V središču življenja in doma Mihe Kovača in Irene Cerar so knjige. Namesto velikega televizorja v sredini dnevne sobe, kar je v sodobnih domovih pogosto, imata profesor založniških študij in avtorica številnih pravljičnih vodnikov kamin, ob katerem bereta. Velik del bivanjskega prostora pa zaseda prav bogata knjižnica.
»Knjižne police nam bolj ali manj konstantno preprečujejo, da bi si kupili omare za obleke. Ko zberemo denar zanje, moramo praviloma naročiti knjižne police, ker se je v tem času nabralo bistveno več knjig kot oblek ali čevljev,« Miha Kovač duhovito ponazori družinsko stalnost kupovanja in branja knjig, in če drži predpostavka, da je v metru približno 40 knjig, potem jih imajo pri njih doma okoli 4500, v domačo knjižnico pa se steka knjižni nabor Irene Cerar, Mihe Kovača, nekaj del iz knjižnice njegovih starih staršev in opus njegove mame, mladinske pisateljice Polonce Kovač. Ob knjigah imata tudi zbirko literarnih skodelic iz različnih koncev sveta.
Čustvena in intelektualna zgodovina
»Zame je domača knjižnica hkrati tudi moja čustvena in intelektualna zgodovina,« pred knjižnimi policami, ki v dnevni sobi do vrha polnijo visoko in široko steno z leposlovnimi deli, pravi Miha Kovač. Ob knjigah, ohranjenih še iz njegovega študentskega obdobja, ob boku z naslovi, ki so se jim pridružili vse do danes, je mogoče, kot pravi sogovornik, rekonstruirati svoj razvoj. »Ko spremljaš, kaj si bral kot študent, vidiš, kako si se kasneje od določenih avtorjev odmaknil in v katere vse smeri te je odneslo.« Zdaj ima na majhni mizi ob fotelju na primer prvo knjigo, ki jo je napisala umetna inteligenca z naslovom The Imperfect in the Disaster. »Ko to bereš, je približno, kot če bi Trubarja dal v Googlov prevajalnik. Popolnoma neprebavljivo.«
Irena Cerar pravi, da si doma brez knjig sploh ne zna predstavljati in da so ji te pomembne v svoji fizični prisotnosti. »Ko pogledam po policah, se mi zdi, kot bi bila obkrožena z ljubimi in domačimi znanci. Digitalnih knjig ne berem, čeprav sem na začetku poskušala z bralniki. Bilo je čisto simpatično, a ugotovila sem, da imam knjigo rada tiskano na papirju, pomembna mi je njena stvarna prisotnost.« K nekaterim leposlovnim delom se vrne večkrat, »v različnih obdobjih, ker me zanima, če jih bom drugače brala, ali pa ker se spomnim občutij in zato vzamem še enkrat isto zdravilo.«
Ob leposlovju, nemalo med temi jih je tudi s posvetili, imajo svoje mesto v dnevni sobi še potopisne knjige in turistični vodniki, v obhodu skozi domačo knjižnico še pokažeta sogovornika. Na vrhu zastekljene omare ob kaminu pa so knjige, ki sta jih pred drugo svetovno vojno kupovala babica in dedek Mihe Kovača, med njimi pa so Cankar, Prešeren, Jurčič in drugi avtorji. »Pod njimi so zbrani moji založniški grehi,« pravi Miha Kovač. Ko je bil pred leti glavni urednik založb DZS, nato pa še Mladinske knjige in Cankarjeve založbe, so delali tudi faksimilne izdaje, med katerimi izstopa Dalmatinova Biblija. To pa še ni vse, kar hranijo za steklom knjižne omare, temveč je v njej tudi redkost – katalog Enciklopedije Jugoslavije iz petdesetih let, ki je po besedah Mihe Kovača do danes ohranjen samo v enem ali dveh izvodih.
V drugem delu hiše je otroška in mladinska knjižnica. To je Irena Cerar sistematično začela oblikovati še pred rojstvom hčerke, ki jo zdaj s svojo izbiro dopolnjuje tudi sama. »Kupovala sem knjige, ki so bile zame pomembne v času odraščanja,« pravi sogovornica. »Tako sem si recimo v antikvariatu kupila prvo izdajo Kovičeve knjige Moj prijatelj Piki Jakob, s črno-belimi ilustracijami Jelke Reichman, ki je strašno burila mojo otroško igro in domišljijo. Živela sem namreč v šoli in sem se neumorno igrala medvedjo šolo.« Knjige je vzljubila prav zaradi šolske knjižničarke, pri kateri je namesto v vrtcu preživljala dneve.
Strokovna knjižnica
V kleti imata Miha Kovač in Irena Cerar svoji delovni knjižnici. Strokovni izbor nekdanjega založnika in urednika, zdaj pa profesorja založniških študij na Filozofski fakulteti in avtorja več raziskav in del o knjigah se vrti okoli založništva, teorij branja, kognitivne znanosti in v zadnjem času umetne inteligence. Veliko ima tudi enciklopedij, filozofskih in socioloških del in knjig, ki analizirajo razpad Jugoslavije. Shranjene ima tudi izvode Mladine in National Geographic Slovenija, ki jih je uredil in tako ima v knjižnici tudi svojo profesionalno zgodovino. Nekaj polic je namenjenih hišni oz. družinski produkciji, tako Kovačevim knjigam kot pravljičnim vodnikom Irene Cerar, ki preko pripovedi raziskuje naravno in kulturo dediščino, s svojimi izdajami pa družine v naravo vabi z zgodbami, zato ne preseneča, da je njena obsežna strokovna knjižnica posvečena pravljicam in pripovedništvu. Med njimi je zbirka Glasovi, ki jo strokovno ureja dr. Marija Stanonik. »To je edina sodobna zbirka ljudskih pripovedi iz vseh slovenskih pokrajin, ki so zapisane v narečju in še živijo med ljudi,« pojasni. Ob teh so še druge knjige z ljudskimi pravljicami, kot na primer Zakladnice ljudskih pripovedi in zbirka Zlata ptica, ki jo je na Mladinski knjigi zasnovala Kristina Brenkova, ter sodobnejše, pod katere se je podpisala Anja Štefan. Shranjene pa ima tudi izvode revije National Geographic Junior, kjer je bila odgovorna urednica vse od leta 2004 in do letos, ko je prenehal izhajati. Ob strokovnih knjižnicah imata v kleti pod stropom tudi »svaštarnico«, kjer so knjige, »za katere ne vem, kam bi jih dal. Danes bom splezal gor, ker je Amazon objavil lestvico najbolj popularnih knjig po njihovem izboru, med katerimi sta dve, ki sem ju prebral, in preveriti moram, če ju še imam,« je takrat, ko smo se pogovarjali o njuni knjižnici, dodal Miha Kovač.
Knjige Miha Kovač in Irena Cerar kupujeta redno in veliko. Profesor založniških študij, vedno ko pride v novo mesto, najprej obišče knjigarno, »da vidim, kako deluje in kaj ljudje tam berejo«. V mestih, v katera se vrača, pa ima nekaj svojih stalnic, najljubša mu je sto petdeset let stara Blackwellova knjigarna v Oxfordu, Waterstones v Londonu in Hugendubel v Frankfurtu. »Problem spletnega nakupovanja knjig, kar počnemo zadnje čase vse intenzivnejše, je ta, da mi taka knjigarna ponuja vedno več reči, ki so podobne mojim dosedanjim nakupom. Zato so zidane knjigarne odlične, ker tam vedno odkriješ kaj novega,« je jasen Miha Kovač.
Branje kot intelektualni upor
Branje leposlovja, kot pravi Irena Cerar, pa je v zadnjem času dobilo čisto novo dimenzijo. »V teh hektičnih časih mi je postalo dragoceno in vitalnega pomena, da včasih samo mirujem in berem. Še posebej uživam v zasebnem branju, iz katerega ne bo v profesionalnem smislu nič nastalo. Všeč mi je, da sem lahko ‘popolnoma nekoristna’. Zame je danes to tudi neke vrste intelektualni upor proti storilnosti in hiperproduktivnosti, ki je okužila tudi ustvarjalce.« Miha Kovač je kot odgovor na čase zaslonskih tehnologij in drugih družbenih okoliščin, ki prečijo pisanje in branje, napisal knjižico 10 razlogov za branje knjig, ki bo izšla prihodnje leto. »Branje knjig je trening za čustvovanje in mišljenje, s tem pa za življenje. Razvijamo empatijo, besedišče in sposobnost osredotočanja,« strne.
Biševo je pomemben otok v slovenski literaturi, saj je navdahnil nekaj najboljših del morskega opusa Mateta Dolenca, med njimi Psa z Atlantide, Ozvezdje Jadran in Morje v času mrka. V približno štirih desetletjih, odkar je Mate Dolenc otok prvič obiskal, se je na Biševu veliko stvari spremenilo. Stalnih prebivalcev je vedno manj, danes vsega trinajst, turistov, ki pridejo na otok za nekaj ur, zato da obiščejo Modro špiljo, pa na tisoče. Otoku ne prinesejo nič, razen razsula.
Pred nekaj leti pa se je otrok Biševo vpletel tudi v življenje slovenskega režiserja Mihe Čelarja. Skupaj z Dolencem sta pozimi 2017/2018 z majhno filmsko ekipo sledila borbi Biševljanov za oživitev otoka in jo v živo predstavila na spletni strani www.iOtok.eu. Spremljalo jo je več kot 132.000 gledalcev iz več kot desetih držav, od tega več kot 45.000 iz Slovenije. Njen razplet in konec prinaša celovečerni dokumentarni film z naslovom iOtok, ki ga bodo na Slovenskem knjižnem sejmu predvajali v petek, 29. novembra, ob 20. uri v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma, obenem pa bodo predstavili novo knjigo Mateta Dolenca z naslovom Kako dolg je čas?, ki prinaša pravljice za otroke in odrasle.
Režiser Miha Čelar. Fotografija: arhiv iOtok
Slišim, da vas je na Biševo pripeljala literatura Mateta Dolenca. Kakšno predstavo o otoku ste dobili iz nje?
Moja predstava o Biševu je bila precej idilična, pravzaprav fantastično-realistična. Kot Matetove knjige. Te so v meni ponovno prebudile občutke, ki sem jih poznal iz svoje mladosti, Mate pa je zanje v svoji literaturi iznašel tudi ime. Kot otrok njegovih knjig nisem bral, življenje majhne otoške skupnosti pa sem poznal iz svoje lastne otoške izkušnje. V sedemdesetih, ko sem se rodil, je imel v Jugoslaviji vsakdo izmed nas na morju svoj košček raja. Nekateri so jadrali, drugi smo hodili na otoke, vsi ostali pa so imeli vsaj svoje priljubljene plaže. Morje takrat ni bilo hrvaško ali slovensko, ampak naše. Mojih prvih deset let smo počitnikovali na kvarnerskem otočku Iloviku. Stanovali smo pri ribiški družini, ki je oddajala sobe. Pero, ribič in gospodar, me je učil metati mreže, jesti manj znane morske ribe in morsko špinačo. Tam sem splaval in se naučil prosto potapljati. Iz starega sončnika sem si naredil prvi podvodni lok, s katerim sem lovil babice, pirke in morske pajke. Tam sem se tudi zaljubil v Perovo najstarejšo hčerko, ki je bila zame seveda prestara, spomini pa so ostali. Tako sem se že v zgodnjem otroštvu okužil z »insulomanijo«. Mate je rekel, da je to nekakšna neustavljiva želja po otoku, te pa naj ne bi čutili otočani, ampak mi, kontinentalci, a otok mora biti majhen, da ga lahko obvladaš, je še dodal.
Zakaj ste začutili, da se morate v zgodbo o propadajoči vaški skupnosti na Biševu z interaktivnim projektom iOtok in filmom vključiti tudi sami?
Pred desetimi leti sem dopolnil štirideset let in se ločil. Ob tem sem si pridelal še abcses v črevesju in prestal devet abdominalnih operacij. Več mesecev sem preživel po bolnišnicah in dve leti v postelji. Takrat mi je prijatelj prinesel nekaj knjig, med njimi tudi Matetova romana Pes iz Atlantide in Morje v času Mrka. Ker nisem mogel početi dosti drugega, sem bral. Matetove knjige so mi dale zagon, da sem se spet postavil na noge. Moj mladostni Ilovik, pomešan z Matetovimi podbobami Biševa, pa se mi je začel pojavljati tudi v sanjah. Tako je otok postal osrednja točka mojega zdravljenja in nekakšen začetek mojega novega življenja po ločitvi. Ko sem se po dveh letih spet vrnil na delo, sem sklenil, da bom posnel dokumentarec o otoku. Leta 2014 sem poiskal Mateta, se mu predstavil in mu povedal, da morava posneti film o Biševu. Novembra istega leta sem se potem tudi prvič sam odpravil na otok.
Kakšna je bila situacija na otoku leta 2017, ko ste se lotili snemanja, in kakšna je danes? Se je kaj premaknilo na bolje?
Z Matetom sva na Biševo prvič odšla decembra 2015. Mate se je tja vrnil po petih letih. Z nama je bila takrat tudi majhna filmska ekipa, s katero sva posnela kratek predstavitveni film o otoku, otočanih in naši nameri. Pot do celovečerca in spletne serije je bila še dolga. Od Biševljanov sva izvedela, da otok pravzaprav umira, država ga pušča vnemar, agresivna turistična industrija, ki v Modro špiljo vsako leto pripelje 140.000 obiskovalcev, pa ga nepopravljivo uničuje. Spoznala sva tudi, da je zima za Biševo vsakič usodna. Takrat namreč starejši otočani vedno znova razmišljajo, da bi otok zapustili. Tako se je porodila ideja, da bi zgodba o Biševu povedala pozimi, želela pa sva tudi najti način, da bi s filmom otoku dejansko pomagala. Ker je bila takrat večina Biševljanov starih že več kot 60 let, turistov, ki poleti hromijo otok, pa so napovedovali vedno več, sva sklenila, da se mudi.
Pisatelj Mate Dolenc. Fotogafija: arhiv iOtok
Kaj ima skupnega 13 ljudi, ki za stalno živi na otoku? Kaj jih drži tam?
Biševo je imelo po drugi svetovni vojni še več kot sto prebivalcev. V sedemdesetih, ko je tja prvič prispel Mate, jih je bilo še nekaj več kot šestdeset. Ko pa smo prišli mi, jih je bilo le še 13. Nekateri izmed Biševljanov so bili na otoku od rojstva, drugi so tja le občasno prihajali in se naposled na otoku upokojili. Trije najmlajši, Lada, Lucijo in Zvonko, so tja prišli, da bi si ustvarili novo življenje. Zvonko je imel ob našem prihodu ob sebi še dekle, Slovenko Petro, ki pa ni dolgo zdržala in se je po letu in pol vrnila v Maribor. Vsak od otočanov je bil na svoj način poseben. Takim na bližnjem otoku Visu rečejo »redukuli« – nekateri izmed njih so s kopnega pobegnili pred zmedo ali tragedijo, ki so jo doživeli v svojem kopenskem življenju. Mate zanje pravi, da jih je na otok »naplavilo«, vsi pa so na Biševu našli svoj mir. Z leti so se spremenili v nekakšne varuhe otoka in Biševo jih je zato hvaležno nagradilo z blago mediteransko toplino in svojo idilično lepoto. Vsak, ki je na otoku preživel nekaj časa, je na koncu našel mir. Geografsko je Biševo z bližnjim Visom zaščiteno pred burjo in ima zato milo mediteransko klimo. Na otoku tako rekoč ni zime. Temperature v februarju enkrat ali dvakrat zdrsnejo malo pod ničlo, drugače pa tam paradižniki rastejo do novembra, krompir pobirajo januarja, marca pa že jejo artičoke. Naša znamenita čebela, kranjska sivka, ki so jo na Biševo zanesli pred več desetletji, na rožmarinu in resju nabira med izključno pozimi.
Kakšen je bil odziv na multimedijski in interaktivni projekt iOtok?
Ideja za multimedijski projekt iOtok (digitalni nadomestek za resnični otok), se je rodila, ko so Biševljani sklenili, da bodo ustanovili mestni odbor. Tako so želeli pridobili tudi zakonsko pravico, da bi lahko zastopali svoj otok. Da bi jim kar najbolj pomagali, sva z Matetom, skupaj s pomočjo širše produkcijske ekipe ter nekaj računalniških genijev iz Kopra in Berlina, zasnovala način, da Biševsko zgodbo javnosti posredujeva »v živo«. Biševo smo tako poustvarili v virtualni obliki in ga za javnost odprli na spletu. Na platformi iOtok.eu smo nato tri zimske mesece vsak teden objavili novo kratko zgodbo, ki je z le majhnim prikazovala življenje in borbo Biševljanov. Pripoved je bila zasnovana interaktivno in dostopna na osebnih računalnikih, tablicah in mobilnih telefonih. Da bi se v zgodbo lahko vključili tudi gledalci, smo zanje pripravili tudi nekaj spremljevalnih Facebook profilov in mobilno aplikacijo obogatene resničnosti iIsland AR APP, s katero so lahko ustvarjali svoje lastne virtualne otoke in jih nato v obliki razglednic skupaj s tekstovnim sporočilom pošiljali na iOtok. V javnosti se je tako hitro izoblikovala skupnost, ki je začela tedensko slediti našim zgodbam. Ko je na primer umrl barba Jere, najstarejši Biševljan, smo iOtok v znak žalovanja obarvali v črno-belo. Le dan po njegovi smrti se je v našem poštnem predalu in na spremljevalnih Facebook profilih znašlo več kot 600 objav in fotografij gledalcev, ki so Jereta srečali na Biševu, z njim izmenjali nekaj besed, posneli selfi ali ga osebno poznali. Njihove zgodbe smo nato objavili na iOtoku in tako je tisti teden nastala dodatna epizoda, ki so jo pravzaprav ustvarili gledalci sami. Na Biševo so potem začeli prihajati novinarji s hrvaških revij in časopisov, nato še televizije in iOtok je imel po treh mesecih že več kot 132.000 sledilcev. Spremljali so nas v več kot v desetih državah po svetu. V Sloveniji smo imeli takrat več kot 42.000 sledilcev. Ker pa smo o Biševu ves čas hoteli posneti tudi dokumentarec, smo na spletu zgodbo razkrili le do zapleta. Razplet in konec smo tako prihranili za celovečerni dokumentarni film.
Kako bi po vašem mnenju lahko otoku pomagali, da bi preživel?
Na žalost smo v vsem tem času spoznali, da prav nihče nima interesa, da bi ohranil biševsko skupnost. Turistična industrija in lokalna politika sta do otoka nastopali skrajno agresivno ali indiferentno. Prva je imela interes maksimirati vse mogoče dobičke, druga pa je posledično upala na nova delovna mesta in si želela političnih zaslug. Otok je bil vsako poletje povsem ohromljen. Vsa tri pristanišča so okupirale turistične ladje in gliserji, tako da otočani niso mogli uporabljati svojih majhnih plovil, da bi z njimi odhajali na dnevni ribolov. Potniška ladjica, ki je vozila z Visa na Biševo, je tja zjutraj pripeljala kopalce in jih zvečer odpeljala domov. Tak režim je onemogočal otočanom, da bi lahko po dnevnih opravkih odhajali na Vis ali kopno ter se zvečer vračali na svoj otok. Zadnji otoški javni prostor, staro biševsko šolo, ki so jo hoteli otočani uporabiti za mestni odbor, jim je na koncu vzela občina. Zanjo so pridobili evropska sredstva, s katerimi jo bodo zdaj spremenili v turistični center za multimedijske prezentacije z zasloni na dotik, tako da ima Biševo danes malo ali nič možnosti, da preživi.
Kdo je vaš projekt finančno podprl?
