Mesec: september 2013

Po približno dvajsetminutnem telefonskem kramljanju o bolj in manj pomembnih dogodkih dneva si na prst navijam pramen las ter razmišljam, kateri družabni razvadi bi se vdala tisti večer. Iznenada se spomnim:

»Saj res! Moram it. Moram it pisat!«

»Za koga pa pišeš?«

»Za svojo bivšo!« rečem in se skoraj malce raznežim ob misli nanjo.

»Za koga?«

»Za AirBeletrino, vendar!«

Ne vem več natanko (ali pa nočem vedeti), koliko let je minilo, odkar smo se generacijski kolegi, povečini sošolci s faksa, zbrali v prostorih Študentske založbe, ki so bili takrat še na Beethovnovi, da bi pričeli z ustvarjanjem »prvega slovenskega spletnega časopisa, namenjenega literaturi«. Začelo se je povsem brezplodno. Sedeli smo tam, poskušali z nekakšnim brainstormingom, ki se je vsakič znova končal v mrtvih ulicah in smehu, kar pa je bilo bolj ali manj vse. Kot bi se nam malo poznalo, da – četudi smo pred tem že izdajali študentski časopis Izmus, pisali za slovenske medije itd. – nismo bili povsem prepričani, na kakšen način stopiti novi odgovornosti naproti.

Toda na tretjem sestanku se je zgodilo nekaj magičnega. Po prvotnem preizkušanju vlog smo docela naravno zasedli svoja mesta, uredniki, poduredniki, novinarji, fotografi – in pričeli z delom.

S študentskega časopisa Izmus smo na AirBeletrino prenesli prepričanje, da se nahajamo v letih, ko zaradi mladosti in nevpetosti v širši kulturno-politični prostor nikomur ni prav dosti mar za naše besede, kar pa nam je dopuščalo, da smo lahko v svojem izrazu docela neponarejeni, pogumni in neposredni. Zavedali smo se moči, ki nam jo je nudila lastna nevplivna pozicija, ter pomena besed »cesar je nag«, ki jih kakopak izreče otrok. Obenem se je snovanje AirBeletrine pričelo kot subtilen upor dominantnemu načinu razpravljanja o literaturi in kulturi. Opažali smo, da se v slovenskem prostoru o zadevah umetniške ali intelektualne narave praviloma govori zgolj na tri načine: prevzvišeno, prazno in dolgočasno. Saj umetnost sama po sebi ni dolgočasna, je vse kaj drugega kot to, smo ugotavljali. Kaj lahko sami storimo, da bi umetnost bralcu podali na živ, zanimiv, inovativen, včasih tudi zabaven način, obenem pa ji ne odvzeli teže?

Naše delo na AirBeletrini se je oblikovalo skozi ta izhodišča, ki se do danes, kot z veseljem opazujem, niso spremenila. AirBeletrina še vedno nastaja skozi invencijo, skozi vedno nove poskuse izumljanja načinov poročanja o temah, ki tako v piscih kot bralcih zbujajo strast, s podajanjem zanimivih vsebin, ki služijo kot protiutež sivini slovenskega mainstream poročanja o kulturi. Kultura na AirBeletrini se vsekakor ne giblje zgolj od Drame do Cankarjevega doma, od Opere do filofaksa, od Prešernovih do kresnikovih nagrajencev, ampak skuša zaobjeti tudi tisto vmes, nad in pod utečenim, kar za večino kulturi namenjenih strani v časopisju ne bi mogli trditi. AirBeletrina je še vedno živa. V obeh pomenih povedanega.

Ko smo začeli z delom, si nisem mislila, da bo AirBeletrina živela tako dolgo. Če sem bolj natančna, pravzaprav si nisem mislila ničesar. Vedno poskušaš v objavo spraviti članek, ki je ravno pri roki, več od tega ne vidiš, in v tistem trenutku tudi ni pomembno. Pa vendar, v zadnjem času si končno dovolim veselje, da nekaj, kar smo nekoč ustvarili, še vedno živi. Da ni bilo zaman. Da je AirBeletrina ostala prostor oblikovanja in gojenja mlade intelektualne misli, prva postojanka pred drugimi delovnimi angažmaji. V naših časih urejanja AirBeletrine so pisci odhajali na Dnevnik ali RTV, te dni jih povečini angažirajo pri Delovih Pogledih. Paradoksalno so ravno to mediji, ki smo se jim s pokusi uvedbe novega diskurza skušali zoperstaviti, toda morda smo v obdobju večje kreativne svobode zadosti spoznali njeno vrednost, da jo branimo tudi znotraj »bolj konvencionalnih« delovnih nalog.

