julij 2022 - AirBeletrina
Panorama 30. 7. 2022

Razlogi za branje

Fotografija: Pexels

 

V letu 2020 je bilo za knjigo leta nominirano delo urednika in profesorja na Filozofski fakulteti Mihe Kovača z naslovom Berem, da se poberem: 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih. In zakaj brati tudi dve leti kasneje, ko je svet še bolj digitalen? Zakaj berejo in zakaj brati, smo povprašali slovenske pisateljice in pisatelja, zaključek pa je dodal Miha Kovač, ki smo ga vprašali, kaj se je od izida spremenilo – se mu zdi branje še vedno razlog, da se pobere?

 Lara Paukovič: »Branje razgibava besedni zaklad.« 

Lara Paukovič

»Zakaj brati? Ker branje krepi, bogati, razgibava besedni zaklad. Kako neokusno je brati ali poslušati osiromašeno, vulgarno izražanje, velikokrat pomislim, kadar naletim na objave polpismenih ljudi na socialnih omrežjih – in teh res ni malo. Sploh če se še hvalijo s tem, da se jim zdi branje potrata časa. Ko bi vsaj kdaj vzeli v roke kakšno knjigo! Prav nič jim ne bi škodilo – ne njihovemu jeziku ne pogledu na svet. Pogostega bralca kakovostne literature hitro prepoznaš po izrazoslovju, dikciji, po tem, kako usmerja pogovor, po ustvarjalni, včasih celo dobrodošlo neobičajni rabi besed in še čem. To je nekaj, kar se, vsaj po mojem mnenju, v takšnem obsegu zelo težko priučiš iz drugih virov kot iz izbranega leposlovja.«

Adriana Kuči: »Jaz berem, da bi živela.«

Adriana Kuči

 »Odraščala sem v beročem okolju. Od nas štirih, v moji primarni družini v Sarajevu, sem sama celo še najmanj brala. Pri nas je bilo branje del vsakdanjika, samoumevno, tako kot je kosilo, kot je umivanje zob … Enako se je nadaljevalo tudi z mojimi otroki. Dolgo sem verjela, da je vsepovsod tako. Mislim, da je tudi bilo, vsaj nekoč.

Še sedaj me preseneti, ko mi ljudje rečejo, da ne berejo. Razmišljam, kaj potem počnejo?

Branje je moja potreba, moja strast, moja meditacija, moja terapija, moja rast, moj pobeg, moja čudovita tišina, moj svet. Besede, ki se pretvarjajo v slike, so moje čarobno zdravilo za prav vse. Življenje je prekratko za vse knjige ki jih želim in ki jih še bom želela prebrati.

Zavedam se, da večina ljudi bere samo da bi se zabavala, ali le da pridobi določeno znanje. Jaz berem, da bi živela. Branje je zame varno zavetje doma. Mislim, da prav zahvaljujoč branju lahko govorim in pišem enostavno, nepretenciozno in razumljivo. Zato berem.«

Miriam Drev: »Branje me hrani.«

Miriam Drev Fotografija: Jasenka Bulj

»Branje mi pomeni prestop v prostor, v katerem se počutim doma. Ko vstopim vanj, oživi. Ob tem pomislim na prizor iz legendarnega filma Čarovnik iz Oza, ko veter Doroti iz črno–belega Kansasa odnese v Ozovo deželo, kjer se znajde sredi vrtinca pisanih barv. Tako je bilo, ko se mi je prvič odprl pomen tiskanih besed in so se radovednemu otroku, kakršna sem bila, začeli razodevati novi svetovi. Branje me hrani na vseh ravneh, intelektualno, čustveno, duhovno. Marsikaj, kar v vsakodnevnem življenju ostaja v neartikuliranem odmiku, v mejah stvarnosti z njenimi nujnimi potrebami, s pomočjo jezika knjig prečka omejitve in dogme, širi zavest o sebi in drugem, o sočloveku. Povezuje me s cikli bivanja. Moj jaz se staplja z jazom pišočega avtorja_ice, z literarnimi liki in zgodbami, ki postanejo del mojega spomina, mojih lastnih različic izreke.

Zame gresta proza in poezija z roko v roki. Dojemam ju kot temeljno dvojico. Stik s poetično imaginacijo, z glasbo besed je nepogrešljiv, saj nagovarja poetični del mojega značaja, predvsem pa s svojimi večplastnimi pomeni omogoča uvid v nekaj, kar se sicer izmika zaznavi.«

Lara Gobec: »Brati ali kako ubežati negibnosti.«

Lara Gobec

»Branje je bilo zame vedno romanje, ki ga še nisem poizkusila, pobeg od doma zaradi otroško naivnih idej o svobodi, ki ga nikoli nisem izvedla (čeprav sem že imela spakiran majhen kovček). Ne samo temeljito soočanje z lepo izpeljanimi stavki, ampak tudi obiskovanje pisanih, vsebine polnih krajev, ki so me tiho in postopoma spreminjali. Potovanje, neodvisno od silnic, ki oblikujejo svet, kjer je dobrodošel vsak popotnik.

Literatura tako ali drugače preoblikuje razdalje, da je pot lažja. Beseda, ki bralca prelomi, se zlije vanj, se ga ne boji in ne pozna kakršnekoli oddaljenosti. Skozi pisavo oblikovani svetovi postanejo naši prijatelji, da se z njimi pogovarjamo, nas neizogibno spreminjajo. Z vsakim obiskom drugih, knjižnih stvarnosti, zrušiti svoj okvir in neoziraje na vse, kar je literarno delo razkrojilo, pretočen iskati dražljaje, ki bi lahko postali verz. Z vsako normo, ki jo otresemo s svojih ramen, smo lažji, naš prostor vse bolj odprt, da se vanj steka vsak svet, tisti besedni in tuzemski.«

Suzana Tratnik: »Branje kot vrnitev v svet.«

Suzana Tratnik Fotografija: Nina Ferkolj

»Branje sem vedno doživljala kot nujo preživetja, ne le kot navado in veščino, ki naj bi človeka kultivirala, oplemenitila, senzibilizirala, opolnomočila … Vse to seveda drži. A ko se potapljam v knjigo, spoznavam tudi svoj lastni svet, zato je branje zame skorajda vrnitev v svet kot smiselno organizirano celoto, čeprav kot tak seveda ne obstaja. Knjige lahko ponudijo interpretacije, s katerimi nekako zašijejo tako naše rane kakor rane sveta, čeprav teh nikoli ne zmanjka. To, da me je zgodaj ujelo branje knjig, me je gotovo rešilo vsaj pred kakšnimi življenjskimi zdrsi, saj me je vedno znova prepričala in me osmislila večplastna literarna resničnost mnogih del. Kdor bere leposlovje, si pribere še drug svet.«

Lara Lovrič: »Brati, da se naučimo živeti, kot prej nismo znali.«

Lara Lovrič

»Govori se, da so oči ogledalo duše. Knjige, v katere pisatelji usmerijo toliko pozornosti in truda, pa so ogledalo njihovih zasebnih misli ter kreativnih in intelektualnih idej. Ponujajo nam precej intimen vpogled v avtorjevo domišljijo, preko katere spoznavamo različne perspektive in si širimo obzorja. Za nekaj časa se lahko oddaljimo od sebe in se okupiramo zgolj z branjem o teorijah ali zgodbah, ki nas mikajo. Poistovetimo se s koncepti ali liki in opazimo paralele med njimi, nami in našimi bližnjimi. Bolje začnemo razumevati lastne motive in dejanja drugih, ker nam ego ne oža več pogleda, skrajna subjektivnost pa ne omejuje razmišljanja. Lahko se naučimo soočati z demoni, s katerimi se prej nismo hoteli. Lahko se naučimo živeti, kot prej nismo znali.

Zakaj torej brati? Ker nam omogoča introspekcijo, tolažbo in pridobivanje znanja, ker obogati realnost in nam ponuja momentalni pobeg od nje. Ko sistem, v katerem živimo, ni več dovolj (ali pa je preveč), se lahko s preletavanjem knjižnih vrstic zlahka izgubimo v drugih, fiktivnih svetovih.

Branje je hkrati stimulacija intelekta, učenje in navdih, včasih je izvor osebnostne rasti, drugič vir sprostitve. Branje je karkoli potrebujemo, da je.

Gabriela Babnik: »Branje me pomirja.«

Gabriela Babnik Fotografija: Mankica Kranjec

»Moja prva misel je, da me branje pomirja. Pa ne gre samo za eskapizem, pač pa, da je moj um naravnan na ta način, da se ne počutim varno, če v torbici ali nahrbtniku nimam knjige. Pravim, da sem deformirana bralka, deformacija se je seveda zgodilo s študijem primerjalne književnosti, pa že prej, v gimnaziji in otroštvu sem ogromno brala. Tudi knjige, ki jih nisem razumela. Idiote Dostojevskega na primer. V četrtem razredu. Verjetno sem bila eden od tistih redkih otrok, ki so se s knjigami čutili varne. V družini nismo imeli knjižnice, sem pa zato zahajala v knjižnico v Polju. Tam je bilo moje pribežališče. Spomnim se, posebej v poletnem času, mirnosti knjižničnega prostora. Usedla sem se navadno k oknu, bele čipkaste zavese so segale do mize, in tam prelistavala bodisi revije, v katerih so objavljali tedaj pomembni literarni ustvarjalci, bodisi sem knjižničarja, visokega, vitkega moškega, ki je razumel, da ima pred seboj požiralko knjig, prosila za izbrano knjigo. Z roko je pobožal platnice in potem z zaigrano presenečenostjo izpustil tisti ah. Opazoval me je s kotičkom očesa, zadovoljno, čez to zadovoljstvo pa je legala tudi rahla vznemirjenost. Včasih sem mu povedala tudi samo za določeno temo. Ampak to je bilo že v najstniškem času. Ko sem intuitivno razumela, da moram, če se želim lotiti določene teme in o njej pisati, prebrati predhodno napisane knjige. Kot deklica pa sem svoje prve pravljice šivala. Pod češnjo na domačem vrtu sem si položila deko, razprstela barvice in ustvarjala. V gimnazijskem času sem s pisanjem esejev pridobivala samozavest. Vedela sem, da je učiteljica moje eseje vedno prebrala čisto na koncu. Začetki teh esejev so bili skrajno poetični, tudi kanček uporniški, enako konci, nekje vmes sem skušala povzeti tisto, kar so želeli od mene. Čtivo, ki ga je bilo treba prebrati v gimnaziji, sem prebirala z lahkoto, skoraj kot z zamahom roke. Zato je bila izbira študija primerjalne književnosti logična. Tam nam ni bilo treba brati, če nisi želel. Ocene so bile enake – ne glede na prebrano ali ne. Lahko si se samo napiflal teorijo, česar nikoli nisem želela. Hotela sem se pogovarjati s profesorji, hotela sem razumeti. Dokler niso prišla potovanja. V Pariz. S tovornjakom. Kjer sem čakala ljubezen svojega življenja in se družila z afriškimi režiserji, glasbeniki, modnimi fotografi. Posedala po stopnicah, jedla rogljičke in brala. Predvsem poezijo. Jehudo Amihaja. Thomasa Transtromerja. Uroša Zupana. Aleša Štegra. Potem je prišla Afrika. Zaradi knjig, kot je Barva sladke čokolade Sonje Porle. In ko sem Afriko dejansko obiskala, je prišlo branje afriških pisateljic in pisateljev. V kampusih ali v mestih, kot so Accra, Ile-Ife, Lagos itd., sem si kupovala knjige. Slabe izdaje. Ki pa jih, vse zvite in tudi popackane, seveda še danes hranim. Ko sem nasedla v Ljubljani, sem seveda začela sistematično prebirati sprotno slovensko produkcijo. Toda še vedno se me tu in tam prime tisto vznemirjenje in hrepenenje po novem in neznanem, kot pred več kot tridesetimi leti v knjižnici Polje. Najprej sem namreč bralka, ki vstopa v bazen tisočletne literarne tradicije, in šele potem pisateljica.«

Irena Cerar: »Ker je branje dragocena oaza svobode.«

Irena Cerar Fotografija: Luka Dakskobler

»Odgovor na vprašanje, zakaj berem, se z leti spreminja, tako kot se spreminjam jaz. Trenutno bi rekla, da je branje zame pomembno potovanje v neznano, vpogled v svetove, ki niso moji, ki jih ne živim in me morda v vsakdanjem svetu niti ne bi zanimali, a jim z branjem dam priložnost, da jih okusim, jim dam besedo – to me načeloma vedno vsak majčkeno spremeni v drugačnega človeka. Po drugi strani pa seveda še posebej uživam v avtorjih, pri katerih uzrem »svoje« teme, vprašanja, dvome, skrbi, veselja, skratka stvari, ki me osebno vznemirjajo ali privlačijo. Pri takšnem branju sem kot v ljubečem naročju. Pogosto predem! Knjige mi omogočajo nenehni dialog z zanimivimi, celo sorodnimi ljudmi, ki pa so lahko iz čisto drugih časov in dežel. Kakšna magija!

Zadnje čase pa mi je prostočasno branje, tisto, ki ni povezano z delom in kakšnimi novimi projekti, tudi dragocena oaza svobode. Tako kot narava; kraj, kjer sem lahko to, kar sem, kjer sem lahko »nekoristnostna« in kjer me storilnostna naravnanost družbe ter digitalni dražljaji ne dosežejo. Poletje je pred vrati in že odpiram široka vrata v to oazo.«

Vinko Möderndorfer: »Branje je velika šola pisateljevanja.«

Vinko Möderndorfer Fotografija: Wikipedija

»Zame je bilo branje vedno neke vrste pobeg. Pobeg iz resničnosti, seveda. Vsaka mladost je zagamana mladost in ko smo zelo mladi, beremo zato, da od zoprne mladosti vsaj malo zbežimo. Kasneje sem prišel do spoznanja, da je bolje brati zgodovinske romane, kot na primer strokovne zgodovinske knjige. Takrat se je moje branje spremenilo. Branje ni samo pobeg, je tudi najboljše, najbolj slastno izobraževanje. Balzac nam veliko bolj natančno pripoveduje o nekem obdobju, kot na primer zgodovinska razprava. Pisatelj opisuje ljudi, usode, detajle, posebnosti … življenje skratka. In to je veliko bližje resnici. Vedno se mi je zdelo branje romanov najboljša učna ura zgodovine, etike, estetike, moralnih vprašanj, družbene in socialne analize …

Hkrati pa se pisatelji, včasih se imam malo tudi za pisatelja, vedno največ naučimo od drugih pisateljev. Vsaj jaz sem se. Pisatelj vedno nadaljuje s pisanjem tam, kjer so končali njegovi literarni vzorniki. V tem smislu je branje velika šola pisateljevanja. Ne poznam dobrega pisatelja, ki trdi, da ne bere. Če to trdi, potem laže. Ampak, če laže pisatelj, je to že skoraj literatura.

Ja, beremo tudi zaradi občudovanja domišljijskih svetov, ki jih naravnost iz svoje glave, iz čistega ničesar, ustvarjajo mojstri besede. Ko beremo občudujemo tujo domišljijo in hkrati v tem občudovanju uživamo. Še vedno me pri branju navdušuje prav to: neskončna kombinatorika domišljije!

Se mi pa zdi, zadnje čase v branju predvsem uživam. Branje je užitek. Pa ne samo v dolgih vročih poletjih.«

Miha Kovač: Berem, da se poberem.

»Knjižica Berem, da se poberem, je očitno odprla kar nekaj relevantnih vprašanj, zanimivih za širšo bralsko skupnost, saj se trenutno prevaja – ali pa je že prevedena – v sedem jezikov. Po njej sem skupaj z svojim angleškim kolegom napisal še kratko knjižico Is this a Book?, ki bo julija izšla pri Cambridge University Press. V njej branje dolgih, linearnih besedil definirava kot eno od temeljnih lastnosti, ki določen medij ne glede na format naredi za knjigo in pri tem vljudno polemizirava z tistimi, ki denimo mislijo, da je knjiga orodje dominacije starih belih moških, in da je s kognitivnega stališča poslušanje knjižnih besedil enakovredno branju. Sam sem namreč v teh dveh letih debat in polemik po izidu Berem, da se poberem postal še bolj prepričan, da je branje knjig svojevrsten trening za mišljenje in empatijo, branje daljših, zahtevnejših besedil pa eden od predpogojev za to, da lahko razvijemo sposobnost kritičnega mišljenja. Digitalni mediji nam tovrstne sposobnost lahko pomembno ojačajo, a jih zgolj od njih ne moremo dobiti. Knjiga je morda res nekoč bila orodje za dominacijo belih moških, a te dominacije seveda ni možno ukiniti tako, da nehamo brati knjige; ravno obratno, edina rešitev je, da knjige kot eden od temeljnih kulturnih artefaktov z avtorskega in bralskega zornega kota postanejo enakovredna domena vseh. Še več: bojim se, da bo ena od osrednjih socialnih ločnic prihodnosti postala ločnica med tistimi, ki uporabljajo zgolj zaslonske medije in onimi, ki so poleg tega sposobni brati tudi knjige.«

Panorama 28. 7. 2022

Ponovno prebrano: Onettijeva Santa María

Fotografija: Wikipedija

Na kateri strani reke Río de la Plata leži mestece Santa María? Na nepravi, nedvomno. Bolj na strani Montevidea ali na strani Buenos Airesa? Mar je to pomembno? Kajti ko je Juan Carlos Onetti opazoval junaka Juana Marío Brauseno, kako je gledal doktorja Díaza Greya, ta pa trg Santa María v pristanišču skozi okno ordinacije, se je spominjal obiska mesta Paraná, v provinci Entre Rios v Argentini, ki je deloma dalo podobo Santa Maríii. Toda – je to res pomembno? Najpomembnejše je, da je Onetti Santa Marío moral ustvariti in jo je potreboval vsaj toliko, kot je Santa María potrebovala Onettija. Četudi ga je fasciniral Faulkner in je zato po njegovem vzoru ustvaril lastno Yoknapatawpho na nabrežju reke Río de la Plata; kajti potreboval je popoln nadzor nad pristaniščem – nadzor, ki ga zaradi političnih okoliščin ni mogel imeti ne nad Buenos Airesom ne nad Montevideom.

Onetti pokašljuje in kadi v Buenos Airesu, medtem ko ustvarja pristanišče Santa María. Po njegovih besedah je diktatura Juana Dominga Peróna izničila tisto, kar je sam imenoval Montevideo-Urugvaj, in skromno finančno stanje mu ni omogočalo, da bi se vrnil v svoje pristanišče. V času pisanja mu je tako primanjkovalo natančnejših informacij. Potreboval je poseben kraj, kamor je kasneje usidral Ladjedelnico, na katero je prav tako naletel, medtem ko je na drugi strani reke s stisnjenimi zobmi prenašal revščino. In večno vprašanje, ki visi v zraku, četudi morda trapasto: kaj predstavlja ladjedelnica?

Če želimo resnično umestiti njegovo Ladjedelnico, da bi določili kraj, kjer se nahaja – čeprav ga je možno prenesti, prestaviti – nam ta nenehno uhaja in se izgublja pred našimi koraki; nikoli na zavzame natančnega mesta in nikoli ne obstane. Z njo pridejo protagonisti Larsen, Gálvez in Kuntz in ženska v moških čevljih.

