avgust 2014 - AirBeletrina
Panorama 30. 8. 2014

Dnevi poezije in vina 2014: Poročilo II

Ptuj z gradu (foto: Matej Pušnik)

Dragi bralci. Zavedamo se, da smo vam obljubili daljše poročilo z Dnevov poezije in vina 2014. Toda morali nam boste oprostiti. O nekaterih stvareh se preprosto ne da pisati.

Namesto tega pač vabilo. Pridite in ujemite zadnji dan festivala. Na Ptuju je samo še danes rezervat za poletje.

 

Za pokušino vam v branje ponujamo pesem Jane Bodnárové, ki bo danes, zraven častne gostje Elke Erb, švedskega pesnika Gunnarja Hardinga, finskega pesnika Petra Mickwitza in Cvetke Lipuš nastopila na velikem festivalskem odru. Pesem je prevedel Andrej Pleterski.

 

“Z vami smo ves dan”

[napis na obcestnem panoju ob križišču]

kdo pa ostaja z nami ponoči? čigav je vonj nad obrazi,

prebujenimi v črnini?! tik pred

svitom.

Morfej v tem hipu blodi po klinikah, belih dvoranah. prši

hipnotični eliksir na vse bolj

modra usta. »Life is a killer. Memento mori!« mrmra ta plešec z

rezkim dahom.

Morrrr-ffffej! je stal na koncu dolgega predora.

pa vendar: eno dekle je plesalo boso. na zguljeni preprogi v

dnevni sobi.

po polnoči je božični večer zadehtel po vonjavah kremnih rezin.

v mesečini je plesalo boso dekle. samo s seboj. pred tranzitom

skozi obstoj.

Panorama 28. 8. 2014

Dnevi poezije in vina 2014: Poročilo I

Za nami je šele prvi dan Dnevov poezije in vina, zato oprostite, če bo prvo poročilo kratko. Zelo kratko. Včerajšnji dan je minil v znamenju zbiranja prvih vtisov, prisrčnih srečanj starih znancev, sklepanja novih prijateljstev, v znamenju uživanja zadnjih dni poletja, preden bomo odšli v siva septembrska jutra. V znamenju poezije in vina.

In v znamenju prve častne gostje festivala Svetlane Makarovič, ki je kraljevala na odru in za njim.

 

Svetlana Makarovič (foto: Manca G. Renko)

Več o dogajanju na festivalu torej v naslednjih dneh.

Panorama 27. 8. 2014

Lestvica: Književnost in vino

V tokratni lestvici združujemo tisto, kar je le redko razdruženo: književnost in alkohol. Pa ne merimo na zolajevske jarke in beznice, razsute družine ter krvav naturalizem. Tudi na moraliziranje ne. Prej na tisto, kar nam v najboljšem možnem smislu nudi beg od sveta; trenutke pozabe ter občutek, da v svoji bolečini nismo sami. Prepričate se lahko tudi v naslednjih dneh na Ptuju, na Dnevih poezije in vina.

 

Ilustracija: Ana Baraga

1. France Prešeren: Zdravljica

Spet trte so rodile
prijatli, vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srcé razjásni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!

Skrajno nedomoljubno bi bilo, če na prvem mestu ne bi bilo Zdravljice, s katero se že osnovnošolci naučijo, da je vince zdravilno. Po eni strani nam razjasni od resničnosti zamegljene poglede, po drugi strani pa zatre tisto, kar najbolj boli. In v najtežjih trenutkih zbudi upanje, da bo jutri, jutri pa res, bolje.

2. Charles Baudelaire: Omamljaj se!

Vedno je treba biti pijan. Vse je od tega odvisno: to je edino vprašanje. Neprenehoma se moraš omamljati, da ne čutiš strašnega bremena Časa, ki lomi tvoja ramena in te tlači k tlom. Toda s čim? Z vinom, poezijo ali krepostjo, kakor hočeš … Samo – omamljaj se!

Kako blagodejni so trenutki omame, zaradi katerih pozabimo na Čas in na to, kaj vse nam je že prizadejal ter – če bo šlo tako naprej –, kaj nam še bo. Kako blagodejno je, da obstajajo trenutki čiste sedanjosti, ko ni bremen preteklosti in pasti prihodnosti in je le tisti trenutek, ki nas ponese, kakor je napisal zgoraj citirani avtor: Kamorkoli, kamorkoli! Samo ven iz sveta!

 

Ilustracija: Ana Baraga

3. Roald Dahl: Okus

Richard Pratt je bil slaven sladokusec … Prirejal je večerje, na katerih so stregli razkošne jedi in izbrana vina. Zavračal je cigarete, ker se je bal, da bi škodile njegovemu okusu, in ko je razpravljal o vinu, je imel nenavadno, precej smešno navado, da ga je naslavljal kot živo bitje. »Preudarno vino,« je rekel, »kar zadržano in izmuzljivo, ampak precej preudarno.« Ali »duhovito vino, blagohotno in razigrano – rahlo obsceno, morda, ampak vsemu navkljub duhovito.«

Ni vam treba biti tako velik connoisseur, kot je bil Richard Pratt, človek, ki je menil, da si lahko s svojim nezgrešljivim okusom za vino v zakon priigra mlado in še kako čedno nevesto, da bi si bili z vinom na ti. Vse, kar potrebujete, je kakovosten pogovor, ki vas bo držal pokonci, in zadostno količino vina, da se vam ne bo treba držati nazaj. Jamčimo, da boste do četrte ure zjutraj, ko nihče ne bo več zares poslušal vaše pripovedi o srce parajoči ljubezenski zgodbi izpred petih let, ker bodo vsi preveč zatopljeni v pripovedovanje svojih, tudi sami začeli vino obravnavati kot svojega nepogrešljivega družabnika, ki ima celo vrsto zavidljivih človeških kvalitet. 

4. Evripid: Bakhantke

Enako mero užitka daje revnim nič manj ko bogatim dar njegov, opojno vino, zoper žalost lek sladak. (Prevedel Anton Sovre)

Kar želi Evripid povedati, je, da je vino demokratična pijača. In Grki so demokracijo takorekoč izumili, ergo, mu je treba verjeti. Tudi zato, ker velja za tistega dramatika, ki je s svojo prenovo atiške tragedije končal klasično obdobje tega žanra in v dogajanje na odru vnesel nekaj sodobnega duha. Z dramo Bakhantke, ki so spremljevalke boga vina Dioniza, če slučajno ne veste, je med drugim uprizoril tudi orgiastične dionizične obrede. Logično: poesis + demos + vino = orgija. Pridite se prepričat na Dneve poezije in vina!

 

Ilustracija: Ana Baraga

5. Stephen Fry: The Fry Chronicles

Vino je lahko boljši učitelj od črnila in pomenek je pogosto boljši od knjig.

Saj ne, da knjigi ne bi priznavali njene vrednosti – je le orožje, učiteljica življenja (Saj vemo, to je zgodovina, ampak ali ni tudi ta po svoje samo neka oblika pripovedi?), ob psu človekova najboljša prijateljica ter sploh nepogrešljiv in brez dvoma dragocen doprinos k svetu, v katerem je toliko slabega, gnilega in bednega. Ampak, dajte no – nobena književnost, nobena jezikovna bravura ali narativni zasuk se ne more primerjati z zgodbami, ki jih piše posedanje ob steklenici vina pozno v noč. In Stephen Fry, eden najbolj iskrivih ljudi, kar jih je kdaj živelo, on bo že vedel.

 

Ilustracija: Ana Baraga

6. Ernest Hemingway: Pariz-premični praznik

V Evropi smo na vino gledali kot na nekaj tako zdravega in normalnega kot na hrano, za nas je predstavljalo veselje in dobro počutje in užitek. Srebanje vina ni bilo nikakršen snobizem, niti simbol sofisticiranosti ali nekakšen kult: bilo je tako naravno kot prehranjevanje in zame tudi enako potrebno, saj si obeda brez vina, jabolčnika ali piva sploh nisem mogel zamisliti. Oboževal sem vsa vina razen zelo sladkih ali zelo težkih.

Za dobrega starega papana so radi djali, da »misli globalno in pije lokalno«, kar je pomenilo, da se je nalival z vsem, kar je bilo v tistem trenutku pač pri roki, najsi je šlo za havanski rum, škotski viskač ali pariški absint. Ernestova velika ljubezen do alkoholov se je še posebej plodno razpasla v mestu luči, med znamenitimi, neskončno pijanimi rojaki (F. Scott Fitzgerald se ni mogel niti za hip ločiti od steklenice šampanjca, Ezra Pound pa ne od čaše absinta). Ravno tu je Hemingway poleg eksperimentiranja z lastnimi koktajl recepti (če se brozgi absinta in šampanjca lahko tako reče) začel kultivirati odnos do rujne kapljice, ki ji je kasneje v svojih romanih posvetil nekaj znamenitih odstavkov …

Skratka, ko pred evropsko buteljko poklekne tudi neukročeni ameriški bivol, potem je jasno, da se ji nima smisla upirati. (Hojla, Ptuj kliče!)

 

Ilustracija: Ana Baraga

7. James Joyce: Ulikses

Popito vino se je pekoče zadrževalo na njegovem nebu. Burgundsko grozdje zdrobljeno v stiskalnicah. To je sončna vročina. Zdi se kakor skriven dotik ki mi zbuja spomine. Njegovi prizadeti ovlaženi čuti so se spominjali. Skrita pod divjo praprotjo na Howthu pod nama speči zaliv: nebo. Nobenega glasu. Nebo. […] Divje sem legel nanjo, jo poljubljal: oči, njene ustnice, iztegnjeni utripajoči vrat, ženske prsi, polne v njeni tenčičasti bluzi, s kvišku obrnjenimi velikimi bradavicami. Moj jezik jo je vroče ljubkoval. Poljubljala me je. Dobival sem poljube. Vsa vdajajoča se mi je mršila lase. Poljubljana me je poljubljala.

(Prevedel Janez Gradišnik)

Joyceov Ulikses ne teče le kot tok zavesti, ampak tudi kot dobro vino. Zato ga je treba uživati v majhnih količinah, s pogostimi odmori za kontemplacijo in refleksijo. In če želite, dajte razmislit o tem: Ali je Joyce, kozmopolit, eksperimentator in uživač, kakršen je bil, navdih za svoje pisanje kdaj našel tudi v kakšnem slovenskem vinu, ki ga v Trstu v začetku 20. stoletja gotovo ni bilo tako nemogoče dobiti? In ali ga je kdaj poljubilo tudi kakšno slovensko dekle?

Ilustracija: Ana Baraga

 

8. John Keats

Dajte mi knjige, francosko vino, sadje, lepo vreme in nekaj glasbe, ki jo zunaj igra nekdo, ki ga ne poznam.

Kako malo potrebuje človek, da je srečen. Umetnost, ugodni vremenski pogoji in pijača: alkohol imajo to čarobno moč, da k vedremu razpoloženju pehajo celo po naravi stvari tako tmurno dušo, kot je pesniška. Morda bi letos na Dnevih poezije in vina veljalo od mrtvih odpoklicati tudi Keatsa, da si malo odpočije od družbe črvov in mrličev ter ob kozarcu rujnega reče kakšno z nami. Po opisu njegovih preferenc sodeč, bi ga skoraj moralo osrečiti.

Ilustracija: Ana Baraga

9. Jack Kerouac: Klateži Dharme

»Bah, na nobeno takšno reč ne želim iti, vse, kar želim, je popivati na ulicah …«
»Ampak vse boš zamudil in to samo zaradi nekaj stare brozge.«
»Ampak v vinu je modrost, jebemti!« sem se zadrl. »Nagni kozarec!«

 Originalni hipster, kralj beatnikov Kerouac, ni bil ravno delikatesni sommelier, ki bi svoje napredno potrošništvo dokazoval s previdnim pupcanjem organsko pridelanih pletenk. Zaradi konsistentno objestnega nalivanja je svojo pot sklenil v slogu številnih pripadnikov domačijskih pisateljskih logov – na njegova vrata je pri 47-ih potrkala teta ciroza.

Omenjeni citat lahko tako med letošnjim Festivalom poezije in vina služi dvojnemu namenu: najprej kot vodilo (yolo), v skrajnem primeru pa tudi kot varnostni pas. Ne, ne mislimo, da boste v teh nekaj dneh fasali kronično okvaro jeter. Toda povsem druga reč zna biti kak razboriti domačin, po možnosti še Stritarjev nagrajenec, ki vašemu jutranjemu, maligansko obarvanemu recitiranju najnovejšega štikla Challeta Salleta ne bo pripisoval posebne estetske vrednosti (šamar!).

10. Ovid: Umetnost ljubezni 

Vino duhove mehča in razvnema jih v strasti goreči,
skrb se razblini kot dim, v vinskih se čašah stopi.
(Prevedla Barbara Šega Čeh)

Medtem ko so njegovi kolegi pisali govorniške priročnike in poučne aleksandrinske pesnitve o kmetovanju, lovu, čebelarstvu in podobnih prozaičnih zadevah, je Ovid dobro poznal svoj trg in nanj kot prvi plasiral svoj priročnik za osvajanje. In kot odličen poznavalec človeških značajev se je seveda zavedal, da ljudi nič ne zbližuje tako kot dobro vino. To je obenem tisti nasvet, ki se vse od takrat po očetovi strani prenaša na moške potomce, da ženske vabijo na pozne večerje ob svetlobi sveč in s stalnim dotokom novih steklenic; po materini strani pa na ženske potomke, da se pretvarjajo, kako malo vina da nesejo.

Kritika 26. 8. 2014

Tomas Venclova: Kjer se glas prelomi

Josip Brodski je v eseju Poezija kot oblika odpora proti realnosti zapisal, da so dela enega najbolj znanih litovskih pesnikov, Tomasa Venclove, zaradi njegovega aktivističnega udejstvovanja »razrešena nepremišljenosti«. Toda to opazko lahko razumemo šele, ko preletimo zgodovinsko dogajanje v Litvi, posebej sredi dvajsetega stoletja. Tomas Venclova je bil rojen 11. septembra leta 1937, ob zatonu neodvisne litovske države (1918–40). Na začetku druge svetovne vojne je bil triletni Tomas skupaj s staršema prisiljen zapustiti obmorsko mesto Klaipėdi na severozahodu Litve; družina je bila preseljena v Kaunas. Litva je bila pridružena Sovjetski zvezi in že v prvem letu vojne so Rusi izselili približno 17, 000 Litovcev. Junija 1941 so Litvo okupirali Nemci, ob čemer je družina doživela tragedijo (pesnikova mati je bila aretirana, nekateri člani družine so bili razseljeni). V naslednjih štirih letih je bilo ubitih več kot 170, 000 Litovcev, vključno s celotno judovsko populacijo. Poleti 1944, ko so se Nemci umaknili in so Sovjeti ponovno zavzeli Litvo, je še nekaj deset tisoč ljudi izginilo v delovnih taboriščih, predvsem pa je niz okupacij zatrl litovske kulturne in nacionalne aspiracije.

 

Stičišče
Tomas Venclova
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:
Klemen Pisk

19,00 €

Še leta 1976, ko se je Tomas Venclova pridružil civilno-družbenim gibanjem, je bilo to razumljeno kot uporniška gesta. Preden je Litva ponovno dosegla neodvisnost in preden se je Venclova lahko vrnil iz izgnanstva v Združenih državah, kjer je od leta 1980 do upokojitve leta 2012 poučeval rusko in poljsko književnost na univerzi Yale, je bilo potrebno počakati nadaljnjih petnajst let.

Venclovova izkušnja odraščanja sredi ruševin je torej daleč od tega, da bi bila samo metaforična: »Na obzorju prepoznam mesto – kraj ruševin, hrepenenja in prepira«, pravi pesnik v pesmi Na grebenu nedaleč od Jordana, ki je vključena v pesniško zbirko Stičišče (Sankirta, 2005). Zanjo je značilno, da se za razliko od Venclovovih prejšnjih zbirk (do sedaj jih je vsega skupaj izdal sedem – kot pesnik je sicer debitiral že leta 1957, vendar je moral počakati petnajst let, preden je izšla njegova prva pesniška zbirka Znamenje jezika (Kalbos ženklas, 1972); poleg poezije pa Venclova piše tudi literarno-kritične razprave, eseje, komentarje, literarne biografije)ne drži klasicističnega metruma in rime. To je še vedno v veliki meri povnanjena poezija, ki se izreka o svetu, ki se sklicuje na svetovno literarno in kulturno tradicijo, vendar z veliko več distance in ironije. Kot pravi Klemen Pisk, prevajalec in pisec spremnega zapisa k slovenskemu izboru Venclovovih pesmi (gre za 27 kronološko razporejenih pesmi iz pesnikovega novejšega obdobja, največ iz zbirke Stičišče), se je Venclovova »vloga strogega, resnega oporečnika iztekla«.

Za že omenjeno pesem iz leta 2004, kot tudi za mnoge druge pesmi iz zbirke Stičišče, se na primer zdi, kot da pesnik na lastno situacijo gleda iz zraka. Venclova je v pesmi Nedaleč od Jordana puščavnik, ki pozna le prhkost peska in ki je zaznamovan s tukajšnjim »Sem«. Samota je torej nadomestila domovino, in čeprav se hrepeneče ozira k njej, iz nje ne ustvari mitologije; pri tem pa ne gre toliko za to, da si je pesnik z leti izboril dokaj ugoden položaj, konec sedemdesetih mu je namreč s pomočjo Brodskega in Czesława Miłosza uspelo emigrirati v Združene države, kjer je kot gostujoči profesor sprva predaval na kalifornijski univerzi v Berkeleyju (posledično je izgubil državljanstvo, Združene države pa so mu nato izdale politični azil), temveč da je bila brutalnost enopartijskega sovjetskega komunističnega režima tako vseprisotna, da je v pesniku sprhnela želja po izrekanju nacionalnega patosa.

Čeprav je Tomas Venclova ves čas ohranjal visoko etično držo, kar se kaže v vztrajanju pri univerzalnih poetoloških normah, med drugim v spogledovanju z antično mitologijo in verzificirano poezijo, je šel pri svojem brisanju monolitnih struktur tako daleč, da je tudi jeziku dodelil status minljivega. »Da, spodobi se, da spoštujemo jezik, njegovo zapletenost, skrite pomene, skrivnostnost, zaradi česar smo skoraj enakovredni Bogu. S k o r a j enakovredni. Čaka pa nas meja, ki je ni mogoče prestopiti. Jezik bo izginil tako kot mi vsi,« pravi pesnik v pesmi Po predavanju iz leta 2001, ki se začenja z verzom Venclovove prijateljice Ane Ahmatove (po diplomi na Filološki fakulteti v Vilni je Venclova potoval po Sovjetski zvezi, med drugim je dlje časa prebival v Moskvi in Leningradu, kjer je spoznal Ahmatovo in Borisa Pasternaka).