Ko smo z idejo za multimedijsko zgodbo leta 2015 vstopili na domače in evropske koprodukcijske trge, je postalo jasno, da je naš pristop preveč inovativen in preveč oddaljen od ideje klasičnega filma, da bi nas lahko v celoti financirale domače filmske inštitucije. Projekt je zato najprej romal v svet. Kmalu smo za idejo pridobili še hrvaške in italijanske partnerje, nato je sledila še MEDIA z evropskimi sredstvi ter podpora regionalnega sklada RE-ACT. Potem pa je šlo samo od sebe. Z iOtok-om smo obiskali Švico (i_doc – Vison Du Reel), Češko (East European Forum), Španijo (Docs Barcelona), Francijo (Cross Video Days), Poljsko (Filmteractive) in Nizozemsko IDFA-o, ki velja za najprestižnejši dokumentarni filmski festival v Evropi. Potem ko sta nas finančno podprla še italijanski in hrvaški filmski center, sta potrdila svojo udeležbo še slovenska televizija in Slovenski filmski center.
Je v Jadranskem morju še veliko podobnih »Bišev«?
V Jadranskem morju je 698 otokov, 389 otočkov in 78 t. i grebenov, od katerih jih je stalno naseljenih 48. Takih z manj kot 100 otočani je trinajst, z manj kot 20 pa sedem.
Je Mate Dolenc na Biševu napisal tudi svojo zadnjo knjigo Kako dolg je čas?
Sam sem si želel, da bi Mate v procesu nastajanja filma napisal tudi knjigo, pa je bilo dogodivščin preveč, tako da do knjige žal ni prišlo. Kasneje mi je zaupal, da na Biševu nikoli ni pisal. Tam je vsako poletje preživel tri mesece in lovil ribe. Pisal pa je potem pozimi, v svoji brunarici v Bohinju in nekoč celo v samostanu v Stični. Je pa Mate v tem času pripravil antologijo svojih pravljic za otroke in odrasle, ki med drugim govori tudi o morju, njegovih prebivalcih, otokih, času in minevanju. Meni je posebno ljuba pravljica o tem, kar je Homer zamolčal, namreč zakaj se je Odiseju zmešalo. Tisto s sirenami ne drži … bil je morski pajek.
Knjigo Kako dolg je čas Mateta Dolenca lahko kupite na tej povezavi.
Mitja Čander, literarni komparativist, esejist, pisatelj, scenarist, dramaturg, šahovski mojster in soustanovitelj ter urednik založbe Beletrina, ki je na literarno sceno vstopil v devetdesetih letih, se je podpisal že pod tri esejistične knjige – Zapiski noči (2003), Pokrajine proze (2006) in Kuvertirana poteza (2008) –, ki so bile vse nominirane za Rožančevo nagrado, Slepec pa je njegov romaneskni prvenec. V političnem in avtobiografsko obarvanem romanu kritično in humorno tematizira slepoto na osebni in kolektivni ravni ter preizprašuje moč, družbeno resničnost in vlogo intelektualca.
Kako je dozorela odločitev, da napišete roman?
Pri zadnji esejistični knjigi Kuvertirana poteza, ki je izšla leta 2008, se mi je zdelo, da se začenjam ponavljati, da enako matrico lepim na vsa literarna dela, ki se jih lotevam in da nimam povedati kaj bistveno novega. V tej knjigi sem začel tudi z že bolj avtobiografskim pisanjem, v enem zapisu pa sem se lotil tudi svoje močne slabovidnosti, ki je po medicinski definiciji slepota, saj imam 5-odstotni vid. Razmišljati sem začel, da bi bilo prav, da začnem o tej temi, ki je za marsikoga še vedno tabu, javno govoriti. Temu je nato v okviru Evropske prestolnice kulture (EPK) sledilo obdobje mojega izrazitega družbenega angažmaja. Šel sem v Maribor in vse skupaj je bil velik pretres tako na osebni, družinski kot tudi širši ravni. Šlo je za pomembno izkušnjo, skozi katero se mi je spremenil pogled nase, k slabovidnosti pa se je pritaknila tudi tema mojega večnega aktivizma. Obe sem želel opisati in začel sem z avtobiografskimi zapisi, dokler mi ni Dušan Jovanović rekel, da saj nisem tako zanimiv človek in da tudi nisem kaj takšnega doživel. »O slabovidnosti piši v obliki romana, vpleti politiko, ker je to vedno zanimivo, in dodaj še malo seksa, me je usmeril. Ti samo piši, nič se ne sekiraj,« me je ustvarjalno opogumil.
In začeli ste pisati roman?
Začel sem fabulirati in kljub temu da sem se s knjigami že prej dolgo ukvarjal, sem v tem početju doživel neverjetno svobodo in veselje. Odkril sem, da lahko svoje teme in sebe raziskujem bolj sproščeno ravno skozi fikcijo. Lahko sem se poigral z elementi realnosti in jih prepletal z domišljijo, ne da bi moral sklepati kompromise in razmišljati, kaj si bo ob tem kdorkoli mislil. Lahko sem naredil zelo svobodno interpretacijo sveta, ki je na nek način bolj resnična in odkritosrčna, kot če bi pisal esejistiko ali avtobiografsko prozo.
Kako pa je bilo z dvomi, ki so del ustvarjalnega procesa?
Imel sem strašne dileme. Kljub temu da si teoretik, da ta proces poznaš kot opazovalec, kot urednik in sogovornik novih avtorjev tekom njihovega ustvarjanja, se počutiš, kot da si čisto na začetku. Pleteš neko strukturo, zgodbo, za katero ne veš, ali sploh ima kakšen smisel. Pri esejistiki veš, da nisi napisal ravno kakšne neumnosti, četudi delo morda ne bo najbolj genialno. Nenazadnje se pripneš na neko mrežo pojmov, kategorij in drugega aparata, pri literaturi pa je drugače. Ne veš, ali si oblikoval svet, ki je čudaški in bedast ali pa ta lahko komunicira z drugimi ljudmi in ima objektivno relevantnost. Pri pisanju sem bil zadržan, nikomur nisem dajal sproti za brati in se tudi ne javno hvalil, da pišem, da bi mi ljudje dajali všečke, kakšen frajer sem. Najprej sem želel to razčistiti s sabo in minilo je štiri leta. Ko je nastala prva verzija, jo je prebrala žena Maja. Po prvih treh poglavjih, ki so bila polna pravopisnih napak in bolj okorna, je bila ogorčena. A ko je brala dalje, je videla, da ima vse skupaj nek smisel in odleglo ji je.
Se je, ko ste pisali, odvijalo veliko notranjih dialogov z drugimi avtorji in deli?
Z veliko deli, vendar upam, da to ni prisotno na prvo žogo, saj nisem želel, da bi bil to medbesedilni prijem, ki ga nekdo, ki ne pozna originala, ne bi mogel brati. Nisem želel biti intelektualističen. Sem se pa igral na detajlni ravni, pri posameznih poglavjih. Dialog med generalnim sekretarjem in slepcem v javni palači je beckettovski. Pomembno se mi je zdelo podtakniti tudi mojega ljubega pesnika Konstantinosa Kavafisa. Veliko je detajlov, kjer sem na igriv način vzpostavljal dialog z literaturo, vendar nisem želel, da bi koga kot bralca s tem izključil. Odraščal sem v času postmodernizma, ko je bilo veliko intelektualne nadutosti. »A, ne poznaš,« se je slišalo in ljudje so se lahko pogovarjali samo, kdo se referira na koga in zakaj. To mi je šlo na en način na živce, saj se mi je zdelo do neke mere odtrgano od realnosti, od tega, s čimer naj bi literatura vendarle korespondirala, ali pa je bil to davek mojega časa. Moja generacija se je morala vzpostaviti v konfrontaciji do samega postmodernizma, torej do te izrazite metafikcijske narave literature in literature kot mreže referenc.
Je temu, da ste vstopili v pozicijo začetnika, botrovalo tudi življenjsko obdobje?
Vsekakor, šele okoli 40. leta sem začel svoje zgodbe bolj radikalno razreševati. Okoli slabovidnosti in slepote sem imel ves čas občutek, da imam to racionalno urejeno. Prepričan sem bil, da sem s tem že zelo zgodaj opravil in da v družbi nisem žrtev. Hodil sem v običajno šolo in marsikaj se mi je v življenju dogajalo popolnoma običajno, tako kot drugim ljudem. Svojo oviranost sem relativiziral in si mislil, da me ta usodno ne določa. Če me je kdo vprašal, kaj v zvezi z mojim vidom, sem vse prezentiral na bolj anekdotičen način in kdaj povedal tudi kakšno smešnico. V duhu tega je nekaj ostalo tudi v romanu, kot recimo, da se kdaj rokujem z natakarjem, namesto z ministrom. No, saj potem si daš roko še z ministrom. Ob tem se človek tudi zave, kako sta si minister in natakar pravzaprav zelo podobna. Te menjave so del življenja in te zgodbe sem kdaj tudi pripovedoval, čeprav predvsem tiste simpatične, manj pa tiste, v katerih izpadeš nerodno. So pa vendarle del vsakdana slabovidnosti vprašanja, povezana z gibanjem, komuniciranjem in drugim. Kljub temu fizična oviranost ni le subjektivna okoliščina, temveč do neke mere določa tudi tvojo družbeno pozicijo. Četudi misliš, da si polnokrvni del družbe, je neka osnovna marginalnost vpisana v tvoj kod. Drugo je, kdaj in do katere mere to pride na plan.
So okoliščine, ki oviranost zelo neposredno naslavljajo.
Vedno znova se pojavljajo okoliščine, ki ti dajo vedeti, da si na določeni margini oz. da si v poziciji, iz katere se moraš izkopati in priti do normale. Če ne drugega, recimo na letališče ne moreš sam, ker bi se izgubil ali potreboval preveč časa, da bi prišel od sprejema do letala. V takšnih okoliščinah se soočiš, da si ponovno v poziciji, ko potrebuješ pomoč, kar pa mora vsak premleti pri sebi. Postalo mi je jasno, da moram svojo pozicijo bolj temeljito premisliti in jo manj samo zaslepljujoče razdelati. Enako je bilo z intelektualnim angažiranjem, saj sem vedno verjel, da bom kot pameten kulturnik že nekako shajal s politiko in drugimi interesi. EPK je bil velikanski izziv, ki se je dogajal v zelo kriznih razmerah in tako sem moral tudi to izkušnjo končno postaviti na kocko in se pri štiridesetih letih vprašali, če je vloga kulturnika in intelektualca resnično takšna, kot sem verjel, ali postane s tem, ko vstopi v to tkivo, del odločevalske strukture in na nek način ni samo pozitiven lik, temveč postane tudi objesten in človek moči.
Kako vam je izkušnja EPK spremenila pogled nase?
Pred tem sem bil prepričan, da če imaš neko legitimnost, če ti gre za substanco in imaš pravo idejo, boš konec koncev močnejši od politike in raznoraznih interesov ter boš dosegel svoje. Tako sem bil nenazadnje prepričan tudi pri delovanju v založbi, kjer smo v odnosu do politike lahko vztrajali v neodvisni poziciji, vendar ob tem vseeno našli sredstva, saj delamo pomembne zadeve … Kljub temu pa mi je izkušnja EPK dala misliti, da je politika bistveno širša dimenzija, ki te preplavi in do neke mere nujno tudi potopi v blato, v kateri se kopa tudi sama.
Da o slabovidnosti lahko javno govorite, ste jo morali najbrž najprej pri sebi globoko detabuizirati?
Vsekakor. Najprej sem se moral vprašati, če sem to pripravljen premisliti na novo. Najbolj ključno je bilo, če sem se sebi pripravljen nasmejati, kar sem se včasih težje. Videti sebe – in s tem tudi druge – v bolj komični, predvsem pa relativni luči, se mi je, iskreno, začelo pojavljati šele skozi proces pisanja oz. ob samem začetku romana. Pogledati torej v situacije, ki so zelo travmatične, čeprav je ta v knjigi, ki se dogaja na zavodu za zaposlovanje, naknadno skonstruirana, pa vendar me je nek uradnik nekoč res vprašal, če hodim sam na stranišče. Misliš, da si že dobil karto za normalno življenje v družbi, potem pa te postavijo spet v to drugo pozicijo. S tem sem roman tudi začel, in to poglavje je doživelo največ predelav, ravno zato ker je bila to središčna točka. V smislu vprašanja, če sem pripravljen o situaciji, ki evocira občutek sramu, javno govoriti oz. jo znotraj dela izpostaviti. Ko ugotoviš, da se s tem lahko soočiš in nase v takšnih okoliščinah pogledaš z določene humorne distance, drugo sploh ni več problem.
Ali menite, da živimo v optocentrični družbi, iz katere so slepi in slabovidni v veliki meri izključeni?
V tridesetih in štiridesetih letih se je veliko spremenilo. Odraščal sem v času, ko je bila zavest o drugačnosti bistveno manj prisotna. Ljudje so bili veliko manj ozaveščeni in se vsega bolj bali. Slabovidne otroke so načeloma pošiljali v posebne institucije in v šolah ni bilo nobenega recepta, kako naj se ravna z nekom, kot sem bil jaz, in če starša ne bi vztrajala, da naj hodim v običajno šolo, bi tudi sam končal v posebnem programu. Mama je bila socialna delavka in je vedela, kako stvari potekajo, čeprav v tistem času ni bilo nobene strokovne pomoči. Edino oficir, kot v romanu, je kdaj prišel in težil, a v bistvu je bil on problem in ne rešitev. Je pa res, da so ljudje z neko intuicijo znali pomagati in da se vedno znova pokaže, da lahko imamo neke predpise in akte, a je na koncu vedno najbolj bistvena človeška empatija.
Kako pa je s položajem slabovidnih in slepih v digitalnem svetu?
Digitalna realnost je za slabovidne in slepe po eni strani velika priložnost, saj je dostop do informacij precej lažji. Po drugi strani pa je splet tudi poln ovir, ki jih normalno videča večina ne zaznava. K sreči je zdaj sprejet zakon na podlagi evropske direktive o dostopnosti spletišč javnega sektorja, ki morajo biti v nekaj letih usklajene z mednarodnimi standardi.
So ravni, kjer vas je oviranost omogočala na drug način?
Kot otrok sem zelo hitro vedel, da zaradi svoje fizične oviranosti, povezane z vidom, v športu ne morem uspeti, da ne morem biti zdravnik in početi še nekaj drugih stvari. Moj adut je zato hitro postala pamet. To so najprej odkrili, ko sva z babico koga srečala in sem na hitro naštel vse jugoslovanske predsednike po Titu. »Aha, ta je pameten,« je bil zaključek. Tudi v šoli mi je šlo dobro in začel sem igrati šah. Seveda je bilo ravno to, da sem se izobraževal, da sem uporabljal glavo, zame zagotovo velika priložnost. Objektivno gledano brez tega ne bi mogel biti del marsičesa. Knjige pa so bile del tega in že zelo zgodaj so se mi priljubile, saj gre za resnično demokratičen medij. V leposlovju je zapisana samo osnova, ki jo moraš nato domisliti in izsanjati. Ni objektivne percepcije, že če piše recimo, da je hiša rumena, si vsak od nas predstavlja svoj odtenek … Enako je z dogajanjem. Film in fotografija sta že bolj določena z vidom in je že manj možnosti za enakovredno sodelovanje.
Demokratičnost percepcije v knjigi je bila za vas še posebej pomembna.
Pri knjigi sem hitro ugotovil, da sem lahko enakopraven del družbe. Da lahko berem, si predstavljam, razmišljam in čustvujem o knjigah tako kot ostali, medtem ko je bilo v praksi moje sodelovanje marsikje omejeno. Šele kasneje sem videl, da je knjiga lahko tudi moj profesionalni izziv.
V romanu se ukvarjate tudi s slepoto v družbenem kontekstu, tudi videči nosimo čez oči membrano avtoritet, ideologij, prepričanj …
En vidik slepote je fizična oviranost, ki preraste v osebno zaznamovanost. Druga je psihološka kategorija, ki na simbolni ravni predstavlja našo zaslepljenost. Na neki točki zaradi uspeha, pozicije moči ali preprosto zaradi neke inercije ne vidimo realnosti, izgubimo človečnost, empatijo, odrinemo minljivosti in karkoli, kar relativizira življenje. To je kategorija, ki se tiče vseh nas, poleg te pa je še ena dimenzija, ki sem jo želel opisati, in to je kolektivna raven, kjer gre za določeno vizijo družbe, ki naj bi jo predstavljala politika. V knjigi neprestano govorim o prihodnosti in ta Urad za prihodnost je seveda smešna ideja, a ko sem to že imel napisano, sem v časopisu videl, da je nekdo predlagal, da bi ga ustanovili. Nekdo drug me je resnično povabil na kongres, da bi govoril o prihodnosti. Že Janez Drnovšek je imel pogovore o prihodnosti in Pahor jih ima prav tako. V resnici pa pojma nimamo o prihodnosti, ki je, kot je rekel Robert Musil, popolnoma meglena dežela, kar nam vedno znova dokazuje zgodovina.
Ukvarjamo se s prihodnostjo, a pred nami se razkraja sedanjost.
Ves čas govorimo o prihodnosti, v bistvu pa ne moremo prijeti sedanjosti, ki se razkraja v totalni subjektivizem. Vsak ima mnenje o vsem in družbeni mehanizmi posameznika prepričujejo, kako je unikaten. Če pogledamo samo družbena omrežja, kažejo prav to. Vsak misli, da živi posebno življenje in da ima o vsem tudi unikatna stališča. V resnici pa je prišlo do popolne razpršenosti družbenega tkiva, do osamitve ljudi v svoje kokone, paradoksalno pa ob tem tudi do poenotenja. Vse te pozicije zelo težko artikulirajo družbo kot celoto. Zelo malo je resnih analiz in mehanizmov, ki delujejo v ozadju. Vsi hitro trznemo na afere, škandale, dogodke in senzacije tistega dne, težko pa vidimo strukturo družbe.
Kritična misel je postala rekvizit, zapišete. Postavlja se vprašanje njene realne moči.
Včasih postanem zelo slabe volje, ko vidim, da tudi veliko intelektualcev vidi kritiko kot identitetni pripomoček, da ne rečem celo kot življenjski slog, in so družbeno angažirani, ker je to kul. V resnici pa so pod površjem zelo malomeščansko usmerjeni k vzdrževanju statusa quo. V resnici se ne zavzemajo za premike in zanje tudi ne bi nič tvegali. Gre za salonsko angažiranost, za pametovanje, za to, da bi se kaj resnično spremenilo, pa ne bi nič zastavili.
Se torej ljudje na pozicijah moči jemljejo preveč resno?
Zelo resno, finta je ravno v tem, da ni humorja. Posameznik na poziciji moči druge že vidi kot komične figure in na nek način kreature, a o sebi ima zelo resno mnenje. Redko sem srečal politika, ki se je znal odkrito nasmejati sam sebi. Drugim se je znal, velikokrat celo lucidno. A moč ne pozna humorja in zato je komičnost vedno bila subverzivna, že od srednjeveških karnevalov naprej. Poznamo Bahtinovo teorijo o karnevalizaciji življenja. Humor, smeh, sploh tisti, ki prihaja iz telesa, je za vsako oblast v temelju subverziven, ker spodkopava njeno avtoriteto, popolnost in samoumevnost. Pokaže ravno to, da si lahko minister, lahko pa tudi natakar.
V knjigi se ukvarjate tudi z identiteto intelektualca. Kako postaviti vlogo intelektualca v svet populizma, v čas, v katerem imajo vpliv resničnostne zvezde?