Na AirBeletrini je veljalo pravilo – morda velja še danes – da lahko s pisanjem vsakdo poskusi, ne glede na to, kakšne so njegove izkušnje, oziroma ne glede na to, če jih sploh nima. Navadno se je hitro pokazalo, kdo je nadarjen, zagnan in pripravljen delati. Takšni so ostali. Zdelo se nam je pomembno, da naša politika delovanja ni izključujoča in da ne delujemo na podlagi negativne selekcije, kot se pri nas pogosto dogaja. No, med nenapisana pravila je sodilo tudi, da pri nas ne bodo delali »kreteni« ali, bolj natančno rečeno, ljudje, ki niso čustveno zdravi. Potencialno izjemo smo dopuščali zgolj v primeru izjemnega-genija-kretena. Na srečo nam takšen ni prišel naproti. V osnovi smo vedeli, da od nikogar nismo boljši, da je AirBeletrina morda lučaj stran od domačega kroga »posvečenih v literaturo«, zunaj Slovenije pa povsem majhna kapljica v morje.

Zahvaljujoč Študentski založbi, ki nam je takrat dala priložnost, da nekaj povsem sami ustvarimo, je AirBeletrinazame ostala ideal delovnega okolja – ustvarjati nekaj smiselnega in dobrega s skupino prijetnih in izjemno nadarjenih ljudi. Skozi ta proces skupaj rasti. Tudi danes, ko je nekaj študentskega idealizma iz mene vsekakor že izpuhtelo in je zaletavost zamenjalo vedenje o načinu delovanja medijev in kulture pri nas, se še vedno oklepam ideje o takšnem delovnem okolju. Še vedno razmišljam, kje in na kakšen način bi ga bilo mogoče ponovno vzpostaviti. Kako ustvariti projekt, ki bo združil najboljše, kar jih lahko ponudi mlajša generacija s popravo socialnih nepravilnosti v smislu boljše optimizacije nadarjenih posameznikov. Najbrž mi ni treba posebej izpostavljati, da je veliko mojih vrstnikov zaposlenih tam, kjer njihove sposobnosti ne le niso v celoti realizirane, temveč so večkrat tudi povsem spregledane, plače pa so ponižujoče? Kako izstopiti? Tovrstne misli se mi večkrat motajo po glavi in iščejo ustrezno rešitev. Upanje in zagon še vedno obstajata, čeprav se zavedam, da Slovenijo na področju dela, kaj šele dela v kulturi in medijih, pestijo številne težave. In da je do rešitve dolga pot, ki se morda ne bo končala tako, kot bi si želela. Pa vendar, vmes lahko – z nemalo nostalgije, bržkone tudi vznesene patetike – razmišljam o svoji prvi ljubezni. In o izjemnih sodelavcih, s katerimi sem imela takrat privilegij delati.

Prve ljubezni, četudi je vmes zaživela povsem svoje življenje, ti pa tudi, menda ne pozabiš nikoli.

Če imate v teh norih dneh čas, da se ukvarjate z literaturo in na portalu AirBeletrina brskate za svežimi teksti Katje Perat ali Aljoše Harlamova, je bolj ali manj jasno, da ste med svojim obsedenim intelektualnim udejstvovanjem zamudili opaziti, da je Slovenijo 4. septembra (danes!) potresel največji športni dogodek v njeni zgodovini.

Vam v prid sicer govori podatek, da se nobena od tisoč sedemstodvainšestdesetih marketinških akcij, ki so ta dogodek napovedovale in promovirale, ni niti poskušala pretihotapiti med vrstice poljskih postmodernističnih romanov, kamor je zadnje mesece poniknilo vaše socialno življenje, a vas to ne opravičuje pred dejstvom, da ste te romane brali in da ste bili zaradi tega prepričani, da ste bolj imenitni od imetnikov Mercatorjeve Pika kartice in lastnikov prikolic v kampu Valkanela.

