april 2013 - AirBeletrina
Panorama 29. 4. 2013

Lestvica: Deset najboljših literarnih začetkov

Saj veste, kako so se začenjali uvodi prejšnjih lestvic? Nesrečno. Ker imate to radi, dragi bralci. Z največjo slastjo ste planili na tisto lestvico, ki je za vas izbrala deset najnesrečnejših literarnih likov. Oh, nesrečna bit narodova! Ker vemo, kaj hočete, vam to dajemo. Že na začetku, da nam potem jeste iz roke. A ker je pomlad čas za nove začetke, vas milo prosimo, da obrnete svoje nesrečne poglede k soncu ter začnete znova, srečno.

Za lažji start vam ponujamo nekaj začetkov, ki jih je uredništvo izglasovalo za najboljše. Najboljši začetki za vaše nove začetke.

 

1. Franz Kafka: Preobrazba

 

Hrošč (avtor: Ana Baraga)

»Ko se je Gregor Samsa neko jutro prebudil iz nemirnih sanj, je spoznal, da se je v svoji postelji spremenil v pošastno žuželko.«

Prvo mesto na tokratni lestvici je pač moralo pripasti nespornemu geniju književnosti, Franzu Kafki. AirBeletrinino uredništvo je imelo pri tem le toliko svobodne volje kot liki njegove proze. Tako je bilo pravzaprav edino pravo vprašanje, ki smo si ga mogli zastaviti: Kateri začetek? Izbrali smo tega, ker je bil za marsikoga od nas to eden prvih Kafkovih stavkov, kar smo jih prebrali, če ne prej, pa v srednješolskem berilu med poukom slovenščine. In vsi vemo, da po tem nič ni bilo več kot prej – povedi  imajo neke nikoli prav pojasnjene veze z gravitacijo in maso. Če je bil M. Night Shyamalan nekoč, ko je še imel kariero, drugo ime za končni preobrat v filmski zgodbi, Kafkove zgodbe s preobratom štartajo. In če ima končni tvist v Shyamalanovih filmih za posledico, da vsi koščki sestavljanke nazadnje le pridejo skupaj, pri Franzu uvodni staccato odpre vrata v labirint realnosti, ki je bila samo videti kot nekaj vsakdanjega in normalnega. Nenazadnje pa smo začetek Preobrazbe izbrali tudi zato, ker se lahko v ponedeljek zjutraj z Gregorjem Samso najbrž marsikdo poistoveti. 

 

 2. Albert Camus: Tujec

 

Mama je umrla (avtor: Ana Baraga)

»Danes je umrla mama.«

Ker se hudič skriva v podrobnostih, eden najkrajših in najudarnejših prvih stavkov, kar jih pozna literatura, prevajalcem že desetletja sivi lase in guba lica. Glede na to da različni jeziki nudijo različne sintakse in včasih mama umre danes, spet drugič pa danes umre mama in glede na to da včasih umre mama, včasih mati, vsake toliko pa tudi kakšna mami, vsakogar, ki se na novo loteva prevoda Camusove kratke biblije absurda, upravičeno obliva hladen znoj pred nemogočo nalogo v svojem jeziku izreči natanko tisto, kar je izrekel avtor sam. Vsake toliko se zgodi celo, da v prevajalskem cehu izbruhne burna polemika glede vprašanja, kako različni poudarki vplivajo na celotno karakterizacijo glavnega lika, domnevno pišmevritičnega Meursaulta, in vsake toliko so se učeni možje še vedno pripravljeni spraševati, kaj točno je brezbrižni mladi mož čutil do ženske, ki ga je rodila. Vendar ne glede na vse mahinacije z detajli prvi stavek Tujca v večini svojih različic ostaja eden izmed najbolj učinkovitih prvih stavkov vseh časov.

 

 3.Vitomil Zupan: Menuet za kitaro: na petindvajset strelov

 

Hrib (avtor: Ana Baraga)

»Zelo važno je priti na grič.«

Prvi stavek enega najpomembnejših slovenskih romanov po drugi svetovni vojni (in o drugi svetovni vojni) je kleč tega celotnega, na avtobiografiji utemeljenega vojnega in protivojnega, pikaresknega in nostalgičnega, kritičnega in modernega dela. Tega se je zavedal tudi Vitomil Zupan, ki je roman najprej nameraval nasloviti kar Važno je priti na grič. Potem se je sicer raje odločil za nekaj malo bolj muzikaličnega, izmuzljivega, čeprav se je vmes nuja priti na grič še povečala. Začetek, ki pove vse o tem, kakšno bo nadaljevanje: intelektualec, ki se v vojno zapelje s tramvajem in v po meri krojeni obleki ter z lakiranimi nohti, hajke po neprehodnih gozdovih, neznano kam in večkrat tudi neznano kje, skoraj vedno pa neznano čemu, nenehna prisotnost smrti, ki se ji puška lahko sproži tudi ponesreči, slepo izpolnjevanje ukazov, ki se ne ozirajo toliko na vojno taktiko in trenutno situacijo kot na zemljevid ideologije in utopično prihodnost. Vse to pod nenehnim pritiskom nuje: nuje boja proti okupatorju, nuje boja proti domačim izdajalcem in na koncu tudi nuje boja proti dvomljivcem in cinikom, ki se skušajo zmeraj zoperstaviti nuji. Ne, lažemo, čisto na koncu je še neka druga nuja: nuja preživeti.

 

 4E. T. A. Hoffmann: Življenjski nazori mačka Murra

 

Maček (avtor: Ana Baraga)

»Boječe – s trepetajočim srcem izročam svetu nekaj listov življenja, trpljenja, upanja, hrepenenja, ki so pritekli v sladkih urah brezdelja in pesniškega navdušenja iz mojega najbolj skritega bitja.«

Ste že slišali tisti trač, da je najboljša dela Sartrovega opusa napisala Simone de Beauvoir? To seveda ni res. Ne verjamete? Poglejte, kdo Sartra spremlja na največ slikah? Kot vse velike ljudi tudi njega maček. Podobno je bilo tudi s kapelnikom Johannesom Kreislerjem. Na drugi strani njegove biografije (genialnega glasbenika) svoje življenjske nazore piše maček Murr, ki pozna vse zakonitosti pravega bildungsromana in zna – kot nobeno drugo živo bitje, razen morda Goethe – svoje življenje spremeniti v umetnost. Ter obratno. Maček Murr je kanoniziran dokaz, da gre mačkam, pa če jim gre še tako slabo, vedno bolje kakor ljudem. Da o tem, da nobena umetnost ni bolj vzvišena od enega samega mačjega pogleda, sploh ne govorimo.

Ste zavili z očmi? Brez Murra, ljubljenca E. T. A. Hoffmanna, tudi knjige ne bi bilo. In ko je Murr v četrtem letu svojega življenja za vedno zaprl svoje mačje oči, je tudi Hoffmann prenehal s pisanjem velikega romana. Veliki romantični roman je tako ostal fragment v dveh delih, tretji del pa je v svoj prezgodnji grob odnesel Murr. Kar je E. T. A. še zmogel, je bila osmrtnica svojemu ljubemu prijatelju.

 

 5. Italo Calvino: Če neke zimske noči popotnik

 

Vrata (avtor: Ana Baraga)

»Začenjaš brati novi roman Itala Calvina Če neke zimske noči popotnik. Sprosti se. Zberi se. Znebi se vseh drugih misli. Pusti, da svet, ki te obkroža, izpuhti v nerazločnost. Vrata je najbolje zapreti: za njimi je zmerom prižgan televizor.« 

Ne glede na to, kaj vam pomeni postmodernizem, boste bržkone morali priznati, da je Če neke zimske noči popotnik prvovrstna manipulacija avtorja z bralcem in prefinjena študija bralnega procesa, ki jo avtor, bralčev najtesnejši prijatelj in najhujši sovražnik, imenitno uvaja že s prvim stavkom. Calvino oziroma avtor oziroma pripovedovalec oziroma kdorkoli pač že pripoveduje postmodernistične pripovedke, nas s terapevtskim tonom počasi pospremi skozi predor jezika v zagonetno bivališče pripovedi in nam svetuje, naj vrata za sabo trdno zapremo. On (uboga, s svojo efemerno zgodovinsko situacijo pogojena, para) sicer meni, da je za njimi zmerom prižgan televizor, mi (moderni ljudje) pa vemo, da za njimi vedno preži Facebook.

 

6. Jane Austen: Prevzetnost in pristranost

 

Žena (avtor: Ana Baraga)

»Vsesplošno priznana resnica je, da samski moški s čednim premoženjem nujno potrebuje ženo.«

Če se je na našo lestvico prebila samo ena pisateljica, je že prav, da je to Jane Austen. Njeni romani, ki imajo – najbrž bolj po zaslugi ekranizacij – nezasluženo oznako »čtiva za babe«, so razgaljali, pa tudi smešili rituale in zapovedi, ki so se spletali okrog odnosov med moškimi in ženskami, okrog poroke ter s tem povezanimi spodobnostjo, moralo in vzgojo v angleški plemiški družbi 19. stoletja. Uvodna poved Prevzetnosti in pristranosti bi lahko resda stala tudi na začetku kateregakoli drugega njenega romana, saj v glavnem povzame zgodbe vseh; po drugi strani pa je simptomatična tudi še povsem drugače. Ta lakonično trezna in samozavestna ugotovitev namreč natančno zadene čas in prostor, ko sta bili od dobro premišljene oženitve odvisni premoženje in sreča vsakega moškega. Univerzalni čas in prostor torej; čeprav je danes obredov in družbenih pravil neprimerno manj ali pa so precej bolje prikriti.

 

 7. J. D. Salinger: Varuh v rži

 

Varuh (avtor: Ana Baraga)

»Če vas to res zanima, boste najbrž hoteli najprej vedeti, kje sem bil rojen in kako sem preživel klavrno otroštvo in kako sta se starša prebijala skozi življenje, preden sta me dobila in to, in vse tisto davidcopperfieldovsko sranje, ampak če naj vam po pravici povem, meni se vse to ne ljubi.«

Holden Caulfield nas je imel na svoji strani že s prvim stavkom. Najstnice so popadale na kolena in najstniki so si zavistno grizli nohte. Holden je vse povedal namesto nas ter skupaj z nami preziral starše, malomeščane, sošolce in učitelje, same pezdete. Razmišljal je o vojni in sanjal o seksu. Blodil je po svetu in ni potreboval cilja, da bi upravičil svoj beg. Cilj je nepomemben, pomembno je le, da bežiš. Ubežati vsemu, najprej pa davidcopperfieldovskemu sranju. Salinger je napisal najboljši začetek za vse razbrazdane piflarsko uporniške gimnazijske duše. Začetek za vse čase. Dokler bodo gimnazijci, bo Varuh v rži.

 

 8Izidor Cankar: S poti

 

Izidor Cankar (avtor: Ana Baraga)

»Težko si je misliti večjo razliko, nego je med ljubljanskim septembrskim jutrom in benečanskim septembrskim večerom. Zrak se mi vtihotaplja v sobo kakor lepa godba v srce, kadar sem obupal nad samim seboj in se povprašujem, čemu sem na svetu.« 

Hja, dragi bralci, pa vas imamo! Ste mislili, da zdržimo brez družine Cankar? Priznamo, kakor najbolj zagrizene učiteljice slovenščine smo iskali en sam dober Ivanov začetek, pa kaj dober, soliden, pa ni šlo. Začetki niso njegova stvar. Marsikaj ni njegova stvar. Ampak ker imamo v mili nam domovini vsi družine, smo pomislili na Izidorja. Zakaj pa ne, smo si mislili, saj sta v žlahti!

Pa vam poklanjamo začetek zgodbe, ki ji je morda najbolje uspelo ujeti evropskega duha svojega časa. Izidor ni tekel za vozom, temveč je suvereno skočil na francosko-nemški vlak. Ter nam ušel.
Sicer pa del uredništva v času pisanja teh besed tudi sam vdihuje italijanski večerni zrak, ki je razkadil vprašanje o tem, zakaj je na svetu. Še vedno deluje.

 

9. Hunter Thompson: Strah in groza v Las Vegasu

 

Zadelo je (avtor: Ana Baraga)

»Bila sva nekje okrog Barstowa, na robu puščave, ko me je zadelo.«

Kljub odličnemu Dolenčevemu prevodu domači uvod Thompsonovega Strahu in groze nikoli ne more doseči tiste ikonične, tesnobne razdrapanosti, ki v ameriškem izvirniku oznanja pričetek potovanja v »srce ameriških sanj«. Kako drugače, razen zadet kot mamba, se je novinarski princ dekadence tja lahko podal? In kaj drugega kot dvojno porcijo razočaranja (nad sanjami samimi in nad odgovori nanje) je utemeljitelj »gonza« tam lahko našel? Uvodno poved psihedelične, in konec koncev tragične Thompsonove ekskurzije, ki mojstrsko nakazuje na ti dve, v romanu bistveni, retorični vprašanji, je v višave obče legendarnosti še dodatno fiksiral istoimenski film Terryja Gilliama.

Nauk? Kids, (don’t) do drugs

 

 10. Kurt Vonnegut: Klavnica pet

 

Vse to (avtor: Ana Baraga)

»Vse to se je bolj ali manj zgodilo.«

Najbrž nikjer drugje Vonnegutu, doktorju ironične literarne lapidarnosti, omenjeni začetni stavek ne bi deloval. Ali pa vsaj ne bi deloval tako kot deluje v Klavnici pet. Se pravi, genialno.

Kar dajte, predstavljajte si Jane Austen, kako poskuša. Predstavljajte si Izidorja Cankarja. Herezija. Polom. Ne gre. Pustite metafikcijsko komponento Klavnice, Vonnegut zmaga.

Da smo najboljše prihranili za na konec pravite? Res je.

