november 2020 - AirBeletrina
Veronika Simoniti (Fotografija: osebni arhiv) Veronika Simoniti (Fotografija: osebni arhiv)
Podkast 30. 11. 2020
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 21 min

AirBeletrinin podkast: beremo z Veroniko Simoniti

Prav možno je, da bi družinska skrivnost ostala zamolčana, da ne bi nikdar izvedeli, da je kadar koli obstajala. Tako pa je postala gibalo romana, romana, ki je letos prejel kresnika.

Do morja je v tem hipu tako in drugače daleč, a do njega smo se sredi te pozne jeseni odločili priti za vsako ceno. Nazadnje niti ni bilo težko. Potrebovali smo le kavč in trenirko, za ključen premik pa sta poskrbela s kresnikom nagrajeni roman Ivana pred morjem in njegova avtorica, naša tokratna sogovornica, Veronika Simoniti.

V romanu se prepleta več pripovedovalskih niti, toda tisto, rdečo, v rokah drži babica Ivana. Spoznamo jo v 20. letih prejšnjega stoletja, ko je bila še zasanjano, čeprav uporno dekletce, z njo pa nato hodimo vštric skoraj sedem desetletij. Toda Ivana sama nam tiste skrivnosti, ki poganja roman, bralca pa žene, da vztrajno obrača strani, ne razkrije.

Prav lahko bi se zgodilo, da bi družinska skrivnost ostala povsem zakopana in zamolčana, če pripovedovalka pa babičini smrti med pospravljanjem stanovanja, zbujanjem in brisanjem spominov ne bi našla porumenele fotografije. Na njej je brez težav prepoznala svojo mamo, babico prav tako, nenavadno pa ji je bilo, da je bila videti noseča. Je res bila? Kdo je otrok? Bi lahko imela strica ali teto? Kaj se je z njim zgodilo?

Babica je tiho. Gre po sledi njene tišine pripovedovalka. Košček za koščkom odkriva drobce družinske zgodovine in jih razpostavlja tako, da pravo podobo uzremo, ko jim doda še zadnjega. Vendar v preteklost njene družine ne gleda le z mikroskopom, hkrati se odmikatako daleč, da bralci uzremo še, kako se je poleg osebnih zgodb odvijala tudi naša skupna preteklost pred, med in po drugi svetovni vojni. In kaj bi utegnilo babico pripraviti do tega, da je skrivnost obdržala zase.

Ni presenetljivo, da je Ivana pred morjem pravzprav roman o iskanju doma. Ivani se ideja doma kot skupnega zavetja nenehno izmika. Takoj, ko se ji prbliža, že se ji oddalji – podobno kot val, ki se nam lahko povsem približa, ampak še preden nas zares zalije, se že odmakne. Do naslednjega poskusa.

Prisluhnite podkastu:

Veronika Simoniti je za roman Ivana pred morjem (Cankarjeva založba) letos prejela nagrado kresnik. Zanj je bila nominirana tudi že pred petimi leti, ko je objavila svoj prvi roman Kameno seme. Sicer pa je objavila več zbirk kratkih zgod in prevodov iz italijanskega in francoskega jezika. Skoraj vsako njeno izvirno delo je bilo vsaj nominirano za katero od literarnih nagrad, in tudi njena zadnja knjiga, zbirka kratkih zgodb Fugato, je bilo uvrščena med finaliste nagrade novo mesto.

Panorama 28. 11. 2020

Domača knjižnica: Pia Marincelj Bregar

Pia Marincelj Bregar Fotografija: Ana Kovač

Pia Marincelj Bregar s knjigami živi na različne načine. V prostem času je strastna bralka, knjige pa so tudi del njenega delovnega vsakdana, saj je zaposlena na otroškem in mladinskem oddelku v splošni knjižnici Kočevje. Avtorica lani izdane knjige Življenje knjig z domačih knjižnih polic za domačo knjižnico pravi, da je ta »kot neko pričevanje o našem življenju in osebnosti: kdo smo bili, kdo smo in kdo si želimo postati ter kaj nas zanima.«

Pogled na domačo knjižnico Pie Marincelj Bregar razkrije velik del njene osebnosti, čeprav ne odslikava njenega popolnega bralnega okusa, ki se sčasoma seveda tudi spreminja. Na knjižnih policah nima vsega, kar bi si želela imeti, a vseeno se na njej najde veliko tistih del, ki so zanjo vir literarnega užitka, osebnostnega razvoja in estetske izkušnje. Nekatera je že prebrala in se k njim pogosto vrača, druga na njeno branje še čakajo, določena pa je že prebrala, a jih želi imeti blizu, ker so ji veliko dala, čeprav čuti, da jih še nekaj časa ne bo ponovno odprla, sogovornica strne različne statuse knjižnih del v svojem domu. V svoji knjižni omari ima zbirke poezije, od Borisa A. Novaka, Kosovela, Neže Maurer, Bine Štampe Žmavc, Ferija Lainščka do Leonarda Cohena in pesmi duhovne učiteljice Deborah Anne Quibell. Rada ima japonske avtorje, zato pri njej ne manjka romanov Harukija Murakamija, čeprav svojega najljubšega, Kafka na obali, še nima. »Japonski pisatelji so mi blizu, ker znajo na povsem preprost način povedati ogromno. Brez velikih in okrašenih besed znajo pričarati posebno, pogosto skrivnostno vzdušje in bralcu približati čustveni svet protagonistov. Všeč so mi romani, v katerih se prepletajo različni žanri, v ozadju zgodb pa je čutiti neko večjo duhovno vrednost vsebine. Res se mi zdi, da te knjige prav nagovarjajo mojo dušo, počutim se, kot da bi me pisatelji razumeli,« Pia Marincelj Bregar govori o tem, kako v literaturi iščemo zgodbe o sebi. Med njenimi najljubšimi je tudi roman Ure avtorja Michaela Cunninghama, ki je zanj prejel Pulitzerjevo nagrado, po njem pa so pred leti posneli tudi film Ure do večnosti.

Velik del knjižnic polic, pa tudi časa, namenjenega branju, in s tem prav tako mentalnega ter čustvenega prostora, pri Pii Marincelj Bregar tudi v odrasli dobi zasedajo otroške zgodbe in pravljice. »Veliko imam zbirk pravljic, ki jih še vedno berem, sama zase. Ker v knjižnici delam na otroškem oddelku, sem v stalnem stiku z njimi.« Slikanice in zgodbe za otroke obožuje, v njih pa jo pogosto navduši nedolžen, prisrčen in prismuknjen humor avtorjev. Med tistimi, ki so jo najbolj nagovorile v tem letu, omeni Čajno ženičko Alfa Prøjsena, Prismuknjene zgodbe Pireta Rauda in slikanice o mačku Findusu Svena Nordqvista. »Obožujem pa tudi Mumine in na splošno vse knjige Tove Jansson,« še pravi. Ker ima rada umetnost, ji pri slikanicah veliko pomenijo dobre ilustracije, zato ima do njih zbirateljski odnos.

Od duhovnih knjig do knjig o umetnosti in izročilih

Ko se s Pio Marincelj Bregar v pogovoru spet vrneva na njene knjižne police, izpostavi, da ima na njih precej knjig z duhovnimi vsebinami in priročnikov za osebnostno rast. »V moji raziskavi o domačih knjižnicah se je sicer izkazalo, da izobražene ženske v domačih knjižnicah nimajo duhovnih knjig. Ne vem, ali bi se morala tega, da jih sama imam, sramovati? No, pa se ne,« doda v šali. Nekatera izmed teh del so ji resnično veliko dala in spremenila njene poglede na življenje, poudari. Ob tem omeni Dotik življenja avtorja Thich Nhat Hahna in Štirje dogovori Dona Miguela Ruiza. Doma ima tudi podpisan izvod knjige Človeška ljubezen Mance Košir, ki ji je kot avtorica in osebnost v velik navdih. Ob tem se spomni in pokaže še na Hessejev roman Siddartha. Zgodbo o duhovnem potovanju indijskega princa bo zagotovo še kdaj prebrala. Ob tem naboru v njeni knjižnici najdemo tudi knjige o umetnosti in naravnih ter kulturnih izročilih Slovenije in drugih dežel.

Ker ji stanovanje zaenkrat ne dopušča velike domače knjižnice, je knjigam v svojem domu zelo natančno odmerila prostor, saj za vsako ve, zakaj je na polici. Med njimi je mnogo tistih, katerih branje še načrtuje v prihodnosti, skoraj vse pa so pazljivo izbrane. »Zelo rada si delam zapiske iz knjig – tako iz tistih za osebnostno rast kot tudi iz romanov. Izpisujem si misli, ki si jih želim vsebinsko zapomniti, pa tudi odstavke, ki me literarno navdušijo. Kadar sem preveč lena, da bi si izpisovala sproti, si med branjem lepim samolepilne listke in včasih jih je toliko, da knjige še dolgo ne vrnem v knjižnico, tudi ko je že prebrana. Čakam namreč, da bom lahko prej vse izpisala. V takem primeru bi bilo bolje kupiti svoj izvod knjige in ga imeti skupaj z oznakami na svoji polici,« se zasmeji.

Knjige ima odložene na mizici v dnevni sobi, na kavču, na nočnih omaricah in še kje, kar izraža njene bralne navade. Pri branju sledi svojemu razpoloženju, zato bere več knjig hkrati, na ta način pa različna dela zasedajo raznovrstne pozicije po stanovanju. »Ljudje, ki berejo, berejo v vsaki sobi,« je misel newyorške notranje oblikovalke Mariette Himes Gomez, ki jo je Pia Marincelj Bregar zapisala v svoji knjigi o domačih knjižnicah. Ta zagotovo velja tudi zanjo.

Svojo ljubezen do knjig je sogovornica razvila že zelo zgodaj, saj je bila z njimi obkrožena od najzgodnejšega otroštva. Branja pa ni nikoli dovolj, je jasna in žal ji je, ker ne uspe prebrati vsega, kar bi si želela, pri čemer v sodobnem ritmu življenja zagotovo ni edina. Je pa, ko je delala raziskavo o domačih knjižnicah za magisterij iz založniških študij, tega pa nato objavila v že omenjeni knjigi Življenje knjig z domačih knjižnih polic, presenečeno ugotovila, kako različno je generacijsko dojemanje knjig. »Za starejše imajo knjige pomembno informacijsko vrednost, so prvi vir učenja, kar ne velja za mlade generacije, ki relevantne vire in informacije pogosto iščejo po spletu. Zanje tudi ni nujno, da imajo knjige doma, temveč do njih dostopajo v knjižnicah,« povzame nekatere izsledke. Tako tudi knjižničarka med svojimi knjigami nima leksikonov in enciklopedij. »Svojo knjižnico sem ustvarila po raziskavi in mislim, da so dognanja raziskave precej vplivala nanjo. Poleg tega, da imam doma knjige, ki mi veliko pomenijo, in knjige, ki jih želim prebrati, imam v domači knjižnici tudi knjige, za katere mislim, da bi mi bile lahko vir navdiha za lastno literarno ustvarjanje v prihodnosti. Se pa ti aspekti zagotovo prepletajo,« zaključi.

 

Panorama 26. 11. 2020

Vaja v zgoščevanju – zmagovalka AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo 2020

Fotografija: Denis Simčič

Mentorica: Pripoveduj o kakšni temi iz svojega življenja, o kateri ti je mučno razmišljati. Pripoved naj bo kratka in zgoščena.

»Ko so me poklicali iz doma za starejše, sem ravno pila kavo. Zavedajoč se, da zavlačujem s svojim zadnjim obiskom pri materi, sem obsedela ob skodelici, dokler se ni kava ohladila in sem jo morala nazadnje zliti v lijak. Preoblekla sem se, poiskala jopico bolj umirjenih barv in se preoblekla še enkrat. Ko sem končno sedla na kolo in se odpeljala, je bila ura že skoraj 10. Vozila sem počasi in vso pot razmišljala, da grem zadnjič k mami na obisk. Cesta je bila prazna, večina ljudi se je že odpeljala v službo, tudi na pločniku ni bilo pešcev in semafor je z rdečim očesom opozorilno strmel vame. Prevozila sem ga. Obetal se je topel sončen dan. Na parkirišču pred domom je bilo parkiranih malo avtomobilov, za obiske je bilo še prezgodaj, tudi preddverje je bilo zapuščeno, prav tako dvigalo. Zajtrk in jutranji higienski obredi so bili opravljeni, strežnice so na terasi pile kavo in kadile.

Obstala sem na hodniku pred vrati mamine sobe.

Mati me zadnjih nekaj let ni več prepoznala. Kdo pa ste vi, bi me spraševala in se sunkovito odmaknila, ko bi segla po njeni roki. Da sem njena hči, ji ni nič pomenilo, saj je vedno enako obredno zanikala obstoj najinih sorodstvenih vezi. Počutila sem se nelagodno, ne toliko zaradi njenega zavračanja – to mi je celo ustrezalo, saj mi ni bilo treba zgubljati preveč časa v tistih zatohlih prostorih – bolj zaradi strahu, da sem morda podedovala nagnjenost k demenci. Ob mojih obiskih je zmeraj ležala v postelji, skoraj negibna, oči pa so ji nemirno begale po sobi, kot da opreza za nečim, česar nikoli ne najde. Kaj neki je videla? Je bilo vse, kar je zagledala, kot da bi bilo prvič? Je kaj želela, pa tega ni mogla ali znala izreči?

Dolgo sem oklevala pred vrati njene sobe, preden sem vstopila. Še ko sem bila otrok, sem se bala vstopiti v prostor, v katerem je bila mati sama. V domu starejših pa sem se pogosto kar obrnila in odšla. Ko sem prišla domov, sem možu rekla, da je bila mama danes kar dobre volje. Nisem mu mogla reči, da sem pobegnila zato, ker sem se zbala srečanja z lastno materjo.

Pogledala sem na uro: bilo je 10.24. Mama je spokojno ležala in spala. Vse je bilo na svojem mestu, kot vedno. Soba se je kopala v svetlobi, skozi odprto okno je rahlo pihljalo. Zavesa je zanihala, ko so se vrata za menoj škripaje priprla. Na oddaljenem hodniku so strežnice ropotale z vozički. Razgled skozi okno sta mi prekrižala vrabca v simultanem letu. Sonce je našlo pot na nočno omarico, na kateri so ležala njena očala za gledanje na daleč, žarki, ki so se razlomili ob steklenem vrču za vodo, so se ponovno združili na njenih polodprtih ustih. Primaknila sem stol in sedla.

Poskušala sem se spomniti kakšnega lepega dogodka iz našega družinskega življenja, ko sta bila starša še poročena in sem nekaj let živela pri njiju. Noben pomenljiv dogodek mi ni prišel na misel. Nič globokega, trajnega, samo utrinki vsakdanjih prizorov. Pred vrati njene spalnice sem, kličem jo, mami, mami, za zaklenjenimi vrati pa je tišina. Zavita v odejo gledam Izgubljene v vesolju, dogajanje je vse bolj napeto, družino Robinson bo vsak čas posrkala vesoljska črvina, bojim se za njihova življenja – tedaj se pred zaslonom pojavi mati. Lase ima spete navzgor v polža in trdo polakirane, čelne mišice potegne h korenu nosu in pripre oči. Ugasni televizor, zahteva. Na pultu v kuhinji pod krpo počiva testo in vem, da je ukazala, naj zapiram vrata, da se testo ne bo prehladilo, vendar se ne morem spomniti barve njenega glasu niti tega, kaj je pozneje nastalo iz testa, kruh ali potica. Njene potice so bile vselej odlične, meni pa se vsaka sesede, naj se še tako trudim. Nobene gospodinjske veščine nisem podedovala po njej.

Sklonila sem se k mrtvi mami. Mama, sem ji rekla in čakala, da me bo vprašala, kdo sem. Nenaravno se zdi poklicati naglas nekoga, ki ne more odgovoriti. Boleče in tesnobno, kot takrat, ko sva z babico sedeli na postelji objeti in jokali, medtem ko je mama brez besed zlagala moja oblačila v kovček, oče pa je bil že spodaj v avtu in naju priganjal s hupanjem. Takrat sem si goreče želela, da bi na hišo padlo drevo, jo porušilo in nas pokopalo pod ruševinami, le midve z babico bi se po čudežu rešili. Pol stoletja pozneje sem se spomnila teh trenutkov in pomislila: drevo je vendarle padlo.

Vstala sem in spet pogledala na uro: 10.40. Preračunala sem, da sem za slovo od matere porabila 16 minut. Tako malo časa sem ji posvetila. Samo 16 minut za osem let skupnega življenja, dve minuti na leto. Obšla me je slabost, morala sem se vrniti k njej v sobo in ponovno sesti.

Za pogrebom sva šla sama z možem. Pogrebec je, kot Groharjev Sejalec, raztrosil pepel pokojne po travnatem pobočju. Ko je odšel, sem čez materin prah navrgla seme travniškega cvetja iz Plantelline vrečke. Brez pogrebnih šopkov, umetnih vencev, nagrobnih sveč. Nobenega zlaganega napisa ‘Neutolažljivi’.

Pred dnevi sem pospravljala omaro in na njenem dnu naletela na staro pločevinasto škatlo za piškote. V njej je spravljena zapuščina moje matere, vsega skupaj nekaj fotografij in dokumentov. Njena oblačila sem pustila v domu, odnesla sem samo to žalostno škatlo. Tako »vitko« je osebno imetje, ki ostane po smrti oskrbovanke doma. Zabolela me je lastna brezbrižnost, s katero sem spremljala njeno samotno zapuščanje tega sveta. Ni važno, sem si dopovedovala, itak ji z ničemer nisem mogla priti blizu, saj ni poznala vlog, ki naj bi jih igrala. Obstala je nekje na pol poti med spočetjem in posledico, zapredena v svoj kokon, z ne do konca razvitimi krili materinstva, odporna na nežnost in ljubezen. Njena ljubezen je ostala neuporabljena. Lahko si mislim, da jo je premogla veliko, morda več kot jaz, toda ne vem, kam jo je shranjevala. Bila je zgolj pomožna žena, poskusna mati, spregledana hčerkica.

In vendar: najbrž si nihče ne zasluži tako hladno stisnjenega konca.«

 

Mentorica: Skrajšaj pripoved na polovico. 4811 znakov je preveč. Pripoveduj o materi, ne o sebi. Uporabi pripovedovalca nasprotnega spola, da se boš lažje distancirala od svojih čustev.

»Nekega zgodnjejesenskega jutra so me poklicali iz doma starejših, da je umrla moja mama. Preoblekel sem se in spil kavo. Ko sem sedel na kolo in se odpeljal, je bila ura že skoraj 10. Vozil sem počasi in vso pot razmišljal o sestanku pri ministru, ki ga bom zamudil. Ceste so bile opustele, ljudje so bili v službah, otroci pa pri pouku. Slišal sem njihovo petje, ko sem peljal mimo šole.

Pred vrati materine sobe sem pogledal na uro: bilo je 10.24. Vstopil sem. Mama je spokojno ležala in spala. Vse je bilo videti kot navadno. Šele ko sem se približal, sem videl, kako je bleda in kako prstene so njene ustnice. Primaknil sem stol in sedel k njeni postelji. Zunaj je nekdo kosil travo, ropot kosilnice je skoraj preglasil zvoke speljevanja avtomobilov s parkirišča, majhen neobvladljivi del mojega uma pa je vztrajno popeval kaj mi poje ptičica.

Poskušal sem se spomniti kakšnega dogodka iz mladosti, ko sta bila z očetom še poročena in smo nekaj časa živeli skupaj. Pred tem sem živel idilično življenje Kekca nad samotnim breznom v Zasavskem hribovju, kjer je zame skrbela babica. Na vasi mi je bilo všeč, tam je bilo vse preprosto, vse se je dalo enostavno razumeti.

Nobena človeka določajoča izkušnja mati-sin mi ni prišla na misel, na površje so priplavali le posamični spominski pobliski, nerazumljivo povezani s prvimi poskusi mojega pisateljevanja. Spomnil sem se na primer, kako sem v šoli pisal preproste pesmi, v katerih sem se po otročje izpovedoval. Preden zaspim / si včasih želim / da ne bi živel pri tebi doma / kako naj ti to razložim? Pesmico sem pokazal materi. Ni ji bila všeč. V šoli smo tisto leto jemali Cankarja. Da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko razložiti, je napisal Cankar. Poskušala me je prepričati, da ima moj oče razmerje s podnajemnico. Ne nori, sem ji rekel. (Res ga je imel.) Bala se je, da ji preti nevarnost, zato se je zvečer zaklepala v sobo. Pod posteljo je imela spravljeno sekiro. (Takrat še nisem vedel, da so ji med vojno najljubšega brata potolkli z gozdarsko sekiro.) V poznih nočnih urah me je pogosto vznemirjalo njeno pritajeno govorjenje in loputanje z vrati.

Naenkrat sem začutil – to se mi pogosto dogaja, kadar sem sam z nekom v sobi in nekaj časa noben od naju ne spregovori –, da se je zgodilo nekaj strašnega, nepopravljivega. Moja mama je umrla.