Ampak saj vas razumem. Za razliko od preostalih dveh milijonov sodržavljanov vi pač ne pristajate na to, da bi bilo vaše preživetje odvisno od tega, ali bo vam neznani mladenič po imenu Goran Dragić v smešni fluorescentno zeleni opravi usnjeno kroglo (mimogrede, reče se ji žoga) rdeče barve v velikosti lubenice spravil skozi železni obroč (velikosti malo večje lubenice) pritrjen na stekleno površino (velikost meter in pol krat meter).

Vas to pač sploh ne zanima, saj v prehajanju žoge skozi obroč ni prav nič metafizičnega. Je le fizično, in ker je fizično, je tudi potno, in ker je potno, je tudi smrdljivo, in ker je smrdljivo, je tudi umazano, in ker je umazano, je tudi nezdravo, in ker je nezdravo, je tudi nevarno, in ker je nevarno … No, kakorkoli že, je brez veze in vas ne zanima.

Kar se mene tiče, vas v tem nezanimanju povsem podpiram in vas na tem posvečenem mestu nikakor ne bi nadlegoval s tako banalnimi in posvetnimi stvarmi, kot je to košarka.

Še več, pri polni zavesti prisegam, da to delam le na izrecno željo urednice Mance, ki si je mojega teksta zaželela v skrajni privoščljivosti in meni nedoumljivi želji, da bi Eurobasket skalil duševni mir tudi tistih najtrdovratnejših ignorantov, ki ne le da gledajo Pisave, ampak jih gledajo celo takrat, ko na drugem programu Boštjan Nachbarmeče prosti met za izenačenje v zadnji minuti tekme s Hrvaško.

Če sem prav razumel, sem po njenem mnenju edini pisatelj v Sloveniji, ki si upa staviti več kot pet evrov na to, da pri košarki ni ofsajda. Po mojih izkušnjah bi si to drznil vsaj še Esad Babačić, pa tudi z Matjažem Pikalom sem bil nekoč na košarkarski tekmi v Stožicah in mu ni bilo treba razlagati, da plesne točke med timeouti ne prinašajo točk domači ekipi.

A ta nehvaležna naloga, da zadrgnjenim raziskovalcem intertekstualnih vsebin pojasnim, kaj je to Evropsko košarkarsko prvenstvo, zakaj, hudička, se mora letos odvijati v Sloveniji (in to celo v času, ko v Portorožu poteka vsakoletni Festival slovenskega filma!!!) in kako ga preživeti, je torej padla name.

V ta žlahtni namen sem se odločil prispevati odgovore na deset (10) najpogostejših vprašanj, ki si jih običajno zastavlja človek, ki zna našteti toliko košarkarjev, kolikor zna povprečen košarkar našteti koroških pesnic srednje generacije:

Koliko davkoplačevalskega denarja bomo zapravili za Eurobasket?

Odgovor na to vprašanje najdete na forumu Financ pod novicama o dokapitalizaciji Nove Ljubljanske Banke in novem bloku Termoelektrarne Šoštanj. Pred branjem se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.

Ali lahko Eurobasket ustavi prodajo kuharic in knjig za samopomoč in s tem ogrozi obstoj slovenskih knjigarn?

Lahko, a to ni njegov osnovni cilj. Organizatorji so tudi zagotovili, da si bodo prizadevali za celostno rešitev problema.

Ali je trener slovenske reprezentance Božidar Maljković čefur?

O tem bo odločal strokovni svet Košarkarske zveze Slovenije na podlagi števila zmag na Eurobasketu.

Kaj misli Peter Vilfan, ko pred začetkom tekme reče, da je žoga okrogla?

Da naši nimajo niti teoretičnih možnosti za zmago proti Španiji, a naj gledalci vseeno ohranijo vero v čudež in iz vljudnosti pogledajo tekmo do konca.

Ali si sme igralec, ko sedi na klopi za rezervne igralce, krajšati čas z branjem novega romana Boruta Goloba?

Vodstvo slovenske reprezentance v sodelovanju z JAK-om in Študentsko založbo za branje na klopi priporoča kratke zgodbe Dušana Čatra in poezijo Aleša Štegra.  