Juan Carlos Onetti Borges Fotografija: Wikimedija

Juan Carlos Onetti (1909–1994) je svojo pisavo brusil med Montevideom in Buenos Airesom, bival je v puščobni tropski tundri, v drugotnih, zapuščenih literarnih krajih, v umazanih uredniških pisarnah, da je pri življenju ohranjal tednik la Marcha in izdajal svoje knjige, ki so se dolga leta valjale na mizah po znižanih cenah, medtem ko si je ves literarni svet okoli vratu že zavezoval servete v pričakovanju tako imenovanega latinskoameriškega booma, ki je izza biljardne mize zvlekel tudi tega zagrenjenega starca in ga postavil pod žaromete mlačnega priznanja in ga oklical za strica oziroma botra magičnega realizma, kmalu zatem pa je vojaška hunta starca umaknila iz javnega življenja v psihiatrično ustanovo in ga tako kaznovala, ker je kot član žirije podelil nagrado kratki zgodbi, ki je kritizirala vprašljivo delovanje urugvajske policije.

Nato je prišlo izgnanstvo v Madridu, iz katerega se Onetti ni več vrnil na nobenega od bregov Ría de la Plata. V ekzil, ki ga lahko beremo tudi kot odsev prihoda enega izmed protagonistov romana, zvodnika Larsena, ki je bil prav tako padel v nemilost in s čolna sestopil in prispel v pristanišče Santa María, skupaj z debelo gospo, ki je imela v roki košaro z dojenčkom. Kot korake obupanega zvodnika, ki je samo nekaj dni kasneje, že na ozemlju ladjedelnice, brezvoljno in žalobno dvoril zabiti edinki nekega Jeremiasa Petrusa, lastnika razpadajoče ladjedelnice …

To je proza, ki je prežeta z večnim obupom, mračnostjo, neutolažljivostjo; Onetti v Ladjedelnici obda svoje protagoniste v plasti izgubljenih sanjarjenj, pretkanih laži in odtujenih čustev. Ta dolga veriga pomanjkanja zraka, ki jo je čutiti v njegovi prozi, se je začela nekega vikenda v Buenos Airesu, ko je mlademu Onettiju začelo primanjkovati cigaret – v mestu je ob sobotah in nedeljah vladala prohibicija pri prodaji tobačnih izdelkov in Onetti si ni priskrbel dovolj velike zaloge cigaret,  – tako da mu ni preostalo nič drugega, kot da je s pisalnega stroja odpihnil prah in se spoprijel s tesnobo, vse dokler ni končal prvih petintridest strani romana Vodnjak (El pozo).

V Ladjedelnici imamo opraviti z junakom, ki mu življenje ves čas uhaja, je brez motivacije, vdan v usodo, brez prefinjenosti, vedno znova ubira bližnjice, se vsako jutro obrije, se pogleda v oči v ogledalu in se prepozna zaradi nesreče in v nesreči. Človek, ki si k prsim prvič v življenju pritisne šopek vijolic pred cerkvijo, ko smrt ni več daleč, da bi jih podaril butasti, okorni ženski z gromkim smehom, s telesom jegulje, v trapastih, otroških oblačilih.

Ni naključje, da si Onettijev Larsen misli, »da bi nek verjetni bog moral nadomestiti pekel, kot si ga predstavljamo, z manjšimi, individualnimi pekli,« ko skupaj s prebivalci gleda, kdaj se bo prižgala lučka, ki naznanja vsakodnevno ponovno odprtje beznice Chamamé. Ta bar ni ne boljši ne slabši od česarkoli, kar se razprostira med Santo Marío in ladjedelnico. Povsod vlada nek splošen pekel, v katerem nesrečo nosijo vsa telesa, v katerih se kopiči zgolj mraz. In Larsen, ki se po besedah Díaza Greya ne zaveda »da se je rodil, zato da bo umrl,« temveč zato, da bi zmagoval in se postavil nad druge, svoj propad in brezsramnost razkazuje tudi tako, da išče zapuščene ulice, po katerih se odmev njegovih peta med hojo v tišini noči sliši glasneje.

Onetti, trpek urugvajski pisatelj, obkrožen s tradicijo domišljiske literature, je med prebavljanjem le-te počasi začel ustvarjati lastno fantastično urbano literaturo, ki govori o ločitvah, razhodih, trpinčenih življenjih, praznih obljubah ob glasbi tanga, ki odmeva v daljavah. Onetti je s Santa Marío ustvaril kraj, kjer je lahko svojo poetiko – poetiko nesrečnikov – izražal v kompleksnih in obenem preprostih strukturah, a vedno v propadajočem, dekadentnem okolju. In prav ta poetika – in ne pisatelj – je njegove junake vedno znova obsodila na eksistencialno bedo in polom. Onettijeva proza v Ladjedelnici in drugih delih tako ne more spregovoriti o srečnih družinah iz Tolstojevih romanov, za katere ruski pisatelj pravi, da so si med seboj vse podobne. Njegov literarni skalpel je lahko operiral le tam, kjer je bila socialna gniloba najbolj vidna; tam, kjer obsodba na neizogibni konec čaka vse in je po pisateljevih besedah najbolj očitna.

 *Ladjedelnica, prevedla  Alenka Bole-Vrabec. Murska Sobota: Pomurska založba, 1978.

Opomba:  

Juan Carlos Onetti Borges (1909-1994) je bil urugvajski pisatelj, ki je do diktature živel med Montevideom in Buenos Airesom. Je avtor ducata romanov, številnih zbirk kratkih zgodb, redno pa je pisal in objavljal tudi v dnevnem časopisju.

V Latinski Ameriki velja za enega najpomembnejših prozaistov, v Urugvaju je bil po padcu režima razglašen za najpomebnejšega pisatelja 20.stoletja, pogosto ga označujejo kot predhodnika sodobne latinskoameriške eksistencialistične proze in očeta latinskoameroškega booma. Cenjen je bil zlasti med svojimi kolegi in kritiki, med izgnanstvom v Madridu, kamor je prebegnil v sedemdesetih letih, je leta 1980 prejel nagrado cervantes. Kljub številnim priznanjem in naklonjenostjo kritike, njegova proza nikoli ni dosegla široke bralske publike, saj so njegova dela v veliki meri prežeta z mračnostjo, pesimizmom in brezupom.

Zadnjih deset let življenja ni več zapuščal stanovanja; obiske je sprejemal v svoji sobi, pil viski, kadil in bral. 

V slovenščino sta prevedeni deli roman Ladjedelnica in zbirka kratkih zgodb Žalosten kot ona in druge zgodbe (prevedla Neja Križan Žagar, Nova Gorica: Educa, Melior, 2008).

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Prizor iz filma Pokliči me po svojem imenu. Prizor iz filma Pokliči me po svojem imenu.
Seznami 26. 7. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Kam s poletno žalostjo ali zakaj še vedno nismo preboleli filma in knjige Pokliči me po svojem imenu?

Julij se mi vsako leto zdi kot konec zabave, ki je trajala celo noč. Počutim se, kot da bo sonce pravkar vzšlo, v sebi pa čutim težo celega sveta. In ne vem, kaj naj. Strokovnjaki pravijo, da je to posledica sezonske razpoloženjske motnje (angl. Seasonal Affective Disorder – SAD), ki jo večina ljudi povezuje z zimsko depresijo, redki zmagovalci pa za njo trpimo poleti.

Na spletu se najde 1001 nasvet, kako se poletni žalosti, melanholiji izogniti, jo ukrotiti, meni se pa zdi, da je lažje, če se ji prepustim. Melanholija je najbrž le vrsta žalosti, ki se pojavi, ko se zavemo, da je življenje inheretno težko in da sta trpljenje in razočaranje v jedru nas vseh. Ni nekaj, kar moramo pozdraviti in čemur se moramo upirati. Melanholija in žalost nista nekaj mračnega in nesrečnega, temveč moment, ko se brez besa in jeze sprijaznemo, da je svet poln neumnosti, pohlepa in cringe momentov, da je težko najti notranji mir in da bo vedno težko živeti tudi s tistimi, ki jih imamo najraje.

Žalost ne zadeva samo mene in tebe, ampak nas vse. Trpljenje pripada celotnemu človeštvu. In kot pravi James Baldwin: »Misliš, da se v vsej zgodoviti tega sveta nič ne more primerjati s tvojo bolečino in zlomljenim srcem, potem pa bereš. Knjige so me naučile, da so stvari, ki so me najbolj mučile, tiste, ki so me povezovale z vsemi živimi ljudmi, z vsemi, ki so kadarkoli živeli.« Zato je tu seznam knjig za kontekstualno poletno branje.

Sophie Mackintosh: Water Cure (Hamish Hamilton, 2018)

Distopična feministična maščevalna fantazija o treh sestrah na izoliranem otoku. Nekega dne oče Kralj odide, na otok pa naplavi dva moška in dečka. Pripovedi dominirajo misli dveh starejših sester, ki sta prepričani, da sta ob prihodu moških zboleli in zato uporabljata različne tehnike kaznovanja in samopoškodovanja, ki ju bodo bolezni ozdravile. Knjiga odraža realnost mnogih žensk, ki jih od majhnega učijo, da se je moških treba bati, saj so zmožni le nasilja in zlorabe.

»Vem, da bom umrla, če se me nihče ne dotakne. To vem že nekaj časa. Vedno se mi je zdelo, da tako ali tako potrebujem več dotikov kot drugi, z rokami se drgnem po njihovih ramenih ali laseh, ker se me izogibajo, ker mi nihče ni dodeljen. Nihče me nima zelo rad, že nekaj časa me nihče zares ne ljubi. Dneve, tedne sem preživela brez dotika, ko pa se ta zgodi, čutim, kako se mi koža tanjša, telo moram položiti na travo in žamet in vogal kavča ter komolce in stegna drgniti ob karkoli, dokler ne krvavijo.«

Andre Aciman: Pokliči me po svojem imenu (Modrijan, 2010)

Roman, ki je nož v srce. Sicer dokaj problematična pripoved o ljubezni med mladim Eliotom (17) in nekoliko starejšim raziskovalcem njegovega očeta, Oliverjem (23). Smo v ruralni Italiji sredi poletja, v nasadu breskev, v bližini ledenih tolmunov in soparnih podstrešij. Čar knjige se skriva v počasnem raziskovanju Eliotove povsem nove in (ne)prijetne strasti, ki na koncu ne pogoltne le njega, temveč tudi nas.

Roman bo najbrž bližje bralcem, ki so zaradi ljubezni že trpeli. Saj veste kaj pravi T. Wilder: »V ljubezni lahko služijo le ranjeni vojaki.«

Gillian Flynn: Ostrina (Mladinska knjiga, 2015)

Preberite knjigo, ampak oglejte si tudi serijo. Čimprej se podajte v žgoč Missouri, kjer umirajo mlada dekleta. Camille Preaker se vrne v domače mesto, ki je sicer dobro le v proizvodnji svinjine in alkoholikov, da bi poročala o zločinih – je polna pomanjkljivosti, poškodovana, povprečno slaba novinarka in odvisnica. Soparno mesto sredi poletja ima vonj po gnijočem mesu. Camillina mati je ženska brez ljubezni, vesti in duše, poročena z dolgočasnim Allanom.

»Mislim le, da nekatere ženske preprosto niso ustvarjene za materinstvo. Druge ženske pa preprosto niso ustvarjene, da bi bile hčerke.«

Bralci spremljamo, kako se Camille spopada z vrnitvijo v to peklensko luknjo in poskuša sestaviti sestavljanko o serijskem morilcu deklet. Ljubko in soparno branje.

Sylvia Plath: Stekleni zvon (Mladinska knjiga, 2011)

Zakaj padcu v norost rečemo »padec«, če pa gre v resnici za dokaj počasno drsenje v blaznost? Esther Greenwood je brilijantna, lepa, nadarjena, ampak se počasi, počasi poslavlja. V romanu spremljamo zlom mlade ženske. Njena norost je resnična in je tu. Smo v vročem New Yorku in smo v krutih kotičkih Estherinine psihe.

»Počutila sem se zelo mirno in prazno, kot se mora počutiti središče tornada, ki se mirno premika sredi hrupa okoli njega.«

Osamu Dazai: No Longer Human (New Directions Publishing Corporation, 1973)

Dazai mojstrsko ujame razmišljanje neverjetno razočaranega človeka, ne da bi bil pri tem banalen ali melodramatičen. Ta knjiga je o nas, ki včasih hodimo po svetu kot nekakšni veliki črni oblaki. Smo cinični, melodramatični, problematični in dramatični in bi radi raztrgali vsako stvar, knjigo, ki nam pride pod roke. Ampak če v tem poletju preberete le to knjigo, vam ne bo žal. Gre za roman, ki ga priporočam vsem, ki so to poletje nevzdržno žalostni in bi radi vsakdanjiku nadeli nekakšen normalen obraz. Delo, ki bi ga bilo nujno čim prej prevesti v slovenski jezik.

»Pomislil sem: ‘Hočem umreti. Hočem umreti bolj kot kdaj koli prej. Zdaj ni več možnosti za ozdravitev. Ne glede na to, kakšno stvar bom naredil, ne glede na to, kaj bom naredil, bo to zagotovo neuspeh, le še zadnja plast na moji sramoti. Tiste sanje, da bi se s kolesi odpravil na ogled slapa, oblečenega v poletno listje – to ni za takšne, kot sem jaz. Vse, kar se zdaj lahko zgodi, je, da se bo še en grd, ponižujoč greh naložil na drugega in bo moje trpljenje le še hujše. Hočem umreti. Umreti moram. Že samo življenje je vir greha.’«

Madeline Miller: Ahilova pesem (Sanje, 2022)

Ahilu je bilo usojeno, da bo postal najslavnejši bojevnik svojega časa. Ampak pred tem je le fant, ki odrašča v Ftiji s svojim prijateljem Patroklom. Ko sta oba stara trinajst, ju pošljejo v gore, da bi se tam izurila v močna bojevnika, saj trojanska vojna zahteva svoje. Ko iz Šparte ugrabijo Heleno, mora Ahil izbrati med večno slavo ali povprečnostjo. Madeline Miller je storila to, za kar so bili producenti filma Troja (2004) preveč strahopetni. Ostala je zvesta homoseksualnosti Homerjeve Iliade – Ahil in Patroklej sta bila strastno zaljubljena, kar je tudi vodilo v njuno pogubo. Pripovedi izpod peresa srednješolske učiteljice filologije zagotovo lahko očitamo marsikaj, ampak če bi se ponovno radi vrnili v žgočo Trojo, med krvave bitke, večno ljubezen in smrt, je to zagotovo roman za prihajajoči vročinski val.

Fernanda Melchor: Hurricane Season (Literatura Random House, 2017)

V središču romana Hurricane Season je skrivnostni umor v majhni mehiški vasi. Domačini so zloglasno sosedo, ki jo najdejo mrtvo plavajočo v vodi, klicali čarovnica. Govori se, da je na svojem domu hranila ogromne količine redkih kovancev in dragocenih draguljev, da je imela mistično moč čaranja in da je redno prirejala razvratne orgije. Roman je zgodba o čarovnici in njeni moči, ki jo ima nad prebivalci mehiške vasice La Matosa.

Roman je nasilen, mračen, jezik je nemaren, intenziven, v knjigi so posilstva, zlorabe, seks, droge, umori, homofobija, revščina, preveč alkohola in vsega, kar se povprečno prilagojenemu bralcu gnusi. Ampak saj nismo povprečni bralci, kajne? Upam, da čimprej prevedemo v slovenščino!

Herman Melville: Moby Dick ali Kit (Beletrina, 2022)

Priznam, da so nekatera poglavja o anatomiji kitov naporna in da vzamejo voljo do življenja. Vsekakor pa jamčim, da branja te knjige ne boste obžalovali. O tem velikem ameriškem romanu lahko rečemo skorajda karkoli, tudi slabega, ampak sama pripoved je osnovna kulturna referenčna točka, vir šal in aluzij, ki jih brez branja knjige ne boste nikoli razumeli. Potovanje po morju, ki je v resnici potovanje v norost. Norost, ki je postala mit, mite pa je dobro poznati. Ta knjiga se vam mora na neki točki v življenju, če ste bralec, preprosto zgoditi. Naj se vam letošnje poletje. Poglavja so kratka in lahko preberete le eno na dan.

Nekaj osnovnih tematik in zapletov, kvarnikov zagotovo že poznate, verjamem pa, da knjiga vsakemu posamezniku predstavlja čisto drugačno literarno zver. Podajte se na plovbo po morju z obsedenim kapitanom.

Panorama 24. 7. 2022

ANGEL UŽITKA ali Po Zlatoustovih stopinjah

Fotografija: Pexels

Nikoli ni daleč. Takšen užitek ima s svojim poslanstvom, da se mu predaja noč in dan, na več koncih in krajih hkrati. Zagreto rije po zemlji, dokler z mrmranjem nežne uspavanke ne spremi v spanje vseh semen, ki želijo spomladi vzkliti v novi budnosti. Neugnano poskakuje med visokimi, dišeče razcvetelimi majskimi travami z lahkotnostjo vetra, ne da bi za seboj puščal gaz, ki bi lahko jezila pridne kmete. Zakrohoče se v prasketanju isker in pokljanju lesa, ko se na mezeče deževen dan vnamejo polenca v kaminu. Zavzdihne od blaženega olajšanja, ko z bosimi stopali okusi mrzlino studenca. Brat med brati se leteč prekopicuje v jati električno modrih kačjih pastirjev.

Včasih sem neprodušno resna. Obtežuje me namišljena pomembnost, medtem ko v zategli glavi na trdem vratu tehtam misli in se mukotrpno trudim prikrajati zamisli, ki so s tolikšno zaupljivostjo skočile v moje naročje. Vsak angel lahko vidi, da so to le slabe razvade in mi to tudi večkrat na dan pove – je že tako, da se horde angelov sučejo okrog slehernika v lahkotnem trudu, da bi njihova sporočila dosegla zavest človeškega bitja. Angeli so mojstri špranj in največ možnosti, da jih zaslišiš, imaš, ko ti npr. med navijanjem špagetov paradižnikova omaka pusti rdeče stopinje na prav tisti beli srajci, ki je sploh ne maraš nositi, ampak misliš, da jo moraš, ali ko ti voznik avtobusa vrne za šestnajst evrov in štiriinštirideset centov drobiža v kovancih in boš z njimi lahko še dva tedna plačeval parkirnino in napitnino, čeprav se ti je rama opazno povesila, ko si pospravil denarnico. Že angeli na strehi čivkajo, da se misli v sproščeni glavi gibljejo bolj gibko in da se zamisli preobražajo same po sebi in same na sebi, brez nadležnih osti mojih špriklastih posegov. A je zdaj pač še tako, da so določene slabe navade v moji bivanjski vrsti visoko cenjene in se kot šele mlada odraščena predstavnica vrste spozabljam in brez smisla motrim motne oči pomembnosti.

Potem pa … prifrfota mimo mojega okna. Odpre mi oči, da nenadoma zagledam dobro vzdrževano mrežo odločne pajkovke, ki gnezdi (hvala bogu na zunanji strani) okna moje ustvarjalne sobe. Namigne na plešoče nožice mojstrice tkalke in naenkrat čas obstane. Brez misli sem vsa pri njej, pri čudenju nad čudovitostjo bitja, ki bi se ga sicer bala vzeti v dlan in ki ga ne bi vabila v svojo spalnico. Naenkrat vseh osem nožic požene v tek in se skrije za okvir – s tisočerimi nevidnimi nožicami pa se zgane v ponovni tek tudi čas – in v otroškem razburjenju se začnem ozirati za njim, ki me je pobožal po trepalnicah, da sem dvignila svoj pogled od filistrskih velepomembnosti k vsakdanjemu čudežu. Kam se je vendar skril, čemu je tako nemudoma zbežal od mene? Zavedeno s podobo sladkornega krilatca me preplavita hrepenenje in skoraj obup, ko mimogrede s svojo dlanjo še enkrat potegne prek mojega romantično pooblačenega čela, da spet pogledam skoz okno; in glej, čeprav še pred trenutkom tu, je že tam, žvižgajoč jaše na prosojni oblačici ognjenega zmaja, ki med letom kolca drobne oblačkaste cvetke.

