december 2012 - AirBeletrina
Kritika 21. 12. 2012

Pred zlomom

Naslovnica knjige Življenje v času konca

Včasih naključje (delno podkrepljeno z dobrim uredniškim premislekom, delno pa podmazano s srečo) dogodke uskladi s tako eleganco, da še ateisti ganjeno ostrmimo. Kot tokrat, ko je slovenska različica Žižkovega apokaliptičnega teksta Živeti v času konca luč sveta ugledala ravno v dneh, ki svetu napovedujejo njegov konec, Sloveniji pa konec politike, kot jo je poznala. Ne glede na to, katero izmed zgornjih pričakovanj se bo manj verjetno uresničilo, adventni čas leta 2012 kar sam od sebe vabi k branju 342 strani apokaliptičnih izvajanj izpod peresa največjega slovenskega izvoznega artikla in velike ljubezni levičarskih intelektualcev doma in na tujem – Slavoja Žižka.

 

Življenje v času konca drži skupaj ohlapen koncept, ki si ga je Žižek izposodil pri Elizabeth Kübler-Ross, psihologinji švicarskega rodu, govori pa o petih stopnja žalovanja, ki jih preživljajo pacienti, ki so zboleli za neozdravljivo boleznijo. Tajitev, jeza, barantanje, depresija, sprejetje. Zakaj ohlapen? V intervjuju, ki ga lahko beremo v še aktualni Bukli, Žižek pove, da so bili teksti pred konceptom. Najprej je zbiral gradivo, potem pa ugotovil, kako sijajno bi bilo, če poglavja razporedi glede na shemo Kübler-Rossove. In neozdravljiva bolezen, ki mu omogoča aplikacijo te sheme na družbeno? Je kapitalizem? Je naša nezmožnost otresti se ga, je naša nezmožnost načrtovati bolje, je cinizem, je apatija? Žižek, čeprav je v pravkar omenjenem intervjuju navrgel tudi, da mora priznati svojo naveličanost nad tem, da ljudjepričakujejo, da se bo vedno odzval na aktualne stvari, on pa se počuti kot da se vmešava v tuje delo, saj se, po domače povedano, na večino sprotnih stvari sploh ne spozna, v Življenju v času konca piše kot komentator sodobnosti, piše o posttravnmatičnem subjektu enaindvajsetega stoletja, o nelagodju v liberalnem kapitalizmu, o transhumanizmu, o gibanju Occupy, o Avstrijcih, ki pojejo svoje pesmi in sanjajo svoje sanje, in o holivudu, ki počne to namesto njih. 

 

Po internetu je v zadnjem mesecu zaokrožil vic, ki pravi, da Žižek, kadar se ne more natančno spomniti, o čem je že govoril, napiše knjigo in upa, da se bo na koncu razodelo samo od sebe. Četudi je pretirana, ta šala napeljuje na nekaj, kar med branjem Živeti v času konca dejansko izkušamo. Žižek je pameten, duhovit in predvsem velik karizmatik, vendar bralcu zlahka da občutek, da je po nevednosti povabil na kavo nekoga, ki neprestano govori o sebi in se sprašuje, kje je že ostal. Živeti v času konca je tekstualna poplava, v kateri je na vsako lucidno misel izrečenih še deset nedodelanih razmislekov, par citatov, na koncu pa vas, kot presenečenje v kinderjajčku, čaka Stalin. 

 

Žižka imamo radi, ker ga ni sram biti konsekventen, ker ni nikdar dovolil, da bi mu meščanska omikanost preprečevala, da bi sledil misli do konca, četudi je konec umazan, surov ali vsaj vulgaren in radi ga imamo, ker je izvrsten pisatelj. Ker zna jezik ukriviti na način, da končno zaslišimo nekaj, kar se je prej skrivalo, ker ima absoluten talent za ustvarjanje ali smiselno citiranje parol, ki iz svojega demagoškega konteksta izstopajo v pomen. In tudi ko pridemo do poplavljanja s tekstualnim, ne vem, ali bi si zares želela reči, da bi bilo bolje, če bi se še enkrat usedel in razmislil. Res je, da sem si med branjem Življenja v času konca želela, da bi bila knjiga kakšne 150 strani lažja in da še danes iskreno verjamem, da to ne bi bilo njeni kakovosti v nikakršno škodo, vendar mi je Žižek kot neustavljiva diskurzivna sila pravzaprav všeč. Zato je vse, kar lahko priporočim morebitnemu bralcu, to, da ga bere, kakor se mu zazdi – po odsekih, od zadaj naprej, po en esej pred spanjem, naj se ne čuti prisiljenega ustvarjati red namesto avtorja. 

Pa vsebina? Ne samo, ker so protesti tema decembra, predvsem, ker je iskanje boljših družbenopolitičnih rešitev za ljudi, ki pravkar zapuščamo univerze in mladost, konstitutivno vprašanje, sem se najdlje zadržala ob vprašanju kaj zdaj? Kako prelomiti s tem, da lahko vedno lociramo samo svoje nezadovoljstvo, ne znamo pa misliti dalje?

 

»Današnja postpolitična »tiha večina« ni neumna, je pa cinična in resignirana,« ugotavlja Žižek. Množica, ki je pred dobrimi dvajsetimi leti vrgla s sebe težo komunizma in se odpravila iskat svetlo prihodnost, na poti pa ugotovila, da se je njen boj za pravičnost izkazal za komaj kaj več kot hrepenenje po bananah in pornografiji, je hkrati s tem ugotovila tudi to, da je vedeti, česa nočeš, veliko lažje, kot misliti, česa bi si dejansko želel.

 

Vztraja tudi na tem, da je treba prekiniti z moralno kritiko kapitalizma, ki govori, kot se je včasih govorilo za komunizem, da je sistem že v redu, samo ljudje še niso dovolj zreli zanj. Problem ni korupcija, pravi Žižek. Problem je sistem, ki te sili v korupcijo.

 

Živimo in mislimo skratka pod pogoji, ki so nam prej v napoto kot v korist, vendar bomo morali, če smemo upati na spremembo, zavrniti življenjske vzorce, ki smo jih vajeni – zavrniti program izogibanja najslabšemu in odpovedovanja pozitivnim projektom, zavrniti svoj cinizem in svojo resigniranost.

 

Occupy se je začel, ker so bili ljudje siti sveta, v katerem za dobro počutje zadošča že ločevanje odpadkov, pravi Žižek. Rečeno z drugimi besedami, dvignili so se, ker so opazili, da jezik, ki jih obdaja, jezik, ki ga govorijo mediji, ki ga govori oblast, ne ustreza več njihovemu sentimentu. Zato je prvi korak do razumevanja kaj zdaj izumiti jezik na novo – na novo definirati, postaviti nova vprašanja in potem iskati nove odgovore. 