Tomas Venclova je torej eden izmed tistih pesnikov, ki se zavedajo, da je sodobna poezija prepuščena opisnosti, zaradi česar lahko predvsem njegove zadnje pesmi iz zbirke Stičišče beremo kot z zgodovinsko izkušnjo dvajsetega stoletja predihane podobe, iz katerih kot v počasnem posnetku izvrže božje in z njimi nacionalne kategorije. Pesnikom je ostalo popisovanje podrobnosti: »na primer čaplje na bregu, grdih obokov gotskega sloga iz obdobja depresije ali plevel pod balkonom«. Čas, ki je ušel spominu in biografom, je za Tomasa Venclovo, sestavljalca svojevrstnega kozmosa in pesnika pripovednika, ki svoje pesmi, ustvarjene na prelomu stoletja in kasneje, zapisuje z epskim zamahom, najpomembnejši; je hkrati breme in talisman, predvsem pa naj bi – z močjo ljubezni – tolažil tako žive kot tudi mrtve.

Kljub temu da je Tomas Venclova opustil anahronistično formalno obliko pesmi, s katero je nasprotoval destruktivnim silam zgodovine, ter zavzel držo pesnika argonavta, ki večno išče nova, nenavadna odkritja, gravitacijsko središče njegovega pesniškega kozmosa še naprej ostaja homogeno zlivanje kultur. Verjetno ni naključje, da pesem Stičišče, po kateri sta poimenovana tako zbirka iz leta 2005 kot tudi slovenski izbor, predstavlja nekakšno torišče; v njej nam Venclova pripoveduje o kraju blizu poljsko-ruske meje, ki ga je obiskal po padcu komunističnega režima; gre za stičišče litovske, poljske in nemške (vzhodno-pruske) kulture. Figura pesnika povratnika, ki nam na nevsiljiv način kaže srednjeevropski milje, iz katerega izhaja, in ki mu po svoje še vedno pripada, je prežeta z melanholijo, mestoma tudi z bližino smrti, vendar v tistem neizrečenem slutimo tudi pomiritev.

Josip Brodski je o poeziji Tomasa Venclove zapisal, »da se Venclovove pesmi začnejo tam, kjer se glas navadno prelomi in kjer so vse zmožnosti duše izrabljene«. Pretiraval pa ni niti v tem, da gre za metafizičnega pesnika, ki ohranja tradicionalno vlogo pisatelja; torej premišljevalca, ki se kljub dobršni meri skepticizma ne predaja obupu, še manj naivnemu čudenju.

Glede na to, da je bil preveden v številne jezike, med drugim ga je v ruščino prevajal Josip Brodski in v poljščino Czesław Miłosz, hkrati pa je veliko prevajal tudi sam, od Ane Ahmatove, Osipa Mandelštama, Baudelaira, Pounda, Eliota do Miłosza in Brodskega, ne preseneča, da je tudi med slovenskim občinstvom dokaj dobro poznan. Že leta 1990, pred osvoboditvijo Litve izpod sovjetskega jarma, je prejel mednarodno nagrado Vilenica, leto pozneje pa je v posrednem prevodu Vena Tauferja izšel izbor njegove poezije Čistost soli. Po prvem obisku se je Tomas Venclova festivala Vilenica udeležil še nekajkrat: leta 2005 in leta 2008. Leta 2011 je nastopil v Cankarjevem domu na prireditvi Nagrajenci se vračajo,letos pa kot častni gost prihaja na festival Dnevi poezije in vina na Ptuj.

 

Tomas Venclova: Stičišče. Prevod in spremna beseda Klemen Pisk. Beletrina 2014.

Tomas Venclova bo na naslednjih dogodkih:
26. 8. ob 20.00  (danes!) v Ljubljani, na muzejski ploščadi na Metelkovi oz. v primeru slabega vremena v sosednjem Kult3000,
29. 8. ob 20. 30 na Vrazovem trgu na Ptuju (Veliko pesniško branje).

Kritika 25. 8. 2014

Elke Erb: Od politične poezije do refleksije o jeziku

Elke Erb, drobna, živahna šestinsedemdesetletnica, ki se bo letos kot častna gostja udeležila festivala Dnevi poezije in vina, sodi med najpomembnejše nemške avtorice. Pesnica, pisateljica, esejistka, literarna prevajalka in urednica se je rodila 18. februarja 1938 v zahodno-nemškem Scherbachu. Ko se je oče, navdušeni marksist, leta 1949 vrnil iz angleškega vojnega ujetništva, se je družina preselila z Zahoda na Vzhod, v nekdanjo Nemško demokratično republiko, natančneje v mesto Halle ob Saali. Tu je Elke Erb študirala germanistiko, slavistiko, pedagogiko in zgodovino. Pozneje je dve leti, do leta 1965, vztrajala kot urednica pri partijski založbi Mitteldeutsch Verlag, nato je obupala nad nesmiselnostjo besedil in službo pustila. Preselila se je v Vzhodni Berlin, kjer je leta 1966 zaživela kot svobodna pisateljica. Leto pozneje se je poročila s pesnikom Adolfom Endlerjem, s katerim sta bila poročena deset let. V Berlinu so se okoli njiju kmalu začeli zbirati tedanji literarni krogi in Elke Erb je med mlajšimi generacijami zelo hitro zavzela vlogo vzornice in mentorice, še posebej pri tako imenovani Prenzlauer Berg Connection (poimenovane po berlinski četrti Prenzlauer Berg). Zaradi kritičnosti do sistema, podpore neodvisnim mirovnim gibanjem, izdajanja neuradnih pesniških antologij in demonstracij ob odvzemu državljanstva novinarju Rolandu Jahnu ji je začela slediti služba državne varnosti Stasi. Za svojo zgodnejšo poezijo Elke Erb pravi, da je politično orientirana; piše namreč o temah, ki bolijo, in to so prav politične teme.

 

Bezeg v taktu oblakov
Elke Erb
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:
Brane Čop

19,00 €

Po nemški združitvi je osrednja tema njenih del, tako kot pri številnih drugih vzhodnonemških pesnicah in pesnikih, postal občutek tujosti v lastni deželi. Gre za opažanja in refleksije vznikajočega notranjega kaosa. Erbova evocira podobo zmedene osebe, ki se v lastni deželi ne znajde več, saj je ta postala blodnjak raznolikih tujosti in nagrmadenih življenjskih usod. V času preobratov in negotovosti je treba osebne in kolektivne življenjske izkušnje interpretirati na novo.

Elke Erb je v nemških literarnih krogih priljubljena med pesniki in pesnicami vseh generacij in znana po intenzivnih poetičnih korespondencah, med drugim tudi sFriederike Mayröcker (1924), Ulrike Draesner (1962) in Sarah Kirsch (1935–2013). Slednja ji je poleg nemške predstavnice bidermajerja Annette von Droste-Hülshoff (1797–1848) še posebej blizu, kar se odraža v obsežnih spremnih besedilih k njunima antologijama, katerih urednica je Elke Erb.

Poleg številnih pesniških zbirk in nagrad, ki jih je zanje prejela, velja poudariti tudi njeno prevajalsko delo. Prvi daljši prevod iz ruščine – Marine Cvetajeve – je nastal leta 1974, odtlej je med drugim podpisala še nemške prevode in prepesnitve Aleksandra Puškina, Aleksandra Bloka, Sergeja Jesenina, Borisa Pasternaka, Ane Ahmatove in Olge Martinove. Meni, da je prav literarni prevod tisti, kjer sta si branje in pisanje najbolj blizu, kjer se domala prekrivata.

Elke Erb smo imeli v Sloveniji prvič čast spoznati leta 2004, ko je ob odprtju Goethejevega inštituta v Ljubljani v družbi Andreasa Maierja, Ulricha Peltzerja in moderatorja Dietra Stolza obiskala Ljubljano, Maribor in Kočevje. Ob tej priložnosti se je v reviji Sodobnost s svojo poezijo prvič predstavila tudi slovenski publiki v prevodu Urške P. Černe.

Letos se Elke Erb po natanko desetih letih vrača v Slovenijo kot častna gostja festivala Dnevi poezije in vina, v sklopu katerega je v prevodu Braneta Čopa pri založbi Beletrina izšla pesniška zbirka Bezeg v taktu oblakov. Izbor poezije je pripravila avtorica sama in obsega pesmi iz zbirk Sonanca: 5-minutne notacije (Sonanz. 5-Minuten-Notate, 2007), Moje (Meins, 2010), Kuža gre naprej po treh (Das Hündle kam weiter auf drein, 2013) ter nekaj novih pesmi. Ideja za prvo knjigo, zbirko petminutnih zapisov, izhaja iz anekdote o Ulrike Draesner, ki ji je jeseni 2002 povedala, da vsak dan pet minut piše – kar ji pač pride na misel. Ko je Elke Erb menila, da sama česa takega ne bi bila sposobna, ji je Ulrike Draesner odvrnila, da je pri vsem skupaj najlepše to, da ko ne veš več, kaj bi pisala, prepisuješ zadnjo besedo, dokler pet minut ne poteče. Poskusila je tudi sama in ugotovila, da je prav to, ne spodbuda, ampak ta draž: nič, ki premaga blokado, odločilnega pomena. Poezija Elke Erb je prežeta s senzibilnim, a prodornim humorjem, s prikrito ironijo, v njej mrgoli neologizmov in lastnih sestavljenk ter zahteva vztrajnega bralca. Nemalokrat pesmi izidejo skupaj z avtentičnimi komentarji in razmišljanji, ki nastajajo ob pisanju in, kot poudarja, puščajo bralcu prostor za razmislek in refleksijo o jeziku. Kajti jezik je po njenem nekaj živega in ne nekaj, kar bi bilo določeno vnaprej.

  

Elke Erb: Bezeg v taktu oblakov. Prevod Brane Čop, spremna beseda Živa Borak. Beletrina 2014.

Elke Erb lahko v okviru festivala Dnevi poezije in vina prisluhnite na naslednjih dogodkih:
26. 8. ob 20.00 v Ljubljani, na muzejski ploščadi na Metelkovi oz. v primeru slabega vremena v sosednjem Kult3000,
28. 8. ob 18.00 v hotelu Mitra na Ptuju, kjer bo skupaj s prevajalcem Branetom Čopom tudi spregovorila o svojem življenju in poeziji (moderira Manca G. Renko),
30. 8. ob 20. 30 na Vrazovem trgu na Ptuju (Veliko pesniško branje).

Kritika 22. 8. 2014

Dlje od pozabe

Prizor iz filma Kozmopolis (r. David Cronenberg, 2012), posnet po romanu Dona DeLilla.

DeLillov Kozmopolis sem prvič brala leta 2005 v angleškem izvirniku.
DeLillov Kozmopolis sem drugič brala to poletje v pohvale vrednem prevodu Aljaža Kovača.

Med prvim in drugim branjem je torej minilo devet let. Ne le da sem se v tem času postarala in zgarala, okrepilo se je tudi moje razumevanje tega, kaj je možno in neizogibno. Zato sem leta 2005 le stežka verjela DeLillovim podobam uličnih protestov, organiziranih pod gesloma Plačilna enota Podgana in Pošast hodi po svetu, pošast kapitalizma, saj so, roko na srce, o kapitalizmu na negativen način običajno razpravljali izjemno sitni ljudje, večina nas je bila nemo zadovoljnih s položajem v davčnih razredih in kakšnim ekstravagantnim potovanjem po Evropi ali Ameriki.

Leto 2005 je bilo leto zadnjih vdihov tranzicijskega bogastva in prosperitete, leto, ko sem imela razne službe in razne plačice. Ekologija je bila posel za osebe z razmršenimi lasmi, ki so kadili travo in zaudarjali po vlažni prsti (ne zaradi ekološkega vrtnarjenja, temveč izključno zaradi trave). Mladi meščani so med vikendi raje njuhali kokain, kot pa urejali semensko banko za naslednje rodove. Besedi ogroženost in prihodnost sta se v isti besedni zvezi pojavljali zlasti v odnosu do potencialne zanositve, kajti otrok pa res nočemo, ne za najstnike ne za tridesetletnike. Ovoj pozabljenja, skratka.

Enajst let po izidu, devet let od mojega prvega branja, stoji Kozmopolis na robu civilizacije, kot si je se ne upamo razpoznati, ponosno in pokončno. Takšen roman je lahko oblikoval le sijajni, jasnovidni in zato iskreni um, um, ki nam jih je napel že kdaj prej, zlasti v romanu Beli šum. Ne samo da knjiga napove gibanja, ki so se pandemično razširila in različnim pojavnim oblikam navkljub praviloma zahtevala isto – od Occupy Wall Street do slovenskega 15o in mariborskih vstaj –, ne le da na srhljivo natančen način zajema politično in ekonomsko stvarnost neke ne več tako oddaljene prihodnosti (v atomski dobi štejemo v milisekundah!), Kozmopolis opominja tudi, da v človeškem svetu ni simetrije (asimetrična prostata Erica Packerja), in če ni simetrije, fluktuacijam človeških stvari, naj bo to denar ali odnos, ne gre pripisovati smisla. Kar je simetrično, je zapopadljivo in večno, asimetrija pa se po nujnosti konča, takšno zadevo vleče ven iz zelenega, ven iz vidnega, ven iz napovedljivega.

Kozmopolis
Don DeLillo
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:
Aljaž Kovač

24,00 €

Eric Packer je lik, ob katerem je povprečen multinacionalkar mila jera. Povprečnemu multinacionalkarju namreč lahko pripišemo čustva, čeravno ne čustev v ožjem pomenu besede, pa vsaj strast in slo po oblasti, moči, materiji, po ugledu in statusu. Vsaj tako si zlohotneže radi zamišljamo. Malo težje si je zamisliti multimilijonarja, ki ni zlohoten, ki se v odnosu do reči in ljudi ne počuti na nek določen način, ki do stvarstva sploh ne zavzema stališča, ki je ves in cel zgolj hipermanična zavest. Um Erica Packerja je um prihodnjega avtističnega človeka, ki hoče iz nenapovedljivega sveta kot mravljinčar iz podpodja izsesati zalogaje, vzorce, obrazce, formule in algoritme; avtistični človek prihodnosti pač ne ve, da so vzorci, obrazci, formule in algoritmi razpoznavni le, če človek vzgaja odnos, ne ve, da je intersubjektivnost takoj za smrtjo najmočnejša resničnostna sila. Cinična zahteva opazovanja brez udeležbe bo v svetu Erica Packerja razstreljena hitro, učinkovito, literarno pač. V našem svetu se razstreljevanje komajda pričenja in največji vic naših prizadevanj je, prosto po DeLillu, da niti s pozabljenjem in upanjem (brez pozabljenja ni upanja, le kdo bi od dedukcije prosto zadihal?), niti s trdo analizo in naposled trdo akcijo ne bomo prišli daleč. Mi smo V, so porekli naši stari, DeLillo pa: »Nad razmerjem med državo in protestniki je visela senca transakcije. Protest je bil samo izraz sistemske higiene, nekaj, kar očisti in podmaže. Bil je ponoven in že desettisoči dokaz, da je trg izjemno iznajdljiv in se zna preoblikovati, da bi uresničil lastne prilagodljive cilje, pri tem pa posrka vse okrog sebe.«  

Drugi vic naših prizadevanj po ekološki, politični, ekonomski, kulturni in vesoljski simetriji pa je, da so ta za nas, čeprav povečini nismo ovenčani s hipermanično, temveč z odpuščajočo zavestjo, ki se ukvarja z oblikami površin, ne z vzorci podtalij, nujna. Dlje od pozabljenja ne moremo. Leta 2005 smo pozabili, kaj je v resnici narobe, leta 2014, ko slutimo, kaj je narobe in bi želeli to popraviti, pa smo pripravljeni pozabiti, da so nastanek, razvoj in srečnost simetrični le kot koncepti, ne pa tudi kot resničnosti.

Don DeLillo: Kozmopolis. Prevod in spremna beseda Aljaž Kovač. Beletrina 2014, 24 evrov.

Panorama 19. 8. 2014

Sklop strokovnih predavanj: SLOVENSKE KNJIGE – KLJUČ DO USPEHA V TUJINI

Knjižni preboj na tuje trge (Ilustracija: Ana Baraga)

Bliža se septembrski sklop strokovnih predavanj  o preboju slovenskih knjig na tuje trge. Na primeru anglosaksonskega, madžarskega in francoskega knjižnega trga bodo predavatelji skušali odgovoriti na vprašanje, kako prodreti v tujino. Kakšne pasti čakajo avtorje, prevajalce, urednike in založnike ter kako je mogoče ubrati bližnjico in nastopiti bolj učinkovito.

Predavali bodo:

Dr. Noah Charney bo predstavil anglosaksonske literarne trge, podobnosti/razlike angleškega in ameriškega založniškega okolja, specifike priprave materialov za te trge, pa tudi bralne navade ter sodobne evropske avtorje, ki so bili dobro sprejeti/prodajani.

Bence Sárközy, lastnik avtorske agencije in založbe v Budimpešti, bo predstavil svojo strategijo vstopanja na tuje trge z madžarskimi avtorji, specifiko zahodnih trgov, ki se soočajo z literaturo »izza železne zavese« in pristope k njenemu izdajanju. Osredotočil se bo na ključni vprašanji: Kako vzhodnoevropske avtorje prodati na Zahod in kako na specifičnem in malem knjižnem trgu izluščiti avtorje in knjige, ki jih je vredno tržiti v tujino?

Aleksandar Grujičić, ki že več kot desetletje dela za ugledno francosko založba Actes Sud kot urednik za literature JV Evrope, bo predstavil posebnosti francoskega trga, trende branja in prevodov iz tujih jezikov ter francosko uredniško in založniško kulturo.

Več o dogodku, ki bo 5. 9. 2014 v Cankarjevem domu :

10.00-10.15:      prihod, registracija, pozdravni nagovor
10.15:                  Noah Charney: Kako vstopiti na ameriški knjižni trg in v čem se razlikuje od britanskega
11.45:                 10-minutni odmor
12.00:                 Bence Sárközy: Vzhodnoevropski avtorji na Zahodu
13.00:                 Aleksandar Grujičić: Francozi in prevodna literatura
14.00:                 Zaključek s povzetki in povabilo k druženju na vrtu DSP ob programu festivala Vilenica

Predavanja so namenjena knjižnim profesionalcem (založnikom, avtorjem, prevajalcem, urednikom …) in so brezplačna ob obvezni prijavi na info@zalozba.org do 1. septembra.

Dodatne informacije: renata@zalozba.org

 

Predavanja organizira Beletrina, zavod za založniško dejavnost, ob podpori JAK in v sodelovanju s Cankarjevim domom in festivalom Vilenica. 

Refleksija 18. 8. 2014

Vsi »Mavrovi« obrazi ali V katero stoletje sodi Marx

Branje ene novejših – iz leta 2013 – in odmevnejših biografij o Karlu Marxu (1818–1883), izpod peresa Jonathana Sperberja, ameriškega zgodovinarja, profesorja na univerzi Missouri in strokovnjaka za evropsko zgodovino 19. stoletja, poraja mešane občutke. Gre za izjemno zanimiv, podroben, izčrpen, eruditski prikaz kompleksne življenjske zgodbe velikega misleca, pri katerem avtor pomembno črpa iz novega dragocenega korpusa informacij, obsežnega mednarodnega raziskovalnega in založniškega projekta Marx-Engels-Gesamtausgabe (MEGA) – popolne izdaje del, spisov, pisem, člankov, zabeležk itd. Karla Marxa in Friedricha Engelsa. A glavno izhodišče Sperberjevega teksta je vendarle nekoliko problematično. Avtor najprej zavrne dokaj pogosto stališče, ki Marxa razume kot našega sodobnika, ki naj bi videl v današnji čas. Zapiše, da ga je želel v prvi vrsti umestiti v zapleten družbeni, politični in kulturni kontekst Evrope 19. stoletja, a zdi se, da bi tam Marxa najraje tudi pustil. Kot nekakšno zaprašeno zgodovinsko kurioziteto, ne preveč pomembno za sedanjost.