Tedaj ne strpim več, resnost in obteženost sta se sesedli sami vase (ali druga v drugo, če jima je tako ljubše), polizali sta mi vse ušesno maslo in zanju nimam niti koščka svojega hleba potrpljenja več. Ven moraš, mi muzajoče prikimajo pisalni pribor in miza in stol in vse štiri stene, dve zeleni, ena roza in ena bela, ven moram, prav imajo, skozi okna moram, skozi vrata, ven, na prosto, poiskat svojo prostost, da me spet naseli. Moja prostost je preprost duh nevsiljive lepote, že od zibke zaljubljena vame in vztrajna v svoji veri, da spadava skupaj. Moja prostost je zaupna prijateljica angela užitka, druži ju veselje do radosti. Zmajski oblak in njegovo kolcanje sta se že razpršila v eter, kam naj zdaj krenem ljubljenemu dvojcu naproti? Mimo senene kopice, razcvetele cvetlice in lesketajoče vodice grem … ne, ne grem. Ne grem mimo. Zvijem se v klobko v vdolbinici senene kopice – in prostost in angel užitka me pikajoče žgečkata s slamicami. Do obrvi se potopim v cvetno čačo – spet srečam dvojico, v dišečo vonjavo ovito, ki mi prikliče nežne spomine nedolžnih pomladi. Z dlanjo rišem kroge po vodi in krogi se širijo, odmevajo v tok – njun pogled zagledam v lesketanju vode. Tako se ne obotavljam zlesti v vrh krošnje, ko od tam zaslišim razposajeno hihitanje: seznanim se z elegantno profesorico veverico, ki me mimogrede pouči o bistvenosti prožnosti ter se spoprijateljim s ptico, ki ji nato za kako urico grejem jajca, da si gre lahko malo pretegnit peruti in poiskat svojo prostost. Ko se mehko prižeta ob deblo spustim z vrha, skoraj splašim srno, ki se je poprej tam mirno pasla; moja svetla kompanjona pa jo pomirjujoče pobožata za ušesi, da obstane – tiho si občudujoče čudeče ogledujeva druga drugo.

Kakšna prostost: biti srna, biti ptica, biti veverica! Kakšen užitek: biti drevo, biti voda, biti cvet in senena kopica! Kakšna prostost in kakšen užitek: biti človek v tem razkošju bitij. Tako veselo radostna sem, da bi kar plesala – da bi kar pisala … da bi plešoče pisala! In s prostostjo, ki se je ugnezdila v meni, stečem proti domu, proti pisanim štirim stenam, proti stolu in mizi, proti svojemu pisalnemu priboru in zaslonu, ki je pravzaprav razgled skoz okno, tečem proti domu z angelom užitka ob sebi, tečem v želji po plesu, pisanju, tečem.

Pritečem. Postanem. Na pragu mojega doma: mlad moški, malo še fant. Ugledam ga, poznam ga. Ugleda me, pozna me. Tisti je, ki nima rad le mene-norico, ampak tudi seneno kopico, veverico, cvetlico in ptico. Moja prostost in angel užitka se umirita, nikamor več ne hitita. Tu sem, tu je, tu sva, tu smo. Sredi vsega živega. Najprej življenje, pisanje bo sledilo …

Je čas plesa in čas pisanja … združevanja s prostostjo in srečevanja angela užitka vse naokrog. Ali kot so že nekdaj stari modri dejali: edini greh je ne užiti od življenja podarjenih radosti – kar pa je takisto, kot biti slep za vsakdanje čudeže.

Silva Ponikvar in Karel Destovnik Kajuh. Silva Ponikvar in Karel Destovnik Kajuh.
Seznami 21. 7. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Deset stvari, ki jih moramo vedeti o Karlu Destovniku Kajuhu

Letos decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika Kajuha. Pesnik je umrl pri komaj enaindvajsetih letih, a je za seboj pustil bogato zapuščino v verzih in pismih. Njegovo pesništvo se mnogokrat identificira s partizanstvom, a kljub temu, da je tem idealom tesno zavezano in neločljivo od zgodovinskega prostora in časa, v katerem je nastalo, premore tudi globljo dimenzijo, ki prostor in čas presega ter se dotika univerzalno človeškega. V spodnjih desetih točkah izpostavljamo momente, ki so ključni za razumevanje njegove poezije.

Bil je upornik z razlogom

Karel oziroma Karol ali Karli, kot so ga ljubkovalno klicali najbližji, se je rodil v Šoštanju kot nezakonski otrok hčerke premožne meščanske družine in preprostega delavca. Tako je že v mladih letih izostril čut za razredno neenakost in okusil surovost delavskega življenja. Oče je delal v tovarni usnja, mati pa je pomagala pri vodenju družinske restavracije, kasneje pa jima je skupaj uspelo prevzeti kavarno in celo odpreti kino v prvem nadstropju hotela, ki je bil v lasti družine Karlove matere. Njegove najzgodnejše ohranjene pesmi segajo v leto 1938, ko je bil star komaj šestnajst let. Trdo življenje svojega očeta, dedka in strica, ki je bilo prežeto z alkoholizmom, je že takrat popisal v ciklu Obrazi, v katerem pokaže neverjetno razumevanje brezizhodnosti situacije, v kateri so bili delavci prisiljeni živeti. Zaradi vse večjega kulturnega in političnega udejstvovanja je bilo njegovo izobraževanje na celjski gimnaziji postavljeno na stranski tir, kot opisuje v pesmi Pismo iz internata: »A tu govorijo o drugih rečeh: / o zvezdah in kraljih nam tu govorijo … / o trenjih tam zunaj in živih ljudeh / pa vselej skrivnostno molčijo …«.

Prekmalu je odrastel

Kot večina mladih ljudi, ki so bili potisnjeni v izredne razmere vojnega časa, je bil tudi Karel prikrajšan za brezskrbno mladost. Kot pravi v verzih Naše pesmi: »Biti mlad v teh težkih časih, / to se pravi / brez mladosti biti mlad, / zreti starega sveta propad, / skrivati premnogo nad, / to se pravi biti mlad …«. Leta 1940 je bil iz gimnazije izključen, saj so pri njem zasegli ilegalno pismo, s katerim naj bi širil komunistične ideje. Ob okupaciji leta 1941, ko mu je bilo devetnajst let, je napisal cikel pesmi Okupacija, v katerem opisuje svojo izkušnjo v srbskem taborišču, kjer je preživel štirinajst dni, ko pa se je vrnil v domači kraj, so ga zaprli v šoštanjski zapor, kar popisuje v udarni pesmi Pet in dvajset, ki izpričuje neizmerno trpljenje, a tudi neizmerno upanje: »Proč jo vržeš, če pretesna je obleka. / Človek, novi človek vstal bo iz človeka!«. Po izpustitvi iz zapora v domačem kraju ni bil več varen, saj so ga okupatorske oblasti budno spremljale. Njegov pobeg v Ljubljano je postal neizogiben.

Nestalnost je bila njegova stalnica

Mladi poet je s prihodom v Ljubljano izgubil dom in se do konca življenja ni več imel priložnosti ustaliti. Njegovo bivanje v glavnem mestu je bilo polno negotovosti in skrivanja, da bi se izmikal oblastem je vsak dan spal pri drugi hiši. Na srečo je imel mnogo poznanstev, s svojo prodorno poezijo in karizmatičnim nastopom pa si je kaj kmalu utrl mesto v ilegalni kulturni srenji. Prirejali so recitale, dramske uprizoritve in podobne kulturno-družabne večere, na katerih so se spoznavali somišljeniki. Vse do leta 1943 je bilo ilegalno življenje za Karla dokaj mirno. Deloval je v Varnostno-obveščevalni službi (VOS), kar mu je prinašalo tudi nekaj zaslužka, kljub nevarnemu delu se je uspešno izmikal aretacijam, v njegovo življenje pa je vstopila tudi ljubezen. Leta 1943, še preden so se razmere zanj zaostrile, je imel priložnost spoznati Otona Župančiča, ki ga je sprejel z naklonjenostjo. Karel Destovnik je v tem obdobju ustvaril svojo najboljšo poezijo in nadgradil svojo mladostniško poetiko. Njegove pesmi so postale znane in se s prepisovanjem skrivaj širile po vsej Ljubljani in tako bodrile prebivalce okupiranega mesta. Posebej znan pa je postal po svojem nastopu, saj je pesmi znal recitirati z globokim občutenjem.

Imel je jasno začrtano poetiko

V času bivanja v Ljubljani je Karel dodobra utrdil svojo poetiko in se leta 1943 tudi poimenoval Kajuh, po domačem imenu kmetije njegovih prednikov v Šoštanju. Njegova dela pričajo o tem, da je minila doba »tihih pesmi«, »solzá« in »vzdihov«. Najčisteje to izrazi v svoji pesmi Poetom, v katerih pesnike »groznih dni« poziva k aktivistični poeziji, ki bo v ljudeh vzbudila pogum in jim dala moč za upor, pravi: »Ne peti, / rjoveti / bi morali v teh dneh, / poeti«. Piše s preprostimi besedami in ne eksperimentira s formo, a čar njegove poezije ni v tem. Z besedami je znal naslikati živo podobo svojega časa, njegove pesmi so izredno pripovedne in ob branju se nam njihova vsebina dobesedno izriše pred očmi. Je namreč izredno stvaren in ne zahaja v abstrakcije ter ne uporablja zapletenih metafor. Ta slog pa pravzaprav pritiče njegovi poetiki, ki kliče po poeziji za ljudi. Kajuh je začutil, da se stari svet končuje in prihaja novi, z njim pa tudi novi človek. Nad pogrebom tega starega sveta pa ni obupoval, temveč se je veselil spremembe, ki bo prišla, njegove pesmi zatorej ne napovedujejo zgolj konca, temveč so tudi polne upanja in vizij svetlejše prihodnosti. Tudi njegova ljubezenska poezija obljublja možnost srečne in brezskrbne ljubezni šele v osvobojeni domovini in prenovljeni družbi. Njegova ljubezen, čeprav silna, je bila v vihri vojne postavljena na čakanje.

Močno je ljubil

Kljub temu da je Kajuh pozival k angažirani poeziji, v svojem srcu ni mogel streti nežnih čustev, kot pravi v prvi pesmi cikla Ljubezenske: »Zato ti pojem pesem o ljubezni zdaj, / ko maral bi na glas rjoveti«. Pisal in pel jih je že v najstniških letih, ko je še bival v Šoštanju. Njegova prva ljubezen je bila Marija Medved, s katero ju je družilo kulturno udejstvovanje. V tem obdobju je napisal pesem Ti in jaz, ki v skladu z njegovo poetiko prerojenega sveta opisuje ljubezen med moškim in žensko, ki sta si tovariša, in se posmehuje erotični poeziji preteklosti, takole pravi: »A on je govoril: / »Nebeška opojnost je tvojih oči!« / Kaj meni nebeška opojnost oči! / Jaz ljubim ljudi, / ki gledati znajo z očmi!«. V tem klicu po enakopravnem odnosu je izjemno moderen, njegov pogled na ljubezen pa ni romantičen in morda prav zato učinkuje globlje in uspe izpričati predvsem človeškost. Z Marijo sta se kmalu razšla, o čemer priča pesem Ob slovesu, v kateri od žalosti izgublja besede in ji nazadnje sporoča le, naj gre svojo pot. Svojo veliko ljubezen, Silvo Ponikvar, je spoznal v Ljubljani na silvestrovanju pred novim letom 1942, v tem letu pa sta ljubimca sredi okupirane Ljubljane imela redko priložnost, da sta lahko v družbi drug drugega užila vsaj kanček normalne mladosti. Čeprav sta bila pri tem previdna, sta si privoščila izlete na Mirje, v Tivoli in na ljubljanski grad ter kopanje na Špici. A nemška vojaška policija mlademu pesniku ni za dolgo dovolila mirnega življenja, saj ga je v januarju leta 1943 začela ponovno intenzivneje iskati. Takrat mu je zatočišče nudila Silvina družina na Vošnjakovi ulici 22, kjer je bilo pomembno shajališče odpornikov. Hišo so okupatorske oblasti zato še posebej opazovale in redno izvajale racije. Silva je bila prvič aretirana že v decembru 1942, v zaporu je preživela tri mesece, Kajuh pa je medtem prenočeval pri različnih prijateljih in znancih. A sreča po Silvini izpustitvi iz zapora je bila kratka. Namenjena jima je bila še zadnja skupna pomlad pod krošnjo bujno cvetoče češnje, ki je nazadnje prerasla v simbol. Maja je bila Silva ponovno aretirana, za Karla pa je bilo bivanje v Ljubljani vse bolj nevarno in nevzdržno, zato je poleti leta 1943 mesto zapustil. Edini stik z ljubljeno so bila pisma.

V korespondenci je izpričal eno najlepših ljubezenskih zgodb okupirane Ljubljane

Poleg Kajuhovih pesmi so se kot pomembno pričevanje o življenju v nenormalnih okoliščinah ohranila pisma, ki sta si jih pošiljala s Silvo Ponikvar v obdobjih njenega prvega in drugega zapora. Mihael Glavan je v knjigi Ljubimca z Vošnjakove ulice (2014) zbral dvanajst Kajuhovih in kar šestindvajset Silvinih pisem, verjetno pa bi bila številka še veliko večja, če bi se ohranila vsa pisma, ki sta si jih izmenjala. V pismih se izražajo močna čustva ne le erotične ljubezni, temveč predvsem iskrenega tovarištva. Zaljubljenca sta v temnih časih drug drugemu uspela prižigati plamen upanja, da bosta, potem ko bo skupni boj za svobodo in novo domovino končan, lahko uresničila svojo ljubezen, si ustvarila družino in vzgajala otroke v miru. Pa vendar se nista slepila – živela sta v nevarnih časih in kot upornika sta bila še posebej izpostavljena. Silva se je kasneje spominjala njune obljube drug drugemu, da po smrti enega od njiju drugi nadaljuje, živi polno življenje, in to globoko ljubezen deli z nekom novim. V  zaporu si je Silva močno želela predvsem Kajuhovih pesmi, ki se jih je učila na pamet, v enem izmed pisem ga na primer prosi: »Piši mi kmalu zopet in še pesmice.« Karel ji je že v času njenega prvega zapora podaril zvezek, v katerega je z lepo pisavo izpisal petinštirideset svojih pesmi skupaj s komentarji.

Češnjev cvet je postal njegov simbol upanja

Ljubezen do Silve je skupaj z ljubeznijo do domovine in upanja na njen preporod rodilo Kajuhove najlepše in najbolj poznane pesmi. V ciklu Ljubezenske se napaja v spominih na kratko obdobje, ki sta ga s Silvo preživela v miru, osrednji simbol pa postane češnja, ki se je bohotila na vrtu hiše na Vošnjakovi 22. Njeni cvetovi so v mladih ljubimcih zbujali upanje v njuni zadnji skupni pomladi. Najbolj udarno se to izrazi v slavni pesmi Bosa pojdiva, kjer je belina češnjevih cvetov postavljena nasproti temi grobov ubitih talcev. Zanje ni več upanja, a upanje ostaja za tiste, ki pridejo za njimi – v spomin jim bodo na grobove nosili češnjeve veje. V pesmi Češnjev cvet pa le-ta briše malodušje v srcih od vojne utrujenih ljudi. Zdi se, da pesmi nagovarjajo prav Silvo, saj je ona edina, ki je točno vedela, o kateri češnji govori Kajuh. Čeprav je metafora razumljiva vsem bralcem, sta le onadva vedela, kje se je le-ta porodila. Karel je v pismih Silvi obljubil: »V pesmih Ti bom postavil spomenik …«  – glede na to, da so pesmi iz cikla Ljubezenske njegove najbolj poznane, Bosa pojdiva pa je tako rekoč ponarodela, lahko rečemo, da mu je to nedvomno uspelo.

Pod češnjo je zakopal zaklad v pločevinasti škatli

25. avgusta 1943 je Karl Destovnik Kajuh zapustil Ljubljano in odšel v dolenjske gozdove, »na varno«, med partizane na osvobojenem območju. Pred odhodom je na Silvino prošnjo zvezek svojih pesmi zakopal pod njuno češnjo na vrtu hiše na Vošnjakovi. Te so luč dneva ponovno ugledale, ko je bil Kajuh že pokojen. Silva jih je izkopala nekaj mesecev pred koncem vojne, jih iz strahu, da bi jih našli belogardisti, skrila drugje ter ponovno izkopala po vojni. Kasneje jih je predala Slovenskemu knjižnemu zavodu in zbirka Kajuhovih pesmi je izšla leta 1949. Silva o izidu ni prejela niti obvestila, poslali ji niso niti enega izvoda zbirke.

Svojo prvo in edino zbirko je izdal v gozdu

V partizanih prave priložnosti za pisanje pravzaprav ni bilo, zato je korespondenca Kajuha in Silve kmalu zamrla. Tudi pesmi je v tem zadnjem obdobju napisal malo, saj je bilo umetniško delovanje v takšnih razmerah skorajda nemogoče. A vseeno se je Kajuh kot vodja kulturniške skupine, skupaj z ostalimi kulturniki, ki so delovali v XIV. diviziji, trudil krepiti moralo z udarniškimi pesmimi, ki jih je znal recitirati s takšnim žarom, da je z njim vnel vse, ki so ga poslušali. Njegovi tedanji sodelavci so ohranili posebej topel spomin na to, kako je recitiral Slovensko pesem, ki je bila napisana še v Ljubljani. Vera Hreščak je zapisala, »da se je zdelo, da res govorijo množice tlačenega in trpinčenega ljudstva«. Najbolj odmevna pesem, ki jo je napisal v partizanih, pa je bila Himna XIV. divizije, ki jo je uglasbil Sveto Marolt. V pozni jeseni leta 1943 je bila v osemintridesetih izvodih natisnjena prva Kajuhova pesniška zbirka s preprostim naslovom Pesmi. Kar mu ni uspelo v Ljubljani, je dovršil v stari baraki na Notranjskem. Pri tem mu je pomagala soborka v kulturniški skupini, plesalka Marta Paulin – Brina, ki je pesmi natipkala po Kajuhovem nareku. V kakšnem odnosu sta bila, ni popolnoma jasno, izpričano pa je, da se je med njima spletla prav posebna vez, nemara zato, ker sta skupaj tako rekoč zrla smrti v oči. Če je Kajuh pred odhodom verjel, da ga čaka »lahka in nenevarna služba«, kot je pisal Silvi, se je to z vsakim dnem v gverili izkazalo za manj resnično. Pozimi se je XIV. divizija podala iz osvobojenega območja, preko Hrvaške na Štajersko, in na poti bíla hude boje. Kajuh je uspel preživeti vse in se prebiti skoraj do domačega Šoštanja, ko je bil ustreljen.

Njegova pesem odmeva še danes

O Kajuhu in njegovem delu se je po vojni veliko govorilo, saj so njegove pesmi šele takrat zares ugledale luč sveta. Celotne Kajuhove zbrane pesmi so izšle leta 2020 pri založbi Litera, uredil jih je Vlado Vrbič. Mihael Glavan je leta 2014 pri Mladinski knjigi objavil že omenjeno korespondenco med Kajuhom in Silvo Ponikvar pod naslovom Ljubimca z Vošnjakove ulice. Vendar pa ta ni izčrpala vseh pesnikovih dopisovanj – ta je pod naslovom Kajuh dopisovanja zbral Miklavž Komelj ter dodal obširno spremno besedo. Knjiga je izšla letos pri založbi Litera.

