Čeprav sem do zdaj užival v procesu prebiranja klasikov, pa ne bi mogel trditi, da sem užival v vseh klasikih. Nekaj me jih je navdušilo, drugi pa so me pustili ravnodušnega. Nekateri so bili odlični, celo boljši, kot sem pričakoval (Odiseja, Stara zaveza, Ciceron), skozi druge pa sem se prebil le z muko in menim, da so se bodisi postarali slabše kot drugi ali pa da bi potreboval bolj specializiran kontekst in bolj osredotočeno zanimanje, da bi me lahko resnično navdušili, da sploh ne omenjamo tega, da bi jih moral verjetno brati v izvirniku. Za Plavta in Terencija na primer pravijo, da sta v izvirniku naravnost odlična, da pa se velika večina sicer genialnih besednih iger žal izgubi s prevodom.
Zdaj, ko smo prišli do Galske vojne Gaja Julija Cezarja, pa sem končno povsem padel noter. Gaja Julija Cezarja poznamo vsi, tudi če se nanj najprej spomnimo kot na zlobneža iz stripov o Asteriksu, v katerih sem kot otrok tako zelo užival. Tudi brez poglobljenega poznavanja starodavne zgodovine je nekaj zabavnih dejstev pač del kulturnega kanona. Denimo to, da je vodil vojsko proti samemu Rimu in republiko spremenil v cesarstvo, sebe pa imenoval za prvega cesarja (torej Cezarja). Da je moral za to prečkati reko po imenu Rubikon in da je ob tej priložnosti dejal Alea iacta est (ali »Kocka je padla«). Da ga je umoril konzorcij ljudi, ki so verjeli, da se je spremenil v tirana, vključno z njegovim prijateljem Brutusom (njegove zadnje besede so bile namreč Et tu, Brute? ali »Tudi ti, Brut?«).
Njegova koncentracija moči je vznemirila številne veljake v senatu, kar je nazadnje privedlo do atentata na Cezarja, ki se je zgodil na marčeve ide.
Cezar se je rodil v patricijski družini, katere vpliv je počasi zamiral, sam pa je zaslovel s kombinacijo ambicioznosti, politične presoje in vojaških sposobnosti. Na začetku svoje kariere je deloval kot vojak in odvetnik, obenem pa si je prizadeval tudi za strateško sklepanje zavezništev, zlasti s Pompejem in Krasom, v tako imenovanem prvem triumviratu.
Cezar je kot vojaški poveljnik dosegel neprimerljive uspehe, razširil rimska ozemlja in si zagotovil ugled enega od najboljših taktikov v zgodovini. Osvojitev Galije (ozemlja sodobne Francije in Belgije) mu je prinesla neopisljivo bogastvo in slavo, vendar pa je njegova ambicioznost povzročila tudi trenja z rimskim senatom. Ko je leta 49 pr. n. št. prečkal reko Rubikon, je sprožil državljansko vojno, v kateri je nazadnje premagal svojega nekdanjega zaveznika Pompeja in utrdil svojo moč.
Leta 44 pr. n. št. se je Cezar razglasil za doživljenjskega diktatorja, centraliziral oblast in uvedel nekatere reforme, denimo julijanski koledar (ki je ostal privzeti koledarski sistem v Evropi, vse dokler papež Gregor ni dobil druge ideje in ustvaril gregorijanski koledar, ki ga uporabljamo še danes – glavna razlika v obeh koledarjih je predvsem obravnavanje »prestopnih let«, saj je Gregor enkrat na vsake štiri leta na koledar uvedel 29. februar), ki so odražale vizijo, ki si jo je zamislil za Rim. Vendar pa je njegova koncentracija moči vznemirila številne veljake v senatu, kar je nazadnje privedlo do atentata na Cezarja, ki se je zgodil na marčeve ide. Njegova smrt je zaznamovala konec rimske republike in utrla pot za vzpon rimskega imperija pod Avgustom.
Ključno sporočilo knjige zadeva rimsko superiornost in dejstvo, da je rimski vpliv nujno treba razširiti, da bi si zagotovili varnost in blaginjo.
Delo Galska vojna, ki ga je napisal Gaj Julij Cezar, je obenem vojaška pripoved in politično orodje. Delo, nastalo med letoma 58 in 49 pr. n. št. in ki opisuje Cezarjeve pohode v Galiji in Britaniji, je napisal, da bi rimski javnosti in senatu upravičil svoja dejanja. Delo je napisano v tretji osebi in združuje podrobna poročila o bitkah, geografiji in etnografiji, v njem pa je Cezar subtilno prikazan kot odločen, a dobronameren vodja.
Ključno sporočilo knjige zadeva rimsko superiornost in dejstvo, da je rimski vpliv nujno treba razširiti, da bi si zagotovili varnost in blaginjo. Med pomembnejšimi dogodki so Cezarjev poraz Helvetov, njegova osvojitev Belgov ter slavna bitka proti Vercingetoriksu pri Aleziji, kjer je njegova strateška briljantnost prišla še posebej do izraza. Odprave v Britanijo so bile poleg tega pomembne tudi zato, ker je šlo za prve rimske vpade na Britansko otočje.
Kip Gaja Julija Cezarja (Vir: Wikipedia)
Če povzamemo zapise iz knjige, se bomo le ponavljali. Vsebuje namreč veliko klepetov z lokalnimi vodji plemen, zavezništev, bojev, racionalizacij rimskega vojaškega posredovanja med spopadajočimi se lokalnimi plemeni in tako dalje. Vendar je napisana na dovolj zanimiv način, da sem se k njej vedno z veseljem vračal. Jasno mi je bilo, da je Cezar utemeljeval svoja dejanja, da bi se zdelo, da sta Rim in on sam na pravi strani zgodovine, toda veste kaj? To mu je šlo odlično od rok. Na koncu knjige sem navijal zanj, kar je bil seveda tudi njegov namen. In z največjim veseljem bi prebral tudi nadaljevanje. Zanimivo se mi je zdelo tudi prebiranje o delovanju rimske vojske, ki je vključevalo podrobnosti, ki jih prej še nisem poznal, recimo da so uporabljali frače in puščice, obtežene s svincem (nekako nisem vedel, da je bilo takšno orožje v uporabi), pa tudi druge frajerske taktike, recimo »dvojne oblegovalne linije« ali utrjena obzidja, ki so bila na eni strani usmerjena v oblegano mesto, na drugi pa navzven, da so se vojaki lahko branili pred zavezniki, ki so prišli na pomoč obleganemu mestu. Med branjem sem moral na Googlu pogosto poiskati izraze, ki jih nisem poznal, zaradi česar sem seveda želel izvedeti še več in sem nato padel v zajčje luknje starodavnega Rima.
Jasno mi je bilo, da je Cezar utemeljeval svoja dejanja, da bi se zdelo, da sta Rim in on sam na pravi strani zgodovine, toda veste kaj? To mu je šlo odlično od rok. Na koncu knjige sem navijal zanj, kar je bil seveda tudi njegov namen.
Delo Galska vojna je z zgodovinskega vidika neprecenljivo, saj iz prve roke ponuja vpogled v rimske vojaške prakse in politične razloge za širitev imperija. Poleg tega, da gre za zgodovinsko koristno delo, pa je tudi propagandna mojstrovina, skrbno zasnovana z namenom krepitve Cezarjevega ugleda in njegove politične kariere. Pri meni je delo vsekakor doseglo svoj namen, čeprav sem ga bral več kot dva tisoč let pozneje. Čakam na nadaljevanje, Julij!
*
Komentar Svetlane Slapšak:
Plutarh v Vzporednih življenjepisih (en Grk – en Rimljan) zoperstavi Aleksandra in Cezarja. Genialni, ognjeviti, občasno nori Aleksander je v zelo kratkem času osvojil ves stari svet; Cezar ni bil tako uspešen vojskovodja, njegov življenjski cilj je bil zamenjati republiko z oblastjo enega … sebe. Za Aleksandrom je ostala vrsta novih držav, monarhij, grščina je postala jezik kulture in pismenosti po celotnem znanem svetu, začelo se je obdobje, ki ga upravičeno imenujemo helenizem. Za Cezarjem je ostal novi tip rimske države, cesarstvo. Je pa rimski megaloman imel eno prednost – pisal je. Na zmagovalnih paradah so njegovi vojaki peli obscene verze o njegovih seksualnih podvigih; imel je ljubezensko afero z najmočnejšo vladarko tistega časa; domače, hišne težave je urejal kruto, s poraženimi sovražniki je znal biti plemenit in milosten. A njegov tekst dosledno ohranja objektivnost, je vrhunska mešanica samohvale in samocenzure. Odkrito rečeno, lahko je zanimiv samo dečkom in generalom …
Jasnost, preciznost, nikoli lenobnost v izrazu: Cezarjev jezik je dragulj, ki nam v vsakem življenjskem položaju lahko zagotovi trdno in logično osnovo premišljevanja.
Vendar je tu tudi vedno živ, zapeljiv, nesmrten vidik njegove pisave, nekaj, kar nenehno ohranja našo povezanost z rimsko kulturo: to je slovnica. Ne gre le za to, da imamo njegove formulacije o vojaških in političnih dogajanjih v spominu ob najbolj vzvišeni, globoki in nežni poeziji v latinščini, gre za konstrukcije, ki so del evropske razumniške tradicije. Jasnost, preciznost, nikoli lenobnost v izrazu: Cezarjev jezik je dragulj, ki nam v vsakem življenjskem položaju lahko zagotovi trdno in logično osnovo premišljevanja … Če smo se le učili latinščine, seveda.
Štafeta branja je nova AirBeletrinina rubrika. Začenja niz izmenjevalnih pogovorov med knjižnimi blogerkami in blogerji, v katerih med drugim razmišljajo o poziciji tovrstnih objav znotraj literature in raznolikih praks ter predlagajo nekaj knjižnih naslovov, ki so jih oblikovali ali v zadnjem času zaznamovali.
Mi boste verjeli, če vam povem, da Instagram profil z imenom Booknjiga najprej sploh ni bil ustvarjen z namenom knjižnega bloga? Leta 2018 sem ga ustvarila, da bi raziskala trg knjižnih škatel, ki so jih takrat na veliko promovirali po angleškem Bookstagramu (in jih še danes!), da bi kaj takega pripeljala tudi v Slovenijo. Knjižne škatle so tematsko kurirane škatle, v katerih se dobi nova knjiga (ki je lahko presenečenje) in darilca, povezana z njo, kot na primer pismo avtorja, beležke, svinčniki, kazala, knjižne vrečke ipd. Kaj kmalu sem ugotovila, da je kot samostojno podjetje to nemogoče; v istem času pa sem vpisala tudi študij založništva in se odločila iz teme knjižnih škatel narediti zaključno nalogo. Booknjiga je tako skupaj s spletno stranjo hitro prerasla v profil in blog z objavami o knjigah, literarnih dogodkih in pogovori z različnimi ustvarjalci. Na začetku sem še premišljevala, ali bi pisala v angleščini, pa sem se hitro odločila, da tega nočem, da želim širiti ljubezen do branja in knjig v slovenščini, saj se je že takrat govorilo, da beremo premalo. Pa tudi knjižna skupnost na Instagramu in knjižno blogerstvo sta bila takrat še v povojih, do danes pa sta zrasla že tako, da sem izredno ponosna na vse, ki to skupnost soustvarjamo. Na začetku se je morda zdelo, da podpore knjižnega kroga ne bomo imeli, vendar so tudi založbe in knjižnice uvidele, da smo za takšnimi profili in vsebinami ljudje, ki z veseljem širimo odlične in kvalitetne knjige med ljudi. Moram priznati, da mi je ustanovitev bloga pomagala tudi pri marsikateri (študentski) zaposlitvi, saj so me tako prepoznali tudi prek tega imena.
Na začetku sem še premišljevala, ali bi pisala v angleščini, pa sem se hitro odločila, da tega nočem, da želim širiti ljubezen do branja in knjig v slovenščini, saj se je že takrat govorilo, da beremo premalo.
Na začetku študija se mi je zdelo, da pot v založniške sfere ne bo lahka, študirala sem nekaj, kar me je iskreno zanimalo, in prebrala vso možno literaturo, ki je bila na voljo, ampak kako priti do poznanstev? Že med študijem sem prvič delala na Slovenskem knjižnem sejmu kot prostovoljka (naše naloge so bile, da smo ljudi usmerjali po sejmu, hiteli po razne napise, usmerjali goste, skrbeli za manjšo koordinacijo; jaz pa sem recimo že takrat tudi kaj fotografirala in objavljala na svojem profilu), dve leti kasneje pa tudi prek študentskega servisa. Iskreno hvaležna sem ekipi kongresnega dela Cankarjevega doma, ki mi je dala to priložnost in me tudi seznanila z različnimi osebami na založbah, takrat se je pravzaprav vse skupaj začelo. Ni zastonj, kot pravijo, da se moraš pri takem delu tudi mrežiti. Vse skupaj mi je tako dalo dodaten zagon, da sem začela v prostem času aktivno ustvarjati knjižne vsebine, postavila tudi novo spletno stran, naredila YouTube kanal, začela sodelovati z različnimi založbami, vse skupaj pa je posledično pospremila tudi večja pojavnost v medijih. Vsakič znova sem vesela, ko založbe in organizacije, ki se ukvarjajo z literaturo in različni mediji, povabijo knjižne blogerke k sodelovanju, k sooustvarjanju ali kot gostje v podkastih, televizijskih oddajah ali na radiu. Sama sem se na tem področju angažirala tako, da za našo skupnost pripravim tudi srečanje, na katerem izmenjamo različne izkušnje, se česa novega naučimo (saj v goste povabim različne strokovnjake) in se skoraj vse na enem mestu podružimo. Tudi pri reviji Bukla so se odločili, da bodo v novi rubriki #knjigogram več prostora dajali knjižnim ustvarjalcem (to rubriko uvaja zadnja številka), s tole novo rubriko Štafeta branja, namenjeno knjižnim blogerjem, so začeli tudi pri AirBeletrini.
V tujini so knjižni blogerji veliko bolj »popularni«, na mnogih sejmih jim celo podeljujejo različne nagrade.
Kljub temu moram nekaj izpostaviti: čeprav so se zametki sodelovanja s knjižnimi blogerji začeli na Slovenskem knjižnem sejmu, so se s selitvijo sejma na Gospodarsko razstavišče popolnoma izgubili, še vedno pa si vsi skupaj želimo (mislim, da lahko govorim v množini), da bi bili vidni tudi tam. V tujini so knjižni blogerji veliko bolj »popularni«, na mnogih sejmih jim celo podeljujejo različne nagrade. Morda je utopično pričakovati, da bi se kaj takšnega zgodilo tudi pri nas, a vendar je treba ves čas opozarjati, da smo tudi knjižni blogerji del knjižnega sveta. Morda majhen košček, pa vseeno dovolj pomemben, da s svojim širjenjem ljubezni do knjig in branja pritegnemo nove ljudi ali pa že knjižne molje navdušimo s predlogi (novih) knjig. Včasih jim odkrijemo tudi tiste zaklade, za katere še niso slišali. Knjige namreč živijo naprej in jim zelo redko poteče rok trajanja.
Urška Bračko (Fotografija: Katarina Fišer)
Del Štafete branja ravno zato predstavljajo tudi knjižni predlogi. Knjige, ki sem jih izbrala, niso moji knjižni favoriti vseh časov, to je namreč zelo nehvaležna naloga, so pa to knjige, ki so me navdušile v zadnjih treh mesecih.
Davorin Lenko: Goli objem (LUD Literatura, 2024)
Lenko v novi knjigi Goli objem ponovno preobrača svoj pripovedni način, tokrat se je obrnil k nekakšni avtofikcijski pripovedi, v kateri je sam avtor, ki prevprašuje svoje pisanje, ga analizira in skoraj travmatično raziskuje, hkrati pa v to povezuje svoje celotno življenje. Drugi del knjige predstavljajo različne kratke zgodbe, ki pa se (motivno) povezujejo s to avtorjevo zgodbo – glavni motiv enega in drugega dela je namreč pištola. Knjiga me je tako potegnila, da je nisem mogla odložiti, zanimalo me je, zakaj ima pisatelj težave, zakaj ga ta predmet tako obremenjuje (ali pa mu pomaga?) pri pisanju. Ob branju sem bila kar malo tesnobna, saj me je bilo strah konca, vendar tipično za Lenka, obrat ni takšen, kakor ga pričakujemo. Težko izdam kaj več, da vam ne povem preveč 😉.
Manca G. Renko: Živalsko mesto (No!press, 2024)
Vse odkar je izšla knjiga Živalsko mesto, sem komaj čakala, da jo lahko začnem brati, na vrsto pa je prišla decembra. Knjige esejev so ponavadi tiste, ki jih berem počasi in z veliko zbranostjo, pri tej pa so se strani skorajda obračale same. Renko v njih piše o popularni kulturi, glasbi, knjigah, filmih, ki so oblikovali tudi moje življenje in se z njimi lahko poistoveti marsikdo; če ne, pa se lahko bolje poglobi v razumevanje naše generacije. Vendar ne gre le za popularno kulturo, ampak tudi za čustva, travme, prijateljstva, ki so se oblikovala v tem času. Vse skupaj je spretno zavito v esejsko formo, pri čemer nimaš občutka, da bereš bolj zahtevno formo – četudi so za knjigo neštete ure pisanja in (perfekcionističnega) izboljševanja. Hkrati so eseji odlično zaokroženi, v Živalsko mesto vstopimo z avtoričinim nagovorom in iz njega izstopimo v enem izmed besedil, ki se je vsaj mene čustveno najbolj dotaknilo. Knjiga me vsekakor ni pustila ravnodušne, zato zasluženih pet zvezdic!
Stefan Hertmans: Vzpon (Beletrina, 2024)
Nisem ravno ljubiteljica zgodovinskih knjig, vendar se vsake toliko časa zgodi, da me kakšna knjiga popolnoma preseneti in sezuje. Ena teh je bila knjiga Vzpon. V njej avtor prepleta svoje doživljanje hiše, ki jo je kupil v Gentu, hkrati pa takrat ni vedel, da je to hiša njegovega profesorja, ki je bil sin SS-ovca Verhulsta med drugo svetovno vojno. Tako Hertmans skozi hišo popisuje življenje nekega moža, ki si je ustvaril družino, vendar počel grozovita dejanja. Ta niso na prvem mestu v njegovem romanu, veliko bolj se je posvetil ženskam, dvema ženama, s katerima je preživel del svojega življenja. K razgibanosti pripovedi doda tudi to, da avtor menjuje časovna obdobja, meša različne stile, vključi tudi dokumentarno gradivo (fotografije, pisma), se pogovarja z Verhulstovo hčerjo … Hermantsov postopek, da literarizira njihovo življenje, je eden izmed načinov, kako temo, ki je bila že neštetokrat obdelana, približati bralcem, kot sem jaz, ki takšnih romanov ne beremo pogosto. Vsekakor priporočam, da si za branje vzamete čas, saj avtorjev gosti slog, posejan z mnogo informacijami, ne dopušča branja na mah.
Štafeto branja predajam Julii, ki vodi knjižni profil @noranaknjige, pripravlja odlične vsebine, vodi knjižni spletni klub Knjige s koktajli, letos je začela z izzivoma Tulipanorija in Austenorija ter se na sploh izjemno trudi za skupnost!
L. N. Tolstoj: Ana Karenina (Mladinska knjiga, 1964, prevod Gitica Jakopin)
»Doma smo imeli knjižnico, tam pa smo imeli prav to, staro izdajo Ane Karenine. Postavljena je bila na začetek police in bila čisto na vrhu. Poleg nje je bila knjiga, prav tako v dveh delih, Peter Veliki. Moja mama se imenuje Ana, moj oče, ki je umrl zelo mlad, pa je bil Peter. In tako sem gledala ti dve knjigi, stisnjeni na začetku,« je v podkastu Območje lagodja povedala naša tokratna sogovornica, dramaturginja, novinarka Sobotne priloge Dela, nekoč tudi njena urednica, Irena Štaudohar.
Ana Karenina in Peter Veliki sicer nista deli istega avtorja, čeprav se oba pisatelja pišeta Tolstoj in imata patronim Nikolajevič. Aleksander, avtor Petra Velikega, in Lev sta le oddaljena sorodnika, vendar so oba zanimale velike teme ruske zgodovine.
Lev Tolstoj, potomec stare ruske plemiške družine, velja za enega najpomembnejših pisateljev v svetovni književnosti. Razvil je lasten filozofski sistem, utemeljen v krščanski etiki, pacifizmu in preprostem življenju. Ustanavljal je šole za kmete, zagovarjal socialno pravičnost, odpravo revščine in zatiranja ter veliko, res veliko pisal. Kroni njegovega ustvarjanja predstavljata dva obsežna romana: Vojna in mir ter Ana Karenina, ki je izhajala med letoma 1851 in 1857.
Z Ireno Štaudohar smo v podkastu listali po tem, več kot 1000 strani dolgem romanu, ki ga je prevedla Gitica Jakopin.
Tolstoj se je pri pisanju naslanjal tudi na resnične dogodke. »Tako je v njegovi vasi oziroma v sosedstvu živel gospod, ki je imel zelo lepo ženo, nato pa se je zapletel v razmerje z ljubico. Žena je zato spakirala svoje stvari, kar nekaj časa blodila po vasi, nato pa je padla pod vlak. Mislim, da je šel Tolstoj celo na obdukcijo,« je pojasnila. Ta zgodba ga je navdihnila za pisanje Ane Karenine.
Ana je ruska aristokratinja, je mati malemu Serjoži in žena Karenina, vladnega uradnika, a v zakonu ni srečna. Ko spozna grofa Vronskega, se vanj tako silovito zaljubi, da zapusti moža in sina. Ker je sledila svoji strasti in v očeh družbe nedovoljeni ljubezenski zvezi, je bila kaznovana: potisnjena je bila na obrobje in izobčena. Ana, vse bolj obupana in polna dvomov, je videla le še en izhod, izhod, ki je za njo zaprl vsa vrata. Vrže se pod vlak.
Kar še danes preseneča, in to ugotavlja tudi naša sogovornica, je, kako precizen in poglobljen vpogled v globine ženske notranjosti je imel Tolstoj.
Tolstoju sicer očitajo mizoginijo, nenazadnje je »s svojo ženo, ki mu je rodila 13 otrok, in to celo na isti zeleni zofi, ravnal zelo grdo«. Kljub temu pa se zdi sogovornici popolnoma neverjetno, kako je bogat grof vendarle tako dobro poznal notranji svet žensk. »Kako opisuje zaljubljenost ženske, njeno tremo, preden gre na ples, njene dileme, soočanje z materinstvom, izbiro med otrokom in ljubeznijo, njen zlom … Ne vem, kako je to možno. Kot da je nekdo drug dejansko govoril skozi tega bradatega Tolstoja.«
Irena Štaudohar z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač)
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Dovolite mi nekaj družinske zgodovine in pomislekov ob vsesplošni evforiji ob odprtju Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica–Gorica.
Verjetno najbolj znana fotografija ob goriški meji je nastala v času, ko je bila čez trg pred severno (danes novogoriško) železniško postajo potegnjena bodeča žica. Prikazuje mlad par, ki se je tedaj komaj vzel. Na fotografiji nista moj dedek in babica, a bi to lahko bila. Poročila sta se namreč v drugi polovici oktobra 1947 v cerkvi svetega Ignacija na goriškem Travniku. Z duhovnikom in dvema pričama. Brez staršev, prijateljev ali drugih svatov. Dedek je bil kot politični begunec revež, leto prej je v mestu ob Soči kot privatist opravil učiteljsko maturo, nato pa vse šolsko leto služboval kot zavezniški učitelj v Kanalu ob Soči, ki je bil tedaj pod zavezniško vojaško upravo in kjer je Ivan Artač tudi spoznal mojo babico Srečko Černe. Spominjam se, kako ga je nekega dne, bilo je pred približno petindvajsetimi leti, na njegovem domu na Opčinah obiskal neki Krkoč iz Vipavske doline, ki mu je več kot petdeset let prej čez mejo »prešvercal« poročno obleko. Iskat jo je šel na Brezovico pri Ljubljani in oblečen vanjo prišel do Gorice.
Ožičen goriški trg s kolodvorom.
Meja se je za dedkom in babico dober mesec prej nepredušno zaprla. Zaradi političnega oporečništva je bilo njemu tako ali tako usojeno, da ostane zunaj matične domovine, in ker mu je sledila, je podobno usodo izbrala tudi babica, ki je nekoliko bolj »prostovoljno«, čeprav ne ravnodušno, zapustila svoj dom in ljubečo družino v Solkanu. Dedek je o tem času veliko govoril, babica veliko manj. Pred kratkim sem od njenega zdaj 91-letnega brata izvedel, da ji je bila med drugo svetovno vojno namenjena likvidacija; izognila se ji je samo zahvaljujoč pogumu svojega očeta, saj so jo »ta rdeči« skupaj s sestro vzeli na piko in jo obtožili, da se druži z »belogardisti« (to je bilo, preden je spoznala mojega dedka, da ne bo pomote). V resnici je šlo samo za ilegalni tečaj slovenskega jezika – vodil ga je nekdo, ki je »ta rdečim« šel v nos.
Meja se je za dedkom in babico dober mesec prej nepredušno zaprla. Zaradi političnega oporečništva je bilo njemu tako ali tako usojeno, da ostane zunaj matične domovine, in ker mu je sledila, je podobno usodo izbrala tudi babica, ki je nekoliko bolj »prostovoljno«, čeprav ne ravnodušno, zapustila svoj dom in ljubečo družino v Solkanu.
Čez dobra dva meseca bo minilo dvajset let, kar se je od tega sveta poslovil moj dedek Ivan Artač. Njegovo opešano srce je še zmoglo toliko moči, da mu je omogočilo doživeti prvi padec meje spomladi 2004. Istega poletja je bil z babico še zadnjič na Goriškem, kamor sem ju peljal na njen dom. Ob tisti priložnosti sem ju fotografiral na tedaj svežem Vecchietovem mozaiku na skupnem trgu med obema mestoma.
Babica in dedek Srečka Černe in Ivan Artač po padcu meje leta 2004 še zadnjič na trgu med obema Goricama. (Fotografija: Primož Sturman)
A vrnimo se malce. Meja je dedku vedno predstavljala veliko zapreko. Ko so babica, mama in stric obiskovali Solkan, je dedek z avtom peljal samo do solkanskega bloka, naprej pa ni smel oziroma ni bilo priporočljivo, da bi šel. Prvič je mejo prestopil ob smrti tasta, mojega pranonota, petindvajset let po koncu vojne. Tedaj je izkoristil priložnost, da je »skočil« še domov na Brezovico. Veš čas »izleta« je bil pod nadzorom, niti do sosedov ni smel. Pot domov mu je za nekaj let nakopala zalezovanje zaposlenega na republiškem sekretariatu za notranje zadeve, po domače udbovca, ki ga je hodil obiskovat na Opčine in je z njim opravljal take in drugačne pogovore.
Drugače kakor dedek, ki je o vsem tem času govoril in tudi pisal, je babica molčala in veliko hudega držala v sebi. Morda je bil tudi to eden od razlogov, da je v sedemdesetih letih zbolela na živcih in nekaj tednov preživela v tržaški psihiatrični bolnišnici pri Svetem Ivanu v Trstu, kjer so bili tedaj elektrošoki še vedno na dnevnem redu.
Meja je dedku vedno predstavljala veliko zapreko. Ko so babica, mama in stric obiskovali Solkan, je dedek z avtom peljal samo do solkanskega bloka, naprej pa ni smel oziroma ni bilo priporočljivo, da bi šel.
Na drugi strani svoje družine nimam tako bogatega »mejnega« izročila. Nono je sicer nekoč pripovedoval, da po letu 1947 lep čas ni vedel, v katero državo spada družinska hiša in ali mora zato iti »delat papirje« za njeno obnovo v Koper ali v Trst. Doma je bil s Križpota pri Prebenegu, streljaj od meje pri Ospu. V družinskem albumu je fotografija mlade none, ki jo je nono fotografiral ob tabli s trijezičnim napisom in ki opozarja na demarkacijsko črto med conama A in B Svobodnega tržaškega ozemlja.
Sam sem postopen padec meje spremljal v več reprizah, predvsem pa z mešanimi občutki in mislijo na prednike, ki jim je prekrižala življenje. Na predprvomajski večer leta 2004 sem bil na Fernetičih, kjer kakega posebnega slavja ni bilo. Spominjam se, da so nekateri tedaj opozarjali, da lahko sprememba negativno vpliva na demografsko sliko slovenskih krajev tik zraven, na drugi strani, saj bi nove razmere lahko spodbudile množično priseljevanje ljudi iz mesta, pripadnikov italijanske večine, ki se tedaj praviloma niso učili našega jezika. Tako bi se ponovila zgodba, že napisana na tržaškem in goriškem Krasu, kjer se je zato po drugi svetovni vojni postopoma spremenila etnična podoba.
V družinskem albumu je fotografija mlade none, ki jo je nono fotografiral ob tabli s trijezičnim napisom in ki opozarja na demarkacijsko črto med conama A in B Svobodnega tržaškega ozemlja.
Veliko več slavja in evforije se spominjam iz decembra 2007, ko je Slovenija vstopila v schengensko območje. Tedaj je bila glavna prireditev na Fernetičih. Prireditveni šotor so postavili tja, kjer danes stoji nova italijanska mejna kontrolna točka. Izgledalo je, da smo bili priča nekakšnemu »koncu zgodovine« na meji, ki je bila postavljena leta 1947.
Sam sem postopen padec meje spremljal v več reprizah, predvsem pa z mešanimi občutki in mislijo na prednike, ki jim je prekrižala življenje.
Potem je prišel covid-19, z njim mreže, kamni in še marsikaj. Potem je covid-19 šel mimo in začele so se nove vojne. Najprej tista v Ukrajini, nato še na Bližnjem vzhodu. Zahodni sosedje so se odločili, da znova postavijo mejne kontrole na pomembnejše tranzitne poti. Hvala bogu so to storili na način, ki ne ovira nas, lokalnih prebivalcev, ki se vsak dan vozimo čez mejo v službo ali k sorodnikom. Obratno od tega, kar so naredili »naši« nekaj let prej.
Že v času covida-19 so začeli tudi javno govoriti, da Nova Gorica in Gorica skupaj kandidirata za evropsko prestolnico kulture. Morda je moji slabi volji tisti dan botrovalo kaj povsem tretjega, najbrž pa še najbolj dejstvo, da smo bili zaprti in nismo imeli fizičnih stikov z zunanjim svetom. Ko so odgovorni za projekt decembra 2020 čakali na razglasitev prek velikega zaslona, ki so ga namestili na Vecchietovem mozaiku na skupnem trgu obeh mest, in je bilo končno jasno, da se je Goričanom z obeh strani meje nasmehnila sreča, sta župana mest, Klemen Miklavič ter Rodolfo Ziberna, skupaj z ostalimi skočila v zrak, nato pa sta se začela v brk vsem covidnim predpisom še objemati. Podobno kot Zdravko Počivalšek in njegovi ob sendvičih in plastenkah vode dva meseca kasneje.
Sprašujem se, ali bodo učinki EPK-ja res tako daljnosežni, kakor organizatorji obljubljajo. Največja težava še vedno ostaja dejstvo, da smo ob meji povečini dvojezični samo Slovenci in da se v vsakdanjih pogovorih sosedom vedno prilagajamo.
Tedaj sem se spomnil, kdo Rodolfo Ziberna sploh je, in sicer ne samo goriški župan, ampak tudi nekdanji deželni svetnik Berlusconijeve stranke Forza Italia, predvsem pa nekdanji pokrajinski predsednik združenja Lega nazionale in najbrž še vedno njen član. Združenje je konec 19. stoletja nastalo z namenom kupovati slovenske duše in iz njih delati »nove Italijane«. Res je, da je od tedaj minilo že veliko časa, marsikaj se je medtem tudi spremenilo, opravljena so bila bolj ali manj posrečena spravna dejanja, v katera nekateri verjamejo bolj, drugi pa spet manj. Vzemimo torej kot dejstvo, da Ziberni delam krivico in da ni italijanski nacionalist, kakor bi po njegovem pedigreju lahko več kot upravičeno sklepali. Tem bolj, če preberemo njegovo objavo na facebooku 6. avgusta 2019, s katero se kot župan spominja 103. obletnice prihoda italijanskih vojakov v Gorico in ki se v prostem prevodu glasi nekako takole: »Danes se spominjamo italijanske osvojitve Gorice, ko je trobojnica zaplapolala nad mestom. Naše sporočilo je jasno: ne odstopamo niti za milimeter. Kakor tedaj smo tudi danes ponosni Italijani in smo se kot taki pripravljeni boriti za ohranitev vrednot in kulture, ki jih lažni multikulturalizem večkrat želi razvrednotiti. Danes moramo biti bolj kakor kdajkoli ponosni na svoje italijanstvo, ki ga ne gre skrivati. Poglejte, kako je lepa naša italijanska trobojnica. Hvaležen spomin naj gre tisočim mladim življenjem, ki so padli za italijanstvo Gorice.« Da, prav ste prebrali, to niso Benito Mussolini, Gabriele D’Annunzio ali Matteo Salvini, ampak je (bil) Rodolfo Ziberna leta 2019. Njegov letošnji nagovor ob obeleževanju dneva spomina na fojbe in eksodus, le dan po slovesnem odprtju EPK-ja, je bistveno drugačen, veliko bolj usmerjen v odprtost in sodelovanje. Videli bomo, ali gre res za premik ali le za muho enodnevnico. Bi se pa lahko Ziberna ob slovesnem odprtju EPK-ja vsaj toliko potrudil, da bi v slovenščini spregovoril nekaj besed. Njegov novogoriški kolega župan Samo Turel italijanščino namreč govori tekoče kot večina Primorcev njegove generacije.
Župan sosednjih Goric Rodolfo Ziberna (levo) in Samo Turel sta Evropsko prestolnico kulture 2025 Nova Gorica–Gorica po odštevanju sekund slovesno odprla s pomočjo šolarjev z obeh strani nevidne meje. (Fotografija: Andraž Gombač)
Kolegi, ki so na slovenski kulturni praznik gledali neposredni prenos slavnostnega odprtja EPK-ja, so komentirali, da je to Evropa, kakršne si želimo. Najbrž bi tudi mene ob prisostvovanju v živo oziroma pred televizijskim zaslonom zajela nenadzorovana evforija in bi se stopil z navdušeno množico. A skušam ostajati trezen in se takih prireditev, kjer se posameznik stopi z množico, tudi na daleč ogibam. Na praznični dan so namreč vsi veseli, dobre volje in prijatelji, vprašanje pa je, kaj sledi zatem. Tudi po letu 2007, ko se je zdelo, da je meje konec, so se stvari glede marsičesa obrnile, šle nazaj.
Stvari se spreminjajo počasi. Napredek pri opazni dvojezičnosti, upoštevanju slovenščine in Slovencev v Italiji, je dobil zagona predvsem z vstopom Slovenije v EU in v Schengen v prvem desetletju našega tisočletja. Bo tudi Evropska prestolnica kulture 2025 Nova Gorica–Gorica zmogla nadaljevati po tej poti? Bomo videli.
Sprašujem se, ali bodo učinki EPK-ja res tako daljnosežni, kakor organizatorji obljubljajo. Največja težava še vedno ostaja dejstvo, da smo ob meji povečini dvojezični samo Slovenci in da se v vsakdanjih pogovorih sosedom vedno prilagajamo. Slovenskega jezika še tam, kjer bi lahko bil, recimo na javnih napisih v Gorici, ni. Utegne zagon, ki ga naj bi ga skupni čezmejni evropski prostor dobil z GO!2025, tudi na tem področju kaj spremeniti? Zelo sem skeptičen, hkrati pa upam, da se motim. Ko bi omenjeni Rodolfo Ziberna naredil tisti mali korak, ki ga ni, in bi z njim svojim someščanom dal zgled, v katero smer gredo časi, bi bilo morda laže. Morda ga v tem letu še bo, kdo ve. Zaenkrat so v Gorici plakati in napisi, ki obeležujejo GO!2025, torej niz dogodkov, ki ima namen združevati, skoraj povsod enojezični.
Res je, da se stvari spreminjajo počasi. Napredek pri opazni dvojezičnosti, upoštevanju slovenščine in Slovencev v Italiji, je dobil zagona predvsem z vstopom Slovenije v EU in v Schengen v prvem desetletju našega tisočletja. Bo tudi Evropska prestolnica kulture 2025 Nova Gorica–Gorica zmogla nadaljevati po tej poti? Bomo videli.
Roman Kar od nekod Lucije Stepančič, ki je lani izšel pri založbi Goga, ima – in ne po naključju – dva prvoosebna pripovedovalska lika, ki pa sta si na las podobna. Prepleteni sta – in niti to ni naključje – tudi njuni življenjski zgodbi (ki pa v romanu pretežno vrtita okoli žensk, v katere se zaljubita), čeprav le posredno in od daleč. Je pa zato tolikanj bolj z obema prepletena zgodba prav tako prvoosebne pripovedovalske likinje, ki pa pride na vrsto šele čisto na koncu romana – večinski delež romana zajema prvi pripovedovalski glas – kar, uganile_i ste, prav tako ni naključje.
Pravzaprav naslovu navkljub v romanu Kar od nekod nič ne pride »kar od nekod«, ker se vse poraja od »nekje prej«; je pa res, da ta »od nekje prej« ni jasno definiran, zdi se, da bi lahko šel v prostoru in času tako rekoč na katerokoli točko zgodovine, in tako je v bistvu res marsikaj v romanu nekoliko po naključju »kar od nekod«, s »kar ene« točke v zgodovini, čeprav po drugi strani tudi ni, ker je dogajanje popolnoma nezmotljivo umeščeno v čas tranzicije slovenske družbe iz socializma v kapitalizem. Toda po drugi strani je to samo ena, v resnici dokaj subtilno, podtalno priključena pripovedna linija, ki pa se – podobno kot v družbeni realnosti, ki jo živimo – izkazuje za ključno, četudi se, posredno namiguje roman, tudi v tej družbeni resničnosti prerade_i ukvarjamo bolj s svojimi zasebnimi zadevami kakor z družbeno-političnimi.
Ampak saj – zasebno vendar je politično, in Kar od nekod se tega zelo dobro zaveda.
Pravzaprav naslovu navkljub v romanu Kar od nekod nič ne pride »kar od nekod«, ker se vse poraja od »nekje prej«.
Prvoosebni pripovedovalec prve linije, ki ga večina ljudi pozna pod nadimkom Klajderman, ker je bil kot najstnik obetaven pianist, na kar je bila posebej ponosna njegova mama, je precej neznosen tip in tekst je skozi njegovo prizmo precej neznosno tudi prebirati: gre za mladostnika, ki ženske dojema kot predmete – kadar jih ne idealizira –, ki je intelektualno aroganten, poln mnenj in »modrosti« o svetu, izkazuje pa brezbrižnost in neempatičnost tako do svoje sestre kot do staršev, prijatelja in spolnih ter romantičnih partnerk. Posebej do Vesne, dekleta, ki kasneje postane njegova žena, goji zaničevalen in vzvišen odnos, dekle, ki ga posebej spolno očara, Lili, dojema kot spolni objekt, prijatelju, ki je Lilijin partner, prikriva, da spi z njo, do sestre izkazuje brezbrižnost in odtujenost; pravzaprav ga zanima le dvoje: kako spati z dekleti, ki bodo tega vredne, ki bodo dovolj posebne (Lili), in kako čim več in čim natančneje razglabljati o tem in onem – vloga prvoosebnega pripovedovalca Klajdermanu tako izjemno ustreza: v nekem smislu pač s te pozicije naslavlja širno bralstvo, ki mu ponuja svoje videnje vsega, od nudistične plaže in glasbe pa do drugih ljudi.
Ko v zvezi s Klajdermanom zapišemo, da ga zanimajo posebne ženske, ne samo lepe (kakršna je denimo njegova bodoča žena Vesna), je pomembno poudariti, da ga ne zanima – niti pri prvih niti pri drugih – nič o njihovi notranji vsebini, značaju, mislih, kaj šele čustvenem svetu. Zanima ga samo in izključno, kako to žensko vidijo drugi – bolj je v njihovih očeh »fatalna«, bolj ga zanima, kar je seveda v spregi z njegovim ranjenim narcističnim egom; v resnici nima trdnega jaza (zgolj negotovega, zlomljenega) in je odvisen od zunanje potrditve, ki jo lahko doživlja le prek ženske, prek oseb, s katerimi se obdaja, prek dosežkov ipd.
Zanima ga samo in izključno, kako to žensko vidijo drugi – bolj je v njihovih očeh »fatalna«, bolj ga zanima, kar je seveda v spregi z njegovim ranjenim narcističnim egom.
Klajderman nima nobenih etičnih standardov, pa tudi značaja onkraj narcistične lupine grandioznosti, ki se lepo izriše ob njegovem lastnem precenjevanju svojega glasbenega talenta, za katerega se izkaže, da je predstavljen nekam pretirano; kljub vsej silni izjemnosti Klajderman ne konča kot znan pianist, temveč kot učitelj klavirja. Poučuje prvoosebnega pripovedovalca številka dve, Jana, ki prav tako goji visoko mnenje o sebi, vara svojo partnerico in sanjari o posebni ženski, o kateri prav tako skozi roman ne izvemo kaj dosti, razen tega, da ima dovolj dober želodec za delo v pogrebnem zavodu in da je fatalno privlačna.
Poleg tega je Jan odlitek Klajdermana, v katerem se prepoznava Tomindžeri, Klajdermanov sovrstnik, sin enega osrednjih slovenskih tajkunov, ki zelo lepo igra klavir, čeprav bi rad iz upora očetu postal panker. Kajpak je jasno, da Tomindžeri ne postane panker, temveč tajkun, kopija svojega očeta.
Da je okoli teh tipov še množica sorodnih, ki se gredo vse mogoče, od varanja do pranja denarja, preprodaje organov in zvodništva, da okoli njih tu in tam kdo umre, ker je to prikladno, se razume nekako samo po sebi.
Kar od nekod je roman, ki bi ga bilo mogoče brati kot parodijo o tranzicijskem obdobju, če bi bil bolj humoren.
Kar od nekod je roman, ki bi ga bilo mogoče brati kot parodijo o tranzicijskem obdobju, če bi bil bolj humoren, oziroma če bi bila Klajderman in Jan bolj humorno karikirana tipa; ker ta moment umanjka, ima roman težko, neprijetno atmosfero in skozenj se je težko prebijati, tako kot je težko sobivati in poslušati kake take Klajdermane, Borute, Jane, Tomindžerije in ostale frajerje, katerih ideologija doživlja preporod na ravni, ki je vsaj enako (ampak namigujemo, da bolj) cringe kot izraz frajer (ali cringe).
Likinja, ki na koncu končno vendarle pride do (prvoosebne) besede, je, pričakovano, Anja, hči enega teh tipov, podobnih v svojem narcizmu, ki se ne odraža samo v njihovem konstantnem laganju, grandioznosti in brezbrižnosti do bližnjih, ampak tudi v njihovem političnem delovanju. Anja je »pridna punčka«, ki očeta in mamo sicer kliče po imenih, ampak to je tudi višek njene upornosti; niti sanja se ji ne, kaj moški, ki jo obdajajo, vključno z njenim očetom, počnejo, pa je v resnici niti zanima. Tudi sama se nagiba k njihovemu načinu delovanja, na primer, vara svojega partnerja, Jana, seveda s še enim narcisom, prijateljičinim partnerjem Patrikom.
Kar od nekod je roman, ki skuša povezati teme tajkunstva, kriminala in narcizma, tako v osebnih usodah kot v poslovnem svetu, skozi like, ki tej skupini dejansko pripadajo, s čimer mogoče uspe ustvariti bolj ali manj prepričljiv oris take psihologije.
Druge ženske v romanu nastopajo samo kot fatalke, o katerih se govori in ki same ne povedo kaj dosti. Ko jim kaj ne ustreza, se kvečjemu umaknejo s scene – ta vzorec vidimo tako pri Lili, kakor tudi pri Anjini mami Marini, pri Saši in deloma tudi pri Anji. Samo Lili pri tem dejansko po več desetletjih stopi v aktivno vlogo ter nastopi proti moškim, ki so z njo v mladosti ravnali kot s predmetom – tu se tudi pokaže njena določena moč, ki jo nosi že v imenu.
Kar od nekod je roman, ki skuša povezati teme tajkunstva, kriminala in narcizma, tako v osebnih usodah kot v poslovnem svetu, skozi like, ki tej skupini dejansko pripadajo, s čimer mu mogoče uspe ustvariti bolj ali manj prepričljiv oris take psihologije (ker je poanta, da tu kaj dosti psihologije onkraj besedičenja niti ni), a je zaradi narave svojih likov neprijeten za branje, po njem pa nam razen tega, da razvozlamo neko intrigo – kako točno so povezani vsi liki in likinje ter kdo točno je umrl kdaj in zakaj in kdo je kradel organe in kdo je to finančno podpiral – ne ostane kaj dosti, ker se roman v resnici pretežno ukvarja s sanjarjenjem o nekih fatalkah, medtem ko se resnično pomembne in morda tudi zanimive reči dogajajo v ozadju.
Poskus izpisa romana skozi takšno osebnostno strukturo je tako prepričljiv, ostaja pa odprto vprašanje, koliko sploh lahko ima povedati tekst, ki do besede ne pusti nikomur, razen nekaj narcisom, ki ne premorejo niti kakšnih posebej zanimivih interesov – samo osredotočenost na naslednji plen.
Evropska prestolnica kulture 2025 Nova Gorica–Gorica je tu, slovesno odprtje je še tesneje povezalo obe Gorici, v soju žarometov so se zvrstili slavnostni govori in nastopi, vrstijo se tako navdušeni odzivi in pohvale kakor pomisleki in kritike, ne manjka ne upov ne strahov …
Bolje, nazorneje, slikoviteje kakor vse govorance politikov in uradnikov pa nam ta živopisni mozaik prikaže ena sama osebna zgodba. Naj nam jo pove Peter Szabo, tolmač, ki je vnovič blestel na odprtju EPK-ja. No, za marsikoga med nami nič novega, saj ga zlasti na Primorskem pogosto občudujemo, kadar gibko povezuje prireditve, se pogovarja z gosti z vseh vetrov, skače iz jezika v jezik … Koliko jih pravzaprav obvlada? Po kakšnih in katerih poteh je prišel do njih?
»Najučinkoviteje je, če k tujemu jeziku pristopiš kot otrok – brez pretiranega razmišljanja ponavljaš kot papiga, govoriš čim več, tudi če znaš samo dve besedi.«
Rodil se je v Šempetru pri Gorici, v narodnostno mešani družini iz Vojvodine – dedek po očetovi strani je bil Makedonec, babica Nemka iz Madžarske, mamina starša sta bila Madžara. »Doma smo govorili madžarsko in srbsko, do male šole sem znal že tudi slovensko in do desetega leta še italijansko, zaradi televizije, seveda,« se spominja. »V šoli smo od petega razreda imeli angleščino, na fakulteti v Rimu sem se zelo zanimal za ruske krščanske filozofe, tako da sem osvojil še ruščino, ker pa so arhivi teh filozofov v Parizu, sem se moral naučiti tudi osnovne francoščine. V študentskem domu sem se družil z Latinoameričani, s čimer sta prišli še španščina in portugalščina. Ko sem spoznal punco, ki je potem postala moja žena, sem jo po dveh tednih videvanja prosil, da skočiva z ruščine na njen jezik, in tako sva se začela pogovarjati v ukrajinščini, govorim jo torej že več kot dvajset let.«
Tolmač Peter Szabo (v sredini) na slovesnem odprtju Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica–Gorica; na njegovi levi nekdanji novogoriški župan in sedanji minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, na njegovi desni predsednik Avtonomne dežele Furlanije – Julijske krajine Massimiliano Fedriga. (Fotografija: Andraž Gombač)
Ne pomni, da bi katerega teh jezikov osvajal po kakem sistemu, se sistematično seznanjal s slovnico, pravili in tako naprej: »Leta pozneje mi je neki izvrstni tolmač potrdil, da je najučinkoviteje, če k tujemu jeziku pristopiš kot otrok – brez pretiranega razmišljanja ponavljaš kot papiga, govoriš čim več, tudi če znaš samo dve besedi.«
Seveda ga je ključno zaznamovalo življenje ob meji in z mejo. Zato ne preseneča, da je meja tudi v osrčju njegovega odgovora na vprašanje, kaj ga v domačem okolju najbolj očara in kaj najraje predstavi svojim obiskovalcem. »Res je, v naših krajih mi je najbolj zanimiva prav meja z vsemi svojimi zgodbami. To je naša posebnost, to nas ločuje od večine drugih krajev. Meja nas je zaznamovala. V srednji šoli sem jo prečkal tudi po štirikrat na dan, ker sem živel v Novi Gorici, obiskoval pa slovenski licej v Gorici,. Včasih sem kaj prešvercal, včasih ‘plačal’ s prepustnico za šolske učbenike, jezil policaje z darkerskim videzom in črnim krščanskim križem.«
»Dela je vse več, tolmači za italijanščino in slovenščino pa smo na Goriškem samo trije.«
Obiskovalcem seveda razkaže Trg Evrope, ki povezuje obe Gorici – in kjer je na slovesnem odprtju EPK-ja kot tolmač povezoval nastope visokih predstavnikov obeh držav. »Predvsem pa svojim gostom pokažem mejo na Rafutu, ob tunelu, kjer sta dve hiši ‘padli’ v Jugoslavijo, ker nista imeli dostopa do Petrogallijeve ulice, Via dei Petrogalli, vsi sosedje pa so končali v Italiji. Če le gre, jim pokažem tudi pokopališče v Mirnu in vilo de Nordis – vilo grofice Liduške v Solkanu, ki je prav tako čisto ob meji, ali pa hišo na šempetrskem mejnem prehodu, ki je skoraj onstran meje, pa je še vedno v Sloveniji.«
Objem slovenske predsednice Nataše Pirc Musar in njenega italijanskega kolege Sergia Mattarelle na Trgu Evrope, ki povezuje obe Gorici. (Fotografija: Andraž Gombač)
Tako njega kakor obiskovalce vsakič znova očara dejstvo, da življenje ob meji dan za dnem nujno sega »čez«. Na primer, stanovanje, trgovino ali šolo imaš na tej strani, službo, sorodnike, prijatelje pa na drugi. Najpogosteje pa vsega po malem na obeh straneh. »Moja starša sta se z ene meje preselila k drugi, z meje med Jugoslavijo in Madžarsko sta prišla sem. V tistem delu Vojvodine se ljudje pogovarjajo v madžarščini in srbščini, tako da skačejo iz enega jezika v drugega sredi stavka, in sploh ne veš, kdo je Madžar in kdo Srb. Tako smo govorili tudi mi doma,« pravi Peter Szabo.
Dela mu zlepa ne zmanjka. »Ogromno ga je, včasih še preveč,« prizna. »Čezmejno sodelovanje sicer ni novo, uspeva že več desetletij, vendar se je v zadnjih desetletjih močno okrepilo. Dela je vse več, tolmači za italijanščino in slovenščino pa smo na Goriškem samo trije. Radi bi jih imeli več. Tudi sam sem že vodil več delavnic, skušamo najti nove talente, pa nam jih še ni uspelo. Zdaj se dogovarjam s starejšimi potencialnimi tolmači.«
»Zahtevno je bilo, ker je bilo čezmejno: dve državi, dve zakonodaji, dve mentaliteti, včasih popolnoma nasprotujoči si cilji. Včasih so bili sestanki ‘ne boj, ampak mesarsko klanje’, vendar je tudi v tem čar čezmejnega sodelovanja, brezmejnosti in tudi EPK-ja.«
Odprtje EPK-ja je tudi njega navdušilo, pravi. Ne more prehvaliti pobudnice novogoriško-goriške kandidature in režiserke prireditve Nede Rusjan Bric: »Zasnovala je čudovit program, pri katerem mi je bil silno všeč izbor umetnikov. Hčerkam sem ukazal, da morajo obvezno priti iz Ljubljane, saj sem slutil, da bo to dogodek, ki ga moraš doživeti. Nisem pa pričakoval, da bo res tako enkraten. V dogajanje je neverjetne napore vložilo še veliko drugih ljudi, tu sta ekipi Zavoda GO! 2025 in EZTS GO, ljudje iz državnega protokola in več ministrstev, marsikdo iz Mestne občine Nova Gorica in iz goriške občine, iz dežele Furlanije – Julijske krajine … pa sem še pozabil koga. Zahtevno je bilo, ker je bilo čezmejno: dve državi, dve zakonodaji, dve mentaliteti, včasih popolnoma nasprotujoči si cilji. Včasih so bili sestanki ‘ne boj, mesarsko klanje’, vendar je tudi v tem čar čezmejnega sodelovanja, brezmejnosti in tudi EPK-ja. Različni smo, nimamo se nujno vedno radi, pogosto se ne strinjamo – a sodelujemo in nekaj tudi naredimo!«
Boris Benko iz dua Silence in goriška pevka Tish ter združeni mladinski pevski zbori šol z obeh strani meje pod vodstvom in koordinacijo Mojce Maver Podbersič so skupaj zapeli priredbo Skupaj / Insieme (Fotografija: Andraž Gombač)
Na slovesnem odprtju ga je najbolj navdušila čezmejna povorka: »Vsi so bili vabljeni k sodelovanju, kulturna, folklorna, umetniška društva, plesni, športni in drugi klubi, orkestri in zbori, združenja vseh vrst … In vsak se je čutil kot nastopajoči v prvi vrsti. Vsakomur je bila dana možnost doživeti otvoritev kot svoj osebni dogodek.«
»EPK ni nagrada za uspešnost, je bolj priložnost, da se z nečim ukvarjamo in se učimo iz napak.«
Počaščen je, da sme biti del te velike zgodbe, »v sicer stranski vlogi«, kakor skromno doda. »Všeč mi je predvsem, ker zaradi svoje družinske zgodovine te kraje od vedno doživljam brezmejno. V vseh teh letih smo na čezmejni relaciji med Slovenijo in Italijo videli vse mogoče, od pristnega sodelovanja in iskanja dialoga do navadne preračunljivosti, ko ljudje sodelujejo s figo v žepu, ker je čezmejno sodelovanje zanje edini način, da dobijo evropska sredstva. Čezmejno sodelovanje ni vedno lahko, tako kakor ni niti zakonsko življenje. A to še ne pomeni, da se bomo ločili. Nič novega ne bom rekel, ko rečem, da so izkušeni ljudje učinkovitejši. Pri čezmejnem sodelovanju pa izkušnje prinesejo poznavanje značajskih lastnosti in tudi slabosti nasprotne strani. Ne da bi jih porazili, ampak da razumemo, od kod prihajajo odzivi, ki nam niso všeč in bi lahko predstavljali oviro. Ko se tega naučimo, niti sami ne bomo več neprimerno reagirali, ker bomo vedeli, da je človek na drugi strani rekel nekaj neprimernega zaradi določenega vzroka, zaradi nečesa iz preteklosti ali iz zmotnega prepričanja. Preprosto gremo naprej in sodelujemo. To je zame lepota sodelovanja.«
V večernem programu na novogoriškem travniku, med občinsko in gledališko stavbo, so se prepletali glasbeni in plesni nastopi – tako sta se ujela duo Silence in MN Dance Company. (Fotografija: Andraž Gombač)
Poudarja tudi in zlasti višjo stopnjo pristnega sodelovanja: »Poznam Italijane, ki bi se resnično radi naučili slovenščine, in obratno. Nekateri se res zanimajo za kulturo sosedov, in Evropska prestolnica kulture je omogočila, da se veliko več videvamo, hodimo čez mejo na dogodke in nekoliko bolje spoznamo svoje sosede. Vse to me veseli, ta intenzivnost in pogostost dogajanja. In vesel bom, ko se bo to dogajanje nadaljevalo tudi po letu 2025, ker nas je EPK, hočeš nočeš, že spremenil. Mnoge je dodatno naučil sodelovanja, mnogi so in bodo nabrali dodatnih prepotrebnih izkušenj za prihodnost. Izkušnje so nauk, ki ga pridobimo iz napak. Nekaj napak je bilo narejenih in še veliko jih bo, kar pa je v redu, ker bodo prispevale k bogatejšim izkušnjam. EPK ni nagrada za uspešnost, je bolj priložnost, da se z nečim ukvarjamo in se učimo iz napak. Brez EPK-ja pa se s tem ne bi ukvarjali in se ne bi ničesar naučili.«
Ljudstvo na prvem »ta pravem« EPK-jevskem večeru (Fotografija: Andraž Gombač)
»Kaj pa lahko rečemo o teh, ki nostalgično obujajo preteklost z nekimi obrednimi svečanostmi, pomanjkljivimi uniformami in zastavami? Preden v čem vidiš zaroto ali korupcijo, pomisli na neumnost.«
Beseda, ki se vrača kakor bumerang, ki jo nekateri vztrajno ponavljajo in drugi skušajo pomesti pod preprogo, je – fašizem. Torej, je treba o fašizmu govoriti pogosteje ali redkeje? »Vsekakor pogosteje,« je prepričan Peter Szabo. »9. maja bo slovesno odprtje EPIC-a, Evropske platforme za interpretacijo 20. stoletja. Prostor bo namenjen različnim pogledom na svet oziroma tolmačenjem zgodovine. Tudi tistim, s katerimi se ne strinjamo. Zakaj? Morda zato, da nam nihče več ne bo mogel očitati zanikanja preteklosti, skrivanja določenih ideologij, cenzuriranja zgodovine. Prav nasprotno. Postavimo na ogled vse, pri čemer poudarimo, da gre za zgodovino in torej spada v preteklost. Kaj pa lahko rečemo o teh, ki nostalgično obujajo preteklost z nekimi obrednimi svečanostmi, pomanjkljivimi uniformami in zastavami? Preden v čem vidiš zaroto ali korupcijo, pomisli na neumnost. Pogosto v javni upravi do nepravilnosti ne prihaja, ker bi kdo koga podkupil, ampak ker nekdo ni popravil določene neumnosti v sistemu. Preden v teh zgodovinskih nostalgikih vidimo grožnjo ali resno nevarnost za čezmejno sodelovanje, se raje osredotočimo na človeške šibkosti. Ena teh skupin je, na primer, zgodovinsko popolnoma zmedena. Nosijo ime vojaške enote, ki je pobijala Italijane med nemško okupacijo Italije. Nosijo ime sovražne organizacije. Oblečeni so v pomanjkljive uniforme in očitno v življenju nimajo pametnejšega dela. V tem je težava. Nimajo posebnih ciljev, programa, načrtov. Nočejo zavzeti oblasti ali tujega ozemlja. Preprosto ne vedo, kaj bi počeli v življenju, in praznino polnijo s pravljicami. Prav zaradi tega bi morali veliko več govoriti o fašizmu – in prav zato je potreben EPIC. Nostalgikom sicer ne bo v pomoč, saj njihovo obnašanje kaže, da je to zanje prevelik miselni zalogaj, bo pa, upam, marsikomu osvetlil ideologije 20. stoletja in njihov vpliv na navadne ljudi.«
Nedavni večer smo v LUD-i knjigarni na Trubarjevi ulici v Ljubljani preživeli ob modernistični poeziji dveh ameriških pesnikov – oglasila sta se Wallace Stevens (1879–1955) in Ezra Pound (1885 –1972). Dobesedno, saj sta nam svoje pesmi recitirala osebno, z gramofonskih plošč iz osebne zbirke pesnika Gregorja Podlogarja, ki s pesniškim kolegom Primožem Čučnikom prireja niz literarnih večerov in branj Poezija na podlago, katere podserija je Pesniki s plošč.
Pri Slovenski matici je lani izšla knjiga Pizanski Cantos, nov prevod Poundovih spevov oziroma, kakor jim je sam pravil, cantos; prepesnil jih je Miklavž Komelj, tudi eden od treh govorcev na večeru. V središču je vsekakor poslušanje samih avtorjev, kako interpretirajo svoje pesmi v izvirnem jeziku, ob tem pa takoj še branje prevajalca ter njegove opombe in razlage, predvsem pa interpretacija poezije in njena umestitev v širši in ožji kontekst. Stevensovo poezijo je komentiral in bral Primož Čučnik, ki je s pesnico Ano Pepelnik leta 2021 pri LUD Šerpa izdal izbor prepesnitev Običajen večer v New Havnu.
Skozi labirinte moderne poezije in njeno zvenenje s plošč so zbrane vodili pesniški kolegi (z leve) Gregor Podlogar, Primož Čučnik in Miklavž Komelj. (Fotografija: Ajda Klepej)
Zanimivo, oba pesnika je že prej prevajal Veno Taufer (1933–2023), gre za pomembnejša prevoda ameriške poezije. Ana Pepelnik, ki je prevedla Stevensove pesmi, in Čučnik, ki je prevedel dva njegova eseja, sta se odločila za izbor daljših pesnitev, medtem ko je Taufer prevajal predvsem krajše pesmi, ki jih je Stevens pisal v zgodnejšem obdobju svojega ustvarjanja. V slovenščini smo imeli od poezije Ezre Pounda doslej samo Tauferjev izbor, izdan v knjigah Pound (Mladinska knjiga, 1973) in Pesmi (zbirka Lirika, Mladinska knjiga 1973), obe pa je prevajalec dopolnil tudi z izčrpno spremno besedo. Miklavž Komelj je prevedel del mogočne pesnitve The Cantos, ki jo je Pound pisal med letoma 1915 in 1962. Sestavljena je iz 109 kanoničnih delov, Komelj pa je izbral 81. del, kjer Pound najintimneje spregovori o sebi. Letos bomo praznovali 140. obletnico njegovega rojstva, zato so literarni večer posvetili tudi njemu, ne le Tauferju.
Stevens in Pound pripadeta ameriškemu modernizmu, natančneje ameriškemu modernističnemu kvartetu pesnikov, ki ga sestavljata še T. S. Eliot (1888–1965) in Robert Frost (1874–1963). Ustvarjali so v obdobju, ki ga zamejita letnici 1915 in 1945, povezujejo pa jih težnja po eksperimentiranju, iskanje novega načina izražanja, ki je v radikalnem nasprotju s tradicijo, kar vodi v razvezanost tradicionalnih pesniških oblik, fragmentarnost ter ambivalentnost. Fokus se iz družbenega usmeri v posameznika, saj se ta čuti od družbe odtujen, poudarjeni sta individualnost in subjektivnost, predvsem pa introspekcija posameznikovega doživljanja sveta. Obrat navznoter pa vedno vodi v zapletene metafore in simboliko, zaradi česar je umetnost modernistov večpomenska in kompleksna.
Wallace Stevens in Ezra Pound pripadeta ameriškemu modernističnemu kvartetu, ki ga sestavljata še T. S. Eliot in Robert Frost.
Med Poundom in Stevensom bi sicer lahko našli več razlik kot pa podobnosti, četudi sta bila modernistična sopotnika in je bila med njima zgolj šestletna starostna razlika. Wallace je služboval kot pravnik v Connecticutu in je prvo pesniško zbirko izdal šele pri 45. letih ter pravo prepoznanje dobil šele s Pulitzerjevo nagrado leta 1955, istega leta pa je tudi umrl. Nasprotno je Pound večino časa preživel v Evropi in bi mu bolj kot ameriški lahko rekli kozmopolitski pesnik. Med drugo svetovno vojno se je nevarno približal fašizmu in antisemitizmu, zaradi slavljenja Mussolinija so ga po vojni tudi zaprli, kar je porodilo Pizanski Cantos.
Poundov Pizanski Cantos je lani v prevodu dr. Miklavža Komelja izšel pri Slovenski matici. (Fotografija: Slovenska matica)
Podlogarjev uvod v literarno branje, ki je bil predvsem predstavitev ameriškega modernizma in zgodovinskega konteksta, je bil dobrodošel in nujen. Teoretičnega okvirja ameriške modernistične književnosti, razen če študiramo primerjalno književnost ali anglistiko, v resnici nikoli zares ne spoznamo, zato ostaja vedno zanimiv in nam nekoliko neznan. Na mestu je tudi, kar je pripomnil pesnik Wystan Hugh Auden (1907–1973), ki ga je navajal Čučnik: »Vsa ameriška poezija je moderna, ne znajo pisati drugače kot modernistično.«
Fokus se iz družbenega usmeri v posameznika, saj se ta čuti od družbe odtujen, poudarjeni sta individualnost in subjektivnost, predvsem pa introspekcija posameznikovega doživljanja sveta.
Podlogar je obravnavana pesnika postavil na nasprotna bregova s pomočjo izjav, ki predstavljata paradigmi njunega pesništva: Poundov izrek »make it new« (naj bo novo) in Stevensov odgovor »make it personal« (naj bo osebno). Stevens je namreč nadaljeval tradicijo pesnika Walta Whitmana (1819–1892), le da se je še bolj oddaljil od vsega oprijemljivega in stvarnega v popolno introspekcijo in samorefleksijo, medtem ko je Pound pisal o preteklem, sedanjem in prihodnjem, njegovo obzorje pa je zajemalo prostor med Ameriko, Evropo, arabskim svetom in Kitajsko. Ker Stevens nadaljuje in še razvija nastavke personalnega jaza, ki se pojavi že pri Whitmanu, je bila ideja o njegovih prevodih Čučniku povsem smiselna, saj je prej z Ano Pepelnik izdal nove prevode Whitmanove poezije Listi trave (LUD Šerpa, 2019), ki je prav zaradi odmika od ustaljenega in bolj poetičnega naslova Travne bilke vzbudil veliko pozornosti.
Wallace Stevens (Fotografija: Wikimedia Commons)
Čučnik in Pepelnik sta Stevensovo abstraktno poezijo, kjer umanjkajo kakršnekoli reference na svet in ostanejo samo še besede, ki tvorijo čisto poezijo, resnično približala pravi modernistični ubeseditvi v slovenščini predvsem z izbiro registra; poezijo sta približala pogovornemu jeziku, kakor se mu približa v izvirniku. Na večeru smo poslušali pesem Gledati čez polja in opazovati ptice, ki letijo, pa tudi pesem v dveh delih Dva prikaza tega, da je svet tak. Stevensov glas se popolnoma sklada z značilnostmi njegove poezije, je globok, prodoren, nekoliko zamišljen, a odločen. Poslušamo lahko njegovo recitacijo prve prebrane pesmi:
odmisliti travo, drevesa in oblake, ne da bi jih preoblikoval v druge stvari, to, kar počne sonce vsak dan,
dokler si ne rečemo, da mogoče obstaja globoka narava, tak mehanski in malo nagnusen operandum, osvobojen
človekove duše, večji, a malo podoben, brez svoje literature in svojih bogov … brez dvoma živimo onkraj sebe v zraku
Wystan Hugh Auden: »Vsa ameriška poezija je moderna, ne znajo pisati drugače kot modernistično.«
Dr. Miklavž Komelj je predstavil Poundov opus, ki ga bogatijo tudi prevodi, med njimi celo kitajskih pesnikov, in se osredotočil na njegove pesnitve cantos. Kot rečeno, Pizanski Cantos je nastal po drugi svetovni vojni, ko je bil Pound obtožen veleizdaje zaradi podpore Mussoliniju in zaprt v ameriškem kazenskem taborišču blizu Pise. V zanj posebej narejeni kletki je najprej pisal celo na toaletni papir, saj drugega ni imel. Pizanski Cantos je najbolj sežeta ubeseditev vseh Poundovih nasprotij, dramatičnosti časa in raznovrstnih tradicij, iz katerih je črpal. Ta sekvenca zajema speve od 74.–84., enajst spevov, napisanih leta 1945. V času izida, leta 1948, je bil Pound že nazaj v Ameriki, in sicer v umobolnici St. Elizabeth Hospital, obtožen izdaje. Podobno kot Rimbaud se je ovil v pesniški molk. Komelj je prevod opremil z obširnimi opombami in študijo, ki osvetlijo in pokažejo ozadje Poundove poezije, saj bi brez razlage lahko delovala zelo naključno in asociativno. Poslušali smo 81. Spev knjige Pizanski Cantos, kjer naletimo na Poundove bržkone najbolj znane verze:
Kar res ljubiš, ostane, drugo je žlindra, Kar res ljubiš, ti nikdar ne bo vzeto, Kar res ljubiš, je tvoja dediščina Čigav svet, moj, od njih ali od nikogar?
Ezra Pound (Fotografija: Walter Mori, Mondadori Publishers / Wikimedia Commons)
Na posnetku slišimo prepletanje različnih jezikov, zaznamo različne kulture in tradicije, ki so oblikovale pesnika, in pa glas nekoga, ki se je po vojni znašel na nasprotni strani, ne med zmagovalci, drugo perspektivo, utrujenost, pobitost.
Literarni večer Pesniki s plošč smo tako preživeli ob družbi dveh izjemnih ameriških pesnikov ter treh slovenskih pesnikov in prevajalcev, ki so nam ju s svojimi prevodi in interpretacijami približali na prav poseben način. Ideja poslušanja poezije, kakor jo bere in interpretira sam avtor, je zelo dobra in navdihujoča, hkrati pa slovenski prevajalci tako predstavijo svoje nove prevode, ki obogatijo domači kulturni prostor. Po drugem večeru v družbi pesnikov s plošč se vsekakor veselimo novih srečanj.
Iz osredotočenosti na (zlasti partnersko) ljubezen v pesniškem prvencu Nizki toni (Goga, 2005) preko kritike province in soočanja z boleznijo bližnjega v drugi pesniški zbirki Gospod, nekaj imamo za vas (Beletrina, Študentska založba, 2009) raziskuje Vznožje (Literarno društvo IA, 2024), tretja pesniška knjiga Stanke Hrastelj (1975), upanje kot eno osnovnejših človeških občutij. Skladno s tem so pesmi izpisane v prvi osebi ednine ali izjemoma množine, kar poudari zlasti izkustveno plat:
»in
končno – čas je bil – dolgo smo čakali
mislili smo, da se ne bo zgodilo
skoraj smo nehali upati
potem pa
od nekod
iz temnih kotov sob
izza vogalov brez cestne razsvetljave
ta šuš
ta vetrc
ta usta v nasmeh«
Na pet sklopov členjena zbirka se v izhodišču opira na svetopisemsko izročilo, natančneje na Jezusova čudodelstva, ki skozi razvoj zbirke omogočajo preizpraševanje upanja na meji med stvarnostjo in metafiziko. Odnos med njima je posebej spretno ilustriran z vpeljavo Ruperta, ki v vlogi odrešenika stopa v stik z lirsko subjektko oziroma, bolje rečeno, ona z njim. Poosebitev iz Ruperta ali drugih poimenovanih oseb ne napravi polnokrvnih subjektov s kako osebno suverenostjo – v zbirki nastopajo zlasti kot prispodobe. Ob vpeljavi odrešenika pa pride do izraza razdvojenost lirske subjektke med njeno živeto stvarnostjo in religioznostjo, ki nista nujno medsebojno izključujoči se, vsekakor pa trkata druga v drugo, se mestoma izpodrivata, spet drugje pa se dopolnjujeta. Posebna odlika zbirke je tako prikaz kompleksnega doživljanja sveta (tudi) skozi metafore, ki jim priznava posebno mesto: »ne bojim se, kadar potujem z metaforo / skozi njena okna je svet drugačen.«
Ob vpeljavi odrešenika pa pride do izraza razdvojenost lirske subjektke med njeno živeto stvarnostjo in religioznostjo.
Prav te opravljajo posebno vlogo pri plastenju in razgaljanju različnih razpoloženjskih leg v zbirki. Vznožje pripovedniškosti navkljub za razliko od nekaterih sodobnih poetik našega prostora ne stavi vsega na dogodek ali zgodbo; pesmi nikdar niso zgolj opisne v smislu verzificiranega povzemanja nekega utrinka, ki zaradi svoje narave ob branju sam po sebi vzbuja (čustven) odziv. Tako denimo v pesmi, kjer piše o očetovem samomoru z neposredno podobo obešenca, ki ga zagleda skozi okno, že doseže napetost, vendar se tukaj še ne ustavi. Z obratom pogleda, ko z vprašanjem o strahu intervenira Rupert, in ob vračanju očetovega pogleda »od zunaj« se lirska subjektka postavi v neposreden odnos do vprašanja lastne minljivosti in minljivosti drugih. Na ta način se v eni pesmi okoli ene podobe vijeta dve dopolnjujoči se perspektivi, ki presežeta sentiment samega prizora.
Poosebitev deluje vsaj še na eni ravni; zbirka zaradi nje zadobi jasno zaokrožen dramaturški lok. Negotova navzočnost Ruperta sili v refleksijo, ki se sestavi šele v zbirki kot celoti, ko lirska subjektka ostane brez navezave na zunanjost oziroma drugo osebo: »ko se tako ozrem nazaj: / kaj je sploh storil zame?! / ista sem /…/ jaz, uboga para // brez roke, ki se steguje proti meni.« Ključni moment je morda prav odsotnost roke, ki se steguje proti subjektki, torej odsotnost vezi, skozi katero bi se lahko vzpostavila ali, v tem primeru, gojila upanje, vero: »ker ni isto, če nisi ljubljen / ali če ljudje, ki te imajo radi, umrejo.« S tem se odpre vsaj še en pogled na tematsko plat zbirke, namreč odnosnost. Lirska subjektka na nobeni točki ni odtujena od vprašanj, ki jih obravnava. Tudi kadar je prečrtana celotna pesem ali zgolj verz, so težka občutja ali teme še vedno nakazani, vendar z mero zadržanosti. Subjektka se tako postavlja v neposreden odnos do njih. To omogoča mestoma presunljive uvide v doživljanje izgube, osame, brezupa in z njimi povezanega ponovnega iskanja upanja.
Vznožje pripovedniškosti navkljub za razliko od nekaterih sodobnih poetik našega prostora ne stavi vsega na dogodek ali zgodbo.
Eksistencialna negotovost je še tem bolj izražena ob ponavljanju rahlo spremenjenih pesmi, kakršna je:
»Najti nekoga,
da bo zame Rupert, ko te ni blizu,
nekoga, Rupert, plačanca,
mirnega, uravnovešenega,
ki mu rečeš mucek, pa ga ne ujeziš, ali marš!,
ki ga plačaš s kovanim drobižem, pa ne zbeži
v razparano noč (zašije jo, pedantno),
da bo zame Rupert, ko te ne bo.«
Ponovitev podobno strukturirane pesmi učinkuje na vsaj dveh ravneh; po svoje poudarja spremenjeno razpoloženjsko lego, ko se neki odnos spremeni ali razpade, hkrati pa z dodajanjem, odvzemanjem in spreminjanjem posameznih verzov poglablja oziroma širi horizont občutenega. Tako je doživetjem in občutkom, ki prežemajo zbirko, odmerjenega dovolj prostora, da so prikazani v vsej svoji kompleksnosti. Kljub nenehnim izgubam in osamljenosti pa pride do izraza tudi jedek humor: »(če imaš poln trebuh, serješ, aneda, in ti serješ, ti samo serješ).« Tudi ta se v zbirko prikrade na različne načine, ko mestoma kot razbremenitev prekine temačnejši tok pesmi, spet drugje pa ponudi nov uvid.
Ključni moment je morda prav odsotnost roke, ki se steguje proti subjektki, torej odsotnost vezi, skozi katero bi se lahko vzpostavila ali, v tem primeru, gojila upanje, vero.
Uteho in upanje je torej treba iskati na več koncih in krajih – v posameznem odnosu, skupnosti, v umetnosti. A kaj, ko na tem mestu spodleti tudi jezik: »vsebodobro je zvit v klobčič večkrat / poležaval na pragu. / stopala sem čezenj, / se kdaj spotaknila in zaklela.«
Ključna odlika zbirke pa je v tem, da se razmerja med metafizičnim in stvarnim ne trudi zares do konca razrešiti. Namesto tega ju zgolj raziskuje in dopušča, da na vprašanja, ki se porajajo skozi zbirko, ne daje končnih odgovorov. Ali drugače: odgovor je v vztrajanju nenehnega iskanja odgovora, ki se, tako kot upanje, v otipljivi bližini ves čas izmika: »Ko se prikotali do vznožja, / ga spodmakneš (vznožje). / Kotali se naprej. Raste.«
Bralke in bralce po deželah nekdanje Jugoslavije je presunila novica, da je zastalo srce lucidnega, ostrega, duhovitega srbskega pisatelja, novinarja in kolumnista Teofila Pančića (1965–2025).
Rodil se je v Skopju, odraščal je v več mestih nekdanje Jugoslavije, več let v Zagrebu, ki ga je še posebej zaznamoval. Tam je stopil na novinarsko pot, v začetku devetdesetih pa se je ustalil v Srbiji. V Beogradu in Novem Sadu.
Od leta 1993 je bil kolumnist beograjskega tednika Vreme, kjer je bil do smrti tudi literarni kritik in urednik kulture. Njegove prispevke so objavljali tudi Radio Svobodna Evropa, Jutarnji list, Autonomija, Republika, Sarajevske sveske, Pogledi, Literatura …
»Vsako zlo in krivico je videl kot nekaj, proti čemur se je treba bojevati. Pisal je izvrstno, zato ker se ni bal izražati svojega mnenja oziroma se ni bal tega, kam bi ga to lahko odpeljalo. Bil je brezhibno intelektualno pošten, kar sem mu, priznam, zavidal,« je v nekrologu, objavljenem tudi v spletnem časopisu Disenz, zapisal njegov bosansko-črnogorski kolega Andrej Nikolaidis. In prav z navajanjem Nikolaidisa se prične Pančićev esej Kodeljevo 1987, objavljen v knjigi Aleja Viktorja Bubnja, ki je leta 2016 v prevodu Tomaža Gerdine in okviru festivala Fabula izšla v žepni Beletrini.
Naj mojstrove besede še naprej grmijo – kakor dobri stari rock!
Teofil Pančić (1965–2025) (Fotografija: Matej Pušnik)
***
Andrej Nikolaidis ima prav: nostalgija pospešuje prodajo. The Pixies so se po njegovih besedah spet zbrali, da bi prodali nostalgijo tistim, ki jo bodo radi kupili, tistim, v katerih nostalgiji je zanje dovolj prostora. Ali to pomeni, da je tisto, po čemer smo »nostalgični«, resnično že nujno mrtvo, in četudi občasno vstane od mrtvih, to le poudarja njegovo nepreklicno mrtvost? In če vse to drži, kje je v vsej tej zgodbi Nick Cave?
Ta tip namreč vsa ta leta ni odhajal nikamor in se tako nima kam vračati, da bi »prodajal nostalgijo«: za kaj takega je še preveč živ. Kar lahko sproducira neki paradoksalen, grenko-sladek, (para)nostalgičen učinek, je kak, hm, lokalni kontekst, o katerem se mu morda niti ne sanja.
Pixies na Zagrebškem velesejmu 27. avgusta 2022 (Fotografija: Andraž Gombač)
Spomnim se, da sem imel prve Cavove albume posnete na nekih nepopisno groznih kasetah, ki jih je dobil moj oče, oficir, od vojske, na njih so bile neke revolucionarne koračnice in vojaške himne: v tem, da prek »Pešadijo, pešadijo« posnameš »Knockin’ on Joe«, je bilo nekaj sladostrastnega. Cave je v SFRJ prvič nastopil 8. februarja 1987, v Ljubljani, na Kodeljevem. Tega dne je bil veliki slovenski kulturni praznik, o katerem mi južnjaki večinoma nismo vedeli nič. Popoldne sem se pripeljal z vlakom iz Zagreba, taval po mestu, na hitro pobrskal po knjigarnah, v Saxu, če se ne motim, popil pivo ali dve in se odvlekel na enega od najpomembnejših koncertov v mojem življenju. Le pol leta pred tem sem se vrnil iz vojske, kjer sem s tistimi kasetami moril nedolžne rekrute iz Kalesije. Le pol leta kasneje je bila famozna osma seja CK Srbije, na kateri je Milošević zajahal oblast. Jugoslavija pa je začela pospešeno trohneti ob grozljivem kadavrskem smradu. Dve leti kasneje je bil v Ljubljani resnično veličasten koncert The Cure. Naslednjega dne pa dan mladosti, za umret od smeha. Bilo je pravzaprav Veliko Slovo od nekega življenja, takrat je bilo vse že nekako končano, opraviti je bilo treba le še pogrebne ceremonije. Prebijal sem se proti šanku v tivolski dvorani, naletel na bradatega in zavaljenega tipa, ki se je opotekal in vpil »Srbija, Srbija« in »šta je, pičke slovenačke«; kasneje sem se zapletel v pogovor z dvema Slovenkama: »Od kod si?«, sta me spraševali. »Iz Zagreba.« Z blago kislimi facama sta me tolažili: »No, v redu, bolje, kot če bi bil iz Beograda.« Po dvajsetih letih sta tisti punci gotovo že resni poslovni ženski in materi. Če bi me zdaj vprašali, od kod sem, bi povedal, da sem iz Beograda, oni pa bi me potolažili, da je to kljub vsemu bolje, kot če bi bil iz Zagreba. Nekateri znajo prav vsako stvar videti z vedrejše strani.
Cave je v SFRJ prvič nastopil 8. februarja 1987, v Ljubljani, na Kodeljevem. Tega dne je bil veliki slovenski kulturni praznik, o katerem mi južnjaki večinoma nismo vedeli nič.
Pred nekaj dnevi je Cave nastopil v Beogradu, prvič po osemdesetih. Tisti, ki so ga poslušali prejšnjič v SKC, so bili, jasno, nostalgični za lastno mladostjo: tako banalno in tako neizogibno. Vendar jaz nisem iz te zgodbe, v mislih sem imel tisto Kodeljevo, kar ni več stvar nostalgije, je nekaj, kar je težko poimenovati; od Kodeljevega do beograjske Arene se je vse tako fundamentalno rekontekstualiziralo, vsa nekdanja življenjska zatočišča so zapuščena in propadla, tako da lahko le še zavidaš tipu na odru, ki poje Papa Won’t Leave You, Henry: nekoliko starejši in okornejši kot tedaj, vendar je bil vsa ta leta lastnik svojega življenja in relativno neodvisen od zunanjih sil. Preprosto rečeno, Cave je še vedno Cave, ti pa ne moreš ravno priseči, da si isti kot tistega davnega februarja, ko si se odpravil na Kodeljevo. Verjetneje je, da so tistega tam nekje leta 1991 ubili s strelom v tilnik, ti pa si nekaj, kar so seštrikali iz njegovih posmrtnih ostankov.
»In potem je ZKP RTL izdal A šunen romalen Šabana Bajramovića, in smo vsi popadali po tleh, nismo vedeli, kaj nas je doletelo: kako je mogoče, da je to lahko tako dobro?«
Medtem je v Nišu umrl Šaban Bajramović. Verjetno ni nikoli slišal za Cava, niti on za njega, morda pa se motim. Kakorkoli, tam okrog leta 1980 še nihče ni slišal za »world music«, pošteni in urbani fantje in punce pa niso poslušali »narodnjakov«. In potem je ZKP RTL izdal A šunen romalen Šabana Bajramovića, in smo vsi popadali po tleh, nismo vedeli, kaj nas je doletelo: kako je mogoče, da je to lahko tako dobro? K vragu, vse življenje sem obiskoval sorodnike v Nišu, pa se mi ni niti sanjalo, da v lokalni ciganski četrti živi Genij. Nisem razumel, o čem poje, in me tudi ni zanimalo: bil je tisti glas, tisti blues, tista žalost, vsega te je preželo tisto občutenje in prav nič več ni bilo treba, da si se ves naježil in si občutil nekaj Velikega. Tako kot te, tudi če ne znaš niti besedice angleško, povozi Mercy Seat. Ko danes opazuješ, je bizarno, da je Šaban B. iz gostilniške atrakcije postal spoštovana glasbena zvezda prav v obdobju panka in new wava, nečesa »najbolj urbanega«, kar je kdaj opustošilo Jugoslavijo, »deželo delavcev in kmetov na hribovitem Balkanu«. Avtsajder iz južnosrbske naselbine je pravzaprav prek Ljubljane in Zagreba (v Poletu so mu posvečali navdušene eseje) postal kul: Beograd si ga ne bi upal tako slaviti, bil je preblizu epicentra kulturološke grožnje.
Nostalgija? Kje pa, za nostalgijo je prepozno.
A Šaban je bil preprosto in Avtor in Glas: tako kot Cave, Cohen, Young, Waits, Newman, kot nori John Cooper Clarke. Kot Hendrix. Kot Robert Johnson, ki je na razpotju srečal hudiča in mu prodal dušo. Vsa tista leta so njegove plošče stale v moji zbirki enakopravno z njihovimi. Tudi pred služenjem vojske in po njem, pred Kodeljevim, Tivolijem in vsem drugim: te plošče so pripadale druga drugi, zato so skupaj tudi izginile iz mojega življenja. Nostalgija? Kje pa, za nostalgijo je prepozno. Žal mi je le, da Šabana B. nikoli nisem poslušal v živo. Cave pa bo spet prišel, čez dvajset let, v neko tretjo državo, k nekemu tretjemu meni.
Nick Cave v Areni Zagreb 15. oktobra 2024 (Fotografija: Andraž Gombač)
Knjiga Teofila Pančića z naslovom Aleja Viktorja Bubnja je leta 2016 v prevodu Tomaža Gerdine in okviru festivala Fabula izšla pri založbi Beletrina.
Roman To objokovano telo (This Mournable Body, 2018) v prevodu Andreja E. Skubica je prvi roman zimbabvejske pisateljice Tsitsi Dangarembga (1959), ki ga beremo v slovenskem jeziku. Za revijo Literatura je Polona Glavan leta 2003 prevedla odlomek iz pisateljičinega prvega romana Živčna stanja (Nervous Conditions), začetka trilogije o Tambudzai Sigauke – Tambu, nekoč obetavni mladi ženski, ki bi se iz primeža nerazvitega, revnega vaškega okolja, prežetega z uničujočimi posledicami vojne, lahko rešila z izobrazbo in se v odrasli dobi udobno namestila v varni in stabilni zaposlitvi ter si ustvarila dom. Lahko bi se rešila, a je, kot zapiše Pia Prezelj v Delu, »odrasla narobe, kajti v srednjih letih je, a brez moža in brez otrok in brez službe in brez bivališča«. V Harareju, glavnem mestu Zimbabveja, ki še ni okreval od kolonializma, mestu, preplavljenem z gmotnimi razlikami med revnimi in bogatimi, Tambudzai vse bolj drsi v socialni in psihični propad.
»Grozilo mi je, da bom postala angel, ali vsaj svetnica, in pozabila, kako živijo običajni ljudje.«
S prvim delom trilogije, romanom Živčna stanja (1988), je avtorica zaslovela kot prva temnopolta Zimbabvejka, ki je izdala knjigo v angleščini, roman pa je bil uvrščen na BBC-jev seznam stotih knjig, ki so spremenile svet. Trinajstletna Tambudzai se šola v stričevem metodističnem misijonu, od njenega uspeha pa je odvisna vsa družina. V odlomku, prevedenem za Literaturo, se Tambu v domu svojega premožnega strica in njune žene sreča z gosposkostjo ter mestno mešanico zahodnih in tradicionalnih običajev:
Grozilo mi je, da bom postala angel, ali vsaj svetnica, in pozabila, kako živijo običajni ljudje – iz trenutka v trenutek in iz rok v usta. Odsotnost umazanije je bila dokaz za to, da moj novi dom ni iz tega sveta. Vedela sem, vse življenje sem vedela, da je življenje umazano, in to me je razočaralo.
Romanu, ki so ga razglasili za eno najpomembnejših del afriške literature 20. stoletja, leta 1989 pa je prejel literarno nagrado Commonwealtha, je osemnajst let pozneje sledil roman The Book of Not (2006), v katerem Tambudzai, zdaj mlada ženska, nadaljuje šolanje na Kolidžu Presvetega srca za mlade dame. Izkušnjo šolanja zaznamujejo diskriminacijske razlike med temnopoltimi in belskimi študentkami, družbo pa pretresajo posledice vojne za neodvisnost Zimbabveja (razglašena je bila 18. aprila 1980), v kateri je njena starejša sestra izgubila nogo.
Teme sistemskega rasizma, kolonializma, revščine, kolektivne posttravmatske stresne motnje, zlasti pa nasilja v mnogih oblikah se nadaljujejo in poglabljajo v tretjem romanu To objokovano telo, ki predstavlja zadnji del trilogije o Tambudzai. Protagonistka v poznih tridesetih, »prestara« za samski dom, v katerem biva, se vse bolj utaplja v občutkih brezupa, povezanih z brezposelnostjo, stanovanjsko stisko ter globoko zakoreninjenim občutkom osamljenosti in nevidnosti. Vsa ta občutja smiselno povezuje naslov prvega od treh delov romana, Upadanje. Izvemo, da je Tambudzai zaradi nevzdržnih razmer pod pretvezo, da se bo poročila, pustila službo v oglaševalski agenciji. Pozna devetdeseta so in Tambu si v kaotičnem, z revščino preplavljenem Harareju išče prostor za bivanje, dokler si ne najde zanemarjene sobice v vprašljivih razmerah.
Izkušnjo šolanja zaznamujejo diskriminacijske razlike med temnopoltimi in belskimi študentkami, družbo pa pretresajo posledice vojne za neodvisnost Zimbabveja.
Že na samem začetku romana se srečamo z nasiljem, ki se v različnih oblikah pojavlja skozi ves roman. Sprva kot potlačeno, prikrito nasilje: ob pogledu na hrošče se Tambudzai spominja, kako jim je metala mravlje in zadovoljno opazovala, kako so se mučile za preživetje. Ko pa se ponižana vrača iz bogate soseske, kjer je iskala stanovanje in bila odpravljena z žalitvami in pokroviteljskimi nasveti, naj gre okopavat sladki krompir, na tržnici naleti na sostanovalko, ki jo množica napade zaradi njenega vpadljivega, »prostaškega« videza. Mizogini pogledi na žensko telo so opisani v zgoščenem, mestoma dokumentarnem slogu, polnem odsekanih stavkov. Želja po sramotenju mlade ženske se polasti tudi Tambduzai:
Pogled na lepo sostanovalko te napolni s praznino, ki boli. Ne potegneš se nazaj, kot si želi eden od umov v tvoji glavi. Namesto tega ubogaš tistega drugega, zrineš se naprej. Želiš si videti obliko bolečine, slediti njenim arterijam in venam, izruvati vzorec kapilar iz njenega telesa.
Tsitsi Dangarembga je s prvim delom trilogije, romanom Živčna stanja (1988), zaslovela kot prva temnopolta Zimbabvejka, ki je izdala knjigo v angleščini, roman pa je bil uvrščen na BBC-jev seznam stotih knjig, ki so spremenile svet. (Fotografija: Rudolf H. Boettcher, Wikimedia Commons)
Prvi del romana se zaključi z nasilnim dejanjem, ki ga Tambudzai v vlogi učiteljice biologije (čeprav ima diplomo iz sociologije), potem ko se zaposli na dekliški šoli, povzroči svoji učenki. Nasilje, ki je v njej tlelo na tržnici, ob deklicah, ki so se rodile v samostojni državi ter so drznejše in samozavestnejše od svoje učiteljice, predvsem pa se jim obeta lepša prihodnost, naposled prodre na plano. Tambu se znese nad dekletom in mu povzroči trajno gluhoto, dogodek pa jo pripelje v psihiatrično bolnišnico. V drugem delu romana, naslovljenem Visenje, s pomočjo antidepresivov in bivanja najprej v bolnišnici, nato pri sestrični Nyashi, počasi okreva. Svoje občutke zaupa psihiatrinji: »Nikoli me ne vidijo. Saj sploh ni važno, kdo so. Nihče me ne vidi.« Psihiatrinja je prva, ki ji spregovori o pomanjkanju, v katerem životari njena družina, s katero Tambu že več let nima stika (vreča koruznega zdroba, ki ji ga je prek sostanovalke poslala mama, se kot opomin simbolno pojavlja skozi ves roman).
Svoje občutke zaupa psihiatrinji: »Nikoli me ne vidijo. Saj sploh ni važno, kdo so. Nihče me ne vidi.«
Nyasha, njena sestrična, nastopa že v odlomku, prevedenem za Literaturo, in sicer kot predrzna, anoreksična najstnica, ki se po letih življenja v Angliji privaja nazaj na zimbabvejsko okolje. Tudi ona v odlomku Tambuzai načrtno ignorira, ta pa se z njo nenehno primerja. Primerjanje med ženskama se nadaljuje v odrasi dobi, ko Tambu z zadovoljstvom opazuje njeno propadajočo hišo in ocenjuje, da ji je kljub diplomam iz Evrope »spodletelo«. Resda se je poročila z belcem, vendar z revnim belcem. Zavist, rivalstvo, shadenfraude, zadovoljstvo ob smoli drugega, in primerjanje zlasti z ženskami podobne izobrazbe in starosti se skozi roman ponavljajo kot refren ter se prepletajo z nesamozavestjo in negotovostjo glede lastnih izbir in odločitev. Ob ponovnem srečanju z Nyasho se Tambu spominja: »Njen pogled na svet ti je govoril, da obstajajo različni načini, kako biti človek, in da tvoj način nima ničesar skupnega z njenim, pri čemer te je navdajalo izrazito prepričanje, da je njen način boljši.«
Rasizem je v romanu vseprisoten in se kaže na mnogotere načine. Iz Tambudzainih spominov izvemo, da so jo že na kolidžu obravnavali drugače kot belske študentke, v njeni prvi službi v oglaševalski agenciji pa so ji belski sodelavci na višjih položajih kradli zamisli za slogane in jih pripisovali sebi. V tretjem, zadnjem delu romana, naslovljenem Prispetje, se v upanju na družbeni vzpon zaposli pri nekdanji belski sodelavki, ki je ustanovila turistično agencijo. Zdi se, da se vsaj navzven povzdiguje z dna, saj prebiva v novi hiši in vozi dober službeni avto. Žal v svojem uspehu ne zmore uživati, saj se nenehno primerja in tekmuje z mlajšo sodelavko Pedzi. Kmalu dobi priložnost, da razvije turistični program, ki bi turistom iz Evrope približal izkušnjo pristne afriške vasi. Iz želje po uspehu zbere pogum, se vrne v domačo vas in k sodelovanju v programu povabi svojo mater in druge ženske v vasi. Prebivalke vasi pripravi do tega, da pred turisti zaplešejo napol gole, ob čemer njena mati doživi živčni zlom. Tambudzai prizna svoj poraz, zapusti udobno delovno mesto in ponižno sprejme, da so slabe razmere njena usoda.
Razumemo lahko njeno stisko, vse globljo depresijo in bolečino zapuščenosti, toda ves čas jo opazujemo od strani, z določene distance.
Posebnost romana, tudi v primerjavi s prejšnjima, je pripovedovanje v drugi osebi ednine, kar se od strani do strani izkazuje za genialno odločitev. Zaradi izbire pripovedovalca s Tambudzai ne sočustvujemo toliko, kot morda bi, če bi pripovedovala ona. Razumemo lahko njeno stisko, vse globljo depresijo in bolečino zapuščenosti, toda ves čas jo opazujemo od strani, z določene distance, ter se z njenimi mislimi ne stapljamo, kot bi se najbrž zgodilo pri prvoosebni pripovedi. Tretjeosebni, najbrž vsevedni pripovedovalec pa bi po vsej verjetnosti ustvaril pretirano razdaljo med nami in Tambudzai, zaradi hladnega, dokumentarnega sloga pa bi ostali v vlogi zunanjega opazovalca. Pri drugi osebi se zdi, da zgodbo še vedno pripoveduje Tambudzai, a je zaradi vsega, kar je doživela in še doživlja, razosebljena.
Roman, uvrščen v ožji izbori za nagrado booker in za Pinterjevo nagrado PEN, je pripoved o bolečini, ki ji ni mogoče najti izvora: razteza se od brazd, ki jih je pustila vojna, revščine in zaostalosti, ki vladata mestom in vasem, rasizma in mizoginije, ki zaznamujeta generacije, do posameznikov, ki jih preganjajo krvavi spomini, razočaranja in brezup ob vrsti neuspehov. Izbira citata na začetku romana iz drame Rozina na soncu pisateljice Lorraine Hansberry se na prvi pogled zdi le malo povezana s sporočilom romana: »Vselej ostane kaj, kar lahko ljubiš.« Toda v njem je v nasprotju z zgodbo romana zrno upanja. Morda res lahko izgubimo vse, toda vselej ostane kaj, kar lahko ljubimo.
Tsitsi Dangarembga: To objokovano telo (Goga, 2024, prevod Andrej E. Skubic)
»O, glej ga! Še vedno se odlično drži!« mu korak zastane na pobočju Hriba svobode, ko sredi živahnega besedovanja uzre sloviti spomenik. Dragan Živadinov, gledališki režiser, ki bo drevi na osrednji proslavi ob kulturnem prazniku v Cankarjevem domu v Ljubljani prejel veliko Prešernovo nagrado za življenjski opus, je sprejel povabilo: odpeljimo se intervju naredit v Ilirsko Bistrico. V njegov »zavičaj«. Tja, kjer je pred 65 leti stopil na pot. Tja, kjer smo v ponedeljek skupaj stopali po sledeh njegovega prvega desetletja življenja.
Dragan, iz sive Ljubljane smo se pripeljali v sončno Ilirsko Bistrico …
»Ne, najprej smo prišli do Knežaka in Šembij. To sta bila vedno ključna kraja na poti sem – ker se tam odpre pogled proti jugu, proti Ilirski Bistrici, proti Brkinom, tam sem se iz postojnsko-pivškega hladu vedno pomaknil proti tistemu, kar je bilo zame lepo. Proti reki Reki, presvetljeni Ilirski Bistrici in kozmičnemu Kvarnerju.«
Dragan Živadinov: »Izvrstna, odlična in predvsem občutljiva. Oče Ilija je bil Bolgar, preminil je pred desetimi leti. Mama Ivanka je Gorenjka.« (Fotografija: Maja Pertič Gombač, Primorske novice)
Na poti sem ste se oglasili na telefon, poklepetali z mamo Ivanko. V Ilirski Bistrici obujate spomine na očeta Ilijo. Kakšna starša sta bila?
»Izvrstna, odlična in predvsem občutljiva. Oče je bil Bolgar, preminil je pred desetimi leti. Mama Ivanka je Gorenjka. Po drugi svetovni vojni se je bila stara mama zaradi zunanjih okoliščin, zaradi nacionalizacije in tudi zaradi družinskih vzrokov, primorana seliti. Prišla je v Ilirsko Bistrico, postala je vodja delavske menze v tovarni Lesonit. Sem je pritegnila tudi svojo hčer, mojo mamo. Tu je bil že postaven mladenič, pameten, ime mu je bilo Ilija …«
»Pravijo, da sem se rodil na počasni vožnji med močnim sneženjem, kakršno je bilo v teh krajih redko že tedaj.«
Najbrž v vojašnici, a ne?
»Da. Ko sta me že spočela, se Ilija še ni mogel poročiti, ker določeno število let ni smel imeti družine. Rok se je končno iztekel, poročila sta se in osem dni kasneje sem se rodil.«
Kje?
»Na poti od Ilirske Bistrice proti porodnišnici v Postojni. Več ne vem. Bil sem sicer zraven …«
Glavni junak te predstave, a brez spomina.
»Pravijo, da sem se rodil na počasni vožnji med močnim sneženjem, kakršno je bilo v teh krajih redko že tedaj. Ja pa po snegu poimenovana tukajšnja gora, meni najlepša gora republike – Snežnik! No, stara mama, ki se je preselila v Ilirsko Bistrico, je potem kmalu uredila vse v zvezi z nacionaliziranim posestvom, ki je blizu brniškega letališča. Kraj se imenuje Komenda. Stara mama je bila mahnjena na mercedese, vedno jih je imela, in to v socialistični Republiki. Samo ko je bila v slabi koži, je imela audi. Velikokrat me je zapeljala do Benetk. Zakaj do Benetk? Da je na avtocesti lahko pritisnila na mrcino. Da avto zaživi, je rekla. Ne moreš verjeti. (smeh) Sam še danes nimam šoferskega izpita. No, tako sem otroštvo preživljal v Ilirski Bistrici in deloma v Komendi pa tudi pri sestri stare mame, pri stari teti Pavli v Moravčah. To je trikotnik mojega otroštva. Je bila pa vsekakor ultimativna Ilirska Bistrica. Moj zavičaj. Kraj, v katerem si izoblikuješ prva čustva. Prve misli. Kjer se prvič vidiš v ogledalu. Poješ prvo sladico, okusiš najboljši okus … O nasprotnih, slabih vtisih ne bi. Imel sem svetlo otroštvo. Na oknih nad Prešernovo ulico smo imeli lepa lesena polkna. Danes sem videl, da jih tam ni več. Mi je pa Ilirska Bistrica še vedno prekrasna.«
Na sprehodu, prepolnem spominov, anekdot, spoznanj … (Fotografija: Maja Pertič Gombač, Primorske novice)
»Stara mama je bila mahnjena na mercedese, vedno jih je imela, in to v socialistični Republiki. Samo ko je bila v slabi koži, je imela audi.«
»Pri Mussoliniju ne govorimo o politiki! Govorimo o absolutnem zlu!«
Ostaja spomenik na Hribu svobode. Ostaja, kakršen je bil.
»Absolutno! To je ultimativna javna plastika, ena najpametnejših v republiki. Ob kiparju Janezu Lenassiju moramo imenovati še arhitektko Živo Baraga, oba sta odlično opravila nalogo materializacije. Danes sem skulpturo obiskal po kar nekaj letih. Spominjal sem se, kako sem ta spomenik obiskoval kot otrok, kako sem prislonil kolo in zlezel gor … In na njem sem bil danes spet primoran razumeti, da sem rojen na ta svet in da pripadam človeškemu rodu, ki proizvaja lepoto. Spomenik je namreč prav poseben: spodaj je kostnica, zgoraj pa je tisto, kar je ultimativno – aha, očitno bom danes uporabljal to besedo, vidim, da je priletela k meni – ultimativna je kraška jama, izsekana iz globine in pred nas postavljena v formi kocke. Gledamo kraške stebre, ki jih je konceptualiziral in formatiral umetnik. Že stebri v kraških jamah so sami po sebi lepi, v Lenassijevi skulpturi pa so izjemni. Spomnim se, kako so nas vodili v Postojno jamo, ki je sicer veličastna. A me je že kot otroka motilo, da so nam govorili: ‘Vidite, ti kapniki pa so podobni špagetom.’ Razumel sem, kaj mi govorijo, nisem pa razumel, kaj hočejo s tem doseči. Jamo sem doživljal kot lepo, ne da bi mi bilo treba videno primerjati s čimerkoli. Že tedaj me je motilo podobarstvo – da mora biti nekaj podobno nečemu drugemu. Da mora posnemati. Niti potem nisem hotel proizvajati predstav, ki so podobne življenju, kaj šele ‘komično podobne’. Pri šestih letih sem v bistriški tovarni Topol gledal, kako stroj reže hlode, tudi bolj eksotičen les, na primer mahagoni, in kako ven prihaja furnir … Procesualni čudež brez čudeža. Ravno v tistem času so postavili tudi spomenik na Hribu svobode. Hodili smo gledat, ko so ga gradili – uau, zdelo se mi je kot izkaz neverjetnih človeških sposobnosti! Še danes se spomnim slovesnega odkritja. Svečano so nas oblekli – pa nismo nič nastopali! Spomnim se sestre, spomnim se lepega dne, spomnim se ozvočenja, partizanskih pesmi … A veste, zakaj je komunizem premagal fašizem – ker je imel lepše pesmi! Ravno te dni poteka ta neverjetni fenomen okrog zločinca Mussolinija, ki je še vedno častni meščan Gorice. Njihov župan pa protestnikom pravi: ‘Prosim, ne uvajajmo politike.’ Pa kdo uvaja politiko?! Saj pri Mussoliniju ne govorimo o politiki! Govorimo o absolutnem zlu! Kdor nasprotuje čaščenju Mussolinija, ne posiljuje s politiko. Kaj mene briga politika! Politiki se nočem posvečati metodološko. Kadar pa nasprotujemo človeškemu zlu, preprosto ne želim slišati, da je to politika. Ah, kam me je zdaj zaneslo. Kam je svet zaneslo! Raje govorim o Ilirski Bistrici. Ki je še vedno krasna. A naj slovenski javnosti vseeno povem, da sta oba hotela, tako Turist kakor Lovec, še vedno zapuščena, še vedno sta videti katastrofalno, kakor da tam divja vojna. A če gre verjeti politiki, se bo tudi to v bližnji prihodnosti spremenilo.«
»A veste, zakaj je komunizem premagal fašizem – ker je imel lepše pesmi!«
»Spomenik na Hribu svobode je ultimativna javna plastika, ena najpametnejših v republiki. Ob kiparju Janezu Lenassiju moramo imenovati še arhitektko Živo Baraga, oba sta odlično opravila nalogo materializacije.« (Fotografija: Maja Pertič Gombač, Primorske novice)
Se je zanimanje za gledališče začelo po preselitvi na Vrhniko?
»Res je, čeprav … Ko smo se pri mojih enajstih letih preselili na Vrhniko in sem začel tam obiskovati peti razred osnovne šole, sem seveda hitro naletel na Ivana Cankarja. Kot blazen sem začel brati njegove drame. Najprej sem prebral Kralja na Betajnovi. Neverjetno se mi je zdelo, da berem dramo in obenem kot najstnik okrog sebe v resničnem življenju gledam enake lokalne nasilnike, opremljene z močjo. Slabše verzije Cankarjevega kralja na Betajnovi. In ljudje, ki izvolijo takega, še Šentflorjanci niso, ampak so tisti iz Svete Ligojne. Kakorkoli že, kot deček sem na Vrhniki soustanovil SNG Vrhnika – Srečno novo gledališče.«
»Ravno te dni poteka ta neverjetni fenomen okrog zločinca Mussolinija, ki je še vedno častni meščan Gorice. Njihov župan pa protestnikom pravi: ‘Prosim, ne uvajajmo politike.’ Pa kdo uvaja politiko?! Saj pri Mussoliniju ne govorimo o politiki! Govorimo o absolutnem zlu!«
Ste tam srečali Lojzeta Kovačiča in Dominika Smoleta?
»Ne, malo pred tem sem ju srečal, ko sem se pri štirinajstih vpisal v gledališko šolo v Ljubljani. Že na Vrhniki sem srečal Petra Božiča, potem pa sem v Pionirskem domu v Ljubljani srečal Lojzeta Kovačiča in Dominika Smoleta, ki sta delala zraven, nekaj korakov stran od našega gledališkega odra. Lojze Kovačič je imel košate lase in je bil čisto brez zob, glas pa je imel nestvarno lep, molovski. Dominik Smole pa je deloval zelo utrujeno. To so zagotovo naši izvrstni modernisti: Peter Božič je absurdist, Lojze Kovačič vrhunski prozaist svetovnega formata, Dominik Smole je zame najboljši dramatik, boljši celo od Cankarja … No, oznaki boljši ali slabši nista primerni za razpravljanje o umetnosti. Točneje je govoriti o umetnikih, ki so bliže resnici ali dlje od nje. Vsi našteti so zelo, zelo blizu resnice!«
Pri peterokrakem slapu Sušec (Fotografija: Maja Pertič Gombač, Primorske novice)
»Gledališče si je pred več tisoč leti izumilo religijo!«
Tule, v Ilirski Bistrici, bi vašo dosedanjo življenjsko pot lahko naslovili: Od Prešernove ulice do Prešernove nagrade.
»Uf, no, v Ilirski Bistrici, v svojem zavičaju, sem marsikaj doživel prvič. Tu sem prvič videl pravega pesnika. V Osnovni šoli Dragotina Ketteja so nam napovedali, da nas bo obiskal pesnik in da se bomo z njim srečali. Totalno sem se vznemiril – videl bom živega pesnika! Rekli so nam, naj vsak vzame svoj stolček in si ga odnese gor, pred knjižnico. Posedli smo se in čakali. Odprla so se vrata knjižnice in ven je stopil pesnik. Na kratko postrižen, v vojaški uniformi. Aha, sem si rekel, takšni so torej pesniki. V uniformi kot tata. A veste, kdo je bil to? Niko Grafenauer! Verjetno je služil državi vojaščino v bistriški kasarni, pa je prišel nastopat še k nam. Mogoče se pa motim. Tu sem tudi odigral svojo prvo gledališko vlogo. Učiteljica Marica Valenčič – takrat smo ji seveda rekli tovarišica – je kot prva prepoznala, da sem gledališko nadarjen. V šolski predstavi mi je dala vlogo zajčka. Zveni smešno, a me je zelo določilo. Mama mi je sešila prelep kostum, tovarišica Marica me je pripravila, odigral sem zajčka … Predstavo smo igrali v bistriškem kinu. V kinotu, kot smo rekli. Takoj po predstavi mi je postalo zelo vroče. Snel sem kapico z velikimi zajčjimi uhlji. Pogledal sem se v ogledalu, h glavi prislonil dlani in z njima pomigal – v tistem hipu sem doživel popolno transformacijo! Prej sem igral zajčka, v tistem trenutku pa sem postal zajček. Vse sem čutil. Čutil sem, kako so lahko zajčki prestrašeni. Tata me je vedno znova hecal, kako lahko uloviš zajčka – ker ima velika ušesa, odlično sliši, zato se mu moraš previdno približati in mu zelo hitro dati sol na rep. Potem se ne more premakniti, tako da ga lahko uloviš. Saj veste, otrok težko razume besedne igre. (nasmešek) Ko sem nekega dne prišel in povedal tati, da zajčka tako ne moreš ujeti, ker zbeži, preden mu daš sol na rep, je tata rekel: ‘Vidiš, zdaj razumeš.’ Imel sem izvrstne starše. Oče me je klical Janez banez. Zaradi izštevanke iz Cicibana, ki mi jo je interpretiral: ‘Janez banez, bobkov sin, je zidal hišo iz črepinj …’ Ta verz me še danes določa. Kaj sem jaz v gledališču, kaj je predstava?«
V Osnovni šoli Dragotina Ketteja se je Dragan Živadinov spominjal, kako je tam prvič videl pravega pesnika in kako je odigral svojo prvo gledališko vlogo. (Fotografija: Maja Pertič Gombač, Primorske novice)
Hiša iz črepinj?
»Same črepinje človeštva so to! Mislim, da mama v Ankaranu še danes hrani moj prvi zvezek. Kaj sem vanj narisal – gledališče! Oder, zavese, igralce, publiko … Od Prešernove ulice do Prešernove nagrade. Da. Danes sem spet videl naši nekdanji okni, ki gledata na Prešernovo ulico. Temu dvojčku, stanovanjskima stavbama v treh etažah, smo pravili Zarja. Po trgovini, ki je bila vmes, spodaj.«
»To so zagotovo naši izvrstni modernisti: Peter Božič je absurdist, Lojze Kovačič vrhunski prozaist svetovnega formata, Dominik Smole je zame najboljši dramatik, boljši celo od Cankarja …«
Kaj so prodajali v njej?
»Bombone. Sladkarije. Špežo, je rekla moja mama. Nedaleč stran sta bili stavbi, ki sta me prav tako bistveno določili. Nad obema sta se že takrat, v šestdesetih letih, bleščala božanska neonska napisa: KINO in OPREMA. Pa saj sem se rodil v velemestu – dva temno rdeča, neonska rdeča napisa v moji ulici! Kar nekaj časa sem preživel v New Yorku, v Moskvi in Berlinu, pa niso bili njihovi neoni nič lepši od naših bistriških. Prisegam! Zelo me veseli, da je bil danes doma tudi Tomo Šajn in da sva se spet objela. Ko sem bil pri tabornikih v Rodu snežniških ruševcev, nas je vodil naokrog. Hodili smo tudi na morje, v Njivice na Krku. Tam so nas krstili. O, ko smo že pri krstu, naj povem še to. V osnovno šolo sem začel hoditi leta 1966. Takrat so vsi moji sošolke in sošolci hodili k verouku, samo jaz ne. Vsi drugi pa! Toliko o komunistični represiji nad religijo. Doma sem vprašal, zakaj vsi drugi hodijo tja gor, v trnovsko cerkev, samo jaz ne. Tata Ilija mi reče: ‘Oni grejo, ker so verujoči. Mi, v naši družini, smo neverujoči. Ampak če bi šel rad z njimi, se mama in jaz strinjava, da lahko greš. Če bi šel rad, jih mirno vprašaj. Bodi prepričan, da te bodo vzeli k verouku. Zagotovo te bodo. Vsekakor pojdi, če bi šel rad.’ In natanko tako se je tudi zgodilo. Še v veliko lepšem spominu imam tabornike. Kako smo zvečer v krogu prepevali: ‘Tam ob ognju našem si sežemo v roke. Plamen neugašen nam je srce. Vedno te bom ljubil, dih gozda, šum voda. Tu je moj dom in vedno bom tukaj rad ostal doma …’ Ampak narave v resnici nikoli nisem prenašal zaradi insektov. (nasmešek) Ko nas je Tomo Šajn peljal na mnogoboj v Postojno, sem napisal tekst o futi, svileni podlogi za obleko. Pri osmih letih sem v bistriščini nastopal na Radiu Ljubljana, pripovedoval zgodbo o tem, kaj se je zgodilo z mojo futo. Izmislil sem si jo in jo napisal. Imel sem talent, ki sta ga mama in tata prepoznala in ga spodbujala. Tata naju je s sestro peljal tudi v cirkus na Reko. Kakšno predstavo so tam uprizorili trije obritoglavi ekvilibristi! Najboljšo na svetu!«
»Zelo me veseli, da je bil danes doma tudi Tomo Šajn in da sva se spet objela. Ko sem bil pri tabornikih v Rodu snežniških ruševcev, nas je vodil naokrog.« (Fotografija: Maja Pertič Gombač, Primorske novice)
Hitro ste si torej zgradili gledališke temelje …
»Gledališče je bilo tisto, ki je bilo na začetku. Gledališče je pred več tisoč leti izoblikovalo religijo in njeno obredje! Tudi opremilo jo je s teatralizacijo.«
No, tudi v vaši umetnosti najdemo napoved »bogoiskateljskih umetniških sond«.
»Vse izhaja iz človekovega samozavedanja in izobraževanja. Kot mlad se najprej upreš. Sledi bogoborstvo in končno še bogostvarstvo. To je bila znamenita polemika na Capriju med Maksimom Gorkim in Vladimirjem Iljičem Leninom. V času bogoborstva se boriš, na primer, proti fašizmu. V fazi bogostvarstva pa ugotoviš, da se ti hvalabogu ni treba več boriti proti nikomur.«
»V Osnovni šoli Dragotina Ketteja so nam napovedali, da nas bo obiskal pesnik in da se bomo z njim srečali. Totalno sem se vznemiril – videl bom živega pesnika!«
Zakaj pa bogoiskateljstvo, če si ateist?
»Pri meni vse izhaja iz gledališča. Jaz ne morem trditi, da boga ni, kakor verujoči ne more trditi, da bog je. Želim pa, da je moja misel razvidna: najprej je bilo gledališče, šele to je ustvarilo religijo. Zadnja leta procesiram ukrajinsko-ruskega geologa Vladimirja Vernadskega, ključni so mi njegovi koncepti geosfere, biosfere in zlasti noosfere. Gledališče je zame postgravitacijski Noordung, vzpostavljen s pozicije noosfere – planetarne mreže mišljenja. Iz biosfere se v kozmos prebijemo s pomočjo noosfere in z njo dosežemo navpičnico v realno vesolje. Američani tja potujejo, da zapičijo zastavo in rečejo ‘to je naše’, kozmisti pa gremo tja pogledat, ali bog je ali ga ni.«
Bi rekli, da je vaš oder vesolje?
»V vsakem primeru ni svet. Če ne zveni preveč naduto, da! Moj oder je vesolje.«
Se zdaj, ko vesolje vse bolj privatizirajo multimilijarderji, počutite na tem odru manj svobodnega?
»Sem v bogostvarstvu in počutim se svobodnega in ta trenutek sem na Hribu svobode! Kmalu bomo spet ponovili našo predstavo … No, v gledališču ne uporabljam več besede ponovitev. Govorim o iteraciji – to je postopek ponavljanja v matematiki, kjer se z vse natančnejšo decimalko vse bolj približuješ pravemu odgovoru. Bliže si, bolj greš v globino. Enako je z iteracijo. Vse bliže resnici si. In smrti.«
»Nedaleč stran sta bili stavbi, ki sta me prav tako bistveno določili. Nad obema sta se že takrat, v šestdesetih letih, bleščala božanska neonska napisa: KINO in OPREMA. Pa saj sem se rodil v velemestu – dva temno rdeča, neonska rdeča napisa v moji ulici!«
Nova ponovitev – pardon, iteracija – predstave Noordung:: 1995–2025–2045, ki jo uprizarjate vsakih deset let, bo to pomlad. V Vitanju – 20. aprila. Na Hitlerjev rojstni dan.
»Točno tako!«
Naključno ali namerno?
»Povsem namerno, zavestno. Imam slab smisel za humor. Hotel sem, da bi bil enkrat v zgodovini človeštva moj dogodek pomembnejši od Hitlerjevega.« (nasmešek)
V Kindlerjevem botaničnem parku je Prešernovemu nagrajencu čestital tudi ilirskobistriški župan dr. Gregor Kovačič. (Fotografija: Maja Pertič Gombač, Primorske novice)
Že prej bo pomemben večer – 6. februarja 1986 ste s kultno predstavo Gledališča sester Scipion Nasice Krst pod Triglavom ob glasbi skupine Laibach slovesno odprli Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Na istem odru boste 39 let in en dan pozneje, ta petek, prejeli veliko Prešernovo nagrado. Se bo krog sklenil?
»O, to je pa je smiselno vprašanje! Tako bom odgovoril … Ko ste me pred nekaj dnevi povabili, predlagali, da bi intervju napravili v Ilirski Bistrici, kar je bila najboljša možna zamisel, sem si rekel, glej, Dragan, to pa sledi gledališki dramaturgiji: odraščal si v Bistrici, potem si šel na Vrhniko, tam si naletel na kralje na Betajnovi, se jim uprl, rastel si … in že pri šestindvajsetih letih naredil ultimativno predstavo. Tri leta pozneje, leta 1989, sem se odločil, da se ubijem. V Ljubljani sem šel na vlak in krenil proti Ilirski Bistrici. Zaključiti sem hotel tu, kjer sem začel. Pokončati sem se nameraval pri slapu Sušec. Pa sem si premislil, si rekel, ne, ne boš ponovil klasične napake avantgarde. Z vlakom sem se vrnil v svoje posmrtno življenje. Grem odživet posmrtno življenje! In sem zasnoval petdesetletno gledališko predstavo. Se zaljubil, tokrat ultimativno, v Dunjo Zupančič … Ah, bolje, da ne nadaljujem, sem že patetičen! No, tako sem prišel do tod. Do Prešernove nagrade. Lahko je tudi ne bi dobil, nič narobe. Mnogi ključni je niso. Ampak recimo, da si jo zaslužim za prvo predstavo na svetu v breztežnosti. Recimo, da to je za nagrado. (nasmeh) V redu, Dragan, sem si rekel, ko ste me povabili na to pot, v redu, ampak če bi zdaj upošteval modernistično dramaturgijo tudi v življenju – a bi šel na koncu živet v dom starejših v Ilirski Bistrici in tam umrl? Da se krog sklene! Eden od privilegijev Prešernovih nagrajencev je tudi možnost izbire doma starejših. Šalim se! Morda pa res zares sklenem ta krog. Bomo videli …«
»Če ne zveni preveč naduto, da! Moj oder je vesolje.«
Mar niste napovedali samoukinitve leta 2045 v vesolju?
»Ha, ha, to je bila modra konceptualna gesta, ta me vedno rešuje. Seveda do tiste časovne koordinate moram šele priti – in tudi bom! Nagrada me ne bo zaustavila. Je pa prišla ob pravem trenutku.«
Pred Mladinskim klubom Nade Žagar (MKNŽ) v Ilirski Bistrici (Fotografija: Maja Pertič Gombač, Primorske novice)
»Marko Brecelj sodi v veliko svetovno literaturo!«
Časa za vse nimamo. Lepo bi bilo, če bi nam kaj povedali še o štirih možeh s Primorske, ki so vam pomembni. Izberite enega od naštetih …
»No, da slišim!«
Dragotin Kette, Srečko Kosovel, Avgust Černigoj, Marko Brecelj.
»O vseh štirih bi rad kaj povedal. Ko že omenjate primorske umetnike – umetnostna zgodovinarka Nadja Zgonik je pred leti pripravila razstavo del primorskih umetnikov. Jaz sem se predstavil s fotografijo tovornjaka Transport Ilirska Bistrica. Če bi ga lahko, bi ga pripeljal na razstavo, tako pa je bila samo fotografija. Nadji Zgonik sem hvaležen. Prvič v življenju sem se počutil kot primorski umetnik. Hm, Kette, Kosovel, Černigoj, Brecelj. Tokrat izberem Breclja. Ker se je rodil v Sarajevu, odraščal je v Mariboru – mimogrede, v glasbeno šolo je hodil s poznejšim filozofom Mladenom Dolarjem –, potem je živel v Kopru in tam še na koncu delal briljantne stvari. Od vseh naštetih primorskih umetnikov je edini, ki sem ga srečal osebno. Ne samo enkrat, večkrat sem ga srečal! Najprej sem ga spoznal prek medijev. Pri petnajstih letih sem po televiziji gledal, kako je z Borisom Beletom na festivalu zabavne glasbe v Opatiji prepeval Rastemo. To je bilo nepozabno! Potem sem ga prvič srečal v živo, a sem to vedel samo jaz, on ne – oba sva nastopila na kultnem kulturnem dnevu Filozofske fakultete v Ljubljani. Pri osemnajstih letih sem ga povabil, v našem SNG Vrhnika je imel koncert. Takrat sem se ogromno naučil iz njegove akcionistične obsedenosti. In spoznal sem dvoje in bistveno. Marko Brecelj je bil med prvimi performativnimi umetniki na Balkanu. Ne med transformativnimi. Ko je na oder prišel Marko Brecelj, je bil pred nami – Marko Brecelj. Ampak to je kategorično gledališče. Performans – ‘personal form’, osebna oblika. Bil je nekaj neverjetnega. Celostna umetnina – Marko Brecelj. Ko sem ga gledal, sem hitro ugotovil, da je Marko Brecelj na odru še zmeraj on, a obenem več od tistega, kar je zasebno.«
»Leta 1989 sem se odločil, da se ubijem. V Ljubljani sem šel na vlak in krenil proti Ilirski Bistrici. Zaključiti sem hotel tu, kjer sem začel. Pokončati sem se nameraval pri slapu Sušec. Pa sem si premislil, si rekel, ne, ne boš ponovil klasične napake avantgarde. Z vlakom sem se vrnil v svoje posmrtno življenje. Grem odživet posmrtno življenje!«
Dragan Živadinov je v svojo umetnost vtkal tudi prepoznavni Transport Ilirska Bistrica. (Fotografija: Maja Pertič Gombač, Primorske novice)
Je žarčil nekaj drugega?
»Ne samo to, še več! Bom uporabil tisto, kar smo gledališki umetniki podarili religiji: svet je bil, žrtvoval se za nas, storil vse dobro, kar mora storiti sveti človek. Igral je v naši predstavi Biokozmizem::Izreka. Marko Brecelj je bil človek – sveti paradoks. Zame je v prvi vrsti performativni umetnik, ki sam sebi sproti proizvaja tekst in s tem sam postaja velika literatura. Srečal sem svetovne pesniške veličine, recimo Josifa Aleksandroviča Brodskega, in trdim, da pesmi in zlogomelodije Marka Breclja sodijo primerjalno v svetovno literaturo! Poleg pesmi je posnel skoraj dvesto zlogomelodij. Ritmiziral je zloge in jih strukturiral. Če izhajam iz avantgardne tradicije, temu lahko rečem zaumne pesmi. Nepozabno je tudi moje naključno srečanje z njim. Nekega jutra sem ob prelepem sončnem vzhodu zakorakal na Čopovo ulico v središču Ljubljane. Nikjer nikogar, samo neki mož s klobukom stoji sredi ulice. Dobesedno stoji in se ne premakne. Pred njim pa voziček iz veleblagovnice. Prepoznam ga: Marko Brecelj. Še vedno se ne premika. V vozičku ima kartonasto škatlo. Približam se. On vzklikne: ‘Ustavi se, Živadinov!’ Ustavim se. Z roko gre v škatlo in potegne ven belo kredo. In reče: ‘Živadinov, slavnostno ti predajam to belo kredo, ker si eden redkih kredibilnih ljudi v tem mestu!’ Mi jo je izroči. In jo sprejmem. Bistven je bil njegov nagovor. To je bila performativna akcija za enega. Od tistega trenutka sva se odlično razumela. Igral je v naši predstavi, jaz sem gostoval na enem od njegovih pogovornih večerov, ki jih je prirejal v Kulturnem domu Hrpelje … Povezala naju je ‘magnetna metafizika’. Zato tudi ‘kozmo magnetizem’, s katerim sva moj sin Aljoša Živadinov Zupančič in jaz sodelovala pri najnovejši predstavi Rotulus Homo Pendulum. Proizvedli smo jo skupaj z Damirjem Bartolom Indošem in Zlatkom Burićem ter Tanjo Vrvilo prejšnji mesec v Zagrebu. Predstava je bila posvečena anti-mitu Marko Brecelj. Tisoč gledalcev se je prišlo priklonit Markovi zaumni poeziji in njegovemu anti-svetemu akcionizmu.«
»Bil je nekaj neverjetnega. Celostna umetnina – Marko Brecelj.«
Ste tudi profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani …
»Predavam kot zunanji sodelavec. Kot gostujoči profesor magistrskega študija gledališke režije! Nekaj let sem predaval z izjemnim Tomijem Janežičem, zadnje leto pa z mladim in izvrstnim Žigo Divjakom.«
Imate redne stike z mladimi – je upanje za slovensko gledališče?
»Je! Veliko več kot upanje. Ali je v naši republiki kaj več od gledališča?«
***
Dragan Živadinov (24. 1. 1960, Ilirska Bistrica) je v letih 1980–1984 študiral gledališko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani pri prof. Miletu Korunu. Leta 1983 je bil asistent režije Ljubiše Ristića in Georgija Para, z Edo Čufer in Miranom Moharjem pa je soustanovil retrogardistično Gledališče sester Scipion Nasice (1983–1987). Leta 1984 je bil soustanovitelj in predlagatelj imena retroavantgardnega umetniškega gibanja Neue Slowenische Kunst (NSK) / Scipion – Laibach – Irwin (1984–1992). Je idejni konstruktor stilne formacije retrogardizem. Leta 1987 je s Samom Lapajnetom in Matejem Mihelčičem (Gsus Ajax) soustanovil kozmokinetično gledališče Rdeči pilot (1987–1992). Leta 1992 je ustanovil kozmokinetični kabinet Noordung. Leta 1995 je s stilno formacijo telekozmizem vstopil v procesiranje petdesetletne gledališke predstave Noordung::1995–2045. Skupaj z vizualno umetnico Dunjo Zupančič je utemeljil postgravitacijsko umetnost. Leta 1998 je postal kandidat kozmonavt v Centru za usposabljanje kozmonavtov Jurija Gagarina, Zvezdno mesto, Rusija. Istega leta je skupaj z Jano Pavlič in Emilom Hrvatinom soustanovil Center za raziskave scenskih umetnosti Delak. Decembra leta 1999 je uprizoril prvo celovito gledališko predstavo v pogojih breztežnosti Biomehanika Noordung. Leta 2004 se je Draganu Živadinovu in Dunji Zupančič pridruži interdisciplinarni umetnik Miha Turšič. Leta 2005 in 2015 je prvič in drugič ponovil petdesetletno predstavo Noordung::1995–2045. Leta 2012 je z Miho Turšičem in Dunjo Zupančič zasnoval Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v kraju Vitanje z namenom kulturalizacije vesolja in kozmifikacije umetnosti. V osemdesetih letih 20. stoletja je gradil retrogardistične dogodke. V drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja je z Dunjo Zupančič formatiral postgravitacijsko umetnost. Od leta 2002 je z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem procesiral postgravitacijsko umetnost in informanse z metodo praznotelesne gledališke režije. V prvi četrtini tretjega tisočletja z Dunjo Zupančič gradi biomehatronske gledališke abstrakte. Je gostujoči profesor magistrskega študija gledališke režije na AGRFT v Ljubljani.
Gledališki režiser spet nad reko Bistrico, tam, kjer je že kot nekajletni deček med čakanjem na začetek glasbene šole občudoval »bistriške Benetke«. (Fotografija: Maja Pertič Gombač, Primorske novice)
***
Dragan Živadinov spet ob slapu Sušec v Ilirski Bistrici, kjer se je leta 1989 odločil, da bo vendarle odživel »svoje posmrtno življenje«:
***
Drevi bosta na osrednji državni proslavi ob kulturnem prazniku v Cankarjevem domu v Ljubljani Prešernovi nagradi za življenjski opus prejela kiparka Dragica Čadež in gledališki režiser Dragan Živadinov, nagrade Prešernovega sklada za dosežke v zadnjih treh letih pa vizualna umetnica Nika Autor, oblikovalski kolektiv Grupa Ee, glasbenik Tomaž Grom, pisateljica Nataša Kramberger, gledališka režiserka Nina Rajić Kranjac in oblikovalec zvoka Julij Zornik. Čestitamo vsem!
Roman Vesne MilekKleopatra: naj se zgodi je sodobna fiktivna pripoved o zadnji ptolemajski kraljici Kleopatri, stkana na podlagi dokazljivih in domnevnih zgodovinskih dejstev ter avtoričine domišljije. Spisana v prvi osebi, z glasom mlade, inteligentne, izobražene, čutne in oblastiželjne kraljice, poudarja intimno plat zgodbe, ki z avtoričinim značilnim patosom ter vehemenco suvereno stopa pred bralce. Kakor je tu in tam prebrati v drobnih vložkih iz sodobnosti, ki razkrivajo avtoričine vire navdiha, raziskovanje, dvom in sodobni pogled na zgodovino, se je pri raziskavi zgodovinsko izpričanih dejstev Vesna Milek opirala na nekaj tudi v slovenščino prevedenih del. Med njimi nemara najbolj na v romanu omenjeno delo Oskarja von WertheimerjaKleopatra (prevedel Dušan Ramšek, Cankarjeva založba, 1965), kjer avtor v dokumentarističnem slogu podrobno sledi izpričanim dejstvom v življenju kraljice, njenih sodobnikov in nraveh tedanjega časa od leta 60 zadnjega stoletja pr. n. št. do kraljičinega samomora leta 30 pr. n. št. Vesna Milek je več let raziskovala v romanu obravnavane teme, se odpravila tudi v Aleksandrijo in Vzhodno puščavo, o čemer je obširno že pisala v Delu, kakor je pred petnajstimi leti v istem časniku pisala tudi o Kleopatri kot mitu, vladarici in ženski.
Tekoče naj bi bila govorila vsaj sedem jezikov, bila izurjena v govorništvu, znanosti, zgodovini, umetnosti in še čem.
Kleopatra VII. Filopator (13. 1. 69–12. 8. 30 pr. n. št., oboje Aleksandrija) je bila zadnja od sedmih egipčanskih kraljic, imenovanih Kleopatra, in zadnji grški vladar Egipta. Pripadala je makedonski dinastiji Ptolemajcev, ki je po smrti Aleksandra Velikega zavladala Egiptu. Bila je druga od petih otrok nezakonskega Ptolemaja XII., potomca Aleksandra Velikega, in v svojem 39 let kratkem življenju je vladala 21 let, od leta 51 do 30 pr. n. št. Četudi so o njej, z izjemo Cicerona, pisali davno po njeni smrti, zgodovinski viri izpričujejo njeno domnevno izobraženost; tekoče naj bi bila govorila vsaj sedem jezikov, bila izurjena v govorništvu, znanosti, zgodovini, umetnosti in še čem. Čas njenega vladanja je sovpadal z obdobjem največje rimske ekspanzije, in, povedano nekoliko poenostavljeno, da bi svoj prestol obvarovala pred rimsko osvajalnostjo, je sama osvajala rimske vojskovodje oziroma vladarje. Govorimo seveda o Gaju Juliju Cezarju (100–44 pr. n. št.) in Marku Antoniju (82–30 pr. n. št.). Njen odnos z obema moškima je tudi osrednje gibalo romana v dveh delih; drugi bo med bralke in bralce prišel še letos.
Ime Kleopatre pri večini manj mladih zbudi spomin na istoimensko epsko zgodovinsko dramo iz leta 1963 v režiji Josepha L. Mankiewicza, posneto po delu The Life and Times of CleopatraCarla Maria Franzerja iz leta 1957. Film z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom naj bi pred dobrim desetletjem nasledil nov hollywoodski ep z Angelino Jolie v naslovni vlogi, ki naj bi ga v režiji Stevena Soderbergha posneli po s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni biografiji Stacy SchiffCleopatra: A Life iz leta 2010. Medtem ko filma do danes še niso posneli – omenjali so tudi igralko Gal Gadot v naslovni vlogi in vrsto zvenečih igralskih imen v vlogi kraljičinih sodobnikov – o Kleopatri še kar naprej vznikajo knjige, tako biografije, romani kot dokumentaristično-zgodovinska dela.
Napovedani drugi del Kleopatra: novi svet, ki bo izšel letos, pa, kakor je razbrati iz napovedi ob koncu prvega dela, vzporedno s Kleopatrinim vladanjem Egiptu popisuje njeno burno ljubezensko razmerje z veseljaškim Antonijem ter rojstva njunih treh otrok.
Prvi del romana Vesne Milek Kleopatra: naj se zgodi obsega obdobje od kraljičine rosne mladosti, ki so jo ob njeni radoznalosti zapolnjevali številni učitelji, pričetka njene vladavine po očetovi smrti pri osemnajstih letih, ko je bila sprva sovladarka z bratom in soprogom Ptolemajem XIII., ter zapletenega ljubezenskega razmerja z rimskim zgodovinarjem, govornikom, vojskovodjo in najvplivnejšim politikom rimskega senata Cezarjem do aleksandrijske vojne, v kateri je zgorel del veličastne knjižnice, vnovične oblasti Kleopatre ter brata Ptolemaja XIV., rojstva Kleopatrinega in Cezarjevega sina Cezariona, njenega dveletnega bivanja v Rimu, Cezarjeve nasilne smrti ter izbruha državljanske vojne v rimski republiki in njenega povratka v Aleksandrijo. Zaobjema dobro desetletje, od približno leta 55 do 44 pr. n. št.
Napovedani drugi del Kleopatra: novi svet, ki bo izšel letos, pa, kakor je razbrati iz napovedi ob koncu prvega dela, vzporedno s Kleopatrinim vladanjem Egiptu popisuje njeno burno ljubezensko razmerje z veseljaškim Antonijem ter rojstva njunih treh otrok. Ko jo je ljubimec v največji ljubezenski zgodbi vseh časov, ki morda to ni, razglasil za »kraljico kraljev« in k njenemu kraljestvu priključil kos rimskega imperija ter si s tem nakopal zamero številnih Rimljanov, je to izkoristil njegov tekmec Oktavijan Avgust, ob Marku Emiliju Lepidu sočlan drugega triumvirata. S svojo vojsko se je dvignil zoper Antonija in njegovo egiptovsko metreso, poraženec je zbežal v Aleksandrijo in si vzel življenje, kar je za njim storila tudi Kleopatra. Konec drugega dela romana se bo tako sklenil s sugestivnim uvodom prvega, kjer se prvoosebna pripovedovalka, ki je izgubila vse, kar je imela, v monološki obliki poslavlja od življenja, od lastne zapuščine, od mrtvega ljubimca, od sveta, od sebe. Še prej pa želi povedati svojo zgodbo.
Moja zadnja predstava zate je to, Antonij, ni več vrtnic, po katerih si bredel, ko si prvič stopal proti meni, ni omamnega vonja, je samo vonj po razkroju. Nekaj v meni se dviguje in opazuje ta prizor: ženska v dragoceni svili kleči ob moškem in nič ni videti, da je to ženska, ki je imela vse in zdaj vse izgublja.
(…)
S čim se je najtežje sprijazniti? S svojim lastnim podpisom. Z besedo, ki sem jo zapisala vsakič, ko sem zahtevala, da se zgodi moja volja. Ginesthoi. Naj se zgodi.
Antonij je odšel na pot. Morda mu zavidam, da bo prej spoznal misterij smrti.
Moja skrivnost bo razkrita, ko bodo zastrupljene konice lasnic prodrle v mojo kožo.
Roman Kleopatro slika kot inteligentno, izobraženo, spretno in kruto vladarko, ki da brez težav umoriti lastna sestro in brata, obenem pa jo prikazuje kot osamljeno, razmišljujočo, čutno in ljubezni željno žensko.
Na ozadju nenehnega spopada med Vzhodom in Zahodom za prevlado nad Sredozemljem Vesna Milek bogato slika helenistično Aleksandrijo v vsej njeni zavidljivi omiki. Razkošna palača z bogatimi sobanami in mozaiki, prelestnimi vrtovi z nasadi tristoletnih oljk, divjimi živalmi in skrivnimi podzemnimi hodniki, kompleks svetišč ter veličastna aleksandrijska knjižnica s tisočerimi knjigami in papirusnimi zvitki. V realističnem in hkrati bohotnem slogu pripovedi, ki podrobno sledi kronološkemu nizu dogodkov, je bralec priča političnim igram, zarotam, izdajstvom in umorom, strateškim prijemom in preračunljivim zavezništvom, ki se nevarno hitro spreminjajo in pred katerimi ni varen prav nihče, niti kraljica. Ob tem pa stopa v ospredje Kleopatrina čutna nrav, ki jo najintenzivneje razvija v ljubezenski igri s Cezarjem, od trenutka, ko se je izmotala iz zavite preproge, s pomočjo katere je skrivoma in drzno stopila k njemu, prek razkošnega potovanja z ladjo do Zgornjega Egipta, kamor ga je povabila, ter njunih preredkih skupnih ur v Rimu.
Roman Kleopatro slika kot inteligentno, izobraženo, spretno in kruto vladarko, ki da brez težav umoriti lastna sestro in brata, obenem pa jo prikazuje kot osamljeno, razmišljujočo, čutno in ljubezni željno žensko. Je romansirana biografija egipčanske kraljice, kakršno si je na ozadju zgodovinskega spomina zamislila avtorica. Vendar je bolj kot vprašanje, koliko se roman približa nikoli zares poznani resnični nravi Kleopatre in dogodkom, ki so krojili življenja nje, njenih najbližjih in egiptovskega ljudstva, pomembno, koliko je roman berljiv in konsistenten, kako ga brati s sodobnim pogledom in ali lahko védenju o Kleopatri in njenem času prinese kaj novega.
Ne glede na pomisleke roman o najslavnejši egiptovski vladarki, ki je igrala pomembno politično vlogo v Sredozemlju in Egiptu zagotovila neodvisnost, na katero je dežela po njeni smrti čakala do dvajsetega stoletja, prinaša privlačno branje, ki skozi bohoten, gost in tekoč jezik razkriva zgodovinsko dobo ter večplasten, skorajda sodoben pogled na izjemno vladarko.
Avtoričini že omenjeni okruškasti, ohlapni dodatki s perspektive današnjega sveta delu ne prinašajo dodatne perspektive, gre bolj za avtoričin monolog s sabo, za domnevne vzporednice med procesom ustvarjanja in nastajajočim izdelkom. Celo za avtoričina občutja, ki jih, ponekod skorajda identična, polaga v občutja na piedestal postavljene vladarke. Avtoričina reminiscenca ob smrti v svetu priznanega slovenskega režiserja – jezna sem, da me je pustil za sabo, in ja, zavidam mu, malo mu zavidam, da je spoznal misterij prehoda pred mano, brez mene – je nekoliko pretenciozna ponovitev identičnih občutij, kot jih je ob misli na Antonijevo smrt nekaj strani poprej v predsmrtni grozi občutila Kleopatra.
Ne glede na pomisleke roman o najslavnejši egiptovski vladarki, ki je igrala pomembno politično vlogo v Sredozemlju in Egiptu zagotovila neodvisnost, na katero je dežela po njeni smrti čakala do dvajsetega stoletja, prinaša privlačno branje, ki skozi bohoten, gost in tekoč jezik razkriva zgodovinsko dobo ter večplasten, skorajda sodoben pogled na izjemno vladarko. Prinaša tudi dekonstrukcijo mita o Kleopatri kot preračunljivi vladarki, morilki, prešuštnici na eni strani in utelešenju modrosti na drugi ter jo namesto na piedestal, k bogovom, postavlja na tla, k ljudem.
Ne poznam nikogar, ki bi knjige tako močno ljubil, kakor jih Urška Taufer, pa hkrati z njimi ravnal veliko manj skrbno, kakor bi na podlagi te velike ljubezni pričakovali. Igralka SNG Nova Gorica je bralka že od malih nog. To niti ne preseneča, saj izhaja iz družine, kjer imajo knjige prav posebno mesto in kjer ne le berejo, temveč tudi pišejo. Če ne knjig, pa gledališke tekste. V Urškinem otroštvu doma niso imeli televizije, pa tudi zdaj v njenem ljubljanskem stanovanju kraljujejo predvsem knjige. Niso le na knjižnih policah, temveč jih najdemo povsod, v vsakem prostoru. Njene knjige so pri prijateljih, knjige prijateljev pa tudi na njenih knjižnih policah. Kadar jo obiščem, tako včasih domov odnesem tudi kako svojo, ki sem jo že pogrešala, pa nisem vedla, kam je zašla. Urška pripoveduje, da je veliko knjig pri njej tudi zato, ker z njimi ni ravnala spoštljivo in jih knjižnica ni več sprejela. »V vseh teh letih sem v knjižnici pustila kar veliko denarja,« prizna. Bere vse žanre, knjigo za knjigo, že vse življenje. Tudi v obdobjih intenzivnega študija ali dela si je vsaj pred spanjem vedno vzela čas za branje.
Urška Taufer v prijetni popoldanski družbi (Fotografija: Andraž Gombač)
Babičine zgodbe je poslušala po telefonu
V njenem stanovanju v Kosezah najdemo knjige večinoma v slovenščini, saj najraje bere v materinščini. Nekaj je sicer knjig v italijanščini, angleščini, hrvaščini, tu so tudi pozabljeni latinski in starogrški slovarji. Pravi, da je že od otroštva nesistematična bralka, ki jo zanima celotno leposlovje in bere vse, kar dobi v roke. »Sem edinka, in ne le da berem od otroštva, temveč so mi v otroštvu tudi vsi brali – oče, mama, varuške, pa tudi babica po telefonu. Poklicala me je zvečer, takrat še po stacionarnem telefonu, vendar z zvočnikom. Pod telefon sem si namestila blazino in velikokrat kar zaspala, babica pa je brala še naprej. Nekega večera pa je mama ob vrnitvi domov slišala samo tišino. Poklicala je babico, ki pa se ni oglasila, saj je zvonilo v prazno. V strahu, da je kaj narobe, je poklicala sosedo in ta je našla babico v naslonjaču, kjer je še vedno potrpežljivo brala. Povezave pa ni bilo, saj je kabel pregriznil zajček.«
»Sem edinka, in ne le da berem od otroštva, temveč so mi v otroštvu tudi vsi brali – oče, mama, varuške, pa tudi babica po telefonu.«
Dedek Tone Partljič, ki nam je tudi že predstavil svojo mariborsko knjižnico, Urški zgodb ni bral, temveč jih pripovedoval: »Velikokrat pa je uporabil kar svojo domišljijo, kar mu pri meni najljubših zgodbah nisem pustila. In tako sta se sporekla njegova domišljija ter moje pomnjenje zgodb, ko sem mu oporekala, da je prejšnjič drugače pripovedoval in da mora spet začeti zgodbo. Največkrat Butalce.«
Ne, doma niso imeli televizije. »Oče je naredil knjižne police: na opeke je postavil lesene police, v luknjice med opekami pa različne figurice, in tudi tam sem odkrila vse možne male zaklade. Ob vseh pajčevinah in knjigah je bil to res pravljični svet.« Pa ne le doma, tudi pri dedku je bila bogata knjižnica vedno na voljo. In njena najljubša mladinska knjiga? Pika Nogavička, seveda.
»Close reading« (Fotografija: Andraž Gombač)
»Fikcija je realnost«
»Kot otrok sem šla s starši, pa včasih tudi s starimi starši, na morje za vse poletje. V knjižnici sem si izposodila za poln kovček knjig. Takrat si imel možnost, da ti odobrijo šest tednov izposoje. Že to sem si težko izpogojevala, potem pa sem knjige včasih vrnila šele po dveh mesecih in tako kdaj celotno žepnino zapravila za zamudnino. No, pa saj je danes tudi tako, le da je plača vseeno malo boljša od žepnine,« se nasmehne Urška in pove, da še danes rada hodi v knjižnico. Dokler je s starši bivala v Trnovem, je obiskovala zlasti Mestno knjižnico na Gosposki ulici pri Kongresnem trgu, kjer je danes banka. »Zanimivo, kako se ista stavba lahko spremeni, ko dobi drugo vsebino. Tam je bila včasih zame čudežna dežela. No, verjetno je za nekatere čudežna šele zdaj.«
Danes obiskuje knjižnico v Šiški, ki je bliže njenemu sedanjemu domu: »Prav fajn knjižnica!«
»Oče je naredil knjižne police: na opeke je postavil lesene police, v luknjice med opekami pa različne figurice, in tudi tam sem odkrila vse možne male zaklade.«
Ponovi, da je nesistematična bralka, saj jo že od otroštva zanimajo vsa področja leposlovja: »Obstaja fotografija, na kateri imam devet let in berem Kingovo Mačje pokopališče, ki ga danes ne morem prebrati, saj me navdaja z grozo. Ampak sem res brala prav vse, kar mi je prišlo v roke, četudi morda čisto prezgodaj. Ko sem prebrala avtobiografski roman Kralj alkohol Jacka Londona, sem prvič spoznala, da zna biti tudi branje knjig ‘problematično’. Pisatelj se spominja, kakšna anksioznost ga je obšla, ko se je moral iz fikcije vrniti v realnost, ker so ga starši klicali na kosilo. Ta enourna prekinitev v vsem dnevu ga je spravljala ob pamet. Prepoznala sem to. Že kot majhna sem sedela na plaži, s klobukom na glavi in dolgimi rokavi, da me sonce ne bi ujelo niti skozi listje dreves v senci, in brala ves dan. Knjigo za knjigo. Droga. Tako grozno jezna sem bila, ker me motijo, ko so me poklicali na kosilo in povlekli v ta svet …«
In še danes ji svetovi fikcije predstavljajo realnost. Ne preseneča torej, da dela v gledališču. Včasih je bilo branja preveč, da se ji je začelo vrteti od vseh teh zgodb, dogajanja, brala je prehitro, pa vendar ni zmogla ne znala nehati. »Ko bi morala spati, sem brala. Večkrat do jutra. Nič čudnega, da imam včasih probleme z nespečnostjo.«
Šla je tudi skozi obdobje, ko ni mogla brati: »Težko obdobje, ko so se mi naenkrat vse zgodbe zazdele nepomembne, neresnične, nerelevantne. Iskala sem knjigo, ki bi me nagovorila. Lahko bi rekla, da sem zbolela za pomanjkanjem smisla. Takrat sem segla po teh priročnikih za samopomoč, ki so danes povsod najbolj prodajane knjige. Iščeš nekaj, kar bi ti pomagalo, ko sam ne najdeš naprej. Zanimivo, koliko krivde, negotovosti razplamtijo v človeku. V kaj vse verjameš, da ti lahko pomaga. Ne pravim, da so vse knjige za samopomoč za v ogenj. Velika večina pa. Grozno obdobje, me veseli, da je mimo.«
»Ko bi morala spati, sem brala. Večkrat do jutra. Nič čudnega, da imam včasih probleme z nespečnostjo.«
In kako zdaj bere? »Kot rečeno, knjige so mi bile nekakšna droga. Sedaj se urim, da preberem poglavje in odložim knjigo, čeprav težko, brala bi naprej, vleče te. Ampak zapreš knjigo in zadihaš. Nato razmišljam, kam bi sama zapeljala zgodbo, če bi jo pisala. In tako ne ostanem na površini zgodbe, počasi seda globlje, dojamem stil pisanja, način razmišljanja. Zdi se, da nimamo več potrpljenja za opise, impresije. Spomnim se prvega in drugega branja Vojne in miru, na primer. Ob prvem branju so me, najstnico, v Tolstojevem romanu navduševali deli miru, kjer je bilo seveda največ ljubezni. Ob drugem branju so me navdušili vojni deli, ki sem jih prvič bolj ko ne samo preletela. Stavki so kot izklesani. In če bereš počasi, je neke sorte meditacija. Stavki vstajajo kot slike pred tabo. Vojna, a? Vsakomur priporočam knjigo Svetlane Aleksijevič Vojna nima ženskega obraza. Kolegica jo je pozabila pri meni na polici. Ja, včasih pridejo knjige same.«
Kam z vsemi knjigami?! (Fotografija: Andraž Gombač)
»Najlepše je, kadar ljudje lepo berejo«
Obožuje fizične knjige, ima pa tudi inkBOOK, ki ga največkrat uporablja na počitnicah. Kako pa ravna s fizičnimi knjigami: »Ne najlepše, žal. Delam robove, oslovska ušesa. Tale recimo,« pokaže knjigo Khaleda Hosseinija Tek za zmajem z vijolično obarvanimi listi. »Nekdo mi jo je posodil, pa sem jo dala v nahrbtnik, kjer so bile borovnice. No, knjige potem ni želel nazaj, tako da je ostala moja. Lani sem na morju brala neko knjigo in jo naslonila na mokre kopalke, pa so listi vpili vodo in je knjiga postala podobna morju, valovita. Ko sem jo želela vrniti v knjižnico, je seveda niso sprejeli, in tako je moja. Kar je v bistvu kar super, saj mi je zelo ljuba, pa je več ne tiskajo. Me je pa presenetilo, ko sem pred poletjem imela isto knjigo v kadilnici teatra v Novi Gorici. Videli so jo nekateri kolegi in se čudili, ali bom res prebrala knjigo s 700 in še kaj stranmi. Jemali so jo v roke, kot da je kak fosil, ostanek izumrle vrste. Ko se je odmor končal in sem ugasnila cigareto ter naredila oslovsko uho, pa so vsi skočili v zrak, češ kaj strahotnega počnem s knjigo. Da jo skrunim. Mar ni to grozno? Jaz pa vidim, da je knjiga, ki ni kot nova, živela. Vidim, pri katerih trenutkih se je kdo ustavil, če so ostanki ušes. Vidiš, da je knjiga imela zgodovino. No ja, prijatelji mi pravijo, da je to samo izgovor za mojo neverjetno nemarnost. Me pa navdušuje prijatelj, ki bere res lepo, nežno. Knjige, ki ima mehke platnice, nikoli ne odpre do konca, da se ne bi poškodovala. Ampak pravi, da lahko bere samo doma. Zato pa njegove knjige ostanejo tako lepe, kot nove. In zdi se mi, da mu potem tudi v glavi knjiga ostane lepo urejena, pregledna. Tudi jaz bi rada tako brala, ampak padem noter in več ne vem, kaj počnem, in od knjig mi ostanejo kaotični vtisi. Nemarnost, pravi moj sicer tudi nemarni prijatelj Ilija. Posodila sem mu najduhovitejšo knjigo Jeroma Klapke Jeroma Trije možje v čolnu. Ilija je duhovit človek, pa sem bila prepričana, da jo bo cenil. Po kakem letu mi jo je vrnil. Neprebrano, je imela pa na platnici odtisnjen podplat njegovega čevlja. Ne vem, kaj mi je hotel s tem sporočiti. Neka sodobna Pepelka ali kaj?«
»Lani sem na morju brala neko knjigo in jo naslonila na mokre kopalke, pa so listi vpili vodo in je knjiga postala podobna morju, valovita. Ko sem jo želela vrniti v knjižnico, je seveda niso sprejeli, in tako je moja.«
»Odvadili smo se poslušanja«
Ko dobi plačo, se Urška odpravi v knjigarno Mladinske knjige ali Beletrine in poišče kaj novega. »Ponavadi kupim štiri knjige in redkokdaj imam plan, kaj bom kupila. So avtorji, ki jih spremljam in čakam novosti, vendar pa povečini kupujem in berem po navdihu.«
Jo je pa nekaj navdušilo: »Predlani sem poleti mimogrede na facebooku postavila vprašanje, kaj mi priporočajo v branje. Mislim, da je to najbolj ognjevita diskusija na mojem zidu. In potem ima knjiga dodatno vrednost. Bereš in razmišljaš, zakaj je ta knjiga navdušila tega človeka. Tudi tako se spoznaš. Kadar me kak avtor navduši, preberem vse, kar je napisal. Recimo Ruse sem veliko brala, obožuje jih tudi moja mama. Tolstoja, Dostojevskega, Puškina, Lermontova, njegovo pesnitev Mciri sem se učila na pamet. Pa Dickensa, Stendhala, Hemingwaya, Balzaca, Zupana, Londona, roman Johna Williamsa Stoner … Astrid Lindgren, J. K. Rowling, Harper Lee, Donna Tart, Sylvia Plath, naša Tereza Vuk, ki jo z razlogom kličejo slovenski Bukowski – ma še več je kot Bukowski, kaka jajca, da v naši mali Sloveniji pišeš tako brutalno odkrito. O sebi! Kot piše tudi Elena Ferrante, ki pa ostaja anonimna. En tak Literarni Banksy. Nekateri pravijo, da bi bila lahko moški.«
Soglašava, da še tako občutljiv moški ne bi bil zmožen takšnega uvida v žensko dušo. »Dnevi zavrženosti je sploh posebna knjiga … kruto iskrena, neprizanesljiva, vleče te kot motor v globine občutka zapuščenosti, ki ga vsi poznamo. S to knjigo sem preživela veliko časa, saj sem na povabilo direktorice koprskega gledališča Katje Pegan napisala dramatizacijo in prav ta petek bo premiera v režiji Tijane Zinajić. Zato izkoristim to priložnost, da vse prisrčno povabim na predstavo.«
Rada bere tudi knjige o knjigah, o pisateljih, ki se zbirajo na raznih konferencah: »V zadnjem času je ena taka knjiga od Rachel Cusk, pisateljica potuje v Grčijo, kjer vodi delavnico za pisatelje. Brala sem jo na Kreti. Ko kam grem, mi je zakon brati knjigo, ki se dogaja tam. Vsa knjiga so v bistvu monologi ljudi, ki jih srečuje. Butajo vanjo svoje zgodbe, razmišljanja, večinoma predstave o sebi. Ob tem dobiš občutek, da nje ne vidijo, da govorijo sebi. In ko to bereš, vidiš, kaj vse ljudje verjamemo, in da je dejansko najnevarnejša zgodba, ki jo verjamemo, zgodba o sebi. Res vidiš skozi knjigo, na kako malo dialoga smo pripravljeni. Radi govorimo, stežka poslušamo. Tudi jaz rada govorim.«
Urškin izvod romana Johna Williamsa Stoner (Fotografija: Andraž Gombač)
»Knjige so kot prijatelji«
Pogovor o knjigah, ki jih imava obe tako zelo radi, skleneva s knjigami, ki jih prejmeš v dar, in z večno dilemo: kam ob pomanjkanju prostora z vsemi temi našimi ljubimi knjigami? »Že od nekdaj si knjige dajemo kot darilo, in za božič se tako včasih zgodi, da drug drugemu kupimo isto knjigo. Največ knjig pa mi je gotovo podaril dedek Tone, ki me je tudi s prakso največ naučil o primerjalni književnosti. Kadarkoli je slišal, da sem se začela ukvarjati z določeno temo, bodisi v gledališču bodisi da o čem pišem, mi je pripravil kup knjig na to temo in mi jih poslal. Brez pripisa. Tako me je naučil, da si moraš najprej ustvariti bazo, kadar se s čim ukvarjaš. Preberi čimveč in si potem ustvari rdečo nit. Spominjam se, kako sem delala seminarsko o Cankarju in brala njegove dnevnike, poezijo, prozo. Kar je bilo najprej abstraktno, poezija, je skozi dnevnik dobilo ozadje. V dnevniku si našel indic, zakaj piše, kaj misli, komu piše, zdi se ti, kakor da rešuješ rebus. Tudi danes, ko pričenjam priprave na novo predstavo, najprej preberem besedilo, potem pa vse o avtorju. Dejstvo je, da je imel pred sabo prazno stran. In svinčnik. Ven so prišle neke besede, rodilo se je življenje. Vsaka beseda je tam z namenom, vsaka je napisana prvič in oblikuje nekaj, česar prej ni bilo – izhaja pa iz tega človeka, iz vsega, otroštva, odnosov, notranjega sveta … TO mi je fascinantno spoznati!«
»Najljubše knjige so kot najboljši prijatelji: pridejo, kadar jih potrebuješ, potem grejo po svoje, čez čas se pa spet srečaš, isti, pa malo drugačen. S kakim novim ušesom, malo upognjen, kaka guba več. Vsebina je sicer ista, se pa vsakič drugače bereš. Če so pravi, v resnici nikoli ne gredo iz tvojega življenja – prijatelji in knjige.«
In kam da vse te knjige? »Ah, premalo prostora imam za vse. Rada namreč hodim tudi v antikvariat, k Cunjaku, kjer sem nekoč kot študentka tudi delala. Zdaj tam dela moj prijatelj. Ravno zadnjič sem bila tam in iskala knjigo Vargasa Llose, nisem ga še brala, pa ni imel nobene. Ko sem odšla, sem čez pol ure dobila sms: ‘Naključja pa to.’ Zraven pa fotografija platnice Zelene hiše. ‘Pol ure za tabo so jo prinesli. Jo imaš rezervirano.’«
Vendar pa njenih najljubših knjig večinoma ni na policah: »Zdi se mi škoda, da bi bile pri meni, in tako jih posojam dragim prijateljem. Zapišem si seveda ne, tako da nikoli ne vem, kje so. Kot ti lahko najdeš na teh policah kako svojo, tako jaz, kadar pridem h komu na obisk, kdaj na polici najdem kako svojo. Najljubše knjige so kot najboljši prijatelji: pridejo, kadar jih potrebuješ, potem grejo po svoje, čez čas se pa spet srečaš, isti, pa malo drugačen. S kakim novim ušesom, malo upognjen, kaka guba več. Vsebina je sicer ista, se pa vsakič drugače bereš. Če so pravi, v resnici nikoli ne gredo iz tvojega življenja – prijatelji in knjige.«
***
Urška Taufer v prostem času rada »trančira« Mozarta, kakor pravi sama. »To me sprošča, mojo mačjo družbo pa tudi.« Poglejte, prisluhnite:
