marec 2024 - AirBeletrina
Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Intervju 29. 3. 2024
Čas branja
Čas branja: 20 min

Georgi Gospodinov: »Vsi smo izseljenci iz edine domovine – iz otroštva«

»Nekje obstaja preteklost kot hiša ali ulica, ki si jo na kratko zapustil, za pet minut, in se znašel v neznanem mestu. Pišejo, da je preteklost tuja država. Neumnosti! Preteklost je moja domovina. Prihodnost je tuja država, polna čudnih obrazov, ne bom stopil tja.«

Odlomek je samo eden od mnogih, vrednih podčrtanja v Časovnem zaklonišču, romanu, ki je najprej zaslovel kot bolgarska knjiga leta 2021, zatem pa osvojil še italijansko strego in lani – že po izidu slovenskega prevoda – še mednarodnega bookerja. Georgi Gospodinov, ki ga je pred dnevi v Ljubljani gostil festival Literature sveta – Fabula, roman prične s skrivnostnim zdravnikom Gaustinom. V Švici odpre edinstveno kliniko za preteklost, namenjeno pacientom z Alzheimerjevo boleznijo: v različnih nadstropjih s pomočjo starih predmetov – televizorjev, radijskih sprejemnikov, pisalnih strojev, pohištva, tapet, zaves in drugega – natančno rekonstruirana posamezna desetletja 20. stoletja. Tam se bolniki spomnijo svojih mladih let, se vrnejo v čas, ki ga še pomnijo, in tako znova zaživijo. V kliniko pa se sčasoma zateka vse več zdravih ljudi, sitih neznosne sedanjosti. Virus preteklosti se širi – in kmalu sledijo referendumi po evropskih državah, kjer se volivci odločajo, v katero desetletje se bo vrnila njihova domovina, na ulicah rekonstruirajo zgodovinske dogodke, od atentatov do protestov …

Leta 1968 rojeni bolgarski pisatelj, pesnik in dramatik Georgi Gospodinov je onkraj domačih meja zaslovel že leta 1999 z romanesknim prvencem Naravni roman, prevedenim v več kot 20 jezikov, leta 2005 tudi v slovenščino, sloves enega najvznemirljivejših sodobnih evropskih literarnih zvezdnikov pa je še utrdil z naslednjim romanom, Fizika žalosti (2011), kjer v značilnem fragmentarnem slogu duhovito in živahno prepleta spomine, zgodovino, fiziko, mitologijo in še marsikaj; oba romana je izvrstno prevedel Borut Omerzel, kakor tudi najnovejše Časovno zaklonišče, prav tako izdano pri Beletrini.

Nekaj ur pred festivalskim večerom v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, kjer se bo z njim pogovarjala novinarka Patricija Maličev, Georgi Gospodinov sedi za mizico hotelskega barčka. Zre skozi okno, na obraz mu padajo sonči žarki. Ne samo brati, užitek ga je tudi poslušati.

Hvala za intervju – sploh ker ga dajete popoldne, torej v času dneva, ki vam je baje najljubši.

»Res je, popoldnevi so mi najdražji. Okrog treh popoldne, to je najboljši čas.«

Zakaj?

»Vzrokov je več. Tretja popoldne je … nekakšno nikogaršnje ozemlje. Nikogaršnji čas. Ljudje so leni, posedajo okrog … Ta čas mi je ostal v spominu iz otroštva: sem v sobi, sam, sedim, tako tiho je, da slišim brenčanje muhe. Ob tej uri se dan nekako upočasni. Ljudje so sami s svojimi mislimi. Pomemben čas. Pišem zlasti o žalosti, melanholiji, nostalgiji, preteklosti … Če želiš ujeti preteklost, je pravšnji čas za lov popoldan. Mislim, da se tu nekje skriva melanholija. Povezano je s svetlobo, ki je popoldne drugačna. Stara, utrujena.«

Fotografija: Mankica Kranjec

Ali popoldne samo zbirate gradivo, nizate podobe v spominu, iščete navdih … ali takrat tudi pišete?

»Popoldne v glavnem zbiram. Tudi pišem rad takrat, a zadnje čase to v glavnem počnem zjutraj, dopoldne. Popoldneve prihranim za opazovanje, meditiranje, razmišljanje.«

Kateri je vaš prvi spomin?

»Odraščal sem pri starih starših. V prvem spominu sedim na vrtu pred hišo. Imam štiri, pet let. Naš vrt se mi zdi ogromen, jaz pa visok kakor tulipani in vrtnice okrog mene. V Časovnem zaklonišču pišem, kako pomembno je to: ker je otrok velik – oziroma majhen – kot cvetje, opazuje drugače, iz svojega zornega kota vidi marsikaj, kar odrasli prezrejo, zazna tudi podrobnosti okrog sebe. Takrat sem se tudi naučil pisati, pri kakih šestih letih sem znal abecedo …«

»Moji starši in brat so na dnu vodnjaka, jaz pa zunaj, na varnem. Vendar sam. Bojim se zanje, strah me je, da bodo umrli, da bom ostal sam, da me bodo zapustili.«

Zgodaj.

»Zgodaj. Najbrž ker sem bil precej sam, ob meni večinoma samo babica in dedek, ki sta me učila abecede. No, takrat sem imel nočno moro, ki se je ponavljala, vsako noč me je mučila. Zaupati sem jo hotel babici, a me je ustavila, rekla, da nočne more ne smeš povedati nikomur, saj se sicer lahko uresniči. Zato sem iztrgal list iz dedkovega zvezka in nočno moro zapisal – z zelo velikimi, grdimi črkami. In to je bilo prvo besedilo, ki sem ga napisal. Potem te nočne more nisem imel nikoli več. A prav tako je nikoli nisem pozabil, že petdeset let jo pomnim.«

Kakšna je?

»Moji starši in brat so na dnu vodnjaka, jaz pa zunaj, na varnem. Vendar sam. Bojim se zanje, strah me je, da bodo umrli, da bom ostal sam, da me bodo zapustili. Zelo jasno se spomnim, še zmeraj. Pozneje sem dojel, da se mor osvobodiš, če pišeš o njih. Kadar so napisane, ostanejo s tabo kot spomin, a niso več nevarne kakor prej. Pisanje je torej ustvarjanje spominov.«

Najprej ste se naučili cirilice …

»Tako je, naučila sta me je dedek in mama, ki je bila še zelo mlada. Študentka, veliko je potovala, razpeta med našo provinco in Sofijo, kjer je študirala. Pisal sem na robove časopisov …«

Zaradi pomanjkanja papirja?

»Tako je, ni bilo kakor danes, kar si je težko predstavljati. Zvezek je bil redkost, komunistični časopis pa obvezen v vsakem domu. Nanj sem pisal s kemičnim svinčnikom, ki si ga moral najprej osliniti.«

Povejte kaj o babici in dedku. Kakšna človeka sta bila?

»Rojena storytellerja, pripovedovalca zgodb. Sicer pa preprosta, vsakdanja, zelo dobra. Skromna, tiha. Nikoli se nista jemala smrtno resno, premogla sta samoironijo, kar je zelo pomembno. Mislim, da je njun način pripovedovanja zgodb vplival na moje pisanje. V pripovedih sta prepletala vsakdanje življenje in čudeže, magične dogodke, pri čemer pa nista delala razlik – magično je bilo na enaki ravni. Del življenja. Svet delimo z duhovi, bitji iz pravljic … Zanju je bilo vse to resnično.«

»Ded in babica sta v pripovedih prepletala vsakdanje življenje in čudeže, magične dogodke, pri čemer pa nista delala razlik – magično je bilo na enaki ravni. Del življenja. Svet delimo z duhovi, bitji iz pravljic …«

Zveni, kakor da ste odraščali v svetu magičnega realizma.

»Na neki način pa res sem! Čeprav babica in dedek nista vedela za magični realizem.«

Sta pa očitno imela dar za pripovedništvo.

»Sta, sta. Pa tudi moj oče ga je imel. Ustno izročilo je bilo pomembno tako za moje pisanje kakor tudi za način razmišljanja. Je drugačno od pisane besede. Svobodnejše. Kadar govoriš, se lahko ustaviš, spremeniš tok zgodbe, se prilagajaš poslušalcem, ki jih opazuješ …«

Omenili ste, da ste se učili pisati na robovih časopisov. So bili potemtakem vaše prvo čtivo časopisni članki zraven?

»Mogoče kaki naslovi, črke so bile velike, lahko berljive. Sicer pa so bili tedanji časopisi precej suhoparni, trapasti, ideološko pravoverni. Ničesar iz njih se ne spomnim.«

Kaj pa pomnite? Katera literatura vas je zadela najprej, na začetku?

»Bral sem veliko. In zelo kaotično. Doma v Jambolu smo imeli veliko knjižnico, obiskoval sem pa tudi javno. Prva res pomembna knjiga, ki jo pomnim, so Andersenove pravljice. Zlasti Deklica z vžigalicami. Ta zelo žalostna zgodba me je ključno zaznamovala, saj govori o osamljenosti, smrti, o spominu na pokojno babico … Bral sem tudi bolgarske knjige, na primer zelo pomembno Zapiski po bulgarskite vastaniya (Zapisi o bolgarskih vstajah) Zaharija Stojanova. Pa še marsikaj drugega. Spomnim se Stendhala. Pa tudi mamine literature. Študirala je pravo, imela je debelo knjigo Kriminologija, v kateri sem bral o nevidnem črnilu, strelivu, različnih tipih krogel … To me je zanimalo, radoveden sem bil. Skratka, vse mogoče sem bral, res kaotično.«

»Literatura in fizika sta po svoje povezani. Ker se obe ukvarjata s časom.«

Kdaj ste prebrali roman Thomasa Manna Čarobna gora, ki ga večkrat omenite v Časovnem zaklonišču?

»Šele pozneje. In med pisanjem Časovnega zaklonišča sem bil v nekakšnem dialogu s to knjigo. Pa tudi s Proustovim Iskanjem izgubljenega časa. Sta veliki deli o času, s katerim se ukvarjam. Zato mi je bil pomemben tudi Einstein. Nasploh ugotavljam, da sta literatura in fizika po svoje povezani. Ker se obe ukvarjata s časom.«

Se pa Časovno zaklonišče začne z Alzheimerjevo boleznijo. Zakaj vas je tako pritegnila?

»Ker je te bolezni vse več, soočamo se že s pandemijo. Kar je neizbežno. Družba je čedalje starejša, ljudje živimo vse dlje, iz znanosti pa vemo, da se po osemdesetem letu starosti znaten delež prebivalstva mora soočiti z Alzheimerjem. Prej ali slej bomo torej živeli v družbi, ki jo bo pomembno oblikovala ta bolezen. Prinaša enega glavnih strahov, ki preganja večino med nami – da bomo izgubili spomin, s tem pa tudi identiteto. Je grozna bolezen. Za povrh je povezana s preteklostjo, ki je danes še pomembnejša kot nekdaj. Vsi govorijo o preteklosti, uspevajo celo ideologije, oprte na preteklost. Nekdanje komunistične ideologije v naših državah so bile zazrte v svetlo prihodnost, zdaj pa nas populistične ideologije prepričujejo, da moramo biti ‘great again’, spet veliki.«

Fotografija: Mankica Kranjec

Kaj bi rekli, katera skrajnost je bolj zdrava?

»Nobena. (smeh) Vsekakor je bolj zdravo, če preteklost pustiš v preteklosti. V spominih, zato so pa tako pomembni. Zanimivo, običajno mislimo, da v preteklosti živi, kdor se pogosto zateka v spomine. Ne, s spominjanjem preteklost držimo na distanci. Šele če izgubiš spomin, te preteklost povozi, ne moreš je več ločiti od sedanjosti. To je nevarno. Zdravo je vedeti, kje je kaj, kaj sodi kam. Normalno je, da se spominjamo preteklosti, to počnemo vsak dan, večkrat na dan – a znati moramo tako vstopiti tja kakor se tudi vrniti nazaj, biti v sedanjosti.«

Vam to zlahka uspeva?

»Ne zlahka. Zavedam se tudi, da s staranjem vse več časa preživim v sobah preteklosti. Dokler smo mladi, nimamo veliko za sabo, zato smo več v sedanjosti in prihodnosti. Potem pa je soban preteklosti vse več in več. Zapeljujejo nas, da se dlje zadržujemo v njih. Mogoče je to normalno človeško stanje. A pomembno se je zavedati, da živimo zdaj … in obenem misliti na prihodnost. Na otroke. Zaradi njih se je vredno boriti za prihodnost. Omogočiti znosne razmere naslednji generaciji. Zdaj pa živimo v strahu pred prihodnostjo, hromi nas tesnoba, občutek imamo, da je prihodnost ukinjena.«

»Družba je čedalje starejša, ljudje živimo vse dlje, iz znanosti pa vemo, da se po osemdesetem letu starosti znaten delež prebivalstva mora soočiti z Alzheimerjem. Prej ali slej bomo torej živeli v družbi, ki jo bo pomembno oblikovala ta bolezen.«

Imate hčer, najstnico, drži?

»Drži.«

Bi rekli, da ste imeli lepšo mladost kakor ona?

»Problem je v tem, da ona misli tako.«

Da je oče imel lepšo mladost?!

»Ja.«

O, to je pa žalostno!

»Je žalostno, res žalostno, če ti hči reče: ‘Ti si odraščal v mirnejših časih, mi pa ne vemo, kaj bo jutri.’«

Kakšno časovno zaklonišče bi izbrala hči, v katero desetletje 20. stoletja bi se zatekla?

»O, tega pa ne vem, je še nisem vprašal. Vem pa, katero bi izbral jaz. Bodisi šestdeseta bodisi devetdeseta leta. Prva me mikajo, ker sem se rodil leta 1968 in bi rad preživel vsaj eno popoldne tistega leta. Takrat so bili moji starši mladi in tudi sicer mi je tisti čas zanimiv. Devetdeseta pa so mi všeč, ker sem bil takrat mlad jaz. Bili smo polni pričakovanj po padcu berlinskega zidu, kar sem doživljal pri enaindvajsetih letih. Marsikaj, kar se ni zgodilo, korenini tam, v devetdesetih.«

»Zaradi otrok se je vredno boriti za prihodnost. Omogočiti znosne razmere naslednji generaciji. Zdaj pa živimo v strahu pred prihodnostjo, hromi nas tesnoba, občutek imamo, da je prihodnost ukinjena.«

V vašem romanu tudi Slovenija na referendumu izbere devetdeseta. No, kot ključno se v teh državah izkaže prelomno leto 1989 …

»Seveda, takrat smo pričakovali, da se bo začelo življenje. Kot poudarjam – ključno je pričakovanje boljšega življenja.«

Kaj je šlo po letu 1989 narobe?

»Huh, to je pa dolga razprava. Mislim, da nismo bili pripravljeni. In bili smo naivni. Ljudje na komunistični strani, tudi sinovi in hčere vladajočih, so bolje vedeli, kaj se obeta, tako da so lahko ohranili moč, položaj, oblast. Govorim o Bolgariji. Pri nas ni bilo prave, resnične zamenjave elit. Nam na ulici so zagotavljali, da bomo poslej živeli povsem drugače. Da smo svobodni, so nam na lepem sporočili po televiziji. Kar ne more biti dobro. Pot do svobode je dolga in terja veliko napora. Ampak vseeno so mi devetdeseta zelo pri srcu, pa čeprav je bilo v marsičem to strašno desetletje: pestili so nas visok deficit, kriminal, takšne in drugačne težave … A svet je bil jasnejši, še zmeraj so bile jasne meje, videli smo rdečo črto, ki je nikoli ne bomo prestopili. Zavedali smo se vrednot, vedeli smo, da moramo biti tako svobodni kakor tudi dobri, da drugim ne smemo škodovati … Zdaj je drugače, živimo v času, ko lahko preslišiš ali zavrneš in sprevržeš vse. Kot pripovedovalec zgodb vem, kako pomembno je poslušanje. Je bistveno! V zadnjih letih, morda celo desetletjih, je dialog strašno usahnil, vse manj ljudi se res pogovarja – tako da bi slišali drug drugega. Omenila sva Thomasa Manna. V Čarobni gori ima poglavje »Velika razdraženost«, kjer opisuje, kako so se na predvečer prve svetovne vojne ljudje v vsakdanjem življenju vse bolj sovražili, se prerekali, prezirali, jezili drug na drugega … Zelo pomembno je slediti, kaj se dogaja v vsakdanjem življenju, kar običajno podcenjujemo. Vzgajajo nas v prepričanju, da so najpomembnejše stvari natisnjene na prvih straneh časopisa, da so povezane s politiko na najvišji ravni, z ekonomijo … Ne, nismo narejeni iz politike in ekonomije. Najpomembnejše je tisto med ljudmi, na videz drobne reči. Tam lahko zaznaš ključne spremembe.«

Pisatelj in njegov slovenski prevajalec: Georgi Gospodinov in Borut Omerzel, ki je prevedel Naravni roman, Fiziko žalosti in Časovno zaklonišče (Fotografija: Andraž Gombač)

Kako pa doživljate razcvet teorij zarote?

»To je velika težava. V Naravnem romanu, svojem prvem, imam lik vrtnarja, posebneža, ki sluti, da se bo zgodilo nekaj strašnega: da se bodo besede ločile od stvari, ki jih poimenujejo, izgubile svoj pomen, kar bo privedlo do prave apokalipse. Besede bodo lebdele naokrog, rekel boš lahko karkoli, pa to ne bo pomenilo nič, ne bo več povezano z ničimer. Nekaj takega, se bojim, se nam dogaja zdaj.«

»Vzgajajo nas v prepričanju, da so najpomembnejše stvari natisnjene na prvih straneh časopisa, da so povezane s politiko na najvišji ravni, z ekonomijo … Ne, najpomembnejše je tisto med ljudmi, na videz drobne reči.«

Pravite, da bi se radi zatekli v šestdeseta leta. V Časovnem zaklonišču je edina država, ki se na referendumu odloči za to desetletje, Italija. Za povrh se v romanu pripovedovalec spominja, da se je najbolje počutil med obiskom majhnega trga v lepem italijanskem mestu … in pravi, da bi se prav rad spet vrnil v takšen kraj, živel v takem spokojnem kraju, kjer zvečer vsi posedajo in kramljajo. Zakaj se torej niste preselili v Italijo?

»Ha! Pravzaprav pogosto potujem v Italijo. In tam morda najbolje sprejemajo moje knjige. Pred dvema tednoma so mi mladi literati in oboževalci poslali pismo iz Benetk. Priložili so fotografijo ladje, ki so jo poimenovali Gaustin, po junaku iz mojih del. Izselil pa se nisem, ker pišem v bolgarščini, moje zgodbe so povezane z Bolgarijo, z njeno zgodovino … Pišem lahko kjerkoli na svetu, a se zmeraj znova vrnem v Bolgarijo. Zame je zelo pomembna, vliva mi moč … pa čeprav včasih negativno.« (nasmešek)

Si ne predstavljate, da bi lahko v tujini zaživeli v novem jeziku, kakor je Aleksandar Hemon v angleščini ali Velibor Čolić v francoščini?

»Ne. To je ključno vprašanje, saj je jezik moja prava domovina. Je bil, je in bo ostal bolgarski. Zdaj je seveda tudi prepozno, da bi ga zamenjal. In še naprej se bom vračal v Bolgarijo, pa četudi bom pisal drugje. Časovno zaklonišče sem pisal na več koncih, začel sem ga v New Yorku … To zame ni nobena težava. Kakor pišem: Vsi smo izseljenci iz edine domovine, ki res obstaja – iz otroštva. Ni pomembno, kje živiš, vsi smo prišli iz otroštva. In vsi imamo domotožje po tej domovini.«

Pa bi rekli, da o Bolgariji pišete drugače, če to počnete na drugem koncu sveta?

»Bi rekel, bi. Včasih se mi lastno otroštvo kaže jasneje daleč od krajev, kjer sem ga preživljal. Laže se vrnem vanj. Spoznal sem tudi, da je čas pomembnejši od prostora – kadar se vrnete v kraje svojega otroštva, opazite, da niso več isti. Da ste se vrnili drugam.«

»Pišem lahko kjerkoli na svetu, a se zmeraj znova vrnem v Bolgarijo.«

V Časovnem zaklonišču pišete: »Moj nasvet, nikoli, nikoli po daljši odsotnosti ne obiščite kraja, ki ste ga zapustili kot otrok. Spremenjen je, izpraznjen časa, zapuščen, fantomski. Tam. Ni. Nič.«

»Res je. Ker se je spremenil čas. In ta je pomembnejši. Da prostor ni tako pomemben, sem spoznal, ko sem pisal v Brooklynu. Na ulici sem zelo vročega dne zavohal asfalt – in nenadoma se je vrnilo moje otroštvo! Vse je bilo kot v osemdesetih v Bolgariji: vonj, svetloba … In to na drugem koncu sveta.«

Mnoge med nami v otroštvo vrnejo vonjave starih knjig.

»Tudi mene! Zmeraj jih voham, v njih iščem znani vonj.«

Zanimivo, da ga ohranjajo tudi po več desetletjih.

»Medtem ko nove knjige nimajo več posebnega, edinstvenega vonja. Najbrž je povezano s črnilom, s kakovostjo papirja …«

Fotografija: Mankica Kranjec

Preden pozabim – že v drugem odgovoru tega intervjuja ste omenili muho. Ki jo radi gostite v svojih delih, pišete o njej, premišljujete, jo klasificirate, ji pišete ode … Kaj imate z muhami?!

»Zame je muha pomembno bitje. In simbol. Kot pišem v Časovnem zaklonišču, je bilo prvo živo bitje, poslano v vesolje, muha – ne psička Lajka. Ampak muham ne dajemo imen, kar je krivično. Ne poznamo imena prve muhe v vesolju. Zakaj ne?! Muhe so mi všeč, ker so … anti-monumentalne. In želim, da so takšne tudi moje zgodbe. Ker prihajam iz monumentalne ideologije. Ljudem hočem pripovedovati zgodbe, ki so tihe, redkobesedne, skromne – kakor moji stari starši. Nikoli niso bili na časopisni naslovnici. O takšnih hočem pripovedovati. To so moji ljudje. In jaz sem njihov.«

Bistven pri vas je tudi humor. Duhovitost.

»Res je, to mi je zelo pomembno. Povezano je z empatijo. Še zmeraj verjamem v besede, v njihovo moč. Spomine lahko dobimo iz lastnih doživetij in iz prebranih knjig – in zame so enakovredni. Kadar pišeš, ustvarjaš novo resničnost, ne fikcije. Opisujem seveda, kar se je zgodilo meni ali mojim bližnjim, a se zadnje čase ob ponovnem branju lastnih knjig ne morem več spomniti, ali se je določena stvar res zgodila ali pa sem si jo izmislil. Čuden občutek. Resničnost postane fikcija, fikcija resničnost, vse se prepleta.«

»Kadar se vrnete v kraje svojega otroštva, opazite, da niso več isti. Da ste se vrnili drugam.«

V Časovnem zaklonišču beremo tudi, da so »ljudje siti strank, siti globalizacije in politične korektnosti …« Soglašate, da je slednja v teoriji plemenita, v praksi pa lahko nevarna?

»Pogosto sploh ne vem, kaj naj bi politična korektnost bila. Vem, da je včasih orožje populističnih politikov. Nerad slišim, da je določena izjava politično nekorektna. Bolj me zanima, ali je koga užalila, ranila, komu škodovala. To je pomembno, ne pa stopnja politične korektnosti oziroma nekorektnosti.«

Umetnosti lahko pretirano vztrajanje pri politični korektnosti škoduje, jo kastrira.

»Vsekakor. Ni primerno merilo za umetnost, ki jo moramo ocenjevati drugače. Mojo literaturo lahko okličejo za politično korektno: ker sem liberalen, ker ne maram nacionalizmov, mačizma … Lahko pa jo označijo za politično nekorektno: ker se norčuje iz starih evropskih držav, iz vrednot, kot je domoljubje, iz tega in onega … Kako torej, sem politično korekten ali nekorekten? Pomembneje je spoznati, da je v moji literaturi na delu satira. V zadnjem času, po bookerju, pa sem opazil, da so mojo knjigo končno prebrali tudi bolgarski nacionalisti. Prejel sem namreč precej sovražnih sporočil …«

Groženj?

»Ah, ne jemljem jih tako resno. To je pač njihov način govora. Odzivi so bili tudi v političnem svetu. Ena od strank je ministra za kulturo vprašala, zakaj so podprli nekatere prevajalce tako ‘protibolgarskega’ romana.«

Nedomoljubnega?

»Ja, tako ga presojajo. A se motijo. Mislim, da sem jaz pravi patriot, ne oni.«

Vsekakor ste za domovino naredili več kakor večina politikov in turističnih agencij.

»Tudi sam mislim tako. Ampak kot sva že ugotovila, dandanes se težko braniš pred obtožbami. Ker je mogoče o komerkoli reči karkoli.«

Georgi Gospodinov se je po festivalskem večeru v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma še dolgo podpisoval bralkam in bralcem (Fotografija: Andraž Gombač)

V romanu pišete tudi o deklici, ki z levim očesom vidi le preteklost, z desnim pa samo tisto, kar se bo zgodilo v prihodnosti …

»Aha, slepa Vajša. Všeč mi je. V roman je prišla iz moje kratke zgodbe, uporabim jo, da pojasnim ta sindrom – hkrati živiš v preteklosti in prihodnosti, zamujaš pa sedanjost. Morda je to sindrom tesnobnih časov, v katerih se človek rad ogne temu, kar ga obkroža. Zbeži stran.«

»Mojo literaturo lahko okličejo za politično korektno: ker sem liberalen, ker ne maram nacionalizmov, mačizma … Lahko pa jo označijo za politično nekorektno: ker se norčuje iz starih evropskih držav, iz vrednot, kot je domoljubje …«

Po svoje ste podobni tej Vajši: v intervjujih in na literarnih večerih govorite o svojih že napisanih delih, mislite pa verjetno na knjige, ki jih še nameravate napisati.

»Ha, bo kar držalo! Zato tudi pravijo, da pisatelji niso prisotni v sedanjosti, da so zmeraj kje drugje, v preteklosti ali prihodnosti, zato jim zbeži marsikaj, kar imajo pred nosom. Kar seveda ni dobro.«

No, ali lahko poveste, o čem zdaj premišljujete, kaj načrtujete, ali že pišete kaj novega?

»Začel sem, a nerad govorim o delih, ki jih še pišem. Mogoče je podobno kakor pri nočnih morah, o čemer sem govoril. Le obratno: moja babica je bila prepričana, da se bodo nočne more uresničile, če boš govoril o njih, jaz pa se bojim, da se moji romani ne bodo, če jih bom napovedoval.«

Pa saj radi rečete, da so zanimivejše stvari, ki se ne uresničijo, kakor tiste, ki se.

»To je tudi res! (smeh) Lahko povem, da sem zaključil knjigo esejev. Mislim, da ta čas potrebuje premislek. Razmere se spreminjajo tako hitro, da jih težko dohajamo. Treba je ujeti korak z njimi, jih skušati razumeti. Na primer: ko sem leta 2019 dokončal Časovno zaklonišče, sem si domišljal, da bi bil to lahko antiutopični roman. V zraku je bilo čutiti, da se bo nekaj zgodilo. A ko sem pisal o pandemiji ‘virusa preteklosti’, nisem vedel, da je novi virus že za vogalom. Zdaj moj roman učinkuje veliko bolj realistično, kakor sem si predstavljal med pisanjem.«

»Moja babica je bila prepričana, da se bodo nočne more uresničile, če boš govoril o njih, jaz pa se bojim, da se moji romani ne bodo, če jih bom napovedoval.«

Tudi covid je tesno povezan s časom. Kadar danes pomislimo, pred koliko časa se je kaj zgodilo, se zlahka uštejemo za tri leta. V našem spominu zeva nekakšna pandemična vrzel.

»Ne samo to, tudi drugače ima covid precej opraviti s časom. Pri mnogih obolelih je pospešil izgubo spomina. Pa še nekaj: a se spomnite, da med pandemijo ni bilo novih oddaj, tekem …? Zato so po televiziji ponavljali posnetke starih. V romanu opisujem napeto gledanje štirideset let stare tekme med Nizozemsko in Argentino na svetovnem nogometnem prvenstvu v Buenos Airesu. To sem res doživel v Nemčiji. Precej takšnih starih posnetkov je bilo. Na bolgarski televiziji so ponavljali slovito tekmo svetovnega nogometnega prvenstva leta 1994, na kateri je Bolgarija porazila Nemčijo. In tako je praznino, ki jo je povzročila pandemija, zapolnila preteklost.«

Za konec: v romanu Fizika žalosti predvidite datum, na katerega boste umrli, 7. december 2058. Kako ste prišli do njega?

»Huh … (daljši premor) V moji družini so umirali … Ded je zmeraj pravil, da bo umrl pozimi. Skrbel je za vrt, postoriti je bilo treba marsikaj, zato je pravil, da poleti ni dobro umreti, dela je preprosto preveč. In res je umrl pozimi, 30. januarja. Moj oče je umrl pred tremi meseci, prav tako pozimi, 20. decembra. Mogoče zato vem, da bom umrl pozimi. Ni slab čas za smrt. Sploh kateri od tistih zimskih dni, ki se res vlečejo, prazni so, ne veš, kam bi se dal …«

Lepo vas je gostiti spomladi. Smo lahko vsaj mirni.

»Lahko, lahko, še skoraj celo leto je pred mano. Vsaj.«

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Refleksija 28. 3. 2024
Čas branja
Čas branja: 9 min

Prispevki k slovenskemu nacionalnemu kulturnemu programu

Miniserija, 2. epizoda

Zgodovina nastankov izhodišč, delovnih gradiv, osnutkov, predlogov in zgolj štirih sprejetih nacionalnih kulturnih programov ni le pestra. To je preblaga beseda. Priprava nacionalnih programov je bila praviloma povezana z velikimi pričakovanji političnih odločevalcev in še večjimi kulturne javnosti. Koliko je ta kulturniška mini ustava dejansko zanimala prebivalstvo, je sicer pomembno vprašanje, a naj že kar takoj povem, da zanimanja niti ni. Oziroma ga sploh ni. V Sloveniji na prste ene roke lahko preštejem ljudi, ki jih je ali pa jih še vzburja in razburja zelo enostavno opravilo, povezano z državnim strateškim dokumentom razvoja slovenske umetnosti in kulture. To pa je prebiranje besedil, primerjanje s sorodnimi zakonskimi in podzakonskimi predpisi, analitično spremljanje in evalvacija pričakovanih učinkov. Tega, verjemite mi, ne zmore še tako usposobljen profesionalec, celo tak ne, ki je zasedal ali še zaseda pomemben politični ali strokovni položaj ali pa je vmesnik v izvajanju »javnega interesa«, denimo član strokovne komisije, uradnik ali direktor javne ali nevladne ustanove. To opravilo ne pomeni nič drugega kot kruto, mazohistično cefranje živcev. Zakaj bi le zapravljali dragoceni čas, zakaj bi le odpirali vprašanja o vlogi kulture in pogojih ustvarjanja, zakaj bi se sploh pogovarjali in celo vzajemno odločali o tem, kaj so ključni zastavki in konkretne rešitve za odtalitev »zamrznjenega stanja«? Prav tistega, ki je na posvetu pod pokroviteljstvom Sveta Evrope postal središčni pojem takratnega vzdušja v kulturi in kulturni politiki. Bilo je davnega leta 1997, ko je Ljubljana dobila častni naziv Evropski mesec kulture. Bil je to čas, ko smo se vsi strinjali, da je čas za spremembe in da jih je treba tudi udejanjiti. Tudi zaradi Marxove 11. teze o Feuerbachu. Revolucija? Pozabite. Prestiž in dobronamernost? To pa ja.

Ali se Uršula Cetinski z neposrečenim sklicevanjem na Avstrijo spreneveda? Nedvomno. Ali se je morda nonšalantno spozabila? Nedvomno. Ali jo je morebiti zapustil spomin? Bomo videli.

Da me je nedavno, ob razpravi na temo predloga štiriletnega Akcijskega načrta, ki ga je Asta Vrečko poslala v glodanje javnosti, razkačila Uršula Cetinski, predsednica Nacionalnega sveta za kulturo (NSK), ne skrivam. Izjavila je, da se ji vedno bolj zdi, ko razmišlja o delovanju javnih zavodov v kulturi, da bi se morala Slovenija približevati Avstriji, »kjer pač vodstvo javnega zavoda na začetku mandata približno ve, v kakšnih okvirih se bodo gibali«. V prevodu: dozdeva se ji, da pa je morda res že napočil čas za »stabilno«, »predvidljivo«, »dolgoročno«, »večletno« financiranje javnih zavodov. Ker prekleto dobro ve, da so vse to, česar si želi, napovedovali vsi doslejšnji nacionalni kulturni programi, da pa kulturna zakonodaja sklepanja večletnih pogodb ne predvideva oziroma jih onemogoča, bi od vrhovne varuhinje slovenske strateške in operativne kulturne politike pričakoval nekaj drugega in predvsem določnega. Da NSK od ministrice v predlagani resoluciji zahteva napoved večletnega financiranja in da jo spomni, da je to mogoče spremeniti le s spremembo (celotnega) zakona. Za kaj takega ima zelo dobre argumente in podlage, veljavne že leta: od 2002 so direktorji dolžni svoji kandidaturi za položaj priložiti petletni program dela (s finančnim in kadrovskim načrtom), od 2014 pa so dolžni sprejeti tudi strateški načrt zavoda za petletno obdobje (nesprejetju naj bi celo sledila razrešitev). Prav v tem delu je veljavni kulturni zakon s spremembami (Andreja Rihter, 2002) invaliden, še več, diskriminatoren. Nevladnim organizacijam, »izvajalcem javnih kulturnih programov«, je namreč sklepanje večletnih (praviloma štiriletnih) pogodb omogočeno že več kot 20 let. To zakonsko rešitev štejem za enega večjih dosežkov takratne nomenklature, v kateri sem bil uradniško soudeležen. Javnim zavodom pa to ni omogočeno (izjema so lokalni za večletne projekte). Kot predsedujoči delovni skupini za pripravo novega kulturnega zakona v mandatu predčasno padlega Uroša Grilca sem zakonsko rešitev, zavedajoč se protislovnosti in neživljenjskosti ureditve, tudi predlagal. A je že tako, da običajno dobri predlogi obtičijo v neodprtih predalih na ministrstvu. Ali se Cetinski kot direktorica Cankarjevega doma vsega naštetega zaveda? Nedvomno. Ali se z neposrečenim sklicevanjem na Avstrijo spreneveda? Nedvomno. Ali se je morda nonšalantno spozabila? Nedvomno. Ali jo je morebiti zapustil spomin? Bomo videli. V zadnjem politično korektnem intervjuju za Delo je svoje premišljevanje okrepila s plahim predlogom možne rešitve. Spoštovanega bralca, ki še ni obupal, ob tem teatralnem vložku prav zato opominjam, da je pripravljanje, sprejemanje in uresničevanje kulturnih strategij nujno brati z zadržkom, predvsem pa vzporedno in hkrati z napovedanimi zakonskimi in finančnimi okviri.

Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma in predsednica Nacionalnega sveta za kulturo (Fotografija: Andraž Gombač)

Bilo je praznično, veseljaško vzdušje. Rudi Šeligo je sklical razširjeno ekipo pripravljalcev Slovenskega nacionalnega kulturnega programa (SNKP). Čeprav le vladnega predloga, a natisnjenega v lično vezano knjižico s trdimi platnicami. Še toplo nam jo je podajal v roke, srečen kot otrok. Bilo je to še na Cankarjevi 5, v strogem središču Ljubljane, nedaleč od Nove revije. Danes lahko prvo kulturniško biblijo na Bolhi kupite za pičlih deset evrov. S skupino zunanjih in notranjih sodelavcev je Šeligu v bliskovitih šestih mesecih uspelo pripraviti program, ki ga lahko berete kot esejistično delo, željo po korenitih spremembah in kot operativni praktikum. Izvirnik je bil v mnogočem prelomen. Prvič je zastavil večdelno strukturo tovrstnih dokumentov. Razdeljen je bil na sedem poglavij: uvod; 15 načel, 14 ciljev (oziroma ukrepov); 7 področij kulturne politike; posodobitev kulturne politike; strukturni kazalci (finančni) in mreža izvajalcev kulturnih programov. S tem je Šeligo presekal z večletnim mrcvarjenjem pripravljanja strategije pod prejšnjimi ministri. Je pa, čeprav se to ne zdi na prvi pogled, v marsičem nadaljeval njihovo delo, predvsem je povzel novejšo terminologijo, finančno analitiko in mapiranje kulturnih izvajalcev. Vse našteto je dediščina ministra Jožefa Školča. Zato je ob opredeljevanju načel in prioritet dokument primerno prizemljen, pa tudi, vsaj na videz, izvedljiv. V njem najdemo temeljne definicije, kot so: »kultura je dinamična, izzivalna in neodvisna sila v družbi«; še danes aktualno: »opredeljevanje in selekcija … ne moreta biti v rokah države, ampak pristojne kulturne, strokovne in kritične javnosti, t. j. civilne družbe« in preroško: »država z nacionalnim kulturnim programom opredeljuje javni interes …, pri tem pa se distancira od njenih idejnih in estetskih sestavin, kulturnih procesov in umetniških stvaritev«.

S skupino zunanjih in notranjih sodelavcev je Rudiju Šeligu v bliskovitih šestih mesecih uspelo pripraviti program, ki ga lahko berete kot esejistično delo, željo po korenitih spremembah in kot operativni praktikum. Izvirnik je bil v mnogočem prelomen.

Predlog SNKP nima roka trajanja, napisan je na 60 straneh, na katerih najdemo 39 splošnih in 132 ukrepov po posameznih področjih (skupaj 171). Izhodiščni gradniki so: identiteta, multikulturnost in interkulturnost; ustvarjanje pogojev za ustvarjanje in stabilno financiranje; pluralizem, svoboda izražanja z jasnimi merili za kvaliteto; varovanje in aktualizacija kulturne dediščine; varovanje in razvoj slovenskega jezika; odprtost v svet in kulturne izmenjave; iskanje na polju novih medijev; delovne in druge štipendije; enakomerna razvejanost kulture po Sloveniji in enak dostop do kulturnih dobrin; skupni slovenski kulturni prostor; dolgoročno načrtovanje in financiranje; zmanjšanje prekomernega vpliva »ameriške visoke kulture«, vračanje kulturnih rubrik v medije … Šeligo je napovedal kar nekaj konkretnih projektov, ki pa so jih uresničili kasnejši ministri. Na primer: sklad za knjigo (Javna agencija za knjigo je bila ustanovljena 11. junija 2008, pod Vaskom Simonitijem); novogradnja državnega gledališča (po dveh desetletjih cincanja, ali nova ali prenovljena Drama, je 2023 padla odločitev o prizidkarski obnovi stare Drame, pod Asto Vrečko); izgradnja novega AGRFT (2021, pod drugim Simonitijevim mandatom); večfunkcionalni produkcijski in distribucijski center za neinstitucionalne organizacije (Stara elektrarna, pod Andrejo Rihter; Kino Šiška, pod Zoranom Jankovićem; Metelkova 6, nedokončani projekt); naložbi v SNG Maribor in Lutkovno gledališče Maribor (Andreja Rihter in Majda Širca Ravnikar); prenova Opere (Simoniti); vzpostavljanje gledališke mreže (Gledališče Ptuj in Gledališče Koper pod Andrejo Rihter, APT Novo mesto pod Majdo Širca Ravnikar); gledališki inštitut (Slovenski gledališki inštitut, 2014, pod Urošem Grilcem); pravica do uporabe kulturne infrastrukture (Rihter).

Rudi Šeligo je bil minister za kulturo samo pol leta, v kratkotrajni Bajukovi vladi leta 2000, a je pustil globoko sled (Vir: Rudi Šeligo, zbornik Interpretacije, Nova revija, 2011)

Med neuspele, spodletele ali zaradi umanjkanja politične volje vizionarske odločitve spadajo: razglasitev mreže kulturnih izvajalcev po področjih in po pomembnosti (državni, pokrajinski, lokalni; vključno z mrežo neinstitucionalnih izvajalcev); večletno, vsaj triletno financiranje institucij (s pogodbo); spodbudna davčna politika za podporo in vlaganje v kulturo; ukinitev Kulturniške zbornice (nedelujoča je bila že takrat, a je še vedno uzakonjena); podeljevanje koncesij, »zlasti ustanovam in društvom«; centralni Muzej slovenske umetnosti (z novogradnjo in združitvijo obstoječih nacionalnih galerij); ustanovitev Agencije Primož Trubar (po vzoru British Councila in Goethejevega inštituta). Prav zadnja neuresničena, a pogumna in prepotrebna ustanovitev organizacije, ki bi skrbela za sistematično izvažanje ustvarjalnosti, promocijo dediščine in evropske izmenjave, je še danes živi pomnik neambicioznosti in zmedenosti slovenskih političnih odločevalcev. Da Šeligov program ni bil le iz trte zvita fusnota in neki nazadnjaški kabinetni zapis uglednih posameznikov na pravi strani zgodovine, priča že omemba nujnosti medsektorskega povezovanja (med posamičnimi ministrstvi).

Sam si ob prebiranju knjižice štejem za posebno čast, da sem sodeloval ob mapiranju kulturnih akterjev in evropeizaciji opredeljevanja ustvarjalnih področij. Od leta 2000 so gledališke dejavnosti uprizoritvene umetnosti. Od 2002 žal ne vključujejo več opere in baleta, kar je skregano z definicijo pojma.

»Holistični prijem« dela velikanske preglavice vsakokratnim vladnim sestavom, tudi aktualnemu. Se pa horizontalne povezave s finančnimi (pred)postavkami lepo berejo. Na papirju. Sam si ob prebiranju knjižice štejem za posebno čast, da sem sodeloval ob mapiranju kulturnih akterjev in evropeizaciji opredeljevanja ustvarjalnih področij. Od leta 2000 so gledališke dejavnosti uprizoritvene umetnosti. Od 2002 žal ne vključujejo več opere in baleta, kar je skregano z definicijo pojma. Gre namreč le za pojavni obliki odrskega uprizarjanja (glasbeno gledališče, plesno gledališče). Likovne dejavnosti pa so postale vizualne umetnosti in upodabljajočo umetnost razširjajo na vsa polja vizualnega. SNKP je sicer nastal brez resne analize stanja in brez kakršnekoli javne razprave, a če vemo, da gre za pionirski, izrazito prosvetiteljski akt in da se je Šeligo moral posloviti čez noč, potem se mu moramo zanamci le hvaležno pokloniti. Njegov dom je bil na svetli strani meseca.

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Podkast 26. 3. 2024
Čas poslušanja
Čas poslušanja: 28 min

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Marto Verginella

Vitaliano Trevisan: Works

»To delo sem takoj prepoznala ne le kot izjemno literarno, ampak tudi kot izjemno antropološko študijo. Že ob prvem branju sem pomislila, da bi jo morali prebrati vsi sindikalisti, vsi politiki ter vsi, ki se ukvarjajo z družbenimi vprašanji in bi morali delovati v javno dobro.«

O knjigi, ki jo je takoj potegnila vase, jo intelektualno in tudi emocionalno presunila, nam v tokratnem podkastu pripoveduje profesorica zgodovine dr. Marta Verginella.

Knjiga Works je avtobiografski roman, v katerem nas pisatelj popelje po poti svojega življenja v delavskem okolju v severovzhodni Italiji od sredine sedemdesetih let do začetka novega tisočletja.

»Kar se mi zdi zanimivo v tej knjigi, je dokumentiranje sesutja nekaterih vrednot, ki je značilno za neoliberalizem, vendar se je to sesutje začelo že pred samim vzponom neoliberalizma, vsaj v devetdesetih letih,« v podkastu pravi Marta Verginella. »Tudi če bi knjiga govorila o Sloveniji, analiza ne bi bila drugačna, saj gre za kulturo, ki je del evropskega konteksta.«

 

 

Marta Verginella je končala študij zgodovine v Trstu, kjer je bila tudi rojena, doktorirala pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam se je zaposlila na oddelku za zgodovino, kjer predava občo zgodovino 19. stoletja in teorijo zgodovine, kot predavateljica pa gostuje tudi v tujini. Je avtorica številnih znanstvenih monografij in razprav.

Ob izteku lanskega leta je za založbo Studia Humanitatis uredila zbirko esejev zgodovinarja Marka Blocha O zgodovini, spominu in lažnih novicah. Letnico 2024 pa nosi delo o ženskah, nacionalizmu in družbenih omrežjih v Habsburški monarhiji med letoma 1848 in 1918, ki jo je uredila za založbo Purdue University Press.

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 25. 3. 2024
Čas branja
Čas branja: 12 min

Iskanje natančnega pridevnika za detomorilko

»Dva tedna potem, ko je Alice Espanet – domnevno – umorila svoja dojenčka, je bil dogodek za medije in zgledne državljane le še bled spomin,« zapiše v romanu Matere ne (založba Malinc, 2023) baskovska pisateljica Katixa Agirre (1981). Na drugem koncu, daleč od hiše v vasi Armentia, kjer so ostale le še uvele rože in plišasti medvedki, je neka druga mati, pisateljica, ki je v trenutku detomora, o katerem poročajo mediji, ujeta na odprtem oddelku za rizično nosečnost. Nenadoma se zave, da je »neusmiljeno in premaknjeno domnevno morilko svojih otrok« poznala. Čeprav je tedaj Alice Espanet nosila drugo ime, se nova mati začne identificirati s to tragedijo …

Kljub precej dramatičnemu vstopu v temo materinstva, kjer na eni strani vidimo telo, ki je pravkar rodilo, šivan presredek, vnete bradavice, prestani »živalski napor«, na drugi pa medijsko podobo sodobne Medeje, ki je v banji utopila dvojčka, roman v ospredje ne postavlja same grozljivosti detomora. Pripovedovalka, katere telo je po porodu še vedno poškodovano (ali je boljši izraz raztelešeno?), se odloči, da bo napisala roman o detomoru – knjigo, ki je preplet izmišljenih zapletov in zgodovinskih faktov. Postavi si vprašanje, kdo je sposoben umoriti dojenčka, svoja lastna nežna in nebogljena otroka, ki ju je s takšnim trudom prinesla na ta svet, in to na najhladnejši in najokrutnejši način.

Na začetku na novo porojena mati-pripovedovalka torej do storilke občuti ambivalenten odnos. Na eni strani jo vidi kot nestanovitno, narcistično, egocentrično, po drugi pa jo ta »nezmožnost« biti mati na čuden način privlači. Zasluti nemir in besnenje druge ženske in ga sooči z lastno izkušnjo materinstva. Ena glavnih nalog, ki si jih pripovedovalka postavi, ni, kako stilizirati nasilje nad otroki, kakor so zapisali v The New York Timesu (avgusta 2022), pač pa kako o tej občutljivi temi sploh pisati. Delno se tega loti s citati iz filmskega sveta, izjavami znanih osebnosti, ki jih izpiše na začetku določenega poglavja, pa tudi z zasledovanjem mitov iz preteklosti, kakor tudi zgodb o ženskah, ki so bodisi umorile svoje otroke bodisi jih zapustile, bile obtožene, da so slabe matere; pisateljica se pri tem analitičnem pristopu sklicuje tako na špansko pisateljico Lauro Freixas kot na ameriško pesnico in esejistko Adrienne Rich, če navedemo samo dve, ki ju v spremnem zapisu omenja tudi Gemma Santiago Alonso.

Pripovedovalka si postavi vprašanje, kdo je sposoben umoriti dojenčka, svoja lastna nežna in nebogljena otroka, ki ju je s takšnim trudom prinesla na ta svet, in to na najhladnejši in najokrutnejši način.

Vloga matere, ki požre vse druge identitete

Linija, ki jo ohranja tudi baskovska pisateljica, vsaj na uvodnih straneh, je razumevanje materinstva kot telesne izkušnje. Toda ne glede na to, kako zelo si pripovedovalka želi, da bi bilo rojstvo njena edinstvena izkušnja, se začenja soočati s pogledom, projekcijami drugih. Ne samo da je telesno poškodovana, pač pa začenja tudi privzemati svoj »drugi jaz«, postaja objekt, odrinjen na družbeni rob. Ta proces se sicer začenja že v času nosečnosti. Prizor, v katerem sodelavcem sporoči, da je noseča, je tragikomičen. Ne briga jih, da je avtorica kateregakoli romana, navdušenje izkažejo le, ko se prikaže z nosečniškim trebuščkom: »Domnevam, da je bila to posledica našega nizkega naravnega prirastka. Knjige pa so se, nasprotno, množile brez nadzora: bile so prava kuga.«

Določena oblika pogleda na novo mater, ki je hkrati tudi pisateljica, v romanu Katixe Agirre kaže, kako vloga matere požre vse druge identitete. Vloge pisateljice, delavke, žene, hčerke, »tiste, ki se je gola kopala v vodnjaku na Trafalgar Square«, ostanejo v preteklosti, ali kot pravi, v izgnanstvu. Pripovedovalka na srečo prejme klic baskovske vlade. Sporočijo ji, da je prejela nagrado za svoj zadnji roman. Tako se s pomočjo denarne nagrade odloči za neplačani dopust in pisanje knjige. Na ta način začne ponovno sestavljati svoj jaz ter se odpravi, kar je prav tako pomembno, na pot razumevanja, kaj se je zgodilo z detomorilko Alice.      

Prizor, v katerem sodelavcem sporoči, da je noseča, je tragikomičen. Ne briga jih, da je avtorica kateregakoli romana, navdušenje izkažejo le, ko se prikaže z nosečniškim trebuščkom.

»Matere ne pišejo, temveč so napisane«

Odlika knjige Katixe Agirre je zagotovo frontalno soočenje s »pogledom«, ki aludira, da matere ne obstajajo in da jim je odvzeta identiteta. Čeprav je prvi predmet te konfrontacije telo, okrog njega pisateljica zgradi negotovost, tudi v odnosu do partnerja, kasneje vidimo, tudi iz navedka Susan Suleiman, ki ga Katixa Agirre uporabi na začetku enega od poglavij, da »matere ne pišejo, temveč so napisane«. Pisanje romana zanjo pomeni rešilno bilko; pripovedovalka zdaj ni več samo pisateljica, pač pa je tudi mati. Nenadoma se mora, kot pravi Gemma Santiago Alonso, »naučiti sobivati z dvema temeljnima glagola svoje nove identitete: vzgajati in ustvarjati«.

Roman Matere ne je nekakšno pisanje v nastajanju. Pomembno je, kako se razbremeniti patriarhalnega bremena, ki materinstvo obravnava, kot pravi Laura Freixas, »ne kot človeški in kulturni proces, temveč kot nekaj, kar je izvzeto iz kulture, kot nekaj zgolj biološkega, čustvenega in idealiziranega, v vseh primerih pa brezosebnega, kot da bi bila vsa materinstva enaka, kot da matere sploh ne bi bile osebe, temveč vozila ali posode«. Tu se v pripovedi pojavi tudi besedica odgovornost, ki pa jo pripovedovalka izpostavlja samo toliko, kolikor gre za sodobni izum, in jo mora bralec sam razbrati. Pripovedovalka je seveda odgovorna za pravkar rojenega otroka, tako kot je detomorilka odgovorna za umor ali uboj svojih dvojčkov. Hkrati pa so matere ravno zaradi patriarhalnih projekcij odgovorne za nekakšno čudežno bistvo materinstva, za nekaj, zaradi česar naj bi se bile – v imenu otroka – sposobne odpovedati vsemu drugemu, za dejanja vseh drugih mater, za svojo »raso«, za svoje predhodnice in tudi tiste, ki bodo matere šele postale.

Storilka, ki ne govori sama zase

Pripovedovalka je v podajanju primerov, predvsem iz sodobne pop kulture, inovativna. »Preden sem postala mati, sem v obdobju absurdne idealizacije slišala zgodbe o materah, ki so zapustile svoje otroke, ali pa sem to videla v kakšnem filmu, in zame je bilo to povsem nepojmljivo,« pravi prijateljica. In potem navrže primer iz Kubrickovega filma Široko zaprte oči. Prizor, v katerem Nicole Kidman možu prizna, da bi se bila sposobna odpovedati vsemu, možu, hčerki, vsej svoji prihodnosti, če bi jo moški, ki ga je srečala prejšnje poletje, to prosil, je simptomatičen. Tom Cruise se nato v vlogi moža besen potika po mestu in konča v orgiji, »ker je moral slišati nekaj, kar bi vsaka mati, vsaka ženska, lahko mislila večkrat v življenju«. Pripovedovalka torej šele v pogovoru s prijateljico prizna, da se ji zdijo precej verjetne matere, ki v določenih okoliščinah zapustijo otroka. So pa tudi takšne, kakršna je bila Sylvia Plath, ki vse skupaj končajo. Zgodba o pesničinem samomoru je nasprotna tisti, ki jo zasleduje in skuša v roman uloviti pripovedovalka. V biografiji Sylvie Plath, zapiše, ni bilo nobenega namiga o tem, kar bi vsaj malo spominjalo na poporodno depresijo. Rojstvo otrok je pesničino življenje napolnilo s srečo. Kasneje se je z možem, prav tako pesnikom Tedom Hughesom, dogovorila o varstvu otrok, se zaprla v studio in pisala. »Takoj po porodu drugega otroka je napisala Ariel, svoje najbolj znano delo.«

Pripovedovalka celo pravi, da jo vrstice Sylvie Plath, zapisane v pismu materi leta 1962, navdajajo z občudovanjem in sramom: »Dopoldne mi počasi uspeva preživeti dve uri in pol v svoji delovni sobi in upam, da se bo ta čas podaljšal na štiri ure, ko bom imela dovolj moči, da bom lahko vstala ob šestih […].«

»Preden sem postala mati, sem v obdobju absurdne idealizacije slišala zgodbe o materah, ki so zapustile svoje otroke, ali pa sem to videla v kakšnem filmu, in zame je bilo to povsem nepojmljivo.«

Toda samo vprašanje, zakaj je Sylvia Plath naredila samomor, pripovedovalka pušča odprto, kakor tudi vprašanje, čemu je Alice utopila dvojčka. Pripovedovalka ima do storilke dvojni odnos. Njeno dejanje ji kljub poskusu identifikacije do konca ostane nerazumljivo. O tem govori tudi način pripovedi – Katixa Agirre storilki ne dopusti govoriti, kakor je Marie NDiaye storila v romanu Moje je maščevanje (La vengeance m’appartient, Cankarjeva založba, 2022, prevod Suzana Koncut), kjer prisluhnemo monologu Marlyne Principaux, morilke treh otrok. Odvetnica, ena od pripovedovalk, svojo stranko obišče v zaporu, a tam namesto na pošast naleti na mirno in s sabo spravljeno žensko, ki noče pravne zaščite in si želi, da bi jo mož nehal obiskovati. Razloga, zakaj je storila zločin, podobno kot v romanu Katixe Agirre ne izvemo, ostanejo nam le izmuzljivi indici. Pretirano podrejena ženska v romanu Marie NDiaye je izvedla Medejino dejanje, čeprav ga sama ne razume tako, pač pa v monologu pojasni, da si je prizadevala ustreči vsem družbenim zahtevam, možu, biti idealna mati, nenadoma izgovarja svoj »ampak«. Njen nasprotnik je mož Gilles Principaux, ki ga vendar ljubi in mu je zaradi ljubezni patološko podrejena; na patologijo pokoravanja je nenadoma odgovorila s patologijo zločina.

V romanu Matere ne nimamo opravka z uporom posameznemu moškemu, bolj gre za upor v družbenem smislu. Pripovedovalka preizprašuje patriarhalni koncept, »da bi ga opomenila v osebni in individualni izvedbi samotnega striptiza«, kot piše Gemma Santiago Alonso. Pripovedovalka se torej ogleduje v odsevu Alice, da bi našla izhod iz lastne raztelešenosti.

Današnji moški, ki prevzemajo vlogo Medeje

Pripovedovalka se v romanu Matere ne postavi v vlogo raziskovalke, ob čemer pa proizvaja kompleksne in mnogotere pomene. Roman je tudi žanrsko raznolik, vanj so vključene esejistične pasaže, črnokroniško poročanje o umoru, navedki pisateljic, ki so materinstvo razumele na svojstven način, ter celo intervju, kronika sojenja detomorilki in znotraj tega – v poglavju Pobijanje otrok – govor pred poroto, kjer se med drugim predstavi zgodovinski vidik. »Najboljše, kar lahko storite, je, da se nehate zgražati,« pravi storilkina obramba. Otroke, dojenčke, novorojenčke so vedno ubijali. Odgovor tiči v tem, da je otroke lahko ubijati. Ker so majhni in šibki. Nenazadnje je bila skozi stoletje najučinkovitejša metoda nadzora rojstev detomor: »V starem Rimu je družina, ki je želela posvojiti otroka, vedela, da lahko gre na smetišče; tam je bilo vedno veliko novorojenčkov in z malo sreče so lahko našli še živega.«

Od tega splošnejšega historičnega pogleda obramba preide h konkretnejšemu; izvemo, kako je detomor razumljen v okvirih španske zakonodaje: »Detomor namreč ne more biti enak umoru, še posebej, če ga stori mati.« Storilkino dejanje je relativizirano tudi v luči dejstva, da danes množično pobijajo otroke v Gazi. Omenijo fotografijo triletnega dečka, ki se je utopil na plaži, kar je stisko beguncev pripeljalo na prve strani časopisov. »Vendar se zaradi tega evropski zidovi niso odprli, razen morda majhne razpoke, ki pa se je kmalu vnovič zaprla,« pravi odvetnica. Sodobne interpretacije Medeje, ki govorijo o konfliktu med moškim in ženskim principom, mečejo senco na moške, ki dandanašnji privzemajo vlogo Medeje: »V zadnjem desetletju je v Španiji več kot petdeset moških v ločitvenih postopkih ubilo svoje otroke v upanju, da bodo s tem za vedno uničili mater.« Primer Kanade je osupljiv – detomor je nekakšna pravna izjema; kanadska mati, ki ubije svojega otroka, mlajšega od enega leta, mora samo predložiti dokaz o duševni motnji, karkoli, kar potrjuje, da je zaradi nosečnosti, poroda ali dojenja obnemogla, in je oproščena. Obramba se v romanu pravzaprav opira na podobno – ker je obdolženka bila ujeta na delu, odvetniki razpolagajo le še s karto norosti.

»V zadnjem desetletju je v Španiji več kot petdeset moških v ločitvenih postopkih ubilo svoje otroke v upanju, da bodo s tem za vedno uničili mater.«

Tožilstvo se loti drugačne interpretacije detomora. »Tudi matere niso vedno takšne, kot so nam povedali. Mati je lahko okrutna. Če bi mislili drugače, bi se uklonili staromodnim predsodkom o ženskosti. Ni nujno, da je materina okrutnost vedno povezana z norostjo,« pravi tožilka. In potem: »Gospe in gospodje, v imenu feminizma in kot ženska kategorično zavračam to idejo.«

Najboljši del knjige je posvečen razmišljanju o smrti

Pripovedovalko razočara proces, ki ga razume kot tekmovanje v pripovedovanju zgodb, kjer je v prednosti finančno bolje podprta zgodba. Razprava je bila nekakšen blef. Ni bilo vrhunca in pripovedovalka ni dobila, kar je iskala. Pri tem ni ključno, kako se izteče sojenje ženski, ki je utopila svoja dvojčka, pač pa je razočaranje po vsej verjetnosti posledica pisateljičine odločitve, da bo zavestno ustvarila manko, vrzel. Ki je zazevala, ko obtoženka ni mogla spregovoriti z lastnim glasom. Najboljši del knjige je tako posvečen pripovedovalkinemu razmišljanju o smrti. Ko umre majhen otrok, pomisli, prevlada smrt: »Smrt je tista, ki za vedno obvisi; smrt je edina zapuščina, ne življenje.« Življenje torej, sploh če ga je odvzel sorodnik, ni dobilo priložnosti.

Vprašanje, katera je resnična junakinja tega romana, je morda celo napačno postavljeno. Bolj gre za vprašanje, na katero stran se postaviti. Na stran življenja ali smrti. Se prepustiti nagonu življenja ali nagonu smrti. Pripovedovalka čuti predvsem nagon do ubesedovanja blatnega področja. »To ni moralna obveznost ali družbena obsodba,« zapiše. »Gre za nekaj veliko bolj osnovnega.«

Vprašanje, katera je resnična junakinja tega romana, je morda celo napačno postavljeno. Bolj gre za vprašanje, na katero stran se postaviti. Na stran življenja ali smrti.

Roman Matere ne je porojen iz določenega pogleda, ki ga pisateljica usmerja vase, v drugega, v svet, vprašanje pa je, ali tudi v tisto nevidno. Pripovedovalka na neki način brezplodno poskuša razumeti tisto bistveno o Alice, pri čemer se poslužuje različnih pristopov; celo prijateljico Léo intervjuva, vendar ne pride dlje od tega, da Alice prikaže kot bulimično in patološko lažnivko. Predvsem pa roman Matere ne dokazuje, da sama ideja slabe ali celo brezbrižne matere (ta tip seveda vključuje ženske, ki sploh nočejo biti matere, vendar se za materinstvo iz različnih razlogov vseeno odločijo) izzove čustvene in predvsem nasprotujoče si odzive. Raziskavi o tem, kaj je materam dovoljeno in kaj ne, kaj bi smele ali morale narediti – tema, ki je vsekakor brezčasna in aktualna, v resnici nimamo česa očitati, saj je struktura »dogodka« razdelana večplastno in celostno. Pa vendarle, roman ne proizvede tiste magije in ga je moč brati šele kot študijo in uvod v roman, ki bi nas tako začaral, da bi ostali brez besed.

Katixa Agirre: Matere ne (Malinc, 2023, prevod Barbara Pregelj)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Refleksija 22. 3. 2024
Čas branja
Čas branja: 14 min

Minattija moraš imeti rad

Danes, dan po svetovnem dnevu poezije, ponovno praznujemo. Spet s skrbno spredenimi stihi: pred stoletjem se je rodil Ivan Minatti (1924–2012).

Njegov opus ni velik, ni bohoten, ni kričeč. Nasprotno. Pa vendar se iz njega oglaša nekaj najbolj znanih in priljubljenih v slovenski pesmarici. Na prvem mestu seveda Nekoga moraš imeti rad. Najprej sem jo našel na domači polici. Potem še v šolskem berilu. Pospremljeno s skopimi podatki o avtorju: rojen v Slovenskih Konjicah, gimnazijo končal v Ljubljani, začel študirati medicino, leta 1944 odšel v partizane, po vojni diplomiral iz slavistike, prvo zbirko S poti objavil leta 1947, se uveljavil kot eden najpomembnejših predstavnikov obnovljenega pesniškega intimizma, bil dolgoletni urednik pri Mladinski knjigi, leta 1985 prejel Prešernovo nagrado.

»Svojih pesmi ne berem. Ne bom rekel, da so mi tuje, a ob njih imam neprijeten občutek. Preveč sem se izpostavljal, preveč sem izpovedal svojo notranjost, svojo šibkost.«

Med branjem njegovih pesmi in zlasti med poslušanjem Nekoga moraš imeti rad – na takšnih in drugačnih prireditvah in proslavah je pogosto zazvenela nadvse vzneseno, razčustvovano, s poudarjenim, razpotegnjenim »moooraš« – me je zanimalo, kako jo sliši pesnik. Sem si zaželel, da bi ga lahko vprašal. Nekatere želje so se mi izpolnile. Tudi ta.

Ivan Minatti (1924–2012)

Redki so ga prepoznali, kadar so ga srečali na ulici, redko je nastopal v javnosti, ni imel pesniške bradice, ni bil znan kakor precej njegovih književnih kolegov, pa naj je njegova Nekoga moooraš imeti rad še tako donela na proslavah in v srcih. Uzrl sem ga tam, kjer ga nisem pričakoval. Leta 2007 so pri Beletrini izšle Zbrane pesmi Gregorja Strniše (1930–1987). Sledil je simpozij v Cankarjevem domu. In bil je tam. Tak, kakršen ostaja v poeziji: tih, resen, umaknjen ob rob. Sedel je v občinstvu, ni nastopal. Med odmorom sem ga pocukal za rokav, se mu predstavil kot novinar Primorskih novic, ga prosil za intervju. Ga prepričeval, mu kimal, ja, ja, ljudi zanima, bodo brali. No, prav, je prikimal še on.

S pesnikom, ki je leta 1955 ljubezen in naravo prepletal v zbirki Pa bo pomlad prišla, sem se srečal na pravšnji dan, na pragu pomladi leta 2008. Takrat jih je imel štiriinosemdeset. Pa je bil še čvrst. Grčast. Preden je stopil na sprehod po barjanskem obrobju Ljubljane, je v bifeju pred domačim blokom na Prulah preletel še svoje življenje in delo. Začela sva pri tistem, pri katerem sva se srečala, Strniši, čigar poetika je vendarle povsem drugačna njegovi. »Absolutno!« je prikimal Minatti. »Jaz sem bolj ali manj realist, nekateri me imajo za impresionista, Strniša pa je nekaj čisto drugega. Pri njem imamo to svetovje, kozmičnost … Lepo liriko ima. Rad ga berem, je pa zelo težak.« Da je zanj eden največjih slovenskih pesnikov, je še pristavil: »Postavil bi ga takoj za Kosovela. O živih pa ni dobro govoriti. Šele mrtvim daš ceno.«

»Nekateri imajo boga, jaz pa naravo. Narava je tista, ki odreja vse: rodi, uniči, narekuje krogotok življenja.«

Povedal je, da poezije skorajda ne bere, zlasti ne sodobne, da mu »nekako ne leži«, tuja mu je, čisto drugačna od njegove pesniške optike. Da ga bolj zanimajo poljudnoznanstvene zadeve, »vse živo – rakete, ki letijo po vesolju, takšne reči«. In seveda narava: »Eden mojih najljubših televizijskih programov je Animal Planet. Vsak dan ga gledam, po več ur. To so zanimive stvari: živali, rastline, ves živi svet.« Že kot deček je zelo rad živel z naravo, hodil med žitna polja: »Veter, žito, duh po zemlji – to me že od nekdaj privlači. Še zdaj me. Barjanska pokrajina med Ljubljano in Krimom je nekaj čudovitega. To je moja dežela, s katero živim in jo imam rad.«

V sodobni poeziji je pogrešal več narave: »Zame je najvišja inštanca. Nekateri imajo boga, jaz pa naravo. Narava je tista, ki odreja vse: rodi, uniči, narekuje krogotok življenja.«

Ker je omenil boga, sem ga spomnil, da v njegovem opusu najdemo tudi pesem Zahvaljen, nekakšen psalm, hvalnico … bogu? »Ne, ni hvalnica bogu,« je hitro ugovarjal. »To je panteizem: govorim o racah, govorim o poprhu, pa o daljnem zvonjenju. Nobene mistike ni, nobenega mističnega boga. Je pa zanimivo, da imajo to pesem vsi za nekakšno priznanje boga. Pa ni.«

Zahvaljen

Zahvaljen, Dobri in Nedoumljivi,
za to veliko bleščeče zimsko sonce,
za srebrni odblesk reke,
za meglice, ki se raztapljajo
nad to reko,
zahvaljen za ljubko, preprosto igro
ponirkov v vodi,
za pljuskanje rac ob obrežju,
za temne postave dreves s popki na vejah,
ki obetajo nadaljevanje.
Zahvaljen, Dobri in Nedoumljivi,
za ta čisti, sveži nadih jutra,
za nežni poprh inja
na zamrzlih tleh, ograji in strehah naokoli,
za zastrti glas zvonov, ki se oglašajo od daleč,
za ta trenutek sozvočja z vsem,
kar me obkroža,
zahvaljen za ta nenadni vzgib pesmi v meni,
vseprežarjajoč, radosten, kot molitev.

