniti, da sem osebo, ki naj bi jo imel domnevno rad ali pa naj bi me zanjo najmanj skrbelo, pustil na cedilu v ključnem trenutku njenega (najinega skupnega) življenja. Oznaniti moram torej, da mi najstniško butanje z vrati, v očeta usmerjeni bes, gnev, žalost in razočaranje niso preprečili, da ne bi že zelo zgodaj obnovil prastarega obredja pizdunstva. Oznaniti moram, da ti videnje in osebna prizadetost en drek pomagata. Naj se potemtakem vrnem k prizoru, v katerem Manca završi skozi vrata kopalnice in jih za seboj glasno zaloputne. Njen bučni prihod me je povsem iztiril, po urah spokoja do trdega treska nisem mogel ostati ravnodušen, zato sem vstal in se postavil pred vrata kopalnice, da bi Manco opozoril na to, kako nelagodno mi je, kadar je glasna. Slišal sem, da urinira, zato sem menil, da je hrupno ravnala zgolj iz objestnosti, ne pa iz potrebe – v čem je prava psihološka razlika, je v takšnih primerih nemogoče oceniti, saj je tudi objestnost navsezadnje izraz nečesa večkrat premeščenega in si zato najverjetneje zasluži previdno obravnavo. Kakorkoli, stal sem pred vrati in ji očital razne zadeve – navedel sem tudi pridržek o premestitvah –, na kar pa se sploh ni odzvala, potem ko je prenehala urinirati, in urinirala je izjemno dolgo, je kopalnico zajela pogrebna tišina, torej takšna nekako napeta, pričakujoča tišina, kot se na pogrebih pogosto dozdeva, da pa bo zdaj zdaj pogreba konec in bo mrtvec psihedelično skočil iz rakve, zaplesal in naznanil, da se je želel samo pošaliti in da je smrtna resnoba popolnoma odveč. Nekaj minut je trajalo, preden sem zaslišal rezek, polglasen vdih, vdih nekdanje verižne kadilke, ki mu je sledila povodenj iz straniščnega kotlička, klasičen civilizacijski zvok, najbolj zmagovalen med vsemi, tik preden pa je pretekla vsa voda, je Manca s topim glasom, z glasom nekoga, ki je v desetih kopalničnih minutah prešel deset različnih emocionalnih stanj, vselej podprtih z upanjem, izgovorila dve besedi, besedi, ki se morata zaradi svoje rušilne moči osamosvojiti v premi govor: »Noseča sem.«

Kolumna 19. 3. 2015

Štiri zmote o poeziji

Izbira datuma, ki ga je Organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo določila za svetovni dan poezije, se mi je zmeraj zdela nekoliko tendenciozna, če ne že simptomatična; ker se članom UNSECA prejšnja datuma, na katera je dobršni del 20. stoletja spontano slavil poezijo, očitno nista zdela dovolj slikovita in/ali poetična (5. oziroma 15. oktober, sicer rojstni dan starorimskega pesnika Vergila), se je dotična institucija odločila nase prevzeti svoj del odgovornosti do ohranjanja pesniške tradicije in patosa, ki ji po nekem zdravorazum(ar)skem prepričanju pritiče – in tako je leta 1999 za svetovni dan poezije razglasila 21. marec oziroma prvi pomladni dan – začetek tistega letnega časa torej, ki ga tako zelo radi povezujemo s prebujanjem narave, čustev in čutnosti. Ker pa imam občutek, da se podobne pavšalne krilatice in posplošujoče sodbe pogosto držijo tudi same poezije, ustvarjalnih postopkov in navsezadnje samih pesnikov (ki jih s svojim orfičnim refleksom večkrat pomagajo celo reproducirati!), jih bom v tem prispevku poskušal postaviti pod vprašaj in s tem do neke mere demistificirati, takorekoč postaviti z glave nazaj na noge. V spodnjih vrsticah bom tako nanizal nekaj zame simptomatičnih izjav in trditev, na katere sem naletel bodisi tekom pogovorov z bralci bodisi med branjem intervjujev s pesniki, ter z njimi nato (malo za šalo, malo zares) polemiziral.  

Cacofonix (Goscinny & Uderzo)

Prvič. Dober pesnik je tisti, ki ustvarja iz sebe.

Ta visokoleteča – rekel bi celo idealistična – predpostavka je (če nekoliko pokarikiram in posplošim) značilna predvsem za mlade, še neuveljavljene pesnike, pogosto prvič soočene z negativno kritiko – se pa včasih kakšna takšna nereflektirana opazka dogodi tudi (nekoliko) starejšim in bolj izkušenim stanovskim kolegom, kot je moška polovica organizacijskega tandema Mladih rim Dejan Koban, ki se mu je zarekla v enem izmed intervjujev za spletno revijo Replika. Vendar je, upoštevajoč izjavljalne okoliščine, oboje možno razumeti: prvič, zgodnja leta mladosti smo vsi do neke mere »lepe duše«, ko skušamo (paradoksalno) z druženjem s sebi podobnimi in enako mislečimi potrditi in ohraniti vero v lastno avtentičnost; in drugič, ker so intervjuji pač zelo spolzek teren, kjer lahko jezik kaj hitro prehiti premlevanja (raz)uma.

Kakorkoli že, ustvarjanje iz sebe bi v polju literarne umetnosti pomenilo pisati v idiolektu, ki bi bil nerazumljiv za kogarkoli zunaj njegove govorice. Ker pa mora pesnik za svojo komunikacijo z bralcem nujno uporabiti obema skupni jezikovni kod, v svojem lastnem pisanju (pa čeprav o sebi) vselej že naslavlja (sebi) Drugega, v vsej dvoumnosti te formulacije … Skratka, v pesniški govorici ne samo da ni zasebne lastnine, kot v svoji zbirki esejev Nujnost poezije ugotavlja Miklavž Komelj, še več, jezik je, če verjamemo radikalni trditvi kultnega ameriškega prozaista Williama S. Burroughsa, nekakšen virus iz vesolja! Kot drugo, takšne in podobne izjave pri začetnikih pogosto prikrivajo resno pomanjkanje bralne kilometrine in njihovo (ne)seznanjenost z (ne)izčrpanostjo pesniške tradicije, ki zmore kaj hitro skaziti bleščečo samopodobo, temelječo na mitih o samorastniškem in samoraslem poetu. To pa seveda ne pomeni, da je edina preostala možnost zgolj neskončno ponavljanje že videnega, temveč to, da je za preboj onkraj treba vedno znova spoznavati in premagovati svojega sovražnika, sovražnika, ki je konec koncev zmeraj samoumevnost lastnega sveta in jezika, ki ta isti svet v wittgensteinovski maniri zmeraj šele vzpostavlja.  

Drugič. Če naj bo poezija res Poezija, mora izhajati iz čustev.

Par let nazaj, ko sem na neki šoli pri pouku slovenskega jezika recitiral Šalamunovo pesem Zakaj sem fašist in kot eden izmed bivših učencev tega programa predstavljal svoj pesniški prvenec, se je med mano in nosilko predmeta razvila debata o tem, kaj pravzaprav poezijo naredi poetično – profesorica je vztrajala pri tem, da bi moral, če bi v njenih očeh sploh hotel pretendirati za status pesnika (ki se ga itak otepam), pisati (in brati, glede na moj izbor poezije) bolj čustveno nabite pesmi, po možnosti z erotičnim podtonom. Lastne replike se sicer ne spomnim več, zato pa bom citiral Mallarméja iz zbirke esejev Dvojno življenje pesnika Gottfrieda Benna, ki je to povedal nemara tudi dosti bolje: »Pesem ne nastane iz čustev, temveč iz besed«. Skratka, podoživljanje še tako močnih ali nepopisnih čustev za dobro pesem samo po sebi še ne bo dovolj, če ne bodo tudi dovolj drzno artikulirana oziroma abstrahirana od našega vsakdanjega rekanja – to pa od pišočega zahteva nek smisel za sopostavljanje besed v neortodoksne povezave in ne zgolj instinktivno sledenje občutkom in označevalcem, ki se ponavadi lepijo nanje (s tem problemom se, med drugim, ukvarja tudi Niko Grafenauer v svoji izvrstni knjigi, pomenljivo naslovljeni Odisej v labirintu). Prav tako ni rečeno, da je namen poezije (pesnika) zmeraj izključno čustveni odziv, nekakšno poenotenje bralca z občutji, kot jih in kakor jih znotraj golega teksta doživlja lirski subjekt – v bistvu je to, kar preferiram sam, prej potujitveni učinek, ki od bralca zahteva komunikacijo s samim sabo, ne pa s tistim, kar je pesnik hotel povedati. Za Kosovelov famozni Kons 5 bi težko dejali, da gre za lirično, emotivno pesem v klasičnem smislu besede – prej deluje kot uganka, ki namesto da bi vzpostavljala, ruši sleherno identifikacijo in posledično ustvarja pokrajino molka, znotraj katere se je sploh možno zaslišati (v obeh pomenih te besede).