Na splošno sem družaben človek, rad imam ljudi, malce sem samoljuben, vem, a vseeno mislim, da sem dober. Glede svojih čustev do matere pa si nisem na jasnem. Do nje sem bil vse življenje nekako brezbrižen, včasih celo odklonilen. Po drugi strani pa spet tako pogosto pomislim nanjo, da se mi zdi, kot da poskušam na silo izriniti njeno podobo iz svojega življenja, ki pa prav zato ostaja na robu moje zavesti ves čas prisotna. Ko sem bil še otrok, mi je babica pred spanjem preganjala strahove. Naj ne mislim na pošasti pod posteljo, mi je svetovala, saj da ne obstajajo, in jaz sem seveda mislil samo še o spakah, ki prežijo name iz temnih kotov spalnice. Z mamo se mi dogaja nekaj podobnega. Pod kožo mi leži in me grize. Mama, uokvirjena s sinovim občutkom krivde.« (2597 znakov)

 

Mentorica: Še vedno pripoveduješ o sebi, celo o vzgibih za lastno pisanje razmišljaš. Poišči način, da se odmakneš od nezadovoljivega odnosa z mamo, a se ji hkrati bolj približaš. Napiši zgodbo o svoji mami, ki bo asketska in ganljiva hkrati. Zgleduj se po Handkejevem slovesu od mame v Žalosti onkraj sanj.

»Moja mama je živela med štirimi stenami, družabno udejstvovanje je imela za enega izmed sedmih smrtnih grehov. Ni bila ne visoka ne suha. Bila je majhna, rjavooka, svetlolasa in lepa, s pravimi ženskimi oblinami na prsih, bokih in stegnih. Šele ko si prišel bližje, si opazil, da ima oči rdeče obrobljene, ostre, opozorilno strmeče. Nikoli ni bila razposajena, nikoli ni plesala. Nobene potrebe ni imela po izražanju in pripovedovanju. Knjig ni brala, radia ni poslušala; ko smo dobili televizor, je včasih gledala poročila. Ne spominjam se, da bi v času mojega najstništva kdaj hlipala na stranišču ali imela pordele zajčje oči. Večino časa je bila sovražna ali jezna ali užaljena ali vse hkrati. Tako nekako, se mi zdi, bi bila videti v očeh Petra Handkeja, brezosebnega stroja za spominjanje in formuliranje, kot se je sam predstavil v uvodu k Žalosti.

Kaj jo je oblikovalo? Revščina, vojna, partizanstvo, grozovita bratova smrt – nikoli ni prenehala žalovati za njim –, razmere v ženskih zaporih na Igu, kjer je službovala, očetove nezvestobe, nazadnje pa gospodinjenje in pobegi v bolezni. Mučili so jo hudi glavoboli. V kleti je hranila vreče s praznimi škatlicami protibolečinskih tablet. Mislim si, da ne zato, ker bi jih zbirala, ampak ker je z njimi želela dokazati, da je res bolna. Nobenega razvedrila ni imela, nobenih konjičkov, knjig ni brala. Fotografij ni lepila v albume, ampak jih je hranila v pisemskih ovojnicah, združevala jih je po svojem odnosu do ljudi na posnetkih, ne po času ali dogodkih. Nekaterim je s kemičnim svinčnikom pripisala opazke, kot ‘satan’, ‘koprive te žgejo’, druge je strgala, koščke pa shranila v papirnate vrečke. Iz svoje beležnice ni črtala imen pokojnih, ampak jih je obkroževala z rdečim svinčnikom. Nikoli ni šla na morje, ni si ga želela videti, nobenega kozarčka vina ob sobotnih večerih, ne kina ob nedeljskih popoldnevih, nobene skupinske fotografije z družinskega izleta, z očetom nista imela najljubših sprehodov, ne svoje priljubljene kavarne, nobenih znamenj naklonjenosti ni bilo med njima, niti enega samega namiga, da sem bil spočet v ljubezni. Še danes ne vem, zakaj je nastala naša družina, gotovo ne zaradi mene. Morda zaradi strahu pred neobstojem, ne vem, a nobenega drugega odgovora nimam.

O materinem otroštvu ne vem skoraj ničesar, morda ga ni imela. Zdelo se je, da nikoli ni bila otrok, ni imela šest, deset, petnajst let. Že rodila se je malce osivela na sencih, namrščena in živčna, z milijonom neodložljivih gospodinjskih opravkov. O ljudeh je govorila slabe stvari, ves čas je tarnala in se pritoževala, tako so ji leta spolzela iz rok kakor pesek v vodo.

Ko bom to pripoved končal, bo moja mama nihče.« (2244 znakov)

 

Mentorica: Ne uporabljaj toliko nikalnih stavkov. Ne moraliziraj o svojem odnosu do matere. Ne omenjaj Handkeja. Oklesti besedilo v drobno empatično pripoved, v kateri bo samo lik matere. Naj ostane golo bistvo.

»Zgodba moje mame je kratka. Bila je; nič ni postala; do smrti je ostala takšna, kot je bila: naiven neveden otrok, ki v temini sobe prisluškuje strašljivim glasovom noči. Ni prepoznavala prstov na svojih rokah, strmela je v prazno in jo preklinjala – to mladost, v kateri je bila za vedno sama s svojo bolečino, od tedaj, ko je v mračnem hlevčku švistnilo rezilo drvarske sekire in se je končalo neko življenje, medtem pa je zunaj sonce odpiralo vrata v poletje.« (390 znakov)

 

Mentorica: Zdaj je tako, kot mora biti.

 

 *Natečaj je del programa Bralna kultura, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. 

Panorama 26. 11. 2020

Pogovor in razglasitev zmagovalca AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo 2020

AirBeletrinin natečaj za najboljšo kratko zgodbo smo kljub nemilim okoliščinam pripeljali do srečnega konca. Zaradi epidemije smo bili primorani dogodek razglasitve zmagovalca preseliti na splet. Vabimo vas, da si ga ogledate, povezavo do video posnetka najdete spodaj. V njem boste izvedeli, katera kratka zgodba je do te mere prepričala žirijo, da ji je podelila 300 evrov vredno nagrado, obenem pa boste v pogovoru Ksenije Horvat z članicama žirije Gabrielo Babnik in Veroniko Šoster ter članom Urbanom Vovkom zvedeli še marsikaj zanimivega o kratkih zgodbah in letošnjem natečaju. Prisluhnete lahko tudi interpretaciji zmagovalne zgodbe v izvedbi Primoža Pirnata.

Žirija je poleg zmagovalne zgodbe uredništvu v objavo predlagala še tri kratke zgodbe. To so: Adijo, Dunaj Tare Prodnik, Deka Mihe Seljaka in Iskrice Lene Kregelj. Objavili jih bomo v naslednjih mesecih.

*Natečaj je del programa Bralna kultura, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Panorama 24. 11. 2020

Knjiga priznanj: Feri Lainšček

Feri Lainšček Fotografija: Igor Modic

Tokratno Knjigo priznanj je izpolnil Feri Lainšček, ki je te dni med bralce poslal svoj trideseti roman, prvi del avtobiografske trilogije z naslovom Kurji pastir. V njem odstira potlačene spomine in z značilno avtorsko govorico ustvari vzdušje bivanja in odraščanja v hiši iz ilovice in pokrite s slamo. Vabljeni torej najprej k branju najprej Lainščkove Knjige priznanj, nato pa še njegovega romana.

Ime. Feri Lainšček

Zadnja knjiga. Če imate v mislih knjigo, ki sem jo nazadnje prebral, so to Neznalčkove dogodivščine, ruskega avtorjaNikolaja Nikolajeviča Nosova. Prvič sem jo prebral, ko sem hodil v prvi razred, zdaj jo berem znova. Prebral bom tudi njegovi knjigi Neznalček na Luni in Neznalček v Sončnem mestu. Pred dnevi sem namreč te knjige našel v bukvarni in jih kupil. Zanima me, kaj me je to v otroštvu tako prevzelo.

Kje ste odraščali? V vasi Dolenci na Goričkem v Prekmurju.

Kaj ste študirali in kje? V Ljubljani na Fakulteti za sociologijo, družbene vede in novinarstvo.

Kje živite in zakaj? V Murski Soboti.

Na katero od svojih knjig ste najbolj ponosni? Zmeraj na zadnjo, saj se zmeraj znova čudim in sem hvaležen, da mi jo je uspelo napisati. Tokrat je to roman Kurji pastir. Ob prvih bralskih odzivih sem prijetno vznemirjen. Očitno se mi je roman posrečil.

Opišite svojo jutranjo rutino. Že vrsto let grem zjutraj najprej na sprehod s psom. V mestni park ali kam dlje v ravnico.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Čuden sem bil že kot otrok, je dejal Kreso in ta njegov verz sem takoj kupil. Gotovo počnem veliko reči, ki se zdijo ljudem okoli mene neobičajne. A z leti sem se na to navadil. Ni mi več nadležno, ko me sumničavo gledajo. Morda celo prav nasprotno. Rad sem drugačen. Tudi z možnostjo odklona se meri želja po svobodi …

Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Rad kupujem in nosim klobuke, a še ljubši so mi šali in rute. Najraje imam tiste, ki jih kdo izdela posebej zame.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Torgny Lindgren: Čmrlji med, Sándor Márai: Sveče so dogorele, Per Petterson: Konje krast

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? Prijateljujem z veliko pisatelji, pomagamo si pri vsakdanjih rečeh, navdih pa običajno najdem drugje. Vsak pisatelj je lahko le enkraten, samosvoj in neponovljiv ali pa to preprosto ni. To je ceh, v katerem štejejo le originali, kopije pa so večinoma brez vrednosti. Tako nekako razmišljam o tem …

Avtor katere knjige bi želeli biti sami? Morda bi najraje napisal Malega princa. Tak mali arhetipski biser z velikimi učinki. Vendar pa usode njegovega avtorja Antonia de Saint-Exupéryia ne bi vzel nase, čeravno sem v mladosti tudi sam želel postati pilot. Še raje pa bi verjetno bil avtor scenarija za kultni film Emila Loteanua Tabor gre v nebo, ki ga pri nas poznamo pod naslovom Cigani letijo v nebo. S tem bi si prilastil tudi nekaj novel Maksima Gorkega, iz katerih je Loteanu nabiral motive.

Na katerem kraju, v katerem mestu iščete navdih? Najbolje se počutim v ravnici. Na nek poseben način me navdihujejo panonska stepska in melanholična razpoloženja. Ljuba so mi mesta ob Donavi od Budimpešte navzdol, še posebej na jesen in pozimi.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Filmska trilogija Tri barve Krzysztofa Kieślowskega me je gotovo premaknila. Pa pesniški opus Miroslava Mike Antića je na nek način vplival na moj poetični razgled po ravnici. Posebej so se me dotaknila tudi zgodnja dela Draga Jančarja, predvsem romana Galjot in Severni sij.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Obdobje priprave na roman je lahko pri meni zelo dolgo. Na Kurjega pastirja sem se pripravljal več kot tri leta, pa čeprav gre za snov iz otroštva, ki naj bi jo nekako poznal. Že od nekdaj verjamem, da so literarne osebe duhovna bitja, in to vpliva tudi na moje ustvarjanje. Iz tega namreč izhaja, da želim ta duhovna bitja ustvariti, še preden se zares lotim pisanja. Moram jih preprosto zagledati, spoznati, začutiti, da se lahko potem skupaj z njimi odpravim na potovanje skozi roman. Le tako obstaja možnost, da jih bom na koncu tudi razumel.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Táko ustvarjanje ni zgolj racionalen proces, temveč gre tudi za iskanje stika s podzavestjo. Že dolgo časa se ukvarjam s sprožanjem sanjanja. Zelo računam tudi na alfa stanja zavesti pred jutranjim zbujanjem, ki so mi naplavila že veliko rešitev. Moji rituali, če lahko temu tako rečem, so torej povezani predvsem s temi procesi.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Z okna se odpira pogled na soboški park, s terase pa praktično na celo Sóboto. Alan Ford, moj mladostni idol, je imel sedež agencije med golobi na vrhu stolpice.  C. G. Jung, moj kasnejši duhovni učitelj, se je na koncu preselil v stolp. Sam pa imam zdaj ta atelje in teraso na vrhu hiše. Gnezdo, ki je vsemu dovolj blizu in obenem dovolj odmaknjeno. Verjamem, da ta lokacija odraža tudi moj siceršnji odnos do okolice in sveta. 

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Čakam, da mine. Tako kot mornarji ob mrtvem morju potrpežljivo čakajo, da preide. Vem namreč, da se tisti čas ne da nič ukreniti. Pomembno je le, da te ne grabi panika in ne zapadeš v malodušje.

Opišite svoj idealni dan. Ne vem, če si znam svoj idealen dan sploh zamisliti. Zagotovo pa bi še rad kdaj prišel v kako pristno cigansko naselje, se napil ob glasbi in plesal do jutra. Kar nekaj takih idealnih dni in noči sem v življenju res preživel, zdaj pa je to verjetno že povezano z nostalgijo. 

Opišite svojo večerno rutino. Ob tem sem že nekaj rekel. Kadar pišem na tak način, da si skušam pomagati s sanjami, to terja neko pripravo. Takrat ne morem zaspati le z mislijo, da je minil še en dan, temveč moram zaspati z mislijo na to, kar nameravam jutri napisati.

Ste vraževerni? Najbolje bo, da kar rečem ja. Ker če bi začel zdaj razpredati, kaj tako vraževerje sploh je, bi se moral kar razgovoriti.

Najljubša pijača. Alkohol? Moja najljubša pijača je pravzaprav kava. Kar zadeva alkoholne pijače, pa obožujem žganje iz panonskih sliv. Žal ga le malokdo tu zna prav pripraviti in je zame redko dovolj žlahtno. Res dobro za moj okus sem nazadnje pil v Šidu v Sremu. Zorijo ga skupaj z slivovim lubjem in je zaradi tega zlato rumene barve. Domačini mu pravijo srbski viski.  

Najbolj zoprn literat vseh časov? Veliki pesniki so lahko včasih prav zoprni karakterji. Ne vem, kdo je že to dejal, ampak zdelo se mi je lucidno. Čeprav v resnici ne morem reči, da se mi je zdel kdaj kak literat res neznosno težaški. Kaj pa vem, verjetno bi mi kak Jack Kerouac in Charles Bukowski kdaj lahko šla na živce.

Brez česa nikoli ne zapustite doma? Brez cigaret.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Prvi bi bil pesnik Milan Vincetič. Ker ga pogrešam kot prijatelja. A raje ne bi razmišljal o tem, saj bi se vrsta kmalu zelo podaljšala. Mnogi moji so že pokojni.

Kateri je vaš najljubši prigrizek? Skuše, kečige in postrvi. To so ribe, ki jih imam zmeraj na zalogi. Če ni svežih, so vsaj v  zamrzovalni skrinji ali v konzervah.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Prevečkrat rečem, nič hudega, saj te razumem …

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil na literarnem dogodku? Med pisateljskim obiskom na šoli me je deček vprašal: »Kdaj ste umrli?«

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Trenutno pravzaprav ne počnem nič drugega. Vse, na kar sem zdaj pomislil, je tako ali drugače povezano s pisanjem.

Kaj bi svetovali mladim piscem? Nikoli nisem znal svetovati mladim literatom. Zdelo se mi je, da že tako in tako morajo imeti v sebi tisto nekaj več, saj sicer ne bi stavili na dejavnost, v kateri je človek povsem odvisen od svojih ustvarjalnih zmožnosti. Z leti sem žal lahko le ugotavljal, da je v resnici vse težje biti mladi literat in je verjetnost, da se prebijejo in nato obdržijo na površju, vse manjša. Zato bi jim recimo dejal: naučite se oporekati brezupu. 

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Dolga leta sem se ukvarjal s karatejem in imam rjavi pas.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Za gledališče Ptuj in igralca Vlada Novaka pišem monodramo z naslovom Gajaš brez maske. Upam, da jo bomo v prvi polovici naslednjega leta lahko spravili na oder. Gre še za eno dogodivščino mehanika Pištija Gajaša iz mojega romana Petelinji zajtrk, po katerem je Marko Naberšnik posnel film z enakim naslovom.

Intervju 22. 11. 2020

Miha Kovač: »Verjamem, da je globoko branje eden od predpogojev za preživetje človeške civilizacije.«

Miha Kovač Fotografija:Saša Kovačič

Miha Kovač, profesor založniških študij ter nekdanji dolgoletni urednik in založnik, je v svoji novi knjigi Berem, da se poberem zbral 10 razlogov, zakaj v digitalnih časih ne beremo, in za kontrapunkt nabral 10 razlogov, zakaj bi se še vedno morali posluževati branja knjig. Prek vprašanja, ali ima branje sploh še smisel, knjiga razlaga, na katere načine vse globoko branje daljših besedil vpliva na naše dojemanje tako sveta kot tudi nas samih. Med najinim srečanjem, ki je zaradi omejitev zbiranja potekalo prek Zooma, sva spregovorila o pomembnih ugotovitvah, ki so jih prinesle raziskave o branju, o vplivu koronakrize na bralne navade in založništvo ter o prihajajočem 36. e-slovenskem knjižnem sejmu, ki bo pod sloganom »Narazen … a vendar skupaj« potekal od 23. do 29. novembra 2020.

Knjiga je napisana v poljudnem prvoosebnem nagovoru. Zapisali ste, da vam je bilo tovrstno pisanje težje, kot če bi uporabili strokovni jezik. Zakaj je bilo temu tako in za koga si najbolj želite, da bi knjigo vzel v roke?

Knjigo sem začel pisati, ker mi je postalo jasno, da je vprašanje, ali je branje knjig sploh še smiselno, postalo legitimno, saj sem ga dobival vedno pogosteje in z različnih koncev. Odkrito povedano, sem se to začel spraševati tudi sam. Zakaj sploh še berem knjige, ko pa imam toliko drugih zvočnih, slikovnih in besedilnih vsebin, ki so dostopne na enostaven in velikokrat brezplačen način s pomočjo pametnega telefona? V zadnjih petih letih sem sodeloval pri mednarodni mreži Eread Cost, ki se je ukvarjala z raziskovanjem razlik med branjem s papirja in zaslona na znanstveni ravni. Vprašanje, ki se je tam zastavljalo, je bilo: kaj nam s kognitivnega vidika prinaša branje daljših besedil, ki jim v pogovornem jeziku pravimo knjige? Zdelo se mi je, da moram vsa ta spoznanja, do katerih so se dokopali znanstveniki,  prevesti v razumljiv jezik za vse tiste, ki se z branjem ukvarjajo poklicno, pa seveda tudi za vse tiste, ki so sami bralci in se sprašujejo o smiselnosti svojega početja. Tako je nastala ta knjiga, v kateri sem poskušal v pogovornem jeziku odgovoriti na to, zakaj je branje sploh še pomembno.

Razvil se je nov način branja, ki se mu reče preletavanje. Ta postane problematičen šele, če izpodrine globoko branje, ki nas uči analitičnega mišljenja. Za vas sta oba načina ključna za uspešno preživetje v digitalni civilizaciji, vendar sami niste najbolj optimistični glede tega, da se bosta oba tudi ohranila.

Verjamem, da je globoko branje eden od predpogojev za preživetje človeške civilizacije, saj z njegovo pomočjo širimo besedni zaklad in se naučimo, da lahko besede v različnih kontekstih spreminjajo pomen. Branje je zato nekakšen trening za mišljenje, saj ljudje svojih misli ne moremo izražati drugače kot z besedami. Če sem denimo omejen na znanje sedemsto besed, ubesedujem svoje misli na bistveno bolj omejen način, kot če obvladam sedem tisoč besed. Spletne vsebine, predvsem pa družbeni mediji, so narejeni tako, da je v njih relativno malo besed, hkrati pa nas silijo v hitro menjavanje vsebin brez osredotočanja, zato njihova raba nima enakega učinka kot branje knjig. Posledično splet zgolj ojača tisto, kar že imamo v glavi. In če v glavi nimamo nič, je splet ojačevalec naše neumnosti, če pa imamo v glavi veliko, je splet lahko ojačevalec naše pameti. Verjamem, da bodo dolgoročno uspešne tiste družbe, pri katerih bo bistveno več ljudi, ki se bodo mišljenja naučili skozi branje knjig, splet pa bodo uporabljati za to, da še bolje mislijo, to je za dostop, iskanje, pa tudi filtriranje neizmernega morja informacij, ki ga imamo na voljo v zaslonskem okolju. To morje informacij je lahko neskončno koristno, če ga znamo uporabljati, če ne znamo misliti, pa lahko hitro postane prekletstvo, ki nas ujame v začarani krog lažnih novic, predsodkov in fundamentalističnih ideologij. Na tej točki se potem začne družbena, tehnološka, kulturna in civilizacijska regresija, v Evropi in ZDA pa že nekaj časa plešemo po njenem robu.  A če sem kratkoročno nekoliko črnogled, sem na dolgi rok optimist: verjamem, da bo človeška civilizacija rasla in se razvijala naprej, ta razvoj pa bo temeljil na mišljenju, »natreniranem« skozi branje daljših, knjižnih vsebin.

Statistike kažejo, da so v povprečju narodi, ki berejo, srečnejši od tistih, katerih domače knjižnice so bolj skromne narave. Bi to bolj pripisali temu, da branje spodbuja empatijo in razumevanje svojih čustev, ali kritičnemu zavedanju o zunanjem svetu? Namreč velja tudi rek »Ignorance is bliss«.

