Pri izdaji, kakršna je Čas divjega tulipana, je smiselno začeti kritiko na sicer predvidenem koncu in podati samoumevno sodbo vnaprej: gre za izjemno, monumentalno knjigo.
Antologija osmanske poezije, ki jo je zbral in prevedel nagrajeni pesnik, jezikoslovec, filolog in prevajalec Blaž Božič, zajema šeststo let te pesniške tradicije. Večina pesmi sodi v zvrst dvostišnih gazel. Med avtorji najdemo tako sultane kot ženske, tako plemenitaše kot tudi ljudi, ki so izšli iz nižjih družbenih slojev in se uveljavili na pesniški sceni svojega časa in nato v kanonu.
Tematsko in slogovno pa lahko te pesmi ob prvih branjih slovenskega bralca nekoliko zmedejo. V njih se spajajo tako homoerotični kot verski motivi, ode popivanju in božanski lepoti, poleg tega pa se stalni nabor simbolov in metafor (rožni popek usten, krčma, sulice trepalnic, zdraharski pogled obrvi, vrt, cipresa, vrtnica in slavec) stalno ponavlja, skoraj vsaka pesem pa je ljubezenska in utemeljena, kot v spremni besedi pojasni prevajalec Božič, na motivu odnosa med mladim ljubljenim kot objektom želje ter hrepenečim in nesrečnim ljubimcem. Preseneti lahko tudi izjemna jezikovna zgoščenost pesmi, ki se odraža, denimo, v vrstečih se izafetskih metaforah (kakor nam zopet pojasni prevajalec v spremni besedi), v slovenščino prevedenih predvsem kot rodilniške metafore. Te se ne ustavijo na prvi stopnji, temveč se stopnjujejo, na primer v besedni zvezi »gnezdo ptice mojega srca«. Bralno izkušnjo pa zgošča še to, da je v gazeli vsako dvostišje poglavje zase, ki se ne navezuje nujno na prejšnje, temveč motiv bogati z druge perspektive in kot da začenja pripoved na novo. Pesniki se skozi stoletja navezujejo drug na drugega, izvajajo pesniške paralele.
Sredi te bujnosti in ponavljanja se lahko vse skupaj zahodnemu bralcu zazdi nepredirno in morda celo ujeto v manierizme ter pretirano okrancljanost, tako kot se je različnim orientalistom v preteklosti. Kot piše v spremni besedi, je na Zahodu osmanska poezija dolgo veljala zgolj za izpeljanko originalne perzijske tradicije.
Čeprav Božič vse te vidike zadovoljivo pojasni, se moramo znova sklicevati še na izjemno študijo nemškega zgodovinskega antropologa Thomasa Bauerja: Kultura dvoumnosti. Z njo si lahko razložimo tako tematsko sovpadanje na videz nezdružljivega kot jezikovno obilje.
Antologija osmanske poezije, ki jo je zbral in prevedel nagrajeni pesnik, jezikoslovec, filolog in prevajalec Blaž Božič, zajema šeststo let te pesniške tradicije.
Osnovna teza Thomasa Bauerja je, da je bila klasična islamska kultura med 11. in 19. stoletjem kultura dvoumnosti: kultura, ki protislovnih praks in stališč ni samo tolerirala, temveč jih je tudi spodbujala in se jih veselila. Socialnopsihološki ustroj družbe je bil tak, da je omogočal radost ob soobstoju nasprotujočih si idej in praks. To je povsem drugače kot v moderni zahodni kulturi, ki si za vsako ceno želi doseči enoznačnost in odpraviti protislovja. Tako ni nič nenavadnega, da so muslimanski teologi hkrati pisali tudi ljubezenske pesmi fantom ali da so včasih popivali. Znotraj pesmi Časa divjega tulipana, kot piše Božič, lahko tako vrt nastopa hkrati kot konkretni vrt z vrtno zabavo, na kateri se osvaja mladeniče, in kot odsev večnega, rajskega vrta čiste lepote. Ideja rajskega vrta vpliva na delovanje konkretnega vrta in obratno. Ljubezen do dvoumnosti pa se odraža tudi na terenu govorice: klasični islamski svet je užival v igri z jezikom, dovtipih, mnogopomenskosti in sploh jezikovnem razkošju. Gre torej za nekakšno kulturo afirmacije polnokrvnosti, raznolikosti sveta.
Kognitivno disonanco ob srečanju s kulturo dvoumnosti v pesmih, ki bi jo lahko doživel slovenski bralec, lahko pojasnjujemo tudi na drug način. V evropskem samorazumevanju velja, da je stara Grčija civilizacijski temelj Zahoda. Toda v resnici gre bolj za mit kot za zgodovinsko dejstvo. Grčija sodi v vzhodni civilizacijski cikel. Za svojo misel bistveno idejo nesmrtne duše, iz katere se razvije pojmovanje individuma, je dobila iz starega Egipta. Po koncu antičnega sveta na evropskih tleh ni bilo kontinuitete z antiko. Vzpostavila pa jo je islamska civilizacija, ki je prevzela grško metafiziko in jo razvijala naprej. To je navsezadnje opaziti tudi v antologiji, kjer se znotraj pesmi pojavljajo reference na grške filozofe. Morda je tudi v navezavi na njihove prakse nadaljevala nekatere grške navade, kot je slavljenje homoerotičnega odnosa med mlajšim in zrelim moškim. Koncept Evrope se oblikuje šele v obdobju renesanse, in sicer ravno kot oblika kulturnega odpora do turške prisotnosti na Balkanu. V iskanju skupnih temeljev si je omislila grške korenine, kar je bilo lažje tudi zato, ker so stari Grki sami poznali geografski koncept Evrope, ki pa je bil bistveno bolj omejen in ni imel posebne povezave z renesančno geopolitiko niti identitetnega naboja.
Kognitivno disonanco ob srečanju s kulturo dvoumnosti v pesmih, ki bi jo lahko doživel slovenski bralec, lahko pojasnjujemo tudi na drug način.
Občutje pesmi je intenzivno in zaostreno erotično, če z erotičnim predpostavljamo pojem erosa, kakor ga je razvila pesnica in filologinja Anne Carson v svoji knjigi Grenko-sladki eros. Erotični odnos ni prvenstveno spolni, temveč medosebni, in sicer tak, da pri zaljubljenem erotu ruši meje med egom in Drugim, s čimer mu povzroča tako trpljenje ločitve od sebe kot blaženost preseganja samega sebe. To pa se zelo ujema s sufijsko koncepcijo osebnega odnosa do Boga, kar ob že opisanih dejavnikih lahko razloži sovpadanje duhovnega in posvetnega ljubezenskega diskurza. Seveda pa odnos ni vedno dvoumen: nekatere pesmi bolj enoznačno slavijo posvetno, hedonistično življenje, druge pa se od njega neposredno distancirajo.
Z vidika poetično-estetskega učinka je treba nagovoriti tudi omenjeno ponavljanje, ki so ga orientalisti 19. stoletja enačili z manierizmom in neoriginalnostjo. Nasploh je v predmodernem svetu poezija večinoma predstavljala polje skupnega z zbirko jezikovnih orodij, ki se jih je posluževala celotna skupnost. Ni zastopala individualnosti umetniškega genija, ki se zares utrdi šele pozneje, čeprav so te kulture seveda imele svoje velike genije notranjosti: v islamskem svetu Rumija, Hafiza in druge. Vendar pa se tudi oni sklicujejo na bližino notranjosti in Absoluta ter se poslužujejo prepoznavnih skupninskih referenc. Danes je zanimanje za poezijo na Zahodu v širši javnosti upadlo, medtem ko poezija v arabskem in perzijskem svetu še močno živi, najbrž ravno zato, ker je ostala tudi v kolektivni domeni in se ni toliko podala v subjektivizem (ki ima svoje lirične prednosti).
To bi lahko bil osnutek antropološke razlage, ki vpliva na estetsko recepcijo na lokalnem nivoju, vendar lahko izpeljemo tudi univerzalnejšo razlago. Ravno v neprestanem ponavljanju se na izviren način oblikujejo majhne razlike, ki zaradi svojih zarez znotraj ekstatične občosti intenzivirajo učinek pesmi. Male razlike znotraj ponavljanja so kot mikrotoni, ki so značilni za glasbo s področja osmanskega imperija, navsezadnje tudi za balkanske narodnjake, ki množice spravljajo v evforijo. Ne glede na to, kaj si o povezovanju poezije in tovrstne glasbe mislite, lahko antologija ponudi nekaj uvida v doživljanje popularne kulture na Balkanu.
Z vidika poetično-estetskega učinka je treba nagovoriti tudi omenjeno ponavljanje, ki so ga orientalisti 19. stoletja enačili z manierizmom in neoriginalnostjo.
Gre za tudi v evropskem prostoru posebno in dragoceno izdajo, ki je skrbno pripravljena, odlično prevedena, opremljena s številnimi opombami, izvirnim oblikovanjem marginalij ter kvalitetnima spremnima besediloma prevajalca. Posebej se ukvarjata z jezikoslovnimi značilnostmi osmanščine, prevajalskimi problemi ter pojasnjevanjem vsebinskega materiala poezije. Namig na to, zakaj je knjiga tako dobro pripravljena, se nahaja tudi v prevajalčevi omembi vzdušja, iz katerega se je porodil večletni projekt njene priprave – melanholije, sredi katere ga je stara osmanska poezija tako močno nagovorila, da se je odločil, da se bo jezika naučil v celoti ter začel zbirati in prevajati. Čas divjega tulipana ima poudarjeno noto osebne strasti in profesionalizma Blaža Božiča, nadih nekakšne eksistencialne nujnosti, ki je podtalna žerjavica celotne knjige, vendar nikoli moteče ne skače v prvi plan. Težko si je zamisliti scenarij, v katerem Božič ne bi bil v najožjih izborih za prevajalske nagrade.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
