september 2015 - AirBeletrina
Panorama 30. 9. 2015

ZaPik: Elke Erb in dokončnost jeseni

Vsi, ki odvisni od kolektivnega ogrevanja drgetate po blokih, že veste – na vrata trka pozeba. Poletje se je stisnilo v ozek reženj naše zavesti, kjer prebiva snov, iz katere so narejene sanje. Vemo, kaj prihaja in vemo, da se je proti temu, kar prihaja, treba do zob oborožiti s šali, kapami, rokavicami, alkoholom in obešenjaškim humorjem. Nobene poti nazaj ni. Prihaja namreč zima. In pred našimi nogami že leži dokončna jesen. 

 

Bezeg v taktu oblakov
Elke Erb
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:
Brane Čop

19,00 €

Panorama 28. 9. 2015

Knjiga v meni: Fizika žalosti

Pri nekaterih se empatija odpre z bolečino. Pri meni se bolj z žalostjo.
Georgi Gospodinov, Fizika žalosti 

Fizika žalosti je knjiga, ki jo lahko začnete brati kjerkoli – in kadarkoli z njo končate. To je knjiga o bolečini, izgubi, zapuščanju, osamljenosti, pozabi, žalosti. Ob slehernem branju zareže drugje, na drugačen način, na mestih, ki najbolj bolijo. Na novo odpira brazgotine – in čeprav ji za hip zamerimo, da nas je opomnila na stvari, ki nam jih je s toliko truda uspelo pozabiti, smo ji že naslednji trenutek hvaležni. Bolečino povzroči le zato, da ji lahko sledi olajšanje.

Fizika žalosti ni priročnik za samopomoč. Ne razsipava z nasveti, ne ponuja uvidov, ne bo se vam pomagala soočiti z resničnostjo. Je knjiga, ki bolje posluša kot govori. Je destilirana empatija, empatija, ki se lahko rodi le iz bolečine in žalosti, ovekovečiti pa jo zmore samo umetnost.

 

 

Fizika žalosti
Georgi Gospodinov
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:
Borut Omerzel

 *Knjiga v meni je rubrika, v kateri bralke in bralci priporočajo čtivo, ki se jih je v zadnjem času najbolj dotaknilo.

Panorama 25. 9. 2015

Beletrinina literarna šola 2015

Letošnja literarna šola bo potekala v oktobru in novembru pod mentorstvom pisateljice Polone Glavan. Program bo temeljil predvsem na usmerjanju pri pisanju, svetovanju, analizi in diskusiji mentorice z udeleženci programa.

Literarna šola je zagotovo eden pomembnejših literarnih projektov knjižne zbirke Beletrina. Vzklila je, ko si je zbirka šele začela utirati pot na literarno prizorišče, danes, devetnajst let pozneje, pa lahko ugotovimo, da je pod mentorstvom Beletrininih pisateljev in pesnikov ustvarjalo in pridobivalo nove izkušnje ter znanja več kot 700 piscev iz Slovenije in zamejstva. 

Mentorica Polona Glavan se bo z udeležneci srečal trikrat, in sicer ob sobotah, 24. 10., 7. 11. in 14. 11. med 10.00 in 13.30 uro, v prostorih založbe Beletrina, Kersnikova  4, Ljubljana.

PRIJAVA IN KOTIZACIJA:

Prijavo, ki ji priložite besedilo, ki je vaše avtorsko delo, in svoje podatke (elektronski naslov, telefonska številka), pošljite do 15. 10. 2014 na elektronski naslov info@zalozba.org (s pripisom v naslovu za Literarno šolo). 

Kotizacija: 20 € 

***

Število mest je omejeno. V primeru prevelikega števila prijav si organizator pridržuje pravico do izbire udeležencev in da na predlog mentorice zavrne prijavitelje, ki ne ustrezajo kakovostnim kriterijem za udeležbo na literarni šoli.  

Za vse dodatne informacije smo vam z veseljem na voljo tudi po tel.: 040 123 245 (kontaktna oseba: Tina Deu).

O mentorici

Polona Glavan (1974) je pisateljica in prevajalka. Njene kratke zgodbe, ki jih je v devetdesetih redno objavljala v literarnih revijah, so bile uvrščene v antologiji slovenske kratke zgodbe Čas kratke zgodbe(Študentska založba, 1998) in O čem govorimo (Mladinska knjiga, 2004). Njen romaneskni prvenec Noč v Evropi (Študentska založba, 2001) je bil nominiran za nagrado kresnik za najboljši slovenski roman in leta 2012 ponatisnjen. Leta 2004 je izšla njena zbirka kratkih zgodb Gverilci (Študentska založba), istega leta pa je prejela tudi nagrado zlata ptica za izjemne dosežke na področju literature. Njen zadnji roman Kakorkoli (Beletrina 2014) se je uvrstil med deset nominirancev za nagrado kresnik.v Na letošnjem festivalu Vilenica je za isti roman prejela prestižno nagrado kristal Vilenica. Poleg pisateljevanja prevaja dela iz sodobne ameriške, angleške in irske književnosti.

Kritika 24. 9. 2015

»Pisatelj si zato tako težko, ker te od tega boli roka.«

O drobnem romanu Samko Tále: Knjiga o britofu veliko pove že dejstvo, da boste – če želite na primer v največji slovaški spletni knjigarni kupiti ta roman – na dom prejeli že peto izdajo. Povedna je tudi informacija, da je bil od izida leta 2000 roman preveden že v več kot deset jezikov, med drugim v francoščino, angleščino, arabščino in ruščino. Morebitna ugibanja o tem, kaj je na knjigi tako posebnega, postanejo odveč že po nekaj straneh. Dežurni krivec za izstrelitev romana med slovaške literarne megahite je namreč glavni protagonist in fiktivni pisec besedila Samko Tále, za čigar imenom se je ob prvi izdaji konceptualno skrivala avtorica romana Daniela Kapitáňová in tako povzročila pravo iskalno mrzlico, ki se je sicer končala nekaj mesecev po izidu.

Pripovedovalec Knjige o britofu je duševno in telesno zaostali meter petdeset visoki štiriinštiridesetletnik, po poklicu zbiralec odpadnega kartona. Zdi se resnejša, odraslejša različica dečka iz Haddonove uspešnice iz leta 2003 – Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa. K začetku njegovega pisateljevanja sta ga spodbudila »predvidevanje« jasnovidno razpoloženega mestnega pijančka Gusta Rúheja ter okvara njegovega nepogrešljivega delovnega orodja – vozička. Lahko si predstavljamo, da Samkova perspektiva, iz katere motri svet okrog sebe, neizbežno vpliva na karakter celotnega besedila. Njegovo prvoosebno dojemanje spominja na precejanje, pri katerem se na situ znajdejo tako nepomembne podrobnosti kot vsi stereotipi in sodbe, ki so mu kdajkoli prišli na ušesa. Cigani torej brez izjeme smrdijo; mini krila nosijo kurbe; Madžari so zli; če nimaš televizije, si čudak; če nisi neprestano delaven, si len … Skozi Samkova usta tako do bralca v neizmerno ironični obliki curljajo slovaške realije. Na primer proces tranzicije iz komunistične diktature v pluralni, kapitalistični sistem, kar smo ne nazadnje na lastni koži izkusili tudi Slovenci. Zato nam je blizu figura mestnega komunističnega veljaka, ki mu Samko dobroverno toži vse po vrsti, saj neizmerno veruje v to, da »tisti gor«, pravični sodniki, ki vse vejo in vse slišijo, kaznujejo vsak prekršek v skladu z njegovo resnostjo. Prav slednje manjka v demokraciji, ki se Samku, ponosnemu nosilcu pionirske rutice, zdi pretirano kaotična in brezpravna.

Zgodbena linija romana je sledeč pripovedovalčevi logiki pričakovano nelogična. Bralec je prisiljen v nenehno skakanje po časovni osi naprej in nazaj ter v večkratno vračanje k že povedanemu. Tako kot struktura romana je dobro premišljen in avtentičen tudi idiolekt, ki ga je Kapitáňova izbrala za Samka. Junak se namreč neprestano poslužuje pogovorne stavčne strukture in rabe »samkizmov« – njemu ljubih sintagem in rekov. Jezikovna plast romana je vseskozi izjemno rodovitno polje, kjer poganjata smeh in humor, ki razbijata manj nedolžne podrobnosti iz življenja Samka in njegovih sokrajanov v majhnem mestecu Komárno na jugu Slovaške, pa tudi širše, resničnih oseb s slovaške literarne scene. Nenazadnje pa jezikovna izbira omili tudi samega protagonista, čigar misli bi izzvenele vse prej kot blagozvočno ali politično korektno v primeru, da ne bi bile prelite s humorjem. Ta jih potisne v okvire tragikomičnosti, enako nekje vmes pa je tudi stopnja simpatije, ki sem jo kot bralka vzpostavila do junaka. Njegova prepričanja so namreč srž medsebojnega sovraštva in netolerance do drugega, proti kateremu se postavlja v želji biti zgleden in neoporečen državljan Republike Slovaške. Ob tem je morda že nekoliko absurdno, da mu zaradi prikupnosti njegove govorice/pisave vse to na pol oprostimo – s čimer pa se istočasno spet znajdemo pred ogledalom, ki nam ga je potuhnjeno nastavila avtorica. Tistim izkrivljenim ogledalom, ki naš odsev poveča in nam omogoči, da lažje zaznamo nepravilnosti kožne strukture. In slovaški obraz je tako kot obraz vsakega naroda še kako najstniško posut z mozolji.          

V celoti je mogoče spretno ubesedovanje, ki črno na belem udejanji želen zorni kot, izpostaviti kot tisto kvaliteto, ki navsezadnje nič kaj posebne, že videne zgodbene drobce povzdigne na višjo raven. 171 strani, kolikor jih šteje roman, je zato že dovolj za to, da se bralci razdelijo na tiste, ki se ob slogu zabavajo vse do konca, in te, ki se jim zdi, da bi lahko avtorica v svoje dobro zapisala kakšen stavek manj. S temi zadnjimi se identificiram tudi sama.

 

Daniela Kapitáňová: Samko Tále: Knjiga o britofu. Prevedla Diana Pungeršič. Ljubljana: KUD Sodobnost. 171 strani. 24,90 €.

Panorama 22. 9. 2015

Poletje je za osamljene

Prizor iz videospota Summertime Sadness Lane del Rey

Moj prvi poljub v srednji šoli je bil poletni, enkrat na dolgo julijsko noč, ko je zadnji test iz matematike pomenil svobodo, in tisti fant, tisti dolgolasi fant, čigar imena še danes ne vem, mi je govoril, da sem lepa, tudi ko se mi lasje lepijo na potno čelo.

Moški me je prvič slekel v poletni šoli v Barceloni, Jorge mu je bilo ime in okus je imel po pivu. Momljal je, ko mi je odpenjal modrc, najbrž nekaj španskega, in ni pustil, da prižgem luč. Iz njegovih črnih oči je dihala sopara.

Prvič sem se z moškim ljubila, ko me je peljal na morje. Pozoren je bil, ko me je bolelo. Prihajalo mu je na moj trebuh. Ponoči se nisva objemala, ker je rekel, da mu je prevroče. Moj prvi fant s kodrastimi lasmi, ki me je peljal v isto počitniško hišo kot svojo bivšo punco vsako poletje prej, deset let zapored. Po najinem razhodu sta šla tja enajstič.