Tu je treba jasno povedati eno stvar: med velikostjo domačih knjižnic, razvitostjo bralnih navad in stopnjo sreče v družbi obstaja relativno visoka stopnja korelacije. Ne obstoji pa kavzalna povezava med njimi, oziroma je vsaj še nismo dokazali. Ni pa dvoma, da je branje leposlovja trening empatije, kjer se vživljam v literarne junake, vstopam in gledam na svet skozi oči ljudi, ki so morda drugačnega spola, vere in rase kot jaz. Ta sposobnost vživljanja v druge je pomembna v naših osebnih življenjih, saj skozi empatijo lažje najdemo skupni jezik z drugimi. Pomembna je v tudi politiki, saj brez empatije nismo zmožni kompromisov in sklepanj dogovorov z drugače mislečimi, posledično pa se čez noč lahko znajdemo v družbi, ki je radikalno, nepremostljivo razdeljena na različne pole in zato disfunkcionalna. Brez empatije seveda tudi ne moremo voditi ljudi v različnih organizacijah, tako javnih kot zasebnih. S tega zornega kota ne čudi, da je veliko uspešnih ameriških in angleških direktorjev vsaj na prvi stopnji študiralo humanistiko ali družboslovje in da so mnogi redni bralci. Skratka, čeprav za to zaenkrat nimamo trdnih in neizpodbitnih dokazov, po mojem korelacija med branjem, stopnjo zadovoljstva in stopnjo inovativnosti v družbi ni naključna.  To potrjujejo tudi statistike in raziskave, ki kažejo, da število bralcev v določeni družbi oziroma državi hodi z roko v roki z njeno inovativnostjo in sposobnostjo reševati družbene in politične probleme.

Knjige so najbolj stanovitna stvar v vašem življenju, saj so vas spremljale ob menjavah poklicev, ločitvah in selitvah. Današnji čas zagotovo kliče po večji stabilnosti v naših življenjih. Bi rekli, da so knjige tukaj nekaj, česar se lahko oprimemo?

Verjamem, da nam sposobnost branja in vse, kar z njim dobimo, omogoča, da lahko bolje razumemo samega sebe. S sposobnostjo izražanja, s širokim besednim zakladom in empatijo lahko razmišljamo tudi o tako kompleksnih stvareh, kot smo mi sami, in o tem, kako se oblikujemo skozi odnose s soljudmi. Če se želim pobrati iz težkih situacij v življenju, se bom zagotovo lažje pobral, če se bom bolj razumel in s tem obvladoval, saj bom s tem manj žrtev svojih temnih nezavednih sil, ki se v ljudeh sprožijo takrat, kadar se zgodijo družbene katastrofe, kot je denimo korona. Mislim tudi, da je branje nekaj, kar nam omogoča, da se lažje osredotočamo in umirjamo. To je postalo še toliko bolj očitno v zaslonskih časih, saj nas zaslonski mediji socializirajo v hektičnost in površnost.

Kot zapišete v knjigi, je pred nekaj leti na neki konferenci na vprašanje, kdo ne uporablja Kindla, roko dvignilo mlado dekle, ki se raje drži papirnatih knjig, saj je po celem dnevu utrujena od konstantnega buljenja v računalnik. Mislite, da je lahko to tudi razlog, zakaj bodo tiskane knjige preživele – ker bomo vedno potrebovali odmor od računalnika, za katerim smo že tako ves dan?

Moja izkušnja in izkušnja mnogih drugih je, da ko sem za računalnikom in imam pri roki pametni telefon, se mi ves čas nekaj dogaja, ves čas prejemam dražljaje v obliki sporočil. Ko se umaknem v tiskano knjigo, se od vsega tega odmaknem, kar mi omogoča, da se osredotočim na zgolj eno vsebino, to pa je predpogoj, da tisto, kar berem, bolj globoko razumem. Koronakriza nas usmerja v digitalne vsebine, saj so tiskane knjige težje dostopne. Menim, da bi se ravno v tem času, ko na nas ves zunanji svet pritiska z dodatnimi zaslonskimi vsebinami, morali umakniti tudi v knjižne vsebine, zato se mi zdi narobe, da so knjižnice in knjigarne zaprte. Še eno stvar je pri tem treba povedati: kadar beremo daljša besedila, si jih bolje zapomnimo, če jih beremo na papirju kot na zaslonih, vendar pa ta razlika postane precej manjša, če uporabljamo bralnik. Specializirana bralna naprava ima to prednost, da je namenjena samo branju, in če me zagrabi, da bi vmes malce brskal po spletu, tega ne morem narediti, zato je bralnik bolj podoben knjigi. Skratka, bralniki so v kriznih časih optimalen nadomestek tiskane knjige.

Je morda sedaj, ko se ljudje ne morejo družiti, kaj več zanimanja za samo branje? V času koronakrize je Biblios zabeležil veliko izposoj knjig mesečno, oktobra pa se je v primerjavi s septembrom izposoja dvignila za 31 odstotkov. Menite, da gre za trenutni trend in da se bo večina ponovno vrnila k tiskanim izdajam?

Bolj kot zame je to vprašanje za kako ostarelo romsko gospo, ki zna globoko pogledati v kavno usedlino. Prodaja tiskanih knjig skoraj povsod po Evropi narašča že tam nekje od lanskega leta, koronakriza pa je v ta trend zasekala na precej različne načine. Iz »koronskega« poročila Združenja evropskih založnikov je denimo mogoče razbrati, da v nekaterih založniških industrijah v prvi polovici leta 2020 – za nas presenetljivo – ni bilo upada prihodkov. Razloga sta dva: prvi je ta, da so ob določenih omejitvah knjigarne ostale odprte, drugi pa se skriva v izjemno visoki stopnji digitalizacije. Na Švedskem se npr. petdeset odstotkov leposlovja konzumira v digitalnem formatu, od tega je devetdeset odstotkov zvočnega poslušanja. Na razvitih knjižnih trgih so se namreč v zadnjih letih razširile aplikacije, ki omogočajo tako poslušanje kot branje istega knjižnega besedila. Poslovni model, ki žene naprej te aplikacije, temelji na mesečni naročnini, ki založnikom prinaša povsem solidne prihodke. Po mojih podatkih se je v času korone v takih aplikacijah nekoliko povečalo branje na račun poslušanja, predvsem zato, ker so ljudje prej zvočne knjige poslušali med vožnjo v službo ali med hojo po mestu, zdaj pa so bili zaradi lockdowna precej več doma in so zato več brali. Sam sicer menim, da so tisti, ki so brali že prej, še več brali v času korone, tisti, ki niso brali, pa niso postali bralci, ampak so počeli druge stvari. Zdi se mi, da je koronakriza bolj ojačala naše dosedanje navade, kot da bi jih bistveno spremenila, ampak to je samo moja hipoteza.

Samo še nekaj dni nas loči od 36. slovenskega knjižnega sejma, ki pa se tokrat imenuje e-slovenski knjižni sejem. Mi lahko poveste, kako je zastavljena ta digitalna izkušnja?

Moj odkrit odgovor je, da nimam pojma. Prvič namreč delamo knjižni sejem v taki obliki v večjem obsegu. Ena od napak, ki smo jih storili v upravnem odboru, je, da smo predolgo upali, da se bo sejem dalo izvesti v živo in smo posledično preveč odlašali z digitalno pripravo sejma. Za zdaj lahko rečem, da bo sejem vsem založbam omogočil predstavitev svojih knjig na spletni platformi, tam pa bo tudi omogočen dostop do njihovih knjigarn. Organizirali bomo nekaj dogodkov, čeprav manj kot včasih. Če je bilo prej od pet do šest dogodkov na uro, jih bo sedaj od sedem do devet na dan. Nekaj podobnega so s svojim knjižnim sejmom naredili na Hrvaškem in kot mi pripovedujejo hrvaški založniški znanci, so bili rezultati presenetljivo dobri. Sicer pa se mi pri ocenjevanju letošnjega sejma zdita pomembni dve zlati menedžerski pravili. Prvo pravi, da se v vsaki nevarnosti skriva tudi priložnost, drugo pa, da je dovoljeno delati napake, prepovedano pa jih je ponavljati. Iz tega zornega kota si želim, da bi se iz letošnjih napak – ki zagotovo bodo, saj digitalni sejem delamo prvič – marsikaj naučili in jih naslednje leto ne bomo ponavljali. Ne zato, ker bi se bal, da bo drugo leto sejem spet le v digitalnem okolju, ampak predvsem zaradi tega, ker bo digitalna sejemska izkušnja pomenila priložnost za nov razvoj. Doslej je bil knjižni sejem večinoma ljubljanski dogodek, saj ga je obiskalo razmeroma malo ljudi iz drugih delov države. Če nam ga bo uspelo nadgraditi z ustrezno spletno platformo, bomo lahko velik del sejemskega dogajanja naslednje leto preko spleta prenesli po vsej Sloveniji oziroma po vsem svetu, tja, kjer so pač slovenski bralci. Vse skupaj zato vidim kot veliko priložnost, da sejem predelamo in ga naredimo še bolj atraktivnega, čeprav je bil že do sedaj dober.

Panorama 20. 11. 2020

Kaj so me naučile 30-letne izkušnje z različnimi časopisnimi in založniškimi hišami

Fotografija: Wikipedija

Članki – preprosti da, a za kakšno ceno?

Moje izkušnje s pisanjem za različne medije, založniške in časopisne hiše segajo v davno leto 1992 in še prej v leto 1989, ko sem kot dijakinja zadnjega letnika srednje šole pisala ljubezenske zgodbe; sprva za revijo Antena, nato pa za njen podlistek Gospodična. To je bilo do takrat moje edino pisanje kratke proze, če se to sploh lahko tako imenuje.

Nato sem v Razgledih (1994–95) objavila svoj prvi in drugi filozofski esej z naslovom Ljubezen in samota ter Ljubezen in resnica. Seveda sem bila vesela, a ko mi je odgovorni urednik večkrat dejal, da bom morala svoje pisanje prilagoditi bralcem/-kam – ali z drugimi besedami narediti svoj stil pisanja ‘manj filozofski’ in bolj preprost, ‘ljudski’ –, sem se zamislila. Besede urednika so se mi zdele rahlo nenavadne, predvsem glede na to, da je objavil moje eseje in da so me po objavi kontaktirali različni ljudje (med drugim so bili to priznani akademiki, umetniki in profesorji na fakulteti), a sem se od takrat dalje vseeno trudila pisati filozofske članke in eseje v čimbolj poljudnem stilu. Nato sem  brez problemov objavljala članke in prevode v revijah Nova revija, Ampak in Phainomena (1996–2003), več kot desetletje (2002–2015) pa sem objavljala filozofske eseje v reviji Sodobnost.

V tistem času sem se tudi naučila, da je predvsem od medijev odvisno – ali gre za bolj strokovni ali ‘tabloidni’ časopis ali revijo –, kakšen stil pisanja moram ubrati. Ko sem imela v reviji O osebnosti kolumno Prinašalci modrosti in rubriko filozofsko svetovanje (2008–2010), sem spet nekajkrat naletela na komentar urednice, da moram biti bolj preprosta, a glede na to, da je bila moja rubrika ena bolj branih, sem vsaj delno lahko obdržala svoj prvotni stil, čeprav so me uredničine besede dodatno spodbudile, da sem si prizadevala za še razumljivejši način pisanja.

Seveda pa preprostost za vsako ceno vedno ne gre, niti ni primerna, če na primer želiš napisati strokovni ali znanstveni članek; to se je npr. pokazalo pri kakšnih znanstvenih revijah, kjer sem občasno dobila negativno recenzentsko mnenje, da so moji članki bolj časopisne kolumne ali dosjeji kot pa resni znanstveni članki. Skoraj dve desetletji pisanja za časopise je tako pripeljalo do tega, da sem se odvadila navajanja, koga vse poznam, dolgih stavkov in preveč zapletenega pojasnjevanja.

Z leti sem se tako naučila krmariti med različnimi željami in zahtevami časopisnega ter revijalnega trga, a ko se danes oziram v zadnje desetletje prejšnjega stoletja in takratno vsebino člankov primerjam z današnjimi, opažam, da se niso veliko spremenili. Namreč, vsako obdobje odraža določeno (kritično) prepričanje, kaj drugi/-e počno narobe ali manj dobro od nekoga drugega, ali pa prepričanje, da je bilo včasih boljše. Kljub temu sem opazila, da so najbolje brani tisti članki, ki najbolj ustrezajo prepričanjem številnih bralcev/-k in takšni, ki ne pametujejo in ne podcenjujejo bralcev/-k. Sama menim, da je najlažje kritizirati, še zlasti, če ne ponudiš alternative, a menim, da je dobro biti to, kar si, in pisati o tistem, kar te zanima, najboljše pa je ponuditi afirmativne primere določenega časa, kajti takšna drža odraža prepričanje, da nikoli nismo bili popolni, nikoli nismo imeli vseh rešitev in da včasih ni bilo boljše, kot je danes. Če pogledamo, je današnji čas v določenih stvareh celo boljši, tako da ne vem, od kod tako močna nostalgija po »dobrih starih« časih. Morda smo se ljudje prav zaradi te vedno aktualne nepopolnosti in minljivosti iluzorno vedno ozirali v nek minuli, boljši čas – po analogiji z mojim področjem filozofije ljubezni in čustev lahko to nostalgijo pojasnim v okviru iskanja domnevno izgubljenih prvotnih duš dvojčic, kot hrepenenje po izgubljenem občestvu idealnih platonskih idej, božjega kraljestva ali odnosov iz prvotne družine. Tako se tudi na ravni partnerskih intimnih odnosov razkriva, da ljudje drug drugega ne znamo sprejeti takšnih, kot smo, ampak od drugih pričakujemo več ali drugače, kot smo, čeprav niti ne znamo jasno definirati, kaj je tisto, kar pravzaprav želimo. In tako opažam, da se zdi, da tudi številni avtorji in avtorice v dnevnem časopisju in kolumnah pišejo o podobnem – način, kako pišejo, kritiziranje, je enak, teme pa le rahlo različne. In zato se že dolgo ukvarjam z mislijo, zakaj nismo kreativni in afirmativni – zakaj namesto kritiziranja ne ustvarjamo in (po)iščemo pozitivne zglede, dobre prakse. Letos sem sama to udejanjila tako, da sem ponovno napisala svoj koncept ljubezni kot kreativno delo in napisala že četrto verzijo filmskega scenarija o romantični lezbični ljubezni zgodbi s srečnim koncem, s katero sem tudi osebno zadovoljna. Moram priznati, da sem pred zadnjim scenarijem dobila veliko negativnih mnenj številnih slovenskih straight filmskih režiserk, da jih moje predhodne ljubezenske zgodbe niso navdušile, ker da so bile preveč didaktične, pedagoške.

A če se z vsebinskega vidika stvari niso toliko spremenile, so se zagotovo s finančnega; številne časopisne hiše so iz prej skromnih honorarjev v zadnjem desetletju prešle na še skromnejše in zunanjim sodelavcem/-kam se (skoraj) ne splača več pisati zanje, razen v izjemah, ko so plačila podkrepljena s subvencioniranjem revije ali založbe. Edina revija, za katero vem, da je v zadnjih letih povečala honorarno postavko, je neka strokovna revija, pa še to zgolj zato, ker so bili njihovi honorarji preskromni in bi to morali glede na prejete subvencije narediti že pred desetletjem, čeprav je res, da so na ta račun nato zmanjšali število avtorskih pol na številko, saj so edino tako ohranili honorarje urednikov in direktorja.

Spletni članki

Pri spletnih člankih se še bolj opazi, kakšne vrste članki so zaželeni – s takojšnjim vpogledom v branost in všečkanost člankov na družbenih omrežjih – in spletni strani uredniki/-ice hitro ugotovijo »okus« bralk in bralcev. O odločilnem kriteriju »okusa« je že filozof Kant dejal, da ne gre razpravljati, saj gre za izključno osebne preference, zato bi lahko rekli, da je imel sofist Protagora že pred dva tisoč petsto leti prav, ko je rekel, da je »človek merilo vseh stvari, ki so in ki niso«. V tem primeru so tako avtorji/-ice in uredniki/-ice postavljeni pred dilemo, ali objavljati pretežno članke z visoko branostjo, strokovnostjo ali malo manj brane, vendar zanimive in provokativne članke. A glede na to, da je veliko internetne ponudbe brezplačne, menim, da so uredniki/-ice v tem primeru toliko bolj podvrženi/-e sistemu ponudbe-povpraševanja, če naj upravičijo pridobitev sredstev na javnih razpisih. (Glede na to, da je to moj prvi članek za Beletrino, se lahko zgodi, da bom tudi jaz kaj kmalu izpadla iz »igre« objavljanja člankov.)

Spletni članki so običajno plačani enako kakor časopisni članki (če gre za bolj ali manj plačane članke je odvisno od dogovora z urednikom/-ico) in seveda je pri tem pomembno, ali gre za (ne)subvencionirane spletne strani ali pa so avtorji/-ice plačani/-e iz temeljne dejavnosti organizacije ali podjetja.

Knjige – da, a pod kakšnimi pogoji dela in plačila?

Ko govorim o založbah in zaposlenih urednikih/-icah, je najpomembnejši njihov odnos do avtorjevih del in samega avtorja/avtorice. Imaš založbe, kjer moraš opravljati delo urednikov/-ic in grafičnih opremljevalcev/-k, kot so na primer vnesti lektorske popravke v svoj tekst, narediti slikovno opremo svoje knjige … Nato urednica to še pozabi omeniti v kolofonu, se ne drži datuma izdaje knjige ali pa te – to je najslabša vrsta – žali, ponižuje, je mizogin/-a ali homofobičen/-a.

Morda se vam bo zdelo to naštevanje različnih izkušenj trivialno, a za pisko, ki živi pretežno od pisanja, so vse te izkušnje izjemno pomembne. Še pomembnejše je, koliko različne založbe plačajo svoje avtorje in avtorice in kaj za to zahtevajo. Najslabše založbe so tiste, kjer vse sam/-a napišeš, plačaš za lekturo, narediš grafično opremo, nato pa si založniška hiša, ki ti izda na primer e-knjigo, vzame 60 odstotkov od prodaje, a to morda še ni tako slabo, kot so tiste založbe, ki te sicer nič ne plačajo, a plačajo vsaj za lekturo, oblikovanje, tisk in distribucijo knjige, od njene prodaje pa ti dajo le 10 odstotkov. Sami presodite, če bi se kaj od tega lotili, jaz sem naredila oboje. Zanimivo je, da se je prav v zadnjih letih pojavil trend neplačevanja honorarja avtorjem in avtoricam knjig in ponujanja zgolj odstotke in tantieme od prodaje, kakor da so knjige profitabilni izdelki, podobno kakor kruh ali sesalci. A imela sem tudi izkušnjo z zdaj že propadlo založbo, ki mi je ponudila skromen honorar, češ da so tako presodili tržniki, pa tudi sicer so do mene gojili/-e le tržni odnos, čeprav so sami prejemali številne subvencije, zaposleni pa so imeli tržne plače; te žal niso vključevale avtorjev/-ic.

In nato so tukaj še tisti/-e zasebni povpraševalci/-ke po tvojih pisateljskih, uredniških in lektorskih storitvah, ki so najbolj neprimerni – zlasti, ko gre za izdajo njihovih knjig. Za ne preveč dobro plačilo od tebe zahtevajo, da si jim vedno na voljo, in to takrat, ko imajo oni čas. Ne glede na uro dneva ali dan v tednu, ne glede na to, ali gre za vikend, praznik ali 20. uro zvečer, od tebe zahtevajo, da jim stvari narediš čim hitreje in najcenejše, kar se da. Takšni zasebniki, ki si lahko privoščijo najeti urednika, lektorja, oblikovalca, tiskarja, so seveda uspešni in zelo zaposleni ljudje, a hkrati s tem tudi zahtevni in ne preveč dobri naročniki in naročnice. Pri takšnih je pametno biti previden in izračunati tvoj in njihov vložek.

Zato se upravičeno lahko vprašamo, ali se današnjim avtorjem in avtoricam splača pisati? Še bolj upravičeno se lahko vprašamo, ali se je sploh kdaj splačalo? Moje 35-letne izkušnje kažejo, da avtorsko delo ni bilo nikoli dobro plačano; izjema sta dve največji slovenski založbi, Beletrina (prej Študentska založba) in Mladinska knjiga. In ko vse omenjeno dobro premisliš, vidiš, da je najboljše sodelovati s tistimi založbami, kjer uredniki/-ice ponudijo dobro plačilo, dobro opravijo svoje delo, imajo profesionalne oblikovalce in lektorje in se držijo datuma izdaje knjige. Na primer pri vtisu sodelovanja z založbo ne pomaga to, da je urednik/-ica profesionalen/-a in spoštljiv/-a, a če te založba slabo plača in če se ne drži prvotnega dogovora, da oddaš dogovorjeni tekst, nato pa ti urednik/-ica na podlagi recenzije naroči, da napišeš oz dopišeš še skoraj polovico knjige. S takšnimi ne želiš več sodelovati, podobno kot s tistimi, ki skoraj nič ne vložijo v tvojo knjigo, še manj pa s tistimi, ki te žalijo.