Druga inštanca ob naravi je pri njem – ljubezen. »Seveda, to je eno najbolj normalnih in tudi najglobljih človeških čustev. V življenju se ji ne izogneš,« se je blago nasmehnil. Do nje, ljubezni, je bil najbolj neusmiljen v pesmi Srečujemo se iz Termitnjaka, cikla mračnih družbenokritičnih pesmi iz leta 1970. »Časi so bili tedaj najbolj surovi. Nekako zadušljivi,« se je spominjal. »Pa to niso bila svinčena leta, kakor jim radi rečejo. Res pa sem imel občutek, da ne morem dihati. Pisal sem, da je naše življenje podobno termitnjaku: eno samo beganje sem in tja.« Iz njega je bruhnil gnev. »Tudi cinizem, če hočete. Sicer pa nisem cinik,« je nadaljeval. »Svinčena leta pa so bila zame takoj po vojni. Mladi pesniki smo tedaj pisali z odprto dušo, se z odprto dušo soočali tudi z režimom, s partizanstvom, z vsem, a smo hitro ugotovili, da ne pišemo, kot bi od nas želeli. Čutili smo nekaj čisto drugega: da je treba izraziti sebe. To pa je bilo bolj ali manj nezaželeno. Tudi pokazali so ti, da je nezaželeno. Niso ti hoteli objavljati. Ko si jim kaj prinesel, so vprašali, zakaj takšen pesimizem, zakaj tako osebno, ali ne vidiš te širine, ki jo imamo dandanes. Ti pa si vedel, da ne moreš pisati o drugem, kot o tem, kar je v tebi. Vidite, tisto so bila zame svinčena leta. Potem niti ne. Potem si že tako trden in tak oklep imaš, da se znaš braniti.«

Minattijev tipkopis njegove najslavnejše pesmi Nekoga moraš imeti rad in osebni predmeti iz zapuščine, ki jo je NUK-u predala pesnikova vdova Lojzka Špacapan.

Tihe, krhke, impresionistične pesmi, ki jih je objavljal pod psevdonimi, denimo kot Tone Javor ali Jure Storž, niso bile zaželene že med partizanščino: »Partizanski funkcionarji so mi rekli, da rabimo drugačno pesem. Razumel sem jih, to me ni nič motilo. Jasno mi je bilo, da tisti čas potrebuje mobilizacijsko pesem. Kot rad pravim: v hribe ne greš v salonarjih in na ples ne greš v gojzarjih. Moja pesem pa je po hribih hodila v salonarjih.«

Bele gazi

Bele gazi …
Sneži, sneži. –
Pred nami vsa bela planjava.

Dolge so naše poti,
brezkončne te tihe noči. –
Daleč nekje spomin tava.

Mrzlo ko led je srce.
V noč trudna kolona gre.
Droben sneg naletava …

Bil je četni in bataljonski komisar v 16. slovenski narodnoosvobodilni brigadi Janka Premrla – Vojka: »Naš center je bilo Cerkno, v naše okrožje pa so sodili še Baška grapa, Logatec, Trnovski gozd, Čepovan, Lubnik nad Škofjo Loko …« Ko je takole našteval, sem ga pobaral, kako se počuti ob novodobnem izkrivljanju narodnoosvobodilnega boja: »Zame je grozljivo. Vse to sprevračanje je neverjetno! Takrat so nas hoteli zbrisati s sveta. Italijani so to na Primorskem počeli petindvajset let, za njimi so prišli še Nemci, potem pa se ti najdejo ljudje, ki potegnejo z njimi. Proti narodu! Grozljivo. Zdaj pa se skušajo opravičevati. Če se sploh skušajo opravičevati. Bolj skušajo umazati narodnoosvobodilni boj, ga zanikati. A resnica bo udarila nazaj.«

Spomin na pesnika s prireditvami, branji in natečajem Minattijeva pesem leta negujejo v njegovih rojstnih Slovenskih Konjicah. Leta 2015 so v središču mesta slovesno odkrili bronasti kip, delo akademske kiparke Katje Majer.

Po vrnitvi iz partizanov je na klin obesil študij medicine, ki ni bil njegova iskrena izbira: »Mama je želela pri hiši imeti dohtarja. Včasih so hoteli v družinah imeti duhovnika, potem pa so se časi spreminjali, hoteli so imeti dohtarje. In tako sem šel študirat za dohtarja. A sem takoj videl, da to ni zame. Med mano in medicino je bil zid. Neprestano me je zanimala literatura. Že v osnovni šoli sem bral kot nor, pravljice, karkoli mi je prišlo pod roke, tu pa so bili fizika, kemija pa tisti nesrečni mrliči, ki jih je bilo treba secirati. Konec. Prepisal sem se na slavistiko in mama je bila grozno žalostna. Rekla je: na, zdaj boš pa en ubogi profesorček s hlačami, zlizanimi na riti. Ampak sem zadovoljen. Profesor pa tudi nikoli nisem bil.«

»Partizanski funkcionarji so mi rekli, da rabimo drugačno pesem. Razumel sem jih, to me ni nič motilo. V hribe ne greš v salonarjih in na ples ne greš v gojzarjih. Moja pesem pa je po hribih hodila v salonarjih.«

Dolga desetletja je bil urednik: »Ves čas sem delal s knjigami. To je bilo zame čudovito življenje. Družil sem se z ljudmi, ki so pisali, ves čas smo imeli žive debate, bil sem kot riba v vodi.« V vseh desetletjih ga niso obhajali nobeni dvomi, nasprotno: »Prav nesrečen sem bil, ko sem šel iz službe. Čudil sem se ljudem, ki komaj čakajo na upokojitev. Ogromno jih je, ki neradi hodijo v službo. Če smo imeli tri dni praznike in smo bili doma, mi je bilo to že odveč. Želel sem si nazaj v službo.«

Vseskozi je tudi prevajal, zlasti jugoslovansko poezijo: »Srečevali smo se na raznih literarnih večerih: v Skopju, Beogradu, Sarajevu … Sami mladi ljudje, sami mladi literati. Bili smo veliki prijatelji. Navduševali smo se drug nad drugim, se prevajali. Tu so bili Sarajlić, Matevski, Tadijanović, cela vrsta čudovitih pesnikov.«

In kajpada – prevedel je kultnega Saint-Exupéryjevega Malega princa. »To je bila pa knjiga, ki mi je takoj legla na srce!« je še po toliko letih in desetletjih kar zažarel tam, v bifeju na Prulah. »Na založbo smo dobivali prospekte z vseh koncev in krajev. Med njimi sem zapazil tega Malega princa, videl, kolikokrat je bil ponatisnjen, dobili smo ga, prebral sem ga in si rekel: to pa moram prevesti kar jaz sam!« Ni imel kakih posebnih težav. »Na gimnaziji sem se najraje učil francoščino, že tedaj sem bral knjige v francoščini. Govoriti aktivno je seveda nekaj drugega, to dobiš samo s konverzacijo, ob stikih z ljudmi. A četudi mi to manjka, sem zmogel prevajati iz francoščine.« Malega princa je leta 1955 najprej objavil v antologiji Potovanje po Veliki Garabaniji – Panorama sodobne francoske poezije, ki jo je uredil Boris Grabnar. »Ob vsakem ponatisu sem šel prevod še preverjat. Vsakič znova sem ga izboljševal. Oziroma ga bližal originalu, saj me je med prevajanjem tu in tam zaneslo po svoje.«

Minattijev prevod Malega princa je leta 1955 najprej izšel v antologiji Potovanje po Veliki Garabaniji – Panorama sodobne francoske poezije.

Pogovor naju je počasi pripeljal v bližino bistvenega. Pesem se pri njem vedno oglasi kot rešitev, kot pot iz duševne stiske, sem tipal … »V glavnem,« je pritegnil. »Pišem samo takrat, zato je moja poezija tudi melanholična, nekako brezperspektivna. Če nimam razloga, da bi bil slabe volje, se raje smejem. Ko je človek dobre volje, ne piše poezije, ampak počne druge reči.« Njegova zadnja prava, povsem izvirna, nova zbirka je izšla leta 1963 – Nekoga moraš imeti rad. Potem so izhajali le še izbori (Bolečina nedoživetega, Ko bom tih in dober, Prisluškujem tišini v sebi …), ki jim je dodajal nove pesmi. »To sem počel, ker že od nekdaj zelo malo pišem,« je pojasnil. »Nikoli ni bilo tako, da bi se v nekem pametnem času nabralo dovolj pesmi za novo zbirko. Tudi prejšnje zbirke niso bile kdove kako debele. Ciril Kosmač mi je nekoč pohvalil zbirko Nekoga moraš imeti rad. Rekel je: ‘To je pa dobra zbirka!’ Vesel sem bil, da me je pohvalil tak človek, pa Kosmač nadaljuje: ‘Dobra je, ker jo prebereš od ene tramvajske postaje do druge!’«

»Ves čas sem delal s knjigami. To je bilo zame čudovito življenje. Družil sem se z ljudmi, ki so pisali, ves čas smo imeli žive debate, bil sem kot riba v vodi.«

Naslovna pesem Nekoga moraš imeti rad je preglasila vse druge, ki jih je napisal. In končno sem ga lahko vprašal, kako jo – ob vseh recitacijah, ki prerade zaidejo v patos – sliši sam. In sem dobil odgovor: »Kot izraz velike stiske.«

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti –,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen –
ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo –,
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino –,
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce –,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad, z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja, ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Mimogrede, marsikdo ne pozna zanimivega podatka: po tej antologijski pesmi je Ivan Volarič – Feo (1948–2010) napisal parodijo Nekoga moraš imeti rad (pa čeprav je to buldožer), pri kateri si je ime izposodil legendarni bend Buldožer.

Pa še čisto svež podatek: ob Minattijevem jubileju je pri Mladinski knjigi izšel ponatis izbora Nekoga moraš imeti rad, ki ga je Lojzka Špacapan pripravila in z občutenim zapisom pospremila pred dvanajstimi leti, po moževi smrti. Tokrat pa je tu še angleški You Must Love Someone; za prepesnitve je zaslužen Kristijan J. Radikovič, slike in jedkanice s prizori pesniku tako ljube narave pa je prispeval Bojan Klančar.

Angleška izdaja knjige You Must Love Someone (Mladinska knjiga, 2024)

No, bržkone bi na predstavitev te knjige, če bi mogel, prišel tudi pesnik. Ki se je javnim nastopom raje ognil. Pogosto je dvomil tudi o moči poezije, zapisal, da je pesnik le »nagnit, razmajan kažipot na križpotju cest, ki nikamor ne peljejo«. Povedal mi je, da pesmi nič več ne piše, ampak jih bolj doživlja: »Na misel mi pridejo določeni verzi, nekaj časa so z mano, potem pa se porazgubijo, pozabim nanje in je konec. Pesem le podoživim. V mislih.« Škoda, sem odkimal. Moral bi zapisati, objaviti. »Ne vem, kaj bi rekel,« je skomignil. »Zdi se mi, da človek postane prestar, nima več tiste svežine. Če bi pisal, bi se le še ponavljal. To pa nima smisla.«

»Ciril Kosmač mi je nekoč pohvalil zbirko Nekoga moraš imeti rad. Rekel je: ‘To je pa dobra zbirka!’ Vesel sem bil, da me je pohvalil tak človek, pa Kosmač nadaljuje: ‘Dobra je, ker jo prebereš od ene tramvajske postaje do druge!’«

Zanimalo me je še, v katero skupino pesnikov sodi – med tiste, ki se vračajo k svojim pesmim, jih spet in spet prebirajo, ali k tistim … »Ne, ne berem jih,« je odgovoril. »Ne bom rekel, da so mi tuje, a ob njih imam neprijeten občutek. Preveč sem se izpostavljal, preveč sem izpovedal svojo notranjost, svojo šibkost.«

Nisem hotel ravno ugovarjati, a sem le dodal: »Pa vendar ste mnogim bralcem s tem pomagali.«

Resno me je gledal. Rahlo prikimal, tiho rekel: »Mogoče. Mogoče.«

Že tam in takrat se mi je zdel tih in dober.

Tih in dober

Rad jih imam
molčeča okna
s cestami in hrepenenjem
pod pol zaprtimi oknicami
rad jih imam
steze ki z drobnimi stopinjami
drže do samotnih dreves
staro samotno drevo
rad jih imam
daljne zvonove nad zamišljenim barjem
in otožne ptice v ločju
rad vas imam
tihe dobre stvari
Nihče te mi ne vzame
mehki zeleni pogled trav
nihče
mali rdeči čudež ciklame
nihče
topla dišeča julijska prst
vse bolj bom tvoj –
ko bom tih in dober
Tudi jaz
trava med travami
drevo med drevesi
bom stal z razprostrtimi rokami
in objemal
zvezde oblake in ptice
in se pogovarjal s tabo zemlja
dolgo dolgo
takrat ko bom tih in dober
tudi jaz

Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Intervju 21. 3. 2024
Čas branja
Čas branja: 28 min

Marija Stepanova: »Vesela bi bila, če bi kdo napisal deklaracijo pravic mrtvih«

Marija Stepanova (1972) je v pregnanstvu živeča ruska pesnica, pisateljica in novinarka judovskega rodu, ki se z zbirko esejev Z one strani prvič predstavlja v slovenščini. Edinstveno delo, ki ga kot prevajalci podpisujejo še Urša Zabukovec, Aleš Učakar in Aljaž Glaser, prva tudi kot urednica, je nastalo posebej za festival Literature sveta – Fabula. Marija Stepanova je v njem zbrala svoje eseje, ki najbolje povzemajo njen pogled na svet in umetniški kredo. V njih se pokloni avtoricam in avtorjem, ki so jo oblikovali, odsevajo pa tudi njeno posebno ljubezen do preteklosti. Pravi, da je obsesivna bralka. Je izjemno razgledana tako v literaturi kot tudi na področju politike in aktualnega dogajanja. Prejela je več tako ruskih kakor mednarodnih nagrad. Njena drža je kritična, upira se poenostavitvam in posplošitvam. In čeprav ne verjame, da lahko drugega zares popolnoma razumemo, poudarja pomen medsebojnega približevanja.

Leta 1995 ste diplomirali na Literarnem inštitutu Maksima Gorkega v Moskvi, štiri leta prej pa je razpadla Sovjetska zveza. Kako je bilo študirati in pisati v Rusiji v času tranzicije?

»To je dobro vprašanje, saj se zadnje čase tudi sama vračam v obdobje svoje mladosti in v devetdeseta leta, ki predstavljajo točko preobrata za to, kar se je kasneje zgodilo moji državi. In ne mislim zgolj razpada Sovjetske zveze, to je bil šele začetek. Na to desetletje danes gledam kot na desetletje izgubljenih priložnosti. Takrat sem bila samo študentka in mlada pisateljica. Po eni strani čutim nenavadno nostalgijo po tistih časih, saj so bili za mlade neskončno fascinantni. Imel si občutek, da živiš v samem središču dogajanja. Prej je v Sovjetski zvezi dolga leta vladala stroga cenzura. Bilo je drugače kot na primer v Jugoslaviji, in iz tega je nastalo nekaj edinstvenega z vidika kulture. V določenem trenutku se je namreč vse odprlo. Kar naenkrat smo imeli dostop do vsega zanimivega, radikalnega, novega in ne več tako novega, kar je nastajalo v svetu kulture zadnjih petdeset ali sedemdeset let. Hkrati smo, na primer, spoznavali modernistično in postmodernistično literaturo, kar je odprlo nova obzorja. Ko smo brali T. S. Eliota, se nam je zdelo, kakor da so njegova dela nastala včeraj, kar je bilo zelo vznemirljivo. Moji starši in jaz smo, skupaj z večino ruskih intelektualcev, pozdravljali spremembe. In moram priznati, da takrat nismo veliko razmišljali o tistih, ki so se v tem desetletju čutili izgubljene, pozabljene, zapostavljene, nevidne. Ni šlo samo za to, da smo bili nekateri bolj privilegirani kot drugi, to ni bila stvar denarja, temveč je šlo za občutek koristnosti, ki ga je velik del populacije nenadoma izgubil. Tudi moji starši, na primer, niso bili premožni. Mati je bila inženirka, oče fotograf. A bila sta del družbe, ki si je želela spremembe. Čeprav je mama izgubila službo in je posledično oče garal iz dneva v dan, tega nismo občutili kot pravo trpljenje. Imeli smo občutek, da se premikamo naprej. A nihče ni zares nagovarjal tistih, ki so se počutili drugače. Predvsem v intelektualnih krogih je bilo čutiti odpor do ljudi, ki sprememb ‘ne razumejo’, zato so jih odmislili. Ampak prav v tem je temelj polarizacije, ki jo Putin in njegova ekipa vešče uporabljajo zadnjih 20 let. In na neki način je to tudi začetek vojne v Ukrajini in vsega, čemur smo priča zdaj. Pred uro sem se vrnila v hotelsko sobo in ujela novico o ponovnem bombardiranju Odese s številnimi žrtvami. To se dogaja zdaj, zakoreninjeno pa je v preteklosti.«

Kar naenkrat smo imeli dostop do vsega zanimivega, radikalnega, novega in ne več tako novega, kar je nastajalo v svetu kulture zadnjih petdeset ali sedemdeset let. Hkrati smo, na primer, spoznavali modernistično in postmodernistično literaturo, kar je odprlo nova obzorja. Ko smo brali T. S. Eliota, se nam je zdelo, kakor da so njegova dela nastala včeraj.

Na Fabulinem večeru ste dejali, da Rusija nima delujočega političnega sistema, kar se odraža na vseh ravneh družbe. Kako se kaže na področju kulture in umetnosti?

»Rekla bi, da v tem, kako deluje celotna kulturna sfera v Rusiji, še posebej zdaj, ko ne moreš predvideti niti kratkoročnih niti dolgoročnih posledic svojega dela. V zraku je nekakšen občutek dezorientacije. Večina aktivistov, tistih, ki imajo možnost in voljo za aktivni upor represiji, je umetnikov mlajše generacije. In to nas lahko navda z upanjem, da se nekaj spreminja na bolje. Lahko rečem, da si večina delavcev v kulturi, ki jih poznam, deli vsesplošen občutek gnusa nad političnim sistemom, nad rusko državno ureditvijo na splošno in nad vojno proti Ukrajini. A na koncu posamezniki nimajo veliko vpliva na dogajanje, in še huje je, ko se tega zavedo, saj jih vodi v malodušje, depresijo, ki onemogoči kakršnokoli resnično delovanje. Sem zadnja, ki bi jih danes spodbujala, naj se borijo naprej, saj sem bila primorana zapustiti državo. Če je ne bi, ne bi mogla pisati oziroma objavljati. Vem, da lahko človek zaradi napačne besede ali geste pristane v zaporu. Dobro znan je primer osebe, ki je bila aretirana, pridržana in obsojena, saj je stala v bližini neke državne stavbe in v rokah držala prazen list papirja. Celo to velja za grožnjo režimu. Pred nekaj dnevi smo bili spet priča aretacijam v kulturi, nekaj mladih aktivistov so pridržali, aretirali, preiskali. To se nikoli ne konča. Ima pa tudi posebno, retrospektivno komponento. Pozorno sledim pomembnemu sojenju gledališki režiserki Ženji Berkovič in dramaturginji Svetlani Petrijčuk. Pred petimi leti sta uprizorili predstavo o mladih dekletih, ki se prijavljajo za potovanje v tujino, da bi se pridružile ISIS-u, iz ljubezni do teh ‘pogumnih, karizmatičnih, bradatih junakov’ ISIS-a, ki so jih spoznale prek spleta. Predstava je bila precej uspešna, dobila je tudi nekaj pomembnih nagrad. In bilo je kristalno jasno, da nasprotuje ISIS-u kot političnemu sistemu in načinu življenja. Pred kratkim pa so režiserko in dramaturginjo aretirali zaradi propagande, saj sedaj uprizarjanje gledališke igre o ISIS-u velja za protidržavno dejanje. Ta primer pokaže, da lahko vse, kar si rekel ali naredil pred leti ali desetletji, danes uporabijo proti tebi. Umetnosti pa odvzame njeno politično in uporniško moč. Laže je, da se kot umetnik zreduciraš na nič, prenehaš pisati, nastopati, ustvarjati. Ali pa se omejiš na dela o ptičkih in metuljčkih, kar je morda še slabše kot nič. Se podrediš samocenzuri, da lahko nekaj objaviš in zaslužiš za preživetje.«

V zraku je nekakšen občutek dezorientacije. Večina aktivistov, tistih, ki imajo možnost in voljo za aktivni upor represiji, je umetnikov mlajše generacije. In to nas lahko navda z upanjem, da se nekaj spreminja na bolje.

Zbirko esejev Z one strani odpre esej Rusko vprašanje, ki se začne z vašim odhodom iz Rusije marca 2022. Vse odtlej živite v izgnanstvu. Kot Susan Sontag in Patricia Highsmith, avtorici, o katerih pišete v esejih, objavljenih v knjigi, ste se vedno upirali kategorizaciji – niste se želeli opredeljevati kot ruska, judovska ali ženska pisateljica. Vse od ruske invazije na Ukrajino pa se je to spremenilo. Namesto da bi se še bolj oddaljili od ruske identitete, se sedaj opredeljujete za rusko avtorico – kako to?

»Ker ne želim zanikati svoje odgovornosti. Sem del te skupnosti, in če se v njej dogajajo takšne stvari, sem morda tudi sama naredila nekaj narobe. V resnici ne verjamem v koncept kolektivne krivde, saj deluje retrospektivno. To pomeni, da veliko časa posvetiš obžalovanju preteklih neuspehov, a nisi pripravljen storiti ničesar, da bi spremenil sedanjost ali prihodnost. Zato je morda bolje čutiti odgovornost kot krivdo, saj z odgovornostjo ostajaš pozoren in dejaven. V zadnjih dveh letih sem pri številnih kolegih, ki jih spoštujem, a ne delim njihovih stališč, opazila to držo, češ ‘jaz sem že pred dvajsetimi leti razumel, kaj prinaša Putin, in sem ga obtoževal ter živel v tujini vse od takrat’. S tem sporočajo, da to ni njihova družba, oni niso več Rusi. Njihovo pozicijo bi lahko povzeli: ‘Dejansko nisem več Rus – sem samo nedolžen, čudovit um, ki mu je omogočeno, da opazuje svoje rojake od zunaj in razlaga njihovo mišljenje javnosti na zahodu.’ Ampak drža, s katero se izključiš iz širše slike, služi samo tebi samemu. Seveda govorim o lastnih občutkih, o lastnem položaju, svojih stališč ne skušam vsiljevati drugim. Razumem, da sem del širše slike in da sem bila fizično in na neki način tudi duhovno del množice, resda nasprotujoči del, a vseeno smo si delili prostor, jezik, način življenja. Morda so pred leti za sosednjo mizo sedeli prav tisti, ki zdaj sejejo nasilje v vojni, v njej dejansko sodelujejo. To sta moj jezik in moja država, jaz pa moram nositi težo tega dejstva.«

Fotografija: Mankica Kranjec

V istem eseju pišete o tem, kako je bila ruska identiteta vse od konca druge svetovne vojne osnovana na temeljih zmage – bili so zmagovalci v tem boju med dobrim in zlim. Bili so dobri in zdaj, z invazijo na Ukrajino, so postali zli. S tem pa se ljudje le stežka spoprijemajo. Ob tem sem pomislila na genocid v Palestini. Izrael je postal država po drugi svetovni vojni zaradi pogroma nad Judi. So potomci tistih, ki so preživeli to tragedijo, sedaj pa so postali storilci podobnega zla. Kakšen je vaš pogled na to? Je ta vojna spremenila način, kako dojemate svojo judovsko identiteto, podobno kot se je spremenilo vaše dojemanje ruske identitete?

»Tukaj bom kratka. Od 7. oktobra 2023 sem še bolj Judinja, kot sem kadarkoli bila. To je bil vedno bolj boleč del moje identitete, vedno postavljen pod vprašaj, izpostavljen dvomu, in morda je to botrovalo dvomljenju o sebi. Trenutno je moj glavni pogled na nevzdržno stanje takšen: lahko čutim bolečino obeh strani in ne primerjam števila žrtev, saj ne gre za številke. Nasilje in okrutnost sta spet našla svoje mesto v svetu. No, saj ne da sta kdaj zares izginila, a zdaj se kažeta z neznansko silo, kakor sta se že v preteklosti. Posplošitve se mi zdijo preveč preproste, prelahko bi bilo, če bi prenehali govoriti o konkretnih storilcih, o konkretnih političnih silah, o konkretnih zločinih in grozodejstvih ter začeli o stvareh na splošno. O Palestincih na splošno in o Judih na splošno. In nekako imajo te posplošitve dandanes zmeraj nacionalistični prizvok. Nič ni grozljivejše od tega. Upam, da se še vedno lahko držimo dejstev in ne pozabljamo, da je bolečina vedno obojestranska.«

Primorana sem bila zapustiti državo. Če je ne bi, ne bi mogla pisati oziroma objavljati. Vem, da lahko človek zaradi napačne besede ali geste pristane v zaporu.

Od začetka vojne v Ukrajini pa se ruski umetniki soočajo z bojkotom. Na Fabulinem dogodku, na primer, ni bilo običajnih vprašanj občinstva, da bi se izognili morebitnemu konfliktu. Kakšni so vaši občutki glede tega bojkota? Se morda kdaj počutite ogroženo ali napadeno, čeprav odkrito nasprotujete Putinovemu režimu?

»Ne, ne zdi se mi, da bi bila v nevarnosti ali kakorkoli ogrožena. Ampak seveda, vse to ima svoje posledice, in bojkot ruskih umetnikov je nekaj, na kar občasno naletimo, v mojem primeru sicer ne pogosto, a se zgodi. In lahko rečem, da na splošno s tem nimam težav. Sama namreč lahko razumem pozicijo ukrajinskih kolegov z emocionalnega vidika. Seveda si je trenutno nemogoče predstavljati, da bi si delili oder. Po drugi strani pa, če pogledam logično, ne vidim nobenega razloga za bojkot umetnikov, ki se upirajo režimu svoje države. Ne glede na to, kaj se zgodi, rusko območje in ruska populacija ne bosta kar izginila. In na dolgi rok, v daljni prihodnosti, čez 50 ali 100 let, bosta obe strani še vedno tam in bosta mogli iznajti način, da se bosta lahko pogovarjali in živeli druga ob drugi. To ni samo politična, temveč tudi geografska resničnost. Zato mislim, da je vedno bolje odpirati pogovor, če je le mogoče, ali pa si vsaj ne zatiskati oči pred obstojem drugega.«

V zadnjem času je bilo kar nekaj ruskih avtorjev prevedenih v slovenščino. Pred kratkim na primer Lena Eltang, njen roman Cartagena je izšel pri Cankarjevi založbi, dva avtorja pa smo prav tako spoznali v okviru festivala Fabula, Vladimirja Sorokina z romanom Opričnikov dan leta 2021 in Sergeja Lebedjeva z Deželo pozabe leta 2022. Ruska literatura je širok pojem, a kljub temu, bi lahko rekli, da so dela teh avtorjev reprezentativna za rusko literaturo danes? Ali so v njej kaki vidni trendi?

»Oba avtorja poznam in občudujem, je pa njuno pisanje zelo različno. Vladimir Sorokin ustvarja radikalno, futuristično verzijo imaginarnega ruskega prostora, medtem ko Lebedjev ustvarja na teritoriju preteklosti. Njegovo delo lahko primerjamo z arheologijo, saj je odličen raziskovalec, ki zbira in rekonstruira različne delčke preteklosti, ki so bili dolgo pozabljeni. Različna pisatelja, ustvarjata na različnih področjih, a imata oba očitno politično stališče, oba sta proti Putinu in proti vojni. In mislim, da si niti ne bi želela reprezentirati ruske literature, karkoli že ta je, saj je, kakor ste rekli, prevelika, preveč bujna. In dandanes je še posebej pomembno govoriti o dveh ruskih literaturah, saj obstaja kar nekaj vrzeli. Mislim, da nihče od njiju ne predstavlja ruske literature in si tega niti ne želi, saj se ruska literatura trenutno zdi kot nekaj, kar pripada državi. Vendar pa gotovo predstavljata določene plasti, določene vidike ruske mentalitete, in branje njunih del je lahko v veliko pomoč pri razumevanju sedanjega dogajanja.«

Ne želim zanikati svoje odgovornosti. Sem del te skupnosti, in če se v njej dogajajo takšne stvari, sem morda tudi sama naredila nekaj narobe.

Ste tudi ustanoviteljica medijskega portala COLTA.RU, posvečenega umetnosti in kulturi, ki pa je v Rusiji sedaj prepovedan, dostop do portala je onemogočen. Kako vidite prihodnost tega projekta? Bo še živel?

»Menim, da bi bilo koristno, če bi dobil nov začetek, celo potrebuje ga. Ne samo ker je vse teže doseči dejansko rusko občinstvo, temveč tudi ker pod različnimi imeni, vendar z istim uredniškim odborom, projekt deluje že od leta 2008. To je dolgo za medijski portal, in ta je bil med najvplivnejšimi kulturno-političnimi v Rusiji. In če imamo kar nekaj medijev, ki pokrivajo politiko in notranje razmere, praktično ni platforme, ki bi govorila o kulturi kot nečem, kar odseva politiko in družbo. Kot urednica vidim vrzel tu, kjer bi se lahko dogajalo nekaj smiselnega in zanimivega. Hkrati pa to pogrešam tudi kot bralka, saj bi po dveh letih vojne že lahko potegnili neke zaključke. Čas je za analizo razmer. Ljudje seveda sledijo dnevnim novicam, tako kot so jim ob začetku vojne. Ampak morda je pomembno, da začenjamo razumeti ogrodje in spremembe, ki se vršijo v ozadju tega dogajanja.«

Fotografija: Mankica Kranjec

Sedaj pa se posvetiva prijetnejši temi, vaši knjigi esejev Z one strani, sestavljeni posebej za festival Fabula. Kako ste se odločili, katere eseje vključiti v zbirko? So bili vsi že pripravljeni ali pa ste kakega napisali posebej za to priložnost?

»Z veseljem bi to storila, a nobeden ni nastal posebej za knjigo, saj za to dejansko ni bilo časa. Ta knjiga je pravi čudež, saj je bila sestavljena, prevedena in natisnjena v zelo kratkem času, malo več kot v dveh mesecih. In slišim, da so prevodi odlični, prav tako mi je všeč oblikovanje. Nisem pa vedela, da so knjige v Sloveniji sicer drage. To me je res presenetilo. V Rusiji so izjemno poceni, tudi v Nemčiji so morda dvakrat cenejše. Tako da se mi zdi izdaja festivalske zbirke knjig po namenoma nizki in dostopni ceni zelo modra odločitev. Pri sestavljanju zbirke sem delala z eseji, ki so bili že napisani in objavljeni. Odločila sem se za tiste, ki jih lahko predstavim kot osebna stališča. Uvodni esej Rusko vprašanje, na primer, je tak, esej Proti neljubezni, ki je v knjigi bolj pri koncu, pa je moj pisateljski kredo. Želela sem vključiti tudi portrete avtorjev, ki jih občudujem, saj je to v nekem smislu album naklonjenosti in bližin, serija ljubezenskih zgodb ali pa izpovedi ljubezni, ki jo gojim do teh avtorjev. Hkrati pa je priložnost, da začnem pogovor s slovenskimi bralci o avtorjih, ki jih že poznajo in imajo radi. To je bil osnovni koncept.«

Posplošitve se mi zdijo preveč preproste, prelahko bi bilo, če bi prenehali govoriti o konkretnih storilcih, o konkretnih političnih silah, o konkretnih zločinih in grozodejstvih ter začeli o stvareh na splošno. O Palestincih na splošno in o Judih na splošno.

V esejih se poklonite avtorjem, ki so vas oblikovali kot pisateljico in kot osebo. In zdijo se napisani z izjemno lahkoto, njihov ritem je poetičen in ne razbijate ga z opombami, vključujete pa tudi precej prikritih citatov. A kljub temu je iz vsebine očitno, da ste morali opraviti veliko raziskovalnega dela. Kako se lotevate pisanja esejev?

»To mi ni težko, saj sem obsesivna bralka. In kadar se lotim pisanja o nekom, to pomeni, da sem prej doživela ljubezensko zgodbo s to osebo, tako da o avtorju na tej točki že vem kar precej, z njim ali z njo sem živela že dolgo. Kadar začenjam pisati, se najprej lotim ponovnega branja, tako da zbiram in združujem, kar najdem v kupu knjig, dokler se v meni ne oblikuje tisto, kar pravzaprav želim povedati. Ampak nekako nikoli nisem zmožna videti, kaj natančno bi rada izrazila, dokler ne začnem pisati. Procesa pisanja in razmišljanja se pri meni prepletata.«

V esejih se pogovarjate z avtorji, imenujete jih tudi »nesmrtni pokojniki«. Zdi se, da so za vas še kako živi.

»Tako je, in v današnjih časih je to morda edina nesmrtnost, ki nam še ostane. Še vedno imamo možnost pogovora – čeprav je enostranski, a imamo lahko te ljudi vsaj radi. Morda nas ne morejo slišati in morda si celo ne želimo, da bi nas lahko slišali, saj se pred tako velikimi umi čutimo majhne in sramežljive. Ampak mogoče pa občutijo neke vrste ljubezen, ki jim jo pošiljamo.«

Seveda si je trenutno nemogoče predstavljati, da bi si ruski in ukrajinski umetniki delili oder. Po drugi strani pa, če pogledam logično, ne vidim nobenega razloga za bojkot umetnikov, ki se upirajo režimu svoje države.

Zdi se, da gojite posebno ljubezen do preteklosti in ohranjanja preteklosti pri življenju – kot Sebald, o katerem pišete, ki »nezanimivim« podrobnostim posveča dolge odstavke. Od kod ta ljubezen?