 

In vendar Žižek opozarja še na nekaj drugega: tudi če se zbudimo iz sna in se mobiliziramo kot ljudje, ki bi radi ugotovili, za kaj nam pravzaprav gre, vedno obstaja nevarnost, da bi se kot protestniki zaljubili vase in v svojo specifično protestniško situacijo. »Treba se je izogniti skušnjavi narcizma izgubljene Stvari in občudovanja sublimne lepote na neuspeh obsojenih vstaj.« – poezija neuspeha, pravi Žižek, ne vodi nikamor. Treba se osredotočiti na rezultate, ki jih je ta neuspeh pustil za sabo.

 

Živeti v času konca ni priročnik za družbene spremembe, če v njem iščete odgovore na lastna še ne povsem zastavljena vprašanja o tem, kako bo o vas govorila prihodnost, ko boste sami že dolgo zgodovina, iščete zaman. Ponuja pa kup iskrivih uvidov, ki vam omogočajo praktično vse z lestvice čustvenih odzivov – od prikimavanja do ogorčenega nestrinjanja – in daje vedeti, da Žižek še vedno vabi k branju. Pušča pa za sabo pereče vprašanje, kdaj se bomo v teoriji nehali naslanjati na dediščino svojih očetov in svetu ponudili naslednjega Žižka. 

 

Življenje v času konca
Slavoj Žižek
Izdaja:
Cankarjeva založba

Prevajalec:

Panorama 12. 12. 2012

Knjiga priznanj: Khaled Hosseini

Afganistanski pisatelj Khaled Hosseini se je rodil v Kabulu leta 1965, pri njegovih petnajstih se je družina z diplomatskim očetom dokončno zasidrala v ZDA. Njegov literarni prvenec Tek za zmajem je bil ob izidu leta 2003 pravi literarni dogodek, knjiga pa se je iz literarnega sveta izvila kot mednarodna uspešnica, po kateri je Holivud kmalu posnel istoimenski film.

Močan bralski odziv (ponovno kraljevanje na The New York Times Bestseller list) je prejel tudi njegov drugi roman z naslovom Tisoč veličastnih sonc (2007). Pa vendarle Hosseini ni le izvrsten pisatelj – kot doktor medicine zadnjih devet let dela tudi kot internist (House!), medtem ko njegova žena vodi pomembno dobrodelno organizacijo imenovano Sklad Khaleda Hosseinija, ki se ukvarja s pomočjo afganistanskim beguncem.

O izvoru njegovega prvenca, o njegovi ljubezni do praženih arašidov in gangsterskih filmov ter strahu pred piščanci v tokratni ediciji Knjige priznanj.

Ime: Khaled Hosseini

Zadnja knjiga: Tisoč veličastnih sonc

Kje ste odraščali?

Do svojega enajstega leta sem živel v Afganistanu, nato do petnajstega leta v Franciji in kasneje v Združenih državah Amerike.

Kje živite in zakaj?

Prebivam v San Franciscu, natančneje v Bay Area v Kaliforniji, ki je moj dom že dobrih 30 let. V tej deželi sem se zasidral ne le zaradi njenih mnogih zanimivosti in čarov, ampak predvsem zaradi družine, ki v velikem delu živi prav v severni Kaliforniji.

Opišite vašo jutranjo rutino.

Vsak nov dan najprej začnem s telovadbo. Kadar sem na vrsti, da odpeljem otroke v šolo, se po jutranji vadbi pravočasno vrnem domov in pozajtrkujem šele, ko se vrnem iz šole. Nato preberem časopis  – najprej naslovnico in vse novice o dogajanju v Afganistanu, čemur sledi pregled športnih novic, predvsem o ekipi ameriškega nogometa San Francisco 49ers. Ob 8:30 navadno začnem s pisanjem, zaključim pa ob 14. uri, ko napoči čas, da grem po otroke.

Katere so vaše karakteristike ali navade, ki so morda malce nenavadne?

Ne morem gledati televizije ne da bi zraven jedel arašide. Brez arašidov pač ne gre.

Na kakšen način in zakaj ste ustanovili Sklad Khaleda Hosseinija?

Leta 2007 sem kot ambasador dobre volje UNHCR (Visoki komisariat Združenih narodov za begunce) odpotoval v Afganistan, kar se je zelo dotaknilo našega družinskega sklada. V času mojega obiska te dežele sem spoznal repatriirane družine beguncev, ki so bile primorane preživeti z manj kot dolarjem na dan. Ti ljudje so pozimi živeli v šotorih ali v izkopanih podzemskih luknjah, njihove skupnosti so vsako zimo zaradi težkih vremenskih razmer rutinsko izgubljale otroke. Kot očeta so me ob vsem tem preplavila močna čustva. Odločil sem se, da se po vrnitvi v ZDA za to ljudstvo zavzamem ter poskusim po svojih najboljših močeh pripomoči k izboljšanju njihovih življenjskih razmer.

Kdo so po vašem mnenju veliki, a v tujini manj poznani afganistanski pisatelji, ki bi jih vaš bralec moral poznati?

Fariba Nawa, avtor dela Opium Nation. Atiq Rahimi, dobitnik nagrade Goncourt v Parizu in avtor dela Stone of Patience. Tamim Ansary, avtor dela West of Kabul, East od New York: An Afgan American Story.

Kako se pred pričetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Povzetkov se ogibam. Ne zdijo se mi uporabni, saj me utesnjujejo. Nasprotno mi je pri srcu element presenečenja in spontanosti, ko zgodbi dopustiš, da najde svojo pot. Prav iz tega razloga je pisanje prvega osnutka zelo težko in naporno ter velikokrat prežeto z razočaranji. Zelo redko se namreč kosa s pričakovanim, saj navadno ne seže niti do kolen tistim idealom, ki sem si jih zadal pred pričetkom pisanja. Ampak rad imam postopek preoblikovanja, urejanja. Prvi osnutek je tako le skica, na katero nizam plasti, dimenzijo, senco, nianso in barvo. Pisanje zame v veliki meri pomeni urejanje. Gre za proces, v katerem odkrivam skrite pomene, povezave in možnosti, ki jih spregledam med prvim pisanjem. S procesom urejanja se želim približati tistim prvotnim željam in ciljem, ki sem si jih zadal na začetku. 

Kaj stoji za izdajo vaše prve knjige?