Vse to se je bolj ali manj zgodilo.

 

 

LITERATURA:

Franz Kafka: Preobrazba (Preobrazba in druge zgodbe. Prevedel Štefan Vevar, Študentska založba, 2008)

Albert Camus: Tujec (Tujec, Kuga. Prevedel Jože Javoršek, Cankarjeva založba, 1965)

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro: na petindvajset strelov (Pomurska založba, 1980)

E. T. A. Hoffmann: Življenjski nazori mačka Murra (Prevedel Jože Udovič, Cankarjeva založba, 1972)

Italo Calvino: Če neke zimske noči popotnik (Prevedel Jaša L. Zlobec, Cankarjeva založba, 1993)

Jane Austen: Prevzetnost in pristranost (Prevedla Majda Stanovnik, Cankarjeva založba, 2008)

J. D. Salinger: Varuh v rži (Prevedel Boris Jukić, Mladinska knjiga, 2002)

Izidor Cankar: S poti (Mladinska knjiga, 1960)

Hunter Thompson: Strah in groza v Las Vegasu (Prevedel Mate Dolenc, DZS, 1999)

Kurt Vonnegut: Klavnica pet (Prevedel Branko Gradišnik, Delo, 2004)

Kolumna 24. 4. 2013

gratis.karte@slovenia.si

Pred dobrim mesecem in pol me kliče, po glasu sodeč, gospa srednjih let. Rečem prosim. Ona reče pozdravljeni in zdrdra še nekaj na hitro, razumel nisem nič, razen imena vsem znanega paradnega konja slovenskega gospodarstva. Tajnica, bila je gospa, to mi je uspelo ugotoviti, je nadaljevala … za našega predsednika uprave bi potrebovala dve karti za petkov koncert. Ona ne reče niti prosim niti bi morda šlo, ampak kar tako, neposredno, kot da takole naroča piarovcem vsakodnevno. Jaz ji odgovorim, ko pridem k sebi … predsednik uprave me je malo šokiral, priznam … hm, gospa, o vašem predlogu se moram posvetovati z direktorjem. Ona reče ga bom kar sama poklicala. Komaj še rečem morda, ker boste tako najhitreje dobili odgovor … in odloži.

Tajnica za predsednika uprave, druga tajnica po naročilu svojega šefa za pomembnega naročnika njihovih storitev. Novinar za ženo in sinovo punco, drugi samo za punco, da bo ostalo več za pivo, pravi. Novinarka zase in še za dve sodelavki. Državni uradnik za svojega sina ter njegovega prijatelja povrhu. Drugi za hči, ko pomisli, raje kar za obe hčeri. Poslanka za asistentko, ki naslednji teden ne gre z njo v Bruselj. Glasbenik zase in za punco, petkrat. Režiser z zmečkano novinarsko izkaznico samo zase, tik pred zdajci, na vratih. Pa organizator in organizatorka koncertov z drugega konca Ljubljane. Umetnik zase pa še za ves svoj kolektiv. In Prešernova nagrajenka, zahteva!

Zahteva! Drugi se priporoča. Vpraša, če bi šlo. Včasih pa tudi skrajno ponosno, morda kdaj celo nonšalantno, skorajda veste, kdo sem jaz. Vsi pa … Pozdravljeni, jaz bi/jaz hočem karto, dve, štiri za koncert, tudi tisto za film, ali pa, ker sem novinar, mi prosim pošljite knjigo za recenzijo pa dodajte še eno, da jo bom podaril mami za dan žena. Malo brezplačne kulture nam dajte, pravijo. Zase, za nadrejene ali kar tako, enostavno samoumevno, ker pa smo le del slovenskega kulturnega dogajanja. Ker je nekdo nekoč nekje naredil nekaj kulturnega in za v anale in si brezplačno kulturo zasluži do konca življenja. Ali ker o kulturi, a velikokrat tudi ne, piše, ali pa je pač morda velika živina v gospodarstvu in veliko zasluži, a vseeno raje ne bi plačal za kulturo, v Sloveniji pač ne. Če gre v London na koncert ali na Dunaj na predstavo, to že. To seveda, a v Sloveniji pač ne. Se nekako ne spodobi, pa čeravno v pogovorih s prijatelji, morda celo pred televizijskimi kamerami pravi, naj gre kultura na trg, naj preživlja samo sebe, kakor se tudi gospodarstvo.

Sedimo nekoč na sestanku. Takem poletnem, malo ležernega čvekanja pred resnimi temami, in tržnik, skrbnik ključnih strank, bolj pravilno, ene od slovenskih radijskih postaj, ponosno pove, da v zadnjih petih letih ni kupil niti ene karte za koncert. Pa tudi njegova punca ne. Da jih vedno dobi, bolj pravilno: si jih pa ja lahko vedno zrihta, pravi. Tudi če sam ne gre na koncert, pa za punco in njeno kolegico. Da se pa ja tako dela v tem poslu. Ko si enkrat noter, si noter, je še dodal in srkal pomarančni sok z ledom. In nadaljeval, da pa kajtanje v Egiptu ga bo kar precej prišlo.

Zadnje čase, seveda pa se je dogajalo tudi prej, za določene interesne skupine vrhunska kultura postaja vse bolj brezplačna. Ko si enkrat notri, si notri. Negotove gospodarske razmere so dodale še več takšnih. A tudi tisti, ki si karte, knjige, fotografije lahko privoščijo, bi jih imeli zastonj, najbrž že od nekdaj, ker jim ego nakupa ne dovoli. Zato, da bodo lahko šli kajtat v Egipt še za teden dlje, da bodo od svoje plače predsednika uprave lahko čim več zapravili za ženin avto, ki pa ni brezplačen, ker je narejen v Nemčiji, ali pa bodo dobili ob »delovni različici knjige« na dom še darilo za svojo mamo.

Ali bo zato, ker bo karta za koncert brezplačna, tudi violinist igral brezplačno ali pa bo prevajalec za prevod knjige dobil le polovico honorarja? In ali bo tudi novinar recenzijo napisal zgolj zato, ker rad bere? Bo organizatorka koncert izpeljala brez vnaprejšnje kalkulacije, samo zato ker ima rada glasbo in se ne bo sekirala zaradi izgube? Bomo piarovci delali le za kavo na sestankih?

Fotograf je velikokrat spraševal, ali bo plačilo njegovega dela nakazano pravočasno, ker potrebuje denar. Smo rekli, razumemo, se potrudimo, da bo pravočasno. Kart pa ni kupoval, še za kakšno več je prosil. Ker je ravno prenavljal stanovanje in mu je zmanjkalo za karte, je rekel.

Ali je pomislil, s čim bi ga plačala glasbena skupina, ki bi hotela njegove fotografije, če ji organizator ne bi plačal, ker so vsi v sistemu brezplačne kulture? Kam nas logika brezplačne kulture pripelje? K razvrednotenju vrhunske kulture, seveda. Od profesionalne kulture k ljubiteljski kulturi, se zdi. K takšni, kjer bo prevajalec prevedel le tisto, kar rad bere. K takšni, kjer bo flavtist v zameno za fotografijo nekaj zaigral na fotografovi poroki in bo novinar pisal le o tistih izvajalcih, ki so mu dali svojo zgoščenko in ga povabili na pivo.

Priznam, ko si notri, te potegne. Vabijo te, vabiš se, vabiš sam te in one, malo se ti zdi fino, počutiš se zaslužnega, prispevaš in pričakuješ kaj v zameno. Kultura je brezplačna, odlično. Posebej, če jo imaš rad. A ne bi smela biti. Predsednik uprave ni kulturen, očitno. Državni uradnik tudi ne, poslanka tudi ne. Kulturni niso, ker ne delajo kulture, tako mislim. A organizator koncertov, umetnik, novinar ali novinarka, režiser, glasbenik, ki koncertira po celem svetu, in Prešernova nagrajenka so, morali bi biti. Kulturni in kulturni do kulture. V resnici do samih sebe in svojih kolegov, ki tudi ustvarjajo.

Sam se pripravljam na izstop, nočem biti več notri. Počasi, ker ni enostavno. In ne, ne bom se šel več te igre. Umetnik, ki hočeš karte za celotni kolektiv, novinar, ki bi še eno za ženo in sinovo punco, organizator, ki praviš, da bi šel samo malo pogledat. Ne obračajte se name. Predlagam pa vam, da tudi vi storite enako, tako z mano, kakor z glasbenikom, še bolj pa s pomembnim naročnikom vašega naročnika ali državnim uradnikom.

Predsednik uprave se je izkazal za člana uprave, njegova plača se je z 18 tisoč bruto na mesec zmanjšala na 15 tisoč na mesec. Ampak ne bi imel samo dveh kart, temveč kar štiri. In ni jih dobil. Prosili pa smo ga, naj poleg kart še prispeva za slovensko kulturo. Fotograf se občasno še vedno prerine do brezplačne kulture in je občasno tudi malo užaljen, ko mu ne uspe. Tržnik se je z ene radijske postaje prestavil na drugo, še večjo. Še lažje bo prišel do brezplačnih kart. Če mu bomo dovolili, seveda, da bo še naprej nekulturen do kulture.

Kolumna 22. 4. 2013

Leopardji čevlji ali Kdo ni bral protokola (pa bi ga moral)

»Čeprav prihajam iz zelo ‘milo in voda’ družine, svoj obraz vsak večer temeljito očistim z odstranjevalcem ličil in si skrbno zmasiram obraz,« je v enem redkih intervjujev o osebnem stilu za The Sun leta 1984 priznala Margaret Thatcher, ženska, ki je na Downing Street številka 10 leta 1979 vnesla dobro mero nečimrnosti. Svojo striktno politiko je Maggy, kot so ji pravili, utrdila s klasičnim kostimom, uniformirano torbico (pravijo, da je zanjo zmeraj rekla, da je edini varni kraj v britanskem parlamentu), natupirano frizuro, biseri, ki jih kljub nasvetu stilistov ni nikoli snela in »Jessica Fletcher« svilenimi bluzami z mašno pri vratu. Recite, kar hočete, a v resnici so prav svilene srajce najočitnejši dokaz, da je bilo Maggy poleg rigidnih gospodarskih ukrepov mar tudi lastne podobe, ki jo je spretno izkoriščala kot orodje premišljene manipulacije.

Morda hoče tudi Alenka Bratušek svetu pokazati, da je ženska njenega kova. Denimo s slavnimi leopardjimi čevlji z visokimi petami, s katerimi sicer ne bi bilo čisto nič narobe, če bi jih Bratuškova tisti dan obula za na tombolo ali za na ples v Festivalni dvorani (ali karkoli predsednica vlade pač počne v prostem času). S čevlji ne bi bilo popolnoma nič narobe, če naključje ne bi hotelo, da je bila Alenka Bratušek tistega dne na uradnem obisku. S čevlji ne bi bilo popolnoma nič narobe, če bi si Bratuškova prebrala pravila protokolarnega oblačenja, ki ženskim funkcionarkam zapovedujejo diskretno urejenost. Ali če bi za stilski nasvet prosila ljudi, ki so za to usposobljeni, naj se sliši še tako trivialno.

Ksenija Benedetti, vodja Protokola Republike Slovenije, je v knjigi Protokol simfonija forme (ki bi morala v resnici biti obvezno čtivo vseh državnih funkcionarjev) jasno in povsem nedvoumno zapisala, da »naj bodo delovna oblačila delu primerna«, pri čemer morajo pokazati spoštljiv odnos do dela, ki ga posameznik opravlja, ter do sogovornikov, s katerimi stopa v stik pri delu. Če oblačilna kultura moškim zapoveduje obvezno obleko z diskretno kravato, potem ženskam veleva obleko ali kostim z zakritimi rameni, ne preglobokim vratnim izrezom, nogavice (ja, tudi poleti), diskretne čevlje in nevpadljiv nakit.

Problem, ki je nastal 2. aprila v Zagrebu, ima pravzaprav malo opraviti z nesrečno izbiro čevljev. Resnični problem so cinični komentarji, ki so jih Bratuškovi namenili hrvaški (potem pa še slovenski) mediji. Še večji problem je feministična kritika, ki se je postavila v bran predsednici vlade, češ da jo javnost napada, »ker je ženska«, ranljiva in čustvena ter kot taka izpostavljena surovi kritiki dominantne moške populacije, ki obvladuje politično sfero. Bistvo sodobne feministične teorije, ki je nastala na temeljni distinkciji med biološkim in družbenim spolom Simone De Beauvoir, kasneje pa se je v sedemdesetih letih manifestirala v klasičnem feminizmu, je pravzaprav v tem, da je biološka razlika med spoloma fundamentalna in neizogibna, razlika med družbenim spolom pa je posledica časa, v katerem živimo, in razmerij moči, ki v grobem govorijo v prid moškemu spolu. Razglabljati o tem, ali enakost med spoloma dejansko obstaja, je brezpredmetno predvsem zato, ker je tovrstna preobčutljivost v povezavi z dotično tematiko nepomembna. Z drugimi besedami: zakaj se nam je dovoljeno zgražati nad neposrečenimi kravatami in grdimi (predvsem pa zastarelimi in čez ramena preširokimi) Murinimi oblekami moških politikov, ne smemo pa kritizirati leopardjih čevljev, ki so bili povsem v nasprotju s protokolarnim imperativom diskretnega?