»Pravzaprav ne vem, od kod prihaja, saj me spremlja že vse življenje. Vedno sem se zanimala za preteklost in gojila poseben odnos do nje. Morda to prihaja iz družine, ki je imela ogromen družinski arhiv, v njem so bili knjige, portreti, korespondenca, razglednice in podobno. Med odraščanjem sem bila obdana z vizualnim slogom Sovjetske zveze, ki je bil zelo svojstven. Skrinja zakladov, ki jo je mama hranila doma, je bila tako zelo drugačna od vsega, kar me je obdajalo, in me je začarala s svojo vizualno močjo. Morda me je prav zato začela preteklost še bolj zanimati. Vse se mi je zdelo tako nenavadno, tako drugače od tega, kar sem srečevala zunaj doma. Mogoče se je tako začelo. Z gotovostjo pa trdim dvoje: da v obsedenosti s preteklostjo nisem sama in da zadnjih petnajst ali dvajset let ta postaja vse pogostejša. Kot da bi preteklost na neki način počasi prevzemala naš kontinent, kot bi nas preplavljala in s tem tudi naše knjižne police, naše časopise, naše razumevanje in naše vsakdanje življenje. Marion Hirsch je napisala čudovito knjigo, v kateri govori o teoriji post-spomina (post-memory). Opisuje ga kot primer, ko osebo veliko bolj kakor lastno otroštvo ali sedanjost zanimata otroštvo in življenje babice. Ob tem pomislim na marsikaj, zadnje čase vse bolj in bolj na trenutne politične razmere. Vse več politikov z desnega pola se na preteklost sklicuje kot na prečudovit in srečen čas, ki ga lahko ponovno obudimo. Prepričujejo nas, da se lahko vrne čas nekdanje veličine, miru, obilja. Ampak seveda, kot vemo, takšna preteklost ni nikdar obstajala – vendar se zdi, da za dejstva ni nikomur mar. Na ta način tudi preteklost postane politična. Živeli smo v hladni vojni preteklosti in sedaj se soočamo s pravo vojno preteklosti, saj je Putin svoje trditve glede Ukrajine zgradil na nekaj slabo prebavljenih zgodovinskih dejstvih, ki jih uporablja na bojišču. In to je resnično grozljivo, saj vidimo, da lahko obsedenost s preteklostjo v določenih razmerah resnično ubije ljudi, na tisoče ljudi, celo na stotisoče. Zato zdaj ves čas preizprašujem svojo nagnjenost in ljubezen do preteklosti. Opominjam se, kako nevarno je lahko, če preveč časa preživim v njej, in se trudim najti načine, da ji postavim meje, da jo ljubim in se hkrati obvarujem pred temno stranjo te ljubezni.«

Vendar obstaja razlika, ki jo omenjate tudi v knjigi, med »veliko zgodovino«, ki rada posplošuje in prikazuje stvari kot črno-bele, in med »malimi zgodovinami« »nezanimivih« posameznikov, ki prikazujejo bolj kompleksno in barvito sliko. Zakaj je treba videti to vsakdanje in »nezanimivo«?

»Menim, da lahko o zgodovini razmišljamo kot o monologu, za katerim vedno nekdo stoji – vodja, politik, general, papež, idol, skratka ‘zanimiva’ oseba, kot je na primer Napoleon. In na ta način nekdo, ki se ima za nadvse zanimivega, vsiljuje svojo različico zgodovine, prihodnosti in sedanjosti nam, ki smo obravnavani kot anonimni, kot brezoblična množica. Tega ne moremo več tolerirati. Nikdar ni zgolj množica, ampak gre za mnogo različnih ljudi, različnih oseb. Vsak od njih nosi svojo zgodbo, ki je morda podobna drugim, a majhne razlike oblikujejo osebo. Gre za zbor, in to pomeni, da je kompozicija tem kompleksnejša, bolj raznolika in zaradi tega morda tudi bolj človeška. Sama bi mnogo raje poslušala ducate malih zgodb, kot brala učbenik zgodovine, ki izpričuje svojo resnico in ne dopušča drugih glasov.«

Omenili ste tudi, da prebirate veliko biografij. Tudi te bi lahko razumeli kot »male zgodovine«. A problem biografij je, da na eni strani lahko ustvarijo literarni mit okrog osebe, lahko pa so »smetiščni spomini«, kot jih imenujete, ki poskušajo velike umetnike prikazati kot nizkotne ljudi. Kako se pri svojem pisanju izognete obema skrajnostma? Zdi se namreč, kot da govorite o dobrih prijateljih. Tudi če izpostavite kako od njihovih slabih lastnosti, se to zdi simpatično, ne kot obsojanje.

»Morda ker nikdar nisem pisala o zares odvratnih ljudeh. In seveda je kar nekaj ljudi med pisatelji in umetniki, za katere bi lahko rekli, da so odvratni. A ti me ne zanimajo zares, o njih nisem veliko brala in zato nikoli nisem čutila želje, da bi o njih pisala. So pa ljudje, o katerih pišem, velikokrat zelo kompleksni. V enem od esejev, ki sicer ni vključen v zbirko Z one strani, pišem o dnevnikih Ljubov Šaporine. Ni bila ‘zanimiva’ oseba v časnikarskem pomenu besede. Bila je žena znanega skladatelja, rodila se je v začetku 20. stoletja in pisala dnevnik vse življenje, od leta 1917 pa vse do šestdesetih let. In seveda je živela v Sovjetski zvezi. Bila pa je popolna evropska intelektualka, dobro izobražena in z veliko izkušnjami s potovanj. Ampak po revoluciji nekako ni našla načina, da bi preživela na zahodu, tako da je ostala v Sovjetski zvezi, kjer je morala veliko pretrpeti. Prijave, pridržanja in nenehen strah. Prav tako je živela v Leningradu v času obleganja, kar je bila ena najhujših izkušenj 20. stoletja. Bila pa je izjemno bistra in bila je brez dlake na jeziku. Zavzeto je zagovarjala svoja stališča in nikdar ni oklevala pri izražanju lastnega mnenja. Njeni dnevniki so zelo pogumni, in ko jih beremo danes, ugotovimo, da bi zaradi njih lahko bila aretirana – en sam zapis bi ji lahko nakopal usmrtitev ali doživljenjsko zaporno kazen. Kljub temu pa je pisala dnevnike, ki so osupljivo branje in nam omogočajo zelo trezen pogled na stvarnost sovjetskega obdobja. Seveda pa je sovražila vse sovjetsko in je zato z veseljem opisovala groteskno plat. Hkrati pa ni bila prijetna oseba. Bila je tudi antisemitka, veliko strani je posvetila Judom, ki so po njenem prepričanju vsepovsod in moteči. A kljub temu je bila v splošnem pozitivna oseba. Zanimivo je opisovati to ravnovesje med dobrim in slabim, smešnim in občutljivim. Bila je karseda kompleksna, in morda je esej o njej izjema, saj ne morem reči, da mi je ta oseba všeč. Lahko pa rečem, da sem bila z njo obsedena in sem posvetila veliko časa razumevanju, kako je deloval njen veliki um.«

Skrinja zakladov, ki jo je mama hranila doma, je bila tako zelo drugačna od vsega, kar me je obdajajo, in me je začarala s svojo vizualno močjo. Morda me je prav zato začela preteklost še bolj zanimati.

Še ena tema, ki izstopa v vaših esejih, je smrt. Gojite edinstveno razumevanje do smrti, mrtvih ter razmerja med mrtvimi in živimi. Za vas smo enaki in v enaki meri živi.

»Vem, da to zveni izjemno nenavadno, a resnično me zanima način, na katerega se obnašamo do mrtvih ali z njimi sobivamo. Njihov spomin, ostanki, stvari, ki so jih pustili za sabo in sedaj pripadajo nekomu drugemu, se znajdejo v nekem vmesnem prostoru, kot pes, ki je izgubil gospodarja. Ampak stvari naj ne bi imele duše, zato ne vemo, kaj bi storili z njimi, bile so del sveta nekoga, ki ga ni več, zdaj pa nimajo več imen, izgubile so svoj pomen. Toda to je že druga tematika, ki me zanima. Glede mrtvih pa se, imam občutek, živi trudimo, da bi jih čim bolj odmislili, ali se celo pretvarjamo, da nikdar niso obstajali, oziroma so obstajali samo v določeni meri, ki jo živi še lahko prenesemo. Ne želimo si, da bi mrtvi zavzeli preveč prostora v našem vsakdanjem življenju. Pomislite na primer na pokopališča – nekdaj so bila v samih središčih mest, danes pa je splošno nagnjenje, da bi jih čim bolj oddaljili, porinili na rob. Ali pa na to, kako smo malomarni pri uporabi podob in obrazov drugih ljudi. Prepovedano ali vsaj sporno je uporabiti fotografijo neznane osebe z ulice, jo objaviti v časopisu ali na naslovnici knjige. S podobami mrtvih pa je to mogoče početi, z njimi lahko počneš, kar želiš. Lahko, na primer, natisneš koledar s podobami golih žensk, ki so živele in ljubile v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, in nihče se ne bo spraševal o moralnosti tega dejanja. Zame pa je resen problem, saj mrtve dojemam kot nekakšno manjšino, čeprav nas številčno presegajo. Nekje sem zapisala, da bi bila vesela, če bi kdo napisal deklaracijo pravic mrtvih, saj so tako nezavarovani in nemočni. Omenili sva že ‘smetiščne’ ali žaljive biografije, v katerih lahko kdorkoli zapiše, kar želi o Susan Sontag ali Virginii Woolf, saj ni nikogar, ki bi ju branil. Na neki način mrtvi postanejo javna last. Sprašujem se, ali bi želela, da se kaj takega po smrti zgodi z mano. In odgovor je seveda ne.«

Tematika, ki jo povezujemo s smrtjo, je tudi kolektivna oziroma univerzalna človeška izkušnja, o kateri pišete ob avtorjih, ki so vas oblikovali. Mi, bralci, jih želimo videti podobne nam, pravite. Zakaj je po vašem mnenju tako?

»Mislim, da je to skušnjava, ki bi se ji morali poskušati izogniti. O tem razmišljam v kontekstu jezika vizualnosti, ki je zelo drugačen od pisane besede. Naj pojasnim s primerom. Če gledamo fotografijo nekoga z otroškim vozičkom, posneto leta 1920, imamo instinktivni občutek, da smo si podobni – oseba na sliki je človek, jaz sem človek, saj veste, oči, usta, par nog, dojenček v vozičku in tako naprej. Zdi se, da je edina razlika v obleki. A če bi prebirali pisma, ki jih je ta oseba pisala svoji ljubezni, bi dobili popolnoma drugačen vtis, saj pripada drugemu času in zato so načini mišljenja, čustvovanja in izražanja tako dramatično drugačni od naših. Da bi ohranjali varno razdaljo in spoštovanje do obstoja drugega, se moramo vseskozi zavedati in se opominjati, da nismo enaki tej drugi osebi. Ta oseba ni jaz, sva različna človeka. Nevarno je, da v glavi združimo svojo zgodbo z zgodbo drugega, s tem pa izbrišemo vse majhne podrobnosti, ki delajo drugo osebo enkratno, in jo s pomočjo domišljije zamenjamo z lastno osebnostjo.«

Fotografija: Mankica Kranjec

Naslednje vprašanje se pravzaprav navezuje na to. V eseju Zgodba o nekem obisku pišete o srečanju dveh žensk v letu, ko ste se rodili. Martha Gellhorn, znana vojna novinarka in Hemingwayeva tretja žena, je pripotovala v Sovjetsko zvezo, da bi spoznala Nadeždo Jakovljevno Mandelštam, ženo pesnika Osipa Mandelštama, čuvarko njegove poezije in spomina. A komunikacija med njima se zdi nemogoča. Prihajata namreč iz dveh različnih svetov. Je po vaše komunikacija v resnici sploh mogoča brez šumov in motenj?

»Dobro vprašanje, in kot vsa dobra vprašanja niti ta nima enoznačnega odgovora. Menim, da največ štejeta namen in samo približevanje. Morda nihče ne more v celoti razumeti druge osebe, a lahko si za to prizadevamo, in to prizadevanje je nekaj, čemur bi lahko rekli ljubezen ali prijateljstvo ali razmerje. Ko poskus razumevanja ne uspe, pa morda poskušamo s približevanjem. Kot krivulji, ki se ves čas asimptotično približujeta, a se nikdar ne stakneta. Ta podoba mi je ljuba, saj dokler se premikaš, si živ. In dokler se približujemo drug drugemu, je živ tudi odnos.«

V eseju o pesnici Marini Cvetajevi zapišete, da je jezik poezije nebesni jezik, jezik druge strani. Tudi vi ste priznana in nagrajena pesnica. Kakšen je vaš odnos do jezika?

»Po mojem mnenju je jezik poezije možnost nekega drugega jezika, in morda je to jezik prihodnosti. V tem smislu je poezija zelo vplivna v političnem smislu, saj tvori verigo idej in podob, hkrati pa je tudi način, kako lahko preskočimo posamezne člene v verigi in pridemo do nečesa, kar bi lahko bilo mogoče v prihodnosti. V tridesetih letih prejšnjega stoletja, na primer, so bralci poezijo Osipa Mandelštama oboževali, niso pa znali iz nje izluščiti pomena. Kar je pisal, je bilo tako kompleksno, tako gosto, da je potrebovalo čas, preden je bilo odkrito. In po petdesetih letih je postalo popolnoma jasno. Na to mislim, kadar pravim, da pesniki preskakujejo člene v verigi. Spomni me na čase, ko smo kot otroci dobivali prevelika oblačila, saj si nihče ni mogel privoščiti novih, vsakič ko je otrok zrasel za številko. Tem oblačilom se je reklo ‘na vrst’, torej oblačila, v katere zrasteš. Bila so malo večja, da si čez dve leti še vedno lahko nosil isti plašč, recimo. Podobno je z jezikom poezije – to je jezik prihodnosti, jezik, v katerega morajo bralci še zrasti.«

Kadarkoli se zgodi kaj groznega, naravna katastrofa, pandemija, vojna, kaj nezamisljivega, kar zelo zamaje naš pogled na svet, se več ljudi nenadoma začne obračati k poeziji. Nenadoma postne pomembna. In smiselna.

Lani ste za pesniško ustvarjanje prejeli prestižno leipziško knjižno nagrado za evropsko razumevanje. Na Fabulinem dogodku ste dejali, da je to za vas velika čast, saj je bila ta nagrada prvič podeljena za poezijo. Zakaj je poezija pomembna in nujna v današnjem svetu?

»Na to sem delno odgovorila že pri prejšnjem vprašanju, ampak je še druga plat, o kateri sem razmišljala že pred invazijo na Ukrajino. In sicer, bralstvo poezije se pravzaprav ni kaj dosti spremenilo od začetka 19. stoletja, vsaj v Rusiji ne in prav tako ne v večini vseh držav, v katerih sem živela in delovala. V prvi nakladi izide nekje 300 izvodov, in če imaš srečo, to lahko naraste na 3000, ampak več kot to pa le stežka. In to je normalno, saj število ljudi, ki se zanimajo za poezijo, ves čas ostaja enako – mogoče je malo manjše kot število ljudi, ki jih zanima šah, ampak je večje kot, na primer, število ljudi, ki jih zanimajo tulipani. Skratka, gre za eno manjših skupin ljudi. Ampak kadarkoli se zgodi kaj groznega, naravna katastrofa, pandemija, vojna, kaj nezamisljivega, kar zelo zamaje naš pogled na svet, se več ljudi nenadoma začne obračati k poeziji. Nenadoma postane pomembna. In smiselna. Moja razlaga je morda preprosta, a zdi se mi, da ljudje potrebujejo nekoga, ki namesto njih ubesedi določeno vrsto občutja, ki ga doživljajo, vendar zanj nimajo besed. In tako se združujejo in srečujejo okrog pesmi, kakor bi se okrog tabornega ognja. Drži jih skupaj in jim pojasnjuje nekaj, česar ne moremo logično pojasniti. Poezija postane pomembna v težkih in temačnih časih.«

Vaša dela so prevedena že v številne jezike, v slovenščini pa vas s knjigo Z one strani beremo prvič. Lahko pričakujemo še prevode vaše poezije ali pa morda romana Spomin spomina (Memory of Memory)?

»Spomin spomina izide pri Beletrini še letos. Upam, da ne boste predolgo čakali. Kaj bo s poezijo, bomo pa še videli.«

In s čim se trenutno ukvarjate?

»Z romanom, ki je mešanica fikcije in stvarnosti. Tudi tu se ukvarjam s preteklostjo, a kar je presenetilo še mene, s popolnoma drugim časovnim obdobjem. Vedno me je zanimala prva polovica 20. stoletja, tokrat pa pišem britansko in rusko zgodbo, ki se godi v tridesetih letih devetnajstega stoletja. To je zame velik eksperiment, saj si nisem nikdar mislila, da se bom ukvarjala s ‘fikcijo fikcijo’, ampak ja, na tem delam že nekaj let, še dlje, če štejem tudi raziskovanje. Sem precej radovedna, kaj bo sledilo.«

Bi za zaključek želeli slovenskim bralcem še kaj sporočiti?

»Samo veliko hvaležnosti.«

Fotografija: arhiv Beletrine Fotografija: arhiv Beletrine
Kritika 20. 3. 2024
Čas branja
Čas branja: 8 min

Šeligova geometrija barv

Zunaj sije februar, ledeni februar. Čeprav je zadnje čase vsako leto toplejši. Jaz pa knjigo Ohranjeni spomin, ki jo odpre novela Februar, prebiram na še toplejših Azorih, februarja. Šeligova dela kot zamrznjena v času bivajo še danes, mnoga že več kot 50 let. Najprej listam po sveže izdani knjigi in ugotavljam, da letos mineva 20 let od smrti pisatelja Rudija Šeliga. Ko je avtor beležil svoje poslednje spomine, sem jaz začela nabirati šele prve. Zato se odločim, da grem na pot po spominih in ohranjenih Šeligovih zapisih.

Prve besede v novi knjigi je natipkal sestavljalec zbirke Aleksander Zorn. V uvodnem eseju, preprosto naslovljenem Rudi, pripoveduje, kako je spoznal Šeliga in kako je ta dogodek vodil v njuno prijateljevanje ter skupno ustvarjanje spominov. Nato besedo prepusti prijatelju Rudiju.

Bralec že na začetku ugotovi, da v novelah prevladuje težnja po čisti deskripciji, povzroči mnoge nejasnosti, ki jih je avtor skril v presledke med besedami. Opisani detajli se namreč dotikajo tega, kar je (pre)večkrat spregledano, samoumevno ali celo pozabljeno. Zdi se, da Šeligo natančno opisovanje uporablja kot tehniko za zaznavanje in memoriziranje vsega, kar je. V noveli Februar piše: »Deček sedi zadaj. Pomaknil se je čisto do naslonjala, tako da je gornji del telesa videti pokončen, ves deček pa upognjen v pravi kot: noge so v vodoravni legi, zložno druga zraven druge na mehkem sedežu, samo gležnji z rjavimi zimskimi čevlji se s težo upogibajo navzdol.« Takšno opisovanje prenese tudi na svet barv in geometrije. »Sonce se že povečuje, a je svetloba še zmeraj rumena, in samo v dotiku z robom kakšne reči ali vode vznika tenka oranžna črta. Tam daleč pod žarečo kroglo na sivini morskih daljav lezejo trije sivi tankerji kot sivi polži.« S takšnimi kolaži vizualnih podob riše svet svoje kratke proze. S počasno tehniko vleče premice, ki se ne končajo pri zadnji piki novele, saj segajo iz knjige vse do bralčevega notranjega sveta.

Bralec že na začetku ugotovi, da v novelah prevladuje težnja po čisti deskripciji, povzroči mnoge nejasnosti, ki jih je avtor skril v presledke med besedami.

S podrobnimi opisi predmetnosti in le občasno prisotnostjo človeških projekcij fabula ostaja v ozadju. Deluje zgolj kot koordinatni sistem, ki avtorju omogoča nizanje opisov in poudarjeno funkcijo jezika. Tako pa v svet predmetov ponikne tudi človek. V pisateljevih zgodnjih novelah se namreč njegova poetična pisava zliva v reizem – to oznako je v drugi polovici 20. stoletja za tedanjo literarno smer skoval Taras Kermauner. Človek postaja zgolj stvar med stvarmi, literarni lik opredeljujejo kvečjemu njegovi gibi in pisateljevi suhi, stvarni povzetki izrečenih besed. Tako se človek zave svoje vloge v svetu geometričnih teles, kajti nenazadnje je tudi on eden izmed njih. Predmet, ki doživlja svojo okolico. »Zamašek stiska v pesti v naročju, roka z zavihanim rokavom pa mu pogladi lase, jih pomakne s čela bolj nazaj, za hip obmiruje na čelu, potem pa trepetaje zdrsi po njegovih licih navzdol vse do prsi, tam se končno odtrga od njega in gre počasi ven.«

V novelah »Hleb« in Abba – slednji »apokrif« je posvečen Dušanu Pirjevcu – se pisava zliva v tišino, ob čemer bralec lahko razmišlja o branju kot tihem delovanju. Funkcija branja namreč tvori neki notranji glas, glas molka, ki je lahko še močnejši od zunanjega. Šeligo zapiše: »Buljil sem v prazne liste in pisalo, ki se mi je zdelo zmeraj bolj ogromno, kot kol, kot hlod, ki ga niti z obema rokama ne bi mogel dvigniti, kaj šele, da bi z njim pisal besede. Tudi če bi hotel.« Avtor tako izpostavi tudi metafunkcijo samega pisanja, ki nadaljuje zgodbo tega notranjega glasu in njegovega dvoboja s tišino na novi stopnji, in sicer v dialektiki zapisano–nezapisano. Tako v »Hlebu« in Abbi vselej prevladuje molk, novela Februar pa ga preseže, ko seže ven s premim govorom, ki poudarja zven oziroma krik besed, lomi tišino in predstavlja izhod v neznano. Tako v njej izgovorjena beseda velikokrat postaja antagonist. »Mož za volanom strogo reče: ‘To pa ne. Vstajal mi pa ne boš.’« Molk pa predstavlja varen svet pred izgovorjenim, pred subjektivno resnico. Bralec dobiva občutek, da pisava beži iz živega sveta nekam na samo. Šeligo pa vselej ostaja zvest svojim objektivnim opisom.

Človek postaja zgolj stvar med stvarmi, literarni lik opredeljujejo kvečjemu njegovi gibi in pisateljevi suhi, stvarni povzetki izrečenih besed.

Funkcijo smrtne tišine lahko povežemo tudi s Šeligovimi literarnimi osebami v polju mirovanja. Predstavljamo si jih lahko kot človeka, ki v širnem oceanu plava mrtvaka. Nenehno nekaj počenjajo, vendar hkrati ne počnejo ničesar, bivajo sam Nič. Osamljeni so prepuščeni tavanju po tragikah svojih življenjskih izkušenj, po ozkih poteh hrepenenja in bolečine. Mrtvaka pa po Šeligovega koordinatnem sistemu ne plava zgolj človek, temveč tudi druge stvari, elementi in dejanja. V noveli Okus po jodu je stanje mrtvosti prenešeno na opise mirujočih in negibnih elementov. »Morje je več kot mrtvo, ne zgane se nobena sapa, ni nobenih valov […].« In: »Tako […] v velikem loku obrne svoj maestral nazaj k privezanemu pomolu in niti z masko ne skoči v vodo niti se ne uleže vanjo, da bi plaval vsaj mrtvaka in počival.« Na koncu ostane le smrtna tišina v dejanju ne-dela.

Če že primerjamo Šeligove novele z matematiko, potem noveli Čudni spalci in Uslišani spomin lahko dojemamo kot imaginarni enoti, ki razširjata koncept onkraj tradicionalnih meja realnih števil. V obeh novelah je v ospredju težnja po absolutu, tistem (izmuzljivem) Enem, transcendentno neoprijemljivem. Čeprav je lahko lov za absolutnim poln hrepenenja, upanja in iluzije, je ulov nemogoč in celo lahko vodi v propad. Naslovna novela prikazuje zgodbo Timoteja Vidriha, ki se med odraščanjem najprej uči violine in zatem igra pozavno ter išče svoj presežek v Enem, in sicer v nenavadnem zvoku, ki ga nikakor ne more ujeti. Ko njegova začetna iluzija doseže točko propada, se tudi sam Timotej – v njem lahko prepoznamo drugi jaz pisatelja, ki je v mladih letih prav tako delal v jeseniški železarni in igral pozavno – odpove želji po absolutnem in si na koncu prizadeva le za zdravo in počasno staranje. Podobno idejo pisatelj gradi v Čudnih spalcih, kjer v ospredje postavlja boeme in klateže in njihovo nenavadno bivanje, v katerem se resničnost preliva s spancem kot barve na platnu, ki slikajo življenje, polno hrepenenja in tragike. »[…] človek je zmeraj kriv, ko se kar tako razuzdano odtrga od tal, kamor spada, in se lahkomiselno prepusti krilom transcendence, da ga nesejo v svetove, kjer je potem srečen, če ne še kaj več.«

Šeligove literarne osebe si lahko predstavljamo kot človeka, ki v širnem oceanu plava mrtvaka. Nenehno nekaj počenjajo, vendar hkrati ne počnejo ničesar, bivajo sam Nič.

Tik pred koncem, na strani 191, nas čaka še esej, ali pa mi (bralci) čakamo nanj, kajti ta je med vsem izbranimi prvič uvrščen v knjigi. Avtopoetski esej Samota in akcija, leta 2001 objavljen v Novi reviji, zaokroži in strne principe avtorjevega pisanja: »Zmožnost moje percepcije je omejena. Zelo poredkoma zajame ali vidi celoto stvari, dogodka, sveta.« Šeligo tukaj pojasnjuje, zakaj se venomer vrti okrog majhnih stvari, majhnih spominov in majhnih trenutkov. Celostno razumevanje stvari skozi percepcijski aparat človeka namreč ni mogoče. Zapiše, da je celota stvari samo »mefistovsko zapeljiva entiteta«, nekakšna shematična tvorba, ki o resničnosti govori prazno. Kajti prava celotna podoba človeškega sveta je ravno v podrobnostih, pa naj bo to opis kretnje, barva ali oblika. Svet, ki ga dojema človek, je razbit na majhne delčke, iz katerih vsak posameznik tvori svojevrsten mozaik. Morda pa celote zgodbe sploh ni. Morda je zgolj zunanja distanca sposobna vse te zapisane besede, presledke in pike sestavit v nekaj večjega. Tako kot letni časi, ki šele skupaj sestavljajo cikel leta.

Knjigo sklepa spremna študija Aleksandra Zorna, ki je bila sicer izdana že v izboru Zunaj sije februar (Mladinska knjiga, 1995), vendar zato ni nič manj aktualna. Če smo prej brali Šeliga, zdaj beremo o Šeligu, o njegovem bogatem ustvarjanju v literaturi in gledališču. »S kratko prozo je poetika Rudija Šelige prehodila dolgo pot,« piše Zorn. Ampak te poti še zdaleč ni konec. Začelo se je namreč obdobje, v katerem Šeligo nagovarja nove generacije, te naj ga prebirajo in interpretirajo na nove načine, morebiti celo iz časovne distance. Bomo videli, kaj vse nas še čaka na novih poteh. Bomo videli, kaj prinaša marec. In april …

Čeprav je lahko lov za absolutnim poln hrepenenja, upanja in iluzije, je ulov nemogoč in celo lahko vodi v propad.

Ob 20. obletnici pisateljeve smrti izdana knjiga šestih novel in eseja je skupek majhnih trenutkov, ki jih bralec pomni še dolgo. Četudi spomini bledijo skozi leta, nekateri vselej vztrajajo v podobi majhnih podrobnosti. Točno takšni so avtorjevi zapisi v Ohranjenem spominu. »Ti nič ne skrbi, je rekel Pesnik, zunaj ne razsaja noben ledeni februar, obsijalo te bo sonce, socializem in spreminjajoči faktorji, ki še nobenega niso pustili samega.«

Sistem je drug, sonce pa ostaja isto.

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Refleksija 18. 3. 2024
Čas branja
Čas branja: 20 min

Kako sem Patti Smith seznanil s Srečkom Kosovelom

Morda je danes, na 120. obletnico Kosovelovega rojstva, pravšnji dan za tale prosti spis. O pesnikovem srečanju z ameriško kolegico, botro punka Patti Smith. Pa za moj »outing«, razkritje, priznanje: ja, jaz sem ju seznanil, sem tisti »obiskovalec iz Slovenije«, ki ji je leta 2019 na koncertu v Trstu podaril izbor Kosovelove poezije. Ma ne, tega ne pišem za pet minut slave, no, ne samo, predvsem želim pokazati, kako se lahko srečata umetnika takšnega kalibra, umetnika, ki sta si v marsičem sorodna, a ju ločuje »ta ocean, strašnó odprt«, širno morje tako časa kakor prostora. Vse dokler …

Prvo dejanje: Naj se nas nebo usmili!

Njeno glasbo mi je prvi približal urednik na Primorskih novicah, moj novinarski oče Robert Škrlj. Zelo rad je imel Patti. In Srečka. Pred skoraj točno desetletjem, leta 2014, ko se je zima prevešala v pomlad, je na eno naših zadnjih srečanj prišel vse drobnejši, vse počasnejšega koraka – in z debelo knjigo Kosovelove poezije v nahrbtniku. Kako si želim, da bi dočakal njuno srečanje!

Leta 2010 je Robert z veseljem objavil mojo reportažo z njenega koncerta. Poslušat smo jo šli na poletni festival v italijanski Gradež. Jo popoldne po naključju ujeli, mimo jo je prineslo, ko smo posedali za mizico pred barom, drugi je niso opazili, nam pa je razdelila avtograme, hitro in polglasno, s prošnjo, hja, bolj zahtevo, naj ne zganjamo kravala in privabljamo še ostalih okrog. Vse je bilo v redu, opravili smo profesionalno, neopazno. Potem je na leseni ploščadi kraj morja z odra motrila vse bolj divje nebo, črni oblaki so se zlovešče bližali koncertu, med brenkanjem je svečano deklamirala: »O, strele na nebu, kako čudovite ste! Ampak rotim vas, počakajte vsaj še malo. In potem vas bomo slavili.« Krotila je tudi varnostnike, jim prigovarjala, naj razigranemu ljudstvu dovolijo zapustiti sedala, nam pustijo plesati in stati in skakati v ritmu in tuliti. Prosila nas je samo, naj spoštujemo naravo in se ne naslanjamo na kovinsko ograjo. So strele preblizu. V apokaliptičnem vzdušju je še bolj surovo – in bolj blasfemično – zadonel razvpiti uvodni verz Glorie: »Jezus je umrl za grehe nekoga drugega, toda ne za moje.«

Patti Smith med molitvijo proti razburkanemu nebu, ob njej stari tovariš Lenny Kaye (Fotografija: Andraž Gombač)

V dodatku, po vrnitvi na oder, se je spet zazrla v nebo: »Hvala, strele, da ste čakale. Hvala ti, nevihta. Ko končamo, lahko dežuješ, kolikor hočeš!« In je že bljuvala monolog Babelogue, v katerega je tokrat vključila na svet prispelega malčka, zarenčala je »ljudje, vi ste prihodnost, in prihodnost je zdaj«, pa že zdrvela v Rock N Roll Nigger, himno življenja zunaj družbe. Skakajoče pod odrom je skozi prve dežne kaplje bodrila, bodimo močni, srečni, uporabljajmo svojo domišljijo. V slovo, razmršena od vetra in z borovimi iglicami v laseh, je tulila: »Bodite svobodni!!!«

Drugo dejanje: pevka na Pasolinijevem grobu, Rimbaud na moji majici

Decembra 2014 smo se srečali na božičnem koncertu v bližnjem Vidmu, v gledališču Teatro Nuovo Giovanni Da Udine. Svojo ljubezen do pesnika in filmarja Pierja Paola Pasolinija (1922–1975) in njegove umetnosti je Patti Smith že dopoldne delila z mladimi na liceju Percoto, jim prigovarjala, naj se ne odrečejo svojim sanjam in naj delajo dobra dela. Pasolini, ta veliki otrok Furlanije, zanjo ostaja »umetnik čudovitega revolucionarnega duha«, je dejala. In dodala, da ji je s filmom Evangelij po Mateju pomagal bolje razumeti Jezusa. Zvečer so nas na koncertu preplavili mravljinci, ko je brenkaje na kitaro improvizirala stihe o Pasolinijevih zadnjih trenutkih, ob molovskih akordih uročeno pripovedovala o umetnikovem nasilnem koncu, o hoji po morskem obrežju, kjer so neznanci okrvavili njegovo belo srajco. Že v pesniški zbirki Babel (1978) mu je posvetila pesem Italy (the round), zapisala: »Bil je žrtev fašistov, pedrov in čistosti svoje umetnosti … Pasolini je mrtev. Et morte.«

Takrat se Pasoliniju v Furlaniji ni samo poklonila, ampak mu kar posvetila koncert, saj ji ni ušlo, da njen svetli jubilej sovpada z njegovim temnim: leta 1975 je svet dobil ploščo Horses in izgubil Pasolinija.

Že naslednje poletje, avgusta 2015, se je v naše kraje vrnila s turnejo ob 40-letnici kultnega prvenca Horses (1975). Na travniku pred vilo Manin v Furlaniji, ko je ljudstvo še kapljalo na trato, jo je uzrla žena, vzkliknila: »Glej, Patti, tam, pod oboki!« Skočila sva bliže, pevko in njene prestregla med hojo od gostilne proti zaodrju. Varnostniki so se spet izkazali, se postavili vmes. Pevka je kanila tiho mimo. Pa sem spet zagobcal, pomahal z noviteto založbe Modrijan: »Ampak, Patti, tule imam slovenski izvod vaše knjige Just Kids!« Korak je zastal: »A res?! Slovenske pa še nisem videla. Pokažite,« je v rokah že obračala Pač mulca v prevodu Jureta Potokarja. »O, glej, Lenny, tako je videti …« je priklicala še kitarista, starega pajdaša vse od njunih prvih skupnih nastopov v New Yorku na začetku sedemdesetih. Podpisala se je v izvod. In pripisala: People have the power.

Podpisani pevkini knjigi v slovenščini (Fotografija: Andraž Gombač)

Takrat se Pasoliniju v Furlaniji ni samo poklonila, ampak mu kar posvetila koncert, saj ji ni ušlo, da njen svetli jubilej sovpada z njegovim temnim: leta 1975 je svet dobil ploščo Horses in izgubil Pasolinija. Ki je mladost preživel v kraju Casarsa della Delizia blizu koncertnega prizorišča, na nasprotnem bregu reke Tilment. Tam je tudi pokopan, pevka je pred koncertom obiskala njegov grob, izrekla zahvalo tudi ob sinu pokopani mami Susanni Colussi … in se kakor leto prej v Vidmu srečala z mladimi, s študenti.

Patti ob Pasolinijevem grobu (Vir: družbeno omrežje X)

Dan zatem je s turnejo prigrmela še v ljubljanske Križanke. Tja sem šel v majici s portretom njej najljubšega pesnika, francoskega simbolista Arthurja Rimbauda (1854–1891), v katerega se je zaljubila kot mladenka – in si prav to staro fotografijo mladega poeta prilepila na steno svoje sobe. Na koncu koncerta ni samo jezno trgala strun s svoje električne kitare, ampak tudi sestopila z odra, se sprehodila vzdolž prve vrste, se v drncu prijazno rokovala z nami – pa kot vkopana obstala, ko se je spogledala s spranim Arthurjem na mojih prsih. Ni izpustila roke, potegnila me je k sebi, mi med glasno godbo v uho zavpila »great shirt«, ja, da imam krasno majico. Pa roko vtaknila v žep svojega suknjiča, brskala po njem, nekaj iskala, da smo debelo gledali tako mi na tej strani ograje kakor varnostniki na oni. Je našla! Mi v dlan stisnila nekaj drobnega in odskakala naprej. Skupaj z drugimi sem pogledal, kaj se skriva v pesti, razprl dlan: broška Horses.