Zgodaj v letu 1999 sem nekega dne med prestavljanjem televizijskih programov naletel na novico o Afganistanu. Šlo je za zgodbo o talibanih in restrikcijah, ki so jih ti naprtili afganistanskemu ljudstvu, še posebej ženskam. Tekom novice je bilo bežno slišati tudi, da so talibani med drugim prepovedali tudi igro spuščanja zmajev, ob kateri sem z bratom in bratranci v Kabulu preživljal otroštvo. To se me je osebno zelo dotaknilo, ugasnil sem televizijo in kar nenadoma sem se znašel pred računalnikom in pričel s pisanjem kratke zgodbe. Mislim sem, da bom napisal preprosto nostalgično zgodbo o dveh fantih in njuni ljubezni do spuščanja zmajev. Toda zgodbe imajo pogosto svojo edinstveno moč volje in tako se je ta moja zgodba na koncu prelevila v temačno pripoved o izdaji, izgubi, obžalovanju, očetih in sinovih, izgubi domovine itd.

Kratka zgodba, ki je štela približno 25 strani, je nato nekaj let ostala zapostavljena. Bila mi je zelo pri srcu, a bil sem mnenja, da je napačna in polna pomanjkljivosti, čeprav je nesporno imela veliko srce. Poln dvomov sem zakorakal v svet založništva in jo poslal na naslove, za katere sem vedel, da jo bodo zavrnili – New Yorker, Esquire, AtlanticMonthly – in res so jo zavrnili.

Dve leti kasneje, marca 2001, je moja žena zgodbo našla ležati v garaži. Zopet sem jo prebral in navkljub istim pomanjkljivostim sem tokrat v njej prvič videl potencial za daljše literarno delo – kratek format je zgodbo zadušil in ji pretrgal pripovedni lok. Meseca marca 2001 sem tako iz kratke zgodbe začel ustvarjati daljše literarno delo.

Šest mesecev kasneje, ko sem napisal približno dve tretjini knjige, se je zgodil 11. september. Žena mi je tedaj predlagala, pravzaprav zahtevala, da rokopis predložim založnikom, čemur sem nasprotoval. V izdelek nisem verjel. Četudi zmotno,sem bil prav tako mnenja, da nihče v Ameriki v tistem trenutku ne bi želel slišati afganistanskega glasu. Razumeti morate, da je bilo to le nekaj dni, nekaj tednov po napadu, ko so bile rane še odprte in ozračje čustveno nabito. Afganistanci so sedaj izobčenci, sem dejal ženi. Najina dežela je dom teroristov, ki so napadli New York. Poleg vsega me je skrbelo, da bi moje dejanje delovalo oportunistično, da v tej tragediji vidim priložnost za osebni uspeh.

Žena se ni dala prepričati. Kot izučena pravnica mi je podala prepričljive protiargumente – po njenem mnenju je bil to idealen čas, da bi se svet seznanil z afganistansko zgodbo. V tistem obdobju in na žalost še danes  se skoraj vsaka vest o Afganistanu vrti ali o talibanih, Bin Ladnu ali vojni proti terorizmu, zaradi česar je napačnih predstav in predsodkov o Afganistanu vsak dan več. Tvoja knjiga lahko ljudem predstavi drug obraz Afganistana, mi je dejala žena. Tisti bolj človeški obraz. Do meseca decembra istega leta sem se končno lahko poistovetil z njenim mišljenjem in tako nadaljeval s pisanjem.

Ko sem končal, sem delo poslal velikemu številu literarnih agentov ter začel s zbiranjem njihovih zavrnitev. Prejel sem jih več kot trideset, dokler nisem končno prejel klica sedaj že na žalost preminule agentke Elaine Koster, ki se je strinjala, da me vzame pod svoje okrilje. Navkljub agentki, izidu knjige in splošno pozitivnim recenzijam pa sem še vedno resno dvomil, da bi kdorkoli želel prebrati tako temačno, mestoma prav depresivno zgodbo, ki je bila postavljena v tujo deželo in v kateri izgubi življenje večina dobrih likov.

Lahko si predstavljate, kako osupel sem nad sprejemom, ki gaje The Kite Runner (Tek za zmajem) deležen vse od izida leta 2003. Še vedno sem presenečen, ko prejmem pisma iz Indije, Južne Afrike, Tel Aviva, Sidneya, Londona, Arkansasa, v katerih bralci izražajo njihovo strast do mojega pisanja. Medtem ko želijo mnogi v Afganistan poslati denarno pomoč, mi nekateri zaupajo, da bi želeli posvojiti afganistansko siroto. Skozi vsa ta pisma sem tako uvidel, s kakšno edinstveno močjo lahko leposlovje povezuje ljudi in danes vidim, kako univerzalne so nekatere človeške izkušnje – občutek sramu, krivda, obžalovanje, ljubezen, prijateljstvo, odpuščanje in pokora.

Lahko izpostavite določen trenutek, ko ste občutili, da vam je kot pisatelju uspelo?

Najbolj nadrealistično izkustvo sem doživel med promocijsko predstavitvijo svoje knjige, ko so me na letalu namestili poleg nekoga, ki je bral mojo knjigo. Nedvomno je šlo za zelo vznemirljiv in hkrati malce nenavaden moment. Izpostavim lahko tudi trenutek, ko se je moje ime pojavilo kot odgovor na eno izmed vprašanj na televizijskem kvizu Jeopardy.

Delite z nami zabaven pripetljaj, ki se vam je dogodil med promocijsko predstavitvijo knjige?

Zgodilo se je v Londonu, ko sem bil najavljen za branje v sklopu ene izmed javnih knjižnih predstavitev. Na žalost se je izkazalo, da gre za predstavitev pisateljev iz žanra erotike.

Delite z nami nekaj o sebi, kar je v veliki večini neznanka, ki zna presenetiti.

Obožujem gangsterske filme. Če med prestavljanjem televizijskih programov naletim na film Goodfellas, si ga moram ogledati. Drugače ne gre. In še to, da se na smrt bojim piščancev.

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

 

Refleksija 10. 12. 2012

Digitalna humanistika na Slovenskem

Digitalna humanistika (vir: philipvickersfithian.com)

Ne, religija ravno ni, prav gotovo pa je predmet, v katerega verjamem in od njega veliko pričakujem. Kaj pa mi drugega ostane, če nočem biti član nazaj zazrte kulturpesimistične humanistične črede.

 

Seznamsko dojemanje sveta

Tole bo v naštevalnem slogu. Z opravičilom vsem, ki vidijo humanistiko v zarisu sintetičnih vélikih zgodb, prikladnih za esejistično polaščanje, tistim pa, ki so preklopili na seznamsko dojemanje sveta in se nad njim celo navdušujejo, pa zgolj v pojasnilo. Esejizem živi iz manka informacij, ki jih pišoči nadomešča s svojimi domnevami, sklepanjem in retoriko, obilje podatkov pa od njega terja, da se prej seznani z njimi in jih upošteva. Tako zmanjka prostora, časa in volje za dopolnjevanje »iz svojega« in žal tudi za užitek v špekulaciji, improvizaciji in slogu; žal zato, ker je škoda vsakega izgubljenega užitka. Ključni razlogi za menjavo kulturne paradigme, ki jo uteleša digitalna humanistika (DH), so porast in dostopnost informacij ter orodij za njihovo obvladovanje. Špekulativna vélika zgodba je postala za razmnožene podatke pretesna, našli so si novo, ustreznejše bivališče – podatkovno zbirko.