Karl Marx. Revolucionar in njegov čas.
Jonathan Sperber
Izdaja:
Modrijan

Prevajalec:

Trier, študij in zaroka

Toda pojdimo po vrsti. Sperber se pripovedi o življenju Karla Marxa loti celovito. Zanimajo ga tako Marxovo publicistično in teoretsko delo, njegovo politično delovanje in aktivizem, kot tudi njegovo zasebno življenje, družinsko okolje, iz katerega je izšel, osebne kaprice in navade. Marxa prikaže kot človeka z mnogo obrazi – kot ognjevitega časopisnega urednika, emigranta, revolucionarja, vstajnika, izgnanca, teoretika, sociologa, ekonomista, nazadnje kot ikono – in podrobno piše o njegovih vzorih in vplivih. Glavne prelomnice, ki so zaznamovale Marxovo življenje, pronicljivo umešča v širše zgodovinske, politične, socialne okoliščine, značilne za staro celino v 19. stoletju, kar je nedvomno ena glavnih odlik besedila. Trier, Marxov rojstni kraj, opisuje kot zaspano, staro katoliško mesto na jugozahodu Nemčije, takrat sicer del Svetega rimskega cesarstva, kjer so bile najpomembnejše družbene in politične institucije organizirane po stanovskem sistemu, znotraj katerega je prevladovala katoliška duhovščina in množica malih plemičev. Ko se je tam 5. maja 1818 rodil Marx, je bila omenjena podoba Trierja sicer že preteklost. Najprej so mesto konec 18. stoletja zasedle čete revolucionarne francoske vlade in ga priključile francoski republiki. Istočasno so ukinile tudi številne privilegije, značilne za stanovsko družbo, razpustile cehe, uvedle svobodo poklicev, premoženje samostanov in plemstva pa so zasegle ter prodale na dražbi. Obenem se je spremenil tudi položaj Judov, ki so v zameno za prilagoditev kulturnim normam družbe, v kateri so živeli, lahko postali svobodnejši in enakopravnejši državljani. Vendar je francoska revolucionarna vojska v samem mestu naletela na manjšo podporo lokalnega prebivalstva, kot je sprva upala. Ko se je Napoleonova vladavina v zahodni Nemčiji leta 1813 končala, pa je Trier skupaj z večjim delom Nemčije zahodno od Rena pripadel Kraljevini Prusiji. Pruska nadvlada je bila zaradi protestantske veroizpovedi novega gospostva, uvedbe visokih davkov in trošarin v mestu sicer silno nepriljubljena. V takih viharnih razmerah, po dobrih dveh desetletjih burnih družbenih in političnih sprememb, se je v veliki judovski družini rodil Karl Marx. Njegov oče Heinrich Marx je bil pravnik, ki je po spreobrnitvi v protestantizem postal uspešen odvetnik, medtem ko Marxovo mamo, nizozemsko Judinjo Henriette Marx, zgodovinarji opisujejo kot nekultivirano žensko, ki ni znala dobro nemško.

Po maturi na trierski gimnaziji so Marxa poslali v Bonn študirat pravo. Sperber piše, da ga je študentsko življenje najprej posrkalo vase. Prizadevno je hodil na predavanja, razpravljal s kolegi o različnih literarnih in estetskih vprašanjih, pisal poezijo, a tudi popival v mestnih tavernah in se prepiral z aristokratskimi študenti iz vzhodnih pruskih provinc. Zaradi temnejše polti je dobil vzdevek »Maver«, ki ga je spremljal vse življenje.

Po koncu študijskega leta 1835/36 se je Marx z očetovim dovoljenjem prepisal na berlinsko univerzo. Berlin, že takrat relativno veliko mesto s 300.000 prebivalci, je bil znan po živahnem kulturnem in umetniškem življenju, medtem ko so se na tamkajšnjo univerzo vpisovali nadebudni študentje iz vse Evrope. V Berlinu se je Marx prvič srečal z idejami in nauki Georga Wilhelma Friedricha Hegla, ki so zaznamovale njegovo zgodnje teoretsko delo. Priključil se je intelektualnemu valu mladoheglovcev – avtorjem, kot so bili David Friedrich Strauss, Bruno Bauer, Ludwig Feuerbach –, ki so s kombinacijo Heglove teologije in racionalističnih idej preučevali religijo, se lotevali historične kritike Biblije ter razvijali ateizem.

Karl in Jenny Marx

Leta 1838 je Marxu zaradi tuberkuloze umrl oče, kar je vplivalo na njegove nadaljnje študijske načrte in ambicije. Nehal je obiskovati predavanja na pravni fakulteti, se odrekel morebitni odvetniški karieri in začel načrtovati doktorsko disertacijo, v kateri naj bi s Heglovo metodo analiziral izbrane fragmente antične filozofije. Že med študijem se je zaročil z Jenny von Westphalen, hčerko družinskega prijatelja ter višjega pruskega državnega uslužbenca in aristokrata Johanna Ludwiga von Westphalna. Jenny je bila štiri leta starejša od Karla, kar naj bi poleg dejstva, da jo je zasnubil kot osemnajstletni mladenič brez prebite pare, kazalo na svojevrstno nasprotovanje prevladujočim normam buržoazne družbe 19. stoletja, ko so se ženske praviloma možile s starejšimi in materialno preskrbljenimi moškimi.

Marxovo poklicno življenje zaznamujejo številni pretresi, selitve in na koncu izgnanstvo. Ko se je leta 1841 z doktoratom vrnil v domače Porenje, je še računal na akademsko kariero, ki pa je zaradi protiheglovskega obrata v pruski državni politiki padla v vodo. Zato je postal svobodni publicist in svoje pisanje usmeril prav proti pruski državi. Priključil se je novoustanovljenemu kölnskemu časniku Rheinische Zeitung, sicer glasilu liberalne porenske buržoazije, nenaklonjene pruski monarhiji, kjer je od oktobra 1942 do februarja 1943 deloval kot neformalni urednik. Prišel je v stik s komunističnimi idejami, ki pa jim na začetku ni bil najbolj naklonjen, prvič naj bi se seznanil z razmerami, v kakršnih so živeli nižji sloji, začel se je zanimati za ekonomijo, iz učenjaka se je razvil v aktivista in ostrega polemika. Vendar so pruske oblasti časopis kmalu prepovedale, Marx pa je postal brezposeln.

V emigraciji

Sledila so emigrantska leta. Leta 1843 je Marx z ženo prispel v Pariz, kjer naj bi skupaj z mladoheglovcem in somišljenikom Arnoldom Rugejem, s katerim se je sicer pozneje razšel, urejala Francosko-nemške letopise. Šlo je za revijo, ki naj bi vzpostavila sodelovanje med nemškimi in francoskimi radikalci, vendar je kasneje propadla kot poslovna investicija in tudi kot politična intervencija. A Marxu je v njej uspelo objaviti nekaj pomembnih tekstov (Prispevek h kritiki Heglove pravne filozofije (Uvod) in Prispevek k Judovskemu vprašanju), v katerih je začel razvijati teoretsko podlago za prihodnje politične in družbene spremembe in podal prve obrise svojih komunističnih idej.

V tistem času je bil Pariz središče sveta, z bogatim kulturnim in intelektualnim življenjem ter z razgibanimi političnimi razpravami v časnikih, v raznih društvih, na parlamentarnih sejah in shodih. V mesto so se zgrinjali politični pregnanci iz vse Evrope in Marx je tako prišel v stik z radikalci iz različnih držav, pa tudi z nemško emigracijo. Leta 1844 je začel pisati t. i. Pariške rokopise, zbirko spisov o različnih ekonomskih problemih (tudi o teoriji odtujitve) in filozofskih vprašanjih, ter se prvič srečal s Friedrichom Engelsom, mladeničem iz okolice današnjega Wuppertala v zahodni Nemčiji, sicer komunistom, ki pa se je šolal za poklic tekstilnega tovarnarja in trgovca, s čimer naj bi nadaljeval družinsko tradicijo. To je bil začetek več desetletij dolgega, izjemno plodnega osebnega, intelektualnega in političnega partnerstva ter prijateljstva.

Zaradi pritiskov pruske monarhije so Marxa januarja 1845 izgnali iz Pariza. Za nekaj let se je ustalil v Bruslju, kjer je nadaljeval delo, ki ga je zastavil v Franciji. Srečeval se je z različnimi političnimi pregnanci, študiral, pisal (v bruseljskih letih so nastali spisi Sveta družina, Nemška ideologija, Beda filozofije) ter načrtoval nove založniške in politične projekte.

V bruseljskih letih je Marx postal tudi predsednik tamkajšnje podružnice Zveze komunistov. Pozorno je spremljal politične pretrese v Evropi, spodbujal vstaje, ki so napovedovale revolucionarni val leta 1848, razmišljal, kako organizirati delavski razred, svojo revolucionarno strategijo pa skupaj z Engelsom nato predstavil v slavnem Komunističnem manifestu.

Marca 1848, kmalu po razglasitvi druge francoske republike v Parizu, je moral Marx znova na pot. Zapustil je Belgijo in se za kratek čas vrnil v Köln, kjer je oživil in urejal časnik Neue Rheinische Zeitung, v njem napadal takrat sicer nekoliko liberalnejšo prusko državo ter igral pomembno vlogo v lokalni in deželni radikalni politiki. A politični neuspeh nemških revolucionarjev in ostri protiukrepi pruskih oblasti so ga skupaj z družino prisilili v dokončno izgnanstvo.

London in gosposka revščina

Jenny, Laura, Eleanor in Karl Marx s Friedrichom Engelsom leta1864.

Marx je v London prispel spomladi 1849 in v mestu ostal do konca življenja. Ni naključje, da se je zatekel na Otok, saj je britanska prestolnica tedaj veljala za nekakšno zatočišče političnih pregnancev iz vse Evrope, ki so ob burnih dogodkih leta 1848 morali zapustiti svoje domače okolje. Marxova londonska leta je zaznamovalo več stvari. Nadaljeval je svoje politične aktivnosti, ustanovil je poseben odbor za podporo nemškim političnim beguncem, oživil Zvezo komunistov, se družil z nemškimi socialisti ter načrtoval izdajanje emigrantskega časopisa, ki bi ga pripravljali v Londonu, razpečevali pa v Nemčiji. Obenem pa so se za Marxa v Angliji začela dolga leta trpke revščine; prave službe ni imel, dohodki so prihajali neredno, družino so pestili visoki stroški življenja v velemestu, prisiljeni so bili zastavljati svoje imetje, zapadli so v dolgove in podobno. Pomanjkanja so se pri Marxovih sicer zelo sramovali ter se vselej trudili dajati vtis preskrbljenosti in solidnega materialnega stanja. Kot piše Sperber, je šlo za t. i. gosposko revščino, ko družina včasih ni imela za hrano, kljub temu pa je pri hiši obdržala služkinjo in guvernanto. Njihov položaj se je izboljšal šele z Engelsovo selitvijo v Manchester, kjer je začel delati kot zastopnik v eni od očetovih tovarn. Prijatelja sta si razdelila delo; Marx je ostal glavni teoretik in aktivist, Engels pa ga je kot premožen poslovnež ves čas velikodušno finančno podpiral.

V Londonu je Marx nadaljeval tudi s svojim publicističnim delom. Med drugim je bil dopisnik ameriškega časnika New York Daily Tribune, zasnoval pa je tudi nekaj drugih, danes kanonskih tekstov. Leta 1852 je napisal znameniti protinapoleonski spis Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta, odziv na državni udar Ludvika Napoleona Bonaparta (2. decembra 1851), v katerem se je ozrl tudi na zadušene revolucije leta 1848 ter razmišljal o revolucionarni prihodnosti. Pozneje se je Marx pri pisanju čedalje bolj osredotočal na ekonomske teme. Objavil je Prispevek h kritiki politične ekonomije (1859) in začel pisati Kapital (prva knjiga je izšla leta 1867). Leta 1864 se je vključil v delovanje Mednarodne delavske zveze (MDZ), t. i. prve internacionale, federacije povezanih delavskih društev. Znan je njegov spor z anarhistično strujo Mihaila Bakunina, s katerim sta se spopadla za nadzor nad omenjeno organizacijo. Sicer pa je Marx do zadnjega, četudi je imel težave z zdravjem, ostal pozoren opazovalec družbenih, političnih in ekonomskih razmer v Evropi in po svetu.

Nekaj dragocenih vpogledov

Sperberjev tekst premore nemalo pronicljivih vpogledov v Marxovo življenjsko zgodbo. Avtor pri obdelavi obsežnega gradiva in obilice informacij ves čas ostaja natančen in izčrpen, ne da bi pri tem izgubil rdečo nit. Njegova dognanja o Marxovem zasebnem življenju so nedvomno dragocena in postavljajo velikega misleca v zanimivo luč. Sperber piše o zakonu z Jenny von Westphalen, s katero sta skupaj preživela turbulentne čase političnih pretresov, revščine in pregnanstva. Jenny je bila njegova tajnica, zaupnica in podpornica, ki naj bi vseskozi pozorno spremljala moževo delo. Skupaj sta imela sedem otrok, vendar so samo tri hčerke, Jenny, Laura in Eleanor, dočakale odrasla leta. Marxa, ki je bil znan kot izjemno ljubeč oče in dedek, so prezgodnje smrti njegovih otrok vselej močno prizadele.

Zanimiv je tudi Sperberjev oris nemalokrat izjemno zapletenih in burnih odnosov med Marxom in njegovimi sodelavci, soborci in nasprotniki – Friedrichom Engelsom, Brunom Bauerjem, mladoheglovcem in Marxovim mentorjem, s katerim sta se nato razšla, Mosesom Hessom, socialistom, s katerim se je Marx družil v Bruslju, Karlom Grünom, nemškim radikalcem in komunistom, Wilhelmom Liebknechtom, nemškim socialnim demokratom in pomembnim Marxovim privržencem, Ferdinandom Lassallom, ognjevitim in gizdalinskim nemškim levičarskim aktivistom ter drugimi.

Sperber osvetli preobrat v Marxovi teoretski percepciji, ko se je od heglovstva obrnil k pozitivizmu, izrazito empiričnemu zaznavanju sveta, ki se je kot vodilni znanstveni trend v evropskem intelektualnem in kulturnem življenju uveljavil po letu 1850. Pri tem pa se Marx ni, kot izpostavi avtor, odpovedal svojim filozofskim idejam, temveč jih je zasnoval v obliki, bolj značilni za obdobje pozitivizma. Tako je želel na primer »avtoriteto« naravoslovnih ved oziroma njenih znanstvenih postopkov – eksperimentiranja, organiziranega zbiranja podatkov, matematične analize – uporabiti za svoj politični program in ekonomske teorije. Sperber se pomudi tudi pri vprašanju, kako je na Marxa vplivalo Darwinovo delo O nastanku vrst (1859), ki se je hitro uveljavilo kot tipičen primer pozitivistične epistemologije, in kako različne rasne teorije, napisane v duhu rasnega razlikovanja, ki so se takrat razširile po Evropi. O slednjih je imel Marx slabo mnenje, medtem ko je bil določenim vidikom Darwinovih teorij naklonjen, saj je v njih videl močan »intelektualni udarec v prid materializma in ateizma«.

Avtor omenja tudi pomembno Engelsovo vlogo pri recepciji Marxovega dela, pri čemer je do Marxovega soborca kritičen in nekoliko zajedljiv. Engelsova različica Marxovih teorij naj bi najprej zamolčala določene zadržke, ki jih je imel Marx do nekaterih pozitivističnih idej oziroma njegovo »heglovsko kritiko konceptualnega razumevanja naravoslovja«. Po drugi strani pa je imel Engels po Marxovi smrti izjemno pomembno vlogo, še posebej v času razmaha množičnega delavskega gibanja v Evropi med leti 1880 in 1896, ko je nastala množica socialističnih in delavskih strank ter vsedržavnih sindikalnih federacij. Bil je glavni skrbnik prijateljeve teoretske zapuščine ter kot svetovalec in mentor tesno sodeloval z voditelji omenjenih strank in gibanj, znotraj katerih so Marxove ideje dobile pomembno težo. Na plodna tla so padle predvsem v Nemčiji, na Avstro-Ogrskem in v Ruskem carstvu. Tako je tudi sklicevanje komunističnih in socialističnih političnih strank 20. stoletja na marksizem v prvi vrsti pomenilo predvsem reakcijo na Engelsovo interpretacijo marksizma, znotraj katere sleherna družbena, politična in gospodarska sprememba z znanstveno nujnostjo vodi v socializem.

V katero stoletje sodi Marx?

“Karl is back in town,” Ottmar Hörl ob Marxovem 195. rojstnem dnevu

Toda Sperberjev tekst ni brez pomanjkljivosti. Za avtorja v nobenem trenutku ni dvoma: Marx, »osebnost iz minulega zgodovinskega obdobja, ki se od našega vse bolj oddaljuje«, v preteklost zazrti človek, »ki je vzel razmere prve polovice 19. stoletja in jih projiciral v prihodnost«, ostaja trdno zasidran prav v omenjenem stoletju in ni več relevanten za današnji čas. Tudi interpretacije Marxovih teorij v luči psihoanalize, eksistencializma, strukturalizma, poststrukturalizma ter preučevanje njegovih idej brez kasnejših revizij in dodatkov avtor, kot zgodovinar, »zavezan razumevanju preteklosti pod njenimi lastnimi pogoji«, nekoliko trapasto označi za »nadvse nekoristno zabavo« in na več mestih v knjigi pokroviteljsko ugotavlja, da je kapitalizem 21. stoletja pač drugačen od tistega, o katerem je pisal Marx. Sperberjeva izhodišča, s katerimi Marxu odreka aktualnost, so problematična; najprej se lahko človek hudomušno vpraša, čemu danes potem napisati tako debelo knjigo o nekom, ki nam očitno ne more več nič povedati. A je problem bolj resen; kot je v svojem odzivu na Sperberjevo delo zapisal že Terry Eagleton, se za Marxovo življenje ponavadi zanimamo na podlagi njegovega dela, medtem ko Sperber naredi ravno obratno. V ospredje postavi Marxovo življenjsko zgodbo, z njegovimi teorijami se sicer ukvarja, a jih opiše »v njihovem lastnem, sočasnem kontekstu, kot prispevke k takrat potekajočim razpravam in kot kritične komentarje […] mislecev tistega časa«. Tako se ujame v zanko; Marxovo življenje – njegova študijska leta, zakon z Jenny, politično udejstvovanje, obdobje izgnanstva itd. – je res stvar 19. stoletja, toda njegovega dela na tak način nikakor ne moremo odpraviti. Seveda avtor skozi formo biografije ne more ustrezno zaobjeti denimo Marxovega vpliva in zapuščine v današnji levičarski misli, na primer pri znanih avtorjih, kot so David Harvey, Silvia Federici, Costas Lapavitsas, že omenjeni Eagleton in mnogi drugi. A se Sperber kljub temu ne odreče poenostavljenim zaključkom. Ne bi mu škodilo, če bi bil bolj pozoren na novejše interpretacije Marxovih idej in teorij, ki niso nikakršni čudaški teoretski prijemi, kot namiguje, temveč povsem legitimen znanstveni in raziskovalni pristop. Tako bi bil morda bolj pazljiv s svojimi sklepi, na primer z že omenjeno, večkrat ponovljeno »ugotovitvijo«, češ da Marx ni naš sodobnik, ker njegove analize veljajo za drugačne vrste kapitalizem, iz drugega zgodovinskega časa. Kot pa dobro pokaže nemški politolog in teoretik Michael Heinrich v svojem izvrstnem delu Kritika politične ekonomije: uvod, so tovrstne, sicer pogoste »historične« opazke napačne, saj Marxu v Kapitalu ni šlo za oris točno določene zgodovinske faze kapitalizma, temveč za teoretsko analizo glavnih kategorij kapitalističnega produkcijskega načina – blagovne menjave, akumulacije presežne vrednosti, izkoriščanja delavskega razreda –, ki ob vseh zgodovinskih spremembah ostajajo enake. Ali kot v enem svojih tekstov pronicljivo zapiše tudi Sašo Furlan, nas Marx oziroma, konkretno, njegov Kapital oboroži s pomembnim teoretskim aparatom, s katerim lažje razumemo, zakaj ne glede na to, ali merimo na kapitalizem 19. stoletja ali na neoliberalni kapitalizem našega časa, vselej govorimo prav o – kapitalizmu. Dokler bomo v njem živeli, bo torej Marx relevanten za analizo konkretnih družbenih procesov in pojavov, ne glede na to v katerem stoletju se nahajamo. S Sperberjevo knjigo pa je tako, da nam kljub svojemu obsegu, izčrpnosti in avtorjevi erudiciji o velikem mislecu še zdaleč ne more povedati vsega.