Primeri dobre prakse

Na tem področju sem imela z Beletrino (prej s Študentsko založbo) le dobre izkušnje. Z založbo sodelujem že od njenega začetka, saj sem članica uredništva revije ČKZ (1998–), ki je bila  do 2012 pod okriljem Beletrine, še prej (1997) sem v okviru založbe izdala prvo monografijo o visokem šolstvu, tej sta sledili še dve prav tako o visokem šolstvu (1998, 2003), leta 2012 pa sem v okviru zbirke Koda izdala knjigo Živeti. Tudi ko se je izkazalo, da je bila pomotoma objavljena e-knjiga, ne da bi bila o tem predhodno obveščena, smo to uredili v doglednem času. V vseh omenjenih primerih sem imela dobre odnose z direktorjem založbe, urednikom, oblikovalcem in administrativnim osebjem. Vse, kar sva se z urednikom dogovorila, je obveljalo, oblikovalec je svoje delo opravil hitro in dobro, knjiga je izšla ob dogovorjenem času. Še danes imam dobre odnose z vsemi, v čemer Beletrina – v primerjavi z drugimi založbami – pozitivno izstopa kot primer dobre prakse. Poleg tega se moramo zavedati, da je tudi ena najuspešnejših in najpomembnejših slovenskih založb, ki ima že vse od začetka odlično zastavljeno vizijo in poslanstvo ter uspešen marketing. To, da je Beletrina ohranila izjemno produktivnost, prodajo in prodornost tudi v obdobju korone, kaže na zaupanje in zvestobo bralcev te založbe.

Zaključek

Delo pisatelja/-ice, avtorja/-ce in raziskovalca/-ke je takšno kot vsa ostala dela, zahteva veliko znanja, izkušenj, časa, potrpežljivosti in veliko vztrajnosti. V zadnjem desetletju s pojavom e-knjig in spletnih portalov pa še zlasti veliko vztrajnosti, ko je (lahko) vsak avtor/-ica članka in skoraj vsak/-a avtor/-ica knjige – s tem se pojavi velika konkurenca in zmanjševanje količine sredstev za avtorje/-ice. Kdo v tem času postane prepoznaven/-a in priljubljen/-a, je odvisno tako od samopromocije kot od kakovosti avtorjevega oz. avtoričinega dela.

Ena od stvari, ki se mi je iz leta v leto vedno znova potrdila, pa je, kako pomembno je z založbami  ohranjati dobre stike in komunikacijo;  čeprav se trudiš, pa se z nekaterimi to včasih ne zgodi. Seveda nihče od nas ni popoln/-a in včasih ima kdo slab dan, a je vseeno ne glede na vse dobro vztrajati in se truditi za dobre odnose s tistimi založbami, s katerimi ves čas zgledno sodeluješ.  To trdim predvsem zato, ker sem z mnogimi založbami, s katerimi sem sodelovala, tekom let izgubila vsakršne stike, z redkimi pa z veseljem vztrajam že vrsto let.

Kritika 18. 11. 2020

»Vznesena in zarotena sta se gnala v neznano.«

Feri Lainšček

Ob novem romanu Ferija Lainščka Kurji Pastir me je spreletaval spomin na daljni pogovor, ki sem ga imela s profesorjem Wolejem Ogundeljem na nigerijski univerzi Ile-Ife. Za menoj je bila dolga pot iz sahelskega dela Afrike najprej do Cotonouja, nato prečkanje nigerijsko-beninske meje, Lagos z nizko spuščenim sivkastim nebom in večpasovnicami ter končno jorubski del Nigerije. Verjetno je bila utrujenost, ki se je pogrezala že v mlahavost, kriva, da sem profesorja vprašala, ali je v nigerijskem romanu res prevladujoča poteza magičnega realizma. Seveda sem imela v mislih Cesto sestradanih Bena Okrija, ki velja za klasično literarno delo, primerljivo z romani, kot so Sto let samote Gabriela Garcie Marqueza ali Polnočni otroci Salmana Rushdija.

Profesor se je z rokami oprl na plastično mizo in se nekoliko mrko obrnil proti gosti krošnji, kjer bi se morebiti res znali skrivati angeli in z nevidnimi očesom gledati na naju: »Morda tebe, ki prihajaš iz drugega prostora, res vznemirjajo knjige, v katerih spijo duhovi po drevesih, toda mi vidimo duhove po drevesih vsak dan. So del naše realnosti.«

Prostor, iz katerega se izreka Feri Lainšček v novem romanu Kurji pastir, je seveda panonska pokrajina, pokrajinska fantastika, kot trdijo nekateri, čeprav pisatelj ne išče utehe v panonskih sentimentih, temveč je veliko bolj ekspliciten. Eksplicitnost je moč pripisati temu, da so junaki in junakinje v Kurjem pastirju potisnjeni na družbeno dno. Vsi, ki vznikajo v tem romanu, torej od pisateljeve matere Trejzke do pisateljevega očeta Pišteka, in tudi skupnosti, ki ju obkroža, so pogreznjeni v blato revščine. Edina svetla točka se kaže v slutenjskem svetu junakov in junakinj, ki soobstoj naravnega in nadnaravnega vidijo kot enakovredno resničnost resničnosti. Sanje so na primer tudi v Kurjem pastirju bistvenega pomena, niso pa njegova edina resničnost. Soočeni smo z večplastnostjo, (in večperspektivnostjo) romana, vprašanje pa je, kako se je pisatelj odločil to konstelirati, še posebej, ker je govora o romanu, ki operira s spominom, vendar spominom, ki je nastopil pred pisateljevim rojstvom in preden je dobil ime – Feri, pravo moško ime, kot nekje izreče njegov oče.

Lainšček se je torej – v trilogiji – odločil prerešetati najbolj ranljivo in hkrati konstitutivno obdobje svojega življenja; roman Kurji pastir je, in kot beremo ob zaključku, šele prvi del trilogije, v njem pa avtorja ugledamo kot novorojenca, zato je nemogoče, da bi lahko govorili o variirajoči spominski lestvici. Podajanje osebnih občutkov je tako lahko samo vpeto v posebne konstelacije. Čeprav je pisateljevo rojstvo zaznamovano z jesenskim deževjem, in čeprav skozi stene ilovnate hiše slišimo pronicati dežne kaplje, te niso toliko prostorske, kot so časovne narave.

Lainšček se tokrat spominja preteklosti kot izvora sreče, hkrati pa pri tem prizna delež nezavednega vložka v preteklost kot magičnega stroja za proizvodnjo želje. Pojasnilo za to se verjetno nahaja v načinu, kako se lotiti ustroja časa. Vprašanje, kaj je čas in kaj moramo razumeti s to kategorijo, je vsekakor na mestu.

Pisatelj je v nedavnem pogovoru s Cvetko Bevc omenjal Junga, toda morebiti ni odveč omeniti francoskega filozofa Maurica Merleau-Pontyja, ki v knjigi Fenomenologije zaznave (Študentska založba, 2006) o času govori kot o nečem, »kar neizogibno srečamo na poti, ki nas vodi k subjektivnosti«. O času tudi pravi, da je »najsplošnejša značilnost psihičnih dejstev«. Na ta način se med časom in subjektivnostjo ustvari intimno razmerje, ki ga sestavlja niz psihičnih dogodkov; na drugi strani pa sta čas in subjekt povezana od znotraj in da potemtakem z analizo časa dobimo dostop do konkretne in intimne strukture subjektivnosti. Kar Merleau-Ponty pravi o času, zlahka apliciramo na spomin in na spominske sledi, saj gre v bistvu za način navzočnosti preteklosti, morebiti ostankov in drobcev, v zavesti, pa naj bo to razumna ali sanjska zavest.

Feri Lainšček

Tudi Lainščkov literarni arhiv se torej v romanu Kurji pastir rojeva iz določenega pogleda, ki ga usmerja vase, v drugega, v svet in v nevidnost. Ali z besedami Merleau-Pontyja: »Vznika iz določene navzočnosti v vseh teh stvareh skupaj.« Z nekaj predrznosti bi bilo moč reči, da je pisatelj »jaz« v odnosu s svojimi dvojniki, ki so seveda ustvarjeni literarni liki. To pomeni, da s tem, ko je vpleten v čas, ni čisto jasno, vsaj na začetku, kako ta jaz vznika. S tem ko pisatelj prisluškuje drugemu svetu, kar pomeni, da najprej prisluškuje čutom (vidu, sluhu, tipu, vohu, okusu), podvaja svoj jaz, ga deli, zamenjuje, in nanj meče luč iz različnih perspektiv. Če pomislimo, da se v spomin in spominske sledi vplete celotna struktura organov in celoten živčni sistem, v središču katerega je neizogibno telo, potem je osrednja junakinja Kurjega pastirja pravzaprav pisateljeva mati. Uvodni prizor rojevajoče ženske je nekako monoliten, vendar zaradi zlizanosti s skupnostjo in naravnim okoljem tudi atmosferski.

Trejzka je mehkejša od svojega moža Pišteka, uporniška, vendar hkrati ponižna. Pred Bogom in pred skupnostjo. Pisatelj o njej zapiše, da je: »raje delala na polju, kot gospodinjila, kuhala je v velikih loncih, tako da je zadoščalo za več dni ali včasih tudi za cel teden.« In še malo kasneje: »ali pa je bilo v njej že sicer nekaj divjega. Potrebovala je stik z zemljo, hlepela je po prostosti, grebla je, rila in se gnala, pogostoma je šla pomagat kmetom, tudi ko je niso prosili /…/. Ni naključje, da je tu Trejzka podana skozi oči svoje osemnajstletne hčere, ki se iz Ljubljane vrača domov, in ki se zaradi materine zapoznele nosečnosti in rojstva bratca čuti zapostavljeno. Mala Trejzka, ki je materi najbolj oddaljena in hkrati tudi čudno blizu, nam potrdi slutnjo – človeška izkušnja, kot je podana v tem romanu, je neustaljena in razdrobljena.

Mala Trejzka v prizoru, ki je hkrati tudi njegova najboljša lega, z zunanjimi očmi pojasni svoja starša in s tem tudi njuno ljubezen: »Vse je bilo nekje razpršeno. Vznesena in zarotena sta se gnala v neznano. Ob strani sta puščala vse, ki jima niso bili naklonjeni, in se zato tudi marsičemu odrekala. Vztrajala sta, čeravno sta kmalu ostala sama, in so le redki odobravali njuno predrznost. Gola in bosa sta želela dokazati, da je mogoče tako preživeti in iz nič vendarle kaj ustvariti.« Kurji pastir je tudi roman o ljubezni, ki je spričo težkih razmer na preizkušnji, toda hkrati je ravno zaradi postopka, ki se ga je poslužil avtor, v njem tudi nekaj nadčasovnega. To je mogoče tudi zaradi odnosa do časa; seveda so konstelacije časa in prostora jasne. Nahajamo se v preteklosti, toda hkrati čutimo avtorjevo željo, da bi se preteklosti odkupil in jo zajel, tudi zaradi tega, kar je »postorila« v sedanjosti.

Heterogenost in tudi fluidnost Kurjega pastirja izhaja iz tega, da vemo in razumemo, da je roman pisan iz sedanjosti, vendar se sedanjost kot sedanjost ves čas tudi nagiba v preteklost in prihodnost, hkrati pa tovstne ločnice, vsaj na simbolni ravni, skuša ukiniti. Zato v romanesknem pisanju Ferija Lainščka prevladuje čas, ki ga je mogoče poimenovati paradoksalni čas, saj ni nikoli (samo) pretekli čas, predvsem zaradi tega, ker ni v celoti odrezan od prihodnosti in sedanjosti. To je med drugim razvidno tudi v Pištekovih sanjarijah in projekcijah, kaj bo nastalo iz sina, predvsem pa v želji in naporih, da bi poskrbel za družino. Če je Trejzka lik, ki je morebiti bolj od svojega moža pogreznjena v preteklost, ali pa v cikličnost (zlahka prehaja tudi med svetovi, posebej radi jo imajo Romi), je Pištek postavljen na puščico, ki je zaznamovana z diferenciranim trajanjem. Pištek je, predvsem glede na svoj čas, nekako zamaknjen, vendar ga zato čutimo kot sočasnega.

Pištek je sodobni Joba, ki je »Najvišjemu nekoč zameril, da ga je pustil na cedilu«, zato se je zmeraj našlo kaj, da mu je očital, ga krivil, in se prerekal z njim. Pištek je ravno zaradi prerekanj z Bogom individuliziran lik, kar je glede na to, da ga lahko razumemo tudi kot osebo, v katerem se kopičijo časi, zanimiva kombinacija. Tista, ki ga postavlja na realna tla in ga zopet prime za roko ter ga povede nazaj iz realnega v fantazmatsko, je Trejzka. Porazdeljevanje razlik med njima, torej ženski in moški arhetip, se tudi v pripovednem smislu stapljata in prelivata, kar ima za posledico, da roman deluje izrazito mehko. Seveda pa ta dva arhetipa, ki se odslikavata tudi v odnosu do skupnosti, proizvajata podvojitev tudi v odnosu do tistega, ki to zgodbo zapisuje.

Lainšček je v romanu Kurji pastir odprl prostor med tem, kar se je zares zgodilo, in tem, kar se samo dozdeva. Prizori, ki jih opisuje, niso velike, herojske zgodbe, pač pa malokrat povedane zgodbe, ki so posebne zaradi načina obravnave spomina. Da gre pri tem za pristno nostalgijo in opis bližine med dvema človekoma, ki sta si morala življenje ustvariti iz nič, je seveda dodana vrednost romana. Kurjega pastirja, posebej v drugem delu, odlikuje tudi poseben humor. Tedaj je že jasno, da ima roman precizno zgradbo, in da je Lainšček ves ta čas gradil subverzijo avtobiografsko pritrjevalnega. Dovoli nam vstopiti v intimni kozmos svojih staršev (in tako širše družine kot tudi vaške skupnosti), vendar nikoli ne izda preveč. Seganje od posamičnega k splošnemu doseže tako, da na »vse, kar je«, pogleda z umirjenim, distanciram očesom ter tako ustvari prefinjen portret – »tudi lastnega postajanja«. Zdi se, da je Lainščku uspelo razvozlati in izraziti skrivnost kot skozi tanko šivankino uho ter pri tem ohraniti globino. Nadaljevanja se lahko samo veselimo.

Knjigo Ferija Lainščka z naslovom Kurji pastir, ki je izšla pri Beletrini, lahko kupite na tej povezavi.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.

 

Kritika 15. 11. 2020

Na zaprašenem stičišču Vzhoda in Zahoda

Instanbul Fotografija: Wikipedija

Najprodornejša in mednarodno nagrajevana sodobna turška pisateljica, esejistka, publicistka, aktivistka, doktorica družbenih ved in univerzitetna profesorica Elif Shafak je rojena leta 1971 v Strasbourgu. V svojih številnih delih se neumorno posveča razdorom med Vzhodom in Zahodom, tradicijo in sodobnostjo, preteklostjo in sedanjostjo, pri tem pa problematizira spolne in kulturne identitete, nacionalizem in islam. Z radikalno feministično obarvano pisavo prestopa samoumevne delitve med moškim in ženskim principom v islamski kulturi ter jo nadomešča z glasnim klicem po spolni enakopravnosti. Prav tako si prizadeva za integracijo različnih kultur in religij ter za svobodo govora. Vse to je tako močno vtisnjeno v njene romane, da ima spričo prepoznavne tematike in samosvoje slogovne matrice bralec občutek, da Elif Shafak ves čas piše eno in isto knjigo, da je vsak naslednji roman njeno naslednje poglavje.

Pisateljica je kot Elif Bilgin po ločitvi staršev z materjo in babico prvih deset let živela v Ankari, kasneje pa zaradi materine diplomatske službe v Bostonu, Michiganu, Arizoni, Londonu, Kölnu, Madridu in Amanu ter se naposled vrnila v Istanbul. Danes z družino živi v Londonu. S kozmopolitstvom in multikulturnostjo prepredeni mladostni svet ima močan vpliv na njeno pisavo, prav tako pa tudi predhodno življenje z materjo in babico, ženskama, ki v marsičem upodabljata dualnost avtoričine pisave. Prva visoko izobražena feministka zahodnjaške racionalnosti in neodvisnega duha, ki je v patriarhalnem okolju velikih družin ter avtoritativnih očetov živela ločena od moža, in druga, tradicionalnih kulturnih nazorov, spiritualna in vraževerna. Prav to nasprotje in globoka solidarnost med obema ženskama ter iskanje integracije med različnimi kulturami, kar avtorica ob koncu svojih romanov vselej zasuče v svetlobo, v moč spremembe, zaznamuje celotno romanopisje Shafakove. Morda si je tudi zato za svoje pisateljsko ime ob svojem nadela še materino oziroma babičino. Shafak pomeni zarja.

Elif Shafak Fotografija: Wikipedija

Svoje prve romane je pisala v »poetičnem« turškem jeziku in kmalu po prelomu tisočletja z Bolšjo palačo prešla na pisanje, kot se je sama izrazila, v »matematični« angleščini. Do zdaj je izdala sedemnajst knjig, od tega enajst romanov, ki so prevedeni  v več kot petdeset jezikov. Za slovenske prevode in izdaje njenih do zdaj šestih romanov zgledno skrbi založba Sanje. Po Bolšji palači (2002, slov. prev. 2009) in Pankrtu iz Istanbula (2006, slov. prev. 2007), ki sta izšla v prevodu Jureta Potokarja, romanih Štirideset pravil ljubezni (2010, slov. prev. 2013) in Čast (2012, slov. prev. 2016), ki ju je prevedla Barbara Skubic, ter Tri Evine hčere, (2016, slov. prev. 2019) v prevodu Maje Ropret je pred nami prevod avtoričinega romana z najbolj nenavadnim naslovom, ki je v angleščini izšel lani.

Roman 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, lanskoletni finalist za bookerja in letošnji finalist za deset tisoč angleških funtov vredno Ondaatjevo nagrado, ki jo podeljuje Kraljeva družba za literaturo (Royal Society of Literature, RSL) v Londonu, delu, »which best evokes the spirit of a place«, se zvečine dogaja v Istanbulu, »mestu, kjer je bilo lahko ubijati in še lažje umirati«. Premisa, ki ob sicer tematski razvejanosti romana na eni strani in mesta z nepreštevnimi obrazi na drugi podčrtuje osnovno lego pripovedi. Slednja se dogaja v zadnjih obsmrtnih minutah istanbulske prostitutke Leile Tekile, umirajoče na obrobju Istanbula, ko naplavljajoč čutni spomin razkriva njeno radosti, utesnjenosti, nasilja, zlorab, a tudi pokončne drže polno življenje od rojstva do krute smrti in se izteče z njenim neuspelo-uspelim pokopom.

Dokaj šablonsko uokvirjena pripoved, razdeljena v krajša poglavja treh večjih sklopov Um – Telo – Duša, se iz s strogimi tradicionalnimi nazori prepredenega podeželskega življenja z Leilinim pobegom pred dogovorjeno poroko preseli v Istanbul. Dehteče in zanikrne ulice mesta, ki geografsko in politično spaja Vzhod in Zahod – pomenljivo je dejstvo, da so sloviti Bosporski most kmalu po odprtju zaradi neredkih samomorov zaprli za pešče –, so z Ulico bordelov in Pokopališčem pozabljenih na čelu neusmiljeni, nepredvidljivi, a kljub temu prijateljstva, topline in ljubezni poln dom Leile in njenih prijateljev. Slednji so ob siceršnji osredotočenosti na Leilino življenjsko zgodbo prav tako deležni razvojnega loka, kar pripoved tematsko bogati, pri tem pa ne izgublja fokusa. Njihova življenja ponazarja temeljno spoznanje, kot ga je ubesedil Leilin ljubljeni D/Ali: »V Istanbulu so živi ljudje začasni stanovalci, nepovabljeni gostje, ki so danes tu in jih jutri ni več, in globoko v sebi se tega vsi zavedajo. Beli nagrobniki prežijo na državljane za vsakim vogalom – ob avtocestah, nakupovalnih središčih, parkiriščih in nogometnih igriščih; posejani po vseh kotičkih kot strgana biserna ogrlica. Če milijoni Istanbulčanov razvijejo le delček svojega potenciala, je to zaradi moteče bližine grobov (…).«

 Z razgibano dialoško formo, neredkimi suspenzi, lahkotno izpeljanimi časovnimi preskoki, intuitivno odmerjenimi tematskimi odvodi in s tekočo slogovno teksturo zaznamovana pripoved v bralcu vzbuja rastočo napetost in radovednost, nelagodje in sočutje, ki v sklepnih akordih kljub Leilinem zadnjem žalostnem spoznanju (»Življenje ni pravično in zdaj je spoznala, da je smrt še manj.«) postreže s skoraj katarzičnim olajšanjem. Najbrž ni naključje, da je med številnimi zahvalami ob izdaji romana avtorica najbolj poetično misel posvetila babici, preminuli ob začetku njegovega nastajanja. Takrat, ko je preminula tudi osrednja junakinja romana. Četudi prva enako resnična kot njena lastna kri in druga izmišljeni lik, katerega usoda se zrcali v usodah nepreštevnih žensk povsod po svetu, se je avtorici dozdevalo, »da sta se spoznali in postali dobro prijateljici, sestri obstranki. Konec koncev meje uma ne pomenijo nič za ženske, ki še naprej v mesečini prepevajo pesmi o svobodi …«

Elif Shafak: 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, prevod Maja Ropret, Sanje, Ljubljana 2020.