Patti Smith med praznovanjem 40-letnice svojega prvenca, kultne plošče Horses, v Križankah leta 2015 (Fotografija: Andraž Gombač)

Tretje dejanje: Majhen plašč besed

Potem ko je leta 2019 zadonelo oznanilo, da z akustično turnejo Words and Music (Besede in glasba) prihaja v Trst, sem začel nekaj premlevati. Dobrodošla spodbuda so bile tudi njene objave na družbenih omrežjih: vsake toliko kaka pesem, portret tega ali onega poeta, obisk groba, naj leži na tej ali tisti strani oceana, in seveda sprehodi po Trstu: ogledala si je kipe književnikov, se prižela k bronastemu Joyceu na Rusem mostu, brala Svevov roman La coscienza di Zeno (Zenova zavest) v angleškem prevodu, na koncertu se je obetalo recitiranje Rilkejevih Devinskih elegij, takisto v angleških prepesnitvah … Dovolj je, sem prikimal, čas je, da spozna še njega, čigar portret bi si najstnica gotovo prav tako prilepila na steno sobe, če bi ga poznala!

Obisk bronastega Joycea na Rusem mostu (Vir: Facebook)

Mateja Kralj iz društva Konstruktivist, skrbnica Kosovelove spominske sobe v njegovi rojstni Sežani, se je takoj oglasila na telefon, mi potrdila, da ima še nekaj izvodov zbirke Odprto, v angleščini Open – pesmi, ki jih je izbrala in uredila Mateja, sta prepesnili Ana Jelnikar in Barbara Siegel Carlson, lično knjižico je oblikoval Simon Kastelic. Dvema slovenskima izdajama – osnovni in razširjeni – so se v minulih letih poleg angleške pridružile še hrvaška, francoska in pravkar še nemška.

Pred prvim Pattijinim koncertom novembra 2019 sem skočil na Kras, prevzel angleški Open in z njim v žepu krenil v Trst. V Rossettijevem gledališču je Patti pela, recitirala … »Že zelo mlada sem sanjarila, da bom obiskala Trst, nisem pa pričakovala, da bom za vas prepevala,« je dejala.

Začela je z Rilkejem in njegovim spoznanjem, da je vsak angel strašen, nežni Wing pa je sledil angažiran nagovor: »Vsepovsod po svetu mladi vstajajo in zavzemajo ulice, zahtevajo ukrepe zoper podnebne spremembe. Zbirajo se milijoni mladih, kar je prav, to mora biti globalno gibanje, saj bodo podnebne spremembe prizadele vse države, kmalu jih bomo začutili vsi. Zato – sledite mladim, vstanite!«

Na koncu koncerta ni samo jezno trgala strun s svoje električne kitare, ampak tudi sestopila z odra, se sprehodila vzdolž prve vrste, se v drncu prijazno rokovala z nami – pa kot vkopana obstala, ko se je spogledala s spranim Arthurjem na mojih prsih.

Ponosno in hvaležno je napovedala, da ji bodo čez tri dni na univerzi v Padovi podelili častni doktorat. Na oddelku za jezikoslovje in literarno vedo so v utemeljitvi zapisali, da besede v njenem opusu tkejo »dialog med umetnostjo in družbo, razpete med religioznim šepetom in krikom obupa«, poudarili so njeno vpetost v punk rock ter evropsko in ameriško književnost ter sklenili, da Patti Smith »vseskozi raziskuje izrazno moč besed v vseh njihovih pojavih: recitaciji, petju, kričanju, pljuvanju, sanjanju, šepetanju«.

Na tržaškem odru je prikimala: »To je zame velika čast, saj v Ameriki nisem končala šole. Vidite, vse je mogoče!« Ni ji ušlo niti, da jo bodo v Padovi počastili na rojstni dan enega njenih največjih junakov – angleški predromantični pesnik in slikar William Blake (1757–1827) je najočitneje navdihnil njeno My Blakean Year, ki jo je v Trstu posvetila »delavcem, vsem tistim, ki trdo delajo, pa naj bodo umetniki, poeti, peki, matere, naj čistijo ulice, sadijo drevesa, karkoli, vendar včasih ne dobijo priznanja, njihova edina nagrada je dobro opravljeno delo«.

Podpisan prvenec Horses.

Ubitim v Rižarni, edinem nacističnem uničevalnem taborišču v Italiji, je posvetila Rilkejeve verze, sočloveku prigovarjala, naj prisluhne »pihljanju, ki ga nenehno poraja tihota«, kajti (v prevodu Kajetana Koviča): »K tebi šumi zdaj od tistih mladih mrličev.« Stihi so se prelili v njeno Beneath The Southern Cross.

Mater naravo in še marsikaj je opevala v priredbi After the Gold Rush Neila Younga, svečano povzdignjeni v molitev, Rilkejev verz »Je noč zaljubljencem lažja?« pa je orgazmičen odgovor dobil v uspešnici Because the Night.

Med vožnjo domov sem se spraševal, ali jo bo pritegnil. Srečko. Bi jo znal, bi jo, sem si kimal, utegne jo nagovoriti, pesnico, prav tako tiho in mehko kakor glasno in ostro.

Patti je povedala, da je v Trstu obiskala tudi sinagogo, cerkve, kavarno San Marco, ki jo je lastnik odprl, čeprav so že spustili rolete, medtem ko se mora v knjižni antikvariat še vrniti, saj je bil med obema poskusoma zaprt. In evo, tu ji lahko pomagam, sem si prikimal. Na koncu, med bodrilno uporniško himno People Have the Power, ko se je ljudstvo gnetlo kraj odra, je pristopila k nam in se rokovala. Stegnil sem se iz prve vrste, ji podal knjižico v darilni torbici. Vzela jo je, nam še pomahala in odkorakala za kulise.

Med vožnjo domov sem se spraševal, ali jo bo pritegnil. Srečko. Bi jo znal, bi jo, sem si kimal, utegne jo nagovoriti, pesnico, prav tako tiho in mehko kakor glasno in ostro. Že uvodno Kozmično življenje bi jo znalo pritegniti: »Nekdo me je vprašal: Ali imaš dušo? Rekel sem mu, da jo imam. Rekel sem mu, da verujem v njeno večnost in v njeno lepoto. Toda vprašal me je nadalje: Ali ima žival dušo? In odvrnil sem mu, da jo ima. A on dalje: Ali ima drevo dušo? In zopet sem mu odvrnil, da jo ima. Ujezil se je in me v jezi vprašal: Tudi kamen? In ko sem mu odvrnil, da jo ima, se je obrnil od mene. Kako so čudni včasih ljudje! Ko jim pravim, da sta vesolje in vesoljna duša kakor nebo in morje, ki se zrcalita drug v drugem, verujejo. Ko jim pa pravim, da ima vsak pojav svoj sijaj v vesoljnem lesketanju duše, ne verjamejo, in včasih je vendar res, da ima kamen lepšo dušo kakor ljudje.«

Hja, bi jo pa znala prevzeti tudi njegova Rdeča raketa:

Jaz sem rdeča raketa, vžigam
se in gorim in ugašam.
Joj, jaz v rdeči obleki!
Joj, jaz s srcem rdečim!
Joj, jaz z rdečo krvjo!
Neutruden bežim, kakor
da sam moram v izpolnjenje.
In čim bolj bežim, tem bolj gorim.
In čim bolj gorim, tem bolj trpim,
in čim bolj trpim, hitreje ugašam.
O jaz, ki bi živel rad večno. In
grem, človek rdeči, čez polje zeleno,
nad mano po sinjem jezeru tišine
železni oblaki, o, jaz pa grem,
grem, človek rdeči!
Povsod je tišina: na polju, na nebu,
v oblakih, le jaz bežim, gorim
s svojim ognjem pekočim in
ne morem tišine doseči.

Le poskusite, nabijajte si kako od njenih jeznih in zraven tulite zgornje verze v angleščini:

And the more I flee, the more I burn.
And the more I burn, the more I suffer.
And the more I suffer, the faster I fade.
O, I who want to life forever.

Navsezadnje, sem si rekel, kakor Patti Smith tudi Srečko Kosovel »vseskozi raziskuje izrazno moč besed v vseh njihovih pojavih: recitaciji, petju, kričanju, pljuvanju, sanjanju, šepetanju«. Če bi bil glasbenik, bi tudi on, Srečko, svoje bolj divje ekspresionistične pesmi nažigal z električno kitaro in bendom, pri konstruktivističnih bi najbrž dodal še malo elektronike in jih repal, umirjene impresionistične pa bi izvajal solo na akustični kitari. Recimo. Pa oba sta svobodoljubna umetnika. Upornika. Revolucionarja. Antifašista.

Naslednji večer se mi je v gledališki dvorani pridružila še žena. Uvodne takte koncerta je fotografirala tam spredaj, tako da sem skozi čustveni vrtinec moral sam, dasi sredi množice v parterju. Dihati sem nehal, čim je Patti stopila na svetlo. Še preden ji je uspelo doseči mikrofon, sem opazil, da v levici – z desnico nam je mahala – poleg Rilkejeve poezije nosi še knjižico, v tistem trenutku prepoznavno samo meni. Možnosti sta samo dve, je švignilo skozme: ali jo bo želela javno vrniti ali pa bo z njo naredila kaj lepega.

Če bi bil glasbenik, bi tudi on, Srečko, svoje bolj divje ekspresionistične pesmi nažigal z električno kitaro in bendom, pri konstruktivističnih bi najbrž dodal še malo elektronike in jih repal, umirjene impresionistične pa bi izvajal solo na akustični kitari.

Povedala je, da sta Tony Shanahan – stari tovariš, ki jo spremlja s kitaro, klavirjem in glasom – in ona zelo vesela, hvaležna za gostoljubje v krasnem Trstu … pa da so v dveh večerih na koncert prišli obiskovalci iz – je naštevala v tem vrstnem redu – »Italije, Hrvaške, Češke, Srbije, Nemčije, Velike Britanije, ZDA« – evo, vem, da je marsikdo v tem trenutku zaklel, jebela, spet bomo izviseli, niti tale nas ne bo omenila, ha, jaz sem pa tiho slutil, da bomo imenovani na koncu, ker bo še nekaj sledilo – »in Slovenije«. Glasen aplavz, zabeljen z vriski. Napovedala je prvo skladbo večera, svojo Grateful, izraz hvaležnosti: »Kot uvod vanjo pa drobna pesem, ki jo je napisal slovenski pesnik – če bom izgovorila narobe, mi je zelo žal – Šretko Kosovel.« Po imenu bi ga morda ne prepoznali, a priimek je izgovorila brezhibno. Še glasnejši aplavz, zabeljen z vriski, v katerih se je vzhičenost opotekala ob nejeveri. Takrat so me preplavili mravljinci – in me spet, ko to pišem. (In me spet, ko berem za sabo.) Tudi ker spomin požene svoje kolesje in se predme vrne Boštjan, lani nam ga je iztrgala neusmiljena bolezen, tu in zdaj pa je spet tako živ in sijočih oči, pred Mefovim koncertom stojiva na ploščadi pred izolskim kulturnim domom in Boštjan mi obnavlja, kako mu takrat v tržaškem teatru nič ni bilo jasno, vse se je pomešalo in eksplodiralo: kot tako rekoč Kosovelov sovaščan, doma v Tomaju, in za povrh fan Patti Smith, tudi sam pevec, je v svojem velikem srcu imel posebno mesto tako zanj kakor zanjo; a se je stena med njunima sobama v srcu podrla šele tam in takrat, v Rossettiju 26. novembra 2019. Ko sta se srečala na odru, je Boštjan mislil, da sanja.

Patti in Srečko skupaj na odru (Fotografija: Maja Pertič Gombač / Primorske novice)

Patti je odprla Open in recitirala A Small Coat. Majhen plašč:

Jaz bi rad hodil
v majhnem plašču
besed.

Ali pod tem naj se skriva
topel, svetál svet.

Kaj je bogastvo?
Kaj je razkošje?

Zame je eno:
majhen plašč imam
in ta plašč ni nobenemu
enak.

Z balkona jo je v posnetek lepo ujel Andrej Raspor, medtem ko sem jaz drevenel nekje tam spodaj:

Morda me je še najbolj presenetila njena hitrost: v manj kot 24 urah, od konca prvega koncerta do začetka drugega večer zatem, ji je uspelo knjižico vzeti v roke, prelistati, začutiti pesnika in izbrati pesem.

Repertoar drugega tržaškega koncerta – s Kosovelom na čelu (Vir: pevkin uradni Instagram profil #thisispattismith)

Nekateri so nekaj slutili, se mi v naslednjih dneh oglasili. Prijateljica je pisala: »Kosovel iz njenih ust – to je moralo biti res veličastno. Me pa zelo zanima, če ni skrivnost: Si imel morda prste zraven?« Previdno sem potrjeval, najprej nisem hotel, da bi v javnosti motil stik med ljubima umetnikoma. Naj lepa novica najprej zakroži in se usede v spomin in kolektivni ponos, naše skupno veselje v vesolju.

Dogodek je odmeval. Zelo. Po domovini in svetu, v slovenščini in globalni angleščini. In drugih jezikih. Miljenko Jergović je nekaj dni pozneje o tem napisal kolumno, Pattijino branje Kosovela označil za »veliko, zelo ganljivo gesto«, kraškega pesnika pa za »enega najvznemirljivejših jugoslovanskih pesnikov našega stoletja, najzanimivejšega, najpomembnejšega pesnika meje med italijanskim in slovenskim svetom«. Jergović – eden najvznemirljivejših in najpomembnejših pisateljev naše dobe – se je v kolumni spraševal, kako je Patti Smith prišla do Kosovela, po kakšni poti. Tega tedaj ni mogel vedeti, je pa pravilno prepoznal pevkin »občutek za življenje in za pesništvo«, za »veter, ki piha v Trstu«. Nekaj zgoščenim odstavkom o pesnikovem življenju in delu je pridal ganljiv sklep: »Tako sam srečen, da je Patti Smith lahko brala Kosovela v angleščini. Mati ameriškega in svetovnega punka ne ve, da je Srečko Kosovel oče slovenskega punka.«

Jergović – eden najvznemirljivejših in najpomembnejših pisateljev naše dobe – se je v kolumni spraševal, kako je Patti Smith prišla do Kosovela, po kakšni poti.

Tisti redki, ki sem jim zaupal »vlogo svoje družine v svetovni revoluciji«, so se veselili z mano. Aleš Berger je ugotavljal, da je to prav domiselna in očitno učinkovita pot do širjenja dobrega glasu o poetu po svetu. Svojčas so največ stavili na prevajalce, Marc Alyn ga je prepesnil v francoščino, ogromno je dosegel, slava mu, kakopak, no, zdaj pa je morda čas za drugačne prijeme, lahko jim rečemo tudi rokovski in pankovski … Aleš je na telefon dal tudi tovariša, še enega častitljivega kosovelovca – ja, tudi Ludwig Hartinger je bil slišno navdušen. Opazil sem, da so tudi drugi negovalci pesnikovega izročila širili dober glas, novico delili na družbenih omrežjih … In lani je pevkino ljubezen do Kosovela v javnem govoru poudaril Matthias Göritz, nemški kurator predstavitve Slovenije v okviru častnega gostovanja na knjižnem sejmu v Frankfurtu. In tako naprej.

Vse do lani, ko mi je na predzadnji majski večer v žepu zabrnelo novo sporočilo. Ravno sem stal pred Cukrarno, simbolno pomenljivim krajem, svojčas grobnico mladih slovenskih pesnikov. Pa ti preberem prijateljevo pisemce: »Patti Smith omenja Kosovela. Le kdo ima prste vmes?«, pospremljeno s smeškom, ki hudomušno mežika. Zdivjal sem na splet, hitro našel šopek svežih novic. »V bodočo prestolnico kulture prihaja legendarna Patti Smith,« je pisalo, 5. oktobra 2023 bo na stičišču italijanske in slovenske Gorice, na novem koncertnem prizorišču, parkirišču ob nekdanjem mejnem prehodu Rožna Dolina, nastopila živa legenda. Ki je pripela še zvočno sporočilo o tem, kako komaj čaka: »Ne morem si zamisliti boljšega imena za brezmejnost, kot je prav Rožna Dolina, ki združuje italijansko mesto Gorica in slovensko mesto Nova Gorica. Prihod v pokrajino, kjer so Pasolini, Kosovel in Rilke pisali svoje pesmi, je zame navdihujoč. Upam, da bom kmalu pisala poezijo in nastopala skupaj z vami.«

Četrto dejanje: osem majic za Patti

Pred koncertom na rožnem sotočju Goric sem spet iskal pot do Patti, ji skušal temeljiteje predstaviti Kosovela, navsezadnje tudi pojasniti pomen njenega recitiranja Majhnega plašča v Trstu, kjer Slovenci živijo kot manjšina … in kamor je Kosovel svojčas hodil na predstave, da, tudi v Rossettija, kjer je njegova drobna pesem stoletje pozneje požela svetovno pozornost.

Patti Smith: »Ne morem si zamisliti boljšega imena za brezmejnost, kot je prav Rožna Dolina, ki združuje italijansko mesto Gorica in slovensko mesto Nova Gorica. Prihod v pokrajino, kjer so Pasolini, Kosovel in Rilke pisali svoje pesmi, je zame navdihujoč.«

Tudi tokrat sem se na poti proti Rožni Dolini ustavil na Krasu, Mateja me je spet oskrbela z darili, dala mi je več različnih majic, potiskanih s Černigojevim Kosovelom, pesnikovimi stihi in mislimi, dve novi knjižni darilci sem v torbo pridal še sam … Malo prej so se mi prek Facebooka oglasili lokalni aktivisti iz nevladne organizacije Libera Gorizia, ki so slavno borko za človekove pravice želeli spodbuditi k javnemu protestu, jo opozoriti, da bo zvečer nastopila na prizorišču, ki ni samo »simbol sožitja med mestoma in državama«, saj mnogi tam trpijo v nevzdržnih razmerah. Tudi na dan koncerta so čisto blizu odra postavali in posedali begunci, prosilci za azil. Okrog »rdeče hiše«, nekdanjega mejnega prehoda, postopajo tudi po več dni, v vsakršnem vremenu spijo na prostem. »Vse nas bo združila vaša glasba, vendar ne bodo nas družile enake pravice,« so goriški aktivisti zapisali v pismu pevki. Nekako so izvedeli, da ji znam priti bliže, in vztrajali kljub mojemu izmikanju, da z njo res ne prijateljujem, daleč od tega. Povedali so, kje jo lahko dobim, mi zaupali, kdaj in v kateri goriški gostilni bo obedovala.

Ne bom vas mučil s podrobnostmi. Na kratko: uspelo je, Patti je spet opazila in pohvalila mojega spranega Arthurja, ki sem mu tokrat pripel še tisto broško Horses, smo pa vse opravili precej na hitro, drugače ni šlo, naporna turneja terja svoje … Na Goriško je pripotovala iz Parme, kjer je nastopila večer prej, dva dneva zatem jo je že čakal koncert v nemškem Karlsruheju, še malce dlje od Stuttgarta … in tako naprej. Prevzela je darila, tudi protestno pismo goriških aktivistov, se fotografirala še z nekaj čakajočimi pred gostilno, potem smo se razšli, se zahvaljevali drug drugemu, si kimali, mahali, se smehljali.

Goriški selfie s Patti Smith, ki se je v zahvalo za seznanitev s Kosovelom ob zvestem sledilcu Andražu Gombaču pomudila trenutek ali dva dlje.

Že nekaj ur zatem je plesala in skakala po odru, pri skoraj 77 letih tulila in grmela, kričala v imenu narave, sožitja, bratstva … Kosovela tokrat sicer ni recitirala. No, pa kdaj drugič …

Peto dejanje: Vizija

Patti še zmeraj osvaja odre, niza koncert za koncertom na tej in na oni strani oceana. Piše se leto 2026, spet je tukaj, prav kmalu bo nastopila kot glavna zvezda velike prireditve ob dveh jubilejih: svoji osemdesetletnici in stoti obletnici Kosovelove smrti. Iz dvorane pravkar odmeva tonska vaja, pianist in tonski mojster preizkušata klavir. Glasba zamre, kmalu tudi polglasno mrmranje. Pevka tiho sedi v garderobi. Na mizici pred njo leži odprta knjiga. Bere, kaj ji je pesnik napisal pred stoletjem:

Svetli akordi klavirja.
Mesečina na tihem jezeru
ob zeleni polnoči.

Tiho je vse. In ti.
Sva kakor obraza,
ki se gledata iz daljave.
Skozi zeleno pokrajino duše.

Ali se ljubiva?
Ali sva samo zvezdi,
ki gresta čez iste pokrajine.

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Panorama 15. 3. 2024
Čas branja
Čas branja: 13 min

»Palestinci se vsako jutro zbudimo, da ostali svet učimo življenja«

Pisati v času genocida. Zdi se svetoskrunsko, vase zagledano, naivno … in nujno. Postavlja se kot imperativ, ob katerem je nasproti postavljena tišina nemogoča. Pomenila bi vdajo pred barbarskostjo sveta, njegovim poenostavljajočim jezikom, begom pred nekaterimi besedami in oklepanjem drugih, izkoriščanimi podobami, ki vztrajno prepričujejo s svojo, eno samo zgodovinsko resnico. A kaj pisati, od kod in za koga? Obrniti se k tistim, katerih zgodovini nenehno grozi izbris, katerih zgodbe preobračajo, dvomijo o njihovih besedah, pričevanja postavljajo v položaj zagovorov, katerih podobe prekrivajo z golimi številkami ali jim vsiljujejo ton usmiljenja in pokroviteljstva …

Da bi lahko razumeli dehumanizirajoči jezik nekega kolonializma, ne moremo mimo njegovih (evropskih) imperialističnih izvorov.

Prvi imperativ je zato: brati. Se morda skupaj z Edwardom W. Saidom (1935–2003), palestinsko-ameriškim akademikom, vprašati tudi, kaj in kako brati. Da bi lahko razumeli dehumanizirajoči jezik nekega kolonializma, ne moremo mimo njegovih (evropskih) imperialističnih izvorov. Da lahko razumemo delo, ki ga pri tem opravljajo naše besede, naše kulture, naša pisanja, moramo iti v srčiko in izgnati lastno ignoranco, ki smo jo izbrali, da bi se izognili perspektivi drugega. Že v svojem najznamenitejšem delu Orientalizem (Studia Humanitatis, 1996) o načinu »mišljenja, ki temelji na ontološki in epistemološki distinkciji med Orientom in (največkrat) Okcidentom«, opozarja na ideološkost diskurzov in njihovo podrejenost centrom moči: »Idej, kultur in zgodovin ni mogoče resno proučevati oziroma razumeti, ne da bi proučevali tudi njihovo moč.« To velja za vse vednosti in seveda tudi za literaturo.

Edward W. Said

Delčki njegovih drugih tekstov, ki so zahvaljujoč zborniku Oblasti povedati resnico (založba /*cf., 2005) prav tako izšli v slovenščini, še razširijo in poglobijo razmišljanja o kulturi in imperializmu ter vlogi intelektualcev. Naslovno besedilo, napisano po iraški in med vojno v Bosni, zadene v bistvo, ki danes odmeva z novo težo: »Danes vsakdo govori liberalni jezik enakosti in harmonije za vse. Naloga intelektualca je, da te pojme prenese v aktualne razmere, kjer je vrzel med izjavljanjem za enakost in pravičnost na eni strani in precej manj prepričljivo stvarnostjo na drugi zelo globoka.« Intelektualec ni funkcionar, ki ubira poti oblasti, slepo sledi politiki svoje ali katerekoli že države in ki na mednarodne norme in standarde gleda s pragmatičnega vidika. Nasprotno, stoji na strani svobode vesti in doslednosti teh načel, pravic in svoboščin za vse, brez izjem v imenu kakih ciljev.

Imperialistični diskurz pa se vedno skriva za jezikom mesijanstva in se ne ozira na ceno, ki jo za to plačujejo ljudstva na t. i. »praznih zemljah«. Že prva razprava v omenjeni knjigi, naslovljena Sionizem s stališča njegovih žrtev (iz leta 1979), lahko služi kot dober začetek, če želimo razumeti genealogijo sionizma kot politične ideje in konkretne posledice, ki ga je imelo za palestinsko ljudstvo, z začetki že precej pred koncem druge svetovne vojne … pa vse do danes, ko se zdi, da dosega vrhunec. A da ne zaidem predaleč, vas raje (upam, da bo za mnoge to le ponovna izkušnja) toplo vabim k branju tega prodornega in plodnega pisca, ki tako rekoč morda ravno iz svojega položaja med »orientom in zahodom«, kot domač in obenem tuj obema, odpira nove poglede (tudi) na literaturo in njeno dediščino. In ki je nenazadnje, čeprav nobenega misleca ne gre omejevati na njegove življenjske okoliščine, kot rojen v Jeruzalemu na lastni koži doživel palestinsko usodo izgnanstva in kasnejših poskusov utišanja.

Imperialistični diskurz se vedno skriva za jezikom mesijanstva in se ne ozira na ceno, ki jo za to plačujejo ljudstva na t. i. »praznih zemljah«.

Prav tako kot palestinski nacionalni pesnik Mahmud Darviš (1941–2008), ki ga v slovenščini lahko beremo v zbirkah Opisovanje oblakov (Mladinska knjiga, 2014) in Domovina iz besed (Književno društvo Hiša poezije, 2011). Rojen v Galileji in kot otrok z družino izgnan iz uničene domače vasice je postal glas in za mnoge oče palestinskega ljudstva, s poezijo kot svojim (političnim) orožjem, katerega tako ostrino kot rahločutnost začutite že, če pobrskate za nekaj najbolj znanimi pesmimi in citati. Njegova lirična mojstrovina V prisotnosti odsotnosti (2006, po angleškem naslovu In the Presence of Absence) pa je med poezijo in prozo, pripoved o pesnikovem življenju, ki se prepleta z zgodbo Palestine, s papirja in iz zgodovine uhajajoče domovine, a zato toliko bolj žive. »V eni nesrečni uri je zgodovina vstopila skozi vrata kot drzen tat, ko je sedanjost odletela skozi okno.« Svojevrstna avtobiografija, ki to še zdaleč ni, je avtorjeva lastna pesniška elegija in slovo, »poetografija« (kot jo poimenuje prevajalec v angleščino Sinan Antoon), zgrajena iz trenutkov, slik nekega življenja in predvsem stalnega pesnikovega nastajanja. Premišljevanja o bivanju, ljubezni, hrepenenju in številnih postojankah pa so temeljno zaznamovana z dvojnostmi: med domom in pregnanstvom, posameznikom in skupnostjo, smrtjo in nesmrtnostjo, prisotnostjo in odsotnostjo. Kot pesnik, je dejal nekoč, je iskal glasove Trojancev, tistih, katerih glas je bil izgubljen in ki bi svojo zgodbo zagotovo povedali drugače, kot so jih Homerjevi epi zmagoslavnih Grkov. Ko se v omenjenem delu spominja, kako je v devetdesetih letih končno obiskal Gazo, pa zapiše: »Kakšen jezikovni ali pravni wunderkind bi spisal mirovno pogodbo in dobro sosedstvo med palačo in barako, med paznikom in jetnikom?«

Mahmud Darviš

Omenimo še enega med poglavitnimi palestinskimi pisci, čeprav bi jih morali še mnogo več (tu so še pesnica Fadwa Tuqan, romanopiska Sahar Khalifeh, pesnik Samih al Qasim …). Gasan Kanafani (1936–1972), eden vodilnih arabskih prozaistov svoje generacije, novinar, urednik, politični mislec in aktivist, je utemeljil palestinsko literaturo odpora. Tudi on je postal begunec pri dvanajstih letih, svojo angažiranost pa plačal z življenjem v atentatu izraelskih agentov v Bejrutu. Njegovo zgodbo lahko preberete v prevedeni biografiji Somuna Hajrudina Gasan Kanafani iz dežele žalostnih pomaranč ali pa v dostopnih prevodih poiščete njegov roman Možje na soncu, zbirko zgodb Dežela žalostnih pomaranč, novelo Vrnitev v Haifo in druge, pri katerih je črpal iz razselitve in razlastitve Palestincev. V angleščini lahko njegovo Pismo iz Gaze (1955) z glasom Johna Bergerja poslušate tukaj. Prebrano se nas dotakne globoko, z odločnostjo in ljubeznijo (»iz navade«) do generacije, »ki je tako zrasla s porazom in razseljevanjem, da je začela verjeti, da je srečno življenje nekakšen družbeni odklon«. Odločitev ostati v Gazi in ne pobegniti pred temi grdimi ostanki, prizoriščem izgube, v Kalifornijo, učiti se iz nečakinjine amputirane noge o tem, »kaj je življenje in česa je vreden obstoj«, prijatelju pisati, namesto da se mu kmalu pridružiš pri uresničevanju skupnih otroških sanj: »Ne bom prišel k tebi. Ampak ti, vrni se k nam!«

Naslovnica knjige Gasan Kanafani iz dežele žalostnih pomaranč (Forma 7, 2018)

Že ti hitri orisi po svoje ponazarjajo mesto besede za ljudstvo, ki je že pregovorno znano po visoki pismenosti, njegovi razseljenci pa kot »najbolj izobraženi begunci na svetu«. Povedati, zapisati svojo zgodbo, ki je tudi zgodba lastnega ljudstva, pomeni potrjevati svoj obstoj, ohranjati svojo zgodovino. Kadar Palestinca mlajše generacije vprašate, od kod prihaja, marsikateri ne odgovori, kje je bil rojen, temveč od kod je bila izgnana njegova družina. Zgodba naroda, ki se prenaša z vsako posamično zgodbo družine, kot tistim ključem domačih vrat, ki predstavlja njihovo pravico do vrnitve. Ta tragedija palestinskega ljudstva se je slovenskim bralcem že precej približala z lanskim izidom romana Jutra v Dženinu (Cankarjeva založba) Susan Abulhawa, palestinsko-ameriške pisateljice in borke za človekove pravice, ki v pripovedi o življenju pred nakbo in po njej prepleta dokumentarnost in fikcijo.

Kadar Palestinca mlajše generacije vprašate, od kod prihaja, marsikateri ne odgovori, kje je bil rojen, temveč od kod je bila izgnana njegova družina.

O še enem valu prisiljenega izseljevanja priča tudi knjiga pisatelja in pesnika Mourida Barghoutija (1944–2021) Videl sem Ramalo (1997). Še nepreveden nagrajen avtobiografski roman je pisatelj napisal po vrnitvi na rodni Zahodni breg, potem ko mu je bil kar tri desetletja prepovedan vstop v domače mesto, od leta 1967 vse do sporazumov iz Osla.

Palestinski grafit (Fotografija: Justin McIntosh)

Nakba (arabsko katastrofa), ki sicer označuje uničevanje vasi, izgon in poboj palestinskega prebivalstva v letih 1947–1949, zato za mnoge ni bila enkraten dogodek, temveč proces, ki še traja. Pravnik Rabea Eghbariah v članku za The Nation Magazine (revija ga je objavila, potem ko je objavo zaradi pritiskov odpovedala Harvard Law Review) novembra lani to besedo uporablja kot termin za specifično strukturno nasilje nad Palestinci. Z napisanim poudari pomembnost imenovanja zločinov, tako kot imata svoje posebno ime holokavst in apartheid, ki sta posledično postala del leksikona mednarodnega prava, v upanju, da se ne ponovita. Vprašanje besednjaka in z njim povezane cenzure je tisto, kar je v zadnjih mesecih burilo nemalo duhov. Katere besede uporabljajo ameriški, nemški, britanski, francoski … mediji in politiki (kot tudi mi sami v svojem vsakdanjiku), ko poročajo in razpravljajo o tem, kaj se dogaja v Gazi in vzporedno na Zahodnem bregu? Kako te besede sooblikujejo dojemanje dogajanja, reakcije in konkretne odločitve?

Marwan Makhoul: »Da bi lahko pisal poezijo, ki ni politična, bi moral poslušati ptice, in da bi lahko slišal ptice, bi morala bojna letala utihniti.«

In torej kako ob vsem tem pisati literaturo? »Da bi lahko pisal poezijo, ki ni politična, bi moral poslušati ptice, in da bi lahko slišal ptice, bi morala bojna letala utihniti,« je zapisal Marwan Makhoul (1979). Pisanje se ne more odtrgati iz konkretnega konteksta, zgodovinskega trenutka v življenju avtorja, čeprav nobeno literarno delo niti pisec nista omejena zgolj nanj. Sodobni palestinski pesniki tako kot njihovi predhodniki ostajajo pričevalci palestinskega življenja pod okupacijo ali v eksilu, njihove žeje po svobodi, trpljenja, a tudi – precej pomembnejše – boja, kljubovalnosti, odpornosti, mesta pod soncem in nenazadnje radosti do življenja. »Kultura je dokaz, da Palestina obstaja,« je pred kratkim v eni od reportaž dejal palestinski glasbenik Wissam Joubran v svojem pariškem ateljeju, kjer izdeluje lutnje, glasbilo, ki ga označuje kot orodje svojega boja. Čeprav ne želi biti političen, po svoje je, saj že s tem, da ustvarja kot Palestinec, ohranja palestinsko glasbo in dediščino. Koncerta v njegovem domačem kraju mu niso dovolili.

