Slovenski bralec ob novi pesniški zbirki Primoža Čučnika, poimenovani po družabni igri mikado, nikakor ne more mimo asociacije na Šalamunov Poker in z njim ludizem – tako sta v naših mislih, še preden zares odpremo zbirko. Od Čučnika avtomatično pričakujemo ironijo, zato se nam zdi v tem duhu tudi naslov Mikado, postavljen kot nasprotje naslovu hazardne, resne igre za odrasle svojega slavnega predhodnika Pokra. Nedolžni mikado, igra za preganjanje dolgčasa ob večerih na morju, družabna igra našega otroštva, ob kateri nas prevreva nostalgija ali bolj moderno rečeno: retroduh. V nekem zastonjskem magazinu sem namreč prav v času, ko mi je v roke prišla nova Čučnikova pesniška zbirka, prebrala, da je trenutno poleg frnikol in kotalk v trendu tudi mikado. Ne le, da je naslov zbirke naključno sovpadel s trenutno retromodo, temveč je bil Čučnik celo korak pred njo: že v prejšnji zbirki Kot dar, ki je prejela Jenkovo nagrado, je zadnji razdelek nosil naslov Stare igrače in je na nek način napovedal Mikado kot nadaljevanje. Nadaljevanje, ki se v marsičem navezuje na prejšnje zbirke, čeprav so pesmi v njem zavestno precej nečučnikovsko nepričakovane.
Da gre za komplet lesenih palčk, ki se jih vrže v zrak, nato pa vleče iz kupa eno po eno, ne da bi premaknili ostale, najbrž niti ni treba posebej razlagati, saj nam je to vsem znano, čeprav Čučnik Mikado začne s poetičnim uvodom z naslovom Predigra, v katerem bralcu ponudi prav nekakšna navodila za uporabo. Seveda, ne gre le za razlago, kaj je mikado in kako se igro igra, temveč tudi navodila za branje, navodila, ki so do neke mere tudi razlaga samega nastanka in ustroja celote – ne le celote pesniške zbirke, ampak celo celote sveta, vesolja, vsega, celo onega, kar sega čez vse, neskončnega, presežnega. »To mi gre težko z jezika, ampak pesmi v tej knjigi se ukvarjajo z neskončnim in so metafizične. Metafizične v smislu, ki govori o tistem mi,« zapiše Čučnik v Predigri, poetičnem eseju, ki bi bil lahko tudi nekolikanj okorno zapisana prozna poezija. Predigra, seveda, kot tisto, kar je pred igro, pred samim pesniškim delom zbirke, razdeljenim na pet poglavij z naslovi vrednosti palčk pri mikadu: 1-5-5-15-15. Brez te začetne razlage bi kombinacija predstavljala nekakšno skrivnostno nenavadnost, nerazvozljivo metaforo, ki bi ostala jasna le avtorju samemu. Zaporedje števil bi brez avtorjevih navodil za uporabo morda razumeli kot igračkanje z ustaljenim redom našega štetja, sploh v povezavi z izbiro naslova, igro.
Ludistični duh zbirke obeta tudi začetek Predigre, ki s svojo strukturo posnema kazalo in se hkrati z njim in z našo vizualno predstavo o njem že poigrava: vanj uvaja besedne igre, ki so podkrepljene celo grafično, z nenavadnimi kombinacijami velikih začetnic, presledkov in ločil, z razprtim tiskom, ki se ujame tudi s pomenom: »Pesem je Zračna.« Preden se bralec dotakne vsebine, se pred njim ne nariše oblika, ampak pravzaprav samo podoba pesmi, njena slika. Za kratkim premorom sledi stavek »Namesto očesa: Uh.O,« ki nas z zapisom in bližino zvočne podobe ne spominja po naključju na avantgardno skupino OHO. Njeni člani so v 60. letih prejšnjega stoletja svoj umetniški izraz iskali prav v prepletanju vidnega s slušnim in obratno, stavek, ki kasneje z različnimi variacijami postane moto knjige, pa bralcu pomaga premostiti prav razdaljo med obema čutiloma: njegovo pozornost prenese iz vizualne na zvočno raven. Zvočnost podobe je tisto, s čimer se Čučnik pravzaprav ne ukvarja le v Mikadu, ampak nasploh v svoji poeziji, zato od njegovega citata za intervju na našem portalu pred nekaj leti pa do metafizike sploh ni več daleč: »Če je poezija tradicionalno bolj navezana na vid, slikarstvo, je meni bliže slišna, zvočna podoba sveta.«
Kako se svet sliši? Kako se svet sliši skozi poezijo? Že v prejšnjih pesniških zbirkah (spomnimo, da je ena na to opozarjala že z naslovom Akordi) je bilo Čučniku pomembno tudi, kako se pesem sliši, celo tako zelo, da je slišna podoba včasih nadvladala vsebino. Poigraval se je s tradicionalnim ritmom, ki mu je v zadnjih zbirkah občasno dodal tudi rimo. V Mikadu ta postane še pogostejša, njen zvočni učinek je vedno pomembnejši, zato Čučnik rimo kombinira z najrazličnejšimi ponavljanji, od katerih bralcu v ušesu najbolj ostanejo aliteracije, ki so v nekaterih pesmih (Knjiga za Filipa) prignane do skrajnosti. Vsebina postane le še ludistična igra, kombinacija besed, ki se začenjajo na isto črko ali so si zvočno blizu, sicer pa je avtorju pomemben le njihov slušni vtis. Igranje je namreč lahko tudi igranje glasbe, zvok kot nasprotje molka, »zvok na ravni pomena,« če iztrgamo kratek citat še iz Eseja o ušesu, ki zaključuje zbirko.
Esej o ušesu je Esej o slepoti, vidno zamenja slišno, uho je osrednja tema zbirke Mikado, uho, ki zraste v očesu in ga preraste, zraste namesto njega; oko, ki postane uho, in uho, ki dobi lastnosti očesa in celo lastnosti celega telesa, glavo, noge, se personificira in postane subjekt, skozi katerega pesnik gleda in vidi svet, ki se v Mikadu razširi na celotno vesolje, na vse tisto, kar je že onkraj naših čutnih zaznav. Metafizičnost zbirke pa tudi njeno posnemanje oblike in ritma v nekaterih pesmih spominja na Strniševo Oko, le da ga Čučnik zamenja z ušesom. Dialoškost, ki se navezuje na tradicijo, je ena od stalnic Čučnikove poezije, kar je očitno tudi v obravnavani pesniški zbirki: že prej omenjene navezave na ludistična, avantgardna preigravanja ter tudi na Poker, na katerega nas ne spomni le naslov, ampak tudi spreminjanje besede kredo v čisto navadno kredo, čudno znane pa so nam tudi nekatere onomatopeje, ki sicer ustrezajo tudi poudarku na zvočni podobi zbirke. Čučnik v pesmih omenja tudi nekatere svoje pesniške znance, zanimive pa so tudi navezave na stare Grke in njihovo mitologijo: »Na kolesu Hercules. Dela za grškega boga,« pri čemer gre za mešanje visokega z nizkim, mitološkega s čisto stvarnim, običajnim, vsakdanjim, saj metafizika za Čučnika ni nekaj velikega, ampak vse tisto tukaj in zdaj, npr. v igra mikada, ki kljub svoji preprostosti ponuja neskončno možnost variacij.
Uho in oko sta čutili, ki najbolj določata meje našega sveta in s tem tudi jezika, zato ni čudno, da Čučnik Esej o ušesu zaključi prav s parafrazo znanega Wittgensteinovega aforizma: »Ne, česar ne moremo izreči (hrup), TO molčimo.« Sledi mu še čisto zadnji stavek eseja in s tem tudi zadnji stavek celotne pesniške zbirke: »Moja ušesa so v odličnem stanju.« Stavek, ki ga lahko beremo kot golo deskripcijo in bi ga prav zaradi nje lahko razumeli humorno, po drugi strani pa z njim avtor tudi legitimira svojo pesniško držo. »Blazno veliko se piše, se vam ne zdi? Preveč,« pravi Čučnik v že omenjenem intervjuju. Kako prefiltrirati vedno več zapisanega in objavljenega, ki vse prevečkrat nepremišljeno preseka tišino? Z negovanjem ušes, za katere morajo pesniki še posebej skrbeti, da bodo ločili zrnje od plev in si ne bodo več drznili proizvajati hrupa slabe poezije, prekinjati molka samo z namenom, da se izkričijo – tudi pesniki naj se držijo pravil igre. Sploh tisti, že malce naglušni, ki mladi generaciji žugajo, da jih bodo za ušesa, najbrž za Vesela nova ušesa, čeprav tega tako natančno Čučnik v pesmi Proti modernistom (tipa Snoj, Svetina, Grafenauer – in za Žigo Kariža) ne pove.
Priznam: po prvem branju pesniške zbirke Mikado sem bila razočarana bralka, ker nisem dobila tistega, kar sem pričakovala. Rime so se mi zdele otroško naivne, poigravanja z zvočno podobo jezika že preživeta, predvsem pa sem pogrešala tisto značilno Čučnikovo ironijo, ki se zelo očitno razmahne le v nekaterih pesmih, prav štrlečih iz zbirke. Te preglasijo čistost in mirno gladino ostalega, saj gre sicer za tiho, prav nič hrupno poezijo, četudi temelji na slišnem. Čučnik ni Čučnik, kakršnega smo bili vajeni, zato se ga bomo morali takšnega šele privaditi. Požirek pravega čaja najbrž prvič še nikomur ni bil všeč, ampak ga je treba okušati vedno znova, strenirati svoja čutila na drugačno zaznavo poezije in poskrbeti za svoja ušesa, da bodo znala slišati. Nikakor ne na silo, ampak počasi in zbrano, kot bi vlekli palčke iz kupa mikada, ki ga pesnik sam s sabo pred nami igra v tišini. Mirno se trudi, da bi njegovi premiki ostali neopazni in prav nič vzneseni kljub metafiziki, ki v sodobni poeziji ni našla svojega mesta v velikih temah, temveč v preprosti igri. »V novi izdaji bom prišel nazaj skoz črno luknjo. Res.«, pesnik humorno napoveduje svoje nadaljnje premike, ki ti po nekaj odigranih partijah mikada z njim postanejo bolj jasni, bliže, bolj domači. Mikado je pač igra, ki te zasvoji šele, ko se ji zares posvetiš.
Saša Ćirić je eden izmed urednikov Betona, umetniškega podlistka, priloge dnevnika Danas: sami se imenujejo Kulturno-propagandni komplet. V podlistku kritizirajo javne osebnosti in produkte njihovega dela v Srbiji, še posebej tiste, ki bi jih po njihovem mnenju moral že zdavnaj pojesti arhiv devetdesetih v setu splesnelih fasciklov v najtemnejšem kotu neznanega skladišča. Napadajo, pogosto pa so tudi sami tarče napadov: več tisoč evrov dragih napadov, izdanih in poštempljanih na lokalnem sodišču.
S Sašo sva se pogovarjala o res široki problematiki: odnosu politike in književnosti, književnih klanih v Srbiji, totalitarizmu Tadićevih demokratov, tajkunih v medijih in kulturnih ustanovah … Vse naštete teme povezuje skupni imenovalec – nacionalistična ideologija.
1. Lahko za začetek podate nekaj tehničnih podatkov o Betonu?
Prva številka Betona je izšla junija leta 2006, vse do danes izhajamo kot podlistek beograjskega dnevnika Danas. Na začetku smo izhajali enkrat na mesec – prvih pet številk leta 2006 – potem smo presedlali na dvotedenski tempo izhajanja.V šestletni zgodovini Betona so honorarji obstajali približno polovico časa, polovica pa je tekla „na ler”, zahvaljujoč entuziazmu sodelavcev in dobri mreži kontaktov, ki smo jo ustvarili v tem času.
2. Na vaši internetni strani lahko vidimo tudi poziv avtorjem k sodelovanju?
To je reklamni štos, ki je v bistvu točen. Pozivamo sodelavce k pisanju za Beton, ampak proti temu, kar pišemo sami. Naš cilj je razviti polemiko. To je tako, idealistično zamišljeno. V bistvu so kvalitetni sodelavci že angažirani, smo pa na ta način poskusili formirati še dodaten krog sodelavcev, predvsem mlajših, ki pripadajo naši generaciji in še niso afirmirani kot avtorji. Medtem smo razvili projekt, ki ga je sofinancirala EU, in se imenuje Criticize this, le-ta je na polovici svoje realizacije, v njem pa sodeluje pet organizacij: po dve iz Beograda in Zagreba ter ena iz Črne Gore. Naš cilj je izobraziti mlade kritike na področju književnosti, gledališča in vizualne umetnosti, pričakujemo formiranje novih avtorjev, ki bi lahko v prihodnosti bili naši stalni sodelavci.
3. Od kod je prišla potreba po formiranju Betona? Kdo sestavlja ekipo?
Redakcija ni fiksirana v smislu, da obstajajo stalni sodelavci, temveč jih večinoma kontaktiramo sami ali pa nam pošiljajo tekste samoiniciativno in se tudi počutijo kot del ekipe. Uredništvo sestavljajo pisatelj in do nedavnega urednik v Narodni knjižnici Srbije Saša Ilić, satirik in pesnik Tomislav Marković (ki je tudi namestnik urednika e-Novin) in Miloš Živanović, pesnik in prozaist, ki pravzaprav predstavlja Beton kot nevladno organizacijo, saj smo se pred leti registrirali kot NVO z namenom lažjega pridobivanja sredstev za izpeljavo projektov pri domačih in tujih institucijah. Ah, da, sem spadam še jaz, Saša Ćirić, zaposlen na Radiu Beograd kot voditelj, sicer pa sem književni kritik.
Povod za nastanek Betona je pravzaprav realna situacija v Srbiji leta 2006., ki se do danes ni bistveno spremenila. Najprej je tu neraziskano polje odnosov ideologij in politike na eni strani, ter kulture in književne produkcije na drugi, oziroma, bolje rečeno, neraziskano polje direktnega vpliva oz. kontaminacije književnih proizvodov z ideološkim diskurzom znotraj samega teksta. Potem je tukaj problem zaprtega prostora za književno in drugo kritiko, odsotnost tega, kar sami imenujemo negativna kritika oz. negativno vrednotenje sodobne produkcije, del uveljavljenih avtorjev, še posebej pa klasikov. Osebno se mi je leta 2006 zgodilo, da sem prejel naročilo za dve književni kritiki, ki jih nato niso smeli objaviti. To sta bila Petar Cvetković iz Književnega lista, pisal sem o romanu Vase Pavkovića, ter Milovan Marčetić iz Beograjskega književnega časopisa, zanj sem pisal o romanu Đorđa Pisareva. Oba sta podala identično obrazložitev: da ne bi bilo dobro ne zame, ne za avtorje in te časopise, če bi moja teksta objavili. Gre torej za sistematsko zaprtost knjižnega trga ali „scene” za polemiko, prevrednotenja, negativne valorizacije, ki so bile, vsaj meni se tako zdi, dobro argumentirane in utemeljene ter sploh niso temeljile na političnem diskurzu oz. vrednotenju na podlagi različnih političnih prepričanj. Beton je zato na naši sceni, mogoče tudi širše, na prostoru celotne bivše Jugoslavije zelo specifičen. Naš vzor in inspiracija je bil splitski Feral tribune, ki je izhajal do leta 1998 in kjer je Beton bil najprej objavljen v obliki petih prilog. Oni so kot klasičen tednik, poln ostrih komentarjev, satire, fotomontaže, kritizirali predvsem politično sceno na Hrvaškem, čeprav so imeli tudi druge rubrike. Razlika v Betonu je ta, da smo mi na področju kulture, še posebej pa književnosti delali isto, vendar predvsem s ciljem dekonstrukcije obstoječega kulturnega modela v Srbiji. Analize ideološke kontaminiranosti javnega prostora in kulture s predvsem nacionalistično ideologijo, funkcioniranje institucij, lociranja centrov moči na področju kulture, veze predstavnikov kulture in politike, na koncu pa še vse ostalo že omenjeno, širitev prostora, polja svobode za kritiški diskurz v splošnem. Najuspešnejši smo bili na področju književnosti, zatem v gledališču, slabši smo bili na področju filmske in glasbene umetnosti – zakaj, je zelo specifično vprašanje – in občasno uspešni tudi v polju vizualnih umetnosti.
V tiskani izdaji je specifična četrta stran Betona. To so satirični teksti urednika Tomislava Markovića in sodelavcev. Zadnjih nekaj let je naš stalni sodelavec Predrag Lucić, ki ustvarja rubriko „Lirika utoke”*, v kateri na prepoznaven način komentira situacijo v naši deželi. Potem je tu Blok št. V – rubrika namenjena alternativnemu stripu, ki jo realiziramo v sodelovanju s skupino Kosmoplovci Lazarja Bodrože in drugih avtorjev. Najpomembnejša pa je rubrika Bulevar zvezda (Bulevar zvezd), katere avtor in idejni vodja je Saša Ilić: s sintezo vseh v tej rubriki napisanih tekstov bi dobili leksikon intelektualcev Miloševićevega obdobja. Gre za nekakšne kratke biografije, ki so v bistvu povzetek delovanja od njihovih profesionalnih začetkov, preko devetdesetih in pripadajoče politične kompromitiranosti ter politične odgovornosti za tedanje dogodke (glede na to, da so bili v tistem času predstavniki raznih institucij, idej ali celo političnih strank) ter njihovega današnjega delovanja. Torej, gre za „scan” ali presek vsaj treh obdobij: predvojnega, medvojnega in današnjega, povojnega. Gre za zelo efektivno rubriko, ki je istočasno opomnik in tudi kritika „levitve” teh ljudi. (Rubrika je zastavljena zelo pogumno, saj se lotevajo tudi izjemno mogočnih, močnih in kanoniziranih osebkov, med drugim tudi Milorada Pavića, op.a.)
4. Omenili ste institucije: Za katere institucije, na področju književnosti, torej gre?
No, glavna državna kulturna institucija je seveda ministrstvo. Glavna je zato, ker razpolaga s finančnimi sredstvi, t.j. proračunom, ki je namenjen financiranju kulturnih aktivnosti na različnih področjih, ter predstavljanju domače kulture v tujini preko knjižnih sejmov in ostalih manifestacij. Potem so razne cehovske organizacije, kot so PEN center, pisateljsko združenje, Srbsko književno društvo in Združenje književnikov Srbije. Tu so seveda tudi mediji in njihove kulturne rubrike oz. kulturne priloge. Vsi predhodno omenjeni skupaj kreirajo javno mnenje. Ministrstvo financira kulturne dogodke, književne publikacije in festivale, kakor tudi delovanje drugih kulturnih institucij, kot so kulturni centri, knjižnice in različna mesta, kjer so manifestacije alternativnih kultur. To so osnovni gradniki naše scene, na nek način pa mi pri Betonu stojimo izven tega.
5. In po tem ste specifični?
Specifični smo tudi po tem, da se naše delo povečini ignorira. Organizirana ni bila niti ena sama javna tribuna na tematiko, ki smo jo pognali v tek: bilo je kar nekaj poskusov, vendar so bili obstruirani. Na primer poskus organizacije tribune o Betonu v Kulturnem centru Beograda. Sam sem tedaj sodeloval kot moderator pogovora o književni kritiki s sodelujočimi različnih profilov. Bilo je dokaj dinamično, ampak se je hitro končalo, ker ni bilo možnosti za odprto in argumentirano diskusijo o problemih, temveč so se nekateri sogovorniki izogibali polemiki, npr. Vladislava Gordić Petrović ali pa Mileta Aćimović Ivkov, ali pa so jo izrabili za osebno konfrontacijo, kot je storil Vasa Pavković, ki je prišel z vnaprej pripravljenim tekstom, v katerem obračunava z mojim tekstom o avtorjih književne kritike, ki sem ga napisal za Sarajevske sveske. Enostavno dobra ideja s katastrofalno realizacijo.
Poleg tega pa, čeprav obstajajo občasne polemične reakcije na tekste Betona, ni reakcije s področja književnosti, enostavno ni kvalitetnih polemičnih reakcij. Z druge strani pravosodje dela svoje: Proti Betonu sta v procesu dve tožbi za razžalitev. Eno je podal Radomir Smiljanić zaradi teksta v Bulevarju zvezd , ki ga je napisal Saša Ilić, drugo pa je podal Đorđe Vukadinović, ki je bil samo enkrat omenjen v eni izmed rubrik družbeno-politične kritike.
Sicer pa dobro sodelujemo z alternativnimi skupinami pri nas. Eni izmed njih so recimo striparji, zatem portal e-Novine, Peščanik in Center za kulturno dekontaminacijo, ki je še ena izmed neprofitnih nevladnih organizacij, ki nam brezplačno posoja svoje prostore za razne promocije. V njihovih prostorih smo tudi predstavili stoto izdajo Betona.
Specifični smo tudi po tem, da ne objavljamo samo kulturne priloge, ampak smo objavili tudi nekaj knjig. Recimo Srbija kao sprava (Srbija kot naprava/pripomoček, 2007), ki je v bistvu izbor tekstov iz rubrike Mikser, ki prevprašujejo odnose ideologije in kulture. Tu je tudi Antimemorandum-dum, izbor naših tekstov, ki ga je objavil VBZ. Posebno pa smo ponosni na antologije, ki smo jih ustvarili v sodelovanju z albansko sceno na Kosovu s pomočjo organizacije Traduki. Objavili smo antologije Iz Prištine, s ljubavlju (Iz Prištine, z ljubeznijo), kjer je predstavljena celotna kosovska scena – proza, poezija in drama z dobrimi predgovori, ter Iz Beograda, s ljubavlju (Iz Beograda, z ljubeznijo), ki je na nek način panorama sodobne zgodbe iz Srbije, kjer so zastopane vse regije, maksimalno število pisateljic ter dva avtorja, ki pišeta v madžarščini, ta antologija torej ni bila enonacionalna. Vse skupaj je bilo prevedeno v albanščino z nekaj ilustracijami in predgovori, s temi izdelki pa smo se na koncu predstavili na knjižnem sejmu v Leipzigu, kjer smo bili že trikrat.Tisto, kar je torej v Srbiji ignorirano z Betonom, je odlična mreža sodelovanja na prostoru bivše Jugoslavije, ter preko Tradukija z nemškim govornim področjem, predvsem z organizacijami, ki gradijo Traduki, kakor je Kulturkontakt idr. Predstavili smo se tudi v nemščini: prva publikacija v nemščini je izbor iz Betonovih tekstov, druga izbor iz omenjenih antologij, tretjo pa sem pred kratkim predstavil v Leipzigu skupaj s Tomislavom Markovićem, nosi pa naslov Kriza kapitalizma, kriza Evropske Unije in kriza tranzicijske identitete, s spremljajočo okroglo mizo, ki so jo sestavljali slovenski avtorji, filozofi, skupina zbrana okoli Rastka Močnika, ter kritiki in pisatelji, zbrani predvsem okoli revije Literatura, od Gorana Vojnovića pa vse do, recimo, Primoža Čučnika in Urbana Vovka. Tako da imamo na eni strani res široko mrežo sodelavcev, dober vpliv, z druge strani pa paradoksalno marginalen status v domačem okolju, ignoriranje, ali pa prisilno priznanje s strani ministrstva, ki, ko vidi da nas je Traduki lepo sprejel in da smo njihov glavni partner, mora priznati naš obstoj in se z nami „socializirati” v tujini. Doma je to praktično nemogoče.
6. Kaj pa recepcija in naklada Betona?
Naklada Betona je vezana na naklado Danasa. Do današnjega dne še nismo dobili natančnih podatkov, kakšna je prodaja. Naša predpostavka je, da se v dnevu, ko izide Beton, poveča naklada, ampak tega nismo uspeli preveriti. Konec koncev to sploh ni več pomembno, saj odkar so honorarji neobstoječi, prodaja ni pomembna. Danasu je pomembno, da imajo prilogo, kot je Beton. Njihov položaj je razumljiv. So na trgu, želijo pridobiti kar se da veliko oglaševalcev. Oglaševalci so državna podjetja, katerih glavni partner je Službeni glasnik, ki je državno podjetje, ki ga vodi Slobodan Gavrilović iz Demokratske stranke (stranka Borisa Tadića op.a.). Zakaj to omenjam? Pri njih je namreč skupina ljudi, ki, blago rečeno, ne prenesejo Betona, začenši z Gojkom Tešićem, preko Gorana Petrovića vse do skupine P70. A vseeno še naprej financirajo Danas, ki se v svoji uredniški politiki trudi biti manj kritičen do vladajoče garniture. Takšna je pač pozicija „neodvisnih” medijev pri nas. Tako smo v nekakšni heterogeni situaciji, kjer smo lahko srečni, da nas objavljajo, čeprav brez plačila, oni pa so zadovoljni, ker imajo kvalitetne prispevke, ki jih dobijo zastonj. Vseeno se nam zdi ta princip zelo pomemben za ohranjanje kontinuitete, ki bi predstavljala bazo za naše ostale dejavnosti, od objavljanja knjig do gostovanja na sejmih in kooperativnih projektov, kot je Criticize this ali pa naš letošnji projekt, festival Polip (skupni festival s skupino, s katero smo realizirali antologijo v Prištini) z regionalno mednarodno udeležbo. Tako da Beton ni samo priloga. Mnogi rečejo časopis, kar tudi nismo. Mi smo, recimo temu, kulturna skupina, ali bolje – polmreža.
Odkar je Feral prenehal z delovanjem, smo presedlali na Zarez . Občasno izidemo pri njih kot priloga. Odlično sodelovanje smo vzpostavili z Bookso. Z njimi že tri leta izmenjujemo kritike, sam urejam srbsko območje. Mladi kritiki iz Srbije pišejo o knjigah iz Hrvaške, BiH, Črne Gore in obratno, potem se pa to vsak ponedeljek objavi na njihovi internetni prezentaciji. Zelo pomembno je skratka, da obstanemo v časopisju, da lahko delamo tudi na vseh prej omenjenih projektih, ki jih v bistvu lahko (bi morala) delati samo kulturna institucija, ki bi morala pripadati delu kulturne politike. Tako da praktično – vse to je Beton.
7. Omenili ste Rastka Močnika, ki je v Sloveniji poleg Žižka najverjetneje najbolj znan marksist. Pri prebiranju teoretikov ideologije pridemo do paradoksalnega zaključka, da se s teorijo ideologije ukvarjajo predvsem marksisti. Kje bi tu pozicionirali Beton in kakšen je vaš odnos do marksizma in ideologije v splošnem?
To je zanimivo. Če bi to vprašanje postavil vsem urednikom Betona, ne verjamem, da bi dobil identične odgovore, čeprav verjamem, da bi v osnovi bili enaki. Od samega začetka Betona leta 2006 smo dobivali reakcije v smislu, da predstavljamo nekakšno trdo ali radikalno levo krilo, s čimer se sam ne strinjam. Tako so nas najprej imenovali Komisarji, pa Sovjetski komisarji, pa Člani štiričlanske kitajske bande, končali so pa z nazivom Rdeči kmeri srbske kulture in književnosti. Tako so nas imenovali vsi od Gorana Petrovića pa do Mira Vuksanovića in drugih, katerih citate smo dali na naslovnico svoje knjige Antimemorandum-dum, da ljudje takoj vedo, s kom imajo opravka. Jaz sem celo zaprosil kolega, ki bo kmalu doktoriral v Nottinghamu, naj na osnovi desetih številk, ki so takrat izšle, razišče, ali je Beton dejansko marksistični krožek.
Moje mnenje je, da nismo. Mogoče bi bilo bolj zanimivo in šminkersko, če bi bili. Menim pa, da še nismo prišli v to fazo, pustimo zdaj osebne ideološke afinitete vsakega izmed nas, da bi se ukvarjali s tem vprašanjem. Če bi bili na Hrvaškem, bi to bilo aktualno, saj nekateri izmed naših prijateljev in sodelavcev razmišljajo in delujejo v tej smeri. V nastajanju je celo – to je, recimo, ekskluzivna informacija – antikapitalistična stranka, del iniciative za njeno formiranje bil tudi Boris Postnikov, urednik Zareza in sodelavec Betona. Ampak v Srbiji še kar poteka borba z zapuščino devetdesetih, z mutiranim nacionalizmom na področju kulture, s tajkuni brez ideologije, ki so prevzeli močne centre moči. Ob boju za golo preživetje gre tudi za boj za večji vpliv na javnost in kulturne institucije, ker je tu potrebno, kar se mi zdi paradoksalno, več kapitalizma v funkcioniranju države in javnih podjetij, ker je tu preveč zaposlenih, premalo dela in preveč zapravljanja. Tako da bi bila potrebna racionalizacija, ne privatizacija. Po drugi strani pa boj za delavske in socialne pravice šele prihaja na dnevni red. Imeli smo priloge, napisane direktno iz takšnega diskurza (napisali so jih Slobodan Karamanić, ki je v Berlinu, Boris Buden idr.), na koncu pa smo se namerno odločili za sodelovanje z Močnikom, ker smo to razumeli kot vrsto provokacije in kot naš prispevek k razmišljanju o tej temi. Vendar gre za specifičen kontekst, saj smo hoteli Slovenijo predstaviti kot primer države, ki je že skoraj desetletje v EU in ima dosti evropskih izkušenj, a ima obenem še izkušnje iz skupnega življenja v SFRJ. Zatem bi skozi prizmo marksistične kritike in kritično-književnih prispevkov prikazali drobovje, srž našega videnja, ali vsiljene medijske slike, krize EU, njenega ustroja in kapitalizma. Nismo jih torej izbrali po ideoloških preferencah, ampak predvsem kot vrsto kritiške provokacije, po drugi strani pa smo se trudili od samega začetka podpirati vse teoretske in metodološke pristope, ki niso dovolj zastopani v časopisju. To ni samo marksizem, tu je tudi dekonstrukcija in feminizem. Okej, feminizem je imel svoje časopise, a na ta način v medijih, posebej ne dnevnih, ni prisoten. Pomembno se nam je zdelo, da se odpremo, a ne po liniji sorodnosti in enakega mišljenja, ampak po liniji kritiškega pluralizma kot nekakšna vrsta dopolnitve in korektiva mainstreama.
8. Omenili ste Gorana Petrovića in nekatere druge ter jih označili kot tajkune brez ideologije?
Da, ampak nisem mislil nanj. Ta skupina ima zelo jasno ideologijo, ki je konzervativna in zelo blizu nacionalizmu. To je skupina, ki je nastala zaradi Betona, po njegovem vzoru in z močno institucionalno podporo. Skupina P70, ki jo sestavlja pet mladih pisateljev iz Srbije, od Slobodana Vladušića, ki predava na novosadski Filozofski fakulteti, preko Dejana Stojiljkovića iz Niša, Nikole Malovića iz Hercegnovega, do Marka Krstića in Vladimirja Kecmanovića iz Beograda. Kecmanović sicer prihaja iz Sarajeva, kar je zelo pomembno za njegov roman Top je bio vreo (Top je bil vrel/vroč), kjer preprosto izenačuje odgovornost vseh vmešanih strani v vojni in relativizira krivdo strani, ki ji pripada (srbski) in v kateri živi. To, kar govorim, ni samo moja konstrukcija: vsaj dva izmed njih, Vladimir Kecmanović in Marko Krstić, sta dobesedno takoj po formiranju skupine dobila službo v Službenem glasniku. Poleg tega so mainstream mediji v Srbiji zelo naklonjeni njihovim okroglim mizam in promocijam. Službeni glasnik je tiskal njihovo publikacijo 5. november, nekakšno kompilacijo njihovih tekstov (kamor so nepooblaščeno prenesli nekatere naše tekste, kar se sicer direktno imenuje kraja, ampak v redu, to si očitno lahko dovolijo), poleg tega pa so tudi odprti za sodelovanje z njimi v tem smislu, da je Vladimir Kecmanović kolumnist tako Večernjih novosti kot tudi Politike, Marko Krstić pa je bil v Politiki dolgoletni kritik. Oba sta prav tako blizu Dobrici Ćosiću: sodelovala sta pri promociji njegove nove knjige Bosanski rat (Bosanska vojna). O Ćosiću se ne izražata samo pohvalno, ampak obstaja med njimi še nekakšna sorodnost.
Paradoks je v tem, da je bila skupina ustvarjena z dvema programskima ciljema: da se ukvarjajo s književnostjo in ne politiko, oz. da književnost izvzamejo iz sfere vpliva politike, po drugi strani pa so bili proti donacijam tujih kulturnih institucij, ker bi naj le-te prinesle nepopravljivo škodo srbski kulturi. Tako imamo nekoga, ki promovira knjigo Bosanska vojna Dobrice Ćosića in piše kolumne, v katerih obračunava z nasprotniki, trdi pa, da piše t. i. čisto književnost. Težko verjamem. Ampak mislim, da konec koncev teoretsko čista pozicija sploh ni njihov cilj. Mislim, da samo želijo povzročiti zmedo oz. poudariti, da naj bi obstajala nekakšna opozicija Betonu, ideološko neobremenjeni, »normalni« pisatelji, ki razmišljajo samo o lepoti in estetskih vrednostih.
9. Če nekako površno pogledamo, je pri avtorjih konzervativnejših prepričanj na prvi pogled očitna obsedenost s samo estetiko: pogosto intuitivno povezujemo estetiko z desnico. Levo je funkcionalno, desno je estetsko dovršeno. Ali je možno razvrstiti srbske avtorje po tem vzorcu?
V Srbiji obstajata dve struji v odnosu do estetike in nekakšnega »čistega« delovanja. Poosebitev prve skupine bi, samo kot paradigma, ker sicer niso edini, lahko bila skupina P70 z Goranom Petrovićem in Dobrico Ćosićem. Menim, da je pri njih zavzemanje za estetiko samo neka vrsta krinke; iskrene ali hinavske, v to ne bom zahajal. Pod to krinko skrivajo drugačna stališča, ki so še kako politično kontaminirana, tako v videnju srbske sedanjosti kot polpretekle zgodovine. To je več kot očitno v njihovih publicističnih tekstih, vendar z malo bolj pozorno analizo ni težko zaznati tega kompleksa vrednosti tudi v romanih. Top je bio vreo je dober primer za to, a tudi Stojiljkovićevo Konstantinovo raskršće (Konstantinovo križišče) ni daleč od tega. V končni fazi pa tudi Forvard Slobodana Vladušića, čeprav se dogaja v Romuniji in ne glede na njegovo antiglobalistično pozicijo. Po drugi strani pa obstajajo tudi ljudje, ki v Srbiji, vsaj v sferi kulture, de facto držijo oblast v rokah. To so nekatere založbe, začenši s Cliom Zorana Hamovića, preko Arhipelaga Gojka Božovića, do Geopoetike Vladislava Bajca. Ne bom komentiral njihove založniške politike, ker so izdali veliko število kvalitetnih naslovov in prevodov, vendar so to ljudje, ki preko srbskega PEN centra in Srbskega književnega društva in kulturnega ministrstva neposredno sodelujejo v oblikovanju te scene, predstavljanju srbske kulture v tujini na knjižnih in drugih sejmih in ki tudi sicer sodelujejo pri odločanju o tem, kdo bo dobil kolikšno količino denarja, v formiranju nekaterih komisij za odkup knjig ipd. To so ljudje, ki javno nastopajo kot ideološko neobremenjeni v imenu dobre književnosti in naslovov, v ozadju pa skrivajo svoje lastne interese. Ohranjanje nekakšnega statusa quo in mainstreama, ki je v Srbiji v bistvu kombinacija oportunizma in nacionalizma.