Panorama 13. 11. 2020

Nekaj vam želim povedati (odlomek)

Z bambolo.
 
Kako je moj dom postala Čevljarska
 
 
Kar je resnično,
je danes
in vonjam in tipam in diham,
da ga začutim;
kar je včeraj,
 
so SPOMINI.
 
 
 Vanja Strle
 
Ko sem imela leto in pol, rodila sem se 7. oktobra leta 1954, sem dobila bratca Milivoja. Takoj zatem sem hudo zbolela za oslovskim kašljem, ki bi lahko bil za novorojenčka celo usoden. Zato me je očetova sestra, teta Otilija, za približno mesec dni iz Bat pri Novi Gorici odpeljala na Bled, kjer so moji predniki v begunstvu preživeli prvo svetovno vojno. Že prej, še zlasti pa na Gorenjskem, me je teta tako vzljubila in se močno navezala name, da me nikakor ni želela vrniti. S stricem Zvonimirjem, po domače Mirkom, nista imela otrok in želela sta me posvojiti. Starša sta temu sicer sprva nasprotovala, a končno delno popustila in me prepustila v varstvo, vzgojo in oskrbo stricu in teti. Čiste resnice o zgodnji selitvi nikoli nisem izvedela, a mi je mama, ki je bila vilinsko bitje, ko sem nekoliko zrasla, na samem večkrat dejala: »Tudi midva te imava zelo, res zelo rada.«
 
Teta je ves čas strašno pazila, da nisva bili z mamo prepogosto v stikih. Celo umrli sta v razmiku enega samega meseca, obe v visoki starosti, a imela sem občutek, da jo je teta dobesedno vzela s seboj. V tem razmišljanju nisem bila osamljena. Tata in stric sta odšla veliko prej.
 
O mojem zgodnjem odhodu k teti in stricu nikoli nismo veliko govorili. To je bila svojevrstna tabu tema, čeprav starša nikoli, res nikoli nisem obsojala. Sem pa na neki način dobila dvojne starše in oboji so bili ljubeči, zato mi topline najbližjih v otroštvu nikoli ni manjkalo, kar je bilo za moj razvoj tudi najpomembnejše. Zagotovo pa se mi je z vsem tem zarisala posebna življenjska zgodba. Kasneje sem pogosto premišljevala, kdo je v življenju pomembnejši? Tisti, ki te rodi, ali oni, ki te vzgaja?   
Ko so se dogovorili o moji selitvi, sem s teto in stricem odšla v njun svet. V Kopru je stric kot okrožni gospodarski sodnik dobil službo in moj dom je postala Čevljarska ulica 28. Koper je zato v mojem življenju pustil neizbrisen pečat. So namreč osebe, ulice in stavbe, ki jih nikoli ne pozabiš. Nikoli. Četudi pridejo novi kraji in novi ljudje.
 
Do našega stanovanja na Čevljarski so vodile strme lesene stopnice, ki so pod težo odraslih neusmiljeno škripale. Vedno so se mi zdele nekaj posebnega, kdaj pa kdaj rahlo strašljive, zlasti ko je po njih hodila naša soseda. Majhna, precej drobna in sključena ženica, Italijanka, vedno oblečena v črno, jo je ob večerih mahala na sprehod in v bližnjo stolnico k maši ter se vselej vračala v popolni temi. Njeni koraki so bili počasni, zaradi starosti je pogosto počivala, in ko je prišla pred naša vrata, je vsakokrat za hip zastala, kar sem imela priložnost precej natančno opazovati, ko sta bila teta in stric v kinu. Vedno mi je bilo hudo, ko je stric prišel domov in teti navdušeno rekel, da ima vstopnici za kino. To je pomenilo, da bom zvečer dve uri sama. Zaupala sta mi. Vedla sem se odgovorno in odraslo, a v srcu in duši sem bila še vedno otrok, in ko ju ni bilo, se je dogajalo marsikaj. Dobila sem stroga navodila kako, ravnati in čimprej zaspati, a tako zlahka seveda ni šlo. Zasovražila sem kino, ki mi ju je občasno vzel, a sem se na njun odhod vedno temeljito pripravila. Takoj ko sta odšla, kar je bilo blizu osme zvečer in pozimi je bilo takrat že silno temno, sem k vhodnim vratom znosila vse stole, kar smo jih imeli. Naredila sem si obrambni zid, ob tem pa tudi prostor za natančno opazovanje stopnišča. Visoko na vratih smo namreč imeli kukalo, v mojem primeru je bila to lina za nadzor. In ko sem zaslišala, da prihaja soseda, mi je že močno razbijalo srce. Je res ona ali morda kdo drug? Najbrž je bilo to okoli devete zvečer, ko sem opazovala kako se vzpenja po stopnišču in na koncu mračnega hodnika v težka vrata svojega stanovanja potiska ključ. Odklepala je strašljivo počasi, a takrat je bilo najhujše pravzaprav mimo. Čeprav sem natančno spremljala celotno dogajanje, se zaradi temačnosti ni vse videlo najbolje in je bilo zato še mnogo bolj vznemirljivo. Takrat sem poznala že kar nekaj pravljic, ki se – zlasti Janko in Metka – niso začele najbolj srečno, in ne vem zakaj, a ženička v dolgem črnem krilu me je spominjala na čarovnico. Nedolgo zatem, ko je za seboj zaprla vrata, sem z opazovanjem prenehala, pospravila sem stole in se pripravila na spanje, saj prihod strica in tete ni bil več daleč. Že na stopnicah sta komentirala film, se kdaj pritajeno smejala, v stanovanju pa me nato hvalila, ker že spim. A nisem. Vedno znova me je mikalo, da bi jima enkrat za vselej povedala, da ob njunem povratku nikoli ne spim, ker so za mano hudi boji s sosedo, pa tudi splošen nadzor hodnika. A jima te skrivnosti za časa njunega življenja nisem razkrila, saj nikoli ni bilo prave priložnosti. Le zakaj bi ju sploh žalostila? Prav tako so z leti vsi ti spomini rahlo zabledeli, zvrstilo pa se je še veliko zanimivejših dogodkov. 
 
Vendar to ni bila edina skrivnost naše soseske. Imeli smo tudi posebno deklico Vesno, ki smo ji rekli »otrok naše ulice«. Bila je zlata. Drobna, mila in tiha. Teta mi je pripovedovala, da je njena mama cele dneve v službi in jo zato pušča samo, živela pa je s starejšim bratom. Vedno je čakala na ulici, da se eden od njiju vrne in bo šla lahko z njim domov. Včasih je na vogalu hiše stala še pozno zvečer. O njej nismo veliko vedeli. Kaj bi dala, da bi mi razkrila, kaj se je pri njih res dogajalo. Je imela sploh ključ od doma? A ne samo to, še marsikaj drugega bi jo rada vprašala. Čez čas so se namreč odselili, ne vem kam, se je pa vedno z veseljem spominjam. Tako kot drugih otrok z naše ulice, s katerimi smo se, predvsem z deklicami, pa tudi s kakšnim fantom, pogosto družili pred hišo. Včasih so se zbrali v pravo delegacijo, ki je pozvonila pri nas doma in teto lepo prosila, če se lahko pridem ven igrat. Niso bili vedno uspešni, čeprav so pokazali zelo veliko mero vztrajnosti.
 
Vedelo se je namreč, da imam precej strogo vzgojo. Na ulici sem bila lahko zelo kratek čas, a sem ga vedno intenzivno izkoristila. Igrali smo se brusit škarjice in skrivalnice in še marsikaj. Radi smo hodili v sosedovo precej temno vežo, za katero so govorili, da včasih v njej močno straši. Ko smo vstopili vanjo, nismo prižgali luči, ampak takoj prekrižali kazalca in upali, da bo pomagalo. Kolikokrat sem pomislila, da bi vanjo stopila brez tega varovala, vendar nisem. Tudi to je bilo namreč zelo zelo vznemirljivo. Bili smo pravi junaki in za našo skrivnost ni izvedel nihče od odraslih. Tako vsaj mislim.
 
Med tednom je okoli tretje ure popoldne vsaj eden od naše druščine dežural na mestu, kjer je imel dober pregled nad celotno Čevljarsko. In ko smo zagledali visokega in zelo resnega gospoda, po navadi z lepim klobukom, sem jo takoj ucvrla po lesenih stopnicah do našega stanovanja, si hitro umila roke in za mizo počakala na skupno kosilo. Gospod s klobukom je bil namreč moj stric, o katerem sem pogosto slišala, da mora imeti po naporni službi sodnika doma popoln mir. Teta Otilija ga je ob prihodu vselej vprašala, kakšen dan je imel in če odgovor ni bil zame, je zadeve zelo resno pojasnil v nemščini. Vedela sem, da govori nekaj pomembnega, kar ni za otroška ušesa. Kaj bi dala, da bi razumela, a nikoli nisem vprašala. Bilo bi zaman.
Pred kosilom je imel moj stric cel ceremonial preoblačenja in umivanja rok, nakar je sedel za mizo in sledilo je, po točno določenem vrstnem redu, vse od juhe do poobedka, in ravno prav ohlajeno. Med kosilom nisem smela zapuščati mize, uporabljati sem morala ves pribor in paziti, kako jem, se držim in obnašam. Med jedjo tudi nisem smela govoriti, razen če sta me kaj vprašala. To je bilo gotovo najtežje. Vstala sem lahko šele, ko je stric prav počasi olupil in pojedel še zadnji krhelj jabolka. Nato je naš sodnik legel, teta mu je v prelepo mehko odejo zavila noge in po navadi je bral do večera. Redno je zahajal v knjižnico, kamor sem ga pogosto spremljala. Knjižničarke so bile nadvse prijazne in vedno so mu ponudile kakšno novo knjigo, vendar ni bil zadovoljen z vsako. Živel je za službo, branje in redno telovadbo. Prisegal je na zdravo življenje. Na televiziji smo redno gledali osrednja poročila, včasih tudi italijanska, ter kakšno resno oddajo, čeprav, za razliko od risank, nisem smela spremljati ravno vsake. Kljub temu sem pogosto prisluškovala in ujela kakšno zanimivo novico, ki pa sem si jo morda celo narobe razložila. Počasi sem kakšne stavke v nemščini in zlasti italijanščini tudi razumela, kar sem znala uspešno skriti. Pustila sem jima njuno veselje.
Včasih se je stric zvečer pripravljal na službo in kdaj celo odšel do sodišča, ki je bilo le pet minut hoje stran od našega doma. Jutra, ko je imel obravnave, so bila polna tihe napetosti, a me je pred odhodom vedno nežno pogladil po glavi in mi zaželel lep dan. Kako prijazno! Seveda sem mu lepe želje vrnila. Oba s teto sta me učila spoštovanja in odgovornosti, bila sem njun »projekt«. Le kaj bi rekla danes? So se njuna pričakovanja izpolnila? Vse, kar sta od mojih življenjskih uspehov kasneje uspela doživeti, ju je navdajalo z veseljem in čustev nista skrivala. Bila sta zelo ponosna.
 

Pred kavarno Loža.

Teta, ki ni hodila v službo, se je cele dneve posvečala gospodinjstvu in moji vzgoji. Klicala me je Vladka, po prelepi sestrični iz Maribora. Stric pa je dosledno uporabljal moje pravo ime. Vztrajala sta, še posebej stric, da moram govoriti pravilno slovenščino, dosledno vikati in uporabljati dvojino. Še danes se spomnim vseh jezikovnih lekcij in nikoli ne bom pozabila, da se ne reče vilica, ampak vilice, ker je to množinski samostalnik. Prav tako se kar zdrznem, ko slišim nepopolno vikanje: »Tako, kot ste rekla …« Nikoli tudi ne bom pozabila dogodka, povezanega s slovničnim pravilom, ki so se ga učili, ko sem teden dni manjkala pri pouku in mi ga je kasneje na obisku razložila sošolka. Rekla je, da si moram zapomniti, da pred ki, ko, ker, da, če vejica skače. Vse skupaj sem vzela dobesedno in vejico uporabila tudi na začetku stavka, če se je ta začel z enim od teh veznikov. Ko me je stric pri pregledu domače naloge prijazno opozoril na napako, sem mu jasno povedala, da je tako pač pravilo in da ga je treba dosledno spoštovati. S tako rešeno nalogo sem nato odšla k pouku, kjer sem ugotovila, da bi bilo veliko bolje upoštevati njegov nasvet.
Stric nikoli ni uporabljal kletvic ali zmerljivk, in če sem kakšno prinesla z ulice in mi je ušla z jezika – razširjeni sta bili predvsem tubo, kar je pomenilo cev, ali mona, česar gotovo ni treba prevajati – sem dobila prepoved druženja z otroki za vsaj kakšen dan. Zato sem vedno pazila na lepo in dostojno govorico, pa tudi na bonton, ki sta me ga učila.
 
Na sprehodih sem hodila pred njima, da sta spremljala mojo vzravnano hojo. Predvsem zaradi lepe drže sta me vpisala na balet, ki mi je, vsaj zdi se mi tako, celo pomagal, čeprav v njem nisem ravno uživala, pa tudi posebej obetajoča nisem bila. Ko smo v mestu srečevali ljudi, je stric v pozdrav dvignil svoj klobuk, ob tem pa vedno delil še pravne nasvete, po katerih so ga spraševali. Teta s tem ni bila preveč zadovoljna in je vedno govorila, da ga vsi izkoriščajo, kar je čez leta o meni menil tudi moj mož.
Na naših koprskih potepanjih sem morala lepo po­zdravljati in biti zelo prijazna. Z njih se, še zlasti ko smo hodili ob obali v bližini pristanišča, živo spominjam občasnega smradu po kostni moki. Ta vonj mi je še leta ostal v nosnicah in če zamižim, ga čutim še sedaj. Tako kot nikoli ne bom pozabila obeh koprskih kopališč, tistega v mestu in onega v Žusterni. Plavati sem se naučila zelo zgodaj, tako kot kotalkati, čeprav ukvarjanje s športom nikoli ni bila moja življenjska prioriteta.
 
Moja najboljša prijateljica v otroštvu je bila Andrejka, ki je bila dve leti mlajša od mene, kar se je stricu in teti zdelo bolje, kot če bi bila starejša. Njena starša sta bila lekarnarja, njen oče še strožji od mojih, zato sem imela stalno dovoljenje za druženje z njo. Kadar smo se z njenima staršema peljali na izlet, ki sva si ga kdaj prislužili tudi s pranjem njihove diane, naju je Andrejkin oče vso pot spraševal različne stvari, bilo je huje kot v šoli. Rekel je, da se morava nenehno učiti, saj bo to od naju terjalo življenje. Prav je imel.  
 
Odraščala sem med knjigami, ki so me od nekdaj pritegovale, zlasti tiste za odrasle. Igrač nisem imela veliko in zato je bilo darilo za deveti rojstni dan še toliko bolj nepozabno. Takrat sem dobila pravo italijansko punčko bambolo, tako, kot je ni imel nihče daleč naokoli. Ko sem zjutraj vstala, je sedela na stolu pred vrati moje sobe. Bila je prekrasna, in če si jo nagnil, je rekla »mama« in to ponavljala. Zanjo so izvedeli tudi otroci z ulice, ki so me neumorno spraševali, ali res govori, kar mi je bilo všeč, zato sem resnico še nekoliko napihnila. Nisem je smela nesti na ulico in tako je skrivnost o punčki ostala dolgo skrbno varovana. Ko sem čez čas povedala, da govori le »mama«, mi nihče ni verjel. 
 
Kot otrok sem imela bujno domišljijo in rada sem preizkušala svoje zamisli. Tako kot na eni od poti na Kras, ko smo se ustavili pri kmetu, ki je imel težave s sosedi in z zemljo. Edino, kar sem takrat razumela, je bilo, da je za pravni nasvet vprašal strica, in medtem ko sem bila prosta, sem raziskovala njihovo dvorišče. Zagledala sem kokoško, ki je ponosno sedela na jajcih, in dobila sem imenitno zamisel, da bi preizkusila svojo znanstveno nadarjenost in ustvarila dvojčka. Izmaknila sem ji dve jajci, naredila luknjici, premešala vsebini in luknjici prelepila z lepilnim trakom. Ne vem, kako sem vse to naredila, a vedno sem se precej dobro znašla. Ko smo družino čez čas ponovno obiskali in sem zagledala piščance, sem jih seveda takoj vprašala, kako jim gre in kakšni so. Gospa je hitela pripovedovati o pravi vaški sabotaži – nekdo jim je na poseben način uničil dve jajci. Sumili so marsikoga, zato sem skesano priznala svoj poskus. Vidno so si oddahnili, po poti nazaj pa sem jih slišala od tete in strica, čeprav se mi je zdelo, da jima je šlo pri tem celo na smeh.
 
K mami, očetu in bratu nisem hodila prav pogosto, le tu in tam, in še to po navadi pod budnim tetinim očesom. Ko smo se vrnili v Koper, je za dan ali dva obvezno sledila karantena, da sem bila spet popolnoma urejena in z obnovljenim znanjem pravilne rabe slovenščine. V Batah sem se vedno popraskala ali pri igri kako drugače lažje poškodovala. Obiski pri starših, če ni bilo tete, kar je bilo redko, so bili kot počitnice. Tam sem občutila svobodo, saj sem bila sicer navajena le na red in disciplino. Zdelo se mi je, kot da živim dve življenji. V Batah se je Koper oddaljil in v Kopru so izginile Bate, čeprav se na Goriškem nisem počutila povsem doma. Ko sem se vrnila od mame in očeta, sem morala pozabiti na vse razvade in na primorsko narečje, ki pa se mi je tako močno zasidralo v srce, da sem kot odrasla, predvsem na tožilskih prireditvah in drugih družabnih dogodkih, pogosto nastopala kot šjora Pepina s Krasa. Bilo je nepozabno in neizmerno sem uživala, drugi menda prav tako. Od nekdaj sem namreč rada nastopala in še preden sem brala in pisala, sem že pripovedovala zgodbe, recitirala pesmi ter ob tem uprizorila še kakšno lepo baletno točko.
Pred občinstvo sem kot otrok stopila tudi na koprskem sodišču, ki je bilo tedaj na začetku Čevljarske ulice, ob vstopu na Titov trg. Stavba, že njena zunanjost, kaj šele notranjost, me je od nekdaj neizmerno privlačila in še sedaj ne vem, ali so bile dvorane res tako temne ali sem jih tako le doživljala, ko sem jih nekajkrat obiskala kot otrok. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem strica prosila, naj me vzame s seboj v službo. Tete očitno ni bilo doma, sicer ne bi pristal, a mi je pri tem zabičal, da moram med obravnavo povsem mirno sedeti v prvi vrsti. Najprej me je sicer nameraval v varstvo prepustiti strojepiskam, vendar sem ga milo prosila, če grem lahko z njim. V dvorani so bili on, porotnika, strojepiska in dva odvetnika, ki sta bila glasna, kar preglasna, vsaj zame. Ker sem imela občutek, da jima stric ni kos, sem pozabila na dano obljubo in skočila s klopi. »Tišina v dvorani! Ubogajte strica, ker je sodnik,« sem zavpila. Najprej je res zavladala globoka tišina, ki ji je sledil huronski smeh in slišati je bilo še: »Kaj bo iz tega dekliča, ki že sedaj dela red na sodišču?!« Po tem dogodku nisem imela več dostopa na sodišče, vse do drugega letnika ljubljanske pravne fakultete, ko smo šli poslušat glavne obravnave. Pri stricu sem namreč tedaj za vedno »oplela«.
 
Med spomine s Čevljarske sodi tudi moje otroško brisanje prahu, kar je bila domača zadolžitev, ki se je nisem nikoli veselila. Preglavice so mi delale predvsem starine, zato sem marsikatero preskočila in še danes sovražim brisanje te nadloge. Poleg tega me je teta občasno poslala tudi po kruh v bližnjo pekarno. Spotoma sem se pogosto izgubila med prelepimi izložbami, zanimivo pa je, da si nisem ogledovala stvari, ki bi jih rada imela, temveč tiste, ki bi jih kupila drugim. Ko sem se vrnila, mi je teta vedno rekla: »Ti si dobra za smrt nosit.« Vedela sem kaj to pomeni, a se me ni posebej dotaknilo. Vedno sem v zagovor poudarila, da je bila v pekarni dolga vrsta. Tovrstni izleti so bili fantastični, všeč mi je bil občutek samostojnosti, ki sem ga občutila. Na eni od poti v trgovino, sem se odločila za poseben postanek, ki sem si ga privoščila, ko sem imela manj kot deset let. Zavila sem v bližnjo mlečno kavarno, saj sem prej večkrat opazovala, kako ljudje tam uživajo. Zdelo se mi je imenitno, predvsem ker s teto tega nisem mogla doživeti, saj je imela glede sladkarij veliko strogih pravil. Če smo na popoldanskem sprehodu ali ob nedeljah zavili v znamenito kavarno Loža, sem dobila le malinovec, čokolado pa doma po majhnih koščkih. Rekla sta mi, da ni zdrava, pa tudi, da se ne smem razvaditi, saj mi to utegne škoditi kasneje v življenju. Le ob nedeljah smo iz kavarne običajno odnesli tri kremšnite za poobedek. Zato sem takrat ponosno zakorakala v slaščičarno ter si privoščila velik in slasten kos torte. Denar sem vzela iz svojega vinsko rdečega kovinskega hranilnika. Še danes ga imam pred očmi. Natančno sem naštudirala, kako bom to izpeljala, a nisem predvidela, da me tam vsi poznajo. Prodajalke so me teti namreč kasneje pohvalile: »Vaša punčka je od sile. Pride, si naroči torto, sede, poje, plača in odide.« In tako me je teta kmalu zatem povprašala o dogodku, predvsem o tem, od kod mi denar. Ravnodušno sem ji vse priznala in seveda ni bila navdušena. V spomin na ta dogodek ob posebnih priložnostih še vedno sama sedem v Maxijevo slaščičarno in si naročim orehovo rezino. Prav tako si tu in tam kupim 100-gramsko mlečno čokolado ali tako z lešniki in jo v trenutku pojem. Vedno z lepimi spomini na moje posebno otroštvo.   
 