Rezultati študij so že zdavnaj pokazali, da ljudje odločitve sprejemamo na podlagi čustvenih impulzov, ki pogosto nadvladajo racionalno presojo. Prevedeno v laični jezik: ni važno, kaj govoriš, važno je, kaj drugi slišijo. Politični akterji so v tem pogledu javne osebnosti, ki z občinstvom ne komunicirajo zgolj z besedami in dejanji, ampak tudi z neverbalno komunikacijo, ki ima v pogosto močnejši vpliv od vsebine povedanega. Da je obleka eno najmočnejših orodij nebesedne komunikacije, sta v delu Neverbalna komunikacija v človeški interakciji (Non-verbal Communication in Human Interaction) zapisala socialna psihologa Mark Knapp in Judith Hall, ki sta izpostavila načine, na katere lahko neverbalna komunikacija podpre ali pa izniči njen verbalni del. V Ameriški politiki denimo velja pravilo rdečih (republikanci) in modrih (demokrati) kravat – pravilna izbira kravate morda kandidatom res še nikoli ni pomagala zmagati na volitvah, je pa napačna pogosto pripomogla k slabemu volilnemu rezultatu. Ko je povedano pozabljeno, ostane zgolj minus ali plus, ki ga v mislih prilepiš na čelo govorca, na odločitev, ali ti je bil nekdo všeč ali ne, pa vsekakor vpliva tudi zunanja podoba. So ljudje, ki se oblačijo za svoje udobje, in so ljudje, ki se morajo obleči za druge. Kot je dokazala Margaret Thatcher, avtoriteta pač zahteva hrbtenico, zlikano srajco, dober reklc in trpežne čevlje.

Če ima danes stilista vsakdo, ki je kdaj pristal na straneh rumenih časopisov (vključno z dekleti, ki poplesujejo po odrih vaških veselic in instantnimi zvezdami resničnostnih šovov), zakaj se jim politiki izogibajo za vsako ceno? Še bolj zagonetno vprašanje: zakaj javnost tisto, kar je očitala (po vseh standardih in pravilih urejeni) Katarini Kresal, spregleda Alenki Bratušek? Ker bolj ustreza simbolu krepke slovenske ženske, matere Slovenstva, ki lahko (za razliko od vitke in urejene Kresalove?) rodi dvanajst zdravih slovenskih otrok? Ker je povprečne postave in se je z njo lažje identificirati? Ker ji je težje zavidati?

Kar so o Bratuškovi na srečanju z Milanovićem zapisali na Tportalu, je verjetno blizu resnice (gostilniška opravljivost in feministično ogorčenje gor ali dol): predsednica vlade Republike Slovenije je tisti dan izbrala čevlje, primerne »za v posteljo«, in posredno našemu potnemu listu spet pomagala nalepiti etiketo amaterske povprečnosti. Na pozitivni strani: nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti slabše. Ste pomislili, kaj bi se zgodilo, če bi s Hrvati sestankovala Eva Irgl? V tolažbo – pravijo, da intelekt in videz nikakor nista premo sorazmerna.

Kolumna 18. 4. 2013

Kako z novo davčno zakonodajo obvladati neobvladljivo umetnost?

Pred časom me je doletelo srečno naključje, da sem se znašla na dveh rojstnodnevnih zabavah hkrati. Prva je potekala v stanovanju v središču Ljubljane, druga na periferiji. Med gosti v Ljubljani so bile predvsem starejše dame, katerih misli, posredovane tudi v sledečem dialogu, so zelo povedne; prva dama je komentirala drugi, da poje samo še »kos te prečudovite torte«, potem pa se mora posloviti, saj odhaja na neko drugo zabavo. »Oh, a res, imaš pa res poln dan!« je dejala druga prvi, na kar ji je prva odgovorila, da v resnici ne odhaja na zabavo, prej na proslavljanje. »Prijateljičina hči je uspešno opravila zadnji izpit na medicini in se bomo nekoliko poveselili,« je dejala.

V tistem hipu se mi je zazdelo, da je zbrano poslušalstvo ostrmelo, za trenutek potihnilo ali pa vsaj dalo na stran svoje prežvekovalne funkcije. Študij medicine namreč ni peace of cake. Na hierarhični lestvici kotira izjemno visoko, če ne celo najviše. Dekletu, ki je se je zmoglo prebiti mimo vseh preprek v času študija medicine, predvsem pa v obetu vsega tistega, kar jo še čaka, se je zbrano občestvo starejših dam in med njimi tudi nekaj gospodov, poklonilo z minuto molka.

Pri tem je paradoksalno, da so bili otožni slavljenci iz vrst umetniškega delavskega razreda; četudi je kdo od njih kasneje reflektiral bežni prizor, so se v tistem hipu podredili vsesplošni maniji: za mladega človeka je, če le ima dve roki in dve nogi in je šel skozi gimnazijski proces, najbolj smiselna študijska izbira naravoslovje. Morda tistega hipa, ko je v stanovanju vse obmirovalo, niti ne bi zaznala, če me le nekaj minut pred tem gospod, sicer ugledni gledališčnik, ne bi vprašal: »Ja, oprostite, ampak saj ne živite od pisanja, mar ne?« Tudi kasneje, na bolj dolgočasni zabavi na periferiji, je bila opomba enega od gostov precej podobna: »Ali ni škoda, da si študirala književnost, raje bi bila zdravnica!«

Vse opisane prigode bi bile skoraj malenkostne, če se – v danih okoliščinah – ne bi zlile s trenutnim dogajanjem (ali naj rečem vrenjem) okoli Slovenskega centra PEN in deloma tudi njegove domorodne organizacije Društva pisateljev. Verjetno mi ni treba poudarjati, da trenutno bitko tako PENA-a kot DSP-ja vidim povsem drugje, ni mi mar za izstopanje posameznih članov iz PEN-a, saj obstajajo veliko pomembnejše in tehtnejše težave, ki bi jih morali rešiti. Mednje sodi tudi nova davčna zakonodaja za samozaposlene. Pa brutalna zniževanja honorarjev; ne samo v kulturnih redakcijah osrednjih slovenskih časopisov, temveč tudi v vseh drugih medijih in založbah, ki pokrivajo umetniško dejavnost in si prizadevajo za plemenitenje kulturnega izraza.

Čas je, da Gospodje pisatelji odprejo oči, nehajo prelagati odgovornosti za porazno stanje v slovenski kulturi na pleča drugih ter državi končno izstavijo račun za svoje storitve. Medicinski ceh, si predstavljam, je to opravil že davno. In ker so to storili, se tistemu mlademu dekletu, ki je pred nedavnim uspešno opravilo zadnji izpit, ni treba vsak dan voziti na davčno upravo ter tamkajšnjih uslužbencev gnjaviti z vprašanji.

 

Davčna ulica (vir: MMC)

»Ne veste, kako izračunati plus in minus. Nabavite si računovodski servis,« mi je na vprašanje, kako naj brez vsakršnega seminarja ali poglobljenega informiranja pravilno izpolnim formular za izračun višine akontacije ter obrokov akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za davčno leto 2013, odgovoril davčni kontrolor. Toda recimo, da njegovo apriori nekooperativno nrav spregledam in se posvetim davčnim realijam. Ki so? Da se akontacija dohodnine za osebe moje branže obračunava glede na zaslužek preteklega leta, ne pa glede na dejanske prihodke v letošnjem letu. »Tu, oprostite, izkazujete popolno nepoznavanje delovanja v umetniškem področju,« sem navrgla svojemu sogovorniku na davčni upravi. Njegov odziv je bil več kot predvidljiv: »Nisem jaz tisti, ki sem si izmislil tovrstna pravila.«

Toda nekdo si jih je moral. Hipotetično je to Ministrstvo za finance in ob njem cela vojska ekspertov. Med njimi, domnevam, bi kakšno besedo morali imeti tudi ljudje na terenu. Pesniki. Gledališčniki. Fotografi. Lutkarji. Toda ne kot posamezniki (pa pustimo zdaj ob strani eksponirano individualistično in neprilagodljivo naravo umetniškega poklica), temveč kot umetniško občestvo, združeno pod svojo krovno organizacijo.

Dobro, za mero finančne odvisnosti kulture od države lahko poskrbi na novo ustanovljeno kulturno ministrstvo, za dostojanstvo, svobodo govora in kar je še podobnih pritiklin, Društvo pisateljev ali Slovenski center PEN. Toda ne glede na hvale vredno pobudo društva, da se zopet vzpostavi samostojno ministrstvo, se še vedno ne morem znebiti občutka, da je nekdo zaspal, ali pa vsaj, da je v svojem pretirano nostalgičnem zaziranju v preteklost pozabil na sedanjost. Nekoliko iluzionistično si namreč predstavljam, da v nasprotnem primeru tudi meni ne bi bilo treba dvajset do trideset odstotkov svojega časa namenjati pisanju računov, obračunavanju, sklanjanju nad formulo xy x 0, 3 : 12 x 0, 2 in razlaganju z rameni skomigujoči personi, da je čar umetniškega poklica tudi v njegovi nepredvidljivosti ali naj rečem kar neobvladljivosti, ki je v resnici obratno sorazmerna z današnjo post-industrijsko logiko. »V lanskem letu je bila situacija povsem drugačna kot v letošnjem. Poleg tega, da so se honorarji prepolovili, da so nekatere institucije podrejene plačilni nedisciplini, da …« je vrelo iz mene v kontrolorjeva gluha ušesa.

V čepečem položaju, v visokih škornjih in bundi, neprimerni za toplo spomladansko sonce, me je spreletelo, da se pravzaprav nahajam v podobnem položaju kot tista ženska, ki si je v življenju zadala dosežke: dela na projektu, postala je mama, shujšala po porodu, uspelo ji je ohraniti tudi službo, ustvariti popoln dom, vendar še vedno tarna nad lastno neustreznostjo. Davčna uprava, seveda v dialogu z o umetniški infrastrukturi dokaj nepoučenimi uslužbenci in z državo, ki ji trenutno primanjkuje sredstev, zaradi česar skuša iz svojih državljanov iztisniti največji možen znesek, mi dopoveduje, da imam svoje finance v lastnih rokah, da to pravzaprav počne v mojo korist, v imenu zmanjševanja birokracije; mene pa medtem preplavlja občutek, da mi bo še dodatna odgovornost mesečnega odvajanja davkov v breme in namesto olajšanja pravzaprav čutim tesnobo.

Ne samo na področju medijskega oglaševanja, medicine in recimo srčnih zadev, temveč tudi na področju javnih institucij in med drugim davčne zakonodaje, se uresničuje ideologija posameznika, ki je najvišji gospodar svojega življenja; toda ravno v danih okoliščinah me preganja dvoje: če me po eni strani davčna uprava z novim načinom obdavčevanja prepričuje, da moram postati sama svoja finančna svetovalka, potem se po drugi strani sprašujem, ali je to res stvar moje izbire? Sodeč po že omenjenem obrazcu, ki skrbi za primerno naoljenost državne blagajne (toliko, kolikor ste zaslužili lani, boste tudi letos in seveda še nekaj odstotkov več, preplačilo pa vam bo vrnjeno ob obračunu z naslednjim letom), je že nekdo drug izbral namesto mene in mi zdaj na ignorantski način dopoveduje, da se moram kot pišoči in na področju kulture delujoči subjekt podrediti tržni logiki in njenim strategijam.

V ozadju vsega tega pa gre še za bolj primordialno odločitev; če sem se zaradi svoje umetniške dejavnosti znašla pod pragom revščine, mi dopovedujejo, je to zgolj in samo posledica moje slabe izbire. Davčni kontrolor in pisateljska organizacija, katere članica sem, nimajo nič pri tem. Dekle, ki je zmoglo študij medicine in torej dobro izbralo, si zasluži minute občudujočega molka, moj prav tako dolgotrajen študij književnosti pa zaušnico in bivanje na družbeni margini.

Toda ko sem se, večna optimistka, iz kabineta davčnega kontrolorja podala na sonce, ven, ob reko, sem se vseeno tolažila z mislijo, da ne živimo v popolni potrošniški anarhiji, da obstajajo normativi, ki ščitijo tako avtorje kot kulturno dejavnost nasploh. Ne samo preko računovodskega servisa (za katerega še vedno nekoliko konzervativno mislim, da je najslabša možna izbira), temveč preko krovnih organizacij, ki bi uradnikom pojasnile, da je najprej treba ustvariti minimalne pogoje za ustvarjanje in da je le-to šele nato smiselno tržiti oziroma obdavčevati. Ali drugače: delavci v tovarnah, gradbeniki na gradbiščih imajo, vsaj formalno, privilegij minimalne plače, meni še naprej ostaja bivanje v vetru in z vetrom.

Kritika 14. 4. 2013

Pot v Vegrad

To je najboljša knjiga, kar jih je pri nas izšlo letos in v zadnjih nekaj letih, in o tem ni niti najmanjšega dvoma. Tour de force temne strani modernizma, modernizma bolj neposredne in realistične sorte. Čez slab mesec se bomo sicer začeli vsi skupaj pretvarjati, da je bera slovenskega romana tako odlična, da lahko zaradi tega enemu od romanopiscev prižgemo kres sredi Ljubljane, ampak resnica je, da ni sodobnega slovenskega romana, pa tudi meni znanega tujega, ki bi sodobnosti znal tako stopiti na rep, kot ji zna stopiti George Orwell.