Je Mirza Begić naredil vrata stolnice ali kipe na Mesarskem mostu?

Na Ministrstvu za kulturo zatrjujejo, da so Begiću po podpisu donosne pogodbe z Real Madridom nemudoma prenehali plačevati prispevke.

Kdaj sodnik dosodi igralcu tehnično napako?

Kadar igralec sodniku zašepeta stavek iz sodobnega slovenskega romana.

Ali je dovoljeno obmetavati sodnika s knjigami pisateljev, ki niso člani slovenskega PEN-a?

Da. Ni pa dovoljeno obmetavati sodnika s knjigami članov PEN-a, ki niso pisatelji, ker bi bila lahko Drago Jančar in Niko Grafenauer užaljena in bi lahko Dimitrij Rupel protestno izstopil iz FIBA Europe.

Zakaj med polčasom tekem na Eurobasketu članice navijaških plesnih skupin ne bodo prebirale odlomkov iz knjige Milana Kleča?

Projekt ni dobil zadostnega števila točk na razpisu Ministrstva za kulturo, ker je po raziskavi javnega mnenja, ki jo je za POP TV opravila Ninamedia, plesalkam bolj všeč slog Vlada Žabota.

Ali nam lahko trojka prinese medaljo na Eurobasketu?

S tem zapletenim filozofskim vprašanjem se intenzivno ukvarjata tudi Alenka Bratušek in Uroš Čufer, odgovor pa bo prinesel čas.

 Fotografija: Študentska založba (Goran Vojnović)

Pred kratkim me je prijateljica vprašala, ali se mi zdi kaj drugačna od takrat, ko sva se nazadnje videli. Zastrmela se mi je v obraz in verjetno zaradi moje nakremženosti dodala, ali se mi zdi kaj bolj otožna. Nazadnje sva se srečali, ko je zunaj v velikih kosmih naletaval sneg. Mogoče sem se tedaj s prsti oklepala skodelice, mogoče sem ji skušala dopovedati, da ne znam pisati filmskih scenarijev, radijske igre že, do filmske naracije pa gojim, bolj kot željo, da bi vanjo tudi sama stopila, občudujoč molk, in mogoče mi je ona celo med vrsticami pripomnila kaj o svojem bolnem dečku, vendar tiste njene žalosti še nisem zaznala. Ali pa sem jo, pa se mi je zdela neizgovorljiva, zavita v grobo tišino.

Obrnila sem se proti izhodu, od koder je v prostor vdirala tema in ji je dež nadel masten, svetlikast odtenek, ter ji dejala, da bi utegnila biti otožnost zanjo v tem trenutku nekaj preveč enostavnega. Na Dunaj se ni odpravila, ker bi si želela spričo slovenskih recesijskih časov okrepiti finančni položaj, temveč ker je njen še ne štiriletni deček hudo zbolel. In ker ima zaradi svojega moža možnost priglasiti se avstrijskim zdravstvenim ustanovam, se je odločila za zamenjavo prostora.

»Ne moreš verjeti, kako socialna država je Avstrija,« je dejala, ko je uvidela, da še vedno ne najdem besed za njeno temno razpoloženje. Če bi bil zunaj dan, svetloba na veliko razlita in nedaleč stran pršenje vode iz vodnjaka, bi ji morda rekla, da živi v zanikanju. Navzven nasmejana, že skorajda razposajena, navznoter pa zakrčena, prejokana. Toda tolikšna iskrenost bi v njej verjetno izzvala odpor. »Ljubosumna si,« bi mi rekla, »ker odhajam, ker zapuščam opustošeno Ljubljano, ti pa si v njej nasedla.«