Za teto in strica je bil pogovor osrednji način vzgoje. Pogosto sem slišala, da se otrok ne tepe, ker je to poraz odraslih. Enkrat samkrat je stricu, ampak še to zelo, resnično zelo na rahlo, proti meni poletela roka, a se na hitro tudi ustavila in tako bi težko rekla, da je sploh šlo za udarec. Razburilo ga je, ko sem s povsem novimi črnimi lakastimi čeveljci in belimi dokolenkami, takimi s cofki, skočila v lužo in škropila naokoli, čeprav sta me večkrat opozorila, celo prosila, naj tega ne počnem. A takoj potem se mi je opravičil in rekel, da sem kot otrok šibkejša in da si odrasli tega ne smejo dovoliti. Da morajo z besedo doseči, kar želijo. Nikoli nisem bila tepena in njegove besede sem si zapomnila za vedno ter tudi sama kasneje vztrajno zagovarjala enaka stališča.
Udarci so namreč ponižanje, pa naj gre za otroke ali odrasle. Privošči si jih lahko le močnejši, z njimi pa ustvarja storilce in žrtve. O tem, kako se počutijo tisti, ki dobijo klofute, brce in celo poškodbe, sem začela premišljevati že zelo zgodaj, še zlasti pa sem se s tem ukvarjala v svojih kasnejših življenjskih obdobjih, ko sem se s tovrstno problematiko srečevala poklicno. Krivice so se me od nekdaj dotaknile, bolele so me. In ko sem ob nekem božiču dobila Andersenove pravljice, sem še isto noč prebrala Deklico z vžigalicami, ki me je za vedno zaznamovala. Nikoli je nisem pozabila, presunila me je, podoživljala sem njeno trpljenje, se zgražala, da je nihče ni rešil, jo odpeljal z ulice in povabil na silvestrsko večerjo. Morala je umreti, čeprav takšnega življenja otroci sploh ne bi smeli poznati.
Kako pomembno je naše otroštvo … Za vedno nas usmeri na tako ali drugačno pot, nam da »korenine in krila«, in če ne bi v pravem trenutku v dar dobila Andersenove knjige, morda celo nikoli ne bi bilo društva za pomoč žrtvam nasilja Beli obroč Slovenije. Morda nikoli ne bi postala niti varuhinja človekovih pravic. Kdo bi vedel? Tako kot sem se večkrat spraševala, kaj bi bilo, če bi teta v Koper vzela brata in ne mene. Seveda so to nerazrešljiva vprašanja, a ne glede na to, mi je ob pogledu nazaj jasno, da zavzemanje za nenasilje in nemočne ni bilo edino, kar se je že zelo zgodaj vpisalo v moje življenje. Tudi prostovoljstvo me spremlja že zelo dolgo.
 

Knjigo Vlaste Nussdorfer Nekaj vam želim povedati, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Kritika 10. 11. 2020

Odhodi in prihodi

Migracije niso samo »varnostni problem«, ne pomenijo zgolj paravojaških milic, ki paradirajo naokoli, senzacionalističnih medijskih zgodb, bombastičnih naslovov, zidov, žic, visokih ograj na mejah, pač pa so tudi, kar dokazuje pričujoča knjiga, vznemirljivo akademsko ter raziskovalno polje.

Knjiga Doba velikih migracij na Slovenskem strokovnjakov in raziskovalcev Alekseja Kalca, izrednega profesorja in višjega znanstvenega sodelavca na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, Mirjam Milharčič Hladnik, izredne profesorice ter znanstvene svetnice na omenjenem inštitutu, in Janje Žitnik Serafin, znanstvene svetnice na istem inštitutu, je obsežno, natančno, podrobno in izjemno dokumentirano delo. V njem avtorji popišejo migracije na Slovenskem od druge polovice 19. stoletja do 2. svetovne vojne in jih umestijo v širši kontekst. Pripoved zasnujejo od zgodovinskih, socialnih, gospodarskih in političnih vidikov migracij prek kulturno-umetniških dejavnosti raznih slovenskih izseljenskih organizacij do različnih migrantskih zgodb.

 Slovenijo oziroma širše slovensko ozemlje, tukajšnje prebivalstvo in lokalno okolje vpišejo v kontekst mednarodnih migrantskih tokov, različnih oblik migracij, s tem povezanih fluidnih identitet, stisk, iskanja svojega prostora pod soncem in podobno. V ozadju pa se kažejo širše družbene, politične, ekonomske in gospodarske silnice, ki so sooblikovale podobo sveta, v katerem so potekale same migracije. Študija vključuje tudi sijajno slikovno gradivo, za katerega sta poskrbela Marjan Drnovšek in Joe Valenčič, in sicer v obliki različnih arhivskih fotografij, razglednic ladijskih družb, starih oglasov, ki so ljudi vabili na pot …

Doba velikega preseljevanja

Sredi 19. stoletja se je tudi na Slovenskem začelo obdobje, znano kot doba velikih migracij, zapiše v uvodu Aleksej Kalc. Takrat so tudi širši srednjeevropski prostor zajela množična migracijska gibanja ter veliko prerazporejanje prebivalstva. Do druge svetovne vojne se je z ozemlja današnje Slovenije neto izselilo okrog 440.000 prebivalk in prebivalcev, in to z območja, ki je takrat štelo 1,5 milijona ljudi. Obenem so bile slovenske dežele na prvih mestih po stopnji izseljevanja tako v Avstro-Ogrski monarhiji kot nato v Jugoslaviji. Prav tako so bila migracijska gibanja na Slovenskem v določenih obdobjih, kot lahko izvemo, med najintenzivnejšimi tudi v evropskem merilu.
Pri obravnavi in prikazu selitvenih gibanj na našem koncu sicer raziskovalci pogosto naletijo na nemalo težav, saj gre za več tehničnih in konceptualnih zagat – npr. pomanjkanje ustreznih statističnih virov, teritorialno upravno delitev in neujemanje slovenskega etničnega ozemlja z upravnimi enotami, zajetimi v statistiki (z izjemo Kranjske je namreč do prve svetovne vojne v razpoložljivih statistikah težko razlikovati slovensko narodno ozemlje od preostalega upravnega prostora), in iskanje ustreznih konceptov in perspektiv, s pomočjo katerih je mogoče v celoti zapopasti kompleksne in hitro spreminjajoče se migracijske pojave.

Kalc se v prvem, najobsežnejšem delu knjige posveti različnim smerem migracijskih gibanj, notranjim in mednarodnim migracijam, migracijskim oblikam, določenim družbenim, ekonomskim in kulturnim vprašanjem, povezanim z migracijami, pa migracijskim režimom in politiki, ki je v dobi velikih migracij uravnavala izseljevanje in priseljevanje. Pomembne so seveda tudi širše zgodovinske prelomnice, kot je prva svetovna vojna, obdobje med obema vojnama in spreminjanje migracijskih oblik v fluidnih družbenih, političnih in drugih okoliščinah. Tako so v knjigi zajete migracije na Slovenskem v dveh izrazitih zgodovinskih obdobjih, in sicer v liberalni fazi 19. in začetka 20. stoletja ter, kot rečeno, v obdobju med obema vojnama, ko se razmere spremenijo. Evropa in Amerika, ki sta pred vojno predstavljali odprt prostor transnacionalnega in medcelinskega gibanja, se po njej, kot zapiše Kalc, ogradita v nacionalne državne meje. Države pa ohranijo sisteme nadzora nad prebivalstvom in mobilnostjo, ki so jih med vojno vzpostavile zaradi varnosti in za potrebe vojnega gospodarstva.

Kultura in umetnost v izseljenstvu

V drugem sklopu se Janja Žitnik Serafin posveti kulturno-umetniški dejavnosti v izseljenstvu oziroma organiziranosti slovenskih izseljencev in njihovim aktivnostim – od skrbi za materni jezik, izseljenskega časopisja do izobraževalnih dejavnosti in literarnega ustvarjanja. Pri tem nas popelje od zahodne Evrope, Združenih držav Amerike, kjer so slovenski priseljenci dosegli najvišjo stopnjo organiziranosti, in Kanade do Južne Amerike, Brazilije ter Urugvaja. Avtorica definira tudi potrebo po etničnem povezovanju v izseljenstvu, ko so izseljenci spoznali, da jim v trenutkih negotovosti, pomanjkanja in osamljenosti manjka predvsem podpora tesno povezane skupnosti, zato so krepili stike z drugimi ljudmi, in sicer na podlagi jezika, veroizpovedi, svetovnega nazora ter kulturne tradicije. Načini povezovanja so bili različni, nastali in temeljili pa so na vzajemnosti ter solidarnosti.

Spekter kulturno-umetniške produkcije je bil raznolik in je segal od založništva, književnega ustvarjanja, publicistike do pevskih zborov in gledaliških oziroma dramskih skupin, predvsem v ZDA pa so bile pomembne tudi različne športno-rekreativne dejavnosti. Izjemen pomen je imelo tudi izseljensko časopisje, ki je še danes eden najvažnejših virov informacij o slovenskem izseljenstvu. Avtorica v drugem delu knjige poda tudi analizo izseljenskega literarnega ustvarjanja in razloži, kako in v kakšnih oblikah so nastajale proza, poezija, dramatika … Pri slovenskih izseljenskih piscih z različnih koncev sveta je bilo, kot piše Žitnik Serafin, sicer večinoma prisotno izrazito domotožje in osamljenost, na drugi strani pa idealiziranje daljne domovine in demoniziranje tujine.

Šest izseljenskih zgodb

V zadnjem delu študije avtorica Mirjam Milharčič Hladnik migracijam, migracijskim tokovom in oblikam, velikim političnim, družbenim in osebnim prelomom nadene človeški obraz. S šestimi zgodbami, sestavljenimi s pomočjo različnih dokumentov, biografskih, avtobiografskih virov, pričevanj, pripovedi in spominov, tematizira različna obdobja slovenskega izseljevanja, smeri selitev ter motive za odhod iz domovine. Izbrane zgodbe razkrivajo, kako migrante iz iste države ali celo regije določajo spolne, razredne, religiozne, svetovnonazorske, etnične in druge razlike, ki kažejo, da so bile izseljenske skupnosti le redko, če sploh kdaj, povsem homogene.

In kdo so glavni protagonisti omenjenih zgodb? Ena od jih je Helena Turk, ki je leta 1896 kot mlado dekle z Notranjske odšla v Brazilijo, nato pa se selila v Egipt, Nemčijo in ZDA. O svojih izkušnjah je pisala v podlistku v časopisu. Na selitvah in potovanjih si je nabrala bogate življenjske in izseljenske izkušnje, ki so bile rezultat svojevrstne osebne radovednosti, samozavesti, komunikativnosti in radoživosti. Njena zgodba je obenem nedvoumen dokaz, da so bile tudi ženske aktivne protagonistke migracij, in ne zgolj njihove pasivne spremljevalke. Helena Turk svoje večkratne migracije na različne celine in v evropske države opisuje kot nekaj običajnega, predvsem pa opozarja na svobodno gibanje ljudi pred več kot sto leti, česar že dolgo ne poznamo več, še poudari Mirjam Milharčič Hladnik.

Marie Prisland, glavna akterka druge zgodbe, se je s Štajerske kot mlado dekle izselila leta 1906, da bi v Ameriki nabrala dovolj denarja in si nato doma plačala šolanje. Načrtovala je torej vrnitev v domovino, ki pa se, tako kot pri mnogih, ni nikoli uresničila. Potem pa se je predala delu v slovenskih skupnosti, ustanovila prvo organizacijo slovenskih izseljenk in pustila neizbrisen pečat v obeh svojih domovinah.

Louis Adamič, znan slovensko-ameriški pisatelj, se je v Ameriko z Dolenjske odpravil leta 1912 kot mlad fant brez formalne izobrazbe, a z mladostnimi, celo avanturističnimi motivi. Na drugi strani Atlantika pa je, poenostavljeno povedano, nato sčasoma ustvaril izjemen literarni opus. Ta priča o ustvarjalnem, uspešnem, cenjenem in politično dejavnem migrantu, angažiranem, družbenokritičnem opazovalcu sveta okoli sebe, ki, kot pravi avtorica, na javni ravni obenem simbolizira politično razdeljenost in ideološko konfliktnost v slovenskih izseljenskih skupnostih.

Marija Ipavec iz Posočja je kot mlada mama med prvo svetovno vojno izkusila begunstvo v Italiji, zraven pa pisala svoje intimne dnevniške zapise. Gre za dragocen popis doživetij posameznice v množičnem valu begunstva iz zahodnega dela slovenskega prostora.

Franc Peric in Felicita Koglot sta protagonista zgodbe o mladem paru z goriškega podeželja po koncu velike vojne. Kot piše Mirjam Milharčič Hladnik, pisemska korespondenca zaljubljenega in pozneje poročenega para, ki zajema pisma, voščilnice in fotografije od leta 1921 do 1931, razgrinja težavnost ohranjanja stikov med ločitvijo, krepitev čustvenih vezi, dvome in skrbi. Njuna komunikacija, ki je potovala med Egiptom (Felicita je tam delala kot aleksandrinka), domačimi Biljami in Švico (kjer je Franc delal kot zidar), pa kaže tudi obrise radikalnih sprememb, ki jih migracije prinašajo v odnose med spoloma, družinske odnose in druge tradicionalne strukture tedanjih skupnosti.

Zadnja zgodba o dveh otrocih, vrstnikih, rojenih tri leta in 70 kilometrov zračne črte narazen, o Tereziji Černelič iz družine Cizel iz Globokega pri Brežicah in Johnu Tschniklu iz družine kočevskih Nemcev, pa prikaže kolektivno izkušnjo prisilnih migracij med drugo svetovno vojno. Gre za oris na videz prostovoljnih in prisilnih migracij, ko je politika tretjega rajha razselila na milijone ljudi. Usodi dveh družin sta tako različni: ena se v svoj dom vrne, druga ga za vedno izgubi.

Na migracije ni imun nihče  

Dobro napisana, izčrpno dokumentirana in poglobljena študija Doba velikih migracij na Slovenskem je nedvomno več kot zanimiva tudi za širše bralstvo in ne samo za strokovno javnost. Med drugim sijajno pokaže, kako pomemben del našega prostora in okolja so v zgodovini predstavljale migracije, česar se vsekakor premalo zavedamo.

Na same migracije pa, kot je pred časom povedal delavski aktivist Goran Lukić, ki se veliko ukvarja z migrantskimi delavci, tudi danes tako ali tako nihče ni imun. Vprašanje je le, kje na družbeni lestvici se med selitvami, begom, iskanjem svojega prostora pod soncem, med odhodi in prihodi pravzaprav nahaja posameznik. Je bolje opremljen, ima ustrezne zveze in poznanstva, večjo kupno moč in dobro plačo ali pa je nekje spodaj, na dnu lestvice?

Aleksej Kalc, Mirjam Milharčič Hladnik, Janja Žitnik Serafin: Doba velikih migracij na Slovenskem. Ljubljana, Založba ZRC SAZU, 2020.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.

Panorama 7. 11. 2020

Kdo so knjižne blogerke in blogerji na Slovenskem

Fotografija: Pexels

Kdo so slovenski blogerji in zakaj pišejo? Ali je njihovo pisanje ljubiteljsko, ali bi želeli nekoč iz tega narediti kariero? Kakšen odnos imajo s slovenskimi založbami, predvsem pa, ali založbe prepoznajo in cenijo njihovo delo? Mar bi morale biti recenzije plačljive, kakšen je dejanski vpliv blogerjev in kaj nas čaka v prihodnosti?  To je nekaj vprašanj, na katera poskušamo odgovoriti v pričujočem članku.

Zakaj pišejo

Knjižnih blogerjev na Slovenskem je kar nekaj in njihova skupnost je močno povezana. Število aktivnih blogerjev s spletnimi stranmi se giblje okoli 30. Prisotni so na družbenih omrežjih (predvsem na Facebooku, močan postaja tudi Instagram) in nekateri niti ne objavljajo več na svojih spletnih straneh, temveč le še na omenjenih omrežjih.

Med najbolj znanimi knjižnimi blogerkami na Slovenskem so Nina Prešern (Gospodična knjiga), Alenka Štrukelj (Literarna lekarna) in Urška Bračko (Booknjiga), med najbolj prepoznavnimi na Instagramu je Sandra Dobnikar, ki objavlja pod imenom @dozadnjestrani, hkrati pa vodi spletni bralni klub @mi.beremo. Blogerke so pretežno ženske, najdejo pa se tudi izjeme – Tomaž Bešter (Konteksti), Damjan Zorc (Perpetije) in Franc Stiglic (Neusmiljeno berem). Omeniti moramo še Irmo Martinjak Dvoršek (Hermionin literarni blog) , Patricijo Lapajne (Na valovih vrstic), Neja bere (ne želi izpostavljati svojega imena), Jernejo Bah (Pesem ptic), Moniko Manfreda (Vonj po knjigah), Ajdo Lalič (Ajda naklada), Martino Jazbec (Knjižni šepet), Barbaro Habit (Barbralka), Asjo Fabiani (Fabiani), Julio Ujawe (Nora na knjige), Evgenijo Burger (Evgenija – Zhenya_reads), Petro Bališ (Knjižni koktejl), Ivana Djakovič, Saro Peruš (Bralni kotiček), Damjano Bakarič (Berem.si) in še koga. Po izobrazbi so blogerji zelo različno – od diplomiranih literarnih komparativistov in bibliotekarjev do pedagogov, anglistov, ekonomistov, naravoslovk, piarovcev, zdravnikov in še kaj.  

Kdo je knjižni bloger? Pisateljica, publicistka in prevajalka ter strokovnjakinja na področju bralne kulture Pia Prezelj pravi, »da to ni le nekdo, ki bere veliko, temveč je to posameznik, ki sledi založbam in slovenski ter tuji knjižni sceni. Je nekdo, ki ima izoblikovan in izostren okus, pozna svojo publiko in publike posameznih založb, ve, kako pristopiti do raznolikih in različnih bralcev, ter ustvarja kvalitetne in poglobljene vsebine.« Imeti mora veliko znanj, vse od računalniških spretnosti in marketinških znanj do poznavanja socialnih omrežij, navsezadnje pa tudi sposobnost pisanja dobrih zapisov.

Žene jih ljubezen do knjig. Motivacijo za pisanje jim dajejo predvsem komentarji bralcev in vseh, ki cenijo njihove prispevke. Svojo ljubezen do knjig želijo deliti tudi z nebralci in spodbujati knjižno kulturo v Sloveniji. Pišejo iz različnih razlogov, vendar jih večina omenja, da dejansko pišejo zase, za dušo. Literarna lekarna je nastala, ko je Alenka Štrukelj ostala doma zaradi izgorelosti. Blog je njihov spletni dnevnik, Instagram profil spominska knjiga ali spletni album. Mnogi so začeli pisati na pobudo prijateljev, ki so jih vedno spraševali za knjižna priporočila.  

Pišejo v slovenskem jeziku o tujih in slovenskih knjigah. Objavljajo zapise o različnih knjigah, nekatere knjige (uspešnice) dobijo več zapisov kot druge. Večina piše o knjigah za odrasle, na nekaterih blogih so tudi recenzije in predlogi otroških knjig. Založba Sophia je opozorila na manjko blogerjev na določenih področjih: »Ali blogerji berejo naše knjige? Po videnem sodeč se zdi, da ne. Pa nismo obskurna založba v domačem knjižnem prostoru. Morda eni druge zgrešimo, mi njih z izborom knjig, oni pa nas s svojim knjižnim okusom.« Ravno komentar slednje založbe nakazuje, kako pomembno delo opravljajo blogerji, ko pozicionirajo knjige v slovenščini, predvsem pa tudi slovensko knjigo v spletno okolje.

Poklic ali ljubezen?

Slovenski trg je majhen, knjižni še manjši, zato je zaslužek izključno na področju pisanja bloga trenutno nemogoč – vsaj noben od blogerjev ne živi izključno od pisanja. V tujini obstajajo posamezniki, ki jim je uspelo to dejavnost profesionalizirati, vendar je trg veliko večji. Spletno okolje sicer omogoča večji dostop, pa vendar je ta tudi jezikovno omejen.