Treba je vztrajati in gojiti svoje otoke, oaze in mreže. Da vsak deluje na svojem področju in da se ob tem povezujemo, kolikor se le da tako znotraj institucij kot tudi neformalnih mrež. Pomembno je, da ustvarjamo zavezništva in da smo manj samozadostni ter zavistni. Zavzeti bo treba občutek skupnostnega. V založništvu je še pred desetimi leti, če je kdo imel težave, to koga spravilo v dobro voljo, bili so zavistni, če je kdo naredil kaj dobrega … Zdaj, ko je panoga v resnih težavah, je tega bistveno manj. Konkurenti te zdaj ob dobrih izdajah tudi pokličejo in čestitajo. Jasno je, da smo vsi na robu, in če bo šlo tako naprej, za nikogar ne bo dobro. Ni samoumevno, da si, kjer si, in tega se bo treba začeti zavedati tudi na drugih področjih.
Najnovejše nacionalna raziskava Knjiga in bralci VI je pokazala, da v Sloveniji upada število visokoizobraženih bralcev, manj pa v primerjavi s preteklostjo knjige tudi kupujemo.
To je zelo žalosten podatek, predvsem kar zadeva izobražence, še ožje intelektualce. Torej, da solidna domača knjižnica izginja kot vrednota, kot prostor svobode duha. Ljudem se zdi, da lahko s sodobnimi pripomočki takoj pridejo do informacij in da se v stvari ni treba poglabljati. Ne da se jim misliti, in to ni nekaj, kar bi bilo povezano s hipnim užitkom, v kar nas današnja družba ves čas sili. Prepričuje nas, naj uživamo, smo srečni in se hitro uresničimo. Misel pa zahteva napor, čas in odmik od sveta. Določeno poplačilo dobiš šele po vloženem trudu, ljudje pa bi bili radi ves čas prisotni v svetu. Upadanje branja gre vzporedno s tem, da bi radi na hitro prišli tudi do vedenja, bližnjic pa seveda ni. Vendar kljub vsemu nisem tako velik pesimist in mislim, da se bodo stvari v nekem delu populacije začele obračati, ker se bodo nasičili evforije nad sedanjostjo in hitrostjo informacij. Začutili bodo potrebo po globljem razmisleku. Marsikdo mi razlaga, da je zvečer namesto gledanja televizije ali brskanja po spletu začel brati, ker ima že dovolj te instant logike.
Tudi za pisanje se je treba odmakniti od sveta, da lahko o njem pišeš.
Zanimivo je, da biti v svetu včasih zahteva odmik od sveta. Ta paradoksalna misel seveda ni moja, niti ni nova in ni iz tega časa. Svet zares uzremo, šele ko se vsaj začasno iz njega umaknemo. Kadar smo vanj popolnoma potopljeni, ne moremo vzpostaviti resničnega razmerja z njim. Za odmik pa mora biti tudi pravi trenutek in imeti moraš voljo. Ko sem pisal, sem po en teden na mesec hodil v majhno hišo na Pohorju. Komu bi se morda zdelo čudaško, kar lahko je, če nimaš cilja, ki ga za preživeti samoto moraš imeti.
Čudaštvo pa je v današnjem času hitrosti lahko tudi privilegij.
Sam sem po vseh teh izkušnjah, EPK-jih in ne vem čem še, vzel to kot največji privilegij. Bolj kot kakršnakoli pozicija moči ali navidezen hipni užitek mi je bilo pomembno to, da imam možnost in čas, da lahko mislim.
Prejšnji mesec je v zbirki Bralno znamenje Cankarjeve založbe izšla knjiga Krčenje dr. Sama Ruglja. Ne čisto po tihem kot večina knjig s tako skromno naklado: napovedana je bila že v založbinem katalogu načrtovanih izidov pa tudi avtor sam nas je nanjo opozoril že pred izidom. Nekatera besedila v Krčenju smo lahko prebrali že v uvodnikih Bukle, kot kolumne na portalu Siol ali članke v tisku, zlasti Delu. Krčenje je pomembna knjiga in bi morala danes kot obvezno branje »viseti« na spletišču ali vsaj socialnem profilu vsakega spodobnega založnika, zadeva namreč vse skupaj in vsakogar posebej. O tem, zakaj se to ni zgodilo, v zaključku, zakaj tako pičla naklada – komaj 400 izvodov –, pa je mogoče razbrati iz knjige same; eden od razlogov utegne biti založbina izkušnja z Založniškimi standardi, ki so izšli v nakladi 100 izvodov več, a so polni dve leti pozneje še vedno na voljo.
Avtorja ni treba posebej predstavljati, poznamo ga vsi, nekateri kot založnika in urednika Bukle, drugi kot avtorja književnih študij in kolumn, tretji kot romanopisca, nekateri morda samo kot tekača, a večina najbrž kot vse našteto. Kot doktor založniških študij in človek, ki ima v nasprotju z večino drugih teoretikov neposredne in dolgotrajne izkušnje z založništvom, je za analizo slovenskega založništva in knjigotrštva tako rekoč poklican. Ta izkušnja veje z vseh strani knjige, kakor tudi zmožnost »branja« in analiziranja vsakomur dostopnih podatkov o tem, kaj se je v zadnjih desetih letih dogajalo v slovenski družbi in kako je to vplivalo na založništvo in posledično na slovensko knjigo.
Razkroj založništva
Kot izhodiščno je avtor izbral leto 2008. To je leto, ko je uradno izbruhnila velika gospodarska kriza, in hkrati leto, ko je slovenska založniška produkcija prvič preskočila številko 6000 – izšlo je 6358 knjig in brošur. Rugelj meni, da bi bilo takrat »relativno lahko sprejeti ukrepe, ki bi vsaj v določeni meri omejili tolikšno upadanje« – misli seveda na zdrs do podobe založniške krajine danes, v letu 2019. Da skokovita rast izdanih knjig ni obetala nič dobrega, je Rugelj, v nasprotju s tistimi, ki so jo razumeli kot razcvet slovenskega založništva, seveda vedel, tako kot večina tistih, ki s(m)o bili v isti godlji. Število naslovov je leto zatem še naraslo, do 6953, potem pa začelo nepomembno upadati, tako da se niti ob številu 5262, kolikor jih je izšlo lani, ne bi smeli posebej vznemirjati, če ne bi pomenilo, da gre padec predvsem na rovaš najkakovostnejših knjig in krčenja programov tradicionalnih modelov založb, pa tudi njihovega umikanja iz panoge.
Rugelj po uvodu »na hitro« prikaže, kako je slovenska knjižna pokrajina videti danes, se zatem povrne na izhodišče, v leto 2008, in se dotakne skorajda vseh vidikov založniške realnosti, od tipov založb in knjigarn do knjižnic, Javne agencije za knjigo, države in zakonov ter njihovih medsebojnih razmerij. V naslednjem poglavju predstavi razvoj ali, bolje povedano, razkroj založništva in njegove razloge, nato pa današnje stanje podrobneje opiše v ključnem in najobsežnejšem poglavju knjige: »Knjižno založništvo danes«.
Komajda zaznavna prodajna pot
A knjižno »pogorišče« danes ni zgolj odraz dogajanja v zadnjem desetletju. Po mojem mnenju prelomno je bilo obdobje pred letom 2004, v katerem korenini tako polucija naslovov v letu 2008 kakor nadaljnja erozija založništva. Pred letom 2004 se je namreč sklenilo še zadnje dejanje plenjenja slovenskega tradicionalnega založništva, ki je po šibitvi zaradi spremenjenih nakupovalnih navad, usihanja prodaje leksike in drugih višjenakladnih knjižnih projektov ter uvedbe učbeniških skladov, ki je udarila po šolskih založnikih in knjigarnah, postalo lahek plen močnejših in zvitejših igralcev. V mislih imam predvsem založbo Obzorja in Cankarjevo založbo, obe delniški družbi in dolgo paradna konja mariborske in ljubljanske založniške ponudbe (Obzorja so leta 2003 končala v stečaju, Cankarjeva založba je bila 1. 9. 2004 pripojena Mladinski knjigi Trgovini, nato izbrisana, oktobra pa pod podobnim imenom ustanovljena kot d. o. o.; odtlej je dodaten žep za subvencije ustanoviteljice Mladinske knjige, saj deluje bolj kot blagovna znamka).
Posledica je bila monopolizacija knjigotrštva, pred katero je očitno položil orožje tudi DZS in postal za slovenske knjižne založbe še komajda zaznavna prodajna pot. Prodaja kakovostnega leposlovja je bila zelo nizka že pred koncem stoletja in lamentacije nad bralci, ki si romane v knjigarnah zgolj ogledujejo, nato pa si jih, če jih že hočejo prebrati, izposodijo v knjižnicah, se zdijo danes že kar arhaične. Za ilustracijo: zbirka Sto romanov (1964) se je začela z 19.000 izvodi, zbirka XX. stoletje (1993) s 3000, Moderni klasiki (2001) pa samo s 500 izvodi. Ko je leta 2003 v zbirki Moderni klasiki izšel roman Madame Antonija Libere, sem, takrat še precej neizkušena, v začudenju nad zelo visoko ceno romana (mislim, da je presegala takratnih 7000 slovenskih tolarjev) in smešno majhno naklado sodelavcu Andreju Blatniku skušala soliti pamet, češ da bi nižja cena vendarle vplivala na prodajo romana kupcem v knjigarnah, dobila jasen odgovor: večina prodanih izvodov bo, ne glede na ceno, tako ali tako končala v knjižnicah. In leto pozneje je (še pomnite?) sledilo »darilo« časopisnih hiš: trg so preplavili romani za manj kot jurja in – mimo knjigarn – v visokih nakladah romali v domače knjižnice hvaležnih bralcev, skupaj s sporočilom, da so lahko »vrhunci« tudi poceni. Seveda so lahko, še posebej če so narejeni »ceneno« in so v njih potacani vsi založniški standardi, kolikor jih je takrat še spoštoval dobršen del klasičnih knjižnih založnikov.
Knjižnice
Če bi začeli ukrepati šele leta 2008, to sploh ne bi bilo »relativno lahko«, ampak presneto težavno, in da bi se lahko vsaj del »zdravega« založniškega jedra ohranil do danes, bi moralo biti ukrepanje zelo trdo, začenši s knjižnicami. Te so z odkupovanjem večjega dela (prodane!) naklade zlasti leposlovja v tistem času že diktirale vsebino in obseg založniških programov, kar je nujno pripeljalo do dolgega repa – za založnika, ki je v tistem času že izgubil trg za nekdaj nosilne knjižne projekte (enciklopedije, slovarji, atlasi, velike monografije, učbeniki), je postalo izhod v sili povečevanje produkcije tistega, kar je bilo pisano na kožo knjižnicam (iz dveh naslovov, prodanih knjižnicam, je bil pač večji izplen kot iz enega) – in formiranja založniških modelov, »specializiranih« posebej zanje. Drznem si zato domnevati, da bi se slovensko založništvo sesulo, tudi če krize ne bi bilo; ta je razkroj kvečjemu pospešila, pri čemer moram pripomniti, da se je po mojih izkušnjah v založništvu odrazila šele leta 2012, po sprejemu Zujfa, ki je mnogo nekdanjih kupcev pognal na cesto in zadrgnil mošnjo javnim institucijam. Še leta 2011 so splošne knjižnice v nakup gradiva investirale več kot 8,5 milijona evrov, leta 2012 je obseg investicij v gradivo padel za približno milijon, zatem se je še zmanjševal in se v naslednjih letih ni več povzpel nad 7 milijonov.
Karte so se torej usodno premešale že pred letom 2008 in »slovensko knjižno založništvo danes«, če ga je sploh še mogoče imenovati »založništvo«, je bolj posledica dogajanja (in mrtvoudnosti odgovorne politike) pred petnajstimi, dvajsetimi leti kot pa krize. Uničujoča je bila tudi vpeljava učbeniških skladov v drugi polovici devetdesetih let, ki je neposredno prizadela šolske založnike in knjigarne, posredno pa tudi vse druge založnike, saj so bile knjigarne ob krčenju pomembnega vira za svoje preživetje in izgubi kupcev, ki so ob nakupu učnih gradiv vendarle prihajali v stik tudi z njihovimi knjigami, s povečevanjem rabatov prisiljene iztisniti več od založnikov, mnoge pa so se kratko malo zaprle. Razlogi krčenja po letu 2008 torej ne tičijo toliko v spreminjanju nakupovalnih navad knjižnih kupcev, temveč v s krizo povezanem varčevanju knjižnic (šolskih in splošnih), v izginjanju še tistih kupcev, ki so bili po naravnem odmrtju nekdaj ključnih založniških projektov še pripravljeni vlagati v založništvo vsaj s kupovanjem cenejših knjig, ter v zapiranju prodajnih mest za knjigo in ukinitvi takrat še kolikor toliko delujočih prodajnih strategij, ki jo je povzročil Zakon o enotni ceni knjige.
Razkroj založb, ki so se nekaj časa nad vodo držale zaradi zmanjševanja stroškov, tako da so odpuščale, nižale honorarje, krčile programe, manjšale naklade, zniževale standarde … (vse to je v knjigi Krčenje zelo dobro opisano), je bil neizbežen. Strani 120–126, na katerih Rugelj opiše stanje slovenskega knjižnega založništva v letu 2018 ter predstavi nekaj založb še tabelarično s številom naslovov, številom zaposlenih in prometom (netočen je podatek o številu naslovov založbe Modrijan: bilo jih je samo 25, ne pa 60; po nesreči se mu je zapisalo Študentska založba namesto Beletrina), so več kot zgovorne, ko ju primerjamo s tistima, ki prikazujeta stanje teh istih založb (kolikor jih je pač preživelo) desetletje prej. Avtor sicer govori o velikih, srednjih in majhnih založbah, a če to »prevedemo« v jezik Zakona o gospodarskih družbah, je MKZ leta 2018 ustrezala le definiciji srednje družbe, majhni družbi sta bili Učila International in Družina, vse preostale pa so bile mikrodružbe; potem pa sledi še cela plejada založb, ki bi jim glede na število zaposlenih lahko rekli, malo v šali, nano- ali pikodružbe, saj delujejo tako rekoč brez zaposlenih. In to je najbolj tragična plat našega založništva, še posebej če pomislimo na tisočerico, ki ji knjige (in založbe) režejo kruh v njenih varnih in rednih zaposlitvah v splošnih knjižnicah.
Spodbujanje bralcev, naj po novo knjigo, ki jo želijo prebrati, vendarle vstopijo v knjigarno (čeprav je v knjižnici na voljo zastonj), povečanje javne podpore knjigi (več sredstev bo samo povečalo število naslovov, ki jih ne bo mogoče prodati), oblikovanje kampanje in večja prisotnost knjige v medijih – vse to je sicer potrebno, vendar je zvonjenje po toči, če se ne bo končno nehalo o knjigi razpravljati kot o sredstvu za preživljanje prostega časa. Kratkočasenje je najmanj pomembna funkcija knjige. Knjiga je predvsem pripomoček za izobraževanje, učenje, študij, urjenje spomina in bralno-pisalnih veščin, pridobivanje znanja, ki ga potrebujemo pri svojem delu, spoznavanje sebe in sveta okrog nas, pridobivanje socialnih veščin, empatije … Vse to pa ne sodi v prostočasno dejavnost, temveč v »delovni čas« posameznika in med osnovna vsakodnevna opravila, kot so tudi umivanje zob, priprava obrokov, gospodinjska dela, sprehajanje psa … Domača knjižnica ni nič manj nujen del bivališča kot kopalnica.
Predlogi za oživitev založništva
Rugelj v zaključku naniza 17 konkretnih predlogov za oživitev slovenskega založništva. Izbral je pravo besedo, »oživitev«, kajti naše založništvo je omrtvičeno, četudi se komu na prvi pogled ne zdi tako. Seveda lahko ukrepi oziroma dejanja, ki jih predlaga avtor, učinkujejo le ob hitri, vsaj deloma hkratni uveljavitvi oziroma v logičnem sosledju. Kako delujejo enostranski ukrepi »na prvo žogo«, lahko preberemo v knjigi, in tudi znižanje davka na knjigo samo po sebi ne bo imelo pomembnejšega učinka, saj je malo verjetno, da bo po letih krčenja vplivalo na cene, še posebej pri založbah, ki so jih, trudeč se ustreči kupcem, že spustile pod prag vzdržnosti. O portalu Bližji knjigi ni vredno izgubljati besed (po nekaj letih »v testni fazi delovanja« bo menda ukinjen), ZECK pa je zrel za takojšnjo ukinitev. Nacionalna kampanja za promocijo branja in kupovanja bi bila seveda dobrodošla, a vidnejšega vpliva ne bo imela – mnogi domači avtorji, ki so v posebni izdaji Bukle, prilogi treh sobotnih časnikov, vabili v knjigarne, so nas potegnili za nos, saj bi se morali po večino njihovih knjig, ki so jih objavili pri založbah brez lastnih knjigarn, odpeljati do Konzorcija (v drugih knjigarnah jih je bilo komajda za vzorec). Kaj ostane? Št. 1, št. 4 in št. 12 (obrvi se naj kar dvigujejo), vse drugo bo sledilo samo od sebe. Kajti prišel je čas za kričanje, in to v zboru.
Sem uvodoma zapisala, da bi morala k branju Krčenja povabiti vsaka spodobna založba? No, če bi malo stisnila zobe, bi mogoče šlo. Agonija, krčenje in kriza so ob izdatni asistenci »teles«, ki so bila ustanovljena zato, da bi skrbela za področje knjige, založnike posadile vsakega v svoj kot, v katerem se bori za golo preživetje, vsake toliko pa najde priložnost, da očrni in spotakne drugega; če kdo zbere toliko poguma, da stopi v javnost, reče bobu bob in nato računa na podporo, ga pričaka hladen tuš: ignoranca, v najboljšem primeru pa kak bravo!, tako se govori! v fejsbukovski maniri. Obiskovalci književnih dogodkov se morajo pretrgati na dvoje, ker jih založbe vabijo na sorodna srečanja ob isti uri istega dne (ste vedeli, da so nekdaj piarovci založb usklajevali dneve in ure književnih dogodkov?); objave maturitetnih tematskih sklopov sprožijo med založniki pravo vojno za avtorske pravice – najkrajšo seveda povleče knjiga; veliki izsiljujejo male (vzemi ali pusti), mali bentijo čez velike, drugega orožja nimajo; ob objavi nominacij za nagrade založbe čestitajo svojim, »drugi« ne obstajajo. Pravi »mali« laboratorij za proučevanje duha slovenskega založništva pa so socialna omrežja: založniki si dajejo duška na svojih zasebnih profilih; pisci, prevajalci, uredniki mižijo (če opaziš »drugega«, se utegne posušiti roka); JAK vloga in nas vabi »všečkajte vsi, ki radi kupujete knjige«. Srčkano. Koliko založb je všečkalo objavo Cankarjeve založbe ob izidu Krčenja? Dve. Nobena je ni delila.
Za te poti imamo toliko poimenovanj. Američani jim pravijo long trails, dolge poti, in Francozi grandes randonnées, vélike ture. Značilen izdelek nemške kovačije besed je Fernwanderwege, daljinske pešpoti, in kot po njenem vzoru so spravili skupaj poimenovanje za evropske long-distance trails, dolgorazdaljne poti. Pri nas jim pravimo transverzale.