Palestinsko-ameriška pesnica Noor Hindi (1995) z zbirko Dear God. Dear Bones. Dear Yellow. iz leta 2022 preizprašuje prav politično poezijo in aktivizem skozi jezik in pisanje, ki se izkazujeta za nezadostna. V eni svojih najbolj znanih pesmi Fuck Your Lecture on Craft, My People Are Dying izzove: »Kolonizatorji pišejo o rožah. […] Želim biti kot tisti pesniki, ki jim je mar za luno. / Palestinci ne vidijo lune iz zaporniških celic in zaporov.«

Noor Hindi (Fotografija: Ilenia Pezzaniti, vir: www.poetryfoundation.org/poets/noor-hindi)

Mohammed El-Kurd (1998), dopisnik za The Nation, znan po opisih življenja pod okupacijo, v teh dneh pa glasen na protestih za njen konec in prekinitev ognja, v prvi pesniški zbirki Rifqa (2021), poimenovani po babici, sledi zgodbi njenega izgona iz Haife vse do težke sedanjosti svoje družine v vzhodnem Jeruzalemu. Življenje na Zahodnem bregu pod izraelsko okupacijo in propad, ki ga zaradi širjenja nezakonitih judovskih naselbin doživlja palestinska pokrajina, lahko pobliže spoznate tudi v prevedeni knjigi pravnika in aktivista Raje Shehadeha (1951) Palestinski sprehodi: Zapiski o pokrajini, ki izginja (/*cf., 2012). Remi Kanazi (1981) pa, na primer, v pesmi Nakba (iz zbirke Before the Next Bomb Drops, Rising Up from Brooklyn to Palestine, 2015) vleče niti spominov, ki »ne morejo biti izbrisani, izkoreninjeni / ali izčiščeni / ni pozabila / nismo pozabili / ne bomo pozabili / žile kot korenine / oljk / vrnili se bomo / to ni grožnja / ni želja / upanje / ali sanje / ampak obljuba«.

Kadar prebiram palestinsko poezijo ali bežne zapise, ki jih delijo, da bi prebudili svet, se morda čistim usmiljenja do njihove bolečine in polnim z drugačnim sočutjem, se pomaknem bliže temu, da ne žalujem zanje, ampak z njimi, in se ovem, da za svobodo in dostojanstvo vseh stojimo skupaj.

K temu dodajmo še besede palestinsko-kanadske pesnice Rafeef Ziadah (1979): »Mi učimo življenja, gospod. Mi, Palestinci, se vsako jutro zbudimo, da preostanek sveta učimo življenja, gospod.« Citat se lepo ujema s tistimi, ki sem jih v zadnjih mesecih prebirala na družbenih omrežjih in pravijo, da je Palestina svojo človečnost in svobodo že dokazala, zdaj pa je na preizkusu svet. In tistimi, ki ne nehajo zatrjevati, kako ljubijo življenje, kjerkoli ga lahko najdejo. Besede spremljajo podobe otrok, ki se igrajo, pojejo, plešejo, se smejijo sredi šotorov in peska, iz nedelujočih visečih električnih žic naredijo improvizirano gugalnico, fotografije čudovitih sončnih zahodov ob obali Gaze, videe prijateljskih šal ob ognju, peko kruha v glinenih pečicah, veselje ob plastenki čiste vode, falaflih in vse teže dostopni šavarmi, molitve ali petje sredi ruševin, ulične umetnosti na podrtih zidovih … Podobe, ki dopolnjujejo tiste, od katerih je težko ne odvrniti pogleda in dokumentirajo silo vsakodnevnih napadov, naraščajoče število smrti, iskanje preživelih, vsakodnevna slovesa, kaos v komaj še stoječih (vse redkejših) bolnišnicah, žejo, lakoto, vseprisotnost krvi, krike bolečine, utrujenost in obup v očeh ter natrpanost in pomanjkanje higienske infrastrukture v begunskih taboriščih, kjer noči nenehno spremlja brneči zvok vojaških dronov.

Mohammed El-Kurd (Vir: www.mohammedelkurd.com)

Zahvalo za vse te podobe smo že pet mesecev dolžni novinarjem, ki kljubujejo nevzdržnim razmeram, vidno hujšajo in sivijo pred našimi očmi ter so med svojim poročanjem iz Gaze sami del novic. Tako kot medijski delavci so tudi (pre)mnogi pisci, učitelji, profesorji literature, umetniki in kulturni delavci postali zgodbe o izgubi. Že oktobra so bili med drugimi v bombardiranjih Gaze ubiti pesnik in pisatelj Omar Abu Shaweesh, 32-letna pesnica in romanopiska Heba Abu Nada, fotograf, novinar, pisec in glasbenik Yusuf Dawas ter dramatičarka Inas al-Saqa. Na začetku decembra pa tudi pesnik in pomemben član literarne skupnosti v Gazi Saleem Al Naffar ter pesnik, pisec, profesor, aktivist in soustanovitelj organizacije We Are Not Numbers Refaat Alareer. Njegova zadnja pesem If I must die, ki jo je na X (Twitterju) objavil teden prej, je po novici o njegovi smrti v noči s 6. na 7. december 2023 obkrožila svet: »Če moram umreti, morate vi živeti, da boste pripovedovali mojo zgodbo.«

Mosab Abu Toha: »Plesti pesmi iz drobcev stekla, betona, jeklenih palic ni lahko. Včasih mi roke krvavijo. Vsakič mi ožge rokavice.«

Prijateljevih besed se vztrajno spominja Mosab Abu Toha. Pesnika in ustanovitelja angleške knjižnice v Gazi je ob poskusu evakuiranja prijela izraelska vojska, kakor tudi skupino drugih Palestincev, nekaj dni pozneje pa so ga zaradi pritiskov iz tujine izpustili. Zdaj iz Egipta vsakodnevno nadaljuje ozaveščanje o dogajanju doma, z deljenjem zadnjih novic na družbenih omrežjih kakor tudi s pisanjem poezije in esejev v The New Yorkerju. Že zbirko Things You May Find Hidden in My Ear iz leta 2022 je opremil z motom: »Plesti pesmi iz drobcev stekla, betona, jeklenih palic ni lahko. Včasih mi roke krvavijo. Vsakič mi ožge rokavice.« Ni lahko, a ni nemogoče.

Mosab Abu Toha (Vir: www.poetryfoundation.org/poets/mosab-toha)

Če si še sama torej dovolim navajati Adornovo slovito misel in si jo drznem postaviti v drug kontekst, morda zato nikakor ni barbarsko pisati poezijo po holokavstu in med trenutnimi grozotami. Prej nasprotno, nujno jo je pisati, ko zmanjkuje besed in se srce in glava polnita z nepretrganim in nemogočim žalovanjem. Poezija je tudi pričevanje in prav tako je lahko upor, kot je upor vsak izraz še obstoječe, živeče, polno dihajoče človečnosti. Kadar prebiram palestinsko poezijo ali bežne zapise, ki jih delijo, da bi prebudili svet, se morda čistim usmiljenja do njihove bolečine in polnim z drugačnim sočutjem, se pomaknem bliže temu, da ne žalujem zanje, ampak z njimi, in se ovem, da za svobodo in dostojanstvo vseh stojimo skupaj. Raje se torej oprem na drugo vprašanje: kako živeti (dalje), s krivdo tistega, ki je preživel, ki še živi? Tistega, ki bi še naprej rad pisal o rožah in pticah?

Pa še to. Živimo v dobi več dolgih vojn in genocidov, zato bi veljalo podobno pozornost nameniti tudi besedam in podobam iz Sudana, Konga, Armenije …

Pesem Refaata Alareerja, ki je bila prvotno objavljena na avtorjevem profilu na družbenem omrežju X.
Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 14. 3. 2024
Čas branja
Čas branja: 8 min

Denarja ne moreš jesti ali obleči

Na prvi pogled oziroma prvo branje se nam morda zazdi, da nas bo roman Trust, za katerega je argentinski pisatelj Hernan Diaz (1973) prejel Pulitzerjevo nagrado, popeljal globoko v intrigantna vezja in delovanja mašinerije kapitala in kapitalizma v prvi polovici 20. stoletja. A se delo v prevodu Polone Glavan kmalu izkaže za več kot zgolj fiktivno študijo določenega časovnega, zgodovinskega presečišča med ekonomijo, politiko in družbo. Je romaneskna raziskava narave fikcije in izmuzljivosti reprezentacije historične ali kakršnekoli druge realnosti. Morda slog in pristop k obravnavani temi najprej spomnita na DeLillovo seciranje (temne plati) ameriškega sna in resničnosti, plutje skozi družinsko kroniko morda evocira Franzena, občutljivost za socialne topike (zgodnjega) 20. stoletja prikliče v spomin Doctorowove romane: Diazova naracija izkazuje svojevrsten epski zamah ameriške romaneskne tradicije, h kateri pa pisatelj pridaja tudi nekaj svojega, izstopa z intrigantno kombinacijo formalne strukture, pristopanja k topiki, odnosa do prepleta fikcije in resničnosti ter subtilne, skorajda latentne kritike kapitalistične mentalitete.

Roman se kmalu izkaže za več kot zgolj fiktivno študijo določenega časovnega, zgodovinskega presečišča med ekonomijo, politiko in družbo.

Trust je v svojem razvijanju naracije predvsem rašomonski: soočeni smo s štirimi različnimi fokalizacijami oziroma naratorji, ki se vsi osredotočajo na skupni vir, a med branjem ne moremo nikoli biti prepričani o »zvestobi« njegove upodobitve, ta občutek pa še dodatno okrepi nezanesljivost (vseh) pripovedovalcev. Bralstvo se v prvem razdelku, naslovljenem Vezi (Bonds), udobno zasidra v sicer fluidno, lapidarno očiščeno pripoved o Benjaminu Rasku, mogočnem kapitalistu z začetka 20. stoletja, ki je zaradi uspeha pri borznih špekulacijah postal malodane legenda newyorške borze – vse do zloma leta 1929, ko postane persona non grata. Fascinira nas njegova reprezentacija, ki kaže nekakšno brezbrižno, neobčutljivo, neustavljivo persono, skozi katero se multiplicira (neoprijemljiv) dobiček. Učinkuje kot utelešenje produkcije kapitala. Nato nejeverno spremljamo njegov hladni, prazni odnos z ženo Helen, ki postopoma, ob nastopu depresije po zlomu borze, izgublja bitko z duševno boleznijo. Šele zatem se izkaže, da smo sprva brali »roman s ključem« izpod peresa Harolda Vannerja (ki kot lik v Trustu sicer nikoli ne nastopi), ustvarjenega po Andrewu Bevelu. Kakorkoli, osebni zgodovini Raska in Bevela sta dokaj podobni (dva bajno bogata finančnika, ki sta pomnožila premoženje, akumulirano skozi generacije svojih družin), največja razlika je v upodobitvi žene. A romanesknim presenečenjem niti na tej točki ni videti konca. V zgodbo vstopi še dekle iz migrantskega delavskega razreda, Ida Partenza, dodatno »zmedo« pa povzroči še zadnje poglavje, ki prinaša kriptične dnevniške zapise »dejanske« Bevelove žene Mildred. Zdi se, da resnici v resnici, kot niti fikciji in – kakor nakazuje Trust – finančnim špekulacijam, nikoli ne pridemo do dna.

Kar bralstvo morda spočetka preseneti in hkrati pritegne, je sposobnost romana, da potegne skorajda nelagodno vzporednico med delovanjem financ in strukturo (sodobne) fikcije (čeprav bi se morda radi pretvarjali, da si nista podobna, oziroma da vsaj stremita k različnim ciljem), to pa mu uspe zlasti s pomočjo lika mega-kapitalista. Tovrstna »trustovska« sprega me je hitro spomnila na besede Primoža Krašovca v študiji Tujost kapitala (Sophia, 2021): »Ker kapitalistična ekonomija nima sebi zunanjega smotra oziroma je njena družbena logika samonanašalna, se tudi novonastali kapitalistični razred začne obnašati kapitalistično, tj. svoj denar začne investirati v povečevanje vrednosti.« In: »V kapitalizmu torej ne obstaja več večna, idealna forma izdelka, ki bi jo določale ekonomiji zunanje religiozne ali politične avtoritete, temveč je proces kapitalistične produkcije nenehno eksperimentiranje brez končnega cilja.«

Nejeverno spremljamo njegov hladni, prazni odnos z ženo Helen, ki postopoma, ob nastopu depresije po zlomu borze, izgublja bitko z duševno boleznijo.

Tudi narava same (meta)fikcije je samonanašalna, črpa iz že (tekstualno) reproduciranega, nenehno stopnjuje svojo vrednost skozi potenciranje smislov, pomenov in narativnih kombinacij, ne pusti se uloviti primežu materialne realnosti, lahko eksperimentira zunaj okvirov njenih določil, se spušča v neskončno igro same s sabo. Idin anarhistični oče prepoznava iluzornost denarja: »Denar je fantazijsko blago. Denarja ne moreš jesti ali obleči, a predstavlja vso hrano in vse obleke na svetu. Zato je izmišljotina. In zato postane merilo, s katerim vrednotimo vse drugo blago. Kaj to pomeni? To pomeni, da denar postane univerzalno blago. Ampak ne pozabi: denar je izmišljotina, blago v čisti fantazijski obliki, ja? In to še dvakrat bolj velja za finančni kapital. Vloge, delnice, obveznice.« Tudi Andrew Bevel se očitno dobro zaveda prednosti in slabosti fikcije: če so lahko Vannerjeve Vezi očrnile njegovo javno podobo, se ji lahko zoperstavlja s svojo pripovedjo, izenači oziroma preseže Vannerjev vložek s svojim. Na tem mestu se sicer »vplete« zunajbesedilna dejanskost, saj lahko Bevel s svojim bogastvom »usmerja« tokove resničnosti in fikcije (»Ob njegovem bogastvu se je resničnost izkrivila«), kupuje, korigira, adaptira, skriva in na novo ustvarja svojo javno podobo, ki je, navsezadnje, zgodba, iluzija za množice – končno skorajda simulaker, ki mu ne vidimo pravega temelja.

Tega se končno zaveda tudi njegova »ghostwriterka« Ida, ki kmalu spozna zahtevnost svojega delodajalca glede lastne javne podobe, s katero hoče prepričati »povprečnega bralca« v svojo nedotakljivost, mogočnost. Ida zato preučuje (avto)biografije različnih državnikov (Hoover, Roosevelt), industrialcev (Andrew Carnegie), da bi ujela ton tistih, ki so prepričani v svoj (večvreden) položaj v svetu: »Kar je bilo svojsko vsakemu od njih – Carnegijeva sebična svetohlinskost, Grantova temeljna spodobnost, Fordov stvarni pragmatizem, Coolidgeeva retorična varčnost in tako naprej – se je umaknilo tistemu, za kar sem takrat mislila, da je vsem skupno: vsi so nedvomno verjeli, da si zaslužijo biti slišani, da je treba slišati njihove besede, da je nujno slišati pripovedi o njihovih brezhibnih življenjih.« Bevel skozi njene besede postane skovanka, literariziran povzetek različnih megalomanskih, hegemonih, vladajočih figur, njegov realni jaz ostaja enigma, fiktivna možnost.

Pričujoči roman lahko tolmačimo v perspektivi kritike (tržnega) kapitalizma, vendar bomo stežka našli kakšno moralizirajočo ali pridigajočo noto.

Najbolj pomenljiva pa je morda Bevelova vizija lastne žene Mildred, ki jo prek Ide želi posredovati svetu; veliki finančnik nikakor ne prenese, da bi jo imeli, kot je to prikazal Vanner (čigar identiteta v romanu ostaja zavita v skrivnost, namigi so na poznanstva z Mildred), za duševno neuravnovešeno. Idi zato naslika podobo krhke, domačne, otroško naivne družice, povrh pa želi, da ta »imidž« nadgradi z (izmišljenimi) anekdotami. Realna karakterizacija njegove žene nam ostaja skrivnost skorajda do konca, pa še takrat jo otipamo le s pomočjo okrnjenih dnevniških zapisov za rakom umirajoče ženske. Sicer dovolj za spoznanje, da je bila Mildred vse prej kot nebogljeno, zgolj v lepoto in umetnost zatopljeno bitje. Približamo se spoznanju, da je njena zgodba, njena ustvarjalnost, tako kot zgodba marsikatere ženske v zgodovini, služila vzponu moža, ki si je prisvojil njene zasluge. Trust lahko v tem pogledu cenimo kot poklon spregledanemu, tihemu delu ženske populacije: tako Ida kot Mildred sta po svoje skrbeli za veličastno zgodbo Andrewa Bevela.

Brez dvoma lahko pričujoči roman tolmačimo v perspektivi kritike (tržnega) kapitalizma, vendar bomo stežka našli kakšno moralizirajočo ali pridigajočo noto. Diaz s precizno izpiljenimi slogovnimi prijemi, neposredno in neokrašeno, skorajda surovo obdelano pisavo literarno konkretizira srhljivo, nedojemljivo, nevzdržno eksponentno širjenje neoprijemljivega profita, Bevel pa je zgolj eden njegovih obrazov oziroma mask. Če se znova navežem na Krašovca: »Posameznih kapitalistov kot značajskih mask kapitala ne poganja pohlep ali katera druga človeška intenca ali psihološka lastnost, temveč delujejo kot udomačeni nosilci subjektivne funkcije kapitala.«

Trust je pomembno, času zelo primerno delo.

Bevel je na neki način tudi sinonim za ameriški (tržni) liberalizem, ki se skuša prikazati kot najboljša opcija za dobrobit naroda oziroma množice. Bevela boli, da so ga po zlomu borze leta 1929 obtoževali (neetičnih) špekulacij, ki so mnoga podjetja in posameznike spravili na rob; zato se skuša prikazati kot nekdo, čigar tržne dejavnosti so vselej pripomogle k blaginji naroda, ki je vselej verjel v samoregulacijo trga (in da ga en človek sam ne bi mogel zrušiti ali nadzorovati – čeprav njegove kasnejše izjave o lastni pomembnosti za trg in o uničevalnih posegih Centralne banke nasprotujejo tej liniji argumenta). Diazu ob tem ni treba izrekati sodb ali moralk, dovolj povedni so že njegovi kompleksni pristopi h karakterizaciji kapitala in kapitalizma (in njegovih nosilcev).

Trust nas osvoji tudi z »meta« prijemi, pri čemer nimam v mislih le rašomonske evolucije naracije, ampak predvsem zavest o (sprotnem) grajenju, maniri podajanja vsebine; med Idino nikoli objavljeno, nedokončano (vmes posežejo višje sile), a strogo piljeno Bevelovo biografijo je posejanih mnogo sprotnih opomb za izdelavo njegovega javnega profila, za čim večjo razumljivost in dostopnost »povprečnemu bralcu«. Na neki točki nas lahko zabava celo implicitni metafiktivni komentar Diazovega lastnega »skopega« sloga v Idini oceni: »Na neki točki sem tudi dojela, da lahko ta dvoumnost deluje le v povezavi z izjemno disciplino – mirno natančnostjo Vannerjevih stavkov, njegovim neolepšanim besednjakom, nepripravljenostjo na uporabo retoričnih sredstev, ki jih enačimo z ‘umetniško prozo’, hkrati pa ohranjanjem prepoznavnega sloga.«

Pod črto lahko tako sklenemo, da je Trust pomembno, času zelo primerno delo. Čeprav bi nas na začetku utegnila odvrniti »suhoparna« tematika dobička in financ, jo Diaz ubesedi na zelo vabljiv, razdelan način, ki bralstvo kar vabi k razmisleku o povezavi raznoraznih fenomenov družbe, ekonomije, zgodovine in politike.

Hernan Diaz: Trust (Sanje, 2023, prevod Polona Glavan)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 12. 3. 2024
Čas branja
Čas branja: 6 min

Odtujenost na senčni strani blokov

»Njegova notranjost se drobi v mnoge glasove. Vesolje, ki ga gleda, ni zunaj, temveč notri.«

Muanis Sinanović je svoj literarni opus, v katerem najdemo poezijo, roman in esejistiko, lani obogatil še s kratko prozo. Očitno je, da ima pri pisatelju vsako delo, glede na umetniško obliko, svoje specifike. Dela se razlikujejo predvsem pri (ne)razkrivanju notranjih občutkov lirskega subjekta v poeziji oziroma pripovedovalca v prozi. Deveterico pripovedovalcev v zbirki Na senčni strani blokov lahko primerjamo z lirskim subjektom pesniške zbirke Krhke karavane (LUD Literatura, 2021), saj se njihovo pripovedovanje le počasi preusmerja iz opisovanja zunanjega sveta v subjektivno izpoved posameznikove »duševne votline«. Sinanovićeva kratka proza je zato mestoma poetična in postavlja v ospredje motive odtujenosti, ljubezni, spomina, časa, odnosov, skratka, obravnava »notranji mulj« človeka. Čeprav se zgodbe pred nami razgrinjajo v fiktivnem času, v katerem se razpleta njegova fiktivna zamisel prihodnosti ali paralelne sedanjosti, nam pisatelj ne poskuša detajlno opisati domnevne percepcije novega sveta, pač pa položaj notranje razdvojenih ali izgubljenih pripovedovalcev kratkih zgodb, ki se trudijo shajati v popolnoma odtujeni družbi.

Povečini brezimni junaki kratkih zgodb (imena imajo samo Bronja in Brokat ter Šefket Ramadani v istoimenskih zgodbah) so postavljeni v različno oddaljene čase, gibajo pa se od Zasavja in Ljubljane vse do Beograda, Sarajeva in New Havna. Nekateri živijo pod popolnim nadzorom vlade, drugi so del avtonomnih con. Živijo v povojnem času ali so doživeli revolucijo in (ponovno?) živijo v postsocialističnem času. Za bralčevo razumevanje kratkih zgodb orientacija v času in prostoru sicer ni pomembna, ključna lokacija je naslovna »senčna stran blokov«, ki jo v uvodni istoimenski kratki zgodbi pojasni pisatelj. Moderen in napredno usmerjen človek je naselil prisojno stran hriba, si zgradil visoke bloke in se vedno bolj zapiral med štiri stene s svojimi majhnimi in velikimi zasloni, vedno bolj je postajal »sen v glavah stanovanj«. Ločil se je od narave in se pred njo zavaroval, a je ugotovil, da brez nje ne more. Takrat se je želel vrniti na senčno stran blokov, v neokrnjeno naravo, k tradiciji, prednikom in koreninam. Namesto tega je moderni človek postal tujec v svetu kot v Baudelairovi pesmi, a je Sinanovićevim junakom odvzeto tudi vsakršno upanje, da bi ponovno našli senčno stran blokov; razblinilo se je kot oblak, ki ga razpiha veter. Liki prehajajo skozi avtonomne cone, preseljujejo se iz enega mesta v drugo, z ene strani hriba na drugo, migrirajo čez celotno slovensko ozemlje, tudi v podeželsko zaledje mest in druge balkanske države. Nikjer ne najdejo senčne strani blokov, čeprav se »povsod nahajajo slovanski bloki«. Ironično se kratke zgodbe dogajajo v fiktivnem času, v resnici pa je fikcija ta idila, ki jo predstavlja senčna stran.

Junaki so postavljeni v različno oddaljene čase, gibajo pa se od Zasavja in Ljubljane vse do Beograda, Sarajeva in New Havna. Nekateri živijo pod popolnim nadzorom vlade, drugi so del avtonomnih con.

Ne glede na to, kje se liki znajdejo, vselej naletijo na odtujeni svet in odtujeno družbo. Držijo se vsak zase, z ostalimi meščani ne vzpostavljajo stika, česar ne poskušajo niti tisti na drugi strani. Moški pripovedovalec kratke zgodbe Potovanje v New Haven ugotavlja, da »pravzaprav ni šlo za hladnost [sveta in ljudi], temveč za mojo lastno odtujenost«. Slednjo je povzročil bolj ali manj strog nadzor, ki ga izvaja država, represija, »peklenski ogenj, [ki je] svetloba ekranov mobilnikov«, manko pristnega socialnega stika in nekonvencionalnosti futuristične družbe. To pripelje do zapiranja junakov samih vase in spodbuja samorefleksijo do njihove lastne biti in sveta, v katerem živijo. So še zadnji predstavniki človeških bitij novega sveta. Senčna stran blokov je vse manj fizični prostor, vse bolj pa jo predstavljajo ljudje, ki nas obdajajo, in osebe, v kakršne se razvijajo liki, vsak z novim spoznanjem. Teme, misli in občutja junakov se v sosledju povezujejo skozi celotno zbirko. Inženir opravlja službo čuvaja časa, sčasoma pa spozna, da »čas v resnici ne mineva, temveč soobstaja v zavesti«. Naslednji lik potuje v New Haven, ker je poskušal ohraniti spomin na prijatelja, prav tako je želel ukrasti čas. V drugi zgodbi imajo razvito visoko tehnologijo, s katero lahko dostopajo do spomina Šefketa Ramadanija. Ta se jim projicira kot film na platnu. V zgodbi Beli moški in en temnopolt so podobe tako surrealistične, da jih lahko interpretiramo le kot sanje, polne realističnih in domišljijskih drobcev.

Že v naslednji zgodbi Svet nespečnih, z edino žensko pripovedovalko, se srečamo s fizično nespečnostjo in pa z duhovnim prebujenjem ob branju prepovedane literature. V zadnji zgodbi Pobeg sledimo prvoosebnemu pripovedovanju moškega lika, ki se še najbolje zaveda prostora in časa, v katerih živi: »V času živim kot v prostoru na impresionistični sliki.« Zaveda se nepomembnosti in fluidnosti okolja, s tem pa tudi spremenljivosti lastne biti: »Toda ali smo ves čas svojih življenj iste osebe?« Njegov obrambni mehanizem oziroma posledica, ki sta jo na njem pustila režim in družba, v kateri živi, je izguba spomina na dogodek, o katerem ga zaslišuje sodišče. Obtoženec se kljub sodni prepovedi odpelje iz mesta, a se na koncu ciklično pripelje nazaj do svojega mesta in svojega bloka. Po branju vseh zgodb individualnih junakov se nismo premaknili s sončne na senčno stran blokov.

Ne glede na to, kje se liki znajdejo, vselej naletijo na odtujeni svet in odtujeno družbo. Držijo se vsak zase, z ostalimi meščani ne vzpostavljajo stika, česar ne poskušajo niti tisti na drugi strani.

Fiktivni prihodnji čas in iztirjeno avanturistično družbo slika tudi avtorjev romaneskni prvenec Anastrofa (Litera, 2017), kjer pa umanjka notranja percepcija prihodnjega sveta, zaznamovanega z vojnami, revolucijami in tehnologijo, s tem pa tudi poetiziran slog, ki ga zamenja analitično popisovanje celotnega dogajanja. V Sinanovićevih delih torej lahko opazujemo kontinuiteto, predvsem pa razvoj tem in motivov ter mešanje različnih pripovednih slogov. Njegova dela se vseskozi lotevajo tem, ki se dotikajo obstoječega človeka v našem ožjem geografskem prostoru. Zaobjemajo problematiko migrantov, postsocialistične družbe, nevarno hitrega razvoja tehnologije, vse večjega nadzora nad ljudmi, multikulturalizma, sprejemanja in strpnosti do različnih verstev, predvsem pa je vse povezano s konceptom jugoslovanstva in Balkana … Njegova stalnica je mesto, večina likov vsaj enkrat prečka tudi Ljubljano, o kateri Sinanović v zbirki esejev Beat v svetu zapiše: »… mesto visi v času, da se brezčasnost v kužnih meglicah z barja dviga nadenj in veje skozi prazne nočne ulice.« Ugotavljam, da zbirka Na senčni strani blokov v avtorjevem opusu predstavlja največjo manifestacijo in paradigmo njegove vizije, ki jo vedno znova poskuša ubesediti in posredovati. V njej soobstajata nepogrešljivi komponenti: aktualne teme, vezane na naš trenutni in potencialno prihodnji svet, in pa osebne, intimne teme, ki okupirajo in bodo okupirale posameznika v današnjem in v prihodnjem času. Ključno je, da je prva komponenta podana analitično, druga pa izkustveno, s tem zbirka kratkih zgodb harmonično združuje avanturistične opise mest iz prihodnosti in pa teme, ki vzbujajo prevpraševanje lastnega obstoja. Z velikimi pričakovanji lahko torej spremljamo Sinanovićevo nadaljnje delo; pri Beletrini bo letos izdal svoj drugi roman. Zanimivo bo preveriti, ali bo komplementaren ali pa kontrasten njegovemu dosedanjemu opusu.

Muanis Sinanović: Na senčni strani blokov (LUD Literatura, 2023)
Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Refleksija 11. 3. 2024
Čas branja
Čas branja: 8 min

Prispevki k slovenskemu nacionalnemu kulturnemu programu

Miniserija, 1. epizoda

Aprila lani sem bil eden od številnih radovednih udeležencev zaključnega regijskega posveta v Cankarjevem domu, naslovljenega Kultura za prihodnost!, na katerega je občestvo povabila ministrica za kulturo Asta Vrečko s svojim političnim in strokovnim spremstvom. Tema: nov nacionalni kulturni program in napoved novega / spremenjenega krovnega kulturnega zakona. Mislil sem si: pohvalno, končno se je Levica odpravila na teren. Opravili so dvanajst posvetov. Obiskali so vseh dvanajst mestnih občin. No, ne vseh, Ptuj in Velenje sta izpadla, nadomestila sta ju Trbovlje in Postojna. Ne vem, zakaj: morda ker se nam vnovič obeta na srečo doslej še neuresničena zamisel o regionalizaciji Slovenije. Države, ki jo je komaj za eno srednje veliko evropsko deželo. Ki je razkosana na 212 krajevnih skupnosti, imenovanih občine, in ki jo po dolgem in počez prevoziš v dobri uri in pol.

In vendar, čeprav je bila odločitev za veliki finale dokazovanja o dialoškosti in vključevalnosti v Cankarjevem hramu pričakovana in smiselna, je bil izpust dveh občin, mestnih, ki jim zakon tudi nalaga pripravo razvojnih kulturnih dokumentov, neprimerna. Ključna nenavadnost posveta pa je tičala v tem, da zainteresirano občinstvo pravzaprav ni vedelo, o čem natančno naj se pogovarja, čemu naj nasprotuje in kaj je tisto, na kar naj bi se nanašali posamezni predlogi. Ne vem, morda je to bil vzorčni primer vaje iz neposredne demokracije, dopuščam tudi to možnost. Vem pa, da niti kot vesten spremljevalec kulturne politike in nekdanji položajni uradnik na ministrstvu nisem imel česa pametnega dodati k tistim lepo razvrščenim in projiciranim alinejam s poudarki iz volilnega programa stranke, ki je prevzela ministrovanje na Maistrovi 10, in iz obljub vladne koalicijske pogodbe. Saj veste: decentralizacija, socialna pravičnost, dostopnost, vključevalnost, solidarnost, raznolikost, spolna in še kakšna enakost, opolnomočenje, naslavljanje, razvoj občinstev, zeleni prehod, sinergije, prečne politike, kakovost življenja, svoboda izražanja, trajnostna prihodnost in podobni zveneči pojmi iz zakladnice bruseljskega in nevladnega novoreka. Zato sem ministrici predlagal dvoje. Prvič, da naj ob pisanju nacionalnega kulturnega programa spiše tudi nov kulturni zakon (in ne spet, kot njeni predhodniki, kozmetičnih popravkov zakona – ali pa še tega ne). In drugič, naj pohiti, saj povprečni mandat slovenskega ministra za kulturo traja le 22 mesecev.

Ministrica za kulturo Asta Vrečko (Fotografija: Andraž Gombač)

Prvega predloga (za zdaj) ni upoštevala. Nasprotno, v zakonodajni postopek je vložila spremembo in dopolnitev enega samega člena prastarega zakona (2002) z nerazumljivim nazivom (Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, skrajšano ZUJIK), prepričana, da bo s podpisom kolektivne pogodbe s sindikatom prekarcev (Zasuk v navezi z Gloso) na mah rešila vse samozaposlene siromake. Rešitev temelji na dveh predpostavkah. Da imajo javni uslužbenci v kulturi visoko povprečno plačo in da svobodnjake direktorji javnih zavodov izkoriščajo. Obe podmeni sta napačni in ne temeljita na dejstvih. Z implementacijo morebitnega podpisa sporazuma pa bo nastopilo še več zakonsko spornih težav. Minimalno plačilo (tarifa) po posameznih storitvah bo veljalo le za javne institucije, katerih ustanoviteljica je država. Izvzete bodo institucije, katerih ustanoviteljice so lokalne skupnosti (pa četudi jih v pretežni meri financira ministrstvo), saj gre za poseg v avtonomne odločitve lokalnih skupnosti, izvzet pa bo tudi celotni zasebni sektor, vključno z nevladnim. Ob tem bo s tako regulacijo država grobo posegla v avtonomijo delovanja vodstev javnih zavodov, prav v tisto svetinjo, ki jo ministrica tako rada deklarativno poudarja. Edina možna rešitev bi bil večstranski podpis sporazuma med reprezentativnimi organi države in lokalnih skupnosti ter reprezentativnimi predstavniki javnega, nevladnega, zasebnega (gospodarskega) in samozaposlenega sektorja. Nekaj podobnega je pred leti uspelo Norveški in nov ZUJIK (Zakon o kulturi, ZK) si na to temo zagotovo zasluži posebno poglavje.

Ministrici sem predlagal dvoje. Prvič, naj ob pisanju nacionalnega kulturnega programa spiše tudi nov kulturni zakon (in ne spet, kot njeni predhodniki, kozmetičnih popravkov zakona – ali pa še tega ne). In drugič, naj pohiti, saj povprečni mandat slovenskega ministra za kulturo traja le 22 mesecev.

Ob opisanem drobčkanem popravku z neznanimi posledicami je ministrica spletla še nekaj zakonskih in strateških dokumentov, ki so v fazah javnih obravnav ali sprejemanj: nezavezujoči strategiji kulturne dediščine in sodobnega plesa (slednja je sploh nekaj strašljivo zanikrnega), zakonski prenos pristojnosti in financiranja ex-YU manjšin z ljubiteljskega sklada na ministrstvo. Zakaj že? Zakaj ne sprememba Ustave (radikalno)? Zakaj ne Urad za narodnostne skupnosti (logično)? Najzahtevnejši zakonski zalogaj, ki je po pestri javni obravnavi v fazi medresorskega usklajevanja, je sicer z zamudo vloženi Zakon o medijih. Prav ta zakon bo zaradi sprememb po vladnih usklajevanjih in po poslanskih amandmajih pomenil preizkus dejanske moči Aste Vrečko, ministrstva in Levice. In hkrati napovedal usodo novega kulturnega zakona in še prej Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031 (ReNPK 24–31) z Akcijskim načrtom 2024–2027. O zakonskem reševanju finančnih in ostalih zagat Radiotelevizije Slovenija tokrat ne bi. Nimam pojma.

Moj drugi predlog s posveta je ministrica v celoti upoštevala. Bila je še pravočasna in ji čestitam, da nas je s strateškim dokumentom piarovsko spretno razveselila na predvečer kulturnega praznika. Morda smo bili nepotrpežljivi in smo besedilo na 40 straneh (z akcijskim načrtom plus 79, z investicijsko prilogo plus 3 – skupaj 122 strani) pričakovali že jeseni. A moramo jo tudi razumeti, bili smo poplavljeni in verjamem, da je z ekipo vse svoje moči usmerila v to, da ne bi ujma in upoštevanje fiskalnega pravila odplaknila preveč milijonov integralnega proračuna za kulturo. Minus je velik le 13 milijonov evrov. Jih bomo že nadomestili s sredstvi iz Načrta za okrevanje in odpornost, nadgradili pa še s kohezijskimi sredstvi. Ob tej relativno uspešni bitki za proračunski košček kolača (relativni zato, ker je njenemu predhodniku Vasku Simonitiju za leto 2021 uspelo doseči »rekordni«, »robustni« proračun v višini kar 238 milijonov evrov) si lahko kar predstavljate, kakšna muka je čakala šele snovalce resolucije, saj so zainteresirani prispevali kar 800 pisnih predlogov.

Najzahtevnejši zakonski zalogaj, ki je po pestri javni obravnavi v fazi medresorskega usklajevanja, je sicer z zamudo vloženi Zakon o medijih. Prav ta zakon bo zaradi sprememb po vladnih usklajevanjih in po poslanskih amandmajih pomenil preizkus dejanske moči Aste Vrečko, ministrstva in Levice.

Ustanovljena je bila tudi medresorska delovna skupina, v kateri ni bilo le predstavnikov štirih ministrstev (za kmetijstvo, obrambo, notranje zadeve in pravosodje). Da ne pozabim na devet delovnih skupin, neskončno strokovnih komisij in reprezentativnih združenj lokalnih skupnosti, pa Nacionalni svet za kulturo. Prav res, manjkali so le še sindikati. Skratka, pred nami je »predlog besedila« osemletnega nacionalnega programa, ki bo verjetno še pred poletjem romal na poslanske klopi. In pred nami je štiriletni predlog akcijskega načrta (s priloženim seznamom predvidenih investicij), ki ga ministrici sploh ne bi bilo treba dati v presojo javnosti, saj gre za dokument, ki ga vlada potrjuje po sprejeti resoluciji v parlamentu. Tega tudi ne predvideva sprememba ZUJIK-a, ki jo je v času svojega ministrovanja zagrešil Tone Peršak.

Vasko Simoniti, minister za kulturo v letih 2004–2008 in 2020–2022 (Fotografija: Andraž Gombač)

Asta Vrečko se je odločila modro, in za to je imela tri dobre razloge. Načelnega: participacija javnosti, gre vendar za družbeno kulturno pogodbo. Pragmatičnega: koga pa sploh zanimajo kurja črevca z navajanjem stebrov, ciljev, prioritet, področij, vizij in ciljev, zanimajo ga konkretni ukrepi, konkreten denar, konkretne številke, konkretne investicije. In političnega: ministrica za kulturo se dobro zaveda, da je že dve leti veljaven neki drug osemletni dokument, ki ga je pripravil neki drug in še drugič minister, ne ravno priljubljeni Simoniti. Pa čeprav je bil sprejet pod čudno vlado tik pred odhodom, v čudaških, epidemičnih okoliščinah, je resolucijo državni zbor potrdil in bi jo po črki zakona morala Vrečko tudi izvrševati. Pa je ne. Kaj takega, da bi ministrski naslednik veljavno strategijo v celoti nadomestil z novo, se še ni zgodilo. Za kaj takega morajo obstajati res dobri in utemeljeni razlogi. In ministrica jih tudi najde in zapiše: »vrsta strukturnih izzivov in nekoherentnosti«; »akcijski načrt sploh ni bil sprejet« (vladni res ne, je pa seznam investicij sestavni del resolucije, ne prvič); »številni cilji in nejasna razmerja in sosledja med prednostnimi, razvojnimi in splošnimi cilji« …

Tudi argument, da so se ob pisanju resolucije bistveno spremenile globalne okoliščine (podnebne spremembe, vojna, inflacija), s tem pa tudi položaj, v katerem se je znašla slovenska (in z njo vsaj še evropska) kultura, je prej plitek kot prepričljiv.

Vse, kar zapiše, je res, a taisti komentar bi veljal za prav vse doslej sprejete nacionalne kulturne programe, ki so jih pripravili naslednji krožki: Andreje Rihter (veljaven v letih 2004–2007), Vaska Simonitija v prvem mandatu (veljaven 2008–2011) in Uroša Grilca (veljaven 2014–2017). Tudi argument, da so se ob pisanju resolucije bistveno spremenile globalne okoliščine (podnebne spremembe, vojna, inflacija), s tem pa tudi položaj, v katerem se je znašla slovenska (in z njo vsaj še evropska) kultura, je prej plitek kot prepričljiv. Slovenski nacionalni programi so vseskozi nastajali v izrednih razmerah, prvi pred vstopanjem v EU in NATO, drugi ob nastopu finančne krize, tretji v času posledic finančne krize in četrti, še veljavni, v času covida-19. Še več, slovenska kultura je od leta 1994, ko je takratni zakon prvič predvidel resolucije, brez »smeri razvoja« bila kar 14 let. In preživela. Zato se mi zdi kar umestna izjava nekdanjega ministra za kulturo Jožefa Školča, ki je ob priliki dejal, da je nacionalni program za kulturo »posebna trofeja za nabiranje političnih točk«. Ali njegova trditev drži, bom preveril v naslednji epizodi, ko se bom lotil uspešnih in spodletelih poskusov slovenskih nacionalnih kulturnih strategij.

Fotografija: Saša Kovačič Fotografija: Saša Kovačič
Intervju 8. 3. 2024
Čas branja
Čas branja: 16 min

Anja Mugerli: »Občutek imam, da neplodnost kljub pisanju o njej ostaja tabu«

Anja Mugerli (1984) je avtorica dveh zbirk kratke proze in dveh romanov. Za zbirko kratkih zgodb Čebelja družina je leta 2021 prejela nagrado Evropske unije za književnost. V najnovejšem romanu Pričakovanja (Cankarjeva založba, 2023) obravnava izkušnjo neplodnosti.

Pisateljico, ki je ob Mirtu Komelu ena najbolj znanih in prodornih z Goriškega, sem obiskala v njenem stanovanju v Novi Gorici, kjer živi z možem in s Simi, mešanko med border collijem in nemškim ovčarjem. Povabila me je v sobo, v kateri ustvarja.

Kaj ti pomeni prostor, v katerem začenjava pogovor? Kaj predstavlja?

»V prvi vrsti je to ustvarjalna soba, prostor, kjer je nastala moja zadnja knjiga, deloma tudi predzadnja. Obenem mi predstavlja vez z družino, s predniki, starimi starši, s katerimi sem bila zelo povezana. To stanovanje je bilo namreč nekoč njihovo, tu je odraščala moja mama, in tudi sama imam nanj lepe spomine, saj sem tu preživela veliko časa z nono in nonotom, preden sem šla v vrtec. Ti spomini mi dajejo občutek prizemljitve, zato sem zelo hvaležna, da lahko živim v tem stanovanju in ustvarjam prav v tej sobi. Sem človek, ki bolj kot v telesu živim v glavi, saj veliko razmišljam. Že pisanje je mentalni proces, in ljudje, ki smo bolj prisotni v glavi kot v telesu, potrebujemo neko točko, težišče, ki nas prizemlji. Vse to čutim v tem prostoru.«

Doživljaš lastno sobo, ki je v literarni zgodovini, zlasti ženski, pravzaprav napol arhetipski motiv, kot privilegij, razkošje?

»Ja, vsekakor. Mislim, da sem v tem pogledu zelo privilegirana, pravzaprav sem vedno bila. Imam srečo, da izhajam iz družine, kjer nikoli nismo imeli eksistenčnih, gmotnih težav. Čeprav nismo bili premožni, smo si lahko privoščili, kar smo potrebovali in želeli. Že kot otrok sem na primer potovala v Pariz, London, v Nemčijo … To je bil privilegij. V zadnjem času se v Sloveniji veliko govori o tem, kako mnogi ne le nimajo svoje lastne sobe, v kateri bi lahko ustvarjali, ampak nimajo niti stanovanja. Zato se mi zdi še toliko večja prednost, da teh težav nimam in se lahko posvečam samo ustvarjanju. Ob tem opažam, da je v sodobni literaturi veliko pisanja o eksistenčnih težavah oziroma problemih, vezanih na socialno življenje. Čeprav so te teme zelo aktualne in pomembne, se v svojih delih obračam k drugim, lahko bi rekla bolj intimnim, ki so mi po izkušnji bliže. Od nekdaj me je na primer vznemirjala družina in iz knjige v knjigo pišem o tej temi. Tudi moja zadnja knjiga, roman Pričakovanja, se ukvarja z družino, čeprav z drugačnega vidika, saj pripoveduje o neuresničenosti družine, o primeru, kjer otroka pač ni, kjer par družine ne more oblikovati.«

»Na neki točki se moraš vprašati, kaj boš s svojim življenjem, kaj boš z vsemi željami, pričakovanji in načrti, ki si jih imel.«

Kako pa je motiv sobice iz romana Pričakovanja povezan s to sobo?

»Potem ko sva se priselila sem, sva ta prostor nekega dne nameravala nameniti otroški sobi, in zdi se mi, da je tako pri veliko parih: ko se skupaj vselijo v neko stanovanje ali iz manjšega v večje, si mnogi želijo ustvariti družino, in pogosto je v stanovanju prostor, ki ga v mislih namenijo potomcem, otrokom. Prav ta prostor simbolizira praznino, ki nastane, ko spoznaš, da otroka ne bo. Praznina se manifestira v fizični obliki. Na neki točki se moraš vprašati, kaj boš s tem prostorom, a ne samo to, vprašati se moraš tudi, kaj boš s svojim življenjem, kaj boš z vsemi željami, pričakovanji in načrti, ki si jih imel.«

Nedavno si mi poslala citat francoske pisateljice Annie Ernaux iz knjige Dogodek in druga besedila: »Če stvari ne zapišem, potem niso dosegle svojega konca, bile so samo doživete.« Kako te besede doživljaš v povezavi s svojim romanom Pričakovanja?

»Po eni strani mi je žal, da je knjiga Annie Ernaux (o njej smo pisali tudi na AirBeletrini, op. ur.) v slovenskem prevodu izšla šele zdaj, saj bi z velikim veseljem ta citat dala na začetek romana, ker se popolnoma ujema s tem, kar mi predstavlja moj roman. Pričakovanja so moja najbolj osebna knjiga, čeprav tega, da sem tudi sama imela izkušnjo neplodnosti, nisem pretirano poudarjala, razen morda v nekaj intervjujih. Poskušala sem se namreč osredotočiti na knjigo, saj se mi zdi škoda, da bi govorila o lastni izkušnji, bistven je namreč roman. Če se ukvarjaš z umetnostjo, imaš srečo, da lahko vse stvari, tudi slabe, velika razočaranja, tragedije, ki te doletijo v življenju, osmisliš, ko jih predelaš s pomočjo umetnosti, v mojem primeru literature. Ta roman je osmislil določen del mojega življenja. Hkrati sem ga pisala z mislijo ne samo nase, ampak na znanke, prijateljice pa tudi ženske, ki jih ne poznam, a so doživele podobno izkušnjo. V tem pogledu so zato Pričakovanja tudi družbeni roman.«

»Če se ukvarjaš z umetnostjo, imaš srečo, da lahko vse stvari, tudi slabe, velika razočaranja, tragedije, ki te doletijo v življenju, osmisliš, ko jih predelaš s pomočjo umetnosti, v mojem primeru literature.«

Roman Pričakovanja z ubesedovanjem ženske izkušnje (neplodnosti) in neuresničenega materinstva dopolnjuje narativ, ki ga je s poetičnim romanom Materinska knjižica v slovenskem prostoru začrtala Katja Gorečan. Izid njenega romana so spremljali tudi senzacionalistični članki, ki so se bolj kot na pisanje o literarnem delu osredotočali na pridobivanje bralcev. Se je kaj podobnega zgodilo tudi tebi?

»Pri mojem romanu se to ni zgodilo. Odzivi bralcev oziroma bralk so bili nepričakovano dobri, in bilo jih je res veliko. Knjigo so brali v več bralnih klubih in prek družbenih omrežij sem prišla do veliko bralk. Izrazile so hvaležnost, da obstaja takšno besedilo, rekle, da moja knjiga prikaže tisto plat zgodbe, ki bi sicer ostala neizrečena. Z neplodnostjo se ljudje pač vsakodnevno ne ukvarjajo in niti ne vejo, kako potekajo vsi postopki, na primer umetna oploditev. S tega vidika je roman odprl nov pogled na to izkušnjo. Kar zadeva recenzije oziroma medije, pa sem opazila, da mnogi niso brali knjige, kakor sem jo pisala, a seveda kot avtor ne moreš diktirati interpretacije oziroma recepcije svojega dela. Opazila sem, da so bile v tem pogledu recenzije, ki so jih napisale ženske, točnejše ali napisane z več občutljivosti kot tiste, ki so jih napisali moški. Predvsem ob izidu pa so nekateri iz medijev želeli, da bi govorila o lastni izkušnji, a ker sem nekaj takih intervjujev zavrnila, se podobne ponudbe niso več pojavljale. Tudi založba je bila pri tem zelo uvidevna do mene in v promocijo knjige so šli z občutkom. Po drugi strani pa sem opazila, da si mnogi o knjigi z mano niso upali spregovoriti. Občutek imam, da neplodnost kljub pisanju o njej ostaja tabu. Ampak nenazadnje je tako z vsako temo, ki vzbuja neprijetne občutke.«

Kakšno pa bi bilo zate najustreznejše obravnavanje romana?

»Težko rečem. Dvakrat se je zgodilo, da je knjiga vzbudila odziv, o katerem sem razmišljala oziroma sem si ga želela že med nastajanjem romana. Šlo je za predstavitev knjige na Goriškem gradu v Gorici in v Goriških brdih. Na dogodek v Brdih so prišle članice oziroma člani tamkajšnjega bralnega kluba, in ker so roman poznale, se je po koncu predstavitve razvila zelo dobra debata, pokazali so se različni pogledi na vsebino. Nekatere so, spet, izrazile hvaležnost, da je takšna knjiga sploh napisana, da obstaja. Na drugi predstavitvi pa je nekatere vznemiril lik Katje. V romanu predstavlja žensko, ki si otrok ne želi. Očitno ljudi veliko bolj vznemirja motiv ženske, ki si ne želi otroka, kot pa ženske, ki si ga sicer želi, a ga ne more imeti.«

»Z neplodnostjo se ljudje pač vsakodnevno ne ukvarjajo in niti ne vejo, kako potekajo vsi postopki, na primer umetna oploditev. S tega vidika je roman odprl nov pogled na to izkušnjo.«

Si tako avtorica romanov kot kratkih zgodb. Kako nastajajo prvi in kako druge? Nam zaupaš, kako je videti tvoj ustvarjalni proces?

»Zelo različno, in tudi proces pri nastajanju kratkih zgodb in romanov je zelo različen. Nisem ena tistih avtorjev, ki bi vstali zgodaj zjutraj in si postavili nalogo, da morajo pisati toliko in toliko ur, napisati toliko in toliko besed … Tega ne počnem. Zdi se mi, da po takem pristopu posežeš, kadar ne moreš pisati ali pa imaš občutek, da premalo delaš na svojem tekstu. Jaz pa imam že od prve knjige kontinuiran tok pisanja, usklajujem ga z drugimi stvarmi, ki jih ob pisanju počnem iz gmotnih razlogov. Pisanje je do nedavnega dobilo svoj prostor šele, ko sem opravila druge obveznosti, v zadnjem času pa se je to nekoliko spremenilo pisanju v prid. Zdaj si lahko privoščim, da si takrat, kadar vem, da bo izšla naslednja knjiga, zanjo vzamem čas in jo zaključim. Drugim projektom se odpovem in se osredotočim zgolj na pisanje.«

Kako pa se spopadaš z obdobji ustvarjalne krize, če jih imaš, z morebitnimi občutki negotovosti?

»Takšna obdobja seveda pridejo. Po izidu Pričakovanj sem doživela nekakšno krizo, saj je bil to tekst, s katerim sem se do zdaj ukvarjala najdlje, tri leta. In ko sem roman enkrat spustila od sebe, da je zaživel svoje življenje, je nastala neka praznina, na novo temo pa kar nisem mogla preiti. To je trajalo kakih osem mesecev. Začenjalo me je skrbeti, ker če ne pišem, se ne čutim zdrava, saj v pisanju najdem neko ravnotežje. Takrat sem prvič posegla po klasični vaji, ki pomaga, da se vrneš k pisanju: odprla sem knjigo, iz nje vzela stavek ter začela pisati. Prva besedila niso uspela, potem pa so postajala boljša. Zdaj bo ena od zgodb, ki so nastale na tak način, izšla tudi v zbirki, ki jo pripravljam. Negotovost, na drugi strani, pa je pri meni ključna sestavina pisanja. Ne samo kadar ne morem pisati, ampak tudi kadar lahko, vedno preizprašujem tekst, ki nastaja, sprašujem se, ali je res tak, kot sem si ga zamislila, ali sta ton in smer tista, ki sem ju želela ubrati pred samim pisanjem. Sprašujem se tudi, ali je tekst dovolj zanimiv za bralce. Pri pisanju Pričakovanj sem se na primer veliko spraševala, ali bodo to knjigo sploh brali.«

Zdaj veš, da je bila skrb zaman; Pričakovanja so tvoja doslej najbolj brana knjiga.

»Res je. Mislim, da je k temu prispevala neka iskrenost, ki jo izraža ta tekst. Vsekakor je roman drugačen od kratkih zgodb v Čebelji družini, saj v tej zbirki prevladuje tema, ki me je sicer zanimala, ni pa izhajala prav iz mene, iz moje izkušnje. Pričakovanja so iskrenejše delo, ne v smislu, da sem jih izlila iz sebe na papir, ampak da v njih prevladuje iskrenost, oblikovana v romaneskno formo.«

Anja Mugerli (Fotografija: Matej Murić)

Odkar sem prebrala Pričakovanja, sem pozornejša na besedo »pričakovanja«. Opažam, da jo v pogovoru pogosto uporabimo. Očitno gre za nekaj, kar močno kroji naša življenja. Tvoj roman, se mi zdi, ni zgolj pripoved o izkušnji neplodnosti oziroma o neuresničenem materinstvu. To izkušnjo postavljaš v širši kontekst pričakovanj, za katera ni popolnoma jasno, ali izhajajo iz nas ali iz okolja. Lepota tvojega romana je zlasti v tem, da ni jasno, kdaj pričakovanja o družini in otroku izhajajo iz družbe, kdaj pa iz človeške narave, želje po potomstvu, otroku, nosečnosti … Zanimivo je, da glagol pričakovati v kontekstu para lahko uporabimo tudi brez izraženega predmeta, rečemo »Onadva pričakujeta«, in vemo, da gre za otroka. Naslov je zelo močen. Kako si prišla do njega?

»Danes menim, da je to pravi naslov, čeprav ob izidu nisem bila popolnoma prepričana. Odločala sem se med nekaj naslovi, za mnenje sem vprašala tudi druge, recimo sestro in moža. Potem sem se zavedla, kolikokrat Jana, glavna protagonistka in prvoosebna pripovedovalka, v romanu govori o pričakovanjih, in ker se je z naslovom strinjal tudi Andrej Blatnik, urednik knjige, sem sklenila, da bo naslov tak.«

Kratke zgodbe, novele, romani – v zadnjem pa celo nekaj pesmi. Je še kakšna forma, s katero se spogleduješ?

»Trenutno mi je zelo blizu vmesna forma med kratko zgodbo in romanom, torej nekakšna novela. V kratkih zgodbah je po navadi v središču en sam dogodek, v čemer se v resnici nikoli nisem zares našla. Vedno sem namreč želela raziskovati psihologijo likov, odnose med njimi, to je tisto, kar me je zanimalo in me še zmeraj. Ravno pri tej vmesni formi, noveli, mi je všeč, ker lahko zgradiš cel svet, a za razliko od romana načeloma zajema krajši časovni razpon. Obenem dolžina, daljša od kratke zgodbe, dopušča, da se posvetiš podrobnostim, ki so v tekstih zelo pomembne.

Od nekdaj sem si želela napisati dramo. V preteklosti sem se s to formo sicer že ukvarjala, prejela sem celo dve nagradi za dramski besedili, tik pred začetkom pandemije pa sem se prijavila na delavnice v okviru Tedna slovenske drame. Sprejeli so me na podlagi monologa, ki sem ga morala napisati. Žal zaradi pandemije delavnice niso nikoli izpeljali.

Poezija, ki jo v Pričakovanjih piše Jana, pa se je zelo spontano vpisala v roman. Pesmi služijo kot vez z njeno preteklostjo, ustvarjajo ozadje lika, saj Jana nima staršev, omenja samo nono, hkrati pa jih lahko beremo kot njene misli oziroma literarizirane spomine. Čeprav urednik o teh vložkih najprej ni bil prepričan, je ob zadnjem branju dejal, da se mu zdijo na mestu, saj kažejo, da gre za fiktivno delo, da to ni resnična zgodba. Zanimivo je namreč, koliko ljudi sklepa, da gre v romanu za mojo zgodbo. Ne samo tisti, ki me ne poznajo, ampak tudi tisti, ki me in mi potem rečejo, koga so prepoznali v tem romanu. Vprašali so me tudi že, kdo je ta ženska, ki si ne želi imeti otrok, v resničnem življenju. Med samim pisanjem se s tem nisem obremenjevala, ob izidu in pogovorih, ki so sledili, pa sem spoznala, kako težko je govoriti o tem.

Sicer pa sem po izidu Pričakovanj razmišljala tudi o avtofikciji, a čutim, da za to še ni pravi čas. To se mi zdi še intimnejše pisanje od proze, in zato težje.«

»Očitno ljudi veliko bolj vznemirja motiv ženske, ki si ne želi otroka, kot pa ženske, ki si ga sicer želi, a ga ne more imeti.«

Si na neki način šolana pisateljica, saj si po slovenistiki na Univerzi v Novi Gorici študirala uprizoritvene študije in kreativno pisanje na Univerzi na Primorskem v Kopru. Tega programa že dolgo ne izvajajo več. Kaj je dal tebi in ali meniš, da se ustvarjalnega pisanja lahko priučimo?

»Meni je ta študij dal zelo veliko. Sicer ga niso izvajali, kot so si sprva zamislili na fakulteti, saj nas je bilo vpisanih malo študentov in so število kontaktnih ur znižali, tako da smo morale študentke veliko gradiva predelati same. Sama sem od predavanj in predavateljev, ki so bili sami uveljavljeni slovenski avtorji, odnesla res veliko. Pisale smo različne vrste tekstov, od recenzij, kratkih zgodb, tudi osnutek romana smo morale sestaviti. Najboljše mi je bilo, da smo dobile povratno informacijo o svojem pisanju, kar kot mlad avtor, ki svoje tekste pošilja v objavo revijam, sicer redko dobiš, če sploh. Tam pa si dejansko imel profesorja oziroma avtorja pred sabo, tvoj tekst je poznal in bral ter ti je lahko povedal, kaj deluje in kaj ne, kaj ohraniti in kaj ne. To so dragocene informacije, s katerimi laže napreduješ. Glede tega, ali se pisanja lahko priučiš, menim, da moraš imeti že prej talent za pisanje, tudi branje je ključno, ti pa tak študij da konkretnejša orodja, na primer poznavanje pripovednih tehnik, metod, kako pri bralcu doseči učinek. Upam, da bo tovrstni študij kdaj v Sloveniji ponovno zaživel. K sreči je v Sloveniji veliko zelo kvalitetnih delavnic ustvarjalnega pisanja, ki so tudi dobro obiskane.«

»Pisanje je do nedavnega dobilo svoj prostor šele, ko sem opravila druge obveznosti, v zadnjem času pa se je to nekoliko spremenilo pisanju v prid.«

Tudi ti vodiš literarne delavnice, zlasti v sodelovanju z dramaturginjo in scenaristko Tamaro Babić Nikiforov, izvajaš pa tudi delavnice, ki jih v Trstu organizirata Založništvo tržaškega tiska in Slovenski klub. S Tamaro in mano tudi urejaš literarni časopis November. Kako se vse to vklaplja v tvoje literarno udejstvovanje? Kako doživljaš vlogo časopisa v prostoru, v katerem ustvarjaš, torej na Goriškem?

»Še preden se je ideja za literarno revijo oziroma časopis sploh rodila, sem se s sestro, pesnico Marušo Mugerli Lavrenčič, pogovarjala, da bi bilo dobro, če bi se v tem prostoru spet rodila oziroma oblikovala literarna revija. Po študiju sem v Novi Gorici organizirala veliko literarnih dogodkov, vabila sem avtorje iz vse Slovenije, takrat v tem prostoru ni bilo česa podobnega. Ko je prišlo do zamisli o Novembru, sem jo takoj podprla in se odzvala na vabilo k sodelovanju, saj sem že prej razmišljala, da bi v literarni prostor prispevala ne samo kot avtorica, ampak tudi kako drugače. Od nekdaj me je zanimalo tudi sodelovanje z avtorji, zlasti mlajšimi, in November dejansko je postal prostor, v katerem so se našli mnogi avtorji oziroma avtorice.

Poleg urednikovanja v še tesnejši stik z avtorji stopam prek delavnic ustvarjalnega pisanja. Branje svojih besedil v skupini in besedil drugih razširja pogled. Nedavno sem se pogovarjala z gospo, ki je kupila izvod Novembra. Dejala je, da ve, da vodim tudi literarne delavnice, a se njej zdi, da se pisanja ni mogoče priučiti in da se ji delavnice ne zdijo potrebne. Odgovorila sem ji, da se pisanja morda res ni mogoče naučiti, ampak vrednost delavnic je v tem, da se oblikuje skupnost ljudi, ki so prostor našli v pisanju. Pisanje je samotno početje, čeprav sama pri sebi opažam, da tako med branjem kot med pisanjem stopam v dialog z avtorji, ki so se me najbolj dotaknili. Poteka neka nezavedna ali pa morda zavestna komunikacija s temi teksti, pri delavnicah pa je to še bolj otipljivo.«

V Pričakovanjih je dialoga z drugimi avtorji oziroma zlasti avtoricami več kot v prejšnjih knjigah.

»Ja, ampak tako je zaradi forme, služi zgodbi. Res je, da gre predvsem za avtorice. Ta roman je nastajal v obdobju treh let, ko sem veliko brala o neplodnosti in podobnih temah. Izpostavila bi recimo Sheilo Heti in njeno knjigo Materinstvo, blizu mi je tudi Rachel Cusk, zlasti njen slog, prebrala pa sem tudi njeno delo A Life’s Work: On Becoming a Mother, ki (še) ni prevedeno v slovenščino. V tej knjigi zelo iskreno spregovori o obdobju, ko je rodila hčer, zapiše vse težke, temne misli, ki so se ji porajale ob tem in ki si jih ženske ne drznemo izraziti, včasih niti pomisliti. Brala sem tudi Eleno Ferrante, v njenih romanih je motiv materinstva zelo pomemben.

Na izseke o Janini noni pa je močno vplival roman Janice Galloway Dihati moraš, to je vsa skrivnost, ki je sicer zelo težka knjiga, a me je pritegnila predvsem zaradi forme. Ena mojih najljubših knjig je tudi Družinski besednjak Natalie Ginzburg, vidim jo kot delo, ki ne spominja na nič drugega, kar sem brala doslej.«

Fotografija: Neža Kokol Fotografija: Neža Kokol
Intervju 7. 3. 2024
Čas branja
Čas branja: 14 min

Dušica Kunaver: »Ljubiti domače ter spoštovati tuje, pa bo svet čudovit«

Dušica Kunaver je začela pravljice, ljudske modrosti, pregovore in drugo narodno izročilo zbirati že v letih, ko je še opravljala poklic učiteljice angleščine in ruščine, saj je v stik z njimi prihajala predvsem med delom z otroki. Najprej je sadove raziskav izdajala v člankih in krajših knjigah, po upokojitvi pa si je rekla, da bo odkritja zbrala v obsežnejši zbirki. V lovu na zgodbe je prepotovala celotno Slovenijo, prebrskala mnoge knjižnice in arhive ter obiskala številne vrtce, šole, društva ter domove za ostarele. Rezultat je zbirka Sto slovenskih ljudskih, lani izdana pri založbi Morfem in na Slovenskem knjižnem sejmu izglasovana za naj knjigo leta.

Ljudske pripovedke vas spremljajo že od otroštva na Krasu, predvsem pa po zaslugi poklica učiteljice in dela z otroki. Se še spominjate, katera je bila prva, ki vas je zaznamovala?

»Na Krasu sem preživela velik del otroštva, saj je bil od tam moj oče, zato sem med počitnicami redno obiskovala stare starše. O prvem spominu na zgodbo pa moram premisliti. Običajno bi vsak otrok rekel Sneguljčica, Pepelka ali kaj podobnega, saj so nam bile te pravljice položene že v zibko, vendar imam sama najbolj v spominu zgodbo o tem, kako smo Slovenci dobili kruh. Ne bi znala povedati, kje sem jo slišala prvič, zdi pa se mi, kot da je zasidrana v moji podzavesti, saj se velikokrat spomnim nanjo. Kot otrok vojne sem bila pogosto lačna, zato sem si to pripoved predstavljala izjemno živo, kruh pa se mi je zdel največja dragocenost. Zgodba gre tako: Ob reki Dravi je bil ribič in lovil ribe, potem pa je nekega dne reki Dravi rekel: ‘Hvala, reka Dravica, da me preživljaš, kako naj ti jaz to povrnem?’ Pa je rekla Drava: ‘Pojdi v deveto deželo, kruha mi prinesi!’ On jo je ubogal in je šel po svetu. Prišel je v deveto deželo, kjer je dobil kruh; dva hlebca sta bila, eden ržen in eden pšenični. Nato je šel domov in ju vrgel v reko Dravo, ona pa je rekla: ‘Hvala, ribič!’ Nato pa je poplavila. Ko se je umaknila nazaj v strugo, so na obrežjih rasle drobne zelene rastlinice, na levi rž, na desni pa pšenica.«

»Največ sem se naučila v domovih za ostarele. Tam so še zadnje generacije tistih, ki so mlatili s cepci, kosili s koso in srpom …«

Najprej ste zgodbe zbirali po knjižnicah in arhivih, po upokojitvi pa ste se odločili oditi »na teren«.

»Največ sem se naučila v domovih za ostarele. Tam so še zadnje generacije tistih, ki so mlatili s cepci, kosili s koso in srpom … Poskusite si predstavljati, kakšne zakladnice znanja so to! Na podlagi njihovih pripovedi sem nabrala toliko gradiva, pravljic in pripovedk, da bi lahko izdala še mnogo knjig.«

Pravijo vam tudi »romantična etnologinja« …

»V resnici ne vem, od kod izvira ta vzdevek, vendar moram priznati, da mi je všeč. Morda prihaja iz mojega prepričanja, da otroka najlepše vzgajaš s pripovedko. Naj povem anekdoto: ko je bila hči stara tri leta, me je vprašala, kdaj je pridna. Lahko bi ji naštevala primere, češ da je pridna, kadar zaspi, kadar gre v vrtec, kadar poje vse kosilo – ampak to je tako ozek pogled. Namesto tega sem ji povedala pravljico o pastirčku, ki je pomagal ribici, ta pa se je nato spremenila v vilo in mu pomoč tudi poplačala. Otrok tako ve, da je imel pastir dobro srce in da je dobrota vrlina, vrednote pa mu predajaš na njemu dostopen način. Pravljico si bo verjetno zapomnil za vse življenje, z njo pa je dobil še moralni nauk. Morda od tod izhaja izraz romantična etnologinja. To je bil moj način učenja, ne glede na starost otrok, in je obenem tudi tisto, kar so iz šole najbolj odnesli. Še zmeraj me kak učenec ustavi na ulici in reče, da si je najbolj od vsega zapomnil to ali ono pravljico. Nikoli mi nihče ne odrecitira sklanjatev.«

Dušica Kunaver (Fotografija: Neža Kokol)

Zbirko ste začeli s Kraljem Matjažem, verjetno eno najbolj znanih slovenskih pripovedk. Kako ste izbirali, kaj boste vključili v knjigo in kaj izpustili?

»Malce mi je nerodno, da mi pripisujejo zasluge za knjigo, saj za njo v resnici stoji cela ekipa ljudi. Po tridesetih, celo štiridesetih letih zbiranja je bilo predlagati zgodbe res mačji kašelj, težji del se je začel šele zatem. Najti je bilo treba ravnotežje med zastopanostjo določenih živali in bitij v zgodbah, vsebovati so morale moralne nauke, razmišljali smo, katere so morebiti prekrute, obenem pa je bilo treba poskrbeti tudi, da so bile pokrite vse slovenske pokrajine, vključno s Prekmurjem, Beneško Slovenijo, Koroško …«

In kako ste presodili, kaj je preveč kruto?

»To nam je predstavljalo veliko dilemo, saj ne bi želeli odstraniti nečesa, kar predstavlja tako velik del življenja. Vendar se nam ni zmeraj zdelo potrebno vsega prikazati v tako temni luči. Zakaj bi na primer ubil kačo, če jo lahko naženeš? Krutosti ne smeš izločiti, saj to ni v skladu z resničnostjo. Vendar so včasih pravljice res strašne, česar kot otrok nisem opazila.«

Hans Christian Andersen?

»Ja, Andersen na primer. Ali pa Janko in Metka, Rdeča kapica … Ko sem bila majhna, sem si volka, ki Rdečo kapico požre, potem ta skoči iz njegovega trebuha, volku pa da noter kamne, predstavljala čisto po svoje. Odraslemu se je težko vživeti v otroško razmišljanje, obenem pa je treba najti ravnovesje med pravljico s svojo pravljičnostjo ter vzgojo na drugi strani, saj je zgodnja doba, ko je domišljija največja otroška dragocenost, še posebej občutljiva.«

»Še zmeraj me kak učenec ustavi na ulici in reče, da si je najbolj od vsega zapomnil to ali ono pravljico. Nikoli mi nihče ne odrecitira sklanjatev.«

So med zbranimi tudi zgodbe, za katere ste med raziskovanjem slišali prvič?