Del blogerjev pravi, da bloga ne želi spremeniti v poklicno dejavnost, saj so s svojo zaposlitvijo zadovoljni, predvsem jih je strah, da s profesionalizacijo svoje dejavnosti branje in pisanje o knjigah ne bi bila več užitek. Velika večina pa vseeno sanja, da bi bila to njihova zaposlitev. Vendar mnogi hkrati ne verjamejo, da je to možno, niti tega ne skušajo uresničiti. Manjši del v prihodnosti načrtuje profesionalizacijo svojega dela, nekaj jih s svojim blogom že služi. Vendar so ti zaslužki redki, saj založbe za blogerje nimajo predvidenih finančnih sredstev, niti jih ne načrtujejo v prihodnosti. Alenka Štrukelj omeni, da plačila velikokrat ni, ji je pisanje omogočilo druga plačana sodelovanja in projekte. Damjana Bakarič (Berem.si) je po vzoru iz tujine na svojo spletno stran namestila tudi »buy me a coffee« in omogočila bralcem, da podprejo njeno delo. Pravi, da je sicer plačilo še vedno redko, vendar se zmeni tudi za blagovno menjavo. »Vendar to ni rešitev za odplačilo kreditev, elektrike, vrtcev in podobno. Podjetja morajo spoznati, da so vplivneži veliko več kot reklame, saj slednjim nihče več ne zaupa. Hkrati pa bi se morali ustvarjalci združiti in reči, da zastonj ne delamo več. Preživeti je težko, vendar nas je to sram povedati naglas.«

Recenzija – plačljiva ali ne?

Založbe v večini pravijo, da nimajo finančnih sredstev za blogerje, saj imajo omejen proračun. Nekateri blogerji so izpostavili željo po tem, da bi jim založbe dale več recenzentskih izvodih, založbe pa so v večini omenile, da so takšne izvode skoraj vedno pripravljene poslati. Založba Proksima ima tako kar na svoji strani obrazec s prošnjo za recenzentski izvod. Glede na izjave blogerjev in založb se zdi, da je angažiranost na obeh straneh velikokrat premajhna – vsi pravijo, da si sodelovanja želijo, vendar so v večini pasivni.

Brezplačni recenzentski izvodi torej obstajajo, toda ali se recenzije plačajo? Ne. Nekatere založbe, pa tudi določeni blogerji so mnenja, da bi bila pri plačani recenziji vprašljiva njena verodostojnost. Na drugih področjih vplivneži dobijo brezplačne izdelke in tudi plačilo. Pri plačilu recenzije namreč ne gre za plačano mnenje, temveč plačano storitev – čas za branje, čas za razmislek, čas za fotografiranje in pisanje, navsezadnje tudi za sredstva za samo vzdrževanje spletne strani. Če so lahko plačane kritike v tiskanih medijih, čemu razlika v spletnih medijih? Bloger je kot drugi vplivneži in glavno vodilo pri njegovem delu mora biti ohranjanje zaupanja sledilcev. Zato je naloga blogerja, da piše odgovorno in po svojem prepričanju, sicer lahko izgubi svoje sledilce. Kakovostna vsebina bi morala biti plačana, tako v tiskanih medijih kot na spletu. Vendar – ali so recenzije na spletu v interesu založb?  

Dejanski vpliv knjižne skupnosti

Kakovosti v številkah ne moremo meriti, vendar pa nas te kljub temu zanimajo. Kakšen je torej doseg omenjenih blogerjev? Na primer: Literarna lekarna ima okoli 3000 ogledov strani na mesec, Gospodična knjiga ima več kot 5000 sledilcev na Facebooku (ta hip sta njen Facebook in Instagram profil deaktivirana), doseg Sandre Dobnikar na Instagramu je okoli 1000 ljudi (profil dozadnjestrani). Manjše blogerke imajo manjši doseg – govorimo o od 50 do 500 obiskov posamezne objave in med 500 do 1000 sledilcev na družbenih omrežjih. Številke so manjše kot pri vplivnežih na drugih področjih (lifestyle, kozmetika ipd.), vendar  je tudi knjižni trg manjši, kot so nekateri drugi trgi. Naklada knjig se v povprečju giblje med 500 in 1000 izvodi. Največ knjig pokupijo redni kupci. Slednje pa knjižni blogerji nedvomno uspešno nagovarjajo s svojimi mnenji. Blogerji namreč imajo nekaj, kar reklame nimajo in kar je tudi vprašljivo pri večjih influencerjih – imajo visoko stopnjo zaupanja sledilcev. Zakaj torej založbe tako malo sodelujejo z njimi?  

Pia Prezelj pravi, da je težava tudi v tem, »da se založbe v povprečju še vedno premalo zavedajo vloge in pomena družbenih omrežij. Založbe – predvsem manjše, ki si tega razumljivo ne morejo privoščiti – v večini nimajo izdelanih dolgoročnih marketinških in promocijskih strategij, redkokdaj imajo zaposlenega strokovnjaka za spletni marketing. Knjižni blogerji zelo dobro poznajo svoje občinstvo, zato bi založbe lahko to znanje uporabile tudi pri lastni promociji. Blogerje bi lahko poleg sodelovanja poprosile celo za svetovanje o formatih in vsebinah, primernih za spletno promocijo. Finančni vložki ne bi bili velikanski, učinki pa nedvomno zelo dobri,« meni Pia Prezelj. 

Očitek knjižnih blogerjev je naperjen predvsem na Mladinsko knjigo, ki sodeluje s slovenskimi »zvezdniki« (David Urankar, Ajda Rotar Urankar, Tjaša Kokalj Jerala, Jasna Vale, etc.), češ da niso prava izbira. Doseg omenjene skupine je veliko večji od knjižnih blogerjev, toda po drugi strani ni jasno, kako produktivno je to sodelovanje.

Odločitev financiranja in sodelovanja je na strani založb. Branka Bizjak Zabukovec, strokovnjakinja za vsebinski marketing, pravi, da bi bilo smotrno sodelovanje založb z obema vrstama vplivnežev – tako blogerji kot lifestyle vplivneži. »Prvi nagovarjajo že prepričane, torej kupce knjig, potencial drugih pa je predvsem, da razširijo tržni delež, torej prepričajo tiste, ki knjig ne kupujejo redno.«

Vprašanje je, ali založbe poznajo svojo publiko? Ali prepoznajo potencial blogerjev za svojo dejavnost? Vsebine je na spletu veliko, vendar ni vsaka vsebina tudi kakovostna. Vendar ni le vprašanje založb, temveč tudi drugih institucij, ki delajo na področju promocije branja, zakaj ne izkoristijo potenciala blogerjev za promocijo branja in posameznih knjig. Bizjak Zabukovec pravi, da tudi sama ideje za nove knjige išče na spletu: »Zaradi epidemije je več naročanja knjig preko spleta in rezervacij, zato predloge za branje še bolj iščemo v spletnem okolju, poslušamo nasvete znancev in vrstnikov. Včasih smo več spraševali knjižničarje, sedaj pa nam ideje dajejo Instagram objave.« Ne le založbe, tudi knjižnice bi se lahko obrnile na knjižne blogerje – na primer za objavljanje predlogov branja v spletni in fizični obliki.  

Ključno vprašanje je torej, ali je delo blogerjev dovolj cenjeno, ali je prepoznana njegova prava vrednost?  Spomladanska karantena je pokazala, da bo prihodnost na spletu, vendar se v tem času plačila za spletne vsebine niso povečala ali dodatno pojavila. Kakšna je torej prihodnost spletnih vsebin, če bodo te ostale neplačane in tudi drugače nepodprte? Morda jih čaka podobna usoda kot kakovostno novinarstvo.

Goran Vojnović (Fotografija: Ana Kovač) Goran Vojnović (Fotografija: Ana Kovač)
Intervju 3. 11. 2020
Čas branja
Čas branja: 0 min

Goran Vojnović: »Če pri branju ni užitka, vse skupaj nima smisla.«

Eno prvih hladnih jesenskih juter in vrvež otrok iz bližnjega igrišča dvorane Tabor. Kava na mizi napoveduje sproščen pogovor. Pred menoj Goran Vojnović. Režiser, pisatelj, kolumnist, predvsem pa precizen opazovalec družbenega dogajanja. Njegov tretji roman Figa je bil letos izbran kot eno izmed maturitetnih del, za kar pravi, da je sicer počaščen, a je to hkrati zanj tudi velika odgovornost in nehvaležna vloga. Pogovarjala vsa se o njegovem romanu, o tem, kako nanj – že iz distance – gleda danes, ter kakšno je njegovo mnenje o ustvarjanju v teh koronskih časih, ki jim ni videti konca. Omenimo, da je pred nedavnim za svoj roman Jugoslavija, moja dežela prejel pomembno literarno nagrado angelus, ki jo na Poljskem podeljujejo srednjeevropskim avtorjem in da bo pri založbi Beletrina prihodnje leto izšlo nadaljevanje njegovega romana Čefurji raus!

Kaj trenutno počnete, kako potekajo vaš vsakdan, je koronakriza vplivala na vaše ustvarjanje?

Večina projektov se je zamaknila. Upajmo, da so se le zamaknili, da se niso čisto prekinili. Tako da večinoma pišem. To je na srečo ena stvar, ki ji korona ne pride do živega. Čeprav za založništvo niso ravno bajni časi. Sam sem imel srečo, saj sem večino tega leta že prej načrtoval, da bo namenjeno pisanju. Lani sem snemal film, ki smo ga zaključili ravno konec februarja. Nekako se je izšlo, da mi korona načrtov ni zelo spremenila. Ni vse niti toliko povezano z delom. Bolj je način življenja, ki je popolnoma drugačen od tistega, ki sem ga živel prej. Na dolgi rok začneš pogrešati prijatelje, družino, potovanja, skratka svoje življenje. Dlje kot stvar traja, bolj ti začne tudi strah lesti pod kožo. To se mi zdi, da bo predvsem neka preizkušnja psihične stabilnosti za vse nas. O tem vedno bolj razmišljam in sem hkrati tudi hvaležen, da lahko v teh razmerah delam. Veliko mojih kolegov namreč trenutno ne more delati, čakajo na začetke snemanj in podobno. V tem smislu samega sebe vidim kot srečneža, saj imam pisanje, kamor se lahko vedno zatečem.

Kako se slovenski film spopada z epidemijo?

Predvsem me skrbi, da so razmere, v katerih slovenski film deluje, vedno slabše, da je denarja vedno manj. V situaciji, v kateri se nahajamo danes oz. zadnje pol leta, je pa to predvsem ena velika sramota za državo, da dopusti, da se ustvarjalci sploh znajdejo v takem položaju, da ljudje niso plačani za delo, ki so ga opravili več kot pol leta nazaj. Da so podpisane pogodbe že več kot pol leta, pa ljudje še vedno ne vedo, ali bodo čez 14 dni lahko začeli snemanje ali ne. Producenti najemajo kredite, zato da sploh lahko posnamejo svoje filme. To so stvari, ki so vsaj zame nedopustne za neko državo, ki naj bi bila urejena. In to se ne dogaja prvič. Pred osmimi leti je bilo povsem enako. Le da je bil takrat izgovor finančna kriza, danes pa je epidemija.

Imate kake rituale, kdaj pišete ali snemate? Ali je vse odvisno od priložnosti, ki jih dobite?

Nekako se prilagajam filmu, ki ima svoj potek dogodkov. Ko uspeš dobiti denar za film, se mu moraš posvetiti. Če pogledam nazaj, je bilo tako, da so imeli filmi neko svojo pot in vmes med filmi sem počel vse drugo. Vmes npr. lahko pišem kolumne, ne morem pa pisati romana, medtem ko snemam film. To pač ne gre. Z romanom včasih tudi kdaj počakam, da se film konča. Nimam pa rituala, delam, ko lahko, kadar lahko. Ko človek dobi otroke, se to malo spremeni, pred tem sem delal skorajda neprestano. Nisem imel niti možnosti, da bi vzpostavil neke rituale, da bi si rekel, sedaj bom pa pisal. Najbrž tudi zato, ker počnem zelo različne stvari in je moj urnik zelo razgiban. Tudi precej potovanj je bilo in službenih poti. Navaditi sem se moral delati povsod. Nisem imel tega privilegija, da bi lahko pisal samo v neki popolni izolaciji, v popolnem miru. Enostavno sem bil prisiljen delati takrat, ko sem imel čas, ko je bila priložnost. Izkoristiti je bilo treba vsako priložnost in v tem smislu me je družinsko življenje, življenje z otroki kar malo ustavilo in sem na nek način tudi hvaležen za to. Sedaj moram drugače organizirati svoj čas in se mi zdi to kar v redu.

Pisanje ali snemanje filmov?

Ne enega ne drugega ne bi počel stalno. Snemanje filmov je precej naporno in stresno delo. Izčrpava te. Še posebej to, da gre vedno več energije za stvari, ki niso povezane z ustvarjanjem, kar mi sploh ni všeč. Po drugi strani pa je pisanje povezano z osamljenostjo. Samo pisati tudi ne moreš. Vsaj jaz zaenkrat ne. Po nekem obdobju pisanja, te neke osamljenosti, neke vrste samoizolacije, grem z veseljem spet nazaj v film oz. gledališče, skratka med ljudi. Nekako kombinacija enega in drugega je tisto, kar mi ustreza. Je pa res, da se človek z leti spreminja. Vidim, da starejši kot sem, manj težav imam s to samoizolacijo in osamljenostjo, tako da možno, da bom začel počasi več pisati in manj snemati. Človek nikoli ne ve.

Vaš tretji roman Figa je izšel leta 2016, dobil kresnika, letos pa ga dijaki berejo za maturo. Kaj vam pomeni izbor Fige kot ene izmed letošnjih maturitetnih del?

S tem, da je moj roman izbran za maturo, nisem kaj prida zadovoljen. Po eni strani je to velik kompliment za roman sam, po drugi strani pa nekako nisem pristaš prisiljenega branja. Del dijakov se bo seveda našel in mu bo roman všeč, veliko pa jih bo ta roman prebralo pod neko prisilo. Razmišljali bodo o svojem uspehu v eseju, o tem, kaj bi morali napisati, kaj si morajo zapomniti. Proti svoji volji bodo to brali. Na koncu bo s tem esejem povezano tudi določeno število travm, ker pač določeno število dijakov tega eseja ne bo opravilo v skladu s svojimi željami. Ne želiš, da je literatura del srednješolskih travm. Še najmanj pa se ti zdi ljubo, da je del tega tvoj roman. Upam pa, da je ta roman tak, da bo dijake in dijakinje nagovoril, da jim bo všeč. Da se bodo vsaj v nekih delih našli, da jim bo nudil užitek. Če ni pri branju ni užitka, vse skupaj nima smisla. Upam, da jim ga bodo profesorji znali približati, da bodo imeli zanimive debate in iz tega nekaj izvlekli. To so sedaj moja upanja, sam pa bom, upam da, pripomogel k temu z obiskovanjem šol.

Kako danes gledate na ta roman, ko imate do njega vzpostavljeno že neko distanco?

Do romana še nimam veliko distance. Ta roman živi naprej, trenutno nastaja tudi predstava, od njegovega izida se je zgodilo kar nekaj prevodov romana. Svet, ki ga ta roman opisuje, je še vedno zelo moj, za razliko od sveta prvega pa tudi drugega romana. Je še najbolj blizu svetu, v katerem se trenutno nahajam, zato tudi s tega vidika težko zavzamem neko distanco. Vse teme, ki jih je ta roman odprl, so zame še kako aktualne. Vesel sem tega romana in njegovega uspeha, to je bil prvi roman, ki sem ga pisal razbremenjeno. Prva dva romana sta izšla iz neke nuje, Figa pa iz nekega drugega vzgiba. Daljšega premišljevanja, bolj literarnega pristopa k temam. Vesel sem, da je na ta način roman uspel, da so ga konec koncev tudi izbrali za maturitetno čtivo. Trenutno pišem nekaj povsem drugačnega, najbrž pa se bom še vrnil k podobnim romanom, kot je Figa.

Zgodba obravnava univerzalne probleme svobode, osamljenosti, ljubezni, hkrati pa tudi veliko takih, s katerimi se zaradi časovne razlike in tudi drugega prostora mladi morda težko poistovetijo. Kako naj se dijaki lotijo branja?

Drugega, kot da naj vzamejo knjigo in jo preberejo ter poskušajo pozabiti, da je ta knjiga za esej, jim ne morem svetovati. Dejstvo je, da se mnogi v teh letih šele začnejo bližati literaturi, če sploh. Vidim, da se je, odkar sem sam obiskoval gimnazijo, marsikaj spremenilo, tudi glede na izbor knjig, da poskušajo vse skupaj bolj približati dijakom. Da vsaj malo razmišljajo o tem, da bi jih navdušili za branje, ne samo naučili nekih bistvenih stvari v zvezi z literaturo, kar se mi zdi, da je bil problem v mojih časih. Še vedno verjamem, da marsikdo v teh letih ni reden bralec, da mu je literatura, še posebej ta zvrst, nekaj dokaj tujega, neprivlačnega. Mislim, da je treba predvsem odmisliti, da je to obvezno branje. Figo se da brati neobremenjeno. Čeprav govori o zgodovini, o razpadu države, o nekih zgodovinskih dogodkih, se vrača v leto 1955 in tako naprej, pa je hkrati tudi knjiga, ki se dogaja danes in ki govori tudi o srednji šoli, prvih ljubeznih. Če pristopiš h knjigi dovolj sproščeno, te lahko posrka vase, ni toliko zahtevna, da bi bilo v njej nemogoče uživati.

Osrednji protagonist je Jadran, ki v zgodbo dodaja delčke in zapolnjuje vrzeli. Gre za strah pred odgovornostjo ali je brskanje po preteklosti edini način, do najde samega sebe?

Verjetno mešanica enega in drugega. Vsakič, ko sestavljamo zgodbo o sebi, jo sestavljamo tako, da je nam všeč. Znotraj tega, kdo smo in kaj smo, skušamo najti tudi razloge za vse, kar počnemo, smo počeli, bomo počeli, skratka izgovore, opravičila za lastna ravnanja. Skušamo se opravičiti pred seboj in pred svetom. Gre na nek način za oboje. Ukvarjanje z identiteto je tudi ukvarjanje z lastno preteklostjo, z odnosi, družinsko zapuščino. Človek postavlja temelje, da bi videl, kaj zares stoji na njih. V tem smislu počne Jadran nekaj, kar na nek način vsi bolj ali manj intenzivno počnemo skozi življenje, odkrivamo in spoznavamo sami sebe. Vsi pri tem v nekem trenutku malo začnemo manipulirati, vsi malo prikrojimo zgodbo. Jemljemo delce, ki nam pašejo, da z njimi gradimo všečno zgodbo. V vseh zgodbah, ki jih o sebi pripovedujemo, izberemo eno od rek, ki se zlivajo v to morje, ki smo mi. Skoraj vedno se začne pri enem dedku, čeprav jih imamo seveda več in je več tudi možnih družinskih zgodb in mi v resnici ne vemo, katera nas najbolj določa. Figa je po svoje roman o zgodbi, na nek način so vsi moji romani o zgodbah. Zgodba je vedno bolj popolna kot življenje, je prikrojeno življenje, zmanipulirano tako, da se koščki sestavijo v neko sestavljanko. A življenje ni zgodba, življenje je polno vsega in potem seveda odstraniš vse, kar bi rad odstranil, zato da dobiš zgodbo. To mi ves čas počnemo, vse v življenju pretapljamo v zgodbe. Zgodbe pa so v osnovi zavajajoče. Mi bi radi, da nam življenje nekaj pove, življenje pa samo po sebi ne pove ničesar, preveč je vsega, preveč je neskladnih koščkov, nasprotujočih si dogodkov.

So kakšni avtobiografski elementi?

Povsod so. Figa ni avtobiografija, čeprav slogovno morda spominja nanjo. V vseh mojih romanih je ogromno avtobiografskih elementov. A kar mene zanima, ni pisanje avtofikcije, ne pripovedujem o Goranu Vojnoviću in njegovem življenju. Kar me zanima, je poigravanje s tem, kar nosim v sebi, kar sem doživel, kar opažam, doživljam, vidim, čutim. Jemljem stvari iz lastnega življenja in jih preoblečem v fikcijo. Vse, kar je v Figi, ima korenine v mojem življenju, življenju moje družine. Vsi prostori, v katerih se odvija roman, so povezani z mano, a vse je preoblečeno. Nekaj delčkov zgodbe je golih, prepisanih iz življenja, a jih je težko ločiti od ostalega. Razumeti je treba, da tudi ko popisujemo lastno življenje, je to še vedno fikcija. Naš spomin resničnost fikcionalizira, jo spreminja v zgodbo. Mi se stvari spomnimo drugače, kot pa so se v resnici zgodile. In zapisan spomin je drugačen od tistega v glavi. Je še ena preobleka. A z vsemi temi preoblekami se v bistvu skušam le približati resničnosti. Figa zato ustvari svet, ki je zelo moj, ki je moj notranji svet ali vsaj njegov približek.

Intimne zgodbe so v romanu determinirane z zgodovinskimi dogodki. Bi lahko kljub temu trdili, da je zgodba univerzalna?