S poročenim moški sem v vročinskem udaru sredi poletnega izpitnega roka drugega letnika prvič na glas brala poezijo. Večerna branja knjig so postala nočni prepiri o prihodnosti, ki sva jih vedno končala gola. Spala sva pri odprtem oknu, iz njegovega radia so igrali Joy Division in na nočni omarici je imel moje knjige.

Pri enaindvajsetih mi je poleti nekdo prvič rekel, da me ljubi. Da me ljubi, ljubi, ljubi. Spuščal je žaluzije, me skrival pod rjuho, hotel je živeti z menoj in otroke, ki jih še nisva imela, sva poimenovala. Sin, hči, sin. Prvi bo po meni, vseveden in nemiren, hči bo po njem, razbojnica, najmlajši pa … No, bova videla. Saj imava čas.

Lansko poletje mi je nekdo prvič rekel, da me ljubi. Ljubi, ljubi, ljubi. Pozimi je to prenehal govoriti.

Poletje je za osamljene.

Kritika 21. 9. 2015

To je (r)evolucija enega in vseh

Oj, junaki, le dajte, prodrite,

v naša mesta iz temnih gozdov.

Vse, ki bijejo nas, pohodite

in spodite iz naših domov.

 

Tako je napisal v zadnji kitici pesmi V mraku gozda leta 1922 rojeni Karel Destovnik – Kajuh, pesnik, čigar ime kaj hitro povežemo z vojno, partizanstvom, junaštvom. In letos maja, ob sedemdesetletnici zmage nad fašizmom, je izšla zbirka njegovih zbranih pesmi, ki jih je izdala Knjižnica Velenje. V njenem uvodu je Vlado Vrbič, ki je napisal opombe in knjigo tudi uredil, zapisal: »Knjiga je torej v bistvu pesmarica, zbir Kajuhovih pesmi – sodba o pesniku in njegovi poeziji pa je seveda prepuščena bralcem.« S tem izhodiščem se je treba lotiti branja – pesmi so tukaj, zdaj pa jih pretresajte, berite in sodite. Pri tem moramo nujno izhajati iz konteksta časa in prostora, v katerem je pesnik deloval in ustvarjal. To, da je bil vržen med izredno napeti časovni struni prve svetovne vojne, katere posledice so se ob njegovem rojstvu komaj polegle, in druge, ki je predstavljala poseben preizkus v človeški zgodovini, je pomembno zaznamovalo končno tonaliteto pesniške zbirke. Ta je razdeljena na tri večje enote: Od leta 1938 do aprila 1941, Od aprila 1941 do avgusta 1943 in Od avgusta 1943 do februarja 1944. Zajema torej burne trenutke pred in med drugo svetovno vojno, vse do tragičnega padca tega heroja, ki je bil ubit 22. februarja 1944.

A ti trije časovni sklopi niso ostro zamejeni – ne po tematiki ne po pesniškem pristopu. Temeljna ideja je vseskozi enaka: človek je bitje absurda, nepojmljivega nasilja, je kaotična struktura iz mesa in krvi, neko deformirano bitje, katerega edina popolnost je nenehen občutek praznine. Prostor te praznine je nato zapolnjen s človeškim trpljenjem, surovimi medvojnimi scenami, izgubami in duhovnimi malverzacijami (Povsod tema na potih lega, / a človek se skoznjo rine, / tava, hodi, dokler / v nesreče brezno ne zablodi). Celo čez ljubezen teče krvava reka, celo po njej kaplja vseprisotna groza tedanjega časa: »Bosa pojdiva, dekle, obsorej, / bosa pojdiva med bele cvetove, / v krilo nalomiva češnjevih vej, / da jih poneseš na talcev grobove.« Rešitve ni praktično nikjer; navidezni eskapizem je morda v spominu na čas, ko je bilo življenje znosnejše (Zdaj čakaš za rešetkami vsak dan, / kdaj v tvojo denem svojo dlan, / kot takrat, ko je cvel jasmin, / le brez strahu in bolečin.). A stanje takega hipnega »miru« presekajo surove pesniške vrstice, npr. v pesmi Pesem matere treh partizanov (Sini moji, sini moji zlati, / vas bom še gladila po laseh?) ali v pesmi Dekle v zaporu (Umrla bi … / A jaz živim, živim / in naj rodim otroka njim, / ki naju so ubili / otroka njim, / ki materam otroke so morili?), ali pa celo nadvse groteskne prispodobe o narodu, ki je (bo) mrtev (Matere, matere, / žene noseče, / lačne in blede, / grozno trpeče, / nosijo v sebi mrtvake, mrtvake).

Pesmi je tako mogoče brati kot (r)evolucijo enega ali vseh. Individuum se polagoma razbije in stopí z drugimi, dokler ne preide v kolektivizem – ali vsaj približek le-tega; odmiki so le v občasnih senzibilnih trenutkih občutenja pesniškega. Takrat, ko se subjekt zave, da je tu s posebno nalogo in da svet doživlja še bolj ranljivo ter občutljivo kot ostali (K vragu pojdite, / vi niste poeti!), ali pa takrat, ko je problem občutenja domovine zožen na enega samega človeka, četudi skozi oči vseh drugih (Moje oči plameneče poglejte, tovariši / in mi povejte: / še vidite v njih domovino?).

Uredniku gre priznati, da je spretno zastavil sosledje pesmi, da taka, glede na čas zasnovana delitev v tri sklope, ustreza in prinaša slikovit ter obenem celovit pogled na Kajuhovo pesništvo. Če bi pa zanemarili tako časovno tridelno delitev pesmi, bi jih lahko seveda združevali še po kaki drugi, npr. motivno-tematski kompoziciji. V prvo skupino bi lahko umestili pesmi, v katerih subjekt (pesnik) obračunava s preteklimi pesniškimi in literarnimi glasovi. Ti mu običajno predstavljajo duhovno materijo miru in modrosti, nekakšen protipol barbarstvu in zverinskosti, ki je med vojno planila iz človeka (Da bomo z barbarskimi klici hiteli preko zemlje, / da bomo pobijali vse, razrušili vse, / mi, ki čitamo Byrona, Gorkega, Bloka, Puškina). Včasih se zgodi, da pri tem izvaja pesniško »meditacijo«, da nagovarja takšen pretekli glas in z njim razčiščuje dogodke svojega časa in prostora (Še to bi, Cankar, Ti v tolažbo rekel: / Da ni še nas razkrojil časa strup, / da vriskanja beseda še živi.). Ali pa v nekaterih tovrstnih primerih z imperativom skrite umetniške groze kot glasnik pesništva kliče h glasni, prekipevajoči pesmi, kot se to zgodi npr. v pesmi PoetomNe peti, / rjoveti / bi morali / v teh dneh, / poeti. / Kajti pesmi tihe / več ne ranijo srca.«

V drugem sklopu bi lahko bile tiste pesmi, ki obravnavajo bolj vsakdanje stvari in dogodke, ki pretresajo eksistenco slovenskega človeka. A tudi tu ne zmanjka grenkih (pod)tonov in trpkih vsebinskih primesi. V pesmi Norec npr. obravnava človeka, ki se je »le smejal, smejal, smejal«, pa so ga zatem vklenili in odpeljali; objavljene so tudi pesmi, napisane ob raznih dogodkih, npr. Vseh mrtvih dan 1938 ali pa Novoletni sonet. A v teh primerih nikakor ne gre zgolj za obeležje dogodka ali kakšno bežno impresijo napihnjenega veselja, kakor se to rado pripeti, pač pa je v ozadju zmeraj premislek, odpiranje hudih eksistencialnih ran, poglabljanje v lastno in narodovo bit: »In spet sem sam v tem belem svetu. / Vprašanje mučno je z menoj: / »Kaj se s teboj, s teboj bo, narod moj?«

V tretjem sklopu bi lahko bile pesmi slutnje, tesnobe, bližine smrti in nekega strupenega časa (Že čas čutim, ki ga ni še, / čutim ga, kako on diše). Dan je enak dnevu, noč je enaka noči, bistvene spremembe ni. Iz teh pesmi se čuti zatohlost družbenega ozračja, vendar tudi slutnjo nečesa velikega, kar bo prišlo zatem (Vsi dnevi so kot en sam dan, / neskončno dolg in pust). Na eni strani je torej čas prinašalec premočrtne groze, na drugi strani pa se vsaj v kakšni od pesmi (Kdaj, ah kdaj) skriva tudi zametek upanja, morebitni prinašalec miru, razrešitve, povojne katarze; ki pa se le redko pojavi brez dvoma, če že ne v uresničitev, pa v to, kdaj bo ta uresničitev možna: »Kdaj, ah kdaj, prišel bo čas, / ko ne bo več vojn pri nas, / ko drugačen bo sveta obraz?

Največji, četrti sklop, pa gotovo predstavljajo pesmi z vojnimi motivi. Te pesnik pretresa in razpostavlja s svojstvenim stilnim konceptom, surovo figuraliko, predvsem pa subtilno zasnovano in poglobljeno psihosocialno sliko posameznika, ki se znajde v grotesknem stroju klanja, orožja in trpljenja. Človek je docela razčlovečen, dostojanstvo je umrlo, tli le še malo upanja. Tisto, kar Kajuhovo pesništvo dela presežno, se pravzaprav skriva v dimenziji prešernovske strukture, namreč: Kajuh ne pozabi na slovenskega človeka, na jezik in besedo, ne pozabi na hrbtenico domovine in mišice naroda. Četudi iz mnogih pesmi zeva globoka rana, pot ni docela zlomljena – to »sporočilo« prinašajo pljuski kratkih, zgoščenih pesmi čisto na koncu te pesniške knjige. S kako preprostim podobjem je na primer pesnik napovedal mladost, novo energijo, nadaljevanje življenja, zlom vojne: »V požgani vasi, med zidovi / pojo ob ognju fantje mladi.« Včasih pa ob tem tudi direktno nagovarja in motivira: »Ni več daleč tisti dan, / ko okupator bo pregnan, / takrat se bo vrnil še tvoj partizan, / junak bo, nič več tlačan.«

In potem ko se bralec sprehodi skozi vse te pesniške pokrajine, ki se kot razbiti fragmenti povežejo v eno samo, pljusknejo vanj mnoga vprašanja in razmisleki. Že res, da so te pesmi nastajale v posebnih okoliščinah, da je vojna stanje kaosa in da danes živimo »v miru«, a koliko človeškega je še v nas in kakšni »uporniki« smo danes? Kaj bi imel o tem povedati Kajuh? Da smo mi tisti, ki predstavljamo »kri novih, / srečnejših / ljudi«, ni dvoma. Vprašanje pa je, ali smo vse napore Kajuha in njegovih sodobnikov zares uspeli ustrezno unovčiti.

 

Karel Destovnik – Kajuh: Zbrane pesmi. Velenje: Knjižnica Velenje, 2015. 179 strani. 8,50 €.

Refleksija 18. 9. 2015

Ali bi slovenski avtorji ob dostojnem plačilu pisali boljše knjige?