10. Omenili ste tesno povezavo med P70 in Dobrico Ćosićem. Dobrica Ćosić je v medijih nekakšen predstavnik akademske struje. Kakšna je današnja vloga Srbske akademije znanosti in umetnosti v reprodukciji konzervativnih vrednot (spomnimo se na memorandum SANU 1986) in postavljanja vrednostnih lestvic, še posebej pa Dobrice Ćosića, ki pogosto javno nastopa v takšni vlogi?
Menim, da si je SANU pridobil določen sloves. Mislim, da njen vpliv ni tako močan kakor v osemdesetih, ampak vseeno obstaja. To postane očitno med samimi proslavami SANU, kjer se pojavljajo tako predstavniki cerkve in države, kakor tudi ob raznih posvetih in javnih izjavah akademikov. Pri tem seveda mislim na oddelek za književnost in jezik ter družbeno teorijo, kjer je veliko konzervativcev, kar je legitimna opredelitev, vendar s stališča javnega in političnega vpliva problematična. Še posebej če kot primer vzamemo samega Ćosića, ki brez problemov objavlja svoja, če ne zbrana, pa vsaj številna dela v Službenem glasniku, ki je pravzaprav zelo nenavadna institucija, ki lahko objavi tako Nebojšo Popova kot Dobrico Ćosića. To je nek nov model zbornosti te založbe, ki po eni strani močno korespondira s politiko Demokratske stranke (Borisa Tadića op. p.) s sloganom In Kosovo in Evropa, se po drugi strani trudi rehabilitirati četniško gibanje in druge kolaborante, v končni fazi pa izjavlja, da smo vsi na sceni enaki in da si vsak zasluži kos potice, ne glede na stališča, ki jih zagovarja. Pri tem sploh ni nujno, da je Ćosić s svojimi ekskurzi pomemben in da zavzame stališče v javnosti. Pomembna je prisotnost njegovih idej. Še pomembneje, da se od teh idej in interpretacij – recimo, da so Albanci moralno dno Evrope, ali interpretacije razpada SFRJ in ideje žrtvenega statusa srbskega naroda ipd., pa da je Republika Srbska nekakšen biser, nastal v vojni, ki ga je potrebno ohraniti – da se torej od vseh teh idej in stališč nihče ne ograjuje in s tem posledično ne ustvarja platforme za novo nacionalno in kulturno politiko. Tako je Ćosić s svojimi idejami praktično vgrajen v platformo vsega, kar se dogaja v kulturi in politiki, te čudne amorfne zmesi, v katero so vnaprej bolj ali manj vključeni vsi. Pomembno je, da je sestavina, brez katere ne gre.
11. Kako ga doživlja javnost? Njegovo ime, kot kreator ideologije, se v medijih pojavlja relativno pogosto. Je nekakšna ikona? Tadićev stric Dobrica? (Tako ga naslavlja predsednik Srbije op. p.).
Menim, da se trudi ohraniti takšno javno podobo. Menim tudi, da se tisti, ki ga kritizirajo, motijo, ker mu posvečajo preveliko pozornost. Res je sicer, da lahko brez težav vpliva na večje medije, kot so Večernje novosti in delno Politika, že zaradi dejstva, da v upravnem odboru sedi Matija Bećković, če se ne motim tudi Kusturica in še nekateri iz vrst Demokratske stranke. Je tudi izjemno dober prijatelj Ljube Tadića, očeta Borisa Tadića, in obenem nekdo, ki lahko s predsednikom nemoteno in pogosto komunicira. Ne trdim, da mu daje navodila ali svetuje, vendar ta povezava obstaja.
Po svoje pa je tisto, kar pomaga ustvarjati vtis, da je pomembna figura, to, kar sem že omenil: da nihče ne reagira na njegova škandalozna stališča, tu predvsem mislim na vladajoče stranke, da brez problema objavlja svoje knjige v najpomembnejši založbi, ki jo financira država, Službenem glasniku, da daje intervjuje za vodilne medije in da brez problemov organizira promocije v Domu omladine. Ne trdim, da jih je treba prepovedati. Ampak ta celoten mehanizem, da ima veliko publicitete in nikakršne reakcije, je nekako utečen, normalen, samoumeven. To posledično poraja vtis pomembnosti, čeprav njegov individualen pomen ni tako velik, kakor je pomen paradigme, ki jo pooseblja in ki predstavlja kontinuiteto z devetdesetimi, kar pomeni odsotnost jasnega stališča o vlogi srbske politike v razpadu SFRJ in kontaminiranosti scene z nacionalizmom in njegovimi derivati. S sodelovanjem tajkunov v gospodarstvu, katerih idejna opredelitev sploh ni pomembna, ker je poanta v tem, da kreirajo vez, ki ne dovoljuje nadaljnje modernizacije Srbije. Najboljši primer za to so Večernje novosti, ki so v lasti Milana Beka, čigar lastništva dolgo niso smeli odkriti. Večernje so mnogi želeli odkupiti, a jim to ni samo bilo onemogočeno, ampak so jim celo grozili. Kar pomeni, da je povezava tajkunov, političnih strank in medijskega vpliva tu zelo zelo jasna. Glede na te osebne in politične povezave so tu nekje v vsem vedno vmešani prsti Dobrice Ćosića, direktno ali indirektno. Ne figurira kot posameznik, ampak kot ideologija, kot mreža vplivov in kot način odločanja, ki je v bistvu nedemokratičen, antimoderen in antievropski.
12. Omenili ste društvo P70 kot konzervativnejše. Katera so njim sorodna društva v Srbiji?
Najbolj grobo rečeno: Udruženje književnika Srbije (Združenje književnikov Srbije) z nekaj tisoč člani predstavlja isto združenje, ki je v devetdesetih podpiralo vojno politiko in ki se zavzema za rigidne konzervativne vrednosti. Na nek način skupina P70 predstavlja odklon od te zgodbe, saj potrebujejo modernejšo verzijo srbskega nacionalizma. Večino naše scene predstavljajo oportunisti. Ljudje, ki se izogibajo polemikam, ki jih politika ne zanima in ki se samo trudijo objavljati svoje publikacije, časopise, knjige in se v tem smislu tudi združujejo. To je njihovo stališče. V tem smislu imamo veliko zanimivih aktivnosti, npr. Treći trg (Tretji trg), ki je začel kot spletni časopis, zatem so naredili festival, se vezali na poezijo, kar je imelo za posledico današnji pesniški festival. Ta je povsem neodvisen od institucij in pri njem sodelujejo avtorji, mlajši od 30. V tem smislu obstaja še nekaj iniciativ, vendar jih ideološko ne morem označiti drugače kot v smislu antiideologije, ki jo propagirajo v smislu, da jih le-ta ne zanima in da nima vpliva na njihovo delo.
13. In v kakšni meri se pri njih gre, glede na to, da javno propagirajo ideološko neobremenjenost, o subtilnem kontaminiranju javnosti, prodaji preoblečenih ideologij naivnim bralcem, kakor ste opisali poprej?
Mislim, da gre tu za skupek karakternih lastnosti. Strah pred polemiko kot prva, oportunizem kot druga. Želja po osvajanju nekaterih pozicij ter zadrževanju in neogrožanju že obstoječih. Najkonkretneje – da dobijo prostor za okroglo mizo, donacijo z ministrstva ali lokalne samouprave za publikacijo, potem pa povabila na festivale po načelu recipročnosti – jaz tebe, ti mene. To so nekateri izmed privilegijev, ki bi jih radi zadržali. Radi bi ostali sodelavci časopisov in revij. Menim, da je to njihov primarni vir motivacije, po drugi strani pa verjamem, da mnoge izmed njih konkretna družbena vprašanja dejansko ne zanimajo in da sploh niso zmožni uvideti zveze med politiko in kulturo oz. kulturnega modela, v katerem živimo. Posledično tudi ne vidijo načina reforme sistema: koliko in za kaj se bo porabilo, da bi bolj vplivali na kvaliteto festivalov doma, na časopise in na način, na katerega je predstavljena naša kultura v tujini. To vse temelji na kulturni politiki in politiki na splošno, česar se oni ne zavedajo, ne smejo zavedati ali pa se sploh niso zmožni soočati s temi težavami. Konec koncev je vseeno.
14. Torej gre predvsem za položaj, redne prihodke? Kaj pa didaktična funkcija, glede na to, da ste kot vrhovno institucijo omenili ministrstvo? V tujini si najlažjo sliko o Srbiji ustvarimo z branjem obstoječih medijev na spletu in kupovanjem Politike in NINa: ti nam ustvarijo sliko desničarskih evangelistov tipa Ćosić in potem kot kvazikontrast nekaterih ljudi, ki se ne spuščajo v polemike, najpogosteje se to »foteljaštvo« očita Mihajlu Pantiću.
No, v Pantićevem primeru to definitivno drži. Ni samo strahopetec, ampak je takšen zaradi interesa. Njegov cilj je v kratkem postati akademik, to pa ni možno, če si v konfrontaciji z vodilnimi figurami iz te iste institucije. Po drugi strani pa njegova pozicija v PEN centru, še prej v raznih žirijah, pa nedavno predsedovanje komisiji za podelitev pokojnin zaslužnim umetnikom – vse to nakazuje na dejstvo, da imajo vanj institucije in mainstream veliko zaupanja. Prejem nagrade mesta Beograd tudi. Na nek način je Pantić paradigma za vse intelektualce, mislim na profesorje z univerze, raziskovalce z inštituta idr., da se na takšen način lahko preverjeno preživljajo in da se tega principa, zavestno ali ne, držijo. Ti si rekel foteljaši: to je eden izmed izrazov, ki definirajo njihov status in naravo v njihovem bistvu. Mislim, da se je to najbolj videlo ob nedavni peticiji Foruma pisateljev (Forum pisaca) ob primeru Sretena Ugričića, ko je izjemno malo pisateljev, knjižničarjev in javnih osebnosti podpisalo peticijo, ki je bila v bistvu upor drastični telefonski zamenjavi Ugričića, ki je bila protiustavna, saj je človek izgubil službo zato, ker je podpisal peticijo. To je v direktni konfrontaciji s členom ustave, ki to prepoveduje. In Pantić je paradigma, slika, poosebitev takšnega stanja pri nas.
15. Ali obstaja razlika med to konformistično PEN strujo in Ćosićevo akademsko, ali je to samo tišji podmladek, ki želi v »nebeško carstvo«, kakor ste poimenovali akademske kroge v eni izmed izdaj Betona?
Glede na to, da so bili oni naši profesorji v devetdesetih letih, točno vemo, kaj mislijo. O Ćosiću nimajo lepega mnenja, vendar si tega ne upajo zapisati. Kakor si tudi ne upajo kritično analizirati njegovih del. Tega ne želijo početi. Po drugi strani zaradi funkcij, ki jih opravljajo, tega definitivno ne smejo. To je njihova zgodba. Sicer pa niso njegovi somišljeniki.