Tretjič. Poezija je stvar intervencije navdiha.

Če je po določenem številu pogovorov z rednimi odjemalci poezije možno izpeljati kakršne koli relevantne zaključke, je eden izmed njih vsekakor ta, da si nezanemarljivo število populacije bralcev (ki je nasprotno številsko precej zanemarljiva) več kot očitno pesnika še zmeraj predstavlja kot nekoga, ki v lenobni inerciji potrpežljivo čaka, da ga kot strela z jasnega obišče višja sila ali dobra vila, s pomočjo katere se nato besede iz nekakšnega platonovskega sveta idej materializirajo na listu papirja ali pač ekranu računalnika. Razloga za to neutemeljeno vražo sta najbrž dva: prvič, ker določen del populacije pesniški po-klic še zmeraj dojema kot neke vrste poseben dar, ki piscem verzov kot nekakšnim vaškim norčkom podeljuje ekskluzivno sezonsko vstopnico za nad-čutni svet; in drugič, ker dejansko obstajajo pesniki, ki večino pesmi spišejo takorekoč v enem samem zanosnem šusu, ne da bi točno vedeli, kaj in kako jih v tistem trenutku pograbi. Resnica je seveda ta, da se poezija, kakor vsa ostala umetnost, seveda dela (kot v svoji zadnji pesniški zbirki zapiše Katja Perat) in ne nastane kar ex nihilo, kot rezultat golega talenta. Po drugi strani pa tudi pri pesnikih, ki svoje pesmi zmorejo spisati v enem samem zamahu, pogosto srečujemo avtomatizme, ki močno spominjajo na že utečen in priučen modus operandi (Dane Zajc je tako poročal, da se njegov zarotitveni ritem pojavi, ne da bi ga skušal evocirati, kar pa je sam pripisoval liturgični dikciji, ki ji je bil izpostavljen kot ministrant), ali pa na t. i. aha doživetje, ki lahko po določenem inkubacijskem času navidezne miselne nedejavnosti prinese nov uvid v razrešitev kakšnega specifičnega problema, morda tudi pesniškega. Seveda pa je pesem krhek in izmuzljiv produkt, za katerega ne obstaja en sam univerzalni how-to recept, zato zanjo tudi ni enotnega produkcijskega plana ali urnika dela, kar otežuje refleksijo njegovega proizvajanja.

Četrtič in zadnjič. Poezija kot literarna zvrst je dokončno definirana.

Kdor se je vsaj napol posvetil genealogiji pisane besede, je lahko kaj kmalu ugotovil, da zbirni pojem poezija zajema širok in zelo raznoroden spekter izraznih možnosti, ki pa se dandanes zdijo že vse bolj ali manj anahronistične in/ali izčrpane, kakor vinska klet po tem, ko ste vanjo nič hudega sluteč spustili krdelo pesnikov. Očitno tudi globoko v nas, ki smo svoje življenje tako ali drugače posvetili literaturi, prebiva en majhen, a precej nagajiv škrat Fukuyama, le da na tem mestu s koncem zgodovine dejansko mislimo tudi, če ne predvsem, konec sanj o kakršni koli novi, alternativni formi poezije, ki bi revolucionirala, transformirala in animirala vsaj življenje znotraj umetniškega občestva, če se je iluzorni pretenziji po spreminjanju sveta že zdavnaj odrekla. Zdi se namreč, da smo videli že vse in da nas prav nič ne more več presenetiti – to pa je lahko precej nevarna pozicija, saj nam v najslabšem primeru grozi, da bomo skladno z našim tenkočutnim, retrospektivnim in strogo definiranim pogledom na poezijo in tisto, kar jo sooblikuje, spregledali ali izločili tisto, kar se temu istemu pogledu kaže kot deviacija; deviacija, ki pa je lahko dejansko še kako koristna mutacija pesniškega izraza. Zato bi bilo morda najbolje zaključiti z mislijo, da je treba z zvrhano mero skepse motriti tiste, ki v svoji predpostavljeni dobrodušni dobronamernosti delijo nasvete, kako misliti poezijo – pa čeprav se, vihteč pero za literarne spletne portale, pretvarjajo, da vedo, o čem pišejo …          

Kritika 17. 3. 2015

Orgije poezije

Šalamun. Poezija je narodova bit. Iz razdrapane bluze ti štrli cvirn. Ne morem sesti, ne da bi pozabljal na malto. Čast je treba zaplesti z rudečo pentljo. Gruliš. Nič skrbet, blink over their heads. Ko zadremam, se nad gozdni rob usujejo bonbončki. Lahko je bolečini nohte pilit. Svoboda, svodoba, ves dan šetam s parom različnih čevljev. Na obronku nozdrvi se penijo drva. Pa kaj, vlačuga ne pozebe. Koprnenje gricka čez monden lesket. Salut!

Mnogo je bilo izrečenega v zadnjih mesecih, odkar je preminul človek Tomaž Šalamun, pa ikonoklast slovenske poezije, jezikovni alkimist, pa človek, ki je poeziji povrnil dostojanstvo, ki je bil najbolj, predvsem in povsem predan pesniškemu poslanstvu, darežljiv in razumevajoč, prijazen prijateljski mentor mladih kolegov, pa do največje uveljavljenosti v tujini itn. itd. Zaradi narave nagovora in govora mrtvim in o mrtvih najbrž ni presenetljivo, kako malo, malone nič, pravzaprav, je bilo vsaj v skromnem poskusu izrečeno o njegovi dejanski, megalomanski, komaj merljivi pesniški, literarni in umetniški veličini, kot bi se ob njej vzbujal sram, mala amnezija na strašno nezavedno njegove poezije, ki zamolklo bdi v vseh postšalamunskih pisarijah. Kolikor vem, zadnje čase nekaj podobnega izreka edino radijska oddaja ZID 4 na RŠ, sicer pa kaj drugega razen prijazno anekdotičnih, toplih in predvsem splošnih, kot se to seveda spodobi, nekrologov nisem zasledil. Pravim, preminuli človek, kajti povsem jasno je, da je pesnik neumrljiv, posebej Tomaž Šalamun, se pravi, Pesnik, ne zgolj Eros, neustavljiv ustvarjalni gon, temveč vse prej gon smrti slovenske poezije in literature, spet ne neko popreproščeno stremljenje k izničenju, ampak tista čez nič in pod ničem vztrajajoča pulzija, zaradi katere se šele zares ne da umret. In prav zdaj, ko človeka ni več, Pesnik vztraja toliko močneje in trdovratneje. Šalamun je mrtev. Naj živi Šalamun!

Nič tega ne potrjuje bolj od – poezije. Prva posthumno izdana knjiga Orgije, v kateri njegovi verzi briljirajo ali raje saltirajo kot malokateri. Težko bi našli bolj šalamunovski Šalamunov tekst. Človek bi pričakoval predpostavljano zrelost gospoda pesnika, vzor generacijam, modrovanja o najsubtilnejšem človeškem izkustvu, kakršnega zmore doživeti le pesnik … Jok brate, besede bljuvajo brezsramno in povsem neinhibirano, ne manj od Pokra in drugih petdesetih, fukajo se v zveze, ob katerih jezik vedno znova najdeva lastne neslutene možnosti ali raje nezmožnosti. Nič pametovanja, pesnik Šalamun na pesmi pokaže, kako se dela, brez distance do dela, subjekta, objekta, projekta …, a vsako besedo distancira od same sebe. Ob vsaki prebrani Šalamunovi pesmi se na novo naučiš govorit, brat, pisat oz. uvidiš, da ne znaš ne pisat, ne brat, ne govorit. Božja bilka skuša pasti plosko. Everybody loves his friends.