 

Jonathan Sperber: Karl Marx. Revolucionar in njegov čas. Prevod Andrej E. Skubic. Ljubljana: Modrijan 2014, 591 str., 39, 90 €.

Panorama 14. 8. 2014

Nagradna igra: Počitniški selfie s knjigo!

Zaradi izjemnega zanimanja in velikega števila izvirnih, prisrčnih, odštekanih … prejetih fotografij smo se odločili, da nagradno igro, v kateri izbiramo najboljši počitniški selfie s knjigo v tiskani ali e-obliki, …podaljšamo še do vključno ponedeljka, 18.8.!

V izbor pridejo fotografije, ki naj jih boste preko e-pošte: biblos@zalozba.org ali sporočila na FB strani poslali do ponedeljka, 18.8.2014 do 23.59 ure. Fotografije objavljamo na Facebook strani Biblosa, kjer jih lahko všečkate do onemoglosti.

Glavna nagrada je eleganten bralnik Boox Afterglow s tremi e-knjigami založbe Beletrina po vaši izbiri.

 

Kritika 13. 8. 2014

Najprej kot firer, nato kot YouTube zvezda

Ko se v zasebni družbi nekdo zaupno nagne naprej in začne šepetaje pripovedovati vic, takoj veste: sledilo bo kaj politično povsem nekorektnega, da se boste režali s kislim nasmeškom na obrazu, ki naj bi vsem povedal, da se sicer res smejite, ampak da imate ob tem vendarle tudi malo slabe vesti. »Ej, a ste že slišali tistega o Hitlerju?« Tistega, ko se po 66 letih, kot speča princesa iz pravljice, nenadoma prebudi v sodobnem Berlinu, dobi svoj tv šov in postane zvezda na YouTubu? Če vsaj malo spremljate sodobno nemško leposlovje, težko, da ga še ne bi – romaneskni prvenec Timurja Vermesa z naslovom Spet je tukaj, kot ga je v slovenščino za založbo Modrijan prevedel Aleš Učakar, oziroma Er ist wieder da, ki se je v Nemčiji prodajal s pomenljivo ceno 19, 33 € (letnica Hitlerjevega »prvega« vzpona na oblast), je postal mednarodna knjižna uspešnica, povsod prepoznavna tudi po minimalistični naslovnici, na kateri naslov romana tvori tiste znamenite kvadratne brčice, ki so po letu 1945 za vedno šle iz mode.

Timur Vermes: Spet je tukaj (Modrijan, 2014)

Kontroverzno? Sojenice Jonathana Littella, francosko pišočega Američana, v katerih je pripovedovalec nekdanji pripadnik SS, kvazi-filozof in sadistični morilec, te so bile kontroverzne. Ko Nemec napiše satiro o Hitlerju, je to povsem drug level kontroverznosti. Če je Der Untergang (2004) baje poskrbel za prvo resnično katarzo v odnosu sodobne nemške družbe do svoje nacistične preteklosti, utelešene v Adolfu Hitlerju, ki je v filmu prikazan kot duševno bolna, samomorilska in ekscesno (tragi)komična figura, je Vermes s svojim romanom šel še korak dlje. Hitlerja namreč postavi v vlogo nekakšnega Don Kihota 21. stoletja, ki morda res živi v svojem fantastičnem, izkrivljenem črno-belem svetu, toda od tam marsikakšen sodobni pojav vidi v njegovi resnični, goli podobi ali – še huje – v prenekaterem družbenem fenomenu »prepozna« isto, namreč lastno, fantazmatsko oziroma ideološko koščico. Z drugimi besedami, Adolf Hitler je bil v resnici zmeraj (tragi)komična figura, a če marsikomu danes mogoče ni jasno, kako ga je lahko kdorkoli kdaj jemal resno, Vermesov roman nekajkrat jasno pokaže, da nacionalistično nasilje in poniževanje tudi danes nista samo stvar par posameznikov, ki nikoli niso uspeli odrasti in radi paradirajo v uniformah, v bistvu pa so povsem neškodljivi, ampak tudi del družbeno-političnega sistema, v katerem živimo. Le da se pogosto skrivata za navidez demokratičnima svetinjama svobode govora in prostega trga.

Tako se lahko mirne duše smejimo ob Hitlerjevih, za pripovedi o »potovanju v času« značilnih, gegovskih zapletih in nesporazumih, ki jih doživlja v sodobnem vsakdanu (Ha ha ha, misli, da recikliramo zaradi pomanjkanja surovin!); že precej manj pa ob komentarjih tipa: »Avtoceste so pa še naprej gradili poljski, beloruski, ukrajinski in drugi tujci, in to za denar, ki bi se rajhu bistveno bolj izplačal kot vsaka vojna. Če bi takrat vedel, za kakšen drobiž je mogoče dobiti Poljake, bi njihovo državo kratko malo preskočil.«, ki razgaljajo imperialno logiko globalnega kapitalizma – česar Hitler ni uspel uresničiti z vojaško jekleno pestjo, se je po vojni zgodilo s strašljivo enostavnostjo z nevidno roko trga. Ali pa, ko senzacionalistično poročanje tabloidnega Bilda utiša s tem, da pohvali njihovo sicer »pravilno« poročanje o tujcih in južnjakih – daleč od tega, da bi nacionalistični diskurz živel in se plodil zgolj na obskurnih blogih in internetnih forumih skrajnih skupin … Tovrstna »čez-identifikacija«, ki jo pri nas (no ja, po svetu še bolj) hitro prepoznamo v gibanju NSK in skupini Laibach, brezkompromisno zariva svojo satirično ost točno tja, kjer najbolj boli. A najosupljivejši trenutki v romanu so tisti, v katerih mu televizijski producenti lahkoverno pomagajo z nasveti za njegov tv šov, predvsem pa trenutek, ko se Hitler navidez nenadoma prelevi v šarmantnega voditelja pogovorne oddaje, ki nacistično ikonografijo in logiko mimogrede uporablja kot material za štose in dovtipe – in se spektakel ideologije in sodobnega infotainmenta brezšivno prepleteta v eno, volilni glasovi pa postanejo všečki.

Ne smejimo se torej samo Hitlerju, ampak tudi z njim; roman je kompleksna in večsmerna satira sedanjosti. Čeprav Timur Vermes rabi nezanesljivega pripovedovalca oziroma, natančneje, nezanesljivega poročevalca, in to v njegovi ultimativni podobi Adolfa Hitlerja, ta ni nezanesljiv ves čas, ker ni ne karikatura ne poosebljeno zlo. Adolf Hitler verzija 20.11 se obnaša in razmišlja kot Adolf Hitler original. Kot Adolf Hitler, človek. Zato bo gotovo marsikateremu bralcu, ki na kompleksna vprašanja išče enostavne odgovore, mučno blizu. Notranji monolog ga bralcu razkriva kot prestrašenega in osamljenega, kot preprosto osebo majhnih užitkov. Pa seveda istočasno tudi kot megalomana, ki se ima za izbranca Previdnosti, uslužbenca Naroda, a se ves čas skriva za lažno skromnostjo in voljo ljudi; kot zvijačnega, hinavskega politika, ki si bo kdaj brez slabe vesti nadel tudi ovčji kožuh, če bo tako le dobil, kar hoče; predvsem pa kot karizmatičnega voditelja, ki bi bil danes globalna medijska zvezda. Adolf Hitler vsekakor ni (bil) Zver, zverinska pa so (bila) njegova prepričanja in njegova dejanja; njemu se lahko smejimo, njegovo ideologijo moramo – zunaj fikcije, da se razumemo – jemati smrtno resno.

Še enkrat in zadnjič: je to, da Nemci iz romana v pripovedovalcu ne morejo zagledati resničnega Adolfa Hitlerja, resničnega nacista, ampak mislijo, da gre za komika, ki prisega na »metodo«, nekaj, kar kaže na našo sodobnost kot izjemno zrel čas ali ravno obratno? Tudi na to vprašanje, kot na številna druga, zgoraj zapisana ali samo nakazana, je težko odgovoriti enoznačno. Na eni strani imamo komentar babice Hitlerjeve tajnice na televiziji: »Ampak ona pol reče, ne, da to ni nubena satira. Pa reče, da guvurite enostavn točn to, kar je tut Hitler guvoru. In da so se takrat ludje tut smejal.« Na drugi strani ga kot nekoga, ki njihov način razmišljanja brezsramno parodira, razumejo tudi njegovi neposredni dediči, neonacisti, ki ga zmerjajo z Židom, mu grozijo in končno fizično napadejo. Toda ali sta to tudi v resnici nasprotji? Adolf Hitler je (bil) v prvi vrsti heroj povprečja, heroj srednjega sloja, ne heroj ekstremov, kot to radi prikazujejo. Še posebno pa danes, kot vsak ideološki diskurz, ne nagovarja toliko tiste peščice, ki ga slavi in obožuje kot pol-božansko, nezmotljivo bitje (kot vsevednega pripovedovalca), ampak tiste, ki ga ne bodo jemali povsem resno, ki ga bodo jemali z navidez zrelo distanco ter povsem prostodušno ugotovili: »Ni bilo vse slabo.« Zato je to tudi Hitlerjev novi slogan:

»V sebi povzema vse nekdanje zasluge, vse stare dvome, poleg tega ima pa še nekaj humorno-spravljivega, s čimer bom lahko privabljal volivce raznoraznih piratov in drugih golobradcev. Slogan se glasi:

“Ni bilo vse slabo.”

In na tem bom gradil.«

Eden od glavnih stereotipov o Nemcih je, da nimajo smisla za humor in da so smešni le v svoji strogi resnosti. Spet je tukaj je roman, ki enkrat več dokazuje, da je res ravno nasprotno – Nemci so strogo resni le, ko so za crknit smešni.

 

Timur Vermes: Spet je tukaj. Prevedel Aleš Učakar. Ljubljana: Modrijan 2014. 356 strani, 32, 70 €.

Panorama 11. 8. 2014

Alma M. Karlin: Osamljena državljanka sveta

(Foto: Pokrajinski muzej Celje)

Slovenci še vedno ne vemo, kam bi z njo. S svetovno popotnico, o kateri so nemški časopisi pisali, da je bila prva belopolta ženska, ki je v prvi polovici 20. stoletja sama prepotovala cel svet. Z avtorico priljubljenih potopisov, ki so se celo v času svetovne gospodarske krize na začetku 30-ih let prodajali v sto tisoč izvodih. S preučevalko duhovne dediščine svetovnih visokih civilizacij, ki je pri tem pošteno prečesala tudi lastno dušo. Kljub fascinaciji nad njo nam ni (bilo) nikoli prav prijetno slišati, da je slovenščino le lomila, za jezik svojega ustvarjanja pa izbrala nemščino. S svojo svojskostjo je vsakogar vznemirila. Nacionalsocialisti so njene knjige uvrstili na seznam prepovedanih del, njo pa aretirali takoj po okupaciji Jugoslavije, ker je javno obsojala Hitlerjev zločinski režim in pomagala protinacističnim ubežnikom. Teozofom, ki so iskali skupna duhovna jedra vseh svetovnih religij in se zavzemali za univerzalno bratstvo med ljudmi, se je zdela preveč samosvoja, saj se ni nikoli odpovedala razmišljanju z lastno glavo in čutenju z lastnim srcem. Še najbolj se ji približamo, če rečemo, da je bila državljanka sveta, nomadka geografskih širjav in raziskovalka globin človeške duše. Da je bila preprosto svoja, svojska in svobodna, brez meja. Če hočemo biti res dosledni, pa ji recimo: Alma M. Karlin.

Svetovna popotnica najvišjega ranga

Novinarka južnoavstralskega časopisa The Register iz Adelaide, Elizabeth Leigh, je v uvodu prispevka From Lapland to Peru, objavljenega 22. aprila 1924, ko so bila za »ugledno« svetovno popotnico in pisateljico iz Celja Almo M. Karlin že štiri leta in pol nepretrganega potovanja okrog sveta, na strani, posvečeni ženskam, zapisala: »Le malo žensk je na svetu, ki bi imele takšne izkušnje kot Miss A. M. Karlin, mala dama iz Jugoslavije, ki je te dni na svoji poti okrog obljudene oble prispela v Adelaide. Pisateljica, novinarka, botaničarka in arheologinja Miss Karlin se je odpravila na pot v duhu Marca Pola, da bi odkrila, kar naj bi vedeli o svetu. V petih letih je videla polnočno sonce na Laponskem, si sama upala v Ande in na Formozi intervjuvala lovce na človeške glave. Potuje sama, brez omembe vrednih sredstev, opremljena zgolj z znanjem desetih jezikov in s sposobnostjo, da si sama služi denar s poučevanjem, prevajanjem in novinarstvom ter s pogumom, ki je resnično nepremagljiv.«

»To je bilo strašno – grozljivo!« je Karlinova zaupala bralcem svoje vtise o Peruju, deželi, kjer naj bi vladali čuti vročekrvnih Špancev, od potomcev otrok Sonca pa naj bi ostala zgolj bleda senca nekdaj sijoče inkovske civilizacije. Najbolj so se ji tam smilile domačinke, ki so jih možje zaprli v hiše z notranjim dvoriščem, kjer so postale njihove dosmrtne ujetnice. V svet zunaj doma so lahko gledale le skozi na debelo zamrežena okna. Tiste, ki so neporočene ostale na prostosti, pa so ji na skrivaj pripovedovale najbolj nenavadne in vznemirljive zgodbe o starodavnih smrtonosnih urokih in magičnih ljubezenskih formulah. (Alma seveda ne bi bila Alma, če jih ne bi pozneje zbrala v knjigi Smrtonosni trn.) – Pripoveduje tudi, da si je na Tajvanu drznila intervjuvati komaj civilizirane Tajalce. »Še vedno se, kadar je le mogoče, odpravijo na lov na glave.« Takšna usoda naj bi tam na leto doletela malo manj kot dva tisoč ljudi. »Tajalski moški se namreč ne more poročiti prej, preden pred njegovo hišo ne leži vsaj ena glava.« − Nepozaben vtis so nanjo naredile tudi dolge noči na Japonskem, v katerih se je lahko – četudi skozi pregrado iz tankega papirja – pogovarjala z nekim izjemnim menihom, ki je gojil čist in prvinski budizem. Temu se je na široko odprla tudi sama, ker se je želela osvoboditi prisile čutov. »Jugoslavija, tako si lahko mislimo, v svet še nikoli prej ni poslala nekaj tako majhnega in pogumnega hkrati,« se glasi sklepni stavek v članku. 

»El señor interprete« se zaroči s Kitajcem

To majhno in pogumno pa je bilo v resnici še veliko več. V Panami, na primer, je Karlinova kot prva ženska v zgodovini uprave Panamskega prekopa dobila službo sodno zaprisežene tolmačke. Ker so takšno delo dotlej opravljali le moški, so ji domačini pravili kar »el señor interprete«, gospod tolmač, kar jo je spravljalo v smeh in ji hkrati laskalo.

Kitajska je popotnico navdihnila zlasti s svojim skrivnostnim svetom duhov, ki ga je literarno spretno vpletla v svojo zbirko novel Zmaji in duhovi. Pripravljati jo je začela med svojim bivanjem v Pekingu, ko je postala osebna tajnica azijskega dopisnika in pisatelja Ericha von Salzmanna. Z neprijetnostjo pa se je spominjala Xua Singa Junga Lunga, sina bogatega kitajskega mandarina in uradno prvega Kitajca na Slovenskem, ki je ob božiču leta 1913 kot Almin zaročenec obiskal Celje, po študiju v Londonu pa je živel v Tientsinu na severu Kitajske in svoji nekdanji zaročenki, četudi le od daleč, še vedno grozil z maščevanjem, ker je zaroko razdrla.

Otočje Južnega morja, kjer se je Karlinova zadržala kar dve leti, pa jo je navdušilo s prvinskim vraževerjem in eksotičnim rastlinstvom, ki ga je rada in v izobilju slikala, hkrati pa jo je zaznamovalo s hudimi vročinskimi napadi malarije, dokler je v nadaljevanju potovanja zaradi utrujenosti in bolezni v Indiji ni mogel navdušiti več niti z mesečino obsijani Tadž Mahal in se je na željo svoje bolne in ostarele matere skozi Sueški prekop v zadnjih decembrskih dneh leta 1927 vrnila nazaj v rodno Celje.