16. Torej med njimi vseeno obstaja nekakšna distinkcija?
Pač, istočasno so hinavci in strahopetci. To velja tudi za Aleksandra Jerkova. S tem, da je on še bolj kompleksen, ker je na nek način intelektualni zaščitnik skupine P70. No, tu je še ena institucija, ki jih podpira – založba Mono i Manjana, ki je pognala edicijo Putevi, v kateri so objavljene nove knjige Stojiljkovića, Kecmanovića, Marka Krstića, Gorana Petrovića ipd. Jerkov se trudi ta dela predstaviti kot najvrednejše iz sodobne srbske produkcije. Torej ne daje samo podpore, ampak jih promovira kot kvalitetno književnost. Kar ne drži niti z estetske strani, ampak …
17. Zanimivo je, da se je Stojiljković našel v tej skupini. Po prebiranju Leve strane druma (Leva stran ceste), ki je začetek njegovega opusa, bi ga težko uvrstili med konzervativnejše pisatelje. Kako je prišlo do takšnega preskoka? Zaradi materialne prednosti ali …?
Jaz tega ne bi imenoval preskok. On je kot pisatelj, glede na prebrani vzorec, pa tudi osebno ga poznam, nekakšen specifičen urbani lik, ki ima rad urbano prozo neonaturalistične usmeritve in žanrsko pisavo, a vse to na zelo plitek in površen način, brez zadostne izobrazbe in talenta. Kar je seveda legitimno, a tudi problem: v njegovih delih obstaja pretencioznost, v tekstu želi na vsak način pokazati, da veliko ve. Zdaj je v fazi psevdohistoričnih romanov, kot sta Konstantinovo raskršće in novi roman (Duge noći i crne zastave op. p.), ki se je pojavil v zadnjih dneh in se dogaja v času kosovske bitke.
Da, strip, trailer, vse. Stojiljković je ljubitelj interneta, pogost avtor prispevkov na raznih spletnih forumih in bloger, kombinira torej različne oblike množičnih medijev. Po drugi strani pa to ideologijo kombinira z nečim, kar ni niti srednješolski pogled na svet; menim, da se tu nahajajo korenine nekakšnega intuitivnega desničarstva. Na eni strani imamo intelektualno sofisticiranega Vladušića, ki je ideološko zelo straight, jasno definiran, in na drugi strani ostale, ki so bolj ali manj slabo izobraženi, a imajo dobro medijsko pokritost, pišejo popularne romane, ki jih podpirajo založbe, tudi ker se dobro kombinirajo s sorodnim trash čtivom, ki se v Srbiji dobro prodaja.
19. Kaj pa Vidojković? Pri nas je znan kot predstavnik mlade levičarske struje, tipično punkerska dekonstrukcija vseh obstoječih vrednot, kick in the face srbskemu konzervativizmu …?
Mislim, da je on svoj pravi obraz pokazal po zadnjem romanu, ki se imenuje Hoću da mi se nešto lepo desi odmah (Želim si, da mi se nekaj lepega zgodi nemudoma). Tako se tudi obnaša, postal je del sistema. Ni več punker in nezadovoljen, in to od trenutka, ko je vstopil v sistem, ki ga oskrbuje z mastnimi honorarji, kar samo po sebi dovolj pove o motivaciji njegove kritičnosti. Torej, meni se ne godi dobro, zato se upiram, ko mi bo dobro, se ne bom. Ne zanima ga dejstvo, da se okoliščine in stanje nista spremenila. Po drugi strani je njegova proza samo druga stran iste medalje, tako kot pri Stojiljkoviću in še kom. Gre enostavno za zelo plitvo neonaturalistično, slabo motivirano in stilsko površno džins prozo. Bila pa je zelo popularna pri populaciji najstnikov in malo starejših, zato je pridobil močan medijski vpliv, ob katerem so se pojavila nerazsvetljena politična mnenja; mnogim se je nato zdelo nenavadno, ko smo napisali, med drugimi tudi jaz, zelo ostre kritiške tekste. Ljudje so pričakovali, da med nami ni razlik zaradi sorodnosti v političnih mnenjih in da smo de facto na isti strani. Mislim, da je Saša Ilić to dobro opisal, ko je napisal, da slaba književnost ne more biti tudi dobra politika.
20. Zakaj, pravzaprav, Beton moti postmodernistična relativizacija, ziheraštvo, ki ste ju očitali med drugim tudi Basari? Zakaj je vaša usmeritev tista prava?
Sam tega ne bi tako povedal. Nastali smo kot reakcija na prostor, ki je bil zaprt za vse oblike kritike in kjer ni nihče raziskoval povezave med kulturo in ideologijo. Nihče ni kazal na politične mehanizme za določenimi kulturnimi dogodki: nagradami, manifestacijami, vključno z osebnimi interesi določenih založb in kulturnih delavcev, na kar smo mi konstantno opozarjali in s čimer smo se ukvarjali. Po drugi strani se ves čas zavzemamo za drug kulturni model, ki pomeni sodelovanje s pisatelji in institucijami na področju celotne bivše Jugoslavije, za – pogojno rečeno – svež pristop k književnosti, ki bo na kritičen način reflektirala čas, v katerem nastaja, in na koncu tudi za teoretski pluralizem, ki bo uveljavljal mnenja s področja teorij marksizma, feminizma in ostalih -izmov. To je naš prispevek k kulturni sceni. Prispevamo pa tudi na druge, bolj osebne in konkretne načine preko publikacij, sodelovanja na festivalih ali organizacije festivalov, kjer se trudimo pokazati, da je vse lahko drugače. V tem smislu kritiziramo, a tudi ponujamo odgovore in trasiramo način komunikacije, za katerega verjamemo, da bo postal v prihajajočem obdobju prevladujoč. Skratka, bistvo ni v »imeti prav«, ampak je poanta ustvariti platformo, ki bo lahko pritegnila in združila čimveč ljudi in na kateri bomo vsi skupaj lahko zasnovali bodočo kulturno politiko, ki bo spremenila sceno in državo. To je naša optimistična perspektiva, v kateri sodelujoči v kulturnem življenju ni samo pisatelj ali kritik, ampak je na nek način nekdo, ki dejansko spreminja stvari.
21. Za konec bi se rad ustavil pri vlogi knjižnih nagrad. Lani je bil problem z Ninovo nagrado?
To je najpomembnejša nagrada pri nas, in kar je še pomembnejše, to je nagrada, ki najbolj vpliva na prodajo knjig. Kdorkoli prejme Ninovo nagrado, pa če je knjiga še tako hermetična, kar se je že dogajalo, lahko računa na vsaj še nekaj ponatisov. Tako da je v tem smislu donosna tudi za založnike. Seveda pa tudi za samega avtorja, ki tako vstopi v kanon, se pojavlja v medijih ipd.
22. Kaj pa recimo dela Đeneral Nedić (Sterijina nagrada za najboljšo dramo), Top je bio vreo, Opsada crkve svetog spasa, to so nagrajevana dela, ki pa imajo ozke sorodne poteze?
Nekateri izmed njih so prejeli Ninovo nagrado, Opsada je recimo bila v najožjem izboru, po mnenju nekaterih bi morala zmagati. Z Ninovo nagrado je problem v tem, da je preveč enostavno trditi, da je v rokah nacionalistov. Če analiziramo dobitnike v zadnjem desetletju, lahko vidimo, da je prišlo do raznih zdrsov. Vendar obstaja močna propatriarhalna matrica. Člani so najpogosteje moški z raznih institucij, predvsem fakultet. Stvar gre celo tako daleč, da je polni naziv nagrade Nagrada književne kritike za najboljši roman leta, pogosto pa člani žirije sploh niso kritiki. Druga stvar je, da nekateri izmed njih, kot npr. Mile Lompar, sploh niso strokovnjaki za sodobno književnost, ampak so profesorji 18. in 19. stoletja in je posledično dvomljivo, kako dobro poznajo kontekst napisanega ipd. Žirija je, blago rečeno, nenavadno koncipirana: obstaja problem njihove izobrazbe in kompleksa vrednosti, poleg tega je malo žensk. Vasa Pavković je na primer paradigma takega konflikta interesov, česar sam ne priznava: objavil je knjigo, na katero se je podpisal kot urednik in je kasneje dobila Ninovo nagrado, katere žiriji je Pavković predsedoval, član je pa bil še en nekdanji urednik Narodne knjige. Enostavno tem ljudem to ni predstavljalo problema. Saša Ilić trdi, da je ta nagrada konstrukt kulturne paradigme v Srbiji.
* Utoka je izraz, ki označuje pas za pištolo, tudi sinonim za strelno orožje.
Evald Flisar je romanopisec, avtor kratke proze, esejist, dramatik in urednik. Je eden najbolj plodovitih slovenskih literatov: podpisan je pod več kot trideset literarnih del, za katere je bil večkrat nagrajen; med drugim tudi z nagrado Prešernovega sklada. Med nominirance za nagrado kresnik se je letos uvrstil že sedmič, kar štirikrat pa se je znašel tudi med finalisti. Njegova dela so prevedena v dvaintrideset jezikov, njegova dramska dela pa uprizarjajo po celem svetu. Flisarjevo zadnje delo je avtobiografski roman z naslovom To nisem jaz, ogledate pa si lahko tudi istoimenski dokumentarni film, ki ga je režiral Damjan Kozole in so ga pred dobrim mesecem predvajali na prvem programu nacionalne televizije.
Komunikacija z Evaldom Flisarjem je prijetna. Opominja, kako dragoceni so prijazni ljudje – in kako redko smo z njimi v stiku.
Ime: Evald Flisar
Zadnja knjiga: To nisem jaz
Kje ste odraščali?
V Gerlincih, najlepši hribovski vasi v Prekmurju, z razgledom čez pol Slovenije.
Kaj ste študirali in kje?
Primerjalno književnost v Ljubljani, angleški jezik in literaturo v Londonu, psihologijo v Avstraliji.
Kje živite in zakaj?
V Črnučah. Zaradi serije naključij, ki skupaj sestavljajo tisto, čemur pravimo usoda.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Na tisto, ki jo bom začel – če bo Bog dovolj radodaren (doslej je bil) – začel pisati jeseni.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Če sem doma (kar sem zadnje čase najpogosteje), potovanje iz spalnice v prvem nadstropju do računalnika v delovni sobi v pritličju. Slovo od sinčka preden ga mamica odpelje v otroški vrtec.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Preveč, da bi jih lahko naštel na manj kot desetih straneh. Skratka: čudak. (Ali vsaj nekdo, ki bi to rad bil.)
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Tisti, ki si ga ne pozabim obleči pred odhodom v mesto. Na prvem mestu so, morda razumljivo, hlače.
Navedite tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Tri?Nemogoče. Priporočil bi lahko kvečjemu tisoč knjig.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Pisatelj potrebuje predvsem dobrega urednika: najboljša (in edina) sta moja soproga Jana Bauer in Andrej Blatnik; naj jima Bog nakloni dolgo življenje.
Avtor katere knjige bi želeli biti sami?
Svetega pisma.
Na katerem kraju/V katerem mestu iščete navdih?
Navdiha ne iščem; pred navdihom bežim.
Navedite umetniško delo (knjiga, film, slika itn.), ki vas navdihuje.
Navdihuje me vse, še najbolj svež zrak.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Ne tako ne drugače; zgodba nastaja med pisanjem. Nisem arhitekt, sem raziskovalec.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Sedim, pišem in pijem vino (zmerno, seveda; nisem alkoholik).
Na teraso pred hišo, ki je zaraščena z zelenjem, rožami in drevjem; sosedje so začeli podpisovati peticijo, da je treba to goščavo odstraniti.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Naredim tri korake nazaj, se znova zaženem in blokado preskočim.