»Ob hvalevrednem altruizmu teh ljudi, ki neštetokrat zastonj, v svojih kuhinjah, na lastnih računalnikih, ob odpovedovanju in vseh slasteh, ki jih naša država nudi samozaposlenim v kulturi, ustvarjajo pomembne knjige, bi vseeno dodal, da to žalostno dejstvo ni nekaj, s čimer bi se morali hvaliti, ali pojav, ki bi ga morali razvijati. Normalni pogoji za delo bi verjetno dali še boljše rezultate.« (Slavko Pregl: Prerok na tankem ledu)

Na enem od medsosedskih obiskov, ki sem se jih udeležila v zadnjem času, in recimo v slovo poletju, sem spet dobila vprašanje, ki me pogosto doleti, ko se znajdem v družbi ljudi, ki se zanimajo za moje delo. Ker očitno nekateri še berejo časopise, približno vedo, kaj počnem. Pišem knjige in recenzije. Včasih tudi žiriram ali poučujem na delavnicah tako imenovanega kreativnega pisanja. Toda drugo vprašanje je, ali se da od vsega naštetega tudi preživeti? Da je to vprašanje za slovensko pisatelja postalo stalnica, in kot trdi Slavko Pregl v knjigi Prerok na tankem ledu, ki je izšla ob njegovi jubilejni obletnici, me je spreletelo ne samo na tistem medsosedskem srečanju, temveč sem z njim soočena skoraj na vsakem literarnem gostovanju v Sloveniji, posebej med šolajočimi se mladostniki. Ti resda nekaj časa potrpežljivo sedijo na od odra oddaljenih stolih, poslušajo avtorjeve veleumne izreke o lastni knjigi, nato pa, ko se pogovor izteče proti koncu in sledi tisti trenutek molka (Ali ima kdo kakšno vprašanje?), kot martinčki prilezejo na plano; skladno z duhom časa jih ne zanima, kako prenašam svobodo (beri: kako se samodiscipliniram) ali kako komponiram stavke, pa tudi ne, kako najdem urednika, temveč ali se pri nas knjige splača pisati.

Spomnim se odgovora pisateljske kolegice Nataše Kramberger, s katero sva kot prejemnici Evropske literarne nagrade na lanskoletni Fabuli gostovali na eni od ljubljanskih gimnazij (skupaj z Lidijo Dimkovsko). Nataša je, če me spomin ne vara, odgovorila, da je nekaj časa, ko prejme honorar za knjigo, na zeleni veji, potem pa sledijo sušna obdobja, ko nima niti za kino. Mislim, da so mladostniki razumeli – ne splača se. Tisti senzibilnejši so še ujeli intermezzo, da denar ne more nadomestiti občutka svobode, med drugim tega, da vstaneš ob poljubni uri, ker si delal pozno v noč, si skuhaš čaj in sedeč na okenski polici strmiš na cesto, obešaš perilo ob nemogočem delu dneva, ker si hočeš odpočiti od zaletavanja v besede, hodiš na raznorazne shode in kot svobodnjak izrekaš stvari, ki jih kot uslužbenec z redno plačo verjetno ne bi izrekal, se sredi leta, seveda zopet izključno za potrebe pisanja, preseliš v druge kraje. Zalotila sem se celo, da vsa moja upovedovanja na literarnih večerih bolj ali manj služijo opravičevanju obstajanja na svobodi (ali se nisva z Goranom Vojnovićem v nekem pogovoru strinjala, da imava občutek slabe vesti, ker ob enajstih popoldne piševa roman, namesto da bi počela kaj bolj konkretnega oziroma družbeno koristnega?) in manj dejanski knjigi, zaradi katere sem bila kot avtorica nekam povabljena.

Tega pa verjetno ne gre toliko pripisati temu, da so nekatere stvari v literaturi neupovedljive, pač pa, da je v tej naši krajini nekaj zelo hudo narobe. Slavko Pregl se tistega praznega momenta, zdrsa z zelene veje, odplavanja v vesolje revščine, ki ga je omenila Nataša Kramberger v odgovor na vprašanje glede preživetja avtorjev pri nas, lotil sistematično. Bolj sistematično se verjetno ne bi dalo. Pregl spričo enormne količine podatkov zahteva bralčevo absolutno zbranost (in predanost), v zameno pa mu daje jasne, lucidne analize, ki ne razmetavajo z besediščem, in so, oh, kakšno olajšanje, zaznamovane s svojevrstnim avtorjevim humorjem.

Številke povedo veliko več od besed, v enem izmed zapisov omeni avtor, ki se skladno s svojo ekonomsko izobrazbo ne brani prozaičnih stvari. Tistim, ki kolikor toliko sledijo kulturniški sceni, so Preglova stališča znana: izboljševati tisto, kar je bilo s precejšnimi napori pionirjev, med katere seveda kot nekdanji direktor Javne agencije za knjigo in nekdanji predsednik Društva slovenskih pisateljev ter predsednik Bralne značke sodi sam, izgrajeno (med njimi na primer v zvezi s knjižničnim nadomestilom omenja Vlada Žabota) in ne zgolj rušiti. Preglova knjiga Prerok na tankem ledu torej opravlja časovno kirurški rez, čeprav ni zgolj zagledan v preteklost; kot avtor številnih knjig za otroke in mladino ima na konici jezika dobrobit slovenskih avtorjev, njihov status znotraj knjižnega sistema, pri čemer jih z dobršno mero vehemence vzporeja z drugimi evropskimi avtorji in sistemi, znotraj katerih delujejo.

To, da ima Pregl pri pisanju ves čas v mislih status mladinske književnosti, ki je pri nas marginalizirana, knjigi daje še dodatno srž in vrednost. Kajetan Kovič, priljubljen slovenski avtor mladinske književnosti in književnosti za odrasle, mu služi kot referenca. Z izračuni je Pregl dokazal, da je Kajetan Kovič za svoje literarno ustvarjanja v celem življenju prejel 400.000 evrov avtorskih honorarjev. Morebiten bralčev vzkrik nato nemudoma zaduši s podatkom, da sta približno toliko iz Slovenije v treh letih z avtorskimi pravicami za izdaje svojih knjig dobila Dan Brown in Joanne Rowling. Nacionalistična retorika, po kateri sega Pregl, je torej zdrava in argumentirana: »Kovič je samo z dvema svojima knjigama daleč presegel naklado vseh knjig Astrid Lindgren v Sloveniji skupaj, pa imamo v Sloveniji festival Pike Nogavičke, na Švedskem pa za Koviča še slišali niso.« Slovenci smo dobri bralci tuje literature, trdi Pregl, navsezadnje tudi naš predsednik vlade pozna, na primer, misli Woodyja Allena o seksu (tu se referira na šalo, ki je šla na račun opozicije), zagotovo pa ne pozna – ta opazka je moja – našteti pet avtorjev mlajše literarne generacije. Normalno je torej, da z veliko žlico zajemamo iz sveta, vendar je po Preglovem mnenju ob tem treba ustvariti pogoje za nastanek lastnega literarnega blaga.

Leta 2008, še pred ustanovitvijo Javne Agencije za knjigo, je Pregl zapisal, da morajo slovenski avtorji za uspeh v tujini imeti približno spodoben položaj doma. Dokler bo v precej bizarni piramidi pisatelja, državnega birokrata in mesarja na plačilni listi zadnji ravno pisatelj, bo težko začrtovati mentalne in materialne okvire prodora slovenske literature na tuje. Sedem let kasneje, in po ustanovitvi Javne Agencije za knjigo, je sicer prišlo do nekaterih izboljšav, predvsem pa se je skrb za knjigo v Sloveniji zbrala na enem mestu (najbrž pa se ni oddaljila od politike, kot predvideva Pregl), toda situacija glede avtorskih honorarjev je še bistveno slabša, kot je bila. Zdaj torej nastopi trenutek za tisti Preglov stavek, da je zmagalo vse, proti čemur so se borili. In nasploh so ti »komaj spodobno razmetani teksti«, kot pravi sam avtor, zbrani pod skupnim naslovom Prerok na tankem ledu, nekakšen avtorjev obračun s samim seboj in recimo tudi z lastno generacijo, ki sicer je vzpostavila nekatere knjižne mehanizme, vendar pa so se le-ti izkazali za nezadovoljive. Občutek celo dobimo, da avtorju skoraj kot duh iz steklenice uhaja vprašanje: kje smo ga polomili, da mora, na primer, dandanes avtor, če se hoče približati letni plači povprečnega birokrata, napisati 75 avtorskih pol na leto (kar je seveda nemogoče in bi vodilo v iztrošenje avtorja ter hkrati zasičenje trga). 

Ko sem se leta 2008 s prvencem kot perspektivna avtorica prijavljala za štipendijo iz naslova knjižničnega nadomestila, sem bila najprej pozitivno presenečena, da takšna oblika podpore avtorjem sploh obstaja. Nekomu, ki se je uprl družinski roki nadzora in zaradi vehemence ter celo objestnosti ni sprejel redne službe na zunanjem ministrstvu, je vseeno dobro delo, da znotraj svobodnega poklica obstaja verjetnost preživetja, ki med drugim sloni na direktivi o knjižničnem nadomestilu (v Sloveniji smo jo sprejeli debelo desetletje kasneje kot v Evropi, torej leta 2004). Toda po tem uvodnem vzhičenju je prišla streznitev. Pregl navaja, da je leta 2011 v Sloveniji 989 upravičencev na leto prejelo nekaj več kot 800 tisoč evrov; polovica se deli glede na izposojo gradiva, polovica v obliki štipendij ustvarjalcem. Govorimo seveda o letnih zaslužkih avtorjev, ki so do danes padli na že kar smešno kvoto. Za potrebe tistih, ki so pozabili – knjižnično nadomestilo je namenjeno avtorjem in založnikom za izgubljeni dohodek, ker so njihove knjige v knjižnicah javno dostopne. Za lažjo predstavo Pregl navede primer knjig avtoric, kot je Dese Muck, ki je bila v letu 2006 na osnovi izposoje v splošnih knjižnicah prebrana 64,231-krat. Če knjižnic ne bi imeli, bi v idealnih razmerah knjige Dese Muck kupilo isto število bralcev, kot si jih je izposodilo (tisti, ki želite ugovarjati že na tej točki, prosim, počakajte na končni izračun). Pregl omenjeno številko pomnoži s 14,5 evra, kolikor znaša povprečna cena te kategorije knjig, in pride do zaključka, da bi Desa Muck morala prejeti 55.000 evrov honorarja (in založnik 930.000 evrov). Vsota je seveda nepredstavljiva. Vse, kar bo avtorica dobila od države v zameno za brezplačno izposojo, je znesek v višini približno 5.000 evrov. 

Spričo precejšnje razlike med 55 in 5 tisoč Pregl navrže iskriv predlog (ali pa gre samo za avtorjevo jasnost in podkovanost, na ozadju katere vsi njegovi predlogi zvenijo naravno, morda pa ima prste vmes tudi časovni razpon tekstov?). Razlika bi bila lahko temelj, na katerem bi slonela zahteva države, naj iz denarja, ki bo šel za promocijo slovenske literature v tujini, organizator iz proračuna zagotovi prevod (vsaj) enega besedila Dese Muck. Toda tovrstni eksemplarični primeri so samo zastranitve; osrednja linija Preglovega pisanja, oziroma vsaj v tistem poglavju, kjer je govora o avtorjih, se giblje okoli vprašanja, kako avtorje primerno poplačati; glede na to, da se obseg denarja za knjižnično nadomestilo pri nas določa v odstotkih od zneska, ki ga država nameni za nakupe knjižničnega gradiva v javnih knjižnicah, gre za precej jasno alinejo: država bi morala poskrbeti za blagostanje svoje izvirne ustvarjalnosti. Ko Pregl na primer danskega prijatelja iz Agencije za knjižnice in medije vpraša, kako je mogoče, da država z dvainpolkrat več prebivalstva od nas namenja desetkrat višji znesek za poplačilo avtorjev knjižničnega gradiva, je odgovor jasen – prva prioriteta danske kulturne politike je spodbujanje ustvarjalnosti.

Torej? Že res, da se ob Preglovem navajanju, da je izgradnja šentviškega cestnega predora, katerega samo prekoračitev predvidenega proračuna bi lahko preživela sto najboljših slovenskih literarnih ustvarjalcev, in sicer za štirideset let, če bi ti prejemali mesečno rento 2.000 evrov, zgrozimo, toda to ni dovolj. Obsodba ali pa moraliziranje nista dovolj. Treba se je vprašati, in to Pregl v enem od poglavij tudi stori, kje so praktični mehanizmi, da bi knjižni ustvarjalci lahko živeli od svojega dela, še posebej, če se zazremo v statistike in ugotovimo, da od knjige v Sloveniji živijo tisoči – od tiskarjev do založnikov, od knjižničarjev do učiteljev – in da se v tej verigi najnižje na lestvici nahajajo prav ustvarjalci (predvidevam, da me soseda ne bi vprašala, ali lahko preživim, če bi ji dejala, da se gibljem v založništvu)? V tem delu knjige Pregl mnenje, da so slovenski ustvarjalci zajedavci (ali še kaj hujšega), postavi na laž. Ker ima posebno veselje z računanjem, na hitro oceni, da slovenska država spričo izposoj, ki so se brezplačno odvijale od leta 1992 do 2004, ko je bil uveden zakon o knjižničarstvu in s tem sprejet pravilnik o izvajanju knjižničnega nadomestila, avtorjem dolguje 20 milijonov evrov. Drznila si bom predvidevati, da bosta naslednji dve izjavi v prihodnosti imeli historičen domet: »Pravne podlage za to, da bi ga /neizplačani denar/, seveda ni. Bi pa lahko država, ki se je odločila v stomilijonskih zneskih realno vračati premoženje ljudem in institucijam, ki jih je razlastila neka druga država na tem področju, imela podobno pravičen do lastnih pisateljev, ki jih je razlastila sama.«

Na to ostro konico Pregl nasadi še en priboljšek; namesto o podpori bi morali govoriti o kraji. Kar država razdeli med avtorje knjižničnega gradiva, so le obresti na neizplačano glavnico, pri čemer pa zadrži še 30 odstotkov provizije, ki se vsako leto viša.

Zanka se potemtakem skriva v besedici »podpora« – država avtorjem ne poplačuje njihovega dela, kot je to praksa v drugih evropskih državah, temveč naj bi jim delala uslugo. Moja deziluzija glede varnostne mreže, ki naj bi obstajala v Sloveniji za avtorje, dobi jasno izrisano črto in misli, ki sem jih premlevala med zadnjim pohajkovanjem po Parizu (dobesedno ogledovanjem dolgih francoskih oken), se ne zdijo več tako perverzne; ne da bi bila nehvaležna za vse štipendije, ki sem jih prejela v preteklih letih za prijavljene projekte, toda vse to je – tudi v luči branja Preglove knjige – le pesek v oči. Občutek krivde, ki ga nosim s seboj kot pisateljica (Kdaj mi bo zares nehalo biti nerodno pred sosedi in prijatelji, ko izrekam to besedo?), je nesmisel. Naslednjič, ko bom soočena z gimnazijci, jim bom torej odgovorila drugače.

Pisanje v tem miljeju se bo splačalo, ko in če bomo uvideli, da se ga najprej splača izpostaviti za nekaj, kar nam pripada. To pa ni mogoče, če ne razumemo, v kakšnem pokroviteljskem kolesju država drži avtorje. Ne samo Pregl, temveč tudi številni drugi člani in članice DSP že leta opozarjajo, da je Slovenija edina država v Evropski uniji, ki nima urejenega plačevanja avtorskih pravic pri fotokopiranju avtorskih del. Rešitev pravzaprav ni tako zelo oddaljena od zdravorazumske logike; z letnim plačilom pavšala, recimo 60 centov na mesec na šolarja, bi legalizirali fotokopiranje in avtorjem fotokopirnih del zagotovili plačilo za njihovo ustvarjanje. Pregl spet naredi izračun: v sosednji Avstriji na ta način zberejo in domačim avtorjem ter založnikom razdelijo skoraj enajst milijonov evrov, pri nas bi v takšnem okvirju prišli do zneska 1, 5 milijona evrov (za 250.000 šolarjev).

Leta 2013 sem ob prejemu Evropske literarne nagrade za roman Sušna doba premlevala o stvari, ki je v tistem trenutku nisem znala formulirati. Na odru sem izrekla le to, da roman posvečam Nigerijki, ki nam je vsakodnevno čistila hotelsko sobo, temnopoltemu natakarju, ki nam je prejšnji večer stregel na slavnostni večerji, in drugim priseljencem, ki že od zdavnaj oblegajo evropske okope (v nasprotju s predstavami, da se to dogaja zgolj v tem trenutku). Ne vem, če je kateri od gostov pod bleščečimi lestenci pomislil, da je nekoliko nenavadno, da kaj takšnega izreče avtorica, ki nima, seveda na izkustveni ravni, niti najmanjšega pojma o kolonialni preteklosti. Toda v tej ozki razpoki med temo romana, ki je netipična za slovenske loge, do prejema nagrade za knjigo, ki naj bi bila odraz nekakšnega »javnega interesa«, vidim nekaj bastardičnega. To, da se je prst uperil prav vame, ki sem napisala roman o onstranslovenskih pokrajinah (pa pustimo diskurz o univerzalnosti literature za hip ob strani), se mi zdi svojevrstni lapsus, ki se je odrazil na primer v tem, da komisija ni pravilno prebrala pravilnika (pogoj za kandidaturo sta bili dve knjigi in ne dva romana, zaradi česar se mi je kasneje pripetil izpad ene izmed slovenskih pesnic in romanopisk, ki ji je nagrada menda za las ušla iz rok), do tega, ta država sploh ne pozna lastnih ustvarjalcev. Če bi jih namreč poznala, se ne bi – ob vseh govorancah o kulturni identiteti in pomembnosti jezika – oklepala preživelega sistema subvencij in avtorjem istočasno odrekala denar, ki jim pripada in s katerim bi morda lahko celo odrešili Mladinsko knjigo vseh muk, kot nekje predlaga avtor knjige Prerok na tankem ledu

Ko se od sosedskega obiska ob koncu poletja vračam v stanovanje in prižigam luč, včasih poskušam formulirati tisto neizrečeno misel. Toda ker sem zamudila priložnost, zdaj niti nima smisla. V bistvu je šlo za upor proti sistemu takšnemu, kakršen je, in ki si je moje pisanje – v trenutku (s)prejetja nagrade ter še prej pristajanja na kovance (logika bolje nekaj kot nič nas bo dolgoročno dotolkla, predvsem pa preusmerja pozornost od velikih bitk, ki bi jih morali izbojevati, na male bitke, da ne rečem medsebojno ravsanje za mizerne zneske), ki nam jih meče država (v obliki štipendij), in torej vstopanja v čevlje, ki naj bi prezentirali določen tip slovenskosti –, prisvojil. Toda zdaj sem menda prestopila na stran tistih, ki po preglovsko zastavljen sistem rušijo, kot se reče, zaradi rušenja samega …

 

 

Slavko Pregl: Prerok na tankem ledu (Eseji, pisma, mnenja o avtorjih in knjigi na Slovenskem), Ljubljana: Cankarjeva založba (Zbirka Bralna znamenja), 2015.

Kritika 16. 9. 2015

Ponovitev po koncu

Če bi se bralcu romanesknega prvenca Dina Bauka Konec. Znova ob imenu Denis in letnici 1989, ki tičita v naslovu uvodnega poglavja, lahko zazdelo, da vstopa v svet odraščanja mladostnika, ki se bo ob koncu knjige sprevrgel v nekakšno predhodno različico Vojnovićevega Marka ali Markovega očeta, bi se zmotil prav toliko, kot če bi se v branje romana napotil v pričakovanju in predvidevanju cenene jugonostalgije. Konec. Znova ni namreč ne eno ne drugo; če se že dotika kakršnekoli nostalgije, ne gre za nostalgijo po kolektivu in skupni državi, ki bi tako pozitivno zaznamovala svoje narode, da si ti še desetletje, dve, ne bi opomogli od njenega razpada, temveč roman prej oblikuje posameznikova nostalgija po mladosti. Njeno jedro so slike in posnetki, shranjeni v predalih spomina, ki jih za bralca odpirajo Baukovi junaki, iščoč zaključek, ki ga niso imeli.

Ker gonilo romana niso dialogi, temveč spomini zdaj enega, zdaj drugega pripovedovalca, je način, na katerega Bauk gradi zgodbo, tako vse prej kot linearen: retrospektive neprestano vznikajo skozi pripoved, se povezujejo in sestavljajo sliko treh mladih vrstnikov s konca 80. in začetka 90. let, navdušenih nad svojim bendom, rokenrolom in svobodnim pohajanjem. A le dokler brezskrbnega druženja leta 1992 ne prekine birokratski sistem novonastale države, ki enega od njih, Denisa, izbriše in ga s tem preko meje vrže v balkansko vojno, druga dva pa v naslednjih dvajsetih letih svoje življenje zavozita po »običajni« poti: Peter zaradi noseče punce opusti ambiciozne načrte samoizpolnjevanja in raje seže po alkoholu, s katerim se laže prebija skozi svojo birokratsko službo, Goran pa z nelegalnimi posli postane del vodstva skorumpiranega podjetja, kar mu prinaša luksuz, drogo in plehke ženske. Zgodbi se pridruži še Mary – mormonka, ki je za čas svojega misijonarskega leta prišla iz Amerike v počasi razpadajočo Jugoslavijo, kjer ob Denisu, svoji prvi veliki ljubezni, prekrši mormonska pravila in spozna svobodo, v naslednjih dvajsetih letih pa si, neprestano menjavajoča službe in mesta, svojega življenja ne more osmisliti nič bolj kot Peter ali Goran.

Ker se Bauk ne spušča v izrisovanje človeških značajev niti bolj zapletenih medosebnih odnosov, so tako romaneskni junaki sicer precej tipizirani, zdi pa se, da globlja karakterizacija umanjka na račun retrospektiv, ki so dovolj raznovrstne, spretno zgrajene in umeščene v celotno »sedanjo« pripoved, da skupaj s preklapljanjem dogajalnega časa med poglavji dejansko ne porajajo občutka, da bi šlo za pripovedne prekinitve oziroma odklone, temveč pripoved dopolnjujejo in poganjajo naprej. In ko se zazdi, da zgodba o izbrisanem in treh ostarelih mladostnikih ne more imeti več nikakršne dopolnitve ali nadaljevanja, je Bauk že pripravil podlago, da romaneskni junaki lahko brez kakršnihkoli motenj preidejo meje realističnega v nadrealistično, pri čemer igra veliko vlogo literatura, kar tudi sami lucidno opazijo in se tako za hip soočijo z metafikcijskostjo.

Trenutek, ko se začnejo dogajati stvari, ki bi jim, kakor pravi Goran, še Kafka težko sledil, ko Mary v atmosferi romanov Paula Austerja vstopa v neznansko Bibliotheco Balcanico in predvsem ko Denis vstopi v belo futuristično knjižnico, iz katere bo pot vodila v ponovno srečanje z drugimi, ni trenutek fantazijskih svetov, v katerih je vse mogoče, niti zgolj sanjski privid znotraj trd(n)ega realizma, temveč prej asociacija na Borgesovo knjižnico: vesolje literature je edino, ki lahko uvede srečanje junakov, metafizika pa edino smiselno polje, edina pika med Koncem in Znova. Vse, kar lahko takemu koncu sledi, ne more biti nič več novega, lahko je zgolj ponovitev – to so pisma, v katerih se junaki znova dotaknejo drug drugega in vsaj delno razrešijo tisto, kar v resničnosti ni imelo zaključka, je pa v spominu pustilo močan vtis, hkrati pa še vedno ostajajo v območju pisanja – aspekta literature. 

Tako Dino Bauk, odvetnik in Mladinin kolumnist, bralcem v svojem prvencu ponudi veliko: precizno zgrajene posnetke spomina, katerih resničnost oziroma točnost je po svoji naravi dvomljiva, in podobe mladosti, ki se brez smiselnega zaključka in obetavnega nadaljevanja pojavljajo v ozadju zvokov jugoslovanskega novega vala in njegovega izteka v odmev rafalov. Od teh tonov preteklosti nas skupaj s svojimi junaki z uporabo možnosti literature prek metafizičnega vrha pripelje v edino smiselno ponovitev, kombinacijo obojega.  

 

Konec. Znova
Dino Bauk
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:

23,00 €

Panorama 15. 9. 2015

ZaPik: Toon Tellegen in september

September je otožen mesec. Opominja nas, da je za našimi hrbti za vedno potonilo še eno poletje, in da čas mineva vsako leto hitreje. Začenja se jesen, čas otožnosti, melanholije in beganja, čas odštevanja do naslednjega poletja, čas, v katerem se zdi, da se je nenadoma vse spremenilo, le mi smo obstali na mestu. September je čas skupne žalosti. Niste sami.

 

 

Brodišče
Toon Tellegen
Leto izdaje:
2012

Prevajalec:
Mateja Seliškar Kenda

25,00 €

Kritika 14. 9. 2015

Fosili Vodenjakov kot poezijski šepet o apokalipsi?

 

Naslov nima kakšne posebne intrigarske pretenzije, je zgolj eno prvih vprašanj, ki se postavi ob prebiranju knjige oziroma knjižice pesmi Vodenjaki Vena Tauferja, izdani ali, ker prvič izšla famoznega leta 1986, raje znova izdani pri precej frišnem založništvu, ptujskem Zavodu Itadakimasu in njegovi knjižni zbirki Poetovina. Preden se ga nekoliko podrobneje lotim, je treba omenit minimalistično ličen knjižični izgled, z vodenjaško plavo premalana gladka belina, fino zreliefirana in predvsem brez nepotrebne marketingarske navlake, brezumne bombastičnosti, s kakršno je opremljeno toliko dandanašnjih knjig. Ne, zgolj naslovnica, osnovne informacije, pesmi in spremno besedilo.

S slednjim bomo tudi nadaljevali, zanemarjajoč čisto osnovno, na številu knjig, dosežkih, nagradah, funkcijah itd. predstavitev avtorja, ki je vemo eden markantnejših povojnih slovenskih poetov. Pomenljivejša je sama predstavitev zbirke oziroma avtoprestavitev, se pravi, je njen avtor pesnik sam, ob čemer se morda postavlja vprašanje, zakaj sploh začeti tu, zakaj ne preprosto prebrati pesmi in o njih zapisati kakršno že recenzirajočo sodbo. Predvsem, ker je knjiga celota svojih delov, in če nek načeloma nepoglaviten segment, v našem primeru avtopoetska razgrnitev, precej podrobno in še stilistično vrhunsko opredeli knjižno vsebino, ji očrta koordinate ter usmeri v dokaj določen tok, velja to pri prebiranju in pisanju o knjigi pač upoštevat.

Vsak tekst ima kontekst, naš celo avtorsko nedvoumno določenega, in tule ga bomo na hitro povzeli. Vodenjaki so pesnikovo poimenovanje nenavadnih bitij, ki jih je imel priložnost opazovati na neki razstavi, in sicer nekaj tisoč let starih čudnih skulptur pol rib pol ljudi s široko odprtimi očmi ter težko nemostjo. Slednje poveže s katastrofalnim razvojem sveta, nekaj naravnih katastrof, zaradi katerih je izumrlo nepreštevno število bitij ter nemara tudi bližajoče se zdajšnje, slejkoprej posledice človekovega brutalnega poseganja v naravni red. Tu seveda ne more mimo nekaterih pavšalnih vzrokov, kakršnih smo sicer vajeni slišati med ljudstvom in njegovimi prijatelji, npr. kapitalistični pohlep kot glavni razlog za globalno segrevanje, zaradi katerega lahko izbruhne ledena doba etc. Dalje piše, kako skuša vsemu temu, tj. neizbežnemu naravnemu propadanju, dati pesniški glas, črnogledost skuša tudi preseči z določenimi prijemi, npr. pobegom v naravo in gozd ali ničejansko vitalnostjo. Slednjič poda tudi nekaj čisto formalnih fintic, kako mu je denimo slovenska ljudska poezija omogočila izražat te katastrofične vodenjaške barve ali pretanjenejšo pesniško postopkovno analizo, lupljenje jezika do strženov, fundamentov pomena …

Vidimo, hote nehote bodo pesmi ob takem spremnem tekstu prebrane skoz zelo določno optiko. Pesnikov precej intimen vpogled v lastno ustvarjanje, kar spomni na ono šolsko prvo paradigmo raziskovanja literature, tj. kako da so avtorjevi privat doživljaji in psihologije vplivali na samo delo. S tem načeloma ni nič narobe, če kaj, bi nemara marsikateremu današnjemu tekstu, predvsem poezijskemu, koristil še kak posebej naveden kontekst, podobno kot ima zemljevid legendo, kakorkoli že, pa se vse to lahko zvede na: ali poezija rabi umeščanje same sebe? Tule ne bomo probavali preveč modrovat, zato v konkretnejši obliki, četudi se da z marsičem v telem konkretnem posebnem zaobjeti tudi ono splošnejše: ali Vodenjaki Vena Tauferja rabijo umeščat sami sebe.

Da in ne. Navkljub, kot rečeno, lepo spisani pesniški avtopoetiki, velikim besedam in domiselnim metaforam, zanimivim razmišljanjem itn., je po mojem spremne besede pričujoče vrste preveč oz. samim pesmim pred njo ne dela pretirane usluge. Resda bi brez nje nemara ne pomislil na nekakšne izkopanine grotesknih kipcev iz davnine, toda za kaj takega bi bil dovolj zgolj kratek, suhoparen, jedrnat, posvetilu podoben, mimogrede, knjiga je posvečena staršema, pripis najnujnejšega. Brez nadaljnih razmišljanj, izpeljav, naštevanj postaj lastnega ustvarjanja, kako so se ob zretju teh hipnotičnih bitij pesmi izpisovale kar same itn. itd. Tako bi pesmi v knjižici dihale samosvojejše, svobodnejše, mnogo širše od vse kvalificirajočih razširjanj. Že zato, ker bi tako ves ta prostor lahko porabil za tekst o samih pesmih. In zato se bomo zdaj, kolikor je še placa, posvetili izključno njim.

Ker imajo res svoj poseben način, verzno tkivo, dikcijo, ki je nekaj drugega ali raje drugačnega od tega, kakršne jih kaže avtorjev opisni tekst. Minimalistične kot knjižni dizajn, ni velikih začetnic, ločil, utesnjujoče slovnice, vodenjaki kapajo neprekinljivo. Istoveten vsemu temu je izraz, ljudsko pesnenje odmeva ob popreproščenem izjavljanju, le da je slednje anonimnejše, nedoločno in spolzko, kot ribje obličje. Deljena je na šest bolj ali manj kratkih segmentov, kateri vsak nosi nek vodenjaški smisel ali nesmisel, od jezika do spomenikov. Zdaj »voda / nič ne reče / sveti skoz naše dupline / skoz ušesa prst posluša / skoz naša usta / trava steguje jezike« zdaj »skoz oglati kristal / se bo lomila / prerokba kroga / v motne in ravne vode / obzorja«.

Taka kristalna topost in amfibijska nemoč veje iz večine pesmi in širi njihov poetični domet do brezen v oceanskih globinah, ko še takšna kataklizma ne zmore utopiti poezijinega jezika. Ker jezika prespolzko, ne da se ga oprijeti in pridržati in iztisnit do molka. Zaradi tega so te pesmi tudi širnejše od ne vem kakšnega izumiranja in množičnega uničevanja v spremni besedi, tudi vsakršna prilika o njihovem nastanku jim je nedorasla. Kar bi jim obpesemskega lahko šlo vštric, je npr. nadaljno pesniško kolobarjenje, kajti ravno mali verzi puščajo nesluten vodenjaško ustvarjajoč potencial, ali tehtna misleča analiza. To pa sta že konteksta, ki, obratno kot avtorjev pojasnevalni tekst napram pesmim v naši knjižici, presegata tale tekst.

 

 Veno Taufer: Vodenjaki. Ptuj: Zavod Itadakimasu, 2014. 87 strani, 14 €.

Refleksija 11. 9. 2015

Ženske na robu živčnega zloma

Nikoli nisem spadala med velike ljubiteljice kriminalk. Zbranih del Agathe Christie nikdar nisem znala na izust. Ko je Stieg Larsson postal velika reč, se nisem potrudila niti toliko, da bi šla v kino. Potem pa se je nekaj zgodilo. Punce so prevzele krmilo. In to punce, ki prisili kolektivnega spomina navkljub, niso hotele pisati o kakšnem travmiranem, pa vendar veličastnem belem moškem detektivu, marveč o samih sebi. Kot bi vsaj komu postalo jasno, da pod soncem ni ničesar bolj dolgočasnega, kot je utrjevanje stereotipov, ki so bili že v izhodišči slabo zamišljeni.

Ko je Ni je več Gillian Flynn postala uspešnica velikega formata in s tem na široko odprla vrata drugim prispevkom iz žanra domačijski noir, je na površje izplaval tudi njen prvenec, Ostrina, ki je v mnogo čem morebiti celo bolj ostroviden. Saj veste – majhno mesto, vsa njegova navidezna domačnost in ljubeznivost, prevelika bližina, ki sili v preveliko prikrivanje. Dobri ljudje, ki se do te mere silijo biti dobri, da je vse skupaj že malo sumljivo.

Ostrina je pripoved o mladi novinarki, ki jo službena dolžnost ne preveč zadovoljno ponese v rojstni kraj. To je – bogu za hrbtom. V tesno zvezano majhno skupnost, kjer si je komaj predstavljivo zamisliti, da bi lahko umrli dve majhni deklici in je še najlažje sklepati, da jih je gotovo potolkel kakšen tujec. Tako ljubezniva skupnost sama sebi namreč nikdar ne bi prizadejala česa tako okrutnega.

Razveseljujoče je opazovati predvsem to, kako so si Flynnova in njene žanrske sopotnice okvir uganke o umoru izposodile za to, da bi skozenj pripovedovale zgodbo o nečem veliko bolj splošnem, resničnem, pa tudi veliko bolj morečem. O odnosu, ki žensko z lovkami družine privezuje na kraljestvo malomeščanske zatohlosti.

Malomeščanstvo je imelo od nekdaj jasne predstave o tem, kakšne bi stvari morale biti in še posebej, kakšni bi morali biti ljudje. Nihče se namreč ne trudi bolj, da bi ustrezal neki predstavi o samem sebi od tistega, ki ve, da ji nikdar ne bo zmogel zares ustreči.