Karel Destovnik Kajuh je v svojih pesmih opisoval burni predvojni in vojni čas, ki pa je bil tudi čas revščine, neenakosti, diskriminacije, strahu in vsesplošnega nezaupanja. Občutja, ki jih ob teh družbenih pretresih izpoveduje, ostajajo aktualna še danes, celo vedno bolj. Zaradi njegove vloge v narodno osvobodilnem boju ter njegovega tragičnega konca pod streli slovenskega kolaboranta v nemški vojski, je po smrti Kajuh postal narodni heroj in malodane mitološka osebnost, njegova poezija pa hvalnica sistemu. Vendar pa je bil Karel Destovnik predvsem preprost fant, ki v težkih trenutkih ni izgubil poguma, in kar mu daje posebno veličino, ni izgubil upanja, nežnosti in človečnosti, o čemer pričajo njegove pesmi. V tem lahko njegovo junaštvo vidimo danes.

Kritika 18. 7. 2022

Plečnikovo potovanje po Italiji

Plečnik v Wagnerjevi delavnici, fotografija iz okrog 1895.

Živimo v dobi elektronskega branja. Večinoma beremo kratke članke ali kratke zapise na spletu. Tudi branje revij, časopisov in knjig se je premaknilo na telefone in prenosnike. Zato se zdi v času e-knjig čudovita, fizična knjiga, retro in nepotrebna. In zato sem bil zelo prijetno presenečen, ko sem prejel knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, 1898–1899 založbe Beletrina. Avtor je France Stele, ugledni umetnostni zgodovinar in Plečnikov tesni prijatelj, a je v resnici tudi čudovit mozaik prispevkov drugih avtorjev. Vključuje esej Petra Krečiča, danes vodilnega strokovnjaka za Plečnika, Plečnikova pisma, večinoma napisana bratu Andreju med potovanjem po Italiji, pa tudi Steletovo besedilo o tem, kako je Italija vplivala na Plečnikovo delo. Temu so priložene še lepe ilustracije, tako Plečnikove skice kot umetnostna dela in spomeniki, ki so ga navdihnili na njegovem potovanju. Rezultat je celovita podoba mladega umetnika, ki je ravno prejel prestižno Rimsko nagrado na vodilni arhitekturni akademiji tistega časa, Wagnerschule na Dunaju, za pripravo najboljšega končnega projekta. Štipendija za potovanje, Staatsreisestipendium, je Plečniku omogočila raziskovanje Italije – gre za potovanje, ki je odločilno vplivalo na njegovo kariero. In zelo primerno je brati o tem potovanju v fizični obliki, v čudoviti knjigi s svilnatim papirjem in reliefno pretisnjenimi platnicami. Knjiga o največjem slovenskem umetniku je hkrati tudi sama umetniško delo.

Plečnik se je odpravil na svoje potovanje novembra leta 1898. Najprej se je ustavil v Benetkah. Tja je prispel poln samozavesti in vneme. Toda samozavest se je kmalu začela majati. Bil je presenečen in osupel nad videnim, saj so bili po njegovem mnenju arhitektura Dunaja in vse, kar se je naučil v svojem študiju, v luči Italije povsem nepomembni. Svojemu bratu Andreju je pisal: »Vse, kar je tukaj staro, je neverjetno lepo; in vse, kar je tam [na Dunaju] novega, se zdi tako povprečno.« Toda videno ga je prepričevalo v še nekaj. Svojemu prvemu biografu, Kosti Strajniću, je povedal, da so po njegovem mnenju Benečani zagotovo slovanskega izvora. V beneški arhitekturi je videl melanholično lepoto, ki je bila po njegovem mnenju slovanska lastnost. To se je izkazalo za fantazijo, ki jo je Plečnik s svojo arhitekturo manifestiral oziroma resničil.

Obsežna pisma domov razkrivajo, kako pretresen je bil, ko je bil soočen s čudesi italijanske arhitekture. Nihal je med občutki navdahnjenosti in brezupja. Kot je zapisal Peter Krečič, se »dvom vase in pritoževanje nad lastno nezadostnostjo izmenjujejo s trenutki ponosa, ko izziva velike umetnike in njihove dosežke.« Toda Krečič nadaljuje, da njegova pisma »odražajo tudi ogromno energije, ki je vidna tako v njegovem ustvarjalnem delu kot tudi v njegovi neomajni veri v družino in domovino.« Valovi sramu in panike kažejo, da je Plečnik predeloval svoj čustven odziv na arhitekturo, ki ga je ganila na izredno globoki ravni, v primerjavi z njegovim teoretičnim, logičnim, sorazmerno brezčutnim odnosom do avstro-ogrske in secesijske arhitekture. Hkrati je dvomil v izobrazbo, ki jo je dobil, in je v zastrašujoči veličini Italije videl področje možnosti, ki mu je bilo doslej zakrito.

Toda čudesa Benetk so bila presežena, ko ga je pot peljala proti jugu. Med znamenitostmi, ki so ga najbolj navdušile, je v svojih pismih omenjal gozd stebrov pred Santissimo Annunziata in Michelangelovo Laurentianovo knjižnico v Firencah ter Peruzzijevo Palazzo Massimo alle Collonne v Rimu. Tam je zapisal: »Moj Bog, kakšno pusto slamo mlatimo na Dunaju, a smo jo morali mlatiti, sicer ne bi mogli razumeti teh stvari.« Prvič lahko v Plečnikovih pismih razberemo navdušenje, da ima priložnost za teoretiziranje. Prvič se je srečal s stavbami, ki so kristalizirale teoretične koščke, ki jih je vsrkal na Dunaju.

Plečnikova skica mosta na vrveh čez Arno v Firencah.

Plečnik je vse, s čimer se je srečal, posredoval nazaj v svojo domovino. Na primer, v Santo Spirito v Firencah je našel model za zasnovo trga pred ljubljansko stolnico. V svoj dnevnik je zapisal: »Prihajam k izročilu svoje domovine; njena tradicija in njene potrebe so zakoreninjene v meni; in zdaj dvomim, ali iščem pravo stvar, v katerih točkah bi se moral od njih ločiti itd.« Ob branju Plečnikovih zapisov iz tega časa morda opazimo občutek lastnega samopomilovanja in prepričanja, da je eden redkih Slovencev, ki so mu bila razkrita čudesa italijanskih umetniških zakladov.

Najprej je sklepal, da so se Slovenci veliko naučili od Italijanov. Toda njegova teorija se je kasneje razvila v bolj specifično prepričanje: da so bili prvotni naseljenci na območju Slovenije Etruščani. To je temeljilo na članku M. Žunkoviča iz leta 1910, ki je na podlagi etruščanskih arheoloških odkritij v Sloveniji izdelal zapleteno teorijo. Plečnik je v svoje delo vpletel svojo različico etruščanskih arhitekturnih elementov, kot da bi želel konkretno opredmetiti teorijo, ki je imela le zanemarljive arheološke temelje.

Plečnik je v Rimu preživel tri mesece. V tem času je pisal bratu Andreju, naj mu pošlje fotografijo ljubljanske mestne pokrajine, da bi lahko v Rimu razmislil o strukturi mesta. Ker je leta 1895 močan potres uničil velik del Ljubljane, so mestne oblasti prosile za predloge za obnovo mesta. Čeprav Plečnik ni posredoval predloga, je pa že razmišljal, kaj bi lahko storil, če bi imel možnost sodelovati pri obnovi – želja se mu je v kasnejših letih izpolnila.

Izkazalo se je, da je v času katastrofe, kot je bil ta potres, dobro, da je bila Slovenija pod oblastjo Habsburžanov. Ljubljana je z ugodnimi posojili iz Dunaja lahko zbrala sredstva za obnovo mesta. Županov urad je objavil odprt razpis za načrte za obnovo mesta. Župan Peter Graselli je stopil v stik z avstrijskim arhitektom Camillom Sittejem, avtorjem ugledne knjige o urbanističnem načrtovanju, ter ga prosil, naj predloži načrt za obnovo mesta.

Camillo Sitte je bil vodilni strokovnjak na področju teorije načrtovanja mest in urbanističnega razvoja. Potoval je po Evropi, da bi ugotovil, kaj naredi mesta prijetna in nemoteno delujoča. Njegov glavni dosežek je bila publikacija iz leta 1889, Der Städtebau nach seinen künstlerischen Grundsätzen (Načrtovanje mest po umetniških načelih). V njej se je zavzel za mesta nepravilnih oblik (ne na mreži), polna prostornih trgov, posejanih s spomeniki. Druge Sittejeve teorije načrtovanja mest vključujejo občutljivost za estetiko, ne glede na zgodovino območja, z idejo, da morajo novi urbanistični načrti upoštevati sodobne potrebe in estetiko, ne pa biti hlapčevsko vezani na zgodovino. Zagovarjal je vijugaste, srednjeveške mestne načrte, ne pa sodobne prometno usmerjene mreže. Menil je, da spomeniki, denimo kipi in cerkve, ne smejo biti izolirani, temveč postavljeni sredi mestne pokrajine, da so dosegljivi pešcem. Raje je imel mesta, ki so sledila atenskemu zgledu, vključno s forumom in agoro. To je ideja, ki jo je Plečnik skoraj v celoti sprejel.

Predloge za obnovo mesta sta posredovala Camillo Sitte, ki je bil povabljen, in Maks Fabiani, ki ni bil povabljen, a je kljub temu predložil načrt. Fabianija bomo podrobneje obravnavali kasneje. Mestni svet je na koncu za glavnega urbanista izbral prav njega.

Plečnik ni imel nobene neposredne vloge pri popotresni obnovi. Šele po vrnitvi v Slovenijo iz tujine leta 1921 je začel delovati v mestu. Od tega trenutka do smrti je imela gradnja Ljubljane skoraj v celoti Plečnikov pečat. 

V Rimu lahko vidimo znake, da je Plečnik začel o sebi razmišljati kot o pomlajevalcu arhitekture Slovenije in njenega glavnega mesta. Eden od razlogov, da je brata prosil za razglednico Ljubljane, je bil ta, da je lahko začel razvijati lastne idejo za njeno rekonstrukcijo. Pozorno je spremljal proces obnove Ljubljane, dokler ni začel sam prispevati k njemu.

V tujini se je Plečnik zagotovo uveljavil in prišel do samoopredelitve. Zapisal je: »Imamo svojo prvotno silo, a tudi mi bomo morali za to še nekajkrat v Rim, ter da je »v Rimu in Firencah videl preveč lepote.« Posledično ga po vrnitvi v Wagnerjev atelje leta 1899 ni več zanimala secesijska arhitektura ali art nouveau. Od vseh njegovih zgradb bi lahko samo za Langerjevo vilo rekli, da je pod močnim vplivom art nouveaja. Zacherlova hiša ima tudi elemente art nouveaja, vendar je ne moremo šteti za primer tega gibanja.

Med številnimi zgradbami, ki so bile za Plečnika na njegovem potovanju še posebej pomembne in so nanj vplivale, so bile v njegovih pismih in zapiskih poudarjene naslednje: Kupola Stolnice svetega Marka v Benetkah; fasada vile Federica Zuccarija v Rimu, ki je v opeko vključila drobce kamnov, in Palladijeve vile v Benečiji;  kupola Teodorikovega mavzoleja v Raveni, Peruzzijeva Palazzo Massimo alle Colonne v Rimu, občudovanje katere ga je pripeljalo do semperskega sklepa, da so sodobni materiali nepomembni, da sta opeka in kamen večni medij za trajno, pomembno arhitekturo: Basilica della Santissima Annunziata; Michelangelova Laurentianova knjižnica v Firencah, o kateri je Plečnik zapisal, da je »Michelangelo pokazal, da je celo stebre mogoče spremeniti,« kar je cilj, ki si ga je Plečnik zadal v svoji vse življenje trajajoči ljubezni do preoblikovanja stebra. Plečnikove skicirke so polne manierističnih in baročnih motivov. Renesančne in romanske strukture, ki jih je videl, so nanj naredile manjši vtis ter so v manjši meri vplivale na njegovo delo, medtem ko je v mnogih poznejših Plečnikovih delih, zlasti tistih, ki so nastala v Sloveniji, mogoče opaziti poklone italijanski manieristični in baročni arhitekturi.

Po srečanju s sredozemsko Italijo je Plečnik iskal nekakšno združitev novih spoznanj s svojo prejšnjo nagnjenostjo do germanske kombinacije racionalizma z misticizmom. Plečniku se je začelo zdeti, da lahko Slovenija, dežela med Sredozemljem in germanstvom, predstavlja prostor, ki tako fizično kot teoretično, v smislu občutka vzdušja (stimmung), prepleta to dvoje. Domovina mu je ponudila paleto, na kateri je lahko ustvaril svojo idealno združitev italijanske čudežne dežele sredozemskega manierizma in baroka ter elementov Semperja, Wagnerja in secesionističnega Dunaja, s katerimi je odraščal.

Slovenija se je fizično res nahajala med Italijo in Avstro-Ogrsko, toda ali je res predstavljala združitev ozračja dveh različnih kultur ali pa je Plečnik ta koncept dobronamerno vsilil svoji domovini ter ga uresničil s svojimi arhitekturnimi stvaritvami, je odprto in fascinantno vprašanje. Je v Sloveniji vedno prevladovalo vzdušje, ki je bilo preplet Sredozemlja in Tevtonije? Ali pa ga je Plečnik v svoji domovini iskal, ga projiciral nanjo in ga nato uresničil, ko je dobil priložnost ustvariti tako količino del, da je postal slovenski narodni arhitekt?

Plečnik je prekinil svoje potovanje, ko je v Parizu po potovanju po Italiji izvedel, da mu je umrla mati. V Ljubljano se je vrnil zgodaj poleti leta 1899.

Preskočimo v času naprej v leto 1919, ko je ustanovitev Univerze v Ljubljani skupaj z nakupom stanovanja Plečnikovega brata Andreja Jožetu Plečniku omogočila bivanje v domačem kraju in zaposlitev – poučevanje arhitekture na univerzi. Po potresu leta 1895, ki je poškodoval ali uničil okoli 15 odstotkov središča Ljubljane, so bili potrebni arhitekti za obnovo mesta. Ljubljana je imela srečo, da je bil Plečnik na pravem mestu ob pravem času. Njegovo delo je bilo tako napredno in izrazito, da večina slovenskih politikov še ni bila pripravljena na njegovo vizijo. Lahko pa se je zanesel na Matka Prelovška (vodja ljubljanskega mestnega gradbenega urada v letih 1914–1937) in Franceta Steleta (1886–1972), ki sta mu stala ob strani kot prijatelja in odločna podpornika. Dobro in učinkovito so sodelovali ter se pogosto izognili utrujajoči in počasno premikajoči se birokraciji.

Ta čudovita knjiga torej predstavlja poglede Plečnika in Steleta na Plečnikov čas v Italiji, kaj je videl, kaj si je o tem mislil in kako je to vplivalo na njegovo kasnejše delo. Hvaležni smo lahko za kanček analogne lepote v našem digitalnem času.

Knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, 1898–1899, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Kolumna 15. 7. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Spreminjanje navad kot zdravljenje odvisnosti

Bežeč pred vročinskim valom, ki je zajel tudi severni del Evrope, sem se znašel na jezeru Liepnitz, nekaj deset kilometrov severno od Berlina. Sredi lepega podolgovatega jezera se nahaja lep, podolgovat otok. V koči ob pristanu dobite pivo in morda tudi klobaso, popoldan, ko pridelajo dovolj sončne energije, še sladoled. Malo naprej so prvi šotori čez večji del otoka razpotegnjenega kampa. Na otoku sta dve plaži, mit in ohne, za kopanje s kopalkami in brez njih. Tu je skratka vse, kar človek potrebuje za prijeten oddih.

Voda v jezeru Liepnitz je bila tisto nedeljo ravno pravšnja za ohladitev, posedanje v senci dreves ob vodi pa, vsaj dokler se popoldan ni na njej zbralo preveč prebežnikov iz vrelega mesta, meditativno. Gozdnata, neokrnjena obala jezera me je na trenutke spominjala celo na jezera na otoku Mljet, ki so bila vsaj med pandemijo meditativno spokojna, in ta primerjava mi je neprestano vsiljevala vprašanje: Zakaj Nemci poleti rinejo čez celo Evropo, da bi se prebili do kampov v Vrsarju ali Poreču?

Jezero Liepnitz je namreč le eno brezštevilnih brandenburških jezer, ob katerih se da prijetno počitnikovati in se pri tem izogniti uram čakanja pred predorom Karavanke, gnečam na ljubljanski obvoznici, kilometrskim zastojem na mejnem prehodu Gruškovje ter namrgodenim hrvaškim natakarjem, ki vam strežejo aperol spritz za osem evrov.

Vprašanje o smiselnosti počitnikovanja na drugem koncu sveta je seveda eno temeljnih vprašanj našega časa. V času pospešenega globalnega segrevanja so domala vsa potovanja postala pregreha in ena od najpogostejših vedenjskih sprememb, ki nam jih svetujejo v svojih priročnikih za življenje v času apokalipse, je prav odrekanje nenujnim potovanjem. Kolesarite v službo, jejte manj mesa, kupujte lokalno pridelano hrano, ogrevajte se s plinom ali sončno energijo in dopust preživljajte doma.

In če lahko v butični Sloveniji, kjer si letovanje brez bonov lahko privoščijo le šejki, oligarhi in Norvežani, to morda komu zveni rahlo cinično, v Nemčiji zveni precej razumno. No, vsaj meni je tako zvenelo, ko sem se odrinil od drevesnega debla in se obešen na visečo vrv zagugal proti modrikasti gladini jezera Liepnitz in kmalu zatem pristal v osvežujoči globini. In v tistem trenutku sem se resno spraševal, v čem je privlačnosti Mediterana v juliju in avgustu, ko se morje segreje do skoraj trideset stopinj, plaže pa prekrije nepregledna množica na soncu pražečih se teles.

A tega vprašanja v resnici nisem naslavljal na Nemce, ki so se skupaj z mano kopali v jezeru Liepnitz ali posedali ob njem, temveč nase. Vse odkar je postalo jasno, da moramo ljudje, če želimo preživeti, spremeniti svoje navade, se namreč sprašujem, ali bi se lahko v celoti odpovedal potovanjem. In skoraj v isti sapi se sprašujem, zakaj mi je že sama misel na to tako zelo boleča. Brez težav se namreč v mislih odpovedujem vožnji z avtomobilom, četudi ne Ljubljana ne Slovenija nimata urejenega javnega prometa, ki bi lahko nadomestil uporabo avtomobila. Brez težav se v mislih odpovedujem rednemu uživanju mesa, pravzaprav sem se mu že odpovedal. A potem ko me je pandemija za dve leti in pol priklenila v Evropo oziroma v bližnjo okolico Slovenije, mi je še bolj kot prej jasno, da se bom potovanjem zelo težko odpovedal.

Prav izkušnja zaprtosti državnih in celo občinskih meja, ki mi je omogočila, da sem odkril številne lepote bližnje okolice Ljubljane, se prepričal o prijetnosti kopanja v različnih slovenskih jezerih, užival na letovanju na Koroškem in se kot majhen otrok veselil potovanja na Dunaj, je namreč močno utrdila moj vtis, da se usodna privlačnost potovanj skriva v odmikanju od doma. Dlje kot odpotuješ, močnejši je občutek odmika.