 

Da bi DH lahko poiskali in pokazali nanjo, moramo imeti njen opis. Definicija ‘humanistika, ki si pomaga z računalnikom’, ne zadošča, saj brez računalnika danes ni mogoče preživeti niti kondukterju na vlaku, skladiščniku in natakarici, kaj šele ljudem, ki se poklicno ukvarjajo z besedili. Ta, ki tipka svoje članke na računalnik, še ne zasluži oznake digitalni humanist, saj bi bili potemtakem digitalni humanisti skoraj vsi. Pod DH si v soglasju z geslom na Wikipediji predstavljamo računalniško obdelavo humanističnih podatkov, tj. njihov zajem, ureditev v podatkovno zbirko, njihovo analizo in vizualizacijo oz. prezentacijo.

 

Opazovati vznik pojma DH pomeni slediti samorefleksiji stroke. Glede na tradicionalno opozicijo med humanistiko in znanostjo je termin problematičen. Njegov obstoj vendarle dokazuje, da je pomiritev konfliktnega razmerja med tema »dvema kulturama« (v sintagmi DH znanost reprezentira izraz digitalni) možna in celo zelo plodna.

 

Digitalna humanistika pri nas

Poročilo o slovenski DH bo iz dveh kosov: najprej bom naštel inštitucije, ljudi in objave, ki se zavestno uvrščajo v DH (ta del je iz drobnih dejstev, saj je zavest o obstoju DH kot samostojne discipline še precej sveža in neutrjena), in potem še tiste akterje in pojave, ki se označujejo z drugimi imeni, ustrezajo pa DH po metodah. Kako drugačno in napornejše bi bilo takole pregledovanje pred dvajsetimi leti, ko podatkovnih zbirk, iz katerih bom črpal, še ni bilo na obzorju! Naj bo prispevek tudi demonstracija novih iskalnih možnostih.

 

Inštitucije, ki bi imela v naslovu DH, pri nas ni; v telefonskem imeniku je več deset podjetij, ki imajo v opisu dejavnosti izraz digitalen, takih s humanistiko pa je zgolj devet, v glavnem univerze in inštituti. Zastonj iščemo tudi organizirane dejavnosti, ki bi se promovirale pod nekoč običajnejšim sinonimom humanistično računalništvo.

 

Za redke novejše domače objave pove Cobiss: na konferenci Digital Resources and Knowledge Sharing: The Future of Information Sciences na Filozofski fakulteti v Zagrebu so leta 2009 Jan Jona Javoršek, Tomaž Erjavec in Petra Vide Ogrin poročali o digitalni izdaji Slovenskega biografskega leksikona, 2011 je bila z deskriptorjem digitalna humanistika opremljena knjiga Marka Juvana Literary studies in reconstruction, 2012 pa tematska številka Slavistične revije Prostor v literaturi in literatura v prostoru v uredništvu Urške Perenič. To je prvi večji rezultat raziskovalnega projekta Prostor slovenske literarne kulture, ki ga vodi Marko Juvan in je zasidran v obsežnih zbirkah biografskih, geografskih in bibliografskih podatkov. Iskanje z angleškim izrazom digital humanities in s starejšim humanities computing (HC) ponudi nekaj več knjig, povečini klasiko s tega področja: Computing in the Humanities (1982) Richarda W. Baileyja, The digital word: Text-based computing in the humanities v uredništvu Georga P. Landowa in Paula Delanyja (1993), zbornik Digital humanities s konference v Marylandu 2009 in zbornik The spatial humanities: GIS and the future of humanities scholarship (2010) v uredništvu Davida J. Bodenhamerja.

 

Seveda ni samo vsebina publikacij tista, ki narekuje uporabo deskriptorja DH, ampak strokovne kompetence bibliotekarja, ki je opravil vnos v bibliografijo, oz. slovenskih avtorjev, če so poučili bibliotekarko o predmetnem področju. Doslej so z njim označevali objave s treh humanističnih področij, biografike in bibliografije, jezikoslovja in literarne vede: leksikografijo, označevanje besedil, knjižnične kataloge in prostorsko literarno vedo. Vnose so opravile bibliotekarke na SAZU in IJS, kjer so kupljene knjige na izposojo.

 

Centri DH po svetu (vir: flickr)

Digitalna knjižnica Slovenije (dLib) prikliče na zaslon troje objav najnovejšega datuma: konferenčni zbornikProst dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov v uredništvu Maje Božič in Igorja Zemljiča pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije 2010, intervju z londonskim medijskim teoretikom v časopisu Tribuna in zbornik Opis stanja na področju raziskovalnih podatkov v Sloveniji Janeza Štebeta in sodelavcev, ki je nastal v okviru projekta Arhiv družboslovnih podatkov na FDV 2012 in je dostopen na spletu pod licenco Creative commons. V zborniku o prostem dostopu sta Mojca Šorn in Jurij Hadalin v članku o spletnem portalu Zgodovina Slovenije – Sistory: Prost dostop do dosežkov slovenskega zgodovinopisja poročala o evropskem projektu Digital Research Infrastructure for the Arts and Humanities (DARIAH), ki si prizadeva vzpostaviti digitalno raziskovalno infrastrukturo in ima pri tem težave, ker DH po Evropi še ni splošno sprejeta. Iz zbornika Opis stanja, pri katerem sem s komentarji sodeloval tudi sam,citiram uvodno oznako DH: »Naraščanje podatkov vodi v t. i. ‘četrto paradigmo’ podatkovno usmerjenih znanosti […] in botruje nastanku novih področij, kot so ‘računalniška biologija’ ali pa ‘digitalna humanistika’.« Tu sem presenečen našel informacijo, da se v povezavi z DARIAH razvija portal slovenske znanstvene digitalne humanistike SIDIH. Naslov sramežljivo skritega spletišča, ki je za zdaj šele agregat oz. kazalo poznanih DH-lokacij, sem nemudoma razkril na diskusijskem forumu Slovlit.