Vse na nek način lokalne zgodbe so univerzalne. Vse je prevedljivo. Redko kdaj se zgodi, da je neka zgodba tako zasidrana v lastno kulturno in jezikovno okolje, da je ljudje zunaj tega okolja ne bi mogli razumeti. Klasične zgodbe, ki so umeščene v drug prostor in čas, še vedno govorijo o nas, o današnjem času. Lokalnost, obarvanost z nekimi zelo konkretnimi zgodovinskimi in kulturnimi okoliščinami zgodbam ne odvzame veliko, tudi ko jo enkrat prevedemo. Tudi dosedanji prevodi mojih romanov temu na nek način pritrjujejo. Celo pri Čefurjih (roman Čefurji raus), ki so bili zaradi jezika zelo težko prevedljivi, so doživeli zelo uspešne prevodne zgodbe. Seveda se je v prevodu kaj izgubilo, predvsem humor, a vendar je zgodba prišla do bralcev tudi v popolnoma različnih okoljih. In povedala jim je nekaj ne samo o našem, temveč tudi o njihovem svetu. Prevod sicer lahko kaj spremeni, ampak z dobrim prevodom se lahko prenese vse in bralec, ki bere Figo v nemščini, angleščini ali srbščini, doživlja zelo podobno bralsko izkušnjo, kot jo je doživel slovenski bralec.

Figa je bila prevedena v že kar nekaj jezikov, se obeta tudi prevod v angleščino?

Prevod v angleščino je ravnokar izšel (op. a. The Fig Tree). Angleški prevodi so danes pomembni predvsem zato, ker omogočajo tudi drugim založnikom po svetu, da knjigo preberejo in se nato sami odločijo o izdaji. Jugoslavija (roman Jugoslavija, moja dežela) je po tem, ko je bila prevedena v angleščino, doživela še precej prevodov. Do takrat pa bolj malo. Enostavno je danes prevladalo »ziheraštvo«. Vsi so zelo previdni. Včasih so se zanašali na prevedene odlomke, recenzije, priporočila, danes vsi radi preberejo in se odločijo. Čeprav je npr. moja španska založba že izdala Jugoslavijo in je bila knjiga uspešna, sedaj čakajo, da bodo prebrali angleški prevod Fige in se nato odločili, ali bodo izdali še njo. Prevod v angleščino je postal neke vrste nuja, pa vendar pri Figi ta nuja ni samo nuja in ne bo zgodba samo za druge, ampak bodo tudi angleški bralci glede na kakovost prevoda deležni ene zelo »fajn« izkušnje. Je pa pri angleškem prevodu dragoceno, da lahko potem potuje po svetu, vsi lahko to berejo. Ko imaš enkrat angleški prevod, lahko komurkoli, kjerkoli ponudiš svojo knjigo v branje. To je nekaj, zaradi česar se sam veselim angleškega prevoda. Bomo videli, po drugi strani je to tudi, kot da vržeš eno kapljico v morje in upaš, da jo bo kdo opazil. Knjig je že pri nas ogromno, na angleškem trgu jih je pa toliko, da nikoli ne veš. Lahko gre knjiga neopaženo mimo, tudi to se je že dogajalo. Ista knjiga ima lahko deset različnih zgodb v tujini. Težko je ugotoviti, zakaj je nekje uspela, drugje ni. Ničesar ne moreš napovedati vnaprej. Sam še vedno vsak prevod, ki se zgodi, razumem kot čudež in karkoli se s temi prevodi dobrega zgodi kot še en čudež. Upajmo, da bo tudi angleška Figa eden teh malih čudežev.

Naslov Figa sproža najrazličnejše asociacije, zdi se nekakšna protagonistova magdalenica. Drži, ali je razlaga v resnici bolj preprosta?

Čisto preprosta razlaga. Ko rečem figa, mi to odpre nek svet. Je drevo, ki stoji na čisto konkretnem dvorišču. Iz tega drevesa, tega občutka v meni, je zrasel ta roman. Ko rečem figa, vsak od nas seveda pomisli na nekaj drugega, a v tem je čar jezika in literature. Vsaka beseda za vsakogar od nas pomeni kaj drugega, pa se vendar sporazumevamo. Besede, ko jih jaz zapišem, zame pomenijo nekaj, ko pa jih nekdo bere, so slike v njegovi glavi popolnoma drugačne. Podobe, ki jih ustvarjam, so v resnici popolnoma nedoločne, nepredvidljive. Vsak bralec zato bere svojo Figo.

Ena izmed tem je tudi problematika izbrisanih, ki se razkriva skozi Safetovo zgodbo. Pa vendar je kar težko razumeti, kako se človek, ki se zdi zadovoljen s svojim življenjem, odloči za odhod in življenja puščavnika, žrtvuje svojo družino. Meje med narodi postajajo tudi meje med ljudmi?

Safetova zgodba je mogoče namerno v nekem trenutku malo nejasna. Njegov odhod ostane nedorečen. Ta nagli obrat v njem ostane nedorečen. Marsikomu je pustil kako vprašanje. Meni osebno je ta lik močno povezan z duhovnim prostorom takratnega časa, v katerem je bil prostor le za močne, iznajdljive moške, ki so uspešno šahirali s sistemom, ga izigravali, vodili igro, bili najglasnejši v družbi. V takšni, izrazito moški družbi ni bilo prostora za šibkosti, te so morale ostati prikrite. Velikokrat z alkoholom, pa še z marsičem drugim. Patriarhalna družba zahteva od moških, da so vedno v poziciji zmagovalcev. In Safetu gre to kar dobro od rok, dokler v enem trenutku ne trči ob zid. Dokler ni on izigran. Izbris zanj v bistvu ni le birokratski problem, ni problem zgolj tega, da je izbrisan, ker je pripadnik drugega naroda, ali tega, da je izgnan iz družbe, temveč gre predvsem za to, da je izgubil. Prvič on ne obvladuje svojega življenja, prvič na dan privre vsa njegova šibkost, ki jo je z svojimi vsakodnevnimi malimi zmagami prikrival. Ta poraz ga razgali toliko, da ni več sposoben funkcionirati, popolnoma je poražen. V tem smislu je meni njegova zgodba povsem razumljiva, govori pa o tem, kako patriarhalni sistem ne prizanaša niti moškim. Ko moški niso zmožni razkriti svojih šibkosti, zato se ta šibkost za fasado razrašča in na koncu so lahko posledice pogubne. Safetovo sesutje je tako le posledica njegove »navidezne« moči in uspešnosti.

Ženske protagonistke so prikazane kot izjemno močne, težko pokažejo čustva, sprejemajo svoje usode, pa vendar se pokaže njihova ranljivost.

Vsi smo ranljivi. Rekel bi celo, da ženske nič bolj kot moški. Osnovna lastnost človeka je, da je ranljiv. Vprašanje je samo, kje ima kdo tisti gumb, na katerega moraš pritisniti, da nas zaboli oz. kako spretno mi ta gumb izmikamo pred svetom. Jana je človek, ki poskuša izživeti vse, česar prej ni izživela. Poskuša se privaditi na novo situacijo, a ta situacija vse njene odnose ali njeno videnje odnosov postavi na glavo. Začutila je svobodo in ko enkrat začutiš svobodo, se težko vrneš nazaj. Ne glede na to, koliko si star. Ne moreš se pretvarjati, da nisi že živel življenja, kot ga je v Ljubljani živela ona, in potem iti nazaj v svoje prejšnje, zelo drugačno življenje. Težko se je vračati nazaj. Tudi nam se bo. V času epidemije vsi sicer komaj čakamo, da se ta konča, da se lahko vrnemo nazaj. Pa vendar bomo po koncu potrebovali kar nekaj časa, da se bomo vrnili nazaj v staro življenje, če se sploh bomo. Spomnimo se samo, koliko Azijcev je še leta in leta po epidemiji sarsa hodilo naokrog z maskami, ker se nikoli več niso zares sprostili.

Ljudje izginjajo. Pobegnejo pred ljudmi, ki jih imajo radi. Na eni strani iskanje občutka pripadnosti, ljubezni, na drugi strani svoboda. Ali res ne morejo imeti obojega in kaj je v resnici pomembnejše?

Vsak odnos nas na nek način veže. Zato najtesnejšim odnosom rečemo zveze, ker smo na nek način zvezani. Ne samo v ljubezenskem, v vsakem odnosu mi nekaj dobimo in moramo zato tudi nekaj dati. Manj odnosov kot imaš, bolj si na nek način osvobojen obveznosti in odgovornosti. Ko si sam, nisi odgovoren za nikogar, razen zase. Čim pa imaš partnerja, otroke, starše, prijatelje, se od tebe določene stvari pričakujejo. In nemogoče je biti popolnoma svoboden v iskreni, predani ljubezenski zvezi, današnji svet pa razume popolno svobodo kot prostor, kjer ni nobene odgovornosti in obveznosti. Kjer lahko človek misli le nase in svoje lastne potrebe. Prav današnje dojemanje svobode kot nečesa brezmejnega zaplete stvari. Nemogoče je ne imeti obveznosti do drugih ljudi. Že z rojstvom smo postavljeni v labirint odnosov. Seveda se lahko vedno iztrgaš iz njih, a posledice so seveda krute. Prostor, kamor prideš, ko se iztrgaš iz vseh svojih socialnih povezav, pa ni nujno svoboda, temveč je prej nekaj drugega.

Na koncu protagonist pleza, da bi utrgal figo za nekoga, ki ga ima rad. Zdi se, da izbere ljubezen. »Vedno je vse iz ljubezni, le ljubezen ni iz ljubezni.« Kaj pomeni ljubiti?

Zelo različne predstave imamo o ljubezni. Ljubezen je nekaj zelo zapletenega in kompleksnega. Pokriva celo paleto čustev. Odnos dveh ljudi, ki mu na koncu lahko rečeš ljubezen, je po navadi spleten iz vsega, kar človek lahko začuti. Tako negativnih kot pozitivnih čustev. Ne moreš čutiti le gole, nedolžne ljubezni. Na začetku seveda čutiš tisto, kar se ti zdi ljubezen, ko si zaljubljen, ko si očaran nad nekim človekom, vendar ko si enkrat navezan na človeka, čutiš vse sorte stvari. Ogromen strah, da ga ne boš izgubil, neko utesnjenost v zvezi, lahko tudi zamere, jezo, nemoč v odnosu, pa hkrati neverjetno hvaležnost, navezanost, še vedno tudi privlačnost. Ljubezen ni monotono, nespremenljivo občutje. Simfonija vseh teh čustev se ves čas odigrava, vsak trenutek zveni drug ton. V tem smislu je ljubezen nekaj, kar lahko poskušamo razumeti vse življenje, pa ne vem, ali jo bomo povsem razumeli.

Katja Perat pravi, da v Figi pripoved teče, ne da bi enkrat samkrat zaribala. Izjemen se zdi slog, prehajanje iz ene perspektive v drugo. Zgodba se nam ne razkriva le skozi Jadranovo perspektivo. Kako ste našli ustrezno strukturo za povezavo vseh zgodb?

Kar dolgo sem jo iskal. Vse romane kar precej časa montiram. Tako kot pri filmu montiraš, montiraš tudi literaturo. Iščeš pravo zaporedje, pravi ritem, piliš prehode. Ne vem, koliko montažnih različic Fige sem imel in če bi danes montiral, se mi mogoče niti ta način ne bi zdel povsem pravi, a v tistem trenutku se mi je pač zazdelo, da je to to. Dolgo iščeš način, kako preplesti tri zgodbe. Ko sem se enkrat odločil, da bom pisal tri različne zgodbe, ki bodo med seboj prepletene, sem vedel, da bo težko najti pravi način prepletanja. In sproti, ko sem pisal, sem ga zato že iskal. Vmes seveda stvari brišeš, pišeš na novo, jih premakneš na začetek, pa neke druge na konec, ugotoviš, da so neke stvari odveč, druge, da manjkajo in jih dopišeš. Že pri samem načinu pisanja ves čas razmišljaš o formi, razmišljaš o tem, kaj bralec že ve, kaj pa še mora zvedeti. Slediš ritmu same zgodbe. To so stvari, ki rabijo svoj čas, da se sestavijo v celoto. Tako kot filmska montaža zahteva svoj čas, ga zahteva tudi montaža romana. Potrebuješ čas, da najdeš pravo zaporedje, da ujameš pravi ritem zgodbe, da res dodelaš vsak prehod posebej. Premalo govorimo o montaži, zame je to eden ključnih stvari pri pisanju romana. Montaža je namreč tista, ki naredi zgodbo.

Zaradi kompleksnosti zgodbe se zdi roman najmanj uprizorljiv izmed vseh vaših treh romanov. Februarja bo na odru ljubljanske Drame premiera gledališke uprizoritve. Sodelujete pri nastajanju?

Naredil sem dramatizacijo knjige Jugoslavija, moja dežela. To je bila sicer zelo zanimiva izkušnja, sem pa pri naslednjih dramatizacijah rekel, da se mi zdi bolje, da naredi to kdo drug s svežimi očmi. Po prebrani  dramatizaciji Fige se mi zdi, da je bila to dobra odločitev. Simona Hamer, ki je delala to adaptacijo, je uspela zgolj z dialogi izluščiti iz romana res velik del zgodbe. Je pa res, da ni nujno, da bo njeno delo končna verzija, ki jo bomo videli na odru, ker bodo zdaj vstopili k prenosu romana na oder še drugi sodelavci, predvsem režiser Luka Škof pa tudi dramaturgi in seveda igralci, in tudi oni bodo brskali po romanu in jemali iz njega, kar se jim zdi vredno vzeti. Danes skorajda ni teh klasičnih dramatizacij, ki bi jih napisal in potem od črke do črke prenesel na oder. Danes prevladujejo svobodnejši pristopi. V nekem smislu je potem lažje za avtorja predloge, če vse opazuje s primerne razdalje. Gre namreč za zelo raziskujoč postopek, preizkušanje, iskanje, ki gre lahko v vsako smer. Bo pa gotovo predstava zanimiva za vse, ki so knjigo prebrali, in tudi za tiste, ki je niso.

Glede na to, da ste režiser, je možna tudi filmska upodobitev?

Kot celota zelo težko, ker je preveč razgibana, nepovezana. Film zahteva zelo čvrsto strukturo. A v Figi je zagotovo kakšen film, ki bi ga lahko nekdo izbrskal in potegnil ven. Možno celo, da ni samo eden, ampak je v tem romanu več filmov.

Kritiki so vašo knjigo primerjali tudi s Kovačičevimi Prišleki, dijaki pa poleg Fige berejo roman Pera Pettersona Konje krast, povsod se prepletajo motivi tujosti in iskanja identitete, kakšne vzporednice vidite vi?

Na žalost je še nisem prebral, jo pa bom. Poznam le okvirno zgodbo, ker sem videl film narejen po romanu. Na prvi pogled seveda hitro vidiš vzporednice: oboje je družinska zgodba, pri obeh zgodbah gre za izgubo očeta, za družinsko zgodbo z zgodovinsko ozadjem, v obeh romanih igra vojna pomembno vlogo. So torej neke zelo jasne vezi med eno in drugo knjigo. Za Lojzeta Kovačiča pa tudi lahko najdem povezave, a moram reči, da nisem imel v mislih njegovih knjig, ko sem pisal Figo. Ko pišem, poskušam odmisliti vse knjige, je pa res, da je to nemogoče. Knjige, ki si jih prebral, te delajo pisatelja in Prišleki so zame kot za bralca ena ključnih knjig in gotovo nekje ves čas govorijo iz mene. V kolikšni meri, mi seveda ni jasno. Da so kritiki zaznali neko vez med nama, seveda doživljam kot velik kompliment. Ko pišem, se resda trudim najti svoj glas in ne razmišljam o vsem, kar sem prebral ali videl. Nerad hodim po vzore v literaturo, nerad tudi uporabljam citate iz literature ali filma. Ne ozaveščam svojih vplivov, a se zavedam, da vse, kar se me je dotaknilo, me kot pisatelja oblikovalo, podzavestno prihaja iz mene. In to se mi zdi boljše, kot pa da bi s pisanjem zavestno komuniciral z že obstoječimi knjigami.

Elektronsko verzijo romana Gorana Vojnovića Figa, ki je izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Roman Figa je bil v angleščino preveden v okviru projekta Reading the Heart of Europe (EUHeart). Prevedla ga je Frances Olivia Hellewell, izšel pa je pri založbi Istros Books.

Kritika 1. 11. 2020

O kolonialnih vojakih

Afričani v prvi svetovni vojni. Fotografija: Wikipedija

Nedavni protesti, ki so sledili umoru Georgea Floyda v Združenih državah Amerike, so nas vnovično spomnili, da sta rasizem in ksenofobija strukturno globoko zakoreninjena pojava v zahodnem svetu. Protestniki, ki so jasno izrazili nestrinjanje z bizarnostjo policijskega nasilja, so po drugi strani z rušenjem spomenikov, ki aludirajo na zamolčane momente skrajno rasistične preteklosti, simbolično opozorili na selektivno konstruiran zgodovinski spomin, ki s skrbno marginalizacijo določenih naracij pozablja na nasilna poglavja nacionalnih zgodovin.

V času globalnih teženj po dopolnjevanju zgodovinskih narativov s strani tistih, katerih glasovi so bili na takšne in drugačne načine utišani, je pri Mladinski knjigi izšla nadvse zanimiva knjiga sodobnega francosko-senegalskega pisatelja Davida Diopa (1966) z naslovom Več kot brat (2018). David Diop, ki se poleg pisanja ukvarja tudi z raziskovanjem evropskih podob Afrike in Afričanov v 17. in 18. stoletju, je s svojim romanom oživel zgodbo senegalskih vojakov, ki so se na strani Francije v 1. in 2. svetovni vojni bojevali na evropskih tleh. Več kot brat je protivojni roman, ki na individualiziran način literarne fikcije dopolnjuje kanonizirano zgodovino, ki se je utrjevala skupaj z imperialno oblastjo in s kolektivno amnezijo kolonialnega nasilja.

Metropole so namreč v preteklosti svoje gospodarske krize povečini reševale s pomočjo nekdanjih kolonij, zato nas skorajda ne sme presenečati, da so v času 1. in 2. svetovne vojne dodatno vojaško silo poiskale med koloniziranim prebivalstvom. V francosko vojsko je bilo tako le med 1. svetovno vojno rekrutiranih 200.000 Senegalcev (seveda je bilo še ogromno drugih), bolj znanih kot senegalski strelci.Nekateri med njimi so, upajoč na francosko pokojnino, v vojsko vstopili prostovoljno, drugi žal prisilno. A vojakom iz nekdanjih kolonij, ki so bili ujeti v paradoksno situacijo bojevanja za interese svojih kolonialnih vladarjev, katastrofalnost vojne ni bila tuja. Ti so razsežnost evropskega nasilja poznali iz lastnih krajev, kjer so bili, kot trdi martiniški pesnik in mislec Aimé Césaire, fašistični postopki sprva uporabljeni.

O afriških vojakih, ki so bili za vojno sicer koristni, so evropski diskurzi, na meji znanstvenega raziskovanja in fiktivne arbitrarnosti, skovali izjemno popačene in v duhu časa rasistične podobe. Znotraj vojnih propagand je bil zahodnoafriški vojak percipiran bodisi kot krvoločen divjak bodisi kot infantilen subjekt, ki naj bi, po besedah Kiplinga v pesmi Prevzemite breme belega človeka (1899), pot civiliziranja moral šele prehoditi. Glede na vse to nas verjetno ne sme čuditi, da je nemški sociolog Max Weber leta 1917 zapisal, da se na zahodni fronti bojuje sodrga afriških in azijskih divjakov.

Ravno nasprotno od tovrstnih naracij pa nas roman Davida Diopa popelje v individualizirano pripoved dveh senegalskih prijateljev Madembe Diopa in Alfe Ndiaye, ki se skupaj bojujeta na zahodni fronti. Ko je Mademba, ki so mu v francoski šoli, kot je bila to takrat navada, vcepili »prepričanje, da je treba rešiti mater domovino Francijo«, hudo ranjen, roti Alfo, da ga ubije in mu tako prikrajša bolečine na tuji zemlji. Alfa se tako znajde v hudi moralni dilemi, nadaljnje refleksije o pogumu in strahopetnosti pa nas popeljejo med njegove psihološke blodnje, ki nakazujejo na dejstvo, da v vojni niso pohabljena le telesa, temveč tudi duše. V deliriju strašanskih vojnih grozot začne Alfa sovražnikom rezati roke, na kar njegovi tovariši sprva gledajo z občudovanjem, čemur pa se kmalu pridružijo govorice, da je Alfa dušežer, zaradi česar se ga vsi postopoma začnejo bati. »Vse do tretje roke sem bil vojni junak, od četrte dalje pa sem postal nevaren norec, krvoločen divjak,« pove Alfa, ki se zaveda, da se morajo afriški vojaki delati divjake, kadar je to Franciji v korist. In ravno njihove »divjaštvo« je bil kasneje eden izmed glavnih argumentov, ki je po vojni legitimiral nehumano ravnanje s senegalskimi strelci, za katere so obljube o vojaških pokojninah preprosto izpuhtele.

Več kot brat, ki na izvrsten način s preprosto zgodbo izrisuje kompleksno zgodovino, je tako tematsko precej temačna knjiga. V ozadju pozabljenih zgodovinskih bitk in vojnih subjektov se istočasno izrisuje eksistencialna nesmiselnost vojne in smrti. Roman je zanimiv tudi s slogovne plati, saj retorična ponavljanja in ritem pogovornega jezika ujameta Alfin miselni tok, ki deluje kot kolektivni glas tistih, katerih zgodbe lahko zares slišimo šele v sedanjosti.

 David Diop: Več kot brat, Mladinska knjiga, prevod Janina Kos, 2020.