Če sem prej o odmikanju razmišljal zgolj metafizično, sem v pandemiji začel resnično sumiti, da ima naše telo zmožnost zaznavanja oddaljenosti od doma, da torej obstaja neke vrste gravitacijska sila, ki nas potiska k domu, in da zato v vsakem trenutku mi nezavedno čutimo, kako zelo smo oddaljeni od izhodišča, kako zelo smo odmaknjeni od tistega, kar je najbolj naše. Tujost je, z drugimi besedami, lahko morda tudi fizikalna sila.

Noben izlet, ki sem si ga privoščil med pandemijo, ni namreč uspel v meni obuditi tistega čarobnega občutka, ki sem ga prvič doživel pred zdaj že skoraj dvajsetimi leti, ko sem prvič pristal v Aziji, na letališču v Kuala Lumpurju. Ker sem se takrat še bal letenja, se mi je zdelo, da sem zgolj začutil olajšanje, ker sem preživel svoj daleč najdaljši let v življenju, a kadarkoli sem v naslednjih letih pristal na kakšnem oddaljenem kontinentu, se je občutek ponovil. In razmišljam, da je morda ta občutek neke vrste odtrganje telesa od doma, od sile, ki ga veže k domu. Telo prispe izven dosega oziroma izven območja signala, iz česar se s časom razvije povsem fizična potreba po odmiku, po odtrganju. Potovanja tako postanejo fizična potreba, ki jo preprosto moraš potešiti.

Morda nekaj sorodnega čutijo tudi alpinisti, ko se vedno znova vzpenjajo visoko v gore, v nikomur dosegljive višine, morda je to tisti znameniti klic gora, o katerem govorijo. Morda se njihova telesa šele visoko nad oblaki odtrgajo od sveta tu spodaj.

A če je odvisnost od potovanj v daljne kraje ali alpinizma družbeno sprejemljiva, ljudi, ki radi nakupujejo, se vozijo naokrog z urbanimi terenci ali gliserji, ali zgolj kadijo cigarete, naša družba rada obtožuje nevestnega, neetičnega, celo nečlovekoljubnega vedenja. Čeprav gre v vseh primerih le za različne navade in razvade, ki so s časom prerasle v fizične potrebe in ki se jim zato ljudje težko odpovedo. Epidemija je sicer pokazala, da se ljudi lahko zelo preprosto prisili, da svoje navade spremenijo za kratko, časovno omejeno obdobje, pokazala pa je tudi to, da kratkočasna opustitev navad ni niti približno enaka dolgoročni, trajni spremembi življenjskega sloga. Po koncu pandemije se nas je namreč velika večina zatekla nazaj k staremu načinu življenja, vključno z najbolj zaničevanim početjem, kot je križarjenje po Mediteranu ali Karibih.

Da je navada železna srajca, žal ni le puhel pregovor, temveč kruta resnica, in če se strinjamo, da bomo morali za preživetje dejansko začeti spreminjati svoje navade, se o tem ne moremo pogovarjati lahkotno, kot se v jutranjih oddajah pogovarjamo o stilski preobrazbi ali kot se na pikniku s prijatelji menimo o menjavi ponudnika internetnih storitev. Spreminjanje človekovih navad in razvad je zapleten, mučen in dolgotrajen proces z negotovim koncem in tega ne moremo prepustiti radijskim voditeljem, lifestyle revijam in selfhelp filozofom. Prav tako ni dovolj reči, naj vsak od nas začne sam pri sebi in za začetek spremeni eno svojo škodljivo navado.

Če je namreč naša usoda v določeni meri res odvisna od tega, kako zelo bomo mi v bližnji prihodnosti sposobni spremeniti svoje vedenje, potem se pač moramo zresniti in se o spreminjanju lastnega vedenja pogovarjati z enako resnostjo, kot se pogovarjamo o alternativnih virih energije.

Lahko pa si seveda tudi priznamo, da se nismo sposobni spremeniti in se začnemo pripravljati na konec sveta.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Panorama 14. 7. 2022

Domača knjižnica Mojce Fatur in Klemna Slakonje

Klemen Slakonja in Mojca Fatur Fotografija: Mila Fatur Škof

Mojca Fatur, priznana gledališka in filmska igralka, je v letošnjem letu izdala knjižni prvenec, zbirko pravljic Osamljeni gaj. Štiri pravljice za štiri letne čase: Lepljiva skrivnost (zimska), Kam gre mavrica, ko zbledi? (pomladna), Rešimo počitnice! (poletna) in Lov na številke (jesenska). Klemen Slakonja, tudi igralec, sicer pa komik, pevec in imitator, pravi, da bere več na spletu kot pa knjige, vendar pa je njegova strast predvsem glasba. Meščansko stanovanje, v katerem živijo, je polno knjig in večinoma so Mojčine, saj je strastna bralka že od otroštva, ljubezen do knjig pa sta uspešno prenesla tudi na tri otroke, Milo, Ruja in Leva.

Zbirka klasikov

Mojca pove, da ima kar nekaj knjig iz otroštva, slikanic in basni, ter tudi mladinske literature iz svoje mladosti. Vendar pa je največ klasikov: »Odraščala sem na Obali in tam je bila revščina na knjižnem področju, še danes je zelo malo knjigarn. Na vsej obali le dve knjigarni Mladinske knjige in pa Libris. Takrat sva torej s fantom, ki je bil v moji paralelki, velikokrat šla z vlakom v Ljubljano in moja običajna postaja je bil Trubarjev antikvariat. Kakšne zaklade sem tam našla! Za malo denarja sem domov pripeljala veliko knjig. To so bili časi, ko sem navdušeno kupovala Tolstoja, Dostojevskega, Balzaca in druge klasike, ki smo jih brali v gimnaziji. Prav dobro se še spomnim, kako sem se skregala z našo slavistko, ki nas je prepričevala, da je najboljši vonj po novih knjigah – ko pa je jasno, da najlepše dišijo stare knjige.« V smehu prizna, da morda danes po vseh teh letih tudi sama ceni vonj novih knjig iz knjigarne, čeprav še vedno rada kupuje v najbolj znanem ljubljanskem antikvariatu. »Pa tudi knjige v knjižnico vedno vrača Klemen, saj sama sicer domov vedno pritovorim kupe knjige, ki so bile mišljene za odpis.« Njuno meščansko stanovanje je res polno knjig, sploh dnevna soba, v kateri kraljuje leposlovje. Oba se strinjata, da so knjige vedno lepa kulisa, pa četudi imamo na policah mnoge knjige, ki jih (še) nismo prebrali in jih morda sploh nikoli ne bomo. »Nenavadno se mi zdi, ko pridem na obisk h komu, ki nima knjig. Dom brez knjig je … kot da mu nekaj manjka, neka domačnost. Prav tako se mi zdi nenavadno, če so knjige v zaprtih omarah, saj morajo dihati, biti prisotne, tukaj z nami,« pove Mojca.

Sicer pa se pri njih knjige nahajajo v vseh prostorih – v kuhinji so kuharske, v otroških sobah zbirke otroške in mladinske literature, pa tudi v spalnici ima Mojca kupe knjig, ki jih trenutno bere. Knjige so tudi v tujih jezikih, predvsem v angleščini, pa tudi italijanščini, nekaj knjig pa je tudi v jezikih, ki jih ne govorita in jih je kupila Mojca, ker so ji bile všeč. Veliko knjig sta kupila sama, mnoge pa prejela v darilo, saj kot pove Mojca, pri njej za darilo ne zgrešiš s knjigo ali čokolado. Poleg leposlovja pa je veliko Mojčinih knjig o »njenem poslu«, teatru in filmu: »Ko smo še pogosto hodili v Novi Sad na gostovanja, sem tam vedno kupila veliko knjig, saj je poleg teatra čudovita knjigarna, ki je imela mnogo fantastičnih in odbitih knjig. Doma imam tako mnogo knjig, ki so dejansko intervjuji z režiserji in igralci.« Na potovanjih sicer trenutno ne kupujejo veliko knjig, saj če jih je pet, vedno zmanjka prostora za prtljago, zato pa naročajo knjige iz tujine kar preko spleta. Je pa Mojca že prej prinesla mnogo knjig iz tujine, tudi iz Indije, kamor se je odpravila z nahrbtnikom, in ko se je vračala, je nahrbtnik spraznila ter ga napolnila s knjigami, predvsem ayurvedsko literaturo, ki je takrat v Sloveniji še ni bilo. Nato pa je v strahu čakala, če bo morala doplačati prtljago za letalo, pa denarja sploh ni več imela. K sreči se je nahrbtnik čudežno prevesil in na tehtnici se je pokazalo veliko manj kilogramov, kot jih je sicer imel.

Koliko je knjig? »Pojma nimam. Veliko.«

Na vprašanje, koliko knjig imajo, Mojca ne ve odgovora. Ko začne govoriti o številkah nekaj čez sto, Klemen pade v smeh, saj je knjig veliko, veliko več. Ko so se selili, so vse knjige vzeli s seboj in ko je Mojca napolnila velika škatle s knjigami, Klemen ni bil najbolj navdušen, saj jih je moral prenašati. V dobri veri je tako kupil Kindle, ki pa ga nihče ne uporablja veliko. Knjiga je navsezadnje le knjiga. Mojca jih še vedno rada kupuje – tako v knjigarnah kot tudi v antikvariatu, kamor se odpravi tudi z Milo. »Tam še vedno najdem zaklade, pa tudi na stojnicah s knjigami. Tako sem pred kratkim našla čudovito knjigo z ilustracijami Marije Lucije Stupica iz osemdesetih let, ki so bile praktično neprebrane, saj so strani čisto nove. Domov sem to knjigo prinesla kot svetinjo,« slikovito opiše. »Rada imam slikanice, h katerim se velikokrat vračam. Slikanice so namreč posebne knjige, saj vsebujejo še likovno umetnost.« Pri njih doma pa se nahaja tudi unikaten Ostržek iz leta 1951, prav posebno vrednost za Mojco pa ima star ljubezenski roman, »šund«, ki je bil last njene babice.  

Večerni ritual branja pravljic

Klemen bere manj kot Mojca, vendar pa sta oba uspešno prenesla ljubezen do branja na otroke, tudi z večernimi rituali branja pravljic. Danes tako vseh pet na morju bere. »Otroci so postali res strastni bralci in Ruj si je za zadnje tri rojstne dneve od prijateljev zaželel knjižne zbirke – eno leto mu je tako vsak prijatelj prinesel Harry Potterja v slovenščini, drugo leto v angleščini, nato pa še knjige zbirke Pet prijateljev.«

In kje se v njihovem domovanju nahaja zbirka Osamljeni gaj? »Moj komplet se nahaja na delovni mizi,« pove Mojca in ponosno doda: »Vsakemu od otrok pa sem podarila celoten komplet pravljic in jim tudi napisala posvetilo. Vidim, da zelo pazijo nanje in tudi drugim rečejo – pazi, te so mamine knjige!«  

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Kritika 11. 7. 2022

Kako z vegetacijskim mitom začarati tukajšnje in zdajšnje like

Fotografija: Pexels

Čisto na samem začetku romana Irene Svetek Beli volk (Beletrina, 2022), ni trupla mlade ženske, razčetverjenega sredi Kočevskega roga, pač pa prizor mlade mamice z nosečniškim trebuhom, ki se v mesnici razgleduje po razstavljenih kosih mesa. Njeno pozornost zmoti znani glas, zaradi česar pogleda na ulico. Nekaj metrov od vhoda prepozna moškega, katerega roka je objemala pas mlajše ženske, ki se je smejala. 

Uršula, tako je namreč ime nosečnici, je gledala v hrbet svojega moža, ki se je oddaljeval. Z žensko sta odšla čez cesto in izginila na drugi strani. Uršula stopi iz mesnice, se nasloni na fasado hiše ob pločniku. Zapre oči in glasno vzdihne. Bil je sončen aprilski dan in mlada mamica sledi ljubimcema, ki zavijeta v Sajovičevo vilo, edinem primeru secesijske arhitekture v Kočevju. Znana ji je podrobnost, da je lastnica vile sobe na podstrešju oddajala v najem. Tu se prizor prekine, in naslednje, kar vidimo, je, kako se Uršula z glavo naslanja na volan in joče: »Njen velik trebuh je pritiskal ob volan.« Kar se zgodi z Uršulo in njeno družino kasneje, je pravzaprav samo še posledica tistega, česar nismo videli, vendar smo skupaj z Uršulo jasno zaslutili. Noseča ženska se je – verjetno v tistem hipu, ko si je doma prižgala cigareto in strmela v fantka, ki sta se igrala na tleh – odločila maščevati se svojemu možu. Njena odločitev, četudi še tako nerazumljiva, pa vendarle razumljiva, je hkrati dejanje domišljije, pa vendarle dejanje, ki je zaznamovano z logosom. Verjetno edini možni izhod. Vsaj zanjo. Za bralca pa nekakšen indic, da je Beli volk roman o strasti in ljubosumju, oziroma če skušamo situacijo psihoanalitično razumeti, o seksualnem ljubosumju, pa tudi o nemoči in razgreti krvi, kar lahko vodi do pošastnih dejanj. 

Preden se šestletni deček zave, je že prepozno: »Voda je v trenutku vdrla skozi odprta okna, vozilo se je odbiło od skale spodaj in se začelo potapljati. Šestletnika je vodni tok odnesel skozi okno in ga zavel v močen vrtinec vodnih mehurčkov, da ni mogel dihati, ni mogel kričati, prsni koš ga je stiskal in oči so ga bolele, kot bi mu jih hoteli iztisniti iz glave.« Moževo opolzko dejanje je prizadeta žena kaznovala z linčanjem sebe in njunih otrok, iz česar, torej iz tega sadomazhonističnega dejanja, izide preživeli otrok, ki pa je zaznamovan z nevrozo, in če še nekoliko pretiravamo, tudi perverzijo. Fantazma o tem, kaj naj bi se v neki podstrešni robi dogajalo med neznano žensko in moškim, ki jo je proizvedla otrokova noseča mati, in v središču katere je nemir, prevara, je tisto, kar poganja roman. Premočenega in premraženega dečka rešijo volkovi, za katere je od samega začetka jasno, da jim je avtorica naklonjena; in še več, očitno je nad njimi očarana, kar lahko beremo tudi v uvodu: »Volkovi so izjemno inteligentni plenilci, napadajo večje in tudi težje živali od sebe.« To si velja zapomniti, saj je Irena Svetek izjemno precizna in obrtniško spretna pisateljica, kar velja še toliko bolj, ko imamo opravka s psihološko kriminalko, ki ima seveda tudi literarne ambicije, hkrati pa vleče vzporednice s prvim delom, ki nosi naslov Rdeča kapica

Če smo se v romanu Rdeča kapica srečevali z različnimi determinizmi, psihološkimi ozadji, celo obredjem, in ker je vse to aplicirano na mladoletne osebe, pri čemer je bila potrebna pretanjena obravnava, imamo v Belem volku, kjer se seveda obravnava nov umor, opravka z mitologijo. In to ne vsakršno mitologijo, pač pa staroslovansko mitologijo, v kateri nastopa božanska trojica Perun, Mokoš, Veles. Prav ta ideja imaginarnega z nadgradnjo simbolnega, proizvede nekakšno »skrivnost« v romanu. Tudi če poznamo osnovno zgodbo – Perun in Veles sta bog groma in bog podzemlja, ki sta v večnem boju – z zanimanjem opazujemo, kako bo avtorica mitološke teme preoblikovala in jih adaptirala v kriminalko. Nekaj pisateljičinih prijemov sicer poznamo že od prej; če izpostavimo samo enega – poseben poudarek na portretih žensk, od punčk do starejših žensk (babic), zaradi česar se je Rdeče kapice držal tudi feministični podton. Ne glede na to, ali je govora o feminističnih profilih ali pasivkah, je ves čas jasno, zakaj junakinje ravnajo kot ravnajo. Pisateljica jim tu in tam pomaga priti do lastnega glasu, vendar tega nikoli ne občutimo kot moralko. In to načeloma ostaja tudi prvina Belega volka – vemo, kaj strukturira želje posameznega junaka, toda Irena Svetek je v drugem delu trilogije vsekakor naredila še korak naprej; zaradi vpeljave staroslovanske mitologije, je skoraj vsak od likov, ali pa vsak ključni liki, obdan z neko posebno avro in recimo, da uporablja svojo čarno moč.

Tako kot je bilo v Rdeči kapıcı zanimiv lik umorjene deklice, na začetku jo vidimo kot truplo, proti koncu pa s pomočjo telefonskega posnetka upove svojo zgodbo, je Mara v Belem volku še bolj kompleksna. O njej izvemo, da je v najstniških letih risala slike volkodlaka in votlin, še prej imamo čudovit prizor ob Kolpi, ko se zdi, da se ritem romana umiri in da vse zasije v poletni svetlobi, čemur seveda sledi prizor brutalnosti – podoba Mare s prerezanim vratom in leseno masko na glavi v obliki volčje glave. Marin kompleksen odnos z materjo Mokoš nam ne pomaga prav dosti pri razkrivanju zločina in nedvomno se Marin oče, ki skuša ohraniti družinsko skrivnost in nikomur ne pusti vstopiti v njihov intimni svet, večji del romana kaže kot negativec. Junaki in junakinje sicer precej hitro menjavajo perspektive, kar romanu daje hiter tempo, pa vendarle počasnejši kot v Rdeči kapici. Predvsem iz razloga, ker imamo tokrat opravka s ciklično menjavo letnih časov. Mare kot recimo osrednega trupla, čeprav je trupel v romanu več, posledično ne zaslišimo, njeno psihotično stanje, ko je kot štirinajstletna deklica pristala v psihiatrični bolnišnici, vsi bolj ali manj posrečeno poskušajo razumeti in interpretirati, v resnici pa je nihče do konca ne zapopade. Hkrati pa je ta zamolk, ki se ustvari okoli Mare, pa tudi Jurija kot drugega trupla, logičen, vsaj v smislu žanrske doslednosti.

Marin lik je tragičen, vendar na drugačen način, kot je bila tragična umorjena deklica v Rdeči kapici, ki je sredi gozda naletela na volka, ter v tem srečanju izgubila nedolžnost. V Belem volku je naracija iniciacije mlade punce v odraslost, v ženstvenost, v spolno dobo izpuščena, oziroma je to samo še podstat, ki jo je nujno nadgraditi. Očitno je, da je Mara odraščala v ozračju paranoje, nenazadnje sta bogova Perun in Veles tu igrala svojo igro, kar je pustilo tudi posledice, srečna ljubezen z Jurijem pa naj bi, četudi samo za hip, odrešila Maro. Zdi se, da je pisateljica, morda tudi zaradi vpliva mitologije ali pa same narative, ki je sicer ne bi mogla razvijati, pesimistična glede ljubezenskih klic. Na tem gradi suspenz, pa ne samo kar zadeva Maro in Jurija, temveč tudi Mia Aurellija, državnega tožilca, ki usmerja kriminalistično preiskavo, in ima sodelavca, preiskovalnega sodnika Matjaža Sinčiča, ter Aleša Vidmarja, vodjo oddelka za krvne in seksualne delikte kriminalističnega urada. Tudi tokrat dobimo zgodbo v zgodbi; Aurellijeva naloga ni samo odkriti morilca, pač pa ugotoviti, kako je njegova partnerica Viola povezana s primerom, ki ga raziskuje. Zgodbeni liniji sta torej prepredeni, povezani, naloga bralca pa je, da pride na sled morilcu, ki je pravzaprav ves tu in zdaj, ves čas prisoten in viden, zaradi česar se Beli volk zdi bolje strukturiran od prvega dela trilogije.