 

Odkar nam je informacijski družbi sovražna informacijska pooblaščenka s prepovedjo iskanja slovenskih imen in priimkov spridila Novo besedo, pogosteje pokukam v besedilni korpus Gigafida, ki se tej civilizacijski sabotaži začuda uspešno upira. Tu se pokaže, da je izraz DH utemeljil Matija Ogrin leta 2005 v uvodni besedi O znanstvenih izdajah in digitalni humanistiki za zbornik Znanstvene izdaje in elektronski medij: »Na tem ozadju je razumljivo, zakaj odklanjamo termin humanistično računalništvo in se zavzemamo za pojem digitalna humanistika − če naj osnovna poimenovanja izvirajo iz bistva stvari in kažejo nanj. Bolj neposredno povedano: med tehnologi je najti ljudi z visoko ravnjo humanističnega mišljenja; med humanisti pa je moč kmalu naleteti na ljudi, ki ob stiku s tehnologijo jenjajo misliti kot humanisti.« (Sam sem se do te in do podobnih terminoloških dilem opredelil v predavanju Imena popularnosti leta 2011.)

 

Relativno počasno in pozno uveljavljanje termina DH je mogoče spremljati v arhivu diskusijskega foruma Slovlit, ki od leta 1999 dalje kontinuirano povezuje literarne zgodovinarje, jezikoslovce in druge humanistično zainteresirane intelektualce, trenutno blizu 1500 članov. Obvestila sem kot moderator foruma povečini povzemal s foruma Humanist, ki je od 1987 naprej ključno mesto za distribucijo mednarodnih informacij o DH ter prostor živega dialoga in samorefleksije nove stroke, skratka nedosežni zgled podalpskemu Slovlitu. Tu je bil pojem prvič zapisan 15. 11. 2007 v predstavitvi portala JISC za DH v Bristolu in Londonu. Kako sta termina DH in HC tekmovala v angleško govorečem prostoru, lepo ilustrira Googlov Ngram Viewer.

 

Januarja 2009 sem povabil »vse, ki se prištevajo k digitalnim humanistom«, k pisanju bloga Dan v življenju digitalne humanistike, ki bo dokumentiral dejavnost DH-srenje po celem svetu na dan 18. marca. Tega dne sem objavil povezavo na svoj dnevniški zapis. Poročal sem o uporabi Wikipedije v seminarju, o uporabi podatkovne zbirke za analizo slovenskega zgodovinskega romana, o Slovlitu in o preizkusnem predavanju Urške Perenič, ki je govorila o empiričnem in sistemskem pristopu v literarni vedi. Pisanje dnevnika na dan DH je prišlo v vsakoletno navado (vseh digitalnohumanističnih blogarjev je 320) in poročanje o njem na Slovlitu prav tako (2010, 2012).

 

Manifest digitalne humanistike

29. 1. 2009 sem, »ker v digitalno humanistiko sodi tudi Slovlit«, objavil manifest digitalne humanistike, kakor sem ga prevedel s povezave na seminarski blog Univerze v Kaliforniji; manifesta tam ni več, neko poznejše besedilo z enakim naslovom pa ima drugačno vsebino, tako da je slovenski prevod po spletu okoliščin edino pričevanje o spreminjajočem se opisu nove discipline:

1. digitalna humanistika je skupek raziskovalnih praks, ki jim tisk ni več ekskluzivni ali normativni medij za produciranje in objavljanje spoznanj,

2. spočetka je bila usmerjena v analizo tiska, zdaj vedno bolj tudi v analizo digitalnih medijev,

3. v prvi fazi je izhajala iz kvantitativne analize velikih podatkovnih zbirk, za naprej jo zanimajo tudi kvalitativne in interpretativne metode,

4. interdisciplinarnost ji pomaga spremeniti izraz in metode znanstvenega dela,

5. njeno geslo so prosto dostopni viri,

6. utopična je tudi z zahtevami po nefiksiranem, nedokončanem, neumestljivem … znanju,

7. zavzema se za kreativno spodkopavanje tradicionalne avtorske zakonodaje (copyrighta),

8. kopijo ceni bolj kot original, v skladu z etimološkim pomenom besede copia ‘obilje’, ‘blagostanje’,

9. zahteva skupinsko delo, kolaboracijo in sprejemanje nerutinskih, tveganih odločitev,

10. digitalnemu humanistu je zelo mar za publiko, zato skuša svojo znanost napraviti veselo in zabavno ter prestopa meje svoje akademske inštitucije,

11. cilj ni končni izdelek, ampak proces izdelovanja sam,

12. obvladuje jo wikinomika: množična produkcija, množično avtorstvo, množično uredništvo,

13. ne gre ji za novo občo kulturo niti za množico privatnih diskurzov, ampak za povezovanje individualnih izraznih in kulturnih praks,

14. briše razliko med učiteljem in učencem,

15. nastopa proti tradicionalni humanistiki, ki jo drobijo (balkanizirajo) nacije, jeziki in metode,

16. predlaga novo organizacijo humanističnih panog:

– oddelki za književnost naj postanejo oddelki za študije tiska (tekstologija, konstrukcija avtorstva, jezikovne forme, zgodovina knjige in tiska, odnos med tiskom in digitalnimi mediji …)

– oddelek za analize diskurza

– oddelek za primerjalne medijske (avdio-vizualne, taktilne, virtualne (immersive) študije)

– oddelek za digitalno kulturno kartografiranje

– oddelek za kulturno analitiko (ki uvaja kvantitativno analitično metodologijo na velikih zbirkah kulturoloških podatkov)

 

Naslednje leto (4. 7. 2010) sem neuspešno pozival k prevodu še enega manifesta digitalne humanistike. Na Slovlitu smo brali še o razpisu doktoratov iz DH v Angliji (29. 11. 2009) in o novih številkah revije Digital Humanities Quarterly na temo digitalnih besedilnih raziskav (2. 12. 2009, 22. 11. 2011). Wikipedija, metafora novih razmerij moči v humanistiki, se je pojavila v intervjuju z digitalno humanistko Julio Flanders 24. 8. 2010 in se je zdela vredna takojšnjega prevoda:

Pred kratkim sem se pogovarjala s človekom, ki je bil zelo zaskrbljen zaradi Wikipedije. Označil jo je za veliko intelektualno grožnjo, kot vir, ki mu ni mogoče zaupati, ker ne vemo, kdo je napisal članek in koliko od prebranega je resnično. To me je šokiralo kot eklatanten primer ideje, da moramo vedeti, katere reči so resnične, da bi vedeli, ali si jih je treba zapomniti ali ne, in simptomatičen za presojo uspešnosti oz. neuspešnosti našega izobraževalnega sistema. Kar Wikipedija ponuja novi generaciji bralcev, je priložnost samostojne presoje, ali so zapisane trditve resnične. Presoje na osnovi svojega branja več različnih virov in ponotranjenja več različnih perspektiv. Brez tega kritičnega pogleda tudi najboljši in stokrat potrjeni vir ne bi smel biti vir, ki bi mu brezpogojno zaupali. Slepo zaupanje v resnična dejstva je po mojem slabše od kritične izpostavljenosti desetim napačnim faktom.