Prijateljica sicer sodi v tisti tip žensk, ki so zaznamovane »z močnim in nežnim vonjem Bizanca, ki ga imajo romunske ženske, ruske ženske.« To ni moja izmišljotina, oznaka o starinskem vonju, torej vonju vrtnic in bele kože, je prišla iz ust njenega moža. Ki ga nisem nikoli srečala. Ki si ga predstavljam kot moškega, podobnega Conradu Veidtu, nemškemu igralcu iz nemih filmov, čigar roka je okrašena z modrim kamnom. Takšna roka nalahno drži kozarec z vinom in v pogovoru s prijatelji razpravlja o tem, da mora človek ohranjati dvojno identiteto, če hoče preživeti: na eni strani skrbi za nedotaknjenost transcendentalne ideologije, torej branje Freuda, Junga, Kleina ter drugih njim podobnih, na drugi pa skuša živeti življenje povprečnega državljana. »F pravi, da je v Ljubljani prijetno živeti, če finančno nisi odvisen od tega okolja,« mi je prijateljica dejala tistega zasneženega dopoldneva, ko sem se z roko ovijala okoli skodelice. Toda tedaj nisem mogla videti, kako se je v njej že začela nabirati žalost, ki je v teh dneh, ko se je z avtomobilom pripeljala z Dunaja, da spakira, počisti tukajšnje stanovanje in ga odda, toliko kot eksplodirala v zrak, v tisto pridušeno barsko svetlobo, oblegano s hladnim pršenjem dežja zunaj.

Prekinila sem njen monolog o učinkovitosti avstrijskih bolnišnic, o medicinskih sestrah, ki niso medicinske sestre, temveč požrtvovalne prijateljice, oblečene v tesna krila, ki večino dni zabavajo njenega dečka, in ji dejala, da bi o njej lahko pisala. Nisem rekla, da bi pisala o njeni žalosti, ki v tem trenutku ne izhaja toliko iz dejstva, da se je znašla sama z bolnim dečkom v drugem mestu, temveč iz tega, da nima opore v možu. Še nekaj časa se je namreč odločil ostati tu, v Ljubljani. Posel in to. Na Dunaj bo prihajal za vikend.

»Se spomniš, ko si mi dejala, da ti je F rekel, da ga spominjaš na bizantinski tip žensk …«, sem vprašala in na ta način skušala ublažiti vdor v njeno brezno. Pri prijateljici mi je bilo vedno všeč, da je ni motilo, če ne govoriva. Zamolki torej. Kratko zazrtje v obraz in potem tiste neizgovorjene besede. Dalo bi se reči tudi drugače: najina tišina ni bila odsotnost besed, temveč stvar zase.

»Ja, ja, moram ti povedati, da zdaj pišem scenarij o cesarici, ki je živela v času Bizantinskega imperija. 5. stoletje, če si predstavljaš. Njen mož jo je obravnaval kot enakovredno partnerico, bila sta prvi cesarski par …«

Nagnila sem se naprej in naredila dolg požirek vode. Ko sem kozarec vrnila na njegovo prejšnje mesto, sem videla, da je izpraznjen skoraj do polovice.

Morda pa to, kar prijateljica skriva za svojimi vekami ni žalost, temveč zrelost. Ovedenje, da se je znašla v enem tistih obdobij, ko vse obstoji, čeprav se zdi, da se stvari premikajo. Njena koža je navidez še vedno enaka, lasje speti na enak način , enaka barva šminke in navsezadnje, zjutraj še vedno bere zgolj in samo New York Times, medtem ko so lokalna novinarska imena svetlobna leta oddaljena od njenega horizonta (s čimer hočem reči, da si je v svoji najbolj notranji notranjščini verjetno že lep čas želela oditi od tu in da ima bolezen njenega dečka verjetno tudi nadrealistične razsežnosti). Spremenil se je torej način najinega molka, način izrekanja tistega, česar si ne poveva, seveda tudi zato, ker obe veva, da morda nikoli ne bova več takole posedali, da je tokrat zadnjič.

Ko sva se ob pršečem vodnjaku objeli, telo ob telo, nisem mislila na žalostno stokanje vlakov (to bi zagotovo prišlo na misel Doris Lessing, ki zvok vlakov povezuje z izgubo, slovesom), temveč da bi zadnjo noč zlahka preživela v njeni postelji. Seveda se med nama ne bi nič zgodilo; le roka čez trebuh ali obraza tesno drug ob drugem, ki si nekaj tiho prišepetujeta. Toda ko sem zrla za odhajajočo silhueto, ki se je končno izgubila v svetleči temi, me je obšlo mirno prepričanje, da se je končalo neko obdobje.