»Seveda. Zbrati prvih sto zgodb ni bilo težko, drugače pa je bilo, ko smo se odločali, kateri motivi vse bi morali biti vključeni v zbirko. Slovenska zgodovina je izjemno bogata: imeli smo vse, od več stoletij tlačanstva, turških vpadov in kmečkih puntov do kuge, vojn, lakote, habsburške nadvlade in drugega, ljudstvo pa je vse to preživelo. Zakaj mislite? Zaradi zgodb.«

Mnoge presegajo državne meje – tako lahko v Calvinovih Italijanskih pravljicah prepoznamo tudi marsikatere, ki smo jih sicer brali drugje, ena takih je variacija pripovedke o treh prašičkih. Kaj vam v tem pogledu pomenijo slovenske ljudske?

»Odgovor je po eni strani v njihovi posebnosti, po drugi pa v širini. Dober primer bi bila povest o Zlatorogu, ki je nesporno najdragocenejša gorska pravljica evropskega merila. Vsa ljudstva se bojijo gora, ker poznajo njihovo nevarnost. V Nepalu tam bivajo hindujski bogovi, na Olimpu so grški, za smrtnika v gorah nikoli ni bilo prostora, čeprav so jih vsi občudovali. Ko je Franc Jožef I. v 19. stoletju slišal za revščino v Trenti, se je odločil dati prebivalcem kos izjemno rodovitne zemlje, kamor naj bi se preselili, vendar so vsi do zadnjega zbežali nazaj, saj niso želeli stran od svojih ljubih gora. Tam zato tudi nastane pripovedka o ‘raju pod Triglavom’, kjer so same cvetoče livade, kjer se pasejo bele zlatorogove koze in plešejo bele gorske vile … Zlatorog je zgodba o usodni beli živali ter človeku, ki prestopa dovoljene meje narave, za kar na koncu tudi plača. Ko je Rudolf Baumbach leta 1886 napisal to pesnitev, je Evropa ponorela, izšla je v stotisočih izvodih, četudi je ohranil izvorno, slovensko ime – Zlatorog. V povesti je Evropa videla svoj lastni prastari obraz, saj so notri vile, škrati, vsa dobra in zla gorska bitja … Po drugi strani pa je to izrazito naša zgodba. Trentarji, ki nastopajo v njej, so dejansko verjeli v zlato pod goro Bogatin, od koder izhaja tudi njeno ime. Še danes je tam cel kup rovov, ki so jih skozi zgodovino kopali v upanju, da bodo nekoč odkrili skrito bogastvo.«

»Slovenska zgodovina je izjemno bogata: imeli smo vse, od več stoletij tlačanstva, turških vpadov in kmečkih puntov do kuge, vojn, lakote, habsburške nadvlade in drugega, ljudstvo pa je vse to preživelo. Zakaj mislite? Zaradi zgodb.«

Veliko zbranih zgodb danes poznamo kot ustno izročilo, zaradi česar se ohranjajo v več različicah. Kako ste se odločili, katera izmed njih bo predstavljena v knjigi?

»Ta raznolikost je eno največjih bogastev naše dežele. Rek ‘Vsaka vas ima svoj glas’ je še kako resničen, kar se je pri mojih raziskavah le še potrdilo. Čar ljudske pripovedi, pa tudi pesmi, je v prenašanju iz ene generacije v drugo, od ene vasi do druge. Ljudska pesem nima (več) originala, zato smo o različicah, ki smo jih na koncu vključili v zbirko, odločali skupaj. Tudi jezik se je sčasoma spreminjal, kar smo pri izboru prav tako upoštevali, saj knjige na koncu vendarle pišemo za čas, v katerem izhajajo. Tukaj moram še posebej pohvaliti Tineta Logarja, ki je s svojim poznavanjem jezika in njegovega duha zbirko izjemno obogatil.«

Če bi lahko nekatere izmed zgodb nastale kjerkoli, pa so druge časovno in krajevno zaznamovane. V Mlinarju in kuharju, Trdoglavu in Marjetici ter Vragu v kozarcu je na primer očiten vpliv krščanstva, Beneška kraljica Vida pripoveduje o zavojevanju Hunov in Atili, prav tako so v Petru Klepcu omenjeni turški vpadi … Kakšno časovno obdobje zavzemajo zgodbe, ki ste jih izbirali?

»Ljudsko izročilo sega mnogo dlje kot pisna zgodovina. V zgodbi o tem, kako nam je voda prinesla kruh, ki sva jo omenili, sta že prastara motiva vode in zrnja. Podobno je na primer z motivom lesa, po katerem bodo iz nekega praspomina trkali vsi, naj bo to Anglež, Nemec ali Francoz, saj je bila Evropa nekoč skupni jezikovni in kulturni prostor. Ko govorimo o zimi, si na primer predstavljamo starko, tudi to je skupno mnogim kulturam. Omenili ste Beneško kraljico, zgodbo, v kateri je toliko zgodovinskih dejstev, med drugim že to, da so Huni zares prišli do nas čez reko Sočo. Seveda imamo zgodbe tudi iz drugih obdobij, vse od Rimljanov in Turkov pa do Francozov in fevdalizma – in v vsaki je zrno resnice. Ljudske pripovedi ne gre zanemariti; čeprav ni verodostojna, ti da veliko misliti.«

»Globalizacija je zame tank, ki s svojo robustnostjo vse nasilno uniformira.«

In vendar to ni prvi izbor slovenskih pravljic – približno 50 jih je v knjigi Babica pripoveduje zbrala že Kristina Brenkova, Anja Štefan je leta 2010 z zbirko Za devetimi gorami izbor obogatila še za tretjino, istega leta je pod naslovom Slovenske ljudske pravljice izšel izbor slovenskega ljudskega izročila …

»Dragocena je čista vsaka knjiga, ki izide, in čisto vsak njen ponatis. Kot že rečeno, nima nobena izmed ljudskih pravljic resničnega originala, torej je vsaka zbirka, v katero je vključena, četudi prvič, obenem že njen ponatis. Vse te zbirke so dragocene, saj bodo v taki ali drugačni različici gotovo prišle do otrok. Obenem ima pa vsaka svoj čar: nekatere imajo več bajeslovnih bitij, druge so bolj zabavne, tretje moralne … Če se hočemo zavedati bogastva svojega ljudskega izročila, potem moramo poskrbeti za čim več izdaj, čim več ponatisov … Ljudske zgodbe se s časom in krajem že preobllikujejo, vendar lahko skupne motive najdemo tudi tam, kjer jih sploh ne bi pričakovali. Ljudje so z njimi stoletja, celo tisočletja pripovedovali resnico. Velikan Hrust je naredil Šmarno goro, ker je nekaj tako velikega, kot je gora, pač moral narediti velikan. Rovi so majhni in ozki, zato jih kopljejo mala bitja, to so škrati. Zanimivo je tudi, kaj lahko iz pravljic razberemo o številih: ena razumemo vsi, tudi dve ni problem, tri se povezuje z mnogo elementi, v tem je simetrija. Štiri prav tako, to so na primer letni časi ali pa strani neba, pet pa, podobno kot devet, predstavlja že neko neskončnost. ‘Zakaj boš dežnik nosil za tistih pet kapelj?’ radi rečemo, ali pa ‘za devetimi gorami’, kot ste omenili – kje je to? Nihče ne ve. Pravljice so izjemno zanimiv vir informacij.«

Zbirko Sto slovenskih ljudskih, lani izdano pri založbi Morfem, so na Slovenskem knjižnem sejmu izbrali za naj knjigo leta.

Vašo knjigo so na minulem knjižnem sejmu izbrali za naj knjigo leta, o čemer pa ni glasovalo otroško občinstvo, temveč obiskovalci sejma in spletne strani skupaj s strokovno komisijo. Se zanimanje slovenskih bralcev kljub vse večji prisotnosti tujih knjig ponovno vrača k lastnemu izročilu?

»Tisti, ki so izbirali po spletu, knjige niso zares videli, zato mislim, da je ljudi resnično pritegnil naslov. Rezultati glasovanja so pokazali, da je izmed vseh nominiranih Sto slovenskih ljudskih izbrala večina glasujočih, vendar me to z vidika vsebine ne preseneča tako zelo. V lastnem bogastvu podob in izdelkov vidimo vse več lepote. Če samo pomislite na trgovine, vidite, da je v zadnjih letih vse več zanimanja za domače izdelke: ljudje iščejo slovenski kruh, mleko, sadje in zelenjavo. Treba je ljubiti domače ter spoštovati tuje, pa bo svet čudovit.«

»Pravljice počnejo prav to – povejo nam, kje smo doma, kje so naše korenine.«

Naraščajoče zanimanje za zgodbe pa ni omejeno zgolj na novosti in slovenski kulturni prostor – tudi tuje zgodbe, kot jih najdemo v Tisoč in eni noči, Zlati skledici, pravljicah bratov Grimm in Hansa Christiana Andersena, so med bralci še zmeraj neizmerno popularne. Obenem so lani v prevodu Gašperja Maleja izšle Calvinove Italijanske pravljice, opremljene s čudovitimi ilustracijami Ane Zavadlav, letos pa napovedujejo še Balkanske pravljice, ki jih zbira Špela Frlic. Kaj menite, da je razlog za takšno zanimanje?

»Življenje ne teče linearno, temveč v ciklih. Če je bil za neko obdobje v umetnosti značilen poudarek na dekoraciji, bo sledilo obdobje minimalizma. Mislim, da je odgovor na vaše vprašanje podoben: nekaj časa je bilo zanimanje v našem prostoru usmerjeno predvsem na to, kar se dogaja zunaj, zdaj pa se oči ponovno ozirajo nazaj proti domačemu. To vidimo že na bolšjih trgih, kjer si še nedavno starine dobil skorajda zastonj, v zadnjem času pa je zanimanje zanje tako poraslo, da so se cene vzpele v nebo. To spreminjanje trendov lahko vidimo v vsem, ali je to pohištvo ali je arhitekturni stil, obleka ali pa pripovedke kot nematerialna duhovna dediščina. In če slednje zberemo v lepi knjigi z zlatim robom in čudovitimi ilustracijami, še bolj ozaveščamo svoje unikatne, lokalne dragocenosti.«

Poleg zgodb so pečat v knjigi pustili tudi ilustratorji različnih generacij, ki so pripovedi likovno obogatili. Povedali ste, da so večino ilustracij ustvarili posebej za to knjigo, z mislijo, da ljudsko vsebino približajo sodobnemu času.

»Pohvaliti moram Tatjano Pregl Kobe, našo likovno urednico, ki je kljub veliki količini ilustracij in njihovi vsebinski ter slogovni raznolikosti našla povezavo ter iz njih ustvarila harmonično celoto. Za to je potreben velik čut! Obenem pa ravno ta pestrost omogoča, da vsak bralec najde nekaj zase.«

»Če bi bilo po moje, bi osnovnošolcem in srednješolcem dali nalogo, da ‘polovijo’ starejše generacije v domovih za ostarele in zapišejo njihove zgodbe.«

Delujejo zgodbe v času vse bolj zabrisanih identitetnih meja in prenasičenosti z informacijami kot neke vrste sidro, ki nas prizemlji, obenem pa opominja na unikatnost lokalnega okolja in njegove dediščine?

»Vsaka barka, tudi čezoceanka, mora imeti pristanišče. Če ima ptiček gnezdo, neka druga žival pa brlog, ima človek prav tako dom ter domače pristanišče, in ne glede na to, kam po svetu ga bo pot zanesla, bo, ko se mu bo jadro polomilo, prišel domov in ga popravil. Globalizacija je zame tank, ki s svojo robustnostjo vse nasilno uniformira. Enaka glasba, oblačila, avtomobili … vse to te utrudi. Zato še bolj izstopa, kar je domače, prisrčno, kar premore neko avtentičnost. Četudi menim, da je treba poznati čim več in spoštovati vse, pa je ozaveščanje, kar zadeva lokalno kulturo, po mojem mnenju pravzaprav nujno. In te pravljice počnejo prav to – povejo nam, kje smo doma, kje so naše korenine. Tudi drevo jih potrebuje; četudi se s krošnjo ozira po vsem svetu, bo raslo veliko bolj zdravo, če ve, iz katere zemlje izhaja.«

Kako vidite nadaljevanje zbiranja teh, če lahko temu tako rečemo, »neskončnih« zgodb?

»Rada bi ustvarila krajše, cenejše knjige, ki bi jih za mano lahko nadgrajevali drugi. Če bi bilo po moje, bi osnovnošolcem in srednješolcem dali nalogo, da ‘polovijo’ starejše generacije v domovih za ostarele in zapišejo njihove zgodbe, saj je teh ogromno, samo prava vprašanja moraš znati postavljati.«

Ilustracija: Shutterstock Ilustracija: Shutterstock
Panorama 5. 3. 2024
Čas branja
Čas branja: 11 min

Spoprijemanje s klasiko 12 – Nova zaveza, 1. del

Dobrodošli v drugem letu te kolumne o klasikih! Lani smo se osredotočali predvsem na starogrška besedila (in nekoliko zašli na stranski tir z akadščino). Če ste katerega od lanskih člankov zamudili, si jih lahko še vedno preberete, kot opomnik pa malce informacij o formatu te kolumne: jaz, Noah, sem ameriški profesor umetnostne zgodovine in »klasikov« bodisi nikoli nisem prebral bodisi sem se jih lotil (po možnosti površno) kot študent, pred več desetletji. V tej kolumni berem klasike kot odrasla oseba in skušam odgovoriti na naslednje vprašanje: So res tako sijajni, kot naj bi mislili, da so? Zmoti me, ko mi kdo reče »To je dobro, zagotovo ti bo všeč«, s čimer namiguje, da bom izpadel butasto, če mi ne bo. Tem klasičnim besedilom sem torej dal še eno priložnost, zato se vsakega lotim v upanju, da mi bo všeč, vendar brez dlake na jeziku povem, kaj me je pri njih zmotilo, pa tudi če se mi zdi, da je njihov sloves pretiran ali da niso več usklajeni z miselnostjo današnjih bralcev.

Jasno je, da nisem klasicist, zato so moji odzivi spontani in instinktivni. Obstaja pa tudi možnost, da so povsem zgrešeni, zato mi v tej seriji priskoči na pomoč guru v podobi prijateljice Svetlane Slapšak. No, ona pa je klasicistka, in to ena najbolj cenjenih na svetu. Zato bo v obliki eseja zapisala svoj odziv na vsakega od mojih člankov o prebranih delih. Povedala mi bo, kaj sem spregledal, in me opozorila, če bom povsem zgrešil bistvo.

Letos se sicer osredotočamo na latinske avtorje, začeli pa bomo z Novo zavezo. Tako pomembno besedilo si seveda zasluži dovolj prostora, zato ga bomo v današnji kolumni na kratko predstavili, v naslednji si bomo ogledali evangelije, aprila pa še preostala besedila.

Klasičnim besedilom sem torej dal še eno priložnost, zato se vsakega lotim v upanju, da mi bo všeč, vendar brez dlake na jeziku povem, kaj me je pri njih zmotilo.

V svet Svetega pisma sem se potopil že s serijo lanskih člankov, zato bi vam morda koristilo, da jih preberete in si osvežite spomin na moje stališče in pristop k branju Svetega pisma (Stara zaveza, 1. del; Stara zaveza, 2. del; Stara zaveza, 3. del). Na tem mestu bom spet ponovil, da Sveto pismo dojemam kot zbirko zgodovinskih besedil, ki sicer pripovedujejo zgodbe resničnih ljudi, vendar jih olepšajo z nadnaravnimi elementi (presojo, ali so po vašem mnenju ti nadnaravni vidiki resnični ali ne, prepuščam vsakemu od vas). Zelo občudujem Barta Ehrmana, ki je verjetno najbolj znan strokovnjak na področju Nove zaveze na svetu. Menim, da njegov podkast Misquoting Jesus (Napačno navajanje Jezusa) združuje vse elemente, ki bi jih moral imeti vsak podkast, ki obravnava resne teme. Če obstaja kakršnakoli možnost, da vas bo zmotilo mnenje pisca, ki poudarja »probleme«, zaradi katerih je Sveto pismo skoraj nemogoče dojemati objektivno in premišljeno, če ste globoko verni, potem bo verjetno najbolje, da kar prenehate brati. Če ste fundamentalist, potem … No, potem verjetno tako ali tako ne berete intelektualnih literarnih revij, kakršna je AirBeletrina.

Novo zavezo so v grščini zapisali številni avtorji, in če kaj, potem lahko z določeno mero gotovosti zatrdimo, da so dejanski avtorji le redki med tistimi, ki so jim pripisali avtorstvo. Velika izjema je sveti Pavel, ki je skoraj zagotovo napisal večino njemu pripisanih besedil. Evangelije pa so zapisali po smrti Marka, Luke, Mateja in Janeza – če seveda predpostavimo, da gre pri Janezu za Janeza, Zebedejevega sina, ki je bil Jezusov prijatelj, ali, kot je zapisano v njegovem evangeliju, »učenec, ki ga je Jezus ljubil« (Janez: 21:20-24). Glede avtorstva obstajajo številne domneve. Avtor Evangelija po Janezu samemu sebi pravi Janez, vendar nikoli izrecno ne pove, da je tudi prav tisti Janez – poleg tega je bilo ime Janez, podobno kot Jakob in celo Jezus, v prvem stoletju našega štetja v Palestini zelo pogosto.

Strokovnjaki menijo, da je bil Evangelij po Marku napisan najprej, sledila pa naj bi mu evangelija po Luku in po Mateju. Te tri imenujemo »sinoptični« evangeliji (»obravnavani skupaj«), ker v splošnem pripovedujejo isto zgodbo o Jezusovem življenju, smrti in vstajenju, in to v podobnem zaporedju. V naslednji kolumni bomo obravnavali razlike med njimi. Prevladuje prepričanje, da je bil Evangelij po Marku zapisan najprej in da so ga brali avtorji evangelijev po Luki in Mateju, saj ta vsebujeta sklicevanja na Evangelij po Marku. Izgubljeni vir pod imenom Q (iz nemščine »Quelle«, kar pomeni »vir«) pa naj bi vseboval zbirko Jezusovih citatov in ki je bil na razpolago avtorjem vseh treh sinoptičnih evangelijev, vendar se ni ohranil do današnjih dni.

Evangelij po Janezu je bil napisan bistveno pozneje in pripoveduje drugačno zgodbo o Jezusovem življenju, ki sicer še vedno govori o Jezusu, vendar se z drugimi tremi evangeliji ne ujema v enaki meri.

Glavni razlog, zaradi katerega je težko verjeti, da so Matej, Marko, Luka in Janez resnično avtorji evangelijev, ki jim jih pripisujemo, je (poleg neskladij glede datumov in življenjske dobe, seveda) dejstvo, da so bili Jezusovi privrženci v najboljšem primeru komajda pismeni. Živeli so v dobi in v kraju, kjer je bilo obiskovanje šole izjemno redek pojav. Poleg tega so govorili aramejsko, ne grško, njihovi evangeliji pa so napisani v elegantni, knjižni grščini, kar se preprosto ne ujema z njihovo podobo, ki je opisana v samem Svetem pismu. Malo verjetno je tudi, da je Jezus znal brati in pisati. Lahko bi rekli, da so bili torej svojevrstni »prevodniki«, skozi katere je Bog dejansko napisal evangelije. Če začnemo razmišljati v tej smeri, pa bomo zapustili področje učenjakov in se preusmerili v domišljijski svet (in v tem primeru naj mimogrede omenim, da vam lahko prodam delnice v neverjetnem rudniku plutonija na Antarktiki, ki ga vodijo pingvini).

Evangeliji na splošno sledijo pripovedi o Jezusovem življenju: pridiganje po Nazaretu, pot v Jeruzalem med judovskim svetim tednom, nasprotovanje lokalnim judovskim voditeljem, nato pa še njegova aretacija, usmrtitev in vstajenje. Vendar se v marsičem ne strinjajo. Odstopanja so tako velika, da je nemški filozof Reimarus zapisal: »Če bi bil vsak evangelij priča na sojenju in če bi vsak od njih pričal ločeno, bi sodnik razglasil ustavitev sodnega postopka, ker so se priče pri toliko podatkih razhajale.«

Ko je Jezus umrl, so morali njegovi privrženci v paniki hitro poiskati novo pripoved, da jim ne bi bilo treba razmišljati, kako so morda ves čas v zmoti sledili sicer dobronamernemu, vendar napačnemu Mesiji.

Vsak evangelij je zapisan tudi s posebnim namenom. Matej se najbolj osredotoča na judovstvo in zapiše celo, da se morajo Jezusovi privrženci »držati zakona«, tj. upoštevati pravila judovstva, med drugim tudi košer hrano in obrezovanje. Pavel je pozneje trdil, da lahko prav vsak postane Jezusov privrženec, se odreši in pride v nebesa, ne da bi moral za to upoštevati judovske običaje. Tako so lahko nejudje (pravzaprav pogani, ki so sledili rimski nacionalni religiji) postali kristjani, ne da bi jim bilo treba razmišljati o nedvomno neprijetni izkušnji obrezovanja. Ta bistra politika novačenja je privedla do presenetljivo hitrega širjenja krščanstva.

Kaj hitro pozabimo, da so bili Jezus in njegovi privrženci pobožni Judje, ki so verjeli, da je bil Jezus judovski Mesija ali Odrešenik. Vendar Mesije ni mogoče ubiti. Ko je Jezus umrl, so morali njegovi privrženci v paniki hitro poiskati novo pripoved, da jim ne bi bilo treba razmišljati, kako so morda ves čas v zmoti sledili sicer dobronamernemu, vendar napačnemu Mesiji. Tako se je pozneje razvila pripoved, da je Jezus enostavno moral umreti in da je bil to del Božjega načrta. Dobro so se izvili iz nerodne situacije, mar ne? Vendar se je ta pripoved razširila šele dolgo po tem, ko je Jezus dejansko umrl, zaradi česar so se njegovi učenci razbežali na različne konce, malce da bi oznanjali Jezusovo besedo, malce pa tudi zato, da ne bi usmrtili še njih.

Med branjem štirih evangelijev torej poskusite zaznati, kje se razlikujejo in kje prekrivajo. Opazili boste tudi, da je »lik« Boga zelo drugačen od Boga v Stari zavezi. Kot smo že omenili v prejšnjih kolumnah, je edini pravi Bog Stare zaveze, Jahve, godrnjav, muhast, otročji in maščevalen ter nenehno zavija z očmi nad svojim izbranim ljudstvom, ki redno pozablja na svoje obljube, nato pa ga v paniki spet prosi za pomoč. Bog iz Nove zaveze je ljubeč in usmiljen, želi vam le najboljše, neusmiljen je le takrat, ko žrtvuje lastnega sina (Jezusa), da bi tako rešil človeštvo.

Nova zaveza je obliko, v kateri jo poznamo sedaj, dobila šele v poznem 4. stoletju našega štetja. Besedila, ki jih vsebuje, so izbrali na več srečanjih prvih cerkvenih očetov, med drugim tudi na kartaginskem cerkvenem zboru (leta 397 n. št.). Izbirali so med mnogimi, nekatera so bila zelo čudna (eno je denimo govorilo o ogromnem govorečem in hodečem križu), izbrana pa so zgodbo pripovedovala dobro in (večinoma) dosledno. Vendar ne pozabite, da je Nova zaveza nastajala več stoletij, saj gre za urejeno zbirko številnih besedil, ki so se osredotočala na Jezusa iz Nazareta, kar pomeni, da gre nujno tudi za subjektivno zbirko, o kateri so odločili različni zbori duhovnikov.

Razen če tekoče govorite grško in ste seznanjeni z družbeno-kulturnimi standardi iz prvega stoletja našega štetja, boste verjetno brali prevod, kar je že samo po sebi problematično, saj se besedila lahko prevajajo na številne različne načine, vsebujejo mnenje prevajalcev, številni prevodi pa so obremenjeni s skritimi nameni, ki vas lahko zavedejo že od samega začetka. Večina strokovnjakov uporablja novo revidirano standardno različico, ki je bila prvič objavljena leta 1989. Je plod dela številnih učenjakov ter prevajalcev, ki so si prizadevali za čim natančnejši in objektivnejši rezultat. Sam bom bral to različico.

V imenu zagotavljanja objektivnosti in spoštovanja strokovnosti se Nove zaveze lotimo kot literarnega besedila z zgodovinskimi primesmi (sami pa se seveda odločite, v kolikšni meri verjamete v njegovo zgodovinsko verodostojnost). Zato lahko o Bogu in Jezusu razmišljamo kot o »likih«. Drugo nam niti ne preostane, že zavoljo bralcev, ki ju niso nikoli spoznali. Tako bomo laže zaznali, kakšna naj bi bila.

Pridružite se nama naslednji mesec, ko se bomo podrobneje posvetili vsem štirim evangelijem.

*

Komentar Svetlane Slapšak

Cerkev je izbrala štiri evangelijske tekste med mnogimi: bili so napisani, prevajani, urejevani in v več stoletjih seveda tudi cenzurirani. Gre torej za hiper-kanonske tekste, osnovo vere, končno Besedo. Pa vendar je osnovni sveti tekst predstavljen v štirih verzijah. Zakaj? Avtorji niti niso sinhrone priče dogodkov oziroma Jezusovega življenja. Teologija ponuja obilo razlogov, a za nas je najpomembnejša književnost. Pustimo torej ob strani tudi racionalizem in logiko in ostanimo pri tem, da tu beremo poezijo v prozi: drugače kot ostala besedila prozne poezije v Novi zavezi so evangeliji epska poezija v prozi. Štiri različice iste biografije niso nič nenavadnega v epski poeziji. Število potrjuje moč osnovne zgodbe. V Homerjevi Iliadi se zorni koti opazovanja in opisovanja dogajanja ves čas spreminjajo. A v Novi Zavezi ne gre za različna stališča: gre, v praksi, za štiri načine izražanja vere, odvisno od konteksta ali odločitve duhovnika ali bralca. Za cerkev je pomembno, da vernik prebere vse štiri tekste večkrat. Magija ponavljanja in ob tem hipnotični učinek teksta sta tu ključnega pomena. Ko gre za izvajanje magije s knjigo in s tekstom, nudi Nova zaveza veliko več možnosti kot Stara. Posebej to velja za bibliomantijo, antično čaranje, ki ga izvajamo tako, da preberemo naključno in na slepo izbran odlomek iz teksta in ga tolmačimo kot preroštvo. Štirje evangeliji, štiri verzije iste zgodbe, ki jo intimno poznamo, so v tem smislu idealni. Najboljši način branja evangelijev je torej branje naključno izbranih delov. Primerjanje nam bo odprlo nepričakovana branja, zunaj vseh kanonov in uveljavljenih interpretacij, čudež teksta, ki je tako za božansko nedolžnega bralca kakor tudi za tistega, premazanega z vsemi filozofijami tega sveta, zmeraj nov.

Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Panorama 4. 3. 2024
Čas branja
Čas branja: 5 min

Domača knjižnica: Jure Lesar

V rubriki Domača knjižnica predstavljamo pisatelje, ilustratorje, pesnike, prevajalce, urednike in druge, ki gojijo prav poseben odnos do pisane, tiskane besede. Tokrat je bil moj sogovornik ustvarjalec, čigar orodje je tudi beseda, vendar v drugačnem smislu. Jure Lesar je kantavtor, ki ga je slovenska javnost spoznala že pred korono, med njo pa je zasijal še močneje, saj je kot eden prvih izvajal koncerte od doma in ob tem dejal: »Glasba je dobra terapija, zate in za druge. Nekomu lahko polepšaš dan.« Kakšna je torej domača knjižnica Pirančana v Ljubljani, glasbenika z majhnim otrokom?

»Knjige so orodje, s katerim spoznaš besedo«

Najin pogovor se začne pri knjigah, ki jih rad bere: »Kot otrok sem rad bral, navduševal me je predvsem Vinetou. Prvi bralni mrk pa sem doživel, ko sem prvič prebral Malega princa. Ne da knjiga ni dobra, je odlična, kar sem spoznal, ko sem jo ponovno prebral pri šestnajstih letih. A pri prvem branju sem bil premajhen in nisem razumel poante. Nato pa sem spet navdušeno bral – všeč mi je bil Camusov Tujec … pa Huxleyjev Krasni novi svet, tudi Sartre, ki sem ga kasneje bral, me je navdušil. Filozofija absurda je tista, ki mi je bila blizu. Korona pa je povzročila nov bralni mrk. Bral sem Bukowskega, kar nekaj njegovih knjig, nato pa sem prebral njegovo misel v polavtobiografskem romanu Špeh na kruhu, da pisatelji dolgočasijo bralce – in postal sem apatičen. Od takrat v roke še nisem dobil knjige, ki bi me tako prevzela, da bi spet navdušeno bral.«

»Všeč mi je bil Camusov Tujec … pa Huxleyjev Krasni novi svet, tudi Sartre, ki sem ga kasneje bral, me je navdušil. Filozofija absurda je tista, ki mi je bila blizu.«

Vendar knjige niso tisto, kar navdihuje njegove pesmi: »Ideje mi daje življenje. Knjige so orodje, s katerim spoznaš besedo. A niti če jih boš prebral sto, ne boš znal sestaviti pesmi. Pesem nastane iz življenja. Srečaš ljudi, in če se ti odprejo, lahko nastane pesem. Problem je, kako priti do ljudi. Kajti ljudje ne povedo, predvsem moški molčijo o vsem pomembnem. Ljudi moraš opazovati, priti mora do pravega trenutka, da nato nastane pesem. Po eni strani to traja, po drugi pa je potrebna le prava priložnost.«

»Knjige z mehkimi platnicami so cenene«

Koliko knjig ima Jure Lesar doma? »Tukaj, v Ljubljani, jih imam kar nekaj, saj že dolgo stanujem v prestolnici. Sem se pa selil po različnih stanovanjih. Knjig nimam res veliko, toliko kot nekateri. Preprosto nimam prostora. Zložene imam v omari, skupaj s cedeji, in ko potrebujem kakšno, jo vzamem. Bi si pa želel nekoč imeti delovni kabinet, kjer bi bilo tudi več prostora za knjige. In to sploh za knjige s starimi platnicami, ki mi dajejo navdih. Mehke platnice mi delujejo tako prazne, cenene.«

Med ljubšimi v njegovi zbirki sta Orwellov roman 1984 in Hellerjev Kavelj 22. »Večino knjig sem si kupil kar v antikvariatu, nekaj pa sem jih dobil od staršev ali kot darilo. V antikvariatu sem večinoma iskal knjige, ki sem jih že prebral, pa sem jih kupil, ker bi jih rad ponovno prebral – ali pa le imel doma. Sicer pa sem redni obiskovalec knjižnice. Ko sem živel bliže centru, sem hodil v NUK prav vsak dan. Danes žal ne morem, saj sčasoma dobiš vsakodnevne obveznosti – pes in nato še otrok. Zato pa imam danes doma vse več pravljic, ki jih tudi sam rad prebiram.«

Omeni pa še posebno knjigo, ki jo ima doma: »Pogledi v glasbeno umetnost, napisal jo je Romain Rolland, francoski pisatelj, dramatik, esejist, umetnostni zgodovinar. Ni roman, temveč knjiga o glasbi. Je knjiga njegovih zapisov, mnenj o glasbi, tudi o povezavi glasbe in narodne zavesti … Posebna obdobja ustvarijo posebno glasbo, na primer vojna. Pisal je o Mozartu, ta pa me sploh zanima, o njem zelo rad prebiram. Dejansko o njem ne vemo veliko, rad pa berem o njegovem odnosu do življenja. Kljub vsem težavam, ki jih je imel, je ostal pozitiven. Celo do smrti je imel dober odnos – smrt je naša prijateljica.«

»Ko sem živel bliže centru, sem hodil v NUK prav vsak dan. Danes žal ne morem, saj sčasoma dobiš vsakodnevne obveznosti – pes in nato še otrok. Zato pa imam danes doma vse več pravljic, ki jih tudi sam rad prebiram.«

»Umetna inteligenca ne more tako globoko. Navijam za človeka.«

Zanima me, ali Jure Lesar kot glasbenik rad sega tudi po poeziji: »Odvisno, kakor po kateri. Morda niti nisem prebral toliko poezije, kot bi si mislili. Spomnim se, recimo, da sem pri šestnajstih letih iskal knjige Arthurja Rimbauda, saj me je zanimalo, kaj je pisal. Bil je posebna osebnost, želel sem si spoznati njegove misli. Vendar me je bilo kar malce sram, tako da sem skrivaj iskal po knjižnici. Užival pa sem tudi v slovenski poeziji, sploh mi je bila všeč slavna četverica. Vendar v šolah slovensko poezijo v glavnem zastopa Prešeren. Škoda, da je tako. Več bi morali brati Menarta, Pavčka, Koviča in še koga. Slovenska poezija je veliko več kot le Prešeren.«

Pravi, da večino knjig bere v slovenščini in zato tudi ne kupuje knjig v tujini: »Če pomislim, je Osbornova drama Look Back in Anger, še iz srednješolskih časov, morda zadnja knjiga, ki sem jo bral v angleščini in mi je ostala v spominu. Sem pa nedolgo tega bral Last Exit to Brooklyn, v slovenskem prevodu Zadnji odcep za Brooklyn, kjer je newyorški dialekt preveden v trboveljski. Bizarno! In takrat sem pomislil, da bi res moral kdaj brati v izvirniku.«

V šolah slovensko poezijo v glavnem zastopa Prešeren. Škoda, da je tako. Več bi morali brati Menarta, Pavčka, Koviča in še koga.

Digitalnih knjig ne kupuje, prav tako ni tipičen spletni nakupovalec: »Pomembno mi je, da se obdržijo knjigarne, antikvariati, knjižnice, bolšji sejmi …«

Pogovor zaključiva pri umetni inteligenci: »Menim, da umetna inteligenca ne more ustvariti tako dobrih knjig, niti poezije, niti glasbe. To so preveč človeške zadeve, ki se vežejo na človeški spomin in izkušnje, ki jih ta inteligenca nima, zato nikoli ne more iti tako globoko. Priznam … morda pa si to le želim. Upam, da jim ne bo uspelo. Preveč navijam za človeka. Človek je bil primaren, človek je delal, je preživel in je ustvarjal.«