 

Leta 2011 je Slovlit objavljal povezave na univerzitetna predavanja iz DH (15. 9. 2011), vabil na bližnje konference na teme DH (6. 10. 2011), poročal o premajhni udeležbi humanistov v debati o prihodnjem znanstvenem komuniciranju, ki gre skozi radikalne spremembe, in priporočal povezovanje z digitalno ozaveščenimi bibliotekarji. S pojavom repozitorijev, v katerih so sveže disertacije takoj na voljo, je npr. ugasnila potreba po monografiji, ki je bila do zdaj v humanistiki dokaz agilnosti mladega znanstvenika (23. 10. 2011).

 

2012 je DH ena izmed Slovlitovih osrednjih tem. Kolegi na zahodu so prispevali prvi statistični pregled razprostranjenosti DH po svetu (21. 1. 2012) in bili deležni kritike, ker so zanemarili DH v neangleško govorečem svetu. Univerza v Leipzigu je vabila na poletno šolo DH (25. 5.), poročal sem o angleški knjižici o digitalni humanistiki, ki so jo sestavili študentje sami (31. 8.); podobno si predstavljam tudi udeležbo študentov pri slovenističnih publicističnih načrtih. Veteran DH Matt Kirschenbaum se je spraševal, kaj naj počne DH na oddelkih za anglistiko (30. 10.), nekdo v Los Angeles Review of Books se je strastno razburil čez DH, češ da leposlovje ni isto kot podatki (31. 10.), izšla je tematska številka revije Culture machine, s članki o novem konceptu avtorstva v digitalni dobi, estetiki kode, sodelovalnih medijih itd. (21. 11.), nekje se je pojavilo opozorilo na odlično revijo Computer and humanities. Z veseljem (in z zavistjo) sem poročal o beograjskem Centru za digitalne humanističke nauke, ki vodi projekt Transpoetika, leksikografsko in publicistično platformo za srbski jezik (27. 11.). Trdim, da je bila slovenska jezikoslovna in literarnovedna javnost o dilemah in dosežkih svetovne DH dobro obveščena.

 

Obstajajo še drugi slovenski digitalni humanisti, poleg tistih, ki jih je razkrila bibliografija? Iz 2000 članov obsežnega adresarja diskusijskega foruma Humanist sem napaberkoval peščico posameznikov z našega konca (prav mogoče je, da sem koga izpustil): bibliotekar iz NUK-a Veselin Mišković, antropologinja Irena Šumi z Inštituta za narodna vprašanja, študentka na univerzi v Alberti, Kanada, Mihaela Ilovan, pravnik in filozof Boštjan Zupančič, sociolog in literarni zgodovinar Igor Kramberger, literarni komparativist z Univerze v Novi Gorici Aleš Vaupotič in slovenist Miran Hladnik; v forumskih debatah smo po mojem spominu sodelovali le zadnji trije.

 

Digitalna humanistika in literarna veda

Sam nisem hudo zaslužen za vkoreninjenje termina DH pri nas. Literarne zgodovine sem se šel tako, kot to načrtuje DH, vendar sem metodo imenoval drugače: empirična ali preštevalna (kvantitativna) literarna zgodovina. V članku Evropa in Amerika pa slovenska literarna veda leta 1995, ki govori o potrebi po prenovitvi tradicionalne humanistike z uporabo računalnikov, sem se skliceval na članek Petra Denleyja The computer revolution and »redefining the Humanities« iz knjige Davida S. Mialla Humanities and the Computer (1990) in na zbornik, ki ga je izdal IJS, Računalniška obdelava jezikovnih podatkov (1985). V članku Količinske in empirične analize v literarni vedi (1995) sem pisal o ustanavljanju humanističnih računalniških centrov po svetu in iz tematske številke revije Poetics, ki sta jo uredila Rolf A. Zwaan in Dietrich Meutsch 1990 (revija mi je bila zgled digitalnohumanistične prakse), uporabil izraza literarno in jezikoslovno računalništvo. O uporabi podatkovnih zbirk sem pisal še v člankih Elektronski literarnovedni viri in računalniško pisanje (1995) in Kako je ime metodi (2001).

 

Tabele v literarni vedi (vir: Praktični spisovnik)

DH-teme sem začel ponujati v programu podiplomskega predmeta Metodologija literarne vede, ki je stopil v veljavo s prvim letnikom bolonje 2009/10. Odgovore na vprašanje, kaj je to digitalna humanistika, sem si sposodil iz kurikulov drugih univerz, iz revije Glottometrics in še od kod ter poslušalcem zaupaval nedosežno željo po predmetniku DH, ki bi vseboval interdisciplinarno humanistično znanje iz literature, umetnosti, nacionalne in svetovne zgodovine, eno leto statistike, študij programskega jezika in formatov xml, css, php, html, šolo urejanje videa in slik, označevanja besedil po principih TEI, klasifikacije umetnostnih objektov ter zgodovino DH. Leta 2009 sem na portal Academia.edu med svoje raziskovalne interese vpisal tudi ključno besedo DH. Nedavno sem na Wikiknjigah zastavil knjigo Nova pisarija, nekakšno nadgradnjo starega Praktičnega spisovnika iz leta 2002, in v njej predvidel sveže poglavje Digitalna humanistika.

 

Zgodovina publikacij, ki bi jih danes uvrstili pod nalepko DH, se je začela 1977 s konkordančnim Slovarjem Prešernovega pesniškega jezika nemškega slavista Petra Scherberja, tako rekoč vzporedno z objavo Index Thomisticus jezuita Roberta Buse, ki velja za začetnika DH. Literarnozgodovinska podjetja so sledila jezikoslovnim zgledom (Denis Poniž, Numerične estetike in slovenska literarna znanost, 1982; Jure Zupan, Lahko računalnik prebira pesnike in ugotavlja njihov slog?, 1994). Sam sem uporabil računalniško podatkovno zbirko za pripravo grafikonov, ki so ilustrirali razmerje med dolžino in vrstnimi imeni za pripovedno prozo (Povest, 1991), in za žanrske analize v knjigi Slovenska kmečka povest (1990). Brez podatkovne zbirke ne bi bilo tudi knjige Slovenski zgodovinski roman (2009). Aktualni literarnozgodovinski projekt te vrste je popis vsega slovenskega digitaliziranega leposlovja Slovensko leposlovje na spletu (2010).

