junij 2017 - AirBeletrina
Kolumna 30. 6. 2017

Več zelenjave za samozaposlene v kulturi

Henri de Braekeleer: Flamski vrt

Že skozi dve nadaljevanji pleteničim o svojih otroških tekstih – ne ker bi mislil, da imajo kakršnokoli vrednost razen nostalgično-zabavne. Pravzaprav hočem skoznje nekako premleti, v  čem je sploh fora; kaj je to, kar počnem, in zakaj. In obljubil sem nadaljevanje s svojo naslednjo fantazijsko fazo, Deep Purpli, Motorhead, dolgo čupo, usnjem in neti. Ampak vskočil mi je neki pogovor na to temo – kaj sploh počnem – zaradi katerega bom naredil majhen ekskurz. Torej, denim and leather naslednjič. S tastom sva namreč imela spet eno od najinih občasnih razprav o vrtnarjenju.

Tast je specifičen človek, kot sem specifičen jaz, ampak sva specifična na različne načine. Je nadvse praktičen, tehnično usmerjen in pri tem nadvse domiseln. Ena prvih stvari, s katerimi je fasciniral mojo bodočo taščo, je bilo divje zvonjenje vhodnega zvonca, ki ju je zjutraj vrglo iz postelje v njegovi samski sobi. Potolažil jo je, da to ni razjarjeni gazda, ki mrzi predzakonski razvrat, ampak si je namesto budilke naštimal sistem za bujenje, ki sproži zvonec pri vratih. (Linhart bi zapisal: Inu vunder ga je vzlubila.) S tako inovativnostjo je oddelal uspešno, občasno pustolovsko delovno dobo – če bo moja tako uspešna, bom lahko samo vesel – in poleg tega vzdrževal tehnično napreden družinski dom.

Kot mestni otrok pa ni najbolj navajen vrtnarjenja. Odkar v penziji živi na podeželju in ima na grbi poleg vzdrževanja hiše tudi nekaj sadnih dreves, travnik za košnjo in vrt, se v tej vlogi ne počuti domače. Nekaj idej, kako bi se dalo kakšno kmečko delo s pomočjo zakonov fizike kaj najbolj stroškovno učinkovito in praktično avtomatizirati, je uresničenih, še dosti več pa jih ostaja v teoriji oziroma v obliki priporočil drugim ljudem in svetovnim vladam, kako bi morali ravnati, da bi bilo vse boljše in lažje.

Misliti mi je dala najina čisto kratka izmenjava ta vikend – o zalivanju vrta. Moj tast prezira ročno prenašanje kangel. To je razmetavanje energije. Ko smo pred leti pri njiju še polnili napihljive otroške bazenčke, sem zvečer navadno raznosil vodo s kanglami na vrt. Takrat mi je predstavil majhno črpalkico, ki je sposobna bazen prek šlaufa izprazniti na grede. Bil sem nesorazmerno razdražen, ko sem moral držati tisti šlauf, iz katerega je v počasnem curku tekla voda, in ga nositi okrog paradajzov. Mislim, da sem zagodrnjal nekaj v stilu, »pa kje je tukaj romantika,« vrgel šlauf stran in zajel vodo iz bazenčka s kanglo.

Prejšnji teden mi je dobronamerno svetoval, da bi si morala za svoj novi vrt urediti avtomatsko kapilarno namakanje s cevjo. Pustimo ob strani fizične, asfaltne ovire, razdrobljenost in miniaturnost tega vrta, zaradi katerih je to nesmiselno; razlog, da to pišem, je razmislek, do katerega sem prišel kasneje, ko je bilo tistega klepeta, ki me je precej razdražil, že davno konec.

Namreč: jaz rad nosim tiste kangle vode. Ko prenašam tiste kangle vode, da napojim žejne rastline, je ena redkih priložnosti, ko se počutim koristnega.

Ne počutim se koristnega takrat, ko pišem roman. Takrat se počutim, kot da strežem svoji skriti strasti, potrebi, sli; je tako, kot da masturbiram. Kadar prevajam vrhunskega avtorja, občutim čisto osebni gušt, naslado, ki je ne bo mogel podoživeti noben bralec; je tako, kot da seksam. Vsekakor je ta užitek popolnoma moj. Nimam občutka, da nekaj dajem: imam občutek, da si nekaj nudim.

Prav zdaj, ko tole pišem, se ne počutim koristnega, čeprav sem bil k pisanju povabljen in bom za to celo honoriran. V bistvu se počutim škodljiv, saj bi moral zagovarjati stališče, da smo umetniki ne samo koristni, ampak nujni, zato nam mora družba plačevati subvencije, socialne prispevke in še kaj. (Subvencije so seveda super in nujne, da sceno pri trgu, kakršnega imamo, sploh še ohranjajo pri življenju, vsaj glede prispevkov pa sem se že zdavnaj odločil, da mi ni nihče nič dolžan in da če nisem sposoben ustvariti prihodkov, ki bi presegli cenzus, lahko grem magari tudi v fabriko in pišem v prostem času.) A kadar opravljam ta poklic, se ne počutim koristnega, ne zares.

Počutim se, kot da uresničujem tisto, kar me je napeljalo, da sem se potikal po igrišču z zvezkom v roki, mali fantek s čudnimi navadami. Ko pišem ali prevajam, ne mislim na družbeno, nacionalno ali civilizacijsko korist. Počutim se prej kot grešnik, ki nekaj krade iz zraka, iz življenj, iz usod drugih, iz fantazij svojega življenja; v glavnem, kot krivec. Iz tega občutka krivde verjetno prihaja tisti strah, kako prvič ponuditi komu v branje svoj izdelek. Nelagodno je. Spet si nekoga ali nekaj izdal. Evo, jaz tokrat recimo svojega tasta. Počutim se, kot da s svojo domiselnostjo goljufam svet. Nekaj sem nafantaziral, nekoga nadmudril.

Naj to ne izpade kot idealna referenca za vse, ki mislijo, da »literati to itak delajo za lastno veselje, pa  naj zdaj to zastonj delijo z nami«. Ni to: naše delo je delo. In jebena muka. Ampak (tisto resnično) vrednost mu dajejo drugi. Kadar jaz dajem od sebe svoje umske dosežke, nikoli nimam občutka: tole je genialno, tole morajo vsi vedeti in je tudi vredno solidnega honorarja. Kadar to počnem, si zmeraj mislim samo: bog daj, da nisem totalno zamočil, ker tole je kar nekaj.

Koristnega pa se počutim, ko prenašam kangle. Greda kumar razume kanglo sveže vode. S tem ne moreš zajebati. Nezgrešljivo sem koristen, ko okopavam zemljo, iz desk zbijam skupaj ropotarnico, malam ograjo ali šraufam tiste dvignjene grede. Ko družini skuham dobro kosilo. Ko sinu razlagam, v čem je fora črnih lukenj in nevtronskih zvezd. In tega naj mi, prosim, nihče ne skuša avtomatizirati z genialnimi izumi. Čar je, ko pogledaš: glej, malo sem se potrudil. Glej, kako dobro zgleda. Glej, kako raste. Paradajza ne moreš nadmudriti. (Oziroma če bi ga, ne bi bil več moj.) Ko sem prvič (in zadnjič) v življenju sam namontiral kotliček na sekretu v prvem skupnem domu v Fužinah, sem se počutil kot car. Ko sem leto pozneje dobil prvega kresnika, sem se seveda tudi počutil kot car, ampak še bolj sem si mislil: »Pa kaj, a si ti čisto nor? Saj sem samo nekaj nabluzil.«

Pisanje je zmeraj neke vrste egotrip. Pa če je še tako družbeno angažirano, filozofsko globoko, žanrsko profesionalno, larpurlartistično, nacionalno prebudniško … Naj bodo to Pahor, Jančar, Joyce, Rowling, Stein, Prešeren, King, Eliot, Kosovel, Res Nullius – naj mi nihče ne govori česa drugega: vse to delamo v prvi vrsti zato, da se spucamo. Kar sicer ne pomeni, da to početje ni za družbo in civilizacijo pomembno. Vitalno je. Skozi to vrenje se s svojo usodo spopadajo vsi ljudje, tudi tisti, ki so samo konzumenti; smo vir razmišljanja in občutenja tudi za druge. Ne počutim pa se pri tem početju koristnega. Ker še daleč nisem pameten. Nisem modrec. In tistih, katerim naj bi bil vir razmišljanja, niti ne ljubim ravno pretirano. Ljudje božji, vsi smo bolj ali manj neka svojat, jaz pa nisem people person. Kaj torej sploh delam, ko pišem zgodbe, ki so mene tako nerazumljivo potegnile?

Počutim se bolj kot čarodej, čigar trike bo vsak čas nekdo razkrinkal, ampak ti triki so vendar njegova duša. Počutim se ogroženega. Počutim se kot nekdo, ki že vse življenje nabija eno in isto. Ki prodaja neke svoje dileme, nazore, besede, špekulacije. Ne počutim se tako pametnega, da bi lahko z besedami kogarkoli premagal. Če se bo kdorkoli kdaj hotel spustiti z mano v polemiko, se bo v meni gotovo sprožila strast, da bi v razpravi zabriljiral, ampak v resnici nimam občutka, da bi bila moja pamet ultimativno koristna. Svet ne bo zaradi mojih zgodb, znanstvenih člankov ali kolumen niti za pol milimetra boljši. (Lahko se tolažim s tem, da tudi zaradi Beckettovih ni.) Boljši pa je z vsako preneseno kanglo vode.

Ničesar ne napišem, ne da bi bila v tem v prvem planu moja lastna potreba. (Danes magari tudi finančna.) Vsakič na novo sem presenečen, da je to nekdo pripravljen brati in tako ali drugače upoštevati. Prihaja neko naknadno čudenje, prijetno, po svoje pa tudi strašno. (A smo res že tako daleč?) Medtem ko pri vsaki rastlini vem, da se ji bodo povešeni listi že uro po zalivanju dejansko spet postavili pokonci in da sem bil koristen. Moji čiliji me potrebujejo; človeštva pa upravičeno ne briga zame, enega od 7,5 milijard.

V glavnem, zaradi tega nisem naklonjen avtomatskemu kapilarnemu namakanju. Nošenje kangel za mojo zelenjavo je moje delo.

Refleksija 27. 6. 2017

Sopotnica čustev

Sylvia Plath na plaži leta 1953

»Ženska sem. Rada imam trivio,« priznava ameriška pesnica Sylvia Plath v intervjuju z BBC-jem leta 1961, dve leti pred smrtjo in štiri pred slavo. Verjetno bi jo kar presenetilo, če bi izvedela, kako rada ima trivio šele njena zgodovina. Malo je žensk, katerih življenje in delo bi truma biografinj in biografov, feministk in feministov, akademičark in akademikov desetletja raziskovala s takšno gorečnostjo in samoupravičenostjo – vse od stikanja po umazanem spodnjem perilu britanskega pesnika Teda Hughesa, njenega bivšega moža, očeta njenih otrok in enega najbolj znanih prešuštnikov med pesniki, do bojevanja za kopije njenih dnevnikov, pisem in psihiatričnih kartotek, kar je ravno pred kratkim doseglo vrhunec, ko je bil arhiv njenih zdravstvenih kartotek in pisem postavljen na dražbo za izklicno ceno 695.000 funtov. Uveljavljeni način govora o njej, ves prepreden s terapevtskimi sejami in zakonom s Hughesom, se kaže tudi v izboru pesmi iz zbirke Lirika, ki jih je leta 1993 v slovenščino prevedel Miha Avanzo. Na koncu knjige, kjer je njeno življenje opisano v nekaj letnicah, se med razmeroma faktičnimi opisi znajde letnica 1961. »Odnosi med njima se začnejo zaradi Sylvijinih izbruhov ljubosumnost krhati.« Vsem o njej pisočim je samoumevno, da o njej govorijo kot o najslastnejšem akademskem gossipu, traču za intelektualce.

Sylvia Plath, nežna svetlolaska z bleščečim ameriškim nasmehom in zadržanostjo študentke s Cambridgea, ki je o sebi še leto pred samomorom govorila kot o pesnici, mami in gospodinji, ki si želi le velike hiše, polne otrok in majhnih živali, je po smrti postala remekdelo feminizma, programska nosilka ameriške dediščine druge svetovne vojne s svojimi nemškimi in avstrijskimi koreninami in pesniškimi referencami na Auschwitz in Dachau, glasnica prevaranih žensk, šolski primer za kritike ameriškega psihiatričnega sistema, na njej še danes posthumno izvajajo psihoanalize in psihoterapije, neumorno iščejo krivca za njen samomor pri tridesetih letih, vsak delček iz njenega življenja vedno znova preverjajo, iščejo izgubljena pisma in se o njej kregajo po časopisih, obsedeni z mislijo, da bi javnost, če bi natančno izvedela, kaj se je v njenem življenju dogajalo, lahko dokončno našla razlog za vzcvet njene poezije, razlago njenega pisanja, konec njenega življenja. Mesto je našla tudi v glasbeni popkulturi s pesmijo Sylvia Plath ameriškega glasbenika Ryan Adamsa, ki si najbolj želi, da bi lahko z njo spil en džin. Z besedami Jaqueline Rose, avtorice ene njenih biografij, The Haunting of Sylvia Plath: biografija ljubi Sylvio Plath.