Opišite svoj idealen dan.
Dan, ki sem ga preživel, ne da bi si zlomil nogo ali si razbil glavo. To pomeni, da so bili doslej idealni vsi moji dnevi.
Opišite svojo večerno rutino.
S knjigo v posteljo.
Kaj vas zagotovo spravi v smeh?
Izjava tega ali onega slovenskega politika.
Kaj vas zagotovo spravi v jok?
Izjava tega ali onega slovenskega politika.
Ste vraževerni?
Da. Ne. Da. Ne. Mogoče?
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Brez samega sebe.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Sokrata, da bi topoumnim Slovencem pojasnil razliko med filozofijo in new ageom.
Kaj je vaš najljubši prigrizek?
Kar mi pride pod roke.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
»Fuck!«
Delite z nami zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med promocijsko predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Po nedavnem branju v literarni hiši v Münchnu (Literaturhaus München) je prišla k meni rdečelaska, ki je rekla, da je bila v gimnazijskih letih moja punca. Jaz sem pa ves čas mislil, da sem imel v času gimnazije samo eno! Kako nezanesljiv je človeški spomin! Jih je bilo celo več?
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Diham, pijem in jem. Glede na razvoj dogodkov pa se lahko zgodi, da bom kmalu začel ropati banke.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Ne nasedajte nasvetom starejših, poiščite svojo pot.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Imam 30 let mlajšo ženo in petletnega sinčka. Oba me imata rada. Jaz pa oba obožujem.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Udeležba na tujih uprizoritvah mojih dram: Kaj pa Leonardo? (Avstrija), Šakuntala (Indija), Nimfa umre (Japonska), Enajsti planet (Tajvan), Vzemi me v roke (Indonezija), Nora Nora (Bolgarija), Vzemi me v roke (Nepal).
Knjiga Hudičev jezik je druga zbirka kratke proze Veronike Simoniti. Z njo nadaljuje pot, ki jo je začrtala že s prvencem Zasukane štorije (2005).
Njena proza je jezikovno in ritmično izbrušena in se giblje med poetičnim in intelektualnim. Poetična je zato, ker ritem in zven besed kraljujeta nad nejasnimi vsebinskimi poudarki, intelektualna zato, ker razkriva dobro poznavalko svetovne literarne tradicije in drugih umetnosti, analitičarko ustroja jezika in mojstrico tujih jezikov.
V Hudičevem jeziku pisateljica niti za hip ne pozabi na jezik, ki ga uporablja – najbrž je zato hudičev –, a uporablja ga hudičevo spretno, izvirno in virtuozno. Jezik je njen glavni adut. Poln je neologizmov, med njimi »biokoprnelnežev«, »drevotožja«, skovanke »kaj-pa-če-ni-vse-tako, kaj-pa-če-so-za-tem-stvari-ki-jih-ne-razumem« in naravno vraščenih tujih izrazov, kot so »ramón de caballo«, »passione« ali »raison d’être«. V zgodbi Rožna dolina najdemo paronomazijo: »z njima sem obseden od besed lokal po lokalih, ves zmešan in smešen pretresal o veselju v vesolju in prekleti preteklosti, o močvirju nevere in moči vere« in druge igrarije, ki delujejo nevsiljivo in prikupno. V zgodbi Vzorci sveta se avtorica še drzneje poigra z jezikom: njena pripovedovalka ima zaradi udarca v glavo afazično motnjo, zato drugo za drugo niza sopomenke, na primer: »me je očka papan peljal na počitnice dopust, da se nadiham svežega zraka in pozabim na svoje težave probleme«. V izražanju si nasploh jemlje več svobode kot običajni, izrazno togi ljudje; lahko gre denimo v predal ali ugotovi, da je bilo jutri sončno vreme; in zdi se, da avtorico njena jezikovna svoboda veseli.
Jezik pa Simonitijevi ni le sredstvo in cilj izražanja, temveč tudi ena glavnih tem, ki jih obravnava v Hudičevem jeziku. Do jezika imajo pripovedovalke in pripovedovalci različen, vsekakor pa izrazit in pogosto spoštljiv odnos. V zgodbi Kako razdreš pejsaž je jezik avtoritarna, s tradicijo utemeljena instanca, ki je junak zgodbe ne more kar poljubno spreminjati; v zaporu v Trstu, kjer dobi nalogo, da kot geograf krajevnim imenom doda italijanske različice, ga obidejo naslednji pomisleki: »naj bi kot nekakšen prisilni stvarnik preimenoval, izdal in oskrunil naj bi imena, nastala pred tisoč leti, izbrisal govorico davnih plemen, nastalo iz prvega momljanja, ki se je starim prebivalcem izvilo iz ust ob pogledu na vrtačo, ponor ali pečino, ukinil naj bi njihovo primordialno čustveno artikulacijo, nastalo ob pogledu na sveti gaj«? Po drugi strani nekateri junaki besedam napovedujejo vojno ali se jim odpovedujejo, opevajo molk in tišino (tedaj nas spomnijo na sporočilno podobno kratkoprozno zbirko Romana Rozine Šumijo besede domače); tako se, denimo, prevajalka pisatelja Janusa Carta iz Papirnate hiše neustavljivo krči; morda zato, ker je prevajanje neke vrste ponarejanje, ali ker je sploh vsaka beseda le goljufivi posnetek resničnosti? Nekoliko jasnejši je primer neslišnega pisalnega stroja za neslišen jezik v zgodbi Remington Noiseless. – Ni dvoma, da ima Simonitijeva do jezika ambivalenten odnos. Po eni strani je nad njim fascinirana in mu s svojimi zgodbami uspešno poje hommage, po drugi se ji zdi nezadosten, vir nesporazuma ali – v neki zgodbi, kjer prebivalce otoka s skorajšnjim potopom kaznuje usoda prav zato, ker govorijo, in se rešijo šele, ko utihnejo – celo vir zla. A podrobnejših pojasnil glede jezika tu ne bomo našli in zaradi različnih avtoričinih signalov njeno stališče do jezika pravzaprav ostaja skrivnostno in zavozlano.
Jezik Simonitijeve nas nedvomno očara in začara in ponese s seboj na svojih krilih, tako da sploh ne opazimo, kdaj nas zavede in povleče za nos. Ko njegov učinek popusti, ker z zgodbo pridemo do kraja, pa ugotovimo, da ta vsebinsko bolj majavo stoji. Po logiki naključnih asociacij si sledijo najrazličnejši dogodki in elementi, ne da bi bila med njimi kakršnakoli notranja vez, ne da bi si jih lahko kavzalno pojasnjevali. Kakšno zvezo imajo na primer v pripovedi Na kopnem žara s Toskano, Gino s čezoceansko ladjo, kraja žare z ribiči in vse skupaj s smrtjo? Lukenj in prostih mest je preveč in še tako spreten jezik jih ne more povsem zašiti. Tok pripovedi zavija v stranske rokave, ki nas vse bolj oddaljujejo od glavne struge, in o tej strugi, morebitni nosilki sporočila, ni več nobenega sledu. Na ta način zgodbe ustvarjajo napetost in v nas vzbujajo pričakujoče zanimanje; žal pa mu nekako ne zadostijo. Vsebinsko nezavezujoče pripovedi brez izrazitih dogodkov, ki zvrstno zato sodijo med kratko zgodbo in črtico, so sicer še vedno lahko prikupne zaradi samega jezika, ki iz nič ustvarja zanimive podobe in razpoloženja. A zaradi pomanjkanja rdeče niti izgubljajo izrazno moč in ostanejo prazne. Za zvenečimi sugestijami umanjka pomen.
Vrnimo se za hip k avtoričinemu zapletenemu odnosu do jezika, nad katerim se igrivo navdušuje in v isti sapi pritožuje nad njegovo nemočjo. Glavno merilo dobre literature je morda prav to, da presega jezikovno nezadostnost. Dobro literarno delo torej lahko tematizira okorelost in nemoč jezikovnega izraza, ne more pa (vsaj načeloma) tudi samo pričati o njej. Zgodbe iz Hudičevega jezika si prizadevajo združiti ta paradoks: so jezikovno izdelane in skušajo obenem upovedovati in upodobiti nemoč besed. Matej Bogataj na zavihku knjige ugotavlja, da gre pri tej zbirki – kakor pri Cortázarju, čigar citat stoji na začetku – za »problematiko jezika kot negotovega orodja, ki ne more zajeti stvarnosti, ampak ustvarja svojo, dodano in enako negotovo, izmuzljivo.« Ker pa je jezik Simonitijeve še kako spreten, gotov in močan, se mi zdi, da gre tu bolj za nemoč fabuliranja in strukture.
Poglejmo si še nekaj zanimivih vsebinskih poudarkov – poleg prvega in glavnega jezika –, s katerimi Hudičev jezik vendarle ne skopari. Zgodbe Simonitijeve se rade dotikajo življenj pisateljev in pesnikov (pa tudi drugih resničnih oz. zgodovinskih oseb) ali namigujejo na njihova dela. V prvi zgodbi Ramón de Caballo je avtoričin model za junaka Itala Calvina; rojen je bil na Kubi, a se je z družino kmalu preselil v italijanski San Remo in od tedaj se počuti kot izruvano drevo, zato se po štiridesetih letih vrne v rojstni kraj, kjer nostalgično stika za spomini. Avtorica svojega »Calvina« umesti celo v prizor iz pisateljevega romana Baron na drevesu, ko mladi junak iz uporništva zavrne krožnik s polži in pobegne na drevo. V besedilu Hommage trem kovčkom obdela popotne utrinke iz življenj Guillama Apollinaira (leta 1905), Ivana Cankarja (1918) in Maxa Broda (1939) in jim doda nekaj svoje soli. V Jet lagu spremljamo pesnika Josipa Aleksandroviča Brodskega na poti izgnanstva iz Leningrada v Ameriko, v Življenju in smrti molčeče Silvine pa literarno dvojnico argentinske pesnice Silvine Campo, ki se zaplete v ljubezenski peterokotnik. Tudi zgodba Vse o petku, v kateri pripovedovalec po letalski nesreči pristane na samotnem otoku in tu sreča Petka, s katerim se ne moreta jezikovno sporazumevati, in se sprašuje, kaj je tisto človeško, kar ga ločuje od divjaka in kaj divjaka od legvana, nam je že znana. A to so le najočitnejše navezave na življenje in delo pisateljev in pesnikov, brez dvoma pa je še več takih, ki jih bo opazil, kdor je v teh rečeh dovolj razgledan. Vprašanje, na katerega ne najdem odgovora, je, ali te zunaj- in medbesedilne sestavine prispevajo k literarno estetskemu učinku na bralca? Zdi se, da prej nasprotno: zgodbe se jim preveč podrejajo, namesto da bi sledile lastnemu razvoju, in tu tiči vzrok za njihovo neorganskost.
Biografske in literarne navezave morda nimajo posebne vloge, a so avtorici služile za snov in obdelavo neke druge teme, ki jo zelo zanima. Njene junakinje in junaki so zdaj pesniki, astronomi in kralji, zdaj glasbeniki, slikarji ali ljubimci, a skupno jim je to, da potujejo (Cvetka Bevc bi jim rekla potovci), se iz različnih razlogov selijo po svetu, zapuščajo domače kraje in se vračajo vanje, včasih potujejo na oni svet (Bibavica) ali celo na onem svetu ne najdejo obstanka (Na kopnem). Junaki iz zgodbe Remington Noiseless se denimo selijo v Trst (nekakšno glavno mesto obeh avtoričinih zbirk), družina v zgodbi Iz Oblivije pa je iz političnih razlogov pobegnila v Bolivijo. Tematika poti, potovanja in migracije je v Hudičevem jeziku pomembna v povezavi z jezikovno identiteto. Kamorkoli junaki prispejo, naletijo na oviro tujega jezika in ta jih definira. Avtorica si v zgodbah torej zastavlja vprašanja o narodni, etnični in zlasti jezikovni identiteti. A ne obremenjuje se z odgovori. Zato lahko z gotovostjo iz zgodb izluščimo le to, da se v njih udomači prav tisto, kar je junakom (jezikovno, krajevno ali časovno) tuje.