Orgije
Tomaž Šalamun
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:

21,00 €

Morda se pojavlja neko vobče občutje, češ da je Šalamunova govorica že resda zagrabila jezik in iz njega iztisnila neke nevidene moduse, da pa se vse skupaj porazgubi v nepreglednem, preobsežnem opusu, ki da pogostokrat zgolj ponavlja ter reciklira lastne postopke. Pa že, in v vsakem velikem romanu Dostojevskega imaš pot obsojenca na smrt do vešal ter epilepsijo, Beethoven uporablja iste teme v različnih kompozicijah ter nasploh eno in isto orkestracijsko finto, Prešeren ne more skoz sovražno srečo itn. itd. Pravi uvid seveda ni v pikolovski, dlakocepski in nasploh blesavi zaverovanosti v neka statistična ter kakor objektivna mnenja, temveč ravno nasprotno, v še tako v kvantiteti izgubljenem drobčkenem verzu, pesmi, delu znati videt strukturo, barvo, postopek, tisti nezgrešljiv mojstrov cahn, zaradi česar je njegov pojav resnični umetniški dogodek z veliko začetnico, pred in po katerem ni nikoli več nič isto. Šalamun in absolutna odprtost njegove poezije nista izjema, zato ne moreš govorit o neki njegovi pesmi, knjigi, ne da bi hkrati govoril o celovitem pisanju. Res ti hoče dajat vedet, da obstaja, kot da nima ne razvoja, ne progresije, ne faz, temveč brezčasno šalamuni svoje orgijske pesmi, menda najodfukanejše sploh.

In naše Orgije počnejo prav to, rušijo in na novo sestavljajo jezik, neprizadeto, neovirano, infantilno, asociativno, brez vez. Pomenijo, kako pomeniti nič. Kako se pomeni razbijajo na jezikanju. Kako jezik ne more ne pomeniti. Kako iz arbitrarnosti hočeš nočeš sili pomen, ravno čemur se izmakne z novim izrekom nečesa čisto drugega, iz besede v besedo, verza v verz, pesmi v pesem. Koliko variant, preskokov, obskurnih konjuktur. Jezik se izgovori v vsej svoji neskončnosti, naj bo ta prav zaradi neizčrpljivega alogizma obupna in brezupna, obenem pa pomirjujoča, kajti potemtakem smisla, kakršnegakoli že, tako ali drugače ne more zmanjkat. Smisel pesmi suspenzira vse ostalo, tj. niso ti verzi absurdni sami po sebi, četudi se na prvi uč berejo prav taki, dejanski absurd postane malone vse, kar jim postaviš nasproti. Vse požrejo. Mdr. tudi mote k vsakemu od vseh treh delov knjige, ki kot bi bili pred pesmimi samo zato, da bodo slednje dekonstruirale njihovo vsakršno poanto. Strašna moč besed, poezije.

In frišna je, kako frišna knjiga, žmohtna in potentna, mlada in močna, da ji salutirajo same zvezde. Orgije, in kakšen naslov, za pofukat se, so prvi odraz dejstva, da s Šalamunom še zdaleč nismo opravili. Ne ker so pesmi boljše od velike velike večine, skorajda vseh ostalih zdaj izdajanih pisarij. Ampak ker se njegova era nemara šele zares začenja, v dobrem in slabem, blaženem in nevzdržnem. Svobodi in zasužnjenju. Nad udomačenjem izselitve se vampiri naveličano pleme. Tu je šalamunovska struktura. In na nas, da jo zaobjamemo, zapopademo ter probamo zmozgat, kam naj jo nasledimo.

 

Tomaž Šalamun: Orgije. Ljubljana: Beletrina, 2015. 93 str., 21 €.

Kolumna 16. 3. 2015

Fotografski avtoportret v digitalni dobi

Stari družinski fotoaparati na film, opremljeni s samosprožilcem, skrbno postavljeni na prevelik stativ. Fotokabine, v tujih mestih bolj množično zastopane kot v Ljubljani. Fotomati, v Ljubljani zastopani na tržnici in na železniški postaji. Prve spletne kamere, za prve forumske avatarje in prve profilke na mesindžerju. Poceni digitalci, za bolj družabne priložnosti. Potem telefoni s fotografskimi lečami, za vedno in povsod. Pa telefoni z lečami na sprednji strani, za boljšo uporabniško izkušnjo. In nenazadnje selfie palice, za simbolno ponazoritev razvoja fenomena, ki je v zadnjem času postal ključni gradnik človeške izkušnje.

Fotografski avtoportret je v digitalni dobi navidez enostaven kulturni artefakt, v resnici pa je nanj pripeta cela kopica različnih implikacij. Da bi jih opazili in razumeli, se moramo premakniti onkraj koncepta preprostega selfieja, o katerem se sicer nenehno govori, redko pa se o njem razmišlja. To mi je postalo jasno, ko sem se lotil pisanja magisterija in v navalu navdušenja nad samim seboj storil napako. Vsakemu, ki je imel pet minut časa, sem povedal o svoji nenadni zagnanosti in temi naloge, on pa je v zameno bleknil: »Aha, selfie! Kaj pa je o tem za pisat?«

Van Sebek (avtorjev arhiv)

Kar precej, v bistvu. Že preprost popis tehnoloških pripomočkov v prvem odstavku razkriva dinamičnost fenomena, še več zanimivih razmislekov pa se ponudi ob pogledu vzdolž diahrone in sinhrone osi njegovega širšega konteksta. Trenutno stanje fotografskega avtoportreta je dobra iztočnica za ponovno razmišljanje o problemu, s katerim se fotografija sooča vse od svojih začetkov, ko so jo prvi ortodoksneži označili za manj vredno preslikavanje realnosti, pri katerem levji delež posla opravita lepota fizičnega sveta ali v najboljšem primeru kvaliteta aparata. Če se ob ideji, da je fotografija preprosti mimezis, ki je v primerjavi z umetniškimi potegi čopiča ničvreden, ponavadi namrgodimo, bi bilo smiselno, da tudi ugled fotografskega avtoportreta v digitalni dobi vsaj prevprašamo. S tem mislim, da je treba ugotoviti, ali je v dominantnem diskurzu tak avtoportret resnično zveden le na najmanjši skupni imenovalec, v tem primeru selfie, potem pa razložiti, če in v katerih aspektih je to sporno.

Zanimivo je razmišljati tudi o vzrokih za sunkovit kvantitativni porast fotografskih avtoportretov v kontekstu vsakdanjega življenja. Dostopna in uporabniku prijazna tehnologija je nedvomno eden izmed glavnih vzrokov, a to še ne pomeni, da ti niso hkrati tudi kulturnega, družbenega in psihičnega izvora. Med njimi je najbolj popularen in očiten tisti, ki se navezuje na narcizem, še zdaleč pa ni edini. Pri avtoportretiranju gre tudi za osvajanje prostora, trenutka in konec koncev sebe. Gre za ustvarjanje dogodka v mnogoterosti potencialnih situacij. Oziroma, kot je zapisala Susan Sontag v svoji kultni knjigi O fotografiji: fotografija ni več le rezultat interakcije med fotografom in dogodkom. Nasprotno, fotografiranje je samo po sebi polnopraven dogodek, hkrati pa se želja po fotografiranju preobraža v nekakšno prisilo.

Kaj pa posledice? Sontagova je o fotografiji govorila tudi kot o antitezi gibljivim slikam, predvsem v smislu, da je fotografija kot skrbno kuriran košček časa močnejša od nefiltriranega toka televizije ali filma. Poplava selfiejev tako na nek način pod vprašaj postavlja eno od ključnih izkustvenih dimenzij celotnega polja. Po drugi strani pa ravno s tem odmikom od skrbnega selekcioniranja še močneje kot prej vpliva na proces redefiniranja lepega in grdega ter relevantnega in trivialnega. Kar pomislimo: bi bili res tako zelo presenečeni, če bi odpotovali 100 let v prihodnost in odkrili selfieje našega časa v knjigah in galerijah, kjer bi s svojo konkretnostjo in partikularnostjo našim zanamcem omogočali presunljiv uvid v neko točno določeno obdobje preteklosti?