»Osem let vedno novih dogodivščin, vtisov, dežel, ljudstev, izkušenj, odrekanj, osem let težkega boja, a tudi najglobljega doživljanja, je iz mene naredilo to, kar danes sem. Res je, da me je tropska blaznost spremenila, da sem izgorela v njihovi razbeljeni vročini, vendar je mistika številnih ras okrog vsega, kar se me dotakne, spletla srebrno meglico. Za vsem bridkim stoji nekaj lepega, za ponižanji in trpljenjem nekaj velikega in globokega, in ta nenavadna mešanica dobrega in zlega se je zlila v morje spominov, iz katerih ustvarjam svoja dela.«

Pisateljska slava in zaton

Ko se je Alma M. Karlin vrnila nazaj v rodno Celje, se je poleg predavanj in urejanja zbirke številnih etnoloških in umetniških predmetov z vseh koncev zemeljske oble najprej lotila urejanja svojih obsežnih popotniških zapisov. Oba njena potopisa, Einsame Weltreise / Samotno potovanje (1929) in Im Banne der Südsee / Urok Južnega morja (1930), sta izšla pri vestfalski založbi Wilhelm Köhler in postala uspešnici, ki sta navduševali staro in mlado po vsej Evropi, v angleškem prevodu pa tudi drugod po svetu. Knjigi sta v razmeroma kratkem času postali celo tako popularni, da se je založba odločila za t. i. ljudsko, torej cenovno ugodnejšo izdajo, pisateljica pa je zaslovela kot ena najbolj branih in priljubljenih avtoric potopisov 30-ih let 20. stoletja, čeprav so ji nekateri kritiki očitali pretiravanje in trivialnost. Doma, v takratni Jugoslaviji, pa je lahko o slavi le sanjala. Njena dolgoletna prijateljica, literarna menedžerka in slikarka Thea Schreiber Gammelin je v svojih spominih z veliko prizadetostjo zapisala:

»V tujini je [Alma] žela splošno zanimanje in priznanje. Na raznih predavanjih so ji vzklikali pri odprtem odru, jo obsipavali s cvetjem in z venčki in jo vedno znova vabili na predavanja. Na Dunaju so jo na ramenih odnesli v njen hotel. Ob prihodu vlaka so jo pričakali v dolgih vrstah. Doma pa je veljala kvečjemu za čudakinjo.«

Slovenci smo prvi prevod prvega dela Alminega potopisa, Samotno potovanje, dobili 40 let po nemškem izvirniku, leta 1969 ga je izdala Mladinska knjiga, medtem ko je njegov zadnji del, Doživeti svet, v slovenščini izšel šele 73 let po prvotni izdaji. Slovenski bralci jih torej prebiramo z vsaj polstoletno zamudo! Še manj posluha je bilo − to velja tudi za izvirnike v nemščini − za Almina prozna dela z eksotično in duhovno vsebino, za številne novele in romane, v katere je avtorica vpletla svoja številna srečanja z ljudmi vseh ras ter vseh mogočih kulturnih, jezikovnih in verskih ozadij. 

Največja neznanka za širši krog bralcev pa je še vedno Almina rokopisna zapuščina v Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, četudi knjižničarji zatrjujejo, da gre za najbolj izposojano gradivo, še toliko bolj zanimiva pa je pred nedavnim – leta 2006 – odkrita in popisana avtoričina zapuščina v Staatsbibliothek zu Berlin / Berlinski državni knjižnici. Avtoričina tipkopisna besedila, s pretežno duhovno vsebino in povrhu še izvrstno ilustrirana (Thea Schreiber Gammelin), so bila očitno že pripravljena za objavo pri leipziški založbi Maxa Möhringa, a do natisa iz še neodkritih razlogov nikoli ni prišlo. Leta 1981 so Almina besedila in pisma prispela v berlinsko knjižnico iz knjigarne in antikvariata Carl Adlers iz Dresdna, a bi verjetno lahko le detektivi do konca rešili uganko, kako je zapuščina s pripisom, da gre za »napredno kulturno dediščino«, neovirano prišla iz tedanje Nemške demokratične republike v zahodni del Berlina!

V tej zapuščini med drugim hranijo tudi eno zadnjih pisem, ki ga je Alma 27. maja 1949 poslala svojemu najljubšemu založniku Maxu Möhringu v Leipzig. Kaže, da je v svojih zadnjih dneh, v času, ko so jo ljudje in zgodovina ponižali v nikogar in nič – njo, ki se je imela za državljanko sveta, se štela k duhovni eliti človeštva in hotela z besedo služiti ljudem; izgubila še zadnje človeško zaupanje v svoje someščane in sodržavljane. »Moje prsi so videti grozljivo, pljuča mi v loku poskakujejo ven, toda vse to ni nič v primerjavi z mojo žalostjo, da sem tako odrezana od sveta, da si ne morem prav zgraditi tržišča za svoje knjige in dovolj zavarovati svojih del. In da moram živeti v takšnih človeka nevrednih razmerah. V tujini bi bila zdravniška oskrba mogoča, tukaj [v Celju] pa svojega življenja ne bi rada zaupala nikomur. Prosim, pomagajte mi!«

Pomagal ji seveda ni nihče, januarja 1950 je umrla revna kot cerkvena miš ter za desetletja potisnjena v pozabo. Prav ji je, zakaj pa je pisala v nemškem jeziku! Pa še neverjetno čudna je bila … Nič nenavadnega, da nam danes znova postaja všeč.

Panorama 8. 8. 2014

Kaj pomeni tlačaniti v berlinskem klicnem centru

(Foto: wiki.com)

»Če vi ne verjamete v to izvrstno ponudbo, kako boste prepričali naše stranke? Torej vas vprašam še enkrat – bi vi na njihovem mestu vzeli naš paket ali ne?« nas že drugič, tokrat nekoliko razdraženo, vpraša gospod Rangan. Še bolj servilno pokimamo. 

Gospod Rangan, mladi Nemec indijskih korenin, strogo premeri prostor in nadaljuje s powerpoint prezentacijo produkta, ki ga bomo tržili. Če nas seveda sploh vzamejo.

Kajti prvi korak v klimatizirane prostore SystemCalla (op. a. ime je spremenjeno), ogromnega berlinskega klicnega centra, ki se nahaja v soseski Friedrichstadt (poleg znamenitega Checkpoint Charlieja), je enak trenutku, ko se na konjskem hipodromu odprejo vratca – od tu naprej štejejo samo rezultati, in vsem še zdaleč ne bo uspelo doseči cilja.

To postane jasno že v prvih dveh urah predstavitvenega dne. Gospod Rangan nas pozove, naj se na hitro predstavimo, nato pa mu (»čim bolj tekoče«) preberemo dvostranski scenarij, ki ga bomo strankam v prihodnjem tednu vsaj petdesetkrat na dan zrecitirali preko telefona. Ker bomo klicali na Irsko in predvsem upokojenski del prebivalstva prepričevali, naj si za svojo stacionarno linijo (te so na Irskem še vedno prevladujoč tip telefonije) izberejo komercialnega ponudnika, je stopnja naše angleščine prva stvar, ki zanima gospoda Rangana. Bodoči agenti klicnega centra smo namreč »outsourcana« delovna sila, ki pa mora to dejstvo uspešno skriti. »Od kod pa kličete? Iz katere države sploh ste?«bom kasneje še prevečkrat slišal.

Ob izmenjujočem branju scenarija se izkaže, da je (na)glas nekaterih kandidatov za našega nadzornika nesprejemljiv. Kolegi začenjajo eden za drugim izginjati iz sobe. Gospod Rangan diskretno pokliče sodelavko iz kadrovske, ta pa poskuša odslovljenega nesrečnika čim bolj neopazno spraviti iz sobe. Glede na to, da smo v Nemčiji, me malce zaskrbi. Najprej izgineta sesljajoča Izraelca. Nato Mehičanka s piskajočim glasom. Zatem še Albanka, ker je nekaj narobe z njeno delovno vizo. Naenkrat se zavem, da nas od začetne skupine devetih kandidatov le še peterica (Američan, Anglež, Irka, Nigerijec in Slovenček) stoji na nogah. Neizprosna selekcija na uvodnem srečanju je več kot očiten dokaz, česa ima SystemCall na voljo v neomejenih količinah – (obupane) tujerodne delovne sile.

»Okej, gremo klicat,« oznani gospod Rangan. »Dojenčka je treba čim prej vreči v vodo. Zdaj vas bom odpeljal v našo vadbeno sobo. Držite se scenarija in protokola odgovorov, če vas kaj vprašajo. Bodite mirni, ampak odločni. Dobro stvar prodajate, zavedajte se tega. Pokažite emocije, zato ste tukaj, da scenariju odtisnete človeški stik. Drugače bi najeli robote, ja? In predvsem – zabavajte se!«

S cmokom v grlu sedem za računalnik in si na glavo poveznem slušalke z mikrofonom. Pritisnem tipko in program mi po nekaj minutah mukotrpnega čakanja prikaže ime lastnika gospodinjstva ter njegovo lokacijo. Gospod Rangan opazi, da sem dobil zvezo. Z mapo v rokah hitro stopi za moj hrbet in opreza, kako se bom odrezal. Njegova prisotnost je garant takojšnje, nebrzdane živčnosti.

»Prosim?« me na drugi strani pričaka pojoč irski naglas.

»Lep pozdrav, moje ime je Matjaž in kličem v imenu podjetja SystemCall,« s tresočim, prekinjenim glasom, ki si prizadeva biti miren, ampak odločen, emotiven in predvsem človeški, bevsknem v slušalko, ki mi štrli pred nosom. »Bi lahko, prosim, govoril z gospodom O’Brienom?«

»Poslušaj, nimam časa, prijatelj.«

»Emm…« začnem hitro obračati liste scenarija, da bi našel stran s protokolom odgovorov, na kateri je zapovedan pravilen odziv za najbolj pogoste strankine ugovore, s katerim telefonist zopet »prevzame nadzor« nad pogovorom. Ravno, ko se mi med obupanim stresanjem listov zdi, da visim nad prepadom popolnega kolapsa in da je z menoj najbrž konec, kot po čudežu na dnu sedme strani zagledam ustrezen odstavek. Naključje me uspe za silo umiriti: »Razumem, gospod O’Brien. Dovolite, da preidem k stvari. Obljubim, da vas ne bom več dolgo zadrževal …«

Klik. Starec odloži slušalko. Obrnem se na stolu in nemočno pogledam svojega nadzornika. »Okej, gospod Juren,« pokima in odide k drugemu kandidatu.

Zaenkrat sem preživel.

O čem govorimo, ko govorimo o kavljih in ribah

Naslednji dan se prične naše skoraj dvotedensko uvajanje. Na delo moramo priti petnajst minut pred začetkom (»raje šestnajst!«) in nato čakati v recepciji, dokler nas ne prevzamejo nadzorniki. Hvaležen sem, ko me sredi mučne tišine, med katero kandidati vsak zase buljimo v recepcijsko mizo, nagovori Nigerijec Nigel. »Človek, res rabim to službo,« reče. Star je dvaintrideset let in doma ima majhnega otroka, ki hodi v vrtec. Že eno leto čaka, da mu Nemci priznajo diplomo iz grafičnega oblikovanja zimbabvejske univerze. Med tem za polovični delovni čas dela kot kuhar v berlinski restavraciji. »Umiram od vročine in stresa. Ampak dokler dobim redno plačo, je okej. Ne bi rad šel iz Berlina. Čeprav postaja precej neizprosno mesto, bi rad z družino ostal tukaj.«

Sledi obvezni sestanek z nadzorniki, na katerem se pogovorimo o ciljih do našega prvega in edinega odmora (petnajst minut). Po odmoru je na vrsti drugi sestanek, kjer se oceni delo v prvi polovici izmene in se postavi cilje za drugo. Večkratno zamujanje je sankcionirano s takojšnjo odpustitvijo. Četudi smo za obdobje uvajanja podpisali mikro zaposlitveno pogodbo (t. i. »minijob« – nemška oblika navadno kratkotrajne zaposlitve, po kateri je mogoče zaslužiti do 450 evrov), nam lahko nadzorniki kadarkoli pokažejo vrata. Skupaj s pogodbo smo privolili tudi v prisluškovanje in snemanje vseh naših pogovorov ter v klavzulo, po kateri nas lahko odpustijo in celo kazensko preganjajo, če preko telefona bleknemo kaj, česar ne bi smeli. Plačani smo osem evrov na uro, kar se za slovenske razmere morda ne zdi tako malo, v Nemčiji pa bo ta številka čez nekaj mesecev uzakonjena kot minimalna urna postavka.

SystemCall se v svojih oglasih postavlja s tem, da uslužbence plačuje na uro in ne po prodaji, kar seveda predstavlja nesporno prednost, hkrati pa se znotraj te plačne politike takoj odpre možnost dodatnega pritiska – čim telefonist ne dosega visoko postavljene kvote, se mu mora na nedvoumen način sporočiti, da podjetju s cuzanjem plače predstavlja breme in strošek. 

Na uvodnem sestanku nas Gospod Rangan in gospodična Lahm (Nemka v zgodnjih tridesetih s frizuro Amy Winehouse in strašljivo širokim nasmehom) poučita, kako pravilno »aktivirati« kupca. Aktivacija je sinonim za prodajo, sveti gral našega početja in edini kriterij, po katerem bodo dan za dnem vrednotili naše delo.

»Ko vam bo stranka brez prekinitve pustila, da pridete do konca scenarija, jo pravzaprav že imate,«  pokroviteljsko mežika gospod Rangan. »Od tu naprej morate v ribo zasaditi kavlje in jo povleči na suho. Ves čas ostanite profesionalni, zbrani in mirni. Poglejte, vse skupaj je tako, kot bi svojemu otroku dopovedovali, da mora jesti špinačo. Vi vendar veste, da je to zanj dobro … Zdaj pa pojdite in nas zasujte z aktivacijami!«

Glavni prostor, kamor nas odvedeta, je ogromna, minimalistično opremljena sobana, v kateri ves čas klicari vsaj sto petdeset telefonistov. Po prostoru so razpostavljene dolge mize z računalnikoma na obeh koncih, ki sta ločena z leseno letvijo, tako da se nasproti sedeča klicatelja ne moreta videti. Pomenkovanje med sodelavci je prepovedano, prav tako vnos mobitelov in druge osebne lastnine. Na vsakem koncu vrste stoji majhen podij, s katerega ima nadzornik razgled po svojem revirju.

Naša, »irska« kampanja obsega dve skupini s kakšnimi štiridesetimi klicatelji in štirimi nadzorniki – dva na podijih s slušalkami na glavi konstantno prisluškujeta pogovorom, dva hodita naokoli in nas »spodbujata«. (Za našimi hrbti tolčeta z rokami ob mapo in se dereta »Dajmo, kje so aktivacije?!« ali pa se posameznega telefonista odločita priviti individualno.) Ob steni se šopiri veliko platno, kamor projicirajo lestvico najboljših »aktivatorjev« dneva, s katerimi je potrebno tekmovati.

Novince nas posedejo poleg veteranov, da vidimo, kaj pomeni biti profesionalec. Ti nas v glavnem ignorirajo, ker smo roba z najbolj vprašljivim rokom trajnosti.

»Gospod Juren,« se gospodična Lahm usede na mojo mizo in diha vame, ko si natikam slušalke. »Prvi dan je najbolj pomembno dobiti aktivacijo. Res zelo pomembno. Jaz mislim, da to lahko storite!«

Nastavi mi petko in jaz žalostno udarim vanjo. Naloga se mi zdi popolnoma nemogoča, celo blazna. Najprej moram pozornost nekega nesrečnika ujeti, jo nato zadržati in potem tako dolgo bombardirati s podatki (»Trenutno za stacionarni telefon plačujete devet centov na minuto, od danes naprej pa boste plačevali samo tri cente na minuto!«), da mi na koncu približno šestminutnega klica dovoli, da posnamem njegovo izjavo, v kateri potrjuje, da od danes naprej nepreklicno menja dosedanjega ponudnika telefonskih impulzov.

Od redno zaposlenega se pričakuje šest do sedem aktivacij na dan, seveda raje še več, manjša številka pa ti nemudoma priskrbi vstopnico v prostore kadrovske službe, kjer »bomo ugotovili, kaj je narobe in ali smo še za skupaj«.

V približno šestdesetih klicih, kolikor jih opravim v eni izmeni, sem deležen vse od ksenofobnega sovraštva (»Vi niste Irec, kaj ste?!«) in groženj (»Daj mi vse svoje podatke, boš ti že videl!«) pa do, najbolj pogosto, obče razdraženosti (»V službo se mi mudi, prosim vas, nehajte«). Včasih ljudje odškrnejo zavese svoje intime ali me seznanijo s svojo stisko. Že prvi dan na drugo stran dobim babico tenkega glasu, ki še komaj kaj sliši: »Mathiaž, boš, prosim, molil zame, da bi spet slišala? Prosim, tako rada bi spet slišala. Obljubi, da boš molil zame. Prosim te.«

»Obljubim, molil bom za vas, res bom,« odvrnem in upam, da nadzornik ne posluša mojega pogovora, ker sem zajadral daleč proč od ustreznih standardiziranih odgovorov. Sredi uvajanja se mi bo v enem dnevu zgodilo, da bom gnjavil jokajočo mamo ravnokar hudo ponesrečene hčerke in zlomljeno ženo pred mesecem dni umrlega soproga, ki ga bom zahteval na telefon. Gospod Rangan bo, sluteč mojo stisko, takojci pristopil, poslušal izliv slabe vesti in zamahnil z roko: »Saj ga niste vi ubili, gospod Juren. Zdaj pa si izbijte vse skupaj iz glave. Zapomnite si, vsako stranko morate obravnavati povsem enako. Glavo gor in– aktivirajte.«

Ob izteku prvega delovnega dne mi, bolj po sreči kot po veščini, le uspe zahakljati starega gospoda, za katerega sem precej prepričan, da ne ve čisto dobro, kaj se dogaja. Vesela nadzornika mi čestitata in dodata: »Zdaj pa hitro še drugo!«

Ura odbije pol tretjo. Ves premočen od živčnega potu se odpravim ven, na sonce. Z Nigelom, ki mu ni uspelo izboriti niti ene prodaje, si delim del poti. Vseeno upa, da bo lahko obdržal službo in se dokazal.

Naslednji dan ga odpustijo.

Zvesti prijatelji

(Foto: http://www.freepik.com/)

Dnevi se pričenjajo stapljati v težko ločljivo koledarsko gmoto. Ponoči sanjam v obliki podnevi žebrajočih stavkov. Kot študent sem pred nekaj leti dva meseca že služboval v klicnem centru v Ljubljani, in čeprav je šlo za mukotrpno delo, se zdaj, ob boku tej tovarniški, razčlovečeni mori, tisto obdobje v spominu izrisuje kot kakšna osnovnošolska ekskurzija v Aqualand. SystemCall je klicni center nove dobe, v kateri je zaposlitev težko izborjen privilegij.

Delam samo šest ur na dan (plus vožnja z vlakom uro tja in nazaj), toda količina stresa je tako huda, da preostanek dneva prespim, s scenarijem, ki ga moram študirati v prostem času, v rokah. Vsaka sekunda, preživeta na delovnem mestu, je prežeta z zavedanjem o temeljitem in sistematičnem nadzoru, ki mu je nemogoče ubežati, četudi za kratek hip. Dokaz za to so nenehni individualni treningi – nadzornik, ki na podiju celotno izmeno prisluškuje našim pogovorom, »problematičnega« telefonista odpelje na stran in ga ošteva v obliki individualnih konzultacij. Gospod Rangan temu pravi, da te »odpelje v klet«, reakcija posameznika, ki mora zapustiti delovno mesto in med vrstami klicateljev odšepati za nadzornikom, pa je akutni napad sramu, še posebej, če gre za »veterana«.

Kljub temu je modus operandi upravljanja s človeškimi viri, ki ga naši priganjači zvesto posnemajo, nekakšno uprizarjanje prijateljstva z zaposlenimi. Nadzorniki ne želijo zasedati  vloge klasičnih šefovskih figur, ki bevskajo ukaze in vzdržujejo stroge hierarhične odnose.