Zgodbe Veronike Simoniti z nepredvidljivim ritmom odkrivanja malce bizarnih in skrivnostnih zamisli zbujajo bralčevo radovednost. S svojo večplastnostjo mu dajo misliti, a tudi čutiti, da te plasti med seboj niso najbolj ubrane. Lahko bi rekli, da ne dajejo iluzije celovitosti, ker so razprte in se izmikajo razlagam kakor življenje. To se sliši čisto prav, a zgodbe nas, žal, vseeno pustijo hladne. Morda zato, ker se ne moremo vživeti v junake, saj so si ne glede na spol, starost, poklic ali zgodovinski trenutek vsi enaki, kakor so si enaka tudi razpoloženja, ki jih jezik ustvarja, in (interpretativno odprti) sporočilni namigi zgodb. Vse zgodbe Simonitijeve najbrž upovedujejo eno. Ker pa je to eno tako kompleksno in skrivnostno, da mu sploh ni mogoče priti do dna, je treba kljub vsemu dodati, da zbirka Hudičev jezik po kvaliteti ne zaostaja za svojo predhodnico, ki je bila nominirana za nagradi za prvenec in fabulo, in da je vredna branja že zaradi mojstrskega jezikovnega izraza. Če bralcu ali kritiku marsikaj ostaja nejasno, si še vedno lahko misli: »kaj-pa-če-so-za-tem-stvari-ki-jih-ne-razumem?« Za prave pisatelje vsekakor velja, da povejo raje manj kot preveč.
Veronika Simoniti: Hudičev jezik. Ljubljana: LUD Literatura, 2011.
William Wordsworth je leta 1800 dopolnil izdajo Liričnih balad iz leta 1798, dodal pa jim je še predgovor. Razmislek je doletelo, da je dobil oznako teksta, ki je utemeljil in upravičil romantično poezijo. A romantiki, ne zgolj zaradi različnih nacionalnih okvirjev, bi težko pripisali, da je bila toliko duhovno poenoteno gibanje, da bi ga lahko določil en sam tekst. Pretirano posplošujemo, ampak razpršenost romantičnih smeri in idealov lahko pripišemo temu, da so prvenstveno pomenili zgolj reakcijo na razsvetljenstvo in pričevanje posledicam, ki jih je naplavila doba prevratov. Romantika je šele skozi proces oblikovala svoje mesto izjavljanja in svoj odnos do razsvetljenstva. Wordsworthov predgovor je moment znotraj tega procesa, je stava, opredelitev glede tega, kaj je romantična poezija in kakšna je njena vloga v svetu. Med drugim pesnik v predgovoru posebej razmejuje vlogo pesnika od vloge znanstvenika, hkrati pa mesto v svetu določi obema, je torej, kot rečeno, eden od večih poskusov iskanja zveze in razlike med razsvetljenstvom in romantiko, ki mu določeno razumevanje romantike pripisuje velik pomen. Wordsworth zapiše:
»On [pesnik] smatra človeka in naravo kot v temelju prilagojena drug drugemu in človekov razum po naravi kot zrcalo najlepših in najbolj zanimivih lastnosti narave. Tako pesnik, izzvan z obetom zadovoljstva, ki ga spremlja čez celoten potek njegovih motrenj, govori z naravo; z občutji, sorodnimi tistim, ki jih je skozi delo in v teku časa znanstvenik vzgojil pri sebi, ko govori s tistimi izbranimi deli narave, ki so predmet njegovih motrenj. Poznavanje, kot pri pesniku, tako pri znanstveniku, je zadovoljstvo; le da se znanje enega izkazuje kot nepogrešljiv del našega obstoja, del naše naravne in neodtujljive dediščine, drugega pa kot osebno in posamezno pridobitev, ki nam polagoma prihaja naproti in nas povezuje s soljudmi onkraj same navade in nesporednega občutja. Znanstvenik sledi resnici kot oddaljeni in neznani dobrotnici, časti in ljubi jo v svoji samoti. Pesnik pa, pojoč pesem, v kateri so vsi ljudje z njim skupaj, razveseljuje s prisotnostjo resnice, kot našo vidno prijateljico in vsakokratno spremljevalko. Poezija je dih in je blag duh vsega poznavanja, je izraz vzburjenja v obličju celotne znanosti.«[1]
Poster za film Fantastic Voyage z Raquel Welch
Leta 1966 je na podlagi zgodbe Otta Klementa in Jaya Bixbyja s scenarijem Harrya Klenierja in pod režisersko taktirko Richarda Fleischerja prišel v ameriške kinematografe znanstvenofantastični film Fantastično potovanje (Fantastic voyage). Toda že prej, istega leta, je izšel prav tako istoimenski roman Isaaca Asimova, ki je takrat veljal za že uveljavljenega in nadvse priljubljenega pisca v prej omenjenem žanru in verodostojnega intelektualca. Asimov je roman pisal na podlagi skripte scenarija, ki ji je očital marsikatero napako ali nedoslednost, a je izziv nazadnje le sprejel.
Od petih nominacij za oskarja je film v žep pospravil dva; za umetniško režijo in posebne efekte. V zadnjem desetletju so tovrsten par prejeli: Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev (2003), Nenavaden primer Benjamina Buttona (2008), Avatar (2009) in Hugo (2011).
Osnovni potek zgodbe se vije okrog reševanja znanstvenika Benesa. To poteka na dveh ravneh, v opoziciji pojmov, navzven in navznoter. Prvo raven spremljamo v začetku, ki pa je hkrati tudi kontekstualizacija reševanja Benesa navznoter, čemur pritiče naslov knjige in je dejansko fantastično potovanje. Benes velja za edinega strokovnjaka znotraj dvopolne ureditve sveta, ki bi lahko bistveno prispeval k razvoju tehnologije miniaturizacije, in od tega, komu bo predal sadove svojega prihodnjega dela, je odvisno, v katero smer bo stekla prihodnost. Reševanje Benesa je boj za obliko prihodnosti. Knjiga in film se sprožita v istem trenutku zgodbe. Agent Grant je drugi strani uspešno izmaknil usodnega znanstvenika in letalo že veselo brni v objem generala Carterja in polkovnika Reida, ki z vso težo zgodovinskega trenutka na svojih plečih operacijo spremljata iz baze C. M. D. F. (Combined Miniaturaized Deterrent Forces). Ko pristanejo, Benesa in Granta hitro stlačijo v črno limuzino, ki oddrvi v smer mesta proti bazi. Toda na poti avtomobil prestrežejo agenti druge strani in izsilijo prometno nesrečo, v kateri Benes utrpi močan udarec v glavo. Avtomobil se nekako le uspe izmakniti pastem in skupaj z ranjenim Benesom dospe na cilj.
Sledi prvi temeljni zasuk. V bazi ugotovijo, da se je Benesu ob poškodbi glave znotraj lobanje blizu češarike naredil krvni sesedek, kar lahko v kratkem povzroči poškodbo njegovih možganov in v nadaljnjem njegovo smrt. Carter in Reid skleneta, da bodo za reševanje Benesa uporabili dosedanje znanje miniaturizacije, ki lahko sicer traja le zelo omejen čas. Odločijo se, da bodo ustrezno kvalificirano posadko posadili v lično mini jedrsko podmornico Proteus, jih miniaturizirali in poslali v Benesovo telo z laserskim žarkom odstraniti sesedek ter poskrbeli, da se pravočasno iz telesa tudi umaknejo. Rečeno storjeno. Petčlansko posadko predstavljajo: Bill Owens, kapitan Proteusa; Dr. Michaels, vojaški zdravnik v vlogi navigatorja; dr. Peter Duval, prvo ime nevrokirurgije na naši strani, Cora Peterson, Duvalova mična petindvajsetletna asistentka, in že prej omenjeni agent, mesto protagonista, Charles Grant.
Intermezzo. Najbolj prepoznavna igralska obraza v filmu sta pripadla ravno agentu Grantu in asistentki Peterson. Zdi se, kakor da sta se v njem dve igralski poti srečali na bridkem razpotju. Vlogo asistentke Peterson je odigrala Raquel Welch in mnogi so mnenja, da je ta film pomembna prelomnica v njeni karieri, saj jo je izstrelil v orbito seks bomb druge polovice šestdesetih. Bil je že skrajni čas, prve povojne generacije so spolno dozorevale, še premlade za Vietnam so potrebovale ustrezno sredstvo za praznjenje svojih mladostnih prašnikov, preden so jih poslali zlivati napalme na plantaže riža ob vzhodnih obalah Indokine. Medtem pa, ko je v filmu Ben Hur ob slovitem Charlesu Hestonu leta 1959 zaslovel v vlogi Mesallein tisto leto pobral zlati globus za najboljšo stransko moško vlogo, je Stephen Boyd leta 1966, ko je prevzel vlogo Granta, že slutil, da utegne njegova filmska kariera po polomiji Padec rimskega imperija iz leta 1964 izviseti na obronkih Hollywooda. Mlad je umrl deset let kasneje. Med igranjem golfa je doživel srčni udar, zelo ga je zanimala scientologija.
Tehnologija miniaturizacije je v zgodbi razvita do te mere, da zmorejo Proteusa skupaj s vkrcano posadko ohranjati na mikroskopski ravni ravno eno uro, ki pa mora zadostovati vkrcanim, Benesu, znanosti in svetu. V miniaturiziranem stanju čas teče počasneje in zato potovanje dejansko traja dalj časa. Sledimo izletu v neznano skozi nekatere vitalne človekove organe. Intravenozna pustolovščina se konča z domala hkratnim obračunom tako s krvnim strdkom kot poblaznelim dr. Michaelsom, za katerega se izkaže, da je agent druge strani. Ko vešči spletkar ostane sam na krovu Proteusa, le-tega usmeri proti ostali posadki, ki z laserjem kleše v krvni strdek in jih namerava vse pobiti. Agent Grant odločno vzame laser iz rok kirurga Duvala in z enim samim učinkovitim svetlobnim bliskom plovilo uniči. Brodolom mini in miniaturizirane podmornice dovrši lakotno protitelo, ki Proteusa skupaj z Michaelsom, poenostavimo, požre.
Na tem mestu zasledimo tudi najpomembnejše neskladje med filmom in knjigo. V filmu se po končani mikrooperaciji preostali ideološko poenoten del posadke v zadnjih trenutkih trajanja miniaturizacije skozi očesni živec umakne na prosto; Benesu se utrne solza in v njej so tudi oni. Asimovu se je zdelo nadvse nedosledno pustiti podmornico in dr. Michaelsa v telesu. Po Asimovu tako konec človekovega življenja in konec delovanja stroja ne pomeni hkrati tudi konca procesa miniaturizacije. Pustiti oboje v telesu bi pomenilo, da bi Benes utrpel kaj nenavaden konec, ko bi se jima iztekel rok bivanja v pomanjšanem. Sledi nadvse zanimiv literarni poseg na divjih vodah. Asimov mora izpeljati, da se plovilo in truplo odstranita iz telesa, hkrati pa ne more poseči v zgodbo v trenutku, ko ta že doživlja svoj evforični triumf. V knjigi Granttakoprivabi protitelo, ki je vase inkorporiralo svoji poprejšnji žrtvi, da se loti še njih in jim začne slediti. Naši junaki ji kot korenček na palici uspešno bežijo in tako kot v primeru filma končajo v Benesovi solzi. Razlika, ki jo moramo opaziti, je, da je Asimov, ki skozi ves roman prikazuje človekovo telo kot perfekten stroj, ki docela podrejeno izvršuje nek genialen ukaz stvarnika, primoran izvesti nek trik z nadvse zanimivo strukturo. Grantova ukana kaže, da je telo mogoče prelisičiti, prelisičiti na ravni njegovega gona ali interesa, hkrati pa je ravno to, da je telo mogoče prelisičiti, nujno potrebno, da bi Benes lahko preživel, da bi življenje ostalo. Nekaj, kar je napaka, se v neki robni, fantastični situaciji izkaže kot nujno za preživetje. Gon je napaka, a je nujen za preživetje.