Pri razmišljanju o selfieju je smiselno v obzir vzeti tudi fenomen videoposnetkov, posnetih s kamero GoPro, ki si s fotografskim avtoportretom delijo kar nekaj lastnosti. Nenazadnje zaradi širokega kota kamere pogosto vključujejo kadre, v katerih se vidi prav osebo, ki snema. S temi posnetki je tudi nekoliko preprosteje ponazoriti koncept, ki avtoportretiranje povezuje s kiborgizacijo. Naj razložim: v zadnjih letih so z nameščanjem na čelade, smučarske palice, cepine, nahrbtnike in čevlje GoProji na nek način postali del človeških teles, kajne? No, na podoben način lahko tudi selfie palice in pametne telefone razumemo kot bolj ali manj neločljive podaljške naših udov, tako kiborgizirano samopodobo kot nekaj, kar zbuja dvome o lastni človeškosti, fotografski avtoportret pa kot tisto, kar nase prevzame breme dokaza. Z njim se vedno znova prepričamo, da še imamo človeški obraz.

Pa vendar selfie ni le nekaj, s čimer preverjamo, kdo smo, kakšen videz imamo in kako nas vidijo drugi. Fotografski avtoportret ima v digitalni dobi tudi precej bolj utilitarno vlogo. Čeprav se nekateri s tem težko sprijaznijo, je v zadnjih letih kar zajeten kos naših življenj zasedla pisna komunikacija preko interneta. Pa vendar je, medtem ko o njej še vedno govorimo kot o nekakšni noviteti, taka komunikacija na nek način tudi že zastarela. Spletna komunikacija se namreč že nekaj časa v bistvu vrti okrog fotografij. Jenna Wortham je tako v časopisu The New York Times zadela žebljico na glavico, ko je ugotovila, da vizualna komunikacija pogosto uspešneje sporoča naša občutja, reakcije in razpoloženja, hkrati pa v digitalni svet zopet vnaša določen občutek medčloveške povezanosti. Drži tudi njena ugotovitev, da sta nas Skype in Snapchat še bolj navadila na naše podobe, celo do te mere, da se nam nenehno slikanje samih sebe zdi popolnoma normalno početje oziroma da niti ne razmišljamo o njegovih konotacijah.

Selfie je nedvomno tipičen pojav za čas, v katerem živimo. Je le eden izmed simptomov kulture, ki je osnovana na ekstrovertiranosti, a jo istočasno tudi jedko kritizira, kulture torej, ki samo sebe hkrati perpetuira in sovraži. Selfieji se namreč v poplavi družabnih omrežij in ostalih strani, ki zahtevajo profilne fotografije, od nas tako rekoč pričakujejo, hkrati pa je na nek način fotografsko avtoportretiranje v 21. stoletju postalo nekaj, česar se vsak kvazi normalen človek skorajda sramuje. Glede na to, da je selfie iz mladinskih sfer že prikapljal v domeno odraslih (in to slavnih odraslih, kar spomnite se na Ellen in njen avtoportret na oskarjih), bo stigma verjetno počasi zbledela, sebek (slovenski izraz za selfie, ki sem ga zavoljo dramskega loka hranil za sam konec članka) pa bo še naprej predstavljal trenutno manifestacijo fotografske prakse, ki je osnovana na fascinaciji nad lastno podobo. Zanimivo bo videti, ali bo ta oblika fotografskega avtoportreta realizirala svoj potencial, ki tiči v heterogenosti in mnogoterosti podob, ali pa bo prav s svojo vseprisotnostjo še bolj banalizirala človeško (samo)percepcijo, hkrati pa še poglobila debato med legitimnimi in nelegitimnimi oblikami umetniškega izražanja.

Panorama 13. 3. 2015

Veliki voz (1/4)

Pred vami je prvi del nove kratke zgodbe Ane Schnabl, naše stalne sodelavke in zmagovalke lanskega AirBeletrininega natečaja za kratko prozo z zgodbo MDMA. Nadaljevanje Velikega voza pričakujte spet naslednji petek, 20. marca. Vsak del bo z ilustracijami opremila Eva Mlinar.

Nevrotiki ne bi smeli pripovedovati zgodb, še najmanj zgodbe svojega življenja. Nevrotiki vemo preveč in zlahka zaidemo, resnico nekega doživljaja prešijemo z analizo, pojasnili in drugim, zgolj retoričnim okrasjem. Nevrotiki ne bi bili nevrotiki, če bi zmogli biti moderno neposredni in priznati, da smo zavozili. Nikoli nam ni težko prevzeti manjšega dela odgovornosti za svoj položaj – neustrezen, nepremišljen nakup, recimo – in velikodušno razpravljati o površini svoje izjemno kalne in goste težave, vendar bo v primeru, da nas pozovete v širšo perspektivo, nastala prava štala. Kjer bi morala delovati odgovornost, imamo kot nadomestek pripravljeno brezovo vejico. Z njo se udrihamo po hrbtišču in vzklikamo o svoji krivdi in nedopustnosti te krivde, pa da si zaslužimo bodisi izgon bodisi pohabo bodisi smrt. Udrihali bomo prav do globlje, trajnejše poškodbe, ki bi zares bolela, bolela bi bolj kot poziv k odgovornosti. Ker je naša okolica načeloma zadosti nežna in dobrodušna, nam vzvode za takšne reakcije prihrani, kar seveda ne pomeni, da smo tegobe in bolečine udarca brezove vejice na kakršenkoli način odvezani. Le večjo štalo lahko naredimo, ker se med eno in drugo samopoškodbo naše sile izogibanja dovolj obnovijo, da zmorejo zasijati kot rafinerija v poltemi španske obale. Štale ne bo naredila zgolj duševno stabilna oseba, oseba, ki ima pregled nad stvarnostjo, je vkopana v zemljo in zato ve, da vsi ljudje večkrat zaribamo, razlika je le v intenzivnosti, in zato na svoje zaribanje ne gleda kot na nekaj, kar bi bilo izrazito strahotno ali na nekaj, česar si ne bo zmogla nikoli odpustiti ali nekaj, kar bi jo zaznamovalo enako kot gobavost ali gangrena. Takšna duševno stabilna oseba se bo nekaj dni zgolj slabo počutila, nato pa svoje sile usmerila v nadaljevanje projekta bivanja, ne da bi se s posebej jedkimi občutki obračala v tisti interval preteklosti, v katerem je ravnala bolj slabotno ali nespametno. Po nekaj dneh slabega počutja bi torej le zamahnila z dlanjo, se nasmejala sami sebi in se posebej vedro, skoraj optimistično ali zanosno sklonila nad delovno dokumentacijo v svoji pisarni. Največja nevrotikova bolečina, torej moja bolečina, je zato, da vem, kako se je na stvari primerno odzivati, vem tudi, kako bi moral pripovedovati svojo zgodbo, da bi obdržala vašo pozornost in proizvajala smiselne vtise , vendar se na življenjske odgovornosti kljub temu ne zmorem odzivati zložno, hkrati pa morda zares ne želim obdržati vaše pozornosti, ker bi to pomenilo, da bi me pričeli obravnavati kot enakopravnega člana družbe in bi zato od mene terjali ukrepe ali zaveze, ki jih morda ne želim zares izvrševati in bi mnogo raje doživel, kako vaša pozornost že po uvodu pripovedi usahne in bi svoje zadeve, svojo sramoto in vedenje zadržal zase, ker lahko le tako – torej, da svoje notranje razloge in vedenje zadržim zase – vzdržujem vtis, da nerazumno ravnam iz nevednosti ali globoke duševne poškodbe, ki jo je povzročilo kakšno posebej nasilno nasilje v družini ali sirotstvo.

 

Veliki voz I. Ilustrirala: Eva Mlinar

Če ste potemtakem še vedno z menoj in me poslušate, potem vam moram pojasniti, zakaj sem se odločil svojo življenjsko zgodbo ubesediti sam. V resnici se za to dejanje nisem odločil prostovoljno, temveč po napotkih določenega krožka, katerega član sem postal pred natanko enim mesecem. V tem krožku so voditelji prepričani, da se posameznik svetlobno, torej energetsko prerodi le, če si upa v svoj obstoj vmasirati iskrenost. Od vseh novih članov pričakujejo, da ti svojo življenjsko zgodbo, tisti najbolj zavožen del svoje življenjske zgodbe, delijo z naključno publiko. Z razkritjem samega sebe popolnim neznancem naj bi se človek pomiril s samim seboj oziroma, še več, se v samem sebi sprostil. Z razlago učinkov ali postopkov si ne belijo glave, zanašajo se predvsem na to, da novi člani začutimo, da je takšna pot prava in celo edino možna. Ne vem, koliko je ta pot edino prava, saj sem na pravi, avtentični poti že stal, pa mi jo je življenje zasulo.