Stephen King, mojster nekega drugega žanra je v svoji knjigi Danse macabre, ki si prizadeva biti analiza tega drugega žanra, bistroumno opazil, da grozljivko večinoma poganja konflikt norme s tistim, kar od nje odstopa. Če bi šli še malo dlje, bi lahko rekli, da gre v resnici za konflikt norme z normo. Z dejstvom, da je norma glorificiran skupni imenovalec posameznikov v skupnosti, ki mu nihče nikdar ne zmore zares ustrezati, si pa zato vsi toliko bolj predano prizadevamo. In takšno prizadevanje po svoji nujnosti vedno temelji na prirezovanju, zatajevanju in potlačevanju, vse to pa so obrazci, ki terjajo svoj davek. Že v življenju, kaj šele v umetnosti, ki se hrani s skrajnostmi, pogosto uničujoč. Nekaj, kar obstaja, tudi kadar vse svoje vitalne sile uperjamo v to, da bi odvrnili pogled, namreč ne obstaja nič manj, le da v tem primeru neopazovano in brez nadzora pridobiva na moči, s katero nam bo iz zasede slej ko prej odgriznilo glavo.

Gillian Flynn je v svoji malomeščanski mojstrovini pokazala, kako je eden najbolj neopaznih, zato pa tudi najbolj učinkovitih aparatov za reprodukcijo norme in za izvajanje njene prisile prav tisti, ki se navzven kiti z največjo pristnostjo – družina. Ne gre namreč zgolj za to, da je družina zatohlo okolje fizičnega in temu spolnega nasilja, družina je predvsem stroj, ki ima zaradi svoje silovite čustvene nabitosti specifično moč, da posameznika zaradi napačnih odločitev kaznuje tam, kjer najbolj boli. Tudi zato, ker v okolju, ki zaradi imenitne kombinacije relativnega gmotnega udobja in konservativnosti omogoča neskončne količine časa in neskončno odsotnost pozunanjenega smisla, ki človeka, še preden bi se dvakrat obrnil, pripelje na rob pameti.

Kazalo bi sklepati, da je tisti seženj žanrske literature, ki črpa iz vsakdanjega življenja eno privilegiranih mest, ki jih moramo obiskati, kadar bi radi razumeli njegovo psihopatologijo. Ravno psihopatologija vsakdanjega življenja in ne kaj bolj glamuroznega je namreč tisto, kar v naših življenjih na našo žalost večino časa odigra najbolj odločujočo vlogo.

 

Besedilo je bilo v angleščini  izvorno objavljeno na spletni strani ELit Literaturehouse Europa, v okviru mednarodnega projekta, pri katerem med drugimi mladimi avtorji s cele Evrope s svojimi zapisi sodelujejo tudi AirBeletrinini izbrani avtorji: Aljoša HarlamovKatja PeratAna Schnabl in Manca G. Renko. Slovenske verzije vam bomo v branje ponudili tudi tukaj, vendar vam vseeno priporočamo spremljanje strani Elit, saj prinaša mnoge zanimive pisce in teme.  

Panorama 8. 9. 2015

Lev Tolstoj o ljubezni do žene Sofje

Lev in Sofja Tolstoj

Ljubim jo, kadar se ponoči ali zjutraj zbudim in vidim, da me gleda in ljubi. In nihče, predvsem pa jaz ne, je ne ovira pri tem, da bi ljubila tako kot zna, po svoje. Všeč mi je, kadar sedi tesno ob meni in se oba zavedava, da ljubiva drug drugega kot moreva, in mi ona reče: »Ljovočka,« se malo ustavi, »zakaj so cevi v kaminu speljane naravnost ali zakaj konji dolgo ne umrejo ipd.« Všeč mi je, kadar sva dolgo sama in jo vprašam: »Kaj bova počela? Sonja, kaj bova počela?« Sonja se smeje. Všeč mi je, kadar se razjezi name in jo nenadoma, v hipu, obide ostra misel, včasih pa tudi zabrusi: »Nehaj, to je dolgočasno.« Toda že naslednji trenutek se mi plaho smehlja. Ljubim jo, kadar me vidi in ne ve, in jo ljubim po svoje. Ljubim jo, kadar je deklica v rumeni obleki ter iztegne spodnjo čeljust in jezik, ljubim jo, kadar vidim njeno glavo, vrženo nazaj, njen resni in prestrašeni, otroški in strastni obraz, ljubim jo, kadar … /…/

 

 

Lev Tolstoj: Pobeg iz raja
Pavel Basinski
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:
Borut Kraševec

29,00 €

Lev in Sofja sta poročena preživela skoraj pol stoletja. Njun zakon je bil ljubeč, divji, neznosen, poln odpovedi in nedosegljivih zahtev. Dnevniški zapis je nastal nedolgo po poroki. Pisala sta vsak svoj dnevnik, eden drugemu pa sta tudi dopuščala, da dnevniške zapiske prebirata.

Če vas zanima več o njunem odnosu, pa tudi o Tolstoju, njegovem delu in vplivu, ki ga je na njegovo literaturo imela Sofja, vas vabimo, da se nam danes, v sredo, 9.9. 2015, ob 19.00 pridružite v Kinodvoru, kjer bo dogodek, posvečen prav njima. Več o njem tu in tu.

Kritika 7. 9. 2015

Kitula? Kaj pa je to?

Vprašanje iz naslova se verjetno zastavi mnogim, ki dobijo v roke najnovejšo pesniško zbirko Esada Babačića. Ne, nič nima s kiti, ampak z eno drugo, prav tako enormno zadevo; »skrivnost« se razjasni že v prvem verzu istonaslovljene pesmi: »Želja mora goreti, / pa naj bo / še tako prazna, / bolj prazna / od tistih / pregrešno / dragih stanovanj / v kituli.« Nadalje jo pesnik (Kitulo, oziroma, seveda, Situlo) brez dlake na jeziku okliče za »največji nateg, / takšen, lep, / domač nateg« in brezkompromisno zastavi filozofijo zbirke, ki ima predvsem družbenokritičen podton. Zanimivo je tudi špekuliranje, zakaj avtor s spremembo imena izvaja nekakšno samocenzuro, če pa nas v verzih tako brez omahovanja postavi pred dejstvo – morda zato, ker Kitula ni samo en, edinstven, osamljen pripetljaj, ampak je zanj prispodoba vsega, kar gre v našem – kapitalističnem, pogoltnem, pohlepnem – svetu katastrofalno narobe. Vse je Kitula.

Kitula se bere kot izpoved dobrega prijatelja, na tak način jo tudi uvaja prva pesem z naslovom B. B., posvečena Branetu Bitencu, kakor izvemo v poglobljeni in osebni spremni besedi Igorja Divjaka, ki nas še bolj približa pesmim in avtorju: »Ej, prijatelj moj, končal sem v muzeju sodobne umetnosti.« Nasploh je precej nagovorov, od direktnih »Mi je pa všeč, veš …« do prikritih, ki nagovarjajo 2. osebo ednine, tebe: »Korektno si živel, / korektno boš umrl,« »Ne bodi žalosten, / če ti potrobi prazen vlak, / namenjen v Borovnico.« Zaradi tega odprtega načina izpovedovanja se zbirka bere kot živahen pogovor, ki vstopa v odnos z bralcem in ga spusti zelo, zelo blizu. Včasih preblizu, da lahko verzi z vso svojo neolepšano resnico udarijo kar najgloblje.

V pesmi Beli lasje beremo: »nihče nama ni upal / pogledati v oči / ker sva imela preveč poezije / in premalo ekonomije« in ravno to nasprotje umetnosti in kapitala je gibalo Kitule: izgubljene iluzije so pod seboj pokopale človeka, ki se s svetom spopada na svoj žalostni način. Saj ni važno, če je Kitula ali Situla, če je povedano preneseno ali neposredno, vsi vemo, kaj zbirka sporoča, njena neprecenljiva vrednost je v tem, da razpolaga z ravno pravo mere grenkobe in nostalgije obenem. »Kam so šli vsi srečni ljudje? / Kupovat srečo.« Babačić ne samo da opozarja na brezno, pred katerim smo se znašli, ampak nanj kaže s prstom in kriči: »kapital / kupuje / naše / prazne / laži«. To brezno se širi tudi v vsakega izmed nas, čeprav so njegove bolj ljubezenske pesmi še vedno zmožne intime: »Upam, / da je nebo / nad teboj / vsaj še malo / ožgano / od tvojih / nežnih / vzdihov.«

Babačić v svojem pisanju ni nikoli pokroviteljski, ampak je neposreden, sproščen, na tak način uporablja tudi jezik, ki ni slovnično neoporečen, ampak poln energije in dinamike; tako srečamo izraze »pred šihtom in po njem«, »nemc in bosanc / nobenih kurčevih čefurjev«, »pomahala sva belemu kruhu, / ki sem ga prešvercal iz tovarne«. Kapitalizem je še kako prisoten tudi v Babačićevem ljubem področju, športu – tu je šele polno izgubljenih iluzij! Babačić se spomni na usodno nogometno tekmo med Jugoslavijo in Argentino na svetovnem prvenstvu leta 1990. »Vsi so zmagali, le ti si izgubil«, pravi avtor namišljenemu navdušenemu navijaču, »Nič ni pomagalo, zjutraj je bilo treba v službo, / oni pa so se pobrali v svoje klube in igrali naprej, / kot da se ni nič zgodilo.« In tako tudi preko aluzije nogometa ohranja vodilo zbirke, ki spominja in tudi tolaži človeka, da je bila njegova utopitev v kapitalističnem sistemu neizbežna. Še malo, pa bomo vsi zaprti v muzeju sodobne umetnosti, kakor pravi Babačić, kjer je tudi Coca-cola, »eksponat človeške neumnosti in napredka. Toda ona je končala zaprta, / pa jo še vedno pijejo, / ker ne morejo nehati.« Samo še malo. Kitula kot utelešenje Situle, Kitula kot utelešenje vsega, kar je šlo narobe, ko smo v muzeje zaprli tudi srce.

 

Esad Babačić: Kitula. Lovrenc na Dravskem polju: KUD Nika, 2015. 63 strani, 15 €.

Refleksija 5. 9. 2015

Aleksandar Saša Hemon: Pišem o življenju, ki nikoli ni živelo, da bi razumel življenje, ki ga živimo vsi

Foto: Igor Modic

Bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon, ki se te dni kot gost Vilenice mudi v Sloveniji, je sproščen človek, čeprav so njegove knjige tematsko in vsebinsko napete: izseljenstvo, kritika ameriške družbe, razrite identitete, vprašanja nacije in naroda. No, zadnja knjiga The Making of Zombie Wars je smešna, smešna na boleč način. Pri sedemindvajsetih, na začetku vojne v Bosni, je prispel v Chicago. Tam je ostal in že po treh letih napisal svoje prvo delo v angleščini – Vprašanje Bruna -, s katerim je pritegnil tako kritiško kot bralsko pozornost. Med pisanjem je tleskal, da bi vzdrževal ritem jezika. Pri svoji drugi knjigi Nowhere man je to metodo menda opustil, ni pa ga zapustilo zanimanje ameriške javnosti. Tretji roman, Projekt Lazar, je prejel dve nominaciji za prestižni ameriški literarni nagradi. Avtobiografske eseje (ki to niso?) je zbral v Knjigi mojih življenj. Ko pripoveduje o svojih knjigah in literaturi nasploh, letijo iz njegovih ust reference, dovtipi, znanje, materiali za citate. Nima stališč, pravi, ima le začasne premisleke, ki jih bodo jutri zamenjali drugi premisleki. Edino: belo vino je morda res boljše od rdečega. Črnega po bosansko.

 

Koliko intervjujev boste imeli na gostovanju v Ljubljani oziroma Sloveniji?

Tale je peti. Jutri pa jih bom verjetno imel še osem.

 

Kako nosite medijsko pozornost in kako pozornost običajnih državljanov, ki k vam pristopajo s svojimi zgodbami?