Gospod Rangan tako često sloni ob moji mizi in si prizadeva izražati umetno privzgojeno željo po kramljanju. »Od kod že prihajate, gospod Juren?«

»Iz Slovenije, gospod Rangan … Poznate Slovenijo?«

»Seveda jo poznam, saj sem gledal Hostel, človek,« zarotniško frcne mojo ramo. (Serija grozljivk Elija Rotha, ki se odvija na Slovaškem, op. a.). Bistvo te vrste tovariškega šefa je očitno – le prijatelj je lahko resnično razočaran nad tvojimi neuspehi in le prijatelj si lahko dovoli izrekati moralne sodbe.

Najbolj pretresljivo spoznanje, ki me rado doleti, medtem ko strmim v zaslon in čakam na naslednji klic, izhaja ravno iz tovrstnih interakcij – kljub temu da se dobro zavedam, da je pristop nadrejenih v svoji prozorni cenenosti neznosno oduren, bi jim bil večino časa vseeno raje všeč kot ne. Taktika instrumentalizacije emocionalnega izsiljevanja, kakorkoli bedasta že je, očitno deluje, zato pa jo tudi tako pravoverno zganjajo.

Za kosilo sem vsak dan prisiljen zdirjati (dve minuti) v bližnji McDonalds, kjer  naročim meni (dve minuti), čakam (pet minut), požrem (štiri minute) in planem nazaj (dve minuti). To je edini način, da mi uspe pojesti v petnajstih minutah. Na sestanek pritečem z mastno mezečimi prsti, umazanimi žnablji in trebuhom, polnim krivde.

 »Kako prenašate to norijo,« peti dan po koncu šihta vprašam skupino veteranov, ki sedi na pločniku pred stavbo in kadi. »Bah, saj se navadiš,« zavzdihne potetovirana Američanka.

»Ampak, ali ni ravno to še najbolj grozno?«bleknem, kot da se ne bi dobro zavedal dejstva, da večina mojih kolegov druge možnosti pač nima. Poleg peščice starejših, večino zaposlenih predstavljajo mladi, izobraženi tujci v poznih dvajsetih/zgodnjih tridesetih, ki so v Berlin prišli lovit svoje sanje, cena za njihovo vzdrževanje pa je tlaka v klicnem centru. Zaradi nenehnega dotoka delovne sile so oglasi za delo, poleg raznoraznih zastonjkarskih praks (predvsem v kulturi), zasuti s ponudbami klicnih centrov, ki rasejo kot gobe po dežju. V tem oziru se v Berlinu poleg opevanega »Silicon Alleeja« s svojimi startapi vzpostavlja vzporedna ekonomija »outsourcanih« služb – del mesta rase v nekakšno evropsko Indijo. Kar pomeni, da so časi, ko smo se Evropejci naslajali nad izvažanjem usranih služb na Daljni vzhod, nepovratno minili.

Sredi uvajalnega obdobja se moja kvota ustavi pri dveh aktivacijah na dan, in če je to v prvih nekaj dneh zadostovalo za provizoričen občutek zaposlitvene varnosti, nadzornike zdaj pričenja skrbeti »odsotnost vsakršnega napredka«. Uho gospoda Rangana se fiksira name, izleti »v klet« postajajo iz dneva v dan bolj pogosti, pritisk se dodatno zgosti. Navdihnjena spodbujevalna gesla tipa »Prebudite igralca v sebi!« ali pa »Dajte, gospod Juren, aktivirajte, storite to za filme, ki jih imate tako radi!«, se hitro umikajo grenkim analizam: »Spet sem poslušal vaše klice, gospod Juren … In še vedno ste slišati preveč akvizitersko. Spomnite se, kaj smo rekli na sestankih – dvajset odstotkov šteje to, kar povemo, preostalih osemdeset pa to, kako vse to povemo. In vi vse to poveste tako, kot bi hoteli nekaj prodati. Seveda rezultati potem izostanejo.« Ob jutrih komaj še zberem toliko moči, da vsega skupaj ne pošljem k vragu.

Predzadnji dan kljub trudu prvič zaključim brez ene same aktivacije. Da bi mi SystemCall  po dveh tednih uvajanja ponudil redno pogodbo za tri mesece (raje bi, da ne), bi moral moj končni saldo znašati vsaj petnajst aktivacij. Napraskal sem jih osem.

Na poslednjem jutranjem sestanku hitro postane jasno, da se je prijateljstvo med menoj in gospodom Ranganom dokončno skrhalo.

»Gospod Juren, kakšen dan ste imeli včeraj?« .

»Dober.«

»Kako dober? Na spisku vendar vidim, da niste imeli nobene aktivacije.«

»Aja … Mislim, izven službe je bil dober.«

»Ja, ampak ne za nas,« se namrdne. »Tukaj štejejo številke, gospod Juren. Danes potrebujete sedem aktivacij. To je praktično nemogoče.«

V trenutku, ko se na njegovem obrazu izkristalizira iskren kes zaradi dejstva, da me je tako dolgo obdržal v ekipi, se mi malodane zasmili. Tudi on, čeprav šefovsko odet v obleko s kravato, bo moral svojim nadrejenim upravičiti vsak svoj neuspeh in vsako rdečo številko, in tudi njega najverjetneje privijajo vsaj enako trdo kot mene. Od začetne skupine petih izbranih kandidatov nam je samo trem (poleg mene še Angležu in Irki) uspelo prilesti do sklepnega dela, zdaj pa je odpadel še en kos te neposrečene naložbe.

Zadnji dan je obenem tudi najhujši. Gospodična Lahm me ves čas trmasto ignorira, gospod Rangan pa se mi, gobavcu, na vsake toliko le približa in tragično navrže: »Slabo kaže za vas, gospod Juren, zelo slabo …«Zdi se, da so te besede namenjene bolj njemu kot meni.

Kazalci ure obstanejo na mestu. Ljudje na drugi strani telefonske žice so še vedno enako zajedljivi. Zopet mi ne uspe nikogar aktivirati. Ne morem več, stavki se mi zatikajo v grlu. »Še čisto malo in prost bom te peklenske norije,« si prigovarjam.

Dve minuti po koncu izmene me gospodična Lahm skoraj brez besed posadi za majhno, okroglo mizo in odide. Nalašč me pusti čakati majhno večnost. Mimo prišanta eden od kolegov veteranov, bradati, zavaljeni Irec, ki se mi veselo zasmeje v obraz: »Odpuščeeen!« Niti sanja se mu ne, koliko pristne naslade mi povzroča njegovo heckanje.

Direktor celotne »irske kampanje«, ki sem ga do zdaj videl le od daleč, naposled pristopi, se mi suho zahvali in mi stisne roko. »Hvala za sodelovanje in nasvidenje.« SystemCall ni kraj velikih slovesov.

Še zadnjič se sprehodim med šumečimi vrstami telefonistov. Na hodniku kakih ducat novih kandidatov strmi v mizo recepcije. Pozdravim jih in odprem vrata.

Ne vem, kdaj bom naslednjič najbolj srečni sveže odpuščeni delavec v mestu, ampak občutek je božanski …

Panorama 5. 8. 2014

Pozabljene sanje

Arnold Böcklin: Villa am Meer (1878)

Vila je bila tik ob morju.

V somraku mirnega pinijevega drevoreda je dihala nasičena moč slanega morskega zraka in lahkotna stalna sapica je, kot bi imela previdne prste, tu in tam drsela po pomarančevcih ter upogibala raznobarvne cvetove. S soncem obsijane daljave, griči, s katerih so se kot beli biseri bliskale številne hiše, neskončno oddaljen svetilnik, ki je k višku ravno izstrelil svečo, vse se je lesketalo v ostrih, razločnih obrisih kot žareč mozaik, pogreznjen v globoko moder azur etra. Morje, v katerega so le redko, daleč, daleč v daljavi, padle bele iskre, svetlikajoča se jadra osamljenih ladij, se je z gibanjem valov prilegalo stopničasti terasi, na kateri se je dvigala vila in se vzpenjala  vedno globlje v zelenje prostranega senčnega vrta ter se tam izgubila v utrujenem, pravljično mirnem parku.

Od speče hiše, na katero je pritiskala dopoldanska vročina, se je kot bela črta vila ozka prodnata pot do hladne razgledne točke, pod katero so v nenehnih divjih naskokih bučali valovi ter se tu in tam razpršili v vodne atome, ki so se v ostri sončni svetlobi ponašali z mavrično iskrivim leskom diamantov. Tam se je del razžarjenih sončnih puščic zlomil na vrhovih pinij, ki so se kot v zaupnem pogovoru tiščale tesno skupaj, del pa jih je zadržal široko razprostrt japonski senčnik, na katerem so bile upodobljene zabavne podobe ostrih in neprijetnih barv.

V senčnem obodu tega senčnika je na slamnatem fotelju počivala ženska postava, ki je svoje lepe oblike voljno privila k upogljivemu pletivu. Tenka roka brez nakita je kot pozabljena visela k tlom in se dobrikavo poigravala s svilnatim kožuščkom psa, medtem ko je druga držala knjigo, na kateri so temne, s črnimi trepalnicami obrobljene oči, v katerih je knjiga počivala kot zadržan smehljaj, zbirale svojo neprekinjeno pozornost. Bile so velike, nemirne oči, z lepoto, ki jo je moten, zastrt lesk še privzdignil. Močna mikavnost, ki jo je izžareval ovalen in ostro izrezan obraz, sploh ni bila naravna, enovita, marveč prefinjena in izstopajoča v posameznih lepotnih drobcih, ki jih je negovala z zaskrbljeno in rahločutno koketnostjo. Navidezna neurejena zmeda dišečih in lesketajočih se kodrov je bila težavna konstrukcija umetnice, pa tudi spokojen nasmešek, ki je med branjem trepetal na ustnicah in pri tem razkrival svetel lesk zobne sklenine, je bil rezultat večletne vaje pred zrcalom, ki je prerasla v železno, neodložljivo umetnost navade.

Tiho škrtanje peska.

Pogleda, ne da bi spremenila položaj: kot mačka, ki se kopa v slepeči, toplo preplavljeni sončni svetlobi in s fosfornimi očmi prišleku le lenobno pomežikne naproti.

Koraki se hitro približujejo in pred njo stoji livriran sluga, ji preda ozko posetnico ter nato obotavljaje odstopi.

Ime prebere s presenečenim izrazom, kakršnega ima človek, kadar ga na ulici kar najbolj domače pozdravi neznanec. Za trenutek se nad ostrimi črnimi obrvmi poglobijo gubice, izrazitejše ob brskanju po spominu, in nato cel obraz ožari veselje, očesi zasvetita v drzni svetlobi, ko misli na davno zasledovane in povsem pozabljene dneve mladosti, katerih svetle podobe je v njej ponovno prebudilo ime. Podobe in sanje znova pridobijo trdne oblike, jasne kot resničnost.

 »Saj res,« jo je nenadoma prešinilo in obrnila se je k slugi, »gospod si vendar želi sprejema.«

Sluga je odšel s tihimi, predanimi koraki. Tišina je trajala eno minuto, le neutrudljivi veter je tiho pel okoli vrhov, ovešenih s težkim opoldanskim zlatom.

In potem nenadoma: zaslišala je prožne in energične korake, ki so udarjali s prodnate poti, dolga senca je stekla do njenih nog in pred njo, ki se je živahno dvignila s svojega kipečega sedeža, je stala visoka moška postava.

Najprej so se srečale njune oči. On je s hitrim pogledom ošinil elegantnost postave, medtem ko se je njen tih, ironični nasmešek zalesketal tudi v očeh.

»Res ljubeznivo od Vas, da še vedno mislite name,« je začela, ko mu je podala lepo negovano, tenko in svetlečo roko, ki se ji je spoštljivo približal z ustnicami.

 »Milostljiva gospa, iskren bi rad bil z Vami, saj gre za snidenje po mnogih letih in – kot se bojim – za dolga leta. Naključje je, da sem prišel semkaj in se zaradi krasne lege dvorca pozanimal o imenu lastnika, ki mi je v zavest ponovno priklicalo Vašo podobo.Pravzaprav sem tu s slabo vestjo.«

»A zaradi tega nič manj dobrodošli, saj se tudi jaz sprva nisem spomnila vašega obstoja, čeravno je bil zame nekdaj zelo pomemben.«

Zdaj sta se oba smehljala. Sladek, rahel vonj prve, na pol zamolčane mladostniške ljubezni, je bil v vsej svoji opojni sladkobi ponovno zbujen kakor sanje, po katerih človek prezirljivo stisne ustnice, čeprav si želi, da bi jih še enkrat sanjal, živel. Lepe sanje polovičnosti, ki le želi in si ne upa zahtevati, ki le obeta in ne daje.

Pogovarjala sta se dalje. Toda v glasovih je bilo že čutiti prisrčnost, nežno zaupnost, ki varuje rožnato, že na pol obledelo skrivnost. S tihimi besedami, ki jih je občasno kot zvok raztresenih biserov prekinil smeh, sta se pogovarjala o preteklih rečeh, pozabljenih pesmih, ovenelih cveticah, izgubljenih in uničenih pentljah – o majhnih ljubezenskih znakih naklonjenosti, ki so bili v mestecu, kjer sta preživljala mladost, vzajemni. Kot že davno obnemele izginule pripovedke in v prahu zadušeno bitje zvonov, so stare zgodbe njuni srci počasi, povsem počasi, napolnile z bolečo, utrujeno svečanostjo; izzvenevanje njune mrtve mladostniške ljubezni je položilo v njun pogovor globoko, skoraj nesrečno resnobo.

In temnomelodični zven njegovega glasu je tiho vibriral, ko je pripovedoval: »Onkraj, v Ameriki, mi je prišlo na uho, da ste se zaročili v času, ko ste bili bržkone že poročeni.«

Ni odgovorila. Njene misli so obtičale še deset let globlje v preteklosti.

Nekaj dolgih minut je nad njima obvisel soparen molk.

In nato je neslišno, skoraj brez glasu, vprašala:

»Kaj ste takrat mislili o meni?«

Presenečeno je dvignil pogled.

»Z Vami sem lahko odkrit, saj se jutri vračam v svojo novo domovino. – Nisem se hudoval; moj pogled ni bil napolnjen z zmedenimi in sovražnimi odločitvami, saj je življenje barvit zubelj ljubezni takrat že zadušilo v tlečo žerjavico naklonjenosti. Nisem Vas razumel – le pomiloval.«

Čez njeni lici je šinila lahna temna rdečica in oči so se močneje zalesketale, ko je vzdraženo vzkliknila:

»Pomilovali, mene! Ne bi vedela, zakaj.«

»Ker sem mislil na Vašega bodočega soproga, indolentnega  človeka denarja, ki vedno želi le kupovati – nikar ne ugovarjajte, vašega moža, ki sem ga venomer le spoštoval, nikakor nočem razžaliti – in ker sem mislil na Vas, dekle, kakršnega sem zapustil. Ker si nisem mogel predstavljati podobe, kako ste Vi, osamljeni, idealni, ki ste vsakdanjemu življenju namenjali le zaničljivo ironijo, lahko postali častivredna žena navadnemu človeku.«

»In zakaj sem se bila potemtakem sploh omožila, če je bilo vse tako?«

»Tega nisem prav razumel. Morda je imel skrite odlike, ki se izmuznejo površnim pogledom in zablestijo šele v intimnem razmerju. In to je bila najlažja rešitev uganke, saj nečesa nisem zmogel in želel verjeti.«

»Česa?«

»Da ste ga bili vzeli zaradi grofovske krone in milijonov. To se mi je zdelo nemogoče.«

Bilo je, kakor bi zadnje besede preslišala, kajti s prsti, ki so se v sončni svetlobi svetili kakor krvavotemna-roza purpurna školjka, si je zasenčila pogled in ga usmerila tja ven, daleč stran, k v tančico preoblečenim horizontom, kjer je nebo svojo bledo modro obleko potopilo v temno razkošje valov.

Tudi on je taval v globokih mislih in je malone pozabil zadnje besede, ko je ona, odvrnjena od njega, nenadoma komaj slišno dejala:

»In vendar je bilo tako.«

Presenečeno, skoraj prestrašeno, je pogledal proti njej, ki se je v počasnem, očitno izumetničenem miru, ponovno spustila v svoj naslanjač ter s tiho otožnostjo monotono, le z rahlim premikanjem ustnic, nadaljevala:

»Nihče od vas me takrat, ko sem bila še majhno dekletce s plašnimi otroškimi besedami, ni razumel, tudi Vi ne, čeprav ste mi bili tako blizu. Tudi jaz se verjetno nisem. Danes pogosto razmišljam o tem in se ne razumem – kajti – le kaj še vedo ženske o svojih v čudeže verujočih dekliških dušah, katerih sanje so kakor nežni, tenki, beli cvetovi, ki jih razpiha prvi dih resničnosti. In nisem bila kakor vsa druga dekleta, sanjajoča o moško pogumnih, mladostno silnih junakih, ki naj bi dekliško iščoče hrepenenje spremenili v sijočo srečo, njihovo slutnjo pa v blagoslovljeno védenje in jim prinesli odrešitev pred negotovim, nejasnim in nedojemljivim pa vendar čutenim trpljenjem, ki je metalo senco na dekliške dni in postajalo vedno bolj temno in grozeče in obremenjujoče. Tega nikoli nisem poznala, moja duša je proti prikritemu gaju prihodnosti, ki se je skrival za zastirajočo meglo naslednjega dne, krmarila na drugačnih čolnih sanj. Moje sanje so bile samosvoje. V svojem sanjarjenju sem bila venomer kraljevski otrok, kakršni so bili v starih knjigah pravljic, kjer se igrajo s svetlikajočimi se in bleščečimi dragimi kamni, roke potapljajo v pravljične zaklade in imajo valujoče obleke neizrekljive vrednosti. Sanjala sem o luksuzu in razkošju, ker sem oboje ljubila. Naslada, ko so moje dlani drsele po trepetajoči, tiho pojoči svili, ko so moji prsti kot v spanju ležali v mehkem težko-žametnem puhu temnih sanj! Srečna sem bila, ko sem imela tenke členke od sreče tresočih se prstov okovane z nakitom, ko se je belo kamenje kot vodna pena svetilo iz goste poplave mojih las – moj največji cilj je bil počivati v mehkem sedalu elegantnega vozila. Takrat sem bila ujeta v omami umetelne lepote, ki mi je dovolila zaničevati resnično življenje. Sovražila sem se v vsakdanjih oblekah, bila sem skromna in preprosta kakor nuna; nemalokrat sem več dni ostajala doma, ker sem se sama pred seboj sramovala lastne običajnosti, skrivala sem se v svoji ozki, grdi sobi, jaz, z najlepšimi sanjami o življenju ob prostranem morju, v lastnini, ki je razkošna in umetelna, v senčnih, listnatih drevoredih, kamor z umazanimi kremplji ne seže nizkotnost zlajnanega vsakdana – kjer je bogat mir – skoraj tako kot tu. Moj mož je izpolnil želje mojih sanj – in ker je bil to zmogel, je postal moj soprog.«

Obmolkne in njen obraz je obdan z bakhantsko lepoto. Lesk v očeh postane globok in grozeč in rdečica na licih gori vedno močneje.

Globoka tišina.

Le spodaj monoton, ritmičen spev lesketajočih se valov, ki se na stopničasto teraso mečejo kakor na ljubljene prsi.