Potem ko je James Cook 19. aprila 1770 na svojem prvem popotovanju odkril vzhodne obale legendarne Terre Australis in leta 1778 na tretjem popisal severne obale Pacifika, je podoba sveta, ki je rasla celih tristo in več let, pričela postajati celovita. Obrisi tega novega sveta so stopali vznak z novim samozavestnim človekom na njegovih robovih. V svojih delih sta ga denimo kultivirala (Il faut cultiver le jardin.) Daniel Defoe (Robinson Crusoe, 1719) in Voltaire (Zadig, 1747; Kandid, 1759). A kljub pozitivnemu pozivu človeku v Kandidu že kali spoznanje, da ta novi svet ni boljši, da v njem ostajajo trpljenje, beda in človekova nemoč; tolikšna, kakor večji in spoznan postaja svet. Romantika postavi v ospredje ravno tovrstno popisovanje sveta. Človek se v njem več ne počuti doma, novi svet mu ničesar ne izpolni, pač pa ga razočara. Lik romantike išče svoj pozabljeni dom, išče stik z minulim, postane zgodovinar. Potovanja v romantiki postanejo samotna in motiv odkrivanja novega zamenja motiv iskanja pozabljenega. V tem oziru velja omeniti Byronovo Romanje grofiča Harolda (Childe Harold’s Pilgrimage, 1812–1819) ali pa Lermontovo občudovanje Kozakov, Gruzink, Kavkaza in Dagestana.
Uvodoma smo omenili, da je Fantastično potovanje sestavljeno iz dveh delov, ki smo ju označili kot reševanje Benesa navzven oziroma navznoter. Za znanstvenofantastično zvrst je značilno, da za svojo fantastičnost potrebuje določen pogoj. Ta pogoj je prelom na ravni časa in prostora. Zgodba lahko poteka v času, ki je od nas z ozirom na prihodnost (pa tudi preteklost) ločen bodisi je do te mere podaljšan, da lahko traja nezamisljivo dolga vesoljna razdobja. Podobno lahko avtor postavlja drug, prosto zamišljen prostor, ki je navadno precej dlje kot za devetimi gorami, lahko je tudi enormno velik ima drugačna topološka ali fizikalna pravila in kakor vidimo v našem primeru, lahko je majhen in povečan, skratka; govorimo o časovnih in prostorskih preskokih, kamor nas avtor nikoli ne privede, ampak nas tja enostavno postavi. V prvem, uvodnem delu, ki postavi okvir drugega dela zgodbe, avtor dejanskega časa in prostora ne navaja, toda mogoče je razbrati, da gre za preslikavo tedanjih odnosov med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike, odsev hladne vojne. V drugem delu imamo znotraj tega paralelnega sveta čas, ki je samo trajanje potovanja znotraj Benesevega telesa, ki je prostor. Z miniaturizacijo sta času in prostoru postavljena nek paralelen čas in prostor, med njimi pa obstoji zveznost na ravni poteka tehnološkega procesa. Namreč, bolj kot si pomanjšan, počasneje teče čas in večji se zdi prostor.
Fantastično lahko v osnovi razumemo na dva načina. Prvič kot kreacijo, ki ne zahteva nobene izpeljave, metode ali sklicevanja na karkoli, kar smatramo za resnično, po drugi strani pa kot kreacijo, ki ji nek del resničnosti zmeraj preostaja. Ko beremo, koliko nas avtorji znanstvene fantastike vodijo v nove svetove, se moramo zmeraj vprašati, koliko nas pa dejansko ne in kje nas ne. Kljub temu da je Asimov za razliko od filma izkazal vsaj toliko načelnosti, da je skušal odpravljati napake iz filma in da se je celo na neki spekulativni ravni potrudil razložiti, kako bi lahko materijo miniaturizirali, to ne pomeni, da je s tem zgodba postala bolj resnična, bolj utemeljena. S tem Asimov tvori zgolj to, kar v neki vzporedni resničnosti še zmeraj ostaja na mestu. Če je film še povsem nedolžno bedast, knjiga to ni več. S tem, ko Asimov skuša utemeljiti miniaturizacijo v okviru znanstvene metode, hkrati zapove, da je razvoj tehnologije miniaturizacije tudi v fantastičnem svetu mogoč edinole pod pogojem upoštevanja znanstvene metode. Edino znanost lahko naredi prikazano možno za zares možno. Ideologija se posreduje z ohranjanjem določene idejne vezi v pogojih popolne svobode. Zato: vsaka idejna vez, ki v fantastiki preostaja, je idejna vez, ki jo fantastika potrjuje. S tem, ko lahko povem karkoli, zmeraj tudi povem del tega, kar mislim povsem zares. Ravno svet, ustvarjen po svobodni volji, je svet, v katerem dobi resnica, ki ga pogojuje, svojo bivanjsko pravico. Šele v svetu, ki je pogojen z nekakšno resnico, obstaja možnost totalnega. Temeljni pogoj totalitarizmov je resničnost.
Novo nas hkrati opozarja na to, kar pozabljamo. Smer napredka je smer pozabe. Zavest o neznanem je sodnik našemu vedenju. Vedeti pomeni ohranjati stik s tem, česar ne poznamo. Meje jezika so meje sveta in vedeti je rob med svetom in neznanim. Wordsworth nameni resnici dvoje, njeno iskanje in prikazovanje njene prisotnosti. Iskanje pripada znanstveniku, prikazovanje pa pesniku. Sama misel, če odmislimo, da je s tem ciljano na ločena dejanja znanstvenika in pesnika, ki se sama po sebi zdijo povsem sprejemljiva, je paradoks, razen če ta razdelitev ne izhaja iz predhodne sinteze, ki bi jo bilo moč formulirati: prisotnost resnice prikazujemo skozi njeno iskanje. Za znanstveno fantastiko je značilno, da ji preostaja znanost. Možnost česarkoli je zares možna le ob prisotnosti znanosti, znanstvene metode. Znanost je edina pot v neznano in, kot smo že povedali, iskanje pripada znanstveniku in pesnikova naloga je pokazati, da je temu res tako. Totalnega ni, totalno tvorimo, iščemo, si ga zagotavljamo – in ta velika pot je človekova najbolj tesna ječa.
Pa mi; čreda juncev dveh srebrnokrilih pastirjev znotraj ograde vednosti? Zdi se, kot da bi postajalo vse težje ne vedeti, da je za vedeti potrebno tudi nespoznano ali drugače: totalno zares ne obstaja.
Lirični opisi sveta, ki ima še kako resnične geografske koordinate, točke med eno, drugo in tretjo deželo, med enim in drugim jezikom, med zahodom in vzhodom, zunanjim in notranjim svetom, skritim za žaluzijami v sobi za siesto: nekje tu vmes se riše morje spominov pisateljice, pripovedovalke in hkrati glavne junakinje knjige Morje modro moje Ilme Rakusa. Meje v tem morju so zgoščene v pričakovanja, so točke stika, trenja, ki kar kličejo po tem, da jih prečkaš, presežeš, da greš čez za svojim daljnotožjem, ki te vleče iz vzhoda na zahod pa spet nazaj k svojem izvoru za železno zaveso. Morje modro moje je en sam obet večnega stopanja v niti dvakrat isto reko, morje je tisto, kar je neopredeljivo, spremenljivo, nezamejena svoboda gibanja in pogleda.
Pisava Ilme Rakusa gladko teče, razdalja nujno subjektivnega in vedno selektivnega spomina dogodkom in besedam odvzame vso ostrino, da se nežno in mehko kotalijo po sledeh vedrine, ki jo je pisateljica podedovala po svojem očetu. Zorni kot današnjosti v spominske luknje dodaja nove asociacije, preplete različnih dogodkov, medtem ko nekatere druge brezskrbno in brez kakršnekoli slabe vesti prepusti pozabi razblinjanja. Na obzorju ostanejo le drobci, ki so bolj kot ne po naključju ušli vetru in se ohranili s svojo težo in svojo vsebino, predvsem pa na gladini ostajajo vonji in zveni. Osebni spomin nima prav veliko opraviti z objektivno zgodovino, pomembnejše so drobne sreče, ki niso nič trdnega, nič trajnega, ampak minljivi trenutki veselja, na primer tisti, ko na prvi spomladanski dan lahko spet oblečeš dokolenke.
Morje modro moje, kjer čas počasi odteka kot pesek v kakšni borgesovski klepsidri, tak Kovačičev kristalni čas, ki je linearen le toliko, kolikor je linearen tok nekega življenja. Domovina kot sipina je naslov enega od poglavij knjige spominskih utrinkov, domovina, ki ni nekaj trdnega, ki jo iščeš v tujini, ker je med nenehnimi selitvami pisateljičinega otroštva trdnost predstavljal le ročaj kovčka, ki se ga je lahko oprijela. Kovčkopatologija je zato zagotovo najgrša beseda v knjigi, otožnost, ki se razlije čez nič več tvoje predmete, ko je preteklost že zapakirana v kovčku in prihodnosti še ni nikjer. Ves čas nekje vmes na prepihu z vprašanjem Kako se udomiti v začasnosti hiš, pohištva, ljudi, jezikov?
Omnia mea mecum porto se ji je uspelo zverzirati na praktičnost, ker s seboj ne moreš vzeti prav veliko, plašč je lahko še šotor, namesto popotne malice lahko žvečiš besede in knjige, da ostane edina obsesija zbiranje priročno majhnih školjk in spominov. Medtem ko Ilma Rakusa sebe zaznava kot majhno, nekartografirano pikico, se njen notranji svet razrašča v samostojno celino. Črta obzorja na morju, ki jo obkroža, je le navidezna, zato gre za nekakšne dnevne sanjarije, v katerih si lahko povsod, tako kot na potovanjih s prstom po pisanem zemljevidu. Domišljija pustolovščine se razširja dlje od utesnjujočega življenja, ki ima svoje obzorje zamejeno s sosednjo hišo, dlje od pikolovskega reda in predpisanih obveznosti in vlog. Za žaluzijami svojega notranjega sveta se lahko skriješ pred resničnostjo, umakneš pred tujostjo, si doma.
Med branjem knjige Morje modro moje med vrsticami poetičnih in ritmičnih stavkov igra glasba, ki ima podobno zmožnost kot branje, da te lahko odnese stran, ponese na pustolovščino kot potovanje, ki pred teboj odpira nova prostranstva, nove jezike in besede, v katere se najprej zaljubiš po obliki in zvenu, šele nato pride pomen. Svet je tuj, če je poimenovan v tujem jeziku, prav po wittgensteinovsko zamejen, zato je treba zbrati tudi pomene, da lahko v njih si, da lahko bivaš, pa čeprav le začasno, dokler te veter ne odnese naprej. Knjiga kot domovina, ki hkrati razširi obzorja tvojega morja, branje kot potovanje, branje kot pogovor s knjigo, ki je – kot pravi Ilma Rakusa – nenadomestljiv.
Ilma Rakusa:Morje modro moje. Prevedli Amalija Maček in Breda Rajar. Ljubljana: Študentska založba, 2011.