Ted Hughes, med pesniki ena ljubših tarč t. i. celebrity shaminga, se je dolgo oklepal vpliva, ki ga je lahko še imel na interpretacijo njunega razmerja. Uničil je njene dnevnike zadnjih let in vztrajal, da je na njenem nagrobniku kljub ločitvi zapisan tudi njegov priimek. (Brez skrbi, feministični vandali so njegov priimek z nagrobnika odstranili.) V zadnjem letu življenja, 1998, se je po dolgi tišini odločil svojo resnico pojasniti v pesniški zbirki Pisma za rojstni dan (Birthday Letters), preglednem zbiru vse trivie njunega skupnega življenja in verjetno prve pesniške zbirke, razgrabljene ne (samo) zaradi izvirnosti ali sijajnosti pesniškega izraza, temveč predvsem zaradi informacij, ki so manjkale, da bi lahko njegove kritičarke in kritiki vedeli, zakaj ga tako sovražijo. Pisma za rojstni dan s pesmimi o presunljivosti začetkov ljubezni, kritikami gospodovalne mame ge. Plath ter opisovanju Sylvijine vraževernosti in ljubezni do horoskopov ostajajo le še en spremljevalni program njenim biografijam, opomba seveda bolj k njegovemu kot njenemu življenju, poskus osmišljevanja zgodovine, znotraj katere odtegne svojo odgovornost in prosi za svoj položaj nevednega in neobveščenega udeleženca v rokah usode, kar se kaže denimo v verzih: »niti nisem vedel, da sem na avdiciji za moško vlogo v tvoji drami« (iz pesmi Obisk), »nisem imel pojma, kako sem postajal nujen ali kakšno nujno operacijo bo Usoda opravila z mojo priložnostno samopostrežbo« (iz pesmi 18 Rugby Street), in »naredila sva le tisto, kar nam je rekla poezija, naj storiva« (iz pesmi Morski listi). Obenem pa ne duha ne sluha o njej. Ni mu uspelo. Pravzaprav ni uspelo nikomur. Še sama v dnevniškem zapisu, objavljenem v The Journals of Sylvia Plath, zapiše, da je »še vedno tako naivna. Vem približno, kaj mi je všeč in kaj ne, ampak prosim, ne vprašajte me, kdo sem. Mogoče da ena strastna fragmentarna punca?«

Danes tako njeno poezijo prekrivajo in mestoma povsem zasenčijo trivia in kriki razburjenih interpretov v iskanju pravega podatka, s katerim bi se končno lahko ubesedilo, kaj se je zgodilo, kdo je kriv za njeno smrt in kdo bo plačal za njeno bridkost. Za to, da Sylvia Plath ni le še ena punca z zlomljenim srcem in depresijo, ampak zaščitni znak feminizma in zaveznica sentimentalnih punc, je seveda odločilno, da v svojih zadnjih mesecih ni le trpela in načrtovala svojega samomora, ene najbolj citiranih smrti dvajsetega stoletja, ampak tudi napisala svoje najboljše pesmi, ki so zbrane v pesniško zbirko Ariel postale temeljno delo ameriške književnosti 20. stoletja. V izvirniku posthumno izdana leta 1965 je njena druga pesniška zbirka pred kratkim prvič v celoti izšla tudi v slovenščini, prevedla jo je Ana Pepelnik, izdal pa LUD Šerpa. V njej v pesmi Gospa Lazar slavno zapiše, da je »umirati / umetnost, kot vse drugo. / To delam izjemno dobro. / Delam tako, da boli kot pekel. / Delam tako, da se čuti, da gre zares. / Lahko bi rekli, da sem nadarjena.« Tudi pesniška umetnost je nekaj, kar počne izjemno dobro. V enem od intervjujev je povedala, da so jo pesmi iz njene prve zbirke Kolos in druge pesmi dolgočasile, in da so ji bliže pesmi, ki jih je mogoče brati na glas, jih zapeti, z njimi doseči ljudi. Njeni verzi iz zbirke Ariel, s tako bolečim zvenom, da bi jih lahko zapela samo Rihanna takoj po razhodu s Chrisom Brownom, dobivajo v slovenskem prevodu mestoma drugačno, novo podobje, saj je njihova izrazita zvočnost neizogibno lost in translation. Zadnji verz njene morda najbolj razvpite pesmi Očka, v izvirniku »Daddy, daddy, you bastard, I’m through«, v slovenskem prevodu Ane Pepelnik postane »očka, očka, ti svinja, dol mi visi«, medtem ko ima za primerjavo verz v prevodu Mihe Avanza drugačno rešitev – »očka, očka, ti pasji sin, svobodna sem«.

V zbirki Ariel Sylvia Plath, pionirka pisanja zelo osebnih pesmi, v nasprotju z interpreti njenega življenja, piše o svojih čustvih brez trivie. Je ena od punc, ki je še pred Carrie Fisher pisala o osamljenosti, ki jo prinaša duševna bolezen, in o praznini, ki jo je čutila na zdravljenju z elektrošoki v bolnici McLean Psychiatric Hospital, kjer so se znašla še mnoga druga žalostna srca, med drugim prav tako s samomorom umrla pisatelj David Foster Wallace in pesnica Anne Sexton, pa tudi avtorica knjige Nore in svobodne Susanna Kaysen, jazz glasbenik Ray Charles, mila glasbenica Marianne Faithfull, pesnik in Sylviin mentor na pesniških delavnicah Robert Lowell, čudoviti um John Nash in aerosmith Steven Tyler. V pesmi Tulipani o svojem zdravljenju zapiše, da so ji »do čistega zdrgnili misli, polnih ljubezni«. Piše tudi o teži materinstva, denimo v pesmi Berck-Plage z verzom »otroci, moje srce je premajhno / da bi povilo njihove strašanske napake«. V pesmi Očka lastni in svetovni nedavni zgodovini v obračun zapiše, da »vsaka ženska obožuje fašista / Škorenj v glavo, surovo / Surovo srce suroveža kot si ti«, svoje uvide v življenje pa v pesmih Srečanje čebel, Prihod čebeljega panja, Piki in Prezimitev razlaga tudi skozi čebelarjenje, ki se ga je lotila po navdihu iz otroštva, saj je bil njen oče entomolog, specializiran za čebele. Največ piše o ljubezni in bogu, ki se združita v bridkem verzu iz pesmi Vročina 39,5˚ »prečista sem zate ali za kogarkoli. / Tvoje telo me boli kot svet boga«. O stiskah srca piše z jasno intelektualno disciplino, ki jo zahteva razumevanje sebe, poslušne bralke uči prepoznavati za srce nevarne ljudi, Tede Hughese njihovih življenj, in izpostavlja nevarnost slepega zaupanja silnici zvezd in vesolja, da vlečejo v smer ljubezni. Pesmi Sylvie Plath kakor vsaka dobra umetnost brišejo okvire njenih izkušenj, in postajajo pesem vsakega zlomljenega, izdanega srca, vsakega za depresijo zbolelega, hospitaliziranega človeka, vsakega osirotelega otroka, matere z majhnim otrokom in mlade tesnobne punce. Z Ariel čustva dobijo sopotnico. Zato je treba brati njene pesmi, treba jih je brati počasi in pozorno, mogoče še preden jih lahko razumemo, poslušati njihov zven in njihovo uročenost – in biti potrpežljivi z razumevanjem, saj se bomo šele v nekem kasnejšem trenutku v lastni izkušnji čustva zavedli, kaj je vedela, kako se je počutila in zakaj. Sylvia je skozi poezijo zato svoja najboljša biografinja – in tako tudi biografinja vsakega od nas. In če jo beremo te dni, nas v poletje pospremi z uvodnim verzom pesmi Berck-Plage: »to je torej morje, ta mogočna začasna prekinitev.«

Panorama 26. 6. 2017

Zdrav duh v zdravem telesu

Veliko težkega je deležen duh, močan, zdržljiv duh, v katerem je spoštovanje: njegova moč hlepi po težkem in najtežjem … Kaj je najtežje, junaki? Tako sprašuje zdržljiv duh. Friedrich Nietzsche, Tako je govoril Zaratustra 

Andy Warhol, 1962

 

Seveda, potopis katerega koli uspelega thru-hikerja bereš, s katerim koli izkušenim pohodnikom govoriš, vsi najprej poudarijo najbolj samoumevno: začni počasi! Da se telo privadi. Po nekaj tednih bo seveda vse drugače, ampak začni pa počasi, kajti če se boš na pot zagnal, sploh ni dvoma, kaj se bo zgodilo: vse skupaj bo šlo zelo narobe.

Seveda nisem mogel drugega, kot da se ne bi zagnal. Po kakšnem tednu, ravno ko sem mislil, da jo bom s tem odnesel, pa se je začelo: tisto značilno, neprijetno ščemenje na petah. Ustavil sem se … in seveda: rdeče so žarele, ko semafor, še malo in začeli se bodo delati žulji. In potem najmanj kakšen teden ne bom mogel nikamor, sicer bo samo še slabše. In slabše. In nazadnje bom moral domov.

Bivak je predaleč, ustaviti se bom moral prej. Kar ni problem – pri prvem izviru si dotočim vode, potem si najdem prostor za šotor. OK. Vodo imam kmalu, prostora za šotor pa ni in ni pravega. Najprej najdem krasnega, a je tam naokrog polno smeti, ki jih za sabo radi puščajo manj prijetni pohodniki in take konce seveda najraje obiskujejo medvedi. Naslednji prostor za taborjenje je vse prej ko raven. Pete me zdaj že grdo skelijo. In potem končno: ravno pravi kraj!

Hm. Tam blizu so že neki mladci, ki so za pohodnike neznačilno glasni.

»Imate kaj proti, če spim tukaj?« vprašam kolovodjo.

»Ne, seveda ne, tukaj je še ogromno prostora.«

OK, recimo, da to pomeni, da bo vse v redu. Razpakiram, privlečem na plano vsa mogoča mazila in povoje in se lotim nog. A očitno tudi med pohodniki na Apalaški poti izjeme potrjujejo pravilo. Fantje namreč na plano privlečejo vino in se začnejo nacejati. Celo pridejo se pohvalit, da so ga njegovi precejšnji teži navkljub prinesli vse do sem. Da bi ga kakšen požirek ponudili, jim ne pade na pamet. OK.

Potem do mene pripuhti nekaj oblačkov trave. Toliko bolje, kmalu bodo samo še gledali predse. Ampak izkaže se, da tisto verjetno ni bila samo trava, ali pa so po njej povlekli iz nahrbtnikov še kaj precej bolj poskočnega: postali so namreč zelo, zelo glasni. Kaj naj zdaj: skoraj je že tema, jaz pa naj pospravim šotor in s temi povitimi nogami iščem nov prostor?

Nazadnje začne rositi; konec dilem, super: zdaj se bodi končno spokali v šotore. Ampak ne: odločijo se, da bodo raje zakurili taborni ogenj. Mhm. Seveda se jim vse skupaj samo smodi in kurišče so postavili natanko tako, da se dim vali naravnost proti mojemu šotoru. V njem je kmalu ko v vlažnem dimniku. In kajpada se potem domislijo, da bi mogoče bolje gorelo, če dajo zraven še kakšno plastično vrečko in embalažo. Zdaj je v mojem šotoru kot v Kemisu.

Čas za akcijo: grem iz šotora, pogasim tiste njihove bedne plamenčke. Ker se kolovodja začne nekaj usajati, znorim in vse naženem spat. Z repi med nogami ubogajo, a sam ne spim: taki bi se prav lahko sredi noči odločili, da mi poskusijo zakuriti šotor ali kaj podobno maščevalnega.

Do jutra je sicer mir, pete pa niso prav nič bolje in seveda sem zdaj še ves neprespan. Pospravim vse stvari, tudi neprijetno mokri šotor, do zajtrka mi ni in se grem poslovit. Pokasiram nekaj zaspanih »Jebi se!«, »Crkni, pezde!« in podobnih želja.

Ne da sem lačen, a čez kakšne pol ure se prisilim, da pozajtrkujem; na prazen želodec je težko hoditi. Nazadnje pospravim nahrbtnik, si še enkrat ogledam pete, zavzdihnem in bruhnem: zajtrk obleži na tleh pred mano.

Za take težave nimam pri sebi prav ničesar. Poleg tega pa tudi nikjer ni nikogar, da bi ga prosil za pomoč, čeprav je bilo še včeraj kot na karnevalu. Z razbolelimi petami, neprespan in s čudnim občutkom v želodcu se odločim, da bo treba na postanek v najbližje mesto. Preračunam razdaljo. 25 kilometrov. To bo še hec.

Pot se vleče, nahrbtnik je vedno težji, pete pečejo, spahuje se mi. Enkrat vmes spet čisto nepričakovano bruhnem. Potem se mi čez čas zazdi, da je z želodcem bolje in prav previdno naredim nekaj grižljajev. Še dobro ne pogoltnem zadnjega, že vse dobim nazaj. Eh, samo še 23 kilometrov.

Počasi sem celo hvaležen, da me mučijo pete – tako lažje ostanem buden in se težje onesvestim od žeje in lakote. V bistvu, se bodrim, gre za idealno kombinacijo sranja, kajti blagodejni učinek deluje tudi v obratni smeri: ker se mi pred očmi megli od pomanjkanja spanca, hrane in vode, vsaj občasno pozabim na pete. 21 kilometrov.

Trmasto stopam dalje, potegnem izza stranske elastične mrežice na nahrbtniku plastenko z vodo in napravim nekaj požirkov. Brizg-špljac. Mhm. Bo mogoče bolje, če si poskusim sprati želodec? Par požirkov, brizg-špljac. Brrr. Korakam dalje. In čez čas poskusim spet. Požirek ali dva, brizg-špljac. In tako naprej, dokler se ne zavem, da sem ob vsem tem povsem pozabil na druge tegobe. 18 kilometrov. Pa kje so vsi?!

Za hip skoraj izgubim zavest, čutim, kako noge klecnejo, z držalom leve palice se v zadnjem trenutku udarim v rebra, da se srce sunkovito splaši in me zdrami, z desno roko se ujamem. Glava se ustavi tik pred kamnom, ob katerega bi sicer udarila.

Postavim se na noge, zavzdihnem. Življenje je včasih lahko tako nadležno. Malo pomislim. Skomignem, stopim naprej. Želodcu dlje časa prigovarjam, da tako res ne gre in sčasoma mi v sebi celo uspe obdržati nekaj vode (15 kilometrov). Kmalu zatem pred sabo zaslišim glasove, stopim hitreje; ob izviru nekoliko naprej sta gospoda, stara nekje med petdeset in šestdeset let, ki sta si očitno ravno napolnila plastenke in se odpravljata dalje.

Ko skoraj pritečem k izviru, se pozdravimo – njun »Kako gre?« ima privzdignjene obrvi – in rade volje potarnam, da ne morem ničesar obdržati v sebi.

Eden od dvojice se prijazno nasmeje: »To ni nič takega. Samo malo kokakole moraš spiti.«

Prepričan sem, seveda, da me ima za norca; kokakola pač ne bo pomagala, sploh pa jo bo sredi gozda težko dobiti, ne? A dobrovoljni možak že seže v zvito podložko, pripeto na vrhu nahrbtnika in iz zvitka, ko zajca iz klobuka, potegne pollitrsko plastenko sodavice.

Debelo gledam za njima, ko se gospoda nasmejana poslovita – očitno sem zelo zabaven – potem se posvetim plastenki. Požirek. Dva. Spraznim jo. Bo res ostala v meni? Vsekakor in ko napravim komaj nekaj sto metrov, se celo izkaže, da zadeve v prebavnem traktu zdaj potekajo v pravi smeri, in to zelo pospešeno; hitro odvržem nahrbtnik, sunkovito sežem vanj po toaletni papir in zdrvim v grmovje.

Jedel tisti dan nisem nič, od mimoidočih sem nekaj kasneje izprosil še neko drugo sodavico in bolj ali manj tešč sem občasnim napadom omedlevice navkljub prehodil vso pot do cilja. V mehki postelji nekega rahlo čudaško opremljenega motela sem se tiste noči naspal ko polh. Stanje na petah se je z mazili in oblogami, pa z nekaj krajšimi razdaljam v prihodnjih dneh normaliziralo. Le velika potreba je bila še dolge tedne, večkratnem obisku lekarn navkljub, kakor koncert preveč navdušene pihalne godbe. Da se je daleč naokrog vedelo, kaj je prestal močan, zdržljiv duh, in da je daleč naokrog vel njegov močan duh.

In mimogrede: nad posteljo tiste motelske sobe je bila slika čudne mlekonosne živali. Bila je, kot bi imela namesto dlake brezovo lubje, stala pa je ob znaku za začetek mesta z nenavadnim imenom: Brezasta krava.