Vsaka od transverzal je nekaj čisto svojega. Ena je romarska, druga je bila nekdaj trgovska, tretja je planinska, spet četrta izhaja iz spet četrte pohodniške tradicije. Najbolj priljubljene so izjemno družabne, na kakšni manj znani dolge dni ne srečaš žive duše. Nekatere so od začetka do konca označene, na nekaterih si moraš vsaj na kakšnem odseku utreti stezo kar sam. A ob vseh možnih razlikah imajo te dolge poti nekaj bistvenih skupnih lastnosti. Najbolj očitna je seveda tale: res so dolge. Vsi, ki so kakšno prehodili, se strinjajo, da je ravno v tem njihov smisel. Prava transverzala zahteva vsaj za krepek mesec hoda, raje dva. Le s tem ti lahko da, kar je zate najbolj pomembno. Tako se res naužiješ pustolovščin ali končno vidiš mimo stereotipov o deželi, prek katere se vije tvoja vélika tura. Se postaviš na noge, če se ti je kaj grdo zalomilo, morda celo najdeš svoj par. Se navadiš preproščine življenja na poti in začneš v njej resnično uživati. Takšne reči.
Izmed manj očitnih skupnih lastnosti transverzal je ena najpomembnejših ta, da zbližujejo. V splošnem vse na isti način. Tistega, ki hodi, zlijejo z deželo, prek katere gre pot, z njenimi ljudmi. A zbližujejo tudi na specifične načine. Apalaška s svojimi 3500 kilometri povezuje ameriški jug in sever, ki se še vedno nista spravila z medsebojnimi razlikami. Via Francigena, ki gre iz Canterburyja do Rima, povezuje bregova, na katerih sta stoletja dolgo dve cerkvi. In obratno: neprijetno je, da se tiste dolgorazdaljne poti po Evropi na kakšni njeni zaplati nikakor niso uspele speljati, čeprav naj bi se, neprijetno je, kako celo na vzpostavljenih odsekih marsikje propadajo. S tem namigujejo, da se evropske povezave kje sploh niso vzpostavile, da jih kje jemlje.
Znotraj že tako majhnega evropskega kontinenta je še manjša zaplata sveta, slovenska, in tu smo glede takšnega povezovanja zelo zagnani. Za razliko od drugih malih držav Evrope, izmed katerih ima največja komaj za odstotek svetovnega prebivalstva, se mi namreč precej bolje zavedamo, da smo majhni. Zato marsikdo iz naših krajev zlovoljno prhne, če se katera od drugih zaplatic začne metati po tleh, da bi bila rada spet velika. Majhna zaplata, si mislimo, lahko postane spet velika samo na račun drugih, kot je bila kakšna nekdaj velika na naš račun. Ti časi, kar se nas tiče, so še kako mimo.
In sploh: ker smo s tako razgibanega konca sveta, smo od nekdaj navdušeni nad vsemi mogočimi oblikami razgibavanja. Tako zelo navdušeni, da nam našemu zanemarljivemu številu navkljub kar pogosto uspe biti čisto v vrhu mnogih fizkulturnih panog. Na to smo seveda grozno ponosni in s takšnimi dosežki si naredimo v širnem svetu še malo reklame. Ampak pri našem veselju do razgibavanja je daleč največ vredno tole: ena najbolj priljubljenih oblik fizkulture je na tem koncu sveta takšna, da pri njej ne tekmuješ z nikomer, razen morda s samim sabo. Tudi zato te lahko najrazličnejši tipi pohodništva tako lepo povežejo z drugimi ljudmi in njihovimi deželami.
Tako ni čudno, da z veseljem pograbimo vsako mednarodno pobudo za vzpostavitev kakšne transverzale. Že desetletja, preden smo bili uradno del Evrope, smo sodelovali pri tistih evropskih dolgorazdaljnih poteh. Po osamosvojitvi leta 1991, ko nismo več imeli oblasti, ki je bila proti vsem romarskim rečem, smo prek svoje zaplate brž spet vzpostavili kar nekaj variant Camina, da so se vključile v njegovo evropsko mrežo. V zadnjem času smo se pridružili tudi kakšnemu bolj gorniškemu mednarodnemu projektu, recimo Via Alpina, katerega najdaljša pot napravi okoli 2400 kilometrov po osnovni krivini Alp od Monaka do Trsta. In delali smo še na kakšnem planinskem projektu, ki nikakor noče zares zaživeti. Tak je Via Dinarica, katere vodilna trasa naj bi šla po najpomembnejših grebenih in vrhovih Dinaridov od Slovenije do Albanije in bi morala iti še dlje.
Glede takšnega povezovanja se torej o nas ne more reči drugega, kot da smo res prima in super. Konec koncev smo celo za besedilo svoje himne izbrali ravno tisti del Zdravljice, ki govori o mednarodni slogi: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan.« Toda precej manj prima in super nam gre od rok nekaj, o čemer le peščico verzov stran govori taista pesem: »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo.« Vsaj dve stoletji sta očitno minili, odkar so ti ideali zapustili to deželo; Prešeren jih je pogrešal že v prvi polovici 19. stoletja. In videti je, da se ima ta tradicionalni manko namen nadaljevati.
Edinost to zaplato občasno resda obišče, celo s fanfarami. Kot na referendumu leta 1990, ko nas je kar devetdeset odstotkov glasovalo za odcepitev od bratomorno nastrojenih jugoslovanskih republik in s tem za demokracijo in za Evropo. Toda sloga za stalno tu nikakor ne najde domovanja, sploh pa se tem krajem rada ogneta sprava in sreča. Glede slednje se v domačih anketah običajno opredelimo za mlačnih sedem od deset; če se kakšno leto tak indeks dvigne s 7,1 na 7,2, mediji že radostno oznanjajo porast sreče. Podobni so rezultati mednarodnih anket, kjer se med okoli 150 deželami tega sveta umeščamo na medlo 40. do 60. mesto. Tik ob nas so na tej lestvici Uzbekistan in Kosovo, Nikaragva in Tajska, Belorusija in Libija. Ker imajo navedene dežele mnogo večje težave od naših, taka umestitev kaže, da srečo odganjamo od sebe v precejšnji meri sami, s podcenjujočim videnjem svojega dejanskega položaja. In podobno zna biti s spravo. Naša kolektivna bipolarna motnja je vendar stara že toliko, da bi morala biti davno pod rušo. Neredkim se zato rada utrne misel, da imamo ubogo revo priklopljeno na aparate v nekih izrazito neprijetnih globinah svoje kolektivne psihe. A najsi je spor med našima poloma dejansko živ ali ga umetno vzdržujemo, nikakor ne znamo vzpostaviti sprave med njima in lahko koristi samo kakšnim ozkim in še manj prijetnim interesnim skupinam.
Predlog trase Slovenske planinske transverzale.
Kdo bi tako menil, da bi nam zelo prav prišla kakšna domača pot, ki bi bila čisto prava transverzala. Taka pot po dveh mesecih prvoosebnega, fizičnega stika s svojo zaplato in ljudmi pač vsakega poveže z njo in z njimi. Po izkušnjah tudi ne gre drugače, kot da te takšen pohod navda s srečo in ta po njegovem koncu nikakor ne poide. Brez dvoma iz tebe izbriše odvečno nagnjenje k sporom.
Tako ne preseneča, da je bila prav takšna pot po rodni grudi predlagana že leta 1951; iz sicer zelo skicoznega predloga zanjo je dovolj razvidno, da bi slehernik zanjo potreboval ravno kakšna dva meseca. Predlagana slovenska transverzala naj bi bila nadalje planinska, torej bi črpala iz morda najlepše tradicije pohodništva v teh krajih. Bila bi tudi nekaj čisto posebnega, kajti ni druge prave dolge poti, ki bi bila krožna. Kot takšna bi bila združevalna že po svoji formi in kot takšna bi bila pot brez začetka in brez konca. Kar ima nekaj naravnost metafizičnih implikacij, v katere pa se nerazdružljivo vpenjajo nič manj navdušujoče tostranske posledice. Recimo ta, da bi takšno véliko turo lahko začel na kateri koli njeni točki in v kateri koli smeri, a bi nazadnje, kot po čudežu, spet prispel na svoje izhodišče. Da bi morda, če bi bila pravilno speljana, lahko krenil nanjo z domačega praga in se po opravljenem krogu vrnil na svoj dom, pri čemer bi bil ves čas svojega pohoda v resnici doma.
Nobene od teh in drugih največjih vrednosti predloga se izpričano ni prepoznalo ne takrat ne v sledečih desetletjih. Nikjer ni zabeleženo niti zavedanje, da bi bila prava transverzala in kaj bi to pomenilo. Zakaj bi bila planinska. Tudi glede krožnosti je v kasnejših zapisih najti zgolj nekaj zaznamkov, da bi bila to pot brez začetka in konca, a najmanjšega namiga ni o združevalni funkciji takšne forme ali kakršni koli drugi njeni posledici. Toda vse te vrednosti se je očitno vsaj začutilo, kajti predlog je bil ljudem tako všeč, da so nemudoma navdušeno začeli delati na njem. Sprva je zato Transverzali kazalo sijajno in v komaj dveh letih, do 1953., so jo speljali prek Pohorja in koroških hribov, Kamniških in Karavank ter po Julijcih. A že južno od teh se je začelo zatikati in niti težav s traso od Porezna do Nanosa se nikoli ni dokončno rešilo, čeprav se je ta relativno kratki odsek tja do začetka šestdesetih nekako le speljalo. Od Nanosa dalje, komaj na prvi tretjini kroga, pa se je zagon ustavil.
Tudi zelo šibko izraženi idejni temelji krožne Transverzale so bili gotovo razlog, da se projekta ni vzpostavilo. A na poti mu je gotovo stalo še kaj, in ko sem iskal vire o njegovi preteklosti, sem spoznal gospoda Globoko Grlo. Vsaj po njegovem je bila poglavitna težava oblast, ki smo jo imeli od konca druge svetovne vojne do osamosvojitve. Ta, da nikakor ni hotela dovoliti, da bi se Transverzala od Nanosa nadaljevala čez Kočevsko. Iz mnogih razlogov, a med drugim so tam tista brezna, v njih so bile tiste kosti. Zato naj bi oblast planince nagnala, naj traso z Nanosa speljejo do morja in jo tam končajo. S tem naj bi Transverzala proslavila, da se je ravno takrat končno določil še manjkajoči, problematični del meje z Italijo. Prav zaradi tega se mi je pripoved Globokega Grla o začetkih naše dolge poti zdela verjetna: na koncu je speljana povsem nelogično, gre ravno ob tistem, takrat določenem delu meje, in to po izrazito neplaninskem svetu, konča se v morju. Planinska pot pa taka.
A bolj od dejavnikov, da Transverzala nikdar ni postala prava transverzala, je važno, zakaj bi se jo kot tako moralo vzpostaviti. Poleg navedenih razlogov je še kakšen. Tisti slabi polovici, ki jo imamo, ne gre najbolje. Najbolj priljubljene vélike ture, dolge, romarske, planinske in druge poti od šestdesetih dalje vsako desetletje prehodi dvakrat več ljudi kot v prejšnjem. Na polovični Transverzali je to veljalo samo za sedemdeseta. V osemdesetih in devetdesetih se je ta bistveni kazalec živosti poti komaj kaj povečal, v prvem desetletju tega stoletja je začel drseti navzdol in v drugem je bil njegov zdrs dramatičen: zanimanje za Transverzalo je padlo na nivo sedemdesetih. Pametno bi bilo kaj ukreniti. Včeraj.
In prav z lahkoto bi. Kajti že več kot dvajset let je, odkar smo na Kočevskem in drugod odprli prej zaprta območja, odkar smo odpravili omejitve gibanja. Tudi po tistih koncih so se razrasle označene poti. Celotno krožno traso se že dolgo da prehoditi brez kakršne koli večje težave.
Gregory Bateson je menil, da svet potrebuje radikalno spremembo v načinu razmišljanja o idejah in agregatih idej, ki jim je pravil um. Fotografija: Wikipedija
V enem metalogov[1] knjige Ekologija idej, Mary Catherine Bateson, hči antropologov Gregoryja Batesona in Margaret Mead, vpraša očeta: »Ali je sploh kdo že kdaj meril, koliko kdo ve?” Bateson ji, skozi niz vprašanj in odgovorov med drugim pove, da bi namesto merjenja najbrž morali razmišljati, kako so deli nekega znanja prepleteni med seboj, saj klasična merjenja znanja običajno prezrejo dejstvo, da obstaja več vrst znanja in da obstaja tudi (več vrst) védenja o znanju.
V današnjem svetu znanstveno uspešnost velikokrat merimo (in enačimo) z uspehom, ki ga znanstvenik ima pri diseminaciji svojih znanstvenih del. Če hočemo znanstveniku pripisati uspešnost, potem pričakujemo, da so njena/njegova dela razmeroma dobro znana širši javnosti. Trditev (ki je hkrati napotek) vsebuje podmeno, da bi kvalitetno raziskovalno delo zmeraj moralo biti ‘prevedljivo’ v jezik, ki ga bo širša javnost razumela. Einsteinu recimo pripisujejo misel, ‘če nekaj ne znaš razložiti šestletnemu otroku, tega tudi sam ne razumeš’. Ideje morajo biti tako preproste, da jih celo otroci lahko razumejo. A vendar kognitivna sposobnost, da neko misel razumemo, še ne zagotavlja, da bomo to misel tudi sprejeli in jo vgradili v lasten sistem razmišljanja in obnašanja. Otrok se med odraščanjem uči razumevati svet prek niza izkušenj. V istem procesu pridobi kup miselnih, vedenjskih in kulturnih navlak, ki mu možnosti, da bi svet izkušal in razumel na drugačne načine, za nekaj časa onemogočijo.
Gregory Bateson je bil eden tistih mislecev, ki se je posvečal vprašanjem prav takšnih vedenjskih in kognitivnih dinamik. Zanimale so ga miselne navade. Trdil je, da svet potrebuje popolnoma novo, rekurzivno, ekološko epistemologijo – radikalno spremembo v načinu razmišljanja o idejah in agregatih idej, ki jim je pravil um.
Zaradi svoje izvirnosti in preciznih analiz je med svojimi kolegi – sprva med antropologi, kasneje med psihologi, psihiatri, psihoterapevti, lingvisti, raziskovalci sistemske teorije, aktivisti in pesniki – užival velik ugled.[2] Pa kljub temu njegova nevsakdanja interdisciplinarna razgledanost – raziskovalni interesi niso segali le na polja zoologije, antropologije, filozofije in psihologije ampak je bil velik poznavalec matematike, biologije, genetike, embriologije, ekologije in kibernetike –, intelektualna svobodomiselnost njegovih pisanj nikoli ni dosegla pretiranega uspeha v široki javnosti. Je bil znanstveno (karierno) neuspešen?
Na kaj ciljam?
Tudi sam Gregory Bateson se je zavedal, da ga tako strokovna kot širša javnost s težavo predalčka v obče znane akademske kategorije. O sebi je govoril, kot o znanstvenem »splošnežu«, človeku, čigar navade razmišljanja so nekolike drugačne. Zanimale so ga splošne resnice in pri delu ga je motivirala želja po povečanju univerzalnega temeljnega znanja. Vztrajal je, da do takšnega znanja pridemo lahko le, če hipoteze preverjamo z znanjem, ki se ga pridobi na deduktiven način, izhajajoč iz osnov znanosti in filozofije.
Posvečal se je vprašanjem, kot so: Čemu služijo pogovori? Ali imajo rastline nagone? Zakaj naravo in človekovo kognicijo razumemo ločeno? Kako se izogniti redukcionizmu? Kako razmišljati kulturni kontakt in kolonializem? Kakšen je odnos umetnosti do politike? Kako komunicirajo delfini? Kako ljudje dojemamo resnico? Milino? Ljubezen? Humor? Naključje? Kako se učimo? Kaj prinaša anonimnost? Kakšen je pomen kretenj in tona glasu v komunikaciji? Kako smo ljudje lahko manj destruktivni? Batesona ni zanimalo “Ali je vedenje priučeno ali prirojeno?”, pač pa: “Do katere najvišje logične ravni je učenje učinkovito in do katere ravni ima genetika odločilno ali vsaj delno učinkovito vlogo?”. Kakšna je epistemologija nadzora nad samim seboj? Kako misliti umske navade in paradokse? Navidezna nasprotja med spiritualizmom in evolucionizmom? Idealizmom in materializmom? Kako misliti svet na celosten način?
Odgovori na nekatera omenjenih vprašanj, spisani v obdobju 37 let, so antologizirani v pričujoči knjigi Ekologija uma, ki je prvič izšla leta 1972. Knjiga je primer rigoroznega intelektualnega tour de force, v kateri bralčevo pozornost gibajo tako prečiščena estetika zapisanega kot uvidi polni misticma in ljubezni do življenja. Bateson bralca popelje na zahtevno, krožno (a nikakor tavtološko!), plodno in do pike usmerjeno potovanje/razmišljanje.
Vsa raziskovanja, ki jih je naredil na področjih antropologije, živalske etologije in psihiatrične teorije služijo, kot teoretski okvir za transakcijsko analizo vedenja. Knjigo je zato neke vrste slovnica za preučevanje kognicije in komunikacije o svetu. Slovnica, ki usmerja raziskovalčevo pozornost na načine ravnanja s koncepti in posledično dinamiko, ki jih lahko ustvari konceptualna preohlapnost ali prevelika rigoroznost. Avtor ne veleva, kako bi svet morali misliti niti se pretirano posveča vsebini določenih misli. Bolj ga zanimajo zgradba, razmerja in oblika umskih navad. Po Batesonu so mentalni pojavi (ideje, komunikacija, organizacija, diferenciacija, vzore) snov forme in ne vsebine!
Pri mentalnih pojavih pa nič ni samoumevnega. Nobena misel ni trivialna. Bralci smo ves čas priča radikalni potujitvi in radikalnemu približevanju situacij in konceptov, ki jih avtor opisuje. Makro in mikro perspektiva se venomer izmenjujeta. A tudi to ni povsem ustrezen opis, saj ne gre le za vprašanje merila. Mislec najdeva gradnike svojih misli in znanstvenih preučevanj v vseh procesih. Tudi tako, da ustvarja najbolj nenavadne miselne itinerarije in analogije.
Metodološki koraki, ki prispevajo možnosti, da ljudje zares slišimo drug drugega, da ne zapademo v ‘godljasti’ način razmišljanja in ravnanja in nam omogočijo misliti nove misli in izrekati novo, so po Batesonu naslednji: Potrebno se je pogovarjati, pretresati lastne in tuje ideje; namen teh pogovorov je odkriti ‘pravila’, védenje o situacijah, mislih in o znanju; nikoli ne smemo govoriti ali misliti le predpipravljenih misli/reči; med raziskovanjem moramo vprašanja izbirati previdno; vprašanja si morajo slediti v določenem zaporedju, od splošnih k bolj podrobnim; svoje priročne ideje je potrebno venomer znova razdirati in posamezne dele premešati; težiti moramo k jasnosti idej (idej, ki se med seboj razlikujejo, ne smemo mešati!); če hočemo kombinirati dve različni vrsti idej, jih moramo med seboj množiti, ali pa deliti, nikakor pa seštevati, odštevati ali prištevati. Na ta način bomo dobili ideje nove vrste.
A te korake/napotke nujno zakomplicira dejstvo, da ljudje dogodkovne nize raznolikih situacij razumemo skozi idejo ‘jaza’. Lastnemu ali tujim jazom vseskozi pripisujemo tvornost, sposobnost aktivne vloge pri oblikovanju neke družbene realnosti (ki je v primeru, ko verjamemo, da smo razgledani, po možnosti še opremimo s trditvijo, da je kulturno relativna). Bateson trdi, da raba osebnega zaimka v obči govorici v svoje izreke pritegne um, nato pa z zamejitvijo uma na ljudi in popredmetenjem sveta okoli nas nazadnje popredmetimo še sam um. Ravno to je povsem zavajajoče početje in ravno tu tiči težava zakaj sveta ne moremo misliti na celosten način. ‘Jaz’, kot zapiše, je napačno popredmetenje nekega neustrezno zamejenega dela širšega polja prepletenih procesov.
Zato je potrebno pri vsakem konceptu, ki ga preučujemo, zajeti tudi predpostavke, ki kontekstualizirajo ta koncept. Bateson predlaga (in pokaže), kako s pomočjo kibernetike in sistemske teorije lahko razvijemo novo epistemologijo, ki omogoča drugačno razumevanje uma, jaza, človeških odnosov in moči. V svojih analizah vedno znova ponavlja, da je osnovna filozofska delitev na epistemološka in ontološka vprašanja napačna. Prek vrste primerov pokaže, da za samorazumevanje, razumevanje drugih in sveta ni potrebno preučevanje vedenjskih in komunikacijskih aspektov le drugih ljudi, ampak tudi živali, rastlinstva in računalnikov. Naravi ‘reda’ v svetu/vesolju, kot ga vidi Bateson, se bralci približamo beroč o situacijskem obanašanju Nemcev, Američanov in Angležov, Iatmulov in Bainingov na Novi Gvineji, vinske mušice in prvih raziskovalcev genetske modifikacije, o naravi odnosa med delfini in njihovimi dreserji ali s primeri, ki osvetlijo dinamiko shizofrenika in njegove matere. Knjiga na ta način v polnem pomenu te besede premošča namišljeno vrzel med družboslovnimi, humanističnimi in naravoslovnimi znanostmi.
Sveta potemtakem ni zadovoljivo opisovati le iz lastne perspektive ali iz klasičnega antropološkega gledišča, ampak na način logičnih zakonitosti vedenjskih in miselnih drž ter procesov, ki jih želimo razumeti. Zgodbe kot take in fenomenološkost ga, zdi se, manj intrigirajo. Batesona zanima zgradba in zakonitost izrečenega, narejenega, pokazanega. Zanimata ga red in um. Red, ne kot harmonija, temveč kot počelo, princip, konfiguracija.
Jezik, v katerem je knjiga napisana, je formalen a živ, izrazito imaginativen. Stavki so (ne vedno) enostavni, a ne poenostavljajo. Pozoren je na ritem, igrivost, obliko miselnih zgostitev in pavz – v komunikaciji nasploh in v pričujoči knjigi. Te so v metalogih še kako povedne. Način, kako v metalogih svojo sogovornico, hčer, vpeljuje v neko misel, jo velikodušno posluša in podpira v njenem lastnem raziskovanju, ne zveni pokroviteljsko ampak je učiteljski v najbolj pozitivnem pomenu te besede. Tako bi si sama želela govoriti s svojim sinom.
Tudi kadar premišljuje o jeziku, Batesona ta ne zapelje na ravni vsebine ubesedenega, zgodb in metafor, ampak na ravni strukture odnosov, ki jezik tvorijo. Zanimajo ga truistične propozicije, načini tvorjenja empiričnih generalizacij, kognitivni in komunikacijski nizi, znotraj katerih gnezdijo premise in paradigme, s katerimi mislimo svet. Ta način razmišljanja je nekaj, čemur sam pravi ‘ekologija’ idej/uma, znanost, ki kot organizirana teorija vednosti še ne obstaja. Opisani ‘koraki’[3] k tej ekologiji pa so široko zastavljeni mejniki ali referenčne toče na osnovi katerih definiramo nova znanstvena ozemlja.
(odlomek iz spremne besedi h knjigi Ekologija idej, ki jo je napisala Maja Petrović-Šteger)
Opombe:
[1] Bateson definira metalog kot pogovor o neki nejasni temi. Pogovor bi moral potekati tako, da sodelujoči razpravljajo o problemu, obenem pa je tudi struktura pogovora takšna, da ustreza prav temu problemu.
[2]Skupaj s prvo ženo Margaret Mead, prav tako antropologinjo, sta denimo prva pričela sistematično uporabljati fotografije in filmsko gradivo v svojih etnografskih študijah na Baliju in Novi Gvineji.
[3]Knjiga v izvirniku nosi naslov Koraki k ekologiji uma (Steps to an Ecology of Mind). V slovenščini smo se odločili za krajši naslov.
Knjigo lahko kupite v spletni knjigarni založbe Beletrina, ki jo najdete na tej povezavi.
Edward Snowden je v šestih letih po svojih razkritjih dokumentov, ki so dokazovali, da ameriška varnostna agencija sistematično nadzoruje velik del svetovne populacije, postal nekakšna mitična figura svetovnega spleta, popkulturna referenca, o kateri Hollywood snema filme, ki privablja množice na TED dogodke in se vsake toliko oglasi na Twitterju. Vsaj sam sem dobil občutek, da so tako njegova dejanja in sporočilo precej drzne državljanske nepokorščine izgubili svojo moč: vsi smo si sicer prelepili kamere na svojih prenosnih računalnikih, a se hkrati sprijaznili, da vedno več naših podatkov odteka privatnim korporacijam, ki z njimi služijo; da je predaja zasebnosti predpogoj uporabe nove tehnologije. Zato sem bil precej presenečen, ko sem sredi septembra izvedel, da izide njegov memoar Permenant Record, in precej vesel, ko sem ga prebral. S knjigo mu namreč do neke mere ponovno uspe oživiti občutje nujnosti, ki pritiče velikim političnim problemom – tistim, o katerih piše, pa tudi drugim –, in duh upornosti, s katerim se jih moramo lotiti.
Kako je »shekal« čas za spanje
V uvodu sicer zapiše, da bo poskušal orisati moralno in politično formiranje, ki ga je pripeljalo do njegove odločitve leta 2013, izhajajoče iz ugotovitve, da obstaja pomembna razlika med služenjem vladi ali javnosti in da je sam celo življenje delal predvsem za prvo; da bo pisal o nastajajočem »surveillance capitalism« in regresu demokracije v totalitarizem, a začne mnogo bolj sproščeno: z zabavo za šesti rojstni dan. Oziroma z opisom, kako je »shekal« čas za spanje. Nikoli namreč ni razumel, zakaj mora iti v posteljo takrat, ko mu to zapovejo starši, zato je prvih »okoli 2000 noči svojega življenja izvajal državljansko nepokorščino: jokal, prosjačil, se pogajal,« dokler ni na 2193. noč odkril neposrednega delovanja. Vse ure v hiši je premaknil za nekaj ur nazaj, brezglavo rajal po stanovanju, misleč, da mu nikoli več ne bo treba v posteljo, in kmalu zaspal na preprogi v dnevni sobi. Zjutraj je ugotovil, da se vse hišne ure spet strinjajo s tisto na očetovem zapestju.
To simpatično anekdoto nato uporabi kot izhodišče za pisanje o spletu – malokdo danes, ko se zna večina naprav sama povezati na internet in preveriti mednarodni atomski čas, razmišlja o zmedi, ki bi lahko nastala s prestavljanjem ur, Snowden pa se je rodil v času, ko je svetovni splet šele nastajal in je povezava nanj zahtevala več minut osredotočenega truda. Predvsem pa je bil aktivni soudeleženec pri njegovem razvoju. Njegovo pisanje o njem se tako giblje med povsem stvarno, a dostopno razlago tehnologije, opisi ur, ki jih je kot otrok in mladostnik preživel na njem, idealiziranimi spomini na »najbolj uspešno in zadovoljujočo anarhijo, ki jo je imel priložnost izkusiti« ter kontrastiranjem s sodobnim, lažje dostopnim, a monetiziranim spletom, ki mu vlada nekaj mednarodnih korporacij. Podobna mešanica zaznamuje večino knjige: Snowden spretno in posrečeno preskakuje med svojim življenjem (ki se s tekom knjige sicer vedno bolj odmika); opisi tehnologije – najprej vsakdanje (internet, zgodnji splet, računalniški sistemi …), nato pa vedno bolj specifične, dokler ne začne govoriti o NSI-jinih »top secret« programih; in političnimi premisleki in prepričanji.
September 2001
Tako lahko na eni strani beremo o izdelovanju spletnih strani v zgodnjih dvatisočih in slabih pogojih na tem trgu dela, ki je temeljil predvsem na izkoriščanju slabo plačanih in anonimnih »freelancerjih« (velika firma, ki je potrebovala spletno stran, je najela neko veliko PR agencijo, ki je potem objavila naročilo na forumu, kjer so se zanj borili tisti, ki so dejansko znali izdelovati spletne strani), na naslednji o njegovem stanju v prometnem zamašku med evakuacijo NSA-jine baze, ob kateri je živela družina Snowden (oba starša sta bila državna uslužbenca) ob napadu 11. septembra, nekaj strani za tem pa o političnih in psiholoških posledicah, ki jih je imel dogodek za Ameriko. K slednjim se nato v knjigi seveda še mnogokrat vrne in celo zapiše, da se vedno, ko poskuša razumeti dogodke zadnjih dvajsetih let, spomni na september 2001. Na »začetno točko«, ko se je Amerika odločila, da bo postala policijska država in se za okoli 3000 domačih žrtev svetu maščevala z več kot milijonom ubitih v vojnah na tujem ozemlju in trajno destabilizacijo celotne bližnjevzhodne regije. S postavitvijo tarč »Arabcev« na komercialnih streliščih po vseh državi in strašljivimi vojaškimi vadbenimi pesmimi o ubijanju teroristov v puščavi.
A Snowdenova začetna reakcija na 9/11je bila povsem drugačna in tega ne skriva: po besedah »v svojem življenju najbolj obžalujem, da sem tako brezkompromisno sprejel vojno proti terorju« pove, kako popolnoma je zapadel v črno-belo mentaliteto »mi proti njim«, kako enostavno se je njegov patriotizem prelevil v »nacionalistično vnemo«, kako je bila njegova intuitivna reakcija, da se pridruži ameriški vojski. Iz te ga je med pripravljalnim treningom rešila zlomljena noga, kiga je po daljšem obdobju okrevanja, pridobivanja potrebnih certifikatov in varnostnih potrdil preusmerila k vohunjenju, k informacijsko-tehnološkem delu za CIO in NSO, kjer je postopoma, a vedno bolj hudo začel dvomiti o legitimnosti praks teh dve agencij in namenu ameriškega političnega sistema, da dela za svoje ljudstvo.
»Vohunsko življenje« zajema slabi dve tretjini knjige, strani, na katerih Snowden piše o marsičem: o izobraževanju za »komunikacijskega agenta« NSA, med katerim je s pritožbo o slabih bivanjskih razmerah, ki jih je agencija nudila tečajnikom (torej svojim zaposlenim), prekršil hierarhijo poveljevanja ter si prislužil s časovne distance precej zabavno grožnjo, »naj se ne zgodi še en tak Ed Snowden moment«. O pogodbenem delu, na katerega se je zanašala vlada in mu pravi »najbolj legalna metoda za prenos javnega denarja v privatne denarnice«; o svojem delu v Ženevi, dejstvu, da ambasade obstajajo predvsem zato, da ima lahko CIA svojo vohunsko opremo nameščeno na tujem teritoriju, in razliki med »klasičnimi« in »digitalnimi« agenti. Ter o delovanju NSA-jinih tajnih programov PRISM, ki agenciji omogoča zbiranje podatkov od najpomembnejših tehnoloških podjetjih, TURBULENCE, ki omogoča prestreganje internetnega prometa in vohunjenje za katerokoli napravo, ki se zdi »sumljiva«, in XKEYSCORE, nekakšnega iskalnika, ki namesto spletnih strani ponuja slike, elektronsko pošto, dokumente iskanih posameznikov.
Politični razmisleki
Najbolj zanimivi pa so verjetno njegovi politični razmisleki, na podlagi katerih tudi poskuša utemeljiti svojo odločitev iz leta 2013. Izhaja iz globokega zaupanja v liberalno demokracijo in ameriško ustavo, ki naj bi ljudem zagotavljala zasebnost in varnost pred politično oblastjo (pri tem pozablja, da je ravno ta tista, ki pogosto varuje naše pravice), medtem ko naj bi vse tri veje oblasti po 9/11 (in že prej) odpovedale in dopustile, da se te osnovne pravice sistematično kršijo zaradi želje po množičnem nadzoru. Temu se pridruži še strah pred razvojem tehnologije, ki poteka v smer »popolnoma avtomatiziranega izvrševanja zakona« na podlagi pridobljenih podatkov (recimo kamere z zmožnostjo prepoznavanja obrazov na Kitajskem, ki lahko prepoznajo ljudi, ki prečkajo cesto ob rdeči luči in v nekaj sekundah oglobijo njihov WeChat račun), v katerem bomo vsi vedno kriminalci, saj je nemogoče poznati in vedno upoštevati vse predpise in zakone sodobnih pravnih sistemov. A se kljub temu zdi, da avtor ne zahteva veliko: javnost bi morala državo zgolj ponovno prisiliti, da začne spet spoštovati ustavo in v to prisili tudi svoje agencije (med branjem postane namreč očitno, kako suvereno se obnašata CIA in NSA, celo veliko bolj kot mnoge suverene nacionalne države, ki se predvsem bojijo, da bi razjezile Ameriko). V njegovem pisanju se nikoli ne pojavi ideja, da bi bilo morda koristno premisliti o sodobni liberalni demokraciji kot sistemu, ki s svojimi političnimi telesi in postopki odločanja ne more več ustrezno zagotavljati, da politična oblast deluje v javnem interesu (kot bistro pravi David Graeber: edino ljudstvo, ki ga zastopa ameriški demokratični sistem je že 200 let mrtvo). Da je sistem, ki bi ga bilo treba korenito spremeniti, ne zgolj bolj budno paziti nanj. Da morda sam drsi v politično samovoljo in avtoritarizem, čeprav Snowden glavni ideološki konflikt sodobnosti vidi prav v boju med demokracijo in avtoritarizmom.
Vseeno pa nosi Permanent Record, Snowdenova prepričljivo spisana, izjemno informativna in pogosto zabavna avtobiografija, pozitiven političen naboj. S pisanjem o tehnologijah, ki omogočajo anonimno brskanje po spletu (na primer omrežje Tor), enkripciji podatkov in sporočil, spodbudi bralca, da postane pozoren na tehnologijo, ki jo uporablja, in nevarnosti, ki jih prinaša; s pisanjem o svojih odločitvah pokaže na pomen in legitimnost tako državljanske nepokorščine kot neposredne akcije ter pomembnost politične angažiranosti v času, ko se soočamo z globalnimi problemi, ki zahtevajo tako osebne kot politične spremembe.
»Če mi decembra ne bi pisal ljubljanski nepremičninski agent in rekel, da ima za primorsko stanovanje resnega kupca, kmalu zatem ne bi našla tiste fotografije in se mi ne bi razkrila zgodba, ki jo je skrivala slika in jo je skrival čas,« so uvodne besede, s katerimi nas Veronika Simoniti, avtorica številnih nagrajenih kratkih zgodb in romana Kameno seme, ki je bil leta 2015 nominiran za kresnika, uvede v Ivano pred morjem ter na ta način že takoj poskrbi za suspenz, ki ga bolj ali manj spretno vzdržuje vse do konca romana.
Na omenjeni fotografiji, posneti v času druge svetovne vojne, je pripovedovalkina babica Ivana, ki pod eno roko drži njeno mamo Pino, drugo pa ima položeno na nosečniški trebuh. Ker pripovedovalka zgodbe ne ve nič o babičini drugi nosečnosti ali tem, da bi imela kje še kakšno teto, porumenela fotografija v njej sproži plaz ugibanj in že takoj postane gonilo celotnega dogajanja; to je v romanu razdeljeno na dve časovni perspektivi. Prva, sedanja, se odvija na Primorskem, v prej omenjeni hiši, v katero se pripovedovalka iz Pariza po več letih vrne, zato da bi jo očistila in končno prodala, pri tem pa naleti na pisma, ki sta si jih Ivana in njen Jadran, pripovedovalkin dedek, pošiljala, ko sta se spoznala, pa tudi še veliko kasneje, ko sta morala zaradi vojne več let živeti ločeno. Ta pisma oz. okruški iz le-teh predstavljajo t. i. drugo časovno perspektivo, ki se s prvo ves čas prepleta, nas prestavlja v čas pred, med in po drugi svetovni vojni, hkrati pa razpleta najbolj bistveno – odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo z otrokom v trebuhu.
Bralec to izve šele na zadnjih straneh nekaj manj kot dvesto strani dolgega romana, pred tem pa lahko opazuje predvsem zanimiv razvoj Ivaninega lika. Iz prvih pisem jo spoznamo kot odločno, trmasto in drzno dekle, ki vedno vse dela po svoje in drugače od množic, kar dobro opiše njena sošolka, ki pravi: »A če pogledam Ivano, me miče svet.« A dostojanstvena in na Jadranova dvorjenja preko pisem sprva nekoliko zadržana in ohola Ivana čez celoten roman doživi precejšen karakterni razvoj; iz zaljubljene in trmaste mlade ženske, ki ji na njenem prvem delovnem mestu v ozkoglednih Škalah, kjer dela kot učiteljica, ne pridejo do živega niti osorni pogledi niti šikaniranja, se počasi spreminja v drugačno osebo. Z majhno hčerko mora čas med vojno preživeti sama; njenega upornega duha počasi (z)lomi čakanje na to, da je že končno konec tega nelepega časa, da se Jadran vrne domov. Ker temu čakanju ni videti konca, ker Ivana želi bližino, takšno, kakršno ji pisma ne morejo dati, v njeno zgodbo vstopi partizan Vitalij, ki je še en pomemben moški v njenem življenju, zaslužen za spremembo njenega uporniškega značaja – zadnji izmed njih je nekdanji škalski šolski upravitelj, kasneje pod nemško oblastjo pa kriminalinspektor Kummer, ki Ivani prizadane največ zla.
»Vojna kljub temu, kar se je Ivani zgodilo tam v gozdu, postane normalnost, in včasih se vpraša, ali bo zmogla nekoč, ko jo bo konec, spet zaživeti v prejšnjem in hkrati novem svetu. S strahom se zave, ne samo, kako zelo se je navadila na Jadranovo odsotnost, ampak tudi, da ji je tak položaj neskočno udoben – zave se tudi bojazni, da bi se to spremenilo; predvojni časi, čeprav so bili tudi zelo grenki, se gotovo ne bojo več ponovili in ona bo starejša, postaral je ne bo samo čas, ampak jo bodo spremenile tudi izkušnje, njo pa je strah življenja, ko strahu enkrat ne bo več.« Ko je vojne konec in se Jadran vrne domov, Ivana ni več enaka kot prej. Želi pozabiti, želi živeti, želi nadzorovati svojo odraščajočo hčerko Pino, biti vpletena v njeno življenje, jo zavarovati pred življenjem, hkrati pa hoditi v fine ljubljanske kroge, kamor je ne vlečejo le vino in cigareti, ampak tudi pogledi, ki si jih z Vitalijem pošiljata čez mizo. Kakor je razvidno že iz njegovega imena (vitalnost, akcija), predstavlja protipol nekoliko pasivnemu Ivaninemu Jadranu; ta njunih pogledov, kot da ne opazi, čeprav sluti, da se nekajdogaja, da se je nekajzgodilo. Prosi jo, naj se vrne domov, in ves čas predano ter zvesto skrbi zanjo. Potem ko doseže, da jo zaradi njenih zasanjanih pogledov predčasno upokojijo, se z njo – sedaj od družbe popolnoma izolirano, otopelo in kot da popolnoma v drugem svetu – brez vprašanj vsak dan sprehaja, saj ve, da je to največ, kar od nje še lahko dobi.
Proti koncu življenja, ko Ivana piše pisma pripovedovalkini materi Pini, se zdi, kot da doživi načrtno samopozabo, kot da vse spomine izbriše: »Brez spominov nas ni in kdo ve, koliko jih je proti koncu življenja še imela babica Ivana in kakšni so bili. Je zapadla v načrtno samopozabo? Se je zanjo zavestno odločila ali jo je samo odplavilo? Je verjela, da sta bila Ivana in Vitalij iz časa pred vojno res neka druga človeka?« Ivana na koncu nič več ne verjame, da so spomini »kot punčke, s katerimi se igrajo deklice; iz tovarne jih sicer dobimo v podobi prisrčnih malih bitij, potem pa jih sami oblečemo po svojem okusu /…/«. Tiste najbolj neprijetne pozabi in se umakne v popolnoma svoj svet, iz katerega jo občasno zbudi le Pinina bolezen. Ta v romanu predstavlja drugo generacijo, pripovedovalka pa tretjo – čeprav je ta obravnavana najbolj razlagalno in le kot nekakšen okvir najpomembnejši, Ivanini zgodbi, se preko začetnega motiva fotografije vse tri res povežejo v »lep roman o nelepih časih«, kakor piše na zadnji platnici knjige, med prebiranjem le-tega pa se dostikrat nisem mogla znebiti občutka, kot da je zgodba v drugem planu; pomembnejši od te je jezik, ki je poetičen, mehak, nostalgičen, poln simbolov in podtonov. Jezik, ki je poseben in ki zgodbo razpleta na subtilen in počasen način. Jezik, ki govori z veliko besedami in na kompleksne načine – ali je to pozitivno, je seveda odvisno od preferenc vsakega posameznega bralca. Sama sem imela na trenutke občutek, da je nekoliko pretenciozen, da me pri branju romana včasih moti in mojo pozornost speljuje stran od samega dogajanja, stran od vsebine. Le kaj bi zapisala o njej, če bi bila ta spisana v bolj preprostem, neposrednem slogu?
Veronika Simoniti, Ivana pred morjem. Cankarjeva založba: Ljubljana, 2019.
Urednik Aleš Šteger ter antropologinja Svetlana Slapšak na današnji tiskovni konferenci založbe Beletrina, kjer je bilo govora tudi o Luciferki.
Pojasnilo založbe v zvezi s knjigo Luciferka
Pri založbi Beletrina je izšla težko pričakovana biografija Svetlane Makarovič Luciferka. Založba je doslej izdala dve njeni lepi pesniški knjigi, zato se je ideja o nastanku knjige njenih spominov začela s svetlimi nameni, žal pa je prišlo do zapletov.
Urednik biografije Svetlane Makarovič in programski direktor založbe Beletrina Aleš Šteger pojasnjuje: »Založba Beletrina se zavzema za popolno spoštovanje umetniške svobode. Zagotavljanje zaščite svobode in ustvarjanja ni vedno najlažje, saj je delovanje založbe kot nevladne organizacije vselej pogojeno s pridobivanjem sredstev na evropskih in domačih razpisih ter s prodajo knjig in drugih storitev. Čeprav za knjigo Svetlane Makarovič Luciferka nismo razpolagali s subvencijo JAK, smo s prerazporeditvijo sredstev na škodo drugih izdaj oziroma programov založbe za to izdajo zagotovili enega najvišjih avtorskih honorarjev v zgodovini založbe in optimalne pogoje vsem, ki so sodelovali pri nastajanju knjige. Kljub temu se je Svetlana Makarovič na sredi poti nepojasnjeno odrekla dvema pomembnima sodelavcema pri nastajanju knjige, Eriku Valenčiču in Svetlani Slapšak. Vse to nas ni odvrnilo od nadaljnjih priprav za realizacijo biografije, saj smo se zavedali pomena tovrstne knjige za slovenski kulturni prostor. Ponovno iz nepojasnjenih razlogov se je ob zaključevanju knjige bes pesnice usmeril še proti sami založbi Beletrina in meni kot uredniku. Zapakiran v umetniško formo satire sem pristal znotraj knjige. Ker sem bralcem tega dela dolžan tudi svoj pogled na avtoričine satirične bravure, smo v knjigo uvrstili kratek uredniški dodatek, kjer tudi sam ostajam zvest satiri. Pot do nekaterih knjig je peklenska. Ne glede na vse verjamem, da smo s to izdajo dokazali, da je naše poslanstvo ohranjanje ustvarjalne in duhovne svobode. Gre za pomembno izdajo, ki bo v marsičem osvetlila osebnost in ustvarjalnost ene naših najpomembnejših pesnic, ki bo 1. januarja 2020 praznovala častitljivih enainosemdeset let.«
Izjava soavtorjev knjige
Zgodba je dobila medijsko nadaljevanje, v katerem sta se oglasila tudi Erik Valenčič in Svetlana Slapšak. Med drugim sta povedala, da sta dlje časa sodelovala pri projektu, a za svoje delo nista bila plačana, saj sta Makarovičeva in Šurc očitno ugotovila, da je “denar bolje deliti na dva dela kot na štiri” (Primorske novice, https://bit.ly/2D5LTDq). Na to se je odzvala Svetlana Makarovič in sporočila, da svoj honorar odstopa Eriku Valenčiču in Svetlani Slapšak (Primorske novice, https://bit.ly/338aDFm).
Slednja sta njeno ponudbo sprejela in poslala medijem sledečo izjavo:
»Midva, Svetlana Slapšak in Erik Valenčič, se odzivava na javno ponudbo Svetlane Makarovič, objavljeno v Primorskih novicah, dne 20. 11. 2019, s katero nama želi predati svoj honorar za knjigo Luciferka, objavljeno pri založni Beletrina. Ponudbo Svetlane Makarovič razumeva kot vsaj delno priznanje svojega dela storjene krivde, ki jo želi popraviti, in obenem zavračava očitke, da naju je Beletrina ščuvala proti Makarovičevi. Založba naju je zgolj in z veliko zadrego na neki točki obvestila, da je naše sodelovanje na zahtevo Makarovič in Šurc prekinjeno.
Po pogovoru sva se odločila, da sprejmeva ponudbo Svetlane Makarovič. Založbi Beletrina predlagava, da v imenu Svetlane Makarovič in naju dveh izplača enaka zneska (iz avtorskega honorarja in prihodnjih obveznosti, kakor bodo prihajale iz pogodbe) organizaciji Upornik z razlogom (Boris Krabonja) in Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje (Anita Ogulin) za pomoč revnim otrokom.
Verjameva, da je to pravi način, da skupaj prekinemo s kalvarijo, ki je spremljala izid knjige in s tem knjigi omogočimo, da živi svoje, čim bolj neobremenjeno življenje.«
Predstavljajmo si, da recimo človek, ki nam je blizu in do katerega gojimo naklonjenost, zagreši grozljiv zločin. Tako grozljiv zločin, kot je na primer umor, ali pa še huje, več zaporednih umorov, s čimer se uvrsti v kategorijo serijskega morilca. Kaj nam je v takih okoliščinah storiti – prijaviti zločin ali molčati pred svetom?
Dilema takšnih moralnih razsežnosti je namreč osrednja tema prvenca nigerijsko-britanske pisateljice Oyinkan Braithwaite Moja sestra, serijska morilka (2018), ki se je poleg drugih literarnih nagrad uvrstil tudi med letošnje nominirance za Bookerjevo nagrado. Morbidnemu naslovu, ki nam vzbudi pričakovanje po še bolj morbidnih zapletih v knjigi, že v prvem poglavju sledi dovršni akt umora, ki nas veliko bolj kot v klasično kriminalko popelje v družinsko sago sester Ayoole in Korede.
Ayoola in Korede živita na videz povsem običajno življenje višjega srednjega sloja v nigerijskem Lagosu. Korede, ki je tudi prvoosebna pripovedovalka zgodbe, je po poklicu medicinska sestra, njena mlajša sestra Ayoola pa modna oblikovalka. Sestri povezuje posebna fizična podobnost – imata enaka usta in enake oči, toda »Ayoola je videti kot barbika«, ki jo krasijo privlačne obline in rjavo karamelna barva polti, medtem ko je Korede videti kot »vudu lutka«, s kožo temno kot »brazilski orešček, preden ga olupiš« in ostrimi robovi namesto ženstvenih oblin. Sestri sta sprva okarakterizirani predvsem skozi zunanji videz, ki se kasneje izkaže za izredno pomemben segment njunih življenj. Korede zato pravi: »Ne morem se spomniti natančnega trenutka, ko sem spoznala, da je Ayoola lepa in jaz … nisem. Toda vem, da sem se svoje nezadostnosti zavedala veliko prej.« Čeprav razlike med njima samoumevno kličejo po sestrskem rivalstvu, je njun odnos, ravno nasprotno, zasnovan na lojalnosti, ki se utrjuje preko skupne skrivnosti misterioznih umorov, ki sestri še dodatno povežejo.
Ayoola, ki je v romanu predstavljena kot neke vrste femme fatale, saj je deležna usodne pozornosti skorajda vseh moških, ima namreč navado, da svoje partnerje umori. Že na začetku knjige tako spremljamo umor njene tretje žrtve Femija, ki ga je z nožem zabodla na dan njune obletnice. Vsakršno »sled življenja in smrti« je seveda treba zakriti, pri čemer Ayooli na pomoč priskoči Korede, ki z belilom počisti madeže krvi.
V nadaljevanju spremljamo razvoj bolj kompleksne karakterizacije sester. Ayoola na smrt Femija in drugih žrtev v hipu pozabi in kmalu po umoru prekipevajoča od veselja popeva, se spogleduje z drugimi moškimi in objavlja slike na Instagramu, kar kaže na njeno ne le lahkomiselnost in ravnodušnost, temveč predvsem na globoko narcistično in celo psihopatsko motnjo. Korede se medtem sprašuje, kaj bi bilo, če bi Ayoolo ujeli in bi morala vsaj enkrat v življenju odgovarjati za svoja dejanja. Verjetno bi ji uspelo sodišče prepričati, da je nedolžna in da so »za njena dejanja bile krive žrtve« ter da je ona ravnala ravno tako, kot bi ravnala »vsaka razumna in lepa oseba v takšnih okoliščinah«. Po drugi strani pa smrt Femija veliko bolj preganja Korede, ki ji sicer ni najbolj jasno, kako delujejo sestrini možgani in koliko čustev Ayoola sploh premore, kar pa ne omaje njene odločitve, da ji brezpogojno stoji ob strani.
Dogajanje v knjigi doseže vrhunec, ko se Tade, Koredin sodelavec, do katerega že nekaj časa goji ljubezenska čustva, zagleda v Ayoolo. A namesto ljubezenskega trikotnika med dobrohotnim zdravnikom in sestrama, se Korede znajde v še hujšem položaju, saj se prežeta s paranoičnim strahom boji, da bo Ayoola, če se med njima kaj splete, umorila tudi Tada. Korede je tako v brezizhodni stiski – ali zaščititi Tada in posledično izdati sestro ali pa še naprej molčati in skrivati Ayoolina grozodejstva in s tem izpostaviti Tada umoru.
Kratka poglavja, zapisana v lahkotnejšem jeziku brez pretiranih estetskih pretenzij, se na trenutke vračajo nazaj v družinsko preteklost, kjer lahko posredno najdemo razlago za Ayoolina dejanja, čeprav točen vzrok umorov do konca ostane neznan. Poleg tega, da je Koredi privzgojeno, da mora skrbeti za mlajšo sestro in prevzeti odgovornost za vsakršno Ayoolino dejanje, lahko v podtonu romana razberemo, da njuno lojalnost povezuje še ena družinska skrivnost, ki zunanjemu svetu ostaja prikrita. Odraščanje z oblastnim in nasilnim očetom, ki nikoli ni bil »očka« v smislu pomena te besede, ampak brezpogojen »zakon v hiši«, je sestri povezal v skupni travmi.
Oče, ki je Ayoolo ponujal svojim poslovnim partnerjem v zameno za sklenjeno kupčijo in kljub prisotnosti mame vodil domov ljubice, je po drugi strani z vso vestnostjo, kot da se slabe stvari nikdar ne bi zgodile, skrbel za zunanji ugled družine in ugled njega kot vzornega očeta. Ko Korede pripomni, da ga Ayoola vse bolj spominja nanj, pomisli, ali je morda takšno vedenje v krvi, rekoč »toda njegova kri je tudi moja kri in moja kri je njena.« Narcistična motnja, pomešana z nasiljem, se je torej v romanu prenesla generacijsko, kar pojasni pozicije moči, ki se vzpostavljajo v Ayoolinem odnosu do moških.
Oyinkan Braithwaite pa se ravno pri vprašanju o pozicijah moči poigra z običajno predstavo, da so žrtve serijskih morilcev predvsem ženske. Pisateljica dinamiko med morilcem in žrtvijo obrne ter vlogo morilke podeli ženski. Moški, ki vsi brez izjeme podležejo Ayoolini lepoti, so tako pozicionirani kot žrtve nasilja. Ayoola lastno moč pravzaprav črpa iz svoje lepote, s čimer se odpira pomembno družbenokritično vprašanje, ki si ga je kot vodilo za pisanje zastavila pisateljica, in sicer – kako se družba odziva na posameznikovo lepoto oziroma kako nas družba obravnava glede na naš zunanji videz. Zunanja lepota in telesnost sta v romanu predstavljena kot apriorna ekvivalenta posameznikovih osebnostnih kreposti. Osredotočenost na Ayoolino lepoto, ki je povsem transparentno seksistična, je tako izraz plitkosti njenih ljubimcev, ki so zreducirani le na željo po ženski lepoti, kar jim onemogoča videti mnogoličnost njihove izvoljenke.
Moja sestra, serijska morilka pa je kljub vsem morilskim zapletom, prežeta s tipičnim nigerijskim humorjem, kot so ga poimenovali afriški recenzenti, ki pa se je po besedah Oyinkan Braithwaite razvil povsem spontano in nenamerno. Korede se namreč v brezupnosti svojega položaja zateka k pacientu Mohtarju, ki že dlje časa leži v komi. Ko se Mohtar na presenečenje vseh prebudi, so Koredine in Ayoline skrivnosti znane tudi njemu. Dolžnost do resnice se tako izkaže za trivialno v primerjavi z dolžnostjo do lojalnosti družini – ali kot pove Mohtar: »Narejeni smo tako, da varujemo ljudi, ki jih imamo radi, in smo jim lojalni. Poleg tega nihče na svetu ni nedolžen.«
Oyinkan Braithwaite, Moja sestra, serijska morilka, Založba KMŠ, 2019.
Ksenija Benedetti, nekoč šefinja Protokola Republike Slovenije, danes pa voditeljica Akademije za poslovni protokol, nam je poslala izbor desetih knjig, ki kraljujejo v njej, pravi pa, da bi jih lahko naštela še veliko več.
Omeniti velja, da bo pri založbi Sanje konec novembra izdala svojo knjigo z naslovom Kažipoti in podnaslovom Sonatina o odnosih in kulturi srca. Gre za njene kolumne, ki so izhajale v Primorskih novicah.
Jacques Prevert: Zbrana dela
In vse njegove pesmi, prevedene v slovenski jezik. Edina knjiga, ki ima stalno prebivališče na moji nočni omarici, in edini pesnik, ki se že celo življenje valja po mojih rokah in duši.
Alessandro Baricco: Svila in Novecento
Berem ga v italijanščini. Njegove knjige in njegov jezik sta staknjena z mano, stavki in odstavki zvenijo kot dobra glasba. Po izobrazbi je Baricco muzikolog (kot jaz), in to se v njegovih knjigah zelo sliši. Svila me je naučila veliko o ljubezni (kot tudi Pamukov Muzej nedolžnosti).
Julian Barnes: Nč bat, Smisel konca, Hrumenje časa in Prerekanja
Zaljubljena vanj. V njegov jezik. V njegove zgodbe. V njegov sarkazem in humor. Smrt mi še nikoli ni bila tako simpatična kot v njegovih knjigah.
Ah, Marcel. Ni mu para. Sem njegova velikanska fenica. Jezik, vsebine, zadetki z žebljico na glavico, vse je »moje«. Kar prši energijo. Ne utegnem pa prebrati vsega, saj njegovo pisanje prehiteva moje branje. Ne vem, kdaj ta človek spi.
Dušan Jovanović: Sobotna knjiga
Njegove zbrane kolumne Sobotne priloge. Vzornik pisca kolumn (in dramskih del, seveda).
Miha Šalehar: Duh česa
Še ene zelo zdrave kolumne. Neposredne, sodobne, igrive, iskrene.
Vesna Milek: Cavazza
Vesna je biografijo obrnila v umetnost. Knjiga me je navdušila zaradi izvrstne zgradbe in Vesninega jezika. Seveda tudi zaradi življenja biografiranca samega. Še vedno čakam ponatis z dodatkom, obljubila tako Vesna kot Beletrina 🙂 Bo šlo? Kmalu? 🙂
Slavenka Drakulič: Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali
Spomini na neko obdobje, ki je zaznamovalo vse, rojene pred približno 1980. Odličen humor, odličen prikaz stanja.
Beti Žerovc: Slovenski impresionisti
Impresionizem je moja najljubša smer v slikarstvu in tudi v glasbi. Vesela sem bila te knjige. Oči si spočijejo.
Moje druženje s Saramagom se je začelo, že ko sem bila kot absolventka na izmenjavi v Coimbri in sem na enem od raziskovanj Portugalske v Portu odkrila staro, čudovito knjigarno Lello, katere notranjost je zdaj nemogoče obiskati brez vstopnice. Prvenstveno je postala turistična znamenitost in ne hram knjig. V tistem davnem letu pa je bila še vsa od knjig, čeprav je imela že kavarnico, v kateri se je nestrpni bralec ob vonju kave in cigaretnem dimu, ki sta visela v zraku, že lahko lotil svojih novih pridobitev. Prijazni knjigarnar mi je na vprašanje, kaj mi svetuje, v roke potisnil … Saramaga. In Saramago me je zasvojil, čeprav mi je na začetku zbujal precej veliko strahospoštovanje. Ta osupljiva pisava, skoraj brez ločil, te vrže v svoj ritem in te v njem drži do konca. Do konca, ki je šele začetek razmišljanja o tem, kar si ravno prebral, in o želji po odkrivanju novih in novih njegovih del.
Kljub zahtevnosti pisanja, ki jo z leti izkušenj in saramagovske kilometrine nekako obvladaš, pa se prevajalec vedno znova čudi Saramagovemu slogu, izbrušenemu jeziku, domislicam, ironiji in humorju, posrečeni kritiki in pronicljivim razmišljanjem, ki jih nedvomno silno občuduje. Po podrobnem in poglobljenem branju, sploh pa po prevajanju, se prevajalec počuti, kot da ga je nekako več, kot da je pridobil nek prej manjkajoči del. Kot bi, če parafraziram Saramaga, ne samo gledal, temveč tudi videl in naposled opazil. Potem ko je tedanji urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša pristal na to, da prevedem Esej o slepoti, kar je bila za prevodni prvenec precejšnja norost in skok na glavo z res visoke pečine (to vem šele zdaj), je najino prevodno druženje trajalo še kar nekaj let. Hvaležna sem mu, da je verjel vame, hkrati pa sem mu hvaležna tudi za vse znanje, ki mi ga je dal ob najinem sodelovanju. Trenutek je bil pravi, kajti Esej o slepoti (CZ, 1997) je izšel ravno kakšno leto, preden je Saramago kot prvi Portugalec in prvi v portugalščini pišoči avtor dobil Nobelovo nagrado za književnost leta 1998.
Slovenski navdušenci nad portugalskim pisateljem
S to prvo Saramagovo knjigo v slovenščini in čez leto dni Nobelovo nagrado je Saramago začel dobivati tudi slovenske bralce. Mislim, da nas je zdaj v Sloveniji kar nekaj, ki smo postali navdušenci njegovih knjig (in bomo to ostali za vedno). Prireditve v povezavi z njegovim delom so bile vedno lepo obiskane, založniki pa so se tudi vedno zanimali zanj. V zadnjih letih sta kot plod dobrega sodelovanja z Beletrino in glavnim in odgovornim urednikom zbirke Beletrina Mitjem Čandrom v mojem prevodu izšla romana Kameni splav (Beletrina) in (pravkar) Leto smrti Ricarda Reisa (Beletrina, 2019). Zaenkrat v slovenščini lahko beremo kar šest Saramagovih del; poleg že naštetih še Evangelij po Jezusu Kristusu (CZ, 2005), Kajn (Modrijan, 2011), vse v mojem prevodu, in Zapis o samostanu (Didakta, 1999, prevod Alenka Bole Vrabec).
Ob branju, še bolj pa ob podrobnem branju, kar prevajanje tudi je, najbolj očara izbrušen jezik. Pri iskanju ustreznic se prevajalec zave tudi tančin in razsežnosti lastnega jezika in ga poglablja, pili, brusi. Moram reči, da Saramagovo pisanje prevajalca navdihuje, da daje vse od sebe in da morda najde celo takšne jezikovne rešitve, ki si jih sploh ni predstavljal, se jih zavedal. Spodbudi ga k poglabljanju v sam jezik, pa tudi v proučevanje različnih tem, ki se jih dotakne – od zgodovinskih dogodkov in mitov (npr. gradnja samostana v Mafri v času kralja Janeza V. v 18. stoletju v Zapisu o samostanu, pohod podarjenega slona proti avstrijskemu dvoru v Slonovem potovanju, ki naj bi se ustavil tudi v Ljubljani in naj bi po njem dobil ime hotel Slon, in podobnih), ki jih dekonstruira in po svoje interpretira, svetopisemskih prizorov (npr. v Evangeliju po Jezusu Kristusu in v Kajnu), družbeno-političnih tem (v Kamenem splavu vizionarsko govori o odcepitvi Iberskega polotoka od Evrope, ravno ko sta se Portugalska in Španija pridruževali EU, ki pa ju ni sprejela z odprtimi rokami), do intertekstualnosti (zlasti v povezavi z velikim portugalskim epom Luísa de Camõesa Luzijada (1572), delom Fernanda Pessoe in njegovih heteronimov ipd.), pa do filozofskih razprav in ideoloških izpraševanj. V svoja dela pogosto vključuje tudi ljudske reke in pregovore, veliko pa si jih tudi sam izmisli in jih zapiše kot vodilo, opozorilo, ali pa jih uporabi kot preusmeritev pozornosti.
Osredotočenost na človeka
Za njegovo pisanje lahko rečemo, da je osredotočeno na človeka. Človeka kot posameznika, ki skuša ugotoviti, kdo je, kje je njegov prostor pod soncem, kako biti človek, in človeka kot množico, kot glas zbora pri antičnih tragedijah. Saramago se odločno bori proti vsakršnemu zatiranju in je goreč nasprotnik režimov, ki človeku ne dajejo svobode, ter prav tako ideologij, ki človeka dušijo in mu preprečujejo misliti s svojo glavo. Verjame pa v polnokrvne ljudi, ki si upajo uresničiti svoje želje, izraziti svoje misli in se podati na pot, ki ni vedno lahka in je velikokrat negotova. Ti, po njegovem mnenju, ustvarjajo sedanjost in bodo lahko ustvarili prihodnost za portugalski narod in človeštvo nasploh. Odkrito se postavi na njihovo stran. Mrtvi, pohabljeni, prikazni in slepi (zlasti v prenesenem, simboličnem smislu besede) ne bodo mogli zagotoviti prihodnosti, zlasti ne takšne, kot si jo nek narod želi in zasluži. Saramago stavi na žive. (primer: Lídia v Letu smrti Ricarda Reisa, zdravnikova žena v Eseju o slepoti). Naj povem, da ima pri Saramagu ženska velikokrat osrednjo vlogo, da je ponavadi tista, ki ima pozitivne lastnosti in kateri pisatelj položi v roke usodo, ki pa si jo kroji sama.
Kot otroku mu je ded, ki je bil sicer nepismen, venomer pripovedoval zgodbe (kar lahko navežemo na ustno izročilo, ki je bolj značilno za afriške dežele). Dedek in babica po materini strani sta bila njegova največja učitelja. Kot je povedal, sta ga naučila trdega poklica – kako živeti. Potem ko je opravljal številne in raznolike poklice in službe, je svoje najboljše romane napisal šele po dopolnjenem 50. letu starosti. Usodo si torej lahko krojimo sami, vendar pa potrebujemo neko zaledje, tako zdravo družino kot zdrav narod. In svobodo, da to lahko počnemo. Njegovo večno izpraševanje o človeku, kdo smo, kdo je človek, se nanaša prav na to. Tudi njegova levičarska drža, čeprav po mojem mnenju ni tako skrajna, kot so jo velikokrat opisovali in obsojali.
Mesto kot zunanji simbol notranjega iskanja
Njegov Človek je umeščen v nek prostor in čas. Prostor je velikokrat njegova Portugalska, čeprav je del življenja, potem ko je spoznal špansko novinarko Pilar del Río, preživel na Kanarskih otokih (Lanzarote) v Španiji. Portugalska, ki pridobi značilnosti univerzalnega in s tem zabriše meje oziroma jih presega. Lizbona velikokrat, kot tudi pri drugih velikanih portugalske književnosti, na primer pri Pessoi, postane zunanji simbol notranjega iskanja, njegova personifikacija, njene uličice pa blodnjak junakovega/človekovega notranjega blodnjaka.
Glede na to, da je pri Beletrini ravnokar izšel moj prevod Saramagovega romana Leto smrti Ricarda Reisa (1984), naj malo več besed namenim tej osupljivi, večplastni in tako kompleksni knjigi.
Ozadje tega romana iz leta 1984 nas popelje v zadnji mesec leta 1935, v leto 1936 in v prostor, ki je mesto Lizbona, spremenjeno v blodnjak. Ricardo Reis (sicer heteronim Fernanda Pessoe) preživi ves svoj čas v iskanju Ariadnine niti, kajti iskanje pomeni boj proti smrti. Z labirintom je obseden tudi v odnosu do svojega celotnega življenja. Lizbona je prispodoba, alegorija njegovega iskanja, zunanji simbol njegovega notranjega iskanja. Reis se išče, skuša se najti, ugotoviti kdo je, če sploh je, če sploh zares obstaja. Po eni strani je videti kot resnična oseba, a v resnici, kar se nam razgrne šele na koncu, samo skuša ubežati prikazni, ki dejansko je. Ne posreči se mu najti poti iz fantazmagoričnega blodnjaka, da bi se uresničil kot resnična oseba in se odlepil od svojega stvaritelja Fernanda Pessoe.
Ricardo Reis se počuti kot mnogi, kot Fernando Pessoa, pisatelj in pesnik, in se skuša najti, sebe in svojo identiteto. Njegovo izpraševanje, kdo sem, preseže meje individualnega in doseže kolektivne razsežnosti. Ricardo Reis se sprašuje o svoji identiteti tako v blodnjaku lizbonskih ulic kot tudi družbene, politične in ideološke stvarnosti tistega časa s Hitlerjem v Nemčiji, Mussolinijem v Italiji, Francom v Španiji in Salazarjem na Portugalskem.
Ariadnina nit
Lídia je njegova Ariadnina nit, povezava s svetom (stvarna, realna), tisti most, ki ga Reis prečka, da vsaj na trenutke pomiri svoj nemir zaradi izgubljenosti v blodnjaku. Vendar je tu še njen antidot, Marcenda, z imenom v glagolniku, ki Reisa potiska proti neresničnemu, neuresničitvi in sanjam.
Ricardo Reis ne najde izhoda iz (simboličnega) blodnjaka, Lizbone, v katerem je izgubljen. Edina oporna točka, kot nekakšna os, je Camõesev trg in njegov kip ter vse, kar ta predstavlja. Blodnjak in pesnika Camõesa povezujemo z blodnjaki Pessoinega pesniškega in pripovedniškega opusa tako zaradi raznolikosti žanrov kot svojih likov in slogov. Lahko parafraziramo: vse poti vodijo h Camõesu in njegovi poeziji. Z zemljepisne poti, ki vodi po lizbonskih ulicah, vstopimo v simboličen prostor, ki izgubi svoje prvotne značilnosti. Korak nas vodi v poetični prostor Pessoine in Camõeseve poezije. Druga oporna točka v lizbonskem blodnjaku je kip Adamastorja, velikana, ki si ga je izmislil Camões kot simbol sil narave, ki so jim morali portugalski morjeplovci kljubovati v času odkritij, zdaj pa se mora Reis soočiti s (svojimi notranjimi) pošastmi na kopnem.
Na začetku romana Saramago parafrazira Camõesev stavek in ravno obratno zapiše: »Tu se morje konča in se začne kopno.« Moderni »odkritelji« morajo odkriti kopno, lastno deželo, nič več fizično oddaljenih dežel. Zdaj je bistvena pustolovščina odkrivanje svoje dežele, svojega naroda, da ga rešimo pred raznovrstnimi fantazmami, in samega sebe.
Knjigo lahko kupite v Beletrinini spletni knjigarni na tej povezavi.
»Če ne morem plesati, nočem biti del vaše revolucije.«
Emma Goldmann (1869–1940)
Potem ko so v prvi polovici dvajsetega stoletja sufražistke in sufražetke prvega vala priborile večini žensk na Zahodu volilno pravico, je plimi sledila oseka. Drugi val feminizma, ki ga je spodbudilo monumentalno delo Simone de Beauvoir Drugi spol (1949) in je ZDA vzburkal v šestdesetih letih minulega stoletja, pa se je osredotočil na podrejen položaj žensk v drugih sferah življenja in na vprašanja družine, zakonstva, seksualnosti ter reprodukcije. Medtem ko je bil glavni feministični tok liberalno orientiran in je poskušal znotraj obstoječega družbenega reda z reformami zagotoviti nominalno enake možnosti pri delu in izobraževanju, in še to predvsem belkam srednjega razreda, pa je komaj vznikli radikalni feminizem zagovarjal korenito prestrukturiranje družbe oziroma »feministično revolucijo«.
Akterji zatiranja so moški
Temeljni izhodišči radikalnega feminizma najdemo koncizno podane v manifestu skupine Redstockings (1969), in sicer razredno zatiranje žensk s strani moških ter primarnost spolnega zatiranja: »Ženske smo zatirani razred. Naše zatiranje je totalno in vpliva na vse vidike našega življenja. Ženske smo izkoriščane kot spolni objekti, razplojevalke, hišne služkinje in poceni delovna sila. Obravnavane smo kot inferiornejša bitja, katerih edini namen je izboljšati življenja moških. … Akterje našega zatiranja smo prepoznale v moških. … Nadvlada moškega spola nad ženskim je najstarejša, najosnovnejša oblika dominacije. Druge oblike izkoriščanja in zatiranja (rasizem, kapitalizem, imperializem, itn) so razširitve nadvlade moških.«
Cilj radikalnega feminizma, teorijo katerega je Firestone obširneje razdelala v Dialektiki spola (1970), je »zrušitev najstarejšega, najbolj okostenelega razrednega/kastnega sistema, kar jih je, razrednega sistema, ki temelji na spolu – sistema, ki se je utrjeval skozi tisočletja«. Pravzrok primarnega zatiranja, zatiranja na podlagi spola, najde avtorica v bioloških razlikah med moškim in žensko; zatiranje žensk, pravi, »sega daleč onkraj zapisane zgodovine, prav do živalskega kraljestva«. Biološke razlike, ki so privedle do nepravičnega družbenega razlikovanja, so razlike v reprodukcijski funkciji moškega in ženske, v razplojevanju, in izhajajo iz naravnega dejstva, da so ženske in ne moški tiste, ki (lahko) zanosijo, donosijo, rojevajo in dojijo otroke.
Izvor neenakosti vidi v biologiji
Posebnost perspektive Dialektike spola je, da – drugače od kasnejših konstrukcionističnih teorij, ki prepoznajo primarni izvor neenakosti žensk v kulturni konstrukciji družbenega spola (gender) in posledično možnost odprave neenakosti v sferi kulture –, avtorica vidi izvir neenakosti najpoprej v biologiji. Zato neenakosti in podrejenosti žensk po njenem ni mogoče odpraviti, ne da bi poleg kulturnih dejavnikov zatiranja odpravili tudi samo biološko razliko. Pri tem seveda ne misli odprave razlike v videzu moških in ženskih spolnih oziroma reproduktivnih organov, temveč odpravo razlike v njihovi funkcionalnosti.
Presenetljivo je, da Dialektika spola sprejme premiso argumenta antifeministov, s katerim skušajo ti upravičiti zgodovinsko zatiranje žensk, in sicer, da so ženske in moški »ustvarjeni različni, in ne enaki«. A če antifeministi iz tega izpeljejo, da morajo ženske delovati v skladu s svojo (domnevno) »naravno« vlogo in se podrediti tradicionalnim družbenim pričakovanjem, Firestone ta zmotni sklep utemeljeno zavrne, kajti »to, kar je “naravno”, ni nujno “človeška” vrednota«. Če bi »naravno« namreč bilo človeška vrednota samo po sebi, potem bi bilo narobe zdraviti »naravne« bolezni z umetno izdelanimi medikamenti ali premagovati ovire slabovidnosti z umetnimi artefakti – dioptrijskimi pripomočki. Nenazadnje je že nekaj tako vsakdanjega, kot sta termična obdelava hrane ali nošnja oblačil, preseganje naravnega stanja. Zato lahko Firestone zapiše, da je »[č]loveštvo … začelo preraščati naravo: ne moremo več zagovarjati diskriminatornega spolnega razrednega sistema na podlagi njegovega izvora v Naravi.« Avtoričin antinaturalizem ostaja še danes pomenljiv opornik, ne le kot nasprotstvo sodobnemu perečemu procesu retradicionalizacije, ki spodjeda ekonomsko, politično, ekonomsko in socialno enakopravnost žensk, marveč tudi kot pendant najradikalnejšim konstrukcionističnim pogledom, ki povsem spregledajo pomen biološkega spola za razumevanje kulture in človekovega delovanja.
Ukinitev spolne delitve
Programatiko Dialektike spola, ki primarno vprašanje odprave spolnega razreda zveže s sekundarnim, a še vedno nujnim vprašanjem odprave ekonomskega razreda, je mogoče povzeti z avtoričinim besedami, da »prav tako kot končni cilj socialistične revolucije ni bil le ukinitev ekonomskih razrednih privilegijev, ampak tudi ekonomske razredne delitve kot take, tako mora biti končni cilj feministične revolucije, drugače od prvega feminističnega gibanja, ne le ukinitev moških privilegijev, temveč spolne delitve kot take: genitalne razlike med človeškimi bitji ne bi več imele kulturnega pomena.« Možnost človeške emancipacije avtorica daljnovidno prepozna v reproduktivni tehnologiji, ki bi v celoti omogočila umetno, zunajtelesno reprodukcijo »oziroma »ektogenezo«. Ta postaja z razvojem umetne maternice oziroma »plastične biovreče« vse bolj vprašanje našega časa, zaradi česar so transhumanistični in postgenderistični vidiki Dialektike spola danes pertinentnejši kot ob izidu dela (čeravno je v sodobnih transspolnih študijah bolj kot družbenospolni abolicionizem zastopan družbenospolni pluralizem).
Ektogeneza bi ženske osvobodila od biologije in omogočila odpravo biološke družine, romantične ljubezni, monogamnega partnerstva ter otroštva – v teh Firestone namreč vidi represivne institucije, ki generirajo oziroma perpetuirajo obstoj spolne delitve človeštva. Namesto tega bi za otroke skrbela skupnost, ki bi jim čim prej podelila politično avtonomijo in jih vključila v svet odraslih kot neodvisne posameznike. To pa bi bilo mogoče varno in učinkovito napraviti šele v kibernetskem komunizmu, saj lahko v rokah vladajočega ekonomskega razreda postane umetna reprodukcija nočna mora iz Krasnega novega sveta: treba bo »hkrati uničiti razredni sistem in družino«.
Rasizem kot razširjeni seksizem
Med najslabše postaranimi deli knjige je bržkone poglavje, v katerem skuša avtorica pokazati, da je rasizem »razširjeni seksizem« oziroma »seksizem družine človeka«. Njeno utemeljevanje te sporne hipoteze pa je tolikanj bolj idiosinkratično, ker jo razvija s precej samovoljnimi interpretacijami Freudovih idej, ki jih razume bolj »kot metafore, kakor pa … dobesedno resnico«. Nekoliko nenavadni in z antropološkega stališča netočni so nekateri avtoričini pogledi o »biološki družini«, razpad katere bi naj prinesel »vrnitev k neomejeni panseksualnosti« oziroma »naravni polimorfni seksualnosti«. Najspornejši pa je avtoričin zagovor spolne svobode otrok, ta je bržkone nastal kot pretirana eksplikacija idej, razvitih v Seksualni revoluciji (1936) freudoanarhista Wilhelma Reicha.
Dialektika spola spaja in transformira poteze ameriške nove levice, uvide iz klasike Simone de Beauvoir in iz Engelsove historične analize nastanka družine, črpa iz Ariesove prelomne študije o iznajdbi otroštva in iz tačas modnega freudovstva, navzema se duha hipijevske svobodne ljubezni, a izčiščenega eskapizma, ženeta jo futurološka imaginacija, pa tudi naivni, drzni utopizem … Zato je, kot to zapiše prevajalka in avtorica magistralne, izčrpne in kritične spremne študije Katja Čičigoj, »nedvomno otrok svojega časa«, v katerem so številne feministke videle »besedilo “norih” predpostavk in predlogov«.
Kontroverzno delo
A čeprav je Dialektika spola kontroverzno delo, mu veliko dolgujejo tudi drugi feministični tokovi, ki so z njim stopali v dialog, denimo socialistični feminizem, ki je kot sinteza marksizma in radikalnega feminizma nastal kmalu po izdaji Dialektike, ter sodobna feministična smer ksenofeminizem. Nekatere druge izpeljave radikalnega feminizma so zanemarjale nasprotovanje razrednemu zatiranju, ki ima pri Firestone še vedno kardinalni pomen, čeravno drugoten glede na spolno zatiranje, predstavnice tako imenovanega kulturnega feminizma pa so popolnoma opustile vsakršne pretenzije po inkluziji sorodnih emancipatornih bojev.
V poudarku na prepletanju spolnega in ekonomskega razrednega zatiranja kaže Dialektika spola pomemben zametek medpresečne emancipacije, utopična vizija, ki si smelo, ne le preko kulture, pač pa tudi preko narave zamišlja pravičnejšo alternativo obstoječemu, pa nudi zelo navdihujoče branje. V »postfeministični« dobi, ko večina žensk zase kratkovidno trdi, da ne potrebujejo »feminizma«, med tem pa nazadnjaške sile kujejo težko okovje za njihove maternice, in v liberalnem primežu »kapitalističnega realizma«, ki vprašanja razrednega boja in alternativ prihodnosti izganja iz političnega mišljenja – tudi feminističnega –, se navdihujočemu pridružuje tudi urgentnost.
Shulamith Firestone: Dialektika spola, Zagovor feministične revolucije, *cf, Ljubljana 2019.
Prostori se me od nekdaj močno dotaknejo. Navežem se nanje, sprožajo mi občutke, spomine, hrepenenja. Stare hiše sploh. Tudi kaki umaknjeni kotički. Najraje imam take, ki so bili vedno čisto blizu, pa jih nisem opazila. Potem pa naenkrat ─ prostor, ki sproži občutek. Lahko je samo travnik za bloki, neznan kotiček na poti na bližnji hrib, senca pod kako krošnjo. Ne vem natančno, kaj je tisto, kar fascinira, in niti nočem vedeti. Všeč mi je, ko me zadane kar tako, neopisljivo. Na prostore, kjer prebivam, se navezujem še močneje. Težko jih zapuščam, pa vendar jih, slej ko prej. V spomin se mi je vtisnil celo občutek nekaterih prostorov, ki sem jih videla kot svoj potencialni bodoči dom, pa to niso nikoli postali. Včasih se zalotim v razmišljanju, kako bi bilo domovati v tem ali onem ogledanem, a nikoli naseljenem stanovanju. Najbolj nenavaden občutek te vrste pa so sanje. Večkrat sanjam, da sem v prostoru, ki ga prepoznam, vem, kje je kaj, vem, kako se moram v njem obrniti, domač mi je. Ko se zbudim, ga še vidim in še prepoznavam sanjske občutke, niti približno pa ne poznam zares prostora, ki sem ga sanjala. Sanjam torej domačnost, ki je ni. Ali je bila, pa sem jo budna pozabila? Ne očarajo pa me le sanjski prostori in prostori sedanje realnosti, ampak tudi taki, ki jih ni več in jih samo zaslutim skozi kak materialni ostanek ali spoznam po stari fotografiji. Še bolj nenavadno je, da me po novem očarajo tudi prostori, ki so del fikcije, zgodb. Mojih lastnih ali zgodb drugih. Vživljam se v dogajanje in like, ki sem si jih sama izmislila ali o njih brala, in v tem uživam. Taki užitki se počasi prevračajo v zametke novih zgodb.
Vrbanski plato. Travnik nad vodnim zajetjem na zahodnem robu mesta. Rada ga imam, ker sem ga velikokrat pretekla, tam sem se pravzaprav urila v vzdržljivosti. Rada ga imam, ker je širen. Najbolj pa me očara, da daje občutek bližine mestnega vrveža, ki se ne uspe prebiti do tebe. To obožujem. Zvok mesta je slišen, brneč, neustavljiv. Ampak na platoju ga človek vedno sliši kot oddaljeni zvok. Ta občutek je najmočnejši, ko zapade sneg in je plato ves bel, ko je vsak zvok še drugače pridušen. Skoraj nadrealistično. Rada ga imam zaradi divje češnje, robid, malin in sliv. Oboževala sem prostorčke pod nasadi lesk in orehov. Ko so pred leti okrog njih napeljali ograjo, me je ne le užalostilo, užalilo me je. Rada imam prehod s platoja v ozek pas gozda ob njem. Rada imam možnost odločitve, če bom hodila ob njem ali skozenj. Rada imam pomladanski pogled iz gozda na travnik pod njim, poln zvončkov. In seveda skulptura ─ tri glave.
Vrbanski plato. Fotografija Boštjan Lah
Benetke, mariborske Benetke. Prostor ob Dravi blizu Sodnega stolpa, ki se v obliki nekakšnega širokega pomola spušča v strugo reke. Temelji nekdanje markantne zgradbe, ki je bila v sedemdesetih letih 20. stoletja podrta, ker jo je prevečkrat poplavil zaradi gradnje elektrarn dvignjen nivo reke. Del nekdanjega splavarskega pristana. Del starega mesta. Zgradbe, razen na starih fotografijah, nisem nikoli videla. Danes je tam trava in nekaj klopi. Prostor, prijeten sam po sebi. Zaradi pogleda po toku reke navzgor, do koder seže pogled. Proti Koroški. Proti tistim lepim nekdanjim pristanom ─ Vuzenica, Vuhred, Muta, Brezno. Tudi zaradi pogleda po reki navzdol, s tokom. Na mestne mostove in ljudi, ki jih prečijo. Na klopi v Benetkah sedem, ko mi je težko. Najbrž podzavestno odlagam težo na vodno gladino, da jo odnese naprej. Dobro se počutim tam. Najlepša klop z Metkino čipko je sicer nedaleč stran, ampak zame vseeno predaleč od reke. Rada sedim tik ob vodi. Labodov, ki priplavajo, takoj ko sedem, se sicer čisto po otročje bojim, ampak voda me vseeno nezadržno privlači. Čisto blizu je še en obrečni sprožilec občutkov. Štrcelj starega lesenega mostu, podrtega v dvajsetih letih 20. stoletja. Tudi tam se rada postavim čisto ob rob in si predstavljam, kako je bilo iti čez, na desni breg. In kako je bilo priti od tam na to stran in se nato po vijugasti in strmi Dravski ulici povzpeti na Glavni trg, v vrveče mesto. Tu že nastopijo liki iz zgodb ali pa se porajajo novi. Videk, Mihala in Klavdina iz Paralakse, Branka Jurca iz Rodiš se samo enkrat, Partljičeva radoživo topla tašča Angela iz Sebastjana in mostu. Na vrhu Dravske pa realni Salon, Casino, Velika kavarna ali Teresienhof, vse v enem. Prostor mnogih premen in prostor spomina na ustvarjalnost v najboljšem pomenu besede. Znova delno prazen in zapuščen.
Benetke. Fotografija Boštjan Lah
Tomšičev drevored. Slab kilometer premočrtne poti od mestnega parka proti vzhodnemu robu mesta, proti železnici. Hoja po ravni poti me sprošča. Pogled proti horizontu, navidezna neskončnost. Ob tem pa slutnja najrazličnejših mešajočih se vtisov – bližina moje šole in vrtca, pot, po kateri sem hodila kot deklica in se vsako jutro veselila ogromnega ovčarja za ograjo ene od vil, ki me je, ko sem šla v eno smer, prepoznal, v drugo pa ne. Tako sem se vsaj prepričevala. Vilna četrt, misel na prve in naslednje prebivalce teh zgradb. Od razkošja do bede, tako rekoč. Ena od vil, ki jo po zaplembnem zapisniku iz let po drugi svetovni vojni poznam do zadnjega čevlja v omarah, bi naposled skoraj postala moj dom. Pa ni, tudi ta ostaja v spominski vrsti nenaseljenih stanovanj, ki so me očarala. Cik-cak proti Piramidi, po katerem smo hodili najprej iz vrtca, nato iz šole, potem pa sem po njem hodila na roditeljske sestanke v podružnično šolo v Košakih. Mojo najljubšo šolo sploh. Mala vila, vilica ob koncu drevoreda, z ograjo iz kamna, ki imitira les ─ v njej je živel pozabljeni mariborski stavbenik. Tik ob njej pa velik blok, kjer sta stanovala tako moj sošolec kot najina prva razredničarka. Križišče proti Mali tržnici ─ ta je prostor čarobnosti zase. Zaradi otroških spominov, zaradi ljubke majhnosti, predvsem pa zaradi Pavlinine skupnostne iniciative in zaradi nepozabne predstavitve knjige Maribor paralaksa.
Tomšičev drevored. Fotografija Boštjan Lah
Schreinerjev trg. Nanj sem naletela, ko sem pred skoraj dvajsetimi leti na dolge sprehode z vozičkom vozila svojo dojenčico. Čeprav v mojem mestu, se je pred menoj naenkrat odprla neznana veduta, ki me je čisto prevzela. Trg sredi naselja kolonijskih hiš s konca dvajsetih let 20. stoletja, kot si ga je zamislil arhitekt Ivan Vurnik. Nič takega – travnik, nekaj dreves, umetni griček, kako igralo. Ne novo ne staro. Res nič posebnega, hkrati pa tako pomirjujoče. Ker je očitno premišljeno in domišljeno. Človeku, ki uporablja nek prostor, niti ni treba vedeti, zakaj mu je všeč, samo zaznati mora, da mu je. Dobro se mora počutiti. To znajo narediti samo mojstri. Ivan Vurnik je to vsekakor bil. Vsako leto se vsaj enkrat iz centra mesta odpeljemo tja. Najraje jeseni, ko so na tleh kupi listja.
Lekarniška ulica. Vzporedna s Poštno, pa tako drugačna od nje. Če je Poštna velikokrat nabito polna, prazna pa sploh nikoli, je Lekarniška, podobno kot Barvarska nedaleč stran, ena sama samotnost. Nekaj hrbtov hiš, nekaj pročelij. V južnem delu, tik pred iztekom na Glavni trg, pogled na eno najlepših dvorišč in vhod v hiše, ki dišijo po preteklih stoletjih. Skrivnostne na nek način. Ne vem, kdo živi v njih, vem pa, da je precej stanovanj nenaseljenih. V neposredni bližini osrednjega mestnega trga, kar je res neverjetno. Včasih grem na Glavni trg po Poštni ─ takrat ves čas pozdravljam na vse strani. Včasih grem po Lekarniški in sem sama v svojih mislih. Ko grem po Poštni, sem del svojega mesta, skupnosti. Ko grem po Lekarniški, sem samo jaz, urbana peška.
Mejna ulica. Po njej je nekoč tekla meja med mestom in Pobrežjem, od tod ime. Danes ne meji na nič. Ljuba mi je, ker sem v njej preživela košček otroštva. V predmestni hiši z ogromnim vrtom so moji nekaj časa prebivali kot podnajemniki. Mene takrat še ni bilo. Ko sem bila predšolska deklica in smo že stanovali drugod, so me Berdnikovi v tej hiši pazili ob dopoldnevih. Tu sem zares zaznala vonj predmestja. Povezanost skupnosti. Spontano prehajanje med uporabo slovenščine in nemščine ─ še v zgodnjih sedemdesetih. Kartanje upokojencev, obdelovanje vrtov, čakanje prvih češenj. Natakanje vode pri pipi na dvoriščni steni hiše. Poznavanje vseh ljudi v ulici. Sekolčevi, gospod Poljšak, Medvedovi, Klančnikovi. In mladenič, ki je bil pri Berdnikovih »na hrani«, Frenk. Prihajal je vsako opoldne z žabo, ki ji je nekoč na avtocesti razneslo gumo. Mislim, da ne takrat, ampak vseeno je umrl mlad. Jutranji sprehod v trgovino na začetku ulice z gospo Berdnik in dopoldanska malica na kolenih njenega moža – malo kruha in hamburška slanina, napičena na nožek in ponujena v roko.
Kino gledališče. Kot ga ni več. Mala kinodvorana z odličnim sporedom. Abonma Filmska scena. Bila sem ravno še malo premlada, da bi dojela vso kultnost te mariborske filmofilske scene, pa ravno dovolj velika, da se me je vsaj malo dotaknila. Formativna dvorana, se reče. Tu sem videla filme, ki so me oblikovali. V kino sem dolgo najraje hodila sama. Gledala, srkala, pretuhtavala. Danes je zgradba še vedno tam, a je, kot da je ni. To ni več isti prostor. Zgubil je vse, razen naših spominov. Pa bi bil najlepši kraj za mariborski art kino. Tudi zato, ker je to nekoč že bil.
Dvorišča za Kersnikovo. Ne morem govoriti o svojih najljubši prostorih, ne da opišem vsaj eno dvorišče. Problem je seveda izbrati. Naj bo kare med Kersnikovo, Maistrovo, Cankarjevo in Aškerčevo, ki združuje več neograjenih dvorišč. Skozenj sem hodila iz šole domov. Nikoli pa v šolo. Sredi prostora stoji stara Derwuschkova vila, ki je človek na tistem mestu nekako ne pričakuje. Vse naokrog so namreč najemniške hiše s konca 19., pa tiste iz tridesetih let 20. stoletja in nekaj blokov izpred dobrih petdeset let. Kar me je fasciniralo, ko sem raziskovala mariborska dvorišča, je neka nevidna delitev prostora. Ljudje, ki tam živijo, namreč natančno vedo, čigav je kateri del tega na videz enotnega prostora. Kdor gre samo skozi, tega ne zazna in ne razume.
Gospejna ulica. Njen južni del, od Orožnove proti Koroški. Vrh tega odseka. No, ta je povezan z branjem. Podobe moje pokrajine, po kroniki nastala spominska literatura fizika Antona Šantla, ki je del mladih let sredi 19. stoletja preživel v Mariboru, je eno mojih najljubših branj. Očarljivo skromno, simpatično inteligentno. Ena od prigod v njegovi knjigi se zgodi prav tukaj. Kot dijak je nekaj časa prebival v hiši na Orožnovi. Skozi okno je videl na okno bočnega dela razkošne Gerdesove hiše, dela današnje Umetnostne galerije. Zaljubila sta se s pogledom skozi okno. Ona je igrala kitaro, on jo je občudoval. Nekega dne sta od okna do okna napeljala neke vrvi, po katerih mu je ona spustila svojo kitaro, da jo je lahko videl od blizu. Vedno, ko vstopim v ta del nič kaj ugledne ulice, se spomnim njune improvizirane izmenjave. In njune zaljubljenosti. To, da je Oton iz Paralakse skoraj točno tam pretuhtaval svoj pretkani načrt, s tem sicer ni povezano, je pa zanimivo.
Gospejina ulica. Fotografija Boštjan Lah
Pokopališče. Pobreško in tisto v Kamnici. Kot vsa pokopališča me močno zanimata. Fascinira me, ko na nagrobnikih najdem imena ljudi, o katerih sem brala v arhivskih virih. A, tu si torej, si mislim vedno znova, ko naletim na znano ime. Počutim se, kot da bi našla grob starega znanca. Pokopališča so generator mnogih zgodb. In skladišča naših lastnih. Ki pa jih, ko smo enkrat dokončno tam, ne moremo več ne pripovedovati ne brati. Jih pa lahko drugi …
S Tadejem Golobom, avtorjem kriminalnega romana Leninov park, tudi avtorjem njegovega predhodnika Jezero in avtorjem naslednika, za katerega pa naslova v tem hipu še ne poznamo, sva se vsaj v domišljiji sprehajali v enem izmed ljubljanskih parkov.
Lahko bi sedeli na eni izmed klopi, ker je bila tisti dan povsem lepa jesen, a smo raje vzeli lupo, šerlokovski klobuček in šli na toplo.
Kave iz avtomata nismo pili, čeprav bi jo glede na to, da zdaj že ves čas podtikava drobce iz romana, morali.
Smo se pa vrgli na turško kavo. Skuhali sva jo, nato pa s Tadejem klepetali Klara Škrinjar in Maja Čakarić, avtorici podkasta Strašno hudi. Ta zvočni izvod podkasta pa nastaja v sodelovanju s spletnim portalom za književnost in kulturo AirBeletrina.
Na toplem in s kavo smo zavili najprej kar na prvi kraj zločina, v prostor, kjer je pisal roman Leninov park, in kjer je svojo literarno podobo dobival svet inšpektorja Tarasa Birse in njegovih kolegov.
Prisluhnite podkastu:
Če berete kriminalke, Tadeja Goloba poznate vsaj po prvih dveh delih trilogije, po Jezeru in Leninovem parku, če bi ga radi spoznali bolje, potem lahko v roke vzamete vsaj še njegov roman Svinjske nogice, za katerega je prejel literarno nagrado kresnik, ali katero od biografij, ki jih je napisal za košarkarja Petra Vilfana ali igralko Mileno Zupančič. Eno pravkar še piše, prav tako pa končuje še zadnji del kriminalne trilogije.
“Srajco srečnega človeka bi našli pri meni,” pravi Slavko Pregl v nedavno izdani avtobiografiji Srajca srečnega človeka (Beletrina). Seveda je govora o sreči, ko pa je Pregl napisal več kot 50 knjig, med njimi nekaj kultnih mladinskih del, kot so Odprava zelenega zmaja (pravkar je izšel ponatis), Geniji v kratkih hlačah in Priročnik za klatenje, bil pomemben človek v slovenskem založništvu, direktor agencije za knjigo, ter trikrat predsednik (Društva slovenskih pisateljev, Društva slovenskih založnikov, Društva Bralna značka Slovenije) … ob tem pa vzgojil še štiri otroke, na katere je od vsega najbolj ponosen.
Ime: Slavko Pregl
Zadnja knjiga: Moja najnovejša knjiga je Srajca srečnega človeka. Upam, da ni zadnja.
Kje ste odraščali? V Šentvidu pri Ljubljani.
Kaj ste študirali in kje? Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Kje živite in zakaj? V Murglah v Ljubljani, ker je lepo in ker lahko nenehno v miru kujem – kot poročajo izbrani mediji – vsakršne zarote.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Med svojimi knjigami težko izbiram, saj mi je vsaka – že zaradi česa – posebej ljuba. Od projektov sem najbolj ponosen na svojo hči in svoje tri sinove. Pa drevo sem zasadil in knjigo napisal.
Opišite svojo jutranjo rutino. Po umivanju malo telovadim, zajtrkujem in berem dnevni tisk.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Ja, časopise in knjige berem samo na papirju.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Vse, kar oblači moja žena.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Takih knjig je preveč. Iz zadnjega obdobja Sodišče Igorja Karlovška, Ljubezni to pesem Miroslava Košute in Tristo zajcev Milka Matičetovega/Anje Štefan.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? Prijateljev in znancev med pisatelji imam veliko, navdihujem in pomagam pa si sam.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? Preveč je dobrih knjig, a se sam raje lotim tistih, ki še niso napisane.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih? Navdih vedno najdem – ali me poišče – v moji delovni sobi ob računalniku. V glavnem v Ljubljani in Piranu.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Veliko je dobrih knjig, dobrih filmov, dobrih slik in dobre glasbe; ko to premešam in uživam, se mi zazdi, da sem vsej tej ustvarjalnosti preprosto dolžan dodati kaj svojega. Po svojih najboljših močeh.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Precej premišljujem in ko mi je vse jasno, sedem in prepišem, kar se je oblikovalo v glavi. Glavne osebe imajo vnaprej določene vloge. Tako me vsaj kdo v življenju uboga.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Nimam nobenih ritualov. Samo pohlevno sedim in pišem.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? V Ljubljani gledam zeleno travo in drevje pred hišo, v Piranu poleti gledam morje in na kopalni ploščadi pred blokom včasih z visoke domače terase opazujem bogato domišljijo narave, ki se v kopalkah kopiči na ležalnikih.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Počakam, da težave minejo. To se zgodi zelo redko.
Opišite svoj idealni dan. Ga ne bom, ker ne bi rad vzbujal zavisti.
Opišite svojo večerno rutino. Pogledam TV dnevnik in se prepričam, da naša država in svet nista že včeraj dosegla najnižje možne točke, potem se grem malo ukvarjat z elektronsko pošto, gledam kakšno nogometno tekmo ali film, in se z užitkom pripravim na nočno rutino.
Ste vraževerni? Ne.
Najljubša pijača: alkohol? V Ljubljani (na Viču) imamo sijajno vodo iz pipe. Pa kozarec rdečega vina pri kosilu in na morju hladna Radenska.
Najbolj zoprn literat vseh časov? Za vse čase ne bi vedel. V mojem pa ga med literati ni.
Brez česa nikoli ne zapustite doma? Brez radovednosti, kaj se mi bo tistega dne zgodilo.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Ne maram se spuščati v zadeve, ki jih ne zmorem. Z mnogimi ljubimi osebami pa se čisto rad srečujem v svojih sanjah in v spominu.
Kateri je vaš najljubši prigrizek? Kruh z medom in dobra jabolka.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Ne vem.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Nek mulček na šoli me je vprašal: »Pisatelj, kje, kdaj in zakaj si se rodil?«
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Preživetje mi (za zdaj še) zagotavlja pokojnina, ki sem jo zaslužil s polno delovno dobo.
Kaj bi svetovali mladim piscem? Ko sem dobil Schwentnerjevo priznanje, sem pred polno Linhartovo dvorano v Cankarjevem domu obljubil, da svojim naslednikom ne bom dajal nasvetov.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Čeprav sem zaveden Slovenec, nisem bil na Triglavu in ne skačem.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Orlandu Uršiču v mariborsko Litero sem pravkar poslal osebne podatke za pogodbo za moj novi zabavni roman »Prodajalci vode, megle in Velazquez«, ki bo izšel v začetku naslednjega leta.