Očividno sem na točki, ko svoj zapis preprosto moram navdati z nekaj menda odrešujoče vsebine. Zavedam se, kje so se pričele moje težave, vendar mi to zavedanje prav nič ne pomaga k priznanju, prav ta trenutek me namreč ima, da bi krivdo natrosil v naročje svojega očeta, ki naju je z mamo zapustil, ko je bilo njej štiriinštirideset, meni pa enajst let. Svojo psihološko sliko bi z navedbo očetovega odhoda nastavil izjemno učinkovito, celo vi sami bi lahko zame interpretirali posledice travmatičnih občutkov, prav nič mi ne bi bilo treba dodati, samo pomignili bi z glavo – od stoletja histeričark dalje je vsem ljudem jasno, zakaj so drugi ljudje takšni, kot so – in mi odpustili vsa moja kasnejša nesramna ravnanja, češ fant si ni mogel pomagati, ko pa je bil vendar zapuščen, zavržen, ko ga vendar lastni oče ni zadosti ljubil in spoštoval. Živemu človeku se vse zgodi, bi mi rekli in zlahka razumeli, zakaj me je mama po očetovem odhodu vzgajala permisivno in me nikoli ni opozarjala na obveznosti in dolžnosti ali mi ni na kakršenkoli drugi način postavila omejitev. Dotlej je ta fant že zadosti pretrpel, nobena mati, jasno, ne bi nad njim želela izvajati dodatnega pritiska , vsaka mati bi otroku raje dopustila, da se malo pomiri, uredi svoj notranji nered, razbija krožnike, ki jih nikoli ne pomije, loputa z vrati, za katerimi igra agresivna glasba, ne upošteva hore legalis, ker je ne more, ker je besen, v večji vodotok porine svoje čisto novo kolo, da svojim prijateljem prikaže, kakšen je pravi odnos do lastnine, vsaka mati bi v tem primeru dopustila, da njen otrok zanjo paberkuje nove in nove zahteve, saj ima do njih pravico, ker je ranjen. Tisti med vami, ki ste se kadarkoli doslej natančneje potapljali v strokovno literaturo psihološke znanosti bi oznanili še kaj več od splošnih posledic permisivne paideie, toda dovolite mi, da o bolj zakotnih posledicah tu ne razpravljam, ker bi to utegnilo kompromitirati vsa moja nadaljnja izvajanja

Z vami ne želim manipulirati, ker vsaj za danes privzemam prepričanje, da sem zmožen velikih dejanj. Povedati moram, torej, da so se moje težave pričele v drugem letniku srednje šole. To obdobje je za vsakega najstnika, ki pač že zato, ker je najstnik, ne more biti oseba, izjemno dramatično. Obstoj ga tišči na fiziološke in eksistenčne načine. Največ trpljenja mi je povzročal občutek osamljenosti. Vzrok temu je bila verjetno moja odbijajoča fiziognomija, ironična dediščina izginulega očeta. Dlake, ki bi morale takrat že intenzivno poganjati, so se zatikale nekje ob rastišču, lica so se mi votlila in naposled brazgotinila z aknami, okoli pasu se mi je začelo nabirati piflarsko salo, krmežljavo, belo, skoraj viskozno, zakrival sem ga z obledelo črnimi majicami neznanih skupin, ki sem jih naročal po internetu. Ko pravim, da je bila vzrok moje osamljenosti moja fiziognomija, morate to razumeti v širšem smislu. Ni bila namreč neposredni, pač pa posredni vzrok. Čeprav večina ljudi meni, da se druga večina ljudi do grdih ljudi vede odklanjajoče, ker jim njihovo grdoto zameri, menim, da gre tu le za napako splošne, venomer površne sodbe. Moji vrstniki bi me verjetno zlahka upoštevali kot sebi enakovrednega, če se ne bi sam sramoval svoje grdote in jo kalibriral v sovražno nastrojenost do vsakogar, s katerim sem bil v naključnem stiku. Nekaj prijaznosti sem delil s tistimi, ki so poznali prednosti uporabe odvisnega govora ali poslušali podobno glasbo kot jaz, vendar si z njimi nisem upal vzpostaviti globljega odnosa, ker sem se prav zares bal, da bi me tudi oni zapustili in zavrgli, ko bi se seznanili s konturami moje čustvene invalidnosti. Kljub temu je bilo že nekaj bežnih stikov s temi osebami, bile so natanko tri, dovolj, da sem z njimi začel kaditi travo. Če mi z njimi že ni uspelo splesti pristne čustvene vezi, potem sem si z njimi upal splesti vez iz okoliščin. Trava je bila prepričljiva okoliščina, ki ob nobeni uri dneva zase ne zahteva posebnega pojasnila ali opravičila, pri nekaterih ljudeh pa vseeno sproža globoke odpore ali moralne zadržke in prejkone velja za anti-okoliščino – ti ljudje nikakor ne bi prispeli do točke, do katere sem prispel jaz, zato o njih ni potrebno razpravljati. Do konca četrtega letnika sem za nego vzpostavljenih odnosov in kot posledico vzpostavljenih odnosov razvil pravo pravcato malo odvisnost: vsak dan sem moral pokaditi najmanj tri džojnte, prvega skoraj obvezno pred začetkom pouka, najraje ob dolgi kavi, zadnjega pa pred spanjem, vsak kadilec trave namreč ve, da je nemogoče zaspati v fazi streznitve, ko nanj koničasto legajo obrisi resničnosti, podobe zamujenih ur, če temu sploh lahko rečemo podobe in da si mora zato zagotoviti bombažno nadaljevanje bombažno otopelega dne. Trava me ni pretirano zabavala, nikoli nisem bil eden tistih odjemalcev, ki se histerično režijo foram ali vidijo pisane stvari. Ne, trava me je zgolj varno omotala, me dvignila nekam nad praznino obstoja, ki sem jo takrat doživljal precej literarno – Camus, Sartre, naposled še Roth –, z njo sem lahko lebdel in se pogrezal v čas kot v židko blato. S travo mi ni bilo treba prav nič, kot pribit sem sedel na klopci na nogometnem igrišču sredi našega naselja in opazoval migotanje sončnih žarkov v pokošeni travi. Včasih sem tudi zadet mislil mračne misli, misli o prihodnosti in svojem očetu, vendar sem si venomer lahko zvil še enega in poskrbel, da so mračne misli sublimirale v junaške načrte, velike sanjarije o uspešni karieri misleca, ki svetuje političnim strankam, včasih sem se v zadetih obetih pomembnega življenja celo naglas pogovarjal sam s seboj in se navduševal nad tem, kako pomembne bodo nekoč moje izjave in stališča, kako se bodo mladeniči zgledovali po meni in, kako bom zmogel v enem priložnostnem aforizmu združiti eksistencialno tesnobo z obljubo odrešitve in kako se bom lahko o zadevah psihologije pogovarjal s tako velikim človekom, kot je Daniel Stern, jasno sem tudi videl, kako pri dvaintridesetih letih vstanem iz svoje mehke bele postelje, sobotno jutro je, se ovijem v možato haljo – nikakor ne v svileno, verjetno kaj frotirnega -, stopim na balkon, se razgledam po prebujajočih se stanovanjih, se naposled zleknem v ležalnik ter se pod milim majskim soncem posvetim recenziji monografije svojega kolega z oddelka za klinično psihologijo.