Nato reče tiho, kot bi govoril s seboj:

»Kaj pa ljubezen?«

Slišala je. Ustnice se raztegnejo v rahel nasmešek.

»Imate še danes vse svoje ideale, vse, ki ste jih takrat odnesli v širni svet? So vsi ostali nepoškodovani, ali so vam nekateri umrli, oveneli? Vam jih niso na koncu nasilno iztrgali iz prsi in zalučali v blato, kjer jih je zmlelo tisoče koles, katerih voz je stremel k življenjskim ciljem? Ali niste nobenega izgubili?«

On žalobno prikima in molči.

Nenadoma dvigne njeno roko k ustnicam in jo nemo poljubi. Nato s prisrčnim glasom reče:

»Zbogom!«

Odzdravi mu močno in iskreno. Ni je sram, da je človeku, ki mu je bila leta tujka, razkrila svojo najglobljo skrivnost in pokazala dušo. Smehljajoče mu sledi s pogledom ter misli na besede, ki jih je govoril o ljubezni, in preteklost se s tihimi, neslišnimi koraki ponovno postavi med njo in sedanjost. In nenadoma jo prešine, da bi on lahko bil vodil njeno življenje in misli se ji zarisujejo v barvah te bizarne domislice.

In počasi, počasi, povsem neopazno, zamira nasmešek na njenih sanjajočih ustnicah …

 

 

* Besedilo je pod okriljem prevajalskega seminarja Premuda (Sommerkolleg Premuda) leta 2011 prevedla Manca G. Renko. Zaradi večjega zanimanja za Stefana Zweiga, pa tudi zaradi poletno-morske postavitve novele, smo se odločili za objavo prevoda.

Novela je nastala leta 1900, ko je bil Zweig star 19 let. Gre za enega njegovih najzgodnejših literarnih poskusov, v katerem pa se že kažejo nekatere značilnosti, ki jih je mogoče opaziti tudi v njegovem “zrelem” opusu.

Panorama 4. 8. 2014

Nespregledano: Julij

Ilustracija: Ana Baraga

Če poležavate ob morju, a imate dovolj sence, da lahko berete s tablice; ali pa ste, kar je še verjetneje, ujeti v prikolici oziroma šotoru, saj se zunaj začenja vesoljni potop – za vas imamo novo dozo člankov z vsega sveta, da so le prosto dostopni na svetovnem spletu. Vas zanima, kako se zaljubljajo in poslavljajo knjižni molji? Kako se je Peter Kolšek zaljubil v poezijo naše Katje Perat in zakaj zapravljamo ogromno energije in časa, da bi dosegli nekaj, kar lahko imamo zastonj? Ali pač kako je sodobna ameriška literatura v svojem temelju konservativna? In kakšna je razlika med uporabo in potrošnjo ter kakšna med pisanjem na roko in tipkanjem? Postrezite si.

 

Všeč mi je? VŠEČ mi je? Všeč mi je uporabljati Netflix. Všeč mi je pivo znamke Trader Joe in njihov hamburger s sirom za 1 $. Literatura mi ni všeč; vanjo se zatreskam od glave do pet, in knjiga je bila moj ljubček precej dlje kot nek, kot se je opisal sam, beli moški.

Adina Applebaum: Reading in Public: Tales of Love and Literature, Pt. I (The Airship, julij)

 

Če je tekst natisnjen, to še ne pomeni, da je zato tudi avtomatično bolj linearen in posledično bolj literaren in globok. Pravzaprav, mnoge tekste, ki so jih spletne bralske skupnosti sprejele z odprtimi rokami, odlikuje natančno nelinearnost, njihova narativna tendenca, da se prepustijo odklonom, ki bogatijo, ali pač popolnim distrakcijam, njihova zmožnost, da raztreščijo umetne razlike med visokimi in nizkimi kulturnimi produkti.

David Dowling: Escaping the Shallows: Deep Reading’s Revival in the Digital Age (Digital Humanities Quaterly 8/2, julij)

 

Če smo imeli prej notorični cinizem, navdušujočo jezo in generacijsko subverzijo, imamo zdaj določena konservatorska prizadevanja, ki jih spremljajo zamišljenost, žalost in tožba. Morda je natančneje reči takole: svet, o katerem se je lirska govorka izrekala v prvi knjigi, je bil prepoznan kot polomija, ki jo je smiselno inteligentno zmerjati, svet druge knjige je predvsem uganka, ponesrečena kreatura, ki jo je mogoče in potrebno pobožati s skepso.

Peter Kolšek: Na novo soočiti pridevnike in samostalnike (Pogledi, 2. julij)

 

Resnična konservativnost je nekaj precej širšega in globljega kot politična orientacija; gre za značaj, ki zre v preteklost s čaščenjem in v prihodnost z malodušjem ter verjame, da človeške narave ni mogoče zlahka spremeniti ali izboljšati. Če ga razumemo na ta način, je konservatizem v resnici glavna poteza sodobne ameriške književnosti. David Foster Wallace, glavni književnik njegove generacije, je bil zagovornik resnosti, spoštovanja, samodiscipline in dela – nikoli tako kot v svojem zadnjem, nedokončanem romanu, Bledi kralj [The Pale King], katerega junaki so zgarani računovodje. Dave Eggers si je ustvaril ime z avtobiografijo, v kateri pripoveduje o skrbi za mlajšega brata po smrti njunih staršev, modna, a povsem odkrita himna družinskim vrednotam. Zadie Smith je neprekosljiva v konservativnosti komedije, ki razreši spore s smehom ter razkrinkava človeško neumnost s prizanesljivim razumevanjem.

Adam Kirsch: The Tea Party’s New Front in the American Culture Wars: Literature (Tablet, 10. julij)

 

Številni ljudje ne razumejo, da včasih »dati vse od sebe« ni dovolj. Tej sleposti sam pravim »Oprah Winfrey« sindrom. Menim, da mnogi ljudje dosti raje (ali lažje), kot da bi sprejeti kolektivno soodvisnost pri refleksiji in preurejanju socialne realnosti – glorificirajo medijsko ustvarjene like nekakšnih herojev, redkih posameznikov, ki jim je ne glede na izjemno težko socialno izhodišče uspelo. To seveda ne zmanjša občudovanja, ki si ga taki posamezniki zaslužijo (morda ne ravno na način gostovanja in trivializacije na prestolu Kraljice Uspeha, Oprah Winfrey), vendar pa tako dekontekstualiziranje aktivno ustvarja polarizacijo ljudi na tiste, ki so dali dovolj (medijski heroji), in tiste, ki živijo na ulici (ker očitno niso dali dovolj in so tisti del realnosti, od katere večina ljudi pogleda stran in jih s tem marginalizira in iz njih dela zločince). Statistično gledano, večini ljudi ne bo nikdar uspel preboj iz njihovega socialnega izhodišča. Morda se zaradi globalizacije zdi, da marsikdo iz tretjega sveta (ali post-tranzicijskega podeželja) dobi priložnost, povsem pa se ignorira dejstva, koliko ljudi zaradi istega procesa izgubi svojo službo ali pa so prisiljen delati za podjetja v lasti ekonomsko veliko bolj dominantnih držav, ki jim poceni delovna sila pomeni možnost povečevanja lastnega kapitala in moči.

Marko Rop: Crowdsourcing in sodobni kreativni delavci (Kreativni razred blog, 11. julij)

 

Blogerski sogovorniki in sogovornice so povedali, da jih njihova področja predvsem zanimajo in bi jih spremljali v vsakem primeru. Zelo pomembna je spodbuda bralcev, blogi so jim precej pomagali tudi pri gradnji osebne »avtorske znamke« in prepoznavnosti, kar lahko občutno olajša pridobivanje naročil ali projektov. Redno vzdrževan blog je pomemben del strokovnega spletnega nastopa in zelo dobra referenca pri iskanju službe, štipendije ali projektov – še zlasti v tujini.

Lenart J. Kučić: Blogerji vztrajajo kljub družabnim omrežjem (lenartkucic.net, Delo, 12. julij)

 

Vstop Združene levice v parlament je velik skok za Slovenijo in majhen korak za socializem.

Michael Roberts: Marxism in London, socialism in Slovenia (Michael Roberts blog, 13. julij)

 

V svojih osnovnih potezah je potrošnik tista figura zavesti, ki hoče »zaužiti« zunanji predmet, da bi lahko pri tem dobil nek »užitek«. V tem oziru se potrošnik bistveno razlikuje od uporabnika, ki pušča eksistenco svojega predmeta nedotaknjeno. Sestavni del uporabe predmeta je namreč izkustvo, da uporabljeni predmet presega trajanje in namene trenutne rabe. Zato predmet uporabe – orodje, priprava – vselej implicira druge uporabnike, ki so ga uporabljali pred trenutno rabo in ki ga bodo lahko rabili kasneje. Na orodju svojega dela (na računalniku, kleščah, na prevoznem sredstvu ali stroju v obratu) delavec razbira ne le sledove pretekle rabe, temveč tudi možnost vseh prihodnjih opravil. Samo z ozirom na to razsežnost uporabljenega predmeta – z ozirom na njegovo bistveno trajnost – lahko za neko orodje ali pripravo rečemo, da sta »uničena«: uničena sta za prihodnjo rabo, za potencialnega drugega uporabnika. Tega pa nikoli ne bi mogli reči za predmet potrošnje, saj je uničenje prav izpolnitev njegovega bistva. Smisel zaužitja potrošnega predmeta je natanko v njegovem nepovratnem izničenju, v njegovi enkratni potrošnji, s katero predmet odtegnemo ne le vsem drugim, temveč tudi lastnemu bodočemu razpolaganju. Trošenje je specifično, mejno razmerje do predmetnosti, s katerim je predmet zaužit in odpravljeni v svoji zunanji, samostojni in s tem ravno predmetnostni razsežnosti.

Aljoša Kravanja: Potrošnik, figura zavesti (Razpotja, 15. julij)

 

Ljudje so vse bolj prisiljeni zapravljati veliko denarja za tisto, kar bi lahko dobili po sprejemljivih cenah kot splošno dobro. Ko je vse, kar potrebujemo za življenje, spremenjeno v blago, je življenje dražje in ljudje so prisiljeni vse več delati.

Jožica Grgič: Južnjaki in drugi (Sobotna priloga, 19. julij)

 

»Tako mi je žal,« sem rekla. »Pravzaprav mi knjiga ni bila všeč. Si mi pa še vedno zelo všeč ti.«

Joshui se je obraz kar posušil. Obema je bila všeč ideja drugega, jaz pa sem mu pravkar omadeževala idejo mene.

Michelle King: Reading in Public: Tales of Love and Literature, Pt. II (The Airship, 23. julij)

 

Vrhunskost, raznovrstnost in dostopnost v kulturi so dosegljiva načela, če bo prišlo do razširitve virov financiranja, če bo kultura našla stik z zainteresirano in še posebej z novo javnostjo in če bo poskrbljeno za sistematično uvajanje novih generacij. Če bomo to storili, bo produkcija boljša, bližje bo številčnejšemu in bolj vpletenemu občinstvu ter manj obremenjujoča za javna sredstva – seveda pa bo to s seboj nedvomno prineslo tudi to, da si bodo nekateri dosedanji »producenti« morali poiskati drugo dejavnost. To se dogaja tudi v medijih in se je na marsikaterem drugem področju že zgodilo. Ni pa to nujno nekaj slabega, v kulturi in vrhunski umetnosti sploh ne. Celo obratno je – slab je status quo.

Boštjan Tadel: Radikalno nov kulturnopolitični model – nujno! (Pogledi, 23. julij)

 

Logiko Cerarjevih moralnih stališč zdaj poznamo – nima jih. Sledi jim v skladu s svojim pravniškim pozitivizmom in jim prilagaja temu, čemur se prikloni večina v obliki domnevnega »demokratičnega konsenza«. Vse ostalo je po njegovem »uveljavljanje na silo«. In spet smo v sumljivi zadregi: ko ni demokratičnega konsenza, ni pravice, ko je pravica, pa je tak konsenz odveč.

Boris Vezjak: Sklicevanje na zakon in družbeni konsenz (In media res, 23. julij)

 

Pisanje na roko in učenje črk sta povezani z orientacijo v prostoru, pri tem ima nepogrešljivo vlogo razločevanje stranskosti – katera je leva in katera desna stran. Stranskost mora otrok najprej razviti na sebi in nato v prostoru, poudarja Tancigova. Prezgodnja in pretirana uporaba tabličnega računalnika, spoznavanje pretežno le virtualnega prostora in premalo izkušenj o sebi in prostoru v realnem svetu ovirajo normalen razvoj stranskosti in zaznavanja prostora.

Agata Tomažič: O izginjanju pisanja na roke (Pogledi, 28. julij)

Panorama 1. 8. 2014

»Tudi sama sem delček narodovega bogastva«

Svetlana Makarovič je zvezda letošnjih Dnevov poezije in vina, ki bodo na Ptuju potekali med 27. in 30. avgustom. Ena najbolj znanih slovenskih pesnic in pravljičark, čeprav še kako živa, je s svojim likom in delom do te mere potopljena v somrak urbanih legend in prehitrih zaključkov, da je v plazu predikatov (»kadi, sovraži farje, na balkonu ima rdečo zvezdo, živi z mački, menda je nekoč gola igrala kitaro sedeč na rožnodolski slivi pred hišo Gregorja Strniše«) včasih težko razpoznati resničnega človeka. Ko sem se skozi prometno konico prebijala proti trnovskemu domu starejših občanov, kjer nekajkrat na teden prenoči in reče kakšno s soborcem Stanovnikom, sem razmišljala predvsem o tem, ali se Svetlano Makarovič sploh sme povprašati o čem, kar je zunaj začrtanega kroga njene prepoznavne, ekscentrične osebnosti. No, ne da se. Pa nič ne de, bilo je imenitno. Svetlana Makarovič, čeprav že desetletja pripoveduje isto zgodbo, jo še vedno pripoveduje z isto ostrino, z isto lucidnostjo in enako relevantnostjo kot vedno. O umetnosti ne govori rada, ker pravi, da o njej tako ali tako teoretizira preveč ljudi. Rada kramlja o politiki in rada zastavi kakšno dobro besedo za svoje muce, kadar se lahkomiselno poserjejo na predpražnik. V novi zasedbi državnega zbora bo pogrešala predvsem Jerovška (Kako si odpne knofe – edinstveno!) in Pukšiča, rada ima njoke in pravi, da se smrti ne boji. Sicer pa – kaj bi razlagala. Naj vam razloži sama.

 

Foto: Ajda Schmidt

Svetlana, kako ste?

Oh, samo da lahko kadim.

Ste se že navadili na protikadilski zakon ali vas še vedno enako jezi, kot prvi dan, ko je stopil v veljavo?

Še vedno, še vedno. Ampak kadilci vedno najdemo svoj kot. Pa tudi odporni smo postali. Odkar moramo pozimi v viharju in snežnem metežu kaditi na prostem, smo se utrdili, ne zbolimo zlepa.

Se vam ne zdi nenavadno, da je slovenski protikadilski zakon v primerjavi s podobnimi ukrepi širom Evrope tako rigorozen? Na tujem kadilcem segregaciji navkljub omogočajo neko osnovno toplino in udobje, mi pa smo, bolj papeški od papeža, kadilce postavili naravnost na cesto.

Tako je, taki smo. No, taki so.

Zakaj pa so taki?

Ker so čreda in krdelo vedno uboga, kar reče poglavar.

Pa mislite, da smo Slovenci v tem posebej slabi ali je to lastnost ljudi na sploh?

Ne, to je človeška lastnost.

Bi znali na kratko oceniti, kaj je narobe z ljudmi?

Preveč jih je, preveč se plodijo. Nekontrolirano. Krive so seveda religije, ki spodbujajo rodnost in prepovedujejo kontracepcijo in splav. Tudi papež Frančišek je zdaj pokazal pravo lice. Toliko, da se ni zjokal ob misli, da tiste tri celice ne bodo ugledale luči sveta.

Se niste sami nekoč hoteli sterilizirati, pa vam komisija posega ni odobrila? Se spomnite, kakšni so bili njihovi argumenti?

To je bilo nekoč v šestdesetih. Rekli so, da si bom premislila in da je rojevati državljanska dolžnost. Neke bele halje so bile prav prekleto pametne. Takrat je bilo dobro kontracepcijo zelo težko dobiti, zato sem seveda takoj zanosila. Čeprav sem takrat rekla, da je to od prepiha.

Se vam zdi, da je dostopnost kontracepcije odločilno vplivala na izenačitev položaja žensk s položajem moških?

Hja, vprašanje, če bo še dolgo dostopna. Če zmaga klerofašizem, bo vsega tega konec.

Ko sva že ravno pri tem – ste šli na volitve?

Seveda. Letos je bilo spet treba. Kot večina ljudi sem volila proti.

Pa smem povprašati, koga ste volili?

Rdečo zvezdo. Ker simbolizira svobodo in boj proti klerofašizmu. Nosila sem jo, odkar so janševci zahtevali prepoved razkazovanja totalitarnih simbolov. Takrat sem takoj sedla za šivalni stroj in si sešila zastavo z veliko rdečo zvezdo, ki sem jo imela do včeraj obešeno čez balkon.

Zakaj pa ste jo sneli?

Ker je ne potrebujemo več. Klerofašizem trenutno ni več grožnja.

Od kod pravzaprav vaš konflikt s klerofašizmom? Je bila kriva mamina pobožnjakarska vzgoja? Bi bili enako jezni nanje, če vas nekdo teh nazorov ne bi neposredno omejeval?

Verjetno se je res začelo z mamo. Ampak s tem sem opravila že v puberteti.

Niste več jezni nanjo?

Kaj naj bom jezna, mrtva je. Kaj me briga, kaj je z njo. Imela sem pač to smolo, da sem imela neumno mater, ampak saj jo ima marsikdo. Iz tega se je treba nekako izkopati. Grozljivo je predvsem to, da je otrok od spočetja naprej materi izročen na milost in nemilost. Mati ima lahko strahotno moč, ker je otrok majhen in se ne zna ubraniti. Zato je mati absolutna avtoriteta, najboljša, najbolj pametna. Preden ugotoviš, da je butasta, lahko minejo leta.

Foto: Ajda Schmidt

Rekli ste, da se mora otrok naučiti upreti se. Kako ste se uprli vi?

Grizla, tulila, vreščala sem, pa ni dosti pomagalo. Če pogledam nazaj, je imela moja mati precej gestapovske metode. Mogoče je bilo to celo dobro, ker lahko zdaj kot odrasla oseba tovrstno nasilje prepoznam. Velja, da ima vsaka mati rada svoje otroke, da je vsaka mati pravična, da ima vse svoje otroke enako rada in podobne laži. To ne drži. Niti mačka nima enako rada vseh svojih otrok.

Ko sva ravno pri ljubezni do otrok – vi slovite po tem, da jih ne marate. To še drži?

Ne gre za to, da jih ne bi marala, ne bi jih hotela imeti. Nekatere otroke imam rada, nekateri me očarajo. Nekateri me pa skrajno odbijajo. Tako kot pri odraslih. Veste, človek ni le tisto, v kar je vzgojen. Je tudi način, na katerega nosi svoje gene in dispozicije, ki so mu bile dane ob rojstvu. Če jih razvija in krepi, se lahko izvije iz primeža vzgoje. Zato je ta večen izgovor zlobnih, škodoželjnih, požrešnih ljudi, da so imeli hudo otroštvo … res samo izgovor.

Poznamo vas kot človeka, ki je izrazito kritičen do ljudi, hkrati pa zelo prizanesljiv do živali. Se vam zdi, da zlo v živalskem svetu ne obstaja? Živali niso zmožne izživljanja na isti način kot ljudje? Je zlo človeški konstrukt ali je prisotno v organskem svetu nasploh?

Zloba je izrazito človeška lastnost. Ne drži pa, da sem absolutno tolerantna do živali. Če ubijem komarja, recimo, sem zelo vesela.

Pa je tudi kakšna mucka lahko pokvarjena? Ali so vse mucke dobre?

Ah, ne. Muce so muce. Vsaka muca je nekaj posebnega, vsaka muca je krasna.

Zakaj pa so toliko boljše od preostanka organskega sveta?

Ne znam odgovoriti. Vem samo, da že vse življenje živim z mačkami in tudi sebe vidim kot mačko.

Ker ne bi bili radi človek?

Jah, človek moram biti. To me je doletelo, to se je zgodilo, proti temu ne morem nič. Ampak prepoznam v sebi mačje lastnosti.

Katere pa so te lastnosti?

Mijav, me razumete? Mijav sem rekla. Potrebujeva prevajalca? Eni imajo radi mačke, eni jih ne marajo, eni jih obožujejo, eni pa obožujejo Janšo.

Bi vi, ki ne obožujete Janše, znali opredeliti, zakaj je pomembno biti levičar?

Oh, saj ne vem, če sem levičarka. Jaz sem izven. Mogoče sem tisto, kaj že …. anarhist?

Skratka, najpomembnejša vam je svoboda, da se lahko vedno izrekate o tistem, kar se vam zdi prav, ne glede na to, pod katero zastavo to sodi?

Oh, saj se mi ni treba izrekati.

Pa kljub temu pogosto se. Se vam zdi za umetnika pomembno ali celo nujno, da se izreka o političnih ali družbenih temah?

Ne, ni nujno. Pomembno se je pogovarjati, kot se pogovarjava zdajle, kot se pogovarjam s prijatelji, včasih je treba kaj reči tudi mački. Včasih tudi kaj strogega.

Foto: Ajda Schmidt

Pa ste pogosto strogi do svojih mačk?

Veste, nisem poročena, pa nimam nikogar, s katerim bi se lahko kregala.

Med tisoči urbanih legend, ki krožijo o vas, najdemo tudi to, da ste ušli pred lastno poroko. Kako je bilo s tem?

Kaj sem pa hotela drugega.

Ampak zakaj niste pobegnili že kakšen mesec ali pa vsaj dva tedna prej?

Ker sem si je takrat želela.

Je bila ljubezen?

Ni bila taka silna ljubezen. Želela sem si predvsem obreda pa obleke iz belega najlona, z volani.

Ste to obleko dobili?

Kupili so mi jo starši mojega zaročenca, saj sama nisem imela denarja. Kupili so bel najlon in potem smo šli skupaj k šivilji, ker sem narisala obleko, kakršne sem si želela.

Ste jo kdaj nosili?

Ne, seveda ne.

Pa zaročenca ste še kdaj srečali, po tem, ko ste ga pustili pred oltarjem?

Oh, ja, seveda. Prijatelja sva, včasih me tudi obišče, čeprav zdaj živi v Kanadi. Kdaj pa kdaj poklepetava in se zgroziva nad tem, kako sva drug z drugim vse počela narobe.

Ljudje pogosto počnemo vse narobe drug z drugim?

Kakor s kom. So ljudje, za katere vem, da moram biti do njih odljudna, mrzla, če je nujno, celo mrzlo vljudna. Ljudem, ki jih zaničujem, na primer, ne dam roke. Stisk roke nekaj pomeni, je koža na kožo, stik telesa s telesom in ima tudi simbolno vrednost. Nikoli se ne bi rokovala s kakšnim katoliškim klerikom. Tudi s papežem ne.

Nekoč ste rekli, da je nekatere stvari preprosto treba sovražiti. Zakaj je sovraštvo pomembno oziroma po vašem mnenju celo nujno?

Kdor ne zna sovražiti, tudi ljubiti ne zna. Kdor pravi, da ne pozna sovraštva, ali laže ali pa se moti. Take ljudi bi rada vprašala: recimo, da imate otroka. Pa recimo, da vam tega otroka nekdo posili in ubije – bi znali sovražiti?

Enega vaših zadnjih projektov, v katerem ste sodelovali z glasbenikom Zlatkom Kavčičem, ste naslovili Horror mundi. Kaj je groza sveta? Smrt, zlo, kaj tretjega?

Tako vidim svet. Tisto najhujše, kar se lahko zgodi, je zlo, ki ga človek stori človeku. Nobeno drugo zlo ni tako pošastno. Obstajajo ljudje, ki se ne zadovoljijo s tem, da nekoga ubijejo, ampak hočejo slišati krike bolečine, krike strahu, hočejo videti solze. In ves čas so vojne, odkar obstaja človeštvo. In ker je ljudi tako ogromno, je tako ogromno tudi vojn in toliko več žrtev. Poleg tega smo način ubijanja izpopolnili do skrajnosti.

Od kod pa mislite, da izvira človekova potreba po okrutnosti?

V nekaterih ljudeh je silna želja pokazati moč drugim. To se dogaja že pri otrocih, ki pretepajo manjše od sebe, šibkejše, bolj občutljive. Taki otroci so mi odvratni. Normalno je, da se mladički med sabo pretepajo, tudi v živalskem svetu se, tako se urijo in tako mora biti, a ne, kadar izvira iz zlobe. Če pri otroku opazim željo, da bi drugega otroka ponižal, me prizadene. Poniževanje silno sovražim. In škodoželjnost. Otroci, ki se norčujejo iz šibkejših ali drugačnih, iz otrok z downovim sindromom, tega je ogromno. Verjetno je tudi to po svoje naravno, vendar jih jaz vidim kot majhne pošasti.

Marsikaj sva rekli o grozi in zlu in o vsem, kar je na tem svetu grdega in neprijetnega. To me spomni na izjavo, ki jo pogosto slišimo od vas – da umetnost izhaja iz bolečine. Nam umetnost služi kot kompenzacija za vse slabo?

Umetnost ne služi, Katja.

Pa reciva v manj utilitarnem jeziku – jo potrebujemo za to, da bi ublažili našo žalost?

Ne vem, zakaj ustvarjam. Samo čutim, da moram ustvarjati. O tem ne znam teoretizirati in mislim, da to tako ali tako že počne ogromno drugih ljudi. Jaz samo čutim, da je beseda moj nož, ki mora biti vedno nabrušen, tudi kadar govori o lepem, o dobrem, o nežnem, o ljubljenem. Rezilo mora biti vedno ostro, precizno.

Spremljate sodobno slovensko književnost? Se vam dopade?

Seveda, všeč mi je Vojnović, pa Lainšček, Boris A. Novak, ogromno dobre literature imamo, ogromno literature, ki v meni odzveni. To je zame edini kriterij, na splošno mnenje se ne oziram. Ne glede na to, kako priljubljen je Paulo Coelho, je Paulo Coelho zame drek. Naj ga berejo z Manco Košir, če ga že morajo, samo mene naj pustijo pri miru.

Sicer ste velika ljubiteljica ljudskega slovstva in se nanj pogosto opirate tudi pri svojem ustvarjanju. Kako to, da vas kot deklarirano ateistko tako privlači tradicija, ki je tesno povezana z magičnim?

Imamo silno bogato ljudsko kulturo, kamor spadajo božične in romarske, pesmi o Mariji, balade. To so prave umetnine in ne verjamem, da so kar zrasle iz ljudstva. To so avtorska dela, ki jih je nekdo ustvaril, nek posameznik, nek umetnik. Neka desetnica, potovka, kakšen hlapec ali slepec.

Pa je žalostno, da se ti ljudje niso zapisali v zgodovino?

Mislim, da to ni tako pomembno. Če berem balado o Galjotu, ki je ena najlepših balad, kar jih obstaja v svetovni literaturi, za tem tekstom čutim avtorja. Čutim bolečino. Veste, vsaka balada ima vedno bolečinsko korenino.

Je bolečina nujen predpogoj za to, da je človek sploh lahko dober? Mora človek izkusiti gorje, zato da je lahko bolj prizanesljiv do tujega gorja?

O ja, mora. V moji poeziji se najde verz: »Tuja rana ne boli«. Ljudje, ki so celo življenje živeli v vati, ki so imeli najboljše pogoje, ki niso bili nikoli lačni, zaničevani, odrinjeni, mučeni ali poniževani, se ne razvijejo v celovite osebnosti. Ostanejo nekje v sredi, mogoče nikoli zares nesrečni, ampak nikoli tudi zares srečni. So samo zadovoljni ali pa sitni. Kdor nikdar ne občuti pravega gorja, nikoli ne bo občutil tiste nepopisne radosti, ki jo pozna samo tisti, ki je okusil bolečino.

Ste bili kdaj zares srečni?

O, seveda. Pa kako.

Kaj pa osrečuje? Če lahko jasno pokažemo na to, kar nas prizadene, lahko enako jasno povemo tudi, kaj nas osrečuje? In ali je to vedno samo ljubezen?

Ah, ljubezen ni samo erotičen pojem. Ljubezen je, reciva, tudi razneženost. Na oknu svoje uborne kajžice hranim ptiče. Dolgo časa je prihajal samo en majhen plavček. Potem pa jih je nenadoma prišlo pet. Meni je bilo tako lepo.

Še živite v svoji kajži ali ste večinoma v Ljubljani?

Na obeh koncih.

Pa tu zelo pogrešate stik z naravo?

Doma mi je seveda lepše. Moja kajžica sicer že malo razpada, ampak saj jaz tudi.

Vas je strah smrti?

Ne. Toliko ljudi je že umrlo, da se po moje ni česa bati. Si, potem te pa ni več, to je vse. Tudi preden smo se rodili, nas ni bilo, skratka, zgolj vračamo se tja, kjer nas ni. Sploh pa se star človek nima kaj bati smrti. Smrt je grozljiva, kadar umirajo mladi.

Nekoč ste dejali, da boste odšli tako, da vas bo sedanji kardinal Rode sežgal na grmadi. Kako kaže? Se že dogovarjata za datum?

Ne vem, kdo bo na koncu komu podkuril. Z mano tudi ni šale, veste.

Ste oseba, ki jo vedno povezujemo z enimi in istimi temami: mucki, kajenjem, sovraštvom do Cerkve, naklonjenostjo do narodnoosvobodilnega boja. V tej javni podobi kaj pogrešate? Se vam zdi, da je kaj odločilnega ostalo spregledano?

Pomembno mi je, kaj o meni mislijo moji prijatelji, ljudje, ki me imajo radi in jih imam rada sama. Kaj pa si o meni misli kakšna bančna uradnica, me pa res ne zanima.

Zadnje čase toliko slišimo o bankah in o tem, kako jih je treba reševati. Res? Treba je reševati banke in ne brezdomnih psov? Tudi novoizvoljeni Cerar nenehno govori samo o bankah. Kako me to dolgočasi …

Ni po svoje prav, da so politiki dolgočasni? Niso politiki, ki so preveč zanimivi, običajno samo korak stran od blaznosti?

To drži, enega takega so ravno zaprli. Tovrstna zanimivost je nevarna.

Se vam zdi, da je slovenska družba zdaj na slabšem, kot je bila konec 20. stoletja?

Zame je Slovenija kot država popolnoma izgubila vso svojo kredibilnost s trenutkom, ko je tedanji zunanji minister podpisal Vilnuško izjavo, s katero smo postali kolaboranti okupatorja tuje države. Amerika nima kaj iskati zunaj svojih meja in mi nimamo kaj iskati v NATU.

Foto: Ajda Schmidt

Kaj pa bi morala Slovenija početi, če bi hotela biti zares avtonomna?

Za začetek izstopiti iz NATA. Potem pa morda tudi iz EU, reči Angeli Merkel nasvidenje, naj si da delat malo boljši kostim. Ogromno bi se lahko naučili recimo od Islandije. Predvsem ne nacionalne domišljavosti, ampak nacionalne zavesti. Beseda domoljubje je bila pri nas že tolikokrat zlorabljena, poslinjena in podvržena kičeraju, da sploh ni več za nobeno rabo. Ne gre za ponos, Islandci niso ponosni, da so Islandci, ampak na svojo ljudsko kulturo, na svoje sage, na to, kar je narod ustvaril. Mi pa na to, kar smo ustvarili, nismo ponosni. Večina Slovencev sploh ne ve, da obstaja kaj takega, kot so naše ljudske balade. Islandci vedo, kaj je njihovo nacionalno bogastvo, mi pa imamo oberkrajnarsko kulturo.

Si večina Slovencev samo obsedeno želi, da bi lahko bili kaj drugega?

Ja, to je to. Radi bi se amerikanizirali in prevzeli ameriški žargon. To je ogabno.

Imate radi slovenščino?

Slovenščina je krasen jezik. Krasen, bogat, očarljiv jezik. Dostikrat uporabljam arhaizme, stare besede, ki jih veliko ljudi ne razume, ali pa stare pregovore. To je narodno bogastvo. No ja, na nek način sem verjetno tudi sama majhen delček narodnega bogastva. Res pa je, da ogromno ljudi ne zna ceniti lepote lastnega jezika.

Ali ga uporabljati na način, ki bi od sebe dal kaj lepote?

Ja, to je velika škoda.

(S fotografinjo Ajdo sva medtem blagoslovljeni z dvema kozarcema belega špricerja. Svetlana vztraja pri svojem macchiatu.)

Vi ne pijete alkohola, mar ne?

Ne, sploh ne. No, morda kakšen kozarec ob kosilu. Občutek, da me nekaj omamlja, da nisem pri sebi, da nisem prizemljena, me odbija. Ne maram početi stvari, za katerimi ne stojim.

Tudi kot mladenka niste nikdar popivali?

Oh, sem, ampak zato ker je bilo treba. Več kot dve leti sem živela z alkoholikom in sem si želela biti njegov pivski pajdaš. Seveda sem zelo hitro pristala pod mizo, on pa je šel naprej pit.

Je bilo težko živeti z alkoholikom?

Zelo, ne bi ponavljala. Po tistem sem imela še enega fanta, ki je pil. Rekla sem mu, naj ali neha ali pa sva opravila.

In je nehal piti ali sta opravila?

Opravila, kaj pa.

Ni nenavadno, da je ljubezen do alkohola močnejša od ljubezni do sočloveka?

Saj ne vem, če gre za ljubezen. Zasvojenost pač.

Pa ni ljubezen tudi neke vrste zasvojenost?

Seveda, zaljubljenost je intoksikacija. Vidite, zdaj sem pa cinik. Na vsem lepem se zgodi, da je ena oseba na vsem svetu najbolj pomembna, najbolj čudovita in najbolj zaželena, potem pa mine nekaj časa in kar naenkrat opaziš, da je kreten.

Mislite, da je težje biti ženska kot moški ali je za vse približno enko zaguljeno biti živ?

Meni se zdi lepše biti ženska, moram priznati.

Zakaj? Zaradi lepih oblek?

Oh, tudi zaradi lepih oblek. Na živce pa mi gre, kadar me skušajo kot žensko umestiti v nek ženski umetniški tabor. Nikoli nisem recimo dovolila, da me stlačijo v antologijo ženske poezije.

Ste sami sebi lepi?

Ko sem bila majhna, je k nam na obisk hodila teta z mojo sestričnico, ki je bila v baletni šoli in je bila zelo srčkana. Ko je šla, je moja mama rada komentirala, kako luštkana da je, jaz, butelj, pa sem seveda hotela vedeti, ali sem luštkana tudi sama. Mama je takrat rekla: »Zahvali se bogu, da nisi pohabljena.« S tem občutkom sem rasla in nekaj tega ostane za zmerom.  

Torej se te popotnice niste nikdar zares znebili?

Oh, za svojo starost se še kar držim. Sicer pa sem sebi smešna. Nasploh mi je starost smešna. Marsikaj pozabim, zamešam. Vem, da je to naravno, da možgani usihajo.

Kaj si mislite o ljudeh, ki pred smrtjo nenadoma odkrijejo boga?

Od daleč bi rekla, da je to strahopetnost. Ne vem, upam, da me ne bo v zadnjem hipu razsvetil sveti duh, kot je Manco Košir.

Vi ste izstopili iz rimokatoliške cerkve. Je to težko?

Najprej sem si kupila kanonsko pravo in ga preštudirala. Ugotovila sem, da sta možnosti dve: ali na javnem mestu blatiš vero in ti izrečejo anatemo, pri maši sveče obrnejo navzdol in potem si preklet. Malo sem čakala, če bo kakšna padla, pa se ni zgodilo nič, nato pa sem izstopila prek pisne izjave. Potem je seveda sledilo pismo: »Dobro premislite!« Sicer pa star ruski pregovor pravi: vsak ubija bolhe na svoj način. Saj je zadosti prostora za vse, za vernike in zame. Jaz svoj kotek imam, včasih potrebujem kakšen puder, kakšno muziko in svojo publiko. Publiko pa si je treba ustvariti.

Vi ste si ustvarili kar zvesto publiko.

Ja, to me zelo veseli.

Ker veste, da stvari ne delate v prazno?

Ja, to. Osrečuje me tudi, da imam priložnost nastopati z vrhunskimi glasbeniki, kot je Zdravko Kavčič, pa kvartet Mar Django ali Mirjana Šajinović, ki bo z mano v Medani pela sevdah. Komaj čakam.

Opažam, da se pogosto sklicujete na svojo starost. Je bilo bolje biti mlad?

Huje. Ko si mlad, vedno nekaj moraš. Preživeti, zaslužiti, cel kup dolžnosti je pred tabo. Zdaj je bolj komot. Zdaj nisem dolžna pisati in pišem res zaradi impulza, zaradi hrepenenja po tem, da bi, preden grem, naredila še kaj lepega. Zato sem zdaj napisala libreto za opero Deseta hči. Glasbo dela Milko Lazar, tako da slabo ne more biti. Orkester se menda že veseli. To bi rada še dočakala.Kaj pa veš, enkrat me je že zadela kap, tudi drugič me bo gotovo. Ne vem, bo že kako. Klinčeva smrt tako ali tako kar naprej zamuja. Pijanka, verjetno se je izgubila. Prasica pobija mlade ljudi v Gazi, zame nima časa.

Morda je izgubila naslov?

Morda je senilna, mogoče ima alzheimerja. »Kaj sem že mislila? Tista Markovič Zvezdana? Kje imam pa beležko? Kosa je tukaj, ampak beležka …«. Na koncu bo prišla ravno, ko si bom skuhala njoke.

 

Fotografije: Ajda Schmidt

 

Svetlana Makarovič bo častna gostja letošnjih Dnevov poezije in vina, ki bodo od 27.-30. 8. na Ptuju. Letos je pri Beletrini izšla njena pesniška zbirka Zeliščarka.

Zeliščarka
Svetlana Makarovič
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:

20,00 €

 

Pogovor je nastal v sodelovanju s Pogledi. Objavljen bo tudi v naslednji tiskani izdaji.