maj 2025 - AirBeletrina
Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Panorama 31. 5. 2025

Naj nas dr. Jože Pirjevec, 85-letnik, popelje v svoje prvo leto: 1940

Hitro smo se razumeli in domenili: zgodovinar prof. dr. Jože Pirjevec je ob svojem 85. rojstnem dnevu polistal po monografiji Jugoslavija 1918–1992, zdaj ponatisnjeni pri Beletrini, in izbral nekaj strani, ki jih ob njegovem jubileju z bralkami in bralci delimo še tule. Soglašali smo: izbrati velja odlomek iz slavljenčevega prvega leta 1940.  »Bilo je kar burno,« o dobi, v kateri je prišel na svet, ugotavlja Pirjevec.

Dr. Jože Pirjevec na vrtu svoje hiše v Trstu (Fotografija: Andraž Gombač)

Jože Pirjevec, 1. junija 1940 rojen v Trstu, je prvih sedem let živel v Sežani, nakar se je družina leta 1947 preselila v Trst. Po diplomi na tržaški univerzi, podiplomskem študiju v Pisi in na Dunaju je leta 1977 doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zgodovino vzhodne Evrope je poučeval na fakultetah v Pisi in Padovi ter v Trstu, zgodovino sodobne Evrope pa v Kopru. S pomočjo prestižnih štipendij je pogosto raziskoval v evropskih in ameriških arhivih in knjižnicah. Med njegovimi monografijami so tudi študija Jugoslovanske vojne 1991–2001 (Cankarjeva založba, 2003), biografija Tito in tovariši (Cankarjeva založba, 2011), ki je izšla v enajstih jezikih, in Partizani (Cankarjeva založba, 2020), objavljeni tudi v hrvaščini in angleščini. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Leta 2011 je pri Cankarjevi založbi izdal odmevno monografijo Tito in tovariši. (Fotografija: Andraž Gombač)

Znanstveno monografijo Jugoslavija 1918–1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije je napisal in pri koprski založbi Lipa prvič izdal leta 1995, ko je skupna država že razpadla, na njenih tleh pa je prišlo do brutalnih spopadov med narodi, ki se iz grozot druge svetovne vojne in dolgega sobivanja pod Titovim režimom »bratstva in enotnosti« žal niso ničesar naučili. Razočaran ob tem spoznanju je Pirjevec začel pisati študijo, ki jo je poganjala želja razložiti (si), zakaj se je SFRJ – navkljub pomembni vlogi na mednarodni sceni ter zanimanju, ki ga je v levičarskih krogih vzbujala zaradi svoje samoupravne poti v socializem – podrla kot hišica iz kart. Odgovor na to vprašanje je našel tako v kraljevi kot socialistični Jugoslaviji; prva namreč ni bila zmožna spoštovati raznolikosti kultur in identitet svojih narodov, niti ustvariti pogojev za usklajeno sožitje, druga pa ni ostala zvesta idealom socialne pravičnosti in enakopravnosti, ki jih je sicer glasno razglašala. Ker je bila v primežu partijske diktature in njenih dogem, kljub pogostim reformam tudi ni znala uveljaviti uspešnega gospodarstva, ki bi vsaj delno nadomestilo pomanjkanje svobode in pluralizma idej, značilno za takratni čas.

Razočaran je Pirjevec začel pisati študijo, ki jo je poganjala želja razložiti (si), zakaj se je SFRJ – navkljub pomembni vlogi na mednarodni sceni ter zanimanju, ki ga je v levičarskih krogih vzbujala zaradi svoje samoupravne poti v socializem – podrla kot hišica iz kart.

Vabljeni k branju odlomka iz Jugoslavije 1918–1992.

***

Padec Milana Stojadinovića je vzbudil v Italiji in Nemčiji veliko nezadovoljstvo. Italijanski zunanji minister, ki je bil še pred nekaj dnevi njegov gost, je ob novici o beograjskih dogodkih takoj ugotovil, da je z njim jugoslovanska karta izgubila 90 odstotkov svoje vrednosti. Da bi svojih nevarnih sosedov ne vznemiril preveč, je regent sicer imenoval za zunanjega ministra poslanika v Berlinu Cincarja-Markovića, ki je bil znan po naklonjenosti silam osi.  Splošno prepričanje pa je bilo, da bo na krmilu zunanje (in tudi notranje) politike ostal sam knez Pavle, čigar zveze na Zahodu, predvsem v Angliji, niso bile za nikogar skrivnost. V letih, ko je bil regent, je s poslanikom kralja Jurija v Beogradu vzpostavil nadvse zaupne odnose. V zgodovini verjetno ni bilo šefa države, tako je ugotavljal sam Pavle, ki bi predstavniku tuje sile zaupal toliko in tako občutljivih informacij. V žargonu Foreign Officea so kneza imenovali »our friend«, naš prijatelj, ali ga na kratko označevali kar s črko F. Spričo poplave njegovih poročil, ki jim zaradi odločne protiitalijanske usmerjenosti pogosto niso bila všeč, so spomladi 1940 celo prosili beograjsko poslaništvo, naj pošilja v London samo najpomembnejša.

V nasprotju z Britanci, ki so v tem času še vedno upali, da se Mussolini v vojni ne bo pridružil Hitlerju, je knez Pavle iskreno sovražil italijanskega diktatorja. Prepričan je bil namreč, da podpira bolgarski in madžarski revanšizem in Jugoslaviji streže po življenju. Kljub temu pa si je domišljal, da mu bo s spretnim manevriranjem med konkurenčnimi dučejevimi in firerjevimi ambicijami na Balkanu uspelo prevarati oba in ohraniti celovitost svoje države.

»Edina zaščita, ki še ostaja jugoslovanskim voditeljem,« je pravilno zapisal francoski poslanik v Beogradu, »je v njihovi orientalski spretnosti, da izigrajo Nemčijo proti Italiji in obratno.«

Prestrašena jugoslovanska vlada v začetku aprila 1939, ko je Italija zasedla in si priključila Albanijo, ni imela moči, da bi protestirala, čeprav je bila ta italijanska poteza v nasprotju z dogovorom iz leta 1937. Ko se je konec istega meseca Cincar-Marković sestal s Cianom v Benetkah, je celo izrazil razumevanje za dučejevo osvajalno politiko ter poudaril prisrčnost italijansko-jugoslovanskih odnosov. Dva tedna pozneje je sam regent odšel na uradni obisk v Rim, kjer so ga sprejeli zelo slovesno. A kje so bile njegove resnične simpatije, zgovorno priča epizoda, do katere je prišlo v Neaplju, kjer naj bi prisostvoval manevrom italijanske flote. Medtem ko so mu Italijani razkazovali svojo moč, so regentu s šolske ladje jugoslovanske  mornarice, ki je plula mimo na odprtem morju, poslali pozdravno brzojavko: v resnici je šlo za šifriran tekst, s katerim so mu sporočali, da so iz Narodne banke brez zapletov pretovorili zlate rezerve, ki jih je vlada za vsak primer sklenila spraviti na varno v London in ZDA. Kot ni imel regent nikakršnega zaupanja v svoje gostitelje, se tudi ti niso zanesli nanj. Prav v tem času sta namreč Mussolini in Ciano dala novega zagona ustaški dejavnosti in obenem gojila tesne stike z Mačkom, odločena, da po potrebi uporabita njega ali Pavelića, kakor se bo pač zdelo primerneje.

V nasprotju z Britanci, ki so v tem času še vedno upali, da se Mussolini v vojni ne bo pridružil Hitlerju, je knez Pavle iskreno sovražil italijanskega diktatorja.

Naslednje poletje se je Pavle po Hitlerjevih besedah »kot jegulja« izmikal vabilom za pridružitev k italijansko-nemškemu paktu, istočasno pa je prigovarjal angleškemu premierju Chamberlainu, naj se Velika Britanija poveže s Sovjetsko zvezo, ker se bo sicer ta sporazumela z nacisti. Chamberlain ni bil tega mnenja, prav kmalu pa je moral ugotoviti, da se je zmotil. 22. avgusta 1939 je namreč kot strela z jasnega prišla novica, da sta von Ribbentrop in Molotov, nemški in sovjetski zunanji minister, podpisala pogodbo, s katero sta zagotavljala nevtralnost in razdelila vplivni sferi svojih držav v vzhodni Evropi: 1. septembra so Hitlerjeve čete prestopile poljsko mejo, 17. septembra pa so storile isto še sovjetske in v enem mesecu Poljsko povsem premagale. Balkan je sicer za trenutek ostal zunaj vrtinca, toda jasno je bilo, da ne za dolgo. V teh razmerah je Pavle skušal prepričati Angleže in Francoze, naj zasedejo Solun, s tem okrepijo Grčijo in zagotovijo Jugoslaviji komunikacijo z njimi, kot se je zgodilo že med prvo svetovno vojno. Ti predlogi so zbudili zanimanje v Parizu, kjer so razmišljali o možnosti druge fronte na Balkanu, ne pa v Londonu. Foreign Office je namreč še vedno verjel v Mussolinijevo nevtralnost in zato ni bil pripravljen prisluhniti opozorilom kneza Pavla, da bodo Italijani napadli Grčijo, zavzeli Solun in skupaj z Nemci stisnili Jugoslavijo v smrtni obroč, če zahodni zavezniki ne bodo takoj ukrepali.

Podpis pakta Ribbentrop-Molotov med Nemčijo in Sovjetsko zvezo 24. avgusta 1939

Foreign Office je namreč še vedno verjel v Mussolinijevo nevtralnost in zato ni bil pripravljen prisluhniti opozorilom kneza Pavla, da bodo Italijani napadli Grčijo, zavzeli Solun in skupaj z Nemci stisnili Jugoslavijo v smrtni obroč, če zahodni zavezniki ne bodo takoj ukrepali.

V odgovor na to tezo so Angleži predlagali ustanovitev balkanske antante, h kateri naj bi pristopile Jugoslavija, Madžarska, Turčija, Romunija, Grčija in Bolgarija. V vzhodnem Sredozemlju naj bi se tako pod italijanskim vodstvom oblikovalo trdno območje, ki bi bilo zmožno kljubovati morebitnemu nemškemu ali sovjetskemu vmešavanju. Ta načrt, za katerega so spočetka kazali nekaj zanimanja tudi v Beogradu, se je dokončno podrl spomladi 1940, ko je v Sofiji prišla na oblast desničarska vlada, ki je iskala stike predvsem z Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Medtem je Mussolini v ambiciji, da svoj vpliv v osrčju Evrope izenači s Hitlerjevim, znova začel oživljati misel o razkosanju Jugoslavije in priključitvi Hrvaške in Dalmacije Italiji. V ta namen je uporabil vse vzvode, ki jih je imel na voljo: hujskal je Makedonce, Albance, katoliške kroge, Stojadinovića in, po trdnem prepričanju jugoslovanske vlade, tudi komuniste. Njegov skriti as je bil seveda Pavelić. Ta je marca 1940 v pismu, ki ga je prestregel FBI, sporočil svojemu predstavniku v Ameriki, da bo po dučejevih načrtih Hrvaška v kratkem zasedena in osvobojena.

Jugoslovani so imeli v Rimu in Vatikanu odlično obveščevalno mrežo, tako da so bili o teh intrigah povsem na tekočem. Pavle je ukazal delno mobilizacijo vojske in skušal izvedeti iz Londona, ali mu bodo Britanci v primeru italijanskega napada priskočili na pomoč. Foreign Office pa mu je odgovoril, da je »preveč črnogled«, kar je dokončno pokopalo njegovo zaupanje v zahodne zaveznike. Ker je hotel dokazati, da Jugoslavija ni povsem izolirana, se je v iskanju zaslombe obrnil na Moskvo, čeprav so jo Karađorđevići v zadnjih 20 letih imeli za sedež vsakršnega zla. Stalin, zaskrbljen zaradi nemških diplomatskih in vojaških uspehov, je »skoraj hlastno« v 36 urah odgovoril na Pavlove predloge.

Stalin, zaskrbljen zaradi nemških diplomatskih in vojaških uspehov, je »skoraj hlastno« v 36 urah odgovoril na Pavlove predloge.

Knez Pavel Karađorđević (1893–1976)

Maja 1940 je z beograjsko vlado najprej podpisal trgovinski dogovor, ki je imel seveda eminentno politični značaj, 24. junija pa z njo navezal diplomatske odnose. Prvi jugoslovanski predstavnik v sovjetskem glavnem mestu je bil vodja srbske Poljedelske stranke, nekdanji član Črne roke in britanski agent Milan Gavrilović. Njegova naloga je bila, da obvešča sovjetsko vlado o nevarnem stanju na Balkanu in da od nje dobi orožje ter zagotovi pomoč Rdeče armade, če bi Jugoslavijo napadle sile osi.

Mussolini se je samo dva tedna pred tem, v odgovor na Hitlerjevo bliskovito vojno proti Nizozemski, Belgiji, Luksemburgu in Franciji, odločil, da bo slednjo napadel tudi sam, čeprav je bila že smrtno ranjena. Pri tem je izjavil, da noče zaplesti v vojno drugih sosednjih držav, in izrecno povabil Jugoslavijo, naj to upošteva. Jugoslovani seveda tudi tokrat niso reagirali, saj so bili, kot piše v Intelligence Summaries, tajnem biltenu Foreign Officea, paralizirani od strahu kot ptica pred kobro. In ko je oktobra 1940 Mussolini ukazal napasti Grčijo, niso storili kaj dosti, da bi pomagali zavezniški državi, temveč so se omejili le na dobavo orožja, hrane in konj. V tem trenutku se je postavilo vprašanje, kaj storiti, če bi Italijanom uspelo zasesti Solun.

V tem trenutku se je postavilo vprašanje, kaj storiti, če bi Italijanom uspelo zasesti Solun.

Južnoslovanski vrhovni štab je namreč imel to pristanišče za bistveno točko pri morebitnem vojaškem umiku oziroma za izhodišče protiofenzive, ko bi zahodnim zaveznikom uspelo prihiteti na pomoč. Končni sklep, ki so ga narekovale skromne zaloge hrane in katastrofalne gospodarske razmere, je bil, da je treba vztrajati pri nevtralni politiki in se odločiti za vojaški poseg samo, če bi Italijani dejansko ogrozili egejsko pristanišče.

Proti koncu leta 1940 in na začetku 1941 je bila Jugoslavija bolj kot kdaj prej ukleščena med oba nasprotujoča si bloka. Medtem ko sta jo Hitler in Mussolini s prilizovanjem, a tudi z vse bolj odkritimi grožnjami vabila, naj pristopi k Trojnemu paktu, pa so Britanci, ki so bili v Grčiji prisotni le z majhnim kontingentom, pritiskali nanjo, naj se poveže z Grčijo in Turčijo ter se jima v konfliktu pridruži. To je bil čas intenzivnih in dramatičnih pogajanj, mrzličnega delovanja različnih obveščevalnih služb v Beogradu in krčevite diplomatske dejavnosti, ki jo je zastavil regent, da bi rešil državo pred katastrofo.

Proti koncu leta 1940 in na začetku 1941 je bila Jugoslavija bolj kot kdaj prej ukleščena med oba nasprotujoča si bloka.

Novi angleški premier Winston Churchill je svojemu ministru za zunanje zadeve Anthonyju Ednu o njem zapisal: »V tem položaju je Pavle še najbolj podoben nesrečniku, ki je zaprt v tigrovi kletki in upa, da zveri ne bo razdražil, medtem ko se ura obeda neizbežno približuje.«

Winston Churchill: »V tem položaju je Pavle še najbolj podoben nesrečniku, ki je zaprt v tigrovi kletki in upa, da zveri ne bo razdražil, medtem ko se ura obeda neizbežno približuje.«

Po pristopu Madžarske, Romunije in marca 1941 tudi Bolgarije k silam osi in po vkorakanju nemških čet v te tri države se regent ni mogel več upirati firerjevemu naraščajočemu pritisku, toliko bolj, ker je bilo jugoslovansko gospodarstvo vedno bolj odvisno od rajha: 4. marca se je tako odpravil na trnovo pot v Berchtesgaden, kjer ga je Hitler v štiriurnem pogovoru skušal prepričati, naj izrabi »enkratno priložnost« in se poveže z zmagovito Nemčijo. Ne da bi karkoli obljubil, se je Pavle po povratku v Beograd moral soočiti s kronskim svetom, ki je bil dramatično razcepljen: medtem ko so Slovenci in Hrvati trdili, da je treba pakt podpisati, ker jih bodo sicer nemške čete zasedle, so bili Srbi s Cvetkovićem na čelu večinoma nasprotnega mnenja. Po njihovem bi se vojska lahko umaknila na jug države in od tam kot v prvi svetovni vojni kljubovala sovražniku. Šele ko je general Pešić razložil, da bi bil v najboljšem primeru v šestih tednih zlomljen vsak odpor in da od Britancev pa tudi od Turkov in Sovjetov ni pričakovati posebne pomoči, so se člani kronskega sveta odločili za podpis pakta.

Dolgo omahovanje kneza Pavla pa ni bilo brez koristi: v želji, da bi imel Jugoslavijo na svoji strani, se je firer namreč obvezal, da je ne bo zapletel v vojno in da ne bo zahteval prehoda nemških čet čez njeno ozemlje, po zmagi nad Grčijo pa da jo bo nagradil s Solunom.

Angleži, ki so se v tistem času edini upirali Nemcem in so že dolgo z ogorčenjem gledali, kako njihov »prijatelj« popušča totalitarnim silam, so to posmehljivo komentirali, da samo norec lahko verjame Hitlerjevim besedam. Vsekakor sta Cvetković in Cincar-Marković 25. marca v blišču dunajskega Belvedera podpisala pakt ob prisotnosti Hitlerja, von Ribbentropa, grofa Ciana in japonskega veleposlanika v Berlinu. Ne glede na obetavne besede, ki so bile izrečene ob tej priložnosti, sta bila tako potrta, da je bilo vse skupaj, kot je rekel Ribbentrop, še najbolj podobno pogrebni svečanosti.

“Vsekakor sta Cvetković in Cincar-Marković 25. marca v blišču dunajskega Belvedera podpisala pakt ob prisotnosti Hitlerja, von Ribbentropa, grofa Ciana in japonskega veleposlanika v Berlinu.”
Ilustracija: Hanna Juta Kozar Ilustracija: Hanna Juta Kozar
Refleksija 30. 5. 2025

Spominski utrinki ob branju Štegrove knjige Ogenj

Pisalo se je 1948. Mama me je spremljala v prvi razred; prvič in zadnjič. Učitelji so jo pozdravljali in izražali veselje, ker so dobili še enega iz družine, bil sem namreč šesti učenec iz naše družine v sedmih letih na OŠ v Juršičih. Hitro sem opazil, da imajo nekateri učenci iz »gornjih krajev« lepe nove svinčnike in celo tablice in krede za tablice. Povedali so, da jim je to prodal »gospod Cobelj«. V tistih časih je to bil poleg župnika edini, ki so ga otroci imeli za gospoda, vsi drugi so bili strici in tetíce, učitelji pa tovarišice in tovariši.

Coblovi starši so živeli malo za sebe »na gornjem koncu fare«, niso nastopali v javnosti. Videl sem jih samo pri zgodnji maši, ko sem spremljal babico, gospoda pa redko vedno v elegantni obleki in belem slamnatem klobuku. Gospod je izstopal po visokosti in pokončni drži. Gotovo je bil najvišji človek v fari. Ko je umrl, so se učenci spraševali kako ga bodo pokopali, ker da ni bilo dovolj velike krste. Vedelo se je tudi, da je gospa Coblova iz Vrazove družine, zelo načitana, vsi iz vasi Oblaki pa so bili cerkveni pevci in to je bila tudi edina oblika javnega nastopanja za družino Cobelj. Otroke pa so dali v šole.

Družina Cobelj v tridesetih letih 20. stoletja (Vir: Pokrajinski arhiv Maribor)

Znano je bilo, da se je Štefka izgubila najprej v partizanih, kasneje pa nekje v pisarnah v Mariboru, Marijo smo videli kot izjemno lepotico z vpadljivimi očali, plisiranim krilom na kolesu, brata Mirka pa na smučih, ko smo mi vozili pozimi s konji na saneh gnoj na njive. Rekli so, da se konji pozimi tako ne polenijo in da se jim ne ustavi kri. Štefka se je občasno oglasila pri mojem očetu, da sta si pripovedovala zgodbe, mislil sem, da o tem, kako sta preživela vojna leta, oče v Slovenskih goricah, Štefka pa v Halozah in na Kozjanskem. Govorila sta vedno sama. Otroci nismo smeli poslušati, da ne bi kaj preveč slišali, narobe razumeli ali celo dalje govorili. Sestra Marija se je poročila s Čedomirom Vučičem, rekli so, da je »iz Mankedonije«. Mene je učil risanja in srbohrvaščine na nižji gimnaziji na Ptuju. Rad je oponašal govorico iz Juršinec z besedami: »Kejko je vüra?« …

Štefka se je občasno oglasila pri mojem očetu, da sta si pripovedovala zgodbe, mislil sem, da o tem, kako sta preživela vojna leta, oče v Slovenskih goricah, Štefka pa v Halozah in na Kozjanskem. Govorila sta vedno sama.

Moj oče je o Štefki spregovoril z velikim spoštovanjem, Mirka pa ocenil kot »fičfiriča«, o gospodu Coblju in gospe mami pa s sočutjem, da so bili pošteni izobraženi ljudje, narodnjaki ter da v teh zmešanih časih z »otroki nista imele sreče«.

Leta so minevala. Leta 1967 sem študiral v Oslu na Norveškem in pripravljal diplomo Primerjava pokojninskega sistema med Slovenijo in Norveško. Obiskal sem sorodnika Lovra Čeha, ki je kot študent teologije v Ljubljani bil interniran v Italijo, v Padovi doštudiral biologijo ter emigriral na Norveško. Tam je bil profesor na veterinarski fakulteti v Oslu. Doma je bil iz Oblakov blizu Coblovih ter Štefkina generacija. Lovrova žena mi je povedala, da sem prvi Slovenec, ki so ga sprejeli v hišo. Povedala je tudi, da je pred leti prišla bližnja soseda od Lovra Štefka Cobelj, pa so jo na vratih odpravili, češ da si bili obveščeni, da je bila partizanka, in zato se je domnevalo, da je »komunistka, poslana od UDBE«.

Aktivistki na terenu decembra 1944 v Halozah: levo Anica Krančan, desno Štefka Cobelj, partizanka Zora. (Vir: Pokrajinski arhiv Maribor)

Minila so leta, med tem sem diplomiral, opravil pravosodni izpit, ni pa bilo za mene službe sodnika. Predsednik sodišča na Ptuju gospod Senčar je zaupal mojemu očetu kot prijatelju: »Saj veš, saj veš, jaz ga ne smem sprejeti, ker je bil povezan s perspektivaši in izključen iz študija.« Zato sem leta 1970 sprejel službo na Združenju visokošolskih zavodov kot pomočnik glavnega tajnika, s posebno nalogo, da pripravim vse potrebo za povabila slovenskim znanstvenikov iz tujine. Ko sem napisal Lovru pismo, da bi bil dobrodošel v Mariboru, nisem prejel odgovora in komunikacija se je zaprla, njegova žena se je zbala, da ga izgubi. Istega leta sem sklenil, da grem na podiplomski študij, ki je bil samo v Beogradu. V Sloveniji je bila takrat vlada Staneta Kavčiča, ki je mene leta 1965 kot študenta dala vpoklicati v JLA, češ da sem »perspektivaš in Pučnikov prijatelj«. Franci Pivec me je obvestil, da v Beogradu potrebujejo pravnika v uradu dr. Rastka Močnika, zveznega sekretarja za zakonodajo. Matevž Krivic je namreč odklonil. In jaz sem sprejel.

V Sloveniji je bila takrat vlada Staneta Kavčiča, ki je mene leta 1965 kot študenta dala vpoklicati v JLA, češ da sem »perspektivaš in Pučnikov prijatelj«.

Dr. Rastko Močnik me je sprejel s simpatijami, saj sem se v Ljubljani družil z njegovim sinom v krogu revije Perspektive, kar je kot oče spremljal s posmehom. Domnevam, da je mojo zgodbo poznal, saj je komentarje zavrnil tako, da je v posmehu res zamahnil z roko. Kot strokovni sodelavec sem bil v jedru dogajanja in v živo spremljal trende v Beogradu v letih 1970-1973 v skupščini, na univerzi in v »čaršiji«, ko se je trasirala pot in usoda SFRJ naslednji dve desetletji.

Nekaj dni po prihodu v Beograd sem poklical Šefko Cobelj, se predstavil in sprejela me je, prijazno in iskreno. Delal sem na civilni zakonodaji v Zvezni skupščini. Od tamkajšnjega delovnega mesta do fakultete sem imel deset, petnajst minut hoje. Sredi poti, na Bulvarju revolucije, v vogalni hiši v drugem nadstropju, je stanovala Štefka Cobelj v velikem meščanskem stanovanju, ki je bilo dodeljeno »dvema ženskama«.

Imela sva veliko srečanj, ure in ure pogovorov. Spoznala me je s prijateljem, diplomatom Andrejem Debelakom iz Cirkovc na Dravskem polju. Poznal je mojega strica Franca Toplaka kot študenta v Pragi, ki so ga kot talca ustrelili Nemci v Mariboru leta 1941. Ko je bil učitelj v Gorišnici, je spoznal tudi moje druge sorodnike. Izkazal mi je veliko zaupanje, enako ambasador Vladimir Šestan, Primorec, ki je odrastel na Ptuju in je bil šef protokola predsednika Tita.

Štefka Cobelj (1923–1989) (Vir: Pokrajinski arhiv Maribor)

Spoznala me je s šefom Titovega kabineta Markom Vrhuncem, njenim kolegom iz politično diplomatske šole, in z drugimi prijatelji. Vsi so bili zavedni Slovenci v Jugoslaviji. Pripovedovala mi je zgodbe o tekmovalnem direktoriju Miodragu Protiću, o sodelavcih, o potovanjih v tujino, zlasti v Afriko, Perzijo, Etiopijo, pred Titovimi potovanji. Nekoliko s prezirom je govorila o aktualnih »političnih delegatih« po ključu iz Slovenije. Tudi o svojih izkušnjah z umetnostnimi zgodovinarji ter etnologih v Ljubljani, ki so skrbno in ljubosumno čuvali svoje podedovane ali politično dodeljene privilegije. V pogovoru ni mogla zatajiti domotožja in nepotešene želje, da nekaj naredi in pokaže v svoji pravi domovini Sloveniji, ki pa je njo vztrajno odklanjala.

Nekoliko s prezirom je govorila o aktualnih »političnih delegatih« po ključu iz Slovenije.

Nisem želel biti vsiljiv. Ker sem v svoji generaciji imel veliko prijateljev, sem poskušal po svojih močeh. Glavnemu tajniku Združenja visokošolskih zavodov Maribor, ZVZM, Janku Kustru, ki je želel z dr. Vladimirjem Bračičem zbrati znanstvenike, da bi izpolnili pogoje za Univerzo, sem priporočil dr. Štefko Cobelj. Po pogovoru z Bračičem in s Tinetom Lahom, mi je Janko Kuster – vsi so bili partizani – sporočil, da »naj po pogovoru z Ljubljano dr. Coblova prej pridobi habilitacijo ene tuje univerze«. Govoril sem z mlajšimi prijatelji na položajih, tudi s predsednikom Izvršnega sveta občine Ptuj. Ker so v muzeju imeli stalne nesporazume, so bili navdušeni nad mojo pobudo. Kmalu zatem smo sedeli v Beogradu v stanovanju pri Štefki z Andrejem Debelakom in modrovali.

Andrej je povedal, da si želi po upokojitvi iti v Cirkovce, kjer bo pisal spomine, mati mu je zapisala dosmrtno služnost v zadnji sobi. Jaz sem povedal, da se želim vrniti v Maribor in nadaljevati svoje delo na ustanovitvi in razvoju univerze v Mariboru tako, da povabimo v Maribor slovenske znanstvenike, ki delajo na tujih univerzah. Štefka je vehementno vzkliknila: »Kaj pa bom jaz?«

Brez pomisleka sem ji rekel: »Ti pa greš za direktorico muzeja na Ptuju.«

V trenutku je navdušeno vzkliknila: »Joj, kako bi rada, da Ptuj damo pod UNESCO zaščito!«

Brez pomisleka sem ji rekel: »Ti pa greš za direktorico muzeja na Ptuju.«

Stvari so se kmalu hitro odvijale. Štefka je postala direktorica Pokrajinskega muzeja Ptuj.

Jaz sem septembra 1973 po priporočilu mentorja prof. Bore Blagojevića, trikratnega rektorja Univerze v Beogradu, odšel na študij na newyorško univerzo. Pred odhodom sem prejel Štefkino pismo. Napisala je načrt svoje turneje po Ameriki. Ujelo se je. V začetku septembra 1973 je bila v New Yorku. Naslednji dan sva se srečala. Povabila me je, da sem jo spremljal dva, tri popoldneve, po predavanjih sva obiskovala galerije, vse do pozne noči. Prvi večer sem se vrnil, sostanovalec je prišel po polnoči za menoj iz biblioteke, ki je bila odprta 24 ur. Vprašal sem ga, kje je bil, in odgovoril je, da v biblioteki. Naslednji večer enako. Šel sem v biblioteko in videl vse svoje kolege, kako pišejo povzetke naslednje snovi in se pripravljajo za predavanja naslednji dan. Pri študiju sem s težavo nadoknadil zamujeno.

 

Odprtje grajske žitnice na Ptuju leta 1979. Štefka Cobelj sedi v prvi vrsti. (Vir: Pokrajinski arhiv Maribor)

Medtem je Janko Kuster po kongresu sovjetske frakcije komunistov v Baru v Črni gori moral sklicati tiskovno konferenco in se odpovedati zamisli, da bi povabil slovenske znanstvenike iz emigracije, potrebne za ustanovitev univerze, z utemeljitvijo, da je »živčno zbolel«. Vse to pod grožnjo ponovne vrnitve na Goli otok, kjer je že bil odslužil nekaj let brez sodbe. Po seji IK CK KPJ v Karadjorjevem je padel Stane Kavčič in sočasno »liberalno tehnokratski centri moči« v republikah.

Bila je zima v Ljubljani leta 1980/81, ko sem od Štefke prejel pismo iz Mogadiša, napisano na roko. Prizadeto je poročala: »Bila sem na Ptujskem gradu. Nisem si mislila, da bodo konec 20. stoletja po Evropi gorele grmade, kjer bodo kurili kulturno dediščino Slovencev … V pepelu sem našla ogorelo kovano ključavnico tristo let starih hrastovih vrat iz grajske kleti na Zavrču.«

Znano je; da je šlo za osebni prestiž strokovnih sodelavcev v muzeju; da partija Štefki Cobelj nikoli ni zaupala, predvsem, ker je izhajala iz družine »razlaščenega razrednega sovražnika«; da se je občinska partija, ki jo je vodil zvesti partijski aktivist Lojze Kojčič in kot organizacijski sekretar Dimče Stojčevski, opredelila za tekmeca za direktorski položaj Blagoja Jevremova iz Makedonije proti dr. Štefki Cobelj; da kulturniške institucije v Ljubljani nikoli niso čutile simpatij do Štefke Cobelj zaradi njenih »paralelnih« vez; in da sta takšna izključujoča logika in sovraštvo vodilo do skrunitve njenega groba, kar je doživeto opisal Aleš Šteger.

Štefka Cobelj na silvestrskem praznovanju jugoslovanske ambasade v Mogadišu v Somaliji v začetku osemdesetih let. (Vir: Pokrajinski arhiv Maribor)

Po vrnitvi iz Amerike leta 1975 sem predaval na Višji pravni šoli, pripravljal doktorat ter nadaljeval delo na razvoju Višje pravne šole v Visoko pravno šolo oz. fakulteto kot predsednik Društva diplomantov Višje pravne šole, ob tihih simpatijah prof. dr. Vladimirja Bračiča, rektorja Univerze v Mariboru, ki je bila formalno ustanovljena istega leta.

Leta 1976 sem povabil Štefko Cobelj na praznovanje rojstnega dneva akademika dr. Antona Slodnjaka na Slodnjakovo domačijo v Bodkovce, ki sem ga organiziral v imenu Krajevne skupnosti Juršinci, kot delegat Lovske družine Juršinci. Povabljeni so bili sorodniki, trije brati Martin, Vincek in Južek ter sedem akademikov, med njimi svaka ddr. Janez in Lev Miličinski, prijatelji iz Prlekije Bratko Kreft, Janko Jurančič, Dragotin Cvetko, Anton Trstenjak in sošolec kanonik Alojzij Osterc iz Maribora. Dopoldan med nedeljsko mašo je mimo prišel vaški informator in vprašal Slodnjakovo snaho: »Angela, kaj toliko solate pereš?« Odgovorila je: »Ah, Ludvik nam bo pripeljal nekih osem kanonikov na kosilo.«

Mimo je prišel vaški informator in vprašal Slodnjakovo snaho: »Angela, kaj toliko solate pereš?« Odgovorila je: »Ah, Ludvik nam bo pripeljal nekih osem kanonikov na kosilo.«

Minil je mesec ali dva. Dekan VPŠ mi je sporočil s težkim srcem, da moram iti z univerze, ker da sem v svoji »vasi častil osem kanonikov«. Med kosilom me je tudi dregnil prijatelj Antona Slodnjaka iz mladosti, iz Zgornjih Stožic v Ljubljani, in mi rekel: »Glej, glej, Kidrič in Kardelj sta imela prav. Štajerci še danes ne vedo, za kaj gre.« Na moje vprašanje, kaj s tem misli, mi je rekel: »Kaj ne vidiš, da rdeči in črni skupaj sedijo?« Pri čemer je nakazal na komandirja milice, lokalnega predsednika Socialistične zveze in domačega župnika, ki so bili v živahnem pogovoru.

Zgodba mojega odhoda z univerze se je potencirala tri, štiri leta. V začetku februarja 1980, teden pred zaključkom doktorata v ZDA, sem prejel odločbo, da se mi odvzame potni list iz razlogov »varnosti države«, brez obrazložitve. Na mojo zahtevo me je sprejel šef SDV, kjer sem povedal, da moram v Ameriko zaradi zaključka doktorata. Šef SDV v Mariboru Franc Zalašček mi je povedal, da sem »najnevarnejši potencialni aspirant političnega liderstva na Štajerskem«, ker sem si »utrdil povezave med slovensko in jugoslovansko inteligenco«, da sem objavljal članke in knjige v tujih jezikih zato, da sem si ustvarjal paralelne mreže v mednarodni intelektualni eliti, da mi ni mogoče ničesar očitati, niti politično; ker izhajam iz partizanske družine in zato me ne morejo z ničimer držati; da sem povezan s slovensko inteligenco različne provenience; da sem si utrdil zaupanje med kmeti in izobraženci; da bi bil sposoben napisati ustavo samostojne Slovenije kot dr. France Bučar in celo ustanoviti politično stranko kot dr. Jože Pučnik; vse to dokazuje vodenje Društva diplomantov Višje pravne šole; da je univerza premočen medij, zato jo moram zapustiti; da sem prijateljeval s Pučnikom v Ljubljani, s Štefko Cobelj in z dr. Antonom Vratušo pa v Beogradu in si tako ustvaril paralelne zveze; da je Tito bolan in da bi name lahko računala napredna slovenska inteligenca, kot je Franc Jeza ali kdorkoli, ki bi prišel z Zahoda ali Vzhoda; da je najboljša izbira emigracija …

V začetku februarja 1980, teden pred zaključkom doktorata v ZDA, sem prejel odločbo, da se mi odvzame potni list iz razlogov »varnosti države«, brez obrazložitve.

Kot argument mi je očitajoče našteval, da je tudi moj oče pred vojno organiziral politične stranke, da je oporekal vodilno vloge partije, da sta na njegovem pogrebu govorila duhovnik ter partizanski general. Na vsako mojo obrambo je našteval negativne motive.

Iz tega pogovora sem veliko razumel. Zamenjal sem službo, se z družino februarja 1980 preselil v Ljubljano, se pridružil skupini mladih inženirjev, ki so zatrjevali, da znajo narediti računalnik. Tako se je iz te skupine razvila Iskra Delta. Omejil sem komunikacijo z mednarodno povezanimi neobremenjenimi intelektualci, da jim kot »najnevarnejši potencialni aspirant političnega liderstva na Štajerskem« ne bi povzročal nepotrebnih težav … Tudi z dr. Štefko Cobelj in z dr. Antonom Vratušo.

Štefka Cobelj med ljubiteljskimi slikarji ob odprtju razstave na Ptuju (Vir: Pokrajinski arhiv Maribor)

Ker so vsako mojo potezo, vse moje delo razumeli kot »potencialno nevarnost«, sem obsežno arhivsko gradivo spravil v vinsko klet, ki jo je zalila voda, in zato sem dve prikolici osebnih dokumentov in zapisov odpeljal na kompost. Res nisem vedel, kaj je »za njih« prav in kaj narobe. Vsak dokument, vsak članek, vsako delo, vsak nastop so po sprevrženi logiki tolmačili v škodo mene, v škodo prijateljev ali družine.

Vsak dokument, vsak članek, vsako delo, vsak nastop so po sprevrženi logiki tolmačili v škodo mene, v škodo prijateljev ali družine.

Osebno dokumentacijo, posebej povezano z družino in NOB, sem nesel v varstvo Dušanu Špindlerju na Maistrovo 6 v Mariboru, očetovemu prijatelju, partizanskemu komandantu s Kozjanskega, prijatelju Štefke Cobelj, edinemu preživelemu od štirih sinov Vekoslava Špindlerja, publicista in urednika časopisa Jutro. Bil je iz narodno zavedne družine, usodno najtesneje povezane z mojo. Ko so se razmere pomirile, sem obiskal Dušana Špindlerja. Otročje se me je razveselil in mi takoj napolnil kozarec iz litrske steklenice Jeruzalemčana, ki je bila že odprta na mizi. Nič se ni spomnil. V tistih letih so mu umrli žena, hči in sin. Zato sem se z njim pogovarjal o drugih temah. Pri ponovnem obisku je bilo enako.

Ker sem živel v Ljubljani in veliko potoval, sem pozneje z zamudo izvedel, da je Dušan Špindler nekaj mesecev prej umrl, stanovanje bi naj prevzela neka sorodnica, ki je nikoli nisem izsledil.

Danes, ko berem roman Ogenj o Štefki Cobelj, lahko ocenim dogodke s polstoletno distanco. Ocenjujem in klasificiram vzroke sprevržene logike, usode Štefke Cobelj in drugih intelektualcev s Štajerskega, zlasti iz Slovenskih goric. Marsičemu je botrovala nerazvita državotvorna kultura v prestolnici, ki ni presegla lokalne, pokrajinske, malomeščanske, interesno ideološke, stanovske in mešetarske stopnje zavesti. To tudi dokazujejo usode posameznikov zadnjih dvesto let, kot so Radoslav Razlag, Edvard Kocbek, Jože Pučnik, Drago Jančar, Štefka Cobelj ali partizanska družina Špindler.

Marsičemu je botrovala nerazvita državotvorna kultura v prestolnici, ki ni presegla lokalne, pokrajinske, malomeščanske, interesno ideološke, stanovske in mešetarske stopnje zavesti.

Očitno je, da so nekateri pri ocenjevanju ljudi in njihovih del določali prioritete in klasificirali po parcialnih kriterijih in predvsem po interesih, kot so:

  • lokalni ali pokrajinski prestiž nad državotvorno vizijo,
  • ideološki predsodki (kulturni boj ali delitev duhov) in birokratski »biciklizem«,
  • osebnostne blokade, strah, ljubosumje ter sumničenje ljudi druge provenience,
  • jakobinska izključujoča nestrpnost in klerofobija.

Ob branju knjige Ogenj čutim veliko uteho, da je mlajši avtor Aleš Šteger bil sposoben podoživeti ljudi, se vživeti v čas, družbene in kulturne razmere druge polovice 20. stoletja ter doživeto napisati življenjsko zgodbo dr. Štefke Cobelj v obliki umetniškega, literarnega dela.

Aleš Šteger bere Ogenj, Steklena dvorana Lili Novy, Cankarjev dom, Ljubljana, 15. aprila 2025. (Fotografija: Andraž Gombač)
Fotografija: Shutterstock / Tupungato Fotografija: Shutterstock / Tupungato
Panorama 27. 5. 2025

Spoprijemanje s klasiko 21: Horacij

Vsi imamo radi tiste citate, ki jih lahko mimogrede navržemo v pogovoru, da zazvenimo pametno, prefinjeno ali celo malce filozofsko. Še zlasti če so ti citati v latinščini. In še tem bolj če so dovolj kratki, da jih je mogoče brez težav natisniti na skodelico. Ali pa si jih dati tetovirati. Ali pa jih vgravirati na nagrobnik. (Horaciju bi bile nedvomno všeč vse tri možnosti. Prisrčne bi se mu zdele tudi nalepke za odbijače.)

Stvar je namreč v tem: avtor dobršnega dela latinskih pregovorov, ki si jih ljudje dejansko zapomnijo, torej stavkov, ki jih vedno znova srečujemo v srednješolskih zbornikih, političnih govorih in na čudaških plakatih po stenah telovadnic, je prav Horacij. Ne Julij Cezar. Niti Cicero. Niti Vergil. Sploh ne. Horacij.

Branje Horacija v današnji dobi se, podobno kot pri Livijevem delu Od ustanovitve mesta, na trenutke zdi kot prebiranje zbirke, naslovljene: No, temu pravim klasična latinščina! V delih boste namreč naleteli na citat za citatom, vse že poznate, vendar verjetno niste vedeli, kdo stoji za njimi. Horacij je pionir citatov; njegova dela so pravzaprav objave na Twitterju antičnega Rima, le z boljšim ritmom – in precej manj besne.

Horacij je pionir citatov; njegova dela so pravzaprav objave na Twitterju antičnega Rima, le z boljšim ritmom – in precej manj besne.

No, kdo pa je pravzaprav sploh bil Horacij?

Horacij Flak (65–8 pr. n. št.) je bil pesnik s pravimi vezami in poznanstvi ter z naravnost nezgrešljivim občutkom za izbiro pravega trenutka. Kot sin svobodnika (sužnja, ki ga je osvobodil njegov gospodar) je uspešno napredoval po rimski literarni lestvici, deloma zahvaljujoč rahli karierni spremembi. Iz bitke pri Filipih, v kateri se je boril na strani poražencev, je Horacij nekako izšel pod mecenstvom Mecenija, Avgustovega najboljšega prijatelja. Po zaslugi tega mecenstva je Horacij napisal ode, satire in poslanice, ki so postale zlati standard latinske poezije. Drugi so sicer morda res pisali daljša, plemenitejša in (upam si reči celo) dolgočasnejša dela, Horacij pa je bil genialen prav zato, ker so bili njegovi zapisi kompaktni, lirični in prebrisani. Lahko bi rekli, da je dobro vedel, kako osupniti občinstvo, in to v heksametru.

Naj vam predstavim nekaj najboljših Horacijevih hitov vseh časov:

Carpe diem – »Užij dan«

Začnimo kar s temle, da nam ga potem ne bo več treba omenjati. Verjetno poznate pesem Stairway to Heaven? No, ta citat je Stairway to Heaven latinskih citatov. Je preveč zlajnan? Verjetno. Ampak zato nič manj ne zažiga.

Iz Ode I, 11: »Carpe diem, quam minimum credula postero.« »Ne veruj v jutrišnji, užij današnji dan!« kakor zveni v prevodu Kajetana Gantarja. No, nismo še ravno pri YOLO – You Only Live Once, »živiš samo enkrat«, se mu pa nevarno približujemo. Predlaga nam namreč, naj ustavimo poblaznelo načrtovanje in neprestano osveževanje svojih petletnih načrtov, ampak naj raje popijemo vino, dokler je še na mizi. Horacij, pesnik zadovoljnosti, je vedel, da jutrišnji dan lahko prinese poziv Senata, invazijo barbarov ali pa še en nov davek, ki ga bo izumil Avgust. Živi, dokler lahko.

Predlaga nam namreč, naj ustavimo poblaznelo načrtovanje in neprestano osveževanje svojih petletnih načrtov, ampak naj raje popijemo vino, dokler je še na mizi.

Dulce et decorum est pro patria mori – »Sladkó in častno je za dom umreti!«

Ta citat beremo na vojnih spomenikih, propagandnih plakatih in šolskih stenah. Horacij ga je razumel kot iskreno hvalo plemenitega žrtvovanja v službi Rima. Zapisal ga je v Odi III, 2, v kitici, ki sicer poveličuje vrlino učenja mladih Rimljanov, naj se pogumno podajo v bitke.

Nato pa se je v prvi svetovni vojni pojavil Wilfred Owen, ki je vse skupaj opremil z ironičnimi narekovaji. Owen je ta rek poimenoval kar »stara laž«. Izkazalo se je namreč, da umiranje navsezadnje ni nekaj tako zelo čudovitega, država kot entiteta pa ne ceni nujno svojih državljanov in zato ni vredno, da bi se borili zanjo. Če se že morate boriti in je precej verjetno, da se bo boj končal s smrtjo, pa je tovrstni citat vsaj nekaj, kar zveni plemenito in na kar se lahko oprete.

Zahvaljujoč Horaciju in Owenu imamo zdaj odličen primer, ob katerem vidimo, kako lahko isti citat obenem dojemamo kot klic k doseganju slave in ostro kritiko, kar je seveda odvisno od konteksta. Ko bi lahko enako poskusili tudi z Live, Laugh, Love, »živi, smej se, ljubi« …

Horacijevi izreki so nam dandanes tako samoumevni kot … majčke.

Nunc est bibendum – »Zdaj piti je treba«

Ta citat bi bil lahko na vrsti takoj za »zdi se, da bomo kmalu umrli za domovino«. Kar je sprva videti kot začetek pesmi, ki jo bratovščina pijano prepeva na zabavi, je pravzaprav uvodna vrstica Ode I, 37, spisane za slavljenje Kleopatrinega samomora. (Horacij pravzaprav pravi: »Zdaj piti je treba, ker je umrla še zadnja Avgustova grožnja. Na zdravje!«)

Rimljanom so bila slavnostna popivanja zelo pri srcu. Horacij pa na klasičen rimski način zabavi doda še malce samozadostnega moraliziranja: sovražna kraljica je mrtva, zato je čas, da s kozarcem falernskega vina nazdravimo rimski kreposti (in imperializmu).

Če vas ob tem prevevajo neprijetni občutki šovinizma, ne skrbite, niste edini. Vendar se lahko, presenetljivo, s tem citatom tudi poistovetimo. Kdo med nami še ni odprl steklenice vina iz vse prej kot plemenitega razloga?

Rimljanom so bila slavnostna popivanja zelo pri srcu. Horacij pa na klasičen rimski način zabavi doda še malce samozadostnega moraliziranja: sovražna kraljica je mrtva, zato je čas, da s kozarcem falernskega vina nazdravimo rimski kreposti (in imperializmu).

Aurea mediocritas – »Zlata srednja pot«

Iz Ode II, 10. Horacij priporoča, da se izogibamo skrajnostim – ne smemo torej ciljati previsoko ali prenizko. Poskrbimo za ravnovesje. Bodimo zmerni. Kot kozarec vina na sobni temperaturi. Zlatolaskina izbira torej: ravno prav. Ali pa filozofski ustreznik bež barve.

To se morda ne sliši prav vznemirljivo, vendar gre kljub vsemu za temeljno vrednoto rimskega stoicizma: ostanimo mirni. Ne dovolite, da bi vam uspeh stopil v glavo, in ne pustite, da bi vas neuspeh potegnil v blato. Horacij to najbolje izrazi v vrstici, ki zveni kot magnetek na terapevtovem hladilniku: »Kdor je zadovoljen z malo, živi najbolje.«

Ne dovolite, da bi vam uspeh stopil v glavo, in ne pustite, da bi vas neuspeh potegnil v blato.

Pulvis et umbra sumus – »Vsi smo senca in pepel«

Iz Ode IV, 7. To je Horacijev memento mori trenutek, lirični bratranec reka »Prah si in v prah se povrneš«. Za razliko od optimističnega »Užij dan« tegale spremlja skomiganje z rameni. Življenje je kratko. Pepel in sence smo. (To zveni sumljivo podobno Gladiatorju, čeprav gre verjetno za naključje.)

Ta vrstica nas spomni, zakaj je Horacij tak mojster dvojnosti: celo njegovo navdušenje vedno meji na melanholijo. Kakor bi nam vedno prigovarjal: »Užij dan … ker boš tako ali tako umrl.« Zato le dvignite kozarec, vendar se na to nikar preveč ne navadite.

Odi profanum vulgus et arceo – »Sovražim preprosto množico in ji ne dovolim blizu«

Ta uvodna vrstica Ode III, 1 bi bila odličen naslov albuma death metal benda. Vendar pa vam veliko pove tudi o Horacijevem literarnem egu. Pisal je namreč za prefinjeno elito, za kultivirane bralce, ki so razumeli njegove reference.

Pa tisti, ki niso spadali v to skupino? Oprostite, vstop prepovedan! Vrstica tako rekoč zakriči: »To je zasebni klub in vašega imena ni na seznamu.« Zato je tem bolj zabavno, da v srednjih šolah, kjer poučujejo latinščino, Horacija predstavljajo prav takšnim profanum vulgus, ki jim sam ni dovolil blizu.

Toliko o ekskluzivnosti.

Horacij v bronu, 4–5. stoletje.

***

S Horacijem sem se sam prvič srečal med študijem umetnostne zgodovine. Enega od njegovih citatov, Ut pictura poesis, torej »kakršno je slikarstvo, takšna je tudi poezija«, so si prilastili (sicer nekoliko protipravno) renesančni humanisti in umetniki, ki so ga razumeli kot primerjavo oziroma kar boj med različnimi umetniškimi oblikami v slogu Mortal Kombata. Kaj je boljše: poezija, slikarstvo ali kiparstvo? Odgovor je seveda, da imajo vse te oblike različne prednosti, vendar so o tem v nedogled razpravljali na večerjah v 16. stoletju, umetniki pa so nato ustvarjali dela, s katerimi so poskušali »odgovoriti« na to vprašanje. Tako je slika morda lahko ponazarjala abstraktne teme pesmi in prikazala tudi večdimenzionalno postavo (podobno kot skulptura). Razprava »ut pictura poesis« ali italijansko paragone, kakor so jo včasih poimenovali, je resnično vplivala na potek umetnostne zgodovine in razmišljanja, in to več kot 1500 let po Horacijevem zapisu tistih treh skromnih besed.

Sledi še eden mojih najljubših citatov, ki bi ga bilo treba na glas prebrati na vseh sestankih osebja in družinskih večerjah: Quid rides? Mutato nomine de te fabula narratur. »Zakaj se smejiš? Le spremeni ime, pa bo zgodba govorila o tebi.«

To je klasična, vendar ostrejša ustreznica tistega reka o ljudeh v steklenih hišah, ki resnično ne bi smeli metati kamenja. Horacij v Satirah I, 1 prijazno draži bralce, verjetno pa tudi svoje prijatelje, ki uživajo v šalah na račun drugih. Se je kdo osmešil pred vsemi? Enostavno se mu je smejati. Horacij pa nas na zvit način opominja, da smo tudi mi sami verjetno »zagrešili« kaj enako neumnega, le da naše ime takrat ni bilo tarča posmeha. Če zamenjamo ime, pa to nenadoma postane tudi naša zgodba.

»Zakaj se smejiš? Le spremeni ime, pa bo zgodba govorila o tebi.«

Tovrstni humor je čudovito sodoben, saj izkazuje zavedanje, kako zelo hinavski smo pravzaprav. Enostavno si predstavljamo Horacija, ki tovrsten dovtip navrže med drugim kozarcem vina, medtem ko se vsi drugi neprijetno presedajo v svojih togah. To je verjetno eden najstarejših »padcev mikrofona« v literaturi zahoda.

Branje Horacija je dandanes podobno branju scenarija stand-up komika, ki je nastopal pred mnogimi stoletji. Duhovito, cinično, občasno malce vzvišeno, vedno pa samokritično. Horacij filozofsko resignacijo kombinira s šarmom nekoliko pijanega strica na večerni zabavi: vedno je pripravljen navreči pametno opazko, vendar se obenem vseskozi tudi zaveda, da bo vse to, torej slava, lepota in tudi vino, nekoč minilo. Uživajte torej, dokler traja.

To je Horacij. Pesnik zmernosti in veselja. Avtor vseh tistih latinskih rekov, ki jih napol že poznate. Če bi živel danes, bi na Twitterju verjetno objavljal jedrnate aforizme, na Etsyju prodajal deske za sir z lasersko vgraviranim napisom Carpe Diem, naše poštne predale pa razvajal z novičnikom Pulvis et Inbox Sumus.

Dobro je namreč vedel, da besede živijo dlje od ljudi in da se naši najboljši citati (če imamo srečo, seveda) reciklirajo več stoletij. Bo katerakoli od misli, ki sem jih zapisal sam, čez 1500 let sprožala umetniška gibanja in začenjala pogovore na družabnih večerjah? Ne? Tudi v tem primeru me Horacij lahko potolaži. Nil desperandum – »Nikoli ne obupaj.« Čemur nato kar hitro sledi Nunc est bibendum!

Horacij, kakor ga je upodobil Giacomo Di Chirico (1844–1883).

Komentar Svetlane Slapšak:

Horacij je bil do te mere samoizpolnjen in zadovoljen ter dovolj duhovit in samokritičen, da se lahko še danes sprašujemo: kdo je bil avtor, ki se je prvi domislil ustvarjalnih težav – in zakaj? Vsi umetniki bi, tako kot Horacij, morali poznati tehniko svoje branže, miselnost svojega časa, zgodovino in sedanjost, vključno s politiko, morali bi biti sposobni natančno odmeriti svoj talent in se brez milosti soočiti s svojo željo po ustvarjalnosti – in potem bi bil svet za umetnike prijetnejši in lažji za življenje.

Je mogoče, da Horacij ni naredil niti ene napake, ki umetnikom sicer grenijo ustvarjalnost in življenje? Njegove ljubezni očitno niso bile problematične, čeprav je o ljubezni pisal enako elegantno in občuteno kakor uporniški elegiki. Družil se je z najboljšimi, denimo z Vergilom. Pripadal je eliti in obenem je znal opazovati ljudstvo. Znal je opisati svojo strahopetnost v bitki in obenem je napisal ene najbolj navdihujočih verzov o domoljubju in državotvornosti. Ni se zapletel v niti eno spletko, pa je živel v skrajno turbulentnih in nevarnih časih … In končno, niti najmanj ni dvomil, da bo njegovo delo doživelo občudovanje premnogih generacij, da bo v resnici nesmrtno in bo živelo skozi tisočletja. Kako je lahko bil tako prepričan vase?

Niti najmanj ni dvomil, da bo njegovo delo doživelo občudovanje premnogih generacij, da bo v resnici nesmrtno in bo živelo skozi tisočletja. Kako je lahko bil tako prepričan vase?

Možen odgovor ni v njegovi filozofski drži in miselni disciplini, ki je stoična in obenem epikurejska. Takšno disciplino je morda laže izgraditi v umetnostni teoriji. Ko piše svojo poetiko, piše o svoji pisavi, primerja jo, brez navajanja, s poetiko drugih in tako vzpostavlja sistem pravil, ki so še danes osnova vsake književne razprave. Ambicija njegove poetike je na videz skromna: prijatelja poučuje – ne kako postati književnik, temveč kako dobro pisati. To je osnova, iz katere lahko, če je na delu talent in če ga žene strast, nastane tudi vrhunska umetnost. Prijatelj bi se torej moral naučiti osnovnih pravil in se usposobiti, da napiše kakšno priložnostno pohvalo pomembnemu človeku ali lahkotne erotične verze, s katerimi bo pritegnil pozornost proslavljene kurtizane, ali duhovit komentar, s katerim bo razveselil elitne goste med večerjo. S temi skromnimi, samoironičnimi cilji Horacij smelo povezuje različne umetnosti in svojega učenca pouči, kako interpretirati umetniška dela, kar je bila v rimski družbi priljubljena veščina.

Iz te prijetne izobraženosti elit pa izhaja ključni nasvet, namenjen samemu avtorju: umetnik mora biti v tesnem stiku z drugimi umetnostmi, z drugimi umetniki, v nenehnem dialogu tudi s svojo umetnostjo. Umetnik ne sme biti ločen od ustvarjalnosti v katerikoli obliki, mora biti mislec umetnosti. Kot mislec umetnosti si ne bo dovolil izoliranosti, ki uničuje radovednost.

Umetnik ne sme biti ločen od ustvarjalnosti v katerikoli obliki, mora biti mislec umetnosti. Kot mislec umetnosti si ne bo dovolil izoliranosti, ki uničuje radovednost.

Je bil Horacij res najsrečnejši od vseh umetnikov, je res ustvaril harmonijo umetniškega življenja, se je z ironijo uspešno reševal pred melanholijo, frustracijami in ponižanjem? Zdi se, da je. Morda je bila rešitev zanj v tem, da je imel za prijatelja Vergila in da ni doživljal osamljenosti talenta.

Vsekakor ga ne moremo obtožiti, da je pozabil ali zapostavil kak del življenja ali del umetnosti. Ni, saj je vedno mislil umetnost.

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Panorama 25. 5. 2025

70-krat vse najboljše, Andrej Rozman Roza!

Kadar se peljem mimo Žalca, vselej vzkliknem: »Aha, tukaj živijo veseljaki!« Pa mi nasmeh spet nariše pesem, v kateri Andrej Rozman Roza duhovito žonglira z besednimi igrami, protislovji in slovensko geografijo:

Veseljaki iz Žalca
hodijo po ribe v Žabnico in po žabe v Ribnico,
po kostanj v Slivnico in po slive v Kostanjevico,
po železo v Kamnik in po kamne v Železnike
po volkove v Zajčjo dobravo in po zajce v Volčji Potok,
po polže v Rakek in po rake na Polževo,
po višnje v Borovnico in po borovnice v Višnjo Goro,
po konje na Kozjansko in po koze v Slovenske Konjice.
Veseljaki iz Žalca
hodijo k vojakom v Ljubno in k ljubicam v Vojnik.
Njihovi najboljši prijatelji so pritlikavci iz Velikovca.

***

Je samo ena od mnogih pesmi, ki sem jih na poti v Mižale neštetokrat prebral deci. Seveda smo občudovali tudi mojstrsko odštekane ilustracije Zvonka Čoha zraven, se smejali … in potem med vožnjo mimo Žalca vsi v en glas vzkliknili: »Aha, tukaj živijo veseljaki!«

In danes vsi vzklikamo: »70-krat vse najboljše, dragi Roza!«

Veseljake iz Žalca je ubesedil Andrej Rozman Roza, uglašeno duhovito pa upodobil Zvonko Čoh (vir: Mali rimski cirkus, Mladinska knjiga, 2010).

Na nekdanji dan mladosti praznuje vsestranski umetnik, kulturniški multipraktik, pesnik, pisatelj, dramatik, prevajalec, igralec, režiser, v letih 1981–1995 vodja alternativnega Gledališča Ane Monro, ki je najboljši možni oder našla kar na ulici, pa začetnik improvizacijskih gledaliških tekmovanj v Sloveniji, ustanovitelj gledališča Rozinteater … in kakopak velemojster v materinščini, ki je ne ovija v vato in varuje v vitrini, marveč se z njo igra, prepleta visoko govorico, arhaizme in sodobni sleng.

Ko je ondan za omizjem beseda nanesla na naše razsvetljence in romantike, se je spet izkazal, nas osupnil s podatki o njihovih življenjih in delih, jih stresal iz rokava, povezoval, tehtal, med zajemanjem iz zgodovine premišljeval, kaj je komu uspelo in kaj ne, kaj je uspelo Slovencem in kaj ne … Pa sem se spomnil, kako mi je marsikaj pred leti povedal že v velikem intervjuju za Primorske novice. Poudaril je: »Prešerna, Smoleta, Čopa in Kastelica cenim tudi, ker so imeli kulturni program. Že pred njimi so svoj program imeli Zois, Linhart in drugi razsvetljenci. Blizu so mi, ker tudi sam na svoje delo gledam tako – razmišljam, kakšno funkcijo ima v sočasni družbi. Prav zato sem se toliko ubadal s slovenstvom, ki me je obsedlo zlasti po nastanku slovenske samostojne države.«

»Prešerna, Smoleta, Čopa in Kastelica cenim tudi, ker so imeli kulturni program. Že pred njimi so svoj program imeli Zois, Linhart in drugi razsvetljenci. Blizu so mi, ker tudi sam na svoje delo gledam tako – razmišljam, kakšno funkcijo ima v sočasni družbi. Prav zato sem se toliko ubadal s slovenstvom, ki me je obsedlo zlasti po nastanku slovenske samostojne države.«

Še zmeraj motri družbo in dogajanje okrog sebe, se bori z duhovito in ostro besedo ter bogati našo kulturo. Piše, pesni, kleše, igra, v slovenščino preliva svetovne umetnine, prevedel je Shakespearovo dramo Vihar, priredil Molièrovo komedijo Georges Dandin in še marsikaj … in v nova oblačila odel, poživil in marsikomu približal naše klasike, v prvi vrsti kajpada najbolj cenjenega Prešerna. O njegovem življenju, delu, dobi in sodobnikih imenitno pripoveduje drobna velika knjižica Passion de Pressheren (KUD France Prešeren Trnovo, 2010), kjer je besedne vragolije z uglašeno duhovitimi in povednimi ilustracijami pospremil Ciril Horjak.

Nam je pa Roza ažuriral še marsikaj Prešernovega, od Lepe Vide (med nakupovanjem v Trstu jo ogovori temnopolti poslovnež) do Povodnega moža (k Uršiki se pripelje na motorju), pa Levstikovega Martina Krpana (ne šverca soli, temveč vse mogoče od računalnikov do čokolad, na pomoč pa ne priskoči cesarju, temveč predsedniku evropske komisije, zatem pa ga ameriški predsednik Bush hoče poslati v Irak, a Krpan pobegne v Švico, kjer se še naprej ukvarja s svojo obrtjo), Cankarjevega Hlapca Jerneja (ne zažge kmetije, ampak tovarno) …

Andrej Rozman Roza in Ciril Horjak: Passion de Pressheren (KUD France Prešeren Trnovo, 2010)

V onem intervjuju sem navrgel, da ga najpogosteje resda primerjajo s Franetom Milčinskim Ježkom (1914–1988), ga imajo za nekakšnega njegovega dediča – a ga sam vidim bliže Ivanu Robu (1908–1943), v Trsu rojenemu satiriku, ki je prav tako pisal literarne travestije, parodiral in v sodobnost prenašal znana dela Prešerna, Jurčiča, Aškerca …

»Gotovo, tudi sam se počutim v marsičem bliže Ivanu Robu,« je odgovoril. »Pri Ježku mi je blizu njegov pogovorni jezik, ljubljanščina, pa njegov kabarejski slog, njegove popevke. Ivanu Robu sem blizu, ker tudi sam predelujem slovensko mitologijo, jo prenašam v sodobni čas. Obdobje pred drugo svetovno vojno, ko je Rob tako kakor mnoge druge zanimive osebnosti študiral slavistiko v Ljubljani, je eno od tistih iz naše zgodovine, po katerem bi lahko posneli krasen, zanimiv film. Če smo že pri tem: film bi lahko posneli tudi o letu 1821, ko je vrelo po vsej Evropi, ko je bil v Ljubljani zelo pomemben kongres Svete alianse, ko je bil Prešeren še v mestu … Ampak naj se vrnem k Robu. Gotovo je moj junak. V partizane je šel z lokom in s puščicami. Na Barju je pred vojno imel lokostrelski klub, pa je potem isto orožje prinesel še v partizane. Najbolj presunljiva je njegova smrt. Preden so ga fašisti ustrelili, jim je v italijanščini citiral brate Bandiera: ‘Kdor umre za domovino, je živel dovolj!’ Kakor pravim – moj junak.«

»Preden so ga fašisti ustrelili, jim je Ivan Rob v italijanščini citiral brate Bandiera: ‘Kdor umre za domovino, je živel dovolj!’ Kakor pravim – moj junak.«

Andrej Rozman Roza med klepetom z varuhoma reda in miru na protestu zoper prodajo Mladinske knjige 30. septembra 2013 v Ljubljani. (Fotografija: Andraž Gombač)

Navdušil in osvojil in zasvojil in vzgojil je mnoge med nami. Pa prejel dolgo vrsto nagrad: zlato ptico, nagrado Staneta Severja, Levstikovo, Ježkovo, Župančičevo, Borštnikovo, nagrado Kristine Brenkove, desetnico, nagrado Prešernovega sklada, večernico …

Ustanovil je versko skupnost »tistih, ki verujejo, da je v Sloveniji možna ničta stopnja davka na dodano vrednost za proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik«. In ker je temelj nove skupnosti verovanje v ničto stopnjo davka na dodano vrednost, se pripadniki skupnosti imenujejo – zaničnice in zaničniki. Verjamejo pa tudi, da »sta na svetu možna ničta stopnja onesnaževanja in ničta stopnja revščine, ne da bi za to morala propasti človeška civilizacija,« beremo v njegovi novi knjigi Dvomovinska lirika, izdani pri novomeški Gogi.

Dve naslovnici Dvomovinske lirike (Goga, 2024)

Prav po zaslugi v naslov vpisanega dvoma to je domovinska, domoljubna knjiga, vsekakor neskončno bolj od marsikatere, ki takšno oznako nosi na praporu nacionalizma. Kajti pomnimo, kakor v enem od besedil tukaj opozarja Roza, da je »nacionalizem direktno nasprotje domoljubja, saj tisti, ki v svoji državi ne prenese ljudi drugih ras, porekla, spolnih usmerjenosti ali prepričanja, ne ljubi svoje domovine, ampak svoje blodne sanje«.

Temelj je seveda jezik. Materinščina. Zato je treba vsak dan, vsaj tiho, vase, odžebrati molitev:

Jezik naš

Jezik naš, ki si nam v mislih,
za vse na svetu daj nam svoje ime,
bodi še naprej naše kraljestvo
in nam daj, da mislimo po tvojih zakonih
kakor na samem tudi javno.
Daj nam danes naše vsakdanje zgodbe
in odpusti nam naše napake,
kot jih tudi mi odpuščamo svojim sogovornikom,
in ne preženi nas v angleščino,
ampak nam omogoči čim več dobrega.

***

V knjigi liriki družbo dela proza. Priložnostni, a tehtni zapisi, govori in nagovori, pridige in protesti. »Kultivirajmo končno to državo!« zavpije Roza. Dobiti moramo dostop do večine slovenskih filmov, zlasti do tistih iz petdesetih in šestdesetih let, »ko se je gradila naša nacionalna kinematografija in bi morali bit del naše splošne izobrazbe«.

»Kultivirajmo končno to državo!«

Naprej, šole po Sloveniji imajo telovadnice, nekatere manjše šole imajo celo telovadnico, ki je večja od same šole, medtem ko je zelo malo šol, ki bi imele tehnično opremljeno gledališko dvorano: »Je res preveč, če pričakujemo, da se v prostore za kulturno vzgojo vloži enaka količina davkoplačevalskega denarja kot v prostore za športno vzgojo?«

Če hočemo Slovenci obstati, moramo več vlagati v družbeno odgovorno popularno kulturo in se potruditi, da »vsi otroci, ne glede na njihov socialni status, pridejo v stik s kar najkvalitetnejšimi kulturnimi vsebinami«. In tu Roza pride do »svetišč jezika« in tistih »redkih kulturnih inštitucij«, ki so bile v naši samostojni državi deležne sistematičnega razvoja: »Knjižnice so ene najpomembnejših ustanov vsake družbe predvsem zato, ker omogočajo pot do znanja tudi socialno šibkim, kar je v času, ko je družba vse bolj razslojena in je vse več ljudi pod pragom revščine, še posebej pomembna dobrina. Nenadomestljive pa so seveda tudi zato, ker spodbujajo bralne navade, ki so danes ogrožene, saj knjige izriva psihoza tako imenovanih socialnih omrežij, za katera prav zdaj prihaja na dan, kako s svojimi algoritmi sistematično podžigajo sovraštvo in lažne alarmantne vesti.«

Zbirko Dvomovinska lirika je oblikoval Radovan Jenko.

Pogosto smo ga, Rozo, srečevali na petkovih kolesarskih protestih. Kaj srečevali – poslušali in peli z njim! Petkovi protesti so bili zanj »maše za domovino«, beremo v Dvomovinski liriki: »Srečanja, ki nam, ki se jih udeležujemo, dajejo občutek, da nismo sami, ampak pripadamo skupnosti, ki je pripravljena naredit vse, kar je v njeni moči, da bi Slovenija postala čim bolj samostojna in neodvisna, predvsem pa sodobna, svobodna in spodobna država.«

Mnoge med pesmimi, zdaj zbrane v Dvomovinski liriki, je rodila ulica – in prav tam so tudi prvič zazveneli, zadoneli, zagrmeli ti ostri stihi, tembolj spevni po zaslugi znanih melodij, na katere jih je položil mojster. Na protivojni gospel Down By the Riverside je v grdih časih lepo legla Nas še za vas je sram, ki jo je Roza med kolesarskimi protesti sestavil »po podobi vladajoče stranke in njenega neoliberalnega satelita«. Ob pevski spremljavi Ane Vipotnik in Višnje Fičor in kitarski Igorja Leonardija nam jo je prvič recitiral 28. maja 2021 na največjem petkovem protestu, ki so se ga udeležili tudi sindikati. »Protest je Glas ljudstva tik pred zdajci s Trga republike, kjer so nas čakale ograje in množica robokopov, preselil na plato pred takrat še ljubkim starim kopališčem Ilirija, tako da je križišče Celovške in Tivolske zaprla množica 40.000 protestnic in protestnikov,« v opombi k pesmi spomin obuja Roza. Na križišču pa nas je takrat nagovoril takole:

Potem je pred volitvami družbeno apatijo preganjal in ljudi na volitve pozival z odločno Niso vsi isti. V njej med drugim ugotavlja:

Niso vsi isti in letošnje volitve
so pomembne, ker so zadnja pot do rešitve
iz blata, v katerem vse več mladine
v Sloveniji ne vidi več svoje domovine
in beži tja, kjer je bolj važno, da kaj znaš,
kot to, da si ubogljivo in koristoljubno naš.

***

Prosili so ga, naj napiše pesem za promocijo cepičev rdečeliste bukve, ki da jo morajo podreti, če želijo sezidati sodobni prizidek k ljubljanski Operi. No, pa jim ni bilo všeč, kar je napisal:

Sto dvajset let je stara bukev
in teh sto dvajset let se ne da razsadit.
S cepiči se mogoče res lahko ohrani prav ta bukev,
ne da pa se z njimi ohranit njena časovna nit.

A Slovenci smo pač takega kova,
da vsakič začenjamo znova.
Pod krinko sodobnih vplivov iz koristoljubnih motivov
nam vsak nov cepec vse staro uniči,
da od tradicije ostajajo samo cepiči.

Andrej Rozman Roza je s predstavo Ovbe, Kekec, ujma gre! leta 2018 gostoval tudi na festivalu PUF v Kopru … in navdušil tako otroke kakor naključne mimoidoče. (Fotografiji: Andraž Gombač)

Med žal še zmeraj prekleto aktualnimi je tudi pesem, ki jo je prvič prebral 13. januarja lani, pred ljubljanskim lokalom Pritličje na protestu proti genocidu v Gazi:

Pesem za Palestino

Država dveh povsem različnih polovic,
tiste z vsemi in tiste brez vseh pravic,
je po nekih čudnih standardih demokracija,
ki del prebivalcev sistematično pobija,
a ima menda vso pravico, da se brani
pred ljudmi, ki s svoje zemlje so bili pregnani.

In naš véliki vojaški brat,
ki skrbi, da je dovolj granat
za nenehno masakriranje ljudi,
pričakuje od zahodne javnosti,
da bo rajši pozabila tudi ta zločin,
kot si kvarila razpoloženje z njim,
saj pa ve, da je za njo demokracija,
ki samo drugačne in drugje pobija,
dosti boljša kot pa kakšna diktatura,
ki ji vladata cenzura in režim,
ki trpinči svoje in nima založenih trgovin.

A pobitih otrok in celih družin,
mest spremenjenih v kup ruševin
in tega, da gre za človeške živali,
ki jih bodo pobili ali pregnali,
se pozabit ne sme in se tudi ne da.

In če prebivalci bogatega dela sveta
ne dosežemo takojšnje prekinitve te morije,
smo se znašli na napačni strani zgodovine
ob teh, ki skušajo svoj imperialni status reševat
s tem, da rinejo cel svet v krvav prepad.

Namesto da bi šli na tisto pot,
ki pelje v mir in blaginjo povsod.
V mir prav povsod, ki bo možen šele,
ko bo na svetu prostor za vse.

Roza med predstavo za otroke Balon velikon (Fotografija: Andraž Gombač)

Hvala, Roza. Za vse stihe, ki si jih mrmramo, jih prepevamo ali vpijemo. Za besede, ki nam bogatijo, lajšajo in zaljšajo vsakdan na tem lepem, a včasih tako nesrečnem svetu. Pa za spoznanja, kakršno je tole, v tukajšnjem izvodu Dvomovinske lirike podčrtano in pospremljeno s klicajem:

»Ne glede na to, a se reče družbeni ureditvi, ki si jo želimo, komunizem, socializem, izvorno krščanstvo ali pravična in socialna demokracija, je na nasprotni strani zmeraj barbarstvo. Zato bo družba zelo bližnje prihodnosti ali kulturna ali barbarska. Na nas tukaj in zdaj je, da se po svojih najboljših močeh potrudimo, da bo v tej vojni zmagala kultura.«

»Ne glede na to, a se reče družbeni ureditvi, ki si jo želimo, komunizem, socializem, izvorno krščanstvo ali pravična in socialna demokracija, je na nasprotni strani zmeraj barbarstvo. Zato bo družba zelo bližnje prihodnosti ali kulturna ali barbarska. Na nas tukaj in zdaj je, da se po svojih najboljših močeh potrudimo, da bo v tej vojni zmagala kultura.«

Andrej Rozman Roza pred Prešernovim sonetom Je od vesel’ga časa teklo leto … v Trnovem, kraju nesrečnega imena. (Fotografija: Andraž Gombač)
Fotografija: Kat in knjige Fotografija: Kat in knjige
Panorama 23. 5. 2025

Štafeta branja: Katarina Avbelj – Kat in knjige

Nekoč, v davnih časih osnovnošolskih dni, je deklica v tretjem razredu zbolela za angino. Iz ljubega dolgčasa je segla po knjigi, ki je tisti čas osvajala srca mladinskih bralcev – celo prek top shop oglasa. Že po nekaj straneh se je svet okoli nje obarval v vse mogoče barve mavrice. Bele stene so postale čarobna prostranstva, ki jih je odkrivala besedo za besedo. Poglavje za poglavjem je napolnilo njeno domišljijo. Med vrsticami je začutila, da se ob vseh čarobnih dogodivščinah, hrabrih dejanjih in nič hudega slutečih izbrancih morda ne bo več vrnila na realna tla.

Bralna vnema jo je držala dolgo, a slej ko prej je odraščanje prevzelo krmilo in jo zaneslo drugam. Zgodbam še neodkritih svetov in nepredstavljivih bitij so začele delati družbo ignorirane vaje za kitaro in neošiljene barvice, ostanki obdobja, ko je sanjarila o modnih kreacijah. Adolescenca jo je vabila v nove sfere življenja, ki so obljubljale drugačnost in jo vodile skozi izzive, ob katerih je dojela, da je sama glavni lik svoje zgodbe.

In to sem jaz – Kat(arina)!

Po številnih prebranih vilinskih zgodbah poznam vse finte in trike, kako vas z domiselnimi besedami zvabiti, da se mi pridružite na moji strani epskega leposlovja. To še zdaleč ni ukana, ki bi vas stala sreče ali glasu – zagotavljam, da z menoj lahko odtavate v svetove, kjer domišljija ne pozna meja. Le ne glejte čez ramo nazaj in za srečo vrzite čeznjo ščepec soli.

To ni zgodbica za lahko noč. To je zgodba o moji ljubezni do pisane besede, z veliko žlico domišljije.

Med letom preberem nekje med 40 in 60 knjig, večinoma v angleščini. Zakaj? Ker slovenskih prevodov ni. Fantazija pri nas ne žanje tako velikega zanimanja kot v tujini, in zato se tudi poredko prevaja. Tisti, ki radi hitro skočite v zrak in hitite v bran založbam – ja, drži, v zadnjih nekaj letih je bilo prevedenih kar nekaj svetovno opevanih fantazijskih romanov, vesela sem, da je tako, a za mojo nepotešljivo bralno lakoto je to nekoliko prepozno.

To ni edini razlog, da berem v angleščini, je pa zagotovo eden glavnih. Preprosto sem preveč nestrpna, da bi vsako novo prevodno izdajo čakala mesece ali leta, zato sem se po sili razmer znašla. Če vam bolj sede branje v španščini, nemščini ali slovenščini – naj bo tako. Važno je, da se bere. Spodbujam branje – v kateremkoli jeziku.

Zagotavljam, da z menoj lahko odtavate v svetove, kjer domišljija ne pozna meja. Le ne glejte čez ramo nazaj in za srečo čeznjo vrzite ščepec soli.

Profil @Kat_in_knjige je nastal z eno idejo – da domače bralce prelisičim in pospremim v branje fantazijskih knjig. Takoj sem vedela, o čem želim pisati in kaj želim izpostaviti. V tujini fantazijske knjige kraljujejo na družbenih omrežjih, pri nas pa bolj v ozadju napovedujejo svoj bojni krik. Na prste lahko preštejem dame s slovenske knjigogramske scene, ki resno spodbujajo branje tega žanra. In če komu to zveni veliko, naj povem, da je v našem kotičku družbenih omrežij nekje do 100 aktivnih ustvarjalk in ustvarjalcev.

Ampak jaz vztrajam. Moj profil je lep in unikaten, poln domiselnih objav, predvsem pa spodbuja k branju in širjenju besednega zaklada. Moj uspeh se ne meri v številkah, ampak v skupnosti, ki je zrasla okoli njega.

Moje ustvarjanje je včasih spregledano – ker »berem pravljice« ali ker berem žanr, ki je pogosto podcenjen in mu očitajo pomanjkanje globine. Mar res vedno potrebujemo težke, dramatične romane, ki nas vlečejo v najtemnejše kotičke naše psihe? Kaj pa če si za spremembo privoščimo domišljijsko dovršeno pripoved, ki pred našimi očmi riše prizore, ob katerih zastane dih? Zavijate z očmi? Cmokate z jezikom? Ja, vidim vas – in poznam te poglede. Ampak jaz se ne dam!

V teh knjigah se skrivajo resnični izzivi – boj za pravičnost, iskanje sožitja, osebna rast junakov. Med vrsticami najdemo opozorila o napačnih odločitvah, poučne mite, folkloro, ki vabi k raziskovanju kulturne preteklosti.

Fantazijski žanr ponuja več kot le predvidljive srečne konce in čarovnijo, ki vedno premaga zlo. V teh knjigah se skrivajo resnični izzivi – boj za pravičnost, iskanje sožitja, osebna rast junakov. Med vrsticami najdemo opozorila o napačnih odločitvah, poučne mite, folkloro, ki vabi k raziskovanju kulturne preteklosti. In poleg vsega – romantika, misteriji, akcija, groza. Za vsakogar nekaj. Fantazijska knjiga na dan odžene realnost stran.

Svojo pot na družbenih omrežjih sem začela v času »neželenih« zdravstvenih priporočil, izobraževalnih oglasov o higieni in nadležnih lokalno-socialnih omejitev. Malo pred tem famoznim obdobjem sem ponovno odkrila ljubezen do branja. Na dopustu sem kar požirala knjige – prebrala sem jih osem! Ogromen preskok od prejšnjega povprečja ene knjige letno.

Ko sem zatavala na slovenski knjigogram, sem odkrila skupnost, ki odprtih rok sprejema bralce vseh starosti in ozadij. Bralke (in nekaj redkih bralcev), ki pišejo raznolike recenzije, predstavljajo različne založbe, žanre in avtorje, se povezujejo v bralnih izzivih, nagradnih igrah in debatirajo o prebranem. Najprej sem jih opazovala od daleč, nato od blizu – in končno z njimi spletla čudovito zgodbo. Ob dobri kavi, seveda.

Fotografija: osebni arhiv

Ob vprašanju kava ali čaj nikoli ne bom oklevala. Moj moto je »Več espressa, manj stresa!«, kar sem lepo prenesla tudi na svoje virtualne kofetar’ce.

#Virtualnekofetarce je ključnik, plod moje domišljije, ki vabi kofetarce, da si ob jutranji brozgi (ali drugem poparjenem zvarku) na Instagramu voščimo dobro jutro, dober dan ali miren večer. Ta skupnost je virtualna, kot pove že samo ime – a en dan v letu se preselimo iz virtuale v kafano in iz kafane v naravo. Lani smo se že tretjič srečale in pričarale posebno druženje, ovekovečeno s kultno fotoseanso.

Fotografije: osebni arhiv

Po dveh letih odločanja pa sem pred kratkim skočila še v »blogerske« vode. Stran je bolj nova in teme si ne sledijo po nikakršnem planu, a mi je všeč. Tam pišem vse, za kar menim, da na mojem Instagramu nima kaj iskati. Tam si praznim misli, kadar mi glava pusti, da jih spravim na papir.

Sem pa tja me prešine misel, da bi lahko napisala kakšno knjigo. Ko pa se usedem in začnem pisati, je to povsem druga pesem. Ta želja nekje globoko v meni tli in upam, da kdaj dobi dovolj zraka, da zažari v polni moči.

Do takrat pa vam priporočam naslednje tri knjige, ki vas čakajo na moji strani knjižnice.

Holly Black: Okrutni princ (Učila International, 2021)

Holly Black je pisateljica, katere dela rada berem, kupim in priporočam. Njeni opisi vilinskih dežel in bitij, ki v njih bivajo, so ravno prav čarobni, pravljični in kruti – vse, kar novodobna pravljica potrebuje. Jude živi med vilinci, ki se ti priklonijo z nasmehom – in ti v isti sapi zapičijo nož v hrbet. Namesto da bi se skrila, dvigne brado in začne igrati njihovo igro – bolje kot oni! Njena trma je močnejša od vilinskih obljub in njen jezik ostrejši od našpičenega bodala. V svetu spletk, čudovite surovosti in lepote, ki boli, ostaja zvesto človeška – in ravno zato nevarna. Ta knjiga je sladka kot dobro vino, a z vsakim požirkom bolj opojna.

Diana Wynne Jones: Čarovnik Howl in gibljivi grad (Sanje, 2024)

Pravljična fantazija z ogromno dozo humorja, ki skozi celotno branje riše nasmešek na obraz. Sophie, talentirana izdelovalka klobukov, se čez noč spremeni v starko z bolečim križem in trmastim značajem. V iskanju rešitve potrka na vrata gibljivega gradu, ki škriplje, bruha paro in se obnaša kot nerazpoložen mehanični zmaj. V njem živi Howl – čarovnik, ki obožuje svoj odsev, dramo, in ne glede na njegov sloves ni popolnoma pokvarjen (čeprav tega nikoli ne bo priznal!). Tu je še Calcifer, ognjeni demon z nabrušenim jezikom, in grad, ki skriva več, kot ima Howl pajkov na stropu svoje sobe. Med ukanami in dogovori se odvija zgodba, kjer prava čarovnija ni v urokih, temveč v spremembi. Knjiga je šarmantna mešanica norosti, topline in nečesa, kar se ne da ujeti – kot premikajoči se grad.

Rebecca Yarros: Četrto krilo (Hiša knjig, 2024)

Zgodba, ki je očarala ne samo bralce fantazije, ampak tudi tiste, ki si drznejo pokukati izven cone udobja. Violet je bila izučena za zapisovalko, ne za vojakinjo, a njena ambiciozna mati generalka jo porine naravnost med krila zmajev, kjer so izpiti smrtonosni, sošolci neusmiljeni in vsak zajtrk lahko zadnji. Med letalskimi akrobacijami, nevarnimi nalogami in napetimi pogledi mora dokazati, da njena krhkost ni šibkost. Njeno telo je morda lomljivo, a volja kovana v ognju. Ko zmaji izberejo svoje jezdece, nikoli ne oklevajo. Izbirajo ne le njihovo spretnost na bojišču, temveč tudi bistrost in pamet. Za Violet to ni le zgodba o preživetju, temveč o dokazovanju in zaupanju sebi.

Bonus knjiga, ki si zasluži omembo:

Lewis Carroll: Alica v čudežni deželi (Beletrina, 2022)

Pravljica, ki zrcali dogajanje današnjega sveta.

Alica sledi belemu zajcu in pade v svet, kjer besede plešejo, kraljice kričijo in norci strežejo čaj. Logika se obrne na glavo, ura nikoli ne kaže pravega časa, vsak stavek pa je čista poezija z dodatkom norosti. Alica ni junakinja z mečem, temveč z vprašanji. In prav ta radovednost ji odpira vrata tja, kamor si odrasli ne upajo. Čudežna dežela je ogledalo današnjega norega sveta – čudno, krivo in ravno zato tako resnično.

Na svoji knjigogramski poti sem spoznala številne sorodne duše – knjigoljubke, knjižne molje in zmaje, ki mi redno polnijo police in sezname, kaj je treba prebrati. Med njimi tudi literarno sorodno dušo, s katero nama nikakor ne uspe prebrati iste knjige, a naju veže vez, močnejša od Darcyjevega stiska rok. Tanja, ki jo najdete pod imenom @blebetanja, je prava rock zvezda knjigograma. Začela je še v časih, ko so ključniki služili svojemu namenu. Njene objave so švigale po vseh kotičkih sveta. Z domiselnostjo ustvarja Bralni besednjak, kjer išče slovenske ustreznice za angleške izraze, akronime in okrajšave, ki jih večjezični knjigoljubci redno uporabljamo. Njene recenzije so iskrene, brez filtra in nikoli ne razočarajo. Poleg vsega ima še čut za estetiko – številni njeni izdelki krasijo mojo knjižno polico. V fantazijskem delu knjigograma nas je veliko – zato nas spremljajte! Junijsko štafeto predajam njej in komaj čakam, da prispe na cilj.

___________________________________________________________________________________

Katarino lahko spremljate na spodnjih profilih:

Fotografija: Mankica Kranjec Ducheyne Fotografija: Mankica Kranjec Ducheyne
Panorama 20. 5. 2025

Nagrado vilenica prejme Georgi Gospodinov, izseljenec iz edine domovine – iz otroštva

»Okrog treh popoldne, to je najboljši čas,« je lani povedal za AirBeletrino – in prav okrog treh popoldne tu z veseljem obveščamo, da nagrado vilenica, jubilejno, že 40. zapovrstjo, letos prejme bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov (1968).

Georgi Gospodinov je bil lani gost festivala Literature sveta – Fabula. (Fotografija: Mankica Kranjec Ducheyne)

Kakor so danes še razglasili na sedežu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani, bo domača avtorica v središču festivala pesnica, pisateljica, esejistka in prevajalka Maja Haderlap, ki se je leta 1961 rodila v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem in piše tako v nemščini kakor slovenščini.

Letošnja domača avtorica v središču festivala: Maja Haderlap je v središču tudi na fotografiji, leta 2021 posneti pred vhodom v jamo Vilenica. Tedaj je glavno nagrado prejel avstrijski pisatelj Josef Winkler (z rdečo čepico), čestitali pa so mu še književni tovariši, ki gradijo mostove med Slovenijo, Avstrijo … in svetom (z leve): Erwin Köstler, Ludwig Hartinger in Cvetka Lipuš. (Fotografija: Andraž Gombač)

Tradicionalnega festivalskega zbornika s prispevki udeleženk in udeležencev letos ne bo, prav tako seveda ne bodo podelili kristala najboljšemu med njimi, so pa na jubilejno Vilenico povabili pet dosedanjih nagrajencev; prihod na festival, ki bo pod geslom Krasni novi svet – Nova pravila bivanja v organizaciji Društva slovenskih pisateljev potekal med 8. in 13. septembrom, so že potrdili Ilma Rakusa (Švica), Andrzej Stasiuk (Poljska), Lászlo Krasznahórkai (Madžarska), Dragan Velikić (Srbija) in Mila Haugová (Slovaška). Nagovorili nas bodo tudi v posebnem zborniku, ki ga bo uredil Aleš Učakar.

Festivalski antologiji, ki nam bo letos predstavila 21 katalonskih avtoric in avtorjev ter sta jo uredila Jaime Subirana in Simona Škrabec, bodo glasove na festivalskih prizoriščih posodili Maria Josep Escrivà, Biel Mesquida in Francesc Serés.

Med gosti bosta tudi Miha Obit, pisatelj, pesnik, prevajalec in urednik tednika Slovencev videmske pokrajine Novi Matajur, ter pisateljica, prevajalka in lektorica Veronika Simoniti.

Na festivalu bodo v enem tednu nanizali enajst osrednjih dogodkov v Lokvi, Sežani, Kopru, Novi Gorici, Trstu in Ljubljani. Naslednje leto pa želijo z vsaj enim seči tudi na avstrijsko Koroško, napoveduje predsednik Društva slovenskih pisateljev Marij Čuk.

Na sedežu Društva slovenskih pisateljev so danes letošnjo Vilenico predstavili (z leve) novi predsednik strokovne žirije Gregor Podlogar, novi predsednik pisateljskega društva Marij Čuk in novi organizacijski vodja festivala Matej Maurič. (Fotografija: Andraž Gombač)

»Zavedam se, da s staranjem vse več časa preživim v sobah preteklosti. Dokler smo mladi, nimamo veliko za sabo, zato smo več v sedanjosti in prihodnosti. Potem pa je soban preteklosti vse več in več. Zapeljujejo nas, da se dlje zadržujemo v njih. Mogoče je to normalno človeško stanje. A pomembno se je zavedati, da živimo zdaj … in obenem misliti na prihodnost. Na otroke. Zaradi njih se je vredno boriti za prihodnost. Omogočiti znosne razmere naslednji generaciji. Zdaj pa živimo v strahu pred prihodnostjo, hromi nas tesnoba, občutek imamo, da je prihodnost ukinjena.«

Tako je Georgi Gospodinov lani med gostovanjem na festivalu Literature sveta – Fabula pripovedoval v intervjuju za AirBeletrino, še vedno dosegljivem v našem arhivu.

 

Georgi Gospodinov in njegov prevajalec Borut Omerzel, skupaj podpisana pod slovenske izdaje Naravnega romana, Fizike žalosti in Časovnega zaklonišča, izdane pri Beletrini. (Fotografija: Andraž Gombač)

Je »mojster sodobnega romanopisja«, v strokovni žiriji za Vilenico soglašajo Gregor Podlogar (predsednik), Aljaž Koprivnikar (podpredsednik), Veronika Dintinjana, Ludwig Hartinger, Martin Lissiach, Aleš Mustar, Tone Peršak, Diana Pungeršič, Sašo Puljarević, Jutka Rudaš in Đurđa Strsoglavec. Bolgarski pisatelj, pesnik, esejist in dramatik je eno od osrednjih imen spodobne evropske literature. Čeprav je literarno pot začel kot pesnik, leta 1992 je objavil pesniški prvenec Lapidarij, pa se je v mednarodnem prostoru zares uveljavil šele kot prozaist. Naravni roman je leta 1999 prinesel »svež, avtorski zamah v sodobno bolgarsko literaturo in bil zelo dobro sprejet med kritiki in bralci ter je bil kmalu po izidu preveden v številne jezike, leta 2005 tudi v slovenščino«, je na današnjem srečanjem z novinarji pojasnil novi predsednik žirije Gregor Podlogar. »Mimo oznak o postmodernističnem pisanju, ki jih nekateri lepijo na njegovo ustvarjanje, pa ta kratki roman (za)živi skozi naravno preprostost, odslikano v zapletenosti, ki očara. Za njegov drugi roman Fizika žalosti (2011, slovenski prevod 2015), ki je bil večkrat nagrajen, med drugim je bil v Bolgariji razglašen za roman leta, je značilno, da je sestavljen iz več drobnih zgodb in različnih pripovednih tehnik. Vživljanje dečka, glavnega lika romana, v druge in drugo pa je nenavadno, pretanjeno in ganljivo. Roman dokaže, da literatura ne ubeseduje sveta, temveč je sam svet in njegova zgodovina.«

»Roman dokaže, da literatura ne ubeseduje sveta, temveč je sam svet in njegova zgodovina.«

Georgij Gospodinov v slovenščini. Kmalu bo izbira še večja … (Fotografija: Andraž Gombač)

To velja tudi za tretji roman Časovno zaklonišče (2020, slovenski prevod 2022), najprej oklican za bolgarsko knjigo leta, zatem pa nagrajen še s prestižnim mednarodnim bookerjem. Tudi med slovenskimi bralci zelo priljubljen roman se prične s skrivnostnim zdravnikom Gaustinom. V Švici odpre kliniko za preteklost, namenjeno pacientom z Alzheimerjevo boleznijo: v različnih nadstropjih s pomočjo starih natančno rekonstruirana posamezna desetletja 20. stoletja. Tam se bolniki spomnijo svojih mladih let, se vrnejo v čas, ki ga še pomnijo, in tako znova zaživijo. V kliniko pa se sčasoma zateka vse več zdravih ljudi, sitih neznosne sedanjosti. Virus preteklosti se širi – in kmalu sledijo referendumi po evropskih državah, kjer se volivci odločajo, v katero desetletje se bo vrnila njihova domovina, na ulicah rekonstruirajo zgodovinske dogodke …

»Nekje obstaja preteklost kot hiša ali ulica, ki si jo na kratko zapustil, za pet minut, in se znašel v neznanem mestu. Pišejo, da je preteklost tuja država. Neumnosti! Preteklost je moja domovina. Prihodnost je tuja država, polna čudnih obrazov, ne bom stopil tja.« (Georgi Gospodinov: Časovno zaklonišče)

Gospodinov zna pisati vznemirljivo, privlačno, tehtno. »Njegovo pisanje, obsedeno z družbenimi in zgodovinskimi dogodki ter osredinjeno na nevidnega posameznika, je mestoma nepredvidljivo in fragmentarno, a se mojstrsko zliva v celoto, tenkočutno, tudi nežno in prežeto s (črnim) humorjem. Skratka, Georgi Gospodinov, 40. nagrajenec festivala Vilenica, s svojim delom na samosvoj način pooseblja njegovo zgodovino in daje zgled, kako prepričljivo lahko literatura tudi danes nagovarja vsakogar,« še beremo v utemeljitvi.

Prof. dr. Namita Subiotto z oddelka za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani pa je med drugim zapisala, da literarno delo Georgija Gospodinova obravnavajo v številnih znanstvenih in strokovnih prispevkih ter treh znanstvenih monografijah: »Pisava, predvsem romaneskna, Georgija Gospodinova je res nekaj posebnega: zdi se fragmentarna, a se mojstrsko niza v petlje, iz katerih nastane neverjetno oblačilo; tenkočutna in nežna, celo melanholična, a prežeta s črnim humorjem; obsedena s prelomnimi družbenimi in zgodovinskimi dogodki, a osredinjena na nevidnega posameznika; njegov stalni literarni junak Gaustin pa v sebi združuje otroško naivnost in starčevsko modrost.«

Vsi trije romani so v izbrušenem prevodu Boruta Omerzela izšli pri založba Beletrina.

Novinarka Patricija Maličev in pisatelj Georgi Gospodinov med lanskim pogovorom na festivalu Literature sveta – Fabula. (Fotografija: Andraž Gombač)

Kakor napovedujejo v današnji posebni festivalski prilogi, ki jo tradicionalno izdajajo Primorske novice, bomo prihodnje leto brali In druge zgodbe, zbirko kratkih zgodb Georgija Gospodinova, ki bo pri Cankarjevi založbi izšla prav tako v Omerzelovem prevodu … kakor tudi roman Vrtnar in smrt, ki ga pisatelj zadnje dni predstavlja v Madridu, Pragi in Torinu, v letu 2026 pa bo izšel še pri Beletrini.

***

»Denarni dotok za festival Vilenica še čakamo, ampak upanje zadnje umre,« je danes še poudaril predsednik pisateljskega društva Marij Čuk. »Mislim, da bomo v roku štirinajstih dni ali največ meseca imeli računovodske pojme urejene in vas bomo lahko seznanili, s kolikšnimi sredstvi razpolaga letošnja Vilenica. Festival bo butični, vrhunski, poln dogajanja, intimen, družbeni in družaben.«

»V štirih desetletjih se je Vilenica iz skromnih začetkov preoblikovala v eno ključnih stičišč literarne misli, ustvarjalnosti in svobodne besede v širšem evropskem prostoru. V jubilejnem letu festival ostaja zvest svoji viziji: spodbujati literarni dialog, odprtost in kritično misel, obenem pa se drzno zazirati v prihodnost,« pojasnjuje nov organizacijski vodja festivala Miha Maurič. »Vilenica 2025 dokazuje, da je literatura – kljub zapletenim geopolitičnim razmeram, podnebnemu zlomu in nevarnostih, ki jih prinaša razvoja tehnologij – še vedno nepogrešljiv prostor svobode, ustvarjalnosti in pristnosti človeškega izraza. In prav to je tisto, kar festival ohranja živ, nujen in navdihujoč.«

Nagrajencu in literaturi, ki podira meje med nami, bomo v jami Vilenica spet zaploskali v soboto, 13. septembra. (Fotografija: Andraž Gombač)

Festival tudi letos ohranja nekaj stalnic, denimo Okroglo mizo srednjeevropske pobude SEP in podelitev nagrade mladi literatki ali literatu ter 23. mednarodni komparativistični kolokvij, ki ga bo Slovensko društvo za primerjalno književnost posvetilo sodobnim metodam v teoriji verza.

Vilenico, v kateri prepoznava »kakovost, kontinuiteto in mednarodni doseg«, s čimer festival pomembno soustvarja identiteto Krasa, je »prepoznaven ambasador kulturne dediščine, odprtosti in umetniške odličnosti, tako doma kot v tujini«, še naprej podpira Občina Sežana. Letos festival sodeluje tudi z Evropsko prestolnico kulture 2025 Nova Gorica–Gorica, še bolj pa bo vpeto Jamarsko društvo Sežana, ki bo letos prvič soorganizator zaključne slovesnosti v jami Vilenica.

***

Vsi doslej prevedeni romani letošnjega lavreata Georgija Gospodinova – Naravni roman, Fizika žalosti in Časovno zaklonišče – so med slovenskimi bralkami in bralci poželi lep uspeh in razprodani. Sta pa Fizika žalosti in Časovno zaklonišče dosegljiva kot e-knjigi na platformi Beletrina Digital:

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Podkast 19. 5. 2025

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Renato Salecl

Han Kang: Vegetarijanka (Mladinska knjiga, 2024, prevod Urška Zabukovec)

»Že ko je Han Kang dobila Nobelovo nagrado, me je zanimalo, za kakšno pisateljico gre,« je v podkastu povedala naša sogovornica, sicer mednarodno priznana filozofinja, sociologinja in teoretičarka Renata Salecl. Vegetarijanke ni prebrala na mah: »Brala sem jo v treh delih, večinoma med potovanji. Knjiga je relativno lahka, tako da jo imaš lahko v ročni torbici.« A čeprav je lahka, nas med branjem lahko obteži.

Knjigo je delo južnokorejske pisateljice Han Kang, ki je za Vegetarijanko (izvirno izdana 2007) prejela mednarodno Bookerjevo nagrado, kasneje pa tudi Nobelovo nagrado za književnost (2023) »zaradi njene poetične proze, ki obravnava zgodovinske travme in človeško krhkost«.

 

 

Čeprav naslov namiguje drugače, Vegetarijanka ni manifest vegetarijanstva. Vegetarijanstvo je kot substrat, iz katerega poženejo zgodbe. Knjiga opisuje Yeonghye, nevpadljivo odraslo in poročeno žensko, ki se zaradi nenavadnih sanj odloči, da ne bo več jedla mesa. Zaradi odločitve razpade njen zakon, močno pa se poslabšajo tudi odnosi s starši, ki je ne razumejo in se na njeno zavračanje mesa celo nasilno odzovejo. »Morda bo roman še posebej zanimiv ženskam,« meni Renata Salecl, »ker  prikazuje zelo tradicionalne družinske razmere v Južni Koreji«.

Odločitev protagonistke za vegetarijanstvo ni ideološka, temveč je, kot poudarja sogovornica, »povezana z njenim nezavednim, s tem, kar se ji dogaja v notranjosti«. Spoznavamo njen padec v psihozo, ki ga spremljajo moreče sanje in vse močnejša identifikacija z rastlinami. Ta doseže vrhunec, ko si nazadnje zaželi, da bi se preobrazila v drevo in se »prehranjevala« s soncem.

Ključen trenutek pa se v očeh naše sogovornice zgodi v osrednjem delu romana, ko Yeonghye vstopi v erotično razmerje s svakom. Užitek je za oba možen, ko sta  poslikana s cvetličnimi motivi in tako preobražena v umetniško delo. To je tudi eden redkih trenutkov, kjer Renata Salecl vidi sledi človeškosti: »Med Yeonghye in svakom se pojavi, lahko rečemo, kar solidarnost, tudi toplina.«

Roman kritično prikazuje tudi netolerantno, še vedno patriarhalno zaznamovano družbo, kjer »postane vegetarijanstvo glavne protagonistke tudi točka posiljevanja, nasilja nad njo«. Kako pa je Vegetarijanka vplivala na Renato Salecl? »Bila sem v nekem stanju čudenja, kar je dobro,« pravi, a dodaja, da je ne bi priporočala ljudem v težkih življenjskih obdobjih, saj to »ni optimističen roman«. Gre za »knjigo, ki ti da veliko za razmišljati, a te pusti z rahlo težkimi mislimi«.

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Panorama 16. 5. 2025

Po Jančarjevih mariborskih poteh

»Mesto je staro in tudi hiše v njem so stare. Najstarejši del ima svoje jedro v štirikotnem Glavnem trgu, iz njega izhajajo na vse strani pravokotno se križajoče ulice starega mesta: Koroška, Vetrinjska, Gosposka. Od tod sega središče mestnega življenja še ob Aleksandrovi cesti proti glavnemu kolodvoru in preko reke na jug. Severno od tod se širi uradniški del z novejšimi uradnimi poslopji, šolami in stanovanjskimi hišami z zelenjem, širokimi drevoredi, vrtovi in parki, ki pridejo zlasti do izraza v vilskih četrtih pod goricami. Na jugu in vzhodu, zlasti v Magdalenskem okraju, so delavska naselja ter industrijski in vojaški objekti. Veliko je tudi barakarskih naselij zaradi naglega priseljevanja. Eno teh naselij prebivalci imenujejo Abesinija.«

Drago Jančar, Severni sij, 1984

***

Maribor je eno tistih mest, ki se v slovenskem leposlovju velikokrat pojavljajo. Kako in kdaj je postal otožen, doživel vzpon in razpad industrije, kako je zabredel v vojni, se soočal z depresijo, koliko ljubezni ga je že preželo in kako močno je povezan s kaznivimi dejanji – vse našteto in še marsikaj najdemo v romanih, kratkih zgodbah, ne nazadnje in včasih posledično pa tudi v kakem filmu.

Z (mariborskimi) romani se lahko pomudimo na različnih ulicah in se napotimo v katero od zgradb, omenjenih v zgodbah. Drago Jančar, leta 1948 rojen v Mariboru, je otroštvo preživel v delavskem predmestju Studenci … in leta pozneje svojemu mestu postavil literarni spomenik. V času Evropske prestolnice kulture 2012 so po Mariboru zasvetili svetlobni napisi z naslovi njegovih del. Leta 2021 (s ponatisom leta 2024) pa sem z Dijano Božić ustvarila prvi literarni zemljevid, posvečen Mariboru (Društvo za sodobno umetnost X-OP) in romanu Severni sij, prvič izdanemu leta 1984 pri Pomurski založbi.

Zemljevid Po mariborski poteh Josefa Erdmana povezuje točke, po katerih se v romanu sprehaja, tava in išče glavni junak. Literarni zemljevid smo krstili na terenu – na literarnem sprehodu. Že na prvi predstavitvi sem skupino udeležencev vodila po poti, ki je danes del »Jančarjeve poti«. Začne se na Glavni železniški postaji, na kateri se v Severnem siju 1. januarja znajde protagonist Erdman. Njegova in naša pot se nadaljuje na Grajski trg, kjer prebiram odlomke o kinu (ki je pozneje postal Udarnik) in o pričakovanju severnega sija.

Zemljevid, naslovljen Po mariborskih poteh Josefa Erdmana, nas popelje po sledeh glavnega junaka romana Severni sij. (Fotografija: Andraž Gombač)

Nadaljujemo pri hotelu Orel, prav tako pomembni točki v Jančarjevi književnosti. Preberem nekaj odlomkov iz Severnega sija, opisov drsečega sveta na pragu druge svetovne vojne, eno najbolj dovršenih in natančno izpisanih stanj tesnobe, ki ga je mogoče prebirati v slovenskem leposlovju.

Ustavimo se tudi pri Glavni pošti blizu stolnice, kamor v romanu v pričakovanju pisma prihaja Erdman. Iskanje otroške želje, spomina, žoge, za katero se izkaže, da je planet Zemlja oziroma svet, ki ga v rokah nosi kipec angela, se nadaljuje pri Alojzijevi cerkvi. Pred njo ali v njej spregovorim o nenehni želji in spominu, ki je prelisičil Erdmana. Kako zlahka se je dal ujeti na podlagi preproste otroške domišljije – a zdaj je prepozno.

Udeleženke in udeleženci sprehoda po Jančarjevi poti v Alojzijevi cerkvi … (Fotografija: Dijana Božić)
… in Drago Jančar med lanskim obiskom v cerkvi, kjer se godijo pomembni prizori romana Severni sij, prvič izdanega pri Pomurski založbi leta 1984 in nazadnje ponatisnjenega pri Beletrini lani. (Fotografija: Andraž Gombač)

Naša pot se nadaljuje do Lenta in Drave. Prebiram odlomke o mestu, ki so tudi čisto faktografski. Prav tako se mi zdi pomembno, da predstavim Lent in Dravo kot pomembni sidriščni točki mesta v tistem času. Običajno tukaj pot sklenem, jo pa še dopolnim z delom o trafiki in znamenitem Turku ter z razmislekom o časopisih in možnosti dostopanja o njih leta 1938. Če je možnost, pot nadaljujemo še do te literarne postojanke.

»V trafiki ob velikem mostu, kjer je zgoraj na pročelju naslikan Turek s prekrižanimi nogami, sem kupil časopis,« beremo v Severnem siju. Obnovljena Trafika slovi kot »najmanjši muzej v Sloveniji«. (Fotografija: Jan Malec Svetel)

Rada poudarim, da je bil Maribor v Erdmanovem času mesto več jezikov, nazorov, idej … in da je nemir brbotal po vsem mestu. Če nam različne popevke govorijo o Mariboru kot ležernem mestu, polnem veseljaškega odnosa do življenja, Severni sij portretira eksistencialno stisko posameznika. Andrej Brvar govori o Mariboru kot »mestu spodrezanih korenin« – no, ta spodrezanost se je scmarila globoko v Erdmanovi osebnosti že mnogo prej. Samo nekaj naključij in stanje duha v tistem obdobju njegovega postanka – pa je postal tragični junak te zgodbe!

***

Drugi literarni zemljevid, naslovljen O ljubezenskih sledeh, je posvečen Jančarjevemu romanu In ljubezen tudi (Beletrina, 2017). Z Dijano Božić sem ga ustvarila lani (ponatis 2025, oboje Združenje KODA MODRO), zajema pa Maribor in okolico. Literarni sprehodi in poti so raznoliki in jih prilagajam skupinam, odvisno od tega, ali si želijo daljših ali krajših različic.

Zemljevid, naslovljen O ljubezenskih sledeh, je posvečen romanu In ljubezen tudi iz leta 2017. (Fotografija: Andraž Gombač)

Letos je ta roman na maturi, zato so gimnazije pogosto izbrale Jančarjevo pot. Naše poti se najpogosteje začnejo pri glavni avtobusni ali železniški postaji, kjer se prav tako lahko sklenejo. Tukaj se posvetim predvsem zadnjemu delu zgodbe Sonje Belak v romanu in njenemu neuresničenemu življenju. Omenim tudi gostilno Vlahovič, v kateri obeduje Ludwig Mischkolnig.

Pot nadaljujemo do Mestnega parka in promenade, kjer spregovorim o problematiki izdajstva v okoliških krajih, ki jih je tudi prizadela druga svetovna vojna. Prebiram odlomke o Mischkolnigu in njegovi materi (včasih pot vodim do Treh ribnikov), Sonji in Valentinu in Tomšičevem drevoredu ter posledično Njeni ulici. Stopimo do Prve gimnazije Maribor oziroma Trga generala Maistra 1, kjer skupini predstavim Maribor pred drugo svetovno vojno in med njo. Ob kipih generala Maistra in Josipa Jurčiča poudarim tudi poseben položaj Maribora. Res je, vedno je sprejemal drugače misleče –pozabiti ne smem niti, denimo, Karla Destovnika – Kajuha.

Soavtorica literarnih zemljevidov Tonja Jelen v mariborskem Mestnem parku med vodenjem po Jančarjevih mariborskih poteh. (Fotografija: Dijana Božić)

Na tej literarni postaji predstavim še življenja tistih, ki jih vojna ni toliko ranila, življenje je teklo naprej. Ker nas poti vodi mimo nekdanjega kina Partizan, predstavim kinematografijo, ki jo omenja Jančar v romanu in sva jo z Dijano Božić upodobili na literarnem zemljevidu.

***

Pri naslednji točki, pri kavarni Astoria, predstavim mariborsko peterico (France Forstnerič, Marijan Kramberger, Tone Partljič, Andrej Brvar, Drago Jančar) in Žarka Petana, po čigar scenariju je režiser Jože Pogačnik posnel film Kavarna Astoria (1989).

Po scenariju Žarka Petana je režiser Jože Pogačnik leta 1989 posnel film Kavarna Astoria. (Fotografija: Janez Verovšek)

To povežem z vojno in s ključno fotografijo na naslovnici romana In ljubezen tudi. Pri tem je pomemben začetek samega romana – s prebranimi odlomki želim poudariti pomen te dogajalne točke, ki je navdihnila, se razvila v celoten roman. V bližini je kavarna Ilich, v katero v romanu zahajata Sonja in Valentin, zato jo bodisi pokažem bodisi se sprehodimo do nje.

Nadaljujemo do hotela Orel, nato gremo po Gosposki, mimo nekdanje knjigarne Obzorja, v katero je šla leta 1984 v romanu Sonja. Literarni sprehod sklenemo (včasih pa začnemo) prav pri Veliki kavarni, v kateri se Sonja sestane z »Ludekom«, pri čemer ne gre brez razlage o tistem času in o tem, kaj je kavarna pomenila med drugo svetovno vojno. Sestanek z esesovcem in vzdušje med likoma nakazujeta Sonjino pripravljenost in željo, da bi iz zapora rešila »svojega« Valentina.

Medvojni prizor, ki je navdihnil roman In ljubezen tudi, ter Slovenska ulica v Mariboru danes. (Fotografija: Andraž Gombač)

Pot Po ljubezenskih poteh Sonje in Valentina lahko nadaljujemo še do Univerzitetnega kliničnega centra Maribor oziroma do mariborske bolnišnice, v kateri v romanu zdravi dr. Belak, Sonjin oče, in se seznanimo, kako je bilo mogoče skrbeti za ranjene partizane na Pohorju. Naštejem še druge kraje, omenjene v romanu, in pogovorimo se o tedanji – in sedanji – krutosti sveta.

In o preživetju. Kakor beremo v romanu In ljubezen tudi: »Ko veš, da boš preživel, zdaj je Valentin to zagotovo vedel, takrat opaziš brstje na drevesih, cvetlice, ki poganjajo iz zemlje.«

Pot se najpogosteje začne pri glavni avtobusni ali železniški postaji, kjer se prav tako lahko sklene. (Fotografija: Dijana Božić)

***

  • Aleksandrova cesta in frančiškanska cerkev:

»Sam je stal ob zidu na Aleksandrovi cesti in ni se mogel načuditi silni in bobneči tišini tega jutra, tišini, ki je s svojo drhtavico lebdela nad Mitteleuropo, odzvanjala od sten praških ulic ter spodaj neslišno plala in grizla bregove Devina. Gledal je tja proti frančiškanski cerkvi in čakal, kdaj bo udaril kak zvon tam gori. To je bilo zgodaj zjutraj prvega januarja tisočdevetstoosemintridesetega.«

(Drago Jančar, Severni sij)

 

  • Železnica:

»Mesto je pač postavljeno na svoj prostor, na pol poti med Dunajem in Trstom stoji in s svojimi ulicami in hišami, saloni in beznicami, gostišči in svetišči, zapori in bolnišnicami, norišnicami in mrtvašnicami čaka na svoje in tuje, na prišleke in potnike. Vsakdo lahko izstopi iz vlaka, kadar se mu zahoče.«

(Drago Jančar, Severni sij)

 

  • Pošta:

»Proti večeru me je vleklo na pošto. Hotel sem vprašati, kaj je z odgovorom.«

(Drago Jančar, Severni sij)

 

  • Alojzijeva cerkev in Židovska ulica:

»Na zahodni strani Glavnega trga je za velikimi železnimi vrati in nekoliko pomaknjena v notranjost kamnitega dvorišča cerkev svetega Alojzija, na vzhodni strani trga pa je skrita Židovska ulica in pod njo opuščena sinagoga. Na sredi med obema je kužno znamenje.«

(Drago Jančar, Severni sij)

 

  • Pohorje:

»Skušal sem si predstavljati, kako poje in buči veter zgoraj na Pohorju, kjer so neskončni gozdovi, kako vršijo pohorske smreke svoje zategle pesmi. Skušal sem si predstavljati, kako jo je strah teh pesmi in kakšen je tedaj njen pogled.«

(Drago Jančar, Severni sij)

Drago Jančar pred Alojzijevo cerkvijo na Glavnem trgu v Mariboru (Fotografija: Andraž Gombač)
Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Panorama 15. 5. 2025

Domača knjižnica: Stanka Golob

Trdim, da se nihče v Sloveniji, no, vsaj v Ljubljani in njeni okolici, ne more oklicati za knjigoljuba, če ne ve, kdo je gospa Stanka Golob. Legenda slovenskih antikvariatov je uradno upokojena že od leta 2010, pa jo v Trubarjevem antikvariatu na Mestnem trgu še vedno lahko srečamo. Tam se je zaposlila že konec sedemdesetih let, torej je v tem poslu že več kot 45 let, torej prav nič ne preseneča, da je njena domača knjižnica odraz ne le njene kariere, temveč življenjskega poslanstva. Kot sama reče, »s knjigami znam, in le to znam, še kuhati ne znam zares«.

Na srečo si stanovanje deli s čudovito osebo, ki pa zna dobro kuhati.

In kako je videti to stanovanje?

»S knjigami znam, in le to znam, še kuhati ne znam zares.«

Knjige, knjige, knjige …

V središču Ljubljane, čisto blizu legendarnih študentkih lokalov, je v pritličju njuno stanovanje, kjer seveda kraljujejo predvsem knjige. Imata jih več kot 3000 in zasedajo vse police v glavnem prostoru, tudi skrivajo se v drugi vrsti, nekaj se jih najde celo na hodniku: »V kuhinji jih nimam, ker je premajhna. Če želiš, da so knjige na varnem, moraš imeti veliko kuhinjo, saj sicer dobijo hitro pikice od masti. No, pa seveda jih nimam niti v kopalnici, čeprav sem bila nekoč na odkupu knjig v stanovanju gospoda, ki pa je imel v kopalnici prav lepo polico knjig.«

Na stenah je tudi kar nekaj čudovitih slik – nekaj slovenskih slikarjev, nekaj Ljubljane, nekaj grafike, pa tudi karikatura pokojne sestre, ki jo je upodobil nekdanji učenec. »Knjižne ilustracije pa imam večinoma po omarah, kar v mapah,« pravi Stanka. »Te slike na steni so mi zelo ljube, saj so moje. Za olje nikoli nisem imela dovolj denarja, za grafiko pa že dolgo vem, kaj si lahko privoščim in kaj je res vredno. Žal pa nikoli nisem imela dovolj prostora za slike, saj je tudi za knjige premalo polic.«

Gospa Stanka tam, kjer svoje stranke navdušuje že 45 let: v Trubarjevem antikvariatu na Mestnem trgu v Ljubljani. (Fotografija: Andraž Gombač)

Med najinim pogovorom se tako včasih kar izgubim, saj se ne morem upreti, da se ne bi zastrmela v čudovite police, na katerih pa kraljujejo povečini starejše knjige, novejših je bolj malo. »Rada sicer preberem tudi kako novejšo knjigo, slovenske avtorje seveda, pa sploh kriminalke, ki so v zadnjem času popularne. Tako slovenske kot tiste s severa Evrope. Toda po navadi si kar v antikvariatu izposodim kako novejšo, teh je namreč vse več, jo preberem in vrnem. Doma ni prostora za nove knjige.«

»Rada preberem tudi kako novejšo knjigo, slovenske avtorje seveda, pa sploh kriminalke, ki so v zadnjem času popularne.«

In tiste, ki so v njenem domovanju, so res prav posebne. Večinoma so v slovenščini, nekaj je ruskih in nemških, tudi francoskih, latinskih, angleških in ena arabska. V stanovanje so prišle z vseh koncev, večinoma kar z bolšjakov. Veliko tudi iz tujine, tujih antikvariatov, vendar pa Stanka pravi, da nima najljubšega: »Mi je pa zagotovo zelo ljub osrednji evropski sejem redkih knjig v Stuttgartu, ki poteka vsako leto januarja. Tam sem bila redno mnogo let in sem našla kar veliko lepih stvari, tako zase kakor tudi za naše biblioteke in knjižnice.«

Stanovanje v središču Ljubljane ni veliko, a je prepolno sila raznolikih knjig, več kot 3000 jih je. (Fotografija: Andraž Gombač)

Doda, da na spletu ne kupuje, prav tako ne bere knjig na bralniku: »Potrebujem fizično knjigo. Tudi računalnika ne uporabljam pogosto. Na kak e-mail odgovorim, pa morda za kataloge.« Poleg kriminalk rada bere tudi zgodovinske knjige in se tako spomni Silvina Eiletza, Slovenca v tujini, ki je napisal knjigo Skrivnost kominterne (2006): »Nikoli se nisva osebno srečala, sva se pa veliko slišala, in neko poletje je prišel v Portorož. Ker je v tistem času pisal knjigo, je pri nas naročil kup drugih knjig, ki smo mu jih tako poslali v Portorož.«

»Potrebujem fizično knjigo. Tudi računalnika ne uporabljam pogosto.«

Stanka bere veliko leposlovja, toda ne kar vsepovprek: »Rada imam biografije, ne prenesem pa žajfastih romanov. Niti znanstvena fantastika ni zame … Za Harryja Potterja in Tolkiena sem prestara, Karl May, Asimov in Verne … No, z njimi sem pa odraščala. Ko sem jih prebrala kot odrasla, mi seveda niso bili več tako zanimivi.«

Že od nekdaj se navdušuje tudi nad poezijo … in hitro začne naštevati ljube poete: »Srečko Kosovel, Ciril Ahlin, Simon Jenko, vsi naši klasiki, tudi mlajši, Tomaž Šalamun, Dane Zajc, Mila Kačič, Svetlana Makarovič, Saša Vegri in Jure Detela ter mnogi drugi.« In tudi kar nekaj poezije najdemo na njenih policah.

»Rada imam biografije, ne prenesem pa žajfastih romanov. Niti znanstvena fantastika ni zame …«

Pri gospe Stanki doma knjige delajo družbo tudi kipcem. (Fotografija: Andraž Gombač)

Knjige s posvetili in podpisi

Podedovanih knjig skoraj nima, sta pa dve iz otroštva: »Ena je Kurir Mladen, ki mi jo je podaril oče ob koncu šolskega leta, za odličen uspeh. Ne vem pa, zaključek katerega razreda je to bil. Druga pa so čudovite Norveške pravljice iz zbirke Zlata ptica, ki mi jih je poklonila teta. To sta bili tudi moji prvi dve lastni knjigi, saj sem vse druge morala deliti z ostalimi. V otroštvu namreč nismo imeli dovolj denarja, da bi imela svoje knjige. Zato pa sem bila stalna obiskovalka knjižnic, saj od nekdaj rada berem. Celo preveč,« doda v smehu in pove anekdoto, kako je brala Karla Maya med poukom fizike ter dobila najstrožjo možno kazen: »Nekaj časa nisem smela v knjižnico.«

»V otroštvu nismo imeli dovolj denarja, da bi imela svoje knjige. Zato pa sem bila stalna obiskovalka knjižnic.«

Pravi, da je v tistem času in tudi kasneje redno obiskovala knjižnico, danes pa tja ne zahaja več, saj ima že tako preveč knjig, da bi jih lahko vse prebrala.

Preden je začela delati v Trubarjem antikvariatu, je vrsto let delala v knjigarni in papirnici, in tako je že v tistem času, torej najprej kot vajenka po trgovski šoli in nato kot redno zaposlena, pričela kupovati knjige. Sprva so bile otroške in tiste, ki jih je prebirala tedaj, kasneje pa so v njenem stanovanju našle dom le še posebne knjige – knjige s podpisi. Najprej so bili dovolj podpisi avtorjev, kasneje pa je postajala vse bolj zahtevna in si je želela posebnih posvetil, ne le njej, temveč tudi drugim seveda. Knjige z dušo …«

Tudi takšna komoda je nadvse priročna za shranjevanje knjig, pravi Stanka Golob.

Drugega kot podariti knjigo ne znam

Njena kariera je vsekakor močno vplivala tudi na njeno domačo knjižnico. Na policah se tako najde nekaj romanov, v večini pa starejše knjige: »Sprva sem zbirala podpise, predvsem v pesniške zbirke in knjige, izdane v samozaložbi. Danes pa zbiram podpise slovenskih avtorjev, ilustratorjev, prevajalcev, tudi urednikov. In vse več mi pomeni, da je v knjigi še kak dodan stavek.«

»Sprva sem zbirala podpise, predvsem v pesniške zbirke in knjige, izdane v samozaložbi. Danes pa zbiram podpise slovenskih avtorjev, ilustratorjev, prevajalcev, tudi urednikov. In vse več mi pomeni, da je v knjigi še kak dodan stavek.«

Sicer pa so na policah tudi strokovne knjige, kar veliko bibliografije in njej ljubih ilustriranih knjig. Najde se tudi nekaj nabožnih knjig: »Imam tisto, kar me zanima. Nimam pa kakih posebnih zbirk, saj moraš te lepo hraniti, imeti prave pogoje.« Imela je prvo izdajo Cankarja in Prešerna, pa je obe prodala – da si je sploh lahko privoščila svoje stanovanje, kjer imajo zdaj dom tudi mnoge knjige.

Ko gledam po policah, najdem tudi kar nekaj zgodovinskih del, od Platona in Cezarja naprej. Dramatike pa ne – Stanka pravi, da je ni nikoli zares zanimala, zato je nima.

Ker so čisto vse police polne, mora še vedno delati selekcijo, in tako tudi rada podarja knjige: »Drugega kot podariti knjigo niti ne znam. Nečakinja ima že dve hčerki, ki radi bereta, in tako tudi v družini že od nekdaj podarjam knjige. Mi pa redkokdo kupi knjigo za darilo, saj dobro vedo, da sem izjemno izbirčna. Sama pa rada dajem … No, pa tudi vedno rada prejem darilo iz rok avtorja, ki mi v knjigo napiše posvetilo.«

Stanka Golob je leta 2017 na 33. Slovenskem knjižnem sejmu prejela Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo – za življenjski prispevek k razvoju založništva in knjigotrštva, za odličnost in preseganje povprečnosti, za dosežene poslovne uspehe, za inovativnost in kreativnost, za pedagoški prispevek in predajanje znanja ter dosledno upoštevanje visokih moralnih in etičnih standardov. (Fotografija: Andraž Gombač)

Med knjigami, ki so ji zelo ljube, so tudi Pesmi štirih (1953). Že kot mlada delavka v antikvariatu je svojega takratnega šefa Podgorška vprašala, ali bi ji veliki štirje – Zlobec, Pavček, Menart, Kovič – podpisali svojo skupno zbirko pesmi, in tako ima prvo izdajo s podpisi vseh. Pa tudi kasneje ji nikoli ni bilo težko kakemu avtorju, ki je prišel v antikvariat, ponuditi knjigo v podpis – bodisi zanjo bodisi za vse kupce. »To je pač dodana vrednost, in nikoli ni bilo nikomur težko podpisati. Se je pa tudi zgodilo, da so avtorji sami prihajali v antikvariat po svoje knjige, saj so vse izvode razdali, potem pa so jih potrebovali bodisi za darilo bodisi za prevajanje. Pa se je tudi zgodilo, da so dobili izvod, v katerega so sami pred leti napisali osebno posvetilo. Toda tako je s knjigami – lastnik se sam odloči, kaj bo delal z njimi …«

»Se je pa tudi zgodilo, da so avtorji sami prihajali v antikvariat po svoje knjige, saj so vse izvode razdali, potem pa so jih potrebovali bodisi za darilo bodisi za prevajanje. Pa se je tudi zgodilo, da so dobili izvod, v katerega so sami pred leti napisali osebno posvetilo.«

Na debelih in zdržljivih policah kraljujejo povečini starejše knjige. (Fotografija: Andraž Gombač)

Vsega ne moreš imeti, ampak …

Vprašam jo, ali ji je bilo težko, ko je v antikvariatu gledala vse te knjige, sama pa jih ni mogla imeti: »Seveda, sprva je bilo zelo težko in sem bila večkrat ljubosumna. Nisem imela denarja in si nisem mogla privoščiti večine. Toda z leti vse to mine. Danes me tako sploh ne mika, da bi imela kake posebne knjige, saj zanje nimam pogojev. Pa tudi spoznaš, da vsega ne moreš imeti.«

Pove tudi, da v antikvariatu doživi vse več zabavnih srečanj: »Pridejo ljudje in mi povedo, da so hodili sem kot otroci. Ali pa prihajajo starejši gospodje in gospe, ki so k meni hodili že kot študentje, nato zapustili Ljubljano in se sedaj vračajo kot seniorji.«

Doda, da je Andraž Gombač – zdaj odgovorni urednik AirBeletrine, ki je z gospo Stanko naredil velik intervju za Primorske novice leta 2014 – tudi eden od tistih, ki so k njej hodili že kot otroci. Kot desetletni otrok jo je redno obiskoval v Trubarjevem antikvariatu, kadar je Ljubljano obiskal z mamo in očetom.

»Pridejo ljudje in mi povedo, da so hodili sem kot otroci.«

Dolgim policam in visokim kupom knjig družbo delajo izbrana likovna dela. (Fotografija: Andraž Gombač)

Sama je še vedno redna obiskovalka nedeljskega bolšjaka ob Ljubljanici: »Pred nosom mi je in vedno najdem kaj zanimivega. Bodisi zase bodisi za antikvariat, včasih pa tudi dražbo.« Z dražbami je začela že ob izteku prejšnjega tisočletja, leta 1998, ko so se v Trubarjevem antikvariatu z že pokojnim Matjažem Glavanom in njegovim sinom Rokom Glavanom odločili, da naredijo prvo dražbo. Takrat so jo posvetili mladinskim knjigam iz 19. stoletja. In tradicija se je nadaljevala …

Sklene pa z iskreno izjavo, da je bila včasih bolj v dvomu, ali kupuje za druge ali zase: »Danes vem, da najprej zase, potem sledi ostalo.«

Kritika 12. 5. 2025

Sto let samote … in čudežnosti sveta

Vnema po ponovnih izdajah klasikov svetovne literature pri nas ne pojenja. Na prelomu stoletja je pri Mladinski knjigi izhajala zbirka Veliki večni romani, pod okriljem časopisne hiše Delo je leta 2004 zaživela zbirka Vrhunci stoletja, pred šestimi leti je pri Beletrini vzniknila zbirka Klasična Beletrina, nedavno pa je v okviru obeleževanja 80-letnice delovanja založbe Mladinska knjiga stopil pred bralce prvi letnik nove zbirke Živi klasiki, ki prinaša izbor »večnih« del starejših in sodobnih avtorjev.

Kot je na predstavitvi povedal urednik Andrej Ilc, je zbirko spodbudil trend kupovanja knjig v angleškem jeziku, ki so ga zaznali pri mladih bralcih. Glavni elementi nove zbirke so premišljen izbor del, cenovna dostopnost mehke vezave in privlačno oblikovane naslovnice slovenskih ilustratorjev ter oblikovalcev, kar naj bi prepričalo nove generacije bralcev, da sežejo po kakovostnih in osveženih prevodih.

Gabriel García Márqueza (1927–2014) (Fotografija: Jose Lara, Wikimedia Commons)

Ob sočasnem izhajanju dveh zbirk klasičnih literarnih del obstaja nevarnost podvajanja. Šesti letnik Klasične Beletrine, ki bo predvidoma izšel novembra letos, med drugim prinaša Groteske in arabeske Edgarja Allana Poeja, ki po napovedi založbe vključuje nekatere avtorjeve najbolj znane zgodbe, kot sta Konec Usherjeve hiše in Maska rdeče smrti. Knjige prvega letnika Živih klasikov prinašajo tudi seznam del, ki so v pripravi in bodo, predvidevam, izšle v naslednjem letu ali dveh, med katerimi je tudi Poejevo delo Propad hiše Usher in druge zgodbe. Tovrstna opažanja pozornih bralcev, še bolj pa literarnih kritikov, ki zaradi lastnega izbora možnih del za recenzijo intenzivneje spremljamo aktualne in načrtovane knjižne izdaje, kličejo po smiselni uskladitvi programov slovenskih založb.

Drugi pomislek, ki ga imam ob prebiranju Živih klasikov, je manko spremnih besedil, ki bi izbrano delo umestile tako v svoj kakor v današnji čas. Slednje bi ob navedenih atributih zbirki dodalo novo vrednost in še posebej mladim bralcem razširilo pogled na posamezno delo oziroma obdobje, v katerem je nastalo. Zdi se, da se romani Sto let samote Garcíe Márqueza, Prevzetnost in pristranost Jane Austen, Wildova Slika Doriana Graya, Camusov Tujec, Stokerjeva Drakula in Huxlejev Krasni novi svet ustrezni umestitvi ne bi smeli izogniti. Namesto tega vsako od navedenih del uvaja misel o »brezčasnih mojstrovinah, ki jih rod za rodom prebira s skrivnostno privrženostjo in ki nikoli ne nehajo govoriti, kar imajo povedati. Njihovi avtorji nam pomagajo razumeti, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. Njihovo sporočilo vseskozi ostaja živo, saj jih prebiramo znova in znova in vsakič v njih odkrijemo kaj novega.«

Morda je širši kontekst izbranih literarnih glasov prepuščen literarnim kritikom, ki bomo dela obravnavali v obliki krajših ali daljših recenzij in esejev.

Spremne besede bi zbirki dodale novo vrednost in še posebej mladim bralcem razširile pogled na posamezno delo oziroma obdobje, v katerem je nastalo.

V tem smislu je govoriti o kultni klasiki, enem najpomembnejših, najvplivnejših in najbolj prevajanih literarnih del 20. stoletja ter ob Asturiasovih Koruzarjih paradigmatskem primeru magičnega realizma, romanu Sto let samote (Cien años de soledad) kolumbijskega nobelovca, pisatelja, esejista, novinarja Gabriela Garcíe Márqueza (1927–2014) nemogoče brez pogleda na literarno smer, ki jo je roman kanoniziral. Izšel 30. maja 1967 pri založbi Sudamericana v Buenos Airesu je imel velik vpliv ne le na književnost Latinske Amerike, temveč povsod po svetu, kamor se je naglo širil magični realizem in z njim poskusi pisanja v tej smeri. V skupni nakladi 30 milijonov izvodov in prevodov v več kot 35 jezikov je v Sloveniji prvič izšel pri Mladinski knjigi leta 1971 v prevodu Alenke Bole Vrabec. Odtlej je bil večkrat ponatisnjen, nazadnje leta 2018 pri isti založbi v trdi vezavi zbirke Roman, v prevajalkinem osveženem prevodu, z obširno spremno besedo Mateja Bogataja ter z naslovno ilustracijo Sanje Janša. Živi klasiki prinašajo isti prevod z isto naslovnico, mehko vezavo, ne pa tudi spremne besede.

Razmišljati o družbenih in zgodovinskih premikih, ki so botrovali vzniku magičnega realizma kot literarne smeri, načina oziroma obdobja – med raziskovalci magičnega realizma obstajajo namreč tri možna pojmovanja njegovega statusa –, pomeni razmišljati o času burnih zgodovinskih, političnih in socialnih dogajanjih v zgodovini Latinske Amerike. Gre predvsem za čas prvih dveh desetletij 20. stoletja; državljanske vojne in mehiške revolucije med letoma 1910 in 1917 ter boj slednje za reforme zoper veleposestnike, katoliško cerkev in severnoameriške naftne družbe.

Roman Cien años de soledad (Sto let samote) je leta 1967 izšel pri založbi Sudamericana v Buenos Airesu.

Ob osvobajanju izpod evropskega kolonialnega jarma so se ljudje pričeli zavedati lastnih predkolumbovskih korenin, kar je pomenilo vračanje k mitskemu svetu arhaičnih verovanj in folklore avtohtonih prebivalcev Južne Amerike. Ta zavest se je najprej kazala kot nova idejna podstat, t. i. kulturni nacionalizem, ki je temeljil na prepričanju, da so Latinoameričani »nov« narod, oblikovan iz evropskih, indijanskih in afriških kultur. Narod, ki poudarja zgodovinsko, idejno, kulturno in jezikovno enotnost ter enkratnost celine, hkrati pa je nekakšna predstopnja tistih značilnosti v glasbi in literaturi, ki jih je Alejo Carpentier poimenoval čudežna ameriška realnost (lo real maravilloso americano). Literatura je postala sredstvo nacionalne integracije in je razvila družbeno angažiran regionalni roman, ki je ponekod prešel v socialni roman kot posebno različico realizma z močnimi socialnimi in lirskimi primesmi. Domena tovrstnih avtorjev je bila opustiti tuje vzor(c)e in dopustiti stvarem, da se izrazijo same v ustrezni obliki. Na območjih z višjim odstotkom indijanskega prebivalstva se je razvil indigenistični roman, kot opozicija regionalnemu romanu pa urbani roman.

Našteti literarni pojavi so pripravljali pogoje za vznik t. i. nove latinske proze in z njo pojma magični realizem, ki je bil sprva zaradi pomanjkanja ustrezne definicije in strokovnega pojmovnega aparata nekoliko problematičen. Najpomembnejši glasniki razvijajoče se nove smeri so poleg Garcíe Márqueza in Miguela Angela Asturiasa še Carlos Fuentes, Mario Vargas Llosa, Manuel Puig, Jorge Luís Borges, Silvana Ocampo, Adolfo Bioy Casares, Alejo Carpentier, Julio Cortázar, Ernesto Sabato, Juan Rulfo

Sto let samote je veličastna saga sedmih generacij fiktivne družine Buendía, ki se razteza skozi turbulentno obdobje latinskoameriške zgodovine od leta 1820 do 1920. Zaznamovana z incestuoznim grehom in prototip kozmogonije je postavljena v fiktivno mestece Macondo. Obe imeni je García Márquez dobil, ko je z materjo obiskal hišo starih staršev po materini strani v rojstni vasici Aracataca, kjer je Gabito preživljal otroštvo ter z občutji osamljenosti in zapuščenosti poslušal nenavadne, skrivnostne in grozljive zgodbe, ki jih je njegova babica pripovedovala, kakor da so se res zgodile. Macondo se kot fiktivni kraj – ime naj bi avtor prebral na osameli železniški postaji – pojavi že v nekaterih avtorjevih prejšnjih delih; v kratkih zgodbah Monolog Izabele, ki opazuje deževje v Macondu (1955) in Pogreb velike mame (1962) ter v romanu Huda ura (1964), medtem ko v romanu Odvrženi (1955) lik doktorja sodeluje pri vstaji polkovnika Aureliana Buendíe.

Roman Sto let samote je v prevodu Alenke Bole Vrabec prvič izšel pri Mladinski knjigi leta 1971, odtlej pa je bil večkrat ponatisnjen, nazadnje leta 2018 pri isti založbi v trdi vezavi zbirke Roman, v prevajalkinem osveženem prevodu, z obširno spremno besedo Mateja Bogataja ter z naslovno ilustracijo Sanje Janša. Letošnji Živi klasiki prinašajo isti prevod z isto naslovnico, mehko vezavo, ne pa tudi spremne besede.

Skozi večno, ciklično vračanje enakega je pisatelj z verističnim, natančnim ter prepričljivim popisovanjem ljudi in pojavov, ki temeljijo na arhaičnem, čudežnem, mitskem, razgrnil celotno človeško mitologijo in tako začaranemu svetu nedoumljive čudežnosti vdahnil verodostojnost. Takšni so številni liki Maconda, ki še posebej pri ženskah z nenavadnimi lastnostmi razodevajo mitski čas, v katerega je mehkobno položena pripoved. Amaranta Ursula, Rebeca, Remedios, Pilar Ternera, Santa Sofia de la Piedad, Fernanda del Carpio in Meme s svojimi nenavadno dolgimi življenji, spoznanji, modrostmi ali vnebovzetjem nenehno ponazarjajo, da »je zgodovina družine ena sama povezava nepopravljivih ponovitev, kolo, ki bi se nenehno vrtelo proti večnosti, ko bi ne bila os vedno bolj slaba in obrabljena«. Motiv ponavljanja arhetipskega dejanja, postavljen nad kozmično, zgodovinsko, biološko in človeško raven ter uvrtan v ciklično strukturo časa, ima svoj namen, saj šele ponavljanje podeljuje dogodkom resničnost, hkrati z njim pa se čas izničuje ali se vsaj zmanjšuje njegova silovitost. »Vsako dejanje kaj pomeni in je resnično samo, če posnema prvobitno dejanje,« je zapisal Mircea Eliade v Kozmosu in zgodovini, delu, ki v marsičem razgrinja tudi Márquezov pripovedni svet. Dogodki v Macondu se ponavljajo, ker posnemajo arhetip, vzorčni dogodek, nastal in illo tempore, v mitskem času, kar priča o hrepenenju njegovih prebivalcev po resničnem in o strahu, da bi se v brezpomenskosti profanega bivanja zgodovinskega časa izgubili. A os kolesa je, kot priča skrivnostna kronika, vse slabša in obrabljena.

Skozi večno, ciklično vračanje enakega je pisatelj z verističnim, natančnim ter prepričljivim popisovanjem ljudi in pojavov, ki temeljijo na arhaičnem, čudežnem, mitskem, razgrnil celotno človeško mitologijo in tako začaranemu svetu nedoumljive čudežnosti vdahnil verodostojnost.

Metafikcijski sklep romana pokaže, da je zgodba fiktivni konstrukt in ne realnost odsevajoče zrcalo. Ko bo ključni protagonist, polkovnik Aureliano Buendía, dešifriral dotlej nerazumljivo, skrivnostno pisavo na pergamentu in razkril družinsko zgodovino do konca – zgodovino, napisano sto let, preden se je pričela, in ki jo je v zaselek prinesel cigan Melquíades –, bo izginil. Hkrati z njim pa bo v skladu z eliadejevsko potrebo arhaičnega človeka po bivanju na sveti, arhetipski zemlji, v huronskem peščenem viharju izginil tudi ves (pripovedni) svet, Macondo z vsemi prebivalci.

Impresivna čudežnost, ki se ji nikoli ne bo dalo dovolj načuditi, bo vselej klicala nove in stare bralce k užitka, lepote in bogastva polnemu branju. Tudi zato je roman, poln specifičnega temperamenta, prvinskosti, magije, humorja, duhov umrlih, poltenosti, tudi nasilja – ki bo po odobritvi pisateljevih sinov Rodrige Garcíe in Gonzala Garcíe Barcha oživel tudi v Netflixovi dvosezonski seriji – vedno znova treba vzeti z domače knjižne police in se potopiti vanj.

Gabriel García Márquez: Sto let samote (Mladinska knjiga, 2025, zbirka Živi klasiki, prevod Alenka Bole Vrabec)
Fotografija: Lara Žepič Fotografija: Lara Žepič
Panorama 9. 5. 2025

Biblioterapija: ko na pomoč priskoči knjiga

V prostore založbe Beletrina sem prihitela naravnost s sestanka in misli so mi še vedno zapolnjevali različni opravki. Sama pri sebi sem kljukala seznam uspešno opravljenih, ki so bili tisti dan že za mano, in razmišljala, kaj bo treba še postoriti po koncu delavnice, medtem ko sem čakala, da se zberejo še ostali udeleženci in udeleženke. Nobenega nisem poznala od prej in nisem vedela, kaj naj od delavnice biblioterapije sploh pričakujem, razen da se bomo pogovarjali o romanu Vzpon. O biblioterapiji sem nekaj slišala in prebrala že prej, a se je nikoli še nisem udeležila. Kar na koncu lahko izluščim, je, da so knjige že same po sebi (lahko) terapevtske, če pa se o njih pogovarjamo v skupini – zlasti če to skupino vodi nekdo, ki ima izkušnje s področja psihoterapije –, pa res lahko nastane nekaj povezujočega in zdravilnega.

Ampak že prehitevam. Pojdimo lepo po vrsti.

Kaj je biblioterapija?

Biblioterapija je ena od psihoterapevtskih metod, s katerimi si lahko pomagamo pri težavah z duševnim zdravjem. Večkrat jo uporabijo kot podporo drugim načinom zdravljenja, seveda pa je njeno izvajanje odvisno od vrste težav ter stopnje njihove resnosti. Pri nas je zdravljenje s pomočjo knjig že v 70. letih prejšnjega stoletja uvedel in tudi populariziral psihiater Janez Rugelj. Branje tako leposlovnih kot neleposlovnih del predstavlja pomemben del v socialno-andragoški metodi, ki jo je razvil in uporabljal predvsem pri zdravljenju odvisnosti od alkohola. Biblioterapijo lahko izvajamo individualno ali pa v skupini pod vodstvom terapevta. Kot nam je na začetku srečanja razložila vodja delavnice Živa Malovrh, študentka 3. letnika integrativne psihoterapije na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani, pri tovrstni terapiji knjiga predstavlja podlago oziroma metodo, ki nas lahko vodi do novih uvidov o sebi in o svetu. Biblioterapevt prebere knjigo in iz nje izlušči primerne teme za skupinsko obravnavo. Tema našega srečanja, ki se je nanašalo na knjigo Vzpon, je bila dom in vprašanje, kaj dom pravzaprav je.

Knjige so že same po sebi (lahko) terapevtske, če pa se o njih pogovarjamo v skupini – zlasti če to skupino vodi nekdo, ki ima izkušnje s področja psihoterapije –, pa res lahko nastane nekaj povezujočega in zdravilnega.

Vzpon

Roman belgijskega pisatelja Stefana Hertmansa je večplasten: govori o tem, kako je avtor v mladih letih kupil staro, propadajočo hišo v Gentu, saj se je vanjo kljub vlagi, plesni in hladu, ki je vel iz sten, zaljubil na prvi (p)ogled. Tam je živel dolga leta, in šele ko je hišo prodal, je izvedel več o njenih prejšnjih prebivalcih. Bral je knjigo Sin »pokvarjenega« Flamca, ki jo je napisal njegov ostareli univerzitetni profesor zgodovine Adriaan Verhulst in se v njej spominjal hiše, v kateri je preživel mladost, ter napisal, da sedaj prav v tej hiši živi pisatelj Stefan Hertmans. »Odločil sem se, da Verhulsta poiščem, toda preden sva se utegnila dogovoriti za srečanje, je umrl. Trčil sem ob uganke in tišino,« zapiše avtor. Kmalu je začel raziskovati preteklost hiše in družine Verhulst, ki je v njej živela med pretresljivim obdobjem druge svetovne vojne.

Okvirna pripoved avtorjevega raziskovanja se prepleta s fiktivno pripovedjo, zgrajeno na temeljih zgodovinskih dogodkov in pričevanj o nekdanjih prebivalcih hiše, predvsem o oficirju SS-a, Willemu Verhulstu in njegovi ženi Mientje. Pisatelj glas posodi predvsem njej, saj se je odločil, da njegov roman ne bo še ena zgodba o esesovcu, temveč bo to zgodba o hiši in njenih prebivalcih. In Mientje je bila kot gospodinja najbolj povezana s hišo, čeprav je nikdar ne bi mogla vzljubiti – bila je hladna in vlažna, prevelika za ustvarjanje bližine in intime, pravo nasprotje kmečke hiše na nizozemskem podeželju, v kateri je odraščala in kjer je tudi spoznala svojega moža, ki ji je v Gentu postajal vse bolj tuj. Ni ji govoril o svojem delu, ona pa si niti ni želela nič vedeti, saj je moževim političnim nazorom nasprotovala. V romanu lahko na več mestih beremo njena premišljevanja o domu in ta so bila izhodišča za pogovor na našem srečanju.

Ukvarjali smo se predvsem z vprašanji, kdaj prostor postane dom in kaj ga naredi domačega ter o časovni dimenziji doma – nas zanima preteklost prostorov, ki jih naseljujemo, ali ne?

Pogovor s Hertmansom

Za sodelovanje na delavnici ni bilo nujno, da smo Hertmansov roman že prebrali, Živa Malovrh je strokovno poskrbela, da smo lahko sodelovali vsi, ne glede na prehodno znanje. Najprej smo si ogledali posnetek njenega kratkega pogovora z avtorjem, v katerem sta spregovorila o njegovi naklonjenosti do starih hiš, ki jim je posvetil kar tri literarna dela. Pripovedoval je o svojem raziskovanju preteklosti teh stavb in kako je ob tem razvil nekakšen oseben odnos z ljudmi, ki so tam nekoč živeli. Nekaterih ni nikoli spoznal, pa se je vendar počutil, kot da je z njimi spletel resnično vez, medtem ko mu je z nekaterimi uspelo navezati stik in ustvariti topel odnos. Ena od njih je bila na primer Suzanne Verhulst, sestra njegovega pokojnega profesorja Adriaana, hčerka Willema in Mientje, ki mu je tudi pomagala pri pisanju romana. Avtor je razglabljal o tem, kaj ga tako privlači na starih hišah, pravi, da je zanj vonj starih hiš kot vonj Proustovih magdalenic in da gre morda za iskanje nekakšnega zavetja v preteklosti. Povedal je tudi, da si je v novozgrajeni hiši le s težavo ustvaril dom, medtem ko se je v starih hišah vedno takoj počutil domače, in da dom povezuje z intimnostjo, zanj je dom predvsem zatočišče.

Po ogledu videa je sledil pogovor in zanimivo je bilo, kako hitro smo se odprli in podelili mnenja, čeprav se od prej nismo poznali. Morda je bilo tako zaradi tematike, o kateri ima vsak kaj povedati, vsak ima že neke izkušnje s selitvami, iskanji stanovanj in slovesom od prostorov, ki so bili naš otroški dom. Ukvarjali smo se predvsem z vprašanji, kdaj prostor postane dom in kaj ga naredi domačega ter o časovni dimenziji doma – nas zanima preteklost prostorov, ki jih naseljujemo, ali ne? Nekateri so izrazili, da se bolj domače počutijo v stanovanjih z zgodovino, medtem ko so drugi povedali, da se v starejših prostorih težje udomačijo, kot bi bila v njih še vedno prisotnost prejšnjih stanovalcev.

Na prvi delavnici biblioterapije so se udeleženci v prostorih Beletrine pogovarjali o Vzponu, romanu nizozemskega pisatelja Stefana Hertmansa, ki je lani izšel v prevodu Mateje Seliškar Kenda. (Fotografija: Maša Malovrh)

Stvari imajo spomin

Od teh razmišljanj smo prešli na branje prvega odlomka, v katerem avtor opisuje prvi ogled hiše z notarjem, ko se je po eni strani zavedel, da bo s staro hišo veliko dela, po drugi strani pa ga je privlačila zgodba ne samo hiše, ampak vseh stvari v njej, ki prihajajo iz nekih drugih časov, kot tihe priče zgodovine.

»In ker je bil celo notar nekoliko zaprepaden, je bilo treba nekaj navreči, vsaj eno spodbudno opazko, nekaj o lepih štukaturah in o tem, kako bodo zasijale v novi sveži barvi. Ah, je rekel, nič takega ni, gospod, te široke talne deske lahko preprosto zbrusite, pa bodo kot nove … ob teh besedah je s sijoče zloščenim čevljem udaril ob tla, da je zamolklo zadonelo iz votlega prostora pod sobo; tu in tam je kakšna deska zaškripala, ena celo glasno zaječala – skoraj živalski zvok me je za trenutek presunil, kot bi kriknila sama hiša, se prebudila iz začaranega spanca. V ječanju te škripajoče deske, pribite semkaj nekoč davno, v času, ko je dežela šele postajala narod, je nekaj zazvenelo kot sam začetek, kot jok novorojenca; bila je deska iz rdečega bora, verjetno odžagana z drevesnega debla, ki je zrastlo, ko je Avstrija barantala s Francijo in zamenjala Južno Nizozemsko za Benetke; zdelo se je, kot da me ta tiha priča pozdravlja glasno in nastrojeno, me poučuje in nagovarja, vleče v ples stvari, ki me obkrožajo z vseh strani in jih še ne razumem. Ja, sem rekel, s to hišo bo še veliko dela. In De Potter se mi je nekoliko hinavsko nasmehnil, kot bi hotel reči: Za kaj boljšega tako ali tako nimaš denarja, fant moj.« (str. 131)

Ta odlomek je vzbudil predvsem spomine na hiše našega otroštva in zanimivo je, da se jih spominjamo do podrobnosti, čeprav jih že dolgo nismo obiskali ali pa jih morda sploh ni več. Sama se na primer tako natančno spominjam hiše svoje babice, da v mislih še vedno lahko obiščem vsak prostor, pogosto pa je ta hiša tudi prizorišče v mojih sanjah. Razvila se je zanimiva debata o tem, da stvari nosimo s seboj ne samo zaradi njih samih, ampak predvsem zaradi spominov, ki so se zgradili okrog njih in so postali nekakšna duša predmeta. Na tej točki sem se ponovno zavedela, kako čudovita dinamika se je vzpostavila v skupini naključnih neznancev, v kateri smo lahko delili tudi zelo intimne, čustveno obarvane spomine. To se je zgodilo predvsem pri branju naslednjega odlomka.

Sama se na primer tako natančno spominjam hiše svoje babice, da v mislih še vedno lahko obiščem vsak prostor, pogosto pa je ta hiša tudi prizorišče v mojih sanjah.

O toplini doma

Drugi prebrani odlomek je bil bridkejši, saj je govoril o občutku nedomačnosti v hiši brez topline – tako tiste fizične kot čustvene. Govori namreč o Mientje, ki se je hladno in vlažno hišo zaman trudila spremeniti v topel družinski dom.

»Ob mraku se Mientje vzpenja v prvo nadstropje. V oteklih nogah jo trga, vlažen mraz pa škodi njenim pljučem. Na prvem podestu stopnišča lahko pogleda ven, skozi tamkajšnje okno ima razgled na ravno streho zadnjega dela hiše. Tam leži nekaj svinčenih cevi; suho listje zapleše v krogu, potem se poleže in umiri. Zima prihaja, kmalu bo zakurila peč v veliki sobi. Willem je dal tja postaviti knjižno omaro, takšno s stekleno vitrino, ki se lahko zaklene. V sobo so preselili tudi fotelje iz salona in veliko mizo za sestanke, za katero lahko sedi osem ljudi; lesena tla prekriva nekaj starih preprog, na dimnik pa je priključena majhna peč francoske znamke Godin, gašperček z okenci iz sljude, za katerim vidiš žareče oglje. Mala peč komaj ogreje veliko sobo, oglje v hipu pogori, tik ob njej si skoraj ožgeš obraz, dva metra stran te že zebe. Poleg tega okna v sobah slabo tesnijo in toplota izgine skoraj tako hitro, kot je prišla. Tako je tudi v njuni spalnici v drugem nadstropju. Rjuhe ostanejo vlažne dolge mesece, v posteljo zlezeš drgetajoč od mraza in potem poskušaš s telesom ogreti posteljnino. Zjutraj so na oknih ledene rože. Zdaj, ko se bližajo prve res mrzle noči, Mientje na cev štedilnika v kuhinji položi tri kamne; ko se dodobra segrejejo, jih zavije v rjav papir. Letta in Suzy svoj topli kamen odneseta v posteljo, ki si jo delita – zdaj spita v mansardi pod streho, kjer ne slišita pogovorov, ki se dostikrat razvnamejo v prepir –, Adri gre v posteljo z drugim kamnom, še vedno spi v zadnji sobi v drugem nadstropju. Tretji kamen Mientje pozno zvečer odnese v zakonsko posteljo. Medtem ko tonejo v spanec, stopala lahko pritiskajo k topli kepi, to vzbuja skoraj pomirjujoč, varen občutek, in če se sredi noči zbudiš, s prsti začneš tipati za zdaj že mlačnim, rahlo prasketajočim papirjem.« (str. 174–175)

Razvila se je debata o tem, kaj je tisto, kar naredi dom, in vsi smo se strinjali, da dom ni samo fizičen prostor, ampak je dom tam, kjer čutimo sprejetost, slišanost, toplino in intimo.

Po prebranem smo lahko občutili osamljenost in stisko literarne junakinje, ki je bila ustvarjena po resnični osebi in njeni življenjski zgodbi, kar poda pripovedi dodatno dimenzijo in na bralca naredi še močnejši vtis. Zaradi Mientjine bridkosti smo tudi sami začeli deliti trenutke, ko smo se počutili podobno – osamljeno in odtujeno, ko smo pogrešali tisti pravi dom. Razvila se je debata o tem, kaj je tisto, kar naredi dom, in vsi smo se strinjali, da dom ni samo fizičen prostor, ampak je dom tam, kjer čutimo sprejetost, slišanost, toplino in intimo. Ena od udeleženk je na primer podelila spomine na družinska praznovanja in druženja, ko je prišlo na obisk veliko sorodnikov, in kako si tudi sama želi dom, v katerem bi bilo dovolj prostora, da bi lahko prišla na obisk vsa družina. Dom s(m)o predvsem ljudje, in če živimo z nekom, ob katerem se počutimo osamljene, lahko večje zadovoljstvo najdemo v tem, da živimo sami. Druga udeleženka je spregovorila o tem, kako opolnomočeno se je počutila, ko je zaživela samostojno in si stanovanje tudi kupila. Govorili smo o nefizičnih dimenzijah doma in o občutju domačnosti, ki ga lahko najdemo v sebi. Sama sem pri tem pomislila predvsem na to, kako sem se v življenju velikokrat selila – najprej z mamo in sestro, kasneje s partnerjem in psom. Selitve so naporne in nekatere prostore sem vzljubila bolj kot druge, a v resnici se od njih ni bilo težko ločiti, saj je šel moj dom vedno z mano.

V meni je tlela samo hvaležnost, da imam dom, v katerega se vedno rada vračam, in da me tam čaka ljubezen.

Moč branja

Na koncu delavnice nas je Živa Malovrh vodila še skozi meditacijo, v kateri smo vizualizirali svoj varni kraj. Gotovo si je vsak predstavljal kaj drugega. Jaz lahko zapišem, da so odpadle vse misli, s katerimi sem prihitela na delavnico. Nisem več razmišljala o vsem, kar bi morala tisti dan še postoriti. V meni je tlela samo hvaležnost, da imam dom, v katerega se vedno rada vračam, in da me tam čaka ljubezen.

Delavnica je potekala decembra, v prazničnem času, ki pa je tudi čas želja in potrošništva in v nas pogosto vzbudi nezadovoljstvo zaradi vsega, česar nimamo. Hkrati pa takrat veliko ljudi čuti še večjo osamljenost in stisko. Biblioterapevtsko srečanje ob knjigi Vzpon je v meni okrepilo predvsem zavedanje, kakšna sreča je imeti dom. Hkrati pa se mi je znova potrdilo prepričanje, da nas knjige povezujejo in bogatijo – kot posameznike in kot družbo.

Na drugi delavnici biblioterapije je bila v središču Adina soba, roman Sharon Dodua Otoo, britanske pisateljice, publicistke in aktivistke ganskega porekla, ki je ob letošnjem festivalu Literature sveta – Fabula in avtoričinem gostovanju pri nas izšel v prevodu Sare Virk. (Fotografija: Lara Žepič)
Fotografija: Rok Sraka Fotografija: Rok Sraka
Panorama 8. 5. 2025

Pesniška oaza Ivana Dobnika

Pesnik in urednik Ivan Dobnik (1960) ima zadnja leta muzo poezije očitno na svoji strani, saj je izjemno pesniško plodovit. Poleg urednikovanja pesniške revije Poetikon in Poetikonovih lir, oboje izdaja založba Hiša poezije, je od leta 2020 vsako leto izdal pesniško zbirko. Skupaj je torej nastal venček petih, ki so bile pri Hiši poezije sicer izdane popolnoma samostojno, omogočajo pa zanimivo primerjalno branje zaradi sosledja motivov in tem, ki jih Dobnik pesniško obdeluje. Pričujoče pesniške zbirke upesnijo njegov pesniški svet v celoti, vse se gibljejo v oazi, ki jo ustvarja s poezijo. Cikel se začne s Tihimi pesmimi (2020), sledijo jim Čajne pesmi (2021), Rojstvo oaze (2022), Do konca odprto nebo (2023) in nazadnje Nostalgija, utopija (2024).

Tesno razmerje med njimi je pesnik pravzaprav vzpostavil sam. Na nedavnem pesniškem večeru, ki ga je vodil pesnik in glasbenik Matej Krajnc, je Dobnik bral iz vseh petih zbirk, tako da je bila povezava med njimi še očitnejša. Krajnc je razkril Dobnikovo prvotno zamisel, da bi ustvaril trilogijo (Tihe pesmi, Čajne pesmi in Rojstvo oaze), a se je nazadnje razširila v pet zbirk. Dobnikova poezija je zvočna in zveneča že sama po sebi, ob Kranjčevi uglasbitvi in električni kitari pa so pesmi zazvenele povsem drugače. Uglasbitev je bila manjše presenečenje tako za Dobnika kakor za poslušalce. Krajnc je izbral nežne in spevne melodije, nadvse primerne za Dobnikovo poetiko, ki jo zelo dobro opišejo že sami naslovi zbirk.

Gre za subtilne, tihe pesmi, ki ustvarjajo nebo, oazo ali utopijo. Slednja je pri Dobniku pesnikovo domovanje, kamor vstopa skozi proces pesnjenja, in tam domujejo njegove pesmi. Njegov pesniški opus izrisuje svet pesniškega ustvarjanja, ki vznika iz narave, dviguje pa se do samega roba vesolja in njegovih neskončnih dimenzij. Oaza je domovanje pesnika, vanj vstopa s senzibilnostjo, izjemno ponižnostjo in hvaležnostjo. Lirski subjekt je absolutno vedno pesnik, kaj drugega sploh ne bi mogel biti. Zaradi svoje močno izostrene dojemljivosti in občutljivosti za najmanjše premike vseh bitij narave zna prisluhniti tišini, ki je lajtmotiv vseh zbirk.

Zaradi svoje močno izostrene dojemljivosti in občutljivosti za najmanjše premike vseh bitij narave zna prisluhniti tišini.

Začne se torej s tišino, s Tihimi pesmimi. Oaza pa je »prag vstopanja, k zapisovanju najtišjih verzov«. Dobnikove pesmi so zapisane v dinamiki pisanississimo. Pesnik se uri v pouku molka, kot pravi. Prisluškuje neslišnemu, skoraj neulovljivemu in neubesedljivemu, ki ga vodi v neznano in transcendentno. »Poezija nujno potrebuje tišino, upira se hrupu, vsem oblikam hrupnega onesnaževanja,« trdi Dobnik. Že v prvi zbirki cikla opiše pesnikovo potovanje v skrivnostno oazo, ki pravzaprav napoveduje potovanje skozi vse zbirke: »V samoto stopaš, v kraljestvo prahu, v podpalubje / za-uma, narahlo plavajoč velblod-oblak«. Pesnik je tudi varuh te oaze: »Nekdo mora biti varuh črede. / Tišine in svetih prostorov, molka in nedotakljivih ozemelj / onstran tebe in mene«. Oaza je most v razgaljeno tišino, kjer so verzi najbolj odprti, kot beremo v Čajnih pesmih. Pomiritev pesnika se zgodi šele ob vstopu v oazo, po njej stremi vedno: »Tudi sredi najlepšega rajskega vrta, pišeš, to si mi rekla, pišeš kar naprej«.

Naslovno nebo, oaza ali utopija ni fizičen prostor ali pokrajina, je planjava navlaženih črk in pesnik njen ustvarjalec. Tam vpreže konjenico besed, čeznjo pa leta jata metafor. Pesnik zlasti v zbirki Do konca odprto nebo prikaže oazo skoraj kot fatamorgano z neskončnimi nebesnimi in zvezdnimi dvoranami, ki jih samo zavesa loči od vse-vesolja. Nebo je »čez in čez neprehodno ali odprto do konca«. Metaforično ga prekrivajo različne oblike oblakov, jate ptic in letala, ki pesniku onemogočajo jasen pogled in vstop vanj. Pesnik torej nikakor ni absolutni Bog neba sončnih trav (izvirajoč iz narave), ampak izjemno občutljiv posameznik, ki brez oddiha diha z naravo. Ves čas se zaveda, da je »samo svetloba – v vsem nemočno razpršen«, zato je vsak trenutek zanj enkraten in singularen. »Z izdajanjem pesniških zbirk živim svet poezije, živim ontološko dvojnost. Če bi svet lahko živeli na način poezije, ta niti ne bi nastajala,« pravi Dobnik.

Vse je tu – vsa sonca in svetlobe
in lahko bi rekel: vse barve avgustov in zim,
ki se jih spominjam – na konici
nalivnega peresa

To sfero krilatega Atlasa pesnik ustvarja z besedami, ki vedno izvirajo iz narave. Dobnik je povedal, da ustvarja na svoji kmetiji na Savinjskem. Obkroža ga gozd, tudi živali, včasih pa ta kmetija še posebej v vetrovnih nočeh postane ladja, ki jo obkroža morje: od tod močna povezanost z naravo. Zato je bolj kot del družbe pesnik predvsem del narave. Je »telo iz zraka in eksplozij sonca v vsakem prebujenju znova«, prepusten za njen vsak vzgib, nihaj ali vtis. Ti v njem sprožajo razmišljanja o biti, minevanju, prehajanju in smislu ali pa sanjarjenje in spominjanje, nasploh pa je narava vzgib za pesnjenje. Narava ni samo navdih, saj je njena absolutnost neomajna in vseprisotna. Pesnik iz valovanja morja, nihanja vej in divjanja čred izpeljuje prispodobe za pesnjenje (»na jasnem nebu sled črk kroži v jati – ptičji sonet«). Razbira jih iz popisanih trebuhov pragozdnih živali in listov smaragdnih. Dobnikova poezija je eno samo čudenje: pesnika nad naravo in bralca nad ubeseditvijo teh čudežev narave. Oba pa nestrpno čakata na vzcvetanje besed. Vseprisotno podobje iz narave močno spominja na poetiko Emily Dickinson, kjer prav tako vseskozi vzcvetajo popki, brenčijo čebele in se vsuvajo listi.

Ustvarja na svoji kmetiji na Savinjskem. Obkroža ga gozd, tudi živali, včasih pa ta kmetija še posebej v vetrovnih nočeh postane ladja, ki jo obkroža morje: od tod močna povezanost z naravo.

V zbirkah pa izstopa točno določeno časovno obdobje narave – zima. Belina zime je podobna belini papirja, na katerem pesnik izrisuje oazo. V nasprotju z večino pesnikov, kakor ugotavlja sam, Dobnik še vedno ustvarja na papir in piše z nalivnim peresom. V zimskem času je tišina očitno najizrazitejša; takrat pesnik prisluhne šepetanju snega, sledi drobnim stopinjam v snegu in, kar je morda najpomembnejše, takrat si pred začetkom pisanja pripravi skodelico vročega čaja. Čaj je pomemben del njegovega rituala oziroma obreda pred samim pisanjem. Dobnikovo opisovanje priprave čaja in meditacija, ki spremlja ta proces, bo morda koga spomnilo na jutranji obred Paula Valéryja. Francoski simbolist je prav tako v jutranjih urah izvajal meditacije in pisal Dnevnik, kot pripravo na kasnejše pisanje poezije. Hkrati pa je čaj pomembna podoba v Dobnikovi poeziji. V Čajnih pesmih celo same pesmi zaradi fluidne oblike spominjajo na dvigajočo se paro iz skodelice čaja. Te prav zaradi svoje oblike – prelomljenosti oziroma zamaknjenosti verzov – poudarjajo določena zvočna ujemanja besed, zaradi česar je zvočnost Dobnikove poezije še bolj izpostavljena.

Čaj je pomemben del njegovega rituala oziroma obreda pred samim pisanjem.

Vsako zimo pa pesmi postanejo bolj konkretne, v pesniku se razraščajo in podoba oaze je vse bolj oprijemljiva: »Vsaka zima mine, tiha pesem dobi korenine«. Prepletenost narave, pesnika in ustvarjalnega procesa aludira tudi način avtorjevega pesnjenja. Vsaka nanizana podoba narave je komplementarna in dopolnjujoča naslednji, ki je povsem pesniška, saj ima pesnik za svojimi očmi zeleno gnezdo pokrajin. Slednja bi sicer ostala pomensko nepopolna: »Kjer obala glasu potone med skrtačenimi kamni / Modrina črke v tem – odrešena skrbi – pronica mednje«. Abstraktne komponente pesniškega jezika, kot so metafore, navdih in tišina, so v poeziji Ivana Dobnika združene s konkretno in predstavljivo podobo, s čimer njegova poezija dobi magično-nadrealistično pesniško izrazje, podobe pa postanejo kot podobe iz sanj (»Naletava v panje bele méd pisave«). Takšen vtis pesnik ustvarja tudi z izbiro neobičajnih živalskih in rastlinskih vrst in z načinom njihove ubeseditve: prozornokrila lastovka, pastirji kač, spominska krošnja, stekleni kamni, zvezdni mak

Ivan Dobnik je predstavil svoje najnovejše zbirke, pri Hiši poezije izdane Tihe pesmi (2020), Čajne pesmi (2021), Rojstvo oaze (2022), Do konca odprto nebo (2023) in zbirko Nostalgija, utopija (2024). (Fotografija: Rok Sraka)

Zaradi verige hkrati realističnih in nadrealističnih metafor in poosebitev ponekod bralec pri zadnji podobi ne ve več, na kaj se ta nanaša, in je pomemben samo še splošni vtis in pričarana atmosfera nemotenega in nezmotljivega delovanja narave; naenkrat se znajdemo zasanjani med zorečimi stroki vanilije. Z močnimi pesniškimi podobami, ki vplivajo na vse bralčeve čute, sprožajoč lucidne predstave, nam avtor ne samo opisno prikaže svojo oazo, ampak se v njej skupaj s pesnikom izgubljamo; v čemer je največja vrednost Dobnikove poezije.

Z močnimi pesniškimi podobami, ki vplivajo na vse bralčeve čute, sprožajoč lucidne predstave, nam avtor ne samo opisno prikaže svojo oazo, ampak se v njej skupaj s pesnikom izgubljamo.

Eden ključnih delov oaze je tudi »ona«, ki je najbolj prisotna v začetnih zbirkah. Za pesnika je ključna, saj ko jo pogreša, še tiha pesem onemi. Lirski subjekt si najlaže predstavljamo kot del narave, kot družbe pa zelo težko. Edina povezava z drugim je ona, ki mu pomaga odkrivati nove razsežnosti poezije: »V tišino toneva z neko še nikoli slišano tišino«. Pesnikova poezija je zvesta tako naravi kot njej, nujno pa je, da je podobje med njima neločljivo: »Še zamisel o ljubljenju se prikaže / Na jadru v brezvetrju – ki loputa v mesečini«.

Lirski subjekt večinoma trdno verjame v moč poezije in da bo pisava vse odrešila. Prav tako poezija sploh zagotavlja njegov obstoj, »ni me, če pesem izgine / brez te pesmi ne / brez te radosti žareče ne«. Vendar pa je nevarnost tihih pesmi, katerih avtor je pesnik, ki ne pooseblja za današnjo družbo prevladujočih vrednot, da postanejo tišje, najtišje, neslišne. Zakaj ustvarjati oazo, za koga, če so pesmi brez moči (»Pesmi nemočne kaj še reševati s kom spati v ranjeni oazi«)? Tihe pesmi ovira hrup napredka, pesnik je neslišen in brezkrajno širjenje črk je ogroženo. Ne gre samo za obče izrazje nezanimanja družbe za poezijo, ampak tudi za dvom o moči poezije (»Kamnito leže glas / Ki se nikamor ne premakne«).

Dobnik nam je v pogovoru zaupal, da je bil v zadnji zbirki primoran svoj pesniški svet imenovati celo utopija, kakor jo dojema toliko ljudi, ki za njegovo poezijo nimajo posluha. Zanj pa je ta svet bolj resničen in bolj konkreten od resničnega. Na tem mestu je lajtmotiv »ona«, ki se ji pesnik zaobljubi: »Jasno je da ti / Ne bom prenehal / S pismi v pesmih«. Poezija ponovno dobi smisel tudi zaradi nuje po samoizpovednosti in introspekciji.

Tihe pesmi ovira hrup napredka, pesnik je neslišen in brezkrajno širjenje črk je ogroženo.

Zadnji dve zbirki sta v primerjavi s prejšnjimi veliko bolj eksistencialistični in se gibljeta proti transcendenčnemu. Eksistencialistične misli (»Je namenjeno nekam drugam – v trajanje svetlobe«) so v zbirki oluščene strahu pred smrtjo in občutka omejenosti časa. Ostaja enkratnost človekovega bivanja, znotraj katerega pesnik išče svoj smisel, ki pa je potopljen z divjim življenjem narave. Pesnikova izkušnja bivanja zato ni odtujena ali absurdna, ker je sam del tišine, črede, vseh znanih in neznanih dimenzij. Ravno pesnjenje, sanjarjenje in sledenje ptičjim stopinjam pesnika ohranjajo budnega skozi življenje, da ne tone v nezavedno resignacijo in v območje brez razmišljanja. Nostalgija, utopija pa se ne dviga samo nad nebo, ampak celo nad samo vesoljstvo z vsemi njegovimi omejitvami časa in prostora. Lirski subjekt ni samo mag, šepetalec žive narave in varuh oaze, ampak tudi metafizični pesnik.

Pišem v neverjetno snovni realnosti, a tisto, kar je na drugi strani črk, za besedami in pisavo, je
transcendenčno, in zagotovo lahko trdim, da je izum potovanj v brezčasnem prostorju že dolgo znan.
Oaza je v tebi. Zmeraj. Dokler srce utripa, dokler nad smogom mest še
kakšna zvezda, kakšen namig o onostranstvu, četudi skromnem.

Ravno pesnjenje, sanjarjenje in sledenje ptičjim stopinjam pesnika ohranjajo budnega skozi življenje, da ne tone v nezavedno resignacijo in v območje brez razmišljanja.

Zadnja pesniška zbirka Nostalgija, utopija pa dokazuje, da je oaza bila v pesniku že ves čas prisotna, tudi ko še ni bil zares pesnik. Nostalgično se spominja svojega vstopanja v oazo, z vsako pesmijo znova. S sabo jo je nosil, jo nosi in jo bo nosil. Ključna beseda tukaj je metamorfoza – preobrazba. Še enkrat premisliti že premišljeno, upesniti že upesnjeno, na drugačen način.

Zelo davne sence stopajo vame, sonce brli onstran nebesnega
platna in vse moram obnoviti. Spet, še enkrat. Ne ponoviti,
ampak začeti od začetka.

Tišina, nebo, oaza, utopija – domovanje pesnika, razgibanost narave in življenje v njej, to so stalni motivi Dobnikove poezije, ki sovpada z miselnostjo filozofa Heraklita (omenjenega v zbirki Do konca odprto nebo). Vse stvari se stalno spreminjajo, tudi če dvakrat stopimo v isto reko, bo ta zaradi spreminjajočega toka drugačna; smisel vesoljstva je po njegovem v spreminjanju in razvijanju.

Sam je povedal, da je v prvotni trilogiji skoncentrirano vse, kar je pisal že prej. Oaza, pravi, je ves čas prisotna, »gre za določen sentiment, s katerim, upam, ne pretiravam«. Dobnikova poezija je torej izrazito samonanašalna, iz različnih zornih kotov upesnjuje bistvo, ki ostaja enako. Z nespremenjenim načinom upovedovanja skozi podobe narave z vsako pesmijo postaja bolj izčiščena in se približuje terminu »poésie pure«. Gre za izjemno zgoščeno poezijo z izkristaliziranim pomenom, očiščeno vseh odvečnosti besed in z usklajenostjo zvena in pomena verzov. Je čiščenje in piljenje poezije, dokler ta ne izgubi naravnega tona.

Ivan Dobnik z odsotnostjo odvečnih besed, usklajenostjo zvena in pomena verzov ter z inovativnostjo pri sestavljanju prispodob upesnjuje sicer težko ulovljivo perspektivo pesnika, ki se – drugače kakor večina – za trenutek ustavi in zazre v nebo.

Že literarnozgodovinsko gledano je čista poezija omejena na redke pesnike znotraj simbolizma, kot so Valéry, Mallarmé in Baudelaire. Tovrstna poezija je bralcu bržkone precej odtujena, težko razumljiva, ker se najbolj odmakne od vsakdanjega jezika. Porajajo se vprašanja, v kolikšni meri je ta poezija med bralci prisotna danes, ali imamo posluh zanjo in ali jo dovolj cenimo. Na trenutni pesniški sceni vse več govorijo o družbeno aktualni, moderni in trendovski poeziji, ki vzbuja pozornost zaradi vzpostavljanja dialoga z določeno skupnostjo v družbi, poeziji, ki jo posvojijo, vzamejo za svojo. Bralci poezije so med bralci na splošno v manjšini, še manj pa je takih, ki za branje ne potrebujejo nečesa oprijemljivega, s čimer bi se lahko poistovetili, ampak uživajo v lepoti abstrakcije.

Ivan Dobnik z odsotnostjo odvečnih besed, usklajenostjo zvena in pomena verzov ter z inovativnostjo pri sestavljanju prispodob upesnjuje sicer težko ulovljivo perspektivo pesnika, ki se – drugače kakor večina – za trenutek ustavi in zazre v nebo. To je njegov tihi upor, drža in način življenja … oziroma raje preživetja.

Kritika 6. 5. 2025

»Življenje je začasno, ljubezen pa ni«

Ameriško-italijanski pisatelj judovskih korenin André Aciman je bil rojen leta 1951 v Aleksandriji, kjer je tudi odraščal. Starši so bili sefardski Judje turškega in italijanskega porekla iz družin, ki so se tam naselile v začetku 20. stoletja. Napetosti med Egiptom in Izraelom pod Naserjevo vladavino in posledično negotovim položajem za Jude so leta 1965 botrovale izselitvi družine iz Egipta v Italijo, od tam pa v New York. Spomine na egiptovsko obdobje je pisatelj popisal leta 1995 v delu Out of Egypt, ki mu je prineslo nagrado whiting.

Aciman je doktoriral iz primerjalne književnosti na Univerzi Harvard ter predaval na Princetonu in Bardu. Je ugledni profesor primerjalne književnosti na podiplomskem centru CUNY ter ustanovitelj in direktor Inštituta za pisatelje na Graduate Center. Ob leposlovju piše tudi stvarno literaturo, njegova dela so objavljena v več prestižnih ameriških revijah.

V slovenščino so prevedeni trije njegovi romani: Pokliči me po svojem imenu iz leta 2007 (prevedla Jana Ambrožič, Modrijan, 2010), Najdi me iz 2019 (prevedla Eva Žerjav, Učila International, 2020) in zdaj še Popolni dnevi (prevedla Eva Žerjav, Beletrina, 2024). Prvi roman je bil ovenčan z nagrado lambda, italijanski filmski režiser in producent Luca Guadagnino pa ga je leta 2018 kot zadnji del svoje filmske trilogije Želja prenesel na filmsko platno, kjer je ob Armieju Hammerju najstniškega francosko-italijanskega Juda Elia Perlmana prepričljivo odigral mladi Timothée Chalamet. Roman Najdi me je nadaljevanje te zgodbe, v kateri naključno srečanje usodno preusmeri tok dogodkov in kjer se protagonisti, po dobrem desetletju razpršeni na različnih delih sveta, zavejo prisotnosti nekdanjih strasti, ljubezni, hrepenenja.

Po Acimanovem romanu Pokliči me po svojem imenu je režiser in producent Luca Guadagnino leta 2018 posnel istoimenski film, v katerem sta glavni vlogi odigrala Timothée Chalamet in Armie Hammer.

Naključno srečanje, ki ni bilo naključno, povzroči usodni zaplet tudi v lani izdanem delu, ki ga je danes štiriinsedemdesetletni pisatelj izpisal pod naslovom The Gentleman from Peru, v slovenskem prevodu pa smo ga dobili kot Popolne dneve. Dogajanje je znova postavljeno v slikoviti pejsaž Italije, tokrat na opevano in poetično Amalfijsko obalo, kjer skupina osmih mladih Američanov zaradi okvare jahte obstane v razkošnem hotelu. Ob lastni zabavi na račun neprisotnega nekdanjega sošolca, ki je prvi obogatel in izpolnil pred desetletjem dano obljubo, da bo vse povabil na prestižne počitnice, skupina opazi nenavadnega hotelskega gosta. Nekoliko ostarelega, uglajenega belobradega turista, ki ob večerih na terasi kadi ter opazuje dogajanje okrog sebe. Po prvotnih ugibanjih, kdo bi lahko bil in zakaj je, osamljen in skrivnosten, gost hotela, neznanca ogovorijo in povabijo, da se jim pridruži pri kosilu. Po začetnih besednih igricah, ki rade mejijo na provokacijo in s katerimi nekoliko objestni turisti preizkušajo njegovo potrpežljivost, osupnejo ob nenavadnem védenju, videnju, preroških močeh in modrostih, s katerimi jih v naslednjih dneh elegantno omamlja Raúl, pri tem pa povedano bogatí s širokim poznavanjem antične mitologije.

Dogajanje je znova postavljeno v slikoviti pejsaž Italije, tokrat na opevano in poetično Amalfijsko obalo, kjer skupina osmih mladih Američanov zaradi okvare jahte obstane v razkošnem hotelu.

Slednja ni brez zveze s pripovedjo, postavljeno v sodobni čas, in z nenavadnim, poetičnim obratom v drugem delu romana, ki je osrediščen na odnos med Raúlom in Mirando, eno od ameriških turistk. »Ampak v trenutku, ko se dva ljubita takšna, kakršna sta, se čas zanju ustavi, in če ne umreta skupaj, potem partner, ki živi naprej, nikoli ne preboli, nikdar ne pozabi in vseskozi čaka, da se bosta znova srečala čez kdove koliko življenj. Kot je rekel Shakespeare, vsak sva drug drugemu vse. Ljubljeni se vedno vrne. In vedno se bo. Toda čakanje je mučno – ljubljena ne čakata le na skupno življenje, temveč tudi na skupno smrt. Veste, življenje je začasno, ljubezen pa ni.«

»Ljubljeni se vedno vrne. In vedno se bo. Toda čakanje je mučno – ljubljena ne čakata le na skupno življenje, temveč tudi na skupno smrt.«

Preplet realnih okoliščin in zapleta ter pripovedi oziroma dogajanja, v katero avtor zasuče roman, ko Mirandi ozavesti preteklost in jo popelje na njej (prepo)znane kraje bližnje okolice – ob čemer Miranda mimogrede spozna, da okvara jahte ni bila naključna – je skrivnosten, magičen, tak, kakršen je možen edinole v literaturi, umetnosti. Razkrije se, da sta Raúl in Miranda že dolgo povezana in da se bo njun krog vrtel, dokler ne bo, po mnogih letih čakanja, osamljenosti, bolečine in hrepenenja, usoda vnovič uskladila njunih koledarjev, »in če bova imela srečo, bova živela skupaj sedemdeset dolgih let, potem pa nikdar več«. Posameznikovo vračanje v življenje – nazaj ga prikliče neusahljiva moč ljubezni tistega, ki je ostal – se pokaže kot nekakšen karmični krog, reinkarnacija, iz česar je mogoče izstopiti zgolj z uresničenjem, izpolnitvijo ljubezni, želje, poželenja. Samsara kot neprekinjeni cikel smrti in ponovnega rojstva, ki jo poganja bolečina nedoživetega, zavedanje izgubljene ljubezni, je torej lahko presežena zgolj z izpolnjeno, (do)živeto ljubeznijo, ki je ne prekine nasilno naključje, temveč se izpoje v naravnem ciklu.

Kratki roman v šestih poglavjih Popolni dnevi je izjemno liričen, čustven in senzualen roman, v katerem se prepletajo prvine mistike in magije. Je nostalgično popotovanje po pokrajinah izgubljene ljubezni, neusahljivega poželenja in večnega hrepenenja. Je utelešenje brezkrajne veličine ljubezni in na pogled paradoksalnega spoznanja o življenju, ki je začasno, in o ljubezni, ki je večna. Tako večna, da – resnična, prava – zmore priklicati ali vsaj klicati to neodjenljivo začasnost življenja.

Je nostalgično popotovanje po pokrajinah izgubljene ljubezni, neusahljivega poželenja in večnega hrepenenja.

Ob izidu romana so ameriški mediji pisali o Acimanovem prepoznavnem elegičnem slogu in »še eni mojstrski pripovedi o hrepenenju in poželenju« ter delo, prvo v seriji napovedanih treh kratkih Acimanovih romanov, označili za roman leta. Slikovita oda hrepenenju, poželenju, spominu in neusahljivi ljubezni, ki jo izpoje moški, je, podobno kot prejšnja romana, izpisana ne le sugestivno in s precejšnjo mero suspenza, ki daje romanu dodatni šarm, pač pa se skorajda zdi, kot da jo je avtor pisal tudi z mislijo na filmsko priredbo. Pred bralko in bralcem se namreč živo izrisujejo podobe slikovite pokrajine, obale, potk, po katerih se sprehajata protagonista, ter hiše, v kateri se Raúlovi nekdanji nesojeni izbranki odstrejo spomini na preteklost, neko drugo življenje. Podobe, ki med branjem vstajajo v bralčevi domišljiji, so značilne že za romana Pokliči me po svojem imenu in Najdi me ter predstavljajo zaščitni znak Acimanove pisave, ob tem pa kličejo k vnovični filmski upodobitvi.