 

Na podatkovnih zbirkah temeljijo slovenistične literarnovedne disertacije zadnjih deset let in več (Aleksander Bjelčevič, Dejan Kos, Alenka Žbogar, Mateja Pezdirc Bartol, Marijan Dović, Urška Perenič, Aleksandra Bizjak, Robert Jereb, Zoran Božič), kar je Marko Juvan pogumno označil kot zametek ljubljanske empirične literarnovedne šole. Posamezne objavljene razprave so razločno v domeni DH, čeprav jih bibliografija ni opremila z ustreznim deskriptorjem, npr. o atribuciji avtorstva (Marijan Dović, Marko Limbek). Cobiss, prvi večji slovenski humanistični projekt, ki temelji na podatkovni zbirki, spada v bibliografijo, besedilni korpusi (Nova beseda, Gigafida) in digitalizirani slovarji (npr. SSKJ) in jezikovni priročnik s klikljivimi zvočnimi klipi Slovene for Travelers v jezikoslovje, Slovenski biografski leksikon (SBL) pa v biografiko. Register nepremične kulturne dediščine spada v muzealistiko, spletni interaktivni atlas Slovenije Geopedija pa v geografijo. Seveda, tudi Sicris, informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti na Slovenskem, ki iz raziskovalčevih objav do dveh decimalk natančno izračuna njegov rang med kolegi, spada v DH, v njen bibliografski del. Najperspektivnejši segment DH se zdi korpusno jezikoslovje, ki bi zaslužilo samostojno predstavitev.

 

Obdobju podatkovnih zbirk je sledila digitalizacija vsebin. Leposlovje se je začelo zbirati na spletišču Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, danes je prav gotovo na prvem mestu Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), ki vsebuje tudi slikovno gradivo, zanemarljiv pa ni tudi študentski projekt Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru. V Elektronskih znanstvenokritičnih izdajah slovenskega slovstva na ZRC SAZU so teksti označeni po smernicah konzorcija TEI, na Videolectures se krepi zbirka posnetih predavanj.

 

Tretja faza v razvoju slovenske DH nosi komplicirano ime distribuirana kooperativna omrežna produkcija znanja, gre pa preprosto za neposredno spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov: pisanje gesel v Wikipedijo (gl. portal Literatura), geolociranje literarnih in drugih kulturnih faktov na Geopediji (npr. sloja Rojstni kraji slovenskih literatov in Literarni spomeniki), sestavljanje priročnikov za Wikiknjige in organizacijo fakultetnih seminarjev in raziskovalnih projektov na Wikiverzi. Na Wikipediji smo od akademskih humanistov najbolj zavzeti slovenistični literarni zgodovinarji, svoje projekte pa imajo še zgodovinarji, bibliotekarji, teologi, psihologi idr. V slovenističnem seminarju je mdr. nastalo geslo Digitalna humanistika, ki ga pozna samo še osem jezikov na Wikipediji; vabim k njegovi dopolnitvi.

 

Naslednja faza

Miran Hladnik: Slovenski zgodovinski roman

Kot naslednjo fazo širjenja vpliva DH v literarni vedi si predstavljam javno dostopnost laikom prijaznih orodij za analizo besedil in besedilnih korpusov in njihovo rutinsko uporabo. Za jezikoslovno rabo so to konkordančnik, črkovalnik, prevajalnik in sintetizator govora, za literarno vedo pa program za določanje žanrov, motivov, tem in avtorstva, za pomoč pri lociranju dogajališč, statistična orodja in programi za prezentacijo konstelacij oseb in dogajalnih shem. Humanistične znanstvene objave (s področja literarne vede npr. Slavistična revija) se počasi selijo v digitalno okolje, kot je PKP (Public Knowledge Project), kjer je predviden prostor za revije (Open Journal System), za konference in za knjige in kjer se utrjuje zavest o nuji proste dostopnosti vsega človeškega znanja.

 

Naj opozorim na največjo nevarnost, ki preti zarisani digitalnohumanistični utopiji, to je restriktivna avtorska zakonodaja, ki agresivno zaustavlja zastonjsko objavljanje informacij in prost ter enostaven dostop do njih. Urad informacijskega pooblaščenca s ščitenjem posameznikove zasebnosti v škodo kar najbolje obveščenega in zato kompetentnega in odgovornega državljana ter na račun javnega dobra spodjeda javne informacijske servise in s tem spodkopava socialno državo in informacijsko družbo. Še bolj žalostno je, da se pismouki, ki sistematično brišejo cele skladovnice javno dostopnih slikovnih in drugih informacij, sklicujoč se na najbolj zadrte interpretacije nedomišljene in digitalnemu svetu popolnoma neustrezne avtorske zakonodaje, pojavljajo celo na sami Wikipediji, tj. v prostoru, ki mu pripisujem vlogo nove civilizacijske paradigme. Toda: ker nam ni do zatona civilizacije, se ne bomo vdali!

Refleksija 3. 12. 2012

Kaj je to digitalna humanistika: kratek in oseben uvod

Pred računalnikom se včasih še zmeraj počutim kot star ata. Star ata, ki se prekleto znajde (recimo kot tale stara mamca), ampak v primerjavi s tem, česa je stroj sposoben, star ata. Še vedno pod trideset, a sem živel otroštvo brez računalnika. Nikoli nisem posedoval komodorčka, imel sem lego kocke, fuzbal žogo, tv, ko ga nista gledala starša, in knjižnico v oddaljenosti dobrega pljunka. Tako sem preskočil vso tisto romantično, pa tudi precej semantično obdobje računalnika in prešel neposredno na okna, brskalnike in davnlovdanje.

 

Morda sem tudi zato nekoliko pozneje spoznal, da je računalnik več kot le shramba podatkov in multipredvajalnik. Pravzaprav je bilo to treba prej kot ugotoviti uzavestiti. Raba osebnega računalnika je tako raznolika in kompleksna, da tega sploh ne znamo spraviti v besede. Tako smo odvisni od njegove uporabe in v tako različnih oblikah se pojavlja dandanes, da ga niti opazimo ne – je okolje, ki nas zmeraj obdaja in ki mu ne pripisujemo nobenih zaslug za svoje življenje in delo.

 

 

Zemljevid spleta 1 (vir: xkcd.com)

Ko sem najprej trčil ob izraz digitalna humanistika, sem pomislil na to, da so se okrog tega zbrali ljudje, ki so vzeli to uzaveščanje nekoliko preresno. Pospravil sem ga nekam ob take fraze, kot so mreženje, človeški viri, medkulturni dialog … Kot v večini postmodernega mišljenja naj bi šlo torej zgolj za preimenovanje oziroma poimenovanje očitnosti, ki jih počnemo, tako se vsaj zdi, od vedno in vsi, le da večina ne čuti nobene nuje, da bi iz tega delala posebno metodo ali razpoloženje ali religijo. Mislil sem si že, da spadajo sem kvantitativne raziskave literarnih besedil, ki jih je na Oddelku za slovenistiko začel in razvijal prof. Miran Hladnik (čigar članek o digitalni humanistiki pri nas objavljamo naslednji teden), kar se mi je vedno zdelo izredno zanimivo, toda nisem verjel, da potrebuje taka disciplina širši pomenski okvir. Dokler nisem vedno znova naletel na konservativnost in samozadovoljnost humanistike in humanistov. In spoznal, da je na spletu toliko neumnosti, ker s(m)o pametni ljudje pogosto preveč dolgočasni.