Pot v Wigan
George Orwell
Leto izdaje:
2013

Prevajalec:
Tina Mahkota

29,00 €

George Orwell, s pravim imenom Eric Arthur Blair (1903–1950), je seveda tisti moderni avtor, na katerega najprej pomislimo, kadar govorimo o pisateljih vizionarjih. Njegova literatura je nenavadno srečanje Karla Marxa in Julesa Verna, saj se nam dozdeva, da njegova modernost vedno nekako zre v drobovje točno določenega časa in sveta ter ga istočasno prehiteva po levi strani in pravzaprav govori o času in svetu, ki bo šele prišel, a je vsakič znova tik pred tem, da zdaj zdaj pride. Ponarodeli antiutopični roman 1984 (1949, prvi prevod 1967) je v strašljivih detajlih opisal fantazme o nadzoru, ki se oblastnikom globalnega sveta po tistem septembrskem dnevu v New Yorku vedno bolj razločno prikazujejo v sanjah, potem pa odmevajo v naših vsakdanjih življenjih. Politična satira Živalska farma (1945, prvi prevod 1970) pa je povedala vse, kar je povedati, ne le o nečloveškosti komunističnega režima Sovjetske zveze, pač pa tudi o partiji pokra, ki jo slej ko prej vržejo vsi bivši revolucionarji in zdajšnji tirani in ki jo vedno izgubijo tisti, ki so manj enakopravni od prvih. Toda vse to je res igra domišljije v primerjavi s knjigama, kakršni sta njegov prvenec Na robu in na dnu v Parizu in Londonu (1933, v slovenščini od leta 2010), literarizirana reportaža z ulic angleške in francoske prestolnice, kjer je dve leti preživel med brezdomci in klateži; in njeno nadaljevanje Pot v Wigan (1937, pri nas pa ravnokar, v prevodu Tine Mahkota), pričevanje o tistih, ki ne živijo na ulici metropol, a zato ne dosti manj bedno – samo bolj prikladno neopazni so.

Otroci na ulicah Wigana (avtor: Kurt Hutton/Getty Images, via: The Guardian)

Orwell se je na industrijski sever Anglije odpravil januarja leta 1936 na pobudo svojega založnika in levičarskega aktivista Victorja Gollancza. Kar je videl in stuhtal v tistih dveh mesecih bivanja in raziskovanja v Wiganu, Barnsleyju in Sheffieldu; kjer je obiskal več domov rudarskih družin, preštudiral njihove plačilne liste, jih intervjuval, se spustil v jaške in jih opazoval pri delu ter jedel kruh z maslom in črnim odtisom palca svojega najemodajalca; mu je samo potrdilo nujnost zmage socializma. A to je bil prav zaradi tega tudi resnični socializem, tak od spodaj; krvav, umazan in smrdljiv, v katerem je le malo papirnatosti Marxa in nič monolitnosti Lenina. Tako krvav, umazan in smrdljiv ter tako brez Marxa ali Lenina, da bi Gollancz potem drugi del knjige, Orwellov vpogled v zaodrje revščine in njegov komentar ponarejenega socialističnega aktivizma, najraje kar zabrisal ven – ja, pri Orwellu, kot pri vseh največjih mislecih, realistična slika krute in grobe stvarnosti še zdaleč ni tisti nečisti, surovi del, ki se najbolj zatakne v grlu, pač pa je to njena refleksija oziroma teorija. Toda Orwellova žena Eileen in njegov agent Gollanczu tega nista dovolila. Sam avtor je bil namreč takrat že šahovska figura na polju španske državljanske vojne, kamor je šel preprečit fašistom, da zavzamejo svet. Kot bi rekla Renkova Manca: ja, tak je bil naš George.

Pot v Wigan ne skriva svoje fascinacije nad manualnim delom, ki ga poosebljajo rudarji, ti neutrudni nevidni delavci sveta. »Sijajni moški«, ki s svojim naporom v nečloveških ali že nadčloveških, dobesedno pa peklenskih razmerah pod zemljo skrbijo za nemoten tek sveta na njeni površini. Vedel pa je, da so rudarji tudi metafora modernega industrijskega delavca. Poganjajo sijajni napredek sveta, od katerega živijo buržuji, kakršen je tudi sam: »Sam sem degeneriran sodobni polintelektualec, ki bi umrl, če ne bi dobil svoje prve jutranje skodelice čaja, ob petkih pa New Statesmana« (str. 208). In to počnejo najbolje in najbolj učinkovito tako, da tega istega sveta ne morijo s svojo neprijetno prisotnostjo, najprej skriti na delu v podzemlju in potem enako skriti pred občutljivimi očmi še doma, potisnjeni iz mest in središča imperija na rob, v slume. Tako je z večjo lahkotnostjo mogoče odmisliti njihovo stalno prisotnost v omenjeni skodelici čaja ali med udobno vožnjo z avtomobilom ali pri kateremkoli drugem vsakodnevnem dejanju in nehanju, ki je popolnoma odvisno od produkta njihovega grozljivega truda ter za ceno njihovega uničenega zdravja in životarjenja. Podobno kot danes navijače na Stožicah v jok spravljajo preplačani kvazi-zvezdniki na igriščih, ne pa (več) tisti, ki so podplačani ali neplačani ta kolos, takorekoč in pomenljivo čez noč, zgradili. Nekdanje rudarje so zamenjali migrantski delavci, Wigan je poslovenjeno Vegrad, pisatelja, kakršen je Orwell, pa ni na vidiku.

Vse to, kar so o kapitalizmu ali potrošništvu nekateri spoznali očitno šele v zadnji ekonomski krizi, je le papagajsko ponavljanje za Orwellom. Tu ne gre za nobeno zaroto svetovne vlade ali političnih elit, kot v 1984, temveč je vse skupaj »posledica povsem naravne interakcije med potrebami proizvajalca po tržišču in potrebo sestradanih ljudi po cenenih paliativih« (str. 94). To je sladki korenček, vedno tik pred nosom, palico pa predstavlja grožnja brezposelnosti, prav tako stalno nad glavami že tako sključenih delavcev. In oboje učinkuje na isti način; tako da delavcu odvzame voljo do in vero v spremembe. Orwell se je pronicljivo zavedal tudi tega, da potrošništvo potrebe, želje, ustvarja, zato je bil izredno previden do tega, kaj »hočemo«. Zato je bil povsem prepričan le o tem, da hoče »civilizacijo, v kateri “napredek” ne bi bil sinonim za ustvarjanje sveta, v katerem so mali debelušneži povsem varni« (str. 208). Kdaj ste nazadnje prebrali tako natančen, grozljivo lep in tragično smešen opis 21. stoletja, v katerem se je zgodilo natančno to: da so v njem mali debelušneži povsem varni? In veste, kako se že ves čas trudim, da se tale članek ne bi izrodil v kompendij Georgevih citatov? Če niste prebrali tudi sami, nimate pojma.

 

Obrazi delavcev (avtor: Kurt Hutton/Getty Images, via: The Guardian)

Kljub tej fascinaciji, ki se kaže med drugim v za danes precej nerodnem slavospevu patriarhalni družini, pa Orwell delavstva nikakor ne idealizira, še več, proti tovrstni idealizaciji, ki jo zaznava med levičarskimi aktivisti v Angliji, odločno nastopa in v njej vidi usodno napako evropskega socializma: »resnični razlog za to, da Evropejec buržoaznega porekla, celo kadar se označuje za komunista, delavca ne more imeti za sebi enakopravnega brez znatnega napora, je strnjen v treh strašnih besedah, ki jih ljudje danes izgovarjajo zelo obotavljivo, v času mojega otroštva pa so se širile precej svobodno. Te besede so: Nižji razredi smrdijo« (str. 129). Fizični odpor je precej trdovratnejši od vsakršne ideologije in Orwell ni tako naiven, da bi komu verjel, da mu delavski švic diši po rožcah. Ne, naš George je bil dovolj šolan človek, tako univerzitetno kot ulično, da si je to lahko razložil v kdor ne voha, ta si nos zatiska. »In tu si, kako nenavadno, socialist in sentimentalni demokratični katolik Chestertonovega tipa včasih podata roke; oba vam bosta povedala, da je umazanija zdrava in “naravna” in da je čistoča samo kaprica ali v najboljšem primeru razkošje. Zdi se, da ne vidijo, da zgolj opravičujejo mnenje, da je delavski razred umazan, ker si je to izbral sam, in ne iz nuje« (str. 132). Revščina je resda sramota, toda te ni pripisovati tistim, ki živijo v njej, temveč onim, ki živijo od nje – ti so tudi tisti, ki ustvarjajo razmere, v katerih delavec nima druge izbire, kot da ostane umazan in polizobražen. In tega stanja ni mogoče rešiti s trepljanjem po ramenu in nazivanjem drugega s »tovarišem«.

Trideseta leta dvajsetega stoletja so evropskemu delavskemu razredu iz tega magičnega risa ponujala zgolj dva izhoda. Črno ali rdečo pilulo: fašizem ali socializem. In za Orwella ni bilo nobenega dvoma, da je prava pot slednji. Le da je bil izjemno razočaran nad njegovo, če se izrazimo z jezikom tretje strani, statusa quo, ki je na koncu v tem dvoboju v resnici zmagal, “prodajo”. Razočaranje, ki ga tudi danes marsikdo ne skriva, ko gleda kvazilevičarje, ki delajo predvsem na tem, da bi si zagotovili izključne avtorske pravice za vseslovensko vstajo, obenem pa s svojo globoko zastarelo, patetično nostalgično in v bistvu elitistično retoriko o proletariatu, razrednem boju in dialektiki samo odvračajo pozornost »od osrednjega dejstva, da je revščina revščina, pa naj bo orodje, s katerim delaš, kramp ali nalivno pero« (str. 227).

 

George Orwell: Pot v Wigan. Ljubljana: Študentska založba, zbirka Beletrina, 2013. Prevedla Tina Mahkota. 262 strani, 29 € (spletna cena: 24,65 €).

 

 

Če vas ocena še ni povsem prepričala, da se knjigo splača vzeti v roke, vas znova vabimo k branju odlomka, ki smo ga pred kratkim objavili na naših straneh: klik.

Slikovno gradivo je sposojeno iz članka The Road to Wigan Pier, 75 years on, objavljenega na straneh časopisa Guardian  Vabljeni, da si pogledate še ostale.

 

Danes ob 19h bodo v Trubarjevi hiši literature Pot v Wigan Georga Orwella predstavili skupaj z novim prevodom Kapitala Karla Marxa (založba Sophia) in novo številko Časopisa za kritiko znanosti, z naslovno temo ¡No Pasaran!: Zapisi z antifa seminarja. O Orwellu in Marxu, socialni izključenosti, revščini, antifašističnem boju, vlogi ideologije v umetnosti ter o vzporednicah preteklosti s sedanjostjo bodo govorili dr. Lev Kreft, dr. Vesna Leskošek, Tina Mahkota in Jernej Amon Prodnik. Pogovor bo povezovala naša in vaša Manca G. Renko, omogočila pa ga bo Javna agencija za knjigo JAK (programska vsebina Z obrobja v središče). Vljudno vabljeni!

Panorama 11. 4. 2013

Knjiga priznanj: Matevž Luzar

Režiser in scenarist Matevž Luzar (1981) bržkone ne potrebuje obširne predstavitve. Njegov, zaenkrat s petimi domačimi Vesnami (med drugim nagrada občinstva in Vesna za scenarij) nagrajeni celovečerec Srečen za umrettrenutno uspešno hara po domačih kinematografih, nabirajoč si za celega cekrčka zadovoljnega gledalstva in navdušenih kritik.

Mednarodno večkrat nagrajeni Luzar je za prvo večjo filmsko evforijo poskrbel leta 2008, ko se je njegov kratki film Vučko prebil do nominacije za študentskega oskarja Ameriške filmske akademije. Kakšen pravi najbrž sledi kmalu.

Avtor sam, še bolj pa trenutek v katerem se nahaja, sta nadvse primerna za to, da se, sicer literarni Knjigi priznanj, prvič pridruži njena seksi, v filmski trak odeta sestra dvojčica.

Ime: Matevž Luzar.

Zadnja knjiga: David Mamet – Race (»Rasa«).   

Kje ste odraščali?

V Zagorju ob Savi.  

Kaj ste študirali in kje?

Najprej sem študiral teologijo (tri leta) in potem filmsko in TV režijo na AGRFT.   

Kje živite in zakaj?

Živim v Zagorju.   

Na katerega od vaših projektov ste najbolj ponosni?

Težko je govoriti o tem katerega od projektov bi izpostavil. Najlažje rečem, da sem ponosen na vsak svoj film. Vsak je malo drugačen in vsak mi je dal nekaj drugega.   

Opišite svojo jutranjo rutino.

Tuš. Kitajski čaj. In branje novic na internetu. Včasih tudi kakšna partija šaha. V živo ali pa prek interneta.   

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Mogoče je malce nenavadno, da delam stoje. Imam mizo, t.i. “standing desk” za katero vsak dan delam oziroma pišem scenarije. Tak način dela zadnja leta postaja čez dalje bolj popularen pri ljudeh, ki veliko časa delajo za računalniki. So pa na ta način pisali tudi Hemingway, Nabokov, Churchill in drugi. Priporočam. Ne predstavljam si več dela sede.   

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?.

Nekaj kar je udobno. Največ pozornosti posvečam čevljem. Vedno nosim Camper čevlje, ker so udobni in vzdržljivi.   

Naštejte tri filme drugih režiserjev, ki bi jih priporočili svojemu gledalcu.

Veliko je teh filmov. Težko izpostavim samo tri. Ampak, če že moram, bi izpostavil Fargo, Raging Bull in Tatove Koles.   

Prijateljujete z režiserjem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Prijateljujem z veliko režiserji in vsak me na nek način navdihuje.   

Avtor katerega filma bi želeli biti sami?

Farga.   

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

Navdih vedno črpam iz življenja okrog sebe. Zelo dobro se počutim v Zasavju, kjer je tisoč zgodb, ki najdejo pot v moje filme in scenarije.   

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

V glasbi me navdihuje Mozart. Predvsem njegov Requiem. Filmov je veliko. Brata Coen, Scorsese, Paul Thoma Anderson, Francis F. Coppola, itd. Knjiga je pa definitivno Starec in morje. Zelo rad imam tudi portrete fotografa Henri Cartier-Bressona. Vsak nosi eno zgodbo in tudi karakter.   

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja filma in njegove zgodbe?

Vedno začnem na tabli, kjer si zapisujem ideje in scene. Tablo razdelim na neke vrste šahovnico in znotraj polj potem zapisujem scene in ideje.  Tako ustvarim neko prvo osnovno strukturo filma. S tem načinom dela imam občutek, da imam večji nadzor nad zgodbo. Lažje vidiš kaj je nujno za zgodbo in kaj ne.   

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Neko tako pravilo imam, da moram najprej veliko razmišljati o zgodbi ali o filmu preden karkoli zapišem. Velikokrat mi najboljše ideje pridejo med fizičnim delom, ko moja pozornost ni usmerjena v zgodbo. To so ponavadi tudi najboljše ideje. Spontane ideje so najboljše ideje.   

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Moje najljubše delovno mesto ima razgled na Zagorje in tudi na belo tablo, kjer je izpisan cel film, ki ga trenutno delam. Seveda pa veliko menjam okolico dela. Hitro se naveličam in grem velikokrat delat tudi v kavarne ali pa na druga mesta, kjer sem obdan z ljudmi.  

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko/scenaristično blokado?

Moje pravilo je, da nikoli ne odneham. Če ena stvar ne gre, pač preusmerim pozornost na drug projekt in s časom se tudi ta prvotni problem reši.   

Opišite svoj idealen dan.

Idealen dan je vedno takrat, ko snemam film. Če bi bil lahko vsak dan takšen, bi bil zelo srečen.   

Opišite svojo večerno rutino. 

Gledanje filmov. Vedno končam dan tako, da si pogledam en ali dva filma.   

Ste vraževerni?

Ne.   

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Brez mobilnega telefona. Telefon mi je kot mobilna pisarna. Za komunikacijo in tudi za delo kot beležnica, diktafon, slike itd.   

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Verjetno Stanleyja Kubricka. Zame je on Mozart filma. In bi sigurno naredil še kakšen dober film.   

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Različne vrste pravega kitajskega čaja raje zamenjam za vsak prigrizek.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

To bi lahko bil film.   

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med filmsko projekcijo/premiero?

Veliko je takšnih anekdot. Težko izpostavim eno.   

Kaj (poleg režiranja) še počnete za preživetje?

Nočem pristati na to, da je ustvarjanje filma kot režiser ali scenarist hobi in hočem, da je to tudi moj poklic. Gre za to, da to delo potrebuje popolno koncentracijo, kajti samo tako so lahko filmi boljši.

Kaj bi svetovali mladim filmarjem?

Da naj se nikoli ne predajo in da naj čim več  ustvarjajo.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Se mi zdi, da je to bolj vprašanje za tistega, ki me pozna in njega preseneča.   

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Preuranjeno je, da bi govoril o naslednjem filmu. Trenutno sem v fazi pisanja scenarija in ko bom pripravljen, bom lahko povedal kaj je tisti naslednji film.   

 

*Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Kritika 10. 4. 2013

Tagorejevo življenje, o njem vam pripovedujem

Izkušnje v zahodnem svetu, kjer sem spoznal velikansko moč denarja in organizirane propagande – ki vsepovsod delujeta pod zaščito kamuflaže, ustvarjata ozračje nezaupanja, plahosti, odpora –, so globoko vame vsadile spoznanje, da je prava le resnica uma in duha; nikdar ne more priti od zunaj. Svoboden je le tisti, ki ljubi svobodo in jo z veseljem deli z drugimi. Kdor si želi sužnjev, se mora z verigo prikleniti nanje; kdor se z zidovi ločuje od drugih, gradi zidove okoli svoje svobode; kdor ne zaupa svobodi drugih, izgubi moralno pravico do nje. Prej ali slej zaide v mreže telesne ali moralne podložnosti.

Zato rotim svoje rojake, naj se vprašajo, ali je svoboda, po kateri hrepenijo, le v zunanjih pogojih. Je le prenosljivo blago? So do nje prišli z resnično ljubeznijo do svobode? Ali verujejo vanjo? So pripravljeni v družbi narediti prostor, v katerem bodo umi njihovih otrok odraščali v idealu človeškega dostojanstva, brez krivičnih in nerazumnih ovir?

Rabindranath Tagore, Moje življenje, o njem vam pripovedujem

V kriznih najstniških urah sem malo iz zanimanja, malo iz upora prebrala Tagorejevi deli Religija človeka ter Dom in svet. Ko sem pred približno dvema letoma v roke vzela Darovanjke in jih površno prebrala, sem bila prepričana, da je moj odnos s Tagorejem zaključen. Če mi je bilo prvo srečanje z njim ljubo zaradi vsebin, ki jih je prineslo, in zaradi občutkov o nečem, česar nisem nikoli doživela, je bilo z Darovanjkami povsem drugače. V pesmih se prevečkrat pojavijo besede ptica, sonce, zemlja, to pa težko komunicira z uporabnikom, obteženim z internetom in slovenskim državljanstvom.

Moje življenje, o njem vam pripovedujem, zbirka neuvrščenih zapisov, esejev, impresij in pesmi, ki jih je izbrala in uredila raziskovalka Tagorejevega opusa Uma Das Gupta, je tako priložnost za obnovitev ali vzpostavitev odnosa s pomembnim polihistorjem – velja za vse tiste, ki smo Tagoreja že brali, in za vse tiste, ki ga ne bi brali, ker naj bi menda pisal za drugo kulturo in ker je bil baje modernist. Knjiga je pravzaprav Tagorejeva (avto)biografija, v kateri razpravlja o problemu kolonializma, imperializma in nevarnostih indijskega nacionalizma, izkoriščanju in drugih pojavih družbene nepravičnosti, vremenu, svoji družini in nasploh o tistem tkivu, ki je zvezalo njegovo življenje. Pa ne kakršnokoli življenje, temveč življenje kozmopolita, glasnika bengalske renesanse, misleca in predvsem pesnika, čigar besede ptica, sonce, zemlja so venomer uporabljene na površini univerzalističnega etosa. Moje življenje natančno razkriva, s kakšnimi pomožnimi orodji je treba brati Tagorejevo umetnost, da nam ne bi ušla njena prenoviteljska naravnanost (zato verjetno ni naključje, da je navdihoval celo našega Srečka Kosovela, kot mi je uspelo izvedeti v spremni besedi).

Ne le da je Tagore v zahodni Bengaliji, v kraju Šantiniketan, leta 1921 ustanovil mednarodno univerzo Visva-Bharati, ker je občestvu želel ponuditi alternativni model šolanja, usmerjen h kreativnemu in samostojnemu mišljenju, ampak je tudi svoje zasebne napore usmerjal v zagovor svobode, ki posameznikom nudi možnost samouresničitve. Ker je bil zanj pojem politike obremenjen zlasti z moderno, izključujočo ekspeditivnostjo, je svoje delovanje razumel kot družbeno in skupnostno. Svoje rojake je dosledno opozarjal, naj ne prevzamejo intence zahodnih politik, ki nacionalno državo utemeljujejo na spornih ideoloških premisah. Del indijske ekonomske in politične elite je takrat namreč že zablodel v nacionalizem, rojen iz upora proti imperialističnim in kolonialističnim britanskim silam. Tagore si je zaradi svojega neprizanesljivega odnosa tako do starega kot do novega prislužil ogorčenje rojakov in nasprotovanja nepovabljenih britanskih gostov. Imperialistično nasilje je pogosto primerjal z nerazumnostjo in diskriminatornostjo kast in tako Indijce opomnil, da je pred politično neodvisnostjo ljudem treba zagotoviti temeljne pravice. Zato si je lahko dovolil ostro kritiko vseh postopkov in praks, ki so nasprotovala ideji človečnosti in onemogočala posameznikovo in družbeno osvoboditev. Med temi postopki je še posebej trdo obsodil evropsko rasistično politiko in domači kastni sistem, za katera še danes radi verjamemo, da pripadata zgodovini.

Kljub temu da je svoj svetovni nazor napajal v upanišadskih načelih kozmične enotnosti duš, po katerih smo vsi le oblike enega neskončnega bitja, ki preveva vse in se v vse raztaplja, ni pristajal na razumevanje enotnosti na način uniformiranosti. Na tej točki se je njegova družbena etika staknila z budistično – ni ene rešitve za vse. Tako kot je različnim profilom učencev treba izrisati primerne učne poti, tako je vsak individuum upravičen do zaščite lastnega dostojanstva. Upanišadska tradicija je Tagorejevo misel dopolnjevala v prepričanju, da se prostor svobode za posameznika odvija le na prizorišču povezanosti z drugimi in soodvisnosti. Razvoj je po Tagoreju mogoč le, če bomo svoja življenja udejanjali v ljubeznivih medsebojnih odnosih, ki naj bi nastajali onstran abstrakcij, kot so država, nacija, teritorij. Jasno je, da Tagorejev ideal posameznika stoji na zelo trhlem temelju in ni avtonomni subjekt, ki ga je vzljubila zahodna filozofska tradicija, niti ni po inerciji socializirani sodobni subjekt, ampak je vselej že vpet v družbene odnose in zanje odgovoren. Zasebni interes je enak družbenemu interesu in obratno, dolžnost do drugega ni v nasprotju z dolžnostjo do sebe. V tem kontekstu velja razumeti tudi njegov nabriti izrek, da »razmišlja posameznik, ne množica«.

Moje življenje, o njem vam pripovedujem napolnjujejo Tagorejeve intimne anekdote in anekdote Indije s preloma stoletja, ko se je zatikala v krizi identitete med muslimanskim in hindujskim, ženskami in moškimi, brahmani in nedotakljivimi, renesanso in enostavno človeško zagovedenostjo. Kogar v Indiji ni bilo, pa noče iti, naj ostane doma. Kdor pa bi v Indijo rad odpotoval, naj prisluhne prvemu glasu, ki se ga je z Nobelovo nagrado usmilila Evropa. Dobro je namreč vedeti, da je naša dolžnost Indijo presojati z enakimi vatli kot presojamo našo pregovorno izrojeno celino. Na Indiji ni namreč nič skrivnostnega, tudi tam potekajo družbeni procesi, tako kot v Maliju ali v Arizoni. Tagore nam potrpežljivo kaže, kako arbitraren je kulturni razvoj – in ker je takšen, imamo lahko nad njim tudi nekaj nadzora. Njegov napor je bil usmerjen prav v to: v obujanje sredstev za pridobivanje nadzora nad kulturnimi procesi, da bi ti začeli potekati smiselno in integrativno.

 

Rabindranath Tagore: Moje življenje, o njem vam pripovedujem. Ljubljana, Modrijan 2012, 424 str., 27,50€.

Kritika 9. 4. 2013

Literarni svet je strašen in smešen obenem.

»Sprva se B počuti hvaležnega, polaskanega. Zatem začuti grozo. Nenadoma dojame, da je nemogoče, da bi A prebral knjigo v času med dnem, ko jo je založba poslala kritikom, in dnem, ko je izšla recenzija v časopisu: knjiga, poslana v četrtek, glede na to, kako deluje pošta v Španiji, v najboljšem primeru prispe v ponedeljek. Prva možnost, ki se je B domisli, je, da je A napisal recenzijo, ne da bi prebral knjigo, vendar to misel hitro zavrže. A, to je nezanikljivo, je njegovo knjigo zagotovo prebral, in to zelo natančno prebral. Druga možnost je bolj verjetna: da je A knjigo dobil direktno od založbe.«

In natanko tako se je zgodilo.

V našem primeru – če iz fikcije prestopimo v založniško in recenzentsko resničnost – B ne bi bil nihče drug kot čilski pisatelj Roberto Bolaño (1953–2003), neizpodbitno, nesporno, nedvomno eden najsijajnejših prozaistov v španskem jeziku druge polovice preteklega stoletja. Avtobiografskim indicem navkljub pa Roberto Bolaño v začetnem delu Telefonskih klicev, ki so kot njegova prva zbirka kratke proze izšli leta 1997 v Španiji, slovenski prevod pa je čisto svež, v ospredje ne postavlja literarne produkcije, temveč njeno vsakdanjost. Pokaže, da so povprečni in slabi pisatelji nujna referenca (dobrega) pisatelja, ki se nevsiljivo spogleduje z metafikcijo in iz vsega, kar sodi h književnosti, izgradi včasih dokaj banalen »biotop«, tako imenovani »literarni svet«, ki je »strašen in smešen obenem,« kot zapiše. Nebroj referenc, ki nas pripeljejo do njega samega, Bolaño preprosto vpenja v naključen, a resničen obstoj avtorja, ki vsaj na primerih svojih likov težko skrije, da ga izmišljeni pisatelji zanimajo bistveno bolj kot njihova izmišljena literarna dela; ravno obratno kot pri Borgesu, ki je bil Bolañu gotovo za zgled, ki pa je resnične in izmišljene stanovske kolege rad zamolčal že zato, ker se je polaščal njihovih citatov oziroma jim jih je lažno pripisoval.

Knjiga vsebuje štirinajst zgodb, razdeljenih v tri sklope, ki so vsak zase zaključeni, čeprav se smiselno postavljajo drug drugemu ob bok, ker povzemajo tematske in pripovedne značilnosti Bolañevega pisanja. Prvi, kot že omenjeno, literarni, nas seznani z mladim pisateljem, ki emigrira v Barcelono in tam naveže korespondentske stike z uspešnim argentinskim avtorjem Sensinijem, ta pa mu iz lastnih izkušenj svetuje čim več sodelovati na literarnih natečajih. Naslednji je Henri Simon Leprince, faliran francoski literat, ki se med drugo svetovno vojno pridruži uporniškemu gibanju. Za njim pesnik Enrique Martín, ki mnenje o svoji poeziji skuša izsiliti od prijatelja, pripovedovalca zgodbe, Bolañevega priljubljenega alter ega Artura Belana, sicer protagonista Divjih detektivov (Študentska založba, 2012); ta meni, da »pesnik lahko prenese vse.«Zgodbi o pisatelju B, o kritiku A in o ljubezenskem razmerju z X zaokrožita prvi del ter kot zgoščeno površen pastiche nouveau romana pustita v nadaljevanju prostor še dvema bistvenima tematikama Bolañevega opusa, čeprav pri njem nikoli zares ne prerasteta v žanr: na prvem mestu detektivka, ki kot ohlapna oznaka in tudi kot metafora povezuje zgodbe drugega dela, potem pa tisto, kar bi nas zamikalo brati kot ljubezensko, mestoma erotično ali pornografsko, a je, vsaj v tretjem delu zbirke, le pripovedovalčevo korenito, surovo in pronicljivo ubesedovanje protagonistk ter v večini primerov kakopak tudi občevanje z njimi.

Daljnosežno najzanimivejši je najbrž drugi, detektivski del, ki nas opomni, da Bolaño izgrajuje temeljevzporednega sveta. Ta je alegoričen, temačno mističen, monumentalno grotesken, a v pripovedi zaobjet s premišljenim, nič manj kot mimetičnim realizmom človeka, ki je slogovnim izboljšavam ter preizkusom učinkov kopičenja, posnetkov vsakdanjosti, vulgarnosti in dokumentarnih detajlov namenjal več časa, kot se morda zdi. (Podobno Jack Kerouac, čigar na videz surov in nebrzdano hiter slog je v kultnem romanu Na cesti, kot je iz njegovih zapiskov pred nedavnim dognala literarna zgodovina, plod prej kot ne pretehtanega pisanja.) Poleg oseb, ki po zgledu romanesknega cikla prosto prehajajo med Bolañovimi romani in zgodbami, je v Telefonskih klicih pomembna omemba prostora: ravno v okolici mesta Santa Teresa v mehiški zvezni državi Sonora, kamor nas postavlja zgodba William Burns, bo na dobrih tisoč straneh avtorjevega življenjskega dela, romana 2666, okrutno umorjenih na stotine deklet. Tako kot v Nacistični literaturi v Ameriki (Študentska založba, 2011) ali v romanih El Tercer Reich (Tretji rajh) in Estrella distante(Zvezda v daljavi), pa v Telefonskih klicih zasledimo tematske obrise nacizma, za sociološke in zgodovinske literarne študije dragocene, četudi popolnoma literarizirane primerke dokumentarnosti strokovnjaka za področje Nemčije v prvi polovici 20. stoletja.

Morebiti gre tudi tej razpoznavni bližini srednje- in vzhodnoevropskega prostora, ki sem ter tja postane kar slogovna poteza (Robert Musil in Günter Grass bi bila čisto legitimni primerjavi), pripisati precejšnjo priljubljenost in zanimanje za Roberta Bolaña med slovensko publiko. Študentska založba je oktobra lani organizirala silno uspešen simpozij o avtorju. Ob nastajanju predstave Črna žival žalost v režiji Ivice Buljana so igralci Mestnega gledališča ljubljanskega prebirali odlomke Bolañeve mojstrovine 2666. In ker skoraj vsako leto izide kak prevod, morda še bolj preseneča, da je Roberto pri nas kljub hvaležnemu bralstvu tudi širše gledano vstopil v manj hvaležno prevodno in uredniško zgodbo. Sicer zvest in premišljen prevod bi izboljšalo nekaj skrajno osnovnih obrtniških posegov, denimo kategorična odstranitev velike večine iz španščine podedovanih (povratnih) svojilnih zaimkov ter deležnikov, ki jih sicer ne gre po vsej sili razvezovati, a so v danem primeru, sploh v tolikšnem številu, neutemeljeni in hudo moteči. Da so, na primer, »prihodki prihajali« in da se je »fotografiral v fotografski kabini« in imel »dopisovalskega prijatelja« ter poleg njih še nemalo preprosto slovnično vprašljivih, in včasih kar nerazumljivih formulacij, pa bi bili morali opaziti ali lektor ali korektor ali urednik, od katerih vsak prevajalec po logiki stvari pričakuje (natančno) branje.

Telefonski klici so dragoceno izhodišče za seznanitev z Robertom Bolañem, saj jih lahko beremo ne le kot tesno prepleten nabor zgodb, temveč tudi kot kratkoprozni prerez njegovega opusa. Poznavalci del čilskega literata, bralci katerega od obsežnejših romanov, predvsem Divjih detektivov in seveda 2666, ki ga v slovenščini še nimamo, pa bodo v tej zbirki prepoznali nekakšne – vaje v slogu. 

 

Roberto Bolaño: Telefonski klici. Študentska založba, zbirka Beletrina, Ljubljana 2013, 230 str, 22,10€.

 

Kritika 9. 4. 2013

Poskus zajezitve narave in spomina

Max Rudolf Frisch (1911–1991), ob Friedrichu Dürrenmattu ne le najvplivnejši švicarski avtor, ampak tudi eden najpomembnejših pisateljev nemškega govornega področja druge polovice prejšnjega stoletja, je svojo pisateljsko ost usmerjal v bivanjsko stisko sodobnega človeka, njegovega odnosa do sebe in odnosa med spoloma. Iskanje identitete, vprašanja krivde, nedolžnosti ter odgovornosti, ki so zaznamovala svet po Nietzschejevi likvidaciji Boga ob nastopu 20. stoletja, so glavni motor njegovih del. Po izobrazbi arhitekt, ki ga pisateljevanje tudi po prekinitvi, začetnem uspehu navkljub, ni hotelo pustiti pri miru, pri nas poznan po romanih Homo Faber, Stiller, Naj mi bo ime Gantenbein in Montauk, je sprva pod Brechtovim vplivom pisal tudi drame (slovenski odri se spomnijo uprizoritev Dobrnik in požigalci, Andorra in Don Juan ali ljubezen do geometrije), pa tudi novele, radijske igre in esejistične dnevnike. Njegova dela so doživela tudi številne ekranizacije (najznamenitejša je verjetno Homo faber v režiji Volkerja Schlöndorffa z Julie Delpy in Samom Shepardom v glavnih vlogah), nekatere pa smo si slovenski gledalci lahko v Cankarjevem domu ogledali predlansko pomlad v času simpozija, ki ga je Študentska založba organizirala ob avtorjevi stoletnici. Frisch je bil tudi zagrizen aktivist in dobitnik številnih literarnih priznanj, med drugim Büchnerjeve (1958) in Heinejeve (1989) nagrade.

Kratek roman oz. novela Človek se pojavi v holocenu, ki ga je prevajalka poslovenila Človek v holocenu, značilno Frischevo motiviko še poglablja. Ne le da dogajalni prostor niso več velikosvetne prestolnice, temveč je dogajanje postavljeno v odročno vasico v kantonu Ticino, italijanskem delu Švice, kjer sta tako avtor kot protagonist preživela svojo starost, pri čemer je slednji še globlje in usodneje zazrt vase. Natančneje, njegov usihajoči spomin ga vse bolj peha v nepovratno temo, pri čemer nekajdnevni naliv zunaj, ki ga še bolj odreže od sveta in s tem osredotoči nase, njegov počasni, cefrajoči odhod še zaostruje. Zato je realističen pričetek romana, ko zmanjka električnega toka, hkrati tudi metaforičen, saj rez elektrike ne zaznamuje le dejstva, da je skorajšnji vesoljni potop – ki ne evocira konca sveta, ampak konec nekega življenja – onemogočil luči, da sveti, in hladilniku, da hladi. Rez elektrike zaradi naliva, med katerim štiriinsedemdesetletni ovdoveli, samotarski gospod Geiser po začetni »neslišni šrafuri« razloči 25 različnih vrst oz. opisov grmenja (jecljavo, kotaleče, kegljasto, omahljivo, eksplozivno, klepetavo, mrmrajoče, blazinasto, pokljajoče, drseče itd.), namiguje na usodnejši rez, rez spomina oz. povezanega mišljenja. Vprašanje (usihanja) delovanja človekovih možganov (»Ali bi bil Bog tudi, če ne bi bilo več človeških možganov, ki si stvarjenja brez stvarnika ne morejo zamisliti, se sprašuje gospod Geiser.«), ki neusmiljeno zaznamuje dejstvo počasnega, samotnega in mučnega potovanja k smrti, je tisto, kar z občasnimi, a vse pogostejšimi spominskimi zatemnitvami, povezanimi z na pogled nerazumljivim, tudi grobim ravnanjem s sabo in z edinimi bitjeci okrog njega (ubije močerada, ki ga pred tem nekaj dni opazuje, in skuha mačko), postane njegovo edino početje, ki se prelevi v obsesijo.

Mrzlično lepljenje izrezkov iz Biblije, leksikona in zgodovinskih knjig na steno – potem ko je ugotovil, da za zamudno izpisovanje nima več časa (in s čimer je vse gosteje »polepljen« tudi roman) – kot zadnji poskus zajezitve spomina, kot možnost izgradnje »novega« sveta, ki bo v obliki plapolajočih lističev na stenah in tleh ostal tudi potem, ko spomina ne bo več, odhod čez nevarni prelaz kot neuspela možnost vrnitve v civilizacijo (ob ponavljajoči se mantri »Kaj naj gospod Geiser v Baslu?«) ter neumorno ponavljanje nekdanje nevarne izkušnje sestopa z Matterhorna so zgolj medli poskusi bega v zavetje nečesa, vsaj na videz oprijemljivega. Ne zato, ker bi mu nudilo uteho ali celo izhod iz naraščajoče stiske, ampak zato, ker je samo to preostalo zavetje. Dokler ne ugotovi, da, podobno kot svet zunaj, njega z njegovim spominom vred tudi ta pristan ne potrebuje več in da je edina pot, ki se ima zgoditi, pot v nepovratni nič, za katero ni treba narediti ničesar drugega kot čakati. V tem smislu gre razumeti njegovo indiferentno reakcijo na prihod hčere, ki se je končno uspela dokopati do njega, in zaključni namig na možgansko kap, ki je ali bo ali si prizadeti želi, da bi, zaključila njegovo poslednjo pot.

Reduktiven, groteskno-moritaten način popisovanja dogajanja z opisi pobesnele narave nazorno opozarja na v sodobnem času premalo ozaveščeno dejstvo; četudi je človek neizbežno zapisan smrti, je narava tista, ki ostaja tudi rodovom za njim. Zato bi bilo še pred popolno zatemnitvijo spomina vredno razmisliti o njegovem mestu v njej.

 

Max Frisch: Človek v holocenuPrevedla Renata Zamida. Ljubljana, Študentska založba, knjižna zbirka Beletrina 2013.

Kolumna 5. 4. 2013

Ljubljana: nemogoče jo je spregledati?

 

Plečnikova Katedrala svobode (vir: MMC)

Mesta si lahko (in tudi si) vzpostavijo vizualno identiteto z gradnjo ikonske, resnično veličastne zgradbe. Najvidnejši primer arhitekture kot mejnika je muzej Guggenheim Franka Gehryja v Bilbau, dokončan leta 1997. Bilbao je bilo včasih revno, neopazno pristaniško mesto v severni Španiji, oropano vseh simbolov. Z gradnjo ene stavbe, izjemne tako v kvaliteti kot v videzu, se je Bilbao popolnoma preobrazil. Ne samo da so se oči sveta uprle v Bilbao Guggenheim, s čimer je mesto postalo svetovno znano; zgradba je sprožila tudi mnogo sprememb v baskovskem mestu. Turisti so prihajali, da bi videli muzej v živo – okoli 1 milijon ljudi na leto, desetkrat več kot prej. Vedno bolj so bile opazne koristi investiranja v veličastno arhitekturo in v Bilbau so začele rasti druge večje zgradbe, vključno s prekrasnim mostom Zubizuri Santiaga Calatrave (zasnoval je tudi novo letališče mesta). Pomlajevanje zatiranih in neopaznih krajev preko drzne arhitekture je po zaslugi Bilbaa postalo revolucija, ki so ji mnogi sledili.

Zaprite oči. Povejte prvo stvar, ki vam pade na pamet, ko slišite imena naslednjih mest. Pariz. Po vsej verjetnosti Eifflov stolp? London. Najbrž Westminstrska palača ali Big Ben? Washington DC. Bela hiša ali pa mogoče Lincoln Memorial? Praga in Karlov most? Berlin in Brandenburška vrata? Kaj pa Barcelona? Verjetno katedrala La Sagrada Familia. San Francisco? Mogoče most Golden Gate. Pomislimo še na države. Vam ob misli na Kitajsko najprej pade na pamet Kitajski zid? Bi lahko celotno Avstralijo povezali s sydneysko operno hišo? Vse to so arhitekturni spomeniki, ki so prevzeli vlogo ikone mesta ali včasih celo države. Tako kot hagiografski znaki, ki so jih renesančni slikarji uporabljali za prepoznavanje svetnikov, se lahko vidni simboli uporabljajo kot ime (če vidimo svetnico poleg kolesa z ostrimi noži, takoj vemo, da gre za sveto Katarino Aleksandrijsko) ali pa simbol predstavlja idejo osebe: ko vidimo križ, takoj pomislimo na Kristusa. Tudi mesta in države uporabljajo takšne vidne simbole. Predstavljajte si, da ste filmski režiser in želite gledalcem pokazati, da se film dogaja v Sydneyu, Avstraliji. Vse, kar morate storiti, je pokazati hiter posnetek sydneyjske operne hiše in gledalec bo seznanjen s krajem dogajanja. To je pravi indikator ikonske zgradbe – če gledalci, ki je še nikoli niso videli v živo in ne študirajo arhitekture ali nečesa tesno povezanega s tisto kulturo, prepoznajo zgradbo in njeno lokacijo.

Glede na to da si Slovenija prizadeva privabiti čim več turistov in narediti čim boljši vtis na Evropo in svet, lahko pomislimo, če se da tak cilj doseči z arhitekturo. Bil sem presenečen nad nedavno reklamo za Eurobasket 2013, ki sem jo videl na brniškem letališču. Medtem ko nekateri slogani za Eurobasket 2013 pritegnejo našo pozornost (Ready to Rock),sem se pri enem zdrznil. Pisalo je Impossible to ignore (Nemogoče spregledati). Zvenelo je žalostno in obupano. Dejstvo je, da Eurobasket turnir zlahka spregledamo, saj se, z ozirom na druge športne turnirje, tiče relativno majhnega števila navijačev oz. športnih navdušencev. Na žalost je tudi Slovenijo tujcem razmeroma lahko spregledati, če ne kar ignorirati. Kot ponosen prebivalec Slovenije in velik slovenofil dam vedno vse od sebe, da bi deželo promoviral. Za inteligentne obiskovalce, ki se tu znajdejo, je Slovenija sama najboljša oglaševalka. V preteklih šestih mesecih je bilo v časopisih in revijah, kot so The New York Times, Travel & Leisure, Conde Nast Traveler, National Geographic Traveler, itn., veliko člankov o Sloveniji. Vsi so Slovenijo opisovali kot čudovito turistično destinacijo in kot »skriti dragulj«. Turisti, ki pridejo v Slovenijo, jo obožujejo – je dragulj, ki pa vseeno ostaja skrit, vsem kipečim člankom navkljub. Problem slovenske mednarodne identitete je, da nam ob misli nanjo ne pade na pamet niti ena slika, ki bi predstavljala in zastopala državo ali njeno glavno mesto.Tisti, ki so Slovenijo že obiskali, se verjetno najbolj spominjajo pogleda na blejsko jezero od zgoraj, z otočkom in cerkvijo ter gradom na vrhu pečine. Vendar ta pogled ni ikonski, ker ga ljudje, ki ga v živo še niso videli, ne prepoznajo.

*

Nedokončan športni kompleks Stožice na obrobju Ljubljane deluje kot neuspel poskus ustvarjanja izjemne stavbe, ki bi lahko postala vidni simbol Ljubljane. Vendar je stadion bolje videti na zaslonu računalnika kot pa v živo. V računalniških načrtih je prisotna neka organska, valujoča kvaliteta školjkaste strehe. Mogoče je problem v gradnji ta, da je streha preveč pravilna – struktura bi bila mogoče boljša brez ponavljajočega se, predvidljivega in malce dolgočasnega vzorca strehe.Stožice so videti, kakor bi se nekdo trudil ustvariti ikonski arhitekturni spomenik za Ljubljano, vendar mu ni ravno uspelo.

Obstajajo še drugi kandidati za ljubljanski arhitekturni simbol? Obiskovalci si hitro zapomnijo Ljubljanski grad, postavljen na hribček v središču mesta, ampak takšne gradove najdemo tudi v drugih mestih. Nekateri si zapomnijo prelep zavoj baročne ulice mimo Starega trga (čeprav je veliko habsburških baročnih mest, ki so videti podobno), spet drugi pa Prešernov trg z roza obarvano cerkvijo in kipom Franceta Prešerna. Nobena od teh znamenitosti pa ni ikonska. Izobražene obiskovalce prevzame Plečnikova arhitektura – tisti redki, ki obiščejo pokopačišče Žale, občudujejo vstopna vrata, in arhitekti ljubijo NUK – vendar je za raziskovanje in proučevanje Plečnikove Ljubljane potreben navdušen in pozoren obiskovalec. Niti ena Plečnikova zgradba ne izstopa kot žarišče mesta – kakor npr. operna hiša v Sydneyju. Plečnik je ustvaril najboljše zgradbe v Ljubljani, ki delujejo naravno in povezano v celoto. Ostaja pa projekt, ki si ga je Plečnik želel zgraditi, vendar ni bil nikoli dokončan. Ta projekt bi Ljubljani in Sloveniji priskrbel edinstven in izstopajoč arhitekturni spomenik.Katedrala svobode, načrtovana kot Parlament Slovenije.

Ferdo Kozak, predsednik ljudske skupščine, je prosil Jožeta Plečnika, naj se pridruži komisiji za načrtovanje gradnje novega slovenskega parlamenta. Plečnik je v svoji prvi študiji razmišljal, da bi slovenski parlament postavil na grič, kjer je prej že stal srednjeveški grad. Ta skica je bila najbolj impresivna, a idealizirana. Nedvomno bi ob njeni realizaciji veliko tradicionalistov osupnilo, vseeno pa bi mesto dobilo spomenik, ki bi ga definiral, tako kot Brandenburška vrata definirajo Berlin ali Guggenheim Bilbao.

Kozakov ugovor ob izbiri lokacijese je nanašal na to, da so Ljubljanski grad že spreminjali v muzej, zatorej bi bil grič neprimeren, ker bi odtegnil vpliv perspektive in funkcionalnosti gradu. Kozak je predlagal, da bi Parlament postavili na rob parka Tivoli. Ko je Plečnik predložil prvotni načrt, so napovedali tekmovanje za načrtovanje parlamenta in Plečnika prosili za sodelovanje.

Plečnikov zadnji prispevek k tekmovanju je bil postavljen na Šubičevo ulico blizu Tivolija. Imenoval ga je Katedrala svobode. Neprijetna praznina v virih, ki so trenutno dostopni, pomeni, da ne vemo natančno, zakaj Plečnikov načrt ni bil nikoli izpeljan. Bil bi spomenik slovenski neodvisnosti. Čeprav visoko zastavljen – bi bil uresničljiv. Bil bi krona Plečnikove Ljubljane, ikona mestne pokrajine, ki do danes manjka. Plečnikova Katedrala svobode bi prekrasno prevzela to vlogo.

Načrt očitno ni dobil dovoljšnje podpore. Za izdelavo takšne zgradbe bi bilo treba veliko več poguma, kot ga je komisija uspela zbrati, saj bi stavba postala sijoča zvezda ali pa tarča posmeha.

Če bi bila Plečnikova Katedrala svobode zgrajena, na gradu ali pa v Tivoliju, bi Ljubljana dobila svojo ikono, ki jo je ustvaril svetovno priznan mojster arhitekture in zagotovljeni bi bili tako kakovostna kot izstopajoča oblika. Vendar se to ni zgodilo. Namesto tega imamo sicer funkcionalen, a grd parlament, ki hitro utone v pozabo.

Če Ljubljana išče ekonomsko rast prek povečanega turizma in si Slovenija želi biti v svetu bolje poznana, potem je dobra taktika investiranje v arhitekturo. Arhitektura pa mora biti izjemna. Biti mora na nivoju Gehryja, Calatrave, Plečnika. Stožice so dobre, a ne sijajne – in zato ne bodo nikoli ikonske.

Sprašujem se, če je še možno zgraditi Katedralo svobode? Načrti so že narejeni. Ljubljana ne bi potrebovala dragih tujih arhitektov, če je najboljši umetnik v dolgi in bogati slovenski zgodovini že vse pripravil.Ne glede na to, kaj je (bilo) zgrajeno, je obsežna arhitektura najboljše kakovosti in drznega videza dobra pot k izboljšanju turizma in opaznosti, sproži pa tudi prijetnejše ekonomsko in kulturno življenje. Slovenija še vedno čaka na tisto ikonsko zgradbo. Medtem pa pametni turisti še vedno lahko občudujejo Plečnikovo Ljubljano tudi brez enega spomenika, ki bi bil ikona mesta.

 

 

Besedilo je prevedla Lisa Mislej.

Refleksija 4. 4. 2013

Pisma Johna Lennona

 

Vedno smo bili vsi za Johna Lennona. Če je kdo rekel, da je za McCartneyja, je bil od takrat naprej znan kot »model, ki je rekel, da je za McCartneyja.« Kaj takega se v resnici nikoli ni zgodilo, ampak, če bi se, bi verjetno (ali vsaj mogoče) šlo približno takole. Stvar je v tem, da se folk raje izreka za Ringa, kakor da bi v rivalski »avtorski« dvojici Lennon – McCartney  izdal Johna.

A vidite, zdaj je že John. Tako ga imamo radi.

Osebno sem se v Johna dokončno zaljubil takrat, ko mi je bilo dano spoznati, da deliva nadzemeljsko fascinacijo nad Brigitte Bardot (seveda gre za fascinacijo nad mlado Brigitte Bardot, ne za starega fašističnega mopsa, ki te čase po francoskih občilih grmi proti priseljencem). Kar samo po sebi ni nič ekskluzivnega, še posebno za tiste heteroseksualne slinavce (kot sem sam), ki so si kdaj (zelo večkrat) ogledali uvodne kadre Goddardovega Prezira. Bojda ironično intonirani posnetki gole Bardottove so bili že ob splovitvi filma leta 1963 razlog za manjšo moralno paniko, tako očitno je bilo, da pubertetnikom in mladeničem v temnih kinodvoranah neslišno vzhajajo gačice. Tudi Johnove. Hecno, ampak majhne banalnosti so tiste, ki ustvarijo podlago za pravo, emocionalno  identifikacijo. O Lennonovi glasbi bi težko povedal kaj tehtnega, kaj, kar še ni bilo rečeno. Nek goreč ljubitelj Beatlov mi je nekoč rekel: »Za Beatle bi lahko parafrazirali tisto o Platonu – vsa popularna glasba je opomba k njihovemu opusu. In Lennon je bil pač šef Beatlov.« Pokimal sem in (skrajno nekritično) privzel to absolutno in precej nezahtevno oceno, ki je odlično pognojila zaljubljenost v mojega sladkega Liverpoolčana, samo mojega …

Zato bi dejstvo, da sem na Lennonova pisma navalil kot azijski junfer na ajfoune, težko označili za psihotično bizarnost. Pisma je zbral in uredil Hunter Davies, avtor edine avtorizirane biografije o Beatlih in Lennonov prijatelj. Da so lahko izšla, jih je morala požegnati tudi Yoko, ki je v predgovoru med drugim zapisala: »John Lennon v svojih pismih nikoli ni leporečil.« Kako zelo res je to, se bralec lahko prepriča takoj, ko zagrize v pisma, ki jih je Davies razvrstil kronološko, poglavjem pa kjutkano dodal kontekst v obliki kratkih biografskih odstavkov. Prevodom pisem so dodane lične fotografije izvirnikov, kar je spričo podatka, da je Lennon besedilnemu delu po pravilu dodajal risbice, nadvse dobrodošlo.

Pisma se začnejo leta 1951 s kartico, ki jo 11-letni Lennon pošlje teti Harriet, da bi se ji zahvalil za božično darilo. Od tu naprej Davies Lennonove fene razveseljuje z vsako najmanjšo drobnjarijo, od razglednic, voščilnic, daljših avtogramov, izpolnjenih anket do nakupovalnih seznamov. Celo knjigo sem čakal, kdaj se bo kje pojavila kopija porisanega skret papirja. Davies je temeljit in sistematičen, pisma so pojasnjena in smiselno razmeščena.

Lennon je v njih zabaven, ko odgovarja zblaznelim oboževalcem, tendenciozen, ko agitira za nove oblike zavesti, tečen kot driska, ko se drajsa s Paulom, romantičen, ko peca Cynthio, podivjan, ko zasleduje Yoko. Ves čas je odrezav in ves čas obožuje besedne igre.Često je civilizacijsko korekten in včasih je preprosto dolgočasen. 

Okej, bodimo iskreni. Tole že lahko rečemo – John je bil boljši pisec komadov kot pisec pisem. Ampak to še zdaleč ni vse. Posredi je bolj perfiden mehanizem. Pisma so, kakršna pač so. Ob njihovem branju sem pomislil na to, kakšno predstavo bi si o nas ustvaril nesrečnik, ki bi recimo prebral našo kompletno elektronsko pošto. Njegova sodba bi bila zelo enoznačna, najverjetneje bi se izkristalizirala v kriku: »Moj bog, pa saj tale človek je popoln idiot!« Saj ne da Lennon v svojih pismih izpade kot idiot, čeprav ima tudi svoje idiotske trenutke. V zasebnih in trivialnih korespondencah jih imamo vsi, tam smo kot planeti brez atmosfere – vsakršne pizdarije letijo na nas in vsakršne pizdarije letijo iz nas.

Gre bolj za to, da pisma, pa čeprav tako ljubko in vestno zbrana, kot so Lennonova, ne dodajajo k »velikemu« subjektivnemu fundamentu. To niso pisma pisatelja 19. stoletja, v katerih ta poskuša osmisliti nerazumno (svoje življenje) ali koherentno izpričati svoj (nekoherentni) umetniški etos. To je namreč tista prava tragika – ta intenca zadaj, za vnaprej obsojenim  pobliskom v temo. Pisma Johna Lennona pa so intimne drobtinice, ki iščejo svoj matični hleb, a ga v svojem imanentnem drobljivem bistvu nikoli ne morejo najti. Oprostite, ampak kako lahko nakupovalni listek, v katerem Lennon od svojega asistenta Freda terja koruzne storže v korejski špeceriji, najde svojo nadpomenko, svoj zaslužni del v življenju Lennona – velikana? Ne more ga. Kaj takega je preprosto nemogoče. Kaj mi pomaga informacija, ki jo hlastno posrkam iz enega Lennonovih pisem prvi ženi Cynthii, da svojemu penisu rad pravi »velika utripalka«? Potem ko se perverzno zasmejem, ostane samo slaba vest cenenega voajerstva.

Najbrž je srž res tukaj. Pri vprašanju »Kaj mi pomaga …?« Seveda mi nič ne pomaga. Prej nasprotno. Škoduje moji idolatriji, do katere navsezadnje čutim veliko naklonjenost. Dobra biografija lahko dopolni ali celo zamenja prejšnjo kognitivno mapo, zgodbo o življenju in delu Johna Lennona. Zbirka zasebnih in precej naključnih pisem jo spacka, ne nujno v prid kompleksnosti.

Kakor ste že ugotovili, se je tale poskus kritike hitro prevesil v deskripcijo bralske izkušnje. Pardon. Je že tako, da so pričakovanja tista, ki nas na koncu, še bolj pa na začetku, zahrbtno spodkopljejo. Od kolekcije pisem očitno ne moremo nič bolj pričakovati, da se bo obnašala kot romaneskna biografija, kot lahko od sebe pričakujemo, da se bomo obnašali kot sublimni bralec, ki ne prekopava vrtička intime, oprezajoč za kakršnimikoli deviantnimi sočnostmi. Kar za seboj povsem naravno potegne ravno prezir (pa smo nazaj pri Godardu!). In če smo že tukaj, je vsekakor treba zaključiti drugače, kot se to zgodi s pismi, ki lepega dne preprosto nehajo prihajati. Spričo temne ironije ravno v času, ko Lennon sestrični Leili piše o vrhuncu vitalizma, ki ga je uspel ujeti: »… Zdrav sem kot bik … (skoraj) vsak dan delam jogo. Že leta pazim na prehrano … pravi pravcati strokovnjak za regeneracijo telesa, zbitega od mamil! … grem stavit, da bom dočakal visoko starost.«

Skratka, kje smo ostali? Točno, pri pravem zaključku – John je po dolgih letih oboževanja ob neki priložnosti (zadet kot mamba) naposled le srečal nimfo Brigitte Bardot. Ko so ga kasneje vprašali, kakšna je bila izkušnja, naj bi rekel samo:»Razočaranje.« Kar je eksistencialna izjava par excellence …  

Ah, John, zmeraj te bomo imeli radi.

Kolumna 2. 4. 2013

Na robu in na dnu v slovenskih tovarnah

Čeprav smo v zadnjem četrtletju Slovenci pokazali, da v kritični politični situaciji znamo stopiti skupaj in pokazati zobe nepravičnosti in korupciji, bo pot na tem področju še trnova. Da bo poleg zamenjave političnega vrha nujna tudi zamenjava ljudi v javnih ustanovah ter »prevetritev« podjetij, ki se nahajajo v zasebnih rokah, pa kažejo tudi osebne izkušnje marsikoga od nas, ki brezuspešno skuša najti zaposlitev, pa nam ekonomsko-politične razmere v podjetjih ne dovolijo, da bi prilezli dlje kot do položaja začasnega sezonskega delavca, ki ga ob prvi priliki elegantno odpustijo. Brez plačanega zavarovanja, malice in potnih stroškov seveda. Da o tem, da je študentski status v teh časih blagoslov in prekletstvo obenem, sploh ne govorimo.

Po nekajmesečnem neuspešnem iskanju študentskega dela v storitveni dejavnosti se mi je končno nasmehnila »sreča« v tovarnah, ki se nahajajo v moji okolici. Ko sem o razmerah, ki se dogajajo v slovenskih tovarnah in podjetjih, govorila z ljudmi, ki se nahajajo v javni upravi ali delujejo na področju kulture, sem bila res začudena, da jih mnogo sploh ne ve, v kakšni družbi živimo in kako diskretno in neposredno obenem nam kršijo osnovne človekove pravice …

V naši najbolj priznani tovarni za predelavo zelenjave sem zdržala natančno tri dni, saj je bil mobing redno zaposlenih delavk in nadrejenih tako močan, da bi odplaknil še največje mazohiste. Čeprav je podjetje poskrbelo za polurno malico in smo imeli tudi študentje na izbiro tri menije, to ne odtehta psihičnega in fizičnega nasilja, ki se v tem podjetju odvija in je za redno zaposlene očitno povsem samoumevno. Osem ur zdržema za tekočim trakom in odstranjevati gnilo zelenjavo bi bil mačji kašelj, če ne bi redno zaposleni sodelavci ob vsakem čiščenju delovne površine svoje vodne cevi usmerili proti študentom in jih z nasmehom na ustnicah škropili kakor govedo v hlevu. Poleg tega se je občasno med nami sprehodila nadzornica, ki ni imela drugega dela, kot da je iskala dlako v jajcu ali gnilo vlakno v zelenjavi. V oči pa ji niso padle delavke, ki so se za trakom hihitale in se veselo pogovarjale, temveč tihe študentke, ki so namesto drugih opravljale tudi po več del naenkrat. Pri njih se je zadržala toliko časa, dokler ni našla kakšne »nepravilnosti«, kot sta npr. centimeter gnilobe ali premalo učinkovita tehnika zlaganja zelenjave na trak. Namesto da bi jim sama priskočila na pomoč ali pa vsaj pozvala redno zaposlene k hitrejšemu delu, je študente toliko časa psihično maltretirala, dokler niso pod težo neargumentiranih očitkov zajokali ali kako drugače pokazali, da so se psihično zlomili. Na ta način je dosegla, da so študentje še hitreje delali, redno zaposleni pa še bolj veselo opravljali in postopali naokoli …

Marsikdo bi lahko rekel, da je takšna strategija ključna za uspeh in prepoznavnost podjetja v evropskem prostoru, če ne bi poslušal izjav študentov, ki so jim nadrejeni ukazali, naj zamenjajo etiketo s pretečenim rokom uporabe in nanjo nalepijo ustreznejšo etiketo. Da o malone perverznem lizanju pokrovčkov gorčice kot o anonimni obliki upora ne izgubljamo besed … Seveda pa hudih prekrškov nihče ne opazi, kajti veliko bolj pomembno je, da ima delavec na glavi sterilno belo kapo, kot pa da v prostem času namaka prste tja, kamor mu ni treba … Delo v tej tovarni je lepa prispodoba za stanje v naši državi: pomembno je, da se pred zunanjimi opazovalci pokažemo v najlepši luči, pa čeprav navznoter gnijemo in razpadamo po delih … Pomembno je, da priredimo podatke in statistike tako, da nas imajo za konkurenčne tudi veliki narodi, kršenje delavskih in človekovih pravic pa je pri tem nujna kolateralna škoda, ki jo pač moramo vzeti v zakup, da na evropskem zemljevidu povsem ne zbledimo. Če bi na stvar pogledali s psihoanalitičnega vidika, bi lahko rekli, da smo družba, ki poleg ojdipovega kompleksa (večni občutek cankarjanske krivde) ni razrešila niti s kastracijskim kompleksom. In tudi ne bo, ker ne samo da otresamo z imaginarnim falusom, temveč se nočemo zavedati dejstva, da s svojim simbolnim »štrcljem« ne moremo zapolniti nobene luknje. Ne v finančnem, političnem, etičnem, seksualnem in zlasti ne v eksistencialnem smislu.

Po neslavnem sezonskem pakiranju zelenjave sem pristala v tovarni jajc, kjer sem najprej skupaj z drugimi brezposelnimi v svojih strokah prekladala kokoši iz tovornjakov v zabojnike. Resnici na ljubo moram reči, da je bilo to delo veliko bolj »humano«, kot je bilo delo z zelenjavo, pa čeprav se kokoši z mojo izjavo ne bi strinjale … Veliko lažje in manj stresno je delati neposredno z živalmi kot z ljudmi, ki so prepričani, da so pojedli vso pamet tega sveta. Tudi ko mi je iz nahrbtnika neznano kam izginil potni list, sem bila prepričana, da zanj ni bila kriva kakšna druga kura kot naša »velika mati kura«, ki s svojo dvolično politiko na področju zaposlovanja tujcev sili ljudi, da se zatekajo k najrazličnejšim bližnjicam. Prav v vseh podjetjih in tovarnah, v katerih sem zadnje leto delala, sem opazila, da delodajalci raje zaposlijo študente ali delavce na črno, kakor pa da bi morali plačevati prispevke in druge bonitete. In prav v vseh podjetjih je bilo mogoče zaznati nepremostljivi razdor med študenti in redno zaposlenimi ter med redno zaposlenimi in delavci, ki so prišli delat iz tujine (nekdanje Jugoslavije, Azije, Afrike). Zamere so v določenih primerih prišle tako daleč, da so redno zaposleni študentom in tujim delavcem podtikali nepravilnosti, ki so jih predočili nadrejenim.

Namesto da bi v tej neusmiljeni mašineriji kapitala delavci potegnili skupaj in se složno borili proti izkoriščanju delodajalcev, so si vsak dan znova zabadali nož v hrbet in se obtoževali za stvari, ki so povsem nepomembne. Če bi »vstajniki« vsaj nekaj dni preživeli v enem od teh podjetij, bi jim takoj postalo jasno, da socialna revolucija v praksi ni mogoča prav zato, ker se ljudje, ko gre za delovna mesta in denar, raje postavijo v nasprotne si tabore, kakor da bi držali skupaj. Ljudje so si pripravljeni izmisliti najhujše, da bi očrnili sodelavca in ohranili svoje delovno mesto. Pri tem jim je tudi povsem vseeno, če zaradi njihovih spletk delo izgubi mati ali edini zaposleni član družine. Ko po eni strani berem novice iz Hrvaške, kjer se najdejo sodelavci, ki žrtvujejo svoje delovno mesto, da ne odpustijo matere z dvema otrokoma, se pri nas zaposleni, ki bi že zdavnaj morali v pokoj, hvalijo, da so v podjetju obdržali njih in ne dekleta, za katerega so izvedeli, da je noseče. Da, dragi moji, to je svet, ki smo si ga izbrali in ki ga s svojimi dejanji in odločitvami vsak dan hranimo in gradimo za svoje potomce.

Kot vrhunec kapitalističnega izkoriščanja in človeškega barbarstva lahko navedem svojo izkušnjo v podjetju, ki se hvali, da sodi v sam vrh slovenske predelave plastike. Da bi ohranili konkurenčnost tako na zahtevnem trgu izdelave delov za pralne stroje kot tudi na trgu nemške avtomobilske industrije, so morali namreč v 8,5-urnem delavniku ukiniti malico oz. jo skrajšati na desetminutni odmor. Ko prideš kot študent k njim, ti že prvi dan povedo, da si na tridnevni preizkušnji, saj boš moral vsak dan znova izdelati najmanj pet tisoč nogic za pralne stroje. Delo za strojem, ki ima 110 stopinj, ne bi predstavljalo posebnih težav, če si ne bi moral vsakih pet minut izposojati pripomočkov za rezanje plastike. Ko ti naslednji dan postane jasno, da boš moral olfa nož in ščipalec za nohte prinesti od doma, in si že maneš roke, da ti bo tega dne morda res uspelo narediti normo, se pokvari še stroj za mletje plastike, ki ga moraš nenehno popravljati sam. Obenem moraš nadomestiti sodelavce, ki občasno odidejo na stranišče, tako da se ti tistih pet tisoč kosov v neskončnost oddaljuje in vsak dan je verjetnost, da boš zmogel normo, manjša. Tretji dan te od neskončnega stanja tako bolijo noge, da bi jih najraje odrezal, medtem ko prstov na rokah zaradi opeklin več niti ne čutiš. Četrti dan ti postane jasno, da si pristal v peklu, in moliš, da bi te čim prej odpustili, vendar se to ne zgodi, dokler ne najdejo bolj vzdržljivega ali bolj obupanega študenta od tebe, ki je pripravljen priseči, da bo zaradi svoje neverjetne narave izdelal še enkrat toliko plastičnih nogic. Temu nesrečniku potem kmalu dodelijo posebni privilegij, da lahko dela še na sosednjih strojih, pri tem pa je nadrejenim očitno vseeno, kako je delo opravljeno, saj sta kvantiteta in hitrost na prvem mestu. Študente, ki se izkažejo, novačijo k šestnajsturnemu delavniku ter opravljanju dela ponoči in med prazniki, obenem pa si ti entuziasti sami ukinejo še WC pavze, saj drugače ne morejo narediti svoje norme in ponuditi delodajalcu »presežka«, ki ga ta tako željno pričakuje. V nenehni bitki s časom so vsi nevrotični in kronično utrujeni, pa vendar jih naprej žene želja po tekmovanju in samopotrjevanju. Živijo v iluziji, da je njihovo delo cenjeno in da so nezamenljivi, to pa z veseljem napeljejo na svoj mlin nadrejeni, ki se nenehno smukajo naokoli in jih priganjajo. Namesto da bi se delavci med seboj povezali in si izborili polurni odmor za malico, ki jim po zakonu tudi pripada, si kradejo nože in upajo, da se bo komu zamašil mlinček za plastiko in bo tako tisti dan v zaostanku. Namesto da bi med delavci obveljal interni dogovor, da bodo vsi izdelali približno enako število kosov plastike in jim tako ne bi bilo treba vsak dan znova bolj hiteti, se z lesketajočimi očmi hvalijo, kako je bil nadrejeni ponosen, ko so presegli normo. Obenem pa ne pozabijo potožiti, da bi za tovrstno delo v Nemčiji dobili 15 evrov na uro in ne le dobrih treh, kot jih dobijo tu.

Ob tovrstni tovarniški izkušnji se sanje o revoluciji in spremembah v državi podrejo. Kanglerjev odstop in Janšev poraz se v takšni luči zazdita kot vrh ledene gore. Zaveš se, da je tvoja mala »kura« že desetletja zgolj kolonija velike Nemčije in da so naši delavci prostovoljni sužnji v tem taborišču, ki deluje pod krinko uspešnega slovenskega podjetja. In kmalu se zalotiš, da ne moreš drugače kot pritrditi nekdanji sodelavki, ki reče: »Moramo Nemcem priznati uspeh, da jim je končno po mirni poti uspelo nekaj, kar jim ni po poti nasilja«.

Tistim optimistom, ki še verjamete v čudežno vstajenje naše države, pa pravim: dokler ne boste pometli s korupcijo v lastnih podjetjih in delavcem vrnili pravic, ki jim pripadajo, človeku pa z vsakdanjimi moralnimi odločitvami povrnili dostojanstva, se nimate pravice naslajati v pričakovanju padca politične elite.