Ne glede na izrazito fragmentarnost, brezštevilne odlive, zgodba deluje koherentno, kar je deloma posledica trdne strukture mitologije, za katero imamo občutek, da ni zgolj strukturirana in umetelno proizvedena, ampak odseva realne okoliščine, temveč tudi osrednjega lika Mia Aurellija. O njem že iz prvega dela vemo marsikaj: da je zasvojen z igrami na srečo in da ima izkušnjo smrti otroka, posledično pa tudi razhod s svojo partnerico Violo, ki se tu pojavi hkrati kot svetel in teman lik. Viola je morda celo bolj od Mokoš, ki je resda obdarjena s posebno intucijo, tisti lik zaradi katerega se Beli volk zdi roman s primesmi magičnega realizma oziroma se odprejo meje med resničnostjo in fikcijo. Aurelli, ki je zmožen logičnega mišljenja, predvsem pa pridobljene informacije s pomočjo sodelavcev sestavlja v večjo celoto, se v nekem hipu, in v resnici precej podobno kot na začetku v uvodni sliki z nosečnico, vpraša – ali bi se mehanizem te kriminalne zgodbe sploh sprožil, če Viola ne bi imela svojih odvisnosti. S tem je, tako Aurelli, ogrozila preiskavo, in še več, tudi v bralcu sproži občutek dvoma, čeprav to Aurellijevo vprašanje pravzaprav ni ključno; ključno je, katera resničnost je v tem romanu eksplicitno tematizirana, na kateri resničnosti se zgodba utemeljuje. Beli volk je zgodba o razkritju, osredotoča se na razrešitev zločina, predvsem pa v ospredje postavlja potencialne povzročitelje zločina.

Analitično pripoved, ki menja kadre in pripovedne perspektive, kjer junaki lucidno rezimirajo nastalo situacijo, medtem ko na drugi strani večino njih poganja strah, sovraštvo in ljubosumje, ki izhaja iz potlačene, zakrinkane preteklosti in ima svoje izvore v prepovedi, tudi incestu, pisateljica ves čas senči z iracionalnim; iracionalno poganja tudi storilca, katerega psihološki profil je zgrajen natančno in prefinjeno. Vse do konca ostane zakrinkan,  hkrati pa ta precizna psihološka oznaka velja praktično za vse like. Osebe, katerih mreža je bila razgrnjena v prvem delu, so zdaj zaživele, zakomplicirale življenje sebi in drugim, morda so ponekod ostale v zamolku, vendar le tako dolgo, dokler jih ni pisateljica funkcionalno spet potegnila na plano. Morda Irena Svetek tokrat realnosti res nadene videz izmišljenega, vendar še vedno ostajamo, predvsem preko komentarjev junakov, v polju grajenja družbene freske, ki se nalaga in plasti. Zgodba poteka vsaj v dveh časovnih linijah, v preteklosti in sedanjosti, vendar se pripovedni tokovi srečno staknejo. Seveda lahko preberemo konec romana, toda njegova dodana vrednost je v tem, kako krhka znamenja in odmevi, indici in aluzivni preskoski, ki šele zadnjih nekaj strani postajajo razvidni, vsebujejo iracionalno.

Belem volku je na vsak način moč razbrati velikansko količino afekta in energije, ki ga je vanj vložila avtorica. To še posebej velja za raziskave, ki ne zadevajo samo volkove in seveda slovansko mitologijo, temveč predvsem dobro organizirane združbe tihotapcev heroina. Ugibanje, koliko je tu resničnega in koliko izmišljenega, je verjetno odveč, bistveno je, da je pisateljica postavila organiziran kriminal v verjetno okolje. Ambicioznost romana se pokaže v tem, ko seže k samemu izvoru proizvodnje, torej v Afganistan, in preko balkanske poti v Slovenijo, potem pa še naprej proti srednji Evropi. Natančno opisovanje poti narkotikov je mogoče brati tudi kot protipol magičnemu v romanu, pri čemer si naj oba pola ne bi kontrirala, kar je lepo zaobjeto predvsem s pomočjo mitologije. Balkan, ki se odpira organiziranemu kriminalu, je posredno komentiran kot prostor, kjer se odvija permanentna vojna. Pisateljica posledično, in to je ključno, v odnosu do Slovenije ne vzpostavlja hierarhičnih struktur, pač pa je to stanje prezentirano kot dejstvo. Heroin, zmešan s fentanilom, ki je na ulici dobil imel beli volk, se transportira, ker zanj obstaja povpraševanje. V Avstriji, Sloveniji, na Slovaškem, Hrvaškem in Madžarskem. 

Morda je deloma vprašljivo le, v kolikšni meri je lik osrednjega državnega tožilca sploh zvezan s tem delom pripovedi. Aurelli je takšen, kot ga poznamo iz Rdeče kapice: trdoživ, mestoma tudi zaščitniški in popustljiv, posebej do žensk; zaradi njegovega čudaštva, erotizma, ambivalentnosti in tudi krute preteklosti, ki ga je po svoje zaznamovala, se zna priljubiti predvsem ženskemu polu. Da spominja na like iz noir filmov iz štiridesetih in petdesetih let (prejšnjega stoletja), mu je samo v prid. Aurelli je osredotočen na truplo, ves njegov napor gre poskusu razumevanja storilca. Da se ob tem razkrije še delovanje nekega podzemlja, ga pravzaprav ne osuplja in še manj spravlja v zadrego. Temu se izrecno ne posveti, mreža preprodajalcev, ki je očitno dobro in predvsem hiearhično organizirana in bo verjetno tudi še po tej tragediji nadalje funkcionirala, je nekakšen stranski produkt raziskovalnega procesa in se mu  ob zaključku romana nihče niti posebej ne posveti. Mislimo si, da je temu tako, ker roman dosledno upošteva žanrskost – razrešitev uganke, kriminalno dejanje ob koncu je rešeno, kriminal pa ostaja; pisateljica torej ne obračunava s storilci oziroma so na neki točki njihova dejanja celo moralno opravičena.

Šele ob takšnem zaključku in navkljub popolnemu razpadu institucije družine, verjetno pa celo vsakršne dvojine, imamo ob izteku opravka z univerzalistično poanto, ki je tokrat svetla, svetlejša kot bi pričakovali: »Gre za večni princip dobrega in zla, teme in svetlobe, ki se ne izključujeta, temveč se dopolnjujeta, po zimi nastopi pomlad in poletje, po poletju pride jesen in nato zima.« Vegetacijski mit pomeni toliko kot začarati tukajšnje in zdajšnje like, jih poseliti z nevarno močjo, vendar še vedno paziti, da delujejo v registru dostojanstva, saj je skrivnost literature v tem, da sodeluje pri obuditvi stvari, predvsem pa življenjskosti.

Kriminalko Irene Svetek z naslovom Beli volk, ki je izšla pri Beletrini, lahko kupite na tej povezavi.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Seznami 9. 7. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

10 najboljših kriminalk po izboru Irene Svetek

Irena Svetek se s knjižno serijo z okrožnim državnim tožilcem Miom Aurellijem v glavni vlogi vedno bolj uveljavlja kot prva dama slovenske kriminalke. Medtem ko bralcem kri po žilah poganja nova knjiga v tej seriji z naslovom Beli volk (Beletrina), pa smo pisateljico prosili za izbor svojih desetih najljubših kriminalk.

Truman Capote: Hladnokrvno

Mladinska knjiga, 1967, prevod Malia Golob

Roman se naslanja na realno preiskavo umora štirih članov družine Clutter v Kansasu, ki se je zgodil v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Pri tem romanu se mi zdi zanimiv način uporabe pripovedne perspektive, Capote spregovori skozi morilčeva, žrtvina in usta ruralnega prebivalstva.

Attica Locke: The cutting season

HarperCollins Publisher, 2013

Roman se dogaja na plantaži z imenom Belle vie, ki jo vodi črnka po imenu Caren Gray. Ko na plantaži pride do umora, se Caren odloči, da bo ugotovila, kdo stoji za njim. Attica Locke je zame pravo odkritje, mislim, da bi jo bilo treba čim prej prevesti v slovenščino.

Gillian Flynn: Ostrina

Mladinska knjiga, 2015, prevod Jolanda Blokar

Malo mesto Wind Gap, kjer ljudje med sabo nimajo nobenih skrivnosti. Oziroma naj jih ne bi imeli.  Mlada ženska se po dolgih letih odsotnosti vrne nazaj v Wind Gap in kot novinarka preiskuje skrivnostni umor dveh deklic. Odličen roman, ki se ga prebere izjemno hitro.

Gillian Flynn: Temina

Mladinska knjiga, 2016, prevod Andrej Hiti Ožinger

Mračen psihološki roman, po mojem mnenju še boljši kot Ostrina. Temačna zgodba o iskanju zakopane resnice, mlada ženska Libby mora ugotoviti, kaj se je zgodilo daljnega leta 1985, neke noči, ko je nekdo s sekiro pokončal njeno mamo in mlajšo sestro.

Paula Hawkins: Pod gladino

Mladinska knjiga, 2019, prevod Danica Križman

V dneh pred smrtjo je Nel Abbott večkrat poklicala sestro Jules, vendar se ta ni zmenila zanjo. Zdaj je Nel mrtva. Jules pa se mora vrniti v domači kraj, čeprav si ga nikoli več ni želela videti. Strah jo je. Zelo strah. Še najbolj pa se boji vode in Tolmuna pogubljenih …

Attica Locke: Bluebird, Bluebird

Profile Books, 2018

Še en roman ameriške pisateljice Attice Locke, ki se dogaja v Texasu, kjer Darren Mathews preiskuje dvojni umor v majhnem mestu Lark, ki je še vedno prepojen z rasizmom. Krasen roman, veliko več kot le kriminalka who dunnit.

Liane Moriarty: Big Little Lies

Penguin, 2014

Najprej sem gledala serijo, šele potem prebrala knjigo, in čeprav je serija vrhunska, je roman prav tako odličen. Celeste, Madeline in Jane so matere, ki jih druži velika skrivnost, ki jo skrivajo pred možmi in majhnim krajem, v katerem živijo.

Jo Nesbø: Leopard

Didakta, 2015, prevod Maja Lihtenvalner in Primož Ponikvar

Po mojem mnenju Nesbøjev najbolj temačen roman in mogoče celo najboljši. Harry Hole se bori s psihopatom, ki ga ves čas preiskuša in se igra z njim. Protagonistu sledimo v Afriko, kjer se spopade z neizmernim zlom, kar ga skoraj uniči. Vendar je tudi tokrat Hole nepremagljiv 🙂 Odličen roman, ki se ga prebere v šusu, kljub temu da gre za pisanje, ki je mestoma precej brutalno in agresivno.

Søren Sveistrup: The Chestnut Man

Harper, 2019

Roman o serijskem morilcu, ki terorizira Kopenhagen in ob žrtvah pušča figurice, narejene iz vžigalic in dveh divjih kostanjev. Odličen psihološki triler, po katerem je posneta tudi serija.

Jo Nesbø: Snežak

Didakta, 2014, prevod Darko Čuden

Ko pade prvi sneg, poročene ženske izginejo, pred hišo pa se pojavi grozljiv sneženi mož. Prvi Nesbøjev roman, ki sem ga prebrala, nekdo ga je pustil na ladji med Trinidadom in Tobagom, kamor sem potovala daljnega leta 2008. Spomnim se, da je imela knjiga mehke platnice in videti je bila precej zdelana. Vseeno sem se odločila, da jo preberem, čeprav pisatelja nisem poznala. Ko sem vzela roman v roke, ga nisem mogla več odložiti in takrat mi je postalo jasno, da bomo avtorja tega dela zagotovo kmalu začeli prevajati tudi Slovenci.

Fotografija: Pexels Fotografija: Pexels
Kolumna 8. 7. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Pisatelji v naravnem habitatu

Blaž Kosovel je pred tedni v intervjuju za Dnevnikov Objektiv med številnimi vidiki primerjave med Evropo in Ameriko izpostavil tudi enega od razlogov, zakaj ameriška kultura tako zlahka osvaja svet: ker pretendira na vsakogar, ne le na elito. Hollywood, Broadway in off-Broadway brez težav funkcionirajo vzporedno, ukvarjanje s kulturo oziroma umetnostjo pa je dejavnost kot vsaka druga – nenehno poskušanje in čakanje na morebitni preboj, »uspeh«. V Evropi je drugače. »Intelektualci [kulturo] postavijo kot nekaj visokega, drži se je patina svetosti. Ko gledaš poročanje o kulturi na slovenski televiziji, se streseš od svetosti.«

Seveda ne morem soditi med tiste, ki bi radi pomen kulture (a raje bi govoril o umetnosti: kultura je zame precej širši pojem) v družbi banalizirali. Umetnost imam za eno bistvenih človekovih potreb, za veščino vzbujanja, premlevanja in čiščenja človekovih najgloblje zakopanih vzgibov. Za Slovence je to dionizično/apolinično nujo ubesedil Prešeren, ko se je skliceval na »al’ pekel al’ nebo«: in glede na mučne usode mnogih kultnih umetnikov (med katerimi je dobršen del mojih najljubših) je očitno, da gre pri tem ultimativnem samorazgaljanju in samotrpinčenju v resnici za nekaj šamanskega, kar je zunaj povsem pragmatičnih banalnosti. Vsekakor to ni nekaj, kar bi se samo po sebi prilegalo bodisi državotvornim potrebam ali bodisi vsesplošni ljudski zabavi, temveč od svojega naslovnika zahteva angažma, samospraševanje, celo nelagodje – a vseeno nekaj, kar mu na koncu prinese občutek duhovnega aktiviranja, katarze.  Umetnost je družbotvorna s tem, da družbo in posameznika izziva, ko ga prisili, da v samem sebi opazi stvari, za katere sicer ne bi pomislil, da so v njem: da izčisti svojo vez s soljudmi in naravo.

Toda Kosovelova opazka – ki meri na splošne poskuse (v tem primeru evropske) družbe, da bi izzive umetnosti nekako kanalizirala, obvladala, koristno porabila za vzdrževanje reda – me je spomnila na neštete napol komične trenutke, ko sem imel priložnost fizično sodelovati pri postopkih ustvarjanja te avre svetosti za javno prezentacijo.  Praktično vsi, ki smo na tak ali drugačen način v tej igri, se prej ko slej znajdemo v situacijah, ko živo začutimo ta pojav. Ne govorim samo o raznih proslavah: eden najbolj vsakdanjih manifestacij so že take ali drugačne predstavitve našega dela v medijih. Redko komu od nas kdaj pade na pamet, da bi skušal bistveno vplivati na koncept, kako je igra sploh zastavljena. Govorim lahko samo o praksi predstavljanja pisateljev, ki jo pač najbolje poznam – in kako je v praksi videti predstavljanje »svetosti« statusa pisatelja.

Takoj na začetku naj povem, da poznam precej malo pisateljev in pesnikov, ki imajo v resnici predstavo o »svetosti« svojega poklica med drugimi človeškimi bitji. Nekaj jih je, a so v resnici redek pojav. A stvar je taka – ker smo povečini tako ali drugače malo družbeno okorni – da se takrat, ko k nam pristopijo režiserji ali fotografi, spremenimo v glino v njihovih rokah. Snemanje predstavitvenih videov in fotografij je tako ali tako nekaj, kar nam je povečini mučno, nekaj, kar je treba oddelati čim bolj neboleče. Večina umetnikov v tem poklicu ni zaradi tega, ker bi radi nastopali pred množicami, temveč zato, ker bi se radi izrazili, povedali stvari, ki nas mučijo, ker bi radi bruhali svoja občutja sveta, vsak v mediju, ki je njegovim občutjem in talentu najbliže. (Tudi tukaj so seveda izjeme.) In tako se pisatelji in pesniki vedno znova znajdemo v čudaških situacijah.

Najbolj preprosta televizijska predstavitev avtorja je, da se počasi, dostojanstveno sprehaja po kakšni mestni ulici ali potki v parku s svojo knjigo v rokah. Ste kdaj v resničnem življenju, kadar v bližini ni kamer, videli človeka, ki bi izgubljeno taval čez Tromostovje s knjigo v roki, ki jo drži tako, da bi bile čim bolj jasno vidne platnice? Jaz tudi ne. Če že ne hodimo, potem zamišljeno sedimo na kakšni klopci in zremo v knjigo (seveda svojo). (Vendar tudi to daje zares neznansko zgrešen vtis. Večina pisateljev – kadar ne gre ravno za prvenec – ne strmi v svoje knjige. Izjema je seveda tista priložnost, ko jo prvič dobi v roke iz tiskarne, in takrat je pravilo, da ob prvem olajšanem listanju po možnosti že na prvih straneh odkrije kakšno tiskarsko napako, ki se je izognila tako avtorjevim lastnim štirikratnim branjem kot vsem lektorjem, urednikom in korektorjem. V vsem kasnejšem življenju – na primer nekaj mesecev po izidu, ko praviloma potekajo taka snemanja – bi bilo strmenje v lastno knjigo povod za obup, dvom, zakaj sem to sranje sploh napisal in ali se je vsem zmešalo, da hočejo to zdaj brati.) Poleg tega prek objektivi kamer in fotoaparatov počnemo tudi druge stvari, ki jih običajni smrtniki ne ali izjemno redko. Strmimo skozi rogovile mogočnih lip ali hrastov, ali pa se, če smo prozaisti, naslanjamo na mehanizacijo po različnih kamnolomih (ta ideja se mi je zdela tako simpatično nora, da mi je bila pravzaprav všeč.). Brez posebnega razloga, na primer psa na povodcu ali otroškega vozička pred sabo, sami s počasnim korakom tavamo ob kakšni vodi. (Nekaj takega sem nekoč med pisateljskim delom celo res počel – v resničnem življenju, ampak bilo je huda izjema: ko sem v pisateljski rezidenci v Kremsu pisal Hura, Nosferatu. Takrat sem rad kolovratil ob Donavi z blokom s trdimi platnicami v torbi, gledal mimovozeče ladje in sprehajalce in koval naslednje replike, potem pa vsake toliko časa sedel na kakšno klopco in jih zabeležil. Ampak tisto je bil zelo izjemen luksuz. V Ljubljani me v običajnih okoliščinah ne boste nikoli srečali brezciljno bloditi po tivolskem ali grajskem drevoredu.) Zamišljeno se sprehajamo pod arkadami samostanov, kukamo skozi kako nenavadno odprtino v porušenem zidu ali skozi rešetke katakomb. Stojimo med kamnitimi monoliti v travi, ki sega do jajc. (Prijatelj mi je na Facebooku pod poobjavo članka s tako fotko napisal: »Če dobiš nagrado, si boš mogoče lahko kupil kosilnico.«) Naj nihče ne dvomi: pisatelji smo zelo posebna bitja, ki počnejo nevsakdanje, monumentalne stvari.

Čeprav no, to ni res. V resnici smo sami po sebi neznansko banalna, vsakdanja bitja, brez izjemne modrosti ali avre. V dobršnem delu čudaki, naivni neprilagojenci, ampak naši simptomi niso taki, kot sem jih opisal zgoraj. Razpostavljanja različnih zrcalnih osvetlitev za snemanje sredi kakega drevoreda je za nas precej mučen fejk tega, kar smo, vendar na to pristajamo, ker »mojstri že vedo, kako se to dela«. Je pa vesoljsko. Ljudje božji, sem avtor in imam v javnosti knjigo, nisem pa spomenik – kot je ljubljanski grad za mojim hrbtom –; jaz živim v predmestju in moja življenjska rutina je hoja v bližnji mali Mercator. Samo nekdo sem, ki se trudi povedati svoje male obsesije. Nič bolj spektakularen od ljudi, ki se jim trudim nekaj napisati in ki me – kot jim prišepetava del politike – bojda preživljajo s svojimi davki, ker gre drobec odstotka državnega proračuna tudi v subvencioniranje založništva. Tako kot bržkone večina pisateljev.

Med najbolj naravnimi legami za predstavljanje pisatelja, ki imajo kakšno zvezo z našim poklicem in ki predstavlja zgolj avtorja kot lik, ne pa temo, ki jo je želel predstaviti – in v takem primeru je vsekakor umestno snemanje v zaprtem rudniku, begunskem taborišču, visokotehnološkem laboratoriju ali v vrhunski restavraciji, pod grafitiranim mostom, kjer spijo klošarji, ali v kavarni doma za ostarele – bi bili povsem drugi kraji. Človek bi rad o sebi kaj povedal na kraju, kjer to počne običajno in se lagodno počuti, na primer v kakšnem navadnem kafiču  – ki je dejansko tisto okolje, kjer avtorji pogosto lovimo zgodbe (in kjer se, mimogrede, tudi v resnici pogosto snemajo intervjuji za tisk, kot vedo novinarji, ker se tam avtorji ob kavici ali pivu še najbolj naravno obnašajo). Ali ždenje v svojem brlogu za računalnikom, ki je dejansko pisateljevo svetišče in ki bi lahko bilo za konzumente teh del še najbolj dragocena vizualna informacija. V današnji medijski praksi je še najbolj verodostojen kompromis snemanje v kakšni knjigarni ali knjižnici, s knjižnimi policami v ozadju (kar je okej, tudi v knjigarne pisatelji praviloma radi hodimo; tukaj pogosto oddelamo tudi kakšen literarni večer). V takem okolju lahko avtor izpade kot navaden smrtnik, ki bi rad ljudem le nekaj povedal. Na piedestalu ob Koseškem bajerju, od katerega je treba odganjati naključne sprehajalce in ptiče, je to težko.

Vsekakor se pisatelji (z redkimi izjemami) v kontekstih postavljanja literature v funkcijo, ki je povzdignjena nad življenje, počutimo enako nelagodno, kot se spričo svete kulture počutijo tisti, ki bi jih dejansko radi nagovorili. V resnici bi radi povedali: hej, glej, mene je nekaj mučilo, neka ideja, dolgo sem gruntal, kako bi to ubesedil, in zdaj mi je to nekako uspelo, zdaj pa me zanima, ali bi bilo to lahko izzivalno, spodbudno tudi zate. Nisem nekdo, ki bi zahteval finančne privilegije (iz žuljev davkoplačevalcev!) ali čaščenje publike zato, ker bi mislil, da sem nekaj boljšega. Delam se prav enako kot vsi drugi. In  ja, moji občutki ob nominaciji za kakšno nagrado so prav enaki, kot bi bili pri vsakem jolbetu z ulice – ki ima verjetno prav tako rad, če ga kdo pohvali, in ki potrebuje tudi denar za preživetje. V tem ni nič posebno veličastnega.

Slovenci težko prodamo umetnost kot nekaj, kar bi spreminjalo svet, ker javni diskurz o umetnosti govori s te povzdignjene, umetno zaigrane pozicije svetega – in družba, vključno z verniki, se dobro zaveda, da se sveto zelo redko odziva na priprošnje in daje uporabne odzive. Tako se pravzaprav vsakič na novo trudimo zadostiti simbolnim potrebam neke namišljene elite – za katero niti ne vemo, ali sploh obstaja –, ki bi ji plašč te svetosti dajal občutek lastne posebnosti. In kadar smo potem umetniki zaradi narave svojega dela, ki vključuje veliko premišljevanja o lastnih motivih in motivih drugih ljudi, kritični do kakšnih družbenih in političnih pojavov, je demagoškemu politiku zelo lahko tudi nas predstaviti kot samo še en dal zarote, kot podkupljence neke druge zatiralske elite, ki se povzdiguje nad malega človeka. Zlahka si je predstavljati, da je umetnik narcis, ki uživa v svoji mistični samopodobi, zgrajeni na ukradenem trudu resničnih ustvarjalcev vrednosti, malih ljudi v neslavljenih službah, ki jih nihče zadosti ne ceni.

Ampak v resnici nismo taki. Vsa moja pravica do kritike česarkoli, kar počenja ta naša človeška masa, dejansko temelji le na premisi, da sem tudi sam del iste godlje. Da nisem zunanji ekspert, temveč so mi domače vse strasti, ki so lastne komurkoli. Kaj bi torej moralo biti jasno vsakomur, ki išče stik z našim delom, knjigami, predstavami, slikami, skladbami? Da je naravni habitat pisatelja in sploh vsakega umetnika življenje, predvsem pa poslušanje ljudi, tudi njega, bralca ali gledalca. Seveda, da, tudi prisluškovanje naravi, katere neizbežni del smo; toda, ker smo ljudje, hkrati nenehno poslušanje in čudenje zgodbam, ki jih doživimo ali slišimo od prijateljev in naključnih ljudi, ki jih srečamo kjerkoli, kjer se kakorkoli znajdemo. Nenehno spremljanje novic, kaj se dogaja ljudem v naši bližini in kjerkoli drugod, v naši bližini ali nekje daleč; zatapljanje v stara pričevanja, kaj se je dogajajo ljudem v preteklosti in hkrati tudi spremljanje novih dejstev in napovedi, kaj vse nam tehnologija in politika pripravljata v prihodnosti. V glavnem, naše naravno okolje je nenehno ždenje na rami človeštvu in premlevanje, presnavljanje drugih in sebe. Vsakršno bivanje na piedestalu nas od naše publike kvečjemu oddaljuje in spreminja v klovne.

Skratka: avtorjevo dostojanstveno, avtistično sprehajanje po mestni ulici ali parku z lastno knjigo v roki – ko bo to nehala biti prva, avtomatično ideja običajnega slovenskega avtorja kulturnih oddaj – in saj vem, da se sliši nehvaležno; saj vem, da je mišljeno dobronamerno in da bi lahko bil kot avtor obskurne umetnosti v resnici le hvaležen za vsako pozornost, ki so mi jo sploh še pripravljeni nakloniti množični potrošnji naklonjeni mediji –; pravim, ko bo to prenehala biti prva, refleksna ideja,  bo to znak, da slovenska kultura v svojem okolju dobiva boljše mesto.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Panorama 5. 7. 2022

Kino Sloga (Adi Smolar: V Slogi pa vrtijo pornografijo)

Reklamna vitrina na Wolfovi ulici je v času delovanja Kina Sloga z najavami erotičnih filmov privabljala poglede ljudi vseh starosti. Foto: Marjan Ciglič, 21. april 1976, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Koroški kantavtor Adi Smolar je Slogo vtaknil v komad na svojem prvencu Naš svet se pa vrti (1989, pesem je druga na strani B), v katerem je skušal opozoriti na dvoličnost varuhov morale, ki zlahka spregledajo, da v filmih in resničnem življenju šprica kri in se kotalijo glave, pomembno je le, da se ne seksa.

»Čisto v redu je, če gre družina k babici na vas.«
»Koline bojo,« veselijo se, »dosti bo klobas!«
Najprej žival ogledajo si in jo božajo,
Nato: »Otroci, pridite gledat, kako jo koljemo!«

A v Slogi pa vrtijo pornografijo
in starši ne morejo več spat
Glave skup tiščijo in govorijo:
»Mladino moramo obvarovat!« gre besedilo, ki ga je uglasbil v country slogu s primesjo zydeca, glasbe globokega ameriškega juga, ki ji močan pečat daje harmonika.

Mlajši poslušalec konteksta nemara ne bo niti razumel, saj Sloge že zdavnaj ni več, pornografija pa je dostopna na vsakem koraku.

Včasih je bilo drugače. Včasih je bil Kino Sloga institucija posebne vrste.

Adi Smolar Fotografija: Wikipedija

Osemdeseta so bila leta pred PornHubom in splošno dostopnim specializiranim tiskom, kogar je zanimala bolj eksplicitna filmska produkcija, se je postavil v vrsto, upal, da ga ne uzrejo nepoklicane oči, kupil vstopnico in se za dve uri v dvorani predal stokanju in globokemu dihanju. Z dveh strani – s platna in s sosednjih stolov. Znalci so namreč razvili celo vrsto poti do (samo)potešitve, ne da bi kršili javni red in mir in so jih radi hodili preizkušat »na teren«.

Na Moša Pijadejevi ulici, ki se ji danes reče Kolodvorska, je obratoval Kino Sloga. Tisti konec Ljubljane je bil od nekdaj malo brezvezen, kot so malo brezvezne vse okolice vseh železniških postaj tega sveta. Pa ne gre le za bližino železniške postaje – kaj pametnega naj si človek obeta od niza poslopij, ki se začne z upravno stavbo pokojninske blagajne in konča s sedežem Slovenskih – nekoč Jugoslovanskih – železnic? Nemara najbolj zanimivo bi utegnilo biti dvigalo v železniški stavbi, v kateri naj bi po ustnem izročilu zelo dolgo obratovalo eno tistih zgodnjih dvigal, ki se niso »znala« ustavljati v posameznem nadstropju, pač pa so dovolj počasi krožila, potniki pa so vstopali in izstopali med gibanjem.

Kino Sloga, danes Kinodvor (Kolodvorska ulica 13). Foto: Marjan Ciglič, marec 1965, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Slogi se danes reče Kinodvor. Za razliko od sedemdesetih in osemdesetih mestni kino nima erotičnega in pornografskega repertoarja, pač pa se nagiba v smer umetniškega filma. Sloga je veljala za prvi jugoslovanski pornografski kino, v njem so vrteli sila raznoroden program, od filmov, v katerih je seks le gibalo cele zgodbe in se je sem in tja dalo uzreti kaj bolj eksplicitnega, do tistih hardcore izdelkov, kjer je skritega ostalo bolj malo. Gledanost nekaterih filmov je rušila rekorde; leta 1986 si je trdoerotične Strasti ogledalo nekaj več kot 101 tisoč ljudi, Delo je pred leti poročalo o tem, da je bil na programu kar štiri mesece in da so bile dnevne predstave razprodane v eni uri. Dolgo je bil na sporedu tudi japonski  trdoerotični film Cesarstvo čutil iz leta 1976. »Kanonska klasika erotičnega filma in eden najbolj kontroverznih art filmov vseh časov. Nagisa Oshima skozi čutno in razkošno zgodbo o usodni strasti, posneto po resničnih dogodkih, razgrne kritično alegorijo japonske kulture. Ko je Cesarstvo čutil leta 1983 prispelo v Kino Sloga, je v dolgih 61 dneh predvajanja s 60.454 obiskovalci postalo najbolj gledan film tistega leta v Ljubljani. Na Japonskem, kjer se je režiser zaradi obtožbe obscenosti znašel pred sodiščem, je predvajanje integralne, necenzurirane različice še danes prepovedano,« danes beremo na spletni strani Sloginega »naslednika« Kinodvor. A treba je biti realen: kdor vam bo trdil, da je šel takrat v Slogo zaradi arta, bo prepričljiv približno toliko kot tisti, ki je danes na Tinderju zaradi spoznavanja ljudi. Ne prav zelo.

Pročelje Kina Sloga je bilo ob oknih trafik in male vitrine na fasadi Nebotičnika tudi eno redkih mest na ljubljanskih ulicah, kjer se je dalo videti golo žensko telo. V trafikah so bile na voljo revije z bolj ali manj eksplicitno vsebino (z besedami Bore Đorđevića iz komada Volim ženeKupujem stručnu literaturu/Za malu noćnu fiskulturu/Reporter, Lui, Plejboj, Start/
Uzmem kvalitet, odbacim škart
), na pročelju Nebotičnika prizori iz nočnega bara na vrhu poslopja, na pročelju Sloge pa plakati s prizori iz filmov, ki so jih predvajali. Za mulca, ki je tam mimo hodil v bližnjo šolo, povsem dovolj, da je vsakič znova upočasnil korak in postrani pogledoval na desno.

Nasproti Sloge, tam nekje, kjer je danes srbska ambasada, je bil podoben niz stavb, v njem pa tudi zanikrn bife z imenom Istra, ki je postal malo razvpit, ker je v njem eno od svojih žrtev spoznal znameniti množični morilec Metod Trobec. Z leti so ta del mesta ne ravno našminkali, so ga pa nekako očistili, zglancali, tja še vedno nihče ne gre, ker bi bilo to prijetno okolje, ampak le če mora kaj opraviti ali ga pot vodi mimo.

In publika? Ta je bila bolj ali manj tista iz ljubljanskih nedelj v osemdesetih – »Bosanci« in vojaki. Bili so pač v tujem mestu, poznali niso nikogar in možnosti, da jih v vrsti za vstopnico pred sumljivim kinom sreča sosed ali mamina prijateljica, so bile minimalne. Ostali so se v vrsto podali le, če so predvajali kakšen film, ki ga je bilo »treba videti«, ker se je o njem veliko govorilo in je bilo v šank debatah nemogoče sodelovati brez poznavanja materije. Predvsem pa je bil odhod v Slogo – ali pa vsaj ogled manj ali bolj trdoerotičnega filma – za ljubljansko mladino svojevrstna iniciacija v svet odraslih, nekaj, o čemer se je po šoli dogovarjalo dolgo časa, v preddverje dvorane pa se je smuknilo z utripajočim srcem visoko v grlu in upajoč, da ravno v tistem trenutku ni šel mimo kina kdo nepoklican. Preden so se fantje začeli hvaliti, da so seksali, so se hvalili, da so bili v Slogi – pa če je bilo res ali ne.

Panorama 3. 7. 2022

Andreju Moroviču na pot

Andrej Morovič Fotografija: Jože Suhadolnik

Andrej Morovič (1960–2022) je bil med slovenskimi pisatelji ena najbolj nenavadnih figur. Ne le da se je zavestno predajal ahasverski poti mimo vseh inštitucij in je stavil predvsem na lastno vizijo, bil je tudi samosvoj besedni virtuoz in je v osemdesetih postavil novo artikulacijo znotraj slovenske proze z romanom Bomba la petrolia. V tem epohalnem romanu je zastavil tudi svojo pot, življenjsko in literarno. Njegovo kasnejše delo, ki to prozo nadaljuje in jo nadgrajuje, opiše večinoma njegovega življenja: življenje v Avstraliji, ZDA in Berlinu, Benetkah pa vse do ustanovitve zdaj že legendarne Gromke v AKC Metelkova, kot blisk razvijajoče se literarne slike, polne gradacij, briljantnih sintagem in nepričakovanih sintaks.

Moro, kakor ga je klicala večina prijateljev, ni jenjal, kakor da se ne bi hotel spremeniti, bil je trdovraten in trmast v svojih zamislih in načinu bivanja: hodil je po svoje in po sebi, ni se oziral na druge, čeprav je znal dvigniti glas, kadar mu kaj ni bilo prav. Moro je vsekakor imel jajca, kar je v družbi, kakršna je slovenska, malomeščanska, zavistna, podla, zahrbtna, žleht, po domače, velik problem. Zaradi te svoje karakterne lastnosti je imel Andrej nemalokrat težave z inštitucijami, zato se je za dolga leta umaknil; vsega je imel dovolj in nemirni duh take ljudi peha v beli svet. Bil je Tekavec, kakor je naslov enemu njegovih najbolj razvpitih in prodornih tekstov. In bil je izjemno prenikav, luciden tip, nenavadne in hitre misli, vsakemu se je postavil po robu, tudi brez razloga, kakor da bi bil na lovu za žrtvijo.

Začela sva se družiti na začetku devetdesetih prejšnjega stoletja, ko je bil Moro ena največjih slovenskih literarnih zvezd, jaz pa avtor s prvimi literarnimi objavami in zvezki. Bila sva prijatelja, tudi družila sva se in si marsikaj delila. Toda značajske lastnosti so naju večkrat peljale v prepire, take in drugačne. A vsa ta nesoglasja in nestrinjanja so bila čez noč pozabljena. Življenje je teklo naprej in komunikacija je bila čista, globoka in jasna, s turbulencami, ki so normalne za vsako prijateljstvo in znanstvo. Tega med slovenskimi pisatelji ni. Normalne, jasne in globoke komunikacije, očiščene napuha in zaverovanosti v lasten prav in genialnost. Zato je bil Andrej velik človek, prevelik za zatohlo dolino solz, jamranja in polen pod noge. Zato je odšel in se vrnil drugam. Presegal je tukajšnjo malomeščansko samoljubno druščino in ji zapustil niz odličnih knjig, ki bodo še dolgo žarele v času.

Panorama 3. 7. 2022

Ostati tiho ali umazati si roke

Fotografija: Pexels

Čeprav bi marsikdo umetnost rad videl kot nekaj »čistega«, je v stvarnosti literaturo in kulturo težko ločiti od politike. Primerov njune usodne prepletenosti, včasih zelo sporne, včasih pa pozitivne, je veliko: eden boljših romanov 20. stoletja je napisal avtor milo rečeno dvomljivih stališč (Louis-Ferdinand Céline); pacifizem nekega drugega francoskega pisatelja po prvi svetovni vojni se je kasneje približal nevarni indiferentnosti v drugi (Jean Giono); nekateri najzanimivejši sodobni pisatelji so odkrito politično opredeljeni in svoje zapise brusijo »kot rezilo noža« (Édouard Louis); sestavni del šarma mnogim ljubega George Orwell je njegova angažiranost. Slednji je v svojih esejih zapisal: »All issues are political issues.« (nadaljevanje citata je sicer precej pesimistično) …. Govoriti o svoji življenjski izkušnji je avtomatsko politično, ker intimno je politično, kot je razvidno iz primerov Jamesa Baldwina ali Audre Lorde.

A kako torej navigirati v realnosti njunega stika, ne samo ko so dela avtorjev prepletena z njihovimi stališči, ampak tudi takrat, ko preskočimo tanko mejo med umetnostjo in političnim opredeljevanjem oziroma udejstvovanjem umetnikov kot javnih osebnosti? Ko stopimo na tisto stran, ki si raje umaže roke, kot da bi si jih odrezala? (Sposojam si frazo, ki jo je pred drugim krogom francoskih predsedniških volitev izrekel filozof Charles Pépin ob pozivu mladih k udeležbi, kljub nemogoči izbiri. Namreč, s Péguyem pravi: »Kant ima čiste roke, vendar nima rok.« Volitve in politika niso čisti  kot morala, v politiki smo primorani redno si umazati roke.

Vprašanje je seveda zapleteno in močno odvisno od aktualnosti trenutka. Avtorji se lahko opredeljujejo do nečesa, kar se jih neposredno dotika, ali do nečesa zunanjega, kar po njihovem mnenju ni mogoče ignorirati.  Včasih aktualno dogajanje tako močno odmeva, da se opredelitev od avtorjev pričakuje, saj je njihova pozicija v javnem prostoru ključna. Drugič pa se zanjo odločijo zgolj iz lastne vesti in se nujno soočijo s celim spektrom nasprotujočih si mnenj. Zato se bom tudi svojega skromnega pregleda nekaj zanimivejših političnih opredelitev v sodobni literaturi lotila iz več zornih kotov ali bolje – problematik, ki so v zadnjih letih prebudile angažiranost piscev.

Primer, ki mu v tem trenutku posvečamo največ pozornosti in ki jasno kaže povezanost literature z aktualno politiko, je zagotovo ruska invazija na Ukrajino. Že kmalu je prestopila meje političnega ter se dotaknila predvsem naše človečnosti in solidarnosti. Povzročila je izjemen porast zanimanja za ukrajinske avtorje tako pri medijih, ki poročajo o kulturi, kot v knjigarnah, katerih izložbe po evropskih metropolah krasi izbor njihovih del. In seveda bralcih, ki želijo prisluhniti zgodbi Ukrajincev. Podobno so svoj medijski in literarni prostor (ker so ga deloma, v povprečju zagotovo več kot ukrajinski, že imeli) povečali tudi ruski avtorji, nasprotniki Putina in njegovega režima. Eden od njih, Vladimir Sorokin, je nastopil na lanski Fabuli, s svojo ostro in mrko distopijo Opričnikov dan, ki vse manj deluje kot nočna mora in vse bolj kot resničnost. Na letošnjem festivalu pa je gostoval Sergej Lebedjev, avtor romana Dežela pozabe, ki je pričujočo vojno označil za humanitarni in moralni bankrot ruske kulture.

Oba sta med sedemnajstimi podpisniki pisma iz začetka marca, v katerem so priznani avtorji pozvali vse rusko govoreče in pišoče, naj vzpostavijo direktni stik z ruskim narodom na vse možne načine in mu o vojni v Ukrajini povedo resnico. Klic, ki sta se mu pridružila tudi nobelovca Svetlana Aleksijevič in J.M. Coetzee, je sledil omejevanju dostopa do informacij, nadzora poročanja glavnih in utišanja neodvisnih ruskih medijev. Tako kot mnogi pisci se je s svojim zapisom o diktaturi Putinove vlade, distopičnih vojnih podobah in strahu pred Drugim odzvala tudi nagrajena ruska pesnica, še ena podpisnica zgoraj omenjenega pisma, Marija Stepanova. V eseju, ki je bil objavljen na strani Financial Times, na koncu opaža, kako trenutno dogajanje spreminja sam ruski jezik in njegovo uporabo, besede, fraze, ki jih (ne) izbiramo (več) in ki so zdaj napolnjene z novimi pomeni: »To pišem v ruščini in z vsakim stavkom je težje. Najprej se spremeni greben jezika, njegov živi pogovorni rob. Je kot staro minsko polje in stare mine začnejo eksplodirati, ko se odločite za pot čez. Zdaj so vse žive, ​​te mine. Jezik ni kriv, tako kot zemlja ni. Vendar se je spremenil, je razpokan in razbrazdan. In število kraterjev bo le še naraščalo.«

Ko je splošni diskurz naše družbe odločno naklonjen eni od strani, je torej opredelitev do aktualnosti v kulturi ne le cenjena, temveč se jo celo zahteva. Mnogi ruski umetniki, povezani s Putinom, na primer dirigent Valerij Gergijev, in ruske baletne družbe so se tako za razliko od svojih kritičnih pisateljskih kolegov na Zahodu soočili z odpovedmi svojih nastopov in celo služb. Pod pritiskom je bila tudi operna pevka Ana Netrebko, ki je kmalu javno obsodila tako rusko invazijo kot javne linče umetnikov. (Verjetno ni treba poudarjati, da so ruski umetniki ujeti med dvema ognjema, saj pritisk čutijo tudi s strani svoje domovine, in se, če so kritični do vojne, prav tako soočajo z hudimii obtožbami.) Nenazadnje, Rusija ni nastopila niti na Evroviziji.

Vendar niso vsi primeri politične drže umetnikov kot javnih osebnosti tako enoznačni in brez kritičnih odzivov. Moje zanimanje je v zadnjem letu vzbudila predvsem aktivistična drža sodobnih pisateljev in pisateljic v obliki bojkotov. Ti namreč pogosto naletijo na ostre kritike z argumentacijo omejevanja svobode govora. Tiste svobode torej, ki je v osnovi umetniškega izražanja in naj bi bila s strani politike nedotakljiva ter je s tem eden od stebrov nasprotovanja Putinovi vladi.

V času porasta ekstremne desnice in neofašizma v Evropi se nekateri avtorji čutijo primorani jasno izreči svoje temeljno nasprotovanje njenim vrednotam. Ko so na lanskem Frankfurtskem sejmu gostovale tudi skupine in založbe nemške ekstremne desnice, je Jasmina Kuhnke, avtorica knjige Schwarzes Herz (Črno srce), na primer odpovedala svoj nastop. Njena odločitev, ki so se ji kasneje pridružili tudi Nikeata Thompson, Annabelle Mandeng in Riccardo Simonetti, je na obeh straneh sprožila razpravo o svobodi govora – dejstvo, ki ga je sama pozdravila. Organizatorji so v svojem odgovoru dejali, da morajo zagotoviti prisotnost vsem stranem in mnenjem. Dokler namreč delujejo v okviru zakona, posameznih založnikov ne želijo cenzurirati in izključevati iz največjega knjižnega sejma na svetu. Temnopolta pisateljica, glasna zagovornica antirasizma, je v preteklosti že bila tarča groženj s strani pripadnikov ekstremnih skupin ter se zato ob njihovi prisotnosti na sejmu po svojih besedah ne bi počutila varno. Pa vendar, njen glavni argument proti sodelovanju je bil predvsem: »Rasizem in antisemitizem nista mnenji.« S tem pa se dotaknemo temeljnega vprašanja: Kje se torej konča svoboda govora v javnem diskurzu in kje se začne sovražni govor, ki ga ne smemo tolerirati in ki svobodo govora vseh v resnici ogroža, zato nas kliče k podobni odgovornosti kot Putinova strahovlada in v tem primeru k potencialnemu bojkotu.

S podobnimi kritikami o omejevanju svobode se je soočila tudi ena najbolj branih irskih pisateljic Sally Rooney, ko je lani zavrnila prevod svoje najnovejše knjige Beautiful World, Where Are You v hebrejščino pri založbi, kjer sta izšla prevoda njenih prejšnjih romanov. V podporo Palestini je namreč bojkotirala enega večjih izraelskih založnikov, ker se ni javno distanciral od izraelske politike. Z izidom dela v hebrejščini želi počakati, dokler ne najde nevtralnega založnika, ali pa prevod izdati pri ne-izraelski založbi. Medtem ko je njeno odločitev v odprtem pismu Artists for Palestine UK podprlo 70 avtorjev in založnikov, so se nekatere verige knjigarn v Izraelu nanjo odzvale z umikom njenih sicer zelo dobro prodajanih knjig iz svojih polic.

Avtorica se je sicer s svojo odločitvijo pridružila vrsti umetnikov, ki že podpirajo kulturni del palestinskega gibanja BDS (Boycott, Divestment and Sanctions), na primer glasbenikoma Rogerju Watersu in Brianu Eno ter režiserjema Miku Leighu in Kenu Loachu. Ameriška pisateljica Alice Walker prav tako že leta vztrajno zavrača prevod svojega romana The Color Purple (Nekaj vijoličastega) v hebrejščino in je med drugim Alicio Keys celo pozvala k odpovedi njenega koncerta v Tel Avivu.

Palestinska skupnost in umetniki namreč že dolgo pozivajo k aktivni solidarnosti in vlečejo vzporednice z uspešno podporo, ki so jo mnogi izkazali kampanji proti apartheidu v Južni Afriki. (Za ozadje: v lanskem letu so tri organizacije izraelsko politiko nadvlade in preganjanja Palestincev označile za apartheid – že januarja 2021 v svojem poročilu vodilna izraelska skupina za človekove pravice B’Tselem, kasneje pa še Human Rights Watch in Amnesty International.) V okviru gibanja bojkota Južne Afrike, ki je zavzemal od njenih produktov do akademskih raziskav in konferenc, so na primer blokirali nastop južnoafriških glasbenikov na BBC-ju, prav tako kot so mnogi tuji glasbeniki odpovedovali svoje koncerte v državi apartheida. V upanju, da bo mednarodni pritisk pospešil konec nepravičnega sistema, je serija političnih, ekonomskih, kulturnih in športnih bojkotov idejno izhajala iz stranke Afriškega nacionalnega kongresa.

Že takrat so se sicer pojavljali dvomi o učinkovitosti ukrepov in etičnosti takšnih splošnih sankcij. Mnogi tudi danes opozarjajo, da podobne kampanje s svojo neselektivnostjo škodujejo  in udarijo tudi izven direktne tarče. Time je že leta 2016 na primer objavil pričevanje agentke Deborah Harris, ki pravi, da vse težje proda pravice za prevod nekaterih izraelskih avtorjev ne glede na njihovo politično pripadnost. David Grossman, odkrit levičar in aktivist za mir, naj bi se tako že soočil s klicem k bojkotu svojih knjig in dogodkov, čeprav ima sam tesne vezi s palestinskimi avtorji. Enako se pojavljajo skrbi, kako daleč bo šlo trganje vezi z rusko kulturo ter kakšne dolgoročne posledice bo imelo zanjo in za nas. Vendarle, če se vrnemo k primeru Južne Afrike, je kampanja kulturnega bojkota od šestdesetih let pa vse do leta 1990 pomenila pomembno simbolno gesto osamitve krutega sistema in ključno podporo gibanju proti apartheidu.

Avtorji so kot javne osebnosti vsekakor soočeni z vprašanjem nians pri političnem udejstvovanju; kje in kako na primer določiti, kdaj in katere institucije bojkotirati. Na koncu pa kot vsa družbena bitja preprosto sledijo svoji vesti pri odločitvi, kdaj uporabiti svoj glas, katerega bistveni učinek je v resnici prebuditev zanimanja za določene problematike, pa naj gre za človekove pravice, pravice živali ali klimatske spremembe, ter tehtne debate, ki jih s tem sprožijo, tako o svobodi govora in izražanja kot o človeški solidarnosti in sočutju. Ali s tem, le drugače, razširjajo enega od poslanstev literature? Morda. Nemara je eden od odgovorov na lovljenje mej ter krmarjenje v stičišču literature in politike zato že v osnovnem apelu, naj svet kulture in književnosti nakloni dostojen prostor vsem marginaliziranim glasovom ter prisluhne raznolikim avtentičnim pripovedim, podobno kot je nenazadnje storil v primeru Ukrajine.

Refleksija 1. 7. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Imeti srce, ki utripa, ni nikoli enostavno

Na vprašanje, kako to, da si je za formo svojega prvega romana Bežen trenutek bajnosti izbral formo pisma, je Ocean Vuong (1992) odgovoril, da se je zgledoval po njemu zelo ljubem romanu Moby Dick ali kit, ki je pismo in potopis, ki je esej in triler in je meditacija o teologiji. »Melville se ni želel odpovedati ničemur in meni se je zdelo,« pravi Vuong,  »da bi bila pismo morda forma, ki dovoli ovinek, esejistični ovinek.Ko pišemo pisma, je zgodba oz. zaplet že sam po sebi v bistvu dialog z bralcem.« Pravi, da sicer razume ironijo pisanja pisma materi, ki je nepismena in pisma ne bo nikoli mogla prebrati, ampak na tej točki, trdi, pritisk pade na jezik. V avtorjevem primeru na angleščino. Je le-ta dovolj? Je jezik, ta mogočna in strašljiva arhitektura dovolj za prevpraševanje življenja in smrti?  »In zato,« pravi Ocean Vuong, »je ta knjiga pravzaprav pripoved o jeziku.«

Ocean Vuong je ameriški pesnik, pisatelj in predavatelj. Bežen trenutek bajnosti (2022, Mladinska knjiga, prevedli Anja Zag Golob in Katja Šaponjić) je avtorjev prvi roman, ki ga je naslovil po pesmi, objavljeni leta 2014. Pesem povezuje intimnost z nasiljem in kaže na to, kako je v avtorjevem življenju oboje tesno prepredeno, roman pa to idejo nadaljuje in poskuša razrešiti problem transgeneracijske travme. Preko spominjanja se trudi rekonstruirati prej zamolčano zgodbo njegove družine. Gre za žalostno in pretresljivo pripoved o odraščanju, ki ga prepreda spomin na travmo, zakoreninjeno v vietnamski vojni. »Kaj mislimo z besedo preživeli?« – se sprašuje v romanu avtor. »Morda je preživeli tisti, ki pride zadnji domov, zadnji monarh, ki pristane na veji, že upognjeni pod težo duhov.« Cuki (ang. Little Dog), kakor je ime protagonistu tega avtofikcijskega romana, se trudi ohraniti človeškost oz. človečnost svoje družine s tem, da piše o njenih spominih. Opominja nas, ponovno, da se vsako vojno bojuje dvakrat. Enkrat na bojišču in drugič preko spominjanja.

V prvem delu pisma smo priča fragmentarni narativi razpadle družine, ki jo tvorijo le avtor in njegovi babica in mati. Cuki je bil rojen kmalu potem, ko so na Vietnam vrgli dvakrat večje število bomb, kot so jih uporabili za napade med drugo svetovno vojno. Vnuk ameriškega vojaka, ki se je med vojno zaljubil v njegovo babico, Vietnamko po imenu Lan, in sin nepismene, shizofrene ter s posttravmatskim sindromom zaznamovane matere Rose. »Bral sem, da so starši, ki trpijo za posttravmatsko stresno motnjo, bolj nagnjeni k temu, da tepejo svoje otroke. Morda pa to vendarle izvira iz pošastnosti. Morda želijo otroka s tem, da nanj položijo roko, pripraviti na vojno; mu dopovedati, da imeti srce, ki utripa, ni nikoli tako enostavno, kot je enostavna naloga srca, da telesu govori da, da, da.« Babica Lan je pogosto njegov edini ščit pred svetom in je morda tudi edina oseba v knjigi, ki z vnukom komunicira direktno. Babica ga v knjigi, v pismu kliče »Cuki«, to pa zato, ker »da imaš nekaj rad, pomeni torej, da to poimenuješ po nečem tako nepomembnem, da bo morda zato ostalo nedotaknjeno – in bo preživelo.«

Zgodaj v najstništvu se tudi sam zave, da obstaja le zato, ker so bili v Vietnamu ameriški vojaki in da je produkt ameriške okupacije Vietnama, da je, pravzaprav, produkt vojne. Pravi, da »v materinem trebuhu nisem bil jaz, temveč ta krogla, to seme, okoli katerega sem pognal«. In ker zgodovina ni samo nekaj, kar se zgodi v preteklosti, temveč tudi tisto, česar se spominjamo, je posledica tega Bežen trenutek bajnosti, roman, ki govori predvsem o rezultatu ameriške vojne v Vietnamu in vojne okupacije, ki se je mnogi ne zavedajo, saj je bila ta vojna sistematično izbrisana iz ameriške dokumentacije. Gre tudi za roman, ki o vojni ne govori skozi glasove pogumnih moških herojev, temveč skozi glasove žensk, preko spolne neenakosti, družinske dinamike in zato morda še toliko jasneje opiše kompleksnost vojne in njene posledice.

Cuki pa najde nekaj utehe v ljubezni, v prvem romantičnem odnosu s »čistokrvnim« Američanom Trevorjem, ki ga razjeda odvisnost od drog. Spoznata se med počitniškim delom na plantaži tobaka in takrat se Cuki tudi zave, da obstaja svet, širši od heteronormativnosti, in je » fant, od katerega sem se naučil, da obstaja nekaj še bolj brutalnega in dokončnega, kot je delo – poželenje«.

Njun odnos obvladuje Trevorjeva odvisnost – saj smo le v Ameriki sredi dva tisočih in opiati si počasi, a vztrajno podrejajo celotno državo. Zaradi zlomljenega gležnja Trevorju pri petnajstih letih predpišejo protibolečinske tablete, od katerih potem postane odvisen in naposled vodijo tudi v njegovo pogubo. Sam jasno zapiše, da je odvisnost neposredno odvisna od travm v zgodnjem otroštvu, ki se najprej kažejo kot žalost in depresija, ampak pogosto vodijo v različne vrste zasvojenosti. Kritičen je do psihofarmakologije, ki služi na račun mladih, ki prej kot antidepresive potrebujejo socialno varnost. »Si vedela, da ljudje postajajo bogati na račun žalostnih,« vpraša.  »Rad bi spoznal milijonarja ameriške žalosti. Rad bi mu segel v roko in rekel, da mi je bilo v čast služiti svoji državi.«

Njun odnos se najprej kaže kot zelo fizičen in med spolnostjo Cuki najde moč in svoje telo na nek način tudi osvobodi  Kot sam zapiše: »Dober občutek je bil, poimenovati tisto, kar sem že tako ali tako doživljal vse svoje življenje. Zdaj je bila to vsaj moja izbira. V Trevorjevem primežu sem lahko soodločal, kako bom razbit.« Kljub privzgojenim vzorcem sramu Cuki v svojem prvem intimnem odnosu prevzame odgovornost za svoje telo in se osvobodi nasilja, ki ga je nad njim leta izvajala njegova mati.

»Težko je pisati seks, še težje je pisati dober seks. V vaši knjigi lahko beremo opise fizičnega odnosa, ki je seveda zelo kompleksen – po eni strani gre za razmerje moči, po drugi strani pa se spustimo v intimnost ljubezenskega odnosa med dvema fantoma,« je Vuongu rekel novinar v intervjuju za Waterstones. Avtor pravi, da ljudje, ki imajo izkušnjo homoseksualnega telesa, nimajo izkušnje spolne vzgoje oziroma bolje povedano jim razlaga heteroseksualnih spolnih odnosov ni v pomoč in so zato, vsaj na začetku, neuspešni pri iskanju in (za)dajanju užitka. »Pri vsakem neuspehu se naučiš nekaj novega o sebi,« pravi avtor. »In želel sem to intimno željo, to poželenje v knjigi pokazati kot vreme, zato se tudi seks nenehno pojavlja v knjigi, ne kot nekaj, kar ima narativno moč, temveč kot nekaj, s čimer nenehno odkrivata drug drugega in seveda tudi sebe.«

Naslov romana Bežen trenutek bajnosti je tudi avtorjeva deklaracija, da so telesa vseh barv bajna, lepa. V intervjuju za Amanpour & Company je avtor dejal. »Upam si trditi, da so revna, črna, rjava in rumena telesa bajna, čudovita. Počutil sem se, kot da lahko prvič osvobodim to misel. Prvi stavek v mojem romanu je v resnici naslov romana in želel sem začeti z lepoto. To je dejstvo. Ti ljudje so lepi in želel sem začeti tu in pokazati svetu, na kakšen način so lepi.« Lepota je tudi sicer dominantna tema v romanu, saj avtor nenehno prepleta lepoto družinskih vezi, vzdržljivosti, intimnosti z grozami travme, odvisnosti, nepripadanja in vojne.

Avtorjev jezik preko svoje kompleksne pripovedne moči išče moment univerzalnosti človeške izkušnje. S tem, da o protagonistih v romanu piše zelo podrobno in specifično, ustvarja svet, v katerem se lahko najdemo vsi. Vuongov stil pisanja, kot že rečeno, bi lahko opisali kot nenehno prespraševanje, ali je jezik zmožen aritkulirati vse plasti Cukijevega odraščanja. Gre za zahtevno nalogo, saj ima protagonist neznansko zapleten odnos do jezika. Njegova mati ne zna angleško in je nepismena, saj so ameriške bombe uničile osnovno šolo, ki jo je obiskovala kot otrok. Po tem se ni več mogla šolati. Cuki obiskuje šolo v ZDA in jo tudi dokonča, in zato skozi jezik oz. preko njega poskuša doseči svojo mati. Svoj roman začne z  »Draga mama, pišem, da bi se ti približal – četudi me vsaka beseda, ki jo zapišem, oddaljuje od tebe.« Njegovo pisanje je večplastno, igrivo in ambiciozno. Suvereno preklaplja med različnimi zgodbami in časovnimi okvirji ter mojstrsko izpisuje vsako posamezno narativo.

Bistvo romana pa se kljub res izjemni pripovedi skriva v naslovu. V zgodnji mladosti, onkraj vseh družbenih okvirov, je v naših življenjih pristnost in je sreča, ki je odporna na razočaranje in je moment, ko smo za bežni trenutek bajni.