 

Najprej: Kratka zgodovina digitalne humanistike

Če se omejimo samo na kvantitativne pristope v študijah stilistike in avtorstva, bomo pogledali globoko v devetnajsto stoletje, ko so se s štetjem besed lotevali Biblije in Shakespeara. A za začetek digitalne humanistike navadno velja letnica 1949. Takrat je namreč Italijan, jezuit, oče Roberto Busa (1913–2011) za pomoč pri sestavljanju indeksa besed iz del Tomaža Akvinskega in nekaterih sorodnih avtorjev zaprosil Thomasa J. Watsona, ustanovitelja in šefa IBM … Dva računalniška programa (prvi je deloval še s preluknjanimi karticami), 11 milijonov slovarskih besed in 3 desetletja kasneje je v sedemdesetih nazadnje izšlo 56 knjig, t. i. Index Thomisticus, ki ga danes s precej manj teže in podrtih dreves najdemo kar na spletu. To je bilo torej rojstvo in istočasno že evolucija humanističnega računalništva oziroma humanistične informatike ali kakorkoli bi pač prevedli angleški izraz humanities computing. Od srede šestdesetih in v sedemdesetih so pričeli prirejati prve mednarodne konference o rabi računalnikov v humanistiki, najprej pri raziskavah v literarni vedi in jezikoslovju – slednje danes poznamo kot posebno disciplino, imenovano korpusno jezikoslovje (npr. slovenski Gigafida ali Gos); razvijati posebne programe, ustanavljati prve specializirane revije in raziskovalne centre in organizirati prve arhive elektronskih besedil – danes to imenujemo digitalne knjižnice. Svoj dokončni razmah pa je digitalna humanistika, kot sta vso to dogajanje nazadnje poimenovala John Unsworth in Ray Siemens, urednika Uvoda v digitalno humanistiko (2001), ali ljubkovalno DH, doživela s tehnološkim napredovanjem oziroma z razvojem osebnega računalnika in svetovnega spleta, ki je primarno okolje vsega digitalnega.

 

No, torej? Kaj je digitalna humanistika?

Obstaja ogromno definicij digitalne humanistike, tudi tako širokih, da zajamejo skoraj vse humanistično početje v 21. stoletju. Najbolj natančen in preprost opis do sedaj sem našel v članku Marka Sampla: »Bistvo digitalne humanistike ni produkcija védenja. Ampak reprodukcija védenja. Prednosti digitalnega niso v tem, da nam s pomočjo digitalnih orodij ali novih metodologij, ki so njihova posledica, omogoča zastavljati nova vprašanja. Prednosti so v načinu, kako digitalno preoblikuje prikazovanje, izmenjavo védenja in diskurz o védenju.« Pogosto sicer pod DH uvrščajo vede, katerih predmet preučevanja je človek v digitalnem okolju, kar pa je bolj nekakšna metadisciplina DH. DH je skratka humanistika, katere nujni pogoj je digitalno okolje in katerega primarni fokus je informacija, podatek oziroma data – to, s čimer (lahko) operirajo računalniški programi. Ni toliko posebna metodologija ali oddelek humanistike kot filozofija oziroma način dela.

 

Zemljevid spleta 2 (vir: xkcd.com)

Biti digitalni humanist primarno pomeni računalniško analizo in prikaz korpusa nekih humanističnih podatkov (primarno ponavljajočih se elementov v korpusu, npr. statistična analiza stavčnih struktur, fraz ali besed v literarnih besedilih; pa vizualni prikaz medbesedilnosti, prostora in časa, razmerij med literarnimi osebami itd.), kar pomeni, da je DH posebej pripravna za obdelavo velikih količin podatkov (podatkovno rudarjenje) in za pedagoške namene. Toda za DH sta enako pomembna javni in brezplačni dostop do tako ustvarjenega znanja in posledično sodelovanje in povezovanje znanja. Zato z DH pogosto povezujemo pojme, kot je »množganje« (angl. crowdsourcing), projekte, kakršni so razna gibanja za prosti dostop ali recimo skupinske platforme Wikipedija in Videolectures, digitalne arhive, kakršna sta dLib ali Europeana ipd. Jasno je torej, da je primarno (realno) okolje DH univerza, toda implicitna možnost in težnja DH je izgradnja razsvetljenske globalne Univerze (povsem brez šolnin). Zato digitalne humaniste pogosto srečujemo na blogih in v tujini množično na twitterju; zaradi svoje interdisciplinarnosti in včasih zahtevnega programskega dela pa jih je včasih težko ločiti od naravoslovcev ali umetnikov – in nekateri kot posebno polje DH vanjo vključujejo tudi nekatere tokove računalniške umetnosti (čekirajte npr. tole, preprosto, a simpatično).

 

Bradati profesorji s srajcami, zataknjenimi v hlače, ki se raje držijo katedra in krede, zato ob omembi svojih kolegov, ki se igrajo z računalniki, pogosto ravnodušno zamahnejo z roko, saj jih imajo za neresne in klovne. A same raziskave digitalnih humanistov so pogosto tarča resnih napadov; češ da je DH zgolj kupčkanje, hordanje podatkov, ki jim raziskovalci tako odvzemajo zgodovinski, ideološki in drugi kontekst. Digi-humanisti nasprotno vidijo resnico o DH v zrcalu: prvi del raziskovanja v digitalni humanistiki je resda kvalitativen; iskanje, razvrščanje in obdelava podatkov, toda temu (še vedno) nujno sledi drugi del, ki je »kvalitativen, interpretativen, eksperimentalen, emocionalen, v svojem bistvu ustvarjalen. Digitalna orodja vpreže v službo Humanistike in njenih imanentnih metodoloških prednosti: pozornosti na kompleksnost, specifičnost medija, zgodovinski kontekst, kritiko in interpretacijo« (Digital Humanities Manifesto).

 

Hm … Hm?

Ni lahko pisati o DH, ker prava podoba DH ni pisna ali linearna. Zato vam spodaj ponujam povezave do nekaterih DH projektov in drugih strani, povezanih z DH, tako da si lahko svoje mnenje ustvarite sami. Več o digitalni humanistiki pri nas in v literarni vedi pa naslednji teden, ko na AirBeletrini, kot že omenjeno, objavljamo prispevek prof. Mirana Hladnika.

 

Koristne povezave:

 

DH projekti:

 

Članek ne bi bil mogoč brez: