Dopisnik RTV Slovenija Janko Petrovec se je spomladi zbudil v povsem prazen Rim. Toda če si dobro pogledal, si v njem videl vse kaj drugega kot nič. Nam vsem pa izkušnja pomladi lahko pomaga tudi v tokratni jeseni in – zakaj pa ne – še pozneje.
Samo v dokumentarnih filmih občasno vidiš povsem prazne ulice, galerije in muzeje. Kakšen čarobni prah uporabijo producenti, da jim uspe prepričati direktorje ali župane, ne povedo. Je pa letos postalo jasno, da je lahko pri praznenju enako »učinkovit« tudi virus.
Sars-cov-2 je tako izpraznil vedno buhteči Rim. Kako se znajti v praznini, a v njej naposled videti vse kaj drugega kot nič, je spomladi izkušal tudi gledališki igralec, prevajalec in novinar, dopisnik Radiotelevizije Slovenija iz Italije in Vatikana, Janko Petrovec.
Kar je takrat videl in o čemer je razmišljal, je najprej objavljal na svojem facebook profilu, nato pa zbral v knjigo Karantena.Rim, ki je sredi poletja izšla pri založbi Goga.
Prisluhnite pogovoru:
V pogovoru smo se vrnili v zgodnjo pomlad, ko se je v praznino budil Rim in Janko z njim. Kako je to, vemo tudi pri nas, saj smo jo uspeli dodobra spoznati, le da je bila nekoliko drugačnega okusa. Da ga še nekaj časa ne bomo pozabili, je pa tudi jasno. Smo pa z Jankom poskusili razmisliti tudi, kakšen priokus bodo praznina in ostali covid-19 ukrepi pustili v prihodnosti.
In čeprav bi se radi vsi čimprej razbremenili teže virusa, ni vse, s čimer se soočamo, povsem za odmet:
»Opazil sem veliko izrazov solidarnosti. Verjamem, da je solidarnost pomembna kvaliteta, verjamem pa tudi, da je naporna. Človeštvo namreč usmerjata vrednoti premoči močnejšega in pomoči šibkejšemu. Kdor je močnejši, zdrav, sposoben, iznajdljiv, gre naprej že po naravnem zakonu. Imam pa tudi moralni zakon, ki veleva, da nikogar ne pustimo za seboj. Vreden si toliko, kot daš sebe drugim. Biti solidaren ni nekaj, kar pride samo po sebi, zato si moramo nenehno prizadevati. In biti ljudem v uteho.«
Nina Granda je glavna in odgovorna urednica revije in spletnega portala Outsider, medija o arhitekturi, kulturi in družbi. V posebni novi izdaji Outsiderja z naslovom Med vrsticami: Pogovori o časopisih pa je avtorica intervjujev. Pogovori za izdajo Med vrsticami so potekali to poletje, med drugim v duhu pobud za posodobitev medijskega zakona.
Če na vas naslovim vprašanje, ki ste ga zastavljali svojim sogovornikom: kako sami vidite medijsko krajino pri nas in kako se radoveden bralec lahko znajde v obstoječi medijski ponudbi?
Če začnem s ponudbo, mislim, da je zelo pestra. V časopisih in na spletu je moč najti ogromno zanimivih vsebin. Poleg klasičnega tiska in spletnih časopisov so pogosto zabavni in zanimivi tudi osebni zapisi, pri teh je vedno tudi povsem jasno, da gre za subjektivna stališča. Rekla bi, da je izbire zelo veliko in da nastaja veliko odličnih vsebin. Je pa velika izbira lahko tudi past. Ob veliki količini medijskih vsebin te tekmujejo za vidnost. In najbolj brane in klikane so zelo banalne vsebine – bolj so kričeče ali radikalne, bolj so privlačne. A uredništva imajo izbiro, katere novice bodo počastila z objavo in katere lahko prezrejo, pa četudi morda na račun kakšnega klika. Tu so še posebej v prednosti tiskani časopisi, ki lahko ostanejo dokument odseva sveta, kot ga vidi uredništvo.
Vsak pisec je seveda vedno opredeljen, nazorsko usmerjen, in to se odraža tudi v interpretaciji dogodkov. Mediji odslikavajo svet, ga pa tudi soustvarjajo. Če medijska poročila niso dovolj distancirana od osebnih mnenj novinarja, lahko pride do političnega aktivizma, ki se ga medijski ustvarjalci, prepričani o svoji drži, morda kdaj niti ne zavedajo. Tudi posledica takšnega poročanja v medijih je destruktivna ideološka razdvojenost družbe, ki smo ji priča.
Ob pripravi pogovorov sem se izučila v tem, da spremljam medije z različnih koncev. Pri stvareh, ki se mi zdijo pomembne, berem več piscev različnih opredelitev, ki jim zaupam na podlagi serije prejšnjih člankov. Tako preverjam lastna stališča in se v veliki in pisani ponudbi poskušam znajti.
Kaj pogrešate v slovenski medijski krajini, ki jo soustvarjate?
Lahko navedem misel enega od svojih intervjuvancev: mediji niso boljši od družbe, v kateri nastajajo, torej potrebujemo boljše medije. Po mojem mnenju je medijska krajina precej zaprta. Pogrešam odprtost in širino, včasih pa tudi uredniško distanco in umirjenost.
Sprejemanje demonizacije določenih pogledov je sicer gotovo učinkovit način oblikovanja sveta v skladu z določeno idejo, toda to je daleč od dejanske svobode medijev. Naloga novinarjev ni, da presojajo, kaj je prav in narobe, niti da rušijo ali postavljajo vlado. Biti morajo dovolj distancirani, da o svetu poročajo čim bolj objektivno. Objektivnost seveda ne obstaja, a približamo se ji z upoštevanjem različnih relevantnih stališč in preizpraševanjem lastnih predsodkov.
Pri nas imamo na eni strani medije, ki so močno zavezani poslanstvu, da so »watchdogi«, a so žal pogosto – če ne praviloma – pristranski. Na drugi strani pa so (sicer manjšinski) mediji, ki jih slabijo robatost, surovost in celo zloba, ki včasih izhaja iz maščevalnosti do pristranskosti večjih medijev.
Zelo problematično pa se mi zdi, da mediji kujejo svoje dobičke na ideološki razklanosti. To ustvarja psihozo, ki jo čutimo danes v našem prostoru. Sovraštvo vedno rodi le sovraštvo. Danes se vsaka poteza v medijih lahko predstavi kot politično preigravanje, pa čeprav gre za strokovno odločitev. Mediji s političnim navijaštvom delajo javnemu prostoru veliko škodo.
Poleg arhitekture ste študirali dramaturgijo, na Dunaju ste končali podiplomski študij kuratorstva in kulturnega menedžmenta, že leta pa ste piska, urednica in v zadnjem času tudi kolumnistka. Kako ste vstopili v medijski prostor in zakaj ste v njem ostali?
Vstopila sem vanj tako, kot se mi je zgodilo nekaj najlepših stvari v življenju: po naključju. V njem pa sem ostala zaradi veselja in radovednosti. Ob urednikovanju in pisanju lahko združujem svoja zanimanja s področij arhitekture, kulture in pisanja. Zavest, da zapisi, ki nastanejo v našem uredništvu, dosežejo in navdušijo zelo veliko ljudi, je lepa in spodbudna.
Ustvarjanje revije, kot je Outsider, je celosten izziv. Poleg priprave vsebin, ki so tehtne in pritegnejo bralce, je treba celoto oblikovati v izdelek, ki nam omogoča delo in razvoj za naprej. Torej preživetje in stalen razvoj uredništva, pa tudi možnosti za eksperimente in preizkušanja ter dovolj časa za razmisleke in tehtnejše analize. Poleg uredniškega gre za podjetniški izziv, kako se uveljaviti na majhnem slovenskem trgu.
Zbirka intervjujev Med vrsticami prinaša pogovore z novinarji, kolumnisti in drugimi medijskimi strokovnjaki različnih generacij, izkušenj in pogledov; kakšen je bil kriterij izbire vaših sogovornikov?
Najprej to, da so vsi strokovni, zaupanja vredni in artikulirani. Da njihovo delo spremljam, čeprav se z njim ne strinjam vedno. Potem pa tudi to, da so si med seboj v pogledih, izkušnjah in pristopih dovolj različni, da prikažejo širino in raznolikost medijskega prostora. Namenoma sem izbrala tudi sogovornike, ki so do medijskega prostora kritični in ponujajo refleksijo iz prve roke, kakršne sicer ne slišimo.
Kaj je za vas pomenila izkušnja ustvarjanja izdaje Pogovori o časopisih? Zakaj se vam zdi pomembna za naš intelektualni prostor?
Knjiga dobro zrcali problematiko medijskega prostora. Novinarska drža je pogosto problematična, ker privoljuje v vsiljene delitve in se postavlja v vlogo razsodnika. Pogosto je v službi politike, ne da bi se tega sploh zavedala. Knjiga zrcali globoko radikalizacijo družbe, ki jo mediji ne samo odslikavajo, ampak tudi generirajo.
Osebno pa mi med drugim pomeni nekaj novih zanimivih poznanstev.
Kaj smo z upadanjem vloge časopisov po vašem mnenju izgubili?
Ko je prišel internet, so mnogi verjeli, da bo prinesel popolno svobodo govora. Prej so namreč uredniki odločali, kaj gre v tisk in kaj ne. Na internetu pa lahko vsak pove vse, kar si misli, in to ni vedno nujno dobro. Ta svoboda je odprla vrata tudi različnim manipulacijam, radikalizacijam in namišljeni vsevednosti. Če so imeli časopisi včasih vlogo verodostojnega vira informacij, smo danes priča le še tekmi za klike, ki so vir oglaševalskega denarja. In ta boj nima niti malo prefinjenosti, kot so jo imeli ali pa jo še vedno imajo tiskani časopisi. Sproža le sovražni govor v komentarjih bralcev.
Ste človek elektronskih knjig, spletnih medijev ali tiskanih izdaj? Ne nazadnje je vaše delo, čeprav ima Outsider seveda spletno stran, v največji meri osredotočeno na ustvarjanje tiskane revije.
Že od nekdaj berem vse, kar mi pride na pot, najsi bodo to reklamni letaki, napisi na embalaži, na kozmetičnih in prehrambnih izdelkih … in spremljam njihov učinek. In seveda berem kataloge, časopise, revije, knjige. Danes je splet bolj dostopen, zato več berem na spletu, a spremljam tudi tiskovine. Pri tisku glede vsebine na prvem mestu cenim kakovostno uredniško delo, ki zagotavlja izbor smiselnih vsebin in verodostojnost. Cenim pa tudi fizično pojavnost tiska, ki vedno pomeni tudi oblikovalski, skorajda arhitekturni izziv – kako vsebini dati avtentično in privlačno formo, ki bo besedam zagotovila pravo obliko in nagovorila čute. To so področja, kjer bo tisk najbrž vedno v prednosti pred spletom.
Kaj sami najraje berete v medijih in kaj med knjižnimi izdajami? Imate morda tudi kakšno posebno navado, povezano s časopisi? Eden od vaših sogovornikov denimo pravi, da je prva stvar, ki jo stori ob prihodu v novo deželo, to, da kupi njene časopise.
Rada berem tehtne raziskave in premisleke. Še posebej se veselim, kadar doživim spoznavni učinek, za katerega je treba vložiti veliko truda. Takšne stvari me bogatijo. Tako v medijih kot v literaturi, pa tudi sicer.
Lucijan Zalokar na članskem evropskem prvenstvu. Fotografija: osebni arhiv
Lucijan Zalokar je mlad novinar Dela, je pa tudi atlet, tekač, član celjskega Kladivarja. Svojo prvo knjigo z naslovom Tek na robu živčnega zloma (UMco, 2020) je napisal, ko se je Slovenija med epidemijo koronavirusa spomladi letos prvič zaprla v karanteno. Gre za esejistično pripoved, ki tek zajema iz različnih zornih kotov. Zalokar razmišlja o njem skozi svoje pretekle tekaške izkušnje, skozi zgodbe slavnih tekačev, skozi knjige, ki so nanj pustile vtis, skozi misli slavnih filozofov, skozi aktualno izkušnjo teka med Ljubljano in Vranskim … Pripoved o užitkih in mukah teka je kot nalašč za čas druge karantene, ko vsi iščemo načine, kako osmisliti ta prazen in ne ravno prijeten čas.
Začniva z najbolj osnovnim vprašanjem: zakaj teči?
Najbrž zato, ker te tek veseli in ker pozitivno vpliva na zdravje. Nikakor ne mislim, da bi morali vsi teči, sem pa prepričan, da večina ljudi za normalno delovanje potrebuje vsaj minimalno telesno aktivnost. Ali je to joga, nogomet, sekanje drv, okopavanje vrta, kolesarjenje, smučanje, tek, ples, gobarjenje … niti ni tako pomembno. Stvar vsakega posameznika je, da ugotovi, kaj (in koliko) mu ustreza in kaj ne. Je pa tek – poleg hoje – gotovo najbolj preprosta in najcenejša oblika rekreacije, kar je eden glavnih razlogov, zakaj mi je tako pri srcu. Z vsem spoštovanjem do nekaterih drugih športov: osebo, kot sem jaz, bi vse veselje do rekreacije minilo, če bi se moral najprej z avtom peljati petdeset kilometrov do neke lokacije, se nato stlačiti v neopren ali v kombinezon in pancerje, se odpeljati na sredo jezera ali na vrh smučišča …
Zanimivo je, da ti je karantena kljub omejitvam prinesla svobodo, ki si jo izkoristil za tek, pisanje knjige, magistrsko nalogo … Tudi drugo letošnjo karanteno doživljaš tako?
Niti slučajno. Prej sem bil stoik, zdaj pa postajam čedalje bolj podoben De Niru iz Taksista. Doma že vadim: You talkin’ to me!? Marca je karantena zame prišla kot naročena, predvsem zaradi magistrske naloge. Prepričan sem, da je še ne bi dokončal, če se ne bi vse zaprlo. In še vsa svoboda, ki jo prinese delo od doma … Toda človek se tega sčasoma naveliča. Magistrira, osvoji kolajno na državnem prvenstvu, napiše prvo knjigo – in pričakuje, da bo lahko to ustrezno proslavil. Oktober je, prijatelji se vračajo v Ljubljano, ampak zunaj je mrtvilo. Resnično upam, da se ta koronakalvarija čimprej konča. V nasprotnem primeru bo očitno v naslovu moje druge knjige spet »rob živčnega zloma«.
Zadnje čase smo brali veliko knjig, ki so jih napisali rekreacijski tekači, tvoja pa je razmišljanje nekoga, ki je izkusil tudi življenje tekmovalnega oziroma profesionalnega tekača. Kaj te je naučil profesionalni tek?
Najprej bi rad razčistil okoli profesionalizma. Kot profesionalce dojemam športnike, ki se preživljajo izključno s svojim športom. Sam do te točke nisem nikoli prišel; v najboljši časih sem z atletiko zaslužil nekaj sto evrov na mesec. Zato bi raje ostal pri nazivu polprofesionalec. Je pa bila, tako kot pri marsikaterem mladem in obetavnem tekaču, atletika nekaj let središče mojega življenja. Spoznal sem, da predanost teku in treningom na neki točki ni več dovolj. Da moraš športu podrediti tudi ostale vidike življenja (predvsem prehrano in regeneracijo), kar me je precej »ubijalo«. Iz svojih izkušenj, še bolj pa prek opazovanja drugih sem se naučil, da moraš biti športu predan 24/7, če želiš doseči svoj maksimum.
Kdo je po tvojem mnenju največji tekač vseh časov? Po čem pa se sploh meri »velikost« tekačev?
Z »velikostjo« je drugače kot s svetovnimi rekordi ali številom olimpijskih kolajn: je precej težje merljiva. Vsak ima svojo definicijo. Po mojem mnenju so temeljni kriteriji »veličine« vrhunskost, karizmatičnost in inovativnost. Čeprav nikoli nisem bil njegov največji oboževalec, je po mojem mnenju Usain Bolt največji vseh časov. O njegovi vrhunskosti nima smisla izgubljati besed. Šele potem, ko je leta 2017 sklenil športno pot, pa smo začeli spoznavati, kako močno atletski svet pogreša njegovo pojavo. Bil je človek, ki je polnil stadione. In to v časih, ko atletika še zdaleč ni tako priljubljena, kot je bila nekoč. Veliko tekačev se pači in pozira na startni črti, toda le redki si s tem ne delajo sramote. Bolt je spadal med izjeme. Ljudje so oboževali njegovo igrivost, smisel za humor, sproščenost – ker je vse našteto popolnoma ustrezalo njegovi pojavi in njegovemu načinu teka. Neki britanski novinar je zapisal, da Boltov tek tudi v finalu svetovnega prvenstva spominja na otroško igro »kdo bo prej od enega drevesa do drugega«. Močneje se ne bi mogel strinjati. Čeprav so Ben Johnson, Maurice Green, Asafa Powell in ostali velikani svetovnega šprinta vsekakor tekli tehnično dovršeno in občudovanja vredno, njihov sprinterski korak nikoli ni učinkoval tako naravno, kakor je Boltov. Inovativnost je v njegovem primeru povezana s pojavnostjo: nekoč je veljalo prepričanje, da visoki tekači niso primerni za tek na 100 metrov, saj so preokorni za hitro in eksplozivno premikanje. Nato pa se je zgodil on s svojimi 195 centimetri in vse skupaj postavil na glavo. Gledati njegov tek je zame popoln estetski užitek in dokaj zasvojljivo početje, kar na žalost dobro vedo facebookovi algoritmi.
Lucijan Zalokar v času, ko se je s tekom ukvarjal polprofesionalno. Fotografija: osebni arhiv
Eden bistvenih odnosov vsakega tekača je odnos do bolečine. Je tako?
Odvisno. Če si rekreativec in dvakrat na teden tečeš zato, da malo prevetriš glavo, ti tek ne bi smel povzročati bolečin. Tudi vrhunski tekači večino treningov opravijo v coni udobja. Ampak kadar so na sporedu intervalni treningi, ti pogosto zelo bolijo. S tem se moraš sprijazniti in bolečino sprejeti kot nepogrešljiv del igre. Problem je v tem, da je ta stavek zelo lahko napisati, precej težje pa udejanjiti. Še najlažje takrat, kadar si vrhunsko pripravljen in visoko motiviran. Plavalci, ki jih je testiral škotski znanstvenik Karel Gijsbers, so na njegovi lestvici trpljenja dosegli najvišjo stopnjo med tekmovalno sezono, medtem ko med pripravljalnim obdobjem napora niso mogli tako dolgo prenašati. Kar je povezano z obojim: tik pred sezono sta športnikova motivacija in pripravljenost na vrhuncu. Kanadski fizik, pisatelj in tekač Alex Hutchinson, ki sem ga lani intervjuval za Sobotno prilogo, je izpostavil, da mu je pri tej raziskavi najbolj zanimivo, kako se »učimo« trpeti. To ni tisto učenje, ko nam znanje ostane vse življenje. Trpeti se moramo naučiti vsakič znova. Na nek način o tem pišem tudi v Teku na robu živčnega zloma.
Torej je tek trpljenje ali užitek?
Kot sem nakazal že v prejšnjem odgovoru: lahko je ali eno ali drugo. Ampak največji užitek sledi po trpljenja polnem teku.
Tek med Ljubljano in Vranskim, ki si ga izvedel, medtem ko smo bili zaprti med prvim valom koronavirusa, ti je pokazal, da take razdalje niso zate. Torej ostajaš pri krajših progah?
Seveda. Na ta malo-več-kot-maratonski podvig se niti nisem odpravil z namenom, da bi preizkusil, ali so te razdalje zame. Že prej sem vedel, da niso. Je pa od časa do časa treba poskusiti s čim novim. Za dušo – in nekoliko manj za telo, saj sem moral po teh 48 kilometrih zaradi bolečin v zadnji stegenski mišici za dva tedna prekiniti s treningi.
Lucijan Zalokar Fotografija: Jure Eržen/ Delo
Katere so tvoje najljubše knjige o teku?
Do športne literature sem zelo kritičen; verjetno je to edina literarna zvrst, pri kateri bi bil daljši seznam knjig, ki mi niso bile všeč, kot pa tistih, ki so mi bile. Endure že omenjenega Hutchinsona je fantastično poljudnoznanstveno čtivo. Če takšne knjige še ne bi bilo, bi jo napisal jaz. Tako pa sem moral pri svoji nekaj mutiti s filozofijo, osebnimi travmami, koronavirusom … Tudi ob branju Rojenih za tek sem užival, čeprav se mi zdi ta knjiga najmočnejša ravno takrat, kadar se pisatelj malo oddalji od teka in se prelevi v antropologa.
Zakaj je po tvojem mnenju rekreacijski tek, tudi na dolge razdalje, postal v zadnjih desetletjih tako popularen? Pred petdesetimi leti nihče ni tekel.
Zelo preprosto in že neštetokrat slišano: človek ni ustvarjen za sedenje. Služb pa je čedalje več sedečih. Potrebujemo kompenzacijo. Večina na vsakodnevni ravni nima časa za supanje, smučanje, potapljanje, jadranje, hajkanje po afriških višavjih in tako dalje. Glasba v fitnes centrih je preglasna. Zato nam ne ostane drugega, kot da tečemo.
Kako to, da na Delu nisi športni novinar, da te vleče v kulturne vode?
Dolga zgodba. Na Delo sem prišel na prakso v športno redakcijo. Ko je bilo tega uvajanja konec, se je sprostilo mesto v spletni redakciji, zato sem odšel tja. Zadnje pol leta sem v redakciji Nedela, občasno pa pomagam na spletu, pišem za Sobotno prilogo, sobotne teme, rubriko infoteh … Ne Nedelo ne splet nista redakciji, ki bi se ukvarjali s točno določenim področjem. In ker rad berem romane, poslušam glasbo, hodim v gledališče in gledam filme, je logično, da o kulturi pišem pogosteje kot recimo o gospodarstvu.
Vse prepogosto, kot bi želel, se soočam z ljudmi, ki so prepričani, da o spolnosti obče vemo vse (ali pa vsaj, da o spolnosti oni vedo vse). To se mi zdi izjemno poenostavljen pogled na situacijo. Res vemo vse? Ne morem govoriti za druge, a zase lahko trdim, da kljub temu, da se z erotiko in spolnostjo ukvarjam praktično poklicno, o vsem skupaj nimam pojma. Kar pomeni, da sem bodisi iskren o svoji nevednosti, bodisi bedak, ki odkriva toplo vodo.
Priznam, da uživam v raznovrstnih oblikah erotike. S tem, menim, ni nič narobe. Zanima me narativ, zanima me kontekst in zanima me tekst spolnosti. Toda vsakič, ko v knjigi, filmu ali seriji (oziroma v umetniških delih, ki niso primarno seksualna oz. pornografska) vidim, da sledi seks scena, postanem živčen. To je načeloma najbolj patetičen in neumetniški trenutek zgodbe. Mesto, kjer kot da ni prostora za nek bolj ali manj unikaten umetniški izraz, mesto, ki je najbolj vkalupljeno in klišejsko. Kot da se s telesi ne da povedati ničesar ne nujno novega, temveč pomenskega. Toda, kaj se v različnih seksualnih položajih ali praksah ne sproščajo različne energije? Ter, mogoče nekoliko bolj prizemljeno: ali se v različnih seksualnih položajih in praksah ne kažejo različne dinamike med partnerjema (ali partnerji)?[1] Se tega ne da uporabiti v narativu? Očitno – tako vsaj večina filmov, serij in knjig – ne.
Seveda pa je pisati o spolnosti lažje, kot jo snemati (tu ne štejem pornografije). Vpletenih je manj sil in manj faktorjev vpliva na končni rezultat. Pisanje je, če nič drugega, bolj intimno. Tako bi človek pričakoval, da bo erotika (ali še bolj preprosto: seks scene) v literaturi doživela svoj razcvet in polni izraz. Žal temu ni tako in zdi se mi zaskrbljujoče, kolikšen del tega, kar označujemo kot erotično literaturo je, prej kot erotična, pravzaprav skrajno sadistična. Tu imamo sorazmerno bogato tradicijo literarnih del, ki se začnejo nekje z markizom de Sadom, in se nadaljujejo prek klasikov v stilu Apollinairovih Enajst tisoč batin in Sentimentalnega romana Robbe-Grilleta, pa vse do razvpitih odtenkov sive, črne in bele enaindvajsetega stoletja. Da razjasnim: kar v meni vzbuja skrb, ni obstoj takšnih del, temveč to, da so takšne očitno erotične fantazije mnogih piscev in bralcev/bralk[2]. In tu ne govorim o bolj ali manj nedolžnih BDSM praksah in igranju vlog, temveč o brutalnem sadizmu, izkoriščanju, mučenju in umorih. Vse to z namenom seksualne potešitve seksualno nepotešljivih manijakov obeh spolov. So to res pravljice za odrasle, kot je svoj Sentimentalni roman menda označil Robbe-Grille, ali pa eksplozija seksualnih impulzov, ki jo je povzročilo zaprtje vseh ventilov? In če slednje: kaj je povzročilo zaprtje teh ventilov? Nemogoča naloga, da bi v narativ svojih zgodb (ali življenj) vpeljali še seksualnost, ki je tudi sporočilna in ne samo eksploativna?[3]
Na to seveda nimam odgovora; ne literarnega in še manj psihološkega. Bi pa izpostavil nek drug primer t. i. erotične literature, ki tega sadizma ne premore in sicer Tri hčere svoje matere (Pierre Louÿs). Čeprav bi tej knjigi lahko očitali pedofilijo in incest, kot bi nebu lahko očitali modro barvo, se od njenih sadističnih bratrancev loči predvsem po … da, rekel bom … spoštovanju in ljubezni. Kolikor vidim in razumem zadevo, je to prava pravljica za odrasle. Je seksi, je umazana in kosmata, je bizarna in nora … Pa vendarle temelji na spoštovanju. In ljubezni. Ni to dober nauk? Ni ta nauk dovolj dober? In če primerjam Tri hčere svoje matere z drugimi prej omenjenimi romani, lahko rečem, da je ljubezen vsekakor močnejša od sadizma. Ne postane dolgočasna in ponavljajoča. Ni to navsezadnje nauk, ki bi ga bilo vredno ohraniti, negovati in ga prenašati na prihajajoče generacije?
Jasno je, da moramo na sadistično literaturo gledati z določeno mero humorja in ironije[4], ampak vseeno menim (in upam, da nisem edini), da obstaja meja, kjer humor in ironija ne delujeta več kot takšna, ampak zaradi prepogostega ponavljanja izgubita na svoji vrednosti in, kot sami prizori mučenja, postaneta pravilo ter, mogoče še pomembneje, merilo, meja med humorjem in sadizmom pa se izbriše in povsem izgubi. Tudi zato, menim, gre pravi erotizem iskati v umetniških delih, ki v prvi vrsti niso erotična ali seksualno eksplicitna. Spolnost, skupaj s seksualno vzburjenostjo, je skoraj vedno šok, in samo od načina prezentacije ter načina kako je vpeta v siceršnji narativ (in seveda tudi stališča gledalca/ke) je odvisno ali je ta šok pozitiven ali negativen, ali, z drugimi besedami: ali je ta ali ona seksualna scena a) seksi, b) sama sebi namen (in »ker lahko«) ali c) mejna in tam zaradi šoka samega, s tem da seksi ne označuje samo vizualne estetike scene, temveč pravzaprav tudi že nekakšno pripovedno etiko, idejo, da bi naj umetnina nagovarjala in pomenila na vseh svojih mestih – in ne le samo na nekaterih.[5]
Toda govoriti oziroma sporočati skozi spolnost, ne na ravni (med)osebne intime, temveč na ravni umetnine, je težko delo. Temu sem posvetil večji del svoje pisateljske moči in ko pogledam nazaj, nisem posebej prepričan, da mi je to kakorkoli tudi zares uspelo. Skrajno težko je loviti meje med okusnim in neokusnim, pomenom in fantazijo, poanto in ponavljanjem, resnostjo in humorjem, duhovnostjo/psihologijo in mesenostjo, bogatostjo podob in prenasičenostjo na eni strani ter cenenostjo na drugi … In tu se v večini umetnin kaže stari dobri kompleks Madona-kurba (Madonna-whore complex). Lahko je pisati ali snemati zgodbe, kjer se ljubi Madone (romantična literatura in filmi) ali kjer se jebe kurbe (pornografija), izjemno težko delo pa je ustvarjati obratno – umetnine, kjer se jebe Madone in ljubi kurbe. Imamo torej dve skrajnosti, in v obeh se očitno precej dobro znajdemo, vmes pa je velikanska praznina, praznina seksualnega pomena. Seks scene so zato pogosto mučne, saj so ali a) tako prazne ali b) tako nabite. Kje je vmesna pot, vmesni izraz?
Spolnost je eden ključnih faktorjev naših življenj, toda tudi tu se delimo na dva ekstrema: na ljudi, ki o njej ’vedo’ vse in ljudi, ki se zavedajo, da spolnosti ni mogoče zares razumeti. Sam absolutno sodim med slednje (čeprav me bolj navdihujejo prvi). Spolnost je po eni strani nekaj najbolj mesenega, kar lahko počnemo, po drugi strani pa ena izmed bolj mističnih in duhovnih komponent človeškega življenja, je nekaj, kar je že na meji z neopisljivim in nerazložljivim; opisati neopisljivo in razložiti nerazložljivo pa je že po definiciji nemogoče in jalovo. Toda ravno zato je, menim, vredno poizkušati. Samo tako lahko pride do kakršnega koli omembe vrednega premika. Pri seks scenah ali podobah v umetnosti so še vedno ogromna področja samoumevnosti in binarnosti, le-te pa umetnost, vsaj samodeklerativno, de facto poizkuša ali združiti ali razbiti na več poddelcev. Na tem mestu razmisleka pa se pojavlja najbrž precej upravičeno vprašanje, če je umetnost sploh kos nalogi, da nas ’uči’ o spolnosti, da nam jo razlaga in utemeljuje.
In če ni … kaj je?
Začeti bi najbrž morali s tem, da zapolnimo, ali vsaj zakrpamo, luknje seksualnih pomenov naših življenj in še posebej naših zgodb. Tam imamo namreč več kontrole.
[1]Določene rabinske tradicije učijo, da je bila prva Adamova žena pravzaprav Lilith. Ta je bila, tako kot on, ustvarjena iz zemlje. Toda med seksom je želel Adam vedno biti na vrhu, zato je nekega dne Lilith prekipelo in spokala (odletela) je iz Raja, Bog pa je Adamu iz njegovega rebra ustvaril Evo, ki mu je podrejena seveda že samo zaradi načina, kako je nastala. Nekaj zelo podobnega pa nas uči tudi feminizem naše dobe. Ob tem pa bi izpostavil dejstvo, da se nekaterih teoretikov/čark preprosto ne da zadovoljiti: če je ženska spodaj, je podrejena, če pa je na vrhu, mora uboga reva vse opraviti sama.
[2]V zadnjih desetletjih je več študij pokazalo, da je sorazmerno pogosta ženska fantazija fantazija o posilstvu, te raziskave pa so hkrati ugotovile tudi, da bolj, kot je ženska seksualno odprta, outgoing in ’izkušena’, bolj pogoste so tudi tovrstne fantazije.
[3]Kar lahko razumemo kot dokaz, da o spolnosti ne vemo ničesar. Mogoče še – z morebitno izjemo lastnih fantazij – najmanj o svoji. Zase priznam, da imajo seksualne fantazije precejšen vpliv na moje pisanje, po drugi strani pa sem marsikatero literarno osebo razvil na podlagi amaterskih pornografskih posnetkov, ko sem si, kot nekakšno nerešljivo miselno igro, poizkušal zamisliti psihološki ustroj nastopajočih in predzgodbo tega ali onega posnetka, ki sem si ga ogledal. V isti sapi (in z nekolikšnim rizikom samoeksploatacije) pa lahko povem tudi, da sem imel velike težave s pisanjem kratke zgodbe Mamica (v zbirki Psihoporn, 2020), saj se mi je vedno znova uspelo samega sebe vzburiti se do te mere, da nisem bil več sposoben preudarnega pisanja, ob tem pa naj poudarim (in z nekolikšnim rizikom izpodbijanja lastnih tez), da je naslovna mamica seksualno (in tudi drugače) gledano najbolj nemoralna literarna oseba, kar sem jih ustvaril.
[4]V romanu Enajst tisoč batin je odlična scena, ki se dogaja v vojaškem kampu: protagonist tako »nabija« neko žensko, da vojaki mislijo, da jih boben kliče k orožju.
[5]Kot primer neke pomensko polne seks scene naj izpostavim denimo zdaj najbrž že kultno lezbično sceno v filmu Mulholland Drive Davida Lyncha, ki je izjemno erotična, obenem pa tako nabita s čustvi, da jo je – vsaj meni – težko gledati. Ne glede na to, kaj so o tej sceni ugotavljale kritike in študije spolov, si upam trditi, da deluje tekstovno. Da je na mestu. Da pomeni in bogati celotno izkušnjo filma.
Pri Zajčevi leseni hiški v Zgornji Javoršici je nekaj bezgovih dreves. V tem bezgovem kotu je Dane naredil klop, kmalu se ji je pridružila miza. Prva fotografija klopi in mize v bezgovem kotu je nastala, ko sta Jerneja in Dane sedela pri svojem čaju in je Janus, Jernejin sin, škljocnil: nastala je ena redkih skupnih fotografij. Fotografija: osebni arhiv Jerneje Katona Zajc
Knjiga Dane Zajc V besedah ima tri avtorje: v prvi vrsti je to knjiga, v kateri in iz katere spregovori Dane Zajc, kakor ga pač slišiva midva z Alešem Štegrom. Sestavljavca sva poleg poezije Daneta Zajca skušala bralcu predstaviti tudi Danetovo življenjsko zgodbo, njegove razmisleke o pesništvu in umetnosti, o družbi in času, v katerem je živel, vse to pa skoraj zgolj z njegovimi lastnimi besedami, z odlomki iz dramskih, proznih in ostalih besedil.
Knjiga, kakršna je naposled nastala, ni čisto lahko branje. Najbolj zapleteno zanko bralcu nastavlja manj običajna struktura besedila, ki izhaja iz odločitve, da knjigo o Danetu Zajcu sestaviva z njegovimi lastnimi besedami, saj je to ponujalo nekatere zanimive možnosti: med njimi denimo to, da Dane Zajc stopi v dialog s samim seboj. Nekateri značilni motivi se v njegovih delih ponavljajo, seveda pa leta ali celo desetletja, ki so minila vmes, prinesejo drugačen pogled, nekoliko drugačno osvetlitev in z njo tudi neko novo senco – ali pa tudi ne? Razliko naredi tudi zvrst, v kateri se motiv pojavi. Svoje doda še bralec, ki prebrano postavlja v svoj lastni bralski kontekst. Prav zato sva se odločila, da komentarjev ne bova podajala, saj sva menila, da bralcu niso potrebni. Ta se bo sam odločil, ali se je skriti humor s prizvokom posmeha, ki veje iz dopisovanja s sodiščem v 60-ih letih, spremenil v ogorčenje ali pa v zagrenjenost, ko je bilo potrebno ogledalo nastaviti vrstnikom, ki so v 70-ih že zasedli položaje ter tudi sami začeli okoli ustvarjalnosti postavljati ograje. Je senca, ki se priplazi iz razpok med kamenjem v igri Otroka reke enako spotegnjena kot postava, ki stopa iz sence v pesmi Visoki rdeči mesec? Res je, branje Daneta Zajca daje slutnjo, da obstaja precej motivov, ki se ponavljajo in bi se jim smelo reči, da so zajčevski, značilni, prepoznavni. A temeljito branje, skozi kakršno sva se podala midva z Alešem, bralca nekoliko upočasni, tako da mu ni do tega, da bi v galopu zajahal zaključke.
Po Danetovi smrti Jerneja na tej klopi nikoli več ni posedala – od takrat je bil bezgov kot s klopjo in mizo namenjen samo še fotografiranju. Fotografija: osebni arhiv Jerneje Katona Zajc
Tudi midva sva najprej izdelala prav tak zajčevski besednjak, nabor pojmov, besed, besednih zvez, ki zvenijo prepoznavno. Brž ko je bilo sestavljeno jedro besednjaka, pa sva že zaslutila, da je to le izhodišče, ki od naju zahteva premislek. Naposled sva za osnovo izbrala obširnejše tematske sklope in šele ko so ti stopili v ospredje, so postala gesla manj poudarjena in s tem manj nasilno osvetljena. Izpostavljenost je namreč geslom, tem iztrganim zajčevskim besedam, dajala preveč glasen poudarek, mogoče tudi nek odvečni patos. Zato so gesla v končni podobi in ureditvi knjige le diskretno vodilo ob robu knjige, skoraj neopazni sopotniki bralske poti, hkrati pa so tudi najin edini komentar. Gesla – pa tudi same naslove sklopov – sva dosledno jemala iz besedil Daneta Zajca, a čeprav so to njegove lastne besede, sva si pri prav pri geslih s samim izborom lahko privoščila kanec duhovitosti, droben namig, včasih drznost, z nekaterimi sva hotela presenetiti, izjemoma pa je bilo mogoče na nevpadljiv način dodati tudi kaj osebnega.
Tako je Jerneja s pomočjo klopi beležila minevanje časa. “Zame so te fotografije nekakšna pesem v slikah, ki kaže, kako je vsak nov letni čas nekaj odjedel, vzel zase: malo bolj je nagnil naslon, pokvečil noge od mize, kmalu so odpadle posamične letve, sčasoma se je miza poveznila, dokler ni ostal kup lesa nedoločljive oblike.” Fotografija osebni arhiv Jerneje Katona Zajc
Čeprav hoče knjiga v prvi vrsti prepustiti besedo Danetu Zajcu, je vendarle tudi najin osebni poklon. To sta navzkrižno prepletena namena, zato ni bilo lahko najti načina, kako v knjigi, ki je v osnovi zelo osebna, pustiti odprto pot vsem: tistim, ki Daneta sploh ne poznajo, tudi kot pesnika ne, in pa mnogim, ki imajo v svojem spominu še zmeraj tudi lastno podobo Daneta Zajca – podobo človeka, ki so ga srečevali v Pionirski knjižnici, na literarnih branjih, se kdaj z njim zapletli v daljši pogovor, prijateljevali, ga zgolj videvali na ulici kot naključnega mimoidočega na njegovih ustaljenih ljubljanskih poteh, ga kdaj morda srečali na samotnih poteh v gorah … veliko jih je, ki imajo v sebi še zmeraj živ spomin na kakšno svoje lastno doživetje z Danetom Zajcem. Vsem tem nisva hotela vsiljevati najine podobe Daneta. Še manj sva hotela bralca poezije obremeniti s svojimi razlagami, interpretacijami, vrednotenji ali kakršnimkoli umeščanjem pesmi ter drugih del. Zato sva knjigo sestavljala predvsem kot – bralca. Prepustila sva se avanturi intenzivnega branja vsega, kar sva lahko – kljub omejitvam zaradi karantene in korona virusa – dobila v roke. Tudi branje je seveda globoko osebna izkušnja. Vsak bralec to ve. Vendar so to druge vrste čustva in občutja kot osebni spomini. Branje je živa in živahna dogodivščina, iz katere pride človek drugačen, kakor je vanjo vstopil. Knjiga Dane Zajc V besedah je torej izplen najine intenzivne bralske izkušnje, v kateri sva se oba sestavljavca pustila zapeljati svetu Daneta Zajca, njegovim besedam. Od tu naprej lahko govorim le zase, kajti Aleš je svoje branje zagotovo doživljal drugače. Zame je bilo ponovno branje – in tokrat tako rekoč na dušek – Danetovih besedil, za katera sem mislila, da jih dobro poznam, nepredvidljivo doživetje, polno čustvenih pasti, hkrati pa neprecenljivo lepo, na trenutke nevzdržno boleče, izničilo je čas, vrnilo čase, včasih me je čisto posrkalo vase, potem spet me je kakšna beseda izločila, postavila na suhi breg in si ni pustila zlahka blizu. Nemalokrat sem lahko cele odlomke slišala v sebi izgovorjene z Danetovim glasom, so pa tudi besede Daneta Zajca, ki jih imam za čisto svoje. Kot najbrž mnogi njegovi bralci. Vsekakor pa je treba kar precej poguma, da se bralec tako scela in intenzivno prepusti zajčevskemu svetu ter skuša avtorju slediti do skrajnih meja njegovih ploskev – če si lahko sposodim to nazorno besedo iz Otrok reke. Vmes čutiš, da je avtor najbrž zmogel tudi pogled čez njihov rob, sam pa kot bralec pač tipaš za prepoznavnimi potmi, pretehtavaš svoj korak na tuji poti in šepetaš zajčevske besede s svojim glasom. Ampak tukaj bi me Aleš že ustavil … kajti prav on je bil tisti, ki je bedel nad tanko črto, ki ločuje mene-bralko od tiste mene, ki hoče obujati spomine. Seveda sem si želela obujati spomine. Besede imajo to moč, da preteklost rešujejo pozabe, ji dajejo plodni sok in jo ohranjajo živo. A – kot rečeno – to ni bil namen najine knjige. Zato so morali biti nekateri moji zapisi izločeni. Alešu sem zdaj, ko je knjiga dokončana, hvaležna za zanesljivost v odločitvah, s katerimi sva uvrščala in izločala moja besedila, kajti prav to je zagotovilo, da je ostal v knjigi res predvsem Dane Zajc v svojih lastnih besedah.
“Klopi in mize ni več – sva samo še midva z Danetom, ki še zmeraj sediva pri tisti mizi, in mislim, da ne le na fotografiji. Klop in miza pa sta se preselili na nek drugi kraj,” pravi Jerneja Katona Zajc o mizi v bezgovem kotu. Fotografija osebni arhiv Jerneje Katona Zajc
Ta zapis pa se mi zdi priložnost, da vse tisto, kar sem že občutila kot zgodbo, ki jo lahko delim z drugimi, tudi zapišem. V odlomkih, ki so se znašli onstran tanke črte, je poleg Daneta tudi neka slutnja o najini dvojini. V njih je špranja, skozi katero se pokaže malo več zasebnosti, predvsem malo več mojega čutenja. Priznam, za svoj lastni namen sem si včasih privoščila pobeg v svet spominov, v katerem – če povem z verzi Danetovega prijatelja Strniše – v lastni lepi listni kletki ista vrba še stoji. Nobeno drevo ni posekano, ker ga živa čarovnija zemlje, vode in neba ohranja za zmeraj. Ker sekira, ki ubija, nikdar nič ne pokonča. A vrba moje preteklosti je zgolj moje drevo. V varnem zavetju njene krošnje je svet, v katerem je Dane navzoč, kakor ni navzoč v knjigi: v spominih, ki nikomur ne morejo povedati nič posebnega o Danetu, ki ne morejo ničesar dodati temu, kar je že ubesedeno v Danetovi poeziji, so pa zato zame živi. Dva ali tri spominske utrinke, ki sva jih z Alešem izločila iz knjige, ponujam v branje tukaj, ker je ta tekst – hkrati s tem, da vabi k branju knjige V besedah – namenjen spominu na 15 let Danetove smrti. Takrat ni umrl samo pesnik, umrl je moj mož.
Senca
Zvečer, ko izginja luč, sam postaneš senca. A preden se z lupino telesa in vsem, kar skrivaš v nji in imaš za svoje, spremeniš v temo, lahko kdajpakdaj vidiš to svojo nočno senco. Na Javoršici naju je poletna polna luna neko noč zvabila na grič: ves temni svet okoli naju je bil svetlo ožarjen od bledega luninega soja. Kot bi se stvarem delali srebrni obrisi. Šele čez čas, ko se oko navadi, vidiš to nežno nočno senco, tenjo, ki jo dobijo predmeti, izginuli v noči. Še zdaj vidim najini nočni senci, kako se nočeta stopiti z mrakom, le druga z drugo. Vidim, kako hoče v mesečinskih nočeh senca biti svoja lastna tema v temi in se lahko staplja le z drugo senco. Tolaži me misel, da ima črnina noči neko svojo svetlobo, ki zmore ustvarjati srebrne sence. Ampak Dane je to povedal lepše in – presenetljivo – svetleje:
Svetloba zvezd je tako trdno zakovana v nebo, da ji s svojo mislijo ne prideš blizu. Ta svetloba je včasih tako blizu, da je v svoji tišini še najbolj podobna stanju, v kakršnem smo nekoč bili in v kakršno sestopamo. (Dane Zajc v intervjuju Za pisanje pesmi je potrebna »nedolžnost«, 1974)
Bezgov kot
Javorško dvorišče je zasajeno z drevesi. Tudi okolica jih je polna: med njimi so drevesa, ki sta jih zasadila Dane in njegov oče in še zmeraj rodijo drobna jabolka. Je tudi kotanja, ki je ostala za posušenim orehom in je niti številne letine nagrabljenih suhih listov ne morejo zapolniti. Prav tako tam domuje neuresničena želja, da bi v dvorišču rasla magnolija. Mejo gozda stražijo stare smreke, ki smo jih imenovali okostnjaki, ker so veje, ki so v vetru drgnile druga ob drugo, škripale, kot bi škripale kosti. Tej stari skeletni straži so se že pridružile mlade smreke, pogled na vse to drevje pa ne razkriva nobenega očitnega načrta, čeprav so nekatera drevesa zasajena s tiho in premišljeno odločitvijo. Potiho so se zlila z naravnim redom reči, ki ga vzpostavlja meja med gozdom in travnikom.
Nekoliko niže od lesene hiške je nekaj bezgovih dreves. Med njimi se je zmeraj naredila najlepša senca. To je bil naš bezgov kot. V njem je Dane naredil klop, kmalu se ji je pridružila miza. Najlepše je bilo tam posedati opoldne, ker so veje bezgovih grmov zrasle tako, da jih sončeva pot vse poletje ni mogla zaobiti ter sedečega v tem zavetju prikrajšati za senco.
Prva fotografija klopi in mize v bezgovem kotu je nastala, ko sva z Danetom sedela pri svojem čaju in je Janus, moj sin, škljocnil: nastala je ena redkih najinih skupnih fotografij, ker sva sicer v najini dvojini, v katero je redko vstopal kdo tretji, praviloma fotografirala drug drugega.
Po Danetovi smrti tam nisem nikoli več posedala – takrat je bil bezgov kot s klopjo in mizo namenjen samo še fotografiranju. Tako sem beležila minevanje časa. Zame so te fotografije nekakšna pesem v slikah, ki kaže, kako je vsak nov letni čas nekaj odjedel, vzel zase: malo bolj je nagnil naslon, pokvečil noge od mize, kmalu so odpadle posamične letve, sčasoma se je miza poveznila, dokler ni ostal kup lesa nedoločljive oblike. Zdaj ni več ničesar. Čas seveda kljub temu mineva naprej in požira. Požira vse več, vse bolj lačno, a se mu upiram. Klopi in mize ni več – sva samo še midva z Danetom, ki še zmeraj sediva pri tisti mizi, in mislim, da ne le na fotografiji. Klop in miza pa sta se preselili na nek drugi kraj.
Obrazi
Druge ljudi si zapomnimo po obrazih. Ne nujno po njihovih.
Z Jakovom Brdarjem sva sedela v Platani in se pogovarjala o tem, da do sodelovanja, ki sta ga z Danetom toliko časa načrtovala, ni prišlo. Kdor pozna Brdarja, ve, da je Danetu podoben v tem, da je molčavec. Premolki so bili niše, ki so v najino druženje dovolili vstopiti tudi Danetu. Kot bi molčali vsi trije, midva z Brdarjem pa sva sem in tja dodajala redke besede, izbrskane bolj v daljnem spominu, kot v sedanjosti tistega trenutka. Kdaj pa kdaj sva izrekla tudi čudne besede, čisto naključno iztrgane iz toka trenutnih misli.
Namen srečanja je bil, da Brdar pripravi osnutek za izdelavo nagrobnika za Danetov grob. Tudi to se ni zgodilo. Tisto srečanje pa vseeno ostaja. Samo v molk med nama je bilo mogoče izgovoriti besede o tem, kar sem doživela na Danetovem grobu. In Brdar je bil dober poslušalec. Sama ne vem, kaj sem mu hotela povedati s tem, ko sem mu govorila o grmu marjetic, ki ga je po nekaj letih bilo treba zaradi preureditve groba izpuliti. Zazijala je črna luknja, v mojih rokah pa so se proti nebu dvigovale korenine kot kakšno narobe-drevo s svojo zemeljsko krošnjo iz korenin. V nji so tihi škrbetavci zasačeni z dnevno svetlobo migotali in kazali pravi obraz zemlje.
Brdar je slišal neizgovorjeno in čez čas rekel, da mu je Dane nekoč povedal odlomek iz Rilkeja, ki je govoril o obrazih. Na pamet je bil govoril Dane in na pamet je ta odlomek tam, v Platani, obnovil Brdar. Jaz pa sem kar od nekod takoj vedela, da je odlomek iz Zapiskov Malteja Lauridsa Briggeja. Takšna je moč molka. In besede v nekatere ljudi legajo zelo globoko.
Zadnja beseda
V rokopisih je še zmeraj Danetov tekst, ki ga je prebral za radio, predvajan pa je bil v sklopu programa za dan mrtvih. Doslej ni bil objavljen. Začne se s stavkom: Ni smrti, ki je prečrtan, čez pa je zapisano: Je smrt.
(Ni smrti.) Je smrt. Je umiranje, ki traja skoz vse življenje. In je trenutek, ko izginemo. Ali tja, od koder smo prišli? Namreč, kje smo bili pred rojstvom? Ali tja, kjer nas nobeden ne pričakuje? Kjer ni naših mrtvih staršev, prijateljev, bratov? In je korak v smrt samo korak v praznino brez odrešitve in v hipu zginejo vse naše misli, spomini, dejanja. Ja, vsa dejanja, dobra in slaba, dovršena in nedovršena dejanja, vse pesmi, ki smo jih znali in tudi ljubezen, ki jo občutimo do tiste, do tistega ob sebi, iz katere smo pili upanje in smisel prebivanja, zgine. In je upanje brez upanja in je želja brez želje in naša zadnja beseda, zadnji dih in izdih obvisi v zraku tega sveta, ki ga ne bomo več vdihavali, ne gledali, saj se bomo spremenili v hrano za korenine, žuželke in črve.
Ostane samo spomin, ki ga vzdržujemo tisti, ki živimo. Mi moramo vzdrževati ta tihi plamen v nas, da ne ugasne, da na koncu ne bomo sami ugasnili. Ne bomo zbrisani s tega sveta zaradi spominjanja v pesmi, zgodbi, kamnu, grobu.
Knjigo V besedah, ki sta jo sestavila Jerneja Katona Zajc in Aleš Šteger, izšla pa je pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Zdaj je tudi uradno potrjeno, kar sem povsem teoretično, pa tudi na osnovi opazovanja in pogovorov z informanti trdila že kar nekaj časa: da namreč temeljni vir okužb s korono pri Slovencih predstavljajo zasebna druženja, še posebej praznovanja. Kjer seveda v zaprtem prostoru praznuje skupaj več kot deset ljudi. Ki seveda praznujejo tako, kot Slovenci pač praznujemo: ob jedači in pijači. Torej: seveda brez mask in brez potrebne razdalje. Kako pa je sploh mogoče praznovati po slovensko in ohranjati minimalno razdaljo? Jasno: ni mogoče. To, da se neupoštevanje varnostnih ukrepov nato s strani vlade, npr. Kreka, razlaga kot nekakšen zdrs, ki je posledica uživanja različnih »sredstev« (izmed katerih je običajno, nujno in povsem neproblematično »sredstvo« na slovenskih praznovanjih pač alkohol), pa kaže na popolno nerazumevanje tega, kaj se dogaja.
Stvar je drugačna.
In sicer: Slovenci tudi v povsem treznem stanju ne upoštevajo vladnih ukrepov, še posebej, ko gre za druženja in praznovanja. Ne upoštevajo jih že ob začetku druženj in praznovanj, ko jih je večina še povsem treznih. Ne upoštevajo jih niti, ko načrtujejo druženja in praznovanja. Neka moja informantka, ki preko vikendov v lokalu sodeluje v izvedbi praznovanj, povezanih z rojstnimi dnevi, porokami, krsti, birmami in ostalim, poroča, da se na teh praznovanjih zbere okoli osemdeset ljudi. Kar je, po njenih besedah, »malo«. Kar pa je vsekakor več od desetih, ki so priporočeni. To naredijo vedé. Tako tisti, ki ta praznovanja načrtujejo, kot tisti, ki se jih udeležujejo. In tisti, ki jih izvajajo. Kar pomeni, da se vedé in brez vpliva »sredstev« zavestno odločijo kršiti vladna korona priporočila.
Ko sem svoje informante o tem povprašala, so bili odgovori s terena stereotipni. Eden izmed njih se glasi: »Saj smo vsi zdravi.« Drugi se glasi: »Saj tudi vlada ukrepov ne upošteva.« In potem sledijo navedbe vladnih kršitev ukrepov. Izmed katerih je v zadnjem času na prvem mestu zabava Olimpijskega komiteja Slovenije. In vedenje ministrice za izobraževanje na njem. Pred tem so prevladovali primeri vedenja vladnih članov, ki se ob tej ali oni priliki niso držali razdalje in nosili mask. Dobila pa sem tudi nek zelo netipičen odgovor, ki se glasi: »Tako lepo je videti ljudi, ko so srečni!«
Skratka, tudi iz odgovorov in komentarjev tega, da ljudje ne upoštevajo vladnih priporočil in ukrepov pri zasebnih druženjih in zabavah, je jasno razvidno, da se ljudje zavedajo, da ta priporočila in ukrepe kršijo. Da gre za njihov zavestni izbor. In da se niti ne trudijo pretirano to zavestno kršenje vladnih ukrepov in priporočil prikriti.
Zdaj seveda nastopi vprašanje, kako to razumeti. Večinska reakcija na zgoraj opisano vedenje je zgražanje. In moraliziranje. S strani vlade pa strašenje. In/ali pozivanje k individualni odgovornosti. Kar pa ne deluje. Da strašenje in pozivanje k individualni odgovornosti ne delujeta, je končno zdaj jasno tudi že vladi. Da pa moraliziranje in zgražanje ničesar ne razložita, pa je prav tako jasno. Sicer vladi še ne.
Trenutna koronakriza torej dokazuje, da ni mogoče nič uspešnega narediti, če stvari ne razumemo. In ker vlada tega, kako se Slovenci vedejo v povezavi s korono, v glavnem nič ne razume, je njeno delovanje v glavnem brcanje v prazno. Ki stvari samo slabša. In to na vseh ravneh. Na ravni delovanja ljudi. Ki seveda vidijo, da vlada sploh ne razume, zakaj se vedejo, kakor se vedejo. Na ravni ugleda vlade. Ki stalno pada. Seveda ne le zaradi tega, kar počne v zvezi s korono. In na ravni širjenja korone. Ki je že zdavnaj presegla raven in obseg, ki jo je okužba imela, ko smo spomladi razglasili epidemijo. Konec koncev je tudi Janša jasno povedal, da zdaj ne gre več zato, da rešujemo vsako življenje, kot smo to počeli pomladi. Zdaj individualna življenja očito niso več pomembna.
Kar pomeni, da smo resno zabredli. In da bi bilo treba, vsaj zato, da rešimo javno zdravstvo in čim več individualnih življenj (čeprav ta vladi niso več mar – mar ji je ekonomija, profit, BDP itd.), vsaj poskušati razumeti, kaj se dogaja. Na primer, zakaj Slovenci ob individualnih druženjih zavestno kršijo vladna priporočila in ukrepe.
Kratek odgovor na to vprašanje je najmanj dvojen. Prvič zato, ker so ukrepi napačni. Kar počne vlada, je, da kopira ukrepe iz tujine. Kar pa (enako kot kopiranje drugih ukrepov v celotnem obdobju postsocializma) ne more delovati. Ker v Nemčiji živijo Nemci. Na Švedskem Švedi. V Sloveniji pa Slovenci. In Slovenci delujejo drugače kot Švedi. Ali Nemci. Slovencem individualna odgovornost ni prioriteta. Prioriteta jim je individualno preživetje. In kvaliteta individualnega preživetja.
Individualno preživetje in kvaliteta individualnega preživetja pa sta še kako povezana z osebnimi druženji. In to zato, ker so se Slovenci, kot vse skupine, ki so dolgo časa živele v ureditvi, ki jo v antropologiji poznamo kot domačijski produkcijski način, naučili, da je njihovo preživetje sicer odvisno predvsem od dela. A je še bolj kot od dela odvisno od dobrih odnosov z drugimi. Ker če zaradi kakršnih koli razlogov na primer letina ni zadostovala za preživetje, je bilo preživetje odvisno od tega, da ti hrano in ostalo, kar za preživetje potrebuješ, dajo drugi. A to seveda lahko pričakuješ le od tistih drugih, s katerimi si v dobrih odnosih. Kar pomeni, da je dobre odnose nujno gojiti. Ne zato, ker imaš na primer rad dobre odnose z drugimi. Ampak zato, ker je to najbolj varna investicija v lastno preživetje. Bolj varna, kot je delo. Ko nastopi kriza, se zato nuja po investiciji v dobre odnose z drugimi le še poveča.
In ker smo zdaj v krizi – marsikdo je izgubil delo ali zasluži manj kot pred koronakrizo itd. –, Slovenci povsem nevede in avtomatično skušajo okrepiti tisto strategijo, ki mimo dela zagotavlja preživetje. To pa so dobri odnosi z drugimi. Za kar pa so potrebna druženja.
Tudi iz tega povsem kratkega orisa torej jasno sledi, da se bo, kot se bo korona kriza večala, večala pri Slovencih tudi nuja po druženju kot strategiji zagotavljanja preživetja v krizi. Seveda je jasno, da v takšnih zgodovinsko vzpostavljenih socialnih in kulturnih strategijah preživetja prepoved (ali celo le priporočilo) o omejevanju druženja ne more delovati. Zato bi bilo treba razmišljati povsem v drugo smer od tiste, v katero delujejo na primer Švedi ali Nemci. In sicer: kako Slovencem omogočiti druženja, ne da bi se pri tem povečalo število okužb s korono.
Opraviti imamo torej s problemom, ki je bolj kompleksen od tistega, s katerim se ukvarjajo Nemci. Ali Švedi. Ki jim dobri odnosi z drugimi pač niso najvarnejša strategija preživetja. Oni že stoletja kot protestanti namreč prakticirajo povsem drugačno logiko preživetja. Ki je: kako uspešno preživeti sam.
Eden naših najboljših glasbenikov Zoran Predin je v zrelih letih resno zastavil svojo pisateljsko kariero. Potem ko je pred nekaj leti izdal dve knjigi krajših tekstov, je to pot pred bralce stopil z zgodovinskim romanom, katerega dogajanje je razpeto med 16. in 21. stoletje. Mongolske pege so izšle pri založbi Litera, govorijo pa o usodah ljudi, vrženih v različne politične in zgodovinske okoliščine, ki jih povezuje hrepenenje po svobodi in iskanje ljubezni. Nov roman, tako je povedal v pogovoru z nami, je že v nastajanju.
Mongolske pege so mi zbudile najprej asociacijo na Praslovana – na verze Kdo je tebe, praslovan, plavati učil, da si preplaval tisto rusko reko in se v mojih genih naselil –, pa čeprav dogajanje ni postavljeno v tisti čas. Zakaj vas prepletanje oddaljenih časovnih obdobij s sedanjostjo vznemirja kot pisatelja in tekstopisca?
Zgodovina je zelo vznemirljiva učiteljica. Izmišljene junake zelo rad postavljam v razmerja z resničnimi zgodovinskimi liki, ker z njimi ustvarjajo fikcijo, ki je lahko zelo zabavna in poučna. Mongolske pege sledijo misli iz nagovora, da je samo fikcija lahko verjetna, ker resničnost ni nikoli.
Junaki na koncu posameznih poglavij tragično končajo, zgodbo v naslednjem nadaljujejo njihovi potomci. Jih ni bilo težko »ubiti«?
Nekaterim sem napravil uslugo, druge sem pa zaradi načina pripovedi prikrajšal. Poslovijo se, ko v romanu opravijo svojo vlogo. Posamezni liki očitno bralcem hitro zlezejo pod kožo, saj se od njih stežka poslovijo. To se mi zdi dobra stran romana.
Skozi zgodovinsko zgodbo pripovedujete o sodobnem svetu, o zapletenih in zlaganih odnosih, o nacionalizmu in ksenofobiji, o krizi morale, o humanizmu … najbolj pa vas zanima usoda posameznika, ki je vržen v kolesje zgodovine. Se strinjate?
V Mongolskih pegah sem skozi zgodovino opisoval zelo podobne usode ljudi v različnih časih. Z njimi se zgodovina ponavlja na osebni ravni vsakega posameznika. Človeške usode se ponavljajo ne glede na tehnološko razvitost ali politično realnost, v kateri posamezni liki romana živijo.
Od kod je prišla ideja za ta roman?
Iz naslova samega. Ko proti koncu romana pojasnim naslov in se bralcu za nazaj in naprej razodene, se legitimira tudi ideja sama. Takrat je jasno tudi, zakaj se roman začne v 16. stoletju.
Je na nastanek te knjige kaj vplivala koronakriza?
Ne. Roman sem napisal pred tem. Res pa je, da sem imel malo več časa za urejanje in popravke.
Kakšna je razlika med pisanjem besedil za glasbo in pisanjem romanov?
Gre za diametralno nasproten pristop. V besedilih si suženj žanra, glasbenega stila, melodije, ritma in aranžmana za različne glasbene zasedbe. Na voljo imaš največ 50 besed, ki jih moraš postaviti še v rime in z njimi omogočiti petje besedila. V romanu si sam določiš temo, žanr, način pripovedi, stil pisanja in na voljo imaš vse besede tega sveta.
Zadnje čase vas v pisateljskem smislu pogosto srbijo prsti. Pripravljate že kako novo knjigo?
Čaka me še kakšen mesec študija in zbiranja informacij za naslednji roman, ki ga bom napisal pozimi.
Jesen. Čas, ko se listje pisano obarva, zrak postaja hladnejši in dnevi se krajšajo. Čas, ko se svet začne umirjati in s seboj prinese mir za branje pod odejo, kar je idila vsakega knjigoljuba. Izbrala sem deset knjig, ki tako kot barvito padlo listje dišijo po jeseni.
Donna Tartt: Skrivna zgodovina (Cankarjeva založba, 2016)
Jesen me vedno spominja na začetek šole. Skrivna zgodovina pisateljice Donne Tartt, ki je v slovenskem prevodu izšla pri Cankarjevi založbi, se odvija na elitnem kolidžu v Vermontu, kjer skupina šestih študentov pod okriljem karizmatičnega profesorja Juliana študira staro grščino. Nehote skupinica študentov ubije vaščana, nato pa še sošolca Bunnyja, ki jim je grozil s prijavo na policijo ter jih obenem izsiljeval za denar. Bralec ve, kdo je morilec, ter sledi psihološkim procesom, ki so posledica dveh umorov.
V akademsko okolje nas ponese tudi knjiga Razkrivanje čarovnic, ki je konec septembra v slovenskem prevodu izšla pri založbi Triskelion. V zgodbi, ki je postavljena v angleški Oxford v jesenskem času, najdemo čarovnice in vampirje, ki so še posebej priljubljeni okoli noči čarovnic.
Bram Stoker: Drakula (Tehniška založba, 1988)
Okoli noči čarovnic zelo radi gledamo grozljivke, ki jih je televizija v tem času polna. V branje priporočam klasično gotsko grozljivko, ki jo malodane vsi poznamo, in sicer Bram Stokerjevo Drakulo, zgodbo o najslovitejšem vampirju, ki je prvič izšla leta 1897.
Irving Washington: Legenda o speči dolini (Karantanija, 1998)
Legenda o speči dolini je še ena klasična srhljivka, postavljena v jesenski čas. Novelo je ameriški pisatelj Irving Washington napisal leta 1820, ko je živel v Angliji. Glavni junak zgodbe je učitelj Ichabod Crane, ki je prišel poučevat v mestece, imenovano Tarry Town. Neke noči je na poti domov spoznal, da zgodbe, ki so mu jih pripovedovali domačini, niso izmišljene, saj je srečal brezglavega jezdeca. Sto osemdeset let kasneje je bil po knjigi posnet film Brezglavi jezdec, ki ga je režiral Tim Burton in v katerem glavno vlogo odigra Johnny Depp.
Rainbow Rowell: Pumpkin heads (First Second, 2019, ni prevedeno v slovenščino)
Mladinska pisateljica Rainbow Rowell je leta 2019 za mlade bralce ustvarila grafični roman oziroma strip, ki prikazuje romantično zgodbo med najboljšima prijatelja Deja in Josiah, ki vsako leto od septembra pa do noči čarovnic skupaj delata na polju z bučami. Tokratna noč čarovnic je drugačna, saj sta oba v zadnjem letniku srednje šole. Ali se bosta še videla? Kaj bo z njunim prijateljstvom? Avtoričina inspiracija je bila ameriška Nebraska, ki ji daje tisti »jesenski občutek«: spreminjanje barv listja, hladno vreme in kresovi.
Brata Grimm: The Original Folk and Fairy Tales of the Brothers Grimm (Princeton University Press, 2014, ni prevedeno v slovenščino)
Jesen je pravi čas za prebiranje ljudskih pravljic. Toda te so nekoliko posebne, saj niso tiste klasične Grimmove pravljice, ki jih poznate iz otroštva. Ta zbirka je ponatis izvirnih pravljic iz leta 1815, ki so mračnejše kot te, ki jih poznamo danes.
Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni (Mladinska knjiga, 2003)
Zgodba je nastala med prvo svetovno vojno, Ivan Tavčar pa jo je pod psevdonimom objavil v Ljubljanskem zvonu. Jesen tukaj nastopa kot prispodoba za krhko in neuresničeno ljubezen med meščanskim Janezom in kmečkim dekletom Meto, ki nenadoma umre.
John Irving: The Cider House Rules (Transworld Publishers Ltd, 1986)
Jesen v Novi Angliji je v tem romanu prikazana v najboljši luči: spreminjajoče listje, hladen zrak, delavci, ki obirajo sadovnjake in iz jabolk pridelujejo jabolčno vino (cider) … Jesen dobesedno seva skozi strani. Zgodba pa je vse prej kot lahka. Glavni junak je Homer Wells, ki je sirota in živi v sirotišnici St. Cloud. Spremljamo njegovo pot od mladosti do odraslosti, ko vodi tovarno jabolčnega vina.
Diane Setterfield: Trinajsta zgodba (Učila International, 2007)
Roman je postavljen v jesenski čas in je knjiga o knjigi. Pripoveduje o mladi biografinji Margaret Lei, ki čez dan očetu pomaga v antikvariatu, zvečer pa dolge ure bere. Pisateljica si vzame čas za opisovanjem knjig v antikvariatu in šiljenje svinčnikov spremeni v najbolj sproščeno doživetje. Nekega dne Margaret dobi pismo pisateljice Vide Winter, ki jo prosi, da napiše njeno biografijo, s čimer odpreta temne skrivnosti družine Angelfield.
Tove Janson: November v Mumindolu (Mladinska knjiga, 2019)
Luč sveta so Mumini ugledali leta 1942. November v Mumindolu je deveta in zadnja knjiga iz serije o mumintrolih. Danes so uvrščeni med klasiko mladinske književnosti. V ospredje te knjige je postavljena mlada sirota, ki išče svojo mamo. Vodilna nit knjige je razmišljanje o žalosti in samoti ter o tem, kako pustiti ljudem oditi.
Ameriško bombandiranje Nemčije med drugo svetovno vojno. Fotografija: Wikipedia
Posvečeno mrtvi ženski,
ki je nikoli nisem videl žive.
13.01 po srednjeevropskem času
Pustite otroke in ne branite jim priti k meni. –
Ko je padla prva bomba, je zračni pritisk vrgel mrtve otroke ob zid. Predvčerajšnjim so se zadušili v neki kleti. Na pokopališču so jih samo odložili, saj so se njihovi očetje borili na fronti, njihove matere pa so morali poiskati. Našli so le eno, a je zmečkana ležala pod ruševinami. Tako je bilo videti povračilo.
Z zemljo, ki jo je bomba vrgla v zrak kot vodo v fontani, je poletel tudi otroški čeveljček. Vendar je bilo čisto vseeno. Že pred tem je bil raztrgan. Ko se je zemlja znova razsula po tleh, se je zaslišalo tuljenje siren. Zavijalo je, kot bi se razbesnel orkan. Sto tisoč ljudi je začutilo, kako jim razbija srce. Mesto je gorelo že tri dni, sirene pa so se praviloma oglasile prepozno. Videti je bilo, da nalašč, saj so ljudje potrebovali čas, da bi lahko živeli, preden so jih zbombardirali.
Takšen je bil začetek.
Dve ženski na drugi strani ceste, nasproti pokopališkega zidu, sta ustavili voziček in stekli preko. Prepričani sta bili, da je ob pokopališkem zidu varno. Zmotili sta se.
Naenkrat so na nebu zagrmeli motorji. Ostre magnezijeve puščice zažigalnih izstrelkov so se usule kot dež in se sikajoče zapikovale v asfalt. Sekundo kasneje se je cestna prevleka razpočila. Kjer je bil trenutek prej asfalt, so sikali plameni. Zračni udar je prevrnil voziček. Ojnica je poletela v nebo, izpod odeje se je skotalil otrok. Mati ob zidu ni zakričala. Ni imela časa. To ni bilo otroško igrišče.
Ob materi je stala neka ženska in gorela kot bakla. Kričala je. Mati se je nemočno ozrla proti njej, nato je tudi sama zagorela. Plameni so ji švignili od spodaj navzgor po nogah, čez bedra, do trupa. Toliko je še videla, preden se je sesedla vase. Eksplozivni val se je razpočil ob pokopališkem zidu, v istem trenutku je zagorela tudi cesta. Asfalt, kamenje, zrak.
Tako se je godilo zunaj pokopališča.
Znotraj je bilo drugače. Predvčerajšnjim so bombe izkopavale. Včeraj zopet zakopavale. Kako bo danes, ne vemo. Tudi razpadajoča trupla v vojaških grobovih tega ne vedo. Pa bi morala. Na njihovih križih je pisalo: Vaša žrtev ni bila zaman.
Morda jih bo danes sežgalo.
Poročniku so amputirali levo roko. Ležala je dva tisoč štiristo kilometrov stran od tega mesta, v apneni jami zasilne vojaške bolnice v El Alameinu. Tam je zgnila. Poročnik je imel zdaj na položaju za pokopališčem na razpolago protezo, osem protiletalskih flakov,[1] deset odsluženih vojakov in maturante humanistične gimnazije.
Zažigalne bombe so padale tri milje navzdol skozi zrak. Razpočile so se na njegovem betonskem bunkerju. Odvrgel jih je narednik Strenehen, ki so ga kasneje opisali kot:
človeka.
Teh je bilo veliko, ljudi. Ko je Strenehen zagledal plamene nad pokopališčem, je bil za kakšno sekundo zadovoljen. Cilj je izbral, ker je menil, da bo tamkaj zadel le mrtve. Ni pa vedel, da bodo zaradi tega šestdeset minut kasneje enega izmed njegovih z lopato pobili do smrti.
V tej uri, ali po njej, jih je umrlo še več. Na nerojenega otroka v materinem telesu se je zrušil zid stanovanjske hiše. Francoskega vojnega ujetnika z imenom Jean Pierre je pokončalo puškino kopito. Šest šolarjev humanistične gimnazije je odnesel izstrelek, ki je obtičal v cevi protiletalskega orožja. In šlo je še sedemsto brezimnih drugih.
Nima jih smisla omenjati. V teh šestdesetih minutah jih je raztrgalo, zmečkalo, zadušilo. Preostali so čakali, kaj bo jutri.
Kasneje je nekdo rekel: »Saj ni bilo tako hudo. Nekaj jih je vendar ostalo.«
V letalu ameriških zračnih sil ni bilo stranišča, narednik Strenehen pa je vseeno bruhal. Letel je že skozi mnoge viharje, a mu nikoli ni bilo slabo. Ko so se odprle lopute ležišča za bombe, je bruhal vedno znova.
Lopute so se odpirale avtomatsko. Sprostile so jih optične merilne naprave. Ti instrumenti so natančno izračunali elevacijski kot, pot izstrelka, oddaljenost cilja in balistični popravek. Sprožili so vžigalnike, razvrstili nabojnike. V primerjavi s tem je bila giljotina primitiven izum.
Enota narednika Strenehena je letela spredaj in markirala cilje. Sedemdeset milj za njo je sledil prvi val. Štiristo bombnikov je skozi zrak nosilo toliko eksplozivnega tovora, da bi ga lahko naložili na dve veliki vlakovni kompoziciji.
Sonce se je bleščalo na njihovih krilih. Nad horizontom so viseli oblaki. Motorji so brneli, trideset milj za prvim je sledil drugi val.
I
Jaz, Maria Erika Weinert, sem se rodila 4. julija 1925 v Marburgu ob Lahni. Po osnovni in obrtni šoli sem se zaposlila pri koncernu Gerling kot pisarniška delavka. Zaradi tega sem se odselila od staršev in živela v precej velikem mestu med Renom in Elbo.
Moja najljubša barva je bila modra. Imela sem dolge lase, ki sem jih zvila v figo na tilniku. Če bi bilo mogoče, bi me veselilo, da bi se naučila plesati. Ampak dekletom med petnajstim in devetnajstim letom ples ni bil dovoljen. Eno leto sem pisala pisma vojaku, ki ga nisem nikoli videla. Moje največje doživetje je bilo poletno potovanje na morje. Naša soba je bila tik ob morju.
Takrat sem bila še otrok. Na vrtu mojih staršev so rasle vrtnice. Nekoč sem v šoli smela igrati Sneguljčico, čeprav sem imela svetle lase. Nikoli nisem mogla pozabiti občutka, ko sem pred vsemi tistimi ljudmi stala na odru naše šolske avle.
Imela sem dve poletni obleki. Ena je bila bela in potiskana z veliki cvetovi plavice. Večerne obleke nisem imela. Dvakrat v življenju sem pila penino. Prvič je bilo na moji birmi. Drugič pa, ko mi je vojak, ki sem mu pisala, poslal paket iz Francije.
Igla na višinomeru je trepetala kot kazalka tehtnice. Oblak eksplozije je zadel v steklo kabine in se razblinil. Leteli so skozi baražno zaveso flaka. Kosmi dima so viseli v zraku. Edini hrup je prihajal iz motorjev. Eksplozij niso mogli slišati.
Ohm je preko pilotove rame strmel v armaturno ploščo. Če bi strmoglavili, je imel do najbližje odprtine šest korakov. Razen v primeru, da bi granata zadela posodo za gorivo in bi zgorel. Pomislil je: »Moj ded je obiral bombaž. Moj oče je skupaj z belci odšel na vojno. V Harlemu so mu postavili spominsko obeležje, na katerem je pisalo: Jaz sem svoboden človek.«
Noge so se mu tresle. Gumijasta obloga na tleh je vse skupaj utišala. Tresavica ni bila zaradi motorjev.
Medtem ko sta moja žena in moj sin Abraham spala, se je zgodilo. Med mano in mojo ženo leži morje, tuja ženska pa sploh ne pripada moji rasi. Gospod pravi: »Greh obiskuje očetov krivico nad sinovi in vnuki do šestega in sedmega pokolenja.« Vedel je, kaj to pomeni. Njegove velike dlani so se sklenile na zaboju streliva, da bi molile: »Odpusti mi, saj ne morem drugače. Jaz sem šibek in v Tvojih rokah.« Ko se je ozrl preko kazalke števila vrtljajev, je videl horizont.
Pod njimi na tleh se je razcvetela fontana. Sestavljali so jo svetleči izstrelki, ki so ugašali pod njimi. Za lahki flak so bila letala previsoko. Granate jih niso mogle doseči.
»Jezus,« je molil. »Moja žena za tuje ljudi lika perilo. Pravijo, da je pridna. Abraham bo kmalu star sedem let. Mojemu očetu so postavili spomenik. Moral bi biti iz brona. Zbrani denar je zadoščal le za mavec. Morali bi ga pobarvati. Po enem letu sem to storil sam.«
Molil je: »Odpusti mi. Če je to moja zadnja ura, bom umrl kot grešnik.«
Sedaj so morali markirati cilje. Vseeno mu je bilo. Upal je, da se ne bodo prikazala lovska letala. Misli ga niso več ubogale. V tistem trenutku ni bilo nič tako pomembno kot molitev. S sklenjenimi rokami je mrmral predse.
Slišal je glas: »Ohm, prevzemi Strenehenovo mesto. Rad bi govoril z njim!«
Kapitan Lester je govoril po interkomu, njegov glas je odmeval v slušalkah. Molitve je bilo konec.
»Razumem, Sir!«
Obrnil se je. Preko kril je videl nos naslednjega letala. Mimogrede se je dotaknil ramena drugega pilota, nato je zapustil kabino.
Bolnica je ležala v postelji.
Zaradi vodenice je bila tako zabuhla, da je komaj dihala. Žimnica je bila zverižena. Sive lase je imela spuščene. Na njenem čelu so bile potne srage. Kristus je gledal dol na njo. Blag obraz moža v dolgem ogrinjalu. Stal je na oblaku. Ta uokvirjena grafika je visela na steni. Sirene so umolknile. Božji sin se ni mogel premakniti.
Odprla so se vrata. Vstopili sta žena v žalni obleki in dekle, ki je prineslo stol. Skupaj sta bolnico dvignili s postelje.
Brez besed sta jo podržali v rokah. Svetel koder je padel dekletu na čelo, skozi odprto okno je zapihal veter, v daljavi je bilo slišati zamolklo bobnenje. Bolnico sta namestili na stol in ga odvlekli ven. Razmetana postelja in grafika sta ostali tam.
Dekle in žena sta tovor odnesli po stopnicah. Stol z bolnico sta s težavo, stopnico za stopnico, nosili navzdol. Nadstropje niže sta morali počivati. Iz hiš zadaj so odmevale salve strelnega orožja. Žena in dekle sta na podestu odložili stol. Vsakokrat ko so se zaslišali streli, se je zatresel.
Do kletnih vrat je bilo še sto stopnic.
Dekle se je prijelo za čelo. Znoj ji je lil po hrbtu. Bolnica je zastokala. Iztegnila je oteklo roko, pomahala je skozi zrak in pokazala na železni križ.
»Moj sin,« je zaječala.
»Ne zdaj!«
Dekle se je nagnilo naprej. Naramnica obleke ji je zdrsnila prek ramena. Zadrgnila se ji je prek ključnice. Na mestu, kjer se je dotaknila roke bolnice, je ostal madež.
Dekle ji je na silo odtegnilo roko.
»Pustiva jo,« je nenadoma rekla žena.
»Tukaj?«
Dekle se je obrnilo stran. Iz okenskega okvirja se je odlomila steklena črepinja. Padla je na tla.
»Ja, tukaj.«
Noge bolnice je pokrivala odeja. Dekle jo je pogledalo.
»Naj bo, torej!«
»Ali bo jokala?«
Dekle je odgovorilo: »Seveda bo.«
Izpod odeje je zdrsnil križ. Padel je na tla. Bolničina napihnjena roka je tipala po zraku. Dekle je pobralo križ in ji ga podalo.
»Spravi ga!«
Žena je rekla: »Preveč tvegava takole.«
»Ampak kar sva se namenili, je kruto!«
Sunek vetra je zažvižgal skozi okno. Po strehah so zažvenketali šrapneli. Dekle in žena sta se istočasno sklonili. Dvignili sta stol, ki se je zamajal.
Iz prsi bolnice se je izvil vzdih, nato je padla naprej. Po stopnišču, s podesta na podest, z glavo naprej. Njeno telo je udarjalo ob stopnice. Ustavila se je šele ob naslednjem oknu in z razkrečenimi nogami obležala.
Poročnik je v temi udaril ob beton. Zeblo ga je. Kadarkoli je sedel v temi, ga je zeblo. Mrazilo ga je od tal navzgor v podplate in više skozi trebuh do hrbta. Čutil je, kako mu znoj moči srajco.
Odprl je usta, kar tako, da bi nekaj počel, ko je neki glas rekel:
»Sovražne formacije so se umaknile z radijske zveze!«
Kapljice vode so se spustile s stropa in padle na njegovo dlan. Dvignil je nogo in se dotaknil mize.
»Ali naj odprem vrata?« je nekdo vprašal.
»Ne,« je hitro odgovoril, »ni še mimo.«
Stena je bila na otip vlažna. Tam, kjer je sedel radiotelegrafist, je bilo nekaj svetlobe. Čakal je, da se mu bodo oči privadile. A ni mogel razbrati ničesar. Vsenaokoli je bila tema. Nekje je tiktakala ura. Pomislil je: »Mrtvi ne potrebujejo ure.« Uro je vzel, čeprav je truplo že razpadalo. Prasketanje zunaj je postalo tišje. Nekdo je s prsti pobobnal po mizi. V radiotelegrafistovi slušalki je glasno spregovorilo v amerikanščini: »I’ll report you!«
»Zdaj je konec,« je šepnil radiotelegrafist in bobnanje s prsti je prenehalo.
Poročnik se je nehote nagnil naprej. Ura je tiktakala. Štela je sekunde.
»To,« je pojasnjeval glas za mizo, »to ne pomeni nič. Formacija lahko še vedno spremeni smer leta.«
»Lokacija?« je vprašal poročnik.
»Šestdeset kilometrov zahodno,« je javil operater.
»Koliko je ura?«
Uprasnila se je vžigalica. In zaslepila poročnika. Za delček sekunde je opazil golo žarnico, ki je visela s stropa.
Glas za mizo je rekel: »Dve minuti čez eno. Vlak bi moral odpeljati.«
Vžigalica je ugasnila. Znova je bila popolna tema.
(komentar nekega gledalca ob statističnih podatkih javne televizije o širitvi virusa covid-19, dobil je malo manj kot dva milijona znakov podpore)
Virus nam daje vse, virus je naša odrešitev, virus ni samo upanje, je nova resničnost!
Brigada virus zahteva, da končno pride nekdo, ki lahko zagospodari in uvede več kot potreben red na vseh področjih, da se uredijo zadeve, ki jih že stoletja nismo mogli urediti! Da izgine družbeni kaos. Izkoreniniti je treba strupeno zalego raznovrstnosti in posledične neenakosti.
Zdaj je pravi čas. Pozivamo naše prave voditelje in svetovne voditelje Kitajske, ZDA, Rusije in tudi Madžarske, Srbije in Kosova in Velike Slovenije, voditelje po vsem svetu: »Zdaj je čas!«
Levo levi in desno desni, združite se, podajte si roke garde in varde, zaprite krog okoli dvomljivcev, nergačev, protestnikov, umetnikov, mazačev sten in papirja – zdaj je pravi čas. Ne zamudite ga, ne zapravite ga, izkoristite ga.
Brigada Virus vas bo podprla, vas varovala in uveljavila vaše velike ideje.
Človeški osebki že nosijo maske, zaprte imajo kljune. Končno! Nagobčniki so učinkoviti, delujejo – zato je pravi čas. Končni obračun, o katerem so sanjali vsi veliki voditelji, mnogi so bili na robu uresničitve svoje prave, utemeljene vizije o pravični, pravi, edino možni družbi – pa nekako po čudežu niso uspeli – je končno pred nami. Teh velikanov svetovnega reda, revolucij, restavracij, končnih določevalcev nima smisla naštevati, kajti tudi vi, dandanašnji, se že levite in s svojimi veličastnimi mislimi butate ob notranje stene današnje družbe! Zavojujte jo in jo dokončno uredite, kot je treba. Vsi pošteni ljudje, ljudje, ki v srcu dobro mislimo, smo prepričani, da je že čas, skrajni čas. Ko bo vse mimo, bomo zadihali s polnimi pljuči v nov svet, zdrav svet brez mnogoterih virusov, naravnih, umetnih in ideoloških! Konec bo dvomov in bojev!
Skupaj smo odgovorni za zmago! Sedaj, točno sedaj, je nastopil prelomni trenutek, ki se ne bo zlepa ponovil. Zdaj, je prepričana Brigada Virus, je pravi čas. In tudi oni, tisti na drugi strani, že našteti motilci reda, vedo, zaznavajo usodni trenutek človeške zgodovine! Bojijo se izida pravičnega boja in sram jih je, da jih je strah. Pozivamo jih, naj pridejo iz svojih rovov, opustijo naj svoj besednjak laži in sanj, pozivamo jih, da se spreobrnejo ali pa bodo pogubljeni skupaj z večno nevednostjo in lažjo.
Ne pomilujmo jih, ker jih je groza, naj se nam ne smilijo, ker trepetajo za tako imenovano demokracijo! Po njihovem goljufivem prepričanju so naši voditelji zveri, ki uničujejo svet! Po njihovem mnenju so znanilci kuge, trpljenja. Prepričani so, da je z njimi nastopil čas apokalipse, da bodo prekljuvali omajane in tanke in krhke stene tako imenovane demokracije in da jih nobena sila ne bo mogla ustaviti! In prav imajo! Tako imenovana demokracija in svoboda ljudskih množic se bo spremenila v pravico in mir! Zato vemo: zdaj je čas, ko imajo vsi ti osebki nagobčnike.
Če tega trenutka za čiščenje, pomlajenje, prenovo, vzpostavitev novega reda ne boste prepoznali, bo prepozno. Pokončala nas bo naša mehkužnost, naša nevednost, naša gnila znanost in umetnost, naše zavzemanje za enakopravnost in enakost, v kateri smo bili vzgojeni in v katero smo morali verjeti.
Vi, naši voditelji, ne smete izgubljati časa! Brigada Virus je vaša brigada! Stali vam bomo ob strani. Ne bodo vas izrinili z oblasti. Ne bojte se očitkov, da ste se povampirili. To so navadne izmišljotine in zmerljivke, njihove laži! Zato ne odstopajte od svoje človeške in zgodovinske dolžnosti.
Za vami, prvoborci za red na svetu, bodo prišli vedno novi in vedno močnejši. Tako pač bo. Končno. Dokončali bodo ta zlati trenutek resnice. Naše in vaše resnice.
Hvaležni bomo za nov red, novo družbo: ne bodo se več norčevali iz vremena in lagali o spremembah, ne bodo kolesarili po svetu, ne bodo pridigali o naravi in svobodi, ki ju v resnici prezirajo.
Lažejo, ko pleteničijo o svobodi in demokraciji. V resnici zahtevajo in pridigajo, da naj se pravi naravni red uniči in pravi napredek ustavi! Njihove besede so prazne in brez moči. Njihova dejanja zastanejo, ko si iz samega strahu sami nadenejo maske in nagobčnike in ubogajo našo oblast, ki je pravična, poštena. Po njih lažeh jih prepoznavamo.
Ne bodo se več norčevali s proizvajanjem zabave, lažnih svetov literature, glasbe, slikarstva. Samo za to jim gre. Red se bo ustvaril, ko ne bodo več proizvajali umetne hrane in umetnih ljudi, spočetih v znanstvenem grehu.
Ne bomo hvalili boga, ki je prav tako izmišljen, čeprav bomo potrdili: »Čudna so pota gospodova!« in se poklonili njegovemu gospodarju, kajti nad bogom je še en bog, totalen, segajoč v neskončnost. Ne bomo se zahvaljevali za nova stanja, ki so pred nami, za novo družbo, ki nastaja, za novega človeka, ki se bo preporodil pod masko! Za to se samo borimo.
Nova družba, ki bo pognala iz pravih vrednot novega, pravičnega in uspešnega sveta, bo samo naša!
Samo vi, naši globalni in lokalni voditelji, vi ste naše upanje in naš bog nad bogovi. Združite se in zmagajte!
Svet bo tako dobil nove voditelje, ki bodo spoštovali svetovni red in pravo naravo, resnico tega sveta. Konec je z nekakšnim izumom, ki se mu pravi demokracija. Pa tudi vsega drugega, nenaravnega, nečloveškega je seveda konec. Končno konec.
In nov začetek, nova svetloba, nova, temeljna pravičnost, temeljna resnica, ki je pred nami, pa je do sedaj nismo znali videti, nismo je razumeli, zdelo se nam je, da nam je sovražna, dotikali smo se je, kakor bi bila kužna, bo jasna vsem novim rodovom.
Do sedaj se je morala skrivati! Pa vemo, da je živela globoko v nas. V demokraciji smo jo potiskali v najgloblje temne kote naše duše. Sedaj pa bo vse drugače, vse bo resnično prav, ne lažno prav.
Sedaj se ne bomo bali več biti takšni, kot smo ustvarjeni. Ko bomo lahko sneli maske, bo pred nami nov svet! Ne bomo se bali izpovedati in delovati jasno in odločno. Pod našimi voditelji bomo odkrili pravični svet, ki nas je čakal dolgo zakopan pod debelo plastjo velikih besed brez pomena, za kulisami svobode govora: razčistili bomo z umetniki in znanstveniki, z lažnivimi otroškimi dušami – vzpostavljen bo red, ki jih ne potrebuje.
Do sedaj so naredili dovolj gorja, skorajda so zmagali nad bistvenim v človekovem življenju – naravnim porajanjem, naravnim umiranjem in naravnim razumevanjem samega sebe. Zato je moralo priti do mask, nagobčnikov, tišine in pokornosti, strahu, kataklizme in apokalipse. Zadnji čas!
Samo še malo in iluzij bo konec, ker so škodljive, uničujoče.
Virus nam daje vse, virus je naša odrešitev, virus ni samo upanje, je nova resničnost! Nagobčniki so samo začetek. Dovolj je bilo stalnega nadležnega grizljanja prave oblasti in cviljenja o svobodi govora. Sedaj se niti njihov posmeh ne vidi, ne njihovi gnili zobje.
Ponosni smo, da kot Slovenci prisostvujemo tej čudoviti preobrazbi sveta in da smo njen aktivni del. Pa kaj potem, če je najprej vera v nov svet in šele potem nacionalnost. Tako je že bilo, pa se ni uresničilo. Zakrinkano je bilo najprej v proletarsko revolucijo, potem narodnost, najprej država, potem pa nič. Sedaj ni več poti nazaj. Trenutna resničnost je zmotna, lažna, nepotrebna.
Za brigado Virus je na svetu dovolj en jezik. Enoznačen, točen, razumljiv. Ta usmrajeni in razkosani Babilon je svet uničeval tisočletja, odkar velja, da smo se razvili iz nekakšnih vrst opic! Voditelji! Zrušite ta Babilon, Brigada Virus je z vami!
Kar se sporoča v vseh jezikih sveta, je nevarno in lažno, je hinavščina in zavajanje! Za brigado Virus in njene vojake in za družbo, ki jo ustvarjamo, je dovolj en jezik, en virus.
Prepričani smo, da bo naš veliki voditelj, in njegovi bratje v orožju, času in globalnem prostoru, zmogel moč, ki mu jo daje sedanji trenutek.
Do sedaj ni bilo nič dovolj učinkovitega. Sedaj, ko živimo za maskami, je pravi trenutek! Bili so poskusi, sedaj pa je virus ustvaril pogoje, da bodo vladali pravi ljudje, tisti, ki so ustvarjeni, da vodijo ta svet. Konec je golote in požrešnega mesa na kopališčih, v javnosti, konec je razvrata za vsako ceno brez drugega razloga, kot je lažni užitek, konec je nesmiselnega poljubljanja kar na cesti, konec voščil in dotikov za novo leto in za božič, ki nikomur ne koristijo in so protinaravni. Kaj pa naj dva človeka, ko se srečata?
Konec je nasmihanj in ustničnih užitkov v javnosti, goltanja, nekakšne javne felacije sveta, konec je kunilingusa, oblizovanja ustnic in lizanja sladoleda – sedaj imamo vedno maske in nagobčnike… in končno bo prišel tudi čas, ko si bomo zakrili oči, kajti tudi oči so odprta sluznica, ki nam škoduje, škodujejo nam v resnici dogovori z očmi, konec bo znamenitega stavka: »Požira jo z očmi!«, konec bo tako imenovane svobode, prilaščanja vseh nad vsemi. Končno bo red na tem svetu.
Zakaj ne bi to počeli samo z nam za večno določenimi partnerji. In prišel bo čas, ko bo postalo normalen tudi odnos do živali, in so samo živali in nič drugega – pes mora biti pokoren gospodarju, mu ležati pod nogami, pod mizo ali priklenjen z verigo, konec bo proizvodnje vse te nagnusne hrane in vse pedikure za cucke, mačke, konje, domače kače itd. Kaj vse se je nabralo – v neskončnost norosti, preobjedenih, pa tudi bednih, revnih, obupanih, nič manj prevzetnih.
Prisiljeni bodo tisti prenažrti, preobjedeni, obleči naše uniforme. Vzpostavljene bodo meje in kontrola vsega – v državicah, med državicami, med rasami in narodi, na cestah in v javnih prostorih, red se bo spoštoval doma, v šolah, v hierarhiji oblasti, meja se ne bo dalo prečkati brez odobritev in potrdil. Končno bo končano mešanje ras, jezikov …
Brigada virus zmaguje, ker je nepremagljiva! Pridružite se ji, nam, pravim ljudem!
stara sem dvanajst let, Evropa je v poletju, v belem fiat polkombiju se jaz, moja mati za volanom in Eva – moja dvojčica – na sovoznikovem sedežu vračamo iz državnega prvenstva v show plesih v Krškem, kjer sem tekmovala s svojo skupino in postala državna prvakinja. Na radiu Tomaž Pengov poje: »Cesta, zavetje nemirnih ljudi, izginja in skozi stopinje drsi, ko odhaja in glasna obzorja rodi.« Ne vem še, kdo si, kaj je to performativna umetnost, ne vem niti, kaj umetnost pravzaprav je, kdo so resnične umetnice in umetniki ali kako to postaneš. Ker se gibljem predvsem na področju show plesa, ki v najintenzivnejši meri vsebuje močno prepojenost s popularno kulturo in služi predvsem zabavi in samopozabljenju, ker ne prihajam iz intelektualne ali umetniške familije in sem bolj ali manj prepuščena predmestnemu okolišu, ki kot najvišje božanstvo slavi vse ameriško – Disney, MTV, Cartoon Network ipd. –, so moji trenutni idoli Britney Spears, Miley Cyrus, Selena Gomez, Beyonce, Shakira in podobni. Na tem mestu naj poudarim, da nimam averzije do omenjenih ljudi, do popularne kulture ali show businessa, celo nujne se mi zdijo, prav tako občasno samopozabljenje, a da resnično spoznamo samopozabljenje, moramo najprej spoznati popolno prisotnost, tako kot, če se navežem na Alejandra Jodorwskega, moramo, če želimo zares spoznati končnost, najprej izkusiti neskončnost. Zaradi manka postarševanja – moj oče je zaradi poklica pogosto zdoma in še kadar je doma, je težko oče, materino telo sicer zaznam, a je velikokrat neprisotno, sem zlahka podvržena vprašljivim zunanjim vplivom s siceršnjimi občasnimi zastranitvami k tistim, ki so se kot zdrava semena vame po naključju zasadili in me danes uspejo nahraniti in soočiti s temo. Zaradi tega sem v nenehnem iskanju učiteljic in učiteljev, ki bi se znali odpreti za moje resnično bitje. V iskanju ljudi, ki bi me resnično videli in resnično slišali. Našla sem jih dokaj pozno. Eden izmed njih si ti, Ulay. S hitre ceste se priključujemo na avtocesto in se med tem burno prerekamo: ne jaz ne Eva se nisva dovolj urno odzvali na materin ukaz »premaknita mojo torbico z ročne«, zato sama seže po njej in v hipu izgubi nadzor nad volanom. Stemni se, izgubim oči, zgodi se prostor, v katerem čas teče drugače. Sluh mi podarja grozljive oddaljene krike – podobo Munchove slike. Edina materialnost, ki jo čutim, je moja dlan, ki se močno oprijema vratnega držala – to moram storiti, vem, ker nisem pripeta in je ta akcija po moji instinktivni oceni edina možnost, da ostanem vsaj približno na svojem mestu in s tem zmanjšam možnost razblinjenja. Avto preneha s podrsavanjem po od dežja ovlaženi avtocesti: ustavimo se, svet je nagnjen v desno. Nad menoj visita dve telesi; materino, iz katerega počasi kaplja kri, in sestrino, ki se počasi prebuja v govor. Žive smo, samo rahlo postrani. Začenjam z eno izmed prvih režij, ki jih pomnim; moram si povrniti občutek nadzora in se obenem soočiti z občutkom krivde – ker nisem ubogala ukaza, sem povzročila nesrečo. Huje postane, ko starš ta notranji občutek krivde podkrepi: »Sem vama rekla, da umakneta torbico. Če bi me ubogali, se to ne bi zgodilo.« Sicer nisem imela možnosti izbire scenografije, kostumografije, glasbe ali igralk in njihovih medsebojnih odnosov, sem se pa lahko preslikala v pozicijo osebe, ki kljub poškodbam in bolečini, kljub udeleženosti, mirno opazuje situacijo. Izgubila sem telo, nisem čutila bolečine, vse, kar sem želela, je, da bi poskrbela za svet okoli sebe. Govorila sem z reševalci in policaji, ki so jih poklicale mimovozeče se priče, poklicala očeta in mu neprizadeto razložila situacijo. Ko so nas odpeljali v bližnjo bolnišnico, sem v dokaz svoje nepoškodovanosti in lucidnosti pred zdravniki plesala po spolzkih ploščicah čakalnice. Vse sem imela pod nadzorom. Odrezati je pomenilo preživeti in obenem možnost videti stvari od daleč – tam so manj boleče in nevarne. Takrat, zaradi starosti in umanjkanja refleksije, je bil to preživitveni mehanizem, danes, kadar zmorem biti v tem budna, je to lahko stanje popolne svobode.
Fotografija: Nika Prusnik Kardum
Človek za nazaj sem, počasna ptica. Kamorkoli grem, se nosim s seboj. Dolgo časa sem bežala – pred praznino, ki me je rodila, pred praznim belim pravokotnikom, ki čaka moje črke, pred bolečino, ki jo izrisujejo odhodi, pred seboj, ki si nikoli ne morem ubežati – čeravno si v mnogih akcijah in gestah, zavednih ali ne, za to močno prizadevam. Kadar v moje telo butne preveč impulzov, se skrčim v kaos, potem se razširim in me razstreli. To se odraža v moji pisavi, v njeni fragmentarnosti. V takem stanju si ne zmorem slediti, ne slišim jedra, struktura se mi izmika. Laže mislim sebe in svet, sebe v svetu, druge v svetu, svet v drugih, ko je vsega manj; ko sedim sama v naravi in zrem v oddaljeno modrikasto pokrajino gora v Bohinju ali pa ko se s svojim telescem znajdem pred oddaljenimi pleči Triglava, pred v skale ujeto Ajdovsko deklico, majhna, nepomembna in skrita, ko v meni odmeva podoba ene izmed stotih sličic, ki mi jih je pred časom s pismom poslal Miklavž Komelj, ki je napisal Die Berge Sind Frei. Da, takrat je laže in, da, gore so svobodne in jaz z njimi, varna v njihovem zavetju – ravno prav oddaljene, ravno prav blizu … in zopet odmeva … »Ljubim lahko le od daleč …«
Ampak življenje je drugje. Življenje je v stiku; v stiku z drugim, ki bo vedno do neke mere skrivnost in zato strašen. Življenje pomeni premagati strah pred smrtjo, premagati strah pred drugim in se podati v neznano, tako kot si se vse svoje življenje v neznano podajal ti. Znati se izgubljati je svojevrstna umetnost in vsako pisanje, vsaka kreacija, je odpiranje prostora neznanemu. »Nikoli se izgubiti, pomeni ne živeti, ne vedeti, kako se izgubiti, privede do destrukcije in tam vmes, kjer se razprostira terra incognita, se nahaja odkritje,« je zapisala Rebecca Solnit v knjigi A Field Guide To Getting Lost. Če bi bil še tu, bi tebi in tvoji Leni želela na glas prebirati to knjigo.
Naj se torej približam, naj se torej izgubim.
Fotografija: Nika Prusnik Kardum
2. marca 2020 si umrl, Frank Uwe Laysiepen. Ulay je umrl. Ulay je umrl. Ulay je umrl – edini jasni stavek, ki sem ga od takrat zmogla zapisati na moder kvadraten listič. Vse ostalo, kar sem zapisala, več deset dokumentov, nedokončanih, razdrobljenih, neusmerjenih, pluje v neotipljivem Tarkovskovskem oceanu s svojo zavestjo in v meni oživlja tvoje umrlo telo. V spomin mi kapne tvoja risba, ki jo hranim v arhivu, na kateri je po otroško narisan moški na splavu sredi oceana. Risba pod katero piše: »This is me in a moment.« Tako zelo si znal biti v trenutku.
To, Ulay, pa sem jaz v trenutku:
Utelešena žalost. Počasi postopam okoli njenega telesa. Včasih se je laže odpovedati čutenju ali pa popolnoma zediniti z njim, kot ga opazovati odmaknjen. Kdo sem, ko se gledam iz jedra? Koliko nas biva v meni? Vsaka moja stopinja skuša nekaj postati, nekomu odpreti znamenje. Učim se kršiti pravila vzgojenih konstruktov. Če sem na zemlji in si (ji) zadajam rane, zakaj ne bi tega počela vsaj z domišljijo? Zatekam se v telo, ker me besede strašijo, in v besede, ker me straši telo. Ves ta nemir, ki ga čutim, zahteva ime, obliko in prostor. Edino ime, edina oblika in edini prostor, ki so mu lastni, so točno in samo tisti, ki mu jih pripišem. Zato pišem, zato skušam pisati.
Moje dlani izvajajo geste, rojene pred vsakršnim dihom. Želijo zdraviti. Želim zdraviti; sebe in druge. Se razliti bolj kot voda, ker voda najbolj ljubi. Tudi ti si ljubil vodo, Ulay. »We are all bodies of water,« si pravil.
Vse te podobe, vsi te časi in prostori se medsebojno družijo v eno izmed linij moje zgodovine. Vztrajnost te linije jemlje mojo sedanjost. Moč ima samo tisto, s čimer se sama poistovetim. Nad nami ima moč samo tisto, s čimer se poistovetimo. Jaz sem točka svoje identifikacije, vseh svojih identifikacij. Zato se učim evocirati budnost, zato vsem svojim bližnjim nenehno govorim o prisotnosti. Zato nenehno govorim o prisotnosti, ker se mi tolikokrat izmuzne. Težko je nenehno prisluškovati glasbi iz jedra, jo nenehno ohranjati v ostrem šumu sveta. In tudi besede, ki se pravkar izpisujejo, hočejo biti rojene iz jedra, pa so vseeno še tolikokrat zgolj zastranitev od vsebine, pred katero bežim:
Soočiti se s smrtjo nekoga, reči ti zbogom, Ulay, tega nočem. Kako naj izpišem ta adijo za druge, če ga še zase ne zmorem? Mislim na odhode, na prihode, na prehajanja. Na dom, ki sem ga nedavno zapustila, na človeka, ki si z njim ne delim več prizorišča dvojega, na tistega človeka, s katerim sva te nazadnje obiskala in si naju blagoslovil. Tako isto mislim na zveri, ki sem jih nekoč srečala v gozdu, in lahkotnost obredov, ki smo si jih delili. Kaj je razlika med tem človekom, teboj in zverjo? Razlika med Ulayjem, Janom in živaljo? Vsi ste tu, čeprav vas ne gledam v točno tem trenutku. Nikoli več ne bom srečala volka iz gozda, nikoli več ne bom srečala Ulayja na ljubljanskih ulicah, nikoli več ne bom s tem človekom pri tebi. Nikoli več. Zapisati to – boli. Preprosto boli. Boli.
Fotografija: Nika Prusnik Kardum
Ampak sploh ni res, da se ne bova nikoli več srečala. Vedno ostajajo sanje, vedno ostaja spomin. Če se odločim, se lahko v tem trenutku sprehodim skozi vsa najina srečanja, evociram vse tvoje izrečene besede. Lahko se postavim v katerikoli tukaj in zdaj. Ustvarjati, transformirati. Poglejte, kakšna moč je v meni; ravnokar sedimo za omizjem jaz, Ulay, Lena, Alejandro Jodorowsky, Metka Krašovec, Tomaž Šalamun, Ohad Naharin, Hofesh Shechter, Tanja Zgonc, Pia Korbar, Clarissa Pinkola Estes, Clarice Lispector, Gaja Karolina Rupnik Caruso, Janez Škof, Nina Ivanišin, Rebecca Solnit, Brit Marling, Toni Morrison, Jan Krmelj, Špela Ema Veble, Petra Varl, Julija Đorđević, Maja Mihelič, Eva Prusnik, Anja Prusnik, pa tudi vsa moja ostala familija, ki nima več moči, da me rani. Vsi tisti ste tu, ki ste me globoko zaznamovali, tudi tisti, ki ste ostali neimenovani – naštevam lahko v neskončnost. Vsi zbrani, tukaj in zdaj, prečiščeni teme in smrti, jemo zlat prah in pijemo nektar boginj in bogov. Poglejte me, kako kličem iz trebuha: »Vstanimo in plešimo in pojmo. Vse je polno bogov.« In vstanemo in plešemo in pojemo. Veseli smo, polni ljubezni smo, polni svetlobe; vse rane smo si zacelili. Objemamo se v en sam dotik, smejimo se, poglejte, kako se smejimo. Blaženi, ker živimo.
Roman bi lahko napisala o tem našem plesu, o teh naših srečanjih. Vsak dan pišem take romane, vsak dan plešem, vsak dan sanjam. In vse, kar pravzaprav imam, kar je resnično moje, je domišljija. Že to, da pišem, pomeni, da ustvarjam prostor, ki je oddvojen od prostora, iz katerega pišem. Na dveh mestih hkrati sem, na več mestih hkrati. Povsod te lahko srečam, Ulay, srečam te lahko v vseh. Tako kot je Tevž Logar v govoru na tvojem pogrebu rekel: »We are all your others.« In zdaj razumem, zakaj si vedno govoril: »We will run into each other again, dear.« – We are running into each other all the time.
Sanjalo se mi je o Leninih dlaneh. Lena je tvoja Velika ljubezen, največja, večja od Marine Abramović, večja od sveta, večja od smrti. In Lenine dlani si oboževal – to si nekoč rekel, ko smo vsi trije sedeli v Magdi, baru ob ljubljanski tržnici, kjer se dogajajo čudežna srečanja, prostor, kjer sva se tudi prvič spoznala. Odprt prostor, skozi katerega vsake toliko zareže opojen vetrič greznice in nas opominja na drek, ki je tudi življenje –»vstopite, tudi tam so bogovi,« bi pridodal Heraklit. Takrat si na kos papirja izpisoval moj numerološki profil in rekel »You have a lot of fire, my dear.« »Yes, I do and I intend to use it for good. I intend to use it for healing.« Potem si nežno prijel Lenine dlani in mi jih pokazal s tako ljubeznijo, da sem v tistem trenutku zrla v najlepše dlani na svetu. V Lenine dlani. Tvoje besede, tvoje oči, so mi v tistem trenutku podarile možnost, da zrem v najlepše dlani na svetu. In potem takih dlani ne moreš nikoli pozabiti. Če bi kdorkoli od vas gledal te dlani, bi vedel, o čem pišem. In to je čudež – ko umetnica ali umetnik podari pogled, ko nekdo s svojo močjo zareže v vsakdanjost in odstre luč presežnemu. Učiš me verjeti v čudeže.
Fotografija. Nika Prusnik Kardum
Pred tvojo smrtjo se mi je večkrat sanjalo o tvoji smrti. Sanje in umetnost imamo zato, da se skoz njiju prečistijo presežki iz naše dogovorjene resničnosti. Presežki, ki jih težko vzdrži en sam človek, eno samo telo. Presežki, ki so dediščina naše ranjene civilizacije. Naj vsaka potreba po nasilju, vse nezmožnosti in vsa tema, ki kot težka zapuščina sveta živijo v nas in iščejo pozunanjenje – v vojnah, nemirih, zlorabljanju in izkoriščanju narave, sporih, hudodelstvih –, to pozunanjenje najdejo v dogovorjenih koordinatah umetnosti in kaotičnih konstelacijah sanj. Umetnost in sanje sta edini mehki orožji v boju proti uničujočemu stroju kapitalizma, proti nenehni produkciji in konsumpciji.
Zato, dragi Ulay, kakšna smrt, če s svojo bogato zapuščino ostajaš tako zelo živ za ves svet? Nisem te poznala dolgo – mnogo je tistih, ki so te poznali globlje, s katerimi si v najbolj človeškem izkušal skupno svetlobo in temo –, pa vseeno dovolj, da si bil v ključnih trenutkih moj učitelj in boš to še naprej.
»Always believe in miracles,« sta mi napisala v pisemce z Leno za moj rojstni dan. To pisemce počiva na steni nad mojo delovno mizo, ob njem je fotografija tebe, ki sem jo posnela pri vaju doma. Vsako jutro, znova in znova, preberem te besede. To je postal moj obred. Obred – zareza v samoumevnost. Misli nate in na tvojo umetnost so v meni odprle izpisane besede in z njimi te želim počastiti. Tvoje življenje je dokaz, da je umetnost najplemenitejši dosežek civilizacije, sploh taka, ki je nepretrgoma spojena z življenjem. Naj živi umetnost in naj živi narava, ki si ju tako zelo ljubil. Navsezadnje si poudarjal, da si panteist in stanje danes zahteva, da to postanemo vsi. Tam, kjer narava ostaja nedovršena, se prebudi človek – rana, ki jo je povzročil nedokončani proces. In upam, da bo vsak novi prebujeni človek podoben tebi.
Prva izdaja Ristanca iz leta 1963. Fotografija: Wikipedia
»Res je divje, ena tistih blaznosti, ki usekajo samo od časa do časa, a se ti ne zdi.«
(iz pisma P. P., 5. januarja 1963)
Julio Cortázar v Dodatku k romanuRistanc – Zgodovina Ristanca skozi pisma Julia Cortázarja – podaja anekdoto o nekem argentinskem prijatelju, ki ga je obiskal v Parizu. Najprej sta se eno uro pogovarjala o intelektualnih temah: o filmu, knjigah, glasbi, filozofiji in drugem. Potem pa je prijatelj povedal, da je pravkar prebral Ristanc »in da ga je sicer strastno navdušil, ampak zdelo se mu je, da imajo pogovori med liki to hibo, da so preveč intelektualni.« Cortázar začuti, da je v prijateljevem komentarju nekaj hinavskega; hinavščina je v tisti zadržanosti ali sramežljivosti, ko na ravni ustnega izražanja smeš biti hiperkulturen, kar pa ne velja za pisno raven. Pisatelj nas vrne v preteklost in opozori, da so mu očitali pretirano sofisticiranost dialogov tudi v Dobitnikih. Njegova – nekateri bi rekli defenzivnost – je globoko premišljena: »Če bi bili vsi liki intelektualci, bi to seveda bila neodpustna napaka, ampak temu sem se, mislim, izognil. Maga to ni, tudi Talita ne. Drugi (Horacio, Etienne, Ronald, včasih tudi Traveler) so taki, kot so moji prijatelji in jaz sam, ljudje, ki jih ni sram pokazati svojo kulturo, kolikor jo poskušajo uporabiti kot nekaj živega, ne pa kot kataloške kartice iz knjižnice.«
Priznanje, da intelektualne špekulacije znajo biti šibka točka romana, naj bi veljalo samo za prvi del Ristanca, ki se odvija v Buenos Airesu, v katerem se osrednji lik Oliveira uri v brezdelju in potem s tovrstno dejavnostjo nadaljuje tudi v Parizu. Z druščino cele noči pretresa filozofska in umetnostna vprašanja. Neskončni dialogi v podstrešnem ateljeju, zvoki jazza, kava in žganje, predvsem pa neskončni oblaki dima, v ničemer ne spominjajo na očitano intelektualno izumetničenost. Je pa treba priznati, da drugi del romana deluje bolj zgoščeno. »Kajti prav tam sem vložil vse, kar premorem, in šel tako daleč, kot sem takrat lahko šel,” zapiše Cortázar v pismu Jeanu Barnabéju 8. maja 1965. In vendarle – ali bi drugi del romana sploh (z)mogel spisati brez priprave, ki jo ponuja prvi del? Zdaj je že jasno, da ne gre več za zagovor, temveč pojasnilo, ki je lahko (tudi) pojasnilo o tem, kakšen je bil Pariz v štiridesetih letih, ko se je Cortázar, zamerljiv in s kompleksi kulturne manjvrednosti, preselil vanj, ter ga videl kot ozemlje osvoboditve. Ko torej Cortazar komentira Horacia, komentira izkušnjo izseljenca: »svojčas se je, precej mukotrpno, poskušal najti v Parizu.«
Ne glede na to, da se polovica knjige dogaja v Buenos Airesu, polovica pa v Parizu, imamo občutek, da se nahajamo na nikogaršnjem ozemlju, predvsem pa, da poanta – in ne glede na to, kako dobro je pisatelj poznal obe mesti – ni v avtobiografskem. Pripoved, sestavljena iz različnih zornih kotov, v jeziku, ki deluje kot »ogromen lijak”, »črna luknja ogromnega lijaka”, kot je nekje zapisal pisatelj, ves čas cika na nesporazum. Kar pomeni, da je vsaka interpretacija tega romana po svoje pravilna in hkrati napačna. Kot pojasnjuje Cortázar v Dodatku, je zapopadanje tega poetičnega sveta svojevrstna avantura in torej preizkus za bralca. Če je ta dojemljiv za humor, za metafiziko, predvsem pa za jazzovsko improvizacijo, potem morebiti ne bo klonil pod bremenom ambicioznosti, ki jo izkazuje ta knjiga. Cortázar namreč od nas zahteva, da »razdremo svoje pretesne meje in občestvujemo s tistim drugim skrivnostnim kraljestvom, v katerem se neizrekljive stvari gibljejo po globoki resničnosti in so morda edino, kar je potrebno.«
Cortázar je torej dedič osvobojene domišljije nadrealistov, kot se zapiše Mitji Čandru v odličnem spremnem zapisu, ki je sicer izšel pred skoraj dvajsetimi leti v zbirki esejev Zapiski iz noči (Litera), s tem, da se odmakne od naslade po zgolj kombiniranju besed. Če so torej eksperimentatorji naredili prvi, usodni korak, in s tem tudi kar nekaj napak, se Cortázar, posebej z Ristancom, vrne k podmenam jezika. Jezik, ki nas izdaja, je treba »po-doživeti, ne pa po-živiti,« zapiše. Igra torej ne more biti več samo stvar preleta, ne gre več za raven slikovitosti, pač pa se pojavi zahteva po usidranju. Vprašanje, ki si ga zastavlja tudi Mitja Čander, je, kako preseči točko nemoči, na kateri so se menda znašli nadrealisti, ne da bi spodsekali njihovo gorečnost?. Tu se je smiselno vrniti k odgovoru, ki ga je Cortázar zapisal maja 1965: »Ampak ko bi me videli in slišali, kakšen sem bil v prvih pariških letih, med kakšnimi ljudmi sem se gibal, kako smo živeli!« Pariz je bil v zgodnjih štiridesetih mesto nadrealistov, pa tudi Henryja Millerja in Ernesta Hemingwayja, toda Cortázarju ne gre zgolj za estetiko; hoče globlje in to globlje najde v kritiki zahodne kulture.
»No, ne kritiziram je kar vsevprek, ne zavračam je naivno, kot je recimo Rousseau zavračal civilizacijo, ker je verjel, da je ‘dobri divjak’ popolnejši,« je zapisal 7. januarja 1964. Bistveno pa je tudi, da Cortázar kritizira »našo« kulturo: pošastna prerazvitost nekaterih človeških možnosti (recimo razuma) na škodo drugih, ki so manj opredeljive. »Nikar pa ne mislite, da sem sovražnik razuma, to bi bilo otročje. Skrbi me to, da sem vsak dan priča učinkom neravnovesja, izhajajočega iz ‘humanizma’ grškega izvora /…/.« Cortázar je eden izmed zgodnejših literatov, ki imajo dvojno identiteto, in zaradi tega – tudi v svojem pisanju – postavljajo razločevalno potezo, ki jo je smiselno, čeprav na kratko, omeniti. Ko na primer govori o tem, da mu romani, umetnost romana, kakršna je bila v praksi v njegovem času, ni všeč, in da je to, kar piše, antiroman, »poskus razbitja kalupov, v katerih krepeni ta žanr«, skuša položiti temelje za svoj arhiv. Pri tem pa ga ne vodi prepričanje, da bi temelje za arhiv položil zato, da bi Latinoameričane vrnil njihovi zgodovini ali tradiciji, kot je to značilno za nekatere pisce magičnega realizma.
Če se Cortázar ni opredelil za Latinsko Ameriko in recimo proti Zahodu, še ne pomeni, da se ne zaveda fragmentiranosti ali pa fragmentirane zgodovine lastnega ljudstva, pač pa postavi visoko zahtevo po tistem, kar opredeljuje človeka: »Človekovo jedro je njegova raba lastne svobode. Tam se začneta delovanje in vizija, heroj in mistik. S tem nočem reči, da bi se roman moral ukvarjati s takimi liki, kajti zanimivi so samo živi heroji in mistiki, ne taki, ki si jih izmisli romanopisec. Mislim pa, da je vsakdanja stvarnost, v kateri mislimo, da živimo, le obrobje neke bajne stvarnosti /…./.« Cortázarjevo modernost je moč razbirati v tem, da realnost sestavlja iz drobcev, raztresenih po vsem svetu. Vse mu pripada in vse mu lahko služi za poziv k potrebnemu neredu. Njegovi liki se tako gibljejo v območju človeške izkušnje, ki je heterogena, neustaljena in razdrobljena, zaradi česar je identifikacijska moč z junaki Ristanca brezmejna. Predvsem mladi so knjigo v času njenega izzida razumeli kot atomsko bombo na prizorišču latinskoameriške literature.
Julio Cortázar Fotografija: Wikipedia
Cortázar sam je skušal pojasniti strašen udarni učinek na številne bralce – »tisto spodnje, iracionalne epizode …« Hkrati je v pismu Robertu F. Retamarju avgusta 1964 zapisal, da je z Ristancem naredil konec južnoameriškim literarnim tradicijam, »ki so celo v svojih najbolj avantgardnih pojavnih oblikah izhajale iz naših manjvrednostih kompleksov, iz tistega, ‘mi smo taki reveži«. Neki mehiški novinar je celo zapisal, da je Ristanc deklaracija neodvisnosti latinskoameriškega romana. K temu bi bilo treba dodati, da roman ne izkazuje performativnih razsežnosti. Namesto dejanja moralne imaginacije, kar bi na primer razbirali v pripisovanju racionalnih izkušenj Zahodu in iracionalnega Latinski Ameriki, imamo tu opravka z emancipacijo posameznika. Vsakršna morebitna manjvrednost se preseže na način, da osrednji junaki Ristanca živijo svojo preteklost, sedanjost in prihodnost tako na zahodni polobli kot v Ameriki. V Ristancu torej ne gre za popisovanje izkušenj teleoloških razsežnosti, pač pa za odpiranje možnosti. To naredi z razgrajevanjem in raztelešenjem že poznanih mehanizmom, kar neizpodbitno vodi do vprašanja, kako ugledati enovitost, ne da bi na ta račun žrtvoval mnogoterost?
Odgovor najde v ljubezni, toda še preden smo priča osupljivo lepim prizorom ljubljenja (in tudi umiranja), brezciljnim tavanjem po mestu, zaziranjem v reko, sledenju nenavadnim znamenjem, tudi na ravni ostalih likov vzpostavi nehierarhično razmerje. V tej romaneskni skupnosti so si liki enakovredni in tako ravnajo tudi drug z drugim. Maga, Latinoameričanka, ki je prišla v Pariz študirat petje, pa je potem odplavala po mestnem labirintu, morda res ni načitana, toda premore druge kvalitete. Potopljena je v drobovje življenja in zato čuti bližino skrivnosti bivanja, ki se ji analitik Oliveira skuša zgolj približati. Tudi ko je v njegovih dialogih z njo čutiti bridko ironijo, to ni preizkušanje moči in poskus uveljavitve nadvlade, pač pa gre za »priokus nečesa, kar je že mrtvo.« Oliveira oziroma Horacio je pravzaprav nesrečnik. – Zaljubljen je v žensko, ki jo je sam spremenil v prikazen, zato zlahka verjamemo pisatelju, ki pravi, da »seveda Maga ni ženska«. Maga je orodje, s pomočjo katerega naj bi Horacio preskočil v območje absolutnega (ki je »skrivnostno kraljestvo, v katerem se neizrekljive stvari gibljejo po globoki resničnosti«).
V enem zadnjih prizorov, ko se Oliveira vrne v Buenos Aires ter zaživi v recimo temu komuni s Travelerjem in njegovo ženo Talito, ki delata v cirkusu, Oliveira in Traveler zgradita most čez ulico med svojima nasproti ležečima oknoma. Ta domislica, ki v nas zbudi občutje karnevalskosti, je na simbolni ravni izjemno pomembna. Na sredini mostu iz desk sedi Talita in okleva, na katero stran naj se poda. Pri tem ne gre za nebrzdano zabavo, pač pa je Talita izpostavljena smrtnemu padcu. Ob koncu prvega dela izumljeni kibuc hrepenenja se zdaj kaže kot izumljanje skupnosti, katerega svoboda pa je odvisna od Oliveire, Travelerja in Talite. Ko so najbolj svobodni, so tudi najbolj odvisni drug od drugega. To seveda ne pomeni, da je Oliveira pozabil na Mago, katere povezanost z umirajočim svetom je bil njen način življenja. In šele ko Oliveira začne padati, ko začne dvomiti, ali zares obstaja, se začne približevati ljubljeni ženski, ki se nepričakovano vrača, seveda v preoblekah drugih žensk. In večji ko je dvom, nenazadnje se poslednji krog odvije v norišnici, se zgodi magija. Oliveira najde stik s svojima prijateljema, od katerih je zahteval kritičen odnos, kar pomeni toliko kot metanje krožnikov v glavo.
Julio Cortázar: Ristanc, prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, spremna beseda Mitja Čander, Beletrina, Ljubljana 2020.
AirBeletrina razpisuje tradicionalni natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Rok za oddajo prispevkov je 26. oktober 2020. Zmagovalca bomo razglasili 26. novembra 2020 na svečanem dogodku*. Glavna nagrada za zmagovalca je 300 evrov (bruto bruto) in objava prispevka na portalu www.airbeletrina.si. Žirija se lahko odloči še kakšno zgodbo nagraditi z objavo.
Pravila natečaja
Avtor ali avtorica sme sodelovati le z eno zgodbo, ki naj bo izvirna in še neobjavljena. Zgodbe naj bodo natipkane v pisavi Arial, z velikostjo pisave 12, razmakom 1.5 in obojestransko poravnavo. Dolžina zgodb naj ne presega 11.000 znakov brez presledkov. Besedila, ki ne bodo zadostila vsem naštetim kriterijem, bodo izločena. Sprejemamo samo zgodbe v elektronski obliki v .pdf formatu.
Zgodbo oddajte preko spletnega naslova air.beletrina.si/natecaj, kjer boste v okenca vpisali svoje osebne in kontaktne podatke: ime, priimek, poštni naslov, telefon, elektronski naslov ter psevdonim, pod katerim bomo prispevke posredovali naprej žiriji v branje.
O zmagovalcu bo odločala žirija v sestavi: literarna kritičarka Gabriela Babnik, literarni urednik Urban Vovk in literarna kritičarka Veronika Šoster. Žirija si pridržuje pravico, da nagrade ne podeli.
*Dogodek je del programa Bralna kultura, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. V primeru, da bo epidemiološko stanje narekovalo digitalno izvedbo dogodka, bo 26. 11. 2020 razglasitev zmagovalca potekala digitalno.