 

 

Jakob J. Kenda se s svojimi zapisi redno javlja z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na značko “Apalaška pot” na desni.

Dom in svet 23. 6. 2017

Odtujenost v mehurčku

 New Yorku pripadeš takoj, pripadaš mu enako v petih minutah kot v petih letih. Tom Wolfe

Prizor iz filma Vanilla sky (r. Cameron Crowe, 2001)

Zadnjih sedem let sem preživel nekako takole: v Franciji devet mesecev, v Armeniji tri, v Belgiji devet, v Veliki Britaniji osemnajst, v ZDA devet, v Rusiji tri. Preostanek časa (okrog tretjino) sem bil občasno doma, na terenskem delu, na poti na razne konference ali na potovanjih. Moje življenje je bilo v zadnjih letih razpeto med domom in tujino; življenje na obroke. Vsak delček moje poti je imel fiksno dolžino, vse – od prijateljstev in razmerij do članstva v lokalni knjižnici in fitnesu – točno določen, s pogodbo omejen rok trajanja. Na eni strani občutek neizmerne svobode in paleta nepozabnih izkušenj, na drugi občasni občutki ujetosti, utrujenosti in domotožja. 

Če ti je dolgčas v New Yorku, imaš problem

Dolgo časa sem se pretvarjal, da je to povsem normalen potek življenja. Kot študentu in kasneje diplomantu mednarodnih odnosov so se mi potovanja zdela nekaj najbolj običajnega. Samoumevno mi je bilo, da kompleksnosti sveta ni mogoče razumeti le iz knjig, tujih jezikov pa se je težko naučiti v predavalnici ali sam s slovnico v roki. In sem šel. Najprej v lastni režiji in s prijatelji, potem preko mladinskih in študijskih izmenjav, s trebuhom za kruhom sem opravljal pripravništva, zdaj pa potujem in prebivam v tujini predvsem študijsko in raziskovalno. In ker večina tvojega socialnega kroga živi podobno življenje, počasi pozabiš, da živiš v mehurčku. Sčasoma se navadiš, da kovčka sploh ne razpakiraš več, ampak živiš iz njega. Ko si tri tedne na isti lokaciji, te prevzame dolgčas in te zasrbijo pete. Tudi v Bruslju, tudi v Moskvi. Ko se ti to zgodi v New Yorku, veš, da nekaj ni v redu. Če ti je dolgčas v New Yorku, imaš problem.

Fragmentirane življenjske izkušnje ni mogoče ubesediti kot koherentno, linearno zgodbo, ampak zgolj kot serijo na vtisih osnovanih vinjet. Ker so tisti iz ZDA najbolj sveži, jim v pričujočem članku namenjam največ pozornosti. V New York sem odšel kot Fulbrightov štipendist za devet mesecev kot gostujoči raziskovalec na Columbio. Gre za enega najprestižnejših akademskih programov na eni najboljših univerz v enem od najbolj opevanih mest na svetu. Sekira v med. Ali pač? In še metavprašanje: je taki priložnosti sploh dovoljeno, kot pregovornemu šenkanemu konju, pogledati v zobe? Pomeni biti kritičen do lastnega uspeha nehvaležnost, ki je lastna nekemu privilegiranemu sloju izkoreninjenih globalnih državljanov, ki so povsem izgubili stik z realnostjo, v kateri živi večina njihovih sodržavljanov? Sodeč po pogovorih z vrstniki v Sloveniji: da. Pa vendar, je to merodajno? Ali nismo bili v Sloveniji vedno preveč ostri do tistih, ki jim je uspelo, in preveč skeptični do ljudi, ki so odšli v tujino? Na tem mestu imam še vedno več vprašanj kot odgovorov.

V New York, prestolnico svetovnega kapitalizma, sem se podal z dobro mero skepse. Kljub temu moram po devetih mesecih, ki sem jih preživel tam, priznati, da še vedno ni boljšega mesta, kot je New York, če si mlad, zdrav, izobražen in karierno naravnan. Če ti ni težko prenašati umetnih odnosov in ignorirati izjemne ekonomske neenakosti. Za tiste, ki ustrezajo tem kriterijem, so pripravljeni v zasledovanju uspeha žrtvovati prosti čas ter trdo in veliko delati, so ameriške sanje še vedno žive. Med svojim bivanjem v velikem jabolku sem si uspel odgovoriti vsaj na to vprašanje; kljub temu da je šlo za nepozabno izkušnjo, vem, da to življenje ni zame. Protestantska etika ni moja etika in individualistični materializem ni moja kultura. Šele ko nekaj časa živiš v tujini, razumeš, v kolikšni meri te oblikuje okolje, v katerem si odraščal, tvoj kulturni krog in nazori ljudi, s katerimi si prehodil večji del svoje življenjske poti. Socialna varnost, javno zdravstvo, čisto okolje, naravna hrana, neposreden način komunikacije, ležerno posedanje ob kavici – vse to v New Yorku niti slučajno ni samoumevno.

Monetizacija časa

Američani so igralci na srečo. Od prvih kolonialistov do sodobnih kazinokapitalistov. Predpostavljajo, da je posameznik racionalen in sposoben prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Pri tem je v ozadju domneva, da si vsi ljudje v isti meri lahko krojijo svojo usodo in kujejo svojo srečo. Če nimaš zdravstvenega zavarovanja, je to zato, ker si se tako odločil. In čeprav to v večini primerov ne drži, se nekateri dejansko odločijo tako, ker verjamejo, da ne bodo zboleli. Takšno tveganje, ki pri nas ni običajno, je v luči ameriške zgodovine in kulture povsem logično. Vsi od tistih, ki so Ameriko “odkrili”, do teh, ki so jo prvi naselili, so bili avanturisti. Pri tem sta jih gnala pohlep in želja po hitrem zaslužku, ki sta še danes motor ameriškega kapitalizma. Kasnejše prišleke je pogosto pripeljalo tudi versko preganjanje na stari celini, s seboj pa so prinesli gorečo religioznost in skeptičnost do države. Te elemente še danes povezuje protestantizem, ki od posameznika terja prevzem osebne odgovornosti in samozadostnost: “Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.” Igralci na srečo so bili tisti, ki so meje ZDA s tem, čemur bi danes rekli etnično čiščenje, širili na zahod, in tisti, ki so jo s tehnološkimi inovacijami in podjetniškim duhom industrializirali. Da kasnejših avanturistov v času zlate mrzlice in borznih trgovcev na Wall Streetu niti ne omenjamo.

Prvi val kulturnega šoka te udari, ko ugotoviš, kako drugačna od tvoje lastne je kultura, v kateri si se znašel. Drugi val te zadane, ko si nekaj časa preživel v tujini in te začne novo kulturno okolje spreminjati, tako da se včasih ne prepoznaš več. Med življenjem v Angliji in kasneje v ZDA sem pridobil nadležno navado monetizacije časa. V glavi sem imel svojo urno postavko in se spraševal, ali naj grem po službi peš v trgovino – to mi bo vzelo uro in pol – ali naj ostanem uro dlje, nakupim po spletu, naročim in plačam dostavo. V teh kalkulacijah sem seveda zanemaril, koliko časa mi poberejo samo razmišljanje, planiranje in kalkuliranje. Homo economicus ve, kakšni so oportunitetni stroški slehernega dejanja, ne ve pa, kakšni so oportunitetni stroški tega, da je homo economicus. Teh se ne da monetizirati, se pa na dolgi rok začnejo kazati v spremembah razpoloženja, občutku utesnjenosti, utrujenosti in naraščajočem stresu.

Slovenija, tu ali tam?

Slovenijo imam rad, ker se tu preprosto počutim doma (za trenutek sem moral razmisliti, ali uporabiti “tu” ali “tam” – to je le eden od simptomov življenja, razpetega med domom in svetom ter svetom, ki je postal dom). Ker imam tukaj prijatelje in sorodnike, otroštvo in spomine, jezik in kulturo – ki sem jih, dokler nisem prvič odšel za daljši čas v tujino, imel za samoumevne. Nikoli se nisem imel za patriota, pa vendar moram priznati, da se je v meni vsakič sprožil odpor, povezan s čustvom pripadnosti, ko so Slovenijo vrgli v isti koš z Rusijo ali Romunijo. Vsakič me je razjezilo, ko so me vprašali, če je pri nas po vseh tistih vojnah na Balkanu zdaj varno in če imajo v naši družbi ženske sploh kakšno vlogo. Če bi kdaj želeli povečati narodno zavednost Slovencev, moramo v Slovenijo le pripeljati skupino neizobraženih Američanov in jim omogočiti, da s svojimi predsodki razjezijo lokalno prebivalstvo. Da ne bo pomote: kritičen sem do marsičesa v Sloveniji in na živce mi gredo nacionalisti, ki za vsako pomanjkljivost najdejo izgovor – ali še bolje – krivca. Med Romi, priseljenci in vsemi, ki ne delijo njihovega političnega nazora. Približno enak odpor čutim do tistih sodržavljanov, ki prezirljivo in vzvišeno govorijo o Slovenceljnih, Slovenistanu in o tem, kako smo banana republika. Obojim bi koristila izkušnja življenja v tujini.

Ne verjamem sicer v liberalno mantro, da sovražimo zgolj tisto, česar ne poznamo, in da nam izpostavljenost drugim kulturam razširi horizont, razbije stereotipe in nas pripravi na sprejemanje drugačnosti. V bruseljskem krogu funkcionarjev v evropskih institucijah težko najdeš koga, ki nima vsaj magisterija, ni živel vsaj v treh državah in ne govori vsaj treh jezikov. Morda so odprti do beguncev, nimajo predsodkov proti gejem in se zavzemajo za pravice žensk – a redko so se sposobni pogovarjati s povprečnim sodržavljanom, ki ne poseduje vsega zgoraj omenjenega kulturnega kapitala. Ti so preveč provincialni in nazadnjaški za njihov okus. New York je približno toliko reprezentativen za ZDA kot Bruselj za Belgijo (in EU) ter Moskva za Rusijo. V vseh treh sem živel ter precej potoval okrog, saj sem se vedno počutil utesnjenega v takšnem mestu-mehurčku.

Družbena atmosfera se je v New Yorku po izvolitvi Trumpa spremenila, upal bi si trditi, da zradikalizirala. Rezultat predsedniških volitev sem v zgodnji jutranjih urah dočakal na Times Squaru in bil prvič priča popolni tišini na tem sicer večno hrupnem in živahnem glavnem trgu velemesta. Kozmopolitski in liberalni Njujorčani so doživeli popoln šok ob spoznanju, da se onkraj njihove liberalne utrdbe razteza ogromna država, ki je sposobna izvoliti nekoga, kot je Trump. V prihodnjih tednih so mi, tako kot Angleži po Brexitu, z agresivno prijaznostjo vedno znova dali vedeti, da sem kot tujec zaželjen, da me sprejemajo v vsej moji drugačnosti in da tujci le prispevamo h kulturni raznolikosti in bogastvu mesta. Ko sem jih vprašal, ali niso mnogi Američani iz delavskega razreda volili bolj iz obupa kot iz podpore, potem ko so preživeli desetletja dezindustrializacije, odpuščanja, brezposelnosti in varčevalnih ukrepov, ki sta jih narekovala Wall Street v New Yorku in Bela hiša v Washingtonu, sem redko dobil odgovor. Vprašanja, ali bi z enako odprtimi rokami sprejeli nekoga iz Alabame, ki se zavzema za pravico do nošenja orožja in gradnjo zidu na meji z Mehiko, raje nisem zastavljal, saj sem odgovor nanj poznal že vnaprej. New Yorku lahko kot tujec pripadaš bolj kot Američan.

Mogoče je živeti doma in se počutiti kot tujec ter živeti v tujini in se počutiti kot domačin. V obeh primerih, ne glede na to, kako pozitivna je izkušnja, obstaja neko nelagodje, ki se včasih kaže kot domotožje, še bolj pogosto pa kot nek nedefinirani manko. Gre za nek težko ubesedljiv občutek, ki je prisoten vsakič, ko poskušaš nekaj neprevedljivega prevesti iz slovenščine v tuji jezik ali ob rednih pogovorih z družino in prijatelji preko Skypa. Nikjer nisi več tujec, a povsod si vsaj malo odtujen. Dom in svet sta bila včasih različna, drug od drugega ločena svetova. V kontekstu globalizacije sta se zlila v dialektično sintezo. 

 

 

Panorama 22. 6. 2017

Milo

Brook Shields na snemanju filma Pretty Baby (1978)

          Vsak večer so v kotu kuhinje naredili kopalnico. Zgradili
so jo iz opeke sivega mila, lonca z vodo, umivalne sklede in
stola, na katerega so skledo položili. Tistega, ki je stopil v kot,
so pustili samega, da mu drugi ne bi z očmi brskali po telesu. To
ni veljalo za otroka. Umival se je, vsi pa so sedeli pri mizi. V
glave so si vtikali hrano in iz njih vlekli besede – z veliko truda,
kot da bi se poskušali znebiti kosti. Včasih je kdo ošinil kot,
tako kot bi pogledal mačko, ki si liže dlako.
          Ko pa se zdaj mora otrok umiti, odidejo. Očitno menijo,
da je to že telo, po katerem je mogoče brskati.
            Pojavi se golo, a pred nikomer. Z nogami po tleh potiska
lastne prste. Vzame novo milo z ostrimi robovi. Kocko, ki ni
človeku nikoli jedla iz roke in bo zato zadajala rane, preden se
bo udomačila. To je dobro: da bi pogoltnil žalost, ni dovolj, da
jo umiješ. Treba ji je olupiti kožo.

 

 

 

Bronka Nowicka (1974) je poljska režiserka, scenaristka, vizualna umetnica in pesnica. Literarno pot je začela prejšnje leto, ko je izdala zbirko štiriinštiridesetih pesmi v prozi z naslovom Nahraniti kamen (Nakarmić kamień). S prvencem je doživela velik uspeh, saj je zanj prejela najpomembnejšo poljsko literarno nagrado Nike. Žirija je svojo odločitev utemeljila takole: »Štiriinštirideset jezikovno natančno urejenih pesmi v prozi, ki so ostre kot nož, […] sestavlja vznemirljivo celoto in gradi prav tako natančno urejeno kompozicijo zbirke. Pesmi se povezujejo v zgodbo o vstopanju otroka – deklice – v svet ljudi in predmetov. O spoznavanju mej med različnimi načini bivanja in poskusih njihovega prestopanja. O čustvih in telesnosti, o izkušnji smrti drugega. To je mračna pripoved, polna nemira in vprašanj brez odgovorov, ki zajema grotesko in privide, nasilje v povsem dobesednem smislu in družinske konflikte. Avtorica je ustvarila nazoren, skoraj otipljiv otroški svet, v katerem ni […] najmanjše sence sentimentalnosti. To je knjiga, ki po branju zelo dolgo ostane z nami.« Poleg tega se je Nowicka v okviru projekta Literary Europe Live, ki ga vodi združenje Literature Across Frontiers, uvrstila tudi med deseterico najperspektivnejših evropskih avtorjev leta 2017. Izbrane pesmi iz njene zbirke so bile doslej prevedene v angleščino, nemščino, ruščino, češčino in estonščino, tem jezikom pa se zdaj pridružuje še slovenščina.

Prevedel in spremno besedilo napisal Janž Snoj.

Panorama 20. 6. 2017

Knjižni bolšjak!

Kdaj: v soboto, 24. 6., med 10.00-13.00

Kje: prostori ZRC SAZU, kjer sta knjigarna Beletrina in knjigarna Azil (Novi trg 2)

 Kdo: Vsi, ki bi želeli izmenjati ali za simbolično vsoto prodati knjige in vsi, ki iščete knjige, s katerimi bi preživeli prihajajoče poletje in nato še leto.

 Bonus: posebni popusti in akcije knjigarne Azil in knjigarne Beletrina!

 Prijave za prodajo na: katja.sifkovic@zalozba.org

 Vabljeni!

Panorama 19. 6. 2017

Andrej Tomažin: »Dolg pariški korak« na »prašni cesti, ki vodi vse do centra Ljubljane«

 

Foto: Matej Pušnik

Črvi, zadnji roman Andreja Tomažina (Litera, 2016) so plastično, razplasteno spisan roman, ki dogajanje z makroravni prenaša na mikroraven, ki nagovarja ne le z izrečenim, temveč tudi z zamolki; avtor pa v njem v nekem smislu ‘izumlja’ prozni jezik. Z Andrejem Tomažinom, publicistom in prozaistom, ki je prvenec, žanrsko hibridno delo, Stramorjevi koraki (Litera) izdal leta 2014, sva iskala vstopne točke v Črve, a te, ki sva jih odkrivala skupaj, niso nikakor edine: nabor je širok, interpretacija, ki jo podaja avtor, pa ni nič bolj ali manj ‘trdna’ od vseh drugih, ki so še mogoče.

Kakšna kontinuiteta oz. vzporednice obstajajo med tvojim prvencem Stramorjevi koraki in Črvi? Ena očitnejših je postavljenost dogajanja v ruralno okolje ter prevpraševanje odnosa med urbanim in ruralnim, med katerima je zdaj vzpostavljena tudi nevidna povezava preko podzemne železnice med krajema G. in L., v katerih lahko prepoznamo Grosuplje in Ljubljano. Preko te podzemne železnice se mdr. prevaža tudi meso iz grosupeljske klavnice v prestolnico … Kako bi ti opredelil odnos med ruralnim in urbanim, kakor se kaže v Črvih?

Če je bila distinkcija, ki jo omenjaš, pri Stramorjevih korakih še precej bolj jasna in opazna – najbrž tudi zaradi samih vsebinskih nastavkov, ki zgodbe povezujejo med sabo v neko hibridno mešanico romana in kratke zgodbe – se po mojem znotraj Črvov ta razmejitev ne kaže na enak način,  predvsem pa je vpeta v serijo nekih geografskih vozlišč, ki bi jo le stežka razumeli pod oznako urbanega oz. ruralnega. Oba kraja namreč kljub nujnim faktičnim referencam vzpostavljata povsem drugačno konstelacijo, tako arhitekturno kot demografsko, obstajata nekje na elastičnem nasprotju med G. in Grosupljem ter L. in Ljubljano, predvsem pa se jima – in tu bi lahko govorila o nekakšni nadgradnji iz Stramorjevih korakov – ob tem pridruži še prestolnica drugega kontinenta, megalopolis, katerega pendant se kaže v oddaljeni gorski vasici v Catamarci. In nato sta tu še rudniško mesto, pod katerim se nahaja razvejano bivališče švabičev, ter sama podzemna železnica, ki ni več le prostor za transport mesa, temveč tudi sama postane potencialno bivališče in zatočišče tako živim kot neživim čutečim entitetam. A če sledim tvoji interpretaciji, bi rekel, da je odnos med ruralnim in urbanim (že) v Stramorjevih korakih pravzaprav neobstoječ odnos, saj tako urbanega kot ruralnega ni – obstaja kraj in njegove raznorazne deviacije, skozi katere za razliko od svetovnih megalopolisev švigajo le minorni kapitalski tokovi, vsakršna zaresna kapitalizacija, najsi bo smrti, drog, orožja ali vase zazankanih financ, pa obstaja kot privid na ozadju arbitrarnih, individualističnih in predvsem nepomembnih akcij. Najboljša teoretska ubeseditev tega za širši prostor bivše Jugoslavije je najbrž Konstantinovićeva Filosofija palanke, od njenega nastanka je minilo skoraj petdeset let, a se zdi, da so se nekatere osnovne predpostavke le radikalizirale in nadgradile. To je mogoče dobro videti v zadnjih desetletjih, ko je z osamosvojitvijo države in sočasno prisvojitvijo simbolnega kapitala določenih avtorjev znotraj kulturnega miljeja prišlo do fiktivnega vnosa »dolgega pariškega koraka« v še vedno pertinentno Levstikovo analizo »prašne cesti, ki vodi vse do centra Ljubljane« v njegovem nedokončanem Desetem bratu. V Črvih je ta misel malo bolj zaostrena, predvsem pa se razpusti v širšo mrežo navezav, kjer mogoče za razliko od Stramorjevih korakov ne obstaja v tako solipsističnem svetu, temveč se odpira proti zunanjosti, na neki način afirmira svoje zunanje kot zunanjo notranjost, nekaj, kar je vseskozi že obstajalo kot del taistega sveta, le da na prvi pogled ni bilo prisotno.

V Črvih si v dobršni meri ohranjal slog, ki si ga razvil v Stramorjevih korakih; spisani so gosto, izrazito plastično, besedilo pa se nenehno odvija – ob manku boljšega izraza – ‘na več ravneh’; pri tem so zlasti zanimive metafore (npr. hribi, nad katerimi dežuje, so kot razdedinjene princese v umazanih belih oblekah, večkrat uporabiš prispodobo vojakov ipd.); na kakšen način si jih rabil? Koliko si razmišljal o ‘podvpisanem’ besedilu, ki – v nekem smislu – pravzaprav nastaja zgolj skozi te podobe, ki se med seboj začno povezovati v neko širšo sliko? 

Gostota nemalokrat implicira zamazanost, spust goste megle ali kaj podobnega. Sam bi raje kot o ‘gostoti’ govoril o ‘preciznosti’, kjer ta ni le neko nasprotje redundance, ampak nekaj ožjega, zakrivljenega v konico, recimo – nekako tako kot plahte zvoka zgodnejšega Coltranea, vertikalno razbiranje harmonskih struktur – in ravno zaradi tega težko govorim o podvpisanem (in glede na to tudi o nadvpisanem) besedilu kot o dveh povsem različnih entitetah, ki bi jih bilo mogoče uspešno razločiti. A po drugi strani bi bilo njuno izenačevanje povsem ideološkega značaja, zdi pa se mi – kolikor se smem kot avtor sploh izgovarjati o različnih sledeh besedila – da prihaja do zanimivih učinkov ravno v tenziji, ki obstaja med različnimi nivoji teksta. Če uporabim slabo metaforo, gre za mašino, ki procesa ne izvaja zgolj na eni sami linearni ravni, temveč skozi večje število jeder analizira in drobi več procesov, katerih hitrost ni konstantna niti njihovo gibanje ne sovpada med seboj. S tem je povezana tudi sama forma, kjer so Črvi vsaj slogovno gledano nadaljevanje raziskovanja možnosti neke pisave, ki se znotraj slovenskega kulturnega konteksta – vsaj na nivoju forme neke forme – sopostavlja s pisavami piscev, ki so predhodili generaciji osemdesetih, katere vpliv je še vedno mogoče čutiti tako na institucionalni kot na partikularni pisateljski ravni. Gre za pisavo, ki je nastajala pred in ravno ob pomembnemu precepu ob koncu šestdesetih in v sedemdesetih letih, sam pa poskušam pri njej najti neko oporno točko, ki pozna kontekst regionalnega dolgega trajanja, obenem pa predstavlja arhimedov vzvod za produktiven razhod s sedanjim stanjem literature, ki je kljub svojemu prislovičnemu eklekticizmu izrazito predvidljiv. 

V navezavi na prejšnje vprašanje: pogosto se med prispodobami pojavlja otrok, dojenček – čemu? Na kakšen način si v besedilo vpisoval ‘otroka’? Si premišljal, na katerih mestih se javljajo te asociacije in čemu prav tam?

Mogoče bi se raje kot na motiv otroka ob tem vprašanju osredotočil na otročjost ali infantilnost – ta namreč podobno kot v prej omenjeni dvojici ‘ruralno – urbano’ na prvi pogled sestavi v novo dvojico ‘otročjost – odraslost’, ki denimo pri Gombrowiczu kot enemu od heterobiografskih referenc Črvov postavlja pod vprašaj tudi razmejitev forme in vsebine, ko v Predgovoru k Filidorju s podlago v otroku iz Ferdydurka ta vztrajno kritizira željo po literarni formi, s tistim izjemno smešnim ponavljanjem vprašanja o tem, katera sorta hrušk je boljša, cesarščica ali medenka. Kakorkoli, vprašanje forme pri Ferdydurku skozi vzpostavitev otročjosti pri glavnem liku postavlja vprašanje, če je mogoče brati roman kot formalni eksperiment ali totalno destrukcijo forme, kot integrirani sistem ali prekinitev z vsakršnim sistemom v naključno nabrane dele (arbitrarne) celote. Meni se zdi najbolj zanimiva tretja možnost, ta pa je, da knjiga, ki do tolikšne mere vpelje formo kot osrednji problem pisanja, pravzaprav kaže na nek drugačen način delovanja sistema oz. kompozicije, kjer samo pisanje postavi zahtevo o nujnosti drugačnega branja. Z njim pa pride do interakcije med mnemotehničnimi orodji na ravni, ki nekako reflektira samo sestavo tega orodja, torej pisave, vsaj do neke mere. Eden od glavnih izrazov odraslosti je ponavadi ravno pisava, najsi bo to leksika, slovnica ali pa lepopis – a obenem je mogoče motiv otroka brati skozi prizmo večjega števila klasičnih in neklasičnih referenc: od drugačnega pogleda na svet, ki ga literarna veda zdravorazumsko razume in analizira znotraj institucije nezanesljivega pripovedovalca, do termina postajanja-otrok v strogem smislu filozofije Gillesa Deleuza in Félixa Guattarija. 

Kakšen je v tem smislu odnos do telesnega – večkrat se pojavijo, ko omenjaš telesne dele, pomanjševalnice – zlasti ‘prstki’ – kar branje v nekem smislu zmoti, s čimer se poveča pozornost bralca na telesni del, na telo … ključen je, recimo, tudi motiv ‘ušesa’; čemu? Kakšen je v tem smislu pomen ‘neposlušnosti’ v besedilu; morda tudi politične neposlušnosti, celo nepokorščine?

Težko bi rekel, da gre v primeru telesnih delov, tudi ušesa, za enoznačno interpretacijo. Predvsem zato, ker deli telesa vseskozi nastopajo v tropih in je pojavitev ušesa kot samotarske entitete pravzaprav neke vrste izjema znotraj romana. S tem problemom je nedvomno povezan tudi del o zobovju z začetka romana. Nekako bi si upal reči, da neki določeni motivi nimajo neposrednega pomena sami na sebi niti ga ne pridobivajo vse do trenutka, ko se vprašamo, kako ti ‘pomenonosni’ deli besedila delujejo – tako znotraj kot zunaj samega besedila. Deleuze v eni od opomb v Razliki in ponavljanju zapiše, da homerska družba ni poznala niti ograjenosti niti pašnikov – na kratko, ne gre za to, da pastirji določijo meje njihove možnosti gibanja, temveč da znotraj neomejenega prostora živali same poskrbijo za lastno umeščenost. Ta je lahko nerazumljiva, a kot neka shema vseskozi obstaja. Pozornost, ki je posvečena nekemu določenemu delu, je v nekem smislu posvečenost celotnemu tropu – tako denimo uho ni le uho, ki bdi nad Geto, temveč je vsa tista ušesa, ki se pojavijo skozi tekst – najočitneje na njegovem koncu. Kako namreč razumeti neko konstelacijo kot rigidno, nepremikajočo se in neko drugo kot nomadsko, gibajočo itn.? In če se navežem kar na Deleuza – kje v končno fazi stoji on, če je po eni strani iniciator gibanja akceleracionizma (Plant, Land, Srnicek, vsak s svoje strani), po drugi pa se kaže kot Culpov temačni Deleuze, ki preko določenih teorij, denimo tiste od Achima Szepanskega, prehaja v aktivnosti črnega bloka, tj. k metodam upočasnjevanja, blokiranja, rezov – in s tem pridobiva povsem različne politične predznake. Formalna neposlušnost prevladujočim vzorcem najbrž še ni politično dejanje – ali pa je politično, le da je razumevanje njene usmerjenosti vedno le retrogradno vpisano. Zaradi tega se zdi, da eno uho nikakor ni nepokorno, nepokorno je šele kot trop in kot shema – a nepokorni so bili tudi španski falangisti v sredini tridesetih let, ki pa jih je – zanimivo – skozi njihovega partikularnega predstavnika odlično orisal Javier Cercas v Vojakih Salamine.

Če še nekoliko ostaneva pri telesu – pojavlja se ‘razkosano’ telo; zakaj? Deli telesa v Črvih mdr. dobijo zavest (prstki npr. razmišljajo); kako to vpliva na percepcijo telesnega kot ‘ne-umnega’?

V smislu človeškega kot nerazumnega najbrž prav gotovo. Mogoče še natančneje v razcepu človeka in razuma, kjer v spekulativnem smislu postane razum tista entiteta, neke vrste medij radikalne spremembe, kjer je mogoče videti človeka kot del racionalne predelave v nekem daljšem obdobju, ki v končni fazi rezultira v izbrisu samega človeka. Vse to je seveda mišljeno znotraj sodobnega abstraktnega kapitalizma, ki – recimo po Bifu – sega tako onstran človeškega razumevanja kot tudi onstran političnega nadzora. Pomembna je seveda prva točka, kjer se neka družbena konstelacija odmakne od sopostavitve z razumom, se pa zdi pomembnejša izpeljava tega v smislu, da razum ne deluje več znotraj človeške intence, pa naj bo zunanje sopogojen z družbenim redom sodobnega kapitalizma ali čem tretjim. Sledeč tem točkam, ja, bi nekako lahko rekel, da je mogoče razumeti telesno kot neumno – nekako kot človeško, ki ni več sposobno slediti oziroma razumeti neintencionalnost razuma. In znotraj Črvov je zato mnogo bolj pomemben ta, kako se to odvija, kot pa kaj in zakaj, torej neko vprašanje kavzalnosti ali izvora ali česa podobnega.

V romanu imamo precej različnih dvojic, v katerih se vedno znova pojavljata ‘starec in mladenič’. V kakšnem smislu te dvojice brati karnevalsko, v kakšnem iniciacijsko?  

Starčevsko-mladostniška dinamika je nekako v luči odgovora o otročjosti in odraslosti precej pomemben del razmisleka, ki se je odvijal ob samem pisanju romana. Znotraj romana ta manihejska razcepljenost ponavadi deluje kot asimetričen odnos – kot soobstoj objekta in njegove sheme, družinskega teritorija in grba ali pa – v gnostičnem smislu – demona in njegovega demonograma. Reza Negarestani v Cyclonopedii zapiše, da demoni vedno delujejo v dvojicah. Za demone pa je značilno, da delujejo v manjkajočih zaplatah prostora med teritorijem delovanja bogov, in izgleda, kot da preskakujejo ograde in tako brišejo lastnosti ene in druge strani. A nad to ogrado demoni bdijo podobno kot rob kartona otroške igrače, kjer je na eni strani narisana ptica in na drugi kletka. Ko zavrtiš vrvice in se v optični iluziji ptič pojavi v kletki, gre ravno za tiste trenutke, ko znotraj te optične iluzije izgubiš zmožnost videti kartonski rob kot matematični objekt, daljico. Starec in mladenič sta le dve kategoriji, ki sta poleg preostalih prisotni v romanu. Če bi karnevalsko branje razumelo dvojico obrnjeno in iniciacijsko klasično hierarhično, se zdi, da je v nekaterih primerih ta razmejitev iniciacijska, v drugih karnevalska, a gre pri obeh za dve strani kovanca, za dve strani otroške igrače, ki sem jo opisoval. S tem pa nočem reči, da je odločitev o vprašanju cifra ali mož na strani bralca, temveč je samo vprašanje kot tisti nejasni trenutek obrata kovanca tisto, s katerim se relacijski odnos znotraj Črvov ukvarja do neke mere tudi ukvarja.

Besedilo na nek način deluje luknjičasto; marsikaj je vpisano ‘kot mimogrede’, v prispodobah, digresijah, oklepajih … in se ne prebije v ‘prvi plan’, česar pa bržkone ne gre brati glede na ‘(ne)prednostno’ obravnavo; obenem besedilo luknjičavost problematizira, zapisano je celo: ‘Vsakršne taktike delovanja v današnjem času so odvisne od razumevanja luknjičavosti.’ Na kakšne načine vsa ta luknjičavost vstopa v tekst? Zdi se, da je besedilo ‘luknjičavo’ tudi v tem smislu, da je sicer gosto besedilo obenem zelo zračno, fragmentarno, fluidno – kot da bi tkivo besedila nenehno rahljali ‘črvi’; kakšno je njihovo mesto v tekstu – so prispodoba? Za kaj? 

Luknjičavost je pri tem citatu in tudi nasploh v romanu v tesni zvezi z vprašanjem anonimnosti, črnine, črvin, presledkov. To nekako izhaja iz razumevanja kibernetske družbe s strani skupine Tiqqun in Nevidnega komiteja (The Invisible Committee), ki po njihovi interpretaciji deluje kot polje, v katerem je mogoče razumeti biološko, fizično in družbeno obnašanje kot v celoti programirano in reprogramirajoče. Vprašanje, ki si ga zastavijo, pa ni več vezano na posedovanje nekega teritorija, ki bi jim omogočil odmik, ampak gre za povečevanje gostote cirkulacije in solidarnosti do točke, ko teritorij ni več berljiv in teritorij postanejo oni (oz. postanemo mi) sami. Kot del postsituacionistične misli se s tem odmikajo od situacionistov in njihovih vprašanj geografije ter od vprašanj stroge teritorialne avtonomije v smislu Hakima Beya. A ta črnina kot nezmožnost branja po mojem ni le stvar prisotnosti in odsotnosti – binarnega dvojca, saj anonimnost ni le popoln odmik od neke prisotnosti, temveč gre predvsem za formalno razrešitev skozi to prisotnost. Na kratko gre za to, da po končanem procesu širitve kapitalističnega sistema preprosto ni več prostora ‘zunaj’, ki bi ga bilo mogoče zavzeti – iskanje za življenje primernih planetov itn. – temveč se išče vse manjše skupke črnin, znotraj katerih je še mogoče delovati. Če je bil ekspanzivni proces modernističnega pisanja le predhodnik postmodernistične vseobsežnosti te širitve, je na sedanjih literarnih generacijah najbrž iskanje infinitezimalnega: lukenj, luknjic in kolikor toliko prepustnih por in membran. Kar se tiče črvov, bo pa najbrž vsak popoldanski vrtnar vedel povedati, da so navadni deževniki nujni za dobro prezračen in zrahljan vrt, obenem pa je vermikultura najboljši način kompostiranja. A če so črvi pač formalni adekvat Črvov kot romana, se vedno kaže nek človeški ostanek – v Črvih kot protagonistih. In nek antagonizem tu seveda tudi obstaja – recimo v švabičih in njihovem podgobju.

Preko prejšnjega vprašanja se lahko naveževa tudi na vprašanje živali; precej v ospredje je v delu postavljena klavnica. Bauer v spremni besedi zaradi drugega vidnega motiva (železnica) sugerira, da bila možnost branja klavnice kot prispodobe za holokavst, a nemudoma tudi nakaže, da bi bilo tako branje neproduktivno; sama se s tem lahko strinjam, a obenem se vseeno sprašujem o vlogi te klavnice in vlogi živali v romanu nasploh: si premišljeval o tem, kako žival odvezati od metaforičnosti, h kateri jo zavezuje meščanska romaneskna tradicija skupaj s teorijo? Si to tudi poskušal? V primeru klavnice, pobega telic … vendarle vstopi v vidno polje nekaj, kar je navadno (obče) zakrito; klanje kot agresija, tudi kot mesto nujnih psiholoških sprememb (pri klavniških delavcih npr.), po drugi strani pa tigre, duhove, ki se vselej pojavljajo v dvojici, prej lahko razumemo kot metafore, živali se – podobno kot otrok – pogosto pojavljajo tudi v prispodobah ipd.

Zdi se mi, da bi bila vsaka izjava, da je žival mogoče v celoti odvezati od metaforičnosti, nemogoča, sploh znotraj centralnoevropskega in balkanskega imaginarija. Po drugi strani pa se ta pozicija za institucijo romana – ki je vendarle del meščanske tradicije – zdi produktivna v kratkem stiku, ki ga povzroča z različnimi prikazi živali in živalskega. Lahko bi rekel, da je mogoče neke predpostavke metaforičnosti razbiti z različnimi pisateljskimi tehnikami, denimo pretiravanjem, sestavljanjem, shematizacijo. Trenutno mi na pamet padejo trije primeri, od katerih noben v resnici ni vezan na razumevanje živali v nasprotju s človekom: Bolañov 2666 in vztrajno ponavljanje opisov smrti žensk, Jovanovićevi opisi raztelešenja protagonistovega očeta v Don Juanuna psu ali Donosov imbunche in transformacija Humberta Peñaloze v Nespodobni nočni ptici (špa. El obsceno pájaro de la noche), kjer v vsakem od njih osnovni elementi neke metaforičnosti, ki jo prinaša posamezen objekt – torej ženska, starec ali norec – s počasnim zamikom perspektiv in formalnim odmikom od začetnega soočenja bralčevega in avtorjevega teksta pravzaprav to metaforičnost ukrivljajo in v najbolj uspešnih primerih tudi spremenijo. Vse te primere bi lahko – takole na hitro – navezal na prakse ksenopoetike, ki nekako nakazujejo na nabor tehnik, ki vidijo literarno zgodovino/kritiko/teorijo kot reprezentacijski problem, znotraj katerega pa ne gre za zavestno avtorjevo intenco, temveč predvsem za učinek nečesa, kar presega antropomorfni sistem in ta sistem postavi pred določeno prepreko, ga uniči ali razširi onkraj normalnega delovanja. In v luči tega se mi zdi vsakršna intencionalnost vpisovanja razmetaforizacije v romanu neuspešna, ampak se vzpostavi šele kot za nazaj zarisana interpretacija.

V nasprotju z Živaljo, ki je na neki način prebije v ospredje, pa se zdi, da Ženska ponikne v ‘luknjičasti strukturi’ besedila. Ženske se pojavljajo le bežno omenjene kot matere, babice, ljubice, v besedilu tudi ne najdemo niti ene protagonistke … je bila odločitev za to zavestna? Zakaj ženske umanjkajo? Bi lahko rekli, da roman v nekem smislu prikazuje (zaostreno) politično stanje, v katerem vre agresija, ki se veže na obči šovinistični družbeni ustroj, v katerem je ženska odstranjena? 

O takšni totalnosti se vsekakor ne bi upal izrekati – v smislu torej, da neka partikularna izključitev iz romaneskne celote odslikava izključenost v družbi. Razred prekletih, če banalno parafraziram Fanona, je v današnjem času precej obširen in heterogen – zdi se mi, da bi totalna kartografija tovrstnih silnic brutalno propadla, če ne zaradi obširnosti projekta, pa zaradi same neadekvatnosti vulgarnomarksistične teorije odslikave, po drugi strani pa osredotočenost na zgolj eno od partikularnih skupin – takšnih in drugačnih – očitno sproža pomisleke o manku druge – proces, ki se lahko ponavlja v nedogled. S tem ne rečem, da je vprašanje nepomembno, ravno nasprotno, a se mu je treba vsakokrat približati z vidika posameznega teksta. Nekaj, kar bi lahko očital Mozetičevim Objemom norosti, recimo ne moreš očitati Skubičevim Igram brez meja ali Tretjemu svetu Suzane Tratnik in tako dalje. Kar se tiče Črvov, bi si upal trditi, da gre do določene mere za radikaliziran odnos med moškim in ženskim subjektom, za skorajda do neskončnosti pomnoženo žensko podrejenost, ki se izkazuje v skorajda vsakršnem odnosu, ki ga te sploh lahko vzpostavijo, tako na relaciji posameznice kot institucije itn. Ob tem pa se kot najpomembnejša kaže ravno zabloda moškega subjekta, fantazma totalnosti pogleda, ki pa se tako skozi formo kot vsebinske raztrganine v romanu kaže predvsem kot specifična utvara zavesti, da lahko upravlja tako z drugimi kot s samim seboj. In če človeštva v nekem doglednem času ne bo pobila robotska inteligenca, bo ravno zaradi omenjene zablode najbrž implodiralo samo, tiho in brez očividcev.

Morda je slutiti že iz zastavitve mojih vprašanj: roman še zdaleč ne temelji na ‘dogajanju’, ‘zgodbenosti’; ravno nasprotno – zgodba in dogajanje sta zgolj elementa v besedilu, enakovredna refleksiji: v kakšni meri sam ocenjuješ, da bi ob Črvih lahko govorili o ‘Fiction Theory’?

Zagotovo ne bi mogel reči, da gre v primeru Črvov za theory-fiction oz. teorijo-fikcijo, kot jo je mogoče razumeti v najožjem smislu opisovanja nekaterih literarnih in teoretskih praks – denimo pri Rezi Negarestaniju in njegovem romanu Cyclonopedia iz 2008, pred tem pri Nicku Landu in skupini okrog CCRU v devetdestih ali v končni fazi kar pri Antiojdipu Gillesa Deleuza in Félixa Guattarija z začetka sedemdesetih, ki ga nekateri razumejo kot prototekst te žanrske določitve. Zaradi konteksta, v katerem ustvarjam, bi takšen – znotraj te ozke definicije definiran – tekst ušel kakršnikoli navezavi na lastno pozicijo izjavljanja. Za to pa je ključno to, da je ob koncu šestdesetih in na začetku sedemdesetih z novo generacijo teoretikov (Močnik, Žižek, Rotar itn.) prišlo do zavrnitve strukturalizma, tudi ortodoksnega marksizma, s tem pa je prišlo predvsem do zavrnitve literature kot pomembnega dejavnika in vzpostavitve teorije kot osrednjega elementa slovenskega kulturnega miljeja. Z nepodpisanim tekstom »Nekaj pripomb o sedanjih razmerjih razrednega boja na področju književne produkcije in njenih ideologij« iz leta 1975, ki je izšel v reviji Problemi-Razprave, je namreč prišlo do tega, kar je Kermauner v osemdesetih označil za konec umetnosti oziroma tradicionalne literature. Zaradi tega razcepa je kasnejša generacija osemdesetih tiho sprejela svojo pozicijo umaknjenosti v ozadje, pri tem pa ji je vsekakor prav prišel tudi tedanji postmodernizem. Tako da se mi zdi, da je theory-fiction, kot ga pozna anglosaksonski kulturni prostor, pri nas zaenkrat še nemogoč, najbrž pa tudi neproduktiven v tem smislu, vsaj brez premisleka o lastni zgodovini.

Besedilo se izteče v neke vrste kompostiranju – komu ali čemu le-to streže? Zdi se, da ‘preobrazba’ ni mogoča … kdor ne posluša, ta mora postati uho … ali nekaj takega?

Ne bi rekel, da gre za kazen. Mogoče bi si upal reči ravno nasprotno – da gre za nagrado, pri kateri ni zmagovalca. Dolgi podzemni hodniki obešenih uhljev so urejeni kot osebna zbirka in zdi se, da je ravno vprašanje arhiva tisto, ki se ga mora literatura 21. stoletja šele dodobra lotiti. (S tem pa ne mislim, da gre pri motivu s koncu romana za kakršno koli metaforo tega dejstva.) Neskončne zaloge teksta, o katerem je govoril postmodernizem, so postale preobširne in neizračunljive. Ključno vprašanje romanopisja je, kako se bo odzvalo na probleme notranje širitve, anonimnosti in arhivskih kapacitet sodobne tehnologije, ne da bi pri tem zapadlo v resentimentalno otožnost.

Dom in svet 16. 6. 2017

Fatamorgana

Žagovina, ne pa kruh, je govoril Halini, tam smo imeli kruh, ki si ga lahko jedel samega, z malo soli. Včasih, se je spominjal, sem ga še toplega razrezal in sem samo s soljo pojedel pol hlebca, ta tu pa je kot iz gline. V Władkovih očeh je bilo tam vse bolje, in kadar je pogrešal dobro kladivo, da bi pribil žebelj ali zimske čevlje, je začel: tisto tam je bilo kladivo, ali: tisto tam so bili čevlji; in nič več, nobenih podrobnosti, saj je bil prepričan, da je razlika med kladivi in čevlji od tod in tam jasna kot beli dan.“ (Joanna Bator, Peščena gora)                                                                    

Rene Magritte: Kraljestvo svetlobe, 1950

Stiskamo se pred računalniškim ekranom in bolščimo v neskončno peščeno rjavo, v kvadratke in druge večkotnike, v sive krivulje, ki polzijo med njimi. S kurzorjem se pomikam levo in desno, gor in dol, ne vem, kaj točno iščem, vse je videti isto, hribi in doline, vmes kak zaselek, vas, mesto, pa spet doline, hribi … Ustavi se, tu, tukaj je, ali lahko približaš, čez ekran se razlezejo gromozanski piksli, zdaj ne več samo peščeni, temveč tudi zeleni. Od tu do tu je naša zemlja, na njej živi moja družina, starši, sestre in bratje, babica, strici in tete. Vsi skupaj. Veliko prostora imamo. To je naša hiša, tam dalje pa rase več sto granatnih jablan. Zakaj so tu granatna jabolka tako draga? Pri nas nam kar padajo z neba. Strmimo v razmazan piksel in vsak ima pred očmi nekaj drugega. Jaz imam v grlu cmok v velikosti granatnega jabolka, ki mi ne dovoli zastaviti nobenega vprašanja, tiho smo, zremo v ekran pred sabo, kot da bi zrli v daljavo. Abdul se nasmiha, njegove oči žarijo, ko s prstom polzi po ravni ploskvi, kot da bi božal lase svoje mame, gladil odejo na postelji mlajše sestre. Svoje družine ni videl že dve leti, odkar je neke noči zapustil to hišo z zemljevida, s pomočjo katerega se zdaj redno vrača v sadovnjak svojega otroštva. Njegova domovina ima okus po datljih, diši po čajnih listih, ki jih radodarno pari zmeraj, ko ga obiščemo. Ko je prispel v Evropo, ni znal brati, črke so mu pomenile približno toliko kot moji skoraj dveletni hčeri. V šolo ni hodil, ker je bila ta predaleč in ker tam, od koder prihaja, vojna nikoli ne poneha. Črke so zidaki, s katerimi si gradi nov dom, dom zase in za svoje sorojence, ki bodo nekega dne prišli za njim. Morajo priti.

***

Oditi, da bi se nekoč vrnil, oditi in se ne obrniti nazaj, oditi, da bi pred čim zbežal, oditi, da bi komu sledil, oditi, da bi ubežal samemu sebi, oditi, da bi se našel, oditi, da bi našel nov dom, oditi, da bi od tam odšel še kam drugam.

Nekateri odhodi so lažji od drugih. Spakirati kufer, kupiti karto in sesti na letalo je vsekakor lažje kot v natikačih prehoditi dve celini, da bi prispel nekam, kjer te nihče ne pričaka.

***

Odkar sem sama (prvič) spakirala kufer, kupila karto in sedla na letalo, se je moje dojemanja časa spremenilo. Nič se ni zdelo več za stalno. Cel svet je samo postojanka na poti … domov? Kje sem doma?

Že od začetka mi gre na živce kavč v hiši, kjer živim in ki jo po štirih letih še zmeraj kličem “tvoja hiša”, ko hočem fantu pod nos vreči dejstvo, da sem zaradi njega emigrirala. Novega še zmeraj nisem kupila, ker je tako samo vprašanje časa, kdaj bomo šli dalje. Lani se mi je zazdelo, da bi bilo fino, če bi hčeri za prvi rojstni dan na vrtu postavila gugalnico. Ko sem gledala masivne lesene kole, ki bi jih zanjo morala zabiti v zemljo na vrtu, me je spreletelo, da če zdaj zabijem ta kol, to res pomeni, da bom tu ostala za zmeraj.

Ne bom ostala za zmeraj, če sem tu, bi lahko bila tudi kjerkoli drugje na svetu, vsaj tako dolgo, dokler ne bo napočil čas, dokler se ne pojavi priložnost, da se vrnem …

***

Domov?

***

Ker imam to srečo, da me od domovine loči samo uro in pol dolg nizkocenovni let, se redno vračam. Kakšno leto celo tako redno, da bi lahko v svoj CV zapisala “živi med Gentom in Ljubljano (Mursko Soboto?)”. Ker sem nazadnje, ko sem še zares živela v Ljubljani, bila absolventka filofaksa, ob vsaki vrnitvi pričakujem približno tak scenarij: čez dan se bom s prijatelji vlačila po mestu, z zajtrka na kavo, s kosila na kavo in tako do večera, vmes bom prebrala kaj na klopci v parku, dokler ne bo nastopil večer, ko bodo itak vsi zunaj. Ko tako sanjam, pozabim, da mi otrok ponavadi zboli točno tedaj, ko pristanem na Brniku, in da so moji prijatelji medtem že diplomirali, magistrirali in doktorirali in da je čas tudi zanje spremenil dimenzijo. Vse to vem, pa sem še zmeraj vedno razočarana.

***

“Včasih si je Władek ogledoval svoje štrleče roke, ki so se mu nekoč še ujemale s telesom, in z njimi grabil po zraku, da bi se spomnil dotika kladiva v desni in konjskega kopita v levi. Mlatil je po praznem prostoru in čutil, kako mu tisti svet polzi med prsti in kako je vsega, kar je nekoč imel, sčasoma vse manj in manj. Saj imamo tudi let vse manj in ne vse več, je neke noči rekel Halini, a ga ta ni razumela, kako vse manj, ko pa jih ona šteje zmeraj več, še pred kratkim jih je imela dvajset, pa jih ima kar naenkrat že petintrideset …”[1] 

***

Vsakič ko mi gredo fantovi sorojaki na živce s svojimi prenatrpanimi urniki in vikendi, ki so skrbno splanirali za pol leta vnaprej, rečem: »V Ljubljani imajo ljudje vedno čas za kavo, tudi čez dan, in nihče ne dela dlje kot do štirih.«

***

“O xxx , domovina, ti si kakor zdravje! Koliko si vredna, tisti le spoznal je,

ki te je kdaj izgubil. Zdaj v vsej veličini zrem te in slavim, mroč za teboj v tujini.”[2]

***

Spotikam se čez razrite mestne tlakovce kot čez grude na polju, kot že tolikokrat utrujena od zvena jezika, ki je in ni moj, ki sem ga posvojila, ne da bi ga kdaj zares vzljubila. Pred nami gospod, star, drobne postave, sivih las, slabih zob, z majhnim kovčkom. Nekaj razlaga, nekaj sprašuje, skomiguje, moja družba zre vanj, jaz ga ne slišim, s še vedno zaprtimi ušesi. Vsi zrejo vanj, vame, ej, ga ti razumeš? Nizozemsko – ne, angleško – ne, poljsko srbsko rusko, spletava slovansko kito kot brv z zahoda nazaj v habsburško cesarstvo.

Je bil Slovenec? Ne, Madžar.

***

Domovina nudi uteho, hrani sanje in streže razočaranja. Tujina je kot boksarska vreča, tiho požre vse brce in jezo, ki bi sicer segli dlje. Šele s tujega razglednega stolpa se domovina res razcveti.

***

Jezero, hahaha, temu vi pravite jezero, potem še niste videli Bohinjskega.

Vas v šoli najbrž ne učijo letnih časov, kaj, ker jih tako ali tako nimate. Vse leto jesen. Pri nas je pozimi mrzlo, poleti vroče, vemo, kaj je sneg, vemo, kaj je sonce.

Zakaj tu nihče ne zna skuhati poštene kave, pri nas v kateremkoli kafiču dobiš vrhunsko kavo.

Kakšni pločniki, nobenega oprijema mojim podplatom ne nudijo!

***

Kako vidiš mesto, je odvisno tudi od tega, kako vanj prispeš. V rojstni kraj se najraje vračam z vlakom. Ta počasi drdra čez tirnice, ki se vijejo skozi porjavelo pokrajino, vsakič še malo bolj star in načet, vsakič malo bolj del že minulega časa. Skozi okna zatohlega kupeja sledim soncu, ki leno drsi za hiše in polja. Kadar v rojstni kraj pripotujem z vlakom, najprej globoko zavzdihnem. S pogledom oplazim postajni bar, v katerem nisem nikoli videla teči piva, ker je že od vekomaj zaprt, se ozrem na parkirišče, na katerem nekaj starih avtomobilov čaka, da vanj poskačejo potniki z vlaka, takoj zatem ko na hitro objamejo in poljubijo domače. Kadar v rojstni kraj prispem z vlakom, me ne preseneti njegova praznina, se mi v grlu ne zatakne zrak, bolj zatohel od tistega v kupeju, si ne začnem živčno pokati členkov na prstih ali si okrog njih navijati las. Kadar v rojstni kraj prispem z vlakom, sem nanj pripravljena.

***

Domov se oziram z očmi zaljubljene najstnice, ki vsa svoja hrepenenja, želje in neobvladljivo brsteče občutke stavi na fanta, ki obetov nikoli ne bo (z)mogel izpolniti.

***

Peščena gora, peščeni grad, privid, prikazen, blodnja, sen.

 

 

 

[1] Joanna Bator, Peščena gora, Goga, 2017.

[2] Adam Mickiewicz, Gospod Tadej, prevedla Rozka Štefan, DZS, 1974.

 

Panorama 15. 6. 2017

Ladja

Prizor iz filma Léon (r. Luc Besson, 1994)

          Otrok je vzel jedilno žlico in šel kopat grob za ostanke
ribe. To ni bil dober pokop, ker ni bil po meri, ampak je bil
ukrojen preveč nenavadno. Pot iz vode skozi zrak v zemljo se
zdi predolga, celo če je zadnja.
          Žalost se je zleknila na ležalnik in brala.
          »Kako to,« je vprašala, ko je zlagala časopis, »da sploh
ne znaš jokati? Saj nisi žival, ampak samo majhen človek,
to umetnost bi morala imeti v mezincu. Poglejva, ali morda ne
jokaš v sebi.«
          Otroku je odprla usta, v katerih se je trenutek pozneje
nabrala voda, se razlila in ni nehala kapljati po bradi. Žalost je
nanjo položila prst in ga obliznila:
          »Slano. Tako je, kot sem mislila.«
          Odtrgala je košček časopisa, ga zgibala v ladjo, vanjo
položila mravljo in jo splovila v še vedno odprtih ustih.
          »Ja,« je rekla, ko je opazovala, kako se papir prepaja z
vodo in mravlja vzpenja na jadro. »Ja,« je ponovila, to pa naj bi
pomenilo toliko kot vzdih ob lepoti pravkar narejenega
predmeta.
          Čez čas je ladjo vrglo na obrežje ust. Mravlja se je tam
sušila, dokler ni zmogla premikati nog. Nato se je spustila. Ko je
otrok potočil vse zadrževane solze, je žalost rekla:
          »Zdaj te bom naučila, kako se joka. Če tega ne boš
dojela, se lahko utopiš v sebi.«

 

 

Bronka Nowicka (1974) je poljska režiserka, scenaristka, vizualna umetnica in pesnica. Literarno pot je začela prejšnje leto, ko je izdala zbirko štiriinštiridesetih pesmi v prozi z naslovom Nahraniti kamen (Nakarmić kamień). S prvencem je doživela velik uspeh, saj je zanj prejela najpomembnejšo poljsko literarno nagrado Nike. Žirija je svojo odločitev utemeljila takole: »Štiriinštirideset jezikovno natančno urejenih pesmi v prozi, ki so ostre kot nož, […] sestavlja vznemirljivo celoto in gradi prav tako natančno urejeno kompozicijo zbirke. Pesmi se povezujejo v zgodbo o vstopanju otroka – deklice – v svet ljudi in predmetov. O spoznavanju mej med različnimi načini bivanja in poskusih njihovega prestopanja. O čustvih in telesnosti, o izkušnji smrti drugega. To je mračna pripoved, polna nemira in vprašanj brez odgovorov, ki zajema grotesko in privide, nasilje v povsem dobesednem smislu in družinske konflikte. Avtorica je ustvarila nazoren, skoraj otipljiv otroški svet, v katerem ni […] najmanjše sence sentimentalnosti. To je knjiga, ki po branju zelo dolgo ostane z nami.« Poleg tega se je Nowicka v okviru projekta Literary Europe Live, ki ga vodi združenje Literature Across Frontiers, uvrstila tudi med deseterico najperspektivnejših evropskih avtorjev leta 2017. Izbrane pesmi iz njene zbirke so bile doslej prevedene v angleščino, nemščino, ruščino, češčino in estonščino, tem jezikom pa se zdaj pridružuje še slovenščina.

Prevedel in spremno besedilo napisal Janž Snoj.

Panorama 14. 6. 2017

Dublineska (odlomek)

 

 

Riba se zaveda, da je za domišljijo značilno prepričanje, da se nenehno nahaja na koncu nekega obdobja. Do koder mu seže spomin, je neštetokrat slišal govoriti, da se nahajamo v obdobju največje krize, v katastrofični tranziciji k novi kulturi. Toda apokaliptičnost je bila od nekdaj prisotna, v vseh obdobjih. Najdemo jo že v Svetem pismu, v Eneidi. V vseh civilizacijah jo poznajo. Riba razume, da je apokaliptičnost v današnjem času lahko obravnavana zgolj parodično. Če jim bo uspelo proslaviti ta pogreb v Dublinu, to dejansko ne bo nič drugega kot vélika parodija objokovanja nekih občutljivih dušic konca nekega obdobja. Apokaliptičnost mora biti obravnavana le zmerno resno. Konec koncev se je že od otroštva naposlušal in je že dodobra sit poslušanja, da je naša zgodovinska in kulturna situacija še posebej obupna, a obenem tudi privilegirana, da gre za ključni trenutek v času. Toda, je to dejansko res? Dvomljivo se zdi, da bi bila naša »obupna« situacija tako drugačna od situacije naših prednikov, kajti številni med njimi so občutili enako kot mi, in kot zelo dobro pove Vok, se nam naša presoja zdi razumna in zadovoljiva, njim pa se je njihova zdela prav tako. Katerakoli kriza je v resnici zgolj projekcija naše eksistencialne stiske. Morda je naš edini privilegij, da smo živi, in vedenje, da bomo umrli, vsi skupaj ali vsak posebej.

 

Dublineska
Enrique Vila – Matas
Leto izdaje:
2017

Prevajalec:
Veronika Rot

27,00 €

 

Ne pozabite, v petek, 16. junija, bomo – tudi Dublineski na čast – praznovali Bloomsday. Začeli bomo ob 17.00 v Drama Kavarni, nadaljevali pa ob 19.00 s kozarcem penine v Beletrinini knjigarni.

Kritika 13. 6. 2017

Sinja žival žalost

 

Za osnovni motiv svoje druge knjige, namenjene mladinskemu bralstvu, z naslovom Kit na plaži, je Vinko Möderndorfer izbral tragične zgodbe kitov, ki se nepojasnjeno mečejo na obale v gotovo smrt. Najstnica Nika, protagonistka romana, ima o njih v šoli srce parajočo predstavitev, v kateri se sprašuje, kaj je pravzaprav povod za ta pojav, skozi zgodbo o njeni družini in prijateljih pa se kit na plaži razvije v večplasten simbol drugačnosti, nerazumljenosti, obupa in stiske. Nika je namreč delavna, vedoželjna, kreativna punca, ki izstopa iz povprečja, a tudi najstnica – v obdobju, ko je (navidezno) zelo pomembno, da si del skupine, da pripadaš. Zato se znajde na razpotju, zmedena in predvsem osamljena, polna obžalovanj glede situacije doma.

S staršema je namreč živela v Franciji in prosperirala, potem pa so se nenadoma preselili nazaj v Slovenijo. Möderndorfer kar nekaj časa uspešno prikriva, kaj je vzrok za selitev, saj naredi Niko sumljivo zgovorno, da je takoj jasno, da nekaj skriva. Njene misli nimajo predaha, da se ne bi slučajno zaletele v kita na plaži, zato preusmerja pozornost, navaja podatke (celo latinska imena rastlin in živali!), kaže svoja znanja, se spominja preteklosti, vsa ta poplava pa je ne more reševati večno, kaj kmalu nasede, ko se pri njej doma nenapovedano pojavijo sošolci in spoznajo, kaj oziroma kdo je tisto, kar jim je prikrivala. Gre za njenega brata Igorja, ki ima Downov sindrom, s čimer se vsak član družine spopada na svoj žalosten način. Odtujitev, ki se zgodi med njimi, je opisana skozi dejanja; Nika se v šolo noče peljati z očetom in Igorjem, da ga kdo ne bi videl, mama se je nehala oblačiti v pisane obleke ipd. Čeprav Igorja vidimo le skozi Nikine oči, ki so predvsem na začetku neizprosne, je Möderndorfer vseeno previden in Downovega sindroma ne tabuizira, ne prikaže stereotipno, ampak z veliko topline in človeškosti. Igor je na srečo napisan kot oseba z značajem, ki jo določa še mnogo več kot njegov sindrom.

Veliko truda je vloženega tudi v medsebojne vrstniške odnose, pisana družba ima svojo lastno dinamiko. Nika je tista z vsemi idejami, ki jih šolski sistem seveda zatira, kakor kritično prikaže Möderndorfer. Vpogled v Nikino razmišljanje je vsekakor neprecenljiv, saj je na trenutke trmasto odločna in izključujoča (nikoli več nič!), potem pa spet negotova (mogoče, no, saj ne vem): »Odšla bom. Še nocoj bom pobegnila. Pa naj jih skrbi! Naj imajo slabo vest! Naj me pogrešajo! Naj jim bo žal! Ampak tudi če se bom vrnila, ne bom več hodila na sabljanje in ne na kiparstvo, ne bom več tekmovala v matematiki, ne bom več brala za bralno značko, tudi h klavirju ne bom več hodila … No, mogoče bom h klavirju še hodila. Ne vem. Bom še videla. In v šoli bom povprečna. In nikomur več ne bom pomagala. Mogoče Aleksu.« Naštudirana je tudi najstniška govorica, pri kateri avtor skoraj ne udari mimo, le pri displeju telefona in dajanju youtube posnetka na repete, sicer pa gre za avtentičen prikaz mladostnikov, ki se borijo vsak proti svojim notranjim demonom.

S pomočjo Barbke in Aleksa sta uvedeni še dve družinski dinamiki, ki sta prav tako boleči za odraščajočo osebo. Čustvena Barbka idejo o pobegu od doma recimo komentira: »»Ne vem, če bojo doma sploh opazili, da me ni,« Aleks pa Niki razkrije, da ga oče včasih tudi pretepe. »Pogovarjamo se, povemo si pa nič« so besede, s katerimi Nika v nekem trenutku opiše situacijo v svoji družini in s tem povzame zgodbe mnogih odraščajočih, ki se ne počutijo slišane, ne dobijo nobene (predvsem čustvene) podpore staršev ali pa so v družini praktično nevidni …

Zaključni razplet se enako kot v njegovem prejšnjem romanu Kot v filmu čisto preveč hollywoodsko predvidljivo sestavi. Optimizem je sicer lep, sploh pri knjigah za mlade, a življenje žal temu navadno ne sledi; še vedno pa gre za spregledljive malenkosti, ki niti malo ne pokvarijo iskrivega romana o sprejemanju drugačnosti. Kit na plaži tako nosi četico potencialno zlajnanih sporočil in naukov (ne boj se biti drugačen, sprejemaj druge, nisi edini s problemi), ki pa jih uvede in razvije v totalno nezlajnani maniri, kakor to zna le pravi mojster zgodbe.

 

Vinko Möderndorfer: Kit na plaži. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016. 219 str., 24,94€.

 

Panorama 12. 6. 2017

Bloomsday!

Hvala vam. Kako smo imenitni danes.
(James Joyce: Ulikses)

Drage prijateljice, dragi prijatelji, 

za Beletrino je navdihujoča sezona, ki se pred poletnim zatišjem zaključuje s prav posebej veselim dogodkom: vnovičnim odprtjem knjigarne Beletrina na Novem trgu 2 v Ljubljani.

Knjigarno bomo svečano odprli na poseben dan, 16. junij, Bloomsday, dan, ki je literaturo zaznamoval z Leopoldom Bloomom, resničnost pa s prvim zmenkom Jamesa Joyca in Nore Barnacle.

Ta datum je pomemben tudi za roman, ki smo ga kot zadnjega izdali tik pred poletjem: literarno mojstrovino Dublineska, ki jo je napisal sodobni klasik Enrique Vila-Matas. V njej nastopa Samuel Riba, založnik, ki se zaradi prepričljivih sanj poda v Dublin, kjer želi pokopati svojo propadajočo branžo, medtem ko mu čez ramo gleda Beckett ter mu sledijo avtorji, s katerimi je živel in jih puščal za sabo.

Vabimo vas, da se nam v petek, 16. junija ob 17.00, pridružite v Kavarni SNG Drama, kjer bo direktor založbe Beletrina Mitja Čander spregovoril o tem, ali je čas, da skupaj s Samuelom Ribo pokoplje založništvo, dramatik in režiser Dušan Jovanović pa bo z nami delil, kako je, če ti čez ramo gleda Beckett. Odlomke iz Dublineske bo interpretiral član igralskega ansambla SNG Drama Gregor Baković. Pogovor bo vodila Manca G. Renko, programska vodja festivala Literature sveta – Fabula in odgovorna urednica AirBeletrine.

Ob 19.00 bo sledilo nazdravljanje Bloomsdayu, literaturi in poletju v knjigarni Beletrina na Novem trgu 2.

In še to: samo na Bloomsday lahko v knjigarni vse do devete zvečer Beletrinine knjige kupite s 50-odstotnim popustom.

Vabljeni! Veselimo se vaše družbe.

 

Dublineska
Enrique Vila – Matas
Leto izdaje:
2017

Prevajalec:
Veronika Rot

27,00 €

Dom in svet 8. 6. 2017

Če bi lahko pritisnila na gumb, kaj bi izbrala: Slovenijo ali Ameriko?

Andy Warhol: Zastava z nogami, ca. 1985

Vprašanje o gumbu ni izmišljeno, moja tašča ga vestno zastavlja že zadnjih nekaj let. 

Severna Amerika je bila zadnja celina, za katero sem mislila, da jo bom obiskala, kaj šele tam živela. Se je že tako obrnilo, da sva z možem po koncu študija v Ljubljani, z vmesnim postankom na Dunaju, pred petimi leti priletela študirat v tisti drugi Cambridge, tik poleg Bostona. Bila sva polna nizkih pričakovanj in stereotipov iz medijev, filmov, iz ust turistov in tudi tistih, ki še nikoli niso bili tam čez. Na tem mestu nista odveč dejstvi, da Slovenci prednjačimo v negativnih predsodkih do tega dela sveta in da midva v Bostonu, razen peščice internacionalnih študentov, nisva poznala žive duše.

Prvi dan, ki sva ga bila primorana preživeti v niti ne tako poceni bostonskem hostlu, ni bil daleč od najinih predstav. Ob pozni uri naju je sprejela babica, ki bi morala biti po naših merilih že zdavnaj v penziji. Najina postelja je bila polna dlak in pod oknom se je nekdo zadrl: “Give me back my money!” Jutro je bilo zaznamovano z živopisanimi kosmiči in hudo sladkim sokom – prava dobrodošlica. Meni, ki sem bolj pustolovskega duha, se je kar smejalo od razburljivosti, možu, ki mu je edina sprejemljiva oblika počitnikovanja hotel Hilton ali boljše, pa vse kaj drugega. Šele dosti kasneje sva ugotovila, da je najina izkušnja kar pogosta: veliko slovenskih kolegov, ki so prihajali in odhajali iz Bostona, je najprej imelo odpor do Amerike nasploh. Razlogi so bili denimo vse od tega, da nas motijo prevelike socialne razlike, stopnja kriminala ali naporen življenjski tempo do oddaljenosti domovine in slabe hrane – a smo zamižali na eno oko in jo po nekaj mesecih bivanja bolj kot ne vsi vzljubili.

Glavni razlog za najino spremembo v sentimentu je, da so naju par kilometrov stran, v Cambridgeu, mestecu, pretežno naseljenim s Harvardovci in MIT-jevci, naslednjih par let čakale ameriške sanje. Imela sva srečo in vse se nama je izšlo po načrtih: ne samo da sva oba postala doktorska študenta in si tako zagotovila službo za nadaljnjih šest let, vzeli so naju tudi za tutorja dodiplomskih študentov, tako da zdaj celo živiva z njimi, kar nama je še razširilo uvid v univerzitetni kampus in državo, ki ju naseljujeva. Kaj hitro sva ugotovila, da je najin akademski mehurček sicer v Ameriki, ni pa Amerika. V njem nam je omogočeno vse in še več za raziskovalno delo, študij in poučevanje, poleg tega pa cvetijo tudi družabno življenje, umetnost in šport. Toda ameriške sanje se lahko hitro razblinijo: mehurček bo prej ali slej počil tudi za naju.

Mislim, da so ameriške sanje le del mehanizma ameriške družbe, kjer si lahko v enem dnevu kralj in v naslednjem berač, redko po svoji krivdi. Sen je tisti delček, ko se iz reveža s trdim delom preleviš v bogataša. Sama sva videla, kako to gre. Odprejo se ti ena majhna vrata in ko se ti pogled malo razjasni, opaziš, da je za njimi še polno večjih. Za temi večjimi vrati so še večja, bolj bleščeča in še malo težja – in tega nikoli ni konec. Nekako tako, kot tisti zmagovalec, ki na tekmovanju v najedanju hot dogov za nagrado dobi še več hot dogov. Čeprav imaš dela čez glavo že pri prvih vratih, se naslednjim enostavno ne moreš odpovedati – pa ne zaradi pogoltnosti ali pretirane ambicioznosti, ampak zato, ker je to edini način preživetja. Nima smisla, da stagniraš in ne stopiš skozi naslednja, sicer te bo tok polagoma – ali pa čez noč – potisnil do čisto prvih vrat. Tam ti ostane samo ena možnost: ponoviti vajo. Žal je res, da za premnogo Američanov tistih prvih vrat sploh nikjer ni. Še bolj žalostno je, da se stvari ne premikajo na bolje.

Čez lužo, pa saj to že ptički na vejah čivkajo, je nekaj vreden samo dolar. Do dolarja te običajno privede dobra izobrazba, ki je nepriviligiran sloj ni deležen zaradi specifičnega sistema financiranja javnih šol iz nepremičninskih davkov. Z drugimi besedami, kakovostna izobrazba je odvisna od lokacije bivanja, po principu elitna soseska – elitna šola. To je velika rana Amerike, ki je ne zdravi ne politika in ne njena kritika. Vendar pa ni nujno, da življenje lahko uživaš, niti če služiš milijone, saj z donosno službo vred pride tudi določen standard: hiša na uglednem kraju, perfekten vrt in bazen, tak in tak avto, pa ura, najboljše zavarovanje in šole za potomce, plus obvezni dodatni popoldanski in počitniški programi. Tako si kaj kmalu lahko tudi v dobri službi blizu bankrota, čeprav delaš malodane vsak dan, ves dan.

Skoraj vsak ameriški izobraženec se v svojih dvajsetih zadolži za izobrazbo: od petdeset do sto tisoč zelencev za kolidž odplačuje s prvimi resnimi službami. Sramotno se je vrniti nazaj k staršem, saj si, ko si enkrat na kolidžu, osamosvojen od primarne družine, v kateri se individualizem vzpodbuja že od malih nog. Že samo ta dva podatka lahko pričata, kakšen pritisk je za ameriškega otroka šolanje, že od vrtca naprej. To se najlaže opazi pri študentih, ki jim je uspelo priti na elitne šole. Za večino to pomeni, da so za njimi leta garanja in odrekanj, in ko so enkrat na fakulteti, želijo odnesti od nje vse in še več.

Sama sem obšla kalvarijo šolanja v Ameriki v bolj prijazni in manj kompetitivni klimi slovenskih šol, a da mi je uspel vpis na harvardski doktorat, sem vseeno morala skozi podoben, a k sreči krajši proces kazanja mišic in napenjanja vseh možnih možganskih celic. Nagrada pa je ogromna: vsak dan lahko vidiš, kako rasteš v izkušnjah in znanju, saj te študijski program žene v vse smeri, ti nalaga razne preizkušnje in zapustiš ga kot sicer izčrpan, a prerojen človek. Lahko je ljubiti Ameriko, če jo gledaš iz stolpa ene od dvanajstih harvardskih hiš.

Še dosti laže je ljubiti Slovenijo, ko jo gledaš čez ocean, vso ljubko in majhno in zeleno in že kar malo pravljično. Ko me kdo povpraša po Sloveniji, mi včasih kar ne verjame, ko povem, da nas je le dva milijona, da ima veliko ljudi svoj vrt in da nimamo hudo onesnaženih naravnih virov. Da imamo svoj jezik in vse te odlične pesnike, katerih prevode jim pokažem. Da je šola zastonj in da učenci včasih zafrkavajo učitelje, kar tako, za hec. Da je delež žensk v parlamentu običajno tretjina in da imamo leto dni porodniškega dopusta in kar nekaj tistega navadnega. Mi smo čista eksotika. (Ja, še vedno, kljub prvi dami, Žižku in športnim asom.) Primerjati Slovenijo z Ameriko in obratno te v vsakem primeru šokira, to je ugotovil že Michael Moore. Smo si vse preveč različni.

Če mislite, da premalo izpostavljam slabe strani Slovenije, je to zato, ker si jih lahko le še predstavljam. Zaenkrat si lahko predstavljam slabe odnose in šikaniranje na delovnem mestu, nepotizem in korupcijo, problem majhnosti, take in drugačne. Preveč politike v sferah, kamor ne sodi. Ampak to so problemi, ki jih ima malodane vsaka država – država Utopija ne obstaja. 

Zakaj sem tako odpustljiva? Poskusite enkrat živeti v dosti drugačni državi od svoje in ne hodite domov niti na kratek obisk kaki dve leti. Vkrcajte se nato na Adriino letalo, kjer vas pozdravijo s slovenskim tiskom in tistim ubornim kozarčkom slovenske vode, in se razglejte nad Brnikom. Garantiram, da vam bo zapelo srce. To je zdaj zame Slovenija. Mati, ki si jo nahrulil, ko ti je prinesla kavo, zdaj ti je pa žal.

Vem, da mi bo Slovenija tako idilična samo, dokler se ne preselim nazaj. Tovrsten ljubkovalni odnos do domovine je mogoč le od zunaj. Ne more biti popolna in ni ji treba biti. Amerika je še dlje od popolnosti in je lahko malodane brutalna, a tudi neskončno privlačna s svojim pluralizmom možnosti in raznolikostjo življenjskih slogov.

Sama sem zdaj postala amalgamat teh dveh skrajnih prostorov, ne tič ne miš. Po petih letih sem se navadila presladkega soka in ostalih ameriških ekstremov ter odvadila vsakodnevne kuhe, vicev in posedanja po obiskih. Zdaj večino obrokov jem na sestankih, na predavanjih ali klepetajoč s študenti (in ni mi več čudno, če ti pridejo v jedilnico v pižami), v trgovino mi sploh ni več treba, ker za vse obstaja dostava na dom. Več pozornosti posvečam drugim regijam sveta ter poznam drugačne načine razmišljanja in realiziranja idej. Ampak v meni je še vedno več kontinentalne Evrope in želja po domovini bo vedno tu. 

Zdi se mi, da se z možem, kot Slovenca z ameriško izkušnjo, težje spopadava s krmarjenjem med obema svetovoma kot pa najin otrok, hkrati slovenski in ameriški državljan (dobra stran Amerike je, da se tam dejansko lahko identificiraš z obema narodnostma). Ko naju je kot novopečena starša malce zaskrbelo, če bo, prosto po Kopitarju, najin sin še pel slovenske pesmi, naju je modra soseda – Madžarka, ki je živela v Londonu, Torontu in Bostonu in se po desetletjih tujine vrnila domov – potolažila: “Imel bo najboljše od obeh svetov.” Kakšen privilegij, kajne. Ampak vedno te eden bolj posrka kot drugi in vprašanje je, koliko na to lahko vplivaš sam.

Oba svetova imata pluse in minuse in če bi ju morali postaviti na tehtnico, bi, spet po predsodkih, na slovenski strani pisalo celovitost, delo in dom – in ti med seboj uravnoteženo poplesavali, medtem ko bi na ameriški strani pisalo le delo, kariera, izziv – in ti bi manično skakali gor in dol.

 

 

Panorama 7. 6. 2017

*

Prizor iz filma Stalker (r. Andrej Tarkovski, 1979)

 

     Žalost me uči, da življenje razpolaga z mano.
     »Ko ješ,« pravi, »ne smeš pozabiti gristi in požirati, to
je vse. Vidiš, za to gre, da lasje rastejo brez tvoje pomoči,
sámo se diha in sámo spi, oči vedo, kaj narediti, da bi se
zaprle. Pravzaprav si nisi potrebna skoraj za nič.«
     Ko torej hodim, samo premikam noge, ko pa sedim,
obtežujem stol, ki škriplje. Ko tako sedim, me pogled ure in
ure uporablja za gledanje.

 

 

 

Bronka Nowicka (1974) je poljska režiserka, scenaristka, vizualna umetnica in pesnica. Literarno pot je začela prejšnje leto, ko je izdala zbirko štiriinštiridesetih pesmi v prozi z naslovom Nahraniti kamen (Nakarmić kamień). S prvencem je doživela velik uspeh, saj je zanj prejela najpomembnejšo poljsko literarno nagrado Nike. Žirija je svojo odločitev utemeljila takole: »Štiriinštirideset jezikovno natančno urejenih pesmi v prozi, ki so ostre kot nož, […] sestavlja vznemirljivo celoto in gradi prav tako natančno urejeno kompozicijo zbirke. Pesmi se povezujejo v zgodbo o vstopanju otroka – deklice – v svet ljudi in predmetov. O spoznavanju mej med različnimi načini bivanja in poskusih njihovega prestopanja. O čustvih in telesnosti, o izkušnji smrti drugega. To je mračna pripoved, polna nemira in vprašanj brez odgovorov, ki zajema grotesko in privide, nasilje v povsem dobesednem smislu in družinske konflikte. Avtorica je ustvarila nazoren, skoraj otipljiv otroški svet, v katerem ni […] najmanjše sence sentimentalnosti. To je knjiga, ki po branju zelo dolgo ostane z nami.« Poleg tega se je Nowicka v okviru projekta Literary Europe Live, ki ga vodi združenje Literature Across Frontiers, uvrstila tudi med deseterico najperspektivnejših evropskih avtorjev leta 2017. Izbrane pesmi iz njene zbirke so bile doslej prevedene v angleščino, nemščino, ruščino, češčino in estonščino, tem jezikom pa se zdaj pridružuje še slovenščina.

Prevedel in spremno besedilo napisal Janž Snoj.

Panorama 5. 6. 2017

Zvečer

Sreča je resnična samo, če jo deliš.
Christopher McCandless, zapiski ob robu Pasternakovega Dr. Živaga

Čez dan večinoma hodimo vsak zase, razen kakšne vljudne besede ob občasnih srečanjih smo tiho. Hodimo. Prekladamo misli, gledamo, včasih vidimo tudi stvari, ki jih ni. Hodimo. Pozno popoldne pa se namenimo proti prenočišču. Po nekaj tednih je to morda osamljen prostor za taborjenje, ki je namenjen bolj izborni družbi, lahko si tudi poiščemo vsaj nekaj civilizacijskega udobja v redko posejanih pohodniških hostlih. A na začetku poti se vsi zbiramo prav ob bivakih.

Bivak je sam po sebi zgolj brunarica s tremi stenami, streho in lesenim podestom, ki je skupinska spalnica. Kadar se nad hribovjem razbesni ujma, je bivak resda dobrodošel, toda prenočevati v njem nikdar ni prijetno: vedno se najde kakšen epski smrčač, po dnevih potenja pač vsi zaudarjamo, marsikoga dajejo vetrovi in marsikdo mora sredi noči odtočiti, pa ti stopi na glavo. Neprijeten je tudi občutek, da si zaradi zgolj treh sten in natlačenosti ko kaka sardina v odprti konzervi, nastavljeni medvedom in drugi zverjadi. In miši so prav neumorne. Spoznale so, kje je najboljši vir hrane in mnogo je zgodb o herojskih bitkah neprevidnih pohodnikov, ki niso dovolj varno pospravili jedače: oboroženi s pipcem in plastenko vode so se celo noč tolkli z valovi zobatih sovragov, do jutra so bili že do kolen v razmesarjenih kožuščkih, a so jim tatinske nakaze vseeno ukradle živež. In iz osebnih izkušenj lahko potrdim, da so res nesramne: ker do moje hrane niso mogle, so se spravile na oblačila. A ne kar povprek, o ne! Sintetiko so si lepo umaknile s poti, da so si nabrale merino volne iz meni tako ljubega, vendar zdaj do neuporabnosti luknjastega perila.

Toda vsemu temu navkljub se zbiramo prav okoli bivakov. Gotovo tudi zaradi občutka varnosti, ki sploh v prvih dneh pride prav. Ob bivakih je nadalje zmeraj kakšna lesena miza, tam je stranišče, ognjišče ali celo kamin. Tam je gotovo tudi najosnovnejše: voda. In še pomembnejše od najosnovnejšega: po celodnevnem molku je zvečer čas za pogovor. Kajti večinoma se vsi vsaj nagonsko zavedamo uvodoma citirane modrosti: čez dan nabrana sreča postane resnična, šele ko si jo zvečer deliš. In po nizu takšnih večerov sogovornik morda postane celo prijatelj.

Teme pogovora so sprva površne in previdne; najbolj pogosto se led prebija s temo opreme, kar niti ni čudno. Govoriti o opremi je afirmacija našega marsikomu tujega početja, načeti pogovor s to temo je, kot bi rekel: “No, jaz sem eden od nas.” Obenem je oprema v zgodnjih dneh pohoda tudi razlog za zaskrbljenost: če imaš veliko odvečne ali če ti manjka en sam kos nujne, so zaman vsi meseci ali celo leta priprav; slej ko prej bo tvojega pohoda konec. In sploh: večina pohodnikov do svoje pohodniške opreme goji približno tak odnos kot zbiralci znamk do svojih najredkejših primerkov.

Potem seveda pride trenutek, ko je takšne osnove treba preseči: prisotne za mizo recimo pobaraš, ali so opazili, kakšna barvita imena imajo naša oprema in njeni proizvajalci? Večina nahrbtnikov prihaja iz delavnice Ribjega orla, ki je očitno tudi izvrstno lingvistično podkovan. Ime tistega njegovega izdelka tamle v treh jezikih pomeni tri različne, a vse nam ljube stvari: Izhod, Vadba in Zunanje. Ali pa moj šotor, nekdo drug priskoči na pomoč, ki je proizvod Krepke Agnes: morda ni ravno čeden, ampak če je vsaj malo po svoji stvariteljici, ga lahko biča dež in klofuta veter, pa je vseeno zadnja reč, ki še stoji. In, pri moji veri, ta konkretni izdelek gospe Agnes se imenuje Bakrena ostroga! In tako dalje. Spalna vreča spet tretjega izmed zbranih je delo – resno! – Razsvetljene opreme. In – resno resno! – spalki je ime Razodetje. No, še doda, če bi šel na Apalaško pot v paru, bi vsekakor hotel imeti model … Ne, ni Spočetje, za to so Razsvetljenci preveč bistri. Imenuje se Sokrivec in s še enim Sokrivcem se lepo spne skupaj.

Prijazen smeh, še kdo doda kakšno okroglo na to ali povezano temo, pogovor se pomakne od skrbi k manj površnim, nekoliko bolj osebnim temam. Morda najbolj značilna so t. i. ‘trailnames’, pohodniška imena; vsak od pohodnikov v ZDA, sploh od tistih na poteh ‘trojne krone’, mora imeti tudi posebno pohodniško ime. Moje sta zastavila že otroka: poimenovala sta me po plišasti morski kravi, ki da je moja anima, gospodu Šuligoju (za prijatelje Šulo). Ko sem se tako predstavil tu, pa so se spričo čudno tujega imena, zapletenega za ameriška usta in sploh zaradi plišaste, prav nič možate zgodbe za njim, privzdignile obrvi; zadevo so dodelali in zdaj sem Shoolo the Beast.

Nihče ne ve, zakaj natančno se je začela tradicija pohodniških imen in razlagajo jo z vsem mogočim: na poti se zgodi marsikaj in takšne reči ti težje sledijo v življenje po njenem koncu, če ljudje ne poznajo tvojega pravega imena; predvsem mlajši se radi počutijo kot banditi, plemeniti Indijanci ali gorjani nekdanjih dni; mnogi želijo odložiti svojo siceršnjo identiteto, ker dvomijo vanjo ali iščejo novo; itd. Vsaj po mojem pa je glavni razlog, da se je zadeva prijela, tale: pohodniška imena razločujejo pohodnike glede na neko posebno lastnost vsakega izmed njih, obenem pa jih tudi vse izenačujejo – s pohodniškim imenom šele postaneš eden izmed nas, ki smo si enakovredni ne glede na naš družbeni položaj, narodnost, polt, starost, vero in vse druge običajne razločevalce.

Kajti ko se preide splošne teme, ko se predstavimo z dodeljenim pohodniškim imenom in povemo zgodbo za njim, ko se pogovor iz enega za skupno mizo razdeli v več intimnejših – ob tabornem ognju, na podlogi pred šotorom, na stopnici pred bivakom – opaziš, kako neverjetne so gruče, ki si delijo veselje. MacGyverjeva, ki si je vso opremo, vključno s šotorom in gorilnikom, naredila sama, razlaga izdelavo slednjega osuplima Croodie in Frankenfartu, katerih veseljskotehnološka nahrbtnika sta gotovo stala več, kot MacGyverjeva zasluži v vsem letu. Skupaj sedijo rimokatolik Bullet, amiš White Horse, evangeličan Kevlar in Marnie; slednja jim pripoveduje o svojem otroštvu v izrecno vernem okolju Zahodne Virginije in o tem, kako je na katoliškem kolidžu ugotovila, da je ateistka. Skupaj sedita veganka Radiance in Ranger, za katerega obrok brez mesa, niti zajtrk, sploh ni obrok; Radiance jé rezine avokada, ki ga je Ranger tri dni nosil v nahrbtniku, preden jo je presenetil z njim. Zraven na široko nasmejana pripoveduje zgodbo o tem, kako je njena partnerka, prav tako veganka, na Poti pacifiškega grebena dobila ime Bacon Tears: ko je obtičala daleč od vsega brez hrane, so jo drugi pohodniki rešili tako, da so jo prisilili, da je jedla slanino.

Vse seveda ni ko v rajskem vrtu. Marsikdo ima težave – s starši, službo, z življenjem nasploh, s samim sabo; deliti veselje s takšnimi, je kot bi skakljal čez minsko polje. Nekateri preprosto niso sposobni pogovora z drugimi, naj se še tako trudijo. Kdo se tudi vedno drži zase, kot na primer Supertramp, ki ga še nisem videl govoriti z drugim kot z mano. Spet tretji se preprosto ne morejo: videl sem, kako je bilo, ko sta se srečala Whatsupdoc (specialist splošne medicine) in Medicine Man (ki naj bi zdravil s pomočjo svojih poldragih kamnov); nazadnje smo ju komaj ločili. In menda se zgodi, da kakšen pohodnik pozabi vzeti tablete, ki so mu jih predpisali na psihiatriji, pa je ponoči cel hudič.

A v splošnem smo pohodniki na Apalaški poti mirni, nenavadno odprti, naklonjeni drug drugemu in pripravljeni pomagati. Gotovo smo tudi daleč nadpovprečno bistri ter razgledani, vsaj glede bolj praktičnih in tehnični reči. Malokdaj sem moral na primer pojasnjevati, kje je Slovenija ali kaj je zakon ohranjevanja energije. Res pa je, da večina dobi precej prazen pogled, če napelješ besedo na kaj bolj intelektualnega; že o transcendentalistih, ki bi morali biti vsem ameriškim pohodnikom pisani na kožo, sem do zdaj lahko kakšno rekel samo z omenjenima Supertrampom in Marnie.

A vsekakor smo vsi pohodniki uvidevni ter se držimo nenapisanih pohodniških pravil: ob sončnem zahodu se mogoče kakšna manjša skupina še vedno tiho pomenkuje ob tabornem ognju, večinoma pa smo vsi že v spalnih vrečah, z najpomembnejšim kosom opreme v rokah. Nekateri si na njem prebirajo vodnik po Apalaški poti, da bi videli, kakšne razdalje jih v prihodnjih dneh ločijo od enega do drugega bivaka in kako strmi vzponi jih čakajo. Drugi zaženejo aplikacijo z zemljevidom poti, ki ves čas sledi njihovemu položaju, ali pa preverijo, kakšno bo v prihodnjih dneh vreme. Tretji ga pred spanjem spremenijo v bralnik. Ali vanj vtaknejo slušalke in poslušajo glasbo. Odgovarjajo na elektronsko pošto. Pišejo nanj dnevnik in tako dalje.

In vedno pred deseto eden za drugim ugasnejo tudi ti zasloni. Samo še eden gori, prsti po njem tapkajo članek za Airbeletrino v pričakovanju novega veselja naslednjega dne. Nazadnje ugasne tudi ta.

 

Jakob J. Kenda se bo s svojimi zapisi redno javljal z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na značko “Apalaška pot” na desni.