Sanjarjenje mojstri otroško domišljijo, boste rekli, toda vedeti morate, da je to zares največ, kar sem v svojem življenju izmojstril in pa tudi, da v tistem obdobju formalno nisem bil več otrok, temveč sem prehajal v pomembno obdobje adolescence, iz katerega večina zemljanov izide poraženih. Vzhajajoči odvisnosti navkljub mi je uspelo zbrati toliko motivacije, da sem se vpisal na študij psihologije, vselej ali najmanj od očetovega odhoda dalje je bila to moja velika ljubezen, čeprav se ni najbolje prilegala moji že precej trdovratni mizantropiji. Morda sploh ni šlo za psihologijo, temveč za evgeniko. Šalo na stran – s po tedaj že petimi džojnti na dan se mi je uspelo prebiti skozi maturo, za katero sem bil opremljen izključno s precej gigantističnimi stališči, da sem pametnejši od svojih profesorjev in me zato ne morejo zlomiti na ulomkih ali na zgodovini naturalistične književnosti – kaj razen Zolaja si je sploh vredno zapomniti –, veliko zaščite pa mi je naklonila tudi upehana mati, prepričana, da sem zlat otrok z zlato prihodnostjo. Kuhala mi je nadvse zdrava zelena kosila, ki naj bi nahranila moje možgane, vanje dovedla kisik in ostalo, kar je v luči tega, da sem bil večino časa zadeto dehidriran pravzaprav zelo smešno.

Prvo leto fakultete sem prekinil dve prijateljski vezi, ohranil pa eno, saj se je dekle iz našega priložnostnega nexusa vpisalo na isto fakulteto kot jaz. S svojo prakso osvobajanja sva zgledno nadaljevala, vsako jutro sva se srečala v lokalu, kjer nama je benevolentni lastnik s svojim zlatim vžigalnikom prižigal džojnte, ki so ugašali v jesenski, zimski, pomladni, celo v poletni vlagi. V svojih jutrih sva se izurila na nož, kar pomeni, da sva se v primeru, ko je eden od naju zbolel ali pa se je zares moral zadržati pri zobozdravniku, oddaji urina in blata ali pa je preprosto zaspal, pričela obnašati brezglavo. Namesto da bi po dveh jutranjih džojntih plapolala na predavanjih, sva tavala po mestu, v skrbeh, da se je morda neko obdobje ZARES zaključilo in bo bodisi potrebno s tem življenjskim slogom prekiniti ali pa se zaradi okoliščin povezati s kom drugim, toda midva s tem življenjskim slogom nisva hotela prekiniti, niti se nisva želela povezovati z nikomer drugim, saj novosti nikakor ne morejo nadomestiti tovrstne primarne vezi iz okoliščin, ki se je oblikovala v najbolj razbolelih najstniških letih. To je bil čas, ko je trava izgubljala svoj sanjaški naboj, na njegovo mesto se je priplazila paranoja; zelo hudo je, kadar se nameniš odvisnika od marihuane kakor črička izbezati iz luknjice in z njim početi nekaj, česar sploh ni vajen, ga recimo pripraviti, da se sprehodi po slamici ali pa jo nosi na hrbtu ali pa celo, da na hrbtu nosi več slamic. Takšen odvisnik bo izjemno prizadet, če bi se mu podrla dnevna rutina – večina ima seveda prav, ko meni, da takšen odvisnik ne pozna zahtev časovnice, zato si dovoliti spati in zaspati kadarkoli -, zelo visoko vrednoti vse dejavnosti, ki so, vedno iste, navedene na seznamu nujnih dnevnih opravil. Tovrsten seznam skoraj nikoli ne zagotavlja materialne podlage njegovi eksistenci, ampak vrši zgolj in izključno njeno dodano vrednost.

Moji in Mančini dnevi so se tako sukali okoli istih ključnih zahtev: eden do dva jutranja džojnta v baru AvtoMoto Zveza za fakulteto ter obisk, morda zgolj ogled jutranjih predavanj, saj je bilo po pokajenem džojntu včasih izjemno težko spremljati zahtevnejše vsebine. Med predavanji sva obvezno pokadila še dva do tri džojnte, najhuje je bilo ob sredah, ko sva imela med dopoldanskimi in popoldanskimi predavanji štiriurni razmik, ki sva ga vsakokrat premoščala hašišarsko temeljito, na bankinah mestne reke ali drugje, odvisno od sezone pač. Povedati sva si še vedno imela strašno veliko, glede na skupaj preživeti čas pravzaprav nenavadno veliko, zato sem v nekem trenutku začutil, da imam to dekle pravzaprav rad in bi z njo želel imeti tudi spolne odnose in me v resnici zanima, kakšna je videti gola, ko torej ne nosi svojih barvno komajda usklajenih oblačil iz bombaža, največ viskoze. V tistem obdobju, ob prehodu iz prvega v drugi letnik, ki sem ga uspel opraviti zgolj zato, ker mi je takrat zadetemu še ustrezalo brati, sem Manci pričel prikrito dvoriti. Dotlej še nisem imel dekleta, zato mi zadeve Erosa niso predstavljale kaj dosti, vedel sem, kako približno naj bi z žensko govoril med spolnim odnosom, s čimer sem se srečal v pornografskih filmih, nisem pa vedel, kako naj bi z njo komuniciral pred spolnim odnosom, torej da bi do spolnega odnosa tudi zares prišlo. Dotlej je bilo največ, kar sem v zadevah erotike dosegel to, da sem v srednji šoli masturbiral na sekundarne spolne znake dozorevajočih sošolk in se enkrat zaljubil v malo metalko s prišpičenimi nohti, ki je v tretjem letniku izginila s prizorišča, šušljajo se je, da so jo starši premestili v drug šolski center, ker je na naši šoli zanosila z dijakom iz zadnjega letnika, ki je imel poleg slabih manir tudi klamidijo.

Kritika 12. 3. 2015

Ljubezenski manifest

V času, ko so pogovori o lezbijkah postali kliše, celo najbolj banalne vrste, in ko se zdi, da o njih, ki zavračajo pomembne nacionalne nagrade ali pa tičijo v lezbični knjižnici, s polnim pepelnikom čikov pred seboj, že vse vemo, je smotrno, da se še enkrat predihamo skozi njihove knjige. Pa ne toliko zato, da bi s tem porušili lastno fantazmo, tega najbrž nikoli ne bo mogoče storiti, vsaj takšen je občutek po branju nove pesniške zbirke Nataše Velikonja Ostani, temveč da bi se navlekli določenega sarkazma, distance do sveta in če smo dovolj drzni, celo preživetvenih strategij.

Nataša Velikonja namreč mimo vseh binarnih delitev sveta, v katerem prebivajo tisti, ki hodijo v službe, se udinjajo v svoji socialni brezskrbnosti, ter tisti drugi, ki izgorevamo po stanovanjih in spričo mizernih drobtin, ki padajo z državniških miz, režemo hrbte drug drugemu (menda se nam reče »prekarci«), piše o obstajanju na vetru. Po več pesniških zbirkah (prva Abonma je izšla 1994) in esejističnih knjigah Nataša Velikonja ve o čem govori; nenazadnje se je, predvsem zaradi njenega aktivizma na lezbični sceni, drži status stare mačke. Toda tudi brez njene izrecnosti, s katero razkrinkava tako imenovano srednjeslojno brutalnost, ki sistematično uči izkoriščanje človeka po človeku, bi dojeli, da je na vrhu hierarhične lestvice pesniške zbirke Ostani svoboda. Pri tem zariše vse stopnje zaobseganja svobode; najprej se, tako kot njena prijateljica nina, ki je ob urški in izrekajoči se pesnici ena izmed protagonist knjige, umikaš pred homofobijo perifernega okolja, iz katerega si izšel, nato daš možnost zunanjemu svetu, vendar se izkaže, da se ti zgodijo samo še hujše poškodbe. Cikel se, vsaj za nino, zaključi v razvitju netolerance »do vsega, kar jo lahko poškoduje«. Naseli se vase, kot pravi Velikonja, in nenadoma kot umetnica, kot ustvarjalka glasbe postane »motnja vaših varnih mest«.

Nasploh so pesmi, ki izstopijo iz specifično brutalnih situacij in zalebdijo v univerzalnost ali pa mestoma celo v umetniškost, v procesiranje umetnosti, ki je pri Velikonji vedno vezana na kategorije, kot so spol, razred, rasa, najboljše. Vse tri akterke v knjigi nina, urška in sama pesnica, spominjajo na gurujke; dvignjene nad banalnost vsakdana, pa vseeno vržene vanj. V pesmi knjižnica jih vidimo, kako sedijo v lezbični knjižnici in čakajo, da pride iz tiskarne lesbo. Pogovarjajo se, ali imajo kakšne težave. Nina prizna, kako je zanjo »zunanji svet izginil in kako pristopa do ljudi z enakega izhodišča, torej, kot da so idioti. Pravi, da sploh ne pričakuje, da bi tam kaj našla.«

Toda naj se zdi ta individualizem še tako skrajen, ves čas potrebuje zaledje. V pesniški zbirki Nataše Velikonja je socialna raven oziroma žensko mreženje vsaj trostopenjsko. Eno je zunanji svet, do katerega se opredeljuje nina, drugo je lezbična scena in tretje intimni prostor, ki si ga delijo izrekajoče se protagonistke. Verjetno ravno zaradi njihovega neposrednega govora zbirka, kljub deklariranosti, deluje živo, zavezano neposredni doživljajskosti. In navsezadnje se tudi cinizem o lezbični sceni zadira neposredno v srce. Velikonja namreč ne popušča, zanjo je vsaka zaplata bivanjskega vredna razkrinkavanja: »včasih se katera zdi nežna in sladka, potem pa je v postelji cela pizdarija,« pravi o plejerkah, lezbijkah, ki fejkajo orgazme in ne vedo, kaj bi s sabo in lastnimi telesi; toda do lezbijk, ki so popredmetile svoja telesa in iz njih naredile menjalna sredstva, ki so dopustile, da se po njihovi krvi pretaka mešanica kapitalizma in meščanske dostojnosti, je pesnica kritična z dobršno mero vehemce. Distanca do lezbične scene je potrebna predvsem, da se obdrži lastna kondicija, totalen odmik pa bi bil smrtonosen.

Svojevrsten preplet zasebnega in javnega, ko ne eno ne drugo ne more obstajati več v najčistejši obliki, se lepo personificira preko dojemanja telesa. V pesmi ne dovoli, ki je urškin monolog, beremo o tem, da se »razredna pripadnost kaže v tem, kako se uprizarjajo paritveni obredi«. Slutimo, da se urška pri svojem premisleku nanaša na specifičen teoretičen diskurz, toda zaradi načina, kako je ta ponotranjen, in seveda žargonskega jezika, nam v obraz še enkrat vrže (podtalno) resnico: napako se dela, ko se misli, da je osvobojeno telo seksualizirano. »ni seksualizirano, ampak zgolj uprizarja nek scenarij.« Ljubimke, ki privlačijo tako urško kot pesnico, ne uprizarjajo ničesar, so osvobojene, predvsem pa nočejo »uporabljat podedovanega nasilja svoje kaste«.

Naj zaradi različnih glasov lezbijk, ki vstopajo v posamezne pesmi, zaradi skoraj prozaičnega jezika in miselne koncentracije ter s tem razkrinkavanja mehanizmov kapitalističnih brutalnosti kot glavnega dramaturškega kolesja pesmi Nataše Velikonja delujejo kot družbeni komentar, razrešen intimnosti, po drugi strani zaradi neprilaščanja telesa drugega ali pa recimo neizgubljenega občutka za drugega, zmožnosti določanja, kaj je užitek in želja, v podtalju te zbirke ves čas teče ljubezenska izpoved. Urška na primer nataši svetuje, naj ne prikriva, da je revna, temveč naj raje razkrije mehanizme, »po katerih lezbična intelektualka ostane popolnoma izolirana in preživetveno ustrahovana,« ker jo ima rada. Hkrati Velikonja kritično piše o tistih, ki na mednarodni dan proti homofobiji razobešajo mavrične zastave na balkonu ameriške ambasade ne zato, da bi jih zmlela med zobmi, temveč da bi jim pomagala spregledati. Razširiti prostor njihove percepcije.

Nataša Velikonja sicer ne goji posebne želje po razsvetljevanju širšega občestva, ne glede lezbične scene, ne glede drugih družbenih situacij. Njena vloga je vloga pripovedovalke zgodb, kronistke: »ona ne participira v dejanjih, ampak jih opisuje, ona ni in noče biti akterka zgodb, in tako torej hodi sama po nočnem mestu, samota je manj nevarna kot ljudje …«

Malenkostni bralci bodo zagnali vik in krik, češ Velikonja kasneje v zbirki ta svoj kod prekrši. Toda Nataši Velikonja ne gre za drobnjakarski dokumentarizem. S svojo fizično prezenco in fizično prezenco svojih duhovnih tovarišic daje svetel zgled, kako se praksa in teorija smeta in zmoreta pomešati. Če zbirka Ostani že ima kakšno tezno ambicijo, poleg tiste, kako ostati v poziciji nezavetrja in med vrsticami razpiranja prostora »ženskega« (s čimer je mišljeno, da dopušča obstoj raznovrstnih tipov žensk, agresivnih, sovražnih, inteligentnih), potem je to, kako mesto, kot je Ljubljana, potegniti iz njegove perifernosti. Pesnica je poselila mesto s svojim telesom, zanj izumila jezik, želi si le, da bi ji ob boku stalo več tistih, ki še naprej iščejo in se ne vračajo v izhodišče, v vasi in male kraje. Čeprav ti lezbični migracijski tokovi pesnice ne skrbijo toliko, kot jo skrbi zapiranje javnih prostorov: kavarna evropa, kjer je urški povedala, da ji je všeč, je zaprta že deset let, kavarno union zaprejo ob petih popoldne in »potem zaključene skupine plešejo latinske plese.«

Trditi, da so se javni prostori ukinili ob istem času, kot je bila uvedena prepoved kajenja, bi bilo preveč enostavno. Urška na primer ne mara socialnih omrežij, ker bi bilo vklopiti se vanje, kot če bi se vrnila v »zadušno celje«. Vsa ta stanovanja, ki si jih pesnica ogleduje med nočnimi sprehodi, izražajo nekaj toksičnega. »V njih je nek mlad napičkan folk, stoje žrejo, obrnjeni stran od ostalih /…/ in četudi obstajajo skupni prostori, počnejo vse v svojih sobah,« beremo v pesmi tam smo se spoznavale. »Obrnjeni stran od drugih, zaprti, zapakirani, zabetonirani v samoobrambnih držah,« očitno sporočajo, da javna komunikacija ni več mogoča, mogoča je le zasebna. Ostane torej le še »premikanje po tem poscanem mestu«, razmišljanje, da bi, odkar je bilo potepuštvo izgnano, iz njega odšle.

Ne glede na frustracijo, nevrozo, občutek nepripadanja družbi, ki ji ni uspelo interiorizirati enakosti, pesnica in njene ljubimke ter neljubimke seveda ne bodo odšle. Ostale bodo in preživele. Tako kot že vsa leta doslej. V tej zbirki je nanizanih kar nekaj praktičnih napotkov, kako glavo obdržati nad gladino, in celo, kako si spričo vsesplošnega scanja ali v slabšem primeru, pokroviteljskega odnosa do tistih, ki smo se varnost odločili zamenjati za bivanje na prepihu, prihraniti dostojanstvo. Zbirko Ostani bi zaradi njene jasnosti, konciznosti, zmožnosti definiranja stvari v njihovem bistvu, ki kar kliče po identifikaciji, lezbičnost gor ali dol (navsezadnje je vse v razredu in rasi, mar ne?), lahko brali tudi kot manifest. Seveda o ljubezni.

 

Nataša Velikonja: Ostani. Ljubljana: Škuc (Zbirka Vizibilija), 2014. 89 str. 18 €.

Panorama 10. 3. 2015

Čisti rasizem

V ponedeljek, 22. februarja, je 32-letni Navid Ašraf v jugovzhodnem predelu Aten iskal odprto trgovino, da bi opravil hiter nakup. Bil je dela prost dan in njegova pot je po pričakovanju trajala dlje kot ponavadi.

Pakistanski rojaki so ga zaman čakali s toplim kosilom. Navid Ašraf se nikoli ni vrnil.

Foto: Katja Lihtenvalner

»Kupi sprite, kokakolo pije samo eden!« mu naroči brat Asif in pokaže ravne bele zobe. Tudi sam se nasmehne ter si obleče temno modro jakno. Kapo odvrže. Presodi, da je ne bo potreboval, saj se bo hitro vrnil.

»Če je samo eden, je to že dovolj dober razlog, da jo kupim,« mu odvrne mlajši brat. Tako se šalita že celo otroštvo. Vedno je bil eden ljubitelj temne in drugi svetle pijače. Ko sta še živela v domačem Islamabadu, sta morala prepričevati dve mlajši sestri in brata, da sta jih pridobila na svojo stran. Mama jima je vedno dala denar samo za eno vrsto pijače ter želela, da kupita tisto, ki si ji bo želela večina. Asif je sestrici prepričeval, da je sprite bolj sladka in sveža pijača. Navid pa najmlajšega brata, da bo, če bo pil kokakolo, postal velik in močan, sestric mu nikoli ni uspelo prepričati. Doma so zato pogosto pili sprite.