Zame je vse to zgolj pogovor. Tudi javni nastopi, kot je bil nocojšnji, so le pogovor, ne pa predstava, v kateri bi bil jaz osrednji lik. Pogovori so lahko dobri ali slabi, seveda. Če so slabi, sem utrujen že medtem, ko se odvijajo. V vsakem primeru pa je zame to, da se ljudje za moje delo zanimajo, privilegij. V takšni situaciji ne morem ravno trpeti. Če bi trpel, tega ne bi počel. Sčasoma lahko postane izčrpavajoče, toda načeloma uživam.

 

Če je to pogovor, me pa vendarle lahko kaj vprašate.

(smeh) Zvito.

 

V ameriških recenzijah in kritikah so vaša dela pogosto propagirana kot avtobiografska. Ali se s takšnimi določili vaši literaturi dela kakšna škoda?

Drži, pogosto je tako. Zame je to prekršek zoper literaturo nasploh, čeprav razumem, zakaj bralci v mojih knjigah prepoznavajo avtobiografske elemente. V svojem delu res uporabljam kose svojega življenja in izkušenj, posredno se vedno izležem vanje, toda to so res samo kosi celotne zgradbe. Pomembno se mi zdi, da je zame kot pisatelja potencialni material vse v tem svetu, tisto, kar je v neposrednem razmerju z mano in tisto, kar mi je povsem tuje. Knjig zagotovo ne pišem zato, da bi izrazil neko globoko zakopano skrivnost svojega bitja ali pa zgradil sliko sebe, ki bi si jo rad ogledal. Če kaj, gre bolj za konstrukcijo delov nekega življenja, ki mogoče sploh nikoli ni živelo, da bi lahko razumel življenje, ki ga živimo mi vsi.

 

Nekje ste izjavili, da v literaturi sovražite spomine, saj ni vsaka zgodba vredna tega, da bi bila povedana. Katerim človeškim zgodbam pa vendar pripade ta čast?

Sovražim izpovedi. Vsak človek ima na razpolago vsaj nekaj snovi, ki jo lahko pove ali bi jo celo moral povedati. Ni pa nujno, da iz te zgodbe nastane knjiga. Sicer pa obstaja kopica zanimivih spominov in pričevanj ljudi, ki so preživeli holokavst, recimo. Ti spomini poročajo o nečem večjem od ene osebe, so poročila dobe in pričevanja z roba. Z izpovedmi pa je drugače, te mi gredo izjemno na živce. V takšni knjigi nam svojo življenjsko zgodbo izpoveduje nekdo, ki se je ozdravil alkoholizma ali počel stvari, ki se jih je nazadnje odrešil. Bil je na dnu, potem pa se je pobral in njegova nagrada je knjiga, ki jo je napisal: to preziram. Literatura ne more biti mesto za terapijo enega človeka. Nekaj puritanskega je v takšnih priznanjih, v potrebi po odpuščanju. Sam ne čutim potrebe, da bi kaj priznal, se zaradi česa izpovedal. S Knjigo mojih življenj vas ne prosim odpuščanja, samo zgodbe pripovedujem. S tem, kar sem počel in v svojem življenju, sem pomirjen.

 

Ste podobni svojim likom, ki so načeloma v redu, toda bežno pokvarjeni? Ste pomirjeni tudi s tem?

Pomirjen sem s tem. Večina literature pripoveduje o takšnih likih, večina ljudi je takšnih. Poglejte Čehova, poglejte Tolstoja, Nabokova. To so najbolj plodna tla, tako za literaturo kot življenje.

 

O temah, s katerimi se v svojih romanih ukvarjate, v javnih občilih lahko izvemo veliko. Toda kot bralka sem dobila občutek, da bolj kot teme vendar pišete zgodbe, ki so zanimive, ker so tako redko povedane, pa čeprav zadevajo milijone ljudi.

V svoji zadnji knjigi, ki še ni prevedena v slovenščino, The making of Zombie Wars sem vročično iskal načine, kako oblikovati zaplet (plot). Tam se morda ravnal nekoliko drugače, toda običajno skušam oblikovati pisateljsko metodo, ki bi vase zajela vse, od šal, ki jih slučajno slišim na ulici, preko zgodb, ki mi jih pripovedujejo prijatelji, do velikih tematik. Tema emigracije in diaspore me zanima predvsem zaradi križanja identitet, vzpostavi povsem novo področje, na katerem ni nič tako, kot se zdi, jeziki so dvojni in razklani, osebnosti so dvojne in razklane. To področje omogoča veliko raziskave in tudi igrivosti, gre za izjemno gosto naseljeno področje. Ali, če zadevo obrnem: takšno križanje mi kot pisatelju omogoči, da v področje sam privedem teme, like, zgodbe. Veliko njih. Na tem območju lahko gradim v neskončnost, sproti nastaja več prostora za literaturo.

 

Po vsem, kar ste povedali, imam občutek, da niste tip pisatelja, kot je bil Proust, ki je vse svoje dni preležal v postelji in čakal, da zgodbe »padejo skozenj«.

(smeh) Proust je bil poseben človek. Vsak človek, ne le pisatelji, razvije svoj stil. Stil – tudi stil življenja – je struktura, ki organizira prostor pripovedi in pa posameznikove občutljivosti do jezika ali sveta. Jaz osebno ne morem poležavati, ne morem čakati, da se mi bo nekaj zgodilo, pravzaprav komaj čakam, da vstanem in pričnem kaj početi. Spati se mi zdi naporno in odveč. Včasih se sredi noči zbudim, pogledam na uro in mi v trenutku postane tesno, ker vem, da moram spati, pa raje ne bi. Za Prousta je poležavanje delovalo, takšne izbire so povsem nevtralne. Jaz samo nisem tip človeka, ki bi svoj čas preživljal v izolaciji. Komunikacija mi pomeni izjemno veliko, rad poslušam ljudi in jim tudi rad pripovedujem.

 

Ste s svojimi knjigami danes zadovoljni?

Od sebe ne pričakujem popolnosti. Ko je knjiga napisana, je končana, k njej se ne vračam. Poleg tega ni moja naloga, da ocenim njeno vrednost. Ko jo izpustim iz rok, je last bralcev. V njihovo naročje pa ne morem posegati kot lastnik nekega dela. Zdaj ga izdelujejo oni sami.

 

Ko sva ravno pri komunikaciji: ali lahko vednost o tem, kaj vaši bralci doživljajo ob vaših knjigah, vtkete v vaše prihodnje delo? Vemo, da obstajajo avtorji, ki so nad svojimi bralci.

Vsekakor. Če vednost razumeva kot nikoli zaključen proces zbiranja in premikanja vidikov. Pisanje je zame nikoli zaključen dialog. Ne lastim si zaključene vednosti, pisanje je orodje za raziskavo življenja in sveta, orodje za razumevanje. Karkoli najdem – in tisto, kar najdem, nikoli ni totalno -, ponudim bralcem, ki se potem spet obrnejo name s svojimi interpretacijami in odzivi. Knjiga pravzaprav ni zaključena, dokler ne vstopi v kakršenkoli že dialog. Z odzivi se ne nanašam na hvalo, pač pa me bolj zanima, ali bo to, kar ustvarim, za nekoga imelo smisel. Zanima me, kaj me bodo vprašali. Vprašanja sprejemam bolj velikodušno kot mnenja, saj mnenja pogovor običajno kastrirajo.

 

Zvenite kot nekdo, ki nima posebej občutljivega ega. Drži?

(smeh) Dobri ste, dober trik. Če odgovorim z ‘da’, bom izpadel kot napihnjenec, če odgovorim z ‘ne’, pa bom prav tako izpadel kot napihnjenec. Da in ne, torej.

 

Poznamo vas kot pisatelja, poznamo vaše delo, toda o vaših drugih zanimanjih vemo malo. Radovedna sem. Jonathan Franzen ima ptice, kaj pa imate ob literaturi vi?

Imam nogomet in smučanje. Pa branje – čeprav to najbrž sodi v kategorijo dela. Zelo rad preživljam čas s svojimi hčerami. Predvsem pa sem rad na svetu, v svetu. Z ženo hodiva ven karseda pogosto, na obiske, na zabave. Rad se družim in z ženo v Chicagu poznava veliko ljudi. Pisatelje, nepisatelje, sosede. Vse to terja svoj čas in vse to me polni.

 

Katera je vaša najljubša nogometna ekipa?

Dve sta: Liverpool in FK Željezničari.

 

 

 

*Pogovor je nastal v Modrijanovi knjigarni, ki je Hemona gostila, založba Modrijan pa je izdala tudi Knjigo mojih življenj.

Panorama 3. 9. 2015

187. rojstni dan grofa Leva Nikolajeviča Tolstoja!

Lev Tolstoj igra šah z Vladimirjem Čertkovim, 1907

»Čuden človek je, takšnega še nisem srečal in ga ne razumem najbolje. Mešanica pesnika, kalvinista, fanatika in plemiškega gospodiča – nekaj, kar spominja na Rousseauja, le da je bolj pošten. To je zelo moralno in hkrati ne preveč simpatično bitje.«
(I. S. Turgenjev v pismu P. V. Anenkovu)

Grof Lev Nikolajevič Tolstoj se je rodil 9. septembra 1828. Na ta datum, 9. septembra (2015) AirBeletrina in Kinodvor organizirata dogodek v čast velikemu pisatelju.

Nedavno sta v slovenščini izšli dve deli, ki sta za razumevanje Tolstoja izjemnega pomena: avtorjeva biografija Lev Tolstoj: Pobeg iz raja (avtor: Pavel Basinski, prevod Borut Kraševec, Beletrina 2015) ter Tolstojevi pripovedi Hudič ter Kreutzerjeva sonata (prevod Borut Kraševec, LUD Šerpa 2015), ki sta bistvenega pomena za razumevanje Tolstojevega življenja ter njegovih protislovij. Za povrh bo maturitetno čtivo letošnjih gimnazijcev Tolstojeva Ana Karenina.

Zaradi naštetih dogodkov, pa tudi ker premišljevati o klasiki vedno pomeni tudi premišljevati o sodobnosti, se zdi smiselno, da začetek novega šolskega leta otvorimo z večerom, ki bo namenjen razumevanju življenja in dela grofa Leva Nikolajeviča Tolstoja. Kako pomembno je za razumevanje avtorjevega dela poznavanje njegovega življenje in obratno?

Kakšen hudič ga je gnal, da je pobegnil iz raja, na svojo poslednjo postajo?

Drobce odgovorov bomo iskali s pomočjo filma Poslednja postaja (r. Michael Hoffmann, Christopher Plummer in Helen Mirren kot zakonca Tolstoj), naštetih literarno-biografskih del in poznavalci ruske zgodovine, kulture in družbe. V pogovoru bodo sodelovali Borut Kraševec, eden najplodovitejših prevajalcev ruske literature in Sovretov nagrajenec, dr. Blaž Podlesnik, docent na katedri za rusko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti in Manca G. Renko, asistentka na oddelku za zgodovino UP FHŠ ter odgovorna urednica AirBeletrine.

 

 

Lev Tolstoj: Pobeg iz raja
Pavel Basinski
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:
Borut Kraševec

29,00 €

Če v Kinodvorovi knjigarni kupite knjigo, dobite dve brezplačni karti. Ogled filma za člane kluba Kinodvor je prav tako brezplačen. 

Več o dogodku na spletni strani Kinodvora in na Facebooku.

Dogodek organizirata Beletrina in Kinodvor v okviru projekta Z obrobja v središče, ki ga financira Javna agencija za knjigo JAK.

 

Refleksija 3. 9. 2015

Sofijina odločitev

Foto: Katja Lihtenvalner

 

Grška vlada je 22. julija glasovala o prvem delu tretjega paketa varčevalnih ukrepov, ki so ga spisali mednarodni posojilodajalci. V zameno »za preživetje Grčije in v izogib bankrotu ter izstopu iz evroobmočja«, kot nas je prepričeval vedno manj prepričljiv zdaj že bivši premier Aleksis Cipras. Z njim se je strinjala tudi večina poslancev. Ti so v skupaj tristočlanskem grškem parlamentu ukrepe potrdili.

Na seznamu so se prvič znašle tudi deložacije nepremičnin. Grška vlada je v nasprotju z npr. špansko do sedaj zadrževala izvajanje tega ukrepa. »Pozivamo poslance, da ukrepov ne potrdijo in ne pahnejo več sto tisoč gospodinjstev, ki se že spopadajo z revščino, brezposelnostjo in dnevnim bojem za preživetje, na cesto,« so še dan pred glasovanjem opozarjale nevladne skupine. Deložacije nepremičnin bodo po novem prišle v roke bank, ki bodo odločale o izterjavah. Kakšna bo prihodnost tistih, ki so lastniki samo ene nepremičnine, še vedno ni znano. O njej bodo odločali grški politiki v naslednjih mesecih.

Tudi o usodi šestinpetdesetletne Sofije.

Temačno kletno stanovanje v atenskem predelu Kato Patision ima zaprta polkna. Zrak je zatohel in stanovanje je umazano. Sofija odpre zalepljene oči. Na robu ust se ji je nabrala bela pena. Počasi si jo obriše z levo roko. Razgleda se po svojem skromnem, zanemarjenem bivališču. Vse je enako kot včeraj, ko je šla spat. Na mizi posušene drobtine in velik nož, s katerim je skušala prerezati nekaj dni star kruh. Podaril ji ga je sosedov pek. Ko ga je začela gristi, ji zobje kar niso hoteli pomagati. Na zgornji dlesni jih manjka pet, na spodnji štirje. Pomočila ga je v vodo. Okus belega lepila je bil ogaben in komaj ga je spravila po grlu. Rjuh, v katere je ovita, ni preoblekla že nekaj mesecev. Rjavo-rumeni madeži so se posušili. Dvigne težko glavo. Usede se na mehak kavč. Noge se dotikajo tal. Sedi tam in gleda predse.

V odprti omari so oblačila, ki so ji jih podarili znanci, sosedje in prijatelji, ko so jo še obiskovali. Ne verjame, da človeku, kakršna je sama, pripadajo takšna oblačila. Tako so čista in lepo zložena. Ne bi ji pristajala. Navkljub vsemu se je zahvalila ter jih prinesla domov. Pustila jih je v vrečkah in se jih nikoli dotaknila. Tam so spravljena. Čakajo na druge čase. Na jutra, ko se bo oblekla in odpravila v službo. Ko bo njeno zbujanje spet imelo smisel.  Ko bo iz lonca dišalo po svežem mesu in bo rezala rdeč paradižnik v stekleno posodo. Ko bo sin prišel iz svoje sobe in vprašal, kdaj bo kosilo. Ko bo zvečer legla na kavč in prižgala televizor. Ko bo sončni zahod spet imel smisel. 

Že nekaj let se zbuja brez zavesti o tem, kateri del dneva je. Polkna so zaprta cel dan. Ne odpira jih, ne odpira oken, ker ne mara poslušati pogovora mimoidočih. Skozi reže sivih polken spremlja njihove sence, ki so manj strašljive kot ljudje sami.

Kletna stanovanja so bojda v Atenah zgradili za skladiščenje šare ali pa za obrtne delavnice. Ker pa je v sedemdesetih in osemdesetih vedno več ljudi želelo živeti v centru grške prestolnice, so temačna bivališča opremili v stanovanjske prostore. Skupaj s stanovalci sta se naselili tudi plesen ter vlaga. Sončni žarki jih ne dosežejo. V današnjih Atenah v njih živijo skromni imigranti, pa revni Grki, ki nimajo za najemnino nekaj nadstropij višje, ter tisti, ki so ta skromna bivališča takrat kupili. Vsak od njih je imel vizijo, da bo kasneje v življenju napredoval. Po lestvici višje. Po stopnicah navzgor. Mnogi se niso nikoli preselili iz njih.

Sama je prišla sem s sinom, ko je bil ta star osem let. Zagrabila ga je za roko in se odselila od moža. Dovolj ji je bilo nasilja, alkoholnih hlapov ter praznih obljub. Takrat je delala kot čistilka v zasebnem čistilnem podjetju, ki se je ukvarjalo predvsem s čiščenjem podzemnih postaj. Edinega sina je preživljala sama in skromna plača ji je omogočala, da je nekoč podlegla obljubam vedno nadležnih bančnih uradnikov, ki so jo klicali po telefonu ter sladko nagovarjali: »Gospa, to je zdaj vaša priložnost. Na banki Pirejus zagotavljamo posojila po najnižji obrestni meri. Si ne želite, da bi stanovanje, v katerem živite, bilo enkrat vaše? Odločite se in vzemite življenje v svoje roke!« Po nekaj mesecih je podlegla. Odločila se je. Tako so storile tudi njene prijateljice Konstantina in Aleksandra, pa Anastasija ter Marija. Vsaka od njih je podpisala posojilo ter se zavezala, da bo v tridesetih letih odplačala obljubljen znesek. Službo je izgubila 2009. S tem je izgubila tudi možnost, da bi svoje posojilo lahko odplačevala.

Pogleda proti mizi. Rumeno moder znak Banke Pirejus. Kuverte prihajajo redno že pet let. Posute so s suhimi drobtinami. Odprte so zmečkane, preložene in uničene. Dve ležita po tleh. Cela gora njih je zaprtih. Že nekaj let je vsebina sporočila podobna: »Obveščamo vas, da plačilo vašega obroka posojila zamuja za 42 mesecev. Če do datuma, ki smo vam ga predpisali, ne odplačate dogovorjenega zneska, bomo prisiljeni preko sodne obravnave izterjati plačilo.«

Še vedno sedi na zofi, ki si jo je pred leti vsak dan postlala v udobno posteljo. Edino sobo je pustila sinu. Pogleda proti nekoč otroški sobi. Tišina. Njen sin je pristal v parku Pedios Areos v centru Aten. Njegovi prijatelji so upognjeni in sloki narkomani. Koščene punce brez zob, ki se z razmazano šminko streljaj vstran od parka pogajajo o tem, če bodo stranki zaračunale pet ali deset evrov za oralni seks. To je njegova stalna družba. Že dolgo ne ve več, kje spi. Ne srečuje ga. Zdaj je star 30 let. Točno trideset. Dom je zapustil pred štirimi leti. V sumljivi družbi se je gibal že kot najstnik. Dvakrat je v foliji našla zavit bel prašek. Trikrat ga je naključno videla v centru Omonije z družbo sumljivih mladeničev. Več kot trikrat se je skušala z njim pogovoriti, mu prepovedati in ga nadzirati. In vsaj trikrat si je morala priznati, da je njegove motne oči ignorirala.

Vstane. Njena hoja je počasna. Jutra so najbolj mračni del dneva. Utrujeno vleče noge. Svetla umazana majica visi na slokih rjavih rokah. Temne hlače so izgubile obliko. Mastni črni lasje, od katerih so le redki sivi, so speti v čop že nekaj dni. Odpre škatlo. Prazna je. Cigaret nima. Spet bo morala iz stanovanja. Ozre se po dnevni sobi. Na tleh zagleda več paketov robčkov. To bo njeno blago! Počasi gre do njih, jih pobere ter zbere v plastično modro vrečko. Že več kot leto je to edino, s čimer ji uspe zaslužiti vsaj za cigarete. Dohodka nima nobenega. Hrano v Atenah lahko najdeš, tudi če si brez vseh dohodkov. Znanci ali pa sosedje ti jo pustijo na predpražniku. Nekateri Atenčani ostanke s krožnikov obesijo ob smetnjakih. Če si tam pred potepuškimi psi in mački, je obrok tvoj. Občasno hrano deli tudi cerkev. Tam jo debela kuharica vedno ošteje, ko jo zagleda: »Sofija, ni te bilo k nedeljski maši. Če bi se večkrat obrnila k bogu, bi ti bilo lažje. Ne bi bila tako sama.«

Odpre vrata. Agresivna svetloba. Hrup prometa ter človeški glasovi zarežejo vanjo. Odpravi se po stopnicah navzgor ter po znani poti do postaje Atiki. S sabo nosi plastično vrečko, ki jo je napolnila s paketi robčkov. Na postaji se vkrca na prvi mestni vlak. Ko se potniki usedejo, se postavi med dva sedeža. Začne govoriti, vendar glas noče priti iz grla. Danes ni popila še niti kapljice tekočine, tudi govorila še ni. Grlo se ji je zamašilo. Odkašlja se.

Zdaj začne še enkrat: »Sem brezposelna že deset let. Imam dva otroka in brezposelnega moža.« Njen glas je šibak. Občinstvo jo ignorira.

Slišijo jo vsi razen tistih, ki so si ušesa zamašili s slušalkami. Vidijo jo vsi, razen tistih ne, ki so se odločili, da bodo gledali v tla, skozi okno ali svoj pogled usmerili v pametni telefon. »Z nakupom paketa robčkov boste olajšali mojo težko situacijo,« zaključi. Sofija je za občinstvo utelešenje najvulgarnejše revščine. Nočejo je tam. Pljuvali bi vanjo, ji pulili lase in jo brcali. Če bi lahko, bi jo potisnili skozi vrata. Ko bi bila ta vsaj odprta. Naj že pride postaja! Naj se vlak že ustavi in naj ta smrdeča babura izgine! Pa dan je bil tako lep, zdaj pa ta vse zaserje. »Vsak se sam odloči, kakšna bo njegova usoda,« razmišljajo, vihajo nosove ter odkimavajo, ko se jim Sofija približa z robčki.

Nobeden ne kupi paketa niti na tem niti na naslednjih sedmih vlakih. Zbere pa 90 centov drobiža, ki ji jih podari nek stari gospod na drugem vlaku. Rabi še vsaj evro in deset centov. Potem bi lahko šla do bangladeških fantov, ki v predelu Metaksurgijo prodajajo pretihotapljene cigarete po znižani ceni. Obupana je. Sede se na klop postaje, na kateri je izstopila. Ni spremljala, kje točno je, saj je ves čas zamenjevala vagone zelene linije, da bi tako zamenjala tudi sopotnike.

»Nisi našel čistih hlač? Sušile so se na stojalu. Kako je to možno? Ko se boš odpravil, zapri najprej polkna in potem še okna. Pa pojej kaj. Skuhala sem polnjene paprike. Všeč so ti,« zasliši glas. Obmolkne in požre slino. Pogleda na levo in desno. Ljudje stojijo v polkrogu zbrani okrog klopi, na kateri sedi sama. Nekateri jo gledajo. Na obrazih razbere gnus, pa pomilovanje, upor in apatijo. Pogleda predse in seže v žep. Zacinglja. Drobiž! Prešteje ga. Našteje dva evra. Obrazna mimika ostaja nespremenjena. Vstane in se odpravi na pot. »Če se ti bo mudilo, ti krožnikov ni treba umivati. Jih bom jaz, ko se vrnem. Ti vedno prideš utrujen domov,« pripoveduje glas.

Ulica je glasna in dolga. Njenega glasu ne sliši nihče. S svojo blaznostjo, praznim želodcem in mizerijo sama potuje po sivi atenski ulici. Tako se je odločila.