Odtegnil se je od vonja svežega karija, ki se je valil iz vročega kotla, ter zapustil veselo pakistansko družbo. Stopil je na hodnik in zaprl temno kletno stanovanje, kjer biva s štirimi sotrpini.

»Vzemi moje kolo, da boš hitreje nazaj!« je zakričal za njim Asif.

Zunaj je mrzlo, vendar je hladno tudi v stanovanju. Vsi stanovalci stanovanjskega bloka nimajo za gretje, zato centralnega ogrevanja letos ne vključujejo. Vključili ga niso niti lani niti predlani. To ga ne moti in težkega priseljenskega življenja se je hitro navadil. Njegove žuljaste roke se oprimejo bratovega kolesa. S slokimi nogami, prepletenimi z debelimi žilami, pritiska na pedale. Njegovo telo je izmučeno. Delo na svežem zraku ob ptičjem petju ga ne pomlaja in domov prihaja vsak dan utrujen z bolečino v križu. Obrezuje drevesa, grmičevje ter zelenje na grških vrtovih, sadovnjakih in parkih.

Danes je prost dan, ponedeljek. V Grčiji mu pravijo čisti ponedeljek. Družine so se zbrale ob mizi in danes se za najbolj vestne začne prvi dan brezmesnega postenja. Njegova družba ima drugačne načrte in v kotlu se že kopa piščanec v rumenooranžni omaki. Sline se mu pocedijo, ko pomisli na to in na pedale potiska še hitreje.

Vozi se po aveniji Lagonisju. Prva trgovina, ob kateri se ustavi in katere lastnik je gospod Jorgos, je zaprta. Seveda, Jorgos zdaj ob družinskem kosilu že nagiba tsipuro. Misel na to ga nasmeje, ker dobrosrčnega trgovca dobro pozna in jutri se bosta spet šalila na račun starčeve strasti do srebrnega grškega žganja.

Nadaljuje svojo pot. Hitro pritiska na pedala, da požene kri po žilah in segreje šibko upognjeno telo. Cesta je prazna. Kmalu se spet  ustavi. Pogleda nasproti preko ploščadi. Ne vidi natančno, če je trgovina, katere lastnica je sedemdesetletna gospa, odprta. V njej pogosto dela njena mlajša hči, ki je po Grkinji podedovala predvsem hruškasto postavo in okrogel obraz, ki se nikoli ne nasmeji. Ustavi se in iz ceste na razdalji dvesto metrov, skuša prebrati ali je na vratih napis odprto ali zaprto.

Za sabo zasliši zvok avtomobilske hupe. Ozre se: srebrni Smart in v njem par. Voznik je moški. Ploščad obkroža majhna cesta, na kateri je dovoljena hitrost 30 km/h. Na ploščadi so ob drugih dneh mamice z vozički, sprehajalci s psi in osamljeni starci. Danes sta ploščad in cesta prazni. Kolesar tako ne more motiti nikogar. On še vedno napenja oči in skuša razbrati znak na trgovini. Če je namreč zaprto, se bo izognil dvigovanju kolesa, vožnji preko ploščadi ter bo šel do naslednje trgovine, ki je v drugi smeri. Tam bo gotovo odprto.

»Kaj zijaš!? Izgini iz ceste, Pakistanec!« zakriči moški iz avtomobila. 

Takšne vrste retorike je vajen. Sliši jo v službi, čakajoč avtobus, na metroju, hodeč po ulici in ko sedi na umirjeni kavi. Vidi jo na obrazih ljudi, čuti jo v njihovih pogledih in v njihovi barvi glasu. Ksenofobija in rasizem sta nekaj, česar se je navadil. Ne pritožuje se. S svojimi prijatelji ali bratom se o tem nikoli ne pogovarja. Poglede skuša spregledati, prezirljivosti prezreti in besede požreti. Vse te vtise zbira v veliko kepo in ko je prevelika ter zaradi njene teže ne more več dihati, jo odvrže v smetnjak. Noče se upirati. Naučil se je biti poslušen, pozoren in uslužen. Grki ga plačujejo in mu nudijo možnost, da lahko dostojno živi. Po steklenico kokakole zdaj lahko gre, ne da bi mu bilo o tem treba prepričevati sorojence. Ima svoj denar. Živi lahko samostojno in vsak mesec lahko z Alijem dvesto evrov pošljeta domačim.

»Obvozi me, saj imaš dovolj prostora,« odvrne moškemu, ki srepeče gleda iz avtomobila. Spustil je šipo. Toliko besa zbranega na enem obrazu še ni videl. Podoba moškega, ki postaja rdeč v lica, ga straši.

»Kaj si rekel, prekleti umazanec!?« zakriči zalita rdeča žoga. Čelo se mu poti, slina se mu nabira v ustih in debeli prsti so se oprijeli volana.

»Pusti na miru človeka in pelji naprej. Prav ima, dovolj prostora imaš,« se zdaj oglasi ženska ob njem. Oči poskočijo iz jamic, žilice popokajo in vrat nabrekne.

»Zapri gofljo! Kaj pa ti veš?!« odvrne, odpre vrata in hitro stopi do majhnega prtljažnika. »Ti bom že pokazal, ti smrdljivi pizdun!«

Hitrega prizora, ki se bo kmalu odvil, ne more niti dojeti. Želel si je samo kupiti dve steklenici peneče se brezalkoholne pijače. Nič drugega. Želel si je samo najti odprto prodajalno. Vozil se je in iskal, ustavil se je, da bi se prepričal. Prizor, ki se bo odvil pred njim, se je do sedaj dogajal drugim. O tem je slišal, se pogovarjal z rojaki in se zaradi njih skrival pred nočnimi atenskimi ulicami.

»Ti se boš zgovarjal, jebeni Pakistanec!« reče pošast, stopi do njega, ga prime za jakno ter ga začne tolči po glavi z železno palico, ki jo je očitno skrivala v prtljažniku majhnega avtomobila.

Ničesar ne reče. Nima sploh časa pojasniti. Kolo spusti, stopi korak nazaj, vendar ga pošast že zagrabi za zguljeno modro jakno. Prvi udarec zaboli, železo se odbije od temno rjavih las. Sledi še eden in še eden. Ničesar več ne čuti. Zadoni, kot da nosi ogromen zvonec na ramenih, bolečina otrpne njegove čute. Pade na hladni pločnik in z glavo še enkrat udari ob betonska tla. Vidi črnino in iz oddaljenosti zasliši ženske krike. Rdeča topla tekočina je pokukala iz njegove glave in teče po čelu. Zasliši avto, kako hitro spelje, in spet ženske krike, vendar ne razloči besed. Glava je težka in je okamenela. Oddaja zvoke, ki jih ne more slišati.

Do njega priteče panični glas. Sprašuje in histerično kriči. Njene besede plešejo. On vidi samo pošast, vidi njene krvoločne oči, sliši njegove kletvice in njegove grožnje: »Pofukal te bom!«

Navid Ašraf se je s težkimi poškodbami glave, modricami ter pretresom možganov zbudil v bolnišnici Vulas v južnem predelu Aten. Očividka je zabeležila napadalčevo registrsko tablico ter poklicala policijo. Primer je poleg standardne policijske preiskave prevzel oddelek za rasistične napade.

Samo v februarju je grška policija obravnavala šest napadov, ki so imeli vsi znake ksenofobnih in rasističnih motivov. Od tega so bile tri žrtve ženske. Storilci (vsi grški državljani) so bili v večini primerov prijeti.

Zgodbe priseljenskih modric ne dosežejo večine grških medijev in javnosti. Postale so tako vsakdanje, da ne posedujejo več nobenega potenciala, ki bi javnost še lahko zanimal. Ne šokirajo, zato se ne prodajajo, storilci niso etiketirani kot zločinci in njihova dejanja niso označena kot nesprejemljiva.

Grško družbo zajema dolgočasje od prenasičenega nasilja in rasistične retorike. Njeni odgovori so apatija, vase-orientiranost in ignoranca. Ter tišina.